Posamezni izvrni 80 grošev, mesečna naročnina 1 šiling
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
s* e	.. .■==^3
Slovenski vestnik
* • j« edini koroški list, ki dosledno pod«
v	^
pira borbo koroških Slovencev za
fizavice Ut svobodo
Letnik lil.
Celovec, v sredo 16. VI. 1648
Štev. 39 (133)
Pioti hu jskačem za
spoštovanje in pravico
L)ve leti obstoja in izhajanja kakega lista v normalnih časih ne pomenita nič posebnega, dve leti »obstoja,, v okolno-stih, v kakršnih izhaja »Slovenski vestnik«, pa sta omembe in praznovanja vredni. To pa zaradi tega, ker sta dve leti »Slovenskega vestnika« hkrati odraz in zgodovina dveletne odločne borbe slovenskega ljudstva na Koroškem za nacionalno in socialno osvoboditev.
Kakor vsi ostali narodi, ki so prestali številne muke vojne, tudi naše ljudstvo stremi bolj kot kdaj koli za mirom. Samo stalen in trden demokratičen mir omogoča namreč ljudstvu, da zaceli rane vojne in dvigne materialno in kulturno življenjsko raven množic. Izkušnje zgodovine pa kažejo, da je mir mogoč samo v spoštovanju in prijateljskem sodelovanju narodov, ki drug drugemu priznavajo pravico do življenja in svobode.
V razvoju in konsolidaciji volje do sodelovanja med narodi, v borbi proti hujskačem in sovražnikom protifašistične enotnosti igra tisk vseh držav in ljudstev odgovorno vlogo. Njegove možnosti in njegove vloge pri ustvarjanju javnega mnenja ni mogoče preceniti. Tisk služi lahko kot najvažnejše sredstvo za politično vzgojo, kot močno orodje za vplivanje na milijone ljudi
Z verodostojnim osvetlevanjem dogodkov pospešuje krepitev prijateljstva med narodi. In nasprotno s potvarjanjem resnice onemogoča sleherno prizadevanje za sporazum in širi in neti sovraštvo.
Nočemo posegati nazaj v dobo prve avstrijske republike in omenjati hujskaškega pisanja koroškega nemškega tiska: izid vojne in zmaga nad fašizmom sta vsem tem sovražnikom narodnoosvobodilne borbe koroških Slovencev zavedli jezike. Preočite za ves svet so bite ogromne žrtve, ki jih je naš narod položil na oltar svobode. V borbi proti fašizmu dokazana visoka morala in strnjenost vsega našega ljudstva sta podrli stavbo laži in potvorb, s katero so sovražniki koroških Slovencev hoteli skonstruirati svojo pravico do naše zemlje in do teptanja našega človeka.
Toda svet še ni pozabil strašnih muk m trava še ni prerasla grobov naših Padlih junakov - borcev za svobodo, ko so ponovno pričeli z gonjo potvorb in mži proti našemu ljudstvu. Širjenje obrekovanj o naši borbi in naših borcih je Postalo ponovna posebnost raznih koroških časopisov in njenih pisunov.
T Vse do trenutka, dokler nismo imeli *** * * v'ojega lista, jim je bilo obrekovanje ■ahko delo. Toda s prvo številko »Slovenskega vestnika« so prejeli odločen odgovor. Naše ljudstvo jim od tedaj na-P|-ej neprestano odgovarja, da noče manjvredne duhovne hrane, ki okužu-K* organizem s strupom sovraštva in nestrpnosti prenapetega nacionalizma. Naso ljudstvo smatra tisk kot odraz javne-g;* mnenja. Svoboda tiska mu je svoboda verodostojnega in poštenega poroča-aJa. Zato odklanja vsako hujskanje in '-diteva objektivno poročanje, zato z zanimanjem spremlja in s težkimi žrtvami podpira že dve leti svoj list. In pri tem ga ne moti nobeno še tako divje zaletavanje nasprotnikov v »Slovenski vest-ajk«, |<er se zavejj, (ja je to sovraštvo
a sp potnikov našega ljudstva za naš list
, 1,0 in predvsem znak, da je list na Pravilni poti in izpolnjuje 'naloge, ki jih v.(.a kot »glasilo Slovenske Koroške« vr-
11 v tem prav odločilnemTPasu.
* Slovenski vestnik« bo te odgovorne
Slovensko ljudstvo na
oroSkem strnjeno v OF
Tisoži zahtevalo priključitev k FLR Jugoslaviji
Pod Jerberkom nad Vrbskim jezerom je bilo v nedeljo, dne 13. junija, jako živahno. Daleč naokoli je odmevala slovenska pesem in opominjala vsakogar, da je tu slovenska zemlja in slovensko ljudstvo, ki hrepeni po desetletja zaže-Ijeni in zahtevani svobodi. Koroški Slovenci, stari in mladi, kmetje, delavci in obrtniki iz okolice Vrbskega jezera, iz Hodiš, Škofič, Kotmare vesi, Bilčovsa, Št. lija, Loge vesi, Gozdanj in tudi iz Celovca so se zbrali pri Kranjcu pod Jerberkom k mogočnemu ljudskemu taboru, ki je bil ena sama zahteva: Koroški Slovenci hočemo biti priključeni k matični zemlji v okviru nove Titove Jugoslavije. Kljub neugodnemu vremenu in nevihti je prihitelo pod Jerberk nad 2500 ljudi, da pokažejo vsem tistim, ki zavestno lažejo, da je Slovencev na Koroškem saino majhna peščica, da smo koroški Slovenci tukaj in da bomo tudi v bodoče živeli na tej zemlji, vendar ne kot sužnji tujcev, temveč kot svobodni ljudje na svobodni zemlji. Da je ravno ta zemlja okrog Vrbskega jezera popolnoma slovenska, kar nam gotovi avstrijski krogi osporavajo, je pokazal že plebiscit leta 1920, ko je kljub krivičnosti glasovanja ravno v teh občinah bila oddana večina glasov za Jugoslavijo. Ljudski tabor v nedeljo pa je pokazal, da ves teror v zadnjih 28 letih ni mogel uničiti nacio-
Za našo pravdo je teklo mnogo krvi
V svojem govoru je omenil predvsem ljudski tabor pred 70 leti onstran Jer-berka v Žopračah, kjer je govoril naš poslanec Andrej Einspieler ler mnogo drugih preprostih ljudskih govornikov, ki so v,si oznanjali, da linče Slovenska Koroška k skupni Sloveniji.
Med tem časom pa je teklo mnogo vode po Zilji in Dravi, teklo pa je tudi mnogo slovenske krvi iu krvi koroških Slovencev, da bi uresničili zahtevo po Združeni Sloveniji. Vsak dan v tej dobi je bil le borba, borba po stopinji različna. Prej proti črnožolti Avstriji z njenimi krivičnimi cesarji, po prvi svet. vojni, ko je po sto letih prvič zasijala zarja bližajoče se svobode, pa smo se morali boriti pi;oti še bolj stopnjevanemu nasilju
Ljudski tabor je naša tiskovna konferenca
Ko je imel pred par dnevi »Slovenski vestnik« na Dunaju tiskovno konferenco, so reakcionarni pisuni zagnali krik, zakaj ne napravimo tiskovno konferenco v Celovcu. Ta naš ljudski tabor je naša tiskovna konferenca, kjer povemo tem gospodom tukaj na koroških tleh, kaj mislimo. Lahko jim povemo, da nimamo svojih pravic, da ni na Koroškem slovenskih učiteljev, za slovensko mladino ni slovenskih učnih knjig, lahko jim pu-
naloge izpolnjeval naprej in ob drugi
obletnici s smelim ponosom gleda nazaj
v svojo zgodovino in še posebno naprej
v svetlejšo bodočnost. Na čelu in v tesni povezanosti z ljudstvom bo brez strahu tudi v bodoče kazal svetlo pot do lepšega, pravičnejšega in svobodnejšega življenja v miru.
nalne zavesti slovenskega ljudstva, ki stoji in bo stalo trdno in enotno v borbi za našo popolno osvoboditev.
