Poštnina plačana v gotovini Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: j Polletna naročnina L 1.750 ^4170 CnRiim Pi;,-/-/Mn« 18 - tel. 83-177 Letna naročnina .L 3.500 UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . L 1.750 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177 Letna naročnina . . . . L 3.500 PODUREDNIŠTVO : Letna inozemstvo . . . L 4.500 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Poštno čekovni račun: št ev. 24/12410 Leto XXIV. - Štev. 27 (1209) Gorica - četrtek, 6. julija 1972 - Trst Posamezna številka L 80 Mv M st m uoMni Težave v jugoslovanski notranji politiki V torek so v Jugoslaviji obhajali »Dan borca«, to je spominski dan na čas, ko se je partizanstvo razširilo in dobilo organizirane oblike z ustanovitvijo večjih bojnih skupin. Dnevi so bili lepi in sončni, prav kot nalašč za ljudska praznovanja. Toda resnica jugoslovanske notranje politike ni prav nič pra-zniška. Problemi se kopičijo in nihče jih ne more ali noče reševati. GOSPODARSKE TEŽAVE Prvi tak problem je jugoslovansko gospodarstvo. Kot znano, je to Ija Simeone preko turške zasedbe in preganjanj do novejših časov, ko so jih hoteli napraviti za Srbe ali za Bolgare. Kdor potuje po Jugoslaviji, vse te razlike lahko vidi na vsak korak. Tem verskim, kulturnim in miselnim razlikam se pridružuje še gospodarska različna razvitost od industrijsko precej razvite Slovenije na severu do preko manj industrializirane Hrvat-ske do Srbije, Makedonije in Kosova, kjer se je industrija začela razvijati šele po zadnji vojni. Ta pisanost jugoslovanskih narodov je zmeraj delala težave v mi , mmm Nova italijanska vlada z Andreottijem na čelu V prvi polovici julija doživlja preneka-tera slovenska župnija slovesnost nove maše. Ob vedno večjem in občutnem pomanjkanju duhovnikov prehajajo te slovesnosti vedno bolj v spoznanje, kako velik dar božji je za farno skupnost katoliški duhovnik. Od vsepovsod prihajajo poročila, da je povprečna starost duhovništva vsako leto višja, ker se duhovniki starajo, mlajših pa je vedno manj. DUHOVNIK JE VELIK BOŽJI DAR Ko so v neki manjši župniji izgubili dolgoletnega dušnega pastirja in so že več let brez stalnega duhovnika, je nekdo potožil: »Sedaj šele prav vemo, kaj pomeni duhovnik za župnijo! Akoravno je gospod bil star, smo vendar imeli stalno duhovnika med seboj in z njim vsak dan sveto mašo ter urejeno župnijsko življenje; imeli smo očeta. Sedaj pa smo kakor čreda brez pastirja...«« Danes bi problem duhovnih poklicev lahko povzeli v ta stavek: »Potrebujemo vas.« In prav zato moramo prisluhniti vsak dan znova Gospodovemu naročilu: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« Velika je žetev in čas kriči po delavcih, ker ni le vedno večje pomanjkanje poklicev božjih žanjcev, marveč se je nagrmadilo dela. Duhovne potrebe novega časa so se pomnožile in nova področja dušnega pastirstva se odpirajo. Kakor se specializira vse življenje, tako zahteva tudi versko področje specialiste za delavstvo, študente, izseljence, inteligenco, in toliko drugih. Zato bomo vediio znova molili, da bi se nihče ne odtegnil božjemu klicu, če je poklican; pa tudi, da bi vsi, ki so se že odzvali, bili zveste priče Njega, ki je rekel o sebi: »Jaz sem dobri pastir.« Krščanstvo, Cerkev, verniki in neverniki, močni in revni, vsi potrebujemo duhovnika. Razmere in tek življenja se bodo na svetu še spreminjali, a končni cilj vsakega človeka je vedno isti: večna sreča z Bogom, ki si jo človek pridobi s svojim delom in z božjo milostjo. A za dosego tega cilja je potrebna duhovnikova roka, njegova žrtev in odpoved. Molitev in ljubezen, duhovnikova in Kristusova daritev na oltarju ogrevajo in krepijo človeška srca za ljubezen do Boga in do bližnjega. Brez duhovnika ne gre. Spreminja se morda duhovnikova obleka, morda načni njegove hoje skozi vrvež tega sveta, morda mesto, ki ga hote ali nehote zavzema v družbi, a