Kako vost na sta rost, let. 27, št. 2, 2024, (55-58) © 2024 Inštitut Antona Trstenjaka 

SOCIALNE MREŽE V STAROSTI 
angleško: social networks in the old age 
Socialna mreža je strokovni izraz za clovekovo vseživljenjsko vpetost v so-žitje z drugimi ljudmi. Clovekov razvoj in razvoj cloveštva se namrec dogaja z uravnoteženo dinamiko med osebno samostojnostjo in vpetostjo v socialne mreže; ti dve navidezno nasprotujoci si dogajanji sta nelocljiva celota kakor obe nogi za hojo. Ena od bistvenih zmožnosti osebne samostojnosti je plodna samota, iz katere izvira zdravo doživljanje sebe, dru­gih in vse danosti, osebni odnosi in rabna razmerja med ljudmi pa se dinamicno oblikujejo predvsem s komuniciranjem, z vlogami vsakega in vzdušjem v sožitju. Zakrnela ali zgrešeno razvita osebna samostojnost ima številne bolezenske podobe, v starosti je danes najpogostejša osamljenost. Tudi patologija socialnih mrež je brezkoncna, za kakovostno sta­rost je na primer usodno nasilje, zane­marjanje in drugo trpincenje. 
V socialne mreže je vsak clovek vpet vse življenje, pa naj to hoce ali mu ni všec. V njih je najsamostojnejši v sre­dnjih letih življenja, medtem ko je kot otrok in ob starostnem pešanju lahko povsem odvisen od drugih; vsakdo pa je vse življenje zelo odvisen od kakovosti svojih socialnih mrež. Kakovost socialnih mrež je odvisna od tega, kako jih clani oblikujejo. Soustvarja jih vsakdo toliko, kolikor zavestno razvija svojo socuteco svobodo za lepo sožitje. V starosti je odlocilni clovekov prispevek socialnim mrežam njegova osebnostna integracija 
– to je zorenje vseh njegovih izkušenj in znanja v skladno celoto, ki s sprošcenim zaupanjem gleda na prihodnost sebe, bližnjih in sveta. Integracija je edina zmožnost, ki jo clovek lahko odlocilno razvije v starosti. S tem je za mlajši gene-raciji nenadomestljiva garancija za smisel življenja in dela. V starosti je torej clovek zelo odvisen od svojih socialnih mrež, te pa prav tako od njega. 
Pomen socialnih mrež dobro poka­žejo že jezikovni pomeni besede mreža: informacijska povezanost v racunalniški mreži, neizmerne nevronske mreže v naših možganih, ribiška mreža, mreža na igrišcih za odbojko ali tenis, mreža za sejanje peska, mocna zašcitna okenska mreža pred roparji ali gosta pred komarji, prestrezna mreža pod vrvohodci in ska-kalci na trapezu v cirkusu. 
Strokovni pojem socialna mreža torej pomeni, da imajo medcloveška razmerja in odnosi naslednje funkcije: 1. omo­gocajo, da clovek uspeva, se razvija ter zadovoljuje svoje potrebe, ustvarja in napreduje; 2. omogocajo komuniciranje in sodelovanje; 3. postavljajo pravila igre za družbeno sožitje; 4. presejejo clove­kovo vedenje in ravnanje v družbeno sprejemljive in nesprejemljive vloge; 5. v težavah ga šcitijo, da ne propade, s svojimi omejitvami in patologijo pa mu lahko povzrocajo težave ter ga zavajajo v razvojne zastoje in stranpoti. 
Za clovekov razvoj in srecnost je veci­noma najodlocilnejša družinska socialna mreža, tako rodne družine kakor lastne, ce jo ima. Ob družini sta nepogrešljivi še zlasti socialna mreža, kjer clovek poklicno dela, ter prijateljska. Tradicionalno sta bili odlocilni sorodstvena – tj. krvna in sosedska – tj. krajevna socialna mreža. V sožitju imata obe svoje trajno mesto, v današnjih razmerah pa ju je deloma nadomestilo prostovoljstvo kot svobo­dno izbrano »nekrvno sorodstvo« in »nekrajevno sosedstvo«. V preteklosti je ljudi povezovala v tradicionalne socialne mreže predvsem nuja v boju za preživetje, skupno imetje, medsebojna odvisnost, norme in obicaji tradicije, avtoriteta in moc. Danes povezujeta ljudi v socialno mrežo predvsem samostojnost (avtono­mnost) in sodelovanje (kooperativnost). 
