GLASNIK SLQmSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA • BULiniN Of THE SLOVENE nmOGRAPHK MUSEUM ETNOLOG 2/2(LIII) LjUBlJANA 1992 ISSN 0354-0316 UDK 39(497,12)(05) ETNOLOG 2/2 (Uli), 1992 Etnolog, I (1926/27), 1926 - XVII(1944), 1945 in Slovenski etnograf, I (1948), 1948- XXXIII-XXXIV(1988-90), 1991. Od leta 1926 do leta 1992 je izšlo LH letnikov glasila etnografskega muzeja v Ljubljani. From 1926 to 1992 LII volumes of the bulletin of the ethnographic museum in Ljubljana have been published. ISSN 0354-0316 UDK39(497,12)(05) ETNOLOG Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja Bulletin of the Slovene Ethnographic Museum Izhaja enkrat letno. Izdaja ga Slovenski etnografski muzej. Published annually by the Slovene Ethnographic Museum. Glavna urednica - Editor in Chief: mag. Inja Smerdel Souredniki - Assistant Editors: Božidar Premrl (lektorstvo), Bojana Rogelj-Skafar (kritična in informativna bibliografija), Mojca Turk (tehnično urejanje). Uredniški odbor - Editorial Board: dr. Ivan Sedej, dr. Zmago Šmitek, dr. Marko Terseglav, mag. Janja Žagar. Naročila in pojasnila na naslov - Information and Subscriptions: Slovenski etnografski muzej, Prešernova 20, 61000 Ljubljana. GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGMESKEGA MUZE/A BULLETIN OF THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG 2/2 (LUI) LJUBLJANA 1992 Redakcija te številke je bila končana 26. novembra 1992. Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam. Ponatis člankov in slik je mogoč z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Tiskano s subvencijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Izid briškega letnika Etnologa je omogočila še Enota kultura mesta Ljubljana. VSEBINA CONTENTS II/1 Briški letnik Etnologa I.Smerdel Why is this issue dedicated to the Brda region? BRDA, RAZPRAVE IN GRADIVO STUDIES AND ARTICLES Katja Kogej Izdelovanje prunel v Brdih The production of peeled dried prunes (pninelles) in the Brda region Inja Smerdel Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Between death on a plate and a warden's love (On bird-catching in the Brda region) Ivan Sedei Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto (Problematika ljudske umetnosti in rurizma) Šmartno in the Goriška Brda - village, camp-village or town (The issue of folk art and ruralism) Irena Keršič Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi (Primera na mikroravni) The colono and his landlord - two styles of living and two types of residential culture (Two cases on the microlevel) Serpii Vilfan Izročilo o kolonatu v Goriških Brdih Oral traditions on quota - leasing in the Brda region Pavel Medvešček Osvatina - poganski ogenj Osvatina - pagan fire Marija Stanonik Goriška Brda in umetnost besed Mira Omerzel-Terlep Cimbale - opsase ali orpliica - na Goriškem in v Brdih Goriška Brda and the art of words Dulcimers in tlie Gorizia and Goriška Brda region Peter Stres Izseljevanje prebivalcev iz Brd v letih pred priključitvijo kFLRJ 15. septembra 1947 Population emigration from the Brda region in the years before the annexation by Yugoslavia (15 September 1947) 11/2 JANUSOV RAZDELEK JANUS'DEPARTMENT Hermann Bausinger Ali se paradigme spreminjajo? L29 Zapiski o krizi etničnosti _ Frederick Baker, Gottfried Korff Nacionalni, domoznanski in aktivni muzeji: oris razvoja nemških 237 muzejev na poti v devetdeseta leta - Zmago Smitek, Božidar lezernik Antropološka tradicija 259 na Slovenskem _ Change of paradigms? Comments on the crisis of ethnicity National, heimat and active museums: an outline of the development of German museums into the 1990's The anthropological tradition in Slovenia HOMMAGE A ZORZUT, A OREL Brank(i Marušič Ludvik Zorzut - briški narodopisec. Ob stoletnici rojstva Barbara So.sič Ob trideseti obletnici smrti dr. Borisa Orla 277 Ludvik Zorzut - Brda folklorist. On the lOOth anniversary of his birth 285 On the txrcasion of the 30th anniversary of dr. Boris Orel's death ETNO MUZEJSKE STRANI i MUSEUM NEWS - ZAPISKI Razmišljanje o Brdih na obeh straneh meje (Bi etnologija lahko sodelovala pri načrtovanju prihodnosti?) Inga Miklavčič-Brezigar Ob oživitvi Etnologa Vilko Novak —'-i MISCELLANEOUS - Reflections on the Brda region on both sides of the border (Could ethnology cooperate in planning the future?) 293 2gg About the revival of Etnolog RAZSTAVE EXHIBITIONS Etnografska zbirka na Bukovju v Števerjanu Zdenko Voerič Etlinograptiic collection at Bukovje in Briške čeriešnje so ble rdače... Etnološka razstava o pretekli podobi Brd Katja Kogel How red the cherries from Brda were.. Ethnological exhibition about the past ^Qg outlook of the Brda region Vozovi in sledovi Andreja Bahar-Muršič ^ 2 ^ Carriages and their tracks "Trgovina v trgovini" - Muzeološka cmaliza projekta Muzeja Velenje ob štiridesetletnici ERE Velenje Aleš Gačnik "A shop in a shop" - Museological analysis of the Velenje Museum's o 2 r project on the occasion of the 40th anniversary of ERA MUZEJSKA PEDAGOGIKA EDUCATIONAL ACTIVITIES Ko učitelj postane veleposestnik. \ Pouk v muzeju s pomočjo fikcije lorgen Skaastrup j When the teacher becomes a landlord. .J Experiences from museum teaching, ___ using fiction as a method NOVE PRIDOBITVE Glasbena omara T. Tomažič 339 NEW ACQUISITIONS Musical cabinet Otroška hojca I. Keršič Baby walker Naličja iz Števanovec M. Kozar-Mukič _ , 3 Masques from the village Števanovci — MUZEJSKA DOKUMENTACIJA Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih Barbara Sosič MUSEUM DOCUMENTATION Field team of the Ethnographic Museum in the Brda region Poizkus dokumentacije pergamentne listine za privolitev dveh živinskih sejmov v občini/vasi/ Bukovo iz leta 1817 377 France Golob _ An attempt to document an act on parchment from 1817, approving two cattle fairs in the village Bukovo POROČILA REPORTS Slovenski etnografski muzej v letu 1991/92 S. Kogej-Rus 387 The Slovene Ethnographic Museum in 1991/92 305 NEKROLOG 1 NECROLOGY O neki razstavi in njenih obisko- valcih, o nekem delu in uspehu. Kolegici Darinki Jankovič, kustodinji pedagoginji v Slovenskem etnograf- skem mu2ieju, v spomin T. Tomažič m About an exhibition and its visitors, work and success. Dedicated to our late colleague Darinka Jankovič, curator and educator at the Slovene Ethnographic Museum - DEKLARACIJA Dopolnila k deklaraciji o muzejih na prostem. I. Keršič I 405 DECLARATION Supplement to the declaration on open air museums KRITIČNA IN INFORMATIVNA BIBLIOGRAFIJA BIBLIOGRAPHY KNJIŽNA POROČILA IN OCENE BOOK REVIEWS Volkskunde und Nationalsozialismus (A. Baš)419 - E. Fröschl, M. Mesner, U. Ra'anan, Staat und Nation in Multi-ethnischen^ Gesellschafien (F. Baker)424 - Kulturno društvo Rovte-Kolonkovec (B. RogeIj-Škafar)425 - Lovrenc na Pohorju skozi stoletja 1091-1991 (D. Pediček)427 - Mlinškovo berilo, (i)zbrani etnološki in slovstveni zapiski (M. Orehovec)430 - Tools and Tillage (I. Smerdel)432 - C. and D. Hart, Natural Basketry (A. Bahar-Muršič)433 - D. J. Ovsec, Slovanska mitologija (M. Ravni k)434 - P. Medvešček, Na rdečem oblaku vinograd rase (K. Kogej)440 - Der bleiche Mond/Bledi mesec. Alte instrumentale Volksmusik aus Slozvenien/Stara instrumentalna ljudskaglasba iz Slovenije (R. Muršič)441 - M. Codina, Iz mariborskih predmesti]. O življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih 1919 do 1941 (J. Žagar)448 - B. Čebulj-Sajko, Med srečo in svobodo - Avstralski Slovenci o sebi (D. Hribar)450. MONOGRAFIJE, PERIODIKA MONOGRAPHIES AND PERIODICALS - Bibliografija Brda K. Kogei. N. Znidarčič Novosti v knjižnici Slo- venskega etnografskega muzeja v letu 1991/1992 B. Rogeli-Škafar Bibliography of the Brda region Library news from the Slovene Ethnographic Museum in 1991/92 468 SODELAVCI TEGA LETNIKA 503 CONTRIBUTORS TO THIS VOLUME JANUSOV RAZDELEK JANUS' DEPARTMENT Hermann Bausinger Ali se paradigme spreminjajo? Zapiski o krizi etničnosti Frederick Baker, Gottfried Korff Nacionalni, domoznanski in aktivni muzeji: oris razvoja nemških muzejev na poti v devetdeseta leta Zmago Šmitek, Božidar lezemik Antropološka tradicija na Slovenskem Change of paradigms? Comments on the crisis of ethnicity National, heimat and active museums: an outline of the development of German museums into the 1990's The anthropological tradition in Slovenia Ta "dvoobrazi", dvojezični razdelelc pomeni vrata (lat. ianua = vrata) iz sveta in v svet. Članici, razprave, ki jih Etnolog v njem prinaša, bodo vedno v celoti objavljeni dvojezično; v jeziku pisca in v slovenščini oziroma v slovenskem in v enem izmed svetovnih jezikov. Tiiis "two-faced", biliiigual section represaits a door to and from the world (lat. ianua = door). Articles and studies presented here are published in their entirety in tim languages: the language of the author and Slovene, or rather in Slovene and one of the major uvrld languages. (l.Sm.) CHANGE OF PARADIGMS? Comments on the crisis of ethnicity' Hennann Bausinger ; IZVLEČEK V eseju Ali se pmrailii^mc spreininjajo, zapiski o krizi etničnosti, pisec obravnava stičišča in razhajanja med etnologijo in folkloristiko na eni in državo na drugi strani, problemski sklop, tesno povezan s celotno zgodovino in mnogimi bolj sistemskimi vprašanji naše stroke. ABSTRACT In the essay Change of paradigms?, com- ments on thccrisis oj ethnicity, the author deals with the issues where ethnology and folklore on the one hand and the state on the other hand either meet or diverge. This is an issue which is closely connected with the entire history of our discipline and with many of its systems issues. For folklorists and etiinoiogists it is not very common to speal<; about the state. Certainly, if funds have to be raised for folklore positions, re.search projects or Festschriften, state officials are an important address. The subject of our discipline, however, seems to be located not only below but also in deeper strata than the state. The discovery - in a more pointed way: the invention of folk and folklore wasan answer to modernization, an answer emphasizing the durability and continuity of traditions and traditional ways of life; and as the elaborated organisation of the state has been one of the crucial elements of modernization one might even say that the interest in folklore and folklife has always implied a departure from state. This did not exclude, tobe sure, that states made good use of the endeavours of folklorists and ethnologist. In the very beginning of scientific orientation in this field during the period of enlightenment folklore was regarded a means of administrative reconnaissance - in order to govern people effectively one had to be aware of their ideas, attitudes and ways of life. Later on, folklore became a vehicle of political ideologies and, by this, an e.ssential support of states. But for serious fo klorists this was, as a rule, only a neglectable concomitant; their attention was focused on the inner structures of traditions seemingly untouched by political estrangements. In a third stage political manipulation of folk tradition was heavily criticized but even then this criticism was often foremost a springboard to arrive at cleaner parts of folklore far from politics. 'First appeared in I'olklorerrocesseJ. In 1 lonourof Lauri 1 lonko. SluJia I'innica Folklorisca I.Helsinki 1992. 229 Hermann Bausinger Several key concepts of folk and folklore have been developed in opposition to existing stately structures. In their early stage the idea of 'Volksgeist' played an important part in the construction and extension of folklore studies. The term was coined, following French forenmners, by Herder. In general, it is translated as 'national spirit'; but this translation misses the characteristic distance from all statelyconfigurations.'Volksgeist'meant the spiritof the peopleand was aiming at the vision of a new political order in which different people would get to their unity and to clear demarcations against other people. It is well known how influential this idea was for the national struggles in Central and Eastern Europe - or to put it in a less idealistic way: how precisely Herder anticipated the real development in his theory. And it is also well known that this idea of'Volksgeist' became a challenge and an incentive for folklorists: they started to collect what they looked at as popular antiquities in order to support the new organic concept by traditions allegedly having evolved over the millenia. By and large, this seems to be an outdated view. But this antimodem and anti-state attitude has crept into other concepts. The term ethnicity, closely connected with one of the most usual names of our discipline, ethnology, aims atsociocultural units beyond or within a state. It isonly in superficial discussions about working migrants that nationality and ethnicity are mixed up; in this context people sometimes speak of the ethnic identity of Italians and Turks, and they spoke even of Yugoslavians as if it were an ethnic group. In fact, ethnic groups differ from and often oppose the political units and detailments. To an ethnographer or folklorist it seems quite natural to assume or postulate at least cultural autonomy for ethnic groups; for her or him, state frontiers often cutting right through ethnic units, are just disruptive factors interfering with the free unfolding of the innate ethnic talents and tendencies. Ethnicity is not an unambiguous term; but generally it aims at a social unit somehow defined by descent. It is, however, not only descent but also situation which sometimes combines subgroups of a national population against dominating tencencies and sometimes core values of a state. Therefore, political scientists have coined the term regionalism: regionalistsstand up for the clearing away of real or alleged discriminations, foremost but not only in economic matters. The political opposition, as a rule, has its cultural implications and its cultural symbols - and again, folklorists and ethnologists sympathize with the centrifugal powers and their cultural manifestations. Taken all in all, the basic attitude included in these concepts is a very acceptable and pleasant one: Ethnologists and folklorists stand by the side of the weaker groups; they plead for as much autonomy as possible and they oppose the levelling out measures of the powerful - the representatives of the state. They speak up or at least implicitly stand for the subjective dimension of culture, and they try to guarantee every group a life in accordance with its own principles; the word Eigen-Sinn has gained ground during the last two decades - written with a hyphen and thus indicating a sense and will of its own. But one can write that word Eigensinn without a hyphen, and in this case it means stubbornness, a narrowminded insisting on one's own intentions and measures. And it seems to me that the question should be raised whether this other side of the coin has not been ignored too often. Or to put it in another way: Should the concepts mentioned above notbeadapted to the structures and needs of modern society? 230 _Change of paradigms? Comments on the crisis of ethnicity A few years ago Alain Finkielkraut called the idea of 'Volksgeist' the most dangerous explosive of the 19th and 20th centuries. He took the view that by this idea people idolize themselves and avoid the court of values; what Finkielkraut calls "the feeling for the universal" gets withered by the self- righteous sticking to particularized nonns. This criticism is not totally new. It reminds of an older opposition sometimes cut down to a contrast between traditions arising from enlightenment versus traditions of romanticism. This is not quite correct: Herder for instance represented not only an early stage of romanticism but also important traits of enlightenment, and there was also romantic universalism transcending and sometimes opposing the idea of 'Volksgeist'. But it is true that the mmantic coining of the ideas of folk, people, nation, has left its mark at least on the folkloristic currency up to our days. By concentrating on the inner nature and vigour of these 'organic' units the need for mediation and balance between them got out of sight, and it is only now that the scenery of world-wide conflicts originating in those 'natural' configurations calls for new perspectives. And it seems that a turn to smaller and closer configurations doesn't bring about stable stilutions. At first glance the concept of ethnicity and ethnic identity seems to evade the complacency of nations and people. But evidently this concept has also to be called into question. The high degree of mobility in the modem world makes the concept ambiguous. As soon as we depart from very simple and static structures of society it is always the question who has the power to define and control ethnic identity, and quite often ethnic identity is not a 'natural' concept but ideologically set up. In the discussions about migrant workers an emphatic upholding of the principles of ethnic identity seemed to be the theoretical solution for heavy practical problems. But apart from the pelimeli of different ethnic denominations within nationality groups the postulate of ethnic adherence works as a bond and chain for people in transition - the daughters and sons of guest workers are no longer and can no longer be plain members of their original ethnic groups and do not either want to be plain members of the society they live in but something in- between or, more correct, on the way to a new identity influenced by both sides. In dynamic situations ethnic identity is often only a regressive answer to the differentiated challenges of society and the more refined needs and wants of individuals. It is an answer which seems to present itself especially in stages and situations of high tension. In such situations there is an inclination not to accept people just as human beings and neighbours but to look at them as members of an other ethnic group with a clear tendency to fencing off and demarcation. The only way out often seems to be the homogenization of political and ethnic frontiers. Thus, the autonomy of ethnic groups is extended from cultural to political goals - and quite often exactly by this attempt minority groups are exposed to grave deprivations if not deportation or war. Needless to add that this is what's going on in several parts of Eastern Europe. Not even regionalism is immune to unjustified group egoisms. Interestingly enough, political scientists have found out that it is rarely very poor and neglected areas which stand up against the monopolizing and alienating tendencies of the central power but often relatively prosperous and well developed regions. In states falling apart the most well-to-do regions or substates are generally the first striving for independence - which sometimes 232 Hermann Bausinger means also independence from solidarity with neighbouring regions. Regionalism, to be sure, has been an unavoidable answer to diverse forms of imperialism; setting up signals indicating that social, economic and political problems cannot be solved by extending alienating super-structures over enormous countries or even continents. But the ongoing destructive actions of militant regionalism, often regardless even of greater parts of the population within the region, make clear that the reference to home or natural habitat can be as problematic as the reference to ethnic adherence or descent. It is in this context in which new considerations on and new concepts of the state are required - state meaning not only the administration and executive power of existing nations but also international configurations committed to justice and peace and not to doubtful collective entities defined by an alleged spiritual unity, blood or place. This is, of course, a political statement; but it is not without consequences for the concepts and work of ethnologists and folklorists. I think they should ask themselves where and when it is reasonable to hold aloft the olf flags and where and when it is appropriate to change - well, maybe not paradigmsbut part of their perspectives. The model according to which folk culture or popular culture is a continuous struggle against estrangements and infiltrations from above is highly problematic even for the past (it is not very helpful - and comes rather close to national socialist ideologies - to look at the diverse ways of Christianization only as colonization of life worlds). And it is still more problematic with regard to present conditions and actual developments. It is acceptable and even wishable that folklorists and even ethnologists take care of the more traditional ways and items of culture, but they should avoid the trap to look at them as totally autonomous and untouched by elite or mass culture and they should never try to extrapolate cultural conditions to political designs without any discussion of intervening variables. In my opinion cultural identity and political identity should be decidedly uncoupled. Saving or fostering cul turai heritage does not necessarily refer to the heritage of an existing political unit, and the existence of special cultural traditions is neither a licence nor an obligation to demand the establishment of a political vmit around these traditions. This is the logical complement of the expectation that every state will acknowledge and respect different cultural manifestations and traditions within its boundaries.* These assumptions seem to lessen the importance of cultural traditions - and I am a bit suspicious that this is the reason for their hesitant acceptance. If vernacular culture has no counterpart in political autonomy the word compensation is quickly at hand - and it is often used with pejorative connotations. This is part of the delicate discourse on authenticity. But in a world based, totally on the principle of the division of labour one may well claim relative independence for the different realms of human existence. And as to compensation, one could provide strong arguments for the thesis that it is the human characteristic. * The problem treated in this little essay is interconnected with the whole history of folklore and many of the more systematic questions of our discipline. Thus, it could have been discussed very lengthily upholstered by many quotations and garnished by legions of footnotes. As I intended only a concise sketch of the main problem I have dispensed with details. 232 ALI SE PARADIGME SPREMINJAJO? Zapiski o krizi etničnosti Hermann Bausinger Za folidoriste in etnologe ni ravno običajno, da govorijo o državi. Država je seveda pomemben vir, kadar je treba zbrati sredstva za folklorne predstavitve, raziskave ali izdajo častnih zbornikov. A predmet naše stroke ni samo pod državo, ampak, tako se zdi, tudi v globljih slojih. Odkritje, ali nekoliko zbadljivo rečeno, "izum" ljudstva in narodopisja je bil odgovor na modernizacijo. Poudarjal je stanovitnost in kontinuiteto tradicij in tradicionalnega načina življenja. Ker pa je bila kompleksna organiziranost države eden izmed ključnih elementov modernizacije, bi lahko rekli, da je zanimanje za folkloro in folklorno življenje vedno pomenilo razhajanje z državo. Vendar to nikakor ne pomeni, da se države niso znale okoriščati s prizadevanji folkloristov in etnologov. Že na samem začetku znanstvene usmeritve stroke - v dobi razsvetljenstva - so narodopisje imeli za sredstvo administrativnega izvidništva. Kdor želi učinkovito vladati, mora biti seznanjen z mislimi, mnenji in načinom življenja svojih podložnikov. Pozneje je narodopisje postalo nosilec političnih ideologij in je s tem bistveno podpiralo državo. Za resne narodopisce pa je bilo to sožitje nepomembno, ker je bila njihova pozornost osredotočena na notranje strukture tradicij, ki jih, kot je bilo videti, politično odtujevanje ni prizadelo. V tretji fazi so strokovnjaki postali hudo kritični do političnega manipuliranja s folklorno tradicijo, a vendar je bila tudi ta kritika pogosto predvsem izhodišče za iskanje čistih sestavin folklore, daleč od politike. Nekateri ključni koncepti ljudstva in narodopisja so se razvili v opoziciji do obstoječih državnih struktur. V zgodnji fazi tega razvoja je pomembno vlogo v oblikovanju in širjenju narodopisnih študij odigrala ideja o "Volksgeistu". Pojem, ki gaje po vzoru francoskih predhodnikov skoval Herder, se na splošno prevaja kot "ljudski duh", vendar ta prevod popolnoma spregleda značilno distanco do vseh državnih konotacij. "Volksgeist" izvirno pomeni duh naroda in označuje vizijo novega političnega reda, v katerem bi različni narodi dosegli vsak svojo enotnost in se jasno ločili od drugih narodov. Dobro vemo, kako močan vpliv je imel ta koncept na nacionalna gibanja v Srednji in Vzhodni Evropi - ali, če govorimo malo manj idealistično: kako natančno je Herder v svoji teoriji predvideval dejanski razvoj. Prav tako nam je dobm znano, da je ideja o "Volksgeistu" postala izziv in spodbuda za folkloriste: začeli so zbirati reči, ki so 233 Hermann Bausinger jih imeli za ljudske starine, zato da bi novi organski koncept podpirali s tradicijami, ki so se menda razvijale tisočletja. V splošnem se nam zdi ta pogled danes zastarel. A vendar seje ta nesodobna in protidržavna drža razširila tudi na druge koncepte. Pojem etničnost (angl. ethnicity), ki je tesno povezan z enim izmed najbolj običajnih imen za našo stroko - etnologijo - označuje družbenokulturne enote znotraj neke države ali prek njenih meja. Le v površnih pogovorih o tujih delavcih se pomešata nacionalnost (državljanstvo) in etničnost. V tem kontekstu včasih govorijo o etnični identiteti Italijanov ali Turkov in celo o Jugoslovanih se je kdaj pa kdaj govorilo kot o etnični skupnosti. Dejstvo pa je, da se etnične skupnosti prostorsko ne ujemajo s političnimi enotami in z njihovo razmejitvijo ter ji pogosto nasprotujejo. Za etnografa ali folklorista je povsem naravna predpostavka ali domneva, da etnične skupnosti uživajo vsaj kulturno avtonomijo. Zdi se jim, da so državne meje, ki sekajo etnične enote, razdiralni faktorji, ki ovirajo svoboden razvoj naravnih narodovih sposobnosti in teženj. Etničnost (angl. ethnicity) ni nedvoumen pojem, na splošno pa vendar označuje družbeno enoto, ki jo nekako določa skupni izvor. A ne samo skupni izvor, tudi položaj neke podskupine nacionalnega prebivalstva jo včasih združi v odpor proti prevladujočim težnjam ali temeljnim vrednotam države. Zato so politologi skovali pojem regionalizem. Regionalisti se bojujejo za odpravo resnične ali domnevne diskriminacije predvsem, ne pa zgolj na gospodarskem področju. Politično nasprotovanje ima ponavadi svoje kulturne vsebine in simbole, folkloristi in etnologi pa simpatizirajo s sredobežnimi silami in njihovimi kulturnimi manifestacijami. Na splošno je temeljna drža etnologov in folkloristov v teh konceptih zelo sprejemljiva in prijetna: so na strani šibkejšega, zagovarjajo čim večjo avtonomijo in nasprotujejo izenačevalnim ukrepom močnejšega, ^. države. Zagovarjajo ali se vsaj implicitno zavzemajo za subjektivno razsežnost kulture in skušajo vsaki skupnosti zagotoviti življenje v skladu z njeno opredelitvijo. V zadnjih dveh desetletjih se je močno uveljavila beseda Eigen-Sinn, napisana z vezajem, ki poudarja lastni smisel in voljo. Poznamo pa tudi besedo Eigensinn (brez vezaja), ki pomeni samovoljo ali trmasto vztrajanje pri lastnih namenih in merilih. Zdi se mi, da se moramo vprašati, ali nismo morda pogosto spregledali tega drugega pomena. Z drugimi besedami: ali ne bi kazalo zgoraj omenjenih konceptov prilagoditi strukturain in zahtevam sodobne družbe? Pred nekaj leti je Alain Finkielkraut o "Volksgeistu" govoril kot o najbolj eksplozivnem pojmu 19. in 20. stoletja. Po njegovem mnenju se narodi s tem konceptom postavljajo na oltar in se izogibajo vrednostni razsodbi. To, čemur Finkielkraut pravi "občutek za univerzalno", se izgublja zaradi pravičniškega vztrajanja pri partikularnih nonnah. Ta kritika ni povsem nova. Spominja na starejše nasprotje, ki mu včasih poenostavljeno pravijo nasprotje med tradicijama razsvetljenstva in romantike. Vendar to ni točno: Herder ni bil samo predstavnik zgodnje romantične dobe, ampak tudi pomembnih razsvetljenskih značilnosti. Poleg tega je obstajal tudi romantični univerzalizem, ki je presegal misel o Volksgeistu in ji včasih tudi nasprotoval. Vendar drži, da je romantično kovanje pojmov: ljudstvo, narod in nacija pustilo sledove v jeziku, s katerimi še dandanes manipulirajo v folkloristiki. Z osredotočenjem na notranjo naravo in življenjsko moč teh "organskih" skupnosti je izginila potreba po posredovanju 234 Ali se paradigme spreminjajo? Zapiski o krizi etničnosti. in ravnotežju med njimi. Šele sedanji prizori konfliktov povsem svetu, ki izvirajo iz teh "naravnih" skupnosti, kličejo k iskanju novih perspektiv. Kaže, da usmeritev v manjše in ožje skupnosti ne daje stabilnih rešitev. Na prvi pogled se morda zdi, da se s konceptom etničnosti in etnične identitete izognemo samozadovoljnosti nacij in narodov. Vendar je jasno, da moramo dvomiti o njegovi pravilnosti. Zaradi visoke stopnje mobilnosti v sodobnem svetu postaja nainreč dvoumen. Brž ko se oddaljimo od najbolj preprostih in statičnih struktur družbe, se vedno zastavi vprašanje, kdo določa in preverja etnično identiteto. Ta identiteta pa pogosto niti ni "naraven" koncept, ampak ideološka tvorba. V razpravah o tujih delavcih se je zdelo, da je poudarjeno ohranjanje načel etnične identitete teoretična rešitev za hude praktične probleme. Ne glede na množico različnih etničnih nazivov znotraj nacionalnih skupin deluje postulat etnične pripadnosti kot vez in povezava za ljudi "na prehodu". Sinovi in hčere tujih delavcev niso in ne morejo več biti navadni pripadniki svojih izvirnih etničnih skupin, niti ne želijo biti navadni člani družbe, v kateri živijo, ampak nekaj vmesnega, ali bolje rečeno: na poti k novi identiteti so pod vplivom obeh strani. V dinamičnih situacijah je etnična pripadnost pogosto le regresiven odziv na različne izzive družbe ter bolj rafinirane potrebe in zahteve posameznikov. Tak odziv je najbolj očiten v zelo napetih časih in situacijah. Takrat so ljudje nagnjeni k temu, da sosedov ne sprejemajo zgolj kot soljudi, ampak jih vidijo kot pripadnike druge etnične skupine, in sicer z izrazito težnjo ločiti se in ograditi od njih. Edini izhod pogosto vidijo v homogenizaciji političnih in etničnih meja. Tako se avtonomija etničnih skupin razširja s kulturnih na politične cilje - in prav pogosto se dogaja, da zaradi takih poskusov narodne manjšine trpijo hudo prikrajšanje, izgon ali celo vojno. Prav to se danes dogaja v raznih delih Vzhodne Evrope. Pa tudi regionalizem sam ni imun za neupravičen skupinski egoizem. Zanimiva je ugotovitev politologov, da so območja, ki se uprejo monopolističnim in odtujevalnim težnjam osrednje oblasti, le redko revna in zanemarjena. Ponavadi gre za razmeroma uspešna in dobro razvita območja. Ko neka država razpada, prvi težijo k neodvisnosti tiste regije ali deli države, ki so najbolj razviti. Neodvisnost pa jim pogosto pomeni tudi konec solidarnosti s sosednjimi regijami. Seveda je bil regionalizem neizogiben odziv na razne oblike imperializma. Regionalizem je "oddajal" znamenja, da družbenih, gospodarskih in političnih problemov ni mogoče reševati s širjenjem odtujevalnih superstruktur čez velike države ali celo celine. Vendar nam sedanje pogubno ravnanje militantnega regionalizma, ki pogosto ne upošteva niti večinskega prebivalstva v regiji, jasno pove, da je sklicevanje na domači ali naravni habitat lahko enako vprašljivo kot sklicevanje na etnično pripadnost ali izvor. V tem kontekstu so potrebna nova razmišljanja in novi koncepti države. Z "državo" pri tem ne mislimo samo na upravno in izvršno oblast obstoječih nacij, ampak tudi na razne mednarodne skupnosti, zavezane pravici in miru. Ne mislimo pa na dvomljive kolektivne skupnosti, ki temeljijo na domnevni duhovni enotnosti, krvi ali zemlji. To je seveda politična trditev, vendar ni brez posledic za koncepte in delo etnologov in folkloristov. Menim, da bi se ti morali vprašati, kje in kdaj je razumno dvigati stare zastave in kje in kdaj bi bilo bolj primerno nekaj spremeniti: morda ne paradigem, ampak vsaj del njihovih perspektiv. Model, po katerem je ljudska 235 Hermann Bausinger kultura nenehen boj proti odtujevanju in infiltraciji od zgoraj, je hudo problematičen celo v zvezi s preteklostjo. Le malo koristi je namreč od stališča - ki je blizu nacionalsocialističnim ideologijam - da so bili razni načini, na katere se je širilo krščanstvo, samo kolonizacija življenjskega prostora drugih. Tako stališče je še bolj problematično v zvezi s sedanjim stanjem in razvojem. Sprejemljivo in celo zaželeno je, da folkloristi in tudi etnologi skrbijo za bolj tradicionalne kulturne običaje in predmete, vendar bi se morali izogniti pasti, da nanje gledajo kot na povsem avtonomne pojave, ki jih je eUtna ali množična kultura pustila nedotaknjene. In nikoli nebi smeli poskušati kulturnih pogojev razširiti na politične načrte ne da bi obravnavali vse možne različice. Po mojem bi morali kulturna in politična identiteta ostati povsem ločeni. Gojenje in spodbujanje kulturne dediščine ni nujno povezano z dediščino neke obstoječe politične skupnosti. Obstoj posebnih kulturnih tradicij pa ne pomeni nujno pravice ali dolžnosti, da se zaradi njih zahteva vzpostavitev posebne politične skupnost. To je le logično dopolnilo pričakovanj, da bo vsaka država priznala in spoštovala različne kulturne manifestacije in tradicije znotraj svojih meja.* Zdi se, da te predpostavke zmanjšajo pomen kulturnih tradicij, in nekako sumim, da je prav v tem razlog, zakaj jih tako obotavljivo sprejemajo. Če ljudska kultura nima vzporedne politične avtonomije, se zelo hitro omenja beseda kompenzacija, ki jo pogosto uporabljajo z negativnim prizvokom. Vse to spada v občutljive razprave o pristnosti. Vendar so v svetu, ki v celoti temelji na načelu delitve dela, zahteve po relativni odvisnosti za različne svetove človekove eksistence vendarle upravičene. Glede kompenzacije pa bi lahko dobili močne argumente v prid tezi, daje to glavna človekova značilnost. Iz angleščine prevedel Franc Smrke AVTOR : Hermann Bausinger, emeritus profesor empirične znanosti o kulturi (Em- pirische Kulturwissenschaft) na Inštitutu Ludvviga Uhlanda na Univerzi Eberharda- Karla v Tübingenu. THE AUTHOR Hermann Bausinger, Emeritus Profes- sorofEmpirische Kulturwissenschaft at the Ludwig-Uhland Institute, at the Eberhard- Karls University Tübingen. * Prolilcm, Id ga obravnavam v tem Icratkem eseju, je lesno povezan s celotno zgodovino folklore in z mnogimi bolj sistemskimi vprašanji naše stroke. Lahko bi ga obravnaval obširneje, lahko bi utemeljeval svoje trditve s številnimi navedki in vse skupaj okrasil z množico opomb pod črto. Ker pa sem v mislih imel le zgoščen oris glavnega problema, sem se izogibal podrobnostim. 236 NATIONAL, HEIMAT AND ACTIVE MUSEUMS: AN OUTLINE OF THE DEVELOPMENT OF GERMAN MUSEUMS INTO THE 1990'S * Frederick Baker, Gottfried Korff IZVLEČEK V članku Nacionalni, domoznanski in ak- tivni muzeji: oris razvoja nemških muzejev na poti v devetdeseta leta avtorja razčlenjujeta te tipe muzejev in orisujeta njihov razvoj in sedanje stanje. ABSTRACT In the article National, heimat and active museums: an outline of the development ofger- man museums into the 1990's, theauthorsana- lyse these types of museums and describe their development and present state. Introduction While German muscology shares many features with other European countries, it has various particular aspects resulting from its federal structure and particularly the reassessment since 1945, which has thrown up interesting initiatives, such as the Active Museum of Berlin. This article will outline this particularly rich German museum landscape on three levels. The first will be local or 'Heimat' museums, secondly regional 'Länder' museums, and finally the large national museums. The German Museums Boom In 1990 Alan Balfour wrote of the Potsdamer Platz in Berlin which is the classic palimpsest of Germany's newly reunited history. (The busiest place in Europe in the 1920's, bisected by Ulbricht's Berlin Wall and skirted by Hitler's bunker): "The presence of the past persistently interferes with the promise of the future. There are no dreams in isolation: all are in reflection and reaction, in a swirling confusion of past existence...the presence of so many pasts denies the operation of any simple struggle of opposites, and all attempts at synthesis seem to increase the fragmentation." (1990:249). Since 1945 museums have been one of the key institutions used to represent the reconstruction of the country, but like the Potsdamer Platz, the attempts at synthesis have only lead to increased fragmentation. This has lead to the situation in which the museums have been thrown into the centre of the heated debate on Germany's history and culture of the country. The last 20 years have * First appeared in: New Research in Museum Studies (London 1992). 237 Frederick Baker, Gottfried Korff seen an amazing boom in museums in almost all European states. There are some official statistics which show a two-fold increase and even a threefold rise since 1970. Germany is not alone with its enormous growth rate, but the extreme expansion of museums between 1970 and 1990 is particularly clear. There is hardly a place over 5000 inhabitants that does not have its own museum and there are hardly any villages below the 1000 population limit which can not proudly point to its own museum. Those responsible for planning in the cultural affairs offices have already spoken of a saturated level of museums provision. In 1969 West Germany had 673 museums, by 1988 this had grown to 2400 {Korff 1990:59). To put this in a Pan-German perspective: in 1982 East Germany had 642 Museums, of which 76 were literary and 73 were art museums, all of which staged a total of 1500 special exhibitions (Zimmerman 1985:918). Historical museums were particularly favoured by this museum boom, because the rapid modernization in the post-war period, not only changed the structure of the economy, the face of the cities, but also the everyday private sphere. It is definitely possible to speak of a loss of identity as a resu t of an increasing loss of familiarity and intimacy. There where the living environment has been radically altered by new buildings or other changes, there where even private habits have been changed by new consumer orientations and lifestyles, there a nostalgia for old things has blossomed. A nostalgia serviced by flea markets, the many historical exhibitions and museums. An utterly concreted and asphalted environment demandsa secure familiarity, and this was provided by the museum. The museum plays a dual mie. It provides both an identity that is historically speaking ones own and supplies an alternative identity which is historically different to the present. The museum must be both foreign and indigenous. A paradoxical situation in which the exhibits must transmit a history that is close to today, but is also far away (and therefore provide an alternative) to the ^resent, a form of internal exoticism as Hemtiann Bausinger has described it in lis seminar work "Popular Culture in the Technical World" (1961). The Zürich based German philosopherHermann Lübbe (1981) has given one of the most complete accounts of the social processes underlying the museum boom. The increased pace of change of the familiar environment is compensated for by the museological approach to the old. It therefore follows that the museum is a logical epiphenomenon of modern industrial society. The museum responds like no other institution to the need for colour, familiarity and ineaning in people's everyday world. Heimat Museums The victorious career of the Heimat museum, started under the monarchy, t(X)ka strong surge in the Weimar republic, was then centrally controlled by the Nazis and stagnated in the post war period, because there were other priorities. Finally,_in the 70's and SO's its career has reached a highpoint. As was said: there is hardly a place in the federal republic without a museum. With the dramatic increase in the number of Heimat museums in the 70's and 80's it should not be surprising that the institution was the subject of a large number of discussions and the subject of many experiments (Scharfe 1982). One of the most controversial areas of debate has been an all-round struggle to 238., National, heimat and active museums control and define Germany round the key German concept of "Heimat". This word can be loosely translated as hometown or homeland, but neither of these English words conveys the emotive power, which heimat has for the Germans. For them it carries a strong association with roots. Roots that are particularly precious for a people in the centre of war-torn Europe. The difficulty of "Heimat" for the modern Germans, is highlighted in Siegfried Lenz's novel "Heimatmuseum", published in Britain under the title "The Heritage" (1981). The hero is the curator of a Heimat museum, recording and saving the culture of his heimat of Masuria, which he fled before the approaching Red Army, and that is now in Poland. At the end of the novel, Lenz's hero bums down his own Heimatmuseum, rejecting it as a form of documented History. During the Second World War the Nazis used the Heimat museums as part of their propaganda (Roth 1990). A fact that discredited them for the postwar generations. As Hermann Bausinger describes, the situation was such that: "You could not use the word Heimat anymore. It was seen as either narrow or ideologically discredited. The phrase was for a time taboo, it is only now that one is trying to put the thing back on its feet...Heimat is not a fenced off area with a few folk costumes...Heimat is not what appears in the tourist brochures, it is the totality" (1988)1. In Bavaria the right wing CSU party have instituted the position of the "Heimatpfleger", which can be kxisely translated as guardian, custodian or nurse to the homeland. Their responsibilities stretch from local archaeology and the Heimat museum to elements of folklore such as costumes and dances. This approach is accused of conserving only the cosmetic outward manifestations of Heimat. It is seen as a cosmetic compen.sation for the pollution of the local envirtinment, and for the radical destruction of kx;al communities by the urban sprawl, turning fonnerly autonomous villages into donnitory towns. An alternative radical concept of Heimat was provided by the philosopher Ernst Bloch: "At the root of history is the working, creating and circumstances changing human. If he has understwd himself and founded his being without privation and alienation in real democracy, there is in the world something that shines in everyone's childhood, but where no one ever was: 'Heimat'". The goal of the 1968 generation was to remain true to Bloch's radical definition of Heimat and avoid the commodifying influence of the so-called "Culture Industry" defined by Theodore W. Adorno and Max Horkheimer i n their cla.ssic work "The Dialectic of Enlightenment" (1979). As David Held explains, they believed that "Most areas of cultural life become co-opted and transformed into means of controUingindividualconsciousness" (1987:90) in which cultural objects become "a species of commodity...marketable and interchangeable like an industrial product" {Horkheimer & Adorno 1979:158). While it is clear today that this dominant ideology analysis is too simplistic for the way in which museums function (Merriman 1987) the impact on the 68 generation of the so-called Frankfurt school should not be underestimated, since it described very effectively what museums should not do. It was in an attempt to escape the 'Culture Industr/ and create an altemative that many of the 68 generation not only redefined the Heimat museums, but also found new forms of museum. A 1 All translations are by Frederick Baker, unless stated. 239 Frederick Baker, Gottfried Korff major part of the 68 agenda was extra-parUamentary opposition and one of the key issues for them was history. People working outside the existing museum structures addressed categories of data, not adequately covered by traditional museums, such as the Nazi period and popular culture. The strategies adopted were either the fonnation of alternative forms such as history workshops (Halter 1990) or artistic installations on historical themes. One of the best examples of this approach was the 1987 "Mythos Berlin" which sought to explore the history of Berlin, purely through artistic installations. One of the most interesting examples was Claudio Lange's "Museum of the Utopias of Survival" (1987), which was specifically intended as an alternative to the large historical exhibitions. Another idea popular at the time was the 'March through the institutions'. Udo Gößwald, curator of the Neu-Köln Heimatmuseum in Berlin, took the museum as his institution to march through. "We were all 68ers who studied sociology and history, and followed one of the anthems of the 68 students revolution: 'dig where you stand'. What v^'e meant by that was that we should identify large-scale historical processes in the local area" (pers. comm. 1988)^... The idea behind this movement was brought together by Svet Lindquist in his book of the same name "Dig where you stand" (1988). He went on to become the author of one of the two publications crucial to the museum debate. "A Place of Learning versus Museum Tetnple" (1972) and "Experiment Heimatmuseum" (Bätz & Gößzvald 1987) are 15 years apart but share the ambition to bring the didactic coiripetence of historical museuins to the fore, but in very different ways. The 1972 volume is very clearly influenced by the educational reforms and euphoria of the 60's and 70's (Craig 1982:170). Education and the acquisition of knowledge were seen as the means of creating a successful and egalitarian society. As the title shows, museums were to adopt the pedagogical methods of schools. The imperative was for a discursive approach to learning, which concentrated strongly on the way in which texts were used in inuseums. At the end of the 70's inuseums increasingly broke away from the school-orientated educational model and aided by Liibbe's iden- tification of the trend towards a 'love of old things' moved to a more artefact based approach. In the case of ethnographic museums the debate raged between ideas of Third world solidarity or a non-European art approach (Harms 1988) and continue with Peter Kolowski's proposal for the world exhibition in Hannover in the year 2000, that the cultures of the world be exhibited as the "Experiinents to find the right life" (1990). The discussions that accompanied this transition are reflected in "experiment Heimatmuseum", which is the result of a conference held at the 1987 European Museuin Prize winning Neu-Köln Heimat museuiTi in West Berlin. "Our thesis runs: there are many approaches to the PRESENTATION of a historical relationship, and one uses the objects at hand in different ways. One embues them with meaning...and makes objects into the carriers of meaning. Museum presentation relies on the meaning of the individual object that can then be placed in the context of an ensemble...the question is 'Can the artefact be ussed or not, for the relationship that I wish to show?...The method which we used in EXPERIMENT HEIMAT MUSEUM is based on the tenet that: what we 2Personal communication to Frederick Lfeker. 240 National, heimat and active museums ai^ showing here is a portion of history; we do not aim at completeness, and we do not suggest a totality. What is crucial for the presentation is that it succeeds in showing its incompleteness, not giving the viewer a false impression and giving him space for independent thought" (Cohn & Gößwald 1987:94-5 original emphasis). With typical cold-war irony. East German party policy promoted the areas that the 68 students were particulariy interested in i.e. postwar history, antifascist resistance and other so-called 'progressive' historical elements of large-scale history, that could be tied down to the Heimat, to the local area. However it was very clear which ends should be served by this work i.e. "The creation and maintaince of a feeling for the socialist Heimat" (Zimmermann 1985:598). Regional Museums The staggering career that museums have built for themselves in Germany have both current and historical causes (Preißet al 1990). On the one hand there is the tradition of federalism, which allowed provincial metropoli to compete with each other for prestige as in the times of the small dukedoins and baronies. Museums have become the new form of repre.senting local patriotism. If Stuttgart builts itself a new Staatsgalerie, then Munich cannot stay behind and nor does the new provincial capital Düsseldorf. This of course awakes the ambitions of its Rhineland neighbour Cologne, which can display its former importance on the European stage with a handsome number of noteworthy museums. In addition to the federally organized cultural politics, there is the fact that Gennan cities are legally and financially stronger than their English and French counterparts (Watson 1992). This mechanism of cultural competition and ambition also advanced the career of the smaller museum. If the Ministerpräsident of Baden-Württemberg can gain status with his museum foundations, then so can the mayors of sma 1 towns in the Black forest and Lake Constance. Due to the diverse and decentred history of the patchwork of states which made up Germany through much of its history, small provincial towns like Ludwigsburg or Regensburg often have a rich cultural heritage, that can be shown to good effect in a museum. Once the institution of the museum had reached this level the competition and prestige race trickled down to even smaller towns, eventually reaching the level of the heimat museum. A crucial component to the museums culture in Gennany at this regional or "Länder" level were the so-called "Landesausstellung" which started in the late 1970's. This is the equivalent of an English county or French department organizing a publically funded blockbuster historical or art exhibition once a year. The take-off for this sort of museum event was the "Stauffer Exhibition" in Stuttgart in 1977, which took place on the 25th anniversary of the foundation of Baden-Württemberg, just as the Gennan emperor moved his court from city to city, creating a mobile capital, so these exhibitions move the cultural caravan of blockbuster exhibitions around the country, allowing even a small town with a 70.000 population like Tübingen to become a cultural capital for a few months. Although very different in scope, themeand approach these exhibitions had one thing in common: that is that they presented authentic artefacts. This had 241I Frederick Baker, Gottfried Korff long been a tradition in art inuseums, but had to be introduced bit by bit in historical museums. The experience of the lai^e exhibitions enabled new presentational ideas to be tested out, to replace the previous text-orientated methods. The aim was to show the public a 'self evident ensemble' free of excessive reading material. The museum was to get away from its role of a schoolinaster, to a place of preservation and display that appealed to the senses. It was during this period that exhibition architecture became a popular phrase and made the exhibition an artefact of its own, worthy of posthumous publication [Korff & Riirup 1988). National Museums In Berlin these regional exhibitions took on a particular national character, starting with the controversial 1981 "Prussia: the search fora balance" exhibition, which tried to come to terms with the previously taboo subject of Germany's Prussian heritage. So sensitive was the subject that the East Germans even criticised the West for not renaming the Prussian State Cultural foundation (which owns most of the collections held in West Beriin's postwar Dahlem museums) as being propaganda for a reunited German cultural nation. {Hexelscluwidcr &]oliii 1984:90). The radical Heimat museums shared the critique and saw "no place for national museums in a divided Nation like Germany" (Calm & Güßzvald 1987:99) and the Beriin History workshop saw "the category of the nation as inappropriate" for museum work (Gescliichtswerkstatt 1987:9). The clear political nature and importance of this debate is shown by Chancellor Kohl's ex adviser Michael Stürmer who said in the context of the debate about the two new national museums in Bonn and Berlin "Whoever controls history, they have the future" (in Lindqvist 1989:.326). In Berlin there was, of course, the added dimension of East Berlin. The East-West competition was particularly strong during the 750.th anniversary of the founding of Berlin celebrations (Herbst 1987). In the East the national representation of history was centralized in the Museum of German History, opposite the parliament building. Its creation was called for a t the 7.th Plenum of the Socialist Unity Party (SED) on the 20.th of October 1951. By the 18.th of January 1952 it was open for "the enlightenment of the people and particularly of the youth". Overseeing the director, all 3 of whoin have been party members, was an academic commission with the job of seeing that the museum stuck to a Marxist-Leninist interpretation of German history (Zmmermnim 1985:919). Partially in reply to this version of national history the history graduate Chancellor Helmut Kohl commissioned a German Historical Museum in West Berlin, designed by Aldo Rossi (Williams 1988). He also commissioned the "House of History" in Bonn, which has the task of showing the development of the Federal Republic. Countering accusations of nationalism the Berlin museum's Director Christoph Stützl described the museum as "A matter for the nation, without any superficial nationalistic accent, a museum not of Gennan History, but a Gennan historical museum" (Williams 1988:25). Consistent with the political events of reunification, Kohl's museum has taken over the building of Honecker's 'Museum for German History', but not its name. Rossi's plan is seemingly redundant. The German historical museum has also started taking on its responsibilities by preserving a large section of the Berlin Wall in the Bernauer Strasse (Baker 1992, Möbius & Trotnow 1990). 242 National, heimat and active museums The emphasis on national museums is notjusta resultof a reunited country, it is also a reaction to the heimat museums, which have reached the saturation point. Balance has clearly to be restruck. History can not be explained purely by the local and the detail, museums must also show the large-scale processes and deep structures. Brecht in his 1935 p Zbornik Etnografskog muzeja v Beogradu, 1955. 286 Ob trideseti obletnici smrti dr. Borisa Orla Boris Orel (prvi z leve) na "čelu" svoje 12. terenske ekipe (1. 1955) ob odhodu iz Brkinov. Med njenimi člani so na fotografiji: Ivan Romih, Radoslav Hrovatin, Fanči Šarf, Marija Jagodic (Makarovič), Milko Matičetov in drugi. ¦ Boris Orel (first from the left), leader of the 12th fieldvi-ork team (1955) leaving the Brkini region. Among the team's memliers are (in the foto): Ivan Romih, Radoslav Hrovatin, Fanči Šarf, Marija Jagodic (Makarovič), Milko Matičetov and others. ¦ Boris Orel (primo da sinistra) alla testa della sua XII. equipe di ricerca sul campo (1953), in partanza dai Berchini. Tra i componenti il gruppo si riconoscono: Ivan Romih, Radoslav Hrovatin, Fanči Šarf, Marija Jagodic (Makarovič), Milko Matičetov e altri. Prav Orel je prvi, ki se je - v svoji skrbi za premične in nepremične etnograf- ske spomenike - začel zavzemati za postavitev slovenskega 'skansna' na Bledu. Poleg svojih prispevkov v etnoloških publikacijah je dosti objavljal v dnevnem in poljudnem časopisju, v revijah in koledarjih. Pisalje še o ljudskih plesih in noši Primorske in Koroške, o varstvu spomenikov itd.' 7 O podrobnostih glej Marija Makarovič, Življenje in delo Borisa Orla, Slovenski etnograf XVI-XVII, 1963-64, str. 18-22 (Bibliografija). 287 Barbara Sosič Poudariti je treba zlasti njegovo stalno zavzemanje za nove in večje prostore muzeja; s tem je seznanjal javnost, če se mu je le ponudila priložnost. "Za rešitev nujne muzejske razstave in depojske problematike si je prizadeval prav tako vneto, kot da bi šlo za njegovo astno."^ Pregled teženj muzeja, da bi rešil svojo prostorsko stisko, je povzel v svojem predgovoru ob tridesetletnici muzeja. V njem je takole razmišljal o trideset let starem problemu: "Zdaj smo v letu 1954. Še nekaj mesecev in za nami bo enaitrideset etnica Etnografskega muzeja. In drugo leto naslednja obletnica in tako dalje. Ali bo stanje Etnografskega muzeja glede prostorov ostalo vseskozi nespremenjeno? Ali bomo morali še nadalje vsako eto ponavljati staro pesem o težkih razmerah, v katerih že toliko in toliko let životari Etnografski muzej?"'^ Žal je res, da je njegova slutnja (ki pa ni bila ovita le v pesimizem) po skoraj štiridesetih letih (in ponovni skorajšnji obletnici) resničnost, saj problem še vedno ni rešen. Dosti njegovih razmišljanj je ostalo neobjavljenih in v rokopisih ležijo v arhivu SEM-a, še več njegovega znanja pa je leglo z njim v grob. Ko je po osvoboditvi postal ravnatelj Etnografskega muzeja, si je zastavil nalogo, dabo iz njega napravil nekaj velikega. Dr. Jože Kastelic, tedanji ravnatelj Narodnega muzeja, je v svojem poslovilnem govoru ob smrti Borisa Orla rekel: "Tvoj veliki Slovenski etnografski muzej, slovenski 'Skansen', v katerega si veroval in mu bil idejni pobudnik, je še stvar bodočnosti, znabiti celo daljne bodočnosti. Toda nekoč ga bo Ljubljana imela. In takrat bo v njegovih osnovah na vidnem mestu stala tudi skala tvojega napora in bo blestelo tvoje ime."'" Ob nastopu ravnateljevanja je pregledal vse zbirke, inventarne knjige in določil merila inventariziranja, shranjevanja in sistematičnega izpopolnjevanja zbirk. Zaradi njegovih prizadevanj so prišli v muzej predmeti s tistih območij, s katerih prej ni hranil nobenih predmetov (Primorska, Štajerska, Prekmurje). Število predmetov v muzejskih zbirkah se je v njegovem času potrojilo, vsi pa so bili ob inventarizaciji kar najbolj natančno opremljeni s podatki. V še večjem razmerju se je namnožilo število fotografij v fototeki, izrednega pomena so pridobitve ilustrativnega gradiva ter terenski zapiski njegovih ekip. Muzej hrani več kot dvesto njegovih zvezkov in v albumih terenskih ekip se našteje več kot pet tisoč njegovih posnetkov. 1947. je v utesnjenih prostorih na novo uredil stalno razstavo. Njegova zasluga je, da so bili predmeti razporejeni tematsko po depojih in tudi pravilno restavrirani ter hranjeni v najboljših pogojih. Ker se je zavedal, da obstajajo v etnoloških raziskavah velike vrzeli, jih je želel zapolniti s sistematičnimi vsakoletnimi kolektivnimi raziskovanji. Leta 1948 je organiziral prvo terensko ekipo, ki ji je v naslednjih letih sledilo še sedemnajst. Ponavadi je terensko delo trajalo kar cel mesec. Ekipe so kasneje poimenovali "Orlove ekipe", saj je bil on njihov pobudnik, organizator in vodja. Način terenskega dela v ekipah je po tem vzoru prevzelo še kar nekaj muzejev. Njegovihosemnajstekip je raziskovalo območja: Sen tjurij - Škocjan, Šrnarje-Sap, Dekane, Marezige, Šentvid pri Stični, Mokronog, Kobarid, Trento, Šentjernej, * Marija Makarovič, Življenje in delo Borisa Orla, Slovenski etnograf XVI-XVII, 1963-64, str. 17. Boris Orel, Ob tridesetletnici Etnografskega muzeja v Ljubljani, Slovenski etnograf VI-VIl, 1953-54 10 Dr. Jože Kastelic, Boris Orel, Beseda ob krsti. Naši razgledi, 24. februarja 1962. 288 Ob trideseti obletnici smrti dr. Borisa Oda Goriška Brda, Cerkljansko, Kostanjevico, Brkine, Žužemberk, Vipavo, Velike Lašče, Črni vrh - Vojsko in Šentrupert. S teh terenov hrani dokumentacija SEM-a 7739 fotografij, 4559 prostoročnih risb in 507 tehničnih risb. Terenskih zvezkov z zapiski je kar 569, s terena pa je bilo prinesenih 835 predmetov." V doku- mentaciji so shranjeni tudi številni dokumenti in statistični obrazci prvih sedmih ekip, ki so jih poinagali sestaviti tudi stxiologi. Našteti fond pomeni z nadalj- njimi terenskimi raziskavami osnovo in največji del celotne dokumentacije SEM-a. Prvotni namen raziskovanja ljudske kulture vsega slovenskega ozemlja jebil objava izsledkov v knjigi "Etnologija in folklora Slovencev"'-. Kasneje jebil ustanovljen Inštitut za slovensko narodopisje in je tako folkloristični del raziskav na terenu postal njegova pristojnost. Zbrano gradivo, žal, še ni ovrednoteno in je v celoti ostalo le v prvotni obliki (razen terenskih zapiskov, ki so v večji meri že pretipkani in urejeni tematsko in krajevno), posamezni poznavalci in stro- kovnjaki pa vseeno pogosto segajo po teh virih. Omeniti je treba še nekatere funcije, ki jih je imel Orel zunaj muzeja. Bil je ustanovitelj in predsednik slovenske podružnice Etnografske sekcije pri Društvu muzealcev Slovenije, v kateri je zlasti spodbujal pravilno delo v muzejih z etnološkimi oddelki. Z njimi je sodeloval tudi sicer in jim dajal strokovno in moralno pomoč. Bil je zastopnik Jugoslavije v Mednarodnem muzejskem svetu, deloval je v Etnološkem društvu Jugoslavije, bil je član uredniškega odbora Etnološkega pregleda in sourednik revije Muzeji.'