C. K. pošti! IcdoHtavljcnc številke je poslati administraciji ,.KiNeiibahiier**, ]>nnaj V. ZcntagaNNe Si. štev. 10. V Trstu, v soboto 15. majnika 1909. Leto TL PROSTA VODI POT K NAPREDKU ZEIEZNKRR GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVLJENCEV Uredništvo se nahaja v Trstu ulica J Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec Boschetto, 5 - Telefon 1570. I “ " " I Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Upravništvo Dunaj V. Zentagasst 5. |______________Rokopisi se ne vračajo. Naročnina za celo leto 9.40 K. za pol leta 4.70 K. Pozumezna štev. 18 vin. Peticija avstrijskih železničarjev grlečLe socia,ln.egra, zsiTrazoTreinjsi- Visoka zbornica! Zakonski načrt o socialnem zavarovanju, o katerem bode zbornica v kratkem zborovala in sklepala, obsega, na škodo velike strokovne skupine, občutljivo spremembo glede njihovega dosedanjega socialnega varstva. Železničarji namreč vživajo z ozirom na posebne nevarnosti njihovega poklicu mej vsemi drugimi prisilnimi zavarovanci izjemno ugodnost, da niso zavarovani samo za posledice obratnih nezgod nego tudi za slučaj starosti in onemoglosti pri tozadevnih zavodih vseh železniških podjetij* Tako sc je dogajalo, da je železničar v slučaju nezgode, za katero mu je bila poklicna zavarovalnica obvezana dati rento, dobival ob jednem tudi starostno rento, oziroma rento za slučaj onemoglosti, ne da bi bila skupna svota iz tega dvojnega zavarovanja kakorkolisibodi omejena. To napravo pa zakonski načrt o socialnem zavarovanju namerava ovreči. Določba § 232 tega načrta namreč zahteva, da se ponesrečencem, ki dobivajo bodisi iz pokojninskega ali pa iz provizijskega sklada ali pa tudi naravnost od svojega delodajalca invaliditetno ali starostno rento, ona renta, ki jim pripada po zavarovalnem zakonu proti nezgodam, za toliko zniža, kolikor obe rente skupaj presegata poškodovancev letni zaslužek. Potemtakem bi tedaj renta za slučaj nezgode tvorila le nekak dodatek k penziji, hi naj bi spopOlnil svoto letnega zaslužka, ki ga je ponesrečenec imel pred nezgodo. Kot motiv za tako nakano vlada navaja, kakor se v odnosnem poročilu glasi dobesedno, da dandanašnji železničarji z vsemi mogočimi sredstvi iščejo nezgod in po njih hrepene. Vlad.’ se nadalje sklicuje tudi na oporekanja podjetniških krogov, ki se ponavljajo posebno v zadnjem času proti zavarovanju za slučaj nezgode, češ da je tako zavarovanje le plod znane poželjivosti, ki se jo mora imenovati »rentno histeričnost«, in opravičuje, češ da se travmatične nervoze vsled poškodb pri ne-zgodah neverjetno hudo množijo, da je opaševa ti zavlačevanje povprečnega časa zdravljenja in pa znatno poslabšanje rezultatov zdravljenja pri prav malenkostnih poškodbah. Vse te ugovore je vlada v svojem poročilu združila v sledečih besedah: - A ho se hoče stvar nepristransko preiskati, se na podlagi jasnih dokazov ,mora priti do sklepa, da omejitev § 232 omenjenega zakonskega načrta, glede istočasnega dobivanja rente za slučaj nezgode in pa penzije nikahpr ne krši upravičenih interesov železniških uslužbencev in da bi nadaljevanje dosedajšnjega postopanja moglo nevarno vplivali na službene odnošaje«. Brez ozira nato, da je naravnost nekaj strašanskega, da vlada obdol-žuje kar povprek vse železničarje, brez izjeme, češ da oni 'namenoma hrepenijo po nezgodah, samo zato., da dobijo penzijo in rento, hočemo v prvi vrsti uvaževati materialno'Škodo, ki bi jo železničarji imeli vsled nameravane spremenitve obstoječega zakona. Na kaj se je tako postopanje oslanjalo do sedaj ? Železniški jamstveni zakon od 5. marca 1869, ki je do leta 1894, ko se je namreč prisilno zavoravanje proti nezgodam proširilo tudi na železničarje, bil za prometne nezgodu jedino uporaben, je poškodovancem ali njihovim žalejočim pripoznaval, popolno odškodnino v smislu