mm
Vampir.
Povest, spisal dr. Fr. Detela.
VI.
Dasiravno je bil Lenart dobro pre-udai il, kako bo osramotil naklepe svojih sovražnikov, je vendar s precejšnjo tesnobo pričakoval odločilnega dne. Bal se je mmutč Jarnika, ki je bil brezobiren čio-vek in gluh za vse razloge, dočim je moral ostati on kot dolžnik obziren. Zato je tudi precej nemiren pivkal v nedeljo zjutraj svoj vsakdanji brinjevec, in ko je nenadoma vstopil gospodar, se mu je take zaletelo, da se ni mogel odkašljati.
»Ej, Bog pomagaj vendar!« je dejal Jarnik. »Saj ti ga privoščim. Torej danes pridem k tebi.«
»Ali bomo tarokirali?« je vprašal Lenart nedolžno in si obrisal usta; naredil se je neumnega.
»Tudi, če se bomo dogovorili,« je dejal Jarnik in zaklepal prodajalnico.
Lenart je šel v cerkev, sedel široko v svojo klop, moliti pa ni mogel. Jarniko-ve besede so mu brnele pc ušesih in čimdalje bolj porogljivo so se slišale. »Ta človek kupčuje z vsemi stvarmi,« si je mislil Lenart: »zdaj je začel še z dušami in povsod išče dobička.« V glavo mu Je nadlo, da je nekje bral, da so v starih časih ženini neveste kupovali in da še dandanes prinašajo po nekaterih krajih snubci nevestinim staršem darove. »Pametna šega; a kar je pametnega, se vse odpravi. Kravo moraš plačati, če jo hočeš dobiti — telico pridem kupovat, je rekeJ; slepar! A tako kupovat, da bo vprašal, koliko jaz dam, da jo on vzame — konja moraš plačati — jaz ne bom nikoli nobenega kupil, ker vem, kaj je konj — dekleta pa zrediš in odgojiš. potlej pa št plačaj, da jo kdo vzame! In Jarnik bi najrajši za doto vso domačijo vzel.«
Pridige si ni zapomnil Lenart nič in cerkveno opravilo mu je minilo, da sam ni vedel kdaj. Potem je šel na slivovec in po novice, ki so se bile od prejšnjega dne nabrale.
»Lenart,« ga je nagovoril znanec, »ali te misli Jarnik res v kraj dejati?«
»Kar umekni se!« je dejal drugi. »S poroko postaneš takoj ded. ker ti ne bo treba na zetovega otroka nič čakati.«
»Tako bo. kaker bom jaz hotel, in nič drugače,« je dejal Lenart, ki mu ri biio za šale, ko ga je čakal tako usoden razgovor.
Doma je dobil Jarnika že za mizo pri zajtrku z ženo, hčerjo in svakom. Hitro se je prekrižal, molil, sedel in izkušal druge dohiteti. Olgo je obhajala vročina .r mraz, ko je gledala očeta in poslušala Jarnika, ki je govoril robato in prozorno. Kakor če bi jo umazana roka otipavaia po sveži beli obleki, tako se ji je gnusilo neslano čenčanje Poslovila se je in odšla v svoj vrtiček. Oh, kakšne so bile sanje in kakšna je istina! je vzdihnila v srcu. In če je začetek takšen, kaj šele pride! Zamišljena se je sklonila in utrgala rdečo rožo. Ko pa jo je hotela poduhati, se je stresla in jo vrgla proč: po svežem cvetnem listju je lezla zelena gosenica.
V	hiši pa je Jarnik odrinil svoj krožnik in dejal: »Pustimo čenče!« in vprašai po svoji trgovski šegi brez ovinkov, če bi bil Lenart voljan prepisati posestvo tako. da bi se priženil njegov sin Tone.
Lenart se je udobno naslonil, si prižgal smotčico in začel važno govoriti. Osvetlil je najprej dušne in telesne vrline svoje hčere, njeno vzgojo, izpite, odlikovanja, poudaril, da bo stopila samoob-sebna pred altar, brez priteklin kakor to-
liko drugih; strokovnjaški je potem occ-nil svoje posestvo; omenil, da pripade v nar letih, ko bo on izbiral, itak vse ljubljeni edinici; iz ljubezni do nje, za katero je že toliko žrtvoval, in iz spoštovanja do velecenjene Jarnikove rodbine pa (n kljub vsemu temu iz srca rad takoj prepiše posestvo, samo nekaj malega da sl bo izgovoril.
»Hrana in stanovanje ostane seveda staršem,« je dejal Jarnik. »Ali si hočeš ti. Stana, še kaj posebej izgovoriti?«
»Jaz nič.« je dejala mati. »Jaz bom pomagala hčeri, kolikor bom mogla In dokler bom mogla.«
»Tirana in stanovanje, Jarnik,« je dejal Lenart, »to je eno: kakšna hrana in kakšno stanovanje, to je pa drugo. Meni kot gospodarju se spodobi najlepša soba, za hrano pa vsak dan juha in meso.«
»In pečenka s solato,« je dodal Jarnik, ki mu je silila kri v rdeči obraz.
»Razen petkov in zapovedanih postnih dni,« je razlagal Lenart. »Potem en liter vina na dan.«
»In črno kavo,« je pristavil Jarnik.
»Vsako leto dva para črevljev in eno obleko.«
»In zlato uro,« se je rogal Jarnik in vstal izza mize. »Oj ti slepar, ti hinavec, ti krvoses, ki piješ svoii ženi in svoji hčeri kri iz srca. ali jo hočeš še mojemu sinu izpiti? Vsi drugi naj se ugonobe z delom, samo da se ti rediš in debeliš. A moj sin se mi nreveč smili, da bi ga tako tebi za sužnja prodal; tebi pa se ne smili nihče, ti krvoločni trot!«
Lenart se je bedasto smeial izbruhom Jarnikove jeze. Priimki mu sicer niso bili všeč; a ker j(» smatral svojo strahopetnost za nohlevnost in miroljubnost, si je štel v veliko zaslugo svoje kreposti, da je to oštevanje mirno prenašal. Sicer pa sc mu ie zdela srčnost proti močnejšim tudi neumna.
»Kaj se oa jeziš, Jarnik?« ie pogovarjal srditega moža. »Kar ni. pa ni In orisiliti se ne da! Ti gledaš na svojo korist, jaz na svojo.«
»Na kakšno korist gledam iaz!« ie voil Jarnik ‘n udaril ob mizo. »Jaz skrbim za svojega sina in za tvojo hčer, ti na za nikogar razen za sebe.«
Lenart je zmignil z rameni in menil, da je vsak sebi naibližji.
Jarnik je segel Stani v roke in še*. Doma so čakali vsi radovedni, kako bo opravil; a ko so ga videli tako razkačenega. so se prestrašili in razžalostili. Ob. šel jih je sum, da se je oče prenaglil. Ko na se je bil Jarnik povrnil in jim poved^. kakšne zahteve da je stavil Lenart, so sc začeli tudi sami jeziti. Odobravali so nje-
govo ravnanje vsi, tudi Tone, prepričani, da takih bremen ne sme naložiti oče svojemu sinu.
»Z Olgo, Tone, ni nič,« je dejal Jarnik. »Ti potrpi in dobilo se bo kaj boljšega.«
»Če ni, pa ni,« je dejal Tone. »Drugje pa ni treba več iskati.«
Nepričakovani poraz ga je hudo potrl in vsiljevala se mu je misel, če se ne kaznuje zdaj njegova prošlost. Izbijal sl jo je iz glave in v trmi mu je še bolj za-mrzela Metka in še bolj se mu ie zasmilita Olga. Najhuje ga je težil videz lakomnosti,ker se je zaradi denarja razdrla zveza. Zato se je tudi nekai dni Olge ogibal. Na misel mu je hodilo, če ni zopet prav
imel oče, ki mu je rekel, da bo vse sam opravil. Kaj je bilo njemu treba tega ponižanja! In vendar mu ni bilo žal, da je sam govoril z Olgo. Zavest, da ga ni zavrnila, mu je bila velika tolažba in mu je potrjala sklep, da se ne obrne do nobene druge več. Zavedel se je pa tudi, da ni on kriv in tudi njegov oče ne. Cernu naj bi se tedaj skrival? To bi bilo priznavanje krivde. Ali naj prosi Olgo, naj mu ne zameri? Česa ne zameri? Da jo je vprašal? To je zahtevala dolžnost. Se bolj pa ga je opravičevala zavest, da ga beseda še vedno veže. Ovire so preprečile izpolnitev; a če se razmere izpremene. če padejo zapreke, bo 011 dokazal, da je mož beseda.
Tudi Olgi je bilo žal, da je prišlo, kakor je prišlo. Prej je ravnodušno čakala, naj se zgodi, kar hoče. Nezavedno si je slikala novo življenje v zakonski zvezi in se poslavljala od šolskih poslov; zdaj je spoznala, da ima Toneta res rada in da ji je žal zanj Opravičevala in milo-vala je njega in sebe in hude misli so ji šepetale, da oče res nima srca. ZgovoritI se je hotela s Tonetom in bala se je srečanja, bala, da ne bi bil Tone ravnanje njenega očeta njej zameril, ko je njo vendar tako sram tega ravnanja. V St. Lenartu se v dveh dneh vsi ljudje srečajo, in če se še tako drug drugega ogibljejo.
Tako sta se srečala tudi Tone In Olga, rada ali nerada. Spogledala sta sc, tiho nasmehnila drug drugemu in si podala roke.
»Ali si huda?« je vprašal Tone in ii pogledal v oči. Zdelo se mu je, da so solzne.
»Zakaj? Kriv nisi ne ti ne jaz«, je dejala Olga.
»Jeli, da ostaneva prijatelja«.
»Seveda, Tone.«
»Meni je žal, da sem se tako prenaglil. da sem obetal, česar nisem mogel izpolniti. Odpusti! Ti si zdaj prosta, ne
veže te nobena beseda; mene pa veže, in kakorhitro postanem sam svoj. jo izpolnim, če boš ti takrat še istili misli. Jaz li ostanem zvest; misli pa tudi ti še katerl-krat na mene!«
»Saj se bova večkrat videla«, je dejala Olga. »Nadejam se, da bom vsake počitnice doma preživela. Ti pa ne delal dolgov z obljubami! Ti moraš slušati svojega očeta, jaz svojega in prosta nisva ne ti ne jaz.«
»Da, Olga; toda moj oče ima svojega otroka rad, tvoj pa ne.«
Razšla sta se nevesela. Toneta je bolel užaljeni ponos; Olga pa si je očitala, da se je bila prehitro vdala novim nadam. Ko pa je premišljevala Tonetove poslovilne besede, se je kmalu zasačila na isti lahkovernosti; samo tako luido si je ni oponesla.
Doma je kazala mirno ravnodušnost, da ne bi z žalostjo žalostila matere, ki ni bila nejevoljna nad tem izidom.
Najglasneje je obžaloval izpodlet stric Ribič, ki bi bil tako iz srca orivoščil svaku moškega gospodarja, ki bi ga učil delati in odvadil postopanja. (Dalje.)
Drobtinice življenja.
Spisal Anton Čehov. — Poslovenil Jože Toroš.
