Političen list za slovenski narod. Po pošti prejcman velja: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejemali veijsl: Za celo leto 12 gld., za pel leta 6 gld., za četrt leta 3 gld., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejomajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če so tiska enkrat ; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., če so tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji so cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nofrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniškik ulicah h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob V',6. uri popoludne. Šte-v. V Ljubljani, v četrtek 7. aprila 1887. Letnils \V. Družba treznosti in posamezni stanovi. Večkrat so me pišočega o družbi treznosti zoper žganjepitje strašile pesimistične misli: Ali bo iz vseli teh besedi kaj sadu? Ali se bodo res po-prijeli rodoljubi težavnega dela? Ali se bodo družbe treznosti vdomovile po slovenski zemlji ? In kakor gore so pred mojim duhom rasle ovire, napori, vko-reninjene razvade itd. proti tej družbi in tedaj sem odložil pero, rekoč: Cemu se trudiš, vsaj bo morda vse zastonj ? . . . A pregnal sem s silo vselej take misli, spomnil se P. Mathena in drugih gorečnikov za družbe treznosti, radoval se njih vspehov in zopet sem s pogumom prijel za pero in skušal po svoje v tem oziru izpolniti svojo rodoljubno dolžnost. Danes pa ta članek tem radostneje pišem, ker sem bral v »Danici" št. 10, da se je v Ljubljanski okolici pokazala prva spomladanska cvetlica nove vrste — družba treznosti, h kteri je koj prvo nedeljo pristopilo 300 in več udov. Enako veselo poročilo prinesel je ravnokar »Slovenec" št. 71 z Dolenjskega. Kakor se prijatelj narave razveseli, ko po dolgi, hudi zimi zagleda spomladanski dan prvo cvetko, ki je priklila iz zemlje, tako se pravi rodoljub zveseli, ko bere, da se je po dolgi, hudi zimi žalostnega žganjepitja prikazala prva cvetka lepe pomladi — prva družba treznosti v naši deželi. In kakor spomladi prvi cvetici slede kmalo mnoge druge in krase hrib in plan, tako bodo — upamo trdno — tudi tem prvim družbam sledile kmalo mnoge druge, ki bodo lepšale zemljo in čistile zrak povsod, kjer prebiva naš rod. — Zato pogumno naprej z glasilom naših jugoslovanskih bratov: ,V ime Boga, s ve za Boga!" Najprej pa prav prijazno prosimo rodoljube slovenske, da nam hitro poročajo: 1. kje so se ustanovile družbe treznosti; 2. koliko je pristopilo udov; 3. kako je ustanovitev družbe sprejelo ljudstvo; 4. ktere so glavne ovire, poglavitni zaviralci itd. To rodoljubi lahko store po dopisnici prav kratko; a naj pač uikdo ne opusti, ker nam je pregled po- treben, da vidimo vspehe, se s tem medsebojno navdušujemo in družbo razširjamo; naj svet zv6, kako da pravi narodovi prijatelji delajo za duševni in telesni blagor slovenskega naroda. Prav posebno je želeti, da si vsaka dekanijska konferenca izbere p o-ročevalca, ki naj javno poroča o mnenjih in sklepih dotičnega shoda; s tem se drugim takim shodom olajša delo in kar je največ: nekako enotno se bodo povsod vršile razprave in priprave za našo družbo. Naj nam prijatelj kmalo zabilježi vspehe dekanijskega shoda v Crnomlji, kjer so že razpravljali to važno zadevo. Toda pozabil sem skoraj na naslov članku ; vendar pa menim, da sem v prejšnjih vrsticah kazal razmero, v kteri je družba treznosti s svečeniškim stanom, da se toraj nisem oddaljil od svojega namena. — V prvi vrsti so duhovniki poklicani, da družbi vdihnejo življenje in ga jej ohranijo, in sicer zato, ker je družba treznosti duhovno sredstvo, ki ga nam cerkev pouuja zoper pijančevanje. Najteže breme pri tej družbi bodo toraj nosili duhovniki, a upajmo sebi v spodbudo, da tudi največi duševni dobiček: zasluženje pri Bogu in hvaležnost pri dobrem narodu. Toda ne le duhovniki, tudi drugi stanovi so dolžni sodelovati kakor kristjani pri tej družbi. V prvi vrsti mi je tii omeniti učiteljev, posebno na ljudskih šolah. Nežna, nedolžna mladina se zbira pred njimi dan za dnevom; zdi se mi ta mladina kakor snežno-bel vosek, kamor učitelj riše in vtiska svoje nazore. V šoli naj se mladini priskuti pijančevanje, da se bodo otroci s studom obračali od pijancev in za nesrečne molili. Ljudska šola, kjer bota učitelj in katehet v tem smislu složno in goreče vplivala na mladino, bo zelo lajšala težavno delo družbam treznosti in dovajala družbi redno novih udov, kterim se bo lahko varovati žganjepitja. S tem se od učiteljev ne tirja nič novega; saj so že Špar-tanci enako otroke učili treznega življenja; to bo šlo tem lože, ker so naši učitelji večinoma tudi dozdaj z zgledom in naukom privajali mladino k treznosti; sedaj treba le, da se splošno delovanje nekako vtrdi v imenu in po namenu družb treznosti. — S tem si bodo učitelji svojo težavno službo olajšali, ker bo mladina, duševno in telesno krepkeja, tudi za nauka bolj dovzetna. Pa tudi po srednjih in viših šolah imajo učitelji lepo nalogo, da z družbo treznosti, no toliko s silo kolikor z ljubeznijo, zmanjšujejo število zapeljivcev »krokarjev" in zapeljanih »čivkarjev", da naša mladina živi in vse svoje moči posveti čednosti in vednosti. Enako imajo zdravniki lepo priliko pogosto priporočati ljudem treznost, ki je podlaga človekovemu zdravju; spisi zdravniški, ki bi poljudno in natanko opisavali žalostne nasledke nezmernega življenja, bi bili ljudstvu gotovo potrebni in bi s tem mnogo pripomogli, da se družba treznosti razširi med ljudstvom. Pa tudi uradniki: sodniki, advokati, komisarji, ki mnogo občujejo z narodom, imajo mnogo priložnosti pri službenih poslih tudi v tem smislu vplivati na ljudstvo, ker bi mu kazali žalostne gospodarske in pravne nasledke, ki slede žganjepitju za petami. Po svoje bi v ta namen lahko mnogo pripomogli rokodelci, obrtniki, če bi v svojih krogih po zasebnih družinskih in javnih družbah delovali v smislu zmernih družb. Nisem si stavil namena, obširneje pojasnovati, v kaki razmeri so posamezni stanovi z družbo treznosti, ker posamezni stanovi vsak za-se najbolje poznajo sredstva, ki jih imajo v svojem poslovanji, da ž njimi po svoje delujejo za družbo treznosti, le opomniti na to, je bil članku namen; to pa je časnikarju potrebno, da se zbudi zanimanje za družbo pri vseh slojih našega naroda, da se povsod raz-plodijo družbe treznosti. Družba treznosti in javne oblasti. Družbo treznosti je oživela cerkvena oblast. Zraven nje so pa še druge javne oblasti: občina, deželni zbor in deželna vlada, in zanimivo je toraj pojasniti: v kaki razmeri bo naša družba treznosti z občino, deželnim zastopom in deželno vlado. 