Med drugim preberite___________________ • MEDNARODNO SODELOVANJE NAŠE DRŽAVE V IZOBRAŽEVANJU, str. 2 • S SODOBNO ŠOLO V RAZVITO DRUŽBO, str. 3 • UČITELJEVA OBREMENJENOST IN NJENE MEJE, Str. 4 • TELEVIZIJA V ŠOLI, str. 5 • IN GNALE BODO NOV CVET BOLJ VESELO, str. 9 Robert Dolsneau: Otrok in golob, umetniška fotografija, 1958 Vse življenje se učimo in vse nas uči Ob koncu javne razprave o Poročilu o preobrazbi vzgoje in izobraževanja Razprave o Poročilu o preobrazbi vzgoje in izobraževanja — pripravil jo je Izvršni svet republiške skupščine — se počasi strnjujejo. Številni sestanki, kritične misli, ki jih je spodbudilo skupščinsko poročilo, dokazujejo, da je predlog Skupščini SRS, naj bi vzgoja in izobraževanje zavzela prednostno mesto v petletnem razvojnem načrtu, upravičen. Zadnja reforma srednjega šolstva še ni do konca izpeljana, in že trka na vrata nova. Vsak, ki hoče dokazovati, da ve, kaj je aktualno, sodeluje v razpravah o reformi, in vsak časnik, ki se trudi biti sodoben, ji nameni komentar ali pa kar osrednjo temo. Sestanki brez konca, partijski plenum, priloga Mladine, RRR (reformatorji reformirajo reformo) je papirnati tiger? potrjujejo, da je prenova srednješolskih programov ta čas ena najpomembnejših dogajanj pri nas. To je tudi razumljivo, če pomislimo, da je šolstvo v resnici te- melj družbenega dogajanja. Mladinci so na slovenjegraškem srečanju opozorili, da prenova programov ne sme zamegliti drugih vprašanj v šolstvu. Bila naj bi postopna, saj »vsaka naglica (zaradi takšnih ali drugačnih pritiskov) vsebini bolj škoduje kot koristi, veliki skoki pa povzročajo obilo administriranja, saj oblikovalci največkrat ne upoševajo resničnega starija; zato si morajo pomagati s papirnatimi ukrepi, če hočejo doseči, da novosti zaživijo.« Vsaka sprememba pri prenovi srednješolskih programov mora biti premišljena, so poudarili tudi na seji Sveta za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL (27. januarja) in se zavzeli za boljšo kakovost izobraževanja. S tem je povezan gmotni položaj šolstva; šele ko bo ta urejen, bomo lahko pričakovali, da bodo dobile naše šole boljše učitelje. . . Govorili so o vrednotenju učiteljskega poklica: tisti, ki se odločajo za študij pedagoških usmeritev, so še zmeraj v družbi vrednoteni slabše od tistih, ki se usmerjajo v raziskovanje. Poskrbeti moramo, da se bodo pedagoški delavci nenehno spopol-njevali in dodatno usposabljali. Tudi na seji Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje je bilo slišati podobno, ko so se zavzemali za napredovanje učiteljev. Na to so opozorili že srednješolci v Slovenj Gradcu z besedami: »Učiteljeva nagrada za delo ni zgolj debela denarnica, temveč tudi njegovo samopotrjevanje.« Na seji Sveta za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL so poudarili, da vzgoja in izobraževanje ne zadevata le šole, saj se vse življenje učimo in vse nas uči. Ne razmišljamo pa o najširšem izobraževanju javnosti, čeprav od nje zahtevamo, naj odloča o pomembnih družbenih vprašanjih. Ljudi bi morali poučiti, kako pomembno je znanje in da ga je treba nenehno dopolnjevati. Morda lahko prav pri tem an-dragogika veliko pomaga. Krivično bi bilo očitati, da v poročilu ni besed o izobraževanju odra- Nadaljevanje na 2. str. Naloge, ki imajo prednost Iz sklepot/ CK ZKS o nadaljnjem razvoju vzgoje in izobraževanja 9 V vzgojno-izobraževalnih programih je treba: — bolj poudariti temeljno in multidisciplinarno znanje; zmanjšati število predmetov in jih očistiti enciklopedičnosti in pretiranega historizma; opuščati pretirano specializacijo; uveljaviti marksistično zasnovanost in povečati vzgojno učinkovitost; zagotoviti več stopenj zahtevnosti v posameznih vzgojno-izobraževalnih programih; — ustrezneje razmeščati zmogljivosti srednjega izobraževanja; spodbujati izobrazbene aspiracije ter povečati dostopnost programov in njihovo prednost; — v visokem šolstvu krepiti povezovanje vzgojno-izobraže-valnega in raziskovalnega dela kot temeljne značilnosti visokošolskega študija. 9 Zagotoviti moramo strokovne podlage za oblikovanje sodobnega vzgojno-izobraževalnega sistema in za določanje o izobraževalni politiki; pospešiti razvoj teorije vzgoje ter vzgojno-izobraževalnega in šolskega sistema, didaktik, ekonomike vzgoje in izobraževanja in drugih strok; čimprej uresničiti razvojna projekta Dolgoročni razvoj visokega šolstva v SR Sloveniji in Izobraževanje odraslih kot strateški dejavnik pospeševanja našega družbenega in tehnološkega razvoja. — Pri programiranju vzgoje in izobraževanja ter reševanju strokovnih vprašanj njunega razvoja je treba krepiti vlogo Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje, povečati njegovo pristojnost in odgovornost ter mu zagotoviti ustreznejše možnosti za delo. — Univerzi naj ustvarjalno oblikujeta in uresničujeta programsko in kadrovsko prenovo visokošolskega študija ter skrbita za večjo samoupravno in strokovno povezanost visokošolskih organizacij, pa tudi za razvoj celotnega vzgojno-izobraževalnega in šolskega sistema; to zahteva tudi preverjanje, ali so normativne podlage za njuno delo ustrezne. Preobrazbi univerz bo Zveza komunistov namenila posebno obravnavo. © Zboljšati je treba gmotne možnosti za razvoj vzgoje in izobraževanja ter usmerjati družbena sredstva v tista področja, ki so za uresničevanje'prednostnih ciljev družbenega razvoja najpomembnejša; to sta zlasti rast števila diplomantov v naravoslovno-tehničnih, matematičnih in za narodni razvoj pomembnih strokah ter razširitev podiplomskega izobraževanja, spopolnje-vanja in usposabljanja. V svobodni menjavi dela moramo uveljaviti standarde in merila, ki bodo spodbujali kakovost in učinkovitost vzgojno-izobraževalnega dela, v visokem šolstvu pa terjali in omogočali povezanost izobraževanja z raziskovalnim razvojnim in umetniškim delom. S standardi in merili je treba izražati tudi prednost programov glede na dolgoročne družbene razvojne usmeritve. 9 Pri sprejemanju in uresničevanju temeljnih razvojnih odločitev za uveljavljanje splošnih družbenih interesov in potreb v vzgoji in izobraževanju za njihovo včlenjevanje v druge družbene razvojne cilje in za nadzor nad njihovim uresničevanjem je treba uveljavljati večjo vlogo in vpliv Skupščine SR Slovenije, zlasti zbora združenega dela, in Skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije, za področje visokega šolstva pa tudi Skupščine Raziskovalne skupnosti Slovenije, zlasti zborov uporabnikov, obeh skupščin. Doseči je treba, da Izobraževalna skupnost Slovenije uveljavi svojo odgovornost za razvoj celotne vzgoje in izobraževanja po načelu vzajemnosti in solidarnosti, posebne izobraževalne skupnosti pa preobraziti tako, da bodo omogočale izražanje, usklajevanje in zadovoljevanje izobraževalnih interesov posameznih področij združenega dela, zlasti pri izobraževanju zaposlenih. 9 Hitreje moramo ustvarjati družbene možnosti za uspešnejši in skladnejši razvoj vzgoje in izobraževanja, pri tem pa dolgoročneje in načrtneje opredeljevati kadrovsko-izobraževalne potrebe kot enakovredne sestavine načrtovanja in zato hitreje razvijati kadrovsko-izobraževalno vlogo organizacij združenega dela. Zagotoviti je treba njihovo večjo vlogo pri usmerjanju v izobraževanje, pri usposabljanju delavcev, pri izvajanju proizvodnega dela, delovne prakse in pripravništva; nagrajevati znanje in to, kar je z njim doseženo, spodbujati in nagrajevati prodor znanja v vse delovne organizacije in delovne procese; doseči, da bo izobraževanje odraslih enakovredna sestavina vzgojno-izobraževalnega sistema; razviti alternativne izobraževalne poti in načine izobraževanja odraslih. 9 S skupnimi prizadevanji moramo krepiti strokovno avtoriteto in družbeni ugled šole in pedagoških delavcev; oblikovati in uresničevati načrtnejšo in dolgoročnejšo kadrovsko politiko v vzgoji in izobraževanju, še zlasti s kakovostnim izobraževanjem in stalnim strokovnim spopolnjevanjem pedagoških delavcev. Le-tem je treba dati moralno priznanje za njihovo delo in to tudi bolje nagrajevati, razvijati možnosti za napredovanje v poklicu, ravnatelje pa sistematično usposabljati za načrtovanje, vodenje in usmerjanje pedagoškega procesa. UNIVERZA ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE PRAZNUJE PRVO OBLETNICO Učenje — razvoj, upanje, življenje Preobremenjeni v vsakdanji naglici, v pehanju za gmotnimi dobrinami velikokrat pozabljamo na človeka in njegov jutrišnji dan. Pri tem ne mislim na ekološke katastrofe, ki se zgrinjajo nad nas, temveč na človekovo življenje: pred očmi imam tridesetletnika, ki stopa proti vrhuncu kariere, ko prestopi petdeseta leta, pa se mora umakniti — tak je dogovor v družbi. Kamor koli se ozremo, povsod se ukvarjamo z ljudmi v drugem življenjskem obdobju (in v prvem): moda, reklame, zabava, skratka ves potrošniški trg je obrnjen k njim, ko da se kasneje življenje ustavi. Nič nenavadnega torej, da prevladuje med nami negativno mnenje o starosth To je za večino ljudi obdobje, ki se ga bojijo; saj menijo, da ne prinaša nič lepega, le bolezen in socialno negotovost. Tako gledanje je daleč od pojmovanja, da je starost sad življenja, da je odvisna od njegove kakovosti. Daleč od tega, da starost pomeni človekovo prihodnost, ki si jo je treba iz dneva v dan ustvarjati in se nanjo pripravljati, in še dlje od prepričanja, da je tretje življenjsko obdobje tisto, ki odpira nove razsežnosti življenja, daje pravo bogastvo in ponuja polnejše življenje. V današnji družbi postaja starostna skupina čedalje pomembnejša zato, ker se življenjska