GLEDALIŠKI JLIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI DRAMA 1946-47 IVAN CANKAR: KRALJ NA BETAJNOVI 25-LETNICA UMETNIŠKEGA DELOVANJA JANEZA CESARJA GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1946-47 DRAMA štev. 6 Janez Cesar, največji ljudski igralec m Slovenskem, sevetla v mijplemenitejšem pomenu te besede, praznuje petindvajseto obletnico svojega umetniškega dela. O pomenu, obliki in vsebini njegove igralske umetnosti obširneje govorijo naslednje strani te slavnostne številke Gledališkega lista. Na tem mestu bi se hoteli zahvaliti Janezu Cesarju zlasti za troje: za vzorno zvestobo in neugnano delavnost, ki je z njo služil razvoju naše Drame vseh pet in dvajset let, za njegov veliki prispevek pri oblikovanju slovenskega človeka, kakor se odraža v domačem repertoarju, zlasti pa za ljudsko vsebino in ljudski izmz njegovega igralstva, za njegov pristni slovenski humor, ki sta v nemajhni meri pripomogla k popularizaciji naše Drame med najširšim občinstvom. Ni naključje, da je po osvoboditvi, ki je na široko odprla vrata ljudstvu do kulture, posvetil Janez Cesar vse svoje izkušnje in znanje vzgoji mladih igralskih talentov iz ljudstva. Prav tako ni naključje, da si je za svojo obletnico izbral »Kralja na Betajnovi«, čeprav bo nemara nekatere, ki ne poznajo dovolj njegovega razvoja iz komika v karakternega igralca, presenetilo, da nastopa prav kot Kantor. Janezu Cesarju, nepozabnemu človeku in nepozabnemu igralcu iskreno priznanje in vso srečo na nadaljnji poti. Uprava Narodnega gledališča in Ravnateljstvo Drame Janez Cesar Filip Kalan: O NORČIJAH IN GRDOBIJAH TEGA SVETA 1 l'<> vsi vemo. da je po rodu Podgorec, si- pravi, človek izpod Gorjancev, doma iz Težkih vod pri Novem mestu, pristen Dolenjec po materi in po očetu, po kretnjah in govorici, po navadah, dovtipu in nastopu. Zajeten možak je to. postaven in trebušast, širokih pleč, težak za dober stot. rdečeličen petdesetletnik živahnih oči, dobrodušen in radoživ, prijatelj dobre jedi in pijače. Miselni svet tega moža je vsaj na videz zelo preprost’ in nezamotan, le tu pa tam ga popade rahla sentimentalnost, kakor se to rado primeri debelim ljudem. Toda od mladega že opazuje svet okrog sebe tako pozorno in bistro, da zlepa ne najdeš tako umnega poznavalca človeških vrlin in slabosti. V svojih zaključkih je hudomušen in kmečko zvit in zdrava razsoja ga ne zapusti. Kakor velika večina naših ljudi je \ razgovoru skromen in pri vsej svoji prostodušnosti malce zapet. Kadar možujc z znanci in tovariši, je sprva redkih besedi, nemara včasih celo nezaupen. šfgav s primesjo zadrege, skorajda plah, in šele kapljica z dolenjske brajde sprosti njegov široki smeh, toda tudi tedaj je v občevanj n z ljudmi na prvi pogled bolj podoben podeželskemu veljaku iz starih časov kakor pa igralcu: poslancu, županu ali župniku tam kje okrog Trške gore. Veliko se je vselej govorilo o tem in tudi pisali so že. da na našem odru malone ni moža, ki bi se bilo v njem združilo toliko značilnih lastnosti slovenskega človeka kakor v podobi Janeza Cesarja. Če pristavimo, da je naš narod še danes po pretežni večini kmečkegfa porekla, potlej ta primera vsekakor drži. Nedvomno je to pristen možak iz ljudstva, obdarjen z neverjetnim spominom za domače šege in navade, prava zakladnica dolenjske folklore in podeželskega humorja in tudi v svojem poklicnem delu na odru in v igralski akademiji pri vsej svoji izobrazbi in veliki načitanosti pravi ljudski talent s širokim srcem in neusahno ljubeznijo za vse, kar prihaja z dežele in iz malomestnega sveta. Učil so ji' dramske igre pri Borisu Putjati tako kot Ivan Levar iu leto dni je bil na dramskem tečaju, ki ga je v sezoni 1922/23 priredilo takratno združenje naših igralcev s predavatelji Koblarjem in Robido, šestom in Bettetom. Pozneje je hodil leto za letom gledat evropska gledališča. Toda njegova prva in poglavitna šola je — ljudski oder. Preigral se je iz nekdanje Narixlne čitalnice svojo dolenjske metropole na deske jeseniškega Dramatičnega društva in odondod na Šentjakobski oder v Ljubljani.- Vmes je študiral, kakor je vedel in znal, se lotil jusa, služil cesarja, preklinjal vojsko, postal uradnik, se oženil, pričel strastno zbirati vse knjige, kar jih je kdaj — 99 — izšlo pri nas. Mislim, da se ne motim, če trdim, da je njegova knjižnica danes edina popolna zasebna zbirka slovenske knjige zadnjih štirih desetletij. Toda glumaška strast ga ni minila. S Šentjakobskega od ra'si je priboril vstop v ljubljansko Dramo. V pet in dvajsetih letih svoje gledališke poti si je nabral nešteto vlog, velikih in majhnih, pomembnih in nepomembnih. Bili so meseci in meseci, ko je bil malone vsak večer na odru. Popisi v naših arhivih pričajo, da je od 18. decembra 1921., ko je v naši drami prvič nastopil kot Debeli človek v »Pohujšanju«, pa do svoje jubilejne vloge Kantorja v »Kralju na Betajnovi« ob pričetku leta 1947. preigral okrog 280 različnih vlog. Njegovi nastopi na dramskem odru v tem času presegajo znatno število treh tisoče v.. To je uspeh, ki si ga lahko zapiše v svoj spomin le malokateri naš gledališki človek; uspeh brezpogojne igralske predanosti, uspeli neizčrpne odrske iznajdljivosti, uspeh nepopustljive delovne discipline, ki je morda še veliko bolj kakor pri drugem umetniškem delu lako zelo značilna za vse zares pomembne igralce. Res, da je bil ta uspeh včasih tudi samo bučen uspeh pri publiki, ne pa uspeh pred samim seboj in pred poštenim kritikom. Pogosto — vzemimo velik del tako imenovanega »lahkega repertoarja« — je bilo to delo samo črna in nehvaležna tlaka za gledališko blagajno. Zakaj malo je igralcev na našem odru, ki bi se bili ne le s svojim zmagovitim odrskim darom, marveč tudi z nenehnimi nastopi, s trdim vsakdanjim delom, priborili do tako trajnega iu vseskozi prisrčnega sožitja s svojimi gledalci kakor Janez Cesar. Ta njegova priljubljenost je bila zanj nemalokdaj usodna: v neblago-pokojnih dneh d ravskobano vinske vladavine je moral pogosto igrati zgolj »smehu in zabavi«, zgolj »repertoarni zadregi«, zgolj »večni finančni krizi« naše drame. Marsikateremu igralcu bi se skalila dobra volja ob spominu na take polpretekle dni. če bi bil moral med tremi tisoči svojih predstav odmeriti skoraj petino tega dela bedasti in enodnevni plaži, kakor jo je svojčas odmeril Janez Cesar. Ta ali oni komedijant bi se v razgovoru o takih nevšečnih rečeh pomenljivo zamislil in zaigral svojim poslušalcem lažnivo inačico na tisto znano štorijo, ki jo poznamo pod naslovom »Smej se, bajazzo! Toda če boš Cesarja vpraševal o teh zadevah, ne bo veliko govoril o njih. Res, da je obilen človek in kakor smo že dejali, ga tu pa tam obšine senca sentimentalnosti kakor vse dobre komike, toda njegova pripoved 1h> vendarle brez vsake zagrenjenosti. Zamahnil bo z roko in se nasmehnil kakor v zadregi