/
I
Največji akmnild dnevnik v Združenih državah
Velja za vse leto . • .	$6.00
Za pol leta.....$3.00
Za New York celo leto -	$7.00
Zla inoaeiurtvo celo leto	$7.00
GLAS NARODA »f:
The largest Slovenian Daily in
List slovenskih delavcev v Ameriki
TEUSFON: CHelsea 3—3878

lamed every day except Sundays and legal Holidays. 75,000
NO. 35. — STEV. 35.
Entered as Second Class Matter September 21, 1903, at the Post Office at New York, N. Y., under Act of Congress of March 3, 1970
TELEFON: CHelsea 3—3878
NEW YORK, MONDAY, FE BRUABY 11, 1935. — PONEDELJEK, 11. FEBRUARJA 1935
VOLUME XT.TTT — LETNIK XT,TTT.
DiELAVSKI VODITELJI PRI PREDSEDNIKU ROOSEVELTU
ZASTOPNIKI 17 MEDNARODNIH UNU BODO PREDLOŽILI SVOJE PRITOŽBE IN SVOJE ZAHTEVE
Znani gospodarstvenik pravi, da bi trideseturni delovni teden n^ bil blagodejen za delavstvo. — Stroškovnik za starostne pokojnine je bil predložen kongresu. — Predsednik bo vetiral predlogo, če jo bo kongros predrugaeil.
WASHINGTON, D. C.f 10. februarja. — Zastopniki organiziranega delavstva bodo šli jutri v Belo hišo ter predložili predsedniku Rooseveltu svoje pritožbe in zahteve.
Po njihovem zatrdilu, je zavladal tako resen položaj, da se je treba bati najhujšega. Ako vlada ne bo ugodila zahtevam delavstva, utegnejo v naj vaz-žnejših industrijah izbruhniti štrajki, vsled katerih bo prizadetih na milijoni delavcev.
Po važni seji izvršilnega odbora Ameriške Delavske Federacije, ki je trajala skoro štiriindvajset ur neprenehoma, so delavski voditelji sklenili, da po jasne najvišjemu uradniku dežele resen položaj, ki je zavladal v ameriški industriji.
Jutri popoldne ob treh se bo vršilo v Beli hiši važno posvetovanje.
Delegaciji bo načelo val predsednik Ameriške Delavske Federacije William Green, tvorilo jo bo pa sedemnajst predsednikov mednarodnih delavskih unij.
Delegati bodo obvestili predsednika, da je stališče, ki ga je zavzela administracija napram delavcem, krivično ter da utegne* dati povod resnim nemirom. /
Organizirano delavstvo se nikakor ne more zadovoljiti s pravilnikom za avtno industrijo, ki ga je pred kratkim odobril predsednik.
Nadalje nasprotuje organizirano delavstvo predlogi administracije, da bi delavci, zaposleni pri jav -nih gradnjah dobili samo po petnajst dolarjev na teden.
V tekstilni industriji ter v industriji gumija in jekla je začelo nevarno vreti. Vsak hip lahko izbruhnejo stavke, ki bodo imele naravnost nepregledne posledice.
WASHINGTON, D. C., 9. februarja. — Dr. Harold G. Moulton, načelnik tukajšnjega "Brooklings Institute", je izjavil danes pred nekim senatnim od sekom:
— Ce bi bil uveden trideseturni delovni teden, bi najbrž dobili vsi nezaposleni delo. Toda če bi dobivali delavci i3to plačo kot jo dobivajo sedaj, bi ne bili dosti na dobičku, ker bi morali vsako stvar znatno dražje plačati. Povprečni dohodek ameriške družine ne znaša dandanes več kot tisoč sedemsto dolarjev na leto.
WASHINGTON, D. C., 9. februarja. — Vlada je danes predložila kongresu stroškovnik za starostne pokojnine. Ako bo predsednikov načrt vzako-njen, ne bo deležnih starostne pokojnine niti en milijon oseb. Vladni L vedenci so izračunali, da bi letni stroški ne znašali več kot stoenajst milijonov dolarjev.
Nasprotniki načrta zatrjujejo, da bodo sttoŠki štirikrat večji, namreč 450 milijonov dolarjev.
Lani je bila industrijalna produkcija 25 odstotkov večja kot je bila leta I 932, ko je dosegla svojo najnižjo stopnjo.
WASHINGTON, D. C., 9. februarja. — Demokratski voditelji so danes izjavili, da bo predsednik Roosevelt vetiral predlogo za socijalno zaščito, če jo bo kongres sprejel v izpremenjeni obliki. Ameriška Delavska Federacija zahteva naj bodo nezaposleni, ki bodo dobili delo pri javnih gradnjah tako plačani kot so plačani drugi delavci za isto delo. — Plača, ki jo določa vladna predloga, je petdeset dolarjev na mesec.
Avstrijski monarhisti so razočara
GEN. SMUTS ZA MIR V __PACIFIKU
Južnoafriški državnik zahteva zvezo med Anglijo in Združenimi državami. — Japonska ogroža mir.
Capetown, Južna Afrika,
10. februarja. — General Jan Christian Smuts je v Institute of National Affairs ponovil svoj nasvet, katerega je dal v Londonu 12. novembra, ko je povdarjal, da je za slučaj kake krize v Pacifiku potrebno, da Anglija in Združene sku-pa nastopijo.
Smuts je rekel, da je že sedaj potrebno, da stopi Anglija v zvezo z Združenimi državami, ker je Japonska zavrgla washingtonsko mornariško pogodbo, kar je v veliko večje važnosti kot pa osvojitev Mandžurije.
"Politik-j, katero je zavzela Japonska", je re» vi general Smuts, "je uničila a se dosedanje pogodbe, ki so jamčile za mir. Pacifik je nevarnost za vojno v velikem obsegu. Pri tem bodo prizadete Japonska, Rusija, Združene države in Anglija s svojimi dominiji in slednjič bo potesmjeno v boj vse človeštvo. Evropa je prenehala biti središče nevarnosti in na njeno mesto je stopil Pacifik. Ne rečeni, da se bo to zgodilo jutri. Mogoče bo vzelo še 25 let, da se j>olitične raz_ mere obrnejo v to ali drugo stran. Bodočnost je odvisna od modrosti, s katero obravnavamo sedanji položaj.
44 Ne moremo pa sedeti in čakati, kako se bodo razmere razvijale. Toda ne smemo tudi prenaglo soditi. Pred nami je najpomembneši ^litični položaj in ogniti se moramo vsaki malenkosti in površnosti.
"Ako bi Japonska videla* da delujejo Anglija in Združene države roko v roki, tedaj bi zavzela drugačno stališče in mir na Pacifiku bi bil zagotovljen. Poleg tega pa morajo Anglija in Združene države zahtevati nedotakljivost Kitajske. Samo s tem bo obranjen mir na Daljnem Iztoku*\
JELENI STRADAJO
Washington, D. C., 10. febr. Urad za - ivjačino naznanja, da je neva jiost, da lakote pogine 20,000 jelenov v Jackson Hole v državi Wyoming. Zaradi velikega snega jeleni n:majo zadostne hrane. Vlada bo za nje kupila večjo množino krme, da jih prehrani do pomladi.
INFLUENCA V FRANCIJI
Pariz, Francija, 10. febr. — Po celi Franciji se je razširila influenca. Mnogo šol je zaprtih. V Amiensu je umrlo 40 vojakov.

Zaradi postavnega praznika "LINCOLNOVEGA ROJSTNEGA DNE" ne izide jutri "Glas Naroda". — Prihodnja številka izide v sred o, 13. februarja.
Uprava "Glas Naroda".
JAPONCI SE
BOJE RUSKE _NEVARNOSTI
Vojni minister ne more zmanjšati izdatkov za armado. — Mančukuo ne mara ruskega posredovanja.
Tokio, Japonska, 10. fob. — Vojni minister general Senju-ro Hajaši je v poslanski zborni ci rekel, da Rusija s tem, da je prodala kitajsko vzhodno železnico Mančukuo, še ni odpustila svojih vojnih namenov.
Hajaši je rekel, da je Rusija zgradila utrdbe v Sibiriji, da je v velikem obsegu izboljšala promet na svoji transsibirski železnici, in da vsled tega Japonska ne more opustiti svo-jih priprav za obrambo. Vsled tega za sedaj še ni mogoče misliti na to, da bi se izdatki za armado v bližnji bodočnosti zmanjšali.
General Hajaši je rekel, da se armada ne zmeni za politiko, da ji nI mar, kakšen je kabinet, zahteva pa močno vlado, ki se bo zavzemala za potrebe naroda in njegovo obrambo. V vojaških šolah so bila sicer predavanja o politiki, toda častnikom je prepovedano vmešavati se v politiko.
Hsinking, Mančukuo, 10. februarja. — Mančukuanske o-blasti so odločno zavrnile namero Zunanje Mongolije, da bi pridobila sovjetsko Rusijo v sporu zaradi meje med Mančukuo in Mongolijo.
Vlada zunanje Mongolije je predlagala, da bi se pogajanja vršila na sovjetskem ozemlju in da bi bil navzoč tudi sovjetski zastopnik kot posredovalec.
NEROJENI KADILCI
Yellow Springs, Ohio, 8. fe-
zruarja. — Kot zatrjuje dr. Lester W. Sontag, kade nerojeni otroci skupno s svojimi kade-čimi materami. Dr. Sontag pravi, da je preiskoval pričakujoče matere in dognal, da u-tripanje srca še nerojenega o-troka kaže iste znake kot pri njihovih materah.
KUBA ZAHTEVA WELLESA
Havana, Kuba, 9. febr. — List Ahora v svojem uvodnem članku svetuje kubanski vladi, da zahteva od Združenih držav ameriškega državnega
PRIČE SO BAJE LAGALE PRI __OBRAVNAVI
Pričam je bilo dokazano, da niso videle Haupt-manna. — Mrs. Morrow očisti Miss Sharpe vsake krivde.
Flemiugton, N. J.f 10. febr. Pri sobotni obravnavi je več prič zavrglo trditev Haupt-mannovih prič ki so izpovedale, da so videle Hauptmanna 1. marca in 2. aprila 1932 v New Yorku.
