LETO XIII — ŠTEV. 225-6 OKTOBER - NOVEMBER 1946
GA WOIDA ISMTOM
Ano XIII — NUM. 225-6 OCTUBRE - NOVIEMBRE 1946
VSEH MRTVIH DAN
Pismo moje Angel nesi tja na tihi Mirodvor in položi je k cipresi, ali pod zeleni bor.
Kogar ljubim, rad mu pišem, naj bo daleč ali ne;
Dušo svojo mu narišem, kakor pravi mi sreč.
Kogar dolgo videl nisem, bolj po njem še hrepenim; Kdor mi več ne piše pisem, bolj za njega še skrbim.
Este cuadro adorna al Museo Trocadero en Paris. Es una ajioteosis de la mušica, que nos trasporta a los “collados eternos” donde entre armomas perfectas’ ya no hay odios, ni pasiones, ni dolor, ni muerte, ni lagrimas ... La iiesta de Todos los Santos nos inspira un cuadro mas vivido todavia de la realidad de la dicha eterna, a la cual aspira el corazön humano sin cesar y no la conquis-tarä sino en el Cielo, donde se completarän las ocho bienaventuranzas.
El dia de Todos los Santos se realizara el oficio para los muertos en la boveda yugoslava a las 16 horas (a una cuadra de la entrada de Chacarita).
SENORA MUERTE . . .
.... icuändo vendms a buscarme cuando vendrds hasta mi? con lo lindo que es morirse para empezar a vivir.
■ • ■ ■ con la sganitas que tengo de que me lleves de aqui, pero es inütil deseo,
El sabrä, cuando he de ir.
• ■ ■ ■ Y mientras dura la vida dura el amargo sufrir.
Que vengan muchos dolores puesto que El lo quiere asi.
Čim je večja pa daljava, ki osebe tu deli, bolj mi duša vstrepetava, polna teže in skrbi.
Pismo materi poslala, žalostna bi danes hči, da pri nji bi žalovala, ki že dolgo v grobu spi.
Sin spominja se očeta, ki v Gospodu je zaspal rad bi kakor druga leta, luč na grobu mu prižgal.
Milo jadikuje žena, ker zapustil jo je mož in na svetu osamljena, mu sadi na grobu rož.
Tudi mož okoli tava, žalosten, pobit, potrt;
Duh njegov za ženo vsplava. ki pobrala io je smrt.
Mati se po sinčku joka, ki k nebesom ie zletel.
Oče tam za hčerko stoka, ki edinko je imel.
Bratec sestro, sestra brata, rada videla bi še, a zaprla so se vrata, ni je utehe za srce.
Morda tudi v božji njivi, spi žedušni tvoj pastir, ki ti v skrbi ljubeznivi je prinašal srčni mir.
V tihem grobu vtihnilo, tudi ono je srce, ki te v Bogu je ljubilo in ti lajšalo gorje.
Čakam, čakam odgovora, Čakal bodem pozno v noč odgovora z Mirodvöra, upno tja k grobovom zroč.
Ko premagal me je spanec, sem zasanjal ta prizor, da je Božji mi poslanec že prinesel odgovor.
Spoved, obhajilo, maše, duše v vicah tolaže in posmrti duše vaše, v rajsko radost pospreme.
Pošilja: Lojzka Jekše por. Sancin
Praznik Vseh Svetnikov dvigne naše misli nad zvezde.
Vse posvetno je kakor blišč jutranje rose. Tako lepo bleste kristalčki, —rosne kaplje— a če ga skušaš prijeti, ostane malo vlage in nič več!
Vse človeško delo je kakor ustvarjanje pajka, ki tako umetno prede svoje mreže, a od njih nazadnje ne ostane drugega kot gnus . . .
Sredi poldneva se pretrga človeku nit življenja in mora odpotovati v večnost, na katero ni nič mislil in Pred Boga, katerega je nemara tajil ali celo sovražil, klel in preganjal . . .
Samopašno, brezsrčno, zaničljivo je nemara ravnal s soljudmi. Dobroto je vračal s surovostjo, nehvaležnostjo, izdajstvom ...
0, da! Večna resnica je tale: Nimamo na zemlji stalne domovine. Ta je v večnosti. Proti njej nevte-goma hitimo. Vse življenje je samo “čakalnica”, kjer moramo biti vsak hip pripravljeni, da nas pokličejo: “naprej!”.
Zato se nikar ne varajmo! Nikar ne odlašajmo! Gospod pa nam daje v roke ključ do večne sreče; "če hočeš iti v življenje, spolnuj zapovedi/ Ljubi Gospoda Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem, svojega bližnjega pa kot samega sebe”.
Na Vahti, 1. novembra, ob 16 uri, v Jugoslovanski grobnici žalno opravilo!
• • • • vengan penas y tormentos que al alma causan gemir, venga la angustia secreta Y la vida, ya es morir.
Pero no tardes, senora, que yd, te quisiera oir y asi, mas pronto marcharme, que si tardas, ay de mi!
Nelida Noemi Agosteo
ZGUBLJENI GROBOVI
Kaj mama bi vsega storila da bi grob svojega sina vdobila.
Kako rada bi mu cvetja nasadila!
Žena bi cel svet prehodila da bi grob moža vdobila.
Kako rada bi mu spomenik postavila.
Sestra šla bi v dalje in čez morje da bi tam našla grob, ki v njem za vedno spi dragi brat. Kako rada bi mu luč v spomin prižgala!
Zgubljeni grovobi . . . dragi nam rajni! Mi v duhu Vam cvetja sadimo, v naših srcih stoji spomenik.
V nebesih pa večna luč naj Vam sveti.
Pepca Furlan.

DUHOVNO ŽIVLJENJE
Uredništvo: Paseo 431 Urednik: Hladnik Janez.
Telefon 48 - 3361	(48 - 0095)
Kliči od 11—13 ure ln po 8 url rreč*. Ob sredah in petkih ni doma. Uprava: Paz Soldän 4924 Telefon 59 - 6413
CERKVENI VESTNIK
27. OKT.: Maša naAvellanedi za + Štefan Laki.
Pri sv. Rozi za -j- stariše Budin ob 12 uri.
Ob 15 uri shod v Novi Pompeji.
1. NOV.: Maša na Paternalu za t Jožef in f Karel Rudež.
Pri sv. Rozi za Horvat Peter in družino.
Ob 16 uri žalni obred na Čaka-riti v Jugoslov. grobnici.
3. NOV.: Maša na Paternalu za •j- Mirko Trebše.
Pri sv. Rozi za -J- Jožefo Komic.
10. NOV.: Maša na Avellanedi za stariše Vogrin.
Pri sv. Rozi v namen Černe ob 12 uri.
Molitve na Paternalu ob 16.30 in shod Bratovščine.
17. NOV.: Maša na Paternalu za f Gabriel Božič z žalnico.
Pri sv. Rozi ob 12 h za d Justino Pirih.
Molitve na Avellanedi ob 16 uri in shod Bratovščine.
24. NOV.: Maša na Avellanedi za f brate Žokš z žalnico.
Pri sv. Rozi za rajne -f- Konič,
| Cigoj in f Rijavec ob 12 uri.
ZA KARLA ČRNKO bo maša na Avellanedi 3. nov. ob 8.30.
ROMANJE V NOVO POMPEJO se vrši 27. oktobra z začetkom ob 15 uri. Pohitite kar najbolj mogoče, da bomo lahko točno ob uri začeli in da bomo imeli potem več časa za petje v kamarinu. Povabljen je poseben govornik.
Marija k Tebi uboge reve mi zapuščeni vpijemo! Nikar se ne dajmo potegniti brezverskemu toku, ki človeku obeta vse, a mu ne more dati nikdar tega, po čemer srce hrepeni. Sreča je samo v Bogu in po Mariji bomo prišli do nje. Vse po-zemsko je kakor pajčevina, ki je lepa samo dokler se iskri v jutranji rosi, toda kadar zadeneš ob njo ti povzroči ngdle-go in gnus ... Pa je vendar toliko ljudi, ki so brezmiselni kot muhe, ki se za-mrežijo v pajčevino ... Ne pozabimo torej, da je človekova sreča nad zvezdami in da nam bo Marija podala svojo roko v časno pomoč in kot voditeljica skozi zmotnjave, če ji ohranimo zvestobo. Prihitite torej v obilnem številu in prinesite s seboj romarsko knjižico, da bomo vsi skupno zapeli.
MRTVI NAS VABIJO. Spet bodo oživeli grobovi. Odeti v cvetje bodo obnovili spomine n anaše drage rajne a tudi nas bodo domislili, da dvignemo naše misli nad zvezde, kjer nas čaka prava domovina in prava sreča. Kot vsako leto, se bomo tudi letos zbrali na Čakariti v Jugoslovanski grobnici na žalni slovesnosti 1. novembra ob 16 uri.
Pohitite da pridete pravočasno!
PRVO SVETO OBHAJILO se bliža. Poskrbite za otroke, da se pripravijo v bližnji cerkvi, kjer bo 8. decembra praznik za nedolžne prvoobhajance. Na Pa-etrnalu bodo pa nato tudi lahko deležni naše slovesnosti.
Tisti stariši, kateri živite v bližini Pa-ternala pa prijavite že sedaj otroke, da se jim da potrebna priprava. Sveto Obhajilo bo 15. decembra.
> RECUERDOS DEL FESTIVAL
Disminuyö un poco el exito el dia bas-tante desagradable, pues amenazaba llu-via y la amenaza se hizo realidad . . . Pero el festival fue hermosisimo.
El programa, con los bailecitos y can-titos, con declamaciones y escenas en-tretenidas, diö plena satisfacciön al puhlico gueasistič entusiasmado al pun-tual desarrollo del programa. Coincidid con una temporada bastante malsana, por lo cua! se enfermaron en los Ultimos dias algunos participantes. Largo traba-jo y gran preocupaciön ocasionö esto a la Rev. Hermana Venceslava, para lle-nar los puestos vacios . . . Los aplausos Y el entusiasmo del puhlico demoströ que fue bien subsanada tambien esa dificultad.
Los actitos de los pequehos, los bailecitos delaš jövenes, los actos cömicos, tanto de los jövenes de la Paternal, Como de Belgrano y de Santa Rosa, todo colmč las esperanzas de los concurren-tes.
En la parte mušicah una canciön a duo, composiciön del promisor S. Cirilo Kren, a pesar de los obstäculos de ca-racter tecnico, contribuyö a completar el exito del festival; el punto mäs en-cantador fue la parejita de los munecos — Nelida Leban y Raul Trebše — en la cual demoströ su incansable esfuerzo y su talento el jöven Ricardo Beučič, el el protagonista principal de časi todos los puntos del selecto programa.
Y ique diremos del Martin Kerpän de Cima?! Esos hermosos recuerdos de la patria en los cuadros que desfilaron an-tenuestra vista, sean los panoramas de los paisajes eslovenos, sean las esplen-didas ilustraciones que preparö la seno-rita Anita Pomar . . . Sea tambien el cuento que relataba dramäticamente el joven Campanale . . . ! jMuy bien! Fan-tästico!
Pero tambien la rifa presenta una parte esencial del programa, j Los 200 premios! jY que ricos! .... Todo el mundo seapresuraba a conquistar algu-no, asi que tenian un trabajo grato, aun-que cansador los jövenes que atendian al venta de riias ... Y los amables de Kogoj y senora Jamšek! que dirigian el reparto de premios, esa parte del espec-täculo que atraia tan vivamente la aten-ciön de todos . . .
Para que nadie pase la tarde con la boca amarga, iban muy solicitas cuatro jövenes con toda clase de cosas dulces, bajo la direcciön de la Senora Fani Ker-ševan . . . Todos trabajaban, cual dili-gentes abejitas, para contribuir con su actuacičn en el escenario, con la venta en el salon o cumpliendo otras tareas, para que el exito del festival fuera mas completo.
Para agradecer a todos su contribu-ciön, sea en trabajo, sea en cooperacičn artistica o en propaganda, aportando los premios de la rifa, o los que cooperan en la administraciön y redacciön de la revista, o con donaciones para el fondo, del cual ha de cubrirse el deficit de la Revista ... a todos eilos dirigiö su pa-labra el director P. Juan Hladnik y tambien en este lugar expresamos nuestro agradecimienio a todos y nuestro pedido psdido que sigan apoyando el esfuerzo noble que cumple la revista.
En la hora de tanta confusiön que rei-na en el mundo, debe la Revista man. tener la linea recta, a la cual han de atenerse todos los buenos patriotas eslovenos a la vez fomentando su carino ha-cia su lejana patria y hacia el buen pueblo argentino que nos ofrece la se-gunda patria.
El festival dejo como beneficio limpio $ 420, o sea para un numero. Es una ayuda eficaz, que agradecemos con todo corazön. Con ella se cubre el deficit del ano pasado. Pero ya los meses veni-deros nos prsentardn sus grandes cuen-tas — otra vez aumentadas en un 22%, por lo cual apelamos tambien a la gene-rosidad de nuestros buenos lectores, ami-gos y bienhechores, para que nos hagan llegar abundantes recursos, para poder hacer frente a los gastos.
Un agradecimienio especial debemos al joven De Martino, el animador sin igual, y al puhlico que tan generosamente cooperö en el remate.
David Doktorič:
ŽIVLJENJE, O DAR ČUDOVITI!
Tvoje življenje, mar res je le tvoje?
Prav brezpogojno? — Kaj se ti zdi? Odgovoriti mi moreš le dvoje:
Ali je tvoje, ali pa ni!
Če je tvoje, ga smeš prodati,
Če je tako tvoje, čemu le postave sveta kaznujejo samoumor ti kakor zločin?
Ako ni tvoje, čigavo je pa? — — — si krajšati, vzeti, ga zametati!
Njegovo je,
ki nad nami čuva z nebeških višin, “Življenje" ki sebe se sam imenuje in vsakega sam je življenja izvor!
Življenju prav vsemu le Bog gospoduje, življenju najvišji sam Bog ie vzor!
O! — Kako dragocen je ta dar, ki nam ga iz večne ljubezni je da! nebeški naš Oče in Bog, Gospodar, ko nas je iz blata v življenje pozval!
Iz blata? — Da, da! — Iz niča in blata! Saj kdo celo' to ti trdi, da klije življenje iz same snovi, pa vara le sebe in tebe, svojega brata,, se morda grdo iz Boga še norčuje. Njega taji in se mu posmehuje, brezumni predrznež nesrečni!
Prežarko mar solnce sijati preneha, če slepec ga ubogi taji?
Gospod naš mar biti preneha VsevtVni.. oholi ker um omejeni slepi pregosta ti mrena pregreha?
Življenje, ta dar čudoviti,
življenje, skrivnostni ta dar plemeniti,
iz niča in blatne snovi
skrivnostno zbudi se, rodi,
le če ga prikliče beseda stvarilna,
Najvišjega volia vsesilna,
ki vsemu vesoljstvu in nam ukazuje,
v modrosti neskončni nad nami kraljuje!
LJUBEZEN!
Ljubezen! Ti čarobna sila v duši, popolnost kličeš se Boga, nam srca dvigaš kvišku k rajski luči, predčut veselja večnega.
Ljubezen! Pridi k nam z višin nebeških in zbudi nam pomladnih dni, izbriši spet iz mračnih src človeških ledenih zimskih sani sledi.
Ljubezen! Božja moč ti čudotvorna, kreposti večnih sveži vir, ukloni naša srca si uporna, da zažele si božji mir.
MM PIHAJ)©
V Parizu so se zbrali predstavniki vseh narodov, da postavijo temelje bodočemu miru. Velika stvar je ta in z zanimanjem in upanjem upirajo tja svoje poglede narodi.
Tudi mi Slovenci imamo mnogo želja, katere bi nam mednarodna konferenca morala uresničiti in zahtev, katere bi nam morala izpolniti.
Ali moremo kaj dobrega pričakovati? Iz zdrave in plemenite korenine zraste zdravo drevo in dober sad. Toda iz malopridnega drevesa ni prida pričakovati. Na majavem temelju nebo stala trdno hiša . . . Kakšna je korenina in kakšen je temelj, na katerem naj bi bil ostvar. jen mednarodni mir?
Sveti Duh je po Davidu napisal tele besede v 2. psalmu: “Zakaj hrume narodi in siljudstva izmišljajo prazne nakane? Zbrali so se kralji zemlje in knezi so se zvezali proti Gospodu in njegovemu Izvoljenemu: Sterimo njegove vezi, proč vrzimo njegov jarem!" . . .
Pred 3000 let je bilo torej na svetu ravno tako kot je danes. Oblast so imeli v rokah brezbožni in hoteli odpravili postavo božjo. Tudi tedaj so kričali, da ni Boga in razbrzdano stregli svoji poželjivosti. Toda, kaj so dosegli? Svojo pogubo pač! Nesrečo in razdejanje za svoj narod, toda Boga niso odpravili in vere tudi ne, niti oni, niti v sledečih tisočletjih. Predstavniki narodov, ki sedaj zborujejo, bi pač morali vzeti zares nauke tisočletne zgodovine in nehati s slepomišenjem. Prva točka, na kateri mora biti zgrajen mednarodni mir je:
BOG JE STVARNIK IN GOSPODAR NARODOV.
Pravijo novodobni brezbožniln: Boga so si izmislili ljudje . Kdaj so si ga izmislili? V sivi davnini? ... Od kod le; prihaja ta mo. drost, ki nima nobenega dokaza? . . . Tako delajo tisti, ki hočejo v kalnem ribariti. Toda kako si drznejo zahtevati od ljudi,, da naj ver-jejo v njihove pravljice, ko vendar oni odrekajo verjetnost trditvam, katere imajo v zgodovini vsestransko oporo? V preteklem stoletju so poskusili vero razložiti na osnovi “evolucije’’, češ da je bil človek najprej malikovalec, potem je odpravil množico bogov in ostal z enim. samim; na na j višji stopinji pa bo vera sploh odveč, ker bo znanost človeku razrešila vse uganke ....
Kaj vse so storili brezverski učenjaki, da bi to trditev dokazali iz zgodovine verstev primitivnih narodov, toda dosegli so ravno nasprotno. Resnicoljubi”, etnologi so celo našli pot do prave vere in do Boga, ker so jih dejstva prepričala ravno nasprotno kot so preje domnevali na osnovi razvojne teorije.
Objektivno spoznavanje zgodovine narodov dokazuje namreč prav nasprotno. Da so namreč v vseh narodih in v vsdh časih vstajali ljudje, hudobni, nuemoralni, koristolovski, pohotni, kateri so vedno vzdigovali krik proti Bogu ali proti bogovom in verski oblasti, ker jih je žulil jarem in ovirala postava v njihovi razbrzdanosti. 2000 let pred Kristu. som je človeška bestija ravno tako besnela proti Bogu ne le med Judi, temveč tudi med Babilonci in Asirci, med Egipčani in Kitajci, kakor to dela danes med civiliziranimi narodi .... In vendar niso mogli odstaviti Boga in iztrgati vere iz človeškega srca!
Pač ni treba povdarjati zakaj! Tudi slepci ne bodo sklatili sonca z neba. Ne vidijo ga, to je res, toda ne zato ker ga ni, temveč zato, ker so slepi ... V teku zgooovine najdemo nešteto lažimodrostnih poskusov, kako “streti jarem božje postave”. Poslednji je ta, kateri sloni na racionalizmu 19-tega stoletja. Napredek znanosti je tako dvignil greben brezbožnežem, da so kar na ves glas skričali, da bedo Bega definitivno odstavili. Z napredkom medicine bodo premagali raba in gobe, odpravili bodo smrt; s socijalnimi uredbami bodo zmagali krivice in ustvarili srečnega človeka v zemskem paradižu. Božja luč, betlchem. ska zvezda, bo otemnela pred električno obločnico .
Pred 50 leti je brezbožni napuh postal tako velik, da se je začel polaščati dvom tudi najboljših . . . Teda vsaka stvar se presodi po delih in lažna učenost se je kmalu ujedla sama sebe, zakaj kolikor več ljudi je potegnila za seboj, toliko večje gorje je prihajalo nad narode. Med tem ko so zaprli duhovnike v zakristijo in hoteli spraviti vero v skrivni kotiček človekovega srca, da bi v javnosti zavladal pepolen laicizem in popolno brezbcžstvo, se je pričel razkroj narodnih sil, so-cijalni kaos, moralna razbrzdanost, porast zločinov, nestalnost javnega reda, tako da so trezri opazovalci z bojaznijo prisluhnili hrumu, kateri je prišel naznanjati bližajoči se vihar.
Lmdje, M so včeraj še ploskali lažiznanosti in socialnim utvaram so pričeli odpirati oči in kar glasno opozarjati na nevarne posledice.
Brunetiere je v ugledni francoski reviji "De deux Monde" objavil globokoumen članek, ki je razburil po pravici vse zaspane kimavce, ki so v komodnosti klečeplazili za brezbožnimi kričači tiste dobe. Zapisal je tele besede na račun toliko hvalisane znanosti: "Obetala je človeštvu srečo, toda ni je dala niti za prašek. Obetala je mir, pa ga nimamo. Obetala je luč, toda je odrinila rešitev najbolj perečih vprašanj še bolj daleč kot nikdar" . . .
Sinovi naj večjih brezvercev 19-tega stoletja so bridko razočarani spoznali, da gre svet v propad po poti nevere in tako imamo koncem stoletja glasne znanilce ostre reakcije proti brezbožnosti. Leon Bloy, Paul Bourget, Ernesto Hello med Francozi, Veer-kade med Holandci, Galicin med Rusi, Bensen in Chesterton med Angleži, ter nebroj drugih, kateri so iz teme brezbožnosti našli izhod v luč svete vere, so z globoko iskrenostjo pokazali svetu prepad v katerega drvi po tisti poti.
Že prva svetovna vojna je odprla oči premnogim; druga svetovna vojna, ta zadnja morija, ki je logična posledica poživinjenja v katerega je vodil neverni materijalizem, je doprinesla še mnogo več k razbistrenju iskrenih resnicoljubov. Brezkončna je vrsta bogoiskalcev, bivših komunistov, socialistov, framasonov, gledaliških igralcev, oder-skih in filmskih umetnikov, inženirjev in znanstvenikov, kateri so se javno in glasno izrekli proti brezbožnosti in omlednemu člo-večanstvu, v katerega so preje stavili svoje nade.
Le zaslepljena množica, katera požira tendenciozne brošure zavednih zapeljivcev ali zaslepljenih demagogov, se še drži "mode", da je treba zabavljati čez vero, čez farje, čez Cerkev . . . Počasi se bo že tudi njim zdanilo. Toda dokler je masa naroda v brezbožni temi, bodo seveda tudi demokratični narodni predstavniki blodili po mraku. Zato jepač naravno, da se v Parizu še sedaj ne upajo dosti jasno govoriti glasniki resnice in pravice. Zato niso nič imenovali božjega imena in niso začeli v imenu Svete Trojice svojega mirovnega dela in niso nič poklicali v posvet predstavnikov Evangelija in božje modrosti in tudi ne Svete Cerkve ...	'j
Toda zastonj se trudijo zidarji, če Gospod ne zida hišo ...
LE NA BOŽJI PRAVICI
je podan temelj srečne bodočnosti. Bog je Stvarnik, gospodar in sodnik vseh narodov in poedincev in samo na tej osnovi je mogoč med narodi red in mir. Človeška modrost je majhna in omejena; moč in razumnost človekova je omejena, zato je Gospod Bog sebi pridržal pravico, sodbo in maščevanje, ljudem pa je zapovedal, naj goje ljubezen, da s tem postanejo vredni plačila. "Meni gre maščevanje; jaz bom povrnil" tako govori Gospod. Prav zato je poslal Nebeški Oče svojega Sina na svet, da bi človeštvu pot pokazal. Kot prvo zapoved je povdaril ljubezen in odpuščanje. Znamenje božjih otrok. znamenje Jezusovih učencev je spolnjevanje zapovedi ljubezni. Bog je narodom to, kar je oče družini. Njegova beseda naredi red med sprtimi otroci.
S tem seveda ne trdimo, da človeška postava naj ne kaznuje hudobije, pač pa to, da naj s pravico vedno hodi tudi ljubezen, katera naj oprosti tedaj, kadar krivda ni dokazljiva, ali kadar ni javni varnosti in blagru na kvar. Človek je človek. V svoji omejenosti tako lahko pade v zmoto, da nevede in nehote služi kot orodje hudobiji . . . Narobe je to, to vemo, toda vsakemu se lahkfj kaj takega zgodi. Neodgovorni' vršilci dolžnosti, zavedeni fanatiki, nevedni fantasti ne vidijo nikdar vseh posledic svojega dela in zato je seveda nemogoče določiti višino njihove krivde. Uničiti take z ognjem in mečem je ravno tako
nesmiselno, kakor je bilo nesmiselno njihovo neodgovorno delovanje, katerega so obdolženi. Le sovraštvo more diktirati brezsrčen postopek, toda človeškemu srcu se tako ravnanje upira.
Treba je iti bolj na globoko. Treba je poiskati ko. renino hundobije. Kakor je neuspešno zdravljene rane, če jo zdravijo le zunaj, kajti pod kožo gre potem gniloba naprej in postane še bolj nevarna, —treba je izslediti notranji vzrok bolezni—; prav tako je tudi treba sedaj, ko naj si pride svet na jasno o položaju v katerem se nahaja. Razkrinkati je treba laži, zmote, korupcijo, zlorabe, katere so narode zapeljale na pot nesreče, sovraštva, pohotnosti, nezvestobe, ter splošne moralne propalosti, katera je svet pripeljala do tako strahotne krize, kot je zadnja vojna in povojni kaos. Kdor misli, da bo na maščevalnosti in na sovraštvu obnovil urejeno življenje je prav tako v zmoti kot tisti, kateri bi v vodne vrtince sejal pšenico . . .
Še več nam pove zgodovina in božje razodetje. Svetu ni dano nobeno drugo ime, v katerem bi bilo zveličanje kot ime Jezusovo.
VOGELNI KAMEN JE KRISTUS tako nam jasno pove božja beseda. In če ljudje ta ka. men zavržejo, s tem samo sebe poženejo v prepad. Ne le zveličanje duše nam je dano v tem imenu, temveč tudi časno blagostanje temelji na njem. Kristus hoče biti kralj, ne zato, ker je oblasti željen, temveč zato, ker je njegova postava edini solidni temelj reda in miru med ljudmi. Prerok Izaija je klical Judom besede božje: “Silno napako ste zagrešili, ker ste pot Gospodovo zapustili. Boga, ki je studenec žive vode ste zapustili in ste si izkopali vodnjake, kateri ne drže kap. niče ...”
Rekel je starček Simeon o detetu Jezusu: Ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogih ter v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo, Prav v teh besedah nam je podana razlaga, kakšna je pot hudobije in usoda človeštva, ki, ie tako tesno povezana ravno z vero v Jezusa Kristusa. Kadar se ga narodi zvesto oklepalo
pomeni to njihov gospodarski in moralni propad.
Zastonj se torej trudijo advokati, sodniki, strokov, n jaki, inženirji, profesorji in politiki, da bi našli v sami znanstveni preiskavi problemov izhod do sreče. Mimo Njega iti, kateri je povedal: Jaz sem pot, Resnica in Življenje. Kdor v me verje ne hodi v temi, temveč ima luč življenja”, pomeni toliko kot drveti po potu pogube naprej v še večjo nesrečo. Res se premnogi rogajo tej trditvi. To je pač tragika človeštva, katero je zapadlo radi greha v hudičevo zanko iz katere ga more izpeljati samo ponižna vera, nikdar pa ne napuhnjena učenost in znanstveni napredek.
Kadar bodo predstaviti narodov prišli do tega, da bodo postavili na mizo predse evangelij; da bodo poklicali na pomoč Svetega Duha; da bodo priznali svojo blodnjo in sklenili postaviti mednarodni mir na temelje božjih zapovedi in resnične ljubezni do bližnje, ga; kadar bodo zavrgli sovraštvo kot delo satanovo in postavili za temelj socialni in politični uredbi sveta resnico, da imamo vsi ljudje enega Očeta, da smo vsi odrešeni po Jezusu Kristusu, v katerem smo bratje; da je človekova končna sreča šele v večnosti, zemlja pa je kraj preskušnje, kjer moramo vsak gledati, da kar mogoče veliko dobrega storimo bližnjemu . . . Tedaj šele si bodo vsi ljudje podali roke v splošnem blagostanju. Tedaj, kadar bodo prostovoljno in z iskre, nostjo zaklicali vsi: “Vladaj Kristus Kralj!”
Kdaj bo to? . . . Lahko bi b;lo, če bi ne bila vedno na deluhudobija in zaslepljenost! Teda kljub temu ni prav, prepustiti se malodušnosti. Tudi to se bo nekoč zgodilo . . . Toda za vsakega posameznika je najvažnejše to, da je njemu vedno odprta pot do sreče, če vsaj sam zase in v svojem krogu življenje tako uravna, kajti sredi vojska lahko človek nosi mir v svojem lastnem srcu in v svoji družini. Vsaj tega bi se lahko vsak naučil iz strašne mednarodne tragedije. Kar se pa tiče mednarodnega življenja, je pa treba da se v dno duše prepričamo, da je zastonj vsak poskus, ostva-riti med narodi mir brez Boga in božje postave, ker je
jim, ie v vstajenje, v srečo; kadar od njega odpadajo, Kristus rdim. temeli srečnega človeštva!
Po daljši bolezni je bil rešen trpljenja
f Lojze Hvala, star 50 let iz Lokovca pri Čepovanu. Bolezni, ki ga je trla že 5 let, se je pri-dru žila pljučnica in je dobri rojak zatisnil za vedno oči 7. okt. in bil naslednji dan položen k večnemu počitku na Čakariti.
Za rajnim žaluje žena Ivanka, hčerka in sin, oba mladoletna.
Tukaj zapušča sestre Amalijo por. Drantič in Julko. V Rosariju. Štefanijo por. Bratina. Doma pa mater in brata.
V Štomažu pri Ajdovščini je umrla od bridkosti v januarju 1944 stara 65 let
f Rozalija Lozar,
Zet \ Karlo Bratina
je bil odpeljan v Nemčijo, od koder se ne bo več vrnil.
Za rajnimi žalujejo v Vrtovinu hči Luciia por. Bratina s tremi otroci. V Rosariju pa je hči Milka por. Vodopivec.

V Novi vasi pri Štjaku je zaspala v Gospodu
f Marija Mislej, stara 80 let.
4/4 1944 je ugasnila mati, 27/11 1945 pa ji je sledil
sin -f Ivan Mislej,
ki je zapustil doma ženo s 5 otroci. Doma žaluje za ženo in sinom še živi oče. Tukaj pa, v Rosariju obžalujejo mater in brata, Polde in Jože, ter Angela por. Kompare.
Pogrešana sta Komparetova Jože (v Nemčiji) in Lojze (v Rusiji).
V Cerovem je 1/11 45 umrl naravne smrti
f Karel Bregantič, star 78 let.
Doma zapušča ženo in sinove Ladislava. Mihaela ter hčer Peri-no. V Par and pa žive sin Karel ter hčere Marija por. Pintar, Amalija por. Jakin in Matilda por. Prinčič, z družinami.
Ubita ie bila doma tudi hči f Leopolda por, Forti z otrokom in možem, vsi kot žrtev boja za svobodo domovine.
V Velikih Žabljah na Vipavskem
je umrl
f Franc Živec, star 50 let. Zgubil je tudi dva sinova.
Istotam obžalujejo tudi
f Miljota Krušič.
Staii 50 let je bil ubit v težkih dneh preslanega boi a ob enem s Ko-čjaževim Tončkom (Plahuta), Mihovim Lojzom, Vodanovim in Kre-parjevim. Kraj smrti je neznan. Na domu je ostal še brat Jože, oženjen. Tukaj pa je sestra Antonija por. Živec.
V Gorici je bil ubit v dec. 1944 •J- Rudolf Kodelja, star 49 let. 13/2 45 je bil ubit njegov brat f Miha Kodelja, star 42 let, kar je tako potrlo mater f Marijo Kodelja, da je 21/2 45 umrla od žalosti. Doma je hči. Polda por. Rijavec, in sin Repi, tukaj žaluje hči Pavla, por. Rojc.
Nekje na Gorenjskem je pa bil ubit 4 Milan Rojc, star 28 let že 1941 leta, tudi kot žrtev za domovino. Tukaj žaluje za njim brat Peter Rojc.
PISMO IMA PRI NAS JANEZ ŠVIGELJ. Oglasi naj se na Pasco 431. Lahko kliče tudi telefonično na 48-3361.
NOVA MAŠA NA OTLICI. Na angelj-sko nedeljo 1. sept. je imel prvo sv. mašo Jožo Vidmar. V Rosariju ima brate Franca in Lojzeta ter sestro Franco por. Polanc,
KDO VE ZA JAKOBA CIGALE. Doma je iz Novega Sveta pri Vipavi. Išče ga sestra Ivana por. Šemrl v Lomeh pri Črnem vrhu. Odgovor na Pasco 431.
FALTA EL FUNDAMENTO
El adelanto de la ciencia y tžcnica hace al hombre pa-gado de sl mismo. Pero es tan limitado su alcance, que, con sustraer a la creacičn algunos secrotos, ya se cree autorizado para considerarse dueno de lo que recibid para administrar . . . Con todo, cometla la mišma locura desde siempre. Hace 3000 anos escribid David: "<,Por que se embravecen las naciones, y los pueblos maquinan proyectos malos? Hanse coligado los reyes de la tierra; se han conlederado los principes contra el Senor y contra su Cristo: Rompamos sus ataduras; arroja-mos lejos de nosotros su yugo" „ . . No han destronado a Dios ni entonces ni mas tarde. Sin embargo se sigue repitiendo la mišma historia. Aunque la maldad lleva siempre fatalmente a la ruina: aunque la historia demuestra con hechos evidentes, que el hombre vive ieliz solo en cuanto acepta a Dios por dueno y a su ley por base de la vida publica y privada, se dejan los pueblos enganar de nuevo por los enemigos de Dios .... Para los sinceros es tan evidente la verdad de que el mundo puede andar bien, solo mientras se deja guiar por Dios, como es evidente para todos de que el agua corre cuesta abajo .... Sinembargo los eternos fracasos de la mentira atea, no bastan para serenar a la humanidad . . . Las ge-neraciones son como ninos que no quieren creer que el fuego quema, hasta quemarse . . .
Puesto que la ultima corriente atea arraströ mas podero-samente todavia a la humanidad que las anteriores, levar.tč la Iglesia su voz en una forma especial instiuyendo la fietsta de Cristo Rey, recordando al mundo la grandiose verdad re-velcda: “Jesus es la imägen del Dios invisible, engendrado ante toda la criatura: pues en El fueron criadas todas las cosas visibles e invisibles . . . por El, y en atencičn a El mismo. El tiene que ser ante todas las cosas: y todo subsiste por El. Y El es la cabeza de la Iglesia .... para que en todo tenga El la primacia ..." (Col. cap 1.) iEste es el ünico camino para el arreglo del mundo!
En Paris estän reunidos los representantes de todo el mundo para poner las bases de una paz duradera. AIH estan los expertos en todas las materias de la economia, derecho, geografia, etnologia, tčcnica, para estudiar los problemas que han de resolver para el bien del mundo. Muchos discursos se pronuncian, se discute con fanatismo, se presentan planes, proyectos y contraproyectos, pero los comentarios cuentan que en lugar de adelantar se embrollan siempre mäs.
El mundo doscreido es incapaz de comprender ese fra-caso, pero los creyentes tenemos una explicaciön bien clara, pues sabemos, que al reunirse los grandes no se hizo nin-guna invocacion del Espiritu Santo, ni s:quiera se inauguro la conferencia: En nombre del Padre y del Hijo y del Espiritu Santo.
No se torno para nada en cuenta la palabra de Jesus: “Yo soy la vid y vosotros los sarmientos. Quien estä unido con-migo y yo con 61 da mucho fruto, porque sin mi nada podeis hacer" (Juan 15, 5). Tampoco se hizo caso de las pal abras de San Pedro: "No hay salvaciön en ningün otro nombre que en el de Jcsucristo. El es la piedra angular. Pues no se ha dado a los hombres otro nombre, por el cual debamos salvar-nos" (Hechos 4. 12). Se desoyö tambičn el encargo de San Pablo: "Todo Io que hagais de palabra o de obra, todo sea en nombre del Senor Jesucristo . . . (Col 3, 16).
Los senores grandes, avergonzados quizäs del nombre cristiano, aunque todos lo llevan, ya que tantas simpatias de-muestras para con los judios, concedičndoles privilegios ante todos los pueblos cristionos, podrian fijarse en e! gntiquo testamenta en e! salmo 126: "Si el Senor no es 61 auien ediii-ca la casa, en vano se fatigan los que la fabriccn. Si el Senor no guarda la ciudad, inutilmente se desvela el que la guarda. En vano serä el levantarse antes de amanecer . .
