95ToLkIEN IN SVETo PISMo
Tolkien se je zavedal, da nobeno besedilo ne more nastati v vakuumu, tj. brez vplivov svojega 
časa ter avtorjevih izkušenj iz preteklosti. kljub temu je sam jasno opozoril, da bi bilo iskanje 
vzrokov in povezav med avtorjevo izkušnjo in literarnim delom "v najboljšem primeru ugibanje na 
temelju dokazil, ki so nezadostni in dvoumni" (Tolkien 2002, 24).
uvOdne besede: bilbOv PrerOški 
klic?!
v predgovoru h Gospodarju prstanov, ki v celoti velja tudi za Hobita, Tolkien zapiše: 
"/…/ tule bi rad povedal nekaj glede mnogih 
mnenj oziroma ugibanj, ki jih prejemam in 
prebiram v zvezi z motivi in pomenom povesti. 
Poglavitni motiv je bila pripovedovalčeva želja, 
da bi se preizkusil v zares dolgi štoriji, ki bi 
priklenila pozornost bralcev, jih zabavala, jih 
razveseljevala in jih tu pa tam morda razburila 
ali globoko ganila. Za vodnika sem imel zgolj 
lastno občutje glede tega, kaj naj bi bilo mikavno 
ali ganljivo /…/." (Tolkien 2002, 22.)
 in čeprav je bil Tolkien veren katoličan, 
v svojo pripoved, vsaj namenoma ne, ni 
vnašal krščanskih elementov alegorije (prim. 
Gandalfovo "vstajenje"): 
"Kar pa se tiče kakega skrivnega pomena ali 
"sporočila", ju avtorjev namen ne vsebuje. Ni 
ne alegorična ne aktualistična. Kakor je štorija 
rasla, je zasajala korenine (v preteklosti) in 
poganjala nepričakovane razvejke." (Tolkien 
2002, 23.) 
Pozorno branje omenjenih del vendarle 
nakazuje prepletenost s krščanskimi veroiz-
povednimi idejnimi tokovi. Tolkien je namreč 
fantazijsko literaturo dojemal kot najčistejšo 
obliko besedne umetnosti, glede katere je bil 
prepričan o dvojem: da se določene resnice 
lahko najučinkoviteje izražajo prek medija 
mitologije (v primerjavi z drugimi literarnimi 
prevodniki oz. mediji) in da je dobro napisana 
zgodba priložnost za milost.
krščanske "uporabe" v nobenem primeru 
ne gre potencirati, saj je Tolkienova lastna 
mitologija1 dosegla takšno stopnjo avtonomi-
je, da se je oplajala sama s seboj (Artnik 2009, 
49). Sploh je Tolkien pri ustvarjanju nove 
mitologije šel v smer "krepostnega pogan-
stva" in ne v smer klasičnega krščanstva. 
Subtilno opozarjanje na krščanske vrednote v 
Hobitu ne temelji na alegoričnosti, pač pa na 
SAMo SkRALovnik
Bilbov preroški klic
96    TRETJI DAN    2011    7/8
aplikativnosti. Besede, ki jih Tolkien nameni 
tistim, ki so v njegovih delih med vrsticami 
zaznali opis industrializacije in urbanizacije 
angleškega podeželja,2 opis obeh svetovnih 
vojn in krize "napredno" mislečega" človeka, 
so nenavadno ostre in pikre. Še posebej, ker je 
sam zagovarjal teorijo, da
"[a]vtor seveda ne more ostati popolnoma 
zunaj učinkovanja svoje izkušnje, vendar pa 
so načini, kako kal zgodbe izkorišča prsteníno 
izkustva, izredno zapleteni, in poskusi, da bi 
opredelili ta postopek, so v najboljšem primeru 
ugibanje na temelju dokazil, ki so nezadostna in 
dvoumna" (Tolkien 2002, 24). 
ob teh besedah se sam že vnaprej posipam 
s pepelom: biblični motiv preroškega klica, 
ki ga bom analiziral pri Gideónu, Mojzesu 
in Jeremiji (izvirno besedilo) z njegovo 
literarno interpretacijo v Hobitu, Tolkienovih 
jasnih stališč ne vzdrži. Tega se, to želim 
poudariti že na samem začetku, popolnoma 
zavedam. A vendar Tolkien sam na drugem 
mestu svoje prepričanje nekoliko omehča, 
ko zapiše, da je poglavje Čiščenje Šajerske 
(Kraljeva vrnitev) – o alegoriji ali kakršnikoli 
politični vzporednici še vedno noče niti 
slišati – temeljilo na izkušnji, ki je segala 
daleč nazaj v njegovo otroštvo; v deželo, v 
kateri je Tolkien preživel svoje mlade dni 
in ki jo je proces industrializacije korenito 
spremenil oz. uničil. S tem priznava, da je 
imelo uničenje njemu tako ljube otroške 
pokrajine nanj določen vpliv, ki je v ome-
njenem poglavju viden, a ne popolnoma 
razberljiv. Ali kakor zatrjuje kathryn Hume: 
"Noben človek še ni uspel prikazati sveta brez 
povezav z našim izkustvenim svetom, z osebami 
in situacijami, ki niso zgolj inverzija ali pa 
prevračanje nam prepoznavnega kozmosa" 
(1984, 27). Zaradi tega se moramo zavedati, 
da na Tolkienova dela ne moremo gledati kot 
na mitologijo zunaj naše družbe. v Tolkie-
novih besedah o učinkovanju njegove lastne 
izkušnje moramo namreč videti njegovo 
intelektualno poštenost.3 
velja namreč, da ni avtorja/interpreta, ki 
pri razumevanju besedil ali zgodovinskih 
dogodkov ne bi imel vnaprejšnjih zgodo-
vinsko in kulturno pogojenih "sodb". vedno 
gre za umeščanje teksta (avtorja, subjekta) v 
tradicijo in družbeno-zgodovinski kontekst, 
ki daje tekstu "njegove zgodovinske in 
družbene koordinate". vsak literarni tekst 
se vključuje v množico tekstov: je replika 
(funkcija ali negacija) na drug tekst (druge 
tekste). S svojim načinom pisanja, ki je 
obenem branje predhodnega ali sinhronega 
literarnega korpusa, avtor živi v zgodovini, 
družba pa se vpisuje v tekst (Juvan 2000, 10). 
vsak tekst je tako absorpcija in transformacija 
drugega teksta (9). Lep primer "transformaci-
je", tj. intertekstualnosti ali medbesedilnosti 
v Hobitu, je Tolkienova prvotna namera, da 
povest Tja in spet nazaj zastavi kot parodijo 
na angleško nižje plemstvo (več o parodiji v 
nadaljevanju).
na podlagi medbesedilnih vplivov 
moramo torej v nadaljevanju razumeti 
predstavljene podobnosti med motivi prero-
škega klica Gideóna, Mojzesa in Jeremije ter 
Bilbovega v Tolkienovem Hobitu. Zavedati 
se moramo, kakor Tolkien sam, da "[a]vtor 
ne more ostati popolnoma zunaj učinkovanja 
svoje izkušnje" (Tolkien 2002, 24), a hkrati 
moramo tudi razumeti, da so "poskusi, ki bi 
opredelili ta postopek, v najboljšem primeru 
ugibanje na temelju dokazil, ki so nezadostni 
in dvoumni" (24). v nadaljevanju bomo na 
primeru Bilbovega preroškega poklica 
skušali pokazati, da je bila avtorjeva izku-
šnja svetopisemska, hkrati pa bomo ohra-
nili veliko mero ponižnosti ob zavedanju 
nezadostnosti in dvoumnosti.
O hObitu
"V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit" (Tolkien 1986, 7). nemalo ljubiteljev 
Tolkienovih del prvi stavek knjige Hobit ali Tja 
in spet nazaj, ki ga je Tolkien nekoč zapisal na 
zadnjo stran izpitnega lista nekega študenta, 
razume kot rojstvo enega najbolj branih in 
priljubljenih mladinskih del. Pa to še zdaleč ni 
bilo rojstvo Hobita. 
97
"Kakor večina velikih stvari tudi Tolkienov 
literarni svet ni nastal kar čez noč ali ob 
nenadnem razsvetljenju. Sploh ne, spletel se iz 
številnih izkušenj, interesov in hobijev svojega 
avtorja. Desetletja je počasi rasel in se razvijal, 
dokler ni dosegel nezaslišane kompleksnosti, 
ki je pravzaprav presegla zmožnost običajnega 
bralca, da bi zaobsegel vso raznovrstnost in 
nenavadnost te domišljijske stvaritve." (Javor-
šek 2003, 568.) 
Čeprav drži, da je Hobit napisan v edin-
stvenem igrivem slogu (569) in da povest ne 
skriva, da je namenjena "tudi pripovedovanju 
v polkrogu pred kaminom sedeči gručici otrok" 
(ogrizek 1986, 306), pa je to le eden Hobito-
vih obrazov. neznansko odzadnje platno,4 
ki se pne v ozadju Bilbove pustolovščine ter 
ji daje kontekst in globino, Hobita pomika 
v (omenjeno) "nezaslišanost kompleksnost". 
vendar se bomo najprej posvetili igrivi plati 
povesti.
igrivost Hobita moramo videti ne le v 
precejšnji norčavosti sloga in komičnosti 
nekaterih situacij, v katerih podrobnosti se 
ne bomo spuščali, temveč tudi v Tolkienovi 
prvotni nameri, da bi povest vsebovala noto 
parodije na toponomijo podeželske Anglije, 
v veliki meri pa tudi njenih prebivalcev. od 
tod, piše Gradišnik, nenavadnost osebnih in 
krajevnih imen, ki namigujejo na značajske 
posebnosti dežele, nanašajoče se na opazna 
nagnjenja njenih prebivalcev "do papcanja ali 
celo požeruštva, in do zapečkarstva oziroma celo 
vkopavanja med domače stene, nazadnje pa še na 
telesne posledice tovrstnega načina življenja, ki 
se izražajo v rejenosti in trebušnosti" (2002, 12). 
Tolkien v večini primerov tovrstnih namigov 
niti ni skrival. S priimkom Brandybuck, ki ga 
je kasneje izpeljeval iz staroangleške besede 
bucc (srnjak) ali bucca (kozel), je namreč 
nezgrešljivo ciljal na "žganjepivčev" trebuh 
(žganje, trebuh).5 
"[A] pri nekaterih imenih je – morda ker so pre-
segla mero tistega, kar se mu je zdelo sprejemljiv 
dober okus, morebiti zato, ker je knjiga v nadalje-
vanju zadobila resnejše in manj parodične tone in 
mu je bilo žal začetne razposajenosti … – pozneje 
raje zamolčeval tovrstne pomenske prvine in jih 
nadomeščal z drugačnimi, bolj sprejemljivimi 
razlagami." (Gradišnik 2002, 12.) 
Tudi izraz Baggins, priimek glavnega prota-
gonista Hobita, je v času Tolkienove mladosti 
pomenil "delavsko malico" oz. "vrečo".
Če se vrnemo k že omenjeni "nezaslišani 
kompleksnosti" in neznanskemu odzadnjemu 
platnu, ugotovimo, da igrivost še zdaleč ni 
mogla prekriti "resnejših in manj parodičnih 
tonov". Tolkienov Hobit se je namreč napajal 
iz lastne mitologije (Javoršek 2003, 568), ki 
jo je Tolkien snoval, a ne dokončal, že pred 
nastankom povesti Tja in spet nazaj.6 v Bilbovi 
pustolovščini večkrat naletimo na reference7 
iz oddaljene zgodovine in mitologije, o 
katerih Tolkien sam zapiše: 
" … najprej (tj. pred začetkom pisanja nada-
ljevanja Hobita, op. a.) sem hotel dopolniti in 
urediti mitologijo in legende iz Starših dni, ki so 
tedaj zadobivali obliko že kar nekaj let" (Tolkien 
2002, 21).8 v Hobitu "je že bilo nekaj omemb 
starejših zadev: Elronda, Gondolina, visokih 
vilinov in orkov, pa tudi hipnih in nevabljenih 
pobliskov reči, ki so višje ali globlje ali temnejše 
od svoje površine: Durina, Môrije, Gandalfa, 
Nekromanta, Prstana" (21).
Tolkienov Srednji svet z omembami 
"starejših zadev" tako postane notranje 
prepričljiv, saj dobi svojo lastno zgodovino, do 
zapletenosti podrobno in vsestransko obdela-
no. njegova razumna bitja dobijo svoje jezike, 
pisave, rodoslovje, vladarske rodbine, slavne 
prednike in junake …, na kratko povedano, 
dobijo svojo civilizacijsko kulturo (ogrizek 
1986, 303). in ne le "na papirju", če se smem 
nerodno izraziti, temveč je Tolkien prav zares 
za vsako izmed bitij Srednjega sveta izumil 
svoj jezik: "Temeljni kamen vsega je pomenila 
iznajdba jezikov. Prej bi se dalo reči, da so 
"zgodbe" nastale zato, da bi lahko kdo govoril te 
jezike, kakor pa obratno. Najljubše bi mi bilo, ko 
bi jih lahko zapisal v vilinskem jeziku." (ogrizek 
1986, 303.) 
vse to zgodbi o Hobitu daje občutek 
globine in vtis, da se za razmeroma prepro-
sto zgodbo, namenjeno "pripovedovanju v 
ToLkIEN IN SVETo PISMo
98    TRETJI DAN    2011    7/8
polkrogu pred kaminom sedeči gručici otrok", 
skriva še mnogo več. 
