nseratl se sprejemajo io velji tristopna vrsta:
9 kr., če se tiska lkrat,
IS	■>
n n 11 n - u
t® n n n n ^ ,, Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovaua pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništv (administracija) in ekspedicija ca Starem trgn h. št. 16.
CT m/UVUr
»Lil i ufluL
Filltltu list za slovanski uarofl.
Po pošti prejeman velja:
/.a celo ieto . . 30 gl. — kr. za poi leta . . o ,, — ., v.h četrt leta . 2 Mi ,,
/
V administraciji veha: 7.a celo leto . . S gl. 40 >ri za pol leta	4 ,, 20 ,,
za četrt leta . . 2 ,, Itt, rt V Ljnbijani na dom pošiljk velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na Bregu nišna štev. 190.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek . četrtek in soboto.
Občudujte junaštvo!
Kar se je človeški um jel skušali v zbolšanji bojnega orožja, začela je zgubljati osebna hrabrost svoj pomen in zdaj, ko v boju ne zmaguje toliko osebni pogum, kakor izurjenost v gibanji, število bojevalcev in njihove orožje, če je boljši ali slabši, se o junaških činih, kakor Spartancev pod vodstvom Leonide, več ne sliši. Kaj pomaga telesna moč in orjašk pogum, če najpogumnejšega junaka najbojaz-ijivši slabotni človek vniči z lahkim pritiskom na petelina! da, če jih vniči lahko toliko, ko-likorkrat more streliti! Zato se dandanes zmage ne dobivajo po hrabrosti vojakov, ampak po spretnosti vodij, po ugodnih situacijah in po dobroti orožja.
O činih junaštva, kakoršna so znana iz zgodovine starih narodov in tudi še srednjega veka, — o tako viteškem junaštvu dandanes ni več slišati, ker je skoro nemogoče. Tembolj se mora človek čuditi, če se vkljub temu vendar kaj prigodi, kar se zamore skoro primerjati z junaštvom Spartancev pri Termopilah, tembolj mora občudovati junaštvo hercegovinskih bori-teljev za svobodo, kakoršno se je pokazalo pri hercegovinskih Termopilah, namreč ob Dugi.
Da se to junaštvo more prav ceniti, je treba pred oči si staviti oboje, Turke iu ustajnike. Turki, kterih je bila skonca desetera, na zadnje pa več ko petera večina, so dobro oboroženi, s streljivom obilno prevideni in imajo vrh tega v sedanji strategiki kolikor toliko izurjene vodje. Kako pa ustajniki? Brez izdatne unanje podpore in naslombe, slabo oboroženi, glede živeža in vseh drugih potreb
sami na-se ali k večemu na neizdatno pomoč od drugod navezani, kterih je tako majhno število, da mora sultana sram biti, da se ž njimi sploh bojuje, ko bi jih po človeškem računenji morale davno že majhne armade zadušiti, če se namreč s številkami proti številkam računi.
Kako mora pri vsem tem človek strmeti nad tem, kar se je ob Dugi zgodilo, Armada 23.000 izurjenih turških vojakov nasproti komaj 0000 ustajnikom, slabo oboroženim in pičlo s streljivom preskrbljenim. Iu vendar obkoli ta mala peščica ono veliko telo tako, da, kakor poročajo zanesljivi nemški listi, bi bili Turki popolnoma vničeni, ako bi bili imeli ustajniki za to dovolj smodnika in svinca. Tedaj taka peščica, ktero bi bila turška Četa, kakor pravimo, prav lahko na zelju snedla, ustavi in pritisne na steno velikansko turško množico tako, da se ne more ganiti. Ali ui to spartansko junaštvo?
Res je sicer, da ustajnike navdaja orjašk pogum obupa, kajti borijo se za vse, za človeške pravice, za svobodo svojo, in da je njihovo načelo „svoboda ali smrt.'' Taka navdušenost utegne res čudeže delati. Ali tudi Turek ni mrtva stvar, ki bi se dala brez brambe pobijati. Itazen tega, da mu daje pogum izvrstno orožje, ga napolnuje še srd do kristijana, togota, da kar z zobmi škriplje, ker vidi, koliko je že Turkov padlo pod ustajniškim mečem. Zato se v vsako bitvo poda ne kot voljna stvar, ampak kot srdit tiger, ki bi sam najrajše vsem ustajnikom glave posekal ali nataknil jih na kolce. Ustajniki imajo v boju tedaj sebi nasproti ne le hrabre in izurjene vojake, ampak naravnost divje zveri.
Res je dalje tudi, da je boj vedno loži
za tiske, ki iz za skal in za drevjem skriti streljajo v goste čete ali vsaj po na prostem stoječih ljudeh; da bi bili imeli ustajniki v zadnji bitvi dosti streljiva, bi vspeh njihov, dasiravno sijajen, čudovit vendar ne bi bil naravnost Ali tudi tu je premisliti, daje vsak Turek, ki je imel puško in takih je bilo med 23.000 gotovo najmanj 1600, imel tudi 60 patronov za-njo, ktere je po turški navadi vse postrelil in potem morda še drugih 60 dobil, ker so imeli Turki vsega dovolj pri sebi. Po matematičnem računu je tedaj ua ustajnike bilo spuščenih najmanj 960.000 krogel, tedaj skoro en milijon ; toraj so se, kakor Spartanci nekdaj v senci pušic, ti v dežju krogel morali bojevati; vrh tega so jih Turki napadali z bajoneti, sabljami, škropili jih s kroglami iz topov itd. In vendar jim niso nič mogli, ampak so morali veseli biti, dasojim ušli, zgubivši vsacega šestega moža — ne po kroglah, kakor ustajniki, ampak v boju z nožem, handžarom, kjer odločuje neprestrašenost, telesna moč in pogum. Zmagala je tedaj majhna peščica zoper veliko armado, ne z orožjem, ampak s telesno močjo, z navdušenostjo, s pogumom.
