ra®ffl®B 11 Sobota Benedikt, opat (2) • Olga Kijevska, kneginja 12 Nedelja 15. NAVADNA (2) • Mohor in Fortunat, muč. Prilika o sejavcu in semenu (Mt 13, 1-23) 13 Ponedeljek Henrik (Hinko) I., kralj (4) • Evgen, škof 14 Torek Kamil de Lellis, duh. (4) • Frančišek Šolan, redovnik 1 15 Sreda Bonaventura, šk., c. u. (3) • Vladimir Kijevski, knez i 16 Četrtek Karmelska Mati božja (4) • Evstahij, škof 17 Petek • Aleš (Aleksij), spokornik; Marcelina, devica 18 Sobota • Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof 19 Nedelja 16. NAVADNA (2) • Arsen, diakon, pušč. Prilika o Ijulki med pšenico (Mt 13, 24-43) 20 Ponedeljek • Marjeta Antiohijska, devica, muč.; Elija, prerok 21 Torek Lovrenc iz Brindisija, duh., c. u. (4) • Danijel (Danilo), m. 22 Sreda DAN VSTAJE; Marija Magdalena (Majda) (3) • 23 Četrtek Brigita Švedska, red. ust. (4) • Apolinarij, škof, muč. 24 Petek • Kristina, devica, muč.; Boris in Gleb, mučenca 25 Sobota Jakob st., apostol (2) • Krištof (Kristo), mučenec 26 Nedelja 17. NAVADNA (2) Joahim in Ana, starša DM Prilika o zakladu in o ribah (Mt 13, 44-52) 27 Ponedeljek Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3) • Pantaleon, muč. 28 Torek • Viktor (Zmago) I., papež; Samson (Samo), škof 29 Sreda Marta iz Betanije (3) • Olaf, kralj 30 Četrtek Peter Krizolog, škof., c. u. (4) • Angelina, kneginja 31 Petek Ignacij Lojolski, red. ustan. (3) • Fabij, mučenec Plečnik: Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Pravi čudež v Evropi je, da smo se sploh ohranili. Vzhod Sonca 04h15m 04l,18ln 04h22m 04h26m 04h31nl 04h37m Zahod Sonca 19h56m 19h55m 19h53m 19h49m 19h45m 19h40m Dolžina dneva 15h41m 15h37m 15h31m 15h23m 15h14m 15h03m Do konca meseca se dan skrajša za 49 minut. Sonce stopi v znamenje Leva 23. julija ob 10. uri 5 min. 04h42" 19h34" 14h52" —J 9 prvi krajec 4. 09h35m / © ščip 11. 04h34m Selca, spomin talcem, ustreljenim ob k« g zadnji krajec 17. 21h18m / ® mlaj 25. 21h38m avgust vmu1d30 skcpz^cg 1 Sobota Alfonz M. Ligvorij; škof. c. u. (3) • Makabejski bratje 2 Nedelja 18. NAVADNA (2) • Evzebij iz Vercelliia, škof Jezus nasiti množico (Mt 14, 13-21) 3 Ponedeljek • Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 Torek Janez M. Vianney, duh. (3) • Perpetua, žena 5 Sreda Posvetitev bazilike Marije Snežne (4) • Ožbalt, kr. 6 Četrtek Jezusova spremenitev na gori (2) • Pastor, muč. 7 Petek Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) • 8 Sobota Dominik (Nedeljko), red. ust. (3) • Cirijak in tov. 9 Nedelja 19. NAVADNA (2) • Peter Faber, redovnik Jezus hodi po morju (Mt 14, 22-33) 10 Ponedeljek Lovrenc, diakon, muč. (2) • Asterija (Zvezdana), muč. 11 Torek Klara (Jasna), devica (3) • Tiburcij in Suzana, muč. 12 Sreda • Evplij, mučenec; Inocenc XI., papež 13 Četrtek Poncijan, papež in Hipolit, duhovnik, mučenca (4) • 14 Petek Maksimilijan Kolbe, muč. (3) • Evzebij iz Rima, duh. 15 Sobota MARIJINO VNEBOVZETJE (1) • Tarzicij, mučenec 16 Nedelja 20. NAVADNA (2) • Rok, spokornik Vera kananejske matere (Mt 15, 21-28) 17 Ponedeljek • Hijacint Poljski, redovnik; Liberat (Slobodan), op., m. 18 Torek • Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit iz Preneste 19 Sreda Janez Eudes, red. ustan. (4) • Ludvik Toulouški, škof 20 Četrtek Bernard, opat, c. u. (3) • Samuel (Samo), prerok 21 Petek Pij X., papež (3) • Sidonij (Zdenko), škof 22 Sobota Devica Marija, Kraljica (3) • Sigfrid (Zmago), škof 23 Nedelja 21. NAVADNA (2) • Roza iz Lime, devica Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16, 13-20) 24 Ponedeljek Jernej, apostol (2) • Emilija de Vialar, redovnica 25 Torek Ludvik IX. Francoski, kralj; Jožef Kalasanc, d. (4) • 26 Sreda • Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, škof 27 Četrtek Monika, mati sv. Avguština (3) • Cezarij, škof 28 Petek Avguštin, škof, cerkv. uč. (3) • Hermes, mučenec 29 Sobota Mučeništvo Janeza Krstnika (3) • Sabina, mučenka 30 Nedelja 22. NAVADNA (2) • Feliks in Adavkt, mučenca Hoja s križem za Kristusom (Mt 16, 21-27) 31 Ponedeljek • Rajmund (Rajko) Nonat, redovnik; Pavlin, škof Plečnik študentom: Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Veselje v srcu je kolo-salna sila. Vzhod Sonca 04h43m 04h50m 04h56m 05h02m 05h08m 05h15m Zahod Sonca 19h32m 19h26m 19h18m 19hl(r 19h01m lS1^"1 Dolžina dneva 14h49m 14h36m 14h22m 14h08m 13h53m 13h38m Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 26 minut. Sonce stopi v znamenje Device 23. avgusta ob 17. uri 10 min. 05h21m 18h44ln 13h23m 9 prvi krajec 2. 20h25m / © ščip 9. 1 lh18m Cerkev sv. Mihaela, Barje, detajl amboi <£ zadnji krajec 16. 09h26m / ® mlaj 24. 13h00m september c3dk]®w[e(b 1 Torek • Egidij (Tilen), opat; Verena, devica 2 Sreda • Maksima, mučenka; Kastor, škof 3 Četrtek Gregor Vel., papež (3) • Mansvet, škof 4 Petek • Rozalija (Zalka), devica; Ida, spok.; Mojzes, preprok 5 Sobota • Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, mučenec 6 Nedelja 23. NAVADNA (2) • ANGELSKA; Petronij, skof Jezus naroča spravljivost (Mt 18, 15-20) 7 Ponedeljek • Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. 8 Torek Marijino rojstvo (2) • Hadrijan, mučenec 9 Sreda • Peter Klaver, redovnik; Dorotej in Gorgonij, mučenca 10 Četrtek • Nikolaj Tolentinski, spokornik; Otokar, redovnik 11 Petek • Prot in Hijacint, mučenca; Erntruda (Erna), devica 12 Sobota • Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. 13 Nedelja 24. NAVADNA (2) • Janez Zlatousti, šk., c. u. Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18, 21-35) 14 Ponedeljek Povišanje sv. Križa (2) • Notburga, devica 15 Torek Žalostna Mati božja (Dolores) (3) • Melita, mučenka 16 Sreda Kornelij, pap. in Ciprijan, šk., muč. (3) • Ljudmila, kneg. 17 Četrtek Robert Bellarmino, škof, c. u. (4) • Lambert, škof, muč. 18 Petek • Jože Kupertinski, duhovnik; Irena in Zofija, mučenki 19 Sobota Kvatre; Januarij, šk., m. (4) • Emilija de Rodat, red. 20 Nedelja 25. NAVADNA (2) • Suzana, mučenka Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20, 1-16) 21 Ponedeljek Matej (Matevž), apostol in evang. (2) • Jona, prerok 22 Torek • Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., mučenci 23 Sreda • Paternij (Domagoj), škof, mučenec; Lin, papež 24 Četrtek • Marija Devica, rešiteljica jetnikov; Gerard, škof 25 Petek • Avrelija (Zlata), devica; Sergej Radoneški, škof 26 Sobota Kozma in Damijan, mučenca (4) • Nil, opat 27 Nedelja 26. NAVADNA (2) • Vincenc Pavelski, duhovnik Prilika o neenakih sinovih (Mt 21, 28-32) Vrnitev na sončni čas 28 Ponedeljek Venčeslav (Vaclav), muč. (4) • Lioba (Ljuba), devica 29 Torek Mihael, Gabriel in Rafael, nadangeli (2) • 30 Sreda Hieronim, duhovnik, c. u. (3) • Zofija, spokornica Plečnik: Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. V potu svojega obraza si služimo kruh. Pridnost je genij. Vzhod Sonca 05h22m 05h28m 05h35m 05h41m 05h47m 05h53m Zahod Sonca 18h42m 18h32m 18h23m 18h13m 18h03m 17h53m Dolžina dneva 13h20m 13h04m 12h48m 12h32m 12h16m 12h00m Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut. Sonce stopi v znamenje Tehtnice 23. septembra ob 14. uri 45 min. 1 prvi krajec 1. 04h49m / © ščip 7. 19h14m Cerkev sv. Mihaela, Barje, večna I" ® zadnji krajec 15. 00h45m / ® mlaj 23. 04h09m / 1 prvi krajec 30. 1 lMO"" oktober wdm®w!)g3 1 Četrtek Terezija Deteta Jezusa, dev. (3) • Remigij, škof 2 Petek Angeli varuhi (3) • Teofil (Bogoljub, Bogomil), sp. 3 Sobota • Evald, mučenec; Kandid (Žarko), mučenec 4 Nedelja 27. NAVADNA (2) • ROŽNOVENSKA; Frančišek Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21, 33-43) 5 Ponedeljek • Marcelin, škof; Flavija, mučenka 6 Torek Bruno, redovni ustanovitelj (4) • Renato, škof H 7 Sreda Rožnovenska Mati božja (3) • Marko I., papež 8 Četrtek • Demetrij, mučenec; Pelagija, spokornica 9 Petek Dioniz, šk. in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) • 10 Sobota • Frančišek Borgia, redovnik; Hugolin, mučenec 11 Nedelja 28. NAVADNA (2) • Emilijan (Milan, Milko), šk. —" Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22, 1-14) 12 Ponedeljek Maksimilijan Celjski, škof (4) • Serafín, redovnik 13 Torek • Edvard, kralj; Koloman, mučenec 14 Sreda Kalist I., papež, muč. (4) • Gavdencij (Veselko), šk. m. 15 Četrtek Terezija (Zinka) Velika, dev., c. u. • Avrelija, dev. 16 Petek Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok, dev. (4) • Gal, opat 17 Sobota Ignacij Antiohijski, škof, mučenec (3) • Viktor, škof 18 Nedelja 29. NAVADNA (2) MISIJONSKA • Luka, evang. O davčnem denarju (Mt 22, 15-21) 19 Ponedeljek Izak Jogues in kanadski mučenci; Pavel od Križa (4) • 20 Torek • Irena (Miroslava), mučenka; Vendelin, opat 21 Sreda • Uršula, devica, mučenka; Hilarion, opat 22 Četrtek • Marija Šaloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 Petek Janez Kapistran, duhovn. (4) • Severin iz Kolna, škof 24 Sobota Anton M. Claret, škof (4) • Feliks, škof, mučenec 25 Nedelja 30. NAVADNA (2) ŽEGNANJSKA (1) • Darija Največja zapoved (Mt 22, 34-40) 26 Ponedeljek • Lucijan; mučenec; Amand iz Strassbourga 27 Torek • Vincenc in Sabina, mučenca; Frumencij, škof 28 Sreda Simon in Juda Tadej, apost. (2) • Cirila, mučenka 29 Četrtek • Narcis škof; Ermelinda Brabantska, devica 30 Petek • Marcel, mučenec; Alfonz Rodriguez, redovnik 31 Sobota • Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, mučenec Plečnik: Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Človek ne vzdrži dolgo v eni obleki, tako je tudi pri konstrukcijah. Vzhod Sonca 06h00m 06h06m 06h13m 06h19m 06h26m 06h34m Zahod Sonca 17h43m 17h34m 17h24m 17h15m 17h06m 16h59m Dolžina dneva llh43m llh28m llhllm 10h56m 10h4(T 10h25m Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut. Sonce stopi v znamenje Škorpijona 24. oktobra ob 0. uri 1 min. 06h40m 16h50m 10h10m © ščip 7. 05h13m / g zadnji krajec 14. 19h06m Cerkev sv. Mihaela, Barje, lesen steber in st ® mlaj 22. 18h29m / 1 prvi krajec 29. 18hllm november 1 Nedelja VSI SVETI (1) • Cezarij, diakon, mučenec Osmero blagrov (Mt 5, 1-12) 2 Ponedeljek Spomin vseh vernih rajnih (1) • Marcijan, puščavnik 3 Torek Viktorin Ptujski, šk., m.; Just, tržaški, muč.; Martin Porres, šk. (4) • 4 Sreda Karel Boromejski, škof (3) • Vital in Agrikola, mučenica 5 Četrtek • Zaharija in Elizabeta, starša Janez Krst.; Bertila, op. 6 Petek • Lenart (Narte), opat; Sever, škof, mučenec 7 Sobota • Engelbert, škof, mučenec; Ernest, opat; Vilibrord, škof 8 Nedelja 32. NAVADNA (2) • ZAHVALNA • Bogomir, škof Pametne in nespametne device (Mt 25, 1-13) 9 Ponedeljek Posvetitev lateranske bazilike (2) • Teodor (Božidar) 10 Torek Leon Vel., papež, c. u. (3) • Andrej Avelinski, duhovnik 11 Sreda Martin iz Toursa, škof (3) • Menas, puščavnik 12 Četrtek Jozafat Kunčevič, škof, mučenec (3) • Kunibert, škof 13 Petek Stanislav Kostka, redovnik (4) • Homobonus, trgovec 14 Sobota • Nikolaj Tavelič, mučenec; Lovrenc 0'Toole, škof 15 Nedelja 33. NAVADNA (2) • Leopold, knez Prilika o talentih (Mt 25, 14-30) 16 Ponedeljek Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4) • Otmar, opat 17 Torek Elizabeta Ogrska, redovnica (3) • Evfemija in Tekla, muč. 18 Sreda Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4) • Abdija, prerok 19 Četrtek • Narsej, mučenec; Barlam, mučenec 20 Petek • Edmund, kralj, mučenec; Feliks Valois, redovnik 21 Sobota Marijino darovanje (3) • Gelazij I., papež 22 Nedelja JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) • O poslednji sodbi (Mt 25, 31-46) 23 Ponedeljek Klemen, papež, mučenec; Kolumban, opat (4) • 24 Torek • Krizogon Oglejski, mučenec; Flora, devica, mučenka 25 Sreda • Katarina Aleksandrijska, devica, muč.; Erazem, muč. 26 Četrtek • Leonard Portomavrški, redovnik; Valerijan Oglejski, šk. 27 Petek • Virgil, apostol Karantanije; Jožef Pignatelli, redovnik 28 Sobota • Jakob de Marchia, duhovnik; Eberhard, škof 29 Nedelja 1. ADVENTNA (1) • DAN REPUBLIKE Opomin k čuječnosti (Mr 13, 33-37) 30 Ponedeljek Andrej, apostol (2) • Justina, devica Plečnik: Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. Marsikaj bi bilo na svetu drugače, če ne bi bilo na svetu bri- Vzhod Sonca 06h42m 06h49m 06h56m 07h03m 07h10m 07h17m Zahod Sonca 16h49m 16h42m 16h35m 16h30m 16h25m 16h22m Dolžina dneva 10h07m 09h53m 09h39m 09h27m 09h15m 09h05m tofa... Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 10 minut. Sonce stopi v znamenje Strelca 22. novembra ob 21. uri 30 min. i © ščip 5. 17h47m / g zadnji krajec 13. 15h39m Ljubljanske h ® mlaj 21. 07h34m / 1 prvi krajec 28. 01h38m december (3ec0bc3 | 1 Torek • Eligij, škof; Natalija (Božena), spokornica 2 Sreda • Bibijana (Vivijana, Zivka), mučenka; Blanka, spok. 3 Četrtek Frančišek Ksaver, duhovnik (3) • Kasijan, mučenec -> 4 Petek Janez Damaščan, duh., c. u. (4) • Barbara, dev., muč. -> 5 Sobota • Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 Nedelja 2. ADVENTNA (1) • Nikolaj (Miklavž), škof Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr 1, 1—8) 7 Ponedeljek Ambrož, škof, cerkv. uč. (3) • Agaton, mučenec 8 Torek Brezmadežno spočetje Device Marije (1) 9 Sreda • Peter Fourier, redovnik; Valerija, muč.; Abel, očak 10 Četrtek • Melkijad, papež, mučenec; Judita, svetopisemska žena 11 Petek Damaz I., papež (4) • Danijel Stilit, puščavnik 12 Sobota Ivana Frančiška Santalska, red. (4) Amalija, mučenka 13 Nedelja 3. ADVENTNA (1) • Lucija, devica, mučenka Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1, 6-8. 19-20) 14 Ponedeljek Janez od Križa, c. u. (3) • Spiridion (Dušan), šk. 15 Torek • Kristina (Krista), devica; Marija K. di Rosa, red. ust. 16 Sreda • Albina, devica, mučenka; Adelhajda, cesarica 17 Četrtek • Lazar iz Betanije; Olimpija, redovna ustanoviteljica 18 Petek • Teotim in Bazilijan, mučenca; Gacijan, škof 19 Sobota Kvatre • Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, muč. 20 Nedelja 4. ADVENTNA (1) • Evgenij in Makarij, mučenca Angel oznani Jezusovo rojstvo (Lk 1, 26-38) 21 Ponedeljek Peter Kanizij, duhovnik, c. u. (4) • Severin, škof 22 Torek • Demetrij, muč.; Frančiška Cabrini, red; Dan JLA 23 Sreda Janez Kancij, duh., c. u. (4) • Viktorija, devica, muč. 24 Četrtek Sveti večer • Adam in Eva; Hermina (Irma), devica 25 Petek BOZIC, GOSPODOVO ROJSTVO (1) • Anastazija, m. 26 Sobota Štefan, prvi mučenec (2) • Zosim, papež 27 Nedelja Sv. DRUŽINA (2) • Janez Evangelist, apostol Jezusovo darovanje v templju (Lk 2, 22-40) 28 Ponedeljek Nedolžni otroci, mučenci (2) • Kastor in tov., mučenci 29 Torek Tomaž Becket, škof, mučenec (4) • David, kralj 30 Sreda • Rajner, škof; Liberij, škof; Evgen, škof 31 Četrtek Silvester, papež (4) • Melanija, opatinja Plečnik: Dan 1. 6. 11. 16. 21. 26. 31. Moderni hočejo samo to, kar je nujno potrebno. Oni nimajo Vzhod Sonca 07h23m 07h28m 07h33m 07h38m 07h41m 07h43m Zahod. Sonca 16h18m 16h17m 16h17m 16h18m 16h20m 16h22m Dolžina dneva 08h55m 08h49m 08h44m 08h40m 08h39m 08h39m 07h44" 16h26" 08h42" proporcij. Do 22. decembra se dan skrajša za 16 minut, potem pa do konca meseca podaljša za 3 minute. Sonce stopi v znamenje Kozoroga 22. decembra ob 10. uri 46 min. __ © ščip 5. 09h02m / 6 zadnji krajec 13. 12h42m Plečnikove jas» © mlaj 20. 19h26m / S prvi krajec 27. llh02m RINSKI VEČNI KOLEDAR Letnice 00 00 01 02 03 04 04 05 06 07 08 08 09 10 11 12 12 13 14 15 16 16 17 18 19 20 20 21 22 23 24 24 25 26 27 28 28 29 30 31 32 32 33 34 35 36 36 37 38 39 40 40 41 42 43 44 ■pV- ,-"4 fiv^ ' j 44 45 46 47 48 48 49 50 51 52 52 53 54 55 Lp--r ■ / 56 56 57 58 59 60 60 61 62 63 64 64 65 66 \\ A i ' ^ \ 1 67 68 68 69 70 71 72 72 73 74 75 76 76 77 fr fj f| T 78 79 80 80 81 82 83 84 84 85 86 87 88 88 /-^V*/* --"Sv 89 90 91 92 92 93 94 95 96 96 97 98 99 Julijanske Gregorijanske stoletnice stoletnice 21 14 7 Če Pe So Ne Po To Sr Če Pe So Ne Po To Sr 17 21 22 15 8 1 Sr Ce Pe So Ne Po To Sr Ce Pe So Ne Po To 16 9 2 To Sr Ce Pe So Ne Po To Sr Ce Pe So Ne Po 18 22 17 10 3 Po To Sr Ce Pe So Ne Po To Sr Ce Pe So Ne 18 11 4 Ne Po To Sr Ce Pe So Ne Po To Sr Ce Pe So 15 19 23 19 12 5 So Ne Po To Sr Ce Pe So Ne Po To Sr Ce Pe 16 20 24 20 13 6 Pe So Ne Po To Sr Ce Pe So Ne Po To Sr Ce Dnevi Meseci 1 2 3 4 5 15 16 17 18 19 29 30 31 Ja Ap Se Ju Fe nu ri Pt ni br ar 1 em J uar Ok Ju be Ma to li r re be i De c r ce No mb ve er mb er 7-8 9 10 11 12 13 14 V križišču (julijanske ali gregorijanske) stoletnice in letnice datuma najdemo »dan leta«. V prestopnih letih, tiskana so rdeče, velja za januar in februar prvo, od marca dalje drugo število. Najdeni dan leta poiščemo v stolpcu nad mesecem datuma in v isti vrsti nad dnevom v mesecu iskani dan v tednu. ir»iiii§irviii lil i : iMU-Hill! '^-H- \QßCa0ZÄ\[ED©G] B®ra/Ä\C3IHK1 IPSBtPlIFtOTK] Annus Ol 02 03 12 13 14 24 24 25 35 36 36 46 47 48 57 58 59 68 69 70 80 80 81 91 92 92 04 04 05 15 16 16 26 27 28 37 38 39 48 49 50 60 60 61 71 72 72 82 83 84 93 94 95 06 07 08 17 18 19 28 29 30 40 40 41 51 52 52 62 63 64 73 74 75 84 85 86 96 96 97 08 09 10 11 12 20 20 21 22 23 31 32 32 33 34 42 43 44 44 45 53 54 55 56 56 64 65 66 67 68 76 76 77 78 79 87 88 88 89 90 98 99 00 00 Saeculum lulianum Saeculum Gregorianum - XV VIII XVI IX XVII X XVIII XI XIX XII XX XIII XXI XIV I II III IV V VI VII Sa Do Lu Ma Me Io Ve Sa Do Lu Ma Me Io Ve Ve Sa Do Lu Ma Me Io Ve Sa Do Lu Ma Me Io Io Ve Sa Do Lu Ma Me Io Ve Sa Do Lu Ma Me Me Io Ve Sa Do Lu Ma Me Io Ve Sa Do Lu Ma Ma Me Io Ve Sa Do Lu Ma Me Io Ve Sa Do Lu Lu Ma Me Io Ve Sa Do Lu Ma Me Io Ve Sa Do Do Lu Ma Me Io Ve Sa Do Lu Ma Me Io Ve Sa XVIII XXII XIX XXIII XVI XX XXIV XVII XXI Dies 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Mensis la Ap Se Iu Fe Au Ma Oc Iu De No nu ri pt ni br gu iu to li ce ve ar li em us ua st s be us mb mb IU s be ri us r er er us Ma rt iu s - rti- t .• ,1 J rj Oi^ /V ^ '' > \ - ' 4 c - -' >--rtfV - M \ 'O A < _ - Obširnejše navodilo o rabi večnega koledarja glej v Mohorjevem koledarju 1986, stran 34. Mfl h n /i n 'i - f V- • f > t 'i - fe.',': (p-sr------— -t —•. - ^ Z: - Navadno leto 1987 ima 365 dni, začne se s četrtkom in konča s četrtkom. Premakljivi prazniki: Pepelnica 4. marca Velika noč 19. aprila Vnebohod 28. maja Binkošti 7. junija Telovo 18. junija Prva adventna nedelja 29. novembra Zlato število XII Sončni krog 8 Epakta 30 Nedeljska črka D Rimsko število 10 Letni vladar Jupiter Mrki V letu 1987 sta le dva Sončeva mrka. 1. Dne 29. marca je kolobarjasti - popolni Sončev mrk, ki je viden v ozkem pasu, ki se začne v Argentini in teče čez Atlantski ocean ter Afriko. Kot delni mrk je viden iz južnega in srednjega dela Južne Amerike, na Atlantskem oceanu, iz Afrike, iz dežel Bližnjega vzhoda in na Indijskem oceanu. Pri nas mrk ni viden. 2. Dne 23. septembra je kolobarjasti Sončev mrk, ki je viden v ozkem pasu, ki se začne v Sovjetski zvezi (Kazahstan), teče čez Kitajsko in se konča na Tihem oceanu. Kot delni mrk je viden iz Azije, severovzhodnega dela Avstralije, iz Nove Gvineje in na Tihem oceanu. Pri nas mrk ni viden. Začetek letnih časov:_ Začetek pomladi: Dne 21. marca ob 04h52m; Sonce stopi v znamenje Ovna (pomladansko _enakonočje)._ Začetek poletja: Dne 21. junija ob 23hllm; Sonce na Rakovem obratniku. Začetek jeseni: Dne 23. septembra ob 14h45m; Sonce stopi v znamenje Tehtnice (jesensko enakonočje) Začetek zime: Dne 22. decembra ob 10h46m; Sonce na Kozorogovem obratniku. Vidnost planetov Merkur je na nebu vedno blizu Sonca in se od njega lahko oddalji le največ za 10 do 28 stopinj. Pot Merkurja okoli Sonca je namreč dokaj oploš-čena elipsa in je največja navidezna oddaljenost od Sonca odvisna od trenutne Merkurjeve lege na tiru in od istočasne lege Zemlje. Merkur lahko opazujemo samo zvečer nad zahodnim delom obzorja po Sončevem zahodu ali zjutraj na vzhodnem nebu pred Sončevim vzhodom. Na večernem nebu bo letos viden ob datumih okoli 12. II., 7. VI. in 4. X., na jutranjem nebu bo viden ob datumih okoli 26. III., 25. VII. in 13. XI. Merkur sreča Luno 27. III., 29. V., 24. VII., 25. IX. in 20. XI., Venero sreča 12. VII. in 20. X. ter Jupiter 19. IV. Venera je od začetka leta do julija Danica. Dne 15. I. je v največji navidezni razdalji 47 stopinj zahodno od Sonca in vzhaja okoli 4h. Po tem se navidezno približuje Soncu: sredi marca vzide ob 4h45m, sredi maja ob 3h35m, ob koncu junija ob 3h15m. V avgustu ni vidna, ker pride 23. VIII. v zgornjo konjunkcijo s Soncem, to je v lego, ko je Sonce med njo in Zemljo. V oktobru se začenja pojavljati na večernem nebu in je potem do konca leta Večernica: sredi oktobra zaide okoli 18\ sredi novembra ob 17h35m, ob koncu leta pa že ob 19h.. Venera sreča Luno 26. I., 24. II., 26. III., 25. IV., 25. V., 24. VI., 24. X., 23. XI. in 22. XII., Merkur sreča 12. VII. in 20. X., Jupiter 4. V., Saturn 24. I. in 20. XI. Uran 31. I. in 24. XI. ter Neptun 11. II. in 3. XII. Mars se v začetku leta giblje v ozvezdju Rib, v februarju preide v Ovna, v marcu pa v Bika, kjer se zadržuje do druge polovice maja. Viden je v večernih urah nad zahodnim obzorjem: zahaja po 22h. V juniju in juliju ga vidimo le še v zgodnjih večernih urah. V avgustu ni viden, ker je 25. VIII. v konjunkciji s Soncem. Ob koncu septembra ga najdemo zjutraj, uro pred vzhodom Sonca v ozvezdju Device nad vzhodnim obzorjem. Potem ostaja do konca leta jutranji planet, saj vzhaja sredi oktobra ob 4h45m, sredi novembra ob 4h30m in sredi decembra ob 4h20m. Mars sreča Luno 5. I., 3. II., 4. III., 2. IV., 1. V., 30. V., 27. VI., 21. X., 19. XI. in 17. XII. Jupiter je v začetku leta v ozvezdju Vodnarja in zaide sredi januarja ob 21h30m. V februarju preide v ozvezdje Rib, kjer se zadržuje do konca leta. V marcu in aprilu praktično ni viden, ker je 27. III. v konjunkciji s Soncem. V začetku maja ga najdemo zjutraj na vzhodnem delu neba: vzhaja ob 4h. Potem je postopoma vedno dalj časa viden, sredi julija že vso drugo polovico noči. Po zastoju 20. VIII. spremeni smer svojega navideznega gibanja v obratno. Dne 18. X. pride v opozicijo s Soncem in je viden vso noč. Sredi novembra zaide ob 4h15m. Od 16. XII. se giblje spet napredno. Ob koncu leta zaide okoli lh. Jupiter sreča Luno 4. I., 1. II., 1. III., 26. IV., 24. V., 20. VI., 18. VIL, 14. VIII., 11. IX., 8. X., 4. XI., 1. XII. in 28. XII., Merkur sreča 19. IV. in Venero 4. V. Saturn se giblje vse leto med ozvezdjema Škorpijona in Strelca. V začetku leta ga najdemo okoli 6h nad vzljpdnim obzorjem. Po 31. III. je smer njegovega navideznega gibanja obratna. Tedaj vzide ob 0h25m. Približuje se opoziciji s Soncem, ki nastopi 9. VI., zato je v juniju viden vso noč. Po zastoju 19. VIII. se giblje spet napredno in je viden v prvi polovici noči. Sredi septembra zahaja okoli 22h, mesec pozneje pa dve uri prej. V decembru ni viden, ker je 16. XII. v konjunkciji s Soncem. Saturn sreča Luno 26. I., 22. II., 22. III., 18. IV., 15. V., 11. VI., 9. VIL, 5. VIII., 1. IX., 29. IX., 26. X. in 22. XI., Venero sreča 24. I. in 20. XI. Uran je na meji vidljivosti s prostim očesom. Vse leto se giblje med ozvezdjema Škorpijona in Strelca. Dne 1. IV. je v zastoju in je viden po lh. V opozicijo s Soncem pride 16. VI., tedaj je vso noč nad obzorjem. Dne 1. IX. je spet v zastoju in zaide okoli 23h. V konjunkciji s Soncem je 19. XII., zato v decembru ni viden. Uran sreča Luno 26. I., 23. II., 22. III., 18. IV., 15. V., 12. VI., 9. VIL, 5. VIII., 2. IX., 29. IX., 26. X. in 23. XI., Venero sreča 31. I. in 24. XI. Neptun je mogoče opazovati le z zelo močnimi daljnogledi. V zastoju je 10. IV. in je tedaj viden v drugi polovici noči. V opozicijo s Soncem pride 28. VI. zato je vjuniju in juliju skoraj vso noč nad obzorjem. Dne 17. IX. je spet v zastoju in je tedaj viden v prvi polovici noči. V konjunkcijo s Soncem pride 30. XII. Giblje se vse leto v ozvezdju Strelca. Neptun sreča Luno 27. I., 23. II., 23. III., 19. IV., 16. V., 12. VI., 10. VII., 6. VIII., 3. IX., 30. IX., 27. X. in 23. XI., Venero sreča 11. II. in 3. XII. Pluton, deveti najbolj oddaljeni znani planet, je v opoziciji s Soncem ob koncu aprila, v konjunkciji pa v začetku novembra. Giblje se vse leto v ozvezdju Device. Pregled vidnosti: Venera je do julija Danica, od oktobra pa Večernica. Mars je do junija viden zvečer, v avgustu in septembru ni viden, potem pa je do konca leta viden v jutranjih urah. Jupiter je v začetku leta viden zvečer, v marcu in aprilu ni viden. V maju je viden zjutraj, v juliju vso drugo polovico noči, v oktobru vso noč. Ob koncu leta zahaja v zgodnjih jutranjih urah. Saturn je viden v začetku leta zjutraj, v aprilu vso drugo polovico noči, v juniju vso noč, v juliju vso prvo polovico noči. V decembru ni viden. OPOMBA: Vsi navedeni časi so v srednjeevropskem času. Zato je treba tedaj, ko je pri nas v veljavi poletni čas, dodati eno uro. Koledar 1988 Januar Februar 1 P Brigita Irska 1 T Albin 1 P Vel. petek 1 N 5. v„ Jožef Del. 1 S Justin 2 S Bazilij 2 T Svečnica 2 S Neža Praška 2 S Vel. sobota J 1' Boris 2 t l elovo j 3 N Genovefa 3 S Blaž 3 C Kunigunda 3 N Velika noč 3 T Filip, Jakob 3 P Klotilda 4 Č Andrej Cors. 4 P Kazimir 4 P Vel. poned. 4 S Florijan. 4 S Kvirin 5 T Milena 5 P Agata 5 S Evzebij 5 T Vincenc Fer. 5 C Angel 5 N 10. nav.. SviJ 6 S Trije kralji 6 S Ljubo 6 N 3. postna 6. S Irenej 6 P Dominik Savio 6 P Norbert ~~ 7 Č Rajmund Pen. 7 N 5. n.. Kihard 7 P Perpetua 7 Č Satumin 7 S Gizela 7 T Robert 8 P Severin 8 P Hieronim E. 8 T Janez od B. 8 P Valter 8 N 6. vel.. Viktor 8 S Medard 9 S Julijan 9 T Apolonija 9 S Frančiška R. 9 S Valtruda 9 P Pahomij 9 C Primož K) N Jezusov krst 10 S Sholastika 10 C 40 mučencev 10 N Bela n. 10 T Antonin 10 P Jezusovo Srce 11 P Pavlin Oglej 11 Č Lurška MB 11 P Sofronij 11 P Stanislav 11 S Žiga 11S Marijino Srce 12 T Tatjana 12 P Evlalija 12 S Doroteja 12 T Lazar Trž. 12 Č Vnebohod 12 N 11. navadnal 13 S Veronika MU. 13 S Jordan 13 N 4. postna 13 S Hermenegild 13 P Servacij 13 P Anton Pad. 14 Č Odon iz Nov. 14 N 6. n.. Valentin 14 P Matilda, kr. 14 C Lidvina 14 S Bonifacij 14 T Elizej 15 P Maver 15 P Agapa 15 T Klemen Dvorak 15 P Anastazija 15 N 7. vel., Zofija 15 S Vid 16 S Marcel 16 T Pust 16 S Herbert 16 S Bernardka 16 P Janez Nep. 16 C Gvido 17 N 2. n.. Anion P. 17 S Pepelnica 17 Č Jedrt 17 N 3. v.. Rudolf 17 T Jošt 17 P Adolf 18 P Suzana 18 Č Flavijan 18 P Edvard, m. 18 P Elevterij 18 S Erik 18 S Marcel 19 T Knut 19 P Konrad 19 S Jožef 19 T Leon. p. 19 Č Peter Celestin 19 \ 12. n.. Rom« 20 S Boštjan 20 S Sadot 20 N 5. postna 20 S Hilda 20 P Bernardin 20 P Silverij 21 Č Neža 21 N 1. postna 21 P Nikolaj F. 21 Č Anzelm 21 S Valens 21 T Alojz 22 P Vincenc 22 P Marjeta K. 22 T Lea 22 P Leonid 22 \ Binkošti 22 S Ahac 23 S lldefonz 23 T Dositej 23 S Viktorijan 23 S Jurij 23 P Zeljko 23 C Zeno 24 N 3. n., Franc Sal. 24 S Sergej 24 C Dioniz in tov. 24 N 4. vel., Fidel 24 T Marija Pomočn. 24 P Janez Krstnik 25 P Pavlova spr. 25 Č Taras 25 P Oznanjenje 25 P Marko 25 S Beda Čast. 25 S Viljem, op. 26 T Timotej. Tit 26 P Matilda 26 S Evgenija 26 T Pashazij 26 Č Filip Neri 26 N 13. na». \ igj 27 S Angela Mer. 27 S Gabrijel ZMB 27 N Cvetna 27 S l stan. OF 27 P Avguštin Cant. 27 P Ladislav 28 C Tomaž Akv. 28 N 2. postna 28 P Bojan 28 C Vital 28 S German 28 T Irenej 29 P Valerij 29 P Osvald 29 T Bertold 29 P Katarina S. 29 N Sv. Trojica 29 S Peter, Pavel 30 S Martina 30 S Amadej 30 S Pij V. 30 P Ferdinand 30 C Prvi mučenci 31 N 4. n.. Janez Bos. 31 Č Vel. četrtek 31 T Mar. Obisk. Julij Avgust September Oktober November December 1 P Estera 1 P Alfonz 1 Č Egidij 1 S Terezija DJ 1 T Vsi sveti 1 Č Natalija 2 S Oton Bamb. 2 T Evzebij 2 P Kastor 2 \ Rožnovenska 2 S Verne duše 2 P Bibijana 3 N 14. n.. Tomaž 3 S Lidija 3 S Gregor Vel. 3 P Evald 3 C Just 3 S Frančišek Ks. 4 P Dan borca 4 Č Janez Vianney 4 N Angelska 4 T Frančišek As. 4 P Karel 4 N 2. adventna 5 T Ciril, Metod 5 P Marija Snežna 5 P Lovrenc Giust. 5 S Marcel 5 S Zaharija 5 P Saba 6 S Bogomila 6 S Jezus, spremen. 6 T Petronij 6 Č Bruno 6 iN Zahvalna 6 T Miklavž 7 Č Izaija 7 N 19. n.. Kajetan 7 S Regina 7 P Marija rožnov. 7 P Engelbert 7 S Ambrož 8 P Kilijan 8 P Dominik 8 Č Mali šmaren 8 S Pelagija 8 T Bogomir 8 Č Brezmadežna 9 S Veronika G. 9 T Jaroslav 9 P Peter Klaver 9 N 28. n.. Dioniz 9 S Božidar 9 P Valerija 10 N IS. n.. Amalija 10 S Lovrenc, m. 10 S Olokar 10 P Hugolin 10 Č Leon Vel. 10 S Melkijad 11 P Olga 11 C Klara 11 N 24. nav.. Erna 11 T Emilijan 11 P Martin 11 N 3. adientna 1 12 T Mohor, Fort 12 P lnocenc IX. 12 P Gvido 12 S Maksimilijan 12 S Jozafat 12 P Ivana Šant 13 S Henrik 13 S Radegunda 13 T Jan. Zlatoust 13 Č Edvard, kr. ' 13 N 33. n., Stanko 13 T Lucija 14 C Kamil 14 N 20. n.. M. Kolbe 14 S Pov. sv. Križa 14 P Kalist 14 P Nikolaj Tav. 14 S Dušan 15 P Vladimir 15 P Vel. šmaren 15 C Žalostna MB 15 S Terezija Vel. 15 T Leopold 15 Č Kristina 16 S Karmelska MB 16 T Rok 16 P Ljudmila 16 N 29. n.. Hedvika 16 S Otmar 16 P Albina 17 N 16. nav. Aleš 17 S Hijacint 17 S Lambert 17 P Ignacij Ant. 17 C Elizabeta 17 S Lazar iz B. 18 P Friderik 18 C Helena 18 N 25.. nav. Irena 18 T Luka 18 P Roman, m. 18 N 4. adventna 19 T Arsen 19 P Boleslav 19 P Januarij 19 S Etbin 19 S Narsej 19 P Favsta 20 S Marjeta Ant. 20 S Bernard 20 T Evstahij 20 C Vendelin 20 N Kristus Vladar 20 T Evgen 21 Č Danijel 21 N 21. nav.. Pij X. 21 S Matej 21 P Uršula 21 P Darovanje DM 21 S Peter Kan 22 P Dan vstaje 22 P Marija Kraljica 22 Č Mavricij 22 S Kordula 22 T Cecilija 22 Č Demetrij 23 S Brigita Švedska 23 T Roza Lim. 23 P Paternij 23 N Misijonska 23 S Klemen p 23 P Viktorija 24 N 17. n.. Kristina 24 S Jernej 24 S Gerard 24 P Feliks, šk. 24 Č Krizogon 24 S Adam. Eva 25 P Jakob st. 25 Č Ludvik 25 N 26. n.. Avreiija 25 T Krizant, Darija 25 P Katarina Al. 25 N Božič. 26 T Ana. Joahim 26 P Rufin 26 P Kozma. Dam. 26 S Lucijan 26 S Peter Aleks. 26 P Štefan 27 S Gorazd in tov. 27 S Monika 27 T Vincenc Pav. 27 Č Sabina 27 N 1. adventila 27 T Janez Evang. 28 Č Viktor 28 N 22. n., Avguštin 28 S Venčeslav 28 P Simon, Juda 28 P Eberhard 28 S Nedolžni otr. 29 P Marta 29 P Mučen. Jan. Kr. 29 Č Mihael 29 S Narcis 29 T Dan republ. 29 Č David 30 S Peter Krizolog 30 T Feliks, muč. 30 P Hieronim 30 N Zegnanjska 30 S Andrej 30 P Sv. Družina 31 N 18. nav.. Ignacij 31 S Rajmund Nonat 31 P Volbenk 31 S Silvester Modernizem, postmodernizem: etično vprašanje? Razmišljanja o moralnih vrednotah v delu Jožeta Plečnika V vseh časih so živeli umetniki, ki so jih premalo cenili, in to enostavno zaradi tega, ker v svojih delih niso poudarjali motivov, ki so jih uporabljale prevladujoče težnje tiste dobe in tako niso povezani z zgodovino svojega časa. Zaradi tega tudi obstajajo tipi arhitekture in arhitekti, ki so bili dolga leta v pozabi. Eden takih, čigar delo je bilo sedaj ponovno odkrito, je Jože Plečnik, slovenski arhitekt, morda najbolj nadarjen učenec Otta Wagneija. Nič pa ni dalo slutiti, da bi lahko prišlo do te pozabe, saj je Plečnik ustvaril dve zgradbi, ki bi morali veljati kot glavni mojstrovini »modernističnega« gibanja: Zacherlova hiša na Dunaju, zasnovana in zgrajena med leti 1903-06, ter Narodno univerzitetno knjižnico v Ljubljani, zgrajena med leti 1928-30. Če k temu dodamo še veliko delo preoblikovanja Praškega gradu z ureditvijo okoliških dvorišč in vrtov, kar je primer popolne integracije nove arhitekture v že obstoječo zgodovinsko strukturo, začeto 1. 1921 in končano 1. 1937, bomo celo ugotovili, da dunajska šola, čeprav še tako modernistično re-nomirana, še nikoli prej ni tako daleč prignala funkcije moderne arhitekture: taka integracija daje vvagnerjanski šoli do tedaj neznano dimenzijo, vzoren katalog fines in bogastvo inventivnosti, kar je že tako ali tako obilno v dunajski in secesi-onistični šoli. Še en vidik bi moral Jožetu Plečniku dati mesto mojstra moderne arhitekture, in sicer je to verjetno njegovo pedagoško delo, najprej na Šoli dekorativnih umetnosti v Pragi od leta 1911-20, na Fakulteti za arhitekturo v svojem rojstnem mestu v Ljubljani, in sicer od 1. 1918 do svoje smrti 1957, ko je oblikoval celo generacijo arhitektov. Vpeljal jih je v specifično narodni okvir, iščoč neko koherentno in ljudsko govorico, hkrati pa obdržal modernistične, secesionistične in klasicistične poteze. In še zadnja postavka, ki bi morala prispevati k pomembnosti njegovega dela: njegov pristop k načrtovanju, način, kako ponuditi branje nekega mesta z natančnimi posegi na strateških mestih; tako je namestil vrsto specifično svojih znamenj v urbanem načrtu, ki je v svoji zvrsti nekaj enkratnega. Tak način zaznamovanja mesta Ljubljane z orientacijskimi simboli, da bi ji tako dal njeno zgodovinsko identiteto, je sad posebne vrste analize, ki je šele precej pozneje, v 60-ih letih, postala predmet zanimanja in aktualna, in to zahvaljujoč Kewinu Lynchu in potem Robertu Venturiju: simbolična predstavitev aritekture neke dežele. Za Venturija so to vzhodne obale ZDA, za Plečnika pa Slovenija. Če hočemo pojasniti Plečnikovo odsotnost v zgodovini moderne arhitekture, je predvsem potrebno upoštevati razloge, ki so v zvezi z načinom modernističnega mišljenja: pomanjkanje mednarodnosti njegove govorice v korist regionalne koncepcije, ki je geografsko jasno omejena: zbir simboličnih, specifično lokalnih elementov, kar poudarja socialno in psihološko dimenzijo arhitekture, česar pa racionalistični in neopozitivistič-ni predstavniki, ki so delali zgodovino arhitekture v zadnjih 30 letih, ne cenijo preveč. Ker je spekulativno prevladalo nad socialnim, je anti-materialistična in hkrati v temelju globoka religiozna etika Plečnika obvarovala vsake razprave o modernosti v arhitekturi. Prav ta zadnji vidik bo zdaj v središču našega zanimanja, kajti spoznavanje Plečnikovega dela in njegove metodologije ni možno drugače, kot z etičnim pristopom, tistim, ki Plečnika spodbuja k delu, da se izraža pač glede na cilj, ki si ga je zadal v arhitekturi in ki je bil predvsem moralne narave. Če je že po eni strani res, da moramo Plečnikovo vrnitev na arhitekturno sceno pripisati razprtijam v »modernističnem gibanju« in posledicam pojava »post-modernističnega gibanja«, pa to še vedno ni dovolj, da bi pojasnili ponovno zanimanje kritike, ki je bila do pred nekaj leti naravnana le na racionalistična načela, ki so narekovala kriterije za takoimenovano »modernistično« arhitekturo. Paradoksalno je, da je etični vidik tisti, ki je najbolj vplival na to, da je kritika Plečnika ponovno odkrila: njegovo prizadevanje za arhitekturo, kjer bo socialni program postal instrument emancipacije. Če v osnovi obstaja soglasje glede cilja, ki naj ga ima arhitektura, pa vlada glede metode, rezultata in instrumentalizacije, kakor tudi glede institucionalne uporabe ustrezne politike, popolno nesoglasje. Natančneje: Plečnik v uporabi novih tehnologij ni nikoli videl poti, po kateri bi razrešili kakršenkoli problem. Zato je svoji arhitekturi vedno znal prilagoditi moderno, enostavno in razumljivo zgradbo s prefinjeno eleganco, ob tem pa je zaradi etičnih in praktičnih razlogov hkrati težil k integraciji rokodelstva kraja, kjer je ustvarjal, ter mešal tradicionalne sisteme z modernimi železo-betonskimi tehnikami. Pri gradnji cerkve sv. Duha na Dunaju 1. 1910 je na primer uporabljal nek nov sistem dvojnih prečnih nosilcev s kasetami iz železobetona v stropu, z razponom skoraj 30 m brez vmesne podpore (do tedaj skoraj neznana praksa, ki je pritegnila pozornost velikih izvajalcev železobetona), ne da bi pri tem hotel prevlado konstrukcijskega sistema, saj se ni pomišljal dodati vrste okrasnih prvin, da bi cerkvi vdihnil tisto intimnost, ki je zbranosti nujno potrebna. Ves Plečnikov modernizem ugotavljamo v načrtu nosilnih sistemov Zacherlove hiše na Dunaju (1903), ki jasno izkazuje koncepcijo na osnovi kvadratnega rastra, kjer so na križišču osi nameščeni kvadratni stebri, ki ta sistem materializirajo, da tako postane opazen. Ni naključje, daje Adolf Loos izkazal Plečniku v »Besedah v prazno« veliko spoštovanje, ko gaje imenoval umetnika »purista«. Fasada iste hiše s svojo granitno oblogo, v katero so vnešene odprtine, prav tako dokazuje veliko modernost in postavlja vprašanje, ali ni bil morda Plečnik sam tisti, ki je vplival na Otta Wagnerja v zvezi z načinom obdelovanja kamnitih oblog, saj se tak način obdelovanja fasad pri Wagnerju prvič pojavi šele 1. 1904 pri cerkvi Steinhof. Kasneje je Plečnik uporabljal serijske montažne sisteme za standardne elemente, prefi-njenost izvedbe in skrbnosti, s katero se je lotil detajlov ter modernih materialov, pa kaže, kako se je znal približati velikim mojstrom moderne arhitekture. Njegova hkrati stroga, harmonična in topla arhitektura mu zagotavlja posebno mesto v 10-ih letih in postavlja njegovo delo nekam med racionalno strogost in bujno okrasnost dunajskega secesionizma. Svojo avantgardnost je dokazal tudi na področju notranje opreme, posebej v salonu dr. Pehama na Dunaju 1. 1905, ko je z namenom, da omogoči dominacijo geometričnih matric, sprostil oblike. Vzporedno s temi deli najdemo projekte, ki se navdihujejo iz regionalne - to je češke in slovenske - tradicije. Zdi se, da je Plečnik vedno kombiniral različne kulturne tipe, te pa jih je zlil v neko osebno interpretacijo, ki se preliva od modernega h klasicističnemu. Nekje pa se Plečnik v večini svojih del noče istovetiti z »modernističnim gibanjem« - to je v svoji viziji vloge, ki jo igrata konstrukcija in tehnika v arhitekturi. Če ju že uporablja z natančno določenimi nameni, pa ne bo nikoli poudarjal konstrukcijskih sistemov zato, ker bi na primer rad poudaril nek raster. Material oblikuje svobodno, včasih kot arhitekt, včasih kot kipar in posveča vso pozornost izraznosti, ki po njegovem ne izhaja iz racionalne aplikacije konstrukcijskih sistemov. Nobene važnosti ne daje vlogi znanosti, niti vlogi znanstvene metode v razvoju konstrukcije ter gradbene tehnike. Plečnik se ni nikdar pridružil tisti koncepciji sveta, po kateri bi lahko tehnika in produkcijske metode razrešile najbolj pereče probleme družbe, ki potrebuje arhitektonski prostor. Nobenega istovetenja torej s kakim radikalnim procesom preoblikovanja, ki bi temeljil na nekem intelektualnem modelu bodoče družbe, ki bi ji bila avantgarda gibalo. Njegov odnos s svetom industrijske proizvodnje je prečiščen z vizijo obrtniškega dela. Glede tega je imel prej morri-sovsko stališče, pri katerem so sposobnosti kulti-viranja očesa tesno povezane z ročnimi. Sicer je pa tako kot William Morris svoje poučevanje usmeril v dejavnost, ki se globalno dotika umetnostnih področij, kjer je dekorativno veljalo kot glavna funkcija, združena z užitkom pri izdelovanju predmetov kot užitkom v delu samem. Tudi to je komponenta socialne angažiranosti pri »delanju umetnosti« in njene uporabnosti, kar zbližuje oba moža. Prav gotovo pa je Plečnik v opoziciji z modernističnim gibanjem, ko skuša to gibanje odpraviti zgodovinsko dimenzijo, pomnjenje in tradicijo, in jo nadomestiti z načelom »novega kot absolutne vrednosti«. Nasprotno pa obstaja enotnost vizije, ne metode, s pomočjo katere se arhitekturo poveže z nekim kolektivnim pomenom, uporabljajoč v ta namen simbolične vidike arhitekturnih znamenj. Čeprav je govorica tako imenovane »moderne arhitekture« drugačna od Plečnikove, je moralni vidik poslanstva v arhitekturi tisto, kar ju združuje. Če osnovni modernizem temelji na revolucionarnosti, pa išče Plečnik smisel svojega poslanstva v religiji in v zavzemanju za osvobodilni boj slovenskih manjšin. Toda za Plečnika je usoda bolj v rokah neke sile, močnejše od ljudi, kot v združujoči enotnosti, za katero se borijo avantgarde 20. stoletja. Ohrabren z živahnim političnim razvojem po razpadu avstro ogerskega cesarstva, pridruži socialnemu čutu še patriotskega. V nasprotju z modernističnim gibanjem, ki hoče presegati razdeljenost po narodnostih in se usmerja v univerzalnost duha enotnosti, pa išče Plečnik razmejitev kultur in natančno določenih etničnih skupin, kot so to na začetku 20-ih let v arhitekturi delali Pavel Janak, Josef Gočar in Otakar Novotny na Češkem, Dušan Jurkovič na Slovaškem ter Techner na Madžarskem. Kar te arhitekte združuje, je kultura, ki se je osvobodila anglo-saksonskega vpliva in se naslonila na bolj »mediteranskega« duha; vsak pa je iz tega potegnil različne interpretacije, ki se pridružijo ljudskim motivom tistih dežel, ki jih želijo ponovno oživiti. Vse Plečnikovo delo je brez stilnih sledov avantgardnih modernističnih modelov, kot so to kubizem, neoplasticizem ali konstruktivizem, fu-turizem ali ekspresionizem. Prav tako ni nikjer sledu o dadaizmu. Bolj ko se oddaljujejo dunajska leta, manj se v njegovih delih pojavljajo sledovi »modernistične« preteklosti, bolj pa prihaja do izraza arhitektura, napravljena iz eklektične montaže klasicističnih elementov, pomešanih z znamenji ljudske kulture, interpretirane in elegantno vzdignjene na raven visoke kulture, ki nam predstavlja neko vrsto presenetljivega »svobodnega klasicizma«, univerzalne slovnice, ki jo razume široka publika. Postmodernistična kritika pa si je Plečnika prisvojila kot svojega predhodnika. Če iz zgodovinskih razlogov - saj je Plečnik umrl skoraj 20 let pred definiranjem postmodernističnega gibanja v arhitekturi - ni mogoče postaviti slovenskega mojstra v to gibanje, pa je lahko najti paralele pri namenih in stilističnih elementih. Toda v resnici njegovo delo in njegovi nameni kažejo, da ni niti pred-postmodernist, niti modernist. Pri njem se hkrati pojavljajo najrazličnejši vidiki, ki tvorijo osebnost, ki jo je težko uvrstiti v velike arhitekturne smeri. Danes je zanimivo to, ko se izkaže, da sta prav njegov osebni pristop in njegova individualna interpretacija tisto, kar dela njegovo delo zanimivo. Njegov glavni namen je bil, prilagoditi arhitekturo kakor tudi likovno umetnost na splošno, neki etični zasnovi sveta, uporabljajoč izredno raznolik besednjak s pluralistično težnjo. Stil je zanj umetnost iskanja načina, kako posredovati neko vsebino s kar najbolj primernimi oblikami. V nameri, da se doseže neko simbolično dimenzijo, je potrebnih večje število istovetnostnih prvin. Tu pa daje Plečnik prednost bogastvu pred jasnostjo. Ne obotavlja se dodajati svoji arhitekturi take okrasne prvine, ki posredujejo govorico na različnih sprejemnih nivojih, uporabljal pa je hierarhijo prvin, izhajajoč iz rešitev, ki jih je ponudila modernistična šola ali pa so bile to tendence postmodernističnega tipa. S prvinami, »spojenimi« s konstruktivnimi strukturami, je utemeljil arhitekturo z lestvico znamenj in simbolov, ki lahko tvorijo včasih klasicistično, včasih regionalno tvorbo ali pa celo obe hkrati. Delal je torej s sistemom vrednost na različnih pomembnih ravneh. Vendar pa nikoli ne skriva sistemov oblog na nosilni konstrukciji, da bi uveljavil rustikalne ponaredke ali pseudonosilne elemente (kakor to prakticirajo arhitekti postmodernistične smeri), če ne ustrezajo neki konstrukcijsko določeni funkciji. Iz nosilnega elementa Plečnik hkrati napravi tudi okrasnega - nosilni steber bo, na primer, rebrast - vendar pusti konstrukcijski sistem očiten. Pogosto je bogastvo prvin tisto, kar tako razlikuje racionalno Plečnikovo konstrukcijo od modernističnega minimalističnega strukturalizma. Z bogastvom doda okrasno dimenzijo, ki ni neka dodatna prilagoditev, ampak izrazna kombinacija, ki izhaja iz drugačne ustvarjalne logike. Ta efekt pride do izraza, ko na primer en tram nosilnega prečnika nad vhodnimi vrati postane prvina, kombinirana med nadvratnim okraskom in portalom, kar močno zaznamuje funkcijo »vhoda« v stavbo z vnašanjem številnih sekundarnih elementov, ki tvorijo koherentno celoto različnih funkcij, ki določajo Plečnikov besednjak. V skrbi, da bi napravil arhitekturo »uslužno«, se Plečnik pridruži postmodernistični želji, da se upošteva potrebe porabnikov, kar je nujnost, ki jo razume, kot prizadeto sodelovanje, kjer vsak najde sebe. Ta demokratična formula pa ostaja brez dejanskega sodelovanja, toda vsekakor upošteva prvine, pomembne za dobro počutje stanovalcev, in sicer preko arhitekture kot nosilca asociativnih simbolov - »sodelovalna« praksa, ki ima častno mesto tudi v postmodernistični arhitekturi. Za to pa Plečnik uporablja govorico, izpeljano iz klasične arhitekture, kije dopolnjena s prvinami tradicije, da se poudari regionalna etnična identiteta. Ideja demokratizacije je v popolnem nasprotju s »standardom«, ki ga iz istih razlogov uporabljajo funkcionalistični arhitekti iz 20-ih let, ki so verjeli, da je možno izravnati socialne razlike, tako da napravijo vrsto visoko kvalitetnih ponudb tako proletariatu, kot visoki buržoaziji. Danes dobro vemo, da so bile to utopične sanje neke elitistične naravnanosti. Drug skupni koncept s postmodernistično težnjo je postavljanje mostov med potrebe in.ustvarjanje . z izražanjem tradicije. S stebri, pilastri, stebriščnimi vhodi in okraski se skuša v tradiciji negovati pomnjenje. Uporaba takega kodeksa, ki ga poznata tako ustvarjalec kot tudi porabnik, omogoča povezavo s preteklostjo. Skupna formula je v tem, da se uporabi tak postopek povezave med tistim, kar na eni strani arhitekt, na drugi pa kontemplator, sprejmeta kot osebne izkušnje v povezavi z njuno skupno zgodovino, ki jo arhitektura ponovno posreduje s specifičnimi znaki. Skupni element povezave je najprej klasični jezik, potem pa so tu znamenja, vzeta iz regional- nega kodeksa, ki poudarjajo krajevni značaj in s tem korenine njegovih prebivalcev. Tako lahko prihaja do istovetnosti ustvarjalnih namenov s pričakovanji porabnikov. Kot pri postmodernistih, je tudi Plečnikova arhitektura zgovorna: služi najprej komunikaciji. S kar največ stimulacijami, z močnimi izraznimi poudarki je ustvarjeno komunikativno in bogato vidno okolje. Zaradi tega pa ni mogoče delati na enostavnih tipoloških in morfoloških rastrih in obenem hoteti imeti medsebojno zamenljive situacije. Pri Plečniku zato nobeno delo ni podobno kakemu drugemu, kar je znak iskajočega ustvarjanja, ki potrjuje identiteto kraja, tesno povezanega z lokalnimi tradicijami, s posebnimi skupinami ljudi, ki tu živijo; poudarek pa je tu dan na razločevanje s pomočjo ikonografskega znamenja, in ne na enotnost ali na nekaj, kar bi spominjalo na splošno in abstraktno tipologijo. Postmodernizem se je dvignil proti »moralnim lekcijam« in zagovarjal nek svoboden, skoraj li-bertinski odnos do kompozicije, kjer prevladuje igra arhitektovega osebnega zadovoljstva. Nasprotno pa Plečnik iz morale črpa kriterije, po katerih ustvarja svojo arhitekturo in po katerih jo je tudi treba razumeti. To razumevanje je več kot samo enostavna semiološka analiza, je bolj prero-.ška namera, da bi se doseglo tako družbeno vedenje, ki bi ga diktiralo način razumevanja sveta, ki ga delo le deloma posreduje. Tu se Plečnik razlikuje od tistega postmodernističnega gibanja, ki teži k »spektakularni komercialnosti«, kjer oblike in simboli, pogosto vsebinsko prazni, nimajo nikakršne zveze s kakim filozofskim stališčem, ki išče simbolizacijo vsebine s pomočjo formalnega izražanja. V nekem smislu torej ostaja Plečnik modernist, kajti vedno je bila njegovo stališče ideja možnega napredka v povezavi z znanjem. Toda s tem ko napredek podredi avtoriteti neke višje sile, to je religiozne, ki bi jo znanost morala preko modernizma izločiti, je Plečnik tudi »pred-modernist«, skoraj gotski ali baročen. Dandanes pa razumevanje Plečnikovega dela končno ni v tem, da bi morali ugotoviti, ali je bil predhodnik postmodernizma in ali je njegova povezanost z modernističnim gibanjem prevladovala v njegovem umevanju arhitekture. Kdor hoče razložiti njegovo delo, mora iskati motive v »gonilnih silah«, ki so ga privedle do določenega načina pristopa k arhitekturi. Prvi motiv: s pomočjo arhitekture zgraditi »boljši svet«. Tema, ki jo vedno znova srečujemo v Plečnikovih citatih. Etika je motiv za izvedbo. Arhitektura je sredstvo, ki to poslanstvo posreduje. Ko Plečnik govori o tem »boljšem svetu«, poveže moralno in materialno, kjer beseda »boljši« upošteva visoko kakovostno arhitekturo. Če je lahko arhitektura nositeljica vidne harmonije, gre še vedno za »notranjo« harmonijo, za duhovno moč, črpano iz katoliške vere. On trdi, da lahko le »neoporečen« arhitekt napravi »popolno« arhitekturo, kjer se duhovnost materializira v »čistosti« izraza, ki ga mora posredovati delo. Zaradi tega se je vedno skušal kar najbolj približati vzornemu vedenju, ki omogoča dostop do takega nivoja duhovnosti. Zato je na primer zavračal vsak honorar izven plače univerzitetnega profesorja in je za Cerkev delal brezplačno - kar tudi pojasnjuje število naročil in njegovih posegov na področju sakralne umetnosti. V svoji asketski naravnanosti se je obdal le z minimumom predmetov, nosilcev simbolov, to je odnosov med »njegovim« svetom, božanstvenostjo in njim samim. Njegova hiša v Ljubljani je v tem pogledu izredno pomembna priča. Uporaba motivov, vzetih iz narave, hieroglifov, ki simbolizirajo božanstvenost, oziroma iskanje čistega v lepoti klasičnega, poudarjajo tisto mistično iskanje odnosa med človekom in božanstvenostjo, ki se izraža z lepoto, ki je najvišja stopnja čistosti. Hotenje »biti človeški« je bilo pri Plečniku naravnanost, ki izvira hkrati iz religioznosti, ki mu je bila v družini vtisnjena že od otroštva, in iz njegove socialne izkušnje pri stiku z najmanj privilegiranimi plastmi na Dunaju. Plečnik je uporabljal cerkev, da bi razodel »krščanski socializem«, kot je to imenoval, neko kombinacijo socialnih in krščanske etike: Cerkev bi morala biti kraj, kjer se srečuje občestvo, kar tudi pojasnjuje, zakaj je njegovo sakralno delo umirjeno, na obrednih predmetih bogato s simboli ter z ljudsko ikonografijo. Se en moralni vidik njegovega dela: poveličevanje rokodelstva, kajti ročno delo obrtnika, zvestega arhitektovega spremljevalca, nudi ogromno osebnega zadovoljstva. »Rokodelsko-obrtniška« kvaliteta je del kvalitete Plečnikovega dela, ki rokodelce združi z nekim skupnim delom. Drugi motiv: služiti slovenski manjšini. Za Plečnika je bila arhitektura instrument istovetenja. To svoje orodje je uporabljal, da bi podprl potrjevanje slovenskega naroda, ki si je hotel pridobiti kulturno neodvisnost od avstro-german-ske dominacije. Proti tej se je Plečnik oborožil z novim ovrednotenjem pojma arhitektura, ki naj geografsko zaznamuje kulturno razliko za določitev etnografskih meja življenjskega prostora, pre- predenega s poživljajočimi znamenji, prav takimi, ki spodbujajo narodnostno naravnanost, ki je bila v deželah slovanskega porekla po razpadu avstro-ogrskega imperija močno zaželena. Glede tega se je Plečnik popolnoma strinjal s prvim češkim predsednikom Masarykom, ki mu je zaupal narodnostno izredno pomembno delo: preoblikovanje Praškega gradu, prestižnega objekta in simbola boja za narodno osvoboditev. Plečnik je tu uporabil vse svoje znanje za izvedbo bogate in raznolike govorice, kjer se simboli ljudske tradicije prefinjeno združujejo z obstoječo arhitekturo. Tehnika te integracije temelji na uporabi tamkajšnjih materialov, etnoloških znakov, alegoričnih likov ali predstavitev lokalnih slovanskih legend. Plečnik je znal ponesti nacionalni dekor na raven visoke kulture, ki pa prav nič ne izbriše svojega izvora. Tak način povzdigovanja ljudske umetnosti je lahko dosegel visoko kvaliteto zahvaljujoč tako rafinirani obrtniški ravni, kot jo je imela dunajska secesionistična šola. Plečnik je svojo lokalno identiteto izjasnil proti koncu 10-ih let, in sicer naj bi bilo njegovo poreklo Kras (hribovita predalpska pokrajina med Trstom in Ljubljano), kjer da ima svoje korenine in od koder je jemal motive, ki jih srečujemo v njegovih delih. Na primer: uporaba žive skale, mešanica zidanja s kamnom in opeko, delo z izklesanim kamnom, motivi v obliki sedeža, motivi v obliki dimnikov, simboli, ki označujejo nadpražnik pri vhodih v stavbe; pa še plitvi reliefi, izklesani na vidnih prečnih nosilcih, okrasne vdelave v ometu, kar je vrsta zgrafitov in zidnih frizov hkrati. Tretji motiv: uporaba klasične tradicije. Plečnikov pdnos do umetnosti in do klasičnih stikov je tipično mediteranski. Nasproti anglosaksonskemu neoklasicizmu ima raje grško in rimsko umetnost, še posebej pa etruščansko umetnost, katere repertoar pozna v detajle. Osvobodil se je vsakega dogmatičnega kanona in začel raziskovati v eksperimentiranju in snovanju variacij na temo klasične mediteranske arhitekture. Njegova zamisel je bila v tem, da bi klasični repertoar uporabil svobodno, z zelo osebnimi vstavki. Jasno je pokazal, daje klasična govorica lahko nedokončana težnja, ki se lahko svobodno obnavlja -kar smo v 50-ih letih videli v Italiji pri smereh neo-liberty in neo-barok. Plečnikov boj proti »modernemu« je v tem, da je hotel zagotoviti dostop do arhitekturne govorice uporabnikom, še bolj pa gledalcem, in sicer z asimilacijo prefinjenega kodeksa, ki omogoča istovetenje. Menil je, da avantgardisti podirajo mostove med seboj in ljudskimi množicami, medtem ko je potrebno začrtati drugačno pot, če naj se volja do patriotizma in demokracije bolje izrazi. Že leta 1902 je Plečnik zapisal: »Kot pajek stremim za tem, da bi eno nit pripel na tradicijo in iz nje stkal svoje lastno platno.« Ta pa sestoji iz elementov, ki izhajajo iz vseh tendenc njegove dobe. To je dobra definicija zelo individualnega dela velikodušnega samotarja, ki ga je zaznamovala mešanica patriotskih, aristokratskih čustev. Vedno na voljo tistim, ki so ga prosili uslug: predvsem politične oblasti ter institucije in predstavniki katoliške duhovščine. Danes je od arhitekture težko zahtevati neko etično poslanstvo, in sicer zaradi sprememb, do katerih je v zadnjih desetletjih prišlo pri vlogi arhitekture v družbi. Plečnik je še lahko računal na istovetnost okusov in ciljev. V svojem delu je realiziral neko razumevanje sveta, ki je danes težko dostopno, ker so se razvili tako predmeti, kot vsebine. S pomanjkanjem pripravljenosti za emancipacijsko univerzalnost je v arhitekturi izginila tudi zamisel o napredku v moralnem smislu. Brez tega etičnega poslanstva pa se je pojmovanje arhitekture vrnilo na probleme adaptacij, tehnoloških in stilematič-nih, kar je značilno za današnjo postmodernistič-no arhitekturo. Ostala pa nam je osebnost, ki je znala ostati zvesta svojim opredelitvam in ki je, ne da bi delala kompromise, znala določiti svoj stil iz čisto osebne vizije vrednot, ki jim je posvetila svoje delo. Odsotnost etičnega programa povzroči, da je sporočilo arhitekture netehtno in površno. Zaradi tega bi moralo Plečnikovo sporočilo obdržati vso svojo aktualnost in pomembnost. Francois Burkhardt Prevedel: Peter Vrabec Srečanje s Plečnikom Gostilna Pod skalco, danes vsaj na zunaj zapuščena, je bila nekdaj pravi kulturni hram. Izredno fina in kulturna lastnica, prava gospa, je s svojo očarljivostjo dajala gostilnici poseben čar. Za goste nič manj privlačna je bila stara Agica, poosebljena dobrota. Ker ni bila poročena, je imela vedno odprto srce, predvsem za študen-te-izgnance, ki so stanovali v JAD-u. Tudi jaz zlepa ne bom pozabil te dobre mamice. Bilo je leto 1944, z bodečo žico obdana Ljubljana, ko v njej nismo dobili drugega, kot kar nam je pripadalo na karte. Bližal se je božič. Na zadnjo ad-ventno nedeljo sem se mudil Pod skalco. Ko sem odhajal, me je med vrati ustavila Agica, se ozrla okoli sebe in mi tiho zaupala: »Za sveti večer bomo imeli stiške klobase, seveda samo za svoje stalne goste. Prinesite zvečer aktovko, jo položite na tole mizo in jaz vam bom pripravila. Pa pollitr-sko steklenico priložite, dobili smo nekaj litrov rebule.