Nikolaj lljič Bjeljaev, petrograjski hišni posestnik, zvesti obiskovalec dirk, mlad človek dvaintridesetih let. rejen, ru-deč, je prišel neki večer k gospe IrninI Olgi Ivanovni, s katero je živel, ali, po njegovih besedah, vlekel dolgočasen in dolg roman. In res: prve strani tega romana, zanimive in navdahnjene, so bile
že davno prečitane; sedaj so se strani lr-vlekle in vlekle, ne da bi predstavlja^ kaj novega, zanimivega.
Ker ni našel Olge Ivanovne doma, se je vlegel moj junak v sobi za goste na divan — počivalnik in čakal.
»Dober večer, Nikolaj lljič!« .le začul otroški glas. »Mamica pride takoj. Sla je s Sonjo k šivilji.«
V	tej sobi za goste, na drugem divanu, ie ležal sin Olge Ivar.ovne — Aljoša, osemleten, gibek in iznežen deček, oblečen kakor na modnih slikah v žametno suknjico in dolge črne nogavice. On je ležal na atlasnem vzglavju in je. očividno posnemaje akrobata, katerega je pred kratkim videl v cirkusu, vzdigoval zdaj eno, zdaj drugo nogo. Kadar so se utrudile njegove tanke noge, je začel z rokami, ali pa je naglo skočil in se spustil na vse štiri ter poskušal stati z nogama kvišku. Vse to je izvrševal jako resno, pihal mučeniški. kakor da bi bil sam nezadovoljen.. da mu je Bog dal tako nemirno delo. »Kaj si ti? Jaz te nisem niti opazil. Je mamica zdrava?«
Šlcfic; Jobova glava.
Žalost.
V	lihem mraku prihajaš, v rosnem jutru odhajaš; solze rosijo tvoj prihod, solze rosijo tvoj odhod.
Ni ključavnice nobene, ki bi zaprla ji pola do mene, ki bi me rešila tega gorja: žalosti sredi srca.
Henrik I lebat.
Aljoša je prijel z desno roko nogavico leve noge in ko se je postavil v ne-estetično pozo, se je prekobacal, skočil in pogledal na Bjeljaeva.
»Kako bi Vam rekel?« je odgovoril in stisnil rameni. »Mamica v resnici ni nikdar prav zdrava. Ona je pač ženska, a zenske, Nikolaj Iljič, vedno nekaj boli«.
Bjeljaev je. Iver ni imel drugega dela, ogledoval lice Aljošino. Prej ni ves čas svojega znanstva z	Olgo Ivanovno nikdar
obračal pozornosti	na	dečka	in ni	opazil
njegove navzočnosti.«	Pred	očmi	stoji
deček, zakaj je on	tu,	kako	ulogo	igra.«
Ne da se.mu takorekoč misliti o tem.
V	večernem mraku je lice Aljcšino z bledim čelom in črnimi, nepremičnimi očmi nepričakovano spomnilo Bjeljaeva na Olgo Ivanovno, kakoršna je bila na prveh straneh romana. In zahotelo se mu je pobožati dečka.
»Pridi sem, mali!« je rekel. »Daj, da te pogledam iz bližine.«
Deček je skočil z divana in pritekel k Bjeljaevu.
»No?« je začel Nikolaj Iljič, ter položil roke na njegovo suho ramo. »Kaj? Živiš?«
»Kako bi Vam rekel? Poprej se je živelo mnogo bolje.«
»Zakaj?«
»Poprej sva se s Sonjo učila samo glasbe in čitanja, a sedaj naju uče francoske pesmi. — Pa Vi ste se pred kratkim ostrigli!«
»Da, pred kratkim.«
»To sem opazil. Vaša brada je sedaj krajša. Dovolite mi, da se je dotaknem.... Boli?«
»Ne, ne boli.«
»Odkcd pa prihaja to: če potegneš en sam las, boli, a če jih potegneš več, prav nič ne boli? Ha. ha! Ali veste. Vi bi si pustili zalisce. Glejte, takole obrit, a na straneh brade naj rastejo dlake...«
Deček se je stisnil k Bjeljaevu in se začel igrati z njegovo verižico.
»Kadar stopim v gimnazijo,« je rekel, »mi kupi mamica uro. Poprosim jo, da mi kupi ravno takšno verižico.... Kak-šen me-da-ljon! Ata ima tudi takšen medaljon, samo da so na Vašem proge, a na njegovem črke.... V njegovem je v sredi slika mamice. Ata ima sedaj drugo verižico, ni sestavljena iz obročkov, ampak je iz traku....«
»Kako pa veš ti vse to? Vidiš kdaj ato?«
»Jaz? Mm — — ne! Jaz....«
Aljošo je zalila rdečica in v silni zadregi je, zasačen na laži, začel neusmiljeno praskati po medaljonu. Bjeljaev ga je pogledal in vprašal:
»Vidiš kdaj ato?«
»N — —»— ne!«
»Ne, povej mi odkrito, po pravici.........
Saj ti vidim na licu, da ne govoriš resnico. Ko si se že izdal, ti ne pomaga več laž. Povej, ga vidiš? No, po prijateljski!«
Aljoša se je zamislil.
»Pa Vi ne porečete mamici?« jc vprašal.
»Kaj pa še!«
»Častno besedo!«
»Častna beseda.«
»Obljubite pred Bogom.«
»Oh, kako si siten! Za koga pa me imaš!«
»Samo ne recite nič mamici, rotim Vas.... Sploh ne govorite o tem nikomur, ker je to skrivnost. Ne daj Bože, da izve mamica, kaznovala bi me, Sonjo in Pela-gejo... Torej, poslušajte! Jaz in Sonja vidiva ato vsak torek in petek. Kadar naju vodi Pelasreja pred obedom na izprehod, gremo v slaščičarno Apfeljevo, a tam nas že čaka ata. On sedi vedno v posebni sobici, kjer je, veste, mramorna miza, na kateri je gos brez hrbta, ki služi za pepelnico.«
»Kaj pa delate tam?«
»Nič. Najprvo se pozdravimo, nato sedemo k mizici in ata nas pogosti s kavo in kolači. Sonja ima rada kolače Iz mesa, a jaz jih ne trpim! Jaz ljubim one z zeljem in jajčki. Mi se tako najemo, cia se pri obedu silimo jesti veliko, da bi mamica nič ne zapazila.«
»O čem se pa razgovarjate?«
»Z ato? O vsem. On nas objemlje. ooljubuje in nam pripoveduje smešnice. Veste, on pravi, da naju vzame k sebi ko dorasteva. — Sonja noče, a iaz pojdem k njemu. Seveda, brez mamice bo dolgočasno: 110, ji bom pa pisma pisal! Čudno, saj jo bom lahko posečal ob praznikih — kaj ne da? Ata je tudi rekel, da mi kupi konja. lako dober človek je. Samo tega ne razumem, zakaj ga ne povabi mamica k sebi stanovat in zakaj mama prepoveduje sestanke z njim. On silno ljubi našo mamico. Vedno naju izprašuje, kako je njeno zdravje in kaj dela. Ko je bila ona bolna, je skočil, prijel se za glavo, glejte,
tako-le in-----------in je hodil gori in doli.
Vedno naju prosi, naj jo ubogamo in spoštujemo. Slišite, ali je res, da smo nesrečni?«
»Hm, — zakaj?«
»Tako pravi ata. Vi, pravi, ste nesrečni, jaz sem nesrečen in mamica tudi. Molite, je rekel, zase in zanjo.«
Aljoša se je zagledal v nagačeno ptico in se zamislil.
»Tako -« je zamrmral Bjelja-
e\. »Glej, glej! Po slaščičarnah imate svoja zborovanja. In mamica ne ve?«
»Ne-e ... Odkod pa naj ve? Pelageja ji ne pove za vse na svetu. Predvčerajšnjim nas je ata pogostil s hruškami. Bile so sladke kakor med. .laz sem pojedel dve.«
»Hm.... Da, še to -------- -	čuj,	pa me-
ne ni ata nič omenil?«
»Vas? — Kaj bi Vam rekel?«
Aljoša je pogledal Bjeljaevu radoveden v obraz in stisnil rameni:
»Ne reče nič posebnega.«
»Na primer, kaj reče?«
»Ali ne boste užaljeni?«
»Kaj še? Ali me morda psuje?«
»On ne psuje, pač pa se jezi
na Vas. On pravi, da je radi Vas mamica nesrečna in da ste Vi — pogubili mamico. Slišite, on je malo čuden! Jaz mu pravim, da ste Vi dober, da ne kričite na mamico, a on samo maje z glavo,«
»Govori torej, da sem jo jaz pogubil?«
»Da, ne bedite užaljeni, Nikolaj lljič!«
Bjeljaev je vstal in začel hoditi po
sobi.
»To je čudno in... smešno!« je mrmral, dvigal ramena in se smehljal. »Sam ie vsemu kriv, in jaz sem pogubil, a? Glejte. nedolžno jagnje! Torej tako je govoril tebi, da sem jaz pogubil tvojo mater?«
»Da, ampak... saj ste vendar rekli, da ne boste užaljeni.«
»Saj nisem užaljen in... in to tebe nič ne briga! Ne, — to je celo smešno. Jaz sem sedaj še kriv vsega.«
Zvonček je zapel. Deček je skočil z mesta in zbežal. Čez trenutek je stopila v sobo dama z malo deklico, — to je bila Olga Ivanovna, mati Aljošina. Poskakujoč, glasno prepevaje in mahaje z rokami ji je sledil Aljoša. Bjeljaev je pokima! z glavo in nadaljeval svojo hojo.
»Seveda, koga naj sedaj obdolži, ako ne mene?« je mrmral jezno. »Ima pravi On je razžaljen mož.«
»O čem govoriš?« je vprašala Olga Ivanovna.
»O čem? No, pa poslušaj, kaj pripoveduje tvej vdani mož! Izvedelo se je, da sem jaz podlež in zlodej, da sem pogubil tebe in otroke. Vi ste vsi nesrečni, sanio jaz edini sem srečen. Silno, silno srečen!«
»Ne razumem te. Nikolaj! Kaj je to?«
»Poslušaj tega mladega gospodiča!« je odgovoril Bjeljaev ter pokazal na Aljošo.
Aljoša je zarudel, potem naenkrat obledel in ves njegov obraz se je od strahu spačil.
»Nikolaj lljič!« je zašepetal glasno, »Psss!«
Olga Ivanovna je začudeno pogledala Aljošo, Bjeljaeva, potem zopet Aljošo.
»Le vprašaj!« je nadaljeval Bjeljaev. »Tvoja Pelageja, prismoda neumna, jih vozi v slaščičarne in pripravlja tam sestanke z atom. A to še nič ni, ata je mučenik, a jaz sem lump, zlodej, ki je vam skalil življenje...«
»Nikolaj lljič!« je stokal Aljoša. »Saj ste dali častno besedo!«
»E, pusti to,« je zamahnil s roko Bjeljaev. »Tu so važnejše stvari kakor vse častne besede. Jaz se zgražam nad lažjo, nad licemerstvom.«
»Ne razumem!« je rekla naposled Olga Ivanovna in solze so se zasvetile v njenih očeh. »Slišiš, Aljoša,« se je obrniia k sinu: »Ti se shajaš z očetom?
Aljoša je ni slišal, gledal je z grozo Bjeljaeva.
»Ni mogoče,« je rekla mati. »Grem in vprašam Pelagejo.«
Olga Ivanovna je odšla.