^ Boris Orel je bil eden najboljših poznavalcev slovenske ljudske kulture. V bistvu je bil folklorist, ki se je zaradi odgovornosti, ki jo je čutil do svojega položaja, z vso vnemo posvetil proučevanju materialne kulture, in kot poudarja Marija Makarovič," je prav tu njegov delež velike vrednosti. Bolezen in po njej smrt je Borisa Orla presenetila sredi delovne vneme, sredi nedokončanega dela, pa vendar je njegova dediščina izredno obsežna, njegovo delo temeljito in strokovno dosledno. Orel ostaja vir in eden izmed osrednjih likov slovenske etnologije s svojim bojevanjem proti času, ki je vse hitreje prekrival staro ljud.sko kulturo, do katere je čutil iskreno ljubezen in ji je zato posvetil velik del svojih življenskih moči. BESEDA O AVTORICI | i Barbara ScTsič, dipl. etnologinja, kus-| todinja za dokumentacijo v Slovenskem et- nografskem m uzej u (od leta 1990). ' ABOUT THE AUTHOR Barbara Sosič, B.A. in ethnology, curator for documentation at the Slovene Ethnographic Museum since 1990. u Alenka Simikič, Pomen Oriovih ekip za muzejski dokumentacijski fond. Zbornik 1. kongresa jugoslovanskih etnologov in folkloristov 2, Ljubljana 198.3, str. 469. 12 Boris Orel, iz poročila o delu 1. ekipe, tipkopis, iz arhiva SEM-a. 13 Povzeto po Marija Makarovič, Življenje in delo Bori.sa Oria. 14 Ibid. 289 Barbara Sosič SUMMARY ON THE OCCASION OF THE 30TH ANNIVERSARY OF DR. BORIS OREL'S DEATH Boris Orel was bom in Brnica near Beljak (Villach) in 1903. He started his career as a banking clerk and got to know the spiritual culture of the people through his activities as an amateur puppet player. He became director of the Ethnographic Museum immediately after the war and from then on dedicated his professional work to the research of all branches of material culture. He also stimulated his fellow-workers in the same direction. During his entire term of office as the Museum's director he never stopped pointing out the lack of space the Ethnographic Museum suffered under and which limited the Museum's activities from the very beginning. Boris Orel co-edited 14 volumes of the Slovenski Etnograf and published a wealth of articles in them. Of outstanding importance are his discourse on the origin and development of the skis of Bloke, domestic craftsmanship, peasant attire, motifs on beehive panels, peasant furniture and agricultural tools. He was an outstanding expert on the Slovene countryside. In order to gather and document as much knowledge as possible on those parts of the Slovene territory which until then had seen no ethnological research, Boris Orel organized systematic collective field research operations between 1948 and 1961. The field teams of the Ethnographic Museum gathered abundant invaluable information from the areas of Dolenjska, Notranjska, Primorska and Istria. Later these teams were often referred to as "Orel's teams". Because of his persistent efforts to preserve folk culture Boris Orel will always remain one of the central figures of Slovene ethnology. RIASSUNTO A TRENTANNI DALLA MORTE DEL DR. BORIS OREL Boris Orel nacque a Bmica presso Villaco nel 1903. Inizio la sua attivita professionale come impiegato di banca, ma la passione per le marionette lo porto a incontrasi con la cultura spirituale popolare. Subito dopo la seconda guerra mondiale divenne direttore dell'allora Museo etnografico e da quel momento in poi il suo lavoro fu indirizzato allo studio di tutti gli aspetti della cultura materiale, studio al quale incitava anche i propri collaboratori. Per tutto il periodo in cui fu direttore non cesso di ribadire che la mancanza di spazio impediva al Museo etnografico di svolgere il proprio lavoai al massimo delle possibilita. Boris Orel fu coredattore di 14 annate della rivista Slovenski etnograf, per la quale scrisse anche un notevole numero di contributi. Ottimo conoscitore della campagna slovena, ha lasciato importanti saggi sulla nascita e lo sviluppo degli sci, sull'artigianato domestico, sui aistumi ed i mobili dei contadini, sugli attrezzi agricoli.Dal 1948 al 1962, per il suo desiderio di documentare e conoscere nella maniera migliore quelle parti del territorio sloveno che fino ad allora erano rimaste escluse dalle ricerche, organizzo indagini sistematiche collettive sul campo. I gruppi di ricerca trassero da queste "spedizioni" preziosi dati relativi alla Bassa Camiola, alla Camiola Interiore, al Litorale e all'Istria. Questi gruppi vennero in seguito chiamati "equipes di Orel". 290 ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS ZAPISKI MISCELLANEOUS RAZSTAVE EXHIBITIONS MUZEJSKA PEDAGOGIKA EDUCATIONAL ACTIVITIES NOVE PRIDOBITVE NEW ACQUISITIONS MUZEJSKA DOKUMENTACIJA MUSEUM DOCUMENTATION | POROČILA REPORTS NEKROLOG DEKLARACIJA NECROLOGY DECLARATION ZAPISKI MISCELLANEOUS RAZMIŠLJANJE O BRDIH NA OBEH STRANEH MEJE Inga Miklavčič-Brezigar (Bi etnologija lahko sodelovala pri načrtovanju prihodnosti?) z razmišljanjem o Brdih na obeh straneh meje, kolikor jih poznam z razisko- valnega dela z zamejskim mladinskim raziskovalnim taborom v Števerjanu, vasi v italijanskem delu Brd, ter iz opazovanja življenja v slovenskem delu Brd, bi pravzaprav želela načeti vprašanje, kako naj etnologija sodeluje v procesih načrtovanja prihodnjega razvoja bodisi kraja, območja ali, če hočemo, tudi države ali naroda. Ambiciozna želja, vendar menim, da je načrtovanje pri- hodnosti, načrtovanje razvoja, ki naj vodi k višji kvaliteti življenja, preveč resna stvar, da bi ga lahko z mirno vestjo prepustili le politiki - poleg raznih drugih tehničnih in humanističnih ved, ki .se tega že zavedajo, bi svoje mesto, po mojem mnenju, morala dobiti tudi etnologija. Posebna kvaliteta, ki etnologijo usposablja za to nalogo, je širina pogleda, s katero poskuša zajeti vse prvine človekovega življenja in jih povezati v kulturno podobi) določenega območja in določene človeške skupnosti. Tako povezuje raziskovanje materialne kulture (od gospodarstva do vseh drugih materialnih dobrin, ki jih človek potrebuje oziroma želi, da bi si zagotovil človeka vredno življenje, pa mu včasih uspe ali pa tudi ne), socialne kulture (medčloveških odnosov, ki naj bi nam zagotavljali prijetno življenje v komunikaciji s soljudmi, pa nam tudi včasih uspe ali pa ne) in duhovne kulture (ki naj bi človeka notranje bogatila in mu dajala globji smisel življenja). Ta širina je pogosto obremenjujoča in vodi v površnost, zato je v etnologiji povsem razumljiva težnja k specializaciji. Vendar bi rada ponovno opozorila na večni problem razmerja dreves in gozda, na nevarnost, da zaradi posameznih dreves ne vidimo gozda in narobe. V vsesplošni specializaciji modeme dobe nujno potrebujemo tudi širino, zavestno tvegajoč tudi napake, nekako tako, kot potrebujemo splošnega zdravnika, ki naj bi poznal človeka ne le po njegovem telesnem stanju, pač pa tudi po njegovih medčloveških odnosih, po njegovem duševnem stanju. Kako torej ob zgledu Brd preizkusiti možnosti etnoloških spoznanj ob opazovanju načina življenja (s tem, da bi morali ob tem zapisana mnenja še empirično dokazati)? 293 Zapiski 294 Brda so geografsko in kulturno določljiva pokrajina mehkega gričevja ob Gorici in Novi Gorici, ki se razprostira med rekama Sočo in Idrijo, med furlanskim svetom na jugozahodu in slovanskim na severovzhodu. Državna meja je nekoč strnjeno ozemlje ločila na italijanski del na območju Pevme in Števerjana in na večinski slovenski del s središčem na Dobrovem. Za italijanski del Brd je to pomenilo veliko gospodarsko izgubo zaradi izgube kmečkega zaledja, njegov obmejni značaj pa je tudi omejeval obnovitvena in razvojna vlaganja. Slovenski del je tedaj izgubil svojo naravno povezavo z Gorico in Krminom, oba dela pa sta se po drugi svetovni vojni razvijala nekako vsak po svoje, ne le zaradi državne meje, pač pa tudi zaradi vpliva različnih političnih režimov. Zanimivo pa je, da se je ohranil podoben videz Brd na obeh straneh državne meje: kulturna krajina s številnimi vinogradi. Sicer opažamo, da so na italijanski strani številni vinogradi urejeni v skorajda industrijskem slogu, z betonskimi oporniki za trte namesto kolov, da je standard arhitekture na italijanski strani za spoznanje višji, da so ceste tam boljše ter gradovi obnovljeni in urejeni, vendar pa je opremljenost takobivalnih kot gospodarskih stavb na približno enaki ravni in prav tako opremljenost kmetij s kmetijskimi stroji ter splošni standard ljudi, ki ga lahko merimo npr. z vsakdanjo nošo, prehrano in prevoznimi sredstvi. Vsakdanja noša se tudi v slovenskem delu Brd zgleduje po italijanskem stilu, prehrana je kombinacija tradicionalne kuhinje in italijanskih vplivov, avtomobili so sicer pri nas nekoliko slabši in starejši, vendar še vedno dovolj dobri in neredko ima družina po dva ali več avtomobilov. Razvoj je torej vsaj na zunaj pripeljal do istih ali vsaj močno podobnih rezultatov. V čem pa so razlike in podobnosti obeh načinov življenja? Po drugi svetovni vojni so slovenski kmetje na italijanski strani Brd ostali v kolonski odvisnosti od veleposestnikov s plemiškimi naslovi ali brez njih. Razočaranje preprostih kmetov, ki so se med drugo svetovno vojno borili tudi za spremembno tu še ohranjenih fevdalnih odnosov, lahko primerjamo z razočaranjem preprostih kmetov na slovenski strani. Ti so se prav tako borili tudi za lastništvo nad polji in vinogradi, ki so jih vzeli nekdanjim posestnikom, "izkoriščevalcem", pa so bili prisiljeni včlanjevati se v komunistične kmetijske zadruge. Oboji so ostali nesvobodni. Boj za ustreznejše socialne odnose pa seje pod različnima režimoma nadaljeval. Podobno pot je pod različnima režimoma ubiralo tudi gospodarstvo. Kmečke žene z italijanske strani so tako kot med obema vojnama še v petdesetih in šestdesetih letih nosile na prodaj v bližnji mesti Gorico in Krmin sadje in zelenjavo, mleko in jajca, le da so sedaj košare, "kasteie", "čajne" ali "dzeje", naložile na voz z volovsko vprego, ki ga je mož zapeljal v mesto. Pa tudi žene iz slovenskega dela Brd so naložile košare s sadjem na vozove, možje so jih odpeljali na železniško postajo v Piave, naložili v vagone in z njimi so se Brijke odpeljale prodajat v Bohinj, na Bled, na Jesenice. Modernejše so že imele kolesa za prevoz košar na krajše razdalje. Oboji pa so trpeli v odvisnosti: italijanski kinetje zaradi obvezne oddaje dela pridelka (npr. vsega grozdja, zase so dobili slabše vino ali "presanino" ali pa le "pitjot" iz tropin, do 40 odstotkov sadja, ki ga je določil oskrbnik) posestniku, slovenski kmetja pa zaradi obvezne oddaje dela pridelka po nižjih cenah kmetijski zadrugi. Razvoj gospodarstva in modernizacija kmetijstva sta pod obema režimoma potekala nezadržno in podobno po svoji poti. Svobodni kmetje, ki so si kljub kolonatu na italijanski strani ohranili neodvisnost (zanimivo je, da je bil v Inga Miklavčič - Brezigar, Razmišljanja o Brdih na obeh straneh meje Steverjanu med obema vojnama "velik kmet" že tisti, ki je sploh lahko obdržal svojo kmetijo neodvisno), in tisti, ki so se na slovenski strani uspešno upirali pritiskom, naj stopijo v zadrugo, so prvi začeli kupovati sodobne kmetijske stroje, modernizacija kmetijstva pa se je razmahnila ob koncu šestdesetih let in v sedemdesetih letih. Kmetje na italijanski strani meje so se leta 1968 osvobodili kolonskega razmerja, na slovenski strani pa je osvoboditev v psihološkem smislu prineslo ekonomsko osamosvajanje z redno zaposlitvijo in stalnim dohodkom, ki je ob dodatnem kmetijskem dohodku omogočal napredek. Zaposlovali so se, seveda, tudi kmetje na italijanski strani, razlike v politiki nadaljnjega razvoja območja na eni in drugi strani državne meje, na katere bi želela opozoriti, pa so se pokazale ob koncu šestdesetih let in v sedemdesetih letih. Ze od leta 1965 dalje se je italijanski del Brd usmeril v vinogradništvo. Kmetje so dobivali ugodna državna posojila tako za modernizacijo kmetije in razvoj vinogradništva kot tudi za odkup zemlje v procesu dekolonizacije. V Steverjanu je večina nekdanjih kolonov odkupila zemljo, neodvisni kmetje pa so zemljo še dokupovali. K razvoju vinogradništva sta prispevali določitev "vinske ceste", ki je npr. v občini Dolenje pospešila nastanek številnih gostinskih obratov in turističnih kmetij, in pridobitev zaščitne znamke D.O.C, (d'origine controlata) za vina s kontroliranim poreklom, ki pomeni dodatno spodbudo za pridobivanje kvalitetnih vin. Razvoj načina življenja na podeželju na italijanski strani Brd je tako potekal na treh ravneh: 1. Ohranjena in obnovljena so bila posestva veleposestnikov, od katerih lahko kot primer postavimo znani Formentinijev grad v Steverjanu, ki ga je lastnik uredil v restavracijo in hotel visoke kategorije, zraven sta znana vinska klet grofa Formentinija in vinogradniški muzej; kompleks je pomemben kot center stacionarnega (ne le prehodnega) turizma, kombiniran s proizvodnjo in prodajo lokalnih vin visoke kvalitete, ki tako posredno zagotavljajo prodor v svet vsem števerjanskiin vinom. 2. Podjetni kmetje so se usmerili v monokul turno vinogradništvo in razvijajo družinske kmetije s polnilnicami sortnih vin ter lastno distribucijo; celotna proizvodnja ostaja v okviru družine, dodatne delavce pa zaposlujejo le se- zonsko; na kmetiji sta zagotovljena zaposlitev in zaslužek tudi za naslednike, ki se že od malih nog usposabljajo za podjetniško usmerjeno delo na družinski kmetiji; 3. Velik del srednjih in malih kmetov kombinira kmečko delo z zaposlitvijo v bližnjem mestu; združeni so v zadrugo, ki skrbi za predelavo grozdja in kontrolo zorenja ter za stekleničenje pa tudi distribucijo vina, kolikor ga ne porabijo za svoje potrebe; kmetije niso le monokulturno vinogradniško usmer- jene, živa je še tudi živinoreja. Na slovenski strani je kombinacija različnih vplivov družbenega sistema onemogočila ali zavria pobude, ki bi omogočale večji razvoj območja, pač glede na njegove danosti: 1. Družbena lastnina in nadzor nad nekdanjim i posestvi veleposestnikov sta onemogočila uspešno obnavljanje številnih gradov in veleposestniških arhitek- turnih kompleksov v Brdih, ki so tako učinkovali kot rana v sicer kultivirani pokrajini ter odsevali neko splošno indiferentnost in kulturno zanemarjenost območja. Namesto obnove teh objektov in njihovega razvoja v centre turizma v Brdih je sistem "nikogaršnje" lastnine nad temi, sicer spomeniško zašatenimi 295 Zapiski objekti povzročil bodisi propadanje ali neustrezno rabo (za skladišča, hleve, stanovanja). Naj za primer omenim le grad Dobrovo, ki ga je naši družbi uspelo obnoviti šele leta 1991, medtem ko je prej desetletja razpadal, kompleks starega in novega gradu Vipolže s parkom, izmed katerih je stari grad še vedno v razsulu (v njem ima depoje Goriški muzej), novi pa je, po mojem mnenju, nefunk- cionalno izrabljen za družbena stanovanja - celoten kompleks z urejenim par- kom pa bi bil lahko turistični center podobne kvalitete, kot je sicer privatni, Formentinijev grad v Števerjanu. 2. Posamezni veliki kmetje, ki so še pod prejšnjim režimom želeli razvijati svojo individualnost in podjetniško miselnost tudi v kmetijstvu, so se le z velikimi težavami in tudi z velikim naporom prebijali iz okvira zadružništva in kolektivi stične miselnosti socialistične družbe. Šele ob sprostitvi režimskih oko- vov od konca osemdesetih let dalje so začeli uspešneje poslovati, razvijati in prodajati domača vina in jih distribuira ti pod svojim imenom z lastno nalepko ter v nekaj primerih tudi razvijati kmečki turizem. 3. Velika večina briških kmetov jebila povezana v sklopu kmetijske zadruge; organiziranost vinogradništva v "družbeni" kmečki zadrugi in industrijsko zasnovani vinski kleti na Dobrovem pa je povzročala številna negodovanja briških kmetov, ki jih je omejeval monopol obeh podjetij pri odkupu grozdja in vina po bistveno nižjih cenah, kot bi jih lahko ustvarjal prosti trg. Večina srednjih in malih briških kmetov tako na italijanski kot na slovenski strani kombinira zaposlitev s kmetijo. Toda medtem ko na italijanski specifični delovni čas (bodisi deljen ali kako drugače prilagojen) onemogoča čezmernost pri kmečkih delih, omogoča razporeditev delovnega časa v slovenskih tovarnah in podjetjih kombinacijo zaposlitve v tovarni in rednega dela na kitietiji, ki, po mojem mnenju, izčrpava človeka. Delovni čas od zgodnjih jutranjih ur (začetek dela ob šestih ali sedmih zjutraj, s potjo do Anhovega ali Nove Gorice) do zgodnjih popoldanskih (do dveh ali treh popoldne) povzroča nadaljevanje dela na kmetiji do trde teme. Poleti se delo ne ustavi do devetih ali desetih zvečer. Lahkobi sklepali, da Brice na naši strani meje k čezmernemu delu priganja težnja po materialnih dobrinah, in mogoče je pri posameznikih to tudi res. Vendar iz mojega opazovanja in pogovorov z ljudmi lahko sklepam, da človeka ne žene pohlep, pač pa je to utečen način življenja celotne skupnosti, življenjski tempo, d se mu vsi podzavestno podrejajo. Normalno oziroma obvezujoče je in je bilo v preteklosti še toliko bolj, da je človek zaposlen, zato ker je le zaposlitev zagotavljala socialno varnost in mirno starost s pokojnino. Nonnalno je tudi, da so ženske zaposlene, saj tudi tako pojmujejo enakopravnost. Kljub zahtevnosti in utrudljivosti gospodinjskega dela le-to ni cenjeno, ker pač ni plačano. Sama kmetija pa tudi priganja k delu, saj "zemlja zahteva svoje" in kinet, ki bi svojo zemljo pustil zanemarjeno, zato da bi si privoščil npr. počitnice, prosti čas itd., bi po vsej verjetnosti izgubil ugled v soseski. Izredna delavnost omogoča Bricem, da pri razvoju svojega območja dohi- tevajo italijanski del Brd. V zadnjem času so k temu seveda pripomogle tudi tako imenovane "italijanske penzije" - dohodek, ki ga starejši ljudje dobivajo za svoje delo in vojaške obveznosti, ki so jih odslužili pod Italijo. Ko opazujemo način življenja na obeh straneh meje, vidimo na italijanski strani večjo lagodnost, umirjenost, polja in vinogradi so obdelani, vendar s stroji to poteka nekako lažje; čeprav tudi tam delajo kmetje od jutra do večera, se zdi, da le niso tako obremenjeni z delom kot ljudje na naši strani; opazimo lahko praznično vzdušje 296 Inga MikJavčič - Brezigar, Razmišljanja o Brdih na obeh straneh meje ob nedeljah in na italijanski strani ob nedeljah ne bomo videli domačinov pri zidanju hiše, kar je na slovenski strani skorajda običajno; naši ljudje si ob nedeljah ne privoščijo nedeljskega kosila v gostilni, pač pa dobimo tako po italijanskih kot po naših gostilnah "saine Talijane". Ne, da bi si takega kosila ne mogli privoščiti, kratko malo ni v "navadi", da bi družina šla na nedeljski izlet in nedeljsko kosilo. Če torej, na primer, vzamemo "nedeljski izlet s kosilom v gostilni" kot prvino nekega načina življenja, lahko posplošeno ugotovimo, da na italijanski strani meje obstaja, na naši pa ne. Kaj lahko obstoj ali neobstoj neke kulturne prvine pomeni v širšem kontekstu družbenega življenja, kaj pomeni za medčloveške odnose, kaj pomeni za način življenja, pa je spet vprašanje, ki zahteva posebno obravnavo. Etnologi lahko, poleg drugih strokovnjakov za načrtovanje strategije našega prihodnjega življenja, pripomoremo k temu, da se bomo zavedali številnih, mogoče na prvi pogled nepomembnih drobcev v zapletenem mozaiku našega življenja. Sociologi npr. že opozarjajo na preutrujenost slovenskega naroda. Vendar te preutrujenosti ne bomo odpravili, recimo, s tem, da bomo ženam omogočiH ali jih bomo prisilili, da bodo ostajale doma, pri gospodinjskem delu. Prav tako se je ne bomo rešili z opozarjanjem, češ, naj se ljudje ne "ženejo za materialniini dobrinami". Spreineniti moramo način življenja. To pa ni tako lahka naloga. Ali smo etnologi pripravljeni razvijati tudi to plat naše vede? To vprašanje pa sem si vseeno zastavila, kosem primerjala način življenja ljudi v italijanskih in slovenskih Brdih, torej tudi v času, ki ga živimo in ko je pred Slovenci odgovorna naloga, kako bomo v bodoče usmerili svoje življenje. Menim, da moramo razmišljati o etnologiji, ki bo lahko kot veda tudi s svojimi aplikativnimi raziskavami usmerjala družbeni razvoj. Menim, da je bila usmeritev v raziskovanje kompleksne problematike nakazana v teoretični podlagi raziskovanja načina življenja, kot ga je zastavil dr. Slavko Kremenšek. Le-ta je v prispevku o razvoju slovenske etnološke misli premik k raziskovanju širše kulturne problema tike (in ne le posameznih kulturnih sestavin) pripisal dejstvu, da zanima etnologa predvsem odnos med človekom in kulturnim okoljem (v članku Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misli. Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str.9-6.5). Razširitev zanimanja etnologije na kompleksno proučevanje načina življenja vseh družben ih skupin pozitivno ocenjuje tudi dr. Angelos Baš, ki v tem vidi nove možnosti etnologije (v članku O "ljudstvu" in "ljudskem" v sloven.ski etnologiji. Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str.68-115). Vendar teoretične misli v praksi velikokrat niso učinkovite. Projekt Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje ni izpolnil vseh pričakovanj.Drugih projektov, ki bi v praksi preizkušali sodolme teoretične usmeritve, pa seetnologi ne lotevamo, zato mislim, da je zdaj etnologija v fazi, ko tega vprašanja ni primerno odpirati. LITERATURA Tabor "Brda 88", Publikacija mladinskega raziskovalnega tabora "Brda 88", ki je deloval v Steverjanu, Gorica 1989. Noi C Collio - Mi in Brda, publikacija srednjih šol "L. Perco" iz Ločnika in "I. Trinko" iz Gorice, Gorica 1990. 297 OB OŽIVITVI ETNOLOGA Vilko Novak Ob novem Etnologu, ki smo ga dobili z letnico 1991 in štetjem letnika I (LII), me navdajajo mešana občutja, bolj žalostna kot vesela. Prvič zaradi vseh spre- memb in dogodkov, ki so jih povzročili v izhajanju naših etnoloških glasil težki, nenormalni časi in razmere; drugič zavoljo navezanosti na vsa ta glasila in z njimi na razvoj slovenske etnologije. Zato bi k primernim in potrebnim besedam glavne urednice v uvodnem članku prvega novega letnika dodal le nekaj odgo- vorov na njena vprašanja in nekaj misli enega izmed tistih, ki so vsa ta glasila skoro od začetka spremljali. Kot je bilo že drugod nakazano, so imela ta glasila - z mariborskim Časo- pisom za zgodovino in narodopisjem vred - svoj obraz, svoje značilnosti in svoj pomen. Od nekdaj smo govorili o Županičevem in Ložarjevem Etnologu. Kar bom povedal oprvem, temelji na dolgoletnih razgovorihzN.Županičem samim (1948 do 1955, ko sem bil pri njem asistent na fakulteti) in deloma s Stankom Vumikom (1928 do 1932). Kako je sploh prišlo 1921 do ustanovitve Etno- grafskega inštituta v Narodnem muzeju v Ljubljani in nato 1923 Kraljevega etnografskega muzeja z Zupaničem kot upravnikom v prvem in direktorjem v drugem? Ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mantuani je imel mnogo smisla tudi za etnologijo in je uredil v muzeju posebno dvorano s predmeti slovenske ljudske kulture, ki je dolgo pomenila naš Etnografski muzej. Na samostojen muzej v tistih prvih letih po Avstriji pač ni bilo mogoče misliti, saj tudi pri- mernega človeka ni bilo za njegovo vodstvo (najbolj bi bil še primeren Fr. Kotnik). Županič je bil od 1908 kustos v Narodnem muzeju v Beogradu in se je s svojo nadarjenostjo za staro zgodovino in antropologijo, podprto z dobro šolanostjo,- josvečal tema predmetoma in nameraval postati docent za etnologijo na jeograjski univerzi. Njegov zmagoviti tekmec pa je bil Jovan Erdeljanovič, ki je zavzel to mesto. Naj tu povem, da je bil Županič tragična osebnost (Bratko Kreft mi je nekoč dejal: Ta človek zasluži roman, čeprav ga je poznal le z ene strani), ker zaradi razmer, v katerih je živel, in svojih nagnjenj ni mogel docela razviti svojih sposobnosti. Ko je kot Slovenec, ki so mu bili naklonjeni nekateri Srbi (med njimi najvplivnejši Jovan Cvijič, prim. SBL), prišel v Jugoslovanski odbor in po vstopu v Narodno radikalno stranko dobil vpliv v Sloveniji, kjer je bil s svojo srbsko stranko osamljen, je pri beograjskih politikih dosegel ustanovitev Etnografskega inštituta. Sočasno je bil določen za poverjenika (ministra) za 298 Vilko Novak, Ob oživitvi Etnologa socialno politiko v zadnji pokrajinski vladi za Slovenijo, vendar tega ni sprejel zavoljo sočasnega imenovanja za upravnika El. Še bolj pomembno pa je bilo imenovanje za ministra brez listnice v vladi N. Pašiča 1922, kar je nehal biti v maju 1923, ko je postal ravnatelj EM, kar si je tudi izposloval med beograjskim ministRivanjem. Županič je bil še do maja 1924 minister "na razpoloženju" (za ministra se je dal naslavljati še dolgo, in komur to ni šlo z jezika - meni je naslov univerzitetni profesor pomenil mnogo več - tistemu ni bil naklonjen) in je še 1927. izdajal volilno glasilo NRS Samouprava, čeprav brez "upa zmage", toda stranki je moral biti hvaležen. Ker je bil politično odtujen slovenskemu okolju in borec za jugoslovansko enotnost (obsojen od Avstrije na smrt), je gledal neprijazno na slovenski "separatizem". Zaradi te druge tragične poteze, ki jo je še krepil njegov ponos in zavest, da je intelektualno nad drugimi, ni imel prijateljev. Ko mi je v dolgih samogovorih večkrat tožil: Saj v znanosti nisem ničesar naredil - politika in ženske so bile krive! - sem mu moral dokazovati nasprotno. Antropolog in zgodovinar Županič, ki ni imel do slovenskega terena ni- kakega razmerja, pač ni vedel kaj početi z dvorano predmetov s Kranjskega v Narodnem muzeju, zato ga je "reševala" politika do 1923. Za restavratorja je postavil slikarja Maksima Gasparija, ki je šel z njim včasih na teren, predvsem v Belo krajino pa tudi v Srbijo in Makedonijo. Ko je 1924 Stanko Vumik doktoriral, je Izidor Cankar prosil Županiča, naj ga sprejme za asistenta. Menim, da je Županič bolj računal s Cankarjevim političnim vplivom kot pa s potrebo po asistentu. Vsaj podpisanemu ni znano, ali je bil ravnatelj zadovoljen z asistentovimi načrti (prim. Etnolog 1,138 si., in Novak, Raziskovalci, str. 308 si.) in videl v njih rešitev za prihodnost muzeja. Mogoče mu je celo Vurnik priporočil izdajanje časopisa, kateremu je sam dal slovenski značaj. Še pojasnilo, da je Županič sam napisal svojo bio- in bibliografijo za Etnolog I, str. 144 si., in jo dal podpisati Vurniku, čeprav se je le-ta branil (Vurnikova izjava meni). Prav tako ni nikjer zapisano, da se je po Vumikovi smrti 1932 prijavil na njegovo mesto Lojze Golobic, v Zagrebu diplomiran geograf in etnolog (pod B), čigar diplomsko nalogo je prof. Gavazzi objavil v Zborniku za narodni život i običaje 28: Porod, svatba, smrt v Semiču v Beli krajini. Oboje sta bila že vzroka, da gaje Županič odklonil, pa še iz kulturnega uredništva Slovenca je prišel. Tam je tudi moral ostati do prezgodnje smrti (1934). Urednici je "uganka": "Zakaj Etnolog?" - Pač zato, ker je Županič prišel iz Beograda*, kjer so na univerzi stroko imenovali etnologija, čeprav so imeli Etnografski muzej in tudi Srpski etnografski zbornik, ki gaje urejevaj geograf Cvijič. Prav tako sta bili v Skopju in Zagrebu katedri za etnologijo. Čeprav je Županič razlikoval med etnologijo in etnografijo - tako se je predmet imenoval *Op.ur,: Kot urednici mi ni šla izpod peresa tako, kot se mi je zdela, poenostavljena trditev (saj etnologija ni zrasla na srbskih tleh), čeprav mi Županičevi beograjski dnevi, njegova zagledanost v vse srbsko in obstoj študija etnologije na nekaterih univerzah po tedanji Jugoslaviji niso bili neznana dejstva. v mislih sem se spraševala o Županičevi razgledanosti po evropski etnologiji, predvsem po francoski,vendartemu,brez pravih podatkov v roki, nisem prišla do konca. "Uganko" sem pustila v izziv kakemu bodočemu "županičologu". 299 Zapiski uradno v Izpitnem redu filozofske fakultete vsaj do 1928, preden je katedra začela delovati, mu je vendarle "etnologija" pomenila (kot mnogim drugim) nekaj širšega, znanstvenoraziskovalni del stroke, ki naj bi mu "etnografija" kot opisni del le zbirala gradivo. In Županiču je pomenila tudi raziskovanje nastanka ljudstev, narodov, saj seje s tem ukvarjal. Županiču torej ne gre nikaka novatorska zasluga z vplivom na poznejšo uveljavitev termina "etnologija", ki smo ga na naši fakulteti (po njem) uvedli tako v naslovu katedre in oddelka kot predmeta, prav tako pa tudi v strokovnem pisanju (čeprav ne vsi dosledno). In prav v zvezi s tem naj nadaljujem označevanje Županičeve strokovne in duševne razklanosti: ni spremljal strokovne literature (zato se ni brigal za teoretski razvoj evropske etnologije), ostal je v mejah svoje začetne tematike, zato se mu je npr. zgodilo, da ga je zaradi članka Der Anten Ursprung und Name ostro zavrnil češki zgodovinar K. Bouda, Županič pa njega nazaj kot kakega ničvedneža, nato pa mi je sam potožil, ko je dobil informacije o Boudi, da "ga je polomil" (gl. Zgodovinski časopis VI-VIII). In še en primer: za razpravo o Nastrižnem kumstvu sem mu moral kot asistent sam zbrati literaturo in for- mulirati njena dognanja. In čeprav mu je prof. Kidrič svetoval, kako in iz česa (svojih dotedanjih spisov) naj sestavlja svoja predavanja na fakulteti za začetek - tega ni storil. Zato je moral med predavanji polemizirati s tujimi besedili, ki jih je bral... Tudi po Vumikovi smrti je Izidor Cankar privedel Županiču kandidata za novega kustosa, Franca K. Kosa, svojega diplomanta. In še besedo o zadnjem (XIII) Županičevem letniku Etnologa, ki ga je dal tiskati v Beograd in "je nosil /a / dolg podnaslov: Glasnik etnografskega društva, etnografskega muzeja in etno- loškega seminarja na univerzi v Ljubljani", kot navaja urednica na strani 14. To je bilo seve docela samovoljno, ker je Etnografsko društvo, ki ga je Županič ustanovil z učiteljem Vekoslavom Bučarjem, obstajalo v resnici le na papirju, čeprav je bilo mogoče ustanovljeno z dobrim namenom, vendar nista povabila k sodelovanju menda nikogar od tistih, ki so dotlej kaj objavljali s tega področja. Resnični izdajatelj časopisa je bil pač le Etnografski muzej in se je Županič pri tej "razširitvi" pačuštel, saj je bil na njegovo mesto imenovan kot "v.d. ravnatelja Etnografskega muzeja v Ljubljani" - tako je zapisal na naslovni strani Narodopisja Slovencev I (1944) dotedanji kustos za arheologijo v Narodnem muzeju in privatni docent za ta predmet na filozofski fakulteti. "Redakcija in uprava" Etnologa torej na univerzi ni imela kaj delovati, ker je Ložar začel pripravljati nov, XIV. letnik, ki je mogel iziti šele 1942. Od sodelavcev Župa- ničevega Etnologa živi le še podpisani - kot neimenovani prevajalec razprave Avgusta Pavla Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev iz madžarščine (prevedel po maturi 1928 na pobudo prof. Janka Severja, ki je rokopis pokazal najprej prof. Ramovšu in Nahtigalu in sta mu svetovala Etnolog) v letniku IV, 1931. Od sodelavcev Ložarjevega Etnologa pa smo živi: S. Vilfan, M. Matičetov in podpisani. K "Slovenskemu etnografu" pa moram pripomniti, da me je Boris Orel, s katerim sva se seznanila 1938, naprosil za spis o Slovenskem Porabju 1945, ko sem bil še na gimnaziji v Soboti, češ da se mudi, ker bo ves letnik posvečen našemu zamejstvu in bo rabil kot dokumentacija na mirovni konferenci v Parizu. Na dopisnici z dne 30.1.1946 me sprašuje: "Ali boste do srede marca s člankom lahko gotovi?". Ker mi že za pisanje naročene brošure o Slovenskem Porabju, ki bi naj imela isti dokumentarni in propagandni namen, tedanji voditelji 300 Vilko Novak, Ob oživitvi Etnologa soboškega okraja niso dovolili ne Jožetu Maučecu ne meni, da bi šla za nekaj dni v Porabje in zbrala nekaj nujnih svežih podatkov zanjo, sva morala pač napisati, kar sva vedela in znala ter imela v zapiskih na voljo (Slovensko Porabje, Ljubljana 1945) - tako sem tudi članek (razprava bi ga ne upal imenovati) Etnografska karakteristika Slovenskega Porabja moral napisati na podlagi prav skopega lastnega gradiva in enako skope literature. Ko sem bil nato v marcu 1946 na hitro premeščen na gimnazijo v Kranj, kjer sem služboval od decembra 1938 do začetka aprila 1941, sem začel obiskovati Borisa Orla v EM, kjer je bil tudi že Milko Matičetov kot asistent. Mimogrede naj še povem, da meje Maksim Gaspari - kot delegat - nekje v drugi polovici 1945 obvestil o personalnem stanju v EM (prim, njegov dopis ministrstvu v Etnologu I (LII), 1991, str. 12), da meje omenil ministru Ferdu Kozaku in da me imajo v razvidu za morebitno name- stitev v EM. Ko sem se v avgustu 1946 z družino preselil v Ljubljano - še vedno kot profesor v Kranju, kamor sem se še ves september vsak dan vozil z vlakom, smo se z Orlom in Matičetovim mnogo pogovarjali o rokopisu naslednjega letnika Etnologa, ki "seje izgubil" nekje na ministrstvu za prosveto, od začetka 1948 - če ne že kaj prej - pa tudi o novem imenu časopisa. Dotedanji Etnolog ni bil nikaka izjema glede tega, da je moral - zaradi preloma "kulturnega molka med vojsko" - spremeniti ime. Ali pa jebil edini, zakaj mnoge revije so po vojski prenehale izhajati, le prejšnji sodelavci Ljubljanskega zvona in Sodobnosti so začeli izdajati Novi svet. Zakaj je ta zahteva po spremembi imena prišla šele v začetku 1948 (ali mogoče konec 1947)? Pač zato, ker tisk izgubljenega rokopisa še ni bil aktualen in so se za to določeni varuhi šele tedaj prebudili ter "znašli" v čarobnem krogu: kaj je bil Etnolog, kdo, kdaj itn. Čisto naravno je, da je Orlu - in mogoče sočasno tudi Matičetovemu - prišlo najprej na misel ime Etnograf, saj smo dotlej vsi govorili o etnografiji paoetnografih (prim, naslov mojega članka za novi letnik!). Potem se pa motno spominjam, da je najbrž Orlu prišlo na misel, ko je verjetno že dobil v roke rusko revijo Sovjetskaja etnograf ija in je dejal: zakaj pa nebi rekli: Slovenska etnografija? Ampak to zveni kot prevod ruskega, pa malo spreme- nimo: Slovenski etnograf. - Ne morem reči, daje govoril dobesedno tako, ampak v tem smislu in to potrjuje tudi M. Matičetov. Prim, k izrazoma tudi Orlovo pismo Vukanoviču v Etnologu I (LII), str. 23! Da je bil Slovenski etnograf 1948 prvi izhajajoči strokovni časopis v tedanji Jugoslaviji, ki je začel po vojski izhajati in da si je kmalu pridobil tudi med- narodni ugled, za kar so poskrbele mnoge zamenjave s sorodnimi revijami, kakor tudi korespondenca, izmenjava separatov in osebna srečanja urednikov in drugih sodelavcev s strokovnjaki po vsej Evropi (npr. 1951 na mednarodnem kongresu v Stockholinu; 1952 na Dunaju; 1955 v Arnhemu na Nizozemskem; začele so delovati Alpes Orientales s simpozijem v Ljubljani 1956, v Gradcu 1959 itn.), je res. In to je v veliki meri zasluga tako plemenito zagnanega, široko razgledanega, prav bančniško (iz te stroke je prišel!) rednega, natančnega in skrbnega - ob M. Matičetovem drugega - urednika, kot je bil Boris Orel. Drugi smo mu pomagaU po svoji inoči. To je bila prijetna, zares velika - "Oriova doba" (kot sem dejal ob njegovem pogrebu), ki bi bila uresničila v naši stroki še mnogo velikih načrtov, ko bi mu bi o dano živeti naprej. Malokdo se zaveda, kako je ta prezgodnja smrt zavria razvoj naše stroke, katere edini tiskani glasnikjebil tedaj prav Oriov in Matičetovega Slovenski etnograf. Kar sem o vsem tem zapisal v Časopisu za zgodovino in narodopisje 1977, str. 272, potrjujem in vzdržujem še 301 Zapiski dandanes. Ker odkrivamo nekatere ne nepomembne podrobnosti iz zgodovine naše stroke in našiii glasil šele zadnji čas - kar ni nepomembno tudi za prihod- nost, ko bodo prav tako iskali, upajmo, zanamci odgovore na razne neznanke, kot jih iščemo danes m], naj tu nadaljujem tisto svojo sodbo o naslednjih letih SE, ki sem jo zapisal v CZN. Ker smo se ob tako nagli smrti B. Orla vsi sodelavci zavedali, da je končana neka ustvarjalna doba pri naši reviji in da je mogoče celo ogrožen njen obstoj, smo se takoj sestali v Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU - tedaj še ni bilo kilometrskih naslovov in z njimi zamotanega razmerja med ustanovo in sodelavci - ter svoj dogovor tudi pismeno oblikovali, da se zastopniki Etno- grafskega muzeja kot izdajatelja časopisa in preostali zastopnik uredništva. Inštituta in oddelka za etnologijo na filozofski fakulteti obvezujejo, da je treba časopis SE nadaljevati s sodelovanjem vseh aktivnih slovenskih strokovnjakov ter, ko bo imenovan nov ravnatelj EM, sestaviti v skladu s tem dogovorom novo uredništvo, v katerem bodo zastopane vse tri imenovane ustanove. Po en primerek pogodbe je dobila vsaka podpisana ustanova, za EM tedanja v.d. ravnatelja Marija Makarovič. Ko je bil potem imenovan za ravnatelja EM B. Kuhar - kdaj, na pamet ne vem in ni pomembno - je sestavil uredniški odbor, ki seje potem stalno menjaval. M. Matičetov pa je že zbiral gradivo za naslednji letnik, t.i. Orlov zbornik. Koje B. Kuhar prišel k meni na fakulteto, sem mu povedal, da ne soglašamo z njegovim načinom "imenovanja" uredniškega odbora, pa je odvrnil, da tisti naš dogovor njega ne obvezuje. Nato sem mu odpovedal sodelovanje, že napisan začetek članka o B. Orlu pa sem izročil M. Makarovič, da ga lahko uporabi. O Orlu sem nato napisal nekix)log v Etnološki pregled 4,1962. Zaradi neurejenosti v uredništvu SE in vseh razmer v stroki se je Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU odločil izdajati časopis Traditiones. V njem smo tisti, ki nismo bili zadovoljni s SE in smo prenehali sodelovati v njem, objavljali od 1971 svoje raziskave. Na prošnjo glavnega urednika mednarodne etnološke revije Ethnologia Slavica, ki izhaja po zaslugi vnetega Jana Podolaka že dvaindvajset let, pa jo naši etnologi tako malo poznajo, sem napisal za njen II. letnik (1970, str. 287-290) poročilo o prvih dvajsetih letnikih SE. Tako smo morali vsaj nekateri, ki smobili tudi v širšem uredniškem odboru tega časopisa, skrbeti vsaj z nekaj prispevki za navzočnost slovenske stroke, kakor smo morali za isto navzcičnost skrbeti tudi v glasilu Etnološkega društva Jugoslavije - v Etnološkem pregledu (od 1959), ki je tudi tako klavrno končal, da niti nisem prejel vseh letnikov kot nekdanji predsednik dništva in sourednik glasila. Ta razbitost - pa še pomislimo na ČZN, ki ni znal pritegniti sodelavcev vsaj za svoje prvotno določeno, severno slovensko območje in že dolgo po krivem nosi svoj naslov - nam pač ni bila v prid, čeprav je bila do neke mere upravičena. In kako bo naprej? Sam sem - in gotovo še kdo izmed nas starejših - čustveno navezan na Etnolog J - XVII, predvsem na prve letnike zaradi Vurnika in svojega skromnega sodelovanja, ki me je navezalo nanj in na A. Pavla. Prav tako sem čustveno močno navezan na prvih petnajst letnikov SE, mnogo manj na nekako prisiljeno sodelovanje pri nekaterih naslednjih letnikih (do 21.-22.), ko drugega glasila v Sloveniji nismo imeli. Vendar - zopet (tako rekoč tretji) Etnolog? Če imam pri svojem vstopu v štiriinosemdeseto leto še kaj pravice govoriti o prihodnosti in posebej o svojem deležu pri njej - moti me to dvojno štetje, pri čemer se bo marsikdo zmotil pri navajanju revije; kleli bodo bibliografi in končno 302 Vilko Novak, Ob oživitvi Etnologa - menim, da še ni bilo v Evropi znanstvenega glasila, ki bi s ponovnim prevzemom prvotnega imena "povzelo" tudi kar dve prejšnji glasili (z različnima imenoma), začelo pa zagotovo tudi nov značaj novega glasila.** Vem in čutim, da je najbolje "zbrisati" tudi glede tega iz preteklosti vse, kar je bilo neprijetnega, nezrelega in začeti nanovo. Ce je pa vam mlajšim prav - bodi, meni bo tudi prav, saj menim, da citiral več ne bom, če me bo pa še kaj sililo k pisalnemu stroju - kot ine je tole pisanje - vam bom z veseljem ponudil v objavo. Vso srečo! Morda smo res naredili malce nenavaden korak, vendar prem.šl,en, utemeljen ,n, kar zadeva dvojno štetje, na vidnem mestu natančno pojasnjen - prav zato, da b. ne zbrisal, vsega ,z preteklosti in ranili ču.stev katerega izmed "naših starejših". Glasn.k muzeja in stroke -ma svojo dolgoletno tradicijo, ne glede na različna imena in uredniške koncepte. In to tradicijo smo sešteli v dvainpetdeset zvezkov. 303 RAZSTAVE EXHIBITIONS ETNOGRAFSKA ZBIRKA NA BUKOVJU V STEVERJANU Akcija za Briški muzej bnečke kulture seje začela sredi leta 1979. Takratni tajnik Slovenske prosvetne zveze za Goriško časnikar Marko VValtritsch je dal zamisel, da bi v Steverjanu uredili etnografski muzejček, stalno zbirko pre- dmetov in dokumentov o vinogradništvu v Brdih in sploh o ljudski, kmečki kulturi v tem delu Goriške. Zavedati se moramo, da kulturna dediščina, kulturno bogastvo ni samo palača, cerkev, umetnina; tudi mlin na vodo, kovačnica, sodarska delavnica, kolonska hiša so kulturni spomeniki, ki jih moramo zaščititi. Zelo pomembno in zaslužno je zbiranje in hranjenje odsluženega starega orodja, kuhinjskega pribora ipd., ki so z umetniškega vidika lahko nepomembni, v resnici pa priče in dokumenti o življenju, delu, kulturi naših prednikov in zato vredni vsega spoštovanja. Z ureditvijo stalne etnografske razstave bi prikazali domačinom in obisko- valcem delček preteklosti, omike, dosežkov in scKialnega ter gospodarskega razvoja našega človeka. To bi prav gotovo pomagalo, da bi se današnja mladina s ponosom zavedela svojih korenin, posta a bolj samozavestna in prepričana o enakovrednosti na.še kulture kulturi sosednjih nartidov. Kot član predsedstva SPZ in nekaj let odgovoren za organizacijo poučnih predavanj po vaseh na Goriškem sem bil v stalnem stiku z večjim številom aktivnih članov naših društev in z vaščani. Ti so zvedeli za akcijo na Števerjanskem in so se začeli zanimati zanjo. Po malem je začelo pritekati raznovrstno zanimivo dokumentarno gradivo s cele Goriške. Po društvih sem pomagal pri njegovi selekciji. Ob jubilejnih obletnicah društev sem pripravil nekaj dokumentarnih razstav s pomočjo njihovih požrtvovalnih članov. Na SPZ smo začeli misliti na nekak.šen zbirni center, arhiv za zbrano gradivo in kmalu smo ustanovili v sklopu goriške ljudske knjižnice Damirja Feigla tudi dokumentacijski Odsek za zgodovino in etnografijo Gorica (OZEG). Ta je deloval pod okriljem SPZ (poznejše Zveze slovenskih kulturnih društev) do priključitve knjižnice Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Tudi OZEG spada sedaj k tej ustanovi. S prijateljem Silvanom Pittolijem, predsednikom Kulturnega društva Briški grič iz Števerjana, sva se v daljnem letu 1979 lotila organizacijskega in teren- 305 Razstave Presa iz zbirke na Bukovju, fotografirana še na svojem prvotnem mestu v kleti v Želinju (Foto Z. Vogrič) Fotografija razglednice iz bukovške zbirke. Razglednica je izpred 1. svetovne vojne. 306 Razstave skega dela. S pomočjo nekaj sodelavcev sva nekaj zimskih sezon zbirala po Brdih eksponate za muzejček. Nabrala sva lepo število primerkov starega orodja, nekaj značilnih briških vozov pa slik, raznih listin itd. Pri tem delu sva lahko računala na pomoč in naklonjenost takratnega ravnatelja Goriškega muzeja v Kromberku (Nova Gorica) dr. Branka Marušiča in strokovno podporo muzejskega osebja. Konkretno in z dragocenimi nasveti nama je bil vsestransko na razpolago kustos muzeja etnolog Naško Križnar. Z njim sva navezala prijateljske vezi; stalno naju je hrabril in spodbujal k delu. Še danes ohranjamo prav dobre stike z omenjenim muzejem. Uživamo podporo ravnateljice gospe Slavice Plahuta, pomoč etnologinj gospe Inge Miklavčič- Brezigar in gospe Katje Kogej ter ostalega osebja. Izrabljam to priložnost, da se vsem prav prisrčno zahvalim. Nekaj let je akcija lepo potekala. Za propagiranje našega delovanja smo priredili razstavo etnografske fotografije, predavanja, razgovore in s pomočjo Naška Križnarja tudi nekaj večerov etnografskega filma. Za plačilo sprotnih stroškov smo imeli podporo ZSKD; honorar za delo je bil minimalen, v g avnem je vse slonelo na prostovoljstvu. Medtem je Slovenska kulturno gospodarska zveza odkupila na Bukovju (zaselek na Števerjanskem) večjo hišo, v kateri naj bi uredili sedež kulturnega društva, večjo dvorano za razne prireditve, administrativne prostore, skladišča in klet Vinogradniške zadnige Brda. V njenem pritličju so bili predvideni večji prostori za etnografsko zbirko in enoteko. Sčasoina je zadruga nujno potrebo- vala dodatne prostore, in smo morali preseliti vse zbrano gradivo. Porazdelili in nakopičili smo ga po neprimernih lokacijah, po kleteh, "podstrehih" (lopah) in barakah na domovih zvestih sodelavcev. Ostali smo brez primernih pro- storov, usahnil je vir gmotne podpore, načrt je zaenkrat propadel. Zanimanje in pomoč vaščanov sta začela pešati in delovanje se je upočasnilo. Predmeti v zasilnih skladiščih so začeli počasi propadati. Nisino več zbirali predmetov in svetovali ljudem, naj jih hranijo doma. Od vsega začetka smobili prisiljeni zbirati samo predmete, ki so jih ljudje prispevali brezplačno; ni bilo sredstev za odkup. Nekatere predmete so nam "posodili" samo za morebitno razstavo in za določen čas. Orodja, družinske listine, fotografije, pisma..., ki jih ljubosumno hranijo, sino samo evidentirali, popisali, preslikali. Na tihein sem tuhtal, kako bi se dalo na Števerjanskem odkupiti staro kolonsko hišo za postavitev stalne etnografske razstave, poleg nje pa še centra za zbiranje dokumentarnega gradiva za proučevanje zgodovine Brd, kolonstva, vinogradništva ter njihovega splošnega socialnega in gospodarskega razvoja. Kasneje sem projekt predstavil nekaterim "veljakom", a do danes na to pobudo, razen običajnih lepih besed, ni bilo še pravega odmeva. Glavno krivdo sicer pripisujemo kar pogosti finančni suši, ki se na žalost redno in točno ponavlja, co gre za podobne pa tudi pomembnejše kulturne akcije. Zbrano gradivo pa le ni popolnoma propadlo in delo se nadaljuje. Že pred leti smo prikazali del zbirke vinogradniškega orodja ob prvomajskih prazno- vanjih v Števerjanu. Vsi razstavljeni predmeti so bili označeni z domačiin, knjižnoslovenskim in italijanskim imenom. Del shranjenih predmetov je bil dobrodošel na mladinskem raziskovalnem taboru Brda 88. Mladi raziskovalci etnološke skupine pod vodstvom etnologinje gospe Inge Miklavčič-Brezigar so zbrali lepo število predmetov, jih očistili, zaščitili, fotografirali, vpisali in 307 Razstave Pogled na del razstavljene zbirke na Bukovju v Steverjanu (Foto Z. Vogrič, 1992) katalogirali. Na zaključnem večeru tabora so prikazali zanimivo in bogato razstavo kmečkega in rokodelskega orodja. Po večtedenskem delu smo s pomočjo zaslužnih članov društva lahko 22. februarja 1992 odprli v društvenih prostorih stalno etnografsko razstavo. Ta obsega del zbirke (blizu 120 predmetov), urejen po namembnosti predmetov (vinogradništvo, poljedelstvo, obrt, kuhinjska in druga hišna oprema...). Na stenah visijo reprodukcije starih fotografij in novi posnetki, ki prikazujejo kmeč- ko življenje in delo nekoč in daries. Razobešene so tudi fotokopije starih doku- mentov, izvlečki iz urbarjev za Števerjan iz 16. stoletja, kopije katastrskih map za Števerjan iz 1. 1889 (posodobljene različice "francoskih" iz 1. 1812) in druge zanimivosti, npr. podatki o Steverjanu iz Gabrščkovih Kažipotov po Goriško- Gradiščanskem, izdanih ob prelomu stoletja, o Brdih in kmečkih uporih, foto- grafije in risbe nekdanjih briških noš, reklame starih goriških gostiln itd. Tudi na tej razstavi je vsak predmet označen v dveh jezikih in narečju. V načrtu imamo, da bi dodali še imena v furlanščini in opremili, vsaj bolj značilne in malo poznane predmete, s kratkim opisom in njihovo namembnostjo. Razstavo je predstavil študent etnologije Andrej Furlan iz Trsta. Poudaril je pomen, ki ga zbirka ima za vas in za celotno Goriško, ter priporočil domačinom, naj še dalje prispevajo k rasti in bogatitvi svojega "muzeja". Razstava bo s svojim sporočilom gotovo pripomogla k utrjevanju prizadevanja nas vseh za ohranitev slovenskega značaja teh krajev. Zdenko Vogrič 308 Razstave BRIŠKE ČERIEŠNJE SO BLE RDAČE... Etnološka razstava o pretekli podobi Brd Lanskega februarja (1991) sino v Goriškem muzeju odprli razstavo z naslo- vom Briške čeriešnje so ble rdače..., sicer preoblikovanim verzom iz pesmi Ludvika Zorzuta Čeriešnje, čeriešnje. Priložnost in naključje sta omogočila prikazati del dokumentarnega gradiva o pretekli podobi Brd, ki ga hranimo v našem in Slovenskem etnografskem muzeju, pa doslej še ni bilo predstavljeno. Gre za razmeroma bogato zbirko zapiskov, risb, fotografij in pred metov, zbranih ob prvi večji sistematični etnološki raziskavi Brd, tako imenovanem Terenu 10, pod vodstvom Borisa Oria, takratnega ravnatelja Slovenskega etnografskega mu- žeja. Akcija je potekala leta 1953 in je zajela veliko število briških vasi in zaselkov. Razstavljene fotografije so v veliki večini delo Karla Plestenjaka, takratnega ravnatelja Goriškega muzeja, ki je z velikim darom za opazovanje, izrednim posluhom za način življenja in veliko mero estetskega občutka ujel v objektiv podobo Brd in Bricev iz petdesetih let. Na podlagi analize in selekcije zbranega gradiva, pa tudi lastnih opažanj in terenskih raziskovalnih izkušenj smo poskušali oblikovati stiliziran razstavni prostor, ki ne nakazuje le arhitekturnih potez Brd, pač pa odpira tudi vpogled v notranjost bivalnih prostorov in tako razstira nekatere sestavine življenja v Brdih. Poskušali smo ustvariti stilizirano podobo in vzdušje, o katerih lahko trdimo, da se v petdesetih letih nista bistveno razlikovala od tistih na začetku stoletja. Kolonat, ki je bistveno zaznamoval Brda tja do prvih povojnih let, je v življenju Bricev zapustil neizbrisne sledove. Velike spremembe, sicer značilne za večino slovenskih pokrajin, so v Brda prinesla šele šestdeseta in predvsem sedemdeseta leta, ko je že tako predrugačeno deželo "pretresel" še potres (1976). Takrat se je ritem sprememb še pospešil: krediti, nove gradnje, nove cestne povezave, razmeroma ugodne razmere na trgu blaga in storitev... Brici so zaživeli dokaj drugačno življenje: izginile pa so nekatere sestavine, ki so bile prej značilne za Brda, predvsem češnje, oljke, lov na ptiče, gojenje sviloprejk, izde- lovanje prunel, domače in hišne obrti in še marsikaj drugega. Marsikatere so ostale komaj prepoznavne; tudi šege in navade, tako delovne kot praznične, so se umaknile novim oblikam življenjskega stila; še vedno je ostalo veliko neraziskanega, nepovezanega, mestoma tudi napačno razumljenega. 309 Razstave Pogledi na razstavo Briške čericšnje so ble rdače... (Foto 13. Blažko, 1992) 3W _Razstave 311 Razstava pomeni zgolj oris, nekakšen mozaik, potreben dodelav in poglobljenega študija. Zapostavljenost v dosedanjih raziskavah je očitna, čas za popravljanje pa se izteka. Razstava Briške čeriešnje so ble rdače... ni velika. Gre za postavitev v dveh grajskih razstavnih prostorih s skupno površino komaj sto m^. Zasnovana je tako, da obiskovalec že na začetku stopi v oblikovan stiliziran ambient, pod značilen briški latnik, tako pogost element briške arhitekture. Tu se sreča z osnovniini podatki o postavitvi: s kolofonom in kratkim besedilom o pretekli podobi Brd in njenih spremembah. Poudarili smo tudi naslovno fotografijo, ki se, na razstavi sicer povečana, pojavi kot naslovna fotografija tudi v zloženki, izdani ob otvoritvi razstave. Usmerjen prostor, oblikovan z belo pobarvano in z lesenimi nevtralnimi letvicami obdano ivemo ploščo, deluje tudi kot "gasa", značilna ozka ulica kake stare briške strnjene vasi. Bele iverne stene zaživijo obenem kot razstavni panoji, na katerih v tem delu razstavljamo fotografije o arhitekturni podobi naselij. Tako lahko obiskovalce opozorimo na tipične ele- mente oblikovanja bivališč, značilne strehe, "žbatafurje", "ganke", "pajole" in podobno. Fotografski material se mestoma že povezuje z risbo, povečano in projicirano na iverni pano, kar poudari prostorski vtis in usmeri obiskovalca naprej, k ogledovanju nekaterih arhitekturnih detajlov, značilnih okenc z "gartaradaini", kovaniini okenskiini inrežami. Eno izmed njih je napravljeno tako, da ima poleg razstavne še svojo prvotno funkcijo, saj v povezavi z notra- njim razstavnim delom ("kambro") omogoča obiskovalcu pokukati iz "gase" v "kambro" in narobe. V drugi, notranji del razstave stopamo skozi stiliziran "prton", izrezana in po avtentični terenski povečani risbi izrezana vrata z letnico na sklepnein kamnu. Tu se pogled obiskovalca usmeri v kuhinjski, ognjiščni del, spet stiliziran s postavitvijo nakazanega ognjišča z napo, z nadaljevanjem v "kamin", s fotografijami, risbami in nekaj predmeti: lončenimi kuhinjski lonci, "trpiži", "vintulo", "banco", pinjo, škafi in "mortalom", lesenim možnarjem, ob strani. Sledi preprosta miza zopletenimi stoli, nad njimi pa sklednik z lesenimi skledami in "tondi" za skupne obede. Na drugo stran se ogledovanje usmeri še v prej omenjeno "kainbro", v kateri imajo svoje mesto postelja (pod njo "bokau", nočna posoda), zibka in skrinja, na steni pa risba ležišča na "kavaletih", dru- žinska fotografija in majhno razpelo. Iverne stene so tu ornamentirane "po starein", z "rulom", v nežni rožnati barvi. Svetloba je na tem mestu umaknjena v okenski križ in opozarja na zvezo s prej omenjeno "gaso". Odtod mora obiskovalec nazaj skozi vrata, potein pa dalje v drugo razstavno grajsko sobo (stolp), kjer notranjih delitev prostora ni. Tu je z risbami, s fotografijami in predmeti nakazana gospodarska podoba Brd, pogled v stilizirano vinsko klet, v stilizirano "stalo" in na nekaj gradiva o izdelovanju "prunel", na poseben način predelanih sliv, ki so jih Brici po veletrgovcih v Gorici in Krminu prodajali v Skandinavijo, Nemčijo, Rusijo in celo Ameriko. S panojev visijo "brclina" (listni ko.š), senene vile, grablje, lesen volovski jarem, "flaškon", "čestela", oprtnik, "buine", "picon" (iz trstičja sestavljena lesa za sušenje prunel) in nekateri drugi predmeti, ki smiselno zaokrožajo ogledovanje tega prostora in razstave sploh. Postavitve namenoma nismo opremljali z obsežnimi besedili, razstavno gradivo spremljajo zgolj podpisi. V letu in pol, kolikor je bila razstava na ogled, si jo je ogledalo veliko število obiskovalcev, predvsem osnovnošolcev in dijakov ter predšolskih otrok (Vrtec Najdihojca). Ob vodstvih smo se dosti pogovarjali. Razstave izkušnje ob tem so za nas izredno zanimive. Lahkobi jih strnili v nekaj splošnih ugotovitev: L Razstava se je obiskovalcem zdela privlačna, ker je že na prvi pogled drugačna od običajnih dosedanjih (t.i. klasično muzejskih) postavitev (pano- vitrina). 2. Razstave ne gre obremenjevati z obširnimi besedili, saj napovedani obiski pričakujejo prilagojeno vodstvo, ki naj jih nadomesti. 3. Predmeti naj bi bili (če je le mogoče) razstavljeni tako, da lahko kustos ob njih praktično ponazori rabo (odpre mentilo, si nadene "svitk" ali pa "buine", lesen pripomoček za prenašanje težjih tovorov...). Spričo naklonjenih odzivov Bricev in njihove želje, da bi razstavo (četudi preoblikovano) postavili v Brdih samih, razmišljamo o možnostih za njeno trajnejšo postavitev v Smartnem. Avtorica razstave in besedila: Katja Kogej / Oblikovanje razstave: Boris Blažko / Postavitev: Boris Blažko / Vinko Doplihar / Radovan Rijavec / Darja Ušaj / Vanda Bratina / Katja Kogej / Izdelava fotopovečav: Atelje Pavšič- Zavadlav, Nova Gorica / Besedilo in oblikovanje zloženke: Katja Kogej. Katja Kogej 322 Razstave VOZOVI IN SLEDOVI Razstava v Kulturnem domu Ajdovščina, maj 1992 v drugi polovici meseca maja, v času kongresa industrijskih oblikovalcev v Sloveniji, smo si lahko v Ajdovščini, v tamkajšnjem kulturnem domu, ogledali razstavo vozov, ki sta jo pripravila kustosa novogoriškega muzeja Katja Kogej in Boris Blažko s pomočjo nekaterih vaščanov iz Lokavca, ki so v prostem času restavrirali vozove, od katerih je nekatere že prav pošteno načel zob časa. Razstavo v Ajdovščini, v kateri "vozovi govorijo o lastni življenjski zgodbi, o naših ljudeh in njihovemu načinu življenja", so pripravili ob štiridesetletnici Goriškega muzeja, posvečena pa je bila utemeljitelju preparatorske in resta- vratorske dejavnosti v njem - Milku Šuligoju. Razstavni prostor - kulturni dom in obenem tudi prodajalna pohištva v industrijskem delu Ajdovščine - resda ni bil najbolj primeren, kljub temu pa je bila razstava domiselno zasnovana in postavljena. Zdi se, da avtorja nista pozabila na nobeno vrsto vozov, ki so nekoč vsak dan vozili po cestah, kolovozih in poljih, pa tudi na tiste ne, ki so jih uporabljali le ob določenih priložnostih. Tako so bili na razstavi prikazani vsi delovni vozovi, od furmanskega prek gozdarskega, burele, lojtmika, voza za prevažanje gnoja in listja do vozička, namenjenega predvsem otroškim igram in prevažanju drv, trave in podobnega, voza, s katerim so se peljali k maši (zapravljivčka), in vozov, povezanih s človekoviin življenskim cikloin od vozička do mrtvaške kočije. Na kolesih je bila tudi vojaška poljska kuhinja iz Tolmina, ki sta jo avtorja prav tako vključila v razstavo. Za bolj plastično predstavitev je bilo na razstavi tudi nekaj črno-belih risb, vozov v akciji in belih, iz stiropora izrezanih konj, ki so vlekli voz s cerkvenim zvonom in tako dajali pečat celi razstavi. Na tamkajšnjo tradicijo furmanstva so na razstavi opozorili tudi z video posnetki "lokavške fumge". Razstava je torej nastala kot plod sodelovanja Goriškega muzeja in nekaterih prizadevnih Lokavčanov, da bi v avtentičneiu okolju prikazali stare furmanske šege in pri domačinih zbudili zavest za ohranjanje kulturne dediščine in za njeno varovanje pred uničenjem in razprodajo - zlasti tujcem, ki jo znajo mnogo bolj ceniti. 313 Razstave Temeljni namen razstave o vozovih je bil prikazati vlogo voza ob človeku v njegovem življenskem ciklu, vlogo vozov v kmečkem gospodarstvu in s tem v človekovem boju za preživetje. Avtorje razstave je zanimala življenjska pot voza samega v polpreteklem času, ki je sedaj kot neuporaben predmet postavljen na stranski tir, a vendarle še zmeraj živo zapisan v spominu tistih, ki so ga nekoč uporabljali. Posebej pomembno je, da je avtorjem razstave uspelo pritegniti tudi mladino, da je sodelovala pri restavriranju voz. Restavrirali so jih mlajši fantje iz Lokavca (seveda s pomočjo izkušenih vaščanov in muzejskih delavcev) in se pri tem naučili nekaterih spretnosti v kovaštvu, pletarstvu, kolarstvu, mizarstvu... Koncept prezentacije voz pa se ni ustavil le ob njih samih, ampak je poskušal osvetliti tudi razne plati njihove uporabe (transport, kmečka dela, obrt, trgovina, sejmi, prazniki pa tudi turizem). Na koncu naj omenim še razstavni katalog, v katerem so poleg uvoda o namenu razstave, o vozovih in njih sledovih ter popisa razstavljenih predmetov tudi risbe delov voza in narečni izrazi zanje. Ker je razstava domiselno pripravljena in je plod sodelovanja muzejskih delavcev z amaterji, ki se zavedajo smisla ohranjanja takšnih materialnih pre* žitkov preteklosti, bi bilo zelo lepo, če bi si jo lahko ogledali tudi kje zunaj domačega kraja, kajti dobri zgledi vlečejo. Andreja Bahar - Muršič 314 Razstave "TRGOVINA V TRGOVINI" Muzeološka analiza projekta muzeja Velenje ob štiridesetletnici ERE Velenje Velenjska kulfurološka scena seje v zadnjih letih in desetletjih dokazovala in potrjevala kot izredno kvalitetna in produktivna. Presenetljivo je, da navidez majhno industrijsko središče kljub "delavski" mentaliteti premore toliko kreativ- nega družboslovnega in umetniškega potenciala. Velenje kot "mlado" industrij- sko mesto na margini Štajerske ustvarja zavidljivo prihodnost, temelječo in izhajajočo iz razmeroma skromne lokalne kulturne dediščine. Le-ta pa je zelo bogata na področju trgovine in trgovanja v Šaleški dolini. Zato nas ne preseneča slogan razstave ("Trgovina v Šaleški dolini") Muzeja Velenje ob štiridesetletnici Ere Velenje: "Ker iiriamo preteklost, je tudi prihodnost naša!" Skratka, 29. no- vembra 1991 ob 16. uri se je zgodila muzeologija v blagovnici Ere v Velenju! Za vse tiste "sladokusce", ki so se želeli soočiti z načini trgovinskega poslo- vanja, bontonoiu prodajalcev, urejenostjo trgovinskih interierjev ipd., je bil ogled te razstave zagotovo nepozaben dogodek. Informacijsko potešeni pa so bili tudi vsi drugi, ki jim je oiuenjena razstava pomenila le enega izmed otvorit- venih happeningov na kulturnih prireditvah, oziroma vsi tisti miinoidoči, ki jih je v rekonstruirano trgovino zvabil bodisi nostalgičen zvok popularnih popevk iz tridesetih let tega stoletja, bodisi domiselni načini propagiranja proizvodov pred trgovinami. Nostalgičnost in pogrešan vsakdanjik, emocionalnost in racio- nalnost, preteklost in sedanjost so se združili na razmeroma majhnem, toda dovolj velikem razstavnem prostoru v eni izmed blagovnic Ere. Razstavni prostor lahko razdelimo na tri dele. Dva dela, dva razstavna sklopa sta bila v prostorih blagovnice: ambientalna rekonstrukcija trgovine z mešanim blagom iz tridesetih let tega stoletja (gl. si. 1) m klasična muzeološka postavitev (gl. sl.2), ki je posvečena razvoju trgovine v Šaleški dolini (od prvih podatkov o trgovini iz srednjega veka pa vse do danes). Kot tretji del in tudi razstavni pn)stor pa moramo šteti še prostorpred trgovino (gl. si. 3), saj so nekdaj trgovci, kot pravita avtorja projekta Jože Hudales in Dainijan Kljajič (+ Goran Semečnik), privabljali stranke v trgovino kar z ulice, prav tako pa je tudi prodaja potekala pred trgovino. Specifika lokalnega "tt^ovinskega" izročila nosi v sebi 325 Razstave slika 1 slika 2 316 ___Razstave 317 altemative sodobnega marketinga in prepoznavnega imagea, tako trgovskega giganta Era kot Muzeja Velenje. Predotvoritveno dogajanje je bilo ujeto med 16. septembrom 1991, ko so stekli prvi pogovori o postavitvi razstave med predstavniki Ere in Muzejem Velenje, in 29. novembroin 1991 - dnevom uradne otvoritve razstave. Že bežen vpogled v pripravljalno obdobje nam zastavlja temeljno vprašanje: Kako je mogoče tako kvaliteten projekt izpeljati v pičlih dveh mesecih? To je naravnost neverjetno, vpričo splošne izrazite zaspanosti in počasnosti reagiranja in delova- nja muzejev v Sloveniji. Hitrost nikakor ne sodi med značilnosti, ki so iinanentne "hramom muz" - muzejem. Prej bi veljalo narobe. Ravno iz tega primera pa se lahko naučimo, da je tudi hitrost reagiranja na nekatere ponudbe in hitrost realizacije projektov v muzejih njihova izrazita primerjalna predno.st. Seveda pa hitrost sama po sebi ni vrlina, če ni povezana s kvaliteto končnega izdelka. Šele oboje označuje kreativno potenco, aktualnost in atraktivnost projekta. Če si predotvoritveno obdobje zavoljo ilustrativnosti podatkov ogledamo nekoliko podrobneje, lahko rečemo, da je septembra potekalo usklajevanje interesov med namčnikom in izvajalcem, sprejet je bil predračun stroškov, pregledano že zbrano gradivo (blizu 20 tipkanih strani) in časopisje, opravljeni so bili prvi dogovori za intervjuje z infonnatorji in iskanje opreme za trgovino, kajti poprej so imeli na depojskih policah le nekaj takšnih uporabnih muzealij. Oktobrsko dogajanje lahko označimo kot vrhunec oziroina kot glavni zaplet in razplet v raziskovalnem in pripravljalnem obdobju, saj je bila večina najpo- membnejših del opravljena v tein mesecu. "Mrzlično" sti obiskovali "bolšje sejme" v Ljubljani, Mariboru in Celju in odkupovali primerne eksponate (trgov- sko opremo, embalažo izdelkov in izdelke same). Tedaj je bila opravljena večina intervjujev, telefonskih stikov s starinarji in zbiralci (Ljubljana, Celje, Naklo, Maribor, Šoštanj, Velenje, Vinska gora, Šmartno ob Paki, Andraž pri Polzeli), našli in izpraznili so prvo ohranjeno opremo trgovine (Malenšak v Šaleku), napisali so prispevke o razvoju trgovine, dodelali scenarij razstave, začela so se jrva restavratorska dela, ogledali so si rekonstmkcijo trgovine z mešanim blagom v Stuebingu pri Gradcu itn. V novembrskih dnevih pred otvoritvijo se je zbrano gradivo povečalo (približno 1000 inuzealij), končana so bila restavratorska dela, pripravili pa so še računalniški program ter zvočno in video kuliso za razstavo. Dan "O" (= otvoritev) seje zgodil ob navzočnosti velikega števila naključnih in nenaključnih obiskovalcev ter povabljenih gostov (razstavo je po slavnostnih nagovorih predstavnikov Ere in Muzeja Velenje odpri nekdanji minister za trgovino v Peterletovi vladi, gospod Basti. Eksterier Erine blagovnice je spremenil svoje obličje, ki je spominjalo na vrvež pred nekdanjimi trgovinskimi obrati. Izložbeno okno blagovnice oziroma vhod v trgovino se je s fotografijo v naravni velikosti spremenil v izložbo iz tridesetih let. Takšno vzdušje so stiustvarjali tudi stari motorji in kolesa, parki- rani pred vhodom v trgovino. Iluzijo vrveža in pozabljene atmosfere naj bi pričarali tudi z zvokom, zato so za zvočno kuliso uporabili glasbo iz tridesetih let tega stoletja v kombinirani montaži s splošno znanimi reklamnimi slogani, kot npr.: "Radion pere sam, samo voda mora biti zravn!" Zvok kot nosilec muzeološke infonnacije nima le vloge privabljati obiskovalce, temveč tudi omogoča specifično emtxionalno Razstave slika 3 komuniciranje med obiskovalci in razstavo. Ne sme biti zgolj kozmetični dekor razstave, temveč premišljeno izbran muzeološki medij, ki pri percepciji razstave pripomore k popolnejšeiriu emocionalnemu in racionalnemu ugodju. Notranjost razstavnega prostora v blagovnici je bila skoraj simetrično raz- deljena na dva tematska sklopa in s tein na dve različni muzeološki koncepciji. Ta kompatibilna različnost je bila tudi v prostorskem oziru prepoznavna in nemoteča. Tako je rekonstrukcija trgovine iz tridesetih let tega stoletja narekovala ambientalni način postavitve, ki je na obiskovalca vplival predvsem s totalnostjo infonnacij in atmosfero, ne pa zgolj z estetsko in s tem tudi informativno "očiščenimi" muzejskimi kuriozitetami. Z glasbo starega gramofona, ki ga je poganjala roka Marjana Marinška, vonjem tobaka in ostalih predmetov, brlečo petindvajsetvatno razsvetljavo ipd. je ambientalno postavljena razstava vplivala na različna obiskovalčeva čutila (vonj, vid, sluh...). Takšna muzeološka usme- ritev želi z različnimi čutnimi in zaznavnimi možnostmi predvsem emocionalno infonnirati obiskovalca. Publika skoraj praviloma komunicira z razstavo le prek predmetov (originali ali kopije) in manj prek različnega arhivskega gradiva (listine, dokumenti, fotografije itn.). Takšna koncepcija, tudi v tem primeru, omogoča oživljanje muzejskega predmeta oziroma njegovo (re)funkcioniranje. Nekateri izmed predmetov v rekonstruirani trgovini tako opravljajo dvojno vlogo: muzealije in hkrati kot uporabna oprema. 