duhovnik ostaja in bo ostal. Njegove ponižne vdanosti božji službi za rešitev človeka iz sužnosti greha ne more nadomestiti noben, še tako visoko stoječi laik. BESEDA MLADIM LJUDEM Dragi prijatelji! Ali res ni nobenega med nami, ki ga Bog kliče v svoj vinograd, na svojo žetev? Ali se res ne boste odzvali na to vabilo, na ta klic? Če hočeš kaj več, pusti vse in hodi za menoj! Pojdi tudi ti po svetu in oznanjaj ter razodevaj božjo resnico in božjo ljubezen. Jaz sem svet premagal, ti pravi božji Učenik, in ostanem z vami vse dni do konca sveta. Pojdi tudi tl med naše ljudi in oznanjaj jim resnico, ti pravi Kristus, uči jih dobrote, pokaži jim, kako se krščansko živi, povej jim, kaj pravzaprav pomeni ljubiti Boga in bližnjega. Bodi v svetu priča, živa priča božje ljubezni do človeka. Povej ljudem, da jih Bog ljubi, da jih kliče k sebi, da jim želi samo dobro; posvari ljudi, naj ne hodijo po poti hudobije in greha; popelji grešnike, slabiče, potrte na pot božjega usmiljenja in zvestobe. Ta klic velja tudi tebi, dragi prijatelj. In predvsem tebi. Kajti, kdo naj pove našim ljudem, da jih Bog ljubi, če ne prav mladi duhovniki? Duhovniki, ki so izšli Iz sedanjega življenja hi poznajo sedanje težave .trpljenje, odgovornost in seveda tudi veselje in srečo. Apostol Pavel je prosil Jezusa, naj ga reši neke nadloge ali težave, da bi verjetno brez nje laže opravljal svoje apostolsko delo, pa je prejel sledeči odgovor: Dovolj ti je moja milost. In sv. Pavel je šel, sejal, a žel nehvaležnost, preganjanje in smrt. A bila je smrt mučenca in pričevalca. In tako drugi apostoli, sveti duhovniki in pastirji. Ne bi hotel ravnati tako kot sv. Pavel tudi ti? Morda boš dejal, da je vse to težko. Res je. Toda: ali ni prav čas težav in odpovedi tisti čas, ki zahteva junakov? In ali ne želijo biti prav mladi ljudje tudi junaki? Potrebno je le, da se kot sv. Pavel naslonijo na Kristusa in mu poklonijo vso ljubezen svojega mlade- ga SrCa' DR. LOJZE ŠKERL Vsak šesti Jugoslovan je musliman Tudi v našem listu smo že objavili številke ljudskega štetja, izvršenega lansko leto v Jugoslaviji. Številke so zelo zanimive in poučne; niso pa tolažljive za nas kot Slovence, a še manj za nas kot katoličane, zlasti če imamo pred očmi, koliko prebivalcev Jugoslavije se je izjavilo za muslimane. Čeprav muslimanstvo ni narodnost, temveč vera, so se mohamedanci v Bosni in Hercegovini, a podobno tudi oni v srbskem in črnogorskem Sandžaku, kompaktno izjavili za muslimane. Našteli so jih 1.730.000 (3,6 °/is). Čutijo se Slovani, nočejo pa biti ne Srbi ne Hrvati (zaman jih je Pavelič svoj čas proglašal za cvet hrvaškega naroda). že samih slovanskih muslimanov je torej v Jugoslaviji več kot Slovencev. Ce pa hočemo poznati število vseh Mohamedovih vernikov, moramo dodati še Albance, ki vsi pripadajo tej veri, razen kakih 40.000 katoličanov. In Albancev je v Jugoslaviji 1.310.000 (6,4 %). Prav tako so muslimani tudi Turki, ki jih je že v sami Makedoniji nad 108.000, zatem večina Romov (ciganov) in še nekaj skupin (tako je tudi med ljudmi makedonske narodnosti in jezika nekaj. mohamedancev). Eno je gotovo: v Jugoslaviji je najmanj 16 % prebivalstva, ki izpoveduje mohamedansko vero. Ko je še nedavno sarajevski pomožni škof msgr. Jablanovič v svojem predavanju, ki ga je imel v Zagrebu, zatrjeval, da je vsak osmi Jugoslovan musliman, se je marsikomu zdelo, da pretirava. Zdaj pa statistika razločno kaže, da je že vsaki šesti Jugoslovan mohamedanske vere. Dejstvo je, da odstotek muslimanov v Jugoslaviji naglo narašča, odstotek pravoslavnih v glavnem ostaja isti, odstotek katoličanov pa vedno bolj pada, čeprav je država po zadnji vojni dobila same katoliške kraje (Slovensko primorje, Istro, Reko, Zadar in otoke). Četudi ne upoštevamo, da je med Slovenci, Hrvati in Madžari že dosti takih, ki ne izpovedujejo nobene vere (medtem ko so med pripadniki islama taki veliko