in hkratu lx> dejal nekako zvijačno, da pozabimo vso to staro šaro. Ne bil bi tako zdrav, tako delaven, tako izrazito kmečki človek, če bi ne vedel, da rase ponekod na njivah plevel tudi med najlepšim — 100 — Rožmanov Jane/ CioIur: »Vdova Rošlinka« (sezona I()24/25) žitom. Cesarjeva njiva je bila že od vsega početka zelo velika in je vseskozi rasla, toda vseli pet in dvajset let svojega dela na nji je budno pazil, da bi mu ljulika ne skvarila bogate žetve. Zakaj nekoč lx> morala zgodovina našega igralstva zapisati tole ugotovitev: Da je bil Janez C 'esar svoje dni ne le nesporni gospodar vsega veselega teatra od burke do karakterne komedije, ne le naš prvi pomembni igralec dolenjske folklore, ne le od sile vešč oblikovalec neštetih človeških tipov, marveč vselej tudi velik tvorec pretresljivih značajev po zelo obsežnem področju odrskega realizma od kmečkega in delavskega do meščanskega sveta. - 101 - To, (lu je zares igralec in lo igralec pravega kova. so mu priznavali« tovariši in kritiki in tudi gledalci že orl prvih dni. ko je stopal izza kulis na razsvetljeni oder. Res, da so mu še leta in leta očitali sto nedostatkov. Sprva so dejali, da je mož skregan s svojim dihalnim in govornim aparatom in da se nikakor ne mara iznebiti prizvoka svoje domače govorice. Potlej so pisali, da pretirava v večini svojih vlog in da le redkokdaj poseže pod površino človeka, katerega igra. Ko je žel svoje prvo velike uspehe, so ga očetovsko svarili, naj vendar brzda svoj neugnani glumaški dar in naj v komediji ne pada v burko, če čuti. da sc inu vse občinstvo smeje na vsako kretnjo, na vsak stavek, na vsak migljaj njegovega širokega obraza. Ob Buči in Švejku se niso ljudje samo do solz smejali, tolkli so se |h> kolenih, si brisali nosove in rezgetali. Bili' so. kakor so tiste dni govorili, prave salve smeha. Pisali niso veliko o teni. Dejali so: ta Buča je tako znamenit, da si drugačnega ne moreš misliti. Ob Tebaldu, oštirju iz igre o slugi dveh gospodov, in ob zajetnem Gogoljevemu ženinu Jajčnici so zabeležili nekako to. da sta ti dve podobi dognani kakor le morejo biti dognane priče starega širokega humorja, ko so na odru še živele stalne komedijske figure. Krjavlja so vsi hvalili, pisali in govorili so o imenitni karakterni maski (hoteli so reči tudi: mimiki) in se predajali vsem čarom dolenjske govorice. ki je naposled materinščina vsega našega knjižnega jezika. Ko je igral veselega 'lobijo Riga iz znamenite četvorice šaljivcev v Shakespearjevi komediji »Kar hočete«, se niso več prepirali o tem. ali je mož samo znamenit situacijski teatralik ali že tudi velik karakterni komik. Na tihem so vsi vedeli resnico, ki so jo marsikateri gledališki ljudje razglašali že prva leta. da čaka Janeza Cesarja nekoč — finis coronat opus — še mogočna podoba vesoljne življenjske radosti: nebrzdani in radoživi Falstaff. Ol) razposajenem burkežu in spretnem folkloristu so kritiki in gledalci skorajda pozabili na to. kaj vse se skriva v karakternem igralcu Janezu Cesarju. Prve pomembnejše besede o njeni je prav za prav napisal šele Josip Vidmar v »Kritiki« leta I92h. ob predstavi Romainovega »Dr. Knoeka«: »Resnično tragično smešen je bil Cesar. Vzbujal je sočutje, strah in smeh, kar pomeni, da ni več igral, marveč živel. Presegel je tudi Pečkovega učitelja, ki je prinesel na oder dovolj patriarhalno malomeščanskega vzdušja in manj osebnega elementa. Kajti C esar je dal oboje.« Zakaj omenjam to mesto? Nikakor ne zaradi neke inalopomembne vloge, ki jo je Cesar nekoč igral v tem danes že docela pozabljenem velemestnem ko- madu. marveč zaradi ilveh zanimivih potez, ki ju kritik nehote omenja v svojem opisu — zaradi dveh temeljnih igralskih prvin, ki sta tako značilni za Cesarjevo tvornost in o katerih se pri nas še ni kdo ve kaj prida pisalo ali govorilo. Prvi značilni element Cesarjevega igralstva je njegov zanesljivi čut za družbeno okolje, ali z drugo, nekoliko širšo besedo, za značilno »vzdušje« v igri. Družbenemu okolju in njegovim lokalnim in časovnim posebnostim posveča Cesar dobršen del svojega ostrega opazovalnega daru. Odtod njegov izborni spomin za našo folkloro, odtod njegova odlična opredelitev posameznih družbenih tipov, od-lod njegova velika iznajdljivost v maski in kostumu. Drugi značilni element Cesarjevega igralstva je tragikomično jedro vseh njegovih pomembnejših odrskih značajev, bodisi v drami, bodisi v komediji. Kako učinkujejo te njegove najznačilnejše igralske |H)dobe na gledalca? Vidmar označuje ta učinek s tremi besedami: sočutje, strah in smeh. Sočutje se zbuja v nas, kadar zaslutimo tragično nemoč človeške kreature; strah, kadar zagledamo v nji prepade nerazrešenih nasprotij; smeh se nas loti, če vidimo, kako se nekdo zapleta v zamotana protislovja pri svojih dejanjih in si iz njih ne ve izhoda, dočim vemo mi gledalci za neko zelo preprosto in učinkovito rešitev tega sporu. Pri vseh Cesarjevih odrskih podobah prevladuje ena izmed teh treh potez, pri velikih in trajnih podobah v svoji tvornosti pa združuje vse tri v svojevrstno in pretresljivo doživetje. Iz teh dveh temeljnih prvin Cesarjevega igralstva, iz svojstvenega družbenega vzdušja in iz velike modrosti o tragikomičnosti človeškega početja rase veliki realizem njegovih igralskih podob. 3 Seveda je povsem razumljivo, da sta se ti dve prvini polagoma izoblikovali v tem velikem karakternem igralcu. V pričetku njegove tvornosti je kakor pri vsakem gledališkem človeku prevladovala prva, nekoliko zunanja težnja pri oblikovanju značajev. Odtod je njegov pogled pronical globlje. Značilen primer za Cesarjev ostri čut za družbeno okolje je že ena izmed prvih velikih vlog iz leta 1926/27 —župnik iz Cankarjevih »Hlapcev«, neizprosni predstavnik cerkvene gosposke, nasprotnik puntarskega Jermana, ki v boju z njimi podleže. Po svojem obrisu nedvomno zelo nazorska, zaradi te ideološke ostrine nemara nekoliko suhoparna in igralsko težko opredeljiva figura. Pred Janezom Cesarjem sta se že dva druga igralca ukvarjala s to vlogo. Prvi je bil Rade Pregare: zamislil si je župnika predvsem kot predstavnika cerkvene gosposke, kol nekakšno ideološko silo. kot političnega taktizerja in demagoga, igral ga je. kakor pravi — 103 — Vidmar v svoji kritiki, kol diplomata in maehiavelističnega tirana. Po Pregarcu je posnel svojo interpretacijo Zvonimir Rogoz: tudi njegova podoba je bila prav za prav samo komedijantsko oblečeno ideološko okostje Cankarjevega župnika. Toda ideološki obris neke človečnosti še nikakor ne zajema vsega njegovega značaja, življenjska verjetnost take igralske podobe je zelo skromna. Prvi obris človeške podobe je dal temu župniku šele Janez Cesar, takrat prav za prav še začetnik, šesto leto pri poklicnem gledališču. Oba župnika pred njim nista imela prave tehtnosti, ker nista bila zasidrana v družbenem okolju. Nista predstavljala kranjskega župnika, marveč katoliškega duhovnika sploh«, »duhovna kol takega«, lahko bi dejali: nekakšno platonsko idejo duhovna, torej abstrakcijo, ne pa živega človeka. Cesar je dal svoji figuri sociološko tehtnost s tem, da je župnika zasidral v igri kot vaškega »gospoda«, ki si je znal s svojo doslednostjo ustvariti strah in spoštovanje pred sovaščani: lii bil vulgaren, a tudi ne aristokratski, do- mač človek, trd v svojih načelih, življenjsko verjeten in mogoč. (Fr. Albrecht v »Zvonu« 1927.) Karakterno tehtnost mu je ustvaril tako, da ga je orisal kol duhovna, ki čuti v sebi neko moralno silo, ker veruje v ta svoja trda življenjska načela in tudi dela po teh načelih: -Cesar ga je pokazal kot poštenjaka, ki ima ostro omejen svetovni nazor. |x> katerem uravnava svoja dejanja.