« Hvala vam, Agica, tako ste mi v tistih strašnih letih vojnih grozot in pomanjkanja pričarali čudovite božične praznike! Nikoli vas ne bom pozabil. Ta skromna gostilnica pa je slovela po tem, ker so se tu shajali naši odlični slovenski kulturniki. Ob dolgi mizi, ki je bila stalno rezervirana, so se ob večerih zbirali: Plečnik, Finžgar, Ramovš, Nahtigal, Kos, Sovre, Štele, oba Kotnika, Golia, Koblar... Ob pogledu na nepozabnega profesorja Kosa in Sovreta so spomini uhajali nazaj na poljansko gimnazijo. Namah so oživeli vsi sončni pa tudi težki trenutki. Profesor Sovre je imel še takrat kroglo iz prve svetovne vojne v glavi. Kadar je bilo moreče vreme, je bil neznosen. Vsi smo buljili v tla, ko je vstopil v razred, in z grozo v duši pričakovali, kdaj bo zagrmelo. Spustil se je med klopi in v prvih minutah izprašal ves razred. Najprej besede, nato slovnico, nazadnje še prevajanje. Bil je bela vrana, kdor ni dobil čveka, pa ne enega, vsak po tri. Bilo je pravo ,mesarsko klanje' ... Pa je posijalo sonce, profesorje nasmejan vstopil med nas, se postavil na oder in se nalahno pozibaval. Kot bi se hotel opravičiti, je začel: »Veste, profesor je kakor nebeški Oče; če si še tako grešil, čim se pokesaš, je vse odpuščeno. Tudi pri meni je tako, z enim pozitivnim odgovorom so vsi cveki izbrisani, ni jih več!« Ob svojih težavah je bil trd, neizprosen, sicer pa dober kot kruhek. Ko smo ga nekoč vprašali, zakaj ni doktoriral ob tolikem znanju, se je ponosno odrezal: »Kdo pa bi naj mene izpraševal?!« - Bil je velik Slovenec. Pod JNS-sarskim režimom je bil prestavljen na jug. Tu je nastal tudi njegov čudoviti prevod sv. Avguština »Izpovedi«. »Tako sem zagodel JNS režimu«, se je večkrat pohvalil. Tudi zgodovinarja Milka Kosa se rad spominjam. Bilo je v letu 1935, ko so propagirali nekako jugoslovanščino. Tudi takrat so poskušali z ,jedri'. Zlasti sokoli so se vnemali zanje. Tudi naš profesor slovenščine, navdušen sokol, je bil zagovornik takratnih jeder' in je vzel na muho vse, ki smo se temu protivili, prizanašal pa je svojim ljubljenčkom. Nenehno nam je grozil z maturo. Mi smo se zagrizli in se za maturo dobro pripravili. A vsaka palica ima dva konca. Tik pred našo "maturo je JNS režim v Beogradu padel, konfini-rani politiki so se vrnili in čez noč je zapihal nov veter. Za ministrskega odposlanca k naši maturi je bil imenovan prof. Milko Kos. Bil je strog, a pravičen. Ocenjeval je samo znanje. Posebno kritičen je bil pri naših odgovorih iz slovenščine in zgodovine. Mnogim, ki so se med letom zanašali na režim, je slaba predla, zlasti pri slovenščini. Pa se vrnimo k omizju kulturnikov Pod skalco. Počasi so prihajali drug za drugim, sedali na svoja mesta in naročali po dva deci. Med zadnjimi je navadno prihajal visok, v elegantni, črni obleki, s črnim umetniškim klobukom, s sivo brado mojster Jože Plečnik. Hodil je počasi in premišljeno. Med omizjem je lahno vzvalovalo. »No, to je pa lepo, da ste si tudi vi vzeli čas, gospod profesor!« je navadno prvi segel v roke Finžgar svojemu sosedu iz Trnovega. Plečnik se je ljubeznjvo nasmehnil, z lahnim priklonom vse pozdravil in sedel na svoje mesto. Med kulturniki se je pričelo veselo kramljanje. Vsak je povedal kaj novega. Le Plečnik je molčal, modro opazoval, kadar pa se je .oglasil, je sicer veselo omizje navadno utihnilo. Mojster je malo govoril, kar je pa povedal, je bilo kot pribito. Nihče mu ni oporekal... Tu Pod skalco sem se prvič srečal s Plečnikom. V Jegličevem akademskem domu sem stanoval skupaj s Plečnikovim slušateljem, pozneje z našim uglednim arhitektom Tonetom Bitencem. »Največja zasluga našega profesorja je, da je naučil nas mlade delati. Za lenuhe pri njem ni bilo mesta! Je izredno razgledan, duhovno bogat, pa zahteven, ko gre za znanje slušateljev. Pri vsem tem pa človeški. Nam. revnim je tudi gmotno pomagal. Povabil nas je v svojo delovno sobo in nas zaposlil s prerisavanjem načrtov, ki jih uglednemu in iskanemu mojstru ni manjkalo. Bil je pravi učitelj in velik mecen!« Tako mi je Bitenc večkrat z vso spoštljivostjo govoril o Plečniku. Pobliže pa sem se spoznal s Plečnikom, ko sva postala prijatelja z njegovim nečakom, profesorjem Karlom Matkovičem. Tedensko sva se videvala pri Plečnikovih v Trnovem, kjer je Matkovič stanoval in skrbel za svojega strica. Plečnik je bil skromen, tako je bilo tudi njegovo stanovanje. Staro hišo je preuredil v topel dom. Ko si vstopil čez prag, sta te zajela čudovita tišina in mir. Počutil si se kot v svetišču. Nobene navlake nikjer, vse je bilo postavljeno na svoje mesto. Red, ki ne mori, je vladal v vseh kotičkih enkratnega labirinta. Pravo nasprotje pa je vladalo na vrtu. Zelenje - trajnice, lovor, pušpan, mirta, bršljan ... so krasile ta naravni park. Tudi kamnov in čudovitih Plečnikovih stebrov ni manjkalo. Sredi vrta pa so se vrstile skrbno urejene gredice z nageljni in drugim cvetjem, kjer so se pasle čebelice iz nečakovega čebelnjaka. Na koncu vrta, prav ob meji, pa so stala mogočna drevesa, ki so s svojo senco v poletni vročini nudila mojstru ohladitev in počitek. Da, Plečnik je ljubil naravo: cvetje in vse, kar skriva v sebi; celo plevel, ki se je bohotno razraščal ob cerkvah, mu je bil drag. Posebno mu je bila pri srcu slovenska zemlja z zakladi, kijih hrani: cerkvice, ki krase naše griče, kapelice, znamenja vseh vrst; pač vse, kar je naš človek skozi stoletja gradil s toliko ljubeznijo. Znano je, daje moral vsak kandidat, predno gaje sprejel na svoj oddelek na fakulteti, opraviti sprejemni izpit. Nekoč je naročil kandidatu, naj nariše vaško znamenje. »Tega pa ne bom risal, sem ateist,« je kandidat odklonil nalogo. »Potem vas ne morem sprejeti... Vaša stvar je, kakšnega nazora ste, da pa morate poznati zaklade naše zemlje in jih ceniti, to pa spada h kulturi slehernega izobraženca.« Plečnik pa je znal biti tudi hudomušno duhovit. Ko je Finžgar 1. 1944 na birmi revnih otrok v Notre-Damu zagovarjal upravičenost socialnih reform, ga je bogat trgovec pičil: »Čudno, vi, ki domujete v kar razkošni vili, zagovarjate nov red, ki ga partizani hočejo s silo uveljaviti?« Takrat pa se oglasi Plečnik: »Finžgar si je s tinto prigaral hišo, ti pa si s tinto, ki si jo prodajal, obogatel.« Tak je bil Plečnik, neizprosen v borbi za resnico! Ob svoji 80-letnici je modro svetoval: »Boga pa kar pri miru pustite, če hočete, da bo žegen v deželi!« Vse preveč je bil še živ spomin na nekulturno onečaščenje svetih znamenj po naši zemlji. »Plečnik ni bil veren,« sem slišal ne dolgo od tega. No, odgovor ni bil težak. »Po njih delih jih boste spoznali!« Številni božji hrami: Šiška, Barje, Stranje... in neštete bogoslužne posode: keli-hi, ciboriji, monštrance so večni dokazi Plečnikove žive vere. Pri svojem ustvarjanju je molil. Značilna za tega velikega moža je njegova večerna molitev: Ljuba Devica Marija, pošlji nam božjih angelčkov: dva k Vznožju, dva k vzglavju, na vsako stran enega... Ljuba Devica Marija, odeni ti nas, obvaruj ti nas pred vselej pričujočo nevarnostjo vpijoče brezmiselnosti! Naj v miru počivamo - amen! Plečnik je najraje zahajal ob večernih urah, ko v cerkvi ni bilo nikogar, k Uršulinkam ali pa k Svetemu Jakobu. Tu se je v temnih kotičkih srečaval s svojim Stvarnikom. Plečnik je bil mož dela, pravi garač. Še v starosti si po kosilu ni nikoli privoščil počitka. Bil je kot plug, ki vedno orje in nikoli ne zrjavi. Bil je asket. Nikoli ni posvečal posebne skrbi prehrani. »Nehajte jesti takrat, ko vam jed najbolje diši!« je bilo njegovo življenjsko pravilo. »Mohamed je prav zato zmagal,« se je večkrat pošalil. » Če hočete napredovati, pozabite, kar ste včeraj ustvarili, mislite raje na to, da še niste nič naredili,« je rad modro svetoval svojim slušateljem. Plečnik je bil skromen in ponižen. Bil je kot poln klas, ki se globoko sklanja. »Jaz sem revež! Bo že Bog blagoslovil,« je vedno zaupal. Težko je biti umetnik malega naroda, ki nima bogate tradicije. Z velikimi težavami sta se borila oba naša največja Slovenca: Prešeren kot Plečnik. Oba sta ustvarjala iz nič. In vendar sta nam zapustila umetnine, ki bodo živele, dokler bo živel naš narod. V njunih delih ni ošabnosti, vse je enkratno, tako preprosto, a večno lepo! Nad njunimi deli je razlita žlahtna suverenost. Kakor pesem so, ki nas bogate in oplajajo! »Kakršno življenje, takšna smrt,« velja tudi za nesmrtnega Plečnika. Na njegovi delovni mizi je ležal osnutek načrta za cerkev v Kosezah, ki mu ga je zaupal dr. Vilko Fajdiga, ko ga je bolezen privezala na posteljo. Zdravstveno stanje se je hitro slabšalo. Vse noči sta bedela pri stricu nečak Karel in nečakinja Maca. Bil je zelo ubog. Na Silvestrovo ponoči ga Matkovič mazili. Dolge prečute noči so utrujale nečaka in nečakinjo. »Ko nisem več zmogel, sem proti jutru skočil v sobo, da bi vsaj malo zatisnil oči. Pa nisem dolgo zdržal. Skočil sem nazaj k stricu in previdno odprl vrata sobe, kjer je ležal. Pa kaj zagledam. Stric sedi pri mizi in z vso zagnanostjo riše, kot takrat, ko je bil še zdrav. Hitro se umaknem. Ko se čez čas vrnem, mi pove: »Sedaj pa vem, kaj me je vrglo na posteljo. Nisem in nisem dobil prave ideje, da bi uresničil načrt za Koseze. No, sedaj je delo končano... Le povej dr. Fajdigu, koliko trpljenja sem moral prestati, predno se je porodila prava zamisel. Sedaj je boj končan!« »Potem je legel in kmalu zatem, ko sem ga še obhajal, mirno za vedno zaspal.« Tako umirajo veliki ljudje. Položili so ga na mrtvaški oder. Ležal je med cvetjem in njemu tako priljubljenim zelenjem. Med sklenjene roke so mu položili križ in njegov rožni venec, tako kot je sam želel. Da je Plečnik res velik, mož stoletja, katerega slava je daleč prerasla meje naše ožje domovine, najlepše potrjujejo priprave za njegov pogreb, ki so sledile. Ustvaril je, kot Prešeren nekdaj, dela s trajno vrednostjo, last vsega naroda. Zato ni čudno, da so si ga vsi lastili: verni in neverni. Eni so se sklicevali na njegova sakralna dela: bogo-služne posode, cerkve... in zahtevali cerkven pogreb, drugi pa so navajali Križanke, Univerzitetno knjižnico, Tromostovje... in zahtevali civilni pogreb. Ker sem bil kot Matkovičev prijatelj dolgoletni obiskovalec pri Plečnikovih, sem namah postal most med obema stranema. Delo ni bilo lahko. Po več sestankih in prepričevanjih je bil izdelan skupen načrt: Plečnik bo zadnji dan ležal v avli na univerzi. Na Žalah se pri katafalku poslove zastopniki oblasti in družbenih ustanov. V cerkvi in na grobu opravi obrede cerkev, nadškof Vovk, kakor je v oporoki zapisal Plečnik sam. Zanimivo, da je bil prav ob Plečnikovem pogrebu dosežen sporazum glede pogrebov, ki še danes velja. Le v trpljenju se porajajo velika dela! Možje stoletja jih ustvarjajo, zato so last vsega človeštva! Tak je bil Plečnik! France Lipičnik Z obiska na Plečnikovi razstavi v Parizu V začetku marca so naši časopisi na prvih straneh poročali, da je v Pompidoujevem centru v Parizu odprta razstava Jožeta Plečnika; da sta se slovesne otvoritve udeležila tudi Tina Tomljetova in Matjaž Kmecl, da je glavni komisar razstave direktor tamkajšnjega centra za industrijsko ustvarjanje François Burkhart in da jo je postavil dunajski arhitekt Boris Podrecca. Potem so naše turistične agencije od Maximarketa do Bavarskega dvora organizirale številna potovanja na ogled te razstave. Na obsežnem trgu pred Pompidoujevim centrom sta se pred obema vhodoma vili dolgi in zajetni vrsti ter pričali o kulturni lakoti Parižanov in turistov (tudi pred drugimi večjimi razstavišči so bile namreč vrste precejšnje). Med čakanjem je bilo moč prešteti obiskovalce: dobrih 500 v vsaki vrsti. Seveda tolikšno zanimanje ni moglo veljati Plečniku, večini dotlej neznanemu. Na visokih drogovih izobešeni veliki plakati so oglašali razstavo »Dunaj - rojstvo nekega stoletja«; tisto, ki je leto prej množice privabljala na Dunaj. Krepka mlada stražarja sta ob vhodu vsakemu pregledala torbico, saj je bilo takrat že nekaj terorističnih izpadov v zelo obiskanih javnih prostorih. - V veliki avli so nas ostali plakati seznanjali s prireditvami, ki so bile tisti čas v Centru. Med njimi rožnato vijolični, s pročeljem ljubljanske vzajemne zavarovalnice in z napisom: »Jože Plečnik, arhitekt. Razstavo prireja Pompidoujev kulturni center v sodelovanju s Socialistično republiko Slovenijo in z mestom Ljubljano.« Premične stopnice so množico najprej pripeljale na to razstavo, postavljeno v visokem pritličju. Uvajala jo je lesena balustrada, verni posnetek betonske ograje našega Tromostovja v naravni velikosti; takoj za njo je Gregorčičev spomenik v enaki izvedbi. Levo in desno ob vstopu sta na belih panojih veliki fotografiji središča Ljubljane z rdečimi kroglami na mestih, ki jih je Plečnik zgradil ali preoblikoval, in nad prvo napis: »Ljubljana, rojstno mesto Jožeta Plečnika - arhitektov poseg v mesto.« Os razstave je predstavljal hodnik, kjer so se po sredi na podstavkih vrstili Plečnikovi stoli -originali. Preprosti, dostojanstveni in strogi kot egipčanski ali srednjeveški, ter elegantni, z mehkim nadihom sodobne secesije. Hkrati je bilo očitno, da je avtor ob snovanju ves čas imel v mislih, kako bodo služili človeku. Nad njimi so visele svetilke, ki jih je mojster načrtoval v glavnem za cerkve; pretežno kovinaste, polne fantazije - vsaka drugačna in presenetljivo zamišljena, pa vse enotne po slogu. Najbolj udarna in občudovana je bila tista, ki jo je napravil za pisatelja Finžgaija in trnovsko cerkev (v obliki templja z levom - čuvajem na strehi). - Vtis je bil, da je ravno svetilom veljala umetnikova posebna ljubezen. Pravokotno na hodnik so na obeh straneh potekali panoji, obrobljeni z manjšimi obrtnimi predmeti izbrušene lepote in funkcionalnosti (svečniki, posode, zamaški); bistveno so dopolnili estetski učinek hodnika ter ga povezali s stranskimi prostori, ki so nastali s panoji. Na velikih belih ploskvah so bile kronološko prikazane Plečnikove stvaritve v arhitekturi in urbanizmu: idejni ostanki, skice detajlov, načrti in fotografije; ponekod tudi makete. Začelo se je na Dunaju leta 1900, ko je bilo mojstru 22 let, se nadaljevalo v Pragi, nato pa z najobsežnejšim opusom v ožji domovini, kjer se je zaključilo z letom 1956 (tj. eno leto pred smrtjo) s paviljonom za Tita na Brionih. Hiše zasebnikov in njihova notranja oprema, poslovne palače, reprezentančne stavbe, cerkve, spomeniki, parki, mostovi, urbanistične rešitve širših kompleksov, pokopališče, grobovi. Povsod zanosna monumentalnost, stroga čistost, neizčrpna iznajdljivost in funkcionalnost. Ritmi in harmonije v komponiranju, kot bi skladal simfonije. Jasno je bilo, kako je mojster v svojem delu na široko zaobjel preteklost arhitekture (zlasti mediteranske); rastel iz domačih korenin (posebno kraških) ter vnašal nove, sveže domislice in drzne odločitve. Verjetno ga zaradi takšne popolnosti teoretiki danes imenujejo postmodernista, medtem ko so ga v času, ko je ustvarjal, marsikje odklanjali kot eklektika in ga potiskali zgolj v čas secesije - v prid trenutni modi skope racionalne arhitekture. - Vemo, da je naš arhitekt, se zavemo, da je evropski, in spoznamo, da je univerzalen. »S svojim opusom je zaznamoval arhitekturo 20. stoletja,«, je zapisal Burkhardt v katalogu razstave. Estetskemu doživljanju so se nehote pridružile misli, kakšnim naporom in tveganjem je bila kos Plečnikova osebnost. Kako si je sin ljubljanskega mizarja sam utrl pot v tedanje kulturno žarišče Evrope - Dunaj in so mu bila že v njegovih dvajstih letih zaupana večja naročila, kakor: vila Langer, Sacherlova palača, fontana sv. Karla Bo-romejskega in cerkev sv. Duha v Oktakringu, predmestju, kjer je nekaj let prej živel in ustvarjal Ivan Cankar. Kako je bil že pri tridesetih izbran za najbolj častne in zahtevne naloge v prestolici mlade češke republike, kjer je obnavljal grad Hradčane z Rajskim parkom, postavljal spomenike češkim junakom, gradil cerkev sv. Srca ter letno rezidenco predsednika Masaryka. V Pragi so mu zaslužnemu ter uglednemu poleg raznih odličij ponudili tudi katedro na univerzi; to pa je odklonil, ker je šel rajši predavat v Ljubljano, kamor se je dokončno vrnil pri poznih štiridesetih letih. (Z več plati je zanimivo, da je tedanji jugoslovanski kralj Aleksander prosil Masaryka, naj mu pošlje kakega dobrega arhitekta, pa mu je ta odgovoril: »Saj ga imate - Plečnika!«) Se danes so naši turisti na Češkem deležni posebne pozornosti kot njegovi rojaki. Razstavni hodnik se je počasi ožil ter postajal intimnejši. Tu so bili razstavljeni sakralni predmeti: kelihi, monštrance, ciboriji; vidno je izstopal srebrni kelih z vdelanimi ahati, ki ga je umetnik izdelal za svojega brata. (Ne bo odveč, če povemo, da je cerkvena naročila opravljal brezplačno.) - »Ne dotikajte se!« je od časa do časa opozoril skrito nameščeni zvočnik. Zastekleni polkrožni zaključek hodnika je ponazarjal Plečnikovo okroglo delavnico. Zaobljena stena je bila opažena s fotografijo interjerja delavnice, blizu naravne velikosti; pred vrata na tej fotografiji pa je bil s fotomontažo postavljen priletni mojster sam, kot da vstopa. Originalna je bila njegova delovna miza, na njej pa rekviziti, ki jih je pri ustvarjanju uporabljal: risala, skice, priročniki, s prtičem zastrta namizna svetilka, očala in odprt zavojček cigaret Drava ter njegova oblačila v prostoru. To je Plečnika še bolj približalo gledalcem. »Je ta razstava del dunajske?« sem vprašala mimoidoco čuvajko iz radovednosti, kako jo pojmujejo spričo dunajske v gornjih prostorih. »Nikakor ne,« je vneto zatrdila, »to je razstava tega gospoda.« Obiskovalcev je bilo ves čas silno veliko. Spoštljivo so se poglabljali v delo ter s fleši fotografirali celo majhne skice s svinčnikom. Prava gneča je nastala pred improvizirano Plečnikovo delavnico, kjer so bile v polzaprtem valjastem prostoru, ki se je lepo prilegal konkavni delavnici, razstavljene Žale. Maketa celote, fotografije delov, posamezni grobovi in tudi spomeniki padlim v Sloveniji. Zunanja stena tega prostora pa je bila opremljena z napisi Plečnikovih izrekov o kulturi in poklicu arhitekta. Zdaj se je bilo treba postaviti v vrsto, ker so si posebno mladi ljudje izreke skrbno prepisovali. Med drugim je pisalo: »Ne gre za to, da delamo novo, gre za to, da pokažemo stvari na nov način.« Ali: »Velika mesta so katastrofa za človeštvo — mogočno dvigajo civilizacijo, ampak podzavestno uničujejo kulturo. Hiša ni samo delo arhitekta, temveč duhovno bivališče človeške vrste.« Ali (iz pisma bratu: »Dragi Andrej, arhitekt ni nikoli velik gospod - zelo redko je, da ima zatrep na ulico kot ljudje, ki delajo zakone, ali tisti, ki nanje opozarjajo . . . Hodimo po vrvi . . . Smo tihi in skromni, ker smo vedno med življenjem in smrtjo.« Kakor delo, so tudi izreki razkrivali visoko etično raven ustvarjalca. Naš plečnikolog Damijan Prelovšek je v katalogu napisal, da si je Plečnik celo umetniški dar predstavljal kot sad etične razvitosti prednikov. O šoli pa je menil, da je njen prvi namen vzgojiti človeka, šele drugi naj bi bil, poučiti ga v stroki. (Torej je bil tudi v tem pogledu postmodernist!) Za pultom na hodniku je dežurni kustos na željo postregel z informacijami. Bil je diplomant fakultete za primerjalno likovno umetnost, vietnamsko francoskega porekla, izredno kultiviran in zavzet človek. Hvaležen za zanimanje je pojasnil, da razstavna površina znaša dobrih 600 m2, in kako do take razstave sploh pride. Takole je povedal: »Center pošilja po svetu strokovnjake, ki iščejo kulturne znamenitosti. (V našem primeru so bili opozorjeni s študijami slovenskih izvedencev.) Vračajo se s pisano in slikano dokumentacijo, ki jo potem ekipe na več sejah pregledujejo, razpravljajo in sklepajo. Plečnikovi razstavi, ki so jo intenzivno pripravljali eno leto in bo še potovala po svetu, bosta sledili razstavi še dveh arhitektov: avstrijskega Holleina in slovitega Le Corbusiera. Pač veliko priznanje za Slovence v tem kontekstu in takšnem zaporedju. Češka glasba Bedricha Smetane iz cikla Moja domovina je privabljala v večji zatemnjeni prostor med panoji, kjer so nepretrgoma predvajali barvne diapozitive Plečnikovega opusa. Posneli so jih naši strokovnjaki, češki, avstrijski in japonski. Uredil pa jih je Burkhart in svojemu konceptu dal naslov: »Med modernizmom, klasiko in regionalizmom«. Se slovenskemu obiskovalcu je bilo tu marsikaj našega novo, saj so snemalci s svojimi kamerami posvetili v marsikateri kotiček, ki ga mi v tempu vsakdanjega življenja prezremo. Slovenska govorica spremnega teksta se je prepletala s francosko simultanega prevajalca. Številni gledalci so polnili klopi, sedeli po tleh in stali. - »Iz katere dežele je to?« je vprašal poleg sedeči mladi Francoz. »Iz Slovenije.« »Je to v Rusiji?« »Ne, v Jugoslaviji.« »Ta pa je znal delati čisto drugače, kot to počnejo danes,« je ves prevzet čez čas zaključil pogovor. Edinstven občutek, ko takole sredi Pariza gledaš izbrane lepote svojega mesta in svoje dežele. Občutek ponosa, okrepljenega domoljubja in povezanosti s svetom; hkrati pa je iaslo spoštovanje do dela in občudovanje lepote. Podobno vzdušje bi lahko razbrali na prikazanem mladeniškem portretu arhitekta in na obrazu duhovno živega, ustvarjalnega starčka. Ko so se diapozitivi iztekli, sta na dveh ekranih sledila filma iz Plečnikovega življenja. Prvi o njegovem odlikovanju na ljubljanski univerzi, ki so mu sledili prizori iz njegovega vsakdanjika -posneti, ne da bi on vedel: kako hodi čez svoj trnovski most v službo, se tam živo in prostodušno pogovarja s spoštljivimi študenti ter se spet vrača v tedaj še vaško okolje svoje delavnice v Trnovem. - Drugi film je bil Plečnikov pogreb, ki je predočil del naše zgodovine z Žalami v njihovi funkciji ter z osebnostmi političnega in kulturnega življenja tistega časa. Panoji s kronološkim pregledom Plečnikovega opusa so bili mestoma izpolnjeni tudi z nerealiziranimi načrti in postavljene še nekatere makete zanje. Med njimi slovenski parlament, stožčaste oblike, ki se nekolikokrat pojavlja v arhitektovem delu (piramide, stebri, svetila), izpričuje njegovo stremljenje kvišku in spominja na nekatere oblike v naši pokrajini. (Pravzaprav je tudi po-stavljalec razstave, ing. Podrecca, vnesel to obliko v njen tloris, kjer je hodnik - os zožil skoraj do trikotnika.) »To je Gaudi!« je vzkliknila španska kolegica. Takšen pa je tudi naslov uvodnega članka v katalogu: »Slovenski Gaudi«. Z velikim španskim arhitektom, ki je dal obraz sodobni Barceloni, primerjajo našega Plečnika zaradi podobnih duhovnih dimenzij. Prav tako je v svojem delu upošteval zgodovino obče arhitekture, poudaril tradicijo domače in prinesel svojske, nove elemente - ves čustveno socialno in etično angažiran. Zaključni pano je spet privedel na začetek razstave, k vstopu. Tu smo se zazrli v Plečnikov kip na visokem podstavku, nameščen prav nasproti fotografije starega mojstra v improvizirani delavnici na koncu hodnika. Koncept razstave je tako sugeriral misel, kaj vse je bilo med arhitektom delavcem in njegovim poveličanjem. - Porajale so se misli, kako je mogoče v enem življenju ustvariti toliko dovršenega, ko je vendar arhitekt za realizacijo svojih načrtov vezan na natečaje ob vsemogoči konkurenci, na prepričevanja in brezštevilna dogovarjanja z naročniki, plačniki, izvajalci, obrtniki in drugimi sodelavci - ob upoštevanju materialnih možnosti pa še ob vzgajanju novih generacij arhitektov. In vse to v izredno razgibanem času dveh svetovnih vojn z odločilnimi premiki - razpet med Dunajem, Prago in Ljubljano - v imperialistični državi, buržuazni in socialistični. Pri vsej nadarjenosti ne bi bilo mogoče brez človeške, etične veličine. Še so se odhajajoči tujci ozirali na obe veduti Ljubljane in že pravilno izgovarjali njeno ime (ne več Ljubžana kot na začetku). In mi bi si napis nad veduto ». . . arhitektov poseg v mesto« lahko potihoma dopolnili z ugotovitvijo: »Njegov prodor v svet.« - To pa je bilo v Parizu, ki ga je Plečnik, kar zadeva arhitekturo posebno cenil. Tinca Stegovec Seznani v Parizu razstavljene Plečnikove arhitekture, ki je realizirana v Jugoslaviji: V Ljubljani: Rekonstrukcija rimskega zidu, grajske šance, promenada Tivoli, gimnazija v Šubičevi, stopnišče Uršulink, rekonstrukcija srednjeveškega zidu (veliki slavisti), Trg francoske revolucije, Gregorčičev spomenik, samostan Križanke, Narodna univerzitetna knjižnica, ureditev Šentjakobskega trga, preoblikovanje šentflorjanske cerkve in njena okolica, trnovski most, ureditev brega Ljubljanice, Čevljarski most, dostop k Ljubljanici, Tro-mostovje, tržnica, zapornice na Ljubljanici, Vzajemna zavarovalnica, Gospodarska zbornica, Baragovo semenišče, stadion, ureditev cerkve sv. Jerneja v Šiški, cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški, cerkev sv. Mihaela na Barju, hiša »Peglaj-zen«, preoblikovanje hiše Prelovšek, Zale, grobovi družin Blumauer, Prijatelj in Prelovšek, spomenik žrtvam OF v Trnovem. Drugod v Sloveniji: Gledališče v Kranju, hiša Bežek v Kranju, stopnišče rožen venske cerkve v Kranju, hiša Svergulja na Bledu, Belvedere ječe v Begunjah, Belvedere Joža Murka, Belvedere Brezjanka, preoblikovanje cerkve sv. Benedikta v Stranjah, Ljudska posojilnica v Celju, cerkev Vnebovzetja v Bogojini, spomenik Stanislavu Škrabcu, spomenik umrlim za svobodo v Dolenji vasi, spomenik žrtvam OF v Vipavi. Drugod v Jugoslaviji: Cerkev sv. Antona v Beogradu, cerkev sv. Frančiška v Zagrebu, paviljon za predsednika Tita na Brionih. Načrti za nasledje stavbe: Slovenski parlament, Magistrat v Ljubljani, Ljubljanski grad, Ljubljanski muzej, Slovenski panteon, Glasbena matica, katedrala sv. Jožefa v Sarajevu, cerkev sv. Antona v Dolini (Bosna), cerkev sv. Križa v Zagrebu, jezuitski samostan v Osijeku, Slovenski dom v Trstu in nekatere zasebne hiše. Kje leži Slovenija? Kje je Cerkev v Sloveniji? V februarju 1986 je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani zanimiva razstava z naslovom: Slovenci v svetu. Iz zakladnice Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani so bile razstavljene slikovite predstavitve dežel in sveta na starih zemljevidih. Velik delež pri teh predstavitvah so imeli tudi slovenski misijonarji, zlasti Ignacij Knoblehar za Afriko ter Friderik Baraga in Franc Pire za Indijance v Severni Ameriki. Posebno zanimivi so zemljevidi iz prejšnjih stoletij, v katerih je bila vrisana že tudi Slovenija, čeprav še v geografsko precej nepopolnih oblikah. Prvo slovensko izvirno kartografsko delo, zemljevid Kranjske, je sredi 18. stoletja izdelal stiški cister-cijan p. Janez Dizma Florjančič. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani je ohranjena prva izdaja iz leta 1744, lepo ročno barvan zemljevid, ki ima 12 listov, sestavljenih v celoto v skupnem okvirju. Drugo izdajo iz leta 1799 pa hrani Narodni muzej v Ljubljani. Slovenci v svetu - Slovenija na zemljevidih -danes je to vse drugače. Najbrž je ni dežele na svetu, kjer bi ne bilo Slovencev. Verjetno si Slovenci v matični domovini dopisujejo ali se celo med seboj obiskujejo z rojaki po vsem svetu. Da je Slovenijo bolj ali manj jasno mogoče najti na vsakem zemljevidu Evrope, in to geografsko natančno, je samo ob sebi razumljivo. Morda naša dežela ni povsod označena kot Slovenija, ampak je samo sestavni del Jugoslavije ali obmejna dežela Italije in Avstrije. A kjer so danes na zemljevi- dih vpisana imena, so zapisana v slovenski obliki, kakor je to splošno pravilo, da na zemljevidih posameznih dežel imena pišejo v izvirni domači obliki. Zaradi svoje osrednje lege je bila Slovenija že od nekdaj prehodna dežela med vzhodom in zahodom ter med severom in jugom. Na meji treh velikih družin narodov, slovanskih, germanskih in romanskih, na meji treh kultur in vsaj posredno tudi na meji treh krščanskih Cerkva je dobivala Slovenija vedno večji pomen kot dežela sreča-vanj in medsebojnih stikov na eni, a tudi kot dežela različnosti in medsebojnih nasprotij na drugi strani. Ker je bila Slovenija tako zelo izpostavljena različnim vplivom od zunaj in ker ni imela svoje dovolj močne politične in gospodarske, narodne in kulturne samostojnosti, sta se slovenska narodna zavest in slovenska samobitnost le počasi oblikovali in utrjevali. Danes imamo sicer politično in jezikovno samostojno Socialistično republiko Slovenijo. Pri tem pa se zavedamo, kako velike so naše naloge v prizadevanju in skrbi za vsestranski razvoj naše ožje domovine. Cerkev v Sloveniji Usoda Cerkve v posameznih deželah je vedno močno povezana z njihovo zgodovino, kulturo, politično in gospodarsko obliko in geografsko lego. Res je, da je krajevna Cerkev v svoji notranji in zunanji obliki del vesoljne Cerkve in zato od določenih krajevnih danosti neodvisna. Včasih so vesoljni značaj ravno v katoliški Cerkvi še veliko bolj poudarjali, saj so povsod oznanjali isti evangelij in iste verske resnice; imeli so isto litur-gijo v skupnem latinskem jeziku; veljali so isti cerkveni zakoni in obhajali so povsod iste praznike in častili bolj ali manj iste svetnike. Odkar pa je narodna zavest postajala vedno močnejša in odkar so se narodi v okviru posameznih držav vedno bolj zavedali svoje samostojnosti, neodvisnosti in različnosti od drugih, se je tudi katoliška Cerkev vedno bolj ukoreninjala v tak samobiten narodni in državni razvoj in se vedno bolj povezovala z narodom v njegovi posebnosti. Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je zakoreninjenost Cerkve v domačem narodu in njegovi kulturi, v njegovem zgodovinskem izročilu in njegovih navadah, v njegovem jeziku in v njegovi samostojni cerkveni organizaciji v okviru vesoljne Cerkve postala naravnost pravilo. Cerkev v Sloveniji je zaradi svojega zgodovinskega razvoja in zaradi odvisnosti od cerkvenih središč v Italiji (Oglej) in Avstriji (Salzburg), pa tudi zaradi politične in kulturne odvisnosti le počasi dobivala svojo samobitno obliko. Mariborska in ljubljanska, goriška, tržaška in koprska ter celovška škofija, kjer je bila večina preprostega prebivalstva slovenskega, so imele dolgo časa škofe, ki niso bili Slovenci in večina od njih tudi slovenskega jezika niso znali. Med duhovniki je bilo sicer precej drugače, vendar tudi med njimi slovenska narodna zavest še ni bila splošno razširjena. Ko se je v prejšnjem stoletju začela prebujati slovenska narodna zavest in utrjevati slovenska kultura, so v veliki meri pomagali pri tem ravno škofje in duhovniki in imeli svojo odločilno vlogo. Žal pa je po prvi svetovni vojni velik del slovenskega ozemlja in slovenskega naroda ostal zunaj matične Slovenije, v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, da o naših izseljencih in po drugi svetovni vojni tudi zdomcih in začasno bivajočih rojakih v tujini sploh ne govorimo. Po drugi svetovni vojni ima Slovenija tri škofije, mariborsko, ljubljansko in koprsko, cerkveno-pravno v polnem pomenu besede šele od leta 1977. Leta 1962 je ljubljanska škofija postala nadškofija, leta 1968 pa metropolija. S tem je Cerkev v Sloveniji postala samostojna cerkvena pokrajina, čeprav so slovenski škofje ostali še naprej člani jugoslovanske škofovske konference. To so ostali tudi po ustanovitvi svoje Slovenske pokrajinske škofovske konference leta 1983. Z ustanovitvijo pokrajinske škofovske konference pa je Cerkev na Slovenskem dobila večjo samostojnost. To zahtevata tudi jezikovna, kulturna in zgodovinska posebnost slovenske dežele in njena politična oblika. Ker je imela Cerkev v Sloveniji že od nekdaj svoje bogoslovno semenišče, od leta 1919 tudi svojo teološko fakulteto, in je tudi večina slovenskih redovnikov in redovnic združenih v samostojne slovenske province, je Cerkev na Slovenskem toliko bolj in toliko lažje svoja življenjska skupnost v vesoljni katoliški Cerkvi. V povezavi z vesoljno Cerkvijo Pri vsem poudarjanju njene zakoreninjenosti v narodni, kulturni, jezikovni in zgodovinski posebnosti vsaka krajevna Cerkev vedno ostaja sestavni del vesoljne Cerkve. To ne pomeni le, da so krajevne Cerkve v škofijah, cerkvenih pokrajinah ali v okviru državnih meja deli katoliške Cerkve na tak način, da le vse skupaj sestavljajo vesoljno Cerkev. Bistvena pripadnost vsake krajevne Cerkve k celotni katoliški Cerkvi se kaže najbolj v tem, da se v vsaki delni ali krajevni Cerkvi uresničuje ista katoliška Cerkev. V vsaki delni ali krajevni Cerkvi, ki ji je na čelu škof, so navzoče vse prvine vesoljne Cerkve, tako da je že vsaka delna in krajevna Cerkev v polnem pomenu Kristusova Cerkev, ena, sveta, katoliška in apostolska, seveda vedno le v edinosti in najtesnejši življenjski in tudi organizacijski povezanosti z vesoljno Cerkvijo in njenim poglavarjem, rimskim papežem in z vesoljnim škofovskim zborom. Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru pa se edinost in povezanost krajevne Cerkve na Slovenskem z vesoljno Cerkvijo kaže tudi na različne zunanje načine. Najmočneje se je to pokazalo že na koncilu samem, ki so se ga udeležili vsi tedanji slovenski škofje. Po koncilu predstavljajo predvsem škofovske sinode v Rimu vesolj-nost Cerkve. Za redno škofovsko sinodo volijo svoje zastopnike škofovske konference. Po pravilih Jugoslovanske škofovske konference je od dveh zastopnikov iz Jugoslavije vedno eden od slovenskih škofov. Tako je bila Cerkev na Slovenskem zastopana na vseh rednih škofovskih sinodah. Ni pa bila zastopana na izredni škofovski sinodi ob 20-letnici drugega vatikanskega koncila v jeseni 1. 1985, ker so bili člani le predsedniki škofovskih konferenc, iz Jugoslavije zato samo zagrebški nadškof, kardinal Kuharic. V evropskem merilu so škofovske konference združene v Svetu evropskih škofovskih konferenc, ali po začetnicah latinskega imena kratko CCEE - Consilium Conferentiarum Episcopali-um Europae. Ta svet obsega 25 škofovskih konferenc. Trenutno je ljubljanski nadškof podpredsednik Sveta. Svet prireja poleg vsakoletnega zborovanja članov vsaka tri leta simpozij evropskih škofov, vsaka štiri leta pa evropska ekumen-ska srečanja, ki se jih redno udeleži tudi eden od slovenskih škofov. Seveda povezanost in sodelovanje Cerkve na Slovenskem z vesoljno Cerkvijo ni samo na ravni škofovskih konferenc in škofov. Naši zastopniki so navzoči domala na vseh cerkvenih evropskih srečanjih, od liturgičnih in teoloških do misijonskih in laiških. Raznih romanj, mednarodnih srečanj mladih, cerkvenih gibanj in cerkvenih ustanov tu sploh ne omenjam. Izredno močno je mednarodno sodelovanje z vesoljno Cerkvijo v redovnih skupnostih, moških in ženskih, in na misijonskem področju. Najbrž bo prihodnost prinesla še več novih možnosti in priložnosti za sodelovanje Cerkve na Slovenskem z vesoljno Cerkvijo. A ne le, da slovenski zastopniki hodijo drugam, tudi od drugod prihaja vedno več uradnih in neuradnih, a zavestnih in prepričanih zastopnikov Cerkve k nam. To se ne pokaže samo pri raznih izrednih cerkvenih slovesnostih, kot so bila npr. škofovska posvečenja, obhajanje 1100-letnice smrti sv. Metoda in 850-letnice cistercijan-skega samostana v Stični. Tudi razne cerkvene skupnosti in gibanja, organizacije in občestva v vedno večjem številu in obsegu prirejajo pri nas svoja srečanja, od katoliških časnikarjev in študentov do višjih redovnih predstojnikov, zastopnikov ekumene in osebnih obiskov. Katoliške skupine, ki prihajajo k nam ne samo kot turisti, ampak tudi da spoznajo našo Cerkev in njeno življenje, imajo prav tako svoj velik pomen. V tej zvezi je treba izrecno omeniti srečanje treh dežel, ki jih predstavljajo škofije Ljubljana, Celovec in Videm, ki se stikajo na severozahodni tromejni točki Jugoslavije. Vsako tretje leto je to srečanje na Brezjah, druga leta pa pri Gospe Sveti in na Marijini božji poti v videmski škofiji, najprej na Sv. Višarjah in nato v Tricesimu pri Vidmu. Vodilna misel teh srečanj je vedno: meje, ki so nekdaj ločile tri družine narodov, slovansko, germansko in romansko, naj nas danes kot verne kristjane in kot ude iste katoliške Cerkve v Evropi povezujejo. Odprtost za sprejemanje - bogastvo za dajanje Zaradi svoje zemljepisne lege, zaradi prehodov z vzhoda na zahod in s severa na jug, zaradi stikov na tromeji slovanskega, germanskega in romanskega življa, zaradi različnih kulturnih vplivov, ki se srečujejo prav na naši zemlji, zaradi bližine dveh ali celo treh velikih krščanskih Cerkva, katoliške, pravoslavne in protestantske, ima Cerkev na Slovenskem tudi danes svoje posebno poslanstvo in svojo veliko zgodovinsko nalogo. Morda bi mogli to nalogo najbolje povzeti v dve besedi: odprtost in bogastvo, odprtost za sprejemanje in bogastvo za dajanje. Že kot del vesoljne Cerkve mora biti Cerkev na Slovenskem odprta za sprejemanje. Samo ob sebi umevno je, da sama sebi ne zadošča, ne le zaradi majhnosti slovenskega naroda, ampak tudi zaradi življenjskih prvin. Le v stalni izmenjavi z vesoljno Cerkvijo, v sprejemanju njenega verskega, liturgičnega, duhovnega in izkustvenega življenjskega bogastva more Cerkev na Slovenskem vedno bolj živeti svoje polno življenje. Odprtost za sprejemanje pa se mora kazati tudi do duhovnih, kulturnih, zgodovinskih in narodnih posebnosti, ki jih imajo sosednji in tudi bolj oddaljeni evropski narodi, morda celo delne Cerkve na drugih kontinentih. Tudi na ekumen-skem področju ima taka odprtost za sprejemanje velik pomen. Drugi vatikanski cerkveni zbor in izredna škofovska sinoda sta poudarila tudi odprtost do drugih verstev, do sveta, do raznih znanosti in raznih družbenih sistemov in sploh do vseh ljudi. Od vseh se more in mora Cerkev učiti in pri vseh priznavati vse dobro in plemenito. To pomeni, da mora biti Cerkev na Slovenskem odprta tudi do naše družbe, do vrednot, ki jih-poudarja socialistični družbeni red, do vseh ljudi, pa naj bodo osebno kakršnega koli prepričanja. Samo iskrena odprtost v medsebojnem spoštovanju in v pripravljenosti za dialog je prava pot v prihodnost. Druga naloga pa je bogastvo za dajanje. To pomeni, da se Cerkev na Slovenskem brez vsake napačne samovšečnosti in ponašanja zaveda svojega duhovnega, kulturnega in zgodovinskega bogastva, svoje izvirnosti in samobitnosti, svojih posebnosti iz narodnega izročila in osebnega izkustva svojih vernikov. Na raznih mednarodnih srečanjih, pri obiskih iz tujine, pri poročilih o življenju Cerkve pri nas in na znanstvenih, pastoralnih, ekumenskih in drugih pogovorih so zastopniki naše Cerkve vedno znova trezno in stvarno ugotavljali, da morejo resnično prispevati nekaj svojega, pristnega in izvirnega, brez vsakih občutkov manjvrednosti. Zato taka srečanja nudijo priložnost, da sodelujemo kot enakovredni sogovorniki. Vodilna misel za tak dialog je različ- nost v edinosti in edinost v različnosti. Stopnje in oblike te različnosti in edinosti so mnogovrstne. Odvisne so od sogovornika kakor tudi od stvari same, posebno ko gre za verne in neverne. A tista temeljna edinost v različnosti in različnost v edinosti, ki je dana s človekom samim in s človeško družbo, je vsem skupna. Če je dajati močnejši izraz in dokaz duhovnega bogastva kakor pa samo imeti ali samo biti, se mora Cerkev na Slovenskem vendar nenehno prizadevati, da bo rastlo njeno življenjsko bogastvo v spoznavanju resnice in oblikovanju življenja v duhu evangelija in da bo njena bivanjska moč v resnični ljubezni in nesebičnem služenju čim večja. Čim bolj kdo tudi na zunaj predstavlja Cerkev, bodisi na domačih srečanjih ali na tujem v pogovorih z zastopniki vesoljne Cerkve ali krajevne Cerkve v drugih deželah, v dialogu z drugimi kristjani ali z nevernimi, toliko bolj mora skrbeti za resnično notranje duhovno bogastvo v biti in imeti kot ud Cerkve. Ker pa smo vsi v Cerkvi povezani med seboj kot občujoče posode ali kot podtalna voda, tega prizadevanja in te skrbi ne smemo prepustiti samo nekaterim. Cerkev na Slovenskem - to smo mi vsi, ki verujemo v svobodni odločenosti in trdnem prepričanju in nas krst in evharistija povezujeta v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. Alojzij Šuštar Instrukcija o krščanski svobodi in osvoboditvi Zadnji čas je nedvomno najbolj vznemirjala cerkveno vodstvo v Rimu teologija osvoboditve, posebej še zato, ker to ni teologija nekaterih maloštevilnih teologov, ki bi bila plod njihovega razmišljanja za pisalno mizo, temveč je teologija latinskoameriškega vernega ljudstva, predvsem temeljnih občestev in sploh vseh tistih, ki razmišljajo o sporočilu Sv. pisma in nalogah, ki jih imajo kristjani v tamkajšnjih razmerah. Te razmere pa so kratko povedano takšne, da flia peščica prebivalcev vsega preveč, večina pa trpi lakoto in pomanjkanje v vsakem pogledu. Poleg tega pa vladajoči razred in diktatorji stiskajo vse druge in izvajajo nad njimi najhujše nasilje. Zato je Cerkev spoznala znamenja časa in se odločno postavila na stran ubogih in zatiranih. In tako je nastala teologija osvoboditve, ki je v resnici v prvi vrsti gibanje in šele potem teološko razmišljanje ali teološka izrazna oblika za to gibanje. Že o evangeliju moramo reči, da včlenjuje tudi politične posledice, če jemljemo to sporočilo resno, saj se je Jezus Kristus odločno postavil na stran tistih, ki so trpeli, ki so jih drugi prezirali in izkoriščali, in je šel tudi v smrt za to svoje prepričanje, za ta svoj nastop. Isto velja za teološko misel, zaradi česar je teologija v resnici nevarna veda. Seveda pa je res, da se teologija ni vedno zavzemala za uboge, za prezirane in izkoriščane, ker je pač uradna Cerkev nasploh bila preveč povezana z vladajočimi sloji, se pravi s tistimi, ki so večino ljudstva stiskali in zatirali. Marsikje je še danes tako in zato v takšnih krajevnih Cerkvah teologija osvoboditve ne more naleteti na razumevanje. Z druge strani pa je teologija osvoboditve naklonjena tudi revolucionarnim družbenim spremembam in posebej poudaija pomen Cerkve od spodaj, božje ljudstvo, kar zbuja pomisleke pri osrednjem vodstvu katoliške Cerkve. Isto velja za marksistično analizo človeške družbe. Tako je J potem razumljivo, da so se v Rimu ustrašili tega gibanja v latinskoameriški Cerkvi. Z dokumentom »Navodilo o nekaterih vidikih ,teologije osvoboditve'« leta 1984 so najprej spregovorili o nevarnosti, ki jo vsebuje teologija osvoboditve predvsem zato, ker uporablja marksistično analizo človeške družbe, ne da bi se poglobili v teološko misel samo, ne da bi razmislili o resničnih razsežnostih marksistične analize. Potem pa so odgovorni za verski nauk v Rimu naložili L. Bof-fu po izidu njegove knjige o Cerkvi kot karizmi in kot moči molk za eno leto. Ta molk se sedaj preklicali in rimska kongregacija za verski nauk je izdala konec marca novi dokument, instrukcijo o krščanski svobodi in osvoboditvi. Instrukcija o krščanski svobodi in osvoboditvi se močno razlikuje po vsebini in obliki od dokumenta iz leta 1984. Na podlagi Sv. pisma razpravlja poglobljeno o osvobajanju s krščanskega vidika in poudarja, da je zato tudi poslanstvo Cerkve v oznanjevanju evangelija o odrešenju po Janezu Kristusu in v prizadevanju za pravičnost na zemlji. Človeštvo si je sicer vedno na različne načine prizadevalo za osvoboditev od vsega, kar človeka kakorkoli za-sužnjuje, vendar je večkrat prav tisto prinašalo človeku tudi nesvobodo, kar naj bi ga osvobajalo. Tako npr. danes uvidimo, da razvoj znanosti, tehnike in ekonomije ne more sam po sebi človeku prinesti svobode. Resnična osvoboditev ima globlje korenine. Osvobojati morejo predvsem resnica, pravičnost in ljubezen, osvobajati more življenje in delo po evangeljskem sporočilu. V človeški družbi je treba nujno upoštevati človekove pravice in svoboščine, spoštovati je treba različnost ljudi in njihovih pogledov na svet in življenje. Položaj, strukture in sisteme je treba presojati v luči teh zahtev. V strukturah se v različnih oblikah more javljati tako imenovani socialni greh, ki ogroža človekovo nravnost in onemogoča človeka vredno življenje. Greh je sploh sovražnik resnične svobode. A kljub temu je treba uporabljati za spremembo razmer, struktur sredstva, ki ustrezajo dostojanstvu človeške osebe. Le v skrajnem primeru je dovoljeno uporabiti silo, ki o njej govori papež Pavel VI. v okrožnici »Za razvoj narodov«. Duhovniki naj se ne bi neposredno udejstvova-li pri izgradnji in organizaciji socialnega reda in političnega sistema, temveč naj to prepuščajo laikom. Res pa je, da je delo odrešenja, prizadevanje za božje kraljestvo najtesneje povezano z delom za zboljšanje socialnih razmer, v katerih ljudje živijo. Temeljna občestva, ki se priče Jezusove ljubezni, pomenijo veliko upanje za Cerkev. Ustrezna teološka refleksija, ki izhaja iz posamičnega izkustva, more koristiti razvoju teologije nasploh, če le upošteva izkustvo vesoljne Crkve. S temi besedami je še posebej poudarjen pomen življenjskih oblik latinskoameriške Cerkve in teologije osvoboditve. Kar se tiče socialnega nauka Cerkve, se instrukcija ne razlikuje od prejšnjih cerkvenih dokumentov. Močno pa poudari povezovanje kulture in evangelija ter medsebojno solidarnost vsega človeštva, kajti samo tako je mogoče pospeševati osvobajanje vseh ljudi brez razlike. Tako je tedaj teologija osvoboditve dobila iz Rima svoje priznanje. V Rimu so se nekaj naučili tudi od teologije osvoboditve, kakor je izjavil kardinal J. Ratzinger. To je vsekakor izredna izjava, ki dokazuje, da se tudi v vrhovih Cerkve nekaj premika. Tako L. Boff kakor G. Gutiérrez, vodilna teologa osvoboditve, sta novo instrukcijo ocenila zelo dobro. Res pa je, da je instrukcija zelo nejasna v analizi kapitalizma in njegovih ustanov, ki so odgovorne za revščino večine prebivalstva v deželah Latinske Amerike in sploh Tretjega sveta. Tukaj pač more vsakdo opaziti, da ljudje, ki so ta del instrukcije sestavljali, nimajo neposrednega izkustva o nemogočih družbenih razmerah v Latinski Ameriki in marsikje drugod, kjer vladajo podobne razmere; Instrukcija zavrača sistematično uporabo sile in »mit revolucije« za spremembo družbenih razmer. Nikakor pa ne zavrača več vsake uporabe sile v izjemnih primerih, čeprav zopet poudarja, da je primernejše sredstvo osvobajanja »pasiven odpor«. V tem pogledu je viden napredek v primeri s prvim dokumentom. Tako je v resnici pogumna pot latinskoameriške Cerkve postala zakonita. S tem pa je dobila kot izziv tudi upravičeno veljavo za vso Cerkev. Upajmo, da bodo krajevne Cerkve v resnici na ta izziv tudi odgovorile, kakor pač kje zahtevajo razmere. Za vso Cerkev pa velja, da bo morala glede na ta izziv odločneje stopiti na zemljo, videti resnične potrebe ljudi in resno jemati besede 2. vatikanskega cerkvenega zbora o »božjem ljudstvu^. V konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu namreč beremo: »In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih (Kristusovih učencev) srcih« (CS 1,1). Vekoslav Grmič Bolgarska in romunska Cerkev Med sestrinske pravoslavne Cerkve spadata tudi bolgarska in romunska Cerkev. Poleg srbske in makedonske Cerkve sta nam ti dve najbližji, zato naj bi se slovenski kristjani zanju še posebej zanimali in se skušali pobliže srečati z njuno zgodovino in njunim današnjim življenjem. To je prvi pogoj za medsebojno zbliževanje in rast v popolnejšo edinost. Bolgarska Cerkev Bolgari, ljudstvo ogrsko-finskega izvora, so se v 7. stoletju naselili med Slovane na Balkanu, sprejeli od njih jezik in se z njimi zlili v en narod. Krščanstvo so sprejeli v 9. stoletju, in sicer v bizantinski obliki, čeprav so med njimi nekaj časa delovali tudi rimski misijonarji. Bolgarski kan (knez) Boris, ki je bil krščen leta 864, je leta 885 sprejel iz Moravske pregnana učenca sv. Cirila in Metoda. Prav onadva učenca, ki sta uvedla v bogoslužje slovanski jezik, sta najbolj utrdila krščanstvo med Bolgari. Bolgarski car Simeon je leta 917 razglasil samostojnost bolgarske Cerkve in ustanovil bolgarski patriarhat, ki pa ga je Carigrad priznal šele leta 927. Ob propadu bolgarske države (leta 971) so se patriarhi iz Preslava preselili v Ohrid, kjer je bil sedež Samuilovega makedonskega cesarstva. Ob uničenju tega cesarstva je bizantinski cesar ukinil tudi prvi bolgarski patriarhat, ohranil pa je samostojno ohridsko nadškofijo (leta 1019), kije včasih zaobsegala široka ozemlja, skoro ves Balkan, in je bila ukinjena šele pod Turki leta 1767. Po obnovitvi bolgarske države ob koncu 12. stoletja je bolgarska Cerkev s sedežem v Trnovem (v letih med 1204 in 1233) živela v zedinjenju z rimsko Cerkvijo, leta 1235 pa je pravoslavni carigrajski patriarh ponovno priznal neodvisnost bolgarske Cerkve in obnovitev patriarhata. Ta drugi bolgarski patriarhat je trajal do turškega zavzetja bolgarske države (1393), ko je bila bolgarska Cerkev za več stoletij priključena carigraj-skemu patriarhatu. V boju za narodno neodvisnost so Bolgari leta 1870 od turškega sultana dosegli ustanovitev samostojnega eksarhata (eks - izven, arhe -oblast), ki pa ga carigrajski patriarh ni priznal in je zato leta 1872 bolgarsko Cerkev izobčil. To izobčenje je trajalo vse do konca druge svetovne vojne (leta 1945). Leta 1953 je narodni cerkveni zbor razglasil ponovno ustanovitev patriarhata, kar je carigrajski patriarhat povsem sprejel šele leta 1961. Prvi patriarh tega tretjega bolgarskega patriarhata je bil Ciril, po njegovi smrti (1971) pa je bil za patriarha izvoljen metropolit Maksim. Bolgarska pravoslavna Cerkev šteje okrog osem milijonov vernikov in ima 11 škofij, okoli 2000 duhovnikov ter 123 samostanov, med katerimi je posebno znamenit Rilski samostan. Bogoslovje je eno samo, v Sofiji pa deluje tudi teološka akademija sv. Klimenta Ohridskega. Verskega tiska je v bolgarski Cerkvi po drugi svetovni vojni zelo malo in sploh ima Cerkev pri svojem delu veliko težav. Dve škofiji obstajata tudi med izseljenci v Ameriki, vendar ena izmed njih (od leta 1964) ni pod jurisdikcijo sofijskega patriarhata. V drugi polovici 19. stoletja se je med Bolgari razširilo gibanje za zedinjenje s katoliško Cerkvijo. Število katoliških Bolgarov bizantinsko-slo-vanskega obreda je bilo v začetku dokaj veliko, današnji apostolski eksarhat (ustanovljen leta 1926) pa šteje le okrog 15.000 vernikov. Poleg tega pa obstaja v Bolgariji tudi katoliška Cerkev latinskega obreda z okrog 50.000 verniki. Romunska Cerkev Romuni (do 19. st. Vlahi), potomci polatinjenih prebivalcev nekdanje rimske province Dacije, so se najprej, v 3. in 4. stoletju, srečali s krščanstvom v latinskem obredu, toda le do preseljevanja narodov, ko je krščanstvo v teh krajih usahnilo. Deželo so temeljito pokristjanili šele v 9., 10. in 11. stoletju bolgarski in grški misijonarji, ki so uvedli bizantinski obred v staroslovanskem jeziku, to zaradi pomešanosti ljudi s Slovani, daljše bolgarske nadoblasti in močnega slovanskega vpliva. Carigrajski patriarh je v 14. stoletju ustanovil tri metropolije v vlaški in moldavski kneževini, sicer pa je dežela od 16. do 19. stoletja v glavnem spadala pod Turke in Cerkev so večinoma vodili grški škofje. Sredi 19. stoletja so Romuni končno dosegli samostojnost in svojo domovino so začeli imenovati Romunija (leta 1861), ki je iz kraljevine (leta 1881) po drugi svetovni vojni postala republika (leta 1947). Meje države, ki je po prvi svetovni vojni obsedla tudi Transilvanijo, Besarabijo in Bukovino, so se po drugi svetovni vojni ponovno nekoliko zožile v prid Sovjetske zveze. Romunska Cerkev je v samostojni državi razglasila svojo avtokefalnost, ki jo je kmalu priznal tudi carigrajski patriarh (leta 1885), in v bogoslužje uvedla živ romunski jezik. Enotna Cerkev je po prvi svetovni vojni zaživela iz nekdanjih petih bolj ali manj samostojnih cerkvenih pokrajin: iz vlaške, mol-davske, transilvanske, bukovinske in besarabske metropolije. Leta 1925 je bil končno ustanovljen romunski patriarhat. Ob patriarhu in ožjem cerkvenem svetu vodi Cerkev sveti sinod vseh metropolitov in škofov. V socialistični Romuniji po drugi svetovni vojni potrjuje odloke svetega sinoda posebno državno ministrstvo, ker Cerkev ni ločena od države. Vseh vernikov, doma in izven države, je okrog 17,600.000. Patriarhat je razdeljen na pet metro-polij z 12 škofijami. Duhovnikov je mnogo: nad 9000. V številnih samostanih živi nad 2000 redovnikov in redovnic. V Bukarešti deluje teološka fakulteta, prav tako v mestu Sibiu, vsaka metro-polija pa ima tudi svoje bogoslovje in redovniki imajo svoje šole. Verski tisk je zelo razvejan in sploh je romunska pravoslavna Cerkev, kljub raznim težavam, vsestransko dobro organizirana, za kar ima velike zasluge leta 1948 izvoljeni patriarh Justinijan (leta 1977 ga je nasledil patriarh Justin). Precej romunskih vernikov živi tudi v izseljenstvu. V Romuniji živijo tudi katoličani bizantinskega obreda, ki pa so bili leta 1948 nasilno priključeni romunski pravoslavni Cerkvi. Ti katoličani izhajajo iz unije, do katere je prišlo v Transilvaniji leta 1698 (AIba Julia). Leta 1948 je bilo v petih škofijah romunske katoliške cerkve bizantinskega obreda nad poldrugi milijon vernikov. Duhovno skrb za vzhodne katoliške Romune v izseljenstvu (ok. 13.000) ima njihov škof - vizitator. Obe Cerkvi, tako bolgarska kot romunska, sta povezani z drugimi pravoslavnimi Cerkvami, manj pa z nepravoslavnimi. V ekumensko delo sta sicer vključeni, vendar njuni nastopi niso kaj posebno vidni in glasni. Svojo glavno nalogo vidita obe pravoslavni Cerkvi v zvestobi tradiciji, v ohr^jijanju celotnega verskega izročila ter v tihem služenju Bogu in vsemu božjemu ljudstvu. Stanko Janežič Glagoljaštvo Sveta brata Ciril in Metod sta pri prevajanju svetega pisma in bogoslužnih knjig v staroslovan-ski jezik uvedla črkopis glagolico. Njuni učenci so to pisavo in slovanski bogoslužni jezik razširili v raznih slovanskih deželah, tako tudi v Hrvatskem Primorju, kjer se je najbolj utrdilo staroslovansko bogoslužje v rimskem obredu, tako imenovano glagoljaštvo (glagolati - govoriti). Ljudstvo se je z veseljem oklenilo bogoslužja v domačem jeziku in mu ob svojih duhovnikih gla-goljaših ostalo zvesto tudi v časih hudega nasprotovanja (posebno v 10. in 11. st., splitske sinode, Grgur Ninski). Ob koncu 12. stoletja je v teh krajih že prevladalo prepričanje, da je slovansko bogoslužje enakovredno drugim priznanim obredom. K utrditvi in razmahu glagoljaštva je mnogo pripomogel tudi odlok papeža Inocenca IV., kije senjskemu škofu Filipu pismeno dovolil slovansko bogoslužje (leta 1248). Sicer pa je glagolica imela pomembno vlogo tudi v svetnih zadevah, književnosti in uradovanju, kot o tem priča npr. Baščanska plošča (11. st.) na otoku Krku, zibelki glagoljaštva, kjer hranijo tudi dragocene glagol-ske rokopise, misale in »brevijarije« (iz 13. do 15. st.). Tudi iznajdba tiska je prispevala svoj delež k razširjanju glagolice. Tako je bil kmalu za latinskim misalom (leta 1474) tiskan tudi glagolski misal, leta 1483 v Benetkah, leta 1494 v Senju, pa zopet v Benetkah (leta 1528) in na Reki (leta 1531). V glagolici je tiskala, v povezavi s Primožem Trubarjem, celo Ungnadova tiskarna (na Wurtenberškem) protestantske knjige za slovanski jug. Leta 1631 pa je glagolski misal natisnila rimska Kongregacija za širjenje vere (Propaganda Fide) in papež Urban VIII. ga predpisuje za vse »ilirske« (južnoslovanske) kraje, svetuje pa vsem slovanskim Cerkvam (rimskega obreda). Pri tem se sklicuje na papeža Janeza VIII., ki je leta 880 odobril slovansko bogoslužje svetih bratov Cirila in Metoda (kakor že pred njim papež Hadrijan II.). Podobno določa papež Inocenc X. glede natiskanega glagolskega breviija (Časo-slov, 1648). Pravno je glagoljaštvo najtrdneje opredelil papež Benedikt XIV. s svojo bulo (leta 1754) o slovansko-rimskem obredu »ilirskega naroda« (vsi južnoslovanski narodi, tudi Slovenci). To stališče je potrdil tudi papež Leon XIII. v svojem apostolskem pismu leta 1880, ob 1000-letnici pisma Janeza VIII. knezu Svetopolku, in je v njem dobesedno navedel odobritev svojega daljnega predhodnika: »Slovensko pismo... po pravici hvalimo in ukazujemo, da se v tem jeziku oznanjajo veličja in dela Kristusa, našega Gospoda.