PoSInlna platana v gotovini. V Ljubljani, dne 10. januarja 1925. čencev in upokojencev :: za Slovenijo v Ljubljani. Cena posamezne štev. 1 Din. „NAS GLAS“ izide vsakega desetega, dvajsetega in zadnjega v mesecu. Celoletna naročnina . . . Din. 40‘— Polletna naročnina........20-— četrtletna naročnina. . . . „ 10‘— Za inozemstvo je dodati poštnino. ^ Oglasi po ceniku. ■. - -i Uredništvo: Štebi Alojzija, Vič pri Ljubljani, Pod Rožnik štev. 296. Rokopisov ne vrača, a ko se ne priloži znamk. Dopise v latinici In cirilici sprejema le podpisane in zadostno frankirane. Rokopise je adresirati le na urednico. Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se pošilja po nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. 5/1. Tja je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad. Osrednja Zveza javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo je prejela 6. t. m. od Glavnega Saveza v Beogradu sledečo brzojavko: „Beograd, 6. januarja 1925, Shodno odluci uprave Glavnog Saveza godišnja skupština neće se održati 11 januarja, već se odlaže zbor. Pismom opširneje. Predsednik Glavnog Saveza: dr. Mih. Dovanović“. Kakšni nagibi so dovedli Glavni Savez do preložitve kongresa, Osrednji Zvezi doslej še ni znano, čim pa prejmemo pismeno poročilo, ga objavimo. o. z. Ali je alimentacijski princip v honoriranju javnih nameščencev še upravičen ali ne. Odkrito se priznavam za naspro alimentacijskega principa in za, pripac principa opravljanega dela. Vendar ta • ni tako enostavna, kakor izgleda, mord prvi hip. Oglejmo si torej zadevo sin« et studio nekoliko bližje. I. Kaj je alimentacijski princip. Alimentacijski princip obstoja v tem, da delodajalec (država, občina, zavod, pogöjno tudi privatni podjetnik) ne plačuje svojega nameščenca (uradnika, poduradnika, slugo, delavca) radi tega, če in kaj zanj dela, mar-' več ga plačuje radi tega, ker ima ženo, otroke, starše, brate, sestre in druge, — alimentaciji podvržene osebe, kakor pravimo, — čijih krog je širši ali ožji, kakršna so pa£ dotična določila. II. Princip opravljanega dela. Ta princip se v nasprotju s principom alimentacije v ničemer ne ozira na rodbino delodajalca, marveč edino le na kvaliteto in kvantiteto dela, katerega opravlja delojema- lec za delodajalca. Čim bolj važno, odgovar-no, vodilno, skratka kvalificirano je oprav-Ijano delo in čim višja naobrazba, čim višji čin, — tem višja je plača. Dočirn torej pod veljavnostjo prvega principa delodajalec ne plačuje delojemalca, marveč plačuje njegovo rodbino, — plačuje pod veljavnostjo drugega principa delodajalec res osebo delojemalca oziroma njegovo delo. III. Ka^o jo bilo pred vojno. Pred vojno je bil izključeno le princip opravljanega dela v veljavi in cela hierarhična zgradba statusov nameščencev je temeljila na njem. Šele tekom vojne je Avstrija kot prva uvcdlii v honoriranje svojih državnih name ščencev princip alimentacije, spočetka sramežljivo, pozneje očitnejše. Kot vzorec za to uvedbo je služil zakon o določilih za preživljanje svojcev k vojakom vpoklicanih oseb, seveda mutatis mutandis in pa ona posebna določila, glasom katerih so dobivale družine vpoklicanih rezervnih častnikov prispevke za preživljanje. Zgodilo sc je to le neprostovoljno pod pritiskom razmer tedaj, ko se je začela radi blokade antanto krčiti hrana in je morala vlada poseči po raznih sredstvih, da je prebivalstvo, pred vsem svoje državne nameščence, mogla ohraniti pri življenju. Edino s tega vidika je Avstrija uvedla ta princip v honoriranje svojili državnih nameščencev in državnem zgledu so sledile razne javne korpora:ije, občine, zavodi itd., naposled tudi privatni podjetniki. To je bilo takrat v vojnem času, in tudi še nekaj let po prevratu, ko je vsepovsod vladal kaos, opravičljivo, da skoraj naravnost potrebno. IV. Kakšne so posledice alimentacijskega principa Posledica uvedbe alimentacijskega principa so bile tako za delodajalca, kakor za delojemalca, v obče le kvarne. Kvaliteta in kvantiteta opravljenega dela in strokovna naobrazba delodajalca je pridala stopnjema in še