/Se ha nombrado para algo el nombre de Dios con una invocaciön para la luz? Entre los minuciosos relatos, donde no se omite ningün chiste ni ninguna insensatez de los oradores, no aoareciö ni la mäs minima menci6n de alguna referencia a Dios. Mäs todavia sabido es que el vicario visible de Dios sohre la tierra, el Sumo Pontifice, no ha sido invitado para nada, para asistir o siauiera para sugerir el camino de la paz .... ;Se puede esperar pues algo definitivo, algo duru-dero? iNo es acaso 6ste exactamente el caso de la
EDIFTCACION SIN FUNDAMENTO. yn. oup no se cimientn en Dios. A fines del siglo XIX quiso el hombre äestronar a Dios y colocn-r en el altar n, la ciencia. El nrosrreso tecnico, y los descubrimien-tos nortentosos le parecian la Ilave que habria de abrirle los misterios de lo desconocido, eliminando a
Dios y la eternidad. La teoria evolucionista se abria paso en todos los campos. Lo que afirmö Darwin para la biologia, aplicö Spencer a la psicologia y sociologla. En esa misma idea se inspiro el marxismo que logro resquebrajar fatalmente todo el orden social. De esa misma ba.se saco Eenän sus principios religiöses que-riendo reducir el cristiänismo a un mito ... Ya no hacia falta Dios, pues no lo hallaron en ninguna retor-ta ni se dejo someter a ningün anälisis matematico.
Hace cincuenta anos parecia aserurado el triunfo del ateismo. Los ingeniercs, los medicos y teenicos confiaban destruir al mismo tiempo el cancer, las in-justicias soci"les, el abuso del capital, la muerte y al rn'smo Bios. Las luces del cielo pronto debian de apagarse, pues el mundo quedaria iluminado por la luz de la ciencia. öQue es la estrella de Seien frente al foco electrico? .... En aquel entonces se creia ou3 iba a terminarse la, “era del Espiritu Santo para imponerse la “era del laboratorio’’.
Las cosas se conocen por los frutos. No faltaron espiritus persnicaces, suficientemente sinceros . como para arteverse a delatar el disfraj de ese cientificismo y gritar alarma, en voz alta. All! tenemos a un Leon piov, al principio seducido por sus pasiones y deslum-b'-ado por la locuacidad atea. pero que luego lo.gro romper la careta hipocrito, a la mentira. He aqui los temninos recriminatorios de Brunettiere que ataca de freute el misticismo de aauella “ciencia Mpocrita : “Has prometido dicha. a la humanidad. pero no le has dado un adarme de ella. Has prometido paz y no la poseemos. Has prometido luz pero no pasaste de tornar mäs leiana y remota la solucičn de los problemas fundamentales”.
En los circulos de limitada. erudicion pudo man-tenerse el mito de la civilmacidn y progreso oraexas a la corrupcion moral, fomentada por las lecturas fri-volas, teatro abominable. cine perverso v eseuela laxca, pero los espiritus mäs indenendientes. no cortpntnn-do^e con la r-firmacičn de one detras de la estre lada boveda del firmamento no hav otra co«a one mas y m,4s estrellas, se percataron de la humiliante deora-darion del hembre one himen lr> dicha por cammo. Todas les nersonas de nensamiemto san o se dxeron cuen-
d» in. banentrota de la ciencia <1^0 srenerndora de ynnra1 n bienestar. Por cierto one Pasteur s*bxa algo mäs que un maestrillo o eseribiente. -noro al hombre sensual le «usta mäs lo one deja menda, suelta a sus pasiones. Mientras goža de bo en a salud le resulta inco-modo prestar atenc'nn al infinito v a, las razones lo-s« tara los oios ante el sufrirmento aieno. no 'mr Ins oritos de! dolor ni analiza? las conse-
del. crror.
Dios es la, pjedra anmular de la humanidad. Fin El ps inevitable el dermmbe. F1- mismo Rousseau oflu-fico como cr-men la falta de la, rebgiön. Filmar a Dios d” Ins leyes trne consecuenpns ca,ta,strpfm.as, rtms en el lvm,r varno del trono de Dios el hombre se coloca a st mismo. De a.hi maueu todos los b«w*s de los totalit.nrismos one son idolatria de su trnoma, naoion o clase. nersonificada en alguna nersona. F-l hombre es en el fomJo de en a,Ima esenrmlmente melinado al culto. y si no lo da a. Dms lo brindn, a a>s'm pimnla-cro . ■ ton esenciaiment-e como por la fsHa de ali-mentn.cičn correspondiente tra-ga pasto y raices para
sociar sn hombre.
Pero nun mre la, oninidn tutblica, sxguio y sigue in-P.redtfla. la trowdia, de la humanidad emociona conti-nra,mente los p miri tu s profundes y sinceros. Charles Peguy, Ernesto Psichari (niete de Renan, uno de los
mas blasfemos escritores) son dos representantes de a/quella juvehtud francesa, que, puestos en un ambiente francamente hostil a Dies y a la Iglesia, descubren, como el unico pašo hacia la dicha. el camino de la fe en Dios y la Iglesia .... La Francia catolica de hoy, la de Jaques Maritain, esta formada por los nietos de los ateos escritores y artistas del siglo pasado. La masa ignorante en America y Europa experimenta do-lorosamente el bluf “del siglo esclarecido”. Las dos guerras documentaron su completo fracaso. Lo quo falta es sinceridad y valor.
El despertar de la conciencia cristiana despues de la guerra anterior, que llevö a centenerase de los mas geniales hijos franceses, rusos, ingleses, alemanes .... a la soledad conventual, para dedicarse alli exclusiva-mente a la oracion y al apostolado, para facilitar tam-bien a los hermanos extraviados el regreso hacia la ünica verdad salvadora; las conversiones clamorosas de actores famosos cinematograficos y dirigentes poli-ticos ateos, que se suceden diariamente, son indicios claros para los conductores de los destinos de la huma-nidad. Bien podrian comprender en que bases debie-ran establecer el bienest ar de la humanidad futura.
Pero en los tiempos “democräticos” no se pon-deran razones sino votos. Ese es precisamente el error fatal, que estän cometiendo tambien en la trascenden-tal conferencia, donde los representantes de las na-ciones debieran esgrimir razones de justicia y no jugar con las pasiones.
EL PEZ GRANDE COME AL CHICO
En la guerra hablan las armas, se impone la fuer-za, pero la feliiedad de las naeiones es inconpatible con la opresiön y violencia. El derecho del mäs fuerte reina entre los animales. El pez grande se come al chico . . . ;Alli estamos/
Los arquitectos de la dioha futura fallan en el punte principal, al no tomar en cuenta a Dios. Prescin-diendo de esa realidad, evidente condicion del arreglo internacional, se impone forzosamente el materialismo, que es el derecho del mäs fuerte. Pero no sirve la misma regia para el hombre oue para el animal, pues la bestia no sobrevive a si misma. no hubo ni habra guerras de ratones contra los gatos mäs que en las fäbulas — jpero el hombre tiene alma y tiene su derecho que es mäs duradero que la fuerza. Con la esna-da o la bomba atomica se puede acallar la oposicion solo temporalmente, pero al final triunfa el pensa-miento contra el brazo.
Cuatro siglos de nersecuciones contra los cristia-nos son una leccion clamorosa de que la verdad y la justida no muere ni entre las muelas de las bestias, ni entre las torturas de los verduvos. ni ahogadas en los nozos, ni en las cadenas y humillaciones. Todo el poder, elocuencia, riquezas v astucia que empleo el paganc imnerio contra los indefensos cristianos queda-ron derrotados. La fuerza tuvo que capitidar ante la Verdad y Justicia . . . Todo el poderio del imperio ine-les no nu'do triunfar contra el pueblo irlandes: Po-lonia, victima de tres potencias poderosas, se levantö de su humillaeiön desnues de eien anos; los pueblos balea.nicos, onrimidos durante cinco siglos, han sobre-vivido al imnerio otomano. su cruel oprer-or . . .
Se nuede matar el cnerpo. oero no se mata el alma oue reclama su justicia. Por eso prita la sangre derra-mada en venganza y su clamor lletra basta el c^o y asi e.omo los nadre alcanzan su justicia en sus hiios, lo mismo llegan a ser castiwdos en su postreridad por rus crimenes sociales y politicos.
La historia escribe con letras torcidas. por cierto,
Con gran btillo se realizö el Con-greso Mariano. La Colectividad eslo-vena participö en la solemne proce-siön con los dos estandartes acla-mando a Ntra. Sra. de Luiän en su marcha triunlal.
El 27 de Octubre se realizarä la pe-regrinaeiön eslove-na a Nueva Pom-peya a las 15 ho-ras segOn el programa tradicional con oraciones y cänticos.
pero el conocedor puede muy bien entender su leccio-nes. pues siempre esta cumpliendose la palabra divina: “No os hagais la justicia vosotros, pues a mi me per-tenece la venganza; yo retribuire.”
Imponer pues a los vencidos implacablemente las cadenas de la esclavitud es tanto como poner lena al fuego del rencor que aprovecharä la primera oportu-nidad para la revancha. Proeediendose en esta forma no cabe duda que la tercera guerra mundial ha de encenderse bien pronto. Para evitarla no hay mäs que un camino: eliminar las ideas falsas, y perversas con las doctrinas materialistas; restablecer el universalismo cristiano, ünica base de la fraternidad verdadera; ale-jar de los pueblos aquellos que ensenan el odio.
Los limites justos son por cierto el asunto primordial de la conferencia de la paz. En este punto hay que imponer la justicia contra todos los egoismos colec-tivos y nacionalismos voraces. Tolerar propagnndas mentirosas. tomar parte con los hambrientos de tierras ajenas es tanto como salir de la base de la paz internacional duradera.
Pero? se puede pretender tal actitud en diplomä-ticos que no creen en Dios ni en la Justicia etema? “El hombre dispone sus caminos, pero el Senor es quien dirige sus pasos”, dice el Espiritu Santo y es la verdad principalisima que deberian tener en cuenta los arquitectos del porvenir mundial . . . Con todo no les importa nada. Se preocupan si, de la reparaeion de danos materiales, causados po rla guerra. pero no toman en cuenta los estragos morales que sufre la humanidad, v que son causa de todo el mal. Son como el medico que se empena en cicatrizar la llaga y no le importa a eurer la causa interna que la provoca . . . Si logran desarraigar el nacifascismo no tardarä el demon’o en hallar otro titulo para llevar los pueblos a la nuna.
Solo la fe en Dios y en la Justicia divina prestan base para un arreglo internacional. Para una paz duradera, tendrän que convenir todos los pueblos en la verdad de que se dio a la humanidad.
EL NOMBRE DE JESUCRISTO solo en el cual hav salvacion. Solo en El esta cimen-tada aauella igualdad, libertad y fraternidad que es capaz de reconcüiar a los oueblos. No solo la salvacion del alma, no solo la redencion del pecado personal nos esta concedida en el nombre de Jesus, sino que por
El nos vienen tambien los beneficios coleotivos, pues Jesucristo es la cabeza de toda la humanidad, y por El tenemos restablecida la Union con Dios Padre. Ke-negar de Jesus, alejarse de El es abandonar el camino, pues El es el Camino, la Verdad y la Vida. El es la l'uente de agua viva. Renunciar a esta fuente es con-denarse a morir de sed, segun las palabras del proieta, pues los aljibes, con los cuales se pretende reempiazar la fuente de agua viva, son iniitiles .	. Piedra an-
gular, fuente viva, unico maestro ... son titulos que pertenecen a Jesucristo como l'undamento de la feli-cidad temporal y eterna de los individuos, de los pue-blos y de la humanidad.
No basta dejar la fe como asunto privado en la intimidad de las almas. Jesus pretende el titulo del Rey y quiere y debe ser el legislador, para que el mundo alcance el gxandisimo don que le ofrece el “Principe de la Paz’’.
Rousseau, adorado ideölogo del socialismo, creia que la fe debe retirarse de la vida publica a la intimidad del corazon. No pretendia negar a Dios ni era ateo. pero nego a Jesucristo como piedra angular de la sociedad. Las leyes laicas, la escuela laica, el liberar lismo en la vida y la economia son consecuencias lögi-cas. Rousseau, Voltaire, Maquiavelo, Kant, Compte y otros son los grandisimos culpables de haberse salido el mundo de quicio.
Por mäs que calumnien la “oscura Edad Media“, los modernes son incapaces, con todos los focos elec-tricos y bombaš atömicas, de devolver a la humanidad la estabilidad de la paz que disfrutaba el mundo en aquellos siglos pasados, cuando en todas las universi-dades se tenia por base la Summa Teolögica de Santo Tomäs de Aquino, en la cual estän establecidas tambien las bases evangelicas para el derecho internacional. En aquella epoca de la universalidad cristiana, no exenta por cierto de pecados y errores, no existian odios nacionales, y muchisimas guerras han sido evi-tadas por la Intervention del Sumo Pontifice, padre comün de toda la cristiandad. Hubo tambien guerras pero no eran de exterminio; y cuando llegaron a enten-derse los enemigos de ayer se sentaron a la mesa en la cual colocaron el Evangelio y en nombre de la San-tisima Trinidad establecieron las condiciones de la paz como cristianos, hermanos en Jesucristo ambos obligados a la misma justicia de Dios, padre de todas las nationes.
CON LA MISMA MEDIDA
con la cual medis, serris medidos, estableciö Jesucristo. ante cuyo tribunal todos hemos de presentarnos. El tribunal international no estä capacitado para llegar hasta el fondo del crimen, de la malicia ni la igno-rancia. Juzgar a los pueblos, condenar a los supuestos crim.inales es cosa harto dificil. Evidentes son los cri-menes del nazismo, fascismo y comunismo, pero el ejecutor del crimen puede muy bien ser uno, que ni
siquiera noto lo crimrnal de su aociön. A veces mstru-mento ciego, otras atontado, alguna vez convencido de servir a una causa buena . . . &Quien puede acertar la justa medida de la culpa? aunque es evidente lo horrible del crimen ... Es necesario desarraigar el mal, pero no debe castigarse a los inocentes.
Para damos Jesucristo un amortiguador del im-petu vengativo, nos impuso la norma: Amad a vues-tros enemigos; haced bien a los que os odian; rezad por los que os calumnian y persiguen ... Y de eso nos diö el ejemplo: Como hice yo, asi debeis hacer tambien vosotros.
El pagano no pudo entender tales palabras. Para el no existia la fraternidad universal. Para el hombre modemo, que prescinde de la eternidad, tambien re-sulta un absurde la idea del perdön. Y es lögico asi. La eternidad no le importa para nada. Dios estä dema-siado lejos, para conliarle a El asuntos tan ardientes. Su amor propio herido lo impulsa a la venganza? Como ha de perdonar si es enemigo de la cruz? ^Cömo ha de amar al pröjimo en quien no ve otra cosa que un rival? Asi se impone el odio, el veneno mäs grande para el corazon humano, de todos los vicios el mäs diabölico, que socava tanto la tranquilidad de un hogar cuanto la convivencia entre los vecinos y pueblos.
He aqui pues los pilares principales sobre los cuales ha de construirse la paz mundial, para que vučlva al mundo la felicidad:
1.	Establecer la fe en Dios como fundamento de vida.
2.	Tomar en cuenta la justicia eterna y la fraternidad universal en cuya base fundamentar el juicio de los criminales y los limites nationales.
3.	Restablecer la universalidad cristiana sobre las ensenanzas evangelicas. Todos los sistemas filosöficos, que disienten con la grandiosa sintesis cristiana que re-dactö santo Tomäs de Aquino en su Summa Teolögica, deben ser eliminados.
4.	Mäs importante que castigar a los ejecutores de los crimenes es descubrir y desarraigar los errores, mentiras y falsas doctrinas que llevai'on a la humanidad a la actual corruptiön.
5.	Los focos de la corruptiön son la prensa, el cine, la radio, lugares de diversiön. Todo eso como tambien el arreglo de las condiciones sociales, comer-ciales, politicas, culturales deben de sujetarse a la ley de Dios, revelada en los diez mandamientos.
6.	Donde la justicia no encuentra razones con-vincentes, ha de aplicarse la caridad.
Si los conductores de los pueblos no llegaran a entenderse sobre estas bases no lograrän reconstruir las ruinas ni apaciguar a los pueblos. La tercera gue-rra mundial vendrä para demostrar otra vez mäs, que se fatigan en vano los albaniles, si no es el Senor quien edifica.
Na Selih pri Podmelcu je umrl | Ivan Golja, star 71 let. 22/11 1943 je podlegel bolezni.
V Nemčiji pa je zgubil življenje sin f Anton Golja.
Za rajnim očetom in bratom žalujeta doma dva sinova in ena hčer Tukaj pa obžaluje ljubljene rajno Justin Golja z ženo.
V Sardiniji koniiniran je umrl 3/11 1943
j Franc Ščinkovec, star 40 let doma iz Želina pri Cerknem.
• Doma zapušča ženo z dvemi otroci ter brata.
Tukaj žive sestra Nežika, Franca por. Čufar ter brat Franc pa živita v Čaku. Maša za rajnega bo pri sv. Rozi 3. nov. ob 6 uri.
Andrej Bizjak v Rosariju je prejel vest od doma iz Dola pri Gorici, da mu je 19/11 1943 umrla mati •{■ Ivana Bizjak, stara 60 let,
Brat -j- Franc Bizjak, star 33 let je bil ubit 17/2 1943 v Tribuši v partizanih.
Ravno o pustu 1842 je umrl doma tudi stric, star 76 let.
Maša za rajne bo pri sv. Rozi 19. nov. ob 6 uri.
F@ Aipgeimttsm sem. tteir ttj®
V	petek 1. febr, smo ob 14 uri tako srečno dovršili pol pota. Tellier je mala naselbina, kakih 20 km daleč v notranjosti od Puerto Deseado. Svet je sama ravnina. Toda vse je puščava. Komaj za ovčjo pašo kaj da. Dežja ni, čeprav je morje tako blizu.
Puerto Desedo je mestece s kakimi 2000 prebivalci. Leži ob izlivu reke Deseado, po katere strugi se je morje zarezalo daleč v celino in nudi odlično pristanišče. Zaliv je cdk.il že Magallanes 1. 1520. Imenoval ga je po ladiji "Deseado" (Desire), s katero je objadral zaliv. V mestu so šole, uradi, župnija. Iz mesta teče železnica 283 km daleč do Coionia Las Heras. Od tam pa je projektirana železnica še do Lago Buenos Aires, ki pa seveda ne bo nikoli stekla.
Reka Deseado ima izvir v jezeru Lago Buenos Aires, 500 km daleč. Precej poznana so že jezera Nahuel Huapi, Traf ul, Lacar in druga, poznana pod imenom Los lagos del Sur. Toda nič manj slikovita niso jezera, katera leže še dalje na jugu v ozemlju Santa Cruz. Tam so ogromna jezera, ki se s svojimi rokavi zjedajo daleč v gore, obkrožena s gozdovi in cvetnimi pašniki. Dolgo časa ni imel nihče volje, da gre v notranjost ogromne puščave, katera se prostira vzdolž ob morju in 300 km daleč v notranjost. Bila je to dežela, kjer so imeli svoj varen prostor razni razbojniki. Kar je bilo onstran reke Santa Cruz, ki je že široka reka, je bilo onstran dobrega in hudega. Kadar je kak zločinec prekoračil to reko, je bil na varnem. Za njim ni šla več nobena policija. Prav tako pa tudi nihče ni drznil v gorovje, kjer se skrivajo krasna jezera kot Buenos Aires, Viedma, Lago Argentino in še druga manjša jezera. •
Pot v notranjost je kazala tudi reka Deseado. Toda ta reka ni plovna. Celo pogosto se zgodi, da sploh ne teče. Morje ji pač pride daleč naproti, kakih 20 km, tam pa voda umrje. Na dolgi poti od jezera reka v suhem času usahne. Le v času velikega deževja v gorah je res prava reka. Tako majhna je ta voda, da se niti prav zavedel nisem, kdaj smo jo premostoli. Bila je le hudournikova struga, kar sem videl.
VODE! VODE!
V	Telieru smo hitro pokosili in že smo spet pognali dalje. Del potnikov je odšel v Puerto Deseado, drugi pa smo se udobno naložili za nadaljno pot. Do San Ju-liana je še dolga po*. 300 km je bilo še za nami, 340 pa še pred nami. Salamensko bo treba gnati da bomo tam od 20 uri, kakor obeta vozni red. V 5 urah bo malo težko.
Bomo ali ne, kaj se Vam zdi? sem vprašal šoferja, ki je izvrstno vozil. Kar 80 km je kazal včasih merilec.
Če ne pride kaj vmes, se lahko zgodi, je salomonsko odgovoril možak, ki dobro ve, da so za njih vozni redi le na papirju.
Svet pred nami se je nagubal. Cesta je iskala pot po tesni kotanji, na katere nižini smo prekrižali tisto, kar naj bi bila reka Deseado. Na oni strani smo pognali spet v vis in nato po živahno nagubani zemlji dalje. Če bi zazelenele tiste planjave, če bi se grički odeli z gozdovi in bi po holmih zardele cerkve, bi bilo to lahko na Dolenjskem, tam nekje na krškem polju. Toda vsa dežela je stremela v nas z mrtvim pogledom. Komaj kje se je pokazala čredica ovac.
Kaj pa je tamle? Daleč tam nekje, prav na koncu ceste, ki je prav tamkaj imela precej dolgo črto čisto revno, je nekaj blestelo v soncu. Kmalu smo zvedeli kaj je bilo. Omnibus iste linije, ki je ubral iz Fitz Koya krajšo pot je opešal tamkaj.
Nič prida ne bo iz tega, tako smo spoznali. Vsi v naš voz nemoremo. Za 10 bi dobili prostora, toda ne za 40 . . . Ko smo se približali so nam zdrveli naproti. Kaj pa bo iz tega? ...
Vode! Vode! Imate kaj vode? to so vsi vprek kričali. Pesjansko jih je imelo že 2 uri so se parili r.a soncu. Res ni bilo vroče, ker je pihal oster veter, toda grelo jih je po sredi. Tisti voz je vozil delavstvo klavnice Swift. Že skozi od Buenos Airesa sta se naš in njihov voz pretekavala. Oni so imeli namreč zase rezerviran omnibus. Pot so si, kot sami stari znanci, znali kar prijetno okrajšati. Pri tem je seveda imela tudi steklenica svojo vlogo. Nekaj razbitih steklenic je pričalo, da so se na odhodu iz Fitz Roya dobro zaolžili s pivom. Niso pa imeli v računu, da se lahko kaj ndvšečnega zgodi. Steklenice so bile že davno prazne, želodci pa polni, v grlu je pa žgalo in je žgalo še bolj ravno zaradi spite pijače . . .
Na našem vozu pa nismo imeli ničesar mokrega. Žalostni so sprejeli to vest brodolomci. Nič drugače kot potrpeti bo treba. Izločili so tudi nas. Zastonj je bilo vse prizadevanje, da spravijo v red omnibus. Ni preostalo drugega kot iti po pomoč. Ta je bila pa GO km daleč. Tako smo ostali tam v pustinji, 54 vseh potnikov, in med temi so nekateri "umirali" žeje.
TRNJE IN OSAT TI BO RODILA . . .
Na sredi ceste je klavemo čakal voz in s senco nudil zavetišče deseterici potnikov. Pa ne le pred soncem, temveč tudi pred vetrom je bilo treba iskati zavetja, ker je ostro rezal v obraz s sipo, ki je gonil s pišem. Pa če je bil neprijeten veter in nevšečno sonce, je bila še bolj priskutna tista družba. Nekaj ženščin je bilo med potniki, katerih obnašanje je glasno kazalo, da sploh ne vedo, kj je ženska dostojnost. Pa kaj bi sodil nje! Še vse drugače bi mogel povedati o moških! Niti besede ne o dostojnosti!
Zato sem vzel moie stvari in krenil na bližnji griček. Časa bo dovolj. Najmanj 3 ure bodo minile predno se bomo kam premaknili. Ubral sem jo v breg, toda veter je gnal vse huje. Zato sem si mislil: nak, to se mi že ne splača. Pred mano je bila lepo zelena tratica, ravno prav velika, da se nanjo vležem. Kar začudil sem se tako mehko postlani in tako lepo vabeči ruši. Oprl sem nanjo roko, pa sem jo spet sunkovito odmaknil . . . Ti grdoba ti taka! Nebroj bodic se mi je zapičilo v dlan. In vendar je bilo podobno, da je z mahom postlana postelja . . . Imel sem opravka, predno sem si izpulil bodice, v koliko se mi niso zapičile pod kožo. Nato sem tja previdno položil suknjo, pred soncem pa sem se pgrnil s plaščem, da bom zadremal ... Za vse mi je bilo časa na pretek. Med tem ko so tarnali in žeje umirali sopotniki, nisem jaz prav nič čutil žeje. Čez kako uro je privozil mimo kamijon. Kakor gladni volkovi so se vrgli ti ljudje nanj in se potem tepli za steklenico vode, katero je imel mož s seboj.
Trnje in osat ti bo rodila zemlja . . . tako sem umoval in stopil okrog na ogled. Po daljšem opazova-npju sed dognal, da ni niti ene rastlinice tam, ki bi ne bodla. Vse grmičje, ki je bilo precej gosto, je bilo na-selano s celo ščetko bodic; redko zelenje, ki ga je bilo videti, ni drugega kot zamaskirane bodice. Ni mehkega dežia, ki bi pobožal tiste planjave, ni pluga, ki bi zrahljal tisto zemljo, le sonce pije vlago in žge, le veter udarja in suši. Zato iz prežgane zemlje ne zraste kar nič sočnega, nič mehkega . . . Vse je trnje, bodica, igla. In dobro poglej, ka mstopiš, da se ti celo skozi
podplat ne zabode kak radoveden sovražnik.
To je prekletstvo te zemlje. Ne le za ščavje m rastlinje, tudi za živali velja, da jih pustinja in divjina naredi zoperne. Celo za človeka velja ista postava. Pač mi ni bilo treba iskati zato dokazov. Ati ni mar prav ta družba mojih sopotnikov bolj podobna razbrzaani in pohotni živali kot dostojnemu človeku? Prizori, ki so se odigravali krog voza, so dajali žalostno potrdilo, kako zelo se človek poživim, ako ubije v sebi kar je višjega in božjega, ke preje v razgovoru sem opazil, kako nizkotno pojmujejo ti ljudje človeško dostojanstvo. Vsak vrtnar in sadjar ve, da le s smoiernim delom more vzgojiti žlahtne vrste sadja/ zelenjave in žita. Kakor hitro zanemari, pade vse nazaj v divjino. Zato same od sebe rastejo le nekoristne, zoperne rastline, plevel, trnje in osat. Nič drugače pa ni s človekom. Kako veliko delo je z otrokom, da postane vreden človek. Vsak to ve, toda premnogi stariši to razumejo šele na razvalinah svojega življenja. Svoje otroke pustijo, r.aj jih vzgaja sodrga na cesti. Pošiljajo jih v slabo družbo, vodijo jih v nemoralni kino. V svoji opičji ljubezni hočejo streči in ugajati svojim otrokom. Mesto da bi jih odločno vodili in pametno odgajali, po potrebi kaznovali in krotili njihove kaprice, hočejo biti "moderni". In bodo kaj kmalu prejeli plačilo za to svojo moderno vzgojo. Koliko bridkih družinskih tragedij potrjuje to neprijetno ugotovitev!
Niti otrok nočejo s strogo resnostjo vzgajati, niti sebe nočejo z odločno voljo krotiti, marveč se dajo slepo voditi od neurejenih želja in pohote kakor rezgetajoči žrebci ... To pač ne more drugače končati kot v razvalinah. Kako daleč od pota resnične sreče hodi človek, kateri men.i, da bo svoje življenske probleme rešil s tem, da si bo pridobil več dohodkov in bo potem lahko več stvari kupil. Vse tisto je zastonj in ne bo človeka napravilo srečnega. Le če bo tudi notri sam v sebe pogledal in poskrbel, da bo gospod ne le na-zunaj temveč tudi naznotraj; le če se bo potrudil ukrotiti in obrzdati zverino, katero nosi v svojih prsih, mu bo izboljšani gospodarski položaj korisil za njegovo resnično srečo. In kako naj pričakujemo kaj takega od človeka, kateri je zavrgel vero? Ne dvomim, da je bilo med sopotniki tudi dostojnih ljudi. Morda celo več kot tistih rezgetajočih žrebcev, a tisti so bili tiho. To pa vem, da sta bila samo dva fanta, katera sta imela tudi javno besedo v obrambo resnice in pravice . . . Da, tako sem umeval staro resnico: sama od sebe gre vsaka stvar v propad. Le smoterno prizadevanje jo poplemeniti in še prav posebno velja to za človeka. Brez Boga in brez vere je človek zverina, kakor je puščavsko rastlinje sam trn in osat, ker nima dobrodejnega dežja in razumne človekove nege.
ČEZ TRI URE JE PRIDRVEL'naš voz nazaj. Z njim pa je prišlo tudi nekaj zabojev piva. Med sopotniki je bil namreč tudi čifut, ki je takoj razumel položaj in je izrabil priliko. Mesto da bi se dolgočasil v pustinji s čakanjem, se je odpeljal z vozom, ki je odšel po pomoč. Tam si je preskrbel pijače, ki jo je nato z lepim dobičkom prodal.
Kar hitro smo bili nared. Na naš voz smo vzeli še deseterico drugih. Ostali so počakali na drugi voz, ki je prišel pozneje. Mi pa smo se pognali dalje. Dobro je gonil, toda kaj pomaga. Vozni red je le na papirju . . . In mene čakajo ob 20 uri v San Juliar.u ... Pa kakor jaz tako drugi! Bomo že kako!
Neskončno se je vlekla cesta sedaj gori, pa spet doli, in spet po ovinku, in spet čez guardaganado. Znočilo se je. Tam sta nam dva dihurja prekrižala pot. Za hip ju je ošinil naš reflektor in nato tipal po grmovju, ki obdaja vijugasto cesto.
Za hip smo še ustavili, če si kdo želi čaja. Toda dolga pot nas je še čakala. Dalje in dalje. Zropotali
Con grandes y emotivos aetos se cele^rö en Formosa el cincuentenario de la 1° Escuela de Ninas fundada el 1° de Juuio de 1896. — En el grupo aparece la Directora iundadora Senora LUISA A. SEMORILLE DE CASTANEDA, la primera Maestra Dora Rosario Semorille de Lopez, la ex-directora y maestras que le sucedieron y un grupo de ex-alumnas fun-dadoras.
En Formosa tienen las Hermanas Franciscanas yugoslavas un gran colegio para la ensenanza primaria y secundaria.
El 29 de Sept, se hizo la bendieiön del nuevo ediiicio.
La S. Luisa S. de Castaneda es la bienhechora principal de dieba obra.
smo čez most. Za hip je v luninem soju zablestelo morje tam v dalji. Toda že smo spet ovili v drugo smer. A vedeli smo, da ni več daleč. Ko je bilo malo pred pol noči, smo bili na mestu. 4 ure zamude! Kaj pa je to? Nazadnje moraš biti vesel, če živ in zdrav prideš! Kdo ve kod hodi oni vaz za nami? Naslednje jutro smo zvedeli, da je prišel šele ob 5 uri zjutraj!
KAM PA SEDAJ? URA BO POLNOČ!
Jutri ob 6 uri odrinemo! Kam naj grem spat? Neki rojaki so me čakali ob napovedani uri. Toda ko je prišel naš konj, ni bilo nikjer nikogar! Ti so pa res modri! Po dnevi, ko si človek povsod lahko sam pomaga, te čakajo. Ponoči, ko se nimaš kam dejati, ko bi njihovo pomoč najbolj potreboval, te pa na cedilu puste. In to še potem ko so prosili telegrafično podatkov, če potujem sam, ali nas je več ... Za noben kraj mojega daljnega pota nisem bil tako gotov, da se bom našel z rojaki, kot ravno za San Julian ... Bo večerja že na mizi, postelja pripravljena, prijazen domač pomenek . . . Morda je bilo vse to pripravljeno, toda davno preje . . . Vsaj to željo sem imel na nevšečni vožnji, da bi prišli pred polnočjo. Vsaj nekaj toplega bi rad pokusil! Na gostoljuben sprejem pri rojakih sem že bolj dvomeče računal . . .
Pa vendar! Koga vidim? Stopil mi je nasproti znan obraz, znanec izza 6 let nazaj. O polnoči sva se nepričakovana srečala po davnih letih. Bilo je to srečanje zame dragocen božji dar, kajti sicer bi spal na cesti tisti večer. Vsi hoteli so bili namreč napolnjeni do vrh strehe . . . Ne le prijazen pozdrav in lepi spomini iz Buenos Airesa, iz Floresa, ne le prijazen pomenek, temveč tudi ljubeznivo prizadevanje že skoro pozabljenega argentinskega vernika, ki mi je slednjič le našel prostor, kamor sem položil k počitku moje kosti za 4 urice, mi je nadomestilo razočaranje s strani rojaka, o katerem sem zvedel da me je res čakal, toda tisto uro je že smrči. Kdo ga bo hodil vznemirjati! Zgodilo se mi je pa tako, da ravno v San Julianu, kjer sem bil najbolj gotov domačega sprejema, nisem videl niti enega našega obraza . . .
San Julidn je precej veliko mestece. Ima kakih 3000 prebivalcev. Ima izboren morski zaliv, zavarovan pred vsemi nasilnimi valovi. Ozadje tvori valovito ozemlje, ki bi bilo rodno polje ali sadni vrt, če bi bilo vode ali dežja, vendar pa se tam že pozna, da je podnebje nekoliko ugodneje. Na nadaljnem potu naslednje jutro sem videl, da je dežela bolj poraščena in da je videti več ovac in tudi kako pot, ki vodi do estancij. Na pampi v Čubutu je morda mogoče komaj 100 ovac vzdržati na eni legvi zemlje (legva 4 km — 16 km1) Po tistih kra-
jih pa se redi že do 400 ovac na legvo in bolj v notranjost jih prehrani legva že tudi 1U00. Iz San Juiiana pelje pot v Canadon de Leon, kjer so se ob reki Rio Chico naselile prav lepe estancije. Dalje v notranpost od tam so pa velike pokrajine, kjer bi se lahko naselile cele vasi, kajti zemlja in klima služi tam tudi za pridelavo žita (ječmen), krompirja, detelje in celo nekaterega sadja.
V SANTA CRUZ JE ŠLA POT naslednje jutro. Ob 5 uri sem že stopil pred oltar. Lju-beznjivi župnik mi je nato pripravil tudi zajtrk, potem pa kar spet na voz. Pa že ni bilo več obrazov od včeraj. Kakor jih je davila včeraj v puščavi žeja, tako jih je umoril danes na postelji — spanec . . . Pol ure je zadržal pulman svoj odhod, toda slednjič je le odrinil brez zaspancev . . . Večina včerajšnjih potnikov je bila namenjena le do San Juiiana. Dobili pa smo novih sopotnikov. Bila je to živahna mladina, gojenke salezijanskega zavoda, katere so šle na euharistični kongres v Magallanes. Dva pulmana sta se napolnila in le sedeži tistih zspancev so ostali prazni, To je bilo živžava in razigrane volje, ko smo se pognali dalje in so še beli robčki zamahnili v slovo.
Še enkrat nas je pozdravilo morje iz zaliva, nato smo zakrenili proti jugozapadu. Jasna sinjina včerajšnjega neba se je umaknila pred precej gosto megleno kopreno, skozi katero kar ni moglo predreti sonce. Ko sem opazoval oblačno nebo, mi je nenadno padel v oči avijon . . . Saj res! ravno to uro pride iz Rio Gallegos do San Juiiana, Čez 10 dni bo pa mene nesel na povratku proti Buenos Airesu.
Ljubeznjiv sopotnik, višji uradnik gubernije mi je razlagal uslužno položaj tiste dežele. Brzeli smo po ovinkih in klancih, gori in doli; sem pa tja smo opazili kako človeško bivališče, zdrveli čez Rio Chico in še dalje do Piedrabuena, ki Leži ob reki Santa Cruz, veličastni vodi, čez katero ni mostu. Je preveč široka. Kraj sam je čisto nov in je zraste! na škodo meseteca Santa Cruz, ki leži nekoliko nižje, na iztoku reke Santa Cruz,
Reka Santa Cruz je bila vse do časov Komandanta Piedrabuena južna meja Argentine. Onstran te široke vode so nšli varno zavetišče vsi razbojniki in tolovaji, kajti tam jih ni več zasledovala nobena oblast. Prav radi te argentinske brezbrižnosti za tiste kraje so pa tam začeli uveljavljati svoje pravice Čilenci, kateri so na skrajnem jugu postavili svoje postojanke. Tako se je zgodilo, da se je kolonizacija ozemlja Santa Cruz vršila mnogo bolj od čilskega juga kot pa iz argentinskega severa, kar je dalo pozneje tudi povod obmejnim sporom. Dejansko je še danes tako, da je vse od San Juiiana dalje osebnih stikov mnogo več s Punta Arenas kot z Buenos Airesom. Večina malih estancij so last ljudi, kateri žive v Punta Arenas. Večia posestva pa so last najpremošnejše patagonske družine Me-nendez-Behety, ki ima ogromne estar.cije v argentinski Patagoniji in tudi v Čile, dalje na jugu.
Reka Santa Cruz pride iz Logo Argentino. Celih 50 km od izliva se pozna še učinek bibavice, to Je morskega gibanja, po katerem morje v stalnih presledkih raste in pade. Pri Piedrabuena je voda normalno široka 500 m, včasih pa se raztegne še mnogo bolj. Tamkaj vozi čez reko brod (balsa), na katerega je zapeljal naš pulman. Treba je bilo plačati prevoznino z bro-dom, kateri je bil v pol ure onstran reke. Do tena mesteca pridejo še precej velike ladje, mani n brodovi na morejo prispeti vse do Lago Argentino, 300 km daleč. Voda je sredi poletja skoro ledenomrzla, ker Lago Argentino sega prav v ledenike, kateri stalno pošiljajo ledene gore v jezero in ga hlade tako da menda nima nihče skušnjav, da bi se v tistem jezeru kopal, pa tudi
En Uruguay, dep. Las Piedras, dirigen las Hermanas Francisca-nas un asilo para ninas, victimas de la miseria y pasičn.