318 __ Razstave 329 Oživljanje, posnemanje ali igranje zgodovine ("living picture") ne poteka le prek muzealij, temveč tudi prek "igralcev". To vlogo je prevzela, ne le ob otvoritvenem ceremonialu, ena izmed redno zaposlenih trgovkEre, preoblečena v nošo tedanjega časa. Ta oseba naj bi imela, kot pravita avtorja projekta, izrazit smisel za komuniciranje z obiskovalci razstave in kupci. Animator naj bi hkrati igral vlogo trgovca in vodnika po razstavi. Med razstavo je stekla v prostorih rekonstruirane trgovine predvsem prodaja sladkarij. Na otvoritveni slovesnosti sta amaterska igralca Jože Robida in Jože Kranjc demonstrirala komunikacijo med trgovcem in kupcem, pozabljene metode reklamiranja proizvodov, vljudnost trgovcev ipd. Druga polovica razstavnega prostora v blagovnici je temeljila na klasični muzeološki usmeritvi, na panojski in faktografski postavitvi. Ta razstavni pre- dikat lahko poimenujemo tudi kot informacijsko-dokumentacijski center. Ze v uvodu je bilo rečeno, da je bil ta sklop namenjen prikazu trgovanja v Šaleški dolini. Izrazna in informativna moč tega sklopa je temeljila na fotografskem in dokumentarnem gradivu. Kljub t.i. klasičnosti te muzeološke orientacije pa se je bilo mogoče soočiti z nekaterimi uspešno uveljavljenimimuzeološkimi rešit- vami, npr. s panojem v obliki knjige, ki se lista. Ta rešitev ponuja na majhnih razstavnih prostorih veliko število infonnacij, toda le s stuideležbo obiskovalca. V primerjavi s prejšnjo brljavo svetlobo jebil ta prostor reflektorsko osvetljen ter tako tudi neprimerno svetlejši. Ločnica med enim in drugim konceptom je bila opazna tudi po različnih talnih in stropnih površinah! V tem delu razstavišča je bil postavljen računalnik z monitorjem in tiskalnikom ter za to posebej prilagojenim računalniškim programom. Tako so obiskovalci, če so želeli, lahko na približno šestdesetih straneh dobili informacije o trgovini v Šaleški dolini in si posamezne strani po želji tudi "sprintali". V ta informativno-dokumentarni sklop sodi tudi VHS video film (Video Tomo Čonkaš, Velenje), temelječ na prepletanju starih predmetov (tehtnice, blagajne, ključavnice, merilne posode itn.) in pozabljenih reklamnih napisov s "sodobnimi" predstavitvenimi spoti Ere - trgovine nove dobe. "Muzealije" in dokumentarne fotografije, dekorirane v tihožitja, spremlja neposrečeno izbrana "nostalgična" glasba a la Larina pesem, ki se z zelo trdimi prehodi izteče v avižo promocije družbeno trgovskega in proizvodnega podjetja Era. Omenjeni gigant je v projektu najbolj neposredno navzoč ravno na video filmu, kar je tudi razumljivo, saj z njim intenzivneje infonnira publiko o organizaciji, njeni organi- ziranosti in ponudbi. Njihovo sklicevanje na tradicijo je razbrati iz prepletanja reklamnega spota z muzealijami in slogana: "Ker imamo preteklost, je tudi prihodnost naša!" Demonstracija podatkov na tem delu razstave je temeljila na samodoziranju infonnacij, in sicer tako, da kompletna struktura muzejske postavitve ni trpela želje po vizualizaciji vsega raziskanega. Smisel koncepta samodoziranja infonnacij je v tem, da obiskovalcev ne posiljuješ z utrujajočim vodstvom, z določenim tempom obhoda, da vodniki ne narekujejo ritma premikanja po razstavi in "univerzalno" ponujene količine informacij, da ne vplivamo na različne načine komuniciranja med obiskovalci in muzejskimi predmeti ipd. Samodoziranje informacij pomeni, da muzeološka strategija projekta in sama postavitev razstave postavlja obiskovalca v aktiven, nediktiran in sproščen položaj, v katerem lahko po svojih željah in sposobnostih pridobiva toliko Razstave infonnacij, kolikor si jih zaželi. V prostoru se tako lahko prosto giblje in tudi časovna komponenta ogleda ni določena. Če koga razstava ne zanima, jo lahko zapusti nemudoma, in narobe, lahkosi jo ogleduje tako dolgo, kolikorga je volja oziroma dokler je razstava odprta. Kljub načrtovanim, toda žal neizpeljanim različnim kulturnim aktivnostim ob razstavi (finančni razlogi), si je razstavo do konca februarja 1992 ogledalo kakšnih 10.000 obiskovalcev. Upam, da je bilo med njimi tudi dosti slovenskih muzealcev! Med elemente, ki jih je v tem projektu vredno naglasiti, sodi v prvi vrsti jasen muzeološki koncept in v skladu s tem strategija projekta. Razstava se je uspešno izognila statični, neatraktivni in s tem nezanimivi postavitvi in spregovarja ne le strokovnjakom, temveč tudi laikom in otrokom. Gradivo za katalog je bilo pripravljeno, ni pa bilo obelodanjeno zaradi finančnih zagat, vsaj pravijo tako. Med muzeološkimi načeli kot vodili razstave oziroma projekta lahko naglasimo: jasnost ideje, prevlado vizualnega sporočila razstave nad verbalnim (slednja je utrujajoča za večino obiskovalcev), nazornost vizualnega sporočila, ki mora biti razumljivo vsem kategorijam obiskovalcev brez dodatnih sporočil, načelo kontrastnosti vizualnega sporočila, ki naj bi obiskovalcu omogočalo hitro zaznavanje sprememb v času in prostoru, načelo kreativnosti obiskovalca razstave, s katerim je povezana možnost izbire in samodoziranja informacij, poudarimo pa lahko tudi uspešno izbrano lokacijo za razstavo (trgovina v trgovini). V komunikacijskem oziru je bil izrabljen le zunanji vhod v rekon- struirano trgovino, ne pa tudi možen notranji prehod (stopnice) v sami blagov- nici. Možnost vzpostavitve komunikacije s trgovskimi prostori v blagovnici bi bila izredno preprosto rešljiva, privabila pa bi še dodatno publiko oziroma kupce. Razstavni prostor in dogajanje v njem sta tako ekskomunicirala vsak- danjo potrošniško sceno v blagovnici. Grafična podoba projekta in sopostavitev razstave sta delo Studia Rebemik, fotografska dela je izredno dobro opravil Peter Marinšek, muzealije za razstavo pa so ob Muzeju Velenje prispevali še Era Velenje, Mestni muzej iz Ljubljane, Muzej za novejšo zgodovino iz Celja, Pokrajinski muzej Celje in cela vrsta predvojnih trgovcev iz Šaleške doline. Ob sklepu lahko označimo razstavo kot uspešen poskus skupne izvedbe projekta lokalnega gospodarstva in kulture. S stališča marketinške strategije Ere pomeni omenjeni projekt ne le promocijo sodobnosti skozi zgodovino, temveč tudi praznovanje častitljive obletnice na bolj ustvarjalen in domiseln način, ki prav gotovo ustvarja ugoden image giganta Ere. Ob tem je omembe vredno tudi dejstvo, da vlaganje v takšne in podobne projekte pomeni za gospodarstvo najcenejši in zelo učinkovit način propagiranja in promocije. Pred nami je prihodnost, ki bo narekovala muzejem čim večjo odprtost navzven, tržno naravnanost (kar ni isto kot "banalno" ustvarjanje profita!), prožnost, dinamičnost, kreativnost in inovativnost. Muzeji kot živi organizmi morajo poleg varovanja naravne in kulturne dediščine skrbeti tudi za ustvarjanje nove realnosti, temelječe na logiki zgodovinskega razvoja in na težnjah v sodobni muzeologiji. Da to ni le teorija, se lahko prepričamo prav ob velenjskem primeru! Aleš Gačnik 320 MUZEJSKA PEDAGOGIKA EDUCATIONAL ACTIVITIES WHEN THE TEACHER BECOMES A LANDLORD Jorgen Skaastrup Experiences from museum teaching, using fiction as a method In this article I shall introduce the reader to some considerations and experiences made during five years of experimental teaching at the Agricultural Museum in Denmark and ten years of publishing books dealing with historical topics for children in the primary school. I shall refer also to some of my sources of inspiration and put these into connection with the main content of the current discussions during the last fifteen years about the character of history. This discussion was deeply involved in the actual political development in Europe and therefore it tended to seek the general true character of history and the fundamental basics of history as a science referring to the practical development of the different European societies after the Second World War. The character of history The dominating opinion among students and a great part of the scientists at the universities and different high schools in Denmark - and in West Europe - during the 1970's was based on criticism of ideologies. The political development worldwide contributed to this critical attitude, amongother things the resistance against the Vietnam War. A result of this was not only a critical attitude to the development in society in general, but it also created new claims concerning the content of science, the tasks of scientific institutions and, of course, demands for changing the structures of the educational system based on a quite different contents compared to previous times. You could consider it ironical that the critical attitude appeared to end up as an ideology itself. Nevertheless it happened and the basic ideology was marxism. Among historians marxism developed into a great variation, and the dominating item in scientific and historical discussions was how to avoid dogmatism. The communist attitude and the bourgeois attitude therefore became the main targets for the non-dogmatic critics. While the communists were fighting in society, taking practical part in the class struggle, and the bourgeois parties were fighting to overthrow the social-democratical governments in most West European countries, the non-dogmatic marxists 322 Muzejska pedagogika tended more and more to isolate themselves and the discussions inside the institutions. The criticism lost its power to change, entered into an empty defence of values that were being ticked over by the development in the societies from the beginning of the 1980's. All over Western Europe a right-wing movement was succe.ssful from the beginning of the 1980's. Socialist and social-democratical regimes were over- thrown in one country after another. What you might have expected - that the bourgeois regimes would start ideological campaigns - did not happen. Surprisingly the new bourgeois governments proclaimed that ideology was "crap". Compared even to the social-democratical policy the new right-wing movements were extremely pragmatic. The bourgeois policy after 1980 however, lost its orientation - first of all the social orientation - at first because innovation in side the parties was not possible, thereafter because of the breakdown of communism in Eastern Europe. The non-dogmatic critical movement was more or less already lost on the threshold of the 1980's. The discussion about the character of history during this period exposed serious problems: the non-dogmatic critical historians never succeeded to understand the sense of solidarity with the working masses as the unification of practice and scientific theory. The communists declared the lies about their societies tobe the only truth and .solidarity with the working masses was realized as dictatorship of the party instead of the proletariat. The bourgeois historians ended up in pragmatism that justified the social decline of society claiming that the tme character of history was to be fou nd in the successful results of the policy of the free eainomy. The paxess here described left the discussion about the character of history in a strange situation: it was as if history had disappeared. Among the more serious and negative consequences of this situation in my country was that history for about ten years was not an obligatory subject in primary schcxils. Still history as an ever and still going strong process existed. History was there however, but apparently as something hidden that the historians could not agree to find. I have never believed in the attempts to reconstruct history. I do, however, believe that there are rules determining the development of jiistory, and I do state that history as science is ba.sed on specific rules and laws - and that these laws, as far as their general value is concerned, are very much like the laws of e.g. the exact sciences. The methods however are quite different. The historian is not in the same convenient position as the physicist. He cannot use e.g. experiments to find explanations for development patterns, incidents or phenomena. As a historian you cannot have Caesar assassinated once more, to find out the reasons for the killing, not in other ways repeat elements of a process to prove, why he was killed. However - as a hidden theatre/history we know that the assassination of Caesar was not a coincidence - as little as the fact that gravitation makes material objects stick to the ground is a coincidence. The most obvious difference between the character of history and the character of nature - and between history and natural sciences as scientific disciplines - is that the historical "truth" is influenced by the fact that for every person taking part in history, there are unknown factors covering up the clearness of the act and making it difficult to reach a scientific statement - about what happened and why. Furthenriore, different scientific statements will be influenced by motives of the scientists, who introduce statements about the true character of historical acts. 322 _Jargen Skaastrup, When the teacher becomes a kindlord 323 Hidden theatre Some years ago I happened to get acquainted with a South-American dramaturgist. Augusto Boa . I read about some experiments he carried through as a leader of the Arena Theatre in Sao Paolo. In the period between 1956 and 1972, when he was the leader of the theatre he developed different new kinds of theatre, and to me the so-called "hidden theatre" was especially interesting. This was among other things due to the fact that the frustration among historians gave birth to the statement that history was made up by the historians. It occurred to me that history actually seemed to be a kind of hidden theatre, and that my task as a historian could be defined as discovering this hidden theatre, in order to bring back history to the audience by interpreting it in new ways. To improve the understanding of this thesis, I shall introduce the principles and the defined purposes of the hidden theatre of Augusto Boal and the Arena Theatre. First of all the purpose of the hidden theatre was defined as emancipation in order to achieve action. Secondly the principles were based on using a method that made people become as well audience as actors, excluding them however from having any kind of knowledge about this. The political circumstances in South-America in general at the time when Boal developed the hidden theatre were basically mental, political an physical exploitation and suppression of the people. The continent was suffering from military regimes based on fascist implementation in practical ruling. Because fear was the basic implement in the suppression of the population, the hidden theatre, among other things, therefore had to deal with methods and contents that could overcome fear, change it into anger, knowledge, courage and will-power to act for changes and improvement of the conditions for personal life and development of society in general. As an example I shall mention the following: A hidden play is planned to provoke a discus.sion about the phenomenon that people, after being arrested by the .security police, disappear. The background for this play is, that even though everybody in Brazi knew that prisoners disappeared, because they got killed by the regime, the item still remained a taboo among people - even among the relatives of the disappeared prisoners. The reason for the taboo was that you could get killed simply by mentioning it. A play of hidden theatre is getting planned by the actors of the Arena Theatre in a way that all "possible variations of what might happen" are discussed and examined. A strategy how to achieve the goal of the theatre is worked out. The goal in this case is to make groups of passengers in trains in Brazil enter a discussion about the disappearance of prisoners. The general strategy is being built up as a discussion between two actors, each of them reading a newspaper - for the purpose to enter a discussion that would engage the passengers - make them part of the discussion, make them aware of the possibility and need for action, political struggle, a way out under the suppression by fighting it. Later on Augusto Boal developed the hidden theatre, so that it was relevant for topics and methods in different kinds of sticieties, among other the bourgeois democratic system. Taking part in theatre festivals the Arena Theatre performed Muzejska pedagogika Pogled v eno izmed dveh muzejskih delavnic Danskega kmetijskega muzeja, v tisto s štedilnikom, na katerem otroci med svojim "liivanjem" v preteklosti kuhajo. (Foto I. Smerdel, 1991) ¦ View of one of the two museum vj^orkshops of the Danish Agricultural Museum, showing the kitchen range on which the children prepare their meals during their "stay" in the past. (Photo by I. Smerdel, 1991) t 324 Jargen Skaastrup, When the teacher becomes a landlord unexpected hidden plays. In the Paris Metro the Arena actors performed a play which put the "audience" as audience and as actors in the current discussion about the liberation of women and views upon the male and female character. Through the acts of playing whore, male chauvinists, offended and deceived wives, betrayed husbands, priests etc., interacting with each other, the actors' purpose was to provoke not only a discussion but also direct engagement of the passengers. How? A male actor starts to annoy an actress dressed very provocatively and even starts to paw her. She protest of course and doing so she starts the next incident: an actor dressed like a priest interferes, stating that the woman is dressed in a way that invites men to paw her - even a man in the service of God. Another actor shouts "All women are like that!" - Before long the whole wagon is involved in the discussion, which is getting renewed constantly by prepared acts from the actors. What actually happens in the hidden plays of the Arena Theatre is that groups of people, without knowing it, are being pushed and forced into fictive universes of relevant conflicts. The fictive universe as implementation Reading about the experiments of the Arena Theatre, I decided that I would try to develop a kind of promotion in the educational programs of the Agricultural Museum, which could contribute to solve the problem about history being something hidden. So I defined history as a kind of hidden theatre. The task set up was - through the use of fictive universes - to make history visible, present and existing, to force the pupils into history. What I wanted to achieve was not a reconstruction of historical incidents, but rather situations of possible thinking and decision-making. I had at this time already built up workshops at the Agricultural Museum dealing with practical work, using copies of historical implements as flails, spinning wheels, butter chums, different flax-implements etc. The practical work, making bread out of corn, butter from milk, clothes from wool etc. tended to give the pupils an understanding of the hard working life, the patience and skill needed to survive in previous times in history. Even though this was soiTiething quite new in the teaching at the museum, and even though the practical occupation of the pupils was extremely popular among teachers as well as pupils, I was not satisfied. This was due to the profound question that I constantly asked myself: What do you want to achieve in your programs? Do the pupils actually learn anything about history and about what it was like e.g. 300 years ago in the countryside? Being frank and honest to myself, I could not even be sure that the pupils learnt to use the flail in a proper way - and if they did, what could they use it for? Therefore I decided to make the circumstances laying behind the hard life visible and still use the practical work as an entrance into history. For this purpose I created fictive universes into which I forced pupils being educated in agricultural history. One of these fictive universes was a village 250 years ago. The fiction was there in a double sense. First of all, there were no visible farms or houses, no visible village etc. Secondly, the character of teaching changed when I did not present myself as a luuseologist but as a landlord. 325 Muzejska pedagogika Arriving at the museum the pupils were told that they were peasants, living in a village and that I was the landlord, who owned everything and who set the conditions for their life. The only task of the pupils/peasants was to work with the implements they find in their fictive homes. In these homes they also found contracts with the conditions for renting the house or the farm, descriptions of their famihes with name, sex and age of each member and badges they had to wear, so that everybody would know what role they played. From being children with the entire identity of primary school pupils they changed into peasants, agricultural labourers, peasant housewives, orphans etc. In the fictive homes they also found different implements and to some extent raw materials for production. Through the work they had to survive. They could sell the products of their work either to other peasants or to the landlord. They were also entitled to work either for themselves or for others and be paid for it. The implements they needed for specific kinds of work and which they did not possess, could be rented by from the landlord - against payment of course. In the same way raw materials needed for production were available from the landlord. Survival was under constant stress because of the interference of the landlord, who put up claims of historical character, e.g. claiming payment of taxes, rent, villeinage, duty in the peasant military forces etc.. At the same time different, from outside coming incidents, interfered with the play. e.g. reforms that we know were carried through in real history. Among these was the law about the vassalage of the pea.santry. In the play this law meant that male persons were not allowed to leave the scene of the play without the permission of the landlord. From the very start of the play the pupils were forced into the fictive universe. They could not contact the museologist, only the landlord. They were never treated as pupils, but only as peasants. Their task was to obey and work, and the goal put in front of them was to survive through hard work or, if they had enough skill, to climb the social system, i.e. to reach better conditions, becoming land-owning instead of renting farmers. A similar play was made about the big changes in Danish agriculture towards the end of the 19.th century. Form the middle of the 1880's agriculture was in a deep crisis. The main production in Danish agriculture was com. However, from around 1960 Europe was not able to produce enough com to feed its own increasing populations, and as a result import of corn from U.S.A., Russia, Central Europe and South-America started. Denmark mainly imported corn from the U.S.A. The American com was not only of a high quality, it was also very cheap because of the modern conditions of American agriculture. The result very quickly showed : a decrease of com prices and a wave of bankmptcies of Danish fanners. It became obvious that a changes had to take place in Denmark's agriculture. After 1880 reforms were carried through. Agriculture was renewed and based on cattle-breeding and industrialization of agricultural production. Thousands of diaries, slaughterhouses and other kinds of manufacturing industries were founded between 1880 and 1910. Not only a profound change of production was made, but the renewal of agriculture was also based on quite new financial principles: cooperative financing and shared ownership of manufacturing industries. The play that was made about this process pushed the pupils into the fictive universe of threatened fanns, each of them based on different products well 326 Jargen Skaastrup, When the teacher becomes a Lindlord known from the period. By confronting the pupils/farmers with economical facts and demands, they were forced to find solutions to solve the crisis of their own farm. Planned incidents, similar to the changes and cooperative activities of real history, took place during the play. New agricultural farms were founded, diaries, slaughterhouses were founded and their boards elected, industries established, migration from the countryside to the city to find work took place and emigration to America started etc. Finally, all of them organized in political parties in order to secure the benefits, influence, power etc. they had achieved during the process of playing. A third play was about the peasant riot in 1534. The pupils were pushed into a fictive universe which made some of them peasants, other noblemen or bishops. Through ten different planned incidents, based on the real riot, the pupils - playing against each other - experienced the riot, a civil war and a war against a foreign nation (Denmark-Lübeck) from the beginning until the end. Activating parallel thinking as a historical method The purpose of these'plays is not to reconstruct history or historical events, but to get to know the ininds and way of thinking of nowadays children. By jushing them into a fictive universe, confronting them with problems of listorical character, theyare forced to engage themselves in the play, totakepart in history together with others. And when they are engaged, they show their way of thinking. At the same time they are taught to think in a historical way. The teaching process bases on the teacher's knowledge about history being confronted with the way child ren think about history. The aim is to activate their ability to think back, think in historical terms. In a very simple way one might describe the purpose of the teaching as an attempt to develop the children's ability to think historically. We use history to make them realize that present history has its roots in the past, in history. This becomes obvious in the plays when the decisions they make have consequences affecting the space and possibilities they have in the fictive universe. If the suppressed peasant/pupil does not pay taxes in the fictive universe of the 18.th century, he will inevitably make his conditions of living worse. Or, if you as a nobleman in the fictive universe of the 1530's happens to support the wrong general, you will be on the losing side in the war or be forced to change your decision whom to support in the course of the play. This brings us to the very important question, how we can offer the pupils the possibility to choose and at the same time prevent them from leaving the frame-work of real history? How can we prevent them froin creating a history quite different from the real one? The solution to this problem is, first of all, to compose plays based on the real and possible choices of known history. Secondly, there has tobe some manipulation: historical problems are presented in such manner that the fictive choices reflect the real ones of real history. The analysis of the experiences gathered from the plays showed some very interesting results. The fictive universe creates a distance between teacher (landlord) and children (peasants), which can be used in different ways. First of all , we can increase the demands put to the children, so that they have to intensify their efforts to learn. Secondly, the fictive universe enables the teacher to get closer to the children than usually. E.g.: the peasants of the IS.th century village are right at the beginning told that their living conditions depend on them 327 Muzejska pedagogika Malega "tlačana" čakata pod stolom repliki orodij (v tem primeru cepca in rešeta), ki ju ho moral uporabljati pri delu, v katero se bo poskušal vživeli. (Foto I. Smerdel, 1991) ¦ Under the little "serf's" chair there are copies of historical implements (here a flail and a sieve) which he will have to use at his work when trying to "relive" the past. (Photoby I. Smerdel, 1991) being able to sell their goods to the landlord. Moreover, they depend on the quality of these products. They are told that the quality of their goods will be tested before they are bought. The landlord will, for e.g., test spun yarn by pulling at it. If it breaks, he will not buy it. The children always forgive the landlord for this act of trying to undo the results of their work, but they would never forgive the teacher for doing so. Distance creates closeness. And the efforts of the children are strengthened, because they either understand the conditions from the very beginning of the play or from their own experiences later on. They themselves have to decide whether the quality of the goods they want to sell, is sufficient enough. This increases their self-discipline. Whether they are successful in the play also depends on their ability to co-operate, their patience and sense of historical thinking in terms of reflection and creativity: the sooner they learn form history, the more space they will have in the fictive universe. 328 Jargen Skaastrup, When the teacher becomes a landlord Teaching in not entertainment, still it must be funny. It would, of course, be naive to deny that the amusing character of the plays is an important factor in "selling the product". Though amusement is not the purpose, it must be funny to learn history. What we actually did was to play history, but for real, not for fun or entertainment. All the programs were based on the general activities of the museum, i.e. the exhibitions, the collections and the scientific work. It was most interesting to learn that scientific research proved to be extremely important. The reason for this is that the plays function by ^resenting difficult problems as simple ones. However, the danger to simplify iistory is obvious. Scientific efforts are required to define the character of the landlord, to mention only one example. The landlord is the peasants' opponent in real history as well as in the play. In order to have objective acting, serious scientific research of known landlords in real history have to carried out. The type of landlord chosen to act in the play should reflect the average historical landlord in behaviour and the general social conditions and laws of the time etc. Historical consciousness - important also concerning the future I created these plays in order to develop an adequate didactic method, combining the consciousness of present history with a possible and needed consciousness of the past. The plays do not depend on the present consciousness of history of the children - but you must be aware of the changing and various levels of consciousness among them. In that sense there is in principle hardly any difference between the methods and purpo.ses of the hidden theatre and my jlays. Of course, my pupils always knew that we were playing, but they also cnew that we were playing for real. The reason for this is that the actual historical consciousness of the pupils plays a role in the plays - sometimes to their advantage, sometimes to their disadvantage. The reality of the plays lies in the fact that the fictive universe is consistent. It prevents the pupils from escaping from their own actual knowledge and consciousness of history - no matter the level or amount of knowledge. The experiences from the plays were in so many ways positive and opened up so many new aspects, that I decided to create and develop plays dealing with the future. Two subjects were chosen: "Create your own agricultural museum A.D. 2010" and "Agriculture in Denmark A.D. 2010". The methods used were the following: first the children were introduced to the actual activities and tasks of the present agricultural museum, and to the present condition of Danish agriculture. Sending them on a fictive journey into the future, they had to make their own museums, or formulate the future demands and expectations of agriculture. To prevent pure science-fiction schemes 30 peasant families and their farms were asked to participate as educating hosts for around 90 pupils. For two days the pupils stayed at the fanns, tcxik part in the work, were taught about agriculture by the farmers, told about the peasants' expectations for the future etc. This knowledge was the base for the teaching in the "workshops of the future" at the museum. 329 Muzejska pedagogika Conclusion The results of the above mentioned experimental didactic work at the Danish Agricultural Museum were followed up and analyzed by the Danish University of Pedagogics. I quote imm the final report: "All in all, the project has given new life and excitement to the process of teaching of subjects generally considered as difficult and has shown new didactic dimensions and possibilities... and it seems quite decisive that scientists are engaged in the teaching pmcess at the museums ... The use of fictive universes is a method which ... made it possible to integrate solid historical dimensions." Of course, it is always nice to read positive conclusions about your own work. As a general conclusion, however, I would like to say that using the above mentioned methods and concrete plays is as demanding as it is exciting and amusing. Therefore I would like to add the following to the conclusion: Fiction normally is based on a specific idea about reality. However, reality is controversial and different ideas about reality lead to different ideas of fiction. And, all in all, things have not become more simple by the fact the modernism claims that reality itself is a fiction. 330 KO UČITELJ POSTANE VELEPOSESTNIK Jorgen Skaastrup Pouk V muzeju s pomočjo fikcije v tem članku bom bralcem predstavil nekaj razmišljanj in izkušenj, ki sem si jih nabral med petletnim eksperimentalnim poučevanjem v Danskem kmetijskem muzeju in desetletnim pisanjem knjig z zgodovinskimi temami za osnovnošolske otroke. Omenil bom tudi nekaj virov za svoje ideje in jih povezal z že petnajst let trajajoami razpravami o naravi zgodovine. Te razprave so bile močno pod vplivom sočasnega političnega razvoja v Evropi. V njih so iskali neko splošno veljavno naravo in temelje zgodovine kot znanosti v povezavi z dejanskim razvojem različnih evropskih družb po drugi svetovni vojni. Narava zgodovine Prevladujoče stališče študentov in večjega dela znanstvenikov na univerzah in visokih šolah na Danskem - in v Zahodni Evropi - v sedemde.setih letih je temeljilo na kritiki ideologij. Politični razvoj po svetu, med drugim odpor proti vojni v Vietnamu, je še poostril to kritiko. Posledica tega ni bil samo kritičen odnos do družbenega razvoja na splošno, ampak tudi zahteve po novih vse- binah znanosti, novih nalogah znanstvenih ustanov in, seveda, zahteve po strukturnih spremembah v izobraževalnem sistemu na temelju povsem dru- gačnih vsebin. Morda je ironično, da se je ta kritični odnos sam spremenil v ideologijo, a se je vendar zgodilo in temeljna ideologija je postal marksizem. Med zgodovinarji seje razvila vrsta marksističnih smeri. Prevladujoča tema v znanstvenih in zgodovinskih razpravah pa je bila kako se izogniti dog- matizmu. Komunistična in meščanska metoda sta zato postali glavni tarči nedogmatičnih kritikov. Komunisti so se v družbi borili, ker so sodelovali v razrednem boju. Meščanske stranke so si prizadevale vreči socialdemokratske vlade, ki so bile na oblasti v večini zahodno-evropskih držav. Nedogmatični marksisti pa so medtem bolj težili k izolaciji in razpravam znotraj ustanov. Kritika je izgubila vpliv pri spreminjanju stvari in se prepustila prazni obrambi vrednot, ki jih je družbeni razvoj od začetka osemdesetih let dalje vedno bolj diskreditiral. 331 Muzejska pedagogika Desničarska gibanja so takrat dosegala uspehe po vsej Zahodni Evropi. Socialistične in socialdemokratske vlade so padale ena za drugo. Morda bi pričakovali, da bodo meščanski režimi začeli ideološke kampanje, a to se ni zgodilo. Na splošno presenečenje so ideologijo razglasili za "čvek". Nova desničarska gibanja, tudi če jih primerjamo s socialdemokratskimi politiki, so bila izredno pragmatična. Meščanska politika po letu 1980 pa je vendar izgubila svojo orientacijo - najprej na socialnem področju. Komunistična gibanja so bila eno za drugim poražena, sprva ker prenova znotraj strank ni bila mogoča, pozneje pa zaradi zloma komunizma v Vzhodni Evropi. Nedogmatično kritično gibanje je bilo bolj ali manj izgubljeno že na pragu osemdesetih let. Razprava o naravi zgodovine je v tem času zašla v hude težave. Nedog- matično kritični zgodovinarji nikakor niso mogli uvideti, da pomeni solidarnost z delovnimi množicami združi tev prakse z znanstveno teorijo. Komunisti so laži o svoji družbeni ureditvi povzdignili v tako sveto resnico, da se je solidarnost z delovnimi množicami sprevrgla v diktaturo partije namesto proletariata. Meščanski zgodovinarji pa so ostali pri pragmatizmu in opravičevali socialno nazadovanje družbe s trditvijo, da se prava narava zgodovine kaže v uspešni politiki svobodne ekonomije. Zaradi procesa, ki sem ga tu opisal, se je znašla razprava o naravi zgodovine v čudnem položaju: zdelo se je, da zgodovine ni več. Ena izmed resnih in zelo negativnih posledic tega položaja je bilo dejstvo, da je zgodovina kot obvezen predmet za kakih deset let izginila iz danskih osnovnih šol. A vendar je zgo- dovina bila in ostala, le da nekako skrita, ker se zgodovinarji niso mogli zediniti, kje naj jo iščejo. Nikoli nisem verjel v poskuse rekonstrukcije zgodovine. Verjamam pa, da obstajajo pravila, ki določajo zgodovinski razvoj. Trdim, da zgodovina kot znanost temelji na specifičnih pravilih in zakonitostih. Trdim tudi, daje splošna veljavnost teh zakonitosti zelo podobna, če že ne enaka veljavnosti zakonitosti v eksaktnih znanostih. Le metode so povsem drugačne. Zgodovinar nima možnosti, ki jih ima npr. fizik. Ne more s poskusi iskati razlage za razvojne procese, dogodke ali pojave. Zgodovinar ne more ponoviti umora Cezarja, da bi ugotovil razloge zanj. Tudi ne more na kakšen drug način ponoviti elementov zgodovinskega razvoja, da bi dokazal, zakaj je bil ubit. Na podlagi skrite zgodovinske igre pa zvemo, da umor Cezarja ni bil naključje - tako kot ni naključno, da gravitacija vleče predmete k zemlji. Izrazita razlika med naravo zgodovine in naravo naravoslovja - in med zgodovino in naravoslovnimi vedami kot znanstvenimi disciplinami - je v tem, da na zgodovinsko "resnico" vpUva vrsta neznanih dejavnikov pri vsaki osebi, ki je sodelovala v njej. Zato je resničnost dogodkov nekako zastrta in je toliko teže postaviti znanstveno trditev o tem, kaj se je zgodilo in zakaj. Poleg tega je vsaka znanstvena trditev pod vplivom motiva znanstvenika, ki vanjo vnaša svoje poglede na pravo naravo zgodovinskih dogodkov. Ker po letu 1970 s političnim programiranjem ali delovanjem ni bilo mogoče priti do rešitve o pravi naravi zgodovine, seje zgoraj omenjena razprava končala s čudnim sklepom: zgodovina bo še naprej obstajala in se razvijala, tudi če zgodovinarjev ne bo. Tako je vendar vedno bilo. Zgodovina je tako za zgodovinarje dejansko izginila. 332 Jargen Skaastrup, Ko učitelj postane veleposestnik Skrito gledališče Pred nekaj leti sem se seznanil z delom južnoameriškega dramaturga Augusta Boala. Bral sem o poskusih, ki jih je izpeljal kot vodja gledališča Arena Theatre v Sao Paolu. V letih od 1956 do 1972 je razvil razne nove oblike gledališča. Posebej meje zanimalo tako imenovano skrito gledališče. Razlog za to je bil med drugim v frustraciji zgodovinarjev, ki je rodila trditev, da zgodovino ustvarjajo zgodovinarji. Na misel mi je prišlo, da je zgodovina pravzaprav podobna nekakšnemu skritemu gledališču in da bi lahko definiral svojo nalogo zgodovinarja tako, da razkrijem to skrito gledališče in zgodovino znova približam gledalcem s tem, da jo interpretiram na razne nove načine. Da bi bolje razumeli to tezo, bom opisal načela in namene skritega gledališča Augusta Boala in Arene Theatra. Prvič, namen skritega gledališča je eman- cipacija za akcijo. Drugič, metode, s katerimi bi to dosegli, so takšne, da ljudje postanejo hkrati gledalci in igralci, ne da bi se tega zavedali. Splošna politična situacija v Južni Ameriki včasu, ko je Augusto Boal razvijal skrito gledališče, je bila duševno, politično in fizično izkoriščanje in zatiranje prebivalstva. Ves kontinent je trpel zaradi vojaških režimov, ki so izvajah fašistično oblast. Ker jebil strah poglavitno orodje pri zatiranju ljudi, seje skrito gledališče med drugiin moralo ukvarjati z metodaini in vsebinami, ki bi ta strah lahko premagale, ga preobrazile v jezo, znanje, pogum in voljo za aktivno spreminjanje osebnih življenjskih razmer in razvoja družbe na splošno. Kot primer bom navedel tole: Vzpostavi se skrita igra, ki naj bi načela razpravo o pojavu, da ljudje potem, ko jih aretira varnostna služba, izginejo. V Braziliji je, kljub temu da je vsakdo vedel, da zaporniki izginjajo - ker jih je režim pobil - vsa zadeva ostala tabu celo med sorodniki izginulih zapornikov. Tabuje izviral iz dejstva, da je lahko vsakdo, ki je spregovoril o tem, tudi sam izgubil življenje. Skrito igra načrtujejo igralci Arene Theatra tako, da najprej obravnavajo in analizirajo "vse možne različice tega, kar se lahko zgodi". Izdelajo strategijo kako dosea cilj - v tem primeru je cilj pripraviti skupine potnikov na vlaku do tega, da se začnejo pogovarjati o izginjanju zapornikov. Osnovna strategija je razprava med dvema igralcema, ki na vlaku bereta časopis, njen namen pa je, seveda, druge potnike pritegniti v razpravo, da bi se zavedali možnosti in potrebe po akciji, političneiu boju in da je rešitev pred zatiranjem v boju. Pozneje je Augusto Boal skrito gledališče razvil dalje tako, da je bilo primerno za teme in metode v drugačnih družbah, tudi v meščanskem demokratičnem sistemu. Kjerkoli so se igralci Arene Theatra udeležili kakega gledališkega festivala, so sprožili skrite igre. Tako so v pariškem metroju izvedli igro, ki je potnike spreinenila v gledalce in igralce v razpravo o emancipaciji žensk in o pogledih na moški in ženski značaj. Člani gledališča so igrali vlogo prostitutke, moškega šovinista, prevarane in užaljene soproge, prevaranega moškega, duhovnika itd. Tako so hoteli sprožiti ne samo razprave med potniki, ampak tudi njihovo neposredno poseganje v igro. Kako so to izvedli? Moški igralec začne nadlegovati kolegico, ki je zelo izzivalno oblečena, in gre pri tem tako daleč, dajo začne otipavati. Ona seveda protestira in tako sproži naslednji incident: igralec duhovnik poseže vmes, rekoč, da je ženska tako 333 Muzejska pedagogika izzivalno oblečena, da celo njega, človeka v božji službi, mami k otipavanju. Neki drugi igralec vpije: "Vse ženske so take!" Kmalu nato je ves oddelek vpleten v razpravo, ki jo vedno znova poživljajo pripravljeni nastopi drugih igralcev. V skritih igrah Arene Theatra se dejansko dogaja to, da so skupine ljudi potisnjene v fiktivni svet pomembnih konfliktov, ne da bi se tega zavedali. Fiktivni svetovi kot učni pripomoček? Potem ko sem bral o eksperimentih Arene Theatra, sem jih hotel vključiti v učni program Kmetijskega muzeja tako, da bi prispevali k reševanju problema skrite zgodovine. Zato sem zgodovino opredelil kot nekakšno skrito gledališče in naloga, ki sem si jo zastavil, je bila narediti zgodovino vidno, navzočo in obstoječo z uporabo fiktivnih svetov. Učence bi nekako prisilil vstopiti v zgodovino. Kar sem hotel doseči, ni bila rekonstrukcija zgodovinskih dogodkov, ampak situacije, ki omogočajo razmišljanje in odločanje. V tistem času sem v Kmetijskem muzeju že postavil delavnice za praktično delo s kopijami zgodovinskih orodij - cepcev, kolovratov, pinj in raznih orodij za delo z lanom itd. Praktično delo pri peki kruha, delanju masla iz smetane, šivanju oblačil iz volne itd. je učencem dajalo občutek, koliko trdega dela, potrpljenja in spretnosti je človek potreboval nekoč, da se je preživljal. Čeprav je bilo to pri pouku v muzeju nekaj povsem novega in je bilo delo zelo priljubljeno tako pri učencih kot pri učiteljih, nisem bil zadovoljen. Razlog je bil v vprašanju, ki sem si ga nenehno zastavljal: Kaj hočeš doseči s temi programi? Ali se učenci res kaj naučijo o zgodovini in o tem, kakšno je bilo življenje na deželi pred npr. 300 leti? Ce sem odkrit, si nisem bil povsem na jasnem, ali se učenci naučijo pravilno uporabljati cepce. Pa tudi če jim je to uspelo - čemu? Zato sem se odločil, da jim bom razkril razloge za trdo življenje in pri tem še naprej uporabljal praktično delo kot uvod v zgodovino. V ta namen sem ustvaril fiktivne svetove, v katere sem potisnil učence, ki so se učili zgodovine kmetijstva. Eden izmed teh svetov jebila vas izpred 250 let. Fikcija jebila dvojna. Najprej seveda ni bilo vidnih kmetij, ne hiš, ne vasi itd. Pouk pa smo začeli tako, da se nisem predstavil kot muzeolog, ampak kot veleposestnik. Ko so učenci prišli v muzej, smo jim rekli, da so kmetje, ki živijo na vasi, in da sem jaz veleposestnik. Njihova usoda je v mojih rokah, ker jim jaz določam življenjske pogoje. Edina naloga učencev kmetov je bila delati z orodjem, ki ga najdejo v svojih domnevnih hišah. Tam so jih čakale tudi pogodbe s pogoji, pod katerimi so najeli hišo ali kmetijo, opisi njihovih družin z imenom, spolom in starostjo vsakega člana in priponke, ki so jih morali nositi, da bi jih vsak lahko prepoznal. Iz učencev z identiteto osnovnošolskih otrok so se prelevili v kmete, poljedelce, kmečke gospodinje, sirote itd. V svojih fiktivnih hišah so našli tudi orodje in do neke mere gradivo, ki so ga morali predelati. Preživljati so se morali z delom. Svoje pridelke ali izdelke so lahko prodali bodisi drugim kmetom ali veleposestniku. Imeli pa so tudi pravico delati zase ali za druge proti plačilu. Del orodja, ki so ga potrebovali za svoje delo, so si morali pogodbeno in proti plačilu izposoditi pri veleposestniku. Na enak način so lahko prišli do surovin za proizvodnjo. Njihovo preživetje je bilo pod stalnim pritiskom zaradi vmešavanja veleposestnika, ki se je skliceval na razne zgodovinske pravice v zvezi s plačilom davščin, najemnine, zakupnine za kmetijo, s službovanjem v kmečkih vojskah itd. Hkrati so vplivali na igro dogodki od zunaj, npr. reforme, o katerih vemo, da so se v resnici zgodile. Med temi dogodki je bila uveljavitev 334 Jargen Skaastrup, Ko učitelj postane veleposestnik zakona o pripadnosti kmeta zemlji. V igri je to pomenilo, da "moški" niso smeli zapustiti prizorišča brez dovoljenja veleposestnika. Od vsega začetka igre so bili učenci potisnjeni v fiktiven svet. Niso imeli stika z muzeologom, ampak izključno z veleposestnikom. Poleg tega jih nihče ni obravnaval kot učence, ampak zgolj kot kmete. Njihova naloga je bila ubogati in delati. Njihov edini cilj: preživljati se s trdim delom. Če pa so bili dovolj spretni, so lahko napredovali na družbeni lestvici, tako da so postali lastniki namesto najemniki zemlje. Podobno igro smo naredili o velikih spremembah v danskem kmetijstvu 3roti koncu 19. stoletja. Od srede osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo cmetijstvo v globoki krizi. Glavni pridelek na Danskem je bilo žito. Od leta 1880 dalje (Zahodna) Evropa ni bila sposobna pridelati dovolj žita za hitro naraščajoče prebivalstvo, zato ga je začela uvažati iz ZDA, Rusije, Srednje Evrope in Južne Amerike. Ameriško žito ni bilo samo zelo kakovostno, ampak tudi zelo poceni zaradi sodobnih pridelovalnih postopkov. Posledica tega jebila nagel padec cen in val stečajev med danskimi kmeti. Postalo je očitno, da se mora v danskem kmetijstvu nekaj spremeniti. Po letu 1880 so izvedli reforme: kmetijstvo je bilo prenovljeno in je po novem temeljilo na živinoreji in industrializaciji kmetijske proizvodnje. V letih 1880 do 1910 je bilo ustanovljenih na tisoče mlekarn, klavnic in drugih predelovalnih obratov. Ni šlo samo za korenito spremembo proizvod- nje, prenova je temeljila tudi na novih finančnih načelih: kooperativnem finansiranju in skupnem lastništvu predelovalne industrije. Igra o teh procesih je učence postavila v fiktivni svet ogroženih kmetij, ki so živele od različnih pridelkov, znanih iz tistega obdobja. Učenci kmetje so bili soočeni zgospodarskimi dejstvi in zahtevami. Bili so prisiljeni iskati rešitev, vsak za svojo kmetijo. Med igro so bili inscenirani dogodki, podobni spremembam in zadružnim aktivnostim iz resnične zgodovine. Ustanovili so nove kmetije, mlekarne, klavnice , izvolili njihove upravne odbore, postavili predelovalne obrate, se selili z dežele v mesto, da bi našli delo, in začelo se je izseljevanje v Ameriko. Na koncu so se organizirali v politične stranke, da bi tako zavarovali koristi, vpliv, moč itd., ki so jih dosegli med igro. Tretja igra je bila o kmečkem uporu iz leta 1534. Tu so nekateri učenci postali kmetje, drugi plemiči ali škofi. V desetih različnih insceniranih dogodkih iz dejanskega upora so učenci doživeli upor, državljansko vojno in vojno proti drugi državi (Danska-Lübeck). Paralelno razmišljanje kot zgodovinska metoda Namen teh iger ni bil rekonstruirati zgodovino ali zgodovinske dogodke, ampak ugotoviti, kako razmišljajo današnji otroci. V fiktivnem svetu in soočeni s problemi zgodovinske narave so bili prisiljeni vključiti se v razne dele igre, sodelovati v "ustvarjanju" zgodovine z drugimi. To sodelovanje je razvijalo njihovo sposobnost razmišljanja na sploh in na zgodovinski način. Učenje je temeljilo na konfrontaciji učiteljevega znanja o zgodovini z odnosom otrok do sodobne zgodovine. Smisel postopka je v tem, da sprožimo v otrocih sposobnost razmišljanja o preteklosti in v zgodovinskih okvirih. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je bil namen pouka poskus razvijati otrokove sposobosti za zgodovinsko razmišljanje. Prek zgodovine naj bi dojeli, da ima sedanjost korenine v preteklosti. To dejstvo jim je postalo jasno v igrah, ko so njihove 335 Muzejska pedagogika odločitve imele tudi "konkretne" posledice zanje. Kdor kot zatiran kmet v fiktivnem svetu 18. stoletja ni plačal davka, si je neizogibno poslabšal življenjske razmere. Kdor je kot plemič v tridesetih letih 16. stoletja podpiral napačnega generala, je izgubil vojno ali pa se je moral med igro odločiti da bo podpiral drugega. To nas pripelje do zelo pomembnega vprašanja, kako lahko damo učencem možnost izbire, ne da bi jim hkrati omogočali, da bi zapustili okvire dejanskega zgodovinskega razvoja. Kako jim lahko preprečimo odločitve, ki so popolnoma drugačne od zgodovinsko potrjenih? Rešitev tega problema je v prvi vrsti v tem, da mora igra temeljiti na dejanskih in možnih izbirah iz resnične zgodovine. Drugič, potrebna je manipulacija v tem smislu, da se zgodovinski problemi prikažejo tako, da v fiktivnih izbirah odsevajo dejanske zgodovinske odločitve. Zelo zanimiva je bila analiza izkušenj iz iger. Fiktivni svet ustvarja distanco do otrok, ki nam lahko koristi na več načinov. Prvič, lahko povečamo zahtevnost dela, ki ga morajo opraviti učenci, in spodbujamo njihov trud pri učenju. Drugič, fiktivni svet učitelju omogoča, da se otrokom bolj približa kot sicer. Npr. "kmetje" iz vasi 18. stoletja izvedo že na začetku, da se morajo preživljati s prodajanjem svojih izdelkov ali pridelkov. Glavni kupec je učitelj veleposestnik, prodaja pa je odvisna od kakovosti blaga, ki se ugotavlja na vnaprej dogovorjen način. Tako, recimo, pri sukancu veleposestnik preizkusi nit, preden se odloči za nakup. In če se nit strga, blaga ne odkupi. Veleposestniku otroci vedno oprostijo ta preskus, s katerim lahko izniči sadove njihovega dela, nikoli pa tega ne bi oprostili učitelju. Tako distanca ustvarja bližino. Otroci se pri delu bolj potrudijo, razumejo pogoje od vsega začetka ali jih dojamejo na podlagi izkušenj v igri. Sami se morajo odločiti, ali je kakovost njihovega dela, blaga, ki ga želijo prodati, dovoljšnja ali ne. Tako pride do večje samodiscipline. Uspešnost v igri temelji na sodelovanju, potrpežljivosti in občutku za zgodovino na ravni premišljevanja in ustvarjalnosti. Čim hitreje se otroci učijo od zgodovine, tem več prostora in možnosti imajo v igri. Pouk ni zabava, mora pa biti zabaven Seveda ne morem zanikati, da je zabavna narava iger pomembna za njihov uspeh pri otrocih. Kljub temu da zabava ni cilj, naj bi bil pouk zgodovine zabaven. V bistvu se z otroki igram zgodovino, vendar igramo zares. Vsi programi so temeljili na splošnih dejavnostih muzeja, razstavah, zbirkah in znanstvenih dejavnostih. Zelo zanimivo je dejstvo, da so bile znanstvene raziskave ključnega pomena. Ne smemo pozabiti, da igre potekajo tako, da so težavni problemi prikazani kot preprosti. V tem je seveda nevarnost, da zgodovino preveč poenostavimo. Potreben je znanstven napor, da ugotovimo značaj veleposestnika, če naj navedem samo en primer. Veleposestnik je nasprotnik kmetov v resnični zgodovini in v igri. Da ga ne bi prikazali preveč čmo-belo, so bile potrebne resne znanstvene raziskave o znanih veleposestnikih iz zgodovine. Veleposestnik v igri naj bi poosebljal (povprečnega) zgodovinskega in tedanje stanje v družbi. Zavest o preteklosti je pomembna tudi za prihodnost Igre, ki sem jih tu omenil, sem ustvaril zato, da bi razvil didaktiktično metodo, ki bi ustrezno združevala zavest o sedanjosti z možno in potrebno 336 Jargen Skaastrup, Ko učitelj postane veleposestnik zavestjo o preteklosti. Igre sicer niso odvisne od zgodovinske zavesti otrok, a vendar se moramo zavedati spreminjajoah se in različnih stopenj zavesti med njimi. V tem smislu je načeloma komaj kaka razlika med metodami in smotri skritega gledališča in mojimi igrami. Seveda so učenci vseskozi vedeli za igro, vendar so tudi vedeli, da igramo zares. V igrah smo izhajali iz dejanske zgodovinske zavesti otrok - tako v njihovo škodo kot v njihovo korist. Igra je resna, ker fiktivni svet učencem dosledno onemogoča, da bi pobegnili od svojega dejanskega zgodovinskega znanja in zavesti - ne glede na stopnjo ali količino tega znanja. Izkušnje iz iger so bile tako mnogostransko pozitivne in so odpirale tako številne vidike, da sem sklenil ustvarjati in razvijati igre o prihodnosti. Izbral sem dve temi: "Naredite kmetijski muzej iz leta 2010 po svoji zamisli" in "Kmetijstvo na Danskem leta 2010". Postopek v teh igrah je bil takšen, da smo otrokom najprej prikazali dejavnosti in naloge sedanjega kmetijskega muzeja in stanje v današnjem kmetijstvu na Danskem. Ko smo otroke poslali na domišljijsko potovanje v prihodnost, so eni morali ustvariti muzej po svoji zamisli, drugi pa oblikovati lastne zahteve, predloge in pričakovanja od kmetij- stva prihodnosti. Da bi se izognili čisto znanstvenofantastičnim projektom, smo k sodelovanju povabili 30 kmečkih družin kot gostiteljic za okrog 90 učencev. Učenci so dva dni bivali na teh kmetijah, sodelovali pri delu, se od kmetov učili o kmetijstvu, izvedeli, kaj kmetje pričakujejo od prihodnosti itd. Tako so dobili podlago za pouk o teh temah v muzejskih "delavnicah prihodnosti." Sklep Rezultate tu omenjenega eksperimentalnega didaktičnega dela v Danskem kmetijskem muzeju je zbrala in analizirala Danska pedagoška univerza. Iz sklepnega poročila navajam : "Na splošno rečeno je projekt poživil in spodbudil učne postopke pri predmetih, ki veljajo za zahtevne in nakazal nove didaktične razsežnosti in možnosti ... ključnega pomena je stidelovanje znanstvenikov pri poučevanju v muzeju ... Uporaba fiktivnih svetov je metoda, ki je omogočala integracijo obsežnih zgodovinskih dimenzij." Vedno je prijetno brati pozitivne ocene svojega dela. Za splošen sklep pa bi rekel, da vein, kako je delo s tu omenjenimi metodami in konkretnimi igrami vsaj enako težavno in zahtevno, kot je vzpodbudno in zabavno. Zato bi sklepu rad dodal še tole misel: fikcija ponavadi temelji na specifični predstavi o resničnosti. Resničnost pa je kontraverzna in različne zamisli o njej vodijo k različnim idejam o fikciji. Stvari pa niso postale nič bolj preproste, odkar modernizem trdi, da je resničnost sama ... fikcija. BESEDA O AVTORJU Avtor, muzeolog, bivši namestnik direktorjaDanskega kmetijskega muzeja in direktor (od avgusta 1992) Grindsted muzeja. ABOUT THE AUTHOR lorgen Skaastrup, museologist and director of the Grindsted Museum, former vice-director of the Danish Agricultural Museum. 337 NOVE PRIDOBITVE NEW ACQUISITIONS GLASBENA OMARA Gotovo ne moremo reči, da je glasbena omara zašla v zbirke SEM-a po naključju. Kot izjemno dragocen, redek kos, ki pa bi bil tudi zelo ilustrativen za našo zbi rko glasbenih instrumentov, je bila že dolgo zaželena. Ni dosti zbiralcev, še manj pa je muzejev, ki se lahko pohvalijo s podobnim predmetom. Nemara ji je ugodna konstelacija zvezd pomagala, da se je v letu Gospodovem 1991 znašla v razstavnih prostorih SEM-a v Ljubljani. 