O hObitu bilbu (Pred PrerOškim 
klicem)
Bilbo je izhajal iz družine, ki je bila, po ho-bitskem prepričanju, zelo ugledna. ne le 
zato, ker jih je bila večina bogatih, temveč tudi 
zato, "ker se nikoli niso podajali v kakšne pusto-
lovščine ali počeli česarkoli nepričakovanega: 
za Bogataja (Bilbov rodbinski priimek, op.a.) 
si lahko zmeraj vedel, kaj misli o kakšni stvari, 
ne da bi ga bilo sploh treba vprašati" (Tolkien 
1986, 7–8). Bilbo je vse do usodnega srečanja z 
Gandalfom9 veljal za zelo spodobnega hobita, 
ki se po vedenju, navadah in mišljenju od 
drugih ni prav v ničemer razlikoval. kakor 
je tudi nasploh veljalo za hobite, in v tem 
Bilbo prav tako ni bil izjema, je bil nagnjen k 
okroglemu trebuščku. kosilo si je, če je le bilo 
mogoče, privoščil večkrat na dan. 
v Hobitu srečamo Bilba kot odraslega 
hobita v petdesetih letih. Bil je ponosen 
vladar prekrasne hobitske dupline. Po 
vsem videzu se je "ustalil in odločil, da se 
ne gane več z doma" (Tolkien 1986, 10). Z 
drugimi besedami, odločil se je za udobno, 
brezbrižno, zapečkarsko življenje (40). ob 
tem moramo dodati, da je Bilbo, kljub temu 
da je bil popolna kopija svojega stanovitnega 
in lagodnega očeta, že od začetka nosil v sebi 
neko značajsko posebnost, podedovano po 
Jemčevih, zatrjuje Tolkien, ki je samo čakala, 
da se razkrije. Ali rečeno drugače, čakala na 
Gandalfa.
Bilbo ni niti slutil, da ga bodo posledice 
tega srečanja – pustolovščina, ki jo je Tolkien 
naslovil Tja in spet nazaj – stale "dobrega 
glasu". Ugleda si namreč ni mogel nikoli več 
povrniti; "[v]si hobiti iz soteske so ga dejansko 
imeli odtlej za nekoliko 'čudnega'" (296). Še več. 
najbližji sorodniki niso nikoli več priznali, 
da je tisti Bilbo, ki se je vrnil, tudi ta, ki je 
odšel (295). in na svoj način so imeli prav: 
"Gandalf ga je premeril s pogledom. 'Moj dragi 
Bilbo!' je rekel. 'S tabo se je nekaj zgodilo! Nič več 
nisi isti hobit'" (295.) Pri vsem tem je bila prav 
Gandalfova vloga ključnega pomena, vendar 
razprava o tem sodi v drugo poglavje. Prav 
tako o tem, kako je Bilbo sprejel Gandalfovo 
povabilo oz. preroški "klic". Še prej moramo, 
kajpak, odgovoriti na vprašanje: kdo je bil 
Gandalf? 
O gandalfu 
Gandalf je ena najbolj dodelanih in pomembnih oseb Tolkienovega sveta. 
v Hobitu se pojavlja kot nekakšen prijazen, 
moder in predvsem vsemogočen očetovski 
lik, ki pa hkrati ostaja tudi oddaljen in 
skrivnosten (Javoršek 2003, 584). o njego-
vem izvoru in poslanstvu,10 ki ga je Gandalf 11 
vršil v Srednjem svetu že dobra dva tisočletja 
pred Bilbovo pustolovščino, ne izvemo 
skoraj ničesar.12 v Hobitu "nikjer ni rečeno, 
kakšnega rodu je zares, in tudi njegov videz je 
vse prej kot vilinski, kajti Gandalf (in drugi iz 
Sveta Modrih) je zelo star, morda nesmrten, 
vsekakor pa ne večno mlad …" (Javoršek 2003, 
584). v drugih Tolkienovih delih nam je 
razkrito, da je bila Gandalfova poglavitna 
naloga boj proti maiarju13 Sauronu, služab-
niku padlega valarja Malkorja; valarji so bili 
duhovi, ki so bili skupaj z maiarji ustvarjeni, 
preden je bilo ustvarjeno karkoli drugega.14 
Tudi Gandalf je bil sam maiar, mogočen duh, 
poslanec15 Manwëja.16 Za svoje poslanstvo 
se je moral "obleči" v meso, tako je moral 
prevzeti tudi slabosti, ki so prihajale iz 
mesa: "(Gandalf, op.a.) … je bil na poti v 
Šajersko, ki je ni obiskal že kakšnih dvajset let. 
Bil je utrujen in tam si je nameraval nekaj časa 
odpočivati. Med mnogimi skrbmi mu je duha 
težilo nevarno stanje na Severu: tedaj je namreč 
že vedel, da Sauron načrtuje vojno …" (Tolkien 
2003, 445.) 
Tolkienov Stvarnik (ilúvatar) v dogajanje 
Srednjega sveta, razen s stvarjenjem, neposre-
dno ni posegal. njegova prisotnost se je kazala 
v njegovih slih, "angelih". Gandalfova vloga je 
tako v Hobitu kot v Gospodarju prstanov ključ-
na: "Toda v obeh knjigah je Gandalf predvsem 
99ToLkIEN IN SVETo PISMo
Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti 
zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega 
bogoslužja" (B 112).
Med obnovo ptujskogorskih orgel 2009 – detajl (foto: Janez oblonšek)
100    TRETJI DAN    2011    7/8
agens, gonilo, tisti, ki hobite zaplete v zgodbo 
in zgodbo požene naprej" (Javoršek 2003, 584). 
kljub temu, da sta Tolkien in kasneje njegov 
sin Christopher poskušala razjasniti ozadja 
Gandalfovih nenadnih odhodov in "drugih 
opravkov", ostaja očitno dejstvo, da je "na-
tančno in zahtevno pletenje zgodbe Gospodarja 
prstanov nujno zahtevalo pogosto Gandalfovo 
odsotnost, saj bi vešč sicer sam premagal večino 
preprek, s katerimi se morajo boriti druge osebe, 
in tako bi namesto zgodbe prijaznih hobitov, ki 
se zapletejo v Vojno za Prstan in postanejo njeni 
junaški akterji, nastal nekakšen vojaški potopisni 
roman, nekakšen Vojskoval sem se z Gandalfom" 
(Javoršek 2003, 584).
Podobno v Hobitu: Gandalf zgodbo 
požene v tek17 s tem, ko izbere in škratom 
"priporoči" Bilba (Tolkien 1986, 13),18 Thorinu 
izroči skrivni zemljevid in ključ (27), izvrši 
"preroški klic" (34),19 druščino obvaruje pred 
Ajdi (46), v Meglenem gorovju kaže pot (52), 
pokonča velikega grdina in škrate iztrga iz 
krempljev njegovih podanikov (100).20 ko 
tako uspešno, a brez zalog hrane prispejo 
na drugo stran Meglenega gorovja, za povrh 
druščino popelje še k Beornu (120sl.). vse 
do dogodka prečenja Mračnega lesa (ki je 
nekako na polovici obsega Hobita) Gandalf 
sam uspešno reši vse težave, škratje in Bilbo 
pa so omejeni na vlogo (nerodnih in težave 
povzročajočih) spremljevalcev.21 in prav v 
tem, razmišlja Javoršek, da je Gandalf poti-
snjen v ozadje, da je vedno tisti, ki sprevidi 
možnost poteka dogodkov, tisti, ki jih požene 
v tek, je Tolkienov največji izum: "Tolkien 
pisec, vsevedni avtor /…/ ali detektiv Gandalf je 
sprevidel, da je mogoče prav iz hobitov, otroških, 
vsakdanjih, malomeščanskih Tolkienov, narediti 
junake epske pripovedi, da torej hobiti niso 
omejeni na ljubke prigode in tatinske pusto-
lovščine" (Javoršek 2003, 585). ne Gandalf, 
skrivnostni angel v človeški podobi, temveč 
hobit, s katerim se more identificirati vsak 
bralec, namreč predstavlja bralčevo vstopno 
točko. H(h)obit kot podoba "malega človeka" 
za Tolkiena predstavlja nosilca zgodbe in 
bralčevo vstopnico v Srednji svet.
O PrerOškem klicu v svetem 
Pismu
Pripovedi o preroškem klicu v Svetem pismu lahko v grobem razdelimo na dva 
tipa22 (H. nabel): na tip Gideon-Mojzes-Jere-
mija in tip izaija-Ezekiel. Za namen te razpra-
ve bomo na kratko predstavili le prvega, ki v 
grobem in z manjšimi variacijami obsega:
−  soočenje z Bogom oz. Gospodovim ange-
lom (Sod 6,12a; Jer 1,4; 2 Mz 3,2);
−  uvodni nagovor (Sod 6,12b; Jer 1,5; 2 Mz 
3,4–9);
−  poslanstvo (Sod 6,14; Jer 1, 5b; 2 Mz 3,10);
−  ugovor(-e) (Sod 6,15; Jer 1,6; 2 Mz 3,2; 2 Mz 
3,11.13; 2 M 4,1.10.13);
−  besedo(-e), ki preroku vlije poguma 
(Sod 6,16; Jer 1,7.8; 2 Mz 3,12.14–22; 2 M 
4,2–9.11–12,14–17);
−  znamenje (Sod 6,17–22; Jer 1,9; 2 Mz 
3,12.14–22; 2 M 4,2–9.11–12,14–17).
sOOčenje z bOgOm Oz. 
gOsPOdOvim angelOm
klic v preroštvo je bil povezan s po-membnim dejstvom, ki je bil skupen 
vsem prerokom – s soočenjem z Bogom ali 
njegovim angelom v obliki videnja (Sod 6,12a; 
Jer 1,4; 2 Mz 3,2).23 videnje v vseh primerih 
pride od zunaj, nenadoma in brez vnaprejšnje 
slutnje. Pomembno je naše zavedanje, da 
je izraz ekstaza, s katerim so sodobne veje 
psihologije želele razložiti preroški klic, 
nezadosten, preveč splošen in nenatančen. 
Če bi pri preroškem klicu resnično šlo za 
ekstazo, bi morala zavest preroka izginiti. "In 
ko (prerok, op. a.) nima več svoje volje, postane 
prizorišče, na katerem se odigravajo procesi, ki so 
tuji njegovi lastni osebnosti" (večko 2009, 67). 
v preroškem klicu ima, ravno obratno, oseba s 
svojo lastno voljo, svobodo in odgovornostjo, 
središčno mesto (67). Gre za nepričakovano, 
nepredvideno srečanje z Bogom, srečanje, 
ki ni bilo odvisno od nikakršnih ekstatičnih 
vzgibov, ki bi za posledico imeli prerokovo 
"dovzetnost" za Gospodovo besedo. 
101
Gideónu se je Gospodov angel prikazal, 
ko je ta v stiskalnici s palico otepal pšenico: 
"Tedaj je prišel GOSPODOV angel in se usedel 
pod terebinto v Ofri, last Abiézerjevca Joáša. 
Njegov sin Gideón je v stiskalnici s palico otepal 
pšenico, da bi jo spravil na varno pred Midjánci.  
Tedaj se mu je prikazal GOSPODOV angel." (Sod 
6,11–12a.) Tudi Mojzesu se je Bog prikazal 
popolnoma nepričakovano, medtem ko je 
pasel drobnico: "Mojzes je pasel drobnico 
svojega tasta Jitra, midjánskega duhovnika. 
Ko je nekoč prignal drobnico daleč v pustinjo, 
je prišel k Božji gori Horeb. Tedaj se mu je iz 
sredine grma v ognjenem plamenu prikazal 
GOSPODOV angel." (2 Mz 3,1–2a.) Gre torej 
za nenapovedan Božji "vdor" v prerokov 
vsakdanjik, v prerokovo običajno življenje, ki 
ne glede na prejšnje stanje predstavlja začetek 
drugačnega življenja.
uvOdni nagOvOr
Preroki so klic v preroško službo sprejeli po Božjem neposrednem in osebnem 
nagovoru. opis poklica v preroško službo 
ni imel namena, da bi odkrival prerokova 
notranja doživetja, temveč je bil zapisan 
s posebno potrebo, da svoj posebni polo-
žaj – ljudje starega Bližnjega vzhoda niso 
zapisovali ničesar brez tehtnega razloga 
– potrdijo v očeh svojih rojakov. Po obliki 
razlikujemo biografske pripovedi (pripovedi 
– on), ki jih je napisal kak prerokov učenec 
ali drug pisec (prim. "Ko je GOSPOD videl, 
da prihaja gledat, ga je Bog poklical iz sredine 
grma in rekel: 'Mojzes, Mojzes!' Rekel je: 
'Tukaj sem.'  Bog je rekel: 'Ne hôdi sem! Sezuj 
si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta 
zemlja!'" (2 Mz 3,4–5) in avtobiografske 
zapise (pripovedovalec – jaz), za katere 
obstaja največja verjetnost, da izhajajo iz 
prerokove roke in izražajo njegova lastna 
doživetja (prim. "Zgodila se mi je beseda 
GOSPODOVA, rekoč: 'Preden sem te upodobil 
v materinem telesu, sem te poznal; preden si 
prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te 
postavil za preroka narodom.'" (Jer 1,4–5.).
POslanstvO 
Preroški klic pomeni poslanstvo, ki je za posameznika pomenilo konec starega 
načina življenja oz. začetek drugačnega 
življenja. naloženo poslanstvo označuje 
"nasilen" vdor v prerokovo življenje, ki si ga 
Bog postopno skladno s prerokovo svobodno 
voljo vse bolj prilašča, dokler ne zabriše 
razlike med zasebnim življenjem in preroškim 
poklicem. vsak prerok je imel svoje lastno 
poslanstvo, ki mu je bilo naloženo v skladu z 
njegovimi sposobnostmi (ne pa tudi v skladu 
z njegovim mnenjem o svojih sposobnostih)24 
ter zgodovinskim kontekstom: Gideón je 
živel v obdobju, ko so izrael, ker je delal hudo 
v Gospodovih očeh, zatirali Midjánci. Bog 
mu je po svojem angelu naložil poslanstvo, 
naj izraelce osvobodi iz rok Midjáncev: 
"GOSPOD se je obrnil k njemu in rekel: 'Pojdi v 
tej svoji moči in rešil boš Izraela iz rok Midjáncev. 