1. Občiuska poročila splošno tožijo, da se revščina vedno bolj širi po občinah, da se množe občinarji, ki ne donašajo občini no- LISTEK. 0 Bolgarski.*) (Dalje.) 8. Rafael Popov. Msgra. Sokolskega naslednika nista dolgo opravljala svoje službe. Arabadžinski je menil, da ji ni kos, a Malčinski, ker je bil Poljak, vladi ni bil priljubljen. Izvolitev uovega nadpastirja ni bila dolgo dvojljiva; ni mogel drugi biti, ko oni nam že znani duhovnik, »kteri je v občnem odpadanju veren ostal, in brez kterega bi morda že davno ne bilo zedi-njenih v Odrinu", kakor je pozneje pisal poznavalec bolgarskih razmer, namreč doslejni župnik Odrinski, Rafael Popov. Od sv. očeta je dobil 5. avgusta 1865 imenovanje; 19. avgusta je bil po naslovnem škofu Nazijanskem, Josipu Sembratoviču, posvečen v škofa. Msgr. Popov je imel le naslov apostolskega upravitelja Bolgarov, ker se o osodi nadškofa Sokolskega nič gotovega ni vedelo. Za bogoslovca si izvoli novi *) Glej »Slovenec" štev. 47 do 59. škof prednika avguštincev, o. Galaberta (/j- 1885), ki mu je ko »angelj varuh", kakor je rekel Pij, dolgo let na strani stal. Vrhovno voditeljstvo škofije je bilo v rokah apostolskega delegata v Carigradu. Tako so imeli zedinjenci zopet škofa in vrlega voditelja. Sijajen njegov položaj pač ni bil. Cas, ko so računali, da bo prestopil ves narod bolgarski, je pretekel. Do smrti so je bilo Popovu boriti z revščino, pomanjkanjem duhovnikov, s težavami vsako vrste, ki so pogostoma uničevale vse prizadeve, sijajne upe na množno zedinjevanje. Tim više je ceniti zasluženje uovega škofa. Zvest iu neobupljiv je stal na svojem mestu; in če še danes misel ni ugasnila, misel na Rim iu ua staro mater cerkev, če se število zediujencev le še množi, je le zasluženje Popova. Prvo cerkveno obiskovanje je že pokazalo škofu, kako borni da so njegovi pomočki. — V vasi Po-krovau je našel precej katolikov. Izmed 100 do 120 družin te vasi se jih jo 48 z 200 dušami zediuilo; manjkalo je kapele, in škof je prenočeval v duhovnikovem stanovanju, ki je moralo biti ob onem kapela, stanovanje in spalnica. Preskrbljeno jo bilo zemljišče za kapelo, župno hišo, šolo, nabrauo kamenje in lesovje, vaščani z ženskami in otroci so hotli delati, a manjkalo je denarja, da bi bili plačali stavbarja. Dne 9. maja 1869 pa je vendar zamogel Popov cerkev posvetiti, in pri tej priložnosti v katoliško naročje sprejeti več družin. Podobnih dokazov zvestobe in darežljivosti je dajala vas Enelagen. Od prvega časa zedinjevanja so bili oudotui katoličani nepremakljivi, ter so si postavili lepo cerkev, seveda, ne brez velikih dolgov. Oče Galabert piše: »Ne morem Vam povedati, koliko so imeli pretrpeti, da so si pridobili to cerkev. Več ko enkrat so morali svete skrivnosti obhajati na planem, stoječi v snegu." Podpora tej občini je bil zvest duhovnik, kteri vkljub vsem vabilom ni hotel odpasti. Največ katoličanov v Odrinski okolici je imel veliki trg Malko-Trnovo s 500 družinami, tretjina prebivalstva, ki se je odločila za zedinjenje. Ker je kraj tako važen, so na prigovarjanje Pijevo zanj bolj skrbeli, ter koj postavili cerkev. A tudi razkolniki so se mnogo trudili. S svojimi zvijačami so napravili vstajo, in njih pop Vaklidov je menil, da uajpamet-niše stori, če se reši v tri uro oddaljeno vas po snegu. Popov, takrat še priprosti duhovnik, se je za pregaujanco potegnil, in njegovi odločnosti je za- duhovska in deželna oblast roke podali in skupno delovali proti žganjepitju za blagor naroda. 3. Pred par leti bilo je brati, kako se je koroški deželni predsednik trudil postavno omejevati in za-branjevati žganjepitje in nedavno smo dobili enaka poročila iz Tirolov. Vse podložne oblasti dobile so natančne ukaze, strogo spolnovati aakone glede go-stilnic in prestopnike strogo kaznovati. Tudi deželni predsednik kranjski je ob svojem času razglašal naročila in opomine, da naj vse oblasti delujejo proti žganjepitju. V tem oziru želeli bi, da visoka c. k. vlada izdi'i prav natančna določila vsem podložnim oblastnijam, kako da imajo poslovati pri tej kugi. Posebno bi bilo potrebno pojasniti točko, ki določuje, kdo, kdaj in kje se sme ustanoviti krčma; v tem oziru treba najstrožjega postopanja, ker skušnja uči, da je že skoro povsod gostilnic odveč. Posebno strogo bi se morali kaznovati ljudje, ki za-kotuo po skritih beznicah točijo žganje za prodaj; v tem bi morali imeti orožniki in župani veče pravice, nego jih imajo sedaj. — Ako bi se vse to vestno vršilo, bi se nekaj že storilo, če tudi ne mnogo, ker te postave dajejo ljudem vso preveliko prostost. Zato bodi skrb c. kr. deželni vladi, da v družbi z deželnim odborom predloži prihodnjemu deželnemu zboru izjemne postave, ki naj bi zabranjevale, da se žganjepitje več ne širi, ampak prej ko mogoče omeji. Ako bi se tako ta trojna svetna oblast združila s cerkveno, da bi vsaka po svoje delovala proti pijančevanju, potem imamo upanje, da v sedanjih žalostnih gospodarskih razmerah naš narod vendar še ohrani zemljo svojih očetov — duševno čil in telesno krepak. Sklepajoč te vrstice, priporočim to zadevo toplo vsemu slovenskemu časopisju. Ni ga lista med nami, ki bi narodu dobro ne hotel in mu rad pomagal k blagostanju. Ker pa narodovo blagostanje med drugim prav posebno uničuje žganjepitje, zato je dolžnost slovenskemu časopisju, da narod pogosto svari pred to kugo, da drugim v svarilo rado sprejema poročila o nezgodah in slabih nasledkih, ki jih