339 Nove pridobitve Takole je bilo: Ob razstavi o ljudskih glasbilih in godcih, ki jo je že nekaj časa pripravljal Julijan Strajnar iz Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, se je tudi nam porodila želja, da bi s sistematičnim zbiranjem povečali našo muzejsko zbirko ljudskih glasbil. Že doslej je bila kar obsežna, tolikšna, da se je kolega Strajnar odločil, da bo pomenila glavnino na razstavi, poleg predmetov, izposojenih pri drugih slovenskih muzejih pa tudi pri zasebnikih. Koncept razstave se je med delom korenito spremenil, tako rekoč poenostavil, izčistil, osredotočil bolj na muzikološki prikaz ljudskih glasbil, odpadla pa je širša ilustracija dogodkov, prizorišč in časov, v katerih je instrument nastopal v zvezi s človekom, tistim, ki je nanj igral, ali tistim ki ga je poslušal. Deloma smo morali z ožjim scenarijem računati tudi zaradi pomanjkanja razstavnega prostora. Široko razpredene niti ob iskanju predmetov - glasbil, ki so segale v več slovenskih pokrajin, so nam končno prinesle nekaj oprijemljivih naslovov. Končno smo se odločiU za zelo lepo ohranjeno glasbeno omaro, ki jo je imel gospod Kramberger iz Zg. Velke, upokojeni direktor sladkogorske tovarne papirja. Dobil jo je v zameno za neki dolg, vendar tudi prejšnji lastnik ni bil prvoten. Tako je curriculum vitae naše omare pravzaprav dokaj skrivnosten, saj tudi nima nobene oznake izdelovalca. Per analogiam bi sodili, da je izdelek že iz končne, zadnje faze izdelovanja glasbenih avtomatov, približno iz začetka 20. stoletja, narejen pa jebil v eni izmed dunajskih delavnic. Avtomat ima sedem melodij in dva valja. Melodije so prav poskočne, vendar ne natančno določljive, saj je aparatura zelo razglašena. Po besedah mojstra Andreja Lenarčiča iz Ljubljane, ki nam omaro pripravlja za igranje, bo treba še kar precej časa, da bodo vsi instrumenti popravljeni. Velikost: višina 212 cm, širina 100 cm, globina 52 cm. Obe prednji krili nimata več originalnih, verjetno brušenih šip. V spodnjem delu je spravljen drugi valj. Avtomatika je narejena tako, da s kovancem, ki ga je treba spustiti v režo na stranski končnici, sprožimo premikanje valja. Pravzaprav je ironija usode, da smo omaro dobili prav v času, ko Slovenci po dolgih letih nismo imeli več kovancev. Tanja Tomažič (Foto C. Narobe, 1992) 340 Nove pridobitve OTROŠKA HOJCA Pohištvo in pripomočid za otroke so v našem muzeju dokaj redki. Iz arhivsldh virov, literature in pripovedi ljudi na terenu pa vemo, da so v marsikateri hiši, tudi v revnejših, v preteklosti najpogosteje starši kar sami napravili pručko za otroka, manjši stol, hojco in podobno. Zato smo začeli sistematično zbirati takšne predmete. Poleg pričevanja o načinu življenja nekih ljudi v določenem času in prostoru nam ti predmeti izpričujejo tudi odnos do otrok, saj so se starši oziroma izdelovalci posebej potrudili, da bi otrok imel svoje sedalo, da bi imel pripomoček za hojo, ko je bil na nogah še negotov, da bi imel igračo in podobne stvari. Pri izdelovanju so bili izvirni in iznajdljivi in večinoma niso imeli 341 Nove pridobitve ustreznih materialov in orodja za izdelovanje. Zato so ti predmeti pogosto okorno narejeni, včasih se zdi, da so bili za otroka pretežki in pregrobi. Taka je tudi hojca, ki smo jo za muzej pridobili letos spomladi. Težka je, neoblazinjena okoli odprtine, tako da je moral rob otroka pri hoji tiščati. Je domače delo. Izdelana je iz 3,4 cm debelega rabljenega ploha, na sredi ima izdolbeno okroglo odprtino s premerom 20,5 cm. Noge so zgoraj ožje, proti koncu se razširijo. Kolesca so lesena, pritrjena z jugoslovanskimi dinarji (1 dinar, 1.1945). Hojco so uporabljali otroci, da so se z njo učili hoditi. Otroška hojca: Mere: 37 x 56 x 34,7 cm. Material: noge in kolesa iz macesnovega lesa, plošča iz lipovega ali javorjevega lesa. Stanje: dobro. Nakup: A. Grašič, Polica nad Kranjem 11, Naklo. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 17170 (Foto C. Narobe, 1992) Irena Keršič 342 Nove pridobitve NALIČJA IZ ŠTEVANOVEC Muzej Avgusta Pavla v Monoštru (Madžarska) in Zveza Slovencev na Madžarskem sta o pustu 1992 razpisala natečaj o šemljenju. Kot rezultat tega natečaja je muzej pridobil pet mask iz Števanovec: dve maski božičnih kolednikov in tri maske pustnih šem. Božični koledniki (betlehemeštje) so imeli naličje le v Števanovcih. Na Gornjem Seniku so si obraz namazali s sajami. Pri Madžarih so imeli božični koledniki naličje le v Transilvaniji v Romuniji. Na Slovenskem so božični koledniki prenehali koledovati že v 19. stoletju in naličij niso nosili. Naličje imenujejo v Števanovcih "obraz". (Ta izrazje znan le v Prekmurju in na Primorskem.) Izdelano je iz trdega papirja in je pobarvano. V njem so izrezane odprtine za oči in usta. Nos štrli iz naličja in tako je tudi odprt. "Ta stari" ima na naličju "bajüjsi pa sakalo" (brke in brado) iz prediva. Drugi pastir ima brke in brado pobarvano. "Obraz Fašenka" iz Števanovec. Papirna kaša. Višina 21,5 cm, širina 16,8 cm, globina 4,5 cm. Muzej Avgusta Pavla, Monošter, Madžarska, inv.št. PAM 92.1.1 (foto A. Székely, 1992). "Obraz Lenke" iz Števanovec. Papirna kaša. Višina 20,5 cm, širina 17,8 cm, globina 7,5 cm. Muzej Avgusta Pavla, Monošter, Madžarska, inv.št. PAM 92.1.2 (foto A. Székely, 1992). 343 Nove pridobitve Pustna naličja so izdelana iz papirne kaše. V njih so izrezane odprtine za oči in usta in so pobarvana z oljno barvo. Naličje so si svoj čas izdelovali našemljenci sami. Časopisni papir so raztrgali na koščke, ga pomešali z rženo moko in vodo ter malo skuhali. Iz te mase so potem oblikovali naličje. Naša naličja je naredil profesor števanovske osnovne šole Karel Krajcar (Števanovci, 1936) za natečaj o pustu 1992. Marija Kozar-Mukič "Obraz Fašenka" iz Števanovec. Papirna Icaša. Višina 21,8 cm, širina 17,9 cm, globina 8,:t cm. Muzej Avgusta Pavla, Monošter, Madžarska, inv .št. PAM 92.1.3 (foto A. Székely, 1992). "Obraz" pastirja iz Števanovec. Papir. Višina 28,1 cm, širina 23,6 cm, globina 10,5 cm. Muzej Avgusta Pavla, Monošter, Madžarska, inv.št. PAM 92.1.4 (foto A. Székely, 1992). "Obraz ta starega" iz Števanovec. Papir, Višina 28,5 cm, širina 23,2 cm, globina 10,5 cm. Muzej Avgusta Pavla, Monošter, Madžarska, inv.št. PAM 92.1.5 (foto A. Székely, 1992). 344 MUZEJSKA DOKUMENTACIJA MUSEUM DOCUMENTATION TERENSKA EKIPA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA V GORIŠKIH BRDIH Barbara Sosič S prihodom dr. Borisa Orla v tedanji Etnografski muzej 1. 1945 se je začelo novo, predvsem pa izredno plodno razdobje v njegovi zgodovini. Kot eno prvih, lahko bi rekli osnovnih nalog, si je zastavil, da bo s terenskimi ekipami sistema- tično raziskal posamezne etnične predele slovenskega ozemlja. To so narekovale velike vrzeli in pomanjkljivosti v etnološki znanosti pa tudi muzejske zbirke, ki so bile do tedaj omejene v glavnem le na noše, razne tkanine in na nekaj panog ljudske umetnosti z območja bivše Kranjske. Etnografski muzej je svojo nalogo začel uresničevati s finančno pomočjo Sveta za prosveto in kulturo in Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani ter s sodelovanjem študentov in znanstvenih delavcev tedanje etnološke stolice Ljubljanske univerze. Šole za umetno obrt in drugih ustanov.' Fanči Šarf v svojem poročilu o delu Etnografskega muzeja od 1. decembra 1947 do 31. decembra 1953- poudarja, da je bilo terensko delo sistematično in obrnjeno k območjem, o katerih dokumentacija muzeja ni hranila nobenih slikovnih ali pisnih podatkov. Med temi območji so Goriška Brda nedvomno pomenila belo liso v raziskavah etnologov vse do leta 1953, ko se je tja odpravila terenska ekipa z Borisom Orlom kot organizatorjem in pobudnikom na čelu. Da so Brda ostala tako dolgo zunaj dosega etnoloških raziskav, gre pripisati dejstvu, da so vsa leta po prvi svetovni vojni, ko se je slovenska etnologija začenjala formirati, pripa- dala z ostalo Primorsko Italiji. Bila so torej skoraj tri desedetja odtrgana od matične domovine. Tudi Tatjana Sirk v svojem pregledu etnoloških raziskav o Goriških Brdih navaja, da so bila Goriška Brda etnološko precej neraziskano območje in daje prvo pomembno raziskavo opravila etnološka ekipa SEM-a pod vodstvom Borisa Orla 1953.^ Poleti 1953. je torej odšla na teren št. 10 ekipa muzeja s trinajstim i člani. Teme, ki so jih posamezni raziskovalci obdelovali, so bile vnaprej določene in so se podrejale vprašalnicam, ki so jih že leta 1949 izdelali B. Orel, M. Matičetov, V. 1 Povzeto po govoru ravnatelja dr. Borisa Oria ob otvoritvi etnografske razstave ob trideset- letnici Etnografskega muzeja v Modemi galeriji, 22. junija 1953 (razstava o dotedanjem delu terenskih ekip). 2 Slovenski etnograf, letnik VI-VII, Ljubljana 195.3-54. 3 Tatjana Sirk, Briška kuhinja, Traditiones 16, Ljubljana 1987, str.289. 345 Muzejska dokumentacija Novak, R. Hrovatin, S. Vilfan in J. Šušteršič. Med raziskovalce so bile razdeljene takole: - Boris Orel: poljedelstvo, živinoreja, čebelarstvo, domača obrt in trgovina, vozila, orodja, naprave; - Fanči Šarf: stavbarstvo (hiše, gospodarske pritikline), notranja ureditev in oprema hiše, pohištveni inventar, življenjski standard; - Marta Ložar: zbirno gospodarstvo, lov in ribolov, prehrana, noša in domača obrt v zvezi z nošo; - Jernej Šušteršič: vinogradništvo in sadjarstvo, evidentiranje starih predmetov; - Marija Jagodic (Makarovič) (in deloma Sergij Vilfan): ljudsko pravo in pravni običaji, kolonstvo; - Vlasta Beran: običaji, verovanje, medicina; - Milko Matičetov: pesništvo in pripovedništvo; - Radoslav Hrovatin: glasba in ples; Tehnična ekipa je bila sestavljena iz teh sodelavcev: - Branko Pirih je risal tehnične risbe: tlorise, poglede ipd., - Franc Benko je pomagal Pirihu in risal prostoročne risbe, - Ivan Romih je risal prostoročne risbe, - Franc Maček prav tako.* Ostali sodelavci v ekipi so bili še dr. Sergij Vilfan, Ludvik Zorzut in Andrej Pavlovec - zadnja dva od muzeja in arhiva v Novi Gorici.^ Ludvik Zorzut je pomagal pri terenskem delu z napotki kot zelo dober poznavalec rodnih Goriških Brd. Na terenu so ostali od 1. do 31. avgusta. Sedež ekipe je bil na Dobrovem. Ekipa je s terena v Goriških Brdih prinesla 33 zvezkov zapiskov, 548 foto posnetkov, 329 prostoročnih risb, 12 tehničnih risb in 26 predmetov, 50 predmetov pa so evidentirali za okrajni muzej v Novi Gorici.^ Gi^divo je po prihodu s terena skrbno uredila po že ustaljenih standardih Fanči Šarf. TERENSKI ZVEZKI Terenski zapiski so že skoraj v celoti prepisani in kazalo bi jih prepisati do konca. Zapisi so razvrščeni po dveh vidikih: tematskem in krajevnem (občina Nova Gorica). Seznam terenskih zvezkov z vsebino in obsegom: 1. Boris Orel: Gospodarstvo, 80 str. 2. Boris Orel: Gospodarstvo, 80 str. i Arhiv SEM-a št. 24. 5 Ibid. 6 Fanči Šarf, Delo Etnografskega muzeja v Ljubljani od 1. dec. 1947 do I. dec. 1953, Slovenski etnograf VI-VII, Ljubljana 1953/1954. 346 _Barbara Sosič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih 347 3. Boris Orel: Gospodarstvo, 80 str. 4. Boris Orel: Gospodarstvo, 80 str. 5. Boris Orel: Foto posnetki, 47 str. 6. Jernej Šuštaršič: Vinogradništvo, sadjarstvo, 80 str. 7. Jernej Šuštaršič: Vinogradništvo, sadjarstvo, 80 str. 8. Jernej Šuštaršič: Vinogradništvo, sadjarstvo, 45 str. 9. Jernej Šuštaršič: Foto posnetki, 15 str. 10. Marta Lx)žar: Ljudska noša, 104 str. 11. Marta Ložar: Ljudska noša, 26 str. 12. Marta Ložar: Ljudska prehrana, 80 str. 13. Marta Ložar: Ljudska prehrana, 68 str. 14. Marta Ložar: Zbirno gospodarstvo, lov, 73 str. 15. Fanči Šarf: Ljudsko stavbarstvo, notranja oprema, 80 str. 16. Fanči Šarf: Ljudsko stavbarstvo, notranja oprema, 68 str. 17. Fanči Šarf: Foto posnetki, 20 str. 18. Vlasta Beran: Uvere, 72 str. 19. Vlasta Beran: Ljudska medicina, 63 str. 20. Vlasta Beran: Ljudski običaji, 53 str. 21. Milko Matičetov: Ljudsko pripovedništvo, 116 str. 22. Rado Hrovatin: Ljudsko pesništvo, 117 str. 23. Rado Hrovatin: Ljudsko pesništvo, 80 str. 24. Rado Hrovatin: Ljudsko pesništvo, 80 str. 25. Rado Hrovatin: Ljudsko pesništvo, 45 str. 26. Rado Hrovatin: Notni zapisi, 40 str. 27. Rado Hrovatin: Notni zapisi, 40 str. 28. Rado Hrovatin: Notni zapisi, 7 str. 29. Marija Jagodic: Ljudsko pravo, 75 str. 30. Marija Jagodic: Ljudsko pravo, 76 str. 31. Marija Jagodic: Ljudsko pravo, 42 str. 32. Sergij Vilfan: Ljudsko pravo, 25 str. 33. Branko Pi rib: Skice tlorisov z merami, 39 str. FOTOGRAFSKO GRADIVO Fotografsko gradivo terena v Goriških Brdih je zbrano v albumu terenov 9 -10 na kontaktnih kopijah. Fond negativov je hranjen pod istimi številkami, kot so označene fotografije. Gre za negative velikosti 6 X 6 cm, od št. 499 do 548 pa so leica formata. Fotografijam, posnetim na terenu v avgustu 1. 1953, je ob koncu albuma dodanih še 12, posnetih v času trgatve oktobra naslednjega leta. Posnetki so iz krajev: Barbana, Belo, Biljana, Brdce (Brdice), Breg, Brestje, Brezovik, Dobrovo, Dmovk, Fojana, Golo Brdo, Gradno, Hruševlje, Hum, Imenje, Kojsko, Kozana, Kožbana, Krasno, Medana, Neblo, Nožno, Orehovlje, Muzejska dokumentacija Podsabotin, Senik, Slapnik, Slavce, Snežatno, Snežeče, Šlomberk (Zali breg), Slovrenc, Šmartno, Vedrijan, Vipolže, Višnjevik in Vrhovlje. Fotografije so posneli: -10/1 do 10/260-Boris Orel -10/261 do 10/233 - Jernej Šušteršič -10/234 do 10/468 - Fanči Šarf -10/469 do 10/498 - Milko Matičetov -10/499 do 10/512 - Radoslav Hrovatin -10/513 do 10/548 - Sergij Vilfan -10/549 do 10/560 - Marija Jagodic Število 10 pri vsaki fotografiji označuje zaporedno številko ekipe, oz. terena. Vsaka fotografija ima na hrbtni strani koinentar o svoji vsebini, ki ga je moral avtor napisati ob posnetku na terenu. Arhiv SEM-a hrani 3 foto zvezke s tega terena. Tematsko zajemajo fotografije naslednje sklope: NASELJA - Pogled na Belo s ceste proti Nožnem, 10/9.3,10/94'' - Biljana, 10/479, 10/535, 10/536, 10/519, 10/520, 10/521, 10/522, 10/523, 10/524 - Vzhodni vhod v biljansko Dorišče, 10/516 - Dorišče v Biljani, 10/545 - Biljanska župa in biljanska cerkev, 10/517 - Pogled na Brdce, Dol. in Gor. Brezovik z Nožnega, 10/99 - Med hišama v Brdcah, 10/415 - Tacada" hiš v vasi Breg pri Šmartnem, 10/426 - Pogled na Brestje s Kojskega, 10/458 - Dobrovo, 10/.307, 10/484, 0/485, 10/486,10/525,10/526,10/534, - Pogled proti gradu na Dobrovem s ceste Vipolže - Dobrovo, 10/1 - Dobrovo z gradu, 10/477 - Dobrovo, zadaj Biljana in Šmartno, 10/306 - Dolenji in Gorenji Dmovk, 10/539 - Drnovk z dobrovskega gradu 10/478, 10/537 10/3117 7 Navedeni opisi fotografij so originalni komentarji na hrbtnih straneh fotografij. 348 Barbara Stisič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih - Kolonske hiše v Dmovku pri Obijubkovih, 10/352 - Golo Brdo s ceste Breg - Golo Brdo, 10/212 -Hum, 10/457 - Imenje, v ozadju Vedrijan, 10/140 -Imenje, 10/514 - Pogled na Kojsko, 10/301,10/302, -Hiše v Kojskem, 10/449 - Strehe hiš v Kozani, 10/399,10/400,10/401,10/402,10/403 - "Gasa Borh" v Kozani, 10/406 10/480 - Krasno iz Brega, 10/370 - Krasno, 10/480 - Skupina hiš v Krasnem, 10/481 - Skupina hiš v Medani, 10/491 - Medana, 10/312,10/527, 10/528, 10/529, 10/531,10/532, - Medana z južne strani, 10/156 - Pogled na Medano iz Fojane, 10/57 - Pogled s Konstantinšča proti Medani, 10/274 - Piave, 10/547 - Senik, 10/152 - Motiv iz Slapnika, 10/392 - Šlomberk, zadaj Vedrijan, 10/460 - Pogled na Šlovrenc s fojanskega pokopališča, 10/56 - Šmartno, 10/430,10/431, 10/515 - Pogled na Šmartno pred nevihto, 10/300 - "Gasa", Šmartno, 10/419 - Travnik, zaselek Šmartna, 10/427 - Tabor pri Sv. Križu nad Kojskim, 10/544 -Vedrijan, 10/.305 - Vedrijan z Imenja, 10/241 - Ulica v Vedrijanu, 10/289 - Vedrijan, strehe hiš, 10/49 - Motiv iz Vedrijana, 10/50 - Pogled na Vedrijan, 10/.303 - Pogled na Višnjevik iz Vedrijana, 10/47 -Vrhovlje, 10/.304 - Cesta proti Vrhovljam, 10/313 - Kavčiči in Oborče s Korade, 10/466 - Slapnik, Podpoznik in Brezovik, 10/380 349 Muzejska dokumentacija - Pogled s fojanskega pokopališča na Imenje, Šmartno in Biljano, 10/54, 10/55 - Pogled na hiše in svet desno od Višnjevika iz Vedrijana, 10/48 - Pogled na Beneško Slovenijo s ceste Vrhovlje - Senik, 10/199 - Pogled proti Krminski gori z medanskega "tera" (zvonika), 10/489,10/490 STAVBARSTVO HISE - Hiša ("hram") pri Sk^dernjevih, Slavce 59,10/6,10/32,10/190,10/350 - Rojstna hiša pesnika Alojza Gradnika, Medana, 10/33 - Hiša Zverjakovih, Dol. Brezovik 7,10/45 - Pri Gocarju, Slapnik 3,10/85 - Pri Grbunovih, Slapnik 7,10/88 - Pri Klančarjevih, Nožno 5, 10/101 - Bivša hiša kolonov, Fojana 35, 10/164 - Joščovi, Breg 7,10/202 - Siromašnejša vrhhlevna hiša Starčevih, Senik 15,10/214 - Medana 21, Ivan Feri, v tej hiši je stanovala Gradnikova družina, 10/252 - "Hram" (hiša, skedenj in stala), Vedrijan 52,10/339 - "Podstreh" (zgoraj skedenj), Vedrijan 49,10 / 340 - Hiša, Marinič, Vedrijan 50,10/.341 - "Hram", Šlomberk 5,10/343 - "Hram", Višnjevik24,10/344,10/345 - Hiša, na koncu stala, Gradno 40,10/348 -Hiša, Slavce51,10/349 - Kolonske hiše v Drnovku pri Obljubkovih, 10/352 - Hiša s portonom, Orehovlje 8,10/357 - "Stenge" in "pajn" (hodnik), Orehovlje 8,10/359 - Stara hiša, pred njo vaščanka pere perilo, Fojana, 10/379 - Stara zapuščena hiša (kamin, "žbatafur" in hlev za svinje), Slapnik 5,10/386 - Hiša Neže Fikfak, Slapnik 7, in Markočič, Slapnik 8,10/387,10/388 - Godcarjeva hiša (zapuščena), Slapnik 5,10/389,10/390 - Hiša, spodaj klet, Slapnik, 10/393 -Hiša, Neblo 3.3,10/394 10/4.5 350 _Barbara Sosič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih_ 351 - Stara hiša, pokrita s "sia-lami", Kozana, 10/398 - Hišo poicrivajo, Kozana, 10/404 - Baraka in hiša, Orehovlje 1,10/362 - Hiša, sHkana skozi "porton", Kozana 78,10/411 - Hiša v Gor. Brezov i ku, 10/414 - Hiša, Šmartno, 10/420 - Novejša manjša hiša, Šmartno 146,10/146 - Nekdanja kolonska hiša, danes stala in senik, Fojana 19,10/432 - Zapuščena vrhhlevna hiša, Vrhovlje 34, 10/444 - Vrhhlevna hiša pri Drejevih, Vrhovlje 40,10/445 - Hiša, pokrita s "skrlami". Hum 20,10/450 - Stara kolonska hiša s stalo, Hutn 54,10/452 - Zapuščena hiša, Snežatno 78,10/454 - Tomažičeva hiša, Snežatno 75,10/455 - Hiša ob poti v Kožbano (pri Kovačih), 10/469,10/470 - Hiša pred Dobrovim, 10/538 - "Porton" in hiša, Snežatno 104,10/456 - Nova hiša (1.1951), delana na "pavjon", Šlomberk 12,10/464 GOSPODARSKA POSLOPJA - Stala, zgoraj skedenj, desno "podlinda". Breg 20,10/366 - Gospcxiarsko poslopje, Medana, 10/110 - Skedenj, spodaj stala, desno hlev za svinje, Orehovlje 9, 10/361 - "Hram" (gospodarsko poslopje), prvotno kolonska hiša, Polenčič, Fojana, 10/78 - Stala, zgoraj skedenj, Vedrijan 26,10/3.35 -Stala, Slapnik4,10/381 - Skedenj, spodaj stala, Slapnik 8,10/86,10/87 - Stala, zgoraj skedenj, podstreha, hiša in stala, zgoraj skedenj, Snežatno 99, 10/453 - "Larja", kumik itd., deloma iz siršča, deloma iz kanele in bake (rakle), Hrušovlje, 10/128 - "Larja" in hlev v Hrušovlju, 10/.377 - spredaj dve "larji", klet, zgoraj skedenj in hiša, zgoraj "kašč" terštala, zgoraj kambra, Fojana, 10/378 - "Larja", stala in hlev za svinje, Snežeče 6,10/422 - Spredaj hlev za svinje in kumik, zadaj hlev, stala in skedenj, Vedrijan 46 ir 51,10/336 - Hlev za svinje in stala z "lindo", Višnjevik 36,10/346 - Hlev za svinje in kumik zgoraj, Orehovlje 11,10/356 - Hlev za svinje, Slapnik .3,10/82 ^ Muzejska dokumentacija - Hlev za svinje, Šlovrenc 9,10/373 - Hlev za svinje, Snežeče 5,10/423 - Hlev za svinje, zdaj stala, vmes kurnik, Fojana 46,10/434 - Hlev za svinje, Fojana 47,10/435,10/436 - "Kazon" v vinogradu, uporabljan kot zaklon pred dežjem, 10/30 - "Kazon" iz siršča za steljo, Šlomberk 1,10/61 - "Kazon" iz siršča, Šlomberk 1,10/465 - "Kazon" za listje, krit s sirščem, Neblo, 10/261 - "Kazon", pokrit s sirščem, Neblo, 10/395 - "Kazon" ali "linda", prostor pred stalo, Medana 35,10/334 - "Kazon" za seno. Breg, 10/369 - Kurnik iz "kaucou", Šlovrenc 15,10/374 - Kurnik iz "kaucou", Hrušovlje 12,10/376 DELI STAVB - "Ogno" z železno "grterado", Imenje, 10/142 - "Škarpada" - ojačitev v zidu, značilno za hiše ob cesti, Vipolže 53, 10/353 - Kletna vrata, Slapnik 5,10/383 - "Stenge", dva "pajola" in "p'^rton", Slapnik 3,10/384 - "Kamin", Vrhovlje 35, 10/396 - "Porton" v Kozani, 10/405 - "Porton" v Medani, 10/533 - Obdelan kainen - podstavek za "p'-ju" v hiši z letnico 1706, Kozana 90, 10/407 - Gotsko okno, Kozana 90,10/408 - Gotska vrata, Kozana 90, 10/409 - "Stenge", domačinka na stopnicah pere perilo, Vrhovlje 47,10/446 - "Kamin", Hum 44,10/451 I0/4SI - Portal, Sv. Križ nad Kojskim, 10/542, 10/543 - "Žbatafur" s kaminom, Višnjevik 35, 10/.347 - "Lajbn" iz siršča (notranjost). Breg, 10/.367,10/368 - "Lajb^^n" (stranišče), Vedrijan 49, 10/.3.37 - "Lajbi-^n" iz siršča. Breg, 10/367, 10/368 - "Lajb'^n" poleg hleva, Šlovrenc 20,10/372 - "Lajben" ob cesti, Šmartno, 10/429 352 Barbara Sosič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih - Stranišče na samem, Vipolže, 10/354 - Stranišče ob gnojišču in hlev za svinje, Višnjevik, 10/355 - Stranišče na poti proti Kožbani, 10/412 - Stranišče ob zidu za hišo (jama in deska). Gor. Brezovik, 10/413 - Stranišče v Vrhovljah, 10/397 JAVNE ZGRADBE j - Zadružni dom v Fojani, 10/59 | - Dal pokopališča z lesenimi nagrobnimi križi, Britof, 10/95 ^ - Mrtvašnica ("totenkambra"). Sv. Križ nad Kojskim, 10/178 i - Zadružna klet v Fojani, spodaj klet, zgoraj "faladur", 10/174 | - Sv. Križ nad Kojskim ("Tabor nad jezerom"), 10/175,10/177 i - "Pil" (kapelica), Vrhovlje, 10/153 - Postaja križevega pota. Križ nad Kojskim, 10/176 - Nižja giinnazija Dobrovo, 10/425 - Pokopališče v Biljani, zadaj Šmartno, 10/518 - Bivši grad v Snežečah, 10/513 - Župnijski vrt in dvorišče v Kojskem, 10/540 BIVALNA KULTURA, NOTRANJA OPREMA - Kavaleta za staro posteljo, Medana 13,10/254,10/255 - Ognjišče v "žbatafurju". Slavce 59,10/4 - Ognjišče, Slavce 51,10/16,10/17 - Ognjišče v Medani, 10/530 - Ognjišče pri Simčič, Vedrijan 52,10/338 - Ognijšče, zgoraj napa, na desni "banca". Breg26,10/364 - Ognjišče z "banco", Fojana 51, 10/437 10/463 Staro ognjišče s pečjo za kruh, na ketovniku je stara posoda "pinjata", Šlomberk 11,10/463 Del kuhinje, Fojana 51,10/438 Stara polica, otroška posteljica in "kava et" za staro posteljo, Šloinberk (Zali breg) 5,10/342 Posodnik s pinjo, Vedrijan, 10/282 Peč za kruh, Vedrijan 52,10/283 Stara polica, Slapnik 4,10/382 Polica za posodo; v poletnem času na hodniku, Vedrijan 13, 10/276 "Zibu", stara okrog 100 let, Orehovlje 8,10/358 353 Muzejska dokumentacija - Kamin in "bank" v kambri, Šlomberk 11,10/462 - "Mrtau" (možnar) za poper, koruzo itd.^ Vedrijan 13,10/277,10/278 - "Kamen", prvotno za oljčno olje (50 litrov), sedaj topijo v njem "vidrjol", v Dragi pod Biljano, 10/197 OSKRBA Z VODO -Dekle vleče vodo iz "sterne", sterna ima lesen "rust" in "čidlo" (škripec). Dol. Brezovik, 10/42 - "Štema" - "p'^c", Hrušovlje, 10/130 - "P^č" (vodnjak) in "porton" (vrata), pri Kosovih, Hrušovlje 12, kjer je stanoval grofovski oskrbnik "flegar", 10/375 - "Peč" s "čidlo", Snežeče 5,10/421 - Star "p^č" in nov vodovod v Kojskem, 10/459 - "Zdenc" - studenec. Breg, 10/363 - "Zdenc" na poti v Šlovrenc, 10/ 371 - Na cesti pod Dobrovim kopljejo kanal za vodo, 10/245 - Delavci v Kozani kopljejo za vodovod, 10/410 - Vodnjak, star 130 let, Vedrijan, 10/296 GOSPODARSTVO POLJEDELSTVO - "Drevo" (plug), Slapnik 1,10/80,10/81 - "Drevo", naslednja razvojna stopnja od lesenega, manjka črtalo, Kozana 24, 10/144 - Drevo, novejše s kolci, ojcami, gradainco, jarmom, Šlomberk 4,10/65, 10/66 -Lesen "sevčedur" (osipalnik), Slapnik8,10/83,10/84 - Lesen "sevčedur". Senik 14,10/145,10/146 - "Sevčedur" (perot iz debele pločevine) s posebno napravo, ki je zadaj širša ali ožja, Medana 11,10/112,10/113,10/114 - "Sevčedur" star, lesen, perot iz "bande" (tanjša pločevina), Medana 66, 10/70,10/71,10/72 - "Sevčedur za součat sirk". Breg 7,10/205,10/206 - "Ordzenon"- plug za oranje, peroti se širijo in ožijo. Senik 14,10/148 - "Uerdzenon" (lemež je lahko daljši in večji), Medana 11,10/115 - "Uerdzenon" (glavni del), Hruševlje 10,10/126,10/127 - "Uerdzenon", Breg 7,10/207,10/208,10/209 - "Kolce za drevo", Kozana 24,10/143 - "Košč" - majhen ročni voz za gnoj in pridelke. Senik 14,10/147 - "Šapin" za osipavanje sirka s kolci. Belo, 10/109 354 Bai-bara Scisič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih - "Lonce" pšenice, Nožno, 10/102 - Voz s "škalitjem ", naložen s pšenico, zadaj se vidi kako privežejo ždrz vrvjo na "kaluvret", Dobrovo, 10/135 - Sprednji del voza 10/135, vidi se kozouc, 10/136 - Pred dobrovskim gradom mlatijo, 10/471,10/472 - Kosec s posebnim kosjem za pšenico (kosa z grabljami), Šlomberk 4,10/64 - Seno spravljajo z višin in kopo delajo, pod vasjo Brdce, 10/46 - Kopa sena. Slavce, 10/18 - "Strižje v stogi" za seneno kopo, 10/89 - Deteljo sušijo na "latah" pod Biljano, 10/221 - Jožef Školaris - "Pepč" (84 leten) "seče" travo, Vipolže, 10/239,10/240 - V Fojani razkladajo seno in ga mečejo "na štalu", 10/246,10/247 - Ograjena kopa, Neblo, 10/250 - "Kozouc" za sušenje detelje lucerne, Vedrijan, 10/295 - Njiva kortize, Medana, 10/275 - Sirko va njiva pod Fojano, 10/60 - Frata okoli vrta iz rakle, Hruševlje, 10/129 - Krompir spravljajo, Šlomberk 4,10/67 - Na "čidlo" (škripec) vlečejo krompir v "zejih" po vrvi na "kašč", 10/68 ŽIVINOREJA - Vol s komatom "ragajnom" in "korpoin" (nagobčnikom) Biljana, 10/11 - Vole napajajo. V kotle so natočili vodo iz novega vodnjaka, Vedrijan, 10/139 -Jarem, Medana, 10/169 - Volovska vprega z jarmom in "čeveštrom" (zavoro) na ojeh, Hruševlje, 10/173 - Mleko "tuče" - v pinji dela. Golo Brdo 1,10/319 - "Cipce" v "košu" - zaradi grozdja. 10/2.H5 107l23 VINOGRADNIŠTVO - Marinič Jože iz Vedrijana z novo "makinjo" za "štrofanje vidrjola", 10/51, 10/52 - Prešanje na star način - rekonstrukcija, Vedrijan, 10/284, 10/285, 10/286, 10/287,10/288 - Latnik v brajdi, Vedrijan, 10/293, 10/294 - Latnik, Neblo 1,10/264 - "Vinjak" v Šlovrencu, 10/326, 355 Muzejska dokumentacija - "Vinjak" s češnjami v stnnini pod Jordano, Medana, 10/270 - "Vinja", končana "na spaurii", Medana - Piešivo, 10/271 - "Vinja", končana "na grivo", Medana - Piešivo, 10/272,10/273 - Presa, Podsabotin 2,10/297 - Presa na kamen. Breg 4,10/211 - Korito za "vidrjol", 10/163 - Starejši nasadi trte v vrstah, Hruševlje, 10/124 - Mlajši nasadi trte v vrstah, Hruševlje, 10/125 - Zadružniki iz Fojane okopavajo mlade trte - "štekljajo trte", 10/159 - Ena vrsta trt na inurvah, češpah in kolih, Neblo, 10/263 - Dve "doplarci" na Njivci za hišo v Trobnein, Medana, 10/268 - Med "doplarcama" orano v "balo" - orano skupaj proti sredini, Medana, 10/269 - Grozdje nesejo v "opletnjaku", Imenje, 10/549 - Grozdje stresajo v čeber in "peštajo" s "kouci", Imenje, 10/550 - Ženska iz Imenja nese nabrano grozdje na glavi v "zejču" in v roki v "zeju", 10/551 10/557 - Grozdje nosijo v brentah in "zejčih", Imenje, 10/552 - Stresanje grtizdja iz "dzeja" v orno, Imenje, 10/553 - Še zadnji "dzejč" in orna bo 3olna, voz bodo odpeljali iz jrajde domov, Imenje, 10/554 - S "foučem", ki ga dekle drži v levi roki, trže grozdje, 10/555 - Trganje grozdja, 10/556 - Grozdje nese v "dzejih" z "bujinčem", Imenje, 10/557 - Grozdje nese v "dzeju" na rami, Imenje, 10/558 - Družina vozi grozdje domov na oslu, kar pa ni splošna navada, Imenje, 10/559 SADIARSTVO - Češpe nesejo v "tamanu na oprtniku", Kozana, 10/324 - V Biljani berejo češpe z "uistrco" - lestvijo, 10/216 - Lupljenje češp v Biljani (rekonstrukcija), 10/217,10/218,10/219 - "Penčanječešp" v Biljani (rekonstrukcija), 10/220 - Lupljenje češp v Medani 13, 10/232,10/233,10/234, 10/235,10/236, 10/237 - Olupljene češpe sušijo na "piconih" na "roštu", Medana 13,10/238,10/253 356 _Barbara ScTsič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih_ 357 - "Kason" za žveplanje sadja, največ češp, odprt, zraven lesa, kakršnih je več v kasonu. Spodaj odprtina za žveplanje. Medana 39,10/14,10/15 - Fige sušijo na "piconih" in lesi, Šmartno, 10/248 - Fige sušijo na "piconih" in lesi, Martinjak, 10/222 - Žveplanje fig pri Muščevih na Martinjaku pri Kozani, fige "kadijo" na treh "štocih", 10/223,10/224,10/225,10/226 - Fige sušijo na "piconu", postavljenem na "roštu", Martinjak, 10/227,10/228 -DebenjakEma polaga fige na "picon", Kozana, 10/.320, 10/321 - Kajenje fig v orni, Kozana, 10/ .322,10/323 - Sadovnjak, v ozadju vinograd v teracah, med Fojano in Barbano, 10/158 - Jože Polenčič iz Fojane obrezuje enoletne breskve, na glavi ima slamnat klobuk, kakor večinoina vsi inoški v Brdih v poletnem času. 10/186 -Bezegsušijo na piconu, Fojana, 10/165,10/166 - "Tule" za lešnike in orehe, Šmartno, 10/229 - Na lesi sušijo lešnike, Imenje, 10/141 -Jabolka sušijo na lesah, Šmartno, 10/138 ČEBELARSTVO - Čebelnjak - "čemenik" v dolinici pod Biljano, 10/215 NOŠA - Matilda Coljevšček, Slavce 51, drži v rokah dva "čebelona" za le.šnike in orehe. 10/7 - Matilda Goljevšček nese v "zejih" na "bojinču" peso. Slavce, 10/23 - Vaščanka iz Slavč pelje na kolesu sadje, 10/8 - Vilma Prinčič (nevesta) in Tarzicij Kocina (ženin), Medana, 10/73 - Ženin in nevesta s pričama, 10/74 - Ženin in nevesta s svati, 10/75 - Ženin in nevesta s starši, 10/76 - Svata na poroki, 10/77 - Veljka in Zvezdan Mikulin, Medana 11,10/116,10/117 - Družina Zucchiatti ("gospodarjeva"), Medana - Piešivo, 10/308,10/309, 10/310, 10/311 - Tinac od Hlodičev v Beneški Sloveniji, stanuje na Berjaču v Medani, 10/49 - Fant iz Brd (Belo) ima na glavi "čukežn" (žico), da mu ne gredo lasje na oči 10/108 - Lidja Vižintin s sinom, Fojana 19,10/187 -J. Vižintin s sinom, Fojana 19,10/188 - Fabricio Valter, Fojana 20,10/189 - Podveršič Aldo z družino, Neblo 8, 10/262 - Peter Bajt in Amalija Hvalica, Golo Brdo, 10/316 Muzejska dokumentacija 10' 160 - Prizor iz procesije na "Rožnco" (Veliki Šinaren) v Medani, 10/497 - Jasničeva nevesta Lidija (roj. 1924), pravljičarka, Šlomberk, 10/493 - Milka Zorzut, Vedrjančeva, Biljana 22,10/500 - Cecilija Sfiligoj, "Čuklerjeva mati", stara 80 let, Barbana 15, 10/160,10/161 (oblečena v "veštalijo" (krilo) - Mlada Brika z ruto, zavezano "zad za uho", Danica Sirk, Nožno 3,10/100 OBRT - Anton Sitar, Senik 14, teše hlod za kosje s tesavno sekiro, 10/151 - Ivan Skert, "Johan", potujoči čevljar gre na "žernado", Kojsko 49,10/154, 10/155 - "Janez iz Kanala", potujoči rokodelec mizar, dela v Prestavem, 10/118 - Podkovanje živine, Dobrovo, 10/171,10/172 -Janez Movja (84 let) izDobrovega plete "zbrenčijo", 10/190 - "Picon", pleten iz leskovega lesa - za sušenje sadja. Slavce, 10/19 - Lesi, pleteni iz bake. Slavce, 10/20 - "Korba" iz "leskovega" lesa in "zej" iz olupljenebake. Slavce, 10/21 - Dve večji lesi za sušenje sadja. Slavce, 10/24 - "Čebelon" za orehe in lešnike. Slavce, 10/25 - "Čebelon" za orehe in lešnike. Dolnji Brezovik, 10/39 - "Brinčja" za nošnjo sena, trave in stelje. Slavce, 10/28 - Andrej Simčič, Medana (Ceglo 27), plete žeje in koše, 10/34,10/35 - "Zej", spletel Andrej Simčič, Medana, 10/36 - Anton Bolta iz Dolnjega Brezovika s "čebelonom" za le.šnike in orehe, 10/38 - Pletena "flaška". Dol. Brezovik, 10/44 - "Kašpo" dela iz leskovih "bitev", Višnjevik, 10/157 - pleteni izdelki iz Brd, last EM, 10/467 - "Bokau" ali "šmon" (z napisom W Bacus in okraski) za vino iz Šlomberka, 10/62 - "Lonc" za kuhanje "župe" za ohceti, po izvoru iz Fojane, Šloinberk, 10/63 - "Sempla" za mošt, Neblo, 10/265 - "Zemljen lonec", star pribl. 250 let, in star "bokau" za vino (drži štiri "šmone" 358 _Barbara Sosič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih 359 vina), 10/461 - Janez Mišigoj, star 87 let, Hruševlje 12, plete dno za "zej" iz "bake", 10/132, 10/133 - Koš za v čeber z zmletim grozdjem. Čist mošt iz koša pretakajo s cevjo v sod. Kozana (Martinjak), 10/137 - "Tule" za lešnike in orehe, Šinartno, 10/229 - "Bučon", zemljen (štirilitrski vrč za vodo). Senik, 10/230 - "Čajna" za sadje, domače delo, Podsabotin, 10/298,10/299 - Rozalija Mužič iz Brega prede "vuno" na kolovratu, 10/365 - Izdelovanje "komata", Vedrijan, 10/279 - Vrč, prinesel iz Trbovelj vaščan iz Vedrijana, ki je tam prodajal fige, umrl pred 70 leti, 10/280 - Stara pintarska žaga "šajon", Slapnik, 10/391 - Ivan Drnovšček, zidar iz Krasnega, seka "rimul" na strehi, Fojana, 10/441 - Z "maco" lomi kainen, Fojana, 10/442 TRANSPORT, KOMUNIKACIJSKA SREDSTVA - Prvi konec štirikolesnega starega voza. Breg 7,10/210 - "Rušt" za žensko kolo, za vožnjo sadja v "zejih". Slavce, 10/8 10/9,10/10 - Klinec Anton, Medana 31, pelje ^^'-^^ na kolesu v zejih kruh iz Dobrovega v Medano za trgovino, 10/256 - Nošnja sadja v "češteli", Medana, 10/37 - Dekle s "košpo" (doma narejen koš za na rame). Graduo, 10/2 - "Vlaka", Slavce 59,10/5 - "Vlaka", Nožno, 10/98 - "Vlaka" s sodom, prevoz vode od studenca. Belo, 10/103,10/104 - "Trevla", na kateri se vozi "sevčedur" (osipalnik) na njivo, Medana, 10/12,10/13 - Domačinka iz Slavč nese v "zejih" na "bojinču" peso, 10/23 - Domačinka iz Slavč nese v "šeglotih" na "bojinču" vodo (v vedrih), 10/26 - V "košpi" nese peso. Slavce, 10/27 - "Brinčja" za nošnjo sena, trave in stelje. Slavce, 10/28 - "Bremo" drv nesejo domov za kurjavo. Slavce, 10/31 - Voz s "škalirjem", naložen napol s pšenico, peljejo na Dobrovo v mlatilnico, 10/40 Muzejska dokumentacija 10/43 V "čajbi" ("zbrenčja", "brencina" drugod v Brdih) nese seno. Dol. Brezovik, 10/43, Voz z "barako" ("žojo") za prevoz listja, Fojana 50,10/58 "Silta" za prevoz drv, orodja, "vidrjola" s hriba navzdol in navkreber, Šlomberk, 10/69 "Koš" za prevoz gnoja, krompirja in "sirka", Podpoznik - Vrisk, 10/90, 10/91 Seno nese povezano s "štrikom" s pomočjo kljuke. Breg, 10/92 Seno nese v "zbrenčiji". Nožno, 10/97 Voz "koš" s sodom za prevoz vode, spredaj "pledrca" za natekanje vode v sod. Belo, 10/105 - Voz z "žojo" za prevoz stelje, sena in drv. Belo, 10/106 - Voz s "škalirjem" za prevoz sena, žita itd., na "škalirju" je "kaluvret in žrd", škalir ima dva "ražma" in "kozuc" spredaj. Belo, 10/107 - Krompir vozijo z vozom, na katerem je "kašalot" ali kason, Hrušovlje, 10/134 - Voz s "škalirjem", naložen s pšenico, Dobrovo, 10/136 - "Košč" - majhen ročni voz za gnoj in pridelke. Senik, 10/147 - "Koš", pleten iz "bak", in "bradovik", za gnoj, zemljo, sirk, vozita ga dva vola. Senik, 10/149,10/150 - Breskve vozijo v "zejih" domov na vozu s "škalirjem", Fojana, 10/167, 10/168 - "Karjola" za gnoj in gnojišče, Fojana, 10/184 - "Karjola" za gnoj, Barbana, 10/162 - "Karjola" za prevoz gnoja. Senik, 10/213 - "Baroca", poseben voz za vožnjo gnoja, sadja, v ojesa se vpreže enega junca, Vedrijan 20,10/242, 10/243 - "Koš" za vožnjo gnoja, krompirja, sadja itd.. Breg, 10/204 - Prvi konec od štirikolesnega starega voza. Breg, 10/210 - "Koš" za vodo za živino, Hruševlje, 10/266 - Voz z "žojo", Slapnik 5,10/.385 - "Karjola" za "mauto" in za kamenje, Fojana, 10/443 - "Mostičk" čez Kožbanšček pri Kužinovih, 10/79 - Most čez potok med krajema Slavce - Gradno, 10/3 - Pot iz Orehovelj z ograjo iz kamna, 10/360 360 Barbara Scisič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdii 10/22 10/5114 IGRA - Otroški voziček, Brdce 10,10/416 - "Uošč", lei so ga naredili otnx:i v Biljani pri Gašperjevih, št. 27, 10/499 - "Uozič" za otn)ke brez koles (stajica). Slavce, 10/22 - Koinarjev Doro "škontira" na "šine in motiko", Imenje, 10/560 MEDSEBOJNA POMOČ - Novohišodelajo, Fojana, 10/439, 367 10/440, 10/441, 10/442,10/443, DRUŽABNO ŽIVLIENIE - Godci godejo v nedeljo popoldan v Biljani, 10/198 - Pevke v Biljani - Šturnčeve: mati Marija, hčerke Marica Mikulin, Gizela Kožlin in Valerija Obljiibek, 10/503 - Godci z Biljane: Nac Prinčič (Oštirjeii) škant, Franc Sviligoj (Cane Gašperjev) "ramonika", Mirko Prinčič (Oštirjeu) bas, 10/504 - Avgust Birtič, "Gusto z Maina", Neblo, pevec iz Slov. Benečije, 10/505 - Ignacij Kožlin, "Oštirjeu Nac", oriist, Biljana 35,10/506 - Jože Kovačič, "Benedetič", Vedrijan 4, godec z "mnoniko", 10/507 - Blaž Kožlin, "Jas'^ncu", Šlomberk 1, pevec, 10/511 - Štefan Juretič, "Pavlinov", Medana, pevec iz Slov. Benečije, 10/512 - Ples "postranka", plešeta oče Jože Kovačič in hči Helena, Vedrijan, 10/508 "Mazulka", ples, Jože Kovačič in hči Helena, Vedrijan, 10/509,10/510 Na DobroveiTi balincajo, po starem - igrajo na "bale", 10/195,10/196 Muzejska dokumentacija SEGE - Prizor iz procesije na "Rožnco" (Veliki Šmaren) v Medani, 10/494,10/495, 10/496,10/497 - "Krancl sv. Ivana" nad vrati v Dol. Brezoviku, 10/41 - Fantje čakajo nevesto pred "portonom" na Kozlinku v Medani, 10/501 - Ženin Berto Rusijan in nevesta Danila Kristančič prideta pred "porton", fantje jih pozdravijo, Medana, 10/502 - "Porton" v Medani, 10/5.S3 UUDSKA UMETNOST - Stenska slika (freska) na skednju. Breg 7,10/203 - Stranica briške zibke z omamentom, last SEM, 10/468 - Znamenje ob poti Dobrovo - Medana, 10/482,10/483 - Spomenik na pokopališču v Fojani, 10/487,10/488 - Relief Kristusa na "prtonu". Slavce, 10/29 - Star nagrobni kamen na pokopali.šču v Fojani, 10/53 - Kapelica - "pil", Vrhovlje 10/153 - Postaja križevega pota. Križ pri Kojskem, 10/176 TRGOVINA - Ribničan pod Medano - Andrej Valič iz Črnega vrha nad Idrijo, sedaj Skrilje - Dobravlje 20, prodaja brente in škafe po Brdih, 10/249 EKIPE - Člani ekipe in ravnatelj nižje gimnazije M. Fuchs iz Dobrovega, Sv. Križ nad Kojskim, 10/179 - Ekipa v Kojskem na župnijskem dvorišču z župnikom Florjančičem, 10/180 - Ekipa pred šolo na Dobrovem 10/257 - Jagodičeva in Beranova pred odhodom v Ljubljano, 10/258 - Odhod ekipe iz Dobrovega, 10/259 - Marta Ložar z infonnatorko, Vedrijan, 10/281 - Ekipa v Kojskem, 10/541 - Romih riše notranjost stale v Fojani, 10/185 - Šarfova nese zibko iz Višnjevka, 10/447 - Pirih in Pavlovec merita hišo, Fojana, 10/4.32 RAZNO - Star kostanj na cesti pod Vrhovljami, 10/200 - Dojenček sedi na deki, Jančič Jelka, Vedrijan 20,10/244 -Kamnolom ("džava") pri Vrhovljah, 10/260 362 J Barbara Sosič, Terenska ekipa Etnografslcega muzeja v Goriškili Brdili - Obljubkov lirast, Dmovk, 10/448 - "Krčniki" (slapovi in tolmuni pod Kožbano), 10/473,10/474,10/475, 10/476 - Na poti proti Plavam, 10/546,10/548 -Idrijca, 10/317,10/318 - "Grk" (grb), vzidan najprej na starem zidu, v novem od leta 1952, prej posestvo last grofa Donestija, Neblo 17, 10/251 - Tasa drv na cesti pred Senikom, 10/201 PROSTOROČNE IN TEHNIČNE RISBE Terenske risbe so razporejene v mapah, in sicer tehnične in prostoročne posebej. Prostoročne so dodatno razporejene po osnovnih merilih klasifikacije. TEHNIČNE RISBE Merilo 1:100 1. SLAPNIK 5, lastnica Markočič Katarina, pri Gucarji Tloris in zunanjščina bivalnega in gospodarskega dela poslopij, sestavljenih iz naslednijh prostorov: - štenge** - pejol - hiša - nad hišo - žbatafur (shramba) - šalvarova (shramba) - kambra - hodnik - landron - kambra - stala - kambra - kurnik - skedenj - hlev 2. VIŠNJEVIK 8 (OREHOVLJE), lastnik Podberšček Julijan, pri Movljevih Hiša z gospodarskim poslopjem obsega: - porton - ovčji hlev - hiša, žbatafur - na hlevu - klet - skedenj - stala - prvi pod - hlev - drugi pod - kokošji hlev - kamin - kašč 8 Opisi risb imajo originalen tekst, kot je zapisan ob risbi. 363 Muzejska dokumentacija 3. SLAVCE 59, lastnik Kristančič Leopold, pri Skedernejevih: pred hišt) • hiša z žbatafurjem • medzad ¦ šalvarova •klet ¦ stala •hlev - kambra - skedenj - kamarinč - kamin - kambra -kašč - kašč 4. SLAPNIK 7, lastnik Fikfak Neža, pri Grbunovih: - hiša - kambra -klet -hlev -hlev - kambra - kambra - kambra -kast -kast - peč 5. FOJANA 24 IN 24, lastnika Simšič Jožef in Zamar Jožef, pri Medanjčevih in pri Vukovih: - hiša in žbatafur - pod (kambra) - medzad -hiša -klet - stala - peč za peko kruha ¦ kašč - na podu - na stali - kašč 6. VRHOVLJE 40, lastnik Mavric Jožef, pri Drejevih: stala hlev • stranišče • jama za gnoj kurnik • šenge • ganjk - lašta -hiša - kam brca - prvi pod - drugi pod - ganjk - kašča 7. ZALI BREG 11 (ŠLOMBERK), lastnik Markočič Alojz, pri Sturenšči: - hiša - medzad -klet - stala - kambra (pod) - kam brca - kambra - na stali 364 Barbara Scisič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih -hlev - baraka - nad barako - lajben 8. FOJANA 43, lastnik Pavlenčič Jože, pri Pončiču Opis prejšnjega stanja in stanja 1. 1953, ko je iz stanovanjsko -gospodarske stavbe nastala samo gospodarska: - hiša > - stala - stala > - hlev - kambra > - skedenj - na stali > - na hlevu -ganjk -podlarijo 9. SLAPNIK 5, lastnica Markočič Katarina, pri Gucarji Tloris zapuščene "hiše", merilo 1 : 50: - žgajnar - peč za kruh - ognjišče -zid 10. KROVNI MATERIAL v Goriških Brdih, merilo 1 :10 Planete in korci starejšega in novejšega tipa ll.OSTREŠNA KONSTRUKCIJA: načrti izdelani po primeru izvedbe ostrešja - v Fojani 4.3, lastnik Pavlenčič Jože, pri Pončiču; z detajli slemena, kapa - v Medani 22, detajl kombinacije konstaikcije deske in planete PROSTOROČNE RISBE STAVBARSTVO ZUNANJŠČINE HIŠ - Višnjevik 24 - Višnjevik 24 - Slapnik 5 - Breg 56 - Vrhovlje 40 - Hum 54 - Detajl gotskega okvirja vrat iz Kozane 90,10/328 - Vrata bogate "gospodarjeve" hiše, Šlovrenc 7 - Detajl vrat. Pristava 5 - Detajl portona. Breg 56 365 Muzejska dokumentacija 366 Barbara Sosič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih - Sklepnik portona, Šmartno 44 - Trton", Medana 9 - Vrata na "stržeru". Slavce 51 - Kamin, Kozana 4 - Kamin, Kozana 9 - Kamin, Kozana 9 - Kamin, Kozana 67 - Kamin, Pristava 5 -Kamin, PlešivolO - Kamin, Imenje 55 - Kamin, Hum - Kamini: Šmartno 109,112,129,142,149,165 - KaiTiini: 5 iz Huma, 3 iz Kojskega, 3 iz Snežatnega, 1 iz Gradua - "Žbatafur" s kaminom, Fojana 23 - Okno, vrata in opornik, Kozana 90 - "Grterada" ali "garterada" (zamreženo okno), Imenje 63 - "Grterada" ali "garterada", Fojana 51 - "Grterada" ali "gatrerada", Imenje - "Grterada" ali "garterada". Pristava 8 - Zaključki strešnih tramov: 3 iz Huma - Zaključki strešnih tramov: 3 iz Snežatnega - Zaključki strešnih tramov: 3 iz Kojskega - Zaključki strešnih tramov: 1 iz Medane - Zaključki strešnih tramov: 4 iz Brega - Zaključki strešnih tramov: 12 iz Šmartnega - Detajl okrasa na lindi - Kovan križ na oknu. Slavce 59 - Ograja iz siršča, Ceglo 26, Medana - Frata z vrati, Hruševlje 10 - Ograja na ganku. Nožno 5 - Kamnita klop pred hišo, Medana - Plešivo 10 - Del zapuščene Tonkove hiše z okensko preklado z letnico 1568, Slavce - Pikol (na začetku strehe) - Porton, Slapnik - Porton, Imenje GOSPODARSKA POSLOPJA - Svinjski hlev pod larijo (podstreškom), Fojana 14 - Svinjski hlev, Fojana 19 - Svinjski kotel, Šlovrenc 7 - Svinjski kotel. Pristava 1 367 Muzejska dokumentacija - Hlev za mlade prašiče. Nožno 6 - "Tromba" za metanje sena v stalo, Medana 43 BIVALNA KULTURA, NOTRANJŠČINE, NOTRANTA OPREMA NOTRANJŠČINE HIŠ - Ognjišče v "žbatafurju". Pristava 1 - Ognjišče v fogolarju. Slavce 59 - Ognjišče - kamni na zvon, Slapnik 8 - "Žbatafur" z ognjiščem, Vipolže 64 -Detajl iz "šporče" (del kuhinje s sklednikom in polico za vodo), Brezovik2 - Del "šporče" - shrambe, Medana 22 - Kuhinja (lijak, klop za vodo), Snežeče 6 (Dmovk?) - Okras na "pejolu", Imenje - župnišče - "Škafnik" - polica s škafom za vodo, Imenje 79 - Del kuhinje, Slapnik 7 - Del kuhinje, Fojana 23 - Del kuhinje, Šlovrenc 15 - Del spalnice. Breg 166 SKRINJE - Intarzirana skrinja iz Kozane, Martinjak 31, - "Bank", Martinjak 31, Kozana - "Bank", Kozana 95 - "Bank" - skrinja, Medana 11 - "Bank", Medana 13 - "Bank", Medana 22 - "Bank", Medana 51 - "Bank", Slapnik 7 - "Bank", Senik 14 - "Bank", Brdice 6 - "Bank", Breg 166 (Šmartno) - "Bank", Orehovlje 8 - "Bank", Orehovlje 8 - "Bank", Orehovlje 15 - "Bank", Dol. Brezovik 3 - "Bank", Dol. Brezovik 1 - "Bank", Brezovik 4 - "Bank", Imenje 45 - "Bank", Imenje 58 - "Bank", Imenje 58 368 Barbara Stsič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih - "Bank", Šmartno 91 - "Bank", Šmartno 105 - "Bank", Šmartno 143 - "Bank", Vedrijan 36 - "Bank", Vrhovlje 9 - "Bank", Snežatno 78 - "Bank", Snežeče 6 - "Bank", Slapnik 4 - "Bank", Slapnik 8 - "Bank", Fojana 42 - "Bank", Višnjevik 2 POSTELJE, LEŽIŠČA - "Špainpet" - postelja, Medana 22 - "Špampet", Medana 22 - "Špampet", Snežeče 6 - Zibka, Gor. Brezovik 7 -Zibka, Brd ice 2 -Zibka, Slapnik4 - Postelja na kavaletih, Kozana 41 OMARE - "Loinar", Kozana 151 - "Lomar", Šlomberk 1 - "Lomar", Dol. Brezovik 3 - "Lomar", Imenje 45 - "Dimarč", Slapnik 8 - "Lomarč", Šmartno 149 - Polica, Slapnik 4 - Polica, Imenje 45 - "Skrinj" - predalnik, Vedrijan 44 - "Skrinj", Kozana 151 MIZE, MENTRGE - "Vinkla" - mentrga, Medana 22 - "Vinkla", Šmartno 91 - "Vinkla", Šinartno 149 -"Vinkla", Slapnik 5 -"Vinkla", Slapnik8 - "Vinkla", Slavce 59 -"Vinkla", Vedrijan33 369 Muzejska dokumentacija - Kamnita miza v hiši, Slapnik 3 STOLI, KLOPI - "Kandreja" - stol. Senik 14 -"Kandreja", Slavce 58 - "Banca", Imenje 45 - "Banca" - klop, Šmartno 149 - Klop, Slavce 59 - Stol, Breg 26 - Stol, Imenje 55 - Stol, rabljen pri ognjišču, Kozana 55 - Domač stolček, Šmatmo 97 - Polica - klop, Slavce 59 DRUG HIŠNI INVENTAR - "Main za kafe", Kozana 24 -Cedilo, Breg 26 - "Perivnca" in "ornač", Kozana 159 - "Kluka" - obešalnik, Vrhovlje 4 -Obešalo, Breg 166 - "Kavalet", Slavce 59 - Ribežn, Snežeče 6 - Ključ od "banka", Kozana 31 - "L*-'min", Kozana 24 OGNJIŠČA IN OGNJIŠČNA OPREMA - "Pajn" in "trpiž", Imenje 62 - "Pajn", Dolnji Brezovik 3 - "Pajn", Šlovrenc 15 - "Pajn", Orehovlje 15 - "Panj", Imenje 58 - Ognjišče, Fojana 51 - Ognjišče, Barbana 37 - Ognjišče, Imenje 79 - Ognjišče, Vedrijan 20 - Ognjišče, Iinenje 45 -Ognjišče, Breg26 - Ognjišče, Senik 14 - Ognjišče, Šmartno 97 - Ognjišče, Šmartno 143 - Ognjišče, Slapnik 4 370 _Barbara Scisič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih 371 - Ognjišče, Višnjevik 8 - "Tronriba" - kamin, Kozana 56 - Zglavnik, Barbana ; - "Trpiš", Senik 14 -"Trpiš", Senik 14 - "Trpiš" za peko polente. Senik 14 - "Trpiš" za peko rib, mulcev, klobas in polente, Vedrijan 46 UUDSKA UMETNOST - "Garterada"- ograja, Vedrijan 48 - Vratca, izrezljal ljudski uinetnik Pepe Sirk, Slavce 59 - Detajl skrinje, Kozana 41 GOSPODARSTVO - Kobilca za žaganje drv. Dol. Brezovik 3 POLJEDELJSTVO - "Vosenik", Vedrijan 56 - "Karjola", Snežeče 6 - "Karjola", Medana 40 - "Piklja" (pika) - motika, Biljana 26 - "Saponč" - motika, " - "Pik" - kramp. Graduo 47 - "Pikon" - kramp. Slavce, 59 - "Žerancija"- pleten koš za prenašanje sena in listja, Medana 22 - "Šeučedur"- plug, Medana 11 -"Šeučedur", Slapnik 8 -"Šeučedur", Slapnik 8 - "Šeučedur", Gor. Brezovik 10 - "Šeučedur", Senik 14 - "Uerzenon"- plug, Hruševlje 10 - Srp, Biljana 26 - Lesene vile za seno, Vrhovlje 4 - Grablje, Graduo 47 - Grablje, Graduo 47 - Drevo - plug, Šlomberk 4 - Drevo, Slapnik 1 - Drevo, Kozana 24 - Bat za gradajnco, Kozana 24 - "Gradajnca", stari tip, Kozana 24 - "Gradajnca", novi tip, Kozana 24 Muzejska dokumentacija - Kljuka in štrik za nošnjo sena. Belo 4 - "Uosenik" z oslo, Biljana 26 - Železa za klepanje, Biljana 26 - "Šapil" - okopalnik. Gor. Brezovik 10 - Lemež, Dobrovo - Lemež starega lesenega drevesa. Belo 4 - Lemež starega lesenega drevesa. Senik 14 - Motika, Slavce 59 - "Šubla" - lopata, Biljana 26 - "Sapon" - motika, Kozana 24 - "Ojce s ketno". Dol. Brezovik 1 - Brana, Biljana 26 - "Pikon" - kramp, Vedrijan 56 - Kljukec za rezanje trnja, Biljana 26 - "Pata" - rezilo za rezanje siršča na njivi, Biljana 26 - "Mrvalo za mrvanje sirka" - koruze, Biljana 26 - "Nčice za plat žito" (nečke), Šlomberk 1 - "Naka" - nakovalo, Biljana 26 SADJARSTVO - Nošč za lupljenje češp, Biljana 26 - Nošč za lupljenje češp, Biljana 26 - "Kljuke" - krivček, Biljana 26 - "Košč" za branje sadja, Šlomberk 4 - "Mošela" - lestev za nabiranje sadja in za podrezavanje sadnega drevja, Biljana - "Kason" za češpe žveplat, Medana 11 - "Kason" za češpe žveplat, Medana 39 - Lesa za brinje brat. Slavce 59 - "Cebelon", Slapnik 5 - "Čebelon", Slavce 51 - "Rušt" za prevažanje košar na kolesu, Medana 22 - "Bislrce" - lestev, Medana 22 - "Kofa" - košara z dvema ročajema, Kozana 118 - "Tamana" - košara z enim ročajem, Kozana 118 VINOGRADNIŠTVO - Vilce za grozdje, Gradno 47 - Vilice za tropine pobirat iz čebra, Kozana 55 - "Mašajnk" ("renčelada") za sekanje, Snežeče 13 - "Mašajnk" ("renčelada"), Medana 1 372 _Barbara Stisič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriškili Brdih 373 - "Renčelica"2a sekanje in špičenje kolčev, Biljana 26 - "Kleščavnik" za sekanje. Slavce 59 - Škaf za pod preso, Plešivo 9 - "Brenca" za "štrofanje" trt z "vidruolom", Vedrijan 19 - Brenta, Kozana 55 - "Pilka" (pivka), Plešivo 9 - Presa, Vedrijan 46 - Stara presa - rekonstrukcija, Plešivo 24 - Klet, Plešivo 9 - "Turkljo" vrtijo s posebno raklo, Vedrijan - "Spinel", Plešivo 9 - "Brenca" - brentač za grozdje, Biljana 26 - "Brenca", Kozana 55 - Pinja za "sačanje" drožja, Vedrijan 56 - Kamin za žveplat sode, Vedrijan 56 - "Lujtrce (škalon)" za vino skozi rešeto precejat, Kozana 118 - Brana za brananje v vinogradu. Dol. Brezovik 1 - Ploh, Vedrijan 46 - "Laj", Vedrijan 46 - "Škafč", Vedrijan 46 - "Kaštron", Vedrijan 46 ŽIVINOREJA - Komat - "ragajn", Biljana 26 - Jarem, Plešivo 9 - Laški jarm za par volov, Biljana 26 • - "Zbrenčja za kjočo in cipce" - kletka za kločo in piščance, Hruševlje 12 - Notranjščina stale, prej stanovanje kolona, Fojana 19 LOV -Mišnik, Senik 14 - "Podp'^sca"- past za ptiče, Vipolže PREHRANA - "Bandon" za peko kruha na ognjišču, Medana 1 - Peka kruha na ognjišču pod "bandonom", Medana 1 - "Mrtav", Medana 22 -"Tacavnca", Slapnik 5 - "Zapr" - naprava za zapiranje vode, Višnjevik 17 - "Flaškon" - opletena steklenica. Breg 166 - Solnica, Slavce 62 Muzejska dokumentacija - Strgulja za postrgat moko v žakelj z "m^rsšt^ca", Višnjevik 17 - Grebalo, Šlomberk 4 - "Palota" (v Siavčah "vevnca"), Medana - Cegki 27 TRANSPORT - "Ščekm" za vožnjo vina v sodih. Senik 14 - "Ščekin" za vožnjo vina v sodih, Vrhovlje 3 - "Vlaka" za prevoz gnoja (pozimi sanke za otroke), Podpoznik 7 (Vrisk) - "Laka" - sani. Dol. Brezovik 1 - "Šlita", Medana 39 OBRT - Obroč za razne posode, na katerih je počil obrcx, Piešivo 9 - Ključ za stiskanje obroča, Piešivo 9 - Brus za brusit kjukce, Vedrijan 19 - Brus, Nožno 5 LONČARSTVO - Lonec - Lonec, Biljana 14 - Stari lonec z vezavo. Zali breg 4 MLINARSTVO - Mlinarska merca, Višnjevik 17 (Krišnov main) - Kladivo za klepanje mlinskega kamna, Višnjevik 17 - Mlin, Krasno 28 (Erzetič) - "Main" s stopo. Krasno 28 - "Main", detajl, Krasno 28 RAZNO - Zvonovi v Medani - "Kembl" ("jezik") od malega zvona v Medani SEZNAM KUPLJENIH PREDMETOV 1. Skrinja, intarzirana, Mišigoj iz Višnjevika 24 2. Zibka, poslikana, Bučinel iz Višnjevika 26 3. Past - "skobc" za vrabce in druge ptice, Znidarčič iz Kozane 93 4. "Piskala" za vabiti sinice, Arničevi iz Kozane 5. "Facolč", last matere F. Šturm iz Krasnega 7, ki ga je imela za poroko okrog 1860 6. Gornji del poročne obleke, lastnica ista, nosila kmetica v Solkanu 374 _Barbara Sosič, Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih 375 7. Del rute, lastnica ista 8. "Tule", nov, okrogel, z ročajem, iz Medane 9. "Tule" za lešnike in orehe, okrogel, star, brez ročaja, izdelal P. Koljat, Podsabotin 7 10. "Čebelon", podolgovat, za lešnike in orehe, Obljubkovi, Slavce 11. "Lesa" za nabiranje brinja, izdelal P. Sirk iz Dobrovega 12. "Mečk" - palica s tremi roglji, za mečkanje grozdja v brenti, Hlipovi iz Biljane 26 13. "Nošč" za lupljenje češpelj, Kristančič, Plešivo, Medana Namesto dnevnika, ki ga je ponavadi Orel pisal na terenu, je po končanem delu takole razmišljal: "Glede etnografskega raziskovanja v Goriških Brdih smo se z Okrajnim muzejem in arhivom v Gorici že nekaj let dogovarjali. To razi- skovanje naj bi bilo predvsem v korist etnografskemu oddelku omenjenega muzeja, ki se mora še v mnogem izpolniti. Letos smo se odločili, da odidemo z večjo ekipo v Brda. To pomeni, da smo se lotili Brd po terenskih delih v Kobariškem kotu (1. 1951) in na bovškem ozemlju ter tako preskočili še precej neraziskanega ozemlja v tolminskem okraju. Oziri na Goriški muzej in njegove potrebe, poleg tega pa geografski položaj Brd so nam narekovali, da smo letos raziskali to ozemlje. Priprave na terensko delo so potekale takole: že 1.1951 je B. Orel potoval v Brda, kjer je ostal nekaj dni ter si pri tej priložnosti ogledal briški teren v okolici Medane, Fojane in Kozane, zraven tega pa inarsikaj zapisal iz ljudsko - kulturne tvornosti Bricev. Marca tega leta je bil Orel drugič v Brdih. Ob tej priliki je s sodelovanjem tov. Zorzuta mogel izvesti prve priprave za bivanje ekipe na Dobrovem. Ta kraj smo si izbrali za sedež naše ekipe iz več razlogov. Tu je zadružna gostilna, ki jebila pripravljena vzeti nas na hrano, pa tudi vprašanje prenočišča je bilo najbolje rešljivo. Mogoče bi bilo bolje, da bi ekipa imela še en sedež na Kojskem, vendar smo zaradi ugodnih avtobusnih zvez z vzhodnimi predeli Brd sklenili, da ostanemosamo na Dobrovem. Podrobnej.ša pripravljalna dela je izvedel tov. L. Zorzut, za njim pa .še tov. Sarfova in tov. Marijan Fuchs, upravitelj Nižje gimnazije na Dobrovem. Ekipa je prispela v Brda 31 .julija popoldne. Ni bilo vse najbolje (prehrana ni bila vedno zadovoljiva, prenočišča tudi niso bila ravno idealna), toda z dobro voljo članov ekipe smo srečno prebrodili vse začetne, pa tudi kasnejše težave in neprilike. Z delom smo začeli tako: skupini za materia no in socialno kulturo sta se lotili Dolanjih Brd, skupina za duhovno kulturo pa je šla v Goranja Brda. Delali smo v več skupinah: 1) Orel in Romih, 2) Šarf, Pirih, Maček in Benko, 3) Šušteršič, 4) Ložar itd. Tov. Matičetov je mogel ostati v ekipi nekaj več kot 14 dni, razen tega je tov. Šušteršič prišel s 14-dnevno zamudo v Brda. Tov. dr. Sergij Vilfan je sodeloval v ekipi le 5 dni s tem namenom, da pregleda opravljeno delo tov. Marije Jagodic in da ji po potrebi da navodila za nadaljnje delo. To velja predvsem za razi- skovanje kolonstva, ki je bilo v Brdih v okviru socialne kulture naša poglavitna skrb. Tov. Zorzut nam je tu in tam utiral pota po terenu, vodil člane ekipe k posameznim družinam itd. Tov. Pavlovec, upravnik Goriškega muzeja, je sode- loval v ekipi 8 dni z namenom, da se seznani z načinom našega dela. Zaradi tega Muzejska dokumentacija je hodil po terenu danes z enim, jutri pa z drugim članom ekipe. Poleg tega nam je pomagal za vas Vrhovlje izpolnjevati statistične obrazce. V splošnem je bil teren v Brdih precej težaven za etnografsko delo. To je razumljivo že glede na sam geografski položaj briškega ozemlja in slabih potov tu in tam niti ne upoštevamo. Vsekakor se bomo morali v Brda še vrniti, kajti vsega dela še nismo opravili. Zlasti bo treba obiskati še precej vasi, ki smo jih doslej le bežno ali pa prav nič raziskali.'"^ Ekipa etnologov Slovenskega etnografskega muzeja se je tja odpra- vila spet leta 1990. Tako kot gradivo drugih ekip je tudi gradivo s terena 10 ostalo neobdelano, vendar strokovnjakom etnološke stroke ni neznano. Predvsem bi ga bilo treba ovrednotiti kot vir za nadaljnje etnološke raziskave. 376 Arhiv SEM-a št. 24. POIZKUS DOKUMENTACIJE PERGAMENTNE LISTINE ZA PRIVOLITEV DVEH ŽIVINSKIH SEJMOV V OBČINI /VASI/ BUKOVO IZ LETA 1817 France Golob Osnovna naloga vsakega muzeja je zbiranje in varovanje muzealij. Tej nalogi pa sledi čimbolj natančna dokumentacija teh muzealij. Ta dokumentacija se kasneje vloži v računalnik, iz katerega bodo kustosi raziskovalci črpali osnovne podatke o muzealiji oz. muzealijah za svoje raziskovalno delo. V pričujočem sestavku bomo obravnavali primer dokumentacije pergamentne listine za privolitev živinskih sejmov v občini (vasi) Bukovo iz leta 1817. Oddelek za muzejsko dokumentacijo (v našem primeru Oddelek za dokumentacijo Slovenskega etnografskega muzeja) naj bi imel tale delovna mesta: Tehnični risar, diplomant.šole za oblikovanje. Njegova naloga bi bila narisati izvedbeni načrt muzealije z vsemi kotami in potrebnimi prerezi. Poklicni fotograf bi fotografsko dokumentiral muzealijo. Kustos - diplomirani umetnostni zgodovinar, bi na podlagi stilne analize datiral muzealijo. Kustos-diplomirani etnolog, bi datirani muzealiji določil ime, namembnost in njeno povezavo z načinom življenja. Inženir računalništva bi tako izdelano dokumentacijo muzealije vložil v računalnik in jo kasneje po potrebi dal kustosu - raziskovalcu. Naj poudarimo, da je včasih, zaradi raznoličnosti muzealij, treba pritegniti h konzu taciji še specialiste iz drugih strok. Tako bi morali pritegniti za izdelavo dokumentacije pergamentne listine za privolitev živinskih sejmov v občini (vasi) Bukovo iz leta 1817 še tele strokovnjake: Strokovnjaka za paleografijo, vedo o pisavah; da bi naredil transkripcijo iz gotske kurzive v latinico. Strokovnjaka za sfragistiko (vedo o pečatih) in diplomatiko. Sfragistika je v neposredni zvezi z diplomatiko, ki se ukvarja zobliko in notranjo razčlenjenostjo listin. Ob tem diplomatika proučuje tudi vse okoli.ščine nastanka listin in kriterije za njihovo dejavnost. V na.šem primeru bo strokovnjak ugotovil, kakšen pečat ima listina in kje je bila izdana. Če bi imela listina še druge pečate z raznimi grbi, bi morali poklicati še strokovnjaka za heraldiko (grbe). 377 Muzejska dokumentacija Za prevod listine pa bi potrebovali prevajalca, ki je vešč nemškega jezika iz začetka 19. stoletja. Dokumentacijo naj bi napisali na format A4 in jo opremili s prilogami /zemljevidom najdišča predmeta, fotografijami in tehničnimi risbami oz. načrti/. DOKUMENTACIJA - SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ INV. ŠT.: S.N. PREDMET: Pergamentna listina za privolitev živinskega sejma v občini Bukovo. PODROČJE: Pravo. STAROST PREDMETA: Pergamentna listina je datirana v trinajsti vrstici besedila. Izdana jebila 28. junija leta 1817 na Dunaju na ukaz avstrij.skega cesarja Franca I. (vladal 1792-1835). DOMAČE IME PREDMETA: NEKDANJI LASTNIK PREDMETA: Lastnik pergainentne listine je bil + Jakob Obid, samski, poštar v pokoju. Bukovo h.