Joseph F. Farber je postavil na laž pričevanje Benjamina Ileierja, ki je pričal, da je bil 2. aprila 1932, ko je bila plačana Lindberghova odkuj>-nina, v svojem avtomobilu s svojo prijateljico pri St. Raymond pokopališču in da je videl nekega moškega, ki je skočil čez zid in da je bil to Izidor Fisch. Farber je pričal, da je imel ob času, ko je bila plačana odkupnina, nezgodo s svojim avtomobilom sredi New Yorka. Njegov avtomobil se je trčil z drugim avtomobilom, čegar lastnik je bil Heier.
Arthur Larson je izpovedal, da je bil 1. marca 1932 ves večer doma v Dunellen, N. J. z Elvertom Carlstromom, ki je prejšnji teden pričal, da je bil istega večera v Fredrick Senovem restavrantu v Bronxu, kjer je videl Hauptmanna.
Joseph Levenson je pričal, da je bil 1. marca 1932 na obisku pri Henryju Jungu, kjer je bil tudi Izidor Fish, o katerem trdi Hauptmann, da je od-vedel Lindberghovega sina in tudi prejel odkupnino.
Kot priča je bila tudi poklicana sestra umrlega Fischa, Hannah Fisch, ki je pričala, da je njen brat, ko se je vrnil iz Amerike, prinesel s seboj samo okoli $600, kar je komaj zadostovalo za njegovo zdravljenje.
Kot zadnja priča je bila zaslišana mati Lindbergliove žene, Mrs. Morrow, ki je ovrgla trditev nekaterih prič, da so videle njeno služkinjo Miss Violet Sharpe, ki se je pozneje zastrupila, 1. marca 1932 z majhnim otrokom na 42. ulici v New Yorku. Mrs. Morrow je pričala, da je bila Miss Sharpe ob 8 zvečer doma in da se je vrnila ob 11. Tudi Elmer Miller je izpovedal, da je bila Miss Sharpe 1. marca ž njim v nekem speakeasy in da jo je spremil ob 11 zvečer na njen dom.
Zasliševanje prič je bilo končano ^ 2 popoldne in sodnik Trenchard je odgodil obravnavo do ponedeljka.
podtajnika Sumner Wellesa, ker je pripravil in zakrivil beg strmoglavljanega predsednika Machado, ko je bil Welles ameriški poslanik v Havani.
AVSTRIJA NE MORE POZABITI IZGUBE TIROLSKEGA OZEMLJA
DUNAJ, Avstrija, 10. februarja. — Avstrijski monarhisti ne zahtevajo, kot njihovi madžarski bratje, premembo meja, kot pravi njihov voditelj baron Wiesner. Avstrijska vlada zavzema slično stališče glede tega težkega problema.
Avstrijska javnost pa pri vsem tem ne more pozabiti izgube južne Tirolske, toda vsled prijateljskih odnošajev z Italijo je prenehala agitacija za vrnitev dežele, kar je še pred nekaj leti dalo pogosto povod za oster spor med Avstrijo in Italijo.
Prememba trianonsk«' mirovne pogodbe je bila poglavitna zahteva madžarske povojne politike. Še predno je Nemčija zahtevala premembo mirovne pogodbe, je Madžarska pričela veliko kampanjo proti mirovni pogodbi. V ta namen pa je bila poklicana v življenje Mala antanta. da se bori proti premembi meja.
Ko je prišlo do prijateljskih odnošajev Madžarske z Italijo, je Madžarska upala, da bo v doglednem času prišlo saj do delne premembe. Toda franco-sko-italijanski sporazum je podrl vsa ta upanja in Madžarska se boji, da sta se Francija in Italija sporazumeli, da se trianonska mirovna pogodba ne sme premeniti, da je ustreženo Mali antanti.
NAPOLEONOVA LJUBAVNA _ PISMA
Francija je kupila od avstrijskega nadvojvode Napoleonova pisma. — Napoleon je pisal nad J100,000 pisem.
Pariz, Francija, 10. febr. — Vsi zgodovinarji se strinjajo v prepričanju, da je najdba nad 300 Napoleonovih pisem svoji drugi ženi cesarici Mariji Lui-zi največjega zgodovinskega pomena.
Pisma, katera je pisal Napoleon v letih 1812, lgl3 in
1813	je tedanji francoski zunanji minister Taylerand prodal avstrijskemu kancelarju princu Metternichu in so tedaj ostala v arhivih avstrijske cesarske hiše. Sedaj pa je nek avstrijski nadvojvoda prodal ta Disnia v Londonu na javni dražbi in kupila jih je francoska vlada.
Navzlic temu, da je bil Napoleon skoro vedno zapleten v vojne, je vsak dan pisal svoji prvi ženi cesarici Josipini in druuri ženi < sarici Mariji Lui-zi. Samo M riji Luizi jih je pisal v» tre.i letih 218. »'sega skupaj je poznanih 100,000 pisem, katera je pisal Napoleon. Njegova pisava je tako slaba in narazločna, da je pisma komaj mogoče prebrati. Marija Luiza jih gploli ni mogla brati in jih je brala njena dvorna dama.
Pismo, katero je pisal Napoleon Mariji Luizi 23. marca
1814	z bojišča, je dovedlo do njegovega poraza pri Waterloo in do izgnanstva na otok Elbo. V tem pismu, katerega so prestregli zavezniki, je Napoleon zaupal Mariji Luizi, da namerava napasti zaveznike ob reki Marne. To je bilo za zavezniškega vrhovnega poveljnika dovolj. Napoleon je bil pri Waterloo premagan in poslan na Elbo. Bluecher je pozneje pismo poslal Mariji Luizi.
V drugem izganstvu na otoku sv. Helene je Napoleon priznal, da je bila njegova poroka z avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo začetek njegovega konca, da pa je bil ta zakon posut s cvetlicami.	«
ZLATO PRIHAJA
V AMERIKO
Havre, Francija, 7. febr. — Parnik "Lafayette" je odplul proti New Yorku z 220 zaboji zlata v vrednosti $10,725,660.
Da je MaJžarska opustila svojo zahtevo po premembi meja, je razvidno iz izjave biv-» šega ministrskega predsednika grofa Bethlena, i\i še vedno zavzema odloč/.no stališče v politiki in ki je rekel:
"Madžarski narod moramo pripraviti na to, da razume, da tekom prihodnjih pogajanj z Malo antanto ne bomo oživili problema o premembi meja. Vse naše delo mora biti namenjeno zaščiti narodnih manjšin in rpavici za oborožitev".
Glede obnovitve monarhije pod Hasburžani sta tako avstrijska kot madžarska vlada mnenja, da je to popolnoma notranji politični problem obeh dežel. Grof Bethlen priznava obveznost Madžarske, da ne bo postavila Habsburžanov na svoje prestol brez dovoljenja poslanikov, ker je leta 1922, ko se je Karol II. drugič skušal polastiti madžarskega prestola, podpisal kot tedanji ministrski predsednik tozadevno pogodbo z zavezniškimi državami.
VOJAKI BODO ZAPUSTILI SAAR
Saarbruecken, Nemčija, 9.
februarja. — Tuje čete, ki so bile poslane v Posaarje za plebiscit 13. januarja, bodo odpotovale še pred 1. marcem, ko pripade. Posaarje Nemčiji.
Angleški in italijanski .vojaki bodo odpotovali 16. febr., švedski jm 18, februarju.
H A & O D A*
HEW YOfiX, MONDAY, FEBRUARY U, 1935
THE LARGEST SLOVENE DAILY in U. 8. A.
Glas Naroda
9f
if mm
1
g«Md fl&d PabllshsA' try SLOVENK PUBLISHING COMPANY (A Corporation)
ttinnlilrMit
& fcSlUUlsl
PRODIRANJE STANDARD OIL COMPANY NA KITAJSKO
L. Benedik, Treas.

■if I Mh BML
mi Om eorpondot and a(Ulrewe> of aboVe officers:
Borough of Manhattan, New York City, N. Y.
"UA8 NAltODA (Velee of the l'ee»le)


Oaj Except Sondayit aod Holidays
ft Ms teto Tdja M Aawrifco f» BiaMo..................$6.00
ti jjtik1 Utt »••»•»»♦#••••••••••• $3,00
IP w


2a New fork.« celo leto .....
Za pol lata ...J............
Za lno*ezttfltro sa celo leto.....
Za pol leta
$7.00 $&50 $7.00 8&60
8nlMcrlptloo Yearly $6.00
AdTertl semeni on Agreement
"Glas Naroda" labaja vsaki dan tovemM nedelj lu praznikov.
L<opUl brec podpisa In osebnosti se ne prlobčujejo. Denar naj se blagovoli Jtojati |ttt Money Order. Pri spremembi kraja naročnikov, prosimo, da K on01 rodi prejšnje bivališče naznani; da bitreje najdemo naslovnika.
NAKOi>A. 21« H. 18tta Street, Mew Vni, N. Y. Telephone: CHelsta S—88'W
DONALD RICHBERG IN DELAVSTVO
Donald Richberg, katerega nekateri označujejo kot inotža, ki je za predsednikom Rooseveltom najbolj mogočen v Združenih državah, je preid kratkim podaljšal pravilnik za a vino industrijo.
To je storil sporazumno s fa'brikaaiti, ne da bi vprašal za isvat Ameriško Delavsko Federacijo.
Povsem umevno je, da so bili delavski voditelji visled-tega ogorčeni,
John L. Lewis, načelnik United Mine Workers, je i-menoval pred posebnim senaltnim odT>orom Ricliberga "izdajalca organiziranega delavstva".
Predsednik Federacije, Green, mu je pritrdil.
Gre en o v srd je povsem upravičen. Neprestano se je oglašal in protestiral, toda v Washmgtonu ga niso hoteli slišati ter mu niso dali prilike, da bi predložil oziroma u-temeljil svo-je pritožbe.
