Glasilo jugoslovanske socialne demokracije, V Ljubljani, v petek, dne 30. avgusta 1907 75. štev. izhaja v Ljubljani vsak petek, Naročnina zn avstro-ogrske kraje začelo leto 544 K, za pol leta 2' 72 K, za četrt lota l/liti K: za Nemčijo za celo leto 5\% K, za pol leta 298 K, za četrt leta 1‘49 K. za Ameriko za celo leto 7'28 K' Posamezna številka 10 v. Reklamacije so poštnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. tnserati. Enostopna petit-vrstica 20 vin. za enkrat; 16 vin. za dvakrat; 12vin.za trikrat; večkrat po dogovoru. Leto X. NASLOVA: Za dopise, rokopise za list: Urodništvo .Rdečega Prapora*, Ljubljana. — Za denarne pošiljal ve, naročila na list, reklamacije, inserale i. t. d.: UpravniStvo »Rdečega Prapora*, Ljubljana, Jurčičev trg štev. 3'I. Vojna in mir. Četrt leta so zbrani v Haagu na Nizozemskem diplomatje iz vseh krajev sveta in ta zbor imenujejo »mirovno konferenco*. Če se že pred začetkom njenih razprav ni moglo imeti iskrice upanja, da bi konferenca storila kaj resnega za zagotovitev svetovnega mitu, se ne more napisati o njej danes nič druzega, kakor britko satiro. Niti na papirju ni sprejela najpohlevnejšega sklepa, ki bi vsaj z besedo služil miru;, pač pa ,se sučejo vse razprave okoli edinega vprašanja, kako naj se vodi v bodočnosti vojno. Mirovna konferenca se je prevrgla v pravo bojevno konferenco. Dolge obraze delajo meščanski zagovorniki miru, ki so resnično pričakovali, da iznajdejo diplomatje pri zeleni mizi čudežne kapljice, ki odpravijo vojno za večne čase iz človeškega sveta. Upali so, da so sklene razoroženje ali vsaj izdatno omejitev oboroževanja; nadejali so se, da se ustanovi svetovno razsodišče, ki bo reševalo vse prepire med državami in narodi, a vsi bi priznavali njegovo avtoriteto. A vse to je splavalo po vodi in imenitni državniki pod pokroviteljstvom ruskega okrvavljenega carja si belijo glave edino z vprašanjem, s kakšnimi sredstvi in na kak način se sme morili, kako pa ne. Drugače seveda ne more biti. Kratkovidni so vsi, ki mislijo, da morejo zastopniki kapitalistične družbe odpraviti vojno. Kapitalizem brez špekulacije bi moral poginiti, kapitalistična špekulacija brez pušk in topov je pa utopija. Nad vse naravno je, da spremlja kapitalistično kunkurenco večen strah, ki jo navaja, da se zanaša na silo, to pa išče v močni vojski. Armado in mornarico rabi, da si odpira pot za nova tržišča, vojsko rabi, da ji varuje profit. In kako naj bi kdo verjel, da bo dala kapitalistična družba iz roke meč, ki ga ima pripravljenega, da ji varuje vlado nad zatiranimi in izkoriščanimi delavskimi množicami ? Nepremišljeno je, očitati »mirovni* konferenci, da ni zagotovila svetovnega miru; ali nesmiselno je bilo, sklicevati sploh take konference, na katerih se ne more izleči iz gorskih potresov nič druzega, kakor smešna miš. Kapitalistična družba je vslcd svojega lastnega značaja nezmožna, rešiti mirovno vprašanje; če bi resno hotela odpraviti Vojno, bi mornla sama sebi podpisati smrt. Kakor noč in dan se razlikuje od tega diplo-taatičnega konferiranja delo organiziranega delavstva, čegar svetovni kongres v Štutgartu se je -pravkar pečal z vprašanjem militarizma. Nasprotniki vseh barv, ki bi se radi tolažili spričo ogromnega naraščanja soeialno-demokraeije po vseh krajih sveta, se s kislim obrazom norčujejo, češ, tudi socialisti niso složni, tudi oni ne poznajo rešilno medicine. S prisiljenim smoškom citirajo na oni strani Hervčja, na drugi Bebla in dopovedujejo sami sebi, da jo med pristaši enega in druzega strašno nasprotje, Ge imajo količkaj zdrave pameti, si tega sami ho verjamejo. Med socialisti vsega sveta ni nobene -ftzlike v obsodbi militarizma in v čvrsti volji, odpraviti vojno. Tudi so vsi složni v prepričanju, da Je vojsku kapitalistično sredstvo in da je samo socialistično delavstvo zmožno, zagotoviti človeštvu *hir. Ge se razhajajo glede lega, katera pot je naj- bolj primerna v dosego tega cilja, je to zares bolj postranskega pomena. V marsikaterem taktičnem vprašanju se lahko razhajajo nazori; a načelu svobode odgovarja gotovo bolje, da vsakdo razloži in utemelji |voje mnenje, kakor pa da se hlini slogo in enotnost, kakor je n. pr. navada pri klerikalcih, do čim poka vse na vseh koncih in krajih. Debata, ki jo je imel kongres o militarizmu v komisiji in na zboru, je bila živahna in obširna, ali njen končni uspeh je pokazal, da se sme svetovni mir opirati na eno samo moč: Na vsesve-tovno socialno demokracijo. Samo padec kapitalizma omogoči mir med narodi in samo, kdor se bojuje proti kapitalizmu, se bori proti vojni. Sovraštvo preneha le, kadar