Ali te ne pošiljam jaz sam?'" (Sod 6,14.) Motiv 
Mojzesovega poslanstva je bil precej podoben, 
s to očitno razliko, da se je dogajal v drugem 
času in drugem kraju:  
"GOSPOD je rekel: 'Dobro sem videl stisko svo-
jega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije 
zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine.  
Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov 
in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo, 
v deželo, v kateri se cedita mleko in med, na 
področje Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Perizéj-
cev, Hivéjcev in Jebusejcev.  In zdaj, glej, je prišlo 
vpitje Izraelovih sinov do mene in videl sem tudi, 
kako jih Egipčani zatirajo. In zdaj pojdi, pošiljam 
te k faraonu, da izpelješ moje ljudstvo, Izraelove 
sinove, iz Egipta'" (2 Mz 3,7–10.)
ugOvOr(-i)
Zelo pomembna sestavina preroškega poklica tipa Gideón-Mojzes-Jeremija 
je dejstvo, da prerokovo prejšnje življenje, 
družbeni status in s tem povezane osebnostne 
kvalitete na Božjo izbiro (preroški klic) nimajo 
nikakršnega vpliva. Z drugimi besedami, 
nobeden od posameznikov, ki je bil poklican 
ToLkIEN IN SVETo PISMo
102    TRETJI DAN    2011    7/8
v preroško službo, za takšne vrste poslanstvo 
in spremembo življenja prej ni bil usposobljen 
ali pripravljen. Posameznikove sposobnosti 
oz. njegovo lastno mnenje o svojih sposobno-
stih za preroško službo nimajo bistvene vloge. 
Tipično za omenjeni tip preroškega klica je, da 
se poklicani "upira" in ne želi sprejeti preroške 
službe, saj meni, da je za poslanstvo, ki mu 
je naloženo, nesposoben. Prerok Jona pred-
stavlja skrajni primer "upiranja", saj – kakor 
beremo v Svetem pismu – zbeži od Gospodo-
vega razodetega obličja: "Jona pa je vstal, da bi 
zbežal v Taršíš, proč od GOSPODOVEGA obličja. 
Spustil se je v Jafo in našel ladjo, ki je šla v Taršíš, 
dal je plačilo zanjo in se spustil vanjo, da bi šel z 
njimi v Taršíš, proč od GOSPODOVEGA obličja." 
(Jon 1,3.) kljub temu se Jona zave, da ga je v 
preroški klic prisilila močnejša volja od nje-
gove: "'Primite me in me vrzite v morje in morje 
se vam bo umirilo, saj vem, da je zaradi mene ta 
veliki vihar nad vami!'" (Jon 1,12). Podobno čuti 
Jeremija: "Zapeljal si me, GOSPOD, in dal sem 
se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal." 
(Jer 20,7.) Sila, ki je gnala preroke, da so 
izvršili svoje poslanstvo, je bila tako močna, 
da so čutili večji nemir in notranjo stisko, če 
Božjega poslanstva ne bi (iz)vršili: "Če rečem: 
'Ne bom ga več omenjal ne več govoril v njegovem 
imenu,' je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt 
v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne 
morem." (Jer 20,9.) Zaradi trpljenja v preroški 
službi je meja med poslušnostjo in neposlu-
šnostjo od Boga naloženemu poslanstvu, kar 
je najbolj vidno prav pri Jeremiji, vse življenje 
krhka in v nevarnosti (prim. Jeremijeve 
izpovedi). kljub vsemu moramo ohraniti v 
mislih, da so preroki preroški klic sprejeli 
zavestno in s svobodno voljo. Svojo svobodo 
izročijo svobodno (večko 2009, 67).
Podobno beremo v preroških klicih Gi-
deóna, Mojzesa in Jeremije. Gideón, kakor se 
zdi, strah in dvom v svojo sposobnost izvršitve 
Gospodovega naročila prikrije, ko Gospodu 
oporeka pičlost materialnih sredstev, ki so 
mu na voljo: "Rekel mu je: 'Toda, moj gospod, 
s čim bom rešil Izraela? Glej, moja rodbina je 
najrevnejša25 v Manáseju in jaz sem poslednji 
v hiši svojega očeta'." (Sod 6,15.) Jeremija, ki 
mu je zaupana popolnoma drugačna naloga 
tipičnega preroka govornika, Bogu toži, da ni 
nikakršen govorec in povrh tega še premlad: 
"Jaz pa sem rekel: 'Oh, Gospod BOG, glej, ne znam 
govoriti, ker sem še deček.'" (Jer 1,6.) Mojzes 
se z Bogom zaplete celo v razpravljanje, 
ko Božjo nalogo poskuša odkloniti z vrsto 
logičnih in spretnih ugovorov. Začne s svojo 
majhnostjo in nepomembnostjo v primerjavi 
s faraonom: "Mojzes pa je Bogu rekel: 'Kdo sem 
jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove 
iz Egipta?'" (2 Mz 3,11). v drugem ugovoru 
uporabi argument, da ga bodo ljudje vendar 
spraševali po Božjem imenu: "In Mojzes je 
rekel Bogu: 'Glej, če pridem k Izraelovim sinovom 
in jim rečem: 'Bog vaših očetov me je poslal k 
vam', pa mi rečejo: 'Kako mu je ime?' – kaj naj 
jim odgovorim?'" (2 Mz 3,13). Bog Mojzesu kot 
odgovor razodene svoje ime, hkrati pa mu 
poslanstvo že začne podrobneje razlagati, ko 
Mojzes vzklikne: "Glej, ne bodo mi verjeli in me 
ne bodo poslušali, ampak bodo rekli: GOSPOD se 
ti ni prikazal." (2 Mz 4,1.) Mojzesu je ponovno 
oproščeno; Bog popusti in Mojzesovo popotno 
palico spremeni v kačo, ki naj bi služila kot 
znamenje ljudstvu, da Mojzes govori resnico. 
Mojzes se tokrat sklicuje, podobno kot 
Jeremija, na svojo nespretnost v besedah : "O 
Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne 
včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar 
govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so 
okorna in moj jezik okoren" (2 Mz 4,10). Šele na 
koncu Mojzes izreče bistvo vseh navedenih 
ugovorov, svojih in drugih: "O Gospod, prosim, 
pošlji koga drugega!" (2 Mz 4,13).
Za preroke tipa Gideón-Mojzes-Jeremija je 
torej značilno, da preroškega poslanstva sprva 
ne želijo sprejeti, saj čutijo, da so za nalogo 
neprimerni.
besede, ki PrerOku vlijejO 
POguma
Besede, ki preroku vlijejo poguma, so Božje zagotovilo, da odgovornost, ki jim je bila 
naložena, ni pretežka. Prerokov strah temelji 
103
na presoji njegovih lastnih sposobnosti, 
zaradi tega je pri vseh omenjenih prerokih 
temeljnega pomena Božje zagotovilo pomoči 
v obliki "Jaz bom s teboj" Gideónu: "GOSPOD 
pa mu je rekel: 'Jaz bom s teboj. Pobil boš Midján-
ce kakor enega moža'." (Sod 6,16); Jeremiji: "A 
GOSPOD mi je odgovoril: 'Nikar ne govôri: deček 
sem; kajti h komur koli te pošljem, boš šel, in kar 
koli ti ukažem, boš govoril. Nikar se jih ne boj, saj 
sem jaz s teboj, da te rešujem, govori GOSPOD'" 
(Jer 1,7–8); in Mojzesu:  "Bog je rekel: 'Jaz bom s 
teboj'" (2 Mz 3,12).
Besede, ki preroku vlijejo poguma, 
pomenijo počasno in postopno razkrivanje 
Božjega načrta, katerega del je tudi prerok: 
"Preden sem te upodobil v materinem telesu, 
sem te poznal; preden si prišel iz materinega 
naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka 
narodom" (Jer 1,5). Gre za proces postopnega 
spajanja Božje volje in volje preroka. Prerok s 
svobodno voljo, a s pomočjo Boga, odgovori 
na preroški klic, v katerem prepoznava svoje 
lastno mesto. Tako prerok svobodno in 
zavestno vstopi v Božji načrt. vendar Božje 
"prilaščanje" postane bolj in bolj vseobsegajo-
če, dokler ne prevzame prerokovega celostne-
ga bitja vase. Sila te združitve preroka močno 
zaznamuje in ga napravi za to, kar je. Prav 
zato, ker Bogu izroči svojo lastno svobodo in 
sprejme klic, je zmožen užiti povsem novo 
obliko svobode, ki je v edinstvenem odnosu z 
Bogom (večko 2009, 67).
znamenje
Poklic v službo Boga, to je skupna zna-čilnost vseh preroških klicev, je vedno 
poklicanost za druge, v službo drugim. 
občestvo, za katerega je kdo poklican, se 
odzove po pripovedovanju Svetega pisma 
skoraj vedno enako. vedenje, govorjenje in 
delovanje poklicanega čuti kot izziv in zahteva 
legitimacijo. v tem tiči razlog, da Sveto pismo 
opisuje doživetje poklica v službo Boga. 
Preroki namreč zapišejo svoja doživetja, da bi 
potrdili svoje sporočilo in poklicanost. Poklic 
se (zato) največkrat konča z znamenji, ki naj 
bi dodatno potrdila poklic v Božjo službo, 
prerokom samim kot rojakom (Grabner-Hai-
der in krašovec 1984, 556). 
Mojzes se Božjemu klicu izmika ravno z 
argumentom legitimacije: "Glej, ne bodo mi 
verjeli in me ne bodo poslušali, ampak bodo 
rekli: GOSPOD se ti ni prikazal" (2 Mz 4,1). 
Zaradi tega mu Bog obljubi znamenje: "In 
to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko 
izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga 
na tej gori" (2 Mz 3,12, glej tudi 2 Mz 3,14–22; 
2 M 4,2–9.11–12,14–17). Tudi Gideón sam od 
Gospodovega angela zahteva znamenje: "'Če 
sem našel milost v tvojih očeh, mi daj znamenje, 
da si ti, ki govoriš z menoj! Prosim te, ne hodi od 
tod, dokler se ne vrnem k tebi, prinesem svoj dar 
in ga postavim predte!' Rekel mu je: 'Ostanem, 
dokler se ne vrneš'" (Sod 6,17–18). 
gideón-mOjzes-jeremija
v bibličnih pripovedih o poklicu v preroško službo tipa Gideón-Mojzes-Jeremija se 
nam razodevajo ljudje, ki so bili poklicani, da 
zapustijo utečeno kolesje religiozne misli in 
verske prakse. Poslanstvo, ki jim je naloženo, 
jih s svojo odgovornostjo potisne v popolno 
(1) osamljenost, ki je posledica intimnega 
odnosa z Bogom, iz katerega razodevajo sicer 
tradicionalni verski nauk, a tako poglobljeno 
in tako drugače kot njegovi sorodniki, da 
se drug od drugega popolnoma oddaljijo. 
Prerok je mož, ki je izkustveno in neposredno 
spoznal Boga ter se čutil nepremagljivo 
prisiljenega, da Božjo besedo preda naprej 
(Cazelles 1979, 282).
"Videnja in slišanja, notranje spodbude h 
govorjenju in delovanju so vedno del preroškega 
doživetja: a področje razodetja se ne omeji samo 
s temi pojavi. Smisel in pomen vizije prodre v 
način prerokovega mišljenja in postane žarišče 
gledanja na Boga in na svet, žarišče, kjer izvirajo 
vedno nove intuicije resnice in pozivi k dolžno-
stim." (Cazelles 1979, 283.)
Posledica sprejetja preroškega klica po 
Božjem neposrednem in zelo osebnem 
nagovoru je za preroka pomenila (2) konec 
ToLkIEN IN SVETo PISMo
104    TRETJI DAN    2011    7/8
starega načina življenja. Preroški klic je, 
kakor se izrazi dr. večkova, pomenil globok, 
nasilen vdor v človekovo zunanje in notranje 
življenje. Pomenil več kot le nov poklic, 
pomenil je nov način življenja. Pomenil je 
prenehanje normalnega družbenega življenja 
(večko 2009, 66). 
Tretja pomembna značilnost bibličnega 
preroškega klica je ta, da posameznikovo 
prejšnje socialno-družbeno stanje, nravna 
usmeritev ali učenost oz. retorične spretnosti 
za Božji klic niso bili odločilni (3). Posame-
znikove sposobnosti oz. njegovo lastno 
mnenje o svojih sposobnostih za preroški 
klic nimajo pomembne vloge (4). trpljenje, 
ki so ga doživljali v preroški službi, jih je 
mnogokrat pripeljalo na rob obupa (prim. 
Jeremijeve izpovedi).
na koncu kratkega pregleda nekaterih 
poglavitnih značilnosti zgoraj omenjenih 
prerokov tipa Gideón-Mojzes-Jeremija se 
moramo zavedati, da je preroški klic za 
vsakega posameznika pomenil edinstveno 
in neponovljivo izkušnjo Božje bližine, ki se 
kot taka upira vsakršni kategorizaciji. kljub 
temu lahko v teh različnostih prepoznavamo 
nekatere skupne obrise, ki smo jih predstavili, 
sicer brez podrobnosti in posebnosti posame-
znega preroka, a za namen pričujoče študije 
dovolj temeljito. dovolj, da bomo lahko na 
podlagi predstavljenega razpravo pričeli s 
primerjavo preroškega klica tipa Gideón-Moj-
zes-Jeremija z njeno, tako si drznem trditi, 
literarno interpretacijo v Hobitu.