Ameriška Delavska Federacija bo poslala k predsedniku Rooseveltu posebno deputacijo, ki se bo pritožila nad item ravnanjem ter mu pojasnila, kdo in kaj je pravzaprav Richberg.
Delavski voditelji imajo 'baje dokaze, da se je spajda-šil s fabrikanti ter da vleče delavstvo in predsednika za nos.
Zelo značilna je tiidi naslednja Lewisova izjava: — Organieirani delavci so uverjeni, da jim je predsednik naklonjen. Škoda, Ida ima take svetovajce.
Vse 'kaže, da je začela Rooseveltova administracija oftxracati hrbet Delavski Federaciji.
Veljavnosti pravilnika za avtno inidiustrijo ni namreč podaljšal sam Richberg, pač se je pa zgodilo to <z vednostjo in dovoljenjem ddiministracije in delavske tajnice Miss Perkins-
Fab rikanrt je enostavno niso hoteli, da bi bili zastopniki Federacije navzoči pri posvetovanjih. Vse se je zavr silo natihem, brez nje-
Od začetka je kazalo, da je kompanijsikim unijam en-krat za vselej odklenkalo, zdaj se pa njihov kredit old dne do dne veča.
NRA je koanpanijsiko unijo ^koro proglasila za pro-iipostavno. Dane« pa uživa ugled, ne samo pri podjetnikih, pač pa tudi pri vladi-
Pred šestimi meseci je bila Ameriška Delavska Federacija še toliko mogočna, da je izsilila odstop generala Hugh a S. Johusona.
Richlberg je slabši nego je bil Johnson, toda vsi protesti proti njemu so le fbob v at eno.
Važno za potovanje.
Kdor je namenjen potovati v ttori kraj ali dobiti koga od tam, jo potrebno, da je poučen v vseh ttvareh. V sled ndtie Mt^owlM skutnje v (M eamoremo dati najboljša pojasnila im tudi aee potrebno preskrbeti, da jo potovanje udobno m hitro. lata ta taupno obrnite na nas*sa vsa pojasni*L.
Mi priskrbimo vse, bod&i proinje ta povratna dovoljenja, potit Uit*, vUeje in sploh vee, kar je so potovanje potrebno v najhitrejšem času; m kar je glavno, na najmanjše stroikt.
Nadriavljani naj ne odlašajo do eadnjege trenutka, ker H dobi k WatUngt&ka povratno dovoljenji, RE-EN-TBT PERMIT, trpi najmanj t% nune.
PWta Uraj takoj ta brttplačma navodila in taaatavlja-mo Varda boste poceni in udobno potovaH.
SLOVENK PUBLISHING CO. iTftAVEL BUREAU 21& Wast 1 Mi Street New York, N. Y.
Konec preteklega stoletja je bil najugodinejši razmah svetovne trgovine. Prometna sredstva takrait še niso bila tako popolna in svet je bil za ekspanzijo podjetnih trgovcev prostornejši, kakor je zdaj.
Eno. najzanimivejših poglavij iz tistih časov je prodiranje znanega podjetja "Standard Oil Company" na Kitajsko. To podjetje je ustanovil John Rockefeller. Pred leti so priobčili nemški humoristični listi duhovit odgovor na vprašanje, katere organizacije so največje v zgodovini sveta. Odgovor se je glasil: " V splošnem poznano v zgodovini tri velike organizacije, in sicer ameriško "Standard Oil Company", prusko armado in katoliško cerkev.
Rockefeller je dobro vedel, koliko bo pridobil, če prodre s svojim podjetjem na Kitajsko. Saj bi imel ameriški petrolej za dolga leta zagotovljeno obširno tržišče. Toda stvar ni šla tako gladko, kakor so gospodje prvotno mislili. Največje težave so delali visoki kitajski uradniki, ker so imeli interes na domači industriji rastlinskega olja kot delničarji teh podjetij. Z vsemi štirimi so se torej branili olja, ker so dobro vedeli, da bi pomenilo konec domače industrije. Toda Rockefellerju je bila sreča naklonejna in na pomoč mu je priskočilo še srečno naključje. Kitajci so imeli zelo primitivne petrolejke, cilindra sploh niso poznali in zato so petrolejke slabo svetile in se močno kadile. In baš v tem je tičala največja Rockefeller jeva spretnost, da je znal prijeti vsako stvar od pravega konca. Presenetil je Kitajce z novimi, zelo dobrimi in cenenimi petrolejkami, odličnim možem jih je pa celo poklanjal.
. Tehniki Standard Oil Company so dobili od Rockefel-lerja sarogo navodilo, naj izdelajo petrolejko z majhno, pestro lakirano posodo, Širokim podstavkom in kljuko, da bi se lahko petrolejka po potrebi o-bosila. Gorilec petrolejke je bil zelo duhovito sestavljen, da je dajal maksimum svetlobe, ki je bila s primernim cilindrom še povečana. Petrolejka je lahko gorela 11 ur, ne da bi ji bilo treba prilivati petrolej. Produkcijska cena je znašala 11 centov. Na Kitajskem so prodajali petroljke z izgubo po ,7 in pol centa. Tu se zopet kaže Rockefellerjev trgovski duh, ki se ni bal majhnih izgub, ker je vedel, da mu pri-neso na drugi strani velik do-;biček.
Zdaj je bilo treba pojasniti Kitajcem še vrednost nove petrolejke, tesno zvezane z ameriškim petrolejem. In zopet Rockefeller ni štedil z denarjem, segel je po najmočnejšem činitelju na svetu, po trgovski inserciji, po dragi reklami. Vedel je, da trajajo v srednji Kitajski zimske noči do 16 ur in da so ljudem petrolejke nujno potrebne. Preiplavil je vse liste dolgimi oglasi, opisujočimi vrednosti ameriških petrolejk v najpestrejših izrazih, prila-godenih mojstrsko duši kitajskega ljudstva. V manjše kraje je poslal letake z istim opisom in sliko ameriške petrolejke. Reklama je bila sestavljena tako spretno in tako duhovito prilagodena kitajskim razmeram, da je dosegla prese-
netljiv uspeh. Redko najdemo v zgodovini trgovske reklame primer, da bi reklama tako mojstrsko zadela psihologijo množic. Z debelimi črkami je bilo v inseratih in na lepakih objavljeno, da prinaša ameriška petrolejka kitaj, ljudstvu srečo, dolgo življenje, radost, zdravje in mir. In vse to je obetalo podjetje Kitajcem za mal denar. / V kratkem času je Standard
Oil Company zasedla kitajsko tržišče, čeprav ameriške petrolejke niso -prinesle zdravja, sreče, blagostanja in miru. Posebno prorokovanje glede miru se ni izpolnilo, toda ameriška industrija se ze take "malenkosti" ne zmeni. To ji ni moglo škodovati, pač ji je pa škodoval resni konkurent, japonska družba "Mitsui Company". Nedvomno je pa pomagala insercija in reklama, ki je segel po nji tudi japonski konkurent in je tudi zmagal.
V dveh letih je dvakrat pogorel.
Posestnikoma Mariji in Francu Prekletu v Praprot-nem poti Sv. Primožem je pred dvema letoma v hudi nevihti štrela zažgala gospodarsko poslopje, ki je pogorelo do tal. Sezidala sta novo stavbo, v kateri sta bila spodaj hlev in pod, zgoraj pa senik, skedenj in listnica. Poslopje je bilo solidno zgrajeno in dobro založeno s senom in steljo. Zdaj je pa spet postalo žrtev plamenov. Davi ob dveh je prebudil domače in sosede velik ogenj, ki je bil nastal v zgornjem koncu gospodarskega poslopja. Razširil se je tako naglo na vse poslopje, da niso mogli rešiti niti gospodarskega orodja. Samo iz hleva so mogli v zadnjem hipu rešiti 4 glave živine. , Ogenj je bil tako velik, da so v Kamniku mislili, da gori znana cerkev sv. Primoža.
Mlada detomorilka.
V prijazni vasici Sv. Petru pri Radečah je imela komaj 18 let stara mladenka nezakonsko dete. Zaradi strahu pred sramoto je nesrečno dekle novorojeno dete, katerega oče je bil že umrl, usmrtilo. Orožniki Z Zidanega mosta so zaslišali nezakonsko mater, ki je dejanje skesano priznala. Z nepremišljenim dejanjem mlade nezakonske matere se bo bavilo sodišče v Laškem.
Po 10 letih iščejo žrtev roparskega napada.
Pred dobrimi desetimi leti je bila v okolici Krškega in Brežic na delu več?a družba tolovajev, ki sta jo vodila brata Ivan in Lojze Galič ter Mihael Ajster iz Dolenje Ribnice pri Krškem. Možje so z vojaškimi karabinkami oboroženi ustavljali ljudi na cestah in prirejali roparske napade po .okoliških vaseh. Voditelji dru žbe so bili pozneje aretirani in so dobili odmerjeno kazen. L. 1924 so razbojniki iz te družbe na cesti med Dolenja Ribnico in Samoborom napadli in izro-pali tudi nekega čevljarja, ki je z blagom hitel na sejem v Samobor. Odnesli so mu precejšnjo množico novih čevljev ter srebrno žepno uro z zlato verižico, vredno 900 Din.
Orožniška postaja v Brežicah išče zdaj tega čevljarja, ki je neznanega imena in neznanega bivališča, da se mu izroči, kaj je tedaj še ostalo od plena.
Cela domačija žrtev ognja
Te dni je nastal ogenj v stanovanjski hiši posestnika Goš-nika Josipa na Prevratu pri Konjicah. V trenutku so zajeli ognjeni jeziki tudi poleg stoječe veliko gospodarsko poslopje in še eno zgradbo. Zaradi močnega vetra je bilo gašenje otežkočeno. Le z največjim naporom so rešili živino iz hlevov in najnujnejše pohištvo in obleko. Zgorela sta tudi dva prašiča.
Domači gasilci so delali z požrtvovalnostjo in jim
vso
gre hvala, da so rešili v neposredni bližini stoječa sosednja poslopja, ki so vsa s slamo krita. Škoda je velika in bo za ponovno pozidanje potrebnih gotovo 100,000 Din, medtem ko znaša zavarovalnina komaj četrtino te vsote. Požar je nastal, ker so se vnele saje.