Ljudski tabor je v imenu Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško pozdravil tov. Janko Ogris. Na naših ljudskih taborih, je dejal, izražamo zvestobo delu in borbi naših prednikov, ki so se pred 70 leti in pozneje zbirali na prav tako veličastnih taborih z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji. Naši nasprotniki, ki stremijo za tem, da nas zbrišejo z zemljevida, nam niso dali nobenih pravic. Hoteli so nas poslati v smrt. Že so mislili, da so nas popolnoma uničili, vendar jim to ni uspelo. Zopet se zbiramo na taborih, kot nekdaj naši predniki nedaleč od tod, v Žopračah, spet govorimo in zahtevamo naše pravice. Hočemo jim dokazati, da koroški Slovenci še živimo in se borimo, dokazati jim hočemo, da bomo nadaljevali borbo do končne zmage.
Zadonela je »Pesem o svobodic, ki so jo zapeli združeni pevski zbori. Zbrano ljudstvo pa je navdušeno pozdravljalo v pesmi postavljeno zahtevo: »Dokler boj ni končan, naprej v borbo za svobodo, za novo Jugoslavijo! Navdušeno je pozdravilo tudi govornika tov. dr. Mirta Zvvitlra, ki je govoril o zahtevi, izraženi v »Pesmi o svobodi«.
v prvi avstrijski republiki. Pa tudi tako-zvana druga republika ni nič boljša. Schumy piše danes isto kot pred 30 leti in ponavlja iste podle laži, ki jih je govoril takrat. Ampak ne samo Schumy govori danes isto. temveč vsi avstrijski politiki. Schumy-ju in vsem tem gospodom je naš poslanec France Grafenauer že leta 1912 povedal zgodovinsko resnico: V Avstriji imajo sicer ogromne tovarne, za obljube, nimajo pa enega stroja, ki iti te obljube uresničil.
Naš narod ni čakal, da se te obljube uresničijo. Prijel je za orožje. Na teh hribih so se borili naši partizani proti fašizmu za svobodo slovenskega ljudstva, medtem ko so Schumy in njegovi pajdaši sedeli za pogrnjenimi mizami.
vemo, da po treh letih slovenskim izseljencem še niso popravili prizadejane škode, lahko jim povemo, da mladinska organizacija Zveza mladine za Slovensko Koroško, ki je nastala v narod, osvobodilni borbi, še ni priznana in da avstrijske oblasti prepovedujejo njene sestanke in zborovanja. V obraz jim povemo, da ovirajo razvoj slovenskih gospodarskih organizacij, ko so zopet razpustili 16 slovenskih zadrug in zabranili obrt za JUGOZO v Sinče vesi. Vse to koroški gospodi lahko povemo na kor-' ških tleh, ker mi nimamo strahu pred tiskovno konferenco in pred resnico v svetu. Nikoli ne bomo dovolili komur koli, da bi govoril v našem imenu, ne Ferlitschu, ne VVedenigu in ne Schu-my-ju.
Svet je slišal odjek naših partizanskih pušk in ve. da na Koroškem ni več mo-
goče s policijo in drugimi sredstvi zakriti resnico. Ničesar nas ne bo ustrahovalo. Zmagali bomo prej ali slej, ko bo Slovenska Koroška po zaslugi vseh na ših rojakov, ki so trpeli po koncentracijskih taboriščih, ječah in v pregnanstvu, zadihala v svobodi. Jamstvo naše svo bode pa je v dobrih rokah. Našo borbo podpirajo vsi jugoslovanski narodi, z našim maršalom Titom na čelu, podpirajo jo vsi slovanski in drugi svobodoljubni narodi, podpira jo prvoboriteljica za pravice malih in zatiranih narodov Sovjetska zveza.
Ob koncu svojega govora je tov. Miri Zvvitter dejal: Ta tabor je mogočna manifestacija koroških Slovencev, je pravi odgovor papirnatim člankom Schumy-ja in drugih, ki ne bodo dosegli, da bi se ta »mala peščica« koroških Slovencev še dala ustrahovati. Nikoli ne bodo z nami več barantali! Svojo usodo in bodočnost si bomo svobodno kovali sami
Kakor pravi pesnik: Ni sedem domovin, ne šest, ne pet in tudi ne tri. -Je samo ena, s krvjo in smrtjo naših žrtev posvečena! Ena sama domovina-nam je vodilo k zmagi in svobodi v naši Jugoslaviji.«
Navdušeno so zbrani pozdravili gov -r in klici maršalu Titu in novi Jugoslaviji so se slišali daleč naokoli. Tudi pesmi »Hej brigade« in »Hej tovariši«, ki iih je zapel pliberški pevski zbor, sta napravile globok vlis. Na Slovenskem smo mi gospodar in ne bomo dopuščali tujcu, da bi nam kvaril našo slovensko s krvjo prepojeno zemljo. Odobravanja ni hotelo biti konec, ko so pevci zapeli »Hej tovariši, zdaj na delo vsi, za svobodno Slovepijo!«
Na slovanski zemlji smo mi gospodarji
Nato pa je govoril tovariš Blaž Singer o gospodarskih vprašanjih Slovenske Koroške. »Prost mora biti, prost moj rod. na svoji zemlji svoj gospod!« Te besede Simona Gregorčiča so postalo geslo na vseh ljudskih taborili, ki so se vršili v teku zadnjih 80 let po naši zemlji in so naše geslo tudi na današnjem taboru. Vsa zadnja desetletja so nam germanizatorji in potujčevalci naše zemlje izpodkopavali tla ter nam kradli slovensko zemljo. Razmetavali so zato milijone, ki so jih znali prigoljufali s sleparijami in oderuštvom. Vendar enotnosti našega kmeta in delavca ter njihove volje do življenja niso mogli uničiti.
Prišel je naš največji tabor, ki je trajal tri leta — naša narodnoosvobodilna borba. Na tem taboru sta govorila naš kmet in delavec s puško v roki kot partizana in vnovič pokazala, da je ta zemlja slovenska. Postavila sta mejnike naše zemlje tja, kjer so živeli in še živijo Slovenci. V tej borbi smo si pridobili nazaj vše, kar so nam ukradli: nasilno odkupljene kmetije, ukradeno lastnino naših izseljencev, gozdove in pašnike, u ropa no imetje naših zadrug, slovenske šole, slovensko besedo v uradih in cerkvah. Nikdar nismo hlastali in si ne lastimo tuje zemlje, vendar zemlja, za katero se je prelivala kri našega naroda kjer so začrtali mejnike naši partizani, (Nadaljevanje na 2. strani !
Slovensko ljudstvo na Koroškem strnjeno v OF
Nadaljevanje
prve st
je naša in na tej zemlji smo mi gospodarji.
Od Avstrije ne terjamo ničesar razen tega kar nam je dolžna. Njenih obljub smo siti in jim ne verjamemo. Iz njenih krempljev smo se iztrgali v naši naro-
dno osvobodilni borbi. Izkušnje, če jih gledamo samo iz gospodarskega obzorja, so nam pokazale, da ne moremo in ne smemo odstopiti od naše osnovne pravice, ki je: priključitev k Titovi Jugoslaviji.
ne
Z vztrasno borbo smo in bomo ^magsli
Po ubranili pesmih pevskega zbora Loga ves pa je povzel besedo tovariš dr. Luka Sienčnik, ki je o položaju na Slovenskem Koroškem med drugim dejal: »V letih 1944 in 1945 smo bili vsi prepričani, da bomo priključeni pokončani vojni k Jugoslaviji. Zakaj lo? Preprosto ljudstvo se je zavedalo sodelovanja z borečimi se silami, zavedalo se je zločinov fašističnega okupatorja in videlo bojno junaštvo slovenskega naroda.
Ko leta 1945 puške še niso utihnile, že so se za našim hrbtom formirali novi bataljoni, ki so nastopili proti nam s staro imperialistično parolo »Karnten frei und ungeteilt«. Na Koroško so prišli Helmer, Graf, Scharf in drugi, samo s lem namenom, da bi ljudstvo ustrahovali.