Aparecen aqut aigunas con el Rev. P. Doktorič, ex capellän del asilo.
Na sliki vidimo č. g. Doktoriča; sestre: Iluminato, Pavlo, Simeono in Katarino.
v reko v nižjem teku nihče rad ne potika svoje kože.
Ko smo bili čez reko je zabrnel spet motor. Pognal je šofer, da je bilo veselje. V pol ure smo bili že v mestu Santa Cruz.
SLAVA HITRO OVENE
tako priča zgodovinna toga mesteca. Kraj je bil ustanovljen 1. 1880 kot glavno mesto gobernacije Santa Cruz. V lepem zavetju pred morskimi viharji v sličnem položaju kot Buenos Aires ob Rio de La Plata, leži tam odličen zaliv, kjer so menili, da je dano prirodno središče za' tisto deželo. Od tam gredo najboljša pota v notranjost, tam se zlivata reki Santa Cruz in Rio Chico. Vse do 1910 leta se je oblast prizadevala, da bi temu mestu ohranila prvenstvo na daljnem jugu, a morska trgovina, katera je pred otvoritvijo panamskega kanala nujno morala ubirati daljno pot okrog južne Amerike, se je oslonila na Rio Gallegos, kot skrajno točko na Atlantiku, pred vhodom v ožino Magallanes. Tako je mesto Rio Gallegos rastlo vse bolj, dokler ni slednjič tudi politična oblast prenesla svoj sedež v Rio Gallegos, ki leži 250 km bolj na jugu.
Je pa Santa Cruz prav lepo mestece. Ko smo ustavili, je povedal voznik, da imamo pol ure časa. Kar hitroo sem malo pohitel, da kaj vidim. Tam imajo salezijanci sole in tudi župnijo. Našel sem jih pri polnem pouku, kajti na daljnem jugu imajo počitnice pozimi, ne poleti kot v Buenos Airesu.
En pozdrav Gospodu Jezusu v lepi cerkvi, ki je na skrajnem jugu največja in najlepša, pa sem že hitel nazaj k vozu, kamor me je spremil župnik, ki mi je spotoma povedal, da je tudi tam nekaj Jugoslovanov . . . Evo vam tu enega . . . Domač pozdrav! Široko je odprl nož oči in mi krepko stisnil roko in, tik tak, sem bil obdan od jugoslovanskih roiakov, ki so se takoj približali, no so slišali domačo besedo. “To je moj sin, moja hči. to je naš sosed . . ." Kakih 10 dalmatinskih družin živi v Santa Cruz. Ko bi mi čas dopuščal, kar takoj bi sel z njimi, kakor so me vabili, toda pul-men je že trobil pa smo si podali roke za slovo . . . Pa se nekaj orazirn . . . Tudi z eno salezijanskih sester so se pozdravili naši rojaki . . .
Kdo pa je ta? . . . Kmalu sem zvedel: je sestra č, g. VIndimira Boriča, glavneaa čilskega vojneaa kurata za Magallanes, ki ie tudi dalamtinski sin, sedaj pa je prednica v zavodu Maria Auxiliadora v San Julianu.
Smo že hiteli dalje. Še nas čaka dolga pot. 170 km je bilo že za nami tisti dan, a pred nami še 250. Poleg tega je pa viselo nad nami neko teško nebo, ki ni obetalo nič kaj prida. Ni nas bodlo sonce, pa tudi prah nas ni motil. Le daleč za nami se je vlekel prašni oblak.
Pokrajina se je kmalu izravnala v enakolično plan. Le tam daleč na robu je bilo videti temne obrise, ki so znočili brda.	Odcepila	se je pot,	ki vodi na	Logo Argentino kjer	je	kraj El	Calafate;	sem pa tja	smo pre-
prečkali kako vdorino (canadon), zdrknili mimo kake estancije; voznik je ustavil in uredil zadevo pošte v poštni kajbici, kakor so v navadi po tisti samoti in že smo spet gnali dalje.
CANADON DE VACAS . . .
Prisedel je nov potnik. Ravno kraj mene je dobil prostor. Pa me je tako grdc< pogledal, da bi se ga ustrašil, če bi takih	pogledov ne bil	vajen . . .	Prav komično se mi	je	videlo,	zato sem	si ga hotel	malo pri-
voščiti, da vidim, zakaj ga črna suknja tako strašno bode . . .
Kateri kraj je tukaj? sem ga vprašal . . .
Mož je kar proč pogledal, pa je vendarle odgovoril: "Canadon de vacas" . . . 4'Que interesente", sem odgovoril in si mislil, da morajo imeti kravjo modrost ne le krave temveč tudi ljudje. O tem sem se kmalu prepričal, zakaj kmalu sem spozr.al, da je njegova malo večja kot pa modrost slavne Liske še bolj slavnega Matejevega Matije ... Pa saj ni čudno. Če človek živi samo med ovcami in kravami in če ne gre v nedeljo poslušati božje besede, bo naravno kmalu mislil po kravje, da je kaj vredno samo tisto kar gre v gobec . . . Kaj bo z njeno kožo, se krava bore malo zanima; prav toliko pa tak kravji pastir za svojo dušo! . . . No pa nazadnje sva kar prijatelja postala in mož se je čudil, kako je mogoče, da se da tudi z duhovnikom govoriti. Dotedaj, tako je priznal, sploh še nikoli ni govoril z nobenim duhovnikom in bil prepričan, da smo duhovniki zelo nevarne zverine. Škoda da ni mož šel do konca pota. Ostal je v Petit Hotelu, kjer smo imeli obed, in kjer je možak za mojim hrbtom poravnal tudi moj račun ....
Še 100
vse pravice, ki so potrebne za pot v Čile. Namenjen sem bil na euharističn.i kongres. Kongresna izkaznica, tako so mi zagotovili, je priznana tudi kot potni list za prehod čez mejo. Zato sem si vse uredil na ta način, da bom naslednje jutro nadaljeval pot. Imel sem vozni listek do Punta Arenas že rezerviran. Edino skrb, katero sem imel, so bile jaslice, katere sem peljal našim sestram v Punta Aren,as. Pastirci, Sveta Družina, kralji, kamele, osliček in volek so mi delali skrb. Kdo ve, kako se take stvari varno spravijo čez mejo? Kaj če mi ne bodo hoteli verjeti, da tudi voliček in osliček gresta na kongres? . . . Lahko mi nabijejo kako me všečno carino na njihove kože. Lahko me zaradi tega tudi zadrže na kaki carinarnici . . .
Pa se je zgodilo drugače. Bolj kot za “osobje" jaslic so se zanimali zame. Na srečo so me tamkaj pričakali n.aši dobri rojaki, kateri so mi takoj vedeli dati pameten nasvet. Gospod Lučič je takoj pognal auto na konzulat ... Pa saj je konzularni tajnik menda naš človek! Po obrazu sicer ne kaže, toda govori po naše! Izkazalo se je, da je španske rodovine, toda rojen v Punta Arenas, kjer se je r.aučil po naše in se tudi poročil z jugoslovanko . . . Takoj sem zvedel, kako stvar stoji. Ni drugače kot telegram v Santiago de Chile!
Hm, kaj si mislite! Iz Rio Gallegos, pa v Santiago de Chile, tja in — še nazaj . . . Ura je pa že 19 in jutri ob 6 gre pulman . . . Hm, hm. Če ima kranjec tobak, pa fajfe ni! . . . In v Punta Arenas me jutri, v soboto, čakajo. V nedeljo ob 10 bo slovesna sveta maša za Jugoslovane, katero moram imeti jaz ir. govor tudi . . . Pesjanska stvar! Bil sem v skrbeh za volička in oslička, sedaj sem pa jaz padel v kašo . . .
Ni mi preostalo drugega kot to, da se takoj napisal pismo, ga oddal sestri č, g. Boričg, da naj ponese v Punta Arenas: Pridem pozneje!
In vse te ceremonije: telegram, popisi, k fotogra-km nota je bilo pred r.ami. Lagodno smo* ?'u ... Pa prav za fotografijo sem, že 8 dni neobrit
lrrn Ivi 1 C* vcrrlv Vliri Vrr^rrlrT	z-\	J* Mn
brzeli čez plan, ki je vsak hip kazala večjo plodnost.-. Naj bo tudi to en spomin.
Očividno tukai več dežuje! Kmalu smo se prepričali, da ie to resnica. Triki oblaki so se vse bolj grmadili, vse boli nižali, dokler se ni slednjič vlila nad nas prav obilna ploha. Po 4 dnevih vročega sonca, po današnjem dnevu prijetnega hlada, smo sedaj doživeli tudi kopel, ktera nas ie sur.koma oblila skozi odprta okna. Voznik pa a^al in on je že vedel zakaj. Lahko bi se namreč zgodilo, da nas dež ustavi na potu, kajti zemlja nostane tako mastna, da ne more pulman dalje. Na srečo se nam ni nič takega zgodilo. Zdrveli smo čez most Rio C-ide. dalje na Guer Aike, pa smo bili v dolini reke Rio Galleaos. Deževati je prer.ehalo. Morali smo voziti malo boli počasi, toda ob 18 uri smo bili srečno na mestu v Rio Gallegos, prvi dan naše tridnevne vožnio -s pulmanom, da smo bili točno. Pa, spet se je uresm.'il stari pregovor:
ČE IMA KRANJEC TOBAK. PA FAJFE NIMA Iz Buenosa sem odšel prepričan, da imam v rokah
Pa ni treba misliti, da sem klel in robar.til kot Ko-zolev Groga, ki je lezel v breg, pa se mu je spodrsnilo, da ie zdrčal v graben . . . Bo, kar bo! Prijazni rojaki so imeli že mizo pogrnjeno, kjer smo poskrbeli za telesne potrebe, nato pa izdelali strntegični načrt, katerega ena točka je bila: Ne bom imel maše v Punta Arenas; pa jo imam lahko v Rio Gallegos, kjer je tudi kakih 1,50 Jugoslovanov.
Kar takoj je bila ta misel sprejeta. Potegnili so me v župnišče, kjer me so duhovniki ljubeznjivo sprejeli in smo uredili no le za mašo, katero bomo imeli v nedeljo ob 9 uri temveč tudi za moje stanovanje. Kar v župnišču je tudi zame prostor na postelji in pri mizi. Tako sem primoran ostal za nekaj dni v prestolnici južne Patagonije, v ličnem mestecu Rio Gallegos, ki ima sedaj že kakih 10.000 prebivalcev. Jutri, v soboto, 2. februarja bom imel priliko, da si ogledam kraj in ljudi. Torej lahko roč!
POZDRAV IZ POTOVANJA
6. okt. sem, kot običajno, skozi nevihto, srečno prišel do Rasarija in naletel o polnoči na prijazen sprejem rojakov a na nevšečnost prometne zmede, ker je bil tramvaj ustavljen . . .
Prvi dan sem obiskal vse rojake po Saladillu. v kolikor je bilo mogoče. Bil je praznik Rožnega Venca in zato v Ro-sariju mestni praznik, tako da sem dobil večino liudi doma.
Naslednji dan sem pohitel že rano v Santa Fe, kjer sem se v naglici oglasil pri Bukovniku in Tavzlju. Več časa ni bilo. Ob 18 uri sem bil že v Paranä, kjer sem naslednji dan obiski večino roja-
kov in tudi pohitel na grob najstarev'e-ga Slovenca Jožefa Bizaja, ki je bil prav tisti dan pokopan.
10. okt. sem se vrnil v Rosari-u. S potom sem obiskal v Santa Fe še Stančiča in Spilerja, v San Lorenzo pa Gašperlina in Levpuščkove. Naslednii dan sem obiskal ves Barrio de las Delicias.
12. okt. je bila sveta maša z obilno vdeležbo rojakov in prelepim petjem pri sestrah. Potem pa slovesnost krsta na Ntra. Sra. de la Guardia. Popoldne in zvečer pa vesela družba vseh Medanj-cev in še drugih rojakov v Rosariju, da je bil praznik res nekaj posebnega.
Vsem rojakom se zahvalim za ljubez-
njiv sprejem. Posebno pa mojim bratrancem in sestričnam za gostoljubnost v Rosariju in Peršoljevini v Parana. Ob 24 uri 12. okt. sem bil že doma.
Janez Hladnik.
I.OKVA NA KRASU. Piše Kristina Umek hčeri Olgi por. Grassi . . Tukaj imamo Angileže; pa niso slabi. Nikomur nič ne prizadenejo, kot da jih ni . . . Fantov je mnogo še v Jugosaviji v vojski. Do Rošeta je Jugoslavija. Oni tam dobe vse stvari iz Kozine, mi pa iz Sežane. V Trst vozimo drva. En kvintal palčajo 600 lir. Moka je po 140 lir. Čez mejo se ne more •nesti več kot 5 kg. V Trst use za dinarje nič ne dobi.
LA VIRGEN SANTISIMA EN M ESTKA SANTIFICACION
Nos dice Enrique Pagni, en una de los artlculos que sobre la santificacion, publicara la revista "HEROICA", que no exigirle a la juventud actos heriicos y sacrificios, mas que un error pedagögico era un verdadero error teologico. Sabemos que la santidad es obra de Dios y de su grada, pero exige la cooeracion del hombre. Dios por medio de su Gracia se nos da a St mismo. iQue hacemos con ese tesoro inmenso? Lo derramamos por todos los ämbitos haciendo que lo co-nozcan aquellos que no han tenido la inmensa feliddad de recibirlo?
Vocacion a la Gracia, es vocacion al apostolado,, es decir vocacion a ser mensajeros y sembradores de esa Gracia, y vocacion de apostoles es vocacion a la santidad. Vocacion a la santidad que por distintos caminos: el sacerdocio, el celibato laico ö el matrimonio cristiano, tiene unaj sola meta: la Gloria de Dios. Por los tres caminos van millones de cristianos que intentari hacer conocer al mundo turbulento de ahora, que la ünica salvaciön esta en hallar a Cristo y en ser otro Cristo, en fin, en santificarse. Pero para ello en esos tres caminos que he mencionado čada cual en el que elija, debera tender, para ser apostol de Cristo, a la san' tidad, a sersanto, integralmente Santo, y no hay que asustar-se que aunque parezca dificil y lo es, no tenemos porque enganarnos, Dios ha puesto a nuestro alcance medios que nos ayudaran a lograrlo:
El mundo soporta en la actualidad la crisis a que le ha llevado ese engendro que se Hama liberalismo y que es fruto inmediato de la “reforma”. Luego de cinco siglos de corrosion, la humanidad no acepta las medias tintas, y eso es el liberalismo, en buen romance, no es chicha ni limonada: y en la disyuntiva de la actualidad solo puede elegir entre permanecer en el, cosa que le repugna; subir al mas puor espiritualismo o arrojarse al mas torpe materialiamo. Es por eso que exigimos que los catölicos sean ahora mäs que nunca total e integralmente santos.
j Para ello debemos salvar almas! Si. ^Sčlo eso? No. Aquello primero, mas luego no podemos dejarlas vegetar en el corral del cristianismo diluido: debemos tratar de que se santifiquen y principalmente cuando se trate de almas jčvenes. Nos dice Ortega y Gasset, que la juventud no nece-sita para vivir de razones, sino de pretextos. Reconocemos que es realidad en la practica y en lo general, pero la nega-mos cotr.o norma absoluta; si gran parte de ella vive solo de pretextos, nosotros que tambien formamos parte de la juventud actual vivimos de razones, nuestra vida tiene razön de ser, ordenada a Cristo, por Cristo y para Cristo.
En esta epoca de tan profundas variaciones social poli-ticas nosotros conocemos a un jefe tal como lo desea la juventud, que no varia como varlan los jefes humanos. Nosotros tenemos un jefe inmutable, y ese jefe nos ordena que le demos a conocer a esa juventud que busca pretextos para vivir. ;No tienen razones para vivir! Porque no hay razön para depositar todas las energlas vitales en la büsqueda del placer carnal, pues en el nadie hallarä su verdadera dicha! Para un joven rectd no existe ni siquiera pretxto con el cual echar su vida al estercolero. $Pues, para una vida malgastada no hemos nacido!
Debemos ofrecer a esa juventud no un cristianismo diluido en continuas concesiones, sino un ideal, una razön de ser, es decir algo que arrastre, y eso es un cristianismo total que solo se halla en la santidad, pero antes de ofrecerla tenemos que conocerla, vivirla nosotros. Tenemos que cum-plir la ttoalidad de nuestra vocacion, debemos enamorarnos de esq ideal de santidad, debemos consagrarnos a ella y para eso debemos acercarnos a Cristo y enamorarnos de su Persona, creer en El y adorarle. Es mucho, pero no es todo; nuestro amor hacia El debe ser de tal manera que este rela-cionado con todo nuestro ser y nuestra existencia; de ese amor esta hecha la santidad y la santidad es la vida, la plenitud de la vida que se sitüa en la cumbre de la santidad, que si es dificil de ascender, en cambio premia al ciento por uno, cuando se arriba a ella y se rcspira la purisima atmosfera sanaj y tonificante de la vida interior.
La importancia de la Srna. Virgen en nuestra santificacion es vitalisima, y esa importancia hace presion desde todos los puntos ya que hallamos en ella el modelo mas acabado de todas las virtudes. Aqui queremos considerarla como Madre de Dios y Madre nuestra, a la luz de dos de sus virtudes, aquellas que son verdaderos problemas para la juventud es decir: obediencia y pureza.
Lo mäs maravilloso que Cristo nos dejö, ademäs de sus Sacramentos, es a su Madre como Madre nuestra. Dice la secuencia de Ntra. Senora de los Siete Dolores: Stabat Mater dolorosa juxta crecem lacrimosa. Estaba la Madre dolorosa junto a la cruz derramando sus lägrimas y en ese moir.ento Cristo le lega, a esa Mujer que llora por su Hijo clavado en cruz, le lega como hijos a sus propios verdugos. Unica-mente Ella, la llena de gracia, podia aceptar tal legado, que en el orden humano es imposible siquiera de imaginar, de ese modo ya tema nuevamente esa Madre de Bondad por quien rogar y llorar. Las madres siempre hacen mäs por los hijos que mäs las hacen sufrir porque quieren que ellos sean buenos y siempre interceden or ellos ante el padre que quiere descargar con justicia el correctivo necesario. Asi nuestra Madre Universal intercede por norotros constantemente y consigue parar el brazo justiciero del Senor, que nada puede negar a su Madre. Y, si eso, para el total de los cristianos, ^que no serä esta Madre Amantisima para aquellos que quie-ren hallar realmente a su Hijö? y para lograrlo se refugian en su regazo y hallan en la imitaciön constante de sus virtudes el camino de la santidad. Bajo la protecciön constante de Maria hemos de escalar la cima de la santidad en la imitaciön de las virtudes de la obediencia y la pureza.
Por la desobediencia de Adän y Eva sepierde el genero humano y por la obediencia comienza, en el misterio de la Encarnaciön, la salvaciön del mismo. Nuestro modelo de obediencia es Cristo, que crecia en gracia; nos dice el evangelista, sujeto a sus padres. Pero para eso hace falta primero la sublime obediencia de Maria, en la Anunciaciön, cuando pronuncia el Fiat. Depende la salvaciön del genero humano de su obediencia al requerirr.iento del Senor. Ella, la pre-destinada desde el principio, puede destruir los planes de Dios, con solo negarse en ese momento, pero no! no lo hace, compenetrada por las alabras del Angel de lo fundamental
ROSARIO. Ob priliki obiska g. Hladnika se je 12, okt. vršila sveta maša v kapeli Cördoba 1646, katero so rojaki do kraja napolnili. Bila je 7ma. obletnica sv. birme in je g. Janez spregovoril par pomembnih besed v zvezi z darovi Svetega Duha, marjanskega kongresa, ki se je tiste dni vršil v Buenos Airesu in težkih ter zamotanih časov v katerih živimo.
Popoldne je bila krstna slovesnost v Las Delicias. Ivan Sirk iz Medane in Va-
lentina roj. Maurič sta dala krstiti hčerke Elzo, Silvijo in Normo. Na domu se je potem zbrala lepa duržba Slovencev pri obedu 50, na večer pa še enkrat toliko. Navzoč je bil tudi g. konzul Rubeša.
Z veliko pozornostjo vseh rojakov se je vršil 22. sept, banket ob priliki obiska jugoslovanske misije in otvoritve Triglavove dvorane, ki je ponos za rojake v Rosariju. Saj niti v Buenosu ne premoremo tako lepe lastne dvorane.
IZ ČERNIČ PRI VIPAVI prejeli Ušajevi v Rosariju . . . Veliko smo prestali pa bo menda še treba, ker fašizem že zopet dviga glavo . . . Najtežji udarec nam je zguba Ivkota. Bil je pri vojakih v Aleksandriji. On, Slavko Jožev in Radko Ng-žetčev vsi pri enem regimentu. Šli so v Rusijo. 12. dec. 1942 je zadnjič pisal. Potem ni več glasa od njega in tovarišev. Tudi Jožko Slovenčev in Jožko Muhov sta tam ostala. Tisti ki so se vrnili ne vedo nič od naših.
de su misiön, accede y comienza la Redendön. Aparte de csta obediencia, podemos ver a la Madre dg Dios, sujeta a su esposo y seguirle humildemente en la hulda a Egipto y n el regreso, en la ida a Belen y en tantas otras que los evangelistas no narran, pero que podemos imaginär. ;Que modelo para nosotros! que siempre intentamos hacer valer nuestra personalidad. Primero, ente Dios y ante su reclamo de sujedön y de obediencia a sus inmutables ördenes, respon-damos jSi Senor! pues ya es a ticmpo para entregärsele totalmente. Luego, y en un orden menor, con respecto al mundo con obedecer a nuestros padres, a nuestros superiores, nuestros jefes en el apostolado. jNo seamos mezquinos en entregarnos or no obedecer! La obediencia es ante todo hu-mildad, y ya conocemos el valor de esta virtud que la vemos resplander tan grande en Maria que le lleva a decir a San Bernardo: “Que Dios no apreciara la virginidad de Maria si no fuera humilde”.
No hay medicina mäs eficaz contra la soberbia que la humildad y la pronta sumisiön, es decir la obediencia. Maria es nuestro modelo, obedece a Dios ante todo, luego a sus padres y a su esposo. Jamäs piensa ni pregunta oorque, ni para que. Obedece or amor, no como Simon el Cireneo que carga la cruz porque le obligan. Obedecer ante todo y a todo por amor a Dios, es una bendita obediencia que nos lleva pot el camino de la santidad. Obedecer por amor a Dios con los ojos puestos en Maria, suprema obediente.
[La pureza! En los hijos siempre se graban profunda-mente los ejemlos recibidos de la madre. Ah! si se grabaran en el corazön de los cristianos la pureza que resplandece en Maria Santisima. La purza, piedra del escandalo del mundo materialista, ya que ella significa profundamente mäs que la continencia, que solo es material. Los que queremos ser san-tos debemos ser puros, sobrenaturalrr.ente puros, y que dificil es ser puros en estas epocas que la concupiscencia asalta por todos lados. jLa mirada! jCömo ha de luchar para no irse tras Io impuro. jHemos de hablar claro! Todos vemos que en la misma medida que se acorta el pudor, las mujeres sc acortan las pollcras. No les interesa ya atraer como mujeres, haciendo prevalecer sus dotes de nihas, sino que atraen como hembras, por su sexo. Menciono esto por que es lo que mäs encontramos a diario. A eso agreguemos el eine, las revistas, la propaganda provocativa y la guarda de la lengua ante el chiste equivoco, la palabra intencionada que pugna por esca-parse de nuestros labios y que tanto cuesta contener.
Pero en esta dura lucha siempre estarr.os acompanados por nuestra Madre Castisima, en quien la pureza es un ver-dadero sol, y que halla sus delicias en los hombres que ln-chan por imitarla, en esa virtud tan dificil de llevar; in-maculada desde su Concepciön, no hubiera sido Madre de Dios si esto hubiera sido con detrimento de su virginidad y de su pureza y solo cuando conoce como ha de concebir emerge de sus labios el Fiat Redentor.
La pureza de la vida cs tan grande en Maria que es el ejemplo mäs vivido que podamos tener, quien con su cjemplo nos dice que hemos de conservarnos en humildad y n oraeiön para ser inmaculados, que debemos de guardar-nos de consentir en lo mäs minimo y que el recato en la mirada, y en la palabra son bases imprescindibles y funda-mentalisimas para un pensamiento realmente puro, el cual a su vez es el firme basamento de una vida casta yi pura.
Las virtudes de la obediencia y de la pureza,, han de ser dos antorchas que alimentados por el amor a Cristo por medio de’ Maria, alumbren la totalidad de nuestra vida, para que esta sea cristiana sin ambages. Jesucristo nos quiere san-tos para con el ejemplo y el apostolado. Santifiquemos el mundo alicizado y paganizante. Para eso nos ha dado su Madre, para que sintiendonos debiles recurramos a Ella y Ella nos fortalezca con su ejemplo y consiga para nosotros, esa fuerza que necesitamos para que Cristo triunfe otra vez como siempre, ya que la humanidad le pertenece a El por Maria.
t	A.M.D.G. Carlos Guillertno Kobalt.
Po kratki bolezni je nepričakovano zaspal v Gospodu 13. oktobra ob 15 uri
-{• Dr. VIKTOR KJUDER
odpravnik poslov jugoslovanskega poslaništva. Iz hiše smrti na Floridi je bil prepeljan v Slovenski Dom, kjer je premnogo rojakov izpričalo rajnemu svoje spoštovanje in bridko prizadeti vdovi izreklo sožalje.
Na Čakarito ga jespremila velika množica rojakov in prijateljev kakor tudi diplomatskih predstavnikov in množica vencev ter palma, kot izraz spoštovanja, ki ga rajni uživa. Žalni zbor je zapel dve žalnici.
Za njim žaluje žena Marija roj. Lipičar in otroci: Ana Marija, Ivan Izidor ter Marija Viktorija: nadalje sestra Karlina por. Škof in svak z družino.
V Trstu žaluje mati Ivana, brat Ivan ter sestre Ivana, Marija, Vaelrija por. Teršar in Santina por. Volk.
Rojen je bil rajni 29/1 1904 pri Sv. Jakobu v Trstu, kjer je že iz rane mladosti vzljubil svoj narod, že od ljudske šole vedno v prvih narodnih vrstah zaveden bojevnik. V malem semenišču v Gorici je nadaljeval študije, ki mu jih je prekinila vojna in gavrgla v Kranj. Zadnje gimnazijske razrede in maturo je dovršil v Idriji in se slednjič diplomiral na visoki trgovski šoli v Trstu.
V Argentino je prišel 1931, kjer je kar kmalu postal centralna oseba slovenskega kulturnega udejstvovanja. Z "Novim listom", je dokazal svoje talente, katere je že preje kot časnikar posvetil tržaški “Edinosti" s tako vidnim uspehom, da se je moral umakniti fašističnemu terorju.
Kdo bi naštel vse zasluge, katere ima rajni kot pevec in pevovodja. Že v Trstu je bil stalen član cerkvenega in kulturnega zbora, tukaj je bil duša kvarteta in priskočil tudi v pevskih zborih kot pevovodja ali pevec, kakor je potreba zahtevala. Tabor in Slovenski dom nosita zato njegovo ime s častjo zapisano v svojih letopisih.
Kot igralec in režiser je bil neprekosljiv, ne le v zmožnosti temveč tudi v točnosti in odločnem nastopu, s čemer ie odlično pripomogel k umetniškemu dvigu slovenskih kulturnih društev, ki so vsak čas mogla računati na njegovo moralno in mate-rijalno podporo.
Novi List in Slovenski Dom sta priči njegovega pisateljskega dela, ki ga je vršil s požrtvovalnostjo, kakršne danes zlepa ni najti. Ni mu bilo žal ne časa ne denarja. Edino kar ga je vodilo, je bila njegova iskrena želja, da se naš narod tukaj uveljavi, da se rojakom nudi pomoč z nasvetom in v dejanju.
Glavno torišče njegovega delovanja zadnjih 10 let je pa bilo v poslaništvu. Dr. Cankar je spoznal zmožnosti in značaj-nost dr. Viktor Kjudra, zato ga je izbral za svojo desno roko. V tem delu se jeposvetil neomejeno blagoru naše kolonije in dobremu imenu naše domovine. Ni mu bilo mar nasprotovanja, na katerega vsako dobro delo neizogibno zadene; ni opustil koraka, ki mu je bil včasih nepopisno nadeležen, delal pa je noč in dan. Z enako ljubeznijo je ravnal z najmanjšim kot z /£ največjim, z vsakim je našel pravi način, vsakemu je izkazal M vso ljubezen in kadar treba tudi vso energijo, da je pomagal F* pravici k zmagi,
mß Skoro tri leta je bil odgovorni odpravnik poslov v najtežjih časih in v najbolj zamotanih prilikah; na je tudi v tem položaju našel posrečeno pot in je dosegel občudovanja vredne uspehe za zedinjenje rojakov, v stalnem delu za pravo krščansko ljubezen in v boju proti sovraštvu, katero so nekateri sejali. Z njim je zgubila naša kolonija najpomembnejšega moža, katerega nihče ne bo mogel docela nadomestiti.
Največ na ie zgubila njegova družina. Tako skrbnega in dobrega moža in očeta ne bo mogel nihče nadomestiti. Bridko nas je vse zadela njegova smrt, a najbolj je prizadeta žena Marija. Njena bol ie, katera nas vse, ki smo rajnega poznali in ljubili, še najbolj boli. Ob uri bridkosti ostane dobri gospei Mariji le tolažba, katero NAM DAJE SVETA VERA, po 'kateri vemo, da vsakega, katerega vzame iz življenja nadomesti Bog sam: naj kar z zaupanjem pogleda v bodočnost in se zanese, da rainik ne bo za svojce manj skrbel iz večnosti, kot ie mogel doslej.
Naala je bila smrt, toda mož, ki je bil tako zvest v svoji dolžnosti in globoko veren v svojem srcu je pač mirno stopil pred božji sodni stol in zato ostaja tudi gotovo upanje: da vidimo zonet se nad zvezdami,
Tudi Duhovno Življenje šteie rajnega med svojimi prijatelji, Mesto venca na grob pokloni njegovi duši sveto mašo. ki se je darovala na Paternalu 20. okt. ob 10 uri. Zapel je tudi žalni zbor. Kapela je bila polna.
SVETEMU CIRILU IN METODU
Dolga in težavna pot iz grške rodne domovine do njemu tako drage druge domovine, slovanske Moravske, je morala Že priletnega Metoda močno utruditi. Vendar je v naslednjih letih prepotoval še mnogo slovanske oemlje, da vrši svoj apostolski poklic. Ali bližal se je slednjič tudi njemu čas, ko se je moralo njegovo izčrpano telo pripraviti na večni počitek.
Po encikliki “Grande munus" Leona XIII. naavja brevir o koncu svetnikovega življenja to le: “Češkega kralja in njegovo ženo je pridobil za vero in v tem narodu je razširil krščanstvo na daleč in na široko. Luč evangelija je vpeljal tudi na Poljskem in kakor pravijo nekateri pisatelji, je po ustanovitvi lvovske škofije potoval na Rusko, kjer je Kijev odločil za sedež nove škofije. Nato sc je povrnil k svojim na Moravsko. Ko je pa čutil, da se mu bliža zadnja ura, določil si je naslednika in je v poslednjih naročilih opominjal duhovščino in narod h kreposti. Potem se je mirno ločil od življenja, ki mu je bilo le pot v nebesa. Kakor Cirila v Rimu, tako je umrlega Metoda odlikovala vsa Moravska z največjimi častmi.’’
Še v letu pred smrtjo, to je leta 884., in sicer od začetka marca do konca oktobra, je hotel Metod dovršiti važno delo, ki sta ga bila z bratom Cirilom tako odlično začela, ureditev prevoda svetega pisma in zbirko raznih koristnih bogoslužnih knjig.
O te mnjegovem delu piše dr. Grivec tako le: Prevod evangelijev in drugih knjig je z Metodovim sodelovanjem izvršil že Ciril; istotako prevod psalmov in zbirko izbranih bogoslužnih knjig. Druge svetopisemske knjige sta sveta brata imela tudi deloma že prevedene, saj sta jih rabila pii verskem pouku med ljudsvom in pri bogoslovnem pouku učencev. A vse to je bilo treba še urediti, dopolniti in po vrsti na novo spisati. V ta namen je Metod izbral izmed učencev dva duhovnika, ki sta znala lepo in hitro pisati. V osmih mesecih je Metod izvršil trudapolno delo in uredil prevod vseh svetopisemskih knjig razen knjige Makabejcev. Ko je končal prevod svetega pisma, se je s slovesno sveto mašo zahvalil Bogu za toliko milost in tolik uspeh. Bilo je dne 26. oktobra, na praznik sv. Demetrija, solunskega varuha. Nazadnje je še uredil prevod zbornika cerkvenih pravnih predpisov (cerkvena pravila, nomokanon) in zbranih spisoš cerkvenih očetov.
Leta 884 je prišel v kraje ob Donavi sovražen kralj, ki a zgodovinar Brückner misli, da jebil to nemško-rimski cesar je želel videti Metoda. Legenda trdi, da je bil ogrski kralj, Karel Debeli. Mnogi so Metoda svarili, naj nikar ne hodi, češ da ga bo težko izpustil bre zmuk. Metod pa je vendar
šel. Tuji kralj ga je slovesno in častno sprejel z velikim veseljem, pogovarjal se z njim in ga odpustil z ljubeznijo, z mnogimi darovi, priporočajoč se mu v molitev z besedami: “Spomni se me, častitljivi oče, v svojih molitvah.” Toliko moč je imela častitljiva osebnost svetega Metoda.
Vse njegovo smotrno in zavestno delo do zadnjega dih-ljaja nam priča o Metodovi silni osebnosti. A njegova sicer utrjena in krepka narava je bila prestala že toliko težav in muk, imel je tudj že nad 70 let, da ni nič čudnega, če so mu njegove telesne sile odpovedale. Nikdar, za svoje zdrave dni, ni varčeval s svojimi silami, nikdar se ni ustrašil niti nevarnosti, niti potovanj, niti dela, kadar je šlo za širjenje božjega kraljestva in za pridobivanje nesmrtnih duš. Po pravici ga legenda primerja velikemu apostolu narodov, svetemu Pavlu: “Na vseh potih je prestal mnogo nevarnosti, v pustinjah med razbojniki, na morju med viharnimi valovi, na rekah v nenadnih vrtincih, da so se na njem izpolnile apostolove besede: Nevarnosti med razbojniki, nevarnosti na morju in na rekah, nevarnosti rr:ed lažnivimi brati, v trudih in težavah, v mnogem bdenju, v lakoti in žeji, in v drugih bridkostih, ki jih apostol omenja.” (2 Kor. 11).
In tako le nam pripoveduje staroslovenska legenda, kako se je lepo in mirno ločila Metodova velika duša od njegovega utrujenega svetega telesa: “Tako je vse težave premagal, tek dokončal, vero ohranil in pričakoval krono pravice. In ker je bil Bogu všeč in ljubljen, se je približeval čas, da prejme pokoj po trpljenju in plačilo za mnogoteri trud.”
“Vprašali so ga nekoč: Koga poznaš, oče in častitljivi učitelj, da bi ti bi lnaslednik v službi? Pokazal jim je enega izmed zvestih svojih učencev, z imenom Gorazd, in rekel: To je svoboden mož naše dežele, dobro izobražen v latinskih knjigah in pravoveren. To bodi božja volja in vaša ljubezen, kakor je tudi moja.”
“Na cvetno nedeljo (4. aprila) so se po njegovem naročilu zbrali vsi ljudje in on je šel v cerkev že ves obnemogel. Blagoslovil je cesarja in kneza in duhovnike in vse ljudi in je rekel: “Čujte pri meni, otročiči, do tretjega dne”. Kar se je tudi zgodilo. Ko se je svitalo k tretjemu dnevu, je rekel dalje: “V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo. In na rokah duhovnikov je v Gospodu zaspal 6. aprila, v tretji indikciji, leta 6393 od stvarjenja sveta (885 po Kristu).”
“Njegovi učenci so mu izkazali dostojno čast in opravili so cerkvene molitve latinsko, grško in slovensko, in položili so ga v rakev v stolni cerkvi. In pridružil se je svojim očetom, patriarhom in prerokom in apostolom, učiteljem in mučenikom. Ljudje pa so se zbrali v brezštevilnih množicah
28. OKTOBRA ste povabljeni rojaki v NOVO POMPEJO, kjer se naš shod prične ob 15 nri po običajnem redu.
Prinesite si romarsko knjižico, da bomo skupno zapeli!
San Francisco predica a los päjaros. (Cuadro del pintor Ahmetov en Nueva Pompeya).
i hi »St'"-
NEKAJ ZA STARIŠE
DOBRA IN SLABA KNJIGA
Ako slabo čtivo vzgaja za nesrečo, pa nasproti dobro berivo blaži, plemeniti, vzgaja za čednost in. krepost. Kdor hoče sam sebi dobro, bo vedel, kaj mu je storiti. Družinski oče, ki ve, da je pohujšljiva knjiga, slab časopis strupena slana za vse lepe nauke in za obilni vzgojni trud, ne bo trpel, da bi se prikradel v družino sovražnik v papirni obliki. Starši, vzgojitelji, knjižničarji, izposojevalci knjig in časopisov! Ali se zavedate, da je v knjigi in časopisu lahko skrito zlato, a še večkrat strup! Ali ste dovolj oprezni, ali čuvate, kaj pride mladini v roke? Ali odstranjate vsako nevarnost zastrupljenja iz mladih vrst? Ali si pomagate pri vzgoji z blažilnim čtivom in s priporočljivimi mladinskimi listi?