Samomor v cerkvi.
Živ človek v slamoreznici.
O nesreči, ki je v svojih podrobnostih naravnost grozovita, poročajo iz Marenberga pri Mariboru. Pri veleposestniku Hedlu imajo slamoreznico na vodni pogon. Pri slamoreznici je bil zaposlen hlapec Franc Kupert i ter je delal rezanico za živino. Delo pri slamoreznici je nevarno, zlasti pri taki na .vodni pogoj, kakor so v gorskih krajih običajne, ker ni mogoče stroja takoj poljubno ustaviti. Ko je bil stroj v polnem teku, je poklicala hlapca dekla k malici. Kuperti se je za hip ozrl, kdo ga kliče, pri tem pa <se je približal z levico zobnemu kolesju, ki grabi in tlači seno pod nože. Zobovje je nesrečneža zgrabilo za roko ter mu jo v naslednjem trenutku začelo s strašno silo drobiti in tlačiti pod nože slamorezni-ce. Strašen krik se je razlegel na okrog, ki so ga začutili tudi Hedlovi v hišo ter prihiteli pogledat na skedenj. Nudil se jim je strahovit prizor, ki ga ni mogoče opisati. Na slamoreznici je ležal hlapec, stroj mu je vlekel roko polagoma naprej in spredaj so mu jo rezali noži na tenke kose, ki so krvavi padali spodaj na tla. Odrezalo mu je tako roko do ramena, ko niso našli zobje kolesja več o-pore ter se je stroj po sili ustavil. Nesrečneža, ki je bil od silnih bolečin in izgube krvi one-sveščen, so komaj iztrgali iz stroja, ki je s stisnjenim zobovjem držal ostanek zdrobljene roke z vso silo. Nemudoma so ga prepeljali v bolnišnico. Pohabljen in siromak bo ostal celo svoje življenje, če preboli strašno rano.
Peter Zgaga
Te dni je prišla v kapiteljsko cerkev v Novem mestu o-krog 22 let stara Frančiška Ljubi iz Divje vasi, ki je služila pri Šolniku v Bršlinu. Izpila je večjo količino lizola v samomorilnem namenu. Že napol nezavestno jo je našla neka ženska, ki je slučajno prišla v cerkev, in tej je samomorilka priznala,	pila lizol. Do-
tična ženska jo je nato peljala k primariju ženske bolnišnice dr. Orvenki, kateri pa jo je poslal v bolnišnico, kjer so ji takoj nudili prvo pomoč, vendar pa ji kljub temu niso mogli rešiti življenja ter je nesrečnica okrog pol 7 zvečer umrla v strašnih bolečinah. Kaj je dekleta gnalo v to dejanje, ki ga je izvršila na svetem prostoru, zaenkrat še ni znano. Gotovo pa je, da-v njeni glavi ni bilo vse v redu, kajti v masno knjigo je napisala, da je isti dan zjutraj opravila sveto spoved prejela sveto obhajilo. Ker je bila cerkev radi njenega dejanja oskrunjena, je bila ves dan zaprta ter se v njej ni izvfršilo nobeno liturgično opravilo.
Otroka vrgla v sneg.
Razburljiv dogodek so doživeli te dni pri posestniku Ro-škarju Antonu v Selnici ob Muri. K Roškarjevi viničarki Kristini Kabrič je prišla luž-kinja Julijana Poteč iz Selnice ter ji prinesla svojega deset dni starega nezakonskega sinčka, kateremu je oče sin o-menjene viničarke. Potecova je hotela otroka izročiti stari nateri, ker ga sama ne more i neti pri sebi v službi. Kebri-čeva pa se je branila, da bi vzela otroka. Med obma je nastalo prerekanje in prepiranje, ki ga je končala Keričeva tako, da se je obrnila in odšla. Potecova je gledala nekaj časa zan jo nato pa se je razjezila, vrgla je otroka v sneg ter odšla nazaj k svojemu gospodarju. K sreči za mlado življenje je gledala prizor Roškarje-va žena, ki je takoj skočila iz hiše ter vzela malega siromač-ka iz mrzlega snega in ga prenesla v hišo. Otroka so Roškarjevi obdržali, brezsrčno mater, ki je svoje lastno dete vrgla meni nič tebi nič v sneg, pa so orožniki naznanili sodi-
v v
scu.
DR. KERNOVEGA BERILA JE ZNI2ANA
Berilo
ENGLISH SLOVENE BEADBB ST Ann BAMO
$2
9moiiti ga pn
tRJKttM tUS NARODA'
Hi WEST 19* BTHX?
DENARNE POŠILJAT VE
Denarna nakazila izvrčujemo točno in zanesljivo po dnevnem kurzu.
f JUGOSLAVIJO
Za $ 2.75 .......... Din.	100
$ 5.35 .......... Din. 200
$ 74S0 .......... Din. S00
$12.— .............. Din	500
$23.85 .................... Din. 1000
$47.50 ......... Din. 2000
Za
▼ ITALIJO
$ 9.35 ....................Lir 100
fl &2S --------------------------------------Lir 200
944.00 ......................Lir 500
188.20 ....................Lir 1000
$178.— ....................lir 2000
• • *••«•*••	Ur SMO
KEB 8E" CENE SEDAJ HITRO MENJAJO 80 NAVEDENE CENE PODVRŽENE SPREMEMBI (10BI ALI DOLI
ma ispU£Ho Teč jih šneakor kot sgora] navedeno, bodla! v dinarjih tU llrmh dovoljujemo So bolje po^ojo.
ClLA T AtfmSKlH BOUnjIH
i 5.— MOto >MUtl..........$8.78
m.—	"	w	..........$10.85
$18-—	"	"	...... ... $1&—
tat.__»	»	mi_
t*®«^™	"	"	$41.28
•80.—	-	-	..........$51M
Prejemnik dobi ▼ starem kraja Izplačilo t dolarjih.
• CeMe Letter sa prfatcJMaa $L—.
Sli
SLOVENK PUBLISHING COMPKNY "GU» Naroda"
1Mb BIHUf	NKW TOSS, M. I
ČUDNA SO POTA ...
Stvari, ki jih pišem, smatram za svojo duševno deco.
Niso vsi ti otročički moji — mnogo jili je adaptiranih, mnogo tudi ugrabljenih.
Že pred leti bi se bila pojavila impotentno^t, če bi bilo vse, kar napisom, plod izključno h' mojega duha.
Adoptirane po svoje vzgojim in prikrojim, za ugrabljene pa ne zahtevam nobene odškodnine, ampak jih koj drugi dan malo drugače oblečene izročim javnosti, oziroma jih vrnem njihovemu lastniku.
Otročički, ki jih v obliki moje kolone razpošljem do Ameriki in po starem kraju, so deležni vsakojake usode.
Nekaterim ugajajo, i«, katerim ne.
Nekateri jjh dobesedno r;iz-tržejo, drugi jih spravijo, da se poznejše čase ob pogledu nanje razvesele.	#
Ce slučajno padejo v rok«' kakšnemu uredniku, jih po svoje preobleče ter jih ponuja kot svoj lasten produkt čita-jočemu občinstvu.
V naši veliki časnikarski bratovščini je tatvina nekaj o-bičajnega in vsakdanjega.
—	Danes ti meni, jutri jaz tebi. — Po tem načelu s«* ravnamo, pa ni nikjer in nik.Ir.r posebno velike zamere.
Ljudje čitajo in si mislijo:
—	To smo pa že nekje brali. Ni bilo baš tako, pač pa zelo podobno. Zgaga je spet segel s svojimi dolgimi prsti v tuj zelnik in ponuja ukradeno robo za svoje blago.
Nekoč sem bil napisal kratko toda zelo zanimivo črtieo o Ribničanih.
Neki ljubljanski dnevnik je padel po nji in jo objavil — seveda brez pripombe, da jo je vzel iz moje kolowe.
Kot sem že rekel, se na takšne formalnosti in malenkosti v naši časnikarski bratovščini ne gleda.
Ko je dospel ljubljanski dnevnik v New York, sem v naglici svojo stvar izstrigel iz njega, jo dal stavcu ter jo vnovič objavil v koloni.
Kolona je zopet romala v domovino.
Topot sta ribniško zgodbo objavila kar oba ljubljanska dnevnika.
I)a bi se ribniška slava preveč temeljito ne raznesla po svetu, je nisem več ponatisnil.
Veseli me, če se vrne taka stvarica k meni v že vsaj kolikor toliko spodobni obliki.
Toda to se le redkokdaj zgodi.
VČasi sem že eital kaj, kar se mi je zdelo podobno in sorodno.
Nekaj mojega je dihalo iz papirja, ki sem ga držal v rokah. Sele po dolgem študira-nju in opazovanju sem dognal, da se je brezsrčnež svojevoljno polastil moje kolone, jo strahovito zmaličil ter jo poslal kot svojo robo med svet.
Pred par tedni sem napisal zgodbo o nesrečnem študentu Zajcu, ki je bil iz Otaleža doma in mu je na dunajskem kolodvoru — ko je z odličnim u-spehom završil vse študije — odrezal vlak obe nogi nad kolenom.
Zgodbi sem dal naslov "Usoda".
Marsikje so jo čitali, edino-le v Chieagu ne.
Urednik "Slovenskega Tednika" v Buenos Aires v Argentini jo je ponatisnil s pri-stavkom, da jo je napisal "Idrijčan".
Iz daljne Argentine je priro-mal "Slovenski Tednik" tudi v Chicago.
In cenjeno uredništvo uglednega slovenskega dnevnika v Chicagi je ponatisnilo iz argentinskega 'Slovenskega Tednika' mojo "Usodo" dne 7. februarja v "Prosveti". Pa so res čudna pota usode.«
"G LAS
ii 'i........
NARODA'*
new york, Monday, February 11,1935
THE LAROEST SLOVENE DAILY fai V. 8. A.