bolj redki), je katoličanov danes v Jugoslaviji komaj 32 %, kar je le dvakrat več od odstotka muslimanov. Nepoznavalec razmer, ki bi zgolj primerjal sedanje številke z nekdanjimi, bi dobil vtis, da katoličani v Jugoslaviji na veliko prestopajo v islam. Seveda je resnica povsem drugačna: pri muslimanih, še zlasti pri Albancih, sprejemajo otroke kot dar božji, medtem ko bolj »kulturni« Slovenci, Hrvati in Madžari, zastrupljeni z zahodno miselnostjo, sprejemajo z radostjo kvečjemu prvega otroka, Država, ki se je nekoč imenovala kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ker so zares samo ti trije narodi presegali milijon duš, bi se sedaj morala imenovati država Srbov, Hrvatov, muslimanov, Slovencev, Albancev in Makedoncev. Seveda Pri verski statistiki bodo morali Slovence reševati črnci iz Afrike in prebivalci Latinske Amerike; narodnostno pa smo se samovoljno obsodili na počasno izumiranje. B.D. zašlo v nelikvidnost, to je v kronično medsebojno zadolženost. Tam so podjetja dolžna drugo drugemu, največ pa dolguje državljanom država sama, to je federacija, ki je v preteklosti gradila in gradila, plačevala pa ni. Od tam se potem nelikvidnost vleče navzdol do zadnjega podjetja. Prejšnja Ribičičeva zvezna vlada in sedanja Bijedičeva sta si močno prizadevali, da bi zavrli nelikvidnost in da bi začeli plačevati dolgove. Toda to bi pomenilo, da bi morali vsi več delati in manj trošiti, od zvezne vlade do zadnjega podjetja. Tega pa nihče noče, oziroma pravijo, da bodo začeli s tako politiko kasneje. Zato nelikvidnost raste, Jugoslovani pa veselo živijo naprej. Neki delavec z onstran meje mi je pred kratkim rekel: »Še nikoli nam ni šlo tako dobro. Toda do kdaj bo trajalo, ne vem.« NACIONALNE TEŽAVE Drugi, še težji problem je pa političnega značaja. Pravijo mu enostavno »nacionalizem«. Ta problem v Jugoslaviji ni nov; pokazal se je že ob samem nastanku Jugoslavije leta 1919 z vidovdansko ustavo. Izhaja pa iz pisanosti narodov, ki sestavljajo jugoslovansko državo. Kajti v Evropi ni nikjer tako raznolike dežele kot je Balkan in na Balkanu ozemlje Jugoslavije. V mejah skupne države so se znašli narodi različni po veri (katoliki, muslimani, pravoslavni in danes še ateisti); različni po jezikih : Srbi, Hrvati, Slovenci, Makedonci, pa Albanci, Madžari, Romuni, Ukrajinci, Italijani in še nekaj drugih manjših narodnosti; različni po svoji kulturi in miselnosti: Slovenci, usmerjeni v srednjeevropski kulturni svet; Hrvati s svojo sredozemsko kulturno tradicijo; Srbi s svojo državno bizantinsko miselnostjo; Bosanci s svojo turško preteklostjo; Albanci na Kosovem s svojo muslimansko kulturo; Makedonci s svojo zgodovinsko tradicijo od časov kra- notranji politiki. Vsak čas so jih skušali kako reševati. Znani so poskusi kralja Aleksandra, da bi iz vseh narodov napravil nov jugoslovanski narod, ki bi bil enoten po jeziku in kulturi. Njegov poskus je propadel. Tito in njegovi partizani so menili, da bodo ta nasprotstva rešili s politiko bratstva in enakopravnosti vseh jugoslovanskih narodov. To geslo so postavili kot temelj sožitju v povojni Jugoslaviji. Nasproti temu so proglašali vsako podžiganje nacionalnih strasti kot zločin zoper državo. V prvih povojnih letih so obsodili veliko svojih političnih nasprotnikov prav pod obtožbo, da so podžigali nacionalno sovraštvo in mržnjo. Sledilo je obdobje, ko se je zdelo, da so se nasprotstva med jugoslovanskimi narodi res pomirila in da je uspela politika »bratstva in enakopravnosti«. Toda ko je popustil centralistični pritisk Rankovičeve policije, so se kmalu začele javljati nekdanje nacionalistične težnje. Posebno glasni so postali Hrvati. Pri njih je nacionalizem zajel, kot znano, najvišje vrhove v partiji. Titu se je posrečilo, da je položaj rešil s tem, da je zamenjal partijsko vodstvo na Hr-vatskem, razpustil Matico Hrvat-sko in še razne druge organizacije, ki so postale