V neki zabavni knjigi je naslikan tudi ta-le primer. Mož s kopico knjig in časopisov pod pazduho priliznjeno ponuja mimoidočim svojo grešno zalogo, kaicor bi hotel reči: "Berite, pa se boste še vi rešili spon, ki vas drže, da ne morete svobodno uživati sveta in zemeljske sreče . . . !" Za tem možem je pa naslikana (na omenjeni podobi) pošast, ki na tiskarskem stroju urno razmnožuje spise tega zapeljivca. Z njenega obraza se bere zlobna zadovoljnost. Zdi se, kakor bi govorila. "Nič ne de, če se potim. To delo mi več pripomore, kot sto mojih pomočnikov."
To, kar ta slika predočuje, se dogaja vsak dan neštetokrat. Sovražniki verskega življenja izpodkopujejo s tiskano besedo veljavo Cerkve in njenih služabnikov, smešijo cerkvene obrede, širijo mlačnost, zbujajo dvome ter pripravijo tako polagoma tisoče bralcev ob vero in poštenost, pa tudi ob srečo. Ali ni nebroj mladeničev in mladenk, ki se ponašajo v šolski dobi ne le z zgled-
in ga spremljali s svečami, objokujoč dobrega učitelja in pastirja, moški in ženske, mali in veliki, bogati in ubogi, svobodni in sužnji, vdove in sirote, tujci iri domačini, bolni in zdravi, vsi, ker je bil vse vsem, da bi vse pridobil ra Kristusa” (1 Kor 9, 22).
"Ti pa, sveti in častitljivi poglavar, oziraj se s svojo priprošnjo z višav na nas, ki tebe ljubimo in pogrešamo. Reši vseh nevarnosti svoje učence in pomagaj jim širiti pravi nauk in preganjati krivo vero, da bi dostojno našemu poklicu živeli tukaj in bi kot tvoja čreda prišli k tebi na desnico Kristusa Boga našega, in od njega prejeli večno življenje; njemu bodi slava in čast v veke vekov. Amen.'
POSNEMAJMO NJIH VZVIŠENI ZGLED!
Tako sta vstali ti dve orjaški svetniški postavi naših slovanskih apostov Cirila in Metoda pred našimi duhovnimi očmi.
Zaslužila sta, da jih pred vsem mi Slovani, njihovi duhovni otrociy vzljubimo z vsem srcem, da se vsak izmed nas seznani čim bližje z njihovim delom in življenjem.. Če si. s tolikimi rečmi polnimo naše možgane, je naša dolžnost tudi, da poznamo največje osebnosti naše Zgodovine. Ali pred vsem hočemo iz njunega zgleda imeti tudi zase čim večje koristi, to je, nekoliko premisliti, radi katerih posebnih kreposti sta se toliko dvignila nad vse svoje sodobnike in prav v teh ödlikah jih hočemo mi tudi posnemati.
no marljivostjo, marveč tudi z vzornim vedenjem in življenjem? Kar naenkrat se pa vse zasuče. Veselje do molitve gine, cerkev ne vleče več, mlačnost se pola-šča mlade duše in mrkla otožnost. Prejšnja ljubezen in spoštovanje do staršev se krha. Nedolžnoset in srčna poštenost se umiče groznemu razdejanju skritih grehov in. strasti. Sreča je pokopana . . . Kdo je zločinec, ki je zastrupil mlado sadiko, če ne berivo, prepreženo s protiverskimi nazori in z nenravnimi prizori! Opolzki poti se pa odpirajo na stežaj vrata hudobije in nevere.
Še nekaj zgledov. Letq 1843. je končal življenje pod roko krvnika švicarski meščan Peter Waser, ki je imel na vesti strašna breme umora. V ječi se je streznil. Priznal je vzrok svojega globokega padca:	“Poprej sem
rad molil." je rekel; "živel sem srečno in zadovoljno. Slabe knjige pa, ki so mi prišle v roke, so me vsega pokvarile."
V Barceloni na Španskem je povzročil Fran Ferrer (julija 1909) strašno klanje in pustošenje. Mrtvih je bilo 138 oseb, mnogo pa ranjenih; poleg tega je bilo porušenih in požganih 68 poslopij.
Ferrer je bil za mladih nog priden in pošten. Imel je veselje do učenja. Ker so mu bili starši revni, ni prišel preko ljudske šole. Ko je dorastel, je bil sprejet v službo pri železnici. Kot železniški sprevodnik je strastno čital anarhistične spise ter postal vsled tega popoln brezbožnež. Širil je prevratne misli tudi v spisih ter ustanavljal brezverske šole, kar mu je bilo tem laglje, ker je postal vsled bogate dediščine večkratni milijonar. Umrl je brez Boga.
Meseca marca 1. 1909. je pisal nekdanji francoski mipistrski predsednik Combes v dunajskem židovskem listu "Neue Freie Presse" o položaju katoliške Cerkve na Francoskem. Zanimivo je zlasti njegovo priznanje, da je na Francoskem vprav slabo časopisje, ki je namenoma in vztrajno izpodkopavalo vero najširših slojev, odtrgalo katoliški Cerkvi dve tretjini, če ne celo tri četrtine vernikov.
. . Versko razdejanje na Francoskem je bilo torej brez dvojbe delo slabega tiska. Ločitev Cerkve od države, brezverstvena šola, zaplemba cerkvenega premoženja je sad brezbrižnosti in verske malomarnosti, ki jo je zasejalo verskomlačno in Cerkvi protivno časopisje. (Danes se v Franciji versko življenje zopet razveseljivo probuja.)
Starši, ki vam nežna skrb za dobrobit vaših otrok razgreva srce, ne prezrite takih in podobnih izjav ter svarilnih zgledov, ko boste svojo deco opozarjali na nevarnost slabega čtiva. Poglejte v družine, kjer je versko-medlo ali celo proticerkveno časopisje redna duševna hrana; koliko jih je, ki bi redno izvrševali svoje verske dolžnosti, ki bi jim bilo pošteno življenje srčna zadeva!? Le šola krščanskega, dobrega čtiva vzgaja Cerkvi in domovini zanesljivo oporo!
Pretresljive so besede, ki jih je zapisal slavnoznani pisatelj Alban Stolz: “S papirjem in črkami se borita nebo in pekel. Ako hočeš pripadati Kristusovi četi, drži se krščanskih knjig in listov. Z vsako desetico pa, ki jo izdaš za slab časopis, daješ satanu ujemščino za svojo lastno dušo."
IZ PARANA. 7. okt. je nepričakovano vzel slovo poznani rojak. J JOŽE BIZAJ i zCerovega, star 73 let. 6 let ie imel ko je prišel v Argentino in se naselil s svojimi stariši v Entre Riosu, kjer je imel lepo čakro in donosno perutninarstvo. Živa je še žena Franca roj. Prinčič, 2 brata in 2 sestri. Sinov zapušča živihx 6 in 4 hčere. Iz doma v San Benitu so ga
spremili mnogi rojaki na zadnjem potu. Tudi g. Hladnik, ki je bil prav tedaj v Parana, je pohitel na njegov grob in na dom izraziti sožalje bridko prizadeti družini.
Smrt je pobrala tudi f JOŽEFA URDIH. Ravno na godovni dan 19. marca je za vedno zatisnil oči po 16 mesečnem bolo-vanju. Zapustil je ženo in otroke Jožefa
in Rozalko v Parana.
POROČILI stase slovenski hčeri DORA PERŠOLJA (Podsabotin) in IRMA PRINČIČ (Cerovo). Ženina sta tukajšna.
ČRNIČE. Mons. Lojze Novak je sedaj v Gorici. V Batujah je za župnika mons. Filipič, doma iz Grgarja. Vas Batuje ni nič požgana, razen postaje.
SENORA SANTA EN CARINIIA
o sea “Gospa Sveta”, se Hama el primer Santuario que se , levanto a Nuestra Senora en Eslovenia.
A 10 km al norte de Celovec (Klagenfurt), de la Capital de Carintia, existia ya en los tiempos romanos la ciudad de Virunum, un importante puesto militar. Las migraciones de las naciones en los siglos IV a VI arrasaron ese pueblo. Al tomar posesionj del pais los eslovenos en 568 construyeron de los restos de las columnas romanas un trono, que sirvio luego para la imponente ceremonia de la entronizadon de los prindpes eslovenos en el “Čampo de la Senora Santa”. Asi fue elegido ese lugar como centro politico y cultural eslo-veno.	.	v
Ya en esa epoca aparecen los primeros misioneros en tre los eslovenos, entre ellos San Columban (615), mas tarde San Ruperto (718), obispo de Salzburgo, quien planto ya la santa cruz en las ruinas de Virunum, determinando ese lugar como centro cristiano para la region. Pero reden el obispo San Modesto (760) vio realizado el esfuerzo aposto-lico al establecerse alli la sede obispal para los eslovenos. Los restos de este primer obispo esloveno descanan ahora en un sarcofago de piedra debajo de un altar gotico del Santuario de Ntra. Senora segün reza un letrero grabado en latin, esloveno y alemän.
LA LEYENDA DE LA VIRGEN
Se pierden los datos exactos de esa epoca en la oscuri-dad. Las invasiones ävaras y mas tarde hüngaras volvieron a destruir lo que fue construido con dura labor. En la angustia de esas luchas tuvieron que recurrir los eslovenos a los veri-uos bavaros. Vencieron si, a sus enemigos comunes, pero quedaron supeditados al poder bavaro y mas tarde al poder de los francos.
Por alli, alrededor del ano 990, en el tiempo de San Voiteh (Adalberto), que fue el segundo obispo de Praga en Bohemia, pasaron de Praga dos pasajeros a Roma, llevando una preciosa estatua de Santa Maria con el nino Jesus de mamol blanco. Pasando por Beljak (Villach) recibieron una advertencia en el sueno, que llevasen la estatua a la iglesia de la “Senora Santa". No tomando la indicacion en serio, querian continuar el viaje, pero los caballos se resistieron. En vista de eso recordaron los dos peregrinos el encargo miste-rioso. De inmediato averiguaron, donde estaba la “Senora Santa”. Alla llevaron la estatua sin ninguna oposicion de los animales ofreciendola al santuario. Esa estatua resulto asi la imagen milagrosa, pues el pueblo empezo a afluir alli de todas partes. Era aquella una epoca de gran piedad, pues en aquellos anos esperaba todo el mundo el dia del juicio final para el ano 1000. Y hubo otro factor mas, que contribuyö poderosamente a la devocion en aquella region: Santa Ema, que vivio en esa region en ese tiempo.
Los anales de “Senora Santa” cuentan de muchisimos milagros, atestiguados por innumerables objetos votivos que recuerdan nombre, fechas y gracias obtenidas. En proce-siones de una semana entre ida y vuelta concurrian los eslovenos de las regiones vecinas, para implorar gracias y para contemplar la preciosisima estatua de Nuestra Senora, cuya suave sonrisa y maternal postura para con el Nino Jesus, de sobrenatural belleza, infunde consuelo en forma admi-rable. Ya el solo aspecto de esta divina estatua doblo rodillas a muchos rebeldes y les llevo al confesionario, para recon-ciliarse con el Dios ofendido.
DURANTE LA SECULAR HISTORIA derramaba Maria sus gracias a los peregrinos que alli recu-rrian con sus suplicas individuales. Pero tambien atendia alli los asuntos comunes de toda la nacion o de la vecindad. Especialmente figuran en la historia dos' hechos notables: El
Santa Ema, fundadora de varios conventos de religiosas y de la sede obispal en Krka, una de las primoraš peregrinos al Santuario de la Senora Santa.
Sv. Ema, zavetnica slovenske Koroške. Na njen grob v Krko romajo tisoči Slovencev.
Ob priliki obnovitve tržaške pravde bo Jugoslavija predložila tudi svojo zahtevo po Koroški, kjer se sedaj slovensko kulturno življenje pridno obnavlja,
ano 1480 fue terrible para la Carintia. En gran nümero invadieron al pais los turcos, pillando, saqueando, matando, incendiando todo lo que hallaron en su camino. Una gran muchedumbre recurrio al santuario de la Senora Santa, am-parandose deträs de las murallas que circundaban la iglesia. Luego de intentar infructuosamente la irrupcion, salieron de repente despavoridos los invasores, asustados por visiones sobrenaturales. Asi resulto Maria “La torre de David” en una forma especial para la Carintia, como lo es para todos los pueblos del muhdo cristiano.
Otro suceso recuerda especialmente la enorme campana de 6700 ng, quc se toča solo rarisimas veces, pues se necesi-tan 4 hombres para moverla. En 1683 se realizo el segundo asedio de Viena por los turcos. Todo el mundo cristiano temblaba en aquellos meses de horror. En Celovec se reunio una inmensa muchedumbre de gente, para ir en solemne pro-cesion hasta la Senora Santa, depositando en Maria toda su confianza. Con el santo rosario cn la mano y con el Nombre de Maria intervinieron en la batalla. A los pocos dias se supo que fue en el mismo momento de la procesion roto el asedio de Viena y los turcos definitivamente derrotados. De los canones turcos, apresados en esa batalla, se hizo aquella enorme campana, que anuncia las glorias de Maria y la fe del pueblo esloveno cumpliendose asi el anuncio: Desde ahora me Uamarän bienaventurada todas las naciones.
No sabemos si sobrevivio esa campana tambien a la ultima guerra europea, pero si sabemos, que el pueblo, como antes asi hoy y siempre, acude con suma confianza a esc santuario, que se halla justo en los confines norte de las tierras eslovenas, implorando a la Senora que interceda como protectora de los justos derechos eslovneos y para la salvacion de ese pueblo mariano.
La actual iglesia fue construida en 1420. Tiene 46 m de larko por 18 m deancho, siendo el templo mas grande de Carintia y tambien el mas famoso.
Un hijo santo de Trieste eslovena
Un hijo de pobres padres eslovenos cerca de Trst, muer-to en olor de santidad.
"Su permanencia entre nosotros ha sido breve, pero ha dejado el perfume exquisito de sus virtudes cristianas y religiosas".
Un operario del puerto visitaba con frecuencia la filial del Sodalicio Claveriano en Trieste, aportando su dinero para el bautismo y educaciön de los negritos de Africa.
La Sierva de Dios Maria Ledöchowska, al pasar por la citada ciudad tuvo noticias de este bienhechor y quiso llevar-lo a Roma como jardinero de la Časa Madre del Sodalicio y para, ayudar a la Santa Miša. La humildd del operario no creia posible tal cambio en su vida. No se consiedraba digno de ir a Roma. Pero su sabio Padre espiritual lo convenciö y ose Pipan se dirigiö a la Ciudad Eterna en 1909 comen-zando a servir a las Misiones mas de cerca.
Era un hombre de Dios. Iniciaba su jomada muy tem' prano, no solo como un smiple cristiano, sino como un reli' gioso, porque un par de horas antes de empezar su tarea se levantaba para implorar con ardientes y confiadas plegarias la gracia del Senor sobre las almas.
Se habia hecho esclavo y siervo fiel de Maria Santisima, de modo que todo aquello que hacia o deseaba, lo ofrecia a Dios por mano de Maria Inmaculada. Sus limosnas para la educaciön de los negros tambien eran dirigidas a Dios por medio de Maria, diciendo que Ella debia ser portadora de todas las obras.
La Fundadora del Sodalicio tema gran estima por este jardinero y monaguillo siempre orante y lo mandaba para acompanar a los miembros de la Časa en los tramites dificilcs.
En 1922 despues de la muerte de Maria Teresa, se ofrecio como victima por el bien del Sodalicio. Lo hizo despues de la Santa Comuniön en la Basilica de Santa Ines de Roma e inmediatamente fue escuchado, porque en el mismo dia y en la mišma manana, cuando, luego de haber podado un ärbol, descendia por. la escalera, la rama se ladeci y el cayo por tierra quebrändose el femur. Eran las 11. No gritö, no llamö a nadie, yaciendo alli con su dolor y esperando que la persona encargada de llevarle el almuerzo llegase a las 12 y 30,	,
Fue transportado al hospital donde pašo algunas šema-nas dolorosisimas. El femur no se curö mäs y el pobre Pipan se vio condenado a sufrir čada dia y sobre todo durante la noche un lento martirio. Mas tarde, una gran llaga se abrio
sobre la pierna. El, que conocia toda Roma, que hacia las diligencias con rapidez y exactitud estaba condenado a que-dar confinado en una carpinteria donde con amor y paciencia fabricaba los cajones destinados a contener objetos y regalos para las Misiones y ser enviados a Africa. Las curaciones prodigadas a sus llagas hicieron que se ccrrara, pero el dolor e nel muslo no ccso.
La sacudida moral que sufrio al salir del hospital fuč terrible. j El, con muletas! El, que caminaba tanto y sabia letaš!
Y con todo se resigno y encontrö la serenidad y la etapa de su vida, etapa de contemplaciön mas que de acciön, alcgria en su dolor. Comprendiendo que esa era la ultima no solo se conformö sino que se alegrö.
Era un admirador poco comun de la Fundadora del Sodalicio de San Pedro Claver. No tema otro ideal que la gloria de Dios y la salvacion de las almas.
i Como oraba!
Durante las largas horas que pašo solitario sin ninguna ocupaciön o časi sin ella jcuänto habra rezado! Desinteresado de todo vivia solo para los intereses de Dios. Recibia algun dinero para sus escasas necesidades, pero lo daba Integra' mente para la educaciön de los negros. Tema centenares de ahijados allä en la lejana Africa.
La Superiora de este hospital telegrafiö a la Časa del Sodalicio en Roma: “Santa muerte" y mas tarde escribio-
Por fin en el invierno de 1939 fue preša de un fuerte resfrio y hubo que llevarlo al hosital y luego a la časa de descanso para los ancianos en la “Ciudad Castellana".
“Su permanencia entre nosotros ha sido breve, pero ha ahorrar el dinero del tranvia para los negros, jel, con mu-dejado el perfume exquisito de sus virtudes cristianas y religiosas".
Cuando tema la fortuna de recibir la Santa Comuniön y especialmente el Viatico, parecla un Serafin (tema 81 anos). Se lo veia con las manos alzados como queriendo recibir a Jesus entre sus brazos. j Oh, el Santo!".
“Estoy convencida de que ya goža ampliamente del Paraiso".
j Oh, el santo! Esta no es solo la exclamaciön de la Madre Superiora de la Ciudad Castellana, sino de todos aquellos que lo conocimos durante 30 anos. Que el inter-ceda por la Iglesia y por las almas y por su pueblo esloveno en estos momentos criticos que esta en juego el futuro de la tierra natal del bienaventurado Jose Pipan.
HINJE NA DOLENJSKEM, VELIKO L1P-LJE. Piše župnik Josip Stupica. Prosi za pomoč v obleki za prebivalstvo. Otroci ne gredo v šolo že 5 let. Sedaj ko šola spet deluje, nimajo nobene cunje in so prav dobesdno nagi doma. Vojska je namreč tam vse požgala. Tudi on sam je v skrajni potrebi vsega. Rojaki iz Amerike, so mu poslali denar za sv. maše. Tudi pakete je dobil nekatere. Obleka se tudi za drag denar ne dobi. Položaj se je nekoliko izboljšal v tem, kar se tiče hrane, za kar smo dolžni posebno zahvalo Ameriki, ki nam ie po UNRRI poslala izdatno pomoč. Težko pa je vprašanje obnove. Oblast se briga za obnovitev prometa in tovoren, kmečki domovi pridejo pozneje na vrsto. Sedaj je vse še enako v razvalinah kot pred letom ob koncu vojne. In narod v skrajni bedi. V tej vasi je bilo pred vojno 40 parov volov. Sedaj ni niti enega. Vas je imela 120 ljudi, sedaj jih je 90. Manjkajo vsi mladi možki, in so ostali samo starčki, žene in otroci. Suha krajina je več trpela kot sosednji deli. Ves čas so
bile bitke in ropanja z grozovitostmi. Vse to je pustilo usodne posledice v narodu, ne le gospodarske, temveč tudi rap-ralne. Narod ie obupan. Duhovniki tolažimo, kar moremo, a nas je tako malo! Mnogo je bilo pobitih, mnogo jih ie tfd-šlo v inozemstvo. Jaz sam imam na skrbi 3 fare, pa imam že 60 let in nosim posltv dice mučenja, ko so me tepli po glavi Nemci.
Kdo ne bi jokal sredi tolike bede in žalosti. Toliko mrtvih in pogrešanih!
To je rana na našem narodnem telesu, ki ne bo zaceljena več rodov. Morda bodo nekdaj naša slovenska naselja vstala iz ruševin lepša kot nekdaj, toda naša narodna rast bo okrnjena za dolgo, dolgo dobo. Vdove jokajo za svojimi možmi, neveste za svojimi pobitimi ženini. Turobno je v naši domovini in zdi se mi tako, da vedno slišim odmev svetopisemske tožbe starega testamenta: “Velik jok se je slišal v Rami, ki je segel do neba: Rahela joka za svojimi otroki in se ne da utolažiti, ker jih ni več.” Ta Rahela, to je naša slovenska mati, žene
in dekleta, to je naša uboga slovenska domovina.
Prosim tudi moli za me.
Tvoj hvaležni brat — Jože.
NOV LIST NA KOROŠKEM. Na pobudo zavezniške komosije je začel izhajati tednik “Koroška kronika". Proti njemu pa so izdali komunisti na Dunaju “Slovenski vestnik".
SLOVENSKE POSOJILNICE NA KOROŠKEM so Nemci docela zatrli. Slovenska koroška Zadružna zveza je zginila. Sedaj hočejo Angleži to krivico popraviti in se jedelo posojilnic že obnovilo. Predsednik Zadr. Zveze je mons. Podzorc, znani voditelj koroških Slovencev. V komisiji sta tudi Osterman in Lapuš, ki je komunistični simpatizant.
STRAŠNE ŠTEVILKE. Nacistično divjaštvo, ki je razbrzdalo mladino je zakrivilo, da mora mladinski urad skrbeti za 2584 otrok ki — nimajo očeta, V prvih 4 mesecih tega leta se je njihovo število spet dvignilo za 276. Tako je pač vzgajala dekleta “Hitlerjugend" na Koroškem.
Beseda Sladka: Domovina!
K izseljenski nedelji, ki se praznuje v novembru.
Naš pesnik je zapisal pretresljivo povest slovenske de-klice, ki v Ameriki govori o rodni zemlji:
In mati pravi, da je tam lepo, da stanovali smo v dolini, v naselju majhnem pod goro.
V pobočjih v soncu njive so ležale,
•	ob vodi dan in noč sö mleli mlini
in stope so do zore topotale.
Vendar prekratko nam bilo je polje, in oče je odšel čez morje v svet.
Prodali smo in šli za njim.
Tega je zdaj že mnogo let.
Šli so. A ne oče ne mati nista srečna; kar naprej se vrača domotožje:
Še to očeta včasi mati vpraša:
"Kaj praviš, ali še stoji ob vodi mlin in še sloni pod bregom koča naša?"
A oče mrk ne reče nič.	(Klopčič.)
NEDELJA NAŠIH IZSELJENCEV IN PRAZNIK ZEDINJENE DOMOVINE!
A če me drobno vprašujete, zakaj domovino ljubimo in jo moramo ljubiti, sem v nemajhni zadregi. Vem: Sam božji Učenik je to krepost s svojim zgledom ukazal. Srce Jezusovo, zakladnica dobrote in vaza najnežnejše ljubezni, ima prostora tudi za ljubezen do rodne grude. Jezus. joka nad Jeruzale-mom: vidi, da prihaja nad nehvaležno mesto pravična kazen, a dvakrat ga boli, ker je judovska prestolnica srce, ponos in dika njegove zemske domovine: "O, da bi bilo spoznalo tudi ti vsaj na ta svoj dan, kaj ti je v mir!" (Lk 19, 42.)
Po tem. bodo spoznali, da smo njegovi učenci, če se ljubimo med seboj, a tudi po tem, če s Kristusovo ljubeznijo ljubimo svojo domovino.
Zakaj jo ljubimo? Kako težko je to povedati! Le to vem in slutim, da mi je domovina veliko, veliko dala; a kaj in kako, za to ne najdem prave besede. S pesnikom Župančičem jecljam:
S silo neznano
si segla mi do duše globin:
dozdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin,,
kako te ljubim globoko. . .
Da, s silo neznano! To je prav isto, kar poje francoski pesnik Alfred Müsset, ko bi čarobni podobi rad dal okvir človeške besede:	"O domovina, o domovina, neizrekljiva
skrivnost! Vzvišena, strašna beseda! Nerazumljiva ljubezen!
Kakor v otrokovem obrazu v potezi za potezo živita oče in mati, tako se v naši duši zrcali in sije naša domovina, tle bi imeli oči, da bi videli dušo tako, kakor je, bi se čudili, kako je z nevidnimi, a krepkimi vezmi zvezana in zrasla z očetnjo zemljo. Tako je, kakor da je ze duša nežnega deteta pognala brez števila koreninic v okolico in tako svoje življenje tesno stkala z usodo svoje domovine.
Kako se to zgodi? V otroškem telesu duša najprej spi. Razum še ne deluje, ker potrebuje spretne in zveste pomočnice domišljije, ki mu kaže svet v podobah. Ta sc torej mora prej razviti in nakopičiti zalogo slik, ki jih nato razum pregleduje in primerja ter jim kakor z rentgenovimi žarki gre prav do živega, do splošnih pojmov in tako misli.
A domišljija se zbudi pod vplivom čutnih vtiskov in Zunanjega sveta, ki v njem živimo. Te vtiske sprejemata in
zaznavata predvsem oko in uho. Dobivata pa jih iz sveta, ki je okrog deteta: od staršev, bratov, sester, tet in stricev, poslov in tovarišev; od domačih živali, psičkov, ptičkov, metuljev in čebelic: od gričkov, gozdov, vrtov, travnikov, livad, potočkov, cest, stezic in potov; od sonca, lune, zvezd in hiš in cerkve; od lastovičjih gnezd in škrjančeve pesmi do cerkvenega stolpa in pritrkavanja k slovesni maši.
Vse to se v otrokovo dušo vtiska in jo oblikuje kakor kroglo gorkega voska. In otrok dela kakor oče Stvarnik. "Videl je Bog, da je bilo dobro". Tako misli tudi dete v neizmerni dobrodušnosti. Vse, kar iz zunanjega sveta stopa v njegovo majhno dušo, pohvali in odobri: Najboljše je, da je vse tako, kakor je!
Ugovarjal bi pa kdo: "Saj čutne vtiske, zaznave in domišljijske slike sprejemam tudi pozneje in drugod vedno in brez nehanja. Res je! A to je čisto druga stvar! Velikanska razlika! Zakaj to, kar otrok srečava s svojo dušo, in spoznava, to so prvi vtiski, vtiski v mlado, nedolžno dušo. To so prve, izvirne, patentirane slike vsake vrste reči!
Ko pozneje prihajajo vtiski iste vrste, se morajo vedno predstaviti pri prvotnih in se pri njih izkazati ali legitimirati. V domačem hlevu je Tonček vdel konja. Ko pozneje sliši to besedo, je ne misli z meglo zastrte, ampak se zavestno ali nezavestno vrača k prvotnemu konju in z njim primerja ter ob njem presoja vse druge konje.
Otroku domači povedo za vsako stvar, kako se ji pravi, in ko besedo ponavlja, je prepričan, da se psičku in mucku, teličku in backu na vsem svetu tako pravi, ker je to edino pametno in edino mogoče ime; in če je teti ime Ana, si deklica misli: kadar bom jaz teta, bom tudi Ana.
Deček in deklica se učita morda drugih jezikov in izvesta, da se kruhu pravi "Brot”, ali laško "pane”, francosko "pen", materi "Mutter”, cesti “Strasse” ali “rue”, a vedno čuti, da je Brot zanj čisto kaj drugega kakor kruh, da Mutter ni mama in mati in da Strasse ni tista cesta, na kateri se je z vrstniki igral in čakal, kaj mu to čudovito bitje pripelje iz daljave. Kako resnično je, kar pravi Lamartine: "V domovini nam vse govori jezik s presrčnimi naglasi. Vsako drevo ima svojo zgodovino in vsak kamen ime.”
Če si bil v tujini, veš, kako se ti je godilo, če te je srečal rojak, s katerim si mogel govoriti o domačem kraju. Najrajši bi ga bil vprašal po vsakem griču, po lipi pred hišo in po jablanah in hruškah na vrt-u, o vodnjaku in čebelnjaku in o kozolcu, če ni še treščilo vanj, pa o cerkvi sv. Marjete, če še tako lepo mah raste na stolpu in če se ji še sv. Katarina tako spoštljivo priklanja, kadar za bobe pozvanja. Kakor da njso audi drugod griči, drevesa in vitki zvoniki. Pa saj tega tudi nisi mislil, ampak drevo, po katerem s hotel vprašati, ti je bilo skrvnostno priraslo v srce. Bilo je drevo iz tvojih otroških let. Zakaj domovina je v resnici dežela tvojega detinstva, polna bajnih zvokov in skrivnostnih podob, ki jih razum ne pretolmači, pač pa srce, ker jih duša hrani iz tistih časov, ko je bila sama še polna skrivnosti.
O zdaj razumem zgodbo onega zločinca:	"Ko sem
zakrknjen v hudobiji sedel v ječi, sem zaslišal zvonove. V trenutku je pred menoj rastel domači zvonik. Srce je zastrlo domotožje; dnevi detinstva so korakali mimo mojega duha. Zopet sem se videl med domačimi, ki so skupaj molili večerno molitev. Slike preteklosti so me spremenile v dete in zdaj se je razpočila železna lupina srca in moral sem zajokati "
Boljša je iskra božjega spoznanja kakor grmada posvetnega modrovanja.
Boljši je človek, ki svojo neumnost prikriva, kakor človek, ki svojo modrost skriva. Budalo, kadar molči, misli, da modrejšega ni.
Moder je in srečen, kdor drugih nesrečo nase obrne.
Modri nosi jezik v srcu, nespametni pa na jeziku.
Modra beseda ne leži v tružici, ampak hodi po ulici.
Spomnimo se
BERILO
iz pisma svetega apostola Pavla Korinčana (1 Kor 15)
Bratje! Glejte, skrivnost vam povem: Vsi ne bomo zaspali, vsi pa se bomo spremenili, hipoma, ko bi z očmi trenil, ob poslednji trombi; zapela bo namreč in mrtvi bodo vstali neminljivi, in mi bomo spremenjeni. Zakaj to minljivo si mora nadeti neminljivost in to umrljivo nadeti neumrljivost. Ko pa si bo to minljivo nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, takrat se bo spolnila beseda, ki je pisana: “Poučita je smrt v zmago.” Smrt, kje je tvoja zmaga?
naših Rajnih
Smrt, kje je tvoje želo? Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala pa Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.
PESEM MED BERILI
Gospod, daj jim večni pokoj in večna luč naj jim sveti. V večnem spominu bo pravični; ne bo se bal, da bi kaj hudega slial. Gospod, reši duše vseh vernih umrlih vsake spone grehov. Prihiti jim z milostjo na pomoč, reši jih sodbe maščevanja in daj jim uivati blaženost večne luči!
Strašen dan bo dan plačila, zemlja v prah se bo zdrobila: priča David in Šibila.
Kolik strah bo vstal v naravi, ko Sodnik v mogočni slavi na odgovor vse postavi! Tromba silno bo zapela, do vseh mrtvih zadonela, jim pred sodni stol velela.
V grozi smrt se bo čudila, ko bo stvar se spet zbudila, da pred sodbo bo stopila. Knjiga, k sodbi prinesena, hrani dela razvrščena, dobra kakor zadolžena.
Dano svetu bo spoznanje, in za vsako zlo dejanje Bog prisodi maščevanje.
Kam se čem takrat dejati, kje zavetnika iskati, dobrim komaj bo obstati!
Kralj neskončne visokosti, ki rešuješ iz blagosti, dobrim reši me, vir vse svetosti! Spomni se, o Jezus mili, da so zame te umorili, prosim, tisti dan se usmili.
Da si iz ljubezni same utrujen vzel svoj križ na rame, naj nebo zgubljeno zame. Maščevavec vse krivice, čuj skesane moje klice, kadar pride dan pravice.
Da grešil sem, se sramujem, krivdo svojo obžalujem, “Prizanesi, Bog!” zdihujem. Duše si iskal zgubljene, reševal si spokorjene, reši, prosim, tudi mene.
Nisem vreden odpuščenja, varuj pa me pogubljenja milostno. Gospod življenja. Varuj grešnih me levice ter mi mesto daj desnice, kjer boš svoje zbral ovčice.
Ko boš pahnil pogubljene in sprejel blagoslovljene, sprejmi k sebi tudi mene.
EVANGELIJ
Takrat je rekel Jezus judovskim množicam: “Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodq mrtvi slišali glas Sinu božjega, in kateri ga bodo slišali, bodo, živeli. Kajti kakor ima Oče življenje na sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje sam v sebi. In dal mu je oblast, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu; kajti pride ura, v, kateri bodo vsi, ki so v grobeh, zaslišali njegov glas: in kateri so delali dobro, bodo vstali k življenju, kateri pa so delali hudo, bodo vstali k obsodbi.”
PRI DAROVANJU
Gospod Jezus Kristus, kralj veličastva, reši duše vseh vernih umrlih kazni pekla in globokega brezna. Reši jih iz levjega žrela, da jih ne pogoltne pekel, da
ne padejo ,v temo! Vodnik sveti Mihael naj jih privede v večno luč, ki si jo nekoč obljubil Abrahamu in njegovemu rodu. Hvalne darove in prošnje ti prinašamo, o Gospod; ti jih sprejmi za one duše, lri se jih danes spominjamo: naj se preselijo iz smrti v življenje, ki si ga nekoč obljubil Abrahamu in njegovemu rodu.
EVANGELIJ
Takrat je rekel Jezus judovskim množicam: “Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni, in kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel; kajti nisem prišel z nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. To pa je volja Očeta, ki me je poslal, da nič od tega, kar mi je dal, ne izgubim, marveč vse to obudim poslednji dan. To je namreč volja mojega Očeta, da bi vsakdo, ki Sina vidi in; vanj veruje, imel večno življenje; in jaz ga bom obudil poslednji dan.”
RAJNI NAS KLIČEJO! 1. NOVEMBRA OB 16 URI PRIDITE ROJAKI V JUGOSLOVANSKO GROBNICO K ŽALNEMU OPRAVILU.
Lupina je bila tujina, zdravo srce je bila domovina; odvrgel j c navlako in spet je v soncu zagorela rodna gruda.
“Minilo je že nekaj let,
kar šel sem s holma v beli svet,
a vtisnil se mi je v spomin
do črne jame globočin.” (Levstik.)
Rodna zemlja. Sladka beseda, ki nam kliče v spomin našo zibelko in krst in botra in tisto, ki se je sklanjala nad zibelko in nas prvič peljala pred božji grob: “Tam cvetje zlate je mladosti moje.” A ne samo cvetje, tudi prvo trnje, prve rane in prevare, prva žalovanja in pokopi, saj so skoraj pri vsakem izmed nas prva slika v albumu spomina pare in kropljenje.
Rodna zemlja! Izgovorimo to besedo in pred nami zagori ognjišče naših dedov, zadehti vonj zraka, ki so ga dihali, se razpne nebo, ki so ga gledali, se razširijo travniki, ki so jih kosili, in njive, ki so jih orali, in prav poleg njih božja njiva, kjer njih srce sniva večni mir. Še več: domovina, to so čustva, ki so jih predli naši predniki, misli, ki so jih tkali,
vera, ki so se vanjo opirali, preprčanje, za katero so živeli in mrli ob turških taborih in grajski tlaki. Mi se učimo hoditi po njih še gorkih stopinjah in na vseh teh krajh čutimo in slišimo odmev njih besed, utrip njih srca in vonj njih duše.
Iz vseh teh skrivnostnih reči se snuje to, kar imenujemo ljubezen do domovine.
Kdor to premisli, lahko spozna, kako silna opora je človeku ljubezen do domovine, tako silna, da je resnična beseda slavnega Lacordairja, izgovorjena v pariški stolnici • “Brez domovine si zgubljena točka v naključjih časa in prostora.”
Brez domovine si umetna cvetlica brez žive prsti.
Brez domovine si kakor ubiti glas železnega zvona.
O Jezus, zdaj še bolje vem, zakaj nad Jeruzalemom jokaš! Tudi tebi je domovina s silo neznano segla do duše globin, in tebi še bolj, ker imaš najglobljo in najbolj človeško dušo in najplemenitejše srce.
Iz zemske nas pa vse privedi v večno domovino!
Jos. Šimenc.
VTISI IZ FESTIVALA Malo kislo se je držalo vreme 22 sept. Toda Duhovno Življenje ima toliko zanesljivih prijateljev, da so vseeno napolnili dvorano, ki je na vsakega napravila najboljši vtis. Saj je res pravi teater z ložami, balkoni in galerijami.
