PROSVETNI Poštnina plačana v gotovini Številka 9. Ljubljana, 7. maja 1954 LETO V. Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in oprava Nazorjeva 3/L Telefon štev. 21-397. — Letna naročnina din 300.—% Štev. ček. računa 604-»T«-140. — Tiska Tiskarna »Slov. poročevalca«. DELAVEC GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH D E LA V O I< V Šolski odbori temeljni organi družbenega upravljanja v šolstva ALU IBOMO IDO IB ISO pedagoško-.zobraževalui center Marks trdi, da bo državna intervencija na področju prosvete in kulture najprej postala nepotrebna. Sveti za prosveto in kulturo, ki so organi družbenega upravljanja, predstavljajo v naši socialktični stvarnosti do neke mere realizacijo Marksovih zamisli. Spričo prakse in stopnje njihovega razvoja pa še ne moremo trditi, da smo na področju šolstva to idejo že zares uresničili. Sole, ki so osnovne celice izobraževanja in vzgoje, so v glavnem še administrativno dirigirane in to prav zato, ker še nismo uvedli družbenega upravljanja. To se negativno odraža tudi v razvoju samih svetov za prosveto in kulturo. V praksi okrajnih svetov za prosveto in kulturo ugotavljamo nekatere negativne pojave, na primer: upravljanje šolstva z metodami bivših poverjeništev za prosveto, trenja med načelniki tajništev in predsedniki svetov zaradi pristojnosti in podobno. Te stare metode dirigiranja, sedaj pod novim imenom in v novi obliki, niso samo posledica prehoda iz bivših poverjeništev v sistem svetov za prosveto in kulturo, marveč so posledica dejstva, da smo ostali zgolj pri svetih za prosveto. Družba je bila pritegnjena samo v te organe upravljanja, dasi bi morali že od vsega začetka razširiti družbeno upravljanje neposredno na samo šolo, oziroma prosvetno ustanovo. II. Res je, da so se v naši družbi v stremljenju po demokratizaciji vsega javnega življenja porajale iste težnje tudi v šolstvu. Malone v vseh okrajih imajo šole svoje šolske odbore, ki pa so v svojem bistvu posvetovalni organi. Sicer ti v razvoju naše družbe predstavljajo določeno stopnjo demokratizacije v šolstvu, vendar P® svoji praksi niso organi družbenega upravljanja. Poglavitni interes pri ustanavljanju teh šolskih odborov so pokazali starši in vzgojitelji, medtem ko je sodelovanje ostalih družbenih činiteljev kaj šibko. Posebno stališče zastopajo v nekaterih okrajih prosvetni delavci, ki vidijo v Šolskem odboru le instrument, Preko katerega bodo lažje urejevali gospodarska vpaša-nja šole. Še več, v njem vidijo °rgan, ki je le nekak protiutež občinskim, odborom (konkretno tajnikom), v borbi za dosego gospodarskih koristi šole in učiteljstva. Nepravilna Pojmovanja staršev in vzgojiteljev, da imajo le oni pravico urejevati vprašanja šole in vzgoje, vsekakor vodijo v izolacijo šole od družbe, v »samoupravljanje« brez družbenega sodelovanja. Pri organih družbenega upravljanja pa gre za mnogo več kot le za skrb staršev, kako se vzgajajo njihovi otroci, ali za skrb vzgojiteljev pri urejanju gmotnih zadev. Gre za to, da se šola razvija v skladu s temeljnimi načeli sociali-stične družbe, v skladu z ujenimi smotri in nalogami. Šolski odbori morajo biti °Tšani, v katerih bodo harmo-Jdčno sodelovale zavestne sile komunalne skupnosti, družbe-uih organizacij, prosvetnih delavcev in staršev. Edino taksen organ družbenega upravljanja, ki bo izraz novih družbenih odnosov na področju šolstva, bo lahko rešil nesoglasja, ki so danes med družbo ih šolo. III. Zgolj načelne ugotovitve o nujnosti uvedbe organov družbenega upravljanja v šolstvu, ne bi zadoščale, če ne bi na temelju že obstoječe pozitivne prakse, čeprav skromne, pripravili določene pravne predpise ter s tem vskladili delo in razvoj šolskih odborov na vseh splošno izobraževalnih m strokovnih šolah. Svet za prosveto in kulturo LRS je dal pobudo za posvetovanje predstavnikov družbenih organizacij, strokovnih društev in združenj o načelih družbenega upravljanja v šolstvu. V najširših obrisih so bde sprejete misli in določila, ki jih strnjeno v obliki tez o uulogah in delovanju šolskih odborov posredujemo pedagoškim delavcem. Vse pripomba dopolnila in spreminjeval-ui predlogi, bodo dragoceni Prispevki za formulacijo predpisa o mehanizmu družbenega upravljanja v šolstvu. Šolski odbor organ družbenega upravljanja — teze: .°rgan družbenega uprav-•uanja na določeni šoli je lahko samo šolski odbor. Vsi ostali organi, ki obstajajo na šolah ter urejajo vprašanje vzgoje in pouka (učiteljski zbori, razredni sveti, skupnost razreda ter roditeljski sveti) so sicer členi v nadalnji demokratizaciji šolstva, vendar niso organi družbenega upravljanja. 2. V šolskem odboru so predstavniki družbenih organizacij, komune, delavskih kolektivov, starši, vzgojitelji in državljani, ki se živo zanimajo za vprašanje šole in vzgoje sploh. 3. Občinski (mestni) ljudski odbor določa področja zbora volilcev. ki predlagajo člane za določeni šolski odbor. 4. Šolski odbor šteje 9 do 15 članov. Predstavnika občinskega odbora določi občinski odbor iz vrst občinskih odbornikov. Družbene organizacije (n. pr. SZDL, Ljudska mladina Slovenije) in društva (Društvo prijateljev mladine, Partizan) predlagajo svoje predstavnike zboru volilcev v odobritev. Starše in državljane voli zbor volilcev. Učiteljski zbor predlaga iz svojih vrst predstavnike, direktor, (šolski upravitelj) je stalni član šolskega odbora. Število predstavnikov učiteljskega zbora in staršev (državljanov) ne sme biti večje od ene tretjine vseh članov šolskega odbora. 5. Šolski odbor sestavljajo predsednik tajnik in izvoljeni člani. Upravitelj šole (direk- tor) ne more biti predsednik. Zbor volilcev in organizacije ter društva lahko odpokličejo posamezne člane šolskega odbora, če ti ne izvršujejo svojih dolžnosti. Šolski odbor lahko v sporazumu z organizacijami in društvi razreši posamezne člane._ Občinski gdbor lahko razreši celotni šolski odbor ali pa posamezne njegove člane, kadar delo ni v skladu z zakonskimi predpisi. 6. Naloge šolskega odbora: Šolski odbor skrbi, da šola uresničuje vzgojne in izobraževalne smotre. Preverja, kako se izvajajo zakonski predpisi, ki usmerjajo prosvetno politiko. Obravnava pereča vzgojna Vprašanja ter skrbi za skladnost vzgojnih vplivov (šola — dom). Skrbi, da starši in skrbniki otrok izvajajo določila o rednem šolskem obisku ter predlaga kaznovanje staršev, ki ne pošiljajo otrok redno k pouku. Posebno skrb posveča so-cialno-zdravstveni zaščiti šolske mladine. Skrbi za delovanje šolskih kuhinj, zbira sredstva za letovanje otrok, a posebej vodi brigo o učencih, ki so potrebni socialne zaščite ali so moralno ogroženi zaradi neurejenih domačih razmer. Obravnava pritožbe staršev ir. učiteljstva. Šolski odbor si prizadeva, da z ureditvijo gmotnih gospodarskih vprašanj šole ustvarja pogoje za dosego vzgojnih in izobraževalnih smotrov. Občinskemu svetu za prosveto in kulturo predlaga predračun šole ter skrbi, da ga upavitelj šole smotrno izvaja. Seznanja državljane o gmotnih potrebah šole, skrbi za sodelovanje prebivalstva v konkretnih gospodarskih nalogah šole, zbira izvenprora čunska sredstva in upravlja z njimi. 7. Šolski odbor ne posega neposredno v področje pouka in strokovnega dela. Le v posebnih primerih lahko zahteva od organov ljudskega odbora, da izvedejo anketo, inšpekcijo ali kak drug ukrep, ki je potreben za ureditev določenih vprašanj. 8. Šolski odbor poroča o svojem delu občinskemu ljudskemu odboru. Člani šolskega odbora pa morajo poročati o delu in uspehih šole ter o problemih šole zborom volilcev, oziroma družbenim organizacijam, društvom in kolektivom, ki so jih delegirale. 9. Sklepi šolskega odbora so za učiteljski zbor obvezni. Kadar ta meni, da niso v skladu z zakonskimi predpisi in vzgojnim smotrom, se pritoži na Svet za prosveto in kulturo. 10. Šolski odbor lahko predlaga občinskemu oziroma okrajnemu svetu za prosveto in kulturo pohvale, nagrade in premestitve učnega in tehničnega osebja ter po potrebi tudi uvedbo disciplinskega postopka. Marion Sikst Vprašanje reforme šolstva in njegovega družbenega upravljanja je pri nas iz dneva v dan bolj pereče. Saj se spopad med novim in starim odraža vedno močneje in v tako ostrih potezah, da je prešel že zdavnaj okvir šole in postal ne samo najbolj oktualen, temveč tudi najbolj aktualen družbeni problem. Hotel bi se v kratkih obrisih dotakniti vprašanja, ki je sestavni del tega problema, čeprav imamo včasih občutek, da je samo periferen. Mislim na učitelja - vzgojitelja, ki ga bomo postavili v novo šolo, za katero se danes borimo in jo iščemo. Priprava in delo na reformi šloskega sistema, učnih načrtov, predmetnikov, učnih knjig, pri uvedbi družbenega upravljanja itd. — vse to bo trajalo v resnici, še nekaj časa, rastlo in nastajalo bo novo postopoma, toda v nekaj letih bo tukaj. Vsi mi pa vemo, da v veliki meri osebnost, t. j. učitelj kot človek in vzgojitelj daje (seveda poleg ostalih vzgojnih činiteljev) šoli, razredu in vsakemu posameznemu učencu - dijaku smer in možnosti razvoja, pa tudi vsebino njegove rasti in razvoja. Poleg kritike naše šole v splošnem, nas številne kritike, ki gredo na račun vzgojiteljev in to deloma s strani javnosti, še več pa s strani samih prosvetnih delavcev, močno opozarjajo, da bo potrebno tudi v tem pogledu storiti korak naprej. Učni teden učiteljiščnikov in nfJenj misli of» njem 2e več let zaporedoma po-sil ja učiteljišče v Ljubljani svoje učence četrtih letnikov na teden dni trajajoče praktično delo v osnovne šole mesta Ljubljane in na podeželske osnovne šole. Podoben način uvajanja učiteljskih kandidatov v samostojno praktično delo in bodoči učiteljski poklic še pred končanim študijem ni bil običajen v predaprilski Jugoslaviji in ga starejši učiteljski delavci ne poznajo. Takrat so se morali učiteljiščniki zadovoljiti z maloštevilnimi hospitacija-mi in redkimi učnimi nastopi v razredih tedanje vadnice. Učno delo v vadniških razredih je potekalo v posebnih okoliščinah, mogli bi reči v buržoaznem vzdušju izbranih otrok iz dobro situiranih rodbin. Pouk v teh izjemnih razredih se je v mnogočem razlikoval od pouka, ki so ga terjali normalni pogoji na podeželski šoli. Nedemokratična in malomeščanska vadnica, v kateri naj bi učiteljski naraščaj v strokovnem in ideološkem pogledu videl posnemanja vredno ustanovo, iz razumljivih razlogov v socialistični družbeni ureditvi ni več ustrezala. Revolucionarni operacijski poseg nove dobe je prerezal obstoj stare vadnice in postavil na njeno mesto kot hospitacijsko šolo za učiteljišče, osnovno šolo na Ledini. Danes vemo, kako zgrešena je bila organizacija nekdanje vadnice kot šolske ustanove, ki je pod izredno ugodnimi pogoji in po svojem posebnem načinu dela veljala za vzorno šolo. Učna praksa na šolah, ki niso tako enostransko orientirane, pa terja povsem drugačne metodične prijeme, pa naj bo pri posredovanju novega učiva, kakor