vedno pada tam, kjer je ta princip v veljavi. Vsaka ambicija je ubita in službena disciplina je otežkočena, če n» onemogočena. To je popolnoma naravno, kajti delojemalec nima nikakega interesa več, da opravlja svoje delo intenzivno in vestno. Čemu tudi? Saj se mu ne more nič zgoditi. Rodbina ga ščiti in mu jamči za to, da se ga ne sme odpustiti od dela in ker dobiva prejemke vendar v svrho preživljanja (sebe in) rodbine, ne pa za to, ker opravlja ka1^ delo, bi bil pač neumen, če bi se trudil v potu svoje- ga obraza. Stvar gre tudi tako naprej brez vsakega trud« in interesa od' njegove strani. Treba nam je le pogledati n. pr. delavce mestne občine ljubljanske, pri katerih je ta princip alimentacije izveden do skrajne sme šnosti, in o čemer bomo še govorili, — kako ti opravljajo svoje delo. Kako naj vzdržuje predstojnik, ki je n. pr. samec, ali ki je oženjen ali vdovec brez otrok, disciplino, kakšen ugled naj ima na-prum svojemu podrejenemu osobču, če ga leta prekaša radi svoje številne rodbine daleko na prejemkih? Sad ni nikdar varen, da mu ta ali oni ne zabrusi kake tozadevne so tisti v obraz. V. Kako izgleda »status« javnih nameščencev v praksi pod veljavo alimentacijskega principa. Obča posledica alimentacijskega principa je ta, da nastane v honoriranju cela zmešnjava in da so v staležu nameščencev zbrisani vsi razločki med posameznimi činovnt-mi razredi. Lahko bi se to tudi imenovalo »nivclizacija« stanov. Status nam nudi naravnost sliko pravcatega narobe sveta, ker je to, kar bi moralo biti normalno, obrnjeno spodaj in spodnje je zgoraj. Sluga, oficijant, poduradnik so pred uradnikom; podrejeni uradniki pred šefom; delavec pred vsemi, imenovanimi osebami itd. VI. Kako je pri mestni občini ljubljanski. Najboljši dokaz zo pogubnost alimentacijskega principa dobimo pri mestni občini ljubljanski, kjer je bila v zadnjih letih na podlagi alimentacije po načelu: »Vsi želodci so enaki!« izvršena popolna capitis deminutio uradniŠtva. Imamo pred seboj prepise dveh vlog, katero je m.agistratno uradništvo v zadnjem času izročilo predsedstvu. V prvi prosi »Krožek magistralnih uradnikov «v obče za izboljšanje gmotnega položaja celokupnega uradništva; v drugi pa zahtevajo vsi magistralni uradniki — akademiki (skupno s profesorskim zborom mestnega liceja) priznanje akademsko funkcijskiB doklad. Obe vlogi sta podprti s številnimi tabelami, ki razkazujejo položaj mestnega uradništva v taki luči, da državni nameščenci danes pač nimajo nobenega povoda več zavidati svoje - »nivelizirane« mestne tovariše. I u par odlomkov iz teh prošenj, ki govore zoper alimentacijski princip bolje, kakor bi to mogla storiti še tako obširna teoretič-no-znanstvena razprava. Krožek piše: »Dokaz tcpiu«, (t. j., da uradniki s svojimi borimi plačami ne morejo izhajati), »je priloga: tabela A. Iz te priloge je razvidno. kakšne prejemke je imelo celokupno mestno uslužbenstvo pred vojno in kakšne prejemke bi moralo imeti danes, da bi odgovarjali vrednosti teh predvojnih prejemkov — (valorizacija), — a kakšne prejemke taktično dobivamo danes. Iz te tabele je povzeti zlasti, da je rav-iio uradništvo izmed vseh kategorij mestnih uslužbencev na najslabšem stališču in sicer na tem slabšem, čim višji je čin. Ne samo, da obstoja med uradništvom samim velika razlika, ker znašajo njegovi današnji prejemki po činih le 52 do 16 % predvojnih valoriziranih prejemkov, najdemo še večjo razliko, ako primerjamo s temi prejemki viohodke drugih kategorij mestnih uslužbencev: oficijanti dobvajo 48 %, pomožni uradniki 67 %, sluge, stražniki 40 %, nižje tehniško osobje 49 do 36 %, a delavska skupina celo 98 do 70 svojih predvojnih prejemkov. Torej čim višji je čin uslužbencev, čim nižje in čim manje samostojno ter čim manj odgovorno je njegovo opravilo, tem višji so mu dohodki, a čim višji je čin, čim višja sta naobrazba in odgovornost, tem nižja je plača. Pač pravcati narobe svet! Razlika n. pr. med prejemki prvega in najvišjega vodilnega uradnika, ravnatelja vseh magistratnh uradov, ki ima le 16 % svoje predvojne plače in pa