Danica i shaja vaak petek na celi poli, iu velj& po poŠti aa celo leto 4 gld. 60 kr., r.a pol leta 'J. gld. 40 kr., *» iVtertlrt« 1 gld SOkr. V tiskarnici sprejemana na leto 4 gold., ia pol leta 2 gold., za četert leta 1 gold.; ako zadent- na ta dai. prarnik iiide Danica dan poprej. Tečaj XXVI. V Ljubljani to. vel. serp. 1873. List 33. Klic na pomoč! Huda nevihta 8 točo vred seje vzdignila 19. dan julija t. 1. v okolici Trebanski, divjaje proti Novemu mestu in od tam Čez Sent-Peter v Sent-Jemej in Tolsti Vrh čez Gorjance na HrvaŠko , ter je toča v 21 davkinih občinah, okrajnega glavarstva Novomeškega uničila žitno poljevin vinograde, in sicer v davkinih občinah Sent-Štefan, Gornje Trelmo , Ponikve , Zidanjavas, Ces-njice, Herinjavas, Šent-Peter in Žalovice popolnoma, v drugih pa skor do malega. Pšenico in oves, ki večidel se nista bila požeta, je toča na njivah popolnoma izmlatila; turšica in fižol sta do celega pokončana; krompir je tako poškodovan, da je komaj misliti, da bi se te tako važne hrane kaj pridelalo; klaja je pokončana; s sadnega drevja je izklestila toča še to malo sadja, kar ga je na njem bilo, in pa vse perje. Ako se pa pogledajo vinogradi, je pa kar obupati; trte križem ležč in so od toče vse razcepljene, v mnogih vinogradih je prst tako izprana, da golo kamenje in pečevje iz zemlje Štrli ondi, kjer je ene tedne poprej vinska trta veselo rastla in vinorejcu obetala obilno povračilo za delo in trud. Vsled te strašne ulme se bodo morali nekteri vinogradi popolnoma na novo zasaditi, in je ta nesreča vinorejce toliko hujše zadela. ker ne bodo samo letos nič pridelali, ampak se tudi nimajo nadjati več let nobenega pridelka. Potovaje skozi kraje, ktere je ta nesreča najhuje zadela, sem se osebno prepričal, da je Škoda strašno velika, in da je žalibog resnično vse to, kar se je dozdaj poročalo o grozni nesreči. Pri tej priliki sem se pa tudi žalostnega srca prepričal, da mnogo prebivalcev teh tako nesrečnih občin je v naj veči revščini, tako, da se jim je bati strašnih nadlog, ker se s svojimi pomočki ne bodo mogli nikakor vzdrževati do prihodnje žetve, a tudi semenskega žita ne si pripraviti za žetev; zato se bode v polajšavo te revščine in v odvernitev še hujše nesreče moralo Še kaj posebnega storiti. Vsled večletnih slabih letin so se posestva večidel tako zadolžila, da ne morejo nič več na upanje dobiti; od letošnje žetve se je le nekoliko ječmena toči otelo; že zdaj se prodajajo svinje in goveja živina zarad pomanjkanja hrane in klaje, in morajo se bolj ubogi ljudje že zdaj obračati do usmiljenosti svojih bližnjih, da preživijo sebe in svoje. Po tem takem sem primoran, v pomoč prebivalcem okrajnega glavarstva Novomeškega, ktere je toča zadela, napraviti biro milodarov v vsej deželi. Še vselej, kadar je treba bilo revnim sobratom na pomoč hiteti, se je sijajno skazala dobrodelnost in darljivost prebivalcev dežele Kranjske, in torej tudi zdaj , ko je nesreča tako velika in so nje nasledki brez konca in kraja, se nadjam, da bode uslišana moja zaupanja polna prošnja, s ktero se obračam do blagosrčnih prebivalcev dežele Kranjske, naj pomagajo z denarjem ali živežem svojim rojakom, ktere je nesreča tako hudo zadela. Milodari v denarju in živežu se prav radovoljno sprejemajo v deželnem glavnem mestu v Ljubljani pri c. kr. deželnem predsestvu, pri mestnem magistratu in pri vredništvih Časnikov, na deželi pa pri c. k. okrajnih glavarstvih in županstvih. V Ljubljani 5. avgusta 1873. C. kr. deželni predsednik: Auersperg 1. r. Zgodnja Katollčk cerkven lis«. 99 Vera mi r nevarnmmti*'! (Govoril g. M. Močnik v mesečni seji katol.-polit, društva 3. avgusta.) Kaj iščeš v čemi noči, ko jas pri belem dnevu nič ne najdem? je rekel siromak tatu, ki se je bil ponoči skoz okno v hišo splazil in je po nji stikal. Vera ni v nevarnosti tam, kjer je ni: kdor nima vere. je tudi zgubiti ne more. Kaj pa je vera? Vera je čeznatorni dar Božji, katerega Bog tistim d&, ki ga zanj prosijo. Kdor tega daru ne ceni, ga zgubi, ako-ravuo ga že ima Kdor zanemarja svoje ker.šanske dolžnosti, kdor molitev opuša, počasi tako zabrede, da nič ne veruje, še miluje tiste, kateri kaj verujejo. Od tod izvirajo tiste govorice, ki se tolikrat slišijo: Oj vi reveži, ali vi še to verjamete? Kteri „omikan" in izobražen človek bo še dandanes kaj tacega veroval?