« (Vidmar v Kritiki« 1926/27). Vsekakor zanimiv in pomemben primer Cesarjevega igralskega dela, saj je takrat ustvaril igralsko podobo, ki je po svoji človeški logiki najbližja samemu Cankarjevemu pojmovanju te figure, kolikor to razodeva besedilo v drami. 4 Velika priča Cesarjeve gledališke dejavnosti je zopet Cankarjeva figura: dr. Grozd, iz satire »Za narodov blagor«. Igral ga je štirikrat: v sezonah 1925/26 in 1926/27, torej v dobi svojega prvega Krjavlja ter župnika iz »Hlapcev«, v sezoni 1936/37, ko je ustvaril tudi eno svojih najzanimivejših karakternih podob, ameriškega gangsterja Dana Packarda iz »Simfonije 1937« v Stupičevi režiji ter v prvi sezoni po osvoboditvi 1945 4f> vsekakor eno izmed trajnih tvorb tega mojstra. V nji sta bolj kakor v kateri koli drugi vlogi zelo nazorno razvidna značilna elementa Cesarjevega realizma: družbena tipizacija in tragikomična karakterna zasnova. Ko ga je prvič igral, mu je zunanja plat bolje uspela kakor pa karakterno jedro Cankarjevega veljaka: njegov dr. Grozd se je takrat lomil v dvoje, kakor pravilno ugotiivlja France Koblar (Slovenec. 1925). Pretežka je bila zahteva za mladega igralca, da bi podal satirični portret liberalnega mogotca ter hkratu prepričevalno — 104 — Krjavelj Jurčič -Golin: »Deseti brat« (sezona 1925/26) uakii/.ul notranji zloin tega navidez silaka, ki je resda ves bahav, nadut, nesramen in neizprosen, ko čuti oblast v rokah, pa se naposled zruši tik pred svojim ciljem, pred svojim zadnjim triumfom. V zadnji, zreli obliki te vloge, kakršno je ustvaril v novi režiji, pa je ta podoba že docela enotna, sklenjena, vsa uglašena na pošastno disharmonijo tragikomične figure. Eden najbolj pretresljivih prizorov je nedvomno tisti, ko Grozd pripoveduje ženi svoje težke sanje, tiho slutnjo svojega poloma. Mojstrovina posebne vrste, lahko bi dejali, zgodovinski dogodek v naši karakterni igri pa je Cesarjev Grozd v najbolj kočljivem prizoru vse drame, ko žurnalist Ščuka zavezuje svojemu gospodarju čevelj. »Grozd stoji na nekoliko dvignjenem prostoru na stopnicah in izteguje nogo predse, nekoliko okajen je, reži se objestno in negotovo, ukazujoče, pričakujoče in tesnobno hkratu, njegov smeh je pridušen v grlu, ogaben, sline se mu nabirajo okrog razpotegnjenih ust.« (VI. Pavšič v »Zvonu« 1936.) — 105 — Takrat začutiš v sebi vse troje, sočutje, strah in smeh, in hkratti si ves prevzet od pošastnega prizora, ko vidiš v enem samem človeku tragično nemoč človeka, ki ne ve, da prav za prav že drsi v prepad, ves zamotan in zapleten v protislovja svojih namer in dejanj, na videz na višku svoje moči. v resnici že pobeljen grob, zakaj v namerni ponižnosti mladega človeka, ki mu zavezuje trak na čevlju, je toliko upora, toliko zlovešče napovedi bodočih dni.'ki bodo pomedli z vso ogabno lažnivostjo meščanske moči in slave. Vse se je v tem samem prizoru združilo v eno veliko doživetje: napol kmečka objestnost parvenija, ki uživa v malone perverzni vrtoglavici svoje oblastiželjnosti, nejasna slutnja bližnjega propada, strah pred navidezno ponižnostjo podložnika, ki v zadnjem kotičku svojega srca kuha črne naklepe proti svojemu gospodarju — veličastna podoba vinjenega pripadnika tistega razreda, ki si z nepremišljenim, toda usodno nujnim dejanjem koplje sam svoj grob. Če je lo še realizem — potlej je to realizem zelo visoke vrste, realizem s kulturno zgodovinskim razgledom v bodoče dni. 5 Dejali smo. da sta osnovna elementa Cesarjevega igralstva družbena tipizacija in tragikomična zasnova človeškega značaja — prav razumljivi sta nam ti dve prvini šele takrat, kadar se skladno združita v organsko celoto velike igralske stvaritve. In če odtod pogledamo nazaj na njegovo igralsko pot, vidimo, kako vodi iz središča njegove tvornosti, iz sinteze njegovega spoznanja o družbi in njegove umne razpoznave človeških vrlin in slabosti — troje poti v obširni svet njegovih odrskih podob: Prva pot pelje od satiričnih likov šentflorjanskega župana in Gogoljevega poglavarja mimo Nušičevih koruptnih čaršijancev in anglosaških gangsterjev Packardove in Sartorijeve sorte do napol kmečke gospode našega domačega liberalizma in klerikalizma, do Cankarjevih župnikov, do dr. Grozda in naposled do Kantorja. Nekje na koncu tega pekla karierizma, hinavščine in svetohlinstva, socialnega nasilja in zamotane človeške problematike se ziblje pijana, strahopetna, pobožnjakarska senca pohotnega starca Karamazova. Po sredi se kretajo zdravi podeželski dedci iz bajtarskega in gruntarskega sveta, hudomušne podobe, z veliko ljubeznijo in dovršenim znanjem orisane priče naše polpretekle domačnosti: Golarjev Janez in Levstikov Juntez in Linhartov župan Jaka in dolga, dolga vrsta njihovih hrupnih sorodnikov. Na koncu te srednje poti postava njihov francoski žlahtnik, hrupno plahi zagovornik zdrave pameti. Molierov meščan Hrizal. — 106 — Dan Packard Kaufman—Ferber: »Simfonija 1937« (sezona 1936/37) Tretja pot pelje od p robe, pretežno situacijske komike Švejka in Buče mimo šegavih folklornih podob Krjavljevtega kova, mimo starih komedijskih figur comedie dellarte, kakršni sta oštir Tebaldo in hlapec botra Andraža, mimo njunih ruskih sorodnikov, kakor na priliko sloviti ženin Jajčnica, pa vse do takih veternjakov, kakršen je sloviti vite/ Tobija. Na cil ju te poti se krohoče modri in mogočni simbol vesoljne življenjske radosti — veliki Falstaff. Ta še čaka. Toda to niso vsi: Cesarjev odrski svet je vsepovsod obljuden — kdor je nekoč stopil vanj, ne pojde več odtod, zakaj v njem najdeš vse grdobije in vse norčije človeškega rodu. Radi bi ga gledali še veliko, veliko let! — 107 — France Koblar: LJUDSKI IGRALEC Ob petindvajsetletnici Janeza Cesarja nam stopa vidneje \ zavest podoba ljudskega igralca, njegova svojstvenost in družbena vrednost. Ne bi Kotel tu postavljati posebnih primerjav, še manj posameznih kategorij — ljudski igralec je* v bistvu vsak resničen gledališki umetnik; vsak ima svoje občinstvo, vsak celo svoji' znane in neznane prijatelje; čim več takih osebnosti, ki si