se odpravi njegove vzroke. Kapitalizem poraja sovraštvo na vseli koncih in krajih, dannadan, socializem ga uničuje. Le z zmago socializma, ki zagotovi vsem ljudem enake pravice, pogine svetovna mora, kateri je ime vojna. Z mednarodne ženske konference. Kakor znano, je zborovala v Šlutgartu sočasno z mednarodnim socialističnim zborom tudi mednarodna konferenca socialističnih žena. Na tej konferenci je poročala sodruginja P o p p z Dunaja: 42.000 strokovno organiziranih žensk je tudi politično organiziranih. Zastopane so v vseli strankarskih institucijah. Tudi v političnih odsekih, v cestni in hišni Organizaciji delujojo žene. Zastopane so bile tudi v pripravljenem odboru za generalno stavko ob času volilnega gibanja. Ko so bile volitve, so nevtrudljivo delale; izdajale so lastne letake. Vedenje žena ob času volilnega boja je prepričalo mnogo sodrugov o njih politični zrelosti ter je mnogo koristilo. V jeseni začno avstrijske žene v zvezi s socialističnimi poslanci živahno agitacijo za žensko volilno pravico. Sodruginja Machova s Češkega je poročala : Pri nas je 1G.000 delavk strokovno, GOOO pa politično organiziranih. Da so Češki sodrugi. odposlali toliko poslancev državni zbor, je .velika zasluga žensk, ki so delale izvenredno pridno. Pečale so se tudi z organizocijo poslov in kmetijskih delavk ter so dosegle pri zadnjih volitvah lepe uspehe. Mnogo bojev so imele s klerikalci in narodnimi socialci. Me zahtevamo žensko volilno pravico, čeravno počakamo na najprimernejši trenotek za propagando. Resolucija, ki je bila sprejeta o ženski volilni pravici, se glasi: Mednarodni socialistični kongres pozdravlja z veseljem, da se je prvikrat sešla mednarodna socialistična konferenca žena, in izjavlja, da je složen z njenimi zahtevami. Socialističnim strankam v vseh deželah je dolžnost, energično so bojevati za vpeljavo splošne ženske volilne pravice. Zato je treba voditi zlasti tudi boje za demokratiziranje volilne pravico za zakonodajne in upravne zbore v državah in občinah obenem kot boje za žensko volilno pravico, katero morajo zahtevati in katero morajo odločno zastopati v agitaciji in v parlamentih. V deželah, kjer je demokratiziranje moške volilne pravice že napredovalo ali pa je popolnoma doseženo, imajo socialistične stranke začeti boj za vpeljavo splošne ženske volilne pravice in sočasno seveda zastopati vse zahteve, ki jih imamo še staviti za dosego popolne meščanske pravice moškega proletariata. Naloga socialističnega ženskega gibanja v vseh deželah jo, da se udeležujejo žeric- vseh bojev, ki jih vodijo socialistične stranke za demokratiziranje volilne pravice, ali tudi z enako enoržijo delovaji, da se zastopa v teh bojih zahtevo splošne ženske volilne pravice resno po njeni načelni važnosti in praktični pomembnosti. Mednarodni zbor priznava, da ne kaže, za vsako deželo določiti natančni čas, kdaj je začeti s kakšnim volilnopravnim hojem, izjavlja pa, če se vodi boj za volilno pravico, da se ga mora voditi po socialističnih načelih, torej z zahtevo splošne volilne pravice za moške in za ženske. Socialni pregled. Privatne železnice. Konec. Družbe so vedele, da jim ni treba storiti nič resnega, ker se jim ni bilo treba — bati ničesar. Dokler so stali železničarji v stoterih taborili, so smeli prositi, moči pa niso imeli. Tako je bilo, dokler ni nekoliko zavednih železničarjev ustanovilo organizacije po modernem vzoru delavstva. Starejši sodrugi sc še spominjajo, kako težko je bilo to delo. Železniško družbe so takoj planile po kcJneu, preganjanja »hecarjcv* so bila na dnevnem redu, cele. legije uslužbencev, najboljših tovarišev, se je prestavilo v zapuščene kraje ali pa odslovilo. Najtežji pa je bil boj z nezavednostjo, z nezaupanjem, z indiferentizmom železničarjev samih. Neutrudljivo in neustrašno delo pa je premagalo vse težave in nasprotni koraki podjetij so le pospešili gibanje. Socialist, ki je bil premeščen iz velikega mesta v izgubljeno postajico, je zanesel seme na progo, prekletstvo se je izpreraenilo v blar gostov. Tedaj so se podjetja polotila druge taktike. Dala. so nekaterim kako malenkost, da bi jih ločili od drugih in tako oslabila celoto. Podpirala so tudi socialistom sovražna društva, vse po načelu: »Deli in vladaj 1» Dolgo se jim je ob lakih sredstvih dobro godilo. Ali večno ni moglo ostati tako. Grozovito naraščajoča beda je morala prisiliti maso železničarjev, da je jela resneje in resneje misliti na pomoč in končno ji je moral že zdravi razum dopovedati, da je vsa njena moč v čim tesneji združitvi. * Seveda je bilo tudi zato treba ogromnega dela. Težko je danes