najslabše plačanega delavca, ki jih ima 70 %, znaša (70— 16 je) 54 %, a napram najbolje plačanemu delavcu-profesijonistu, ki jih ima 98 %, culo (98—16 je) 82 %! Posebnost magistratnega alimentacijske-ga plačilnega sistema je tudi, da imajo n. pr. oficijant, pomožni uradnik ter cela vrsta slug višje prejemke kakor magistralni tajnik v Vlil. činovnem razredu. Do kakih izrodkov je dovedel ta na Ijub-Ijanskcl magistratu do skrajnosti razviti ali-mentacijski princip, kaže tabela B, ki nudi v izvlečku pregled razvrščenega celokupnega magistratnega uslužbenstva po faktičnih prejemkih. Iz te tabele je razvidno, da n. pr. najvišji mestni uradnik, voditelj vseh uradov, ni uvrščen morda, kakor bi se po zdravi pameti pričakovalo, na 1., marveč šele na 5.; njegov namestnik, podravnatelj ne na 2., marveč na 20. mesto; stavbeni nadoficijal pa je na 2.; monter na 3.; oficijant na 8.; in sluga na 12. mesto. Sploh pa ranžira z ozirom na prejemke cela vrsta podrejenih uradnikov pred svojim neposrednim predstojnikom. Še hujše razmerje dobimo, če primerja mo dohodke uradništva z dohodki delavstva. Iz tabele C, ki primerja prejemke delavcev (pometača, profesijonista, paznika) in uradnikov, je povzeti, da prejema n. pr. mestni zidar 10.000 Din več na leto kot ravnatelj mestno plinarne. Zidar ima tudi višje prejemke kot kohceptna uradnika, magistralni svetnik in magistralni tajnik ali pa kot inženjerja, stavbeni svetnik in stavbeni nadkomisar ali Pa kot računska revidenta, ali pa kot pisarniška ravnatelja. Arhitekt pa ni samo slabše plačan kot omenjeni delavec - profesijonist, temveč slabše kot navadni delavec, ali celo slabše kot pometač. V prejemkih nadkriljuje- / račimskega rCvldenta in računskega oficijala.« In akademično naobraženo uradništvo izvaja med drugim: »Kakor pa kvalificirano manuelno delavstvo zahteva izdatno višje mezde kot navadni dninarji, tako zahtevamo tudi z akademsko izobrazbo kvalificirani uradniki v materijelnem oziru prednpst pred ostalimi kategorijami, uradniškimi in neuradniškimi, in ta prednost naj bo taka, da se bo rentiral kapital, ki smo ga porabili za svoje študije , ter da bo primerno nagrajeno duševno delo, ki ga moremo vršiti samo mi. Ni vse eno, če se je dijak po dokončani ali tudi nedokončani srednji šoli posvetil takoj pridobitnemu «ali recimo tudi uradniškemu poklicu in potem počasi po hierarhični lestvici lezel navzgor, ali pa če je po maturi študiral še le na univerzi ali tehniki še 5 do 6 let, pri tem porabil mnogo duševne energije, materijelnih sredstev ter prišel mnogo kasneje do kruha kot prvoimenovani. In ravno tako tudi ni vse eno, če vodi uradnik referat, nosi zanj odgovornost in vrši najtežje posle svojega delokroga, ali pa če bolj ali manj mehanično izvršuje navodila in odredbe, ki mu jih nalaga šef oddelka. Brez dvoma ne gre tako naprej. Akademsko naobraženo uradništvo je teh razmer do grla sito in jih ne more In tudi noče več prenašati. Akademiki zahtevamo, da se nas postavi na ono gmotno stališče, katero nam gre z ozirom na našo pnaobrazbo in na delo, ki ga vršimo.« VII. Kako je v državni službi. Tudi tu najdemo še vedno male ostanke vpliva alimentacije, toda ne v taki obliki, kakor pri mestni občini ljubljanski. Ne pomenijo pa veliko, ker daje novi uradniški zakon s svojimi določili o »kategorijah« in »položajih« vladi možnost, da popolnoma paralizira princip alimentacije s primerno prevedbo v višjo kategorijo oz. v višji položaj. VIII. Kako je v drugih državah. Za nas prihajajo tu naravno največ v poštev takozvane nasledstvene države, Češkoslovaška, Madžarska, Avstrija. Povsod so alimcntacijski princip že zavrgli. V češkoslovaški so ga obšli na ta način, da so nameščencem z akademsko izobrazbo priznali takozvano akademsko doklado, ki odtehta morebiti še tu in tam obstoječe izrodke alimentacijskega principa, in pravkar poročajo listi o novi temeljiti reformi uradniškega honoriranja. V Madžarski plačujejo uradništvo v zlatih kronah in sicer popolnoma po predvojnem ključu in principu. , , ,, In v Avstriji? S to deželo, ki bi jo lahko