pri utrjevanju in preverjanju že obravnavanega. To nesorazmerje v gledanju na praktično stran pedagoškega dela, si je učiteljišče prizadevalo uravnovesiti z novo vadnico, ki ima danes svoj določeni šolski okoliš, . dalje z večdnevnimi hospita-cijskimi ekskurzijami na nižjeorganizirane šole in s tednom samostojnega praktičnega dela četrtoletnikov. Pred izvajanjem enotedenske samostojne prakse učiteljskih kandidatov so se dobro obnesli večdnevni obiski četrtoletnikov na nižeorgani-zirane šole na deželi. Leto za letom je prirejalo učiteljišče v Ljubljani metodične ekskurzije na dobre večoddelč-ne šole, ki so jih priopročali Sveti za prosveto in kulturo pri OLO. Ti ogledi so prav gotovo podprli strokovno in metodično razgledanost učiteljskega naraščaja, bili so pa vezani z dokajšnjimi stroški, ki jih večina kandidatov ni zmogla. Cim je Svet za prosveto in kulturo v Ljubljani odtegnil tem koristnim hospitacijam potrebno pomoč, so ekskurzije že tudi prenehale. V prvi polovici šolskega leta 1953-54 je poslalo ljubljansko učiteljičše okrog 200 kandidatov, učencev četrtega letnika, na učno prakso. Od 14. do vključno 19. decembra so bili zaposleni na osnovnih šolah v Ljubljani ii* izven nje. Učiteljiščniki, ki so imeli možnosti, da si oskrbe hrano in stanovanje na svoj račun v krajih, kjer so niže organizirane šole, so odšli na učno prakso na take šole. — Pravzaprav so si vsi učiteljiščniki želeli poučevati na večoddelčnih šolah izven mesta Ljubljane, kar pa iz objektivnih in subjektivnih razlogov ni bilo mogoče izvesti. Podčrtati je trčba tisto živo zanimanje teh mladih ljudi za praktične probleme in težnjo, z lastnim poskušanjem meriti svojo zmogljivost na področjih, za katera so dobili pri učenju metodike le teoretično osnovo. Okrog 70 odstotkov kandidatov je odšlo na eno in dvooddelčne šole izven Ljubljane; Ljubljana ji je zaposlila 30 odstotkov. (Izbiranje krajev za učno prakso po samoinioiativi uči-teljiščnikov, ni bila ravno najidealnejša rešitev, vendar trenutno ni bilo boljšega izhoda. V republiki Hrvatski so učitelji v skrbi za svoj podmladek sami ponudili Učiteljiščem zadostno število mest z gostoljubno brezplačno streho in mizo in to kar za desetdnevno praktično šolsko delo.) Po novem učnem načrtu se bo v prihodnjih letih zopet uvedel na učiteljiščih peti letnik s predvideno daljšo dobo samostojnega prakticiranja. V tem primeru pač ne bodo zadostovali sedanji zasilni ukrepi brez izdatne pomoči ljudske oblasti in skupnosti. Vrednost tega važnega učnovzgojnega faktorja v izobrazbi učiteljskega naraščaja bo vsekakor treba postaviti na zdrave in solidne temelje. Organizacija tedna učne prakse je bila tako izvedena, da so kandidati prvi dan v tednu hospitirali pri razrednih učiteljih in se tako spoznali z učenci in krajevnimi posebnostmi, naslednje 4 odnosno 5 dni so pa samostojno poučevali. Osnovne šole v Ljubljani so povabile uči-teljiščnike na posebne konference učiteljskih zborov, kjer so spoznali svoje uči-telje-mentorje in dobili program in urnik za teden dni dela. Po prvih informativnih praktičnih navodilih, so kandidati začeli s pripravljalnim delom. Na podeželskih šolah so informativne konference odpadle; kandidati so se javili na službenih mestih v nedeljo, nekateri celo šele v ponedeljek zjutraj. Šolski upravitelji, odnosno nadzorniki so predhodno seznanili za mentorstvo zadolžene učitelje z nalogami, ki nastajajo sporedno z uvajanjem mladega človeka v učno prakso. Skoraj vsi učiteljiščniki so z veseljem in nestrpnostjo čakali prvih samostojnih poskusov celodnevnega šolskega dela. Kovali so načrte, sklepali in ugibali, kako se bo obneslo preverjanje doseženega znanja. Dalekovid-nejše je skrbelo, kako bodo mogli z uspehom poučevati na tistih predmetnih področjih, ki so v bbravnavanju programa metodike predvi-dena šele za drugo polletje. V glavnem so se zavedli luknjičavosti svojega znanja in so pred odhodom na prakso razčiščali še mnoga ne-rešana vprašanja. Ti mladi ljudje imajo namreč še dobršen del študija pred seboj in niso v vseh problemih, ki jih srečujemo v osnovnošolskem pouku, niti teoretično dovolj šolani, zlasti jim pa manjkajo metodični prijemi, ki bi se mogli meriti z večletno prakso učiteljev, Vsi kandidati so pa morali obvezno pisati dnevnik z vsemi pripravami, zapažanji in osebnimi vtisi za vsak dan posebej. K napredovanju in rasti stremečemu učitelju pa je potrebna poleg lastne še tudi objektivna kritika drugih, ki spremljajo in vodijo njegovo študijsko pot. Priznati je treba odlike, pokazati pa tudi na šibke točke in pomanjkljivosti v prvem samostojnem šolskem delu in s primerno utemeljitvijo ustvariti pogoje za boljše in uspešnejše delo. Ob sedanji organizaciji učnega tedna profesorji-metodiki niso mogli spremljati delo vsakega izmed Vandidatov, zaposlenih izven Ljubljane. Iz poročil šolskih upraviteljev, zapisnikov, dnevnikov in izjav kandidatov, iz ocenjevanja učiteljev-mentorjev in po lastnih zapažanjih posnemamo najvažnejše. Delo kandidatov je potekalo na vseh šolah normalno brez posebnih motenj in ovir z izjemo osnovne šole na Vrtači v Ljubljani, kjer se je morala praksa zaradi epidemije škrlatinke in kontu-maciranja šole prekiniti že drugi dan učnega tedna. Četrtole*nike so na šolah ljubeznivo sprejeli in jih primerno vpeljali v šolsko delo. Nekatere poedince so šolski upravitelji zavrnili češ, da niso bili uradno obveščeni po okrajnih ljudskih odborih o tednu učnega dela, so pa prešli uradni birokratizem in so kandidati mo^li ostati na predvidenih mestih. Večina učiteljev-mentorjev je dobrohotno pomagala pri začecniških poskusih poučevanja. Našli smo pa v predloženih zapiskih primere, da so posamezni učitelji puščali začetnike lastni nebogljenosti in neorientiranosti v planiranju učne snovi in v iskanju učnih prijemov. Z naknadno nekonstruktivno kritiko so potem ocenjevali neuspelo delo. Te vrste mentorstvo ni bilo ravno stimulativno. Poročila trde, da so bili kandidatje na deželi deležni izdatnejših nasvetov kakor v Ljubljani, in v v^čji meri jim je priskočilo na pomoč starejše, bolj izkušeno učiteljstvo, kakor pa mlajši vodniki. Učiteljskim kandidatom se v njihovem delu splošno priznava prizadevnost, skrb in delavnost tako v pripravah na pouk, kakor tudi v samem procesu poučevanja. Ugotavlja se starostni stopnji primeren, psihološko razumen, tesen in prisrčen odnos z učenci. Istočasno pa govorijo zapiski o metodični nespretnosti in površnem stvarnem poznavanju učne snovi. Poedincem bi pa lahko očitali premalo mero odgovornosti do poverjenega jim dela. Mnogo truda so povzročale kandidatom obširne priprave na pouk. Ob večje težave so zadevali pri snovni kakor metodični pripravi. Na šolah niso našli učiteljiščniki potrebnih nazoril in učnih pripomočkov in iz beležk posnemamo ugotovitve o slabe opremljenih učiteljskih knjižnicah na nekaterih šolah. Iz pisanega gradiva kandidatov je dalje razvidno, kako težko so pričakovali samostojne prakse, s kakšno zaskrbljenostjo so usmerjali prve korake dela, kako jim je rasla zavest v lastno moč in kako jih je ogrevalo zadovoljstvo nad izbranim napornim, lepim in težkim življenjskim poklicem. Mnogo teh mladih ljudi se je dobesedno borilo z začetniškimi težavami in doživljali so manjvrednostne komplekse Zopet' drugi so ob kritičnem presojanju lastnega dela ugotavljali vrzeli v svojem znanju in postavljali so načrte za poglobljen študij. Našli smo tudi negativne pripombe o premalo prizadevnem delu in o nesodobnih, neživljenskih metodičnih Saj se bomo sicer mi sami in z nami celotna naša družba znašli v neugodnem položaju, da ne bomo imeli za novo šolo primerno usposobljenih in pripravljenih delavcev - učiteljev. Učiteljska združenja v vseh naših republikah so že stavila predloge za spremembo učiteljevega izobraževanja. Najresnejši je bil doslej menda, slovenski predlog, ki se mu pridružujejo tudi Hrvati, t. j. za uvedbo pedagoških akademij, ki bi že letošnjo jesen začele delati poleg dosedanjih učiteljišč, ki bi postopoma izumirala ali pa preraščala v akademije. Toda, to bi bila samo rešitev, ki bi zajela bodoče generacije. V naših šolah pa že dela nekaj tisoč prosvetnih delavcev vsamo v osnovnih šolah preko 4000, v gimnazijah okoli 2500 itd.), ki so izšli iz starih šol, bili pripravljeni za delo v sedanjih šolah, delati pa bodo morali tudi v novi šoli. Je že res, da imamo življenjska izkustva in tega nikakor ne smemo podcenjevati. Toda sami prosvetni delavci predlagajo in želijo pomoči pri lastnem izobraževanju, ker čutijo v praksi potrebo po tem. To je bil tudi razlog, da je bil na zadnjem občnem zboru Združenja učiteljev sprejet sklep, da bomo skupno z ostalimi Združenji prosvetnih delavcev skušali doseči uresničitev pedagoško-izobraževfelnega centra, kjer bi se skozi vse leto vršili tečaji za vzgojitelje vseh vrst šol in vzgojnih ustanov. Kako si ga zamišljamo in kdo bi moral pri njegovem delu sodelovati? Izobraževanje prosvetnih delavcev, ki že delajo na terenu, lahko razvijamo v dveh smereh. V prvi, ki smo jo deloma že preskusili in ni prinesla posebnih rezultatov, ko smo n. pr. po nekaterih okrajih imeli tečaje za fizkulturo, v katere smo ne’ ako obvezno vključili ves mlajši in srednji kader do 35 ali celo 40 let. Tečaji so se sicer vršili, porabili smo mnogo delovnih ur, tudi finančno so bili precej dragi, toda strokovno žal večinoma šibki, deloma prisiljeni, zato tudi rezultati niso bili takšni, kakor smo jih želeli. Druga smer pa bi bila ta, da ustanovimo izobraževalni center tam, kjer imanio na razpolago največ in najboljšega strokovnega kadra, kar je verjetno za enkrat v Ljubljani. Center bi razpisal in pripravil tečaje, v katere bi se učitelji -profesorji - vzgojitelji prijavili prostovoljno. Po značaju dela bi lahko bilo v enem tečaju od 20 do 40 tečajnikov in tudi trajanje tečajev bi bilo različno. Na tak način bi v nekaj letih pritegnili v tečaje več sto prosvetnih delavcev z vseh vrst šol in vzgojnih ustanov. To bi bili prosvetni delavci, ki imajo največ volje in interesa za dvig lastne izobrazbe ter svojega dela v razredu in izven šole. V tečajih, ki bi bili kvalitetni, bi si pridobili nove poglede, razširili in poglobili bi svoje znanje, nato pa bi se razlili širom Slovenije ter postali pionirji novega dela, naši pedagoški aktivisti, ki bi pridobljeno znanje širili in dajali od njega vsej svoji okolici, t. j. svojim tovarišem na šoli, pa tudi ljudem izven šole. Seveda bi tak center lahko organiziral posamezne tečaje tudi tam, kjer imamo morda za tak ali drugačen tečaj na razpolago dovolj dobrih strokovnjakov, kakor n. pr. v Mariboru, kjer je dovolj pedagoških in drugih prosvetnih delavcev, da bi lahko vodili kvaliteten tečaj. Center pa bi moral biti »trajna« ustanova z lastnim vodstvom, prostori, delavnica- prijemih nekaterih učiteljev na posameznih šolah. Upravitelji niže