Hvalospevi Ljubljani
Kakšna je pravzaprav Ljubljana? Odgo-vor na to vprašanje smo Iahko prebrali v dveh uglednih jugoslovanskih revijah — Startu in Ninu. Takole je bila Ljubljana predstavljena v Startu: »Ljubljana je mesto po meri človeka. Narodni dohodek znaša 6.000 dolarjev na prebivalca. V Ljubljani hi-treje in bolje kot v mnogih drugih jugoslo-vanskih mestih rešujejo stanovanjske pro-bleme, veliko vlagajo v izgradnjo prometnic in komunalne infrastrukture, toda tisto, kar je najvažnejše, je to, da se mesto razvija po meri človeka.«
Tudi v Ninu niso nič manj štedili s hva-lospevi. Zapisali so namreč: »Ljubljana je v tem trenutku verjetno najbolj civilizirano mesto v Jugoslaviji, za katero navdušeni prišleci iz drugih republik enostavno pravi-jo, da je to »mesto iz škatlice«. V Ljubljani je težko najti kake banalne, začetniške ko-munalne ali infrastrukturne napake. Pro-blemi tega mesta so majhne in prej psiholo-ške narave kot resnični problemi. Ljubljan-čani so si zgradili verjetno najudobnejše mesto v Jugoslaviji. Ljubljana ima pred se-boj samo še malenkostne korekcijske pri-jeme in majhne urbanistične popravke ozi-roma dograjevanja predvsem pri spoju sta-rega dela mesta z novim.«
Takšna je torej predstava o Ljubljani. Pa je vse res tako bleščeče? Odgovora na to vprašanje niti ni bilo treba posebej iskati, kajti v sobotni prilogi Dela z dne 31. maja smo lahko prebrali tudi mnenje novega predsednika Komiteja ZS urbanizem in var-stvo okolja in člana izvršnega sveta skup-ščine mesta Ljubljane Vladimira-Braca Mušiča o urbanističnih problemih v Ljub-ljani. Ze sam naslov: »Ljubljano moramo graditi bolj načrtno« dokazuje, da ugledni arhitekt le nima tako dobrega mnenja o ur-banizmu in izrabi prostora v Ljubljani, kot so zapisali v Startu in Ninu.
Dejstvo, da je od sprejetja generalnega urbanističnega načrta Ljubljane preteklo že desetletje in pol in da smo v tem času spre-jeli precej korektur tega načrta, da smo se v Ljubljani razburjali ob gradnji Ceste 7. kongresa skozi Tivoli, da naj bi ob Milčin-skega ulici porušili 38 zgradb zaradi potreb industrijske cone, da še vedno nismo zado-voljni s prometno ureditvijo v Ljubljani, da smo v Ljubljani izkoristili v 15 letih vse po-vršine za stanovanjsko gradnjo, ki so bile si-cer predvidene, da bodo zadovoljile potrebe po stanovanjski gradnji v 30 letih, dokazuje, da vse le ni tako idealno, kot se zdi na prvi pogled.
Tudi pri izgradnji novih, modemih so-sesk, ki naj bi bile »po meri« človeka, se vse prevečkrat srečujemo s pomanjkanjem trgo-vin, ustreznih obrtniških lokalov, šol, otro-ških  vrtcev,   otroških  in  športnih  igrišč.
Kakšen bi bil torej odgovor na v začetku postavljeno vprašanje? Verjetno bi ga bilo treba oblikovati v tej smeri, da smo v Ljub-ljani v zadnjih letih resnično zgradili veliko novega, da še vedno precej gradimo, pa vendarle občan ne more kupiti stanovanja, čeprav ima denar.