Wcdenig in Karisch sla ob povratku iz Londona hujskala na nasilje in grozila, da bi preplašila naše ljudstvo in ohromila njegovo borbo. Schumy nam grozi s procesom veleizdaje. Naj bi ti gospodje prišli danes sem na naš tabor in videli bi. da naše ljudstvo ne kloni pred strahovanjem in terorjem. Tudi naši tabori, lja katerih izražamo odločno zah* tevo po priključitvi, so najboljši odgovor VVedenigu. Kariscliu in Schumy-ju.
Za Avstrijo sta možni samo dve poti: Ali prizna koroškim Slovencem pravico
do popolne svobode, ali pa demokratične Avstrije sploh ne bo. Nihče nam naše zmage ni poklonil, dosegli smo jo v vztrajni borbi proti domači in tuji reakciji. Čeprav nas niso pustili v London, ker so se bali, da bi tam povedali resnico, je svet o dejanskem stanju na Slovenskem Koroškem poučen. Nikdar v zgodovini še nismo stali tako v središču svetovnega zanimanja. Mi, ki se zavedamo, da smo le z vztrajno borbo in velikimi žrtvami dosegli, da je naše vprašanje postalo osrednje vprašanje Avstrije :, je dejal tov. dr. Luka Sienčnik, »vemo tudi, da bomo z nadaljnjo neumorno borbo dosegli uresničenje našega cilja — priključitev k Titovi Jugoslaviji«.
Spet je zadonela slovenska pesem, ki jo je izvajal pliberški pevski zbor. Nato pa so vse presenetili škofiški tamburaši, ki so ob petju igrali partizanske pesmi, pesmi iz tiste dobe, ko smo koroški Slo-' venci bili obsojeni na smrt, a smo se s puško v roki ob lej pesmi rešili suženjstva in tlačanstva ter si končno skovali svobode ključ.
Zadonela je pesem Od Urala do Triglava zapel jo je celovški pevski zbor, ki je še dodal pesem Na juriš, o hej partizan, pred tabo svobode je dan!
Živeti hočemo v Titovi Jugoslviji
V imenu slovenskih žena je govorila nato tov. Milena Mohorjeva, ki je med drugim dejala: Fašizem si je zadal nalogo, da nas uniči. Karisch je po povratku iz Londona že vabil na pogreb Osvobodilne fronte, ki naj bi bil v treh dneh«. Mi pa smo dokazali, da živimo in da bomo živeli v Titovi Jugoslaviji.
Danes hočejo odstraniti partizanski spomenik š pokopališča v Št. Rupertu pri Velikovcu. Celovški ordinariat hoče oskruniti spomin na naše najboljše sinove. Naš odgovor na vse to pa naj bo: »Slava našim padlim borcem! Ne bomo dopuščali skrunitve, znali bomo čuvati naš spomenik, ki je velik doprinos v naši borbi za priključitev.
Slovenske žene in matere pa morajo danes vzgajati našo mladino v poštene in zavedne Slovence. Sramota je za Avstrijo, da ne da slovenski mladini šol, niti ljudskih, še manj pa srednjih in višjih šol. Velika zahvala gre Jugoslaviji, ki nam je omogočila, da vsaj nekaj mladincev in mladink študira in se izobražuje v svojem materinem jeziku. Pred našo ženo pa stoji še ena naloga: Vztrajna mora bili v borbi, da nikoli več ne
bomo tlačeni in da nas nikdar več ne bodo zapirali, dokler ne bo dosežen končni cilj naše borbe — priključitev k Jugoslaviji.
Nastopili so še pevski zbori iz Škofič, Hodiš. Kotmare vesi ter Bilčovsa, ki so z lepimi partizanskim in narodnimi pesmimi navdušili vse navzoče.
Koloples in pesmi pionirk iz št. lija pa je ljudstvo nagradilo z dolgotrajnim ploskanjem. Niso pelo, kakor navadno pojejo šolarji, pele so kot odrasli pevci, pred njimi pa je stala pionirka kot dirigentka. Val odobravanja in smeha je sprožila razmeram prikrojena koroška narodna:	Koroške fašiste bom skupaj
pobral, v Žakelj povezal in v Dravco zagnal!«
Tudi nova brigadna pesem Škofiče
Žita ra ves , ki opeva obvezo mladine Slovenske Koroške, da bo še letos zgradila prosvetna domova v Škofičah in Ži-tari vesi. in ki jo je izvajal kvartet celovškega pevskega zbora, je žela ogromno uspeha.
Nato so nastopili igralci iz Gozdanj s tretjim prizorom Miklove Zale ki prikazuje prisego kmečkemu puntu. Seraj-nikove besede:	Mislim, da ga ni med
Povsod nas hočejo izpodriniti
V torek, dne 8. junija t. 1. je bila v Celovcu ustanovna seja kmečke bolniške blagajne za Koroško. Znano je, da so tudi v prvi avstrij. republiki imeli slovenski kmetje, organizirani v Kmečki zvezi, svoje zastopnike v kmečki bolniški blagajni. Zato je Kmečka zveza za Slovensko Koroško tudi sedaj pravočasno zahtevala svoje zastopstvo in ga imenovala deželni kmetijski zbornici. Kmetijska zbornica pa je imenovanje odklonila z izgovorom, da je navezana edinole na predloge OeVP in SPOe, katere ima za proveriti. Ta odgovor je v decembru 1947 podpisal uradnik deželne kmetijske zbornice Karl Windisch, ki je bil sedaj izvoljen za predsednika kmečke bolniške blagajne. Volitev se niso udeležili zastopniki SPOe.
Na tozadevni protest pri koroški deželni vladi in zvezni vladi na Dunaju Kmečka zveza za Slovensko Koroško ni dobila odgovora, niti niso bili klicani imenovani zastopniki na ustanovno sejo. Upravni aparat kmečke bolniške blagajne je bil postavljen in diktiran za hrbtom slovenskega prebivalstva, ki je v svoji pretežni večini kmečko.
Igra, ki jo igrajo koroške oblasti in kmetijska zbornica s kmetijsko - gospo-
darskimi in socialnimi ustanovami na Koroškem, je s kmečko bolniško blagajno ponovno dokazala, da gre koroškim šovinistom v OeVP in SPOe samo za to, da hi izpodrinili slovenskega kmeta in mu onemogočili, da Iti v kakršnem koli zastopstvu mogel izreči odločilne besede zn uveljavljenje svojih koristi. Čeprav sc med seboj na videz bijejo in pride med njimi tudi do nasprotij, za kar so ponovno dokaz volitve v kmečko bolniško blagajno, se v trenutku, ko se gre za preganjanje in zatiranje koroških Slovencev, znajdejo vedno vsi na isti liniji, kakor za časa Maier Kaibitscha in Schumy-ja in pozneje za časa Hitlerja.
Slovenski kmetje, kmečki in gozdni delavci ne morejo priznati teh protidemokratičnih in protipostavnih spletkarjenj kmetijske zbornice, ki je še vedno provizorična, to se pravi, diktirana od OeVP in SPOe.
Takšno stanje po treh letih druge avstrijske republike moramo obsoditi kot načrten namen teptanja demokratičnih pravic koroških Slovencev in njih gospodarskega uničenja. To pa sta kmetijska zbornica in njen prezident Gruber napram kmetijstvu Slovenske Koroške že neštetokrat dokazala.
nžli
ouc
vami, ki
zemljo«, so žele burno odobravanje. Pravilno je povedal Serajnik v prizoru: Kot razkadilo se bo to neurje, tako raz-bline se nekoč gosposka sila. Prav njej na kljub — zvestobo puntu! Prisegamo! Tudi sila tistih, ki nam odrekajo naše pravice, se bo razbila in zmagala bo pravica! Na naših taborih tudi mi prisegamo zvestobo narodu — zvestobo do končne zmage.