vsaka zase osvajajo gledalce, tem boljše je gledališče, tem mnogostranejša je njegova izrazna moč in tem uspešnejše njegovo delo. V čem je svojstvo ljudskega igralca? Ali v njegovi poljudnosti. priljubljenosti ali v njegovi izrednosti ali samo v vestnem izvrševanju svojega poklica? Danes, ko v vsakem delu iščemo socialne utemeljenosti in sostvariteljnosti, tudi igralec dobiva svojo posebno družbeno funkcijo. Zato so odmrli igralski individualisti, ki so pripravljati presenečenja s svojemi izrednimi domisleki, kakor so pred njimi odmrli razni komedijanti-knezi, izredni geniji baročnega in klasicističnega gledališča. Današnji igralec služi skupnosti, se podreja celoti in šele iz te celote vpliva s svojo osebno močjo in svojstvenost jo, spolnjujoč tako dvojno nalogo: družbeno in umetniško. Pri tem vendarle ostane odločilna njegova natura, njegov telesni in duševni material, zlasti njegova zunanjost, skozi kater-.i prodirajo tuji liki in se spajajo v pristno stvaritev. Rečemo lahko da naš Janez Cesar nima samo igralskih sposobnosti, s katerimi uspešno spolnjuje naloge svojega poklica, ampak tudi take osebne značilnosti, ki ga postavljajo na posebno mesto v naši igralski skupnosti in mu pomagajo do poljudnosti in priljubljenosti. Ni sl učaj, da si je pred pet in dvajsetimi leti rajni Boris Putjata izbral prav Cesarja za svojega učenca. Ta svetovno razgledani tea-tralik je spoznal v njem pravo gledališko naravo. Vpliv tujega mojstra je bil tako močan, da še danes tu in tam zazveni v Cesarjevem stavku Putjatova groteskna ritmika in kadenca. Pa samo pri tujih igrah in grotesknih likih, zakaj v Cesarju se je kmalu razodela pristna domača narava tako močno, da je postal glavni oblikovalec: naših kmečkih veljakov, zdravih fantov, preprostih orjakov in premetenih ljudskih burkežev. Njegovi župani in gostilničarja so resnično naši. ne v kmečko obleko uklenjeni. razumski homunkuli. Pi i teh likih, prav za prav pri teh resničnih ljudeh živo čutimo, da \ njihovih telesih pol jejo sokovi naše zemlje, da beseda, čeprav krhka, poje po naše in odmeva v nas, da je kretnja, kakor ji; trda in rogovilasta, izraz in poudarek našega človeka. Župan v »Pohujšanju«. Rožmanov Janez v »Rošlinki«, župnik v »Kralju na Betajnovi«. Kalander v »Hlapcih«, župnik Babič v »Veliki puntariji« so le vidnejše stopnje njegovih domačih stvaritev. V njegovem doktorju - 108 — Grozdu (»Za narodov blagor«) še čutimo kmečko kri njegovih prednikov ob vsej njegovi meščanski dostojanstvenosti. In Krjavelj! Ta klasični romantični original je morda šele z njim — kljub Verovšku clobil pravo podobo, zakaj česar ni mogel nihče drugi, to je dal Cesar: pristno dolenjščino! Ko je Milan Pugelj, najboljši režiser kmečkih iger pri nas, začel iskati domačega izraza in poizkušal uvesti na odru tudi narečje, je bil Cesar skoraj edini, ki mu narečje ni bila nikaka nemogoča privada, ampak resnična narava. Prav zaradi te domačnosti ni postal samo naslednik nekaterih Verovškovih vlog, ampak tudi naslednik njegove igralske usode: mora biti humorist. čeprav bi rad v tragedijo. Njegove smešne figure, sloneče na karakterni komiki, zlasti junaki Nušičevih komedij, so premišljeno izdelane, v njih čutimo pretkanost, pa tudi tisto široko naturo, ki se tako rada izprevrže v silo in ki vsako nravno okvaro prenaša /. velikopotezno kretnjo. Groteske v Nestroyevih burkah, posebno Janez Buča v Utopljencih«, so napravile Cesarja za najbolj domačega med našimi igralci. Ni čuda. da je še sam posegel tudi po takem slovstvu in priredil nekaj veselih kmečkih iger za ljudske odre. Smešnost in pravljica sta si blizu, zato ji* Cesar tudi v otroških igrah med najbolj' znanimi našimi igralci. Cesar ni humorist po naravi, prav zato njegovi smešni liki tako radi stopijo na rob groteske: v njih zaživi občutek groze, dušnega razkroja in se javlja tisto, čemur pravimo demoničnost: strahotna topost, kakršna je v obeh grobarjih v »Hamletu«, pijanska brezmejnost točaja Stefana v »Viharju«, propalost Ferdiščenka v »Idi-otu« itd. Celo njegov ogromni smeli, ki buli v glušeč krohot, je daleč od smešnosti in pretresa. In to je velika stvar! Kakor se zdi, da je v njem vse brez oranja po duši. brez fantastike, vse mehko in toplo, odkriješ nenadoma trda in presenetljiva nasprotja. To je posebno vprašanje, ki bi terjalo psihološkega razglabljanja in bi morali preko igralske problematike prodreti \ osebno problematiko človeka prav do njegovih osnovnih sestavin. Dejstvo dokazuje samo. kako blizu si večkrat stopita liumor in groza, otroškost in krutost. Najljubši mi je Cesar, kadar oblikuje zdrave, močne korenjake: v spominu je ostal tambur iz »Vojčka«, Schvveizer iz »Razbojnikov« ali Lopahin iz »Češnjevega vrta«. Če si takega mislim v klasični igri, se spomnim na Rubensovo slikovitost, če ga prenesem v domačo kmečko podobo, mi stopita pred oči Bergantov Mož s presto« in Ptičar«. Kultura in domačnost, umetnost in natura. Ob vsem širokem obsegu Cesarjevih igralskih zmožnosti in njegove osrednje moči: domačnosti in izredne telesnosti, utegne biti njegov Kantor nova pomembna ustvaritev današnjega ljudskega igralca Janeza Cesarja. To mu iz srca želim za njegov jubilej. Prof. Osip Šest: LIK IGRALCA JANEZA CESARJA Da prihranimo bodočemu kronistu in biografu brigo, povemo, da se je rodil Ivan ali po domače Janez Cesar 6. oktobra 1896 na Spodnji Težki vodi pod Gorjanci, to je v tisti deželi, kjer je tisoč bajk in povesti, o katerih nam je pravil Janez Trdina deset zvezko\. Okolica, polna vraž, polna dinamike, je bila že sama povod za bister sprejem najbližjega sveta, vendar to mlademu fantu ni zadoščalo! V življenju sedemletnega pokovca se je nenadoma pojavil Žan. Žan je bil možak, ki je bil v Ameriki, ki je cenil svet in njegorc dogodivščine, predvsem pa teater, igro, šalo in komedijo. Pa so igrali v Novem mestu diletantje-rokodelei igro, pa je Žan za to izvedel, pa je vzel s seboj Janeza. In Janez je videl prvič igro. viteško, imenitno, silno... In po njem je bilo!... Hodila sta Žan in Janez po tihih potih na vse predstave, strmela, trpela in uživala to prekrasno reč, ki se imenuje teater. Potem se je Janez poslovil od abecede in poštevanke in se preselil v slavno novomeško gimnazijo k Horacu in Ovidu .. . Latinski nepravilni glagoli niso obremenjevali butice mladega gimnazijca, tem bolj pa so ga. brigale dramatizacije vsega prebranega. Vse, kar je prišlo pod roko Janezu, vsr je dramatiziral. Spisi Lujize Pesjakove, Andrejčkovega Jožeta in Krištofa Schmida so bile priljubljene snovi, da je pretakal vanje svojo prebogato energijo... V podzavesti je doživljal in gledal vse tisto, kar mu je odkril »Rokodelski oder« s svojimi zan j nečuvenimi in prej nevidenimi odkritji. Njegov mentor Amerikanec Žan je budno spremljal ta tihi razvoj in skupaj sta modrovala, sanjarila in gledala