Z 10 minutno zamudo se je začela veselica najprej z ilustrirano pravljico o kokoši, mačku, pujsu in raci. Samo kokoš je morala delati. Nihče ni hotel sejati, ne pleti, ne zalivati, ne žeti ne v mlin nositi. Vse je morala napraviti sama kokoš. Ko je bila pa na mizi slastna pogača, so pa kar vsi lenuhi hoteli pasti po njej . . . Ne boste kaše pihali! tako jim je zavrla kokoš . . . Tudi pojedla bom jaz in moji piščančki . . .
Sledil je nato spored. Milan Bevčič je v pozdravni besedi povdaril nalogo, katero Duhovno Življenje vrši, ki skrbi za versko življenje, za vzgojo, zabavo in obvestilo rojakom in dela čast našemu imenu po svoji obliki in vsebini. Zato je vsakega rojaka dolžnost, da je na Duhovno Življenje naročen, da ga čita, podpira in smatra za nekaj svojega.
Sledile so nato plesne in pevske točke malčkov in deklet. Zadnje dneve je obo-lla Lilijana Turk. Kako bridko je pač bilo Lilijanki a tudi nam. Saj smo jo vsako leto videli v srčkanih nastopih . . . Nadomestila jo je Diana Danev v treh nastopih v Rdeči kapici, danskem plesu in v galebu. Tako srčkani so bili ti nastopi, ljubki plesi s pesmijo, da so res očarali. Višek pa je bil dosežen v nastopu z dvospevom “Le smejmo se", kjer je Lilijan-ko nadomestil Trebšetov Aleksij. Kdo bi pač mogel oceniti delo, ki so ga imele s pripravami teh nastopov sestre in Milan Beučič, ki je imel na skrbi glazbeni in pevski del teh ljubkih prizorčkov. Kljub silni zaposlenosti je našel čas za vaje in je tudi spremljal nastope na pianu. Poleg zahvale mu je treba tudi prav iskreno čestitati.
Prav tako odlični so bili nastopi deklet, katere je navežbala Goličeva Darinka. Kljub temu, da je oderska scenerija dosti revna, je Darinka našla način, kako dvigniti vrednost nastopa in umetniški užitek tudi z idilično uporabo zaves. Kakor da so priplule na perutih in rajale po zraku, tako je imel človek vtis. Potem pa še krasno prirejene obleke in svtlobni učinki . . .
Anita Lakner nn Minka Beučič sta že poznani kot spretni deklamatorici in sta nas tudi to pot očarali s svojim nastopom. Tudi Trohova Linka se je lepo izkazala.
Dvospev “Vinski duhovi" je prav posrečena kompozicija Cirila Krena. Žal je bilo toliko nepredvidenih ovir za vaje, da umetnina ni mogla priti do polnga izraza. S klavirjem so imeli komaj dve vaji. Zato Zvonko in Karlo nista bila prav sigurna v nastopu. V danih okolno-stih pač nista mogla ustreči tako kot sta želela, toda	nista se ustrašila in sta
vzdržala.
Poleg umetniškega užitka je bilo poskrbljeno pa tudi za zabavo. “Tori in Bioyo" sta menda rojena komika, ki sta iz praznega	niča, kako je šel klicati
zdravnka, razvila burko, da se je vse za trebuh držalo.
Igralci “Pablo Anchoa" šopa tudi spretni da je kaj. Take so zbijali po odru in tako komično so izpeljali svojo nalogo, da je bilo veselje občinstva polno do vrha. Milan Bvčič, čeprav ves hripav, je junaško držal svoj slavnostni govor k odkritju spomenika; Jose Arias, v vlogi Pavla Anchoa je, kljub 38° vročine, vzdržal in še kako vzdržal ... In slavni po-
V Podsabotincu je umrl naravne smrti
f Mihael Peršolja, star 82 let. Zapustil je doma hčeri Alojzijo por. Gravnar in Marijo por. Pintar.
Tukaj žalujeta sinova Leonard in Karlo, oba v Parand.
V Tubljah pri Komnu je bil ubit f Franc Kokoravec, star 25 let Prišel je iz Italije, pa ga je doma zalotila 16. avg. 44 nemška patrulja. Skril se je na kašči, kjer je bil ubit.
Doma zapušča striše, 2 brata in 1 sestro. Tukaj so bratje Silvester, Jože in Stanko.
V Nemčiji je podlegel smrti f Anton Starc, star 62 let Tja je bil pregnan s celo družino in sovaščani iz Leskovca. Umrl je 1942. Družina se je vrnila in žaluje doma za rajnim žena, 3 hčere in 1 sin. 1 sin je na Nizozemskem. Tukaj pa hči Marija por. Puntar.
Maša za rajnega pri sv. Rozi 16. nov. ob 10 h.
Stariši Strehar. Oče Anton je zapustil solzno dolino 7/6 1945. Mati pa sedaj.
V	Vipolžah v goriških Brdih je zatisnila oči naša ljubljena mati
J- Jožefa Komic por. Strehar stara 64 let. To sporočilo smo brzojavno prejeli 27. sept. in sodimo da je umrla ljubljena rajnica 25. sepl.
Doma zapušča sinove Benjamina in Antona. Prvi se je boril v osvobodilni vojski, drugi je pa bil ujet-vrnil v aprilu.
nik na Angleškem, od koder se je
Tukaj žalujemo Milka por. Rožič, Gizela por. Rijavec in Zofka.
Maša za rajno bo pri sv. Rozi 3. nov. ob 12 uri.
V	Vipavskih Šmarjah je umrl v decembru 1945
f Anton Rebula, star 77 let.
Doma aiuje žena, 2 sinova in 3 hčere, tukaj pa hčeri Milka por. Pahor in Ana por. Pahor.
licaj, —oko postave—, Valter Calderon in vsi ostali, zares spretni v svojih nastopih. Hermane Juan zna in fantje so zato!
In slednjič Martin Krpan ... Ko bi ga mogli podati v filum, bi bil pač vse kaj drugega. Živ na odru jepač stvar, katera bi bila vredna dela in stroška. Pa če. parv ni bil niti živ niti v filmu, je stopil
pred nas v tako lepih slikah, ki jih je izdelala gospodična Pomar, in v povesti, kot jo je povedal predvajatelj, da smo bili tudi tako prav razveseljeni. Ob enem ko so nam slike obudile daljne spomine na lepo domovino, so nam obnovile nepozabno zgodbo Martina Krpana in njegove dogdivščine.
Vlogo predvajalca je vršil Demartino, ki je znal na sperten način izrabiti ves razpoložljivi čas za dražbe.
Kot zelo pomembna točka tega festivala je vedno tudi srečelov. Kdo bi pač mogel našteti vse dobrotnike, ki tako velikodušno darujejo dobitke! Bilo jih je 200 in prelepih! tako da je bilo kar na mah razprodanih 2000 srečk. Anči Kogojeva in njen mož Mirko ter Fani Jamško-va so imeli v rokah srečolov, pri katerem smo močno pogrešili gospo Goličevo, ki je bila radi bolezni zadržana. Prodajo srečk so vršile Vida Čebron, Marija Gre-žer, Nati Wider in sestri Jacuš. Za sladka usta je poskrbela gospa Fani Kerševa-nova, ki je imela svojo četo, štiri pridne deklice.
Tudi dražbo smo imeli. Kratko pomerjeni čas je sicer zavrl to kaj koristno točko, toda vseeno je dala dražba čez 50 $. Zapestnica, dar gospe Angele Černič, je šla kar dvakrat in je dala svoj lepi prinos.
Kaj pa dobiček? Ali kaj ostane za Duhovno Življenje. Bojan Čebron in Marija Kumar, ki sta imela v roki blagajno, sta zbrala čedno vsoto. Tudi Mirko Kogoj, ki je imel v rokah račune srečelova in dražbe je dosegel vsoto 250 S. Tudi gospa Fani Kerševan je s sladčicami naredila 10.85 S dobička, tako da po odbitju stroškov, ki so bili 310 $ ostane še 420 S za kritje primanjkljaja v preteklem letu. S tem so poravnani stari računi. Za naprej pa nam seveda ostaja ista skrb, in še večja, kajti prav te dni smo spet dobili 22% povišanje radi ivljenskega zavarovanja osobja v tiskarei, tako da ob enem, ko se uprava toplo zahvali vsem, ki ste kakorkoli doprinesli k tako lepemu izidu festivala, da tudi naprej izkazujete Duhovnemu Življenju vso naklonjenost s točnim plačevanjem naročnine in tudi s prispevki za tiskovni sklad, da ne bo treba spet povišati naročnino.
Uprava.
ARTVIŽE — HERPELJE. Piše Karel Stančič sestri Mariji por. Bukovnik. On je bil v angleškem jetništvu v Afriki. Se je vrnil lani v nov. Našel je vse vničeno. “Vas je 2 krat gorela (43., 44. leta). Vsa obleka nam je zgorela in vsem domačim. Zgorel je tudi stari Premru. Strica Dudkovega in Lojzeta Fadigovega so ubili isti dan in 3 punce in 2 fanta iz Rodika ter Simeja iz Ostrovice. Poropali so tudi vse živali. Možki so pa tedaj vsi pobegnili v gozd in v partizane. Ko so nacifašistični roparji šli iz vasi so jih za hribom napadli partizani 'in skoro vse pobili. Od naših pa ni padel nobeden.
Na Artvižah je vzela vojna 18 oseb. So Toni in Lojze Fadigova, Jože in Janez Škerjančeva, Brenovčev Nini in stari, Stanko Škrbčev, Slavko Mucetov, Jože Mežnajev, Gaspar Cenetov, Dutkovi stric, Jože in Milan, Nini (sin od našega Jožeta), Olga in Tona Košančeve,, botra Škr-jančeva in stari Urmohar, vsi padli kot žrtve za svobodo. V naši vasi je bila dvakrat bitka. Nemci niso mogli priti gori v vas s topovi intanki. Zgubili so skoro 300 mož, pravih divjih naskoko-valnih čet.
Če moreš nam kaj poslati smo potrebni jaz in mati. Komaj sem si mogel dobiti tako obleko, da morem k maši.
MARJANSKJ KONGRES, je bil nekaj izredno lepega. Tudi mi smo se vdeležili velike zaključne procesije z obema zastavama, ki sta vzbujali izredno zanimanje radi razburjenja, katerega je budil tukaj zagrebški proces in obsodba nadškofa Stepinca.
STUDENO PRI POSTOJNI. Umrl ie 84 letni župnik f DOMINIK JANEŽ, doma iz Globeli pri Sodražici. 40 let je deloval ta vneti in priljubljeni duhovnik v Stude-nem.
V PODLAKI PRI BATAH je zatisnila oči za vedno f KATARINA MADON stara 75 let. Ko je zvedela žalostno novico od smrti sina Poldeta iz Buenos Airesa, jo je ta vest tako bridko zadela, da je v 10 dneh umrla.
IVAN TRINKO, BISEROMAŠNIK. Tega častitega očeta beneških Slovencev je ves narod proslavil 20. junija, ob 60 letnici njegovega mašništva.
KROMBERK PRI GORICI.
Vinko Vodopivec, 27. 8. 1946: "Pisal bi Ti prej a nisem vedel naslova. Kako je bilo pri nas? Bombardirani nismo bili, hvala Bogu. Pa smo vseeno dosti straha užili. Zadnja tiri leta so bila posebno huda. V septembru 1943 so nam Neicci požgali 23 hiš. V internacijo so odpeljali nad sto ljudi. Od teh se je vrnilo kakih 80, drugi so pomrli v taboriščih. Tudi mene so postavili ob zid: An die Mauer mit dem Pfaffen! Du bist auch ein Bandit! Pa me vendar niso ustrelili, ker je neki bavarski oficir rekel: Na, der ist wohl zu dick für so ein Handwerk. In so me izpustili. Še zadnjo noč pred polomom, 30. 4. 1945 je prišel neki major in rekel ošabno: ich requiriere 3 Zimmer. Auf wie lange? sem ga vprašal in rekel je: Für immer! Pa so e drugi dan vsi obnupani odšli in konec je bilo nemške strahovlade. In začelo se je življenje kakor v letih 1920 in 1921 po prvi vojni. Neizmerno navdušenje! Pa se je začelo tudi delo na kulturnem polju. Pevski zbori so rastli kakor gobe po deju. Notni materijal je bil ves uničen. Začelo se je prepisovanje kakor v stari cecilijanski dobi. Nastale so nove partizanske pesmi od ketrih je nekaj pra vlepih a druge so cvetke enodnevnice, ki bodo ali pa so že padle v pozabljenje". — Nadalje govori o raznih glazbenih zadevah. V Gorici so ustanovili glasbeno šolo, ki jo vodi Srečko Kumar, in orglarsko šolo, ki jo vodi Emil Komel. Jako značilna je opomba: "Škoda da se le preveč govori in bolj po malem dela!"
V Ljubljani v zaporu so bili v juniju, med drugimi: tovarnar Lajovic, pravni zastopnik tovarne "Union" Verbič, ing. Rus, ing. Lavrič, uradnik poštne hranilnice Tonja, prošt Klemenčič, ravnatelj Vajeniškega doma Šavora, Goričan Henrik, župnik Petrič iz Mirne Peci, župnik Bergant, župnik Švigelj iz Celja, trgovec Verovšek iz Ljubljane, 4 učitelji, med njimi Mihelič, uradnik TPD Plevčak, novinar Pušenjak, graver Jerala, trg, pomočnik Tuma (zaprt že cd Nemcev), dr. Vojska (zaprt že od Nemcev), Žibert (zaprt že od Nmcev) itd.
V KONCENTRACIJSKEM TABORIŠČU V KOČEVJAH so bili v prvi polovici junija: biv. ravnatelj KID-a dr. Klinar; Škoda Ignac, župnik iz Škocjana, trgovec Stremecki iz Celja, trgovec Oblak in Levstek.
V drugi polovici junija je bil v ŠT. LOVRENCU na Dolenjskem v spovednici aretiran župnik Oblak in odveden v novomeške zapore.
V NOVEM MESTU je zaprt tudi šent-jernejski kaplan DARKO SLAPŠEK.
Meseca junija je bila v Ljubljani aretirana bivša gospodinja ravnatelja in poslanca Fr, Gabrovška, ki je v Ameriki.
NA SMRT OBSOJEN je bil v Ljubljani salez. duhovnik Martin Jurčak, ravnatelj Mladinskega Doma na Kodeljevem radi delovanja proti komunizmu. Vložena je bila prošnja zapomilostitevj
FILIP TERČELJ, znani slovenski kulturni delavec v Gorici je zginil 7 januarja na potu ob enem s častitim FRANCOM KRAŠNJA. Terčelj je bil župnik v Davči, Krašnja pa v Gorici nad Škofjo Loko. Tisti dan sta se namenila oba v Ljubljano in ju je na potu aretirala patrulja. Zginila sta tako obain sta pokopana neznano kje. Istočasno je zginil tudi jeseniški kaplan Franc Tom.
V LJUBLPANSKIH ZAPORIH so bili v avgustu kanonik dr. Pogačnik, lazarist Lovro Sedej in dr. Jakob Žagar. V septembru je bilo nekaj obtožencev oproščenih, drugi pa obsojeni na zapor radi protikomunističnega delovanja.
ZAPRT JE tudi šentjakobski župnik dr. Arnejc. Obsojen je bil na 5 let. Star je 70 let. Tudi župnik Mirko Bartol je zaprt, od maja meseca že.t V Teharjih pri Celju, kjer je kazensko taborišče so odpeljali 16 duhovnikov, ki so sedaj zaprti v Ljubljani. Večina obsojenih civilistov je v Teharjih.
KMETIJSKE TEŽAVE NA ŠTAJERSKEM. Vprežne živine je še največ ohranila Štajerska. V Prekmurju pa je bil narod v veliki stiski za vožnjo in tudi plugov je zelo primanjkovalo. aZdrego glede semenskega krompirja so odpravili z organizacijo, ker nekatere vasi so imele krompirja obilo. Največ je v času vojne trpelo vinarstvo. Galice ni bilo. Letos je bilo te že v zadostni količini in so bili vsi vinogradi spet obdelani. Sadjarstvo je dobilo novega sovražnika v kaparju San Jose, ki se je strašno razmnožil in spravil v nevarnost celokupno sadno produkcijo. Pa se ie posrečilo to kugo ustaviti. Škropljenje je bilo oblastno organizirano. Delalo ie na Štajerskem 113 škropilnih kolon s 359 škropilnicami. Obetala se ie na Štajerskem izredno dobra sadna letina. Na Kranjskehm ie bilo letos sadja prav malo, pač pa ie bila dobra žitna letina.
Ustanovljenih ie bilo 25 živinorejskih zadrug za Mariborsko okrožje. Živina je lansko leto zelo mnogo škode utrpela radi sile suše in je bilo zato še več živine poklane. V Pcrkumrju, na Murskem polju in v Prevaljah so se ohranili dobri plemenski biki, drugod so pa Nemci napravili veliko zmedo, ker so mesto pinc-gavske hoteli vpeljati simentalsko pasmo.
Za obnovo konjereje je bila ustanovljena kobilarna v Turnišču v Prekmurju. Razne kužne bolezni so vničile mnogo prašičev in perutnine. Znana štajerska kokoš, ki je pred vojno dajala 45 miljo-nov izvoza, bi bila vničena, če bi oblast ne započela rešilne akcije. V Mariboru, Ptuju in Radvanju delajo sedaj močne
volilne postaje. Državno posestvo Gačnik pa je porabljeno za obnovo ovčereje.
ŠTEMPETOV MOST je obnovljen.
BOROVNIŠKI MOST, ki bi praznoval letos 90 letnico je razvalina. Sedaj je v gradnji nov most in je proga tudi preložena. Tir se odcepi pri preserskem mostu in teče ob barju do Borovnice, in se od tam dvigne na staro postajo, tako, da je proga 3 km daljša, a teče mnogo nižje.
RAZGLEDI se imenuje slovenski literarni list, ki izhaja mesečno v Gorici.
SLOVENSKA NARODNA DEMOKRACIJA in tednik "Narodni demokrat" sta z 29. junijem stopila pred primorsko javnost kot stranka in glasilo Slovencev kateri ne simpatizirajo s komunisti.
POLICA PRI VIŠNJI GORI. Piše župnik Janko Dolenc: . . . Naša župnija je žrtvo-vla 70 ljudi. Ljudje so dali vse: živež, živino, obleko, vozove in denar . . . Požgano je župnišče, cerkvena hiša, šola, mežnarija, dve gostilni Fimčevo in Primčevo stanje. Škoda ogromna. reparacij najbrže ne bo. Obnova tega, kar je zgubila cerkev bo stalo 400.000 Din.
NA PREGARI PRI BUZETU V ISTRI je bil za župnega upravitelja mlad duhovnik Kalac. Odločno je nastopal proti pohujšanju, ki ga med ono dobro hrvaško ljudstvo širi rdeča propaganda. Začeli so mu groziti. Zbežal je v Trst, da bi pri višjih oblastvih OF pojasnil svojo zadevo in dobil oporo. Tu so mu tudi res zagotovili, da se lahko mirno vrne v Pregaro, češ, da se mu ne bo nič žalega zgodilo. Toda brž, ko se je vrnil na Pregaro (zona B) so ga aretirali in odvedli v koperske zapore.
V DOLINO PRI TRSTU je hodil kot občinski zdrvnik dr. Passalacqua iz Trsta. Tako je prišel tudi dne 4. junija v Dolino. Neznanci so ga povabili iz Doline, naj pride k neznani osebi v Boljunec kot zdravnik. Blizu Boljunca so ga napadli, ubili in oropali ter z njegovim avtom ušli čez mejo v zono B. Policija v Trstu je po daljšem iskanju našla truplo. Dognala je tudi, da jeglavni krivec neki delomrznež iz Doline, ki je ubežal na jugoslovansko stran.
CERKEV SV. DUHA na goriškem gradu je obnovljena. Posvečena je bila 13. junija. Oba stara zvona sta bila plen za vojno. Sedaj so ameriški vojaki darovali nov zvon.
PREDOR POD GORIŠKIM GRADOM, ki veže Travnik z ulico Giustiniani, dolg 307 m stane 37 miljonov lir. Večino stroškov nosi ameriška oblast. Dovršen je imel biti 15. sept.
NADŠKOF MARGOTTI ie doživel prav nevšečne dogodke ob priliki birmovanja po nekaterih vaseh. V Solkanu je bil napaden s kamenjem. Ponekod so mu birmanje preprečili.
TRŽAŠKI ŠKOF SANTIN je imel napovedano birmo 17. junija v Sežani, Tomaju in Dutovljah. Na Občinah, na razpotju proti Repentabru, je pričakovala škofa skupina žensk, ki so dale izraza svoji nevolji, a škof je nadaljeval pot. Ko je prišel za njim vojaški odred, da bi škofa spremljal, se ie ta vrniL ker ni hotel deliti zakramente v takem spremstvu. Birma se tako ni vršila. Nekateri birmanci pa so isti dan popoldne pohiteli k birmi v Trst.
EL PROCESO DE ZAGREB
Aunquc la revista es un organu apolitico debemos tocar r te asunto, pero dejando constancia de que por estar la Iglesia por encima de la politica, deben tambien los dem is lespetarla y no arrastrarla en el juego de las pasiones poli-ticas. No es pues mmiscuirse en la politica cuando la Iglesia se ve arrastrada por los demas y šale en defensa, de sus legi' timos intereses y de la libertad erligiosa de los catolicos.
La Iglesia reconoce a la autoridad civil el derecho de proceder contra los sacerdotes y prelados catolicos, pero re-clama un proceder formal, estabelcido en el transcurso de la liistoria. La autoridad civil debe ponerse previamentc de acuerdo con la Santa Sede y no proceder arbitrariamente. Dice el Canon 2341 del Derecho Eclesiastico, reconocido por el derecho internacional, redactado hace muchos siglos: "Si alguien se atreviese a Ilevar ante un juez laico a un Garde-nal. . . Legado. . o a su Ordinario propio sin la venia de la Santa Sede cae ipso facto en exeomuniön reservada de un 'modo especial a la Santa Sede; si a otro Obispo, o a un Abad, o alguno de los superiores supremos de religiones de derecho pontificio, en exeomunion “latae sentnecie, simplc-mente reservatae" a la Santa Sede. .
Se hi20 caso omiso de este canon, por lo cual la exco-muniön de los responsables es consecuencia natural para los catolicos, a la cual religion pertcnecen los jueces y tambien Tito.
Los procesos que se hacen actualmente en Yugoslavia son de caräcter politico. No es la naeiön sino es el partido comunista, que se apoderö del poder que juzga a sus oposi-tores; por lo que no han de extranarse las sentencias contra los sacerdotes y obispos.
Anterior al proceso de Zagreb se hizo otro en Ljubljana contra los eslovenos, acusados en la misma forma de la cola-boraeiön. Alli fue condenado dr. GVegorio Rožman, obispo de Ljubljana, a 18 anos en su ausencia, pues se encuentra refugiado en Austria.
Los catolicos yugoslavos de la Argentina no negamos a la autoridad civil el derecho de proceder contra los crimi-nales de guerra, pero lamentamos la manera de desconocer las reglas establecidas y reconocidas por el derecho internacional. Puesto que la Iglesia es una organizacion internacional han de tratarse todos sus asuntos en la manera que corres-ponde y no arbitrariamente, como sucediö en el caso de Zagreb, que todo el mundo considera como u nacto de persecu-cion contra la Iglesia Catölica.
Ademas es de dominio püblico cual fue la conducta de Mons. Stepinac durante la guerra. Miles son, de todas las religiones y tendencias politicas, salvados por su mediacion, t.imbien unos cuantos comunistas, pues el empleö toda su influencia para salvar el pueblo. Bajo este criterio y respe-tando las leyes establecidas deberia proceders, para que el proceso no provocase indignacion.
DR. NICOLAS I. ETEROVIČ HURE Advokat
Posredujem v vseh pravnih zadevah kot zapuščine, odpusti, zavarovanje, nezgode itd.
Uruguay 344/4 H - Capital Calle 13 No. 833 - La Plata U. T. 38 - 2258	Tel. Paz 2664
VSEM ROJAKOM SLOVENCEM
je na razpolago
ESTUDIO JURIDICO ESLOVENIA
Diagonal Nor te 1119, P. 8. Escr. 823 Od 18-20 ure — U. T. 35-6243
ZAGREBŠKI PROCES.
Katoliški Slovenci smo bili in smo vedno vneti za blagor naše domovine m bomo taki ostali. V zavesti da je duša več kot telo, nebesa več kot zemlja, božja postava večj akot človeška pravica, nas boli tisto, kar rani naša verska čustva. Sveta Katoliška Cerkev je naša duhovna mati in zato so nam pravice svete Cerkve svete. Premnogi so v teku stoletij raje umrli mučeniške smrti, kakor da bi svojo vero zatajili. Tudi današnji čas moramo biti pripravljeni storiti isto, da bomo vredni večne sreče za katero smo ustvarjeni.
Kot dobri narodnjaki priznavamo pravico državi, da poišče in kaznuje tiste, kateri imajo nad seboj krivdo preteklih grozot. Kot katoliki pa nujno zahtevamo, da se spoštujejo pravice Cerkve in vere, ker vemo da je odpad od Cerkve odpad od Boga ki neizogibno vodi narod v propad.
Tisočletna je postava, katero so upoštevali vsi oblastniki, da sv v slučaju postopka proti škofom, so take zadeve uredili s Sveto Stolico. Zato je naravno, da je ves katoliški svet vznemirjen sedaj, ko je oblast v Jugoslaviji postopala samovoljno brez ozira na mednarodno postavo. Izobčenje, ki zadene prizadete ni nikaka maščevalna gesta Cerkve, temveč je naravna posledica dejanja, kakor je smrt naravna posledica, kadar kdo prime za električno Žico visoke napetosti.
Pred Zagrebškim procesom se je vršil podoben v Ljubljani proti škofu dr. Rožmanu. Obsojen je bil na 18 let. Njegovo Zavedno slovensko stališče je poznano in je vsa teža obtožbe v tem, ker je bil protikomunističen, čemur se pa komunizem ne sme čuditi, če pregleda dogodke teh let in osnove komunizma, kakršnega je utemeljil Lenin in kakršnega sta uvedla v Slovenijo Kardelj in Kidrič. Zato se tudi ne čudimo obsodbi.'
Kot katolike in Slovence nas boli, da se je s samovoljnim postopanjem Jugoslavije okalila njena narodna čast in da je bil sodni postopek le pristranski diktat komunistične stranke, ki ima, trenutno vso oblast v rokah. V drugačnih okoliščinah bi tako dr. Rožman kakor dr. Stepinec brez težave doprinesla dovolj dokazov, da je' bilo njuno ravnanje v skladu z narodno častjo in koristjo.
Dr. Rožman se nahaja še vedno v Celovcu, dr. Stepinac bo pa 16 letni zapor seveda nastopil, če ne pride kaka oprostitev.
Vsi tisti pa, kateri so odločevali pri teh sodbah, če so katoliki, so iz Cerkve izobčeni, kakor odreja 2341 kanon cerkvenega prava.
La municipalidad de Trieste.
Tržaška pravda ni končana. Jugoslavija je odrekla podpis krivičnim mejam in bo v naslednjih mesecih predložila Rusija nov protipredlog. — Jugoslavija bo tedaj zahtevala tudi Koroško.
JUGOSLOVANSKA DRUŽINA potrebuje služabnico za hišna dela in za malega otroka. Prijaviti s© je na: Pasco 431 — U. T. 48 - 3361
ŠEMPETER PRI GORICI. V Celju je umrl 17. dec. 1945 f ANTON NEMEC star 70 let, Mihov iz Šenpetra. V 5 letni bolezni je oslepel. V Celju žive hči Flora por. Čotar, sinova Vid in Anton. Tukaj pa je Lojze Nemec.
IZ ZAGREBA so prejeli Nemcovi pozdrave od svojcev. Pismo govori o draginji. 1 kg mesa 35 Din. liter mleka 9 Din. mast 50 Din. Hiša bi se mogla kupiti za 50.000 Din, auto pa stane od 80.000 Din. naprej.
ŠMARTNO PRI LITIJI. Cerovica. Prejela brata Zidar od matere in brata. Najprej sporočata družinske vesti: O očetovi smrti; brat Pepe je vdovec, Urška se poročila. Ivan je bil v Šetn Vidu nad Ljubljano, kjer se je poročil v Šmartno pod Šmarno goro. Leta 45 je zginil z mnogimi drugimi. Karel se je poročil z Lojzko od Perstopčeve Reze. Ima novo hišo med našim vrtom in Točovo hišo. Je zidar. Ivanka se je poročila v Sevšek k Matjažu Lojzetu. Tudi njen mož je zginil. Že 2 leti ni glas uod njega ....
Doma sva za delo samo Micka in jaz. Posestvo sem prevzel jaz . . . Grozi nam slaba letina. Že v marcu smo imeli sušo. Imeli smo pozebo. Suša je še sedaj (junij). . . . Pozdravljajo brat France in mati Urška Zidar.
KOBJAGLAVA NA KRASU . . . Takoj leta 1943 so začeli pobirati Italijani vse može in fante. Kar z oklopnimi auti so jih naložili in peljali v Potenzo, jaz sem po naključju ostal. 26/9 43 so prišli Nemci. Ko smo praznovali sv. Mihela, so imeli priti komenski dekan in štanj elski gospod. Komenskega so že 26. 9. peljali Nemci skozi Kobjeglavo in je na Goricah naročil, naj povedo g. Draščeku, da on ne bo mogel priti. Štanjelski je pa prišel, čeprav je vse okrog streljalo, ker so bili boji med partizani in Nemci. Drugi dan sem mislil iti trgati grozdje . . . . Tisti dan so vzeli Štanjelskega gospoda in ga ustrelili blizu Rihenberka v neki koruzi . . . Drugi dan so nas kar pozvali vse, kot smo bili. Možke od 16 let naprej, so nas odpeljali v Gorico in nato na Nemško .... Kod vse smo hodili, kaj vse prestali! . . . Bili smo skupaj en čas jaz, Karlo Frenckov, Polon Lojze, Lojze Jevinščev, in Viktor Luketov in še drugih, da nas je bilo 20 Slovencev na eni žagi. Potem smo kopali jarke v Litvi, potem so nas umaknili na Nemško, kjer so nas rešili Amerikanci .... Domov sem prišel 10 julija 1945 . . . Doma je bilo grozno v tem času. Vas pa ni bila požgana. Trikrat jo je naš gospod Drašček rešil, čeprav z nevarnostjo za svoje življenje . . Gorenji Kobdilj je ves porušen, doljni le deloma. Lukovec popolnoma vničen. 1943, na shod sv. Mihela smo se zaobljubili, da če nas Marija obvarje, da borno napravili skupno romanje na Sveto Goro. Doslej še ni bilo mogoče, ker še ni obnovljena božja pot. Slika Matere božje je še v Gorici, na Kostanjevici . . . Železnica še ne teče. Brat Maks (frančiškan) je prišel še pred letom iz Jugoslavije. Sedaj ie na Sveti Gori s 6 patri.
Ludvik je doma. Bil je vjetnik v Franciji. Metod Kenkov je padel v partizanih. Žena Rozalija je žalosti umrla.
France Stenarjev je tudi padel in zapustil vdovo z 2 otroci. Padli so še: Roman Pavletov, Tone Kapušinov, Fonze Gašpinov, Žabelcov, Domine Ščukov, Ernest Mržkov, Pepo Križmanov, Bruno Kocen, 4 iz Tupelč: Pascov, Kraševč Polde, Jazbecev in en dimnikarjev, eden od Jo-
žeta Briškenga. Lojze Filipov je doma. Pisal je svak Edvard Francu Jeriču.
ROVTE NAD LOGATCEM. V razpravi proti rovtarjem, ki so se borili proti partizanom, je bil župnik Jože Zalokar obsojen na 7 let. Peter Hladnik, gospodar v Rupi na Petkovcu, je bil oproščen in spuščen na svobodo po 5 mesečnem preiskovalnem zaporu v Ljubljani.
IZ OKOLICE DEV. MARIJE V POLJU so bili obešeni: Svetek Alojzij, Pogačar Anton, Petrca Alojzij, Jesih Jakob, Pogačar Franc in Cankar Avgust. Vsi so tudi obsojeni na zaplembo vsega premoženja. Na dolgo dobo ječe so bili obsojeni; Jager Franc, Dežman Jožef, Peterca Marija, Cankar Marija, Baš Tomaž in Terezija, Zrmišek Ivan, Ložar Franc, Jager Jakob in Selan Jožef in zaplembo premoženja.
DELITEV ZEMLJE je po poročilu "Ljudske pravice" v glavnem končana. V zemljiški sklad je prišlo nekaj nad 60.000 ha. To zadnjo so razdelili na okrog 30.000 interesentov. Gozdov niso razdelili. Iz gornjega je razvidno, da niso napravili veliko novih kmetij, ker v Sloveniji, zlasti v goratih krajih, nobena družina ne živi od dveh ha.
'LJUDSKA PRAVICA" pravi, da je razdeljevanje v glavnem poteklo v redu, torej po volj ipartizanov, samo v nekaterih krajih, da so razlaščenci vplivali na “ljudsko" mnenje, da so jim ostali boljši kosi zemlje. Zlasti v črnomeljskem okraju, da je duhovščina vplivala na “ljudsko" mnenje tako da ni bilo več pravo "ljudsko" mnenje.
NESREČA V KRAGUJEVCU. Kragujevac je za Belgradom največje mesto v Srbiji. Znan je bil po svojih vojaških tovarnah. 7. junija je bila tam eksplozija, pri Ica-teri je izgubilo 50 ljudi življenje. Komunistični listi pripisujejo nesrečo sabotaži odnosno napadom od strani ljudi, ki so nsprotni sedanji vladi. Tako se “Slovenski poročevalec" jezi na one elemente, ki so proti titovi demokraciji. Odpor naroda proti komunistični diktaturi se torej tudi v Srbiji še ni polegel.
LETINA. V južnovzhodnih krajih države zlasti v Vojvodini je bila izvrstna letina pšenice. Če ne bodo pobrali preveč za vojsko, je Jugoslavija za kruh preskrbljena, zakaj Vojvodina (Banat, Bačka, Baranja) so bile žitnica cele države. Tudi Slovenija je v predvojni dobi od lam uvažala pšenico in moko. Izvozili pa so vsako leto tudi mnogo žita v Nemčijo.
V Sloveniji je bila pomladi silna suša. Šele proti koncu meseca maja so dobili dovolj dežja. Zato bo na splošno prva košnja zelo slaba. Žito si je v nekaterih krajih še pomagalo, po nekod tudi sadje.
ROJAK IZ LOŠKE DOLINE PIŠE Begunec v Italiji, doma iz Viševka pri Ložu, piše svojemu sorodniku J. Mlakarju naseldnie zanimivo pismo:
Popisati vam hočem .kateri naši ljudje iz Viševka so pobiti: Od parizanov Avsec Anton, Bajerski, star 19 let; Zgonc Franc in Matevž. 19 in 20 let; Mlakar Anton, Blažov, 43 let: Painičov Tomaž, Lovre» č-kov, 48 let; Tomšič Alojz in njegova žena, naga živa zgorela; Baraga Alojz, Bazizlov, star 35 let: Telič Stanko, Žnidaršič Anton (Žurga), Žnidaršič Janez,
litŽL.
Jože in Matevž (Dervolovi), Ravšel Nej-če, sin Andreja, star 17 let; Žnidaršič Franc star 20 let sin Janeza (Šumrada); Krašovčov Ivan in Antonovcov Iv., Bi-zarjev Franček, sin Jerneja; Šumradov Jože, sin Antona; Ravšel Franc, sin Jakopa; Kordiševega Jakopa sinovi; Alojz, Jože in Stanko; Pangretov Franc in zet Jernej Šraj, skupaj 28 oseb.
Od Italijanov so ubiti Žurgov Jože, Pangretov Janez, Picov France. Dalje Mlakarjevi Anton in Rudi kot partizana, Franca in Angela kot partijci; Patoškena Lojze in Vilko kot partijca aktivista; Koširjeva dva sinova kot partizana. Iz drugih vasi jih je pa še več. Naprimer iz Kozarišč je mrtvih 52, pogrešanih pa 16. Tako da ni skoro nobenega moškega več tam. Cela Loška dolina nima vseh moških v starosti od 18 do 35 več kot 100, pa še ti so po večini invalidi. Drugega še skoro ne vidiš več kot kakšno kopico raztrganih otrok brez staršev. Z eno besedo, cela Slovenija je en sam veli kanski grob.
Domobrancev je bilo iz loške doline nekaj nad 300, ki sedaj počivajo v Te barjih, Trbovljah, Hrastniku in Kočev skem rogu. Tako sem vam malo popisal to, kar mislim, da vas najbolj zanima.
PEČAROVCI - MAČKOVCI - Prekmurje. 10. jan. od nečakinje prejeli Marika in P ali Horvat: Dragi svak in tetica! To vam vse niti nemrem opisat ka je bilo te štiri leta smo preživeli pod okupacijo za časa Vogrov fest slabo in so z nami trno slabo ravnali, da bi nas najrajši kar žive požrli če bi nas mogli. Če si mislim nazaj na tisti čas, te se čudim, kak smo v tej grozni bojni še ostali živi. Da smo bili pod Vogri so z nami tak slabo ravnali, da me kar straši, ko si predstavim tisto. Najraj bi nam vse odvzeli in dali pa nam niso nič. Na zadnje so prišli še Nemci in tej so nas grdo ogulili inodnesli vse do zadnjega. Živino so nam vse hoteli pobrat, tako da zdaj nimamo skoro nič. Nekateri narodi so pa še več pretrpeli kakor mi. Ta bojna je strašno dogo trpela. Zdaj pa nevm, ka mo dlali mi siromaki ubogi, zdaj da so nam vse odnesli in vkradnoli do zadnjega.