*) — Zastonj boš govoril takemu od vere ; rekel ti bo morebiti : svoje mlade dni sem bil tako neumen, da sem kaj tacega veroval, a sedaj pa mi tega treba ni. Zadosti sem učen, čemu še to! — Za dar vere moramo vsaki dan Boga prositi, kajti tudi mi smo v nevarnosti, ga zgubiti. in potem nismo nič boljši od unih, kateri sedaj vero preganjajo, pa vendar le pravijo, da so katoličani in da vera ni v nevarnosti. Ne motimo se pa; vera je v nevarnosti. Katoliška vera je v dosti hudi stiski, v hudem preganjanji. Pa kako? bote rekli, to je le domišljija, to je le sleparija za nevedne i; udi, krinka, pod ktero se skrivajo drugi nameni. Nekteri bodo še celo rekli, da dražim in hujskam; pa vendar ne morem drugač reči: katoliška Cerkev se preganja; vidni poglavar svete cerkve je jetnik, dasiravno v svoji palači, oropan svojih dežel: pastirji morajo zapuščati svoje verne, in na mesto pravih učenikov vsiljujejo se vernim odpadeni (v Švici), katoliške vlade — te pa ne morejo, ali nočejo pomagati. — Za katoliško vero, za Kristusovo Cerkev se čisto nič ne bojimo, ta ima obljubo za svoj obstanek; ali ostane pa našim krajem še sveta vera. kakor smo jo prejeli oa svojih očetov, ki so jo branili pred Turkom in krivovercem, to je drugačno vprašanje. Poglejmo sedanje vernike. Keršanska vera se mora očitno kazati. Ali se to godi? Luč sem prinesel na svet, ta luČnaj sveti vsem narodom, je rekel božji Učenik. Ker šanska vera blaži življenje posameznega človeka posebej, blaži pa tudi življenje po družinah in deržavah sploh. Koliko pa je dandanes katoliških deržav ? Kolikokrat se sliši božje ime imenovati vradno. v postavoda-javnih zborih itd.? Francoze je menda v naj novejšem času britka skušnja izučila, da k Bogu kličejo, da od Boga upajo rešenja. Po nemškem in drugod se pa razlaga glas: Cerkev je deržavi nevarna, ponižati se mora, kdor je s Cerkvijo prijatelj, ni pravi deržavljan ; kato-ličanje so „ultrainontanci", ki se ozirajo unstran gora, tam je njih papež — kralj. Kaj posebnega je to, da prav veliko katoličanov je silo zanikarnih v spoštovanji svoje vere, ktera je vender edina prava in resnična, od Boga samega razodeta. ) Toda že ta hlcbetica ,,še dandanes1' je ravno tako ver-toglava kakor „novi nejeverniki" sami, ker ue v resnici „omi-kani", ampak neumneži, bedaki, so brezverci. To je sv. Duh ie v .lavnih časih govoril po preroku: „Dixit insipiens: Non est Deus". To je: „Neumnež pravi: Ni Boga';. (Ps. 13, 1.) Ako tedaj kak slepar začne kaj tacega kvasiti, odgovorite mu ob kratkem: „Sveto pismo v 13. psalmu pravi, da si ti, neumnež, nore, kakoršnih se že od nekdaj ni manjkalo, ne pa „olikanec" ..učenjak'- ali kaj tacega". Vr. Spoštuje sicer vsak človek svojo vero, katero za pravo ima, tako n. pr. turk svojo, jud svojo; le katoličan ne dela tako, on dostikrat sam zasmehuje svojo vero, verske naprave, cerkvene vik&i ia njih ukaze; svojo oliko hoče skaaovati ravno z zaničevanjem svoje lastne Cerkve; pri vsem tem pa vendar pravi: „jaz sem tudi katoličan". - Jaz pa, ko bi v katoliški veri toliko napčnosti vidil, kakor Vi, sem rekel svoje dni ,»olikanemu brezvercu", bi ne hotel biti katoličan, in pristopil bi k drugi veri. Odgovoril je bil nato: „Vsaka vera je vraža". Vidite tedaj, kaki katoličani so tisti, ki svojo lastno vero teptajo in pravijo: „jaz sem tudi katoličan!" Tukaj imamo pred sabo nejevero sedanjega časa, hujši od paganov, kateri so vendar verovali na božjo previdnost in sodbo po smerti. Od brezverskih ljudi, nekaj pa tudi od drugod izvira preganjanje katoliške Cerkve. Preganjanje katoliške vere pri nas ni takošno, kakoršno je bilo o časih ajdovskih cesarjev, niti tako kakor je bilo ob času rimsko-nemških cesarjev ali v Lutrovih časih; to preganjanje je čisto drugačno, in se razloči od prejšnih v tem, da sovražnik ne prihaja od zunaj; tudi prcganjavec ne mara zapustiti svoje Cerkve, marveč hoče, da bi se vesoljna Cerkev prenaredila po njegovi prevzetni glavi in se po njem obernila; hoče le cerkev popraviti, in kakor pravi, zmot varovati, n. p. alt-katoliki in drugi, posebno pa lahkoživci: njim na ljubo naj bi Cerkev prijenjala v tacih rečeh, kjer po svojem bistvu nikakor ne more; in ker Cerkev tega ne stori, zmote nikakor ne spozna za resnico, zato pa pravijo, da je sovražnica napredka. — Število tistih, ki Cerk vi herbet obračajo, se množi, posebno med tako zvanimi „učenjaki", ker tisti, ki ljudem streže in jih hvali, najde povsod več vere, kakor tisti, kdor jih svari, in svet si domišljuje, da se je keršanstvo že postaralo in preživelo; radi bi toraj, da namesto žive in delavne vere bi nastopil nekak „piškav humanizem". Po kteri poti išejo lažnjivi preroki ljudstvo speljati na led? Res je, da kdor le po vnanjem sodi in stvar le poveršno ogleduje, ne bode spoznal ravno še tolike nevarnosti za sv. vero in ne spazil tolikega preganjanja sv. Cerkve. Veliko je dobrega, cerkve se obiskujejo, sem in tje se stavijo še nove; ali ss. zakramenti se prejemajo premalo. Kal ;o pa je z vero pri tako imenovanih izobraženih" in „učenih", to je silno žalostno; in ravno is tacih veči del so tisti ljudje, ki bi radi prosto ljudstvo pripravili ob vero. Ker se pa to ne dd tako hitro, išejo svoj namen doseči le bolj počasi, previdno. Keršanska vera je podobna mogočni reki, katera se vije po širokem svetu; taka reka se pa ne more odpeljati ali zajeziti, toraj ji