organiziranih šol zlasti pozdravljajo zamisel »učnega tedna« in poudarjajo vrednost praktičnega uvajanja učiteljskih kandidatov § delo s kombi-niraninn razredi. Pravilno proporočajo podaljšanje učnega tedna na 14 dnevno prakso z enotedenskimi hos-pitacijami in enotedenskim samostojnim delom. Tudi ne manjka vpoštevanja vrednih predlogov, naj bi se učiteljski naraščaj pošiljal na prakso le k dobrim učiteljem-praktikom, ne pa v glavnem k znancem in sorodnikom, ki nudijo slučajno brezplačno gostoljublje. Radovan Klopčič mi itd. Tudi mislim, da tečaji ne bi smeli biti samo teoretični, temveč predvsem praktični. Zato bi moral imeti Center na razpolago tudi šolo, kjer bi tečajniki lahko hospitirali, eventualno nastopali, glavno delo pa bi se moralo razvijati na seminarjih, v delavnicah, prirodopisnih, glasbenih in drugih kabinetih. Tečajniki bi se morali spoznavati z najrazličnejšimi načini in metodami dela, z novejšimi pedagoškimi izsledki — predvsem v naši domovini, t. j. v naših republikah, pa tudi v inozemstvu. Ogledati bi se morali tudi delo na najboljših šolah pri nas v Sloveniji; pa tudi v Sosednjih republikah, n. pr. v Zagrebu itd. Tako bi dobili vpogled v delo naših najboljših praktičnih pedagogov, pa tudi zanimanje in veselje za študij pedagoške literature, za poglabljanje vanjo in kritično presojanje in preizkušanje teoretičnih ugotovitev in trditev. Tako delo terja seveda hospitacijsko - ogledno (ali poizkusno) šolo. Naenkrat je ne moremo postaviti nikjer, toda osnove z- tako šolo imamo, saj imamo n. pr. za pevski pouk, lepopisni in stvarni pouk v Ljubljani že na razpolag razrede in učitelje. Učiteljsko društvo v Ljubljani tudi že sedaj vodi tečaj za ročna dela, Pedagoško društvo pa je organiziralo poseben seminar za skupino 30 učiteljev, ki ga vodi Psihološki inštitut in ki bo učiteljem pomagal, da bodo lahko sistematično spoznavali in študirali osnovnošolskega otroka. Tako že rastejo osnove za izobraževalni center, samo izkoristiti jih bomo morali znati. Podobno bi morali voditi in organizirati tečaje za gimnazije, strokovne šole in druge. In kakšni naj bi bili tečaji? Pobudo za razne vrste tečajev bi lahko in morala dajati društva, pa tudi šolska inšpekcija. Vsi vemo n. pr., da mladinske psihologije naši učitelji, še manj pa profesorji skoraj ne poznajo, kaj šele, da bi mogli analizirati ali pa po določenih metodah spoznavati otrokove sposobnosti, čustveno življenje itd. — Na naših osnovnih šolah je pesem skoraj zamrla, da o glasbeni vzgoji mladega človeka ne govorimo, ročna dela si zamišljamo v glavnem po starem, osnovnošolski učitelji ne obvladamo metodike risanja, v gimnazijah poučujejo risanje, pa marsikje dijaki risati ne znajo. Tako bi lahko naštevali kar naprej. Dela torej dovolj, prosvetni delavci iščejo pomoči in želijo — vsaj mnogi med njimi — delati bolje. Tako se nam nazadnje odpre vprašanje: kdo je dolžan sodelovati pri delu za izobraževalni center? V glavnem lahko zadolžimo tri faktorje: republiški svet za prosveto, ki bo moral prevzeti organizacijo Centra, odgovornost za strokovni kader, ker bo ta nekaj dni v Centru polno celodnevno zaposlen, ter materialno bazo za njegovo delo. Drugi bo Zveza pedagoških društev Slovenije, ki bo morala dati v glavnih obrisih vsebino delu izobraževalnega centra. Z obema pa bodo morala najmočneje sodelovati kot tretji faktor Združenja prosvetnih delavcev. Ta bodo pomagala pri sami organizaciji dela, pri oblikovanju in iskanju vsebine, najbolj in v prvi vrsti pa bodo mobilizator najboljših prosvetnih delavcev za obisk tečajev, iniciator novih predlogov in pobud za delo v tečajih ter agitator za napredno pedagoško miselnost, ki jo bodo tečajniki prenašali širom Slovenije med prosvetne delavce in široko javnost. To je samo nekaj osnovnih misli za organizacijo in delo izobraževalnega centra. Ne vem, kako dela tak center na Hrvaškem, gotovo se bomo lahko kaj koristnega naučili tudi pri njem. Vsekakor pa bi tak center pod skrbnim vodstvom lahko postal trden temelj za razvoj pedagoškega (po nekaterih predlogih tudi samo šolskega) inštituta, brez katerega dolgo ne bomo mogli več biti, kar nam vedno ostreje nakazuje naše pedagoško življenje in potrebe. Škoda bi bilo, če izobraževalni center že v letošnji jeseni ne bi začel delovati. Do takrat je še čas, da pripravimo vse potrebno in da še kdo pove svoje misli in stavi predloge. V. C. Ali defekten otrok za učitelja res ni socialno-političen problem? V 5, štev. Prosvetnega delavca objavlja M. S. članek »Pedagoški humanizem«. Članek j« sicer tako konfu-zen, da človek res ne ve. kaj je pisec z njim hotel: ali dokazati ali pobijati; ugotavljati ali filozofirati; blesteti ali celo žaliti. Ker pa vsebuje nekaj načelnih nepravilnosti, ki bd mogle škoditi problemom posebnega šolstva, ki so — pribijam znova — tako pedagoški kot družbeni in še posebej socialnopolitični, se mi zdj potrebno, da nanizam še nekaj dokazov za svojo trditev. Zdi se mi, da za pravega pe-dagoekega delavca sploh ne more biti »ozkih pedagoških problemov«, še manj za pedagoškega delavca v socialistični zemlji in še veliko manj za učitelja defektnih otrok. Kajti že samo dejstvo, da moraš vzgajati - problematičnega otroka, te sili, da ise zanimaš, zakaj je ta otrok problematičen, kakšni so vzgojni faktorji, ki so ža in, ga še oblikujejo, v koliko svoje delo lahko nasloniš nanje itd. itd. In že si sredi socialnega okolja in sredi socialno-političinih problemov. Ce to okolje motrimo z očmi socialnega in ne pedagoškega delavca, naletimo na činitelje, ki napravljajo iz defektnih o-trok sociatao-potitično proble -matične. (Evo, take podatke za gojence Pomožne šole v Mariboru, ki jih je letos 170); Po kriteriju socialnih delavcev spadajo pod socialno politiko otroci, ki so 1. Ekonomsko ogroženi: Na Pomožni šoli v Mariboru znaša povprečje zaslužka na 1 družinskega člana: pod 2.000 pri 35 od 2.000 do 3.000 pri 65 od 3.000 do 4.000 pri 48 od 4.000 do 5.000 pri 12 nad 5.000 pri 7 samo podporo dobiva . 7 Ce računamo, da je 3.000.— din minimum na družinskega člana mesečno, potem vidimo, da je povprečje mesečnega zaslužka pri 100 gojencih pod mi-nimumom, to je Pri 58°/o vseh gojencev. 2. Moralno ogroženi; Otrok ki žive v dokazano slabih moralnih prilikah imamo 27, t. j. 16°/» vseh gojencev. 3. Zdravstveno ogroženi: Zdravniška preiskava je pri 23 gojencih ugotovila TBC, pohabljenost in jed., kar da 13.7<>/o vseh otrok. 4. Vzgojno zanemarjeni; Otrok, katerih starš; so nesposobni, oz. se ne brigajo za vzgojo ali otroke celo napačno vzgajajo, imamo 47, t. j. 28»/o. 5. Slabe stanovanjske prilike; ogražajo 40 otrok, t. j. 24o/o- 6. Alokoholizem v družini: Izraziti alkoholiki so starši 48 gojencev, t. j. 28,7»/„. 7. Nepopolne družine: Samo enega roditelja ima 63 otrok, od tega je 22 razvezanih, nobenega roditelja 6 otrok. Tako živi v nepopolni družini 69 gojencev, kar da 410/o. Četudi upoštevamo možnost, da se pri nekaterih gojencih križata dva, oz. celo trije od naštetih kriterijev, vendar je na Pomožni šoli v Mariboru še vedno nad 70<>/o gojencev, ki že po kriteriju socialnega delavca predstavljajo socialno-političen problem. Toda pedagoški delavec mora iz svojih izkušenj pri delu z defektnimi k vsakemu izmed naštetih kriterijev dodati še pedagoška izkustva. Tako recimo dobro ve, da so ekonomsko ogroženi tudi tisti naši gojenci, Predmetnik za višje gimnazije Posebna komisija Sveta za prosveto in kulturo LRS, s katero tesno sodeluje tudi republiški odbor Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev, je pripravila za prihodnjo plenarno sejo sveta osnutek predmetnikov za višje gimnazije splošnega in klasičnega tipa. Nove predmetnike je treba sestaviti deloma zaradi sklepa SPK, da je treba reducirati pouk v višjih razredih na pet ur dnevno, in pa zaradi komplicirane strukture sedanjih višjih razredov. Prihodnje leto bodo namreč dijaki 7- in 8. razreda delali še po sistemu 3 nižji razredi in pet višjih razredov, dijaki, ki obiskujejo letošnji peti razred bodo delali po sistemu 4 nižji in 4 višji razredi z enim tujim jezikom, dijak' pa, ki bodo prihodnje šolsko leto stopili v peti razred, bodo delali po sistemu 4 nižji in 4 višji razredi z dvema živima jezikoma. Za sedmo in osmošolce, ki se šolajo v okviru petrazred-ne višje gimnazije osnutek predmetnika za šolsko leto 1954/55 ne predvideva bistvenih sprememb. Sedmošoici bi po njem imeli 30 ur, osmošol- ci pa 31 Tudi predmetnik za bodoče šestošolce (1 tuji jezik) je s svojimi 30 urami v glavnem naslonjen na lanski perspektivni načrt za ta izjemni razred. Bolj kritično pa je bilo treba razmotriti vse predloge za predmetnik, ki naj bi veljal za petošolce prihodnjega šolskega leta. Pri tem so zaenkrat seveda morali odpasti še vsi predlogi, ki zadevajo splošno šolsko reformo, ker njeni obrisi še niso postavljeni. Komisija se je zato omejila le na tradicionalno obliko višje gimnazije in je v tem okviru skušala predvsem zadostiti zahtevi po redukciji šeste učne ure, ker je praksa že pokazala, da je bil ta ukrep zdrav. Ob varovanju tega osnovnega principa so seveda nastale največje težave pri določevanju ur obema tujima jezikoma- Komisija se tozadevno ni zedinila in bo plenumu sveta predlagala dve alternativi, od katerih predvideva ena ukinitev obveznega risanja v 5. in 6. razredu. Spodaj objavljamo osnutek tega predmetnika. Alternativni predlogi so označeni v oklepajih. Predin efi Slovenski jezik V VI VIIVIII Predmeti V VI VII VIII 4 4 4 4 Slovenski jezik 4 4 4 4 Prvi tuji jez. 2(3) 2(3) 2 2 Tuji jezik 3 3 3 3 Drugi tuji jezik 3 3 3 3 Latin jezik 4 3 3 3 Latinski jezik Psihologija in 3 3 2 2 Grški jezik Psihologija in 3 3 3 3 logika — — 2 — logika — — 2 — Uvod v filozof. — — 2 Uvod v fiioz. — — — 2 Zgodovina 3 3 3 3 Zgodovina 3 3 3 3 Zemljepis 3 0 2 2 Zemljepis 3 0 2 2 Prirodopis 2 2 2 2 Prirodopis 2 2 2 2 Matematika 4 3(4) 3 3 Matematika 4 3 3 2 Fizika — 2 2 3 Fizika — 3 2 0 Kemija 2 2 2 — Kemija 2 3 — — Risanje 2(0) 2(0) — — Zgodov. umet — — — 2 Telesna vzgoja 2 2 2 2 Telesna vzgoja 2 2 2 2 Pred voj vzgdja — 2 2 2 Predvoj1. vzg. — 2 2 2 Skupaj 30(29) 30 31 30 Skupaj 30 31 31 30 pri katerih je mesečni povprečje nad minimumom 3.000 dan, ker so starši ekonomsko nesposobni, duševno zaostali, altkoho-Ijki in pod. Ve, da »o tudi defektni otroci iz moralno močnejših družin moralno ogroženi, ker so po slabosti mišljenja nekritični in brez etičnih pojavov, po slabosti volje pa zelo suge-stitoilni. Ve nadalje, da se v vzgojno malomarnih in indiferentnih družinah defektnemu otroku ne razvijalo niti njegove šibke moči, da je njegova pripravljenost na praktično življenje zato le tolikšna, kolikor mu jo razvija šola in cesta. Ve tudi, da otrok v slabih stanovanjskih prilikah nima primernega prostora za delo, za igro, za spanje, da najrajši bež; iz mračnih lukenj na cesto. Pozna vse žalostne zgodbe