presoditi, koliko truda je veljala agitacija na vseh koncih in krajih. Ali trmoglavost podjetij jo je podpirala. Niti najsilovitejša sredstva niso mogla ustaviti gibanja; iz razpuščene organizacije je vstala riova, močnejša in danes šteje strokovno društvo železničarjev daleč nad 50.000 udov. Ako bi bile družbe vpoštevale ta nujna dejstva, bi si bile lahko prihranile nekoliko britkih izkušenj, uslužbencem pa mnogo trpljenja. A bile so slepe; avtokratično so zahtevale od železničarjev slepo, suženjsko pokorščino, od države so pa terjale, da jim uklene uslužbence s turškimi zakoni. Tako je morala kupa prekipeti. Leta 1904. je draginja skoraj nenaravno pritisnila. Gospodarsko življenje je postalo neznosno. Organizacija je storila, kar je le mogla, da bi izlepa dosegla vsaj nekaj izboljšanja za železničarje. Njeno delo so ovirala nekatera društva, ki so si hotela z neuspešnimi, a demn-goškimi sredstvi pridobiti popularnost. Celo leto se je vršil boj, zdaj v milejših, zdaj v robatejših oblikah. Koncem leta 1905. se je pa pretrgala nit potrpežljivosti; elementarno je izbruhnila pasivna rezistenca in kmalu so bilo družbe v največji zadregi. Ko so morale priznati svojo stisko, so se končno odločile za nekatere koncesije in boj se je ustavil. Velik del teh koncesij je pa obsegal obljubo. Železničarji so se zanašali na lojalnost podjetij. Priznali so, da ni mogoče rešiti vseh vprašanj Čoz noč, dati so hoteli družbam priložnost, da se pripravijo, da računajo, da uredo svoje lastne razmere. Z obljubami so se vmili na delo. To je , bilo koncem 1905. in začetkom 1906. leta. In sedaj se približuje poletje 1907. koncu, Najštevilnejše obljube so pa še vedno — obljube, Zato ni Čudno, da je zaupanje železničarjev izginilo in da verujejo le še sami sebi in svoji moči, Iti je izražena v organizaciji. Tudi največji optimisti morajo po dosedanjih izkušnjah pustiti nado, da bi družbe storile iz lastnega nagiba svojo dolžnost in sodeč po njih trmoglavosti na eni, po obupnem položaju železničarjev in njih bojevitosti na drugi strani, se pripravljajo v Avstriji veliki dogodki. Bržkone doživimo boj, kakršnega še ni bilo v tej državi, pa morda tudi drugod še ne. Kajti če pride sedaj do gospodarskega boja na železnicah, je izključeno, da bi se smatralo še kakšne obljube za zadostne koncesije. Organizacija seje odločno razvila; čas pa mora porabiti, da zamaši luknje, ki so morda št? tuali-tam; za železničarje, ki še niso organizirani, je pa zadnji čas, da tudi store svojo dolžnost in pristopijo organizaciji. Kajti zdi se nam, da se oni, ki nosijo leta in leta vse žrtve, ne bodo marali bojevati za mlačneže, ki poznajo organizacijo samo v onem hipu, ko je mogoče kaj dobiti. Kdor hoče uživati sadove, mora tudi pomagati, da se jih pridobi. Iz stranke. Konferenca v Trstu. Na vabilo tržaškega političnega odbora je bila v nedeljo, 2f). t. m. v veliki dvorani »Delavskega Doma* konferenca primorskih organizacij jugoslovanske socialno-demo-kratične stranke, katere so se udeležili mnogoštevilni delegatje iz Trsta, z Goriškega in iz Istre. Iz-vrševalni odbor stranke je zastopal sodrug E. Kristan. Za predsednika konference je bil izvoljen sodrug J. Kopač, za zapisnikarja sodrug Černigoj. Na dnevnem redu je bilo: 1. Poročilo političnega odbora. 2. Volilna pravica za deželne zbore. 3. Časopisje. Poročilo, katero je podal sodrug Regent, se je vzelo soglasno na znanje. O drugi točki je referiral sodrug Milost, ki je opisal deželnozborske razmere na Primorskem ter utemeljil zahtevo po volilni reformi na podlagi splošne in enake volilne pravice za tržaški, go-riški in istrski deželni zbor. Poročal je o nazorih, ki so jih doslej razvijali razni italijanski sodrugi v »La-voratoru*, o ideji »narodnega katastra* in o stališču, ki ga je zavzel politični odbor ter je končno predložil primerno resolucijo. O tem predmetu se je razvila živahna debata, ki je trajala do opoldne. Največjo diskusijo je izzvalo vprašanje, ali bi bilo priporočati, oziroma zahtevali narodno katastriranje za istrski in goriški deželni zbor, ali ne. Nekateri sodrugi so menili, da bi to vsaj oblažilo narodni boj v teh dveh deželah; drugi so pa pojasnjevali, da nimamo s socialističnega stališča nobenega povoda, ogrevati se za tak ziatem, kaj pa še bojevati se zanj. Socialna demokracija zahteva narodno avtonomijo v celi državi, ne pa takega ločevanja narodnosti v malih okvirih, kakor so dežele, s čemur bi se končno rešitev narodnega vprašanja le zavleklo, obenem pa manjšine v mnogih deželah prepustilo nadaljnemu zatiranju. Narodni kataster v tako ozkih mejah ne daje nobenega jamstva, da