Aljoša je, trepetajoč na celem telesu, izpregovoril: »Slušajte, saj ste dali vendar častno besedo.«
Bjeljaev je odmahnil z roko ter nadaljeval svojo hojo. Mislil ie na žalitev in kakor prej, ni več obračal pozornosti na dečkovo prisotnost. Njemu, odraslemu možu, ni bilo mar otrok. Aljoša pa je sedel v kotiček in je v strahu pripovedoval Sonji, kako so ga prevarili. Trepetal jc, jecljal, jokal; bilo je prvič v njegovem življenju, da je tako bridko spoznal laž. Saj do danes ni vedel, da je na svetu razen sladkih hrušk, kolačev in dragih lir, še mnogo drugega, česar ne najdemo v o-troškem slovarju.
Poznaš te stene tihe sobe?
Poznaš le stene tihe sobe,	še	sanje	najine	duhtijo
ta težki mrak prepojen sanj ?
O,	zdi se mi, že davno davno, ko hrepeneč sem hodil vanj...
iz bele stene v tihi mrak, ljubezen solze že rosijo, in čelo že zagrinja mrak.
Henrik Hebat.
Kralj Matjaž.
Simbolična igra v enem dejanju. — Spisal Josip Ribičič.
OSEBE:
Kralj Matjaž.
Svoboda.
Vehtra, kraljica belih vil.
Zlata, njena spremljevalka.
Perperuša, zlobna boginja.
Bojevnik.
Sainaritanec.
Starka.
Matija Gubec.
Napoleon.
Pevec.
Matjaževa vojska; uporni kmetje, vile.
Vrši se ob Matjaževi zeleni gori.
1.	slika.
Noč. Luna sije na malo, napol podrto kočo na desni. Pred kočo preprosta klop. Levo in ob vznožju zelene gore, v ozadju je krivenčasto, okleščeno drevje. Goia debla se krivijo k tlom in so v mesečini podobna globoko sklonjenim človeškim postavam. Med drevjem je skala, podobna veliki kameniti mizi.
Za goro je jasno nebo. Od časa do časa zažari nebo v krvavih lisah, ki sežejo visoko do zvezd.
Pred hišo obvezuje Sainaritanec ranjenega bojevnika.
Bojevnik
(z bolnim, napol mrzličnim glasom.) Zahvaljen, dragi! Meni je že dobro; da le oko ne gleda več grozot, ki bolj skelijo, kot sovražne krogle.
Le idi k drugim: tam za hribom stok , je njihov tak, da čuje se v nebo.
Do te klopi samo mi še pomagaj.
Samaritanec
(pomaga ranjencu do hiše, mu položi glavo na klop, ter mu popravi obvezo na čelu).
Bojevnik
(se zamisli).
Doma je tudi klop pred hišo stala;
ob njej me mati je zibala, oče
na njej je sedel, ko me, dečka, je
učil ljubiti to le dobro zemljo.
in v dobi, ko srce kipelo je,
najlepše sanje sem na njej presanjal.
Velika dela sem hotel začeti.
pa pred začetkom že — prišel ie konec.
Prekmalu, vse prekmalu! Mlad sem še,
težko odhajam!
(Pokaže pred se.)
Zemljo to poglej.
Ali, težko bo slovo od rodne grude.
Samaritanec:
Ne pojmim tega! Lepa je ta zemlja, a videl lepših sem stotero že!
Bojevnik.
Pogan! Proklinjaš mater.
Samaritanec.
Gospodari
tujina ji! Zakaj bi ljubil jo?
Doslej mi ni ničesar dala zemlja, nobena, ta najmanj! Je revna, uboga, in stražiti jo moraš noč in dan. cla tat ne ugrabi je!
Bojevnik.
Zato, nevernik
jo ljubim vedno bolj, ker njena smrt je moja smrt! Od pamtiveka že oojuje se moj rod ob njeni strani s tujino za svobodo in pravico; ta večni Poj me druži večno z njo. Grešnik, ki jo tajiš, ko gledaš jo, kje bil si, kod si hodil, da proklinjaš to dobro grudo, ki te vroče ljubi, odkar na njej si prvič v svet pogledal?
Samaritanec.
Tod moja zibka tekla ni, tovariš.
Po materi poznam to zemljo; oče me liubit tuje je učil, to zemljo z zasmehom le omenjal je, ljubezen do nje: norost, šibkost imenoval je. Jokala sprva mati je, a kmalu 'razum tujine solze je posušil.
Bojevnik.
Utonilo tudi tvoje je srce v razumu, bedni moj tovariš.
(Ga objame.) '
Dragi!
Poklekni in razjoči se! Je dobra — odpušča rada! Jokaj z njo, da v boljših, svobodnih dneh boš vriskal z njo. In ta veliki čas se bliža.
(Gleda na reber, izbuli oči, kakor bi gledal prikazen.)
Ah, poglej!
Poglej: odprla se je gora — miza —-in on — in vojska, ah, zdaj vstaja, glej — (Krikne.)
Matjaž, Matjaž!
(Hoče vstati z iztegnjenimi rokami.)
Samaritaneč
(ga potisne zopet na klop in mu da piti.)
Tu pij! Drevesa so in skale. Lezi in notrpi; grem, tla najdem pot iz tega kraja. Kmalu se vrnem k tebi spet.
Bojevnik
(udano).
Zahvaljen — idi! Samaritaneč (odide v levo).
Bojevnik
(skloni glavo in gleda z mrzličnimi očmi v ozadju ter dvigne večkrat tresočo roko), gori).
(Gora se odpre).
2.	slika.
Iz teme, ki vlada v Matjaževi gori, se komaj loči v ozadju kralj Matjaževa vojska, ki spi na tleh, vsa oborožena.
Kralj Matjaž sedi na levi ob mizi in spi. Dolga bleda brada mu sega do tal. Na glavi nosi krono. Naslanja se na dolgi meč. Ob njem stoji oproda in drži ščit.
^ Desno v ozadju visi na steni svetel meč. Pod mečem čepi žalujoča žena, pokrita s črnim pajčolanom. Njeni obrisi se komaj ločijo od temnih sten.
Sredi v ospredju prestol, na njem zlata krona. Na prestol vodijo stopnice posute s cvetjem.
Vehtra,	'
(kraljica belili vil, sedi na drugi stopnici in prede).
Zlata
(bela vila, Velitrina spremljevalka sedi na levi in se naslanja na prvo stopnico. En konec spredene niti gre skozi njene roke).
Perperuša
(zlobna boginja, vsa v črnem, stara, čepi na desni. Skozi njene roke gre druga nit od prediva.)
Vile
(pojejo in predejo).
Iz veka v vek gre čas in konca nima. Skoz nit gre sodba narodu sojena.
Vehtra
(pogleda nit).
S solzami ta —
Zlata
(gleda svojo nit)
s krvjo ta napojena.
Perperuša
(dvigne roko in gleda svojo nit.).
Me! glej! Tu notri sodba ta se skriva:
In mraka naj v temo gre tvoja pot, Slovan-Od rojstva tja do groba: rob-tlačan!
Ko gledal boš, kar sreča drugim nudi. naj hrepenenje novo bol obudi.
Zlata.
Ah, Perperuša, zlobna starka!
Vehtra
(preneha presti, Perperuši).
Vedi,
zapisano stoji: skelel bo bič na plečih sužnja, dušo bo izbičal, a vere ne!
Zlata
Ker vera, hrepenenje v robstvu najsilnejša sta, kot klic po solncu je najvišji v temnih dneh. Vehtra
(nadaljuje, vsa zamaknjena).
In sina vnuk peljal bo deco v raj, ki ded ga videl je le v sladkem snu.
Perperuša.
Haha, kedaj bo to?
Vehtra.
Prišel junak bo močan kot Davor,*) silen kot Perun in blag kot Daž bog.
Zlata.
Pa bo meč izdrl. Vehtra
(pokaže meč, ki visi ob steni in se ostro odbija od ozadja.)
Svobode meč, ki odrešenja čaka.
(Prede dalje.)
Perperuša (dvigne novo nit).
Glej, pescglavci so tvoj rod junaški zarobili.* In koj stesali bodo
*) Stari Slovani so liili poganske vere. Najvišji bog, stvarnik nebes in zemlje, se je imenoval Perun. Davor je bil bog hrabrosti, vojne in junakov; Daž bog pa bog solnca in rodovitnosti.
*) Pcsoglavci so Obri, ki so usužnjili Jugoslovane v 6. stoletju. Jugoslovani so živeli v posameznih demokratskih zadrugah in niso imeli skupnega vladarja. Zaradi tega sc niso mogli upreti tlačiteljem, čeravno so bili po številu močnejši. Vsak rod je delal po svoji glavi. Obri so Jih rabili za obdelovanje zemlje (samim ni bilo do dela) in za boj v prvih vrstah: bitke za Obre so začenjali vedno slovanski pešci. To je trajalo toliko časa, dokler sc Sloveni niso združili v prvo državo. L. 023. so sc pod vodstvom Sama uprli Obrom, jih pregnali in si izvolili kralja: Samo. Samovo kraljestvo je segalo od Dunava preko Korotana do Italije ter jc združevalo češka in slovenska plemena.
junaku zibko pa ho grob. ne zibka Fj, Vclilra. kje je tvoj junak! Pesiani. pesjani imi ob grobu »aja tulu« nojo.
Vehtra
Ali, nehaj, slej. kralj Samo vstaja!
Zlata
Ob njem je Davor, vojne bog.
Vehtra
Junak
junake zbira; četa raste, ah,
ah. boj in — zmaga, — glej. pesjanov beg,
čuj vrisk! (Neha presti.) Moj rod ie prost!
Zlata
.le ur ost!
Perperuša.
Je prost? Le predi dalje, čas beži!
(Pokaže novo spredeno nit.) Poglej, vse mine. Tvoj se rod prevzel je v' svobodi; prežarka luč ie: ne ve. kam z njo bi! Glej. od trima ud se loči; in trup je sam in ud je sam! In bič pesjanov menjal je le gospodarja!
Zlata.
Miruj.
Perperuša.
Počakaj, Zlata, kajti to ni še konec — groza nima dna!
Zlata.
Miruj!
Perperuša.
Le glej. Od zahoda se bliža nova pelina čaša, ki ji vir ne vsahne!
Pijan pelina bo, kot bil medice.
Hehe, le glej, poldrugsto let prostosti.*)
Vehtra.
Ah, kje si svetla nit!
Zlata.
Tema povsod.
Vehtra
(neha presti, zamišljeno).
Samo poldrugsto let prostosti! Zakaj?
Zlata
(žalostna, si zakrije obraz).
Zakaj?
Perperuša.
Zato, da znal bo zdaj ceniti pelin, ki se mu je v svobodi bil odvadil.
*) Konce:n 8. stoletja je zavladala po jugcslo-venskih pokrajinah nemška premoč. Z vlado Karla Velikega se začenja tisočletno tlačanstvo našega naroda. Narodni upori niso imela nikakega vspelia. Slovensko ozemlje je upravljalo nemško plemstvo in uradništvo. Tu sem segata začetka ponemčevanja "in tlake.
Zlata.
Ti, strup! Miruj, miruj!
Vehtra.
Prišel junak bo močan kot Davor, silen kot Perun in blag kot Dažbog.
Zlata.
Pa bo meč izdrl. Vehtra (pokaže na žalujočo ženo.) Svoboda zopet bo vstala!
Zlata.
Prestol
od pamtiveka nanjo čaka.
Vehtra.
Krona
bo v novi zlati zarji se svetila.
