DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 CENA: posamezna številka L 20.	— Naročnina:
mesečno L 85, letno L 1.020. .•— Za inozemstvo; mesečno L 150, letno L 1.800. — Poštni čekovni računi:	Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Leto IV. - Štev. 20
Trst Gorica 19. maja 1950]
Izhaja vsak petek
Izkušnje uče
Star slovenski pregovor pravi »da gre osel samo enkrat na led«. Ako ima ta rek kje posebno močno veljavo, potem je to v politiki. Težko bomo našli primere, ki bi nam dokazovali, da bi ravnal prav, kdor ga ne bi upošteval.
Po edinci, ki so enkrat v političnem življenju skrivili hrbtenico, ki so enkrat pokazali, - da ne znajo pravilno vrednotiti položaja, da niso zvesti načelom, ali pa da jih sploh nimajo, ne bodo teh svojih napak nikdar odpravili. Zastonj je upanje, ki bi ga v take ljudi pokla-dal narod, nadejajoč se, da so jih izkušnje kaj naučile ter da bodo prihodnjič postopali drugače in bolje. V politiki je namreč veliko bolj važen značaj kot pa umske sposobnosti in znanje. Znanje si pridobivamo in izpopolnjujemo, z značajem se pa rodimo in ga le prav malo lahko izpreminjamo.
Ker imamo samo izjemne primere, da so zrele osebe v teku svojega življenja izpremenile svoj značaj, zato tudi skoro nimamo primerov, da bi poedinci v politiki pokazali svojo sposobnost, da bi postali plemeniti, načelni in dosledni, ako se kot taki niso izkazali že pri svojih prvih nastopih. Komur je postalo glavno vodilo težnja za dosego popolne oblasti lastne politične skupine, kdor je pripravljen prodajati ali žrtvovati koristi svojega naroda, kadar koli bi to zahtevala njegova strankarska ideja, ali pa je morda pripravljen menjati svojo idejo, odnosno je sploh nima samo da bi vedno po čim ne napornejši poti zavzel kako vodilno mesto, ta bo ostal tak do smrti. In kar velja za poedince, velja seveda tudi za politične pokrete.
Enkrat gre osel na led! Drugič ve, da se mu mora izogniti. Tega se mora zavedati tudi naš narod Osebe in pokreti, ki so ga razočarali, so tisti led, na katerega se ne bi smel več vračati, ako želi sebi dobro. Led ostane namreč led in na njem mu bo samo ponovno spodrsnilo.
To naše opozorilo je postalo potrebno prav v tem trenutku, ko je velikemu številu naših sonarodnjakov izdajalski led že drugič izpod-nesel korak.
Prvič je naš narod, v teku druge svetovne vojne pod vplivom zanosnih gesel, naivno položil svojo usodo v takrat še nepoznane roke voditeljev Osvobodilne fronte. Zaupal se je komunizmu, ki je taktično skril svoje prave namere. Razvoj je pokazal, da je bilo to ravnanje napačno. Od onega pričakovanega velikega izboljšanja, ako vzamemo kot njegovo osnovno merilo osebno srečo, ni bilo vsaj do sedaj uresničenega ničesar. Tako je naš narod doživel svoje prvo stvarno snidenje s komunizmom in njegovimi nosilci. Oboji so ga razočarali.
Stvar ni ostala prikrita ostalemu svetu. Ker je začela posebno kvarno vplivati na važne komunistične postojanke v Italiji in Avstriji, so glavni komunistični režiserji v Moskvi ugotovili, da morajo odvzeti značaj pravovernosti temu jugoslovanskemu ogledalu, ki .je na tako veren način kazalo radovednemu svetu njihove lastne napade. Jugoslavija je postala »žrtveno jagnje«, ki naj »odjemlje grehe tega komunističnega sveta«. Niso je več kazali kot primer, kakšen naj bo, temveč kot primer, kakšen ne sme biti pravi komunizem. S tem so svojim ovčicam zameglili poglede ter jih pripravili do tega, da so jim zopet slepo sledili.
In tako je dober del našega naroda še drugič nasedel komunizmu. Razočarani nad svojim prvim srečanjem so ljudje upali, da bodo sedaj pod isto zastavo vabljive rdeče barve doživeli drugačne izkušnje. Pozabili so, da so se s tem podali na isti led, na katerem so ze enkrat padli. Niso opazili, da so se zopet izročili pokretu, ki mu je glavno dosega komunistične dikta-ture, in mu je pri tem vseeno, ali bo to ustvaril ob upoštevanju narodnih teženj po samostojnosti, svobode in enakopravnosti, ali pa mimo njih. Malo jih je bilo, ki so takoj poslušali glas zdrave pameti.
Moralo je priti do velike napetosti v tržaškem vprašanju, da je končno naš narod tudi iz samih kominformističnih ust izvedel neizogibno resnico, da je zopet neusmiljeno izdan. Kominformisti so prisiljeni od dogodkov končno izpovedali, da se njihovi smotri glede Trsta prav nič ne razlikujejo od teženj italijanskih nacionalističnih krogov. Nič ne pomaga, ako se tukajšnji rdeči pravoverneži, in še posebno njihovi slovenski pomagači izgovarjajo, da je to samo taktika. Proti komu? Proti Slovencem ali Italijanom? Verjetnosti, da bi bila v slovensko korist, ni nobene!
Ob
londonskem zasedanji® atlantske zveze
držav
k:
p
Londonsko zasedanje dvanajstih zunanjih ministrov držav atlantske izveze je končano	in čeprav
razpolagamo z zaključno objavo o izvršenem delu in podvzetih ukrepih v duhu najavljene »totalne di-plomaaije« je vsako tehtnejše obravnavanje delovnega uspeha londonskega	zgodovinskega	zasedanja
vsaj zaenkrat — nemogoče. Vendar maramo osvetliti nakaj dejstev, ki dovolj jasno nakazujejo bodočo smer zahodne politike v neizprosnem .boju za obstanek z Vzhodom in komunizmom.
Totalni diplomacija
Pojav »totalne diplomacije« v času, 'ko svet brezglavo drvi v tekmovalnem oboroževitvenem besu nasproti novi moriji, je vsakogar, ki je še količkaj upal v možnost svetovne sprave, zelo zaskrbel. Sam ameriški zunanji minister Acheson je zato moral s primerno razlago pomiriti razburjene duhove in pojasniti, da namen »totalne diplomacije« ni vojna, ampak vsestranska uporaba razpoložljivih diplomatič-nih, gospodarskih in vojaških sredstev za zavarovanje ogroženega miru.
Zahod je danes potiš,njen v položaj branitelja demokratičnih pridobitev sodobne omike, ki jo komunistična poplava davi. Zahod mora nekaj ukreniti, da se reši grozečega pogina. Kako naj postopa Zahod v tej odločilni igri? Mar tako, da na odločne in nevarne poteze svojega neizprosnega nasprotnika odgovarja z neprepričevalnimi potezami, s čimer bi zahajal v vedno težji obrambni položaj?
Ne! S »totalno dizplomacijo« hoče zahodni svet iz današnje faze nehotenega prenašanja vzhodnega komunističnega poseganja v svetovni razvoj preiti po stopnjah, toda odločno v zavestno ustvarjanje trdnega jeza, ki naj prepreči rušilnemu valu, da hi 'zajel nove dežele in nova ljudstva. Ko bo ta jez ustvarjen, se bodo ob njem razbili vsi besni valovi in se Bvračali nazaj na razburkano 'zaletišče, se umirjali in ustvarjali 'pogoje 'za začetek nove faze mednarodnega, življenja, demokratizacije zasužnjenega sveta.
To je namen »totalne diplomacije«, ki so ji v Londonu določili okvir in vsebino.
Nemčiji in Trije velihi
Pred začetkom zasedanja atlantskega obrambnega sveta so se zbrali zunanji ministri treh velikih zahodnih sil, Francije, Anglije in Zedinjenih ameriških držav na štiridnevno posvetovanje. Lahko trdimo, da je to posvetovanje, zaradi svojih zaključkov glede bodočnosti Nemčije, sestavni del atlantskega zasedanja. v
O marsičem so trije veliki zunanji ministri razpravljali, čeprav tolmači zaključna objava samo njihove sklepe glede bodočnosti
Nemčije in njene vloge v zahodni politiki.
Zahodne velike sile hočejo premostiti prepad, ki je nastal v evropskem življenju z izginotjem Nemčije kot tvornim soustvarjalcem nove evropske skupnosti. Zato bio 'Zahod stremel po omilitvi zasedbenih določb 'na zahodnem nemškem ozemlju. Civilni visoki komisarji so pred kratkim nadomestili vojaška zasedbena oblastva; s tem je podana možnost, da bo v najkrajšem času zahodna Nemčija sprejeta kot enakopravna sila v sklop zahodnega političnega sveta in da bo moglo zahodno nemško ljudstvo vedno bolj svobodneje razpolagati z vajetmi svojega političnega voza.
Vendar s tem ne bo ukinjena vojaška zasedba. To je nemogoče, in to 'zahodne velesile odkrito izjavljajo, dokler bo vzhodna Nemčija pod sovjetsko vojaško zasedbo. Zahodna vojaška zasedba bo hkratu za svobodno se razvijajočo zahodno nemško zvezno republiko jamstvo neoviranega razvoja in varnr.sti pred komunistično grožnjo.
Skupni upravi francoski in nemške težke indistpije
iSamopremagovanje francoskih politikov pri določanju pogojev za ponovni dvig 'Nemčije je bilo prav gotovo veliko.
Dejstvo, da ostane zahodna Nemčija še v bodoče pod združeno, vojaško zasedbo treh zahodnih sil, je verjetno za Francijo dovoljno jamstvo, da jo Nemčija v bodoče ne bo mogla ogrožati.
Vir nemške vojaške sile in nemškega ogrožanja francoske varnosti je v mogočni nemški jeklarski in premogovni industriji.
To industrijo ,so doslej zahodne sile že močno okrnile, vendar predstavlja še vedno odlično gospodarsko in vojaško podlago za bodočo nemško politično moč.
Francija zatorej predlaga, naj preideta nemšika in francoska težka industrija pod skupno upravo, spo-. razumno sestavljeno, ker vidi le v taki rešitvi odstranitev vsake bodoče vojne nevarnosti in gospodarskega tekmovanja v zahodni Evropi.
Ameriški politični krogi so z veseljem pozdravili ta dalekosežni in daiekovidni francoski predlog, medtem .ko se angleški krogi izjavljajo previdneje, ker vidijo v uresničitvi francoskega načrta ošibitev lastnega položaja na polju svetovne jeklarske in premogovne proizvodnje. Italija, ki nima pomembne težke industrije, je pa nepričakovano pozdravila francoski načrt in izrazila željo, da bi jo vključili v predvideno skupno upravno telo. Čudno sovpada 'z vsemi temi dogodki ukinitev FIM-a v Italiji, to je državne finančne ustanove, ki je doslej podpirala vsa večja italijanska industrijska podjetja.
Italija in itlantiha zviza
Pred odhodom italijanskega zunanjega ministra Sforze v London smo bili priča zanimivemu razglao-ljanju italijanskih političnih krogov o večji ali manjši koristnosti italijanske 'udeležbe v atlantski zvezi iza razvoj italijanske revizionistične politike. Ministrski predsednik iz dobe prve svetovne vojne Orlando je šel ta/ko daleč, da je parlamentu predlagal izstop Italije iz atlantske zveze in revizijo italijanske zunanje politike ter italijanskega zavezniškega sistema, da ne bi prišlo do tega, da bi se morala Italija boriti v novi svetovni vojni ob boku Jugoslavije. Za nas je namen Orlandov,ih besed dovolj prozoren!.. Mučen vtis Orlandovih izjav v zahodnem svetu je do neke mere skušal omiliti vladni predsednik De Gasperi. Vendar je zunanji minister Sforza odpotoval v London dokaj 'srborito razpoložen. Nemilo
je v italijanski politični javnosti u-činkovalo dejstvo, da na dnevnem redu trojnega posveta in atlantskega zasedanja ni bila točka o tržaškem vprašanju. Sfonza je o Trstu in Istri nazpravljal o priliki zasebnih razgovorov s tremi velikimi zahodnimi zunanjimi ministri in javno spregovoril pri svečanem odprtju italijanskega prosvetnega doma v Londonu. Povedal ni ničesar novega!
ZAHODNI POLITIKI SO PA SFORZI SVETOVALI, NAJ SE 'I-TALIJA GLEDE TRSTA SPORAZUME Z JUGOSLAVIJO. Sapienti sat! In grof Sforza je dovolj pameten in izkušen diplomat, da ne bi razumel pomena tega nasveta zahodne diplomacije!
Misilna ahaljc zasedanja
To je miselno okolje, v katerem se je izživljalo atlantsko zasedanje v Londonu; ugotavljamo, da smo to miselno okolje v svojem prejšnjem članku pravilno osvetlili. Uradne objave so nam povedale le to, kar so zahodni politiki smatrali za trenutno umestnost, ne pa tega, česar smo si mi želeli.
Sicer pa nam bo skorajšnji razvoj mednarodne politike marsikaj zanimivega povedal in tudi pravilno prikazal skriti pomen londonskih sklepov in vsebino neobjavljenih razgovorov glede bistvenih svetovnih zadev ter dalekosežnost najrazličnejših tajnih pogajanj.
Ustvaritev vrhovnega vodstva zahodne vojaške in gospodarske strategije s sedežem v Londonu, ki ga bo upravljal namesto angleškega maršala Manitgomeryja verjetno poveljnik ameriškega glavnega stana Bra,dley, dovolj jasno pove, da »totalna diplomacija« nima namena, izživljati se v »hladnem« govoričenju, temveč tudi z dejanji preprečiti izbruh tretje svetovne vojne in odločno zavreti razmah komunizma v svetu.