doba podaljšuje. Predvidevajo, da bo leta 2000 na svetu šeststo milijonov starejših prebivalcev, to pa pomeni, da bo takrat na svetu enainsedemdeset odstotkov več starejših, kot jih je bilo leta 1975. Jugoslavija je ena od prvih dežel, ki je začela uresničevati težnje po nenehnem izobraževanju — od ranih do poznih let. Gre za izobraževanje, ki pomeni obvladovanje znanja in ustvarjalnih sposobnosti. Ljudje pogosto enačijo izobraževanje in šolo, toda: šola je le eno poglavje v življenju, izobraževanje pa poteka kadar koli in v najrazličnejših okoljih, kjer posameznik oblikuje svojo osebnost. Izobraževati se moramo, če hočemo vedeti in razumeti kaj se dogaja. Skrb za mirno in dejavno starost je ena temeljnih nalog naše družbe, zato je naša dolžnost, da starejšim omogočimo izobraževanje in usposabljanje ter jim tako pomagamo prebresti tako imenovane »upokojitvene šoke« — obdobja, ko mnogi ne vidijo poti naprej. Uredili smo pokojninsko zavarovanje in zdravstveno varstvo, toda človek — čeprav ima gmotne ustrezne razmere — ne more biti srečen brez koristnega in ustvarjalnega dela, potisnjen na rob in čakajoč. To je v njegovi naravi. Učenje je razvoj, razvoj je upanje in upanje je življenje. Človek se neprenehoma uči, ne glede na leta, bolj kot kdaj koli pa v tretjem življenjskem obdobju potrebuje okrog sebe ljudi, s katerimi dela. V razvitem svetu so se tega zavedali, zato so v drugi polovici dvajsetega stoletja začeli ustanavljati univerze za tretje življenjsko obdobje. Programe za starejše so poznali že prej, prva univerza pa je bila ustanovljena leta 1973 v Franciji- Ljubljansko Univerzo za tretje življenjsko obdobje, prvo te vrste v Jugoslaviji, je ustanovila lanskega februarja Sekcija za tretje življenjsko obdobje pri Andragoškem društvu Slovenije. Pri nas se je začelo s tečaji francoščine za upokojence pri Izobraževalnem centru za tuje jezike v Ljubljani —že pred ustanovitvijo Univerze, in udeležencev je bilo kmalu preveč za eno samo skupino. S formalno ustanovitvijo Univerze za tretje življenjsko obdobje (svoj sedež ima za zdaj V domu starejših občanov v Šiški na Bijedičcvi 15) pa se je dejavnost razširila. V lanskem Šolskem letu je imela Univerza že dvaindevetdeset slušateljev'.— -poleg francoščine še pri novinarstvu, keramiki, slikarstvu, književnosti s filozofijo in novostih v , Mednarodno sodelovanje naše države v izobraževanju totra S seje Medrepubliške — medpokrajinske komisije za reformo izobraževanja Na zadnji seji Medrepubliške-medpokrajinske komisije za reformo izobraževanja (16. januarja 1987) sta bili osrednji točki dnevnega reda informacija o večstranskem sodelovanju Jugoslavije na področju izobraževanja z Unescom, OECD in Evropskim svetom, obravnava poročila s 40. zasedanja mednarodne konference o izobraževanju (Ženeva 2. do 11. decembra 1986) in pregled Priporočila ministrom za izobraževanje s tega zasedanja. Člani so z vabilom za sejo prejeli pregledno Informacijo, ki so jo pripravili Zvezni zavod za mednarodno znanstveno, prosvetno-kulturno in tehnično sodelovanje, Jugoslovanska komisija za sodelovanje z Unescom in Medrepubliška-po-krajinska komisija za sodelovanje z OECD in Evropskim svetom na področju izobraževanja. Skupna in temeljna ugotovitev pripravljalcev informacije in razpravljalcev na seji je bila, da Jugoslavija premalo izrablja velike možnosti, ki so na voljo v vseh treh mednarodnih organizacijah za napredek in razvoj vzgoje in izobraževanja. svetu. Prihajali so iz Ljubljane. Litije, Žalca', Celja, z Jesenic) iz Univerza za tretje življenjsko obdobje je pripravila že aekaj seminarjev za mentorje izobraževanja za starejše, da bi podobne oblike za upokojence organizirali tudi drugod po Sloveniji (in Jugoslaviji). Pripravili so tudi pogovore o izobraževanju v tretjem življenjskem obdobju v Mariboru, Celju in Titovem Velenju. Velenjčani zdaj že sami uspešno skrbijo za svoje najstarejše, zanje so ustanovili krožke pletenja, plesa, angleščine, gospodinjski in zgodovinsko-efno-loški krožek. Zdaj je v ljubljansko Univerzo za tretje življenjsko obdobje včlanjenih že več kot petsto upokojencev — to pa je po komaj letu dni obstoja zelo veliko in zelo razveseljivo. Univerza za tretje življenjsko obdobje si postopno utira pot, izobraževanje torej ni več privilegij mladih. Tega ne potrjuje le veliko število upokojencev, ki sodelujejo z njo in veliko članov o tej dejavnosti v dnevnem časopisju, temveč tudi zanimanje in naklonjenost strokovnjakov, ki se ukvarjajo s starejšimi. O izobraževanju v tretjem življenjskem obdobju so predstavniki ljubljanske Univerze za tretje življenjsko obdobje govorili na tretjem jugoslovanskem gerontološkem kongresu v Zagrebu. Za veliko udeležencev iz drugih republik je bilo to popolnoma novo področje, o katerem še niso razmišljali, zato je toliko pomembnejše, da so zamisel o izobraževanju v poznih letih navdušeno sprejeli. Na šestem kongresu jugoslovanskih pedagogov v Mariboru so poudarili pomen gerontogo-gike, ki bi jo pedagogika morala bolj razvijati, saj daje možnosti za delo, ustvarjanje in tako pomaga starejšim, da resnično živijo — do konca. Predlagali so, da bi na pedagoških fakultetah razvili nov profil: prosvetni delavec — gerontogog. Najtežje je prepričati ljudi, da je starost enakovreden, koristen, Velikokrat celo najlepši del življenja; da tretje življenjsko obdobje odpira nove poti tudi v izobraževanju. Ne gre več za izobraževanje, ki ga zahteva Člove- , IcoVo' poklicno delo, temveč za odkrivahje novega, za obujanje-sposobnošti, ki zaradi preobremenjenosti z drugimi obvez-nostmi. ki jih prinašajo srednja ..lete’, pfej hisd >bile ali pa niso mogle bitj razvite. Prav ha tem področju imajo univerze Za starejše še veliko dela, ljubljanska Univerza za tretje življenjsko obdobje pa je lahko z dosežki v prvem letu svo-jega obstoja — zgled. Organizacija združenih narodov za prosveto, znanost in kulturo — Unesco je največja specializirana organizacija Združenih narodov, nastala je že leta 1950. V Unesco je zdaj včlanjenih 160 držav. Sodelovanje poteka po programu in proračunu, ki ga sprejema Generalna konferenca te organizacije vsaki dve leti. Od številnih velikih programov, akcij in ustanov je potrebno omeniti tri ugledne specializirane ustanove Unesca: Mednarodni biro za izobraževanje v Ženevi (BIE), ki je svetovno informacijsko središče za izobraževanje, ukvarja pa se tudi s primerjalnimi raziskavami, z izobraževanjem kadrov in založništvom; Mednarodni inštitut za načrtovanje izobraževanja v Parizu in Unescov institut za izobraževanje v Hamburgu, ki je usmerjen predvsem v nenehno izobraževanje. Jugoslavija sodeluje tudi s Komitejem za izobraževanje pri OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) in njegovim Centrom za raziskave in inovacije v izobraževanju (CERI). Pomembna dejavnost tega komiteja je preučevanje razmerij med izobraževanjem, gospodarskim razvojem in zaposlovanjem. V naslednjem obdobju bosta Komite za izobraževanje OECD in CERI namenila posebno pozornost učinkovitosti in kakovosti izobraževanja, prispevku izobraževanja k prestrukturiranju gospodarstva in družbe, šoli prihodnosti, izmenjavi informacij v izobraževanju in posebnemu izobraževanju in vzgoji. Jugoslavija ima na tem področju v OECD položaj posebne opazovalke, in ta ji omogoča, da polnopravno sodeluje. Evropski svet je regionalna organizacija, ki združuje 21 evropskih držav. Status Jugoslavije na področju kulture in izobraževanja v Evropskem svetu še ni urejen, zato se Jugoslavija lahko udeleži le tistih manifestacij, na katere je povabljena. Sodelovanje zajema različno dejavnost na različnih ravneh. Zelo je razvita založniška dejavnost. Evropski svet ima tudi bogato dokumentacijo. Sodelovanje z Evropskim svetom zadeva enakovrednost diplom, šolanje otrok migrantov in sodelovanje univerz. Videti je, da bo v bližnji prihodnosti Skupščina Jugoslavije ratificirala Evropsko kulturno konvencijo. S tem bodo ustvarjene pravne možnosti za polno udeležbo Jugoslavije v projektih Evropskega sveta na področju izobraževanja, znanosti in kulture. Vplivati bo mogoče tudi na politiko, programe in delitev denarja v tej organizaciji. Razumljivo je, da ima Jugoslavija tudi obveznosti do med- narodnih organizacij, s katerimi sodeluje. Sodelovanje v programih, udeležba na konferencah, uporaba informacijskih in dokumentacijskih središč pomeni, da moramo biti tudi pri nas tako organizirani, da lahko izpolnimo obveznosti, ki jih ima naša država (obveščanje o izvajanju konvenčij in priporočil, priprava poročil držav članic in drugih dokumentov, udeležba na mednarodnih konferencah idr.). Predvsem pa je pomembno, koliko izrabljamo mednarodne organizacije za naše potrebe. Ali smo ustrezno organizirani, ali imamo primerne strokovne, znanstvene in druge zmogljivosti, ali so na voljo ustrezna tehnična sredstva in potreben denar? Ali je dovolj volje in ali je razvita potreba po mednarodni izmenjavi na vzgoj-no-izobraževalnem področju? V Jugoslaviji si zelo škodujemo, če ne bomo hitreje odpravljali težav, ki ovirajo mednarodno sodelovanje v vzgoji in izobraževanju. Po mnenju me-drepubliške-medpokrajinske komisije za reformo izobraževanja bi morali čimprej urediti pravno podlago za sodelovanje z OECD in Evropskim svetom. Preučiti bi bilo treba položaj in sestavo Medrepubliške-medpo-krajinske komisije za sodelovanje z OECD in Evropskim svetom. Posebno pomembno je, da bi pri Zveznem zavodu za mednarodno znanstveno, prosvetno-kulturno in tehnično sodelovanje ustanovili skupno strokovno