Hi sile na svetu, ki bi nas mcg'8 uničiti
Na splošno željo zbranega ljudstva je stopil na oder še bivši partizan tovariš Andrej Haderlap, ki je na kratko poudaril:	Koroški Slovenci nočemo biti
zatirani, zato zahtevamo popolno enakopravnost in svobodo. Na Koroškem še živijo Slovenci in tudi bodo živeli. Ni sile na svetu, ki bi nas mogla uničiti. S tem, da zahtevamo priključitev k Titovi Jugoslaviji, izpričujemo svojo narodno zavest in napredno usmerjenost. Ne bodo nas uničili ne gospodjp Gruberji, ne Wedenigi, ne Karischi, ne Schumy-ji in ne drugi, ker smo združeni v Osvobodilni fronti, v tisti fronti, ki nas je zmagoslavno vodila skozi narodno osvobodilno borbo in nas bo tudi pripeljala do končne zmage, do združitve z ostalimi Slovenci v novi napredni Titovi Jugoslaviji.«
Škofiški fantje in dekleta so nam pokazali še živo sliko »Juhe pojdamo v Škuf’če;.
Vse navzoče pa so presenetili Bručani. ki so prikazali ziljsko štehvanje. Ta stari narodni običaj je bil -skoro vsem nekaj novega. Brnčani so omogočili, da je tudi ljudstvo med Vrbskim jezerom in Dravo videlo in spoznalo ziljske ljudske šege. Štehvanjskega junaka, ki je raznil štehvanjski čeber in si s tem priboril štehvanjski venec, je ljudstvo pozdravilo z veselim ploskanjem.
Iz tega tabora smo poslali tudi dve pozdravni brzojavki in sicer maršalu Titu z zagotovilom, da ne bomo odnehali z borbo vse dotlej, dokler ne bomo uživali pridobitve naše narodno osvobodilne borbe v FLR Jugoslaviji. Druga pa je bila nasldvljena na dr. Aleša Beblerja, v kateri je izražena zahvala koroških Slovencev za odločno zastopanje naših interesov na londonski konferenci.
Dolgotrajno ploskanje je pričalo o tem, da se ljudstvo strinja z vsebino brzojavk.
Ob zaključku tabora pa so združeni pevski zbori zapeli še pesmi o »Združeni Sloveniji« in našo himno »Hej Slovani . Tako smo zaključili ta naš ljudski tabor pod Jerberkom, ki je bil jasen odgovor vsem trditvam Gruberja v Londonu, vsem člankom Šchumy-ja, vsem tako zvanim »domovini zvestim« nacistom in šovinistom, ki pišejo v svojem bednem lističu, da so že »razčistili zadnja gnezda OF«. Vsi ti gospodje pozabljajo, da gre razvoj v svetu naprej in ne nazaj. Iz preteklosti se niso ničesar naučili. Njihovi podli nameni se razbijajo in se bodo dokončno razbili ob odločni volji koroških Slovencev, katerim bo slej ali prej zasijala zarja svobode.
— ik
Klement GoHurald naslednik dr. Beneša
da bo Beneš v znesku svo-in v užitek bo
Dosedanji predsednik ČSR dr. Edu-ard Beneš je zaradi slabega zdravja in na nujen nasvet zdravnikov pred tednom dni podal ostavko, ki jo je vlada z obžalovanjem sprejela. Kot znak priznanja je vlada odločila, prejemal dosmrtno rento jih dosedanjih prejemkov imel grad Lany.
Ljudska skupščina je dne 14. junija 1948 izvolila ministrskega predsednika Klementa Gottvvalda za predsednika češkoslovaške republike. Od 300 poslancev ljudske skupščine jih je glasovalo 296 za Gottvvalda.
Ob izvolitvi Klementa Gottvvalda za predsednika češkoslovaške republike je novi predsednik ljudske skupščine dr. John izjavil v parlamentu med drugim:
»Februarski dogodki so privedli do dokončne zmage ljudske demokracije v ČSR. pripeljali pa nas bodo tudi do socializma. Naši državi stoji zdaj na čelu mož kot socialistični predsednik v socialistični državi, v katerem so utelešene najvažnejše in najboljše lastnosti države in ljudstva: delavec, ki je na čelu delavske stranke in skupno z njo zmagal ter združil vse češkoslovaško ljudstvo v mestih in vaseh ter spojil Čehe in Slovake v eno državo; delavec, ki bo na čelu vseh delovnih ljudi naše države zgradil pravično socialistično republiko.
Častna salva iz 21 topov je naznanila praškemu prebivalstvu izvolitev Gott-walda za predsednika republike. Iz stolpov vseh praških cerkva pa so začeli zvoniti zvonovi.
V spremstvu svoje soproge, članov diplomatskega zbora pod vodstvom njegovega starešine, ameriškega poslanika Steinhardta, članov parlamenta, mini-
Svicarski list odobrava zahteve kor. Slovencev
K prekinjenim razgovorom za sklenitev mirovne pogodbe z Avstrijo in zahtevi FLR Jugoslavije po priključitvi Slo- • venske Koroške, piše1 švicarski list ' Voix Ouvriere med drugim:
Jugoslovanske zahteve so popolnoma upravičene. Ozemlje, ki ga zahteva Jugoslavija, sestavljajo slovenski kraji, prebivalstvo pa govori slovenski jezik. Še več, to je edina dežela v Avstriji, v kateri se je ljudstvo z orožjem v roki borilo proti nacistom. Zato je popolnoma naravno, da so po končani vojni zahtevali koroški Slovenci priključitev k svoji domovini Sloveniji.«
Časopis poudarja. *da je stališče za-padnih si! pri razgovorih popolnoma jasnodokazalo, da imajo namen čim dalje obdržati svoje čete v Avstriji.
strov in drugih častnih gostov je šel nato predsednik Gottvvaid v Št. Vidsko katedralo k zahvalni službi božji, ki jo je opravljal praški nadškof dr. Jožef Be-ran in katere se je udeležilo okrog 8000 ljudi.
Takoj nato, ko je prevzel dosedanji ^ministrski predsednik Gottwald mesto tretjega predsednika češkoslovaške republike. je podala dosedanja češkoslovaška vlada ostavko.
Predsednik Gottwald je poveril namestnika ministrskega predsednika Antona Zapotocky-ja, da sestavi novo češkoslovaško vlado.
( Dr°bneH novice ^
V	LR Makedoniji bodo letos zgradili 356 zadružnih domov, za kar so zbrali velike količine gradiva v vrednosti nad 78,060.000 din. Do konca maja so izko*-pali temelje za '286 domov. Kmetje -o zbrali za gradbena dela nad 8,3 milijona din v gotovini. V dosedanjih delovnih akcijah je sodelovalo nad 270.000 ljudi prostovoljno; prispevali so 4,5 milijona delovnih ur.
V	Zagrebu so zgradili letos največjo tramvajsko delavnico v državi. Ta delavnica je opremljena z najbolj modernimi strojnimi napravami. Po opremi je najboljša v državi.
V	tekstilni tovarni »Lanena industrija« so doslej uporabljali kemikalije, ki so bile izdelane v tujini. Tuje kemikalije so bile slabe in drage. Delavec, ki je zaposlen v tej tovarni, je odkril nov način namakanja bombažnih tkanin v domačih kemikalijah, ki so popolnoma nadomestile tuje izdelke. Izdelki so zdaj bol jši, proizvodnja je pa pospešena.
Div E ST I
Finski ministrski svet je pa svoji seji dne 11. junija t. I. sklenil, da končno veljavno prizna državo Izrael.
V	arabski vojski služijo bivši Hitlerjevi oficirji. General Eichmann, ki je siu-žil med vojno v oddelkih za iztrebljanje pod Hitlerjevim poveljstvom, je sedaj v Kairu organiziral posebni štab nemških oficirjev, ki so se borili v Rommlovem zboru, v Nablus in se stavili na razpolago arabskemu štabu.
V	Budimpešto je prispela tričlanska bolgarska delegacija, da pripravi trgovinska pogajanja med Bolgarijo in Madžarsko. ki se bodo začela v tem mesecu.