'Od srede do srede_
Dvoumne izjave Edvarda Kardelja
Na seji za zunanje zadeve Ljud- nje »še ni dozorelo«. V dveh stva- ali »celem« Svobodnem tržaškem o-
Čestitke SDZ jn SPM , prelatu Podgorcu
Slovenska demokratska ?veiza za STO je 13. t. m. odposlala na župni urad. pri Gospe sveti na Koroškem, kjer je v nedeljo 14. t. m. obhajal svoj biserni mašniški jubilej zaslužni koroški narodni delavec prelat Valentin Podgorc iz Celovca, sledeči brzojav:
»Slovenska demokratska zveza pošilja najprisrčnejša voščila za Vaš biserni jubilej in Vam iz srca kliče še na mnoga leta.«
Slovenska prosvetna matica v Trstu pa je jubilantu poslala naslednjo brzojavko:
»Slovenska prosvetna matica v Trstu Vam najprisrčneje čestita k bisernemu mašniškemu jubileju.«
ske skupščine Jugoslavije je zunanji minister Kardelj govoril o raznih aktualnih političnih problemih in je posebno obširno obravnaval tudi tržaško in grško vprašanje. Medtem ko je bil v slednjem še precej jasen in enostaven, je bil pa toliko bolj dvoumen v vsem, kar se tiče našega Svobodnega tržaškega ozemlja.
Kardelj je bil do Italije vsekakor zelo prijazen, odpiral je' vsakovrstne možnosti sporazuma. Ugotavlja sicer, da jugoslovanska vlada danes nikakor ne bi mogla sprejeti istega, česar ni mogla prejeti leta 1946, toda kljub temu izjavlja: »Za Jugoslavijo pomenita — tflko izvajanje mirovne pogodbe kakor sporazum z Italijo o tržaškem vprašanju — odpoved precejšnjega dela narodnostno jugoslovanskega ozemlja... Vsekakor pa smo mnenja, da je lahko v sedanjem položaju sporazum na podlagi enakopravnih pogojev sprejemljiv s strani vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije.« Bistro in jasno povedano bi vse slepomišenje v navadnih ljudskih besedah izgledalo nekako tako-le: vsega tržaškega ozemlja ne damo, ker to je tisto, česar nismo hoteli dati niti leta 1946, toda, pol na pol, o tem, gospoda, se pa lahko pogodimo. To so sicer »boleče stvari«, »žrtve« (posebno za tiste, ki bi bili žrtvovani!) itd., a vendar smatra Kardelj »da je takšen sporazum prepostaviti mirovni pogodbi.« To je prava vsebina Kardeljevih ponudb.
Toda Kardelj ne želi nobenih hitrih rešitev. Zanj tržaško vpra-ša-
To so živo občutili vsi Slovenci, ki so dosedaj nasedali komunističnim geslom, upajoč, da bodo pri kominformistih dobili lek in povračilo za svoje prvo razočaranje. Sedaj so spoznali, da je to nemogoče, in pričeli so se ozirati, komu naj v bodoče poklanjajo svoje zaupanje.
Dvakrat jim je že komunizem zrušil gradove, ki so jih Zidali v njegovih oblakih. Ako jim ni že dovolj dveh izkušenj, temveč žele doživeti še tretjo, potem naj se kar Zopet zanesejo na kako komunistično, ali pa komunizmu sorodno politično organizacijo! Potem naj se še tretjič podajo na že preizkušeni izdajalski led!
Vsem onim, ki so jih dosedanji težki doživljaji dovolj naučili, je odločitev jasna: nikdar več s pokreti, ki postavljajo svoje koristi nad koristi naroda, nikdar več Z' ljudmi in skupinami, ki so se že ponovno izkazale nevredne zaupanja; katerega so zahtevale! Vsi taki zavedni poedinci. so poklicani, da se priključijo k obstoječim slovenskim demokratičnim vrstam, v katere naj vnesejo tudi nekaj svojega duha, svojih zahtev in željd. Ce so jih razočaranja kaj naučila, potem vedo, da je njihovo mesto samo med nami. V naših vrstah ne bodo služili nobenemu intemacionnlizmu, temveč samo sebi in svojemu narodu.	*	*	*
reh je v drugem delu svojega govora popolnoma jasen: 1) Trenutno niso v tržaškem -položaju možne nobene iizpremembe, in 2) ostro je oddvojil za bližnjo bodočnost tržaški problem od ostalih odnosov z Italijo: Medtem ko so italijanski politiki poudarjali, da je od rešitve tržaškega vprašanja v italijanskem smislu odvisno tesnejše itailjansko -jugoslovansko sodelovanje, se je sedaj Kardelj postavil na nasprotno stališče s tem, da je dejal: »Lahko upamo, da bosta ugoden razvoj takšnih odnosov in mirno sodelovanje med obema državama končno doprinesla k lažji rešitvi vprašanja Svobodnega tržaškega o-zemlja.« Tu so torej jugoslovanski pogledi drugačni od italijanskih: najprej prijateljski odnosi, sodelovanje, nato bomo pa reševali tržaško vprašanje. Vse koncesije in popuščanja, ki jih je Kardelj omenil in ponujal v svojem prvem delu govora so torej stvar bodočnosti, zaenkrat pa bo Svobodno tržaško ozemlje ostalo tako, kot je. Kakor vemo, so istih nazorov tudi nekatere velesile, tiste, katerim se Jugoslavija trenutno prav gotovo ne bi hotela zameriti. Odtod izvira najbrž tudi ta enakost pogledov na u-sodo Svobodnega tržaškega ozemlja.
Bodočnost pa je, kakor vemo, v politiki zelo negotova stvar, saj i-mamo pred seboj primer izjave z dne 20. marca, ki je v izpremenje-nih razmerah popolnoma izgubila svoj pomen!
Tako je Kardelj sam omilil neposredno ost, ki bi jo sicer njegov govor lahko imel, in vsakdo, ki ga čita, .bo lahko videl, da je veliko govoril, toda otipljivega in stvarnega, vsaj za sedaj, razen navedenih dveh točk, ni v njem prav ničesar. To je ugotovitev, do katere prihaja tudi večina inozemskih listov.
Kardelj ve prav dobro, o čem si želi biti naš človek na jasnem. Tržaški Slovenci hočejo vedeti, ali se je Jugoslavija pripravljena pogajati za mesto Trst kot tako, ali je pripravljena priznati njegovo vrnitev Italiji, bilo za večjo ali manjšo, toda vsekakor stvarno ceno (če še zahteva v današnjih okoliščinah Tržič in Gorico, potem vemo, da Iz take kupčije ne bo nič!). A prav tega nam Kardelj ni povedal. V načinu izražanja je sledil Titu.
Povsod se govori samo o »vsem«
zemlju, nikjer pa ni govora o me. stu Trstu. V tem pogledu je Kardeljeva izjava veliko manj odločna kakor pa tista, ki so jo Slovenci slišali ob priliki njegovega voliv-nega govora v Mariboru, ko je dejal, da Jugoslavija nikakor ne more dopustiti, da bi prišli pod italijansko oblast še »kateri koli Slovenci, ki ji niso bili izročeni že z mirovno pogodbo.« Nasprotno! V tem svojem zadnjem govoru omenja samo »enakopravnost« ter pripravljenost na »žrtve«. To je pa korak nazaj! Zanimivo je, da sta takemu izražanju in pomanjkanju jasnosti sledila tudi Regent in Bevk, ki sta sicer izvršila žolčne napade na Italijo, toda v pogledu Trsta nista nikjer izrekla nobene jasne besede, ki naj bi načelno odbila misel na morebitno kupčijo.
Morda je bil Kardeljev govor v tej obliki potreben iz diplomatskih razlogov. Ako bi imeli zaupanje vanj in v kroge, ki jih predstavlja, bi mu v takem primeru celo oprostili njegov način izražanja in neodločnost. Saj ne moremo reči, da ne bi Jugoslavija v zadnjem času napravila tudi par uspešnih zunanjepolitičnih potez. Toda prevečkrat smo bili že Tržačani izigrani, celo takrat, ko so padale jasno doneče obveze in obljube, da bi se sedaj lahko zanesli na taka diplomatska zavijanja.
Kar nas je v Trstu, na tej strani meje, lahko mimo in ponovno ugotavljamo, da .so prav za prav za nas vsi enaiki, titovoi ali kominformis-ti, saj nas oboji na en ali drug način potiskajo v isto vrečo. Ob teh Kardeljevih izjavah smo samo ponovno nujno občutili potrebo, da se naslonimo nase in da iščemo zaslombe predvsem v onem svetu, ki mu ni glavni problem samo to, ali bo dobil manjši ali večji košček našega Svobodnega tržaškega o-zemlja, kakor nam to na žalost dokazuje politika obeh njegovih neposrednih .sosed, Italije in Jugoslavije.
Ako bi se čutili določeni krogi jugoslovanskega režima s temi našimi zaključki krivično prizadete, potem jim bo slovensko tržaško prebivalstvo samo hvaležno, ako bodo brez zavijanj in praznih olep-šavanj razjasnili dvome, ki mu jih upravičeno vzbuja njihovo ravnanje.
10. MAJA: Tajnik OZN Trygve Lie se je na potovanju v Moskvo ustavil v Pragi, da naveže razgovore s predstavniki češkoslovaške vlade. — Avstrijski listi poudarjajo izboljšanje odnošajev med Avstrijo in Jugoslavijo. — Švica spreminja svoje obrambne načrte. — V neki severnoameriški luki vkrcuje-jo prvo orožje, namenjeno francoski Indokini. — Achesonu pripisujejo namen,. prepričati Anglijo, da je njena izolacionistična politika škodljiva evropski skupnosti. — V Neaplju izkrcujejo tretji tovor a-meriškega orožja za Italijo.
11. MAJA: Za slabe sovjetske surovine mora Češkoslovaška pošiljati v ZSSR prvovrstne izdelke, za katere je prisiljena uvažati surovine iz zahodnih držav. — V neapeljskem pristanišču je prišlo do demonstracij proti vladi in proti izkrcevanju ameriškega orožja. —
V Londonu je začelo zasedanje treh zahodnih zunanjih ministrov. — ZSSR bo verjetno pristala na znižanje vsote, ki ji jo mora plačati Nemčija na račun vojne škode. — Gospodarski svet francoskega parlamenta je umaknil svoje negativno mnenje o nekoristnosti carinske zveze z Italijo. — Trygve Lie ja je pri prihodu v Moskvo sprejel namestnik zunanjega ministra Gro-miko.
12. MAJA: V češkoslovaških zaporih je umrl Dimitrije Dimitrije-vič, predsednik jugoslovanske OF v Pragi. — Jugoslovanska oblastva B področja STO-ja so na ladji »Vet-tor Pisani« v Kopru zaplenila nekaj brzostrelk in zaboj ročnih bomb. — Angleški napredni pisatelj Priestley piše v pismu sovjetskemu pisatelju Ehrenburgu, da nosijo tudi sovjetski voditelji krivdo za sedanjo hladno vojno. — Sovjetski maršal Rokosovski je po-, stal član politbiroja poljske delavske stranke. — Zaradi čistke v KP zahodne Nemčije so izključili iz stranke njenega podpredsednika Kurta Miillerja.
13. MAJA: Grška vlada je imenovala Demetra Pappasa za poslanika v Beogradu. — Ideolog jugoslovanskega komunizma Moša Pi-jade se mudi na zasebnem potovanju v Belgiji, od koder se skozi Holandsko vrne v Jugoslavijo. — Angleški sindikalisti zapuščajo Jugoslavijo z’ugodnimi vtisi o življenju in delu jugoslovanskih narodov. —
V Turčiji so prve parlamentarne volitve po zahodnem načinu. — Japonci zahtevajo vrnitev Kurilskega otočja, ki so ga dobili po drugi svetovni vojni Sovjeti. — Med Grčijo in Jugoslavijo so odprli mednarodni vzorčni velesejem, ki se ga udeležuje tudi STO.
14. MAJA: Turška vlada je doživela velik poraz^ pri parlamentarnih volitvah: zmagala je opozicijska demokratska stranka. — A-meriški general Bradley je predlagan za novega poveljnika glavnega stana sil atlantske zveze. — Zaključki zasedanja treh zunanjih ministrov zahodnih sil v Londonu glede Nemčije: zasedbeni statut zahodna Nemčije bo spremenjen; čimprej bo zahodna nemška vlada popolnoma samostojna in neodvisna; zahodna Nemčija bo sprejeta v zahodni tabor.
15. MAJA: Maršal Stalin je sprejel na razgovor glavnega tajnika Organizacije združenih narodov Trygve Lieja. — Atlantski ministrski svet preučuje možnost uspešnejše vojaške povezave Zahoda; s tem v zvezi omenjajo možnost nadomestitve Montgomervja z drugo vojaško osebnostjo, verjetno z Ameri-kancem Bradleyem. Zveza sindikatov Jugoslavije je izstopila iz Svetovne sindikalne zveze.	V Beogradu zaseda skupščina Zveze zadrug Jugoslavije. — Letalska zveza Jugoslavije je pristopila v Mednarodno letalsko organizacijo. — Jugoslavija in Avstrija sklepata o ukrepih za povzdigo turističnega prometa med obema državama.
16. MAJA: Vladimir Hudek, predstavnik Češkoslovaške pri OZN je podal ostavko. — Kardelj izjavlja, da še ne obstojajo pogoji za direktno rešitev tržaškega vprašanja in da Jugoslavija ne more sprejeti danes tistega, česar ni mogla sprejeti l. 1946, kar pa ne sme predstavljati prepreke za nadaljnji pozitivni razvoj odnosov med Jugoslavijo in Italijo. — Pred 90 leti je Davorin Jenko uglasil slovensko narodno himno »Naprej zastava slave!« po besedilu sorojaka Simona Jenka.