določb občega državljanskoga zakonika, obseženih v § 1325, to je razven povrnitve stroškov za zdravljenje in razven plačila primerne odškodnine za bolečine, tudi pravico na poravnanje ne samo one škode, narasle ponesrečencu o času nezgode, nego tudi na poplačilo tiste škode, ki jo bode *V/?el on vsled nezdode, v prihodnjosti. Jamstveni zakon je bil za ponesrečence le v tem pogledu boljši, ker je § 2. istega določal, ,,da je v slučaju nezgode v železniškem prometu s parno obratno siio, pri ka- teri je bil telesno poškodovan ali pa usmrčen kak človek, vedno pre-sumirati, da je nesrečo zakrivilo podjetništvo, ali pa osebe, katerih se podjetništvo poslužuje za izvrševanja obrata. Železniško podjetje je moralo tedaj plačevati odškodnino v smislu občega državljanskega zakonika, ter se je moglo tega plačila oprostiti jedino stem, če je dokazalo da je nesrečo povzročila le nepremagljiva sila (vis maior) ali pa kaka tuja oseba vsled kakega neodvrnljivega dejanja. To pravno stališče za poškodovanega železničarja nikakor ni bilo neugodno. Ker je pa žel zniškim podjetjem gromadilo neprenehoma stroške vsled njihove jamstvene obveznosti, je to dalo poVod, da so izrekli željo po spremenitvi obstoječih zakonskih določil. Vsled pritiska železniških podjetij v prvi vrsti je tedaj došlo do takozvanega proširje-nega zakona od 20. julija 1894, ki je železničarje podvrgel prisilnemu zavarovanju. Da s tem zakonom niso bile opovržene vse ugodnosti, ki so bile železničarjem zajamčene po jamstvenem zakonu, je razvidno jasno iz poročila juridične in narodno-gospodarske komisije gosposke zvornice. V tem poročilu se namreč izrecno povdarja, da se ima železničarjem dali zadostno odškodnino za izgubo vseh onih pravic, ki jim tičejo po jamstvenem zakona, ker se mora že a priori zavračati vsaka misel, da proširjeni zakon hoče poslabšati položaj železniških uslužbencev. Gospodska zbornica je mej drugimi smatrala za odškodnino tudi to, da se imajo obstoječi železnični pokojninski zavodi prištevati kot dopolnilni zavodi za zavarovanje proti nezgodam; in popolnoma prav povdarja omenjeno poročilo gospodske zbornice, da pravice pri pokojninskem zavarovanju temelje na pogodbi, dočim so zahteve v smislu jamstvenega zakona piivatnopravnega značaja. Kakor nam priča vladini načrt o socialnem zavarovanju, je njeno socialno-politično mnenje sedaj dosti neuyodnejše, nego ga je o tem pred 14 leti imela gospodska zbornica. Kljub teinu, da železničar za svoje pokojninsko zavarovanje sam plačuje in je tudi železnična uprava obvezana skrbeti, da je njen uslužbenec zavarovan, kljub temu naj železničar izgubi svoje pravice do zavarovane pokojnine, katera pa ostane nedotaknjena vsakemu drugemu, ki je ponesrečil na železnici, dasi so le-temu razven penzije nepri-krajšane tudi vse druge pravice napram železnični upravi. Civilnopravno pomenja kaj takega uveljavljenje izjemnega zakona za železnične uslužbence, ki naj železničarje izloči od vživanja pravic, priznanih vsem drugim državljanom. Pa tudi z materielne strani se mora zavrniti kot napačno vladino mnjenje, »da se z nameravano spremenitvtjo opravičenim* interesom železnični h uslužbencev ne škoduje«. Četudi namreč v posameznih slučajih pokojnina in pa renta skupaj danes presegata ponesrečenčev letni zaslužek, je vendar pomisliti, da je železničar, ki do časa nezgode še ni dosegel najvišjega mesta v svoji službi in s tem ne najvišje plače, najvišje stanarine i. t. d., z izgubo delavne moči zgubil vsako nado na vse šanse, ki so mu bile odprte z ozirom na njegovo predstoječe avanzi-ranje glede zvišanja stalne plače, kakor tudi glede vseh drugih postranskih dohodkov, kilometerskih in drugih doklad. Odškodnino za to ravno navedeno škodo, katero obči državljanski zakonik sicer prizna vsem ostalim državljanom, je gosposka