Za nas je bila ta bojna nekaj groznega. Možki so odišli v bojno in mi ženske z deco smo pa vsi jokali in od žalosti nismo znali, če oshanemo živi te da so okoli nas fiičkale granate. Okoli nas je spadnolo grozno dosta soldakov, Rusov največ. Oh kak smo tistoga časa točili grende skuze. Nej je bil onikoga da bi nas što potolažil, drugi ne če Bog.
Naši pojge so te vujšle skoz, a zdaj so pa sirmaki pa v rokah, da morejo sluzit. Lajči pa Feri že mata eno leto, in potem še eno leto morata služit. Tak je vse sla bo, da moremo mi vse za jiva skrbet za obleko in še drugo, pa s koj, če nemarno mi sami še. Vej, se ajta pa mama vedno jočeta in neve taod velke žalosti si kaj začet, zdaj da smo ostali brez vsega prazni.
Zdaj je e ti pri nas velika suša. ,v
DRAGATUŠ-ZORENCE. Domačini so sami zgradili nov most čez Lahinjo.
KATEHET IGNACIJ ZAPLOTNIK je umrl Iv Ljubljani 10. avgusta. Bil je priljubljen [kot veroučitelj in je mnogo deloval tudi kot zadrugar.	• zrl , = ■ nc-
I DR. JANKO ŠIMRAK, unijatski škof, do ma iz Žumberka ie umrl v Križevcih. 11. avg. je bil zakopan. Bil je več kot eno leto zaprt kot protivnik komunizma. Zapor jenjegovo zdravje spodkopal in je podlegel bolezni. Bil ie zelo delaven in sposoben a tudi svetniški po življenji!.
PROŠNJA SLOVENSKIH USMILJENK. Na ženska društva v Sev. Ameriki so poslale slovenske redovnice tole prošnjo: Sestre redovnice na Slovenskem so izgubile, kakor veste, vse vire dohodkov. Deloma so se razšle po domovih, deloma se šedrže v svojih samostanskih celicah, kjer jih živi, kakor poročajo same, "roka nebeškega Očeta". Kaj jih čaka v bodočnosti, prav nič ne vedo.
Videti pa je, da kake pakete iz Amerike dobivajo. Potrebna jim je v prvi vrsti hrana. Pa tudi razne priprave za šivanje in druga ročna dela. Naša katoliška ženska društva naj bi se zanje zavzela in jim pošiljala pakete. Upanje obstoji, da jih bodo dobivale. Tu podamo tri naslove, kamor naj bi se pošiljalo. Ako dobe, si bodo že same razdelile: Uršulinski samostan, Kongresni trg 18, Ljubljana.
Karmeličanski samostan, Moste pri Ljubljani.
Marijin Dom sestre usmiljenk, Slomškova ulica, Ljubljana.
40 LETNICO mašništva je obhajal frančiškan OTO KOCJAN, doma iz Bele Krajine, a poznan vsem Goričanom po svojem delu iz Svete Gore in drugod po Goriškem.
RAZGOVOR Z BEGUNCEM
Še vedno pribeži kdo iz Jugoslavije. Imel sem priliko razgovarjati se z beguncem, ki je bil še maja meseca v Ljubljani. Iz njegovih pripovedovanj vam hočem navesti nekatere stvari.
Imenovani begunec trdi, da je splošno prepričanje, da diktatura ne bo mogla dolgo držati. Ni sicer prav nobenih znamenj popuščanj: komunizem hoče izpeljati svoj program do konca. Toda kljub temu ljudje ne verjamejo, da bi se moglo tako nasilje dolgo držati. In zakaj ne verjamejo? Poročevalec trdi, da radi tega, ker mislijo, da je mogoč pravi komunizem — v kolikor je sploh mogoč — samo med azijatskimi narodi, ki niso nikoli poznali zapadne kulture.
Življenje je sedaj v Sloveniji tako drago, kot še ni bilo nikoli. Navaden uradnik zasluži okrog 2.000 dinarjev na mesec. Ravno tako razni uslužbenci po trgovinah. Če kdo zasluži več se smatra za dobro plačanega. Najvišje plače uradnikov znesejo 3,200. Delavec zasluži 12 do 16 dinarjev na uro. Ni veliko, splošno več kot ljudje po uradih. Vsi pa morajo od svoje plače plačevati velike dajatve kot razne davke. Delavci pa morajo delati zelo veliko tudi za komunistično partijo.
BREZPOSELNOST je v Sloveniji precejšna. Tovarne odpuščajo mnogo delavcev, ker nimajo surovin za predelavo, pa tudi radi tega, ker vedno več tovarn v Sloveniji demontirajo. Stroje od-peljavajo proti jugu. Mnogi trdijo, da gredo v Rusijo. Demontaža je prišla že do Jesenic. Drugi trdijo, da pobirajo stroje iz Slovenije, ker da je Slovenija preveč na meji zapadnega in komunističnega sveta in tako v vedni nevarnosti pred posledicami vojske.
KAJ BLAGO STANE. — Ni težave v Sloveniji za hrano, če ima kdo denar. Dobi se domača hrana in dovolj ameriških konserv, ki so prišle po UNRRA in jih sedaj država prodaja. Večja je težava z manufakturnim blagom. Če se dobi, so silno visoke cene. Moško blago stane 1,500 do 2.000 din meter. Za ilustracijo cen naj služi, da stane jajce 4 dinarje. Ameriški dolar je olicielno 50 dinarjev.
GRDI HRIBČEK. NEUSMILJENI VLAK
Ko prvi krat pustil sem moje drage, mučila me je ljubezen do mojih ljudi; a božji klic mi je vlekel prav daleč, da se morda ne vrnem več.
Ljubezen do moje hišice,
do tiste lepe cerkvice, do tistih lepih hribčkov,
mi je izvabila nekaj solz. Jokal sem, ko vlak je zavriskal, jokal sem,
ko zadnji krat sem pozdravil mamico: jokal sem ko hribček, tisti grdi hribček, ni pustil več mojemu pogledu tja do
Druge vasice, drugi hribovi, drugi Ijdje so bežali mimo mene,
Pogled na Klanec v Slovenski Istri
a vlak se je gnal dalje, vse dali. "Solze", tako sem pri sebi govoril, "zakaj mi močite oči? Solze zakaj?
Srce ti moje,
zakaj mi ženeš misli domov?"
Žalosten sem naslonil teško glavo na [vlakovo okno. Kaplja za kapljo so polzele solze po
[steklu.
Moje srce pa je hitelo domov, in tam je poljubavalo vse kar je dragega. Vlak pa me je vlekel nevtegoma dalje. Oh, hudobni hrib! Oh brezmilostni vlak! Oh Jezus, zate to bridkost, to žalost! . . Moje solze, zate, oh Gospod!
(Spisal Ivan Metlika leta 1937, ob slovesu in odhodu v Čile.)
Pod roko sedobi seveda za dolar tudi čez sto dinarjev, toda te črne borze je malo, ker so meje tudi dolarju močno zaprte.
TRGOVSKO ŽIVLJENJE se ureja po vidikih, da bi bila svobodna trgovina čim prej odpravljena. Ljudi se navaja, da kupujejo v državnih trgovinah, Te trgovine so na zunaj zadruge, v resnici so čisto v državnih rokah, ker tam nima nihče izmed ljudi ali članov kaj govoriti. O svobodnem zadružništvu sploh ni govora. Mnogi trgovci so tako bili prisiljeni zapreti svoje trgovine, drugi pa so "darovali" podjetje državi.
V POLNI KOMUNIZEM. — Begunec mi je dalje slikal razmere takole: Vse odnose med obalstniki in ljudstvom ureja komunistična stranka. Samo ta govori v imenu "ljudstva". Ta stranka pripravlja v vseh stvareh uvedbo popolnega komunizma. Trenutno še ni mogla vsega izpeljati, toda za vsako stvar imajo svoj načrt, kako bodo vse pretvorili, da odgovarja konceptu čiste komunistične države. Zasebna lastnina sepočasi uničuje in kar je še ostaja, je pod tako kontrolo, da ni nihče v resnici gospodar nad svojimi stvarmi.
MITINGI. — Da ljudi pripravijo na komunizem, se vrše neprestano sestanki.
mitingi, kjer se govori samo o politiki v komunističnem smislu.
STIČNA NA DOLENJSKEM. Sloviti samostan, najstarejši na Kranjskem, je mnogo trpel v vojnih letih. Ob koncu vojne je oblast zasegla posestvo. 13. iebr. je bilo razdeljeno med kmete. Samostanu je ostal samo vrt. Večina slovenskih cistercijanov je sedaj na tem, da obnovi samostan Stams na Tirolskem. V Stični je ostala prav mala samostanska družina.
TUDI V ŠENT VIDU pri STIČNI, ki je najstarejša fara srednje Dolenjske, je bilo cerkveno posestvo razdljno. Župniji je ostalo 3 ha in pol zemlje. Kakor tam, tako tudi drugod verni narod skrbi sedaj na drugi način za vzdrževanje duhovščine.
SLOVENSKI PREMOGOVNIKI so v marcu presegli predvojno produkcijo za 16%. To se je doseglo z udarniškim delom. Nadure se delajo zastonj kot prispevek delavstva za obnovo domovine. Rudniki v tem delu med seboj tekmujejo.
SV. TROJICA PRI RAKEKU. LOVRANO-VO. Piše Ivanka Kovačič por. Hiti. Od družine Kovačič nas je še 6 tukaj živih: Štefan, Doroteja, Amalija, Frančiška, mačeha od Karline in jaz, Ivanka. Sem že 3 leta vdova. V rojstni vasi in hiši ni nobenega naše družine. Še ni nič popravljena hiša. Bilo je zelo hudo. Vse je vničeno. Najbolj^ pa smo vničeni mi, ljudje. Vsega smo potrebni, ker ni ne obleke ne čevljev.
BRUSNICE PRI NOVEM MESTU. Piše Jože Mikolič, ki je bil dve leti v Italiji od koder se je vrnil ves bolan. Sem brez vsega. 6 otrok imam, pa niti ene rjuhe. Otroci so brez perila.
ZVEZA SLOVENIJE Z MORJEM. Že lani v juliju je stekel prvi vlak do Trsta z upostavitvijo zasilnega mostu v Borovnici. Sedaj je to delo že dovršeno. Tudi iz Karlovca na Sušak že teče železnica. Najtežje je bilo delo z mostom čez Kolpo pri Karlovcu.
RUDEČA ZASTAVA na Frančiškanski cerkvi v Ljubljani je visela I. maja. Frančiškani sami so pa nato dali na vsa cerkvena vrata nabiti napis, da je niso oni izobesili. Isti ki1 so obesili zastavo, so tudi naslikali na samostansko steno velik napis: Od vseh vkov pa do večnih dalj živel Tito, naš maršal.
IZ AJDOVCA NA DOLENJSKEM piše župni upravitelj Franc Kastelic. Prosi naj bi mu rojaki iz Amerike poslali kaj za maše. Še bolj bo vesel blaga kot srajc, posteljnega perila in drugo. On stanuje sedaj pri Povličkovih v Velikem Lipovcu, mašuje pa na podružnici na Selih. Žu-ženberški dekan Gnidovec so na svojem mestu.
BEGUNSKO TABORIŠČE v Serviglianu je bilo ukinjeno. Večino beguncev so odpeljali v Senigalio, kjer so bili preje Poljaki. Te so namreč odpeljali na Angleško.
NOVO MAŠO V SENIGALIJI ie imel 7. julija Stanko Zorko, doma iz Leskovca pri Krškem, ki je dovršil študije letos v slovenskem bogoslovju v Pagliji. Nemci so njegovo družino odvlekli in ie tako 1. 1941 kot bogoslovec zgubil dom. Zato je
bil med počitnicami gost pri Hnadniko-vih (v Hupi) na Petnovcu v Rovtah. Rovtarji so zato temu svojemu znancu napravili veselje s tem, da so ga povabili v taborišče, kjer jih je več in so mu tam napravili novo mašo z vso slovesnostjo, kakor bi to bilo doma v Rovtah.
V	JUDENBURGU je v slov. taborišču 570 Slovencev. Predsednik je bivši šent-joški župan Maček. Roman Malavašič izdaja list “Dom na Muri".
NA UNIVERZI V GRADCU študira sedaj 93 slovenskih študentov beguncev in pregnancev, katere podpira UNRRA.
SPOKORNA PROCESIJA Slovencev v Pegegzu (Lienz na Tirolskem) je šla 14 julija k precej oddaljeni Marijini cerkvi na Büchel, kjer so obnovili posvetitev Srcu Marijinemu. Storili so tudi obljubo, da zgrade Marijinemu Srcu svetišče v Kosezah, če jim izprosi srečno vrnitev v domovino.
PROPAGANDA ZA VRNITEV. Oglasil se je tam major Pirkovič, s partizanskim imenom “Čort", doma iz Šent Jerneja na Dolenjskem. Njegova prisotnost je učinkovala prav nasprotno kot je želel. Znano je, da je bilo v Šentjernju 1000 mož v “beli gardi", radi česar je bil tudi obsojen na smrt in 19. marca ustreljen župnik Fran Cerkvenik. V Šent Jerneju je ni hiše, ki bi ne objokovala sina ali pa gospodarja. Iz nekaterih taborišč se jih je precej vrnilo. Toda njihova poročila ne dajejo poguma tistim, kateri se še niso odločili za ta korak. Dva brata sta pisala sestri, ki je še v begunstvu s temile besedami: “Kar zadovoljna bodi s tvojo službo, doma te pa tako ne potrebujemo".
V	BRAZILIJI, posebno v San Pavlu je mnogo Slovencsev, ki se živo zanimajo za dogodke v domovini. Prejeli so pa od tam toliko neprijetnih vesti, da so globoko razočarani. Obsodbo Mihajloviča so sprejeli z žalostjo. Inženir Kadunc in Franc Paternost z mnogimi drugimi veljavnimi rojaki so organizirali mašo za obsojenega generala Mihajloviča in tovariše. Paternost je odpotoval v Trst, in se bo nato vrnil s sinom, ki je bil etdaj še v Jugo slaviji a je brazilski državljan.
KOVAČEV ŠTUDENT. Slovenski svet je postregel občinstvu z odlično prireditvijo "Kovačevega Študenta". Največje priznanje gre pevovodju Merkuži, ki je tako opilil pevce in izvežbal orkester, potem pa igralcem samim, posebno očetu (Angel Hrovatin) in študentu (Slavko Furlan). Bil je zares umetniški užitek. Pristavimo še spoorčilo, da je skladatelj te opere, č. g. Vinko Vodopivec preživel vojno gorje zdrav, čeravno je bil tudi že k steni postavljen.
MARIBOR, 27. 3. 1945. Piše brat sesiri usmiljenki. Včeraj sem dobil iz Pariza Tvoj naslov. Nas so Nemci preselili v Nemčijo - 5. dec. 1941. Dali so službo pri ureditvi Nekarja - v Besigheimu, med Stuttgartom in Heilbronom. Do 30. julija 1943 sem bil tam, potem se nam je posrečilo, da smo dobili dovoljenje za vrnitev v alpske predele z izjemo Spod. Štapjerskega in Dunaja. Vzlic temu pa smo šli v Maribor in ostali tam nekaj mesecev. Skušali smo ostati, toda Gestapo nam je zagrozil, da nas pošljejo v koncentracijski tabor — in zato smo se umaknili. V Grazu sem dobil streho pri
ženinih prijateljih, na periferiji mesta. Vila je stala na višini in se je videlo po celem mestu. Tam smo se čutili varne pred bombnimi napadi in sva s sinom Bojanom vse bombne napade opazovala raz okno. Zadnji napad naju je pa poučil, da tudi tam ni bilo varno, kajti tri bombe so padle tik za vrt.
Ko smo se vrnili iz Nemčije, sem za-jrosil za upokojitev. Dobil sem razmeroma lepo pokojnino — in Arbeitsamtu sem Se srečno izognil —, tako, da zadnje dve leti nisem nikjer delal Nemce tlake.
V	Grazu sem pridno delal na vrtu, žena jekuhala, otroci so pa hodili v šolo. Navzlic preganjanju se nam ni ravno slabo godilo, tudi v Nemčiji ne. Bili smo sicer pod nadzorstvom S.S. policije, vendar prosti — in na sista ni nadlegovala.
Stanujemo zopet v vili tašče, kamor smo se preselili po okupaciji. Pred nami je stanoval tu moj starejši svak Jože, ki se je pa moral preseliti v Zagreb. Tu so ga Nemci takoj v začetku zaprli in se je po 2 mesečnem zaporu komaj rešil. Sedaj je z rodbino v Ljubljani.
Mi smo zdravi in se nam razmeroma še dobro godi. Sedaj čakam na upokojitev.
Maribor je bil med okupacijo precej razbit, posebno na kolodvoru. Mnogo ljudi so Nemci postrelili, tudi dosti znancev. Bili smo v vednem strahu, kdaj pridejo po nas. Zelo je poškodovano tudi Pobrežje in skozi ob Dravi in Glavni trg. Naša lekarna ni nič trpela. Bombardirali so dijaško semenišče, kjer so bili naseljeni Nemci, v neposredni bližini sestrine hiše. Merili so dobro. Pri sestri je šla le ena stena in vse šipe.
V	Mariboru se dobijo sedaj Unra kon-serve in čevlji. Dobi se skoro vse. na karte ali brez kart, — ali cene niso sorazmerne s plačami . . . Plače so sicer boljše kot prej, a kaj, ko stane 1 jajce 4 Dinarje (t. je trikrat toliko kot prej). Kmetje prodajajo silno drago. Mast še vedno drže po 200 Dinarjev 1 kg. Kruha je dovolj, tudi moke. Masti in sladkorja je bolj malo. Pa za silo že gre. Samo mesa dobimo zelo malo. Življenje še m tako slabo. Upamo, da bo v jeseni vsega
Otroka sta v realni gimnaziji. Majo se »dno poučuje klavir njena bivša učite-
ca, šolska sestra Olimpija. ...............
V jeseni 1945 smo bili na Mediji pri igorju ob Savi in obiskali naš domači ■aj. Gradu Medije ni več . . ■	,e
razvalini. Samo kapela še stoji. Silno
1— 11 ... U ,, rl r,
"ČASA JUSTO"
marmoleria
Construccičn de Monumentos en los Cementen or
PLAČAR DF RRONCE
JUSTIN MARUŠIČ Garmendia 4947 U. T. 59-4318 La Paternal

-----
I
Stavbe - načrti - proračuni - firma •
FRANC KLAJNŠEK	;
bo preselil pisarno. Od 1. okt. ura- t duje v ponedeljek, sredo in petek I od 16 do 19 ure v
Asuncion 4602 — U. T. 50-0724

tizani, ker so se hoteli tam naseliti Nemci. Tudi kopališče Medija-Izlake so uničili. V kabinah so namreč Nemci imeli mučilnice, kjer so naše ljudi mučili. Vidijo se že sledovi mučilnic. Naši sorodniki - Mikševi in drugi - so vsi živi. Bil sem pri Mikševih pod Gamberkom - in na Lokah. Poldetov sin je bil v Dachau, drugi pri partizanih, tretji v Italiji, četrti v Nemčiji: imeli so srečo, vsi štirje so se vrnili ,V Podšenčurju je porušena Hranilnica nasproti trgovine Mali in konsumno društvo. Kljub temu so naši znanci na Mediji in Podšentjurju vsi živi. Na cesti od Izlak do Trojan - in v dolini - so Nemci požgali - z ljudmi vred - kakih šest hiš. Strašno je bilo. Menda je kakih 12 ljudi zgoerlo. V Zagorju ob Savi pa ni nič porušenega.
Tvo jbrat Feliks
DENARNI ZAVODI V LJUBLJANI. — Nova oblast likvidira večino ljubljanskih denarnih zavodov. Tako likvidirajo “Banovinsko hranilnico" (nekdanja Kranjska hranilnica). Likvidacija je poverjena “Mestni hranilnici ljubljanski". Dalje likvidirajo: “Ljubljansko kreditno banko", 'Kreditni zavod", 'Prometno banko", “Za-družno-gospodarsko banko". Od večjih zadružnih ustanov likvidirajo Zadružno zvezo in Zvezo slovenskih zadrug. Ostanejo:	"Denarni zavod za Slovenijo",
“Mestna hranilnica ljubljanska" in pa na novo uvedena "Zadružna in kmetijska banka" s sedežem v Belgradu in s podružnico v Ljubljani.
e..«..e..e»e”e»«"e»#~e”e”e»#“e"e"e"e»e»»Me»e«e"e«
! Načrti za stavbe 1
Firma
VITO GABRIELČIČ Tehnični Konstruktcr
Obras y Cloacas
Baigorria 4825
U. T. 50-3985

KROJAČNICA
Franc Melinc
Najbolj vestno boste postreženi I Oglasite ee na Patemalu
PAZ SOLD AN 4844. Tel. 69-1364
VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje
Luis Daneu
ROJAKI IZ NOTRANJOSTI!
Kadar imate opravka v Buenos ' Airesu, se ustavite v
HOTELU
“PACIFICO”
kjer boste ceno in dobro postreženi.
CHARCAS 769 - BUENOS AIRES Lastnik:
ANTON BOJANOVIČ
RADOVIČA NAD METLIKO. Župnik Martin Tekavec je naslovil toplo prošnjo na rojake v Ameriki, da bi kaj pomagali k obnovi radoviške cerkve, ki je močno poškodovana. Bomba je eksplodirala v stropu in odprla nevarno luknjo in razmajala stene. 2000 dolarjev bo treba, da se cerkev reši vničenja. Za 620 dolarjev so dobri domačini sami zložili, od svoje revščine, ki so sami mnogi brez streh, da es reši hiša božja. Ostalo prosijo rojake v Ameriki.
Bajanja vas je pogorela 1942 7/8, razen 5 hiš. Rešili so si le obleko, ki so imeli na sebi.
Radoviča šteje 170 hiš, od katerih je požganih 66, 118 zidanic in hlevov. Življenje je zgubilo 86 ljudi. Vdove in otroci sirote so strahotna dec^ičina te grozne vojne. Župnišče je bilo napol porušeno in vse izropano. Niti enega stola ni bilo več. Dobri radovci so župnišče za silo že popravili.
V LJUBLJANI je bila sodna obravnava proti škofu dr. GREGORJU ROŽMANU, dr. Mihu Kreku, generalu Rupniku in generalu Roesnerju, ki so bili obtoženi kot izdajalci.
Proces se je vršil pred vojaškim sodiščem in sicer so bili sodniki: kapetan dr. Helij Modic, podpolkovnik Milan Lah, in major Grčar Alojzij; nadomestni sodnik je bil kapetan Avgust Bračič.
Obtožbo je zastopal zastopnik vojaškega škega tožilca jug. armade, kapetan Vivoda Marjan ter vojaški tožilec kapetan dr. Damjan Viktor. Obtožence so branili po ukazu sodišča odvetniki: Ilc Jože. dr. Grosman Vladimir, Josip Čobal in dr. France Lokar. Odsotna obtoženca (dr. Rožmana in dr. Kreka) sta zastopala odvetnika dr. Lojze Vrtačnik in dr. Anton Mojzer.
Sodba je bila izrečena 30. avg. in sicer sta bila obsojena v smrt na vešalih Nemec Roesener in dr. Lovro Hacin (doma iz cerkljanske fare); v smrt z streljanjem gen. Rupnik; podpolkovnik Bizjak je dobil 20 let zapora, nadškof dr. Rož-
man 18 let prisilnega dela. Zagonetka je, da sta bila obsojena Rožman in Krek na prisilno delo, ne pa v zapor.
Kdaj boo bsodba izvršena se še ne ve, ker imajo obsojenci pravico pritožbe na vrhovno vojaško sodišče.
V MURSKI SOBOTI v Prekmurju so začeli graditi novo poslopje za bolnišnico. Stara bolnišnica je bila premajhna in so bili že davnaj načrti, da se gradi nova. Novo poslopje bo v bližini Rakičana, kaka dva km izven mesta.
BISERNA MAŠA buditelja beneških Slovencev.
Ivan Trinke se je rodil 25. jan. 1883 v Trčmunu, v gorski vasici pod Matajurjem, v bližini nekdanje avstrijsko-itali-janske meje, poldrugo uro hoda od Livka. Po ljudski šoli, ki jo ie dovršil v Čedadu, so ga dali v nadškofijsko gimnazijo v Vidmu. Po končani gimnaziji je vstopil v bogoslovje in nadaljeval svoje študije v videmskem semenišču. Dne 20. junija 1886 ie bil posvečen v duhovnika in je naslednji dan v svoji domači vasi pel svojo prvo daritev. Tudi po novi maši ni zapustil videmskega seemnišča. Ostal je v niem za prefekta ih se pripravljal na profesorski izpit. L. 1889. je bil imenovan za začasnega profesorja latinščine, 1. 1894. je postal profesor modro-slovja na semeniškem liceju, kar je ostal skoro pol stoletja, dokler ni stopil v po koj in se preselil v svoj rojstni kraj Trčmun, kjer živi sedaj v krogu svojih številnih nečakov. Živi mirno in precej samostansko življenje, odrezan od širokega sveta, a s svoje gorske višine verno čuva nad svojo drago Slovensko Benečijo. Njej ie v prvi vrsti posvetil bogastvo svojega velikega duha in plemenitega srca. pod njegovim očetovskim varstvom lahko z zaupanjem zre v bodočnost. Bog ji ohrani njenega voditelja in zaščitnika še dolgo! Bog mu daj dočakati, da bi se vsi Slovenci združili v pravem rodoljubju pod slovensko zastavo in v znamenju križa. To je največja želja častitljivega slavljenca.
najemniki, ki jih je tja posadil nacizem, so morali posestva takoj zapustiti in jih predati starim lastnikom. Posebna komisija, v kateri so imeli Slovenci odločujoč vpliv, je potem ugotavljala škodo, ki so jo v času tujega gospodarstva utrpela poslopja, inventar in živina. Koroška deželna vlada ie od zvezne vlade dobila dva milijona šilingov, ki jih bodo razdelili kot denarni predujem izseljencem. Vrnitev posesti po zemljiški knjigi bodo takoj in brezplačno izvršili.
POTREBNA BESEDA. — Šef britanske obveščevalne službe g. major Gerald Sharp je pojasnil, zakai ima celovški radio tudi slovenske oddaje. Nekaterim Nemcem očividno to ni bilo všeč in prc vijo, da so te oddaje popolnoma odveč, ker večina Korošcev itak razume nemški. Na ta očitek ie g. major Sharp odgovoril: “Tudi Hitler je bil mnenja, da znajo vsi Korošci nemško. On je sploh hotel, da bi semorali vsi narodi učiti nemščine in da nihče več ne bi govoril svojega jezika, ampak le nemško.
Slovenski jezik in slovenska ultura stojita tao visoko, da sta vredna, da iu gojimo. Zato se je britanska zasedbena oblast odločila podpirati Slovence v njihovih pravičnih težnjah.
Drugi zopet pravijo, da na Koroškem Slovencev ni, marveč, da so samo neki “Windischerji". To ne bo držalo. V Celovcu izhaja solvenski tednik “Koroška kronika", ki ima nepričakovano veliko naročnikov. Če bi koroški Slovenci ne bili Slovenci, ampak le neki “Windischerji" ne bi slovenskega lista naročali, kajti nihče nima stalno naročenega lista, ki ga ne razume.
ga jezika in njihove kulture ne privošči-
Koroški Nemci, ki Slovencem njihove-jo in ki se zato zaletavajo v slovenske radijske oddaje, kar preveč očito kažejo vse-nemškega duha. Tako se je neki Beljačan baje v imenu vseh Beljačanov pritožil, ker smo 19. maja ob pol 10 uri zvečer prekinili prenos iz Inomosta in prenašali slovensko oddajo. Strašno se jezi. zakaj mroa biti slovenska oddaja prav ob pol 10 uri zvečer, zakaj ne rajši kdaj čez dan in zakai morajo zaradi nie odpadati nemške oddaje, ko bi rajši opustili kaj “indijanske glasbe."
Gospod major Sharp je v odgovor na to pismo odgovoril, da celovški radio oddaja ves teden v nemščini, oddaje v slovenskem jeziku na znašaio v celem tdnu le eno uro in 35 minut. Dejal ie. da ne verjame, da bi vsi Beljačani bili iste ga mnenja, kakor pisec tega pisma trd:. Kajti ne more verjeti, da bi bil duh dru-gga največjega koroškega mesta še danes hitlerjanski.
Nato je g. major Sharn dal naviti v radiju gramofonsko ploščo, ki nrenaša govore in vzklike nemških Korošcev ob Hitlerjevem prihodu v Celovec, in nato je rekel: “Ste slišali? To ie tisti duh. proti kateremu se že eno lto borimo, da bi ga iztrbili iz Korošk, pa ie na žalost v nkaterih še preveč zakoreninjen. Iz vseh napadov proti slovenskim oddaiam v našem radiju pa veie še vedno isti duh. Isti duh veje tudi iz napadov proti slovenski duhovščini, ki v cerkvi moli in pridiguje slovenski- Vsa ima namreč pravico v svoiem jeziku Boga častiti Zakaj teaa Koroški Slovenci ne bi smeli?
Pa nekateri zagrizenci slovenski du hovščini očitajo “temne" nohtične namene. ker uvaia slovensko božio službo- S temi očitki ji delajo veliko krivico. Celovški radio bo nocoi prenašal slovn-sk pt litaniie iz pliberške cerkve. Kaj takega Nemci ne poznate. Prepričan sem, da bodo zagrizenci zdaj tudi nam očitali “temne politične namene", ker bomo prenašali slovensko službo božjo."
Nekaj iz Slovenskega Korotana
NACISTI NA KOROŠKEM ŠE NISO šen. Vse zavednejše Slovence so izselili. UKROČENI. — Vojaška uprav ana Koro- druge pa do konca ustrahovali. Sedaj
škem se zelo trudi, da bi zatrla ostanke nacizma. Zlasti hočejo ozdraviti nacizma mladino. Pa gre to zelo počasi. Nacisti se potuhnejo, toda tu in tam se pokaže, da še delajo in hujskajo. Nedavno so v eClovcu predvajali film “Mlini smrti", ki prikazuje grozote nacističnih taborišč. Prišli so gledat študentje strokovne šole, 380 po številu. Ko se je na platnu prikazala tudi slika nacističnega shoda v Nuernbergu so nacistični učenci zaploskali in tako pokazali, kje so njih misli in srce. Izključili so iz šole 18 nacističnih študentov in odstranili pet učiteljev. Tako gledajo Angleži sedaj na lastne oči, kako zagriznjeni so avstrijski Nemci.
SLOVENSKA CERKEV. “Glas Zaveznikov" piše: V Celovcu ie bila slovenska cerkev že od reformacije; torej več stoletij. Bila je to cerkev pri Sv. Duhu. Do 1890 je bila last deželnih stanov, nakar je prešla v last uršulink. Ker pa so uršu-linkam zaradi slovenskih pridig delali težave, ie škof Adam odkazal Slovencem staro kapelo bogoslovja. Slovenci imajo zdaj vsak praznik in vsako nedeljo tu slovensko pridigo in mašo s slovenski*: petjem.
KOROŠKIM SLOVENCEM POGUMA. “Koroška Kronika" skuša dvigniti koroškim Slovencem pogum. Ti so bili toliko časa strahovani od nemških nacijonali-stov, da si komaj upajo biti Slovenci. Zlasti med zadnjo vojsko je bil pritisk stro-
jim piše “Koroška kronika" takole: “Gotovo se še spominjate, kako so se trudili iztrebiti slovensko govorico na Koroškem. Ukazali so nam: Sprich deutsch mit deinen Kindern — govori po nemško s svojimi otroki! Pod nepopisnim pritiskom in sankcijami je na tisoče slovenskih staršev pričelo to izvajati. Nacizma ie danes konec. Nihče več nam ne brani materine govorice. Toda marsikje je iz sile in grožnje nastala navada in tako si ponekod še danes ne upajo govoriti slovensko. Odstranimo ta kužni ostanek nacizma! Bog nam ie kot kulturnemu narodu dal svoj jezik, katerega smo dolžni hraniti, razvijati ter predajati potomcem. Že nad tisoč let doni naša pesem na Koroškem, pa jo bomo sedaj sami iztrebljali? To bi bilo sramotno. Očetje in matere: govorite po slovensko v svojih družinah! Sramovati se slovanske govorice ni treba nobenemu, saj je to jezik, ki so nam ga zapustili naši očetje in katerega smo dolžni ohranjali in izoopolnjevati!"
"KOROŠKA KRONIKA" je list, ki ga izdajajo pod okriljem zavezniških okupacijskih čet za koroške Slovence. Ta list javlja, da je bivša začasna koroša deželna vlada sklenila, da popravi krivico, ki so jo nacisti prizadejali onim, ki so jih nasilno preselili. Ko so se slovenski izseljenci vrnili v svojo domovino, so jih spravili nazaj na posestva. Lastniki in
La Carintia Eslovena
Carintia es una provincia de Austria en las salientes del rio Drava. Su Capital es Celovec (Klagenfurt) a 140 km al Norte de Trst (Trieste). Al instalarse los eslovcnos en su nueva patria en el siglo VI ocuparon toda la actual Carintia, pasando sus limites en el norte y oeste, tomando posesiön tambien de partes de Salzburg y Tirol.
Mas todavia. Carintia es la cuna de la cultura eslovena, pues alli se formo su primer centro politico, en Gospa Sveta (Senora Santa), que fue sede del ducato carantano. (Carintia se llama en los escritos antiquisimos Carantania). En Gospa Sveta, sobre las ruinas del fuerte romano “Viru-num", construyeron un trono delos trozos de las columnas romanas conservado hoy en el musco de Celovec, el cual servla para la ceremonia dela entronizacion de los principes que se realizaba en el idioma esloveno basta 1414, cuando se realizö la ultima entronizacion, la de Ernesto Železni. Dssne Dcsde entonccs empezo ya la germanizaciön del pais.
En Carintia empezo la cristianizacion de los eslovenos en el siglo VII completada en el siglo IX. Alli sc escribiö el primer documento esloveno, el manuscrito de Freising. Esc pais estä tambien santificado por la vida y obras de Santa Erna, ünica santa eslovena canonizada, cuyo me rito es tambien la fundaciön del primer obispado esloveno, el de Krka, cuya sede fue mäs tarde trasladada a Celovec, la Capital del Pais.
Hace 500 anos era todo el pais todavia esloveno. La dominaciön austriaca se empenaba en imponer al pais el caracter alemän y dado que la conciencia nacional eslovena no fue bastante viva entre los habitantes de esos valles soli-tarios, separados entre eilos por alias montanas, prevaleciö la influencia del colono germano, introducido en las que-bradas que se prestaban para la colonizaciön, ya que la poblaciön no fue muy densa. Asi vcmos progresar la germanizaciön lentamente, reduciendo la poblaciön eslovena hacia el sur y este.
Hace 100 anos, cuando los eslovcnos estrecharon filas para la defensa de sus derechos nacionales. Entonces se estableciö la linea divisoria, por la cual correspondia a los eslovenos ya menos de la mitad de la provincia, en la cual hubo entonces entre 188.000 eslovcnos solo 14.000 germanos. Desde entonces se valia el germanismo de čada vz mäs astu-tas manras para germanizar el pais. Sin embargo los limites no se corrieron notablemente. Lo que si, lograron aumentar notablcmente el porcentajc del elcmento grmano en las regiones eslovenas.
La Capital Celovec tenia en 1870 todavia 2/3 partes de poblaciön eslovena y figuraba como el tcrcer centro cultural esloveno, (despues de Ljubljana y Goricia). Alli trabajö el hijo mas grandc esloveno, Martin Slomšek, mäs tarde obispo de Maribor, a quien corresponde en primer lugar el merito, de haberse afirmando tanto el caracter esloveno en Carintia y de haber podido resistir basta hoy a pesar de los freneticos csfuerzos de la germanizaciön. Las cstadisticas de los Ultimos anos afirman que en Celovec ya no hay eslovenos ... Ya
sabemos que valot tienen hoy dia las cstadisticas!
Es cierto que Celovec habla en general el alemän. Tam-bien otros centros urbanos han aceptado ese idioma en su mayoria, pero la sangre no ha cambiado y el campcsino, que representa realmente el 80% de la poblaciön, se conserva esloveno.
Los eslovenos en Carintia han demostrado en todas for-mas su conciencia eslovena. El colegio esloveno, la iglcsia esb-vena, el libro esloveno, las cooperativas de credito, agrico-las e industriales eslovenas, un notable nümero de poetas y escritores hijos de Carintia son pruebas indiscutibles del caracter esloveno de este pais.
Al terminar la guerra de 1914 no hallo la causa eslo-vena simpatias en Versalles. Casi la provincia Carintia entcra fue arrebatada a Eslovenia y agregada a Austria. Entonces empezo mas sistemätica la germanizeiön, burlndo astutamente las disposiciones internacionales en defensa de la minoria eslovena.
Los colegios eslovenos completos desaparecieron, que-dando los “bilingües". Los empleos se daban solo a la gente de habla alemana, persiguiendo a aquellos que sc valian del esloveno. Aunque se toleraban diarios eslovenos se buscaba siempre el modo de crearles dificultades, para desprcstigiarlos.