nositeljice hrvat-skega nacionalizma. Prav te dni se je začel proces proti skupini, ki je vodila študentovsko nacionalistično gibanje na zagrebški univerzi. Toda nacionalna ideja ni zajela samo Hrvatov, pojavila se je tudi v Srbiji in zlasti v Beogradu. Tudi tam so imeli procese zoper srbske »nacionaliste«. Tako so obsodili Slobodana Subotiča, bivšega predsednika odvetniških zbornic SFRJ, na eno leto in dva meseca strogega zapora. Potem poročajo o nacionalistični dejavnosti Albancev na Kosovem, kjer so tudi že imeli procese in čistke. Z eno besedo, v celi državi nekaj vre. Znak tega vrenja je tudi nastop ustaških gverilcev v severni Bosni v okolici Bugojne, o katerem je poročal radio iz Beograda pretekli ponedeljek. Po jugoslovanskih poročilih gre za manjšo skupino kakih 30 ustašev, ki so iz inozemstva prišli v Jugoslavijo, da začnejo gverilo zoper sedanji režim. Verjetno je, da gre za osamljeno akcijo, ki ne bo uspela, je pa značilna za notranji politični položaj v Jugoslaviji in posebno na Hrvat-skem, kjer ustaški duh še daleč ni umrl. ALI SO TUDI CERKVE KRIVE? Ob teh notranjih težavah iščejo partijci krivce povsod, pri sebi pa najmanj. Mnogi govorniki se oglašajo in mečejo krivdo za oživitev nacionalnih sporov na Cerkev, tako pravoslavno kot katoliško. Tako je Centralni komite Zveze komunistov Srbije v posebnem reie-ratu o nacionalizmu v Srbiji trdil, da se odpor proti načelu o enakopravnosti narodov kaže v stališču srbske pravoslavne Cerkve, ki je proti zamisli, da bi makedonska pravoslavna Cerkev izstopila iz okrilja srbske Cerkve. Srbska Cerkev namreč nikakor noče priznati avtokefalnosti te Cerkve, to je njene neodvisnosti in samostojnosti. Vidni predstavniki srbske Cerkve razglašajo Makedonce za »et-niško skupino« in s tem spodbujajo pravico Srbov do Makedonije, ki se v zgodovinopisju imenuje »južna Srbija«. O katoliški Cerkvi na Hrvat-skem pa sploh že dolgo trdijo, da različni njeni predstavniki nudijo pomoč ustašem in njihovi propagandi. Bilo je tudi že nekaj sodnij skih obsodb. Pastirsko pismo nadškofa Kuhariča v preteklem postnem času so sploh obsodili kot klerikalno vmešavanje v politične zadeve države. Slovenija je pri vsem tem vrenju razmeroma še najbolj mirna. V partijskih vrstah ni bilo kakih posebno glasnih odklonov od partijske linije, kar se nacionalizma tiče. Zdi se pa, da hoče tudi slovenska partija imeti svoje »nacionaliste, šoviniste in klerikalce«, kot jih imajo drugod v državi. Če jih ni, jih je treba ustvariti. Zato poroča ljubljansko »Delo« dne 26. junija takole: Ljubljana. - Katoliška cerkev v občini Center razvija dejavnost tudi na necerkvenem ]x>dročju od socialnega srkbstva do organizacije športnega udejstvovanja in izletov, pri čemer imajo takšne aktivnosti dostikrat politična obeležja. Tako so ugotovili na občinski konferenci ZKS Center; sekretar konference Roman Albreht pa je med drugim dejal: »Ocena, da katoliška cerkev nima političnih ambicij je zmotna. Tendence v naši občini govore nasprotno, zato moramo s političnimi ambicijami cerkve v organizaciji ZKS tudi računati.« Dolžnost vseh komunistov je, da se borijo proti političnemu klerikalizmu. Posebej pa naj to vprašanje obravnavajo organizacije ZK v delovnih kolektivih, zlasti v vzgojno-prosvetnih in zdravstvenih zavodih. Na koncu so še enkrat poudarili, kako nevzdržno je, da turistične agencije same agitirajo romarska potovanja. Zato bo občinska konferenca vse turistične agencije v Ljubljani opozorila, naj tega ne delajo več. Sped. in abbon. postale. - II Gruppo 70 % Tabor Slovenske prosvete na Repentabru BESEDE ŽIVLJENJA V nedeljo popoldne je bilo sicer nebo rahlo oblačno in na Repentabru je pihal precej močan veter. Vendar je bil dan primeren za izlete, zato ni čudno, da je privabil tabor Slovenske prosvete na Repentabru zelo veliko ljudi. To je bila že 24. letna prosvetna prireditev na tem edinstvenem griču za tržaškim