Akcijski odbor za obrambo Svobodnega tržaškega ozemlja
Okupacija Trsta I. 1918 po italijanski vojski
(Moj odgovor „Primorskemu dnevniku")
»Primorski dnevnik« z dne 7. t. m se je zapet enkrat' obregnil ob posamezne člane »Akcijskega odbora« in ker se ne upa, kot že tolikokrat, odgovarjati stvarno na stvarne razloge, ki jih iznaša A.O. v svoji bonbi za obrambo STO-ja, je zopet enkrat napadel osebno posamezne člane.
Tokrat se je lotil tudi mene in iznaša očitek, da sem šel 1. 1918 •{torej tako daleč mora posegati »Primorski dnevnik« nazaj, da napada moje sodelovanje v A.O.) klicat v Benetke, in to kot edini Slovenec v družbi italijanskih iredentističnih politikov, italijansko vojsko, naj zasede Trst.
Ta očitek sem že slišal v obliki kritike s komunistične strani novega kova, češ da takrat niso socialisti dvignili »revolucije«, nisem pa smatral za potrebno, da to vprašanje iznesem v javnost, ker Sem se pač zavedal, da so bili sodobniki iz I. 1918 točno poučeni o poteka dogodkov in o razlogih mojega takratnega odhoUJa v Benetke. Šaj se je -takrat o tem veliko pisalo in so bila poročila itržaškega Narodnega sveta o onih dogodkih poslana takratnim začasnim vladam v Ljubljano, Zagreb in Beograd.
Tudi sedaj na pisanje »Primorskega dnevnika« ne bi odgovarjal. Poznam predobro »Primorski dnevnik« in vse one, ki stojijo za njim, in .predobro mi je znana njihova neresnost in strupenost, da bi smatral za potrebno, odgovarjati na vsak njihov izpad.
Odgovarjam samo zaradi zgodovinske resnice. Za vse, kar navajam, prevzemam osebno odgovornost.
Proti koncu oktobra 1918 je nastal zlom Avstro-Ogrske. Zadnji cesarski namestnik v Trstu, Fries -Skene, je v noči 30. oktobra 1918. 'pobegnil iz Trsta, in zjutraj dne 31. oktobra 1918 je v Trstu prenehala vsaka državna oblast. V av-atro-ogrski vojski na Piavi je zaradi zloma notranje fronte, povzročenega zaradi narodno osvobodilnih gibanj slovanskih narodov, pričelo splošno razsulo. Z italijanske fronte se je pričelo, tudi preko Trsta, valiti popolno deizorganizirano vojaštvo, z eno samo mislijo, da pride čimprej domov v civilno stanje. Razsula 'se je najprej tudi etapa, in grozila je nevarnost, da se ta umik zaradi pomanjkanja vsake u-rejene preskrbe spremeni v splošno ropanje in pobijanje.
Tudi Trst sam je preživljal najtežje ure. Ljudstvo je že zadnja leta trpelo lakoto, divjale so bolezni, neredi in izgredi so se strahotno množili, izaradi pomanjkanja vsake »oblasti je v mestu (zavladala sodrga. Pri tem je bilo seveda vsem jasno, da bodo nekega dne Easedle Trst antantine, predvsem italijanske čete.
V tej sili se je ustanovil v Trstu »Odbor za javni blagor« (»Comita-
to di salute pubblica«), ki je formalno prevzel oblast, ne da bi pri tem razpolagal z dejanskimi izvršilnimi sredstvi. V ta Odbor so poslale {politične stranke svoje zastopnike.
Te stranke so bile: italijanska narodno - liberalna stranka (najmočnejša in z iredentistično tendenco) , italijanska socialistična stranka .( s tremi tendencami: avtonomistično - Piittoni, iredentistično - Puecher in komunistično -Tuntar) in Slovenska ^tranka. združena v 'Narodnem svetu iz slovenske narodne stranke (Rybar, Willan, Slavik) in iz slovenske socialistične stranke (dr. Josip Fer-folja, Rudolf Golouh), obe grupi z jugoslovansko tendenco.
V »Odbor za javni blagor« so stranke poslale svoje zastopnike, (italijanske po 12 članov, slovenske 4 člane (Wilfan, Slavik, Ferfolja, Golouh).
»Odbor za javni blagor« ni zmogel obvladati kaotične situacije v Trstu, katera je grozila, da postane katastrofalna.
Taka je bila resnica, ki jo je treba upoštevati, ali je komu prav ali ne. O vzrokih te resnice se pa da razpravljati. Eno je pa gotovo: takratni Tržačani niso bili sposobni za revolucijo, za “katero pa sicer niso (bili podani nobeni objektivni pogoji.
»Odbor ,za javni blagor« je bil prisiljen, da pokliče antanto na pomoč, kar je storil soglasno iz vzrokov javne varnosti, lakote in zdravstva.
V tem smislu je izstavil tudi tričlanski delegaciji pismen in precizen mandat.
V to delegacijo je poslala vsaka stranka po enega člana: italijanska liberalna svojega podpredsednika Marka Samaia, italijanski socialisti Alfreda Callinija in Slovenski narodni svet podpisanega.
Slovenski narodni svet je na prošnjo »Odbora za javni blagor« dal delegaciji torpedov ko, s katero je razpolagal v imenu Narodnega Veča v Zagrebu, kateremu je bil cesar Karol izročil avstrijsko brv> dovje. S torpedovko je Narodni svet poslal svojega zastopnika v o-sebi dr. Ljubomirja Tomašiča.
Na jx)ti proti Benetkam je poveljnik. torpedovke po nalogu dr. Tomašiča klical antantino mornariško poveljstvo. Delegaciji je bila poslana nasproti torpedovka, ki je spremila delegate v Benetke, kjer jih je sprejel admiral.
Delegacija je izročila admiralu mandat Odbora za javni blagor iz Trsta, na kar je pričel govoriti kot najstarejši Samaia. Le ta se je v prvem delu svojega govora držal mandata, orisal razmere v Trstu in prosil antanto za pomoč. Naenkrat pa je v presenečenje navzočih izjavil, da ne bo več govoril v imenu Odbora za javni blagor, ampak v imenu italijanske narodno liberalne
stranke. Kot tak kliče na pomoč Italijo, ki naj izasede Trst in ga priključi Italiji.
Callini se je držal mandata in prosil intervencijo antantinega bn> dovja, in če to ne bi hilo. mogoče, intervencije Italije v sporazumu z antanto.
Podpisani sem nato obrazložil splošne in narodnostne razmere v Trstu, poudaril stališče Narodnega sveta, ki smatra Trst za sporno o .zemlje, o katerem bo šele odločala mirovna konferenca. Prosil sem za intervencijo antante v smislu preciznega pismenega mandata »Odbora za javni blagor« in poudaril, da je delegat Samaia ta mandat prekoračil. Intervencijo same ItaLl je si je mogoče zamisliti le kot začasne pooblaščenke antante.
Vse izjave delegatov so bile sprejete na stenografični zapisnik. Admiral nam je odgovoril, da dobimo odgovor na torpedovko, kamor smo se vrnili.
Drugo jutro smo navsezgodaj bili obveščeni, da so bile naše zahteve sporočene prizadetim vladam. Pozneje je italijanski vrhovni poveljnik general Armando Diaiz sporočil, da pošlje hitro pomoč Trstu (»Inviero pronti soccorsi Trieste«).
Dr. Tomašič je tako ob dohodu v Benetke sporočil Jugoslovanskemu odboru v Pariz namen delegacije iiz Trsta in o razgovoru o u-spehu.
To je bistveni potek intervencije tržaških delegatov v Benetkah o katerem sem podpisani že na torpedovki sestavil komunike, ki smo ga podpisali vsi trije delegati. Original tega komunikeja sem potem izročil Narodnemu svetu, ki ga je poslal v Beograd. Delegati so dobili prepise.
Pozneje se je izvedelo, da je o zahtevah tržaške delegacije razpravljal Antantni svet v Parizu ob navzočnosti srbskega poslanika Ve-.sniča in sklenil delegirati Italijo za zasedbo Trsta.
Kar se je pozneje zgodilo, ne spada več v okvir tega članka.
Moram ob koncu pa še ugotoviti, da so se vsi tržaški slovenski politični krogi zavedali v polni meri svoje odgovornosti in da so tudi v tedanjih skrajno težkih trenutkih vsaj poskušali rešiti Trst za Jugoslavijo.
.Zgodovina je neizprosen in pravičen sodnik, sodila bo meni in tudi vsem drugim, ki so prevzeli in ki nosijo soodgovornost za tržaško slovensko ljudstvo.
Kar se tiče dogodkov iz 1. 1918, je moja vest čista. Želel bi tudi vsem ostalim, da je in da bo ostala njihova vest prav tako čista, posebno v sedanjem razdobju borbe (za Trst.
Trst, dne 11. maja 1950.
Dr. Josip FERFOLJA, član Akcijskega odbora za obrambo STO-ja
Tržaške sodne razmere in ZVU
Dne 12. maja 1950 sta mestna svetovalca odvetnika dr. Josip A-gneletto in dr. Mario Stocca kot zastopnika slovenskega odnosno italijanskega demokratičnega prebivalstva Svobodnega tržaškega ozemlja posredovala pri šefu pravnega oddelka Zavezniške vojaške uprave gosp. polkovniku Voorhisu in mu predočila nekaj važnih vprašanj, ki se>- tičejo imenovanja sodnikov domačinov za tržaška sodišča. V Trstu je veliko število mladih pravnikov, prokuratorjev in odvetnikov italijanske in tudi slovenske narodnosti, ki bi radi stopili v sodnijsko službo in s tem rešili vprašanje svojega obstoja. So to sposobni mladeniči, polni dobre volje, ki poizna-jo domače tržaške razmere. Pred nekaj leti je bilo imenovanih nekaj tržaških mlajših pravnikov za sodnike in namestnike drž. pravnika v Trstu in poskus se je izvrstno obnesel. In ravno sedaj, ko gre za imenovanje šest novih sodnikov na tržaške sodnije, je potrebno, da sodnijska uprava upošteva v prvi vrsti. naš domači pravni naraščaj, ki preboleva zaradi zmanjšanja delokroga tržaških sodišč prav občutno gospodarsko krizo.
Dr. Agneletto in dr. Stocca sta vprašala gosp. polkovnika Voor-hissa, kaj je na stvari res, da se je prvotno nameravalo teh šest mest izpolniti z domačimi tržaškimi pravniki, a da se je naenkrat izvedelo, da se namerava na ona mesta postaviti sodnike, ki bi prišli v Trst iz italijanske republike. Polkovnik Voorhis je izjavil, da se bo zadeva vzela zopet v pretres.
Druga važna zadeva za tržaško pravosodje je pomanjkanje tretje stopnje, t. j. kasacijskega sodišča v civilno-pravnih zadevah. V kazen-sko-pravnih izadevah obstoja tretja stopnja kot poseben oddelek prizivnega dvora. V Trstu je dosti civilnih pravd, ki izvirajo iz pravnih sporov med tržaškimi in inozemskimi strankami. Inozemstvo pričakuje od tržaške pravice razsodb, ki nudijo strankam kar največjo pravno varnost in zaščito. Pri pomanjkanju kasacijskega sodišča kot tretje stopnje je to skoro nemogoče. Vse tržaško zaledje in inozemstvo, ki je v poslovnih zvezah s Trstom, zlasti Jugoslavija, Avstrija, Češkoslovaška, Ogrska in Švica morajo imeti v tržaško pravioo popolno zaupanje. To je v korist tržaške zunanje trgovine in gospodarskih zvez. Zato pa je potrebna nujna u-vedba vrhovnega kasacijskega sodišča. To sodišče pa mora imeti svoj sedež v Trstu in ne izven Trsta. Začasno bi se moglo rešiti to vprašanje s tem, da oddelek tržaškega prizivnega dvora, sestavljen od dobrih pravnikov, opravlja posle kasacijskega sodišča.
Polkovnik Vooihis je pokazal tudi za to vprašanje veliko zanimanje in popolno razumevanje njegove važnosti za tržaški pravni forum ter je izjavil, da bo upošteval iznesene misli dr. 'Agneletta in dr. Stocca pri reševanju tega važnega ivpra-šanja, katerega rešitev je za Trst izredne važnosti.
Pri nad enournem prisrčnem razgovoru je polkovnik Voorhis pokazal, da popolnoma pozna pravne odnošaje in potrebe tržaškega o-zemlja in da jih želi rešiti v skladu in s koristmi tržaškega pravosodja.
Desli s tržaškega
Vloga svobodnih delavcev v svetovnih zadevah
Pomočnik ameriškega ministra za delo Philip M. Kaiser je izjavil v govoru, katerega je imel na sestanku ameriškega sindikata tapetni-* kov, ki je včlanjen pri Ameriški delavski zvezi, da se ameriški delavci udeležujejo z vso napetostjo mednarodne delavske dejavnosti, ker se zavedajo, da predstavlja revščina, kjer koli se pojavi, nevarnost za blagostanje povsod. »Ameriški delavci sodelujejo pri dejavnosti mednarodnih sindikatov, ker vedo, da je hladna vojna težka borba za demokracijo in da svobodni sindikati lahko uspevajo samo v demokraciji«.
»Po zaslugi pomoči, ki jo je v veliki meri pripisati ameriškemu delavstvu, ima danes sindikalna zveza zahodne Nemčije približno 5 milijonov članov in je krepka sila v prvih črtah borbe za izkoreninjenje nacizma in za odpor proti komunizmu. Francoski protikomunistični delavci so lahko prelomili z organizacijo, ki je bila pod komunistično nadvlado in ustanovili demokratično zvezo, ki lahko ščiti koristi svojih članov, namesto da bi morala ščititi koristi Moskve.«
Kaiser je poudaril tudi skupno sodelovanje Ameriške delavske zveze, Kongresa industrijskih organizacij in večjih, neodvisnih ameriških sindikatov pri ustanovitvi Mednarodne zveze svobodnih sindikatov, ki združuje 50 milijonov svobodnih delavcev demokratskega sveta. Izjavil je, da je Mednarodna zveza svobodnih sindikatov učinkovito demokratsko orodje v borbi proti komunizmu in da se že uspe-
šno uveljavlja za dosego ciljev svetovnega gibanja svobodnih sindikatov, ki so zaščita svobode delavcev in okrepitev njihove moči pri pogajanjih, ki naj zagotovijo vsakemu članu pravičen delež gospor darske proizvodnje ter dostojno in enakopravno mesto v skupnosti.