družin alkoholikov od pomanjkanja hrane in obleke pa tja do nočnih prepirov in pretepov. In prav tako ve. kaiko si nekateri otroci, posebno dečki, žele očeta in t-a-ko krivo se upogibajo ta drevesca v rokah prezaposlenih, preutrujenih, nedoslednih,, pa tudi slabih mater. In iz vseh teh pa tudi drugih spoznanj mu rastejo naloge, pri katerih se zaveda, da jih zgolj s poglobljenim in znanstveno podprtim pedagoškim delom ne bo obvladal. Nikaka skrivnost ni, da je pri nas socialmo-zdravstvena služba še premalo razvita, da še nismo tako srečni, da bi nam psihološke oz. psihijatrične slanice dajale študijo o problematičnem otroku, na osnovi katere bi pedagoškemu delavcu ostale samo ozke pedagoške naloge. Ne, vse delo počiva v veliki meri na prosvetnem delavcu! Iz tega dejstva pa tudi iz u-gotovitve moderne pedagogike, da je vsak vzgojni neuspeh otroka v bistvu neuspeh njegovih roditeljev in vzgojiteljev. Noben pedagoški delavec ne more otroka obravnavati kot »ozek pedagoški problem«, celo pa ne defektnega otroka, dokler tega otroka materialne, moralne in zdravstvene prilike ter lastna duševna manjvrednost postavljajo y vrsto tistih, ki jim mora veljati nele posebna pedagoška, ampk tudi posebna družinska skrb. Pa še besedo o defektologih in pedagoškemu humanizmu. Prav ima pisec, ko trdi, da je usipešmo delo z defektnimi otroci le za »resnične pedagoge«. Toda ne morem se strinjati z njim, da morajo to biti predvsem »talen-1 tirani« učitelji, k; bodo z lahkoto prebavljal; pedagoško teorijo ter znanstveno obvladali defektologijo. Doslej so se namreč pri tem specialnem delu odlično obnesli tudi učitelji s povprečno inteligenco, toda visoko razvitim pedagoškim čutom, občutljivo pedigoško vestjo in precejšnjo mero srčne kulture, ki je materitlna podlaga pedagoškemu humanizmu. Piscu samem bi pa priporočila, naj pove svoje polno Ime, da bomo lahko presodili njegovo znanje in njegovo delo. Ce je iz vrst defektologov, potem se verjetno — ob takih trditvah — še ni zavedel svoje družbene naloge; če pa ne spada v naše vrste, potem pa naj se — vsled* nezadostnega poznavanja posebnega šolstva in njegove problematike — vzdrži take kritike, kakor je bila ta. Kajti večina defektologov Slovenije dela po svojih najboljših močeh. Ce uspehi še niso tr.ki, kakor si jih vsi želimo, ni toliko krivo premajhno pedagoško znanje, niti premalo poglobljena metoda dela, še manj seveda notranja nepripravljenost večine defektologov, temveč objektivne težave, ki ovirajo razvoj vseh panog šolstva, tako tudi specialnega. Zora Pipan JDružbeno upravljanje šolstva Ze od vsega početka, ko se je v naši republiki začelo razpravljanje družb, upravljanju šol in ostalih prosvetnih ustanov, smo bili prosvetni delavci edini v tem, da bo taka oblika upravljanja zanje in za nas koristna. V kolikor so se v na-hiš vrstah pojavljali dvomi, so ti pronicali na dan le iz bojazni, da bi naša doslej dokaj trdna zgradba šolskega upravljanja utegnila dobivati razpoke, če bi jlrišla izključno v roke in odvisnost ljudi, ki o šolstvu in ostalih prosvetnih ustanovah »nimajo pojma«- Posamezniki izmed nas so se zbali tudi za svoj osebni prestriž, misleč, da bo njihova avtoriteta zrahljana, če bo tudi laik posegal v njihovo pedagoško delo. Ko prehajamo sedaj h konkretnemu reševanju družbenega upravljanja šolstva, nam je popolnoma razumljivo, da sta nam 1 bojazen za šolo in osebni prestriž i ce-hovsto tuja pojma. Nas nič ne moti, če dobi ljudstvo popoln vpogled v ustvarjanje duševnih dobrin, brez katerih tudi materialnega biti ne more. Kakor je ta trditev navidez smešna, je vendarle resnična. Človek uspešno proizvaja le tedaj, če ima določene umske sposobnosti. Izraz proizvajalec naj nas nikar ne moti, kadar prosvetni delavec polaga na tehtnico svoje prosvetno delo in ga primerja z delom meterialnega proizvajalca. Mar se delavski sveti ne borijo z umom posameznih članov, kako priti do najuspešnejših rezultatov proivod-nje v svojem podjetju? Tudi v tem procesu je mnogo laikov, ki se ne morejo spuščati v potankosti kakor se tehniki, inženirji in gospodarski strokovnjaki, pa vendar vsi živo zasludujejo potek dela v obratu. Mar ni tudi šola tak »obrat«, v katerega posegajo s svojim vplivom poleg prosvetnih delavcev tudi starši, organizacije in celotna družba? Če bomo prosvetni delavci pred očmi vseh teh činiteljev pokazali svoje prizadevanje za čim boljši uspeh, more naš ugled samo porasti, nikakor pa se ne more zmanjšati. Doslej smo bili prosvetni delavci sami, ki smo morali neprestano skrbeti za ustrezno poslovanje v prosveti, odslej pa bodo Zanj soodgovorni tudi volijci s šolskim odborom na čelu- Kakšna pridobitev! Razumljivo pa je, da bomo v šolskih odborih sodelovali z vsemi silami in da ne bomo opustili nobene prilike, da ne bi opozarjali na pomanjkljivosti, kakor bomo tudi radi sprejemali nasvete staršev in družbenih organov za izboljšanje lastnega dela. Z lahkoto bomo prepričali svojo neposredno prosvetno oblast — šolski odbor — o nujnih ukrepih, da nam bo tem izdatneje priskočila na pomoč. Zelja prosvetnih delavcev je, da se ta družbena preo-snova v upravljanju šolstva izvrši čim prej, najpozneje pa do konca šolskega leta. Zakaj? Osnovna Ijudskopro-svetna oblast se mora pravočasno seznaniti z vsemi svojimi nalogami in s problemi posamezne prosvetne ustano, ve. Med počitnicami se vršijo priprave za novo šolsko leto, zato pozneje ni več časa za razglabljanja, marveč, morajo naši »šolski obrati« steči brez motenj. Ce kdo, smo prosvetni delavci, med prvimi, ki pozdravljajo šolske odbore, kajti napredek šolstva in prosvete nam je nad vse. Josip Kotnik Dve, tri o šolskem obisku VZGOJNA VREDNOST ANKET Kadar govorimo o naši šolski profcdematiki, ne moremo mimo najosnovnejše stvari: če hočeš otroka nekaj naučiti, mora priti otrok v šolo. Posebno vet j" to za podeželje, kjer to vprašanje še vedno obstaja. Navodila o obiskovanju šote sicer pravijo, da smejo ostati otroci doma le v nujnih primerih, toda ponekod so teki nujni primeri čisto subjektivnega značaja. Posebno velja to pri uporabljanju otrbk za domače delo. Šolsko delo se večkrat uste-vi ob takem izgovoru, čeprav je včasih nezadostno argumentiran. Druga stvar, ki povzroča slab šolski obisk, je neurejeno šolska mreža. V hribovitih predelih je predaleč .do šote. V takih primerih je treba kljub našemu načelnemu ukinjanju enoodelčnih šol razumeti, da je še vedno boljša enorazredmica z dobrim šolskim obiskom kot višje organizirana šola, ki jo vidi otrok samo enkrat ati dvakrat na teden. Pri normalnem šolskem delu 'm pri sodobnem učitelju je na- NOVA POTA V VZGOJI 19 km južnovzhodno od Miin-lena leži mesto Gauting, ne-iliko manjše od Kranja, ki pa i kmalu postalo znano po vsem etu. Tam je namreč zrasel ■ed poldrugim letom pod okri-;m UNESCO mednarodni Klanski institut (Institut de 1 NESCO pour la Jeunesse). jegova glavna naloga je po-abljanje mednarodnega razu-evanja s tem, da razvija pri ladini smisel za mednarodno delovanje, omogoča medseboj-s osebne stike mladih ljudi z seh delov sveta, jim kaže z ednarodnega vidika položaj ladine v posameznih deželah r jih vzpodbuja k ustvarjanju iru na svetu. Za dosego svojih ciljev prire-i mednarodne sestanke, študij, csperimentalno delo ter zbira i stavlja na razpolago gradivo, od okriljem doma v Gautingu i zbere poleti do 50 mladih Iju-[, predvsem voditeljev mladincih gibanj, ki medsebojno kon-irirajo, študirajo in aktivno re- šujejo raznovrstne probleme. Eden izmed načinov, kako priti v neposreden stik s socialno stvarnostjo, v kateri živimo, je anketiranje. Spomladi, 1. 1953 so izvedli udeleženci nekega tečaja takšno anketo v kraju, kjer bivajo. Določili so 12 področij, ki so jih želeli proučiti, nato pa so se razšli po mestu In pričeli anketirati. Družba je bila zares mednarodna: Francoz in Nemec sta si izbrala prebivalstvo na splošno, dva Francoza problem prometa v Gautingu, Amerika-nec, Francoz, Finec in Nemec so ugotavljali probleme mestne uprave, vključno s stanovanjskim vprašanjem, Jugoslovan in Amerikanec sta izvedla anketo o političnem položaju, Nemec, Nigerijec In Bolgar so napisali poročilo o delovnih ražmerah, Amerikanec in Japonec o trgovini in obrti, Nemec in dva Amerikanca o verskih skupnostih, Amerikanec in Nemec o vzgoji, Šved in Spanec sta izbrala za študij problematiko kulturnega življenja, Finec In Indijec sta se poglobila v socialni Vprašanje, Šved In Nemec sta se specializirala za hlgijeno in končno sta Šved in Jugoslovan obiskala senatorij Irt taborišče za begunce. Čeprav so njihova poročila skromna In brez večjih pretenzij, so vendar ne samo zanimiva, temveč tudi poučna. Mladi ljudje so ^pazili stvari, za katere navadno mislimo, da jih ne vidijo. Poročila so objavljena v reviji »Jeunesse«, ki Jo je pričel izdajati jeseni 1953 Mladinski institut (V Ljubljani ima revijo Društvo LRS za Združene narode.) Sociološke ankete predstavljajo novo smer v pedagogiki. Njene delovne metode: razgovor (intervju), monografija, statistika, kartografija In sociogram odpirajo nova obzorja vzgojiteljem in mladini. Iz revije »Jeunesse« prinašamo prevod članka, ki razlaga, zakaj naj Izvajamo vzgojne sociološke ankete. < Čeprav smemo članku očitati idejno meglenost in pretirano popustljivost do kakršnihkoli. vadmo odstotek učnega uspeha precej blizu odstotku šolskega obiska. Redko se odstotek učnega uspeha dvigne nad odstotek šolskega obiska, navadno je precej pod njim. Po tem, ali je več ali manj od odstotka šolskega obiska, lahko merimo učiteljevo šolsko delo. Nemogoče si je namreč predstavljati, da ima na primer šola 97i>/o šolski obisk, zraven pa le 55% učni uspeh. Otroci so v takih prime-nih opravili svojo dolžnost, prišli so v šolo. Ali ni pa problematično, če je res učitelj opravil svojo? Sola z učitelji je kot naprednejša institucija na podeželju vedno več ali manj v boju z okolico, ki je navadno zaosta-lejtša: vmešava se v vsa vzgojna vprašanja na vasi, v kulturne zadeve, v vsakdanjo skrb za mladino, v vse izobraževalne akcije, skratka v vse stvari, ki vplivajo na oblikovanje človeka. Ne more torej živeti izolirano. Od sposobnosti prosvetnih delavcev je sedaj odvisno, ali so si v tem boju pridobili to- Jugoslovtanski prosvetni delavci podpirajo japonske prosvetne delavce v njihovem boju za osnovne demokratične pravice Japonski parlament razpravlja in je delno že usvojil projekt zakona, ki jemlje japonskim učiteljem osnovnih In srednjih šol demokratične pravice, za katere so se ti vedno borili, kakor se zanje bore vsi svobodoljubni narodi. Z odredbami te- . ga zakonskega osnutka izgube japonski prosvetni delavci poleg drugih tudi naslednje pravice: pravico do včlanjevanja v politične stranke ali organizacije; pravico pomoči političnim strankam ali njihovim kandidatom ob volitvah, kakor tudi pravico, da se proti njim bore ali da druge nagovarjajo