pritoke odpeli a vaj o; da bi bila potem čedalje slabejša in bi posleanjič zginila v pesku. — Enako delajo preganjavci sv. vere. Cerkvi hočejo počasi vse vire odpeljati, pri ljudstvu ji vso veljavo vzeti, namesto dolžne pokoršine do svete Cerkve hočejo ljudstvo privaditi, da naj mu bode deržava perva in naj viši oblast tudi v duhovnih, v cerkvenih, verskih rečeh (deržavno vsemogoštvo, omni-potenclerstvo), kakor je pod razkolskimi in krivover-skimi vladami. Pred vsem pa išejo svečeniškemu stanu vzeti vso veljavo v družbinskem življenji; drugej ne privošijo duhovnemu nikjer besede, kakor k večemu v cerkvi, pa še tu bi radi, da naj ga vohoni oprezujejo. Nevarnosti zapeljevanja ni tolikanj izpostavljeno navadno prosto ljudstvo, ker v potu svojega obraza si služi svoj vsakdanji kruh, in se ne zmeni toliko za svet. Naj veči nevarnost je za tiste, kateri so se sicer nekaj učili, pa vendar ne toliko, da bi spoznali červivi sad, kateri se jim z lepimi besedami vsiluje; dalje so v nevarnosti na pol učeni, kateri hočejo veljati za omikane, in ker drnge slišijo vero zaničevati, jih posnemajo, da bi bili tudi oni potem , .učeni" in »liberalni" — tako, da se Bogu smili! In ravno zato, ker svet vere nima, ne spoznd tudi vrednosti častitih djanj, katere iz vere izhajajo; naj lepši djanja zaničuje in tiste, ki se potegujejo za vero, psuje za „mračnjake", ako ne celo za ljudi deržavi in narodom nevarne, katere naj bi zmirom krotili, zatirali in tlačilii! Taki ljudje ne razumč, in še bolj iz hudobne volje nočejo umeti, zakaj bi človek zavoljo vere prestajal in terpel kake sitnosti in pritežnosti. — Sedaj ko smo vidili sovražnike katoliške Cerkve, poglejmo pa Se njih poglavitno orodje. — Ktero na je tisto orodje? Niso zbirčni v tem. - »Vse dobro, da se le kaj doseže", — vender pa mislim, da je njim naj vadniše orožje zbadljivo zabavljanje. To občutljivega Človeka večkrat bolj zbode, kakor zaušnica. Zato je tudi veliko zasluženje, ako se kristjan tudi v takem pri-merljeju stanovitnega ohrani. Lejte, ravno s tim orožjem so liberalni Nemci naše „Mladoslovence" premagali. — Vsak Slovenec je bil „klerikalec", slovenska stranka „klerikalna" stranka; ta pa zopet naj večji zaderžek slovenstvu. — Mlado-slovenci so res mislili, da jih bodo Nemci z obema rokama sprejeli, kedar se bodo skregali s Staroslovenci. — Iskali so prepira, našli so ga; razpoka je storjena, predor postaja Čedalje večji, in vender bi morali Mlado-slovenci spoznati, da jih je Nemec le na led speljal. Ali se naši avstrijski Nemci res ločijo v stranke, kedar žuga nevarnost njihovi narodnosti, in Slovenec ta je dot >ra duša, zastonj opravlja vse.........za Nemca dela, za Nemca se trudi... naj bode že plačan ali ne; zvesto jim služijo, plačila so res vredni. Da eo napadi bolj „pikantni", pušice bolj ostre, morajo se pa osebe imenovati, smešne staviti; tako je navada postala pri „naŠih prijatlih"; kar Nemec ni storil, pa storč Mladoslovenci......... Da bi pripravili n. pr. Jerana, da bi molčal, tega sami ne verujejo, pa radi bi mu vzeli veljavo, in od-strašili druge, kateri bi hotli stopiti v njegove stopinje. In v sredi tega boja smo mi: pušice, ktere lete na naše može, zadevajo tudi nas; stopili smo v društvo, še njegovo ime je našim političnim neprijateljem, in v poslednjem času našim domačinom, tern v peti; toliko, da ne kažejo s perstom za nami. — Bodimo vsaj mi složni, enega duha in ene misli; naše zaupanje pa naj bo v božjo previdnost, katera vse prav vodi, dasiravno nam je to prikrito. — Kedaj bo Cerkev zopet zadobila zmago in veljavo, to le sam Bog vč, pa zaupljivo pričakujmo tega časa; nobena Gospodovih besedi se ne pogubi, in še današnji svet bo z začudenjem gledal Božjo vsemogočnost; stvar je že daleč, daleč prišla. Med tem pa: verni smo katoličani, četudi psujejo nas z„ultramontani". Vidili bomo poslednjič, kdo se bo kosal: ali ni, ali oni! JBratoraini 99. d rita in jfMetotta in drugim molitvenim družbam ser eno priporočilo. Ta prelepa molitvena družba ranjcega rodoljuba in Škofa Slomšeka ima posebno namen „zedinjati raz-kolnike k sveti katoliški Cerkvi", kakor pravijo pravila, in jepoterjeno od sv. Očeta Pija IX 12. maj. 1852. Ako je pa naš namen moliti za zedinjenje ubozih razkolcev, gotovo tudi ni iz molitve izločen namen: ,,zedinjene ohraniti sveti materi katoliški Cerkvi. Nevarnost sa odpad „zedinjenih" pa je naj veči na ruskem Poljskem, oakar je Poljsko pripadlo Rusiji. Že vse zedinjene gerkokatoličane na nekdanjem Poljskem je prisilila k odpadu ruska goropadnost, ki nima nobenega občutka za svobodo katoliške Cerkve; le edina helmska škofija se je bila dozdaj še ohranila; pa še ta je ravno zdaj v naj veči nevarnosti, da odpade. Helm je preblizo Avstrije in toraj mislijo, da se Rusija nekoliko dna katoličane očitno preganjati. Iše pa po arugi poti svoj namen doseči. Z