imenovali pravcati eldorado državnih na-stavljencev, se moramo dalj časa pomuditi. Avstrijska republika, čije prednica Avstrija je kot prva alimcntacijski princip uved-dla, je bila tudi prva, ki ga je odpravila, ko ga ni bilo več potreba. In sicer so bili socijalni demokratje oni, ki so prvi napravili prvo vdrtino vanj. Nastavljene! podjetij dunajske mestne občine so bili prvi, ki so spoznali škodljivost alimentacijskega principa. Visoko kvalificirani strojnik mestne elektrarne, n. pr. je kmalu po prevratu začel premišljevati, kako je to, da zasluži on sam ravno toliko ali pa manj nego njegov pomagač, ki mu hodi ob 10. dopoldne po hrenovke za malco h branjevcu. Hitro je prišel na to, da tako ne gre naprej. Organiziranemu delavstvu je sledilo kmalu organizirano uradništvo, — v Avstriji je namreč vse organizirano, celo šolski otroci in dijaki imajo svojo organizacijo, imenovano šolsko združbo«, seveda socijaldc-mokratično, — in kar naenkrat ni bilo ne duha ne sluha več o alimcntacijskem principu. Vrnili so se. potem, ko so nekaj časa eksperimentirali z raznimi plačilnimi kategorijami, z vodilnimi, vzdignjenimi službenimi mesti, položajnimi plačami itd., po katerih določilih je več ali manj kopiran nas nov uradniški zakon in pa nova, še ne uveljavljena službena pragmatika za nastavljence mestne občine ljubljanske — popolnoma h predvojnem sistemu činovnih in plačilnih razredov nazaj ter valorizirali njih nastavke. Edini ostanek, ki spominja na alimenta-cijski princip, je takozvano »rodbinsko zavarovanje«, ki se pa vrši na podlagi takozvane zavarovalne tehniške, nekako tako, kakor imajo uslužbenci mestne občine ljubljanske svojo bolniško blagajno. IX. AH je alimcntacijski princip zavreči na vsak način. ' Alimcntacijski princip, če se ga tako zmerno vporablja, kakor v začetku in tudi še sredi vojne, če sc ga omeji, bi še nekaj časa lahko ostal. To pa le z ozirom na dejstvo, da živ-Ijcnske razmere, v katerih se nahajamo, še vedno niso tako urejene, kakor bi bilo želeti in katere silijo delodajalca v obče, da si ohrani glavno skupino delojemalcev, ki bi se sicer utegnili razkropiti. A staviti bi bilo pogoje. Moral bi se dognati po uradnih organih brezhibno nekak standart of life, nekak eksistenčni minimum najnižje vrste, pod katerega ne bi smel pasti honorar. Ta življen-ski položaj bi bil seveda za vse enak in bi moral omogočati vsakemu nameščencu, — kakor poprej pred vojno, — ne samo njemu njegov lasten življenski obstoj, marveč tudi vzdrževanje rodbine. Na podlagi tega eksistenčnega minima bi bilo dohodke stopnjevati po naobrazbi, odgovornosti in delu, sploh po činu, tako, da nižji čin pod nobenim pogojem ne bi smel dosegati ali pa celo presegati višjega, kakor vidimo to sedaj posebno pri mestni občini ljubljanski. Le pod temi pogoji bi se mogli sprijazniti s tem, da bi še nekaj časa ostal nekake vrste omiljen in omejen alimcntacijski princip v veljavi poleg principa opravljenega dela, h kateremu bi se pa bilo v ostalem povrniti docela. Goli princip alimentacije v honoriranju je pa po našem mnenju v letu 1924 svojo vlogo gotovo doigral ter bi mogel ostati v veljavi le še iz demagoških vzrokov ali ozirov. Sr. — Celje. Še skupščinske volitve in uradništvo. Naj mi dovoli cenjeno uredništvo, da zazvoni v tem vprašanju tudi druga plat zvona. Ne morem si kaj, da bi ne odgovoril na nesmotrene misli, ki sem jih čital v zadnjih številkah »Našega Glasa«. Saj ne odkrivajo nič drugega kot lastno slabost, lastne napake. Da uradniki nismo imeli v pretekli parlamentarni dobi pravega zagovornika in odkritosrčnega zaščitnika svojih interesov, trdi en člankar. Šteješ pa, prijatelj, uradništvo med inteligentne sloje občinstva. In ti »in-teligenti« nimajo v sebi zmožnosti, da bi se zagovarjali sami, da bi ščitili svoje interese sami. O, kolikokrat je bila že dana možnost zagovarjanja in ščitenja, pa so »inteligent** vedno ostali doma in držali jezik za zobn'i» kvečjemu so valili krivdo na druge, le na sebe ne. Tej »inteligenci« manjka dobre volje, smisla za borbenost, smisla za skupen