za borbo proti njm;. pravico do pripravljanja ali sodelovanja pri političnih demonstracijah; pravico do zbiranja posebnih fondov in do podpisovanja peticij; pravico do politične opredelitve; pravico do javnega izražanja svojih nazorov na skupščinah ali mestih, kjer širša javnost ni izločena.., itd., itd. Dejansko se jim torej jemljejo vse pravice razen glasovalne. Kršilci teh odredb pa bodo kaznovani ž. zaporom do treh let ali z denarno kaznijo do 100.000 jenov! Milijoni japonskih delavcev In uslužbencev so že izgubili osnovne demokratične pravice. Oni se sicer morejo s svojimi delodajalci pogajati glede plač In glede delovnih pogojev, ne smejo po štrajkati, s čimer jim je odvzeto najmočnejše orožje v boju " proti izkoriščevalcem. Tem milijonskim armadam borcev za osnovne demokratične pravice se danes priključuje še nad 500.000 japonskih prosvetnih delavcev, ki morajo hkrati z bitko proti kulturni zaostalosti širokih ljudskih slojev iz-vojevati tudi bitko za človečanske pravice. Ko se tako tepta, svoboda japonskih delavcev, se Istočasno povsem spreminja zakon proti trustom In kartelom, ki je veljal od konca druge svetovne vojne sem. Predvojni monopolisti se zopet svobodno združujejo v težnji za čim večjim zaslužkom in za čim brezobzir-nejšo eksploatacijo delovnega ljudstva. Uvaja se zopet devet In deseturni delovni čas In slično. Zakoni, s katerimi japonski oblastniki zapuščajo misel na uvedbo demokratičnih načel v vzgoji, so v diametralnem na- sprotju z duhom In besedilom deklaracije organizacije združenih narodov o človečanskih pravicah, čeprav se je japonska vlada ob podpisu mirovne pogodbe v San Franciscu leta 1951 svečano izrekla za njena načela. Po dveh letih in pol, odkar je vlada pristala na ta velika načela, pa ni ostalo nič in japonski delavci morajo pričeti znova svoj boj za njih uveljavljenje. Napad japonske vlade na osebno in politično svobodo japonskega delavstva je nevaren ne samo japonski demokraciji, ampak demokratičnim ljudskim pravicam sploh. Zato je naravno, da je vzbudil odpor v vrstah mednarodnega delavskega razreda vsega sveta. Njegove organizacije so tako pred svetovno javnostjo kot pri japonski vladi najodločneje protestirale zaradi odvzemanja pravic japonskemu delovnemu ljudstvu. Pa tudi prosvetni delavci Japonske so s svoje strani seznanili mednarodna in nacionalna združenja provetnih delavcev z nevarnostjo, ki preti, da bo uničila vse dosedanje njihove demokratične pridobitve. Sledeč načelu mednarodne solidarnosti delavskega razreda pri krepitvi in nadaljnjem razvoju naprednih sil v svetu ter kot tolmači mišljenja prosvetnih delavcev Jugoslavije so tudi centralni odbori združenj prosvetnih delavcev pri predsedniku japonske vlade g. Jošidi protestirali zaradi opuščanja demokratičnega duha v vzgoji in odvzemanja demokratičnih pravic japonskim prosvetnim delavcem ter zahtevali, da se že omenjeni zakonski projekti odstavijo z dnevnega reda parlamentarnega zasedanja. Istočasno so centralni odbori poslali sindikatu prosvetnih delavcev Japonske pismo z zagotovilom naše solidarnosti v boju za obrambo demokratičnih pravic. M. Nikolič liko ugleda, da so lahko prepričali ljudi, da je šola potrebna in da je reden šolski obisk pogoj za pravo delo. Ne samo to — pridobiti je treba tudi otroke. Pouk mora biti tako zanimiv, vsebinsko in metodično prilagojen duševnosti otrok, da se počutijo otroci v šoli kot riba v vodi in da predstavlja zanje izostanek iz šole pravzaprav kazen, ki jo težko prenesejo. Dokler bodo v naših šolah slabi učni uspehi, se bomo borili s slabim šolskim obiskom. Dokler imamo slab šolski obisk, bomo imeli slabe učne uspehe. Kvalitetno šolsko delo, organizirano tako, da se posebno v nižjih razredih nauči otrok vsega v šoli, pripomore v osnovni meri k dobremu obisku. Toda vseh naših zahtev vendar ne smemo jemati čisto dobesedno. Vojna leta so marsikateri naši vasi zadala težka bremena. Precej je vasi pa tudi posameznih kmetij, kjer so ostale same ženske, danes že ostarele in od težkega dela zgarane. V takih primerih je treba resno premisliti, ali naj štejemo otrokovo zaposlitev pri najnujnejšem poljskem delu že za nasprotovanje šoli. Tudi take stvari se dogajajo. Nima ni-kakega smisla, da izčrpano partizansko vdovo, ki koma’ še živi, še kaznujemo zato, ker je za nekaj dni obdržala otroka doma, ker hoče sama zmagovati vsa bremena in ne terja od skupnosti pomoči. Gre za pravilno, človeško obravnavanje stvari, za pravo politično presojanje, kaj ie v določenem času in kraju primemo in kajne. Ne torej po črki. temveč po duhu zakona ali navodila! Šolski odibori kot osnovni organi družbenega upravljanja v šolstvu bodo na podeželju prav na tem področju doživljali svoj ognjeni krst, ko se bodo spoprijeli s konkretnimi vprašanji svojega okoliša. Od pravilnega reševanja teh vprašanj bo tudi odvisno, ali jih bodo ljudje ocenili kot svoj organ ali kot administrativno vsiljeno obliko, ki je daleč od njihovih resničnih težav. W. Ena četrtina naročnikov le ni poravnala .naročnine za prvo tromesečje! Si tudi ti med njimi? UČITELJSKO DRUŠTVO KOPRSKEGA OKRAJA Učiteljsko društvo koprskega okraja ima 8 grup, od teh je 5 slovenskih in 3 italijanske. Sestajiajo se vsake tri tedne. Tedaj so na sporedu vzorni nastopi, predavanja in diskusija o raznih problemih. Najbolj delavna grupa je v Marezigah. Nekaiteore tovarišice toži j a. da nimajo v svoji sredini nobenega starejšega tovariša, ki bi jim pomagal. Na pobudo odbora zbirajo zgodovinske podatke šolskega okoliša. O splošni zgodovini Istre je učiteljem že predaval tov. Vilhar. Nujno bi potrebovali učbenik za pouk domače zgodovine. Društvo ima v načrtu 14-dnevni tečaj za ročno delo. S tem pa je zvezanih mnogo težkoč. Izvolili so priprav-lj'Elni odbor, ki bo poskušal težave premostiti. Zelja učiteljev je tudi predvajanje poučnih filmov po vaških šolah. Dva tovariša učitelja sta v ta namen napravila v Ljubljani operaterski izpit. Filme bi si sami naročili v Zagrebu, a nosnika nam prevozno sredstvo. __________ STROKOVNI IZPITI UČITELJEV Pr«t izoHno komisijo za strokov-„/ učiteljske izpit« v Ljubljaiai so v času od 4- do 15. aprila t. 1. uspes-n0 opravili uČk. st rokovni 1ZPV* ti-le učitelji: ^ . . Simčič Stanko, Masore - Tojmni; Smajs Karel, Frankolovo — okolica: Mežnar Karla, Smartmo ob Paki, Šoštanj; Oražem Teodor, Vaj. šola v Kranju; Simčič Alo^?,' Mi-ren - Gorica; Boltar-Jug S bana. Solkan, Gorica; Bončina Slanca, Otalcž, Tolmin; Marčač-Kunej Ivana, Dobrna, Celje roko lica; Miki,6 Stanislava, Dobrepflfe«. £0,cxCTJ«-i Za' jec Marija, Dobrepolje. Kočevje; Grm Antonija. Spodnji Lasb Kočevje; Zupan Ivan, Solčava, Šoštanj: Bider Rozika, Gorica. ob Dreti Šoštanj; Badovinac Marija, Boršt, Koper. tudi slabih zakonov, £eg In navad, je vendar v njem obilica dobrih zamisli, ki so vredne upoštevanja tudi pri nas. Vzgojna vrednost anket (Iz »Jeunesse«) Anketa, ki Jo Izvajajo mladi ljudje, nima znanstvenih namenov. Njena vrednost je v tem, da združuje prednosti skupinskega dela In aktivne metode. Kot takšna je uspešno dopolnilo šolske Izobrazbe; s svojo vsebino in z načinom dela oblikuje um In značaj. Anketa je ena izmed osnov državljanske vzgoje ter sredstvo za poglabljanje mednarodnega razumevanja. V šoli so zemljepis, zgodovina, fizika in umetnost oddeljeni predmeti, toda ločitčv je v mno-gočem umetna. Celote ne oživimo zgolj z združevanjem delcev; moramo jo srečati, na primer družbeno stvarnost. Živimo v družbi kot riba v vodi, pa je sploh ne opazimo. Družbo slabo poznamo, ker se ne trudimo za objektivnim spoznanjem. Naše ideje sp vse ustvarjene in mnogo naših mnenj, ki se ne skladajo z drugimi, so le predsodki. Anketa nas prisili k počasnemu In aktivnemu opazovanju: zahteva našo natančno pozornost ter nas sili k Izredni previdno- sti. To so značilnosti vsakega, zares osebno pridobljenega značaja. Rešitev ne moremo preveriti z nobenim učbenikom. Anketa je podobna odkritju. Najprej se nam razodene celota, trden blok iz tisočerih pojavov in nato neskončno število odnosov med njimi. Ugovor Ce primerjamo sociološko anketo rešitvi algebraičnega problema ali prevodu iz latinščine, se nam zdi, da je njena oblikovalna vrednost zelo majhna. Previdni vzgojitelji Cesto opozarjajo na nevarnosti sociološke ali znanstvene ankete. Mladino zvablja k nenatančnosti, ki je ni mogoče nadzorovati, k površnim opažanjem, skratka k lahkotnosti. Končno odpira pot razpadanju nravnih vrednot In anarhiji, kar je pač slab način za mednarodno razumevanje. Človek postane številka v statistiki, točka na zemljevidu. Vse znanosti, ki jih zna človek le na pol ali še manj, so nevarne. V primeru sociologije je ta nevarnost še večja ter postane politična. Anketa lahko vzbudi smisel za preproste nasilne rešitve ali nevo-Ijo do javnih zadev, ki so preveč zapletene. Človek mora biti velik sociolog, da lahko še naprej normalno živi y obdajajoči ga družbi, ki jo počasi razstavlja na kose. Zdi se, da anketa uniči mladost, njegovo plemenitost in spontanost. B tem, da uniči nekatere iluzije, izlije iz kadi — kot pravi pregovor — z vodo tudi otroka. Ti ugovori so resni. Če ne bi mnoge Izkušnje kazale pozitivne strani ankete, bi upravičeno nasprotovali pedagoški uporabi sociološkega raziskovanja. Anketa je podobna meču z dvema reziloma, kar je pravzaprav splošno pravilo o vzgoji. Osebe, ki jo vodijo se morajo vprašati: Zakaj naj anketiramo? Vzgojna anketa ima metodo in tehniko od siciologije, njen namen pa je vzgojni. Ne gre samo za splošno pobudo, temveč za namen, ki se mora čutiti skozi vso anketo. Zagovor Ena najbolj pomembnih plati sociološkega raziskovanja je njena osvobodilna vrednost. Anketa lahko osvobodi duha določenih predsodkov nazora, da so v svetu pomembne in nepomembne stvari, ki jih lahko zanemarimo. Za anketarja je vse važno, vse zanimivo. Kritično opazovanje jača smisel za odgovornost. Najboljša reakcija na kritiko mladih je utemeljitev problema, njena opravičenost, ki jo obenem postavimo kot zahtevo poštenja. Takrat prenehajo biti odrasli na »drugi strani« in kritika se izboljša ter postane gonilo za raziskovanje. Ce vodimo to raziskovanje s potrebno objektivnostjo, ustvarja priliko za važne Izkušnje, kajti vedeti moramo, da je zelo težko biti objektiven; objektivnost je često le predsodek. Cesto govorimo, da statistika laže. Pri tem moramo pomisliti na razliko med sociologijo in geometrijo. V dobri anketi se lahko naučimo, da ne smemo povsem zaupati razlagam resničnosti, istgčasno pa s" zavedamo, da moramo vseeno razlagati družbeno in človeško stvarnost, kajti ne vemo dovolj, kaj je človek. Ta ugotovitev lahko uteši neučakance, kakršni so vsi mladi ljudje. V normalni anketi pa je še ena osvobodilna sila: čas. Pouk zgodovine tako napolni čas z dogodki, razvojem in spremembami, da je samo še bled odsev časa. »V času« pomeni v preteklosti. Sociološka anketa kaže čas, ki ne mine, trajanje rokopisov, občinskih arhivov, cekve-nlh kamnov. Pozoren in odprt anketar se lahko zelo mnoga *o sem hodil s tov. protsv. in-"Pajctorji p0 terenu, sem slišal fcied učiteljstvom marsikatero o ®^danjiih slovenskih čitankah. Enemu je premalo reali j, dru-Bsrnu premalo beriva za pouk EtoraJke, tretji nima beriva za kvarni pouk, četrtemu so be-rila predoilga, petemu se zde ne-r°dine nekatere pesmi itd. V splošnem se mi niso zdeie ocene | dovolj kritične in utemeljene ie ipoigiostotorat izzvenel razgovor v potretoo po realističnih čitankah. : Ker je proiblem slovenskega beriva izrechio pereč in važen, Es mi zdi potrebno opozoriti d^hj. Ce pa hočemo doumeti cistvo čitank, njihove dobre In : slabe strani, je treba vsaj bež-»o pogledati v preteklost. Po-tern bomo namreč laže ocenili Udobne čitanke in gotovo ne nihče več zahteval: »V čitanke več realij!