Koga bi ne veselilo, da se dandanes še nahaja narod, ki rodi take junake! kdo bi tega naroda ne občudoval! In ta narodni ljubljenec nikogar, nihče ne budi mu duha, nihče ne pospešuje njegovih prizadevanj, marveč ta narod je tlačen, zatiran, nima nobenih človeških pravic, duh se mu pritiska ob tla, on je le govoreča živina, s ktero gospodar šari kakor se mu zdi. Naravno bi bilo tedaj, da bi sinovi tacega naroda bili bebe, brez značaja, popolnoma poživinjeni in drugih krivda to gotovo ni, da niso taki.
Ričet.
(Spisal Obadovič II.)
Res, pravi ričet je to, kar danes postavim častitim bralcem na mizo. Ne morem drugače! Dogodbe tako naglo druga drugo pode, da nikakor ne morem zbirati gradiva, ampak moram podajati vse, kakor mi na vrsto pride. Naj si tedaj potrpežljivi bralec sam izbere, kar mu ugaja, vse drugo pa prepusti drugim, čeže"ne vrže v smeti.
Prvo, kar je dandanes povsod na vrsti, so Turki in sicer pravi, ne krščeni, mahomedau-ski, ne brezverski Turki, kajti o Turkih zadnje vrste mi tako zmiraj govorimo in pišemo preveč za-nje, premalo za nas. Tedaj o pravih Turkih, ki nosijo turban na glavi, ue pa o takih, ki svojo nevednost in ošabnost s cilindrom ali „pinjo" pokrivajo, sem si danes namenil najprvo govoriti. In zakaj? Zato, — ker jih občudujem! — Ne sodite me prenaglo, bom koj tudi na drobno dokazal, da so občudovanja vredni — ne sicer vsi, ki turban nosijo, na vsak način pa tisti, ki nosijo razen tega tudi še puške, handžare, sablje in revol-
verje in so pri tem hercegovinskim in bosen-skim vstajnikom za tarč e. Zakaj pa so ti junaki občudovanja vredni? Morda zato, ker znajo, kedar je treba, kakor srna teči, le da ohranijo svojemu preroku obrito glavo, brez ktere bi ne mogli priti k njemu? Ali zato, ker, če morejo, hrabro natikajo kristijane na kol, jim požigajo hiše, skrunijo, iu sekajo glave ?
Ne, vse to, da-si jfe nenavadno, zmožnosti navadnega človeka presegajoče, me ni prisililo do občudovanja turških dušmaninov, pač pa to, da vse to opravljajo, pri tem pa prav orjaško — stradajo! Da, to je, edino to, kar me sili občudovati vojaške turške junake. Za „stradanje ni vsak rojen", pri olikanih narodih le kmetje, uiži uradniki, slovenski pisatelji, večkrat kaplani in nekaj drugih izvanrednih ljudi; velikim hudodelnikom po ječah, višim uradnikom, domačim turkom (renegatus vulgaris vel domesticus), ustavovercem pa tega ni treba, dokler ima tisti, ki davke plačuje, vsaj še srajco na sebi.
Kakor sem rekel: za stradanje ni vsak želodec, tudi želodci turših učiteljev ne; kajti ko čez pol leta niso nobenega beljaka plače
videli, so naznanili vladi, da zaprö šole; in to je bilo pametno, previdno, kajti čemu bi nehvaležni domovini odgojevali mladino in strojili jo za učenjake, če tisti, ki se za-njo trudijo, še kruha nimajo! —
Vendar ti turški učitelji niso nič proti turškim vojakom. Ti učitelji so namreč s praznim želodcem le učili in ko so to opravili, so šli lahko v miru spat ali iskat kobilic ali zeliščnih korenin. Vse drugače vojaki, ktere je sultanova volja poslala krotit ustajnike. Sicer tudi ti niso že več ko šest mescev videli ne beljaka plače; nove suknje, hlače ali čevlji so vkljub pozimskega mraza bile to, kar pri nas bele vrane; pač pa so stradali in stradajo še, da se jim pajčevine po želodcih delajo; zmrzo-vali so, da se je led na njih delal in še zdaj so razcapani, da se jih vrane boje — tudi mrtvih. Pri vsem tem pa morajo vendar-le stati vstajnikom za tarče, prelivati kri, dasiravno je že jako malo imajo, in teči, da se vse kadi, čeravno so jim udje tako onemogli, da bi še muhe ne mogli ubiti.
Da, le poskusi naj kdo, kaj se pravi, na tešče v prazen želodec dobiti svinčeno kroglo
Narod tedaj, ki vkljub nestrpljivega pritiska, vkljub vsega prizadevanja: umoriti mu duha, vendar ohrani v sebi čut do blazega, do vzvišenega, ki vkljub vsemu tlačenju ne vrže svoje človeške vrednosti od sebe, tak narod — ali ni vreden, da ga vse občuduje, da mu vse na roko gre? Ali se sme tak narod prepustiti pogubi, da ga njegov sovražnik vsled ogromne večine svoje popolnoma zatare, izciuii? Ali sme pripustiti Evropa, da to žiahno pleme zgine iz svetä in sicer na ljubo Turčiji, ki bo tako ali tako kmalu segnjila?
Nikdar, kličemo mi in z nami — tega smo prepričani — vsi tisti, kterim je človek
—	človek, ki ima toraj vse tiste pravice, ktere gredo človeku in ga povzdigujejo nad živino.