denarom in obljubami je ruska vlada pridobila naHelmskem nekaj „kreatur", ki so pospeševale njene namene. Leta 1866 je v pregnanstvu umeri helmski škof Kulinski in ruska vlada je na njegovo mesto za administratorja povzdignila nekega Vojcickega, kteri je bil obljubil, da bode ljudstvo gonil v rusko cerkev, kakor koli bo mogel. Začel je res precej katoliški občni v cerkvi odpravljati navadne pobožnosti, molitev rožnega venca, opravila Matere Božje in enake reči. Tudi je hotel odpraviti orglanje pri slovesni službi Božji, odstraniti moštranice, tihe maše, zvonilo med mašo. Ali malo je bilo duhovnov, da bi hotli poslušati volka, kteri je k njim prišel v ovčji koži. Razposlal je tudi po škofiji obrednih bukev, v kterih ni molitve za papeža, ampak namesto nje molitev za razkolniško „sveto sinodo", kakor imer ujejo svojo cerkveno vlado, tako rekoč pod „carpapežem". Duhovni pa so bukve zavergli, ali pa so zbrisali „sveto sinodo" in zapisali „papeža". Sv. Oče, ko je zvedil, kako volk ovce davi, je obsodil njegovo početje v okrožnici 1. 1867. Ruska vlada vidi, da duhovstvo ni voljno uasie-dovati Vojciskega in določi prijenjati, dokler ne pridejo za njo vgodniši časi. S privoljenjem papeževim je toraj izvoljen Kuziemski za helmskega škofa. Bil je Kuaiemski vladi prijenljiv, kolikor koli je bilo mogoče, da bi se le mir ohranil. Pa vse zastonj. Vedno več so od njega zahtevali, ter je bil njegov stan poslednjič ne-prenašljiv, odločil se je zapustiti škofijo in poverniti se v Galicijo. Sv. Oče niso hotli sprejeti njegove odpovedi, vlada sama pa ne vprašavši papeža je imenovala namestnika svečenika Popiel-a, ki je iz Avstrije tje prestopil in ni manjši revež, kakor je bil Vojcicki, če ne še bolj milovanja vreden izobčenec iz katoliške Cerkve. „Zagreb list" piše, da nihče ne dvomi, da čaka samo časa, ko bode mogel poslati vdanostno pismo do cara in sinode, da naj spreooernjeno škofijo pod svojo brambo sprejme. Pismo 3. sveč. 1873 pravi, kako niže duhovne nadzirajo žandarji in policija, kteri bi raji izpustili hu-dodelnika, kakor pa ne viditi in ne slišati vsega, kar se godi po njih (katoliških) cerkvah. S Popielom v rog trobi tudi več odpadnikov iz višega duhovstva in kaže se, da šteti so dnevi popolnega odpada te Škofije. Kako močno vero pa ima to ubogo gerško-katoli-ško ljudstvo, kažejo marsikteri primerljeji. Odpadnik, ki so ga imenovali „Atčc Klimentij" Levicki, je bil poprej zedinjeni župnik, bežal pa je v helmsko škofijo pod izobčenega (iz Cerkve izločenega) administratorja Popiela. Ta mu je dal župnijo v Tomašovem. Levicky se je peh&l na vse škerpce, da bi svojim vernikom v glavo vtepel „caroslovje". Tako imenujejo delovanje za odpad od rimskega papeža, namestnika Jezusovega, in za prestop k razkolništvu, pri kterem je veliki razkol-nik car tudi poglavar verski. Bilo je vse zastonj, verniki ga niso hotli poslušati. Taki so bili v Lutrovem času tndi na Kranjskem nekteri odpadniki, kakor „Ko-bila-Jur" in drugi. Kadar tedaj Levicky pri zvestih katoličanih v Tomašovem nikakor ne more nič opraviti, ga Popiel prestavi v Sedlisko. Toda komaj so Sedličani to zaslišali, precej mu dajo naznaniti, da ga ne potrebujejo, naj gre, od koder je prišel. Ker so pa pri vsem tem njegove reči pripeljali v Sedlisko, se vzdigne hrup med ljudstvom ter je voznik mogel zopet odpeljati vse reči nepoklicanega najemnika. Levicky se pritoži pri načelniku. Načelnik pride s kozaki, kaznuje vsakega Sedli-čana z globo peterih rubljev in sam inštalira Levickija. Zdaj odpadnik sedi v dubovnijskem stanovanji, toda nihče ne pride k najemniku v Cerkev, nihče ga ne kliče v hišo. Morebiti bojo zopet mogli priti v pomoč kozaki!" — .Se bolj černo se je motalo v selu Dijakonovskem. Ondi je imel izobčeni Popiel nekacega »atjeca" Rudka, kteremu je bil duhovske redove podelil razmetropolit Sokolski. Vasčani pa ga niso hotli sprejeti. Zlasti v podružnici Spikolos so se mu ljudje v odpor postavili. Ne le da se noben človek z njim ni menil, še cerkev so zaklen.li in ključ skrili. Popiel sam se je popečal za svojega Rudka in pridobil od gubernatorja komisijo, ki je šla v Spikolo*. Sam podgobernator, da bi veči šum delal, je prišel s celo stotnijo kozakov, kteri gospodarijo po dragi volji v ubogem seln. Glavni „nepo-kojniki" so že odpeljani v ječo, drogi morajo plačati vsak dan 4f» kopejak. dokler ključev ne izdajo; zraven tega morajo vzderževati še kozake. Lansko leto je obiskala t<> pokrajino toča, letos pa ,,caroslovje". Zato sadaj moli ljudstvo ondi: „Kuge, lakote, vojske in ca-slovja — reši nas. o Gospod!" Tako popisuje „Zagreb. list'* borbo katoliškega ljudstva za lastno sv. Cerkev in preganjanje katoličan stva od strani ruske vlade. Ne le tedaj italijanska in švicarska psevdo-vlada, ne le Bizmark in drugi kancel-paragrafarji po Nemškem, ne le vsi lažnjivi prosto-mišljaki vsih