št. 27. Hiša, katere lastnik je bil, je iinela na hišneiu portalu letnico 1858. DANAŠNJE LASTNIŠTVO PREDMETA: Zasebna last. VREDNOST PREDMETA: 2.000 DEM. Cenil leta 1992 sodni cenilec dr. France Golob. ORIS KRAJA NAJDIŠČA PREDMETA: Po urbarju iz let 1591 in 16.33 je imelo gospostvo Tolmin svoja posestva in podložnike tudi v vasi Bukovo. Leta 1664 pa je iinela družina Formentini dve kmetiji v vasi Bukovo. (Povzeto po Simon Rutar, Zgodovina Tolininskega, Faksimilirani ponatis. Izdal Goriški muzej, 1972, str. 234-236.) Bukovo z zaselki: P.l. (Priloga 1.) je precej razpotegnjena obcestna vas na območju Kojce (1300 m) na prevalu med dolino Idrijce in Baško grapo. Bukovo je oddaljeno od Cerknega 14 in od Idrije 36 km. Kmetijstvo propada. Domala iz vsake hiše je kdo na delu v Cerknem ali Novi Gorici. V vasi Bukovo z zaselki je bilo leta 1869 427 prebivalcev, leta 1966 pa pol manj - 223! (Povzeto po Krajevnem leksikonu Slovenije, I. knjiga, 1968, str. 63, 66, 67.) V vasi Bukovo je tudi župna cerkev sv. Lenarta. Ikonografija: (Sv. Lenart, puščavnik, 6. november. Upodobljen je v meniški črni obleki z zlomljeno verigo v roki; bil je varuh živine in patron jetnikov.) Cerkev je omenjena leta 1747. (Povzeto po: Cerkev na Slovenskem, Letopis, 1971, str. 256.) V ljudskem izročilu je tudi ohranjena pripovedka, ki jo opisuje Simon Rutar v citiranem delu, str. 81. V njej omenja, da so prišli Turki v soboto proti 378 France Golob, Poizkus dokumentacije pergamentne listine večeru na vrh bukovskega sedla. Od tem so slišali zvonjenje iz zvonika cerkve sv. Lenarta. Njihov vodja odgovori na zvonjenje: "Le buči, buči sv. Lenart, še nocoj bodo moje mule na tvojem oltarju zobale in moji junaci (roparske tolpe iz Bosne) iz tvoje čaše runje vince pili." Ko so hoteli Turki naprej v vas, so se začela mulam vdirati tla pod nogami, in Turki so se morali vrniti. Se danes se imenuje kraj, kjer st) se mule pogrezale. Zrelo. V spomin na čudežno rešitev pa zvonijo vsak petek ob treh popoldan. Vas Bukovo z zaselki je spadala pod Avstro-Ogrsko, po rapalski pogodbi leta 1920 je pripadla Italiji, 1. maja 1945 je pripadla Jugoslaviji od 25. junija 1991 pa je v Republiki Sloveniji. FOTOGRAFIJA PREDMETA: P.2. (Priloga 2.),foto Marko Habič. OPIS PREDMETA MATERIAL: Listina za privolitev živinskega .sejma v občini Bukovo iz leta 1817 je pisana na pergament. Za pergament .so uporabljali kože ovc, jarcev, telečje in pasje kože. Izdelovali so ga tako, da .so namočili kožo v mešanico vode in gašenega apna, da bi odstranili dlake. Nato so jo sušili napeto na lesenem okvirju. Osušeno kožo so ribali s plovcem, dokler ni postala gladka. Na koncu sojo premazali s kredno raztopino. Ta postopek so imenovali kalciniranje. Nemški pergamenti so bili narejeni po večini iz telečjih kož in so imeli obe strani kalcinirani. Italijanski pergament pa je bil finejši in narejen iz ovčje kože. (Povzeto po: Olga Hacker, Ukrasno pismo, Zagreb 1951, str. 10.) MERE: P. 3 IN P. 4 (Priloga .3, 4), risbe France Golob. OPIS: Transkripcija listine za privolitev živinskega sejma in povzetek listine za privolitev živinskega sejma. OBJAVE: Listina še ni bila objavljena. RESTAVRIRANJE, PREPARIRANJE PREDMETA: Listina ni bila restavrirana. OPOMBE: Komentar k listini. Leta 1806 je Franc II. odložil cesarsko krono in razglasil konec Svetega rimskega cesarstva ter poslej nosil le naslov avstrijskega cesarja. Tako je cesar Franc 11. postal za svet le avstrijski cesar Franc 1. Na tej listini, ki je nastala leta 1817, je podpisan kot Franc I. Listina je pisana v gotski kurzivi, vendar ima krajevna imena, kot Bukovo in Tolmin, napisana v latinici. Je v nemškem jeziku, ki jebil v rabi ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja. 379 Muzejska dokumentacija V listini piše, da imajo lahko v občini Bukovo živinski sejem 1. maja (na dan sv. Filipa in Jakoba) in 29. septembra (na dan sv. Mihaela). Zanimivo, da ni vključen v dan sejma tudi farni patron sv. Lenart, ki je zaščitnik živine. V listini imenovana občina Bukovo z zaselki je imela leta 1870 kar 129 hiš in 715 prebivalcev. (Povzeto po Simon Rutar, o.e., str. 310, 311.) Velika pratika za leto 1916 omenja na strani 29, Sejmi na Primorskem, da je na veliki traven ali maj: 1. sejem na Bukovi tri dni in Kimavec ali september: 29. sejem na Bukovi. Gotovo pa gre tu za pomoto. Saj je leta 1916 že divjala L svetovna vojna. Na sejmu so prodajali domačo živino. Tako se omenja v statistiki, da je imelo Cerkljansko, kamor je spadalo tudi Bukovo, leta 1870 44 konj, 3520 goveje živine, 4156 ovac, 548 koz in 786 svinj. (Povzeto po Simon Rutar, o.e., str. 319.) Žal ima listina samo škatlo pečatnika. Pečatnik je bivši lastnik uporabil za pečatenje nekega paketa! V Arhivu Slovenije pečatnika iz leta 1817 nimajo, imajo pa manjšega iz leta 1806. Vendar je občinski arhiv v Tolminu leta 1882 verjetno imel v hrambi podobno listino. Tako navaja Simon Rutar v o.e., str. 197; "Leta 1821 zadobi Tolmin važne pravice. Ce.sar Franc (I.) povzdigne ga nainreč (Tolmin) 29. marca u terg. Usled tega podeli Tolminu dva letna sejma, t.j. 20. in 21. aprila ter 21. in 22. septembra vsakega leta. (Originalna listina z velikim pečatom hrani se v občinskein arhivu.)" Kulturnozgodovinska vrednost te pergamentne listine iz leta 1817 je nesporna, pomeinbna pa je tudi za študij kinetijskih sejmov, trgovine z domačiiui živalmi in pravnih pravic. Listina je stala prosilce občine Bukovo 20 goldinarjev. Ob primerjavi z inventarjem kmetije Ceglar iz leta 18.34, v katerem je bil ocenjen en črn konj z vprego na 15 forintov ali 15 goldinarjev (Povzetek po: France Golob, Hišni arhiv in podoba četrtinske ktnetije iz Spodnje Šiške v 19. stoletju, Slovenski etnograf. Letnik XXXIII-XXX1V, 1988-1990, str. 102, V. živina.), je imela listina že takrat svojo ceno. Arhiv Slovenije nima fra nei scej skega katastra za občino (vas) Bukovo. TRANSKRIPCIJA LISTINE ZA PRIVOLITEV ŽIVINSKEGA SEJMA: A - Okrogli žig, premer 23 mm, in napis: STEMPEL. K.K. OESTER, KONTROL B - Pravokotni žig, dolžina stranice 27 inm, in napis: VV. /DUNAJ/ 20 GULDEN. C- 1. Wir Franz der Erste 2. von Gottes Gnaden Kaiser von Oesterreich, König zu Jerusalem, zu Hungarn, Böheim, der Lombardie und Venedig 3. Dalmazien, Kroazien, Slavonien, Galizien, Lodomerien und lUyrien, Erzherzog zu Oesterreich, Herzog zu Lothringen Salzburg Stey= 4. er, Kärnthen, Krain, Ober und Nieder Schlesien, Grossfürst in Siebenbürgen, Markgraf in Mähren, Cef ürsteter Graf zu Habsburg und Tyrol 5. Bekennen öffentlich mit diesem Briefe und thun kund, dass Uns Unsere liebe getreue Gemeinde Buccava, Bezirkes Tolmein in Unserem Königreiche Illyrien uin die Bewilligung, zwey jährliche Viehmärkte 380 France Golob, Poizkus dokumentacije pergamentne listine 6. am ersten May und neun und zwanzigsten September jeden Jahres abhalten zu dürfen gebethen habe. Da Wir nun in gnädigste Erwägung gezogen haben, dass dieZwillfahrungdiesess Gesuches erst nur Gemeinde Buccava zum 7. besonderen Nutzen gereichet, sondere dass die Abhaltung dieser Viehmärkte auch den benachbarten Bezirken und Gemeinden nicht nachtheilig ist, so haben Wir mit wohlbedachten Muthe, gutem Rathe und rechtem Wissen, jedoch Unserer Höchsten Macht= 8. Vollkommenheit unrorgreflich und ohne Nachtheil der erwähnten Gemeinde Buccava die Freyhnit zwey Viehmärkte am 1'«^" May und 29'«^" September jeden Jahres abzuhalten allergnadigst ertheilet. Wir wollen daher, dass die Ge= 9. meinde Bucava die ihr gnädigst bewilligte Freyhnit zur Abhaltung der gedaihten zwey Viehmärkte in Gemässheit Unserer gegenwärtigen Höchsten Entschinssung won niemand gehindert, geinessen soll, jedoch Uns und Unseren 10. Erben in der Landeshoheit so wir den Rechten einesDritten unbeschadet. Wir befehlen denmach allen Obrigkeiten Jewohnere und Unterthanen und worzüglich Un.serer Landesstelle und Düstenlandes im Königreiche Illyrien dass sin 11. die Gemeinde Buccava bey der ihr won Uns allergnadigst bewilligten Wiehmarktsfreyheit schützen und schinnen, dagegen selbst nihts thun noch jemand andern etwas zu thun, gestatten sollen, so lieb einem jeden ist. Unsere schwere 12. Ungnade und Strafe zu vermeiden. Das meijnen. Wir emstlich. Zur Urkunde dieses Briefes besiegelt mit Unserem Kaiserlichen Königlichen und e..herzochlich anhangenden grösserem Insiegel. Der gegeben ist in Unserem Kaiserlichen 13. Hauzt und Resindenzstad Wien, den acht und zwanzgsten Monatstag Juny im Ein Tausend achthundert und siebenzeheten. Unserer Reiche iin Sechd und zwanzigsten Jahren. D - Podpis: Franz der Erste E- Podpis: Paikop graf Lazansky F - Nach Seiner K.K. Majestät Höchsteigenem Befehle, podpis: Franz Ritter Fradrineck, K.K. Hofrath G - Pletena rumeno-čma pečatna vrvica H - Prerez, debelina pečatne vrvice I - Škatla za pečatnik POVZETEK LISTINE ZA PRIVOLITEV ŽIVINSKEGA SEJMA Mi, Franz prvi, po božji milosti cesar Avstrije, kralj Jemzalema, Madžarske, Češke, Lombardije in Benetk, Dalmacije, Hrvatske, Slavonije, Galicije, Vladiinirije, Ilirije, nadvojvoda Avstrije, vojvoda Lotaringije, Salzburga, Štajerske, Koroške, Kranjske, Zgornje in Spodnje Šlezije, veliki knez Sedmograške, mejni grof Moravske, knežji grof Habsburški in Tirolski, oznanjamo s tem pismom (listino), da nas je naša ljuba zvesta občina Bukovo v okraju Tolmin v našem kraljestvu Ilirija prosila za privolitev, da bi lahko imeli 381 Muzejska dokumentacija dvakrat na leto živinski semenj, in sicer 1. maja in 29. septembra vsako leto. Zdaj smo milostno presodili, da dvojna izpeljava te vrste najprej služi občini Bukovo kot tudi da prirejanje teh živinskih sejmov ni škodljivo za sosednje okraje in občine. Tako smo z dobro premišljeno voljo milostno dovolili organizirati občini Bukovo dva živinska sejma, in sicer prvega maja ter devetindvajsetega septembra vsako leto. S tem hočemo, da bodo občina Bukovo in njej milostno odobrene svoboščine za izpeljavo dveh živinskih sejmov v soglasju z našo sedanjo visoko odločitvijo. Te odločbe ne sme nihče ovirati in naj jo uživajo naši dediči v deželi tako, da ne škodujejo tretjemu. S tem ukazujemo vsem oblastem, prebivalcem in podložnikom v kraljestvu Ilirije, da brez občine Bukovo pri njej od nas premilostljivo odobreno svoboščino živinskega sej ina varujejo in branijo. Proti temu naj sami ničesar ne narede. Prav tako pa ne smejo nikomur drugemu dovoliti kaj storiti, da ne bi zašel v našo nemilost. K listini tega pisma je dan večji ječat, ki je iz naše cesarske hiše v rezidenčnem mestu Dunaju, 28. meseca junija eta 1817 v 26. letu našega štetja. D - Podpis: Franc I. cesar Avstrije itd. E - Podpis: Prokop grof Lazansky, overitelj listine F - Na osebni ukaz njegovega cesarsko kraljevega veličanstva Franc vitez Fradrineck, cesarsko kraljevi dvomi svetnik G - Pletena mmeno-črna pečatna vrvica. Rumena in čma barva je bila barva države in dvora, še danes ima Republika Avstrija rumeno-črno zastavo H - Prerez, debelina svilene pečatne vrvice. Starejše listine so imele namesto yrvice za pečat trakove iz pergamenta. I - Škatla za pečatnik je iz stmženega orehovega lesa. BESEDA O AVTORJU Dr. France Golob je konservator in vodja tehničnega oddelka v Slovenskem etnografskem muzeju. Od leta 1977 vodi obnovo in ureditev Depoja SEM-a v Škofji Loki. (Letos je pridobil za SEM še eno etažo za depojske namene. Depo je po svoji urejenosti med vodilnimi v slovenskem muzejstvu.) Kot konservator sodeluje tudi s Slovenci v zamejstvu (restavriranje muzealij v Kraški hiši v Repnu in restavriranje muzealij za Muzej koroških Slovencev). POVZETEK Pričujoči sestavek pomeni poizkus dokumentiranja pergamentne listine za privolitev dveh živin.skih sejmov v občini (vasi) Bukovo iz leta 1817. Oddelek za muzejsko dokumentacijo (v našem primeru Oddelek za dokumentacijo Slovenskega etnografskega muzeja) naj bi imel ta delovna mesta: tehnični risar, fotograf, kustos - diplomirani umetnostni zgodovinar, kustos - diplomirani etnolog, inženir rači.malništva in po potrebi (glede na raznoličnost muzealij) še občasne konzultacije s specialisti iz drugih strok. Dokumentacijo naj bi pisali na formatu A 4 in jo opremili s prilogami (zemljevidom najdišča predmeta, fotografijami in tehručnimi risbami oz. načrti). 382 France Golob, Poizkus dokumentacije pergamentne listine ZEMLJEVID NAJDIŠČA LISTINE. PI 3«3 Muzejska dokumentacija P 2 FOTOGRAFIJA LISTINE ZA PRIVOLITEV ŽIVINSKEGA SEJMA IZ LETA 1817 INV. ŠT. NEGATIVA: 384\ France Golob, Poizkus dokumentacije pergamentne listine P3 MERE LISTINE ZA PRIVOLITEV ŽIVINSKEGA SEJMA B85 Muzejska dokumentacija P4 NAČRT LESENE ŠKATLE ZA PEČATNIK. MERILO JE V CM! 386 POROČILA REPORTS POROČILO SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA V OBDOBJU 1991/92 že od leta 1923, ko je postal Etnografski inštitut samostojen Kraljevi etnografski muzej v Ljubljani, je muzej brez lastne stavbe. V vseh teh letih so strokovni delavci v njem opozarjali na prostorsko stisko in prezasedenost stav- be na Prešernovi 20, kjer domujemo skupaj z Narodnim in Prirodoslovnim muzejem. Ob vsakem delovnem načrtu, ob vsaki želji po izboljšanju dela, naletimo na staro oviro: prostor. Zlasti zadnji dve leti smo kustosi in vodstvo Slovenskega etnografskega muzeja vztrajno ponavljali in tehtno utemeljevali potrebo po reševanju prostorske stiske. Tudi zato, ker suverena država Slovenija in njena prestolnica potrebujeta reprezentančen etnografski muzej. Brez njega ostaja osebna izkaznica kulturnega naroda, za kakršnega se Slovenci imamo, nepopolna. z rdz.-ilavc Kazlegni liarmon'ke, prili.sni na bas. 387 Pomčila RAZSTAVNA DEJAVNOST Od 27. novembra 1991 do 31. oktobra 1992 je bila v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja razstava RAZTEGNI H ARMON'KE, PRITISNI NA BAS... (Ljudska glasbila in godci na Slovenskem), ki jo je pripravil SEM in Inštitut za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Avtorrazstave jebil etnomuzikolog Julijan Strajnar. Ob razstavi je izšel zbornik razgledov z naslovom Med godci in glasbili, ki jih je zbral in uredil Igor Cvetko. Na razstavi so bila predstavljena vsa glasbila slovenskega izročila, od otroš- kih zvočnih igrač do tistih, na katera igrajo ljudski godci. Nekatera glasbila so narejena zelo preprosto, druga so umetelno sestavljena, nekatera so domače delo, spet druga tovarniški izdelek. Obiskovalci so imeli možnost spoznati vso raznolikost ljudskih glasbil na Slovenskem, njihovo uporabo in glavne zna- čilnosti instrumentalne glasbe pri nas. Razstava je imela tudi spremljajoče prireditve povezane z godčevstvom na Slovenskem. Tako smo opozarjali in obveščali o odprtju razstave z nastopi godcev in godčevskih skupin v Paviljonu na Kongresnem trgu v Ljubljani od 27. do 30. novembra in od 3. do 5. decembra. Godci so prišli iz Črnuč, Krške vasi, Ankarana, Sevnice, Zabukovja, Horjula, Žiaiv, Dobja pri Planini, Vrhnike in Ljubljane. V času razstave pa smo v Slovenskem etnografskem muzeju imeli naslednje koncerte: -7. februarja dva koncerta skupine Trinajsto prase, -19. februarja je Zmago Kunej iz Celja prikazoval tehniko izdelovanja in igranja na ljudsko glasbilo trstenke, -20. marca dva koncerta skupine Marko banda iz Prekmurja, -16. aprila koncert tria Trutamora Slovenica in -28. maja koncert otroških ljudskih pesmi Didl didl dasa skupine Trutamora Slovenica. Od 17. decembra 1991 do 20. januarja je Muzej Mimara iz Zagreba v sode- lovanju s tremi osrednjimi muzeji: Narodnim, Slovenskim etnografskim in Prirodoslovnim muzejem pripravil razstavo ŠIBENIŠKA KATEDRALA - ANNO DOMINI 1992 v opomin na vojne grozote na Hrvaškem. Razstava je prikazovala panoje z načrti in fotografijami najlepše dalmatinske arhitekture: šibeniške katedrale ter odlitke najbolj značilnih kiparskih del Jurija Dalmatinca. Od 15. do 18, aprila sta v atriju in v dvorani Kmečke hiše na Celovški 43 v Ljubljani bili prireditev ob veliki noči in RAZSTAVA PIRHOV, BUTARIC IN VELIKONOČNIH DOBROT, kar je nastalo v sodelovanju Slovenskega etno- grafskega muzeja in ČZP Kmeški glas. Krašenje pirhov je ena najlepših in najbolj veselih oblik velikonočnega praznovanja, v zadnjih letih pa se je zanimanje za krašenje velikonočnih jajc še povečalo. Na ogled smo postavili vse najlepše primerke, ki so jih na poseben oglas poslali bralci Kmečkega glasa. Razstavljene so bile tudi različne oblike velikonočnega zelenja, šopki in butarice, ki so bili po večini narejeni prav za to razstavo. 388 Poročila V prireditvenih dneh so obiskovalci lahko opazovali slikanje belokranjskih pisanic, izdelovanje butaric in ragelj ter prisluhnili pritrkovalcu Francu Bonči iz Hraš pod Šmarno goro. Od 25. do 29. maja smo na 1. slovenskem muzejskem sejmu v Cankarjevem domu "razstavili" Slovenski etnografski muzej. S postavitvijo smo na .svojstven način "votirali" (med razstavljene votive iz zbirk smo postavili najnovejšega, muzejsko hišo) za lasten dovolj prostoren dom Slovenskega etnografskega muzeja. Pri postavitvi so sodelovali Inja Smerdel, Andrej Dular, Gorazd Makarovič, A enka Simikič in Bojana Rogelj - Škafar. Avtorica razstavnih besedil in "Osebne izkaznice", zloženke o etnografskem muzeju, ki smo jo izdelali ob tej priložnosti, je bila Inja Smerdel. Del naše razstave je bil videofilm o depoju, sprehod po skritih zbirkah, ki so bile javnosti tako prvikrat na ogled. Videofilm je posnela Nadja Valentinčič. Razstavna dejavnost Slovenskega etnografskega muzeja obsega tudi sodelovanje s sorod nini institucijami in z nekaterimi drugimi prireditelji razstav. Posredovali smo podatke in po.stidili predmete za naslednje razstave: -Gradovi minevajo, fabrike nastajajo v Narodnem muzeju, -Anton Martin Slomšek - njegova dela, njegov čas v Pokrajinsakem muzeju v Mariboru, -Ori e tesori d Europa v Vidmu v Italiji, -za razstavo juvelirstva v Švici, -za razstavo o ljubenskem lončarstvu v Ljubnem na Gorenjskem, -za razstavo o zdravstvenem šolstvu na Slovenskem - 1753 - 1992 Šola za sestre v Šolskem muzeju v Ljubljani. MUZEJ NEEVROPSKIH KULTUR CORICANE V muzeju na gradu Coricane se nadaljujejo obnovitvena gradbena dela, s katerimi so začeli leta 1989 in zaradi katerih je muzej še vedno zaprt za javnost. V muzeju Coricane je po poteku pripravništva Jani Tomažič v aprilu 1992 zaposlen le Ralf Čeplak kot kustos etnolog, ki poleg sodelovanja v gradbenem odboru predseduje Zvezi/Skupnosti muzejev Slovenije. Pogosta opozorila na kadrovsko pomanjkanje, če želimo, da bo muzej nonnalno funkcioniral, do zdaj niso obrodila sadov. V letu 1991 je muzej Coricane sodeloval pri dveh razstavah: "Leto Indo- nezije" v Galeriji Kompas v Ljubljani od 18. julija do 6. septembra in "Slovenci v misijonih" v Viteški dvorani Križank v Ljubljani od 20. do 29. septembra ter v Kulturnem domu Srečka Kosovela v Sežani od 11. do 20. oktobra. Načrtovana razstava "Friderik Baraga in Severnoameriški Indijanci", ki smo jo nameravali postaviti v Torontu v Kanadi v sklopu Generalne konference IGOM septembra 1992, pa je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev odpadla. DELO PO KUSTODIATIH Slovenski etnografski muzej ima naslednje kustodiate: za ruralno gospo- darstvo, za naselja, .stavbarstvo in stanovanjsko kulturo, za obrt in trgovino, za nošo in vezenine, za ljudsko umetnost in za družbeno kulturo. 389 Poročila i "Votiranje" na prvem slovenslcem muzejskem sejmu v Cankarjevem domu (od 25. do 29. maja 1992). Kustosi so v tem obdobju nadaljevali z urejanjem posameznih zbirk, tudi za objavo. Med slednjimi je pred izidom kot druga knjiga Knjižnice SEM zbirka in spremna študija Pasovi in sklepanci, ki jo je za objavo pripravila Janja Žagar. Urejanje zbirke pasov in sklepancev in reinventarizacija sta obsegala meritve, izdelavo opisov, računalniški vnos podatkov o predmetih iz omenjenih zbirk ter oblikovanje kartonov, sestavljenih iz računalniškega izpisa in fotokopij predmetov. Narejene so bile analize materialov kovinskih sklepancev (Metalurški inštitut v Ljubljani) in delov tkanih pasov (Fakulteta za tekstilno tehnologijo v Ljubljani). Celotna zbirka je bila fotodokumentirana, izdelane so bile risbe nekaterih detajlov. Pred koncem sta reinventarizacija in urejanje zbirke oselnikov (Inja Smerdel), poteka pa tudi urejanje zbirke svetil (Irena Keršič). Kot del priprave na objavo je bila fotografirana celotna zbirka oselnikov. Kustosi skrbijo za izboljšanje pogojev hranjenja posameznih zbirk. S tem je povezano njihovo neposredno urejanje v depojih. Urejena je bila zbirka avb, čevljev, modelov za modrotisk. Sortirano je bilo obrtniško orodje, ponovno je bila pregledana pletarska zbirka. Odhodi kustosov na teren v obravnavanem obdobju niso bili sistematični, vezani le na raziskovalne naloge, temveč so jih realizirali po potrebi za dopolnjevanje in preverjanje že zbranih podatkov. Terensko delo posameznih kustosov je bilo usmerjeno: v nadaljevanje raziskave izdelovanja in rabe oselnikov (Pokljuka, Tržič, Gorjuše, Selce); v raziskovanje ptičjega lova (Brda, Tržič, Gradišče ob Soči), ovčarstva Qurisce, Slovenska vas), božičnih jaslic, pustnih šeg in navad (Lom pod Storžičem), Gregorjevega (Kropa), cvetne nedelje in velikonočnih šeg in navad (Velesovo, Sora pri Medvodah, Ljubno ob Savinji, Nazarje) in nabora (Ilirska Bistrica). Delo je obsegalo tudi evidentiranje in odkupovanje predmetov za muzejske zbirke. Mnogo je bilo terenskih ogledov za izdajo mnenj za predmete, ki so 390 _^_ Poročila namenjeni za izvoz. Promet s kulturno dediščino je odprt, zato se pojavljajo veliki problemi pri njenem varovanju. Irena Keršič je posredovala Ministrstvu za kulturo konkretne predloge, kako zaščititi odkupovanje in izvoz premične dediščine. P i F DOKUMENTARNO GRADIVO Dokumentarni oddelek Slovenskega etnografskega muzeja obsega fototeko, diateko, filmoteko, terenske zapiske in skice, "hišni arhiv" in arhiv "razno". Delo v dokumentaciji zajema obdelavo in dokumentacijo gradiva, ki sta ga do junija 1992 opravljali dve kustodinji dokumentalistki. Od dokumentacijkega gradiva se v največji meri in najhitreje izpolnjuje fototeka, to je zbirka fotografij in negativov. V tem letu se je njihovo število povečalo za 2500. Razen tega smo vodili evidenco nad fotografijami brez nega- tivov in skrbeli za njihovo reproduciranje in pridobivanje negativov. Ker pa je to povezano s precejšnjimi stroški (SEM nima svojega fotografa in laboratorija), te naloge opravljamo postopoma in po potrebi. V dokumentacijskem oddelku smo začeli voditi posebno evidenco fotografij muzejskih predmetov, ki so v lasti SEM-a. Diateka je nesorazmerno majhna v primerjavi s številom fotografij. Njihovo število se je v zadnjem letu povečalo za 310, tako da je njihovo skupno število 2100. Zaradi majhnega obsega in za boljši pregled smo začeli vnašati v računalnik natančne podatke o njihovih vsebinah, dimenzijah, izvoru. Delo je opravljeno do polovice. V računalnik vnašamo s programom MODES podatke o predmetih SEM. Pokazalo se je, da podatki za predmete, ki smo jih vnesli v letu 1991, ne zadoščajo, in smo jih morali dopolniti. Polja, ki jih izpolnjujemo, so naslednja: inventama številka, splošno ime predmeta, klasifikacija, izvor (kraj in datum) ter morebitne prejšnje številke. Vnesenih je nekaj čez 10.300 predmetov, ki jih hrani muzej. Dokumentacijski oddelek je opravil dokumentacijo predmetov, ki so bili razstavljeni na razstavi "Raztegni harmon'ke, pritisni na bas..." in predstavlja dokaj popolno zbirko glasbil na Slovenskem. MUZEJSKO INFORMACIJSKO DOKUMENTACIJSKA MREŽA PRI SLOVENSKEM ETNOGRAFSKEM MUZEJU (MIDOM) Delo je potekalo v več smereh: -Izobraževanje in svetovanje uporabnikom računalniškega paketa Modes. Izvedli so šest trodnevnih in štiri enodnevne tečaje verzije 3, ki se jih je udeležilo šestdeset slušateljev. Izvedeni sta bili distribucija verzije 3 ter distribucija indek- sov vsem uporabnikom računalniškega paketa Modes. Zaradi analiz potreb uporabnikov Modes-a so intenzivno delali na nadgradnji osnovnih baz podat- kov, ki nastajajo v muzejih. Tako so s sodelavci SAZU-ja razvili preiskovalni program Mika, ki je bil skupaj s prikazom možnosti uporabe obstoječih Modes- ovih baz podatkov s preno.som in prikazom slik prvič prikazan na Zborovanju muzealcev v Šmarjeških toplicah novembra 1991. Predstavitev sta dopolnjevala referata na temo skupne dokumentacije. 391 Poročila 392 -Poleg ur, namenjenih dokumentacijskemu sistemu in standardom v okviru tečajev, so pripravili v okviru Museoforuma dve predavanji: Mary Case, direk- torice dokumentacijskega oddelka v Smithsonian Institution, Washington in Andrew Robertsa, predsednika ClDIC-a, Cambridge. -Nadaljevali so z objavljanjem prevodov zanimivih člankov s področja muzejske dokumentacije v M'ARS-u. -Priprava na konferenco ICOM-ovega komiteja za dokumentacijo CIDOC, ki bo v Ljubljani od 10. 9. do 16. 9. 1993. Alenka Simikič in Marjeta Mikuž sta članici organizacijskega komiteja za pripravo in izvedbo konference, delo pa se izvaja in koordinira preko MIDOM-a. V okviru priprave na konferenco sta se Alenka Simikič in Marjeta Mikuž na povabilo Informacijskega centra za kul- turno dediščino pri romunskem Ministrstvu za kulturo udeležili ragionalne konference o dokumentaciji muzejske in kulturne dediščine, ki jebila od 4.5. do 6. 5. v Sinaii ter 16. generalne konference ICOM-a v Quebecu od 18. 9. do 26. 9. 1992 kot članici slovenske delegacije. -Na prvem muzejskem sejmu v Cankarjevem domu so skupaj z Zvezo muzejev Slovenije in Nacionalnim komitejem ICOM-a predstavili tudi UNESCO-v CD:ROM s šestimi bazami podatkov, katerega so po dogovoru z UNESCO-ICOM-ovim Informacijsko dokumentacijskim centrom tudi testirali. -Na CIDOC-ovi konferenci bo en dan namenjen muzejskim knjižnicam, zato so v sodelovanju z NUK-om in CTK-jem opravili analizo stanja teh knjižnic ter pripravili projekt priprave vključitve muzejskih knjižnic v slovenski nacionalni projekt vzajemne katalogizacije. V okviru reševanja te problematikeso pripravili predavanje dr. Leonarda Willa, predsednika delovne skupine za muzejske cnjižnice pri ClDOC-u. MIDOM aktivno sodeluje v stalni komisiji za dokumentacijo pri Zvezi muzejev Slovenije. KNJIŽNICA V letu 1991 sobiU z ureditvijo prostora ustvarjeni pogoji, da je delo v knjižnici zaživelo v polni meri. Se vedno poteka postavljanje monografij na police po etnološki sistematiki. Dve tretjini gradiva sta urejeni le v grobem in še nista locirani na policah. Sledilo bo opremljanje publikacij z novimi signaturami. Vzporedno z urejanjem gradiva potekajo še inventarizacija, katalogizacija in signiranje novih publikacij. V obravnavanem obdobju je bilo inventariziranih 340 novih enot, od tega 127 monografij. Prav tako dopolnjujemo hemeroteko ter obveščamo o novostih v knjižnici SEM, ki so na koncu leta objavljene v Etnologu. Kljub želji, da bi vso obdelavo knjižničnega gradiva opravili s pomočjo računalnika, se pojavljajo težave pri izbiri najprimernejšega programa. Za mu- zejsko strokovno Jaijižnico bi bila primerna vsaj dva obstoječa, ki ju že nekaj let s pridom uporabljajo v visokošolskih knjižnicah. V letošnjem letu jebila narejena analiza stanja v muzejskih knjižnicah, na osnovi česar se bo v prihodnjih letih preneslo celotno muzejsko knjižnično gradivo na vzajemni katalog, pri čemer se doslej vneseni podatki na različnih drugih programih ne bi prenašali na vza- jemni katalog. Tako je potrebno s tem še nekoliko počakati. Kljub temu se v naši knjižnici piše na računalnik tekoča bibliografija. Poročila j TEHNIČNI ODDELEK Tehnični oddelek Slovenskega etnografskega muzeja sestavljata oddelka za restavriranje tekstila in restavriranje lesa in kovine. Vodi ju konservator dr. France Golob. Oddelek za tekstil posveča veliko skrb ohranjanju tekstilnih predmetov. Delo zajema pranje, likanje, šivanje in kemično čiščenje. Dosti časa je bilo posvečeno čiščenju pasov in sklepancev. Skrb za izboljšanje pogojev hranjenja tekstilnih zbirk jebila v naslednjem: v oblaganju obešalnikov z gazo, v navijanju svilenih trakov na kartonske valje in v zaščiti scelofanom ter v nabavi kartonskih škatel za hranjenje pasov. V oddelku za les in kovino je potekalo restavriranje skrinj, glasbenih inštru- mentov, oselnikov in muzealij iz Baragove zbirke. Tehnični oddelek nudi strokovno pomoč zamejskim Slovencem v Avstriji in Italiji. V letu 1991 smo restavrirali muzealije v Kraški hiši v Velikem Repnu pri Trstu, betonske portrete akademskega kiparja Franceta Goršeta v Svečah na Koroškem in kulise in zavese o ustoličevanju koroških vojvod na Gosposvedskem polju iz leta 1906 pri "Cingelcu" na Trati pri Borovljah. Plod strokovne pomoči Etnografskemu muzeju koroških Slovencev jebila postavitev samostojne razstave "Iz materialne kulture koroških Slovencev" avtorja dr. Franceta Goloba v Mali galeriji Mestne hiše v Celovcu od 15. do24^oktobra 1991. Razstava je bila postavljena še v Društveni dvorani posojilnice v Šentjakobu od 25. oktobra do 4. novembra 1991 in v Viteški dvorani Pokrajinskega muzeja v Mariboru od 16.novembra do 1. decembra 1991. Ur. Irance Golob in Janez Cerne pred "Kraško hišo" v Velikem Repnu z delom restavriranih predmetov. 393 Poročila ! PEDAGOŠKO DELO Do maja 1992 je opravljala delo muzejskega pedagoga Darinka Jankovič. V obravnavanem obdobju je skrbela za vodstva po razstavi Raztegni harmon'ke, pritisni na bas... V muzej je vabila godčevske skupine, ki so omogočile, da so obiskovalci prisluhnili igranju na ljudska glasbila in spoznali raznolikost ljudske instrumentalne glasbe. V povezavi z razstavo je pripravila delavnico ročnih spretnosti, na kateri so si obiskovalci izdelali ljudsko glasbilo trstenke (tehniko izdelave trstenk je prikazoval Zmago Kunej iz Celja). Zelo odmevna med predšolskimi otroki in osnovnošolci sta bila razstava in sejem ob veliki noči, saj so imeli možnost, da s svojimi izdelki na razstavi tudi sodelujejo. Ogledali so si lahko demonstracije pisanja belokranjskih pisanic, izdelovanja ragelj inbutaric ter prisluhnili pritrkavanju. Razstava Raztegni harmon'ke, pritisni na bas... je nudila velike didaktične možnosti. Zaradi njenega zvočnega sporočila sojo radi obiskovali tudi duševno moteni otroci, ki smo jim za oglede rezervirali ponedeljke; na ta za obiskovalce zaprt dan, da smo se jim lažje posvetili. Pred zaprtjem smo razstavo posebej priredili (odstranili smo vitrine, da se je glasbila dalo prijeti v roke) in povabili slepo in slabovidno ter invalidno mladino, saj se zavedamo, da imajo hendikepirani ljudje le malo možnosti za obiskovanje muzejev. Odziv zavodov (Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, Center za slepe in slabovidne Škofja Loka in Zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik) jebil velik, obiskalo nas je 10 skupin. Polegmuzejske pedagoginje je po razstavi vodil avtor razstave Julijan Strajnar in sodelavec A,15,C - Lončdrskd muzej.skd delavnica, ki jo je v decembru 1992 (v proslem ča.su med staro in postavitvijo nove razstave) vodil lončar Igor Bahor iz Topolščice. 394 Poročila ; S AZU IGN Igor Cvetko. Raznolikost slovenske ljudske glasbe pa so pri- čarali člani ansambla Trinajsto prase. Prost termin med staro in po.stavitvijo nove razstave je Sonja Kogej - Rus izrabila za realizacijo projekta, kančka tistega, kar bi lahko pomenilo stalno ponudbo Sloven- skega etnografskega muzeja v tako nujno potrebni lastni stavbi; muzejske delavnice - tokrat lon- čarske. Vodil jo je lončar Igor Bahor iz Topolšice. Delavnica oziroma lončarski tečaj je trajal osem dni, v dveh skupinah. Vsak tečajnikje delal na svojem lončarskem vretenu, naučil pa se je izdelave osnovnih in kombiniranih oblik lončarskih izdelkov. Izdelanih je bilo čez dvesto lončenih predmetov. Interes za tečaj jebil velikin prijavljenih jebilo toliko Q kandidatov, da bo novemberski delavnici sledila še delavnica v marcu, spet ob koncu ene in pred začetkom druge razstave. Pedagoško delo so opravljali tudi drugi kustosi s predavanji in z men- torstvom zgodovinskih krožkov v osnovnih šolah Slovenije. 395 Poročila 396 STROKOVNA AKTIVNOST IN IZOBRAŽEAVANJE Kustosi Slovenskega etnografskega muzeja redno spremljajo strokovno literaturo in dogajanje na področju etnologije in spk)šne muzeologije. Udeležili so se številnih posvetovanj, srečanj in strokovnih sestankov. 13. in 14. novembra 1991 smo se udeležili zborovanja Društva muzealcev Slovenije v Šmarjeških Toplicah, ki je obravnavalo aktualne teme muzealstva, s katerimi se srečujemo muzejski delavci pri vsakdanjem delu. Na zborovanju sta z referatoma sodelovali mag. Marjeta Mikuž (Stanje in projekt razvoja infonnatizacije slovenskih muzejev) in Alenka Simikič (Ali smo slovenski muzealci pripravljeni uresničiti ICOM-ovo Resolucijo o dokumentaciji in infonnaciji?). Inja Smerdel je bila med 4. in 14. oktobrom 1991 na študijskem potovanju na Danskem. Stiki, ki jih je vzpostavila, in ogledi so bili usmerjeni predsem v muzeološko in v specialno strokovno delo kustosa za ruralno gospodarstvo (študij primerjalne literature v knjižnici International Secretariat for the History of Agricultural Implements pri danskem Narodnem muzeju v Bredeju). Inja Smerdel in Bojana Škafar - Rogelj sta se 13. decembra 1991 udeležili kongresa "Convegno internazionale di studi sui musei etnografici" v Vidmu. Inja Smerdel je sodelovala z referatom "Da una ricerca etnologica ad una mostra. L'esempio di una mostra temporanea sulla pastorizia transumante". Zbornik je v tisku. Od 10. do 20. januarja 1992 je Ralf Čeplak sodeloval v organizacijski skupini Skupnosti muzejev Slovenije na SIME '92 Mednan)dnem salonu muzejev, ki je bil v Grand Palaisu v Parizu. Prvič je na njem sodelovala tudi Slovenija. Od 10. do 15. januarja sti se udeležile ogleda muzejskega .salona skupaj z Društvom muzealcev Slovenije Alenka Simikič, Irena Keršič in Bojana Škafar - Rogelj. Priložnost so izkoristile za ogled več muzejev (Musee de l'Homme, Musee des Arts et Traditions Populaires...) in navezavo stikov za izmenjavo publikacij iz vse Evrope. Poleg tega so dobile tudi precej informativnega gradiva. 22. aprila 1992 so se Ralf Čeplak, Jana Tomažič, Barbara Sosič in Andreja Bahar udeležili posvetovanja o ilegalnem izvozu premične etnološke kulturne dediščine, ki ga je organiziralo Slovensko etnološko društvo v Posavskem muzeju Brežice. Irena Keršič je udeležencem posvetovanja posredovala konkretne predloge za zaščito, ki so jih na posvetu o prodaji in izvažanju tudi upoštevali. Irena Keršič je od 22. do 26. aprila 1992 sodelovala na sestanku pripravljalnega odbora za 1. evropski kongres etnografskih muzejev v Bnixellesu v Belgiji. Pripravili so vprašalnik za repertorij evropske mreže etnografskih muzejev in usklajevali program kongre.sa. Izdelan je bil tudi vprašalnik za oživljanje tradicionalnih znanj in obrti. Preveden vprašalnik za repertorij je bil konec maja poslan vsem muzejem po Sloveniji, z namenom da se bodo registrirali v skupnem evropskem repertoriju. Ralf Čeplak je od 24. do 26. aprila sodeloval na "Zasedanju podkomisije za varstvo kulturne in arhitekturne dedi.ščine Komisije za kulturo Sveta Evrope", ki je potekalo v organizaciji Odbora za kulturo Skupščine republike Slovenije v Ljubljani. ___Poročila 397 Tanja Tomažič jebila od 25. aprila do2. maja 1992 na študijskem bivanju v Niimbergu v Nemčiji. Glavni namen potovanja je bil obisk Muzeja igrač, s katerim smo sodelovali in vzdrževali stike preko direktorice dr. Bayerjeve že nekaj let. Tomažičeva si je ogledala celotno zbirko, zanimal pa jo je predvsem način zbiranja, hranjenja, prezentacije in razstavne tehnike. Dogovorjeno je bilo tudi naj bi v prihodnjih letih Slovenski etnografski muzej sprejel gostujočo razstavo nurnberških igrač. Poleg tega je Tomažičeva obiskala Gennanski nacionalni muzej in Mestni muzej; ob svojih obiskih se je posebej zanimala za zbirke, za kakršne sama skrbi v Slovenskem etnografskem muzeju. Posledica .sodelovanja med evropskimi etnografskimi muzeji je bilo tudi povabilo muzeja Dauphinois iz Grenobla na mednarodno srečanje z naslovom "L'homme et le mouton dans l'espace de la transhumance" od 16. do 22. junija V mestu Die na jugu Francije. Povabilu se je odzvala Inja Smerdel z referatom Les relations homme-mouton comme un des elements e.ssentiels de la trans- humance en Slovenie. Referat z ilustrativnim gradivom bo izšel v zborniku L'homme et le mouton, ki ga bo izdala založba Glenat iz Grenobla. Kustosi so se redno udeleževali predavanj na Muzeoforuru v Cankarjevem domu (8. maja 1992 Mary Case o delovanju Smithsonian Institution, Washing- ton; 1. junija 1992 Andrew Roberts o muzejskih dokumentacijskih sistemih; 12. junija 1992 Peter van Mensch o strukturi muzejskega predmeta kot nosilcu podatkov) ter drugih izobraževalnih predavanj in seminarjev (26. maja dr. Leonard Will o organizaciji dela v knjižnici; 18. in 19. junija Maurice Lineo delu in organizaciji dela v knjižnici;27. maja Eva Bahkovec in Zdenko Kodelja o vrtcih za današnji čas). V jesenskem im pomladanskem obdobju so se kustosi udeležili tečajev računalniškega programa Modes, ki jih je organizirala Muzejska infonnacijsko - dokumentacijska mreža pri Slovenskem etnografskem muzeju. V letošnjem letu smo v Slovenskem etnografskem muzeju razvili stike s sorodnimi institucijami preko meja v na.ši neposredni bližini: z Narodno in študijsko knjižnico iz Trsta, Odsekom za zgodovino in Etnografskim muzejem iz Zagreba. Da bi se bolje spoznali, so nas 10. marca 1992 obiskali kolegi iz Zagreba, 1. julija pa iz Trsta. Kasneje smo jim obiska vrnili. Stiki so se pokazali za plodne, saj bodo "Tržačani" že v letošnjem letu gostovali z razstavo Ta trava je šacana...(0 razširjenosti in uporabi zdravilnih zelišč na tržaškem Krasu). KADROVSKE SPREMEMBE Kolektiv Slovenskega etnografskega muzeja šteje 28 članov. V marcu oz. aprilu 1992 .sta zaključili pripravništvo Sonja Kogej- Rus in Jana Tomažič, ki ju je financiral Zavod za zaposlovanje. Na enak način smo omogočili opravljanje pripravništva Andreji Bahar in Martini Orehovec s pričetkom januarja oz. febmarja. 2. maja 1992 .se je smrtno ponesrečila Darinka Jankovič, ki je opravljala dela muzejskega pedagoga. Njeno delo zdaj opravlja Sonja Kogej-Rus. V januarju 1992 so opravile stn)kovni izpit Barbara Sosič, Darinka Jankovič, Jana Tomažič, Sonja Kogej-Rus, in si s tem pridobile naziv kustos - etnolog. Alenka Simikič, kustodinja dokumentalistka in Andrej Dular, kustos za obrt, sta si pridobila naziv vi.šji kustos. Naša sodelavka Inja Smerdel je maja 1992 prejela Valvastirjevo priznanje za razstavo Kam so vsi pastirji šli. Poročila 398 REŠEVANJE PROSTORSKE PROBLEMATIKE SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA Zlasti v zadnjem letu, vendar že od konca 1990, jebilo napisanih in izrečenih dosti argumentov o nujnosti pridobitve stavbe, v katero bi se preselil Slovenski etnografski muzej. Zato poročilu o delu prilagamo pregled člankov in dopisov v zvezi stem. V lanskem letniku Etnologa smo objavili prošnjo za dodelitev stavbnega kompleksa dekliškega liceja Mladika, bivše vojaške bolnice. Slovenskemu etno- grafskemu muzeju. Izročili smo jo vsem ustreznim ministrstvom (s priloženim historiatom prostorske paiblematike Slovenskega etnografskega muzeja) že septembra 1991, med prvimi, če ne prav prvi od prosilcev. Novembra 1991 je Inja Smerdel ob pomoči sodelavcev izdelala projekt z vsebinskim konceptom za etno - muzeološko poselitev Mladike, z ustreznimi načrti in z uvodnimi argu- menti. Te sta objavila tudi časopksa Delo in Dnevnik, 28. 11. 1991, v prid dodelitve Mladike Slovenskemu etnografskemu muzeju. Elaborat smo izročili predsedniku Republike Slovenije in članom predsedstva, zunanjemu ministru, ministru za kulturo, predsedniku Odbora za kulturo pri Skupščini republike Slovenije in še nekaterim drugim, ki bi morda lahko pripomogli, da bi v Mladiki zaživel etnografski muzej.V izpraznjeni vojaški bolnici še vedno vidimo rešitev, kakršne ne bo več. Vztrajanje za dodelitev temelji na naslednjih dejstvih: -Lokacija je za muzej idealna. -Za muzej je idealno tudi to, da ima stavbo, ki je vizuelno razpoznavna, in temu Mladika ustreza. -Muzej bi Fabianijevo stavbo, ki je nedvomno arhitekturni spomenik, ohra- nil v celoti; tako stavbno lupino kot njeno notranjščino. -Originalen tloris je primeren za ureditev razstavnih dvoran (6x9 m). Javni objavi naših argumentov pod naslovom Slovenski etnografski muzej v Mladiki? in potem članku v Dnevniku (27.11.1991), v katerem je že pisalo, da naj bi Mladiko uporabljalo Ministrstvo za zunanje zadeve, se je najprej odzval Vladimir - Braco Music (Dnevnik, 3.12.1991), nato pa še prodekan Peter Skalar, predstojnik oddelka za oblikovanje in Saša J. Mächtig (Delo, 21. 12. 1991) z argumenti, da se Mladika dodeli potrebam šole oz. ALU, Oddelku za obli- kovanje. Trgovanje se je začelo. Ko je kazalo, da je Mladika že povsem oddana Ministrstvu za zunanje zadeve, smo v Slovenskem etnografskem muzeju sprejeli alternativno ponudbo Ministrstva za kulturo, Grubarjevo palačo, ki naj bi jo izpraznil Arhiv Republike Slovenije s selitvijo v vojašnico na Roški cesti. Menili smo pač, da si ne moremo privoščiti izbirčnosti. Sledili so dnevi, ko seje dr. Dimitrij Rupel, zunanji minister, v medijih javno uradno odrekel Mladiki v korist kulture in tedaj se je začelo "trgovati" tudi z Grubarjevo palačo. Mestni predlogi za razdelitev nekdanjih voja.ških objektov in s temi povezane druge "rošade" so vsebovali še druge interese za poselitev Grubarjeve palače. Po eni izmed teh variant naj bi se SEM preselil celo v izpraznjeno vojašnico na Metelkovi ulici. Mladika pa naj bi bila po teh predlogih dodeljena ali Ministrstvu za zunanje zadeve in Ministrstvu za šolstvo in šport oz. Univerzi v Ljubljani in ALU, Oddelku za oblikovanje ter novim alternativ- nim visokim šolam (gradivo Razporeditev nekaterih dejavnosti na opuščenih ___Poročila 399 zemljiščih in objektih jugoslovanske armade v Ljubljani in predlog rabe sproščenih objek- tov po preselitvi vseh "začasnih" uporabnikov objektov na vojaških lokacijah; februar 1992 in Delo, 5. 3.1992). Vsemu temu je sledila naša ponovna prošnja za Mladiko, saj smo v tej čudni "trgovski" zmedi začeli izgubljati občutek za resničnost. V prošnji smo pojasnili, da zaradi nastalih sprememb vztrajamo, da se Mladika dodeli Slovenskemu etnografskemu muzeju. O tem smo obvestili Ministrstvo za kulturo in Odbor za kulturo Skupščine Republike Slovenije, ki je potem na svoji seji dne 2. 3. 1992 znova podprl naša prizadevanja. Prvo, Ministrstvo za kulturo, pa se je odzvalo drugače. Bili so mnenja, da smo že sprejeli ponujeno alternativo - Gruberjevo palačo in da za nas Mladika ni več aktualna. Na to smo 27. 3.1992 odgovorili s pojasnilom (poslali smo ga predsedniku Odbora za kulturo Skupščine Repu- blike Slovenije), da smo ponujeno sprejeli takrat, ko je kazalo, da je Mladika dokončno oddana Ministrstvu za zunanje zadeve, ker pač nismo hoteli ostati praznih rok. Se enkrat smo navedli argumente v prid odločitvi, da bi se v Mladiko naselil SEM. Že dva dni pred tem, 25.3.1992, pa seje začela drugačna igra. Trije direktorji nacionalnih muzejev na Prešernovi 20 in predsednik Skupnosti muzejev Slove- nije so poslali ministru za kulturo dr. Andreju Capudru pismo s pozivom za razrešitev prostorske problematike treh nacionalnih muzejev. 6. aprila 1992 je bil pri ministru za kulturo razgovor z direktorji štirih nacionalnih muzejev (Narodnega muzeja, Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Slovenskega etnograf- skega muzeja in Muzeja novejše zgodovine). Ti so našli za Slovenski etnografski muzej drugo rešitev. Po njej naj bi integraciji Narodnega muzeja in bivšega Muzeja ljudske revolucije Slovenije sledila naša selitev v Cekinov grad. Žal je temu uradnemu zapisu s sestanka z dne 6. 4. 1992 sledil zapisnik pete seje predsedstva Skupnosti muzejev Slovenije (8. 4. 1992), v katerem se srečanje 6. aprila sicer omenja, le da je sklep tega sestanka zapisan drugače: "Kot rešitev je bila predlagana... iz.selitev Slovenskega etnografskega muzeja v eno od izpraz- njenih vojašnic." Postajalo je vedno bolj megleno. 30. 5. 1992 (Dnevnik) smo izvedeli, da naj bi že bila določena namembnost vojaških objektov v Ljubljani. Napisano je bilo, da ho objekt Mladika služil Ministr- stvu za zunanje zadeve. Za etnografski muzej pa bosta rezervirani Gruberjeva in Virantova palača. Z dodelitvijo Gruberjeve palače (izjava zunanjega ministra dr. Rupla, Delo 3. 6.1992) smo bili za javnost dokončno "rešeni". V tej popolni zmedi in potem, ko smo izvedeli, da je v zraku ponovno predlog integracije Narodnega muzeja in Muzeja novejše zgodovine ter naša selitev v Cekinov grad, smo člani strokovnega kolegija Slovenskega etnograf- skega muzeja 14. 7. 1992 poslali^ predsedniku Odbora za kulturo Skupščine Republike Slovenije mag. Rudiju Šeligi in ministru za kulturo g. Borutu Šukljetu naše stališče o omenjenem predlogu. Pojasnili smo, da smo člani strokovnega kolegija povečini etnologi in ne politiki, niti upravni delavci, in da želimo, da ustrezni organi končno razrešijo naš problem, saj irnajo v rokah tako naše prošnje kot projekt infrastrukture sanjanega muzeja. Ce bi odločitev kulturne politike bila tedaj Cekinov grad, bi bil pač Cekinov grad. Že v začetku leta 1991, ko je bila prvič nakazana ta možnost, smo bili mnenja, da je za slovensko prestolnico absurdno imeti dva zgodovinska muzeja (enega za starejšo in drugega za novejšo zgodovino), vsakega v svoji veliki stavbi, a ostajati brez etnografskega muzeja, brez katerega je osebna izkaznica kulturnega naroda Pororila 400 nepopolna. V depojih hranimo čez 30.000 predmetov, materialnih prič znanj, tradicijskega življenja in kulture, predmetov, ki .soobenem priče nače .svojskosti, naše regionalne raznolikosti in naše vraslosti v evropsko kulturno okolje. Obstoj tako zaprte dediščine je postal že absurden. Vedno znova se sprašujemo (čeprav vemo, da je kljub absurdnosti to pač naša osnovna dolžnost), čemu in za koga še zbiramo predmete, ki jih nihče ne vidi. Bibliografija prostorske problematike SEM: -Ogled skritih zakladov SEM. Dnevnik, 7.12.1990 -Medved Drago: Vprašljiv odnos do preteklosti. Delo, 28.12.1990 -Smerdel Inja: Nevidni in nesli.šni. Delo, 22.12.1990 -Sedej Ivan: Slovenski etnografski muzej in narodova identiteta. Slovenski svet -(dk): Prostorska stiska. Dnevnik, 1.3.1991 -Kako si privoščiti videnje lastne zgodovine?. Delo, 12. 4.1991 -Pediček Damjana: Bo Slovenski etnografski muzej dobil svojo stavbo?. Slovenec, 21.11.1991, str.23. -Šutej Adamič Jelka: Kje je etnografski muzej?. Delo, 6.3.1992 -Šutej Adamič Jelka: Gordijski vozel je na Prešernovi 20. Delo, 11.3.1992, str. 6. -Keršič Irena v imenu SSK, Sveta konference za republiko Slovenijo: Rešitev prostorske stiske Slovenskega etnografskega muzeja, Slovenec 17. 3.1992 -Kolegij oddelka za etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani: Slovenski etnografski muzej v Mladiko. Delo, 9. 5. 1992, str. .31. -Sedej Ivan: Muzej kot varuh identitete. Slovenski svet št.5, avgust 1992, str. 13. -Keršič Irena: Etnološka dediščina v muzejih. Slovenski svet št. 5, avgust 1992, str. 14-15. -KladnikDarinka: Metropola. Jara kača etnografskega muzeja. Dnevnik, 11. 9.1992, str. 9. Sonja Kogej - Rus NEKROLOG NECROLOGY O NEKI RAZSTAVI IN NJENIH OBISKOVALCIH, O NEKEM DELU IN USPEHU (Kolegici Darinki Jankovič, kustodinji pedagoginji v Slovenskem etnografskem muzeju, v spomin) Kje je muzej, ki si ne želi obiskovalcev, številnih in stalnih? Obiskovalcev, ki bi si z zanimanjem ogledovali razstave, za katere bi se širilo navdušenje po neznanih skrivnih poteh "ljudskega glasu", ki bi zbujale radovednost, njihov obisk pa občutek statusne zadovoljitve? Bombastični opisi takšnih želja za zdaj na slovenskem muzejskem področju prav gotovo še niso docela realni. Navsezadnje nemara tudi ne povsod zaželeni. Ob širokopoteznih otvoritvah v nekaterih muzejih bi lahko dejali, da se takrat najbolj pogosto oblikujejo skupine ljudi, ki tvorijo otvoritveno publiko, ki pa še zdaleč ni značilna za stalne obiskovalce. Nasprotno, to je publika za začetek, za "okus". Ob razmeroma hitrem naraščanju števila zasebnih galerij oziroma trgovin z razstavnimi prostori je ta stalna publika .še najbolj značilna za manjša razstavišča. Neznaten odstotek obiskovalcev je odvisen od kategorije razstavljenega blaga. Karpomeni pri privatnem razstavljavcu register povabljencev, to jeza muzej pedagoška služba. Med Scilo in Karibdo, med proučevanjem, zbiranjem in shranjevanjem predmetov, ki jih muzej ima, ter med njihovo prezentacijo, najsi bo na razstavah ali na predavanjih, s pisano besedo ali slikami, je dobrodošel vezni člen - kustos pedagog. Njegova naloga naj bi bila tudi, kot si predstavljamo naivni kolegi, spraviti čim več otrok v godnih letih v muzeje na razstave, kar naj bi jim ostalo v tako dobrem spominu, da bi .se v zrelih letih še večkrat in z veseljem vračali tja. Položaj pedago.ške službe je pogostokrat precej težak, odrinjen na stranski tirali pa prepuščen ustvarjalnosti muzejskih kolegov, ki jim največkrat pomaga poriniti voz naprej pedagoški čut. Ker pedagogi tudi skrbe za stike z javnostjo, je od njih vsekakor močno odvisno, kako bo kakšna razstava uspešna. Poleg stereotipnih reklamnih prijemov (objav za denar v medijih) je mogoče storiti še marsikaj, kar ima včasih še večji učinek. Ob tem uvodu bi pravzaprav rada povedala, da se v Slovenskem etnografskem muzeju še vedno poslavljamo od kolegice, ki je v zadnjem slabem m Nekrolog Darinka Jankovič z Marijo Trdič, okraševalko pisanic iz Bele Krajine, na razstavi o Veliki noči v Kmečkem glasu spomladi 1992. (Foto A. Tomšič, 1992) letu in pol neutrudno delala na mestu kustosinje pedagoginje, pa jo je usoda v začetku maja vzela iz naše srede. Če bi bilo kolegici Darinki Jankovič dano še dolgo delati v muzeju, bi se čez leta prav gotovo z nasmehom spominjala tiste razstave, pri kateri je prvič sode ovala in ji pomagala k uspehu. Ob veliki noči leta 1991 si je Slovenski etnografski muzej, ki je imel že nekaj časa zaprte razstavne prostore zaradi obnovitvenih del v Narodnem muzeju, tako rekoč izposodil dvorano pri časopisu Kmečki glas in postavil informativno razstavo o velikonočnih šegah. Ideja Darinke Jankovič je bila, da je na razstavo pripeljala dva ljudska umetnika, okraševalko pisanic iz Bele krajine in izde- lovalca butaric izDobrunj pri Ljubljani. Oba sta vse dneve, ko je trajala razstava, ob navzočnosti obiskovalcev izdelovala predmete in bila na voljo za njihova vprašanja. Obiskovalcem je odprla nov svet, za marsikoga zabaven in zanimiv, za otroke, ki so jih vodili iz šol in vrtcev, pa čas, ki so ga preživeli na razstavi, vsaj ni bil dolgočasen. Izdelovanje pisanic in butaric je bilo tako rekoč idealno opravilo, s katerim je bilo mogoče pokazati, na kakšen način del šege še živi. Ob načrtih, kako etnološke teme približati obiskovalcem, odra.slim in otrokom, so bila srečanja z ljudmi, ki jim je bilo tako delo domače in običajno, več kot dobrodošla. Istočasno z razstavo v prostorih Kmečkega glasu je potekal v preddverju majhen semenj, na katerem je bilo mogoče kupiti tiste stvari, ki so sodile k veUkonočnim nakupom. Tudi tukaj je Darinka Jankovič pokazala svojo iznajdlji- vost in podjetnost pri dostikrat zelo mučnem iskanju obrtnikov, ki bi bili pripravljeni prodajati, pa še niso vedeli, ali z dobičkom ali z izgubo. 402 _ Nekrolog 403 Za stojnice smo pripeljali prodajalce potic, jajc, barv za pirhe, mesarje s šunko in ostalimi jedmi za ta čas, nekaj pa je bilo tudi takšnih prodajalcev, ki so prodajali sejemsko kramo, običajno za vsakršne sejme. Nemara je bila prireditev v Kmečkem glasu nekaj novega za Ljubljančane, ki na tem koncu .še niso bili navajeni česa podobnega. Vendar so se prireditelji lahko pohvalili, da je bilo pri ogledih pisanic in butaric vedno dovolj ljudi. Tako smo se skupaj odločili, da bomo v letu 1992 za veliki teden sejem in razstavo ponovili. Na ogled so bile pisanice, ki so prispele na natečaj časopisa Kmečki glas in so jih izdelali otroci in odrasli po vsej Sloveniji. Slovenski etnografski muzej pa je prispeval zbirko velikonočnih butaric, ki so jih izdelali prav za razstavo v različnih slovenskih krajih. Kot posebno privlačnost je kolegica Jankovičeva pripravila celodnevne obiske izdelovalca butaric, pisanic in ragelj, občasno pa tudi tri pritrkovalce iz Smartna pod Smamo goro, kar je bil gotovo poseben užitek za obiskovalce. Semenj je potekal tako kot lani. Ob dopoldnevih je bilo vse polno otrok, ki so prihajali v skupinah pod vodstvom učiteljic in vzgojiteljic, zakaj posebna skrb Darinke Jankovič je bila namenjena prav tistim najmlajšim, ki jim je bilo treba razlagati na popolnoma drugačen način kot odraslim. Navdušenje, s katerim se je lotevala vsakega dela, je prenašala tudi nanje, saj jih ni bilo malo, teh otrok, ki so bili dopoldne tako zadovoljni, da so znali tudi doma zbuditi zanimanje in so se popoldne vrnili s starši. Vendar pa so bila vsa ta opravila v zvezi z velikonočno razstavo v prostorih Kmečkega glasu tako rekoč vzporedna z razstavo o ljudskih glasbilih v Sloven- skem etnografskem muzeju, kjer je kolegica Jankovičeva organizirala in vodila pedagoško službo. Že ob odprtju te razstave, novembra 1991, smo se odločili, da bi poskušali pozornost občinstva pritegniti na nekoliko bolj nenavaden način, s prireditvami v središču mesta, ki bi obveščale mimoidoče o razstavi v muzeju. S posebno naklonjenostjo sta nam pomagala ljubljanski župan ing. Strgar in Niko Jerman, mestni minister za turizem, da smo si za teden dni brezplačno izposodili odprti paviljon v Zvezdi. Povabili smo nekaj ljudskih godcev - igrali so na različne instrumente, nekateri solo, nekaj pa je bilo tudi skupin, med njimi celo pihalna godba iz Cerknice - da so zabavali mimoidoče in jih tudi tako obveščali o razstavi, ki je bila med tem že odprta in na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju. Darinka Jankovič je nadvse dejavno sodelovala tudi tedaj, ko je bilo treba katerega izmed godcev prositi ali obiskati na domu, da bi si tako zagotovili njegovo sodelovanje. Od prvega dne razstave o glasbilih pa je stekla tudi zelo obširna dejavnost za pridobivanje obiskovalcev. Brez Darinke Jankovič ta razstava ne bi bila, kar je. Spoznale so jo tako rekoč vse slovenske osnovne in srednje stile. Obiski so se vrstili iz dneva v dan, skupine so se srečavale na vratih. Otroke je znala animirati na prav poseben način, prilagojen njihovi starosti. Vsako uro smo lahko poslu- šali zvok pritrkavanje zvonov, ki je donel po muzejskem atriju tja do podstrehe: Darinka ima spet novo skupino! Kakor so skupine najavljali in po telefonu prosili za vodstvo, tako se je polnil njen koledar. Nikomur ni mogla odreči, in tako je šlo včasih skozi njene sobane v enem dnevu več skupin kot prej v celem mesecu. Nekrolog 404 Z avtorjem razstave Julijanom Strajnarjem, ki je želel imeti poseben način prikazovanja glasbil in glasbe, predvsem zzvočnimi ponazorili in manj ali skoraj nič s pisano besedo, je bilo treba poiskati poseben način komuniciranja. Darinki seje to posrečilo. Sodelovala sta tako rekoč idealno. To dokazujejo tudi obiski otrok s posebnih šol, ki jim prav glasba naredi svet bolj domač in bolj razumljiv. Prvi obiski so bili poučni za vse, tako za otroke kot za pedagoge; za avtorja Strajnarja in za Darinko Jankovič. Da bi ne motili drugih, ali bolje, da bi lahko otroci nemoteno uživali v razlagah in še bolj v sproščenem muziciranju, je bilo treba te obiske organizirati v tistih dneh, ko je bil muzej za ostale obiskovalce zaprt. Pri tem gre zahvala tudi upravi Narodnega muzeja, ki je ljubeznivo dovolila obiske skozi stranska vrata. Ob razstavi smo že od vsega začetka predvideli koncertne prireditve, ki naj bi jih organizirali pod vodstvom Julijana Strajnarja. Pri vseh je sodelovala kolegica Jankovičeva. Tako so .se vrstili nastopi glasbenikov, ki so se ukvarjali v glavnem z ljudsko glasbo. Ob dopoldanskih, še bolj pa ob popoldanskih urah so nastopali muzikanti iz različnih delov Slovenije: Trinajsto prase. Trio Terlep, Marko banda, pritrkovalci, izdelovalci in igralci na žvegle in trstenke. Ni bi o treba skrbeti za občinstvo, prihajali so predvsem tisti, ki so si razstavo ogledali že prej. Dosti naslovov je ostalo napisanih v Darinkinem koledarju, dosti dni ozna- čenih, veliko načrtov neizpolnjenih. V zvezkih razstavnih paznikov pa so številke obiskovalcev, pedantno vpisa- ne v štiri razdelke: odra.sli-mladina - tujci - skupaj. Niti enega dneva ni bilo brez obiskovalcev, mnogo pa jih je tudi s številkami nad 200. Izpolnjeni anketni listki, ki so se nabirali v posebni skrinjici, čakajo, da jihbo pregledal kdo drug. Mojster Pogorelec iz Dolenje vasi pri Ribnici bo še naprej delal lončene piščalke, ptičke, ki v ritki piskajo, kot jih je delal že do zdaj, da jih bodo kupovali otroci in odrasli za otroke, ki bodo še naprej obiskovali razstavo. V tem kratkem času, ko je Darinka Jankovič delala v Slovenskem etno- grafskem muzeju, je pokazala, kaj si predstavlja kot delo kustosa pedagoga. Soba za posebna predavanja, izbrani diapozitivi, propagandno gradivo, vse to bo počakalo na naslednika. Zaradi tako številnih šolskih skupin, ki so si sledile iz dneva v dan, ni bilo dovolj časa, da bi uresničili še en namen: seznaniti otroke in odrasle z vsem tistim, kar je bilo do zdaj zbrano v Slovenskem etnografskem muzeju. Vsi, ki smo delali z njo, posebno še pri razstavi o ljudski glasbi, vemo, koliko je pripomogla, da je razstava zaživela. Tania Tomažič DEKLARACIJA DECLARATION DOPOLNILA K DEKLARACIJI O MUZEJIH NA PROSTEM Slovenski etnologi, ki se ukvarjamo z nepremično etnološko dediščino in stanovanjsko kulturo, si že najmanj šestdeset let prizadevamo, da bi se tudi pri nas sistematično lotili postavljanja muzejev na prostem. V prejšnji številki na novo rojenega Etnologa smo povedali nekaj o naših skupnih namerah, da bi zgradili mrežo regionalnih muzejev na prostem. Ta naš skupni projekt smo razdelili na tri faze. Zdaj smo še vedno v prvi, v katero sodijo izdelava koncepta, izbira možnih lokacij, izbira objektov in izdelava idejnih študij ureditve. Kolegi v regionalnih zavodih za varstvo naravne in kulturne dedi.ščine so že pripravili .sezname možnih lokacij in določili, katere objekte bi bilo mogoče prenesti v določene regionalne muzeje na prostem. Nekateri zavodi so tudi že pripravili idejne študije ureditve, druge to delo še čaka. Upamo, da se bo ta projekt, kljub težki finančni situaciji, v kakršni je danes Slovenija, nada- ljeval in da bodo doseženi načrtovani rezultati. Zaradi teh naših skupnih načrtov se nam je zdelo potrebno objaviti Dekla- racijo o muzejih na prostem, ki kljub temu da je bila napisana že leta 1957 in potrjena na konferenci ICOM-a leta 1959, še vedno daje osnovne določitve takšnih muzejev in strokovne napotke za njihovo graditev in delovanje. V prejšnji številki Etnologa smo tudi napovedali, da bomo v naslednji objavili njena dopolnila oziroma posodobljena vodila. V okviru ICOM-a deluje pridruženo Združenje evropskih muzejev na prostem, v katerem so povečini ustanovitelji in vodilni strokovnjaki iz takšnih muzejev iz vse Evrope'. Člani združenja se vsaki dve leti sestajajo vedno v drugi državi Evrope in pripravljajo posvete, običajno z dvema ali tremi razpisanimi temami. Tako sta bili npr. na Češkoslovaškem leta 1990, na že v prejšnjem sestavku omenjeni 14. konferenci združenja^, dve temi, in sicer: Kulturna identiteta, folklora in običaji ter funkcija muzejev na prostem in Ideja .skupne evropske hiše in možnost sodelovanja med muzeji na prostem. Leta 1982, ko je bila konferenca Združenja evropskih muzejev na prostem na Madžarskem, pa je bila glavna tema posvečena 25-letnici ICOM-ove Deklaracije o muzejih na ' Združenje evropskih muzejev na prostem, ki deluje v okviru ICOM-a, redno izdaja publikacije o svojih posvetovanjih oziroma konferencah. 2 CI. 14. ['agung 1990 Tschechoslowakei Verband Europäischer Freilichtmuseum, Rožnov p.R. 1990. 405 Deklaracija prostem. Za to priložnost je bil vnaprej določen poseben odbor, ki naj bi posodobil pravila teh muzejev. Člani tega odbora AHRENS, CZAJKOVSKI, KIRK, ERNST, FRECKMANN, VROOM in VUORISTO, vsi eksperti s tega področja, so pripravili dopolnila k Deklaraciji in jih poslali v pregled vsem članom združenja. Na generalni konferenci ICOM-a istega leta so bila tudi sprejeta. Poleg klasičnega tipa muzeja na prostem so se že v sedemdesetih in še bolj v osemdesetih letih našega stoletja začeli uveljavljati tudi drugi modeli, ki dajejo večji poudarek ekologiji in naravnemu okolju.^ Muzeji na prostem so začeli gojiti izginule vrste rastlin in živali, ukvarjajo se z nekemiziranim poljedelstvom, sadjarstvom in tako z zgledom prispevajo k zdravljenju okolja. Iz statičnih muzejev so se začeli razvijati v aktivne. S prikazom življenja na konkretni kmetiji v konkretnem zgodovinskem obdobju, ki ga odseva njena zunanja in notranja podoba, stanovanjska hiša, vsi gospodarski objekti in pripadajoča zemlja, posejana in zasajena s poljščinami tistega obdobja, se ukvarjajo v Ameriki in Evropi že dolgo znane t.i. living historial farms. Znani so tudi drugi tipi muzejev, tako zlasti v Franciji že lep čas živi posebna oblika eko-muzeja. V nordijskih deželah so začeli poudarjati naravno okolje in gojiti skoraj že izginule vrste rastlin in živali v muzejih... Veliko novega je tudi na področju restavriranja in prepariranja objektov v muzejih na prostem. Nagel razvoj na vseh področjih je povzročil, da je bilo treba Deklaracijo o muzejih na prostem dopolniti, v nekaterih pogledih pa tudi spremeniti. V nadaljnjem besedilu objavljamo prevod posodobljene ICOM-ove Deklaracije o muzejih na prostem*, ki naj velja kot priporočilo za delovanje že obstoječih muzejev na prostem kot tudi za ustanavljanje novih. Irena Keršič 3 O tej temi je bilo veliko govora na 15. konferenci Združenja evropskih muzejev na prostem na Danskem in Švedskem leta 1991 ob praznovanju stoletnice prvega takšnega muzeja. Publikacija je v tisku. 1 Besedilo povzemamo iz Report of the Conference Hungary 1982, Association of European Open Air Museums, Szenlendre 1984. Prevod Blaž Rudolf. 406 Deklaracija UVOD Smotri posodobljenih vodil a. Pokažejo naj pomembnost muzejev na prostem za ohranitev nepremičnin in premičnin, pripadajočim kulturam in kulturnim območjem, ki usihajo ali izginjajo, ali pa jih štejejo zgolj za prehodne, za znanstvena raziskovanja in popis takih kultur in območij, za spoznavanje kultur različnih narodov in narodnih manjšin ter učenje iz njih, za zavest o samobitnosti naaidov in ljudstev. Vse to bi pokazalo, da so muzeji na prostem največjega pomena in da so vredni največje pozornosti in podpore javnosti. b. Pomagajo naj tistim deželam in narodom ter ljudstvom, ki take muzeje šele ustanavljajo ali jih nameravajo ustanoviti. C. S pomočjo Unesca naj vzpodbujajo ustanavljanje takšnih muzejev. I. SPLOŠNE DOLOČITVE MUZEJEV NA PROSTEM L Muzej na prostem je znanstveno načrtovana, vodena ali nadzorovana ustanova, ki na izbranem zemljišču prikazuje način poselitve, graditve stavb, življenja, gospodarjenja v določeni kulturi. Odprt mora biti za javnost. Rabi znanstvenim in izobraževalnim namenom. Po 3. členu ICOM-ovih pravil dobi- ček ne sme postati glavni namen take ustanove. Tak muzej morajo načrtovati izvedenci. Ko je ustanovljen, ga mora voditi znanstvenik(i) s tega področja. Izjemoma ga lahko vodi volunter, ki pa ima znanje s tega področja in sposobnost vodenja (ki je znanstveniki velikokrat nimajo). Ce hoče muzej igrati svojo ozave.ščevalno in izobraževalno vlogo, mora v svojih zbirkah prikazati primerjavo različnih vzorcev poselitve, graditve, življe- njskih navad, gospodarjenja. Tako daje dosti več, kot bi dajal s prikazom zgolj enega vzorca. Zbirka mora prikazati zgodovinsko verodostojno podobo kraja, medsebojno povezanost stavb in njihovo uporabnost, prav tako njihovo posebno skladnost z naravnim in umetnim (kulturnim) okoljem. Zato moramo stavbe skrbno razporediti z ozirom nanje same in njihovo namembnost ter na naravno ozadje. Enako pozornost moramo posvetiti njihovi opremi, pohi.štvu, orodju itn. 2. Muzejev ali podobnih ustanov, ki ne ustrezajo zgornjim pogojem, nebi smeli imenovati muzeji na prostem. Razni krajinski parki in podobna podjetja ne bi smeli kovati dobička na račun pravih muzejev na prostem, ker jih tako razvrednotijo in si hkrati prilaščajo ime, ki ga niso upravičeni nositi. 3. Po pojmovanju sestavljavcev vodil so muzeji na prostem ustanove, ki na prostem prikazujejo zgodovino gmotne kulture. Večina obstoječih muzejev spada med narodopisne in etnografske folklorne muzeje. V glavnem prikazujejo kmečko kulturo, nekaj pa je tudi takih, ki prikazujejo mestno kulturo. Muzeji na prostem lahko predstavijo tudi zbirke z drugih področij gmotne kulture, kot so obrti, promet, industrija. Seveda pa so pri teh bo j omejeni kot pri prej omenjanih. Arheološke muzeje na prostem, ki prikazujejo primerke ali spomenike iz prazgodovine, posebno če gre za ponaredke, lahko le izjemoma 407 Deklaracija priznamo za prave muzeje na prostem, s tem pa ne oporekamo njihovi vzgojni vlogi. Stroga znanstvena presoja mora vedno preverjati, ali je ponaredek res podoben izvirniku in v ko ikšni meri. 4. Muzeje na prostem lahko, z ozirom na to, kolikšno območje zajemajo, delimo na: nadpokrajinske, pokrajinske in krajevne. Nadpokrajinski muzeji na prostem, ki jih večkrat imenujemo tudi osrednji, predstavljajo v svojih zbirkah več pokrajin, ki imajo različna kulturna izročila. Ukvarjajo se s celotnim ozemljem neke države. V zelo velikih državah pa zajemajo njihove dele, ki so spet sestavljeni iz kulturno različnih pokrajin. V zveznih državah obravnavajo npr. posamezne narodne skupine. Pokrajinski muzeji na prostem praviloma prikazujejo kulturno izročilo ene same pokrajine, le izjemoma več tesno povezanih pokrajin. Lahko pa se osredo- točijo na kakšno posebnost pri kulturnem izročilu pokrajine. Ni primerno, da pokrajine, ki naj bodo predstavljene v pokrajinskih muzejih na prostem, dolo- čamo po sedanjih upravnih mejah (kot so okrožja, okraji), saj se le-te večinoma ne ujemajo z mejami pokrajin v kulturnozgodovinskem smislu. Krajevni muzeji na pnxstem se včasih razvijejo iz skupine zaščitenih stavb, ki jim potem dodamo še druge primerke. Posamezne zaščitene stavbe ali njihove skupine lahko priključimo k muzeju kot nekakšne prednje straže. Tako dobimo razpršen primerek muzeja na pros- tem, ki bo morda pogost v prihodnosti. Seveda to lahko počnemo samo, če je taka dopolnitev zbirke znanstveno utemeljena. 5. Muzeji na prostem bi morali biti posejani tako na gosto, da bi predstavili vse kulturne pokrajine posamezne države in ohranili zadostno kulturno dediščino. Razmerje med nadpokrajinskimi in pokrajinskimi muzeji na prostem bo odvisno od obstoječih posebnosti, kot so ustroj družbe in države in stanje narodopisja. 6. Glavna vloga muzejev na prostem je varovati in ohranjati kulturno dediščino; v tem so podobni drugim uradnim ustanovam za varstvo kulturne in naravne dediščine. Zato se lahko zgodi, da hoče kar več ustanov zavarovati isti kulturno- zgodovinski spomenik. V takih primerih je treba izbrati tisto rešitev, s katero bo spomenik najbolje zavarovan. Muzeji na prostem naj si ne prisvajajo varovalne vloge, naj se ne pustijo zlorabiti tako, da bi postali nekakšno skladišče za kulturne spomenike, ki jih ni mogoče zavarovati drugače. II. ZNANSTVENE NALOGE MUZEJEV NA PROSTEM 1. Muzeji na prostem morajo delovati kot znanstvenoraziskovalna središča na svojem območju, zato potrebujejo znanstveno usposobljeno in neodvisno osebje. Izbira stavb in drugih predmetov, ki naj sestavljajo muzejsko zbirko, je odvisna tako od velikosti razpoložljivega prostora in drugih možnosti kot od 408 Deklaracija znanstvenih meril: starosti, vrste, skladnosti, podatkov o povezanosti z zgodo- vinskimi in družbenimi prcxesi. Pri načrtovanju muzeja na prostem moramo največjo pozornost posvetiti razporeditvi stavb v naravnem ali umetnem okolju; le tako bomo lahko pričarali kar najbolj prepričljivo zgodovinsko podobo, ki jo želimo predstaviti. Notranja oprema mora biti čimbolj pristna. 