Perperuša.
Kedaj bo to? Poglej, kako tam ždi. okamenela je svoboda tvoja.
Kako bo vstala? Nit poglej! Zaman, zaman je jok, zaman vse sanje, komaj se reši enega gospoda, valpet nad njim že nov stoji. In novi bič vse huje še skeli! Tu: polumesec odpira rane, sveže še od zadnje graščinske tlake!
Zlata.
Lažeš!
Perperuša.
Ej, ne lažem!
!n tu: Doslej neznana bol se stari pridruži rani: cvet rodu se z rablji pobrati: janičar privre v deželo, ubija otca sin, zakolje mater, ki ga dojila je. In tuja vera za to mu raj obljublja.*)
Vehtra
(premišljuje nekaj časa, vsa žalostna, potem začne vnovič presti. Radostno.)
Glej, to nit!
In to — svetlejše še!
Zlata
(radostno).
Kot zlato solnce! Vehtra
Kot svoboda! Ah, glej —
(Vstane, se nasloni na prestoi in se zagleda v daljo. Nebo žari v zarji in solnce zasije na skupino.)
 	Nebo	žari!
*) V 13. stoletju so začeli napadati Turki jugoslovansko ozemlje. Turki so krščanske mladeniče poučili in utrdili v turški veri, jiii porazdelili v svojo vojsko. Ti poturčenci, ki jim pravimo Janičarji, so bili strastnejši sovražniki krščanskega s\ eta in sultanu zvestejši vojščaki nego 1'urki sami. 'Jd tu pregovor:	»Poturica	je liui*i od
'I urka«.
Zlata
(se ji pridruži).
Na plan zlato se je usulo.
Vehtra.
Vrisk
se bliža, hrup narašča. (Hej, junak prihaja.	,
Zlata.
lu bo meč izdrl.
Vehtra.
Ali, čuj!
(V desni narašča lirup bližajočih se korakov. Začuje se pesem upornikov:) Le vkup! Naprej uboga gmajna!
Nazaj korak nam ne pozna poti!
Le vkup! Prišla je ura obračuna.
Naprej! Trinoga samo smrt vkroti!
Kmetje uporniki
(korakajo pevajoč čez prizorišče, tik ob Drestolu v levo. Oboroženi so s sekirami, kosami, vilami. Dvigajo grozeče svoje orožje.)
Matija Gubec*)
(se loči od trume, postavi sekiro na tla in prime za ročico meča, ki visi ob steni. Vleče za ročaj z obema rokama, a povleče rezilo le za tretjino iz nožnice. Iz-ousti meč in se zamisli, potem zgrabi odločno za sekirico, jo dvigne ter odpelje kmete v levo.)
Žalujoča žena
(v jami se je ob Gubčevem poizkusu dvignila, temna obleka ji je zdrknila z ra-uien in vsa bela in lepa je korakala počasi proti Gubcu z iztegnjenima rokama. Ko je videla, da Gubec ne zmore meča, si je zakrila obraz in se vrnila. Crna obleka ji je padla zopet na žalujočo postavo.)
Matjaževa vojska
(se je zganila, dvignila glave in zopet zaspala.)
'I V 16. stoletju so se začeli Slovenci puntali zeper gosposko. Ti upori in pa razni • verski m Politični boji so pospeševali gospodarski propad slovenskega ljudstva. L. 1572. so se šli kmetje pritožit zoper gospodo na Dunaj. A vspeli je hi! ta, da je gospoda proglasila kmete za izdajicc. Ker ni bilo drugega izhoda, so sc zbrali knietie v armado 20.000 mož in udarili pod vodstvom Matija Gubca nad graščake. A tudi gospoda je zbrala vojsko ter premagala kmete. Med ujetniki Je bil tudi Matija Gubec, ki so ga odpeljali v Zagreb. Iu je moral gledati umiranje svojih zvestih; končno so ga začeli mučiti z razbeljenimi kleščami, nato so ga kronali z razbeljeno krono in ga nazadnje razčetrtili.
(Nebo bledi in vedno gostejši je mrak. I reko ozadja letijo veliki temni ptiči:
srake.)
Perperuša
(iztegne pest za Gubcem).
Mehe. Matija Gubec, kmečki kralj, le hiti - rabelj ti že krono kuie, ra/beljeii stol stoji in čaka. kraj.,, da sedeš nanj in gledaš sodbo zvestih oprod in konec lastnega junaštva.
Vehtra
(žalostno).
Zašla je luč!
Zlata
(sede).
Tema pritiska k tlom. tlačenih siok m vzdih poslednji, in prošnja, kletev iščeta noti v nebo zaman!
Vehtra.
Kedaj bo konec tiake? Zlata.
Kedaj?
Perperuša.
Kedai? Na to ti sam tlačan odgovor da; 'Na sodni dan popoldan«.
Zlata.
Ni res!
Vehtra.
Obup je smrt, a rod živi! Perperuša.
Živijenje črva!
Zlata.
'Molči!
Vehtra.
Pot v nebo
je strm!
Zlata.
Vztrajnost čednost je trpina. Vehtra.
Kar oče zmogel ni. bo sin, bo vnuk in vnuka vnuk izvršil.
Zlata
(pride).
Čas beži!
Vehtra
(pokaže nit. Nebo zažari rdeče.)
Glej, novo čudo! Solnce vstaja na zapadu.
Zlata.
Ah, tema izginja, megle se dvigajo.
Vehtra.
Čuj krik: kot vrisk svobodnih! Zlata.
Sc trese zemlja, pol od groze, pol v radosti.
Vehtra
(gleda v levo.)
Ali, poglej! Kdo je, ki bliža se?
Zlata
Pod njim se trese zemlja in rudi za njim nebo!
Vehtra.
Kdo tujec silni jc?
Perperuša.
Sanjač iz zahoda, ki na vzhodu bo konec svojih sanj doživel.
(Dalje.)
Nucoj!
Čuješ, dragi, kako slavci pojo v moje srce v tej ari; čuješ, kako v jasnem azuri zvezde melodijo lepote pojo.
Čuješ, dragi, kako v moji vazi,
tvoje bele rože ihte;
žejno, ah, žejno je moje src<5!
In če v ljubezni sejalo je strup, in če tvoja pota je spremljal obup, in če je s tabo ves svet ljubilo, vse, vse nocoj bi izpilo...
Henrik Hebat.
Brata in zlato.
Spisal Lev Nikolajevič Tolstoj.
Pred dolgimi časi sta živela blizu Jeruzalema dva brata, Atanazij je bilo ime starejšemu in Janez mlajšemu.
Prebivala sta v votlini nedaleč od mesta in živela od tega, kar so jima prinesli ljudje.
Vse dni pa sta brata delala.
Nista delala zase, ampak za uboge.
Kjerkoli so bili ljudje, ki niso mogli več delati, kjerkoli so bili bolniki, vdove ali sirote, tja sta se podala in delala, nato sta zopet odšla in nista vzela plačila.
Tako sta živela brata cel teden vsak zase in šele ob sobotah zvečer sta se našla na domu.
Ob nedeljah sta ostala doma, molila sta in govorila.
In angel Gospodov je stopiI iz nebes in ju je blagoslovil.
V	pondeijek sta zopet odšla, vsak na svojo stran.
Tako sta živela mnogo let in slednji teden je prišel angel Gospodov k njima in ju je blagoslovil. —
Nekega pondeljka, ko sta zopet š!a na svoje delo in sta se že podala Vsak na
svojo stran, je postalo starejšemu bratu Atanasju težko pri srcu, da se je moral posloviti od svojega brata, ustavil se ]e in se ozrl za njim.
Janez je šel s povešeno glavo svojo pot dalje in se ni ozrl.
1 oda naenKiai je Janež postal, del
roko nad oči in začel gledati v neko smer kot da je nekaj važnega zapazil.
Nato je šel proti onemu kraju, ko Jc prišel na mesto pa je prestrašen skočil v stran in bežal čez drn in strn. kot bi letela divja zver za njim in se ni ozrl.
Atanazij se je čudil in šel k onemu mestu, da bi videl, česa se je Janez tako ustrašil.
Ko je prišel bližje, je videl, kako sc nekaj sveti v solncu.
Stopil jc še bližje... V travi je ležal kup zlata, kot iztresen iz kake posode...
In Atanazij se je čudil še bolj, nekaj zlatu, nekaj njegovemu bratu, ki je bil tako prestrašen odskočil in zbežal.
»Čemu se je ustrašil in čemu jc zbežal?« je pomislil Atanazij. »Saj zlato ni pregrešno. Greh tiči samo v človeku. Z
zlatom se lahko dela slabo, toda z zlatom se lahko stori tudi mnogo dobrega. Koliko vdov in sirot bi lahko preživel s tem zlatom, koliko nagih bi lahko oblekel, koliko bolnih ozdravil! Midva služiva ljudem, toda usluge, ki jih delava, so majhne, kot je majhna najina moč. S tem denarjem bi pa lahko več dobrega storila.«
Tako je mislil Atanazij in te misli Je hctel razodeti svojemu bratu, toda ta je bil že predaleč, kot mal hrošč, tako velik je že izginjal v daljavi.
In Atanazij je pobral zlato v obleko, kolikor ga je mogel nesti in ga je nesel v mesto.
Šel je v gostilno, shranil zlato pri gostilničarju in se vrnil po drugega.
Ko je prinesel vse zlato, je šel k pre-kupcem, kupil je zemljo v mestu, kamenje in les, najel delavce in začel zidati tri velike hiše.
In Atanazij je živel v mestu tri mesece in sezidal tri velike hiše: prva zatočišče za vdove in sirote, druga bolnišnica za bolne in nesrečnike tretja prenočišče za potnike in berače.
Atanazij je dobil tri častitljive starčke, enemu je poveril hišo za vdove in sirote, drugemu ono za bolnike, a tretjemu prenočišče za potnike in berače.
Atanaziju je ostalo še tri tisoč zlatnikov.
In dal je vsakemu izmed starčkov po tisoč zlatnikov, naj jih razdele med uboge.
Vse tri hiše so bile polne ljudstva in ljudje so začeli Atanazija za to, kar je storil, hvaliti.
In Atanazij se je radoval nad tem in ni ga veselilo več, da bi zapustil mesto.
Atanazij pa je ljubil svojega brata in ko je vzel slovo od prebivalcev treh hiš in ni obdržal niti enega zlatnika zase, se je vrnil v isti obleki, v kateri je prišel, v svojo votlino nazaj.
Atanazij se je bližal domu in razmišljal :
»Moj brat je slabo delal, ko se ustrašil zlata in zbežal. Ali nisem jaz storil boljše?«
Komaj je to pomislil, je zagledal an-gelja, ki ga je hodil blagoslavljat, stati na potu; angel ga je zrl nevoljno.
Atanazij je onemel in dejal samo:
»Zakaj me tako zreš, o gospod?«
Angel je odprl usta in odgovoril:
»Pojdi od tu! Nisi vreden ,da bi živel s svojim bratom! Da je tvoj brat bežal od zlata, je več vredno kot vse ono, kar si ti z zlatom napravil.«
In Atanazij je začel pripovedovati, koliko ubogih in koliko potnikov je nasitil in za koliko sirot je poskrbel.
Angel pa mu je dejal:
»Vrag, ki ti je položil na pot zlato, da te je zapeljal v greh, ti je tudi te besede položil na jezik.«
In Atanazij je začel obujati vest in uvidel je, da je storil vse radi sebe in ne radi Boga: razjokal se je in obžaloval.