nastop. Le naj se spomni člankar nazaj na klaverni nastop uradništva pred poldrugim letom; razmišlja naj o samoljubnosti nekaterih skupin državnega uslužbenstva, ki se smatrajo vzvišene nad drugimi, se čisto ka-stovsko ločijo od drugih ter zahtevajo za sebe boljše plače, mesto da stopijo ^ drugimi v strnjene bojne vrste in pomagajo iz-vojevati celokupnemu uradništvu vec kot oglodano kost, eksistenco, vredno člove- ka, ki je vložil toliko truda, toliko materijalnih žrtev in duševnih zakladov, da je sedaj kot državni uslužbenec mož na svojem mestu. Tako se torej vseda del uradništva na nastavljene limanice gesla: divide et impera. Oni, ki vedrijo in oblačijo, imajo potem lahko delo. Saj so že javno izjavili zastopnikom uradništva češ, saj vemo, da nimate nikogar za seboj. Difficile est satiram non scribere. In mi se čudimo, da javnost ne zna ceniti nas in našega dela; saj tega niti sami ne znamo; če bi znali, bi znali tudi zahtevati dostojno plačilo. Zahtevati, pravim, ne pa prosjačiti. Le posnemajmo v tem oziru delavstvo, kakor prijatelj sotrpin želi, in naše zahteve nam ne bodo le nedosegljivi ideali. Z nasveti, ki jih sedaj čitamo v »Našem Glasu«, hočemo skriti le svojo slabost in drvimo iz napake v le še večjo napako. Krepka uradniška organizacija, vzvišena nad vsemi političnimi strastmi današnjih dni, je tisti forum, ki nam zamore zboljšati naš položaj! Kadar bo v tej organizaciji celokupno uradništvo, kadar bo v njej sloga vodilna sila, kadar bo v njej vladalo geslo: vsi za enega, eden za vse! takrat bo na celi črti zmaga naša. Zamislimo si samo, kako naj stvorimo krepko politično organizacijo v svrho izvolitve svojih lastnih kandidatov, ko ne moremo stvoriti niti močne nepolitične stanovske organizacije. In če imajo še enotne politične stranke težave s postavitvijo kandidatov, kakšne bi bile šele težave pri postavitvi uradniških kandidatov! Takoj bi si bile posamezne skupine v laseh, saj ni ni-kaka tajnost, da je danes strankarsko organiziranih ali vsaj opredeljenih gotovo 90% vsega uradništva. Razumljivo. Strankarsko udejstvovanje je danes vobče zelo intenzivno, pa naj se baš uradniki odtegnejo temu udejstvovanju? Nasprotno, udejstvujejo naj se po vseh svojih močeh in naj poskušajo prekvasiti strankarsko življenje, če res ni zdravo, kakor trdijo in če so res, kakor tudi trdijo, boljši del inteligence. Ravno v današnjih dneh bi bilo eminentno patrijotično delo, da se ustvari naši ljubljeni, a že izmučeni domovini stalna oblika, ki ne bo brezplodno absorbirala toliko našemu celokupnemu narodu lastne energije, in da se nato pristopi urejevanju gospodarskih vprašanj, katerih ureditev zamore edina prinesti rešitev i državi i nam samim. In naposled, kakšni bi bili izgledi uradniških kandidatur? Tu se pač ne smemo pri-merjati z delavstvom. Ta masa drvi brez pomisleka za svojimi voditelji, uradnik-inte-ligent pa misli vsak s svojo glavo. Trditev, da bi lahko v vsej državi dobili 50-60 poslancev, je le teoretična, da ne rečem, naivna se pri današnjem, kakor rečeno, živahnem političnem življenju kratkomalo ne da realizirati. Priboriti pa pet ali celo 10 poslancev, pa ne koristi prav nič. Nasprotno. Prvič bi to število prav nič ne pomenilo, drugič bi pa stranke na naše zahteve izjavile: obrnite se na svoje poslance! In gorje potem tem rcvežem! Kdo bi hotel biti v njihovi koži? Pa še nekaj. Tudi jaz se politično udejstvujem in mi je popolnoma jasno, katera ideja bi pri predstojećih volitvah z nasvetovano ekstravaganco v današnjih razmerah trpela, če ni celo direktno proti nji naper-ie,la- Y take eksperimente pa se uradništvo absolutno ne sme spuščati, če res misli z lastno glavo. Res je, v Polni meri smo si svojo grozno usodo zaslužili, pa naj nas že enkrat slabe izkušnje izuče. Spoznajmo in priznajmo svoje dosedanje grehe in se poboljšajmo: udej-«vujmo se v strankah, katerih programi dado garancijo za srečnejšo bodočnost naše domovine, ustvarimo v njih razpoloženje ugodno za provedbo naših teženj, po drugi strani pa stvorimo krepko nepolitično stanovsko organizacijo, ki bo znala in mogla uveljaviti svoje zahteve. Saj nas čakajo v bližnji bodočnosti velike stvari: sprememba uradniškega zakona, ki si ga krepka falanga ne bo dala oktrovati, in pa revizija draginj-skih doklad. Tudi v drugih državah ne ponujajo uradništvu dobrot na krožniku, tudi tam si jih mora priboriti. Trditev uredništva, da je razpoloženje državnih uslužbencev za samostojen nastop pri volitvah precej razširjeno, pa odločno zavračam. Mnenja sem, da take enostranske izjave uredništva ne pridobivajo simpatij niti listu niti O. Z. državnih nameščencev, katere glasilo je list.