bi vsak narod pridobil vse svoje člane, ker je gospodarska moč delodajalcev nad delavci prevelika. Zlasti v Istri bi bil tak kataster slovanskemu prebivalstvu brezdvomno škodljiv. Kapital je v tej deželi večinoma v italijanskih, deloma tudi v državnih rokah. V neštetih slučajih bi gospodarski pritisk prisilil slovanske delavce, vpisati se v italijanski ali celo v nemški kataster, ako ne bi hoteli izgubiti svojega zaslužka. Jasno se kaže v Istri tudi germanizatorično delo, katero vlada podpiraj Zanesel bi se tofej v Istro še nacionalni boj nemške barve. Vpoštevati je, da so v Istri in Goriškem Jugoslovani v večini, v Trstu pa v manjšini. Bilo bi nesmiselno, favorizirati v teh dveh deželah italijansko buržoazijo, v Trstu pa ne dati Slovencem enakih pravic, kakor Italijanom v Istri in na Goriškem. A naravno je, da bi italijansko kapitalistično meščanstvo vzelo dobiček v omenjenih dveh deželah, če se ji ga prinese takorekoč na krožniku, nihče pa ne bi mogel prisiliti italijanske večine v tržaškem deželnem zboru, da bi darovala Slovencem enak dar. Ce se hoče rešiti narodno vprašanje, mora vsaka narodnost vedeti, ne le kje ima večino, ampak tudi kje je v manjšini, ne le jkje lahko kaj podobi, temveč tudi kje ji žuga izguba. Reševati se ga torej ne sme za narodne odlomke, temveč za celotne narode. Deželnih zborov socialna demokracija sploh ne more smatrati za parlamente, ki bi služili narodom; stoječa na stališču narodne avtonomije mora zahtevati, da dobi vsak narod svoj narodni zbor, ki je merodajen za vse člane dotičnega naroda. Konferenca je, kakor omenjeno po temeljiti debati, vsvojila ta nazor ter sprejela resolucijo, ki zahteva za vse tri primorske deželne zbore splošno, enako, tajno in direktno volilno pravico s proporcionalnim zistemom. Popoldne je konferenca razpravljala o časopisju. Tudi o tej točki se je vnela daljša debata. Sprejeta je bila soglasno resolucija, ki poziva vse organizacije in sodruge, naj store vse, da se zagotovi s prvi oktobrom trikratno izdajanje »Rdečega Prapora* na teden; v tem pa naj se sporazume politični odbor z izvrševalnira odborom glede ustanovitve tržaškega lokalnega lista, ki naj služi posebnim tržaškim potrebam. Po rešitvi nekaterih slučajnosti je predsednik sodrug Kopač zaključil konferenco. Dopisi. Gorica. V bratski slogi sta se zakadili »Soča* in »Gorica*, sicer sovražni sestrici, kakor besni v veselico, ki jo je priredila naša krajevna organizacija v Vrtojbi dne 4. avgusta. Zelo sta bili razburjeni, ali svetujemo jima, naj se potolažite; naših rdečih zastav se bosta že privadili, saj so se jih tudi drugi. Cernu se jeziti? Ali mislijo naši liberalni in klerikalni narodnjaki, da ne bi bilo socialistov, če ne bi vihrala rdeča zastava ? Pa — italijanski godci so igrali in pelo se je celo »Rdeči Prapor*. V taki nevarnosti še niso bili goriški narodnjaki in njih bratci klerikalci! Toda, gospodje, kake pesmi pojo včasi vaši pristaši po goriških krčmah? Kakšne godbe igrajo vam P ... Edina slovenska godba je v Prvačini in ta ne bi smela igrati na socialistični veselici, ker je popolnoma v klerikalnih rokah. Kadar imajo naprednjaki v Gorici veselico, vzamejo vojaško godbo; tako bogate pa naše organizacije niso in če bi bile, bi rabile denar za važnejše namene. Gostilničar v Vrtojbi tudi ni pometal gostov iz lokala, kakor jih tudi v Gorici ne pomeče noben gostilničar, pa če pojo prav »italijansko himno* ... V Solkanu so naši sodrugi nasadili rdečo zastavo vrh oreha; takoj se je zbral trop nespametnih ljudi,' ki so zahtevali, naj policija odstrani zastavo. Klicati policijo, to je namreč liberalno. Ali ni bilo onega, ki bi bil šel na drevo in zastava je ostala gor. Mi pa svetujemo naprednjaško-klerikalni dražbi, naj si potolaži živce. Naša zastava je prav tako simbol, kakor katerakoli trobojnica.' Razobesiti jo, se pravi, pokazati socialistične nazore. In kakor mi ne branimo narodnjakom, da kažejo svoje navdušenje, tudi ne bomo trpeli, da bi nam kdo branil, kazati svojo prepričanje. Ce mislijo, da ni tako, se bodo pa opekli. Iz Pulja. Dne 23. avgusta se je vršil v Arco Romano lep shod hrvatskega in slovenskega delavstva , na katerem se je sklenilo ustanoviti »Delavsko izobraževalno, podporno inpravovarstveno društvo v Pulju*. Poročal je sodrug A. Kristan iz Idrije. V svojem poročilu je razložil navzočim pravi pomen organizacije ter namen nameravane ustanovitve. Govorila sta še sodr. Ha ra mina in Petejan. Dne 1. septembra bo zopet javen shod v Arco Romano. Strokovni pregled. Strokovna konferenca za Kranjsko dne l. sept. ob 9. uri dopoldne se vrši v hotelu »Ilirija*. Vsako društvo ali podružnica na Kranjskem ima pravico poslati nanjo po dva zastopnika. Gosli naj se zglase pri sklicateljstvu. Ljubljana. Lesnim delavcem ljubljanskim naznanja odbor »Skupine zveze lesnih delavcev avstrijskih* v Ljubljani, da sklicuje v soboto, dne 31. avgusta 1907 polletni občni zbor s sledečim dnevnim redom: 1. Poročila funkcijonarjev. 