Tedaj je stopil angel s poti in že je stal Janez pred Atanazijem, ki ga je težko pričakoval.
In od tega časa se Atanazij ni dal več zapeljati od hudiča; uvidel je, da je mogoče le z delom služiti Bogu in ljudem in ne z denarjem.
In brata sta zopet živela tako kot poprej.
M
1
Lev Nikolajevič Tolstoj pri oranju.
Življenja laž in resnica.
Spisal Jens Jorgensen.
PRIPOVEDOVAL Ti bom o nekem večeru pred približno tremi leti. Sedel sem v kavarni v družbi možakov, ki sva jih oba gledala z občudovanjem radi njihovega vzvišenega mesta' v kraljestvu umetnosti. In vino je odprlo njihove duše in pogledal sem vanje, pogledal sem za lepa bronasta vrata z umetniškimi reliefi. Saj veš, kako je Alcibijad občudoval kipe bogov v notranjosti satira Sokrata! Toda, ko so ti možje odprli pisano ikonosta-zo svoje umetnosti, sem zazrl z grozo v temini Najsvetejšega le gnusne malike: zlato tele. Famo, in babilonsko Venero.
Spominjam se, da sem pripomnil nekaj o vzgajanju duha z umetnostjo. »Vzgo-ia z umetnostjo«, se je rogal eden: »nikar si ne domišljujte. da je poezija kaj drugega' kot zabavno berilo... Mi pišemo le. Ga občinstvo zabavamo.... mi iščemo, kako bi pogodili njegov okus.... in veseli smo. če inu ugodimo! Ali ne živimo tudi mi? Ali ne jemo tudi mi? Ali ni tudi nam dodeljen še en užitek — za — »in njegovo lice je zadobilo oni izraz, ki po njem spoznajo coprnice v »Faustu« Mefista.
DRUG večer, ne dolgo potem.
Sedel sem v gledališču in prisostvoval uprizoritvi novega dela nekega mir -dega pisatelja. Igrali so ga prvič; uspeh ali neuspeh večera je bil odločilen. Delo je uspelo. Ploskanje je naraščalo ob koncu vsakega dejanja. Tedaj sem se slučajno ozrl in pogledal ploskajoče. Na vseh obrazih — na rdečih in bledih, na gladkih in nagubanih, na obrazih gospodov in gospa je ležalo nasičeno hlepenje po duševni razvnetosti, prijetna razdraženost, in utešena sla.
In tedaj sem nakrat zastrmel v praznoto svojega življenja — v praznoto o-nega, za kar sem deloval. Saj je bil tudi to zadnji, končni, potrebni smoter mojega življenja: da bi si pridobil odobravanje nekoliko stotin gospodov in dam. Brez tega odobravanja bi moje delo ne bilo u-pravičeno. ker noben umetnik ne more uspevati, če mu primanjkuje občinstva plodnih tal.
Tedaj se mi je zazdelo, kakor da se udirajo tla pod menoj. Če je bila umetnost v zadnji inštanci vredna le v toliko, v kolikor so jo priznali drugi — in meni je bilo nemogoče Spoznati, kako naj bi se žrtvo-
val, da bi postal burkež na dvoru občinstva. pisan glumač, ki se je igral s cvetjem svojega življenja, da bi mogel živeti, da bi jedel in pil, in imel ono tretje, kar je namignil naš tovariš oni večer...
Po predstavi sem bil v družbi srečnega pisatelja. Čestitali so mu. in tudi jaz sem mu voščil srečo. Sestavljali so kritike, pisali članke — deloval je ves aparat, ki naj bi prihodnji dan potrdil uspeh mladega pesnika.
Kljub premagovanju se nisem inoge’ udeležiti slavnostnega veselja. Dvignii sem se in šel. Bila je zimska noč — nebo ie bilo polno zvezd. Šel sem dalje in dalje — v predmestja sem šel — po najsa-motnejših poteh. In dvignil sem pogled k zvezdam, k zadnjemu pribežališču, k skrajnemu upu, tedaj, ko je vse zemeljsko minilo in izgubilo svoio moč.
Kakor v molitvi sem povzdignil k ne-bu roke in vzkliknil:
»Ve ste čiste! Ve ste žareče in neo-madeže.ane! Ve ste trdne in nespremenljive! Ve me ne varate! Ve ostanete na veke tam pori, nad oblaki in meglami, da bi me tolažile, da bi me dvigale, da bi me čistile!«
In psoval sem dolgo, s pogledom u-prtim v večno čiste lučke, in mir je objel mojo dušo.
TODA kaj koristi čistost zvezd onemu. ki mora iskati vsakdanjega kruha v zemeljskem blatu? Ko mine noč in ugasnejo zvezde, vzide sclnce zopet in zopet se vozi dan z dvojno vprego preko neba: — z bledim gladom in pekočo strastjo. In tedaj zaskeli stari kačji pik v peti človeka. in mož in žena hitita brez miru ^ po. dnevnih poteh, da se prašnih nog snideta slednjič na nočnem ležišču. In pozabil sem nauk onih večerov, nadaljeval sem prejšnje življenje, a praznoto sem izpolnjeval z zlatimi meglicami opojnosti, tičal sem v grehu kakor v prostorni hiši. In vzljubil sem smrt in trohnenje proglasil za sveto. Tako sem postal cigan med ci-jrani, _ dekadent med dekadenti — človek, ki si je postavil šotor ob mejah brezzakonja.
Dalje.
Zn NAŠE MALČKE. (§
Opat samostana JakuSi.
Japonska pravljica.
Pri Nara, ob cesti, ki pelje v mesto Osaka, stoji star samostan, ki se je nekoč imenoval Jakuši-ji, kar bi se reklo po naše božji samostan.
Nekoč je živel v tem samostanu nek pobožen, bogaboječ opat, ki se je trudil, da bi s svojim življenjem dajal vsem dober vzgled; ni zbiral bogastva, ampak je darove, ki jih je dobil samostan, zopet razdelil med uboge in ni obdržal niti novčiča zase. Tako je upal, da bo, ko se približa njegova zadnja ura, stopil kot pravičnik pred Budovo*) obličje. Ko pa je prišla zaželjena ura in je udan v božjo voljo čakal, da pride ponj Budov sel. ni videi prihajati tega, prišel pa je ognjen voz, Ki so ga vlekli neštevilni čudno pisani peklenski duhovi. Opat se je silno prestrašii in je prosil za pojasnilo, kaj je storil hudega, da prihajajo mesto sla Budovega služabniki pekla.
Odgovor se je glasil:
»Ti si pred mnogimi leti vzel merico
*) Buda je prerok, ki ga časte Japonci no božje.
riža iz samostanske žitnice zase in jo še do danes nisi vrnil, zato te čaka pekel!«
Opat je prosil, da naj mu dajo toliko časa, da bo mogel poravnati že davna] pozabljeni dolg, ki se mu ni zdel tolike važnosti. Ta prošnja mu je bila uslišana.
Poklical je vse samostanske brate ir učence k sebi, povedal jim nevarnost, v katero je zašel radi malenkostnega in pozabljenega dolga in dejal:	»Zberite vso
mojo lastnino in obrnite jo v prid samostana, da bo poravnan moj dolg in bom mcral mirno umreti. Vas pa opominjam, naj nikoli ne izgine ta nauk iz vašega srca: Če že radi ene same merice riža zaslužimo pekel, kaj se zgodi šele onim, ki vede zapravljajo in razmetalo tuje premoženje in zbirajo bogastvo v svoje veselje in razkošje!«
Ko je to dejal, je legel in njegove ustnice so šepetale: »Poslanec miru prihaja... Pomagaj mi, o Buda!« Nasmeh je legel na njegovo obraz, bil je mrtev, odšel je v raj kot zvest služabnik Gospodov.
Lahko noč.
Lahko noč! — Pokojno spi v tihem, sladkem spanji. Vse utonejo skrbi naj v prepad brezdanji.
Naj ob tebi angel bdi. sladek sen ti vdiha, ziblje dušo mlado ti vso noč sreča tiha.
Ksaver Meško.
Solnčni zahod.
Krijejo tam na zapadu zlati ščiti diven grad, solnčece zvečer vanj hodi v rožno posteljico spat.
Vrata segajo v nebo mu. človek ni še hodil tod. krasen je kot hiša božja, zidal ga je sam Gospod!
Danska pesmica.
Mamica poje.
Moja Vladka ljubi zvezdice,
in med njimi lunica je bleda,
pa po noči nima Vladka časa.
samo v sanjah zvezde — sestre gleda.
Oj Čuvarji, angeli vi, bdeči, zastražite ji njen raj blesteči!
Naj ji nihče niti ene same z neba zvezdice svetle ne vzame!
P.
Iz naše književnosti.
Pod svetilko.
Spisal Rikard Katalinič-Jeretov. — Prevedel Henrik Soča.
Veliki čc-ln je polzel počasi, počasi li kraju. Na Drednjem delu čolna v železnem svečniku je plamenel močan osen.;. Trske so prasketale v jezikih ognja in metale iskre, a morje se je pod bakljo iskrilo in žarelo. V čolnu je veslal krepak mladenič. Solnce ga je ožgalo, morje ga ie opralo, v resnici nravi junak.
Na prednjemu delu čolna je stal ob baklji kot kip postaren človek. Držal je osti, da jih zažene v morje, kakor hitro se prikaže lubin*) ali kakšna druga riba. Že se mu je belil ta ali oni las na glavi, ali še je bil krepak in močan Tudi njerru je bilo videti, da se je mnogo boril z besnimi valovi, da se je pobratil z viharj.m in posestril z nevihto.
»Tone,« je spregovoril tiho veslač.
»Ne govori, France, da ne splašiš ribe. Ali si ženska, da ne znaš molčati?«
»Na srcu imam nekaj« je zašepetal Frane.
»Za vraga, p obe srn il mi je krasen lu-bin. Sedaj govori, žalost; ko mi ga je odnesel bes,« in ribič se je okrenil k veslaču.
»Jaz te nocoj nisem pozval sem. da Iti lovila. To je bil le izgovor « je začei Frane. »Na samem sem se hotel oorazgo-voriti s teboj kakor z bratom Ali nreie...«
»Kaj nreje?« Ribič se ie obrnil popolnoma in sedel »Govori!«
»Daj mi častno besedo, da se ne boš jezil, da ne boš vzrojil.«
»Naj bo karkoli, dam ti io. Beseda n! konj!« In nonudil mu je desnico.
»Ti. Tone. si se vrnil iz Amerike. Bogat si se vrnil, in ljudje govorijo, da s! ustanoviš dom «
»Hočem, Frane.«
»In govorijo, da vzameš Ivičevo Menu.«
»A?!«
»Ali je resnica?«
»Kaj tebi mari — glej ga, glej ga —!«
»Glej. ti se še jeziš. A jaz hočem biti odkritosrčen s teboj. Jaz ljubim Meno.«
»Ti?!«
»Ne jezi se. za Boga. On« Hubi men?, in ne bodi najini sreči na potu!«
»Meni je obljubila zvestobo.« je vzrojil ribič.
*) Neke vrste riba.