V	Brandenburgu se je doslej vpisalo’ v liste za ljudski, referendum 89 odstot. prebivalstva, v Mecklenburgu pa 93 odstotkov.
Nočejo nam popraviti škode
Iz: Kostanj sta bila 15. aprila 1942 izseljena Franc in Marija Lesjak, ki sta se vrnila spet na svoj ilom 15. avgusta 1945. Do danes nista dobila nobene ponravd škode.
Tov. Lesjak je leta 1946 zaprosil pri občini za komisijo deželne vlade, da bi ocenila nastalo škodo. Šele septembra 1947 je dobil odgovor, naj sam sestavi seznam škode in oceni vrednost izgubljene in poškodovane imovine ter ga odda pri deželni vladi. Tov. Lesjak je napravil seznam, ga pustil potrditi od občinskega urada in ga v priporočenem pismu odposlal na deželno vlado 10. 8. 1947. Ker je pa kor. deželna vlada trdovratno molčala in ni pokazala namena popraviti škodo, je šel tov. Lesjak v januarju 1948 sam k pristojnemu referentu vlade. g. dipl. trg. Piceju, ki se je zlagal, da akta še ni sprejel, kajti akt je prišel na njegov urad že oktobra 1947. 11. marca 1948 je šel tovariš Lesjak ponovno na deželno vlado, kjer
ŠMARJETA PRI PLIBERKU
Zgodaj zjutraj so budili možna r ji nevesto, Kosovo Pavlo, na veliki dan poroke. Ta dan je stopila pred oltar in obljubila večno zvestobo možu, posestniku Perdusovega doma v Rinkolah. Po obredih so se zbrali gostje pri Juriju, da praznujejo svatovščino. Lepi pomladanski dan, zadnji maj, je bil pravi dogodek v Šmarjeti, kjer smo se zbrani po stari slovenski navadi dobro imeli. .Trnjevega Žepa gotovo poznate. Odlično ima urejeno svojo kmetijo, dobro je organiziral slavje, iz lastne kleti je oskrbel izborno kapljico, pobrigal se je za vse želodčne dobrote. Topli majniški večer je privabil od blizu in daleč vse polno ljudi vsake starosti. Ob zvokih godbe obeh Pečnikov in Lekšeja so se pari zavrteli v veselem plesu. Ne samo mlademu svetu z žarečimi obrazi, ampak tudi starejšim je godba zlezla v pete in so se »zasukali«, da se je kar treslo. Vmes so rinkolški fantje večkrat zapeli naše lepe slovenske pesmi in tako dvignili rajpoloženje. Pa so tudi fantje , ti prijatelji ženina, Sadjaki, Šranc, naš • blaški Dermota Štefej in drugi. Le pre-v kmalu je minula »čarobna noč« in pokukalo je svetlo sonce izza Ditmarjevega Vrha. Napočil je trenutek slovesa, ko se ‘ je po »izrajanju venca«, nevesta Pavla poslovila od sončne Smarjete, kjer je preživela v krogu ugledne Kosove družino svoja brezskrbna mlada leta. Trenutek je bil bridek, toda pričelo se je novo življenje, ko si mladi parustvarja svojo družinsko srečo, iz katere naj vzraste kremenit, značajen slovenski naraščaj. Mnogo sreče!
ŽIT A R A VES
Tukajšnji župan Dobeitz skuša z odrekanjem podpisa onemogočiti našim mladincem obisk slovenskih kmetijskih kol v Jugoslaviji. Tovarišica Marica Petek je zaprosila pri Kmečki zvezi , za Slovensko Koroško, da bi jo odposlala
, Kar zadeva politiko pokrajinske vlade, boste našli, gospodje, v naši beli knjigi, ki ima naslov »Dokumenti o koroškem vprašanju«, marsikakšne nove podrobnosti. V knjigi boste našli posebno takšne indikacije — med okolnost-ki povzročajo skrbi — ki dokazuje-11(>. da v varnostni službi v Koroški mr-Soli ljudi, ki so bili pod Hitlerjem člani SS.oddelkov in Gestapa«.
Nadalje je dr, Bebler navedel izjave Piescha, nato izjave sedanjega Predsednika koroške viade Wedeniga V1 ''lanov avstrij-ke vlade Schumija in . k> dokazujejo, da niso prenehali * nacistično politiku v Slovenski Kolo-
se je »naenkrat« znašel tudi njegov akt in mu je g. Picej obljubil, d^ bo v bližnji bodočnosti prišlo spet nekaj denarja z Dunaja.
Do danes pa tov. Lesjak ni sprejel niti groša za popravo škode. V tem primeru, ki nedvomno ni edini v ravnanju s slovenskimi žrtvami fašizma, ne moremo reči drugače, kakor da deželna vlada z gotovim postavljenim ciljem noče in ne mara popraviti slovenskim žrtvam fašizma nobene škode, katere so krivi koroški šovinisti in nacisti, ki so še danes na vidnih položajih v deželni vladi, Ta cilj je pa: gospodarsko uničiti koroške Slovence.
Razmere na Koroškem vsebolj potrjujejo resnico, da je možnost obstoja in življenja koroških Slovencev zajamčena edinole v Titovi Jugoslaviji, naši matični državi, kjer ne bo več zatiranja in izkoriščanja, kjer ne bo več nestrpnosti in šovinizma.
na kmetijsko-gospodarsko šolo v Jugoslavijo, ker, kakor pravi v svoji prošnji, tukajšnje nemške šole ne morejo dati naši mladini potrebne izobrazbe. Njih namen je samo doseči, da bi postala mladina nezvesta svojemu narodu in jeziku. Ker je tovariška še mladoletna, potrebuje pismeno privoljenje staršev, katero mora potrditi tudi župan, »Gospod« Dobeitz pa noče potrditi resničnost tega privoljenja. Dvakrat so bili starši na občini in zahtevali potrdilo, župan je pa rekel, »da je na Koroškem dovolj šol«. Prav tako je odklonil potrdilo tov. Golavčnik Joškotu.
Temu županu odgovarjamo, da so vse šole na Koroškem najizrazitejše potuj-čevalnice naše mladine in da koroški Slovenci nimamo niti ene šole, ki bi odgovarjala ’ najosnovnejšim narodnim, kulturnim in gospodarskim potrebam kor. Slovencev. Njegova odklonitev potrdila je podlo kratenje demokratičnih pravic vsakega človeka. Mi zahtevamo od odgovornih oblasti, da se uslhnovi na Koroškem takoj slovenska kmetijska šola, katera bi se morala ustanoviti že pred 20 leti in je še danes ni. Osebe, kakor . je Dobeitz. pa naše ljudstvo ne more trpeti za župane.
OTOK
Malokdaj se oglasimo mi od Vrbskega, jezera in še tedaj, kadar se oglasimo, imamo samo žalostne novice. Sedaj smo imeli kar dva pogreba na en dan. V pp-nedeljek 14. junija smo spremili ob veliki udeležbi k zadnjemu počitku tovarišico Kompoš Marijo pd. Petrovcovo mater pod Lipo, ki je na posledicah bolezni. katero si je nakopala v izseljeni-štvu, morala prezgodaj zapustiti svoje otroke. V imenu Zveze izseljencev se je ob grobu poslovil od rajne tovarišice tov. Kramer Lovro. Istočasno pa smo položili k zadnjemu počitku tov. Obued Mar-kota z Gore, kateri je po trudapolnem življenju zapustil svoje drage. Ob obeh
ški in v katerih groze koroškim Slovencem z izselitvijo. Zahteve koroških Slovencev za priključitev k Jugoslaviji imenujejo »veleizdajo«. Dr. Bebler je omenil brošuro »Gebiets und Wirtschafts-frage Untersteiermark«, ki jo je izdal komite strokovnjakov in so jo razdelili članom avstrijskega parlamenta. V tej brošuri zahtevajo, naj se ozemlje sedanje Avstrije razširi proti jugu. Ta brošura ponovno načenja slaro osvajalno geslo »Drang nach Osten«.