zbornica o priliki vstvarjanja prošir-jenega zakona za železničarje videla v tem, da se imata penzija iti pa renta plačevati poškodovancu popolnoma neodvisno druga od druge. Ce nadalje raziskujemo množenje travmatičnih nevroz, za katerimi se baje skriva simulantstvo, kakor namreč vlada hoče argumentirati tedaj bi pa morali jemati v poštev ne samo izjave žetezničnih zdravnikov, nego tudi in sicer v prvi vrsti mnenja nepristranskih strokovnjakov. Ravno okolnost, da je travmatično nevrozo največkrat nahajati pri železničarjih, je Angležem dala povod imenovati to bolezen železničarsko bolezen. Glasoviti zdravniki strokovnjaki, kakor na primer profesor Dr. Lederhoffer, Hans Kurella, Hoche in drugi zavračajo odločno mnenje, da bi bilo vzrok mnogobrojnim slučajem te bolesti, iskati edino le v simuliranju. Druga za železničarje jako pogubna določba novega zakonskega načrta je ta, da naj se v smislu § 185 železničarjem odvzame vsak vpliv na njihovo zavarovanje proti nezgodam. Mesto dosedanje pari (etične sestane predstojništva, naj bi zavarovanci zanaprej bili zastopani v vodstvu le z jedno tretjino. Nadalje bi bili železničarji po novem zakonskem načrtu oškodovani tudi po sledečih določbah: a) po § 174 b naj bi se polna renta delila na dvanajst delov; to bi v dosti slučajih dovelo do občutne škode na-pram dosedanjemu položaju; b) vsled določb 170 bi bile napram današnjem položaju oškodovane toliko bolniške blagajne kakor tudi uslužbenci; c) v smislu § 180 se odškodnina za pogrebne stroške vsled nezgode umrlega, določa z manjšim zneskom, nego so ti stroški bili določeni do sedaj ; d) določba § 222 bi bila za zavarovance težkih posledic, ker bi v smislu iste zavarovalnica bila upravičena izplačati odpravnino v vseh onih slučajih, v katerih izguba delavne moči ne bi znašala preko jedne šestine; potemtakem bi bili ponesrečenci brez ozira na eventualno poznejše poslabšanje bolezni, ali na eventualne poznejše posledice nezgode, izročeni nevarnosti, da bodo svoje življenje eventualno morali preživeti v bedi in siromaštvu. Z drugimi besedami, omenjena določba zakonskega načrta hoče pomnožiti število onih, ki vsled nezmožnosti za delo in brez vsakega premoženja pridejo na rame svoje pristojne občine! To tedaj, kar vlada kani ukreniti s svojim zakonskim načrtom, po-menja za prilično 300.000 železničarjev, za stroko, hi je tesno združena z javno koristjo, nepregledno oškodovanje njihovih koristij, to je „reforma" ki uničuje to, kar danes obstoji, „reforma“ hi neti združbo in sovraštvo. Po vsej pravici so avstrijski železničarji, zbrani na tisoče in tisoče na svojih mnogobrojnih shodih protestirali proti takem oškodovanju. Temu gibanju se je pridružil tudi zbor avstrijskih bolniških blagajn na svojem zasedenju dne 7., 8. in 9. januvaria 1909, ki je pritrdil protestu železničarjev s sledečo, jednoglasno sprejeto resolucijo: „Zbor bolniških blagajn se pridružuje živahnemu- gibanju železniških uslužbencev, izzvanem po nameravanem znatnem poslabšanju zavarovanja proti nezgodam. Kakor železniški uslužbenci sami, tako protestira tudi zbor proti vsakemu poslabšanju dosedanjega stanja in pričakuje, da vsi faktorji, ki pridejo tu v poštev nastopijo z vsemi sredstvi, da tako poslabšanje zabranijo in obvarujejo nedotaknjen dosedanji položaj. Ta protest naperjama tudi proti določbam načrta samega. Te določbe naj bi namreč ne bile veljavne tudi za bolniške blagajne onih obratov, ki stoje pod državno upravo nego naj bi te blagajne ostale podvržene posebnim predpisom, katere je mogoče vedno pre-minjati“. Temu protestu se je konečno tudi pridružil r celem obsegu shod delegatov železničarjev cele Avstrije, ki je zboroval na Dunaju dne 25., 20. in 27. aprila 1909. Avstrijski železničarji se zatorej obračajo polnim zaupanjem na to visoko ljudsko zbornico, da