»Po sili. Ker hočejo stariši tako, pri tebi poje mešniček: ali ona je meni sama rekla: ,Govori s Tonom, jaz ne morem, bojim se’. Ce je ne i:ustiš, grem po svetu in umrjem cd bolesti. Tvoje sreče ne bom motil, tudi tvoje hiše nočem črniti. Ne vem, kako bo Meni pri tebi, jdi ovenela bo kakor roža brez solnca. Še majhni otroci smo bili, ko si bil ti v Ameriki. Igrali smo se — skrivali in lovili no neči-nah. A nekoč sva se našla v mraku na obrežju. In jaz sem ji dejal ves blažen: .Meno. poljubi me.’ .Mama me bo kregala’, mi je odvrnila ona, a zbežala ni. Pritegnil sem jo k sebi in sem jo poijubil. S tem poljubom so se strnila najina srca — in obliubila sva si večno zvestobo. Menda je Bog tako hotel in kar Bog zaveže, J’i prav. da se razveže...«
Ribiču Tonetu se je oko zasvetilo.
»Govori, Tone — v tvoji besedi .le moja sreča, ali žalostna usoda.«
»Vzemi jo. brate« spregovori gamen Tone. »Sprejmi moj blagoslov in od Boga darovano srečo. Vrnem se v svet, ker mi ni dano, da bi me objemale njene roke. Umrem samski.«
»Hvala ti, stokrat hvala! Ostani pri nas! Čuvali te bomo, in ljubili kakor očeta. Jaz se te ne bojim. Tvoje srce ]e zlato.«
Tone si je obrisal solzo in de-jal: »Tam na obali je moja hiša. Jaz itak nimam nikogar. Naj bo tvoja in Menina. Stanoval bom Dri vaju in vaju giedal, kako se bosta ljubila. Jaz Menu nisem ljubil, hotel sem le gospodinje na stare dni. Bog je hotel drugače, blagoslovljeno bodi njegovo ime!«
»T one!«
»Frane!«
In dva mornarja sta se objela in poljubila. Taka srca ustvarja mogočno morje, iih rodi besna nevihta ...
Na svečniku je ugasnil plamen: a v srcu teh ljudi je izbruhnil novi plamen, nlamen one svete ljubezni, katero Bog hoče. da naj bo med ljudmi, ki jih je ustvaril po svoji podobi.
Rikard Katalinič-Jeretov je naš' človek. Hrvat-Istran: še živi: liričen nesnik ie. znamenite so njegove kratke, jedrovite črtice iz istrskega življenja.
Književnost in umetnost
»Čas«, zvezek 3. in 4. je kot Mahničeva številka pravkar izšel. Mogočen zvezek, naravnost knjiga, ki obsega i52 strani, izključno posvečen Mahniču. Za danes se hočemo omejiti le na to, da podamo njegovo vsebino: I. Razprave: Dr. Anton Mahnič kot filozof. Univ. prof. dr. Aleš. Uše-ničnik. Mahnič in slovensko ljudstvo. Prof. dr. Iv. Pregelj. Mahničeva kritika hrvatske književnost!. Prof. dr. Ljubomir Marakovič. Metoda Mahničevega javnega nastopa. Univ. prof. dr. Josip Srebrnič. — II. Dr. Anton Mahnič v svojem življenju. Iz Mahničeva života. Ante Pilepič, tajnik *|* bis-kupa Mahniča. Dr. Anton Mahnič v goriškem deškem semenišču. Spomini. Dr. Jos. Srebrnič. Na otok Krk. P. Hugolin Sattner. O počitnicah p~i župniku Iv. Brencetu. Dr. Jos. Srebrnič. Veliki svečenik naroda svoga. Mario Matulič i dr. Avguštin Juretič. Smrt prognanika. Petar Grgee. Poslednji dani biskupa Mahniča. Petar Grgee. •tajobni govor biskupa Ivana Šariča. — III. Kronologija Mahničevega življenja in dela. Dr. J. S.
IV. Bibliografični pregled Mahničevega pisateljskega dela: 1. Iz »Folium Periodicum«; 2. Iz 'Rimskega Katolika«; 3. Iz »Hrvatske Straže«; •I. Razni spisi. — V. Drobtine.
Drobiž.
DUME.
Od strani sem videl tvoj obraz. Takrat sl bila roža. Dih angelov je seval iz tvojega obličja, kljub vsej kruti resnici, ki je obdajala tvoje In moje življenje. Mnogo črnila se je prelilo po papirju in ustvarjalo besede ljubezni. Mnogi je pisal iz pohote, mnogi je trgal besede iz srca, podajat je svetu resnico, z lastno krvjo oškropljeno, prelito iz solz, ki jih ni nihče videl, ki so bile lite v obupnih nočeh dušne osamelosti.
Nekdo je zapisal: Zmerom so mi pravili izkušeni ljudje, da ni rož brez trnja. Na potu življenja Pa sem prehitro spoznal, da je mnogo, mnogo trnja brez rož. In če že morajo imeti moje rofe trnje, bodi vsaj toliko milostna, — ohrani mi vsaj tisto neskončno lepoto, ki sem jo vžival ob tebi, resnično, da ne ostane v moji roki samo trnjeva šiba...
*
* *
Sam sem sedel v. svojem kotu, na zidu Je Plavala tvoja senca, ki jo je slikala luč skozi vrata iz sobe, kjer si sedela pri mizi in pisala. Senca se je pripogibala, stala je za trenutek nepremično, spet se je sklonila — hipno je šinila roka k frizuri, in je popravila razmršeni koder...
Vse to sem videl in natančno opazoval. Verno sem opazoval senco, ki je prihajala iz raja, kamor se je plašila moja noga stopiti; a srce je tako zvesto pričakovalo glasu:
»Pridi, dragi, da bova govorila o tisti daljni nepoznani sreči, ki živi, zato ker je resnična, zaso ker je v najniii srcih ...«
Tiho sem sedel v kotu, po zidu pa se je pomikala senca.
Srce, ali si srečno, ker ti je dano videti njuno senco? —
Po mojem licu pa sta tiho — tiho spolzeli dve solzi; kanili sta izmed mojih prstov na mrzla, kamenita tla. Od tiste ure so v moje lice utisnjeni dve brazdi, ki ne izginejo nikoli več.
Henrik Hebat.
Lionardov Kristus.
RABINDRANATH TAGORE,
slavni indijski pesnik, predava v Berlinu; o tem pišejo listi:
»Tagore stopi na oder. Vtis njegove lepe glave, ki jo obkrožijo rjavo-sivi lasje, je močan. Njegove temne oči so svetle od daljne luči. Ru-java, dolga indijska obleka pada na lahko, čez vitko telo. Tagore čita iz rokopisa. Njegovo telo je nepremično, roke so mirne. Njegov nežni glas
v	melanholični srednji legi kraljuje v dvorani. Govori angleščino, ki nima v sebi angleškega zvoka. Pri mnogih liričnih mestih, ko citira verze, ali ko govori o krasoti mesečnih noči, je njegov glas pojoč in zvonek. To je glas človeka. Kakor glas zvona same dobrote. Indijski verzi zvenijo kot godba.
Tagore podaja izvleček iz vede svojega živ-Ijtnja. Za podlago mu je indijski nauk, da je harmonija boljša kot boj. On razpravlja, kako se je ■ndijska kultura v gozdovih razvila. Ker so bili ljudje v večnem stiku z naravo, iim ni prišlo na misel, da bi pridobljeno zagradili z visokim zidom proti naravi. Celo na višini cvetočega blagostanja se je ozirala indijska duša vedno nazaj na vzvišenost preprostega življenja v gozdni samoti. Biti sam in se čutiti »mio /. oblaki in z vetrovi, z ž -vali in grmovjem. Tagore primerja Šekspirja s Saknntalo. Pri Šekspirju boj človeka s svetom in naravo, pri Sakuntalu harmonija z naravo. Civilizacija odtrga človeka od narave. Duh pridobitve je stopil na mesto hrepenenja po harmoniji. Zgodovina Rvrope je zgodovina boja. Nobena politična močne more napraviti svojega ljudstva velikega. Izgubljeni rai je mogoče pridobiti le z dobroto.
TALAAD PAŠA.
Proti morilcu Talaad paše se vrši razprava. Talaad paša se je bil odločno zavzel zato, da sc pokolje Armence in vničili so jih res nad en milijon z največjimi grozovitostmi. Umoril ga je mlad Armenec, ker so v pokoljili preklali njegovemu bratu lobanju, sestro pa posilili. Vizijo tit'i dveh bitij je videl neprestano pred očmi. Ljudje božji, kako pride ta mladi Armenec pred sod'šče in ne Talaad paša.
ŽALOSTNA VEST.
O	umetniški razstavi je pisal v »Slovencu« .lože Piber in povedal o Gaspariju to-le: Da m umetnik je gotovo. Pa še zelo lep vzgled imamo v njem, da še tako individualno izražanje tu niti »najmanjša« lastnost umetnika. Mož nima niti ene svoje ideje, niti ene svoje misli, in: kaj bi potem z njim?
Maksim Gaspari je izjavil, da ne razstavi veC svoj>h umetnin v Sloveniji dokler je na krmilu »Slovenčev kulturni teror«. Škoda!
Narodno blago.
. AL SE RAJTENGE BOJIŠ?
(Podtnelec).
Kaj ti je krščanska duša, da si tolko žalostna, al ti sodbo premišljuješ, al se rajtenge bojiš?
Kaj b se rajtenge ne bala, k' nisem nič pripravljena, ne stein’ svetim’ zakramentam nisem nič previdena.
Moj oče je že zdavnaj rajžov, nazaj ga nkoli več ne bo; od njih ni pistna, ne potenta, sam Bog ve, kako je tam zanje.
Al so v vicah, al v nebesih, sam Bog ve, kako je tam zanje. Oh spreljubi bratec moj, ko ti na britof stopil boš: tu poglej in spredomisli, da enkrat tukaj strohnev boš!
POGREBNA.
(Cez-Soča, Žaga.)
1.
Ostante zbogom, prijatelji
vi	znanci nuj sosedi, k' ste z mano sem prirajžaii, sem prot’ tej črni zemlji.
2.
Sedaj me boste spodkopal noter v mojo posteljco.
3.
Jest mam še no prošnjo do \ r čpte boste hotli uslišet:
Zinulite zame jen očenaš, z; mojo ubogo dušo!
4.
Bom pa jest prosila Boga za vas. da Vam bo Bog odpustiv.
5.
Jlst mam še kej pri moji hiš, kej utica k’ mene neč več ne usliš:
Oi	kar sem vsjav to bodem žev, vse moje dobre d“la!
OL) H AJDOVSKE DEKLE.
(Žaga.)
1.
Stoji, stoji tam trata, ta trata zelena, na irati stoji vrtec, ta vrtec ograjen!
2.
Okol vrta prajngu dikla, na dikla hajduska, ona sprov lepo moli. dab' videla. Jezusa.
3.
Jezus po vrti prajnga, ko deb’ en gortner biv, pod pasho oljko nosi, ko deb' rožce sadiv.
4.
Jaz nisem noben gortner in rožic ne sadim, vernim dušam pot pripravljam v nebesa, v sveti raj.
5.
Marija gre v nebesa, nas kliče za sabo; saj gremo, saj pojdtno z veseljem za Tabo!
Vsebina enajste številke:
LEPOSLOVNI ČLANKI:
Vampir, spisal dr. Fr. Detela. (Dalje.)
Drobtinice življenja. Spisal Anton Čehov. Prevedel Joža Toroš.