« Razmah humanizma, latinske kulture in latinskega črkopisa ter pozneje živega narodnega jezika so staroslovanski jezik in glagolico potiskali v ozadje, toda prebuditev narodne zavesti med Slovani in zanimanje za slovanske starine sta v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja boj za zmago glagoljaštva znova postavila v ospredje, ob ostrih nasprotnih težnjah italijanskih in avstrij- skih »latinašev« (velik borec za glagolico je bil krški škof Anton Mahnič, naš slovenski rojak iz Kobdilja na Krasu, 1850-1920). Na Slovenskem je bilo glagoljaštvo razširjeno od začetkov v 9. stoletju tja do 16. stoletja, do časa reformacije in katoliške obnove, le ponekod, posebno v Primorju (od Dragonje v Istri do Šempetra Slovenov pri Čedadu), še tudi v 19. stoletje. Ohranjeno gradivo (največ liturgično, manj svetno) sega v čas od 13. do 17. stoletja in zaobsega poleg Primorske zlasti ozemlje nekdanjega oglejskega patriarhata. Glagolica se sicer ni ukoreninila v vseh zahodnih predelih Jugoslavije (v vzhodnih je obveljala cirilica) in zaradi različnih vzrokov ni povsod ostala v veljavi* Vendar je glagoljaštvo predstavljalo dolga stoletja svojevrstno duhovno bogastvo, krepilo je narodno zavest in je tudi pripomoglo k uvedbi živega jezika (leta 1965 in 1969) v bogoslužje rimskega obreda v času 2. vatikanskega koncila. Stanko Janežič Papež Janez Pavel n. v Indiji Papež Janez Pavel II. se je odpravil v daljno Indijo, da bi spoznal dušo te velikanske dežele in na tem svojem že 29. pastoralnem potovanju zunaj italijanskih meja vse verujoče v Boga povabil k medsebojni edinosti, saj smo vsi, tudi Indijci, poklicani k soustvarjanju miroljubnega, bratskega in solidarnega sveta, k složnosti, sodelovanju in medsebojnem spoštovanju. Indija, ki šteje 700 milijonov prebivalcev, je azijska velikanka z izredno pisano množico različnih družbenih slojev in verskih skupnosti. V tej množici prebivalcev so katoličani v Indiji-samo majhen del te velikanske družbe. Okoli 13 milijonov jih je, ob njih pa veliko število različnih krščanskih cerkva. Velika večina Indijcev je hin-dujcev, kakšnih 83 odstotkov. Hinduizem je hkrati religija, življenjski stil in kultura. Hindujci žive iz svete knjige Veda. Razdeljeni so v kaste, ki strogo ločujejo ljudi. Uradno je država sicer ukinila kaste, v resnici pa so zelo trdožive in tisti, ki niso člani nobene kaste, tudi nimajo nobenih pravic. Zato so med hindujci in drugimi verskimi skupnostmi stalno napetosti in sovražnosti. Druga najmočnejša verska skupnost so muslimani. teh je 12 odstotkov, tretja pa kristjani, katerih je 2,4 odstotka. Pomembni verski skupnosti predstavljajo še sikhi in budisti. V deželi, kjer hindujci in muslimani ne čutijo nobene potrebe po sprejemanju in oznanjevanju Kristusovega evangelija, je razumljiv njihov odpor proti krščanstvu, je razumljivo, kako se v tem pisanem človeškem mozaiku nenehno prepletajo strpnost in nestrpnost, sožitje in sovraštvo. Dalje moramo vedeti, da v Indiji poleg tako nasprotujočih se verskih skupnosti živijo tudi različne narodne, jezikovne in kulturne skupnosti. Papežev obisk Indije je trajal od 1. do 10. februarja 1986. Obisk je začel v New Delhiju. Razdaljo od Rima do prestolnice Indije je letalo preletelo v sedmih urah in pol. Iz New Delhija ga' je vodila pot v Kalkuto in Ranchi, od tam v Madras na jugovzhodni obali v državi Kerali. Iz Madrasa je potoval v nekdanjo'portugalsko kolonijo Goo in v nekatera druga večja indijska mesta, svoj apostolski obisk pa je končal v Bom-bayu. Napoved papeževega obiska je sprožila zlasti med hindujci ostra nasprotovanja, skrajneži so mu celo napovedovali smrt. Zlasti nekateri katoličani so se bali, da bo papežev obisk podžgal versko nestrpnost in porušil še kar mirno sožitje s hindujci. Katoliško cerkev v Indiji sestavljajo verniki vzhodnega in latinskega obreda. Katoličani živijo na jugu in zahodu, v državah Kerala in Tamil-madu, misijonarijo pa v glavnem na severu. Cerkev šteje 125 krajevnih škofov, 12 tisoč duhovnikov, 50 tisoč redovnic; domačini so povsod v večini. Hindujci zlasti očitajo katoličanom, ki veliko delujejo tudi v zdravstvu in šolstvu, da izkoriščajo njihovo strpnost in spreobračajo njihove člane, zlasti revne. Papeževo potovanje je obetalo, da spričo sporov in nasprotovanja ne bo lahko, vendar se je pokazalo, da je Janezu»Pavlu II. uspelo premagati odpor in zbuditi naklonjenost in razumevanje tudi pri tistih, ki so javno nasprotovali njegovemu obisku v Indiji. Janeza Pavla II. so ob prihodu na letališče sprejeli z najvišjimi državnimi in cerkvenimi častmi. Predsednik indijske republike Zail Singh mu je zagotovil, da bo njegov prihod pomemben za vse indijske katoličane kakor tudi za vernike vseh drugih veroizpovedi. Papež se je Singhu zahvalil za prisrčen sprejem in pozdravne besede, nato pa mu je zagotovil, da želi Cerkev prispevati svoj delež k edinosti, bratstvu, miru in pravičnosti v svetu. Dejal je: »V Indijo prihajam kot služabnik edinosti in miru in želim poslušati ter se učiti od mož in žena tega plemenitega ljudstva.« V katoliški stolnici indijske prestolnice je prvič nagovoril indijske katoličane. Iz indijske prestolnice je papež med obiskom spominskega parka velikega Indijca Mahatma Gandhija namenil v duhu tega velikega indijskega glasnika nenasilja tudi že prve pozive svetu: »Gandhijeva luč spomina nam še sveti.« S temi besedami je opomnil vse tiste, ki širijo nasilje po svetu. Potem je s tega spominskega kraja Boga prosil blagoslova za voditelje vseh narodov, za rast kulture brez nasilja, svetovno skupnost v dejavnem sodelovanju z Bogom. Ta skupnost naj bi svojih temeljev ne gradila na uničujoči moči orožja, ampak na medsebojnem zaupanju ter skrbnem prizadevanju za boljši svet svojih otrok v civilizaciji, na ljubezni, resnici, pravičnosti in miru. Popoldne prvega dne obiska je papež daroval mašo na stadionu Indire Gandhi, zvečer pa se je v stolnici udeležil zasedanja indijskih škofov. Škofe je vabil, naj izpolnjujejo svoje poslanstvo z oznanjevanjem razodetega sporočila o božji ljubezni v Kristusu, naj pospešujejo medverski dialog in naj se prizadevajo tudi za vraščanje evangeljskega sporočila v indijsko kulturo. Drugi dan svojega obiska, ki ga je papež prebil v indijski prestolnici, se je srečal z Dalajlamo, državnim in verskim poglavarjem Tibeta. Ko je Tibet prišel pod kitajsko oblast, se je njegov budistični voditelj umaknil v Indijo, kjer je dobil zatočišče. Na svečnico - bila je ravno na nedeljo -je papež dopoldne maševal za vernike severnih indijskih pokrajin in bližnjga Nepala na stadionu Indire Gandhi. To je največji stadion v Aziji, zgrajen pa je bil leta 1982 za azijske športne igre. V govoru med mašo je omenil tudi delo matere Terezije, Mahatma Gandhija in pesnika Tagore-ja, delo, ki pomaga sedanjemu indijskemu človeku odkrivati prednost duhovnih vrednot pred gmotnimi. Popoldne se je na istem stadionu srečal s predstavniki indijskega verskega, družbenopolitičnega in kulturnega življenja. Govoreč o kulturi, je opozoril na njeno pomembno vlogo v odnosu do človekovega poslednjega cilja - odrešenja. Že prve dni bivanja v Indiji so papeža Janeza Pavla II. povsod pozdravljale in zbrano poslušale množice katoličanov pa tudi nekristjanov. Celo ostro nasprotovanje hindujcev se je utišalo. Ko je 3. februarja odhajal iz New Delhija, sta se na letališču od njega poslovila predsednik Zail Singh in predsednik vlade Radživ Gandhi. S predsednikovim letalom je papež poletel proti 1120 kilometrov oddaljenemu mestu Ranchi v državi Bihar, kjer živi 400.000 katoličanov. Po prihodu seje na prostranem letališču zbralo okoli 200.000 ljudi, poleg večine katoličanov tudi muslimani in hin-dujci. Mladi so ga sprejeli s pesmijo in plesom, oblečeni v narodne obleke. Med mašo je papež pridigal o preobrazbi sveta, ki je močno povezana z delavskim svetom. Poudaril je delo kot vrednoto; vsako delo je častno, vsako pa mora biti tudi spoštovano, pravično plačano, da bi človeška skupnost in vsaka posamezna družina lahko živela v miru, blaginji in napredku. Popoldne istega dne se je papež odpravil v Kalkuto obiskat dom matere Terezije in njenih misijonark. V tem središču za vse zavrnjene, odrinjene, zapuščene in umirajoče Indijce, ki jih misijonarke poberejo na kalkutskih ulicah ali pa se sami zatečejo k njim, je doslej našlo zavetje in mnogokrat tudi dostojno smrt že okoli 50.000 revežev. Ganljivo je bilo srečanje med materjo Terezijo in papežem v »domu ubogih«, ki ga je papež imenoval kraj trpljenja in obenem hišo upanja, saj je bila zgrajena z vero in pogumom, temelji pa na ljubezni. V Kalkuti se je papež srečal z voditelji nekatoliških krščanskih skupnosti v Indiji in v govoru pohvalil indijsko prizadevanje za ekumenizem. edinost med krščanskimi cerkvami ter dobro razumevanje med vsemi vernimi na indijski podcelini. V pogovoru s katoliškimi redovniki in redovnicami v zavodu sv. Frančiška Ksaverija je pozdravil duhovno živ- ljenjsko moč vse Bengalije in vse Indije pa tudi častitljivo kulturo tega dela sveta. Četrti dan bivanja je papež namenil obisku Shillonga, glavnega mesta države Magalaja, ki je že skoraj sto let središče za vse katoličane severovzhodnih pokrajin Indije. Katoličanov je tam 8,5 odstotka. Na prostranem igrišču se jih je k slovesni maši zbralo 250.000. V govoru med mašo je pohvalil prizadevno delo misijonarjev in misi-jonark. Po maši se je s predsednikovim letalom vrnil v Kalkuto, naslednji dan pa spet odletel na 1400 kilometrov dolgo pot v Madras, prestolnico države Tamil Nadu, kjer živi dva milijona in pol katoličanov. Na bližnji Gori sv. Tomaža se je v molitvi zahvalil temu svetniku za evangelizacijo Indije. V Madrasu je imel papež srečanje z 2000 predstavniki nekrščanskih verstev; tega srečanja se je udeležilo okrog 100 časnikarjev. Popoldanske slovesne maše na morskem obrežju Marina Beach se je udeležilo okoli 700.000 katoličanov in drugovercev. Navzočim je govoril o tem, kako je treba pričevati za Kristusa s svojim življenjem in z besedo v družini, v družbenem krogu in na delovnem mestu. Pozno zvečer istega dne je odletel z letalom na zahodno indijsko obalo v Goo, kjer v baziliki hranijo posmrtne ostanke velikega misijonarja Indije, Frančiška Ksaverija. Dopoldne naslednjega dne je daroval slovesno mašo v športnem parku, ki se je je udeležilo 300.000 ljudi iz vse pokrajine, popoldne pa se je spet z letalom odpravil v mesto Mangalore, kjer je maševal na prostem. V govoru med mašo je razlagal poklicanost Cerkve, da oznanja evangelij vsem narodom in jim prinaša Kristusovo luč ter ljubezen. Poudaril je, da morajo biti v današnjem sprtem svetu verske skupnosti prve, ki si podajajo roke v boju proti vsemu, kar ogroža človekovo dostojanstvo in njegove duhovne vrednote. Iz Goe je Janez Pavel II. odpotoval z letalom v državo Kerala na jugozahodu indijske podceline. V mestu Trichur ga je pozdravilo več kot 200.000 ljudi, pri molitvenem srečanju pa nad pol milijona. Med srečanjem je blagoslovil 1000 parov novoporočencev. Iz Trichura je odpotoval v Kochchi, glavno katoliško središče države Kerala. Pri popoldanski maši, ki jo je daroval za tamkajšnje delavce, se je zbralo kar 700.000 vernikov. Časopisni poročevalci so bili silno presenečeni nad njihovo zbranostjo in pobožnostjo. V pridigi je govoril o edinosti, ki pa ne izključuje različnosti. Cerkev v Indiji je povabil, naj služi v luči sprave. Po maši se je v rezidenci latinskega nadškofa srečal najprej z voditelji protestantskih Cerkva južne Indi- je, za njimi pa še z voditelji nekrščanskih Cerkva, predvsem s hindujci in muslimani. Istega dne je obiskal sadež katolikosa - vrhovnega voditelja sirske pravoslavne Cerkve v Indiji. Predzadnji dan apostolskega obiska v Indiji je papež Janez Pavel II. prispel v šestmilijonsko mesto Bombay. V predmestju Vasai je imel molitveno srečanje pred 135.000 ljudmi, potem je v središču mesta obiskal Materi božji posvečeno cerkev. Popoldne 9. februarja se je pogovarjal s primasom anglikanske Cerkve, canterburyskim nadškofom Robertom Runciejem, ki je bil tiste dni prav tako na pastoralnem obisku v Indiji. Med mašo v parku Sivadži, pri kateri je bilo okoli 200.000 vernikov, je v homiliji govoril o družini in njenem poslanstvu v sedanjem času, posebej pa še o indijski družini. Po maši je v daljši molitvi posvetil Materi božji Indijo in vse njene prebivalce. Na svojem potovanju po Indiji, kjer so ga povsod pozdravljale in zbrano poslušale množice kristjanov in tudi nekristjanov, se je papež Janez Pavel II. v številnih govorih in srečanjih zavzel za složnost in sodelovanje med predstavniki različnih veroizpovedi, pozival je k svetovni spravi, govoril je o družinskih in kulturnih vrednotah, o razorožitvi in o miru, za katerega se je treba bojevati ne glede na to, kateri veroizpovedi kdo pripada. Pogovoril se je z vsemi verskimi osebnostmi vodilnih indijskih veroizpovedi. Katoliškim duhovnikom, redovnikom, redovnicam in laikom je govoril o pomembnosti evangelizacije: krščanstvo se mora v tem svetu utelesiti, postati mora vidno, otipljivo. V deželi, kjer hindujci in muslimani ne čutijo nobene potrebe, da bi se srečali z Jezusom Kristusom, je delo katoliške Cerkve na področju šolstva, zdravstva in pomoči nerazvitim zelo cenjeno, ob vsem tem pa se postavlja bistveno vprašanje: kako prikazati odrešujočo in osvobajajočo moč evangelija. Ko se je papež Janez Pavel II. na letališču v Bombayu poslovil od predstavnikov visokih indijskih verskih in političnih oblasti, ga je po pravici navdajal občutek, daje opravil veliko in naporno delo in da je dosegel svoj cilj. Pozneje - 26. februarja v Rimu - se je pri splošni avdienci zahvalil božji Previdnosti za pastoralni obisk na indijski podcelini. V spominih na ta obisk je omenil najpomembnejša srečanja in se zahvalil za prijazen sprejem in dobro organizacijo apostolskega obiska. Med drugim je dejal: »Romanje v Indijo je bila Previdnostna priložnost za nadaljevanje dialoga z vsemi, ki verujejo v Boga. V duhovnosti različnih religij je dobro vidno iskanje Absolutnega in hrepenenje po miru, obenem pa je to dobro izraženo v mislih glavnih indijskih osebnosti. Ta srečanja so bila kratka in bežna, toda dialog stalno in načrtno vodi naprej . . . Zelo sem vesel tega, kar sem mogel v svoji službi narediti za Cerkev v Indiji. Poseben izraz tega veselja je bila beatifikacija Chavare, redovnega Slovenska teološka akademija v Rimu Slovenska teološka akademija v Rimu je najmlajša cerkvena slovenska ustanova. Le tu in tam ste jo morda zasledili, bolj korajžno pa je stopila v ospredje s Slomškovim simpozijem v Rimu (od 20. do 24. septembra 1982). Dejstvo, daje udeležence sprejel Janez Pavel II v svoji zasebni kapeli in jih posebej pozdravil na trgu sv. Petra med splošno avdienco, je še povečalo zanimanje za njen pojav na znanstvenem obzorju. Za jasnejši pregled najprej nekaj besed o njenem nastajanju, nato o njeni strukturi in še na kratko o prvih dosežkih. Zgodovinski razvoj Prvo seme o bodoči Slovenski teološki akademiji (STA) je padlo v zemljo na vrtu Marijinih sester v Gorici. V pogovoru z rajnim msgr. Rudolfom Klincem, ki je bil običajno bogat in stvaren, sva 'se dotaknila žalostnega dejstva, da veliko slovenskih dokumentov leži pod težo večletnega prahu po raznih arhivih. Nujna bi bila neka ustanova, ki bi začela skrbno in znanstveno zbirati posamezne listine. Zamisel je dr. Klincu tako ugajala, da je odmeril del zapuščine pokojnega profesorja v Ameriki, sorojaka A. Čuka bodoči akademiji in s tem položil prvi temeljni kamen za novo akademsko zgradbo. To je postalo še bolj jasno, ko smo našli v arhivu Kongregacije za širjenje vere veliko dokumentov o Baragu in Knobleharju. Prvi so bili podlaga za posebno doktorsko tezo in poznejši II. zvezek »Acta Ecclesiastica Sloveniae«; Knoble-harjevi pa še čakajo, da jih bo kdo zbral, preštudiral in objavil. Drugi klic k bolj organizirani akciji je bila izredna sreča dr. Jožeta Markuže, da je pri iskanju tvarine za svojo doktorsko tezo slučajno našel v vatikanskem arhivu Trubarjevo Cerkovno ord-ningo, katere edini poznani izvod je bil med ustanovitelja karmeličanov Brezmadežne, in sestre klarise Alfonze. Obisk je tudi prispeval k ureditvi zveze s škofi in edinosti vse Cerkve v Indiji s Petrovim sedežem. K temu so prispevala vsa srečanja, posebej še s škofijskimi duhovniki, redovniki in laiki, ki delajo v apostolatu, pa tudi čudovito srečanje z mladimi v Bombayu.« P. K. bombadiranjem v zadnji svetovni vojni uničen v knjižnici v Dresdenu. Ta sreča je privabila v kratkem času še več laikov v Rim, a so morali kmalu ugotoviti, da niso pripravljeni za tako delo, ki poleg drugega tudi prekaša denarne zmožnosti posameznika. Na samo 750. obletnico mariborske škofije 10. maja 1978, so slovenski profesorji na papeških rimskih univerzah podpisali ustanovno listino »Slovenske teološke akademije«. Namen in sredstva Ustanovna listina začrta namen ustanove z besedami: »Pospeševati bogoslovne znanstvene razprave in njihovo objavljanje; zbiranje in raziskovanje dokumentov v rimskih cerkvenih arhivih o slovenski Cerkvi; zbirati gmotna sredstva za objavljanje omenjenih razprav in dokumentov, posebno v ,Acta Ecelesiastica Sloveniae'«. Iz navedenih besed je razvidno : akademija želi pospeševati iskanje listin, ki pišejo o slovenski Cerkvi, zlasti so ji pri srcu tiste, ki jih hranijo rimski cerkveni arhivi. S tem se- hoče odreči iskanju še drugje, npr. v Čedadu ali na Dunaju, vendar bo posebno podprla delo v Večnem mestu. Bolj kot zgodovinsko razpravljanje o posameznih problemih, kar prepušča zgodovinarjem, teži za objavo dokumentov samih, katere naj bi izvedenci pozneje pretehtali in prišli do svojih zaključkov. Ustanova bi rada priklicala k sodelovanju še druge in podprla tiste znanstvenike, ki bi poklicno sicer bili pripravljeni sodelovati, a jim gmotna sredstva ne dovoljujejo. Med predvidenimi sodelavci je na prvem mestu Inštitut za zgodovino Cerkve na Slovenskem s svojim glasilom. Z veseljem je treba potrditi, da se je Inštitut z osmimi zvezki lepo predstavil javnosti in te publikacije so že prestopile prag priznanih knjižnic. Dosežki Nevarno je govoriti po nekaj letih obstoja o uspehih STA. Krivično pa bi tudi bilo zamolčati to, kar je do sedaj napravila. Pozitivno je že dejstvo, Člani akademije in drugi gostje ob enem izmed srečanj v Sloveniku. da se je število članov povečalo in se raztegnilo tudi na priznane znanstvenike izven Rima, kot na Ameriko in Azijo. V zadoščenje si šteje, da je gmotno podprla akcijo Inštituta za zgodovine Cerkve na Slovenskem in tako omogočila izdajo sedmih zvezkov. Važno je nadalje, da je izdane zvezke spravila v vse rimski inštitute, ki ji zanima naša problematika, kot tudi v druge slovenske inštitute po svetu in seveda v glavne svetovne Knjižnice. Pomembno je, da pride vsako leto nekaj znanstvenikov v Rim, kjer se posvečajo delu v arhivih. Večini je to omogočila akademija in jim priskrbela tudi mikrofilme ali fotokopije dokumentov. STA skupno s Slovenikom gre v priznanje, da sta do sedaj vsako leto organizirala znanstveni simpozij, ki je poglobil do sedaj še obdelana teološko narodna vprašanja. Leta 1982 Anton Martin Slomšek, z željo, da bi dali svoj doprinos njegovemu beatificijskemu postopku; 1983 Ivan Trinko, narodni buditelj Beneških Slovencev; 1984 Franc Ivanocy v Prekumurji, 1985 Sv. brata Ciril in Metod ter letos bo govor o goriškem nadškofu Francu Sedeju. Na vsakem srečanju se je zbralo okrog 40 znanstvenikov, ki so ves teden poročali o svojih zaključkih, jih med sabo primerjali in popestrili s skupnim družabnim sožitjem. Obisk na Monte-cassino in romanje po poteh sv. Petra in Pavla ter še posebno avdienca pri sv. očetu je pridala simpozijem nepozabni pečat. Na podlagi navedenih dejstev ni težko uganiti, kakšne naloge še čakajo Akademijo in kje se ji odpirajo hrizonti. Prva želja je, da bi Inštitut za zgodovinsko Cerkve na Slovenskem redno izdajal znanstvena »ACTA«, ki jih bo Akademija posredovala svetovnim univerzitetnim ustanovom. Uspehi dosedanjih simpozijev odpirajo nove poglede na bodoče raziskovanje, tako daje največja težava pri izbiri, katerim predlogom dati prednost. Končno se ji odpirajo nove možnosti za študij moderne slovenske zgodovine, ker so vatikanske arhive odprli prav do konca prve svetovne vojne. Torej dobe, ki čutno zadeva slovenske probleme Gorice, Trsta, Kopra, Maribora, z eno besedo vso Slovenijo. M. Jezernik Dom v Tinjah na Koroškem Izobraževalna ustanova, kraj srečanja in hiša dialoga »Tinjski dom stoji v senci mogočnega in visokega stolpa župnijske cerkve. Silhueta zvonika je eno samo vabilo vsem, ki se vozijo mimo, da bi se ustavili tudi kdaj na griču, kjer stojita cerkev in malo poleg na podnožju cerkvenega griča Kat. dom prosvete SODALITAS - dom z odprtimi vrati, ki vabi: Pridite, vstopite, odpočijte se, nahranite se z novimi spoznanji in uvidi, odkrivajte svoje sposobnosti in talente, vključite se v tok misli in dialoga, ki naj preveva glavo in srce; razmišljajte o sebi, o svojem življenju, o svojem narodu in njegovi kulturi, o svojem poklicu in poklicanosti, o svojih notranjih stremljenjih in svojih začasnih in dokončnih ciljih.« - »Izobraževanje mladih in odraslih ter prosvetno delo v vseh svojih sodobnih razvejanostih je že zdavnaj več kot konjiček nekaterih posameznikov, temveč vsesplošna nuja za vsakogar, ki noče biti zgolj mrtva riba v morju poenačevalne družbe ali ponavljajoči zvočnik tujih idej. Kat. dom prosvete Sodalitas želi biti s svojim programom tudi v prihodnje eden izmed činite-ljev in pospeševalcev pristne, stvarne in krščanske omike med našim ljudstvom. Poleg tega pa je dom že postal priznan kraj dialoga in srečanja med slovenskimi in nemškimi deželami. Preteklost nas obvezuje, da se bomo tudi dandanes zavedali svoje odgovornosti za prihodnost. Take besede lahko zvenijo kot plehke fraze, če jih ne znamo napolniti z neumornim delom, z živahno domiselnostjo ter z iskrenimi nagibi za vsestranski blagor naše narodne skupnosti. Dediščina slovanskih apostolov 'sv. Cirila in Metoda nas še dodatno obvezuje, da pomagamo osvežiti in poglobiti korenine za krščansko in narodno omiko. To bomo zmogli le s skupnimi napori in če bo Dom v Tinjah še bolj zasidran v srcih vseh rojakov.« Toliko iz uvodnikov iz prejšnjih dveh številk »Dialoga«. Z vsako številko hišnega lista DIALOGA želimo nagovoriti naše rojakinje in rojake, jim predstaviti izobraževalno ponudbo ter jih vabiti v Tinje, kjer stoji na griču dom, ki naj bi bil vsemu slov. prebivalstvu na Koroškem sinonim za vabljivo in nenehno izobraževanje, ki ga naš slovenski koroški rod v svojem posebnem narodnostnem položaju še posebno potrebuje. Izobraževalna ustanova Dom v Tinjah je zrasel iz nuje po samopomoči. V zgodovini našega naroda so bili duhovniki - ki so izhajali iz ljudstva in so delovali med ljudstvom - poleg svoje dušnopastirske službe tudi vneti kulturniki, prosvetarji kot tudi pobudniki marsikaterega gospodarskega udruženja in podviga. Tajniške knjige in kronike marsikaterih društev, zadrug in posojilnic beležijo kot ustanovitelje ali vsaj kot gonilne začetnike duhovnike, ki so z narodom delili vsestranske skrbi in čutili z ljudstvom v njegovih raznih življenjskih in kulturnih potrebah. Predvsem v zimskih mesecih so duhovniki Sodalitete prirejali tako na Zilji, v Rožu in v Podjuni v prostornejših župniščih izobraževalne tečaje za kmečko mladino, predvsem pa duhovne vaje ter stanovske nauke. Po drugi svetovni vojni se je to izobraževalno in duhovno-pastoralno delo vse bolj koncentriralo v Tinjah, kjer je bilo v prostranem proštijskem poslopju tudi dosti prostora. Pionirske razmere so bile seveda zelo skromne. A fantje, ki so obiskovali v Tinjah tudi kmetijsko šolo, so dobili dobro strokovno podlago ne samo za sodobno kmetovanje, temveč tudi dobro vsesplošno izobrazbo za delovanje in uveljavljanje v družbi. Imena kot prošt Benetek, žpk. Radanovič, kaplan Gabruč z mnogimi drugimi učiteljicami in učitelji so neizbrisno zapisani v komiki tinjske kmetijske šole. Iz teh dveh korenin - zimskih izobraževalnih tečajev s kmetijsko šolo ter iz tradicije duhovnih vaj - je zrasla nova izobraževalna ustanova: Kat. dom prosvete, ki je bil leta 1956 sprejet v vseav-strijsko zvezo prosvetnih domov. Potreba po lastnem poslopju je bila iz dneva v dan nujnejša in tako so se pred 30 leti člani Sodalitete odločili za novo zgradbo. Škof dr. Kostner je bil načrtom zelo naklonjen in k sreči je mogel nameniti večjo vsoto denarja iz zapuščine rajnega duhovnika dr. Alojzija Kuharja, rodnega brata Prežihovega Voranca, za gradnjo novega poslopja. Duša novih načrtov pa je bil nepozabni prelat dr. Rudolf Bliiml, ki je s svojimi bližnjimi sorodniki dom tudi v prvih letih zelo uspešno vodil. Vsem tem zaslužnim možem smo postavili v domu trajen spomin s kipom, s slikami in z napisom, da je dom zrasel iz dobre zamisli teh mož ter iz darov in dobrote mnogih slovenskih duhovnikov in vernikov. Tudi, ko smo pred šestimi leti pod ponovnim pritiskom potreb bistveno povečali prostornino in ustvarili nove in sodobnejše možnosti za izobraževalno delo v Tinjah, se je izkazala prav ista solidarnost in povezanost naših duhovnikov in drugih rojakov, ki so z velikimi prispevki, darovi in posojili omogočili bistven razmah doma in njegovega izobraževalnega programa. Kakor so fundamenti vzidani v trdo skalo tinjske gore, tako je tinjski dom tudi trdno zasidran v zvesti in hkrati prebujeni zavesti naših rojakov, da je lastna življenjska volja pogoj za zmerne, a vztrajne podvige. Dom v Tinjah je poleg celovške Mohorjeve in obeh gospodinjskih šol šolskih sester v Št. Petru in Št. Rupertu in poleg drugih slovenskih ustanov en dokaz več, kaj zmore in mora ustvariti narod tudi iz lastnih moči in žrtev, da si ohranja pred seboj in zgodovino pravico obstoja. Tinjski dom je zgovoren spomenik življenjske volje koroških rojakov in hkrati dokaz učinkovite samopomoči! Naj navedem nekaj zgolj opisnih podatkov. Dom nudi svojim tečajnicam in tečajnikom seveda tudi gostinsko oskrbo. Kapaciteta 35 sob s skupno 70 posteljami omogoča sprejeti pod streho večjo skupino ali nekaj manjših tečajev. Na razpolago je več dvoran in prostorov za skupinsko delo, knjižnica in klubski prostori za razvedrilo in pogovore v prostem času. Poleg opreme za izobraževalno delo pa je tudi dobra kuhinja za izobraževalni uspeh in dobro počutje ljudi velikega pomena. Po izgraditvi in povečavi doma se je tudi izobraževalno delo razširilo in razmahnilo tako po številu vseh prireditev - letno nad 300 - kot tudi po vsebinskih težiščih. Dom sam priredi letno okoli 250 programov, vmes pa sprejema tečaje gostov drugih škofijskih, deželnih ali vseavstrijskih prirediteljev. Tudi take skupine gostov so nam seveda zelo dobrodošle, ker se njih tečajniki tako neprisiljeno srečavajo s slovenskim kulturnim okoljem. Obseg vsebinskih programov je razmeroma širok in vključuje vsa področja, ki zadevajo življenje naših rojakov, zanimajo naše tečajnike. Od verske in teološke, vzgojne in zakonske tematike pa tja do obravnavanja političnih vprašanj, od literature do slikarskih tečajev in razstav ter koncertov, od kuharskih tečajev za gospodinje, fante in duhovnike pa do zdravstvenih informacij - vse najde svoje mesto v tinjskem izobraževalnem razporedju. Eno težišče bi rad posebej poudaril, ki je v zadnjih letih našlo slikovit odmev predvsem tudi v Sloveniji. Odkar smo Dom pred šestimi leti povečali, smo ga počasi tudi umetniško obogatili in opremili z deli znanih likovnih ustvarjalcev. Tako so dela prof. Franceta Goršeta, Stanka Ra-potca, Valentina Omana, Wernerja Berga, Kurta Zisleija, Walterja Unterwegeija, Gerharda Kle-indiensta, Tince Stegovec, Vinka Hlebša in Vere Terstenjak ter drugih domačih umetnic in umetnikov kras našega doma in obiskovalci, ki pridejo prvič v Tinje, se ne morejo načuditi temu umetniškemu bogastvu. Poleg te stalne razstave pa se je zvrstilo v Tinjah tudi še okoli 50 posameznih razstav, pri katerih so v veliki meri sodelovali umetniki iz Slovenije, kot npr. France Godec, Franc Krištof-Zupet, slikarji male grafike iz Slovenije, Štefan Potočnik, Vera Terstenjak-Jovičič, Vinko Hlebš, Veselka Šorli-Puc, Branko Čušin, Aleksander Sašo Jarc, Edi Žerjal, Rudi Dolžan, Gabrijel Humek in drugi. Tinjska galerija je za mlade umetnike včasih tudi odskočna deska za skok v umetniški svet, za že priznane ustvarjalce pa so tudi tinjske stene vabljiva možnost najti nove občudovalce, prijatelje ali celo kupce. Vrhu tega pa je tinjska galerija - kot tudi koncertni program - v znamenju dialoga in odprtosti, ker nastopajo umetniki - menjaje Slovenci in Nemci, domačini in gostje. V širokem stopnišču pa je razvrščena stalna razstava slovenskih jezikovnih in zgodovinskih dokumentov z zelo dragocenimi faksimile-repro-dukcijami iz naše slovenske preteklosti. Ta razstava naj privabi sodobnike k zavestnemu sprehodu skozi našo zgodovino z namenom, da bi spoznali in znali ceniti korenine in zgodovinske zametke naše narodne bitnosti. Dom - kraj srečanja Tinjski dom je namenjen v prvi vrsti koroškim Slovenem in njihovim izobraževalnim potrebam. Ker pa ne živimo na otoku blaženih in tudi ne na otoku izobčenih in ker se zavedamo, da so za življenje važna in potrebna srečanja, se je tudi Dom zapisal temu načrtnemu poslanstvu. Ne samo, da se srečavajo v Tinjah rojaki iz vseh naših dolin in gur, temveč predvsem tudi rojaki iz Slovenije ter Slovenci z vseh koncev in celin. Tinjska spominska knjiga beleži slavna imena iz verskega, kulturnega in političnega življenja Slovencev na Koroškem, iz Slovenije in po svetu. Pomožni škof dr. Alojzij Ambrožič iz Toronta, ki je vodil pred leti duhovne vaje za duhovnike, je pri zaključku povedal sledeče: »Ko pridem v Trst, srečam Tržačane, v Gorici srečam Goriča-ne, v Kopru Primorce, v Ljubljani Kranjce, v Mariboru Štajerce, ko pa pridem v Tinje, srečam vse.« Kaj takega je laskavo slišati. Seveda ni vsak dan ves slovenski svet zbran v Tinjah, a dostikrat je mednarodnost kar precejšnja in raztresenost slovenskega naroda kar močno in žalostno otipljiva. Vrata tinjskega doma so odprta vsakomur, ki želi doživeti košček koroške slovenske domačnosti in je vsak dobrodošel, ki želi ohraniti narodno in krščansko dediščino tudi v današnjih razmerah. V Tinjah smo veseli in počaščeni, če prihajajo rojaki iz Slovenije in ne navalijo samo v obmejne in celovške trgovine, temveč se zanimajo tudi za gosposvetsko polje in tamkajšnje svetišče, za krnski grad, vojvodski prestol, za naše kulturne ustanove in če obiščejo tudi Tinje. Dom - hiša dialoga Dialog je danes bolj nujen kot kdajkoli prej. Dialog, četudi se danes toliko o njem govori, gotovo ni nekaj, kar bi človek šele danes odkril in gotovo tudi ni čarobno sredstvo, s katerim bi odstranjali vsakršne napetosti med ljudmi različnih mnenj, ideologij ali nazorov. Je pa gotovo potreben in nujen način zadržanja, kajti brez njega bi ne bilo pravega napredovanja človeške družbe v smeri skupnih interesov in nalog. V današnjem pluralizmu mnenj, ideologij in družbenih sistemov nihče ni več edini in vsevidni učitelj v zamotanih osebnih vprašanjih, pa tudi v vprašanjih družbe in sveta. Resnice ni mogoče iskati brez stika z drugače mislečimi, ker mnogo-stranska izkušnja uči, da se navidezna nasprotja ali osprednje razlike zelo pogosto prej dopolnjujejo kakor pa resnično razlikujejo. Resnica je pač vedno večja kot spoznanje posameznika. Velja pa tudi beseda ruskega misleca Solovjeva, ki pravi: »Človeku od zunaj vsiliti neko že prikrojeno resnico, ne da bi vprašali po njegovi misli in izkustvu, bi pomenilo tako človeka kot resnico oropati njunega notranjega dostojanstva.« Človek je iskalec resnice. Na poti do resnice pa nikdar nismo drug drugemu nevoščljivi tekmeci, temveč le sopotniki, ki vzajemno več spoznajo kakor pa posamič. V duhu takega dialoga, ki je odprt za mnenje, misli, izkušnje, vprašanja drugega, naj bi bil Dom v Tinjah kot do sedaj tudi v prihodnje kraj srečanja in medsebojnega bogatenja. Namen izobraževanja sploh je, da so ljudje kritični do miselnih klišejev, do političnih parol, do prevzetega masovnega mnenja, da spoznajo za osprednjimi besedami tudi idejna ozadja. Za človeka je potrebno, da se izloči iz površnega pojmovanja sedanjosti in da je ob spoštovanju tradicionalnih vrednot odprt za nuje prihodnosti. Če sme in more Dom v Tinjah nekaj prispevati k iskrenemu dialogu med Slovenci in Nemci na Koroškem, k dialogu med ljudmi različnih svetovnih nazorov tudi preko naših ožjih meja in če sme prispevati nekaj mozaičnih kamenčkov k pestri krščanski in narodnostni omiki naših rojakinj in rojakov, ne stoji zaman na tinjskem griču dom z odprtimi vrati. Jože Kopeinig Odrešilno računalništvo? Uvod Ob velikanski gospodarski katastrofi naše družbe v zadnjih letih je slišati številne misli o tem, kaj nam more najučinkoviteje pomagati iz tolikih zagat. Zelo splošno izražena resnica, da je v znanju ključ rešitve, je pač tako splošna, da v resnici nikomur nič ne pove, še manj pomaga. Znanje porajamo ljudje, ki smo bolj ali manj pozorni in zavzeti bralci narave, ki v njej živimo. Človek, v družbi skozi vso svojo zgodovino -včasih bolj, včasih manj - verno prenaša znanje iz roda v rod. Poučevanje mladih je poteza, ki more dajati sadove zanesljivo in trajno tudi v razmeroma daljni bodočnosti. V našem izobraževanju je dandanes moč opaziti pojav, ki je dokaj izrazit in silovit, da pritegne pozornost, posebej še, ker ga spremlja smelo upanje - ujeti korak z razvitejšimi deželami. Pojav, ki ga imam v mislih, je računalništvo. Kot kaže, skoraj ni več prav nobene šole (ne po vrsti ne po stopnji), ki bi ne bila brez računalnika -tega »čudesa« nove dobe. Tudi Ciciban ima svojo »računalniško« stran. Kako mi je sicer potem drugače misliti kakor tako, da v tem kot družba vidimo svojo priložnost in svojo rešitev. Ob tem, menim, je potrebno razmisliti o dvojem: ali je tako vsesplošno znanje o računalništvu (računalniška »pismenost«) resnična nuja in potrebno sleherniku v naši družbi, in drugo: katero je tisto računalništvo, ki bi nam moglo ob določenih pogojih pomoči na zeleno vejo. Računalniška pismenost Mnogokrat sem že razmišljal o tem, kaj bi na področju računalništva veljalo naučiti otroke, katere so tiste pedagoške in didaktične kvalitete, da štejemo šolski računalnik za tako nepogrešljiv učni pripomoček. Ali ima delo z računalnikom nekaj tako edinstvenega, česar bi z nobenim drugim načinom učenja in vzgoje ne mogli dati svojim varovancem? Bolj ko o tem razmišljam, manj koristnega najdem. Morda smo nasedli nekaterim puhlostim iz Schreiberjeve knjige Svetovni izziv ali morda nekaterim poročilom iz tujih šol. Nemara se komu zdi, da nas računalniki s svojo neizprosnostjo učijo logike in natančnosti. Z nekaj pridržki bi pritrdil, vendar so v spoznavanju čudovite matematične logike, naravnih zakonitosti in mnogih drugih stvari dobrine, ki neprimer- ljivo daleč presegajo te vrste dobrin, ki jih iščemo v šolskem računalniku. Pri tem razmišljanju sem nekako zamolčal za nekatere morda načelno misel, da bi utegnil šolski računalnik pomagati učencem in dijakom pri njihovih konkretnih problemih in nalogah. Ideja se mi zdi tako topoumna, da jo komaj spravljam na papir, saj je ni moč prav z ničemer razumno zagovarjati. Zdi se mi neprecenljiva škoda, če bi na račun pouka o računalništvu zanemarili bogato dediščino naših prednikov. O tem naj govori tudi starodavna kitajska modrost: Ob študiju nekdanjosti spreumeva sedanjost: tako boš kmalu lahko učitelj drugim.1 Če bi za spoznavanje s svetom računalništva imeli v šolah, kjer to pač gre, krožke po zgledu modelarskega, dramskega in podobnih, potem se mi zdi to pravi način in koristno dopolnilo. Spet drugi menijo, da s to ihto okoli računalništva premagujemo nek strah, ki naj bi bil v ljudeh pred računalništvom. Več kot deset let se ukvarjam dokaj intenzivno z računalniki in mnogo je bilo ljudi, ki sem jih prvič spravil za računalniški terminal in jih uvajal v delo. Škoda izgubljati besede o tem papirnatem zmaju! Mnogo preveč smo razvlekli in napihnili pojem o računalniški pismenosti, najbrž pa v njem ni kaj več vsebine kot za makovo zrno. Procesno računalništvo Že v koledarju za leto 1983 sem pisal o računalništvu in uporabil isti podnaslov kot tu poudarjajoč dve bistveno različni uporabi računalnika pri človekovem delu. Tam sem zapisal in tu ponavljam: »Mnogo odličnejša pa je naloga računalnika, kadar ga z ustreznim procesnim obrobjem povežemo z nekim procesom v industriji, medicini, energetiki, prometu ali kje drugje in mu poverimo nalogo, da te procese spremlja, nadzira in vodi.« Nekaj misli, ki sem jih še povedal v nadaljevanju, naj tu nekoliko podrobneje prikažem, da s tem podprem misel, ki jo je slutiti: le procesno računalništvo je tisto, ki more v naše delo vnesti svežino in resnično novo kvaliteto, da postane naše delo tudi ekonomsko uspešno. Upam, da si nihče ne predstavlja, da tiči v tem procesnem računalništvu kaka čarobna formula niti ne gre za nikakršno izključnost. Procesno računalništvo ni kategorija zunaj našega življenja in dela in samo po sebi ni nikakršno jamstvo - je le tudi nam dosegljiva in uresničljiva možnost in priložnost, ki bi jo bilo v resnici škoda zamuditi. Procesnemu računalništvu bi mogli reči tudi računalniška avtomatizacija procesov, njen vrh so v tem času roboti - računalniško vodeni, zelo prilagodljivi in zelo zmožni avtomati za najrazličnejše namene. Računalniški procesni sistem S tem skupnim imenom poskušamo objeti vse sestavine tiste celote, ki zmore opraviti poverjene naloge. Potrebnih je nekaj posplošitev, na nekaterih mestih je treba postaviti tudi kako miselno postavljeno mejo, da moremo shematsko prikazati takšen sistem: Desno sem skušal prikazati vzporednost ali analogijo s človekom - glavne dele našega telesa, ki so vpleteni pri delu, podobno kot računalniški procesni sistem. Analogija je precej zgovorna in daje bogate aseciacije, predvsem kar zadeva možgane, čutila in okončine. Namenoma sem človeka in procesni sistem narisal pri istem procesu (delu), poudarjajoč ^snovno izhodišče pri računalniški (seveda tudi drugi!) avtomatizaciji: nadomestiti človeka s strojem, ki ga moremo »naučiti« le toliko, kolikor sami (ali ljudje, kijih stroj zamenjuje) znamo. K tej resnici se še povrnem. Puščice v shemi predstavljajo medsebojno povezavo med deli. Ta ni sama sebi namen, po njej se iz procesa v računalnik in nazaj prenašajo podatki - informacije - teče informacijski tok, ki v smeri proti računalniku nosi »sliko« o dogodkih in stanjih v procesu, nazaj pa ukrepe in posege, da bo »slika« čim bolj takšna, kakršno smo želeli. Računalniki v procesnih sistemih so digitalni. Nasprotno pa so fizikalne veličine, ki »slikajo« proces, analogne - zvezno spreminjajo svojo vrednost v določenem območju. Najpogostejše veličine so npr. temperatura, tlak, masa, masni tok in podobno. Tipala teh veličin pretvorijo izmerjeni podatek o velikosti navadno v neko električno veličino (tok ali napetost), iz te oblike pa prilagoditveni del opravi pretvorbo iz analogne v digitalno, ki jo računalnik »razume«. Precej podobno teče informacijski tok v obratnem vrstnem redu v proces, kjer ukrepamo »analogno«, tako da pripiramo in odpiramo ventile, obračamo lopute ipd. To je ena narava podatkov. Druga vrsta so digitalni podatki, ki morejo zavzeti le dve stanji: npr. stikala so vključena ali izključena, žarnica sveti ali pa ne. Tem vrstam podatkov za računalnik ni treba spreminjati narave, ker so že digitalni. Moramo jih le električno ustrezno prilagoditi. Prilagoditveni del ima še eno pomembno nalogo: računalnik deluje pri nizkih napetostih (5 V) in z enosmernim tokom, v procesih pa imamo opraviti z visokimi napetostmi (220 V, 380 V in tudi več kilovoltov), kar je neposredno docela nezdružljivo. Zato v prilagoditvenem delu uporabimo razne prijeme, da ločimo tako različne tokokroge med seboj ter preprečimo škodljive in uničevalne medsebojne vplive. Dalje si oglejmo nekaj malega znanj, ki so potrebna pri gradnji računalniških procesnih sistemov - pa ne le tu, večino teh znanj potrebujemo, četudi ne gradimo računalniške avtomatizacije. Serva ordinem V mislih pričnimo z gradnjo računalniškega procesnega sistema. Prvo vprašanje, ki se nam zastavi, je, kateri proces, katero človekovo delo in dejavnost bi avtomatizirali. V razmišljanju se pokaže, da je relativno lahko in enostavno avtomatizirati tiste procese, kjer so ljudje, ki te procese vodijo in se z njimi ukvarjajo, že sicer dosegli visoko stopnjo znanja in vedenja o svojem delu. To znanje so vključili v organizacijo dela ter metode upravljanja in vodenja. Dejali bi, da svoje delo in svoj posel obvladajo v celoti in tako znajo tudi hitro povedati, kaj od računalniške avtomatizacije pričakujejo in kje bi jo radi uvedli. V splošnem smemo reči, da gre pri vseh delih, kjer znamo uvesti sistematični red »peš«, brez računalnika, tudi vključevanje računalniških sistemov skoraj kot za šalo. Žal venomer ugotavljamo, da v naši družbi red ni dobil pravega mesta, ne glede na to, na kateri del družbenega življenja se ozremo. Malo jih je, ki si za red prizadevajo, mnogo je tudi drugih ovir, ki nam onemogočajo red vzdrževati, največkrat pa niti ne vemo, kako in v čem naj ta red sploh vpeljemo. Manjka torej znanja in izkušenj, mnogo premalo razmišljamo o tem-, kako delamo, kaj pri delu uporabljamo, s kom pri delu govorimo, kaj mu sporočamo in kaj drugi nam sporočajo, kako sledimo rezultatom in dosežkom dela, kje ugotavljamo težave in ozka grla, kakšne so težave z opremo in stroji, kje pri delu se pozna človek s svojimi lastnostmi. Ob tem pa nam morajo biti seveda popolnoma jasne fizikalno-tehniške osno- PROGRAMSKA OPREMA MOŽGANI POVEZAVA NAVZVEN IN 5 ČLOVEKOM RAČUNALNIK C PRILAGODITEV MED PROCESOM IN RAČUNALNIKOM ŽIVČEVJE MIŠIČJE IN KRVNI OBTOK TIPALA IN IZVRŠILNI ORGANI ČUTILA IN OKONČINE PROCES ve, marsikje pa tudi vse podrobnosti procesa, ki ga s svojim delom vodimo in upravljamo. Mnogo, večina teh znanj nam manjka, bati pa se je, da s šolskim sistemom in celotno politiko stvar prav zaskrbljujoče slabšamo. Znane so pritožbe o ne-veijetno slabem znanju naših »izučenih« delavcev, ki pridejo na delo, brati smo mogli o neustreznem odnosu do naših strokovnjakov, ki so jih zahodne dežele sprejele odprtih rok in žareče-ga obraza, o neenakomernem vpisu učencev v šole za različne poklice, še huje, mnogi nadvse potrebni in koristni poklici izumirajo. Z njimi izumira dediščina znanja, ki smo ga prejeli od naših dedov in očetov, in mnogokrat sploh več ne vemo, da so mnogotere probleme že davno poznali, jih rešili, mi se pa na novo, okorno kot začetniki in negodniki, včasih kot Butalci lotevamo »širjenja cerkve«. Sodim, da je to znanje o našem vsajcdanjem delu prvi in odločilni pogoj, da bi mogli delati bolje, hitreje, ceneje in tako zaslužiti več kot le za slan krop. Merila in orodja Takoj nad procesom sem v sliki narisal škatlico: tipala in izvršilni organi. Gre za vse vrste tistih instrumentov in naprav, ki računalniku - kakor nam naša čutila - posredujejo »sliko« procesa. To je zelo zahtevno področje tehnike. Nikoli ni in ne bo končano delo na tem področju, vedno nam delo kaže nove in nove potrebe. Omenil sem že, kaj vse moramo meriti, da bi dobro opisali stanje procesa: temperature, tlake, pretoke snovi, koncentracije, maso, prevodnost, razdalje, židkost (viskoznost), vrtilne momente, napetosti (mehanske in električne), tokove, hitrosti, pospeške, sestav snovi in še mnogokaj. Zgraditi moramo torej termometre, manometre, merilnike pretoka, tehtnice, daljinomere, higrometre, voltmetre, ampermetre in številne druge metre. Za to moramo poznati fizikalne osnove (oz. ozadje) merjenja, gradiva za instrumente, omejitve pri merjenju, napake pri meijenju, merilne postopke, vpliv okolja (motenj) na izmerjeno vrednost in še bi mogel naštevati. Spet gre za velikansko področje znanja, opreme in aparatur - vsega nam pri našem delu primanjkuje. Iz svojih lastnih izkušenj vem, da marsikdaj že zgrajena avtomatizacija ne gre, ker ni ustreznih instrumentov za popis procesa. Na drugi strani potrebujemo izvršilne elemente: raznovrstne ventile, zasune, zapore, lopute, ki jih moramo sukati, premikati, pa ne z roko, računalnik naj jih! Neposredno ne gre, marveč s kakim motorjem - električnim, pnevmatskim ali hidravličnim. Poganjati moramo črpalke, ventilatorje, kompresorje, prižigati gorilnike, vključevati sklopke, releje, grelnike, prenašati in transpor-tirati snovi, vsako po njenih lastnostih. Spet cela vrsta zahtevnih nalog, ki jih moramo do potankosti obvladati, tudi če nimamo računalnika. Strukturna analiza Ko poskušamo procesom dodati še računalnik, smo nenadoma postavljeni pred še eno, zelo zahtevno nalogo: računalnik moramo naučiti, da bo z našim procesom upravljal in ga vodil, kakor želimo. Bolj kot vse drugo je pomembno, da znamo vse naše znanje in vedenje o procesu preliti v takšno obliko, da se bodo mogli vsi, ki bodo kakorkoli sodelovali pri gradnji procesnega sistema, med seboj urejeno in smiselno pogovarjati in tako iskati ustrezne, najboljše rešitve. Zahteva po urejenem razmišljanju o procesih ni vezana zgolj na delo pri gradnji računalniških procesnih sistemov, tu se je le najjasneje pokazalo, da zanašanje le na zdravo pamet in intuicijo ne daje ustreznih rezultatov. Z računalniki smo se namreč začeli lotevati obširnih in celovitih procesov, celih tovarn, jih voditi, upravljati in nadzirati z enega samega mesta, oz. to hočemo naučiti računalnik, da bo delal za nas. Težave, kako prav spoznati, popisati in razčleniti procese, so spoznali v zibeli računalništva v Združenih državah že pred kakimi dvajsetimi leti, pred nekako petnajstimi pa so prizadevanja pričela kazati določnejše sadove. Kaže, da način, ki so ga imenovali strukturna analiza, obeta uvesti mnogo odločilnega reda v naše delo in razmišljanja. Nekaj misli o tej temi2 povzemam po članku D. T. Rossa. Izhodišče razmišljanja je bilo, kako najti nekaj podobnega, kot je npr. delavniška risba za izdelavo neke gredi, tudi na področju misli in idej o procesih. Risba ni zgolj risba, je celovit jezik, ki praktično v popolnosti sporoča delavcu vse potrebne podatke, da narisano gred izdela. Dana so geometrijska razmerja, vrsta materiala, zahteve po toplotni in mehanski obdelavi - skratka, vse potrebno v jasni in razumljivi obliki. Namen strukturne analize je povezati, urediti (strukturirati) in sporočati miselne enote, ki so izražene s katerimkoli drugim jezikom. Miselna enota je tista količina nekega znanja, ki ga kot enoto razumemo in smo ga zmožni povezati z drugimi enotami v celoto. Ali v obratni poti: celoto razčlenimo na posamezne enote, ki jih povezujejo medsebojne odvisnosti. Posamezne manjše enote moremo po enakem načelu kot celoto spet razčleniti na manjše enote in enako dalje do poljubnih podrobnosti. Tako moremo vedno ugotavljati dele in celote ter razumeti vso zapletenost in obširnost medsebojnih razmerij. Miselne enote torej izražamo z jezikom, zato je enako pomembno, da dajemo stvarem prava imena, ki bodo dobro izražala tudi njihovo vsebino. Naravni jezik torej enostavno vključujemo v našo razčlenitev, posamezne miselne enote opisane z jezikom spravimo v škatlice in jih povežemo s puščicami, nekako podobno, kot sem narisal shemo procesnega sistema. Razčlenitev moremo narediti do tolikih podrobnosti, kakor in kolikor je pač potrebno glede na to, komu in čemu svoje misli sporočamo. Razčlenjujemo zato, da najprej razumemo celoto in posebnosti, stvari in dogodke s končnim ciljem, da vsa spoznanja spet združimo in uresničimo v aparaturni in programski opremi procesnega sistema. Mt 13,52 Morda mi je uspelo v nekaj skromnih črtah pokazati vsaj na droben delec znanja, ki bi nam moglo pomagati iz zagat, omenjenih na začetku. Ugotoviti moremo, da gre v največji meri za znanje, ki ima z računalništvom prav malo skupnega, predvsem pa pri pouku računalništva o njem ni ne duha ne sluha. V resnici gre za znanje, ki bi ga Travinje, krmna podlaga govedoreje na Slovenskem Travinje ali travnati svet-so vsa kmetijska zemljišča, ki jih porašča nizka rastlinska odeja, imenovana travna ruša, sestavljena iz številnih različnih vrst trav, stročnic (detelj) in zeli. Namenjena je predvsem za prehrano domačih živali, bodisi neposredno (paša), bodisi posredno (pridelovanje mrve in silaže) ali kombinirano (pašnokosni sistem), nekaj pa tudi za takoimenovane rekreativne trate (igrišča, športni tereni, vrtovi) in trate za varstvo okolja, ki služijo kot varstvo pred erozijo. Travinje je torej skupni izraz za vse s travno rušo porasle kmetijske površine, h katerim prištevamo vse naše travnike, loge, košenice, laze, rovte, ravninske, dolinske, višinske in planinske pašnike, zelenice, muljave in murave, mlake in morali skrbno negovati, razvijati, poglabljati, predajati ga naprej zanamcem in tako utrjevati in širiti temelje, da se na njih polagoma vzpnemo do višin. Gre za vsesplošno znanje o našem delu in življenju, o tehnologijah - vedeti, kako kaj narediti, zgraditi, postaviti, skuhati, zvariti. Brez teh znanj nam je nemogoče sprejemati kakršnokoli vrhunsko tehnologijo, brez njih nam tudi vse znanje o računalništvu in računalnikih kaj malo pomaga. Že iz sheme procesnega sistema se vidi, da je računalnik s svojo programsko opremo vrh - streha naše zgradbe. Si damo dopovedati, da od strehe navzdol ne pridemo do hiše? Nemalokrat razmišljam o primeri, označeni v podnaslovu. Bolj kot prvi del Gospodove besede, me je zanimal tisti hišni gospodar, v tistem času vsakomur znan pojav, voditelj in poglavar tedaj osnovne gospodarske enote - družine. Njegov zaklad, ki iz njega prinaša novo in staro, je zaklad ustvarjalne modrosti, ki zna z njo v plodno harmonijo združiti starodavna izročila z novimi spoznanji in voditi družino novemu, boljšemu naproti. Marko Krečič 1 Iz stare kitajske filozofije, Slovenska matica v Ljubljani, 1962. 