službo za vsestransko sodelovanje SFRJ na področju izobraževanja. V okviru te službe je treba ustanoviti sodobno opremljeno informacij-sko-dokumentacijsko središče, ki bi zbiralo, obdelovalo in izmenjavalo informacije v sodelovanju z informacijskimi sistemi navedenih mednarodnih organizacij. To središče bi delovalo kot del informacijsko-dokumenta- cijskega sistema na področju vzgoje in izobraževanja v SFRJ, ki se bo oblikoval po družbenem dogovoru med republikami in pokrajinama. Zasnovo delovanja te službe naj pripravi Zvezni zavod. Ustrezneje se je treba organizirati tudi v republikah. Zato naj republiški komiteji in zavodi za šolstvo poskrbijo za učinkovitejšo usklajevanje v svoji republiki na tem področju ter za spretnejše in uspešnejše sodelovanje s pristojnimi zveznimi; jg|j u gani in službami. V republika® i,i,re pokrajinah je prav tako ^Itudi ugotoviti, koliko izvedenu^ premorejo in koliko drugih ^pvta nosti imajo za preučevanje 4]0 v sameznih vprašanj mednar‘|en nega sodelovanja, da bi zaS0|ljeva vili kakovostne strokovne Pjklaje lage za odločanje na republišk1 zvezni ravni ter za sodelova1-naših predstavnikov v med1 rodnih organizacijah. , re n Medrepubliška-medpokraj1 j ska komisija za reformo izo^g ževanja je navedene pobude ^ stališča poslala tudi Koordin^ ^ skemu odboru za izobraževan kulturo, telesno in tehnično kfv turo pri Zveznem izvršflf, svetu, saj ta lahko precej ptif j ale, 'ja: more k spremembi stanja nad področju. Tema 40. Mednarodne kofl ^ renče o izobraževanju — prip ^ vila sta jo Unesco in nje! Mednarodni biro za izobraže) ^ ^ eča va vsebin, L- ’ ..j- je bila Razvoj in napred ^ srednjega izobraževanja (po^y nje ke, nalog, sestave, vseum,^^ metod). Na njej je sodelo)1^. 159 delegacij držav in organi! t J cij, med njimi 40 ministrov izobraževanje. Jugoslovan^ ref k; delegacijo je vodil prof. dr.1 kola Potkonjak. Za to renco je bilo v Jugoslaviji P Sov pravijenega veliko gradiva, n*1 |2o| tem je najpomembnejše Po* čilo SFRJ o razvoju izobraževanj3 v letih 1984—1986, ki a(li! ga bilo treba predstaviti širši ja nosti v posebnem članku. Prost ^ Vse življenje se učimo in vse nas uči nam ne dopušča, da bi širše pfe čne stavili poročilo o udeležbi n« čna delegacije na tej konferenci. J5 velja za Priporočilo ministroiflil0g izobraževanje za napredek njega izobraževanja, ki &a se sprejela ta konferenca. Med(ijka publiška-medpokrajinska koPjeljj sija za reformo izobraževanj3Mnj oba dokumenta sprejela. V zvljaže s Priporočilom ministrom za djn$]< braževanje pa je bilo sprej£tUar stališče, da je treba z njim sez%ji), niti vse republike in pokrajini da je primeren pripomoček f snovanju nadaljnjega razv0l o| srednjega izobraževanja. !of| JANEZ SUŠNIK L ----------------------------4re] K •stal Nadaljevanje s 1. str. slih — je pa res, da ni ponujenih zamisli, kako naj bi ga zboljšali. Opažajo, da se po letu 1980 izobražuje precej manj odraslih, kot se jih je izobraževalo na primer leta 1978; tedaj je bilo v srednjem izobraževanju 25 tisoč odraslih, lani pa le 8 tisoč. Razumljivo je, da to glede na izobrazbeno sestavo zasposlenih pri nas ni razveseljivo. Člani Strokovnega sveta podpirajo nadaljnji razvoj izobraževanja odraslih in se strinjajo, da le-to potrebuje strokovno vodenje in obravnavo, saj ne smemo zanemariti razločkov med mlajšimi in starejšimi udeleženci izobraževanja, zato bi bilo treba Zakon o usmerjenem izobraževanju prilagoditi tudi potrebam odraslih. Več andragoških strokovnjakov bi morali zaposliti v organizacijah, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, morda celo v srednjih šolah — je predlagal eden od udeležencev seje Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje in dodal, da srednje šole svojega poslanstva ne uresničujejo povsem, če upoštevajo le potrebe mladih. Svet za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL je ugotavljal, da moramo nameniti več pozornosti visokošolskemu izobraževanju. Dogaja se, da Kopra in Trbovelj. Pred meseci so se upokojenci začeli sestajati še na krožkih ornamentike, računalništva, angleščine, zdaj pa pripravljajo še glasbo, italijanščino, španš^fcj^i^* LUČKA LEDNIK i „ raven znanja na fakultetah ne presega ravni srednje šole; člani Strokovnega sveta pa so opozorili, da se moramo pri razvoju visokega šolstva bolj zavzemati za enotnost razvojnega, znanstvenega in raziskovalnega dela in tesneje povezati do- in podiplomski študij, le-tega pa uvrstiti v sistem visokošolskega izobraževanja. Pri preurejanju učnih programov pa kljub naglici ne smemo pozabiti na učbenike in njihovo pomembno vlogo pri uresničevanju vzgojno-izobraževalnih ciljev. Na zadnji seji Strokovnega sveta so govorili tudi o uvajanju skupnih učbenikov za srednje izobraževanje v jugoslovanskih republikah in pokrajinah. Pobuda sega v leto 1974, ponovno pa so jo oživili zadnja leta. Akcijo vodi Zavod za učbenike in učna sredstva v Beogradu, pripomogla pa naj bi k smotrnejšemu nastajanju in izdajanju učbenikov za usmerjeno izobraževanje v državi. Strokovni svet meni, da je o zasnovi učbenika, strokovne knjige, ki naj bi Strokovni svet SRS za vzg0{tans in izobraževanje je na svoji %pi, seji (22. januarja) sprejel pog^Ppi za vpis v srednjo šolo, za napijev, dovanje in dokončanje sr£%p£ njega šolanja, obenem pa t3%j uvajanje delne zunanje difeCliv; ciacije že v prve letnike src^i njega izobraževanja — v tisjdn programe, ki imajo več smeri (fej zličnih zahtevnosti. Učenec toi ob vpisu izbral raven zahtevno*'$la izobraževanja, hkrati pa se Trii moral odločiti za oddelke z b3 Poi ali manj zahtevnimi učnimi J3 So( črti — razlike bodo pri sloven«) ni, tujem jeziku, matematiki h1’ en< pri enem predmetu (določili ž)3j( bodo piši) — strokovnem takšnem splošno izobraževali nem, ki bo temelj stroke. Uče3 % bodo torej izbirali med učni3Edr načrti, ki bodo pomenili TK meljno raven (najnujnejši stfro dard splošne izobrazbe) in twr( mi, ki bodo ustrezali zahtevn# ' ravni (poleg temeljnih vsebin^0)! dodatne za poglabljanje in širjanje znanja). Obvladanje*^bo meljne ravni znanja bodo zatj* vali programi triletnih smeri 'o braževanja, učencem s prav efga 1_’__________________:_ 'Vse fotografije: Joco Žnidaršič . v, obravnavala skupne in usklajene „0 • ' J > vsebine iz programov ter poseb-... »v. - • nostii v katerih se programi ra- zlikujejo, potrebna širša razpra-* va. Upoštevati moramo namreč različnost bivalnih okolij pri nas, obenem pa varovati kulturo malega naroda. Reformiranje srednješolskega izobraževanja ne poteka enotno po vsej Jugoslavi-ji, zato o takšnih odločitvah ni mogoče sklepati na hitro. brintin odličnim uspehom ?s bi ti programi omogočali prč^ v zahtevnejše štiriletne s«1 D izobraževanja. * Va r* Člani Strokovnega »veta ■ poudarili: najpomembnejšsSB < rilo pri prehodnosti naj TjJl ' ocena — ta namreč le redkoP5 13 resnično znanje in spošoba3I° — temveč določeni stana* JU sr>‘ Ob naj bi koncu srednjega šo' spet uvedli končni mr _ LUČKA LEŠNIK 'm e sodobno šolo v razvito družbo sode imi lik , trt deflt !ntralni komite ZKS o nadaljnjem razvoju vzgoje in izobraževanja Vizij, 1® gospodarsko uspešnejše, bolj demokratične in humane, so-„ Pravičnejše in kulturno bogatejše socialistične družbe ne bomo ali, Uresničiti brez bistveno večjega prispevka vzgoje in izobraževa-' t, . * temeljitih sprememb na vseh področjih družbenega življenja h nn a ijef )lišk ova' ned' Veh ciljev ni mogoče uresničiti z vračanjem na stanje pred krizo. v tako se tudi v nadaljnji preobrazbi vzgoje in izobraževanja ne mo-, j"0 vrniti na stari šolski sistem, ki je bil po svojih ciljih in vsebini pri-il p Potrebam prve industrijske revolucije; če je še kar dobro zado- pc^al potrebe druge industrijske revolucije, pa ni perspektiven in ■ iNajen s potrebami 21. stoletja. kraj' oidt linal ;vaa prif na« koi »f. ,L :loV| ;ani! rov ji.Pt, i, to Pot inja , ^ Ši J8/ rosi pr£ i na;( tudi v vzgoji in izobraževanju. le, tnisli iz uvodnega referata zoV *eta i^Iiklavca na seji Central-komiteja ZKS 23. januarja , s° dale usmeritev mnogim Stavam o nadaljnjem razvoju lw k ! apnonsticmh sodb m igrli •'tev na podlagi posamez-p,! Pdruerov in nestrokovnih re-sre%tn’ Pa tud' zaradi tega, ker re-4 n' Izpolnila vseh pričako- “L(fcValVačijske raziskave, s kate-tisL .smo spremljali reformo rjrfe nJega izobraževanja,‘omo-|T 1° danes bolj objektivno in nosfsl hf° oceno njenih pridobitev .