Omenil je, da namerava Mednarodna zveza svobodnih sindikatov ustanoviti v skladu s tem velikim ciljem delavske šole v jugovzhodni Aziji in Afriki. Za takojšnjo odvrnitev komunistične napadalnosti na načrt o vojaški pomoči Evropi se Mednarodna zveza svobodnih sindikatov pridružuje prizadevanjem sindikata ladijskih in pristaniških delavcev in Mednarodne zveze prevozniških delavcev, da zagotovi redno raztovarjanje orožja za o-brambo zahodne Evrope.
V zvezi s prispevkom ameriškega delavstva k Trumanovemu načrtu »četrte točke« o tehnični pomoči manj razvitim pokrajinam je Kaiser poudaril, da bi moral ta načrt zadevati določila za napredek delavstva in socialne ravni in da bi moral vsebovati poročila in nasvete o vprašanjih delavstva in vodstev obratov, o zboljšanju delavske ravni, o razvoju varnostnih in zdravstvenih načrtov, _ o pospeševanju pravičnih delovnih pogojev In vzpodbujanju kolektivnih pogajanj. Dodal je:
»In tu prihaja v poštev naša dejavnost. Ameriško delavsko gibanje in ministrstvo za delo, kakor tudi druge ustanove lahko pomagajo pri tem, da se totalna diplomacija uvede v svetovni položaj.#
Seja občiisktgi neti i Ribnžiii
Pretekli ponedeljek ob 15. uri se je ponovno sestal občinski svet občine Devin-Nabrežina. Po prečita-nju zapisnika zadnje seje je župan sporočil, da je prejel od področnega predsedništva dopis, v katerem graja občinski svet naše občine, češ da se preveč spušča v politične debate in sprejema resolucije političnega značaja. To, po mnenju področnega predsedništva ne spada v delokrog občinskega sveta, pač pa spada v delokrog političnih strank. Odbornik Vižintin je takoj nato odgovoril, naj se opozori področno predsedništvo, da si mi ne bomo pustili ukazovati od nikogar, kaj naj občinski svet razpravlja, posebno pa še zaradi tega, ker v tržaškem mestnem svetu italijanska nacionalistična skupina, oz. večina po svoji mili volji razpravlja in sprejema različne resolucije in proteste v Horist italijanskim vladnim strankam.
Odbornik Terčon je izjavil, da je že svoječasno pri ustoličenju občinskega odbora v letu 1948 opozoril področnega predsednika, ki je bil pri tej seji navzoč, da kljub temu, da mi sami priznamo, da občinski odbor ni politična ustanova, pač pa samo upravna, vendar ne moremo mimo tega, da si občinski odbor mesta Trst dovoli sprejemati in dalje pošiljati resolucije ■ v korist priključitve tržaškega ozemlja Italiji, ter da ml zaradi tega ne moremo ostati ob strani. Zato- je odbornik Terčon izjavil že takrat področnemu predsedniku, da je naše ljudstvo brez razlike političnega nabiranja za ohranitev tržaškega svobodnega ozemlja, in da mora to na tem mestu izjaviti ravno zaradi stališča tržaškega mestnega odbora.
»Zato — je izjavil odbornik Terčon — je tudi skupina SDZ za to, da se občinski svet naše občine ne more držati navodil področnega predsedništva v takih primerih, vse do takrat, dokler se tega ne bo držal tržaški mestni svet, ki je glava v našem STO-ju.« V tem smislu sta svoje pripombe dodala tudi svetovalca Pertot in Skerk.
Takoj nato je župan sporočil, da je prejel od zastopnikov Ljudske fronte resolucijo proti ustanovitvi osrednje mlekarne v Trstu. Odbornik Skerk je pojasnil pomen in namen te resolucije, nakar je župan Kralj podal svoje nasprotno mnenje in to zaradi tega, ker imamo tu vse premalo proizvajalcev mleka in mlečnih izdelkov, ter da se tu v naši vasi ne dobi mleka, ker ga raje nosijo v Trst. Tudi svetovalec Ban-dini je zavzel iz istih razlogov stališče nasprotno resoluciji. Odbornik Vižintin je s podatki v rokah izjavil, da načelno ni proti ustanovitvi osrednje mlekarne, vendar, ker ta ustanovitev ni v korist niti proizvajalcem niti potrošnikom, ker za to ne vidi nikakega jamstva, ki bi ščitil našega kmeta, bo glasoval za resolucijo, proti osrednji mlekarni. V istem smislu se je izrazil tudi svetovalec Terčon iz Mavh.inj. Pri glasovanju je bila resolucija sprejeta s 13 proti 5 glasovom.
Pri poročilu o zaključnem računu občine za leto 1949, je g. Marizza izjavil, da so vse račune pregledali, da so našli vse v redu, ter da mora pohvaliti občinske uradnike za njihovo vestnost.
Poročevalec za občinski račun Terčon je na koncu podal še kratek pregled občinskih dohodkov v letu 1949.
Obvestilo
Odbor Slovenske demokratske zveze za zgoniško občino vabi člane in prijatelje na sestanek, ki bo v nedeljo 21. maja t. 1. ob 15. uri ■popoldne v dvorani gostilne Batič v Malem Repnu štv. 3.
Govorniki bodo obravnavali razna kmetijska in delavska vprašanja in s tem v zvezi prikazali pomen in značaj samostojnosti tržaškega ozemlja.
Naši otroci v slovensko počitniške kolonijo!
Učitelji slovenskih osnovnih š>l v Trstu in na področju so v zadnjih dneh delili in izpolnjevali neke v italijanščini pisane prijave, ki jih je poslalo slovensko šolsko nad-zorništvo. Zvedeli smo, da gre za prijave otrok v šolske kolonije. Ze samo dejstvo, da so prijave za slovenske šole pisane samo v italijanščini, daje slutiti, da gre za novo vrsto narodnega in upravnega zapostavljanja. Kar smo nadalje izvedeli, nas je utrdilo v tej slutnji.
Kolonije organizira predsedništvo področja preko posebnega odbora iza šolske kolonije. To bi bilo vse prav in v redu, ako bi bili v tem odboru sorazmerno zastopani tudi Slovenci, oziroma slovenska dobrodelna in druga društva, kakor so .zastopana italijanska (Rdeči križ, Lega Nazionale, ACLI itd.). Temu pa ni tako. Slovencev v tem odboru sploh ni, kar dokazujejo že same — izključno v italijanščini pisane prijave. S takimi kolonijami smo se imeli priliko seznaniti že lani. Zato nas izkušnja uči, da tudi letos ne bo niič bolje, ker v odboru ni naših zastopnikov. Lani so si mednarodni sklad lepo razdelila med seboj izključno italijanska podporna .društva in druge ustanove. Tudi letos nameravajo verjetno napraviti isto, samo s to raizliko, da mislijo poslati v kolonije tudi slovenske otroke, na katere so lani skoraj v celoti pozabili. Tako skušajo ustvariti videz pravičnosti in nepristranskega ravnanja s Slovenci. Ali bomo nasedli tej hinavski igri?
Slovensko šolsko nadzomištvo bi moralo kot prvo zavrniti samo italijanske prijave. Smo zrel narod, zato hočemo izključno slovenske kolonije pod nadzorstvom in upravo našega učiteljstva, oziroma slovenskih dobrodelnih in podpornih ustanov! Zahtevamo tudi, da se zastopniki našiih društev in ustanov — prav tako kot italijanskih — povabijo kot enakopravni člani v odbor za šolske kolonije pri predsed-ništvu področja.
Zahtevamo nadalje, da se mednarodni sklad za šolske kolonije razdeli v pravičnem razmerju slovenskih in italijanskih šolskih otrok.
Slovenci! Zahtevajte, da gre vaš otrok v slovensko počitniško kolonijo! Ne pustite se prikrajšati pri 'skladu, do katerega imamo polno praivieo!
Iz Sesljana
Proaocija
Na pariški univerzi je dne 16. maja promoviral za doktorja zdravilstva Bogdan Erjavec, sin pisatelja Frana Erjavca. Mlademu doktorju čestitajo tudi njegovi tržaški prijatelji!
Vpis v posebni seznam nestalnih učiteljev
Z nedavno podpisanim ukazom ZVU štv. 86 je določen rok za pridobitev pravic, ki so predpisane s členom VII. b in. s členom VIII. u-kaza štv. 73 z dne 14. januarja 1948, za vpis v posebni seznam nestalnih učiteljev (non di ruolo) do 30. septembra 1948.
Ukaz štv. B6 stopi v veljavo z dnem objave v uradnem listu ZVU, katerega .zadnja številka je izšla 11. maja 1950.
Izpiti na slovenskih vitjih srednjih šolah
Na slovenski trgovski akademiji, učiteljišču in na višji realni gimnaziji s klasičnima vzporednicama bodo privatni Izpiti v drugi polovici junija, zrelostni izpiti pa od tretjega julija dalje. Prošnje za vse vrste izpitov za poletni in jesenski rok morajo vložiti privatisti pri ravnateljstvu šole najkasneje do 31. maja. Pojasnila o prilogah in taksah dobite v tajništvu šole.
Tržaška hranilnica (»Cassa di Ri-sparmio«) je .odprla pri nas, v nedeljo, svojo podružnico. Prostore je blagoslovil domači župnik Filej. Otvoritvi so prisostvovale občinska in državna oblastva STO-ja. Med njimi smo opaziLi tudi področnega predsednika Palutana.
Vse je bilo lepo in dobro, toda Triaška hranilnica na-j se zaveda, da je Sesljan slovenska vas in da v njeno sesljansko podružnico spadajo uradniki vešči slovenskega jezika.
Prepričani smo, da bo Tržaška hranilnica 'upoštevala to pravično zahtevo, ki jo ima naše ljudstvo do nove podružnice.
li Nabrežine
Z novico, da je odprla Tržaška posojilnica v Sesljanu svojo novo podružnico, se je raznesla po vasi tudi govorica, da bodo morali Na-.brežinci, Sempolajci in njihove o-krožne vasi plačevati svoje davke od sedaj naprej v Sesljanu.
Tržaška hranilnica je namreč iz-terjevalka davkov in izplačevalka vseh zneskov naše in zgoniške občine. Do sedaj smo plačevali in eo nam bili izplačani vsi zneski ob sredah in sobotah v prostorih občinskega poslopja v Nabrežini. Ce je zgornja govorica resnična, se ne moremo dovolj načuditi, da se od strani občine tako malo varujejo koristi dveh tretjin Občinarjev (Nabrežina .in bivša občina Sempolaj tvorita zase dve tretjini prebivalstva). Nimamo nič proti temu, da bi vasi bivših občin Devin in Mav-hinje plačevali odstotke svojih žuljev v obliki davkov v Sesljanu. Nasprotno, prišlo ibi jim to le prav z manjšo časovno izgubo. Nimamo tudi nič proti temu, če ustanovijo tako podružnico v Sesljanu. Vsekakor moramo izahtevati, da ostaneta dva dneva v tednu določena za vnovčevanje plačil in izplačil še v prostorih nabrežinskega županstva, kot je ibilo to v praksi do sedaj. Mislimo, da davkoplačevalci imajo pri tem tudi svojo besedo., toliko bolj, ker središče nabrežinske občine ni Sesljan, ampak Nabrežina, in kot tako bo v doglednost tudi ostalo.
Ker smo že pri tem vprašanju, dotaknimo se še drugega vprašanja, ki je kar čudno, da se ga do danes še nihče ni dotaknil. Vprašamo: Do kdaj misli sipati spanje pravičnega — prav za prav nepravičnega — nabrežinska kmetska hranilnica, ki je še vedno pri življenju, ki ima tudi svoj odbor? Ali ne bi lahko sprejela naša domača hranilnica izterjevanje davkov, kar bi ji prineslo lepe dohodke? Zakaj morajo vsi dobički naših davkov romati v Trst, ko bi lahko ostali v domači občini? S tem bi morala »Kmetska« razširiti svoj delokrog, imeti svoj sedeiž in biti odprta vsem strankam dnevno z rednimi uradnimi urami.
Kot občinska zakladnica, ljudska hranilnica in posojilnica, s trgovskim prometom, ki ga ima Nabrežina, bi tako .zaposlila nekaj naših uradnikov, ki so sedaj na cesti. Odbor »Kmetske« spomni se na stari rek: Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača.
Clan Kmetske posojilnice
Rosnicoljnbnost »Pri«, dnevnika"
Koncem februarja t. 1. je napadel »Primorski dnevnik« uglednega člana občinskega sveta občine Repen-tabor. Ni ga imenoval, ker se je bal kazenskih posledic, ali ga je tako označil, da je vsak takoj spoznal, koga je mislil. Temu občinskemu svetovalcu je po krivem očital, da je bil fašistični hierarh, da je nosil fes in celo vrsto drugih izmišljotin. Ko je pa bil »Primorski dnevnik« pozvan, da naj ne obrekuje tjavendan, ampak da naj pride z imeni na dan, je molčal kot grob. Taka je morala komunističnega tiska. Naši ljudje pa naj si ne delajo sivih las zaradi osebnih napadov v komunističnem časopisju. Vsak tak napad je najboljši znak, da ste komunizmu nevarni, je spričevalo vaše odločnosti in možatosti.
ERP dobave za Avstrijo
Po ■poročilu, ki ga je izdal pristaniški urad ameriških oboroženih sil v Avstriji, je prispelo v mesecu aprilu v tržaško pristanišče skupno 31.145 ton ERP dobav za Avstrijo.