2 Douglas T. Ross: Structured Analysis: A Language for Communicating Ideas, IEEE Trans. Softw. Eng. (Jan 1977). čreti, sploh vse, kar človek izkorišča za oskrbo živine s krmo - razen površin pod njivskimi krmnimi posevki. Po svetu pa tudi pri nas pridobiva travinje čedalje večji pomen, zlasti zaradi raznovrstnih koristi, ki jih daje tovrstno pridelovanje krme, predvsem za govejo živino. Pri nas je pridelovanje krme na travinju zelo pomembno tudi zaradi velike razprostranjenosti teh zemljišč. Razprostirajo se na približno 44% vseh kmetijskih zemljišč v Jugoslaviji oziroma kar na 64% kmetijskih zemljišč v Sloveniji. Od vseh republik obrašča travinje v Sloveniji največji del kmetijskih zemljišč. Za slovensko kmetijstvo je torej značilen velik delež travinja, ki tako daje poglavitni vir krme naši govedoreji, ta pa ima zato glavni delež v naši živinoreji. Tako pripada Sloveniji kar tretje mesto v Evropi po zatravljenosti, sledi za Irsko in Švico. Od približno 900.000 ha slovenskih kmetijskih zemljišč je približno 570.000 ha ali 64% trajnega travinja (okrog 320.000 ha travnikov in 250.000 ha pašni- kov) in le 250.000 ha njiv. Na vsak hektar njiv pride torej okrog 2,3 ha trajnega travinja. Tolikšno razširjenost travnih zemljišč pri nas, ki so pretežno absolutna travna zemljišča, pogojujejo zlasti: - vlažnost našega podnebja (okrog 30% travinja se razprostira na območjih z več kot 1600 mm letnih padavin, zato je pridelovanje na njivah tu manj uspešno, posebno še na težjih tleh); - kakovost tal (pretežno neugodna tekstura, oglejenost in plitkost tal; - razgiban relief oziroma konfiguracija terena (hribovit svet, strme lege); - večje nadmorske višine (z višjo lego se povečuje delež travnih zemljišč); Travinje v slovenskem kmetijskem prostoru seveda ni enakomerno razporejeno, temveč ga je v skladu z vlažnostjo podnebja in ostalimi zgoraj navedenimi ekološkimi dejavniki sorazmerno malo na severovzhodu naše dežele, le okrog 20-40% kmetijske površine, medtem ko zavzema v osrednjem in zahodnem delu, posebno v hribovitih predelih, kar 80-90% ali celo več. Za gospodarstvo naše dežele je enako kot sama razširjenost travinja pomembno pravzaprav kar usodno dejstvo, da je večina tega travinja abolutno travinje, kar pomeni, da je nespremenljivo. Ne moremo ga torej spremeniti v njive, da bi na njih neposredno pridelovali hrano za ljudi (žito, krompir, oljnice itn.), z večjim izkoristkom kot je z živino, ki je posrednik pri izkoriščanju travinja in se njegov končni pridelek potem pojavi v obliki nujno potrebnega ljudskega živeža, mleka in mesa. Le manjši del našega travinja je trenutno relativen. Na velikem delu je še neurejen vodni režim (zamočvirjenost). Ko bomo iz teh zemljišč odvedli odvečno vodo s hidrotehničnimi melioracijami, bo velik del teh zemljišč postal relativen travniški svet, ki ga bo nato možno uvesti zlasti v krmni kolobar in na njem poleg krmnih rastlin pridelovati tudi ostale njivske poljščine. Na gospodarnost pridelave krme na travinju in kmetijstva nasploh lahko vpliva tudi stopnja izrabe nekaterih lastnosti travne ruše kot polifitne (večrastlinske) združbe: travna ruša je trpežna -trajna kultura le, dokler jo redno oskrbujemo in izkoriščamo s košnjo ali pašo, sicer pa se v naših rastnih razmerah (kjer je naravna danost vegetacije gozd) spremeni v gozd. Travinje oz. travna ruša tudi zelo ugodno delu- je na fizikalne, kemične in biološke lastnosti tal, na izboljšanje strukturnosti, zdravstvenega stanja ter kot posledica vsega tega na povečanje rodovitnosti tal. Travna ruša pomembno povečuje v tleh delež organske snovi - humusa. Ta delež, ki ostane vsako leto v tleh z odmiranjem dela ravnih korenin, pomembno povečuje ne le rodovitnost tal, ampak preprečuje tudi erozijo, zlasti na nagnjenih terenih. Travniki in pašniki, še posebej na dobrih rastiščih, dajejo krmo, ki je po vsebnosti in sestavi hranilnih snovi zelo ugodna in lahko v celoti pokrije potrebe po teh snoveh v prehrani goveda in ovac. V najustreznejšem roku izkoriščana travna ruša vsebuje beljakovine in vlaknino v pravilnem razmerju za prehrano prej omenjenih vrst živali. Prav tako se odlikuje z bogato vsebnostjo rudninskih snovi in vitaminov, potrebnih v prehrani živali. Proizvodno vrednost travinja zato realno ocenjujemo po vsebnosti hranilnih snovi oziroma po pridelku čistih hranilnih snovi oz. po stopnji izkoriščenosti na travinju pridelanih hranilnih snovi. Posebnega pomena je možnost zelo gospodarne pridelave krme na travinju in s tem možnost vpliva na pocenitev živinoreje. Že samo z načrtnim gnojenjem lahko povečamo pridelek krme na travinju za dva in tudi večkrat, odvisno od tipa travinja in ekoloških rastnih razmer, kar potrjujejo tako rezultati številnih gnojilnih poskusov kot tudi rezultati proizvodne prakse. S stališča energetske bilance je pridelovanje krme na travinju najbolj ugodno, če to presojamo po razmerju med vloženo in pridobljeno energijo. Zlasti to velja pri pašni rabi travinja. Največ energije pri pridelovanju krme na travinju porabimo posredno prek gnojil (predvsem dušikovih) in neposredno za gorivo pri spravilu krme. Energetsko bilanco lahko izboljšamo z delnim nadomeščanjem umetnih mineralnih gnojil z domačimi organskimi (v mejah možnosti) ali s povečanjem leguminoz v travni ruši in nadomeščanjem košnje s pašo. Ob optimalni agrotehniki je lahko pridelek s travinja po pridelavi krmnih enot enakovreden pridelku lit koruznega zrnja ali 12,6 t ječmenovega zrnja, ali 711 koruzne silaže itn. Žal dosegamo pri nas na travinju trenutno v povprečju še bistveno manjši povprečni pridelek (okrog 32 dt mrve na hektar), kar je posledica predvsem pomanjkljivega oskrbovanja in izkoriščanja teh površin. Pridelovalna zmogljivost boljših travniških združb ali tipov travinja (združbe visoke pahovke - Arrhenatheretum elatioris, gozdnate stoklase in pasjega repa - Bromo-Cynosuretum cristati) v slovenskih rastnih razmerah znaša na hektar okrog 55 kg suhe snovi na dan v času rasti. Letni pridelek iz takega našega travinja bi torej pri normalni agrotehniki pridelovanja lahko znašal 110-150 dt mrve na hektar oziroma okrog 6000 KŠE/ha. Pašno-kosni sistem rabe travinja, ki omogoča tako velike pridelke je organizacijsko in tehnološko res nekoliko bolj zahteven, zato se večina naših živinorejcev odloča za enostavnejši, vendar mnogo dražji način - za izključno hlevsko rejo in pokladanje še sorazmeroma velikih količin močnih krmil. Zaradi vse višjih cen močnih krmil se takšni živinorejci vedno bolj otepajo z izgubami, namesto da bi poiskali cenejše rešitve v cenejših sistemih proizvodnje in prehrane živine (pašno-kosni sistemi rabe travinja itd...). Na končno ceno živinorejskega proizvoda pa najmočneje vplivamo ravno s ceneno prehrano, saj ti stroški predstavljajo včasih tudi 60-80% skupnih stroškov v končni ceni pridelka. Med krmili je v naših rastnih razmerah paša daleč najcenejša. 1 kg prebavljivih beljakovin je v močnih krmilih okrog 11-krat dražji in 1 KŠE 7-8 krat dražja kot v pasi. Zaradi hitre rasti cen močnih krmil v zadnjih letih se je to razmerje še povečalo. Visoke cene in dejstvo, da okrog leta 2000 prežvekovalcev skoraj ne bomo smeli več krmiti z močnimi krmili, saj bo pridelek žit komaj zadostoval za prehrano ljudi in potrebe neprežvekovalcev, nam narekujejo, da v čim večji meri uvajamo v prehrano govedi postopke, ki bodo omogočili najceneje izkoristiti bogastvo hranilnih snovi, zlasti beljakovin iz travne ruše, ki je naša naravna danost in je imamo v Sloveniji na srečo v izobilju. Vemo pa, da so .rastišča našega travinja glede na tla in podnebje zelo različna. Zato se vrstijo na našem travinju številne rastlinske združbe oziroma tipi travinja (nižinski - dolinski, hriboviti, višinsko-planinski, kraški in močvirski), katerih pridelovalna zmogljivost je prav tako zelo različna. Težava pa ni le v skromnih pridelkih suhe snovi na teh zemljiščih. Se večji problem je slaba hranilna vrednost krme z našega travinja. Večletne analize kažejo, da vsebuje naša mrva v povprečju le okrog 280-300 gr škrobnih enot in samo 4-5% prebavljivih beljakovin, kar nam glede na dosežen povprečni pridelek mrve (32 dt/ha) omogoča spraviti s hektarja travinja le slabo tretjino tistega, kar je naše travinje sposobno dati. Zlasti je slaba proizvodnost neurejenih višinskih planinskih pašnikov, košenic in senožeti, posebno še tistih na kraškem območju. Ta zemljišča najslabše ali pa tudi nič ne oskrbujemo. In dokler ne bomo v tem oziru spremenili odnosa do njih in jih dejansko nehali le na dosedanji mačehovski način izkoriščati, ne moremo pričakovati na njih večje proizvodnosti. V Sloveniji trenutno redimo okrog 0,8 glav velike živine na hektar krmih zemljišč (1 GVZ = 500 kg). Računi na podlagi rezultatov poskusov kažejo, da bi na travinju, za katerega predvidevamo intenzifikacijo, lahko pridelali 2,315.000 ton krme, preračunano na suho snov (Leskošek 1980). Ta voluminozna krma bi omogočala rejo mešane goveje črede, tako da bi v povprečju redili 1 GVŽ/ha intenziviranega travinja, ki bi lahko dala dovolj mleka in mesa za kritje vseh slovenskih potreb po teh proizvodih v naslednjem desetletju. Kljub temu, da nam rastne razmere omogočajo pridelati na travinju vso voluminozno krmo, potrebno za prehrano živine, jo pridelujemo še na približno tretjini njivskih površin. Vzrok za tako obsežno pridelovanje voluminozne krme na njivah tiči predvsem v slabi hranilni vrednosti krme, ki jo spravimo z našega travinja. Zato si moramo v prihodnje prizadevati, da povečamo ne le količino, temveč predvsem hranilno vrednost na travinju pridelane krme v tolikšnem obsegu, da bo tudi po vsebnosti hranilnih snovi zadostila vsem potrebam naše govedoreje po tej vrsti krme. Delno je vzrok za tak obseg pridelovanja krme na njivah tudi česta potreba po uravnoteženju krmnega obroka oziroma potreba po zvečanju energetske vsebnosti travniške krme s silažno koruzo kot energetsko bogato rastlino. Močna krmila naj bi torej čim manj uporabljali za govedo oziroma •čim bolj smotrno. Ta naj voluminozno krmo dopolnijo le v tistih obdobjih vzreje in laktacije, ko so potrebe neobhodne, ne pa da jo izpodrivajo iz obroka. - V številnih primerih je vzrok za majhne pridelke in slabo hranilno vrednost travniške krme: pomanjkljiva agrotehnika oziroma pogosto še prav roparski odnos do travnih površin, ker vanje skoraj nič ne vlagamo. Zlasti na prostranih višinskih in planinskih pašnikih ne moremo govoriti o proizvodnji, ker ta obsega vrsto agrotehničnih ukrepov, zlasti gnojenje, ki ga doslej na velikem delu teh površin nismo izvajali. S pridelki mrve ali paše stoletja odnašamo hranilne snovi s travinja, ne da bi jih zadovoljivo nadomestili z gnojenjem. Z gnojem živine, ki se hrani s travniško krmo, v prvi vrsti gnojimo njivske površine. Zato pri nas še marsikje v celoti velja rek, da je travinje mati rodovitnosti njiv. Če pod travno rušo ne bi potekali procesi nabiranja humusa, intenzivnejšega življenja in delovanja mikroorganizmov, ki sproti razkrajajo odmrlo organsko snov, bi prišli še ob sedanje skromne pridelke. Torej moramo korenito spremeniti naš odnos do oskrbovanja, predvsem pa do gnojenja in pravilne rabe tra-vinja. Pod travinjem so v glavnem ostala kmetijska rastišča najslabše vrednosti, ki se jih v druge namene ni dalo uporabiti. Nepravilni načini rabe: vse preveč travinja rabimo enostransko - samo s košnjo, vse premalo pa s pašo oziroma kombinirano pašno-košno, ki je najboljši način rabe. Večino pokošenega pridelka spravljamo kot mrvo, kar je najslabši način, ker sušimo v glavnem na tleh, tam pa so izgube hranilnih snovi in krme največje. Manjše so izgube pri sušenju na različnih sušilnih napravah (ostrveh, piramidah, zasilnih žičnih kozolčkih itd.) še manjše pa pri pravilnem siliranju pridelka. Pri pašni rabi omenimo, da je ta v mnogih primerih še neurejena oziroma da pri paši po določenem sistemu delamo številne napake (nepravilna obremenitev, nepravilno čredenje). J. Korošec Kaj prinaša biotehnologija kmetijstvu? Kmetijstvo se je od svojega nastanka pred približno desettisoč leti do sredine preteklega stoletja v gospodarsko razvitih deželah, pri nas pa do začetka oziroma sredine tega stoletja, razvijalo sorazmerno počasi. Več tisočletij je prevladovala menjava zemljišč tako pii pridelovanju rastlin kot reji živali. Ko so se obdelovana ali pašna zemljišča izčrpala, so jih pustili vnemar in začeli obdelovati nova deviška ali vsaj manj izčrpana. Enako je bilo s pašo. Pri skromni naselitvi je to vsekakor bilo mogoče. Ko je zemljišč za tako ekstenzivno gospodarjenje zmanjkalo, se je uveljavila trajna obdelava istih zemljišč, vendar s presledkom, ko so tla mirovala. Ta tip je bil pri nas kot tripoljno gospodarjenje - z ozimino, jarino, praho - razširjen od začetka srednjega veka do začetka oziroma srede preteklega stoletja, ko ga je zamenjal izboljšani večpoljni kolobar z žiti, okopavinami in krmnimi rastlinami, ki je, nekoliko osiromašen, razširjen še sedaj. Do srede preteklega stoletja je za kmetijstvo utemeljeno mnenje, da je »conservative industry«, saj so za spremembe bila potrebna res dolga časovna obdobja. V zadnjih stopetdesetih letih pa tako mnenje povsem ne ustreza. Uvedba hlevske reje, izboljšanih kolobarjev, uporaba rudninskih gnojil, uvedba različnih strojev, zlasti traktorjev, intenzivnejša reja domačih živali, uvedba produktivnejših pasem živine, intenzivnejše zdravstveno varstvo živali, uvedba rodovit-nejših in proti boleznim odpornejših sort, uvedba kemičnih sredstev za varstvo rastlin, hibridov pri raznih gojenih rastlinah itn. pomenijo resnično velik napredek pri pridelavi rastlin in reji domačih živali. Z njim je bilo omogočeno, da so se iz pridelave živeža sprostili ljudje, potrebni v industriji in drugih dejavnostih. Pred dvesto ali sto-petdesetimi leti se je s kmetijstvom ukvarjalo še blizu 90% prebivalstva, sedaj pa je teh v gospodarsko razvitih deželah le še neznaten delež, manj kot deset ali celo le pet odstotkov. Seveda so omenjeni dosežki v kmetijstvu temeljili na dognanjih znanosti, zlasti kemije, fiziologije, genetike, vendar v nemajhnem obsegu tudi na empiriji in naključnostih pri pridelavi rastlin in reji živali. V zadnjih letih pa smo priča razvoju, ki utegne tudi za kmetijstvo postati zgodovinski mejnik. Na področju čiste biologije, zlasti molekularne genetike, so odkrili številne procese in metode, katerih dejanska ali pa predvidena uporaba za gospodarske in druge namene je dobila ime »biotehnologija«. Ta nova tehnologija poteka v strogo definiranih proizvodnih razmerah, ki jim živi organizmi doslej, z izjemo nekaterih vrenj v živilski industriji, niso bili izpostavljeni. Zato ni narobe, če štejemo biotehnologijo za doslej najbolj znanstveno utemeljeno biotično proizvodnjo. Biotehnologija obsega dolgo vrsto med seboj nepovezanih in različnih znanstvenih aktivnosti, ki nedvomno pomenijo velike možnosti za kemijsko, farmacevtsko ip živilsko industrijo, najbrž pa tudi za kmetijstvo, čeprav bo biotehnologija na tem gospodarskem področju najbrž naletela na največje omejitve predvsem zaradi načina pridelovanja in previsokih cen s to tehnologijo pridelanih pridelkov. Spomniti se velja, daje na konven-cionalen način pridelan živež še vedno najcenejši in se zato doslej marsikateri sicer obetaven pridelovalni postopek zgolj zaradi visokih cen ni mogel uveljaviti. Vendar ni nujno, da bodo dosedanje omejitve veljale tudi v spremenjenih razmerah prihodnosti, če se bo svetovno prebivalstvo še naprej povečevalo s tako stopnjo kot doslej in če bi z biotehnološkimi posegi lahko izboljšali kakovost kmetijskih pridelkov in s tem glavnine živeža. Glavno področje biotehnologije v kmetijstvu bo verjetno v uporabi njenih metod za žlahtnjenje novih sort gojenih rastlin in novih ali izboljšanih pasem domačih živali. Skoraj skozi vso zgodovino kmetijstva so bile izboljšave rezultati izbora variant, ki so nastale z mutacijo in z naravnim ali naključnim križanjem. Žlahtnjenje na podlagi genetskih zakonitosti še ni staro sto let. Vendar so bili z njim doseženi veliki uspehi pri velikosti pridelkov rastlin in prireji živali. Tudi naprej še ostaja žlahtnjenje pomembna možnost za izboljšave gojenih organizmov. Vendar pa so pri klasičnem žlahtnjenju velike omejitve. Žlahtnitelji so vezani na stroge meje znotraj rastlinskih ali živalskih vrst, ki jih je mogoče križati, da bi dobili za življenje sposobne, kaj šele kakovostno boljše potomce. Zdi se, da bo to omejitev mogoče premagati z napredkom genskega inženiringa (z rekombi-nantno tehnologijo DNA /dezoksiribonukleinske kisline/). Dednost temelji na genih, ki določajo in uravnavajo, kako nek rastlinski ali živalski organizem raste in deluje. Zdaj je že mogoče osamiti specifične gene za določeno lastnost pri nekem, organizmu in jih prenesti v nesoroden organizem tako, da v njem postanejo trajna sestavina dednosti. Ti novi geni vplivajo na lastnosti in rast organizma, ki jih je sprejel in se z normalnimi procesi deduje na potomce. To izredno močno razširja domet genov, ki jih neka vrsta lahko ima in močno skrajšuje čas, potreben za fiksiranje novih linij. Skoraj do zdaj so bili ti postopki videti kot znanstvena fantastika, toda danes so te metode znane kot potrebne in uporabljive, nekatere pa so se že uveljavile pri rutinskem delu. Seveda pri tem še vedno naletevamo na zelo velike ovire. Pri žitih, kot najpomembnejši skupini kmetijskih rastlin, je tak prenos mogoč samo posredno. Ne glede na to pa je prenos genov pomembna nova tehnika pri žlahtniteljskem delu. Možnosti so velike. Poseben dosežek bi bil, če bi razne vrste gojenih rastlin, razen stročnic, ki to delajo po naravni poti v simbiozi z bakterijami, vezale zračni dušik. Zanesljivo bi si lahko prihranili izdatke za dušična gnojila. Kakšne pridelke bodo take rastline dajale in kakšne lastnosti bodo imele, pa bo seveda razvidno šele tedaj, ko bo šlo za njihov prenos v prakso. Najbrž bo mogoče izpopolniti sestav aminokislin raznih vrst gojenih rastlin in tako izboljšati sestav obrokov hrane za ljudi in krme za domače živali. Morda bo mogoče vgraditi v organizme tudi celične sestavine, ki jih bodo varovale pred nekaterimi boleznimi, škodljivci ali zajedalci. V naslednjih desetletjih bo morebiti napočila zlata doba žlahtnjenja kmetijskih rastlin, ko bodo le-te pri intenzivnem obdelovanju dajale še večje pridelke večje hranilne vrednosti kot zdaj, medtem ko bodo v razmerah ekstenzivnega pridelovanja dajale še sprejemljive pridelke ob skromnih vlaganjih denarnih sredstev brez rudninskih gnojil ali z njihovimi majhnimi odmerki in z manj vode kot je potrebujejo sedaj. Žlahtnjenje bo seveda imelo osrednjo vlogo, vendar pa bo lahko črpalo iz mnogo večjega vira lastnosti, kot je moglo doslej. Za pocenitev pridelave utegne biti zlasti pomembno žlahtnjenje rastlin proti boleznim in morebiti tudi proti škodljivcem. Pri številnih rastlinskih boleznih so namreč že ugotovili, da odpornost proti parazitom uravnavajo posebni geni za odpornost v gostiteljski rastlini in pri parazitu posebni geni za avirulentnost. Le taka kombinacija genov pri gostitelju in parazitu omogoča odpornost. Na tem področju bo imela odločilno vlogo zlasti hitrost vgrajevanja genov za odpornost v gostiteljske rastline, ker na ravni parazitov zaradi komaj predstavljivo velikih populacij in njihove majhne genetske stabilnosti ter paraseksualnih procesov ter iz njih izvirajoče fiziološke specializacije tako uravnavanje pač nikoli ne bo mogoče. Biotehnologija je omogočila tudi kontinuirane procese vrenja. Pekarstvo, pivovarstvo in vinarstvo je vedno temeljilo na vrenju, vendar navadno v sorazmerno majhnih posodah in v precej preprostih razmerah. Pri novi tehnologiji gojijo skrbno selekcionirane mikroorganizme v posebnih velikih vrelnikih (fermentorjih, fciioreaktor-jih), ki si jih doslej skoraj niso predstavljali, popolnoma izolirane od možnega zunanjega onesnaženja in v razmerah, ki jih je mogoče uravnavati do največjih podrobnosti. Vsekakor je velik uspeh prehod od Petrijeve skodelice do vrelnih posod, v katere bi lahko spravili avtobus. S to tehnologijo je že mogoče pridobivati beljakovine, primerne za hrano ljudi in krmo živali, s preobrazbo rastlinskih ogljikovih hidratov, torej v poceni nadomestke za meso. To bi lahko imelo dolgoročno pomembne posledice za živinorejo. Zlasti za nekatere tropske dežele s hitro rastočimi rastlinami je pomembna možnost pridobivanja tekočih goriv iz rastlin. Etilni alkohol, etanol, primerno nadomestilo za bencin, pridobivajo v okviru gasoholnih programov iz sladkorja in škroba. To za srednjeevropske dežele s pomanj- kanjem kmetijskih zemljišč in počasno rastjo rastlin pač najbrž v večjem obsegu ne bo prišlo v poštev. V industrializiranih državah je poraba goriva tolikšna, da bi tako pridobivanje goriva bilo lahko le obrobni prispevek. V zadnjem času so v to vrenje uvedli nove vrste kvasovk, ki ta proces poenostavljajo, tako da je nekoliko obe-tavnejši. Drug vidik vrenja pa se nanaša na »biomaso«. Biomasa je nov koncept, ki spreminja naše dosedanje poglede na pridelke rastlin. Rastline praviloma gojimo zaradi nekega končnega pridelka, ki je včasih lahko le skromen del celotne rastlinske gmote, pri žitu npr. zaradi zrnja, pri krompirju zaradi gomoljev itn. Poleg tega, za nas pomembnega pridelka pa rastline seveda oblikujejo še druge dele: korenine in nadzemne dele, ki jih pogosto sploh ne moremo uporabljati, razen za ohranjanje humusa v tleh. V zadnjih desetletjih se je tudi pri nas uveljavilo, v pokrajinah, bogatih s kmetijskimi zemljišči pa je bilo razširjeno že od nekdaj, neskrbno gospodarjenje s to neposredno slabo uporabno rastlinsko gmoto. Žitno slamo so zažigali na poljih, koruznico so puščali do pomladi na prostem in jo nato podoravali itn. Z novo biotehnologijo naj bi to malo kakovostno rastlinsko gmoto z različnimi načini preobrazbe (konverzije) spremenili v uporabno energijo in druge snovi. S temi postopki je mogoče pridobivati energijo iz najrazličnejših rastlinskih in živalskih odpadkov različne sestave. Seveda koncept uporabe biomase vsebinsko ni nov, nova je le intenzivnost predelave in vrsta končnega produkta. Dokler so bili hektarski pridelki gojenih rastlin majhni, je bilo treba vso rastlinsko gmoto uporabiti zelo skrbno. Pred desetletji so s slamo v obliki zrezane mešanice s senom krmili govedi ali jo uporabljali za steljo, z zrezano koruznico so prav tako krmili ali jo uporabljali za steljo, grmovje so sekali in ga poleti drobili z listjem za nastilj, v gozdovih so pobirali dračje, iz vejevja so delali butarice za kurjenje itn. To so vse primeri koristne uporabe biomase, čeprav seveda na tehnično skromni ravni. Tradicionalno so bile zahteve, kakšni naj bodo kmetijski pridelki, opredeljene z zahtevami glede na njihov končni pridelek: barva in okus sta odločala pri pridelkih, namenjenim prehrani ljudi, krmilna vrednost pri živalski krmi in posebne lastnosti, ki so nujne za predelavo, pri industrijskih rastlinah. Predelava rastlinske gmote na kmetijskih obratih je šele v začetnem stadiju in še ni jasno, kakšen bo njen razvoj, vendar pa ni dvoma, da je mogoče z njo pridobiti energijo in druge organske snovi, zlasti če bi bilo to potrebno zaradi splošnega pomanjkanja. Poseben sektor biotehnologije je mikropropa-gacija. V vrtnarstvu in sadjarstvu je razširjeno vegetativno razmnoževanje trajnih rastlin, pri katerih se lastnosti sort, če bi jih gojili iz semena, ne ohranijo. Že pred tridesetimi leti so začeli z laboratorijsko gojitvijo meristema iz rastnih vršičkov pri orhidejah. Zdaj je metoda meristemske kulture razširjena že v velikem obsegu pri raznih okrasnih in nekaterih sadnih rastlinah. Z njo je mogoče pridobiti velike količine zdravih (brezvi-rusnih) sadik ustreznih sort, po cenah, ki so sprejemljive za dragocene rastline. Ta tehnika doslej ni imela velikega vpliva na svetovno kmetijstvo, ki se ukvarja predvsem z enoletnimi rastlinami. Je pa zelo obetavna za razmnoževanje nekaterih vrst palm, ki jih do zdaj ni bilo mogoče razmnoževati na vegetativni način. Obstajajo že nasadi tako pridobljenih oljnih palm, ki pomenijo povsem nove standarde produktivnosti te pomembne oljnice. Poseben način vzgoje novih žitnih sort je npr. z združevanjem nezrelih pelodnih zrnc iz prašnic na umetnih gojiščih. Rastlinice, ki nastanejo iz posameznega zrnca, so haploidne. Kot take niso uporabne za žlahtnjenje, ker so sterilne. Pač pa žlahtnitelji z različnimi postopki (npr. s kolhici-nom) podvojijo pri njih število kromosomov ali pa se to število podvoji spontano. Tako nastanejo podvojeni haploidi z dvema istovetnima kopijama vsakega kromosoma. Take rastline služijo za nadaljnje žlahtniteljsko delo. Poseben prispevek tehnike pridobivanja podvojenih haploidov je v tem, da se skrajša število rodov oziroma let, ki so potrebni za vzgojo nove sorte. Tudi v gozdarstvu utegne postati metoda pridobivanja sadik drevja z meristemskimi kulturami sčasoma sprejemljiva. Z njo je namreč mogoče doseči stalne lastnosti, kar se do zdaj pri drevju z generativnim razmnoževanjem zaradi cepljenja lastnosti pri osebkih iz semen ni dalo. Izredno pestro uporabo v kmetijstvu utegnejo imeti monoklonalna protitelesca. Pri njih gre za posnemanje obrambnih mehanizmov, ki jih imajo organizmi s krvnim obtokom. V njih so limfociti, ki se odzivajo na vdor tujih strupenih snovi -antigenov - npr. raznih toksinov, bakterij s tvorbo prav specifičnih protitelesc, ki tuje strupene snovi razkrojijo. Ker je mogoče na umetnih gojiščih gojiti živalske ali človeške rakaste celice, ki se razmnožujejo neomejeno, limfociti pa se le nekajkrat delijo, nato pa odmrejo, so spojili rakasto celico in lim- focit, ki daje specifična protitelesca. Na ta način so pridobili hibridom, ki lahko daje le specifična monoklonalna protitelesca ene vrste. Ta hibridom gojijo nato na umetnih gojiščih. Monoklonalna protitelesca se bodo lahko uporabljala na področju živalske prireje, npr. za ugotavljanje količine in načinov delovanja živalskih hormonov, za klasifikacijo živalskih virusov, za zgodnje ugotavljanje brejosti, za uravnavanje hormonov in presnovnih produktov v živalih in za ugotavljanje ostankov zdravil v živalskih tkivih in mleku. Na področju rastlinske pridelave pa so možnosti uporabe teh protitelesc za ugotavljanje vrste, količine in načina delovanja rastnih regulatorjev, za ugotavljanje novih genov v genetsko manipuliranih rastlinah, za ugotavljanje bolezenskih klic v semenu in sadikah, za klasifikacijo rastlinskih virusov, za ugotavljanje ostankov agrotehničnih snovi (gnojil, sredstev za varstvo rastlin) v tleh, rastlinah, živalih, divjadi in vodnih organizmih. Biotehnologija bo nedvomno omogočila nadaljnji razvoj v posameznih kmetijskih panogah, seveda pa je nemogoče napovedati njen pomen za kmetijstvo kot celoto. Večje spremembe so v kmetijstvu zaradi različnih vzrokov povezane z velikimi težavami. Vsekakor pa lahko pričakujemo, da bodo biotehnološke metode vplivale na žlahtnjenje rastlin in domačih živali, da bodo pridelki višji in prireja boljša, boljša kakovost, da bomo s temi metodami pridobivali energijo vsaj delno na lokalni ravni kmetijskih obratov. Izključeni pa seveda niso kaki sorazmerno novi pridelovalni postopki. Zavedati pa se moramo, da so pojavi v živem svetu v naravi nepredvidljivi. Presenečeni ne bomo smeli biti, če kaki doslej s hrupom napovedani dosežki ne bodo izpolnili pričakovanj, medtem ko bodo navidez nepomembna znanstvena dognanja omogočila napredek in daljnosežno korist. Tako je bilo pogosto razmerje med znanstvenimi dosežki in njihovo uporabo v kmetijstvu od začetka agrotehničnega prevrata do zdaj. Nobenih razlogov ni, da bi bilo pri biotehnologiji drugače. Če se na koncu vprašamo, kakšne so perspektive uporabe biotehniških metod v našem kmetijstvu, potem odgovor ne bo težak: klavrne. Z našim kmetijstvom gre krepko navzdol. V zadnjih letih se zaradi previsokih cen znižuje poraba standardnih kmetijskih pripomočkov, kot so kakovostno selekcionirano seme, rudninska gnojila, sredstva za varstvo rastlin, stroji itn. Da v takih razmerah ni posebnih možnosti za uvajanje bio-tehnoloških metod, je na dlani. Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani se z nekaterimi raziskavami z biotehnološkega področja že ukvarjajo. To dejavnost pa bodo razširili in osnovali posebno raziskovalno skupino. Gotovo nas bodo raziskovalci tega novega področja ob priložnosti seznanili s svojim delom. S tem sestavkom nisem nameraval izčrpno predstaviti vseh možnosti uporabe biotehnologije v kmetijstvu, temveč le opozoriti na raziskovalno področje, ki mu povsod v gospodarsko razvitem svetu posvečajo zelo veliko pozornost. Jože Maček Jedrska zima kot posledica jedrske vojne? Zdajšnja Etiopija in Sudan v Afriki, kjer so pokrajine zaradi dolgoletne suše močno opustele, najbrž mnogo bolje ponazarjata kakšen bi bil svet po jedrski vojni, kot Hirošima in Nagasaki, mesti, kamor so Američani leta 1945 vrgli dve atomski bombi. Tako opisuje ameriški raziskovalec Marc Harwell rezultate nove študije o posledicah atomske vojne. V raziskavi je sodelovalo blizu tristo znanstvenikov iz tridesetih držav. Zbrali so vsa razpoložljiva dognanja k teoriji o »jedrski zimi«. Pred tremi leti je namreč Holandec Paul Grutzen, direktor inštituta za kemijo Max Plan-ckove družbe v Mainzu v ZR Nemčiji pri modelnih izračunih odkril, da bi bile podnebne (klimatske) spremembe kot posledica jedrske vojne mnogo hujše kot jedrske eksplozije same. Dim in saje od ogromnih požarov mest in gozdov bi po vsem svetu zatemnile sonce. Zato bi se temperature znižale za 20 do 40 °C. Ta nova študija potrjuje dosedanje hude strahove. Če bi se Sovjetska zveza in Združene države Amerike spopadli le s polovico njunih jedrskih bomb, bi 500 milijonov ljudi umrlo neposredno zaradi eksplozij, toda preostali del človeštva bi umrl zaradi lakote in mraza, daleč od bojnih polj. J. M. -ST"-, 'V- 1 a, F* v "if '¿r, \ ^ ? f 1 ' v ?"t a 5®_.A - ■-J^jt..— Trihineloza V preteklem letu se je v Jugoslaviji občutno razširila za človeka in za nekatere živali nevarna zajedavska bolezen, ki jo strokovno imenujemo trihineloza. Bolezen so poimenovali po povzročitelju, po trihineli (Trichinella spiralis). Slovenci pravimo tej glistici tudi lasnica. Zanimivo je, da zajedalec napade svojega gostitelja kot spolno zreli samec in samica in kot ličinka. Samec in samica živita v tankem črevesu, ličinke pa v progastih mišicah. Doslej so zajedalca ugotovili pri več kot 100 različnih živalih, ponekod v svetu pa je razširjen tudi pri človeku. Človek se z lasnico okuži skoraj izključno z mesom ali mesninami domačega in divjega prašiča. Slabo kuhana ali pečena svinina, sveže in suhe klobase, prekajeno meso in tudi slanina, v kateri so trakovi mišičnine, so najbolj pogosti viri okužbe za človeka. V zadnjem času pa so tudi pri nas potrjene okužbe z mesom medveda in jazbeca. V svetu se ljudje okužijo tudi z lisičjim mesom, z mesom mroža, tjulenja, polarnih živali, z mesom psa in celo živali, ki jih uvrščamo med žužkojede in rastlinojede. V slabo pečenem ali kuhanem mesu lahko ostanejo ličinke lasnice žive, v suhih mesninah pa živijo čez leto. Zanimivo je, da so ličinke lasnice v mišičevju povite z mešički, ki merijo samo do 700 mikrometrov (1000 mikrometrov je milimeter), zato teh mešičkov in ličink ne vidimo s prostim očesom. V gramu mišičnine je lahko tudi po 10 ličink ali več. Lasnica se praviloma prenaša samo z mesom. Največ obolelih živali živi v gozdu, od tam pa se bolezen zanaša v človekovo okolje in na domače živali ter na človeka. V naših gozdovih je največ trihineloze pri zvereh in pri mrhovinarjih, zbolijo pa lahko tudi živali, ki se le včasih prehranjujejo z mesom. Lasnica je pri nas ugotovljena pri 44% pregledanih volkov, pri 12 do 32% pregledanih lisic, pri 7,1% medvedov, 1,4% kun, 4,5% divjih mačk, 20% šakalov in pri drugih živalih. V človekovem okolju je trihineloza pri nas ugotovljena pri 2,6% psov, 0,2% podgan in pri 0,002% domačih prašičev. Kakšna je lasnica ali trihinela? Lasnica je glistica. Spolno zreli samec meri do 1,6 mm, samica pa do 4 mm. Samec in samica dozorita iz ličink, ki jih gostitelj dobi z mesninami v tankem črevesu že po nekaj dnevih. Samci nato odmrejo, samice pa v črevesu živijo do 6 tednov in vsake pol ure izležejo po eno živo ličinko. Ličinke iz črevesa po mezgovnicah in krvnih žilah pridejo do mišičnine, kjer narastejo do dolžine enega milimetra, vendar se svedrasto zavijejo in se obdajo z mešičkom, ki je limonaste oblike. Strokovnjaki poročajo, da samica lahko izleže do 10.000 ličink, vedeti pa moramo, daje v mišičnini človeka ali živali tudi po več milijonov ličink. Pri novem gostitelju ličinke dozorijo do stopnje, ko že lahko okužijo novega gostitelja, že 17. dan po vdoru. Razširjenost bolezni V Jugoslaviji je v preteklem letu iskalo pomoč pri zdravniku čez 1.300 trihineloznih ljudi. Poročajo, da je za trihinelozo nekaj oseb celo umrlo. Največ ljudi je zbolelo v Vojvodini, žarišča pa so bila okrog Sremske Mitrovice. O izbruhih bolezni poročajo tudi iz Bosne, žarišče v Bosanski Dubi-ci, v Srbiji so bolezen ugotovili v Valjevu, Ubu, v Prokuplju in drugod. Na Hrvaškem je bila trihineloza ugotovljena v Osijeku, Vukovaru, Vrbov-cu, Reki, Umagu in drugod. V Črni Gori so odkrili bolezen v Plevlji, v Sloveniji pa v Vrtojbi pri Novi Gorici. Kako bolezen ugotavljamo? V klavnicah pregledamo vzorce mišičnine od vsakega zaklanega prašiča, zato svinina, ki je bila pregledana, ni nevarna za porabnika. Za človeka so najbolj nevarne svinina in mesnine prašičev, ki jih rejci zakoljejo po svojih domovih. Ugotovljeno je namreč, da trihinelozo zanašajo v naselja stekle lisice, ki tam poginejo. Pašni prašiči lahko požrejo dele poginulih lisic in mrhovine glodalcev, pa se na tak način okužijo. To je najbrž tudi pravi vzrok za tako velike izbruhe bolezni v naši državi. Zdravljenje in zatiranje trihineloze Pri človeku je trihineloza v začetku bolezni ozdravljiva. Zdravniki nudijo obolelim zelo učinko- vita zdravila, zato tudi bolezenska znamenja, visoka temperatura, znojenje, bolečina v mišicah ramen, zrklenih mišic in oteklina na obrazu kmalu izginejo. Pri živalih bolezni zaenkrat še ne zdravimo, skrbimo samo zato, da z mesom in mesninami bolezni ne širimo. Ličinke lasnice so zelo občutljive na visoko temperaturo. Če meso prekuhamo (meso mora spremeniti barvo iz rdeče ali rožnate na kovinsko sivo), se lahko zanesemo, da smo vse ličinke lasnice uničili. Pri zamrzovanju pa so ličinke bolj zdržljive. Vedeti moramo, da zamrzovalniki v gospodinjstvih pogosto ne uničijo ličink v zamrznjenem mesu. Znano je, da pri temperaturi -25 °C ličinke poginjo že po 12 urah. Porabnikom svetujemo, da dajo svinino, ki je po svojem izvoru sumljiva, najprej pregledati v laboratorij, šele nato jo lahko pripravijo za obrok. Gospodinjam svetujemo, da pomije prekuhajo, če z njimi krmijo prašiče. Janez Brglez Nova bolezen - AIDS ali kuga osemdesetih... Zadnja tri leta se tuje in naše časopisje razpisuje o tako imenovanem aidsu (AIDS), ki ga nekateri imenujejo tudi »kuga osemdesetih«. Za kaj pravzaprav gre? Na kratko povedano -za zelo hudo, še pred nedavnim neznano nalezljivo bolezen, ki pa je smrtonosna, saj še (za zdaj) pravzaprav ne poznamo (čisto natanko) njenega povzročitelja niti še nimamo zoper samo bolezen kakega zdravila. AIDS je kratica za angleško oznako bolezni, namreč Acquired Immunodeficiency Syndrome = pridobljena nezadostnost obrambe. Povzročitelj te izredno nevarne, (večinoma) smrtonosne bolezni bi naj bil nek virus, in sicer iz skupine tako imenovanih retrovirusov. Virusi so posebne vrste povzročitelji bolezni, zoper katere (kakor zoper virus ošpic, noric, otroške paralize, stekline, gripe in rumene mrzlice) še nimamo nobenega zdravila, zelo pa oslabijo obrambno moč človeškega organizma, virus (oziroma pov-zročiteljska skupina virusov), ki povzroča aids, pa že kmalu za vselej oropa naše telo vseh njegovih obrambnih moči. Okužba z aidskim povzroči- teljem sama še ne pomeni bolezni, zboli pa od okuženih za aidsom 5 do 8 odstotkov. Vemo tudi, da je med 100 ljudmi z aidskimi protitelesi 85 takšnih, ki imajo v sebi virus, in ga širijo naprej s svojo krvjo in spolnimi odnosi. Izvor okužbe in širjenje bolezni (epidemiologija) Pri nas smo malo več o aidsu izvedeli okrog leta 1981 in se ga je v naslednjih letih že kmalu oprijelo poleg drugih imen tudi ime »kuga osemdesetih«. S to kugo so se najprej spoprijeli v Združenih državah Amerike (ZDA), še posebej v državi New York in v območju Kalifornije, zlasti so nanjo naleteli na Haitiju, v ekvatorialni (srednji) Afriki in drugod. Zbolelih za aidsom je čedalje več. Tako javljajo sredi poletja 1985, daje doslej v ZDA zbolelo 12.000 ljudi, od katerih jih je umrlo 8000. V Franciji so odkrili 260 primerov, v ZR Nemčiji 135, v Veliki Britaniji 108, v Italiji 14, po nekaj primerov pa tudi po drugih evropskih državah. Navedeni podatki nas seveda zaskrbljujejo, ker bi se mogel aids ob današnjem živahnem prometu in malone neoviranem stiku z ljudmi iz evropskih velemest (London, Pariz, Bruselj, Amsterdam, Stockholm, Berlin, Dunaj, Trst), v katerih so se že pojavili primeri aidske bolezni, prenesti tudi v našo državo. Bolezen so najprej ugotavljali pri homoseksualcih (na isti spol usmerjenih ljudeh), pozneje pa tudi pri krvavičnikih (hemofilikih) in (narkomanih) zasvojenih z mamili. Zakaj ogroža aids ravno te tri skupine ljudi tako pogostoma? Homoseksualce zato, ker živijo spolno nevezano (promiskuitetno), krvavičnike zaradi možnosti okužbe pri pretoku (transfuziji) krvi in krvnih pripravkov (derivatov), npr. pripravka s faktorjem 8, ki ga prejemajo hemofiliki, narkomane pa še posebno, če si sami vbrizgavajo mamila z okuženimi iglami. Kakor pri drugih spolnih boleznih, je možna okužba z aidsom ne samo zaradi spolne nevezanosti (promiskuitete), marveč tudi kako drugače (ubod z okuženim orodjem, s pikom komarjev, z okuženo slino, okuženo krvjo in drugimi z aidskim virusom okuženimi telesnimi izločki, da, celo z okuženimi solzami, pa tudi z dotikom okuženega tkiva za aidsom zbolelega). Res pa je, da je spolna okužba z aidsom vendarle najpogost-nejša. Zato aids strokovnjaki za spolne bolezni (venerologi) uvrščajo med spolne bolezni. Okužba z aidsom je podobna oni pri sifilisu. Največ okužb s sifilisom nastane pri spolnem občevanju in le izjemoma kako drugače, nespol-no, npr. če bi se neposredno dotaknili kužnine, kakor s poljubom, uporabo okuženega jedilnega pribora, okuženih ustnikov, britev, raznega okuženega orodja itd. Ob vseh teh navedbah o okužbi z aidskim povzročiteljem pa le moramo pojasniti, da je aids čisto posebna bolezen. To nam pove že sama razvojna doba bolezni (inkubacija). Če se namreč okužimo s kakim drugim virusom, npr. z virusom gripe (influence), že kmalu zatem zbolimo, medtem ko traja razvojna doba bolezni pri aidsu od 2 do 14 let. Pri »navadni« (bacilarni) kugi pa sta razvojna doba bolezni in bolezen sama trajali vsega le nekaj dni in se je večinoma končala s smrtjo, medtem ko lahko traja aidska bolezen nekaj let. Za okužbo je potrebna določena količina aidskega virusa. Primer nam to potijuje. Če se namreč piči kak zdravstveni delavec z okuženo iglo in le ne zboli za aidsom, pomeni, da se z enim samim vbodom le ni preneslo v telo količine aidskega virusa, kije potrebna za okužbo. Bisek-sualci (na oba spola usmerjeni) lahko prenašajo aidski virus na ženske, npr. na prostituke. Potemtakem bo sčasoma okuženost za aidsom pri moških in ženskah v enakem razmerju. To pa še zlasti zato, ker se je izkazalo, da se ženske zelo lahko okužijo prek sluznice nožnice. Zato veljajo prostitutke za prav tako nevarno skupino, ki širi aids, kakor homoseksualci, biseksualci, narkomani in hemofiliki; take ženske moramo prepričati o smrtni nevarnosti, ki jim preti od aidsa, če ne bodo opustile prostitucije. Svojevrsten je potek okužbe z aidsom pri otrocih pozitivnih mater (= nosilk aidskih protiteles); za aidsom zboli namreč 90 odstotkov takih otrok, in to že osem mesecev po rojstvu. Vsekakor je potrebno, da preprečimo, npr. z zdravstveno po-učitvijo in zdravstveno vzgojo, zanositev pri ženskah, nosilkah aidskih protiteles. In še nekaj imata obe spolni »kugi« - aids in sifilis - skupnega: nosečnica lahko prenese tako aids kot sifilis na svoj plod; gre torej za okužbo ploda v sami maternici. Zato govorimo o vroje-nem aidsu oziroma o vrojenem sifilisu. Nekaj primerov rojenčkov, okuženih z aidsom je že znanih. Spoznavo (diagnozo) bolezni nam omogočajo natančne preiskave glede obrambne sposobnosti tistih belih krvničk (limfocitov T), na katerih sloni obramba (imunost) človeškega telesa (organizma), nadalje sama bolezenska slika, ocena širjenja bolezni (epidemiologija), poizvedovanje o izvoru bolezni in nalezljive bolezni, ki so se hkrati pojavile prav zaradi oslabljene ali celo popolne in trajne izgube obrambne sposobnosti. Bolezenska slika aidsa. V ospredju je splošna telesna oslabljenost, nekoliko povišana telesna temperatura, bolnik izgublja sposobnost presojanja, postaja nepriseben ali sploh ni več pri zavesti, trpi za drisko, vse bezgavke sčasoma otečejo, sesedanje rdečih krvničk (sedimentacija eritrocitov) je zelo pospešeno. Na koži se pogostoma pokažejo vzbrsti (eflorescence), kakršne so pri zli buli, imenovani Kaposijev sarkom (predvsem na spodnjih udih vidimo rjavkaste do temno modrikasto rdeče, za lešnik velike gomolje ali tudi razsežnejše ploščate prepojke, včasih prekrite z grobimi luskami). Zdravljenja bolnih za aidsom se lotevajo predvsem z doslej razpoložljivimi zdravili, neposredno naravnanimi na viruse, z antivirusniki. V zadnjem času uporabljajo limfokine (spodbujajo k dejavnosti bele krvničke, limfocite, pospeševal-ke obrambne moči v človeškem organizmu), pa tudi zdravilni pripravek (preparat) interferon ga-ma, ki razmnožuje število obrambnih limfocitov. S takim načinom zdravljenja so dosegali kar lepe uspehe pri odpravljanju bolezenskih sprememb, ki jih dela pri aidskih bolnikih hkratni Kaposijev sarkom. Posebno zdravilo, pospeševalo naj bi obrambne sposobnosti organizma, naj bi bil zdravilni pripravek interlevkin II, vendar o tem še ni mnogo znanega. Pravega, specifičnega zdravljenja, ki bi bilo naperjeno na samega povzročitelja (skupino povzročiteljev) aidsa, pa še žal nimamo. Preuranjena je bila vest proti koncu leta 1985, da je začela skupina francoskih zdravnikov v pariški bolnišnici Laennec uporabljati nov način zdravljenja pri aidskih bolnikih, ki da kaže spodbudne uspehe. Kmalu zatem so te trditve preklicali. Edino doslej uporabljivo zdravilo je HPA-23, ki uspešno zavira rast (množenje) aidskega virusa, bi pa seveda bilo nujno potrebno, da bi imeli obenem tudi zdravilni pripravek, ki bi sočasno s HPA-23 obnovil obrambno sposobnost organizma, vendar tudi tega še nimamo. Brez obrambne sposobnosti človeškega organizma pa ne more biti učinkovito nobeno, še tako imenitno zdravilo. Napoved o nadaljnjem poteku aidsa in njegovem izidu (prognoza bolezni) je skladno s pravkar povedanim o samem zdravljenju (še vsaj za zdaj) kaj žalostna. Umrljivost zaradi aidsa je izredno velika. Preoptimistično bi bilo, če bi dejali, da znaša (samo?!) petdeset odstotkov vseh, ki so zboleli za njim. Že nekaj časa govorijo celo o stoodstotni umrljivosti aidskih bolnikov. Trenutno je tako, da zagotovo umre sleherni, ki zboli za aidsom, podobno kot to velja za steklino. Cepivo zoper njo smo dobili, zdravila pa ne. Zadnje izkušnje iz ZDA povedo, da ostane od okuženih z aidsom zdravih 70 odstotkov, 20 ali morda tudi več odstotkov pa jih zboli za boleznijo, ki pa ni aids in jo imenujejo »skupek (kompleks), povezan z aidsom«. V takih primerih gre za vnetje bezgavk in hudo hujšanje. Časopisje največkrat to bolezen prikazuje kot aids, ki je pa v resnici le drugačen. Navedene odstotke si lahko razlagamo samo s tem, da verjetno pri določenih skupinah aidskih bolnikov oziroma z aidskim virusom okuženih odpornost (= obrambna sposobnost) njihovega organizma le ne zataji popolnoma in si nekako opomorejo, razen če se prizadeti ne okuži vnovič in bi takrat bila morda okužba z aidsom izdatnejša. Ne smemo pa pozabljati, da so nosilci aidskih protiteles (»pozitivni«) okuženi, a tudi kužni; v sebi imajo aidski virus, ki v njih ustvarja protitelesa (če bi namreč v njih ne bilo aidskega virusa, se tudi aidska protitelesa ne bi mogla ustvarjati). Pravi vzrok smrti je pri aidskih bolnikih v sočasni okužbi s še kako drugo nalezljivo boleznijo, najpogosteje s pljučnico, in zaradi popolne neodpornosti takih bolnikov. In prav zaradi ugasle odpornosti se prično popolnoma neovirano uveljavljati povzročitelji raznih nalezljivih bolezni in rakavih tvorb, ki navsezadnje ugonobijo aidskega bolnika. Zategadelj (še za zdaj) usmerjajo zdravljenje aidskih bolnikov predvsem na drugotne (sekundarne) okužbe, ki jih imenujejo tudi »oportunistične« (okužbe, kijih povzročajo »preračunljivi« povzročitelji). Med take okužbe štejejo, še poleg že omenjene pljučnice, npr. navadni mehurčkav izpuščaj (herpes simplex), ki se pri aidskih bolnikih na mah razširi po vsej kožni površini in pospeši smrt prizadetih bolnikov; podobno se lahko pripeti, če se pri aidskem bolniku razširi po vsej kožni površini mehurčkav izpuščaj pasovca (zoster), nadalje izpuščaj kožne plesno-be, imenovane kandidoza (candidiasis), in v primeru, če se aidsu pridruži še vrsta drugih, čeprav sicer manj pogostnih in ne posebno nevarnih bolezenskih stanj, ki pa vzplamenijo v poteku aidsa z vso silovitostjo prav zato, ker primanjkuje organizmu obrambne moči celične vrste belih krvničk, ki jo označujejo s T (= limfociti T). Kaj naj potemtakem, ko je (vsaj še za zdaj!) napoved o izidu aidsa tako porazna, storimo, da se še zdravi vsaj zavarujemo pred njim in da zajezimo njegovo širjenje (preventiva)? Tu se nehote spomnimo časov, ko je še pri nas divjala »prava« kuga (zlasti v 16. in 17. stoletju) in ni bilo pravih (medicinskih) izgledov, da bi jo bili ukrotili. Zatekali so se k najbolj enostavni obrambi (preventivi) pred kugo, ki sicer ni ustrezala današnji higieni in epidemiologiji (nauku o izsleditvi izvora okužbe in o poteh širjenja nalezljivih bolezni), je pa vendarle takrat tudi tak, preprost način zdravstvenega varstva zajezil nadaljnje širjenje bolezni in ga končno tudi zares zaustavil, še preden so odkrili samega povzročitelja kuge; do odkritja le-tega (1894) je trajalo celih 1200 let. Danes je karantena (varnostna zapora, tj. osamitev in zdravniško opazovanje potnikov iz okuženih krajev) nepotrebna, saj se aidski virus prenaša le s krvjo in spolnim stikom, pomembno pa je pravilno in (še) pravočasno obveščanje javnosti o bolezni, kako se lahko obvarujemo okužbe z aidsom. Ker so za ljudsko zdravje odgovorni krogi kaj hitro spoznali, da pomeni aids sodobno (»novo«) kugo, tako rekoč glavni svetovni problem, skratka, da predstavlja aids zares veliko nevarnost za vse človeštvo, so se že v samem začetku, brž ko so ugotavljali prve primere te bolezni, lotile perečega zdravstvenega problema najvišje zdravstvene organizacije, kakor Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization, WHO), nadalje Center of Disease Control (Atlanta, ZDA), Center of Disease Surveillance (London), Institute Fournier (Paris) idr. Ker pa je nevarnost pred pravkar prikazano boleznijo že pred našimi durmi (Dunaj, Trst!), je nujno o vsem tem resno preudariti in še pravočasno storiti vse potrebno. Kaj je doslej ukrenila naša država (SFRJ) v zvezi z možnostjo, da se bolezen aids pojavi tudi pri nas? Zvezni zavod za zdravstveno varstvo je postal kolaboracijski center za sodelovanje s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) v državi. Inštitut za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani je določen za referenčni laboratorij za sodelovanje z ustreznim laboratorijem regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije ter za laboratorijsko tehniko in diagnostiko v državi. Bolnišnično zdravljenje (hospitalizacija) vseh, pri katerih domnevajo zbolelost za aidsom, se opravlja izključno v eni od infekcijskih klinik (klinik za nalezljive bolezni) v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Zvezni kolaboracijski center bo obveščal o epi- ¿Sr^m mzrkM Wmm mj .g (/i t-. v £ vi S m Avtor tega opisa, baron Sigismund (Žiga) Her-berstein, je bil rojen pred 500 leti (23. avgusta 1486) v Vipavi. Študiral je na dunajski univerzi, bojeval se je zoper Ogre in Benečane, za njegove vojaške zasluge ga je cesar 1513 povišal v viteza in imenoval za dvornega svetnika. Kot takega so ga vladarji pošiljali za odposlanca na težavne in kočljive diplomatske misije v času od 1516 do 1553. Tako je bil na Danskem, v Švici, Španiji, na Češkem, Ogrskem, v Italiji, Turčiji, na Poljskem je bil kar štirinajstkrat, v daljnji, tedaj nepoznani Rusiji pa dvakrat (1516/18 in 1526/27). Pri drugem potovanju v Rusijo mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegova latinsko pisana knjiga Rerum Moscoviticarum commentarii (izšla na Dunaju 1549), ki je doživela v originalu 11 izdaj in več prevodov v druge jezike, od katerih je bil posebno nemški prevod spet večkrat natisnjen. V tem delu je Herberstein tako rekoč odkril Rusijo zapadnemu znanstvenemu svetu; izraža pa ob tej priliki tudi prepričanje o jezikovni in krvni sorodnosti vseh Slovanov. Herberstein je govoril sedem jezikov in med njimi navaja tudi slovenščino, katero je znal iz Vipave. V svojih spisih pripoveduje, koliko mu je koristila (»zelo mnogo«) slovenščina na ruskem in celo na turškem dvoru. Sigismund Herberstein je umrl na Dunaju 28. marca 1566. Njegov potopis je prevedel v slovenščino križniški pater Modest (Ludvik) Golia in je izšel v Ljubljani leta 1951 pod naslovom Moskovski zapiski. Iz te knjige prinašamo opis Moskve v počastitev 500-letnice rojstva tega našega znamenitega rojaka. ne toplote. Tam je namreč tako oster mraz, da zemlja razpoka od mraza kakor pri nas poleti zaradi vročine. Tedaj zmrzne celo voda, če jo pljusknemo v zrak, ali pljunek iz ust, preden pade na zemljo. Ko smo prišli tjakaj leta 1526, smo videli mnogo sadnega drevja, ki ga je uničil mraz prejšnje leto. Zima je bila strupena, da so našli na vozovih mnogo zmrznjenih voznikov (ki jim pravijo gonjci). Zgodilo se je celo, da so zmrznili gonjači skupaj z živino, ki so jo na povodcu gnali iz bližnjih vasi v Moskvo. Po poteh so našli tudi mnogo mrtvih klatežev, ki hodijo po teh deželah s plešočimi medvedi. Celo medvede je prignal glad iz gozdov in so se zatekali v bližnje vasi ter vdirali v hiše. Ko so jih kmetje zagledali, so pred njimi bežali in zunaj na polju žalostno zmrznili. Po tolikšnem mrazu pride večkrat nič manjša suša in v letu Gospodovem 1525 so zgoreli zaradi silovite vročine skoraj vsi posevki. Zaradi suše je nastopila taka draginja, da so prodajali stvar, ki je prej stala tri denge, po dvajset do trideset dengov. Videli smo mnogo vasi, gozdov in žitnih polj, ki so zgoreli zaradi vročine. Dežela je bila tako zadimljena, da je imelo enajst dvanajstin ljudi od dima vnete oči. Razen dima je nastala tudi taka vročina, da jih je od nje mnogo izgubilo vid. Ni dolgo tega, ko je bila pokrajina še močno gozdnata, kar dokazujejo štrclji mnogih dreves, ki se še danes vidijo. Sedaj je dežela obdelana po zaslugi marljivih in delavnih kmetov. Tu raste le žito in običajno sočivje. Vse drugo, kar se ne da pridelati, pa uvažajo iz sosednjih pokrajin. V vsej pokrajini ni najti-sladkih češenj in orehov, najdeš pa dosti lešnikov. Gojijo sicer drugo drevje, ki pa ne rodi sadežev. S posebno skrbjo in pridnostjo sejejo dinje. Na ograjene gredice namečejo z gnojem pomešano zemljo in vanjo potaknejo seme. Tako varujejo rastlino pred prehudim mrazom in vročino. Če je poleti vroče, narede v gnojno zemljo luknje, da se seme ne zaduši v vročini. Kadar pa pritisne mraz, varuje potaknje-no seme iz gnoja prihajajoča vročina. V moskovski pokrajini ni medu niti divjačine razen divjih zajcev. Domače živali" so manjše kakor naše, niso pa brez rogov, kakor je nekdo pisal. Na lastne oči sem tam videl vole, krave, koze, ovne, sploh vso rogato živino. Mesto Moskva je med vsemi severnimi mesti gotovo najbolj pomaknjeno proti vzhodu, kar nam ni bilo težko opaziti na našem potovanju. Ko smo odpotovali z Dunaja, smo krenili naravnost proti Krakovu, od tod smo potovali proti severu skoraj sto nemških milj in se nato obrnili proti vzhodu ter dospel, v Moskvo, k, leži na skrajni azijski meji Evrope, ce nt sploh že v Aziji. Mesto je zgrajeno iz lesa in je precej razsežno Od daleč se zdi še večje, kakor je v resnici. Zakaj okoli vsake hiše so obširni vrtovi in njive kar povečuje obseg mesta. Mestno obsežnost še bolj večajo stavbe kovačev in drugih obrtnikov, ki uporabljajo pri delu ogenj in se vrste v dolgem redu na koncu mesta. Vmes pa so še travniki in njive. Blizu mesta je kup hišic, na oni strani reke pa kup kočic; tam je pred nedavnimi začel knez Vasilij graditi mesto Nalej (pri njih pomeni: nato-či!) za vojaške mezdnike. Samo njim dovoljuje knez piti, medtem ko Rusi ne smejo piti medice in piva, izvzemši nekaj dni v letu. Zaradi tega so jih ločili od drugih, da se ne bi domačini pohujša-li. Blizu mesta je nekaj samostanov, ki se od daleč vidijo kot mesta. Videz, da je mesto zelo obsežno, napravi tudi to, da se ne končuje na določenem kraju in ni obdano z obzidjem, jarki ali utrdbami. Ulice so na nekaterih krajih zagrajene z lesami, ki jih v mraku zapro, tako da ne sme nihče več skoznje. Kogar tam čuvaji ujamejo, ga pretepo, oropajo ali zapro v ječo, razen če ga poznajo kot častivrednega človeka. Te namreč čuvaji sami vodijo na njihove domove. Čuvajnice so postavljene tudi tam, kjer je nezavarovan dostop do mesta. Okrog ostalega dela mesta teče reka Moskva, v katero se izliva tik pod mestom potok Jausa; zaradi strmih bregov jo je težko prekoračiti. Ob njej je mnogo mlinov, ki meljejo za mestno prebivalstvo. Z obema rekama je mesto vsaj nekoliko zavarovano. Razen nekaj zidanih hiš, cerkva in samostanov je vse leseno. Za mesto navajajo neverjetno število poslopij. Pravijo namreč, daje dal knez popisati šest let pred našim prihodom v Moskvo vse hiše in so jih našteli čez 41.500. Čeprav je mesto široko in prostorno, je tako blatno, da morajo polagati brvi po ulicah, trgih in na bolj obiskanih krajih-. Sredi mesta je trdnjava, zidana iz žgane opeke, ki meji na eni strani na reko Moskvo, na drugi pa na reko Neglino. Ne-glina izvira v bližnjem močvirju in je ob trdnjavi na zgornjem delu mesta tako zajezena, da je podobna jezeru. Od tod se odteka naprej in polni grajske jarke, kjer stoje mlini. Nato se, kot sem že rekel, izliva pod trdnjavo v reko Moskvo. Trdnjava je tako obsežna, da imajo v njej prostora poleg velikanskega in lepo iz kamna sezidanega knezovega dvorca še velike lesene hiše metropolita, knezovih bratov, plemičev in še mnogih drugih. Cerkva pa je tam toliko, da bi jih bilo kar za celo mesto. Sprva je bila trdnjava utrjena le s hrastovimi plotovi. Bila je majhna in neznatna do časov velikega kneza Ivana Daniloviča, ki je prestavil sem prestolnico po nasvetu metropolita Petra. Peter si je namreč že prej izbral ta kraj za prestolnico, ker ga je sem gnala ljubezen do nekega Alekseja, ki je tu pokopan in pravijo, da se je proslavljal s čudeži. Po njegovi smrti so ga tu tudi pokopali in na njegovem grobu so se prav tako godili čudeži. Tako je zaradi vere in svetosti ta kraj prišel na dober glas. Zaradi tega so si postavili tu prestolnico tudi vsi poznejši knezi, ki so prišli za Ivanom. Ko je Ivan umrl, je tu obdržal prestol njegov sin z enakim imenom. Po njem Dimitrij, po Dimitriju Vasilij, ki se je oženil z Vitoldovo hčerjo, in za njim Vasilij Slepec. Ta je bil oče Ivanu, pri katerem sem bil kot poslanik, in je prvi začel okoli trdnjave graditi obzidje, ki so ga končali šele njegovi nasledniki trideset let pozneje. Trdnjavske utrdbe, cerkve in knezov dvorec so zgradili iz opeke v laškem slogu Lahi, ki jih je knez poklical z Laškega, obljubljajoč jim velike nagrade. Skoraj vse cerkve, kakor sem že rekel, so lesene, razen dveh najimenitnejših, ki sta sezidani iz opeke. Ena je posvečena Devici Mariji, druga pa svetemu Mihaelu. V cerkvi Device Marije sta pokopani trupli dveh nadškofov, ki sta tukaj ustanovila metropolijo takrat, ko so knezi semkaj prenesli prestolnico. Zaradi tega so ju prišteli med svetnike. V drugi cerkvi so pokopani knezi. Ko smo se tamkaj mudili, so gradili mnogo cerkva tudi iz kamna. Podnebje je zdravo in nihče ne pomni nobene nalezljive bolezni od izvirov Dona do severa in daleč proti vzhodu. Kljub temu pa razsaja pri njih neka bolezen v črevesju in v glavi, ki je podobna kugi in ji sami pravijo kalor. Kdor se je naleze, umre v nekaj dneh. Takrat, ko smo bili v Moskvi, je ravno razsajala in pobrala tudi enega naših spremljevalcev. Kadar razsaja kuga, ne puste v Novogorodu, Smolensku ali Pskovu nikogar v svojo pokrajino zaradi strahu pred okuženjem, ki bi nastopilo kljub temu, da žive v tako zdravi deželi. Moskovski prebivalci so od vseh najbolj prebrisani in zvijačni ter ne drže dane besede. Tega se sami zelo dobro zavedajo in zato, kadar iniajo opraviti s tujci, hlinijo, da niso Moskovčani, in da bi si pridobili ugled, trdijo, da so prišleki. Baje je v Moskvi najdaljši dan dolg sedemnajst ur in tri četrti. Natančneje tečajne višine nisem mogel zvedeti od nikogar, čeprav mi je nekdo dejal, da je od nekoga zvedel, da je menda 58°. Zaradi tega sem sam poizkusil z astolabijem in sem opazoval sonce 10. junija opoldne v višini 58°. Na podlagi tega opazovanja in računov izvedencev je ugotovljeno, da je tečajna višina 50°, dolžina dneva pa je sedemnajst ur in en četrt. Sigismund Herberstein Fran Erjavec (1834-1887) Pisatelj Fran Erjavec je umrl 12. januarja 1887 kot profesor realke v Gorici v triinpetdesetem letu starosti. Ob tej nenadni grenki izgubi je napisal Simon Gregorčič prijatelju v spomin žalo-stinko z naslovom Lovorika na grob možu. Z močnimi, govorniško privzdignjenimi in svečano ubranimi kadencami ter z neposredno naslovitvijo na narodno skupnost predstavlja pesem vrhunsko stvaritev v svoji zvrsti: Umrl je - mož! Kje tak je še med nami, kot on, ki spi v prezgodnji groba jami, posuti v zimi z venci, šopki rož? Umrl je mož! Umrl je mož pravice in resnice . . . Spoštovanje, ki ga je izrazil pesnik do umrlega pisatelja, pa ni nekaj, kar bi le malo spominjalo na konvencionalno izražanje žalosti ob smrti. Erjavec je bil - po vseh pričevanjih - mož, ki kljub vsej doslednosti stališč zaradi svoje tople človečnosti ni imel sovražnikov. Taki so dejansko bili zmerom le redki. Pravzaprav je Erjavčevo življenje poteklo na štirih glavnih postajah: Ljubljana (kjer se je rodil v poljanskem predmestju, hodil na gimnazijo in jo končal v znamenitem »vajevskem« letniku), Dunaj (študij prirodoslovja), Zagreb (profesura, enajst let) in Gorica (petnajst let). Njegovo strokovno znanje je bilo zelo cenjeno: bil je - čeprav brez doktorata - izvoljen za rednega profesorja za zoologijo na zagrebški fakulteti, vendar se je časti odpovedal; imenovali so ga za dopisnega člana Jugoslovanske akademije. Opazovanje je bila Erjavčeva primarna nadarjenost, izoblikoval si ga je še s študijem naravoslovnih ved in z raziskovalnimi potmi v naravo. Kot tak je publicistično živel obrnjen pretežno navzven, čeprav so ga - zlasti v goriški dobi -nemalo zadevali tudi udarci nesreč. Erjavčevo pisanje današnjemu mlademu rodu i - se zdi - ni toliko znano, kot je to bilo predhodnim. Vendar je treba Erjavcu priznati, da po sto in več letih deluje nadvse sveže in mikavno. Njegovi opisi iz živalskega sveta so s svojo močjo vživetja in s svojo sočnostjo mojstrovine, ki spre-govore tudi najbolj razvajenemu bralcu. Mravlja (obj. 1858 v 1. letniku Mohorjeve Slovenske ko-lede) in Žaba (zasnovana že v zadnjem letu gimnazije in namenjena za neohranjene Vaje III, v predelani obliki obj. v Slovenskem Glasniku I 1863) z živim prikazovanjem in s številnimi podrobnostmi odpirata bralcu poglede v nepoznani živalski svet. Že v Zagrebu se je Erjavec lotil svojega osrednjega poljudnoznanstvenega dela, ki je z naslovom Domače in tuje živali v podobah izšlo v petih zvezkih pri Mohorjevi družbi (Slov. Večernice 1868-1873). Delo obsega orise živalskega življenja po skupinah četveronožcev (sesalcev), ptic in plazilcev in je namenjeno predvsem mladini, da jo »seznani z živalmi, z njih lastnostmi, dobrimi in slabimi, z njih šegami in navadami«. Škoda, da Erjavec ni mogel obdelati vseh živali v celoti, nadaljevanje je malce nadomestil s tremi zvezki Naših škodljivih živali v podobi in besedi (prav tako pri Mohorjevi družbi, 1880-1882). Izven teh serij je Erjavec objavil še več prirodoslovnih spisov, med njimi leposlovno zasnovanega velbloda (Slov. Večernice 1860) in raka (Lj. Zvon 1881). Seveda obstajajo določene razlike v moči predstavitve (»portretiranja«) posameznih živali, odvisno od tega, koliko pobliže je pisec žival lahko proučil. Zgovoren primer je gos (kakor so domače živali orisane z nekim bližjim, lahko bi rekli, bolj intimnim odnosom): poleg verzov, ki jih je našel v ljudskem izročilu, pisec obnavlja iz šole znano zgodbo o kapitolskih goseh, ki so rešile Rimljane, in včlenjuje humorno zgodbo o gosji brbljavosti: Ljudje, ki imajo čas in voljo poslušati brbljave gosi, so tudi ugenili, kaj se menijo med seboj. Mlade libe, ki gredo odzadaj, se neki hvalijo: »Me smo lepe, mlade, me smo lepe, mlade!