Kako pa po vsem tem to, da junakom v Hercegovini, za te človeške pravice borečim se, Evropa ue pride na pomoč, tista Evropa, ki je v ideji ljudoljubja vsem drugim delom sveta naprej? Razlogov ali izgovorov je veliko, ined njimi tudi nevošljivost evropskih vlad med sabo. Glavni vzrok pa je ta, da so ti junaki Slovani. Da bi bili Nemci ali kaj druzega, kdaj že bi bila vrela Evropa skup z orožjem jim na pomoč; kakor smo skusili to pri Slesvig
—	Ilolštajnu. Tako pa je, ker imajo najbližji sosedje, Madjari in Nemci, vsaj v tem vprašanji glavno besedo* in je edini, ki bi ta vozel lahko z enim mahom presekal, namreč sedanji ruski car tudi preveč nemec, vedno le cincanje, videti je, da bi vladam najljubše bilo, ako bi Turek sam ustajo potlačil in bi potem vse ostalo v poprejšnjem stanu, namreč Turek gospod, kri stjan pa — nič.
Strmeti mora človek, če vidi, da vkljub zadnjim dogodbam, vkljub skušnjam, da se za Andrassy-eve predlogo na Turškem ne zmeni živa duša. ne turek, ne kristjan, nameravajo evropski diplomati vendarle zopet posvetovati se, kaj je storiti. Ali se ne pravi to zgubljati čas, med kterim na jugu teče neprenehoma rudeča kri? Ali se ne pravi to cepiti suho drevo? Toliko so se menda evropski diplomati že spametovali, da bi lahko prevideli, da z besedo, s pogojevanjem, s cincanjem tu ne gre, da se Turek ne da počlovečiti in da je treba na pomoč priti ljudem, t. j. ustajnikom.
To je plemenit narod, seme za krepak rod ki se mora pogina obvarovati. Gnjila Turčija ne more ničesar blagega, sedanjemu veku pristojnega roditi, iz nje puhti marveč smrad po
vsi Evropi. Tedaj proč s Turčijo! Iz EvropeI s Turki!	I
Naj se da dežela junakom, ki bodo rodili zopet junake!
Politični pregled.
V Ljubljani, 8. maja. Avstrijske dežele.
Delegaciji se snidete 15. t. m. v
Budapešti.
iVIiiiiNterskc obravnave SO dovršene. Najvažnejše točke porazumljenja so : 1. Čolna in kupčijska zveza se ponovi za 10 let iu se pred devetim letom ne sme odpovedati. 2. Čolni tarif se pri nekterih rečeh po-vikša. 3. Glede vžitninskega davka se imajo potrebne premembe kakor hitro mogoče do-nati in posestnikom, ki žganje kuhajo, posebno na roke iti. 4. Skupni skladi ostanejo pri starem; le povračilo za izpeljani sladkor, žganje in pivo se ima med obe državi razdeliti po razmeri davkov za posamezne neizdelane reči. 5. Obe vladi imate pravico vstanoviti lastne banke, pa za 10 prihodnjih let bode ena skupna družba za obe deželi oskrbovala izdavanje bankovcev na Dunaji in v Budapešti.
„Politiki" se iz Budapešte telegrafuje, da ni upanja, da bi se gori omenjene točke sprejele, ker se po celi deželi hudo zoper to agi-tuje. Državnemu zboru se bo reč v pretre.-izročila še le v jeseni.
X Dalmaciji so zarad vstanka odložili volitve za deželni zbor, ki bi se bile sicer vršile mesca avgusta.
Vnanje države.
Wa Srbskem je 6. t. m. novo ministerstvo Ris tiče vo pričelo svoje poslovanje, pa je takoj iz dozdaj neznanih vzrokov zopet odstopilo.
iPelrojsraŠki kabinet, piše „Unita", se je zagrozil srbskemu ministerstvu, in vsled tega je oboroževanje pretrgano."
Belgradski „Istok" pa piše, da Srbija ne more več nazaj iti. Ali veča Srbija, pravi, ali pa nobena. „Ili kraljevina, ili da nas i nema". „Zastava" tudi poroča, da se je naročilo na rodni straži 1. in 2. vrste, da naj bo pripravljena na prvi klic podati se v vojsko in na števa, kaj mora vsakdo seboj vzeti. V arsenalih izdelujejo orožje iu streljivo, kar najhitreje
morejo. General Z ach je te dni izdelke ogledoval, pa našel je 2—3000 patron, ki so bile namesto s strelnim prahom napolnjene s sipo. Preiskava je pokazala, da se je to zgodilo v tisti delavnici, kjer delajo komunisti. Tako tedaj ti rovarji skrbe za blagor Srbije! — „Politiki" se piše: „Na vseh voglih gori, in če Srbija prične vojsko, ne bo našla toliko zaprek, kakor si domišljujejo na Dunaju. Ena ama srečna bitev bo zadeve na Turškem tako spremenila, da bo prekosila še najhujše nade-janje dunajskih za celoto Turčije tolikanj skrbnih beraških Turkov".
X tisn-ških okrajinah Kars in Erzerum vstaja neko rovarstvo mohamedanskega prebivalstva zoper turško vlado. Brani se namreč ljudstvo davke plačevati; tudi sklicevanje vojakov in novačenje (rekrutiranje) ima velike pritežnosti. Visoka porta je poselnike tje odpravila, da bi mir napravili; bili so pa veči lel povsod zapodeni, in vlada je bila prisiljena nekaj vojaščine tje poslati, ki pa boje tudi ne more kaj opraviti. — Velik hrup dela beg najstarejega sina sultana Abdul-Medžida, ki bi imel po otomanskih postavah nasledovati v vladi. „Perseveranca" piše, da je pobegnil zato, ker je sultan jako trdo ž njim ravnal in se je bal, da bi se mu ne zavdalo.
llimiuiisko ministerstvo je odstopilo, ker je stranka nasprotna zavrgla več volitev in na ta uačiu v zbornici zadobila večino.