____________________ „Hotel SIDO , Ljubljana Moderno preurejeno kopališče, restavracija in kavarna Centralna kurjava! Splošna uradniška kredit, zadruga. (Nadaljevanje.) Oni deli imovine, glede katerih ni določen odbitek za obrabo, se vzamejo v letni račun: 1.) Po nabavni ceni, ako je onega dne, ko se sestavlja letni račun, tržna cena večja od nabavne cene. 2.) Po tržni ceni, ako je na dan letnega računa nižja od nabavne cene. Od tega načela se sme odstopiti le v abnormalnih prilikah in takšno izjemno postopanje mora odobriti skupščina predhodno ali naknadno. V dolgove zadruge se vpišejo: 1. ) Deleži. 2. ) Hranilne vloge. 3. ) Dolgovi zadruge. 4. ) Rezervni fond. 5. ) Hipotekarni in drugi fondi. 6. ) Različni dolgovi. Čl. 54. Kot prejemki zadruge se vpišejo: 1. ) Obresti od odobrenih posojil članov. 2. ) Obresti od vrednostnih papirjev. 3. ) Prejemki nepremičnin. 4. ) Različni drugi prejemki. Kot izdatek zadruge se vpišejo: 1. ) Obresti hranilnih vlog. 2. ) Režijski stroški kakor: plače, stanarine, potni stroški in dnevnice osobju ter članom upravnega odbora in nadzorstva, pisarniški materija!, kurjava, razsvetljava itd. 3. ) Odpis na obrabo od vrednosti premičnin in nepremičnin zadruge. 4. ) Nagrade članom upravnega odbora in nadzorstva za udeležbo na sejali in za dežuriranje. 5. ) Različni drugi izdatki. Ko sc od skupne vsote prejemkov odštejejo vsi izdatki, tedaj predstavlja preostala svota višek, ki se razdeli tako: 1.) Za rezervni fond 50 %. 2.) Za pokojninski fond do 5 %• 3.) Za hipotekarni fond do 10 %. 4.) Za nagrade upravnemu odboru in nadzorstvu 2 %. 5.) Za nagrade osobju 3 o/0 Ostanek se vrne članom sorazmerno njihovemu hčeščovanju pri ustvarjanju viška, to je sorazmerno od njih vplačanih obresti na odobrena posojila ali od eventualno vplačanih njihovih drugih vsot v poslovanju z zadrugo. Skupščina lahko sklene, da se preostanek viška, ali v celoti, ali deloma odobri kot dotacija hipotekarnemu fondu. Čl. 55. Tretji del letnega računa obseza: 1. ) Število članov, ki so bili včlanjeni v zadrugi v početku leta. 2. ) število članov, ki so v teku leta pristopili k zadrugi. 3. ) Število članov, ki so v teku leta iz- stopili iz zadruge (izstopili, prestali z delom, izključeni). O opredelitvi državnih uslužbencev pri bodočih volitvah za skupščino. (Konec.) Sicer ne povsem po tem receptu, vendar v bistveni zvezi z njim je bil takrat tudi dosežen uspeh s tem, da je bil izvoljen v Ljubljani g. prof. Reisner. To pa je bil uspeh ne le ljubljanskega in slovenskega, temveč vsega jugoslovenskega uradništva, ki je v g. prof. Reisnerju našlo svojega zaupnika in glavnega boritelja za svoje pravice. Vsak uradniški otrolč ve, koliko truda in dela in borbe je vložil omenjeni g. poslanec v prid uradništvu, kakor tudi, da se za vse, zaenkrat žal večinoma le moralične uspehe imamo zahvaliti edino le njemu in njega vplivu potom velike stranke. Kruta nehvaležnost torej je, če se danes najde slovenski uradnik in kar pavšalno trdi v uradniškem glasilu, da se za uradništvo! doslej šc nihče ni zavzel. To nehvaležnost mora vsak pošten čl3v ek uradnik z vso odločnostjo zavrniti. Sedaj je u iuacija podobna, pa le še bolj zaostrena. Takrat jv šlo le »za pripravo« velike odločitve, sedaj pa je na dnevnem redu velika odločitev sama Li trohico trezen in \ vizir an inteiigent ne more dvomiti o izidu te odločitve. Šest kt se ni ničesar napravilo, tudi za uradništvo ne veliko, to pa le vsied L-ga, ker narod t.i Idi piav.'