2. Dopolnilne volitve v odbor. 3. Poročilo o zadnji stavki, o lokalnem dispozicijskem skladu in o solidarnostnem skladu. 4. Raznoterosti. Prostor zborovanju je salon gostilne pri »Levu* na Marije Terezije cesti. Začetek ob 6. uri zvečer. Hizarji, pozor! Mizarska organizacija v Spljetu v Dalmaciji, ki je v zadnjem boju dosegla devet-inpolurni delavnik za ondotne mizarje ni mogla doslej mirnim potom doseči, da bi tudi »Hrvatska radnička zadruga*, ki je kapitalistično podjetje pod delavskim imenom, znižala deseturni delavnik. Vsled tega bode boj v tej delavnici neizogiben. Omenjena zadruga išče delavcev po Slovenskem in po Češkem. Opozarjamo torej mizarje, naj se ne dajo premotiti, pa naj ne sprejemajo dela v Spljetu, dokler ni ta boj končan. Železničarska konferenca za južne pokrajine bode v nedeljo, 1. septembra t. 1. v Mariboru. Domače stvari. Hribarjevo politiko pere »Slovenski Narod* z vsemi sredstvi sofistike, ali tako nesrečno, kakor da bi nalašč hotel pokazati, kako je slavni predsednik zapeljal liberalni voz. »Slovenec* je klical poslanca Mandiča za pričo, da je Hribar zatajil liberalni program, češ, da so klerikalci v jugoslovanskem klubu Hribarja tako priklenili, da ne more storiti ničesar proti »krščanskim načelom*. »Narod* jo vzrojil, da to ni res, dr. Mandič je pa objavil v »Edinosti* članek, da ni rabil tistih besed, ki mu jih podtika »Slovenec*. Kdor hoče biti s tem zadovoljen, je lahko. Nam Be pa zdi, da ni važno, s katerimi besedami je Mandič kaj povedal, ampak kaj da je povedal. V tem oziru je pa Btvar popolnoma jasna. Mandič namreč pravi, da ni bilo treba Hribarja nič priklepati, ker je dal sam garancije, da ne stori ničesar zoper »krščansko* stališče jugoslovanskega kluba. Kaj pomeni »krščansko* stališče v politiki, vč pa vendar vsak otrok. Hribar je podpisal, da ne bo motil klerikalne politike svojega kluba, to se pravi: Obesil je liberalni program na klin. Tega ne izbriše »Slovenski Narod* z nobenimi citati. Radovedni smo le, kje izven Dunaja bo imel Hribar »nujno* opraviti, kadar bode v državnem zboru kakšno vprašanje na dnevnem redu, ki se dotika klerikalizma. Tako previden je Hribar že, da ne pojde v levjo jamo. Južni kolodvor v Ljubljani in njega na* Čolnik. Neljuba naloga nam sili danes pero v roko in akoravno ni naša navada, se pečati z osebami, ker nam primanjkuje za stvarno kritiko prostora, narediti moramo danes izjemo in javnosti pokazati, da uprava južne železnice, katere uslužbenci stoje neposredno pred bojem, nima v tem kritičnem času važnejšega posla, kakor svoje uslužbence provocirati. Druzega si pač ne more misliti človek, ki opazuje »delovanje* ljubljanskega postajenačelnika, zadostno znanega Gutmanna. Železna roka Gutmannova, ki je celih 39 let kruto tiščala južne železničarje, ki so bili toliko »srečni*, imenovati ga svojim predpostavljenim, oslabel je v teku zadnjih par mesecev toliko, da presega danes organizacija južnih železničarjev samo v Ljubljani število 600 članov. Da to gospodu šefu ne ugaja, mu kaj radi verujemo; le hvala razmeram, da nam danes ni več računati z njegovim mnenjem, pač pa bode njemu treba svojo policijsko frizuro nekoliko modernizirati, če bode hotel kot aktiven uradnik praznovati svojo štiridesetletnico. Mož, ki je do skrajnosti, — no recimo nervozen — sicer že dolgo ne sodi več na mesto, na katerem sedi danes. Zadnja bolezen in Pa razmere na južnem kolodvoru, ki jih jo po svojem povratku našel, pa so ga spravile končno ob zadnjo merico razsodnosti in sedaj se vede kakor znani »Hau-ge-Peters», meneč, da so ljudje še tako neumni in strahopetni, kakor njega dni, ko so gosp. Gutmanna oboževali liki malika. Pokazali so mu že najbolj zasužnjeni delavci, da je njegova mogočnost prekoračila vrhunec in veter, ki ga je celo vrsto let sejal, dozorel je srečno v vihar, ki odpiha r prvi vrsti njega za vedno tja, kamor spada. Gospodu Gutmannu torej ne ugaja, da so se njegovi ljudje spametovali, spoznavši, da je le v organizaciji prostor zanje, če se hočejo ubraniti brezpogojnemu poginu. Kakor starokopitnež, ki je celo svoje življenje ni poznal druge dražbe, kakor toli mU priljubljeno policijo, misli, da se še danes lahko z njo vlada, kakor v srečnih letih okolu 1848. 