Modri paša.
V glavi polno črnih misli pije paša črno kavo, strežejo mu črne sužne. Sam ne ve, kaj naj bi delal, da pregnal bi večni dolgčas. Mlade ženke, lepe huris njega več ne veselijo, vseh njih sit je že do grla; kuhar umni preizborna kuha vedno mu jedila, no želodec je pokvarjen, tudi njih je sit do grla; a sprehodi v vrtu krasnem in razgovor z modrim zofto in vladanja enomernost — vsega sit je že do grla! Ker ne ve, kaj naj bi delal, pije paša črno kavo. —
Toda kaj ta šum na cesti? Ni zgodila se nesreča? — > Cuj, in šum se vedno veča! Ni požar li kje v bližini?
»Ljubljanski Zvon" 10. XXV. 1905.                                                                                     37
578
Vekoslav Spinčič: Priskakljali dnevi solnčni
K oknu stopi in zagleda: Trg prostorni ves napolnjen je*z narodom revnim, lačnim. K nebu dviga roke suhe narod bedni, narod lačni in kriči iz vsega grla kot otrok, ki hoče hrane: „Paša, daj nam dela, dela!"
Po vsem mestu se razlega krik ta strašni, nenavadni in on reže mu v ušesa, reže bolj ko nož damaški . . .
Dolgo paša ne pomišlja, na balkon on hitro stopi, z roko mahne — vse utihne — in z zvenečim reče glasom: „Narod slavni, bratci dragi, prosite, naj dam vam dela, no, povem vam prav odkrito: pomagati vam ne morem, saj še sam ga nimam — dela, ko sem vendar paša vaš!"  . . .
-> ¦<
Petruška.
Priskakljali dnevi solnčni . . .
J  riskakljali dnevi solnčni               Glej, že tisočero cvetov,
so iz tujih dežela;                      kakor solncu svit žareč,
prepojena s hrepenenjem            je prepreglo dole tihe,
so narave sveta tla.                     vrh gore v nebo strmeč.
V temnih globočinah zemlje       Jutro sveto je vzplamtelo
polje plodna, sočna kri . . .       v solnčne sile žar krvav,
En poljub nebeških žarkov,        s širnim morjem se nebo je
vsemir večni zadrhti. —              strnilo v poljub sanjav.
Vekoslav Spindler.