ona prepreči nameravano oškodovanje njihovih interesov in da obvaruje nekršene njihove dosedanje pravice glede zavarovanja proti ne- zgodam. To podporo pričakujejo avstrijski železničarji tembolj, ker so s tem vrlo važnim vprašanjem socialnega priskrbljenja prometnega osobja v najtesnejži zvezi eminentno javne koristi. Vpoštevati moramo istino, da so pri nas Avstriji večje železnične nesreče katastrofalnega značaja le izjeme. To se pač ne more pripisovati toliko vestnosti železniških uslužbencev, pač pa v prvi vrsti sedanjemu zavarovanju proti nezgodam, ki v njihovem tako odgovornem poklicu upliva nanje toliko, da jim za slučaj eventualnih nezgod v obratu ni treba skrbeti vsaj za njihovo mate-rijalno osiguranje. Odvzeti železničarjem to varstvo in to zavarovanje proti nezgodam v obratu, bi pomenilo, postavljati v nevarnost železnični promet in desorgunizirati železniško osobje. O las ki ga povzdigujejo avstrijski železničarji v obrambo samih sebe in v obrambo svojih priznanih jim pravic je tedaj ob jednern tudi apel na javnost, apel na ljudski parlament, in se nadejamo, da ta apel v tem resnem trenutku tudi najde odmeva. Dunaj v maju H/O!). Delepciiski shod naše orga= | nizaciie. Kakor druga leta, tako se je tudi na letošnjem občnem zboru naše strokovne organizacije moglo konštatirati, da kljub močni reakciji od strani vseh slojev meščanske človeške družbe, leto za letom čvrsto napredujemo. Centrala je predložila jasno poročilo o vsem, kar se je tekom preteklega upravnega leta v organizaciji storilo in dasiravno se ne morejo mej številkami citati vsi uspehi, smo prav lahko ponosni že na številke same. Iz upravnega poročila posnemamo da je tekom leta 1908 v organizacijo vstopilo 19.776 novih članov, dasi moramo beležiti; da jih je tudi izstopilo 15.862. Število članov se je potemtakem pomnožilo za 3914. Konštatirati moramo, da je v zadnjih treh letih pristopilo toliko novih članov v organizacijo, kakor preje nikdar ne, odkar obstoji organizacija. Vsekakor so temu dali povod različni znatni mate-rijalni vspehi, ki jih je organizacija izvojevala v tem zadnjem času. Koncem leta 1908 je pravovarstveno društvo štelo 55.746 redno pla-čujočih članov. Po narodnosti je bilo 37.452 Nemcev, 12.750 Čehov, 3022 Poljakov. 2223 Slovencev in 298 Italijanov. Po službenih kategorijah beležimo v organizaciji 918 uradnikov in lianclistov, 9799 članov, -pripadajočih strojevnemu in kurilniš-hemu osobju, 8012 članov iz vrst vlakovno-sprernnega osobja, 15.090 postajnega osobja, 15.091 progovzdrževalnega osobja in 8500 de-lavnišhega osobja, vštevši pomožne delavce in dninarje. Poročilo o gospodarskem, finandijel-nem stanju organizacije nam beleži naravnost impozantne številke : Skupni dohodki so v letu 1908 znašali 469.260-06 kron ; sama članarina in vpisnina znaša 243.704.83 kron. Potrosilo se je pa: 7.a jiravovarstvo.....................68.834-63 Urou za podpore............................ 54.611-25 ,, za izobraževalno svrhe, vštevši strokovno Časopisje......................236.593-29 ,, za agitacijo.......................... 92.463-57 ,, za vzdrževanje provincijalnih tajništev 24.883-93 ,, za centralno tajništvo................ 28.586-81 ,, Pravovarstvo je centrala podelila članom v 1817 slučajih, dočim se je 109 slučajev rešilo v ožjem delokrogu okrajnih skupin samih. Veliko število prepirov pa sta poravnala oba-dva državna poslanca, ki pripadata organiza ciji, s svojimi osebnimi intervencijami. Centrala je dala v 1473 slučajih na razpolago poročevalce za predavanja in za shode. Knjižnica vseh krajevnih skupin šteje 31.615 knjig, vrednih 58.277 kron. Število izdaj strokovnih glasil se je čuda pomnožilo. Nemškega „Eisenbahner-ja“, ki iz- haja v 45.000 eksemplarih, se je leta 1908. tiskalo 1,445.700 izvodov, poljskega „Kolejarza“ se je razširilo 