Kralj Matjaž. Simbolična igra. Spisal Josip Ribičič.
Brata in zlato. Spisal Lev Nikolajevič Tolstoj.	*
POUČNI ČLANKI:
Življenja laž in resnica. Spisal Jens Jorgensen.
PESMI:
Žalost. (Henrik Hebat.)
Poznaš te stene tihe sobe. (Henrik Hebat.)
Nocoj. (Henrik Hebat.)
Iz naše književnosti:	Pod
svetilko, spisal Rikard Katalinič-Jeretov. Prevedel Henrik Soča.
Za naše malčke: Opat samostana Jakuši (Japonska pravljica.) Lahko noč (Ksc ver Meško). Solnčni prihod (Danska pesmica). Mamica poje (P-.
TO IN ONO:
Književnost in umetnost: Čas, št. 3 in 4.
Drobiž: Dume (H. Hebat). Rabin-dranath Tagore, Talaat paša. Žalostna vest.
Narodno blago:	Od	raitengc
božje, Pogrebna, Al se rajtenge bojiš ?
MLADIKA izhaja dne 15. in 30. vsakega meseca. Izdaja jo Katoliško Tiskovno Društvo v Gorici. — Tiska Narodna Tiskarna v Gorici. — Stane na leto 16 L, pol leta 8 L, četrtletno 4 L. Denar se pošlje naprej. — Posamezne številke po 1 L. Za inozemstvo, tudi za Jugoslavijo, stane 20 L. letno. Uredništvo in uprava je v ulici Carducci 4. Urejuje: FRANCE BEVK.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Dekleta iz Bilj. Hvala za pismo. Tudi mi smo že mislili na to, a sotrudnic ni. Zdaj začne drugo polletje »Mladike« in posvetili bomo s 13. številko tudi ženskemu svetu eno stran. Če bomo mogli v vsem zadovoljiti, ne vemo, ker so slike predrage.
—	Ivan Č. Vam se zdi, da smo zavzeli proti Napoleonu preostro stališče. Za one, ki ljubijo vsakega »junaka« in za vsako ceno,' seveda. Toda čas je, da tudi rablje presojamo kritično. Genija in spretnosti mu ne odrekamo, saj je tudi žepni tat genijalen in spreten. —
Obnovite naročnino!
Listnica uprave. Vse one naročnike, ki so plačali naročnino samo za pol leta, opozarjamo, da list obnovž, sicer jim bo list ustavljen z 12. številko. Agitirajte za list!
Na razgledu.
Binkošti 1921. — Tužna Istra. — Pod belim orlom.
Poljska. — Kaj Je naše.
Z dostojanstveno samozavestjo je pristopilo 15. maja naše ljudstvo h volilnim žaram. Na Goriškem je 40.000 mož povedalo, da hočemo primorski Jugosloveni ohraniti zemljo svojih očetov in svobodno voliti postave. Izmed petih poslancev smo dobili Jugosloveni na Goriškem štiri, neuspeh smo pa doživeli v Istri in Trstu. Tržaška okolica po večini ni mogla voliti: V sv. Križu, na Proseku, v Barkovljah, sv. Ivanu so fašisti izvajali nezaslišan teror, na Opčinah so razgnali volilno komisijo. Toda vse to se niti primer-
jati ne da z istrskimi nasilji. Fašisti so požgali več vasi, v Mačkovljah so na cesti ubili hrvat-skega kmetiča; grozodejstev je neštevilno upamo. d^ jih bo spoznala vsa Evropa po »črni knjigi primorskih Jugoslovenov«, ki bo vsebovala vse dokumente o nasiljih. Od 86.845 istrskih volilcev se ie moglo udeležiti volitev samo 45.865 ljudi. Italijanski blok je dobil 28.944 glasov, Jugoslo-veni 9.852. Pri volitvah leta 1911 so dobili istrski Jugosloveni 21.200 glasov, združene italijanske stranke 17.500. To je najboljši dokaz, kako so fašisti, podpirani od vlade, gospodarili na dan volitev. Rimska vlada se je po izvršenih nasiljih v »Tribuni« pobahala, »da ima ta uspeh izredno veljavo, ker je tudi mednarodne važnosti«. Roke ministra Giolittija so omadeževane s krvjo nedolžnih istrskih kmetov. Pošiljamo pet mož v italijanski parlament, da dvignejo pred vsem svetom težko obtožbo radi prelite krvi, radi našega trpljenja in da začno odločno borbo za avtonomijo Primorja. Na dnu globeli smo bili, na dnu ponižanja in mračnega suženjstva smo stali, — sedaj gre pot navzgor, korak za korakom, z lastno silo, k svobodnemu solncu!
Tja na vzhod hitijo naše misli, tja, kjer žive Srbi, Hrvatje, svobodni Slovenci. Ne varajmo! se, tudi oni imajo težke boje, imajo pa zemlje, dela in' kruha dovolj. V maju so se vršile v Sloveniji občinske volitve in sicer pod geslom: Avtonomija pokrajin — ali centralizem! Pokazalo se je, da imajo pretežno večino ljudstva v Sloveniji avtonomistične skupine za seboj. Vodilna skupina av-
(Dalje na str. IV.)
V Gorici, dne 15i junija 1921.
Poštno tekoči račun št. 50.
s*.
„Adrija” čevlji
t,ČBvIjarslia zadruga" « Mirna pri Borici.
Edino domače podjetje te stroke
Izdeluje 11 ima v zalogi vedno 98 raznth vrst čevljev vseh velikosti in za vsak stan.
^ Čevlji našega izdelka so delani lično in trpežno, ter se za izdelavo rabi samo 'TO prvovrstno, lično in trajno usnje. Kaka druga primes je izključena.
Ur
t
IH
I
*
Pazite na varstveno znamko, ki je vtisnjena na podplatu ali nadplatu.
Ako čevlji nimajo znamke, niso naš izdelek.
Varstvena znamka.
Čevlji našega izdelka se lahko naroče naravnost iz tovarne v Mirnu pri Gorici ali kupijo v naših prodajalnah: v Trstu, Via Rettori, št. 1 blizu magistrata, v Gorici, Corso Verdi 32, v hiši Centralne posojilnice. Zahtevajte čevlje „ADRIJA“ pri vseh trgovcih. Trgovci so dolžni prodajati naše izdelke po od zadruge določeni ceni, pomnoženi za poštnino. Na zahtevo kupca moraio trgovci pokazati originalni, tiskani cenik »čevljarske zadruge".
V	krajih kjer trgovci	ne drže čevljev našega izdelka,	se iščejo	zastopniki
v svrho naročanja za	privatne stranke. — Zastopniki	dobe za	svoje delo
primerno odškodnino.
Zadruga je izdala,	nov bogato ilustriran cenik, katerega pošlje na	J
zahtevo brezplačno.	V
Vsi dopisi in naročila naj se pošljejo na naslov ;
Čevljarska zadruga" v Mirnu pri Gorici. **
tonomistov, Slovenska ljudska stranka, je dobila 65 odstotkov vseh mandatov. Tudi del demokratske in socijalistične inteligence se zavzema za avtonomijo pokrajin, med njo najdemo imena oti-ličnih kulturnih delavcev, kot so vseučiliščni pro-iesor Prijatelj, dr. Lončar, dr. Glonar itd. Vodilni duh te skupine je socijalistični publicist Prepeluh-Abditus, ki je začel izdajati tednik »Avtonomist«.
— V ustavodajni skupščini pa narašča vpliv centralističnih skupin, ki odklanjajo vsak sporazum z avtonomisti. Skupščino je zapustil zadnje dni hrvatski Narodni klub, kateremu načeljuje poslanec Laginja, sloviti vodja istrskih Jugoslovenov pred vojno. Klub šteje 11 poslancev. Tako mo-remo z žalostjo ugotoviti, da večina hrvatskili poslancev, — 49 Radičevih in imenovanih enajst
— ne sodeluje v skupščini v tem znamenitem trenutku, ko jugoslovenska država sprejema novo ustavo. V teh srditih bojih se je pa pokazalo razveseljivo dejstvo, da ni stranke v vsej Jugoslaviji, ki bi bila proti temu, da so vsi Jugosloveni zedinjeni v eni državi.
So republikanske struje, so stranke, ki hočejo (fderalizem) zvezno državo, ni pa strank, ki bi bile sovražne Jugoslaviji. Stjepan Radič sam po lastnih izjavah hoče Jugoslavijo, stremi pai za drugačno obliko države: Hoče ostvariti jugoslovansko zvezno republiko, ki bi obstojala Iz slovenske, hrvatske, srbske in bolgarske republike, v katerih vseh naj vlada kmetsko ljudstvo. Na zunaj naj bi Jugoslovanska zvezna republika bila enotna. Kakor je sicer Št. Radič v zmoti, ker meje med Hrvati in Srbi sploh ni mogoče zarisati, vendar je pomembno, da je celo njegova stranka odločno jugoslovenska in da stremi za Veliko Jugoslavijo, ki naj sega od Karavank do Carigrada.
— Pri glasovanju za centralistično ustavo je glasovalo za 227 poslancev (demokrati, radikalci, slovenski samostojni kmetje, muslimani) proti pa 93 poslancev (ljudska stranka in komunisti.) Ce bi ne bile hrvaške stranke zapustile skupščine, bi bila opozicija dobila 192 glasov. Boj za avtonomijo se nadaljuje z vso silo.
Dogodki zadnjih tednov so zopet načeli koroško vprašanje. Poljakom se je v Gornji Šleziji zgodilo isto, kot Slovencem na Koroškem. Kdor
dela, orje, žaga, koplje, kdor gubi življenje v črnih rovih premogovnikov, je Poljak; kdor gospoduje na veleposestvih, ukazuje v tvornicah In rudnikih, v uradih in šolah, kdor ima denar — je Nemec. In tako se je zgodilo, da so desettisoči poljskih težakov in kmetičev morali glasovati za Nemčijo, ker so jim nemški gospodje grozili, da jih sicer poženejo na cesto. Nemci so dobili v tej pretežno poljski deželi večino. Toda Poljaki sc niso udali, zasedli so velik del poljskih okrajev in zahtevajo, da se oni okraji, ki imajo poljsko večino, priklopijo poljski republiki. Ce se to zgodi, bo morala zveza narodov zopet pregledati tudi skiepe glede Koroške in dognala bo, da so imeli okraji južno od Drave veliko jugoslovansko večino. V svojem boju proti Nemcem je zadelo poljsko delavno ljudstvo na zahrbtnega sovražnika: na italijansko diplomacijo. Italija, stara sovražnica malih narodov, podpira Nemce in je ukazala svojim četam, da streljajo na Poljake. Poljski narod pa, ki je skozi morje sovraštva, skozi dvestoletno sužnost prišel z lastno močjo do zedinjenja, bo tudi nasproti novim nasprotnikom znal prej ali slej priboriti zmago pošteni svoji pravdi. — Nočemo s tem reči, da pričakujemo, da bo Primorju priskočila na pomoč poljska teta ali ruski stric — mužik. Zaupamo samo v našo vest in v našo pest. In še .v eno dejstvo zaupamo: V dejstvo, da je bila vsaka krivica, ki jo je moral pretrpeti kak narod, maščevana in da v življenju narodov ne odloča število, ne odločajo bajoneti, ampak slednjič le, — če tudi črez desetletja —, silna zavest pravice. —
Tik pred vojno so bili na Reki spustili v morje avstrijsko vojno ladjo »Szent Jstvan«. Ob tej priliki je bil ranjen hrvatski pomorščak in položili so ga na obal. Vse je bilo tuje, nadvojvode, generali, častniki, politiki, ladja, črnorumene zastave in šumeče napitnice, le dvoje je bilo jugo-slovensko: Tiho jadransko morje in oni ubogi hrvatski deiavec, ki je ranjen in zapuščen stokal na belem produ.