Gobavost je v vročih krajih strašna bolezen. Že iz zgodb sv. pisma poznamo njeno strahoto. Gobavec je izobčen iz svo. je družine, pretrgane so vse vezi sorodstva in prijateljstva. Kakor divja zver se skriva po samotah, dokler žalostno ne izdihne.
V nemških listih nekdo popisuje srečanje z gobavci v pra-gc&lu ob Reki Amur na daljnem Vzhodu:
S svojim prijateljem Tungu. zom Tunlijem sem potoval ob reki Amur in Besilaja. Ilotela sva loviti jelene. Sredi tajge sva našla stezo, katero je grmič je nekoliko poraslo. Tunli je obstal in zmajal z glavo:— "Tod ni hodila žival, ampak človek. Ali vidiš te odlomljene mladike?" Tunli je naglo krenil po stezici v goščavo pragozdu, jaz pa za njun.
Naenkrat je starec obstal in se zagledal pred se. Na ovinku je stala nekaka postava. Nisem razločil, ali človek, ali žival. Kmalu pa vidim, da postava maha z rokama, kakor bi hotela reči, naj ne hodiva bliže. Potem pa je človek pokazal svoja široko odprta usta in stegoval roko, kakor bi prosil...
Tunli mi reče: 44Ali bi hotel videti bohlike?" Nisem ga ra umel ter sem ga prašuje gledal. Tunli se je približal gozdnemu možu, ki je bil zavit v raztrgane cape, ter mu po tun-guško, nato pa po kitajsko nekaj klical. Mož pa je zmajeval z glavo, češ, da ne razume. Nate je Tunli začel kričati po rusko, pa zopet brez uspeha. — Končno je spregovoril po korejsko. Mož se je sedaj čudno zarezal, kakor bi hotel izraziti veselje. Stopila sva bliže in spoznala, da imama pred seboj gobavca. Bil je Korejec in Tunli ga je spraševal.
Izvedela sva, da mož ni sam v tem gozdu, ampak da je tu blizu še cela naselbina teh ne-srečnežev. Tunli mi je velel, naj obstaneva pet korakov vstran od bolnika, da potem ni nevarno. Snela sva svoja nahrbtnika ter pobrala iz njih nekaj kruha in slanine. Oboje sva zavila v velik list ter jmložihi na stezo. S pohlepom lačnega naju je gobavi opazoval. Nato
MED GOBAVCI
sva se umaknila -nazaj. Bolnik je prikrevsal s tako naglico, ki mi mu je nihče ne mogel prisoditi, pograbil živež in naglo izginil. Morda se je bal, da bi mu kdo ne vzel.
* Ni nevarno, le dotikati se ne! Tu je svež zrak, ni nevarno. Ali hočeš videti vas teh l>olnikov?" me je ogovarjal' Tunli. Najina steza je bila tu dobro shojena. Že čez nekaj minut sva stala na mali jasi, na kateri je stalo kakih pet lesenih kolib. Pred vratmi je pole-ževalo ali posedalo kakih 15 nesrečnih bolnikov. Ni bilo mogoče razločiti, ka)ke narodnosti so, ali «o Korejci, Kitajci, Tun_ guzi ali kdo drugi. Vsi so stegnili roke, kakor da bi se nečesa branili, ter molčali. Ko sva se bližala, so nekaj nerazločno jecali, kar naj bi bilo svarilo. Kaj so govorili, tega celo Tunli ni mogel razumeti. Njihovi obrazi so bili strahotno razje-<leni.
Potem so naenkrat vsi obenem stegnili roke kakor v prošnjo. Tunli jim je pokimal, pobral vso najino zalogo, je raz-rezal na 15 enakih delov te.* vse lepo po vrsti razložil po ležečem deblu. Nato sva se u-ma'knila. Napol sestradani u-božci so kar planili za jedjo. Bilo je strašno.
Tunli mi je tako-le razložil: "Prvi mi je povedal, da jim že dolgo nihče ni prinesel jedi. Sicer so jim sorodniki vsak teden -nosili. Sedaj pa že 14 dni ni bilo nikogar. Siromaki so jedli rastline in lubje. Saj veš, da so jih izgnali in da ne smeje prebivati v vasi. Zapovedali so jim, da morajo prebivati tu v tajgi. Boje se jih... Zato morajo umreti..."
Solza je kanila po zgubanem licu starega medvedjega lovca. Zapustila sva nesrečni kraj, kjer bo 16 gobavcev moralo u-mreti od lakote.
DOMOTOŽJE DIVJIH ZAJCEV
Budimpeštanski listi poročajo o zanimivem pojavu iz zajčjega življenja, ki se zdi ne-% \erjeten, toda v strokovni literaturi imamo dokaze, da je resničen. Leta 1931 so ujeli v madžarskem lovskem revirju Balbona-pusta mnogo zajcev in jih poslali v Nemčijo, kjer naj bi v bližini Berlina osvežili kri degeneriranih zajcev ondotnih lovišč. Zakupnik nemških lovišč je pritrdil madžarskim zajcem na noge obročke. Te dni so pa na lovu v Balbona-pusti na Madžarskem ustrelili več zajcev s temi obročki na nogah.
Ta vest je neverjetna, saj gre za 1200 km dolgo pot, ki so jo morali madžarski zajci preteči, da so se vrnili iz Nemčije v svojo domovino. Vendar se pa zdi, da je to v treh letih mogoče. V Brehmovem "Življenju živali" čitamo, kako so se leta 1909 izvoženi zajci vrnili domov 30 km daleč. Leta 1910 se je vrnil iz Nemčije zajec, ujet 70 km daleč. Za to pot je rabil 9 mesecev. Iz tega bi
te dalo sklepati, da so se res vrnili iz Nemčije na Madžarsko zajci, poslani tja leta 1931. Zajec se vrne v svoji rojstni kraj samo pod vplivom naravnega gona, ki ga kliče tja, kjer se je rodil.
"MRTVE DUŠE" V SODOBNI RUSUl
V Taškentu so odkrili, da izplačujejo tamošnje oblasti pokojnino tudi dvema častnikoma bivše carske vojske. To odkritje je povzročilo natančno preiskavo proti štirinajstim u-raduikom pokojninskega re-sora, ki so morali pred sodišče, katero jih je obsodilo na deset let bivanja v koncentra-, cijskem taborišču. Pokojnino so izplačevali na imeni gene-lov Butova in Doljenka. Poleg tega se je izkazalo, da je "prejemalo'' penzijo še 77 drugih oseb, ki jih sploh nikjer ni na svetu. Prvi je moral v koncentracijsko taborišče vodja pokojninskega oddelka Titoren-ko, dočim so *njegoVo tajnico, da bi ji zamašili usta, ubili in vrgli v bližnjo reko, iz katere so jo potegnili čez nekaj dni.
SLOV ENSKO-AMERIK ANSKI
ZA LETO 1935
160 STRANI ZANIMIVEGA CTIVA, SLIK, POUKA IN NASVETOV JE VREDNO ZA VSAKEGA
50 CENTOV Naročite ga danes.
Slovenic Publishing Company
216 West 18th Street	New York, N. Y.
JAPONSKO PIVO V NEMČIJI
Berlin, Nemčija, 9. febr. — Japonski ipivovamarji skušajo izpodriniti nemške pivovar-narje iz svetovnega trga. Letno poročilo zveze pivovarnar-jev zatrjuje, da Japonci prodajajo v Nemčiji pivo v steklenicah cenejše, kot pa morejo nemški pivovarnarji kupiti samo steklenico.
PUSTOLOVKAM JE NASEDEL
DVE SIROTI
Spisal A. D. ENtfEBY
268
M

Francoska pisateljica Ray-monda Lefevre je izdala nedavno zanimiv življenjepis slavnega avtorja "Aziyade" in "Čara oropanih haremov", v katerem čitamo, kako je postal zaupljivi, romantični Pierre Loti v Carigradu žrtev premetene mistifikacije treh žensk, ki so se izdajale za nesrečne jetnice harema in so več let varale plemenitega pisatelja, zaljubljenega v eksotično dejelo in ljudi daljnega vzhoda. V oktobru 1901 je priplula v carigrajsko pristanišče francoska ladja "Vantour", katere kapitan Julien Vilaud, ki je sprejel pozneje psevdonim Pierre Loti, se je prvič vračal v romantično deželo Azivade. Njegov sloves pisatelja se je bil že davno poprej razširil po mestu minaretov. Takrat je bilo usojeno Lotiju, da je ostal poldrugo leto nad Zlatim rogom in da je preživel tam bodoči harem "Čara oropani haremi".
Ob tem času je živela v turški prestolnici francoska pisateljica Mare Helvs in dve njeni prijateljici, hčerki visokega turškega uradnika francoske narodnosti Zenu in Nurve de Cliateaunefe. Ko so te tri pustolovke zvedele za Lotijev prihod, so posetile pisatelja in se mu predstavile za prave Turk in je, jetnice harema, velike oboževalke njegovih literarnih del. Izmislile so si prava turška Imena in zatrjevale Lotiju, da bi rade delale na emancipaciji turške žene. Pripovedovale so pri svojih čestih posetih mnogo izmišljotin o življenju žensk v haremih in pripravile Lotija do tega, da je napisal roman "Čara oropani haremi". Pisatelj se je ujel v spretno nastavljeno past, celih 18 mesecev je živel v tej mreži sleparij in laži, ne da bi slutil, da ga pustolovke nesramno varajo. Pa tudi ko se vrnil v Francijo, kjer je za el pisati roman, je bil v stalnin stikih z melanholičnimi lepoticami, ki so mu bile odkrile svoje obraze in resnico o težkem življenju po haremih.
