festival
BUDIMPEŠTA '90
festival madžarskega filma v Budimpešti se je odvijal dva meseca pred težko pričakovanimi demokratičnimi volitvami, ki naj bi prinesle reforme. Tokratni festival je bil že dvaindvajseti, ponujal pa je številne novosti. Omeniti moramo predvsem mednarodno žirijo, ki so jo sestavljala slavna tuja imena (David Robinson, Feliks Falk), pa tudi odlični madžarski filmski avtorji, ki so zapusitli domovino v tragičnem letu 1956 (kamerman Jean Badal).
poleg številnih novinarjev, živečih v Budimpešti se je festivala udeležilo tudi veliko Predstavnikov mednarodnih televizijskih družb in firm. To naj bi bil dokaz čedalje
večjega finančnega sodelovanja z največjimi madžarskimi filmski studii, ki prehajajo v zasebno last.
Ne glede na kronično pomankanje denarja in začasno nedelavnost najbolj znanih režiserjev se je letna produkcija povečala. Ogledali smo si 16 celovečercev in kar 27 dokumentarnih filmov. Dobrih deset let je bilo debitanskih, kar je pomemben dokaz kreativne prenove. Med temi sta še posebej blestela Gyorgy Feher s filmom SZURKU-LET (Somrak) in Arpad Sopsits s filmom CELLČVČLDE (Streljanje v tarčo). Feher je uporabil strukturo »nemogoče« policijske preiskave, po zgledu Durremmatta ali Mai-
somrak, režija gyorgy feher
greta. V filmu nastopa osamljen inšpektor, ki skuša pojasniti oz. osvetliti smrt neke deklice, ki je bila umorjena pod nekim razpelom nekje na deželi. Film je poln sivih tonov, ki jih dopolnjuje sivina nenavadne, a odlične fotografije, obenem pa smo priča grozljivo počasnim in grozeče zapletajočim se kadrom, kot da bi šlo za kakšen Dreyerjev film. Nasprotno pa Sopsits prenese svojo težavno metaforo o obsodbi stalinistične preteklosti na dogodek iz sedanjosti, ko smo priča, da neki uporen deček ubije očeta. Sopsit in še nekateri drugi mladi avtorji so med festivalom pripravili protestno akcijo proti združenju »priznanih« režiserjev, ki naj bi si po njihovem mnenju že razdelilo rezine bodoče filmske organizacijske pogače. Dva filma o anarhičnem izvržku-punku, ki sta ju zrežirala obetavna debitanta Andras Monory (Vremensko poročilo) in Janoz Szasz (Ne motite!), nam poleg vplivov Ca-raxa, Beineixa in Ridleya Scotta kažeta zastrašujoče znake samouničenja. Med starejšimi režiserji izstopata Janos Zsombolyai z manierističnim obujanjem leta 1956 v filmu A HALALRAITELT (Obso]en na smrt), ki ga je žirija nezasluženo nagradila in je celo pristal na berlinskem festvialu v tekmovalnem sporedu, in vedno izviren Gyorgy Szomjas s filmom Konnyii (Lahka kri). Gre za zapleteno satiro o »lahkem življenju« dveh svetlolasih »zdravnic« (vemo pa, da gre za prostitutki) v času vladanja največje potrošniške mrzlice. Film smeši tista značilna drobna nasprotja, ki so bila značilna za zahodno družbo in njihovo kinematografijo v začetku misterioznih '60 letih. Gledamo doprsja neznanih oseb, ki se izpovedujejo in gledajo naravnost v kamero, postavljeno prednje: morda pa bo to ključna podoba madžarskega filma tega prehodnega, burnega obdobja, kot nam ga predstavljajo desetine dokumentarnih celovečercev. Nam so se zdeli dolgočasni in »prikrajšani« za režijo, tamkajšnjemu občinstvu pa kot prinašalci nenadejanih zakupov vesti. Omenimo vsaj filma Hol zsarnoksay van (Kjer vlada nasilje), v katerem smo priča kesanju nekega sodnika iz obdobja stalinizma, posnela pa sta ga Livia Gyarmathy in Geza Boszormenyi in Ez a harc lesz a vegso? (Ali bo to zadnja bitka?), katerega avtorja sta Deszo Zsigmond in Janos Edely; film prikazuje ponovno ustanovitev marksistične stranke. To početje je polno nostalgije, akterji pa so ostareli in že hudo otročji veterani komunistične partije. Dokumentarci so govorili še o aidsu, Ciccio-lini in o Ottu Habsburškem {bodoči madžar- ,, ski kralj in kraljica?...), o Uriju Gellerju, o zaupanju, o folklori, o rockovskih skupinah, o prostitutkah, o žrtvah leta 1956 in še o mnogih drugih stvareh.
lorenzo codelli
PREVEDLA NUSA PODOBNIK