El mäs culpable de tan grandes perdidas nacionales es el socialismo, el partido politido mäs poderoso, que, enga-nando a los eslovenos con las promesas de caräcter social, les empujaba no solo a la corrupciön moral sino tambien hacia la traieiön nacional, pues en los momentos decisivos el partido tomö siempre parte contra los derechos nacionales eslovenos.
Mientras Austria todavia respetaba algo los derechos eslovcnos, obligada a eso por las disposiciones internacionales, parecia sonar la hora final eslovena con la llegada del nazismo con el Anschluss en 1938.
La estadistica del ano 1923 admite tan solo 37-000 eslovcnos en el tcrritorio donde en 1910 se registraron 126.000. El fraude es evidente. Pero Hitler decretö en 1938 que los eslovcnos debian desaparccer. Con la invasiön de Yugosla-via en 1941 fue dada la orden de trasladar a todos los eslovenos a Ucrania, lo que fue cumplido parcialmente.
Al terminar la guerra han regresado a sus hogares los eslovenos que no han perecido y ahora estän restableciendo su vida econömica y nacional, reclamando que se les agregue a Eslovenia y a Yugoslavia, donde existe el centro nacional y cultural esloveno.
En 1945 ocupö el Ejercito de Tito la mayor parte de la Carintia eslovena, pero tuvo que evacuarla. Ahora estä el pais bajo la adimnistraeiön del ejercito ingles que se apresura a devolver a Carintia su verdadera faz. Otra vez funcionan colegios eslovenos, cooperativas, insttiuciones sociales y cul-turales, bibliotecas y diarios eslovcnos.
Los Ultimos 30 anos han reducido notablemente el ele-mento esloveno en Carintia, pero todavia existen alli 80.000 eslovenos que confian no verse otra vez defraudados en sus justas aspiracioncs nacionales.
Carintia, Goricia, Trst e Istra reclaman con derecho mdiscutible su reuniön con Eslovenia y con Yugoslavia.
Vista panorämica de Celovec (Klagenfurt), capital de la Carintia.
Celovec ima 30.000 prebivalcev in je glavno mesto Koroške, ki je imela 400.000 prebivalcev od katerih ie Slovencev 120.000 po rojstvu! Zavednih je pa le še kakih 60.000. Drugo so ponemčili. Slovenske je še 1/4 dežele. V nekaj mesecih pride na vrsto tudi jugoslovanska koroška meja. Ob priliki obnovitve tržaške pravde bo Jugoslavija zahtevala tudi Koroško.
lELim 6$£l(Q)Iii
Po celi Ameriki greste, a do nas, ki smo samo onstran široke reke vas ni, tako so se ponavljala pisma iz Uruguaja. Sestra Iluminata in njene sosestre, gospod David, Pavle Figelj in drugi naročniki D. Ž. so mi s takimi ali sličnimi besedami skušali dopovedati, da naj pridem gledat, kje in kako je v Uru-guaju.
Tako se je res zgodilo, da sem se slednjič odločil .. . Morda bi se že davno preje, toda človek nima rad tistih sitnosti, ki so združene s prehodom državnih mej . . . Sitnosti in strošzi, kakor sem. se že ponovno prepričal! Toda uruguajci so bolj galant . . . Tako galant, da sem se kar čudil in da sem si mislil, tako kot godec Radovan o — Tunjušu, kateremu je bil pripravljen odpustiti vse nerodnosti radi dobre kapljice, ki jo je hranil v mehovih . . . čisto enostavno je, kako potovati v Uruguay, če imaš argentinsko “cedulo”, ti ni prav ničesar več treba. Kar na “Corporation” avijonskih linij sem jo ubral in tik tak imel za 24.— $ -v rokah vozni listek za tja in nazaj do Colonije.
16. julija ob 9 uri sem se predstavil v Puerto Nuevo, od koder zleti hidroavijon. Po formalnosti registracije in pregleda prtljage so nas naložili na ladjico . . .
Hm . Nič prida ni to! Ni za vse prostora! . . . Tisti, ki smo bili manj nasilni smo ostali. Na ladjici ni bilo prostora za vse.
No, ta bo pa lepa. če ne gremo v lančo, kako bo-mo šli v letalo? . . . Kmalu je prišla druga lanča in naložila še nas ter zbrzela z nami do belega stvora, ki se je nalahno majal na valovih. Pred nami je zra-stla impozantna konstrukcija Klipperja. Tedaj sem razumel, da v takem trupu'mora biti tudi precej prostora. In res. Ima 5 kabin po 8 sedežev. Vsi so bili na mah zasedeni.
Prisluhnil sem govorici. Kje pa smo? Saj vse govori portugalsko . . . Bila je neka brazilska izletna družba . . . Ogledam se po kabini.
“Prohibido fumar” je bilo zapisano z gorečimi črkami . . . Zabrneli so motorji, streslo se je letalo, se zamajalo in spolzelo po gladini. Besno je zavrela pod nami voda. Vse bolj je vršalo. Dvignili smo se polagoma, pogled pa je objel za hip obrežne zgradbe in čez nje bežno zajel nebotičnike. Goreči napis “Prohibido fumar" je ugasnil. Za hip pozneje je že prasnila žveplenka in zagorela cigareta . . . Kaditi je prepovedano, dokler se avijon ne dvigne
Malo megleno ozračje je oviralo pogled v daljo. Pod nami so se zibale male jadrnice, so kadili parniki in si utirali pot, ki se je v dolgem traku vlekla za ladjo. Clipper, hidroavijon prav modernega tipa, je prav tiste dni začel svoje delo, ki ga vrši vsak dan z enim prevozom v Colyonio in nazaj in nato v Montevideo in nazaj. Nudi udobnost, da človek skoraj ne čuti nobene nevšečnosti. Brnenje motorjev ne onemogoči razgovora v kabini, tako kot pri junkerju. Kdor se zna oprostiti sugestije, gotovo ne bo občutil nobenih nevšečnih občutkov.
Prvo so ostale za nami jadrnice in parniki. Tudi oni, ki istočasno oskrbuje zvezo s Colonijo, do katere rabi 4 ure časa, je ostal za nami. V 15 minutah smo bili nad Colonijo, prijaznim mestecom, zgrajenim na polotoku. V velikem loku smo obkrožili cel kraj, da je
letalo dobilo pravo smer v kateri je bilo mogoče pristati. Zavrela je spet pod nami voda, švigala je mimo nas obal, v tek so se spustili ljudje, ki so na obrežju čakali, pa kmalu se je naša pol ptica pol riba pomirila, prihitela je lanča in spet v dven potih odpeljala potnike. Spet smo bili isti za drugo vožnjo . . . Kaj če mi bo moj rojak, ki me čaka odšel, meneč da me ni, ker najbrže ne ve, da je treba dveh prevozov.
Slednjič sem le prišel na vrsto. Ko sem priplezal po stopnicah na vrh, sem takoj opazil ljubezniv obraz rojaka Andreja Stambuk. ki me je čakal. Z njim pa tudi nekateri drugi.
KJE JE KAK SLOVENEC?
Dobro nam došli, gospod Janez na uruguajskih tleh. Smo že mislili, da vas ne bo, ker je prišla prvič lanča brez vas. Ko smo videli, da so že odpeljali potnike za letalo v Buenos, smo mislili, da vas gotovo ni . . . Pa vendar! Torej ste prišli srečno!
Kar za mano gospod Janez! . . . Bilo je treba še opraviti posel v pregledu prtljage in dobiti nazaj cedulo, katero so mi zadržali pri odhodu. Dobro znanje g. Stambuka mi je to stvar kar takoj uredilo. Sedaj pa treba takoj rezervirati listek za povratek v soboto, 20. julija . . . Kar v pisarno sva jo ubrala.
Hum! Bo pa nerodno Ni več mesta, tako sem zvedel .... Ni več prostora za soboto? Vsaj tukaj ne, ker tu razpolagamo samo z 10 listki. Morda v Montevideu ! tako sem zvedel...
Bo, kar bo! Če ne bo letala bo pa barka. V soboto moram biti v Buenos Airesu in sicer ob 11 uri. ker imam tam zapisano mašo tisto uro.
Oprostite, gospod Janezi Povabil sem vas na mojo čakro. Kako rad bi Vam jo pokazal. Pa imava smolo. Veste, da je bil te dneve velik dež. Tako je padalo, da je pot do tja z autom neprehodna, s konjem pa imate premalo časa Zelo mi je žal da vam ne moremo postreči na našem domu, kjer imamo lastnega vina, sadja, zelenjave, kokoši . . . Vsega, kar treba za prav lep praznik . . . Celo bele moke imam . . .
Bele moke?... Začuden sem prisluhnil in šele pozneje sem razumel, kaj to pomeni. Medtem sva prišla do parka, od koder se vidi tudi v okolico: “Vidite tistole drevje, tam nad onim molom. Tisti molo je pristan, kjer nalaga pesek kompanija Maffey, pri kateri sem bil jaz dolga leta delovodja. Sedaj sem že upokojen, a tam pa še delajo moje hčere. Malo zadaj na desno, tista visoka drevesa. — Jih vidite? — Prav tam je naša čakra. 15 minut automobila, toda s konjem bi bilo treba 2 uri, a vi pa imate vsega časa 4 ure. Zato je bolje, da greva tu na kosilo v hotel . . . škoda da niste prišli en mesec pozneje. . . Vidite, tukaj!
Pogledal sem in videl “Almacen Santa Rosa’’...
To je moja hiša, katero sedaj popravljamo. V enem mesecu bomo že tukaj živeli. Ne veste kako je žal naši družini, da ne morete do tja. Kadar pridete drugič, Vas bomo sprejeli tukaj, če nam Bog da zdravje.
Stopila sva v restavracijo, kjer so nama postregli. Črn kruh, črni makaroni . . . Tako je pri nas. Ni bele moke in zato seveda tak kruh in močnate jedi, tako mi je pojasnil mož.... Vseeno sva dobro pokosila.
Še eno uro časa imam, tako sem odločil. Ker že ne morem v Real de San Carlos, bom pa 2 uri preje odpotoval v Montevideo, še to urico porabim, če najdem kakega Slovenca. Stambuk živi v Coloniji že čez 40 let,
En "las bodegas" de Pablo Figel en Montevideo.
Pavle si preskrbi pošteno pijačo in je njegov "hram" širno poznan
zato seveda vse pozna.
Poznam nekatere zidarje, toda nimajo svojih domov stalnih. Pač pa sta tu dva brata Škerl. . . Le poglejte!	:
Pokazal mi je hiäco in šed rugo in tretjo, ko sva stopala dalje. Vsepolno takih, ki so nosile škerlovo ime. Sta dva brata, oba konstruktorja.
Stopila sva na dom, toda mcžkih ni bilo doma. Po kratkem pozdravu sva nadaljevala pot in ob 14 uri sem že sedel v pulmanu. Ljubeznivi rojak mi je že stisnil v roke
VOZNI LISTEK DO MONTEVIDEJA.
180 km je dolga pot do Montevidea — 4 ure vožnje. Dobil sem sedež spredaj, da sem lahko opazoval okolico, še en pozdrav! Na svidenje v soboto! Pa smo šli... Kmalu so ostali za nami mestni ovinki in spustili smo se po gladin cesti, ki je tekla v nedogled. Kakor misel je bila ravna cestna smer, le valovita zemlja je dvigala trak in ga spet spuščala niže. V nedogled, 50 km daleč, brez vsakega ovinka... daleč na obzorju je ginila cesta v motnem obzorju, kadar smo bili na kaki vzpetini; skozi skupine drevja je rezala dalje pred nami, kadar smo se ponižali v kotanjo na našem diru čez valovito poljano.
Svet je prav tak, kakor v Entre Riosu ali po Co-rrientes. Krasno polje, polno citrovih nasadov. Pomaranče, mandarine, limone, eukalipti, sveže preorano polje, sledovi koruzne letine, krave na paši, samoten potnik na cesti, kaka pot je prekrižala gospodsko cesto, kaka hišica in tudi naselje... Vse je bežalo jati emo mimo nas. Sem pj tja kratek postanek. Vstopil ali izstopil je nov potnik. .. Pa že smo brzeli dalje.
20 minut oddiha, tako smo zvedeli. Pred nami je bil prijazen hotel “Las Brisas del Plata”. .. “Brisas, ni que brisas” je modroval potnik, se tesno zavil v suknjo, ter stekel v hotel, da spije kaj gorkega... Tisto res ni bila sapica. Bila je burja, mrzla po sibirsko, nasilna po kraško!
Gospod Doktorič me pričakuje ob 8 uri, a jaz bom tam že ob 6-tih. Kaj če bi mu telefoniral?. . Res! Našel sem številko. Toda, gospoda Davida ni doma?...
Zastonj sem zapravil 55 urugvajskih centov. Ni bilo odgovora. Torej grem gledati kje je in kaj dela! Tako sem odločil in stopil spet na voz, da dovršim še ta kos poti. S prva zopet brezkončna ravna črta in gladka ravnina. Na levi strani je videti kmalu več gozdnega sveta. Tam skozi teče reka Santa Lucija, Ha oni strani, čez reko, je “Las Brujas”, kjer imajo naše sestre gospodinjsko šolo.
V Vasquezu smo zdrveli čez dolg most, čez reko S. Lucia. Kar kmalu nas je pozdravil “griček”, tisti po
katerem je Montevideo .. Ker so videli brodarji “montem”...
Dognal sem, da je ulica Canelones, 1159 prav blizu postaje pulmana. Torej nimam zakaj imeti nobene skrbi. Motali smo se po ulicah, se izogibali, prehitevali, izlagali potnike, dokler nismo slednjič obstali sredi mesta, jaz pa na telefon.
“Kaj si še tukaj? Kdo naj Ti kaj verjame? Saj še ni osem ura”. Se je začudil gospod David. Predno sem jaz uredil zadevo za povratek, katero sem pa našel že urejeno, kajti g. David je na to že tudi mislil, je bil že on v lastni osebi na mestu. Par korakov od tam stanuje. Kmalu sva bila v njegovi sobi.
Trmiink... TrrrriLink. .. je zapel telefon.
To je Pavle Figel! je presodil g. David in se ni zmotil. Lil je res on, ki je pozvedoval, kdaj pridem.
Saj je že tukaj, tako je zvedel in naslednji hip sva se že pozdravila in dogovorila, da bo kar takoj prišel.
Spet je zapel telefon... Bil je Hinko Vrabel In še Makovec se je oglasil. .. Med tem je bila pa že tudi večerja na mizi. Prišel je Pavle. Ko smo malo pokramljali in nekaj njegove kapljice pokusili, je menil Pavle: Kaj če bi skočili do Drufovih.
In tako sem še tisti večer pozdravil nekatere stare znance, in tako dobre volje smo bili, da smo bili pri volji da tudi zapojemo... — Katero pa? Tisto: Lepa naša domovina, nima kruha, pa ima vina. ..
Ilič se ne delaj norca iz našega črnega kruha, me je pokaral gospod David. Ali ne veš, da je Peron kriv, da nimamo belega. . . . Tako vsaj pravijo tukaj!
Da ne rečemo kaj o urugvajski demokraciji in o rad ju Golonia ’, Id je delal tako izborno propagando za Perona!...
KDO JE KRIV DA NI BELEGA KRUHA?
rolnika nas pač ne zanima. Zanimivo pa je to, da ljudje vedno krivdo mečejo na druge. Stara zgodba! Kot tisto z Adamom, ko je jedel prepovedan sad: — ‘.tava mi je dala!” Eva je pa spet povedala: “Kača ine je zapeljala. .. ” Kdo je kriv? Jasno! Vedno so krivi drugi. .. . Poslovili smo se. Toda vrtalo je v meni naprej tisto: Kdo je kriv?
Kdo je kriv, da je bila vojska?. .. Saj ve cel svet: Farji so krivi!	'
Pa zakaj farji?... še vpravaša kdo?... Onü kdo pak‘ P® l1 ne bil° na svetu farjev, bi bil na zetilji paradiž. Saj prav zato, ker nam oni paradiž obetajo v nebesih, ga ni na zemlji.... Zato ker nas z grehom strašijo. .	.. Farji so vsega krivi! Te je treba po-
biti, pa nebo nikogar več, ki bi delal zdražbo, tako sli-srs modrovati po vseh oštarijah. To vedo vsi pi.anci
fn profesor !del°mrZnCŽi “ Cel° kak “brihten” učitelj
Prav zares. Kako enostavna stvari Torej proč s farji!. . . Pa saj so že zelo velikokrat poskušali in so jin pobijali, da je bila groza. .. Gotovo zato v Parizu na mirovni konferenci nočejo nobenega “farja”, ker bi ta gotovo tudi tam zdražbo naredil... Zares! Saj sedaj vendar tako gladko gre vse. Ali mar ni res? Lajne da? Kdo se dvomi o tem. Kar objemajo se same njimi™ g°°tV° zato’ ker nobenega farja ni med
O velika je človeška zaslepljenost, da se dajo tako lahko voditi hudiču po ovinkih in krivih potih, ki vodijo vedno v zmoto in nesrečo. .. Vedno iščejo ljudje krivca, tam, kjer bi ga radi našli, ne pa tam kjer je!
“Farji so krivi vojske”.. . Morda! Toda ne zato, ker smo ji dali povod, ne ker smo jo izzvali, ali od nje upali kako korist, temveč le v toliko, v kolikor nismo
bili dosledni v našem delu, nauku in življenju. . in je zato hudobija bolj hitro rastla. Ne kot duhovniki temveč v kolikor smo bili — nedosledni duhovniki.
To sepravi ne duhovska, temveč naša človeška slabost nosi del krivde. Toda neskončno večjo krivdo nosijo tisti gospodje učitelji, profesorji in modrijani, ki so zavestno narod zavajali v laži in zmote in so spodkopali temelje božjim zapovedim, človeški morali, poštenju in dostojnosti. Razbrzdali so ljudi, da hočejo prijetno živeti brez dela, da ne spoštujejo pravice sosedove temveč jo zahtevajo le zase. . Da pozabljajo na dolžnost svojo in gledajo le na druge, kako jo spol-nujejo...
Podlost in hinavščina človekova! Čeprav v dnu lastne duše vsakdo čuti, da je treba bližnjega ljubiti kot samega sebe; čeprav mu je v vidnem stvarstvu in v njegovem srcu jasno oznanjena dolžnost nasproti Bogu, se nesramno drzne tajiti večno resnico in podirati temelje človeške sreče. ..
Farji so krivi! . . . Tudi tračnice so krive, ker mora vlak po tiru in cestišče je krivo, da mora voz po cesti . . . Toda če vlak iztiri, če auto zdrkne iz ceste, je nesreča neizogibna! — Luč je vedno vzrok sence!
Samo hudič je mogel človeka tako daleč speljati na pot hudobije in slepote, da človek ruši svojo lastno srečo! . . . Zato pa je prišlo gorje tako visoko! Zato pa morajo stariši bežati in molčati pred lastnimi otroci; zato se raznaša in razkazuje golota na odru in se pojo slavospevi nesramnosti in se v uemtnosti poveličuje laž, grdobija, krvoločnost . . . Ponižnost, poslušnost, zvestoba, pobožnost, vernost, čistost in druge čednosti so pa deležne zasmeha.
In kdo je vsega tega kriv? . . . Kdo je kriv če otroka boli, kadar ga oče natepe?
Svobode hočejo ljudje, po svobodi kričijo, a razbrzdanost je tista pot po čemer hlepi poživlnjeni človek, ki mu je postala vera nevšečna ovira njegovi pohoti. — Draži ga, če mu človek pridiga o grehu in peklu . . . Kdo je kriv?
VSE ČRNO, SAMO RIŽ JE BEL . . .
Naslednje jutro sva z g. Davidom opravila sveto mašo. On je vstal rano že pol pete, ker ima vsako jutro že ob 6 uri nekje daleč, svojo dolžnost. Jaz sem bil pa ta dan gospod. Kar do osmih lahko potegnem dreto, kar je v Argentini toliko kot do devetih ... To se mi ne zgodi niti enkrat na leto ne! Saj v Buenosu sem vsak dan na nogah najkasneje ob pol sedmih ....
Ob 10 uri sva sedla na omnibus, ki naju je imel zapeljati v Las Brujas. Kakor je gospod David občudoval včasih moje sprotne ukrepe v Buenosu, kadar je bil otreba kam iti, tako sem pa jaz strmel nad njegovo iznajdljivostjo, kako ve za vsako stavbo, za vsak vogel, za vsak voz kam pelje ... Ko sva vstopila, je vse pozdravilo gospoda Davida . . . Glej no, kako te vsi poznajo! sem se čudil!
Lahko me. Saj sem nekaj let vsak dan potoval s tem vozom ....
Precej megleno je bilo vreme. Nič kaj prijazno za izlet na deželo. Kmalu smo se izmotali iz mesta, opletali sem in tja, obleznli ves kraj Las Piedras, znan iz urugvajskih osvobodilnih bojev. Po dveurni vožnji smo bili na mestu.
“Evo ti Las Brujas”, je pokazal gospod David . . . Pa ne tistele, ki tamle gredo .... Tale estancija se je imenovala Las Brujas. Sedaj imajo pa naše dobre sestrice tukaj nevšečno delo, da iz zapeljanih in zgubljenih deklet delajo poštene mladenke!
Večja skupina poslopij tvori gospodinjsko šolo.
katero so prevzele že pred leti naše sestre. V skupini drevja se belijo prijazne zgradbe in tudi prostorna kapela nas je pozdravila izza meje. že so prihitele tudi sestre, ki so čakale našega prihoda. Sestre Iluminata, Pavla, Simeona, Karlina ... Za njimi pa se je vsul roj deklet, njihovih gojenk, katere je sestra prednica nato komaj spravila v obednico, od koder so pritekle da pozdravijo došle goste.
Miza je že čakam. Saj je bila že ura poldne.
Res da je bilo v tujem kraju in pod tujim soncem. Toda niti kraj niti sonce ni tisto, kar naredi človeku vtis doma. Ljudje so. Ljubeznjivi obrazi, prijateljski, skupni spomini, isti ideali, ki družijo . . . Vse to je napravilo iz tega srečanja kakor en sončen pozdrav moje rojstne hiše, kjer žive moji davni spomini in kjer me čakajo bratje in sestre ... če je še kdo tam . . .
Danes je velik praznik, je povedal sestra sestra prednica. Sestra Iluminata se je veselo nasmejala, sestra Pavla je pa žlikrofe na mizo prinesla . . . Žlikrofe? Vprašajte Idrijčane, kaj so žlikrofi. Boste videli, da se bo najprej obliznil, potem bo pa povedal, da so to idrijski ravijoli ... pa tudi Idrijčani sami!
Jaz pa gledam žlikrofe in sestro Pavlo in sestro Iluminato, ki sta obe iz Idrije, in ki se jima zato tudi po domače lahko “žlikrofi” reče . . .
Črni žlikrofi? .... A! že razumem? . . . črn je kruh, črni so makaroni, črna je potica .... Seveda morajo biti črni tudi žlikrofi .... Samo riž je bel! . . . Samo tega ne doseže predsednikova postava. Riža ni mogel počrniti niti Peron niti Amezaga!
Boste rekli: ta se pa norčuje! Da bi slišali, kaj vse so prerekli Urugvajci argentinskemu in urugvajskemu predsedniku zaradi črne moke! ... I nse tolažijo da je edina stvar, katero lahko še jedo belo — riž ... .
Pa so tudi črni žlikrofi dobri. Prav dobri. In tudi črni češpljevi cmoki, ki smo jih jedli za večerjo dobri . . .
HUDIČEVA “BOMBA ATOMICA”
žalostne so zgodbe deklet, katere pošlje urugvajski šolski svet v šolo tjakaj. Same zgubljenke, večinoma nedolžen in neveden plen človeške pohote, možke nasilnosti, kateri se uboge sirote niso znale ubraniti ali pa sploh niso vedele, zakaj gre.
Brezverska šola, lajična vzgoja, pomanjkanje duhovnikov to so globoki notranji vzroki tragedije premnogih deklet, ki so zgubile svojo žensko čast in smisel za dolžnost življenja. Med tem, ko v Argentiniji brezbožni in zaslepljeni ljudje lajajo proti krščanskemu nauku v šolah, so v prav tako lajični deželi Urugvaja že davno prišli do spoznanja, da je ravno brezverska šola največ kriva moralnega propada mladine in družine. Pa še hujše kot brezverska šola je urugvajska razporcka . . . Tisoči otrok ostanejo tako prepuščeni lastni usodi in padejo v roke pohotnežem. ker z ločitvijo očeta in matere zgube dom, se pohujšajo na slabem zgledu doma in ostanejo prepuščeni cesti.
Bolj izdatnega koraka v narodno propast pač ne bo kmalu našel hudič kot brezversko vzgojo in raz-poroko. Zato pa je poslal v boj za te peklenske ideale razbrzdani tisk, pohujšljivi kino in zapeljivi radio. Vse v imenu napredka in svobode! Treba je pomesti z “oskurantizmom vere”, ki človeku omejuie svobodo; treba je osmešiti, ponižati in če mogoče sploh odstraniti duhovnike, da bo tako prosta pot človeški pohoti, svobodni ljubezni; da ne bo več neumnih predsodkov o sramežljivosti deklet . . . Mešana vzgoja, skupna kopališča, javne hiše . . . Nedolžnost spada samo še v povesti za gojenke samostanskih šol in vkatekizem za prvoobhajance . . . Takole je hudič zasejal pohuj-
sanje, katero zastruplja narod v kali.
Na razvalinah življenja brezbranibnih žrtev, katere pošlje država v reformacijo našim sestram so spoznali že premnogi urugvajski možje, med njimi tudi neverni, da je razporoka in brezverska šola grobišče narodne bodočnosti . . . Prav isti nauk daje življenje z razbrzdanostjo sodrge in vendar ne bodo nehali brez-božneži, peklenski oprode, kričati še naprej: V imenu svobode zahtevamo lajično šolo in razporoko! Oj svoboda! Ki ni svoboda, temveč le razbrzdanost, poživi-njenje!
Gospod David, ki je imel pet let nalogo, svetovati in podučevati tista dekleta, je videl prav do dna grozoto razdejanja, ki je logična posledica brezbožnosti v vzgoji in nestalnosti v družini.
To je hudičeva “bomba atomica” v boju proti človeški duši.
Naslednje jutro 18. julij je bil urugvajski narodni praznik. Ob osmih je bila slovesna sveta maša, pri kateri so dekleta tako lepo zapele slovenske pesmice, da me je do dna ganilo. Kes da besede niso bile naše, toda sami naši napevi, katere je prilagodil gospod David kasteljanskim besedam ali pa je naše pesmice prestavil.
Ko sem dal dekletam za spomin našo brezjansko Marijo, so me obsule s ploho vprašanj in zvedel sem od njih, da so presrečne, da so prišle v to prijetno šolo, kjer se učijo ne le dostojnega življenja temveč tudi sto stvari, katere jim bodo koristile za življenje. Včasih se res zgodi, da katera tudi pobegne. Toda to na-rede le prve dneve po svojem prihodu, dokler ne spre-umejo te neuke in največkrat naravnost nahujskane hčere nevednih ali brezimnih starišev ... Po prvih dneh, ko spoznajo ljubeznjivo skrb sestor, njihovo materinsko ljubezen, bi pa najraje kar za vedno ostale v varnem zavetju, kjer jih ne zalezuje nobena pohota.
S PAVLETOM NAPREJ!
Gospod Janez, tukaj smo! Je klical Pavle Figel, ko je pribrzel s svojim vozom. Z njim je prišel tudi gospod David in rojak Simčič. Ni bilo več mnog’o časa na pretek, zakaj Figelnova mama hočejo red v vseh stvareh in zato je treba tudi priti pravi čas k kosilu, če ne naj vsak sam sebi pripiše posledice, tako je sporočil Pavle in potrdil gospod David.
Poslovili smo se. Pognali smo še nekaj naprej po cesti, vse do vode Santa Lucija, ki je tam pravi veletok. Nato smo jademo pognali nazaj v Montevideo, kamor je 40 km daleč. Tako zares smo vzeli naročilo Figeljnove mame, da smo bili pravi čas na pravem mestu in tako je bilo za vse prav. Le to ni bilo prav, da nam je častiti gospod Kisilak prišel prepozno, in bilo nemogoče, da bi celo družino vzeli na “kontrafe”. Videli in seveda tudi pokusili smo kaj iz slovitega Pavletovega vinskega hrama . . . Res ni velik, toda za potrebo in za veselje ima pa dovolj na izbiro.
Popoldne pa nas je Pavle zategnil še na razne kraje. Ne le sončni dan in nasmejana dežela je bila dobre volje, temveč tudi mi in rojaki, kateri so nas z veseljem sprejemali. Le škoda, da je bil dan tako kratek.
Ne daleč od Pavleta so “Lozice”. Misleji, Nabergoji in drugi rojaki iz gornje Vipavske doline delajo tamkaj svojo Ameriko. Z gostoljubnostjo po slovenski navadi so nas sprejeli in smo malo pokramljali in pogovorili o njihovih rojakih v Buenosu.
“Pa Tončko nam kaj pošljite”, tako so naročali. “Saj veste katero' Ono veliko, veselo pevko! In sporočite naše pozdrave rojakom v Argentini”.
Bil je narodni praznik 18 de julio, po katerem tudi nosi ime centralna ulica v Montevideo, tako kot Av.
Pri Janezu Ogrizku se pogosto zbero rojaki na prijazen pomenek in na kupico vina.
de Mayo v Buenos Airesu. Vse v zastavah, to se razume! Pa mi je pri Nabergoju zbudila pozornost zastava. Pogledam . . . Slovenska je! Zares, kako bi človek ne občutil veselega doživetja in ganotja ob tem pogledu. Da, dal Vipava je dežela dobrega vina, pa je tudi dežela dobrih narodnjakov!
Kodelja iz Drežnice ima tam poleg brivnico.
Gospod Janez! me je dregnil Pavle in kazal uro!
Seveda! Če hočemo obiskat še druge, je treba dalje. Janez Ogrizek nas je čakal in tudi dočakal. Lju-beznjivi rojak iz Postonjščine, pri katerem je središče precejšnjega števila rojakov, ki so iz tistih krajev doma, je široko znan kot gostoljuben Slovenec. Pri njem najde vsak gost iz Buenosa ljubeznjiv sprejem in zato sem želel tudi njega in družino osebno poznati. Kar hitro nas je bi1 a miza polna. Gospodinja in hčerke so jo bogato obložile, da je kar sama ponujala: Na vzemi, nalij, jej in pij! Danes je praznik in veselje pri nas.
Janez Ogrizek je bil pred meseci v Brazilu, kjer ima 2 brata, a ni mogel ničesar od njih zvedeti. Kar tja se je namenil in, verjemite ali pa ne, prvega katerega je nagovoril zato, da bi za brata pozvedel, je bil prav njegov brat ... Po mnogih letih! Dva brata živita v San Paulu. V Montevideu pa šivi z družino tudi brat Lojze, ki je bil tudi v naši družbi, kateri dogodek nam bo ohranila v še bolj trajnem spominu fotografija.
še dalie treba. Še Klaverjevo družbo smo obiskali in presenetili sestro Patricijo Jarc, doma iz Ajdovca, ki je še poznala gospoda Doktoriča. Praktična, Kranji-ca vrši na svoj način misijonski poklic. V kapeli zbirajo otroke in druge ljudi k verskemu pouku; zadaj imajo pa tiskarno, v kateri je sestra Patricija tipografa in če treba tudi linotipista. Tamkaj se namreč tiskata Zamorček in Odmev iz Afrike za Južno Ameriko.
Še našega svaka moramo pozdraviti, tako sem želel in Pavletu je seveda bilo prav. Pognali smo po ulici Laranaga in že smo bili v lepi slovenski hiši pri Reščiču. žena Polda je Pavletova sestra. Polne stene slovenskih motivov, slike in fotografije iz Slovenije, družinski spomini ohranjeni v fotografijah . . . Ko bi nas ura hotela čakati! Toda ura in red v Doktoričevi hiši, pa tudi Pavletovi opravki, so nam veleli,, da treba napraviti piko.
ŠE EN DAN PO MONTEVIDEJU
19. julija je praznik sv. Vincenca Pavelskega. V današnjih dneh, ko se oznanja vera sovraštva, ko se proglaša kot edina pot iz sociialnega in političnega nereda “pobiti vse nasprotnike” .in je toliko prokla-mirana svoboda postala privilegij vladaiočih. vsi drngi pa naj bodo slepi, gluhi in mutasti sužnii. bi bilo treba spet vse bolj poživiti vzor krščanske ljubezni, ki vse potrpi vse prizanese, vse odpusti in ne loči med sovražnikom in prijateljem . . . To je edini izhod, iz
gospodarskih in moralnih razvalin, katere je naredila vojna . . . šele tedaj, kadar bo človeštvo prišlo do tega spoznanja, bo konec gorja. Le tisti, kateri pridejo s pozdravom “Mir vam bodi’’ in se tega drže v besedi in dejanju, bodo dali svetu spet red . . . Tele misli sem prevdarjal tisto jutro in jih še globlje umel, ko sva z gospodom Davidom stopila v sanatorio Etcke-pare na Bulevard Artigas 4000, katerega vodijo zagrebške usmiljenke in je v hiši predstojnica sestra Kerubina, doma iz šmarjeških Toplic.
Kljub temu da premnogi zdravniki ne kažejo žive vere, so pa vsi, razen par fanatičnih zastritpljencev, v dno duše prepričani, da vsaka bolniška ustanova, utrpi silno škodo, če ni v rokah redovnic, ki so se s krščansko ljubeznijo posvetile skrbi za bolnike. In za ta odlični, najmodernejši sanatorij so zato hoteli sestre in prav jugoslovanske so prosili in ga tako dolgo niso otvorili, dokler niso dobili sestra.
Prav na svetega Vincenca dan, ki je ustanovnik sester, sva jih tako presenetila z obiskom jaz in g. Doktorič.
Imela sva v načrtu ta dan obiskati tudi prekmurske rojake. Toda naši ljudje so tako zelo raztreseni, da sva mogla le delno izpolniti načrt.
Predno najdeš ulico Juan Cabal, imaš opravka. Vzela sva taksi. Takemu vozaču j epa tak opravek seveda nadvse dobrodošel. Tako ti motovili in zavija kakor mu drago, ker plačal bo potnik. In zakaj bi človek hitel, če je pa njemu večji dobiček bolj do^ga vožnja! Slednjič je “picaro” le dognal, kje je ulica in številka.
Bila je ura že skoro poldne ko sva potrkala pri Karčiju Šeruga. Pač naju ni nihče pričakoval' Toda žena, je bila takoj na svojem mestu. Tik tak! Kar na kosilu bi bilo treba ostati .... Toia najin program je imel že napovedano kosilo pri Hinkotu Vrabel.
Prav tisti hip je pa že prišel domov Karči, da smo malo pomodroval! “Pa Angeli povejte (njegova sestra) da naj kmalu pride na obisk’’.
Kaj bodo pa pri Vrablu rekli, je opomnil g. Dok. torič! In res je bilo že čas, da pohitiva. Na drugo stran mesta je daleč in prav tisto uro, ko se omnibus ustavi za vsakim voglom dvakrat!
Vrablovl so od Ljutomera. Križevci, Boreča, Veržej, to so kraji, ki so mi v njihovi ljubeznjivi družbi vstali v spominu. Bil sem tam dvakrat in prav zadnji teden, predno sem odpotoval v Argentino sem tam obiskal Simčičeve, ker je bil Simičev “gospod” namenjen v Argentino, a je prav tedaj obolel in ni mogel sem. Prav zato sem se odločil jaz. (On je sedaj župnik v Zdolah). Hči Albina je že morala hiteti v službo, toda tudi midva sva imela kratko pomerjen čas, ker se je g. Doktoriču' že mudilo v konzularno pisarno, kjer ima vsak petek popoldne uradne ure.
še en obisk do Drufovih. Aleksij živi že 4 leta v Kolumbiji, kjer se je med tem že tudi oženil. Snaha je kar moč ljubeznjiva in piše sovjim tastom vsak teden, čeprav se še nikdar niso videli drugače kot na slikah . . . Pri odhodu so mi še naročili pozdrave znancem v Buenosu.
Pohitela sva še do Cvetrežnika in nato še do Šeruga Franca in Rajbarja, da jim sporočim mnoge pozdrave od prekmurskih rojakov in bila je že ura pozna, še en pozdrav Makovcu in konec . . .
Naslednje jutro ob 6 je bilo treba vzeti pulman. Skozi megleno jutro od kraja in skozi prekrasen sončen dan malo pozneje smo brzeli čez urugvajske poljane vse do Colonije, kjer nie je ob 10 uri dvignil hidroavijon. S polurno zamudo sem bil srečno doma, polen lepih spominov jn vtisov in z željo, da se ob priliki spet povrnem na obisk k ljubeznjivim rojakom v Urugvaju.
O IZGUBI DRŽAVLJANSTVA V JUGOSLAVIJI
V decembru so oblasti objavile nekatere določbe glede izauhe državljanstva, ki so zdai v veljavi v F. L. R. Jugoslaviji. Razlika od prejšnjih predpisov jef predvsem ta. da omožitev ne voliva na izgubo, kakor tudi ne na pridobitev državljanstva. Iz načela, ki ga podčrtava tudi nova ustava v čl. 24, žene so enakopravne z moškimi. Naša državljanka, ki se poroči s tujcem, ne izaubi že z omoži-tvi'o samo avtomatski kot prej našega državljanstva, ietotako si tudi t’.’jka z omozitvüo z našim državljanom ne pridobi našorra državljanstva. Izaubi odnosno nridobi ga lahko popo'noma samo-sto-no, če prosi za odpust iz državljanstva odnosno — tujka — za sprejem v državljanstvo.