^Nekega dne je morala odpotovati glavna junakinja na Švedsko in v Francijo, pa je še vedno s pomočjo svojih prijateljic dopisavala z Lotijem. Končno, ko se je tega naveličala ,je pisa'a slavnemu pisatelju, da v sklenila umreti in naročila je poslati mu tudi svojo osmrtnico. Loti je objavil njeno obupno pismo o nameravanem samomoru v omenjenem romanu skoraj brez izpre-membe. Drugi dve pustolovki sta se pozneje preselili v Pariz, kjer sta zaceli izkoriščati pisatelja. Ubogi Loti je bil ves iz sebe, vo je zvedel, kako je nasedel. Iz strahu, da bi se vest o njegovi sramoti ne raznesla po Parizu, je še nadalje podp. ral nesramne Tnrkinje in molčal, plačeval jim je del avtorskih pravic za roman, ki so ga bile s svojo komedijo pomagale su t vari ti. Inspiratorice 'Čara oropanih haremov' so brezskrbno živel ^a račun naivnega sanjača, a ena je celo objavila v nekem pariškem listu več člankov o turški ženi, haremih in emancipaciji v deželi polmeseca. Te članke je moral seveda dobrodnšni pisatelj pregledati, popraviti in dopolniti.
Zadostoval bi bil en sam nepreviden korak, pa bi bil izgubil ravnotežje in strmoglavil globoko doli v potok.
Vojaki so nepremično zrli za poročnikom. Ko je pa srečno stopil na nasprotni breg, so si vsi globoko oddahnili.
Potem se je pa začel prehod čete. Počasi in previdno so stppali vojaki po deblu čez potok.
Končno je prišel na vrsto Gašper. On pa ni mogel zatajiti starega akrobata. Kot umetnik na vrvi je stopil lah-no na deblo, držeč pred seboj puško namestu palice. In dočim so stopali vsi pred njim previdno in počasi, je Gašper poskakoval po deblu v plesnem koraku in se zadovoljno smehljal.
Kmalu mu je pa Roger zaklical, naj se požu-ri. In Gašper je takoj ubogal. Čim je pa prišel do poveljnika, je dejal resno:
—	Gospod vitez, ali smem povedati svoje mnenje?
—	Kar na dan z besedo, — je odgovoril Roger.
—	In dobro mnenje, mislim.
—	Za kaj pa gre?
—	Zato, da prebijemo mirno noč sredi gozda.
Na klic "kdo je" je naglo stopila iz gošče moška postava in aieznančev glas je odgovoril:
—	Francoz!...
—	Potem je pa stopil mirno naprej, rekoč:
—	Povesi puško... Zdarj zdaj boš potreboval svoje naboje.
Vojak si je že bil opomogel od presenečenja.
—	Kdo je? — je ponovil.
—	Saj sem že povedal, tristo vragov!... je vzkliknil neznanec. — Francoz sem... Sicer pa to sam vidiš.
Obleka neznanega Frasncoza je bila najčudovitejše zmašilo na svetu. Tudi po polti je bil bolj podoben Indijancu nego belorfkožcu.
Neznanec visoke postave je bil oblečen zelo čudno. Na sobi je imel ostanke nekdanjih spodnjih hlač, spodaj vse razcefrane. Noge in kolena je imel ovita s kožo.
Tudi čez pleča mu je visela surova koža. Gola, mišičasta roka je držala dolgo karabinko, naslonjeno na desno ramo.
Pri pogledu na tega moža, ki je trdil o sebi, da je Francoz, pa je bil podoben pravemu divjaku, je na straži stoječi vojak odskočil in se pripravil k obrambi.
Toda neznanec je brž stopil k njemu in ga
Pokazal je na deblo, ki je bila po njem četa 1 prijel za roko. bas prišla čez potok, in nadaljeval:	| — Francoz sem, — je ponovil, — in bil sem
— Vojska, ki se boji zasledovanja, poruši za J drugačen vojak kakor si ti, tepec! Pusti kara-
binko, ki jo držiš kakor brizgalno, iai odvedi me k svojemu poveljniku.
Ker je pa kazalo, da se hoče vojak upreti, ga je prijel krepko za ramo hi. zak^ieal s poveljujočim glasom: *— Le hitro, mrcina!... Mudi se mi, tristD
glas in pripomnil
seboj mostove. Predlagam torej, gospod po -veljnik, da vržemo to deblo v potok, da nam nihče, niti Angleži, niti Indijanci, ne ho mogel priti v hrbet.
Roger je malo pomislil. Gašper je pa nadaljeval :
—	To stvar bi prevzel jaz... Treba -ne bo ni-j vragov! ti podkopavanja, niti smodnika, jsadostuje po- Potem je pa izpremenil velje gospoda viteza.	, mirno:
—	Pa naj bo, — je pritrdil Roger. — Pri-1 — Vem, da je dolžnost dobrega vojaka iz-znam, da je previdnost zelo umestna.	j polnjevati povelja... Vem tudi, kdo ste in da
Kmalu je ležalo deblo v potoku. V gozdiču j vas pričakujejo v Vermontu... In baš zato noje četa viteza de Vaudreva takoj naletela na • čem, da bi vas Siovxi pobili kakor zajed... Ime tratico, kjer se je utaborila.	j tvojega poveljnika ?
Roger je dal preiskati okolico in razpostavil j — Vitez de Vaudrev. — je odgovoril vojafk, je straže. Ko je bilo taborišče tako zavarovano ki se mu je zazdelo, da ima opraviti s prija-
pred presenečenji, je poklical k sebi Gašperja.
Oba sta bila pogumna in ustvarjena za to, da bi se zelo dobro razumela.
In tako je Roger kar naravnost povedal Gašperju, da se boji -noči v gozdiču in tudi na-daljne poti. Poleg tega se ni mo^el iznebiti misli, da morda niso na pravi poti k vermantski provinci.
— Prav pravite, — je odgovoril Gašper, — nobenega dokaza ni, da imamo pred seboj Zelene gore. Vendar sem pa prepričan, da smo na pravi poti.
—	In še mekaj me skrbi, — je nadaljeval vitez, — da se je izognil naši zahvali mož, ki je vas tako nepričakovano rešil.
—	Najbrž bo to čudak-modrijan, ki sovraži ljudi, — je menil Grašper sn\eje. — Povsod so
tel jem.
—	Odvedi me k njemu! — mu je zapoved« 1 neznanec.
Vojak je že hotel izpolniti njegovo povelje, ko sta -naenkrat stopila iz gošče Roger in Go-šper.
—	Kaj je? — je vprašal vitez, stopivši med vojaka in neznanca.
—	Neznanec se je vitezu lahno poklonil. Potem se je pa vzravnal, rekoč:
—	Vi ste poveljnik?
—	Poveljujem tej četi in vi ste moj ujetnik, — je odgovoril Roger.
Neznanec se je nasmehnil, toda smehljaj se je takoj umaknil resnemu pogledu. In zagonetni mož je vzkliknil:
—	Junaki Zelenih kora vas pričakujejo, go-
taki čudaki, tudi v ameriških pustinjah, kakor, »pod vitez; in' prišel sem vam naproti, da vas smo videli. _	odvedim k njim.
—	Ah, če ga kdaj srečam, mu bom z veseljem stisnil roko, — je dejal vitez.
Kar je obmolknil, pristopil tesneje h Gašperju in mu položil roko na ramo.
—	Kaj pa je, gospod vitez? — je vprašal Gašper.
—	Tise!... Čuj!
Umolknila sta in prisluhnila. Iz stepe je prinašal vetrič komaj slišno šumenje.
—	No? — je dejal Gašper. — To je večerni vetric, .poveljnik, nič drugega ni.
Toda Roger je se drugič posvaril svojega spremljevalca, naj bo tiho. *n je pa stopil nazaj, rekoč:
—	Opozoriti morali svoje ljudi.
—	Torej mislite, poveljnik...
—	Mislim, da moramo biti pripravljeni na vse in da je glavno, da utrujeni vojaki ne za-spe. Poleg tega je pa moja dolžffost, da se prepričam o čuječnosti straže in o stanju orožja.
—	Toda, poveljnik, — je ugovarjal Gašper, — saj nic ne kaže, da bi se morali bati napada.
—	Mar je malo prej kaj kazalo, da nas mislijo Indijanci napasti T
—	Res, — je pritrdil Gašper, — ti cigani se ti .priplazijo po travi tako tiho, da jih zašli-šiš, ko je že prepozno.
Kar je Gašper umolknil. Začul se je glas straže:
—	Kdo je T
Vitez in Gošper sta planila naprej.
Gašper je ta čas radovedno ogledoval neznanca.
—	Ali, — je vzkliknil naenkrat, — ti si torej tisti spretni strelec, ki je ustreli! po vrsti vseh sest Indijancev?
Neznanec je prikimal z glavo. Potem je pa skomignil z rameni.
—	Bogme, — je dejal, — zdaj nimamo časa za kramljanje, kajti vsak čas bomo imeli tolpo Indijancev na vratu in ne bomo jih mogli več streljati... I9 pravim vam, da lahko verjamete Rabussomu...
(Dalje prihodnjič.)
Ljubiteljem leposlovja
Cenik knjig vsebuje mnogo se* pih romano? slovenskih in te-jO* pisateljev* Preglejte eeedk m v njem boste nasfi knjigo* ki ns bo amžmalt, Cene s«
Knjigarna "Glas Naroda"

«t
OLA« NARODA
i»
NEW YORK, MONDAY, FEBRUARY 11, 1936
THjS LARGEST SLOVENE DAILY in U. S. A.
SAMOSTANSKI I OVflP
U (ROMAN IZ 14 STOLETJA).JLivf V JLi\J
ZA "GLAS NARODA" PRIREDIL L H,
24
Bolj z znamenji kot z besedami ponavlja Gitli nasvet, ki ga ji je dal frater vratar. Kleče pred posteljo, z glasom, ki so ga dušile solze, drži gorečo svečo, medtem ko Zefa dela, kar je menih svetoval. S tresočimi rokami, med jokom in ljubez nivim jecljanjem razgali mati otroka, ki leži pred njo kot od peclja odpali cvet. Nežno, lepo telesce, okroglo in belo, kot iz voska izrezano, toda vsi udje zviti v krčih.
Konečno se Zefa z globokim vzdihom vzravna, vse je bilo storjeno, kar je moralo biti storjeno. Popravi blazine ter skrbno pogrne odejo čez otroka, ki je na videz občutil vse, kar se je godilo ž njim.
—	Kaj misliš, Gitli, ali bo pomagalo?
—	Da, da, mora pomagati.