« Starim žugam odspredaj to ni všeč, zavidne jim odgovarjajo: »Tudi me smo bile mlade, tudi me smo bile mlade!« Gosak pa, ki stopa pred njimi, izteguje vrat in kriči: »Pa že zdavnaj, pa že zdavnaj!« - Razkačene gosi sičejo, zlasti gosaki. Poseben del Erjavčeve literarne ustvarjalnosti predstavljajo potopisi, ki jih je mogoče razdeliti na dva dela: na tiste, v katerih se pisec s humori-stično žilico loteva opisa poti ter pri tem nadrobi vsakršna mikavna zapažanja (Pot iz Ljubljane v Šiško in Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo, oboje v Janežičevem Glasniku 1859) in druge, ki so pisani, naslonjeni na doživljajske orise ljudi v določenem kraju (Eno noč na Kumu, Glasnik 1862, Gostba v Mazinu, v Liki, Glasnik 1868, Na kraški zemlji, Zvon 1877 in Med Savo in Dravo, prav tam 1878 in 1879), zadnji z orisom kulturnih, socialnih in političnih razmer na Hrvatskem in v Posavini. Anton Slodnjak je v Zgodovini slovenskega slovstva (II, 1959) vešče opazil, da je Erjavec zgodaj in prvi v naši literaturi izpričal »čut za opazovanje in upodabljanje bolj ali manj čudaških, vendar realnih postav malomestnega življenja«. Pri tem je mislil na dve, humorno zastavljeni značajevki Črtice iz življenja Schnackschnep-perleina, zgodbi o pretirani raziskovalni vnemi učenega naravoslovca, in na Avguština Ocepka, malega človeka, nebogljenega uradnika iz pisarne (oboje že v Vajah; obj. v Glasniku 1858 oz. 1860). »Erjavec pripoveduje o teh novih junakih' slovenske epike, ki niso seveda niti malo podobni ne Črtomiru ne Svetinu in članom njegove družine in se jasno ločijo od (Trdinovih folklorističnih junakov) Arova, od Glasan-Boga in Svetčevega Vladimira, z nekakšnim suhim humorjem ter se ne izogiblje včasih celo malo groteskne in krute satire, kakor bi se bal, da bi mogel kdo očitati, češ kaj se ukvarjaš s tako neznatnimi in nepotrebnimi ljudmi.« (A. Slodnjak) Skratka, čeprav Erjavčeva novelistika ni obsežna, kaže vrsto literarno zanimivih strani. Dve zgodbi Na stričevem domu (1860) in Zamorjeni cvet (1861) sta izrazito čustveno ubrani in sicer na temo neizpolnjenega ljubezenskega hrepenenja in na tragični zlom, ki je s tem pogojen. Povest Huzarji na Polici (1863), ki jo nekateri zaradi živahne zgodbe in pisanega vrveža vaščanov, graščinskih in vojakov (tudi zaradi ljubezenskih prepletov in razpletov) postavljajo na prvo mesto, nemalo pritegne bralca še danes. In dve, ki sta bili objavljeni pri Mohorjevi družbi (1864 in 1887) in sta vzgojnopoučne vrste, kar pa spričo klenega jezika in pripovedne izdelanosti ne more motiti: Hudo brezno ali Gozdarjev rejenec in Ni vse zlato, kar se sveti. Velja opozoriti še na nekatere odlike Erjavčevega pripovedovanja. Pisatelj je zgodaj uporabljal pripovedne prijeme, ki jih je t. i. vajevska proza razvijala ob pogledu na vzorce iz velikih literatur. Tako npr. v novelici Na stričevem domu (»triptihu«, ker je zgodba razdeljena na tri dele, poimenovane po treh prazničnih šolskih odmorih) je uporabljena prva oseba: mladi dijak, ki prihaja k stricu na počitnice, opazuje dramatično in nazadnje tragično dogajanje pri sorodnikih. Perspektiva gledanja je jasno določena z dijakovo miselno in čustveno ravnijo. Pisatelj karakterizira okolje tudi z izobrazbenimi elementi: pri stricu berejo Ciglerjevega Svetino in Drobtinice (medtem ko Ocepkov šef v pisarni jemlje v roke Kotzebua). Pisatelj ima odprte oči za zunanje dogodke, kakor ti prinašajo v vaško življenje pestrost in spremembo: prikazuje postavljanje jaslic za sveti večer, birmanje itd. K vsemu spremni, elegični akord: »O blago tebi, srečna ptica, ki letaš visoko nad nami! Ti ne znaš naših rev in nadlog, ti ne umeš strasti in bridkosti, ki more in tero ubogo srce človeško!« Povsem drugačen je Erjavčev prijem v povesti Huzarji na Polici. Poživitvi slike ambienta služi, da pisatelj pripelje v odročno vas vojake s častniki, ki so drugega rodu; med njimi je vahtmajster od nekod doma izpod Tatre, torej Slovak: »Vaht-majstra je petje na vrtu spominjalo njegovega doma; pesmi, ki se pojo na podnožji visoke Tatre, ob bregovih Vaga (slov. Vah) in Nitre, podobne so kaj zelo tem, ki se zdaj razlegajo pod njegovim oknom.« . . . »in tiho šeptaje zapoje staro ljubeznivo pesem: ,Hora, hora! biela hora!'« In kot smo začeli, končajmo z Gregorčičem, z njegovo vero v trajnost pravega literarnega in znanstvenega dela: »Umrl je mož! - Ne, ni umrl! / Oči le časne je zaprl . . . / Ne, ni umrl! / Se duh njegov živi med nami, / na delo nas budi in drami. / Umrl on ni, / v nesmrtnih delih mož živi.« Štefan Barbarič Nekdanja cerkev sv. Jošta na Kumu (ne stoji več) Eno noč na Kumu (1862) . . . Sonce je že umiralo za gorami, ko sva s prijateljem spehana prisopihala do vrha. Zvonje,-nje sva čula že dolgo časa, ali cerkve le nisva ugledala. Kar se gozd razsvetli in stala sva sredi romarjev. Ravnokar je minila pridiga in vse je drlo v malo cerkvico k litanijam. Tudi midva sva zavila proti cerkvici, ali bila je natlačena, da ni bilo moči predreti; torej sva se ozrla malo okrog. Prostor na gori ni velik, ravnice ni celo nič. Na vzhodni strani se gora precej strmo spušča v dolino, na robu pa stojita dve cerkvici, dolenja sv. Neže, gorenja pa sv. Jošta. Pod cerkvijo stoji cerkovnikova hiša in majhno poslopje za duhovne gospode, ki ob shodih opravljajo službo božjo. Med letom na Kumu ni nobenega duhovnika, župnija je pa na Dobovcu. Na zapadni strani je precej prostoren kotel. Tu je ne posebno prostorna hiša za romarje, potem oltar in zidana prižni-ca; ob shodih namreč se opravlja tu pod milim nebom služba božja. Med cerkvama sv. Neže in sv. Jošta so se utaborili ljudje, ki so skrbeli za telesne potrebe romarjev. Ognjišče je stalo pri ognjišču, v velikih loncih so kuhali juho in kavo. V nekem kotu je pobijal mesar mlado junico in njegov hlapec je deval ovco iz kože. Mesar je bil tudi krčmar. Na štiri kole je postavil streho in steno je napravil iz zelenih vej: to je bil velik »hotel«. Zraven hotela si je prileten mož za silo napravil mizo, nanjo postavil sodček z žganjem, drugi menda prazni 60 let stara razglednica s Kuma s cerkvijo sv. Neže sodeč je pa opravljal začasno stolovo službo. Imel je nekoliko gostov. Vsi so stali okoli mize, on sam je sedel na sodcu. Jako je bil razgovoren, in kakor se mi je videlo, je bil svoj najboljši gost, pa menda le zato, da bi drugim delal srce. Po vsem taboru je bil strašen šum. Posebno ženske, ki so prodajale kavo - bilo jih je najmanj kakih petnajst - so regljale neprenehoma in ponujale in hvalile svojo čorbico. Pijača res ni bila draga, za dva ali tri krajcarje je človek dobil polno skledico. Za bolj gosposke goste so imele nekatere pripravljene tudi kupice. Človek bi moral biti res trdega srca, da se ne bi dal omehčati takim besedam, ki so bile gotovo slajše nego blago. Ker zdaj nisva še imela posebnega poželenja do te slaščice in ker so naju že bolela ušesa, sva odšla proti cerkvi nazaj. Tu so ravno minile litanije in ljudje so se usipali iz cerkve kakor čebele, kadar roje. Midva začudena obstojiva, ali ne zaradi ljudi, ampak zaradi muzike, ki se je razlegala iz cerkve. Tako okroglo so »zaribali«, da bi človek mislil, da so svatje na podu, in nehote so se mi jele vzdigovati pete. Pozneje mi je pravil mož, da cerkev nima orgel in da prihajajo na shod kumljanski godci, ki so neki povsod znani in zelo čislani. Mož mi je tudi pravil, da je že od nekdaj navada, da si godci godejo malo bolj na poskok in da imajo zato stare pravice; če so pisane ali ne, tega mi mož ni vedel povedati. V tem se je storila noč . . . Zasučeva se okoli cerkve in - osupla obstane-va. V kotlu se je začelo novo življenje. Na robu kotla, kraj gozda, je gorelo najmanj petnajst ognjev in kakih ognjev! Visoko je švigal prasketajo- či plamen in z rdečo lučjo je razsvetljeval ves kotel. Okoli vsakega ognja je sedelo po dvajset do trideset romarjev, moških in ženskih; skoro od vsakega ognja se je razlegalo lepo ubrano petje. Kakor bi trenil, nama je prešla vsa želja po postelji. Ne maral bi zanjo, da bi bila tudi naj-mehkejša pernica. Pridruživa se prvemu ognju. Okoli njega so bili skoro samo moški. Prav radi so se razmeknili toliko, da sva dobila dovolj prostora. Star berač, ki je imel eno samo roko, je nakladal na ogenj. Le čudil sem se mu, kako je s samo desnico vlačil cela drevesa na kup. Za njegov trud smo, kar nas je bilo pri ognju, zvrgli nekoliko krajcarjev, da si je z žganjem okrepčeval onemogle moči. Možje v naši druščini - bili so samo Dolenjci - so ga poznali in nagovarjali, da bi povedal, kje in kako je izgubil roko. Ali vse prigovarjanje je bilo zastonj. Molče je režal v švigajoči plamen in z dolgo gorjačo je porival ogorke v ogenj ... Kavarne so se bile nekoliko izpraznile. Pri eni mizi sem dobil dva znanca, ki sta čakala kave. Žena je bila kaj postrežljiva; tudi mene je vabila toliko časa, da sem se vdal, posebno ker je obljubila, da jo skuha posebej in da kupico izmije poprej. Iz tega bi človek lahko sodil, da so ljudje nesnažni, ali to ni tako. Treba je vedeti, da ni vode na Kumu, in uro daleč, kakor so mi pripovedovali, jo morajo nositi vkreber. Ko izpijem, plačam ter se vrnem k prijatelju. Ko grem mimo sosednjega ognja, pride od druge strani majhen, lepo rejen mož srednje starosti, za njim hiti drug z obvezano glavo. »Dober večer, ali bolje, dobro jutro,« nagovori prvi mož druščino. »Bog daj!« mu odgovore. »Hudo je, če nima človek kaj jesti, še huje pa je, če ima, pa ne more. To ve vsak in vsaka, ki so ga ali so jo kdaj boleli zobje. Torej iz čeljusti vse škrbine in votline, zdajle imate zlato priliko, da morebiti ne bo kmalu take! Kot bi mignil, ga vržem iz čeljusti, in prav nič ne bo bolelo. Petindvajset sem jih že pometal nocoj, pa ne eden še ni skremžil lica, ali res, da ne bom lagal, neko dekelce je malo zacvililo, pa je bilo takoj dobro. Če meni ne verjamete pa vprašajte tegale; ravnokar sem mu potrebil tri zastarene kočnike.« Mož z obvezano glavo vse potrdi in vedno prikimuje z glavo. »Se povedati mi ni treba, kateri je, jaz ga sam najdem. To pravim, vsak se bo kesal, kdor pojde jutri z bolnim zobom domov, da mu bo morebiti nagajal vse leto. Zdaj je pa prilika, da nikoli take, in samo en groš velja.« Od konca ni nihče imel bolnega zoba, ali ker je znal tako sladko govoriti, so jele ženske stikati glave in med seboj šepetati. Zdaj se osrči neka ženska in reče: »Jaz imam enega gnilega, pa zdaj me že dolgo ne boli.« Ženska je jedva to izgovorila, že je on s kleščami pri njej, in res, kot bi trenil, ga potegne iz čeljusti. Žena se je malo nakremžila, pa se je kmalu spet nasmejala. »Smentaj, ta je bil pa hud!« reče kleščman in ogleduje zob pri ognju. »Tri korenine ima in kako so zakrivljene!« Vsi so ogledovali in občudovali zob, in ker so videli, da je mož res pripraven, so dobili pogum. Drug za drugim so mu molili čeljusti, in kakor bi hrustal orehe, so leteli zobje iz ust. Nekemu možu je izruval dva, neki ženski celo tri. Ko je vse opravil, je spravil zaslužene novce in se poslovil, rekoč: »Srečno! Če bomo živi in zdravi, se bomo ob letu spet videli.« Tako je hodil od ognja do ognja. Mož si je zaslužil lepe denarje . . . V tem se je bližalo jutro. V zvoniku so neprenehoma zvonili. Skoro vsakih pet minut je udaril zvon desetkrat in prav neredno; ne vem, kaj je pomenilo to bingljanje. Zdaj sva se tudi midva poslovila od male druščine, ki je še ostala pri ognju, in sva odšla na vrh k cerkvi, da bi videla sončni vzhod. Dolgo sva čakala, da se je jelo obzoije rumeniti in rdečiti, in naposled je vzpla-valo sonce za polovico večje, nego se nam vidi podnevi. Nizko po dolinah je ležala gosta siva megla, da bi človek lahko misli, da je jezero. Skoro dve uri sva sedela na ploščati skali in gledala po dolenjskih in po štajerskih gorah in po savski dolini. Čimdalje živeje je postajalo v kotlu. Kavarne so bile spet prenapolnjene, vse je mrgolelo kakor v mravljišču in po stezah so od vseh strani še prihajali novi romarji k prvi službi božji. Tudi naju so gnale želodčeve sile v kuhinjski tabor in to naravnost v veliki »hotel«. Ali tu sva morala dolgo čakati, da je prišla vrsta na naju. »Hotel« je bil v sredi po dolgem pregrajen. Onkraj pregrade je bilo ognjišče in vinski sod, takraj je bila pa dolga, ozka klop, na kateri so čakali gostje. Na gorenji strani se je rezalo in delilo kuhano meso, in ko so najbližji kupci dobili, kar so plačali, so se morah precej umakniti onim, ki so sedeli za njimi. Tudi midva sedeva na to dolgo klop nasproti egiptovskim loncem. Kakor so sprednji gostje odhajali s kosom mesa v roki, sva se midva pomikala naprej, in drugi so spet zasedli najini mesti. Tako se je vršilo vse v najlepšem redu. Meso, ki sva ga dobila midva, je bilo trdo in žilavo, da ga skoro ni bilo moč jesti. Ali kaj hočeš, pomagaj si, če si moreš! Midva sva se tolažila z narodno pesemco: »Lisica, lisjak sta pila tobak; tobaka ni b'lo, sta pila vodo.« Ali še bolj kakor ta pesemca naju je tolažila misel, da naju čaka opoldne v šentjurskem žup-nišču dobro kosilo. V tem je prišel čas službe božje, ki jo opravljajo pod milim nebom, kakor sem povedal kmalu od konca. Po prvem delu sv. maše je bila prav lepa pridiga o svetih gorah. O kumska vila, daj mojemu slabemu peresu moči, da spodobno predstavim bralcem svojim dva junaka, ki vem da sta se rodila na podnožju tvojih gora! Komaj je stopil gospod s prižnice, se spravi nanjo šest oseb - lahko si misliš, da ni majhna -ena ženska in pet moških. Štirje so imeli muzikal-no orodje - na tem se spoznal, da so godci; peti brez orodja je bil velikan in še zelo debel. Ta se je postavil spredaj, kakor bi hotel pridigovati, toda molčal je, da je prišla njegova ura. Zdaj mašnik zopet pristopi in godci eno urežejo. Ko so prenehali, se potrese ves kotel: velikan je začel peti in prav sam o sveti Neži. Midva sva stala dvesto korakov od prižnice, vendar sva razumela vsako besedo, glas je bil pa takšen, da se je zemlja tresla, seveda je možu pot curkoma tekel s čela. Ko je izpel en stavek, si je obrisal potno lice in godci so jeli gosti. Zdaj sem imel priliko spoznati drugega junaka. »Kapelmajster« je bil oče z basom, ali bas mu ni delal toliko truda kakor godec s »frulo«. »Frular« ni bil več mlad, ali imel je veliko preveč umetniškega ognja in fantazije, torej ga je moral oče bas vedno krotiti z očmi. Ko so oni trije že odrezali akord, je imel on še polno frulo in polna usta najlepših figur, in ko bi ne bilo očeta basa, igral bi bil sam morebiti pozno do večera. Ko pa ugleda očeta, ki mu z obrvmi miga in žuga, se preplaši in izpusti vse glasove v tako čudnih kadencah, da človek ne ve, ali je to vrisk navdušene in prevzetne umetniške duše ali vzdih-ljaj zamorjenega genija. Časih se sredi igre izpo-zabi, pa zarezgeta in poskoči kakor mlad konj, ki še ne pozna ojnic. Kumski pevec,.posebno pa ti, frular, vaju ne pozabim, dokler mi bo živ spomin! Po končani službi božji se spustiva v dol. Romarji, ki gredo s sv. Kuma, imajo navado, da petdeset korakov ali takoj pod cerkvijo poklek- nejo, se obrnejo proti cerkvi in molijo. Novinci, ki gredo prvikrat na Kum, pa zasajajo blizu vrha mlada drevesa ali veje, katere so si odrezali v dolini. Dasi smo šli vedno z brega navzdol, nam je bilo vendar strašno vroče, ker je bila velika soparica. Kmalu so se jeli tudi zbirati sivi oblaki in ravno so začele padati prve debele kaplje, ko sva stopila opoldne pod varno streho gostoljubnega šentjurskega župnika. Fran Erjavec Fran Levstik (1831-1887) Malo je bilo v naši literaturi tako mnogostran-skih talentov, kot je to bil Fran Levstik: lirski in epski pesnik, pripovednik in mladinski pisec, jezikoslovec in satirik, politični publicist ter društveni delavec. Že zgodaj so se pokazale njegove bogate sposobnosti. V nekaj letih se je s pesniško zbirko Pesmi (1854), z epsko pesmijo Ubežni kralj ter z literarnim programom, včlenjenim v Popotovanje iz Litije do Čateža, tudi z Napakami slovenskega pisanja (1858) uvrstil med naše najvidnejše književnike in javne delavce. Enako je malo v ustvarjalni vrsti v času in nasploh mož, ki bi jih tako okrutno in neprizanesljivo prizadevali udarci usode, kot se to kaže v Levstikovem primeru. Kakor je bil umsko nadpovprečen, po golem naključju ni opravil gimnazijske mature. Ob tem formalnem primanjkljaju so se mu zaprla vrata do nadaljnjega visokošolskega študija in do poklica, pogojenega z akademsko diplomo. Padel je v odvisnost prehajanja iz ene v drugo negotovo službo, od zasebnega učiteljevanja do različnih tajniških služb, kjer so mu delodajalci grenili življenje. Samozavesten in ponosen, kot je bil, se je z neredko brezobzirno kritiko marsikomu zameril. Obsojenemu na sa-motarstvo, brez družine, se je nazadnje morda le zdelo, da si bo v ljubljanski licejski knjižnici zagotovil zadnja mirna leta, pa je kmalu prišla bolezen, mentalni razkroj in smrt pri sedeminpet-desetih letih. »Jaz bi morda bil mnogo več storil, ko bi se mi ne bilo vedno boriti,« je Levstik pisal Stritarju, ko sta se v povezavi z iniciativnim Jurčičem našla 1. 1866 pri skupnem delu za pripravo izdaje Prešerna. Včasih se zdi, ko da mu je bila borbenost v krvi, v temperamentu. V zapuščini so se ohranili verzi z naslovom Boj, po vsej verjetnosti napisani sredi šestdesetih let: »Brez boja se ne da živeti, /dokler ogreva žile kri, vihar vsi dnevi so na sveti,/ vihar nemirne so noči.« Vendar je treba reči, da Levstik sam po sebi ni izzival duhove, temveč so bile njegove reakcije, v katerih je-od daleč gledano- nemalokdaj izgubil mero, večidel podnetene z nekim momentom od zunaj. V boju z razmerami so ga najhuje vznemirjale in vzbuija-le napake, ki jih je opazoval okrog sebe: hinavšči-na in javna igra videza, nenačelnost in neskladje med besedo in dejanjem, hlapčevanje višjim in lenobna malomarnost nižjih slojev. Kljub ostremu značaju je Levstik znal biti tudi vljuden, celo blag. O tem nam priča primer ob kritiki Desetega brata. Ko je kritik v pismu sporočil mlademu pisatelju svojo sodbo, je tega-ki je že zgodaj zmogel napisati prvi slovenski roman-prijateljeva ocena precej prizadela. V ponovnem pismu je Levstik želel obetajočega pripovednika potolažiti in mu je hkrati povedal tudi nekaj besed na lastni račun, kar priča, da v njegovem delovanju nasplošno ni odločala samozaverovana vsevednost: »Saj sem ti rekel, da moja razdirava kritika več kvari nego koristi. Posebno sem grešil, da sem ti slabote preveč grajal, a lepote premalo povzdignil.« Podobno je istočasno o svoji kritiki pisal Stritarju:« Mogoče je, da sem ga sem ter tja morda po krivici grajal. Če utegneš preberi 'desetega brata' in mojo razmetajočo sodbo popravi, če se da.« Hkrati je utemeljil lastno strogo sodbo s tem, da »to utegne koristiti Jurčiču, kateremu treba brez okoliša povedati, ker se trudi v resnici, da bi prišel na pravo stezo.« Levstik je ohranjen v slovenski predstavi kot učlovečenje kritike. Z ostro besedo ni posegal samo na literarno in jezikovno območje, marveč na vsa področja javnega življenja, posebej v politiko. Toda, navzlic komaj pregledni obilici tovrstnih člankov in poročil Levstika ne gre šteti med politike, kakršni so npr. bili parlamentarci Blei-weis, Zarnik in Vošnjak. Levstik je po svoji naravi izrazit politični ideolog. Kot tak je sprejel koncept samobitnosti, kulturne enakopravnosti in politične suverenosti Slovencev, ga je utrjeval in na vsakem koraku, kjer je to bilo ogroženo, branil. Pri tem ni poznal najmanjšega taktiziranja, četudi so ga tudi njegovi prijatelji z vidika skupne uspešnosti kakšenkrat opozarjali na več taktnosti. Levstikova politična ideologija, naperjena proti kritičnim razmeram in dejanjem v njegovem času, ni izgubila vrednosti in pomena niti preko svoje dobe, v drugačnih zunanjih razmerah. Ali ne zveni živo aktualno, kot opozorilo nosilcem šolske politike tudi v naših dneh, če preberemo v Napreju (1863) v članku Ljudske učilnice naslednje:« . . . ker narodovo deblo (množični sloji) nam je izobraževati, ako hočemo, da napredujemo v omiki; narod se pa ne more izobraževati, če nima učilnic ali če so njegove učilnice tako osnovane, da nikakor ne morejo zaželenega sadu obroditi. Da pa bodo ljudske učilnice v resnici to, kar bi imele biti, zato je najprva, silna potreba, da v njih mladino podučevajo sposobni, zares pripravni možje, kateri morajo biti preskrbljeni z vsem, česar potrebujejo v svoje življenje, da se potlej z veseljem, brez skrbi lahko pečajo s podukom, za katerega se morajo vedno izobraževati, celo še potem, ko so že potrjeni za službo, ker zdaj vsaka, tudi najmanjša učenost napreduje dan za dnevom. »In malo dalje:« . . . kajti slaba vzre-ja (=vzgoja) škoduje vsej druščini, dobro podu-čevanje pak podpira in povzdiguje vso državo.« Na kaj se je Levstik opiral pri utiranju poti do nove, boljše kakovosti javnega življenja? Levstik je črpal delovni navdih in moč za tvorni vzgon iz svoje navezanosti na domačo zemljo in njene (preproste) ljudi. V izvirnosti in v miselni razsodnosti človeka iz prvinskih ljudskih plasti je odkrival vrednote, ki so trajnega pomena. Za ljudsko izročilo se je vnel zmlada, misleč da sta »jezik in pripovedka . . . zgodovina vsakemu, a še posebno edina zgodovina takemu narodu, kakršen je slovenski, ki druge zgodovine nima.« (Spomini o verah in mislih prostega naroda. Okoli 1870). Ljudsko izročilo so že pred Levstikom postavljali na najvidnejše mesto v narodni kulturi (Herder oziroma Kopitar), Levstik je nanj nadgradil svoj literarni nazor:« Slovensko slovstvo mora biti ven in ven, kar je največ mogoče narodno (-ljudsko), dvigati se mora iz naroda in zopet sezati v narod, kakor v vodometu curek pada nazaj, od koder vstaja, kakor masti drevje z listjem tisto zemljo, iz katere je pognalo.« Nekateri proučevalci Levstikovega programa so sodili, da se Levstikovo omejevanje literarnega programa na potrebe in zanimanje t. im. preprostega ljudstva vrača nazaj pred Čop-Prešernov koncept, ki je - kot je znano - zahteval leposlovje po meri izobraženstva. Po moji sodbi (pri čemer se opiram na misel, ki jo je v članku Naša književnost navrgel pri Hrvatih August Šenoa) Levstik ne zavrača neposredne literature za izobražen-stvo, ne prezira diferenciacije bralcev kot nujnega pojava novodobne kulture, marveč iz narodno prebudnih in etničnoafirmativnih razlogov daje prednost literaturi, namenjeni širokim ljudskim slojem. Levstik je najjasneje predložil svoj literarni program v »potopisnem eseju« Popotovanje iz Litije do Čateža, konkretno pa ga je uresničil zlasti v povesti Martin Krpan. O malokaterem književnem liku so pri nas toliko pisali, ga tolikokrat slikarsko upodabljali! Zrasel iz priobčutja ljudske neposrednosti je ta mož odrezave besede in močnih mišic prapodoba kmečke razumnosti in iznajdljivosti. Seveda se ga drži ljudski mit silaka, a je hkrati mnogo več ko folklorna snov. Poveličanju človeka iz ljudstva in njegove demokratične svobodnosti je primešan bridek okus: praktično imajo moč v rokah birokratski oblastniki, ki navadnega človeka poznajo samo toliko, kolikor jim koristi in mu dajejo čutiti svojo nadvlado svoj sistem oblasti (cesarica in minister Gregor), če bi kdo le malo hotel zrahljati vezi odvisnosti. V zadnjih letih literarna veda ponovno ugodneje ocenjuje Levstikove pesmi, kot so jih pred časom, ko so jih preveč primerjali z vrhunskimi Prešernovimi. Lahko ponovimo za Stritarjem, da na splošno »iz Levstikovih pesmi diha neka vese-lost, zdravost, zadovoljnost, neka mladost in genialna neskrbnost, ki nas tolikanj bolj veseli na drugih, če jo pogrešamo na sebi.« Dodati pa je, da ob radoživih in šegavih pozna Levstik tudi krčevite in razbolele tone (Franjine pesmi). Posebej je uspela Levstikova radoživo-šaljiva muza v otroški poeziji že proti koncu življenja. Levstik je izražal kritiko razmer tudi v pesmih, med katerimi jedka satira ni redek pojav. Ob nesrečnem glasovanju za dualizem I. 1867 je nastal sonet Naša nesreča. Tisti čas, ko so skoraj vsi iskali krivcev za slab položaj slovenskih dežel le pri tujcih in zunanjih nasprotnikih, je Levstik s prstom pokazal, da je treba krivdo iskati tudi znotraj, pri sebi in doma, ter je naštel »slovenske Fran Levstik PESMIM. Zdaj so duri vam odprte, ptičke moje, izleti te; prepevaje se glasite v loge, polje, v rodne vrte! Slišal bode prepevanje šojec, vrabec in siniček, vdeb in z vranom sam kraljiček - utegne vneti ropotanje: »Ve ste tujke v našem dvoru pesem vaša nam je pusta, ne prepevajo vam usta glasov ljubih v našem zboru!« A tedaj odgovorite: Me smo Levstika poeta, hčerke mladega očeta, in zatorej potrpi te! SINIČJA TOŽBA Stoji učilna zidana, pred njo je stara jablana. Ta jablana je votel panj, sinica znosi gnezdo vanj. Sinica zjutraj prileti, na šolskem oknu obsedi. Na oknu kljunček svoj odpre, tako prepevati začne: »Poslušaj me, učitelj ti! Kako se pod teboj godi.« »Vsi dečki tvoji me črte, povsod love, povsod pode.« »Zalezli moj so ptičji rod, iz gnezda vrgli ga za plot.« »Mladički tam pomrli so, oči svetle zaprli so.« »Grdobe grde, paglave! Masti ste vredni leskove.« »Kdor v gnezdu ptičice lovi, ta v srcu svojem priden ni!« grehe«: »Izdajstvo, samoljubje in mehkota, /trepet, domač razpor, neskrb, slepota/ in svojstvo, s katerim opicam smo v rodi,/ do vsega gnus, kar s tujstva k nam ne hodi: /To šiba naša je, ta nas stvorila/ v nesrečno ljudstvo - a ne tuja sila!« Iz navedene pesmi je razvidno, da se Levstikova domoljubna pesem v razliko z mnogimi sodobniki ne izživlja v romantičnem elegizmu (»tega kriv je tuji meč!»), marveč išče razloge za slovenske poraze nekdaj in danes v nezadovoljivi narodni osveščenosti, v servilnem obnašanju do tujcev in nesposobnosti za skupen nastop. Levstik je močan tudi v refleksivni pesmi. Tu bi bilo treba naštevati po vrsjj bisere te zvrsti: Knjižna modrost (Po knjigah samo ne prebiva modrost/ ... vi, ktere pri knjigah obrastel je mah, /v život se viharni vrzite!/ Ne bodi vas radosti, solze ne strah, /iščite, uživaje trpite!), Potnikov dvom, Upanje in Razni glasovi (1854), v katerih globoko premišljeno daje življenju vodilo: Nepokojni vi ljudje! V daljno, strmo visočino, v temnih brezen globočino hrepenijo vam želje! Eno pak potrebno je: Skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata in sodnik naj bo srce! S temi in podobnimi mislimi ostaja Levstik trajno navzoč v slovenskem življenjskem občutju. So namreč spoznanja, ki kljub menjavam časov ne morejo zgubiti vrednosti. Štefan Barbarič Anton Novačan Ob stoletnici rojstva Nekoč je Oton Župančič zapisal mladi ženi pisatelja Antona Novačana v knjigo svojega zbranega dela hudomušno posvetilo: »Pokličejo duhovnika, da panal bi razbojnika. »Ne bom ga jaz,« pravi sveti mož, »ti, čista devica, ga panala boš!« Josip Vidmar pa se je v Obrazih o Novačanu izrazil, češ da je ta »prihrumel« v njegovo življenje. Oba sta tako duhovito nakazala posebnost človeške osebnosti pesnika, pisatelja in dramatika Antona Novačana: njegovo silovitost, izred-nost, spremenljivost, samozavest, egocentrič-nost. Te poteze so združljive s pojmom umetnika, a mnogo manj s politikom in diplomatom. Politi- ka in diplomacija pa sta mu v precejšnji meri rezali kruh in povzročili, daje bilo njegovo življenje po krajih bivanja tako raznoliko, po končni usodi pa tragično. Njegova »potovanja« so se začela že kar med dijaškimi in študentskimi leti. Rojen je bil v kmečki družini v Zadobrovi pri Celju (6. julija 1887) in je kot nižješolec obiskoval celjsko gimnazijo, višjo pa v Zagrebu, Karlovcu in Varaždinu. Se preden je doštudiral pravo v Pragi, je potqval v Pariz, Miinchen, Moskvo. V teh letih pred prvo svetovno vojno se je že uveljavil kot pisatelj z dvema knjigama novel in črtic Naša vas (1912, 1913). Zbirka gaje uvrstila v generacijo pisateljev po Cankarju, ki so postavljali na prvo mesto aktivnost in voljo. V najizrazitejših novelah so naslikane usode nevsakdanjih vaških ljudi, zajete najbrž iz domače Zadobrove in sosednjih vasi: tu je silak, ki pretirava v grehu in pokori (Spokornik Elija), fant malce počasne pameti, ki ga ženi oče (Zenitev Gregca Zavožena), orjak z otroško čistim srcem, ki ga telesna pomanjkljivost žene v tragiko (Vaški Cyrano). Vaška srenja do takih nevsakdanjih ljudi ni nič prizanesljiva, zakaj nje pobožnost je le zunanja, polna praznoverja, napol poganska (v noveli Štefan starši celo tako pretepejo sina, ki noče postati duhovnik, da se mu omrači um). Razpoloženja se naglo menjavajo, padajo iz nasprotja v nasprotje: iz blagosti in velikodušnosti v zadrtost in sovraštvo. Kmetje so v ospredju tudi v naturalistično-simbolistični drami Veleja (1921), ki prikazuje usodo revne vaške lepotice, in v večini povesti v zbirki Samosilnik (1923). Knjigi sta izšli že po prvi svetovni vojni, ko je bil Novačan že diplomiran pravnik. Bil je v konzularni službi v Pragi, Trstu, Beogradu. Vrgel se je v politiko. Krajši čas je izdajal lista Naša vas in Republikanec. Bil je tiskovni ataše v Varšavi. Delo konzularnega uradnika pa ga je utesnjevalo. »Jaz nisem za politiko, sem edino za umetnost. Tu ni programov in ni discipline ... je svoboda, svoboda, svoboda,« zapiše v svoj dnevnik 1920. leta. Nekaj let kasneje pa ugotavlja: »Leta 1921-1922-1923 delal politiko, namreč neumnosti.« Nekaj let je imel odvetniško pisarno v Celju in si z ženo uredil dom v novi hišici v Šmarjeti v celjski okolici. V literaturi se je zdaj uveljavil z dramo Herman Celjski (1928), ki si jo je zamislil kot prvi del trilogije o Celjskih grofih. To ni le njegovo najizrazitejše delo, ampak gotovo ena najizrazitejših dramskih obdelav te zgodovinske snovi pri nas. Usoda Celjskih grofov ga je privlačevala vse življenje, še več: v oblastiželjnosti, ki ne vprašuje po sredstvih, v prekipevajoči življenjski moči, sila-štvu, opaznem zlasti pri Hermanu II., je videl nekaj sorodnega svojim nagnjenjem, paje več kot za šalo domneval, da se v njegovih žilah pretaka nekaj krvi Celjskih. Čeravno je dramo zasnoval ob konfliktu z Veroniko, kot sta to storila Župančič pred njim in Kreft za njim, je poudaril prav lik starega Hermana in ta je kljub brezobzirnosti mogočna osebnost. Pristno novačanovsko izzveni prizor, ko se ob molitvi očenaša Herman ne more sprijazniti s podreditvijo božji volji, ampak postavlja v ospredje svojo voljo (fíat voluntas mea!). Ali je tudi Novačana gnala želja po večjem uveljavljanju, da je iz domačega Celja spet odšel v diplomatsko službo? Bil je v Braili v Romuniji, v Kairu, Celovcu, Bariju v Italiji. Med drugo svetovno vojno je iz okupiranega Beograda, da bi se izognil nemškim zaporom, pobegnil v Palestino, kjer je bil več mesecev v taborišču, nato v Kairo. Iz bolečine, ki jo je povzročila usoda domovine, iz osebnih stisk ob ločenosti od žene in iz razočaranja nad nekdanjimi jugoslovanskimi politiki so nastajali njegovi dnevniki. Sveto pismo pa mu je navdihnilo pesniško zbirko Peti evangelij (Trst 1948). V dvanajstih spevih (Tesar Jožef, Betlehem, Egipt, Naza-ret, Oče, Mladi tesar, Sin človekov, Trije obiski. Mati Marija, Janez Krstnik, Čalarni genij, Svatba v Kani Galileji) je upesnil svetopisemsko snov. Svetopisemske dogodke in osebe je podomačil, po svoje prikrojil, zgodbe razširil, prilagodil svojemu doživljanju sveta. Slikal je pogosto s širokim homerskim slogom, tu in tam posegel v preprostost ljudske pesmi, ustvarjal z mislijo in spominom na daljni dom. Nekako v tistem času, ko je izšel Peti evange- lij, je storil usodno napako: iz Trsta, kamor je prišel iz Kaira in se po letih spet sestal z ženo, se nezaupljiv do razmer v novi Jugoslaviji ni vrnil v domovino, ampak je odšel v Argentino. Življenje v divjini, na čakri-kmetiji, ki stajo kupila z ženo, je načelo njegovo veliko in na zunaj močno telo, tujina pa ga je nedvomno načela tudi notranje. Čutil je, da v Argentini ni njegovo mesto. Se nekaj dni pred smrtjo je sanjal o Šmarjeti, kamor se bosta z ženo vrnila, ko ga je nenadoma, 22. marca 1951, doletela smrt, ko se je iz bolnice vračal k ženi. Po več letih mu je pogumna vdova izpolnila željo - prepeljala je njegov pepel v domovino, tako da zdaj počiva na domačem pokopališču v Vojniku pri Celju. V spomenik z mogočno bronasto glavo (dela kiparja Ahčina) so vklesane besede iz Petega evangelija: »Kakor glad mori vse živo, stre srce človeku domotožje, dom na rodni grudi dar najslajši je iz roke božje.« Božena Orožen Herman Celjski III. dejanje 2. prizor (del) Herman, Eneja Silvij in Jošt Soteški Eneja Silvij. Svetujem še gospodu, da moli očenaš pred spanjem, počasi in s preudarkom, samo en očenaš. Herman. Idi proč, duhovnik. (Eneja Silvij odide.) V mojih ječah gnijejo prelati, Eneja Silvij! Pater Melhijor je božji volek, on bo letal, kakor mu ukažeš. Na tega gizdavega Laha mi pa pripazi, Jošt. Kraljica ogrska je vsa v plamenu zanj, to mi utegne zmešati račune. Zdaj pa mi reci, kaj je z blagorodnim mojim sinom, je pripravljen? Jošt. Vse je gotovo. Vendar bi prosil, da bi blagorodje sina prvega zaslišali, potem njegovo golobico. Herman. Tako jaz tudi mislim. Aron mi pošlje njo, ti pa pripelješ njega. Jošt. Hotel sem reči, da pripeljem njega tu na vrata tajnega hodnika v trenutku, ko bo vaša izpoved z Veroniko pri kraju. Tako, jaz mislim, bi se dal izkresati poudarek, važen za njen pogin. Herman. Izvrstno. Pripelji Friderika tod - in stoj pred temi vrati z njim. Ko jaz razkrinkam čarovnico z glasnim klikom, tedaj odpri in vstopi. Tod pojdi torej. (Jošt izgine skozi vrata tajnega hodnika.) Na desno, na polici so bakle. Z mojimi jetniki spodaj ne govori! Da si ne zajdeš v labirintu! Svetloba bakle obsije Hermana. Od spodaj kriki jetnikov. Joštov glas pada vedno niže. Jošt. Znam jaz ta pota! Tu - na levo - je grob zazidanega sina-grbavca - grbavca. Tu - na desno . . . Herman zapre vrata. Daljni grom. 3. prizor. Herman sam. Pozneje Privid grbavca. Herman. Tulijo moji jetniki. Od glada jim poka drobovje. (Odpira vrata. Kriki jetnikov.) Hej, častiti vi prelati! Hej, vi cenjeni plemiči in vitezi hrvatski! Očistil sem dodobra vso zemljo med Dravo in Savo te viteške golazni in zdaj prigrnem Bosno. Še je prostora v mojih ječah za trde bosanske glave. Kakšen glas je to? Kot krik otroka! (Zapre vrata.) Grbavec? Podložil sem te svoji volji in v smrt si moral, četudi si rojen iz mojih beder. Celjan - pa grbav? Kdor vlada, mora biti lep. (Grom. Prikaže se majhen nerazvit deček in iztega roke po Hermanu.) Proč, ti nakaza! Kaj laziš tod za mano? Saj si že davno mrtev. Kaj se grohotaš? Privid . O-če, o-če! Herman. Ti me kličeš oče? Privid. Mojega rojstva te je bilo sram in si ukazal, da so me zazidali v tem zidovju. Pa nisi vedel, da je v tej nakazi, iz tebe porojeni, tlela spasonosna misel za naš rod od kolena do kolena. Previdnost ti je dala trn za pokoro, iz tega trna pa bi se bil razvil bohoten cvet. Ti pa si bil ošaben, zato me čuj: Zijali bodo prazni tvoji dvori in Celje bo beračilo za drenov grm, da bi mu bil naslednik. Herman. Saj vem, kaj si! Izgini! (Bije z mečem, privid izgine.) Izgini, ko te izven mene ni! Kako zabaven duh! Kako se nagromadi v duši črna misel in lebdi nad mano! Eneja Silvij pravi, en očenaš, samo en očenaš za tesno uro. (Poklekne z mečem v roki.) Pater noster, qui es in coelis, sanctificetur nomen tuum, adveniat regnum tuum, fiat voluntas tua . . . Voluntas tua? Tvoja volja? A kje sem jaz? Kaj more biti tvoja volja druga nego moja? O kakšni volji sanja kamen v tem zidovju? In črv, ta ropar večnosti, kaj dvomi v sebi črv? Fiat voluntas tua? Ne dam, ne dovolim, da bi nadležna vest skalila mojo jasno misel. Fiat voluntas mea! Moja volja naj se zgodi. Kako ob tem hotenju beže podobe moje lastne domišljije. Vse mi je jasno kot jeklo tega meča. Zaveznik, dobrotnik, prijatelj! Ti vladar in oče reda od vekomaj do vekomaj. Moj sin te je oskrunil, jaz pa ti vrnem zopet tvoj hladni čisti blesk. Fiat voluntas mea. (Privid se prikaže iznova.) Stoj! Privid . Ubog si, oče moj. Vsa tvoja moč in slava se spremeni v pepel in prah. Smrt se reži nad tvojim rodom. Glej, bratec moj prihaja. (Prikaže se duh Hermana mlajšega.) Herman. Dva sina, dva otroka moja! P r i v i d . Za svoje grehe sluti oče zlo usodo svoje dece. Hočeš videti še več? Herman. Haha! Ve sence iz onstranstva, ve ste laž! Dokler stojim na tehle nogah, ve ste laž! (Bije z mečem, privida izgineta.) Pomoč! Luči! Posvetite! (Pride služabništvo.) Zbudite mi Heriča. Njemu ukazujem, naj nemudoma sedla najboljše konje, naj pohiti za mojim sinom Hermanom in naj mi ga pripelje, če je še živ! 7. prizor. Herman, Friderik, Barbara, pozneje Ve- r o n i k a. Barbara. Ti ne počivaš, oče? Ti si me slišal? Tu Friderik, moj brat, v železju? Friderik. Oče je izvolil ta pozni nočni čas, da bi mi sodil. Z umetnostjo jezika bi rad okrenil svet in mi iztrgal dušo z demonsko svojo voljo. Že sem kolebal in skoro sem podlegel njegovim omamljivim vabam. Zdaj pa sem slišal nehote glas tvojega srca. Glej, sestra, čuj kraljica: Ni takega očeta, take krone tu na zemlji, ne takih zvezd in čednosti na nebu, ne takega trpljenja in bolesti v peklu, da bi se jaz zavoljo njih odrekel svoji ženi in dušo dal očetovim številkam. Herman. Za ta tvoj nepremišljeni sklep te jaz izobčim iz rodbine in iz svojega srca. Vse drugo pride. Barbara. Izobčiš tudi mene, oče? Glej, jaz blagrujem brata za njegovo srečo in rada bi že videla preganjano Veroniko. Friderik. O, hvala, hvala, sestra. Barbara. V mojo pomoč zaupaj. \ H e r m a n . Ti, ki si znala varovati dostojanstvo krone? Barbara. Kaj mi je do krone? Krona mi je breme, bogastvo mi je breme in moj soprog mi je največje breme. Šestnajstletno si me izročil bradatemu Žigmundu, katerega so Ogri že enkrat vrgli s trona, ker je zalezoval njih zale žene. Zdaj pa pije, pije in potuje in dolgove dela. Tebi je maziljen kralj, meni leseno veličanstvo. Kako bi mogel dati srečo ženi, ki je tvoja hčerka? Herman. To je pri tebi slaba volja. To je trenutno. To se vse dogaja, da v slabi volji gledamo preteklost in iščemo pogreške, ki jih ni. Svetujem ti, da se podaš k počitku. Jutri nadaljujemo svečanosti. Barbara. Ne, oče. Ne grem od tod, dokler ne snameš bratu z rok verige in daš Veroniki svoj blagoslov. Friderik. Ona je angel! Herman. Ona je angel? (Vzame kupo.) Tu, pijta iz te kupe angelski napitek. Iz angelskih je rok, iz rok Veronike. Poskusita, kako se hitro pride na drugi svet, med angele. Barbara. V tej kupi da je strup? Friderik. To je očetovo natolcevanje, njegova nova zanka. Herman. Je zanka, je. Nastavila jo je Veronika, ne vama dvema, ampak meni. Priplesala je v mojo spalnico kot bahantinja in mi ponudila s to smrtonosno kupo tudi sebe. Ali jo hočeš videti, moj sin? Kako je krasna! Res, kraljica, tu v spalnici je tista najkrasnejša žena s plesa, (Herman odpre spalnico.) Veronika! Friderik plane v spalnico, se vrne, raztrga verige, zgrabi meč. F r i d e r i k . Bij se, ti stari volk. To je tvoje delo, tvoj satanski naklep. Podtaknil si ji to vlogo, zdaj si razkrinkan sam. Bij se, brani se! Pride Veronika. Veronika (se smeje). Si živ in ljubiš še? . . . Jaz sem ležala v grobu za temi durmi. Z menoj je bil tvoj oče. Črvi so mu lezli iz srepih oči, čeljust je šklepetala ob čeljust, njegov nemirni okostnjak je trepetaje iskal groba. Si res, si živ? (Se smeje.) Kako lepo je biti s tabo! On pa je plesal mrtvaški ples. (Se smeje.) Si res, si živ in ljubiš? Friderik. Veronika, kaj so storili s tabo? Zdrami se. Barbara. Zares je ona, ona . . . Herman. Ne hodi blizu nje. Zaradi dostojanstva ne, kraljica. B a r b a r a . Le to jo vprašam: Veronika, poznaš to častitljivo glavo? Veronika. On je moj tast - in ti kraljica. Barbara. Zakaj si mu ponudila to kupo? Veronika. Da bi umrl. Jaz ljubim, on pa mi je bil na poti. Friderik. Kaj govoriš, Veronika, ni res, ni res! Herman. Priznala je očitno. F r i d e r i k . Ne vidita, da v strahu izgublja sled resnice? Veronika, osvesti se. Barbara. Obljubljeno pomoč odrekam, brat. To je nevarna nedostojna žena. Začel si jo ljubiti v kalu strasti in pitala te je s čarovniškim mlekom. Zato si slep. Veronika. Molči ti, kraljica. F r i d e r i k . Ne boj se, draga moja, presliši podlosti, moj meč ti je zaščita. V e r o n i k a (se mu izvije). Ko sem bila še majhna deklica, so tvoji svatje pridrveli mimo Dese-nic v sijajni kavalkadi. Tedaj je rekel naš zagorski seljak: Evo, gredo po kraljevo kupljen-ko! Kralj jo bo kronal, toda pod zlato krono se njeno srce ne bode razcvetelo. Jaz sem takrat jokala radi tebe. Zato, ko danes ljubim, ne poznam ovir in pojdem po usodni poti vse do konca. Ti me ne sodi in sama glej za svojo žensko srečo. Barbara. V blazni domišljiji poveličuje svoj zločin in ne pretehta več dejanja. Meni je zoprna. Tej kači treba streti glavo. (Odide.) Herman. Da, Friderik, je čas. Dovolj sem prosil in te pregovarjal, zdaj vama ukazujem. Ločita se! F r i d e r i k . Ne, ne, ti stari volk. V tvoje odprto besno žrelo ne izročim Veronike. Prej ti za njen nasmeh, za njen pogled prekoljem glavo. S tem mečem si izkrčim pot v svobodo. Znaj, da nisi več moj oče, jaz ne tvoj sin! Friderik plane z Veroniko na vrata. Herman. Hej, straže! Moj zvesti Jošt! Žvenket orožja na hodniku. 8. prizor. Herman sam. Herman. Kako konča ta neenaka borba? Izobčil sem ga iz srca z besedo, vendar trepe-čem zanj. On je moj prvenec. Heriča s poročilom, kaj je z mladim Hermanom, še ni nazaj. Čuj! To je bil udarec! Njegov ... Ta strašna noč, da bi mu ne bila usodna. (Friderikov krik.) Dognana sta! Pride Jošt Soteški. 9. prizor Herman in Jošt Soteški. Herman. So ranjeni, so mrtvi? Jošt. Dva Ogra obležala v svoji krvi — Herman. To je malo. On? Jošt. Vse, kakor treba, tudi ona. Vendar — Herman. Kaj? Je morda ranjen? Jošt. Ni. Gospod, gospod, naj vas ne pretrese. Vrnil se je Herič, čaka — Herman. Ni treba. Vem. Jošt. Vi veste za nesrečo? V nevihti se mu je splašil konj in mladi Herman si je zlomil tilnik. Herman. Zakaj pa tilnik? J o š t. Ne daleč tam od hrasta . . . vašega hrasta. Razklala ga je Strela. I konj i mladi Herman -sta padla. Blažena je pripeljala že mrliča. Herman. Zbudite mi poslanca kralja Tvrtka! Jošt Soteški odide in poklekne pri vratih. Mrtvaške molitve s hodnika. Mimo odprtih vrat sprevod menihov, v sredi truplo mladega Hermana. Visok glas moli latinski očenaš. Glas. . . . adveniat regnum tuum . . . fiat vo-luntas tua . . . Herman. Fiat voluntas mea! Anton Novačan Dragotin Ferdinand Ripšl 8. novembra 1987. leta bo minilo 100 let od smrti župnika D. F. Ripšla. Rojen je bil 1. novembra 1820 pri Sv. Juriju pri Celju, umrl pa je v Vidmu ob Savi, kjer je župnikoval od 1874. leta. Po končani gimnaziji v Celju je študiral bogoslovje v Celovcu, kjer je bil posvečen v duhovnika 1843. leta. Kot kaplan je služboval v različnih krajih Južne Štajerske, na Vranskem, v Konjicah, pri sv. Križu pri Slatini, v Brežicah, na Koroškem v Rojah v Labotski dolini ter Št. Andražu v Labotski dolini. Od leta 1854-1859 je bil kuratpri Sv. Miklavžu nad Laškim, od 1859 do 1864 pa je služboval kot vojaški duhovnik. Od 1864 do 1874 je bil župnik v Loki pri Zidanem mostu in potem do smrti župnik v Vidmu. Že od začetka svoje duhovniške službe se je Ripšl pridružil narodno zavedni duhovščini in se vključil v narodno prebujevalno delo. Že leta 1850 je objavil nekaj proze v Drobtinicah. L. 1859 je bil eden od »treh domorodcev iz Šentjurja poleg Celja« poleg njega še Benjamin in Gustav Ipavec, ki so »na svitlo dali ino svim pošteno-veselim Slovencom podarili« Pesmarico za kratek čas. Vse besedilo je bilo Ripšlovo in tudi dva napeva. Nekatere od teh pesmi so ponarodele (Majolka, Ko b' sodov ne b'lo), nakatere so pa njegovi nekdanji farani pri Sv. Miklavžu še pred nekaj desetletji znali na pamet. Ripšl se je vključeval v vsakršno delo za narod- Pozimi mor'mo piti, pozimi mrzlo je; takrat nas greje grozdja kri in vinček nam prav dobro stri, pozimi mor'mo piti. Poleti mor'mo piti, poleti vroče je; takrat hladi nas grozdja kri in vinček nam spet dobro stri, poleti mor'mo piti. ni dvig Slovencev. Bil je med ustanovitelji pisateljskega društva in med ustanovitelji Glasbene matice v Ljubljani. Zelo aktivno je deloval v čitalnicah, ki so opravljale v tistem času pomembno narodno delo. Aktivno je sodeloval na Taboru v Sevnici, kjer je govoril o pomenu slovenskih osnovnih šol. V letih 1869/70 je bil podpredsednik čitalnice v Laškem. Prizadeval si je tudi za gospodarski dvig slovenskega ljudstva. Kot odličen sadjar je videl gospodarske možnosti za slovenskega kmeta v sadjereji. 1867. leta je izdal knjižico Kratki nauki za sadjerejo. V njej kmeta vzpodbuja za to gospodarsko dejavnost in podaja osnove za sadjerejo. Knjižico je opremil s pesmico: Imaš kako prazno mesto, naj bo v vertu al' za cesto, sadno drevce tje posadi al' v jeseni al' spomladi, drevce tebi v zahvalo žlahno sadje bo dajalo; če pa ne bi teb' zorelo, ime tvoje bo slovelo. Vinko Rajšp D. F. Ripšl KDAJ MORAMO PITI V jeseni mor'mo piti, to je najlepši čas; takrat zori nam grozdja kri in vinček nam najbolj diši, v jeseni mor'mo piti. Spomladi mor'mo piti, kjer je veselo vse! Takrat diši nam grozdja kri in vinček nas oveseli, spomladi mor'mo piti! Zatorej, le ga pijmo, kjerkoli ga dobimo! Kdarkolj diši nam grozdja kri nam vinček tudi dobro stri, le pametno ga pijmo! Bogu se zahvalimo, ker nam ga rasti da! Da dozori nam grozdja kri, in vinček da nam dobro stri, Bogu se zahvalimo! MAJOLKA (2., 4. in 6. kitica je ostanek stare narodne pesmi -op. pesnika) Majolka bod' pozdravljena, ker z vincem si pripravljena. Majolka, majolka, majolmajolčica. Od zunaj lepo pisana, od znotraj z vincem štrihana. Majolka . . . Ker vince radi 'mamo, majolčico štimamo. Majolka . . . Le primi jo za roče, naj teče, dokler hoče. Majolka . . . Tud' sosed naj ga pije, da žlahtno vince vžije. Majolka . . . Majolka kaj si strila, da si nas napojila? Majolka ... Zdaj se ti poslovimo, da pamet ne zgubimo. Majolka . . . Če Bog da, spet'veseli, še večkrat bomo peli: majolka . . . Ob petdesetletnici smrti ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča (rojen 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem, umrl 2. julija 1937 v Stični) V svojo oporoko, datirano 25. novembra 1936 v Stični, je osemindvajseti ljubljanski škof (1898-1930) in nato naslovni garelski nadškof (1930-1937) Anton Bonaventura Jeglič zapisal: »Dušo izročim po jokah Device in Matere Marije presveti Trojici, v katero sem zmeraj prav odkrito veroval in jo častil.« Svoje življenje je želel končati tako, kot je živel: Po Mariji k Jezusu, ali kot je zapisal v svojem grbu, ki ga krasita podobi Srca Jezusovega in Matere Božje: Pridi tvoje kraljestvo po Mariji. Malo pred smrtjo je zapisal v zasebnem pismu: »Blagor jim, ki umrjd v presv. Srcu Jezusovem in pod pokroviteljstvom Nje, ki je posrednica vseh milosti božjih.« Kot da je presveta Trojica želela ustreči tej njegovi želji. Svojo dušo Bogu je nadškof Jeglič izročil na prvi petek v mesecu juliju, na dan, ko Cerkev slavi praznik Marijinega obiskanja. Jegličevo smrt 2. julija 1937 so vsi Slovenci, ne glede na svoje prepričanje ali svetovni nazor sprejeli z bolečino v srcu in jih ni bilo sram tega tudi javno priznati. Zakaj z bolečino je morda najjasneje izrazil Jegličev naslednik škof Gregorij Rož-man v posebnem pastirskem pismu vernikom ljubljanske škofije, ki so ga brali po cerkvah trideseti dan po nadškofovi smrti 2. avgusta 1937. V tem pastirskem pismu je škof Rožman med drugim zapisal: »Nadškof Jeglič je bil vodnik, ki je odločilno posegel v javnost, tudi narodno, kulturno, gospodarsko in politično delovanje. A pri vsem tem ga je vodila misel na zadnji cilj in namen, ki si ga je postavil: za čast božjo in za blagor duš.« Prav zanimivo je, kako so Jegličevo vodilno vlogo v slovenski Cerkvi in v življenju slovenskega naroda vrednotili njegovi sodobniki ne glede ali je šlo za njegove somišljenike ali pa za ideološke in politične nasprotnike. Tako je na primer Slovenski narod še isti dan (2. julija, št. 148) na prvi strani zapisal: »Pokojni knezoškof dr. Jeglič je bil markantna osebnost slovenskega verskega in javnega življenja in z njim je združen tudi velik del zgodovine slovenskega naroda.« Za Jutro (sobota, 3. julija, št. 152, str. 3) »z nadškofom dr. Jegličem odhaja v grob nedvomno ena najmar-kantnejših slovenskih osebnosti polpretekle dobe ... Z njegovim imenom in delom pa so posredno ali neposredno združene tudi mnoge strani naše politične in kulturne zgodovine.