VANDALIZEM SE NADALJUJE -DOKLEJ ŠE?
Razumeti mlade!
Zdrznil sem se ob zanimivenf naslovu. Saj beseda vandal ni v vsakdanji rabi. Uporablja se zelo poredko, kadar jo zasledimo v iasopisu pa pričakujemo razburljiv tekst. Tovariš Grčar navaja v svojem članku brezobzirnosi mladine do družbenc lastnine. Čudi sc početju mladih in se do njihovih dejanj skrajno kritično obnaša. Ne morem rcči, da sem tako mlad kot so člani tako imenovanih letetih skupin. Zato pa jih v popolnosti razumem in vem kaj je vzrok za njihovo poietje.
Da se mladina tako vede smo si predvsem krivi sami, saj smo jim seme vandalizma vcepili že ob rojstvu. Mi, ki smo njihovi očetje in materc, smo se borili za boljši jutri. Nesebično, ker smo vedeli, da se borimo za to, da bo življenje naSih otrok varnejše in lepše. Čedalje bolj pa ugotavljamo, da boljšega jutra ni in, da bo boljše morda šele pojutnšnjem. Kajti ne zavedamo se, da smo s svojim ravnanjera naše otroke precej oškodovali. Namesto, da bi se mi odrasli odrekii pijači, cigaretam, luksuznim avtomobilom in podob-no na račun boljšega jutri. Smo predvsem na ta ratun vzcli mladini svojim otrokom. Vzeli smo jim južno sadje, kavo, spodobno garderobo, obutev, zabavo in še in še bi lahko našteval. kaj smo jim odvzeli. Dali pa smo jim njihova gola življenja, šole, zakonc, prepovedi in omejitve, dali smo jim tudi depozit, inflacijo in stabilizacijo.
Torej, kar smo sejali to žanjcmo. Nerazumno je pričakovati rasti pšenico na njivi na kateri smo sejali plevel. NaSi otrod nam vTačajo njihovo početje. Čeprav smo za to krivi sami, saj smojim vsilili borbo za obstanek. Poglejmo na kratko, kako mladina živi in kako se razvija v zrelega samoupravljalca.
Ko se rodi, ga kmalu prepustimo vzgoji vrtca, zakaj? Zato ker je življenje tako drago, da morata oba zakonca delati za preživetje dnižine. V vrtcu katerega oddelki sprejemajo do 30 otrok delata na posameznem oddelku nii več kot dve vamhinji, kateri pa nikakor nc zadostujeta, da bi se lahko z vsakim otrokom ukvarjali posebej. Po vrtcu jih vzgajamo v mali šoli, po njej pa v osnovni šoli. Mi starši prcokupirani z delom v podjetjih jih nimamo časa vzgajati. Kaj Se, niti toliko časa nimamo, da bi se z njimi pogovori-li, jim svetovali, jih tolažili ali jim pomagali. Čutimo se utmjene, bolane in zgarane Nimamo toliko mofi, da bi mlade lahko lazume-li. Naši otroci so nam tujci in mi njim, kar je dovolj žalostno. Dokaz za to je vsekakor mladinska organizacija, kalcre nastanek je bil nujen, kajti mladinec se nekje mora izkašljati, rnora poveda-ti, kaj ga muči? Kaj ga žre ali skrbi. Mi spričo ritma sodobnega življcnja, jim nismo kos slediti, saj zato nimamo časa.
Na sestanku mladinskc organizacije se mladina pogovarja o vseh problemih v katerih se nahaja. Izraia svoje želje in potrebe.. A mi že za te želje in probleme, vemo ali ne, je popolnoma vseeno. Kajti pomagati jim ne moremo, ne znamo, najpogosteje pa tudi nočemo, saj vendar ti problemi taiejo njih in ne nas.
Upam, da me razumete tovariS Grčai. NaSa mladina so vendar ljudje in človek ni pcs, da bi lahko živel sam. Želijo se družiti a kje se bodo? Gotovo ne v domovih upokojencev in klubih za upoko-jence. Pravim vam, disco v TVD Partizan na Tmovem in tisti v Horjulu s slabim prevozom je odločno premalo. Naši otroci in vnuki z nami niso zadovoljni, ker jim dajemo premalo in jim posvečamo preraalo pozornosti. Svoje nezadovoljstvo pa izrazajo na prav takšcn način kot ga opisujete vi, ki ste sodobnik te mladine tovanš Grčar. To počno zato, da bi mi odrasli sploh lahko vedeli, da mladina obstaja, da ji nekaj manjka in, da ni zadovoljna s tistim, kar že ima.
EDI LETIČ