« Nemška osnovnošolka berila kažejo talkle razvoj: katekizmi, •'noliitveniki in začetnice z veir-berivom, versko in nrav-čovzgojna berila, realistična, s^ovuiična, enciklopedična im leposlovna berila. ; Razvoj slovenskih osnovnošolskih beril sicer ni popolnoma *sk, pa je vendar podoben. V ■fevdalni šoli je zaidostovalo versko berilo. Prve začetnice z j Verskim berivom nam je dal Protestantizem. Tško je tudi Eerilo v začetnicah katoliške dobe, kolikor sploh moremo govoriti o njih. Slovenskih beril V današnjem pomenu besede v ‘cm času niso poznali. Sola ob prehodu v kapitali-fctično družbo z razsvetljensko Miselnostjo se nd mogla več za-■ dovoljiti le z verskim berilom, *fe je hotela vzgojiti verno, mo-valino, zdravo, delavno, trezno feislečo, praznoverij a prosto in Vladajočemu razredu vdano mladino. Zato pa je terezijanska fe jožeflnska šolska zakonodaja spremenila značaj šolskega be-rila. Ko so naši preroditelji prire-'ali slovensko šolsko berilo, so fenrald slepo kopirati berilo av-^trijisfciih trivialk, vendar pa so nnteli likati tudi naš jezik, vz-Vzbujati mladini ljubezen do djsga ter tako preprečevali po- nernčevanje. Nemcem je ustvaril prvo svet-čitanko Kinderfreund (Otrobi prijatelri) R- E. Rochow ^7$. Namenil jo je kmečki mladini, da bi jo prosvetlil in nrav-®Vveino prevzgojil. Berilo Otro-skega prijatelja je versko, nravnovzgojmo in realistično. R°chow je v berilu zamenjal fejje svetopisemske osebe in *raje z domačimi, junakom 'koralnih povesti« pa je naprti doibre im slabe lastnosti. Na fe, način je hotel berilo pri-“ližati življenju in mladini, da ni jo z dobrimi in slabimi zgledi Vzgajal. Pri sestavi Drugega berila a vstrijske trivialfce ga je feočmo posnemal Ignacij Felbi-g8r. S Kumeraejevim prevodom Sivega poplav j a Felbigerjevega ~’rugega berila so dobile naše Jivialke dvojezično čitanko vodenje za brati 1778. Berilo "? versko, nravnovzgojno in le doma realistično. V moralnih povestih nastopajo pridni in le-, 1 Učenci, dobre dekle in slabi laPci, dobri in slabi kmečki g0sPod,aTji, pogumni in boječi . °ci, hvaležni in nehvaležni Cffuovi, praznoverni in verni ludje, pismeni in zviti mešča-'> Pa nepismeni kmetje — to-dj dobri in slaibi zgledi, da bi 8 mladina o.b njih vzgajala, cikaj sestav'kov govori o dolž-osti posameznika do družbe in o ohranitvi zdravja. Nekako ta-t. j. versko, vsiljivo nrav. “CVenovzgojna in poučna so na-“a berila v Felbigerjevi dobi '1774—1805). ^ talko imenovani konkordat-ddbi (1806—1868) je spet ^dfcoravala šolo cerkev. Družiš. * Potrebe pa so terjale od šoj st0|I. dalje, da se uvedejo e naaomi nauk in reali,— ® dejistv; se odražata v slo-cniskah oisnovnoišolskih berilih. 6‘er realije do 1868 niso bile ‘biostojni predmeti, ampak so ee poučevale pri 'branju, so mo-rale dobiti prostor v slovenskih berilih. Na tak način so nastala naša prva ne popolnoma realistična berila: Metelkovo Berilo za male šole po kmetih 1843, Kociančičevo Berilo za drugi klas malih šol po kmetih 1846, Slomškovo Veliko berilo 1853 in njegovo Ponovilo potrebnih naukov ... 1854. Omenjena berila niso popolnoma realistična, ker vsebuje Metelkovo berilo poleg večine svetopisemskih zgodb tudi realije. Slomškovo Ponovilo je prav tako, v Veli- Flereta, J. Jurančiča, A. Škulja, E. Vranca in berila K. Hafnerjeve in F. Ločniškarja, ker so najbolj dovršene v didaktičnem in tehničnem pogledu. Izhajala s0 od 1937—1941. V tej zvezi se ozrimo še na izraza: čitanka- berilo! Od Ku-merdejevega Vodenja za brati 1779 do 1902 smo imeli le »berila«. Izraz čitanka je sprejel od Hrvatov A. Janežič, prva pa sta tako imenovala dotedanja berila Schreiner in Hubad. K. Hafner in F. Ločniškar sta se 1939 spet vrnila k »berilu«. Ker je izraz berilo bolj domač, če ima učitelj berilo z zbranim berivom. Ker berila navadno sestavljajo pedagoško in estetsko izobraženi strokovnjaki, izberejo berilo, ki je primemo učencem določenega razreda in vzgojnemu smotru. Noben mladinski list ne more prinašati berila le za učence prvega, drugega itd. razreda. V tem je nedvomno dobra stran slovenskih beril. Slabe strani slovenskih beril pa izvirajo pravzaprav iz tega, ker ni mogoče vedno premostiti nasprotja med vzgojnim smotrom in učenčevimi sposobnost- soja ter ocenjuje. Cisto jasno je. da se tako vise drugače vzgaja kakor ob odlomku. Da bi se berila ognila tej napaki, so začela združevati vsebinsko sorodno berilo in sprejemala za višje razrede daljše berilo. Tako so pomanjkljivost omilila, niso pa je odpravila. Vsako berilo mora spremljati življenje. V ta namen so v berilih dela starejših in mlajših pesnikov in pisateljev. S tem pa se v berila nehote vrinejo včasih tudi sestavki dvomljive Umetniške vrednosti. Na tak način pa berilo še vedno ni ak- Beseda o slovenskih OSNOVNOŠOLSKIH BERILIH in BERIVU kem berilu pa Slomšek že dodaja suhim realističnim opisom tudi sorodne leposlovne zvrsti. Praprotnikovo Prvo berilo 1857 in Drugo berilo 1858 pa sta že na prehodu k enciklopedičnim berilom. Po 1. 1868 je cerkev zgubila nadzorstvo nad šolo, ne pa vpliva, so postale realije samostojni predmeti in je vsaj deloma pojemal nemški pritisk. S Konč-nikovim Drugim, Tretjim in Četrtim berilom (1878—1883), z Ranzinger—ijZumrovim Prvim berilom 1887, Josin—Ganglovim Drugim berilom 1897 in Tretjim berilom 1902 smo dobili enciklopedična berila, ker vsebujejo sicer že domače leposlovno berilo, večinoma pa suha beriva iz realij. V začetku 20. stol. so začeli metodiki poudarjati, da se je treba pri izbiri berila ozirati predvsem na njegovo umetniško vrednost. Tej težnji sta ustregla Henrik Schreiner in Franc Hubad ter smo z njunimi Čitankami (1902—1914) dobili prve poskuse enclklopedično-leposlovnih čitank. Po prevratu so ponatiskovali predelane Schreineir-Hubadove Čitanke,. od 1922—1925 pa smo dobili Ganglovo Drugo čitanko, Cernejevo Tretjo čitanko, Ra-petovo Četrto čitanko in Fle-retovo Peto čitanko. Navedene čitanke se skušajo bližati leposlovnim, a se temu idealu sploh niso približale. Najbolj so se približale leposlovnim berilom čitanke P. in ga pozna tudi srednja šola, naj bi se tudi osnovna šola vrnila k njemu. Zgodovinski razvoj kaže različne, a vedno od družbe odvisne, vidike za sestavo slovenskih osnovnošolskih beril. V protestantizmu in katoliški dobi je bil odločilen verski vidik, v razsvetljenstvu so se mu pridružili še gospodarski, politični in deloma narodnostni vidiki. S Slomškom sta se tiho oglasila tudi umetniški in psihološki vidik. Estetski in psihološki vidik sta se nekaj okrepila po 1. 1900, močno pa po 1. 1930. Cim bolj se je razvijala družba, u-metnost, znanost, tem teže je bilo sestaviti ustrezajoče slovensko berilo. V splošnem so skoraj vedno najboljša druga berila, kar je razumljivo, ker drugi razred še nima predmetnega pouka iz realij. - Tako smo se približali problemu slovenskih beril. Berila imajo dobre, pa tudi slabe strani. Učenefc in učitelj potrebujeta prj jezikovnem pouku berilo, ob katerem naj se učenec iz. obražuje in vzgaja. Sodobna učiteljišča ne dajejo USiteljišč-nikom zadostne jezikovne kulture, nekateri učitelji že po naravi nimajo posebnega veselja do leposlovja, drugi zaradi obilice dela ne utegnejo, da bi se poglobili vanje; zato je prav. mi pa interesi. Literarna vzgoja pa terja leposlovno berilo, vzgojno-izobraževalni smoter pa tudi berilo iz realij (zgodovina, zemljepis, prirodopis, prirodo-slovje). Tako zaide berilo v protislovja: leposlovno berilo -realije. Da bi berila premostila ter vzbujala tudi zanimanje za realije, so jih začela oblikovati na leposloven način. Ce so to delala dosledno, .»o zabredla v novo težavo: prišla so do neskladja med leposlovno obliko in vsebino. Na tak način so nastali posebne vrste realistični šolski opisi, ki so pogosto dvomljive umetniške vrednosti in učene: prej odbijajo, kot pa privlačijo. Ako hoče slovensko berilo spremeniti ves razredni pouk, tedaj mora biti berilo pestro in obsežno. Stem pa pride berilo do notranje in vnanje ne-enakosti in razdrobljenosti. Tako se učenec navaja le na branje in ocenjevanje odlomkov, ne pa na branje knjig, za čemer bi šola morala stremeti. Po drugi strani pa odlomek v učencu ne more vzbuditi globljega čustvenega vtisa ter ga, ne more vzgajati, kot bi bilo potrebno. Ako namreč bralec bere novelo, povest, roman, ep, zbirko lirskih pesmi itd., tedaj se nastopajoče osebe ih njihova dejanja večkrat pojavljajo v zavesti ter bralca pritegnejo, da z njimi živi: sočustvuje ali ob- tualno. Ako sprejme aktualno berilo, to hitro zastari in je treba včasih zaradi dveh sestavkov predelati vse berilo. Zato v berila ne sodijo »enodnevnice«. Vsako večje ali manjše leposlovno delo ima določeno idejo. Cim bolj je delo obsežno in umetniško dovršeno, tem manj je ideja vsiljiva. V šolskih berilih pa so pogosto iz leposlovnih del iztrgani odlomki, ki so izrazito didaktični ter s tem odbijajoči za bralca. Na tak način pa berilo doseže prav obraten vzgojni uspeh, kakor bi hotelo. Mladinska psihologija uči, da otroka določene starosti zanima prav posebne vrste berilo. Ker vzgojni smoter ne dopušča le učenčevim interesom primernega berila, se rado zgodi, da učenci sami preberejo tudi po večkrat tisto berilo, ki jih zanima, za ostale pa se ne zani. majo več in hlastajo mimo beril za šundom. Kmečki otrok živi v drugačnem svetu kot mestni; zato pa ju zanima vsaj do neke meje drugačno berilo. Mladima pa mora z Učiteljevo pomočjo spoznati življenje ožje in širše domovine ter se tako povečuje pestrost berila, Vsa navedena protislovja so privedla do nezadovoljstva s tradicionalnimi berili že 1. 