žganjepitje širi med narodom; da poroča o dobrih nasvetih zoper to zlo in svetu naznanja tudi prizadevauje iu vspehe rodoljubov, ki po družbah treznosti ali strogo iz-vrševajoč postave, omejujejo ta nesrečonosni strup. Vsem iu vsakemu treba vršiti svojo dolžnost, da se zaceli rana, razjedujoča življenje slovenskega naroda, da dobi narod v treznosti trdno podlago za svoj obstanek. V to pomozi Bog! —n. Politični pregled. V Ljubljani, 7. aprila. Notranje dežele. Kanonik Petruszevicz v Lvovu odločno trdi, da ni podpisal častitanja Aristovu v Petrogradu. Tudi drugih galiških Rusov imena so baje ponarejena. Gališki deželni odbor, kteremu je bil izročen znani predlog kneza Adama Sapiehe o nemškem jeziku, terjal je od deželnega šolskega sveta njegovo mnenje o tem predmetu. Deželni šolski svet povprašal je zopet učitelje nemščine na sredDjih šolah, da naj izrazijo svojo sodbo. V odsek gospodske zbornice za posvetovanje o zavarovanji delavcev so izvoljeni: Dvorni svetnik Beck, prof. Billroth, Dumba, Gogl, baron Hiirdtl, baron Helfert, opat Kari, Kubin, grof Kuefstein, grof Lariš, Montecuccoli, generalni vodja Schtller, grof Westphalen, Wodzicki, grof Belcredi. V odsek za postavni načrt o pokojninah vojaških vdov in sirot: Baron Beek, Czartoryski, Falkenhayn, Helfert, Huyn, Hye, Khevenh«ller, Schmerling in grof Neip-perg. Dr. Friedjung je izstopil iz vredništva »Deutsche Ztg." V prihodnje bo „D. Ztg." glasilo obeh narodnih nemških strank, ki se boje »avstrijskega" imena. Na Dunaji se že dolgo posvetujejo rumunski odposlanci z našo vlado o veterinami pogodbi. 5. t. m. je bilo zopet posvetovanje. Vdeležili so se ga kupčijski miniter Bacquehem, poljedeljski minister grof Falkenhayn, grof Szehenyi in Szogyonyi. Ru-munci se trdovratno drže svojih zahtev. „Nem«et", ki zastopa ogersko večino državnega zbora in podpira ministerstvo, očita čehom, da se premalo ozirajo na »madjarske prijatelje". Po češkem se baje širi agitacija proti uvožnji ogerske moke. In dr. Rieger naj bi pomagal Ma-djarom iz zadrege, oni Rieger, ki je pred dvema letoma povdarjal prijateljstvo"med Madjari in Cehi! »Nemzet" naj raje vpraša svoje madjarske tovariše, kedaj so pač Čehom storili kako uslugo in se kazali prijatelje? Ni še dolgo, ko so Oehi želeli na bankovcih tudi češke napise, a vlada je morala to željo odbiti, ker so tako Madjari zahtevali. Koliko bila bi stala Madjare ta prijaznost? Niti solda ne; a vendar ui se zgodilo, da Madjari laglje zatirajo Slovake in Hrvate, sedaj pa se toži čez neprijaznost! Madjari naj ne pozabijo, da roka roko umiva in v mnogojezični državi mora se narod narodu vkloniti, t. j. narod narodu biti prijazen, postrežljiv, prizanesljiv, kakor sosed sosedu. Potem se spoluuje: »Bonu m etjucundum habitare fratres in unum" in cesarjeva glasilka: »Viribus unitis." Naj bi si to zapomnili in po tem delali Nemci in Madjari, potem bi bilo vsega prepira konec; država Avstrija bila bi močna in spoštovana — ne bilo bi treba v Nemčijo ali Rusijo škiliti na pol ali še bolj iz-dajalno. V nanje države. Srbija in Bolgarija ste se mnogo približali. Srbija bo v vojski pomagala Bolgariji, ali vsaj ostala nevtralna. Druge balkanske državice pa nočejo ničesa slišati o balkanski zvezi, akoravno je nasprotno trdil Stojlov na Dunaji. O priliki rojstnega dne prejšnjega bolgarskega kneza Aleksaudra poslali so mu častniki, mesta in rodoljubna društva brzojavne častitke. — Mesto Sofija je bilo 5. t. m. razsvetljeno. Vlada je izpustila iz jede Karavelova, Nikoforova, Ivušleva in drugo ter jih zaprla v njihovih stanovanjih. Knez Aleksander je po brzojavu vprašal, kako se počuti ranjeni Mantov. — Stojlov podil se baje tudi v Darmstadt. Ruski državni tajnik v vnanjem ministerstvu, baron Jomini, se je razgovarjal z dopisnikom pariž-kega lista »Figaro" ter mu rekel med drugim: »Bismark kleči pred našimi nogami, ter nas prosi, da idemo v Bolgarijo. Storite iz Bolgarije, govori Bismark, kar vam drago, protektorat ali svojo pokrajino. Avstrija bode molčala, to vam zagotovim. Rusija je gospodarica na vzhodu. Podpiral jo bom proti vsem, nobenemu ni to mar." Jomiui je dostavil: »Ko bi mi poslušali ta svet, imeli bi proti sebi Avstrijo, Anglijo, Italijo in morda še Turčijo. Rusija ne pojde na vzhod. Car predobro pozna past. Kolikor bolj silijo Rusijo v Bolgarijo, toliko bolj benega dobička, pač pa prav mnogo stroškov ; razprodana zemljišča pridejo drugim v rokfe, a prejšnji posestniki le še ostanejo v občini, ki jih prej ali slej gotovo dobi na glavo, da mora zanje skrbeti. Taki se večinoma vdajo žgaujepitju, da v megleni omotici pozabijo dni svojih lepšo polovico in pa zato ker vsled revščine tudi skoro nimajo cenejega krepila. Zato taki ljudje s silno slastjo iščejo v žganji hladila in zdravila bolni duši — a uajdejo v njem prav pogosto svoj pogin. Lahko toraj rečemo : Ko bi žganjarjev toliko ne bilo, bi redkeje boben pel pri hišah, otroci bi bili bolje preskrbljeni in nesrečni samorastuiki, ki so sedaj občinam v strah, sramoto in škodo, bi se polagoma zgubili — občine bi, nepotrebnih teh davkov proste, zopet ložeje dihale. Ako imamo to pred očmi, smemo reči, da bodo občine brez izjeme z veseljem pozdravilo družbo treznosti, ker bo ta družba zatirala vir, iz kterega dohaja občinam veliko zlo. Radostno bo tudi vsaka občina po svoje podpirala družbo treznosti, če si je svesta svojih važnih dolžnosti. Posebno naj to stori glede gostilnic in še zlasti ž g a n j a r-s k i h b e z n i c. Skrbe naj občinski predstojniki, da se krčme brez potrebe ne m nože; ker jih je pa že na mnogih krajih čez potrebo, d a se nepotrebne odstranijo; brezvestni krč-marji, ki se pogosto ne držijo nobene postave, ponujajo v tem županom mnogo prilik zato. — Posebno je županom paziti na določeno večerno uro; v tem so muogi naši občinski predstojniki, to mi je zuano iz lastne skušnje, preveč popustljivi, preveč vnemami. Zupane izgovarja seveda to, da se kaznovani ljudje večkrat obrnejo do viših gosposk, ki jim marsikedaj prav dajo in določeno kazen zbrišejo, krčmo dovolijo itd. Vendar kolikor občina premore, toliko naj omejuje in zabranjuje pijančevanje, strogo naj vrši v tem oziru dane postave in pri takih občinah bo družba treznosti dobila za svoje delovanje močno podporo v korist — občini. 