O bilbOvem PrerOškem klicu 
uvOdna POjasnila
Bilbov preroški klic se je zgodil26 v Tolkienovem fantazijskem svetu, v t. i. 
Srednjem svetu. Glede narave in značilnosti 
tega sveta je bilo povedanega dovolj na 
drugih mestih te razprave, zatorej sem na 
začetku dolžan razjasniti zgolj nekaj osnovnih 
predpostavk, ki so nujno potrebne za razu-
mevanje Bilbovega preroškega (po)klica. Žanr 
Tolkienovega Hobita je fantazijska pripoved, 
katere poglavitna značilnost je, da temelji na 
v celoti izmišljenem sekundarnem svetu, za 
katerega veljajo lastni zakoni in značilnosti.27 
v tem svetu ima, to smo ugotovili že zgoraj, 
eno poglavitnih vlog Gandalf, ki je neke vrste 
Božji sel ali angel. Čeprav Gandalf sam ni 
vsemogočen (Bog), se njegova funkcija znotraj 
pripovedi vlogi "vsemogočnega" velikokrat 
precej približa. To dejstvo nam narekuje, da 
bomo Gandalfovo vlogo pri Bilbovem prero-
škem klicu razumeli kot "Božjo". v Svetem 
pismu preroški klic navadno temelji na 
osebnem srečanju Boga in človeka, obstajajo 
pa tudi izjeme: Bog Gideóna v preroško službo 
pokliče prek svojega angela (Sod 6,11sl.). 
Podobno Bilbov preroški klic v Hobitu izvrši 
Gandalf kot Božji angel. Gre torej za osebno 
srečanje med prerokom, ki ga predstavlja 
Bilbo, in Gospodom oz. Gospodovim ange-
lom, ki ga predstavlja Gandalf.
Če Gospodovega angela predstavlja 
Gandalf, je potemtakem nujna posledica, da 
hobit predstavlja človeka. in res je tako. v 
Tolkienovem Srednjem svetu sicer nastopajo 
tudi povsem normalni ljudje, vendar je za 
hobite oz. polljudi ali polovnjake Tolkien sam 
trdil, da predstavljajo "malega človeka", tj. 
povsem običajne ljudi. Če za hip prehitevamo, 
je zanimivo, da tudi Sveto pismo pripoveduje 
o prerokih pred poklicem kot o popolnoma 
običajnih ljudeh (Sod 6,11; 2 Mz 3,1). Hobit 
z imenom Bilbo potemtakem predstavlja 
malega človeka, ki do usodnega srečanja z 
Gandalfom v ničemer ni veljal za posebnega.
Zadnja predpostavka, ki jo je v uvodu treba 
razložiti, je (Bilbova) pustolovščina. Tolkien 
v svojem besednjaku za Bilbovo poslanstvo 
uporablja besedo pustolovščina. Gandalf 
namreč Bilba pošlje v pustolovščino, ki jo 
moramo v kontekstu naše razprave razumeti 
kot poslanstvo, ki ga Bog (Gandalf) naloži 
svojemu preroku (Bilbu): "'Jojme!' je nadaljeval 
(Bilbo, op. a.), 'pa ne tisti Gandalf, ki je bil kriv, 
da je toliko mirnih fantov in deklet izginilo v Ne-
znano, iskat nore pustolovščine? /…/ Pri moji veri, 
življenje je bilo prav zanim – hočem reči, si pa 
svoje čase zares mešal štrene tod okoli.'" (Tolkien 
105ToLkIEN IN SVETo PISMo
"V hvaležnosti do Stvarnika, ki je dal človeštvu tako bogato raznolikost glasbenih stilov, Cerkev v 
določenem stilu išče tisto, kar se ujema z obredno-duhovnimi potrebami bogoslužja" (Sing to the Lord 71).
Med obnovo ptujskogorskih orgel 2009 – detajl (foto: Janez oblonšek)
106    TRETJI DAN    2011    7/8
1984, 12.) S temi besedami je Bilbo, po Gan-
dalfovem mnenju, ob prvem srečanju z njim 
izrazil neko notranjo željo po pustolovščini, ki 
jo je imel po Jemcih: "Naj mi bo oproščeno, prav 
nobene želje nisem izrekel" (12). Gandalf mu je 
odgovoril: "O, pač, seveda si! Zdaj že drugo. Naj 
ti oprostim. Prav, oproščeno ti je. Še več, šel bom 
tako daleč, da te bom poslal v to pustolovščino." 
(12.) Pustolovščino, v katero Gandalf pošlje 
Bilba, moramo torej razumeti kot prerokovo 
poslanstvo. ob tem je zanimivo, če ponovno 
nekoliko prehitevamo, da je tudi Bilbov 
poglavitni ugovor njegova nesposobnost in 
neprimernost, česar v tej razpravi ne beremo 
prvič (glej poglavje Ugovor(-i)) . 
bilbOv PrerOški klic
Značilnosti Bilbovega preroškega klica si bomo, zaradi boljše preglednosti, ogledali 
na enak način in v istem vrstnem redu, kakor 
smo že predstavili skupne elemente preroštva 
tipa Gideón-Mojzes-Jeremija. Ti so oz. bodo 
obsegali:
−  soočenje z Bogom oz. Gospodovim 
angelom,
−  uvodni nagovor, 
−  poslanstvo,
−  ugovor(e), 
−  besedo(e), ki preroku vlije poguma, 
−  znamenje.
sOOčenje z bOgOm Oz. 
gOsPOdOvim angelOm
v prvem istoimenskem naslovu smo poudarili skupno posebnost vseh 
obravnavanih prerokov, to je soočenje z 
Bogom ali njegovim angelom v obliki videnja 
(Sod 6,12a; Jer 1,4; 2 Mz 3,2). v zvezi s tem 
smo poudarili tudi dejstvo, da videnje ni bilo 
rezultat prerokovega stanja neprisebnosti 
(ekstaze), temveč je, ravno nasprotno, imela 
bistveno vlogo oseba s svojo lastno voljo. v 
eni povedi: šlo je za nepričakovano, nepred-
videno srečanje z Bogom, srečanje, ki ni bilo 
odvisno od nikakršnih ekstatičnih vzgibov, ki 
bi za posledico imeli prerokovo "dovzetnost" 
za Gospodovo besedo. 
Bilbovo soočenje z Gospodovim angelom, 
Gandalfom, sicer ima obliko "videnja", vendar 
konkretnega: 
"Po nekem čudnem naključju je nekega jutra 
v tisti tihi davnini, ko je bilo na svetu še manj 
hrupa in več zelenja in ko je bilo hobitov še obilo 
in so živeli v obilju, Bilbo Bogataj pa je prav 
tedaj stal na svojem pragu in po zajtrku vlekel 
dim iz ogromne lesene pipe, tako dolge, da mu je 
segala malone do volnato poraščenih (in skrbno 
pokrtačenih) prstov na nogah – takrat je torej 
prineslo tam mimo Gandalfa. /…/ Ko ga je nič 
hudega sluteči Bilbo tisto jutro zagledal, je zato 
videl v njem le starca z dolgo popotno palico." 
(Tolkien 1986, 10.)
ker je bil Gandalf resnični Božji sel, ki se 
je za svoje poslanstvo moral obleči v meso, 
kakor razlaga Tolkien, in ob dejstvu, da 
stvarnik v dogajanje v Srednjem svetu sam 
neposredno ni posegal, je povsem razumljivo, 
da je Bilbo Gandalfa zagledal v meseni obliki 
in ne v obliki videnja, kar bi bilo povsem 
nesmiselno. Upoštevati moramo dejstvo, 
da je izraelski prerok svoj (po)klic resnično 
doživel in da gre v Svetem pismu za poročilo o 
realnem zgodovinskem dogodku – kakor ga je 
pač doživel prerok sam. Bilbova pustolovščina 
se, nasprotno, plete v fantazijskem sekun-
darnem svetu, za katerega velja, da deluje po 
svojih lastnih zakonitostih; ena teh je gotovo 
Gandalfova mesena prisotnost.
Pomembna vidika srečanja med prerokom 
in Bogom oz. Gospodovim angelom sta, kakor 
pričajo preroški zapisi, nenadnost oz. nepriča-
kovanost videnja ter prerokova polna zavest. 
vzporednosti teh dveh vidikov z Bilbovo 
pripovedjo ni treba posebej poudarjati. oba 
elementa, tako nepričakovanost28 kakor 
tudi Bilbova polna zavest, 29 sta v citiranem 
besedilu več kot očitna.
Sklenemo torej lahko, da pripoved o 
srečanju med Bilbom in Gandalfom, povsem 
skladno z značilnostmi svetopisemskih po-
klicev, predstavlja nenapovedan Božji "vdor" 
v hobitov vsakdanjik, v "prerokovo" običajno 
107
življenje, ki ne glede na prejšnje stanje, kakor 
bomo videli, predstavlja začetek drugačnega.
uvOdni nagOvOr
Prerok oz. pisec svetopisemskega besedila o preroškem klicu pri svojem izražanju, 
času in okolju primerno, uporablja nekatera 
besedna pravila in formulacije, ki so zna-
čilne za semitski način izražanja. Podobnih 
formulacij, čeprav je bil Tolkien vrhunski 
znanstvenik za starodavne jezike, v Hobitu 
ne najdemo, kar je povsem razumljivo. v 
primerjavi, ki bo sledila in smo se je dotaknili 
že prej, gre povsem za vsebinski, nikakor ne 
oblikovni vidik primerljivosti.
Prvo besedo v srečanju med hobitom in 
veščem je izrekel Bilbo: "'Dobro jutro!' je rekel 
Bilbo in prišlecu to tudi res zaželel" (Tolkien 
1984, 10). To, da je prvi spregovoril "prerok", se 
nekoliko razlikuje od preroških poročil, zato 
moramo v spomin nemudoma priklicati prej 
omenjeni fantazijski svet, ki deluje po svojih 
lastnih zakonitostih. Spoznali smo, da je Bilbo 
Gandalfa zagledal v meseni preobleki kot 
starca z dolgo popotno palico, ki ga na "prvi 
pogled" niti ni prepoznal: "Ko ga je nič hudega 
sluteči Bilbo tisto jutro zagledal, je zato videl v 
njem le starca z dolgo popotno palico" (Tolkien 
1984, 10). Med hobiti je namreč vedenje o tem, 
kakšen je Gandalf, skoraj izginilo: "Semkaj, pod 
Grič (Bilbov domači kraj, op. a.), ga ni zanesla 
pot že celo večnost /…/, tako, da so hobiti skoraj 
pozabili, kakšen je" (10). Zaradi omenjenih 
dejstev Bilbovega jutranjega pozdrava ne 
moremo šteti kot začetka osebnega pogovora, 
nagovora. Bilbo je pravzaprav, če smo nekoliko 
cinični, zgolj opravil eno izmed mnogih 
spodobnih in obvezujočih dejanj, pozdravljanje 
starejših, po čemer je bil on in njegova rodbina 
še posebej znan oz. znana. Za uvodni nagovor 
potemtakem štejem Gandalfove besede, ki so 
bile izrečene takoj po jutranjem pozdravu in v 
katerih Gandalf razodene svoje namere:
"'Iščem nekoga, ki bi se mi hotel pridružiti v 
neki pustolovščini, katero pripravljam, pa je od 
sile težko dobiti kogarkoli.'" (11.)
Hkrati postreže še s svojim imenom oz. 
identiteto: 
"'Naj pomislim, a zdi se mi, da ne vem, kako 
vam je ime?' (je dejal Bilbo, op. a.). 'O pač pač, 
moj dragi gospod – kot tudi jaz vem zate, da si 
gospod Bilbo Bogataj. Še kako dobro poznaš moje 
ime, čeprav se ne spomniš, da je moje. Gandalf 
sem, in če rečeš Gandalf, misliš name!'" (11.)
vsebina teh besed prikliče v spomin 
uvodne nagovore izraelskih prerokov. vsem 
je skupno, da jih izreka Gospod oz. Gospodov 
angel (Gandalf). Posebno pozornost pritegne 
Gandalfovo dobro poznavanje Bilbovih 
rodbinskih zadev. navsezadnje je vešč, boste 
rekli, in se po Srednjem svetu potika že dobrih 
dva tisoč let. kljub temu njegove besede 
močno spominjajo na tiste, ki jih Gospod 
izreče Jeremiji: "Preden sem te upodobil v 
materinem telesu, sem te poznal /…/" (Jer 1,4). 
"O pač pač, moj dragi gospod – kot tudi jaz vem 
zate, da si gospod Bilbo Bogataj" (Tolkien 1984, 
11). Tudi omemba Bilbovega osebnega imena, 
ki je Gandalfu očitno dobro znano, spominja 
na uvodni nagovor Mojzesovega preroškega 
klica, v katerem ga Bog pokliče po imenu: 
"Mojzes, Mojzes!" (2 Mz 2,3).
POslanstvO
Že v uvodu smo poudarili, da preroški klic pomeni poslanstvo, ki za posameznika 
pomeni konec starega načina življenja oz. 
začetek drugačnega življenja. nekaj besed o 
tem, kako je potekalo Bilbovo življenje pred 
poklicem, smo rekli že v uvodnih poglavjih 
in če bi jih morali povzeti z eno besedo, bi 
(gotovo) izbrali zapečkarstvo (40). Za Bilba 
in njegovo rodbino smo ugotovili, da je 
veljala za zelo ugledno, predvsem, "ker se 
nikoli niso podajali v kakšne pustolovščine ali 
počeli česarkoli nepričakovanega: za Bogataja 
si lahko zmeraj vedel, kaj misli o kakšni stvari, 
ne da bi ga bilo sploh treba vprašati" (Tolkien 
1986, 7–8). Bilbo je v trenutku, ko se v 
njegovem življenju nenapovedano prikaže 
Gandalf, lagodno užival svoja petdeseta leta. 