—	Daj ljubi Bog! Samo ko bi bil Polzer doma!
Zefa in Gitli sedita, ena pri glavi, druga pri nogah otroka, uro za uro, tiho moleč in čakajoč na čudež, v katerega sta z zaupanjem verovali.
Enkrat se stegne otrok pod tihim vzdihom in v krčih stisnjene roke udarile na stran.
—	Gitli! — zastoka mati.
—	Nikar si ne delaj skrbi! Bo že pomagalo, poglej, saj že pomaga. Veš, bolnik se pač brani, kar čuti, da mora proč.
Zopet sedita v molitvi in čakanju. Z lahkimi podplati se vleče noč in skozi okna pada sivi mrak zbujenega velikonočnega jutra.
Zefa se oddahne.	^ -
—	Sedaj pa bo Polzer kmalu doma!
Gitli pa prikima. Z rokami sklenjenimi v naroe.iu sedi in ne odmakne pogleda od otrokovega obraza.
Zopet potiplje Zefa male, trdno sklenjene roke. Prestraši se.
Gitli! Ne vem — otrok postaja tako mrzel! Tukaj po-tiplji! Kaj misliš? — Njene oči so srpo odprte in njen glas se trese v strahu.
Gilt i z obema rokama prime mrzle, kot vosek blede pe-rti otroka. Govoriti ne more. Prestrašena pogleda k Zefi.
—	Kaj meniš? — jeclja mati. — Kaj, ko bi ji pogrela rute?
—	Da, da.
Zefa izvleče iz skrinje cel kup platnenih stvari, skoči v kuhinjo, napravi ogenj ter potiska platno v lončeno skleno, da ga segreje ob žerjavici. Jokaje odpre hišna vrata; svetli blesk velikonočnega jutra ji sije nasproti. Na pragu se opo-teče, se zopet vzravna in steče na cesto, da pogleda; ako že prihaja njen mož. Nič, nič, kakor daleč je segel njen pogled.
—	Moj Bog, moj Bog, ko bi le ostal doma! — zastoka in omahne nazaj.
V sobi kleči Gitli pred posteljo, držeč otrokove mrzle prsti, ki so ležali med njenimi rokami. In prav nič se n« ogre-jejo. •
—	Zefa, Zefa! — zakliče v mučnem strahu in hoče k vratom. Toda ko vstane, se ji zdi, kot bi otrok premaknil glavo. Prav je videla. Trepalnice so se tresle in mala ustica se premikajo, kot bi hotela govoriti.
—- Mimical — vzdihuje Gitli v novo zbujenem, veselem upanju ter se vrže na kolena.
Tedaj pa otrok malo dvigne ročice ter s stegnjenimi prsti tiplje po zraku. Gitli misli, da išče njeno roko.
—	Da, da, moj srček, roko hočeš, kaj ne? — šepeče v vroči ljubeznivosti ter prime obe otrokovi roki. — Ditita ne «re od tebe, ne, poglej,, saj sem pri tebi! Ali me več ne poznaš srček?
Na ibleda usteca leže nežen, truden masmeli; vzdihu fcč dih, nato se telesce stegne in skozi mrzle prste se razlije še en tresljaj.
Sedaj priteče mati z gorkimi rjuhami.
—	Zefa, Zefa! — kliče Gitli vesela. — Boljše gre, boljše! Zopet me pozna in ko sem jo ogovorila, se mi je nasmejala. Samo poglej, Zefa, poglej, še vedno se smeje.
—	O, ti ljubi Bog! — za jeclja Zefa. Veselje ji skoro vzame glas.
Obe primeta otrokove roke ter otroka zavijata od nog do vratu v gorke rjuhe; in ko se rjuhe zopet ohlade, sta jih zopet nadomestile z gorkimi.
In otrok se vedno smeje; samo mali obražček je bil bel kot sneg in zaprta usta so izgledala, kot bi se izpremenila v bledo vijolico.
Ura za uro poteče. In otrok se vedno smeje.
—	Mislim, da spi, — pravi tiho Gitli. Nato pa ji nenadoma pride misel:
—	Zefa, stečem gori v samostan. Ali ne misliš, da bi bilo dobro, ako bi kak pater molil? — Ne da bi čakala na odgovor, steče v svojo izbo, si natakne čevlje in obleče jopič, naglo poljubi rdeče lice dečka, ki je spal v njeni postelji kot krt ter steče iz hiše.
Ko pride na cesto, zapazi med drevjem prihajati patra. Sam ljubi Bog ji ga je poslal, si misli.
—	Gospod pater, gospod pater, — zaklice in mu namigne. Sedaj stoji pred njo — pater Desertus, ribič; v samostanu je maševal in je hotel zopet nazaj v svojo sotesko.
Gitli se prstraši, ko ga spozna. Pa samo za trenutek omahuje, nato pa stopi k njemu s proseče iztegnjenimi rokami in £ solznimi očmi.
Temna rdečica se razlije čez njegov bledi obraz, oči mu zažare, in kot v vroči skrbi iztegne po njej roke ter vpraša:
—	Dekle, kaj ti je? Zakaj jokaš?
—	O, gospod pater, doma imamo bolnega otroka, prosim vas, pojdite z menoj in molite za ubogega črvička.
• — Moliti? — Čez duhovnikove ustnice se izgubi nasmeh, katerega si Gitli ne more razlagati. Plaho se mu umakne. Prime njeno roko in pravi: — Pojdiva! Bova videla, če je mogoče pomagati.
(Dalje prihodnjič.)
KEMALOVA SKROMNOST
Predsednik turške republik Kemal Ataturk je znan po skromnosti in preprostosti v svojem zasebnem življenju. O tem govori tudi najnovejša zgodba, ki kroži po listih.
Zdravniško društvo v Carigradu je hotelo očetu turškega .naroda pokazati svojo hvaležnost za velike zasluge, ki jih ima za izboljšanje higienskih razmer v deželi. Po dolgem premišljevanju so se odločili, da mu poklonijo zlato kopalno kad in so jo dali res izdelati s prispevki, ki so jiii zbrali med zdravniki samimi.
Pred kratkim je posebno de-putacija prišla z darilom v Ankaro. Kemal jo je ljubeznivo sprejel in se tudi zahvalil za pozornost, ki so mu jo izkazali, toda kadi zase ni hotel sprejeti. Dejal je, da se lahko kopa tudi v navadni kadi, <ločim mnogo turške bolnišnice nimajo dovolj zlata, da bi lahko sprejele revne bolnike in] skrbele zanje. Dal je torej kad raztopili in zlato razdeliti v enaki delih med več bolnišnic.
RED. KI DAJE PRAVICO DO HAREMA
V Bangfcoku živi liolandski trgovec Fabricius, vnet rejec golobov. Tudi bivši siamski kralj se je zelo zanimal za rejo teh ptic in ko je zvedel, da ima trgovec več edinstvenih eksem-plarjev, si jih je šel ogledati. Bil je tako zadovoljen, da je trgovca odlikoval z redom Belega slona.
Naslednji dan je našel Fabricius pred svojo hišo kup dražestnih, mladih deklet in
prsnem košu dve srebrni rebri. Povedala je to policijskemu komisarju, ki je odredil zdravniški pregled aretiranca, in glej! Izkazalo se je, da ima sleparski ženin res dve srebrni rebri in da je torej tisti, za katarega ga je spoznala opeharjena nevesta. Zdaj bo moral poravnati svoj račun pred sodnikom.
VOJNA Z BAKTERIJAMI
Svetovni tisk poroča neprestano o senzacionalnih izumih v področju vojnih plinov, pli-©ov, ki so do desetkrat silnej-ši od vseh, kar jih je poznala svetovna vojna, in sposobni, da
iiiiiii«mm»i»i.ii.
SLOVENIC PUBLISHING CO.
TRAVEL BUREAU tli WW ltth 8TKKZT NEW IOKK, H. 1.
PIta* HAM Zš CEN* VOZNIH LISTOV, U-EKRVACUO KABIN, IN POJASNILA ZA POTOVANJ*
■....i.i.i..lllllllnilllnii»imiiinimimni».flTn
sag
ob letalskih napadih v celih druga se mu je bolj zapeljivo j oblakih ležejo na nezaščitena smehljala od druge. Povsod so mesta in usmrtijo njihovo pre-ga zasledovale, povsod je nale- bivalstvo v spanju.
tel na spodbujajoče ženske poglede, Ko se je vrnil domov, je povedal to čudno reč svojemu zaupnemu služabniku. "I seveda," je dejal ta, "red Belega .slona jih je bodel v oči."
—"Red Belega slona?" — je vprašal Fabricius. "Kaj pa i-ma ta opraviti z dekleti?" — "Veste, gospod, nositelj te<?a
klice imeti priliko, da se same. razširijo z divjo brzino in do- i •sežejo ljudi. Bacili legarja s a n. pr. prav za prav le tedaj nevarni, če dospejo v jedi in pijače nepazljivih, nezadostno hranjenih in umazanih ljudi. Čeprav si je za primer vojne lahko misliti cele {Ježele lačnih ljudi, si obenem lahko mislimo tudi povečano kontrolo nad živili, njih prisilno sterilizacijo m druge takšne ukrepe, ki zmanjšujejo nevarnost na mi-. nimum. Dalje imamo celo vrsto
O teh vesteh velja stari pre- cepilnih metod, ki izborno rabi.
govor: noben vrag ni tako črn, kakor ga slikajo. Specialisti vedo povedati, da ni vojna teh-mika izumila doslej še nobenih posebnih plinov, ki bi jih ne uporabljala že svetovno vojna in ki bi ne bili dostopni vsem. Verjetno je le to, da so s temi znanimi plini napravili nov.i
jo proti celi vrsti kužni bolezni. Za kolero in kugo seveda nimamo nobene prave profilak. tične metode, tudi sterilizacija, prekuhamje živil itd. ne zaleže dosti. Po drugi strani pa so to bolezni, ki se morejo uspešno širiti le v nepopisno nehigienskih razmerah kakšnega sred-
ZAKAJ SO NOSILE KRINKE?