mestom. Namen in pomen tabora, ki ima izrazito slovenski kulturni in narodno politični značaj, je v krajšem, a zelo strnjenem govoru predstavil Miro Opelt, ki je tudi ves ostali spored spretno povezoval in vodil. V začetku je izrekel dobrodošlico vsem re-pentaborski župan, g. Guštin. »VIŠARSKI ZVON« Prvi del je obsegal nastop pevcev iz Kanalske doline pod imenom »Višarski zvon«. To so pevci od Trbiža, Žabnic in Ukev, povezani v lepo enoto, pod vestnim strokovnim vodstvom Avgusta Ipavca, kaplana iz Kobarida. Mešani zbor je zapel vrsto umetnih, zelo zahtevnih pesmi, delno s solisti. Zelo je navdušila Zdravljica, ki je hotela izraziti, da žele naši ljudje tam živeti v bratskem sožitju z italijanskim in nemškim narodom, s katerim so skupaj naseljeni. Nato je prikorakala na oder lepa skupina otrok v pisanih narodnih nošah in zapela venček narodnih pesmi. Navdušenje nad obeana zboroma se kar ni hotelo poleči. Najmlajši so pač porok, da bo naša pesem v Kanalski dolini še dolgo živela. Posamezne točke zbora je predstavljala v zelo lepi slovenščini Lučka Prešernova iz Ukev. Med pesmimi je navdušila tudi »Zvon zvoni«, ki jo je za zbor uglasbil Avgust Ipavec sam, in pa staroslovanska »Na mnogaja leta«. PREDSTAVA »SATIRA« Drugi del tabora je obsegal predstavo Mahničevega dramskega teksta »Slovenski satu-«. Kot smo že napisali o tem delu, je občinstvo osvojila pristnost izraza narodne pesmi, neposrednost in odkritost čustva ljudskega pevca, melodija in lepota našega jezika. Pesmi tvorijo zanimivo celoto in ustvarjajo lep dramski poetični tekst. Prizorišče pred cerkvijo in srenjsko hišo z razvalinami v ozadju je izredno lepa naravna kulisa. To prizorišče je že nekoč ustvarjalo naravni scenski prostor »Sleherniku«, »Divjemu lovcu« in drugim predstavam, ki jih je na tem mestu v preteklem dvajsetletju igral isti Slovenski oder kot včeraj. SCENA - NARAVNA KULISA Tudi za Mahničevega Satira je bilo to okolje zelo posrečeno. S posebnim posluhom za ta prostor je potem Edi Žerjal dopolnil in zapolnil sceno s pristnimi kmečkimi rekviziti. Njegova inscenacija je živela v vsej pristnosti in naravnosti. Nič ni bila vsiljiva, ničesar tudi ni bilo preveč, tako da se je res čuti! Žerjalov slikarski okus. Režija Jožeta Peterlina je potem izrabila ta prostor v celoti, tako da je Satirov prihod in odhod naznačil v smeri morja za občinstvom, mlada poročenca je usmeril v srenjsko hišo in je njun prepir prenesel na balkon te hiše, župnik pa je prišel iz cerkve, ki je na levi prizorišča. Tako je živel ves prostor. Igralci so nastopili v barvitih stiliziranih kmečkih nošah, vendar stilno ubranih, za kar je poskrbela Stana Olicija v posvetovanju z našo znano in že priznano kostumerko Marijo Vidau. Nič ni bilo strganosti, kar včasih zavede igralce v kmečkih igrah, ampak ubranost in harmonija. Obleke je dalo na razpolago Slovensko stalno gledališče, dve pristni koroški narodni noši pa Glasbeni folklorni institut v Ljubljani. Prav ti dve noši sta slovesnost poroke zelo dvignili in ji dali resničnostni odraz. Tudi misel poroke pod baldahinom, ki ga prineso na prostor, je zelo posrečena, prinašanje simboličnih darov klasja, hleba kruha in majolike pa naravnost ganljivo. To so bili najlepši prizori v vsej predstavi. IGRALCI INI IGRALKE Med igralci je treba posebej omeniti Satira, ki ga je igral Aleksij Pregare z vso zavzetostjo, s prijetnim pripovedovanjem v verzih, z mimiko in s celotno igro. Tudi on je dal nekaterim mestom značaj prave obrednosti. Njegova igra je povezovala množico in jo usmerjala h glavnemu dogajanju. Zelo lep par sta ustvarila Franko Žerjal kot ženin in potem mož, ter Ma-tejka Maver kot nevesta in potem žena. Tako njuna zaljubljenost, njuna sreča in slovesna zavzetost ob poroki, pa tudi njun prepir, vse sta igrala zelo naravno, nič prisiljeno, zelo spontano. Tudi njima teče verz naravno, nikjer nismo opazili kakega spotikljaja