2. Ta načela lahko uresničimo samo, če temeljito poznamo kulturno izmčilo, narodopisje, družbeno in gospodarsko zgodovino, splošno zgodovino, zem- ljepis, po.seljenost. Teh znanj je danes dovolj in pomenijo trdno podlago za postavitev muzejskih zbirk. Ena glavnih nalog muzeja na prostem je raziskovanje. Raziskovati mora ne le stavbe in predmete v svojem skkipu, ampak tudi izročilo materialne kulture v pokrajini. (Če je mogoče, skupaj z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine.) Vso dedi.ščino mora skrbno popisati. Ukvarjati se mora tudi z duhov- nimi področji, kot so: obnašanje ljudi na obravnavanem območju, družbeni ustroj, navade in običaji, predsodki (vraževerje), umetnost, naravno in umetno spreminjanje pokrajine. Izredno nujno in pomembno je raziskovanje duhovnih in družbenih izročil, ker jih le tako lahko še rešimo pozabe. Po drugi strani pa se soočamo z nevar- nostjo, da bo celo v muzejih na prostem prikazana popačena in ponarejena oblika "ljudskega življenja". Temu se moramo odločno upreti. 3. V muzeju .se lahko nabere več predmetov, kot jih potrebujemo za opremo stavb. V tem primeru ustvarimo iz njih .samostojno nanidopisno zbirko, ki bo obogatila muzej na prostem. Zato so izpolnjevanje, popis in vzdrževanje takih zbirk enako pomembna znanstvena naloga muzejev na prostem. III. RAVNANJE S STAVBAMI IN DRUGIMI VELIKIMI PREDMETI 1. Muzej na prostem .sestavljajo stavbe in drugi veliki predmeti, npr. prometna sredstva, orodja, stmji, razstavljeni pod milim nebom. Večino teh predmetov bo treba prepeljati oziroma prestaviti na muzejsko zemljišče. Redki so muzeji, ki so nastali na kraju nastanka stavb (in situ). To se zgodi, če stara mestna jedra ali dele starih mest (na.selij) spremenimo v muzej. Dosti muzejev nastane tako, da zgodovinskemu jedru pozidave ali posameznim stavbam (podeželskim dvorcem, kmetijam) dodamo prestavljene stavbe ali kopije. Nedvomno imajo muzeji, ki jih sestavljajo stavbe na kraju nastanka, veliko prednost, ker je poleg stavb pristno tudi okolje. Patina staranja in obraba sta pristni. To le težko dosežemo pri prestavljenih stavbah, pri kopijah pa sploh ni mogoče. 2. Pri večini muzejev bodo zbirke sestavljale prestavljene stavbe. Ker prestavitev pomeni nepopravljivo porušenje izvirnega stanja, moramo pred njo na kraju njihovega nastanka napraviti nadvse skrben popis izvirnega stanja, s tcKnimi meritvami, risbami, fotografijami in podrobnim opisom. Popisati je treba stavbo, v.se njene dele ne glede na starost in ohranjenost. Ni dovolj, če nadrobno popišemo vse podrobnosti o načinu gradnje in o uporabljenih gradivih, ampak moramo biti pozorni na vsako sled, ki kaže, daje 40» Deklaracija bila stavba prezidavana v različnih slogih. Razbrati moramo zgodovinski razvoj stavbe in mu slediti. Zato ni priporočljivo zaupati podiranje (prestavljanje) splošnemu gradbenemu podjetju. Tako delo mora opraviti izkušeno muzejsko osebje. Samo tako bomo lahko med podiranjem sledili časovnemu zaporedju prezidav. Sledovi prezidav se lahko kažejo pri sklepih v zidu, v drugačnih gradivih, na to nas lahko opozori kakšen zatič, ki ne rabi ničemur; celo na take malenkosti, kot so luknje od žebljev v tramovih in tesarske zareze, moramo biti pozorni. Popisati moramo tudi sedanjo okolico stavbe in funkcionalno povezanost s sosednjimi stavbami. Popis mora zaobseči zaključna dela, kot so: število nanešenih plasti barv, obdelava sten, tal, vrste peči in kaminov (kar je treba ugotoviti z izkopavanjem); enako pozorno moramo obravnavati vse premičnine. Temu moramo dodati študij arhivskega gradiva, vštevši papirje, ki jih najdemo v stavbi. Povprašati moramo uporabnike in ljudi, ki poznajo zgodovino kraja. Samo če opravimo naštete raziskave, bomo lahko pravilno odgovorili na vprašanje, kako razstaviti zgradbo v muzeju na prostem, potem ko jo bomo porušili in ponovno postavili. 3. Ko bomo stavbo podrli, bomo morali zavarovati njene sestavine, ki jih bomo uporabili pri ponovni postavitvi. Pri tem moramo uporabiti najnovejše kemične in fizikalne postopke. Če starega gradiva ni mogoče več uporabiti, moramo uporabiti isto vrsto gradiva, kot je bilo zavrženo, in enak gradbeni postopek. V popisu je treba navesti, kateri deli so bili nadomeščeni. 4. Za prestavljeno stavbo moramo v muzeju skrbno izbrati zemljišče. Odločiti se je treba, ali jo bomo ponovno postavili v - kolikor mogoče izvirni obliki, v po.sodobljeni obliki ali nekje vmes. Katero obliko bomo izbrali, je odvisno od tega, kako je dolgoročno načrtovan muzej. Izbira se mora skladati s tem dolgoročnim načrtom; poznejši popravki in spremembe niso samo izredno dragi, ampak pomenijo tudi izgubo izvirnega gradiva. 5. Pri ponovni postavitvi lahko nastanejo težave, ker so posamezne gradbene sestavine in načini izvirne graditve v nasprotju s predpisi sodobne graditve. Če pride do takega nasprotja, je treba dati prednost izvirnemu načinu. Od njega odstopimo le v primerih, ko bi popolnoma izvirna izvedba utegnila ogroziti varnost stavbe in obiskovalcev. (Npr. električna napeljava, ki je v izvirniku ni bilo, slamnato streho povežemo z ognjeodpomo žico, da se ob morebitnem požaru ne zru.ši prehitro v stavbo.) Najbrž bodo potrebni tudi posegi za pove- čanje statične trdnosti zgradbe. Pomembno je, da je teh nujnih sprememb čim manj in da so tako izvedene, da jih obiskovalec ne opazi. Vse spremembe pa je treba vnesti v popis in jih obrazložiti. 6. Vse stavbne sestavine, ki jih med podiranjem uničimo, moramo nado- mestiti z enakimi in po enakem gradbenem postopku. (Take sestavine so: slamnate strehe, glinena tla, z glino naphani predali v stenah, naphana zemlja, zidaki iz nežgane gline itn.) 410 __ Deklaracija Muzejske stavbe morajo postavljati posebej izšolani strokovnjaki in obrtniki. Običajno gradbeniško znanje ni dovolj. 7. Ponaredkov naj ne bi razstavljali, razen v zares nujnih primerih, ko izvirnih zgradb ni mogoče prestaviti. Taki primeri so: koče iz trstičja, stavbe iz gline, stavbe, ki imajo izredno kratko dobo trajanja, itn. Ponaredki morajo zvesto slediti izvirniku. 8. Isto pravilo velja za trajnejše stavbe, ki jih v izvirniku ni več mogoče dobiti, in se zato odločimo, da bomo razstavili njihove kopije (ponaredke). 9. Muzejske stavbe in predmete je treba nenehno vzdrževati. Za to sta potrebna denar in usposobljeno osebje. Jasno je, da je treba urediti financiranje muzeja. IV. NAČRTOVANJE MUZEJA NA PROSTEM 1. Ker je ustanovitev muzeja na prostem povezana z velikimi stroški, je treba skrbno premisliti, kam ga bomo postavili, koliko muzejev potrebujemo, da se stvari ne bodo podvajale. (Nikakršne potrebe ni, da vsak muzej razstavlja svoj mlin na veter!) Vsak muzej naj ima svojo posebno podobo v skladu s pokrajino (narodom?), ki jo predstavlja, in z znanstvenimi cilji, h katerim teži. 2. Pri načrtovanju muzejev na prostem je nastal premik. Prvotno so posta- vljali stavbe v nekakšen park, zdaj pa se daje prednost postavitvi, v kateri vsaka skupina stavb pokaže značilnosti pokrajine, ki ji pripadajo. Pri tem se poudari tudi medsebojna povezanost. Tako lahko najbolje predstavimo kulturno podobo nekega naroda. Razume se, da itioramo kar najbolj upoštevati zgodovinske vzorce. 3. Zemljišče za muzej na prostem mora biti tako izbrano, da bodo pre- stavljene stavbe v vsaj približno takem okolju, v kakršnem so nastale, in sicer po oblikovitosti zemljišča, vrsti prsti, naravnem in umetno posajenem rastlinju. Za nadpokrajinski muzej na prostem moramo poiskati tako zemljišče, da bodo na njem posamezne zgradbe ali skupine zgradb iz različnih pokrajin čimbolj nara- vno in izvirno predstavljene. 4. Pomembno je, da tudi muzej kot celoto čimbolj prilagodimo okolju. Na to moramo biti zelo pozorni, ko izbiramo zemljišče. Pokrajina je pomemben del podobe muzeja. (To še posebej velja za muzeje, ki prikazujejo krnečko kulturo.) Po drugi strani moramo muzej kar najbolj zaščititi pred hrupom, panoramskim in drugim onesnaženjem sodobne, vsiljive industrijske kulture. 5. Če so stale stavbe na kraju nastanka ob cestah, sredi zelenic ali vrtov, jim moramo to omogočiti tudi v muzejih na prostem, in sicer z vsemi pritiklinami, kot so: tlakovana ali netlakovana dvorišča, poti in potke, žive meje, ograje, skupine dreves, potoki (z mlini in podobnimi tehničnimi napravami). 6. Pri načrtovanju muzeja na prostem moramo upoštevati dolgoročni vidik; zato mora biti zemljišče dovolj veliko, da bomo na njem lahko opravljali dejav- nosti, s katerimi se muzeji na prostem zdaj še ne ukvarjajo, se pa v prihodnosti bodo. Šteje se, da so muzeji na prostem izredno primerne ustanove, v katerih bi lahko gojili izginjajoče kulturne in divje rastline (npr. stare ali krajevne vrste Deklaracija poljskih in vrtnih sadežev, plevelov, divjih zelišč in dreves). Še več, v sodelo- vanju z ustreznimi znanstvenimi ustanovami bi ponovno začeli rediti prvotne vrste domačih živali, kar bi muzej "poživilo". Lahko bi se ukvarjali z naravnim (nekemiziranim) poljedelstvom in sadjarstvom in tako z zgledom prispevali k ozdravitvi okolja. 7. V muzeju je treba poskrbeti, da bodo zaposleni imeli ustrezne pogoje za delo, obiskovalci pa za razgledovanje. Potrebujemo: delovne sobe za znanstve- nike in upravo; delavnice za obrtnike; skladišča, urejen prevoz, vodo in energijo, smetišče, vhod za obiskovalce z blagajno in prodajalno, poti za obiskovalce, zaščito stavb in nasadov, službo za obveščanje, kraje za počitek s klopmi, stranišča, okrepčevalnice (mogoče staro gostilno), varnostno službo. Vse našteto bo gotovo vplivalo na izvirno podobo muzeja, zato je treba to dejavnost čimbolj skriti. Kjer to ni mogoče, kot npr. pri raznih vodih, straniščih, kažipotih, napisnih tablah, pa moramo stvari urediti tako, da bodo čim manj opazne v zgodovinskem okolju. V. VPLIV MUZEJEV NA PROSTEM NA JAVNOST 1. Običajno vlada zanje veliko zanimanje. Vzroki tega so: a. predstavitev v živo dosti bolj vpliva na čustva obiskovalcev, kot vplivajo običajni, akademsko ustrojeni muzeji; b. privlačna podeželska pokrajina; obisk je povezan z izletom, zato ljudje muzej radi obiščejo v različnih letnih časih; c. velik del prebivalstva išče svoje korenine. Našteta dejstva je treba izrabiti. Muzeji na prostem so kraji, kjer se ljudje lahko seznanijo s preteklostjo svojega naroda (ljudstva), najdejo svoje korenine, si naberejo novih moči. Da bi muzej čim bolje služil svojemu namenu, moramo hkrati z načrto- vanjem napraviti tudi raziskave o pričakovanjih, obnašanju, izobraževalnih potrebah možnih obiskovalcev. To je potrebno zaradi tega, ker začetna očara- nost rada sčasoma upade. Razčlemba vplivov na čustva nam lahko pove, katere načine izobraževanja naj izberemo (npr. vtis, ki ga napravijo prostori v zgodovinskih stavbah, pre- prostost uporabe, uporabnost starih načinov, razlike med nekdanjimi in sedanjimi družbenimi razmerami. 2. Spoznali smo, da je razširjena izobraževalna dejavnost muzejev na prostem izredno pomembna. Obiskovalcem ne smemo samo povedati, koliko so predmeti stari, odkod izvirajo, čemu rabijo, ampak jim moramo poglobljeno razložiti povezanost med načinom gospodarjenja in načinom življenja v zgodovini, spremembe teh načinov in njihov vpliv na naše sedanje življenje. Da bi to znanje približali širokim plastem prebivalstva, smo razvili različne načine, npr. trajne napise, tiskovine, izobraževalne prireditve. Izobraževanje v muzeju poteka prek preprostih napisov, oglasnih desk na predmetih (stavbah) ali poleg njih. Postavimo lahko stalne ali občasne razstave. 422 Deklaracija ki SO ločene od muzejske zbirke. Na njih lahko uporabimo tudi sodobne tehnične pripomočke, kot so diapozitivi, filmi, video. Tiskano besedo uporabljamo na različne načine: od skromnih vodnikov, ki naj bodo kratki in zgoščeni, da nam lahko rabijo pri ogledovanju muzeja, prek daljših in podrobnejših vodnikov do obsežnih monografij. Vse to je povezano z znanstvenim raziskovanjem. Nesmemopodcenjevati razglednic, slikanic, navo- dil za izdelovanje modelov razstavljenih stavb in predmetov, kar je zanimivo za mnoge mlade in stare, ki uživajo v rokodelstvu. Med izobraževalne prireditve uvrščamo: vodenja in razlage, prikaze nek- danjih načinov dela, načinov življenja v hiši, pri delu za zagotovitev sredstev za preživetje, z družabnim življenjem, vključevanje obiskovalcev v vse to. Za to dejavnost potrebujemo usposobljeno osebje. To je vsakemu blizu. Primerjava med sedanjim in preteklim je poučna. 3. Posebnost in prednost takšnega izobraževanja je v tem, da se ukvarja z vsakdanjim življenjem. Tak način izobraževanja pa more izvajati samo posebej usposobljeno osebje, ki sodeluje tako z znanstvenimi ustanovami z ustreznega področja kot s šolami. Treba je namreč stalno preverjati uspešnost in primernost programov glede na starost učencev in vrsto (zahtevnost) šole, ki jo obiskujejo. Za preverjanje uporabljamo tudi poskuse; učenci nastopajo (igrajo) različne vloge... Seveda pa vse to ne sme ogroziti muzejskih predmetov. 4. Izkušnje kažejo, da muzeji na prostem prispevajo h krepitvi krajevne, pokrajinske, nadpokrajinske (narodne?) zavesti. Zato bi lahko odigrali veliko vlogo pri ohranjanju značilne arhitekture, če bi odprli svetovalno službo, ki bi obiskovalcem dajala nasvete, kako obnoviti stare hiše. To bi morali upoštevati že pri načrtovanju muzeja. Zdi se, da bi muzeji lahko pomagali preprečevati konflikte med etničnimi skupinami ter med njimi in narodnimi manjšinami s tem, da bi bolj poudarjali tisto, kar je skupno, kot tisto, kar jih ločuje. 5. Muzeji na prostem bodo tem bolj kraji oddiha in izobraževanja, čim bolj se bodo približali potrebam obiskovalcev. Muzej naj bi bil lahko dostopen, a hkrati v mirnem okolju, proč od industrijske kulture in njenega hrupa. Spre- memba, ki jo pomenijo zgodovinske stavbe in rastlinstvo, bo ugodno delovala na obiskovalce. VI. ZGODOVINSKA RESNIČNOST V MUZEJIH NA PROSTEM 1. Muzej na prostem se lahko bolj približa zgodovinski resničnosti kot ostali muzeji. Biti pa si moramo na jasnem, da je resničnost v muzeju le bolj ali manj posrečen posnetek nekdanje resničnosti. Ta umetna tvorba se v marsičem razlikuje od resničnosti. Težava je že v tem, ker je treba dodati toliko sodobnega zaradi obiskovalcev in varnosti. Izbira in postavitev predmetov je prepuščena posameznim znanstvenikom, s tem pa tudi njihovemu osebnemu okusu in dojemanju zgodovine. Na majhnem prostoru in z omejenim številom stavb in predmetov ni mogoče pričarati resničnosti, ki se je dogajala v mnogo večjem prostoru. Stavb večinoma ni mogoče opremiti z izvirnimi predmeti. Ni mogoče pričarati bolezni, revščine, spopadov... 2. Poleg izogibnih in neizogibnih odmikov, ki jih povzročajo načrtovalci muzejev, imamo opraviti tudi z odmiki, ki so posledica pretirane vneme 413 Deklaracija upravljavcev. Ti - v svoji sicer hvale vredni želji po poživitvi muzeja - velikokrat pretiravajo in posledica tega so obžalovanja vredni ponaredki. Prikazi opravil morajo biti zato strogo vezani na zgodovinsko izročilo. Takšna odstopanja nastanejo, ko razne folklorne skupine, ki so daleč od zgodovinskega izvirnika, v polepšanih ljudskih nošah prikazujejo različna opravila bolj z namenom, da bi zadostile sodobnim potrebam, kot pa da bi verodostojno prikazale opravilo samo. Zato bi morali biti taki prikazi pod nadzorom znanstvenikov, občinstvu pa bi bilo treba povedati, da je izvirno opravilo potekalo v dosti težjih okoliščinah. 3. Vsak muzej naj sam odloči, kako bo obiskovalcem pojasnil razliko med zgodovinsko in muzejsko resničnostjo. Razne posladkane, romantične prikaze pa je treba preprečiti. To lahko storimo na posreden način: z vodniki, oddajami v sredstvih množičnega obveščanja itn. Nekateri muzeji skušajo obiskovalce opozoriti na razkol med tema resničnostima tako, da muzejsko zbirko opremijo s pretresljivimi fotografijami, risbami in napisi, ki vznemirjajo obiskovalce. VII. NEVARNOSTI ZA MUZEJE NA PROSTEM Muzej kot celota mora biti zaščiten in varovan, prav tako posamezni pred- meti. Varovati ga moramo pred krajo, požigom, razbijaštvom, požari vseh vrst; ne smemo prezreti nevarnosti, ki jo pomenijo obiskovalci, delavci in drugi. 1. Običajno so muzeji bolj na samem, obsegajo velike površine, zato še posebej privlačijo razne vsiljivce, uničevalce in tatove. Ker so samodejne varovalne naprave izredno drage, je bolje zagotoviti dobro nadzorno službo, namesto izredno dragocenih primerkov pa razstaviti posnetke. 2. Nevarnost požara je razmeroma velika. Zato ni dovolj, če imamo le učinkovite samodejne opozorilne naprave razmeščene po muzeju, ampak moramo imeti tudi primerno opremljene ljudi, ki začno takoj in ob vsakem času gasiti. Razume se, da moramo imeti dovolj vode, če je treba, tudi v posebnih zbiralnikih. Enako pomembno je tesno sodelovanje z gasilci. 3. Neverjetno je, kolikšno škodo lahko povzroči veliko število obiskovalcev. Ta se posebno hitro opazi na pragovih in lesenih podih. Muzej se bo moral odločiti, ali ne pustiti obiskovalcev v stavbe ali pa neprestano obnavljati izrabljene dele. 4. Neprimerna okolica, kot so: sodobne stavbe, industrijski nasadi, sodobne ceste, kar lahko vidimo iz muzeja, zelo motijo in celo razvrednotijo njegovo vlogo. Na to moramo misliti že pri načrtovanju. 5. Nenehne zahteve javnosti, tiska, politike po "poživitvi" muzeja, moramo obravnavati zelo previdno. Nikakor ne smemo spustiti v muzej raznih sumljivih folklornih skupin, ki naj bi zabavale obiskovalce in s tem povečale njih število. Tako dejavnost brez ljubosumnosti zaradi trenutnega uspeha prepustimo npr. narodnim parkom. Muzej ne sme ponarejati zgodovinske stvarnosti. 6. V skladu s temi načeli mora biti urejena tudi prodaja tiskovin, knjig, razglednic, spominkov, modelčkov, navodil za modeliranje itn. Vso trgovsko (gostinsko) dejavnost mora nadzorovati znanstveni vodja muzeja. 414 Deklaracija Pretirana ali celo napačno, samo v pridobi tništvo usmerjena dejavnost v muzeju je v nasprotju z njegovo znanstveno in vzgojno vlogo. Tudi v neposredni bližini muzeja je treba preprečevati prodajo dobrin, ker bi to lahko metalo slabo luč na muzej. Takšna zasebna dejavnost povzroča muzeju škodo v finančnem in vzgojnem oziru. Ce se preveč razširi, lahko povsem izniči njegov osnovni namen. VIII. MEDNARODNO SODELOVANJE Zaradi naglega razvoja in vse večjega števila muzejev na prostem so le-ti postali pomembni tudi v mednarodnih muzejskih združenjih. Ti muzeji imajo svoje posebnosti in težave. Meddržavno (mednarodno) sodelovanje je zato potrebno. Izkušnje in nove zamisli je treba izmenjavati. Napakam, ki so jih zagrešili eni, naj bi se drugi izognili. Vselej moramo imeti pred očmi, da so napake pri našem delu nepopravljive ali zelo težko popravljive. Združenje evropskih muzejev na prostem, ki je trenutno edina takšna meddržavna (med- narodna) organizacija, nenehno zbira izkušnje, razpravlja o novih idejah in zahtevah, ki jih čas postavlja muzejem na prostem. Vso to vednost je pripravljena posredovati vsem, ki to želijo. 425 KRITIČNA IN INFORMATIVNA BIBLIOGRAFIJA BIBLIOGRAPHY KNJIŽNA POROČILA IN OCENE BOOK REVIEWS MONOGRAFIJE, PERIODIKA MONOGRAPHIES AND PERIODICALS KNJIŽNA POROČILA IN OCENE BOOK REVIEWS VOLKSKUNDE UND NATIONALSOZIALISMUS Referate und Diskussionen einer Tagung der Deutschen Gesellschaft für Volkskunde, München, 23. bis 25. Oktober 1986. Herausgegeben von Helge Gemdt. Münchner Vereinigung für Volkskunde, München 1987. Str. 333. Že leta 1946 je sociolog Heinz Maus zelo kritično spregovoril o nacističnem obdobju v nemški etnologiji (H. Maus, Zur Situation der deutschen Volkskunde, v: Die Umschau 1, 1946, str. 349 d). Do izmenjave misli o tem vprašanju nato razmeroma dolgo ni prišlo. Šele konec 60. let so nekateri iz tubinškega etno- loškega kroga začeli kritično pisati o nacističnem obdobju v nemški etnologiji; tu kaže na prvem mestu omeniti doktorsko disertacijo VVolfganga Emmericha Germanistische Volkstumsideologie, Tübingen 1968 (gl. o njej Slovenski etnograf XXI-XXII, Ljubljana 1968-69, str. 149 d) in nekatere spise Hermanna Bausingerja. Pozneje so tudi drugi nemški etnologi, zlasti tisti iz tedanje vzhodnonemške države manj ali bolj obsežno načenjali navedena vprašanja. In leta 1986 je Nemška družba za etnologijo organizirala zborovanje, na katerem so obravnavali nemško etnologijo v letih nacizma, deloma pa tudi njene predstopnje in nasledke. Predavanja in diskusije na tem zborovanju je izdal münchenski ordinarij za nemško etnologijo Helge Gemdt. Helge Gemdt je imel tudi uvodno predavanje o nemški etnologiji in nacionalnem socializmu (str. 11-21). Po njegovem so poglavitne naloge nemške etnologije glede na njeno nacistično obdobje v raziskavah o vsakdanji kulturi v nacistični državi in v raziskavah o nemški etnologiji kot znanstveni disciplini v tistem času. Ob slednjem se je treba vprašati o zgodovinski vlogi nemške etnologije in nemških etnologov v tretjem rajhu ali o tem, "koliko je tu neka znanstvena panoga dosegla neustrezen političen pomen s tem, ko je nacio- nalsocialističnim oblastnikom pomagala prepajati vsakdanje življenje z njihovo ideologijo..." Hermann Strobach iz Vzhodnega Berlina jev svojem predavanju obravnaval obdobje nemške etnologije pred prihodom nacistov na oblast leta 1933 (str. 23-38). Prispevek je skušal odgovoriti na vprašanje, kako seje lahko zgodilo, da seje "velika večina nemških etnologov obsežno inbrez ugovora, deloma pa celo 429 Knjižna poročila in ocene Z entuziazmom integrirala v fašistični sistem vladanja". To vprašanje je po moji sodbi zastavljeno s pretirano ostrino. Težišče prispevka je kljub tendenčnosti stvamejše, ko zastavlja vprašanje, kako je bilo mogoče, da so "humanistični in humanistično-krščanski meščanski znanstveniki kot John Meier, Julius Schwietering in Adolf Spamer...z gotovostjo sprejeli nacionalsocialistični režim in mu pritrjevali kot obliki vladanja", saj jih nikakor ni mogoče šteti za znanstvenike s "fašistično ideološko opredelitvijo". Po Strobachu so bili ti nedvoumni privrženci konservativnega pojmovanja družbe, v kateri so živeli, to pa je prispevalo h konservativnemu razvoju nemške etnologije že pred letom 1933, tako da je bila ta nato za naciste deloma dovolj uporabna. Po moji sodbi niso bili nacisti v tem pogledu tako zelo ekskluzivni kakor komunistični oblastniki. Italijan Stefano Gavazza je govoril o etnologiji in fašizmu v Italiji (str. 39-48), toda brez potrebnih poudarkov in preglednejših spoznanj, zato se v pričujočem poročilu ne bomo ob njem ustavljali. Zgodovinar Reinhard Bollmus je predaval o dveh nemških etnologijah v tretjem rajhu (str. 49-60). Najprej je sledil Willu Erichu Peuckertu, po katerem sta bili v tistem času v Nemčiji dve etnologiji: ta v ospredju in ona resnična, "znanstvena nemška etnologija". Potem je sledil Wolfgangu Emmerichu, po katerem se je takrat prenekateri nemški etnolog umaknil v svoj slonokoščeni stolp in po katerem so npr. John Meier, Fritz Böhm, Otto Laufer, Adolf Bach idr. nadaljevali svoje raziskovalno delo, kakor da se ne bi bilo leta 1933 nič zgodilo; njihovi pridržki zoper vdiranje nacistične ideologije v znanost so bili manj usmerjeni zoper diktatorski režim in rasno ideologijo Hitlerjeve države kakor zoper nekulturnost in primitivnost njenih povzpetnikov. Iz tega je nastal Emmerichov sklep: čeprav večina nemških etnologov ni hotela imeti opraviti z nacizmom, se mu je vendar podrejala. Ob tem je Rollmus podčrtal, da je "abstinenčno ravnanje do nepravne države tudi moralni problem". In naštel je nekatere nemške etnologe, ki so se upirali določenim nacističnim ideologemom. Slovstveni folklorist Hannjost Lixfeld iz Freiburga je obravnaval nemško raziskovalno skupnost in krovne organizacije nemške etnologije v tretjem rajhu (str. 69-82). Po njegovem seje ob tem potrdilo pravilo o posredni afiniteti velike večine t.i. meščansko-nacionalnih nemških etnologov do "nacionalsocialis- tičnega ideološkega oziroma svetovnonazorskega konglomerata in iz njega izvirajočih načel ravnanja". Toda očitek o posredni afiniteti itn. komaj kaj pove. Predavatelji sobili torej o temi zborovanja včasih različnih misli. IzLixfeldovega prispevka zvemo za zanimive podatke o avstrijskih etnologih Karlu Haidingu in Richardu Wolframu. Haiding je bil leta 1942 določen za vodjo Inštituta za nemško etnologijo; ustanovil ga je glavni nacistični ideolog Alfred Rosenberg. Wolfram je bil leta 1944 v pedagoški in raziskovalni instituciji pri SS določen za vodjo oddelka za "germansko-nemško etnologijo"; tistikrat je služil pri SS. Anka Oesterle je namenila svoje predavanje patriarhu nemške etnologije ali, natančneje, slovstvene folkloristike med svetovnima vojnama, pa tudi še v prvem obdobju po drugi svetovni vojni Johnu Meierju, vodji Nemškega arhiva ljudskih pesmi v Freiburgu in predsedniku Zveze nemških društev za etnologijo (str. 83-93). Spoznanje o njem se v povzetku glasi: John Meier ni bil ne nacist ne protifašist. Otto Holzapfel iz Freiburga je govoril o Nemškem arhivu ljudskih pesmi v tretjem rajhu (str. 95-102), vendar je njegov prispevek poučen samo za 420 Knjižna poročila in ocene nemškega, ne pa tudi za slovenskega bralca. To velja tudi za prispevka Rolfa VVilhelma Brednicha iz Göttingena o nemški etnologiji na univerzi v Göttingenu 1938-1945 (str. 109-117) in Ericha Wimmerja o ustanovitvi etnološkega oddelka v Seminarju za nemško filologijo (1936) in o nemški etnologiji na Visoki šoli za učitelje v Würzburgu. Hermann Bausinger je predaval o nemški etnologiji in delu za t.i. pros- vetljevanje ljudstva v nacionalnem socializmu (str. 131-141). Ob tem omenja nacistične očitke, po katerih je npr. nemška etnologija polna "starinskega prahu aktov in regestov", odmaknjena od praktičnega življenja in miselno zasidrana v izročilu in otežuje oblikovanje novega, to pa naj se ne kaže v "tisoč različnih oblikah", temveč naj izraža politično pridobljeno enotnost. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da nemška etnologija ni dovoljevala, da bi bili nanjo vplivali nacisti, in je hodila po lastnih poteh. Bausinger ugovarja takšnemu sklepu. Po njegovem je nemška etnologija npr. s tem, ko se je deloma omejevala na kurioznosti, odpirala ideologom pot za "njihove globalne osnutke". T.i. teza o germanski kontinuiteti je pripeljala "praktike do mnenja o t.i. psihični kontinuiteti, ki jo je krščanstvo samo zakrilo." Nakazano stališče o zadevni krivdi nemške etnologije zame ni zadosti prepričljivo. Christoph Daxelmüller iz Regensburga je obravnaval nacionalsocialistično razumevanje kulture in konec judovske etnologije (str. 149-167). Iz prispevka zvemo, da so leta 1898 v Hamburgu ustanovili r3ružbo za judovsko etno ogijo. Ta je do leta 1929 izdajala svoja Poročila, v katerih so sodelovali judovski znanstveniki iz Zahodne in Vzhodne Evrope; njihovo duhovno središče je bil Dunaj. Poleg omenjene organizacije je od leta 1925 v VVilni v takratni Poljski (v danes litovskem Vilniusu) deloval Judovski znanstveni institut, ki je razvijal tudi etnološke raziskave in je od leta 1932 izdajal svoje glasilo; imel je podružnice v Berlinu, Varšavi in Parizu in pozneje še v New Yorku, ta je leta 1940 prevzela vodstvo Judovskega znanstvenega inštituta. Pri nacistih je Alfred Rosenbergleta 1941 ustanovil v Frankfurtu Inštitut za raziskave judovskega vprašanja, ki pa je pomenil predvsem bibliotečni center. Hans Trümpy iz Basla je pretresal narodni značaj in raso kot "fatalni gesli nacionalsocialistične etnologije" (str. 169-177). Trümpy s predavanjem ni na- sprotoval temu, da se etnologi ne bi še naprej ukvarjali z značilnostmi narodov ali njihovih enot, temveč je svaril pred zadevnimi raziskavami na podlagi dednosti in ras in je v zvezi s tem opomnil na pomen inovacij, ki pogosto lahko prispevajo k značilnostim narodov. Martin Roth je presojal krajevne muzeje in nacionalnopolitično vzgojo (str. 185-199). Krajevnim muzejem so v Nemčiji posvečali veliko pozornost še pred prihodom nacistov na oblast. Že takrat prav kakor pod nacisti so krajevni muzeji šteli kot "inštrument nacionalne pedagogike". V teh muzejih so delovali številni nacionalisti, medtem ko levica ni spoznala njihovih izobrazbenih potencialov. Izjema je bil Kari Liebknecht, ki je že leta 1910 opominjal na izrabo teh poten- cialov. Nacizem je prevzel razmeroma moderno dediščino nemških krajevnih muzejev, si jo prilagodil in jo uporabljal, da je lahko tudi s temi muzeji posre- doval "reakcionarno vsebino nacionalsocialistične ideologije". To je bilo tem laže, ker je večina nemških muzealcev demonstrativno pozdravila nacional- socialistično državo. Tisti nemški muzealci, ki se niso pridružili nacizmu, pa so mu največkrat služili enako dobro, kakor so spričo svoje konservativne usmerjenosti prej služili demokratični vladi. 421 Knjižna poročila in ocene Heinz Schnnitt je poročal o teoriji in praksi nacionalsocialističnega varstva noš (str. 205-213). Po njegovi sodbi pri tem ni šlo za ohranjevanje obstoječih noš, ki so po nacističnem mnenju obsegale preveč bistveno tujih sestavin. Sloje zlasti za oblikovanje noš, ki naj se ponašajo s prakultumo- germanskimi značilnostmi. Te noše naj bi postopoma pripeljale do neke vrste "nacionalnih noš". Kari Friedrich Reimers je predaval o nacionalsocialističnem dokumentar- nem filmu (str. 219-224). Predavanje Dunajčana Olafa Bockhorna o dunajski etnologiji 19.38-1945 (str. 229-237) pričuje o naši sosedi Avstriji in je zato za nas posebej poučno. Richard Wolfram je leta 1938 postal potem, ko se je 19.34/35 na Dunaju habilitiral za nemško etnologijo in neoskandinavistiko, vodja salzburškega ali jugo- vzhodnega oddelka SS-ovske pedagoške in raziskovalne institucije Ahnenerbe (Dediščina prednikov). Leta 1939 je postal izredni profesor za germansko in nemško etnologijo in potem direktor na novo ustanovljenega Inštituta za germansko-nemško etnologijo pri dunajski univerzi. Poleg njega je tedaj preda- val Arthur Haberlandt. Hkrati so na Dunaju občasno odvzeli veniam legendi Rudolfu Krissu in mu nadalje odklonili naslov izrednega profesorja zato, kerpri njem "ni mogoče ugotoviti pozitivnega razmerja do nacionalnega socializma". Wolfram pa je redno imel še "svetovnonazorska predavanja" za slušatelje vseh fakultet. Leta 1945 sta bila Haberlandt in Wolfram odstranjena z dunajske univerze, izgubila sta veniam legendi in odpravljen je bil Inštitut za nemško etnologijo pri dunajski univerzi. V 50. letih sta oba zopet dosegla veniam legendi in leta 1961 je Wolfram vnovič ustanovil Inštitut za nemško etnologijo pri dunajski univerzi. Sapienti sat. \ O Wolframu je tekla tudi diskusija. Anka Oesterie je poudarila, da je bil Wolfram eden najpomembnejših sodelavcev SS-ovske pedagoške in razisko- valne in.štitucije Ahnenerbe, zbiral je etnološko gradivo na Južnem Tirolskem, Kočevskem, v Alzaciji/Lotaringiji, Franciji, na Nizozemskem, v Belgiji, na Norveškem in Danskem, vse za potrebe sprotne nacistične politike; ko je bil vpoklican k vojakom, je služil pri SS. V naslednjih predavanjih jebila beseda o nenemški etnologiji v tretjem rajhu. Prvo je napisal Thomas Hauschild (str. 245-259). Iz njega je razvidno, da "Völkerkunde" ni bila kaj bolj udeležena pri razvoju nacionalsocialistične ideologije in pri graditvi nacionalsocialistične države. To velja za vse poglavitne šole nenemške etnologije v tistih letih: za šolo kulturnih krogov zgodnjega Lea Frobeniusa, za dunajsko šolo kulturnohistorične etnologije Wilhelma Schmidta, za kulturnomorfološko šolo poznejšega Lea Frobeniusa in za nemško funkcionalistično šolo Richarda Thumwalda. Drugo predavanje v tej smeri je izpod peresa Edouarda Conteja in obravnava etnologa Wilhelma Schmidta (str. 261-278). Schmidt je bil po priključitvi Avstrije k Nemčiji leta 1938 nekaj časa v hišnem priporu in je nato pobegnil iz Avstrije v Švico, vendar je bil po Contejevi oceni že pred prvo svetovno vojno "militanten antisemit" in tudi privrženec velikonemške ideje. Klaus Freckmann je v predavanju o etnološkem delu zgodovinarja, etnologa in krščanskega politika Georga Schreiberja (str. 283- 295) navedel naslednje postavke v njegovih etnoloških raziskavah. Schreiber, ki je od leta 1936 do 1938 izdajal Jahrbuch für Volkskunde, od leta 1978 naprej ga izdaja Wolfgang Brückner, je preučeval zlasti vprašanja iz religiozne etnologije. Kot nasprotnik nacizma je leta 1944 za las uše zaporu. Freckmann mu zameri, da je pojmoval 422 Knjižna poročila in ocene nemško etnologijo kot uporabno vedo ali vedo, povezano z življenjem in ki ji v nemški vzgoji, posebno še v religiozni vzgoji pripada pomembna vloga. In v številnih njegovih etnoloških spisih odseva hrepenenje po včerajšnjem svetu, ki je postal žrtev našega tehniziranega časa, liberalizma in njegove težnje po sekularizaciji. Ne vem, v kakšni zvezi naj bi bile navedene postavke v Schreiberjevih etnoloških raziskavah z nacionalnim socializmom. Zadnje predavanje je prispeval Wolfgang Jacobeit iz Vzhodnega Beriina, obravnaval je obračun z nacističnim obdobjem v nemški etnologiji Nemške demokratične republike (str. .301-318). Največ je razpravljal o etnološkem delu jezikoslovca Wolfganga Steinitza, vodje Inštituta za nemško etnologijo pri vzhodnonemški Akademiji znanosti. Steinitz je že leta 1951 ugotovil, da je nacizem vedo "kompromitiral", in je v vzhodnonemški etnologiji terjal raziskave "o kulturi in načinu življenja delovnih razredov in plasti nemškega naroda". Svoje etnološko delo je v največji meri namenil izdaji in raziskavi nemških demokratičnih pesmi kmetov in delavcev. Ob koncu predavanja se je Jacobeit ustavil ob izjavi Johna Meierja iz leta 1947 o razmerju nemške etnologije do nacistične stranke: vodilni krogi te stranke niso ovirali dela v vedi, tako da je bila Zveza nemških društev za etnologijo pač edina večja organizacija, ki je ostala nedotaknjena in ni bila "ne osebno ne stvarno" naravnana v nacistični smeri. "Samo majhni sopotniki...gibanja so nas in našo dejavnost vedno znova v javnosti obrekovali in blatili. Tako stopamo danes (1947) pokončni in nezlomljeni" v prihodnost. Tem besedam je Jacobeit dodal Steinitzovo rokopisno opombo: "Etnologi naj pomagajo pri izgradnji nove demokratične kulture, naj pa ne konservirajo praznoverja, kulakov, povedk, mistike". Značilen primer ideološkega pogleda na znanstveno delo v etnologiji. Takšna jebila potemtakem v poglavitnih potezah vsebina zborovanja. Glede na vso grozljivost neizmernih posledic nacistične vladavine ne samo za Nemčijo, temveč tudi za vso Evropo in ves svet je nedvomno zelo prav, da so nemški etnologi namenili posebno in večje zborovanje razmerju med nacističnim režimom in svojo vedo. To se je zgodilo pozno, pač v skladu s preobrazbo Nemčije v demokracijo, v kateri je postopoma prišla v ospredje in do poglavitne besede nova generacija, ki s poudarkom odklanja nacizem in njegove nasledke. Kritika na zborovanju je bila deloma zelo ostra, včasih je šla po moji sodbi tudi predaleč, tako da je v nekaterih prvinah prešla celo v absurdnost (npr. Strobach, Jacobeit, Lixfeld, Bausinger, Conte, Freckmann, v diskusiji Jeggle). Nemara zavoljo takšnih predavateljev ni bilo na zborovanju dveh tako odličnih predstavnikov nemške etnologije, kakor sta Günter Wiegelmann in Wolfgang Brückner? Slednji je kot raziskovalec, ki se loteva m. dr. t.i. konfesionalne kulture, zameril vzhodnonemški etnologiji, da se "kot hudič križa temeljito izogiba tematiki, ki bi se v kakršni koli obliki utegnila zdeti krščanska...V Nemški demokratični republiki prav kakor v nacionalnem socializmu npr. ex definitione ne obstaja mentalna kategorija religioznosti ali konfesionalne kulture" (navedeno po W. Jacobeitu, str. 302). Diskusije so bile na zborovanju precej obsežne (str. 61-68,103-108,143-147, 179-184, 225-227, 279-280, 319-328) in so se dotikale posameznih drobnejših vprašanj iz predavanj. Od teh diskusij se zdi potrebno postaviti na pranger tri prispevke Helmuta Eberharta, profesorja etnologije na graški univerzi, in sicei kot primere, ki naj pokažejo, kakšne diskusije ne bi smele biti. Po njegovem mnenju seje Viktor von Geramb, ki je bil leta 1939 telefonsko odstranjen z graške 423 Knjižna poročila in ocene univerze kot njeni edini profesor nemške etnologije, s seznama predavanj pa je bila odtlej do leta 1945 črtana tudi nemška etnologija, "skušal stoodstotno aranžirati z nacističnim režimom, čeprav je bil od njega nekoliko oddaljen". To je dvojna neresnica. Naslednja Eberhartova diskusijska prispevka sta na še nižji ravni. Zgraža se, da je "pred leti izšla Gerambova knjiga o šegah v Avstriji, ta je imela v prvi izdaji v 20. letih naslov Nemške šege v Avstriji, ne da bi bil knjigo kakor koli presodil po njeni vsebini. In nadalje se zgraža, da je bila leta 1985 v drugi izdaji natisnjena knjiga Hannsa Korena Ljudske šege v cerkvenem letu, prvič je izšla leta 19.34. "Pri Korenu seveda ni mogoče reči, da je v njegovi knjigi nacionalsocialistična ideologija, toda za številnimi interpretacijami tiči stara teza o kontinuiteti. Ta...je naposled pripeljala do tega, da so ljudje kot Lothar Zenetti...napisali knjigo kot'Moj čas v dobrih rokah', v kateri neposredno segajo po tej ideologiji...". Vsakršna pripomba je tu odveč. P.S. Kakor so pokazale tudi gornje vrstice, jebilo v predavanjih in diskusijah vse polno političnih misli. Poročilo jih je v najizrazitejših primerih ugotovilo in jih čisto na kratko zavrnilo, ni pa se z njimi kaj bolj ukvarjalo, ker je hotelo ohraniti svojo etnološko naravo. Angelos Baš ERICH FRÖSCHL, MARIA MESNER, URI RA'ANAN (urednik), STAAT UND NATION IN MULTI-ETHNISCHEN GESELLSCHAFTEN, Passagen Veriag, Dunaj 1991, 360 str.'DEM 49.80 ATS 350. ISBN 3-900767-83-1. Broširana. Nemško besedilo. Ta zbirka 15 člankov je plod konference, ki sta jo januarja 1991 na Dunaju organizirala Bostonska univerza in Inštitut Karla Rennerja. Konferenca si je zastavila preprosto vprašanje: "Kaj se o večnarodnih družbah lahko naučimo od zadnjih let avstR^ogrskega cesarstva. Od cesarstva, ki ga je Kari Kraus duhovito označil kot "eksperimentalno raziskovalno postajo za konec sveta". Z drugimi besedami: kaj se lahko danes naučimo iz tega eksperimenta? Jedro razprav sta bili dve ključni deli: najprej Karla Rennerja Das Selbstbestimmungsrecht der Nationen in besondere Anwendung auf Österreich, Dunaj-Leipzig (1918), in Otta Bauerja Die Nationalitätenfrage und die Sozial-Demokratie, Dunaj (1907). Avtorja v teh knjigah zagovarjata tezo, da je mogoče ločiti nacionalnost od ozemlja in tako določiti posameznika, ne pa ozemlja, za nosilca nacionalne identitete in samouprave, npr. pri zdomcih v velikih mestih. Tej tezi sta rekla "Personalitäts-prinzip" (osebnostno načelo). Menila sta, da bi njuni predlogi lahko bili zlasti pomembni na območjih, ki so narodnostno tako mešana da je nemogoče jasno določiti etnične meje, npr. v Bosni. Razvila sta natančno izdelan ustavni okvir za zaščito pravic teh narodnosti brez lastnih ozemelj. Glavna ovira pri uresničevanju je bila v tem, da njuna stranka (sticialdemokratska) na predvojnem Dunaju ni bila na oblasti. Poleg tega sta bila pripadnika večinske nacije v cesarstvu in njune ideje so bile 424 Knjižna poročila in ocene sumi ive drugim narodom v habsburški monarhiji, ki so težili k razpadu Austro- Ogrske. V prvem delu knjige Theodore Hanf, Alfred Pfabigan, Gerald Stourzh, ZdenekKarnik,PeterSipos in ClaudieWeillproucujejozgodovinski in teoretični kontekst njunih predlogov za reševanje narodnega vprašanja v avstro-ogrskem cesarstvu. Posebno zanimiv je Karnikov prispevek o tako imenovani "moravski spravi" med češko in nemško govorečimi na Moravskem, ki je zamisli obeh avstrijskih marksistov spremenil v prakso. Drugi del knjige tvorijo sodobne "case studies", ki ocenjujejo pomen Rennerjevih in Bauerjevih idej po svetu. Lawrence Schlemmer obravnava Južno Afriko, Robert W. Hefner Indonezijo, Berel Rodai Kanado, Richard Parry Združeno kraljestvo, Joan Estruch Katalonijo, Uri Ra'ananbivso Sovjetsko zvezo in Dušan Nečak iz Ljubljane bivšo Jugoslavijo. Na koncu svoje analize, ki je nastala januarja 1991, Nečak ugotavlja, da Rennerjevi in Bauerjevi predlogi sicer ne morejo rešiti Jugoslavije, pravi pa tudi, da bi njuno delo lahko upo.števali v zvezi z razpravo o narodnih manjšinah v Sloveniji, npr. italijanski v Primorju in madžarski v Prekmurju. Ena izmed odlik te knjige je izvrsten uvod Urija Ra'anana, ki temeljito osvetljuje vso kaotičnost definicij in pojmov v razpravah o naciji, državi in narodnosti (etnosu). Ra'anan je najbolj prepričljiv v zvezi s semantično zmešnjavo, ki jo predvsem politiki iz angleško govorečih držav povzročajo z nenatančno rabo pojma nacionalna država (nation-state). Od 170 suverenih držav na svetu so danes samo Islandija, Portugalska, Norveška in še dve drugi etnično homogene države, vse druge so etnično heterogene. Tako je npr. bivša Jugoslavija kot država bila večja kot samo en narod, madžarski narod pa dosti večji kot madžarska država. Druga odlika knjige je to, da je proučevanje zgodovinskih korenin Rennerjevega in Bauerjevega dela kombinirano z analizo sodobnih "case studies". Pomanjkljivosti knjige je treba pripksati dejstvu, da so članki, kot je Nečakov o Jugoslaviji, danes že zastareli zaradi hitrega razvoja dogodkov. A vendar kažejo tragične posledice nasilnega reševanja bosanskega gordijskega vozla na to, da je v zvezi z narodno mešanimi območji vsekakor vredno proučevati alternative preprosti enačbi nacija-ozemlje, ki sta jih predla- gala Renner in Bauer. To še posebno velja zato, ker število držav, obravnavanih v tej knjigi dokazuje, da Bo.sna ni edinstvena. Frederick Baker KULTURNO DRUŠTVO - CIRCOLO CULTURALE ROVTE - KOLONKOVEC: 12 let delovanja - 12 anni di attivita. Trst, 1991. Uredili odborniki društva s sodelovanjem Odseka za zgodovino in etnologijo pri NŠK v Trstu. 155 str., ilustr. Kulturno društvo Rovte-Kolonkovec je dvanajsto obletnico svojega delovanja (pod tem imenom) proslavilo z izdajo publikacije, v kateri avtorji pri- spevkov osvetljujejo najznačilnejšeoblikegospodarskega in socialnega življenja Tržaških Slovencev, ki so živeli in še živijo v naseljih Sv.Ana, Rovte in Kolonkovec. Le-ta sodijo k jugozahodnemu mestnemu predelu tržaške občine. 425: Knjižna poročila in ocene imenovanemu Sv.Marija Magdalena Spodnja. Kot piše Aleksander Kriščjak, so to tista naselja, ki so zlasti od IS.stoletja dalje pomenila pomemben prometni in gospodarski prostor na meji med Tržaško pokrajino in Istro. Najbolj naseljen je bil Kolonkovec, bolj strnjene pa Rovte zaradi lege na strmem pobočju. V 20. stoletju pa so nastali še novi naselitveni predeli, npr.Judovec in Sv.Sergij. Pred graditvijo železniške proge Trst-Dunaj in s tem povezanim razcvetom tržaškega pristanišča jebila Sv.Marija Magdalena Spodnja popolnoma agrarno območje, po teh prelomnih dogodkih pa so se kmečka posestva preoblikovala v vrtnarije. Mesto je namreč zahtevalo vedno več sveže zelenjave. Nekateri vrt- narji so imeli svoj voz in konja, s katerim so vsak dan vozili na tržnico svoje pridelke in pridelke vrtnarjev,ki svojega prevoza niso imeli. Flišna tla, na katerih so vrtnarji iz Sv.Marije Magdalene Spodnje pridelovali zelenjavo, so z dodatnim gnojenjem, pobočno lego vrtnarij ter mrežo potokov in vodnjakov, omogočala zelo lep pridelek. V 19.stoletju so prevladovale mešane kulture. Ob gredah s solato in radičem so nanizali vrste trt, med njimi pa so sadili grah, koruzo, fižol in krompir. Vse to so obrobljala še sadna drevesa (fige, breskve, marelice, slive, češnje). V tem času so bile poleg vrtnarjev najbolj značilne poklicne skupine s tega območja še prevozniki, zidarji in perice. Ta struktura se je začela spreminjati ob koncu 19.stoletja s pospešeno industrializacijo, ki se je širila iz središča Trsta navzven, najprej proti jugozahodnemu delu Sv.Marije Magdalene Spodnje. Ustanovitev mestne klavnice pri Sv.Soboti, petrolejske čistilnice, livarne Spanger, tovarne mila, rižarne.. je pobudila množično odhajanje dotlej agrarne delovne sile v industrijske obrate. Za vse te ljudi in za prišleke je bil potreben drugačen tip bivalnih na.selij in raznovrstne nove gradnje so se začele širiti zlasti v predelu Sv. Ane. Na račun tega so številne kmete razlastili v celoti ali so jim bi i odvzeti deli njihovih posestev, kar jih je prisililo v poklicno preusmeritev. Vzporedno z urbanizacijo in industrializacijo je potekal še en proces: spre- minjanje narodnostne strukture prebivalstva. V Sv.Ani kot najhitreje spreminja- jočem se predelu je bilo leta 1945 53 odstotkov Slovencev, leta 1971 pa le še 6 odstotkov. Le na manjšem delu je bilo po drugi svetovni vojni zaslediti tip vrtnega družinskega prebivališča, zgrajenega sredi posestva, na katerem je gospodarila slovenska družina. Avtorja prispevkov o najznačilnejših agrarnih dejavnostih tega predela, vrtnarstvu (Majda Kodrič) in vinogradništvu (Aleksej Kale), pišeta podrobno o tem z vidika zgodovine teh dveh panog. Tako izvemo, da bije danes vrtnarstvu zadnja plat zvona, saj npr. radič kljub selekciji in uporabi hlevskega namesto umetnega gnoja ne more več konkurirati furlanskemu, ki je cenejši. Podobno je z gojenjem trte. Svoje pa je naredilo tudi nerazumevanje javne uprave, ki kratkovidno pospešuje urbanizacijo, namesto da bi z olajšavami skrbela za življenjsko kvalitetnejše oblike gospodarstva. V nasprotju s tema prispevkoma je etnološko zanimivejši članek Martine Repine, ki je ne zanima le neka dejavnost na sebi in njen historiat, temveč predvsem ljudje kot nosilci te dejavnosti, njihov odnos do nje ter vpliv te dejavnosti na njihov način življenja. Piše namrečo pericah kot o poklicni skupini, ki v slovenski etnološki literaturi še ni bila deležna poglobljene monografske obravnave.Prek posameznih segmentov vsakdanjika peric nam avtorica zelo nazorno predstavi preplet njihovega življenja s tedenskim ritmom dela: ob nedeljah so zbirale vodo, v ponedeljek so hodile k strankam po fagote(v velike 426 Knjižna poročila in ocene kose blaga zvezano perilo),zaznamovale posamezne kose, razvrščale po umaza- nosti ter perilo prvič spirale. V torek so žehtale, v sredo spirale ob potoku (režentanje) in sušile. V najboljšem primeru se je perilo vračalo že v četrtek, sicer pa v petek. Sobota je bila običajno namenjena družinskemu življenju, včasih pa še pospravljanju pri družinah, katerih perilo so prale. Ob tem izvemo še o načinih prevoza perila od strank do domovanja peric in nazaj, raznih oblikah solidarnosti med pericami, socialnem položaju tako peric kot strank ter o njihovem medsebojnem odnosu, oblikah priprave in pridobi- vanju delovnih sredstev (voda,orodje, milo,pepel, les za kurjenje..), načinih sušenja perila, zaslužku, sodelovanju ostalih družinskih članov, iznajdljivosti v težavnih obdobjih suše in vojn itd.. Gre za članek, v katerem je avtorica nakazala, da gre za temo, ki bi zahtevala podrobno obravnavo, a se je zaradi narave zbornika omejila na nekaj strani. Temu sledi članek Milana Pahorja o zgodovini in pomenu Obrtnijskega društva pri Sv.Mariji Magdaleni Spodnji, ustanovljenega leta 1888, torej v času intenzivnega narodnega preroda in zadružništva, katerega cilji so bili pospe- ševati obrt, trgovino in industrijo kot temelje za prosperitelo vsakega naroda. Zaradi tega je društvo pospeševalo zlasti vinogradništvo in ladjedelništvo, v njegovi posesti so bile številne trgovine in gostilne, za svoje člane pa je skrbelo s posojo in obrestovanjem prihrankov. Ob koncu prve svetovne vojne je zamrlo. Da bi z gojenjem slovenske pesm i, kot piše B.Kuret Petrovič, zajezili raznaro- dovanje in asimilacijo tržaških Slovencev, ki se je pospešeno širila iz urba- nizirajočega se Trsta, so Slovenci iz Sv.Marije Magdalene Spodnje leta 1892 ustanovili pevsko društvo Slava. Kot mnoge druge slovenske kulturne politične, gospodarske in športne ustanove se je tudi to društvo po vladnem dekretu v letih pred začetkom dmge svetovne vojne razpustilo. Po vojni je zaživelo prosvetno društvo France Prešeren, ki je združevalo pevsko, dramsko, mladin- sko, prireditveno, družabno in telovadno dejavnost, imelo pa je tudi knjižnico. Različni pogledi na problematiko infonnbiroja(1949) so povzročili njegov razpad. Do sedemdesetih let so v Rovtah, Kolonkovcu in širši okolici delovala šeštevilna dmga društva. Vendarpajebilo šele leta 1979 ustanovljeno Prosvetno društvo Rovte-Kolonkovec, katerega glavna cilja sta bila organizirano družbeno kulturno delo, s katerim se ohranjajo in razvijajo namdne vrednote, ter izboljše- vanje odnosov v narodnostno mešanih skupnostih. Iste cilje zasleduje tudi leta 1982 preimenovano Kulturno društvo Rovte-Kolonkovec, ki se lahko pohvali z imenitnim zbornikom, izdanim ob dvanajsti obletnici delovanja. Avtorjem je uspelo prepričljivo orisati poglavitne značilnosti geografskega območja ter nekatere vidike socialnega in kulturnega življenja v njem. Bojana Rogelj Škafar LOVRENC NA POHORJU SKOZI STOLETJA W9I-1991, Uredili J. Mlinaric, A. Ožinger, Z. Podvinski, Lovrenc na Pohorju 1991, 364 str. Ob devetstoletnici Lovrenca na Pohorju je izšla monografija kraja, ki sojo uredili Jože Mlinaric, Anton Ožinger in Zvone Podvin.ski, izdal Župnijski urad in založila Krajevna skupnost Dwrenc na Pohorju. Uredniki so povabili k 427 Knjižna poročila in ocene sodelovanju priznane strokovnjake, kot so Jože Koropec, Sergej Vrišer, Jože Curk in nekaj Lovrenčanov, ki so prispevali razprave iz lokalne zgodovine. Bežen pregled naslovov tem obeta celostno predstavitev kraja - od geografskih znaalnosti, zgodovine župnije, pomembnih gospodarskih panog in industrije do zgodovine šolstva, društev in kulturnozgodovinskih spomenikov na lovren- škem območju. Pri natančnejšem prebiranju monografije pa se razkrije, da manjkajo poglavja, ki bi popisala podobo življenja na lovrenškem v obravna- vanem času devetih stoletij ali v.saj v polpretekli zgodovini, in poglavja, v katerih bi bila zajeta materialna, sticialna in duhovna ljudska kultura tega dela Pohorja z etnološkega vidika. S tem bi bilo monografiji dodano potrebno in pomembno dopolnilo, brez katerega ne more biti nobeno izčrpno monografsko delo. V Naravno-geografskih značilnostih kraja in prebivalstva Tanje Pernat sta opisana geografski okvir in lega naselja Lovrenca, ki obsega severni del vzhod- nega Pohorja in je kot posebna enota Pohorskega podolja naraven hodnik v osrčje Pohorja, lovrenška pokrajina pa en najbogatejših gozdnih predelov na Slovenskem. Zgodovinski oris Lovrenškega do začetka 17. stoletja avtorja Ožbeja Vres- nika je posvečen zgodovinskim okoliščinam nastanka Lovrenca; temelj za naselitev in organizacijo dela Dravske doline na obeh bregovih Drave in pokra- jine ob Radoljni pomeni podelitev teh posesti prvemu opatu šentpavelskega benediktinskega samostana v Labotski dolini leta 1091. Samostan, ki ga je ustanovil grof Engelbert I. Spanheim, je lovrenško pokrajino koloniziral, si na tem ozemlju izoblikoval gospodarska središča, med katerimi je bila najpomembnejša Pala, in v Lovrencu postavil zasnovo cerkvenega središča. Okoli njega in v velikem delu Dravske doline seje z leti večal vpliv St. Pavla, ki je presahnil šele ob razpustitvi samostana leta 1782. Lovrenški trg je dobil tržne pravice leta 1222 in kmalu postal trgovsko in urbano središče Lovrenškega. V poglavju Prebivalstvo v lovrenških matičnih knjigah 17. in 18. stoletja, ki so za mnoga stoletja tudi edini vir za raziskovanje, niza zgodovinar Jože Koropec podatke o številu porok, o imenih trških družin, o številu nezakonskih otrok in o socialni .strukturi takratnega lovrenškega trga. Zgodovino lovrenške župnije .so popisali uredniki knjige in jo razdelili na tri obdobja: od ustanovitve do jožefinske dobe, do konca prve svetovne vojne in na zadnje obdobje do današnjih dni. V vseh treh je natančno prikazana cerkveno-upravna zgodovina lovrenške in sosednjih župnij na podlagi arhivskih virov (listin in vizitacijskih zapisnikov) in farne kronike. V najobsežnejšem poglavju Iz zgodovine gospodarstva pisca Franceta Bečana so obravnavane posamezne gospodarske panoge, med katerimi je najpomembnejše gozdarstvo, saj je gozd v vsej dolgi zgodovini dajal lovrenškim prebivalcem možnost dobrega gospodarjenja in preživetja. Z njim so povezani močno razvita lesna trgovina, furmanstvo, splavarjenje po Dravi, steklarstvo, oglarstvo, žagarstvo in po letu 1900 lesna industrija. Lovrenške kmetije so zvečine živele od gozda, kmetijstvo je bilo le dopolnilna dejavnost. Leta 1894 je bila na Lovrencu ustanovljena prvo gozdna zadruga na Slovenskem, ki pa je organizirala tudi obrtno, trgovsko in gostinsko dejavnost. Lovrencjebil prvi kraj na Štajerskem, ki mu je leta 1901 zasvetila električna luč. Tu so bile mnoge steklarne, prva je menda nastala sredi 18. stoletja. Pohorska naravna bogastva so vzpodbudila podjetnike, da so se začeli ukvarjati tudi s fužinarstvom. Bogati gozdovi so dajali oglje, vodno silo pa so izkoristili za pogon kladiv. V fužinah 428 Knjižna poročila in ocene in kovačijah so nekaj časa izdelovali tudi orožje za avstrijsko vojsko, kasneje pa so začeli izdelovati srpe in kose; iz teh temeljev je nastala današnja tovarna. Ze konec 19. stoletja je bil Lovrenc znano turistično klimatsko letovišče, ki je med obema vojnama doživelo velik razcvet. Množica turističnih objektov in gostiln je vse do šestdesetih let tega stoletja sprejemala goste iz Avstrije in vse Jugo- slavije. Po tem času pa je turistična dejavnost v kraju zamrla in vse do danes so ostali obsežni načrti za njeno oživitev le na papirju. Bogata zgodovina lovrenških obrti je prikazana le v obliki seznama obrtnikov, ki so na tem področju delovali od 1900 do 1990. Franjo Sgerm v dveh poglavjih podrobno opisuje mline in žage na Lovren- škem v obsežnem popisu iz jožefinskega in franciscejskega katastra, pregledno karto njihovih stojišč in število, njihovo obratovanje in tipologijo, kar je pomem- ben prispevek k proučevanju te gospodarske dejavnosti. Prispevek o ranocelnikih (kirurgih) v kraju, ki ga je spisal Štefan Predin, govori na podlagi ohranjenih zapuščinskih listin lovrenških ranocelnikov o njihovem delu in življenju, o kirurških inventarjih priročnih lekarn, popisuje obrtniško učno dobo in zdravila, ki so jih uporabljali. Prispevek Dušana Fornezzija iz šolske kronike popisuje zgodovino šolstva v Lovrencu od prve omembe leta 1756, ko je bila tam enorazrednica, ki so jo ustanovili in vodili duhovniki, prek uvedbe slovenskega jezika v šolo leta 1848 in zamenjave cerkvenega šolskega nadzorstva po letu 1869 s svetnim do nas- tanka šestrazrednice leta 1927 ter uvedbe nižje gimnazije in nato osemletke. Obravnava tudi učno osebje, število učencev v posameznih obdobjih in različne dejavnosti šolske skupnosti. Učiteljica Krista Šiker je v sestavku, naslovljenem Folklora, orisala delovanje folklorne plesne skupine, ki s plesi, petjem, prikazova njem ljudskih običajev tega kraja in nošami ohranja del bogatega lovren.škega ljudskega izničila. Zborovsko petje, ki ga obravnava Jože Javornik, ustanovitelj moškega pev- skega društva Gozdar, ima v Lovrencu dolgo zgodovino, ki sega v čitalniško dobo, ko so imela pevska društva pomembno vlogo v krajevnem narodnem prerodu. Franc Vračko predstavlja lovrenškogasilsko društvo, ustanovljeno leta 1877, razvoj njegovega delovanja in organiziranja. Gradbeno zgodovino župnijske cerkve in podružnic nadrobno opisuje Jože Curk,kratekopis cerkvene opreme-slikarskih in kiparskih umetnin- ovrenških cerkva pa Sergej Vrišer. Kot dopolnilo temu sestavku dodaja Marjetica Simoniti še popis in opis liturgične opreme cerkva ter katalog ohranjenih zlatarskih in pasarskih del. Monografijo zaključuje sestavek o znamenjih v lovrenški in puščavski župniji, seminarsko delo dijakinj Irene Verznarc in Barbare Bečan. Damjana Pediček 429 Knjižna poročila in ocene MLINŠKOVO BERILO. (I)zbrani etnološki in slovstveni zapiski. Ob stoletnici rojstva Frana Mlinska. Izbrala, uredila in komentirala JOŽE HUD ALES in IVO STROPNIK. Šaleški razgledi?, Velenje 1991, 345 str. Tako poimenovano Mlinškovo berilo, ki je izšlo kot sedmi zvezek Šaleških razgledov, je izbrano, urejeno in komentirano etnološko in slovstveno gradivo, ki ga je na šaleškem območju, tj. v Velenju in širši okolici, v letih od 1930 do 1955, največ pa do leta 1936, zbral velenjski učitelj Fran Mlinšek (1890 -1973). Mlinškov glavni motiv za zbiranje podatkov o Šaleškem in Šalečanih je bil prav pedagoški poklic, ki mu je bil vdan z vsem svojim bitjem, navdušil pa ga je njegov učiteljski kolega Vinko Moederndorfer. Le-ta je del Mlinškovega gradiva (ki pa je v originalu izgubljen) uporabil v svojih treh knjižnih objavah narodopisnega gradiva: Verovanja, običaji in uvere Slovencev, V. knjiga - Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha (Celje 1946) in II. knjiga - Prazniki (Celje 1948), obe izšli pri Mohorjevi družbi, ter Ljudska medicina pri Slovencih, ki jo je izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani 1964. leta. Zaradi dokazanega nenatančnega navajanja in tudi samovoljnega prekrojevanja podat- kov v Moederndorferjevih objavah (zlasti v prvih dveh omenjenih delih) je prav mogoče, da je tam objavljeno gradivo, ki ga je zbral Mlinšek, zaradi možnih Moederndorferjevih posegov vprašljivo. Zato urednika v Moederndorferjevih delih objavljenega Mlinškovega gradiva, ki bi sicer po konceptu sodilo v izbor, v Berilo nista uvrstila. Izhodišče Mlinškovega pedago.škega dela in pobuda za zbiranje gradiva je bil široko zasnovan domoznanski koncept. Bistvo tega je temeljito in vsestransko spoznavanje otrokovega okolja. Bil je zagovornik domoznanstva kot "didak- tičnega jedra pouka", kar je bilo pri nas z domoznanstvom kot učnim predmetom aktualno še tja do 1966. leta, ko se je z uvedbo novega predmeta spoznavanje narave in družbe na nižji stopnji osnovnega šolanja domoznanstvo ohranilo le še kot učno načelo. Mlinšek je kot prosvetar čutil potrebo po nekakšni "domo- slovni čitanki", v kateri bi bilo zbrano raznovrstno gradivo iz Šaleške doline. Kljub temu pa je ostal le pri zbiranju gradiva, ki ga je deloma uredil samo za interno uporabo, ni pa ga nameraval pripraviti za objavo. Široko zastavljen domoznanski koncept je obsegal celo vrsto družboslovnih in naravoslovnih znanosti: zgodovino, etnologijo, psihologijo, sociologijo, geo- grafijo, zoologijo, botaniko, geologijo, meteorologijo idr. Etnologija je torej le del celote, ki je zanimala domoznanstvo, in tudi le del, ki je zanimal Mlinska pri zbiranju gradiva. Vendar sta redaktorja iz obsežnega materiala (80 zvezkov rokopisa) izbrala predvsem etnološko zanimive zapise, izpustila pa sta verjetno zanimive refleksije o šolstvu in pedagogiki in nekatere druge (npr. geološke zapise). Gradivo, zapisano po večini pred drugo svetovno vojno in zbrano na včasih najbolj uveljavljen način etnološkega terenskega raziskovanja, ko so za informatorje izbirali predvsem starejše ljudi, je v glavnem pričevalno za drugo polovico 19. stoletja. Mlinškovo berilo je torej neke vrste "šaleška domoznanska čitanka", ki si jo je zbiralec želel v času svojega zavzetega učiteljevanja. Kljub temu da je bilo gradivo zbrano do leta 1955 in torej ne zajema obdobja zadnjih štiridesetih let, ga bodo verjetno veseli tudi današnji Mlinškovi stanovski kolegi na Šaleškem. 430 Knjižna poročila in ocene Sicer je knjiga, kot sta poudarila urednika, namenjena v prvi vrsti prepros- temu človeku, ki mu bo ob prebiranju morda obudila iskrice spomina..., pa tudi zahtevnejšim bralcem, posebej toplo pa otrtikom - spričo številnih zapisov s pravljično v.sebino, še posebej ker je kraj dogajanja domače okolje. Tu kaže pripomniti, da je knjiga npr. za mlajšega bralca vendarie premalo vabljiva: zanj bi morala biti oblikovana bolj privlačno in poljudno, npr. tako kot Čemigojev Javorov hudič ipd. Na začetku knjige recenzenta dr. Božidar Jezemik in dr. Tone Pretnar na kratko - prvi z etnološkega, dmgi s slovstvenega vidika - označujeta prvo izdajo Mlinškovega gradiva, urednika J. Hudales in 1. Stropnik pa z biografskimi podatki in s spomini nekaterih Velenjčanov nanj orisujeta zbiralčev portret. Mlinškovi zapisi so razvrščeni v pet tematskih sklopov: Šaleško ljudsko bla- go. Ljudske modrosti. Pravljične podobe. Zbrane pesmi. Zgodovinske beležke, ki so znotraj nadrobno strukturirani po etnološki in slovstveni klasifikaciji. Največje zapisov o ljudskem verovanju, o običajih in navadah ob raznih delih, o običajih življenjskega ciklusa, koledarskih šegah, navezujočih se na cerkvene praznike, ljudsko znanje o vremenu in zvezdah, o zdravilstvu, o živalih, o rastlinah, ljudske modrosti o sreči, denarju in zakladih, o prerokovanjih ; prego- vori in reki, razne legende in pravljične podobe, ki .se nanašajo na Šaleško in govorijo o gradovih in cerkvah, o jezerih in podzemnih votlinah ter o podobah prednikov. V glavnem so to aitiološke in legendarne pripovedke, legende, moralne in ironične prilike, pravljice, bajke itd., ki zelo pritegnejo k branju. Kljub temu da jih je večina ohranjena le fragmentarno, so obdržale poseben čar, značilen za omenjene zvrsti. V posebnem razdelku so objavljene avtorske in zbrane ljudske pesmi, od obrednih, nabožnih ali religioznih, resnih, delovnih, ki nosijo etnološko zelo zanimive v.sebine in informacije ter življenjske modrosti, do ljubezenskih in erotičnih ter lahkotnejših priložnostnih zabavnih pesmi. Za nekatere izmed slednjih je ugotovljeno avtorstvo Jurija Vodovnika, P(Kajta, Slomška idr., vendar gre, kot je razvidno iz opomb, v večini za šaleške različice omenjenih avtorskih pesmi, ki jih je ljudstvo tu sprejelo in variiralo v skladu s svojim okoljem in življenjem. Sledijo zgodovinski zapisi o kraju in posameznih ljudeh, ki so živeli in dajali barvo šaleškemu območju v Mlinškovem času. Berilu oziroma objavljenim Mlin.