-no orijentiran, kaj pomenijo kroglice, in ;o je redno zavozil, ker torej nis.vc ir tli de a z možnega in dela-jposobnega par'air.viila. Sedaj mora končno pa‘ti pozitivna tozadevna odločitev za daljšo pciiodo konstruktivnega Vela. Ali ni vsaj nekaj krivde tudi na naši 'ast-ni neorijentirai’O-sti, indeknei. pasivnosti3 — Koliko nas se je potrudilo priložnostno razbiti kričeče zablode, ki smo jih dan na dan slišali, če tudi se je to morebiti moralično od nas zahtevalo in ne bi bilo treba nič drugega kot par odrešilnih, nepolitičnih besedi iz nepristranskih ust uradnika? Nič ko manj zabavljanja in več uvidevnosti in poštenosti?! Odločitev za vsakega trezno mislečega človeka-uradnika ni težka. Ne zamudimo prilike, dobiti v delovni prihodnji vladi vsai tako in takega zastopnika, kot smo ga imeli v brezplodnih dosedanjih vladah! Kaj drugega hoteti je norost in le prepodobno harakiriju. Ing. A. R. Drugi članek, ki pledira za samostojen nastop državnih uslužbencev, je sledeč: V poslednjem času sem čital v} cenj. Glasilu »Naš Glas« zelo umestne in z vseh strani obrazložene članke, v katerih se utemeljuje samostojen nastop javnega name-ščenstva pri predstoječih volitvah v narodno skupščino. To me je pobudilo, da Vam kot vnet zagovornik te akcije izrazim nekoliko misli o tej stvari. Mizerni materijelni in moralni, posebno pa tudi splošno zaničevani družabni položaj javnih nameščencev v naši državi je splošno znan in slovi že v inozemstvu. Zato je o tem vsaka nadaljnja beseda že odveč. Znano mora biti pa tudi že vsakemu nameščencu, ki skozi šest let trpi to javno sramoto, da je ni bilo in tudi v bodoče ne bo nobene politične partijske vlade, ki bi se resno in vestno zavzela za rešitev tega socialnega vprašanja. Tudi se ne bo našel niti en poslanec, izvoljen na partijski listi, pa bil on tudi iz našega statt,u ki bi se hotel ali mogel zavzeti za uradništvo. Preostaja torej po vsej logiki človeškega razuma le en izhod, in ta je: Rešitev uradniškega vprašanja in javne uprave je In mora biti le delo samih uradnikov. Naj/ečji del krivde leži na nas, ako se tega do danes še nismo zavedali, in zadnji čas je, da s samostojno akcijo vsaj deloma poprav-imo naš upravičeno zaničevan družabni položazj in da si priborimo vsaj dostojen vsakdanji kruh, ako smo izgubili že vsak čut stanovske časti. ! Vprašanje nujne potrebe samostojnega , nastopa je vsestransko pojasnjeno in to mne- j nje je splošno, gre samo le še za akcijo, za tozadevni energični sklep. Pri tej priložnosti si dovoljujem pripomniti, da sem bil že pred zadnjimi volitvami leta 1923 povzel v Mariboru inicijativo za tako akcijo ter sklical sestanek nekaterih nameščencev vseh kategorij in strok. Mnenje je bilo skoro enoduS-no že takrat in sem bi! pooblaščen, da storim pri organizaciji potrebne korake. Na moj obrazloženi predlog pa mi je društvo javnih nameščencev odgovorilo, da kot stanovska organizacija ne more te akcije pod-vzeti — to mnenje je po mojem mišljenju zgrešeno — da naj jaz stvar pokrenem, pri čemer bi se me podpiralo. Seveda na to izjavo nisem mogel čutiti v sebi ni dovolj moralne zaslombe ni gmotne moči, da bi mogel prevzeti akcijo v roke na svojo odgovornost, vsled česar je bil nastop za takrat pokopan. To omenjam samo mimogrede v ilustracijo. Bojim se, da bi tudi tokrat ostalo le pri tolažilnih besedah; ker pa upam, da se bo za stvar našlo dobre volje in da je dosti časa za vse predpriprave, si dovoljujem s svoje strani staviti nekaj predlogov. Na Vašo inicijativo in v sporazumu z Zvezo j. nam. se skliče sestanek zastopnikov vseh kategorij in strok, na katerem se razpravlja in sklene samostojni volilni nastop in se izvoli akcijski odbor, ki vodi in organizira volilno akcijo po vsej Sloveniji. Sestanek naj bi se sklical še pred Božičem, tako da se v praznikih že začne agitacija od osebe do osebe, t. zv. »rožni venec«. Parol za volitve ne bo težko izbirati, v glavnem pa bi bil naš nastop: ^plošcn, ogorčen protest proti zanikrnostti, s katero se je dosedaj tretiralo to važno državno in socialno vprašanje in