v napačni izgovarjavi ah naglasu, kar znači zelo dobro strokovno obvladanje izgovarjave in igre. Dalje je ustvarila zelo lepo podobo žene Stana Oficija-Kopitar; njena igra, njena spontanost, njene drobne domislice, ki pobarvajo prizor, vse to je nekaj, kar more ustvariti samo rojen igralec. Nič vsiljivega in nič pocukranega pač pa zelo stvarnega dobrega župnika je zaigral Pavel Bajc. Glasovno in mimično prepričljiv je bil Ivo Sosič kot gospodar, Marija Mislej pa kot gospodinja, ki ji teče verz naravno in zna dati milino in pridih svoji vlogi. Mladostno je obarval sceno Danilo Pertot kot vernik in je svojo vlogo prav lepo rešil. Enako pa je starec Franka Volpija prinašal stalne spremembe med mladino s svojimi nauki in izkušnjami. K tem igralcem so se potem pridružili pevci in pevke iz različnih krajev Tržaške in kot igralci dopolnili celotno sliko. Toda ta množica ni bila nema in nerodna, ampak vsa živa, stalno je spremljala dogajanje in ko je pela, je obenem igrala. Prav to množično sodelovanje je treba posebej poudariti, saj se tako redko zgodi, da bi videli tako kolektivno igranje. Petje sta pripravila Janko Ban in Herman Antonič. Jedro pevcev-igralcev so tvorili prav fantje in dekleta »Fantov izpod grmade«, torej devinskega konca in jim moramo izreči za nesebično prosvetno in narodno delo ponovno priznanje. To v glavnem o predstavi, ki smo jo gledali, če pravimo, da je prihitelo blizu tisoč ljudi na Repentabor, bi sd upali trditi, da je to v glavnem zaradi tega, ker so želeli pozdraviti Slovence iz Kanalske doline in pa zato, ker je bila na Repentabru spet igra. Čudno je to, kako si naši ljudje vendar najbolj žele predstave. Igralci Slovenskega odra so občinstvo zelo zadovoljili. Predstavo samo so gledalci neštetokrat s ploskanjem prekinjali in tako živo spremljali, kot še zlepa ne tako. če bi smeli zato ob koncu izreči še kako pripombo, bi bila ta, da bi Slovenski oder še kje ponovil Satira. Morda v Gorici ali kje drugje, saj je bilo v pripravo vloženega veliko truda in je predstava vredna, da bi jo videli tisti, ki je morda niso mogli na Repentabru, nekateri pa bi jo radi gledali tudi drugič. ČASTNI GOSTJE Tabori na Repentabru so postali tradicija za zamejske Slovence, zato jih vsako leto z zanimanjem pričakujejo. Že nekaj dni prej so letošnjo prireditev napovedovali učinkoviti lepaki po mestu in okolici, kar smo letos prvič, a z velikim zadovolj- stvom opazili. Po mnenju vseh, je bil to eden najlepših in najprisrčnejših taborov na Repentabru sploh. Tudi ozvočenje podjetja RAIFON je brezhibno delovalo. Udeležba je bila večja kot prejšnja leta. Med častnimi gosti moramo omeniti generalnega konzula Jugoslavije Borisa Trampuža in skoro vse izvoljene predstavnike Slovenske skupnosti, tako deželnega poslanca dr. Draga Štoko, pokrajinskega odbornika ing. Milana Sosiča, tržaškega mestnega odbornika dr. Rafka Dolharja, devinsko-nabrežinskega župana dr. Draga Legišo in seveda repentaborskega župana, goriškega mestnega odbornika dr. Damjana Paulina, zastopnika števerjanske občine Cirila Terpina; tabora se je udeležil škofov vikar dr. Lojze Škerl, predsednik SSG prof. Josip Tavčar in ravnatelj te ustanove Fi-libert Benedetič, zastopnik SPZ Edvin Švab iz Trsta in zastopnik Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice; pozdrave je poslal deželni odbornik Stopper in Zveza kulturno-prosvetnih organizacij iz Ljubljane. Razpoloženje na prireditvi je bilo izredno prisrčno. Tako nam je nedeljska prireditev spet utrdila in poglobila ljubezen do tega kraja in do slovenske pesmi in besede. Slovenski prosveti k organizaciji tabora čestitamo. T ržačan Pogled na zbor in na del občinstva J KRISTUS REŠUJE TUDI DANES »Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil« (Mt 11, 28). Vsi se trudimo in smo obteženi! Vojska in mir, kultura in zdravstvo, delo in napredek, vzgoja in zgled, zaslužek in skrb. Vse zahteva truda in polagoma utruja. Človeštvo se zastruplja: v bogastvu in revščini, v obupu in razočaranju, v sovraštvu in trpljenju! Kje je rešitev? — V Kristusu! »Jaz vas bom poživil!