Samostojnost je za sodobnega cloveka eden od glavnih dejavnikov življenjskega zadovoljstva; in sicer njegova materialna, custvena, intelektualna, osebna, skupin-ska, nacionalna, verska in vsaka druga samostojnost. V socialne mreže se vklju-cuje kar se da svobodno, v njih svobodno ostaja ali se iz njih svobodno umakne. Zato je bistvena znacilnost sodobne socialne mreže, da je decentralizirana. Enako pomemben dejavnik clovekovega zadovoljstva v socialnih mrežah je uspe­šnost njegovega sodelovanja z drugimi ljudmi. Za sodobno socialno mrežo je odlocilno, koliko zna in zmore svoje clane usposabljati za dobro komuniciranje, ki je pogoj sodelovanja. 
Pri komunikaciji v socialni mreži je odlocilen pretok informacij v vse smeri in dostopnost vseh pomembnih informacij vsakemu; torej pretok informacij med vsemi posamezniki v socialni mreži, iz njenega središca do vsakogar na periferiji mreže in obratno. Informacije, ki gredo iz centra na periferijo, povezujejo socialno mrežo v celoto in omogocajo njeno de­lovanje, informacije iz periferije v center pa ji dajejo življenjskost in omogocajo napredovanje. Informacijska povezanost v socialni mreži se dogaja z osebnim sti­kom med posamezniki, podskupinami in skupinami ter z informiranjem preko tiska, telefona, radia in televizije, danes jo odlocilno dopolnjuje elektronska in-formacijska tehnologija. Dober pretok informacij je pogoj za kakovost sožitja, sodelovanje in za avtonomnost posame­znika v socialni mreži. 
Direktna komunikacijska povezava posameznika z drugimi v socialni mreži se imenuje komunikacijski kanal. Z veca­njem števila ljudi v socialni mreži njihovo število bliskovito narašca: dva cloveka povezuje en sam komunikacijski kanal, med tremi so trije, med štirimi jih je šest, med petimi deset, med desetimi petinšti­rideset, med stotimi clani mreže pa jih je že 4.950; formula za izracun komunika­cijskih kanalov je N(N–1):2. Ce pa ima-mo pred ocmi dolocenega posameznika v skupini ali skupnosti, je pomembno, koliko komunikacijskih kanalov ima on na voljo, da se po njih povezuje, komu­nicira in sodeluje z drugimi. Tu je število komunikacijskih kanalov med njim in drugimi za eno manjše, kakor je število vseh (N-1). To dejstvo moramo upošte­vati v vsaki skupini in skupnosti, da so v njej ugodni pogoji za komuniciranje in sodelovanje. 
Z vecanjem mreže se njena struktura oblikuje grozdasto: vsak clan skupine ali skupnosti je povezan le z nekaj drugimi po neposrednih komunikacijskih kanalih, z ostalimi pa posredno preko enega ali vec drugih clanov mreže. Z vecanjem števila posrednikov se informacije izgubljajo in pacijo. To je usodno za komunikacijo v mreži. Zato je prva naloga pri vecanju mreže skrb, da pomembne informacije dobiva vsakdo v celotni mreži neposre­dno. Grozdasto clenjenje vecjih skupin in skupnosti v manjše skupine je rezultat optimalne razvojne strategije cloveka, ki je vpisana v zakonitost delovanja clovekovih možganov – ti sami pa so najkompleksnej­ša znana komunikacijska mreža v vesolju. Za uspešen pretok informacij sta dva glav­na pogoja: smiselna organizacija mreže in ustrezna komunikacijska sredstva. 
Clovek neposredno komunicira po sorazmerno majhnem številu kanalov; cim bolj so njegove zmožnosti okrnjene, na primer v starosti sluh, tem manjše je to število. Znacilnost kakovostnega sožitja in sodelovanja je, da poteka komunikacija neposredno in da so vsi komunikacijski kanali odprti – torej dvosmerno komu­niciranje med vsemi clani v družini in osebni družbi. 
Za kakovosten razvoj potrebujemo v vseh življenjskih obdobjih vsaj eno uro lepega osebnega pogovora tedensko. Ce ima nek starejši clovek osem družinskih clanov ter štiri ožje znance in prijatelje, ga povezuje z vsemi v njegovi osebni socialni mreži dvanajst komunikacijskih kanalov. Ce bi trajal dvosmerni osebni pogovor povprecno cetrt ure tedensko, vloži ta clovek v vzdrževanje in krepitev kakovo­stnega odnosa z vsemi bližnjimi okrog tri ure – torej slaba 2 % tedenskega casa. To se zdi veliko, ker še imamo nerazvite po­zornosti na zavestno delo za lepo sožitje. Za vsako od ostalih dejavnosti zdravega življenja porabimo nekajkrat vec casa, na primer za osebno in prostorsko higieno, gibanje, prehranjevanje. Ker je kakovost sožitja z bližnjimi v družini in osebni družbi odlocilni dejavnik osebnostnega zorenja, srecnosti in duševnega zdravja v starosti, je zavestno vlaganje v ucenje lepega sožitja in sodelovanja najvecja rezerva za human razvoj naše kulture ob staranju prebivalstva. 