jezikov, ampak tudi ruski absolutizem preganja katoliško Cerkev. Mi katoličani pa iz tega vesoljnega sovraštva zoper Kristusovo Cerkev pričakujemo prav velike in slavne zmage. Za velikim terpljenjem je še vselej to srečo dosegla sv. Cerkev. O nji veljajo besede: Cum injirmor tunr pot ms sum". ,,Kadar sem slabotna, takrat sem mogočna. — Iz tega, kar se tiče vernikov na Ruskem, pa vidijo družniki bratovšine sv. Cirila in Metoda, kako potrebno je moliti za h elmsko škofi jo, ki je v toliki nevarnosti odpada. Molitev, darovanje sv. Obhajila, razširjanje bratovšine so pomočki, da se odverne tolika nesreča. Kteri imajo zvezo z molitveno družbo „Naša Ljuba Gospa presv. Serca", bi bilo dobro, naj bi tudi tam to škofijo v molitev priporočili. Tudi bratovšina presv. Rešnj. Telesa in druge naj bi zlasti sv. Obhajilo darovale v omenjeni namen. IVorolUiiiMrmi mati. Zverska pošast je prisiljena resnico govoriti. Ga-ribaldi večkrat s Kozjeka pisari pisma, s kterimi ima zlasti namen duhovstvo psovati in zasramovati, kakor n. pr. pri nas oba ,, Tagblatta". Undan je pisal zborni levici in kakor je nekdaj Kajfež prerokoval, tako je tudi preklinjevavcu med bogoskrunstvi enkrat grenka resnica iz ust ušla. „Uboge ljudstva!" je starec zdihnil: „Kako so se goljufale! In ako včasi, z neprenesljivimi davki, z zanikamo vlado in z lakoto terpinčene, nas (Garibalda in njegove liberaluhe) preklicujejo, da smo njih stan hujši mredili, kot je bil pod Avstrijani, Bur-boni in Lorenci (Lotrinžci), imajo tudi k temu dober vzrok". Kakor Garibaidi, tako morajo poslednjič spoznati vsi novošegni osrečevavci, da je njih „osrečevanje" le sleparija, da v ničimur niso ljudstvu >n narodom butare zlajšali, ampak povsod le obtežiti, da ljudi niso v ničemur drugem osvobodili, razun ako se to svoboda imenuje, da se smejo naj veči njegove svetinje brez kazni po blatu gaziti in teptati, naj veljavniši možje zasramovati. Na Laškem je ljudstvo tako naveličano te liberalne ostudnosti, da nezmerna večina naroda neizrečeno želi, naj bi se poprešnje keršansko vladanje povernilo. Pri srenjskih volitvah si vlada le s silnim natezanjem ohrani • še svoje stranke, in da ne propade, se mora zvezati s rudečkarji, kakor piše »Genf. Corresp." Politiških volitev v deržavni zbor pa se katoličani nočejo vdeleže-vati, ker odkar se je pričelo tako Antikristovo preganjanje sv. Cerkve, imajo v tem oziru geslo: „ne voliti, in ne dati se voliti". Toraj imajo liberaluhi lahek posel, pa se tudi volilci skoraj nič ne vdeležujejo; komaj deseti del jih pride volit. Eden volilcev sam pripoveduje, kako so 1861 ob času tako imenovanega »enoglasnega plebiscita" v prid »edine Italije" glasovali. Pri lokalnih zborih po posameznih krajih in pri .,aneksijonskem glasovanji" (da naj se namreč s Piemontom vse zedini) je bil pričujoč le majhen del volilcev, za druge so sleparji poprej spisane listke sami v verče vergli. Po številu prebivavstva so jih pa nektere stotine ali tisuče izpustili. To so storili zarad zunanjih dežel, ker doma so tako povsod vedili, da je vse samo sleparstvo. Nesramnost je bila tolika, da je bilo dostikrat po več glasov kakor pa zapisanih volivcev. Preoblečeni »karabi-nieri" in policijski agenti so vselej oblegli volilni prostor in iz njih je bil izvoljen predsednik in števci glasov pri volitvah. »Genfer Corresp." to reč bolj natanko popisuje, ter se očitno vidi. koliko je vredna »edina Italija". Kakor se nova era baha, da hoče zidati poslopje omike in svobode, tako se peha podreti poslopje sv. Cerkve. Na Laškem, pravi »Unita", vsak nov prefekt kraljestva Italije preslavi svoje ime s tem, da prepovč kaki praznik, procesijo ali božjo pot. Pri nas bi se pa radi tudi že novi časniki take zasluge pridobili. Kakor laški framasoni, tako so liberaluhi po naših krajih sploh togotni na božje pota. Na božje pota hodijo pobožni ljudje, častivci Marije D. iu svetnikov; tacih pa novi „omikači" terpeti ne morejo, njim je ljubši »Kobila Jur", Hus in drugi krivoverci, kakor pa Marija in svetniki. »Gospodar" popisuje, kako so Prusi že četerto duhovšnico zaperli ter na posled škof še ne bo smel svoje duhovšnice imeti. Pregnali so že veliko šolskih sester; pa pravijo, da jim je mar za nauk in oliko?! Na Badenskem je praznih 600 učiteljskih služb! Ni čudo. Kteri keršanski mladeneč pa bode šel v stan, kjer vidi, da precej s svojo vero naskriž pride in toraj svojo dušo na pogubo stavi. Pri vsem tem liberaluhi imajo raji prazne šole, kakor da bi dopustili v njih po katoliško podučevati. Vidi se, da pravo mavtarstvo ondi gospoduje. Vedite pa, kako ti »luterš-ljudie" svobodo in omiko razumevajo. Poslednji jezuit oče Colner je bil hudo bolan, ni mogel z brati v pregnastvo, temuč preselil se je na dom svojega lastuega očeta. Tam doma je želel ali ozdraveti, ali pa umreti. Mislite, da so ga pustili ? Z žandarji so