98.200, našega „Zelezničarja" pa 52.600 izvodov. Nasprotniki železničarske organizacije in železničarskih interesov tudi to leto niso mirovali ter so napenjali svoje mišice, da odtujijo železničarje od svoje stvari. R,-izven naci-jonalcev in krščanskih sOcijalcev, so se trudili tudi neka vrst drugih ..naklonjencev" železničarskim interesom, ki so s pomočjo gostoljubnosti železničnih uprav ustvarjali nekaka „ru-meno“ barvana društva in so seveda na stroške železničnih uprav, razvijali agitacijo mej železničarji za zavratne namene »njihovih gospodarjev. Koliko je pa hasnilo delovanje vseh teh strank, nam ravno priča letno poročilo. Avstrijski železničarji pač dobro poznajo demagogijo meščanskih delavskih sleparjev in jim ne gredo več na lim. To poročilo gotovo ne ostane brez vpliva na mlačneže, ki se dosedaj še niso odločili, da bi sodelovali v organizaciji in pripo-magali k hitrejši dosegi proletarskih ciljev. Zavednost razrednega stališča se je na občnem zboru pokazala v svetlejši luči. Vse-kako se more trditi, da se bližamo času, ko bode organizacija postala trdna, močna, nepremagljiva tudi v svojem notranjem sestoju. Solidarnost mišljenja se je zrcalila v živahnih razpravah proti vladinim nakanam glede poslabšanja dosedanjega zavarovanja železničarjev proti nezgodam in v odločnorn protestu je kumilirala železna volja vseh, nastopiti energično, z vsemi sredstvi, s svojo mogočno armado 50.000 železničarjev, proti vsakemu kršenju priznanih pravic. (Poročilo o razpravah glede posameznih točk dnevnega reda prinesemo v prihodnji številki.) Uelika železniška nesreča u Pds= nitzu pri IHaribnru. Dne 11. t. m. okolu 1. ur^ zjutraj se je, zopet na južni železnici, in sicer malo pred postajo POsnitz, pri Mariboru dogodila velika nesreča, katera je zahtevala jedno smrtno žrtev in vsled katere je bilo več njih težko ali lahko ranjenih. ' Ob llih 30 minut je odpeljal iz Graca v Maribor zadnji vlak. Ob 12. uri 57 minut je imel dospeti v Pdsnitz. Kilometer pred to postajo je pa strojevodja našel signalno . desko postavljeno na ,,stoj“, je vlak seveda vstavil in čakal, da se mu da „prosta vožnja". Ob 12. uri 18 minut pa odhaja iz Graca dunajski vlak štev. 9, ki je imel priti v Maribor ob 1. uri 15 minut. Do postaje Spielfeld je bilo vse v redu in je bila tudi signalna deska mej Spielfel-dom-POsnitz postavljena na ,,prosta vožnja". Kilometer pred postajo Pdsnitz pa strojevodja opazi skozi temo rdeče luči osobnega vlaka, je pa nevarnost takoj slutil in je hitro dal kontra paro, in znamenje za zaviranje. Strojevodja osobnega vlaka je pa nevarnost tudi slut il in je hitro začel voziti naprej, da bi se brzovlaku izognil, toda nesreče ni bilo mogoče več odvrniti. Začul seje strašanski krah. Lokomotiva brzovlaka je zadela od zadaj v osobni vlak ter uničila popolnoma njega zadnja dva voza. Razvaline zadnjega v«za so odletele na sosedni desni tir, predzadjuji pa je padel razsut po levem nasipu doli. Lokomotiva je takorekoč osedlala železni skelet zadnjega vagona. Oba para koles je spravila popolnoma pod se. Vsled močnega sunka so se pretrgale plinovne cevi, vžgal se je plin in začeli so goreti vagoni. Tako sta bili razven navedenih dveh voz poškodovana še dva voza brzovlaka in druga dva potnega vlaka. Plamen je prežgal vse brzojavne žice in so se druga za drugo potrgale. Velika sreča v tej grozni nesreči je bila. da sta se v zadnjih dveh vozeh poštnega vlaka vozile samo dve osebi, .ledna teh, to je slikar umetnik VValther iz Maribora je bil pomečkan mej razvalinami in na to deset metrov daleč po nasipu doli vržen. Tam so našli truplo popolnoma razmesarjeno in sežgano. Drugi potnik je bil poročnik Quantest iz Maribora. Ta je sicer odnesel življenje, ali polomilo mu je jedno nogo in je zadobil več drugih ne hudo nevarnih poškodb. Razven teh