Ta so bila, po hobitskem prepričanju, še 
ToLkIEN IN SVETo PISMo
108    TRETJI DAN    2011    7/8
posebej neprimerna in še bolj nespodobna za 
kakršnekoli pustolovščine. Bilbo se je tako 
po vsem videzu "ustalil in odločil, da se ne 
gane več z doma" (Tolkien 1986, 10).
Gandalfovo poslanstvo in z njim povezane 
posledice so za Bilba pomenile "nasilen" 
vdor v njegovo staro življenje. Gandalf je 
namreč po tem, ko je z Bilbom končal prvi 
pogovor, ali bolje rečeno, potem, ko je Bilbo 
poslanstvo zavrnil (o tem več kasneje),30 še kar 
stal pred njegovimi vrati in se dolgo hahljal 
sam pri sebi. na koncu je na Bilbova vrata s 
svojo palico zarisal čudno znamenje, ki je v 
kontekstu zgodbe označevalo zmikavtov oz. 
prerokov dom:
"'O znamenju seveda ni dvoma', je rekel 
Gandalf. 'Sam sem ga zarisal tja. Imel sem 
tudi dober razlog za to. Prosili ste me, naj vam 
poiščem štirinajstega člana odprave, in izbral 
sem gospoda Bogataja. Samo naj kdo reče, da 
sem izbral napačnega moža ali napačno hišo, pa 
vas bo lepo ostalo trinajst in boste imeli toliko zle 
sreče, kolikor si je boste le poželeli, lahko pa se 
tudi vrnete kopat premog.'" (25.) 
Gre za znamenje, ki je pomenilo, da je Bog 
(Gandalf) izbral svojega preroka (zmikavta). 
Bilbovo poslanstvo v pustolovščini Tja in spet 
nazaj je bilo namreč poslanstvo zmikavta. 
Poslanstvo štirinajstega člana škratje odprave, 
ki se je v daljne dežele odpravljala po svoj 
zaklad, ki ga je zaplenil strašni zmaj Smaug. 
da je besedna zveza "nasilen vdor" imela 
tudi dobeseden pomen, najlepše potrdijo 
Tolkienove lastne besede. opisano Bilbovo 
vedenje je namreč odziv na Thorinove besede, 
v katerih je Bilbu (in drugim) razlagal podrob-
nosti njegovega poslanstva: 
"Toda njegov govor je bil grobo prekinjen. 
Mera ubogega Bilba je bila polna. Pred tistem 
'nemara se nikoli ne vrne' je začutil, kako se mu 
nekje v notranjosti nabira krik, ki je prav kmalu 
bruhnil na dan, kot bi piskajoča lokomotiva 
bruhnila iz predora. Vsi škratje so planili 
pokonci in prevrnili mizo. Gandalf je prižgal 
modro lučko na koncu svoje čarobne paličice in 
v njenem iskrečem se siju je bilo na rogoznici 
pred kaminom videti ubogega hobita, kako kleči 
in se trese kot žolca, ki se je ravno začela topiti. 
Potem pa se je zgrudil in obležal na tleh /…/" 
(Tolkien 1984 23–24.)
Bilbo niti slutil ni, da ga bodo posledice 
tega poslanstva stale "starega življenja". in 
ugleda. Poslanstvo ali pustolovščina, v katero 
ga Gandalf pošlje, pomeni "nasilen" vdor v 
Bilbovo življenje. Poslanstvo v pustolovščini 
pa si ga postopno vse bolj prilašča, dokler ne 
zabriše razlike med zasebnim življenjem in 
preroškim poklicem (o tem več kasneje).
kljub temu, da je bil Gandalf glede svoje 
izbire popolnoma prepričan ("'Končajmo s 
prerekanjem. Gospoda Bogataja sem izbral jaz 
in to bi vam moralo zadoščati. Če rečem, da je 
zmikavt, potem tudi je zmikavt ali pa vsaj bo, 
takrat ko bo čas za to. Njega je mnogo več skupaj, 
kot si mislite, in dosti več, kot se njemu samemu 
sanja'" (25–26)), je bil Bilbo sam nasprotnega 
mnenja. oboje, tj. Božja izbira in prerokovo 
mnenje o lastni neprimernosti, sta tipični 
sestavini bibličnega preroškega klica. vendar 
razprava o tem sodi že v naslednje poglavje.
ugOvOr(i)
Zelo pomembno dispozicijo preroškega klica sestavljata prerokova "neprimernost 
in nepripravljenost" za preroško poslanstvo. 
njegovo predhodno življenje, družbeni status 
in sposobnosti namreč pri Božji izbiri nimajo 
ključnega pomena. nobeden od posamezni-
kov, ki so bili poklicani v preroško službo, 
za takšne vrste poslanstvo in spremembo 
življenja predhodno ni bil usposobljen ali 
pripravljen. Posameznikove sposobnosti oz. 
njegovo lastno mnenje o svojih sposobnostih 
za preroško službo nimajo bistvene vloge. 
Tipično zanje je, da se poklicu "upirajo" in 
nočejo sprejeti preroške službe, saj so prepri-
čani, da so za poslanstvo, ki jim je naloženo, v 
sami osnovi neprimerni. najbolj jedrnato se 
o tem izrazi Mojzes: "O Gospod, prosim, pošlji 
koga drugega!" (2 Mz 4,13).
Bilbo se z Gandalfom, podobno kakor 
Mojzes z Bogom, zaplete v dolgo debato. 
njegov prvi odziv ob soočenju z Gospodovim 
109
angelom, tj. z Gandalfom, ko mu ta razkrije, 
kdo je in koga išče, je tipičen preroški ugovor: 
"'Prav žal! Čisto nič mi ni do pustolovščin, naj-
lepša hvala. Danes že ne. Dobro jutro voščim še 
za naprej. A na čaj, lepo prosim – se oglasi, kadar 
želiš! Zakaj ne kaj jutri? Pridi jutri! Zbogom!' Po 
teh besedah se je hobit obrnil in smuknil skozi 
svoja okrogla vrata ter jih naglo zaprl za sabo, s 
toliko naglice pač, kolikor je upal, da še ni videti 
nevljudno." (Tolkien 1984,12.)
Bilbov "ugovor" se v nadaljnjem poteku 
dogodkov kaže v njegovem občutku, da je 
začel stvari izgubljati izpod nadzora: "Gostov 
je bil zmeraj vesel, a rad jih je v naprej poznal 
in najraje je videl, če jih je sam povabil" (Tol-
kien 1984, 14), ter v njegovi zakrknjenosti – 
medtem ko je nepovabljena druščina škratov 
za njegovo lastno mizo že snovala prve obrise 
načrta, Bilbo še ni bil pripravljen razumeti, saj 
so bile to "stvari, ki jih ni prav nič razumel in jih 
tudi ni želel razumeti, ker so bile slišati vse preveč 
pustolovske …" (15). A ob vsem tem je vendarle 
postajal negotov: "'Kot kaže, ne pozna (Gandalf, 
op. a.) mojih shramb nič slabše od mene!' je 
premišljeval gospod Bogataj, ki je bil čisto zbegan 
in se je že začenjal spraševati, ali se ni nemara 
nadvse zoprna pustolovščina pritihotapila narav-
nost v njegov dom." (16.) Zaradi tega je gospod 
Bogataj, apetit ga je ob vsem tem povsem 
minil, sklenil, da bo na vse skupaj gledal "kot 
na nekaj čisto običajnega, kar niti malo ne diši 
po pustolovščini" (17). Rezultat Bilbovega stika 
z realnostjo, ko dejansko dojame, kaj se v 
njegovem domu dogaja, smo citirali že zgoraj: 
"Mera ubogega Bilba je bila polna. Pred tistem 
'nemara se nikoli ne vrne' je začutil, kako se mu 
nekje v notranjosti nabira krik, ki je prav kmalu 
bruhnil na dan, kot bi piskajoča lokomotiva 
bruhnila iz predora. /…/ Potem pa se je zgrudil 
in obležal na tleh /…/." (24.) vendar, kakor 
se zdi, Bilbo svojega poslanstva še vedno ni 
bil pripravljen dokončno sprejeti. ko se je 
pogovor po opisanem dogodku prevesil že v 
jutranje ure, je izjavil: 
"'Sicer pa, če ne zamerite, se mi zdi, da je bilo 
za eno noč pogovora več kot dovolj, če razumete, 
kaj hočem reči. Saj veste tisto o spancu in žgancih 
pa o rani uri in takih rečeh? Preden boste šli 
na pot, pa vam bom pripravil še dober zajtrk.' 
'Najbrž si hotel reči, preden bomo šli,' je dejal 
Thorin. 'Kaj nisi ti naš zmikavt?'" (31–32.) 
Takšne volje je Bilbo odšel v posteljo: 
"Nekaj pa se je zatrdno odločil, da se bo 
namreč požvižgal na rano uro in na to, da bi 
navsezgodaj vsem po vrsti pripravljal njihov 
salamenski zajtrk. Po Jemcih podedovana 
podjetnost ga je začenjala minevati in zdaj ni bil 
nič več tako zelo prepričan, da se bo zjutraj sploh 
odpravil na kakršnokoli potovanje." (32.)
Že sam naslov Tolkienovega dela Tja in 
spet nazaj nam pove, da je Bilbo naslednjega 
jutra kljub vsemu odpotoval. Svetopisem-
ski preroki pri opisovanju dokončnega 
sprejetja Božjega klica prikazujejo nadvse 
nenavadno situacijo. na eni strani namreč 
izpričujejo, da so preroško službo sprejeli 
svobodne volje, po drugi pa, na prvi pogled 
kontradiktorno, da jih je v poklic prisilila 
močnejša volja od njihove lastne. v grobem 
lahko rečemo, da gre v ozadju za proces 
postopnega spajanja Božje volje z voljo 
preroka, ki postane bolj in bolj vseobsega-
joče. Sila Božjega "dotika" preroka zazna-
muje in ga napravi za to, kar je – za preroka. 
Posameznik s svobodno voljo, a s pomočjo 
Boga, odgovori na preroški klic, v katerem 
prepozna svoje lastno mesto. Tako prerok 
svobodno in zavestno vstopi v Božji načrt.
orisano logiko lahko mirne vesti prezrcali-
mo na Bilbovo izkušnjo. ko se je naslednjega 
jutra zbudil in opazil, da so škratje in Gandalf 
odšli brez njega, je bil nepričakovano 
razočaran: 
"… vendar pa si ni mogel kaj, da ne bi bil tudi 
malce razočaran. Nad tem občutkom je bil pre-
senečen. 'Ne bodi trap, Bilbo Bogataj!' si je rekel. 
'Da ti pri tvojih letih rojijo po glavi zmaji in vse 
druge prismuknjene oslarije!' Pripasal si je torej 
predpasnik, zakuril ogenj, zavrel vodo in pomil. 
Potem si je v kuhinji privoščil čeden skromen 
zajtrk, preden se lotil pospravljanja jedilnice v 
prejšnji red." (33.) 
ključnega pomena je besedna zveza "vra-
čanje v prejšnji red", s katero Tolkien označuje 
ToLkIEN IN SVETo PISMo
110    TRETJI DAN    2011    7/8
Bilbovo notranje doživljanje poslednjega 
"ugovora". na neprijetne dogodke prejšnje 
noči je kmalu začel pozabljati, si glasno žviž-
gati, pripravljati drugi zajtrk, "… ko je vstopil 
Gandalf" (33). naslednje vrstice dialoga med 
Bilbom in Gandalfom ter Bilbovo razmišljanje 
citiram v celoti, saj menim, da same zase 
najlepše spregovorijo o zgoraj omenjeni 
kontradiktornosti prerokove svobodne volje31 
in močnejše volje Boga:
"'Preljubi moj fant,' je rekel (Gandalf, op. a.), 
'ja kdaj se pa nameravaš spraviti z doma?' /…/ 
Pustili so ti sporočilo, ker niso mogli čakati. /…/
/…/ 'To pomeni, da imaš še deset minut časa. 
Moral boš teči,' je rekel Gandalf.
'Ampak …' je dejal Bilbo.
'Ni časa za to,' je dejal čarovnik.
'Ampak …' se je spet oglasil Bilbo.
'Tudi za to ni časa! Pod pod noge!'
Bilbu je do konca dni ostala uganka, kako se je 
znašel zunaj, brez klobuka in popotne palice pa 
brez ficka v žepu in brez česarkoli drugega, kar je 
ponavadi vzel sabo, če je kam šel; kako je, ne da bi 
končal svoj drugi zajtrk ali vsaj pospravil, porinil 
Gandalfu ključe v roke in jo odkuril, kar so ga 
nesle kosmate pete …" (33–34.)
ob vsem tem bi bilo vsakršno besedičenje 
odveč, saj Tolkien hote ali nehote najbolj 
zapleteno paradigmo preroškega klica – 
svobodo sprejetje preroškega klica – predstavi 
na otroku razumljiv način.
Temeljni razlog Bilbovega "ugovora", 
podobno kakor pri zgodovinskih prerokih, je 
bilo njegovo prepričanje o lastni neprimerno-
sti. Enakega prepričanja so bili tudi škrati:
"Pa mislite, da bo ustrezal? /…/ Da povem 
po resnici, če ne bi videl znamenja na vratih, bi 
bil prepričan, da nismo vstopili v pravo hišo. 
Brž ko sem zagledal malčka, kako poskakuje 
na rogoznici in se napihuje, so me obšli dvomi. 
Bolj me spominja na branjevca kot na zmikav-
ta." (24.)