očetu iz naročja iztergali bolnega sina iu so ga odpravili čez mejo! Potlej se pa kdo še pritožuje čez turško grozovitost! Na Švicarskem so dobrega škofa iz dežele izgnali na Franc >sko, pa še tam jim je na potu. Ali kaj čete, sej še naši »mladi" čivkajo nad njim , menda iz same čiste „omiko- in svobodoljubnosti". Švicarski katoliški starši so pa druge misli: poslali so za škofom na tuje 300 dečkov in deklic, da so jih birmali. — Na Celjski gimnaziji je izmed 13 osmošolcev delalo maturo njih 10; v duhovSntco boje ne pojde nobeden. Ni čudo, mčni „ Gospodar", ker že pogosto gg. profesorji sami mladenče od tega pregovarjajo in libe-raluhi sedanjega časa duhovnikom skerbijo za prav nizko plačilo in za zaničevanje na cente! — Tudi v Ljubljani se jih je dozdaj silo malo glasilo za seme-niše, kolikor je slišati. Sedanji čas mora res mladeneč biti junak v poklicu in poštenega značaja, da ga liberalni beriči ne premotijo. Ni še deleč Čas, ko so na Kranjsko hodili duhovni iz Laškega, Veriti in mnogi drugi; utegne zopet nastati taka potreba. Mnogi mislijo, da si bodo s tem pomagali, ko vse v realke suje; toda zgodilo se bo, kakor pred malo leti z gimnazijalci: izučili se bojo in ne bo nikamor z njimi. Red v šolah je rad taki, kakor pri jetnikih ponovili premehkih postavah. Ne doseže se namen ne tu ne tam, kar se le prevelikrat toži in skazuje. Ni potlej čudo, da premalo postavno odrejeaa mladina ne čuti odveč S oklica za duhovski stan; kako pa bode vstrezala v ruzih stanovih, bojo vidili, kteri bodo doživeli. Tri zvezde. Naš liberalni čas zasramuje očitno spoznavanje imena Božjega in njegovih svetnikov, zato se pogre-zujejo vlade in ljudstva. Francosko začenja zopet očitno spoznavati ime Boga in svetnike njegove, zato se Francija na novo povzdiguje. Med slavami o papeštvu Pija IX je zlasti tudi ta, da je določena verska resnica Marij-nega brezmadežnega spočetja. In nasledek tega je tudi to, kakor meni „(Jnitii cattolica", da se je Marija začela častiti s posebnim naslovom „Naša ljuba Gospa pre s v. Serca Jezusovega". Kako se je to začelo & grudna 1854 v Issoudun u na Francoskem, to popisujejo male bukvice te bratovščine, dobro znane po Kranjskem. Zato tega tukaj ne bom popisoval, omenil bom le nove velike verske slovesnosti, ki j> hočejo Francozje v Issoudun-u napraviti. K naši Gospej presv. Serca hočejo namreč Francozje napraviti velikansko Božjo pot. To se bode zgodilo 8. kimovca t. 1. Lansko leto so bili katoliški Francozje v Issoudun-u 17. oktobra, in Pij IX je pisal škofu v Bourges: „Terdno zaupajmo, da te pobožne prošnje do presv. Božje Matere nam bojo pridobile njeno močno brambo, da se zazorijo dnevi tolažbe in miru". K nastoječi slovesnosti ne bojo prišli le samo verniki iz Francoskega, iz Alzacije in Lorene, ampak tudi iz Italijanskega, iz Belgije, Olande, Švice, Španije, Avstrije, iz Martinike, Kanade in Ekvadora s svojimi aastavami. Tako naznanujejo pariški dnevniki. V devet letih je bilo že 1000 (tisoč) svetiš posvečenih „Naši Gospej presv. Serca Jezusovega", in skoraj vse bodo namestovane v Issouduu-u. Olanški škofje bojo tje odpravili poslanca, ki bode poročal o velikih dobrotah, ki so pridobljene po tem češenji. (Najberže tudi iz Insbruka na Tirolskem; zakaj kdor le malo pozni sporočila v „Monatrosen", mu ni neznano, kolike stermenja vredne čuda se gode neprenehoma po tej pobožnosti tudi v tem mestu.) Se majhno mestice Nazaret v Galileji, domačiji M. D., bode ondi razvilo svojo zastavo v spomin rojstva Marij nega, čigar spomin je 8. kimovca. Kdor ni brez vere, je prepričan, da tolike slovesne molitve in prošnje imajo vso drugo moč, kakor pa ka-noni in sablje, ali pa revno zabavljanje brezverskih liberalcev, in ne čudi se, da se potlačena Francija tako naglo povzdiguje. Naj pojasnim še to po „Unita". Minulo je 80 let, kar je Francija v smert izdala svojega kralja Ludovika XVI! Vojvoda Orleanski, za- rad popolnega spajdašenja z rogovileži imenovan takrat Filip Egalite (Enakost), je stopil na oder in je glasoval za njegovo smert, češ, vsi tisti, ki so napadali ali bodo napadali „nadgospostvo ljudstva", so vredni smerti, fn glasujem za smert". Ludovik XVI je sicer žalosten prašal: „Kaj sem storil svojemu stričniku, da me tako preganja" ? Tolažil se je pa vender rekši : ,,Žalosten je moj stan : ali ko bi bil tudi še hujši, ne hotel bi menjati z njegovim". — Dva dni potem je sin sv. Ljudovika šel v nebesa, in Pij VI ga je v eni svojih slavnih okrožnic mučenca imenoval. Sin Filipa Egalite, Ljudovik Filip, rojen »>. okt. 1773, da bi odšel enaki osodi, je zapustil deželo 4. apr. 1783 in povernil se je vanjo z Burboni 17. maja 1*14. Pozneje je Karolu X vzel krono, kakor je bil njegov oče Ljudoviku XVI vzel življenje. Bil je pa plačan po enakem potu. Zakaj rogovilstvo ga je izvolilo kralja 7. avg. 1830, in ravno tisto rogovilstvo ga je pregnalo 1848, ter je umeri kakor grof Neuillv v Clermont u na Angleškem 26. avg. 1850. Dve leti poprej (24. febr. IS4S; se je bil kroni odpovedal v prid grofa Pariškega, ki je bil vnuk Ljudovik-Filipov, to je, sin njegovega sina Ferdinanda, vojvoda Orleanskega, ki je neprevidoma umeri 13. julija 1842. Pariški grof, roj. 183-*, bivši v amerikanski vojski s svojim bratom vojvodom Chartre-skim. je 1. 