so se poškodovali še sprevodnik Grainz in pa južno-železniški nadzornik Hdschl ter neki potnik imenom Zirn-gast, a k sreči vsi le lahko. Čuditi se nikakor ne moremo, da se je na vse strani raznesla bliskoma vest, da je okoli 100 ljudij mrtvih. Od zadnjih dveh voz poštnega vlaka ni ostalo druzega celega, nego kolesa. Kdor je to čul, si pač ni mogel druzega misliti, nego da so morali pod razvalinami poginiti vsi potniki. K sreči se je javnost tu zaračunala, ker voza niste bila zasedena. Zadovoljni moramo tedaj biti, daje žrtev v primeri s tako naravnost epohalno železniško nezgodo tako malo. , Kakor smo omenili, se je nesreča zgodila vsled tega, ker je brzovlak imel ,,prosto vožnjo". Nas pa zanima sedaj v prvi vrsti vprašanje, kdo je zakrivil to nesrečo. Najpreje, seveda, bo vsak rekel, oni, ki je dal brzovlaku „prosto vožnjo". To je bil naznanjevalec vlakov Fangeš. Kolikor je preiskava dognala, je aspirant, Slanski ki je imel tisto noč službo, zaspal in čuvaj, ki je bil z njim v službi, ga je o prihodu vlakov pozabil poklicati, kakor mu je naročil. Postaja je bila tako kak četrt ure popolnoma zaprta. Tržaški brzovlak je čakal na spodnjem koncu postaji, osobni graški vlak pa na gornjem. Bločni čuvaj Fbrsel na spodnjem koncu postaje je zvonil in zvonil in klical uradnika, ali ni dobil odgovoru in zato brzovlaka ni spustil naprej. Čuvaj Fangeš je storil najbrže isto, a kljub temu, da ni dobil nikakega odgovora, misleč, da je vse v redu, je dal brzovlaku ,,prosto vožnjo". On sicer trdi. da mu je to ukazal aspirant Sanski, kar pa z ozirom na druge okolnosti ni smatrati za verjetno in kar tudi Slanski sam zanikuje. Več ali manj krivi nesreče bi bili tedaj uradnik, čuvaj Fogaš in pa oni čuvaj na postaji ki Slanskija ni pred prihodom vlakov prišel zbudit. Vendar pa to še niso glavni krivci. Teh imamo iskati mej železniškimi mogotci samimi. Glavni vzrok nesreči je namreč, kakor smo povdarjali že v drugih slučajih, zanikernost in umazana stiskavost pri južno-železniški upravi. Vse moderne železnice imajo danes povsod električno blokado, a južna železnica, ki misli, da mora biti vedno zadnja tudi v tem pogledu, ni še povsod uvedla te varstvene naprave in tako tudi ne še v Ptisnitzu. V prvi vrsti tedaj je krivo južno-železniško podjetje samo in nje vodje bi bilo pozvati v prvi vrsti, da sedejo na obtožno klop. Jako majhna je krivda uslužbencev napram krivdi zeleznice same, ali videli bodemo isto, kakor žalibog moramo opazovati o vsaki priliki: vleklo se bode uslužbence pred sodnijo, kjer se jim bode prisodila ona kazen, ki jo zaslužijo železniški mogotci. Južna železnica pa bo še naprej delala, kakor do sedaj, postavljala še naprej, brez vsake kazni, v nevarnost življenje potnikov, vedno seveda pod jedino odgovornostjo svojih nastavljencev. nekaj železniCnB statistike za leto 1907. Železniono ministerstvo je razposlalo prvi del »statistiki- o avstrijskih železnicah za leto 11)07«. ob segajoč vse glavne kakor tudi lokalne proge. Iz tega precej obširnega poročila posmemnnio sledeče važne podatke: Dolžina glavnih in lokalnih prog v vseli kra-Ijovstvih in deželah, zastopanih v državnem zboru, jo koncem leta 11)07 znašala okroglo '21.701 kilometrov, to je, 107 kilometrov ali 0-50 odstotkov več nego v prejšnjem letu 190(1. Dolžina prog, nahajajočih sc v inozemstvu, znaša, 20 kilometrov in dolžina inozemskih nahajajočih sc na avstrijskem ozemlju, 91) kilometrov. Ako vzamemo v poštev to dvoje, tedaj imamo skupno 21.<>22 kilometrov dolžine glavre in lokalne proge in sicer spada 9842 kilometrov na državne železnice 11.780 kilometrov pa na privatne železnice. Od državnih železnic je bilo 4«» kilometrov v tujem obratu, 4911 kilometrov privatnih železnic pa je bilo zopet v obratu države. Koncem leta 1907 je bilo tedaj v obratu c. kr. državno-železniške uprave 14.707 kilometrov glavnih in lokalnih prog, lfi kilometrov pa v tujem državnem obratu in ti89 v privatnem obratu. Skupna dolžina dvo-ali večtirnih prog jo znašala HiiOO kilometrov, to je 50 kilomotrov več nego leta 1906. 