0 napredku sveta nima uiti pojma, kajti drugače bi si vendar ne domišljal, da se mogočno delavsko gibanje, ki ravno sedaj zmagonosno vzdiguje svojo glavo posebno na južni železnici, da morda zatreti s takimi čini, kakor jih on ravno sedaj izvršuje. Da temu ni tako, pokazala mu bode bližnja pri-hodnjost, morda že prihodnji dnevi. Pa vsa »mas-reglovanja*, ki jih je »blagi* gospod, posebno med skladišnimi delavci povzročil, spravila nas ne bi iz ravnotežja, ker vemo, da se bliža plačilni dan hitrih korakov. Zadnji »HusarenstOckchen* pa, ki ga je gosp. Gutraann v nerazrušljivi zvozi z njemu vrednim Faškarjem napravil, pa je spravil tudi našo sicer mrzlo kri v hitrejši tok in resno mU povemo to zadnjič*. Do tod pa niti koraka naprej! Gosp. Gutmann, vprašamo Vas tu javnim potom, kaj je pregrešil skladišni delavec sodrug Virant, katerega ste po njegovi izpovedbi, brez vsacega vzroka oddali stražniku, da ga aretira? Ali ste sploh še zmožen pripoznati, da ste s tem korakom prelomili svojo službeno prisego in prekoračili svoj službeni delokrog? Naravnost odrekamo Vam vsako odgovornost za Vaše postopanje, ker ste v zadnjem času s svojim »delovanjem* pokazali, da ste bolni in za odgovornost Vaše službe nezmožni. Občinstvu podamo prilike, da se temeljito informira o razmerah na južni železnici, ki so vse prej kakor človeške. Uslužbenci kot taki so dosedaj trpeli in molčali, pa tudi potrpljenje ima konec in če upiava južne železnice nima druge želje, kaj lahko doživi, da se neizogibni beg prične v prvi vrsti med Slovenci v kraljestvu Gutmannovem. S tem gospodom v »zasluženi* pokoj l Rdeča straža. Za tržaško »narodno socialno* organizacijo se silno ogreva poleg »Edinosti* tudi »Si. Nar.* Predzadnji ponedeljek je objavil nekoliko metrov dolg dopis o njej kar mesto uvodnika. Med »Narodom* in »Edinostjo* so izza zadnjih državnozborskih volitvah zelo prijateljski stiki, kar pa ne pomeni, da bi se bili tržaški narodnjaki prilagodili liberalnim načelom in se postavili po robu klerikalizmu, temveč v »Narodu* samem je zmagala tržaška slogaška struja, odkar je Ivan Hribar spiritus rektor liberalnega glasila; od tega časa objavlja »Edinost* v Ljubljani spisane reklame za liberalna podjetja, »Narod* pa sprejema brez kritike hvalospeve tržaške politike. Ni nam znano, če vedo gospodje v Knallovih ulicah, da pospešujejo s tem samo Klerikalizem v Trstu, kateri iz »Edinosti* in ondotne »Narodne stranke* ni izginil in nikoli ne izgine; ali da to delajo hotis ali neimtč — je gotova stvar. Tudi takozvana narodna organizacija v Trstu nima druzega namena, kakor rešiti narodnjaški klerikalizem pred naraščajočo močjo protiklerikalne socialne demokracije. »Slovenec* je sicer sprt z »Edinostjo*; vendar je napram novi organizaciji samo indiferenten, gotovo bi jo pa po svoji navadi strastno napadal, ako ne bi vedel, da ima klerikalizem v njej varno zavetišče. Tako »e pripravlja povsod pod Hribar-Rj-batevimi avspici-jaina bodoča »slovenska* politika na podlagi lib®' ralno-klerikalne sloge. Socialni demokratjo so s tem razvojem lahko povsem zadovoljni; vrši se, kar so sami napovedovali. Kar se pa tiče tržaške »na rodne organizacijo, nam ta reč res ne jemlje spanja. Amerikanska reklama, ki jo delajo zanjo, je najboljši dokaz, da je to strah, ki je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Ne pride nam na misel, da bi polemizirali z dolgoveznimi članki, ki jih objavljata oba lista dannadan; povedati pa moramo pravočasno, da je narodnjaška separacija slovenskih delavcev od drugojezičnih, ako bi se posrečila, pravi zločin. Kar pisari tržaška senilna tetka o »breznarodnosti* slovenskih socialnih demokratov, je presmešno. Saj vidimo dannadan, da imenujejo vse nacionalistične stranke socialno demokracijo svoje narodnosti breznarodno, narobe pa vse druge socialiste »šoviniste*. Tako n. pr. ni za nemške nacionalce sedaj večjih šovinistov na svetu od čeških socialnih demokratov, katerim pa zopet češki radikalci prikazujejo nemške socialiste za prave slovanožrce. Tega zistema se drže seveda tudi slo venski šoveni, zlasti c Edinost*, ki še nikoli ni imela lastnih idej; vendar pa to ne ženira Hribarja, da gre k nemškim socialistom, če potrebuje podpise in podporo za slovensko vseučilišče. To je prvo, kar vedo zavedni delavci; drugo, kar pa tudi vedo, je to, da izgube vso bojevno moč v hipu, ko bi se ločili od svojih tovarišev drugih narodnosti, s katerimi skupaj delajo in trpe. Radi bi vedeli, kako naj bi se bojevali delavci recimo v arsenalu, ali uslužbenci na železnici i. t. d., ki imajo skupne gospodarje, ako bi ostala med njimi nacionalna stena! O modrosti tržaških narodnjakov glede historičnega materializma, glede Bernsteinovih idej i. t. d., pa kar molčimo; polemizirali v takih rečeh z abecedarji bi bilo smešno in neumno. 