« Molimo, da bi naš narod vedno bolj zaupal Kristusu! I.Z. llll!lllll!lllllllimilll!!ll!lllllllll!NIII!IIIIIIIIIIIIIIII!llllllllllll!limill!lllll!lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!ll!llllllllllllllllllll!lllll!ll!ll!imillllll!lllimillll Razdelitev nagrad za najboljša vina v zgoniški občini Po uspeli razstavi vina v Zgoniku so v ponedeljek 26. junija letos razdelili nagrade za najboljši pridelek. Prvo nagrado za čmo vino je prejel Stanislav Milič, Zgonik 34; njemu sledita Marija Doljak, Zgonik 18 in Jožef Perčič, Salež 43. Za bela vina so podelili prvo nagrado Jožefu Doljaku, Samatorca 12, drugo je prejel Just Škerl, Salež 44 in tretjo Marcel Doljak, Samatorca 22. Nato sta bili izžrebani dve praktični darili in sicer je Miroslav Žigon, Zgonik 36 prejel aparat Maligand za merjenje alkohola v vinu, Ivan Grilanc, Salež 2 pa zavoj kmetijskega orodja in merilnih priprav. Na teh prireditvah v Zgoniku se je zadnja leta uvedla lepa navada, da si je pozdravni govor pridržal župan ali njegov namestnik. Zato so navzoči kmetje z nejevoljo sprejeli govoranco tajnika komunističnega sindikata, ki je dva dni pred volitvami v kmečko bolniško blagajno imel očitne propagandne namene. Slovesnosti so se udeležili številni gostje, med katerimi pa je na žalost manjkalo predvsem razstavljalcev, ki bi morali biti osrednja točka na takih prireditvah. .......... Iranko Žerjal in Matejka Maver, ženin in nevesta Robidnice VIII. Slučajno se je zgodilo, ida sem v istem tednu spremljal skupino romarjev na Sv. goro in na Sv. Višarje. V četrtek, na praznik sv. Petra in Pavla, smo bili na Sv. gori, v nedeljo 2. julija na Sv. Višarjah. Zato s svežimi vtisi lahko poročam o razmerah na eni in na drugi božji poti. Sv. Višarje. V dolini, kjer se žičnica začenja, je zmeraj odprt in dobro založen bar; na vrhu, kjer ljudje iz žičnice izstopajo, je prav tako dobro opremljeno gostišče. če sd lačen, ti dajo jesti, če si žejen, se lahko napiješ. Žičnica obratuje po •umiku, če je ljudi malo, sicer pa vozi vsak čas, če se le nabere večja skupina. Zato je na Sv. Višarjah romarjev in nero-marjev vsako leto več. Sv. gora. Žičnica ne vozi, ker ni še ura za začetek dela. V čakalnici je morda 200 oseb, ki čakajo na 8. uro po sončnem času ali na 9. uro po našem legalnem času, da začne žičnica obratovati. Nekateri so prišli od daleč. Tam so Tržačani, ki so prišli s posebnim avtobusom, tam so številna drugi ljudje, ki so se pripeljali z osebnimi avtomobili ali z avtobusom iz Nove Gorice. Soparno je, radi bi kaj popili, morda kavo, konjak, Dvojni C ali kar koli. Ob čakalnici je bar, toda ta je zaprt, zaklenjen kot začaran grad. Morda ga bodo odprli ob 8. uri, se tolažimo. Žičnica začne prevažati potnike, toda bar ostane zaprt, zaklenjen. Se bomo odžejali pa na vrhu, si mislijo potniki. A glej, tudi gostišče na Sv. gori je zaprto, zaklenjeno. Socializem želi, da najprej obiščemo Mater božjo in da naredimo kako žrtvico, se tolažimo ter gremo v cerkev k maši. Pozneje okrog 10. ure so gostišče le odprli. Ali postregli so te lahko le z malo čim, ker so slabo založeni. Ob 12.30 se hočemo vrniti. »Žičnica od 11. do 12. ure ne obratuje, ker ni toka«, piše kratko obvestilo. Potrpežljivo čakamo, da pride 12. oziroma 13. ura po italijanskem času. Takrat res začne žičnica znova prevažati potnike. Čeprav je poldne, je bar ob spodnji postaji še zmeraj gluh in nem. Čemu imajo v Jugoslaviji bare?, se vprašujemo. Ali samo zato, da nameščenoi dobivajo plače, ali tudi zato, da ljudi postrežejo? Morda tudi zato, da gredo uslužbenci na počitnice, si mislimo, saj smo slišali, da je postrežba pomanjkljiva, ker so številni nameščenci šli na morje. Tisti dan smo bili na Sv. gori povečini