Repentaborski občinski svet sporoča žalostno vest, da je naš najstarejši svčtnik
g. Alojzij Furlan
posestnik in gostilničar na Colu (na Repentabru) preminul danes, 18. maja 1950 ob 22. uri.
(Pogreb pokojnika bo 20. t. m. ob 17. uri iz hiše žalosti.
OBČINSKI SVET
DIUOKSACIJ A
■ ■   ■»«*■
POT V AVSTRALIJO
V	zadnjem času je mnogo naših rojakov poiskalo svoje zatočišče v Avstraliji. Nekaj jih je ie prispelo v to deželo, a še več jih je na poti, ali pa se šele pripravljajo na odhod. Upamo, da jim bomo ustregli, ako objavimo par zanimivih dopisov, ki nam jih je odstopil naš prijatelj. Novim naseljencem, v daljni tujini, ki jih je, kakor vidimo, prijazno sprejela, naj bo pa to dokaz, da jih nismo in ne bomo pozabili. Oni so in ostanejo del razbiča-nega slovenskega telesa. Zato so njihovi doživljaji in usoda zanimivi tudi za slehernega Slovenca.
Uredništvo
I.
Po štirih tednih morske vožnje sem končno prispel v Avstralijo.
V	Neaplju sem se vkrcal na ameriško prevozno ladjo »General Blatchford«, na kateri sem vršil zaradi svojega znanja jezika službo tolmača. Štiri tedne je bil jeklen plavajoči otok moj dom, ki me je trgal od stare, a kljub temu ijube in nepozabne, čeprav kipeče iM razburkane Evrope.
Gotovo se vprašujete, kako mi je bilo na ladji. Hrana je bila odlična, prav tako itudi vsa ostala o-skrba. Med potjo dobiš 4,50 ameriške dolarje v bonih, za kar lahko kupiš v ladijski trgovini najrazličnejše stvari, n. pr. aparat za britje
0,35 dol., nylon nogavice 0,95 dol., beli robci 0,10 dol., srajca 2,90 dol., cigarete, bonbone itd. Na ladji pa ne moreš kupiti nobene pijače, ce-
lo	Coca-Cole mi, ali kaj podobnega. Tudi svežega sadja ni na razpolago. Zato priporočam vsem, da prinesejo na ladjo s seboj limonin sok ali limonino .kislino, ker bodo na poti po teh vročih morjih zelo žejni. V ostalem pa ni treba jemati na pot prav ničesar. Vse se lahko kupi v ladijski .trgovini, seveda za dolarje.
Potovanje je bilo v začetku vse prej kot prijazno. V Sredozemlju smo imeli nevihto z visokimi valovi in lahko reče-m, da je imelo 75 odst. ipotniikov morsko bolezen. Mene morska bolezen ni prijela. Potem *mo se približali Egiptu in končno potovali skozi Sueški prekop, z e-giptskimi piramidami in palmami na eni, ter peskom in petrolejskimi vrelci Arabije na drugi strani. Tako smo dospeli v Rdeče morje (ki pa je le mokro in ne rdeče!), mimo iGiibuttija in Adena, ter mimo poslednjega rta Afrike, Guar-dafui, v Indijski ocean.
A pot nas je vodila dalje, dalje BO 'tropskem pasu do prekrasnega in tajinstvenega, nam novega in ne-.pozabnega otoka Cejlona. Tako smo stopili v stik k Indijo. Toda že predno se je oko privadilo na novo rastlinstvo in živalstvo, ma Indijce, o katerih smo do tedaj slišali le v šoli, romanjih in potopisih, smo odpluli s polno paro v smeri juig -vzhod, prekoračili kraljestvo Nep-ifcuna — ekvator — in se zopet predali silam morja, dokler nismo končno po desetih dneh zaigledali v daljavi zopet zemljo.
Avstralija! Evo, tam je Free-mantle, Perth, nato Cap Leewiin. A nam se mudi. Ne ustavljamo se in samo hitimo naprej, mimo Tasmanije in mimo skalovja, ki varuje vstop v Melbourne, naprej, sedaj na sever, vse do Sydneya.
Štiritedenska vožnja mimo Afrike in Arabije, ob Indija, preko širnih oceanov bi bila za vsakogar verjetno najlepša vožnja in naj'za-nimivejše potovanje, ako bi imel človek v žepu denar, pa tudi prili-
ko in čas, da se med potjo ustavlja iter Isi ogleda vse te, nam samo iz ■knjiig poznane dežele. A kljub temu, da se nismo nikjer ustavili, da si ničesar nismo mogli ogledati, bi vendar dejal, da so bili ti moji dnevi na ladji morda moji najlepši dnevi v življenju.
V	Sydney smo prispeli 18. februarja rano zjutraj. Vse je bilo še v poltemi, ko smo se Zasidrali izven luke. A kljub rani uri je bilo na ladji vse iživo, saj je to ibil naš poslednji dan v jekleni hiši, ki je bila štiri tedne naš svet.
Pripravili smo kovčege in jih prinesli na krov. Ze so na ladji avstralski zdravniki, ki jih predvsem zanima, ali nimaš morda srbečico; tu so uradniki ministrstva za naseljevanje, ki pritiskajo pečate na potne liste; tam so cariniki, ki te pozovejo, da izpolniš carinsko izjavo, itd.
Preteklo je pol dneva, predno je 1250 ljudi opravilo vse te formalnosti. In sedaj, ko je vse to za nami, sredi popoldneva, se ladja počasi premika v pristan. Evo, tu je znameniti Sydneški most, ki spaja City s severnim predelom mesta, in že smo izpod njega, še malo, pa ladja zopet stoji. To pot čvrsto privezana oib obali.
Komaj je vržen mostiček, že prihajajo na ladjo prvi Novi Avstralci, ibegunoi, ki so zaposleni v Syd-neyu ali bližini. Prišli so pogledat, ali ni med novodošlimi kakšen prijatelj ali znanec. Kmalu vidiš, kako ustvarjajo sopotniki gruče o-krog takega slučajnega tolmača, saj je to prvi naš človek, ki nam lahko pripoveduje o Avstraliji.
Čeprav je prišlo na ladjo tudi par Jugoslovanov — ne Slovencev
—	isem vendar sklenil, da si sam in takoj ogledam mesto, v katerega sem prispel. V družbi dveh ladijskih častnikov sem smuknil na kopno. Čuden občutek, ko. začutiš po tolikem času zopet trdna tla pod seboj! Saj se tvoj pod ne ziblje več, ni brnenja motorjev, ne čutiš vetra...
Nihče nas ne vpraša, ne kod ne kam. Vzpnemo se na prvi avtobus in se zapeljemo v mesto. V mesto? Ne, le strašansko dolga vas! Saj ima Sydney v premeru baje več kot 45 km!
Vozimo se kakih pet minut mimo pritličnih in enonadstropnih hiš, po mojem tedanjem mišljenju predmestja, ko pobaramo domačina, kje je mestno središče. Ta nam presenečeno odgovori, da smo v samem osrčju C,ityja! To je torej središče mesta, ki ima 1,5 milijona prebivalcev?
Hitro izstopimo, gremo malo levo un desno po glavni ulici. Niti samo osrčje mesta, v katerega sem tako po zaključku padel, se ne more primerjati s Trstom. Nikjer ne vidiš hiše, ki bi imela več kot tri, nadstropja.
Bila je sobota, pa sem s svojimi okrnelimi evropskimi možgani mislil, da bom videl mesto živo, vzra-doščeno, veselo. A kako starinsko je bilo moje mišljenje! Sobota je vendar dan, ko se moraš po. napornem vsakodnevnem delu nekoliko odpočiti. Tu pa je vse zaprto.
Poželeli smo se pijače. Stopimo v bar. »Gospodje želijo?« — »Meni konjak, da si opomorem po teh prv.ih vtisih, tebi vermut in njemu brinjevec.« — »Nemogoče!!« — »Kaj nemogoče?« — »Tu v baru dobite lahko samo brezalkoholne pijače; ako hočete pivo, morate v »hotel«, toda to je sedaj nemogoče, ker je ura že šest popoldne in so hoteli zaprti.« Ne bom vam pravil o razočaranju, ki se me je polotilo po teh besedah...
Zato nam ni preostalo drugega, nego da smo popili limonado, v kateri je plavala krogljica sladoleda. Pri tem sem zvedel, da dobiš v Avstraliji alkoholne pijače, in s tem mislim samo pivo, edino v hotelu in to le od 10. do 18. ure. V tak hotel pa ženske nimajo vstopa. Hoteli so pa ob nedeljah .zaprti! Zato, če hočeš z dekletom popiti pivo, moraš kupiti steklenico piva in jo nesti domov. Isto je, ako se ti zahoče vina ali kake druge pijače, pijače v evropskem, predvsem pa slovenskem smislu!..
Prevzet vseh teh presenečenj, si ogledam še malo ilzložibe, kupim časopis in se vrnem na ladjo. Prišel sem ravno v pravem času. Cez pol ure se bomo namreč izkrcali in odpeljali V taborišče, v za nas novo življenje.	hort
Pomen lulce za
iOd aprila 1948 pa do danes je Evropski obnovitveni načrt poslal v Avstrijo približno 4 milijone ton raznega blaga. Od teiga je preko 2 milijona ton prispelo preko tržaške luke, tako da so naši pristaniški delavci opravili preko en milijon sedem sto tisoč delovnih ur pri razkladanju in nakladanju blaga iza Avstrijo. Prav itako so dale dobave Marshallovega načrta za Avstrijo obilo dela tržaškim tvrdkam in njihovim nastavljencem, ki se bavijo z uvozom in izvozom raznega blaga iiz zaledja in iz prekomorskih dežel.
Vse to blago za Avstrijo je del normalne potrošnje avstrijskega prebivalstva in gospodarstva in bo zato prihajalo tudi, ko bo prenehal Evropski obnovitveni načrt, čeprav na drugačni podlagi, t. j. ne več
tržaške Avstrijo
brezplačno. Zaradi tega moremo u-paiti, da bo tržaška luka opravljala tudi v bodoče svoje važno in koristno delo pri preskrbi Avstrije s hrano, surovinami in drugim blagom. Evropski obnovitveni načrt je dal mogočno vzpodbudo za blagovno izmenjavo medevropskega in svetovnega značaja. Tržaško gospodarstvo in še posebno tržaška luka zato upravičeno pričakujeta posebno velike koristi od vtzpona evropske trgovine.
V	torek, dne 16. t. m., je bila v nov,em pristanišču mala slovesnost. Prispeli so zavezniški in avstrijski 'zastopniki z Dunaja, da skupno s tržaškimi predstavniki proslavijo lep uspeh tržaške luke, ki je v dveh letih delovanja Evropskega obnovitvenega načrta odpremila preko 2 milijona ton blaga za Avstrijo.
t Njegova Svetost llPatriarh Gavrilo
Srbska pravoslavna cerkev objokuje smrt svojega duhovnega poglavarja, arhiepiskopa pečkega, metropolita beograjskega in patriarha srbskega, Njegove Svetosti dr. Gavrila Dožiča, ki je »prejevši svete tajne kesanja in obhajila« v Gospodu zaspal dne 7. t. m.
Rodil se je 17. maja 1881 v črnogorski vasi Vrujici v Dolnji Mora-či. Pred pomenišenjem se je imenoval Gjorgje; redovnik je postal v samostanu Sičevo pri Nišu 26. februarja 1900. 27. februarja je bil posvečen v jerodijakona, a 5. marca istega leita v čin jeromonaha v saborni cerkvi v Nišu. Leta 1903 je menih Gavrilo dovršil bogoslovno učiteljišče v Prizrenu, ki se je tedaj nahajal še v Turčiji. Leta 1907 je završi! izpite na filozofski fakulteti v Atenah kot redni slušatelj teološke fakultete in po u-spešni obrambi dizertacije »Krščanstvo pri Srbih do XIII. veka« je bil leta 1909 promoviran za doktorja bogoslovnih ved.. Za tem je odpotoval v Francijo in Švico, kjer je izpopolnjeval znanje francoščine in nemščine. Po povratku je bil imenovan za arhimandrita in 1. 1909 postavljen za tajnika Sabora v Ne-manjini zadužbini, samostanu Hi-landar na gori Atos. L. 1910 je bil imenovan dušebrižnikom srbske misije v Carigradu, 1. decembra 1911 pa izvoljen za metropolita ra-ško-prizrenskega, na področju torej, na katerem je srbski živelj hudo trpel pod .strahotami arnavtske krvoločnosti. L. 1913, t. j. takoj po balkanskih vojnah, je bil postavljen .za metropolita in arhiepiskopa pečkega, srednjeveške prvostolne srbske cerkve, a 1. 1920 je bil izvoljen za metropolita črnogorsko-primor-Skega, t. j. na zelo odgovoren položaj, kajti ni bilo dolgo, odkar je prenehala črnogorska narodna dinastija. Po smrti Nj. Svetosti Patriarha Varna\re pa je bil 2.1. februarja 1938 izvoljen za Patriarha srbsike pravoslavne cerkve, na katerem položaju ga je sedaj dohitela smrt.
Izvolitev dr. Gavrila Dožiča na najvišji položaj srbske pravoslavne hijerarhije v tako važnem času iza vse cerkveno, državno in narodno življenje, priča, da je veljal za enega izmed' najveljavnejših hije-raihov pravoslavne cerkve naših časov. Delal je veliko in mnogo je trpel, kajti ljubil je svojo cerkev, ali je ljuhil tudi svoj narod in delil v teku mračnih let njegovo težko in junaško usodo. Kajti, ko se je sovražni val 1. 1941 zrušil na Jugoslavijo, je nemška roka udarila ravno po njem, kot članu vlade iz 26. marca 1941.