2. D e ž e 1 n i z b o r i so se mnogovrstno pečali z žganjepitjem, posebno temeljito je razpravljal to zadevo pred par leti deželui zbor kranjski. Sklenil je namreč leta 1883 natančno preiskovati materijalno stanje kmečkega stanu, kar se je zgodilo leta 1884. Nasledek tem preiskavam je bilo: Poročilo deželnega odbora kranjskega glede agrarnih razmer na Kranjskem. Ljubljana 1S84 str. 61 in šest prilog. V tem poročilu se toži, da so se v obče razmere poslabšale in med drugimi vzroki se v prvi vrsti od vseh strani navaja v zadnjem času silno razširjeno žganjepitje. — Vspeh tem razpravam v zboru pa ni bil posebno ugoden, ker le špirit so nekoliko obdačili — a žganjepitje se vedno še množi. Deželnemu zboru kranjskemu bo toraj nujna dolžnost, da v prihodnjem zasedanji to zadevo zopet oživi, in da stori v tem, kolikor mu je mogoče. Zakaj med nujnimi predlogi, ki zadevajo blagor našega naroda, zdi se mi predlog, žganjepitje postavno omejiti, najnujuejši in smelo smem trditi, da bi naši poslanci ne spolnili svoje dolžnosti, ko bi o tej zadevi roke križem držali. Želeti je toraj, da prav kmalu začne deželni odbor razpravljati to zadevo in da z dovršenimi predlogi stopi pred deželni zbor. Družbe treznosti bodo po svoje gotovo podpirale to prizadevanje; upati je dobrih vspehov, ako si bote hvaliti, da se je povrnil red. Kolovodje so bili po sodišču prisiljeni dati zadovoljščino. Grški škofje so zedinjence povsodi preganjali. Ko se je bilo pol vasi Kojadžik pri Demotiki po-katoličilo, je bilo na početje grškega škofa več katoličanov v ječo vrženih. Podobne reči se poročajo iz veliko drugih krajev. V Jeni - Kioju so izprva zedinjenci ohranili cerkev, ker je bila skoraj vsa vas prestopila. V dveh letih pa je patrijarh stvar tako daleč prignal, da je bila cerkev katoličanom vzeta in razkolnikom prisojena. Naravno, da je imela ta zguba prav škodljive nasledke. Mnogo se jih je obrnilo zopet v razkol, in msgr. Popov je leta 1866 našel tu le 50 katoliških družin. Službo božjo je opravljal v skednju. Ko so hoteli zvesti katoličani postaviti si novo cerkev, so se pričenjale nove stiske. Zdaj so dejali, da kupljeni prostor je »vakuf", to je sveto posestvo džamije, ki se ne sme nikdar prodati, in treba je bilo še veliko truda, preden je Popov dobil pravico. Največ so imeli trpeti duhovniki, ki so zvesti ostali. Pop občine Jenidet-Vardar, Dimo po imenu, ki je bil prestopil leta 1861, ter zvest ostal, je moral šestkrat v ječo, in enkrat so ga kakor hudodelca vlačili po cestah, in cel mesec zaprtega imeli. Največe poniževanje, ki se more prizadeti bolgarskemu duhovniku, je v tem, da se mu prepove nositi duhovensko obleko, a zlasti lastno pokrivalo, šapka imenovano. Tudi takih malostnih bodajev so se posluževali nasprotniki. Na patrijarhovo pri-ganjanje je vlada res prepovedala zedinjenim duhovnikom šapko, ter jim predpisala čudni klobuk s šesterimi okrajci. Ukaz je bil le na pol izpolnjevan, a vendar so imeli grški škofje ročno prijemalo zoper zedinjence. Bolj ko preganjauje pa je zedinjevanje prečilo pomanjkanje sposobnih duhovnikov. V Odrinskein predmestji je morala biti katoliška kapela dolgo zaprta, ker ni bilo mašnika, da bi bil opravljal službo božjo. Leta 1869 je štel misijon, ne glede na latinske misijonarje, devet oženjenih duhovnikov, tri svetovne in štiri redovne iz družbe meniha Panta-lejmona. Več teh skoro ni bilo računati, ker so jih zadrževale družinske skrbi, in ker v znanju vere niso dosti više stali od svoje čede. Vzgojitev vrlega bolgarskega duhovenstva je bila Popovu najprva skrb. Že msgr. Brunoui je 1. 1865 poslal 12 nadarjenih mladenčev v Rim v ustav sv. Atanasija, da se tamkaj nauč^ duhovenske znanosti in čednosti. Ko se je Popov o priložnosti vatikanskega zbora mudil v Rimu, je mogel 15. maja 1870 enega teh posvetiti, ter ga v Pokrovan poslati za župnika. Toda v dveh letih je zgubil tega prvenca bolgarskih duhovnikov. Še leta 1880 je bilo veliko vasi brez svečenikov, in le parkrat v letu je bilo moči, jih obiskati. Duhovnikov vzgojiti je bil tudi šolam najviši namen; na njih sloni vse upanje misijona. 0. Brzeska piše: »Šole so dandaues najgotovejši po-moček, da se ljudstvo ohrani v veri in da se izobražuje. To velja posebno o zemljah, z razkolstvom okuženih, zakaj odrasli imajo veliko težav v razum-ljevanju krščanskih resnic, ter le težko odgovarjajo klicu božjemu." Popov je bil taistih misli. Šole so se mu vidile tako važne, da je o pomanjkanji primernih prostorov v svoji lastni hiši ustanovil šolo, ki je imela leta 186S kakih 50 učencev. Za Bolgare latinskega obreda so imeli mnihi asumcijonisti (av-guštinci) šolo v Odrinu, drugo v Plovdivu. L. 1869 je štela Plovdivska šola 130—140 učencev, ter je dala družbi štiri novince, a peti gojenec je šel v propagando v Rim. (Daljo prili.) žel6 si varovati proste roke. Po govoru ministra Kalnoky-ja ne moremo več govoriti o ponovljenji trocarske zveze. Rusija izstopi iz trocarske zveze, ne da bi povedala svoje uradue nazore. Rusija si pridrži svobodo svoje akcije, ker noče, da evropsko ravnotežje trpi vsled prevelike moči jedne ali druge velesile. V slučaji vojske med Francijo in Nemčijo, stala bo Rusija pripravljena z orožjem v roki, da posreduje v odločilnem trenotku, ker ne moremo dopustiti, da bi bila Francija uničena. Težko je uganiti, kako bi postopali proti Avstriji. Francosko-nemška vojska trajala bi dolgo, a nemška vojna bi ne mogla nadaljevati boja čez eno leto. Bismark želi mir, ker v<5, da je francoska vojska dobra . . . Njemu je absolutno potrebno, da je uverjeu na obeh straneh o miroljubivih namerah, da mora svoj pogled obračati na notranje razmere države itd." — Je li ta razgovor avtentičen ali ne, tega listi še ne ved6, a vendar odgovarja nekako današnji