94-58 odstotkov skupne dolžine glavnih in lokalnih prog je normalne širjavo. / ozirom na obratno silo imamo 21.60« kilometrov z električnim obratom. Na jedni črti, dolgi 11 kilometrov so je osobni promet vršil z električno, tovorni pa s parno silo. Kar se tiče stavbene lego je 21-15 odstotkov železnične progo vodoravne, 78-85 odstotkov pa viseče ; nadalje znaša dolžina ravne proge 61-43 odstotkov vseh železnionih prog, dolžina zaokrožene proge pa 38-57 odstotkov. Koncem leta 1907 je bilo šteti 3302 kolodvorov, 2043 postajališč, 374-5 brzojavnih postaj, 1874 personalnih poslopij za uradnike uslužbence in delavce, 3544 sprejemnih poslopij, 3355 shramb za blago in 13.421 čuvajnic. Za vzdržavanje in prenarejanja stavbenih naprav so je tekom leta 1907 potrošilo 67-1 milijonov kron, to je poprečno na vsak kilometer dolžine 3107 kron ; od te svote se je uporabilo za prožna dela (Oberbau) 11.3 milijonov, za stavbe li-9 milijonov in 2-6 milijonov za brzojavne in signalno naprave. Naložene glavnice se je leta 1907. na glavnih in na lokalnih progah in sicer na državnih in na onih privatnih železnicah, ki jih država upravlja »a svoj lasten račun, uporabilo 3832 milijonov. V tem znesku so obsežene sledeče postavke : stavbene dotacije dn kupnine za nabavljene proge 746 milijonov, prioritetne obligacije prevzete v plačilo 1071 milijonov, kapital izirana renta 865 milijonov in na drugo načine nabavljeni kapital 663 milijonov kron, 182 milijonov od uporabljene stavbene glavnice pa se je amortiziralo. Naložena glavnica privatnih železnic, ki so v privatnem obratu in pa onih, ki so v državnem obratu, a na račun lastnikov, je koncem leta 1907 znašala 4095 milijonov kron: od tega zneska je bilo 555 milijonov kron amortiziranih. Ta naloženi kapital je sestajal iz 818 milijonov kron prvotnih akcij, 106 milijonov kron prioritetnih akcij, 2949 milijonov kron prioritetnih obli gacij in iz 22 milijonov kron na drugi način pridobljenega denarja. Od naložene glavnice, ki se je tekom leta 1907 imela emitirati je ostalo še za 8.07 milijonov akcij in za 10153 milijonov prioritetnih obligacij, skupno tedaj za 109.(10 milijonov kron nasproti 113-99 milijonom koncem letu 1906. Leta 1907. so imele železnice, glavne in lo kalne, 6436 lokomotiv (od teh 3966 pri železnicah v državnem obratu), 124 (13) motorjev, 13.253 (8190) osobnih voz in 137.967 (79.297) tovornih voz. Ozirom na prejšnje leto se je število lokomotiv zvišalo za 3-64, število osobnih voz za 128 in tovornih voz za 2'72 odstotkov. Stroški za vozne naprave so v letu 1907 znašali 1.082-72 milijonov (od teh spada na proge v državnem obratu 674-32 milijonov kron), to je za 4-79 odstotkov več nego v prejšnjem letu. Za vzdržavanje in prenarejevanje voznih naprav se je v tem letu izdalo vsega skup\j 63-80 milijonov (od teh v državnem obratu 40-89 milijonov) kron (prama letu 1906 — 12-67 odstotkov). .Jako interesantni so podatki glede prometa. V letu 1907 se je na vseli, glavnih in lokalnih progah, vozilo 223-72 milijonov oseb (mej temi 129-17 milijonov na progah v državnem obratu); na vsak obratni kilometer pride tedaj 10.329 (v državnem obratu 8.673, v privatnem 13.974) oseb. Napram letu 1907 je osobni promet porastel za 8-02 odstotkov (v državnom obratu za 8-12, v privatnem za 7-88 odstotkov). Število prevoženih osobnih kilometrov je znašalo 6.789 milijonov, tako, da na vsak kilometer obratne dolžine pride 313.422 osobnih kilometrov (v državnem obratu 284.580, v privatnem 376.917) Osobni promet je napram letu 1907 poskočil za 8-02 odstotkov' (državni obrat 8-12 