Krinke so že zelo star izum, v 1(,\ stoletju, v času Jlenri-
iz blaga iz-so v
reda ima pravico do dvajset le. (mešanice, ki so nekaj učinkovi-' njega veka ali dežel na nizki
tejše in priročnejše, a še zda*T- stopnji civilizacije. V evrop-naj ne tako, kakor jih opisuje-' škili deželah ne moreta dane: jo. Vrhu tega je v zadnjih pe-1 pač niti kolera niti kuga ime-tih letih silno napredovala ob- 1 ti kakšne uloge. Tako vidimo,
ka II., so postale rezane maske, ki so v mrazu in neugodnem vremenu ščitile obraz, prava moda. Običajno so jih nosile ženske, posebno takšne, ki so si hotele zakriti nelep obraz. A ker so možje za vsako krinko začeli sumiti takšne obraze, je kmalu nastala navada, da so si lepe dame. če jih je kakšen moški pozdravil na cesti, takoj j snele masko, da jim je mogel' v obraz pogledati.	I
Iz čisto drugih razlogov so I začele ženske nositi krinke pod | kraljico Elizabeto na Angle-! škem. Obiskovale so namreč; najrajši igre, v katerih je bilo največ prostaštev in opolzko-sti, a takšnih iger v tistem čj^ su ni izostajalo. Odlične dame, med njimi sama kraljica s svojimi dvorjankami, so sicer poslušale nespodobnosti, niso pa
;itimnili žen," je pojasnil služabnik. Gosp. Fabricius morda ni sovražnik lepega spola, vseeno pa je sklenil, da bo svoje visoko odlikovanje nosil samo med svojimi štirimi stenami.
SNUBAC S SREBRNIMI REBRI
A' znanem dunajskem hotelu Saclier so pred časom odpovedali dvema sestrama, ki sta bili tam dvajset let v službir f Odpuščeni sta prejeli odpravnino, ki je tvorila s prihranki vred že lepo premoženje. Nekaj časa sta snovali načrte, kako se bosta umaknili v mirno zasebno življenje in živeli od tega, kar <sta nahranili. Toda mlajša sestra, ki je bila še v letih za možitev, se je poleti 1930. seznanila z nekim strojevodjo. VidevŠa, da mu je všeč, se ni nič branila njegove ponudbe, naj mu postane žena.
Strojevodja se je dekletu
Generalni drž. pravdnik
rambna tehnika proti vojnim plinom. Poznamo n. pr. že načine, ki omogočajo razblinjati oblake strupenih plinov s pomočjo elektrike. Dalje je treba proti vsem nasprotnim vestem pred vsem ugotoviti, da zadostujejo običajne plinske maske proti vsem, tudi najhujšim strupenim plinom. Tako trdijo vsaj strokovnjaki, ki imajo gotovo nekaj vpogleda v stvar.
A kako je z bakterijsko vojno, vojno, ki jo tudi vedno o-menjajo kot tip bodoče vojne ? Ali obstoji v resnici možnost, da bi z oblaki najnevarnejših klic iztrebljali prebivalstvo celih dežel?
Da bi se mogla kakšna epidemija razširiti v katastrofalnem obsegu, bi morale kužne
da tudi z bakterijsko vojno stvar ni tako preprosta, kakov trdijo pesimisti. Vedno je treba imeti pred očmi, da izvirajo takšne senzacije pred vsem iz dveh virov, ki imata korist o<J tega, da bi zbujale v množicah čim večji efekt: iz krogov fabrikantov plinskih mask in držav, ki imajo interes na tem, da protivno stran že v naprej prestrašijo. Seveda bi bilo lahkomiselno označevati vso propagando groze za golo o-tročarijo in trditi, da strupeni plini in bakterije ne bi utegnili imeti dovolj zlih posledic. Zavedati ipa se je treba, da je posebno glede bakterij meč zelo dvorezen in da utegne sovražnik, ki bi ga uporabil pri -zadjati enako škodo tudi sebi.
13. februarja:
Con te di Savoia v Genoa
14.	februarja: Washington
15.	februarja: Berengaria i
v Havre
Cherbourg
21.	februarja: Saturnia v Trat
22.	februarja:
K u ropa v Bremen Olympic v Cherbourg
23.	februarja:
Champlain v Havre
27. februarja;
Manhattan v Havre
Rex v Genoa
1 marca:
Majestic v Cehbourg
2. marca:
Ue de Frajice v Havre
6. marca:
Albert Bal lin v Hamburg President Harding v Havre
8.	marca:
Berengaria v Cherbourg
Bremen v Bremen
Westcrland v Havre
9.	marca:
Paris v Havre
Roma v Genoa
13. marca:
DeUtschland v Hamburgg
• Washington v Havre
15. marca:
Olympic v Cherbourg 1t>. marca: Champlain v Havre Conte di Savoia v Genoa 20. marca:
Hamburg v Hamburg Veednam v Boulogne Pres. Roosevelt v Havre
22.	marca: Pennland v Havre Majestic v Cherbourg
23.	marca:
lie de France v Havre 27. marca:
New York v Hamburg Saturnia v Trst Manhattan v Havre
29.	marca:
Berengaria v Cherbourg Bremen v Bremen
30.	marca: Paris v Havre Stuttgart v Hajnburf Rex v Genoa
predstavil za Rubina in je pri-hotele, da bi jih ljudje pri tem l?ajal često k sestrama na dom. gledali in spoznali.	I Domenili so ise, da bosta za-
konca po poroki vzela k sebi starejšo sestro neveste, za kar se je ženska zahvalila s tem, da je izročila strojevodji tudi svoje prihranke, da si bosta mladoporočenca lažje omislila pohištvo in primerno stanovanje. Toda Rubin je odnašal iz hiše denar, a ni prinašal ničesar in je naposled, ko se je bilo treba dogovoriti le še o svatbenih formalnosti, nenadoma izginil. Sestri ga nista mogli iz-takniti nikjer. Šele tedaj se jima je posvetilo v glavi, da sta nasedli ženitbenemu sleparju.
Tri leta sta iskali razočarani in opeharjeni ženski strojevodjo brez uspeha. Nihče ni poznal Rubina po imenu, nihče ni vedel za njegovo stanovanje. Sele lani je po naključju srečala opeharjena nevesta na nekem živilskem trgu dedca, ki je stopal poleg ženske. Opazovala ga je od vseh strani in ko I je bila preverjena, da ima pred seboj svojega 44ženina", f je šla po stražnika, ki je dedca' aretiral. Toda dedec se je izgovarjal, da ne pozna ženske in da ni Rubin; dejal je, da se piše Salak in da je že dve leti v pokoju.
Tudi na policiji je možakar trdil, da ne pozna svoje zasle-dovalke. Kdo ve, kako bi se bila končala ta komedija zmešnjav, da se ni opeharjena nevesta spomnila, da ji je "ženin" nekoč pripovedoval, da je bil v vojni ranjen in da nosi v
ZNAMENITI ROMANI KARLA MAYA
Kdo bi ne hotel spoznati " Vinetova**, idealnega Indijanca, postavil May s svojim romanom najlepši spomenik?
Kdo bi ne hotel biti z Mayem v "Padišahovi senci" pri valcih Ognja", "Ob Vardarju"; kdo bi ne hotel citati o plemenitem konju "Rihiu in njegovi poslednji poti"?
:i mu je
Obože-
TO SO ZANIMIVI IN DO SKRAJNOSTI NAPETI ROMANI! !
KRIŽEM PO JUTROVFM
4 knjige, 598 rfrani, s slikami
Vsebina:
Jezero smrti: Moj roman oh Nilu: Kako sem v Mekko rompl: Pri £nmarili; Mal JezJtli
Cena ........................
1.50
PO DIVJEM SlUDISf lMJ
4 knjige, 5P4 Strani, s slikami
Vsebina:
Amadija: Beg iz y^Ce; Krona sveta; Med drema ognjema	Cena .......................
1.50
IZ BAGDADA V STAMBUL
4 knjige. 8 slikami, 627 strani
Vsebina:
Smrt Mohamed Emina: Karavana smrti: Na begu v Goropa; Družba En Nasr
Cena ......................
.1.50
Cummings ima dosti posfci z zadevo zveznih zlatih bondov. Nekateri lastniki teh bondov zahtevajo, naj se jim izplačajo v zlatu. O stvari odločuje najvišje sodišče.
NaroČite se na	NARODA",
največji slovenski dh VniJfc r Združenih državah.
V GORAH BALKANA
4 knjige, s slikami. 576 strani
Vrebina:
Kovač Šimen; Zaroka z zaprekami njaku; Mohamedanski svetnik
Cena ......
V golob-
........1J50
PO DEŽELI SKIPETARJEV
4 knjige, s slikami, 577 strani
Vsebina:
■ Brata Aladžija; Koča v soteski; Mirldlt; Ob Vardarju	Cena .......................
1.50
Z LT T I
4 knjige, s slikami, 597 strani
Vsebina:
Boj z medvedom: Jama draguljev; Končno —; Rili. in njegova poslednja pot
Cena ........................1.50
WINf.TOV	,
US knjig, s slikami, 1753 strani
Vsebina.
Prvikrat na divjem zapadu: Za življenje; INšo-či. lepa Indijanka; Proklestvo zlata; Zi detektiva: Med Komanči in Apač-i: Na nevarnih potili; Winnetovov roman: Snns Ear; Pri Komančih; Winnetova smrt; Win-netova oporoka
Cena ........................3.50
SATAN IN IŠKARIOT
1? knjig, s slikami, 1704 strani
Vsebina:
Izseljenci; Yuma šetar; Na sledu; Nevarnosti nasproti; Almaden ; V treh delih sveta ; Izdajalec: Na lovu; Spet na divjem zapadu ; Rešeni milijoni; Dediči
Cena ........................3.50


Naročite jih lahko pri:
KNJIGARNI "Glas Naroda"
216 West 18th Street	New York, N. Y.
ALI STE ŽE NAROČILI SLOVENSK0-AM ERIKANSKI KOLEDAR ZA 1935? - STANE 50 CENTOV. - NAROČITE GA ŠE DANES
_ - _________________