ljudje iz Italije; bilo je tudi nekaj Holandcev in rojakov iz ZDA. Kakšen vtis so odnesli tujci o turizmu v Jugoslaviji ob takšni postrežbi? Žičnica na Sv. goro in vsa postrežba potnikov je v režiji avtobusnega podjetja Avtopromot iz Nove Gorice. Zakaj je to podj.etje tako malomarno do ljudi, ki hodijo na Sv. goro? Dela to, ker želi sabotirati božjo pot? V tem primeru, zakaj so obnovili žičnico? Zato, da bodo imeli od nje izgubo? Postopa tako Avtopromet, ker ima že preveč denarja in ne želi postati »kapitalist«? Potem naij prepusti oskrbo gostišča na Sv. gori in bara ob spodnji postaji komu drugemu, ki bi rad z delom kaj zaslužil. Saj menda v Sloveniji niso še vsi tako bogati, tki bi ne želeli več delati. Šestdeset tisoč slovenskih delavcev v tujini priča o tem. Zaključek: Usluge, ki jiih nudi Avtopromet romarjem. :in neromarjem na Sv. igoro so pod vsako kritiko. Ker je Sv. gora prav na meji, je itakšno ravnanje Avtoprometa do obiskovalcev Sv. gore žalitev za tujce in posmeh slovenskemu turizmu. Marijini romarji bomo vseeno hodili na Sv. goro, ker ne hodimo tja zaradi uslug Avttopro-meta, odpadli pa bodo zmeraj bolj »turisti«, ki jih je na Sv. Višarjah vedno več, na Sv. gori pa zmeraj manj. Avtopromet ali partijska organizacija v Novi Gorici, kdo ve, s tako malomarno postrežbo na Sv. gori ne škoduje Mariji in njenemu češčenju, temveč slovenskemu teizmu in slovenski časti. (r+r) Bralci pišejo Obvestil sem prizadete Ko sem prebral članek »Kakor da koprske administrature sploh ni«, ki je izšel v Katoliškem glasu 25. maja 1972 in je bil povzet iz verskega lista »Družina«, sem čutil za svojo moralno dolžnost, članek prevesti v italijanščino in ga takoj odposlati načelniku zemljepisnega oddelka založbe »De Agostini« prof. Humbertu Bona-pace, ki urejuje žepni koledar »Calenda-rio Atlante De Agostini«. Pismo sem poslal priporočeno. Upam, da sem s tem ustregel želji prof. Tomaža Pavšiča iz Nove Gorice, ki mu je gotovo mnogo na tem — kot tudi vsem zavednim Slovencem —, da se krivica, ki nam je bila storjena, popravi. Vendar naj dodam v zvezi s tem še svoje mnenje: živim že 40 let v Novari, kjer ima svoj sedež tudi založba De Agostini, pa se zato upam reči, da sem dobro seznanjen s podjetjem, ki uživa svetovni sloves prav zaradi svoje temeljitosti pri delu. Kako je prišlo do tega neprimernega spodrsljaja, si ne vem razložiti. Zase bi sodil, da ni šlo za kakšno politično spletko, temveč bolj za nepazljivost in površnost. V podjetju dela precej beguncev iz Dalmacije, Istre in dalmatinskih otokov; tudi nekaj Slovencev je med njimi. Vsem tem je občinska uprava sezidala novo naselje »Villaggio Dalmazia«. S spoštovanjem! Vaš naročnik cav. Ernest Ipavec, Novara Isti nam je naknadno poslal drugo pismo, v katerem nam posreduje odgovor, ki mu ga je poslal prof. Humbert Bona-pace v zvezi s protestom prof. T. Pavšiča. Takole se glasi odgovor: Dragi g. Ipavec! Iskreno se Vam zahvaljujem za koristne ugotovitve, ki se nanašajo na apostolsko administraturo Koper. Toda pripomniti moram, da Papeški letopis, ki se ga mi držimo pri sestavljanju našega koledarja Atlante našteva koprsko škofijo kot podrejeno metropoliji Gorica-Gradiška. Ni bilo z naše strani nobenega zapostavljanja, temveč samo morda opustitev: škofijo Koper bi morali omeniti v verskem pregledu lugoslavije, kamor politično spada. Potrudil se bom vso stvar bolj proučiti in Vas prisrčno pozdravljam. - Prof. Umberto Bonapace. Opomba uredništva. G. Ipavcu smo zelo hvaležni, da je na tako učinkovit način posredoval pri prof. Bonapaceju. Želeli bi, da bi našel mnogo posnemovalcev, saj se na ta način lahko najbolj uspešno dela za poznavanje slovenskega naroda po svetu. Kar pa se tiče »opustitve«, ki jo omenja prof. Bonapace, pa se sprašujemo, če ni morda do nje prišlo prav pod vplivom prebežnikov iz Istre in Dalmacije, ki živijo v Novari. če so le malce podobni tistim, ki živijo