situvaciji. Iz Petrogradu se poroča, da že nekaj dni novidljive roke razširjajo po mestnih ulicah in v . Gačini revolucijske proklamacije do ruskih častnikov. Tudi po vojašnicah se najdejo enaki listi. — Car bo meseca junija obiskal deželo donskih kozakov. — Akoravno je Giers v „dvobojiu premagal Katkova, vendar ni zadovoljen lo z ukorom, kterega je dal car Katkovu. Giers najbrž v kratkem odstopi. — Policija v Kronstadtu je našla v hiši trgovca Zepova laboratorij, kjer so nihilisti delali bombe, in skrivno tiskarno, kjer je tiskala revolucijonarne proklamacije do ruskih častnikov in vojakov. — Vnanji listi mnogo pišejo o napadih in zarotah, a večkrat so taka poročila izmišljena. Nemški cesar je že toliko okreval, da se je peljal na sprehod. V Alzaciji in Loreni tli pod pepelom francosko prijateljstvo. Če se vname francosko-nemška vojska, vsplamti iskra prijateljstva žarkim plamenom. Manteuffel je z Alzacijo in Loreno postopal vljudno, pišejo nemški oficijozi, sedaj je treba postopati brezobzirno. Vlada je razpustila več telovadnih in pevskih društev, češ, da so orodje francoske propagande. Po večjih mestih je vlada zaprla več oseb, ker so bile v zvezi z rodoljubno ligo 'Derouledovo. Nemški listi nasvetujejo vsa mogoča sredstva, da se iztrebi separativni duh v nemški državi. „Nat. Ztg." je celo priporočila, da se Lorena združi s Porensko provincijo, Alzacija pa z badensko veliko vojvodino. V Alzaciji iu Loreni vlada surovost in brezpravje. Francoski senat je zavrgel s 156 proti 98 glasovom kupčijsko pogodbo z Grško. Minister Flou-rens je zagovarjal pogodbo, rekoč: »Važne politične koristi nas silijo, da potrdimo pogodbo. Senat ne smt$ pozabiti, v kakem položaji je vzhod, in da jo evropski mir odvisen od miru na vzhodu." — Vojui minister hoče poslati v Tonkin 5000 vojakov, da nadomestijo one, ki že dve leti služijo v kolonijalni armadi. — Zbornica je volila v budgetui odsek same levičarje; desnica je objavila ugovor proti republikanski večini. Program desnice slove: Ne večjih davkov, ne posojil, temveč varčnosti. — Zbornica in senat sta odložila svoje delovanje do 10. maja. Depretis, laški minister, je že večkrat prelevil svojo kožo in sprevrgel svoje prepričanje. Ko je bil prvič minister, bil mu je najboljša podpora baron Nicotera, na njegovo mesto je prišel Crispi. Ta Crispi je znan kot Garibaldijev tajnik. — Od leta 1866 Italija še ni imela Avstriji prijaznejšega ministra, kakor je bil Robilant. Zato na Dunaji zelo obžalujejo njegov odstop. Turčija je vedno v denarnih zadregah. Tiči že v dolgovih čez mero. Najbolj jo pa skrbi, kje bo dobila denar, da plača Rusiji vojno odškodnino iu drugi obrok za nove puške. Vlada se je že dogovarjala z otomansko banko o novem posojilu, pa brez vspeha. Turčija ne more dati banki povoljue varnosti. Turška vlada je po svojem zastopniku v Petrogradu prosila Rusijo, da se še podaljša obrok vojne odškodnine. — Francoski veleposlanik, grof Monte-bello, se je pogovarjal 1. t. m. s turškim sultanom skoraj poldrugo uro o Egiptu. Obljubil mu je, da bo Francija v tej zadevi podpirala Turčijo proti Angliji. Izvirni dopisi. Iz Vevčega pod Ljubljano, 6. aprila. Kdo bi ue porabil prostega dneva, kterega toliko zaželjeno pomladansko solnce s svojimi zlatimi žarki obseva! Tako sem si mislil, prišedši od dopoludanske službe božje v nedeljo 27. marca. Akoravno se je še sem ter tje mokra in blatna pot nahajala, vendar to človeka že toliko ne ovira, da bi ne nastopil kratke poti v prijazno solnčno naravo, da srka zdravi pomladanski zrak. S tem namenom sem tudi jaz vbral pot poleg Ljubljanice navzgor v Štefansko vas, k Božjemu grobu. Razne reči premišljevaje se bližam omenjenemu kraju, kar začujem glas, enak nekakemu škrabotauju, da me je nehote domislil zvonca očetove sivke, ki me je v otročjih letih tolikokrat na ušesa bil. Začuden pogledam na oni kraj iu ni mi bilo treba dolgo pomišljati si, kaj to pomeni. Prvi hip sem vedel, da je to tisto pogubno igranje, ktero se že mnogokrat nahaja med našo nežno mladino; toraj tudi ono škrabotanje ni bil zvončev glas pepelnate sivke, ampak sivca, t. j. starega in sivega moža, ki neznatno vihti in škraboče, da bi njegova frtavka padla njemu na korist. Okrog njega se pa drenjajo po osem in deset let stari dečki, kterih ima večina pri njem zastavljeu vsak svoj krajcar ali dva, tudi več, ki pa s časoma le njemu v žep padejo; krajcarji pa, ki se tu zanikerno zaigrajo, so dobljeni pri stariših ali kjer koli, večinoma pridobljeni so le po krivični poti, z lažjo ali tatvino. Tukaj sem toraj imel priliko opazovati strast naše mladine pri igri, zraven pa še brezštevila kletve, jeze itd. Grem dalje in vidim drugo igro, pa — to, se ve, le bolj za olikane fante — tam pa je jerbas s pomarančami tje k zidu prislonjen, kamor lučajo krajcarje v rumeni sad. Res je to že starodavna igra, ki je zlasti tukaj in o tem času skoraj že običajna. Res je tudi, kar rad pripoznam, bolj nedolžna igra, kakor ona prva; a brez graje tudi ta ni, zlasti pa zarad motenja poštenih molilcev in častilcev trpljenja Kristusovega in pa, ker marsi-kterim, bodisi zarad tega ali onega vzroka, postane glavni namen, za molitev pa in blagor duše jim ni mar. Cujte toraj predpostavljeni in stariši, ki imate veljavno besedo pri mladini, da se Vam ne vtihotapi tak zapeljivec, ki mladino le pohujšuje ter jo mnogo malopridnosti uči. Izženite ga s svojo veljavno besedo, naj tudi Vam govori, da ima »pošteni špil", da nikogar ne goljufi! itd. Goljufa Vas že s tem zadosti, da Vašo mladino pohujšuje ter jo uči strasti laži in goljufije, tatvine in kletvine. Naj dostavim resnični dokaz tacih nasledkov. Priporočivši se v cerkvi sv. Štefanu, podal sem se zopet naprej proti Ljubljani. Kmalo me doideta dva dečka, vračajoča se od one popisane igre; sodil sem nju starost od 12 do 13 let. Nehote sem čul nju medsebojni pogovor: Jeden je zgubil, drugi je dobil. Prvi seje močno hudoval čez onega »dedca", celo s takimi besedami, da jih tukaj zapisati ue smem; drugi ga je pa