Itavarska zbornica je zavrgla volitev poslancev mnihovskih I. razreda. Volitev poslancev II razreda na levem bregu Isara je pa potrdila.
ft'ariäki vojaški krogi kažejo malo sočutja za prošnje, da naj bi se pregnani rudeč-karji pomilostili; vojna ne more pozabiti, da rogovilstvo 1. 1871 jo je stalo osem tisuč žrtev. — Tisuč francoskih romarjev je prišlo l. maja v Rim.
Š|iaiiJ**k» vlada hoče zatreti stare pravice biskajskih pokrajiv. Vsled tega sta dva poslanca Guipuzcoanska Madrid že zapustila, in več drugih se noče vdeleževati zborovanja. Tudi civilni governer sansebastianski vladi v tej reči noče iti na roko in se je raje službi odpovedal. — Karlisti od 18. do 40. leta, če so zdravi, se pošljejo k vojni na Kubo, drugi se vtaknejo med domače regimente. Kar jih je pod 18 iu čez 40 let starih, ostanejo doma, pa pod nadzorstvom policijskim, in če se slavni
in potem izstradan kakor po zimi volk nastopiti dolgo pot do preroka v turško „Walhallo". Kaj bo rekel Mohamed, ko zagleda tako izstradano kostišče in morda celo brez glave! Kaj poreče meseno turško veselje, ki je po koranu tam vsakemu „pravoverniku ' obljubljeno? Ali ne bo vratar takih pokvek zapodil nazaj na zemljo, še enkrat ustajnikom nasproti?
Glejte, to je, zarad česar jaz občudujem turške vojake, kar jih je namreč brez konjskih repov. Svest sem si, da mi bodo vsi oni pritrdili, kteri so okusili, kaj se pravi stradati. Drugod po Evropi te umetnosti prej, ko je bila zakopana v mračnjaštvo in vkovana v verige „klerikalstva", niso še prav poznali; a zdaj, ko sta liberalstvo in sleparstvo (švindcl) jela ljudi osrečevati in trgati one spone, tudi v tem obziru že napredujejo in sicer, kar je posebno veselo znamenje, od spodaj navzgor; da vsi prebivalci ne poznajo še prijetnosti stradanja, tega so krivi le oni, v kterih žepih se vkljub čedalje večih davkov d;l še vendar kak groš najti, če tudi včasi s pomočjo v tem poslu posebno izurjenih davkarjev. No, tolažimo se s tem, da napredek vse predere in
da bo tudi v tem obziru prišel do konca, | je z večino svoje velike čete srečno ušel nazaj
namreč do tega, da bo vsak vedel, kaj se pravi stradati. Dokler pa stradajo le turški vojaki, ne morem drugače, nego občudovati jih.
Manj občudujem pa njihovega poveljnika v Hercegovini, zavolj najnovejših „zmag" slo-večega Muktar-pašo z — ne vem, koliko — konjskimi repi. Temu je sultan, zvedši, da je prvikrat, ko je skusil trdnjavo Nikšič preskrbeti z živežem, srečno utekel z ostankom svoje čete ustajnikom, ukazal, da mora potleči ustajnike in posadki v Nikšiču donesti živeža. Premisliti je tu dvoje: prvič, da vojaki, ki bi bili imeli prinesti svojim bratom živeža, so bili sami do pretrganja izstradani, tedaj podobni lačnemu pesu, ki naj nese v gobcu kos mesa, a ga ne sme sam požreti; drugič sultan v svojem serailu ni videl ustajnikov ob poti. Muktar-paša pa jc vse to videl, ali kaj pomaga, če je sultan ukazal, da mora razkropiti ustajnike in Nikšič preskrbeti z živežem! Kar sultan s svojega harema ukaže, se mora zgoditi, tedaj je tudi Muktar-paša moral zmagati. In zmagal je, v Nikšič se je spravilo nekoliko žakljev moke — za kakih pet dni, in on sam
na Gačko, ustajniki mu niso pobili vseh, ampak le šesti del, kakih 3000 ljudi. A kaj de to! Ljudi turškemu sultanu ne manjka, in vrh tega jih bo 3000 manj stradalo — vsaj na zemlji; ali pridejo v paradiž ali ne, za to se niti sultan niti general Muktar ne briga, to je prerokova reč. Ce na zemlji Turki ne morejo premagati ustajnikov, jih bodo pa v paradižu, kamor gre za 3000 Turkov le okoli 600 ustajnikov. Tako si je gotovo Muktar-paša mislil „zmago", o kteri je v Carigrad telegrafiral. Zdaj je vesel, da je zopet na varnem, in ve, kaj se pravi z ustajniki kampljati se. Stavimo, da ne bo več šel nad-nje, če bi prav prišel sam Mohamed in mu ukazal Nikšič preskrbeti z živežem. In sam Mohamed mu tega ne bo zameril, če premisli, da bi „pravoverni" paša utegnil glavo zgubiti pri tem. Generalov brez glav pa prerok gotovo ne mara, zlasti ker se v Evropi v nekterih krajih dobro plačujejo.
Muktar-paša se tedaj boji ustajnikov, ker je skusil, da so svojeglavni in da nočejo verjeti, da Turek, kedar jim glave reže, dela to iz gole prijaznosti in ljudoljubnosti.
policiji zde sumljivi, pošljejo se v pregnanstvo na nezdrav otok Fernando del Po. Alfonsisti bodo toliko časa struno napenjali, da bo zopet počila.
V »n»leski zbornici poslancev je protestantovski profesor Butt stavil predlog, da naj se Ircem vrne pravica vstanovljati lastna katoliška vseučilišča. Če se ta postava sprejme, piše „Standart", bode katoliško vseučilišče kmalo imelo veliko več dijakov kakor državno.