skrivnosti, katerim niti imena nista vedela in nista vedela, da sta okužena, prevzeta in omamljena od zagonetnega bacila, ki se imenuje: teater. Tako je rasel gimnazijec Janez Cesar v Novem mestu, gojil skrivne nade in upe, verjetno da je trpel.in bil izgubljen kot so bili mladi ljudje tedaj izgubljeni. — V tej težki uri mladega človeka se pojavi nov mentor, ki izdatno zamenja Žana-Ainerikanca, pojavi se profesor Seidl, ki spozna in vidi v mladem fantu več kot gimnazijca, ki se tolče z »Ilijado« in »De bello Galico«. Pa ne samo to! V Novo mesto pridejo tedaj, leta 1912, pravi poklicni igralci in prirejajo predstave. To so za mladega fanta hude ure, a kot vse hude ure, so te ure tudi lepe, kajti zvezane so z nevarnostjo. Gimnazijci morajo biti ob določeni večerni uri doma in nimajo dostopa do javnih prireditev. Cesarjev dom sc ne razlikuje v tem pogledu od drugih in tudi v Cesarjevi hiši so igralci in gledališke predstave nedovoljene zadeve. — Skozi okno jo ubira entuziast gledališča k 110 - predstavam ljubljanskih igralcev in zadaj na Kapiteljskem trgu modrujejo mladi tiči, kritizirajo, se navdušujejo za Skrbinška, za Bukšekovo in za druge člane gostujoče družine. — Edino eden ve za vse to nedovoljeno početje gimnazijske mladine — to je profesor Seidl, turist in ljubitelj narave in poznavalec najlepšega: mladega človeka, v katerem tli nekaj zagonetnega. Vtisi, ki jih je prejel mladi entuziast Cesar, so bili silni, vendar ni vedel kam z njimi. Šele po maturi so se sprostili, ko pristopijo abiturienti, akademiki, k uprizoritvi dramatizacije Jurčičevega »Tihotapca«. To je mejnik, usoden' mejnik za Cesarja: tedaj nastopi prvič na odru, prvič okusi čudovitost skrivnosti: igrati drugega človeka. Ugotovimo ob tej priliki tudi sicer slučajno dejstvo, da sta se ob prvem objemu s teatrom srečala dva Dolenjca, Cesar in Jurčič. 1 | Poglavar Gogolj: Revizor« (sezona 1939/40) — 111 — To je dalo pečat Cesarju, ki bo ostal na njem prav posebno žlahten in katerega ni zatajil nikoli. rt rt rt Leto 1914. Vojna. — Tudi Cesarja .je zagrabil vojni inetež in srečamo ga na raznih frontah. Kdor je tolkel tiste frontne mesece, ve, kaj se je reklo imeti cilje, ki so viseli zaradi vojne v oblakih, v negotovosti. Ko se je nagibala vojna v tisto fazo. da je bilo skozi njene koprene že videti obrise nove dobe, je pričel Cesar že s fronte pošiljali pisma ljudem, za katere je mislil, da so merodajni v gledališkem življenju. Ker pa tega življenja prav za prav ni bilo, ni dobil odgovorov — zato ga po demobilizaciji zaposluje poglavitno vprašanje: kruh. Ta kruh se imenuje zanj: uradnik pri železnici. Na Jesenicah premika vlake, pošilja jih na vse strani sveta, a najbolj strastno jih pošilja k vragu, kajti oni mu ovirajo njegovo pot. Res je sicer, da je imel na Jesenicah možnost, da je po prečutih nočeh prometniške službe aktivno sodeloval pri »Dramatičnem društvu . igral, slutil, klel po malem in čakal ... Potem pride premestitev v Savski Brod. Tam sta obup in kriza, ki pa konča kmalu s prestavitvijo v Zagreb. Zagreb je za Cesarja usoden. Tam so redne predstave in zagledanec ne zamudi nobene. Potem se odloči in lepega dne se pojavi v Ljubljani. Le malo ga še loči od cilja. Najprej nastopa na odskočni deski, na Šentjakobskem odru. potem pa pride a Narodno gledališče v Ljubljani. — Takrat pišemo leto 1922. •A C i 1 j je dosežen! Cesar nastopi prvič v skromni vlogi debelega človeka v 'Pohujšanju v dolini šentflorjanski« in od te epizode vodi njegova pol navzgor preko epizod, šarž do glavnih in odgovornih vlog. Tekom let je igralec Cesar kreiral slo in sto likov in med njimi so vsaj desetorice, ki bodo ostale nepozabne vsem tisočem, ki so jih gledali. Cesar se je gibal \ tem svojem dolgoletnem delu pogosto na spolzkih potih, ki utegnejo vtisniti igralcu pečal za ves njegov razvoj in vso kariero — mislim tu na komične vloge — in tu je bil Cesar v oni nevarnosti, ki je nekoč pokopala Verovška. Saj ni čudno: smeh sprošča publiko in ona hvaležno daje igralcu obolus priznanja, ta pa utegne igralca mamljivo zavesti v visoke prostore teatra — v galerijo. — Cesar se je po svoji inteligenci in svojem zdravem instinktu znal modro izogniti tej mamljivi sireni in je zdravo zasidral svoj talent na karakternih vlogah, tako da danes nosi zanesljivo like tragične vsebine in nihče ne more dvomiti o žlahtnosti njihove tvorbe in o globini njihovega kreatorja. — 112 — Kakšen je zunanji lik tega igralca? Po postavi nad običajno mero velik, je prej tršnt kot debelušen, lica okroglega, prostodušnega in vprav to mu daje ono, kar bi ga v prvi vrsti usposabljalo za komika. Vendar je v njem neka togost, ostrina pogleda in zgoščenost notranje napetosti, da bi se moral močno motiti, ako bi ne našel v njem vse nujnosti, ki jih mora imeti recimo dober interpret Othell i. Kot človek je tisto, kar imenujejo »na gliho«, z vsakim prijazen in prijeten, odločen in raven. Vesten, točen in zanesljiv ima še prav poseben dar, ki je skoraj fenomenalen. Ima čudovit spomin in se utegne naučiti trideset tipkanih strani vloge preko noči in jo obvlada brez suflerja. V privatnem življenju je njegova govorica pobarvana narahlo /. mehkim dolenjskim narečjem, ki ga je že često uporabljal s pridom pri svojih odrskih stvaritvah. Njegov Krjavelj, Švejk, Mozol. Buča so bili deležni te vrline, ki pa je samo dobrodošlo sredstvo. Za Cesarja je torišče njegovega življenja teater in to samo slovenski teater. Vendar ima kot vsakdo, ki je zaljubljen v svoj poklic, tudi Cesar nekaj, kar mu služi za oddih in odpočitek. To je knjiga, slovenska knjiga! Sleherna slovenska knjiga, ki izide na našem knjižnem trgu, naj bo cenena ali luksuzna, najde prostora v njegovih omarah ... Tako raste z razvojem njegove tvornosti tudi duhovni zaklad na njegovih policah. * * i, Ako gledamo gledališke lepake štirideset let nizaj, bomo našli neverjetno veliko število imen, ki so se pojavila in spet izginila v pozabo. Le malo je onih, ki se ponavljajo in pojavljajo iz ene sezone v drugo. Zato lahko rečemo, da je v gledališkem poklicu mnogo poklicanih in malo izvoljenih. Cesar spada ined izbrance in poklicane. Ker se mi nudi tu prilika in ker praznuje Janez Cesar te dni jubilej, ki pravi, da je pet in dvajset let delal in snoval za slovenski teater, mu krepko stisnem roko in pravim: nalog je še mnogo in to lepih in hvaležnih nalog. Zato: naprej! — 113 — Dr. Bratko Kreft: CANKARJEV »KRALJ NA BETAJNOVI« Cankarjev »Kralj na Betajnovi« je prva slovenska socialna drama. V njej je Cankar prikazal razvoj kapitalizma v kmečkem, patriarhalnem okolju. Brezobzirnost in obenem nujnost tega razvoja je poosebil v Kantorju, ki se tega »brezsrčnega« razvoja in načina dobro zaveda, obenem pa ve, da mora po tej poti naprej, če hoče doseči svoj cilj. Cankar pritira svojega Kantorja celo tako daleč, da vidi v svojem početju ukaz in nujnost neke usode: »Ali ne vidiš, da je moralo tako biti... Grešil sem, ker sem moral grešiti.