1919, posebno pa od 1943—1937. Ze 1919/20 so dobile naše šole sicer DRUŠTVENA DEJAVNOST obravnavamo živega človeka, ki se razlikuje v neštetih psiholoških in karakternih posebnostih od svojega šolskega tovariša. Popoldne so si člani ogledali tovarno lesonitnih plošč in nekatere krajevne zanimi- Društvo profesorjev in pred- nižji gimnaziji, proračune za da je vložil v šolsko delo vosti, nakar so sklenili, da bo metnih učiteljev v okraju Po- učila in podobno. Matematiki maksimum svojega metodič- prihodnji in zadnji letošnji stojna je sklicalo v preteklem in fiziki so po nastopu poslu- nega znanja Poročilo o sestanku Društva profesorjev fn predmetnih učiteljev postojnskega okraja mesecu delovni sestanek v Ilirski Bistrici, na katerega je povabilo tudi tovariše iz šali navodila prof. Šušteršiča drugi strani o eksperimentiranju pri pouku fizike. - Podajanje so in vestnosti, na sestanek v prihodnjem pa dejstvo, da seču v Cerknici. Sežane in inšpektorje iz Ljub- spremljale demonstracije iz Ijane, od katerih se je odzval nekaterih poglavij elektro-povabilu prof. Mihelič Stane, dinamike. Zgodovinarji in Prišlo je 60 učiteljev dru- zemljepisci so na svojem se- Veliko zborovanje prosvetnih delavcev v Celju štva, torej skoraj vsi profesorji in predmetni učitelji. Najprej se je članstvo po Na pobudo meddruštvenega razgledanostjo na razvoj svo-„ , odbora organizacij prosvetnih je šole in celotne družbe. S:Ul!^ delavcev v Celju se je v Ce- Po predavanju se je raz' namre.. jju sestai0 na••••■••• -•••••••• •••••»••• *•••••••• .••••••#• •• MLADINSKA KNJIGA ’ ZA KONEC ŠOLE IN POČITNICE (peto nadaljevanje) Drugi kompletni letnik knjižnice »Sinji Galeb«; 1. F. Salten: Bambi. 2. C. Aveline: Baba Dijen in Košček sladkorja. 3. V. Gogolj: Taras Bulba. 4. E. Kastner: Leteča učilnica. .... 5. N. Hunter: Neverjetne prigode prof. Modrinjaka. 6. E. S. Thompson: Srebrni sivec in druge zgodbe. 7. E. Murnik: Lepi janičar, L del. 8. R. Murnik: Lepi janičar, II. del. Cena za prednaročnike: broš 90.— ppl 150.— cipi 190. Za ostale naročnike: broš 120.— ppl 160.— cipi 198. Prvi kompletni letnik knjižnice »Čebelica«: 1. Rdeča kapica (razprodano). 2. Polpetelinček (samo kartonirano). 3. Pravljica o šivilji in škarjicah (samo kartonirano). 4. Slavec. 5. tljka. Posamezne knjige; 1. D. Petrič: Domače živali — slikanica. 2. C. Aveline: Zgodba o slonu, o levu, o mački in o kom še? Založba »Mladinske knjige« želi pomagati ravnateljstvom gimnazij in upraviteljstvom osnovnih šol, da nagradijo ob koncu šolskega leta s knjižnimi zbirkami najboljše učence. Zaradi tega priporoča 10 ZBIRK z znatnim popustom. V ceno zbirke je že vračunana poštnina. Zahtevajte program desetih zbirk. Ker se bliža konec šolskega leta in ker je ogromno naročil, naprošamo vse poverjenike, da čimprej dostavijo naročila za zbirke, za Lepega janičarja, I. in IL del, in za Ujko ter nam s tem omogočijo pravočasno dostavo naročenih knjig. Mladinska knjiga Ljubljana Čopova 50/IIL broke Docku, eden na šok v Readingu. Ostali profesorji so imeli popoldne na ministrstvu za prosveto sestaneš z g. D.C. Riddyjem, enim od glavnih inšpektorjev, ki jih je seznanil z osnovnimi značilnostmi in posebnostmi sistema angleškega šolstva. — Naslednjega dne je odpotovala skupina s strokovnih šol s svojo tolmačico — najprej v Manchester, kjer so dva tedna obiskovali razne stro-kovne šole v mestu in bližnji ter daljnji okolici, nato pa za en teden v Birmingham, kjer so imeli podoben program' V nedeljo 14. marca so se tudi vsi še preostali profesorji odpeljali na svoje šole in sicer en tovariš na učiteljišče v Readingu, ena tovarišica na žensko gimnazijo kralja Edvarda v Birminghamu, en tovariš in tovarišica pa najprej za dva tedna v Kendal na tamošnjo moško oz- žensko gimnazijo, nato pa za en teden na mešano gimnazijo v VVorkingtonu, druga pa na mešano gimnazijo v Wigtonu. Vsi profesorji oz. profesorice so imeli možnost obskati tudi razne druge šole — bodisi v svojem kraju ali kje v okolici. — V dneh od 1. do 3. aprila se je vsa skii-pina zbrala zopet v Londonu, kjer jih je sedaj le nekaj stanovalo v hotelu, drugi pa pri angleških družinah. V ponedeljek 5. aprila popoldne so imeli sprejem pri Nacionalni uniji učiteljev in profesorjev, kjer so se mogli izven oficielnih * pozdravov pogovoriti o svojih opažanjih in izkušnjah z najagil-nejšimi angleškimi prosvetnimi delavci. Na večer so imeli sprejem na naši ambasadi, kjer so se sestali z jugoslovanskim ambasadorjem v Veliki Britaniji, tovarišem dr-Velebitom, in drugimi Jugoslovani kakor tudi z raznimi britanskimi prijate-Jugoslavije. Naslednjega dne popoldne so im«li sprejem v uredništvu prosvetne priloge Timesa, kjer so imeli možnost spoznati problematiko prosvetnega časopisja v Vel. Britaniji. Po tem so se odpeljali z avtobusom, ki jim ga je oskrbela naša ambasada, na eno od londonskih pokopališč, kjer so se poklonili spominu Karla Marxa. — V sredo 7. aprila so se ekskurzisti odpeljali nazaj v Jugoslavijo, po poti pa se za en dan ustavili še v Parizu. K temu kratkemu, na organizacijska dejstva omejenemu poročilu bi bilo možno pripomniti še naslednje: pri vseh bodočih predlogih za udeležbo na takih in podobnih ekskurzijah naj bi se vsa društva zavedala, da morejo te prilike izkoristiti samo tovariši,/ ki tuji jezik obvladajo, ker bodo samo ti mogli po eni strani sami nekaj izvedeti, po drugi strani pa tudi tujce seznaniti z Jugoslavijo. Udeleženci takih ekskurzij sami pa bi se morali stalno zavedati, da so v tujini v vsaki okolici tudi predstavniki svoje države in da je zato najmanj, kar se od njih lahko pričakuje, na pr. udeležba, točnost in resnost pri raznih sestankih in podobno- To je zahteva staršev na vsakem roditelj, sestanku. »Dekle konča šolo, pa si ne zna niti zakrpati nogavic, še manj obleke. Tudi dečki bi lahko izvedeli malo več iz kmetijstva, sadjarstva in kmetijske strojne tehnike!« Tako starši, kjerkoli se začne debata o šolskem delu. Vprašamo se: »Ali imajo starši prav?« Osem let in več hodi otrok v šolo pa dobi le malo za življenje, čeprav otroka pripravljamo za življenje. Uvedbo novega predmeta narekujejo tudi druoe okolnosti. Pr! ročn. delu vzbujamo In razvijamo pri otroku njegovo dispozicijo. Tako laže spoznamo, do kakšnega dela ima veselje in mu zato laže svetujemo, kateri poklic si naj izbere. Saj pri risanju in ročnem delu zelo dobro opazimo, kateri učenec je risarski ali rokodelski talent, a pri ostalih predmetih lahko spoznamo druge učenčeve sposobnosti. Tako bi lahko učitelji v mnogo večji meri prevzeli PirtidlinniefioDo ] vlogo svetovalca pri usmerjanju v poklice, kar je danes en? važnih nalog orosvetnih delavcev. Ce uvedemo ročno delo v nižje gimnaz., se nam še ni treba bati, da bi naši otroci posMli »tauzemtkUnstlerji«, kot pravi pisec članka o ročnem delu v »Slovenskem poročevalcu«. Dosedanji poizkusi prostovoljne vključitve v razne interesne krožke so se skoraj vedno izjalovili. Nekoliko trajnejše oblike je bilo le »ročno delo za deklice« in to na višji osnovni šoli, kjer je uveden redni pouk ročnega dela. Na gimnaziji je delo težje. Ročnega dela kot obveznega predmeta ni, prav tako ni zanj na razpolago ne prostora ne orodja in ne očnih moči, ki bi te predmete poučevale. Toda z nekaj dobre volje bi se dalo vse urediti. Prav bi bilo, da se organizira praktičen tečaj s čim manj teorije, na katerem bi učitelj sam delal in tudi predelal snov, ki je predvidena v predmetu — ročno delo. V ta tečaj bi naj posli! vsak okraj vsaj enega ali dva tovariša. Tečaj bi vodili pedagogi.praktiki, ki se že leta ukvarjajo z ročnim delom. Udeleženci republiškega tečaja bi nato vodili okrajne tečaje. Tako bi se lahko ob najmanjših stroških usposobilo mnogo učiteljev za pouk ročnega dela. Zairadj potrebe po politehnični vzgoji, zaradi zahteve staršev, otrok in učiteljev po tehnični izobrazbi, je nujno, da pouk ročnega dela takoj uvrstimo v predmetnik nižje gimnazije. Jan V predavanju tov. Vi, Majhe-na naletimo na izraz predmetni materializem. Z njim je označena pretirana težnja predmetnih učiteljev in profesorjev, ki hočejo »svojemu« predmetu dati čim večji poudarek. Zahtev, nost je izražena tudi v tem, da si morajo učenci zapomniti nešteto podrobnosti, ki so sicei zanimive in bogatijo obzorje in učenčevo razgledanost, obenem pa hromijo prav to razgledno t, ker se učenci izgubljajo v mnogih potankostih in si ne morejo pridobiti dovolj jasega pregleda čez obravnavano snov. S tem izgubljtajo smoter, ki g- pred-met zasleduje. Zaradi teh potankosti v snovi predmeta, ki jo »predmetni« zahtevajo od učenca, se ne morejo ozirati na sorodno učivo iz vseh predmetov, ki so med seboj povezani in se prepletajo kakor se prepletajo n. pr. zemljepis-zgodo-vina-slovenščina; prirodopis-fizika-kemija-higiena; fizika, prirodo/pis-matematika: petje- telesna vzgoja-moralna vzgoja Z izločanjem in krčenjem »balasta«. ki obremenjuje spomin učenca, torej zadeva še ni rešena. Gre tudi za listo vsaj rahlo povezavo med posameznimi predmeti, ki jo na osnovni šoli gojimo, odkar je pedagogika začela uvajati realne predmete že v osnovno šolo. Na tej stop. nji je taka povezava med predmeti že dosežena. V srednji šoli je težje dosegljiva, ker terja od učitelja obvladanje mnogih disciplin, kj so pri poklicnem študiju na VPS ali na univerzi ostale izven njegovega interesnega kroga. Tako se nujno zateka le k svojemu predmetu, češ, saj je itak snov vsakega predmeta tako obsežna, da se ostalim res ne utegne posvečati. mamo. Rodila jih bo šele živa praksa. Prvi korak k odpravi predmetnega materializma je premišljeno in smotrno krčenje učnega gradiva. Drugi korak je preizkušanje novega učnega načrta tudi na mestnih šolah z uvedbo začasnih osemletk, na katerih bomo preusmerili pouk talko, da bo ustrezal sodobnim zahtevam. Tretji korak je združen z drugim, to je pripravlja-nje gradiva za nove učbenike in priročnike in izpopolnjevanje zbirke učil. Kdo bo začel s taikim delom? Pokreti so neks ko izumrli. Pedagoško društvo1 Kaj naj, stori društvo brez pral: tičnih pedagogov? Cesto slišin# in beremo: preusmerimo naž učiteljišča! Toda učiteljišča si bavijo s problematiko nižji stopnje osnovne šole, višji rai tedi osemletk (v mestih te! sploh ni) tn nižje gimnazije s( izven območja učiteljišč. Pre ostaja nam samo še Pedagoški akademija, ki je ni. Kakšne st potemtakem perspektive za za-četek šolske reforme? -nik j N S Osnutek, uredSnt/a za predmetnik višje stopnje osnovne šole in za predmetni) nižje gimnazije (Gradivo za razpravljanje) Učni predmet Višja stop. osn. šole II. III. IV. Niž. gimn. spL - izobr. tipa II. III. IV. 1. 2. 3. 4. 5. Slovenski jezik Srbski in hrv. j. Tfcji jezik* Moral, vzgoja Zgodovina 6. Zemljepis 7. Prirodopis 8. Matematika 9. Fizika 10. Kemija 11. Gospodinjstvo8 12. Gospod. znanj4 13. Ročno delo 14. Teles, vzgoja 15. Petje 16. Risanje 4 2 2 1 2 2 2(1) 2(1) 1 2 (3) 2 (3) 2 2 2 2 29 29 2 2 2 1 1 30 2 2 2 1 1 29 1(2) 1(2) 2 (3) 2 (3) 2 2 2 2 29 29 2 2 2 1 1 30 2 2 2 1 1 30 Skupaj (30) (30) (29) (30) (30) (30) (31) (31) Opomba: 1 Kjer tujega jezika ne bi mogli še poučevati — to velja predvsem za osnovne šole, — bi povečal število učnih ur pri slovenskem jeziku na 5 in pri srbskem in hrvatskem jeziku na 3. — 2 Gospodinjstvo V III. in IV. razredu za de klice 2 uri, za dečke 1 uro — v I. in II. razredu vsakih 14 dni po 2 urL Najvišjo stopnjo kompleksne obravnave posameznih predmetov in njihove združil-.