Amerika. Odbor velike razstave v Filadelfiji je določil, da ob nedeljah razstava ne bo odprta. Tedaj imajo v Ameriki veče spoštovanje do Boga in njemu posvečenih dni, kakor pa v Evropi. Zato je pa tudi pri teh evropskih „olikancih" čedalje veča babilonska zmešnjava!
Izvirni dopisi.
't Dunaja. 7. maja. Misel, da bi Avstrija zasedla Bosno in Hercegovino, se od tod s posebno radostjo, posebnim trudom po časnikih širi in razvija. Kakor znano, je to misel sprožila Angleška in za izpolnovalca izbrala Avstrijo. Ali tu nastane vprašanje: ali bo Avstrija, če zasede omenjeni deželi, storila to na pomoč Turkom ali na pomoč kristijanom? če gre Turkom na pomoč, kaj bo rekla Rusija, kaj bodo rekli avstrijski in drugi Slovani k temu? Kaj bo rekla Črnagora, kaj Srbija, ki ste dozdaj z velikimi stroški pripravljali se za vojsko, a se je po ruskem vplivu vendar-le zdržavali? Kaj bosto rekli, če ji Avstrija po zasedenji spravi ob sad njine dosadanje politike, jima vzame vso nado do kake pridobitve? Ali bi ne očitali Rusiji, da jima je njeno protektor-stvo škodovalo? Ali bo Avstrija zasedla Bosno in Hercegovino kot prijateljica in pomočnica krščauskim Slovanom? Kaj bodo pa potem rekli Nemci iu' Madjari, in — ali bo grof Andrassv sploh hotel sloveti kot osvobodnik Slovanov? — Ta reč je tedaj jako sitna, zato se sploh misli, da se bo v Berolinu poravnala. Ali pri vsem tem je čudno le to, da v Berolin pride pač ruski car, ne pa avstrijski cesar, da se bodo tedaj ne monarhi, ampak le njihovi ministri razgovarjali. Iz tega, ker avstrijski cesar ne bo šel v Berolin, sklepajo, da se z ruskim čarom nima o ničemur več dogovoriti, ampak da sta oba glede vzhodnega vprašanja že dogovorjena. To je tudi mogoče, ker je nadvojvoda Albrecht bil že v Petrogradu. Iz vsega pa je razvidno, da avstrijskega cesarja pogovora v Berolinu ne morejo posebno mikati, da ga tudi nikakor ne skrbe. Grof Andrassy pa, ki komaj se drži na svojem mestu, se bo menda podvrgel vsemu, kar boste Rusija in Prusija sklenili, prva po že gotovem dogovoru z Avstrijo. Na ta način shod v Berolinu politike ne bo nikakor zasukal, k večemu utegnejo biti dnevi Andrassya še prej šteti.
voda vničila vso setev, če ne bo kmalo lepšega vremena.
(Slovensko gledišče.) Gospice Namretove benefiea v soboto je bila slaba, ker gledišče ni bilo polno; vendar je dobila beneficijantinja obilo pohvale iu lep venec. Boljše je zadel gospod Kajzelj, ker je razen burne pohvale in zalega venca imel tudi polno hišo, tedaj dosegel tudi materijalno svoj namen. Natančneje predstavah drugi pot.
(Fr. Zupančič), ki je pred nekimi mesci na Dobravi pri Zaspih ustrelil svojo taščo, je bil 4. t. m. od deželne sodnije obsojen k smrti na vislicah.
(Porotna sodnija) je obsodila mizarja Ambrožiča, ki je bil v Ljubljani zasačen, ko je izdajal pouarejeue bankovce po 10 gold., ktere je sam risal, na 6 let težke ječe. Pomenljivo je to, da so zdaj ponarejeni bankovci skoro zginili in da tudi noben človek ni več v preiskavi zarad njih, česar že davno ni bilo.
Razne reči.
— Duhovske spremembe. V ljublj. škofiji: Č. g. Mat. Marolt je dobil faro topli-ško in Doberniče so razpisane 14. aprila. Č. g. Janez Toman, nemški pridigar pri novem sv. Antonu v Trstu, je dobil duhovnijo črnuško. Duhovnija pri sv. Jakobu ob Savi je razpisana 3. majnika. Č. g. Jurij Rozman, kaplan na Igu,
Domače novice.
V Ljubljani, 9. maja.
(Duhovske zadeve) V nedeljo je bil preč. gospod Urbas v stolni cerkvi za stolnega ko-rarja vmeščen. — Za korarja novomeškega kapitelna je imenovan preč. gospod Vovk, zadnji čas župnik v Ljubnem.
(Lepa spomlad.) V Ljubljani dežuje že od petek večera neprenehoma, in po hribih okoli je padel sneg, zato je pa tudi tak mraz, da so ljudje zopet segli po zimskih suknjah. Ljubljanica je zelö narastla in po močvirji bo
je dobil Rakitno. Č. g. Jan. Križe gre v pokoj, in duhovnija moravska je razpisana 3. t. m.; duhovnija janška pa enako 24. aprila. Č. g. Jan. Berlic pride iz Srednje vasi na Boh. za beneficijata v Kropo, in č. g. Jožef Erker, knezoškofov domači kapi., za stoluega kaplana v Ljubljaui.
V goriški nadškofiji: Č. g. Marko Vales, vikar v Štverjanu, je prestavljen na novi vika-rijat v Osek. Č. g. Janez K. Komar, kaplan v Flumicelu, dobil je prvi beneficijat Cecotti v fari mereanski. Č. g. Anton Červ, kurat v Renčali, gre začasno v pokoj. — Umrli so: Č. g. Jožef Pavlin, duhoven v pokoju v Ivorminu, in č. p. Julij Zileri iz družbe Jezusove v Gorici. It. i. p.