^D^bitve reforme niso tako i rnQrmbne: v teb ledb slno dobili programe srednjega jpiL Vlsokega izobraževanja; U C1 manj zahtevnih smeri a^l0v novih programih precej ev4eli °^ne izobrazbe kot so jo -gJjL v nekdanjih poklicnih ni^nielr°kTi del pr°8ramov t4n JCSa izobraževanja je sirse .Van, tako da dobijo učenci tis*trnu-trajnejšo Podlag° za del° n4viln-Maltjmjeizob^e-var l!!'ftNosk(JrflSm°' ^JS r4o>n e’ didaktične in druge p i^°Sti za deI° prenovili ali ilit^en °.zgradili večino domov za j^o fe ln študente. Napredovali 3iga aca Pri sodelovanju združe-i fllesni- a ta^° Pr^ oblikovanju in ’i]4ke uevanju izobraževalne po- r4 Za delo1' Usposablianiu mla' J Pomanjkljivosti reforme ,,i«lo- resn'čcnih pričakovanj ni Mn j .Ucni programi so prenatr- i4vPrefn"lf°ri?lran’ Pdiagojen bčasi učni proces se pre- JnoSiPvOSodablia’ Prav tako tudi žpŠUirež Pl61}1-Nismo zadovoljni bbra? So1, mani z nerazvitim iin v panjem odraslih in niz-ednotenjem znanja. Mar- sikatere reformne rešitve in ukrepi niso bili dovolj domišljeni, pedagoška stroka pa je zaostajala za potrebami časa. Za uresničenje visokih ciljev reforma ni imela pravih možnosti — niti gmotnih, saj časovno sovpada z gospodarsko krizo, niti motivacijskih, saj smo šele zadnje čase popravili prosvetnim delavcem osebne dohodke in jih uskladili z gospodarstvom. Preobrazbo je ovirala tudi konservativna miselnost, ki ima korenine v zastareli tehnologiji in organizaciji dela, v nizki izobrazbeni sestavi delavcev in nizkih razvojnih težnjah tistega dela gospodarstva, ki vztraja pri uhojenih poteh in podcenjuje znanje in inovativnost. V razpravi na seji smo slišali kritično pomisel, da so med najostrejšimi kritiki re-. forme nemara prav tisti, ki so za njeno uresničenje najmanj naredili — tako v proizvodnih organizacijah kot v šolah. Kako uresničiti zamisel nenehnega izobraževanja Šolstvo mora imeti pred seboj dolgoročne cilje in misliti na prihodnost, saj je priprava na življenje in delo čedalje'daljša. Šola torej ne sme usposabljati za današnjo tehnološko raven proizvodnje, za današnjo družbeno in tehnično delitev dela. Takšna izobrazba bi hitro zastarela, takšna vzgoja bi ohranjala doseženo raven družbenih odnosov, namesto da bi pospeševala njihov napredek. Tak konservativen šolski sistem bi capljal za razvojem, namesto da bi ga pospeševal. Vzgoja in izobraževanje se morata nasloniti na najnaprednejši in najprodornejši del združenega dela, ki je sposoben uvajati najsodobnejšo tehnologijo informacijske dobe in uveljavljati razvito samoupravljanje. Vzgoja in izobraževanje morata usposabljati za delo v razmerah vse bolj inovativne proizvodnje, za gospodarjenje z družbenimi sredstvi, za višjo kulturno in duhovno raven življenja. Uvodni referat, razprava na seji in sprejeta stališča in sklepi poudarjajo, da moramo začeti bolj načrtno in odločno uresničevati zamisel nenehnega izobraževanja in učeče se družbe. V skladu s to zamislijo se morajo vzgojno-izobraževalni programi . osredotočiti na temeljno splošno in strokovno znanje; učenci naj spoznajo zakonitosti narave, družbe in človeka in se jih naučijo samostojno uporabljati pri reševanju poklicnih in življenjskih vprašanj. To mora biti vodilo pri razbremenjevanju programov, predmetnikov in učnih načrtov, pri uveljavljanju sodobnejših učnih oblik, metod in sredstev. Predvsem pa moramo navajati učence in študente na samostojno učenje in nenehno dopolnjevanje znanja. Izobraževanje odraslih mora zaživeti in postati enakovredna sestavina vzgojno-izobraževal-nega sistema. Utirati mora nove poti do znanja in omogočiti ustvarjalno uveljavljanje novega znanja v vseh delovnih procesih in delovnih organizacijah. Kakšno srednjo šolo potrebujemo? Srednje šolstvo je na razpotju. S takšnim, kakršno je, niso zadovoljni ne uporabniki ne visoke šole, z marsičim pa niso zadovoljni niti učitelji niti učenci. Po- nujajo se nam različni izhodi in rešitve — od vrnitve na stari srednješolski sistem z gimnazijo, tehniškimi in poklicnimi šolami do takšne srednje šole, ki bi bila izrazito splošno izobraževalna, za delo pa naj bi se diplomanti usposobili kasneje v delovnih organizacijah. Nekatere zamisli se torej rojevajo iz nostalgije po starih časih, druge iz humanistične vizije, ki prehiteva razvoj in pozablja, kakšne delavce potrebujejo in bodo še dolgo potrebovali industrija, storitvene in druge dejavnosti. Ali nam je cilj enotna ali duali-stična srednja šola? Ali naj povežemo tudi v prihodnje izobraževanje za delo in za nadaljnje izobraževanje ali pa naj ju obravnavamo ločeno? O tem osrednjem vprašanju nadaljnjega razvoja srednje šole je bilo zadnje čase razmeroma največ razprav in različnih pogledov — tudi na seji centralnega komiteja. Medtem ko so predstavniki aktivov neposrednih proizvajalcev na seji poudarjali, da je treba mlade bolje usposobiti za delo, so predstavniki srednješolcev poudarili predvsem potrebo po pripravi za življenje. Načelo reforme, naj vsako izobraževanje po osnovni šoli pripravlja hkrati za delo in nadaljnje izobraževanje, razglašajo nekateri za »ideološki konstrukt« in ga odklanjajo. Znano je, da so to načelo v preteklosti nekateri razlagali zelo dogmatično. Razprava na seji je iskala stične točke in višjo dialektično sintezo različnih pogledov. Naše gospodarstvo potrebuje delavce in strokovnjake vseh ravni. V primerjavi s stanjem pred desetletjem, ko so se oblikovala reformna načela, potrebujemo in bomo potrebovali čedalje več visoko izobraževanih strokovnjakov in raziskovalcev. Usmerjeno izobraževanje bo trajalo torej za nekatere poklice tri ali štiri leta, za druge šest, osem in več let. Ob podaljševanju izobraževanja in priprave za delo se v današnjem svetu vse bolj uveljavlja težnja po enotneje zasnovanem srednjem šolstvu, po takšnem, ki daje možnosti vsem. brez slepih ulic. Tako zasnovani sistem srednjega izobraževanja mora biti prožen, prehoden, prilagojen bolj in manj sposobnim. Pedagoška znanost mora v tem odkriti nove možnosti, jih preskušati v praksi in spopolnjevati. • Eden bistvenih pogojev za pridobivanje in uveljavljanje znanja je sodoben, prožen in dostopen vzgojno-izobraževalni sistem, ki bo korak pred družbeno prakso. To je temeljni cilj preobrazbe vzgoje in izobraževanja. • Vzgoja in izobraževanje morata usposabljati tudi za učinkovito delo v razmerah z vse bolj inovativno družbeno proizvodnjo, za gospodarjenje s sredstvi v družbeni lastnini inža višjo kulturno in duhovno raven življenja. Najzahtevnejša naloga preobrazbe vzgojno-izobraževalnega sistema, pri kateri se najbolj izrazito kaže njena povezanost z družbeno preobrazbo, je uveljavitev zamisli »učeče se družbe«. Šola mora zagotoviti uresničitev posameznikove težnje in družbene potrebe po pridobivanju novega znanja, ki vse hitreje nastaja v družbeni produkciji. • Vse ravni in oblike izobraževanja po osnovni šoli naj zagotavljajo glede na individualne zmožnosti in družbene potrebe v različnih kombinacijah znanje za delo in za nadaljnje izobraževanje. Zato si prizadevamo postopoma uveljaviti enotnejšo in zahtevno srednjo šolo, ki bo zagotavljala enakovrednost pridobljene izobrazbe, in razvijati sistematično dopolnilno usposabljanje za delo na vseh zahtevnostnih stopnjah. • Permanentno izobraževanje terja tudi prilagoditev delovanja šolskega sistema. Družbeno racionalno in z vidika posameznikovega razvoja je smiselno, da šolanje na katerikoli stopnji vsebuje predvsem pridobivanje temeljnega in splošnega znanja, pomembnega za izobrazbeno-vzgojni in miselni razvoj ter za večjo poklicno gibljivost. Specializirana znanja naj se pridobiva pri delu in s poznejšim ter večkratnim spopolnjevanjem in usposabljanjem. • Vseobsežnost preobrazbe zahteva postopne spremembe, ki ne bodo ogrožale nujno potrebne stabilnosti sistema in ki bodo temeljito strokovno pripravljene, pomembenjše med njimi pa tudi poprej pre-skušene. Postopnost daje tudi več možnosti raziskovalnemu, razvojnemu in drugemu strokovnemu delu, da naslonjeno na dognanja in izkušnje doma in v svetu uspešneje presega voluntarizem pri pripravi dolgoročnih projekcij razvoja, pri opredeljevanju ciljev vzgojno-izobraževalne dejavnosti, pri njihovem uresničevanju ter pri stalnem spremljanju njihovih učinkov. Iz sklepnih stališč Sklepna stališča seje poudarjajo, naj vse ravni in oblike izobraževanja po osnovni šoli omogočijo pridobivanje znanja za delo in za nadaljnje izobraževanje — vendar v različnih razmerjih, v skladu z družbenimi potrebami in posameznikovimi zmožnostmi. Tako naj se postopno uveljavlja enotnejša — nikakor pa ne uniformirana srednja šola, dostopna in prilagojena vsem učencem. Tako so dobila širšo podporo zdajšnja prizadevanja za prenovo srednješolskih programov. Iskanje konkretnih rešitev je seveda naloga stroke, dogovor med uporabniki in izvajalci izobraževanja na posameznih področjih. Kaj moramo spremeniti? Celotna obravnava na seji centralnega komiteja se ni ustavila le pri razčlenjevanju in razglabljanju o stanju in razvojnih potrebah, pač pa je skušala tudi natančneje opredeliti, kaj moramo storiti in kaj spremeniti za hitrejši napredek vzgoje in izobraževanje. Med prednostnimi nalogami pri preobrazbi je vsekakor prenova .in spopolnitev programov ter celotnega sistema srednjega izobraževanja. Programe je treba snovno razbremeniti, jih oblikovati — če je potrebno — z več stopnjami zahtevnosti. Pri uresničevanju programov pa moramo več skrbi kot doslej nameniti vzgojnosti pouka in njegovi marksistični zasnovanosti. Da bi bili ukrepi in odločitve v prihodnje bolj pretehtani, potrebujemo zanje bolj trdno strokovno podlago. Zato moramo pospešiti razvoj teorije izobraževanja in vzgoje in raziskovalnega dela, ki mora dati odgovor na marsikatera razvojna vprašanja, še zlasti v visokem šolstvu in izobraževanju odraslih. Okrepiti je treba tudi vlogo in pristojnosti Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje ter mu zagotoviti boljše možnosti za delo. Razvoj vzgoje in izobraževanja zahteva boljše gmotne možnosti. Z merili in standardi je treba spodbujati kakovost in učinkovitost vzgojno-izobraže-valnega dela. Hkrati z rastjo števila diplomantov v nekaterih prednostnih smereh moramo širiti tudi obseg podiplomskega izobraževanja, spopolnjevanja in usposabljanja. Med drugimi sklepi je centralni komite posebej poudaril, da moramo krepiti strokovno avtoriteto in družbeni ugled šole in pedagoških delavcev. Zagotoviti moramo kakovostno izobraževanje in -stalno strokovno spo-polnjevanje pedagoških delavcev, dobro nagrajevati in bolje spodbujati njihovo delo ter jim omogočiti napredovanje v poklicu. Za načrtovanje, vodenje in usmerjanje pedagoškega dela je treba še posebej usposabljati ravnatelje. Poudarki v