tolažil, rekoč: »Le nikar nič ne maraj, Francelj! saj sem jaz dobil, bora pa za ,slivovko' dal, da bova pila." — To so prvi nasledki; dalje si pa lahko sam misliš, častiti bralec, kaj pride pred tem in za tem. Oj prežalostno po-svečevanje nedelj in praznikov I S Šenturške gore, 5. marca. Nisem se mogel premagati, preizvabljivo je bilo jutro včerajšnjega dneva, da ne bi bil stopil v tolikanj mi priljubljeno Kokriško dolino, kjer se tako veliko zanimivih pri-rodoslovnih stvari nahaja. Posebno me je mikalo pozvedeti, ali se je ondi majka narava že prebudila iz zimskega spanja, in ako se je, ali že kaj lepotiči svoje površje s spomladnimi cveticami. Podam se toraj na pot in trditi smem, da izlet je bil za-me prav radostipolno potovanje. Komaj stopim vun na prosto pod milo nebo, že mi doni milo petje raznih ptičkov na uho, ko so, veselo prepevaje slavospeve svojemu in našemu Stvarniku, me dobrodejno ve-drili in kratkočasili. Ugajalo je to ušesoma in srcu. Očesa pa sta vedno švigala zdaj ua desno, zdaj na levo stran, radovaje se nad krasoto novih cvetic, lesketajočih se v jutranji rosi, ktere so mi, tako ljubeznjivo nasproti smejaje se, voščile »dobro jutro". Opazoval sem pod grmovjem lopatice »Ranunculus licaria", virhe »Asarum europaeum", jagodnjeka »Fragaria vesca", spomladnega petoprstnika »Po-teutilla verna", kačnika »Arura maculatum", »Cory-dalis bulbosa"; po njivah rudečkaste mrtve koprive »Lamium purpureum", »Arabis hirsuta"; po travnikih in brežinah brezštevilno jegelčkov »Priraula acaulis", niink »Crocus vernus", rigelcev »Beliš pe-rennis" in še mnogo drugih. Tako toraj sem med petjem in cvetjem korakal naprej do Otavavca, ki ima visoko gori v kotu nad Reškim jarkom svoje obširno posestvo. Le nekaj stopinj še odtod iu stal sem na robu, ali prav za prav v sedlu, odkoder je najlepši razgled po vsi gorenji Kokriški dolini in najboljši pogled na sivega, 2559 metrov visokega Grintovca, potem na njegovo ne veliko manjšo tovaršico Kočuo (2541 m.) iu na njegovega pobratima Grebena (2035 m.), ki kot trojica stoje med Kamniškimi planinami. Po kratkem oddihljeju spustim se navzdol, a skoraj ostrmim zagledavši pred seboj še vse polno suega, v kojega so se mi stopinje globoko vdirale; vendar to ni trajalo dolgo, kajti kmalo sem prišel ua kopno in novo veselje me je prešinjalo, ko dojdem v ravnino. Tu zagledam na prijaznem skaluatem holmcu, ki se dviguje na levi obali Kokre poleg mosta, krasno razpelo, sv. križ, kojega je bil pokojni gosp. Terpinc že pred več leti Kokrijanom podaril, velevši jim, da ga imajo na to mesto postaviti, kjer pa je le nekaj let stal. Strohnil je namreč les v podnožji in ker nikdo ni zapazil tega, omahne nekega dne križ ter pade in lepi podobi Zveličarjevi odlomila se je roka. A sedanji za čast božjo ves vneti gosp. župnik, ki je v ondašnji cerkvi in zunaj krog nje že toliko olepšal, potrudil se je še, da so poškodovano podobo popravili iu jo na prejšno mesto postavili, ki je zdaj pravi kinč tega holmca. Moje veselje pa je do vrhunca prikipelo, ko mi, stopivšemu v župuijsko poslopje, zadoni vbrano petje nežne mladine na uho, koja je prav izborno pela po notah neko latinsko mašo, kar sem z lastnima očesoma in ušesoma videl in slišal. Veleceujeni gosp. župnik ne podučuje otrok samo čitati, pisati, računiti in krščanskega nauka, temveč vadi jih tudi popevati in jih je že tako izuril, da pojo v cerkvi pri službi božji. In kaj misliš, častiti čitatelj! kako plačilo dobiva ta vrli gospod za svoj neumorni trud? Do zdaj, kakor mi je pravil, še beliča ni dobil, akopram kakor drugi učitelji in učiteljice vsaki dan zjutraj in po-poludne redno podučuje otroke, iu sicer v župnijskem poslopji in to že nekaj let. Ali ni to čudno, da se visoki deželni šolski svet nobeuo leto ne spomni tega velikega prijatelja mladine in mu za njegovo veliko požrtvovalnost saj nekoliko podari! Prehodil sem zjutraj gorenjo, popoludne pa dolenjo stran Kokriške doline. Na gorenji strani se je priroda jedva prebudila. Od cvetic nisem druzih zapazil kot lapuh »Tussilago farfara"; repuh »Pe-tasites niveus" in tu in tam kako kurico „Helle-borus niger". Dolenja stran pa je že bolj oživljena zlasti blizo Predvora. Tu sem videl prisojne kraje kakor s škrlatom ogrnjene ter okrašene z obilnim vresjem »Erica carnea" in olepotičene z belimi kuricami, koje cvetlice toliko sladčice dajejo pridnim čebelicam o ugodnem vremenu. Grede po cesti videl sem tii iu tam dišeče iu pasje vijolice »Viola odorata et canina"; potem »Potentilla verna", »Tussilago", »Crocus vernus", »Anemone nemorosa" ; blizo Predvora kalužnico »Caltha palustris" in zvončeke »Ga-lanthus nivalis". Vendar vse to je le malenkost v primeri s lioro, koja se ua naši gori razgrinja. Šeut-urška gora je le ena ua Kranjskem in njej ni kmalo para kaka druga. Domače novice. (Umivanje nog na Velikičetrtek) vršilo se je po mil. gosp. kuezoškofu Ljubljauskem v stolni cerkvi. Priobčimo tu imeua in starost mož, na i kterirai se je to sveto opravilo vršilo: Pavel Z e v n i k 83 let, Gašper Jančar 79 let, Matija Leveč 79 let, Anton V e n e d i k 77 let, France Brodnik 76 let, Anton F a j d i g a 74 let, Miha K r i ž m a u 73 let, France Verhovšek 73 let, Matija Ver h ovc 73 let, Jožef N o v a k 70 let, Jurij Verbinc 65 let in Janez Kopač 64 let star. Vsi starčki štejejo vkup 886 let. (Ljubljanski mestni zbor) je imel 5. aprila sejo. Predsednik župan g. Gr as se 11 i konstatuje sklepčnost zbora ter imenuje overovateljema zapisnika mestna odbornika g. dr. Moscheta iu stav-binega svetnika g. Potočnika. K prvi točki dnevnega reda »naznanila prvo-sedstva" naznani gospod župan, da je si. kranjska hranilnica podarila mestnemu ubožnemu zakladu 1500 gld., toraj 150 gld. več, nego druga leta. Hranilnica je sama izrazila željo, da se ji ni treba zahvaljevati po časopisih, kakor je do sedaj bila navada, ker to provzročuje le nepotrebne stroške. Mestni zbor izreče hranilnici z »dobro"-klici soglasno zahvalo. Dalje naznani gospod župan, da sta mesti Praga in