1861 bil šel še v sveto deželo, je očitno izpiral hudodelstvo svojega desčeka, ker šel je 21. pros. tistega leta molit za Ljudovika XVI. Imel je pa še odpovedati se svojim zahtevam in priznati sina sv. Ljudnvika, to je, vojvoda Chambord a, edinega kralja čez Francosko, in sicer kralja po Božji milosti, ne pa po slepilnem ljuškem nadgospostvu. In tako je storil o. avgusta v Frohsdorfu v lastnem imenu in v imenu svojcev. Edvard Herve, glavni pisavec orleanskega „Jour-nal-a de Pariš", je v posebnem spisu skazal, da volit-vene republike in samoderštva so nezmožne, da le dedna monarhija se daje strinjati s koristmi trancoskimi. Kmalo potem je bilo napovedano obisk >vanje grofa Pariškega pri grofu Chambord-u (Henriku V), ktero je naznanovalo, da ti dve kraljevski koleni ste med seboj spravljeni. Preslavno spoznavanje sv. vere od strani francoske vlade, sprava francoskih kraljevskih rodovin, pa junaško zaupanje Pija IX so nam tri svitle zvezde, ki naznanjajo boljši dneve za sv. Cerkev. Besno tarnanje laži-liberalcev nas v tem še bolj poterjuje. Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljabljane. Sad liberalizma se posebno kaie sedanji Čas v tem, da bode v kratkem na to pripravil sv. Cerkev po naših deželah, da bode imela cerkve in duhovnije brez duhovnov. Mesca majnika je imel „Slov. Gospodar" o tej reči prav čverst spis, iz kterega naj tukaj nekoliko povzamemo, kar je temu času posebno primerno. V oziru na vojaško postavo namreč pravi: Dopušča 4?. 21 dijakom višje gimnazije in realke, da zamorejo po enoletni vojaški službi v reservo stopiti in svoje študije kot juristi, medicinarji itd. nadalje vati. V ta namen si smejo izbrati kraj in celo čas enoletne službe, namreč do 25. leta svoje starosti. Tako jim je mogoče svoje študije doveršiti in stopiti v stan, do kterega imajo veselje. Zastran onih, ki hočejo apotekarji in zdravniki postati, dovoljuje postava v §. 23 in 24, da kot prostovoljci enoletno vojaško službo tako dostoje, kakor m strinja z njih posebnim poklicem. Slednjič predpisujejo §§. 26—29, da se naj uradnikom, profesorjem in učiteljem vojaška služba tako vravni, da jih kaj posebno ne moti pri zverševanju posebnih, stanovskih dolžnosti. Očitno je toraj, da prizanaia postava, kolikor le mogoče, raznim stanovom, ter jim noče kratiti potrebnih duševnih moči, brez kterih nijeden stan obstati ne more. Le zastran duhovskega stanu se noče to pri-poznati, česar je največ liberalno merzenje krivo. §. 25 eovori o kandidatih duhovskega stanu tsko-le: »Kandidatom duhovskega stanu se d£, ako so bili med vojake vzeti, na njih prošnjo odpust, da zamorejo bogo-slovske študije nadaljevati. Ko prejmč duhovsko posve-Čenje ... se vpišejo med vojaško duhovščino in ce smejo ob času vojske v službo vojaških duhovnov... poklicati". — Besede tega §. niso celč jasne ; kajti umeje se §. lahko tako, da velj£ za tiste, ki so že kot gimnazijski dijaki v vojake vzeti bili in potem bogoslovci postali, kakor tudi za one, ki so še le kot bogoslovci k vojakom cdbrani bili. Pervi pomen se priporoča posebno gledč na to, da postava raznim drugim stanovom sp( sobnih ljudi noče jemati, marveč jim daje olajšavo na vse strani, da stopijo v zaželeni stan. Tudi v besedah: „da zamorejo bogoslovske študije nadaljevati", ni po naših mislih rečeno, da govori § le o tistih, ki so že bogoslovci, marveč se dsjo tudi tako tolmačiti: Onim, ki so bili med vojake vzeti, kateri pa hočejo v bogoslovje stopiti, se da ( dpust, da zamorejo bogoslov ske študije, za ktere so se odločili, nadaljevati, kakor smejo dijaki, ki se odločijo za pravoslovje, medicino itd. nadaljevati pravoslovne, medicinske študije itd. Os-mošolec, ki je bil med vojake vzet, postane enoleten prostovoljec, in še dostikrat tam ne vč, kteri poklic si oo izvolil; in vendar mu postava daje vso olajšavo, naj se ie posveti kterim koli stanovskim študijam. Zakaj bi isto ne veljalo tudi za one, ki si izvolijo duhovski stan? Mar dušni pastir menj koristi človeški družbi kakor vojak, bodi si tudi general? Kakor pravimo, postava bi se brez vse sile tako tolmačiti dala; — a vendar se tolmači v drugem pomenu, namreč tako, da velja § edino le za tiste, ki se kot bogoslovci v vojake vzamejo, ne pa za tiste, ki so v gimnaziji k vojakom vzeti bili. Vse prošnje do vlade, tudi zastran bogoslovcev veljati pustiti, kar postava vsem drugim dovoljuje, bile so dozdaj zastonj! Kdo zamere tedaj dan današnji v duhovski stan stopiti; 1. Le t»ki, ki še le po doveršeni gimnaziji 19. leto dopolnijo, ker še le potem nastopi za nje dolžnost za asentiranje iti. Kandidati bogoslovja so pa malo da ne vsi sinovi kmečkih starisev, ki pridejo dosti kasneje v ginrnazijo, kajti ne gre šolanje na kmetih tako urno naprej kot v mestih, starši pa tudi ne dajejo navadno fantov poprej v mesto, dokler ni neogibno potreba. Postava se toraj kmetiškim štaršem in sinovom na kvar preostro tolmači. 