 Tudi Bilbo svojega mnenja ni skrival: 
"'Ne domišljam si, da razumem, o čem se 
pogovarjate, ali zakaj omenjate zmikavte, vendar 
pa mislim, da sem upravičeno prepričan,' (temu 
je rekel ohranjanje dostojanstva), 'kako po 
vašem mnenju nisem za nobeno rabo. To se bo še 
izkazalo. Na mojih vratih ni nobenih znamenj – 
komaj pred tednom dni so bila prepleskana – in 
tako sem čisto prepričan, da ste prišli v napačno 
hišo.'" (25). 
Citata ponovno z največjo nazornostjo 
izpostavita še pomembno lastnost vseh 
preroških klicev; nihče od poklicanih 
posameznikov za preroško poslanstvo ni bil 
pripravljen ali usposobljen. Bilbove besede 
potrjujejo, da prerokovo dovčerajšnje življenje 
pri Božji izbiri ni imelo odločilnega pomena, 
prav tako ne njihovo oz. njegovo prepričanje o 
lastni primernosti. 
Zanimiva vzporednica se izriše tudi, če se 
ozremo na trpljenje, ki je bilo del vsakega pre-
roškega življenja. v Svetem pismu je to najbolj 
vidno v Jeremijevem življenju (prim. Jeremije-
ve izpovedi). Podobno tudi Bilbo že kmalu po 
odhodu spozna, "da so pustolovščine še tudi kaj 
drugega kot ježa na poniju in toplo majsko sonce" 
(39). Trpljenje se v Bilbovem primeru jasno 
kaže v obžalovanju sprejetja Božjega klica in 
toženju po starem življenju: "'Šmentane citre 
pa ti vlomilski posli in vse, kar gre zraven! Mar bi 
bil lepo doma v svoji prijazni duplini, ob ognju in 
kotličku, ki nad njim ravnokar začenja brbotati!' 
Ni bilo zadnjič, da ga je obšla taka želja!" (38.) 
Bilbovo obžalovanje in toženje je prisotno 
skozi celotno knjigo. 
besede, ki PrerOku vlijejO 
POguma
Besede, ki preroku vlijejo poguma, so Božje zagotovilo, da odgovornost, ki mu 
je bila naložena, ni pretežka. Prerokov strah 
namreč temelji na presoji lastnih sposobno-
sti, saj v nasprotju z Božjo vsemogočnostjo 
ne more videti "prek" svoje mesenosti (prim. 
Jer 1,5). Pri tem imamo z mesenostjo v mislih 
Bilbovo staro lagodno življenje in njegovo 
prepričanje o lastni neprimernosti. v potr-
ditev Gandalfovih oz. Božjih besed in izbire 
lahko navedemo, da v pripovedi opazimo, 
kako se Gandalofova vloga postopno vse bolj 
manjša, medtem ko Bilbova narašča. vse 
111ToLkIEN IN SVETo PISMo
"Z ubranostjo glasov se bolje doseže ubranost src; sijaj svetih stvari pomaga, da se duh laže dvigne 
kvišku; celotni obred pa jasneje predpodablja tisto bogoslužje, ki se opravlja v nebeškem Jeruzalemu" 
(Musicam sacram 5).
Med obnovo ptujskogorskih orgel 2009 – detajl (foto: Janez oblonšek)
112    TRETJI DAN    2011    7/8
do resničnega vodje (219).32 "Sicer vam dajem 
za spremstvo gospoda Bogataja. Povedal sem 
vam že, da ga je več skupaj, kot se zdi, in o tem 
se boste prav kmalu prepričali." (140.) "Jaz sem 
vam ga pripeljal in jaz ne ponujam naokrog reči, 
od katerih ni nobene koristi" (97).33 Temeljna 
sestavina Božje vzpodbude, tako pri prerokih 
kot pri Bilbu, je zagotovilo pomoči in varstva 
("Jaz bom s teboj"): 
"'Torej so se prerokbe starih pesmi po svoje 
vendarle uresničile!' je dejal Bilbo. 'Kajpada!' je 
rekel Gandalf. 'Zakaj pa se ne bi uresničile? /…/ 
Saj ne misliš resno, kaj, da si bredel skozi vse 
pustolovščine in odnašal celo kožo samo zato, 
ker se ti je obračalo kolo sreče in samo zavoljo 
tebe?'" (298.)34
Citirane besede z jasnostjo kažejo, da je 
bilo Božje zagotovilo varstva v Bilbovi štoriji 
uresničeno; kljub temu v Tolkienovem pisa-
nju ne bomo iskali bibličnih parafraz. Bilbo 
je namreč skladno z naslovom tega poglavja 
resnično potreboval pogum, saj se je odločal o 
tem, ali se odpraviti v nevarno pustolovščino 
ali ne. Zaradi tega lahko za prve besede, ki 
so Bilbu vlile pogum, štejemo pesem, ki so jo 
na usodno noč zapeli škrati. drži sicer, da to 
niso bile Gandalfove besede, temu navkljub 
pa ne smemo pozabiti, da je bil prav on tisti, 
ki je škrate na Bilbov dom sploh povabil: "Ob 
njihovi pesmi /…/ se je zganilo v njem tisto nekaj, 
kar je podedoval po Jemcih, in obšla ga je želja, da 
bi se odpravil na pot in videl visoke gore in slišal 
visoke bore in slapove in raziskoval podzemne 
votline in držal v roki meč namesto sprehajalne 
palice." (20.) vendar se v tem trenutku Bilbo 
še ni bil pripravljen odreči staremu življenju. 
Le hipec za tem, ko je samo pomislil na 
negativne plati poslanstva, je že "bil v hipu spet 
preprosti gospod Bogataj iz Mošnjičkovega kota, 
Pod Gričem" (20). 
ključnega pomena so bile Gandalfove 
besede, ko se je – potem, ko se je Bilbo zgrudil 
po tleh – zanj pred tovarišijo škratov zavzel: 
"'Razburljiv malček!' je rekel Gandalf, ko so znova 
posedli. 'Včasih ima prav čudne popadke, vendar 
je eden najboljših, eden res najboljših – divji kot 
zmaj v precepu.'" (24.) Bilbo se je bil namreč 
samo nekaj vrstic kasneje pripravljen odpo-
vedati tudi postelji in zajtrku, samo zato, da 
bi veljal za takšnega, kot ga je opisal Gandalf, 
tj. za divjega (24). ko govorimo o "besedah, ki 
preroku vlijejo poguma", v kontestu Bilbovega 
doživetja, ne smemo pozabiti, da govorimo, 
kajpak, o dobesednem pogumu.
znamenje
Preroški poklic v Svetem pismu največkrat sklenejo Božja znamenja, ki "služijo" 
predvsem za legitimacijo prerokovega novega 
poklica pred rojaki. Bog prerokom obljubi 
znamenje, ki bo služilo preroku v potrditev 
(prim. 2 Mz 3,12; Sod 6,17–18). v Tolkienovem 
Srednjem svetu bi bilo iskati takšna znamenja 
odveč. kakor smo že spoznali, sekundarni 
svet deluje po svojih lastnih zakonitostih, 
kar preprosto pomeni, da v Gandalfu, ki 
nastopa kot Gospodov angel, Bilbo ne vidi nič 
nadnaravnega oz. izrednega. Zaradi tega niti 
ne potrebuje posebnega znamenja, ki bi mu 
po starozavezni logiki dalo vedeti, da celotno 
srečanje ni zgolj privid. Znamenje, da je Bilbo 
"izbrani", potrebujejo drugi. Gandalf namreč 
na sveže prepleskana vrata s svojo palico 
zariše čudno znamenje, ki je označevalo 
zmikavta: "'O znamenju seveda ni dvoma', je 
rekel Gandalf. 'Sam sem ga zarisal tja. Imel sem 
tudi dober razlog za to. Prosili ste me, naj vam 
poiščem štirinajstega člana odprave, in izbral 
sem gospoda Bogataja.'" (25.) Gre za znamenje, 
potrditev, da je Bog (Gandalf) izbral svojega 
preroka (zmikavta).
skleP
v sklepu se za trenutek želim vrniti na sam začetek, k uvodnim besedam o Hobitu. 
Tam, če se tako izrazim, smo že s prvim 
zamahom ovrgli zelo razširjeno legendo o 
nastanku Hobita. Tisto o na hitro zapisanem 
stavku na hrbtni strani izpitne pole nekega 
študenta. Sedaj, na koncu naše razprave, 
smo lahko o tem zgolj še bolj prepričani. 
Prepričani, da nobena Tolkienova stvaritev ni 
113
nastala čez noč ali ob nenadnem preblisku. 
To kajpak velja tudi za Bilbovo pustolovščino, 
naslovljeno Tja in spet nazaj. To Tolkien 
nedvoumno pokaže z "neznanskim odzadnjim 
platnom", ki Hobitu prida občutek globine 
ali trodimenzionalnega učinka, če želite. 
omenjeno navsezadnje dokazuje tudi Tolki-
enova začetna namera, da bi povest sestavil 
kot parodijo na določene tipe ljudi ter njihove 
prehranjevalne in sploh vsakršne življenjske 
navade. Čeprav vse navedeno povsem drži, 
pa to ni bilo težišče pričujoče razprave. njeno 
jedro se je namreč vrtelo okoli svetopisem-
skega preroškega klica ter primerjavo le-tega 
z Bilbovo pustolovščino. ko sem dejal, da 
smo sedaj lahko o "ne nenadnem" nastanku 
Hobita povsem prepričani, sem imel v mislih 
Bilbov preroški klic, kakor je naslovljeno naše 
razpravljanje. Primerjava med preroškim 
klicem v Svetem pismu (pri Gideónu, Mojzesu 
in Jeremiji) in njegovo literarno interpretacijo 
v Hobitu nam je pokazala, da je bil Tolkien 
zelo natančen pletílec svoje zgodbe ter da 
nepričakovani razvejki, kakor se je nekje izrazil 
avtor sam, niso bili tako zelo nepričakovani. 
Tolkien je na veliko dvomov in vprašanj, ki 
so se pojavljali med bralstvom za njegovega 
življenja, odgovoril kar sam. Med klasične 
lahko štejemo tistega o alegoriji oz. skrivnem 
pomenu njegovih del. Čeravno je bil sam 
veren katoličan, česar ni nikoli zanikal ali 
skrival, v svoja dela, po svojih besedah, ni 
vstavljal nikakršnih skrivnih pomenov. 
Zavestno je želel pisati v smeri krepostnega 
poganstva in ne o klasičnih krščanskih 
temah. kljub temu v Tolkienovem duhu, ki 
veje skozi njegovo pisanje, lahko začutimo 
tipično krščanske ideje. Uporabnost moralne 
dimenzije je pri Tolkienu "krščansko uporab-
na": samožrtvovanje, povišanje ponižanih, 
moč ponižnosti proti pogubni in samouni-
čevalni jalovosti ponosa … v (tej) zgodbi je 
Tolkien videl prinašalko resnice, sebe pa kot 
nekakšnega apostola. 
S tem spoznanjem stopamo na področje 
medbesedilnosti oz. intertekstualnosti. 
Tolkien se je sam zavedal, da nobeno besedilo 
ne more nastati v vakuumu, tj. brez vplivov 
svojega časa ter avtorjevih izkušenj iz pre-
teklosti. kljub temu je zelo jasno opozoril, 
da bi bilo iskanje vzrokov in povezav med 
avtorjevo izkušnjo in literarnim delom "v 
najboljšem primeru ugibanje na temelju dokazil, 
ki so nezadostni in dvoumni" (Tolkien 2002, 24). 
na tej točki Tolkienu popolnoma pritrjujem. 
kljub dejstvu, da je Bilbov preroški klic grajen 
povsem po zakonitostih svetopisemskega, 
sem prepričan, da Tolkien "preroškega" klica 
v besedilo ni vstavil namerno oz. načrtno. 
Primerjava med svetopisemskim preroškim 
klicem in Bilbovim je, ob upoštevanju te-
meljne različnosti zgodovinskega poročila in 
fantazijske pripovedi, pokazala presenetljivo 
podobnost notranje logike obeh. vse temeljne 
značilnosti, ki so prisotne pri preroškem klicu 
tipa Gidón-Mojzes-Jeremija, namreč najdejo 
svoje mesto tudi v Bilbovi pripovedi (soočenje 
z Bogom oz. Gospodovim angelom, uvodni 
nagovor, poslanstvo, ugovor(i), besede, ki 
preroku vlijejo poguma, ter znamenje).