—	G. Andrej Komel, c. k. stotnik in vrli naš rojak, o kterem je „Slovenec" spregovoril bil 1.1875 št. 22 pod naslovom: „Naprej zastava Slave", da orje ledino vojaške književnosti slovenske, je dovršil te dni „Kurz-gefasste praktische Gramatik der slovenischen Sprache für Deutsche. Mit besonderer Berücksichtigung der Militär-Terminologie in den angewendeten Beispielen. Zum speciellen Gebrauche in den Militärschulen und für jene Militärs, welche in ihrem Berufe die slovenische Sprache erlernen wollen." Slovnica natisnjena v Celovcu v tiskarnici sv. Mohorja 1. 1876 šteje v 8° 12 pol str. 190 ter ima v treh razdelkih najprej oblike slovniške, potem vaje govorniške in naposled razgovore iz življenja vojaškega. Težka je terminologija; ker je jezik tolikanj gibčen in bogat, se največ tudi poda Pisatelj, kteri je nekaj po Janežiču, nekaj po češkem zgledu prof. čenskega sostavil ome njeno knjižico, v predgovoru skromno spoznava, da ni hotel biti slovničar slovenski, temuč da je le, kakor nekdaj Navratil uradnikom, tako sedaj Komel vojakom novincem želel nekoliko koristiti, in k temu mu vsak pošten rodoljub slovenski iz srca more čestitati. Biva pa zdaj vrli rojak naš pri 7. peš-polku bar. Maroičiča v Inomostu na Tirolskem.
—	Politično društvo „Sloga" v Gorici bode imelo 11. t. m. v čitalnici točno ob l uri popoludue svoj občni zbor. Dnevni
red: 1. Poročilo začasnega odbora; 2. volitev stalnega odbora; 3. predlogi odbornikov.
—	Oučiteljski pripravnici v Kopru naprosil je istrski odbor državne poslance, da napnejo vse žile pri učnem ministerstvu in če bo treba tudi v zboru, da se ji podeli postavam in potrebam primerna vredba. Nemščina naj bo obligaten predmet in ker je zelo težko in skoro nemogoče, da bi se učitelji pripravljali v treh različnih jezikih, je nujno potrebno, da se v Gorici ustanovi moško učiteljišče ločeno v italijanski in slovenski razdelek. „Soča" sodi, da istrskemu odboru ni toliko mar za slovanske razdelke koprskega učiteljišča, kakor marveč za obrambo italijanskega narodnega principa na tamošnjih šolah in da bi kaj rad iz Istre izbacnil vse slovanske smeti, ki so mu bile dozdaj še vedno na potu.
—	Ljutomerska posojilnica. V glavni skupščini okrajne posojilnice v Ljutomeru od 27 p. m. bil je račun za čas od 1. januarija pa do 31. decembra 1875 sklenjen.
Vsled tega so prijemki vkupaj 69.179 gl. 81% kr. in izdavki skupaj 67.154 gl. iznašali, ostalo je toraj na koncu leta v gotovem 2025 gl. 81'/2 kr. Udom društva se je med tekom leta izposodilo na menjice do G mescev 26.510 gl. in čez 6 mescev podaljšalo 101.911 gl. Udje imajo v zalogah vloženih 7333 gl. 63V2 kr., hranilničarji pa 76.781 gl. 14 kr. Iteservni fond je imel v začetku 1875. leta 881 gl. 84%, kr., kteremu se je pridjalo Ob koncu 1. 1875 iz pridobljenega dobička in natekočih obresti 1147 gl. 27'/i kr., toraj poseduje z začetkom leta 1876 reservni fond skupaj 2029 gl. 12 kr. Bilanca o društvenem premoženju kaže sledeče: Imetje društva iznaša: a) gotovina 2025 gl. 81'/o kr., b) vrednosti menjic 86.073 gl., c) vrednosti inventara 400 gl., skupaj 88.498 gl. 81'/« kr. Dolgovi društva pa: a) reservni fond 2029 gl. 12 kr., b) tirjatve društvenikov 7333 gi. 63V^ kr., c) tirjatve hranilničarjev 76.681 gl. 14 kr., d) podporni fond 1060 gl., e) naprej sprejete obresti 1294 gl. 92 kr., skupaj 88.498 gl. 81% kr. Društvo je imelo ua koncu 1875. leta 374 udov, pristopilo jih je med tekom leta 36, a na koncu leta 1875 pa 31 odpadlo, in to stranom po odstopu, stranom skozi smrt, ali ker so bili iz društva zavoljo neizpolnovanja društvenih dolžnosti izključeni.
Opravilnih deležev bilo je v začetku 1875 leta 345, priraslo jih je 36, odpadlo 7, a odpovedanih je pa 31.
—	Kako se ravna s postavami. Tako pripoveduje potovalec po zedinjenih državah severo-amerikanskih: „V mestu N. prosil sem stopivši v hotel, naj mi prineso kupico brandija (žganja). Prijatelj, ki je bil prišel z menoj, iii oštir sta se pogledovala, potem pa reče drugi: „Prepovedano je v vsem mestu prodajati brandi". „Prodajati!" naglašuje prijatelj, „a podariti se sme". „Tudi ne", zavrne oni, „prijeli so jih že nekoliko, ki so ga tako dajali". Jaz zdilinem; oštir pa postavi na mizo dve kupici, se lahko zasmeje ter reče kazajoč sklenico radovedno kukajočo iz žepa: „Prodajati ga ne smem, dajati tudi ne, a kaj morem, če mi ga kdo vzame". Razumevši besede potegnem ga mu iz žepa, nalijem kupici in se tako pokrepčam. Pri odhodu pa paložil sem dva denarja na mizo „za stari dolg".
Poslano.