Nezakonski otroci imajo pravice kakor zal-nnski.
Državljanstvo se izgubi na dva načina: Prvi no lastni volji; drugi:	proti
lastni volji.
Po lastni volji izaubi državljanstvo:
1.	7, izstonom (odpustom), Vsak naš državljan lahko po svobodni volji vsak čas zaprosi za izstop iz našega državUan-stva, ko dopolni 18. leto starosti. Doka-kazati pa mora. da ie ali da bo sprejet v kako tuje državljanstvo. Poleg teaa pa mora prej izpolniti vse obveznosti do države (najvažnejša obveznost je volaška služba, odslužiti mora torej prel svoj kadrovski rok), ter javne in družbene obveznosti.
2.	Z odpovedjo. Pravico odpovedati se
državljanstvu imajo do svojega dovršenega 25. leta starosti oni državljani, ki so rojeni v inozemstvu in tam stalno bivajo in ki jih smatra dotična tuja država za svoje državljane. To pravico imajo tudi oni državljani, ki po narodnosti ne pripadajo nobenemu izmed naših narodov in so se izselili iz Jugoslavije.
Brez lastnega pristanka in celo proti lastni vol” pa se lahko izgubi državljanstvo v teh-le primerih:
1.	Z odsotnostjo. A ko prebiva državljan stalno zunaj območja naše države, pa v dobi 15 let po dovršenem 18. letu starosti ni izpolnjeval nikakršne javne obveznosti do domovine in tudi ni bil zadnüh pet let prijavljen pri našem zastopništvu v inozemstvu ali pri našem Zveznem ministrstvu za notranje zadeve, izaubi že s samo odsotnostjo noše državljanstvo.
2.	Z odvzemom. Določila, ki se nanašajo na odvzem državljanstva, je narekovala naša nova doba, kolti znano nam je, da so se mnogi naši državljani ponašali v dobi okupacije, pa tudi po okupaciji tako, da ne zaslužijo, da so naši državljani. Določbe, ki se nanašajo na odvzem državljanstva, delimo na, dva važna dela.
Prvi del: Državljanstvo se je že odvzelo nekaterim osebam s posebnim zakonom. Ti so:
1. Vsi aktivni in rezervni oficirji in podoficirji bivše jugoslovanske vojske, ki so bili v ujetništvu ali v internaciji, na so ostali prostovoljno zunaj domovine in so odklonili, da se vrnejo obenem z drugimi osvobojenimi našimi ujetniki in in-
terniranci.
2. Vsi pripadniki vojaških formacij, ki so bili v okupartorjevi službi, ki so se skupno s sovražnikom umaknili z našega ozemlja in se z njim skupno borili proti jugoslovanski armadi in proti našim zaveznikom in ki sedaj bivajo v inozemstvu.
Vse take osebe so torej že z zakonom samim izgubile naše državljanstvo. a!:o se niso do gotovega roka po končani repatriaciji javile za povratek.
Drugi del: Državljanstvo pa se lahko tudi odvzame in to ali z odločbo zveznega ministrstva za notranje zadeve, ali z sodno odločbo.
Zvezno ministrstvo lahko odvzame državljanstvo:
J. Vsakemu našemu državljanu. ako pripada po narodnosti tistim narodom, katerih države so bile v vojni proti Jugoslaviji, ako so se pregrešili med ali pred vojno zoper svoje državljanske dolžnosti.
2. Vsakemu naturaliziranemu našemu državljanu, torej takemu, ki je s prošnjo po odločbi oblastva pridobil naše državljanstvo, ako se naknadno dožene, da je dosegel državljanstvo z lažnimi navedbami.
S sodno odločbo pa se lahko odvzame državljanstvo vsakemu državljanu, ki v inozemstvu s svojim delom škoduje ali je v času vojne škodoval narodnim in državnim koristim Jugoslavije in pa v primerih, ki so posebej določeni v zakonu, takim, ki odrečejo izvrševanje državljanskih dolžnosti.
2.12
Bojo el tol Libre
Al dia siguiente lleve armas a la espesura: algunas hachas, espadas y lanzas. Les entregue dinero para viaticos y les promet! pagarles a todos en oro, al decimo d!a luego del triunfo, ali! mismo. Luego les envie sueltos por el bos-que hacia Toper. Yo solo cabalgaba delante de ellos en un caballo, hacia Toper, en busca de Espiridon.
—“^Como?”, le pregunte al eunuco que con ojos relu-cientes y manos temblorosas, contaba las ganancias que ha-b!a realizado en la venta de mercancias en su negocio.
—“j Embaucador!”, murmuro Radovan. "Ahora cuenta el dinero, eunuco! j Todos los eunucos son unos engana-dores!’’
—'l^Que es esto?”, volvi a preguntarle, porque la primera vez no me oyö. Sus dedos ocultaron el dinero, y se apoyö con el pecho sobre la mesa.
—“jManana nos la llevaremos! jRustik no se retracta!” —“jMaloliente! ^Ni le diste una buena paliza?” “No!” Pero la manana siguiente tuvo que ir en busca de Cirila y traerla ante mi. Tuvo que pagar tanto en la Pretoria, que lloro por su dinero cuando volvio. Pero hizo las cosas bien. Cirila salio de la pretoria con la excusa de que iba a comprar algo para el camino, y llego a lo del eunuco.
—i^Cömo estä la preclara cortesana? ^Sale de viaje?! La esclava sollozö y se arrojö a rr.is pies.
—i“j Numida! j Oh, Numida, salvala, salva a ese angel!” —”;La salvare! Pero necesito otros dos dias!”
—“Debe salir. Se la llevan esta tarde ya. jAyüdenos, y que Cristo te avude! j La cmperatriz la destrozara!”
Cirila suspiraba con temor deesesperado. En sus sccos ojos no aparecieron lägrimas, ni sobre su palido, desencajado rostro.
—	“jOh, mirame! Mi alma me abandona por la pena.
;Y mi buena amita! Morira de dolor, la amargura de la mi-rada se adueho de su corazon. Todas las noches hicimos promesas ante el icono de la Madre de Dios, quemamos resi-nas a Jesus, oh!, y ahora no hay salvaciön, no hay ayuda posible, Numida. Si no nos salvas, jmätanos! Te perdonariin el pecado y nosotros nos elevarerr.os como dos palomas de la ticrra.”	x
—“iNo digas eso, huerfanita! Todavia dos dias no debe emprender el camino. Luego cstaremos salvados, todo estä preparado.”
—”;Dos dias!, repitiö Cirila y se sento en el suelo con desesperado abandono.
Entonces se hizo una idea en la cabeza del eunuco.
“iAyuda! Yo se por una ayuda!, exclamö. La atormen-tada Cirila se volvio Jqacia el con nueva alegria.
Buscö en su bolsita unos granos pequenos.
iSecretos de la corte! Que trague un g rann y sc apoderara de ella un sueho parecido a un dcsmayo. jCuanto gane en Bizancio por este maravilloso grano! No la llcvara dsmayada Rustik de viaje.”
—	si es un veneno?. . . la mano de Cirila se ten-dio hacia los granos.
- j No Io es, por Dios! j No! ,No hace dano! Pero es un secreto, que ni siqmera es capaz de descubrirlo el primer medico de la emperatriz Cuäntas veces engane a la corte con esta maravilla! jCuantas ayudas y que bien pagadas!”...
Cirila se fue con el granito asombroso, y yo tras ella; me transformč en guardiän de la pretoria. A mediodia un hermoso carro de dos ruedas se detuvo ante las puertas. Tras el aparecio una treintena de soldados livianamente ar-mados. Me cubrio el sudor, las piernas no me respondieron y tuve que sentarmc sobre una piedra. Rustik se la lleva,
pense. Los granos no ayudaron. Esta perdida! Nadie ya podra salvarla de la Corte.
Recorde los ruegos de Cirila para que la mate. El te-rror sc apodero de mi al pensar quc podria tocar a esc angel. jY no habia salvacion! ,;Y si me fuera a esperar a las afueras? Saltaria sobre el carro, mataria al conduetor yhui-ria. No lograria hacerlo, los soldados me apresarian.
Con mortal rapidez huian los minutos. Una oscuridad pesada lleno mi cabeza, y crei que alguien me la cargaba de plomo. El corazon se me estremecia y las sombras cubrian mis ojos. Paso una hora. Un esclavo salid de la pretoria. Tras čl un centurion. Grito algo a los soldados. El temor y la espera ensordecieron mis oidos, y nada entendi. Pero vi como los soldados volvian ancas y se mecio el carro, yendose sin Irene. Volvieron a mi las fuerzas, la oscuridad desapa-recio de los ojos, comence a murmurar oraciones. Muy pronto volvio el esclavo con un medico.
—“iSalvada!”
Me fui a la carrera a ver a Espiridon. Sentia asco hacia el. Pero en ese momento me arrodille ante el y le bese las sandalias. De felicidad, me vencio la risa y al mismo tiempo las lägrimas corrian de mis ojos. No se si por amor a Epafrodit, a Irene, o a mi, pero perdi el conocimiento, de alegria. Si se 1? hubieran llevado, habria esperado a Rustik V ,0 habria apunalado; Esa fue mi decision. Luego me habria arrojado al mar y hundido en el fondo, para huir de la vergiienza de no habcrla salvado.
A la noc]qe me lancc al mar en un botc y desembarque luego en un lugar solitario. Busque el lugar convenido y alh ya sc habian reunido mas de la mitad de los agiles barbaros.
No habria esperado ya a los otros, en silencio me desli-ce con ellos atravesando el bosque, y por los senderos que rodcan a Toper, luego busque un lugar solitario, bastante alejado para buscar un lugar conveniente donde preparar una emboseada.
Sabia cual era la fuerza del acompanamiento de Rustik por eso no tema miedo. Habria podido asaltarlo con solo
adnnd°Tbrm- °l "egu6 h:lSt:l donde cstaba el eunuco, a Espirid6n Cn "	° Ciri,a para ^dccer su accion
— Ddc a tu amita, que ruegue a tu tio partir a la nochc^ que el fresco del anochecer, impedira que se des-
A la tarde volvi a ir al mar, en busca de los otros barbaros. Todos vinieron, los lleve al lugar escondido.
-“.'Bravos luchadores!”, les dije. “Se acerca la hora. Ya habeis obtenido una parte de oro. Pero es apenas la mitad. El resto lo tendreis al dčcimo dia. Pero en vuestros rostros leo algo mas. En vuestras frias frentes estä eserita a venganza. Si, venganza contra aquel que con sus impues-tos os bebio la sangre y os arrojö al crimen. Honrados luchadores son aquellos que tratan de hacer justicia contra una actitud culpable. Tambien el padrc de ešta jovencita quc salvaremos esta nochc, apenas si logrö escaparle al despota. Como tema algün dinero, la codicia alargö hacia c! su mano. Pero huyö, y ahora da los ultimos restos de su haber para salvar a su criatura. La tarea de esta nocbe no es robo, no cs asalto, no es crimen, no es esclavitud cs la nochc santa cn que sc lavarä “j las culpas!”
Los salvajes rostros se cndurecieron, convertidos en t uego los ojos, se mostraron los dientes hambrientos y los punos cerrados.
—“jComo animales!”, me asuste y me alegre. La ma-nada de lobos hambrientos en un desierto no es peor que este grupo. Donde golpeen, estarfa asegurada la muerte.
Cuando anochecio, nos distribuimos a ambos lados del camino.
—“Cuando golpee con las manos, läncense al asalto!
Pero tengan cuidado de obtener exito al primer golpe. Al segundo, ya todos los soldados deben estar con Morana. No toquen el carro. j El carro es mio!"
Nadle respondio, nadle protesto. Ni siquiera movieron los ojos. Čada uno apreto las armas y se trepd a las ramas, a la espera.
En ese momento comenzo para ml un tormento tal como a lin no lo pase. Cuanto mäs oscurecla, mayor era mi temor. Y con el, venla la desesperacion. Crel que me abra-zaban unas manos de hierro. si Irene no venla? ,;Si los barbaros no eran de confiar? iSi alguno habla traicionado todo el plan? ;Si se lo habla dicho a Rustik a cambio de una gran paga? ^Si el prefecto reforzaba el acompanamien-to? Temble. j Ojala tuviera člen manos y člen veces mi fuerza! Habrla dicho a los salvajes barbaros: “Idos! jYa lo habčis hecho todo! Y si logra huir un solo soldado y vuelve a contar todo a Toper. . . Todo el fuerte se lanzarla tras nosotros, decido a exterminarnos. No podriamos hulr. Irene estaria perdida. Hasta podrian seguir las huellas de Epafrodit.
Aprete los ojos, aterrorizado. El gris camino que des-pacioso se perdla en la noche, se movla ante ml. Inquietas olas surglan de el y de las olas se levantaban guerreros ferroces. Yo me hundla. Irene se tendla hacia ml. Epafrodit, envuelto en su tünica filosofal, vino en mi ayuda. Y en las caras de los barbaros rclucieron los dientes sedientos de sangre. Sus largas unas arrancaron el embozo del filosofo. . . Se oyö un crepitar y todo se deshizo y cayo en el camino.
Aprete las sienes con las manos, porque palpitaban y golpeaban como martillos. Abrl los ojos. Me estremecl afic-brado. Ante ml corrla silenciosa y tranquila la calle.
Me golpeč la frente. iQuč haces, Numida! j No te marees!
jTranquilidad! jQuietud! jEsperanza!
Oh, Cristo! Apiadate del angel!
Entonces se oyeron ruidos de cascos. Venlan. A uno y otro lado de la calle se oyo el entrcchocar de acero con las rodillas. Los barbaros se preparaban al asalto. Algo me despertaba de rr.is suenos pesados. Enseguida me aquiete. La brisa fresca me alivio los pulmones. El temor y la desespc-ranza se disiparon. Cuando se oyo claramente ya el ruido de los cascos, sonrei časi de orgullo por poder cumplir esa diflcil tarea. Confie entonces en los barbaros como en ml mismo.
Rapido me movl entre los irboles. Las primeras dos sombras aparecieron en la calle. Tras ellas otras dos, cuatro, v ocho, dicz. Luego el ruido de las ruedas rozando el polvo. Un carro de dos ruedas cubierto de blanco. Luego de nuevo sombras saltarinas. Aprete el punal, levante una piema, y levante la otra mano para golpear el pie con eila, dando la senal.
Se ola el resoplido de los caballos. Los hombres calla-ban. Alguna chispa se despedla a veces de los cascos. El movimiento de las riendas .... Los primeros jinetes esta-ban frente a ml, el segundo, el tercero. . . el cuarto. in quinto par. . ., el carro.
—"Tlesk!"
De la espesura se desprendieron algunas sombras, gol-pes, caldas, algunos gritos. . . yo en el carro, el carrero apunalado bajo las ruedas, y todo se acabo časi sin llamadas en la noche, sin palabras."
Rdovan levanto las manos, como queriendo asir los caballos fugitivos, y gimio:
“!Oh! jOh.........!, la salvaste, Numida, jOh!....
j Penin es grande!"
Entonces se levanto la cortina de la tienda de Numida, afuera se oyeron gritos; el soldado, asustado, que habia en-trado, grito:
“jUn ejercito! jHuyamos!"
Como si un tabano lo hubiera picado, se levanto Numida y se parö ante la tienda.
El temor penetrö en Radovan, abandono el jarro y corriö tras Numida. Fuertemcnte se apreto junto a el y con la boca desencajada se quejo:
—“jHunos!. . . jVarhunos!. . ;Tunus!. Huyamos!”
Hacia el sur ardia el cielo con luces rojas.
—"jArden las aldeas!", dijo el centinela. “jVino un fugitivo por el camino! j Los eslovcnos matan e incendian! jHuyamos!”
—'"jHuyamos, huyamos!”, gritaban todos. Buscaron los caballos, se pusieron las armaduras y sc volvicron atras por el camino.
—“jEnganchen!", atronč Numida.
Cuatro servidores trajeron los caballos y los engancha-
ron.
"^Como estä?”, pregunto Numida al servidor del carro.
"jBebio unas gotas de una droga y un poco de vino, ahora duerme!”
—“jCuidala mucho! j Al carro!. . j No sabe todavia quien es esta jovencita!... ”, murmuro para si.
Hacia el sur aumentaba y se expandia el cinturon sangriento del incendio. Por el camino corrian los fugitivos en caballos sin silla. El acompanamiento de Numida apenas si pudo apartarse. Desdc el bosque se oian gritos de socorro, et ganado mugia y balaba, todo huia. Hasta los pajaros revo-loteaban y emprendian vuelo hacia el sur, a la cabeza de los espantados.
Numida tiro a Radovan de la mano y lo hizo entrar bajo la tienda, que no habian aleanzado a deshacer.
—"jRadovan, tu te vuelves!”
iVolver! j No Numida! Yo huyo contigo. jHuire hacia Epafrodit!”
j No debes! j Tu debes llegar hasta Iztok! jEntregale esta carta!! jCuidala como tu cabeza! jMis acompanantes no deben saber que soy amigo de los eslovenos! Entonces. jdebo huir! j Tu vuelvete!”
Radovan vacilaba. Pero antes quc pudiera decir nada, Numida le puso entre las ropaš la carta para izTok y le dijo:
jViejito, jobedece! ;Si es que amas la vida!"
El juglar. apenas volvio a recuperar su espiritu, cuando se encontro solo en medio de la tienda. Numida corria tras el carro que iba hacia el sur.
Traduccion de Damica Čehovin.
MATAJEV MATIJA
Vsi-i!" je v imenu razburjenega naroda še više zacvilila Čenčanova Urša, rumenopolta, suhljata žena.
Mica Kobacajka se je dvakrat obliznila, trikrat zacmakala in zatrobuzala: ‘Naznaniti vam moram žalostno novico! ' oslušajte, ljudje božji! Tiho otroci! Kaj « naredil Matajev Matija, kaj pravite?"
Kar povej!" so veleli nestrpni poslušalci.
"Snoči je šel v ris hudiča klicat”, je ezno poročala Mica.
‘ Kam je šel?" je vprašal sključeni, polsuhi Oplotnikov Marko, ki je bil že •ako star, da je komaj odpiral oči. Nastavil si je drgetavo roko za uho.
"V ris!” je ponavljala Kobacajka še rlasneje. "Pa se je zbal hudobca in - dnesel šila in kopita. In kam ga je pes nesel davi, kaj menite?"
Kam ga je nesel pes?" je hlastno vprašala Urša.
“V Ljubljano!"
Nekaj trenotkov je bilo vse tako tiho, da se je slišalo, kako so čebele šumele po lipovem cvetju. . .
V Ljubljano?" so hkratu završčali strmeči poslušalci, se pomenljivo pogledovali in sklepali roke. “Menda vendar ne? Kdo pa ga je videl? Kdo trdi to?"
“Hudopiskov Andraž!" je naglo odgovorila huda vdova in mignila imenovanemu z roko.
Berač je zlezel pričat k njej na klop.
Žalostno je pokimal z glavo in se zopet ponižno potrudil na tla med občinstvo.
"Lepo nam je skuhal hinavec Matija!" je tarnal očanec Oplotnik, lovil sapo in presledkoma nadaljeval z veliko muko: “Odkar nosim hlače, ne pomnim kaj takega, da bi bila gnala pregrešna niče-murnost koga tako daleč iz naše doline... Le dobro si zapomnite: odkar sem bil v daljni Zaplani pri birmi, nisem videl nobenega večjega kraja — pa sem vendarle še zmeraj živ in zdrav. . . hvala Bogu!"
Mica Kobacajka je komaj čakala, da so ponehali odobrovalni klici, bistro pogledala po razvnetih obrazih in povzdignila svoj glas: "Nič ne bi rekla, prav nič, c.e bi jo bil odkuril Matajev Matija samo tja doli na Brezje ali celo v Radovljico! Po besedah Oplatnikovega očeta, najstarejšega med nami, rečem lahko, da ni bilo še nikoli nobenega Telebanovca, v Ljubljani, odkar stoji naša vas. Edini Mataj tišči v veliko mesto. Le on nam dela skrbi, sramoto in zgago!"
"Prav ima Kobacajka!” je zabasiral Čenčanov Janez, suhe Urše debeli mož, ki je bil vdovi dolžan voziček detelje. "Modra je naša Mica v govorici kakor malokatera ali nobena. In ' gladko ji teče jezik kakor namazan s smetano. Pa recite, če je res ali ne?"
“Dobro govori Mica in pametno!" so priznavali Telebanovci, dočim je Čenčanov Janez Mici z vejo odganjal muhe.
Pohvaljena govornica se je ponosno obliznila hvaležno pogledala čenčanove-ga Janeza in hitela: "Zvesto smo se držali rodnega kraja. Živeli smo pc svoji pameti pošteno in zadovoljno. In nikoli nam ni zmanjkalo ne repe, ne krompirja! Zdaj pa je premotil enega izmed nas hudobni duh in prevzel ga je napuh! Nerada slišim, če kdo obrekuje in opravlja svojega bližnjega. Ampak o Matiji moram reči, da je potuhnjen kakor sam Iškarjot. In predrzen je kakor lačna, muha o pasjih dneh! Še povoikodlačil bi se grdobin, če bi bilo treba!"
"Tale Mica pa res dobro zasaja besede!" se je oglasil Čenčanov Janez nanovo, ko je pošla ženici sapa. "Presneto jo zna lepo zarobiti, kaj? In zmeraj nam pove še kaj novega! Mica ima dar zgovornosti. Poslušajmo Mico!"
"Mataja pa luna trka, luhai" so vpili nekateri.
"Kaj luna!" so kričali drugi. “Hudoba ga goni, hudoba! Pa nič drugega mu ni! Obseden je!"
"Stojte, prijatelji in prijateljice!" je prosila Mica in besedovala: "Matija je sam hudoben, sam, le meni verjemite! Sam je šel gori nad Golo jamo hudiča klicat v ris, kajne Andraž? No, tega mu re smemo toliko šteti v zlo, ker se je grešnik o pravem času skesal in zbežal domov. — Otročički, nehajte se vendar vsaj za pol urice brcati in trgati, saj zdaj c kresu je dolg dan! — Ampak, da nam je ušel Matajev Matija v Ljubljano, tega mu pa ne smemo odpustiti!"
"Seveda ne!" so ji pritrjevali Telebanovci, vsi jezni na uskoka. 'In še kar na tihem je izginil kakor kukavica."
"Andraž Hudopisk, ti si ga videl ko je odhajal", je pripomnila Čenčanova Urša. "Zakaj ga pa nisi pregovoril, da bi ostal doma? Ali zakaj nisi povedal nič nam, da bi ga udržali izlepa ali izgrda?"
"Saj res, Andraž, kako pa je to?" so povpraševali razkačeni Telebanovci.
Berač se je zopet skobacal k Mici na klop, se naslonil ob gorjačo, si pogladil sero brado in se zagovarjal:
"Spoštovani Telebanovci! Najprej se naj vam prav lepo zahvalim za veliko čast, da smem tukaj zraven Mice Kobacajke
.spregovoriti nekoliko besedi. In prosim vas, verjemite mi vse, kar vam zdaj razodenem. Samo Mataju me nikarte ne izdajte, da ne bo hud name! Preden je silil v ris, sem mu branil za žive in mrtve — oh, pa nič! Smejal se mi je in strašno se mu je mudilo gori v hosto. Na samem pa ga je prevzel strah in ga prignal domov. Andraž, mi je dejal danes zjutraj, dolgčas mi je! Veš kaj, je dejal, kar v Ljubljano jo uberem, je dejal. Dobro se mi bo godilo tamkaj. Jedel bom z veliko žlico. Kaj bom zmeraj tičal med hribavzarji, ki niso bili dalje kakor od peči do vrat! Pod mernikom ne moreš plesati. Pa pojdem malo po svetu, je dejal. — Matijče, sem dejal zdaj jaz njemu, to pa že ne vem, če bo kaj! Le pameten bodi in ponižen, sem mu dejal, pa doma ostani, doma! Kaj se bos klatil po tujini, ko ti ni treba! Vesel bodi da si doma na Telebanovem, kjer je zmeraj dosti krompirja pa repe tudi. Lepo sem ga prosil in rotil — on pa kar klobuk na glavo ,culo na ramo, pa smuk! skozi vrata. Spremljal sem ga do potoka in ga svaril takole: Ljubljanski skrici so strašno sitni, kočljivi pa na-tačni! Dobro jih pomnim od takrat, ko sem puško in tele prenašal po Ljubljani. Utegneš koga užaliti: kaj bo, ce te primejo in zapro na Žabjaku ali na Gradu! Pa naj me, je dejal Matija. No-bena lepa beseda se ga ni prijela, nje gova glava je prazna kakor zdaj moja malha. Toda v mojo malho vsaj kaj gre, v Matajevo betico pa nič! Kaj pomaga prigovarjati človeku, ki podtika vse dobre svete pod uho. Ravnal je po svoji glavi in trmi in fufnjal v Ljubljano! Zdaj vas prosim pa še enkrat:	ne povejte
Matijcu, kar sem zaupal vam tusaj 12 hvaležnosti, ker ste mi dali ze dostikrat kaj vbogajme!"
“Bodi brez skrbi!" ga je mirila samo-zavedna Mica. Vzdignila je glavo še više in dodala skoraj velevaje: "Mataju no izdamo nič, da je bil Andraž kaj pri nas, kajneda ne, cenjeni možje in žene!"
"Kajpada ne!" so obetali Telebanovci. "Bog ne daj, da bi se kdo zagovoril!"
"Potem se vam pa najlepše zahvaljujem, da ste me poslušali tako prijazno!" je dejal Hudopisk in hotel doli.
"Kdaj se pa vrne Matajev Matija?" je vprašal Oplotnikov Marka, malce pokaš-ljol in nastavil roko zopet za uho.
“Menda še ta teden", se je odrezal berač. Uprl je palico na tla in stopil s klopi.
"Kaj pa, če bi poslali veliko mož in fantov za njim?" si je izmislila Čenča-nove Urše nemirna glava. Postavila se je na prste in iztezala vrat, da bi bolje slišali njeno modrost: “Naglo, naglo naj bi se zapodili za njim, ga zajeli med-potoma in ga prignali domov, pa' bi bilo vse te nerodnosti konec!”
"Zdaj je že prepozno!" je ugovarjala Mica Kobacajka "Bog ve, kje se potika begun! Kod naj ga iščejo naši fantje in možje? Kaj pa, če bi zablodili v tujih gorah tako, da ne bi mogli ne naprej ne nazaj? Potem bi mi morali poslati drugih in še drugih, iskat izgubljenih siromakov. In potemtakem bi na Teelbanovem kmalu ostale same ženske z otroki. Medtem bi pa Matajev Matija že prišel domov in se nam smejal po pravici vsem skupaj, ne? Zato pa pravim tako: Le ostanimo vsi doma pa čakajmo potrpežljivo in vdano, kdaj se vrne garjava ovca sama. Kadar se pa prikaže, tedaj ga zgrabimo in kaznujmo, da bo vedel, kai se pravi nagajati in v nevarnost spravljati nas in naše nedolžne otroke!"
"Saj res, Mica ima zmerom prav!" je zatrobil Čenčanov Janez • in skrivoma
dregnil svojo Uršo, naj molči. "Le počakajmo, da se vrne Matijče, potle pa le nadenj! Ali ga bomo, kadar nam pride v pest!"
“Ali ga bomo, juhuhu!" so ukali Telebanovci.
Žalostna Urša se pa ni več postavljala na prste in ni več iztegovala vratu, ampak poparjena se je skrivala za širokim možem in hudo jo je bilo sram, da je pogorel nje nujni predlog.
“Dobro si opravila, Mica!" jo je pohvalil Čenčanov Janez iznova. "Lepo si nam onegavila ves čas. Bog ti daj srečo pa zdravje! Tisti voziček detelje ti pa vrnem pojutrišnjem!"
“Saj se ne mudi tako", je odklanjala prijazno.
"Vseeno", je poudarjal Janez, “pojutrišnjem!"
Trikrat pohvaljena Mica je slovesno zlezla s klopi. Obraz se ji je svetil od veselja in zadoovljnosti.
Telebanovci in celo Telebanovke, vsi so ji orglah hvalo, molčala je le Čen-canova Urša. Slavna Mica je ponosno mencala domov; spremljal jo je Andraž Hudopisk, ki ga je povabila k sebi na kosila. Drugi zborovalci pa so ostali pod lipo, se dolgo pogovarjali o čudni zlobnosti uhajala Mataja in ugibali, kako bi ga kaznovali.
V prvem razredu.
Dočim so telebanovski modrijani tako strupeno obrekovali, natolcevali, obsojali razuzdanega uskoka in mu iz dna srca želeli vse najslabše ne le v Ljubljani, ampak tudi povsodi drugod na tem in onem svetu, jo je Matajev Matija radostno mahal proti daljni Radovljici.
Premleval je, kar mu je bil doma razlagal mnogovedni berač o železnici, o čudovitem stroju, ki kuha sam sebi tako moč, da vleče brez priprege celo vrsto težko naloženih voz čez hribe in ravnine za sabo. Prišel je v dolino; v marsikaterem selu je vprašal, če je Radovljica že kaj blizu, toda povsodi so mu kazali še daleč tja onkraj gora.
Moral je zopet navkreber. Da ga ne bi žulili velenerodni škornji, jih je sezul in obesil na svoj preljubi dežnik zraven cule. Dolgo je korakal zdaj skozi gozd, zdaj mimo cvetličnatih livad. Po ozki stezi je dospel na divjo samoto. Tuintam so stale mdd ruševjem pritlikave jelše, jere-bike in smreke, nalomljene od silovitih viharjev. Med zelenjem so se zibali modri košutnik, rdečkasta lepnica, ametistna zaspanka. Nad globokim prepadom se je veličastno vozil temnorjav planinski orel, krožil z razpetimi dolgimi perutnicami iln krmaril s širokim belim repom ter odplul proti jugu, koder so se soln-čili sosedni gorski velikani.
Po tratah, po skalovju je rdel drago-mastnik. žolta planinska vijolica, lični kamenokreč, elegeantni ceptec, višnjevi jaglec, jasnomodra zvončica in vse oolno drugih perkrasnih, milovonjavjt' cvetlic je sevalo in cvetelo povsodi, kamorkoli je pogledal potnik. Ob visoko vzraslih temnozelenih smrekah se je vzpenjala planinska srobotina in jih ovijala z venci čudovito lepih modrih cvetov. Urna skalna jerebica je brzela preko peščenega plazu, izginila za brinjem. Ob navpičnih stenah je spretno in drzno plezal najlepši ptiček visokih gora, planinski plezalček.
Ozka pot je zavila skozi bukov gozd. Oddaleč je slišal Matajev Matija pritajen žubor gorske vodice. Z gole frate je zagledal širno dolino in ondi se je zabli-skavalo v solncu sijajno ogledalo mlade Save. Na visoki livadi bližnje rebri je zapazil kraj vrtoglavega brezdna družbo divjih koza. Prijazno jim je zamahal z
KADAR POŠLJETE POMOČ DOMOV
ne pozabite da so Vaši domači bosi. Glede obuvala st obrnite na slovensko tvrdko
BRATJE KEBER
Centenera 1140 U. T. 60-0176 Buenos Aires
ki je pripravila v ta namen vseh vrst čevljev za možke, ženske, male in velike. Povedati je približno mero, pa boste dobili vse gotovo, tako da bo doma čevljar z nekaj šivi dovršil obuvalo točno po nogi. Na ta način se čevlji po potu nič ne pokvarijo, Vam pa pride prav poceni.
Ugodnejšega načina ni, kako obuti svojce v domovini! Poslužite se torej slovenske tvrdke. Podrobne po- I datke vprašajte po telefonu.
PERIODICO SEMANAL
aparece los dias 3 - 10 - 17 y 24 de čada mes. Dedicado exclusivamente a la Industrie Lechera y a la Granja.
Consultorio Tčcnico, Industrial y Veterinario - Anälisis, etc. GRATIS PARA LOS SUSCRIPTORES PRECIO DE LA SUSCRIPCION S 10.— ANUALES Redacciön y Administration:
MORENO 2718 — U. T. 45-3503 — Buenos Aires
A M A B 0
MONTE CUD1NE
A Z A 7 X A ST
MONTE CD D IN E
C.1LIDAD Y RENDIMIENTO
MONTE C UD INE 8. R. Ltda.
Ospiuti 1,000.000 $.	XXL6BAN0 2286
“DUHOVNO ŽIVLJENJE”
“LA VIDA ESPIRITUAL"
Pasco 481, Buenos Aires, Argentina
CORREO ARGENTINO	TARIFA REDUCTOA
Sucursal 13	Concesiön 2560
JUAN B0GANI
Sucesor de BOGANI HN08. IMPOBTADOB DE TEJIDOS
1928 — ALSINA — 1926
U. T. 47, Cv*ro 6W
Buenos Aires
Recreo “EUROPA”
RIO 0ARAPACHAY
Pri domačinih v prelepem kriju. — Po ceni PrevoE s postaje Tigre tja ln nazaj, odrasli s 1.—, otroci $ 0.50.
U. T. 749 - 0589 — TIGRE — FCCA.
V SOBOTO CELI DAN
je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v
FOTO SAVA
San Mariin 608 — Tel. 81-6440 — Florida 606
roko in jim želel dober dan, osuple so zrle na čudno bitje s culo in dežnikom, strigle z ušesi in ubežale bliskoma po skalah. \
Na položnem obronku je našel vse polno črnomodrih borovnic in rdečih jagod. Nabral si jih je v klobuk, legel v senco m se jel krepčati, od mnogove.inirn jel-ševjem je skakutal golotnooister potoček mimo njega po pisanem kremenju. Iz hladovite dolinice spodaj so prizvanjefli zvonci nevidne čede. Povsodi naokoli so žvižgali, žvrgoleli in peli ko.h in taščice, drozgi in penice, brinovke, komatarji in drugi nadarjeni umetniki; vmes pa so se ntokusno zadirale domišljave šoge, vsiljive srake in prenapete kavk? brez pravega posluha, brez čuvstva, takta in tehnike ter delale gozdni simfoniji tako zgago in sramoto, da so se vnebovpi-jočim diletantom zaničljivo smejale vse kritične žolne, povrhu pa še Matajev Matija.
Prijetna lenoba se je lotevala potnika; vendar se je zopet vzdignil in poslovil od vabljivega počivališča.
Hoditi mu je bilo še dolgo, dokler ni dospel iz gorovja v prostrano dolino. V najuhjši popoldanski vročini se je znojil po prašni cesti in se naposled sre "no doizprašal dopred Radovliice. Veli'- fant
z motiko na rami mu je pokazal mesto in železniško postajo. Truden je sedel Matejev Matija ob robu visoke planote pod košato drevo, odložil prtljago, klobuk in suknjo, si brisal • potni obraz in vrat in ogledoval okolico.
V nižavi zdolaj je šumela deviška si-njezelena Sava v globoki strugi po dolini, polni svetlobe, polni pisane krasote. Kakor vrelo srebro so se lesketali ob očrneiem mostu vali, se belo peneč zaganjali ob sive skale in lili ob lahno-rdečem produ proti jugu. Onostran reke so zeleneli travniki, pašniki, plodne njive, drevje, grmičevje, so belele ceste, temneli gozdovi. Jasno so se odražali rjavi kozelci in koče od zelenila v menja-vih osenah onosna, praznično tiha gora z malone ravnim grebenom je nasproti proti zapadu. Ob reki navzgor so se svetili mrki holmi, vratarji planinskemu ra--ju, ki so ga varovali veličastni planinski orjaki s srebrnimi glavami, kipečimi v jasnomodro zanebje. Okroginokrog so godli neutrudni krikavci svatovsko pesem ganljivo in gladko, brez najmanjše napake. Zdajinzdaj je priletela nervozna čebelica, se zibala po cvetlicah, odbrne-la. Priplul je zaljubljen metulj, se lovil v laskavi poetični sapi todintamkai in odplul s pisanimi jadri dalje po divni
krajini za izgubljeno krasnokrilo ljubico.
Dolgo je gledal Matajev Matija okoli sebe, ne da bi se jasno zavedal očarljive prirodne krasote In pomajal je debelo glavo, kakor bi se hotel otresti obujajočih se" premehkih, neznanih čuvstev in komaj rojena, so mu že zamirala, ginila v duši zaspani.
"Lepo dolino imajo tukaj", je kimal, "veliko in rodovitno, če bi imeli mi Telebanove! tako, ej, koliko bi pridelali krompirja!"
Mikalo ga je, da bi šel ogledovat Radovljico, a se je bal zamude. Videl je, da se na postaji zbirajo potniki, in kmalu je od severa pridrdral vlak. Nekaj trenutkov je Matajev Matija debelo gledal hlapečo velikansko železno kačo, potem je pobral svoje stvari in zdirjal o strmini nizdolu. Ker je bil onkraj tira, ga ni zapazil nihče Na vozovih stoječega vlaka je videl pod okni bele rimske številke, podobne onim na njegovi uri.
“Andražek mi je svetoval, naj se nikar ne obiram predolgo na postaji", se je domislil "Tukaj je enojka, tukaj noter pojdem, v prvi razred, da bo bolj poceni. Naj bo malo bolj zadaj, nič ne de, se pa nekaj trenutkov pozneje pripeljem v Ljubljano, he he!"
(Nadaljevanje)