razpravi V razpravi je bilo veliko povedanega o univerzi, dodiplomskem in podiplomskem študiju, ki ju obremenjuje nemalo težav, od visokega osipa do neustrezne organiziranosti. Univerzi nista zadovoljni z Zakonom o usmerjenem izobraževanju, ki je visoko šolstvo podredil skupnim rešitvam ter ločil izobraževalno in raziskovalno dejavnost. Financiranje univerze je razpeto med 19 posebnih izobraževalnih skupnosti. Zdajšnji standardi in merila po mnenju visokošolskih učiteljev hromijo kakovostni razvoj univerze, namesto da bi ga pospeševali in spodbujali. Dovolj je torej razlogov, da bo centralni komite še letos namenil •posebno:razpravo vlogi in pri- H aktualno .. hodnosti univerze,” te najvišje pedagoške in znanstvene ustanove. V razpravi o nadaljnjem razvoju vzgoje in izobraževanja so enakopravno in dokaj samozavestno sodelovali tudi predstavniki srednješolske mladine in mladinske organizacije. Srednješolci so s svojega posvetovanja v Slovenj Gradcu poslali odprto pismo Centralnemu komiteju in ga seznanili s svojimi pogledi, predlogi in zahtevami. Od Centralnega komiteja pričakujejo konkretne sklepe, češ da imajo lepih želja že polna ušesa. Razprava je pokazala, da se hotenja mladih'bistveno ne razlikujejo od ciljev in hotenj Zveze komunistov. Mladi hočejo biti enakovredni partnerji v dialogu o vseh temeljnih vprašanjih družbe in njihovega mesta v njej, odklanjajo pa vsako podcenjevanje in starokopitnost ter tisto usmerjenost učnega procesa, ki obravnava učenca kot posodo, v katero je treba nalivati znanje. Mladi so posebno občutljivi za demokratične odnose. Zagovarjajo večjo avtonomnost šole, učiteljev in učencev pri uresničevanju vzgojno-izobraževalnih ciljev in programov in možnosti za izobraževanje. Ne nastopajo proti učiteljem — nasprotno: so na njihovi strani, zavzemajo se za zboljšanje njihovega gmotnega položaja ter njihove pedagoške in strokovne usposobljenosti. V razpravi so veliko govorili o učitelju, njegovih nalogah, družbenem položaju in poslanstvu. Prevladalo je spoznanje, da ima učitelj ključno vlogo pri uresničevanju reforme: učitelj je tisti, ki s svojim znanjem in zavzetostjo daje življenje učnim programom; učitelju moramo zagotoviti tudi v prihodnje primeren družbenogospodarski položaj in ugled (Franci Pivec). Zadnja leta največ razpravljamo o vzgojno-izobraževalnih programih, učnih predmetih in številu ur zanje, v resnici pa bi nas morali bolj skrbeti učitelji. Kadri so najbolj kritičen del reforme: učiteljev že zdaj primanjkuje, vpis v pedagoške šole tudi ni usklajen s prihodnjimi potrebami; učitelji niso dovolj usposobljeni ne za reformo, ne za uresničevanje zahtevnih nalog sodobne šole (Bogdan Kavčič). Vrnimo učitelju nekdanje dostojanstvo (Ivo Fabinc), je bil poziv, ki ga je Centralni komite podprl tudi v sklepnih stališčih. _ Razprava je navrgla še nekaj konkretnih vprašanj, ki jih je Centralni komite prepustil nadaljnji obravnavi v strokovnih organih ali Marksističnem centru CK ZKS. Takšen je bil npr. predlog za vsebinsko prenovo predmetov samoupravljanje s temelji marksizma ter obramba in zaščita ter predlog, naj bi v srednji šoli oživili nekdanjo klasično smer s poudarkom na latinščini in grščini, zgodovini in filozofiji. Slišali smo tudi nekaj predlogov za ponovno uvedbo končnega preverjanja znanja v srednjih šolah in to v obliki, ki bi omogočala primerjalno oceno znanja diplomantov ne samo v republiških, marveč tudi jugoslovanskih okvirih. Reforma vzgoje in izobraževanja je povezana z zgodovinskimi interesi delavskega razreda, je v sklepni besedi poudaril predsednik CK ZKS Milan Kučan. Reforma šole namreč v zdajšnjih družbenih razmerah lahko zaostri socialno razlikovanje, z vsemi političnimi, gospodarskimi in drugimi posledicami — lahko pa pripomore k spreminjanju socialne sestave in k uresničevanju razvite, kulturne in humane družbe, odprte svetu in povezane z naprednimi hotenji človeštva. JOŽE VALENTINČIČ............. Prosti spis za tovarišico Majdo Jeršnik »Gorje družbi, v kateri imajo učitelji manjše plače kot trgovci in gospodarstveniki!« je dejal nekdanji predsednik OZN U Tant. Učiteljeva obremenje nost in njene meje Pritiski na učitelja so čedalje večji. Učitelj dobiva širše vzgojne in učne programe, dodatna dela, in vse gre v tako imenovani 42-urni delovni teden, ki je raztegljiv kot meh, saj pam dozdajšnjih nalog nihče ne odvzema. Prav nesmiselno je že, da nam vsako delo merijo v minutah, v količinah in obsegu, le prav malo pa tisto, kar je najpomembnejše — kakovost vzgojno-izo-braževalnega dela. Razni pravilniki, ki so v nekem času edino zveličavni, določajo najpogosteje 30 minut za pripravo na učno uro — ta pa mora biti metodično, snovno in vzgojno kakovostna (napisati pripravo, pripraviti učne liste, učne pripomočke — največkrat kar sam —, učila, preštudirati dodatno literaturo, ki prinaša novosti) v pripravljalnem in izvedbenem delu. Kdo to zmore? Učitelj ob zdajšnjem znanju in ob zdajšnji opremljenosti šol največkrat ne. In/kakšne so posledice? Učitelja kritizirajo učenci, starši, pedago-ška služba in javnost. Očitno je, da tega bremena učitelj ne zmore \ič. Moral pa bi vsakega učenca oblikovati v vsestransko-razvito-osebnoSt, tudi in predvseiti v današnji dobi, ko je gospodarska, politična in duhovna kriza, in so zaradi tega porušene preneka-tere vrednote. Množična občila vse premalo prikazujejo učiteljevo delo in njegove vzgojne in učne uspehe, na široko pa obveščajo javnost o napakah pri vzgojnem delu. Le redko najdemo razlago, kaj spada v neposredno vzgojno-' izobraževalno delo z učenci. V drugi številki Prosvetnega delavca je to nakazano, vendar ni dovolj jasno opredeljeno. V to delo prav gotovo spadajo vse tiste dejavnosti, v katerih sodeluje določno število učencev (pri pouku praviloma oddelek ' ali skupina oddelka, v drugih oblikah pa so učenci razporejeni po zanimanju ali potrebah), s katerimi učitelj neposredno izvaja, predvsem vodi in usmerja delo. K rednemu pouku bi torej lahko šteli vse posebne oblike pouka — ekskurzije, športne dneve itd. — pa tudi veliko drugega organiziranega dela, kot so dopolnilni jn dodatni pouk, krožki in interesne dejavnosti. To pa hkrati pomeni, da 20 ali 22 ur neposrednega dela z učenci na teden ne pomeni toliko ur pouka, temveč manj, saj bi moral učitelj imeti z učenci vsak teden najmanj po eno uro dodatnega in dopolnilnega pouka in mentorsko voditi vsaj eno interesno dejavnost ali krožek. Za- radi tega pa bi bilo potrebno več ljudi, en učitelj na oddelek razrednega pouka je tako bistveno premalo in tudi trije učitelji na dva oddelka v predmetnem pouku na tako imenovani poldnevni šoli (ki je najpogostejša) niso dovolj. Šola mora doseči najboljše možne vzgojno-izobraževalne uspehe, zato mora imeti sposobne ljudi in urejene gmotne razmere. Nujno bi bilo torej vsaj, naslednje: 1. Učitelj mora imeti visokčk- Ko sem v zadnji številki našega glasila prebrala ploho vprašanj in samozavestnih trditev tov. Jer-šnikove v imenu proizvodnih delavcev, sem si dejala: »Ni vredno truda za potrpežljivo prepričevanje!« Pa sem se spomnila na poročila, ki jih učenci pedagoške usmeritve pišejo o delovni praksi v vrtcih in osnovnih šolah. Po vrsti ugotavljajo (poročil pa sem lovnih organizacij, mi je jasno, da nekateri veliko in težko delajo v smrjjdu, hrupu, vlagi, mrazu," strujbihj.., da pa v istih proizvodnih delovnih organizacijah nekateri na toplem prekladajo papirje in menijo, da so pomembnejši kot tako imenovani neposredni proizvajalci. Sola'je kakor gledališče. Ob-^ činstvd vidi samo predstavo, ki V prosveti bi bili kar zadovoljni, če bi delo končali po tem, ko smo »poštempljali« kartico. Še imenitnejše pa bi bilo, če bi tedaj tudi odložili vse skrbi. ----Med—semestralnimi počitnicami je odšla v proizvodnjo kolegica in kot razlog navedla, da bo sicer imela nekoliko manjšo plačo, da pa se bo po opravljenem delovnem času lahko posvetila otroku. Imela pa bo še boljše možnosti za stro- vseh stoprtjah- ^.kdaj gulili šolske klopi! Nekaj izobrazbo pouka. 3 S ‘ manj je »izvedencev« za univer- 2. Organizirano m uresničeno- kajti do tja ni prilezel vsakdo. -.ra hiti narrtnn nonotinr, J-rnA- lO ’ , . . T»., ■ < Med vrsticami tov. Jersmkove zelo težavno, premalo spoštovano in tudi premalo poznano. Človek bi pričakoval, da bodo šolarji, ki so komaj zapustili osnovno šolo, le-to poznali, pa ni tako. Pravijo, da so šele na praksi spoznali in pogledali delo učitelja izza kulis. Kdor ni videl učiteljevega dela v celoti, bi moral izražati mnenja z določenimi pridržki. Toda na Slovenskem se gremo »izvedence« o šolah in šolnikih vsi, ki smo kovno spopolnjevanje. Podobno sta pred njo povedali še dve ko-, _ . ^Tegici, ki sta tudi zapustili šolo. zanimal, kaj se je dogajalo pred '' Posebnost dela v prosveti je še predstavo, kaj se dogaja za kuli- -Utale: Ni mogoče shajati brez do- mora biti načrtno nenehno izppr, polnjevanje učiteljev, v povezavi z visokimi šolami. 3. Učitelja je treba pritegniti k raziskovalnemu delu v učno-vzgojnem procesu in za ta proces. 4. V 20-urno učno obveznost je treba uvrstiti vse neposredno organizirano delo z učenci. 5. V oddelku bi moralo biti največ 20 do 25 učencev, da bi lahko uspešno opravljali skupinsko delo in individualizacijo pouka. Tako bi bil lahko učitelj organizator dela, pri katerem bi učenci razvijali svoje ustvarjalne sposobnosti. 6. Vsaka učilnica bi morala biti opremljena s kabinetom za učitelja, v njem naj bi bile vse knjige, pripomočki in drugo gradivo, ki je potrebno za pouk (stroji, učni pripomočki, učila, študijska literatura itd.) 7. Šole naj bi imele največ 300 učencev, da bi bili učenci in učitelji dober kolektiv. 