0 ljubljanski cestni železnici pisati, je ka kor metati bob v steno. Škandalozne razmere so tam tako utrjene, kakor da bi bila večna škoda, če bi izginile. A vendar bodo morale izginiti; napravilo se je že drugod remeduro, pa se je bo tudi tukaj. Kakor smo že omenili, je ena največjih napak ta, da med nadzorovalnim osobjem ni tiste nepristranosti, ki bi brezpogojno morala biti povsod, kjer so predpostavljeni in podrejeni. Izmed vzrokov, ki povzročajo to, je gotovo eden najvažnejših, da tudi to osobje nima takega zaslužka, ki bi bil v sedanjih dragih časih potreben. To navaja posameznike, da si skušajo pomagati pri podrejenem osobju. »Kdor maže, la vozi...*, ta pregovor velja, sodeč po vsem, tudi pri cestni železnici. Ilustracijo za to je podal proces, ki se je vršil pred kratkim. Neki sprevodnik je obdolžil preglednika, da se je zabaval s podrejenim mu uslužbencem na račun zadnjega. Prometno vodstvo je smatralo to obdolžitev za žaljivo in je naložilo pregledniku, da toži. To se je> zgodilo in preglednik ter njegov odvetnik dr. Hribar sta napela vse strune, da bi bil sprevodnik obsojen. Ta je pa navedel priče, obravnavo se je odložilo, pri drugi obravnavi je pa tožitelj po izpovedbi prič umaknil tožbo ... Ta slučaj je vsekakor značilen. Po našem mnenju sicer ni nič slabega, če se druži predpostavljeni izven službe z uslužbenci nižjega reda. Ali drugačna je stvar, če se je na ta način treba prikupiti predpostavljenemu. Sicer se je strogost na-pram uslužbencem pri cestni železnici prav velika, med tem ko višji funkcionarji sami napram sebi nikakor niso tako strogi. Tako n. pr. mora napraviti slab utisk, če stopi preglednik tako vinjen na voz (n. pr. dne 10. t. m. zvečer na Cesarja Jožefa trgu,) da se opoteka, se zaleti v voznika tako, da ga pritisne na kontrolo, se guga skozi voz, da se gostje spogledujejo i. t. d. Kako naj osobje sploh ohrani red, če ni pri blagajni nobenega revizorja, kakor dne 11. t. m. H Ali pa, če ni zjutraj nikogar v pisarni, 'kakor dne 25. t. m., tako da se odpelje kar pet voz s starimi listki P Končno bi bil vendar že čas, da bi se naredilo .takim razmeram kraj in če se to ne zgodi kmalu, utegne zapeti vendar drugačna pesem. Doslej svarimo; ne bi radi, da bi bilo treba drugih not. Čadež ee je zgodil na Brezjah — to bi »Slovenec® rad na vso moč sugeriral ljudstvu. Neko dekle, ki je dolgo bolehalo, je prišlo tja in med mašo je toliko okrevalo, da je brez bergelj lahko sedlo na voz. Nobenemu zdravniku ne pride na misel, čuditi se nad slučajem, ki se je že neštetokrat ponovil brez maše in brez romanja in kdor pozna zamotanost takozvane histerije s svojimi neštevilnimi oblikami, vč, da so taka hipna ozdravljenja čisto naravna reč. Ali klerikalci še nikoli niso izpustili takega slučaja, da ne bi ga bili porabili v svoje namene. Seveda so postali nekoliko previdni. Navadili so se, opisavati take dogodke, kakor da bi jih vodila zgolj želja za čisto resnico. Celo skeptične se kažejo v začetku. Potem pa prihajajo polagoma z »zgodovino bolezni*, z navajanjem detajlov i. t. d. in konec je ta: »Glejte, zdravniki niso mogli pomagati, mati boirta je pa pomagala.* Tudi »Slovenec* objavlja v dolgem članku, nekaj kar naj bi bila »zgodovina bolezni*. Le da te »zgodovine* ni napisal noben zdravnik, ampak narekovala jo je — bolnica sama. Pa že v njenem pripovedovanju se kažejo vsa znamenja histerije; dočim so pa taki bolniki za znanost kaj nezanesljive priče, je na drugi strani vsak čudež ovržen, čim se izpozna, kakšne vrste je bila bolezen. »Slovenec* našteva razne momente, ki uaj bi združeni napravili sliko »Čudeža*; list sam sicer ne rabi besedo »čudež*, ampak sugerira čitateljem, naj bi sami prišli na to misel. Ali če se hoče iz posameznih momentov sestavljati sliko, tedaj je treba vzeti vse momente. »Čudež* se pa zelo reducira, če se pove, da so izginili samo posamezni simptomi bolezni, ne pa bolezen sploh. Razlaga je pa zelo enostavna: Z autosugestijo (s tem, da človek sam sebi nekaj dopove), se lahko doseže marsikaj, vsega pa ne. Koliko zaleže vera v kakšno sredstvo, yedo dobro zdravniki, ki so že marsikateremu bolniku zapisali — čisto vodo, pa je pomagala .. . Proti poskusom, vtepsti ljudstvu vero v take čudeže v glavo, se mora že iz splošnih zdravstvenih razlogov protestirati. Ne le, da si marsikateri bolnik s tako vero škoduje, ker ne poišče pravočasno zdravniške pomoči, so taka romanja splošno nevarna, ker