« Tako zagovarja umor Maksa Krnca pred svojo lastno ženo, toda te besede so obenem zagovor vsega njegovega početja, ki je kljub njegovim osebnim lastnostim, nagibajočim se k brezobzirnosti in skrajnemu gospodarskemu in političnemu stremuštvu, vendarle pogojeno v socialnih razmerah, ki ga pritiskajo in silijo naprej. Zapletljaji in spopadi z okolico so zato nujni, vprašanje je le, kdo bo zmagal. Če bi Kantor Maksa, ne ubil, bi Maks organiziral kajžarje. ki so zaposleni v Kantorjevi tovarni in taka organizacija bi bila za Kantorja silno nevarna. Razvoja sicer ne bi ustavila, toda sproti bi ustvarjala Kantorjevim podvigom nasprotne sile. Kantor pa se je prevaril, če je mislil, da bo z umorom ustavil razvoj teh njemu, to se pravi, kapitalizmu nasprotujočih sil. Iz Cankarjevih »Hlapcev?; sicer vemo, kako počasi in mukoma je šel ta razvoj ravno pri naših ljudskih množicah, toda šel je kljub temu, ker je moral iti. Nujnost gospodarskega in občno družbenega razvoja je to zahtevala. Zato pa tudi Kantor s svoje strani čisto upravičeno trdi, da ne more delati drugače, kakor dela. Njegov moralni princip je ekonomsko povzročen, brutalen je, materialistično vulgaren, toda resničen. Podobno, a z nasprotne strani je z Maksom. Upre se Kantorju, ker je osebno prizadeta njegova družina, ki jo je Kantor spravil na boben, ker je moralno ogorčen nad Kantorjevim početjem sploh, saj je umoril Nininega očeta in se polastil njegovega premoženja. Iz svojega socialno moralnega ogorčenja postane, odnosno hoče postati Maks vsaj socialni reformator, če ne socialni revolucionar. Zato tudi hoče ugonobiti Kantorja moralno-pravno, ko mu dokaže, da je morilec. Maksovo socialno ogorčenje je predvsem etično. Marsikje je celo individualistično romantično, a zaradi tega nič manj pogojeno v tisti razvojni stopnji družbe, v katere okolju se godi Cankarjeva drama, ki nam prikazuje prvo stopnjo prodiranja kapitalizma v patriarhalno vas. Kantorjevi delavci še niso proletarci v modernem smislu besede, saj so kajžarji, ki imajo trohico zemlje, ki pa jih ne more rediti, zato so prisiljeni hoditi v Kantorjevo tovarno na delo. Vendar jih to v bodočnosti ne bo rešilo pred proletarizacijo, kajti kapitalizem se bo razširil in razbohotil ter jim bo nekega dne vzel tudi tisto bore — 114 — zemlje. Toda to so že razgledi v bodočnost, ki nam jih Cankarjeva drama ne prikazuje. Časovno je zajeta v dobo prve razvojne stopnje kapitalizma na vasi in zato ni le razumljivo, temveč nujno, da se konča s Kantorjevo trenutno zmago. Izidor Cankar meni v svojem uvodu h »Kralju na Betajnovi« (Cankarjevi zbrani spisi, 5. zv.), da sta v življenju Kantor in Maks neverjetna, da sta pa kot predstavnika dveh idej popolna. V tem je hudo protislovje, kajti če sta Kantor in Maks predstavnika dveli idej, potem sta le shemi, kar pa ni res. Oba, Kantor in Maks, sta najprej živi osebi v drami sami, toda nič manj nista živ in resničen odraz življenja in razmer, čeprav sta kot predstavnika dveh svetov tipizirana. Toda ta socialna tipizacija ne gre na račun osebne karakterizacije, na račun individualizacije. V tem je ravno mojstrstvo Cankarjeve drame. Kantor in Maks nista le predstavnika dveh idej, lemveč tudi dveh nasprotujočih si družbenih sil, toda če bi bila le to, kot meni Izidor Cankar, bi sčasoma izgubila na svoji živosti, dejansko pa živita tudi kot osebi, kot značaja in tipa, kot živa in resnična individija. Cankar ni hodil po površini, temveč je šel do korenik, ki niso vedno naravnost vidne, ki pa nam edine odkrivajo bistvo stvari in pojavov. V vsaki umetnini žive njeni junaki iz nje same in če je kot celota odraz resničnega življenja, tudi njene osebe ne morejo biti zgolj predstavniki nekih idej. Če bi bile le to. bi v novi dobi, ko so take iu take ideje, ki jih izpoveduje določena oseba v drami, že zastarele in mrtve, bi z njimi bila mrtva tudi oseba, ki jih v drami govori. In vendar vemo, da so osebe na pr. iz Sofoklejeve »Antigone' še vedno žive, čeprav verujejo v poganske bogove, ker je pač živa Sofoklejeva umetnina. Isto moramo reči o Maksu Krncu, čigar politične ideje se zde danes marsikomu premalo ostro začrtane, premalo premočrtue, preveč romantične, podobno kot je mogoče to ugotoviti tudi pri Ščuki v »Narodovem blagru«, če se mu približamo s stališča modernega sodobnega političnega in svetovnega nazora. Ideje Maksa Krnca in Ščuke moramo zato vrednotiti zgodovinsko razvojno, če hočemo biti pravični avtorju in njegovi drami. Če strogo družbeno-slovno raziskujemo dobo in razmere, v katerih je nastala Cankarjeva drama, ki je njih umetniški odraz, moramo priznati, da niti Maks niti Kantor ne moreta biti pri Cankarju drugačna, kakršna sta. Ali ni Maks tipična podoba slovenskega puntarskega razumnika iz tiste dobe, iz tistih naših še nerazvitih razmer? Ali nam naj bo zato manj simpatičen? Bil je predhodnik, toda brez predhodnikov ni nobenih velikih družbenih dogajanj. Zato je povsem razumljivo, da slavi velika oktobrska revolucija in ZSSR svoje predhodnike dekabriste, Hercena, Černiševskega in druge, čeprav se je idejno razvila daleč naprej od njih. Če se ozremo nazaj, moramo reči, da se vsaka stvar izvrši ob svojem času. — 115 — Cankar je videl globlje v naše takratne razmere kot vsa njegova okolica in tloba. Kazal je našim razmeram njih zrcalno podobo, toda ker so se te razmere in ljudje bali videti svoje resnične obraze, so mu nasprotovali in očitali, da opisuje nemogoče razmere in nemogoče ljudi. Še 1927. 1. je zapisal Izidor Cankar v uvodu h »Kralju na Betajnovi«: »...kljub temu je pesnik v ,Kralju na Betajnovi' nakopičil toliko neverjetnosti, kakor v nobenem drugem dotedanjem delu ne. Najbolj grobe so: Kantorjevo pogajanje z župnikom za mandat, sodna preiskava in nje efekt, pritrjevanje volivcev Kantor -jevemu govoru. Kantorjeva nečloveška drznost in krutost, Maksov fanatizem.« Toda res je prav nasprotno. Podobnili pogajanj za mandat, kakor je Kantorjevo pogajanje z župnikom, je bilo nešteto v naši pretekli politični zgodovini, nič manj ni bilo takih čudnih .sodnih preiskav pod starimi protiljudskimi režimi, še več pa je bilo podobnih pritrjevanj volilcev itd. Prav naš čas je dokazal, kako resnični so ljudje in življenje, ki ga je Cankar upodobil v »Kralju na Betajnovi«. Kantor je morilec, toda Kantor je obenem »kralj Betajnove«, ugledna in mogočna oseba, ki se je bojijo vsi razen Maksa in ki mu nekateri iz strahu, drugi iz koristolovstva (župnik), tretji iz klečeplaznosti in odvisnosti izkazujejo spoštovanje. Zato sodnik niti noče verjeti, da bi bil Kantor morilec, drugi si pa tega še misliti ne upajo. Boceaccio je zapisal v »Dekameronu« rek, ki se tiče tudi Kantorja: Če svet lopova ceni in spoštuje, mu zlih dejanj nikdo več ne veruje. Cankar je z vsakim svojim delom tudi osebno močno povezan, toda ta povezanost se včasih tolmači preveč mehanično, češ Maks — to je Cankar sam. Tako pretirano istovetenje sem videl pred leti. ko si je neki igralec Maksa nadel Cankarjevo masko. To je lahko odrsko mikavno, a nepotrebno. Maks Krneč je Maks Krneč, kakor je Leon Glembaj — Leon Glembaj in Hamlet — Hamlet. Vsi živijo in morajo živeti iz dela samega in ne iz literarno-zgodovinskih opomb in rhzlag. Bes je, da je Cankar Maksa »doživel« po svoji lastni socialni usodi, kar je tudi priznal v pismu pisatelju Kraigherju 19. avgusta 1900. 