manifestacija stanovske solidarnosti in vzajemne samopomoči ter zahteva po depolitizaciji vse javne uprave. Razmeščanje in redukcija uradništva, sploh vsa njih stanovska vprašanja, ureditev celotne uprave in administracije, to ne more biti delo političnih, strankarskih klik, nego delo nameščenstva samega. S samostojnim nastopom se ne dira nikakor v politično prepričanje poedincev, še manj sc s tem ustanavlja kaka posebna stranka. Borba mora biti brezkompromisna, energična in dostojna, kljubujoča vsem intrigam, ki bi se pojavile od strani raznovrstnih strank in sabotažni-kov iz naši vrst, to je maloštevilnost strankarskih eksponentov. Pri dobri taktiki in izberi pravih kandidatov mora biti uspeh zasiguran, ker bodo za tako listo glasovali mnogi nezadovoljneži z današnjim partijskim stanjem in simpatizerji našega pokreta, ki pripadajo! drugim stanovom. Mogoča bi bila tudi kooperacija z eno ali drugo stanovsko in strokovno organizacij, zlastLn. pr. s privatnimi nameščenci. To vprašanje postane seveda šele aktuelno, čim smo se sami odločili za samostojen nastop. Hafceneiše stare in nooe ISALNE STROJE kakor tudi ose potrebščine pri L Baraga Ljubljana Ljubljana SELEIlBIIRfiOUH UL 0/1 Mehanična delavnica (popravljalnica) Neprekosljivi so le EXCELLA šivalni stroji Nedosežni v konstrukciji in materijalu. Izredno nizke cene. Oglejte si jih pred nakupom! J. GOREČ, Ljubljana (palača L:ub. kreditne banke. Tovarna čevljev Peter Kozina & Komp. izdeluje odslej naprti tudi lahke damske čevlje ter čevlje za gospode najnovejše forme In najboljše kvalitete. Prodaja na malo: LJubljana-Breg 20, Aleksandrova cesta 1., Prešernova ulica; Zagreb, Račkoga ulica 3. Modna in športna trgovina za dame in gospode P. Magdič LJUBLJANA nasproti glavne pošte. Telefon int. 438. Krojaštvo Ffäfl IgHČ Krojašt#o Ljubljana, Kolodvorska ul. št. 28. Idelovinje oblek za gospode, otroke in uniforme. Za dame po nainovejiem modernem krojo. Lastna zaloga modnega blaga. — Uradnikom znaten popust. — „Aikadont“ zobna pasta. Glavna zaloga drogerija. Anton Kanc, Linbljana. Tovariši! Priporoča se Vam trgovina s papirjem, pisarniškimi in šolskimi potrebščinami uiiBUhle Ljubljana, Kongresni trg št. 8. Prvovrstno blago in zmerne cene. L Mikuš Ljit'aiiu’, M$stni trg 15. priporoča svojo zalogo dežnikov ter sprehajalnih palic Perje in puh C. 3. HAMANN = Ljubljana, Mestni trg 8. = Popravili se Izvršujejo točno In solidno SpetijalDa trgavina ftetarskih izdelkov priporoča tudi svojo veliko Izbiro spominskih Izde'kov, galanterijo In parfumerijo Ljubljana, Šelenburgova ul. Priporoča se I. Korenčan trgovina pletenin, norimber-ikega In galanterijskega blaga na veliko In malo. Velika zaloga volne za pletenje jumperjev, nogavic itd. Cene nizke — postrežba točna. Ljubljana, Mestni trg 20. JOSIP PETELINC, Ljubljana (blizu Prešernovega spomenika) Ob vodi Priporoča ootrebStlne za šivilje, krojače, čevljarje, sedlarje, modno blago, pletenine, žepne robce, ščetke, sukance, toaletno blago. Na veliko! Telefon 913 Na malol Manufakturna trgovina FABIANI Čk JURJOVEC Ljubljana, Stritarjeva ul. 5. Priporočata se pri nabavi spomladanskega In letnega blaga. Vedno v zalogi perje in puh od najcenejše do najfinejše vrste. Na obroke proti garanciji uradov. Razširjajte „Naš Glas“! Priporoča se BRF~ modna trgovina ~WI II. Sinkovič eLKJ!! LJUBLJANA, Mestni trg 19. Priporoča se za nakup vseh pisarniških in šolskih potrebščin tvrdka M. Tičar, Ml Sa ohrohe. manufakturo in konfekcijo perilo etc , obleke po mer za gospode In dame Iz lastne prvovrstne krcjačnice, dobite proti ugodnemu odplačevanju na obroke edino ru—-.-— le pri tvrdki--- Davorin in drugovi družba z o. z. MARIBOR, pisarna: Gregorčičeva ul. 1 Najcenejši nakup banaške moke, sladkorja, kave, olja, masti, riža, testenin, pralnega in toaletnega mila, južnega sadja, dišav ter vseh vrst špecerijskega in kolonijalnega blaga. Izdaja Osrednja Zveza javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo v LjuDljani. Odgovorna * ««Ulica Štabi AUjaija. — Tfcka Naradna Utkam* v Ljubljani. Vedno najnižje cene!