Poročila o soočenju med prerokom in 
Bogom oz. Gospodovim angelom pričajo o 
nenadnosti oz. nepričakovanosti videnja ter 
o prerokovi polni zavesti. Pripoved o srečanju 
med Bilbom in Gandalfom, povsem skladno 
z značilnostmi svetopisemskih poklicev, 
predstavlja nenapovedan Božji "vdor" v 
hobitov vsakdanjik, v "prerokovo" običajno 
življenje, ki, pri Bilbu še posebej nazorno, 
predstavlja začetek drugačnega življenja. 
vzporednosti teh dveh vidikov z Bilbovo pri-
povedjo ni treba posebej poudarjati. vsebina 
Gandalfovega uvodnega nagovora, nadalje, v 
spomin prikliče uvodne nagovore izraelskim 
prerokom, ki jih izreka Gospod oz. Gospodov 
angel, v Bilbovem primeru Gandalf. Gandalf 
je ponovno tisti, ki Bilba pošlje v pustolovšči-
no. Le-to moramo razumeti kot poslanstvo, 
ki ga Bog (Gandalf) naloži svojemu preroku 
(Bilbu). Poslanstvo zmikavta, štirinajstega 
člana, v pustolovščini Tja in spet nazaj. in 
čeprav je Bilbo prepričan, da za omenjeno 
poslanstvo v temelju ni primeren, o čemer 
zgovorno pričajo njegovi "ugovori", je Gandalf 
ToLkIEN IN SVETo PISMo
114    TRETJI DAN    2011    7/8
kot predstavnik in izvršitelj Božje volje o 
pravilnosti izbire popolnoma gotov. Bilbovi 
ugovori so tipični preroški ugovori, mišljenje 
mesa. njihov temeljni razlog, povsem enako 
kakor pri zgodovinskih prerokih, je bilo 
njegovo prepričanje o njihovi lastni nepri-
mernosti. naloženo poslanstvo sprva namreč 
presoja skozi prizmo lastnih sposobnosti. Šele 
po besedah, ki "preroku vlijejo poguma", v 
dobesednem pomenu, je zmožen na Božji klic 
odgovoriti s svobodno voljo. Božje zagotovilo 
varstva je bilo v Bilbovi štoriji uresničeno, 
seveda brez bibličnih parafraz. Bilbo tako 
s svobodno voljo, a s pomočjo Gandalfa 
(Boga), odgovori na preroški klic, v katerem 
prepozna svoje lastno mesto. Besedilo, ki 
opisuje najbolj zapleteno paradigmo prero-
škega klica – svobodno sprejetje preroškega 
klica – Tolkien predstavi na otroku dostopen 
način. kljub temu avtor trenutku sprejetja ne 
odvzame vse skrivnostnosti; Bilbo si namreč 
do konca življenja ni prišel na jasno, kako 
se je tistega jutra znašel v pustolovščini. 
omenjeni "nasilni" vdor v Bilbovo življenje 
potrjuje, da tako Bilbo kot Gideón, Mojzes 
ali Jeremija za preroško poslanstvo niso bili 
pripravljeni ali usposobljeni. Bilbova pripoved 
potrjuje biblično paradigmo, da prerokovo 
dovčerajšnje življenje pri Božji izbiri nima 
ključnega pomena. Zaradi teže poslanstva je 
bila nujna posledica vsakega preroškega klica 
tudi, kakor priča Sveto pismo, trpljenje, ki je 
v Bilbovem primeru prisotno skozi celotno 
knjigo v obliki toženja po domu oz. starem 
življenju.
kljub presenetljivi stopnji ujemanja 
svetopisemskega modela preroškega klica z 
njegovo literarno interpretacijo v Tolkieno-
vem Hobitu je, če se vrnem nekoliko nazaj, 
ujemanje prisotno na notranji oz. vsebinski 
ravni in ne na oblikovni. ob upoštevanju 
posledic različnosti resničnega in fantazij-
skega sveta moramo namreč sprevideti, da 
je veliko bolj naravno govoriti o ujemanju po 
vsebini in nikakor ne po obliki. Čeprav se tudi 
tej Tolkien tu in tam, hote ali (bolj verjetno) 
nehote približa. S tem spoznanjem ponovno 
vstopimo na polje avtorjevih preteklih izku-
šenj in s tem morebitnih vplivov na njegovo 
delo. Z veliko mero ponižnosti in na podlagi 
rezultatov pričujoče primerjave in razprave 
smemo skleniti, da je nedvoumna izkušnja – 
domneva je še vedno le malo več kot ugibanje 
na temelju dokazil, ki so nezadostni in dvoumni 
– ki je vplivala na Tolkiena in na Hobitovo 
notranjo (krščansko) dinamiko, Sveto pismo 
v najširšem pomenu oz. Tolkienov odnos do 
le-tega. Za konec moramo potrditi Tolkienu, 
da iskanje vzrokov in povezav med avtorjevo 
izkušnjo in literarnim delom ne more biti 
enoumno. vsekakor pa lahko na podlagi 
spoznanj pričujoče primerjave jasno vidimo 
enoumen rezultat: Bilbov preroški klic. Ta 
pa nas, v obratni smeri, vodi nazaj k avtorjevi 
izkušnji. Svetopisemski.
LITERATURA IN REFERENCE
Artnik, Gregor. 2001. J. R. R. Tolkien: Hobit ali Tja in spet nazaj – 
diplomska naloga. Maribor: [G. Artnik].
Artnik, Gregor. 2005. Fantastičnost v literaturi in njene 
značilnosti v Tolkienovem Hobitu. Otrok in knjiga : revija za 
vprašanja mladinske književnosti, književne vzgoje in s knjigo 
povezanih medijev 32, št. 62: 25–35.
Artnik, Gregor. 2009. Mitologija in Tolkienov Hobit. Revija za 
elementarno izobraževanje 2, št. 4: 47–55.
Avsenik Nabergoj, Irena. 2010. Hrepenenje in skušnjava v svetu 
literature: motiv Lepe Vide. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Avsenik Nabergoj, Irena. 2011. Literarne vrste in zvrsti: Stari Izrael, 
grško-rimska antika in Evropa. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Cazelles, Henri. 1979. Uvod v Sveto pismo Stare zaveze. Celje: 
Mohorjeva družba.
Eliade, Mircea. 1996. Zgodovina religioznih verovanj in idej. Ur. 
Marko Uršič. Ljubljana: DZS
Grabner-Haider, Anton, in Jože Krašovec. 1984. Biblični leksikon. 
Celje: Mohorjeva družba.
Gradišnik, Branko. 2002. O prevodu. V: J. R. R. Tolkien. Gospodar 
prstanov; Bratovščina prstana. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Gradišnik, Branko. 2004. Gospodar prstanov od A do Ž : imenopis 
in podatkovnik oseb, krajev, predmetov in pojmov iz Srednjega 
sveta in okolice (z angleško-slovenskim iskalnikom & z jezikovnimi 
navodili g. Tolkiena glede prevajanja iz angleške zahodščine v druge 
jezike & s pojasnili g. Gradišnika o njegovi prestavitvi v slovensko 
zahodščino & s pregledom imen iz prvega prevoda Gospodarja 
prstanov in iz prevoda Hobita). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Hume, Kathryn. 1984. Fantasy and Mimesis. New York & 
London: Methuen.
Jona Javoršek, Jan. 2003. Vrata srednjega sveta (Spremna 
beseda) V: J. R. R. Tolkien. Kraljeva vrnitev. Ljubljana: Mladinska 
knjiga.
115
Juvan, Marko. 2000. Intertekstualnost. Ljubljana: DZS.
Kobe, Marjana. 1987. Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: 
Mladinska knjiga.
Krašovec, Jože. 1999. Nagrada, kazen in odpuščanje : mišljenje 
in verovanje starega Izraela v luči grških in sodobnih pogledov 
= Reward, punishment, and forgiveness : the thinking and 
beliefs of ancient Israel in the light of Greek and modern views. 
Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.
ogrizek, dušan. 1986. Mojster Tolkien in hobiti. V: J. R. R. 
Tolkien. Hobit ali Tja in spet nazaj. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Rad, Gerhard von. 1982. Old Testament Theology. London: SCM 
Press.
Rebić, Adalbert, Drago Bajt in Marta Kocjan - Barle, ur. 2007. 
Splošni religijski leksikon. Ljubljana: Modrijan.
Repolusk, Jasmina. 2004. Christian elements in J.R.R. Tolkien's 
The hobbit and C.S. Lewis' The lion, the witch and the wardrobe  
– diplomska naloga. Maribor: [J. Repolusk].
Rupnik, Maja. 2003. Elementi religioznega pri Tolkienu – diplom-
ska naloga. Ljubljana: [M. Rupnik].
Sveto pismo Stare in Nove zaveze. 2005. Slovenski standardni 
prevod iz izvirnih jezikov: študijska izdaja. Ljubljana: Svetopi-
semska družba Slovenije.
Tolkien, J. R. R. 1986. Hobit ali tja in spet nazaj. Prev. Dušan 
Ogrizek. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Tolkien, J. R. R. 2002. Gospodar prstanov; Bratovščina prstana. 
Prev. Branko Gradišnik. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Tolkien, J. R. R. 2003. Gospodar prstanov; Kraljeva vrnitev. Prev. 
Branko Gradišnik. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Tolkien, J. R. R. 2003. Silmarillion. Prev. Uroš Kalčič. Ljubljana: 
Gnostica: Karantanija.
Tolkien, Christopher. 2007. Predgovor. V: J. R. R. Tolkien. Narn i 
hîn Húrin: povest o Húrinovih otrocih. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Večko, T. Snežna. 2009. Eksegeza in teologija Stare zaveze : 
visokošolski in dvopredmetni program – učno gradivo. Maribor: 
Teološka fakulteta, enota v Mariboru.
1. Mitologija v Hobitu ni eksplicitno vprašanje samo tega 
literarnega dela, pač pa je osnova zanj Srednji svet ali 
Middle-earth, sekundarni svet, o katerem govorita tako 
Silmarillion kot tudi Gospodar prstanov. Vsa navedena dela so 
med seboj povezana, sestavljajo celoto, o kateri en sam del 
ne more v popolnosti spregovoriti, in predstavijo tri (večja) 
razdobja Tolkienovega fantazijskega sveta (Artnik 2009, 50).
2. Nekaj dejstev o neposrednem nanašanju na dejanske 
dogodke obstaja. Literarni liki hobitov spominjajo na 
stereotipno angleško provincialno populacijo oziroma nižje 
plemstvo, ki zagovarja tradicijo, red in gurmanske užitke ob 
hrani. Več v poglavju O Hobitu.
3. Henryk Markiewicz navaja niz izjav, v katerih se pisatelji 
od starega veka do postmodernizma zavedajo, da mora 
sleherno pisanje računati s tistim, kar je bilo že napisano 
(Juvan 2000, 12sl.).
4. Glej: Skralovnik, Samo. 2011. Tolkienov evangelij v domišljij-
ski preobleki. Tretji dan 40 (januar-februar): 83-89.
5. Za druge primere glej poglavje O prevodu (Gradišnik 2002, 
7–20).
6. Dogodki Starših dni svoje dokončne in urejene oblike niso 
ugledali pred Gospodarjem prstanov; kljub temu so bili v 
precejšni meri zasnovani in orisani že prej.
ToLkIEN IN SVETo PISMo
7. Nekateri primeri neznanskega odzadnjega platna: Tolkien 
1986, 31, 142 (Čarodej: Vladar Nazgûlov, Kralj čarovnik), 57 
(Elrond: eden najznamenitejših vilinskih velikašev, ki je 
nosil in varoval enega od Trojih prstanov), 60 (Gondolin: 
slavno skrivno vilinsko kraljestvo iz Prvega veka), 71 (meč 
Orcist: skovan v Gondolinu, "stotine grdinov so bile padle 
pod njim v dneh njegove slave"), 76 (meč Želo: "orožje, skovano 
v Gondolinu za vojne z grdini"), 87 (Sauron: "Gospodar vseh 
prstanov moči"), 169 (visoki vilinci Zahodne dežele, Gozdni 
vilinci: slednji so se od vilincev Zahodne dežele razlikovali v 
tem, da so bili nevarnejši in manj modri; večina vilincev se je 
v Prvem veku odselila v Vilinsko deželo na zahodu, Gozdni 
pa so ostali v Srednjem svetu. Za natančnejši zgodovinski 
oris in razlago vsakega gesla glej Gospodar prstanov od A do Ž.
8. "Tolkien ni hotel napisati nadaljevanja Hobita, takšno pisanje 
ga preprosto ni zanimalo. Zanimal ga je Silmarillion, vilinska 
zgodovina in veliki dogodki v Srednjem svetu. In zdaj so se 
hobiti končno vpletli v kolesje vilinskih vojn s Sauromanom, 
Morgothovim naslednikom. Tolkien je odkril, da je nadaljevanje 
Hobita lahko hkrati tudi del (ali nadaljevanje) Silmarilliona." 
(Javoršek 2003, 579–580.)
9. Bilbo Gandalfa ob tej priložnosti ni srečal prvič. Bilbu iz 
otroštva ostajajo v spominu Gandalfovi ognjemeti: "`S čim 
pa naj bi se ukvarjal?` je dejal čarovnik. `Vseeno pa me veseli, 
da se nekaterih stvari o meni vendarle spominjaš. Vsaj moje 
rakete za ognjemet so ti, kot kaže, ostale v prijaznem spominu. 
To pa je tudi že nekaj`." (Tolkien 1986, 12.) Če si dovolimo 
drzno interpretacijo, bi lahko dejali, da se je Bog (Gandalf) 
Bilba dotaknil že drugič. Prvič v otroštvu z "ognjemeti" – 
otroška odprtost je pač pregovorna, drugič s klicem v svojo 
"pustolovščino" oz. svoj poklic.
10. Gandalfovo osnovno poslanstvo je v Hobitu nejasno. V 
dodatkih Gospodarja prstanov lahko le-to razberemo ob 
srečanju med Gandalfom in Thorinom, ki je imel bistven 
pomen za za- oz. razplet Hobita: "Nazadnje pa je naključje 
vendarle napeljalo do srečanja med Gandalfom in Thorinom, 
ki je povsem obrnilo srečo Durinove hiše in ob tem vodilo k 
drugim in večjim ciljem (najdbi in uničenju Prstana, op. a.). 
/…/ Tamkaj je bil tudi Gandalf. Ta je bil na poti v Šajersko, ki 
je ni obiskal že kakšnih dvajset let. Bil je utrujen in tam si je 
nameraval nekaj časa odpočivati. Med mnogimi skrbmi mu je 
duha težilo nevarno stanje na Severu: tedaj je namreč že vedel, 
da Sauron načrtuje vojno …" (Tolkien 2003, 445.)
11. Gandalf je v Srednji svet prišel (kot vsi Istarji) okrog leta 
1000 Tretjega veka. Bilbo se odreče svojemu prstanu leta 
3001.