1.. ko je snoval to dramo: »Pisati hočem kmečko dramo, tisti žalostni vsesplošni bankerot našega ljudstva, posebno po dolenjskih vaseh je nekaj tragičnega, vrši se počasi in komaj vidno, ali zato je še pretresljiveje. In malokdo vidi, koliko dramatičnega je v tem propadanju, ta strašna pasivnost je nekaj velikanskega. Mislil si boš morda, da pretiravam, ali meni se zdi, da vidimo stvari dobro. Pomisli na pr. — ali nismo mi vsi, — Ti, Župančič in jaz, sinovi bankrotiranih ljudi? Polovica slovenskih študentov na Dunaju je na istem kakor mi!« . — 116 — L Dr. Grozd Cankar: »Za narodov blagor« (sezona 1945/46) Toda vse to ši' ne dokazuje, da je Maks — fotografija mladega Cankarja. Cankar sicer ni napisal v »Kralju na Betajnovi« kmečke drame v smislu, kakor si jo s to oznako predstavljamo, toda napisal je z njo vendarle moderno socialno ljudsko igro v najlepšem in najglobljem pomenu te besede. (Iz uvoda k izdaji »Kralja na Betajnovi v Knjižnici slov. gledališča.) 117 — SEZNAM VLOG, KI JIH JE IGRAL JANEZ CESAR V LJUBLJANSKI DRAMI Sezona 1921-22 | E Ime fJS avtorja Naslov dela Vloga ■ 3* 1. Cankar Pohujšanje v dolini Debeli človek 1 šentflorjanski Drugi gost 2. Gogolj Revizor Sodnik Ljapkin- Tjapkin 3 3. Golia Peterčkove poslednje Matjažev vojak 4 sanje Bog oče 5 4. Galsworthy Borba Strojnik Jago b 5. Shakespeare Hamlet Sluga Rajnold 7 6. Andrejev Prekrasne Sabinke Eden Rimljanov 8 7. Mrštik Mariša Kmet Rekrut Hlapec 9 10 11 8. Schiller Marija Stuart Častnik 12 9. Moliere Namišljeni bolnik Sluga 13 10. Tucid Golgota Eden patrov 14 11. Tavčar-Borštnik Otok in Struga Sluga 15 Vitez Trd mlajši 16 12. Sardon Madame Sans-Gene Vabontrain Rustan 17 18 13. Molnar Liliom Drugi stražnik 19 14. Nušic Knez Semberijski Starec 20 Zaposlen v 14 delili (20 vlog), odigral 110 p r e d s t a v. Sezona 1922-23 15. Cankar Hlapci Krčmar 21 Kmečki fant 22 16. Čapek lt. U. R. Radius, robot 23 17. Cankar Romantične duše Agitator 24 18. Tolstoj Živi mrtvec Častnik 25 19. Suhovo-Kobilin Svatba Krečinskega Nelkin 26 20. Gbrner Krojaček-junaček Kapitan Goliat 27 21. Dostojevski Idiot Ferdiščenko 28 22. Cankar Kralj na Betajnovi ' Tretji kmet 29 pon. Golia Peterčkove poslednje Matjažev vojak sanje Bog oče 23. Maeterlinck Čudež sv. Antona Jože 30 24. Shaw Črna dama iz sonetov Dvorni gardist 31 25. Biichner Vojček Tambur 32 pon. Sardou Madame Sans-Gene Vabontrain Rustan 118 — df , • Naslov dela Vloga d° «.* avtorja ” 26. Medved Za pravdo in srce Štefan Gregorjanec 33 Kmet Skomine 34 27. Shakespeare Othello Graziano 35 pon. Tavčar Otok in Struga Vitez Trd mlajši 28. Ogrizovič Hasanaginica Starešina svatov 36 29. Čehov Češnjev vrt Lopahin 37 pon. Gogolj Revizor Svistunov 38 30. Shakespeare Kar hočete Valentin 39 pon. Shakespeare Hamlet Rajnold Drugi grobar 40 Zaposlen v 21 delih (20 novih vlog), odigral 186 predstav. Sezona 1923-24 pon. Medved Za pravdo in srce Št. Gregorijanec Kmet Skomine pon. Shakespeare Hamlet Rajnold Drugi grobar pon. Shakespeare Kar hočete Valentin 31. Pregelj Azazel Tretji molivec 41 Natanael 42 32. Hebbel Judit Stotnik 43 33. Vojnovič Smrt majke Jugovičev Drugi Turek 44 34. Nestrov Danes bomo tiči Policaj 45 pon. Gorner Krojaček-junaček Kapitan Goljat 46 35. Milčinski Mogočni prstan Carski sel pon. Suhovo-Kobilin Svatba Krečinskega Nelkin pon. Golia Peterčkove poslednje Matjažev vojščak sanje Bog oče 36. Galsworthy Golobček Stražnik 47 pon. Shakespeare Othello Graziano 37. Shakespeare Beneški trgovec Salarino 48 38. Moliere Smešne precioze Gorgibus 49 pon. Molnar Liliom Drugi stražnik 39. Parzvnski Ašantka Veleposestnik 50 40. Shaw Cezar in Kleopatra Belzanor 51 41. Kuoblauch Faun Mauris Morris 52 42. Tolstoj Ana Karenina Knez Stiva 53 Kapitonič 54 43. Jalen Dom Senosek Janez 55 44. Lenormaml Izgubljene duše Zamorec 56 45. Molnar Vrag Alf. Matko 57 46. Ogrinec V Ljubljano jo dajmo Gašper Srebrili 47. Bernstein Tat' Raimond Lagardes 59 Zaposlen v 25 delih (19 novih vlog), odigral 213 predstav. Sezona 1924-25 48. Rostand Cvrano de Bergerac Montfleury 60 Drugi kadet 61 49. Tolstoj 50. Glass-Klein Moč teme Mitrič 62 Firma P. B. Svetnik Dobravec 63 — 119 - >1/> • T ^ h ime avtorja pon. Ogrizovič 51. Pirandello 52. Meško pon. Shakespeare 53. Nušic 54. Župančič pon. Milčinski pon. Nestroy 55. Veber-Gorsse pon. Lenormand 56. Dostojevski 57. Lah 58. Golar 59. Andrejev pon. Shakespeare pon. Tucič 60. Aristofanes 61. Nušič pon. Cankar 62. Nieodemi 63. llalbe Naslov dela Hasanaginica Šest oseb išče avtorja Pri Hrastovih Hamlet Sumljiva oseba Veronika Desenišku Mogočni prstan Danes bomo tiči Paglavka Izgubljene duše Stričkov sen Pepeluh Vdova Rošlinka Misel Othello Golgota Liaistrata Narodni poslanec Pohujšanje v dolini šentflorjanski Scampolo Mladost Vloga Starešina svatov il s > s: Igralec 64 Strelec Rajnold Drugi grobar 65 Milisav 66 Statist Carski sel Stražnik 67 Vergnon Zamorec 68 Afan. Matvejič 69 Drugi hlapec 70 Janez 71 Fjodorovic Graziano 72 Pater 73 Sel 74 Mesar Joviča 75 Župan 7h Ing. Bernini 77 Župnik Iloppc; 78 Zaposlen v 24delih (19 novih vlog), odigral 217 predstav. Sezona 1925-26 64. Manners Pegica mojega srca Advokat Haukes 79 65. Langer Periferija Barbora 80 66. Shakespeare Zimska pravljica Prvi plemič 8t Mornar 82 67. Cankar Za narodov blagor Dr. Grozd 83 pon. Župančič Veronika Deseniška Statist 68. Milčinski Krpan mlajši Martinče Krpan 84 pon. Golar Vdova Rošlinka Janez 69. Golar Zapeljivka Krčmar Tilen 85 70. Andrejev Profesor Storicin Prof. Savič 86 71. Shaw Obrt gospe Warrenove Pastor Gardner 87 72. Finžgar Naša kri Miklavž Borštnik 88 73. 