8. Vsako leto bi morala biti plačana poučna ekskurzija za vsakega učitelja. 9. Na šolah bi moralo biti več tehničnega osebja: za pobiranje denarja, razmnoževanje nalog in del, za tehnično izdelavo učnih pripomočkov, tudi za tipkanje in razmnoževanje gradiva za učence ipd. 10. Šole bi morale imeti več učiteljev, kot jih imajo, da bi lahko kakovostno in varno izpeljale ekskurzije, kulturne, naravoslovne in druge dneve — za vrsto dejavnosti, pri katerih ni dovolj en učitelj na oddelek. Poleg tega pa še za nadomeščanja v času seminarjev, nenehnega izobraževanja, bolezni, kadar se to dogaja tedaj, ko je pouk. Učitelje vabim naj poročajo o svojem delu in uspehih in povedo, ali je vse to res mogoče opraviti kakovostno v rednem delovnem času. CILKA LIPNIK sem začutila znano krilatico. »Saj vas plačamo! Kaj bi vendar še radi?« Obstaja več logik! Ena je zgoraj omenjena, ki postavlja učitelja v podrejen položaj, plače-valca pa v položaj velikodušnega dobrotnika, ki mu nikoli ne moreš biti dovolj hvaležen za dobrote, razumevanja, široko-srčnost in podobno. Obstaja pa seveda tu — logika v nasprotni smeri: Tudi mi plačamo. Kolikor nam zaračunajo svoje izdelke in polizdelke. Po vrhu vselej tudi kakovostni niso. V njih je vračunano marsikaj, pa tega ne bi navajala, ker nam o tem poročajo v množičnih občilih. Kar mi je padlo v oči pa je še izražanje mnenj tov. Jeršnikove. Strokovni odgovor želi v imenu »nas v gospodarstvu«. Le tam se trdo dela. In »moje« mnenje je mnenje nas vseh. Učenje seveda še zdaleč ni delo. Tako učenje učencev kot poučevanje učiteljev! Pridite nas pogledat, da boste videli, kako se služi kruh v gospodarstvu! Tovarišica Jeršnik! Bodimo pošteni in priznajmo, da so tudi, dela proizvajalcev zelo različno zahtevna, odgovorna, naporna itn. Ker sem proletarski otrok (česar ne gre pozabiti) in ker sem videla že precej proizvodnih de- santi. Poleg vseh vrst pouka (redni, dopolnilni, dodatni, izbirni) se dogaja na šolah še marsikaj. Recimo: Na pouk se je treba pripraviti vsebinsko, organizacijsko, pedagoško, pripraviti in velikokrat je treba izdelati učila (nadrejeni so nam dali že velikokrat vedeti,: da so takšna učila najboljša)) popraviti in prej sestaviti je tfebd vaje in naloge, pripraviti in ‘ižvpsti roditeljske sestanke, govorilne ure, pripraviti se je treba na učiteljske konference in delovne'aktive in se jih udeleže-'" vati. Voditi je treba dokumentacijo: dnevnike, učne načrte, vzgojne načrte, matične liste in knjige, napisati spričevala, poročila, dnevne priprave. Med odmori je treba deliti malico, pobirati denar. Pred poukom ali po njem je treba učence pripravljati na proslave, tekmovanja, in priseljenim otrokom individualno pomagati. Tu so še bralna značka, dežurstva, svetovanja praktikantom, posojanje knjig za domače branje. In še kaj! Zunaj pouka so vse samoupravne dolžnosti in seveda različne družbene dolžnosti. Večji del navedenih nalog je gmotno vrednotenih, precej od omenjenega pa spada po zakonih med tako imenovana DRUGA DELA; da opravimo učitelji v času, »ki preostane« do 42 tedenskih ur. Ker že 32. leto delam v šolstvu (22 let v osnovni šoli, 10. leto na srednji pedagoški šoli, nekaj časa pa sem študirala iz dela), in dobro poznam tudi delo vrtcev (po mnenju slovenske javnosti se tam tako samo igrajo), vam za trdno zagotavljam, da je prosvetni delovni teden med šolskim letom daljši kot 42 tedenskih ur. Tudi po večkrat na teden se zgodi, da pridem domov šele o mraku. volj široke strokovne usposobljenosti, splošne razgledanosti, ki ju je treba neprestano osveževati, spopolnjevati, česar ni mogoče opraviti med poukom. Če si nekateri v proizvodnji ne preberete dnevnega časopisa, poslušate zbrano vsaj ena dnevna poročila po radiu ali televiziji, preberete vsaj nekaj strokovnih in leposlovnih knjig na leto, to sicer ni lepo in pohvalno, vendar tudi tako je mogoče. Dober učitelj, ali celo le poprečen pa si tega preprosto ne more dovoliti, ‘kajti otroci danes že v vrtcu marsikaj vedo in vprašajo. Da ne govorimo še o obiskih gledališča, muzejev, galerij, poznavanju širše in ožje domovine. (Poljaki so še pred 20. leti omogočali vsakemu učitelju po nekaj voženj, da bi spoznali domovino. Pri nas spadajo potovanja v učiteljeve zasebne zadeve). Ko sem še učila na razredni stopnji, sem imela doma kar zajetno knjižnico mladinske literature, ki mi je jemala v stanovanju dragocen prostor in je stala precej denarja, vendar res ni časa, da bi človek za vsako knjigo letel v knjižnico. Treba je priznati, da vseh navedenih del ne opravi vsak učitelj. Tudi vsi nismo enako prizadevni. Tudi v naših vrstah se najdejo jegulje, ki se znajo izmakniti marsikateremu delu. Tudi v tovarnah je tako. Ne da bi prišla k vam na ekskurzijo, verjamem, da mnogi zelo trdo delajo. Pa še delo je enolično, stroji so mnogokrat zastareli in še kaj. Mnogi ne morejo pokazati znanja, ker je vse preveč takih, ki se oklepajo svojih položajev s priznano izobrazbo. Najbrž bi bilo boljše, če bi znanju dali več veljave. Američani in Japonci si ljubosumno gledajo pod prste, kdo bo koga prehitel, kdo bo gospodar- sko prodornejši. Znanst' skrbno preučujejo pos(| šolstva in vzgoje pri svoji' mečih. Mi pa o šolstvu pr^ veliko razpravljamo, se $ bojno podučujemo, če se kaj slabega povemo. Pa še nekaj o počitnica!1 nam šole in vzgojno-vafi organizacije v šestih ot kraških občinah, pa ne p° nobene od njih, kjer bi>,s no« zaprli 1. julija in iflie čitnice do 25. avgusta. Velj dejavnosti, ki se jih se UJ udeležujemo tudi med stom. Na hitro sem zračun®1 sem v dozdajšnjih s luž' letih porabila najmanj P teden za delo v počitniških nijah, celotedenskih plani1 izletih in tečajih zanje. Z ( smo planirali ob sobotah j deljah, to se je zgodilo naj 40-krat. Počitnice sem tn porabila za študij ob delu, bolje učila. Izdatke na p0 nja po domovini sem vseh ravnala sama, s svojim h jem. Naj še dodam, da ve! slovenska prosveta ne p# niti enega počitniškega dol1 v gorah ne ob morju ne ob j( ali toplicah. Nekatere zvodne delovne organizaci imajo v vseh različicah, pf saj si delavci morajo odp Kdo piše dobre knjige? To nismo mi, ki se podpisujemo. Henry Miller • Iz nekaterih zvemo vse, pa vseeno na koncu ničesar ne razumemo. J. W. Goethe MA VMCJJ ZGONIK # Knjiga je piscu to, kar je lepoticam njihova podoba v ogledalu. Paul Jean BISERI so knjižna zbirka z dolgoletno tradicijo, v njej so zbrane knjige, ki pomenijo vrh mladinske ustvarjalnosti, včasih pa se 'med njimi znajdejo tudi knjige, ki niso le mladinsko branje, temveč so zanimive tudi marsikdaj pozneje — tudi to je namreč ena od teženj te zbirke. In prav idkšni sta obe zdajšnji objavljeni knjigi: v zbirko sta namreč uvrščena ponatisa, ki sta si pred leti že ustvarila svoj sloves: Tri kraljeve opice, delo Walterja de la Mara, in besedilo Alphonsa Daudeta Tartarin iz Tarascona. V primerjavi z zbirko Odisej, v kateri so objavljene samo prevodne in domače novosti, se v Biserih ponatiskujejo že objavljena tuja dela. Tri kraljeve opice je prevedel Janez Gradišnik že leta 1958, gre torej za knjigo, ki si je že izbojevala svoj prostor in ugled med mladimi bralci, a četudi ima pravljične prvine, četudi je to le pravljična pripoved o treh mulga-mulgarjih, ki se odpravijo iskat deželo svojega očeta, Asasimo-novo kraljestvo — na tej težavni poti jih ovira vrsta težav — pa ne gre prezreti, da skriva besedilo podpomensko plast, dostopno bolj ali manj le odraslemu bralcu. Svet mulga-mulgarjev je samosvoj svet, s povsem svojimi predstavami, pojmi; treba ga je znati odkriti, da bomo našli v njem vzporednosti z našim, človeškim življenjem. Besedilo Tartarin iz Tarascon# je del znane trilogije, Tartarin iT8 različica Don Kihota, tip zgovot' nega bahača, hvalisavca in sanjo’ J ča, ki živi od svoje domišljije i! zmede s tem celo, tudi svojo okO’ lico. Gfe za delo, ki je bilo veliko4 krat prevedeno, tudi v slovenšČH no, za tokratno izdajo pa so pri’ pravili v založbi nekoliko po' k pravljen prevod Karla Dobide kot leta 1955, prevod, ki odlično te ohranja patino arhaičnoti. Bo u sedilo je ilustrirano s perorisbaM Vena Pilona. Pri založbi razmišljajo, da b> uvedli besedila, ki pišejo o mlet4 °l dosti, in eno takšnih besedil je Z0\r zdaj besedilo Milana Šege Božjih Drevce,. ki je izšlo zunaj zbirku, to je knjižica zgodb iz mladosti mi o njej, zgodbic z različnim intet- tr valom zahtevnosti. Zadnja odit njih je Božje drevce, zgodba, p°0 kateri je knjiga naslovljena, fan- p tazijska igra, ki govori o spomin^ na močno doživetje v mladosti Svet Milana Šege je neidealiziran, v njem je odpravljena moralni l polarizacija in mladi junaki sto- p pajo vanj neposredno; so del t sveta, ga sooblikujejo in prav zato doživljajo svoje krize tako neposredno. Svet teh novel je svet visoko kultivirane govorice, v tetO območju je dosegel pisec umetni- ' ško skladnost. Tehnika njega- p vega ubesedovanja je različna, saj i je izraz različnih novelskih ral- j sežnosti. J V. K. h k POSEBNA, TEMATSKA ŠTEVILKA REVIJE BOREC ot k: Zbornik jugoslovanskih in britanskih zgodovinarjev Na Brdu pri Kranju je bil v začetku decembra 1985 že četrti pogovor za okroglo mizo, v katerem so jugoslovanski in britanski Zgodovinarji razpravljali o temi Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Ker žal skoraj nobeno od besedil z dozdajšnjih posvetovanj — dve sta bili v Veliki Britaniji, dve pa v Jugoslaviji —ni bilo objavljeno, je bil torej