»Na mirovni konferenci po prvi svetovni vojni, , je dejal dr. Bebler, »je jugoslovanski delegat Vesnič opozoril, da bi lahko imej sklep glede Koroške, ki bi
grobovih je govoril župnik iz Hodiš g. dr. Janko Mikula. Pevski zbor društva »Zvezda« se je na domu in ob grobu poslovil z lepimi žalostinkami od svojih dveh zvestih članov. Naj bode obema lahka slovenska zemlja, za katero sta se vse življenje borila in trpela. Vsem zaostalim naše iskreno sožal je.
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
Z ogorčenjem smo brali tudi mi šmi-helčani v našem Vestniku o zlonamerni in nezaslišani zahtevi celovškega škofijskega ordinariata po odstranitvi partizanskega spomenika s pokopališča v Št. Rupertu pri Velikovcu. Popolnoma nerazumljivo se nam zdi, zakaj nekaterim napis »proti fašizmu« ni po volji.
Vprašamo se, zakaj celovški škofijski ordinariat, ki je na eni strani tako dosleden, ni tudi na drugi strani natančen in pravičen. O nasprotju nas prepričuje primer pri nas v Šmihelu.
Na pokopališču naše farne cerkve so postavili sorodniki padlih vojakov iz prve, svetovne vojne s pomočjo rajnega župnika Vintarja lepo spominsko ploščo. V to ploščo so bile vdelane posamezne slike vseh padlih vojakov doma< če fare z domačimi slovenskimi imeni. Po zavladanju nacizma so bili domačim nacistom še ti poslednji »domovi« Slovencev na pokopališču trn v peti in takoj so odstranili pod poveljem takratnega nacističnega župana 'Friedricha Krauta z Bistrice ploščo in jo s spakedranimi ponemčenimi imeni ter zeleno hrastovo vejico, simbolom ilegalnega nacizma, spet postavili na pokopališče.
Minula so že tri leta, g! Kraut se še danes prosto sprehaja na svojem obširnem posestvu, škofij, ordinariatu pa nacistične plošče ne delajo nobenih skrbi. Tako je plošča s ponemčenimi imeni in nacističnim okraskom danes še vedno na vidnem mestu pokopališča, vsakemu mimoidočemu vflniku v spotiko in sramotilno izzivanje.
PODKLOŠTER
Zahteva celovškega škofijskega ordinariata po odstranitvi partizanskega spomenika s pokopališča v Št. Rupertu pri Velikovcu, ki jo je sprejelo vse slovensko prebivalstvo Koroške z ogorčenjem. ni ostal edini primer »naklonjenosti cerkv. oblasti napram Slovencem.
Nacistični zločinci so odvedli našega župnika Bajerja v koncentracijsko taborišče in ga tam tako dolgo mučili, da je umrl v aprilu leta 1945. Postavili smo mu spomenik na pokopališču, na katerega smo pustili napisati tudi besede, da je umrl kot »žrtev nacizma«. Celovškemu ordinariatu so bile te besede odveč in je zahteval odstranitev tega napisa. Za to neupravičeno zahtevo je navedel dokaj čudne razloge: verni kristjani ne smemo netiti sovraštva, temveč samo ljubezen!
Zdaj se vprašamo, ali je škofijski ordinariat takrat, ko so nacisti ubijali slovenske duhovnike in preganjali slovensko ljudstvo, tudi učil ljubezen do bliž-
dajal prednost avstrijsko - nemški ekspanziji na škodo nacionalnih pravic Jugoslavije, najresnejše posledice. Ko |e Lloyd George pisal svoje spomine leta 1923. o pariški konferenci, je omenil tudi izjavo. Dejal je, da so bile besede jugoslovanskega delegata preroške. Danes, ko je druga svetovna vojna pokazala, do kakšne mere so se zaskrbljenost in takšna prerokovanja uresničila, ali hočete v resnici ponovno pričeti s starimi napakami. »Velike zahodne sile :, je zaključil dr. Bebler, »se cesto obtožujejo, dJNlajejo s svojo politiko v Nemčiji in Avstriji prednost obnovi nemškega ekspanzionizma. Vprašanje Koroške, prav tako kakor vprašanje avstrijskih reparacij, ki jih zahteva Jugoslavija, daje dobro priliko tem vladam, da ovrže]o te obsodbe. Stvar miru bo s tem samo pridobila.<	(Dalje.)
njega. Zakaj ni skušal preprečiti krvo-prelitje in nasilje. Zakaj takrat ni učil, da so vsi ljudje enaki pred bogom, bodisi tega ali onega rodu ali jezika. Nar: sprotno, pomagal je odstranjevati slovenščino iz cerkve in tako podpiral nasilje nad našim slovenskim narodom.
Danes nas pa hoče učiti ljubezni do nacistov, ki so morili in preganjali naš narod. Danes škofijski ordinariat ne more gledati nagrobne spomenike z napisi »v borbi proti fašizmu« ali »kot žrtev nacizma«. Mirne duše pa gleda na naših pokopališčih nacistične spomenike s kljukastimi križi,
Mi bi kot vemo-l judstvo vsaj od cerkvenih oblasti pričakovali pravico in enakopravnost, ne pa šovinistične nestrpnosti, ki pride v zahtevah ordinariat ta neprikrito do izraza.
PrimoKi nam pišejo
»Bratje Korošci!
Danes praznujemo v Dolenji vasi pri Senožečah veliko zmago — dogradili smo delno naš zadružni dom, ki je prvi v našem okraju.
Veselimo se te nove zmage v naši petletki, ki smo jo dosegli zato, ker stooa-mo po poti. katero nam kaže naša strnjena armada delovnega ljudstva —■> Osvobodilna fronta.
Kakor smo se borili proti zavojevalcem in izdajalcem v narodno osvobodilni borbi, tako se borimo danes odločno za izvršitev našega petletnega plana.
Ponosni smo na Vas in na Vašo borbo, ki jo vodite proti mednarodnim imperialistom. Zavedajte se, da v tej borbi niste sami, temveč smo z Vami tudi mi in vse^napredno človeštvo.
Delamo z mislijo na Vas in bodite prepričani, da bomo srečni šele talit at, ko bomo V9i skupaj v naši lepi domovini, FLR Jugoslaviji, v kateri živimo svobodni ljudje.
Vstrajajte v borbi in vedite, da je ljudstvo, ki se bori za pravično stvar, nepremagljivo.
Živeli koroški Slovenci — borci za pravice delovnega ljudstva!
Živel naš učitelj — maršal Tito!
Slovenska Prosvetna Zveza
NAZNANJA:
V nedeljo, dne 20. junija 1948 ob 15. uri gostuje SPD »Srce« iz Dobrle vesi t igro »Prisega o polnoči« v Narodni šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu.
SPD »Gorjanci« iz Kotmare vesi priredi v nedeljo, dne 20. junija 1948 ob 15. uri pri Dovjaku na Trabesinjali igro »Razvalina življenja«.
Vabilo na novo
Miklovo Zalo
ki jo bodo igrali domači igralci v nedeljo, dne 20. junija 1948 ob 15. uri na naši severni jezikovni meji, pri Žvanu na Koslnnjah.
Sodelujejo tudi tamburaši in pevci iz Škofič.
Vabimo vse iz bližnjih in dalj-njih krajev, da se udeležijo te prireditve.
Občinski odbor Kmečke zveze za Slovensko Koroško
RIKARJA VES
vabi 'svoje člane na o b č n i zbor v nedeljo, 20. junija 1948 ob pol 10. uri dop. pri Rutarju v Št. Vidu v Podjuni.
O G LASI
Kolesa, znamke »Puch«. »Waffenrad« in »Junior«, s kompletno pnevmatiko po znižanih cenah v prosti prodaji pri J. Lomšek-u, trgovina s stroji in koleri v Zagorjah, p. Dobila ves (Sagerbcrg P. Eberndorf).