12. "Gandalf! Ko bi bili slišali o njem vsaj četrtino tistega, kar sem o 
njem slišal jaz, pri tem pa jaz sam nisem slišal več kot le kanček 
tistega, kar se o njem pripoveduje, potlej vas zdajle ne bi mogla 
presenetiti nobena še tako nenavadna zgodba. Povsod, kamor 
je stopila njegova noga, je na prav izjemen način izbruhnila 
cela vrsta zgodb in pustolovščin. Semkaj, pod Grič, ga ni zaneslo 
že celo večnost, pravzaprav že vse odtlej ne, ko je umrl njegov 
prijatelj stari Jemec, tako da so hobiti že skoraj pozabili, kakšen 
je. Njegova skrivnostna pota so ga zadrževala onstran Griča in 
onkraj Vode ves čas, od takrat ko so bili najstarejši med hobiti 
komaj dečki in deklice." (Tolkien 1986, 10.)
13. Ajnurji so prvotno ustvarjena in najodličnejša bitja, ki se 
imenujejo Valarji, ko začnejo bivati na Ardi (Zemlji), Maiarji 
pa so enakega reda kot Valarji, le za razred nižji. 
14. Na vprašanje, kako je s stvarjenjem in končno s Stvarnikom, 
na podlagi Gospodarja prstanov ne moremo odgovoriti. Pa 
vendar je na prvi strani Silmarilliona zapisano: "Bil je Eru, 
Edini, ki mu na Ardi (Zemlji, op. a.) pravijo Ilúvatar. V začetku 
116    TRETJI DAN    2011    7/8
je ustvaril Ajnurje, Svete, sadove svojih misli, in bili so pri njem, 
še preden je bilo ustvarjeno karkoli drugega." (Tolkien 2003, 9.) 
Zapisana legenda izraža presenetljivo podobnost s prvimi 
stranmi Svetega pisma, ne toliko po besedi, temveč po 
podobi Edinega, tj. monoteističnega Boga, ki je nad in pred 
vsem ustvarjenim: "Sredi te dežele pa je bila visoka in strma 
gora in se je imenovala Meneltarma, Nebeški steber, in vrh nje je 
stalo visoko svetišče, posvečeno Eruju Ilúvatarju, odprto in brez 
strehe, in razen njega v deželi Númenórcev ni bilo nobenega 
drugega svetišča oziroma templja" (Tolkien 2003, 308). 
15. Po posvetu z Ilúvatarjem je Manwë sklical zbor, na katerem 
so se odločili, da bodo poslali tri poslane, mogočne maiarje, 
Sauronove vrstnike. Poslanstvo jim je nalagalo, da bodo 
morali pozabiti na mogočnost in se obleči v meso. Delovati 
so namreč morali v enakosti in si pridobiti zaupanje vilinov 
in ljudi. To pa jih je ogrozilo, zmanjšalo njihovo modrost in 
znanje in jih je zmedlo s strahovi, skrbmi in utrujenostjo, ki 
prihajajo iz mesa.
16. Manwë je bil edini med Ajnjuri v neposredni navezi s 
Stvarnikom.
17. Tolkien 2003, 445sl. (glej dodatek v Kraljevi vrnitvi).
18. "Čez čas je stopil bliže in z ostro konico svoje palice na hobitova 
prelepa zelena vrata zarisal čuden znak" (Tolkien 1896, 13).
19. Tolkien 1986, 10sl.
20. Tolkien 1986, 71sl.
21. V Hobitu se druščina na enem mestu sicer znajde v situaciji, 
v kateri se zdi, da ji ni kos niti Gandalf: "Tedaj se je Gandalf 
povzpel v vrh svojega drevesa. Njegova čarobna palica je bli-
snila v nenadnem sijaju, ko se je pripravil, da se z višine požene 
naravnost dol med grdinske sulice. To bi bil njegov konec, čeprav 
bi pri tem najbrž pobil lepo število grdinov, saj bi treščil mednje 
kot strela. Vendar ni skočil." (Tolkien 1986, 110.) Težave rešijo 
orli, za Gandalfa pa se zdi, kar zadeva Hobita, da njegova 
vloga še ni izpiljena. V Gospodarju prstanov se namreč iz oči 
v oči sooča z veliko nevarnejšimi nasprotniki, ki jim je kos. 
Drži sicer, da ne v takšni množici (barlog, Sauroman …).
22. Pripovedi o poklicu poznajo dve vedenjski shemi: prvi tip 
predstavlja Mojzes. Upira se klicu, češ da ne zna govoriti (2 
Mz 4,10). Enako reagira Jeremija (Jer 1,6sl.), podobno Gideón 
(Sod 8,12sl.), Savel (1 Sam 9,14sl.), Zaharija (Lk 1,28sl.). Ta 
prvi osnovni tip pripovedi o poklicu poudarja dialog med 
Bogom in človekom. Drugi tip poroča o viziji. Poklicani 
se prostovoljno upognejo pod težo Božjega klica. Za to je 
tipičen poklic Izaija (Iz 6,1sl.) (Grabner-Haider in Krašovec 
1984, 555).
23. "Tedaj se mu je prikazal GOSPODOV angel in mu rekel: 
'GOSPOD s teboj, močni junak!'" (Sod 6,12a) 
"Zgodila se mi je beseda GOSPODOVA …" (Jer 1,4) "Tedaj 
se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal 
GOSPODOV angel" (2 Mz 3,2).
24. "Bog vzame človeka v službo. Toda ne zato, ker bi bil za 
to posebno primeren ali k temu nagnjen. Izaijev poklic v 
službo Boga tipično kaže, kako nevredni in grešni so se 
počutili poklicani. /…/ Poklic v Božjo službo torej ni nekaj, 
kar si človek sam naloži, za kar bi si zelo prizadeval, kar bi 
bilo podobno izbiri poklica." (Grabner-Haider in Krašovec, 
556.)
25. Hebrejski pridevnik dal na tem mestu ne označuje revšči-
ne, temveč politično nemoč in šibkost (Sod 6,15; 2 Sam 3,1). 
V prvem primeru Gideón kot odgovor na besede angela 
Gospodovega izrazi dvom nad svojimi in svoje rodbine 
sposobnostmi: "Toda, moj Gospod, s čim bom rešil Izraela? 
Glej, moja rodbina je najrevnejša v Manáseju in jaz sem 
poslednji v hiši svojega očeta." Slovenski standardni prevod, 
ki ga citiram, besedno zvezo "had·dal bim·naš·šeh" pre-
vede kot "najrevnejša v Manáseju". Kontekst pripovedi 
kaže, da bi bila vsebinsko primernejša prevodna rešitev, 
ki je bila uporabljena v drugem navedenem primeru, v 2 
Sam 3,1, kjer je Savlova hiša vedno bolj slabela (dal·lîm), in 
torej v skladu s kontekstom ni postajala vedno revnejša: 
"David je postajal vedno močnejši, Savlova hiša pa je vedno 
bolj slabela" (2 Sam 3,1). Primernejši prevod, če se vrnemo 
k prvemu primeru, bi se torej glasil: "najslabotnejša v 
Manáseju" ali v skladu z ekumenskim prevodom: "najbolj 
neznatna v Manaseju" (glej tudi 1 Sam 2,8: "Iz prahu vzdigne 
neznatnega (dal) …" (SSP), "Iz prahu vzdigne slabotnega (dal) 
… (EKU)). Takšen prevod potrjujejo tudi nekatere prevodne 
rešitve v drugih jezikih: "My clan is the weakest in the tribe 
of Manasseh, and I am the least important member of my 
family." (CEV - Contemporary English Version). Dal z weak 
(slaboten) oz. least (zadnji, najmanj) prevedejo tudi v GNB 
(Good News Bible). 
26. V pretekliku zaradi dejstva, da je Tolkien svoje dela razumel 
kot starodavno mitično preteklost naše vsakdanjosti: "Zdi 
se mi, da je potrebno z besedo, dvema opisati hobite, ko so 
dandanes tako redki in se tako plašno izogibajo velikih ljudi, kot 
pravijo nam. Hobiti so (ali so bili) ljudstvo majhne rasti, nekako 
pol tolikšni kot mi in nekaj manjši od bradatih gorskih škratov." 
(Tolkien 1984, 8.)
27. Lucia Binder loči štiri različice fantastične pripovedi. 
Tolkienovega Hobita uvršča v zadnjo različico, v pripovedi, 
ki se v celoti dogajajo v fantastičnem svetu, ki imajo svoje 
zakone in svoje fantastične junake. Tudi Helmut Müller 
predstavlja več različic fantazijskega žanra. Hobita uvršča 
med pripovedi, ki se v celoti dogajajo v fantastičnem svetu, 
ki ima povsem specifične zakonitosti, specifične fantastične 
junake. Toda čeprav je raven dogajanja na novo ustvarjen 
fantazijski svet, je vse to pogosto le zrcalna slika realnosti in 
tipičnih človeških odnosov v resničnem vsakdanjiku (Kobe 
1987, 116sl.).
28. "/…/ Bilbo Bogataj pa je prav tedaj stal na svojem pragu in po 
zajtrku vlekel dim iz ogromne lesene pipe /…/, takrat je torej 
prineslo tam mimo Gandalfa. /…/ Ko ga je nič hudega sluteči 
Bilbo tisto jutro zagledal, je zato videl v njem le starca z dolgo 
popotno palico." (Tolkien 1986, 10.)
29. "'Dobro jutro!' je rekel Bilbo in prišlecu to tudi res zaželel. 
Sijalo je sonce in trava je bila kar se da zelena. A Gnadalf ga 
je premeril izpod dolgih košatih obrvi, ki so mu štrlele čez rob 
širokokrajnega klobuka. 'Kaj hočeš reči s tem?' je dejal. 'Mi želiš 
dobro jutro, ali kaniš reči, da je to jutro dobro, pa naj je meni kaj 
do tega ali ne; ali da se to jutro dobro počutiš; ali pa, da je na 
tako jutro treba biti dober?' 'Vse to po vrsti,' je odvrnil Bilbo, 'in 
za nameček še, da je to jutro kot nalašč, da si na svežem zraku 
privoščiš pipo tobaka.'" (Tolkien 1984, 10–11.)
30. Gandalf Bilba pošlje v pustolovščino, ki jo moramo v 
kontekstu naše razprave razumeti kot poslanstvo, ki ga 
Bog (Gandalf) naloži svojemu preroku (Bilbu): "'Jojme!' je 
nadaljeval (Bilbo, op. a.), 'pa ne tisti Gandalf, ki je bil kriv, 
da je toliko mirnih fantov in deklet izginilo v Neznano, iskat 
nore pustolovščine? /…/ Pri moji veri, življenje je bilo prav 
zanim – hočem reči, si pa svoje čase zares mešal štrene tod 
okoli.'" (Tolkien 1984, 12.). S temi besedami je Bilbo, po 
Gandalfovem mnenju, ob prvem srečanju z njim izrazil 
neko notranjo željo po pustolovščini, ki jo je imel po Jemcih: 
"'Naj mi bo oproščeno, prav nobene želje nisem izrekel'" (12) 
Gandalf mu je odgovoril: "'O, pač, seveda si! Zdaj že drugo. Naj 
ti oprostim. Prav, oproščeno ti je. Še več, šel bom tako daleč, da 
te bom poslal v to pustolovščino.'" (12.) Pustolovščino, v katero 
117
Gandalf pošlje Bilba, moramo torej razumeti kot prerokovo 
poslanstvo.
31. Na Bilbovo svobodno volje nazorno kaže naslednji citat: 
"Tedaj je gospod Bogataj pritisnil na kljuko in vstopil. Jemčeva 
kri v njem je zmagala. Kar na lepem je začutil, kako se je 
pripravljen odpovedati tudi postelji in zajtrku, zato, da bi veljal 
za divjega. /…/ Kasneje je Bogatajeva stran v njem pogosto 
obžalovala tisto, kar je storil zdaj, in takrat si je govoril: 'Bilbo, 
bil si pravi tepec; nihče te ni porinil v to, sam si si vse skupaj 
napokal na vrat.'" (Tolkien 1984, 24–25.)
32. Oris situacij, ki jih Bilbo uspešno razreši in postaja voditelj 
tovarišije (vloga Gandalfa se manjša, vloga Bilba pa veča): 
dogodek z Ajdi (ta naloga je Bilbova prva in mu spodleti), do-
godek s pajki (160sl.), s sodi (178sl.), z vrati na Samotni gori 
(202–204), zadnji hip predlaga umik v rov pred Smaugom 
(216), poizveduje pri Smaugu (najde Samugovo šibko točko 
kar je za nadaljnji razplet ključnega pomena) (224, 261), roti 
škrate, naj zaprejo skrivna vrata in se skrijejo (228), izroči 
svetinjo (264sl.) itd. V grobem lahko zaključimo, da sta si vse 
naloge "razdelila" Gandalf in Bilbo. Po Gnadalfovem odhodu 
je Bilbo "prevzel v njihovi pustolovščini mesto resničnega vodje" 
(219).
33. "Gandalf je govoril resnico, kot ponavadi! Bi pa res rekel, da si 
kar imeniten zmikavt, ko pride čas za to /…/." (Thorin Bilbu, 
op. a.; 176.)
34. O Božjem varstvu priča tudi podatek, da je bil Gandalf po 
tem, ko je druščino zapustil, o poteku dogajanja obveščan, 
ter da jo je že kmalu po ločitvi spet začel iskati: "Na sodovju 
drgetajočemu gospodu Bogataju bi bilo najbrž v uteho, ko bi 
vedel, da so novice o tem prišle na uho Gandalfu in da zaradi njih 
ni imel več mirnega trenutka v svojih daljnih krajih, kjer je bil 
medtem že tudi končal tiste svoje druge opravke (ki s to povestjo 
nimajo nič opraviti) in se je že začel pripravljati, da se loti iskanja 
Thorinove tovarišije. A Bilbo vsega tega ni vedel." (190.)
ToLkIEN IN SVETo PISMo