« Slovenec v nedeljo 4. julija (št. 149a, str. 2) poveličuje Jegličeve izredne vladarske sposobnosti, združene s prisvojeno plemenitostjo. »Bil je hiter in jasen v svojih odločitvah. Njegovo načelo je bilo: premisli, moli pa naredi. Diplomatske nejasnosti in nedvoumnosti ni poznal . . . Kar je po svoji vesti in v goreči molitvi spoznal za prav, tega se je držal.« Druga silna voditeljska lastnost nadškofa Jegliča, pravi člankar v Slovencu, je bila njegova delavnost. Bil je izredno uren v reševanju zadev. Vsako pismo je lastnoročno osebno odgovoril. Pisal je obširen dnevnik, ki je važen vir za versko, kulturno, narodno in politično zgodovino Slovencev. Pri tem pa je kar šestkrat prehodil vso škofijo in našel še čas za pisanje vzgojnih in verskih knjig. Svoj članek zaključi Slovenec z eno najlepših karakteristik nadškofa Jegliča: »Stal je trdno na zemlji, vkoreninjen v njo sredi svojega naroda, a glavo, misli in cilje je imel v nebesih.« Domoljub je 7. julija obširno poročal o pogrebu (5. julija). V skladu s svojo osnovno usmeritvijo, je Domoljub poudaril predvsem nadškofovo duhovno poslanstvo. Takole pravi: Nadškof Jeglič je »organiziral delovanje duhovnikov, med slovenskim narodom pa je veljal za prvega denarnega dobrotnika šolstva, za branitelja narodnih pravic ter pisatelja verskih knjig. Oživil je škofijske sinode. Neumorno se je zavzemal in priporočal misijonsko delo po župnijah, pospeševal Marijine družbe in uvedel vedno češčenje svetega rešnjega telesa v ljubljanski škofiji. V škofijskem listu je obravnaval najbolj pereča dogmatična in moralna vprašanja. Bil je duša štirih velikih katoliških shodov in velik prijatelj in pospeševatelj orlovstva, krščanske socialne zveze ter snovanja izobraževalnih društev. Njegovo veliko delo je posebno ustanovitev zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano leta 1903. To je bila prva čisto slovenska gimnazija, na katero je knezoško-fijski zavod odločilno vplival, da so se zanjo spisale vse srednješolske učne knjige v slovenskem jeziku. Škof dr. A. B. Jeglič je bil od leta 1905 do 1907 glavna opora tudi Janezu Evangelistu Kreku v njegovi borbi zoper tedanjega kranjskega deželnega predsednika za splošno in enako volilno pravico. V agitaciji za majniško deklaracijo je Jeglič povabil zastopnike vseh slovenskih strank, da so skupaj z njim in s stolnimi kanoniki podpisali potrdilno izjavo. Ko so Italijani čim dalje bolj segali po slovenski zemlji, je škof dr. Jeglič odšel sam v Pariz in London, da dobi tudi tam prijateljev svojemu narodu.« Že iz teh nekaj skopih izjav razumemo, zakaj je dr. Anton Korošec, ki je ob odprtem grobu govoril v imenu kraljevske vlade, Jegliča primerjal Mojzesu. »Ako se ne bi bil on postavil pred dvajsetimi leti z vso silo in vso avtoriteto za osvobodilno gibanje, težko da bi bil narod ustvaril svoj nacionalni ideal. Duhovni vodja naroda, njegov vzgojitelj, njegov preporoditelj, je v odločilnih trenutkih, kadar je šlo za biti ali ne biti istega naroda, stopil na čelo narodnemu gibanju: vedno neupogljiv, odločen, jasen in brezkompromisen« (Domoljub, št. 27, str. 6). Že ta nepopolna podoba daje slutiti veličino Jegličevega duha. V veliki meri je prav Jegličeva zasluga, da je »Ljubljana postajala vedno bolj kulturno središče in os Slovenije«, kot je v poslovilnem govoru ob Jegličevi krsti poudaril ljubljanski župan dr. Adlešič. Žal še vedno čakamo na Jegličev življenjepis, ki bi v polnosti in pravično ovrednotil Jegličevo osebnost in njegovo delo na verskem, narodnem, političnem, kulturnem, gospodarskem in socialnem področju. Spremenjene razmere po drugi svetovni vojni so dale prenekateri njegovi pobudi drugačno podobo. Vsi pa, hočeš nočeš, nosimo njegovo dediščino in smo nanjo ponosni. France M. Dolinar Ob dvestoletnici smrti ljubljanskega škofa Janeza Karla Herbersteina 1772-1787 Ljubljanski škof Janez Karel Herberstein je nedvomno globoko posegel v politično in cerkveno-politično življenje avstrijskih dednih dežel in za dolga desetletja oblikoval versko in cerkveno življenje med našim ljudstvom. Bil je osebnost, v kateri so se stikali vsi važnejši problemi dobe, v kateri je živel in mož, ki je s svojimi odločitvami prenekaterokrat prehiteval svoj čas. Za Herbersteinovo duhovno podobo je bilo odločilno njegovo bivanje v Salzburgu, kjer je študiral filozofijo in pravo, in v Rimu, kjer je končal teologijo in bil 8. junija 1743 v lateranski baziliki posvečen za duhovnika. Že v Salzburgu se je Herberstein seznanil s teološkimi spisi italijanskega duhovnika in zgodovinarja Ludovica Antonija Muratori(ja), v katerih je ta veliki italijanski znanstvenik razvil obširen program temeljite in radikalne obnove Cerkve. Muratori je hotel Cerkev notranje prenoviti, zaustaviti prodor praznoverja in očistiti versko življenje preživelih oblik baročne pobožnosti. Cerkev naj skrbi le za versko življenje, vse ostalo pa naj prepusti svetni oblasti. Dolžnost državne oblasti je, meni Muratori, omogočiti nemoten razvoj verskega življenja, preprečiti zlorabo vere, na verskem področju pa prepustiti Cerkvi popolno in neokrnjeno svobodo. V Rimu pa je navezal Herberstein tesne stike z janzenističnim krogom pri Chiesa Nuova. Ljudje, kot so bili kardinal Domenico Passioneri in mon-signorja Giovanni Gaetamo Bottari in Pier Fran-cesco Foggini in drugi, so si prizadevali zgoraj navedeni Muratorijev program uresničiti v Cerkvi, za svoje načrte pa so našli močno zaslombo v papežu Benediktu XIV. (1740-58). Z ljudmi iz tega kroga t. i. umerjenih janzenistov je ostal Herberstein povezan vse življenje. Ko je bil Herberstein 20. novembra 1769 imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa s pravico nasledstva in nato 5. decembra 1772 tudi umeščen za dvajsetega ljubljanskega rednega škofa, se je znašel v bistveno drugačnih razmerah, kot jih je srečal v času svojega teološkega študija v Rimu. Ideje o obnovi Cerkve niso bile geslo samo cerkvenih krogov, ki so si prizadevali za resnično poglobitev cerkvenega in verskega življenja, ampak često tudi močna propagandna parola Cerkvi sovražno razpoloženih ljudi, ki so si prizadevali Cerkev podrediti svojemu vplivu. Tudi avstrijski dvor je bil zainteresiran za »temeljito obnovo Cerkve« v avstrijskih deželah. Vendar njegovo izhodišče ni bilo teološko, ampak izrazito racionalistično prosvetljensko. Cesar Jožef II. in njegovi svetovalci niso stremeli za notranjo obnovo verskega življenja, kot jo je pojmoval Muratori, ampak so ga hoteli prilagoditi zahtevam prosvetljenske filozofije, kije zavestno zanikala cerkveno avtoriteto. Seveda je bilo med reformnimi prizadevanji umerjenih janzenistov in hotenji racionalistično prosvetljenske državne oblasti veliko stičnih točk (boj proti izrodkom v češčenju svetnikov in Marije, poenostavitev bogoslužja in cerkvene opreme, prizadevanje za večjo samostojnost krajevi\p Cerkve), vendar je Muratorijev program odločno odklanjal vsako poseganje državne oblasti na notranje cerkveno področje in pretirano strogost francoskih janzenistov. V Ljubljani se je Herberstein znašel tako rekoč med dvema ognjema. Zavedal se je nujnosti cerkvene in verske obnove zaupane mu škofije. Istočasno pa mu je bilo popolnoma jasno, da bodo vsa njegova prizadevanja ostala brez sadu, če se mu ne bo posrečilo odpraviti teritorialne in juri-dične razdrobljenosti ljubljanske škofije, ki je onemogočala vsako resno in enotno pastoralno delo. Prav tako je Herberstein hitro uvidel, da bo mogel svoje velikopotezne načrte uresničiti samo s pomočju dunajskega dvora, ker v cerkvenih krogih za svoje pobude ni naletel na razumevanje. Pod tem vidikom moramo presojati celotno Herbersteinovo pastoralno in tudi njegovo cerkveno politično dejavnost. Zaradi spora z Rimom, ki ga je sprožilo Herbersteinovo pastirsko pismo leta 1782 žal večina raziskovalcev tega obdobja presoja Herbersteinovo vlogo pretežno pod političnim in cerkveno političnim vidikom, premalo pa so pozorni na njegova teološka izhodišča in njegovo duhovnost. To večinoma odpravijo z ugotovitvijo, da je bil janzenist in niti ne poskušajo natančneje opredeliti njegovega janzenizma. S tem pa je postala celotna podoba ljubljanskega škofa enostranska, pomanjkljiva in krivična. Herbersteinova pastirska pisma, njegove vizitacije, odloki sinod v Ljubljani (1774) in Gornjem gradu (1778), njegova navodila duhovnikom za njihovo osebno živ- ljenje in njihovo pastoralno dejavnost, Herbersteinovo prizadevanje za boljšo izobrazbo klera pa jasno pričajo, da je bil Herberstein globoko religiozna osebnost, ki si je iskreno prizadeval za božjo čast in blagor zaupanih mu vernikov. Pod tem vidikom je bila Herbersteinu v našem zgodovinopisju storjena velika krivda. • Gotovo, da na mnoge stvari danes gledamo drugače, kot so nanje gledali takrat. V danih okoliščinah se nam zdijo nekatere stvari danes skorajda nerazumljive. Očitno pa so bili takrat prav tako samo ljudje, kot smo mi danes in nekaterih stvari niso mogli, drugih pa morda niti niso hoteli razumeti. Eno takšnih spornih vprašanj, zaradi katerega seje Herberstein zelo zameril Rimu je bilo njegovo stališče do drugih veroizpovedi. V že omenjenem pastirskem pismu iz leta 1782 je Herberstein namreč med drugim zapisal, da se sme vsak človek odločiti za tisto veroizpoved, ki jo po »skrbnem iskanju in treznem premisleku spozna za pravo«. Herberstein še zdaleč ne uči kakega verskega indeferentizma. Navedeni stavek moramo pač gledati v sklopu daljše miselne celote, v kateri škof Herberstein vedno znova poudarja, da mora naše medsebojne odnose urejati ljubezen. Ta ljubezen mora po Jezusovi zapovedi obsegati vse ljudi brez razlike. Naš bližnji je sleherni človek, ne samo tisti, ki izpoveduje isto vero, kot mi. Dolgo teološko utemeljitev svojega prepričanja, ki ga je podkrepil s številnimi navedbami iz spisov cerkvenih očetov, pa je podal Herberstein še v posebnem opravičilnem pismu papežu Piju VI. slab mesec pred svojo smrtjo. Vendar papež s tem opravičilom ni bil zadovoljen in ni potrdil Herbersteina za ljubljanskega nadškofa, kot je to želel cesar Jožef II. Na dveh področjih pa bo Herbersteinovo ime vendarle trajno zapisano z velikimi črkami v naši cerkveni in verski zgodovini. Najprej zaradi njegovega prizadevanja, da bi božjo besedo približal ljudstvu in dal najsvetejši daritvi osrednje mesto v ljudski pobožnosti. Berila in evangelije pri maši so brali v slovenskem jeziku. Ker pa je bil Dalmatinov prevod svetega pisma jezikovno že preveč oddaljen, je Herberstein poveril Juriju Japlju naj oskrbi nov prevod svetega pisma v slovenščino. Neprecenljivo uslugo pa je cerkvi v notranje avstrijskih deželah in predvsem nam Slovencem napravil škof Herberstein s svojim prizadevanjem za preureditev župnijskih in škofijskih meja. Prav po njegovi zaslugi (izdelal je kar štiri predloge te preureditve in zadnjemu, ki gaje osebno nesel na Dunaj, predložil še skrbno izdelano karto) so župnijske in škofijske meje (1782-88) dobile bolj smiselno podobo in zlasti v naših krajih prvič v zgodovini omogočile enotno in načrtno pastoralno dejavnost. France M. Dolinar Spomin naših umrlih glasbenikov Stoletnica rojstva L. Zepiča, Cirila Pregla in Z. Prelovca, petdesetletnica smrti M. Hubada Ludvik Zepič, 12. 8. 1887-14. 1. 1971 Pred sto leti se je na Razborju pri Zidanem mostu rodil Ludvik Zepič, ki je svoje najboljše moči posvetil glasbi in bibliotekarstvu. Po študiju prava v Gradcu in Zagrebu se je zaposlil v finančni stroki in bil dolgoletni ravnateljski tajnik banke Slavije. Vendar ga je že dijaka pritegnila glasba, ki jo je študiral na šoli Glasbene matice in privatno. Med (jrugim je bil vodja znanega Slovenskega vokalnega kvinteta v Ljubljani, še posebej pa se je udejstvoval pri Glasbeni matici, kjer je bil odbornik in član njenega pevskega zbora, pomagal zborovodjem in korepetiral. Po drugi vojni se je Zepič zaposlil v Narodni in univerzitetni knjižnici in tu začel drugo obdobje svojega dolgega življenja kot organizator in uspešen vodja njene glasbene zbirke. Z zbranimi mu-zikalijami in drugim gradivom, ki je obsegalo nad 40.000 enot, je postala to največja tovrstna urejena zbirka v Jugoslaviji, pomembno mesto za preučevanje slovenske glasbene preteklosti in glasbe sploh. Tu se je Zepič še posebej posvetil študiju, prirejanju in spartiranju skladb Jacoba Gallusa. Iz tujine je pridobil nekatere stare izvirnike - tako je po daljšem iskanju našel v Toruriu na Poljskem manjkajoči tenorski glas, kar je sploh omogočilo rekonstrukcijo in izdajo Gallusovih madrigalov pri Slovenski matici v Ljubljani. Z njegovim sodelovanjem - s spartiranjem in prestavljanjem v nove kljjiče - je med drugim nastala monografija Gallus, Plautzius, Dolar in njihovo delo ter izdaja vseh Gallusovih posvetnih skladb, Moralia in Harmoniae morales. Zborovskemu petju je bil blizu tudi z občasnim zbiranjem in harmoniziranjem ljudskih pesmi z rojstnega Raz-borja in ob nekaj kompozicijskih poskusih s povojnim sourednikovanjem Naših zborov. Kot vodja glasbene zbirke in posredovalec Gallusove umetnosti je dal dragocen prispevek slovenski glasbi in bibliotekarstvu. Ivan Klemenčič Sto let mineva, kar sta se rodila dva glasbenika, ki sta se s svojim opaznim ustvarjalnim in poustvarjalnim deležem zapisala v potek in razvoj slovenskega zborovskega življenja. Ciril Pregelj, glasbeni pedagog, zborovodja in skladatelj seje rodil 24. februarja 1887 na Olšev-ku pri Šenčurju na Gorenjskem učitelju in organi-stu. Že v zgodnjem otroštvu je osirotel in preživljal mladost pri svojem stricu v Šentlovrencu pri Celju, ki je bil prav tako učitelj. Tu je hodil v osnovno šolo in se seznanil z osnovami klavirske igre. Kot kasnejši učiteljiščnik v Mariboru se izdatno glasbeno udejstvuje pod mentorstvom skladatelja Emerika Berana: poje in igra pri mariborski Narodni čitalnici, s čemer si s sicer nezaželeno in celo prepovedano dejavnostjo nakoplje težave ter deluje kot pevovodja na učiteljišču in gimnaziji. Ob izvrševanju prvih službenih dolžnosti v šolah na Celjskem si prizadeva za širše glasbeno znanje in skladatelj Risto Savin mu v Žalcu izpo-sluje denarno posojilo za enoletni študij na Dunaju. Pregelj dobi dopust in v letu 1912/13 privatno študira na dunajski glasbeni akademiji. Svoje strokovno obzorje tudi po vrnitvi razširja predvsem v stikih s Slavkom Ostercem na začetku tridesetih let. Po prvi svetovni vojni je bogato dejaven kot pedagog pri šoli Glasbene Matice v Celju, kjer poučuje vrsto teoretičnih predmetov, zasebno pa klavir in deluje kot zborovodja po šolah, pri celjskem pevskem društvu in pri moškem pevskem zboru Oljka vse do začetka druge svetovne vojne. Z vsemi pevskimi ansambli nastopa in precej gostuje po Sloveniji. Posveča se tudi publicistični dejavnosti in ustanovi celo glasbeno revijo Delavski akordi, ki pa ne zaživi, predava in sodeluje kot svetovalec in mentor. Tudi življenje v pokoju mu je prav tako prepredeno z živahnim glasbenim delom: poučuje še na ljubljanski šentviški gimnaziji in vodi razne pevske sestave. Umrl je 1. januarja 1966 v Ljubljani. Ves čas Pregelj tudi ustvarja. Njegov sklada-teljski opus je razen nekaj del za klavir ter pihalni okester v celoti posvečen človeškemu glasu. Njegove skladbe so izšle v rokopisnih in tiskanih zbirkah pred drugo svetovno vojno in po njej, izhajale pa so pogosto še v raznih zbirkah in posamezno v glasbenih in drugih revijah. Njegovo ustvaijanje je zasidrano v ljudskem glasbenem melosu in tudi avtorske skladbe med samospevi, spevoigrami in zborovskimi deli se nagibajo k temu občutju. Dostopne so najširši publiki, kar ima svoje vzroke tudi v Pregljevem občasnem zbiranju ljudskih napevov. Pregelj je s svojimi skladbami izdatno zapolnil vrzel v pomanjkanju literature za otroške enoglasne in večglasne mladinske zbore, s svojimi zbirkami za šolsko rabo pa izdatno osvežil pevski pouk na šolah z ljudskimi pesmimi v priredbi in svojimi skladbami. Prav tako pa je v zglednem stavku za moški zbor osvežil preko 80 priredb že skoraj pozabljenih ljudskih napevov, ki so bili še posebno v polpretekli dobi priljubljena literatura manjših pevskih sestavov. Drugi, ki se ga letos spominjamo pa je skladatelj in zborovodja Zorko Prelovec. Doma je bil iz Idrije, kjer je bil 11. februarja 1887 rojen v družini sodnijskega uradnika in gostilničarja. Njegov izraziti glasbeni talent se pokaže že v šolskih in gimnazijskih letih, ki jih preživlja doma, v Novem mestu, Kranju in spet doma v Idriji. Ob gimnaziji nabira sam glasbeno znanje v teoriji in praksi, uči se inštrumentov, kjer mu je svetovalec tudi Ignacij Hladnik. Takoj zagnano začne z vodenjem dijaških zborov in kmalu tudi orkesterskih zasedb ter rudarskih pevskih društev. Ker nima možnosti, se mora želji po študiju glasbe na Dunaju in s tem posredno tudi poklicnemu življenju glasbenika odpovedati. Zaposlil se je pri Mestni hranilnici v Ljubljani in se vključil v zbor Glasbene Matice, začel pa tudi s samostojnim delovanjem kot zborovodja. Leta 1910 prevzame vodstvo pevskega društva Ljubljanski zvon, ki se s Prelovcem iz samo moškega sestava razširi v mešani zbor. Ljubljanski zvon v svojih sporedih vse pogosteje sega po sodobnih slovenskih skladbah, kar postane z leti uspešnih in odmevnih sezon po Prelovčevi vzpodbudi načelo društvene umetniške usmeritve. Z leti - Ljubljanski zvon je vodil do 1. 1935 - je Prelovec postal cenjen kot najbolši interpret zborovskih del Emila Adamiča. Z zborom je veliko gostoval po Sloveniji, koncertirali so tudi v Beogradu, ob tem pa je navezoval stike in prirejal izmenjalne koncerte z drugimi našimi zbori. Svoje plodno publicistično delo je začel Prelo-vec 1. 1925 z izdajanjem glasbene revije Zbori, mesečnika, v katerem so s svojimi skladbami sodelovali vsi takratni pomembnejši slovenski in nekateri jugoslovanski skladatelji. Glasbenim izdajam je v Zborih dodal še književno prilogo in v njej ob sicer vrsti stalnih sodelavcev tudi sam največ pisal. V Zborih se je do 1. 1934 zvrstilo preko 300 zborovskih del in samospevov, od tega 16 Prelovčevih. Zorko Prelovec je veliko svojih skladb razen v Zborih objavil še v vrsti drugih zbirk in samostojnih tiskov. Njegova skladateljska zapuščina v rokopisu pa tudi ni neznatna. Skladbe za zbor in samospeve je povečini posvečal zborom od najmanjših do Hubadove župe, katere častni pevo-vodja je vsled plodnega dela postal, ter posameznikom. Mnoge od njih je ustvaril po naročilu. Po zasedbi prednjačijo po številu in kvaliteti romantično vzneseni moški zbori, s skoraj obveznim baritonskim solom v srednjem delu skladbe. Ob tem smo dolžni posebej izdvojiti izrazno bogato Sedem si rož porezala mi ter himnično obarvano Oj, Doberdob; tudi njegove nagrobnice so bile zelo priljubljene. Manj je ustvaril skladb za mešane zbore, med katerimi je tiste z duhovno vsebino objavil v Cerkvenem glasbeniku. V zbirkah za solistične glasove s klavirjem je segal večinoma po ljudskih motivih, izmed vokalnoinstrumental-nih skladb pa posebej omenimo kantato Lepa Vida, ki jo je publiki sam kot dirigent z uspehom predstavili. 1936. Po skladateljevi smrti - umrl je 25. februarja 1939 v Ljubljani-je izšla še zanimiva zbirka idrijskih ljudskih pesmi v njegovi predelavi za moški zbor. Zorko Prelovec »romantik po svojem osebnostnem značaju, po svojem zanositem delu in po bujnem in zasanjanem čustvu, ki ga je vseskozi in povsod vodilo« (Slovenec, 1939) predstavlja kot skladatelj, publicist in predvsem kot zborovodja pomemben člen v glasbenem življenju med vojnama. Letos se spominjamo še ene glasbene obletnice. Petdeset let bo minilo v maju, kar je umrl Matej Hubad, osrednja osebnost v razvoju slovenskega zborovstva na prelomu stoletij in na začetku dvajsetega stoletja ter eden najvidnejših sooblikovalcev našega glasbenega življenja v desetletjih proti drugi vojni. Doma je bil za Šmarno goro v Podvodju pri Skaručni in bil rojen kot deveti otrok na velikem posestvu 28. avgusta 1866, kjer je odraščal ob petju tako doma v družini kot na cerkvenem koru Hm ter v šoli na Skaručni in v Ljubljani. Svoje glasbeno delovanje je razširjal tudi kot gimnazijec v Ptuju in Ljubljani, kjer je sodeloval kot pevec, organist in dirigent na številnih ljubljanskih ko-rih. Ne smemo pa pri tem pozabiti na živahno delovanje Hubadovega pevskega kvarteta. Vztrajno je obiskoval koncerte, spoznaval literaturo in v nemškem opernem gledališču ni zamudil nobene predstave, ki jo je dirigiral na začetku svoje velike dirigentske poti Gustav Mahler. Letu študija prava v Grazu prostovoljno doda še- leto vojaške službe, nato pa odide pri enaindvajsetih z denarno pomočjo sorodnikov a proti volji domačih na Dunaj, da se posveti temeljitemu študiju muzike. Zaradi vrste zadreg, ki jih vztrajno rešuje z inštrukcijami, se med študijem ne vrača domov cela 4 leta. Denar namenja rajši za obiske koncertov in predstav v operi, kar mu omogoči spoznavanje literature in širok pogled v izvajalske navade dunajske glasbene metropole. V harmoniji in kontrapunktu je učenec slavnega Antona Brucknerja, kot glavni predmet študira še solopetje, ob tem pa še orgle in klavir ter vrsto drugih teoretičnih disciplin. L. 1891 je povabljen domov v Ljubljano h Glasbeni matici kot učitelj teoretičnih predmetov in vodja šole, njegova službena dolžnost pa je tudi vodenje Matičinega zbora - 19. decembra 1891 dirigira svoj prvi Matični koncert - kjer začne uspešno umetniško pot dirigenta. Po štirih letih se vrne na Dunaj in z odliko diplomira. Pred vrnitvijo pa obišče še Prago, München, Leipzig, Berlin, Varšavo in še nekatera druga mesta, spozna pestro glasbeno življenje in bogastvo glasbenih zbirk po knjižnicah teh kulturnih centrov. Jeseni 1. 1898 se dokončno vrne v Ljubljano h Glasbeni matici. Vse svoje znanje, delovno vne- mo in moči zastavi za napredek in razvoj Matiči-ne šole. Poučuje predvsem petje, pa tudi klavir in vrsto teoretičnih glasbenih disciplin. Kot sposoben organizator postane 1. 1917 ravnatelj šole, ki se po njegovih prizadevanjih za dvig ravni glasbenega študija pri nas v 1. 1919 reorganizira in preimenuje v Konservatorij za glasbo in igralsko umetnost. Hubad nadalje vodi ustanovo in se kot pedagog najdejavneje posveča vzgoji pevcev. Iz njegovega razreda so izšli številni stebri takratne operne in zborovske poustvarjalnosti. Ob tem sodeluje v intendanci gledališča, nekaj let pa je upravnik opere. Pri založniškem delu Matice sodeluje kot urednik, v Matičinih notnih izdajah objavi priredbe slovenskih duhovnih pesmi iz 16. in 17. stoletja ter številne ljudske pesmi za mešani zbor. V štiridesetih letih - preko 20 let je vodil zbor samostojno - je imel kot umetniški usmerjevalec in dirigent zbora Glasbene Matice nad 150 koncertov doma in v tujini. Za pultom Glasbene matice si je doma in posebno na gostovanjih zbora v Zagrebu, na Dunaju, na Češkem in drugod pridobil sloves odličnega zborovskega dirigenta, arhivi pa hranijo izvrstne odmeve iz časopisnih kritik. Zbor Glasbene matice se je z Matejem Hubadom razvil v enega najvidnejših jugoslovanskih zborov. Program zbora se je razširil na pester izbor umetne literature, narodnih pesmi, veliko pozornost je Hubad posvečal izvedbam novih slovenskih in jugoslovanskih skladateljev, transkribiral in izvajal je Gallusova dela, na vo-kalnoinstrumentalnih koncertih pa izvajal ob domačih predvsem Sattnerjevih kantatah številna pomembna dela svetovnega oratorijskega repertoarja od Bacha, Haydna, Mozarta in Beethovna do Brucknerja, Dvoraka in Verdija. Tematsko zaokroženi sporedi zbora Glasbene Matice so pomembno vplivali na razvoj umetniškega okusa v zborovskem življenju v našem širšem prostoru. Matej Hubad je umrl po nekajletnem premoru v javnem delu 2. maja 1937 v Ljubljani. Častno članstvo v mnogih pevskih društvih, državna odlikovanja in častno članstvo v Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti so zunanje vidno priznanje za ogromni dolgoletni delež v pedagoškem, umetniškem in organizacijskem delu v slovenskem glasbenem življenju »saj je bil domala edini, ki je glasbeno umetnost zares obvladal in bil po srečnem naključju usode postavljen na vidno in odločilno vzgojno mesto« (Ljubljanski zvon, 1937). Tomaž Faganel Ob 150 letnici rojstva Antona Foersterja Razvoj slovenske glasbe, še posebej cerkvene, je tesno povezan z Antonom Foersterjem, glasbenikom, ki ji je posvetil vse svoje sposobnosti in se ji v svojem enainštiridesetletnem službovanju popolnoma razdal. Nemogoče je v kratkem članku zajeti pomembnost in vsestranskost njegovega dela. Slej-ko-prej ostaja to dolžnost glasbenega zgodovinarja, ki bi nam Foersterja predstavil v monografiji, v katero bi zajel sicer obširno gradivo, ki je izhajalo o njem v obliki člankov predvsem v Cerkvenem glasbeniku pa tudi v drugih glasbenih revijah. Podatke črpam tako prav iz teh člankov, ki nam v celoti vzeto le dajo predstavo dobe, v kateri je živel, njegovega dela, biografske podatke, vse do opisov njegovih čisto človeških lastnosti. Skratka opisujejo nam ga kot umetnika in človeka v povfezavi z okoljem, v katerem je živel. Osnovna značilnost, recimo, Foersterjeve dobe je pojav cecilij anizma v cerkveni glasbi pri nas in na tujem. Pojem »cecilijanizem« je dobil sčasoma več pomenov: Osnovni je ta, ki so mu ga pripisovali njegovi ustanovitelji. Z njim mislimo na reformo cerkvene glasbe v prejšnjem stoletju, ki jo je začel regensburški cerkveni glasbenik Witt in ki je zajela vse nemško govoreče dežele ter Italijo. Njeno upravičenost so priznale in pospeševale najvišje cerkvene avtoritete. Pomen reforme je bil v poglobitvi duhovnosti cerkvene glasbe, pa tudi borba proti slabi in neustrezni dotedanji glasbi. Pri nas se je kič uveljavljal v obliki prenašanja italijanskega opernega stila v cerkev, kot tudi nemških koračnic in domačih narodnih viž. Cecilijanizem je predstavljal strogost, resnobo in dostojanstvo v glasbi. Glasbeni vzor so mu bili gregorijanski koral in skladbe vokalne polifonije (Palestrino so imenovali »knez cerkvene glasbe«). Cecilijanci so se strogo držali cerkvenih predpisov glede petja pri mašah, ki je moralo biti pri petih mašah vedno liturgično in latinsko. Beseda »cecilijanist« je dobila pozneje v strankarskih sporih že idejno opredelitev. Prav tako je dobila pozneje v kompoziciji skrajno negativen pomen, ki ga ima še danes. Vse od leta 1886 se pojavljajo v Cerkvenem glasbeniku (CG) članki, ki razlagajo cecilijanske ideje. Vsekakor pa članek, ki ga je napisal leta 1927, torej že iz večje časovne oddaljenosti dr. Fran Mlinar-Ciga-le z naslovom Naša cerkvena glasba in cecilijan-stvo, najbolj realistično ocenjuje razvoj cecilijan-skega gibanja pri nas. »Ob početku cecilijanskega gibanja je šlo za to, da se cerkvena glasba otrese necerkvenih, posvetnih, puhlih in trivijal-nih primesi . . .« Vendar ugotavlja, da je »s ceci-lijanskim gibanjem zašel v slovensko cerkveno glasbo tuj, anacionalen element.« Avtor članka hoče tudi kritično gledati na cecilij anizem z opombo, daje »morda osnovni nedostatek cecili-janstva bil v tem, da ni uravnavalo smeri v cerkveni glasbi v prvi vrsti iz umetnostnih vidikov ampak - skoraj bi rekel - z liturgičnih predpisov.« Izboljšanje naše cerkvene glasbe vidi v moderni smeri in njihovih skladateljih, ki spet, kot nekoč Gregor Rihar, dajejo glasbi narodni pečat. »Kam gre naša pot v bodočnosti? Še bolj se približati narodni dikciji, živi besedi, uporabiti vse pridobitve moderne dobe in jih smoterno aplicirati na naše narodno pojmovanje in čustvovanje.« (CG 1927, str. 88-90). Kramljajoče ljudski je članek v nadaljevanjih Frana Feijančiča »Anton Foerster kot človek« (1927). Dr. France Kimovec je o Foersterju pisal dvakrat: prvič leta 1923 ob njegovi 85-letnici in leta 1938 v članku »Foerster in njegov pomen za cerkveno glasbo«. Oba članka prinašata Foersterjeve biografske podatke ter z anekdotami zabeljena nudita prijetno branje. Foersteijev naslednik Stanko Premrl se je svojemu predhodniku oddolžil ob njegovi smrti leta 1926 najprej s kratkim, a izčrpnim nekrolo-gom, nato je pa zbral in leta 1937 v CG objavil vse Foersteijeve skladbe po časovnem nastajanju ter vsako tudi na kratko ocenil. Ob stoletnici Foersteijevega rojstva je France Marolt napisal spominski članek, v katerem bolj kot vsi prejšnji med drugim opisuje tudi strankarsko politične raz-tnere (razprtije) Foersterjeve dobe. Prva številka CG v letu 1938 prinaša poročilo o proslavah in koncertih ob stoletnici rojstva skladatelja. Spominske članke ob nejgovi smrti so napisali v vseh takratnih glasbenih revijah (Pevec, Zbori). Ob stoletnici izhajanja CG je v prenovljenem CG leta 1979 izhajala analiza njegovih prilog pod naslovom »Kompozicijsko tehnične lastnosti skladb objavljenih v CG«. Podpisani sem namenil Foersterju drugo nadaljevanje, v katerem razčlenjujem nekaj njegovih značilnih skladb. Cecilijansko gibanje pri nas je dobilo formalne okvire v Cecilijanskem društvu, ustanovljenem v Ljubljani leta 1877. Istega leta je bila ustanovljena pod okriljem društva Orglarska šola, leto pozneje pa Cerkveni glasbenik. Neumornega delavca je društvo imelo v Antonu Foersterju, ki je bil poleg delavnosti za to službo tudi dovolj strokovno izobražen. Izobrazbo je prinesel s seboj s Češkega, kjer jo je prejel najprej v rodnih Oseni-cah, v svoji tradicionalno glasbeni družini in jo poleg dokončanega prava gojil skupaj z znanimi češkimi glasbeniki Bendlom, Prochazko in Smetano. Nato se je odločil za zdomstvo. Leta 1865 je nastopil dve leti trajajočo službo organista v stolnici v Senju, 1867 pa je prišel v Ljubljano k Čitalnici, leta 1868 pa je nastopil na koru ljubljanske stolnice, kjer je ostal do upokojitve leta 1909. Na tem mestu je razvil svojo široko dejavnost: skladatelj, organist, pevovodja, voditelj in učitelj na Orglarski šoli ter urednik prilog Cerkvenega glasbenika. Po upokojitvi se je med svetovno vojno umaknil v Novo mesto k sinu, kjer je napisal svojo drugo opero Dom in rod. Anton Foerster nam je poznan predvsem kot skladatelj. Cecilijanska reforma je zahtevala drugačne skladbe, kot smo jih imeli prej. Zato se je Foerster lotil komponiranja novih, predvsem na latinska besedila. Čeprav so nekako visoke in neljudske, ne morejo zatajiti pristnega glasbenika; vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti. Očitki zaradi tako »visoke« muzike prihajajo z vseh strani. Napadajo ga duhovniki in celo nekateri stolni kanoniki, češ, da ljudstvo rajši posluša ali poje stare Riharjeve pesmi, bolj kot umetniško visoke latinske maše ali graduale. Odgovarja jim: »Greh je ljudem tudi všeč, delati ga se pa le ne sme!« Časopisi pišejo da je »glasba v Ljubljani poverjena tujcu, nehvaležnemu izvajalcu, praktičnemu kruhoborcu, ki igra med Slovenci prvo vlogo!« Očitajo mu, »da uničuje slovensko pesem,« da »uvaja lutrovske in husitske pesmi«. Čelo branjevke okrog stolnice ga zmerjajo z »Lajzon, Lajzon« (Eleison). (Primerjaj CG, 1923, str. 2). Paradoksalno: Glasbenik, ki je napisal najbolj »slovensko« opero Gorenjski slavček, naj bi uničeval slovensko pesem! Foerster ostaja premočrten in neuklonljiv. Njegov skladateljski opus pa nezadržno raste. Ob koncu premore 10 latinskih maš, od katerih sta najboljši Missa Ouilisma ter tudi v tujini zelo cenjena Missa Solemnis, obe za sojo, zbor in orkester (izšli tudi z orgelsko spremljavo). Iz Senja izhaja Staroslovenska maša. Dve slovenski maši, od katerih Mašo v čast svete Cecilije še danes slišimo z naših korov. Napisal je 4 Te Deume. Obsežno delo predstavljajo Graduali, skladbe za vse nedelje, praznike in svetniške godove. Cerkvena pesmarica Cecilija dokazuje, da je Foerster skrbel tudi za manjše in šibkejše zbore, ki niso zmogli latinskih skladb, in so tako peli slovenske skladbe, med-tem ko je duhovnik maševal po latinsko. V tej zbirki najdemo njegove ter pesmi nemških cecilijancev, pa tudi precej Riharjevih melodij, seveda ne originalnih, ampak »popravljenih« v duhu takratnega pojmovanja cerkvenosti. Zbirka je izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu prvič leta 1883, v izpopolnjenem ponatisu pa 1901-02. Druga njegova zbirka pesmi je Cantica sacra. Kljub pretežno latinskim skladbam ima še precej krajših na slovenska besedila. Pomembna je Foersterjeva ustvarjalnost tudi na izven-cerkvenem področju. Dobro je dojel smisel cerkvene glasbe, zato so njegove svetne skladbe krepko drugačne od cerkvenih. Premore vrhunske zbore od programsko zamišljene skladbe Spak, preko ritmično razgibane Planinske pa do lirično spevne ekspresije Večerni ave. Nepozabne pesmi! To dokazuje tudi že omenjena ljudska opera Gorenjski slavček. Nastala je leta 1872 na razpis in dosegla prvo mesto. Opera je bila leta 1922 predelana predvsem v instrumentaciji. Druga njegova opera Dom in rod ni doživela uprizoritve. Manj znana je še simfonična pesnitev Turki na Slevici, za soliste, zbor in orkester, izvajana leta 1909 z Glasbeno matico'. Čeprav je bil Foerster velik orgelski improviza-tor in pianist, je njegov orgelski opus majhen, kar je razumljivo spričo dejstva, da je večino svojih moči usmeril v skladanje prepotrebnih vokalnih kompozicij. Kot pedagog na Orglarski šoli (1877-1908) je vzgojil okoli 200 organistov. Za potrebe pouka je napisal strokovne knjige Pevsko šolo, Harmonijo in kontrapunkt ter Klavirsko šolo. Ko je Cecili-jansko društvo začelo izdajati CG, je bil Foerster urednik glasbenih prilog od leta 1878 do upokojitve. Najvišje priznanje za zasluge na področju cerkvene glasbe je Anton Foerster prejel ob sedemdesetletnici, ko ga je papež Pij X odlikoval z redom sv. Silvestra. Foersterjevo delo presega čas, v katerem je živel in delal. Ne le da njegov Gorenjski slavček in zbori uživajo še danes veliko priljubljenost, predvsem zato, ker je, kot pravi Premrl, »našemu narodu daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje.« (CG 1926 str. 59) Jože Trošt Nezadržno snuje Duh iz stoletja y stoletje Pred 100 leti je v Turinu v Italiji umrl Janez Bosko. Pred 50 leti ga je Cerkev razglasila za svetnika. Ustanovil je družbo salezijancev, Družbo Hčera Marije Pomočnice ter Zvezo salezijan-skih sotrudnikov. Ob don Boskovi smrti je Luka Jeran zapisal v Zgodnji Danici: » . . .Iz njegovih oratorijev je izšlo čez 6000 duhovnov - misijonarjev, profesorjev, dušnih pastirjev . . . Kdo bi tedaj rekel, da ni deloval Bosko vsestransko? Vseh zavodov njegovih štelo se je ob njegovi smrti okoli 160 in v teh zavodih živi 130 tisoč otrok in mladeničevr Iz te nenavadne šole pride vsako leto 30 tisoč poštenih ljudi. Ali ni to delo velikansko? - Ali ni to delo čudežno? ... Iz potepuhov - pošteni ljudje!« Boskov duh še vedno »k Bogu pota razodeva«, salezijanska družba šteje danes okrog 18 tisoč članov, 656 mladih fantov se pripravlja za redovno življenje v don Boskovi družbi. Salezijanski domovi so na vseh celinah, vseh je 1513. Iz vrst salezijancev je 48 škofov, 12 nadškofov in 4 kardinali. V Jugoslaviji sta ljubljanska in zagrebška inšpektorija; v prvi je 172 salezijancev, v drugi 116. Voditelj slovenskih salezijancev je sedaj Tone Košir, doma iz Sodražice pri Novi Štifti na Dolenjskem. Družba Hčera Marije Pomočnice šteje danes blizu 18 tisoč redovnih sester, ki delujejo v 66 državah, njihovih domov paje 1450. Oktobra v letu 1986 je minilo 50 let, odkar so prve sestre te družbe prišle v Slovenijo, za tem pa še na Hrvaško; skupno jih je danes okrog 50, za njihov način redovnega življenja pa se pripravlja 15 deklet. Na vseh celinah se pripravlja za vstop v družbo Hčera Marije Pomočnice 420 deklet (novink). Don Bosko je bil veliki ljubitelj pisane besede. Sam je napisal veliko knjižic, člankov, knjig. Tudi danes opravljajo salezijanci svoje poslanstvo s sredstvi družbenega obveščanja, posebno z verskim tiskom. Na svetu izhaja danes 39 salezijan-skih vestnikov v 70 deželah v 21 jezikih. Vsako leto izide okrog 10 milijonov izvodov salezijan-skega vestnika. Po don Boskovi zamisli in nad stoletni izkušnji salezijanski vestnik razširja poznavanje salezijanskega duha in delovanja, posebno vzgojnega in misijonskega. Svoje vzgojno poslanstvo pa salezijanci opravljajo tudi v najrazlič- Božidar Jakac: Sv. Janez Bosko Turinski duhovnik Janez Bosko (1815-1888) je ustanovil salezijansko družbo, družbo Hčera Marije Pomočnice in Zvezo salezijanskih sotrudnikov. K salezijanski družini spada tudi svetna ustanova don Boskovih prostovoljk. Namen teh ustanov je evangelizacija mladih, posebno najrevnejših in v veri ogroženih, ljudskih slojev, in pospeševanje apostolskih poklicev, doma in v misijonih. Poleg duhovnikov salezijansko družbo bistveno sestavljajo redovniki laiki, imenovani »pomočniki«. So polnopravni člani družbe in sodelujejo v pastoralnih dejavnostih glede na izobrazbo in strokovnost, ki so si jih pridobili. nejših šolah, internatih, mladinskih domovih, v župnijah in podobnih vzgojnih in pastoralnih javnostih. Samo iz zdravega zraste veliko. To Duh snuje - in stoletja žanjejo! Z don Boskom se je božji Duh razodeval svetu in ljudem. Rekeli so o njem, da je izreden človek, svetnik, božji poslanec med zapuščeno mladino, pedagoški čudež stoletja, največji častilec Najsvetejšega in božje Matere, največji vzgojitelj mladine . . . Don Bosko se je otresal vseh teh vzdevkov. Ni hotel, da bi ljudje kaj takega govorili o njem. Svojim najbližjim sodelavcem je rad ponavljal: »Ko bo don Bosko umrl, bodo ljudje govorili - glejte, tudi on je umrl. Ubožec! To bo vse! - Tudi hudobec si bo mel roke, češ, končno je vzelo tudi njega, ki me je tako srdito preganjal in mi naredil toliko škode!« Bil je še mlad duhovnik, ko so se mu odpirala različna pota poslanstva. Lahko bi postal velik izvedenec za teološka vprašanja, imel je sijajen spomin, bil je pronicljivega duha, bister, sposoben, nadarjen. Lahko bi postal sijajen govornik, imel je dar govora, znal je govoriti tako lepo, preprosto, razumljivo, imel je lep nastop. Lahko bi bil velik misijonar, imel je srce, ki ga je z mašniškim posvečenjem popolnoma predal Cerkvi in Kristusu. Redovnik bi lahko postal, na nobeno zemeljsko stvar ni bil navezan, bil bi ubožen, predan molitvi, spokornemu življenju, duh asiškega Ubožca ga je vselej navduševal in vabil k dokončni odločitvi. Bil je še mlad duhovnik, ko se je srečeval na turinskih ulicah z zapuščeno mladino. Mladi postopači, pobegli od doma, prepuščeni sami sebi. Bili so to otroci tistih družin turinskega predmestja, ki so živele v skrajni duhovni in materialni bedi. Mladi vajenci, ki se po končanem delu niso imeli kam dati, prenekateri so zato nasedli izprijenim ljudem. Za stenami turinskih jetnišnic jih je srečeval — mlade prestopnike, zdrave, močne, nadarjene fante, ki so se morali pokoriti za svoje prestopke: kraje, nasilja, pretepe, vlome, pijančevanja . . . Mlada iznakažena bitja v Kotolen-govi sirotišnici, neštete žrtve prezgodaj izprijenih staršev; dospeli so v to »kraljestvo bolečin in krščanske ljubezni«, vsa prelest življenja je bila zanje odpisana. Bil je še mlad duhovnik - in srce je imel na pravem mestu, v njem ljubezen in globoko vero, da je ta svet mogoče spremeniti; če že nič drugega ne bi mogel narediti, bo vsej tej mladini vsaj iskren prijatelj. Iz najgloblje notranjosti je prihajal glas, ki ga je vabil mednjo. Vedel je, da je to njegova pot, zaznal je milost iz nebes, še sanje so ga priganjale na to pot. Deček Gareli stoji na začetku don Boskove poti; don Bosko gaje srečal v zakristiji Frančiškove cerkve na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1841. Kaj to, da ni znal streči pri maši, da ni znal narediti križa na čelu, ustih in prsih . . . »Kako pa ti je ime?« ga je vprašal don Bosko. Deček je to vedel, povedal mu je. Prišel bo spet, obljubi. Postala bosta prijatelja. Nov svet mu je odkrival ta prijazni duhovnik, svet poln človeške topline, prisrčne bližine .. . Kaj pa je drugega bil željan otrok, zapuščen sredi grobosti sveta odraslih. Don Bosko jim je postal prijatelj, k njemu so prihajali in on je odhajal k njim - k »drhali«, kot jih je imenovala omikana družba; z njimi je pel, molil in se igral; poučeval jih je v resnicah vere, jih pripravljal na prejem zakramentov, nezaposlenim iskal zaposlitve, jih učil lepega vedenja. Iz mladih anarhistov so ostajali pošteni, značajni ljudje, vneti za delo in molitev. K Cerkvi jih je vodil, h globoki pripadnosti veri, vsem duhovnim vrednotam; delovne in družbi koristne člane jih je hotel imeti, poštene državljane in ljudi, ki se zavedajo svojega človeškega dostojanstva. Bil je še mlad duhovnik, ko je odkril, da mora z vsemi svojimi silami delati dobro, oznanjati evangelij - predvsem mladim ljudem; odkril je, da je zato na svetu, da širi božjo slavo, da si prizadeva za zveličanje duš. »Daj mi duše, drugo vzemi!« je bilo njegovo geslo. »Vse v večjo božjo slavo!« je bila deviza vsega njegovega delovanja. »Delajte, kar hočete, le grešite nikar!« je govoril mladim, ki jih je sprejemal kot dar božje Previdnosti. Prisrčnost in ljubezen, prijateljstvo in močna vera so bile prvine, ki so vodile don Boska pri vsem delu za mladino. Pomirjevalno, spodbudno, poučno in prijetno je vplivala njegova beseda na druge. Vselej je ustvarjal prijateljsko ozračje, četudi je imel opraviti s tistimi, ki so mu nasprotovali, ga preganjali, ga prepričevali ali odklanjali. Prijaznost, blagost in ponižnost so bile opazne Boskove odlike. Kakršen je bil pri svojih dečkih, nič drugačen ni bil tudi v družbi imenitnih ljudi. Spoštoval je slehernega, upošteval je drugega, njegove naslove, o sebi pa je vselej mislil le skromno in govoril:. Ubogi don Bosko sem, poglavar paglavcev. Zanj so bili vsi enaki, revni in bogati. Vsi so bili zanj dragocen zaklad - ker smo vsi božji otroci. Tudi ko je spovedoval, je bil s spovedancem dober in ljubezniv, potrpežljiv in uvideven. Iskrena ponižnost se je izražala v vseh njegovih dejanjih in pogovorih. Ko je Boskovo ime zaslovelo daleč po svetu, je sam do sebe bil še toliko bolj skromen. Kdor ga je srečeval, je komaj mogel verjeti, da se za tem skromnim človekom skriva osebnost, o katerem toliko govorijo in pišejo po vsem svetu. Tudi Luka Jeran je v Zgodnji Danici ob Boskovi smrti zapisal-za slovenski svet bralcev: »Don Bosko - kdo ne pozna tega imena? Širna je naša Evropa, povsod se s spoštovanjem izgovarja ime: don Bosko. Komurkoli gori v srcu ogenj krščanske ljubezni, kdorkoli se zanima za dobrodelne zavode, bodi da biva v Parizu ali v Rimu, na Dunaju ali v Madridu, slednji je slišal za skromnega in vendar tako slovitega don Boska. Znan je med ljudstvom alških mest, zanj vsak dan goreče moli tisoče in tisoče otrok in mladine. Celo v daljni Ameriki goreče prosijo Boga: Povrni Bog, poplačaj našemu očetu don Bosku!« Jeran poudarja, kakšna je mladina, ki je prihajala k don Bosku: »Taki, ki ne poznajo ljubezni matere in očeta, se zatekajo k blagodejnemu dobrotniku, ki zanje poskrbi veliko bolj kot njihov oče ali mati. On pa ima rad te otroke, revne in nebogljene; želi si le, da bi pomagal mladini, ki se utaplja v pregrešnem življenju ter v slabih tovarišijah . . .« Jeran ponovno poudarja Boskovo ljubezen do teh mladih: »Kaj ti pomaga človek, ki je olikan in omikan po vseh Salezijanski zavod v Želimljem pri Igu. V letu 1966 so ob župnijski cerkvi sv. Vida slovenski salezijanci zgradili svoj dom, v katerem so naslednje leto odprli tudi Srednjo versko šolo. Doslej je bilo na to šolo vpisanih 328 učencev; od nekdanjih Želimeljcev je doslej že nekaj nad 40 duhovnikov, nad 50 pa jih je v bogoslovju. V profesorskem zboru so v večini salezijanci, nekaj profesorjev prihaja tudi iz Ljubljane. pariških in dunajskih modah - njegovo srce pa je prazno . . .« Mnogi govorijo lepe besede o mladih, pišejo globoke razprave - razmišlja Jeran. »Našim novim modroslovcem, kterim dostikrat ni druzega mari, kakor da bi popisali papir in kaj novega v široki svet razglasili, če je že tisto res modro - ali ne - tem modroslovcem v obraz povedal je Bosko: Vse modroslovje obstoji v tem, da pošteno živimo! Sam se je ravnal po tem načelu in tudi druge je vedno navajal na pot čednosti in kreposti.« Največja pa je ljubezen! Bila je vir vseh njegovih dejanj. »S krotkostjo si boste pridobili vse,« je rad ponavljal. Z dobroto in prisrčnostjo, z razvedrilom v naravi, z veseljem pri delu in učenju, ob petju in glasbi. »Oratorij brez glasbe je kakor telo brez duše!« je bil Bosko prepričan. »Domačnost rodi ljubezen, ta pa zaupanje!« je poučeval svoje sodelavce, svoje duhovne sobrate. »Zaupanje ustvarja med mladimi ozračje odkritosrčnosti in iskrenosti!« ni nehal poudarjati. »Jezus Kristus je bil majhen z majhnimi: nase je vzel človeške slabosti. Pri njem se učimo preprostosti . . .« Vedel je, da mnogo predpisov preganja ljubezen in prijateljstvo iz domov, ustvarja hlad, jezo in sovraštvo. Sam je bil vselej preprost, o sebi je vselej skromno mislil, oziroma o sebi splQh ni razmišljal - da bi bil kaj več kot drugi, da je nekaj dosegel, da je zaslužen . . . Le ko je bil že zelo slaboten, je govoril v prvi osebi: Jaz nisem več za nobeno rabo, zdaj sem le še v napotje, vsi salezijanci pridno delajo, po moji smrti pa bodo še bolj, zato je najbolje, da se umaknem. Kar je dobrega in plemenitega storil, vse je pripisoval Bogu in Mariji Pomočnici. »Upam si trditi, daje tisk božje sredstvo . . .« je Bosko govoril. Kljub nenehnemu delu z mladino je Bosko napisal okrog sto knjig, knjižic, brošur. V dijaških letih je zelo veliko bral, predvsem zgodovinska in leposlovna dela. Njegova pisana beseda je bila preprosta, vsem razumljiva, njegovo sporočilo neoporečno in jasno. »Po svetih, navdihnjenih knjigah se je razširila resnica po vsem svetu . . . Dobre knjige so uspešno sredstvo, da v dušah ohranim kraljestvo Kristusovo ... in so tem potrebnejše, ker se danes tudi brezboštvo in neuravnost poslužujeta tega orožja in z njim mesarita Kristusovo čredo ter tako pehata v pogubo neizkušene in nepokorne. Zato je potrebno, da se orožju upremo z orožjem . . .« To je le bežen vpogled v velikega moža druge polovice preteklega stoletja. Česa vsega niso rekli o njem in njegovi vzgoji. Od vsega je le eno nedvomno. Don Bosko, prijatelj mladih! Povsem upravičeno je Jeran zapisal ob Boskovi smrti: »In vreden je ta mož, da se ga spominjamo, gotovo bolj kakor tisti slavni vojskovodi, ki so v velikih bitvah s kervjo napajali zemljo in s svojo slavo le pokrivali goije, katero so zavdajali tujemu sercu . . .« Jože Zadravec 80 let dr. Nika Kureta Osem desetletij življenja, več kot šest desetletij ustvarjalnega dela - rojenice tega niso naklonile vsakomur. Nika Kureta pa so vzljubile že ob njegovem rojstvu, tisto pomlad 1906. leta na Jur-jevo v Trstu. Podarile so mu mnogo talentov, močno voljo, vztrajnost in trden značaj, da je lahko stopal po nič kaj gladki poti življenja, si nabiral izkušenj in znanja, sejal seme slovenske kulture in nam, ki stopamo za njim, še danes pušča bogato žetev. Kuretovo življenjsko pot, njegovo pedagoško, publicistično, založniško, prevajalsko, predvsem po etnološko-raziskovalno delo s področja ljudskih šeg, iger in mask, je težko na kratko predstaviti. Leta 1917 se je družina pred vojno vihro, ki je divjala nad Trstom, umaknila v zaledje in se ustavila v Celju, kjer je Kuret končal gimnazijo. V Ljubljani je študiral romanske jezike in primerjalno književnost, po diplomi dobil profesorsko mesto na gimnaziji v Kranju, za časa predvojne diktatorske vlade pa je bil odpuščen. Poslej je svoji družini služil kruh v založništvu in pri radiu. Po osvoboditvi je nadaljeval svoje pedagoško delo, skrbel za napredek šolstva tudi s sestavljanjem skript in učbenikov, od katerih naj omenim samo tistega o slovenskem ljudskem slovstvu za gostinske in podobne šole. Sodeloval je s turizmom, sestavljal prospekte, pisal v turistična glasila in turizem vedno povezoval z ljudsko kulturo. Tako je ob profesorskem delu v njem rastlo zanimanje za narodopisje, postal je drugič študent, doktoriral iz etnologije in leta 1954 prišel v Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU, kjer je vodil sekcijo za ljudske šege in igre in ki mu je ostal zvest vse do svoje upokojitve kot znanstveni svetnik leta 1979. V inštitutu se je Kuret povsem predal raziskovalnemu in znanstvenemu delu. Pravzaprav ne povsem - saj to ni bilo mogoče. Njegova organizacijska žilica in ustvarjalna domišljija mu nista dali miru: ne samo, da je dolga leta vodil vsa administrativna dela inštituta in bil upravnikom desna roka, skrbel je tudi za inštitutski arhiv, mu preskrbel bogato gradivo iz zamejskih zbirk in arhivov, sourejal Glasnik Slovenskega etnografskega društva, bil soustanovitelj in tri leta urednik strokovne inštitutske revije Traditiones, za inštitut je pridobil tehnične sodelavce, terenske informatorje, pripravljal razstave, vodil Slovensko etnografsko društvo, naredil prve korake v etnološki filmografiji pri nas, utrjeval je stike s tujimi znanstvenimi ustanovami in sodelavci in bil neprecenljiv mentor in prijatelj mlajšim kolegom. Kuretov opus samo z etnološkega področja presega 350 enot - od tega preko 50 obsežnih razprav (mnoge v tujih jezikih) in štirinajst knjig. Pri svojem strokovnem delu je gojil skoraj vzporedno vsa tri glavna področja: raziskovanje ljudskega gledališča, ljudskih šeg in iger in še prav posebej ljudskih mask. Za tisk je priredil do tedaj še neobjavljene stare rokopise, kot so npr. Ro-mualdov Slovenski pasion in več Drabosnjakovih iger, preučeval je slovensko ljudsko igranje in napisal razpravo Trikraljevske igre in kolede na Slovenskem, ki ji je potem sledila doktorska disertacija o zibalnih koledah na Slovenskem. Predelana je sedaj v tisku pri Slovenski Matici kot Koledniška dramatika slovenskega baroka in bo tako vsaj z eno obliko igranja seznanila najširše občinstvo. Začetke slovenskega gledališča nam je Kuret predstavil z razpravo Ljubljanska igra o paradižu in njen evropski okvir, vsa svoja dognanja s tega področja pa je strnil v knjigi Duhovna drama v okviru Literarnega leksikona. Prvi je tudi znanstveno raziskal zgodovino lutkarstva na Slovenskem, določil tri območja razširjenosti lutk pri nas in naše lutke primerjal z enakimi v Evropi in Aziji. V knjigi Ziljsko štehvanje in njegov evropski okvir pa je dr. Kuret ljudsko igranje povezal z ljudskimi šegami. Štehvanje je primerjal s podobnimi viteškimi igrami v Evropi, raziskal značaj kvintane in postavil lastno tezo o izviru šteh-vapja. Tudi na področju raziskovanja ljudskih šeg je dr. Kuret ustvaril temeljna dela. Poudariti je treba, da so mnoge razprave objavljene v tujih jezikih in tako so prišla Kuretova dognanja o naši ljudski kulturi v mednarodni znanstveni razvid. Analiziral je posamezne prvine naših letnih šeg, jih primerjal s tujim gradivom in skušal ugotoviti izvir slovenskih šeg, posegel pa je tudi na področje teorije. Vsa svoja dognanja o letnih šegah je strnil v mogočno sintezo - v štiri knjige obsegajo-čem delu Praznično leto Slovencev, ki ga je izdala Mohorjeva družba in v katerem nas popelje skozi letne šege in navade, ki jih ne predstavlja le površinsko, ampak skuša prenikniti vse do korenin posmeznih šeg, ki jih primerja z evropskimi. Dotedanje, povečini ljubiteljske zapise šeg je združil v organsko celoto, jih vsestransko dopolnil s kritično metodo in tako ustvaril eno temeljnih del naše etnologije - in ne le to - tudi temeljno delo za spoznavanje slovenskega življenja. Bistveno dopolnilo tej knjigi pa je delo Jaslice na Slovenskem. Tudi temu delu je Kuret posvetil desetletja svojega raziskovalnega poleta. Pomembno je tudi za umetnostno zgodovino in celo v tujini, kjer temu predmetu posvečajo veliko skrb, težko najdemo enako temeljito in bogato ilustrirano knjigo. Težko bi se odločili, ali sta ti dve deli Kuretovo življenjsko delo ali pa morda novejše, Maske slovenskih pokrajin. Šemljenje je Kureta vedno vznemirjalo, še v času, ko je svoje moči predajal raziskovanju ljudskega gledališča. Potem ko je nekatere naše šemske like prej analitično raziskal (tudi v nemških in italijanskih razpravah), jih je v knjigi sintetično predstavil v besedi in podobi. Dr. Kuret velja za enega vodilnih poznavalcev mask v Evropi. Niko Kuret opravlja znanstveno delo na treh področjih, takorekoč delo treh raziskovalcev, zato je član tujih znanstvenih društev, spoštovan predavatelj na tujih univerzah; bil je deležen dveh mednarodnih nagrad: Pitrejeve v Palermu (dvakrat) in velike Herderjeve nagrade leta 1966 na dunajski univerzi. In doma? Za obsežno delo v štirih knjigah, preko 1200 strani, Praznično leto Slovencev, je dobil pred leti nagrado Sklada Borisa Kidriča. In to je tudi - vse! Strokovni kolegi smo skušali svoj dolg poravnati s tem, da smo ga predlagali ob njegovem jubileju za veliko Kidričevo nagrado za življenjsko delo. Žal zaman. Niko Kuret pa živahno deluje dalje: Slovenska akademija znanosti in umetnosti je letos izdala prvi zvezek serije Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo, ki mu bo sledila še vrsta mnogih, v katerih bo objavljeno pred poldrugim stoletjem zbrano gradivo o ljudskem življenju na Slovenskem Štajerskem in ki smo ga prav po Kuretovi zaslugi dobili po kopijah iz Gradca. Ob tem in vsem sledečem delu voščimo našemu slavljencu prijatelji in sodelavci še mnogo zdravja in moči z željo, naj mu bodo v zadovoljstvo in vzpodbudo njegovi uspehi in naša hvaležnost za vse, kar je dal vsemu slovenskemu narodu. Helena Ložar-Podlogar France Lokar V DOBREM SRCU Imena mrtvih kot molitev, kot trajno drage melodije v dobrem srcu vedno živijo. NA ZADNJI POTI Nekoč na zadnji pčti ob prihodu na pokopališče želim, da proč od hiš se od mene z očenašem posloviš ob križu z grmom in z vrtnico s trnom. Primarij dr. Eman Pertl -osemdesetletnik Letos 6. januarja bo zdravnik — dermatovene-rolog v pokoju, dr. Eman Pertl praznoval svoj osemdeseti rojstni dan. Poleg mnogih drugih dejavnosti je slavljenec stalni sodelavec Mohorjeve družbe od leta 1973, zato mu ob visokem jubileju v priznanje in zahvalo za njegovo delo tudi mi posvečamo nekaj vrstic. Rodil se je pri Kapeli blizu Radgone v učiteljski družini kot tretji otrok. Krščansko in narodno zavedno vzgojen se je že v zgodnji mladosti, zlasti pa med prvo svetovno vojno, srečeval z vzvišenim in oblastnim vedenjem nemškega življa do Slovencev, saj je odraščal ob narodnostni meji. Mučni dogodki so mu ostali neizbrisno v spominu in ga naredili še bolj zavednega Slovenca. V Mariboru je obiskoval humanistično gimnazijo, maturiral leta 1927, nato je študiral medicino, tri leta v Pragi, končal pa je študij v Beogradu leta 1933 s promocijo za doktorja vsega zdravstva. Svoje zdravniško delo je začel v bolnišnicah v Mariboru, Ljubljani, Murski Soboti, kot prakti-kus na Dolenjskem in Gorenjskem, od leta 1937 pa se je posvetil zdravljenju kožnih in spolnih bolezni v mariborski bolnišnici. Nemci so ga leta 1941 kot znanega narodnjaka izgnali v Srbijo, kjer je dalje opravljal svoje zdravniško poslanstvo in sodeloval z NOB. Iz tistih časov je napisal na desetine črtic o svojih izkušnjah in doživetjih. Po osvoboditvi se je vrnil v Maribor in postal predstojnik kožnega oddelka bolnišnice. V svojem strokovnem delu je bil znanilec napredka: prvi je opozoril na probleme poklicnih kožnih bolezni, med prvimi je tudi spoznal socialno medicinski pomen obtočnih motenj spodnjih udov -varikoznega sindroma, prvi je predlagal dispanzersko zdravljenje luskavice. Enako zavzeto se je ukvarjal s problemi spolnih bolezni, zlasti z epidemiologijo, preventivo, spolno vzgojo, o čemer je napisal več del. Ob poklicnem in bogatem pisateljskem delu je dr. Pertl še vedno našel čas za preučevanje, gojenje in posebno še za prispevanje k izgradnji slovenske zdravstvene besede. Tudi na tem področju je bil izredno ploden pisec - avtor mnogih prispevkov in ustvarjalec slovenskih strokovnih izrazov v dermatologiji. Od leta 1978 je član terminološke komisije pri SAZU; intenzivno je sodeloval pri obnavljanju Černičevega Zdravstvenega besednjaka, ki je še v tisku. Zgodovina zdravstva na Štajerskem je še ena dejavnost, s katero se z veliko vnemo ukvarja in s pravo raziskovalno slo odkriva vedno nove podrobnosti. Več desetin razprav je plod tega dela, najpomembnejše pa je bilo doslej urejanje Zbornika ob stoletnici mariborske bolnišnice, 1959. Celotni njegov opus obsega deset brošur, šest knjig: Zdrava in bolna koža, Nepotrebno zlo, Razširjene žile nam grenijo življenje, Naše življenje (skupaj s soprogo), Spolna poučitev in spolna vzgoja ter učbenik Kožne in spolne bolezni za srednje in višje medicinske šole, številne strokovne, znanstvene in poljudno znanstvene prispevke v domačih in tujih revijah, na sestankih in kongresih doma in na tujem. Od raznih funkcij, ki jih je v svojem štiridesetletnem zdravniškem delu opravljal, naj omenimo še ravnateljevanje v bolnišnici od 1. 