Mož. star nad 50 let, z lastno hišo in rento, želi spoznati družico za življenje, ki bi imela veselje do vrtnarstva in drobnice in ki govori slovensko. Tudi ločena ali z 1 otrokom pride v poštev. 1’onudbe se naj pošljejo pod označbo pridi takoj« na upravo Slovenskega vestnika«, Celovec - Klageulurt, Volker-markterstrasse 21.//.
UTRINKI IZ
TISKARNE
Dve leti že izhaja naš list Slovenski vestnik, ki si je pod velikimi težkoča-mi priboril pravico, da sploh sme zahajati med naše ljudstvo. Luč sveta je zagledal na Dunaju, ker mu na Koroškem niso hoteli dati pravice do življenja. Skoraj 20 mesecev je moral živeti daleč od svoje prave domovine, od svojega ljudstva. Letos se mu je končno posrečilo, premostili vse ovire in zapreke ter priti na domača tla, na koroško zemljo. Za vse koroške Slovence je bil to praznik in ko je izšla prva številka v Celovcu so mnogi dej&li: zdaj je šele pravi list!
Seveda so nas čakale v Celovcu spet nove težave. V tiskarni ni bilo še vse pripravljeno, kot bi bilo potrebno. Tudi pravih prostorov za uredništvo še nismo imeli in manjkalo je še marsikaj. Toda, kakor pravi pregovor:' v slogi je moč! smo tudi mi s skupnimi močmi prebredli vse ovire in v kratkem času se je pričelo spet načrtno delo.
S stavci smo postali v najkrajšem času dobri tovariši, čeprav je prišlo včasih, posebno v začetku, do manjših ovir. Kmalu smo spoznali lastnosti posameznikov in zdaj si pomagamo preko vsake težave.
* PRI NAŠIH STAVCIH
Vroče popoldne. Posebno, v tiskarni je neprijetno vzdušljiv zrak. Glasna pesem strojev se sliši daleč naokoli. Pri enem izmed strojev sedi naš stavec Maksi. Pot mu lije po obrazu, da komaj še vidi rokopis pred seboj. Včasih se začne jeziti, ker je dobil siabo napisan rokopis, ki ga mora staviti.
Ali je bila Mička spet slabe volje, ali pa ji je pisalni stroj nagajal?« se vpraša začudeno. Tega vendar nisem vajen, ker drugače mi prinese vedno čist material.«
Franci, ki »razmetava strani stare številke, Ra se jnu smeji. »Ne smeš se jeziti, to škoduje lepoti,« mu pomirljivo svetuje. Ta dobri nasvet spravi tudi Maksija v dobro voljo in spet pridno stavi.
Ko prinese Micku rokopis, jo vpraša Maksi, zakaj je tako slabe volje in ali spet misli na dunajske doživljaje. Ona mu pa, kakor po navadi, odgovori: »To tebe prav nič ne briga! Ti si predrzen, ali veš, da si predrzen?« Toda smejati se mora tudi sama, ko pogleda Francija, ki se drži za trebuh od smeha. Dobra volja pri Maksiju ne traja dolgo, kmalu
se spet razburi in prične skakati okrog stroja.
Kaj pa ti je, da se spet razburjaš?« ga mirno in na skrivaj škodoželjno vpraša Franci.
»Vprašuješ, zakaj se jezim. Kako bi se ne, ko mi pa ta pr... stroj nagaja. Saj pravim, da ne smejo dragi k stroju, ki se ne razumejo nanj. Vsakega bom zapodil, ki bo vtikal svoj nos v stvari, ki ga nič ne brigajo.«
Nekaj časa še brunda in se jezi, nato pa začne mirno popravljati stroj.
Medtem je Franci razmetal strani in vse pripravil za »lomljenje«, že šteje stolpce in se vprašuje, ali bo dovolj za 4. stran, ki naj jo danes »zlomi«. Na tihem seveda upa, da bi še kaj manjkalo in bi lahko šel domov. Toda komaj si je na tihem priznal, kaj ga teži, že pridem z ostalim rokopisom iz uredništva.
»Zdravo, Maksi in Franci! Kako se imata, sta se spet jezila?« pravim prav mirno, čeprav vidim nagubano čelo pri Maksiju in žalostne oči Francija, ki si misli: danes pa nič ne bo z mojo Magdo, bom moral delati! Končno se oba pomirita in začnemo lomiti 4. stran. Medtem ko popravljam stolpce, stavi Franci naslove. Zamislim se v branje, toda kmalu me zmoti Franci z vprašanjem:
»Ali podnaslove lahko postavimo na stroj?
Zakaj naenkrat na stroj, ko smo jih vedno na roko stavili?«, ga vprašam.
»Veš stvar je taka: ne morem vzeti večjih črk in pri malih je težko napraviti kljukce na »š»č in >;ž . Saj Maksi lahko »verzalke« postavi.«
Mirno mu odgovorim: »Franei, danes imamo vendar dovolj časa, zato lahko postaviš vse naslove na roko, čeprav je malo težje. To tudi lepše izgleda, kot pa na stroj postavljeno.«
Tako hitro ga ne morem prepričati, na vse zadnje pa vendar napravi, kar sem mu svetoval. Medtem je postavil Maksi še ostale stvari in kmalu smo gotovi s stranjo. Hitro jo preberem, Maksi jo »skorigira« in nato gremo domov.
BORBA ZA NASLOVE
»Petek je slab začetek« pravi pregovor. To pride tudi za nas v poštev, ker moramo ravno danes, imamo namreč petek, zlomiti 3 strani. Ker pa nesreča nikdar ni sama. nam manjka tudi še del rokopisa za tiskarno, ker se urednik še ni odločil, katerega izmed kopice dopisov naj najpreje objavi. Sicer je še zgodaj zjutraj, toda Franci je postal že nestrpen. Seveda Franci preveč črno gleda, ampak vseeno takoj vzamem zadnje liste in jih nesem v tiskarno.
V nekaj minutah sem že tam in obema, Franciju in Maksiju, se odvali kamen od srca. Zdaj gre delo hitro naprej.
Dobavlja:
stroje, motorje, poljedelsko orod-
v
je ter nadomestne dele, domače izdelke in vse otale gospodar-
v v
ske in gospodinjske potrebščine
JUZNOKOROSKA
GOSPODARSKA
zadruga
Poslovalnice so:
v
v Pliberku, Globasnici. Železni
v	v	v v
Kapli, Since vesi. St Janžu, St.
v v v
Jakobu v Razu, Skoficah, Lipi -Vernbergu in v Podravljah.
NA CESTI
Bila je pomlad. Nekoliko hladna, blatna, celo s snegom; zapoznela, utrujena pomlad, z bledim, mrtvim soncem. Druge krati ob tem času so bile že ptice pri nas. Druge krati so ljudje ob tem času zapustili hiše, starci so se greli na soncu, otroci so se igrali po zelenečih vrtovih, odrasli ljudje pa so delali po polju. Druge krati so že cvetele mnoge rože. Zdaj so cveteli samo beli zvončki, nabreknile so se mačice po vrbah in vzcvetel je dren. Ampak travniki tam za Karlovcem, travniki pri Vodostaju pri Kolpi, tisti močvirnati kraji so bili še orumeneli kakor jeseni; bili so blatni in mrtvi. Same kje za gozdom, kamor je moglo posijali toplejše sonce, je ob trohnečem jelševem panju pognala zelena trava. Ena sama orumenela ravan z mlakužami in jarki, po katerih se je cev dila rjava voda. Ceste so tonile v vodi in blatu, jarki so brez mostov tekli čez nje. Njive so bile rjave, puste in mrtve, kakor da že več let ni stopila ha nje človeška noga, da jih že več let ni preobr nila človeška roka z motiko. In drevje je bilo golo, sivo, žalostno kakor najbolj žalostna pesem. Sive in puste so bile ob blatnih cestah stoječe hiše. Tiste lesene, netiti mazane, nepoheljene hiše, hiše iz sivih, suhih tramov, tramov s črvojedi-
uo, hiše krite s slamo, ki je v letih postala prav tako siva, mrtva. Nerodne, visoke hiše, kjer so spodaj hlevi, na vrhu stanovanja, v katera je treba štorkljah po strmih lesenih škripajočih stopnicah.