- v delovne enote je dosegla delovna šola. Toda zabredla je v ekstrem. ko so posamezni predmeti sploh izgubili svojo fiziognomijo, kar je vodilo do neresnega učenja. Neke koristne posledice pa je vendarle zapustila. Navajala je učence k širšemu pojmovanju prirodnih in družbenih pojavov za čemer danes zopet stremimo. Javna kritika sodobne šole vedno bolj poudarja praktičnost pouka. Plod takega prizadevanja je delno že novi načrt za osemletne šole. Njegovo uveljavljanje potrebuje širše učiteljeve razglednosti in obsežnejših priprav. Zato je utemeljen klic mlajših učiteljev po primernejših Učbenikih in strokovnih pri. ponročkih. Takih danes še ni- Problem višje pedagoške šole Samopomoč prosvetnih delavcev Slovenije v letu 1953 Socialno-humana ustanova SAMOPOMOČ PROSVETNIH DELAVCEV V SLOVENIJI je L januarja 1953 .... med letom je umrlo .... med letom izbrisanih . . . med letom pristopilo (vrnilo se)............. 31. decembra 1953 ... Na posmrtninah po din 20.000.— je bilo za 27 umrlih članov izplačano din 450.000.—. Člani so vplačali za 27 smrtnih primerov po din 10.—. din 270.— in din 80.— za imeta v letu 1953: 670 m. + 1486 ž. = 12 m. + 15 ž. - 2 m. + 11 ž. - 12 m. + 28 ž,- 21« čl. 27 čl. 13 čil. 40 čl. 668 m. + 1488 ž. - 2156 čl. upravnlno, vsega din 350.— za Koristna in potrebna odločba : t • : : i { i Zvezni sekretariat za občo upravo je opoaoril republiške svete za prosveto in kulturo, da je nedopustna praksa nekaterih ljudskih odborov, po kateri se absolventi višje pedagoške šole ali pa absolventi fakultete postavljajo v naziv predmetnega učitelja še preden so diplomirali. Menimo, da je bilo te prakse vsaj delno krivo tudi neznanje in administrativna nedoraslost nekaterih ravnateljev in svetov. Saj so primeri, ko ti niso ločili diplomiranega absolventa univerze ali VPS od absolventa s testiranimi semestri brez izpita. Absolvent fakultete brez izpita je postal tako v enem okraju profesorski pripravnik, v drugem predmetni učitelj, v tretjem honorarni nameščenec, da, celo vse troje se hkrati najde v istem okraju! Prav tako so absolventi VPŠ brez izpita ponekod predmetni učitelji pripravniki, ponekod učitelji VPS, ponekod zopet honorarci. Taka neobjektivnost gotovo škod! uslužbenski moralL V LR Hrvatski je bilo že z zakonom o osnovnih šolah določeno, da se v osemletkah, s tem pa tudi v srednjih šolah ne more nastaviti kot predmetni učitelj, kdor nima diplome VPS oziroma fakultete. Menimo, da je to načelo zdravo tako za šole kot za absolvente. Kakšno stimulacijo, da bi študij čimprej zaključil z izpitom, naj bi sicer imel redni ali izredni študent - absolvent, če že prejema plačo naziva, za katerega se šele pripravlja? Na enem naših zadnjih ple numov je eden od delegatov načel tudi problem kvalitete pouka, ki ga dajejo študent! brez zaključne strokovne izobrazbe ter problem družbene odgovornosti za te ljudi, ki so šolam v kritičnem času sicer prihiteli na pomoč, so i__ pa sedaj na tem, da postanejo žrtve te predčasne zaposlitve Menimo, da smo glede učiteljskega kadra danes že tako daleč, da smemo zahtevati dvoje: zabrano nadaljnjega sprejemanja v šolsko službo oseb brez predpisane kvalifikacije ter enoletno štipendijo zaradi dokončanja študija za tiste, ki so študij zaradi nastopa šolske službe prekinili. vse leto. Iz socialnega sklada Je bilo dano 34 članom brezobrestnih posojil v skupnem znesku din 158.000.— V tem letu namerava uprava zvišati posmrtnino, ako se bo sorazmerno povišalo število članov. Novi Mani se priglasujejo pri upravi Samopomoči prosvetnih delavcev v Ljubljani, Gornji trg 36, to pa le do 45. starostnega leta; sprejemne pristojbine znašajo din 120.— Učitelji, širjenje knjig Prešernove družbe je pomembna kulturna in idejno vzgojna naloga. — Zato poskrbite za delovne poverjenike! Študenti VPŠ v Ljubljani predlagajo, da se absolventom te šole podaljša za pol leta diplomski rok. Tako bi prihajali na svoja službena mesta šele s pričetkom letnega semestra, čeprav bi se naj po tem predlogu razporedili na šole že ob začetku šolskega leta. Svoj predlog utemeljujejo s tem, da kaže praksa, da more le 50 procentov slušateljev VPŠ opraviti diplomski izpit neposredno po absolutoriju. Tistim, ki nastopijo službo brez diplome, pa se zaradi zahtevnega šolskega in izvenšolskega dela kaj lahko pripeti, da sploh ne pridejo več do svojega študija. Študnti so s tem pokazali na zelo pereče vprašanje, ki ga bolj ali manj čutijo vse republike! Gre dejansko za ugotovitev, da je študijska doba dveh let ob količkaj zahtevnih učnih načrtih prekratka- Za poglobitev, za privzgojitev samostojnih delovnih in študijskih metod ne ostane na razpolago pravzaprav niti ena ura. Hrvat-ska. Črna gora sta za to že razširili študij na tri leta, v Srbiji so na tem, da ga razširijo letos. Tudi pri nas je bilo po-dalšanje študija za eno leto aktualno že pred dvema letoma, vendar je bilo odstavljeno z dnevnega reda zaradi kadrovske politike. Toda ko pridemo do treh let se vprašamo, čemu pa ne štiri, čemu ne raje pedagoška fakultetal Glede na konkretne potrebe na nižjih gimnazijah oziroma osemletkah so na Hrvatskem dodali nekaterim predmetnim skupinam, ki so na šolah zastopane z manjšim številom ur, še tretji predmet. Tega študirajo slušatelji sicer v minimalnem obsegu, vendar pa to zadošča, da je postalo podaljšanje na tri leta iluzorno vsaj glede zahteve po poglabljanju, saj se položaj za prva dva predmeta ob uvedbi še enega ne more bistveno izboljšati. Vse kaže, da je o Višji pedagoški šoli potrebna temeljita razprava, ki pa ne more potekati izblirano, pač pa vzporedno z razpravo o reformi našega šolstva sploh.’ Društvo učiteljev v Ljutomeru je resno pristopilo k sestavi predlogov družbenega upravljanja V četrtek, 22. aprila so se v osnovni šoli v Ljutomeru zbrali poverjeniki skupin vseh šol, upravni odbor društva ter vidnejši pedagoški delavci ljutomerskega okraja ter budno sledili poročilu delegata s III. plenuma Združenja učiteljev in profesorjev Jugoslavije, ki je bil 5. in 6. aprila v Sarajevu. Jedro poročila tn razpravljanja je bilo, kako pristopiti konkretno k sestavi predlogov družbenega upravljanja šol in kako izvesti reorganizacijo šolstva, ki naj ustreza zahtevam vzgoje človeka • graditelja socialistične družbe Iz obširne diskusije je Izzvenela težnja po ukinitvi dosedanjega obveznega obiskovanja nižje gimnazije, obisk učencev v nižjih gimnazijah naj bo prostovolj _n, osnujejo naj se enotne osemletne osnovne šole, ki naj dajejo v višjih razredih osnovne šole učencu praktično znanje za življenje in splošno izobrazbo. Navzoči sindikalni funkcionarji pa bodo o teh vprašanjih še razpravljali s svojimi kolektivi, oziroma po dve do tri šole skupaj. Tako je bilo za delo po šolah v okraju sestavljenih 15 skupin, ki bodo preučila ta vprašanja ter v prvi polovici maja dostavile svoje predloge posebni komisiji pri društvu, ki bo zbrala ves material in izdelala eno* n predlog za ves ljutomerski okraj. Okrajna komisija pa bo na zborovanju vsega članstva 22. maja na Kapeli pri Radencih pot^vno analizirala ves zbrani materi-\ ter ga nato dostavila Republiškemu odboru združenja učiteljev ter Svetu za prosveto pri OLO v Ljutomeru. Vse skupine na šolah bodo obenem preučile, kako pristopiti k formiranju osemletnih osnovnih šol, kar bi se lahko izvedlo že z novim šolskim letom in to postopoma, Če bi imeli do tokrat že iz. popolnjen dosedanji učni načrt osemletnih šol, ki zaenkrat i.. odgovarja temu novemu tipu enotne osemletne osnov-np 5nlp Predvidoma se bo v ljutomerskem okraju dalo izvesti glede na zgradbe in oddaljenost pr' čemer bi se ukinile tri nižje gimnazije, dve nižji gimnaziji pa bi ostali. S tem bi bilo ustreženo tudi želji staršev, ki že dlje časa želijo spremembe v našem šolstvu. Janko Belec OBJAVA V času počitnic bo v Ljubljani poslovalo Internacional- no letovaiišče centralnih odborov Združenj rrcsvetnlh delavcev. — Letoval'šfe bo v internetu gradbenesa tehniku-Cena bo za prosvetne delavce din 320.— Prijave je poslati na Centralni odbor učiteljev Jugoslavije, Beograd, Kralja Milutina 68. RAZVOJ IN POMEN GLASBENE ŠOLE V NOVI GORICI Taicoj po priključitvi Sioven-skega Primorja k Jugoslaviji se je rodila zamisel o glasbeni šoli v Novi Gorici, _ bodočem kulturnem sredliču F/rfmursSe. Giptnazija je imela taikra* svoj začasni sedež v Sempetrd pri Gorici. Dijalki so prihajali iz vseh bližnjih vasi; tudi o-snovna šola je imela visoke število otrok. Najiprimernejši kraj torej, da se prav tu ustanovi tudi glasbena šola. Tov. Viktor Bajde, učitelj petja 'Z gimnaziji, ji je postavil prve temelje. Poskrbel je za primerne prostore in njih adaiptacijoi izposloval nekaj dobrih klavirjev, in spomladi leta 1948 j« šola pričela z rednim poukeffl. Violino je poučeval tov. Bajdei klavir tov. Irena Vuga. V jeseni istega leta so prišli na. šolo še drugi učitelji: prof. Zorko Fon za pouk violine, prof. Ljudmila Kalin za pouk solo-petja, tov. Maraž za pouk klavirja in tov. Lah za pouk pihal. Sola se je naglo razvijala in pridobivala na ugledu. Število učencev je v letu 1952 naraslo že na 140. V kratkem je glasbena šola postala središče vsega glasbenega dogajanja ? Slovenskem Primorju. Leta 1952 je bil tov. Bajde premeščen v Maribor, vodstvo šole pa je prevzel prof. Zorko Fon. Istega leta se je šola preselila ^ nove, začasne prostore v Solkan. Njen definitivni in dostojni sedež pa bo v Novi Gorici | v zgradbi bodočega kulturnega. doma. V Solkanu ima šola na razpolago komaj deset sob, kar j® vse premalo za njen razvoj-Učenci prihajajo iz bližnje i® bili v mesecu aprilu. 13. je bil* na šoli ekipa Radio Jugosl. co-daljne okolice: iz Soške doline« z Vipavskega in s spodnjeg* Krasa. Sola pa jih lahko sprej' me samo toliko, kolikor dopušča zmogljivost prostorov. Gojenec, ki uspešno zaključi šo' lanje na nižji državni gl-s®' beni šoli, se lahko vpiše n2 Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Od ustanovitve pa do danes, torej v komaj petih leti*1 svojega obstoja, je iz te n?®* glasbene šole šlo na nadaljni šolanje v Ljubljano že 15 g0' jencev. Na šoli je življenje v* leto zelo razgibano. Naj ome' ninvo samo javne nastope, ki s, ne Trsta, ki je posnela 45 Minut trajajoč spored. 20. je d’ koncert v dvorani bolnice z. T B. C. v Šempetru nri Goric1' 27. aprila je bil koncert v kinodvorani v Solkanu. Koncert i bil v počastitev obletnice nov:t’"' OF. 30. pa so sodelovali na javni proslavi, ^ ----a_i_ , __V je Mia na predvečer 1. maja Solkanu. Na vseh javnih nari®' kih sodeluje, pofeg gojencev oddelkov za klavir, violino t® za solopetie tudi mladinski ski zbor šole, ki ga z uspehon1 vodi prof. Marija Golobič. . -bU' I