V nekem nemčurskem listu, kterega v pošteni družbi imenovati je že davno nespodobno, ker hudo po turbanu diši, se neki tu dobro
znani muhi, ki se redite od c. kr. sladkorja, zaletavate v naše tržane. Po njinih jeremijadah bi morali mi Litijčani biti sami trogloditi, bivajoči v podzemeljskih jamah, ali k večemu Indijani, kterim bivališča so brezove kože. Toži namreč, da v Litiji manjka spodobnih stanovanj, da se za grozno veliki znesek 84 gld. letne najemščine ne dobi palača z 8 sobami in kar k temu spada, ampak le bajtica na pol lesena in s slamo krita; zarad tega razlivate svoj žolč po tržanih, kteri ue delajo nalašč za uradnike palač, da bi jiui jih za 84 gld. na leto v najem dajali. To je res brezoziruost, ktera zasluži, da se okrajna sodnija brž premesti iz Litije kam, kjer bodo prebivalci brž zidali palače in jih uradnikom celo zastonj ponujali.
Da, taka je! Namen možicev, ki naš trg v nemčurskem lističu obirata in opravljata, je očividno ta: dokazati, da zavoljo pomanjkanja spodobnih stanovanj Litija ni kraj za okrajno sodnijo. Saj pa tudi res ni! Lega trga je za kraj okrajne sodnije res pripravna, ker je tik železnične postaje, trg je zdrav, zavarovan prehudih vetrov in vremenskih nezgod, Sava čisti vsej dolini zrak, Litija je skoro središče in zbirališče vsega glavarskega okraja, ima mnogo jako živahnih sejmov, in tudi tukajšnja jako spoštovaua zdravnika priporočata bolnikom ta kraj; ali kaj pomaga vse to, če pa ta dva možička nista zadovoljna s stanovanji, s kterimi so bili že od leta 1854 (kar je c. k. okrajna sodnija tu) zadovoljni vsi uradniki! Vrh tega so tržani še tako nevedni in taki staro-kopitneži, da mislijo, da se mora uradnik tudi ponoči obnašati, kakor gre, ue pa pozno ponoč prihajati domu iu včasih, če je tako ponočevanje še dragi njegovi soprogi tako malo všeč, da se mu trkajočemu vrata nočejo odpreti, celo drugje postelje iskati.
Dalje ta dva možička tožita o strašni dra-gini tukaj. Je li to dragina, če n. pr. velja „rastboeuf' garniran 22 kr., zrezek 25 kr., kosilo, t. j. juha, meso s polivko in prikuho in kruhom 24 kr.?
Je li morda zato tak grom, kakoršnega o največi nevihti nimamo in se ima li zato prestaviti okrajna sodnija v Slatno, v Ponoviče ali kamor koli, le iz Litije proč?
Pa brez šale, gospodič! Do lanskega leta je bilo pred Vami že mnogo uradnikov, med njimi pet okrajnih glavarjev, a nikdar ni bilo slišati, kterih koli ust pritožeb o pomanjkanji spodobnih stanovanj. Zdaj pa jih je kar čez noč zmanjkalo, dasiravno se ni nobena hiša v zemljo vdrla, niti ni nobene Sava odnesla! Kako je li to? To, to naj pomislita gospodiča
in potem jima ne bo treba pisati zabavljic na nas, ampak le na-se in na svoje tovarše, za kakoršne bo skoro gotovo manjkalo stanovanj tudi v največem kraji, če v njem prebivajo gospodarji, kterim je ljub — mir.
Več litijskih tržanov in hišnih gospodarjev.
Listnica vredništva.
častitim gospodom dopisnikom, vstauovni-kom: „Slovenec" je poleg mnozih ustmenih sporočil od raznih strani dobil že 15 t. j. petnajst.
veljavnih pisanj, naj ostane, kar je bil doslej. Za zdaj o svoji osodi ne more Se nikomur odgovarjati. Pride čas, da povd očitno vse, kolikor bode prav in potrebno; dotlej potrpite delujoči po geslu : „Svoji k svčmu a vždy die pravdy". —
Prihajajoči in odhajajoči železnični vlaki v Ljubljani.
Južna železnica.
Iz Dunaja poštni vlak ob 3. uri 4 min. popoldne. ,, ,, brzovlak ,, ., ,, hitri pošt. vi. ,, ,, ,, zmešani vlak ,, Iz Trsta brzovlak „ „ poštni vlak „ „ hitri poštni vlak „ „ zmešani vlak (Brzovlaki stojč po 4 min., navadni vlaki po 10 min', zmešani po pol ure.)
liudollbvn (mirenjsku( železnica.
Odhajajo na dan po3 vlaki; prvi ob3.uri 55 min. ponoči drugi „ 10. ,, ^0 „ dopoldne-tretji ,, 7. „ 35 ,, popoldne Prihajajo pa trije: ob2.uri35min.ponočiodsv. Valentina-„ 7. „45 „ zjutraj „ „ „ „ 6. ,, — „ zvečer od Lesec.
6.	„	8	,,	zvečer.
2.	„	48	„	ponoči. 9.	„	17	„	zvečer.
10.	„	31	,,	zjutraj.
12.	„	57	„	opoldne.
3.	„	43	,,	ponoči.
4.	„	45	„	zjutraj.
Umrli so:
Od 3, do 0. maja. Florijan Jaršca, gostača o., 3 1., za pljučnico. Nikolaj Kadivcc, gostač, 68 1., za mrzlico, vsled gnojenja. Marija Zvoljenek, kajž. otrok, 1 1., za vodeničnim vnetjem v glavi. Marija Vornkeller, vdova, 64 1., v ubožnici, za vodenico. Marija Žitnik, gostija, 50 I., v mestni boln., za srčno skazo. Jan. Breški, krčm. otrok, 11 mescev, Jan. Simonetti, zlatarjev sin, 21 !, France Sever, krojač, 25 1., v mestni bolnišnici, vsi za sušico. Alojzija Olep, tesarjev otrok, 3 i., za vročinsko sušico. Ign. Pirš, c. k. mitnik, 34 1., v mest. bol. prinesen umirajoč za ostrup. od alkohola. Jakob Kamnikar, delavec, 34 i., za jetiko. Luka Ažbe, krčmar, 46 1., za oslablj. možgan.