Vse ena sama mrtva rumenimi, vse hladna težka ilovica, vse ena sama sivina. Nad to žalostno podobo se je razpelo nekam mrtvo nebo s hladnim soncem. Samo v nedeljo za mašo so zacvetele ceste, ceste po vaseh in ceste prek travnikov in polja k fari, ko so kmečka dekleta v svojih snežnobelih krilih ter z modrimi, rdečimi oranžnimi in zelenimi predpasniki in s prav takimi bluzami in svilenimi rutami šle k maši. Takrat, se je zdelo, je rahlo dahnila prva pomlad v to pokrajino.
Ampak sivomodre obleke vojakov so preprosto tonile v tej sivini pojetajine. Ta vojska se je zgrinjala v vasi okrog Karlovca, se pospano vlačila po cestah, posedala po hišah, kadila in kurila pred hišami, kjer si je kuhala obed in večerjo, se vozila z bosanskimi voliči na sta rih, slabih bosanskih vozeh in spet čakala in čakala, rahlo brundala, rahlo prepevala stare pesmi in ni imela v sebi ničesar, kar bi jo držalo, še manj, kar
bi jo gnalo. Bila je naša vojska, bila je mrtva vojska. Bala je premagana vojska in razorožena, še preden je sovražnik prestopil mejo... Zato, ker je bila iz-podjedena, ker je bila prevarana in izdana, razorožena, še preden je videla sovražnika, in predvsem zato. ker je izgubila vsako vero, ker je izgubila vero v tisto, v kar bi morda še lahko verjela; zato ker se je z zlaganim rušilo tudi resnično. Nove vere pa še ni bilo, ker se je novo, dobro, še dušilo pod lupino starega, ki se je sesedalo nanj. Država je umirala za ranami in boleznijo zlaganosti in prevar, dokler se naposled ni zrušila.
Še danes vidim vso bedno podobo v žalostni pomladi na močvirjih ob Kolpi za Karlovcem, na tisti rjavi ilovici, na tistih orumenelih travnikih, na tistih sivih cestah, med tistimi sivimi vasmi. Vidim brezkrajne kolone Zagorcev, Bodra v inče v,	Medmurcev, Prekmurcev.
Štajercev in dragih, zdaj po cestah, raztegnjenih vse tja do Zagreba, do Varaždina. do Prekmurja in na Štajersko, in prav gotovo podobno po vsej državi; in vidim, kako se te kolone razbito razhajajo po travnikih, poljih, po gozdovih. Po cestah kolone, po travnikih in poljih razkropljeni posamezniki z narobe obrnjenimi šajkačami na glavi. In te narobe obrnjene šajkače z belo novo podlogo, znakom predaje, so bile od daleč podobne belim zvončkom po gozdovih, ki so tedaj najbujnejc cveteli. In ti ljudje z narobe obrnjenimi kapami, ti
Najprej zlomimo 3. stran, pri kateri Iranci nima dosti opravka, ker rii naslovov, ki bi jjh moral stavili na roko. Ko je stran prebrana in popravljena, gremo na kosilo.	-
Po kosilu pomaga Frko pri popravljaš nju. I ranči je postavil že vse naslove za prvo stran, toda pozabil je vprašati, če so že dokončni. Izkaže se, da mora postaviti nekatere še enkrat kar gal spravi ponovno iz ravnotežja.'Frko mn prigovarja, naj se ne jezi in s tem izgublja čas, temveč jih hitro postavi. Ket! je Franci tudi malo svojeglav, ne gre brez daljšega prepričevanja o nujnosti spremembe.
Prva stran še ni zlomljena, ko že pride Peter in vpraša, kdaj bomo gotovi. »Franci, zakaj si pa danes tako počasen?, Ali naj grem spat in pridem jutri zjutraj »pregat?«, ga vpraša šaljivo.
Naš Franci pa danes ni sprejemljivi za take šale in vrže neprijazen pogled na Petra. Seveda se mu moramo vsled tega vsi smejati, s tem ga prisilimo, da se tudi on smeje.
V tem trenutku zazvoni telefon in Hubert pokliče:	»Frko, pridi sem,
Helga te kliče!«	•
Frko postane nenavadno rdeč v obraz in hiti k telefonu. Ker nočemo biti indiskretni, se obnemo proč in se', delamo kot bi ne slišali dokaj »zanimiv« pogovor. Najprej se znajde Maksi, ki je najstarejši med nami in že srečno poro-' cen.	\
»Franci, ali boš postavil parolo za prvo stran na roko?« ga vpraša. Franci precej dvomljivo pogleda Maksija, nato' pa mene. kakor bi hotel reči: ali to res sno misliš. Že v naprej veni, kaj bo spet prišlo in ga pomirim rekoč:
»Kar potolažen bodi, danes jo, bo po« stavil Maksi na stroj, ker je precej dolga.«
Hvaležno me pogleda, nato pa pri-: dno nadaljuje s svojim delom. Kmalu je prva stran gotova in Peter jo odnese »pregat«.
Tudi z zadnjo stranjo smo kmalu gotovi, toda ura je tudi že 20 minut čez pet. Ob petih bi morali končati, ker par včasih ne gre vse tako hitro, moramo delati »nadure«. Že prihajajo tovariši, ki delajo ponoči za drugi list. Čudijo se, ker smo mi še v tiskarni, toda nekaj’ šaljivih besed zadostuje, da jih spravimo v dobro voljo. Hitro pospravimo naše stvari in se poslovimo. Spet je ena številka napravljena, ponoči jo bodo ti-: skali in zjutraj gre na teren, med naše ljudstvo, ki jo že težko pričakuje. Vsi smo za danes končali naše delo in ta-dovoljni odhajamo domov.
Rado Janežič
ItdajHtolJ, laitnik in založnik Kata:	Dr. Franc Petak,
Vellkorec. Glavni »rednik: Or. Franci Zwltter; odgovorni urednik: Franol Ogria, oba Calovee, SalmatraBe #, uprava: Celovec, Vfllkermarkter Strafie 21. Dopisi aa naj pošiljajo na naslov: Celoves (Klagenfurt), Poštami I., Post-aehllefifaeb 272. Tiska: .KSrntner Volkaverlag G. m. b. H.*, Klagenfurt, lO.-Oktobei-Strafie 7.
........
veliki zvončki se premikajo, hitijo nekam, hitijo večinoma pobiti, čemerni, zagrnjeni, s trpko zavestjo, da so oropani nečesa, prevarani za nekaj, ki nimajo kakor človek, ki se nenadoma zave, da je vse izgubil. Le redki med njimi se smejejo, kličejo, pozdravljajo. — Po hišah v Zagorju vise bele zastave, bele krpe, zakaj te hiše so se priklonile nekomu, tujcu, nekatere po sili, nekatere tudi s pričakovanjem odrešenja. Tu in tam dekleta mahajo in odzdrav-ljajo nemškim vojakom kakor . svojim ljubim. Zakaj mimo teh vračajočih se kolon, ki se vlečejo kakor utrujeni romarji, s svojimi narobe obrnjenimi belimi kapami, podobnimi pomladnim zvončkom, dere po sredi ceste nepregledna vrsta nemške vojske. Zelena zaprašena obleka, ki se je zaprašila že bogve po katerih cestah na Češkem, Poljskem, Belgiji, Nizozemskem, Franciji in se zdaj praši spet pri nas. En sam togi, brezčutni obraz, a čutnosten, ohol, samopašen, vsezahteven obraz nemškega soldala. Soldata v koloni, »a vozu, na kamionih, avtomobilih, tankih. In la soldat je drvel po sredi ceste in kolone človeških zvončkov potiskal na rob, na rob ceste, kjer so ta čas cveteli resnični zvončki, listi mali, s tremi belimi cvetnimi listi, s sklonjenimi gk>' vami. Potiskal je prek roba cesto, n* travnike, na njive, na ozka poljska p«1* in med revne hiše po Zagorju.
(Dalje);