Spomnite se tega delavca! Ne zapustite njega, ubogega istrskega naroda, v uri pogibelji, saj je samo dvoje naše:	Morje	in ranjeni, teptani
narod.
— OH
Jugoslovanski vojaki v slovenski Koroški pri Rožeku. Korošci jih zopet z veseljem pričakujejo, da jih rešijo nemško-avstrijskega suženjstva.
Uganke.
1. Tržne €ene pred vojno.
Ribe . .	- ‘32 K
solata . .	- '15 „
raki . . .	-•12 „
liren in čaj	-•17 „
krompir	- -65 „
slanina . .	2 34 „
pivo in vino	—•56 „
Cene povedo, kako je pesnik Gregorčič nazivni Sočo.
2. Uganka.
(Priobčil Domen.)
V poletju je in v zimi ne dobiš je; ima jo vsaki list in vsaki cvet.
Ponaša ž njo se bitje vsako, naj so fantje ali vrste ljubljenih deklet.
Še v petju je in v svitu zore mlade; ne škodi pitje ji, ne kletev grda, na ženitnini vsa je v žamet skrita, a pamet vedno ž njo je, dasi trda.
Imaš jo v žalosti in tugi in še v smrti, v posteljo pride, da trepečeš ž njo.
V uganki ni je in je ni v »Mladiki«, v »Začetnici« pa hitro najdeš jo.
3. Enačba.
(Priobčil Domen.)
-~r- + m' + -V = Bog mi 1 na	mi
Kdor pravilno razreši vse tri uganke in pošlje rešitev do 28. junija ter bo izžreban, dobi v dar knjigo Ivan Albrecht: Malenkosti.
Rešitev ugank v 9—10 številki:
1. Številna uganka:
V	božjem svetu pravijo mi vsi narava, raste nikdar posejana trava, žre jo rada naša siva krava, ko prisili lakota jo prava.
2. Rebus: Veliko polja je pri nas, ki nas kliče na delo.
3. Vizitka: Vsak je svoje sreče kovač.
Rešitev smo prejeli 15. Žreb je določil gosp. Alojzija Šonc-a, Tomaj 92.
Kratkočasnice.
LOV NA TATU.
Pri komercijalnem svetniku se je zbrala velika družba. Hipoma zadoni med splošno zabavo prestrašen glas neke dame: »Moja biserna ovrai-nica je zginila!« Nastalo je veliko vznemirjenje, nakar je gostitelj razložil:	»Vzemimo,	da	si	]e
nekdo dovolil slab dovtip, zatorej dajmo povzročitelju priložnost, naj stvar zopet popravi. Ugasimo torej luč, da bo v temi mogel neopaženo položiti dragocenost v veliko srebrno skodelico na mizi!« — Luči pogasneje in se med veliko napetostjo po kratkem premoru zopet prižgejo. Novo vznemirjenje. Srebrne skodelice tudi ni več!
NI SE POSREČILO.
Gospa Pika bi bila rada slišala od svojega moža poklon, ta pa ni bil posebno vnet za take stvari. Zato ga je hotela zganiti s sentimentalnostjo :
»Ah«, je dejala, »nekega dne boš zagledal mlado lepo deklico in boš name čisto pozabil«.
»Kdo vpraša po mladosti in lepoti,« je odgovoril soprog, »jaz sem že steboj čisto zadovoljen*.
SREČA.
»Prosim za eno liro ribjega olja«.
»Za eno liro ga bo zelo malo, je zopet podražilo,« pravi lekarnar.
Janezek pa: »To mi je čisto po volji, ^aj Je zame«.
PISATELJ »FAUSTA«.
Po neki predstavi Goethejevega »Fausta«, so se prikazali vsi igralci na odru. Mefisto pa, ki se je že umil, ker ni imel na zadnje nič več opraviti v vlogi se je tudi pokazal kot čisto navaden gospod.
»Ah, glej, tu je tudi pisatelj Fausta,« se Je oglasil debel glas iz porterja.
TENKOČUTNOST.
»Kaj?« Vi niste videli »Viljema Tela?«
»Ne. V nekem dejanju ustrelijo jabolko z glave malega Tela in jaz poka ne morem slišati«.
NA UPANJE.
»Tvoji čevlji pa strahovito škripljejo, Toni; gotovo še niso plačani«.
»Neumnost! Potem bi morale moje hlače tudi škripati«.
KDO?
Učitelj: »Povej, čigavo tele ti je pomagalo pri nalogi?«
Učenec: »Vaš sin, gospod učitelj«.
UGODNA PRILIKA.
Policaj (žepnemu tatu, ki ga pelje v zapor) »Vi, moja stara Vam bo tako) prinesla jesti. Poizkusite vendar, če ji boste mogli izmakniti hišni ključ; v prednikovem žepu ga ima!«
Satira.
Listi.
»Zdaj si prosta, o Evropa«, pravi diplomatov tropa.
»Kar imeli smo, smo dali, več pa dati nismo znali.
Krilo po novejši modi, da ponašaš se povsodi. Poleg tega perutnice, da nam poletiš ko ptice.
Če smo dali Ti obesek, na verižici privesek, iz ljubezni smo storili, da bi bolj se prikupili.
Očka Vilzon so dejali, da pravico bodo dali, ali tiger Klemanso zamrmral je: »Kaj bo to!«
»Je pravica za velike, a nikakor za pritlike, bod’ Slovenec al’ Poljak, sam si jo poišči vsak«.
Tretji v zboru še Lojd Žorž (ta angleški suhi štorž):
»Je pravica za močnejše, ne za narode šibkejše«.
Srečna deklica Evropa, botrov tvojih volčja tropa ti je dala križev sto, da te kmalu koncc bo.
Plamen št. 8. Ivan Zorec: Zmote in konec , gospodične Pavle. — Vitomir F. Jelenc: Jugoslovansko dobrovoljstvo. — Ivan Albreht: Večerna pesem. — R. Peterlin Petruška: Ko gaj zazeleni.
—	Kipar Ivan Zajec. — Ksaver Meško: Prvi pesnik. — Cvetko Golar: V mladem jutru. — Rado Murnik: Ženini naše Koprnele. — Stanko Vurnik: Pota moderne umetnosti. —< 1. J. Orel: Pasti in zanke. S. K.: Težek čas. — J. Suchy: Crticc iz francoske revolucije. — Politična krožnika. — Razno.
»Plamen« št. 10. prinaša: I. Zorec: Zmote !n konec gospodične Pavle (nadaljevanje); V. Jelenc: Jugoslovensko dobrovoljstvo; Ks. Meško: Pevec in Utva; Rokoko (pesmi); Rado Murnik nam predstavlja sedmega ženina naše Koprnele z ilustracijami »pisateljice Vide«. D. Inkiostri: Kapital in delo v zvezi 'z jugoslov. dekorativno umetnostjo z več slikami. Ks. Meško: V megli in Prošnja. M. Kunčič: Pozabljenje in P. Petruška. Pijanček (pesmi), Politična kronika, Nove knjige in Razno. Pod črto nadaljuje kriminalni roman I. Š. Orla: Pasti in zanke.
Gulič Gvidon: Parni kotel. V Ljubljani, 1921. Založila Jugoslovanska knjigarna. Znanstvene knjižnice zvezek 1. Po vzgledu češke Zbirke »Za vzdelanim« smo končno tudi Slovenci dobili popularno znanstveno knjižnico, ki bo prinašala kratke in praktične razprave iz vseh strok vede.
Sorišha zveza gospodarskih zadrug in društev v Gorici
registrovana zadruga z omejeno zavezo
v Gorici, Corso Verdi 32,
I. nadstr.,
uraduje vsak delavnik od 8. do 141 stranke se sprejemajo le do poldneva.
Andrej Mavrič, trgovec v
Gorici, Gosposka ulica 11 (Via Carducci), se najtopleje priporoča slav. občinstvu v mestu in na deželi, posebno pa preč. duhovščini, za obila naročila, katere izvršuje točno in po znižanih cenah. — — —
********
m
ooooooooo-oooooooa
Oglejte si pred nakupo*n veliko zalogo > sakovrstnega pohištva, v kateri ie
J3~ nad 50 kompletnih sob ^1
pripiostih in najfinejših.	>'cf)
Kompletne spalnice od 2000 Lir naprej.
Za obilen ob.sk se priporoča
e®
~I
OJ M
-J- C
N *
čl
Via Carducci 14 (Gosposka ulica). 0'ooooov -t* -o— uO o oOOOO
O o
m-*
T3
«3 _ c O
-SC O 75 ■*“* S
•5 ^
n:
D. ^
‘A
$
m
*
PODRUŽNICA
LJUBLJANSKE KREDITNE BANKE
:: V GORICI, ::
Corso Verd „Trgovski Dom.4,
0
99»» Telefon št. 50. ®##®
Brzojavni naslov: Ljubljanska banka.
Delniška glavniea	CENTRALA:	Rezerva SHS
SHS kron	T	kron
so milijonov. LJUBLaANA. 45 milijonov.
PODRUŽNICE: Brežice, Borovlje, Celovec, Celje,
Maribor, Ptuj, Sarajevo, Split, Trst.
Obrestuje vloge na knjižice po 4u/0- Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru.
Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvršuje vse v bančno stroko spada; cče posle najkulantnejše.
Uradne ure za občinstvo 8 */ , -12 in od 3—5.
Ob sobotah popoldne, ob nedeljah in praznikih se ne uraduje.
*
Veletržca z vinom
BRflTfl fIBllJfl gorica
Via S Anton o 4 in na Kornu št. 8 (prej Kaučič)
prodnjaui im <,el>elo
navadna '• vipavska, istrska, bliska, dalmaIinska, furlanska m italijanska vina ;
fina vina in šampanjce v butiljkah, maršalo ; raznovrstne likarje« kakor : Fernet Rranca, Cognac ; razna žganja (tudi na drobno), Vermoulh in špirit.
fc
* WWi UELIHA ZALOGA MAMIFAHTURNEBfl BLAGA
xV raiuer Na drobno o Na debelo.
__________________________GORICA, VIA RASTELLO 34—37.
Volneno in bombažasto sukno § Velika izbera
  za moške in ženske. -----------------------|---------------
$ potrebščin za krojače
Velika izbera perila, šifona, razno- ^ _	j™	-	»
vrstnega platna za rjuhe, S	3IV1	Jv
brisač vsake vrste, serviet, belih in S
barvanih namiznih prtov s obleke za mQšk dame |n olroke. vsake velikosti, žepnih robcev, vol- S	.	.	.
nenega, bonibažastega in sukanega § 'n *3aivane m0bke srajcem blaga za blazine, volnene in	S WGF"	spodnje hlače.
bombažaste odeje, bele in barvane	S
posteljne prevlake, z volno napol-	S
njene in s klotom raznih barv, S Sprejemajo se tudi umerjena naro-
volnenim porhatom, zefirjem, eta-	fci oblek in	perila za moške, dame
minom in batistom prevlečene odeje.	§	 :	in	otroke.
S