1951 do 1. 1953 in predsedniško funkcijo v Slovenskem zdravniškem društvu. V strokovnih krogih primarij uživa velik ugled in spoštovanje svojih kolegov, njegove didaktične sposobnosti so dobro znane, saj je dolga leta poučeval na srednji medicinski in višji stomatološki šoli. • Naš zapis bi bil nepopoln, če bi zamolčali dolgoletna in zavzeta glasbena prizadevanja. Sam je violist in je od 1. 1946 do 1. 1969, torej celih triindvajst let vodil veliki (zdravniški) simfonični orkester, osemnajst let v bolnišnici pod okriljem sindikata in še pet let v KUD Jože Hermanko. Zato je dobil zlato Gallusovo značko. Prejel je vrsto priznanj raznih društev, dve visoki odlikovanji, Gerbčevo priznanje, imenovan je bil za častnega člana Zveze zdravniških društev (1981) in prejel 1.1986 nagrado dr. Jožeta Potrča. Ob njegovi šestdesetletnici mu je slavnostni govornik zapisal: V mladosti si človek želi, da bi dočakal častitljivo starost, pri tem pa obdržal čilost in svežino mladih dni, in v nadaljevanju ugotovil, da je delavnost glavna vrlina našega slavljenca. V resnici je težko dojeti, da je en sam človek v svojem življenju vse to zmogel in ohranil do danes vso življenjsko in razumsko moč in da se lahko še vedno skoro čez mero obremenjuje z delom. Pustimo odprto vprašanje, kaj je vzrok in kaj posledica; gotovo je, da zmore še vedno več kot ogromna večina navadnih smrtnikov v mladosti. Ob njegovem visokem jubileju mu ne želimo nič drugega kot zdravja, zdravja in spet zdravja -njemu in vsej družini, za vse drugo bo poskrbel sam, srečo in zadovoljstvo pa mu da, to vemo vsi, ki ga poznamo in smo smeli z njim sodelovati, njegovo delo! Polloi chronoi! Janko Držečnik Prof. Ciril Jeglič devetdesetletnik Le redkim je dano, da bi doživeli tako visoko starost in da bi pri tem ohranili bistrino duha. Med njimi je Ciril Jeglič, univ. prof. v pokoju, rojen 1. 1897, ki sedaj, svoja visoka leta preživlja v Domu dr. Janka Benedika v Radovljici. Ko pride človek k njemu na obisk, najde na mizi, na polici in omarici odprte knjige ali popisane liste. Vedno so na mizi tudi Prešernove Poezije. C. Jeglič še vedno bere, in sicer najraje naše domače avtorje. Zelo rad poudarja, da tisto, kar je pristno naše, pove lahko le naš avtor. Ali z drugo besedo, najžlahtnejša hrana za dušo in srce je tista, ki prihaja iz naše zemlje, iz rodov našega človeka. Te misli so nekako vodilo Jegličevega mišljenja in dela. Odtod njegova velika ljubezen do slovenske besede in slovenske zemlje. Ni imel rad le rastlin, (ki jih je s svojo prvo knjigo poimenoval Naše prijateljice - Mohorjeva družba, 1928), ampak vse, kar je vzkalilo in se rodilo, zraslo in dozorelo pod triglavskim soncem. Odtod tudi njegova velika ljubezen do svojega osnovnega poklica - hortikulture. V njej je potil pot orača, mnogih preizkušenj, a doživel tudi razcvet. Zrasli in dozoreli so tudi ljudje, ki nadaljujejo njegovo vsestransko delo na področju hortikulture. In tega je vesel. So pa tudi stvari, ki C. Jegliča v teh poznih letih žalostijo. Ko je bil po prvi vojni mlad in poln delovnega zanosa, je bil naš slovenski prostor v naravnem smislu še čist in lep. Narava, človek in njegove dejavnosti so še vedno bile v zadovoljivem ravnotežju. Zato se je prvenstveno posvečal urejanju in kultiviranju neposrednih človekovih bivališč - od okna na hiši, vrta, javne zelenice, parkov in vzgojno znanstvenih ustanov, ki naj bi vse to spremljale in pospeševale. A že prej kakor v pol stoletju so se stvari temeljito spremenile. Gospodarska ekspanzija, ki je pogosto nastopala brezobzirno do narave in človeka, z njo vred pa rast mest in drugi spremljevalni procesi - vse to je spremenilo naravno podobo našega slovenskega sveta. Ker se je s tem siromašila tudi etična drža človeka, smo prišli do stanja, ki nam ni več prijazno. Prav o tem pogosto teče beseda s starosto naše hortikulture. In to so stvari, ki mu grenijo pogled na svet okoli sebe. Zapisati smem, da-prof. C. Jeglič tudi v teh letih svojega življenja vidi in čuti, kaj vse se dogaja z naravo in našim življenjskim prostorom. Razmišlja tudi o tem, kaj bi se v teh razmerah dalo storiti, da bi negativne procese omilili ali malo zaustavili? In vedno znova izstopa misel, da je človek, naš slovenski človek tisti, ki ga je spet treba na novo kultivirati. Šele potem bodo prišle na vrsto tudi druge stvari. Naš človek, tudi preprost, naj se spet nauči brati domače knjige, naj spet vzljubi slovensko zemljo in vse tisto, kar so nam zapustili predniki. Vse drugo bo izhajalo iz te osnovne drže. Prof. C. Jegliču, sodelavcu Mohorjeve družbe, želimo prijetno bivanje v deželi Prešerna in Finž-garja in da bi v dolgih dneh in nočeh zapisal še kakšno dobro misel. Misel, ki bo iz prelomnih časov svetila še naprej, bodočim rodovom nasproti. Jože Strgar France Lokar ATOMSKI VEK Atomski vek med kruhom in pljunki obložen s svetlobo vstajenja drvi brez miru v poslednji razjedeni dan. Amen. Francetu Vodniku v spomin Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, jokajmo, molimo, odpustimo si! Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa. (Na beli poti, odlomek). V četrtek 14. avgusta 1986 je nenadoma umrl v Ljubljani profesor France Vodnik, dne 19. avgusta pa- smo ga spremili na njegovi zadnji poti na pokopališče v Dravljah, kjer je pokopan tudi njegov brat pesnik Anton Vodnik. Njegova življenjska pot se je končala tako nenadoma, da je močno pretresla predvsem tiste njegove prijatelje in znance, ki so ga srečevali skoraj vsak dan, ali so bili z njim v pogostih stikih. A že prva misel ob tej nenadni novici je bila jasna in trdna, da se je pokojni za trajno, živo in globoko zapisal s svojim obsežnim delom v slovensko kulturno zavest. V tej zavesti bo ostal spomin nanj kot na temperamentnega, živega pričevalca svoje dobe, človeka širokih obzorij, izjemno delavnega in vendarle skromnega, človeka, ki ni poznal počitka, ki je zajemal svoja spoznanja iz vseh evropskih virov, iz najstarejših antičnih dob do najnovejših trenj. Pisal je pesmi, znanstvene razprave, kritike in polemike, prevajal je iz mnogih jezikov, predvsem iz poljščine. Stal je ob zibelki slovenskega mladinskega oziroma križarskega gibanja, ga pomagal usmerjati in iz njega črpati tiste sile, ki naj bi težile v preporod človečnosti, živega krščanstva, k bogatenju lastne osebnosti, prav tako pa mora prispevati svoj delež k družbeni preobrazbi in utirati pot novemu, pravičnejšemu družbenemu redu. Kot prepričan kristjan se je zavedal, da mora postati krščanstvo živo izkustvo vsakega našega dne, konkretna in aktualna možnost uresničevanja in razumevanja bistva krščanskega oznanila. Priznaval se je k tistemu pojmovanju krščanstva, ki naj dnevno usmerja človekovo življenje. Iz tega je rasla njegova notranja moč, njegova vedno znova pridobljena vera, tem silnejša in pristnejša, čimbolj se je boril zanjo. Prav ta moč pa ga je tudi vedno znova dvigala nad zemljo ter ga naredila v nekem pomenu asketa, dobrotnika vsem, ki so ga potrebovali kakor koli: duhovno in materialno. Z ostrino svojega duha je zadnja leta z bridkostjo čedalje bolj spoznaval, kako v naraščajoči skepsi in izkoreninjenosti, ki sta vse bolj prisotna pojava v vseh oblikah današnjega šolskega, družinskega in delovnega življenja, predstavlja krščanstvo še zadnje prebliske izgubljenega človekovega dostojanstva. Franceta Vodnika je skoro vsakdanja pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil svoje notranje moči. Tako tudi tisto popoldne, ko sva se zadnjikrat srečala in je potožil, da mu ni dobro; vračal se je iz cerkve domov, kjer je le nekaj ur zatem omahnil v smrt. Za pokojnega Franceta bi lahko rekel, da je ves živel samo drugim in ideji. Rastel je v svoji osebnosti v Dobroti in v svoji vdanosti v Delu, ki mu je napolnjevalo vse življenje, mu prineslo notranje ravnovesje in zadovoljstvo, pa tudi spoštovanje vseh, ki so ga poznali po njegovi kulturni širini, humanosti, njegovi pokončnosti in poštenosti. Zakaj vse njegovo delo je prežeto z ustvarjalnim erosom, umetniškim navdihom in znanstveno poglobljenostjo. Kljub boleznim in drugim nevšečnostim, ki so ga zadnja leta pestile, je izkoristil pešajoče moči za delo in z živo zavzetostjo spremljal žgoče probleme slovenske kulture kakor zlasti v obdobju med obema vojnama, ki mu je s svojimi kritičnimi prispevki in polemikami, predvsem pa s svojimi etničnimi izhodišči in vrednotenji vtisnil pečat, mimo katerega ne bo mogel noben objektiven slovstveni in kulturni zgodovinar. Rojen je bil 5. marca 1903 v Podutiku pri Ljubljani kot mlajši brat pesnika, esejista, kritika in umetnostnega zgodovinarja Antona Vodnika. Podutik je bil takrat majhna kmetiška vasica, obdana od hribov njiv in gmajn, prikupna nedelj- ska izletniška točka Ljubljančanov, do katere danes že neusmiljeno segajo tipalke ljubljanskega predmestja, z vsem hrupom in avtomobilskim izpuhom, ki trgata živce in sta smrt za vsako poetično sanjarjenje, za kakršno je bila ta vasica še pred nekaj desetletji kakor nalašč ustvarjena. Zato je razumljivo, da je tako preprosto, naturno in nepokvarjeno kmečko okolje vplivalo na mladega Vodnika, da se je nagibal, kakor je zapisal ob izidu svoje pesniške zbirke »Borivec z Bogom, k nekemu globljemu duhovnemu realizmu, k vsemu, kar je romantično, mistično in skrivnostno. Od tod tudi vsa njegova duhovna osnova, ki je vseskozi religiozna. Šestrazredno osnovno šolo je končal v Šentvidu nad Ljubljano, klasično gimnazijo na Poljanah v Ljubljani (1923), nakar je študiral najprej eno leto pravo, nato se je preselil na filozofijo, kjer je diplomiral iz slavistike (1928). Akademsko leto 1928/29 je kot štipendist krakovske univerze preživel na Poljskem, se tam naučil jezika in se navdušil za književnost. Po vrnitvi v Ljubljano se je začela njegova učiteljska in pedagoška pot, ki mu jo je leta 1932 pretrgala Živkovičeva diktatura in je bil reaktiviran šele leta 1936. France Vodnik se je živo zavedal, kaj pomeni biti pedagog za katedrom, še posebej učitelj slovenskega jezika in književnosti: narod, ki nima razgledanih, značajno trdnih, v ljudstvu in njegovem najboljšem izročilu zasidranih učiteljev in vzgojiteljev, nima pred seboj krepkega duhovnega in materialnega razvoja. Prežet s pedagoškim erosom, hkrati pa strokovno poglobljen, kulturno širok in razgledan, osebno značajen, odkrit in pošten, duhovno nepretrgoma delaven in hkrati kritičen ter narodno zaveden, je s svojo človeško in delovno etiko vplival na generacije svojih učencev in jim tako z živo in prepričljivo besedo in osebnim zgledom pomagal k takemu razvoju, da bi bil vsak s svojo osebnostjo kar najbolj zorel za plemenito službo narodu in človeštvu. Vodnik je kot učitelj in vzgojitelj svoje učence tako bogato obdaroval, da so mu bili resnično hvaležni in ponosni, da so imeli srečo hoditi k njemu v šolo. To službo učitelja in vzgojitelja je opravljal na raznih gimnazijah, nekaj časa tudi na ljubljanskem učiteljišču in na visoko šoli za dramsko umetnost - do jeseni leta 1965, ko je bil upokojen. Vmes so bila tudi leta hudih bridkosti, vojna leta in surova okupacija, ki mu kot privržencu narodnoosvobodilnega gibanja ni prizanesla in je dobro leto dni (od 29. junija 1942 do 9. julija 1943) prebil v italijanskih taboriščih Gonars in Monigo. Šola pa je bila le eno izmed področij njegovega razgibanega dela. Poznamo ga predvsem kot pesnika in esejista, kritika in polemika, pisca mnogih razprav o slovstvu in gledališču, živahnega predavatelja, kot prevajalca pa še prav posebno kot posredovalca poljske kulture in literature Slovencem. Prve pesmi mu je že kot petošolcu objavila »Zora-Luč«, kije izhajala v Ljubljani in v Zagrebu. Kot osmošolec je objavil več pesmi v »Domu in svetu« in v »Ljubljanskem zvonu«. V gimnaziji je bil član »Razora«, literarne družine »Polet«, ki sta jo med drugimi vodila pisatelj France Bevk in pesnik Miran Jarc, ter ilegalnega »Okseja«, kateremu je pripadal tudi Srečko Kosovel s katerim sta si bila večletna iskrena prijatelja. Svoje izvirne pesmi je izdal leta 1932 v zbirki z naslovom »Borivec z Bogom«. O teh pesmih sam pravi: »Skoraj vsaka moja pesem je izpoved človeka, ki stalno niha nad breznom skrajnosti vere in nevere, posvetnosti in religioznosti, narave in milosti . . .« Prva Vodnikova knjižna publikacija je bila antologija »Slovenska religiozna lirika« (1928), ki je v močno dopolnjeni in razširjeni izdaji izšla leta 1980 pri Mohorjevi družbi. Izjemno obsežno je Vodnikovo publicistično deio. S poročili, kritikami, članki, razpravami, eseji in polemikami se giblje po domala celotnem kulturnem prostoru v najširšem pomenu te besede. Sproti je ocenjeval skoraj vsa leposlovna dela sodobnikov in je o nekaterih izmed njih napisal posebne študije; tako je v Obrazih novega rodu predstavil Magajno, Kosovela, Kocbeka, Mileta Klopčiča, Mrzela in Miška Kranjca. Poročal je o tekočih uprizoritvah v ljubljanskem dramskem gledališču, pisal načelne članke o umetnosti in svetovnem nazoru, o slovenstvu in katolicizmu, o kvaliteti in ideji, o ideji in cenzuri, v javnem delu o teologiji in filozofiji in podobno. V svojih polemikah je bil sicer oster, vendar objektiven, kulturen in demokratičen in resnicoljuben. Povezan s takoimenovanim mladinskim oziroma križarskim gibanjem je sodeloval pri njegovem glasilu »Križ na gori«, ki se je pozneje preimenoval v »Križ«. To gibanje, ki je bilo del splošnega mladinskega gibanja na Slovenskem pa tudi po svetu, ki je imelo prvotno predvsem težnjo po religioznem obnovitvenem gibanju, je preraslo tudi v splošno družbeno, kulturno in socialno gibanje. Poudarjalo je življenjsko prisotnost in neposrednost človeške osebnosti, v zvezi z osebnim preporodom pa je težilo za tem, da bi vse javno življenje preželo z duhovnostjo, etosom in humanizmom. Duhovne osnove tega gibanja so postale pomembna poteza njegovega ustvarjalnega značaja, eros njegovega dela Svoje prispevke je v obdobju med obema vojnama objavljal v »Mladiki«, v »Mentorju«, »Modri ptici«, v »Obzorjih«, v »Gledališkem listu«, »Ženskem svetu«, v podlistkih »Slovenca«, predvsem pa v »Domu in svetu«, ki mu je bil v letih 1933 do 1937 sourednik, pozneje v »Dejanju«, kjer je bil tudi v uredniškem odboru. Po osvoboditvi in pozneje po upokojitvi se je njegova književna dejavnost šele prav razmahnila in je sodeloval v »Novem svetu«, v »Mladini«, »Slovenskem poročevalcu«, »Slavistični reviji«, v »Glasniku Slovenske Matice«, v publikacijah Mohorjeve družbe in v mnogih drugih periodikah. Vse od začetka izhajanja je bil urednik revije »Znamenje«, dokler je izhajala v založništvu Mohorjeve družbe. Navzočnost Franceta Vodnika spremljamo tudi v raznih organizacijah. Bil je predsednik Mladega Penkluba, ki gaje leta 1930 sam tudi organiziral na pobudo Izidorja Cankarja, od leta 1934 je bil član slovenskega centra Penkluba, član Slavističnega društva, Društva slovenskih književnikov in prevajalcev, odbornik Slovenske Matice in Mohoijeve družbe. Uredil in obširno je razložil Mencingerjev roman »Moja hoja na Triglav« (1956 in 1977); pripravil in z uvodom je opremil krajšo prozo Bogomira Magajne z naslovom »Življenje in sanje« (1965); z esejem je pospremil kulturnopoli-tične spise Edvarda Kocbeka »Svoboda in nujnost«, ki so izšli leta 1974 pri Mohorjevi družbi; pri Mohorjevi družbi je leta 1972 izdal knjigo »Od obzorja do obzorja«, namenjeno predvsem mlademu človeku, ki naj bi mu zbudila zanimanje za duhovne vrednote, kot so materin jezik, lepa knjiga, spoznavanje slovenske zemlje in pomembnih kulturnih ustanov, redno obiskovanje gledališča, spoštovanje velikih mož, skratka knjiga, ki naj bi v nekem pogledu dopolnjevala tisto, kar sicer daje šola. France Vodnik je tudi primer odličnega prevajalca. Za to delo je imel izostren jezikovni posluh in izjemno odgovornost do izvirnika, odgovornost za fineso in zvestobo prevaja-nega dela; poslovenil je blizu 30 knjig, največ iz poljskega jezika. Kljub razmeroma visoki ravni prevajalske kulture pri nas je Vodnik izjemen primer. Pripravil je dve antologiji z naslovom »Poljske novele« (1937 je izšla prva pri Mohorjevi družbi, druga 1951 pri Mladinski knjigi). Prevedel je vrsto del najpomembnejših poljskih pisateljev pretekle in sedanje dobe: Andrzejewski: »Pepel in diamant«; Dabrowska: »Noči in dnevi I—III«; Iwaskiewicz: »Mlin ob Lutynji«, »Poletje v Nohantu« (drama), »Ivana Angelska«; Jastrun: »Mickievvicz«; Kosak-Szcucka: »Legniško bojišče«; Žeromski; »Posvet greha«, »Zvesta reka«, »Pred pomladjo«, »Prah in pepel« I—II. Iz poljščine je prevedel tudi pomembni deli slovenskega umetnostnega zgodovinarja Vojeslava Moleta: »Ruska umetnost« in »Umetnost južnih Slovanov«. Ob večini teh prevodov nas Vodnik seznanja tudi z avtorji posameznih del. Eno najpopolnejših del slovenske leksikologije je tudi obširni (nad 1200 strani) »Poljsko-slovenski slovar«), ki je izšel leta 1977, v prvi rokopisni redakciji pa sega tja v leto 1949. Kot pomembnega posredovalca poljske književnosti in kulture so ga Poljaki označili kot »slovenskega ambasadorja poljske kulture«. Za svoje delo je dobil več visokih priznanj in odlikovanj, med njimi častno nagrado Penkluba, odlikovanje ministrstva za kulturo in umetnost, red zaslug za poljsko kulturo, častno diplomo Zveze pisateljev in umetnikov. V primerjavi s tem France Vodnik za svoje ogromno kulturno delo doma ni dobil drugega priznanja kakor Sovretovo nagrado Društva književnih prevajalcev Slovenije. Za naše kulturne razmere je kaj neprijetna tudi ugotovitev, da je France Vodnik šele v svojem šestdesetem letu dočakal natis prve knjige z naslovom »Ideja in kvaliteta,« ki so jo leta 1964 izdala mariborska založba Obzorja. V njej je objavil ocene v glavnem predvojnih pesniških in pripovednih del, kritike gledaliških predstav iz tridesetih let, literarne portrete Srečka Kosovela, Boža Voduška in Mileta Klop-čiča ter ideološke eseje in polemike s področja umetnosti. Uvod h knjigi je napisal dr. Bratko Kreft, Marko Dvorak pa je zanjo sestavil izčrpen bibliografski pregled. Pri isti založbi je leta 1971 izšla knjiga z naslovom »Prevrednotenja«. Knjiga prinaša razprave o estetiki in sociologiji umetnosti, o njeni povezanosti z družbo, članke o Ivanu Cankarju, Mišku Kranjcu, Mencingerju, Micki-evviczu in polemike predvsem z Josipom Vidmarjem in Ivom Brnčičem. Slovenska matica mu je leta 1968 izdala »Kritično dramaturgijo,« Mohorjeva družba leta 1972 že omenjeno delo »Od obzorja do obzorja.« Za osemdesetletnico mu je Slovenska matica izdala »Misli in presoje«, Mohorjeva družba pa knjigo z naslovom »Dialektika in metafizika«. (1983). Veliko vodnikovega dela je ostalo še neobjavljenega, v rokopisu, tako med drugim zapis o Srečku Kosovelu, antologija pesmi brata Antona z obsežnim uvodom, dalje knjiga z naslovom »Spomini, ugovori in popravki«. Spominski zapis naj končam z oznako Vodnikovega značaja in njegovega dela, kot jo je zapisal njegov že pokojni prijatelj Lino Legiša: »Vodnikovo delo je vselej uravnavala poštenost, za katero se je prizadeval njegov rod, tista poštenost, ki se ne stara, kakor bi dejal pesnik Župančič. Ravnalo ga je srce, ki se ne razodeva samo v njegovi dinamični eruptivnosti.« Dodal bi: v njem je gorela duša, kakršnih le redko najdeš. Dva trenutka sta odločilna v našem življenju: zadnji udarec srca in prvi trenutek v večnosti. Pokojni France je pretrpel oba odločilna trenutka življenja: zadnji udarec izmučenega nad vse dobrega srca in doživel prvi trenutek v Večnosti in sam postal svetloba in za nas daljina. Tako so se uresničili verzi, ki jih je napisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni v prvi številki revije Dejanje 1938: Med svečami in rožami ležim, v sklenjenih rokah križ držim miren sem, brez bojev, brez strasti, med menoj in Bogom luč gori. Vsi bodo šli, kamorkoli že - v hrup sveta -jaz sam bom ostal v srcu zemlje, v srcu Boga. O kako je svetla večnost, o kako je mirno nebo, angeli mi zadnjo pesem pojo! Jože Dolenc France Vodnik SVETA NOČ Nocoj me ne plašiš, noč, oj sveta noč, vsa dobra si, mesec straži nad vasmi; v vseh čistih dušah se to uro Bog rodi -oh, nocoj je bela, bela noč... Nocoj je ugasnil v meni srčni ogenj vroč in sem utonil v morje božjega miru; ugledal sem cesto, ki drži domu -oh, nocoj je bela, bela noč... Nocoj sem čudno dober vsem ljudem, na srca vsa bi se naslonil plakajoč; svetal sem našel v svoji duši Betlehem -oh, nocoj je bela, bela noč... France Vodnik SVETA MAŠA Med množico vernih sem klečal v svetem somraku hiše božje kot izobčenec. Ko je duhovnik pred oltarjem k darovanju dvignil kruh in kelih, sveto Rešnje Telo, sveto Rešnjo Kri - se je v nemi grozi razklalo moje srce. In sem zavpil s silnim glasom, da je odmevalo od obokov cerkve mojega srca: Jaz verujem, verujem, verujem! Jezus sam je nad menoj v ljubezni roke razprostrl: da bi me zatel, to drobno, plaho ptičko, ki je hotela ubežati mu -moje srce. Sklonil se je tik do mojega srca in je šepetal: »Kod si blodil, blodil, otrokec moj (še v blodnjah sem bil jaz s teboj), ali boš zdaj za zmeraj moj, jaz sem te ljubil od vekomaj...« Jaz pa sem le zaihtel v sebi kot majhno dete in bilo mi je tako dobro. Bilo mi je neskončno dobro vedeti: vsi verni so tako svetli med njimi ne tujcev ne zoprnikov ni, samo bratje in sestre - nad njimi Jezusova dlan blesti. Matija Tome (1899-1986) »Pokojni prof. Tome ima posebno izredne zasluge za cerkveno in liturgično petje in glasbo, zlasti še v prenovi liturgije po 2. vatikanskem cerkvenem zboru. Ni je cerkve na Slovenskem, ni ga cerkvenega pevskega zbora v Sloveniji, ni ga organista, ki ne bi poznal Tomčevih skladb. Skoraj ni kraja, kjer ne bi odmevala Tomčeva pesem, ne samo pri nas doma, temveč tudi med našimi zamejci in med Slovenci po svetu, ki jih Tomčeva pesem še danes povezuje. V svojih skladbah cerkvenega in svetnega značaja bo pokojni prof. Tome še dolgo živel. Njegov življenjski opus je izredno bogat. O njem so že in bodo še strokovnjaki izrekali svojo sodbo. Smemo pa že danes trditi, daje njegovo glasbeno delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture. Bogate darove, ki jih je pokojni prof. Tome prejel od svojega Stvarnika, je razvijal z vztrajnim delom in v tesni povezavi z izročilom slovenskega naroda.« S temi besedami je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar zadeto ocenil pomembnost in navzočnost Matija Tomca v slovenski (cerkveni) glasbi. Nadškof je vodil v ponedeljek, 10. februarja 1986, pogrebne slovesnosti v domžalski župnijski cerkvi skupaj s škofom dr. Stanislavom Leničem - oba škofa sta bila Tomčeva učenca v zavodu sv. Stanislava - in 60 duhovniki, ki so prihiteli, da se poslovijo od cerkvenega skladatelja in bivšega domžalskega župnika. Med pogrebno mašo je župnijski zbor pod vodstvom Miša Kurajica pel Tomčevi maši: liturgično na čast sv. Cirilu in Metodu ter »slovensko mašo« Stopil bom k oltarju. Pretresljiv je bil stavek, saj je Matija Tome dokončno »stopil pred svojega Boga«. Žalno slovesnost sta zaokrožila pihalni orkester in moški zbor, ki je dovršeno zapel v cerkvi Gallusov Ecce quomodo moritur iustus, ob grobu pa Tomčevo priredbo pesmi Teče mi vodica s pomenljivim besedilom ob pogrebu: ». . .s tega kraja v en driigi kraj, nede me več nazaj.« Matija Tome se je rodil na božič, 25. decembra 1899, na Kapljiščih pri Metliki, v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Podzemlju, rojstni fari, dokončal pa v Novem mestu, ko se je pripravljal za vstop v gimnazijo, na kateri je bil pouk - razen slovenščine in verouka - v nemščini. Na gimnaziji je imel za profesorja glasbe kapiteljskega organista in skladatelja Ignacija Hladnika. Pri njem se je učil violine in klavirja. Pod njegovim vodstvom pa je pel ob nedeljah pri dijaški maši v frančiškanski cerkvi. Tuje imel priložnost opazovati Hladnikovo virtuozno igro na orglah. Po prvem letu gimnazije je šel na škofijsko gimnazijo v Šentvid nad Ljubljano. Tu je doživel svoje pravo srečanje z glasbo, ker je bilo na tej gimnaziji za glasbo dobro preskrbljeno. V četrti gimnaziji (sedanji osmi razred osnovne šole) pa je že orglal pri mašah in je to počel vse do mature. Bil je vseskozi odličnjak. Po maturi je vstopil v bogoslovje. Tu je vodil semeniški oktet, ki je nastopal na proslavah pa tudi pri procesijah in pogrebih zunaj semenišča. Takrat ni mogel redno študirati glasbe, je pa zato večkrat stopil po nasvete k Stanku Premrlu. Po novi maši leta 1923 je leto dni kaplanoval v Mokronogu, kjer je bilo glasbeno življenje zelo živahno. Jeseni leta 1925 je dobil dekret za prefekta v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, ki ga je kot maturant pred petimi leti zapustil. Poleg prefekta je v letih 1925-26 obiskoval na konservatoriju v Ljubljani harmonijo pri Stanku Premrlu, klavir pa pri Janku Ravniku. Naslednje leto je odšel na Dunaj za štiri leta na Akademijo za glasbo. Poleg stranskih predmetov je imel za glavni predmet orgle in kompozicijo. Študij je končal leta 1930 in bil takoj nastavljen kot suplent glasbe na škofijski gimnaziji, po opravljenem profesorskem izpitu leta 1933 pa prav tam kot profesor glasbe. Z gimnazijskim pevskim zborom je imel veliko veselje. S tem zborom je izvajal vse svoje cerkvene in svetne glasbe, ki so nastajale pred drugo svetovno vojno, med drugim tudi njegovo prvo slovensko mašo Stopil bom k oltarju, ki je njegova najboljša maša in ena boljših njegovih skladb sploh. V mapi si sledijo dvodelna in tridelna oblika, izrazito homofonski stavek s polifonimi fugati, dvo-glasje in večglasje z orglami, v Obhajilu skoraj nekaka kratka operna arija, za konec pa do popolnosti izdelana fuga. Po vojni je bila šentviška gimnazija ukinjena. Eno leto je služboval na klasični gimnaziji v Ljubljani, leta 1946 pa je odšel za kaplana v Domžale, kjer je dve leti pozneje prevzel službo župnika. To službo je izredno vestno opravljal 25 let, ko je stopil v pokoj. Do nekaj let pred smrtjo je še vedno delal z vso marljivostjo, ki je bila njegova značilna krepost. Za osvetlitev njegovih skladb in njihove pomembnosti sem izbral nekaj odlomkov iz njegovih pisem, v katerih govori o svojem delu in svoji glasbeni usmerjenosti: Ne vem, če sem vam v sestavku, ki ga imate v rokah, napisal število skladb (kopije nimam). Do vključno junija 1979 je bilo: 492 cerkvenih, 786 svetnih: skupaj 1278. Pri čemer je treba pripomniti, da je recimo pri cerkvenih skladbah pod eno številko šteta kratka pesmica (recimo za Mavrico) ali pa celovečerni koncert ali latinska maša, katere partitura ima 50 strani. Pri svetnih skladbah velja isto: pod eno številko je recimo šteta kratka klavirska skladbica za začetnike ali pa celovečerni koncert (Stara pravda!) itd. Še eno stvar sem ugotovil, ko sem delal seznam: da je svetnih skladb (prav ali ne prav) neprimerno več kot cerkvenih! Gotovo vsaj še enkrat toliko! Kar na prvi strani prejšnjega seznama vidim razmeroma malo cerkvenih skladb, pač pa več klavirskih skladb (med njimi kar dve tiskani zbirki), potem zbirko (tiskano) koroških samospevov »Gremo v Korotan« (1946) in tako se kar naprej vrstijo svetne skladbe, navadne pesmi, samospevi s klavirjem (narodni in umetni), vmes pa celo opera »Krst pri Savici« (končana 1947), potem komorne skladbe (violina, viola, klarinet, cello s spremljavo klavirja), nekaj kantat, simfonična skladba »Nizki rej« in »Morje«, priredbe za razne ansamble (Slovenski oktet, Ženski komorni zbor, za radio, za oktet bratov Pirnat, scenska glasba za več iger, tudi za film »Pomlad v Beli krajini« itd. itd.). Kot sami vidite, da dosti preprosto zdaj kom-poniram, s tem ni rečeno, da ne bi znal tudi drugače! Nič lažjega kot to! Mislite na skladbe za Maroltov zbor, pa recimo na kantato »Kri-žev pot« (celovečerni koncert), ali pa na obe latinski maši (na čast Marijinemu Srcu in jubilejna maša ob 500-letnici ljubljanske škofije). Moj slog poznate. Iz njega izkočiti mi pri teh letih ne kaže. Imam pa razumevanje za vse, kar drugi pišejo, tudi če je bolj avantgardno. Sploh pa pri vseh mojih skladbah upoštevajte, da sem Belokranjec. Mi smo bolj ritmično razpoloženi kot melodično (ali harmonično). Moje filozofiranje gre h koncu! Hotel sem povedati samo to: spoštujem vsak napredek v glasbi (tudi seveda v cerkveni). Zdi se mi pa, da je v najnovejši glasbi veliko praznega mlatenja slame brez notranjega smisla. Zato spoštujem tudi skladbe, ki niso ravno »avantgardne«, so pa solidne in znajo tudi današnjemu človeku kaj povedati. Še to bi pripomnil: lahko rečem, da so bile skoraj vse moje skladbe, bodisi cerkvene ali svetne, kratke ali daljše, praktično tudi izvajane (kar lahko ugotovite že iz priloženega seznama daljših skladb). Isto bi skoraj veljalo za številne rokopisne skladbe. To mi je v veselje in zadoščenje, da nisem zastonj delal! Sploh ne vem, kje sem dobil poleg rednega dela (dušnopastirskega) časa za vse to. Seveda: 30 let je tudi že doba, v kateri se da kaj napraviti. Hvala Bogu za vse! Edo Škulj Prof. Viktorju Korošcu v slovo Dne 16. novembra 1985 je v 86. letu starosti umrl zaslužni univ. prof. dr. Viktor Korošec, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Življenje in delo tega velikega učenjaka smo prikazali v Mohorjevem koledarju 1981, zato tukaj ne bomo ponavljali teh podatkov. V njegov spomin naj objavimo samo nekaj besed, ki so bile izrečene ob njegovi smrti. Ob pogrebu 20. novembra je najprej spregovoril ljubljanjski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Poudaril je, da se poslavlja od pokojnega kot človeka in kot kristjana. V imenu SAZU je spregovoril akademik dr. Alojzij Finžgar, v imenu pravne fakultete pa dekanica prof. dr. Alenka Šelih. Pravna fakulteta in SAZU sta se pokojne- ga spomnili še posebej na lastnih komemoracijah. Docent za rimsko pravo dr. Janez Kranjc se je na fakulteti 19. nov. s prisrčnimi besedami poslovil od moža, katerega je »poznalo in cenilo veliko ljudi«, saj je bilo njegovo ime »najtesneje povezano z obstojem in delovanjem fakultete in katerega pedagoško delo je vsakomur od pravnikov v teku študija vtisnilo svoj osebni pečat.« Poudaril je, da so »njegov pionirski pispevek na področju prav starega Orienta, pa tudi delo na področju rimskega prava in slovenske pravne terminologije postali del pravne stroke same in kot taki trajna in občečloveška dobrina.« Na posebno lep način je govornik prikazal osebno plat pokojnikovega življenja, zato ga lahko tukaj dobesedno navedemo: »Čeprav je prof. Korošec večino svojega dela posvetil pravu starega Orienta, je ostal v svojem bistvu navezan na klasično antiko ter njene etične (moralne) in človeške ideale. Značilna za antiko pa je prav pristnost, t.j. čim večje skladje med lastno življenjsko prakso in proklamiranimi ideali. To pa je hkrati tudi glavna značilnost pok. prof. Korošca. V ospredju njegovega življenja je bilo eno samo veliko prizadevanje: izpolniti svojo dolžnost. Le-to je pojmoval pok. prof. Korošec v smislu najširše in najbolj žlahtne Ciceronove opredelitve pojma officium, ki zajema tako svet etičnih vrednot, kot področje dela in odnosa do človeške družbe. Kar zadeva prvo, t.j. svet etičnih vrednot, lahko mirno trdimo, da tudi daljša časovna di-stanca ne bo mogla na spominu pok. prof. Korošca najti nobenega večjega oz. omembe vrednega madeža. Pokojnik si je vse življenje iskreno in zavzeto prizadeval uresničiti znamenita Praecep-ta iuris (pravne zapovedi) rimskega jurista Ulpi-jana: Honeste vivere, alterum non laedere, suum cuique tribuere (živeti pošteno, ne škodovati drugemu, dajati vsakemu svoje). Bilje človek izjemne poštenosti, samokritičnosti in tenkovestnosti ter že prav katonovske preprostosti in skromnosti .. . Poleg tega je odlikovala preminulega prof. Korošca izredna načelnost. Vse do svoje smrti je ostal na povsem nevsiljiv in iskren način zvest svojemu prepričanju, ki je ostalo neločljiv del njegove strpne in razumevajoče osebnosti. Korošcev odnos do dela bi najbolje ponazorili, ko bi v znamenitem rimskem pregovoru Vivere non est necesse, navigare est necesse (živeti ni nujno, potrebno je pluti), zamenjali glagol navigare z glagolom operari (delati): bistvo pok. profesorja je bilo delo, ki se je v njegovem življenju zlilo v nedeljivo celoto z življenjem samim. Delal je vse do svoje smrti. Kdor je šel mimo poslopja SAZU, je lahko videl vsak večer tja do poznih nočnih ur luč v Koroščevem kabinetu. Zanj pač lahko dopolnimo rek rimskega cesarja in filozofa Marka Avrelija: Nec dies sine linea, nec linea sine fructu (Noben dan brez opravila, nobeno opravilo brez sadu). Odnos prof. Korošca do družbe je bil prežet z ideali najbolj žlahtne rimske republikanske tradicije. Rimski sta bili njegova iskrena državljanska zavest v najboljšem pomenu besede in njegova pristna prizadevanja za uresničenje najširših družbenih interesov. Pok. prof. se je čutil poklicanega poleg pedagoškega in znanstvenega zlasti za karitativno delo. Njegov socialni čut ni bil prazna beseda. Za ilustracijo naj povem le to, da je vse dokler mu je zdravje dopuščalo, ob nedeljskih popoldnevih obiskoval neznane ostarele ljudi na Bokalcah in v drugih domovih, se z njimi pogovarjal, jih bodril, jim bral časopise in podobno. K temu je treba dodati le še to, da se s tem ni nikoli postavljal, marveč sem ga nekoč srečal pred domom ostarelih občanov in mi je ob tej priliki razložil kaj in kako. V odnosu do posameznih ljudi je bil pok. prof. Korošec prav orientalsko vljuden. Pa ni šlo za narejeno pozo, temveč za pristno spoštovanje sočloveka in za neprestano prizadevanje, kako bi - kot mi je sam rekel - popravil svoj ne posebno lahki značaj. Čeprav je bil po naravi vzkipljiv in je, kot se je sam izrazil, s svojo nerodnostjo razbil veliko porcelana, se v občevanju z ljudmi to ni poznalo. Znal seje čudovito obvladati, predvsem pa ni, kadar je v svoji tenkočutnosti mislil, da je koga prizadel, nikoli odlašal z opravičilom, ki hkrati nikoli ni bilo samo formalno. Imel pa je še eno čudovito lastnost. Nikoli ni bil vsiljiv ali opravljiv. Kar je rekel, je rekel naravnost. Prav kot uči Cicero, ni nikoli rekel nič slabega o odsotnih, o pokojnih pa je vedno govoril le dobro. Vsaka krepkejša beseda ali kletev mu je bila zoprna in tuja, v pogovoru pa je znal vedno ohraniti prijetnost in dostojnost. Pri tem ni bil mrk, marveč se je rad in od srca nasmejal. Kot učitelj je bil prof. Korošec izjemno požrtvovalen. Študentu je bil vedno na voljo z vsem, razen s podarjeno oceno. Pri izpitih je bil prizanesljiv, potrpežljiv in pravičen. Sicer pa so gotovo vsakomur izmed nas ostala v spominu njegova predavanja, vaje, repetitoriji, konzultacije itd., na katerih je z nepojmljivo vedrino in ljubeznijo spreminjal pogosto puste pravne pojme v zanimivo in otipljivo resničnost. In čeprav je predaval rimsko pravo skoraj petdeset let, ga veselje vse do konca ni minilo. Predaval je rad in na vsako predavanje se je vedno pripravil. Kot znanstvenik je bil prof. Korošec samorast-nik. To ni naključje, saj je delal daleč od centrov za proučevanje prav starega Orienta. Delal je po sebi lastni metodi, za katero ni potreboval nobenega kataloga ali seznama, marveč je vse hranil v svojem izjemnem in do zadnjega svežem spominu. Pri formuliranju lastnih mnenj je bil previden in premišljen, pri ocenjevanju tujih pa blag, strpen in prizanesljiv. Njegovo izražanje je bilo jasno in lepo. Izreden občutek za jezik ter neprestano prizadevanje za lepim in klenim izražanjem sta doprinesla k temu, daje med slovenskimi pravnimi pisci, če že ne najboljši, pa vsaj eden od najboljših stilistov. Vidimo torej, daje odšlo skupaj z našim pokojnim učiteljem veliko dobrega, pravičnega in lepega. Za njim bo ostala velika praznina, ki jo lahko zapolnimo samo s tem, da skušamo po svojih močeh tudi mi uresničiti njegov zgled . . .« Te tehtne besede ne potrebujejo nobenega komentarja. Dodamo naj le to, da se je pok. prof. Korošca spomnil na seji Sveta za odnose z verskimi skupnostmi pri Republiški konferenci Socialistične zveze del. ljudstva Slovenije dne 26. novembra 1985 predsednik Franc Šetinc in poudaril, da je bil pokojni član tega Sveta že od prvih začetkov in daje sam izjavil, daje bilo to njegovo prvo (in najbrž edino) politično udejstvovanje. Tudi Mohorjeva družba se s hvaležnostjo poslavlja od prof. Korošca. Pokojni ni bil samo zvest Mohoijan, ki je vse do konca kritično spremljal naše izdaje,, temveč je bil tudi avtor znamenite knjige o rimskem pravu, ki je v dveh delih (1936-1941) izšla v Znanstveni knjižnici pri Mohorjevi družbi. Ob petdesetletnici tega izida je doc. J. Kranjc napisal spominski članek za naš Književni glasnik (1985), kjer je to knjigo prikazal kot prvi tovrstni učbenik v slovenščini, pa tudi kot »pomemben prispevek k oblikovanju slovenske pravne terminologije.« V čast je lahko Mohorjevi družbi, da je izdala tako delo, ki je po besedah pok. prof. G. Kušeja »daleč preseglo pomen učbenika in ga je za tiste čase šteti za kapitalno, ne le za področje rimskega, ampak tudi za civilno pravo, posebno ker je treba vzeti v poštev še njegov usmerjajoči vpliv na ustrezno pravno izrazje.« Tako bo pok. prof. Korošec tudi pri Mohorjevi družbi ostal v trajnem spominu. J. K., M. R. Umrl je prof. Gorazd Kušej Tri tedne za svojim fakultetnim in akademijskim kolegom prof. Viktorjem Korošcem je 9. decembra 1985 umrl zaslužni univ. prof. in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) dr. Gorazd Kušej. Pokojni seje rodil 17. decembra 1907 v Gradcu, kjer je njegov oče, dr. Rado Kušej, služboval na sodišču. Po sorodstvenih zvezah je bil pokojni povezan s Koroško in Mohorjevo družbo. Oče je bil doma iz Sp. Libuč (po domače pri Hrastu) v župniji Pliberk, po očetovi strani je bil pokojnik bratranec koroške slovenske pesnice Milke Hartman in pevovodje Valentina Hartmana, ded po materi, Vekoslav Legat, je bil ravnatelj Mohorjeve tiskarne v Celovcu; v mladosti je preživljal počitnice na očetovem domu na Koroškem. Družina seje po propadu Avstro-Ogrske preselila v Slovenijo in oče je postal prvi profesor cerkvenega prava na pravni fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani. Gorazd Kušej je v Ljubljani končal šolanje, 1929 je diplomiral na pravni fakulteti in naslednje leto dosegel doktorat prava. Po doktoratu se je izpopolnjeval v državoslovju in pravni teoriji v Borde-auxu, na Dunaju in v Haagu, tako da je na ljubljanski pravni fakulteti postal 1933 najprej privatni docent, 1935 univ. docent na katedri za ustavno pravo in teorijo države, 1939 izredni, 1945 pa redni profesor za oba predmeta. Razbremenjevati je začel tudi svojega očeta in je najprej prevzel del vaj, nato del predavanj, po njegovi smrti 1941 pa je prevzel še celotno cerkveno pravo; ta predmet je predaval še v stud. letu 1945/ 46 in bil tako zadnji profesor te stroke na pravni fakulteti. Po vojni je na fakulteti predaval predvsem teorijo države in prava oz. uvod v pravoznanstvo, od ustavnega prava pa tako jugoslovansko kot komparativno ustavno pravo (ustavno pravo inozemskih držav). Zaradi svojega enciklopedičnega znanja pa je predaval tudi druge predmete, kakor npr. osnove vede o družbi, zgodovino političnih doktrin, splošno zgodovino države in prava (fevdalizem) itd. Na fakulteti je bil v štud. letu 1947/ 48 dekan, na univerzi pa 1950/52 rektor ter dve leti pred tem in dve leti po tem prorektor. Leta 1958 je bil izvoljen za rednega člana SAZU, od 1972 do 1980 je bil tudi glavni tajnik Akademije. Na SAZU je bil tudi član pravne sekcije Terminološke komisije, na fakulteti pa tudi predstojnik knjižnice. Svoje prve znanstvene razprave je začel objavljati v reviji Čas, nadaljeval v Slovenskem pravniku, Zborniku znanstvenih razprav (pravne fakultete), po vojni pa naprej v Zborniku, (Ljudskem) Pravniku, Naših razgledih in številnih strokovnih in splošnih revijah. Prevladujejo seveda pravno-teoretični in ustavnopravni naslovi, sem in tja je napisal tudi kaj cerkvenopravnega ali sociološkega s področja verskih skupnosti; tako je npr. razmišljal o raznih političnih ideologijah, ki si tedaj, ko pridejo na oblast, nadenejo skoraj religiozna obeležja (Politične religije? Misel in delo 1940), ali (še danes aktualno) razpravljal O pravnem položaju Vatikanskega mesta (Zbornik znanstv. razprav 1942/43) itd. Od samostojnih publikacij naj omenim knjigi Sodobna demokracija (1933) in obsežno poljudno delo Pravni svetovalec (1934) ter sodelovanje pri Trgovsko-go-spodarskem leksikonu, katerega je uredil njegov tast inž. Hugo Ulhif in ga izdal v lastni založbi Umetniška propaganda v letih 1934-1938. Od univerzitetnih učbenikov je doživel največ izdaj Kušejev Uvod v pravoznanstvo. Tri izdaje je doživel njegov Politični sistem SFRJ. Pravne predmete je pokojni predaval tudi na filozofski in biotehniški fakulteti ter na Višji upravni šoli. Na pravni fakulteti je prenehal predavati leta 1978. Kot strokovnjak za ustavno pravo je prof. Kušej sodeloval pri pripravi ustavnih predpisov, tako slovenskih kakor jugoslovanskih. Na V. zasedanju UNESCO leta 1950 v Firencah je bil zastopnik Jugoslavije, udeležil se je pa še več drugih mednarodnih kongresov. Leta 1971 je nastopil z referatom v Dragi pri Trstu na srečanju, ki ga vsako leto prireja Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. Pokojni prof. Kušej je bil v več ustanovah član organov družbenega upravljanja ali samoupravljanja ali celo predsednik takih organov. Na vseh teh mestih, od univerze preko raznih kongresov in družbenih organov smo lahko občudovali njegovo široko razgledanost, njegov miren značaj, njegov lep nastop in simpatično pojavo (vedno je bil izbrano oblečen), tako da je bil res »gospod« v najboljšem pomenu te besede. Posebno v raznih organih upravljanja je prišel do izraza njegov pomirjevalni vpliv, saj prava ni tolmačil togo in je rad poudarjal, da je zaradi brezpravja v zadnji vojni zavladal pri ljudeh pravni nihilizem in je treba s pravilno uporabo in tolmačenjem vrniti pravu njegovo nekdanjo veljavo. Mohorjeva družba je štela pok. prof. Kušeja med svoje sodelavce; rad se je odzval vabilu in napisal kaj za Mohorjev koledar s področja svoje stroke, zato se tudi Mohorjeva družba z žalostjo poslavlja od tega odličnega slovenskega znanstvenika. Miloš Rybar Zdravku Švikaršiču v spomin Dne 16. maja 1986 je za zmeraj zatisnil oči Zdravko Švikaršič, folklorist, melograf, zborovodja in glasbeni pedagog. Bil je eden izmed skromnih, tihih in delovnih glasbenikov, z velikim znanjem in močjo posredovanja tonske umetnosti. Prijetno je bilo kramljati s to zanimivo osebnostjo, ki ji je bilo dano doživeti sto in eno leto, 3 mesece in 3 dni. Pri stotih letih sem občudoval njegov spomin, logično presojo časovnih zaporedij in miselnih sklepov; nagle reakcije je na vprašanja tu in tam prekinjal s kratkim »pardon«, predvidoma zato, da je našel v odgovoru pravšen pomen besedi, ali pa je le-te sobesedniku popravil. Nekateri dogodki iz preteklosti so mu ostali živi v spominu. Ko je stekla beseda o ljudski glasbi z rodne Koroške, se je rahlo vznemiril, sedel sproščeno za klavir in pri stotih letih samozavestno zaigral koroško pesem ter ob koncu vprašal: »Ali ni lepa?« Pritrdilen odgovor ga je spodbudil, da je povzel novo in še več teh, kot nekoč v svojih mladih letih. Iz njegovega posredovanja uglasbene pesmi je zadihala svežina koroške pokrajine, hribov in dolin, prijaznih ljudi, ki vabijo »Sentr pojd . . .«. Tu, na tej slovenski zemlji so se radostili in trpeli naši predniki, rod, ki je s pesmijo v ustih izpovedoval in jo še izpoveduje svojo narodno pripadnost. Še kot otrok je vzljubil Švikaršič prav to koroško pesem in pokrajino ter njene melodije prepeval, igral, negoval in zapisoval. Rodil seje 13. februarja 1885 v Žvabeku, okraj Velikovec na Koroškem. Njegov oče Gregor je bil učitelj in hkrati organist, kot je bila takrat navada, mati Jerica Skubl, hči kmeta Županca, pa gospodinja in dobra pevka - sopranistka. Prve stike z glasbo je imel kar doma pri starših v Kazazah (Edling). Ko je obiskoval ljudsko šolo, je oče kdaj pa kdaj sedel h klavirju ter igral šolske pesmi; mati je očeta celo spodbujala: »Daj, zaigraj otroku kakšno pesem, saj vidiš, kako se veseli tvojega igranja«. In igral mu je na pamet -ne po notah - šolsko pesem »Klip, klip, klop, hej konjiček stop«. Zdravko je ves zavzet pozorno poslušal in zbudila se mu je želja, da bi skladbico za očetom posnel tudi sam. Pesem je na klavirju tolikokrat ponavljal, da so mu prsti po klaviaturi kolikor toliko gladko stekli, ne vedoč, koliko takih pesmi in skladb bo v življenju še igral, pel in oblikoval. Iz Šent Lipša pri Rajneku (Reinegg), kamor se je družina preselila in kjer so v šoli poučevali samo nemško, je oče prosil za premestitev v Šmihel nad Krko (St. Michael ob der Gurk); tuje bila šola dvojezična - utrakvistična; v razredu so peli otroci tudi slovenske pesmi. Ljubezen do petja in želja, da bi kot oče tudi sam poučeval, ga je vodila v Celovec na učiteljišče. Tu se je seznanil z glasbeno teorijo, osnovami harmonije, od instrumentov se je učil klavir in violino, v tretjem in četrtem letniku tudi orgle. Poučeval ga je strog, vendar v glasbeni umetnosti dobro razgledan učitelj, nabiralec in harmonizator ljudskih pesmi, Hans Neckheim. Zdravko je v vseh glasbenih disciplinah naglo napredoval, tako da je že v četrtem letniku začasno poučeval ljudskošolske predmete in orglal v celovški kaznilnici. Takrat je imelo učiteljišče pripravljalni razred in štiri letni-, ke; sestavil je dijaški pevski zbor in z njim nastopal ob različnih priložnostih, med drugim s podo-knico priljubljenemu profesorju slovenščine Josipu Apihu. Maturiral je leta 1904, star 19 let. Služboval je v Šmihelu nad Pliberkom (1905), v Selah nad Borovljami (1906) - tedaj je opravil strokovni usposobljenostni izpit za učitelja - na Jezerskem od 1. 1907 do 1. 1919 in ponovno od 1. 1924 do 1. 1926 prav tam. Leta 1919 je vložil pri Narodni vladi Srbov, Hrvatov in Slovencev prošnjo za nadaljevanje študija na konservatoriju. Odbor Glasbene matice jo je podprl s pripombo, Zdravko Švikaršič (levo) in Radovan Gobec (desno) ob podelitvi Gallusove plakete za 100-letnico da bo po končanih študijah deloval v domovini. V Šmihelu je spoznal dobrega prijatelja, občinskega tajnika in organista Valentina Štangla, doma iz Kotmare vasi v Rožu; na Orglarski šoli v Ljubljani je bil Foersterjev učenec in gaje v popoldanski odsotnosti nadomeščal. Štangl je v Šmihelu organiziral in vodil vokalni kvartet, v katerem so peli Ivan Hornbóck 1. tenor, V. Štangl 2. tenor, Peter Serajnik 1. bas, in Anton Tevelj 2. bas; ko so Serajnika prestavili v drug kraj, ga je zamenjal Švikaršič. Peli so ljudske pesmi iz Zirovnikove zbirke, Mohorjeve pesmarice in pesmarice Glasbene matice. V kvartetu je deloval do odhoda v Sele, kamor so ga poslali kot zavednega Slovenca. V vojnem času (1915) je služil vojaški rok po en mesec v Celovcu in Gorici in dva meseca v Brežah (Friesach), kjer je v oficirski šoli vodil pevski zbor. Ko je v Gradcu opravil izpit za oficirja, se je vrnil na Jezersko; tu je bil od leta 1909 občinski tajnik, zato tudi oproščen vojaščine. Ko je Glasbena matica v Ljubljani ustanovila konservatorij, je tu v letih 1919-1923 študiral solopetje, najprej eno leto pri Hubadu, drugo leto pri Rudolfu Prasch-Cornettu, tretje leto pri Berti Papp Stockert, učenki slavne nemške pevke Lili Lehmann in zadnje leto zopet pri Hubadu. Kot glavni predmet je vpisal klavir; poučeval ga je mladi, a že takrat znani koncertni pianist Janko Ravnik. Violino se je učil pri Karlu Jeraju, petje in splošno glasbeno teorijo po Battkejevi metodi pri Ivanki Hrast-Negrovi, dobri pevki, teoretičar-ki in učiteljici otroških pevskih zborov. Harmonijo ga je poučeval Stanko Premrl, kontrapunkt, oblikoslovje in instrumentacijo Josip Michl, absolvent praškega konservatorija, pred prvo svetovno vojno ravnatelj glasbene šole v Gorici, nauk o instrumentih Niko Štritof, glasbeno zgodovino dr. Josip Mantuani. Hospitiral je pri zna- menitem Hubadovem matičnem pevskem zboru, 2. violino je igral pri Orkestralnem društvu pod taktirko Karla Jeraja. V predzadnjem letu študija na konservatoriju je na šoli Glasbene matice začasno poučeval teorijo. Švikaršičevi sošolci so bili Slavko Osterc, znameniti slovenski skladatelj, Istran Josip Brnobič, pozneje učitelj petja na poljanski gimnaziji, Anton Neffat, dirigent mariborske opere, zborovodja in odličen glasbeni pedagog Adolf Grobming in drugi, med njimi pater Kolbl, Srečko Koporc, Minka Zaherl iz Ljutomera, Pavla Uršič, Marija Finžgar in Jadviga Pože-nel; slednji sta bili glasbeni učiteljici na matični glasbeni šoli v Ljubljani. Po diplomi na konservatoriju je predlagal višji šolski svet, da bi se zaposlil na učiteljišču, vendar je to delovno mesto iz zdravstvenih razlogov odklonil in se vrnil na Jezersko. V letih 1927-1938je poučeval glasbo na realni gimnaziji v Kranju ter nekaj časa dopolnjeval učno obveznost na podružnični šoli ljubljanske Glasbene matice v Kranju. Prav tam je občasno vodil mešani pevski zbor Čitalnice. Od leta 1939 je poučeval glasbo na II. državni realni gimnaziji v Ljubljani in na državnem učiteljišču od 1. 1940 do upokojitve 1. 1946. Tuje bil nekaj časa moj glasbeni učitelj, ali natančneje v odsotnosti prof. Ivana Repovša ga je nekaj učnih ur nadomeščal, vendar dovolj, da smo dijaki naglo spoznali njegov rahločuten odnos do glasbe in njemu lasten način posredovanja tonske umetnosti. Še prej je na kranjski gimnaziji ustanovil in 11 let vodil šolski salonski orkester in z njim nastopal na proslavah in samostojnih koncertih, obenem je vodil gimnazijski mešani pevski zbor. Zanimiva in svojevrstna je Švikaršičeva spodbuda za nabiranje narodnih pesmi. Ko se je preselil iz Kazas v Št. Lipš pri Rajneku, je bila tam, kjer je stanoval, gostilna. Ob sobotah in nedeljah so tja zahajali okoliški fantje ter prepevali nemške in slovenske pesmi. V vasi je bil tudi muzika-lični cestar Miha Fidler, ki je slovel po tem, da je znal zapeti veliko starih slovenskih pesmi. Večino teh, ki jih je slišal od fantov in cestarja, si je zapomnil. V Labotski dolini je takrat deloval odbor za natis nemških pesmi in ko je Švikaršič prišel na Jezersko, je nekega dne dobil po pošti droben, 21 strani obsegajoč zvezčič »Navodila za nabiranje in zapisovanje ljudskih pesmi«. Na podlagi teh »Navodil« je z glasbenim znanjem z učiteljišča pričel po spominu zapisovati ljudske pesmi najprej iz Celovca in Rožne doline, saj so Rožani že takrat peli štiriglasno in sloveli kot najboljši pevci na Koroškem. Z zapisovanjem je nadaljeval v Podgorjah, Svečah, Glinjah in Šmar-jeti. Istočasno je kot samouk študiral glasbeno teorijo, harmonijo in kontrapunkt iz dveh priročnikov: Arnolda Schonberga (Harmonielehre) in Petra Griesbacherja (Kontrapunkt), kjer je našel navodila za vodenje melodij po svobodni metodi. O kompozicijski tehniki in glasbenem ustvarjanju je veliko razpravljal z župnikom Antonom Stres-som, ki je bil Griesbacherjev učenec v Regens-burgu. Ko mu je Švikaršič pokazal svoje harmo-nizacije slovenskih ljudskih pesmi, jih je pohvalil, rekoč: »Vi imate pa nobel slog«. Razni časopisi, med njimi Edinost (1912, 29. XII.), so poročali, da nabira po Koroškem narodne pesmi Ivan (pravilno Zdravko!) Švikaršič. Glasbena matica je že leta 1914 prvič natisnila 1. in 2. zvezek koroških narodnih pesmi, komponi-ranih v peteroglasnem stavku. V vsakem zvezku je 30 pesmi. O tem kulturnem dogodku so pisali Novi akordi (1913), Laibacher Zeitung (1913,11. VI.), Jutro (1920, 18. XII.), medtem ko Slovenski narod (1914, 11. IV.) poimensko navaja najbolj znane pesmi Poj dam v rute, Oj, ta mlinar, Čoj so tiste st'zdice iz prvega zvezka, iz drugega pa Nmau čez izaro, V Šmihelu 'no kajžico 'mam, Da bi biva liepa ura in druge. V zbirki Švikaršič pojasnjuje dialekt in njega izgovorjavo; s tem ohrani pesmim pristen etnični značaj. Leta 1921 je Glasbena matica založila in tiskala tretji zvezek. Tu je 245 pesmi v štiriglasnem stavku, med njimi Ko urca štir' odbije, Bom sabl'co nabrusu. Draga Minka, bodi zdrava in druge. Avtor je pripravljal novo, četrto zbirko koroških narodnih pesmi, za mešani zbor 30 in za moški zbor 30 pesmi. Pri stotih letih vsekakor redek, če ne edinstven primer v svetovni glasbeni literaturi. Društvo folkloristov FLRJ v Ljubljani je imenovalo Švikaršiča za častnega člana, Slovenska prosvetna zveza v Celovcu mu je podelila za dolgoletno nesebično delo v kulturi in prosveti na Koroškem priznanje »Andreia Schusteria Dra-bosniaka«, Zveza kulturnih organizacij Slovenije pa visoko odličje - »Gallusovo plaketo«. Cvetko Budkovič Dr. France Škerl Bregar V pozni jeseni 1985. leta je ugasnilo življenje pomembnega zgodovinarja in znanstvenega raziskovalca našega narodno osvobodilnega boja, političnega delavca, partizana prvoborca Dr. Franceta Skerla-Bregarja. Blago srce in odkrita beseda sta ga spremljala skozi življenje. Bil je znača-jen in trden slovenski razumnik, ki je ob najtežjem preizkusu naše narodne zgodovine vedel za svojo narodno dolžnost. Klenega značaja je moral okusiti tudi precej grenkih doživetij, ki jih je vdano prenašal. Izšel je iz kmečko-delavskih razmer ljubljanskega predmestja Stožice, rojen 1. 