škovim zapisom sledi slovarček izrazov iz šaleškega narečnega besedišča, ki so dopolnjeni združeni Mlinškovi frag- mentarni slovarski zapisi, z jezikovnimi popravki in dopolnjenimi razlagami gesel. Gre za nenavadne izraze iz okolice Velenja, staro čebelarsko izrazje ter, nadrobneje, za tehnične izraze mizarske stroke. V dodatku sledi t.i. Otroško berilo z zanimivimi kratkimi prostimi spisi učencev četrtošolcev, ki slikovito, z otroškim pogledom in na zelo neposreden način, ilustrirajo življenje v predvojnem času na Šaleškem. ^ Ob kcincu urednika in avtorja komentarjev in opomb v obliki spremnei besede stmeta spoznanja o zbiralcu in njegovem delu. Pred nami se jasneje izoblikuje podoba predvojnega učitelja, ki bi jo verjetno lahko našli še kje pd Sloveniji v tistem času, podoba, ki je zanimiva tudi za etnologa, ni pa še bila' samostojno paiučena iz etnološkega zornega kota. ¦ 432 Knjižna poročila in ocene Za večjo uporabnost informacij iz Berila so dodane razne preglednice Mlin- škove obsežne zapuščine, slovarsko, imensko ter krajevno kazalo. Vse to je, s preverjanjem in dopolnjevanjem zapisov po raznih virih, zlasti pa z delom na terenu, od urednikov terjalo veliko časa in potrpežljivosti (omenjeno je dveletno redakcijsko delo). Berilo je sicer tudi ilustrirano s črno - belimi fotografijami, ki pa so tehnično slabe in nimajo estetske in informacijske teže, kot bi si jo želeli, zato so bolj ali manj neučinkovite in neopažene. Prav tako so moteče tiskarske napake, npr. že v naslovu na prvi strani, kar pokvari prvi vtis... Mlinškovi zapiski in temu podobno gradivo je neprecenljive vrednosti tudi za etnologa, saj lahko rabi kot pomemben vir za morebitne posamezne mono- grafske raziskave. Ob koncu naj posebej opozorim na prizadevanja etnologov, da bi definirali razmerje med etnologijo in domoznanstvom, ki se ga ob takšnih objavah virov neposredno dotaknemo. Ob proslavljanju 300-letnice izida Valvastirjeve Slave Vojvodine Kranjske je v seriji Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva kot 19. zvezek izšel zbornik prispevkov Etnologija in domoznanstvo (Ljubljana 1989). Sočasno jebil organiziran posvet o tej temi. Tedaj so bile omenjene npr. tudi kulturnoantro- 3ološke "community studies", dalje problemski sklopi, kot je razkrivanje etno- oške podobe posameznih regij v domoznanskih spisih, kar je v zvezi z domo- znanskimi pobudami nasploh in njihovo zvezo z etnološkimi raziskavami, skratka gre tudi za etnolo.ški pogled na takšne objave lokalnih virov, kot je Mlinškovo berilo. Z Mlinškovim berilom je etnološka veda vsekakor bogatejša za nov vir za proučevanje kulturne podobe in načina življenja na Slovenskem. Njegovo branje pabonedvomnoobogatilo vse, kibi radi spoznali in razumeli šaleškega človeka. Martina Orehovec TOOLSAND TILLAGE, Vol. VI:4/1991, Copenhagen (National Museum of Denmark) 1991. Edited by Grith Lerche, Alexander Fenton and Axel Steensberg. Tools and Tillage je znanstvena publikacija, ki jo enkrat na leto od leta 1968 izdaja Mednarodni sekretariat za zgodovino kmetijskih orodij (pri danskem Nacionalnem muzeju). Sekretariat (s knjižnico in dokumentacijo), ki ga vodi arheologinja in etnologinja Grith Lerche, je izjemna ustanova, katere obstoj temelji na neposrednem sodelovanju med "sorodnimi" raziskovalci z vseh celin. Publikaciji so dali podnaslov: Revija za zgodovino obdelovalnih orodij in kmetijskih praks. Namenili soji poslanstvo vodnika za raziskave orodij, poljskih sistemov, obdelovalnih načinov in načinov spravila pridelkov (tako z jezikoslovnega kot s funkcijskega vidika). Revija zajema čas od začetkov obdelovanja do industrijske dobe, in čeprav je poudarek na gradivu, geografsko vezanem na Evropo, so v obravnavo pritegnjena tudi območja, ki so kakorkoli vplivala na Evropo, in narobe. Tako lahko z revijo Tools and Tillage sledimo na 432 Knjižna poročila in ocene primer gospodarsko kulturnim vplivom in vezem med Kitajsko in Evropo, med Evropo in obema Amerikama... Poudarek je še na zgodovinskem razvoju kmetij- stva, tako na osnovi obstoječih praks kot zapisanih teorij, ter na tehnoloških in ergoloških vidikih obravnavanih tem. Tools and Tillage pomeni tako izredno zakladnico zapisanega in inter- pretiranega znanja o kmetijstvu in o kmetijskih praksah z vseh celin. Kot so zapisali uredniki publikacije: "V preteklosti nakopičenih modrosti ne bi smeli ignorirati, kaj šele zavreči." Skoraj petindvajset letnikov revije Tools and Tillage pomeni za raziskovalce kmetijstva na enem mestu zbrano primerjalno gradivo, ki bo morebiti še rabilo v prihodnosti. V pričujoči številki (Vol.VI:4, 1991) revije je šest razprav. Vse so nastale na podlagi neposrednih raziskav in vsebujejo izčrpno dokumentacijo delovnih procesov, natančne opise orodij, njihove uporabe in interpretacije dognanj. Dr. Wang Xing-Guang (z Oddelka za zgodovino Univerze Zhengzhou) razpravlja o starih terasastih poljih na Kitajskem. Dr. Gyula Wojtilla (iz Budimpešte) obravnava Krsišasano, v sanskrtu pisan kmetijski priročnik iz začetka 20. stoletja z opisi tipov plugov. Dr. Vasant Shinde (z Oddelka za arheologijo Raziskovalnega inštituta v Puneju v Indiji) objavlja dognanja o dveh izjemnih kmetijskih orodjih iz Walkija (ruralne naselbine v zahodni Indiji), ralu iz kosti, iz 12. ali \3. stoletja pred našim štetjem in votlem rogu - klinu za spuščanje semen v zemljo. Morgens Schon j0rgensen (iz danskega Nacionalnega muzeja v Kopenhagnu) obravnava lopato iz Bleginda iz danske železne dobe v njenem funkcijskem kontekstu. Dr. Wayne Randolph (iz Williamsburga, ZDA) podobno poroča o starem ameriškem lemežu s kmetije Bennett s konca 17. stoletja. Profesor Axel Steensberg (dr., univ. prof, v pokoju, iz Kopenhagna) pa na podlagi lastnega opazovanja poroča in razpravlja o izdelovanju in načinu rabe camnite sekire, še vedno sodobnega orodja pri požigalniškem poljedelstvu na Papui-Novi Gvineji. Tcxils and Tillage na koncu objavlja še abecedni seznam avtorjev za vse izdane zvezke (Vol.I-VI, 1968-1991) in tematski indeks. Inja Smerdel 433 CAROL and DAN HART, NATURAL BASKETRY, How To Make Wicker, Splint, Coiled, and Twined Baskets with Round Reed, Rattan, Fibers, Raffia, Sea Grass, Wild and Garden Materials, Cane, Rush, and Wood Splints, Watson-Guptill Publications, New York 1976,160 str., il. Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja je med drugim bogatejša tudi za knjigo Natural Basketry. Avtorja Carol in Dana Harta je pri pripravi te knjige vodila želja po predstavitvi in ohranitvi različnih postopkov izdelovanja ple- tarskih izdelkov, kakršne poznajo ameriški Indijanci - in prav njim je knjiga v celoti posvečena. Knjižna poročila in ocene Z besedilom in bogatimi slikovnimi prilogami nam avtorja prikazujeta štiri osnovne načine pletenja; njuni opisi nam pomagajo pri izbiri in pripravi mate- riala, ki ga potrebujemo za izdelavo pletarskih izdelkov, in nam dajejo napotke za pripravo barv iz naravnih snovi. Zato ta knjiga ni namenjena le tistim, ki se na pletarstvo že nekoliko spoznajo, temveč je lahko vodnik tudi vsakomur, ki se prvič loti pletenja ko.šare, cekarja, okrasnega lončka ali česa podobnega. Carol in Dan Hart sta se priprave knjige lotila predvsem z umetniško-roko- delskega uporabnega vidika, zato z etnološkega zornega kota knjiga nima posebne strokovne vrednosti. V tem delu namreč ni celovite raziskave pletar- stva, kar bi bila zbirna naloga etnološkega dela, ampak vsebuje zgolj - sicer same po sebi zelo pomembne - napotke o postopku izdelave. Prav to pa pogosto manjka v etnoloških zapisih o obrteh, kajti premalo se zavedamo, da bodo številne veščine šle v pozabo predvsem zato, ker pogosto ni več nikogar, ki bi svoje obrtniško znanje lahko prenašal na mlajše generacije. Zato bi v prihodnjih etnoloških raziskavah obrti kazalo več pozornosti posvetiti tudi takšnim podrobnejšim zapisom o rokodelskih postopkih, kajti ena izmed nalog etnolo- gije je ohranjanje kulturne dediščine - tudi zozaveščanjem ljudi in ohranjanjem ter prena.šanjem nekaterih znanj za prihodnje rodove - sicer se lahko kaj hitro zgodi, da bomo pod znamko tipičnega slovenskega izdelka na trgu kupovali tudi kopije izdelkov iz zgoraj omenjene knjige. Andreja Bahar Muršič DAMJAN J. OVSEC: SLOVANSKA MITOLOGIJA. Ljubljana, Domus 199L 538 str. Lani je pri založbi Domus v Ljubljani izšla knjiga Damjana J.Ovsca, Slovanska mitologija, ki je prvo celostno delo o slovanski mitologiji izpod peresa domačega avtorja. Damjan J.Ovsec je sicer znan po svoji knjigi o družabnem življenju v Ljubljani, člankih ter radijskih in televizijskih oddajah o zelo različnih etnoloških temah, vendar pa .so v zadnjem času v njegovem pisanju vse bolj prevladovala vpra.šanja o simbolih, mitologiji in verovanju Slovencev in drugih evrop.skih in neevropskih narodov. Zato jebilo skoraj pričakovati, da bo nekoč svoje proučevanje strnil v večjem delu. Zdaj je pred nami izredno zanimivo in v marsičem pogumno strokovno delo ter edinstvena knjiga na našem knjižnem trgu. Te knjige ni mogoče prikazati na hitro, prvič zaradi zelo ob.sežne vsebine in drugič zaradi njene filozofije. Pomembna je zaradi obojega. Vsebine knjige avtor očitno namenoma ni klestil; zavedajoč se, da piše prvo knjigo o slovanski mitologiji za naše bralce, je razgrnil tematiko v vsej njeni širini. V njegovem delu se prepletajo tri glavne miselne niti, v različnih poglavjih različno izražene, vendar pa se čuti avtorjeva želja, da bi bile enakomerno ubrane. To so: staro slovansko verovanje; običaji, verovanje in magija slovanskih narodov; indijska duhovnost, ezoterika, astrologija in Jungova psihiatrija. Ta trojna svetloba osvetljuje vso snov na nov, zelo izviren in tudi izzivalen način. Ne boji se prestopiti okvirov trdno dokazanih dejstev, če gre za utiranje novih smeri interpretacije in za širjenje zavesti. Možnosti za razpravljanje je ogromno in avtor se jim očitno hote ni maral izogniti. Samo tako je lahko storil ta vsebinski preboj 434 Knjižna poročila in ocene in dal svojemu delu filozofske razsežnosti. Bralce po eni strani seznanja z vso neoprijemljivostjo dejstev o stari slovanski mitologiji, z vso nepregledno pestrostjo izročila pri različnih slovanskih narodih, z različnimi znanstvenimi in filozofskimi interpretacijami in po drugi strani z osebno filozofijo, ki temelji v stari indijski duhovnosti. Čeprav v knjigi to ni po.sebej označeno, v njej lahko razločimo tri velika poglavja s podpoglavji. Prvo je posvečeno uvodnim mislim, virom in literaturi, drugo je posvečeno starim Slovanom, v tretjem pa spoznamo kasnejši razvoj in sledove prvotnih verovanj različnih slovanskih narodov do danes. Že na začetku avtor razlaga splošna vprašanja o mitologiji in religiji in niza tudi osnovne podatke o razširjenosti in številčnosti Slovanov, o njihovih jezikovnih skupinah, zgodovini in selitvah. Slovanska mitologija in religija sta zelo problematični iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je malo prvotnih virov o njih, drugi pa ta, da Slovani niso imeli skupne države, v kateri bi mogli ustvariti svoj Olimp. Nikoli niso bili politično in kulturno združeni, tako da je verjetno vsako pleme imelo svoj način čaščenja. Po prevladi krščanstva je stara poganska vera začela zamirati, ostala je, kot pravi avtor, v nezavedenem kolektivnem in individualnem, pa tudi v zavednem, o čemer priča folklora. Kolektivno nezavedno je izraz psihiatra C.G.Junga, njego- va teorija o nezavednem pa je sploh ena najpomembnejših idejnih sestavin te knjige. Avtor jo je napisal v prepričanju, da so, kot pravi, .stare religije "nastale iz človekove duše, prav take, kakršna v tem trenutku živi v nas", da torej pri slovanski mitologiji nikakor ne gre samo za del naše izgubljene in pozabljene preteklosti. V uvodnem poglavju najdemo tudi za avtorja zelo značilno razmišljanje o razmerju med znanostjo in mitologijo: "Znanstveno je prav lahko ovreči biblično razlago o tem, da je svet nastal v sedmih dneh in da je star le štiri tisoč let, ali pa grške, indijske, tibetanske in kitajske predstave o tem, da je vesolje nastalo iz jajca. Tu seveda ne gre za sedem dni, pač pa za pomen svetega števila sedem in ne gre za navadno jajce, ampak za tako imenovano 'kozmično jajce', splošni simbol življenja. Ta zaradi svoje tridelne sestave (lupina, beljak, rumenjak) kaže na magično, sveto trojko, ki je spet povezana s simbolizmom trikotnika, s tremi svetovi (fizičnim, razumskim in duhovnim), s predstavo o 'trimurtiju', indijski sveti trojici, ki jo poznajo različne religije, vštevši krščanstvo (Bog Oče, Sin in sveti Duh)." Svoj način obravnavanja mitologije sam označuje kot simbolično mitologijo, ki je tesno povezana z "najstarejšo duhovno 'znanostjo,' z astrolo- gijo". Miti so se razvili iz astmloških predstav o kozmogoniji (nastanku in razvoju vesolja). Večino jih torej lahko razložimo z dobrim poznavanjem astro- logije. Simbole s skritim in globljim pomenom so nadomestili bogovi in boginje, demoni, vile, škrati, fantastične živali. V tisočletjih so nastale iz tega novega gradiva zapletene mitološke zgodbe, s katerimi sije tudi preprost človek poma- gal razložiti svet, v njem pa samega sebe. Naslednje poglavje izčrpno navaja vire, izmed katerih jih tukaj omenimo samo nekaj. Glavni vir za zgodnjeslovansko mitologijo oz. religijo so srednjeveške kronike, anali ali letopisi. Bralec se najprej seznani s slovanskimi, začenši s slavno Nestorjevo kniniko, ki jo je napisal ruski menih na koncu 11. in v začetku 12. stoletja in ki vsebuje podatke o kultu prednikov prvih kristjanov, o Perunu, Velesu, Dažbogu, Mokoši in Simarglu. Med pomembnejšimi kasnejšimi je ukrajinska Hustinska kronika iz zgodnjega 17. stoletja, ki govori o panteonu kijevskega kneza Vladimirja. Tudi v Pesnitvi o 435 Knjižna poročila in ocene pohodu Igorjevem, anonimnem delu iz 12. stoletja, so omenjeni stari slovanski bogovi. Med viri so tudi kronike in zgodovine izpod peres čeških in polj.skih avtorjev in zgodovinarjev. Med tujimi viri so najstarejša poročila o Slovanih pri bizantinskih zgodovinarjih in piscih, številni pa so srednjeveški avtorji, začenši s Thietmarjem s preloma desetega in enajstega stoletja, ki je v svoji kroniki pisal tudi o zgodovini polabskih Slovanov. Sledili so Adam iz Bremna, Otto iz Bamberga in drugi, najpomembnejši vir za zgodovino Slovanov v srednjem veku pa je Chainica Slavonun iz 16. stoletja, v kateri izvemo za vrsto slovanskih bogov. Pomemben vir za slovansko mitologijo je Danec Saxo Grammaticus, duhovnik in zgodovinar, ki je v 16. stoletju poročal o slovanskih bogovih, za njim pa, če jih omenimo samo nekaj iz tega izčrpnega pregleda, stara danska zgodovina Knytlinga Saga iz 12. stol., opisi zgodovinarja Alberta Krantza s prehoda petnajstega v šestnajsto stoletje itd. Zelo pomembno je delo Rerum Moscovitanun Commentarii (Moskovski zapiski) Žige Herbersteina iz 1.1557, ki je pisal tudi o starih ruskih bogovih. Prvi slovanski znanstvenik, ki je sistema- tično proučeval slovansko mitologijo, pa je bil V.N.Tatiščev v prvi polovici osemnajstega stoletja. Zanimanje strokovnjakov, ljubiteljev in zanesenjakov za slovansko mitolo- gijo se je razcvetelo v 19. stoletju, v našem stoletju pa je napredovalo tudi znanstveno raziskovanje, tako da je danes literatura o tej temi resnično bogata in komaj pregledna. Avtorje v poglavju Literatura o slovanski religiji in mito- logiji nanizal najpomembnejša dela in usmeritve. Pisci v obdobju romantike so proučevali verovanje in mitologijo ter iskali skupen izvir slovanskih narodov v pred krščanski mitologiji, katere sledove so našli v ljudskem izročilu. To so znani znanstveniki 19. stoletja, od J.Safarika, A.Sreznevskega, K.J.Erbena, A.N.Afana- sijeva, V.Jagiča, G.Kreka do F.Miklošiča in drugih. V pregledu literature v 20. stoletju bralec spozna dela in pisce, na katere se tudi kasneje v besedilu avtor večkrat sklicuje ali z njimi polemizira. To so L.Leger, S.Vasiljev, L.Niederle in drugi. Pomembna dela so izšla po drugi svetovni vojni, in sicer izpod peres znanstvenikov, kot so npr. N.S.Deržavin, S.Urbanczyk, K.Moszynski, R.Jakobson, S.A.Tokarev, V.J.Propp, B.Drobnjako- vič, M.Filipovič, T.R.Djordjevič, M.Gavazzi, H.Vakarelski, D.Bandič. Za zahodne pisce pa je značilno, da zelo omejeno uporabljajo sodobno slovansko literaturo. Poleg slovanskih znanstvenikov se s slovansko mitologijo precej ukvarjajo Italijani, npr. lingvist V.Pisani, zgodovinar religij R.Pettazzoni in slavist in etnolog E.Gasparini. Najboljša študija o splošni slovanski mitologiji, z dodatkom o Južnih Slovanih, pa je po avtorjevem mnenju gotovo Spira Kulišiča: Stara slovenska religija u svijetlu novijih istraživanja posebno balkanoloških, ki je izšla v Sarajevu leta 1979. Slovenci do Ovščeve knjige nismo imeli nobenega večjega dela o slovanski mitologiji, vendar pa so mnogi pi.sali o tem, od J.V.Valvasorja, A.T.Linharta, V.Vodnika do U.Jarnika, J.Kelemine, J.Mala, F.Bezlaja, l.Grafenauerja, V.Möderndorferja in drugih, pa do N.Kureta, čigar Praznično leto Slovencev je edino in najboljše delo o mitologiji in verovanju pri nas, in do M.Matičetovega in njegovih razprav, npr. O bajnih bitjih Slovencev s pristavkom o Kurentu (Traditiones 14). Slovenski mitologiji v tej knjigi ni po.svečena posebna pozor- nost, saj nastopa samo kot del slovanske in temu ustrezen je tudi pregled slovenskega raziskovanja. 436 Knjižna poročila in ocene V novejšem času je po svetu izšlo mnogo leksikonov, enciklopedij in slovarjev, ki omenjajo tudi slovansko mitologijo in religijo in posamezne bogove. V njih so Slovani skromno zastopani, slabo obdelani ali pa jih sploh ni. Avtor ugotavlja, da je največ podatkov o slovanski mitologiji v delu The Encyclopedia of Religion (New York 1987), o Slovanih je v njej pisala Maria Gimbutas. V tem poglavju bralec tudi podrobneje spozna avtorjeva metodološka in filozofska izhodišča; strinja se s kritiki mitološke šole in se zavzema za prouče- vanje verskih pojavov znotraj verskih kompleksov, v povezavi z materialno in družbeno osnovo, z zgodovinskim proučevanjem šeg in verstev. Vendar zavrača "vulgarni materializem". "Vera ni nastala zaradi poljedelstva, lova, ribolova niti zaradi človeškega strahu, ampak je del človekovega nezavednega. Res pa je, da so prej omenjene človekove dejavnosti vplivale na oblikovanje specifičnih verskih predstav oziroma obrednih praktik. Vendar tudi v tem najdemo splošen svetovni prapomen. Mistično ima svoj izvor v duhovnem, zibelka planetarne duhovnosti pa je Indija...Indijci trdijo, podobno kot kristjani, da vse pojavno izhaja iz duhovnega, torej je vse pojavno simbol za nekaj, kar stoji za njim. Zato imajo tudi verovanja in šege svoj izvor v protosimbolih (nezavednega)" itd. Osnovni avtorjev očitek zahodni znanosti letina njeno zgolj razumsko prizadevanje in na podcenjevanje intuicije, ki po avtorjevem pre- pričanju kot šesti čut prav tako daje izkustveno spoznanje. Glede vprašanja o značaju slovanske religije pa se avtor izrecno pridružuje mnenjem S.Kulišiča, E.Gasparinija, V Pisanija in drugih o njenem matriarhalnem, lunarnem značaju. Drugi del, po.svečen stari slovanski mitologiji, se začne s poglavjem Vrhovni bog ali najvišje bitje, s podpoglavji Slovenski prakulturni bajki iz Mengša in Šiške, Še o iransko-praslovan.sko- indijskih paralelah. Še o Bogu daritelju v verovanjih in šegah slovanskih ljudstev. Značilno je, da avtor, izogibajoč se enostranskosti, zajema podatke, utemeljitve in zamisli z različnih ravni in nepre- stano sestopa z univerzalne v posebno, od lokalne na kozmično raven. Knez Vladimir, prvi krščanski vladar Rusije, je v desetem stoletju ustvaril slovanski poganski panteon. Pred svojo palačo v Kijevu je postavil kipe slovan- skih bogov Peruna, Horsa, Daž(bog)a, Striboga, Simargla in edine boginje Mokoš. Vendar je Vladimir kmalu sprejel krščansko vero in kipe uničil. Največ pisanih virov je o Perunu, božanstvu groma, čigar kult je bil razširjen po vsem slovanskem svetu in ki ga je ponekod zamenjal sv.llija. Vsi indoevropski narodi so poznali arijskega boga stvarnika, ki je postopoma povsod postal bog neba, oblakov strele in groma. "Zato je s tem imenom povezan tudi slovanski bog groma Perim ali litovski Perkunas, kjerbesedni koren per pomeni tolči, udarjati." V mnogih starih virih nastopa skupaj z njim Volos,Veles kot drugi bog ruskega in slovanskega panteona, ki ga stari viri omenjajo kot boga živine in čred in ki so ga Slovani nadomestili s sv.Blažem. O vseh božanstvih obstajajo različni podatki in mnenja znanstvenikov in malo je med njimi nedvoumno potrjenih dejstev. Viri govorijo tudi o bogastvu in raznoličnosti baltsko-slovanskega panteona in še posebej o njegovi plemenski diferenciranosti, saj je razslojevanje plemenske družbe pospeševalo razvoj čaščenja višjih bogov in oblikovanje svečeniške kaste. Veliki bog baltskih Slovanov na otoku Rujnu je bil Svantevit, čigar prvenstvo se je razvilo na temelju politične moči Rujanov v 12. stoletju, drugi pa so bili Svarožič, Redigast, Triglav, Črnobog, Rujevit, Gerovit, Porevit, Pizamar, Prove, Siva (Živa), Pripegala, Podaga. Zanimiva značilnost baltsko- polabskih bogov je bila polikefalnost, ki nakazuje paralele s finskimi ljudstvi. 437 Knjižna poročila in ocene Svantevit je imel štiri glave. Mnogi raziskovalci so ga istovetili s svetim Vidom. Triglav pa je bil najbolj spoštovan bog med Pomorjani. Avtor v zvezi s triglavim kipom Triglava, o katerem je sporočeno, da je imel prekrit obrat oz. da je imel več obrazov, opozarja, da Triglav ni bil solarno božanstvo. Med bogovi ostalih slovanskih narodov so mnoga dokazana in nedokazana boštva, o katerih .so se nekatere podrobnosti, spomini, prikrita čaščenja in podobno ohranili zgolj v ljudskem izročilu oziroma z njim povezanih verovanjih in šegah. Tretje veliko poglavje se začne s Hrami, idoli, prazniki, prerokovanji, žrtvo- vanji in žrtveniki. Avtor ponovno izhaja iz podatkov o baltskih in polabskih Slovanih ter nas podrobneje seznanja s posameznimi pojmi in sestavinami, ki nastopajo tudi v kasnejšem razvoju, kot so npr. idoli, hišni demoni, hrami, simbol svastika, prerokbe, svete in žrtvene živali, molitev, žrtvovanje ljudi, čaranje plodnosti, ritualne pogostitve, vzdržnost, post in zaobljuba. Tudi v naslednjem poglavju Svečeniki, vrači, čarovniki in čarovnice, zdravljenje z magijo avtor odkriva izvor posameznih sestavin, etimologijo in različice, pri čemer pa vpleta po eni strani vedno več etnološkega gradiva iz etnološke literature in po drugi strani lastnih pogledov na tematiko. Tu se včasih zaradi preobilice gradiva izgublja v etimoloških detajlih, z zelo pomembnimi raz- mišljanji pa opravi preveč na hitro. Tako na primer pravi: "Zelo trdno vem, da so Slovani čutili in poznali mnogo več stvari, kot jih lahko dokažemo po enostranskih znanstvenih metodah, zato lahko sklenem, da tako v tem kot v mnogih drugih primerih prevladujejo špekulacije, ki pa, kar je nadvse zanimivo, raje veci no stvari zakrivajo ali pavšalizirajo, kot pa odkrivajo. Pritrditev je vedno nevarnejša od zanikanja." Zaradi avtorjevih pogledov je eno najpomembnejših poglavij v knjigi tisto o čaščenju prednikov in pokojnikov. Stari Slovani so verovali v dušo, vezano na telo, in v svobodno dušo, ki po smrti odide v nav ali v raj. V ljudskem verovanju lahko zasledimo, kako ločevanje duše od telesa ne poteka takoj, ampak postopoma. Večina starejših in novejših raziskovalcev meni, da so prvotno Slovani mrtve sežigali; sežig je torej po njihovem starejši od pokopavanja. "Skoraj vse, kar je v zvezi z mitologijami in ljudskimi religijami, predstavlja svojevrstno 'korupcijo' visoko razvitih spiritualnih predstav." V sežiganju, ki je starejše od pokopavanja, vidi avtor "srž nekdanjih indoevropskih in zlasti seveda indijskih duhovnih znanj. Kot je znano, Indijci še danes sežigajo svoje mrtve na grmadah. To velja zlasti za Hindujce oziroma jogije najrazličnejših smeri...Kaj se skriva za indijskim sežiganjem ? Ta obred izvira iz visokih filozofskih in še posebej metafizičnih predstav in znanj o naravi treh osnovnih delov, ki sestavljajo vsakega človeka; poenostavljeno rečeno, gre za fizični, mentalni in spiritualni del." Avtorjeva nedorečenost je sicer zelo razumljiva, saj je snov, ki jo je hotel v tej knjigi obvladati, kratko malo preobsežna. Ves čas se čuti, da je hotel ob vsakem detajlu opozoriti na vse njegove plati, inačice in pomene, pa bi vendar brez škode lahko opustil marsikatero podrobnost v prid temeljitejši razlagi. Škoda je, da v besedilu večkrat po nepotrebnem skrene iz ezoterike, kot da ni dovolj časa in prostora, čeprav vseskozi daje vedeti, da je v ezoteriki, astrologiji, indijski duhovnosti in psihiatriji zanj ključ za razumevanje mitologije. V zvezi s tem, da je najstarejše indoevropsko izročilo zahtevalo sežig mrtvecev in da pokop pomeni že varianto, je zapisal npr. tole: "Seveda pa sega to že na področje spiritualnih vednosti (ki jih je težko dokazati, ker so zgolj 438 Knjižna poročila in ocene osebno izkustvene) in ne na področje arheologije, ki je zaradi svoje enostran- skosti tudi vprašljiva, prav gotovo pa ne zanemarljiva." Kot da bi v uvodnem poglavju ne zagovarjal intuicije kot izkustva in kot da bi po drugi strani vse ostalo v knjigi bilo čista znanost in kot dabinebil njen namen tudi širiti drugačno gledanje na mitologijo ! Kot da bi avtor ne hotel govoriti o stvareh, ki so najpomembnejše zanj in zaradi katerih sploh piše knjigo. Navedimo še en značilen odstavek:"Hipoteza, ki jo postavljam, je pa na tem mestu zaradi preza- pletenosti ne morem razviti, je ta, da sojenice po svoji funkciji popolnoma ustrezajo indijskemu zakonu karme, povezanemu z zakonom o reinkamaciji, kot to poučujejo indijski rišiji oziroma jogiji." Ni jasno, zakaj hipoteze ne razvije, če jo že omeni. V poglavju Verovanja o nebesnih telesih, čaščenje ognja in vode, čaščenje zemlje, verovanja o zvezdah; zarja, mavrica in veter; čaščenje drevja se avtor podrobneje ustavi ob mnenju, ki je pod vplivom stare mitološke šole 19. stoletja v znanosti dolgo prevladovalo, da ima slovanska mitologija oz. religija bolj ali manj solaren značaj. Te teze je najodločneje zavrnil E.Gasparini, ki je opozoril, da se v slovanskih šegah, ljudskem verovanju in ljudski umetnosti pogosto pojavlja lunama simbolika. V nekaterih šegah, zlasti v zvezi z ognjem, se sicer kažejo sledovi verovanja o Soncu, vendar o sončnem kultu ne moremo govoriti. V tem in v naslednjih poglavjih je vse več etnoloških podatkov, ki jih za Slovence avtor zelo na široko navaja predvsem iz del J. Kelemine Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, N. Kureta Praznično leto Slovencev, iz razprav M.Mati- četovega in drugih, za dmge narode pa iz obsežne literature. Isto velja tudi za poglavja Duhovi narave (Verovanje v gozdnega demona in čaščenje živali. Poljski demoni, Rusalke, Vile, Rod, rojenice in sojenice. Vodni duhovi. Zračna bitja. Domači duhovi. Škratje), Zli in polzli duhovi (Vampirji, Čarovnice, čarov- niki in vešče. Mora, Zmaj, ala, aždaja, aždajka, kača). Razni drugi slovanski demoni. Vsebina je tako obsežna, da je prav težko imeti pregled nad celoto, in očitno se je tudi avtorju zaradi tega nekoliko izmuznil sistem razvrstitve snovi po poglavjih (Drobci o slovenskih bajnih bitjih so se čisto neustrezno znašli pod Zlimi in polzlimi duhovi), ponekod pa se nehote tudi ponavlja. Na koncu avtor posebej obravnava še Poljedelsko-proizvajalni kompleks šeg in verovanj in Agramo-materopravne temelje stare slovanske religije.Glede na obsežnost in zapletenost obravnavane snovi bodo odmevi na Ovščevo knjigo verjetno prihajali ka.sno, a gotovo bodo zanimivi, saj je celotna tematika nabita sskrivnostmi, nerešenimi vprašanji in razhajajočimi se interapretacijami. Z njimi bo ta pomembna knjiga dosegla svoj namen - razširiti znanje o prastarih se- stavinah naših običajev in verovanj, poglobiti razumevanje duhovne osnove naše kulture in da bo tudi vsak posamezni bralec zase odkril duhovno vez s slovanskim mitološkim izročilom. Kot pravi avtor, je mitologija način mišljenja, skupen vsem ljudem in preučevanje mitov je proučevanje nas samih. "Miti so mostovi med razumom in čustvom, med glavo in srcem. Tiste stvari, ki se ljudem zdijo najpomembnejše, imajo svoj prostor v njihovi mitologiji." Na koncu knjige sta bibliografija in abecedno kazalo bogov in demonov. Mojca Ravnik 439 Knjižna poročila in ocene PAVEL MEDVESCEK, NA RDEČEM OBLAKU VINOGRAD RASE, Ljubljana, Kmečki glas (Glasovi) 199L 224 str. Pred dvema letoma je v seriji Glasovi, zbirki znotraj Kmečke knjižne zbirke, pri Kmečkem glasu izšla tretja knjiga. Prvi v seriji, Čemigojevemu Javorovem hudiču (1988), je leto kasneje sledila še druga, Tomšičeva Noč je moja, dan je tvoj, njej pa Medveščkova Na rdečem oblaku vinograd ra.se. Ta ob prejšnjih dveh (ustnem izročilu Gore nad Ajdovščino v prvi in t.i. folklornem pripovedništvu slovenske Istre v drugi) prinaša izbor avtentičnih pripovedi iz Idrije, sveta med rekama Idrijo in Sočo, na zemljevidih pogosto označenega kotKanalski Kolovrat ali Kambreško pogorje. Ob drugih dveh ima Medve.ščkovo delo prav gotovo posebno mesto. Ne gre le za približanje izrazito specifične pretekle podobe območja, pri čemer mislim na obmejnost, odmaknjenost in izoliranost, ki so, kljub vsem negativnim posle- dicam pripomogle vsaj k ohranjevanju številnih kulturnih sestavin. Medvešček je pripovedi, "pravce in štorje", kakor jih sam imenuje, zapisal že v petdesetih letih! "S poštenimi, zanesenjaškimi nameni mladostnika, da bi spoznal in ohranil vsaj delček te slovenske ljudske ustvarjalnosti tu ob meji", je pripovedi ne le zbral in zapisal, pač pa za objavo tudi sam ilustriral, kar prispeva k bolj celostnemu dojemanju gradiva. Medveščkova abstraktna likovna govorica ubrano dopol- njuje fantazijski svet in povedno moč tako posameznih pripovedi in poglavij kot tudi knjige v celoti. Knjiga zajema ustno izročilo krajev od Matajurja do Korade in mestoma presega geografske meje Idrije; na severu "zaide" na Tolminsko, na jugu pa v nekatere briške vasi pod Korado. Medvešček je zapi.soval v narečno obarvanem, sočnem in živem jeziku, kakršnega je takrat slišal pri ljudeh, a se danes zaradi različnih vzrokov že izgublja. Zapisoval je v jeziku, ki ga pozna in mu je blizu, saj je sam doma iz bližine Anhovega. Vseh 117 pripovedi je opremil z navedbo kraja in z letnico zapisa. Izjemoma je dodal tudi opombo, kadar je bila za razumevanje sporočila nujno potrebna. Ob besedi zapisovalca je namesto uvoda in pred posameznimi poglavji domiselno izpostavljena prva, "pravca o pravci" z naslovom Pravca nima palca, ob kateri so nekdaj v Ukanju otrokom kazali prste na roki in jih po vrsti zapirali in odpirali. Ostale pripovedi so pregledno nanizane v šest naslednjih poglavij, ki nosijo naslove po ene od pripovedi: Kako ris zasenjati, Rožca belega možca. Kako so tiči Lajngofca pokončali, Puopč, ki je imel rad oblake. Zlata koza in Tm, čir ueda kamen dol ulieče. Na koncu publikacije avtor najprej našteje pripo- vedovalce in podatke o njih, seznamu pa sledi abecedni slovar narečnih besed in krajevnih imen, bogat in nujno potreben za branje in pravilno razumevanje besedila. Marija Stanonik, koordinatorka serije Glasovi, vidi pomen Medveščkove zbirke v dvojem: na eni strani v tem, da "vsaj v tej obliki ohranja spomin na duhovno moč ljudi v krajih, ki jih danes zaraščata grmovje in plevel in so bili žrtvovani nekakšni objestnosti povojnih let...", in na drugi, "ker prinaša v stroko - slovstveno folkloristiko - vrsto novih motivov, marsikdaj nekonvencionalno oblikovanih, v čemer je mogoče videti nadaljevanje enkratnega rezijanskega folklornega pripovedništva in hkrati prehodno stopnjo v vedno bolj oslabljeno 440 Knjižna poročila in ocene V notranjosti slovenskega ozemlja, kjer je marsikdaj mogoče le še slutiti nekdanjo kreativnost". Bistveno za etnološki vidik presojanja teže Medveščkove zbirke se mi zdi to, kar Stanonikova označuje kot "posebnost": pripovedi (tudi Černigojeve in Tomšičeve) so nenavadno močno povezane s konkretnim življenjem, v njih se zrcalijo tako rekoč vse kulturne sestavine, od materialnih do duhovnih, in jih potemtakem res lahko štejemo za pomemben vir pri proučevanju preteklosti. Bližine ali odmaknjenosti od "enkratnega in slovitega" rezijanskega folklornega pripovedništva pa sama ne bi ptivezovala ne z Medveščkovo ne s podobnimi zbirkami. To me spominja na ugotavljanje epicentaw in določanje rušilnih stopenj: prepričana sem, da je (bilo) "Režij" na Slovenskem dosti, le de Courtenayjev in Matičetovih, pa tudi Černigojev, Tomšičev in Medveščkov, premalo ali pa so prišli prepozno. To dokazujejo vse tri knjige v zbirki Glasovi in bodo dokazovale še druge, ki jim bodo, upajmo, sledile. Katja Kogej DER BLEICHE MOND/BLEDI MESEC, Alte instrumentale Volksmusik aus Slowenien/Stara instrumentalna ljudska glasba iz Slovenije, Izbor, posnetki in spremni tekst: MIRA OMERZEL-TERLEP, Trikont, 1991, US-0182 (CD-plošča). Kljub deklarativnim spremembam v šestdesetih letih in sledenju "novim teoretičnim vodilom" bi za slovensko etnologijo težko rekli, da se je ovedla dejstva, da smo v tem stoletju že zdavnaj zabredli globoko v vode informacijske dobe, saj je delo s sodobnimi tehničnimi sredstvi v stroki šele v povojih, pa še pri uporabi digitalne tehnike prihaja prej do nesporazumov kot pa do graditve sodobne infonnacijske mreže. Po nekakšnem odporu in odmiku od (psevdo) romantičnih predstav o ljudstvu in ljudski kulturi, ki so zaznamovale etnološko dejavnost nekje do srede tega stoletja (predvsem na področju duhovne kulture, nenazadnje pa tudi pri materialni kulturi, kjer so bili zbiralcem "vsakdanji" predmeti brez estetske funkcije praviloma nezanimivi), se je etnologija skrila za varno abstraktno sintagmo "načina življenja", ki ji je omogočala "lahkotno" obdelovanje tematike prej po intuitivnih prebliskih kot po jasnem epistemo- loškem razumevanju stvari. In kljub deklarirani "spravi" med "etnologi" in "folkloristi" do kakšnih resnejših konceptualnih stikov (razen ostrih kritik pojma "ljudske" kulturezobeh strani) med njihovimi projekti v zadnjih dveh desetletjih ni prihajalo, tako da je v prejšnjem desetletju tudi na Oddelku za etnologijo (sedaj:... in kultumoantropologijo) prišlo do neuravnotežene prevladeobravna- vanja (pretežno) materialne kulture in (zavestnega) zanemarjanja tako duhovne kulture kot sodobnih antropoloških teorij. Ker je muzealsko in konzervatorsko delo stalnica v aktivnostih naše etnologije in ker stroka s takšnimi ali drugačnimi načini konzervativnega pristopa k prezentaciji svojega dela "živi" v javnosti, je postal problem prezentacije duhovne kulture pomemben izziv etnološke zna- nosti, saj se karaktemih oznak "folklorizma" v pritlehno banalnem ali turistično stereotipnem smislu stroka sama ne more kar tako iznebiti - in prav zato, ker je "folklorna prezentacija" nekakšnega "narodovega blaga" v stalnem interesu bahave oblasti, je dolžnost stroke presegati stupidne stereotipe toliko večja. 441 Knjižna poročila in ocene edina resna možnost v poudarjanju "avtentične resnice" iz preteklosti pa je vdor stroke v sodoben (elektronski) medijski prostor (če se že etnologija z antropo- logijo ne more pritolči v temeljne vsebine "vzgojno-izobraževalnih programov" v širšem polju humanistike). Vsaj od prejšnjega desetletja dalje je mogoče informacije o pojavnih elemen- tih ljudske (pojem "ljudski" kljub kritikam še zmeraj ostaja zbirni pojem za "vsakdanje", "profano", "uporabno", "partikularno", "spontano", "improvi- zirano", "tradicijsko", "nižjeslojno" in kar je še tega...) kulture zanesljivo in dokončno dokumentirati na digitalen način ter napraviti povsem nove "elektronske depoje", na katerih bi bile informacije shranjene sistematično in varno, predvsem pa bi bile - ob dovolj razviti računalniški mreži - hitro in vsakomur dostopne (mimogrede: prav zanima me, koliko etnologov ve, kaj je modem). "Elektronsko" shranjevanje informacij omogoča arhiviranje tako slikovnega, tekstovnega kot zvočnega gradiva, ki ga lahko sodobna digitalna tehnologija shranjuje na magnetne diskete ali laserske plošče oz. CD-je. Skladiščenje podatkov obenem - in tega se stroka ne zaveda dovolj jasno - omogoča tudi bistveno lažji pretok informacij v strokovno in širšo javnost, kar je "sine qua non" bodočega delovanja in razvoja etnološke znanosti. Predmeti, ki jih hranijo muzeji, in gradivo, ki ga hranijo druge ustanove, pa vseeno še zmeraj ostaja varno zapečateno za starimi grajskimi - ali slono- koščenimi - zidovi, kljub jasnim znakom, da bo v bodoče bolj od predmeta samega pomembna informacija o njem. Sekcija za slovensko glasbeno narodopisje ima lahko na primer shranjenih na kilometre magnetofonskih trakov s posnetki ljudske glasbe - toda če posnetki ne bodo nikoli dostopni javnosti, bodo "odmevali" zgolj v strokovnih krogih, življenje pa bo še naprej šlo svojo pot, daleč proč od "neznosne privlačnosti" tradicije. Tradicija pač ni nikoli pozitivna kulturna dobrina "per se", ampak je lahko samo del sodobnega življenja z vsemi kreativnimi in konzervativnimi težnjami vred ali pozabljena "mitološka" vrednota, ki lahko v določenem zgodovinskem kontekstu vdre v zgodovino s strahotnimi posledicami. Tako lahko tradicija hromi ali pospešuje živo ustvarjalnost, brez katere ni znosnega človeškega življenja, po drugi strani pa lahko "pozaba" tradicije povzroča ne samo krizo identitete določenih - ne le etničnih - skupnosti, ampak tudi brezplodno ponavljanje idiomov, ki se vedno znova vračajo v "vsakdanjo zgodovino" skozi stranska vrata. Zdrav in racionalen odnos do tradicije je mogoče oblikovati samo na poznavanju, na informacijah, na podlagi teoretske umestitve v konkreten prostor in čas, na dejavnostih torej, ki jih vsakdanjemu "laičnemu ljudstvu", (večinoma) iztrganemu iz kmečkih korenin, v urbanem okolju lahko ponujajo samo šola, javni mediji ali nekatere "prostočasovne" prireditve. Vsi vemo, kakšno je "laično" poznavanje (lastne) tradicionalne kulture na Slovenskem - romantizirane predstave slovenstva so prav tako daleč od resnice kot tiste, ki trdijo, da je ljudska kultura nekaj, kar je dandanes mrtvo in času povsem neprimerno. Vse te silnice se med seboj še posebno izrazito križajo v (ljudski) glasbi. Predvsem mlajše generacije, ki odraščajo v urbanih središčih, že skoraj pol stoletja nimajo nobene osebne izkušnje z glasbo (petjem in instrumentalnim godčevstvom), da bi lahko imele kakršnokoli predstavo o tem, kakšna je (bila) ljudskoglasbena tradicija na Slovenskem. Še huje je: pod slovensko marcio se šopiri samo nekakšna kvaziglasba, ki naj bi bila "narodna", a v resnici - kljub 442 Knjižna poročila in ocene temu da vsaj v nekaterih elementih dejansko izhaja iz tradicije - nima nič več skupnega s starim godčevstvom. Kaj sedaj? Jadikovati nima smisla. Gotovo se le malokdo zaveda, kakšen pomen je imelo tistih nekaj posnetkov z izvirno ljudsko glasbo (doslej predvsem petjem), ki jih je bilo mogoče najti na ploščah. Šele v prejšnjem desetletju je prav na podla- gi počasnega ovedenja, da "narcizem majhnih razlik", ki je zaradi traktorskega prodora "narodnozabavne glasbe" povzročil med "svetovljanskimi" sloji precejšen odpordo tradicije nasploh, prinaša ob večinskem negiranju zanimanja za tradicijo tudi nov entuziazem, ki je prav v zadnjem obdobju privedel do "iskanja korenin" in slovenske variante t.i. "folk revivala", vezanega predvsem na več kot desetletno dejavnost zakoncev Terlep, in po popolnoma drugem tiru tudi do promocije "izvirne ljudske glasbe" v krogih, ki pripravljajo program festivala Druga godba. Zdaj je že jasno, da je prišel trenutek, ko je Mamon "narodnozabavne glasbe", ki je zasvinjal "narodno" oz. ljudsko identifikacijsko polje daleč okoli svojega (zvočnega) polja - ne pozabimo, da je ravno zvočna tradicija ena izmed najmočnejših socializacijskih vezi vsake skupnosti -, postal v očeh precejšnjega dela naše urbane populacije le še knnežljav spaček, komajda vreden omembe. Za to omembo pa naj, seveda, poskrbi s hladno racionalno presojo predvsem znanost (stroka), ki mora izhajati iz dejstva, da je "govorica" narodnozabavne glasbe predvsem izraz novega sloja, ki je nastal po drugi svetovni vojni, sloja pomeščanjenih kmetov oziroma meščanov s kmečkimi koreninami, torej (pol)kmečkega proletariata. V teh mejah je lahko glasbena dejavnost narodnozabavnih skupin povsem relevanten zvočni izraz neke skup- nosti, ki pa ni več vezan na nacionalno zvočno kulturo-kljub "narodnim" nošam, "narodnim" vokalnim harmonijam in "narodnim" vižam. In to je bistveno. Zal stroka do sedaj - razen ostrih kritik pavperizacije tradicionalnih zvočnih "biserov" - v tej smeri ni naredila praktično ničesar; predvsem zato ne, ker je bila doslej preveč vezana na (slovensko) srce, in ne na (občečloveško) pamet. Znanost namreč ne "prenese" vrednostnih sodb, ampak deluje na povsem drugih temeljih, ki vodijo do racionalnih generalizacij ali klasifikacij. Ena izmed bistvenih stvari za razumevanje slovenskega zvočnega izročila je dejstvo, da sta (bila) petje in instrumentalna glasba na Slovenskem med seboj praviloma strogo ločena. Iz tega je izhajala pretirana naslonitev na raziskave pesemskega gradiva - kar je po eni strani razumljivo, saj pesemsko gradivo ni vezano na golo glasbeno (in obglasbeno) razlago fenomena, ampak ponuja obilico drugih razlagalnih prijemov, obenem pa je ravno stereotip o Slovencih kot "pevskem narodu" v marsičem zameglil realno soodnosnost med obema bregovoma slovenske zvočne ("po")ustvarjalnosti. Prav na tem "praznem prostoru" med pevsko in instrumentalno tradicijo je nastal monstrum "vokalnoinstrumentalne namdne glasbe". In zato je seveda dejstvo, da smo šele letos dobili prvo (vsaj delno) zbirko raznolikega instrumentalnega zvočnega ustvarjanja "ljudstva na Slovenskem", toliko bolj boleče. Prvi posnetki slovenske (pevske) zvočnosti so nastali že pred osemdesetimi leti, a so, žal, za nas izgubljeni. Nekaj slovenskih fantovskih pesmi je leta 1910 posnela ruska raziskovalka Jevgenija Eduardova Lineva na Bledu. Nekateri izmed teh fonografskih valjev so se menda celo ohranili v Petrogradu, vendar najverjetneje ni več mogoče, da bi jih še kdaj lahko reproducirali. Pri tem kaže opomniti, da so Madžari v izjemno tveganem projektu uspeli nekatere posnetke 443 Knjižna poročila in ocene S fonografskih valjev (iz zbirke Béla Bartóka) v prejšnjem desetletju spraviti na sodobne nosilce zvoka. V Beli krajini je leta 1913 s fonografom snemal Juro Adlešič, ki je napravil prve domače zvočne posnetke slovenskih ljudskih pesmi. Potem je sledil dolg mrk in šele po dobrih štirih desetletjih so naši raziskovalci znova začeli snemati na terenu - po naključju najprej spet v Beli krajini. Doslej se je v arhivu Glasbeno narodopisnega inštituta ozimma Sekcije za slovensko glasbeno narodopisje nabralo že veliko materiala, vendar instrumentalna glasba, dokumentirana na teh posnetkih, doslej (z redkimi izjemami) še ni ugledala luči sveta. Na tem mestu moramo seveda pustimo vnemar "objektivne težave", s katerimi se srečujejo tovrstne raziskave zaradi večno (pre)pičlega posluha uradne kulturne politike, toda vseeno bi morala stroka poleg zbiranja, hranjenja, transkripcije in komparativnega "obdelovanja" gradiva to gradivo tudi prezentirati, kar pa se doslej še ni zgodilo - če zopet zanemarimo oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi (in vzporedno izdajanje kaset z nekaterimi prispevki za to oddajo), ki bi tudi slepcu morala odpreti oči (da namreč dejansko živimo v informacijski dobi, v kateri kot nosilci "kolektivnega spomina" ali, če hočete, "ljudske" kulture nastopajo (elektronski) mediji). Toda tudi tukaj instrumentalno godčevstvo ni (ustrezno) zastopano. Izdajanje posnetkov na ploščah bi moralo za institucijo, ki je zadolžena za raziskave in arhiviranje zvočnega materiala, pomeniti del njene redne dejavnosti. Izdaja plošče je namreč etnomuzikološki ekvivalent pripravi razstave v muzeju in brez tega "spoznanja" bodoče delo Sekcije bržkone ne bo več mogoče. Slonokoščeni stolp "znanosti" je najslabša "reklama" za "stvar samo", za katerem pa pri vsem skupaj pravzaprav gre. Na ta problem "slišnosti" še kako kričeče opozarja razstava Med godci in glasbili na Slovenskem, ki jebila postavljena v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja v letu 1992. In tako smo prišli do dejstva, da prve prave zbirke s slovensko instrumentalno glasbo ni izdala za to zadolžena institucija, ampak entuziastka, samostojna raziskovalka, ki dela z občudovanja vredno trmo zunaj institucij. Če je mogoče delo Mire Omerzel- Terlep na doslej treh ploščah iz cikla Slovenske ljudske pesmi in glasbila ter projektu Zvočnost slovenskih pokrajin iz glasbenega zornega kota sprejemati precej ambivalentno, kar pomeni priznati ji izjemen pomen njenega pedagoškega in "razsvetljenskega" javnega delovanja, po drugi strani pa oporekati nekaterim konkretnim zvočnim rekonstrukcijam in pretiranemu akademizmu, pomešanemu z artizmom, zaradi katerega je glasba, ki jo predstavlja kot "avtentično ljudsko", preveč sterilna in daleč od "pravega" godčevstva, pa je treba izdajo posnetkov s skladbami "pravih", avtentičnih ljudskih godcev, ki jih je Mira Omerzel-Terlep spoznala (in tudi posnela) na terenu, več kot navdušeno pozdraviti, nenazadnje tudi zato, ker izdelku, tj. CD plošči, ne moremo prav niče.sar oporekati. Ne avtentičnosti, ne digitalne produkcije - ki je za "naše" siceršnje navade izjemno kvalitetna -, ne izbora, prav posebej pa je treba pohvaliti obsežno spremno knjižico (s sicer ličnim ovitkom) z obilico fotografij in s strokovnim spremnim besedilom (seveda v nemščini). Ta odličen izdelek (namerno uporabljam ta izraz) se bo v Nemčiji - in ne samo tam - gotovo dobro prodajal, s čimer je gotovo mogoče sesuti morebitne "strokovne" ugovore, češ da je izdajanje plošč z ljudsko glasbo "čista izguba". In še nekaj: morda bi se lahko kdo zmrdoval nad tem, da so nekateri godci igrali v sodobnem studiu (Beltinška banda, ki je s svojimi vokalno-instrinnentalnimi skladbami že 444 Knjižna poročila in ocene tako nekje onkraj meje "avtentičnega, pristnega", ali Tamburaši iz Sodevcev), toda po mojem je ravno to zadetek v polno. Takšen projekt namreč ni namenjen arhiviranju ali ohranjanju stvari "takšne, kot je" (bila), ampak predstavitvi te zvočnosti javnosti, ki so jo dandanes pač razvadili sodobni tehnični standardi. Poleg tega pa se je seveda treba otresti romantične naklonjenosti Nagram ali Uherjem, saj lahko z gotovostjo domnevam, da je največji del materiala, ki ga arhivira Sekcija, nastal zunaj realnega konteksta "dogajanja" pristne ljudske godbe. Ne na plesih, ampak po naročilu godcem, da bi jih posneli. Preden se posvetimo temu, kar ponuja plošča Bledi mesec/Der bleiche Mond, se ozrimo .še na posnetke slovenske ljudske zvočnosti, ki smo jih lahko do sedaj zasledili na nosilcih zvoka. Najprej kaže omeniti plošče v redakciji Sekcije za .slovensko glasbeno narodopisje - kolikor mi je znano, jih je doslej izšlo pet. Prvo je izdal Jugoton že pred petindvajsetimi leti pod naslovom Slovenske ljudske pesmi. Dokumentarni posnetki Glasbeno narodopisnega instituta v Ljubljani, v začetku sedemdesetih let pa je pri isti založbi izšla .še plošča Pesem slovenske dežele, na kateri najdemo nekaj pesemskega gradiva iz nekaterih slovenskih pokrajin - pesmi na omenjeni plošči .so izšle predvsem kot ilustracija monumentalnega projekta nove, celostne izdaje slovenskih ljudskih pesmi. Ob koncu sedemdesetih je Sekcija pri založbi Helidon začela izdajati plošče s pokrajinskimi zvočnimi monografijami, pri katerih je prav tako prednjačilo pesemsko gradivo. Tudi ta projekt je doživel neslaven konec, čeprav sta izšli odlični zbirki koroških in porabskih pesmi - na dvojnem albumu s posnetki iz Koroške je tudi nekaj viž z diatonično hannoniko -, potem pa še prva plošča s slovensko instrumentalno glasbo. Pritrkavanje. Pritrkavanje je velika slovenska specifika, vendar pa to ni instrumentalna glasba v godčevskem pomenu besede. Kljub vsemu pa je bilo na nosilcih zvoka mogoče zaslediti tudi nekaj instru- mentalnega godčevstva, predvsem iz Rezije, kjer se je "citiranje" v avtentični obliki ohranilo vse do danes. Pred dobrim desetletjem je v koprodukciji Helidona in Založništva tržaškega tiska izšla plošča z vižami godcev iz Rezije, ob izidu knjige Julijana Strajnarja o rezijski instrumentalni glasbi (Citira) je izšla tudi kaseta z avtentičnimi (terenskimi) posnetki rezijanske godbe pri videmski založbi Pizzicato, skoraj sočasno pa je izšla tudi kaseta s posnetki nastopa Godcev iz Rezije v sklopu prireditve Druga godba. Založba Druga godba je začela delovati kot izdajateljski del istoimenske prireditve, ki je že od vsega začetka naredila pionirske korake pri prezentaciji (ne samo) slovenskega ljudskoglasbenega materiala na koncertnih odrih.Doslej so izšle kasete s koncertnimi posnetki Godcev iz Rezije, Tria Kras, Ljudskih godcev in pevcev iz Notranjske, Tambura.šev iz Sodevcev, skupine !?>. prase in seveda starost slovenske ljudske glasbe, Beltinške bande, ki jo je Mira Omerzel-Teriep uvrstila tudi na to prvo zbirko slovenske instrumentalne glasbe. Laserska plošča Bledi mesec je izšla v Nemčiji, pri münchenski založbi Trikont, gre pa za posnetke avtentične ljudske godbe, ki jih je v skoraj dvajsetih letih zbrala na terenu Mira Omerzel-Teriep, etnologinja in muzikologinja, kije prav gotovo ključni člen v verigi nekakšne renesanse zanimanja za ljudsko glasbo na Slovenskem, saj je z možem Matijem in nekaterimi sodelujočimi pevci in glasbeniki v zadnjih petnajstih letih obredla praktično vse osnovne šole na Slovenskem in s svojo pedagoško dejavnostjo avtentično glasbo s tega področja 445 Knjižna poročila in ocene vsaj na nek specifičen način otela pozabi. Izdajanje plo.šč ima seveda isti namen - nosilec zvoka je nekakšen muzejski predmet, ki ga ima lahko vsakdo izmed nas doma. In katere godce lahko najdemo na plošči Bledi mesec? Med velikimi presenečenji, ki jih prinaša ta plošča, je gotovo tudi pihalna godba iz Beltince. Pihalne godbe so se namreč na celotnem slovenskem etničnem ozemlju zelo razširile v prejšnjem stoletju, vendar so od začetka tega stoletja praktično povsem izginile. Pihalna godba iz Beltince je eden izmed redkih primerov, ki nam lahko pokaže, kakšne vrste "trubaštvo" je nekoč lomastilo tudi po naših krajih. Prav tako kot skladbe Beltinške bande smo na kaseti Druge godbe srečali tudi belokranjske tamburaše iz Sodevcev in nekaj teh posnetkov najdemo tudi na plošči Bledi mesec. Pomemben delež pri zvočnem izrazu naših trgov je nekoč imela tudi lajna. Med redkimi ohranjenimi je tista, na kateri je Zdravko Debeljak iz Železnikov od vrtel vižo na Lepi modri Donavi. Eden izmed najbolj razširjenih instrumentov na Slovenskem v 19. stoletju so bile ci tre različnih oblik. Posebno zanimive so violinske cifre, na katere je zaigral Jože Zaje iz Vidma na Dolenjskem. Violinske cifre niso bile zmeraj samo solistični instrument, čeprav jih je bilo zaradi pretihega zvoka težko vplesti v godčevske zasedbe. Cifre so pač bile in so ostale predvsem družinski instrument za intimno domačo rabo, čeprav je bilo ob njih mogoče ob nekaterih priložnostih tudi zaplesati. Na plošči Bledi mesec je violinske cifre igral Slavko Batista, njegova žena Irena pa ga je spremljala na kontrabasu. Druga zelo razširjena vrsta cifer, ki so nastale že pred 18. stoletjem in so bile zelo razširjene po vseh alpskih deželah, so bile bordunske cifre. Na tej plošči predstavlja bordunske citre za ljudsko glasbo nekoliko nevsakdanja zasedba, sestavljena iz pravega orkestra bordunskih cifer, citrarski orkester iz Gente- rovec. Zvočni rezultat orkestra je prav neverjeten. Zvočno izredno zanimiv instrument so tudi haloške trstenke, ki so prav na Drugi godbi 1992 doživele svoj dolgo pričakovan preporod. Gre za slovensko varianto panove piščali, ki pa je povsem avtohtono glasbilo, uglašeno na spe- cifičen način, ki sledi siceršnjemu značilnemu slovenskemu večglasnemu petju. Piščali namreč niso uglašene v diatoničnem nizu, ampak po intervalih, tako da lahko godec igra na ene same trstenke tudi d voglasno, kar pa zahteva še posebno spretnost. Poleg tega glasbila seje v Halozah ohranila tudi žvegla, prečna flavta, ki so jo izdelovali iz lesa drobnih sliv, izhaja pa najverjetneje še iz srednjega veka. Franc Laporšek je igral na trstenke, Maks Hemec pa na žveglo. Poleg doma narejenih glasbil, kakršne so trstenke in žvegle, ki so se ohranile samo v Halozah, so naši predniki uporabljali tudi improvizirana zvočila - od različnih uporabnih predmetov do predmetov iz narave, kakršni so recimo listi. Posebno uporaben je bil bršljanov list, na katerega je lahko spreten godec igral skorajda tako kot na klarinet - na tej plošči je na bršljanov list igral Franc Topolovec iz Haloz. 446 Knjižna poročila in ocene Poleg bordunskih in violinskih predstavlja plošča Bledi mesec tudi klasične ci tre, kakršnih je bilo na našem območju predvsem v prejšnjem stoletju še največ. Bilo jih je celo toliko, da skorajda ni bilo hiše, kjer ne bi vsaj kdo brenkal na ci tre. Toje dosegljivo glasbilo, ki je, če je dobro uglašeno, zelo "blizu" ljudskemu ušesu, še posebno pa je bilo primerno za dolge zimske večere - tudi za instrumentalno spremljavo k domačemu petju, kar jebil prej rezultat šol za citranje kot pa navad, ki bi bile za slovensko območje značilne. Ena izmed zadnjih citrarskih družin na Slovenskem je Robanova družina izpod Ojstrice, v kateri seje citranja naučila tudi najmlajša generacija. Predstavitev instrumentalne glasbe na Slovenskem zaokrožuje še zvok zna- čilne slovenske harmonike, "frajtonarice". Na Slovenskem je že v prejšnjem stoletju nastalo nekaj delavnic, v katerih so izdelovali kvalitetne diatonične harmonike, še posebej pa je zaslovela tržaška delavnica Ploner. Diatonična harmonika je bila povsem prilagojena zvočnemu okusu slovenskega človeka, tako da se je zlahka zasidrala v zvočno dejavnost na našem ozemlju, s svojo enorazsežno uglasitvijo in glasnostjo pa je izpodrinila tudi malodane vse ostale ljudskozvočne prakse na Slovenskem. Dejstvo je pač, da je postala naš nacionalni instrument; njeno uporabo je kompromitirala šele narodnozabavna glasba, ki pa je vendarle vezana predvsem na klavirsko harmoniko. Dve vizi je na staro "plonarco" odigral Albino Grižanič. To bi bilo vse, kar ponuja izbor instrumentalne ljudske glasbe na laserski plošči Derbleiche Mond/Bledi mesec. Seveda je ta izbor pustil še veliko pokra- jinskih in "zvočnih" lukenj, ki jih bo seveda v bližnji bodočnosti treba zapolniti. Poduk glede pristopa pa je ja.sen: če je le mogoče dobiti avtentične godce, jih je priporočljivo posneti s sodobno tehniko, če ne, pa stare terenske posnetke temeljito predelati s sodobno tehnologijo. To pa je naloga nacionalnega pomena. In kaj dodati ob koncu? Morda to, da nas (končno) za usodo glasbene dediščine na Slovenskem ne skrbi več tako kot pred leti. Zanimanje za zvočno dediščino je evidentno, skupin, ki poskušajo igrati "avtentično ljudsko glasbo", je vedno več (naj na.štejem nekaj glavnih skupin, ki ne izhajajo neposredno iz ljudskega godčevstva, ampaksodijo v okvir t.i. "folk revivala": 13. prase. Kurja koža, Pi.ščaci, Marko banda, deloma sodi v to kategorijo tudi trio Trutamora Slovenica) koncertov in nosilcev zvoka tudi. Še posebej obetavno je dejstvo, da je recimo Beltinška banda dosegla tudi pravi medijski uspeh, ki daje misliti, starejši godci pa se - in toje najpomembnejše - ne sramujejo več svoje "domače muzike". Vseeno pa je vpra.šanje, če vse skupaj ni le trenutna romantična vznesenost (ob osamosvojitvi in "iskanju korenin"), ampak pojav zrelega odnosa do dediščine, ki teh krajev doslej vendarie še ni nikoli krasil. Šele sedaj, ko starih godcev skorajda ni več, je namreč zacvetelo zanimanje za ljudsko godčevstvo, toda vseeno nas zelo zanima, če bo plošča Der bleiche Mond/Bledi mesec kdaj izšla tudi na Slovenskem. Konec koncev spada v "obvezno čtivo". Rajko Muršič /Nekateri deli teksta so bili že uporabljeni v oddajah na Radiu Študent, MARŠ-u in v članku v časopisu Katedra (št. 7-8, maj-junij 1992)./ 447 Knjižna poročila in ocene MAJA CODINA: IZ MARIBORSKIH PREDMESTIJ. O življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih 1919 do 1941. Založba Obzorja Maribor, Maribor 1992,209 str., ilustr.. Summary, Zusammenfa.ssung. Pričujoča knjiga vsebuje dopolnjeno besedilo avtoričine magistrske naloge (Delavska kultura v Mariboru od leta 1919 do 1941. Oddelek za etnologijo na FF v Ljubljani, 1990). Predmet njene obravnave so delavci, ki so bili zaposleni v dvajsetih in tridesetih letih v mariborski tekstilni industriji in v Delavnicah državne železnice v Mariboru. Raziskovalno zanimanje je Godinova usmerila v življenje delavcev in njihovih družin predvsem "zunaj tovarniških zidov, torej /... / po opravljenem delu". Zanimal jo je delavski vsakdanjik in nekatere njego- ve prvine, kot so stanovanje, prehranjevanje, oblačenje, družinski proračun in družinske skupnosti, prosti čas, šege in navade, zdravstveno stanje in zdra- vljenje itd. Okvir oziroma podlaga za življenje izbranih socialno - profesionalnih skupin je uvodno oblikovan kot "oris razvoja mariborske industrije od leta 1919 do 1941". Ti dve gospodarski panogi (tekstilna industrija in železniške delav- nice) nista bili izbrani naključno. Pomenili sta pomembni mariborski industrijski veji. Mariborska tekstilna industrija je namreč zaposlovala več delavcev kot vse druge tovarne v Mariboru skupaj, železniška strojna tovarna pa je bila prva večja industrija v Mariboru z velikim številom zaposlenih delavcev. Poleg razvoja industrije je avtorica na podlagi arhivskih virov prikazala tudi delovne razmere, načine ravnanja z delavci in njihovega izkoriščanja. Osrednji del raziskave z naslovom Življenje in kultura mariborskih delavcev od leta 1919 do 1941 prinaša tematska poglavja. V prvem Godinova osvetljuje sestavo mariborskega delavstva glede na njegov lokalni in socialni izvor ter nacionalno pripadnost. Pri tem ugotavlja razliko med tekstilnimi delavci na eni in železniškimi delavci na drugi strani. Zaradi lege Maribora blizu avstrijsko- slovenske meje se zdi ustrezna tudi pozornost, ki jo je avtorica posvetila nacionalni sestavi izbrane socialno-profesionalne skupine in odnosom med delavci različnih narodnosti in njihovimi nadrejenimi. Stanovanjske razmere, v kakršnih so živele družine mariborskih predvojnih industrijskih delavcev, so opisane v dveh poglavjih, najprej v zvezi z nastankom in razvojem delavskih na.selij in kolonij, nato pa še v zvezi s stavbarstvom oziroma lastno graditvijo in notranjo stanovanjsko kulturo. Poleg opremljenosti stanovanj je avtorica raziskovala tudi organizacijo družinskega življenja. V sicer različnih stanovanjskih okoliščinah, v katerih so bivale delavske družine, ugotavlja nekatere skupne značilnosti: prostorsko stisko, nizko bivalno raven stanovanj, skromno stanovanjsko opremo (pomanjkanje postelj), slabo kvaliteto in ceneno.st pohištva. Avtorica pa vendar dodaja "ob rob", da kaže omenjeno stanovanjsko podobo pripisati bolj predmestnim in gmotnim razmeram kot poklicni pripadnosti družinskih članov. Večjo odvisnost od gmotnih razmer delavskih družin ugotavlja Godinova v prehrani, ki jo poleg tega v veliki meri določa tudi pripravljalec obrokov, njegovo znanje in krajevni izvor (prehranska tradicija). Poleg prehranskih sesta- vin govori to poglavje tudi o nabavljanju živil, pripravljanju in razdeljevanju hrane. Omenjena kulturna sestavina je v razpravi ustrezno uravnotežena z 448 Knjižna poročila in ocene drugimi, pomeni pa uvod v avtoričino nadaljnje, razširjeno raziskovanje kulture prehranjevanja. Poglavje o oblačenju mariborskih delavcev temelji na razlikah, ki so bile opazne v oblačilnem videzu delavcev na eni in meščanov na drugi strani. Na oblačilni videz delavcev in njihovih družin so močno vplivale oblačilne navade meščanov in njihova oblačilna moda, dokončno pa ga je določal gmotni položaj in osebni odnos posameznika do oblačenja. Poglavje obsega še ugotovitve o običajnih načinih vzdrževanja oblačil, o njihovem nabavljanju in o oblačilnih sestavinah glede na njihovo delovno ali pražnjo namembnost. Posebno poglavjeje posvečeno družinskemu proračunu in sestavi delavskih družin. Kupna moč in način razporejanja prihodkov sta bila v dobršni meri odvisna od višine zaslužkov, ki so se razlikovali po posameznih industrijskih obratih. Znotraj delavskih dmžin je avtorica obravnavala tudi položaj oziroma vlogo posameznih družinskih članov; pri vzgoji delavskih otrok ugotavlja pogosto zgodnje navajanje na delo, samostojnost ali kar prepuščenost samim sebi. Od družinskih šeg in navad .so obravnavane okoliščine, običajne ob rojstvu in krstu delavskih otaik, spoznavanju zakonskih partnerjev ter ob poroki, smrti in osebnih praznikih delavcev ali njihovih družin. Od šeg in navad življenjskega cikla poglavje prehaja še na letne praznike, ki so jih praznovale delavske družine. Zdravstveno stanje delavcev in njihovih družin je avtorica v posebnem poglavju navezala na vrsto ugotovitev o najpogostejših boleznih, poškodbah pri delu, načinih zdravljenja ino življenjski dobi delavcev. Ugotovitve je podkrepila z ustreznimi podatki iz virov, kot .sci bolniške knjige, mrliške knjige ali pa knjige šolskih zavodov. Med načini izrabe prostega časa delavcev so našteti izletništvo, obiskovanje veselic, gostiln, plesov pa tudi članstvo v društvih, gojenje športa in podobno. Delavci in njihove družine so si prosti čas privoščili bolj ali manj le ob nedeljah. Mnogo oblik izrabe prostega časa, običajnih za mestno življenje, pa delavski sloji praktično niso poznali (obiskovanja kavam, promenad in promenadnih kon- certov, opernih in gledaliških predstav). Glede odnosa do širše družbene skupnosti opaža Godinova pri izbrani socialno-profesionalni skupini slabo (politično) organiziranost in strpen odnos do okolice in lastnih razmer. Poleg političnega delovanja obravnava tudi vpliv cerkve in šolstva ter odnos do dmgih nacionalnih skupin. Samostojen del obravnave je posvečen tudi prizadevanjem in rezultatom raziskovanja delavske kulture v domači in tuji (češki, slovaški, poljski, švedski, avstrijski in zahodnonemški) etnološki in zgodovinski literaturi. Toliko kot poročilo o izdanem delu. V splošnem lahko publikaciji Iz mariborskih predmestij Maje Godina priznamo vsebinsko in oblikovno ličnost in "čistost". Konceptualno se zdijo stvari prepričljivo na mestu. Nobeno izmed poglavij ni odvečno ali pretirano v primerjavi z ostalimi. Tudi ni podatkov, ki bi bili le "okrasno pripeti" (zaradi večjega "učinka"), ampak se funkcionalno dopolnjujejo v celoto. Posrečena je tudi izbira citatov informatorjev za naslavljanje poglavij in določnejših podnaslovov, ki razlagajo temo pciglavja. Način spominja na nedavno izšlo publikacijo etnologinje Brede Cehulj-Sajko (Med .srečo in svobodo. Avstralski Slovenci o sebi. Ljubljana 1992.) in pomeni osvežitev v 449 Knjižna poročila in ocene strolcovni literaturi, ki je večkrat prenasičena z ustaljenimi obrazci. Oblikovno (knjigo je opremil Darko Golija, tehnično oblikovala pa Vesna Orgulan) je knjiga prijetna, skladna in nevsiljivo sveža. Kot prispevek k slovenski etnologiji je raziskava Maje Godina nesporno dovolj pomemben člen v raziskovanju delavske kulture pri nas, ki ga ne bo mogoče prezreti ob kasnejših raziskovanjih istih ali širših časovnih, socialnih ali krajevnih danosti. Janja Žagar BREDA ČEBULJ-SAJKO, MED SREČO IN SVOBODO - Avstralski Slovenci o sebi, samozaložba, Ljubljana 1992,250 str. Knjiga Med srečo in svoboda - Avstralski Slovenci o sebi etnologinje mag. Brede Čebulj-Sajko je rezultat avtoričinih desetletnih raziskovalnih prizadevanj pri raziskovanju načina življenja, etnične in kulturne identitete ljudi, ki jim doma pravimo slovenski izseljenci na avstralski kontinent, katerih življenjske zgodbe v pričujoči knjigi pa nam govorijo o načinu življenja povojnih priseljencev v avstralsko družbo. Kdor je knjigo že prebral, menim, dabo lahko pritrdil oceni, daje avtorica z njo objavila doslej temeljno raziskovalno študijo znotraj tistega dela raziskav v slovenski etnologiji, katerih raziskovalni predmet je način življenja in identiteta izseljencev s slovenskega etničnega prostora. ' Knjižne izdaje etnološkega raziskovanja etnične in kulturne identitete slovenskih priseljencev v druga državna in kulturna okolja, ki jih je slovenska etnologija ponudila že doslej, so kljub njihovi nesporni kvaliteti (Sulic, Slavec, Cajnko) vendarle rezultat dodiplomskega raziskovanja študentov Oddelka za etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. So rezultat za knjižno objavo prirejenih diplomskih nalog, ki so nastale na pobudi za raziskovanje znotraj dveletnega seminarja za etnološko raziskovanje slovenskega izseljenstva, ki ga je na fakulteti pred desetletjem vodila mag. Mojca Ravnik. Knjiga Med srečo in svobodo je rezultat nadaljnih raziskovalnih prizadevanj mag. Brede Čebulj-Sajko, ki se je po diplomi ^ v Avstralijo še vračala (1984 /85, 1991) in se tam neposredno seznanjala ne le z načinom življenja avstralskih Slovencev v Sydneju, Canberri, Wollongongu in Melbournu , ampak se je na Univerzi v Sydneju in Canberri seznanjala tudi z avstralskimi migracijskimi, etničnimi in interdisciplinarnimi (zgodovinsko- antropološko- sociološkimi) študijami. Veliko raziskovalne energije je posvetila novim metodološkim raziskovalnim možnostim in nam tako ponudila knjigo, ki ni zanimiva le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi metodologije. Prav zaradi metodološkega pristopa, nadalje zaradi obsežne bibliografije, ki bo lahko koristila vsakomur, ki se ukvarja s podobno tematiko (obsega tudi zajeten sklop pregledanega periodičnega in časopisnega gradiva, arhivskega gradiva od 18.stoletja do danes pri nas in v Avstraliji), kot tudi zaradi literarne razsežnosti življenjskih zgodb, ki so jih avtorici pripovedovali njeni informatorji, je knjiga že dosegla širši krog bralcev med slovenskimi etnologi in med bralci nasploh. Posebnega pomena pa je knjiga prav gotovo za avstralske Slovence same. 450 Knjižna poročila in ocene Največjo pozornost pri večini bralcev pritegne gotovo drugi del knjige, ki pod skupnim naslovom Pripovedi brez konca (str. 87-2.30) prinaša trinajst pripo- vedi Slovencev, živečih v Avstraliji. Vendar pa ne smemo spregledati prvega dela knjige, ki nas v te pripovedi uvaja s podatki, nujno potrebnimi za celostno razumevanje. V poglavju Dve stoletji na.seljevanja Avstralije (str. 15-34) avtorica navaja pregled prihodov posameznih etničnih skupin na avstralsko celino v dolgem obdobju od 18. do konca 19. stoletja. Ta prikaz temelji na analizi številnih arhivskih virov, statističnih podatkov, raziskovalnih študij, ki jih je avtorica dobila v univerzitetnih knjižnicah in drugih državnih ustanovah v Sydneju in Canberi. Zgodovino naseljevanja na avstralsko celinoje avtorica smiselno razde- lila na posamezne časovne etape, ki jih metodološko določajo različne politične, gospodarske in kulturne okoliščine. ^ Namen prikaza je bralcu predstaviti, kaj sta število priseljencev in njihov etnični izvor pomenila za sprotno spreminjanje in dopolnjevanje etnične in kulturne podobe Avstralije. Tako so v Avstraliji že konec 19. stoletja nastala prva večja etnična naselja, kar je avstralsko družbo sčasoma razdelilo na več etničnih getov. Poglavje Avstralski multikulturalizem (str.34-39) nakazuje ta problem nadrobneje. Govori o prizadevanju av.stralskih oblasti, da bi presegli kultumo- etnične getizacije avstralske družbe in o prizadevanje za iskanje družbene kohezivnosti, kateri podlaga naj bi bili predvsem ekonomski temelji. Multikul- turalizem avstralske družbe naj bi omogočal svobodne socialne povezave in enakopravnost v izražanju vseh etničnih identitet. Vendar lahko o uspehih tega projekta govorimo le pogojno, saj se je politična in ekonomska moč v avstralski družbi ohranila v rokah t.i. " white English speaking people", prav tako pa tudi njihovo prvenstvo v kulturi. Neznanje angleškega jezika tako ni samo etnična in kulturna "drugačnost", ampak istočasno tudi ekonomska ovira. "White English speaking people" so svojo prednost prvih priseljencev uspeli ohraniti vse do danes v nacionalnem, političnem, ekonomskem in kulturnem oziru. Etnično in kulturno identiteto drugih priseljencev pa zadržati v glavnem na ravni vsakdanje kulture prehrane, glasbe in sorodstvenih razmerij. Tudi, kadar druge etnične skupine posegajo na raven državnih ustanov (šolstvo, mediji, parlament), je jasno, da ostaja avstralska družba zgolj anglosaksonsko nacio- nalna. V poglavju Odhajanja in prihajanja Slovencev v "Daljno deželo" (str.39-50) zvemo, kakšne so bile od 18. stoletja dalje pri nas predstave o Avstraliji, kako so se te predstave spreminjale in kako se je znanje dopolnjevalo. Pregled kaže vpliv posameznikov (predvsem slovenskih pomorščakov) in ča.sopisja (Bleiweisove novice. Slovenski narod) pri odkrivanju "daljne dežele". Izmed strokovnih pri- ročnikov naj za avtorico opozorimo na pomen monografskega dela Avstralija in nje otoki avtoga Ivana Vrhovca. Knjiga je izšla 1.1899 pri Mohorjevi družbi in je že temeljila na strokovnih zgodovinskih, geografskih in antropoloških opisih avstralske celine in tamkajšnjega prebivalstva, zato je pomemben vir za slo- vensko etnologijo sploh. V drugem delu pričujočega poglavja pa se je avtorica že po.svetila sodobnemu času, obravnavanju političnih, ekonomskih in socialnih vzrokov, ali povodov, od konca druge svetovne vojne dalje, za odhod približno 25.000 Slovencev v Avstralijo. 