0'Neill Ana Christie Chris Cliristoferson 89 74. Jurčič-Golia Deseti brat Krjavelj 90 pon. Shakesoeare Kar hočete Antonio 91 pon. Shakespeare Hamlet Rajnold Drugi grobar pon. Nieodemi Scampolo Ing. Bernini pon. Dostojevski Idiot Ferdiščenko pon. Galsvvorthv Borba Jago 75. Cankar Jakob Ruda Dobnik 92 Zaposlen v 19 delih (14 novih vlog), odigral 157 predstav. — 120 — Ime avtorja Naslov delu Sezona 1926-27 Vloga >» V . feB a. o NI * pon. Cankar Za narodov blagor Dr. Grozd pon. Župančič Veronika Deseniška Statist 76. Shakespeare Macbeth Starec 93 Siward 94 pon. Cankar Hlapci Župnik 95 77. Romains Dr. Knock Bobnar 96 78. Hilbert Drugi breg Vaclav Hron 97 79. Anzengruber Slaba vest Nagode 98 pon. Shakespeare Hamlet Rajnold Drugi grobar «0. Golia Triglavska bajka Spi k Matjažev vojščak Bog oče 99 pon. Golia Peterčkove poslednje sanje sl. Goldoni Pri lepi krčmarici Bippafratta 100 82. Balzac Gobsek Zdravnik 101 s:?. Bogovič Božji človek Kapitan Nikola 102 pon. Nestrov Danes bomo tiči Stražnik 84. Nestrov Lumpacij Vagabund Lim 103 pon. Biiehner Vojček Tambur 85. Shakespeare Mnogo hrupa za nič Borachio 104 Zaposlen v 17 delili (12 novih vlog), odigral 124 predstav. Sezona 1927-28 >s6. Bemauer Vrt Eden Herbert Werneeke 105 pon. Shakespeare Mnogo hrupa za nič Borachio 106 87. Shakespeare Ukročena trmoglavka Baptista Minola 88. Wilde Idealni soprog Statist 107 89. Cankar-Skrbinšek Hlapec Jernej in njegova pravica Župnik 108 90. Kulundžic Polnoč Marko 109 pon. Shakespeare Hamlet Rajnold Drugi grobar 91. Leskovec Dva bregova Policaj 110 92. Euripides Medea Kreon 111 pon. Rostand Cyrano de Bergerac Drugi kadet I>on. Golia Peterčkove poslednje Matjažev vojščak sanje Bog oče 93. Calderon Sodnik Zalamejski Pedro Crespo 112 94. Ibsen Divja raca Werle senior 113 pon. Nestrov Danes bomo tiči Policaj 95. Coward Nedeljski oddih Sandi Tyrell 114 pon. Halbe Mladost Župnik Hoppe 96. Tominec INRI Ana 115 97. Cerkvenik Koka pravice Ogrin 116 98. Novačan Herman Celjski Pater Melhijor 117 99. jerome Fany, tete in strici Dobri vojak Švejk Martin Benett 118 10«. Hašek fivejk 119 Zaposlen v 21 delih (15 novih vlog), odigral 144 predstav. — 121 — II line avtorju pon. Hašek pon. Jerome pon. Novačan 101. Shakespeare pon. Cankar 102. Klabund 103. Jiiger-Schniin. Frank Vihar v kozarcu vode Dr. Thoss 179. Dregely Frak Pl. Rainer 208 I8(). Shaw Kako zabogatiš Sartorius 209 (81. Rossegger Vesela božja pot Župnik 210 pon. Ferner-Neal Trije vaški svetniki Porenta 211 182. Galsworthv Družinski oče John Builder 212 pon. Kostov Goljemanov Goljemanov 183. Nušič Pot okoli sveta Jovanče Micič 213 pon. Gregorin V času obiskanja J. Kajfa (84. Ostrovski Gozd Genadij-Nesreča 214 Zaposlen v 12 delih (9 novih vlog), odi g r a 1 98 p r e d s t a v. Sezona 1936-37 pon. Cankar Za narodov blagor Dr. Grozd 185. Shakespeari- Kralj Lear Vojvoda Cornvvalski 215 186. Labiche Florentinski slamnik Fadinard 216 pon. Rossegger Veselu božja pot Župnik 187. Zerkaulen Korajža velja! Župan Vrbi n 217 188. Gregorin Kralj z neba Ana 218 (89. Langer Konjeniška patrola Valenta 219 190. Kaufman n-K erbcr Simfonija 1937 Dan Packard 220 <91. Nušič Dr. Života Cvijovič 221 192. Fraser Zadnji signal Louis Stejin 222 — 125 — dl line avtorja 193. Andersen-Stallings j>on. Merežkovski j l>on. Rostancl Zaposlen v 13 delih Naslov dela Vloga Rivalu Peter in Aleksej Cyrano de Bergerac (10 novih vlog), odigral 98 predsta Sergeant Kerguson Kikin Le Bret a.° 223 224 194. Shakespeare 195. Pahor 196. Suhovo-Kobilin pon. Nušič pon. Golia 197. Čapek pon. Golia Sezona 1937-38 Julij Cezar Viničurji Tnrelkinova smrt Dr. Princesku in pustirček Uela bolezen Peterčkove poslednje Pupilij Marko Lah Kuzpljujev Života Cvijovič Poveljnik veteranov Dr. Sigelius Grču 22.') 226 227 22K pon. Župančič sanje Veronika Deseniška Stari Deseničan 229 198. Streicher Zadrega nad zadrego Dominik Piškur 230 199. Nušič Pokojnik Spasoje Blagojevič 231 2on. Cankar Priulov Poglavar 13 delih (9 novih vlog), odigral 61 predstav. Strahopetec Revizor 215. 216. pon 217. pon, pon, ' pon. 218. 219. pon. 220. 221. pon pon 222. pon jx>n 223. pon 224. pon Finžga r Pavlin Gogolj Milčinski Bekeffy Klabund Golia Kadelburg-Schonthan N uši c Benedetti Detela Zaposlen v Sezona 1940-41 Pohujšanje v dolini šentflorjanski Razvalina življenja Tako je bilo Revizor Cigani Neopravičena ura Krog s kredo Princeska in pastirček Ugrabljene Sabinke Protekcija Ačim Kukič Trideset sekund lju- Cesare Siriani bežni Učenjak Marin 12 delili (6 novih vlog), odigral 100 predstav. Alessi Shakespeare Leskovec. Držič-Rupel Golia Golia Jurčič-Govekar Vombergar Eftitnin Golar Zaposlen v 10 ]K)n Golar pon. Eftimiu 225. Meano pon. Jurčič-Golia pon. Shakespeare pon. Golia 226. Golar 227. Prener pon. Ogrinec po/i. Gregorin pon. Strindberg Sezona 1941-42 Katarina Medičejska Hamlet Dva bregova Boter Andraž Princeska in pastirček Peterčkove poslednje sanje Rokovnjači Voda Človek, ki je videl smrt Vdova Rošlinka delili (6 novih vlog), o d i g r Sezona 1942-43 Vdova Rošlinka Človek, ki je videl smrt Večno mlada Saloma Deseti brat Hamlet Princeska in pastirček Ples v Trnovem Veliki mož V Ljubljano jo dajmo! V času obiskanja Nevesta s krono >« o s* 248 249 Župan Urh Kante Sluga Poglavar Sodnik Prof. VVagner Ton g Poveljnik veteranov Striže Baron di Retz Polonij Macafur Hlapec Šimen Poveljnik veteranov Grča Blaž Mozolj Župan Rebernik Aleks. Filimon Rožmanov Janez a 1 95 p r e d s t a v. Rožmanov janez Aleks. Filimon Aristobulo Krjavelj Polonij Poveljnik veteranov Lojze Češnovar st. Praznik Gašper Srebrin Ana Matsov ded 250 251 253 254 255 256 257 258 259 260 261 262 263 264 Zaposlen v 11 delih (3 nove vloge), odigral 113 predstav. - 127 - Krjavelj Gašper Srebrin Praznik Matsov ded Boštjan Presečnik 26~j Don Marzio 2W> John Lavdon 267 Nagode Sodnik Adam 26* Zdravnik Prvi molivec Ani. Paulet 269 Dobnik Ani. Paulet Petelin 270 Kristijan Bergli 271 Lebar 272 Kociper 27:5 Gorjanc 274 '21 Ime jSj« avtorja |x>n. jurčič-Golia pon. Ogrinec pon. Prener pon. Strindberg 228. Tavčar-Šest 229. Goldoni pon. Dickens 230. Leskovec l>on. Anzengruber 231. Kleist pon. Cankar pon. Pregelj pon. Schiller Zaposlen v 13 delili jion. Cankar pon. Schiller 232. Svoboda 233. Lagerlof 234. Majcen 235. Pugelj 236. Zupan Zaposlen v 7 delili pon. Cankar pon. Zupan pon. Pugelj 237. Kornejčuk pon. Niiš|<' pon. Shakespeare 238. Torkar 239. Simonov Zaposlen \ 8 delili 240. Kreft Naslov dela Sezona 1943-44 Deseti brat V Ljubljano jo dajmo! Veliki mož Nevesta s krono Cvetje v jeseni Kavarnica Cvrček za pečjo Vera in nevera Slaba vest Razbiti vrč Lepa Vida Azazel Marija Stuart Župnik Babič 279 Hrizal 280 Kuzma 281 Sezona 1944-45 Jakob Ruda Marija Stuart • Poslednji mož Gosta Berling Matere Pri šefu Tri zaostale ure (5 novih vlog), o d i g r a Sezona 1945-46 Za narodov blagor 'Pri zaostale ure Pri šefu Misija Mr. Perkinsa v deželo boljševikov Pokojnik Zimska pravljica Velika preizkušnja In tako tudi bo (4 nove vloge), Sezona 1946-47 Velika puntanja 241. Moliere Učene ženske 242. Vodopjanov-Laptev Družinska sreča (5 novih vlog), odigral 115 predstav. I 45 |> r e d s I ;i \. Dr. Grozd Gorjanc Kociper Mr. Perkins '275 Spasoje Blagojev ič Prvi dvorjan 276 Poročnik Skazil 277 Prof. Voroncov 27« o d i g r a I 79 p v e d s t a v. Do 18. decembra 1946 zaposlen v 3 delih (3 nove vloge), odigra 1 37 p r e d s t a v. Od (8. decembra 1921 do 18. decembra 1946 odigral 3185 predstav. V 128 —