Dejstvo, da je neposredno osebno ko­municiranje bistveno za sožitje in sodelo­vanje, pojasni tudi nenadomestljiv pomen skupin: družine, delovnih, prijateljskih, razvedrilnih in drugih skupin (skupina šteje najmanj dva in najvec dvaintrideset ljudi). Osebni odnos v teh skupinah je od-locilen za kakovostno staranje in humano dolgotrajno oskrbo; še tako dobre storitve brez osebnega odnosa povzrocajo hudo patologijo bivanjske praznote. 
Mnogi stari ljudje nimajo socialnih mrež, neredki v onemoglosti nimajo vec niti enega »svojega«, ki bi jih redno teden­sko obiskal, ce so nastanjeni v domu. Pa tudi pri trdnem zdravju po upokojitvi je osamljenost najvecja epidemicna bolezen v razvitem svetu – »boleca, nalezljiva in življenjsko nevarna«, ugotavlja razisko­valec možganov M. Spitzer v knjigi Osa­mljenost – nespoznana bolezen. Družinska socialna mreža, prijatelji in znanci zado­voljujejo v starosti predvsem clovekovo potrebo po osebnem odnosu, medtem ko so kakovostne javne in civilne socialne mreže krajevnih programov za kakovo­stno staranje ter za dolgotrajno oskrbo odlocilne za zagotavljanje potrebnih sto­ritev. Razvojni cilj sodobne gerontologije je ponovno povezati vsako storitev vsaj s kanckom cloveškega odnosa ter ozavestiti dejstvo, da je osebni odnos, ki se ne izraža v smiselni storitvi, samoprevara. Pot do tega cilja je sodobna krajevna integrirana dolgotrajna oskrba, ki sinergicno povezu­je neformalne in formalne oskrbovalce v komplementarno celoto. Nobena javna mreža ne more sama dati ljudem ne zdra­vega staranja ne humane oskrbe, prav tako pa ne družina in osebna družba brez teh javnih socialnih mrež v kraju.  
Za kakovostno staranje in humano dolgotrajno oskrbo je odlocilno antro­pološko spoznanje, da je v socialnih mrežah clovek edini živ vozel; ce tega ne upoštevamo, gledamo na socialne mreže kot na brezosebni družbeni aparat, ki je cloveku nadrejen. Zato sta antropologija in psihologija nepogrešljivi partnerki so-ciologije in ekonomije pri njunem brezo­sebnem preucevanju družbenih sistemov. 
Sociologija uporablja zbirni pojem social-na omrežja. V socialnih omrežjih se križa­jo brezosebne niti družbe, vsaka socialna mreža pa je toliko cloveška, kolikor njeni clani zmorejo s svojo socuteco svobodo biti v njej trdne tocke osebnega cloveškega življenja in medcloveškega sožitja. 
Na kvarno ali razvojno moc skupine in socialnih mrež moramo torej gledati skozi posameznika kot konkretno clove­ško osebnost, ki v samem sebi niha med dobrim in slabim, med razvojem in raz­diralnostjo. Cim bolj je clovek sposoben, cim bolj je telesno, duševno, duhovno in socialno mocan, tem vecji dober ali slab vpliv ima na svojo socialno mrežo. Onemogel star clovek je – poleg otrok in bolnikov – v socialni mreži krhek, od nje je lahko zelo odvisen. Osnovna etic­na dolžnost slehernega psihosocialnega dela z ljudmi in za ljudi je, da šibke šciti pred škodljivim vplivom kvarne socialne mreže – humanost v skupnosti se razvija in zamira s pomocjo najšibkejšim ljudem v njej. Najrentabilnejša naložba skupnosti je usposabljanje ljudi, da svoje zmožnosti smiselno vlagajo v kakovostno delovanje svoje socialne mreže ter ustvarjanje raz-mer, da to delajo lažje in bolje. Uspešnost dela z ljudmi in za ljudi pa je danes odvi­sna uravnotežene pozornosti na cloveka kot enkratno in edinstveno osebo in na njegove kljucne socialne mreže. 
J. Ramovš