K
Kronika.
X
njaštva.  Končno  smo  Noodtu  lahko  hvaležni,   da  je  napravil  svojo  tezo   do*. stopno  širokemu  mednarodnemu  občinstvu,  opustivši  trenutno   svojo  materin-ščino, t.  j. nizozemščino,  ter privzel francoščino, ki jo imenitno obvlada.  Ne moremo dovolj priporočati v čitanje tega izvrstnega spisa, kateremu sledi nekaj dobrih bibliografskih podatkov.                                                      Lucien TesnUre.
Kronika.
Rapsod govori. Ali že veste skrivnost tiste ceste, ali poznate tiste ceste dušo? Iz leskovja in volovjega jezika drži tista cesta v oljke in jasmin. Pa dvajset let, vsak četrtek ponoči je tam vozil pijani voznik Jermol in še deset let svojega vdovištva in si pel prej in slej pesem svoje mladosti:
«V Kotu  se  mota, za T'minom grmi. Moja Mica se joka, le sama leži...»
Mica je bila njegova žena. Pa prav nič ni jokala. Pač pa je pijanemu možu izmikala v spanju denar, da nikoli ni dobro vedel, kaj je pritržil, koliko je zapil in kje je denar na cesto sejal. Potem pa je Mica umrla in vdovec je slej ko prej vozil in pel:               <<y Kotu   ge  ^
za  T'minom   grmi...»
V strašni samoti cesta Podseli in jutranje ure je vozil in pil. Samo eno pesem je pel, samo eno je znal in trpel:
«Moja Mica  se  joka, le sama leži. ..»
Ali zdaj veste skrivnost tiste ceste in tiste pesmi? Ali je nista pela manj sirovo še veliki Šimen in sušični Krilan? Ali je ni pel Ivo Zoran?
Iva Zorana je v knjigo uvel Fran Govekar, naš jubilant. Uvel že, vzgojil pa   ne.  Vzgojilo   ga   je  Jermolovo   tolminsko  hrepenenje:
«Moja Mica  se  joka, le sama leži...»
To ni najhujše. Najhujše je, da Finžgarjeva Mladika sirove Jermolove lju* bežni tiskati ne sme ...                                                                                 /vo Zoran.
Salon «neodvisnih». Izpregovoriti nameravam o letošnji slikarski in kiparski razstavi v pariški Veliki palači. Udeležba je ogromna. Nič manj ko 1610 upo* dabljajočih umetnikov je zastopanih s 4824 deli, razvrščenimi v 60 dvoranah po abecednem redu. «Neodvisni», katerim predseduje daroviti Paul Signac, nimajo jurvja. Plačavši zahtevano pristojbino, sme slednji kolorist vesoljstva tja poslati tri, štiri platna. Odzvale so se vse narodnosti, kakor utegnete soditi po nekaterih imenih in pravopisih: Csaky, Anton Dich, gdčna. Ellen Fischer, Hase* gawa, Japonca Fužita in Kojenagi, Kwiatowska, Kvapil, Božena Jelinkova, Amerikanec Franck, Jakovljef, Alexandrovicz, Angelika Beloff, Bruni, Plaza, Anders Osterlind, Gerda Wegener, Sjoestedt, Tozzi, Wiembaum, Tryde..., da navedem le nekaj pohvaljenih tujcev.
Gotovo je pri tem demokratskem sprejemanju slik na razstavo dokaj zmazkov. Alfabetski razpored pa je povzročil kričava, da, tuleča sosedstva in neverjetna   pobratimstva.   Kot   novotarijo   navaja   «La   Presse»   cene,   ki  so   v
—   254   —