451 Knjižna poročila in ocene Proces izseljevanja je po drugi svetovni vojni zajel vse ti. "vzhodnoevropske države", izined dmgih pa v večji meri še Italijo, Grčijo in Malto. Zgovoren je podatek, da je v letih 1951 -1970 Evropo zapustilo kar 9,478.6000 ljudi (stran 29). Vzporedno s tem procesom se je etnična podoba avstralske družbe začela hitreje in koreniteje spreminjati prav po drugi svetovni vojni, saj se je večji del izseljencev naselil v Avstraliji. Samo v petdesetih letih je v Avstralijo prispelo prek 500.000 beguncev iz Jugoslavije, Poljske, Litve, Latvije, Albanije, Grčije in Italije. V celoti gledano, se je v tem obdobju v Avstralijo priselilo več kot 100 različnih etničnih skupin. Avtorica posveča posebno pozornost analizi vzrokov izselitve iz Slovenije. Njene ugotovitve lahko strnemo v naslednjem: - Izseljevanje je bilo najbolj intenzivno v petdesetih letih, bolj ali manj množično pa je potekalo v.se do sedemdesetih. Končalo se je nekako sredi sedemdesetih,ko so iz Slovenije v tujino sicer še odhajali predvsem strokovnjaki, vendar "slovenskega bega možganov" v Avstralijo ne zasledimo. - Glavni vzrok za izseljevanje je bil preplet gospodarskih in političnih razmer: "Prve skupine povojnih slovenskih beguncev v Avstraliji razlikuje od ostalih, ki so se kasneje izselili za njimi, njihov pretežni politični vzrok izselitve, čeprav jih nekateri avtorji v okviru jugoslovanske emigracije opredeljujejo tudi za ekonomske izseljence. Pri tem ne moremo zanemariti dejstva, da je veana morala zapustiti domovino ne glede na scx:ialni in gospodarski položaj." (stran 56). K poznejšim političnim dejavnikom je moramo šteti še dejstvo, da je politični sistem v Jugoslaviji določal (neugoden) gospodarski položaj. Zato izseljenci v petdesetih in šestdesetih letih niso bili politični nasprotniki nove družbene ureditve, ampak po.samezniki, katerim je politični sistem krojil takšne ekonom- ske razmere v katerih niso videli perspektive zase. Med povode za odhod pa avtorica šteje družinske razmere in osebnostne lastnosti posameznikov. Ob tem ne smemo pozabiti, da jih je večina odhajala z mislijo na skorajšnjo vrnitev ("čez dve leti") in da so si predvsem želeli pridobiti v tujini sredstva za poznejše uspešnejše življenje doma. V Avstralijo so prihajali predvsem samski moški in mladi pari od 18. do 25.1eta starosti. Odhajali so ljudje različnih sšlosti i sadašnjosti, je analitična; v tretji, Sudbina značajnih kul- turnih elemenata naslijedene kulture južnih Slavena, pa avtor razpravlja o nekaterih vprašanjih dediščine Južnih Slovanov. Dr. Ja.sna Andričeva je k temu napisala še kratek pregled izredno bogatega opusa dr. Gavazzija. ISTRAŽIVANJE pučke pobožnosti: znanstveni skup 13. i 14. lipnja 1991 / ur. Nerina Eckhel in Dunja Rihtman-Avguštin. -Zagreb: Hrvatsko etnološko društvo, 1991 Hrvatsko etnološko društvo, Inštitut za etnologijo in folkloristiko ter Etno- grafski muzej v Zagrebu so organizirali znanstveno srečanje, na katerem so hrvaški etnologi razpravljali o različnih sestavinah ljudske pobožnosti. V pri- čujoči publikaciji so objavljeni le povzetki razprav. J ATAG ANI, noževi i bodeži Etnografskog muzeja u Splitu / (avtor kataloga Silvio Bralca). -Split: Etnografski muzej, 1991 V splitskem Etnografskem inuzeju imajo bogato zbirko hladnega orožja, ki so ga prvič predstavili na tematski razstavi leta 1980. Po tem se z orožjem niso več načrtno ukvarjali. Leta 1990 je kustos Silvio Bralca pregledal zbirko, uredil dokumentacijo (kljub pomanjkljivim podatkom ob inventarizaciji), oblikoval tipologijo in pripravil razstavo. 476 Monografije, periodika i MUZEJI i galerije Hrvatske / ur. S. Prospeaw Novak, Branka Šulc; avtorji teksta M. Fruk, L. Metež, B. Šulc, J. Vinterhalter, V. Zgaga. -Zagreb: Ministrstvo za izobraževanje in kulturo, 1992 Hrvaški muzealci in galeristi so pod pokroviteljstvom Ministrstva za izobraževanje in kulturo izdali obsežen vodnik po muzejskih in galerijskih zbirkah. Urejen je po abecedi krajev, znotraj razdelka pa so prav tako po abecedi razvrščene ustanove. Teksti o najpomembnejših ustanovah so opremljeni s fotografijami stavb in najbolj znanih predmetov. Dodana sta seznam virov in karta z označenimi kraji, uvrščenimi v vodnik. NARODNA umjetnost u funkciji života 1910-1990 / (tekst v katalogu dr. Vesna Čulinovič-Konstatinovič). -Split: Etnografski muzej, 1990 Ob osemdesetletnici so kustosi Etnografskega muzeja postavili pregledno razstavo predmetov iz njegovih zbirk. Ob tem je nastal katalog s historiatom muzeja in katalogom razstavljenih predmetov. SIMBOLI identiteta: (.študije, eseji, grada) / urednicaDunjaRihtman Auguštin. - Zagreb: Hrvatsko etnološko društvo, 1991. - 228 str. - (Biblioteka Hrvatskog etnokiškog društva) V zborniku je objavljenih ,3.3 študij in esejev, s katerimi so avtorji sodelovali na 23. kongresu Zveze etnoloških društev Jugoslavije v Zadru 1.1989. V uvodnih besedilih so obdelani teoretični pristopi etnologije in antropologije k simbolom identitete, pogledi Clauda Lévi-Straussa na to kategorijo in sama identiteta etnologije kot znanosti. Sledijo študije o kulturni identiteti ter o razmerju med folkloro in folklorizmom kot resnično in lažno identiteto, analize različnih tipov identitete ter simbolov identitete pri navadah in ljudski umetnosti, analize simbolov regionalne identitete v preteklosti in danes ter etnične identitete. ITALIJA MATERIALI di una ricerca perla mostra Intrecciatura Tradizionale Friulana / ur. Novella Cantarutti, Gian Paolo Cri, Tiziana Ribezzi, Piera Rizzolati. -Udine: Museo Friulano delle Arti e Tradizioni Popolari, 1986 V videmski (Udine) cerkvi Sv. Frančiška so sodelavci furlanskega etnografskega muzeja predstavili predmete, dokumentacijo in drugo študijsko gradivo kot rezultat nekajletnih raziskav furlanskega pletarstva. V katalogu so objavili poglobljene tekste o tipologiji, materialih in sploh o vlogi pletarstva ter pletenih izdelkov v življenju Furlanov, predv.sem v preteklosti. MORAVIA: La Cultura popolare di una regione d'Europa / ur. Gian Paolo Gri, Gina Morandini in Daniella Zanella. -Udine: Arti Grafiche Friulane, 1992 V aprilu in maju 1992 je bila v Vidmu (Udine) pregledna razstava o moravski ljudski kulturi, ki so jo pripravili v sodelovanju med videmskimi muzeji in galerijami ter moravskim Regionalnim muzejem iz Brna. V zadnjih letih so namreč furlanski kulturni politiki oblikovali program, s katerim želijo predstaviti Furlanijo kot zgodovinsko deželo, prek katere so držale pomembne selitvene in trgovske poti med zahodno Evropo in Orientom. V ta sklop je sodila razstava o Langobardih (1990). Drug sklop pa pomenijo razstave, ki naj pokažejo 477 Monografije, periodilca ljudsko kulturo in način življenja s primerjavo med Furlanijo in drugimi evropskimu regijami. Tako je izšel tudi katalog s članki moravskih in furlanskih etnologov, ki pišejo primerjalno o posameznih kulturnih prvinah (npr. noša, pomen velikonočnih jajc itd.). Dodani so tudi povzetki v slovenščini. ŠEBESTA, Giuseppe Museo degli Usi e Costumi della Gente Trentina / Giuseppe Sebesta. -S. Michele all'Adige: Museo degli Usi e Costumi della Gente Trentina, 1991 Giuseppe Sebesta je dal leta 1968 pobudo za ustanovitev kulturnega centra pokrajine Trento, v katerem bi se strokovno ukvarjali s študijem ljudske kulture tega območja. Ideja jebila formalno uresničena leta 1972: ustanovljen je bil muzej v kraju S. Michele all'Adige. G. Sebesta je na podlagi poznavanja etnološke in muzeološke teorije ter zlasti terena zasnoval postavitev stalne razstave, ki ji sledi tudi pričujoči katalog s teksti in slikovnim gradivom. VIDEO UOMO: Materiali per una etnografia in imagini / ur. Alberto Antolini. -Santarcangelo di Romagna: Museo degli Usi e Costumi della Gente di Romagna, 1985 V novembru leta 1985 so v mestu Santarcangelo di Romagna na pobudo dr. Maria Turcia, ki vodi tamkajšnji etnografski muzej, organizirali simpozij o vlogi sodobnih vizualnih medijev v etnoloških raziskavah. V katalogu so objavili krajše tekste o tej temi in podatke o videofilmih, ki so bili predvajani ob tej priložnosti. NEMČIJA The CORRESPONDENCE between Jan Baudoin de Courtenay (1845-1929) and Vatroslav Oblak (1864-1896) = Korespondenca med Janom Baudoinom de Courtenayem in Vatroslavom Oblakom. The Beginnings of the Scientific Study of Minor Slavic Languages = Viri za zgodovino prvih znanstvenih proučevanj manjših slovanskih jezikov / edited, introduced and commentary by Rado L. Lencek. -Muenchen: Slavica Verlag dr. Anton Kovač, 1992. - (Geschichte, Kultur und Geistwelt der Suedslawen; Neue Serie Bd. 3) Muenchenski založnik dr. Anton Kovač je založil še eno izjemno zanimivo in pomembno publikacijo s področja "zgodovine, kulture in duhovnega sveta Južnih Slovanov", kot se imenuje serija, v kateri je knjiga izšla. Dr. Rado L. Lencek, profesor na Oddelku za slovanske jezike univerze Columbia, je objavil korespondenco med za Slovence izredno pomembnima lingvistoma Janom Baudoinom de Courtenayem in Vatroslavom Oblakom. Zlasti prvega je na potovanjih po Reziji in Terski dolini poleg slovenščine zanimala tudi ljudska kultura, o čemer je pisal tudi V. Oblaku. V knjigi sta orisana njuna strokovna profila, objavljene so reprodukcije pisem, ki so bila razen izjem pisana v slovenščini, objavljene so transkripcije pisem s komentarji, temu pa je dodana še obširna bibliografija. 478 Monografije, periodika DRURY, Elizabeth Das grosse Antiquitäten Handbuch: Materialen, Stile, Techniken / Elizabeth Drury. - München: Südwest Verlag GmbH, 1986. - 22.3 str. Avtorica je študirala na Inštitutu Courtauld univerze v Londonu. Je glavna urednica znane revije Discovery Antiques. V tem delu razpravlja o materialih, s katerimi se srečujemo pri starinah, kot so les, steklo, keramika, porcelan in kovine, o njihovi obdelavi in tehnikah restavriranja. GERMAN Postal Museum Frankfurt/Main / avtorji besedil R. Barnekow, K. Beyrer, B. Brugger, W. Ehrenfried, H. Hahn, H. U. Keller, T. Werner. -Braunschweig: Westermann, 1990 Iz pričujočega kataloga je razvidno, da ima Poštni muzej iz Frankfurta ob Maini zelo zanimiv koncept, temelječ na pojmovanju pošte kot pojavu, ki obsega vse od transporta, potovanj, pisem in paketov, odnosa med poštno službo in tiskom ter denarjem do telegrafije, telefonije, prenosnih sistemov, mednarodne 50Štne službe, znamk ter vloge pošte v umetnosti (npr. mail art), skratka pošte cot tehnično/tehnološkega in kulturnega pojava. Dokaz, da skušajo avtorji načenjati vprašanja s provokacijo, je naslovnica kataloga s podobo Dalijevega telefona zjastogom. LUDWIG, Günter Silber: aus der Geschichte eines Edelmetalls / Günter Ludwig; Günter Wennusch. -2. izd. - Beriin: Veri. Die Wirtschaft, 1988 "Bela kovina" je v zgodovini odigrala prav tako pomebno vlogo kot še bolj dragoceno zlato. Obe kovini nista služili le kot snov za izdelavo nakita ali kot dar bogovom v prazgodovinskih časih in v zgodnjih civilizacijah, ampak že od grških časov tudi kot kovini za izdelavo denarja. S tem ter še z drugimi razsežnostmi srebra in z njegovo kulturnozgodovinsko vlogo nasavtor seznanja v zanimivem besedilu, ki so mu dodane ilustracije. MASSENMEDIUM Strasse: Zur Kulturgeschichte der Demonstration / Bernd Jürgen Warneken (Hg.).-Frankfurt/Main, New York: Campus; Paris: Ed. de la Maison des Sciences de l'Homme, 1991. Demonstracije so pojav sodobnega političnega življenja. V tem delu je osvetljena zgodovina tega pojava, vendar ne z vidika politične zgodovine ali zgodovine prava, temveč kulturno zgodovinsko. Avtorji prispevkov pišejo o simbolnem sistemu demonstracij in njihovem vmesnem položaju med izjavljanjem mnenja in akcijo, med šego in protestom, med ljudsko in organizirano kulturo. Svoje zanimanje posvečajo tudi zunanjim oblikam kot so emblemi, no.ša, parole, vzkliki... 479 Monografije, periodika ' MÖBEL aus Franken: Oberfläclien und Hintergründe; Gemeinschaft- sausstellung des Bayerischen Nationalmuseums München und des Germanischen Nationalmuseums Nürnberg; 22. Jimi-15. Sept. 1991 im Germ. Nationalmus. Nürnberg / hrsg. von Gerdi Maierbacher-Legl et alii. - München: Hirmer, 1991. V obsežni in boga to ilustrirani knjigi so prikaza ne razvojne linije pohištvenih obrti in nato še industrijske produkcije na Frankovskem v 19. stoletju. Avtorji nam dajejo vpogled v razvoj oblik in poslikav ter tipov posameznih sestavin pohištva, upoštevaje socialno ozadje izdelovalcev in uporabnikov oz. naroč- nikov v povezavi s tržnimi razmerami in okoliščinami časa, ki .so vplivali na to produkcijo. OGNIBENI, Günter Ausstellungen im Museum und anderswo: Planung, Technik, Präsentation / Günter Ognibeni, Andrea Hölzl. - München: Callwey, 1988 Avtor publikacije vodi oddelek za restavriranje slik in polihromiranih lesenih skulptur v Deželnem muzeju v Braunschweigu. V tem delu pa nam pregledno prikazuje postopek priprave na razstavo, različne variante pri uporabi razstavne tehnike, načine zaščite razstavljenih predmetov, svetuje pri uporabi primerne razsvetljave in zagotavljanju ustreznih klimatskih razmer. SCHAMANEN: Mittler zwischen Menschen und Geistern. Begleitband zur Ausstellung im Kultur- und Stadthistorischen Museum Duisburg 14. 4. bis 30. 6. 1991 / ur. Gernot Tromnau in Ruth Liifler. -Duisburg: Stadthistorisches Museum, 1991 V sklopu sodelovanja med nemškimi muzeji ter etnografskima muzejema iz Helsinkov in Budimpešte je bila v Duisburgu zelo odmevna razstava o šamanih. V katalogu, ki je hkrati zbornik člankov strokovnjakov za to pniblematiko, le ti pišejo o šamanizmu kot pojavu iz sveta duhov, o arheoloških najdbah, na podlagi katerih so inožne ugotovitve o šamanizmu, o pričevanjih o tem pojavu pri majhnih sibirskih ljudstvih, o šamanski scansi pri Obalnih Čukčih, o eskimski šamanki Kinalik in o znamenjih, ki jih postavljajo šamani. Die VOLKSKULTUR Südosteuropas in der Moderne = Southea.st European Folk Culture in the Modern Era / ur. Klaus Roth. -München: Südosteuropa- Gesellschaft, 1992. - (Südosteuropa-Jahrbuch; Bd. 22) V oktobru leta 1990 so se v Münchnu zbrali etnokigi, sociologi, folkloristi, socialni antropologi, politologi in zgodovinarji, da bi pretresli na novo nastalo politično situacijo v južnoevropskih državah in ugotovili spremembe v načinu življenja kot posledice velikih političnih preoliratov. Predvsem pa je bila poudarjena zahteva po redefiniranju predmeta stroke v teh deželah in po spremembi teoretičnih izhodišč. Sedemnajst prispevkov je razdeljenih na te sklope: Vsakdanja kultura. Mestna kultura. Socialne in kulturne spremembe. Ljudska kultura-politika- folklorizem. Vsakdanje pripovedništvo. 480 Monografije, periodika WERNER, Paul Der Bergbauerhof: Bauten, Lebensbedingungen, Landschaft / Paul Werner. -München: Callwey, 1979 V bogato ilustrirani monografiji se avtor ukvarja s kmečkim domom in domovanjem v gorskem, alpskem in predalpskem .svetu. Uvodoma orisuje razvoj naseljevanja in naravne razmere, ki vplivajo nanj. Temu pa sledijo poglavja o oblikah naselij, oblikah kmečkih domov in enot znotraj domov, o gradbenih tehnikah, stavbnih delih, okrasnih oblikah in krasilnih tehnikah. VELIKA BRITANIJA CONSERVATION Today: Papers presented at the UKIC (The United Kingdom Institute of Conservation) .30th Anniversary Conference 1988 / ur. Victoria Todd. -London: UKIC, 1988 Britansko združenje konservatorjev je ob svoji trideseti obletnici pripravilo simpozij, na katerem so obravnavali različne aktualne probleme kcmservatorstva v Veliki Britaniji. Posvečali so se vprašanjem poklica in etike pri delu s predmeti neprecenljive vrednosti, izobraževanju kon.servatorjev in specialističnim temam, npr. raziskavam na področju konservatorstva tekstila, čLščenju kovinske niti, kon.serviranju tapet, stekla, preprog, usnja, lesa... EDWARDS, John The Jews in Christian Europe 1400-1700 / John Edwards. - London, New York: Routledge, 1991. - (Christianity and Society in the Modern World) Avtor, ki sicer predava zgodovino Španije na univerzi v Birminghamu, analizira odnose med judovstvom in krščanstvom ter prinaša nove poglede na netoleranco v obdobju pnitireformacije, ob tem pa raziskuje kompleksnost o.sebne in skupinske vere in prakse. JOHNSON, Jeffrey C. Selecting ethnographic informants / Jeffrey C. Johnson. - Dindon, New York: Sage publications, 1990. - (Qualitative research methods; 22) Avtorje sodelavec Inštituta za obalne in morske vire ter profesor na Oddelku za sociologijo in antropologijo Univerze East Carolina (ZDA). Osnovno izhodišče te knjižice je, da sodobnemu raziskovalcu ne zadošča le vedenje o tem, kako dobiti informacijo od informatorja, temveč mora poznati tudi informatorjevo strukturno pozicijo v socialni mreži, njegovo funkcionalno vlogo v organizaciji in njegovo kompetentnost na področju znanja. Avtor poudarja dva načina izbire informatorjev: "theory-driven", po katerem se raziskovalec odloči za potencialnega informatorja glede na njegov status in kulturno zmožnost, in "data-driven", po katerem raziskovalec najprej razišče in nato fonnalno analizira socialne mreže. 481 Monografije, periodika \ LEWIS, I. M. Religion in context: Cults and Charisma / I. M. Lewis. -Cambridge: University Press, 1986 Avtorjeva glavna teza je, da religioznih pojavov ni mogoče razumeti, če nanje ne gledamo holistično. Ob tem je bistveno njihovo umeščanje v socialni kontekst. Izhajajoč iz tega analizira pojave, kot so obsedenost z duhovi, čarovništvo, kanibalizem in šamanizem, ki jih običajno pripisujemo različnim kultom in kulturam. Avtor pa v nasprotju s tem razkriva zveze med njimi samimi in zveze med njimi in svetovnimi religijami, kot sta islam in krščanstvo. LEWIS, I. M. Social Anthropology in Perspective: The Relevance of Social Anthropology / I. M. Lewis. -2. izd. -Cambridge: University Press, 1985 Pričujoče delo prikazuje avtorjeve poglede na socialno antropologijo, njen predmet in metode. Doživelo je drugo izpopolnjeno izdajo in njene štiri natise. Strokovno in laično publiko priteguje zlasti avtorjevo pojmovanje predmeta socialne antropologije, ki obsega " primerjalni študij v.seh človeških družb v luči tistih neznanih verovanj in običajev, ki razodevajo naše lastne etnocentrične omejitve in nas postavljajo na svoje mesto na lestvici svetovnih civilizacij". Metodološko sledi pojmovanjem angleškega strukturalnega funkcionalizma upoštevajoč glavne ideje Marxa, Freuda, Lévy-Straussa ter spoznanja zgodovinarjev, politologov in psihologov. V dodatku k drugi izdaji je avtor predstavil smeri v socialni antropologiji, ki so se uveljavile v osemdesetih letih in jih nekateri antropologi označujejo kot poststrukturalizem. MICHELE, John The Dimensions of Paradise: The proportions and symbolic numbers of ancient cosmology / John Micheli. -London: Thames and Hudson, 1988 Avtor je vodilni britanski strokovnjak za simboliko števil in ezoterične znanosti. V pričujočem delu je strnil spoznanja dvajsetletnega študija, katerega rezultati kažejo, kako sci svete strukture vse od predzgodovinskih časov pa do krščanstva določene z istimi tradicionalnimi številčnimi kodami. S primeri Stonehengea, Platonovega idealnega mesta. Novega Jeruzalema sv. Janeza in drugih reliktov starodavnega sveta nam avtor razkriva načela, po katerih je deloval nekdanji svetovni red. PAYNE, Sarah Women, health and poverty: an introduction / Sarah Payne. - Hertfordshire: Harvester Wheatsheaf, 1991 Avtorica predava socialno politiko na univerzi v Bristolu. V knjigi raziskuje dva vidika iz življenja žensk: žensko izkušnjo revščine in žensko izkušnjo zdravja oziroma to, kako grožnja z revščino vpliva na zdravje žensk. 482 Monografije, periodika T AMBI AH, Stanley Jeyaraja Magic, Science, Religion, and the Scope of Rationality / S. J. Tambiah. -Cambridge: University Press, 1991. - (The Lewis Henry Morgan lectures: 1981) Mnogo antropologov, ki so poskušali razmejiti in pokazati na razpotja med magijo, znanostjo in religijo kot medkulturnimi kategorijami, je pravzaprav spregledalo bogato in dolgo intelektualno zgodovino zahodne misli, ki je uokvirila njihova lastna specializirana pisanja. V tej knjigi umešča avtor magijo, znanost in religijo znotraj tega okvira, pri čemer razmišlja o vplivih in vlogah židovske vere, zgodnje grške znanosti, renesančne filozofije, protestantske reformacije in evropske znanstvene revolucije v 16. in 17. stole^u. Hkrati pa razmišlja o vplivu teh kategorij na antropološki diskurz. Posebej se ukvarja s pogledi Tylorja, Frazerja, Malinowskega in Levy-Brühla na razlikovanja med mističnimi in logičnimi mentalitetami. YAMAGUCHI, Kazuo Event History Analysis / Kazuo Yamaguchi. - London, New Delhi: Sage publications, 1991. -182 str. - (Applied Social research methods series; 28) Avtor je profesor socilogije na univerzi v Chicagu. V aiueriški sociološki periodiki objavlja članke o socialni mobilnosti, demografiji, drogah... V tem delu sistematično razlaga modele, metode in aplikacije znanstvene tehnike, ime- novane analiza zgodovine dogodkov, ki jo označuje kot eno izmed ključnih raziskovalnih tehnik zadnjega obdobja. ZDA REGISTRARS on Record: Essays on Museum Collections Management / ur. Mary Case. -Washington D.C.: American Association of Museums, 1988 To delo je namenjeno tako strokovnjakom kot tudi študentom in ljubiteljem. Mary Case kot urednica publikacije in nekateri vodilni ameriški strokovnjaki s področja dokumentacije predmetov, ki jih hranijo in razstavljajo v muzejih, nam prikazujejo poklic in delo dokumentalistov. Soočajo nas z izzivi in perspektivami, ki se jiin odpirajo zlasti z uvajanjem računalniške avtomatizacije. WEAVER, Mary Joe Introduction to Christianity / Mary Joe Weaver. - 2. izd. - Belmont (Calif.): Wadsworth Publishing Company, 1991 Delo je koncizen uvod v ozadje in hkrati pregled zgodovine ter moderne prakse krščanstva. Poglavja (brez podpoglavij) so: Biblično in zgodovinsko ozadje krščanstva. Historične korenine krščanske različnosti: od Konstantina do sodobnosti. Krščanstvo in sodobni svet: kontekst in ustvarjalnost v 19. in 20. stoletju. Sočasno krščansko življenje. Dodani so še slovar pojmov, izbrane reference in izbrana bibliografija. Avtorica je profesorica religioznih študij na univerzi v Indiani (ZDA). 483 Monografije, periodika i VVITTEBORG, LndiarP. Good show, a practical guide for temporary exhibitions / Lothar P. Witteborg. -4. natis. - Washington D.C.: Smithsonian In.stitution, 1986 Smithsonian Institution iz Washingtona D.C. ima oddelek, ki že več kot trideset let skrbi za organiziranje potujočih razstav. Pri tem so si nabrali veliko izkušenj, med katerimi so mnoge postale standard za večino ameriških muzejev in galerij. V tej knjigi je sistematično prikazan potek organiziranja potujoče razstave, analizirani so vsi elementi, ki jih je treba upoštevati: planiranje razstave glede na temo, priprava, izdelava raz.stavne tehnike, razsvetljava, oprema predmetov z napisi in naslovi, postavitev in varnost. Posebna poglavja so posvečena merjenju uspešnosti razstave in delu s telesno prizadetimi. Dodana je bibliografija publikacij o zgoraj omenjenih temah. PERIODIKA SLOVENIJA "ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE" 1.3, 1991: IVANKA TADINA, Ignacij Knoblehar 1819-1858. "ANNALES". Anali Kopr.skega primorja in bližnjih pokrajin, 1991,1:1. GAMS, Analiza imen za obalno regijo, s. 7; 1. REJEC BRANCELJ, Antropogeno spreminjanje obalne linije v okolici Kopra, s. 13; M. KALIGARIČ, A. CARNI, Travniki na Krasu in v Istri se zaraščajo, s. 41; D. DAROVEC, Oblike za- varovalstva v severni Istri v obdobju Beneške republike, s. 69; D. MIHELIČ, Mestni vsakdan v obdobju baroka v luči različnih pLsanih virov(Piran, 1600- 1602), s. 91; D. JURIČIČ, Dvigrad-mesto, ki ga ni več, s. 10.3; F. BONIN, Vloga vojaških ladij v primorskih mestih v 16. in 17. stoletju, s. 111; D. ŽITKO, Ex voto; votivne podobe pomorcev, s. 121; L. MARIN, Upravna in teritorialna razdelitev Slovenske Istre v zadnjih treh stoletjih, s. 1.35; M. VERGINELLA, Oporoka-da ali ne? Odnos do življenja in smrti v publicistiki 19. stoletja, s. 161; I. PRESL, Za družino, dom, cesarja, s. 171; N. TERČON, Leto dni med gojenci pomorske letalske šole. Iz dnevnika Pavlina, s. 179; T. HOJAN, Zveza slovanskih učiteljev v Trstu in njeno delo za mladinski list(l921-1926), .s. 187; L. ČOK, Italijanski jezik-.sredstvo vzgajanja in sobivanja ljudi v Slovenski Istri, s. 19.3; B. MARUŠIČ, Prispevki k istrski toponomasdki, s. 225; N. MORATO, Preteklost Kort v luči njenih ljudi; legende, zgodovinske pripovedke in spominske pripovedi, s. 245; Z. ŽAGAR, Muzej .solinarstva v Sečoveljskih solinah, s. 259. "ANTHROPOS", XXIII, 1991, 6: S. PERTOT, Narodnostna identiteta pri slovenskih predadolescentih v Trstu, s. 20; A. KOROS AK, Razlike v osebnostnih lastnostih pri adolescentih glede na demografske in socio-ekonomske dejavnike, s. 77; B. NOVAK, Pn)blem resnice kot adekvatnosti, s. 101; J. ŠTER, Kaj je vrednota, s. 167; V. RUS, Filozofska antropologija in vprašljivost človeka (2. del). 484 Monografije, periodika j S. 185; M. KERSEVAN, Ainbivalentnost revitalizacije religije v postsocialistični družbi, s. 240; F. PEDIČEK, Iz uvoda v pedagoško antropologijo, s. 248; 1. ŠUMI, Renesansa v ameriški staroselski literaturi. Poskus sociološkega vrednotenja, s. 279. , XXIV, 1-2:J. MUHOVIČ, Likovno mišljenje in likovna poj- movnost, s. 32; M. ZUPANČIČ, Moralno presojanje mladih v Sloveniji, s. 223; D. CUBL B. NORCIO, D. SEDMAK, M. TROVARELLI, Družbeno-kultumi in psihopatološki aspekt medetničnih zakonov: raziskava o Slovenkah-Jugoslovankah, ki so se priselile v Italijo po poroki s Slovenci-Italijani, .s. 252. , XXIV, .3-4: D. KUČAN, Med znanostjo in družbo, s. 50; J. MUSEK, Struktura jaza in samopodobe, s. 59; T. LAMOVEC, Pravila čustvo- vanja, s. 138; F. PEDIČEK, Paradigmatski lom tudi v metodologiji znanstvenega raziskovanja, s. 158; J. ŠTER, Znanost in vrednote, s. 191; M. TRATNIK VOLASKO, Različne interpretacije čarovništva, s. 2.35. "ARGO", XXXLXXXI1, 1991: V. BUČIČ, Secesijsko pohištvo iz zapuščine ljubljanskega župana Petra Grasselija, s. .3; G. PAJAGIČ PREGAR, Cerkveni tekstil od 16. -18. stoletja, s. 8; M. PERŠIČ, Nekaj predlogov vključitve kla.sične etnološke premične dediščine v bivalno kulturo na primeru Gočin Nove Gorice, s. 20; M. PERŠIČ, Etnološka premična dediščina v muzeju danes in jutri, s. 22; M. MIKUŽ, Komu naj bi bil potreben slovenski dokumentacijski center?, s. 31; P. BITENC, Dokumentacija v Arheološkem oddelku Narodnega muzeja, s. 32; P. KOS, NUMIZ: Računalniški projekt Numizmatičnega kabineta Narodnega muzeja, s. 34; J. PODPEČNIK, Problematika dokumentacije zbirke znakov, s. 37; B. ROVŠNIK, Informatizacija v Mestnem muzeju Ljubljana, s. 47; R. ČEPLAK, Program prostorskih namembnosti ter potreb v Slovenskem etnografskem muzeju-muzeju neevropskih kultur v Gorica nah, s. 50. "ARHIVI", XIV, 1991, 1-2: F. ŠTUKL, Iz preteklosti Škofje Loke in Loškega gospostva, s. 39; S. SERŠE, Obrtna šola v Ljubljani 1888-1914, s. 39; Ž. ŠTRUMBL, Uskoki na Slovenskem in v Žumberku, S. 42; 1. NEMANIČ, Po sledovih misijonarja Friderika Barage v filmu, S. 84. "BIOLOŠKI VESTNIK", XXXIX, 1991, 4: V. BRODAR, Proučevanje sekulamih procesov pri študentih, s. 1. "CELJSKI ZBORNIK", 1991 : A. HOZJ AN: Pretok informacij v Celju v 16. stoletju, s. 1.3; A. STUDEN, Be.seda, dve o nemški hiši, s. .39; B. GOROPEVŠEK, Štajerki Slovenci in državnozbor.ska volilna reforma 1907, s. 5.3; B. HIMMELREICH, Začetki elektrifikacije mesta Celja, s. 67; B. GOLEČ, Pisma slovenskega vojaka Oskarja Dragarja (1918-1944) - pribežnika iz nemške vojske-od 12. 4. do 16. 12. 194.3, s. 99; M. MIKOLA, Nacionalizacija zasebnih gospodarskih podjetij na Celjskem, s. 139; A. KOLŠEK, Rekonstrukcija okolice olimskega samostana v Sopotah, s. 185; H. VV. CALLE, Iz zgodovine družine Galle, s. 199; V. ŠLIBAR, Obrt in domača obrt v Ob.sotelju, s. 205; J. CVIRN, Thomas Fuerstbauer: Kronika mesta Celja 1892-1907(2. del), s. 211. 485 Monografije, periodilca i XASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE", LXIII/nv28/l, 1992: L. ŠULIGOJ, Gospodarske in družbene razmere v Ptujskem okraju med svetovnima vojnama, s. 46. "FILOZOFSKI VESTNIK", XI, 1990,1: N. PAGON, E. J. Sieyes ali zgodnji sum v institucijo predstavništva, s. 145; E. -J. Sieyes, Kaj je tretji .stan?, s. 153. "GEOGRAFSKI OBZORNIK", XXXIX, 1992, 1: J. SENEGAČNIK, Kratek regionalen oris Portugalske, s. 1.3; V. KLEMENCIČ, Slovenija in obmejna območja, s. 17; P. STRANJ, Regionalizacija slovenskega poselitvenega prostora v Italiji, s. 20. , XXXIX, 1992,2: D. KLADNIK, Vzhodna Afrika -od zibelke človeštva do..., s. 4; I. DRNOVŠEK: Svalbard, s. 10; J. KUN A VER, Polarni pokrajinski tipi in tundra, s. 16; B. LIPEJ, Slovenija na letalskih posnetkih, s. 21. , XXXIX, 1992, 4: J. SENEGAČNIK, Mongolija in Mongoli, s. 4; T. ŠIFRER, Mongolija na novi poti, s. 7; J. KUNA VER, Življenske razmere in.. v polarnih krajih, s. 10; F. POBEG AJLO, Potek turističnega prometa v Sloveniji, s. 20. "GEOGRAFSKI VESTNIK", LXIII, 1991: V. KLEMENCIČ, Tendence spre- minjanja slovenskega podeželja, s. 25; M. NATEK, Prebivalstvene značilnosti hribovskih kmetij v zgornjem Pohudinju, s. 51; B. OGORELEC, Analiza morfoloških značilnosti vasi(primer aplikativne geografije), s. 69; M. PAK, Nekateri elementi razvoja prebivalstva Maribora, s. 81; M. CENCEN, Geografski teoretični pristopi k proučevanju nerazvitosti in njena opredelitev, s. 97. "GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA", XXXI, 1991,1- 2: B. JEZERNIK, O novem vzgojnoizobraževalnem programu, s. 13; Z, ŠMITEK, Kam z antropologijo, s. 16; N. VREČER, Etnologija ali/in kulturna antropologija: to je zdaj vprašanje, s. 20; I. SMERDEL, Nevidni, neslišni Slovenski etnografski muzej, s. 39; M. ŠERCER, Izložba Stari zagrebački obrti; s. 44; I. POCKAR, Obrobnim razstavam ob rob ali o konjih, ki ne dvigujejo prahu, s. 46; A. MALNIČ, Vprašanja ob kozolcu, s. 50. , XXXI, 1991, 3- 4: Pota koroškega narodopisja. Pogovor M. Fister z dr. Pavletom Zablatnikom, s. 105; D. HRIBAR, Simpozij Lokalno -regionalno -nacionalno, s. 118; M. TERSEGLAV, Lokalno -regionalno -nacionalno, s. 122; Z. KOŽELJ, Problematika stanja in varovanja ljud.skega stavbarstva v državi Sloveniji, s. 140; V. RUDNEV, A. N. Haruzin, s. 147; M. FISTER, H. Janschitz, s. 149; H. HAAS, M. TAGINI, Je Zilja ponemčena?, s. 149. "KRONIKA", XXXIX, 1991, 3: S. TORKAR, K zgodovini tolminske vasi Porezen, s. 5; J. CURK, O gradbeni podobi nekdanjega samostana dominikank v Radljah, s. 9; M. KOS, Ljubljanske steklarne in njihovi izdelki v 16. stoletju, s. 13^ V. STARE, Pokopališče pri sv. Elizabeti v Špitalski ulici v ljubljani, s. 17; M. KOŠIR, Čarovniški proces proti Jakobu Krašovcu, s. 28; S. RADOVANOVIČ, Mesto Mariborv luči matičnih knjigl7. stoletja, s. 32; F. GESTRIN, Industrijske rastline (lan, konoplja, murve) na Slovenskem, s. 39; I. VOJE, Domžalsko območje v 486 Monografije, periodika gradivu o prostorsldfi predstavah 18. stoletja, s. 45; S. VRIŠER, Vedute na mariborskih oltarnih podobah, s. 50; M. ŽONTAR, Kulturna in telovadna dru.štva na območju Domžal do prve svetovne vojne, s. 60; A. DULAR, Skupna paša v Sodevcih ob Kolpi v Beli Krajini, s. 71; M. GAŠPIRC, Čevljarska gospodarska zadruga v Tržiču, s. 81. , XL, 1992,1: J. SINOBAD, Novi stari radovljiški grb, s. 5; J. J ARC, Dr. Žiga Bučar(l 830-1879), s. 9; S. ŽITKO, Spomeniki 19. stoletja na Slovenskem, s. 23; B. SUSTAR, O začetkih šolstva v Šiški, s. 28; P. VODOPl VEC, Prostozidarska loža Valentin Vodnik v Ljubljani (1940), s. 44. "LES", XLIV, 1992, 3-4: A. LOGAR, Unikatno in industrijsko oblikovanje pohištva v razmerah nove države Slovenije, s. 92; A. ROBIC, Glavni mejniki izdelave in oblikovanja smuči, S. 94; V. ROZMAN, Pogledi na slovensko oblikovanje pohištva, s. 115. "LUCAS", L 1991, 7-8: P. KREČIČ, O obrtni izdelavi in industrijskem oblikovanju, s. .3; M. ČREPINŠEK, Prenova stavbne dediščine in davčna zakonodaja, s. 30. , n, 1992, 3: R. LIKAR, Slovenski Meksikajnarji, s. 8; M. SLABE, O sta- rih karticah, S. 24. "M'ARS", in, 2,3: L. O. LARSSON, Nacionalni stil in nacionalizem v umetnostni zgodovini dvajsetih in tridesetih let, s. 53; L. SARASAN, Kaj je mogoče pričakovati od avtomatiziranih sistemov za muzejske zbirke, s, 108; L. SARASAN, Zakaj računalniški projekti za muzeje ne uspejo, s. 116. , IV, 1992, 1: Mednarodni dokumentacijski komite ICOM-a (CIDOC) , s. 114; Kratek vodič po Podatkovnem standardu MDA za muzejsko dokumentiranje(julij 1991),s. 119;R.M. ALLEN, Privajanje na novo podatkovno strukturo, S. 128. "OBRTNIK", XXIII, 1992, 6: M. JAREC, Ponesla bo sloves o Slovencih po vsem svetu. Razstava domače in umetne obrti Alpe-Jadran, Slovenj Gradec, s. 46. "PLANINSKI VESTNIK", XCII, 1992, 5: J. BIZJAK, Krajinski park Uigarska dolina, s. 193. "RODNA GRUDA", XXXIX, 1992, 1: B. VIŠNOVEC, Znamenja ob poti. Ljubljansko barje, s. 17; D. KLADNIK, Vasi Podjelje, s. 19. , XXXIX, 1992, 2: M. JENŠTERLE, Kako promovirati slo- vensko kulturo?, s. 5; I. CIMERM AN, Premalo znane pohorskejepote. Slovenske Konjice v industrijskem in kmetijskem sedlu, s. 10; B. POTOČNIK, Iz mozaika justnih mask slovenskih pokrajin, s. 15; D. PARLER, Skrivnost Rutarjevih larmonik, s. 17; D. KLADNIK, Kovor, s. 19; D. VUGA, Vogrinova domačija v Mali Ligojni, s. 48; P. ŠEGA, Slovenski kostanjarji na Dunaju, s. 52. , XXXIX, 1992, 3: T. JURJEVEC, Veseli večeri na preji. Bo- hinjske predice ohranjajo staro domačo obrt, s. 12; D. KLADNIK, Žerovnica, s. 19; D. VUGA, Kovačeva domačija v Vovšah, s. 48. 487 Monografije, periodika , XXXIX, 1992, 6: M. JENŠTERLE, Dopolnitev zgodovinske- ga spomina, s. 7; V. JUGOVIČ, Koliko nas je na Hrvaškem, s. 10; P. ŠEGA, Kres, s. 52. "SLOVENSKI KOLEDAR 1992 ": M.JURAK, Izseljenci, domovina in Slovenska izseljenska matica, s. 25; T. TOMAZIČ, Godec je vedno dobrodošel, s. 90; M. JENŠTERLE, Slovenija ob soočenju z njeno zdomsko kulturo, s. 100; T. BUKOVEC, Oglarje zauber fant, s. 104; R. ŠVENT, Slovenski tisk v zdomstvu po letu 1945, s. 154; R. SÜSEL, Poslanstvo in vloga časopisa Ameriška domovina vzgodoviniameriškihSlovencev, 1919-1991, s. 177; M. KLEMENCIČ, Slovenske bratske podporne organizacije v Clevelandu, s. 18.3; M. KODRIČ, A. KALC, Migracije so usodno vplivale na razvoj Beneške Slovenije, s. 191. "SLOVENSKI SVET", 1992, 5: D. HRIBAR, Tematska etnološka številka, s. .3; D. J. OVSEC, Slovenski državni simboli in identifikacija z njimi, s. 6; T. CEVC, Ljudska kultura Slovencev. Vt)gelni kamen identitete, s. 11; 1. SEDEJ, Muzej kot varuh identitete, s. 13; 1. KERŠIČ, Etnološka dediščina v muzejih, S. 14; M. K. MUKIČ, Namen in pomen etnološkega raziskovanja v Porabju, s. 16; N. SULIC, Slovenska etnična identiteta mitali realnost, s. 18;B. Č.SAJKO, Odkrivanja prvih Slovencev v Avstraliji, s. 19; M. STANONIK, Raztrgane korenine?, s. 23; M. STANONIK, Gla.sovi. Vseslovenska zbirka folklornih pripovedi, s. 25. "SODOBNA PEDAGOGIKA", XL111, 1992, 1-2: S. PAVLIC, Razstava v Slovenskem šolskem muzeju - 400 let J. A. Komenskega, s. 7.3; T. HOJAN, Bibliografija Komenskega na Slovenskem, s. 74; N. FABIČ, Pogled v zgodovino izobraževanja odraslih na Slovenskem, s. 79. "SRCE IN OKO", IV, 1992, .39: J. BOGATAJ, Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Iz Prešernove družbe, s. 324; V. NOVAK, Spomin na Juša Kozaka, s. .366. "TEORIJA IN PRAKSA", XXIX, 1992,1-2: S. VLAJ, Ustavna in zakonska ureditev lokalne samouprave, s. 49; F. GRAD, Neposredna demokracija v lokalni samoupravi, s. 60; 1. KAUČIČ, Referendiun in ljudska pobuda v novi slovenski ustavi, s. 70; P. KLINAR, Slovenska nacionalna zavest v času osamosvajanja, s. 86; B. MARKIČ, Politika in javno mnenje, s. 100; M. HAFNER FINK, Nekateri problemi uporabe različnih kla.sifikacij pri analizi družbene slojevito.sti, s. 135; , XXIX, 1992, 3-4: P. GANTAR, Regionalizem in lokal- na samouprava, s. 282; M. ČREPINSEK, Lastnjinjenje stavbne dediščine in nekateri družbeni vidiki prenove, s. 377. , XXIX, 1992, 5-6: A. DEBELJAK, Televizijski pridigar- ji, s. 559. , "TRADITIONES", XX, 1991: Z. KUMER, France Marolt(l 891-1951). Ob stoletnici rojstva slovenskega etnomuzikolga, s. 9; P. FISTER, Pogledi na arhitekturo dvojezične Koroške, s. 29 ; A. BAŠ, Šege in navade v oblačilnem videzu na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, s. 53; N. KURET, Domači in tuji delež v obrednih obhodih Slovencev, s. 67; M. STANONIK, Terminološke vzporednice slovstveni 488 Monografije, periodika folklori, S. 79; Z. ŠMITEK, Antična tradicija o Indiji v slovenskem ljudskem izročilu, s. 95; R. VRČON, Izrazi ljudske glasbene teorije na Slovenskem, s. 107; M. GOLEZ, Vloga ljudske pesmi v romanu Jožeta Snoja Fuga v križu, s. 115; M. RAMOVŠ, Otroške igre z odvzemanjem in privzemanjem na Slovenskem, s. 127; N. KRlZNAR, Izhodišča vizualnih raziskav v etnologiji, s. 143; B. JEZERNIK, O predmetu etnologije, s. 163; 1. PRESL, Na poti s cesarsko-kraljevo mornarico, s. 171; J. DAROVEC, L. MILČINSKI, L. ŠKERBINEK, Psihiatrični zavod in njegovi pacienti med vojno, s. 183. "ZBORNIK ZA ZGODOVINO ŠOLSTVA IN PROSVETE", 1991^ 24: M. LIEDTKE, Zgodovina šolstva v sklopu kulturnega razvoja, s. 7; 1. PERIC, Odnosi izmedju roditelja i djeceu starom Dubrovniku prema statutu grada Dubrovnika iz 1272. godine, s. 15; F. BAUK, Stalniji oblici poučavanja u Medjimurju od 17. do 2. polovice 19. stolječa, s. 21; J. CIPERLE, Šolsko spričevalo v Jugoslaviji- zgodovinski razvoj in .sedanja problematika, s. 31; T. HOJ AN, Šolske kuhinje na slovenskih osnovnih šolah, s. 53; A. GABRIČ, Šolstvo na Slovenskem v letih 1945-1951, s. 67; B. ŠUŠTAR, Razstave v Slov. šolskem muzeju 1990/91, s. 170; M. TANGER, Vzgoja in izobraževanje romskih otrok v predšolskem in osnovnošolskem obdobju, s. 176. "ZGODOVINSKI ČASOPIS", XLV, 1991, 2: H. WOLFRAM, Karantanija med vzhodom in zahodom, s. 177; B. GRAFENAUER, Problem migracij v zgodovini Slovencev, s. 189; B. GRAFENAUER, Migracije v jugo.slovanskih deželah od 15. do 18. stoletja in njihov pomen za nadaljnji nanidnostni razvoj, s.203; O.JANŠA ZORN, Historično društvo za Kranjsko, s. 217; A. STUDEN, Stanovanjska kultura nekaterih ljubljanskih ulic 1910, s. 239; F. KRESAL, Koncentracija delavstva v revirjih in industrijskih centrih v Sloveniji med obema vojnama, s. 291; J. MALAČIČ, Zunanje migracije Slovenije po drugi svetovni vojni, s. 299; P. VODOPIVEC, Slavko Kremen.šek- šestdesetletnik, s. 299. , XLV, 1991, 4 : F. GESTRIN, Radovljica- vas, trg in mesto do 17. stoletja, s. 517; P. ŠTlH, K zgodovini nižjega plemstva na Krasu in v Istri, s. 549; P. MERKU, Krajevno imenoslovje na Tržaškem. Zgodovina in metodološka opažanja, s.565;0. JANŠA ZORN, Historično društvo za Kranjsko (3. del), s. 581; A. STUDEN, Stanovanj.ska kultura nekaterih ljubljanskih ulic 1910 (3. del), s. 595; M. KOMAC, Migracijski procesi v Furlaniji-Julijski krajini s posebnim ozinim na Beneško Slovenijo, s. 639. , XLV1, 1992, 1: M. ŠAŠEL-KOS, Boginja Ekorna v Emoni, s. 5; A. MORITSCH, "Slovenci" in "Nemci"v koroških mestih 1850-1940, s. 13; O. JANŠA-ZORN, Historično društvo za Kranjsko (4. del), s. 41; D. MATIC, Karantenska postaja za vojne ujetnike na ljubljanskem gradu, s. 71; A. VOVKO, Izseljevanje iz Primorske med obema vojnama, s. 87; J. STANONIK, Zgodnji angleški potopisi po Sloveniji, s. 112. ,XLV1,1992,2: V.PETRAČKOVA, Slovenci na čeških univerzah pred tride.setletno vojno, s. 165; V. MELI K, Nemci in Sloven- ci(1815-1941), s. 171; J. CVIRN, Nemški tabori na Slovenskem(1869), s. 175; W. DROBESCH, Deutscher Schulverein. Njegova ideologija, notranja struktura in delovanje s posebnim ozirom na Slovenijo, s. 187; A. KALC, M. KODRIČ, Izseljevanje iz Beneške Slovenije v kontekstu furlanske emigracije s posebnim ozirom na obdobje 19. stoletja in do prve svetovne vojne, s. 197; F. ROZMAN, Praznovanje prvega maja 1918 na spodnjem Štajerskem, s. 225. 489 Monografije, periodilca AVSTRIJA "BLÄTTER FÜR HEIMATKUNDE", LXV, 1991, 4: F. HUTZ, Die Pest in Friedberg, s. 121; R. H. HÖFER, Die Pfarre Kitzeck. Zur Geschichte ihrer Errichtung, s. 125; H. J. KÖSTLER, 100 Jahre Koksroheisenerzeugung in Donawitz, s. 148. "CARINTHIA 1", CLXXXI, 1991: O. MOSER, Matthias Lexer und die Anfänge der Volkskunde in Kärnten, s. 157; M. HORNUNG, Die von Osttirol und Oberkärnten aus besiedelten deutschen Sprachinseln in Karnien und Krain, s. 157; C. LACKNER, Zur Geschichte der Grafen von Ortenburg in Kärnten und Krain, s. 181; A. GRANITZER, Der Sachsenburger Kalvarienberg, s. 267; H. SCHINNERL, Die Geschichte und Technik der "Venezianer Säge" im ehemaligen Herrschaftbezirk Hollenburg, s. 279; W. BAUM, Die Rezeption neuer philosophischer Strömungen in Kärnten in der Zeit des Vormärz am Beispiel von U. Jarnik, F. E. Pipitz und V. Rizzi (1810-1848), s. 351; A. WALZL, Reaktionen auf die Aussiedlung von Kärntner Slowenen, s. 453. "ÖSTERREICHISCHE ZEITSCHRIFT FÜR VOLKSKUNDE", n. s. b. XLV, g. b. 94, 1991, 4: O. MOSER, Hundert Jahre Hausfor.schung in Österreich, s. 329; R. ŠRAMEK, Zum Problem derRegionalisienmg- sprachwissenschaftlich gesehen, s. 351; V. FROLEC, Die mährische Identität: Dimension und Konflikt des historischen Bewusstseins, s. 367. ,n. s.b. XLVLg.b. 95,1992,1:1. SCHNEIDER, Geschichten über AIDS. Zum Verhältnis von Sage und Wirklichkeit, s. 1; B. PöTTLER, "Wohnkultur aus dem Computer". Die Analyse von Wissenschaf tsinventaren mittels datenbankorientierter Verfahren, s. 28; G. VANDELBERGER, Ethnobotanik. Versuch eines Konzepts, s. 60. ,n. s.b. XLVI, g.b. 95, 1992, 2: L. KRETZENBACHER, Zur Dreifaltigheits-Darstellung im steierischen Paradeisspiel, s. 149; G. OTRUBA, Die Bedeutung "heiliger Längen" im Rahmen der Kulturgeschichte inbesondere des österreichischen Raumes, s. 181. BOLGARIJA "BLGARSKA ETNOGRAFIJA", II, 1991, 2: V. VASEVA, Some aspects of post- funerary rites among Bulgarians and Roumanians, s. 9; S. BOGDANOVA, Customary law norms in usage and maintance of water- supply sources, s. 20; S. BIZERANOVA, Elements of traditional etiquette in everyday feeding of bulgarian peasants, s. 33; S. RAJČEVSKI, Ethnographic (regional) groups in Strandža, s. 40; V. STOJANOVA, The influence of the town on village life-the end of 19th-first half of 20 C. (On data from Varna and Varna region), s. 50; E. KOLEV A, The dowry of bulgarian woman in the revival period in the condics of Pleven community, s. 60. ,11,1991, 3: R. POPOV, Professor doctor Stojan Genčev (1936-1990), s. 3; A. GENČEVA, Publications on ethnographic problems of prof. dr. H. Stojan G. Genčev, s. 9; M. GABROVSKI, The new alphabet of bulgarian ethnographers, s. 15; I. GEORGIEVA, Under the wood-nymphs 490 Monografije, periodika flower, s. 24; V. POPOV, The unity of space and time in biilgarian traditional folk culture, s. 32; A. VODEN1ČAROVA, The birth of man and the traditional ritual idea of eternity, s. 40; E. TSANEVA, The buigarian ritual of "cuvade"- cultural reality or fiction, s. 51; G. LOZANOV A, The custom of "second burial" among the Bulgarians-contents and functions, s. 57; M. KARAMIHOVA, Monogamy and polygyny in the buigarian pi-eindustrial society, s. 65; ; L. MIKOV, Sacrifice of antropomorphic objects in the seasonal rituals of european peoples, s. 74. ,11, 1991, 4: S. GANČEV, Confessional variants of folclore culture, s.3;E. M ARUŠIAKOV A, Theethniccharacteristicsof Gypsies in Bulgaria, s. 12; R. POPOV, The folk cult of St. Atanas among the Bulgarians, s. 23; V. NIKOLOVA, About the .semantics of some buigarian post-wedding customs, s. 32; K. KRASTANOVA, The ritual weaving-an ancient practise among the Bulgarian.s, s. 46. CESKA IN SLOVAŠKA "MUZEJNÍ A VLASTIVĚDNÁ PRAČE", XXIX, 1991, 3: J. PERNES, Muzejnictvi v Jihomoravském kraji v letech 1960-1990, s. 129. XXIX, 1991, 4: 1. ČINOVEC, Soudobá dokumentace v muzeich, s. 19.3; Z. HAZLBAUER, Sbirka hi.storickych kachlů v Městském muzeu v Čáslavi a jeji piivod, s. 218. "MUZEUM", XXXVILl 992,1:M. JANOVIČKOVA, Barokové hodiny zozbierky Historického muzea SNM, s. 1; J. BENEŠ, Veřejné a soukromé sbirky jako muzeoiogicky problem, s. 5; M. KIRIPOLSKY, Specifika prezentačnych foriem v muzeu v prirode, s. 12; P. MARAKY, Cesty ku komplexnej prezentacii muzejnych fondov, s. 15; G. KRÁLÍKOVA, K otazke multidisciplinarneho využitia zbierkíwych fondov v muzejnej prezentacii, s. 18; I. ZUSKINOV A, Prve skusenostiz expozičnej činnosti v Muzeu liptovskej dědiny v Pribyline, s. 18. "NARODOPISNA REVUE", XXVIV, 1992, 1: J. J. , Lidová kultura v moderni společnosti, s. .3; K. LANGER, Vyznám tradičních kultur a folkloru, s. 7; A. SKÁLOVÁ, Lidové uměni a scena, s. 9; J. VÁLKA, Folklor a lidová kultura, s. 11; S. ŠVECOVÁ, Společenské hodnoty tradice, s. 11; O. SIROVATKA, Folklorismus v kulturnim živote společnosti, s. 11; H. LAUDOVA, Folklorismus a dobové formy prezentace hudebné tanečních projevu lidové tradice, s. 18; M. TURKOVA, Lidovezabavy ve společenském živote mesta na počátku 20. století, s. 25; R. JEŘÁBEK, Památce Milovaná Gavazziho, s. .32. "PAMIATKY A MUZEA", 1991,1:1. MAČAK, O vyznáme dětských zvukových hračiek, s. 40; J. PALIČKOVA, Podpolianske kožuchy, s. 28. ,1991,2: L. MLYNKA, Na břehu Malého Dunaja. Pobrežny kolový mlyn v Tomá.šikove, s. 27. "ZBORNIK SLOVENSKÉHO NARODNEHO MUZEA", LXXXV, 1991, Historia 31: L. NEMESKUERTHYOVA, Pohlad na život v cechoch na Slovensku v 16. stomči, s. 9; L. LIPTAK, Vlnařsky priemysel na Slovensku v rokoch 1918-1945, s. 63. 497 Monografije, periodilca DANSKA "FYNSKE MINDER", 1991: T. C. JEPPESEN, City of Odense Museums and tourism, s. 7; E. HEDEGAARD, Funen pig keeping 1700-1880, s. 91. ESTONIJA "EESTIRAHVA MUUSEUMIA ASTRA AM AT", XXXVIII, 1990: A. VOOLMAA, Material über die Volkstrachten in den Folkloresammlungen von Jakob Hurt, s. 46; J. REIO, Ueber das mit dem Brot verbundene Brauchtum nach den Korrespondentenaufzeichnungen in den folkloristischen Sammlungen von Jakob Hurt, s. 66; M. PIHO, Die Handschrift "Die Feste und andere Bedeutsame Tage der Setukesen" von Jakob Hurt als ethnographische Quelle, s. 84; E. SALU, Das mit der Geburt verbundene Brauchtum inE.stland, s. 138; T. VOTI, Über die Hochzeitstraditionen im Gouvernement Samara, s. 153; P. OUNAPUU, Oskar Kallasund das Estnische Nationalmuseum, s. 168; R. PURI, Die Beziehungen des Staatlischen Ethnographischen Museums der Estnischen SSR zu wissenschaftlischen Institutionen ausserhalb Estlands im Zeitraum 1909-1987, s. 20.3; A. LUTS, Die ethnographiebezogenen Studentenarbeiten der Tartuer Universität, s. 223. FINSKA "ETHNOLOGIA FENNICA", XIX, 1991: H. SNELLMAN, Floating workers' Dwellins in Finnish Lapland, s. 15; J. PENNANEN, The Emblem of Identity at the Saami Museum in Inari, s. 49. "KANSATIETEELLINEN ARKISTO", 1991, 37: T. KORHONEN, Kuisti=The Porch. An Ethnological Study, 647 s., il. , 1992,38: B. LÖNNQVIST, Ting, rum och bam=Things, Space and Children, 4.32 s., il. "TERRA", cm, 1991, 3: K. L. LINTILA, The position of women in the rural areas, s. 250. ,CI1I, 1991, 4: M. TIKKANEN, J. WESTERHOLM, Adaptation and change in four rural villages in Japan, s. 271. ,C1V, 1992,1: M. ROINILA, The Finns of Adantic Canada, s. 35. HRVAŠKA "ETNOLOŠKA TRIBINA", 1991, 14: D. R. AVGUŠTIN, Božični običaji i pučka pobožnost, s. 9; J. CAPO, Sveti likovi, svete vodice i zavjeti. O hodočaščima hrvatskog življa u madarskoj Baranji, s. 17; J. V. PALLU A, Veliki petaku Vrbniku na Krku-prilog poznavanju riječi oplača, s. 51; A. KOZINA, Trški vrh-Krapina. Tradicionalni običaji uz proštenarsku crkvu Majke Božje Jeruzalemske, s. 57; B. COUSIN, Marijanska pobožnost u 17. i 18. stolječu u Provansi, s. 67; I. BIŠKUPIČ, Dječje igračke Hrvatskog zagorja, s. 85; S. BRAICA, Govor o arhitekturi i govor 492 Monografije, periodika arhitekture: dva modela analize, s. 91; M. ČERNELIČ, Pristup pitanjima svatovske grane u južnih Slavena, s. 103; J. GRBIČ, Interakcija jezika i društvenog života, s. 115; L. MARKS, Priče iz davnine. Priče i predaje Ukrajinaca iz Hrvatske(Kaniža), s. 125; R. SENJKOVIČ, "Oko problema krsta s kukama (svastike)"-60 godina kasnije, s. 135; Ž. ŠPANIČEK, Slavonska suvara kao preteča dioničarskog društva, s. 151; T. ZEBEC, Plesni događaji u mesopusnim običajima Punta, s. 169. "JADRANSKI ZBORNIK", XIV, 1991: J. MILIČEVIČ, Umiru vode i vodenice, s. 202. "SOCIOLOGIJA SELA", XXIX, 1991,111-114: M. ŠTAMBUK, Društvene mijene ruralnog prostora Hrvatske, s. I; I. NEŠAJMIČ, Moguća revitalizacija sociodemografski depresivnih(seoskih) prostora Hrvatske, s. 11; M. OLIVEIRA-ROCA, Migracija selo-grad na primjeru Hrvatske i Bosne i Hercegovine, s. 25; M. ŽUPANČIČ, Neki aspekti modernizacije seoskih gospodarstva, s. 45. "STUDIA ETHNOLOGIC A", 1990, 2: S. KREMENŠEK, Področje etnološkega raziskovanja je gibljivo, s. 7; T. VINSČAK, Etnologija-ekologija, karika koja nedostaje, s. 11; I. KARAM AN, Društvenopovijesni totalitet i segmentami socijalitet u znanstvenoj konceptualizaciji društevene(kulturne) antropologije, s. 17; O: PAZ, Dijalektika .samoće, s. 23; R. KATIČIC, Dalje o rekonstrukciji tekstova jednoga praslavenskog obreda plodnosti, s. 35; V. BELAJ, Hoditi-goniti. Drugi aspekt jednoga praslavenskog obreda za plodnost, s. 49; J. V. PALLUA, Da oprostite, to mi je žena-Prilog pt)znavanju položaja žene u drugoj polovici 18. i prvoj polovici 19. stoljeća u Dalmaciji i njezinu zaleđu, s. 77; D. ZORIC, Bernardo Kohnen-misionar, etnolog i jezioslovac medu Šilucima, s. 97; N. DUIC, Prilog poznavanju etnološkog proučavanja narodnog graditeljstva, s. 125; E. A. HAMMEL, The early decline of fertility in Slavonia, s. 143; R. G. MINNICH, At the interface of the germanic, romance and slavic worids-Folk culture as an idiom of collective self-images in southeastern Alps, s. 163; M. G. RABINOVICH, Russian citiesand national culture, s.l81;M. A. CHLENOV, Three types of social organization in insular southeast Asia, s. 189; C. B. ORTIZ, Aspects of the emergence of the urban context in Adjuntas, a highland town in 19th century Puerto Rico(1814-1877), s. 197; H. ZIMON, Guinea corn harvest rituals among the Konkomba of Northern Ghana, s. 207^ , 1991, 3: J. CAPO, Hrvatska etnologija, znanost o narodu ili o kulturi? = Croatian Ethnology, The Science of Peoples or the Science of Culture?, s. 7; T. VINŠČAK, Gdje tražiti hrvatski Olimp?, s. 27; R. KATIČIČ, Dalje o rekonstrukciji tekstova jednoga praslavenskog obreda plodnosti(II), s. 35; J. ANDRIČ, Slijedom pojava povezanih s običajem pogreba u lijesu od izdubena stabla, s. 43; J. M. HALPERN, Interpreting the Past-Time Perspectives and Social History, s. 85; O. LÖFGREN, The Nationalization of Culture Constmcting Swedishness, s. 101; Z. CIČA, Duhovno iscjeliteljstvo u vjerskoj zajednici Radosna vijest, s. 135; T. VINŠČAK, Tradicijsko ovčarstvo u Baškoj na otoku Krku, s. 1.37; G. MIKULIČ, On Understanding Proverbs, s. 159; A. Z. KUNACHOWICZ, Gift as a Symbol of Interhuman Relations, s. 163;M. SVIRAC, The Symbolics of Bread on Special Occasions, s. 173; M. ČERNELIČ, Role of the 493 Monografije, periodika Starješina svatova among tiie Bunjevci, s. 181; T. PETROVIČ, Women's Individual Property in South Slavic Zadrugas, S. 193; C. ROBOTYCKl, Memoirs from the Past Peregrinations to the "Slavic South", s. 201; M. MAY, The Symbols of Solidarity in the Period of Martial Law, s. 209; I. PRICA, Dossier "Manduševac": The Ritual Manipulation of Money in Contemporary Zagreb, s. 219. "ZBORNIK ZA NARODNI ŽIVOT 1 OBIČAJE", 1989, 51: A. MOHOROVIČIČ, Narodni život i običaji kao etnička i humana kategorija, s. 7; M. MARKOVIČ, Kako je došlo do cwnutka Odbora za narodni život i običaje, s. 13; M. MARKOVIČ, Dinara kao sezonska planina stočara sjeverne Dalmacije, s. 19; V. ČULINOVIČ-KONSTANTINOVIČ, Život i socijalna kultura stočarskog stanovništva pod Dinarom, .s. 109;Z. ŠIMUNOVIČ-PETRIČ, Prehrana i narodno graditeljstvo u selima oko Dinare, s. 183. ITALIJA "ANNALI Dl SAN MICHELE", 1988, 1: R. MORELLI, Antropologia visiva e comunita etnico-linguistiche ladina e tedesca, s. .3; U. RAFFAELLI, Indagine preliminare attraverso le fonti scritte e la tradizione orale per uno studio sugli ornamenti peipolari trentini, s. 66; R. TOGNI, L'uomo salvatico nelle immagini artistiche e letterarie. Europa e arco alpino(secoli Xll-XX), s. 88; R. TONON, La mortalita infantile in una zona rurale del Trentino, s. 155; V. ADORNO, La mortalita infantile nella citta di Trento(l847-1857), s. 171. , 1989, 2: U. RAFFAELLI, Materiali per una storia della gastronomia trentina. Un manoscritto di cucina dell'inizio del secolo XIX, s. 65; R. MORELLI, Carnevali tradizionali trentini, s. Ili;E. SILVESTRINI, Affreschi devozionali, pittura votiva e culto dei morti nella media ed alta Valtellina, s. 146. , 1990-91, 3-4: G. P. GRl, Le orecchie delle mucche. Nota sulla pastorizia nelle Alpi orientali, s. 5; H. MEN ARDI, DasTiroler Volkskunstmuseum und seine Trentiner Bestände, s. 47; R. TOGNI, Musei europei per gli anni'90, s. 59; G. GREGOR, La vita qutidiana nel cantone di Salles (Charente, Francia) al tempo della Rivokizione, s. 104. "ARCHIVIO PER L'ANTROPOLOGIA E LA ETNOLOGIA", CXXl, 1991: E. PARDINI, S. MAIN ARDI, 11 Museo Psicologico di Paolo Mantegazza, s. 1.37; S. ClRUZZl, Le collezioni del Museo Psicologico d i Paolo Mantegazza a cento anni della sua inaugurazione, s. 185. "CE FASTU?", LXVU, 1991,1: G. FRANCESCATO, 11 friulano : sociolinguistica, s. 9; M. DORI A, I toponimi del '300 e'400 triestini in un quderno inedito di Jacopo Cavalli, s. 47. , LXVll, 1991, 2: F. FUSCO, Alcune denominazioni francesi di uve coltivate in Friuli, s. 17.3; C. PIGNATO, La retorica del mago. Performativita e analisi antropologica del rituale, s. 221. , LXVIII, 1992, 1: V. VODUŠEK, La musica popolare slovena in rapporto alle culture musicali vicine, s. 89. 494 Monografije, periodika i "LARES", LVIl, 1991, 2: H. ARENDT, Symbolik des Fensters in der Kunst und Literatur. Vom Opaion zum Blumenfenster, s. 149; W. ZIEHE, Über den Funktionswandel des ru.ssi.schen Volksbilderbogens im Verlauf von ca. .300 Jahren, s. 22.3. , LVll, 1991, 3: G. SEBESTA, Sulla "Via della lana" a Scanno. Con.siderazioni e proposte per un museo, s. .343; M. ATZORl, Bnicche e stoviglie di terracotta. La tradizione dei figuli in Sardegna, s. .365. "SOT LA NAPE", XLIII, 1991, 1: T. VENUTI, Emblemi di ieri e di oggi: vino, bettole e alcoolismo nel Friuli del '500, .s. 49; M. QUARGNOLO, Cultura "maggioritaria" e cultura "minoritaria", s. 83. , XLlll, 1991, 2: G. MARCHETTI, Note sull'arte friulana con- nessa con il cidto eucaristico, s. 5. , XLlll, 1991, 3:D. L. FAIN, 11 Mu.seo di documentazione della Civilta contadina friulana di Farra d'Isonzo, s. 21; F. CIMATTI, La sagra dei osci, s. 57. , XLIV, 1992,1-2: S. GREGORAT, Strumenti musicali affrescati nella distrutta cappella del Gonfalone nel Duomo di Venzone, s. 7; V. C ARLON, Da 'na passion a 'n'altra: segni di pieta popolare nell'antica Nuvolone, s. 39; P. PELLARINI, Note sulla cucina nelle Valli del Torre, s. 51. MADŽARSKA "ACTA ETHNOGRAPHICA", XXXV, 1989, 1-2: I. BALASSA, 100 Jahre Ungari.sche GeseiI.schaft für Volk.skunde: 1889-1989, s. 3; B. ANDRASFALVY, Die traditionelle Bewirtschaftung der Überschwemmung.sgebiete Ungam.s, s. 39; J. BARTH, Bäueriiche Wirt.schaftshofe und Wirtschaftsiedlungen in der Region von Kalocsa im 18. imd 19. Jahrhundert, s. 89. NEMČIJA "BAYERISCHES JAHRBUCH FÜR VOLKSKUNDE", 1992: G. TüSKES, E. KNAPP, Bruderschaften in Ungarn im 17. und 18. Jahrhundert, s. 1; F. MARKMILLER, Jahres- imd Lebenslauf im Spannungsfeld von Tradition und AuH