že skrajni čas, da se besedila znanstvenikov namesto v arhive prelijejo v javnost. Uredništvo revije Borec si je za to tudi veliko prizadevalo, in tako je izšel zbornik, ki avtentično prikazuje in ohranja vsebinski potek in ozračje simpozija. Zbrana besedila so izšla kot posebna, tematska številka revije, ki ima precej povečan obseg, saj je tokrat natisnjena kar na dobrih 250 straneh. Kljub vsemu — takšna oblika izdaje je bila vendarle bolj izhod v sili, zato publikacije ne gre jemati le kotrevialno izdajo, saj so v njej objavljena besedila znanstvena in zatorej tudi trajna po svoji vrednosti. Posebno, dvanajsto številko revije bodo dobili vsi naročniki, ■ sedemsto izvodov pa bo naprodaj. Pomembno je, da je bilo v zborniku tokrat prvič mogoče objaviti ne le referate, marveč celotno avtorizirano razpravo. Takšna neposrednost objavljenega gradiva daje čutiti razpolo- ženje srečanja, je črta, ki poživlja ^ objavljena besedila. Zbornik, uredil ga je dr. Dušan Biber, obsega predvsem referate in razpra-ve, ki so razdeljeni po posamez-1 nih dnevih srečanja in opremljeni^ s precej fotografskega gradiva- p Za nazornejšo predstavitev orne- '' nima nekaj naslovov: Trst, Triesl L ali Triestine (Geneza in dileme o r tržaški krizi), referat, ki ga je pripravil dr. Dušan Biber, referat dr- cit Jožeta Pirjevca — Od prijateljev liji do sovražnikov (Odnos britan- fr skega tiska do Jugoslavije leta tr 1945); dr. Mark Wheeler je pri- P) pravil za srečanje besedilo Beli ti orli in bela garda (Britanski vtisi d( o protikomunističnem uporu V 'Pt Jugoslaviji leta 1945), referat it Poraz in uničenje četniške kon- ‘ it trarevolucije v sklepnem obdobja it vojne je delo dr. Branka LatasO, ; Iji dr. Robert Knight je sodeloval I m referatom, Harold Macmillan in dc kozaki (Je celovška zarota v re- j s niči obstajala?), Elizabeth Bar- m ker je poročala o Reševanju za-vezniških vojnih ujetnikov in le- ce talcev (Opomba k Jugoslovan- U< skemu vojnemu dnevniku)... iv■ Tako pripravljena publikacija, p v celoti posvečena sklepnim ope- l s!t racijam v 2. svetovni vojni na K ozemlju Jugoslavije, je prvi to- Ite vr mstni prikaz skupnega dela slo- o; venskih in angleških zgodovinar- | Zt jev. V. K. Knjiga za učno-vzgojno delo • --L Pred kratkim sem dobil knjigo Zdravstvena služba v narodnoosvobodilni vojni na mariborskem območju 1941—1945, ki jo je izdala ob štiridesetletnici osvoboditve SOZD Združeno zdravstvo Maribor. Za ta 120 strani obsegajoči zbornik so napisali prispevke: višji kustos Muzeja narodne osvoboditve Maribor Lojze Penič Pregled narodnoosvobodilnega boja v mariborskem okrožju, primarij dr. France Cundrič Slovenci v mariborski bolnišnici so se borili proti okupatorju, primarij dr. Eman Pertl Delež slovenskih zdravstvenih delavcev z mariborskega območja v NOB doma in,drugod y okupirani Jugosla- viji in Kako so se slovenski zdravniki in medicinci vključevali v NOB, mr. ph. Dušan Vodeb Farmacevtska služba na mariborskem območju v času narodnoosvobodilnega boja tet sedem avtorjev nekaj krajših se--stavkov pod skupnim naslovom Prikazi delovanja zdravstvenih delavcev. Objavljenih je tudi 80 slik zdravnikov, medicincev, sanitetnih tehnikov, farmacevtov in farmacevtskih tehnikov. Knjigo je mogoče kupiti v knjigarnah po 800 din. Lahko j° pa naročite tudi pri SOZD Združeno zdravstvo Maribor* Aškerčeva ulica 1, 62000 Maribor. VttlfcOLOVSE »Ampak, midve,..!« skušam ■omehčati človeka, ki že zapira vrata. Kolegica po primorsko zabeliti, meni gre na jok. Iz gostilne \ sveti luč. ■ \. »Greva na čaj! Zaslužili sva ga!« rečem in jo potegnem za rokav. Prijazna gostilničarka, naju tolaži: »Nekoč bosta mogoče vozila dva avtobusa.« S kiselkastim nasmehom ji prikimam in si naslikam veselo srečanje s sošolci. ^ vi;!. r(! ;aqix^i.- /■ . -eju'. In vendar je bilo toliko prijetnih večerov, toliko kmečkih pristnih in spontanih šal in toliko lepih ur v mojem prvem službenem kraju. Sledilo je še deset let v drugem — obmejni vasi. Čas se je nekoliko spremenil. Učitelj je opravljal kulturno poslanstvo: prireditve, zbiranje članov za Prešernovo družbo, tečaji za vaščane. Prišla je družina. Z njo nove skrbi. Študij sem si dodala še sama. Nekdanje sanje se bodo uresničile, kajti takoj po maturi so nas prepričali, da so vasi brez učiteljev in vsaj dve leti naj poučujemo. Zapleteno potovanje na izpite v Ljubljano, brez ene ure predavanj, me je navdajalo s strahom. Vsakič ali skoraj vsakič sem se soočila z novim profesorjem. Nisem se več trudila za urni uspeh, zame je bilo najpomembnejše, da opravim vsaj dva izpita, ko sem bila že tam. Kako človek popušča pri svojih načelih! vrata zmeraj odprta in njihova za nas, iz šole. In nato srečanje z mestom, majhnim in zame ne več čisto tujim. Otroci živahni, zahtevni, v vsakem oddelku tudi Romi, ki so prinašali s seboj svoje navade, jezik, ki so ga med seboj tudi uporabljali. Morda se je samo v tem razlikovala naša šola od drugih. In prav ta razlika me je privlačevala, spraševala sem jih po njihovih besedah, navadah, predvsem me je pritegnilo njihovo močno druženje v gručah in ljubezen do petja, to je bilo vidno na zunaj. Vaško okolje mi je razkrivalo Življenje z druge plati. Živela sem Z ljudmi, z njihovimi stiskami, skrbmi in veseljem. Bila sem del njih. Za te ljudi so bila šolska Potem se utrnejo drobne in vendar velike stvari. Brali smo Cankarjev Naš laz ali Bevkovo Ranjeno srce. Vedela sem da so brez besed razumeli. Pred dvajse-. timi leti sem se zagrizla v bralno značko in z Miškom Kranjcem sva kakšno rekla o tem in onem. Tudi o znački. Ko sem ga prosila za privolitev, me je opozoril s tistim blagim nasmeškom: »Ampak veš, ne govoriva o mojem portretu na znački; dokler sem živ.« »Ne,« sem obljubila, »samo knjigo bomo naredili«. Zdaj vem, da mu dolgujem portret. Spomin na vesele skupne izlete osmošolcev. Tam smo jih odkrili, duhoviteže, pretepače, veseljake. Niti pred izletom od skrbi nisem mogla spati, oni pa od pričakovanja nečesa novega, velikega, kar pač lahko rodi pubertetniška domišljija. Pisali smo zahtevne naloge, nekaterim težjim učencem so tudi diferencirane naloge nažirale Živce. Tiho drse pisala po papirju. Anica grize konico svinčnika. Peter skrivaj obrača liste pod klopjo. Tonček škili k Bredi. Lidiji se je droben listič prilepil na potno dlan. Kako sem se počutila v teh mučnih urah, ki sem jih sama tudi tako preživljala. Tedaj sem si nadela masko strogosti in vmes zrla skozi okno, da ne bi videla te pripravljalnice za nadaljnje šolanje in za življenje. Nekoč sem srečala tovarniško delavko. V svoji tovarni se je počutila doma. Leta so spremenila tudi njeno zunanjost. Vprašala me je: »Se me spominjate?« »Seveda, Marta.« »Tudi tega, kako sem visela med enojko in dvojko? Potem smo pisali kontrolno nalogo iz slovnice. Danica mi je porinila listek. Videli ste me.: Zardela sem do ušes. Obe z Danicb.sva bili dva dni na trnih. In pisala šem dve, ona štiri.« . v : »To so v življenju majhne stvari, čeprav, spmedšolanjem lahko usodne. Drobne čloVeške poteze, in prizanesljivosti oh pravem času lahko več koristijo kot škodijo. Tudi nam so včasih zamižali.« Čas je tekel in leta smo prišteli. Zarisala so nam gube, nas oplajala z optimizmom in pesimizmom. Zdaj bo treba reči: srečno, šola, učenci in kolegi in starši. Tudi delavca najbrž stisne pri L srcu, ko mu zadnjič zapojo stroji, uradnika, ko zadnjič zapre svoj predal in morda cestarja, ko odloži svojo lopato. Toda ljudje, vse to so kovinski, mrzli predmeti! Ste videli tistega najbolj razposajenega pubertetnika, ki se je zdaj prikoval na stol, prekladal roke in grizel svinčnik? Niste! Jaz sem ga. V vsake oči sem se posebej zazrla in si pred vrati dopovedovala: »Ne smeš jokati, ne smeš!« In vendar je postajal vsak moj korak težji. Pridem v zbornico. Vsi drobni prepiri o pravilnikih, urah, postanejo nepomembni. Nikoli nisem bila sprta z nikomer, nikoli zares. Vse sem skušala obrniti na smešno stran, tudi neumne številke, ki se mi niso nikoli ujemale. In nenadoma sem vedela, da je bil to , moj dom, da so bili to moji ljudje in da je bilo mojih petindvajset let Življenja v istih prostorih. Smeh in razočaranje,- veselje in prijateljstvo, vse so posrkali zidovi vase. Kdor tega ni doživljal, ne pozna te bolečine in tudi veselja ne. Nekoč me je nekdo vprašal: »Bi si še izbrali ta poklic?