Eksekutivne dražbe.
11.	maja. 3. Jože Kastelic-evo iz Gorenje vasi (1912 gl.) v Zatični. — 2. Tone Petelin-ov premakljiv imetek (185 gl.) v Ribnici. — 2. T. Drašlar-jevo iz Borovnice (2760 gl.j na Vrhniki.
12.	maja. 3. Jože Grl-ovo iz Jezera (1470 gl.) v Ložu. — 2. Tone Žile evo iz Gore (1300 gl ), — 2. Marije Mihič eve iž Grčaric (725 gl). — 2. Fr. Gorše-jevo iz Dolenje vasi (1570 gl.), vse v Ribnici. — 3. Fr. Vidmar-jevo iz Drašče
vasi (214 gl.) v Žužemberku. — 1. M. Juvaučie-evo iz Režišča (1900 gl.) v Litiji.
Štajarske.
12.	maja. Kuna Brumec v Starivesi 820 gl. (2).
13.	maja. Val. Kandušer v Modriču 1800 gl.
Teleicrnücne denarne cene 8. maja. Papirna renta 66.45 — Srebrna renta 70.30 — 18601etno državno posojilo 110.80 — Bankine akoije 861 — Kreditna akcije 138-30 — London 119.80 — Srebro 10-2.60 — Ces. kr. cekini 5-70 — 20frankov 9\54'/,.
I>enarHtvene cene. 5. maja.
Državni fondi.	DenarJ »la.go.
5°/0 avstrijska papirna renta . . .	64 90 ' 65 10
5% renta v srebru..............68 50 | 68.75
Srečke (loži) 1854. 1..............108.26 ;103.75
„ „ 1860. I., celi..........109.50 110.—
.. 1860. 1., petinke . . .	113.- 114.—
Premijski listi 1864. 1.,............127.50 128.50
Zemljiščine odveznice.
Stajarske po 6%........j 96.— 96 —
Kranjske, koroške in primorske po 5°,	96.— —.—
Ogerske po 5%........73.73 73,50
Hrvaške in slavonske po ... 83 _ 84 —
Sedmograške po o", ......73__ 74 50
Delnice (akcije).
Nacijonalne bauke..............865,— ><67._
Uuionske banke........57._ 57.25
Kreditne akcije.........130.76 140._
Nižoavstr. eskomptne družbe . . .	630,— 635 —
Anglo-avstr. banke . ......61.— ' 61 50
Srečke (loži).
Kreditne	po 100 gld. p. v. . 163.- 154.—
Tržaško	„ 100 ., k. d. . 117__—.—
„	,. 50 „ „ ., . 56,— 56 50
Rudenske	„ 40 gld. a. v. . 29.— 29.60
Salmove	„ 40 „ „ „ . 37.— 37.50
1'alffi-jeve	„ 40 „ „ „ . 28 — 28.50
Clary-jeve „ 40 ,. „ ,. .	28 — 28 50
St. Genois „ 40 „ „ „ .	26.75 27.50
Windischgrätz-ove „ 20 „ ,, „ .	22 50 23.—
Waldstein-ove „ 40 „ „ „ .	21 75 22.— Srebio in zlato.
Ces. cekini ... ............5.66 5.67
Napoleonsd'or..................9.56 : 9.57
Srebro	.........102.10 ; 103.50
V Dolenjivasi pri Ribnici se daje
hiša v najem.
Poslopje je trdno in prostorno, stoji v sredi vasi in je posebno pripravno za
št ac 1111 o,
ktera bi se gotovo tudi dobro splačevala, ker šteje vas s sosednjo Prigorico 200 hiš, pa za kramarsko blago nima nobene štacune, za specerijsko pa le eno, ki pa ne zadostuje. Dobra štacuna z mešanim blagom v Dolenjivasi bi pa bila prav na ugodnem mestu tudi za spodnje vasi doline ribniške in za bližnje kraje kočevske, ki morajo v oddaljeno Ribnico ali pa celo v Kočevje hoditi po potrebne reči.
Več in natančneje se izve pri uredništvu „Slovenca".	(16—3)
Nova slika.
Izšla je v BeČll velika in umetniški izdelana slika
Vodje i junaci iz ustanka u Bosni i Hercegovini:
Luko Petkovič — Mičo Ljubibratič — Bogdan Zimonič — Milovan Boškovič — Peko Pavlovič — Lazar Sočica — Melentije
Perovič — Petar (Pecija) Petrovič — Stojan Kovačevič.
Sliko je litografirai A. Šibert. — Slika je se slovanskim podpisom. — Slika je 90 centimetrov dolga a 63 centim. široka.
ffc^ Gena je slici 1 for. 20 kr.
Naročbine se pošiljajo na ovo adreso:
P. Jaukovic, Wien IHI. l'ngargasse \>. «.
Novci se pošiljajo v plačenim pismu ili po poštnej uakaznici, kakor je komu ljubo, tudi na listnici so lehko javi, pa se mu po poštnem povzetku pošlje.
1'reprodavci, koji za gotovi denar naroče najmanj 10 slik, dobivajo komad po 1 for. in franco pošiljanje.	126—3)
Cena je tako nizka, da je vsak nabaviti more.
Brez ovc veliko in umetniški izdelane slike ne bi trgbala, da bi bila ni jedna družina, koja se interesnje za vstauek v Bosni in Hercegovini