V	težnji, da v njem osramoti i cerkev i narod, hitlerovščina ni oklevala, temveč ga je internirala v koncentracijsko taborišče. Zaprli so ga najprej v samostan Rakovico, nato v Vojlovici. Na zahtevo, da se izjavi za okupatorja, je uporno to odklanjal rekoč, »da suženj in zapornik ne daje in ne more dati svobodnih izjav.« Ta njegova upornost je doprinesla, da mu je postajal položaj v ujetništvu vse težji, dokler ,ga končno niso spravili v zloglasni »Dachau«, iz katerega je bil na koncu rešen zaradi strtega zdravja.
Ali tudi pod današnjim režimom mu niso cvele rožice, o čemur zgovorno pričajo njegovi protesti zaradi zlostavljanja pravoslavnega svečeništva, Ne drži torej trditev, »da se je prilagodil« in da je pri-
(Dalft im 4. nranij
Slovenska beseda
n]ena raba na TriaShem o preteklosti in danes
Ko hodim po mestu in opazujem njegovo življenje, mi misel po-gostoma uhaja na razmere, v kakršnih smo živeli pred prvo svetovno vojno. In vedno znova me zaboli, ako opazujem, kako močno smo se prav iza prav uklonili onim navadam, ki so postale nujne v času fašističnega pritiska, kako je v mnogih naših ljudeh, vsaj na zunaj, ostal usidran tisti občutek Zapostavljenosti, katerega so nam vcepljali skozi dolgih 25 let. Nekakšna konspnativnost, s katero se mnogi naši sonarodnjaki še vedno poslužujejo svojega lastnega materinega jezika samo v najožjih krogih, medtem ko so se sicer popolnoma uklonili uporabi italijanščine, je najjasnejši dokaz, da še niso premagali strupa slabosti, s katerim so jih zavdale razmere med obema vojnama. Tudi ljudje še vedno smatrajo, da jim bo morda škodilo, ako pokažejo, kdo so in kaj so.
Pred prvo svetovno vojno je bilo naravno, da je Slovenec v vsakem uradu uporabljal slovenščino, v svoji govorici je bil postrežen . v vsaki trgovini. Nikomur ni padlo na pamet, da bi n. pr. na kolodvorski blagajni zahteval svoj listek drugače kakor v slovenščini. Ker so se ljudje tako odkrito posluževali svojega jezika, je ta jezik seveda tudi užival vse svoje priznanje. Povsod so bili nameščeni uradniki, prodajalci itd., ki so ga obvladali. Do takega priznanja ni prišlo samo po seibi, ni nam ga poklonil nekdo od zgoraj. Jezik si je sam izsilil svoje uveljavljanje, narod mu je z njegovo uporabo priboril njegove pravice.
V tem ni bilo prav nič izzivajočega. Slovenec je govoril slovensko, ker je to bilo popolnoma naravno in tudi naši italijanski sonarodnjaki, razen redkih prenapetežev, nam niso. te naravne pravice nikdar odrekali, niti se zaradi nje niso čutili ogrožene ali užaljene.
Jezik ie hrbtenica narodne samobitnosti
Fašizem je prav dobro pogodil, da je jezik hrbtenica narodne samobitnosti in da. je njegova odkrita uporaba temelj občutka narodne samostojnosti in enakopravnosti. Izbriši jeaik in z jezikom boi narodu odvzel njegovo dušo, z dušo mu boš odvzel življenje! Zato ga je pričel preganjati na vsakem koraku. Od cerkve, kjer SO' nas krstili, pa do nagrobnega kamna, pod katerim so nas pokopavali. Povsod je bila slovenščina prepovedana.
V takih razmerah se je navadil naš človek uporabljati svoj jezik samo šepetaje, v slovenskem jeziku je bil na sramežljiv način postrežen kvečjemu v trgovinah, ki so računale z naklonjenostjo naših podeželanov. Nisi več slišal slovenske besede ne v vozu cestne železnice, ne v gostilnah. Slovenski obrtnik ali trgovec sta bila po-gostoma prepričana, da bi uporaba njunega jezika v njunih poslovalnicah izzvala njun gospodarski polom.
Celo naša mladina, ta »zlata mladina«, vzgojena v italijanskih učilnicah, je pričela uporabljati italijanščino tudi takrat, ,ko je bila sama s seboj. Podlegla je podzavestno vcepljenemu občutku manjvrednosti lastne govorice in se ni ‘zavedala, da z zapostavljanjem svoje govorice zapostavlja tudi sebe in svojo bodočnost.
Toda bodimo širokogrudni. Takrat je bilo .tako, ker je moralo biti, ker je nad nami vladala pravica, ki je postavila kot svoj simbol sekiro, s katero je neusmiljeno sekala, če je bilo treba tudi krvavo, vse, kar ji ni bilo .po godu. A danes?
SlovenSčini na STO-fn ie priznana enakopravnost z italijanščino
.
Mirovna pogodba je načelno priznala enakopravnost slovenščine iz italijanščino. Kljub temu se pa naši ljudje še vedno ne zavedajo, da bo ta obljuba ostala mrtva črka zakona, ako ne bo uporaba slovenščine postala stvarno potrebna. Ako bomo povsod in na vsakem koraku uporabljali italijanščino, potem smo lahko prepričani, da na* ■ne bo nihče sam od sebe vljudno pozval, naj govorimo slovensko* Kakor mora v življenju posameiznik vedno z napori izsiliti priznanje in uveljavljanje lastnih koristi ter osebnosti, prav tako mora. to napraviti tudi narod. Kdo naj spoštuje naš jeizik, ki je izraz naše nai-rodne samobitnosti, kdo naj spoštuje s tem naiš narod in nas kot posameznike, ako se ne spoštujemo sami?
Potreba po uporabi lastnega jezika ima v tem	pogledu	mnogo
globlji pomen, kakor bi to izgledalo na prvi pogled. Tu ne gre Eamo 'zato, da slišiš svojo materino besedo. Od njenega uveljavljanja je odvisna vsa naša bodočnost, njeno uveljavljanje je temelj za dosego naše enakopravnosti. Tega se mora prav posebno zavedati naša mladina, ki še vedno itako rada zanemarja 'lastno govorico in ne ve, da si s tem samo vedno trdneje zapira tista vrata, ki vodijo do služb in uspehov.
Na Zavezniškem področju nas je preko	50.000.	Ako bi vsi	pretrgali iz občutkom, da smo še vedno vezani v	verige,	s	katerimi	so nas
oklepali skoro trideset let, potem bi bil naš položaj na mah drugačen. Ulica in trgovine, kavarne in gostilne, vse bi dokazovalo, da smo tu. In ker bi bili itu, bi bili nujno, prej ali slej, tudi priznani.
Ključ z a dosego tega stanja je v naših rokah.
* * *
Josip Jurčič:
Sosedov sin_
i.
Zjutraj ob devetih je stal pred vežo velike, precej lepo zidane kmečke hiše voziček naprežen. Kolesa so bila čedno osnažena in čez sedež je bil zelen koc pregrnjen ter skrbno na vseh straneh pripet, da se nikjer ni videla s slamo napolnjena vreča pod njim. Nepotrpežljivo s prednjim kopitom tla kopajočega rejenega konja rjavca je delavno oiblečen hlapec, vajeti in bič v roki držeč, prav po prijateljsko pogovarjal, naj bo miren.
Iz veže stopi mož kakih petdesetih let, srednje, trdne postave. Menda se je ravno zdaj v pražnjo obleko opravil, kajti gledaje, če je konj prav naprežen, zapenja si še goste posrebrene gumbe na brezrokavniku. Kakor hi se hotel domisliti, ali je kaj pozabil, dene roko na čelo in potegne po nagubanem, pa o dobri hrani pričajočem obličju, potiplje v notranji žep svoje precej dolge kamižole, iz rjavega sukna, pa ko se preveri, da ima novce pri sebi, poteplja rzgetajo-čega konja po prsih, vzame hlapcu vajeti in bič iz rok ter sede na vo-aiček.
»Ali bo treba iti v semenj, Anton,
v semenj?« vpraša mimo gredoč kmetJič ;na vozu sedečega soseda. »V semenj. — Tl ne pojdeš?«
»Bašti ne morem; imam nekaj stelje napraviti,« odgovori kmetič in gre dalje.
Ta pak se obrne in reče lepi deklici, kakih dvajset let stari, ki je ravno na prag prišla: »Le naglo, če se hočeš z menoj peljati, Franica! Čakal te ne bom.«
»Le poženite,« odgovori dekle, »nisem še .opravljena in tudi rajši peš hodim.«
»Kakor hočeš!« pravi oče malo razžaljen, da se hči neče z njim peljati, trene z vajeti, in kakor blisk šine konj z lahkim vožičem po gladkem potu proti cesti.
Smrekarjev Anton — tako so namreč sosedje klicali našega moža
—	bil je najbogatejši svoje občine, in kar je imenitno, pridobil si 'e bogastvo s svojim trudom in umom. Njegov oče je bil sicer tudi precej imovit kmet, ali razdeliti je moral svoje imenje med štiri sinove, in Anton, najmlajši med njimi, dobil je samo zemljišče in hišo, ki je bila pa veliko manjša in slabša cd današnje, na istem mestu novič zidane. Prve gotove novce, dve sto
goldinarjev, imel je Anton v rokah, ko se je oženil, ker to je bil od 'žene za doto dobil. Začel je kupčevati z žitom in raznimi kmečkimi pridelki, katere je skupljeval in voziil v mestne zaloge. Doma pak je žena kmetovala z družino. V vsem je imel srečo. Začel je trgovati a vinom na debelo, kupoval u-božnim kmetičem voli in krave »na pol prireje«, in kopica je rastla od leta do leta. Ljudje so ga cenili raznovrstno; nekateri na dvajset drugi na štirideset tisoč, nekateri na več; nekateri so si pa številje-nje lajšali in rekli: toliko ima, da sam ne ve koliko. In poslednji niso popolnem napak govorili, kajti natanko Smrekarjev Anton res ni mogel svojega imetja sešteti, ker razen nekoliko okornih številk niti pisati ni znal. Za mnogo seveda se ni motil, zakaj imel je .čudovito dober spomin: med sto dolžniki je vedel, koliko lima ta ali pa ta obresti na dolgu, kakor bi bilo vsakemu posebej na nosu zapisano.
Novci dajo veljavo. Tudi Anton je bil veljaven mož, kamor je prišel; pa je tudi vedel, da je. Ponosno je sedal med vsako družbo. Dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil in blagroval: »Ti si že mož, ti! Kaj maraš, ker imaš vsega zadosti...« Ali pokazal ni nikoli, da mu to dobro d<5: modro se je držal in kaj drugega govoriti začenjal. Le kadar ga je vino omotilo, črhnil je katero sam sebi na pohvalo. Sicer je pa rad zbadal vse tiste, ki se imajo navado bahati.
Občani so ga hoteli izvoliti za
župana. Ubranil se je te časti, rek-ši, da ne utegne z gosposko poslovati. Dal se je pa voliti za prvega občinskega svetnika.
V	krčmi ni rad sam pil. Ce je le znane ljudi našel, prisedel je k njim in čakal, kdaj kozarec, ki se okrog vrsti, do njega pride. Družil se je ,z vsemi, z bogatimi in ubož-nimi, a posebno zaupljiv in prijatelj ni bil nikomur. Tudi za vino navadno ni hotel več dati, nego kar je računa po razdelitvi nanj spadalo. Le kadar je kake nižje u-radnike dobil v krčmi, te je napojil, pa samo zato, da jim je laže prav robato zabavljal in je vpričo prav neusmiljeno mahal.
Danes je v bližnjem trgu semenj in pelje se tja, da bi nekaterim kmetom, ki so ga prosili, voli kupil v rejo. Ker poslednji tržni dan tudi v mestu ni bil, mora zvedeti, kako je bila kupčija in po čem kaže kupovati.
II.
Ko voziček po cesti drči, doide suhega, dolgega moža, v zanošeni letni obleki s kosmato kučmo na glavi. Smrekarjev Anton podrži konja in pravi:
»Ce imaš kaj težke pete, pa k meni sedi, Brašnar!«
Brašnar se nasmehne, skoči na voz, posadi se dobro na mehki sedež poleg Antona, ter pokrije z desnim levi čevelj, da se ne bi videla luknja, katero je palec preril. In Anton požene.
Brašnar je bil Smrekarjev sosed. Nekdaj je bila Brašnarjeva hiša najtrdnejša vse vasi. Zdaj pak je
bila najbolj zadolžena, poslopje o-puščeno, njive negnojne in slabo obdelane. S pijančevanjem in ne-številnimi pravdami je Brašnar zapravil skoraj vse, kar je bil po o-četu dobil. Ker je v svojii mladosti nekaj let v mestno šolo hodil in se nemško govoriti in pisati naučil, obšla ga je bila prevzetna misel, da ima izvrstno umno glavo. Dobil je prvo pravdo, katero je z nekim sorodnikom imel. Pripisoval je to samo svoji bistroglavosti. Da bi se še bolj podkoval, prebere za-ikonoznanske knjige, kar jih dobi v roke. S pravo strastjo se začne tožiti. Kdor je imel kako pravdo, prišel je k njemu; on ise je vsega lotil, bodisi krivično ali pravično. Vsako tožbo je gnal do poslednje stopnje, in če jo je zgubil, .začel jo je za nekaj časa malo zasuknjeno in predrugačeno še enkrat od spodaj. Kmetstvo je zanemarjal, novce je rabil in zabredel je v dolgove. Njegov dom bi bil imel pred dvema letoma prodan biti; rešil ga je samo s tem, da ga je edinemu sinu prepisati dal in da je odstopil od svojega slabega gospodarstva.