odstotkov, privatni obrat 7.88 odstotkov. Vseh oseb, ki so se vozili po železnicah, pride 0.71 odstotkov na I. razred, 7/98 odstotkov na II. razred in 89-90 odstotkov na III. razred in 0-10 odstotkov na IV. razred, ki obstoji le pri železnici Loovor-Belzec (Tomaszova); DHL odstotkov je bilo vojaštva. (Konec prihodnjič.) DOPISI. Trbovlje. Ne sicer radi, toda prisiljeni smo napisati vam par vrstic o našem postaj(‘načelniku, gosp. Jirček a. Mož je gotovo že pozabil, da smo svoječasno pisali nekaj o njegovi „hra-brosti“ Posebnega junaka se hoče izkazati v zaničevanju ubogih čuvajev. Dan na dan jih obklada s svojimi surovostmi: Faule banda, faule Pakasch, verdammte Kerle i. t. d. Ali ne zadostuje mu, da se ujeda nad čuvaji; tudi njihovih žena ne more videti. Ker jih drugače ne more sekirati, zahteva, da morajo snažiti kolodvorsko stranišče. Seveda se mu mi ne uklonimo, in tudi ne naše žene, ker vemo, da ima gosp. Jirček za snaženje stranišča nakazanih posebej 12 kronic na mesec. Vsled tega so zastonj njegove grožnje, da nam bo našo že itak malo plačo utrgoval. Ker nam ves ta strah prav nič ne izda, skuša z denunciranjem in obrekovanjem svojo jezico hladiti. Gospodu kontrolorju pripoveduje, kako smo leni. Pravi, da se nam, razven jednemu, ne ljubi niti nog prestavljati. Najbrže on za nas opravlja službo. Vse to mi prav dobro razumemo. Smo pač vsi, razven enega organizirani. Zato tudi nima razven jednega prav nobenega zvestega pristaša. Mi pa ostanemo kakor smo bli, ker vemo, da nimamo iskati drugje pomoči, nego edino le v svoji krepki organizaciji. Gosp. Jirček se bode moral zato šo naprej jeziti. Konsumno društvo za Ljubljano in okolico naznanja,- da otvori v Vodmatu takoj filialo, ko bode dovolj članov. Opozarjajo se zato sodrugi železničarji, da pristopijo v to velevažno društvo' ter s tem omogočijo otvoritev filiale. Na Jesenice. 12. aprila smo na posvetovanju železničarjev in kovinarjev sklenili, da ustanovimo konsumno društvo za Jesenice in okolico. Takoj je tudi pristopilo prav veliko članov. Pomen dobrega kons. društva za delavce ne bomo razkladali. Vsak pametni delavec ve, kak je. Zato apeliramo na jeseniške železničarje, naj pristopijo v to društvo. Za železničarje je sedaj glavni zaupnik sodr. Pavel Groznik, vratar na Jesenicah: Ta bo dal vsakemu prav rad vsa potrebna pojasnila. Železničarje v Šiški opozarjamo, naj vsi pristopnjo za člane „Kons. društva za Ljubljano in okolico". Vpiše se lahko pri sodr. Rakovcu, Petriču, Udovču, Kovaču, Klemeničiču in drugih, ki so zato pooblaščeni. Protestirajte proti nameravanemu ropu svojih pravic! Železničarji! Na delegacijskem shodu naše organizacije, ki se je vršil zadnje dni aprila t. 1.. sklenilo se je jednoglasno započeti veliko protestno akcijo proti vladinemu načrtu o socialnem zavarovanju, to je proti nameravanemu poslabšanju zavarovanja železničarjev proti nezgodam. Realiziranje te protestne akcije se je poverilo centrali. V to svrho pričenjamo z objavljen jem peticije na poslansko zbornico, na čelu današnjega lista. To peticijo razpoš-Ijemo v teku 'prihodnjih dnij v obliki letakov na vse naše krajevne skupine in zaupnike. Tem letakom priložimo ob jednem tudi posebne pole za nabiranje podpisov, s katerimi bodo zaupniki in drugi funkcijonarji nabirali podpise med železniškimi uslužbenci in delavci vseh kategorij in .potem tako izpolnjene pole vrnili cen/rali nazaj. Povsod, na progi in v delavnici, nabirajte podpise, od hiše do hiše pojdite k vsem železničarjem, naj si so organizani ali ne, ter jim razložite važnost njihovega podpisa. Nevarnost, ki nam preti vsled nameravanega poslabšanja zavarovanja proti nezgodam, je nesreča, katera ima doleteti nas vse brez izjeme, in vsled lega je tudi potreba skupnega solidarnega odpora vseh železničarjev, brez izjeme. Železničarji s