2. Zamorejo v duhovski stan le mladenči stopiti, ki so zarad telesnih pomanjkljivosti pri vojaškem odbiranju overženi bili. Duhovska služba je pa na kmetih posebno tako težavna, da le krepki in zdravi možje obilr.e težave premagajo, nikakor pa ne slabotni. D< živeli bomo toraj v kratkem Času, da ne bodo le kaplanije, marveč tudi mnoge, posebno gorate, težavne fare — prazne, in to samo zato, ker si novošegni liberalizem ne more misliti, da je dušnega pastirja, namestnika Božjega, tisočem faranov bolj, stokrat bolj treba, kot vojaškemu polku enega človeka, ki puško nosi in ob zidanih voglih na straži stoji. Kaj bc de z ubogim ljudstvom, če dovoljne duhovske pomoči več nima? Propalo bode duševno tako, da v mnegih krajih, kjer skoro edini dušni pastir ljudi v redu derži, več obstati ne bo. Mlado in staro zapsde nevednosti, a nevednost je mati vseh pregreh! Kako tej nesreči v okom priti in rešiti toliko blagih mladenčev, ktere navdaja sveta želja, duhovniki postati, prihraniti staršem veliko žalost zarad tega, ker jim na starost najslajše želje no vodi splavajo? Pomagati zamoremo le, ako zdaj, ko pridejo volitve v deržavni zbor, prave može volimo. Pravi možje pa niso liberalci; kajti tem, naj se tudi hrustijo, da so »narodnjaki", je za kat. cerkev in za duhovski stan ravno toliko, kot nemškim liberalcem in vsem onim, kateri vojaško postavo katoliški Cerkvi na kvar tako ostro tolmačijo. - Iz mesečne seje katol.-politiskega društva 3. avg. (Konec.) Političen ogled je pojasnil g. tainik. O Franciji pravi, da je milijard m6gla plačati Prusom vojne odškodnine; Avstrija je pa skoraj polovico tega mogla plačati judom (Denar, ki je bil na borsi zgubljen, je vendar nekdo dobil; zgine le to, kar v vodo pade ali ogenj pokonča). Francosko stanovitno napreduje, ali je že Mac-Mahon mož, katerega Francija potrebuje, ali ima še kdo priti za njim, tega ne vemo; ali Francozje so začeli moliti, Bog pa usliši prošnje teh, kateriv ga z zaupanjem išejo. Spanjsko pa se topi v kervi in požaru. Karlisti sicer napredujejo, a nesrečno deželo razdevajo interna-cijonalci, strah in groza gre pred njimi; na Laškem je naj bolj imeniten nagovor sv. Očeta 25. julija t. 1., v katerem zaterjujejo, da so po cerkvenih vstanovilih izobčeni vsi tisti, kateri delajo, svetujejo, pomagajo itd. k ropanju samostanov in dotične postave delajo. — Perzijski šah ni hotel v Rim in v Kvirinal, in je s tem kazal pravo dostojnost, dasiravno mahomedan, ni hotel žaliti sv. Očeta. Govornik opomni dalje na strašno nesrečo, katera je pretekli mesec zadela več far4 na Dolenskem. Orne-nivši neko bedasto novico v Tagblattu, katera se šali s Daničinim poročilom o strašanski nesreči, pristavlja, da tisti ljudje, kateri skladajo darove za sv. Očeta ali za cerkve, bodo že tudi imeli kak sold za reveže: lansko leto je bilo kat. društvo nabralo lep znesek denarjev, Še veliko več „Danica" (Koliko pa Tagbl.?), ki so se revežem pošiljali; o svojem času se bode tudi letos to storilo. Ako bodo še gospodje Tagblattovci kaj pripomogli, toliko več bodo reveži dobili. Nasledoval je daljši govor: „Verani v nevarnosti". Sklene se, naj se govor natisne v „Danici". (Gl. med Členki.) — Šolsko. Kolik sad rodijo verske šole, kako napredujejo, kaže zlasti tudi dekliška šola usmiljenih sester v Zagrebu. Imele so v učitelišču 83 učenk; v viši dekliši učilni 53; v glavni šoli njih 469; v go-spodiškem odgojišču 147; iz smotkarnice jih je hodilo 123 vsak teden po trikrat v poduk; nedeljskih učenk je bilo 60. Tedaj vsih skupaj 955. Teh je bilo na oskrrbi v samostanu 241, in to na stroške prevzvii. gosp. nadškofa 14, iz zaloge ranjcega škofa Alagoviča se jih je vzderžavalo 5; na stroške zagrebškega mesta 9, na stroške vojnega zapovedništva se je oskerbovalo 45 pripravnic, kterih je bilo v samostanu 40; na stroške mesta Belovara 1; na stroške usmiljenih sester 52 popolnoma in 39 na pol. Verh tega je dobivalo skoz celo leto 80 učenk v samostanu obed. — Iz tega je očitno, da tudi na HervaŠkem v djanju marsikaj dru-gaČ za dobro spoznajo, kakor pa so mnogi iz gg. učiteljev modrovali v Zagrebu in drugod po svojih shodih. To je res lepo in veselo naznanilo. Posebno nas je pa nagnila k posnetku tega poročila iz „Zagr. kat lista" ta okolišina, da tudi deklice iz smodkarnice poduk dobivajo pri usmiljenih sestrah. Če kaka reč na svetu, je to tudi v Ljubljani ne le za manjši, ks'