Zdaj je bil pravdar in mešetar ob enem. Vsak, kdor se je tožil, prišel se je k Brašnarju posvetžvat. Plačila sicer za take svete Brašnar ni dobival, a pil je. Ker je bila potreba vinske pijače močnejša od vesti, pomagal je natihem obema nasprotnikoma v pravdi, če sta mu oba obilo vina kupovala. A pravdati se človek ne more vsak dan, želja po pijači pak se zmerom vrača. Zatorej je bil Brašnar tudi me-
šetar; na vsakem semnju je za voli in krave kup delal; kjer se je kaj kupčevalo, tam je kričal Brašnar. Tako je malo dni minilo, da bi ne bil pijan zaspal, četudi je bil u-božen.
Kar se Brašnarjevega znanja do-staja, pritegnemo sicer, da mnogo tiste modrosti, katero si je sam prisvajal, bilo je samo v njegovem domišljevanju. Res je pa, da si je bil po dolgi izkušnji tako izurjenost v sodnih in pravdnih rečeh pridobil, da bi bil mnogega mladega doktorja v zadrego spravil. Tudi od nature je bil obilo obdarovan: imel je močan, sicer oster glas; vse je hitro razvidel in govoril je, dokler je kdo hotel, ter najtehnejše dokaze je znal preobračati, da se ga je še okrajni sodnik, ki ni bil poseben bistroglav, jako bal, kadar je imel z njim opraviti.
Večkrat je gosposka posezala po njem ter ga iskala kaznovati zaradi »zakotnega pisarstva«; pa noben kmet ni hotel proti njemu pričati
—	in sodstvo, četudi ni verjelo, da Brašnar kmetom samo iz prijaznosti dela, maralo ga je zaradi nedo-kazov na miru pustiti. Ali namesto kvare je žel Brašnar še dobiček te takih razporov z gosposko. Razširila se je med ljudmi namreč misel, da je Brašnar tako pretkan, da mu še cesarski možje do kože ne pridejo, ako tudi bi ga radi v žlici vode utopili, ker jim zaslužek jemlje. Brašnar je bil dovolj pameten, to dobro sodbo o sebi še bolj utrditi in na svoj prid obračati.
(Nadaljevanje sledi)
Stran 4.
D* MO KR ACIJ A
Le** IV. - štev. *0
D e sli z Goriškega
Vprašanje državljanstva
V	soboto 13. t. m. se je zglasila pri g. prefektu v Gorici delegacija SDZ, da bi slišala odgovor na vlogo, ki sta jo vložila naša obč. svetovalca Kemperle in Bratuž v zadevi državljanstva, kakor smo že poročali v našem listu pretekli teden.
G. prefekt je torej odgovoril sledeče: 1) Res je, da je po čl. 19 mirovne pogodbe »domicil«, ki ga je kakšna oseiba imela 10. junija 1940, tisti, ki odloča o izgubi odnosno o-hranitvi italijanskega državljanstva zaradi mirovne pogodbe; 2) Zadeva kot talka pa se da rešiti le od primera do primera, ker se mora oblast prepričati po ugotovitvah, da odgovarja trditev posameznikov dejanskemu stanju v pogledu »domicila« na dan 10. junija 1940; 3) Ker so skoro vsi prizadeti v zvezi s tem tolmačenjem čl. 19 mirovne •pogodbe optirali, bo oblast počakala na rešitev opcijske izjave, in še-
le potem, če bo treba, vzela v pretres morebitne vloge. Tistim, ki bo jugoslovanska oblast ugodno rešila opcijsko izjavo, se ne bodo delale nobene sitnosti in jim bo italijansko državljanstvo priznano, razen v primeru, da se izkaže, da trditev, da so imeli svoj domicil na sedanjem ozemlju Italije, ne odgovarja resnici.
G. prefekt je odposlanstvu SDZ povedal, da so jugoslovanska oblastva zagotovila, da bodo vse opcijske izjave rešene v par mesecih, torej najpozneje do konca julija t.
1.	Za sedaj svetujemo, da napravijo vlogo na prefekturo- za priznanje državljanstva le tisti, ki niso optirali, in tisti, katerim je bila opcijska izjava odbita. To svetujemo seveda vedno v zvezi z vprašanjem »domicila« po čl. 19 mirovne pogodbe.
Kakor znano, so se krajevna o-blastva v pogledu -ohranitve držav-
ljanstva držala načela, da so smatrala ,za italijanskega državljana le tistega, ki je imel 10. junija 1940 stalno bivališče na sedanjem ozemlju italijanske republike in je bil kot tak vpisan na anagrafskem u-radu. To pa -zato, (trdijo, ker so baje jugoslovanska oblastva vzela, za načelo in merilo ter znak stalnega bivališča »domače ognjišče«. Toda po besedilu mirovne pogodbe in 61.* 43 italijanskega civilnega zakonika to tolmačenje' ne odgovarja določilom čl. 19 mirovne pogodbe. Vendar prav izaradi tega mnogi, ki so imeli svoj domicil na priključenem ozemlju, stalno, anagrafično vpisano bivališče pa na sedanjem ozemlju Italije, niso optirali. Zato je zadeva dokaj zapletena, ker bi po novem, pravilnem tolmačenju določila čl. 19 mirovne pogodbe, take o-sebe prišle ob italijansko državljanstvo, ker je -rok za opcijsko izjavo že davno potekel.
KDO JE UGRABLJAL?
V	petek 12. it. m. je goriško okrož-ao sodišče sodilo na dve leti in pol zapora in obsodilo Italijana Antona Farinea živ. Julija, doma iz mesta Viceniza, ker je 7. maja 1945 u-kazal zapreti v Tržiču pet osab: trije od katerih so bili izpuščeni v noči na 21. maj 1945, toda Fattoret-to Vittorio in Ferluga Severin živ. Ivana sta bila odpeljana neznano kam in se do danes nista še vrnila.
Farinea je bil za časa borbe s partizani in iizgleda, da je vršil službo političnega komisarja v brigadi »Natisone«. Po končani borbi je bil tajnik Enotnih sindikatov v Tržiču ,za tv-ornico SOLVAY, in načelnik delavskega odbora v tvor-nici. Na razpolago je imel narodno zaščito. Vsi aretiranci so navadni delavci. Pet sto izbranih delavcev je sodilo kot ljudsko sodišče.
Pred sodniki se je Farinea zagovarjal tako, da je padal v protislovje. Na eni strani je trdil, da je prejel ukaz za aretacijo od strani slovanskih oblastev (»dalle aut-orita slave«), na drugi pa je povedal, da je izročil petorico aretiranih zboru delavcev, kjer je prosil zanje milost. Toda -zbor delavcev je odre-
dil, da se aretirani pridržijo, razen Rossi Armanda.
Kakor znano, delajo v Tržiču tisoči Italijanskih delavcev. Slovencev je tam zaposlenih vsega skupaj le kakih par sto. Zato moramo zaključiti, da so bili poleg Farinea ■tudi oni v zboru petih sto ljudskih sodnikov sami Italijani.
Ni prvi primer ta, da sedijo na zatožni klopi kot ugrabitelji osebe italijanske narodnosti, saj je naš list zabeležil že več takih primerov. Toda poleg Farinea je bilo še kakih pet sto krivcev, ker so sodili in obsodili. Kako, da jih oblastva ne morejo izslediti in kaznovati?
Ce je. bilo tisto sodišče pravno na mestu, ne bi smeli soditi in obsoditi niti Farinea. Se manj pa onih Slovencev, ki so res prejemali razne osebe na ukaz oblastev, ki so jih redno mobilizirala. Ti Slovenci niso bili komunisti, Farinea pa — vse tako kaže — je bil.
Pravično mero za vse, in tudi kazen vsem, ali pa nobenemu.
Ugrabljali so torej -tudi Italijani, in celo sodili in obsojali lastne brate Italijane!
Zakon za stanovanjske najemnine
Poslanska zbornica je sprejela vse spremembe, ki jih je senat vnesel v zakon o stanovanjskih najemninah. Tako je zakon izglasovan in bo takoj objavljen. V veljavo pa stopi s prihodnjim 1. junijem. Glavna določila novega zakona so sledeča:	'
Vse najemninske in podnajemnin-ske pogodbe so podaljšane do 31. decembra 1951, razen tistih pogodb, ki so bile sklenjene po 1. marcu 1947. Za to zadnjo vrsto pogodb veljajo nekateri posebni predpisi za uradno podaljšanje do 31. decembra 1951, toda le v par določenih primerih.
Podaljšanje pogodbe ne velja v sledečih primerih:	a)	če ima na-
jemnik na razpolago drugo stanovanje, ki je njemu zadostno; b) če služi stavba drugemu namenu, različnemu od stanovanja in je najemnik prenehal z uporabo stavbe v tisti prvi namen; c) če je najemnik oddal vse stanovanje v podnajem in če v stanovanju ne biva stalno v primeru delnega podnajema.
-j- Njegova Svetost Patriarh Gavrilo
(Nadaljevanje s 3. strani)
stal na novo stanje. Človek po krutostih nemškega zapora narušenega zdravja se je Patriarh moral boriti proti moralnemu pritisku protiverske ideologije današnjega režima v Jugoslaviji, kar je on nedvomno storil s tiho upornostjo, braneč duhovne vrednote pravoslavja.
Ako je pa v tem popolnoma zadostil nadam cerkve in njenih vernikov in da-li je v prizadevanju, da ohrani svojo duhovno neodvisnost uspel, o tem je danes težko izreči sodbo. Mnogo poedlnosti nam je žal premalo znanih.
Ali, ako svoje misli posvetimo o-sebnosti, ki nas je ravnokar zapustila, in ki je doživljala turške čase in čase verske solidarnosti balkanskih narodov, in ki nas je s tem doživljanjem spajala z vidiki evropskega zahoda, si ne moremo kaj, da ne bi občutili in doživljali globoko tragiko naše narodne sodobnosti.	—ad.
Gospodar lahko napove odpoved s štirimesečnim predhodnim opozorilom, kadar rabi stanovanje nujno in neodgodljivo zase ali za svojce zaradi potrebe, ki je nastala po
sklenjeni najemninski pogodbi. Vendar so te pravice deležni le tisti gosipodarji, ki so lastniki stavbe vsaj tri leta nazaj. Za begunce, za upokojene osebe in za one, ki imajo hišo poškodovano -od vojne, velja pravilo, da morajo biti lastniki vsaj že 18 mesecev.
Zakon navaja še nekatere druge primere, ki ne dovoljujejo podaljšanja najemninske pogodbe.
Od 1. junija dalje so najemnine povišane za 50 odst., 100 odst. in 200 odst. po vrsti za navadna stanovanja, za gosposka in ona extra-luksuzna. Ce se najemnik nahaja v težkem finančnem in gospodarskem položaju, je povišek znižan na 20 odst.; če pa gre za nepremičnine, ki so bile dane v najem prvikrat po 18. juniju 1945, se povišek zniža na 10 odst. Za barake in druga slaba stanovanja zakon ne predvideva nobenega poviška.
Od 1. januarja 1951 dalje se najemnine zopet povišajo v isti meri, kakor zgoraj navedeno.
Od 1. julija t. 1. so najemnine zs druge prostore, različne od stanovanjskih, a ne za proste poklice in za obrtnike, povišane za 100 odst., za kooperative in zavarovalne u-stanove pa za 50 odst., toda za prostore, ki so bili prvikrat dani v najem 1» 18.VII.1947 se povišek najemnine skrči na 25 odst. Tudi za vse te prostore določa zakon še en povišek od 1. januarja 1951 dalje v gori navedeni meri. Toda najemnina v letu 1950 ne more biti višja od petindvajsetkratne najemnine, plačevane pred zakonom od 12. oktobra 1945 štv. 669, v letu 1951 pa ne višja od tridesetkratne najemnine plačevane pred tem zakonom.
Izpiti
kah, kjer so imeli sodelavce. Izmed osmih obtožencev jih 6 stanuje v Gorici, dva pa v Benetkah. Nekak organizator tolpe je bil Konrad Žižmond, njegova desna roka pa Franc Carpriati iz Benetk, ki je razpolagal z denarnimi sredstvi. Žižmondu niso očitali samo, da je vodil pri tihotapljenju omenjenih 400 kg ameriških cigaret, temveč da je vtihotapil v Jugoslavijo količino tkanin. Zato je doletela Žižmonda tudi najtežja kazen: 2 -leti, 7 mesecev in 15 dni ter skoro milijon lir globe. Ostali »domači« tihotapci so dobili večinoma po eno leto zapora manj in tudi nižjo denarno globo. Oba Benečana sta se izmazala z denarnimi globami.
Rupa
V soboto 13. t. m. srno tu pokopali dvajsetletnega dijaka Klančič Alberta. Doma je prav za prav iz Mirna, onstran meje, tik za našo vasjo. Umrl je po nesreči z motornim vozilom v Milanu, kjer je živel kot -begunec in se preživljal z delom. Izrazil je željo, da- ga zakopljejo v domači zemlji, zato smo ga pokopali na mirenskem pokopališču, na tistem delu, ki leži v Italiji. Državna meja teče namreč ravno čez mirensko pokopališče.
* • *
V petek 12. t. m. ob 6.10 zjutraj smo Rupenci slišali in videli kako je Titov obmejni stražar na griču »pri Grabcu«, onstran meje (kakih 600 metrov od nas), sprožil rafal iz mitre v smeri proti Italiji. Zatem pa je stražar s šestimi drugimi vojaki in z vodnikom tekel k nekemu grmu. Medtem ko so vojaki grm obk-olili, se je stražar dvakrat sključil k njemu. Cez kakih 15 minut so se zopet vrnili vsak na svoje mesto. Menimo, da je ostal mrtev nekdo, ki je hotel bežati iz »raja«.
Vsak dan prej je namreč neki kmet pasel svojo kravo tam okoli grma. V petek 12. t. m. pa krave ni pasel, v soboto 13. t. m. pa zopet. Mrliča so, kot to delajo navadno, odstranili ponoči.
Darila
V	zadnji številki smo priobčili, da je darovala družina Logar iz Nabrežine lir 2.000 za dr. Udovičev sklad. Po pomoti smo prezrli, da je darovala ita družina ta znesek mesto cvetja na grob pok. Lutmana Petra iz Standreža.