se razne kali bolezni najložje razširijo in raznesejo, če se zhero velike množice na tesnem prostoru, ki se morda okužene razidejo na vse strani. Koliko so že zanesli kuge mohamedanski romarji v zdrave kraje! In bacili ne vprašajo, ali so telesa, v katere se naselijo, mohamedanska ali katoliška! Ne misticizem, ampak jasnost je treba razširjati. Ce ne odpravijo tifusa iz Ljubljane in Postojne zdravniki, ga tudi duhovniki ne bodo. Zadnji izkaz daril za stavkajoče mizarje v Ljubljani! Sodarji tvrdke Buggenig 7 K, delavci Auerjeve pivovarne 13 K 10 vin., organizirani sodrugi na Jesenicah 31 K 50 v., sodrug Warl nabral 20 K, gospa Kos, gostilničarka pri Levu 15 K, natakar g. Kende ittočil pive v Latterinannovem drevoredu za 20 K, tiskarji 10 K 30 vin., železničarji južne železnice 31 K 6 vin., neimenovan 2 K, skupaj 149 K 96 vin. Zadnji izkaz je znašal 331 K 66 vin., skupaj 481 K 62 vin. Kohano vodo piti v poletnem času priporočajo zdravniki in to posebno pri epidemijah za odvrnitev nalezljivosti; vendar kuhana voda sama na sebi ne zadostuje našemu okusu in zatoraj zahteva pridatka, kateri naredi nje okus prijetneji. Zato je posebno sposoben »Frančkov Enrilo*, kavni pridatek in namestek, katerega zvretek shla-jen z ali brez sladkorja tvori okusno, izborno sredstvo za ugaševanje žeje. Vsled svojih žejo ugasujočih lastnosti ni potreba tega mnogo piti; že po 1 kozarcu izgine žeja za več ur, pri tem je uživanje te pijače vseskozi zdravju koristno, kuhana voda v zvezi s prijetno grenkim okusom tega naravnega izdelka želodcu prikladna. To sredstvo za ugaševanje žeje zamore si vsled njegove nizke cene nabaviti vsaka tudi najubožnejša družina, kajti en mali zavojček za poskus, kateri zadostuje za 8 litrov zvretka, velja samo 12 vinarjev. 3_3 Za tiskovni sklad so darovali i Ivan Ha upt man nabral v Trbovljah za tiskovni sklad 2 K 82 vin. 'podpiseirji Mičen) gg. <3.°$ton), odjeiDaleen), prija-^ teijeii) irj 3r)ar>cen), od ka-^ terib je pri 5^ojerr> odhodu )3 SrboUcljr)i5cn) ©5ebr>o po-‘‘ $rcr)0 ip $rčer) ^ pojdrau od obitclji IJlorpepcič. ICH Dlf-N Aflein echterBalsam fius det Sehuhaiisel^poUieki k.Thierrv in Pregrada bti Rahltscft-SuMbrm. Vsaka ponaredba io ponatis je kazniivo. Učilno pravi ThlerrycV balzam le z zeleno znamko nune. — 12 malih ali 6 dvojnih steklenic ali pa 1 velika specialna steklenica s patentnim zaklepom 5 K. 52—2* Thicrry«Vo cenUfolijino mazilo proti vsem, še tako starim ranam, vnetjem, poškodbam i. t. d., 2 lončka K 3*60. Razpošilja se le proti povzetju ali za naprej poslani denar. Tl iIve domači zdramili sta povsod znani In še od nekdaj sloveči. Naročila se naj naslovljajo na: Lekarnar L Tkierrj i Pregradi pri Rogaški Slatini. Zaloga večinoma pp lekarnah. Knjižice s tisoči zahvalnih pisem zastonj in Iranko. Izjava. Podpisani pripoznam, da sem v svoji razburjenosti žalil gospoda Franca Vozelja ter se mu tem potom zahvalim za odstop nadaljnega postopanja. V Trbovljah, dne 25. avgusta 1907. M. Razboržek. Kdor si hoče napraviti dobro domačo pijačo ali podaljšati svojo zalogo, naj se obrne zaupno na tvrdko' io. Ajlurplate Prosimo spoštovan«* gospodinja, ne zahtevajte pn trgovcu kar na kratko Zavitek ali Zabojček * Cikorije temveč določeno Znamko: Franck da imate zagotovilo za vedno jednako in n a j boljšo kakovost — Pazite pri tem na te varstvene znamke in podpis, kajti našo zamotanje se v jednakih barvah, papirju in z podobnim natisom ponareja. Vu.tT«M UUŽI. v x um m i. Vu>t.«a* utmk«. Vamt-u. i Razpis zdraviliške službe. Pri podpisani blngiijni se odda 5S23S zdravniška služba katero je nastopiti z dnem 1.,oktobra 1. 1907. .8 to služim je spojena letna plačil ,181)0 K in za obiske bolnikov Izven teritorija ljubljanskega mesta po 40 vin. oddalnino od vsakega kilometra ter prppta vožnja. Natančnejšo pogoje, je izvedeti v blagajniški pisarni ob navadnih uradnih urah. Prosilci zn to službo naj vložijo svojo zadostno dokumentirano prošnjo najdalje do 15. septembra t. 1. pri podpisani blagajni. V LJUB L J A N i, dne 28. avgusta 1907. Okmjnd bolniika blti(£ajna. NnCfilnik': FRANBARTL. Žiatrri Hali/o dobro, /jo ceni in ntrktvti/ivo-/jc '*iovaii na/ se obme/o ^i/non0 ur idoča za kar se 2 leti jamči, z S. Urbaoli, g se priporoča cenjenim sodrugom najtopleje. Na razpolago so vsi važni in slovenski , italijanski in nemški listi. Vse pijače poceni. Napitnina je izključena. POZOR! E 2 50 ~VR lopo pozlačeno, .GbO Pancer verižico, samo za K 2*50 3 komadi z verižicami K 7'—. Razpošilja po povzetju tovar. zaloga švicarskih UT 24—12 Krakov, wt. CJO« »ssss»sssassss«s&s8sfiass9)st Ul KAVARNA S g ,Uni