« »Tega in samo tega,« sem odvrnila. Vsega dela ni bilo mogoče plačati, najbrž niti polovično. Vseeno sem opeharila računalnik, ki mi je pdtrkal pokojnino .67.500 din. . Vseh lepih dni ne moreš spravili v račumdnik. Samo stroj je, strojipasomnJlin brez duše. Ravnajo po sistemu daj-dam. Česar ne vložiš, tega ne more dati. Zaprla sem zadnji list. Najbolj ' popisana sta prvi in zadnji. Ne vsem, vendar vem, da so se mnogim kolegom tresle roke, ko so :- e zaprli dnevnik. Lahko bi še ostala, izrabila tista leta do štiridesetih. Nisem hotela, ker enkrat pride za vsakogar ta dan in jaz ga ne bi rada še enkrat doživela. KAROLINA KOLMANIČ . Šole, vrtci! Ob novem letu je čas, da pregledamo seznam naročnikov na Prosvetnega delavca in ga dopolnimo z imeni novih kolegov, ki nanj še niso naročeni. Čedalje več je šol, ki naročajo Prosvetnega delavca za ves učiteljski zbor, naročnino pa plačajo — v celoti ali delno — s sredstvi za strokovno spopol-njevanje. Zakaj bi se jim ne pridružili tudi na vaši šoli, v vašem vrtcu? Prosvetni delavec je glasilo vseh delavcev v vzgoji in izobraževanju, je naš edini časopis za aktualna vprašanja vzgoje in izobraževanja. Ne moremo biti sodobni, če ne sledimo novostim in spremembam na tem področju. Prosvetni delavec pa vam poleg obveščenosti omogoča tudi, da o vseh aktualnih vprašanjih javno poveste svoje mnenje in vplivate na njihovo reševanje. Razpisi v našem časopisu bodo tudi v novem letu za 30 % cenejši kot v dnevnem tisku. Sprejemamo jih do konca redakcije posamezne številke — pisno ali po telefonu (061) 315-585. Ste že poravnali naročnino? V zadnjih tednih smo naročnikom poslali položnice za plačilo naročnine za leto 1987 z manjšim doplačilom za leto 1986 zaradi povečanih tiskarskih izdatkov. Naročnike prosimo, naj ne pozabijo na položnice! Svet VZGOJNO-VARSTVENEGA ZAVODA VELENJE razpisuje po 148. členu Statuta tega zavoda prosta dela in naloge — RAVNATELJA Kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje, predpisane z Zakonom o združenem delu in pogoje, določene z Zakonom o vzgoji in varstvu predšolskih otrok, ter imeti: — pet let delovnih izkušenj, od tega najmanj dve leti pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok organizacijske in strokovne sposobnosti — to mora dokazovati njihovo preteklo delo ustrezne moralno-politične lastnosti, ki se kažejo v pravilnem odnosu do socialistične ureditve. Kandidati naj ob prijavi predložijo zasnovo o uresničevanju programa dela razvoja in opredelijo svojo vlogo pri uresničevanju. Dela in naloge razpisujemo za štiri leta. Prijave pošljite v 15 dneh po objavi razpisa razpisni komisiji Vzgoj-no-varstvenega zavoda Velenje, Prešernova 3, 63320 Titovo Velenje. Razpisna komisija VZGOJNO-VARSTVENEGA ZAVODA VELENJE razpisuje po 171. členu Statuta tega zavoda prosta dela in naloge — PEDAGOŠKEGA POMOČNIKA Kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje, določene z Zakonom o vzgoji in varstvu predšolskih otrok in z Družbenim dogovorom o oblikovanju kadrovske politike, ter imeti: — 5 let delovnih izkušenj, od tega najmanj 2 leti pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok — organizacijske in strokovne sposobnosti, ki zagotavljajo, da bo s svojim delom pripomogel k uresničevanju smotrov in nalog VVZ — ustrezne moralno-politične lastnosti, ki se kažejo v pravilnem odnosu do socialistične družbene ureditve. Dela in naloge razpisujemo za 4 leta. Prijave pošljite v 15 dneh po objavi razpisa razpisni komisiji Vzgoj-no-varstvenega zavoda Velenje, Prešernova 3, 63320 Titovo Velenje. Komisija za kadrovske zadeve TOZD OSNOVNE ŠOLE SLAVKO ŠLANDER CELJE, Ljubljanska cesta 46 razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA RAZREDNEGA POUKA, U ali PRU, za poučevanje v 2. razredtt, za določen čas (nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu) Začetek dela 9. marca 1987. Kandidati naj pošljejo prijave v 8 dneh po objavi razpisa na naslov šole. Novi kaseti RTV Ljubljana «i __A V SPOMIN Pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana sta izšli kaseti z naslovom POMEN DELA ZA ČLOVEKA, vsebujeta pa tri polurne oddaje, ki obravnavajo marksistično pojmovanje človekove odtujitve. Na prošnjo številnih šol se je izobraževalna redakcija Radia Ljubljana odločila izdati oddaje, ki so bile v okviru Radijske šole za višjo stopnjo na sporedu v Radiu Ljubljana leta 1982, in od takrat večkrat ponavljane, tudi na tak način. Avtorica dr. Danica Purg najprej poljudno predstavi ustvarjalno in zavestno delo kot generično bistvo človeka. Nato prikaže, kako s prikrivanjem človekovega bistva nastajajo skozi zgodovinska obdobja različne oblike človekove odtujitve. V zadnji oddaji pa skuša odgovoriti na vprašanje, zakaj vsebuje socializem možnost človekove odtujitve. Ob tem se tudi kritično ozre na naše družbene razmere. Oddaje so igralsko oblikovane, vsebino pa poživljajo pesmi domačih in tujih glasbenikov in pesnikov. Avtorica pravi v uvodu tudi tole: »Zavedamo se, da so naše razlage ponekod obravnavane črno-belo. Želeli smo namreč z angažirano besedo in glasbo vplivati na to, da bi v prihodnje bolj razmišljali o človeku in njegovem delu, ko bomo projektirali stroj, na katerem bo človek delal, ko bomo določali organizacijo dela, razvijali samoupravne odnose, katerih del so tudi medsebojni odnosi in ko se bomo srečevali z delavci drugih republik in pokrajin.« Besedilo oddaj je nazorno razčlenjeno na tematske sklope, tako da se lahko učitelj, potem ko prej posluša kasete, brez večjega truda pripravi na razpravo z učenci, ki bo nastala po skupnem poslušanju. Prav tako pa sta kaseti primerni za individualni študij. Ustvarjalci so se namreč potrudili, da bi primerno medijsko oblikovana snov zbudila pri poslušalcu zanimanje in radovednost za lastno mišljenje in čustveno angažiranost. Kaseti sta primerni kot dopolnilo pri pouku družbeno-mo-ralne vzgoje v osemletkah in sa- moupravljanja s temelji marksizma v srednjih šolah ter pri družbeno političnem usposabljanju. Naročite ju lahko pri Državni založbi Slovenije na Oddelku učil za šolske ustanove na Trubarjevi 27 v Ljubljani. MARJAN KOVAČEVIČ Razpisna komisija pri svetu OSNOVNE ŠOLE VLADIMIR NAZOR BOVEC razpisuje prosta dela in naloge — RAVNATELJA Kandidati za ravnatelja morajo izpolnjevati splošne pogoje, predpisane z Zakonom o združenem delu in s 96. členom Zakona o osnovni šoli. — UČITELJA MATEMATIKE za določen čas za nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu od 20. marca 1987 do 8. februarja 1988. Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v 15 dneh po objavi razpisa. POPRAVEK Pavla Šonc Iz vrst koprskih pedagoških delavcev je 21. decembra 1986 odšla priljubljena in spoštovana predmetna učiteljica slovenskega jezika in vzgojiteljica mladine Pavla Sončeva. Rodila se je v Kopru 11. novembra 1896 v zavedni slovenski družini. Že zgodaj se je odločila za pedagoško delo z mladino in zato odšla na šolanje v Gorico; tam je od leta 1909 delovalo slovensko učiteljišče, ki se je moralo preseliti tja po znanem uporu zavednih slovenskih in hrvaških učiteljiščnikov na koprskem učiteljišču. Ko je Pavla leta 1916 maturirala, je takoj nastopila prvo službeno mesto pri Sv. Barbari nad Miljami, na tamkajšnji osnovni šoli Ciril-Meto-dove družbe. Tako se je tudi ona uvrstila med tiste slovenske učitelje, ki so na Primorskem in v Istri prebujali in utrjevali med svojimi učenci in odraslimi narodno zavest. Po prihodu italijanskih oblasti se je z grozečim fašizmom začelo raznarodovanje in ukinjanje slovenskih šol. Kot toliko drugih zavednih slovenskih učiteljev je tudi Pavla Sončeva morala zapustiti svoj rojstni kraj in se umakniti v Jugoslavijo. Svoj drugi dom in delovno mesto je našla v Mariboru. Odločila se je, da se s študijem in posebnim^ takrat veljavnimi izpiti, usposobi za pouk slovenskega jezika na tedanji dekliški meščanski šoli. Tam je mlada učiteljica našla bogate možnosti, da je svojim učencem vcepljala ljubezen do čistega slovenskega jezika in jim odkrivala bogastva naše kulturne zakladnice. Mnogi njeni dijaki se je še zdaj spominjajo kot izredno prizadevne in pedagoško uspešne učiteljice slovenskega jezika. Tudi tokrat je posegla v njeno življenje zla usoda. Nemški okupator je med zavednimi slovenskimi intelektualci tudi Pavlo Sončevo izselil v Srbijo, in v Užicu je našla svoj začasni dom in delovno mesto. Četudi se je rada in s hvaležnostjo spominjala gostoljubja in razumevanja n1 svojimi tamkajšnjimi tovariši, vendarle v njeni zavesti ost® tudi bridke sledi vojnih grozd pregnanstva. Po osvoboditvi so jo naše p1 svetne oblasti kot roje Istranko poslale najprej v IlirS' Bistrico in Portorož, nato pž njen rojstni Koper, na te skobistriškega območja, temV® tudi študente pedagoške akad mije in tržaške učiteljiščnil Tudi med boleznijo ni vzdržaj brez svojih učencev. Svoje®1! poslednjemu, lanskemu rodu n vošolcev, je z ljubeznijo posvf tila nekaj ur ob vseh za njih f membnih dneh. Hotela jim je stitati, ko so postali pionirji, "A lela je biti z njimi ob novem leti Izsilila je štiriurni delavnik, da| z njimi končala šolsko leto. Ni| mogla ločiti od šolskega dela, tj svojih sodelavcev. Šola, ki ji darovala vse svoje življenjst moči in znanje, pa ji je pred r®1 seči postala le počivališče ( njeni težki poti iz zdravstvene!! doma do svojega doma. Nj®| obiski so prenehali, nam pa I ostala trpka resnica, da smo i® gubili predano in požrtvoval® prosvetno delavko. Med boj® čino ob slovesu se prepleta obči tek ponosa, ker nam je podaril j veliko zgledov za vztrajno uspešno delo. Ohranili jo bomo v lepe!! spominu. SODELAVCI OSNOVNE ŠOLE POSTOJNA ! Ustanovitelja: Republiški'odbor-Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: oredsednik Aleš Golja, Bogdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Jože 'Miklavc, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Direktor: Jože Valentinčič ^ Uredniški odbor: Geza Cahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko T roba, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič 'glavni urednik, Marjana Kunej odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tdl.. 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Rokopisov in fotografij ne vračamo. Naročnina za leto 1987' znaša 2600 din za posameznike in 4200 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 2000 din na leto. Posamezna številka stane 150 din, pri povečanem obsegu pa 200 din. Številka tekočega računa: 50101-603-465.19. Tiska ČTP Ljudska pravica. VU ISSN 0033-1643 Po rrinenju Republiškega kom) teja za vzgojo in izobraževanje!8 časnik »Prosvetni delave®' prost temeljnega prometneg8 davka od prometa proizvod®' (glej 7. točko 1. odstavka 3» člena zakona o obdavčeval# proizvodov in storitev v prom6' tu).