DAROVI za Slovensko dobrodelno društvo v Trstu:
Za nakup postelj za slovenske šolske kolonije so darovali: Uršič Albert 1.000 lir, N. N. 6.000 lir, Ga-rašio 500 lir, Gregorič Marjo 5.000 lir, N. N. 1.000 lir, Mihelčič Josip
6.000 lir, N. N. 6.000 lir, Gašperšič Anton 5.000 lir, tvrdka N. N. 18.000 lir, Flajban Marija 6.000 lir, N. N.
1.000 lir, E. V. - Sv. Ivan 2.000 lir.
ŽIVINOREJA:
Ze prve mesece po oploditvi mora živinorejec skrbno paziti, na svojo brejo živino. Posvečati ji mora veliko več skrbi in pažnje kot osta-
li	živini, saj ji je v tej dobi zaupana velika naloga — potomstvo.
Nosečnost je namreč, čeprav je to pravi naravni fiziološki pojav, doba, v kateri je žival laže dostopna za vse nalezljive in nenalezljive bolezni. A ne samo to. Nevarno je tudi, da zaradi nepravilnega ravnanja naše domače živali ne znosijo do konca, ampak povržejo. Ta nesreča, ki jo imenujemo splav ali a-bor.tus, neredko prekriža vse lepe načrte naših kmetov, predvsem naših malih kmetov, katerim je lahko ta dogodek naravnost usoden!
Vsi vzroki -splava pri naši domači živini gotovo niso v območju vsakega 'živinorejca, da ibi si lahko sam pomagal in jih pravočasno 'Odstranil. Dostikrat ne more nilti še tako vesten in zmožen živinozdrav-nik ničesar ukreniti. iSo pa tudi o-koliščine, v popolni oblasti vsakega živinorejca, ki lahko povzroče splav.
Ze oploditev sama, ki je začetek nosečnosti, lahko nosi v sebi kali te mesreče -— abortusa. Ce je bik nosilec kake kužne bolezni, katero je morda sam že prebolel (n. pr. Triehomoniasis) je verjetnost splava velika. Vprašanje je prav za -prav, če bo v tem primeru siploh prišlo do oploditve. In tudi če pride, je malo upanja, da bo šlo vse srečno. Isito velja, če je krava podvržena kaki kužni, zlasti spolni bolezni. Omenimo samo katastrofalne • -posledice Brucellose ali Ban-gove bolezni, ki je n. pr. v Nemčiji 1. 1936. okužila nad 60 odst. -krav, ki so povrgle ali pa predčasno rodile največkrat življenja nezmožna bitja. Proizvodnja mleka je strahovito padla. Krave so ostale po večini jalove. Poleg vseh teh nadlog je bolezen še zelo nalezljiva, -zato se tudi imenuje »Abortus en-Izooticus«.
Kužnih spolnih bolezni -pri naši domači živini je veliko. Zato naj živinorejec skrbno pazi na plemenske bike. V tem pogledu .je umetno oplojevanje -zlata vredno, ker imamo 100 odst. gotovost, da je seme izdravo.
SPLAV
Med vzroke splava spadajo tudi druge kužne in nekužne bolezni, zlasti ko zajamejo spolne organe in predvsem maternico. Zato mora biti živinorejec gotov, da je živina vsestransko izdrava, ko jo določi za oploditev. Tudi ni priporočljivo., da jo pusti oploditi hitro po kaki težji bolezni, zlasti če je pri tem žival zahirala.
Neredko zagreši kmet napako pri izkoriščanju svoje živine zlasti v času nosečnosti. Ta doba je zelo občutljiva in jo mora zato kmet spoštovati in skrbno paziti na nosečo živino. Krma ali hrana mora biti zadostna ne samo po količini, ampak tudi po kakovosti iti to zlasti izadnje mesece. Zavedati se mora, da prevelika proizvodnja mleka v času -nosečnosti ni ravno sreča. Znano je namreč, da je v mleku precejšen odstotek kalcija in fasfora, snovi, ki sta za novo razvijajoče se življenje v materinem telesu življenjsko važni. Ce zarodek ne dobi zadostne količine teh prvin, je splav gotov.
Nič manj važno vlogo kakor hrana ne igra v tem času higijena sploh, predvsem pa čisti zrak. Ce je prostor, kjer živi noseča živina, prenasičen z ogljikovim dvokisom (C02) in to več časa, se živalski organizem deloma zastrupi. Posledica vsake zastrupitve v času nosečnosti je pa .splav.
Vzrokov te nesreče (abortusa> pri naši domači živini je veliko in kot rečeno se proti vsem niti izkušen živinoizdravnik, zlasti če je klican v zadnjem trenutku, ne more postaviti v bran. Kmeit lahko uspešno brani svojo živino na tein polju s tem, da jo ves čas nosečnosti skrbno neguje ter da se pred vsako oploditvijo prepriča o zdravstvenem stanju krave in bika.
»	Soški
KNJIGOVODJA sprejme delo n* dom in tudi izven doma ma ure. Ponudbe na upravo lista pod 252.
OTROŠKI VOZIČEK skoro nor prodam po ugodni ceni v Slavnem št. 17, pri Lavrenčiču.
Rprnilna vrednost posameznih krmil s odstotkih
Na slovenskih srednjih šolah v Gorici bodo izpiti poletnega roka v drugi polovici meseca junija. Navodila za vlaganje prošenj in vse podrobnosti glede izpitov samih so razvidne z oglasov na razglasni deski vsake posamezne šole. Opozarja se, da je rok za vlaganje prošenj nepreklicno do 31. maja.
Namestitve na osnovnih šolah za šolsko 1. 1950-51
Prosvetno ministrstvo je z odredbo št. 1144-21 z dne 4. aprila 1950 določilo pogoje za dodeljevanje začasnih in nadomestnih mest na osnovnih šolah za šolsko leto 1950-51. Pogoji so na vpogled prizadetim na sedežu didaktičnih ravnateljstev, šolskega nadzorništva, šolskega skrbništva in posameznih občin. Rok za vlaganje prošenj je do 31. maja.
Poleta! arnik za trgovine
Pekarne: od 6.30 do 12.30 in od 16. do 18.; mlekarne: od 6.30 do
12.30 in od 17. do 19.30; trgovine jestvin in drogerije: od 8. do 12.30 in od 16. do 19.30; trgovine z ma-nijakturnim blagom,, opremo, industrijskimi proizvodi itd.: od 8.30 do
12.30 in od 15.30 do 19.30; trgovine z železnino: od 8.30 do 12.30 in od
15.30 do 19.30; trgovine s sadjem in zelenjavo: od 7.30 do 12.30 in od 16. do 19.30; prodajalne kuriva, lesa in gradbenega materiala na drobno: od 8. do 12. in od 14. do 18.; trgovine s kolesi in nadomestnimi deli: od 8. do 12.30 in od 15.30 do 19.1 cvetličarne: od 8. do 12.30 in od 15.30 do 18.30; trgovine s proizvodi za imljedelstvo:	od 8. do
12.30 in od 15.30 do 19.
Za trg sadja in zelenjave bo urnik določila občina. Slaščičarne, ki obratujejo skupno s pekarnami in imajo policijsko dovoljenje, bodo obratovale nepretrgoma od 7.30 do 21.30.
Ob nedeljah in praznikih bodo pekarne in mlekarne odprte od
6.30 do 12.30.'Trgovine s sadjem in zelenjavo bodo odprle kakor ob delavnikih in zaprle eno uro pozneje kot zelenjadtii trg. Cvetličarne od 8. do 13. Slaščičarne od 7.30 do 21.30. Vse ostale trgovine bodo zaprte ves dan.
Zveza trgovcev priporoča vsem trgovcem, da se točno drže prefektovega odloka.
Avtomatična centrala Telve
Na zadnji seji goriškega občinskega upravnega odbora je bila tudi ponudba telefonske družbe Telve za občinsko zemljišče, na katerem namerava zgraditi svojo avtomatično centralo. Odborniki so sklenili, da bodo ponudbo omenjenega podjetja predložili v odobritev občinskemu svetu.
Gibanje prebivalstva
V	času od 7. do 13. maja je bilo v goriški mestni občini 12 rojstev, 5 primerov smrti, 4 vpisane poroke in 5 porok.
Obsojeni tihotapci s cigaretami
Pred goriškim sodiščem se je 12. t. m. zaključila obravnava proti skupini tihotapcev, ki so bili obtoženi, da so pritihotapili 400 kg a-meriških cigaret iz Jugoslavije in jih potem prodali po raznih italijanskih mestih, največ pa v Benet-
Kadio Trst II
(343.9 m — «72 Kc-sek)
Nedelja, 21. maja 1950: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Aktualnosti. — 12.15 Od melodije do njelc-dije. —13.00 Glasba po željah. —
15.00 Popoldan v operi. — 18.00 Filmski trak. — 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Z domače knjižne police. — 23.00 Plošče za lahko noč.
Ponedeljek, 22. maja: 13.00 Slovanske narodne pesmi. — 18.40 Glasba raznih narodov. — 19.00 Evropski obnovitveni načrt. — 21.00 Beethoven:	Deveta simfonija v
D-DURU. — 22.40 Zabavna in plesna glasba.
Torek, 23. maja: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 20.00 Vokalni koncert tenorista Renata Kodermaca. —
21.00 Vzori mladini. — 21.30 De Falla: Noč v španskih vrtovih. — 22.50 Večerne melodije.
Sreda, 24. maja: 13.00 Popoldanska glasba. — 19.00 Zdravniški vedež.
21.30	Borodin: Simfonija št. 2. — 22.45 Plošče za lahko noč.
Četrtek, 25. maja: 13.00 Slovenske narodne motive izvaja pevski duet, na harmoniko spremlja Marij Sancin. — 18.15 Glasbeno predavanje. — 20.00 Operne arije in dueti. —	21.00	Radijski	oder -
Petrovič: »Duše«, drama v treh dejanjih, nato Pestra glasba.
Petek, 26. maja: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Filmska in operetna glasba. — 20.00 Klavirski koncert profesorice Mirce Sancinove.
21.00 Mojstri besede. —	22.00 Haydn: Simfonija št. 99. — 23.00 Plošče za lahko noč.
Sobota, 27. maja: 13.40 Priljubljeni samospevi. — 18.15 Glasbene slike. — 18.30 Oddaja za najmlajše: Zlatorog. — 20.30 Programski periskop. — 21.00 Sobotni večer. —
22.00 Večerni koncert. — 22.45 Priljubljeni valčki.
		Suhih Belja-snovi 'kovin		Maščob	Ogl. hidrat.	Celul. Rudn. snovi	
Zelena krma	Trava 20 — Sočne ktme: Nemška detelja 24 — Triper. detelja 19 — Turška detelja 19 —		3.5 3.91 3.40 3.6	0.8 0.48 0.70 0.6	9.7 9.24 8 — 7.9	4 — 6.82 5.20 5.5	2 — 2.21 1.60 1 —
Seno	Suha trava Triper. detelja Nemška detelja Grašiča	85.7 83.5 83.5 83.3	9.? 13.5 14.2 19.8	2.5 2.9 2.6 2.3	41.4 37.1 29.2 28.5	26.3, 14 — 29.5 23.4	6.2 6 — 8 — 9.3
Siama	pšeničja ovsena	85.7 85.7	3 — 3.8	1.2 1.6	35.9 35.9	40.8 38.7	4.8 5.7
GomolU In korenine	Krompir Korenje Krmilna pesa	25 — 13 — 12 —	2.1 1.2 1.2	0.1 0.2 0.1	21 — 9.3 8.7	0.7 1.3 0.9	11.1 1 — 1.1
Razna semena	Oves Koruza Soja	86.7 87 — 90-	10.3 9.9 33.2	4.8 4.4 17.5	58.2 69.2 30.2	10.3 2.2 4.4	3.1 1.5 4.7
Ostanki	Otrobi žita Jedro sveže pese Jedro suhe pese	87.8 7 — 88.8	14.3 0.6' 8.1	4.2 0.07 0.6	52.2 4.7 58.5	10.2 1.4 17.6	5.9 0.3 4 —
Po dolgi in mučni bolezni nas je zapustil danes ob 10. uri zvečer, naš nepozabni soprog, oče in brat
t ALOJZIJ FURLAN •
gostilničar in posestnik na Repentabru.
Pogreb dragega pokojnika bo v s-obot-o dne 20. t. m. ob 17. uri -iz hiše žalosti na domače pokopališče.
Repentabor, IS. V. 1950
Žalujoči ostali ERNESTA, s-oproga VERICA, hči ALBIN in JOŽEF, brata MILKA, sestra in ostalo sorodstvo.
Sirite JEEOEBDCUO"
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska: tiskarna »ADRIA«, d. d. v Trstu
Dr. R. IUNGO
zobozdravnik
iideluje proteie v jeklu, zlatu, kavčuku In pla»tikl. - Na j vsi ja garancija. — Sprejema od 10 do 12 ta od 16 6o 19 (Govori slovenski) TRST, ulica Torrebiaaca 43 Vogal ulica Carducci
desk« smres kooe, macct snope in trt dih I e s o o, trame In pan kete nudi najugodneje
Mizanji H kmetovala f podistnihi •
CALEA
TEL. --------------
9044-1 TRST
Vislo Sonalno( 2 4
NECCHI novi model B U
za vezenje, krpanje, obšivanje lukenj, prišitje gumbov, čipke, cikcakaste šive. Vsa dela se izvršujejo brez okvirja. Pouki za vezenje brezplačno.
ŠIVALNI STROJI na Industrijski tok za čevljarje in krojače. PRODAJA NADOMESTNIH DELOV. RADIOAPARATI
najboljših znamk pri
T U L L I O
HA OBROKE
TRST - ul. C. BATTISTI št. 1* Tel. 65-33 — T R Z I C , na Komi