Budejevice poslali proračuna za I. 1887, društvo za olepšavo mesta Linca in upravni sovet c. kr. kreditnega zavoda za trgovino in obrt po poročili o poslovanji v I. 1886. O drugi točki dnevnega reda (vodovodnega odseka poročilo o napravi podrobnih načrtov za vodovod) je poročal odbornik g. Hribar. V poročilu naznani g. Hribar, da hoče tvrdka Schvvarz izdelati natančen načrt za vodovod v šestih mesecih za 4500 gld. s pristavtom, da prepusti razpisano nagrado mestni blagainici, ako se njej (tvrdki Schvvarz) izroči izvršitev vodovoda. Inžener Oskar Smerekar iz Maunheima je obljubil, da do 1. avgusta izdela načrt za vodovod za 4000 gld.; toraj v krajšem obroku, za manjšo nagrado. Inžener Smerekar je v vodovodnih zadevah znan kot veščak, in ima vse dobre lastnosti, ki so vplivala na vodovodni odsek, da njemu izroči podrobni načrt. Poročevalec dalje omeni, da se prebivalstvo v Ljubljani mnogo zanima za vodovod, in da bi bila voda iz Povodja ceneja, nego z Ljubljanskega polja, ker ne bi bilo treba parne moči, marveč cevi od Skaručine do Šmartna, kjer bi deloval vodni motor iu gnal vodo v Ljubljano. Zato stavi nastopne nasvete: 1. Sklep mestnega zbora dno 8. marca t. 1. (da se namreč razpiše natečaj za vodovodni načrt) se razveljavi; 2. za vodovod se izdelata dva uačrta (z Ljubljanskega polja in iz Podvodja); 3. izvršitev podrobnega načrta se oddi inženerju gosp. Smerekarju in sicer s pogojem, da izdela načrt do 1. avgusta in se odpove nagradi (4000 gld.), ako se njemu izroči naprava vodotoka. — Vse tri nasvete potrdi mestni zbor brez ugovora. K tretji točki dnevnega reda poroča odbornik g. dr. Starti v imenu finančnega odseka, da je odsek dovolil izvanredni kredit za vodovodna dela v znesku 10.000 gold. iz mestnega loterijskega zaklada s pet odstotnimi obrestimi. Zbor soglasno pritrdi. Dalje poroča g. dr. Stare v imenu finančnega odseka o napravi duplikatov — srečkam loterijskega posojila, ter nasvetuje, da se točka odstavi z dnevnega reda, ker še niso končani dogovori s tiskarno Kleinmayer & Bamberg. — Zbor temu pritrdi. O računskih zaključkih mestnega loterijskega posojila in mestne klavnice za 1. 1886 poroča v imenu finančnega odseka mestni odbornik g. Ravnih ar, ter izjavi, da je bil proračun za 1. 1886 sestavljen preoptimistično. Klavnica je imela v minulem letu dohodkov 17.753 gold. 16 kr. in stroškov 10.608 gold. 441/i kr., toraj prebitka 7144 gold. 777s kr. Iz tega se razvidi, da klavnica ne donaša potrebne svote, s ktero bi se mogle točno plačevati obresti loterijskega posojila. Zato nasvetuje finančni odsek, da se postavi v proračun za 1. 1888 le ona svota, ki preostane po odštetih 43/4 odstotuih obrestih. Mestni odbornik gosp. dr. B l e i w e i s vitez Trsteniški se oglasi pri tej točki dnevnega reda ter konstatuje, da nadzorstvo pri užitninskem zakupu ne spolnuje natančno in strogo svoje dolžnosti ter bi moralo ostreje postopati, da se ne vtihotapi toliko mesa v mesto. Naselili so se namreč v okolici Ljubljanski mali mesarji, ki meso zaklane živine skrivaj dovažajo v mesto. Odbornik gosp. Hribar se strinja z gosp. dr. Bieivveisom ter povdarja, da obžaluje vladno dovoljenje, da se namreč sme meso zaklane živine do-važati v mesto. To jako škoduje mestni blagajuici. Tudi nadzorstvo mestnega užitninskega zakupa moralo bi bolj strogo izvrševati svojo dolžnost. Govornik stavi predlog, da se sklep finančnega odseka glede te točke ne potrdi. Odbornik g. V. Petričič podpira sklep finančnega odseka, češ, da glavnica, vložena za mestno klavnico ne donaša 5°/0, temveč k večemu 41/.1°/o- Odbornik g. Valentinčič je z gosp. dr. Blei\veisom enacih misli ter dostavi, da je kontrola preslaba, ker se tudi po mestu kolje živina in prodaja v „kontrabant", in sicer ne le mala živina, marveč tudi voli in krave. Odbornik g. dr. Vošnjak isto trdi, da je nadzorstvo slabo vrejeno, in vsled tega ima bla-gajnica škode več tisočev. Omeni tudi, da je čul o stavah, da ta ali oni more vsako uro, na vsaki črti spraviti v mesto brez skrbi sod vina ali špirita. Iu take stave se navadno dobe. Mesto potrebuje denarja, a na ta dosedanji način ima le mesto občutljivo škodo. Poročevalec g. Ravnihar želi, naj se »kontro-banda" in konkretni slučaji naznanijo g. županu, da ukreue potrebne pomočke. Župan g. Grasselli pritrdi, da mesarji in drugi res uvažujejo zaklano živino; a to se godi tudi po večjih mestih, n. pr. na Dunaji. To se je godilo že prej v Ljubljani, in se bo godilo tudi v prihodnje. Pripomni tudi, da so zadnji čas pričeli mesarji klati pitano živino, toraj težjo, in da se od vsacega komada, je li živina debela ali kaže rebra, plačuje enaka taksa. — Pri glasovanji se sprejme z veliko večino dilotoričen nasvet g. Hribarja, da se namreč zavrne predlog finančnega odseka. Odbornik g. Ravnihar poroča dalje v imenu finančnega odseka o zaključku računa mestnega posojila, ter nasvetuje: 1. da se odobri računski zaključek za 1. 1886. Aktiva znašajo 1.564.212 gold. 33'/s kr., pasiva 1,647.443 gold. 73 kr., toraj ne-dostatek 83.231 gold. 39'/g kr.; 2. da se d& vodstvu loterijskega posojila absolutorij. — Nasveta se sprejemata brez ugovora. Odbornik g. Ravnihar poroča o proračunih mestnega posojila in mestne klavnice za leto 1887. Proračun mestne klavnice kaže dohodkov 17.959 gl. 30 kr., stroškov 10.805 gld. 5 kr. Pokritje mestnega posojila 73.427 gold. 67 kr. in stroškov 69.746 gld. 4 kr., toraj prebitka 3681 gold. 63 kr. Proračun se potrdi. O četrti točki dnevnega reda (o podelitvi Pran Josipove ustanove za 100 goldinarjev) poroča v imenu šolskega odseka odbornik g. dr. Tavčar. Oglasilo se je mnogo prosilcev, a odsek je oddal najvrednejim učencem obrtnijske šole po 25 gold., in sicer Leop. Beliču, Petru č r m a k u , Josipu J e r o m u iu Ivanu Kmetu. Vsprejeto. O dotacijskih računih prve in druge mestne deške, mestne dekliške, mestne nemške deške in mestne dekliške šole poroča g. odbornik Zupan. Zbor vsprejme poročilo. Po končanem dnevnem redu interpeluje g. dr. Stare mestnega župana, kdaj predloži instrukcijo nadzorovalnega odseka pri zidanji vojašnice. Gosp. župan odgovori, da to stori takoj po verifikaciji novih volitev. Konečno vpraša gosp. dr. V o š n j a k mestnega župana, je-li že vse pripravljeno za slovenski otroški vrt. Župan odgovori, da je vse pripravljeno, treba je le še privoljenja c. kr. deželnega šolskega sveta. — Nato tajna seja. (V črno vojsko) je v Ljubjani vpisanih 1108 mož. (Ameriški cirkus Frankloff) pride po praznikih v Ljubljano. (Slovansko pevsko društvo na Dunaji) imelo je na podlagi preosnovanih in vnovič potrjenih pravil zadnji petek izvanredni občni zbor, ki je bil mnogoštevilno obiskan. Vršile so se volitve in izvoljeni so bili sledeči fuukcijonarji: Predsednikom g. dr. J. Lenoch (Ceh), podpredsednikom g. L. Bouchal (Ceh), za pevovodjo g. A. A. Buchta (čeh), njegovima namestnikoma gg. K. Jahoda in J. Jifiček (čeha). I. tajnikom g. dr. Drozda (Čeh), II. tajnikom g. drd. Rad. Pukl (Slovenec), I. blagajnikom g. dr. J. Za vadi 1 (čeh), II. blagajnikom g. V Brlic (Hrvat), arhivarjema gg. J. Stiebler in Veith (Čeha), odbornikom g. Roz-mazinovvicz (Poljak). Za namestnike so izvoljeni: gg. dr. J. F1 o r š i d (Hrvat). J. Kušar (Slovenec), P. Petrovič (Srb), V. S tej s k al (Čeh). Sklenilo se je, da bodo po veliki noči do 251etnice v tednu po dve vaji, v torek in petek. Razne reči. — O temi pri Kristusovi smrti piše Dionizij Areopagita sv. Polikarpu ter se tako-le izrazi: Apolophanes, pravi, naj se le spomni, kaj se je zgodilo takrat, ko sva skupaj bila v Egiptu. Bila sva oba blizo mesta Heliopolija, h krati zagledava luno, ki se je s solncem združila, dasiravno ni bil čas za to pripraven. (Bila je polna luna (ščip), takrat so praznovali Židje velikonoč; a o polni luni solnce ne mrkne, ampak le o mlaju.) Vsled to prikazni je nastala velika tema na zemlji. Ob 9. uri sva zopet videla, kako da luna prostor pod solucem zapušča in se premika na nasprotno stran polu- I kroga. Iu ti, Apolophanes, reci, ako moreš, da lažem; kajti jaz sem bil pri tem prizoru in ga s I teboj vred občudoval. V tem trenotji je zaklical Apolophanes, obrnivši se k meni, kakor da bi bil vganil, kar se je zgodilo: »Ljubi Dionizij, božje stvari se preobračajo". Dionizij pa je zaklical: »Ali trpi stvarnik narave, ali tek svetil je zadržan". (Kaj čaka tega, ki bode svet odrešil, je že nekako povedal Platon.) — V drugem pismu do Apolo-phanesa, ki je bil že kristijan, govori sv. Dionizij tako-le: Hočem te tega spominjati, kar se je zgodilo, ko sva bila skupaj v Heliopolji v Egiptu. Bil sem takrat 25 let star in ti tudi nekako toliko. O petku sva ob šesti uri (po sedanjem času opoludne) h krati videla, kako so je mesec premikal, postavil se pred solnce in tukaj napravil temo, da nas je bilo vseh groza. Prašal sem te takrat, kai ti misliš o tem čudežu, in ti si rekel besede, ktere z mojega duha ne bodo nikdar več zginile. Rekel si mi: »Ljubi Dionizij, božje stvari se preobračajo!" Zapomnil sem si natanko čas in leto tega čudeža, in ko sem vse to primerjal s tem, kar je pozneje učil me sv. Pavel, nagibal sem se k resnici, tudi ti si bil tako srečen, da si jo sprejel. — Phlegon, opro-ščenec cesarja Hadriana in paganski pisatelj, pisal je zgodbo olimpijad v 16. knjigah. On je rekel, da je v četrtem letu dvesto in druge olimpijade, ki se strinja s 33. letom navadne pisave, solnce tako mrknilo, kakor še nikdar poprej. Bila je taka tema, da so se opoludne zvezde na nebu prikazale. Thallos, grški zgodovinar, govori isto tako, kaKor Phlegon, kteremu je bil baje sovremenik. Njega se spominjata sv. Justin in Tertullijan. Kdor pazno naravo premišljuje, pride do spoznanja Stvarnika. Tako se je zgodilo tudi Angležu, ko je videl raz-pokane skale na gori Kalavariji. Zaklical je: Po naravi skale pokajo po skladih, a tii je razpoka na-ravuost od vrha do tal. Umrli so: 5. aprila. Friderik Slane, davkarskega sluge sin, 10 mes., Karlovska cesta št. 24, božjast. 6. aprila. Marija Anžič. tesarjeva hči, 6 dni, Hradeckega vas št. 25, vsled čeljustnega krča. V b ol n išnioi: 1. aprila. Jera Lavrič, gostija, 73 let, kap. 2. aprila. Janez Kapus, dninar, 44 let, Pneumonia. — Franc Zupan, delavčev sin, 5 mes., Atrophie. 4. aprila. Helena Rudolf, gostija, 62 let, Marasmus sen. Tuj ei. 5. aprila. Pri Maliču: Elija Morem, umetnik, z Dunaja. — M. Sclmarz. trgovec, iz Siseka. — Freiberger, trgovec, z Dunaja. —■ Bratkovič, b Iježnik, iz Radovljice. Pri Slonu: Emil Reiss, trgovec, iz Lipsije. — Bernt, Krupka, Hanseli in Prossinagg, trgovci, z Dunaja. — Beno Fischl, trgovec, iz Budapešte. — Fried. Hanisch, ravnatelj pivarne, iz Gradca. — Nikol. Halm, potovalec, s soprogo, iz Gradca. — Marija Polte, zasebnica, iz Beljaka. — Alojzij Hudovernig, posestnik, iz Radovljice. — J. Ramovšek, župnik, iz Poljan. — A. Simonieh, trgovec, iz Reke. Pri Tavčarji: Leopold Bayor, posestnik, s soprogo, iz Kamnika. Pri Bavarskem dvoru: Franc Reicb, uradnik, iz Beljaka. Pri Južnem kolodioru: Emil Schwarzkopf, zasebnik z družino, iz Trsta. — Ana Rieder, zasebnica, iz Celovca. Pri Avstrijskem caru: Janko Mušič, c. k. davkarski pristav, iz Kočevja. — Ed. Pfefrer, gozd. uradnik, iz Krškoga. — Jožef Omeršu, posestnik, iz Bizelja. — J. Erratk, kupec, iz Mokonoga. Vremensko »poročilo. k- ® čas Stanje c S _ D 'C fe -—- Veter Vreme j«-* 5 ____„„„_• zrakomcra toplomera opazovanja v mm p0 Celziju « g 17. u. zjut.l 72S 58 +1T0 si. svzh. del. jasno 6.2. u. pop. 725 56 +17 6 si. jzap. „ 0 00 9. u. zvee. 725 46 +118 si. zap. Lep solnčnat dan. Srodnja temperatura 103° C., za 1'9° nad normalom. S> ima J mE* a borza, (Telegratično poročilo.) 7. aprila. Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) 80 gl. 70 kr. Sroberna „ 5% „ 100., (s 16% davka) 81 .. 00 „ 4% avstr. zlata retica. davka prosta 113 „ 15 „ Papirna renta, davka prosta 96 ,, 95 „ Akcije avstr.-ogemke banke 877 , — „ Kreditne akcije . . 281 „ — „ London.......127 „ 45 „ Srebro.......— „ — „ Francoski napoleond......10 „ 08 „ Ces. cekini.......5 „ 99 „ Nemške marke . 62 „ 55 „ Iz