1909. Šolanje je opravil v Ljubljani, kjer je diplomiral iz zgodovine na filozofski fakulteti. Po opravljeni diplomi je moral dobra tri leta okušati trpko brezposelnost, dokler ni bil leta 1938 nastavljen za suplenta na gimnaziji v Mariboru. V tem času je pripravil in zagovarjal doktorsko dizertacijo. Mladi intelektualec France Škerl si je že zgodaj oblikoval svetovni nazor in čuteč odnos do svojega naroda. Socialno in narodno vprašanje sta ga pritegnili z vso močjo. Po vzoru Janeza Ev. Kreka je postal krščanski socialist. Osvajale so ga Kocbekove razprave v tistem času, predvsem Premišljevanje v Španiji ter kasneje razprave o, kulturi in narodu v Dejanju. Čutil in spoznal je gospodarsko krizo, krizo duha in preživelost starih političnih konceptov. Začel je sodelovati v Delavski pravici in svoje prispevke podpisoval s psevdonimom Šmetov France, kakor se je po domače reklo domačiji, iz katere je izšel. To je bil čas, ki je pospešeno odpiral in oblikoval socialno, gospodarsko in narodno vprašanje. Pričevanje teh časov in objektivno prikazovanje sta ostala osnova in tema njegovemu publicističnemu in znanstvenemu delu. Slovenska narodna nesreča 1941 gaje zadela z vso silo. Gestapovska oblast v Mariboru ga je določila za izselitev. France je spretno utekel s kamiona in se sam ilegalno odpravil v Ljubljano, kjer ga je zajel val prebujanja in ustanavljanja Osvobodilne fronte. Na samem začetku se loti političnega dela. Ko je začutil, da je okupator preveč pozoren nanj, je v avgustu, 1. 1942 odšel v partizane. To je bil težak čas, neposredno po znani roški ofenzivi. Partizanska pot ga je zanesla v »Dolomitsko republiko« in tu se je začelo njegovo partizansko delo in življenje. Iz partizanov je poslal svojim posavskim rojakom odprto pismo, razmnoženo kot letak, v katerem jih kliče v OF in opozarja, naj ne nasedejo začetni organizaciji bele garde. Predvsem je opozarjal pred narodnim izdajstvom, ki je neodpustljivo in sramotno. Obsežno pismo je podpisal s psevdonimom Bregar. Pod tem ilegalnim imenom je nastopal ves čas NOB in se z njim podpisoval kot novinar in urednik. » Iz Dolomitov je kmalu odšel, po nalogu IOOF, na politično delo v Slov. Primorje, kjer je postal član Pokrajinskega odbora OF. Po vrnitvi s Primorske, v juliju leta 1943, se je France Škerl-Bregar vrnil na partizanski Rog, kjer je postal urednik Slovenskega poročevalca. To je bil čas velikih dogodkov: padca fašizma v Italiji in končno njene kapitulacije, v Sloveniji pa nastanek in zasedanje Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in kasneje zasedanje SNOS-a v Črnomlju. Kot urednik osrednjega glasila je prevzel nase težko odgovornost, saj je moral skrbeti za uspešno in pravočasno informiranje o izpolnjevanju osvobodilnih nalog na partizanskem in širšem slovenskem terenu. Ob vsestranskem pomanjkanju in hudih vojnih razmerah je bila to težka naloga. V maju leta 1944 so ga zadolžili, da prevzame vodstvo Tanjuga za Slovenijo. Začel je orati ledino v snovanju nove in za uspeh narodnoosvobodilnega boja potrebne časopisne telegrafske agencije, ki je prenašala vesti jugoslovanskega ter evropskega prostora. Njegovo življenjsko zanimanje pa je ostala zgodovina. Sam si je zaželel na znanstveno in raziskovalno delo v takrat pravkar ustanovljeni Znanstveni institut pri Predsedstvu SNOS-a. Tja je odšel novembra 1.1944. Tu je začel opravljati znanstveno in raziskovalno delo na področju zgodovine NOB in ostal pri tem delu vse življenje. Osebno skromen, znanstveno in raziskovalno pa zagret za komaj preteklo zgodovino, se je po osvoboditvi vrnil v Ljubljano. Treba je bilo zbrati in urediti dragocene arhivske podatke širom partizanskih ozemelj. Za to delo je zastavil France Škerl-Bregar veliko svojih moči in prizadevanj. Po ukinitvi Znanstvenega instituta so bila njegova delovna mesta: Muzej NOB do 1. 1951, nato Državni arhiv Slovenije do 1. 1964 in končno Institut za zgodovino delavskega gibanja do upokojitve 1. 1973. Zaradi svojega odkritega in neuklonljivega značaja je doživel, zlasti v prvem povojnem obdobju, precej grenkih dni in celo let. Vedno pa je ostal zvest znanstveni resnici in objektivnemu podajanju zgodovine. Pregled obsežne bibliografije njegovih objavljenih del in kritik s področja zgodovine in arhivistike šteje preko 140 naslovov, med njimi nekaj knjig in učbenikov. Med deli, s katerimi bo ostal France Škerl-Bregar trajno zapisan kot slovenski zgodovinar, velja omeniti posebej: Boj Primorcev za ljudsko oblast (že 1. 1945), Koroška v boju za svobodo (1. 1946). Leta 1956 je objavil v Vojnoi-storiskem institutu v Beogradu knjigo: Počeci partizanskog pokreta u Sloveniji (Začetki partizanskega boja v Sloveniji). Ta knjiga je pomembna, ker med prvimi posreduje drugim republikam posebnosti osvobodilnega boja v Sloveniji in zlasti pomen in vlogo Osvobodilne fronte. Za raziskovanje Osvobodilne fronte je zlasti pomembna obsežna razprava: Vloga in pomen Osvobodilne fronte slovenskega naroda (zapisana 1. 1966), ki jo je podal tudi kot osrednji referat na Znanstvenem posvetovanju-ob 25. obletnici OF. Gre za koncentrirano poglobljeno študijo razvoja in pomena OF, ki jo je šteti med vodilne s tega zgodovinskega področja. Še pred navedeno študijo je napisal za Zgodovinski časopis (leto 1951, štev 1 do 4) obsežno razpravo Politični tokovi v OF v prvem letu njenega razvoja. V tej razpravi široko analizira nastanek pluralistične OF, ki je lahko samo na podlagi svobodne odločitve temeljnih skupin prevzela svojo zgodovinsko nalogo. Med pomembne razprave dr. Franceta Škerla-Bregar-ja šteje referat Osvobodilna fronta in socialna preobrazba slovenskega naroda, namenjen za jugoslovansko znanstveno posvetovanje ob tridesetletnici vstaje jugoslovanskih narodov. V tej razpravi poudarja, da je že sam osvobodilni boj glede na gnilost predaprilskih režimov na oblasti, pogojeval tudi temeljno socialno preobrazbo. Od številnih nadaljnjih razprav je treba omeniti še zlasti: Revolucionarno bistvo v razvoju slovenskega narodnoosvobodilnega boja, Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi NOB do drugega zasedanja AVNOJ-a, Prispevki k zgodovini nasprotnikov Osvobodilne fronte v letu 1941. Ti znanstveni prispevki, napisani v jasnem in lepem jeziku, uvrščajo Franceta Škerla-Bregarja med najplodnejše zgodovinarje OF in NOB na Slovenskem. Glavno in največje znanstveno delo Franceta Škerla-Bregarja pa je obsežna zgodovinska monografija: Primorska v narodnoosvobodilnem boju do kapitulacije Italije. Monografija, ki je, ne po njegovi krivdi, ostala neobjavljena, šteje za njegovo življenjsko delo. Več kot 10 let trde in neutrudne znanstvene tlake šteje 2000 strani tip-kopisa. Primerjalni podatki govorijo, da je bil prvi raziskovalni znanstveni delavec, ki se je lotil obsežne monografije o Slovenskem Primorju. Kot politični delavec in član Pokrajinskega odbora OF za Primorsko je tudi osebno doživljal tisti čas vstaje in boja. Tako je lahko bil, poleg številnih virov in podatkov, tudi sam sebi vir obsežnega znanja, kar so mu nekateri celo očitali in trdili, da je njegovo delo včasih preveč subjektivno podano. Očitana subjektivna nota pa je delu lahko samo v korist, saj mora vsako pošteno delo imeti tudi subjektivni pečat. Izdelava monografije mu je bila naročena in jo je kot raziskovalni delavec v Institutu za zgodovino delavskega gibanja prevzel kot posebno nalogo, financirano od sklada Borisa Kidriča, oz. Raziskovalne skupnosti Slovenije. Pisal jo je od srede 60. let pa do upokojitve 1. 1973 in še čez. Napoved obsežne monografije o boju Slovenskega Primorja za svoj obstoj in slovenski obraz sega od časov italijanske iredente, konca in razpada stare Avstrije, obsega krivično priključitev Italiji, čas fašizma in najhujšega zatiranja, odnose in paktiranja v času bivše Jugoslavije, mogočen an-tifašistični boj, zaplete v drugi svetovni vojni, razpad bivše Jugoslavije, nastanek NOB in OF v Slovenskem Primorju in organizacijo ter razvoj partizanstva vse do konca in padca italijanskega fašizma leta 1943. Napoved dela je zbudila v javnosti in še posebej v Slovenskem Primorju velik odmev in zanimanje. Recenzije so bile v glavnem zelo pohvalne in ugodne. Eden vodilnih političnih delavcev, tudi v Slovenskem Primoiju, dr. Aleš Bebler je po branju tipkopisa zapisal, da gaje zelo impresi-oniral in da je opravljeno veliko in temeljito delo. Če bo tako obdelan še čas do konca vojne, bomo lahko zelo srečni. Tudi drugi recenzenti so priznali avtoiju, da je opravil veliko in pozitivno delo, ki je pomemben doprinos zgodovinopisju in revoluciji. Razen pisanih je avtor uporabil tudi številne ustne vire neposrednih akterjev osvobodilnega boja. Krivične do avtorja pa so trditve, da je nazorsko obremenjen kot krščanski socialist. Glede na široko objektivno podajanje zgodovine, kije poznano iz številnih objav Škerlovih zgodovinskih razprav, mu tudi pri podajanju zgodovine Slovenskega Primoija ni mogoče očitati nazorske obremenjenosti. Nasprotno, kot krščanski socialist in politični delavec v OF je France Škerl-Bregar monografijo napisal z vso potrebno objektivno širino znanstvenega pristopa, kot jo odkrivajo tudi druga njegova objavljena dela. Natis monografije so mu odklonili. Ob tem pa velja pripomba, da je tudi subjektivno izražen pogled ene od ustanovnih skupin za zdravo politično širino OF lahko samo koristen. To velja še posebej za Slovensko Primorsko, ki je bila od političnih zdrah matičnega ozemlja precej odmaknjena, vendar pa nazorsko zelo občutljiva za pravilen pluralizem OF. Svobodnemu znanstvenemu delu ni mogoče vsiljevati nekakšnega izdelanega kalupa, po katerem se je treba ravnati. Predvsem je potrebno upoštevati vse razpoložljive vire, tudi ustne. V tem pogledu je imel France Škerl-Bregar dovolj izkušnje, da je znal pravilno uporabiti vse dosegljive vire. Na žalost, ne po lastni krivdi, pa ni mogel uporabiti nekaterih rimskih in beograjskih virov. Kolikof je bilo potrebno, je avtor upošteval korekture in stvarne pripombe recenzentov. Ni pa mogel pristati na nekatere večje spremembe. Obsežno delo se lepo in tekoče bere, odlikuje ga lep in čist jezik. Da koristna monografija zgodovine Slovenskega Primoija do padca fašizma, kakršne še nimamo, še vedno leži v predalu in čaka na natis, ni kriva avtoijeva nepopustljivost, temveč zopet nepotrebna rivaliteta tistih, ki imajo pri stvari odločilno besedo. Ob kratki navedbi nekaterih glavnih del Franceta Škerla-Bregarja je pomembna njegova knjiga Ljubljanske srednje šole v letih 1941-1945 in učbenik zgodovine za 8. razred osnovne šole ter nekaj krajših razprav: Drugi tržaški proces, O ustanovitvi Gregorčičeve brigade, O podružnici Tanjuga za Slovenijo in Znanstveni institut, pri katerem je sam začel znanstveno delo v letu 1944 in ga uspešno nadaljeval, vse dokler ga ni zmagala bolezen in končno odrešila smrt. Stane Kovač Umrl je France Gorše Na soboto 3. avgusta 1986 je v bolnišnici na Golniku v 89. letu starosti umrl starosta slovenskih umetnikov kipar in grafik France Gorše. Njegova ustvaijalnost zajema obdobje več kot 60 let in njegova umetnost je bolj kot kateregakoli našega slikarja ali kiparja last vseh Slovencev doma, v zdomstvu in zamejstvu. Ustvarjal je v osrednji Sloveniji, na Tržaškem in Goriškem med obema vojnama in po osvoboditvi, v izseljeništvu v ZDA in Kanadi, na Koroškem in spet v matični domovini, na Tržaškem in naposled na Koroškem, kjer si je leta 1974 na Vrbnikovi domačiji v Svečah uredil atelje in galerijo svojih kipov. Pokojni umetnik France Gorše se je rodil 26. septembra 1897 v Zamostecu pri Sodražici kot sedmi izmed dvanajstih otrok. Osnove kiparstva je dobil na obrtni šoli v Ljubljani pri kiparju Alojziju Repiču, po prvi svetovni vojni pa se je vpisal na umetniško akademijo v Zagrebu, ki jo je končal s specialko pri slavnem dalmatinskem kiparju Ivanu Meštroviču. Po potovanju po Italiji, kjer si je ogledal znamenita dela italijanskih mojstrov kiparske umetnosti, je živel nekaj časa pri bratu župniku v Vremah, nato v Trstu in Gorici. V obeh mestih je tudi razstavljal, že leta 1930 tudi na beneškem bienalu. Leta 1931 se je vrnil v Ljubljano, kjer je imel letno kiparsko šolo; med njegovimi znanimi učenci je bil Drago Tršar, ki se je uveljavil doma in v tujini. Po drugi svetovni vojni je živel od leta 1945 do 1952 v Trstu, od koder se je izselil v Združene države Amerike, kjer je delal in živel skoro dvajset let. Razstavljal je večkrat v Manhattanu v New Yor-ku in newyorška univerza je odkupila več njegovih kipov, izdelanih iz lesa in marmorja. Veliko naročil, predvsem cerkvenih in nabožnih, je opravil predvsem za cerkve tako v New Yorku kakor v Clevelandu; za newyorško sinagogo je naredil kip Mojzesa. Od mojstrske male plastike je rasla Goršetova umetniška pot do monumen-talnih del v javnih ustanovah in cerkvah. Religiozna in svetopisemska tematika sta mu bili posebno blizu. Kristocentrična motivika, poduhov-ljenost duš, meditativnost svetopisemskih oseb, zlasti prerokov, križeva pota in kipi svetnikov so pogoste teme kipaijeve ustvarjalnosti. Priljubljeni motivi Goršetovega kiparskega ustvarjanja v kamnu, lesu, bronu in pozneje v tehniki orešca, so preprosti ljudje, delavci, kmetje in kmetice; izredno življenjski so zlasti njegovi ženski akti. Močan je Gorše tudi v portretu; tudi v tem je znal mojstrsko izraziti psihološko naštudirano podobo človeka. Znameniti njegovi portreti so npr. Andrej Einspieler, Ivan Meštrovič z značilnim srditim pogledom ali Trubarjeva michelangelov-sko sikstinska vizija slovenskega kulturnega preroka, globoko izrazita je glava Mučenika - upornika Matije Gubca, imeniten je kip Friderika Barage in predvsem njegov lastni portret; značilni so portreti pisateljev Ivana Cankarja, Franceta Bevka in Bogomirja Magajne. Njegove kiparske stvaritve so v zasebnih zbirkah in v muzejih v Ameriki, Kanadi, na Tržaškem in Koroškem in zlasti v številnih cerkvah v tujini in v domovini, njegov Trpeči Kristus je v Vatikanu, Ecce homo v papeški galeriji, njegov Prešeren v kraškem kamnu krasi glavno vežo slovenskega liceja v Trstu, veliko manjše plastike je v zasebnih zbirkah, prav tako doprsni kipi. Ljubljana ima med njegovimi kvalitetnimi deli spominski doprsni kip dr. Ivana Prijatelja ob Narodni in univerzitetni knjižnici, Kopalko na kopališču Ilirija, Brezmadežno v cerkvi v Trnovem, njegovega Dečka z gosjo v tivolskem parku že dolgo ni več; na ljubljanskem pokopališču je več nagrobnih spomenikov iz njegove zgodnje dobe. Gorše je bil tudi odličen risar in grafik, kar potrjuje vrsta njegovih risb, grafik in ilustracij k raznim mladinskim knjigam in listom. Žal mu ožja domovina ni dala možnosti, da bi v velikih javnih naročilih pokazal svojo izvirnost in stvari-teljsko moč. Od prve razstave leta 1928 v Trstu preko številnih razstav v Sloveniji, Italiji, v New Yorku, Torontu do Celovca in naposled do odprtja lastne galerije v Svečah na Koroškem je šla umetnikova pot nevzdržno navzgor in Gorše je popeljal slovensko kiparstvo v sam evropski vrh; s svojim celotnim ustvarjalnim delom je bogato dopolnil slovensko sodobno umetnost. Bil je do zadnjega še poln zagona in delovnih načrtov, v svojem domu v Svečah na Koroškem je z njemu lastno prijaznostjo sprejemal številne občudovalce njegove umetnosti in obiskovalce njegovih umetnin v galeriji, ki se imenuje po njem. Poleg galerije zbuja posebno pozornost »Vrt slovenskih koroških kulturnikov« z doprsnimi kipi domačih ustvarjalcev, zaslužnih za duhovni razvoj vsega slovenskega naroda. Prav ta vrt živo opozarja in spodbuja Slovence na Koroškem, naj se zavedajo svojega poslanstva in svoje dolžnosti, naj orjejo in sejejo naprej, koder so ti pomembni možje zastavili oralo ter vrgli in gojili seme slovenske kulture na Koroškem. Pokojni Gorše je v svojih najbolj ustvarjalnih letih veliko potoval. Bil je pravi svetovljan. Videl in spoznal je veliko sveta, ostal pa je trdno povezan s slovensko zemljo. Vse svoje življenje je bil globoko veren kristjan. Globino svoje vernosti je vtisnil tudi v številne umetnine. Večer življenja je preživel v Svečah na Koroškem, kjer so ga tudi pokopali 9. avgusta 1986. J. Dolenc Notranjost kapele v Tinjah Spominjamo se Prelat Aleš Zechner V grobnici v celovški stolnici so 20. novembra 1986 pokopali prelata Aleša Zechnerja, moža, ki je bil z vsem srcem duhovnik in Slovenec. Z njim so koroška Cerkev in z njo koroški Slovenci izgubili človeka, ki je bil več kot pol stoletja srce vsega verskega in narodnega življenja na Koroškem. Mohorjeva družba mu je še posebno hvaležna, saj je bila njena obnova v povojnih letih v veliki meri njegovo delo. Kot njen dolgoletni predsednik je imel velike zasluge za zopetnji razcvet te najstarejše, za koroške Slovence tako pomembne osrednje knjižne in izobraževalne ustanove. Prelat Aleš Zechner seje rodil 13. julija 1902 v Doljni vasi pri Žvabeku. V ljudsko šolo je hodil v Pliberku, potem pa je bil sprejet na benediktinsko gimnazijo v Št. Pavlu v Labotski dolini, a se je zaradi vojne moral preseliti na kranjsko gimnazijo, kjer je srečal svojega velikega prijatelja Jo-ška Tischlerja; maturiral je leta 1922 v Celovcu in nato vstopil v bogoslovje. Po novi maši 1926. leta je kot kaplan deloval najprej v Šmihelu, zatem pa v Dobrli vasi. Povsod med slovenskimi rojaki je poleg dušnopastirskega delovanja skrbel za njihovo narodno in prosvetno izobraževanje. Zaradi njegovih izrednih dušnopastirskih sposobnosti ga je takratni celovški škof Adam Hefter, po rodu Bavarec, poklical na škofijo za stolnega kaplana in svojega tajnika. Pri birmah na slovenskih fa-rah, tudi takih, ki so danes že ponemčene, je poleg škofa, ki je pridigal samo nemško - slovensko je le malo razumel - Zechner pridigal slovensko. Kot Škofov spremljevalec na vizitacijah in birmah je po slovenskih župnijah spoznaval potrebe in upravičene zahteve koroških Slovencev. Že tedaj je stolni kaplan Zechner znal omiliti marsikatero ostrino na cerkveno narodnostnem področju in tako vplival na škofa, da je bil pravičen do slovenskih vernikov. Leta 1932 je postal župnik v Železni Kapli. Njej je vtisnil trajen pečat svojega dušnopastirskega in prosvetnega delovanja. Župnijski hlev je spremenil v prosvetno dvorano, popravljal je cerkve in slovenskemu jeziku v cerkvi vrnil tisto mesto, ki mu je pripadalo. Skoraj ni bilo nedelje, da Aleš Zechner ne bi obiskal tega ali onega zaselka, te ali one vasi v kapelških grapah in z vsemi močmi pomagal svojim faranom v njihovih telesnih in duševnih stiskah. Zlasti med zadnjo vojno so Kapelčani šli skozi najhujše trpljenje. Nad 20 let je pastiroval med svojimi gorjanci v Železni Kapli, od koder je šel najprej za župnika v Dobrlo vas in nato v stolni kapitelj v Celovcu. Povsod je bil odkrit zagovornik in prijatelj svojega ljudstva. Kot dober poznavalec razmerje cerkveni oblasti pojasnjeval dejansko stanje po slovenskih in dvojezičnih farah, preprečeval nesporazume in krivice. Kot kanonik je bil najbolj srečen, če je ob nedeljah in praznikih lahko odšel iz Celovca na kakšno podeželsko župnijo, kjer je njegova preprosta in jasna beseda našla pot v hvaležna srca slovenskih vernikov. Kako globoko je odjeknila smrt Aleša Zech-neija, je pokazal njegov pogreb, h kateremu so se zgrnili verniki iz vseh krajev in župnij koroškega ozemlja, da so se s hvaležnostjo in priznanjem poslovili od »svojega« prelata za njegovo žilavo vztrajnost pri vsem svojem dušnopastirskem in narodno vzgojnem in prosvetnem delu. Avgust Černigoj V Sežani je v nedeljo, 17. novembra 1985 umrl slikar Avgust Černigoj, veliki slikarski umetnik z mednarodnim ugledom. Pokopali so ga tri dni pozneje v Sežani, kjer se je množica Slovencev s tostran in onstran meje poslovila od tega izjemnega umetnika, ustvarjalca in razgledanega ter prikupnega pedagoga. Njegovi tržaški prijatelji in znanci ga že dolgo niso več videli na tržaških ulicah ne slišali njegove temperamentne in sproščene besede, s katero je tako rad in tako živo razlagal svoje poglede ne le na umetnost, temveč tudi na pomembne vsakdanje dogodke. Stik z njim je bil vedno izjemno neposreden, poln dov-tipnosti, življenjske filozofije in globine obenem. Kljub visoki starosti 87 let je ostal do zadnjega veder, šaljiv, živahen in bojevit. Zadnjo dobo svojega življenja je preživel kot gost sredi podeželske idilike v Lipici. Avgust Černigoj se je rodil v Trstu leta 1898 in je v rojstnem mestu prebil tudi večino svojega življenja. Rasel je v skromnih razmerah tržaškega težaka. Po vrnitvi s fronte v prvi svetovni vojni se je odločil za pot umetnika. Po krajšem službovanju na postojnski gimnaziji se je s skromnimi prihranki odpravil najprej v München, ki pa je le za kratko dobo zadovoljil njegovo vihravo in zvedavo naravo. Odpravil se je v Weimar, kjer se je seznanil s konstruktivizmom in se zanj navdušil. Nemiren duh, kot je bil, ni mogel pristati v enem stilu, marveč je svoje zanimanje pogosto usmerjal v vedno nove likovne žanre in prilagajal svojo ustvarjalnost novim načinom. Prvo razstavo je imel leta 1924 v Ljubljani, potem pa je svoja dela razstavljal po številnih krajih Slovenije in Jugoslavije ter Italije - v tem obdobju je značilna razstava umetniškega sindikata v tržaškem Ljudskem vrtu jeseni leta 1927. V tridesetih letih je delal kot slikar velikih ladijskih dekoracij, slikar zgrafitov in fresk, načrtovalec pohištva, kipar reliefov in portretnih glav, slikar tržaškega mestnega in krajinskega okolja ter pretanjen grafik gravur v lesu ter jedkanic. Vojna leta je preživel zvečine zunaj Trsta. V tem času je poslikal več cerkva, najprej v Drežnici, zatem v Grahovem, Košani, v Knežaku, v Štiva-nu pri Devinu in v Baču. V osvobojenem Trstu je dobil mesto profesorja na slovenski gimnaziji in na učiteljišču, kjer je kot odličen pedagog vzgojil vrsto generacij, iz katerih so izšli tudi pomembni slovenski umetniki. Pri vsem pedagoškem deluje vztrajno risal in slikal, se loteval novih likovnih žanrov, ob katerih bi si lahko na stežaj odprl vrata v svet, kjer bi bil brez dvoma lahko uveljavil svojo ustvarjalnost in sposobnost. Vendar je zavestno ostal doma, kjer je prispeval, da je slovenska umetnost ostala v koraku z naprednimi evropskimi in svetovnimi umetniškimi tokovi. Kljub vsemu so Černigojevo umetnost lahko spoznali tudi v tujini na številnih razstavah od Avstrije do Švice, od Nemčije do Nizozemske, od Češkoslovaške do Velike Britanije in celo do Združenih držav. Njegova umetniška roka je zapustila trajen spomin tudi pri okrasitvi Kulturnega doma v Trstu. Za svoje življenjsko delo je Černigoj leta 1976 prejel Prešernovo nagrado. Pokojni Avgust Černigoj je za seboj zapustil obsežen in še nepregledan opus. Svoj najvidnejši prispevek je dal v času, ko je bilo najteže tako ravnati. Za to in za vse drugo, kar je ustvaril v svojem dolgem življenju, zasluži hvaležnost vsega slovenskega naroda. Njegovo obsežno delo, njegov še ne povsem ocenjen delež v slovenski umetnosti nas še posebej zavezuje k spoštovanju. Evgen Sajovic Sveže zelenje prvih aprilskih dni leta 1986 slikarja Evgena Sajovica ni več zvabilo na Ljubljanski grad, kjer je zasnoval toliko lepih panoramskih podob, ni dočakal razkošnega cvetenja jasmino-vih grmov na Peršinovem vrtu, ki ga je tolikokrat upodobil v živih belih in zelenih barvah. Tiste dni je občutljivi krajinar, ilustrator in zadnji iz skupine slikarjev znamenitega Kluba neodvisnih za vedno izpustil iz rok čopič in paleto. Umrl je umetnik v pravem pomenu besede, bister, razgledan, kritičen, čudovit in dober človek, ki ga bomo še posebno pogrešali vsi njegovi dolgoletni znanci in prijatelji. Za vedno je utihnila njegova duhovita beseda, ugasnil poblisk v njegovih očeh, ob slovesu pa nam ostaja v spominu njegova plemenitost, obnavljajo se nam v duhu njegove slike, kjer se v čudovitih tonih prepletajo njemu samosvoja zelena, violetna in rahla srebrnkasta barva. Evgen Sajovic se je rodil 25. novembra 1913 v Ljubljani, kjer je razen študijskih let prebil vse življenje. Po osnovni in dveletni obrtni šoli se je eno leto učil v umetnostni šoli Pobuda v Ljubljani ter zasebno pri profesorjih Severju in Lapaj-netu. Leta 1934 seje odpravil v Zagreb, kjer se je vpisal na Akademijo za likovne umetnosti in študiral slikarstvo pri prof. Tartagliu; po diplomi leta 1938 seje izpopolnjeval v Parizu. Po vrnitvi v Ljubljano se je pridružil Klubu neodvisnih, ki je prinesel v slovensko umetnost veliko svežine in poleta. Skupaj z Neodvisnimi je razstavljal v Ljubljani (1939), ko pa se je začela druga svetovna vojska, se je pridružil aktivistom Osvobodilne fronte. Po osvoboditvi je bil profesor risanja najprej na II. državni gimnaziji, potem na osnovni šoli Toneta Tomšiča, hkrati pa je več let poučeval tudi na Akademiji za likovno umetnost. Po upokojitvi se je popolnoma posvetil slikarstvu, predvsem krajinarstvu. Samo obsežna razstava Sajovčevih slik, risb in ilustracij bi pokazala njegov slikarski razvoj, njegov ustvarjalni opus in strnjen kritičen pregled njegovega ustvarjanja, ki ni poznalo nikakršnega počitka, nikakršnega presledka. Za nekatere gostinske prostore v Ljubljani je izdelal freske in zgrafite, uveljavil se je kot odličen ilustrator mladinskih revij, dnevnikov in tednikov. Med svoje ilustratorje ga uvršča tudi Mohorjeva družba; v predvojni Mladiki je bilo objavljenih več njegovih vinjet, s prikupnimi ilustracijami je opremil prevod mladinske knjige Jona Svenssona Nonni, kije izšla kot 2. zvezek mladinske knjižnice leta 1974. Ilustriral je več knjig za založbo Mladinske knjige; za risbe v Anderseno-vih pravljicah je leta 1953 prejel Levstikovo nagrado. Sicer pa so Sajevčeva glavna dela v olju, ki predstavljajo posebej izbrane motive, intimne kotičke v Ljubljani in okolici. Kot krajinar je težil za tem, da naslika »tako krajino, da bo vsebovala vse, kar so dosegli impresionisti, hkrati pa, da bo živela kot prostor in kot barva, ki ima na sliki drugačno vrednost kot v naravi« (Ivan Sedej). Veliko njegovih olj predstavlja tudi tihožitja in portrete. Kot izredno skromen ustvarjalec se ni nikoli silil v ospredje; kljub temu nikoli nismo pogrešali njegove likovne navzočnosti na reprezentativnih skupinskih razstavah. S smrtjo Evge- na Sajovica smo izgubili velikega, občutljivega slikarja in predvsem izjemno prikupnega in dobrega človeka. Valentin Polanšek Z Dunaja je prišla 28. avgusta 1985 žalostna novica, da je v eni tamkajšnjih bolnišnic umrl slovenski pesnik, pisatelj, skladatelj in vsestranski koroški kulturni delavec Valentin Polanšek. Njegovo srce ni zdržalo in je izdihnil pred operacijo, ki naj bi ga rešila. Njegova življenjska pot je bila podobna poti velike večine slovenskih intelektualcev, polna trdih preizkušenj in vsakdanjih bojev v zanje večkrat nemilostni Avstriji. Že zgodnja mladost mu ni bila lahka. Rodil se je 4. februarja v Lepeni pri Železni Kapli. Sam je o svojem rodu s ponosom zapisal: »V krvi mojih prednikov se pretakajo obubožana koroška kmečka, vihrava štajerska, trodoživa kranjska in puntarska tolminska kri.« Otroštvo je preživljal v pradedovi kajži, ki je kljub revščini tudi med vojno premogla toliko, da je vedno odprtih rok sprejemala partizanske borce. Dedovo dobroto in ljubezen, njegovo narodno zavednost odkriva tudi njegov tragičen konec; leta 1944 so ga nemški nacisti devetdesetletnega skupaj z več drugimi sovrstniki na domu pobili in nato zažgali. Valentin Polanšek je pripadal tisti generaciji koroških Slovencev, ki so jih hitlerjanci kot dijake in mladince posebno prizadevno lovili v svoje mreže in jih skušali prevzgajati v vnete in zveste naciste, kot otroke zavednih slovenskih staršev pa še posebej v zagrizene janičarje. Polanšek je to trdo preskušnjo možato prestal in spričo gestapovskih grozodejstev nad njegovimi najbližjimi izšel iz nje kot brezpogojno zvest sin svojega naroda, ki mu je postal neutruden buditelj in skrben vzgojitelj. Po ljudski šoli v Lepeni in Železni Kapli je odšel v Celovec najprej na gimnazijo, potem na učiteljišče, kjer je leta 1948 maturiral, potem pa do upokojitve služboval kot učitelj in pozneje kot ravnatelj na obirski osnovni šoli. Zaveden in s trmasto voljo do boja in bivanja je k zvestobi vzgajal svoje otroke, kot učitelj otroke svoje šole na Obirskem, kot pesnik, pisatelj in kulturni delavec pa rojake doma in širom po svetu. Svoje literarne prispevke je začel objavljati leta 1948. Predstavil se je najprej kot pesnik in je izdal tri pesniške zbirke: Grape in sonce (1963), Ka-rantanske (1971) in Lipov bogec (1974). hkrati so izšle pesmi za otroke z naslovom Cinček (1972). V letu prve pesniške zbirke (1953) je objavil tudi dve domačijski povesti, Obirjan in Sosedov ovčar, leta 1973 je izšla knjiga krajše proze s pomenljivim naslovom Velike sanje malega človeka. Roman Križ s križi (1980) je pričevanje o kruto ustrahovani mladosti, temu pa je sledil Polanškov najobsežnejši tekst, roman v dveh knjigah z naslovom Bratovska jesen (1981,1982); v teh zadnjih dveh delih je široko in monumental-no zasnovan boj koroških Slovencev, živa in zgovorna podoba dobe, pokrajine in ljudi. Bil je izjemno prizadeven kulturni delavec. Med drugim je bil član upravnega odbora Zveze slovenskih organizacij, osem let je bil predsednik Slovenske prosvetne zveze, kot pisatelj je bil član Društva slovenskih pisateljev in PEN kluba. Polanšek je dal pobudo za literarne večere in mednarodna srečanja pisateljev evropskih narodnih skupin na Obirskem. Bil je skladatelj, ustanovitelj in vodja Obirskega ženskega okteta. Za svoje delo je prejel več priznanj, bil je nagrajenec Prešernovega sklada, dobitnik raznih plaket in drugih nagrad. Skoraj vsa slovenska Koroška se je 30. avgusta 1985 zgrnila na Obirsko, da se je poklonila svojemu preljubljenemu sinu, klenemu narodnjaku, ga pospremila k zadnjemu počitku in se od njega poslovila. Na posebni žalni seji so se od pokojnega pesnika in pisatelja poslovili tudi člani Društva slovenskih pisateljev in PEN kluba. Za pokojnim je ostala bogata zapuščina, predstavlja jo predvsem vrsta generacij njegovih učencev, vzgojenih v zavedne Slovence, ki uspešno kljubujejo svojim življenjskim tegobam in sooblikujejo narodno življenje koroških rojakov. Spomin nanj naj bo spodbuden zgled sedanjim in bodočim rodovom koroških Slovencev, kakšna mora biti ljubezen do svojega naroda in domovine Koroške. J. D. Pesmi - Mila Kačič GNEZDO V sebi nosiš gnezdo bolečine Razdiraš ga pa spet zgradiš, razdiraš vedno znova, dokler ga ne pripneš pod vegasti napušč utvar. Navadiš nanj se kot na vse in ko nekoč izgine kakor vse, ostane le praznina in nenadoma zaveš se, da si star. ZVESTOBA Lista dva v svetli zelenini v prvem dihu Vesninega sna droben cvetek varjeta. Lista dva v temni žametnini sred razžaljenih livad dva ljubeča viteza prvi sad oklepata. Lista dva v žarni zlatenini zaplesala z vetrom rano sta v sinjini tiho vdano padata. ŽALOSTNI TRIOLET Vso noč ne morem spati, me glavica boli. Ker se okoli klati, vso noč ne morem spati in zanj se moram bati, ki k meni ga več ni. Vso noč ne morem spati, me glavica boli. Mi v zibki sinek joče. Očeta ne pozna. Da huje ni mogoče, mi v zibki sinek joče za njim, ki priti noče, ki kriv je vsega zla. Mi v zibki sinek joče. Očeta ne pozna. POMLAD Srebro noči že pregnalo je mraka sivino in lunin se žarek poljublja z jezersko gladino. Bela se breza kot sladka, deviška nevesta je tiho sklonila med veje nemirnega bresta. Od lotosov nežnih do uboge, skeleče koprive, kar more, brezskrbno zapreda se v sanje mamljive. Do samca sinička je bolj ko kdaj prej ljubezniva. Ej, v takih nočeh tudi zlobna so srca spravljiva. POPRAVEK! V noveli Lojzeta Kožarja v lanskem Koledarju: Dvojna krivda se je pri tiskanju vrinila napaka, ki moti umevanje besedila. Na str. 164, 2. stolpec, pred zadnjimi tremi vrsticami mora slediti besedilo s str. 165, 2. stolpec, pred osmo vrstico spodaj (»Pognal sem konja.«), do str. 166, drugi stolpec, zgornjih 11 vrstic. Stari ribič Morje grize v skale in tišči peno na ustih in če bi skale ne bile tisočletne, polne kljubovanja, ostre in ošpičene kot v zemljo zasajene sablje, bi jih požrlo. Kolovoz, ki zavije iz gaja oljk, se ob obali razgubi v stezico, ki jo vsako leto bolj zaraste mahovje in bodičevje. Steza, ki vodi k ribiški hiši, je videla že veliko sončnih zahodov in še več zimskega divjanja. Hiša je nadstropna, krita s korci, poraslimi z mahom, in stene na severu in vzhodu so utonile v bršljan, ki še najbolj trdoživo kljubuje burji in viharjem. Še enega zvestega varuha ima starodavna hiša: okleščeno oljko z vejami, izproženimi navzgor nad hišni vhod. Ta kot vratar s helebardo v grozeči drži zadrži vsakogar, da se mora ustaviti. Veje se na deblu prepletajo kakor v objemu ljubimcev, da postojiš in se začudiš nad to igro narave. Barba Mirko preživi vse dneve pred hišo: popravlja mrežo ali pripravlja vršo, ki je nikoli več ne bo potopil v morje. Star je in brezzob. Edini zob, ki mu dolg in razjeden še štrli iz spodnje čeljusti, na videz še poveča praznino v ustih, ko se mu ta kar sama krivijo v smeh. Nikoli več ne bo šel na morje, nikoli več vrgel mreže . . . »Mirko, Mirko, kuda si mi?« glas iz veže, kadar Mirko za hip izgine iz zornega kota. Njegova sedemdesetletna žena že devet let takole nepremično ždi - napol sedi, napol leži na stolu. Za hip se odpro vrata iz reže v šir in njen zabuhli, nezdravo bledi obraz z odsotnimi očmi blodi po svetlobi zunaj. »Mirko!« Potem se usuje ploha kletvic in glas se zviša in naraste do grobosti. Uboga ženska od trpljenja in naveličanosti postaja njegov birič. Nikoli ni z ničimer zadovoljna in venomer kriči nanj. Samo kadar žena spi, si Mirko lahko odpočije. Pospešim korak - noga mi sproti išče gladke kamne med bodičevjem. Ob ogradi me sprejmejo ovce - navadno se ob mojih korakih spustijo v brezglavi dir navzgor proti brinju. Potem se steza spusti globoko v zaliv med stare barkače. Tu je moje najljubše skrivališče. Izberem si najbolj gladek kamen za sedež in še enega za naslonjalo in brnistra me prekrije in zavaruje pred pogledi -koga, saj tukaj ni žive duše, če barkače nimajo duš. Jaz ne verjamem, da jih nimajo - tako zasanjano me gledajo, kot da bi že stoletja premišljale in modrovale v tem kristalnem zalivu. Do mene nosi veter duh belo-cvetočega srobo-ta in nad mano v skalah tiho pozvanja zvonec ovna. Odprem knjigo: Notranji grad Terezije Avil-ske. Pravkar sem odložila Rožice sv. Frančiška. Srednji vek in mistika me že ves čas privlačita s skrivnostno silo. Jaz, ženska iz mesa in krvi, pripeta na ta svet kakor lastovičje gnezdo na tramovje, se počutim kot popotnik, ki na robu prepada, v katerem šumi voda, stoji na trhli veji ali na drsnem kamnu in strmi v globino, ki ga privlači z neznano silo. Nima poguma, da bi tvegal in skočil, kot so skočili Frančišek in svetniki. Preveč je reči, ki ga vlečejo nazaj, da bi se odločil. In tako ostaja »pameten« povprečnež. Za tveganje je potrebno več junaštva in ljubezni. Po poti prihaja barba Mirko s svitkom vrvi za čoln. Se je le »osvobodil« za kratek čas. Občudujem njegovo potrpežljivost. Ko me zagleda, pride k meni. Ogleduje mojo knjigo z vseh strani. Nikoli ni znal brati, pa vendar mi v pogovoru razkriva modrost, ki je ne najdem pri izobražencih. »Zelo ste potrpežljivi,« mu pravim, »že toliko let negujete bolnico . . .« Moje besede skušajo biti polne sočutja. Takrat me ustavi z veselim smehom brezzobih ust: »Pa ča, pa hvala Bogu, da jo imam! Samo, da nisem sam!« Osramočena utihnem in presenečeno strmim vanj. Ta brezoblična nabrekla gmota, ki venomer kriči nanj, pa tako nepogrešljiva! Vzelo mi je sapo. Ljubezen je zares skrivnost. * Ko sem se letos po prihodu na otok približala hiši, je stala še bolj tiha in osamljena in bršljan jo je že vso objel in prerasel. Eno samo okno še gleda na morje in strehi na severu že manjkajo korci. Nobenega glasu ni nikjer. Nikogar, ki bi vpil na barba Mirka. Oba z ženo sta že odšla v večnost. Drug za drugim v kratkem tednu dni, kakor umirajo tisti, ki ne morejo živeti drug brez drugega. Ostala je samo oljka s prepletenima vejama, kakor bi se objemala ljubimca . . . Marta Kunaver Umrl je stari Mesec Zazvonil je navček. Vaščani so se spogledali in se spraševali, kdo je umrl. Na misel jim je prišel le stari Mesec, zanj so vedeli, da že tri dni leži v postelji. V gostilni Verbič so pivci modrovali. »Mesec ima pljučnico, tudi star je že. Pri šest-inosemdesetih letih je še vsakega pobrala,« je dejal Martin in spil svoj kozarec vina. Možje za mizo so nekaj časa tiho strmeli predse. Oglasil se je premožnejši kmet Kokalj: »Ne morem verjeti. Predobro ga poznam. Ko bi le mi doživeli njegovo starost! France je grča, ki je ne zbiješ z enim samim zamahom. Stari lisjak se bo tudi to pot izmazal.« »Saj ni bil slab človek. Bil je trd gruntar, toda dober in pošten. Berača ali bajtarja ni od svojega praga nikdar odgnal. K njemu na dnino smo vsi radi prihajali,« je pristavil bajtar Grom. »Saj ne veš, ali je res umrl France,« se je obregnil kmet Hočevar. Možakarji so se zopet zastrmeli v svoje kozarce. »No, škoda bi ga bilo. Kakšne konje redi, najlepše v vsej vasi ima,« je menil Jože. »Res. S sinom pa se že dolgo ne razumeta. Stari je trmast. Sin jih ima že šestintrideset, pa mu noče in noče prepisati kmetije. Mesec je danes tretji najmočnejši kmet na vasi. Sin pa se prav zaradi njegove trme ne more poročiti. Je ni, ki bi ga vzela, če je samo hlapec na očetovi kmetiji.« »Trdno kmetijo si je ustvaril, le ti, Kokalj, in ti, Klama, ga še prekašata. Bikov in konj, kot jih ima on, pa tudi vidva nimata. Trd in starokopiten je, to je. Ima pa le svoj prav. Niti dinaija dolga nima. Vidva pa>sta pri kmečki banki že najemala kredite,« je pikro zabelil Grom. »Pa ga bo prav to neslo. Danes se izplača najemati kredite,« ga je osorno zavrnil Kokalj in srknil iz svojega kozarca. * »Gospa, pripravite se na najhujše, pljučnico ima, štirideset vročine je pri teh letih smrtno nevarno. Še mladi težko prenesejo tako temperaturo. Pustil sem mu nekaj tablet za zbijanje vročine. Kaj naj še rečem - morda poskusite z mrzlimi obkladki, ne verjamem pa, da bo kaj dosti pomagalo. Jutri ga pridem znova pogledat, če bo preživel to noč, seveda . . .«je rekel doktor, se obrnil, pokimal gospodinji in odšel. »Hana! Komu zvoni navček?« se je iz kamre zadri France. »Ne vem, France.« »Že meni zvonite?« je prepoten vzkliknil Frače. »Daj mi kamižolo in krevljo, pa mojega šnop-sa en frakelj!« »France! Takšen vendar ne moreš nikamor.« »Daj, kar sem rekel,« je zagodrnjal in že vstajal iz postelje. Žena mu je prinesla, kar je zahteval, in še preden se je oblekel, je na dušek izpil frakelj žganja, ki ga je prejšnjo jesen sam skuhal. Poveznil je polhovko na glavo, vzel krevljo in ves omotičen odtaval skozi vežna vrata. »France, kam pa greš?« je vpila za njim žena, ki si je tudi že naložila sedmi križ na ramena. »V rovt,« je jezno zarenčal v odgovor. »Moj Bog! Kdo ga bo ustavil? Sveta Mati božja! Pomagaj mu,« je vsa v solzah sklenila roke Hana. Prvi koraki so bili majavi, kot da bi se ga napil. Bolj ko je vdihaval hladni jesenski zrak, bolj se je potil pod kamižolo, bolj mu je plala kri v žilah in iz koraka v korak se mu je vračala moč. »Tako! Pokopati ste me že hoteli,« se je jezil sam pri sebi. »Pa se še ne dam! Dokler sem zdrav, sem jaz gospodar. France naj si raje ogleda kakšno dekle, ki bo k hiši prinesla kaj denarja, ne pa da lovi kelnarce. Tako bo, dokler sem jaz živ!« je sam pri sebi mrmral in se potil po gozdni cesti v reber, kjer je imel sredi gozda svoj gorski pašnik. »Na, tudi jabolk niso pobrali,« je jezno udaril s krevljo po jablani. »Se tako gospodari, kaj? Se za močnik ne zaslužijo!« Domov grede je obujal spomine. Iz majhne kmetije, ki jo je podedoval, je ustvaril veliko. Z Madžarskega je gonil v Italijo konje naprodaj in dobro služil. Mnogokrat je na teh dolgih poteh prebedel noči v hlevih skupaj s konji, ki so mu bili edina resnična strast v življenju. Trdo delo. Vsak dinar je vlagal v zemljo in gozdove. »Sin, ta ni mojega kova. Same novotarije hoče. Nove stroje. Tako se z manj dela več pridela, pravi. Morda ima celo prav. Dokler pa sem jaz gospodar, bomo delali tako, kakor je delal moj oče. Za zapeček me pa še ne bodo spravili, primojduš!« Ko seje pridušal, seje stresel. V srcu je čutil, da preklinjati ni prav. Zakaj? Razložiti si ni znal in ni poskušal. Ob mraku se je mlahav od utrujenosti vrnil domov, najprej zavil v hlev pogledat, če je vse prav postorjeno, z negotovimi koraki stopil v hišo k svoji omarici, spil še preostalo žganje in kar oblečen legel, ne da bi s kom spregovoril besedico. Hana je potiho prišla za njim, ga nežno slekla in pokrila s toplo odejo. * Naslednji dan je zdravnik prišel okrog devetih. »Dober dan, mati, kako se počuti vaš bolnik?« je negotovo vprašal. Hana mu je nasmejano odgovorila: »Kar oglejte si ga, v štali je.« »Kaj?« »Ja, v štali je. Vstal je že ob petih in šel pokladat živini.« »Pa s takšno vročino?« »Ne vem, če jo še ima. Zdaj je že ves čas tam. Samo na močnik se je vrnil vmes.« »To je nemogoče!« »Sami se prepričajte.« Zdravnik je našel Franceta, ko je božal Lisko, svojo najboljšo molznico. »Kako ste si upali vstati? Ne veste, da ste bolni?« je jezno vprašal zdravnik. France se je široko zasmejal v odgovor: »Ste me hoteli že pokopati? Pa ne bo šlo tako lahko!« »Dobro, dobro. Nihče vas ni hotel pokopati. Zdaj pa stopiva v hišo, da vas pregledam.« »Včeraj so pa le mrliču zvonili.« »Ni bilo za vas. Vzelo je bajtarja Kurnika iz zgornje vasi.« Z zdravnikom sta stopila v hišo. France se je čudno kremžil, brez ugovora sprejel toplomer in ga vtaknil pod pazduho. Ko gaje vrnil zdravniku, si je ta dvakrat nataknil očala. Ni mogel verjeti. »Nemogoče. Vročina vam je začela padati.« »Ja, gospod doktor, ni vse v vaši glavi. Včasih je treba tudi s trmo kaj postoriti. Še dobro, da je včeraj na vasi "zazvonil navček.« Mesec se je ob tem veselo zasmejal, zdravnik pa mu je kislo pritegnil. Na dušek je izpil ponujeni frakelj žganja. Ko je odhajal, je moral priznati, da ima stari morda celo prav. Ni vse v znanosti. Človeška vztrajnost marsikaj doseže. Minevala je pomlad za pomladjo in stari Mesec si je naložil na pleča že dvaindevetdeseto leto. Ramena so mu bila sicer vedno bolj upognjena, po vaških poteh pa je še hodil s svojo krevljo in pomečkanim kmečkim klobukom. Zet mu je med pogovorom na klopci pred hišo nekega tihega večera dejal: »Na vaši kmetiji bi bilo moč veliko več pridelati in vaš sin France ima posluh za kaj takega. Zakaj mu ne dovolite gospodariti po svoje?« »Kako po svoje? Tu smo vedno kosili s koso, on pa želi kosilnico. Me prav zanima, če bo s kosilnico obkosil jablane in vse sklade, ki so v lazu,« je trmoglavil France. »Vseh pašnikov tudi nimate v lazu. Kaj pa spodaj, v ravnini, ko morate najemati in plačevati kosce, da se trudijo od ranih ur do opoldanske vročine? Še nahraniti jih morate. Kosilnica bi vse opravila v nekaj urah.« Z zetom se je stari pogovarjal bolj miroljubno kot s sinom. Pred njim je kar pobesnel, ko mu je predlagal kakšno izboljšavo v kmetovanju. Trmasta sta bila oba, saj rek ne pravi zaman, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Sin je nekako le dosegel, da sta z očetom kupila kosilnico s konjsko vprego. V domači tišleriji pa je izdelal stroj za setev koruze, kakor ga je videl na sejmu v Novem Sadu. Ded je ob novotarijah samo godrnjal. Čeprav je videl, da so res v pomoč, sinu ni hotel priznati. Nenehno je stopal za sinom po košeninah in prigovarjal: »Poglej okrog jablane. In tam za skalami. Kdo bo pa to pokosil?« »Jaz, oče. In to s koso,« je jezno odvračal sin. Ko pa je prišel na njivo, ki je bila zasejana z domačim sejalnikom, je moral nehote priznati, da so brazde dosti bolj ravne kot prej, ko so delali z motiko. Tudi okopavanje je bilo sedaj lažje. A povedati tega ni hotel. Vedno je imel kaj pripomniti. Spat pa se je odpravljal slabe volje. Lagati si ni mogel, da ima vedno sam prav in da so koristne tudi sinove novotarije. Kljub starosti in trmoglavosti je spoznal, da so prišla leta, ko ne bo več zmogel kmetije. Odločil se je in odšel k advokatu. Testament sta sestavila nekako takole: »Sinu Francetu zapuščam kmetijo z željo, da bo na njej gospodaril tako, kakor sem gospodaril sam. Sin mora skrbeti za mamo do njene smrti. Ostane ji njena kamrica, hrana in ves zaslužek od prodanih jajc in enega praseta na leto. Hčerki Ani zapisujem 1000 m2 zemlje na Srednjih njivah in pravico do poseka treh smrek v gozdu, da si zgradi hišo. Hčerki Mici zapuščam njive na morostu in pravico do poseka treh smrek.« Podpisal je oporoko in se utrujen vračal proti domu. Med potjo mu je nenehno rojilo po glavi, kaj bo s kmetijo po njegovi smrti. Razdelil jo je, čeprav je sinu zapustil največ in ga napravil za gospodarja. Ali bo znal? V hlevu je šestnajst glav živine in pet prašičev. Za vse to je treba skrbeti. Bo obdržal vse ali kaj zapravil? In konji? Zdaj so v hlevu trije repi. Fuksa je res že stara in jo bo treba dati stran, Šimelj in Miško pa . . . kako čvrsta konja sta. Tudi bika bo treba prodati, da poravnamo z davkarijo. Ima že osemsto kil. Kmetija še ni bila zadolžena in tudi ne sme biti. Vedno so bili vsi davki pošteno plačani. Letos je bila pšenica bolj slaba, najbrž bo treba kruh kupovati . . . Ko se je vrnil, se je počutil kot prazna vreča, ki ne stoji več pokonci. Zgrudil se je v posteljo. Je vse prav zapisal? Je kateri od hčera zapustil premalo? Najtežje pa mu je bilo, ker je sploh zapisal . . . Od tega dne je hodil okrog kmetije kot senca. Zgubljen in brez volje, da bi ukazoval, kakor nekoč, ko je imel po večerji navado reči moškim ob mizi: »Pojdimo scat, nato pa spat.« To je bil ukaz. Sin in vnučki, vsi so ga ubogali in stopili pred hišo. Med tem obredom se je stari vedno zazrl v mesec in ovohaval veter. Ob koncu je napovedal: »Jutri bo lepo vreme, gremo kosit!« ali pa: »Jutri bo deževalo, dela je dovolj okrog kmetije!« Nihče se mu ni upiral. Zapeli so se in se odpravili spat. * Nedolgo po prepisu sta se s sinom znova sprla. Sin mu je predlagal, naj proda zemljo v Vnanjih Goricah, ker je predaleč od kmetije. »Saj tam pridelamo vso kislo krmo za konje!« »Kaj pa nam je treba treh konj v hlevu?« »Ti meni že ne boš ukazoval.« Sprta sta se razšla in nista več spregovorila besede. Naslednjega dne je stari vstal ob svoji uri. Sin je kljuboval in ga ni bilo v hlev kakor običajno. V starem je vrelo od togote. Vedel je, da morata v kamnolom, da naložita pesek in ga odpeljeta na cesto. Da sina ni, gaje še bolj razbesnelo. Poveznil si je klobuk na glavo, zapregel konja v trugo za prevoz peska in šel. Delavci so mu naložili kamenje in povedali, kam naj strese. »Vsak dinar, ki ga zaslužim, prav pride,« je razmišljal stari, konja pa sta v koraku stopala naprej. »Hej!« prišli smo. Nerodno se je skobacal z voza in začel iskati dvigalo, da bi zvrnil pesek. Dvigalke pa nikjer. »Primojduš!« je zarenčal, »pozabil sem jo doma!« Odpel je stranico in začel odmetavati z lopato. Ko ga je še komaj kaj ostalo, se je ujezil in z ramenom stresel ostanek. V dimljah je začutil žgočo bolečino. S težavo se je zavlekel na voz in pognal konja proti domu. Ni mu bilo treba več paziti, saj je Fukša sama našla pot. Doma je spregel in se komaj še odvlekel v posteljo. »France, kaj je s teboj?« je zaskrbljeno vprašala Hana, ko ga je pogledala v obraz. »Ne vem. Žge me pa, kot da bi hudič zakuril. Takoj grem v posteljo.« Zvečer ga je kuhala vročina in sin, ki se je vrnil, je takoj stopil v kamro k njemu: »Oče, po zdravnika grem.« »Ne! Saj tako nič ne vedo.« Sin je dobro vedel, da oče zdravnikov nikoli ni maral. Edini zob, ki mu je manjkal, si je s kovaškimi kleščami sam izpulil, potem ko je prej izpil pol litra žganja. Ker je bilo zjutraj še slabše, so brez očetove vednosti pripeljali zdravnika. »Mati, žal tu ni rešitve. Počila mu je kila, ki si je ni hotel operirati. Sepsa. Zastrupitev krvi. Zdaj tudi frakelj šnopsa ne bo več pomagal,« je dejal zdravnik, ko ga je pregledal. Naslednji dan je zazvonil navček. Vaščani so se spogledali. »Umrl je stari Mesec,« je novica v hipu obšla vso vas. V gostilni pri Verbiču so bili zbrani stari pivci. To pot so bili redkobesedni. Samo Grom se je grenko oglasil: »Skoda ga je, bil je pa le poštenjak!« Marjan Gamze Pismo v večnost Ljubi Makso, težka megla leži nad dolino, rosi, dežuje - začelo je snežiti. Dan, žalosten kot takrat pred sedemnajstimi leti, ko si odšel - ne -ko so Te odtrgali od nas in zapeljali v novi tihi dom na tomaževskem pokopališču. Legel si k očetu in materi in se stisnil k sinku, da bi Ti bilo topleje ob nedolžni ljubezni. Jaz pa sem z otroki stala ob robu in zrli smo v globočino, vsi prezebli in strti od bolečine, nemi, brez besed, brez solza... Saj smo se zavedali, da smo spričo smrti docela nemočni, da ni na svetu dobrine, ki bi jo lahko prejeli v zameno za Tvoje dragoceno življenje... Razbijalo nam je v prsih in v grlu so nas dušile solze, ki se niso mogle sprostiti, ampak so kapljale na srce, ki se je krčilo v silni bolesti... V naših dušah se je oglašala božja tolažba: »S smrtjo življenje kristjana ne mine, ampak se samo spremeni«. In v upanju na večno življenje, vstajenje in svidenje smo Te zapustili in božji mir se je razlil čez grobove... Pretekla so leta, tako pošastno brzi čas! Kako težko sem se navadila, da Te čakam zaman, da bi mi prinesel pozdrav s planin, zaman, da bi me hvaležno pogledal in rekel: »Siroče - se mučiš?« Ali ko si se čudil, da mi je uspelo takorekoč iz nič ustvariti nekaj, kar smo nujno potrebovali, pa si vzhičen dejal: »Erna, Ti si delnik!« Take besede so bile zame najdražja darila. Da - beseda bajna moč! Z njo lahko človeka dvigneš ali pa ga ubiješ. Tvoje so mene vselej dvigale in moja moč je iz njih zajemala energijo, da nisem omagala, ko smo stokali pod bremenom krivičnega časa... Oprosti mi, saj nisem hotela obujati spominov na življenje, ki sva ga živela v dvoje, zaneslo me je tako mimogrede. Moja želja je, da Ti napišem, kaj vse se je važnega dogodilo, odkar si odšel od nas. Ko bi mi takrat, pred 50 leti, ko si me zaprosil, naj grem s Teboj, povedal, da me boš tako hitro zapustil, pač ne bi upala iti s Teboj. Saj samo zavest, da imam Tebe, mi je dajala pogum in me osrečevala, da se mi ob Tebi ni ničesar bati. Potem je pa prišlo tako iznenada in zrušili so se vsi svetli načrti in skopnela vsa pričakovanja -reka življenja Te je odplavila in postali smo sirote ... Vseeno se mi zdi, da si še vedno med nami. Ko grem na pot, Te prosim: pojdi z menoj. Ko mi je težko, Te prosim: pomagaj mi. Le ob svetlih trenutkih mi je žal, da jih ne moreš deliti z nami, da ne moremo zagledati Tvojega srečnega obraza. Slutim, da bdiš nad nami in prosiš nebeškega Očeta, da nam pomaga. Veliko nas je in vsi smo potrebni njegove pomoči. Najprej Te moram seznaniti z najinimi vnuki. Danes jih imava že dvaindvajset, Ti si jih poznal samo štiri. Poslušaj, po vrsti Ti jih bom naštela, kot so se rodili: Primož 25 let, Peter 19, Nadka 18, Ciril 18, Jerica 17, Alenka 16, Andrej 16, Brigita 15, Rok 14, Aleš 14, Mateja 14, Sabina 14, Mojca 12, Mihaela 12, Veronika 11, Ksaver 10, Damijan 9, Jernej 9, Breda 7, Matija 7, Barbara 5, Majdka 4. Kar lepa druščina jih je. Lahko bi Ti o vsakem napisala celo povest, pa to bi bilo predolgo, saj štejejo skupaj 336 let in ta številka sama že pove, da je bilo ogromno dela, joča in vriska, trpljenja in radosti, nabralo se je spominov, na srečo več svetlih kot mračnih. Vsa ta otročad je lepa, zdrava in brihtna! Bogastvo, ki se ga niti ne zavedamo. Bogastvo, ki nas nenehno zadolžuje, da se hvaležno klanjamo Njemu, po katerem nam je bilo darovano. Kako je bilo ganljivo ob jesenskem družinskem srečanju, ko otroci niso hoteli iti s starši domov, pač pa so ostali pri nas. Proti večeru jih je Ciril naložil na prikolico in odpeljali so se po zeleno krmo za živino. Nazaj grede so vsi polegli po vrhu naložene trave in se vsi srečni in glasni pripeljali domov. Po večerji so ob potoku zakurili, posedli okrog ognja in v veselem vzdušju vztrajali do polnoči. Drugo jutro so se vključili v delovno akcijo pri pospravljanju gradbenega materiala in dokazali, da niso lenuhi. Ciril ima mnogo razumevanja za to brstečo mladež in tako jih je poleti prevažal na kočiji, v katero je »vpregel« traktor, po dolini dol in gor. Seveda je bilo navdušenje veliko, a zato nismo spravili pod streho suhega sena. Prepozno smo šli »notri vozit«, medtem je prihrumela nevihta in zmočila pretežni del že suhe krme. Smešno in tragično obenem. Za otroke pa je bilo vendarle veselo doživetje. Naj na kratko opišem najine ljube vnukce, ki so nekateri postali že kar mladeniči in dekleta, nekateri razboriti, kot da bi bili pod visoko napetostjo, nekaj pa je še rosnih popkov, prisrčnih, ljubkih, ki se še podijo za metuljčki in jim je tuje računalništvo, domače pa cvetne poljane, žvrgo-lenje ptičkov in žuborenje vabljivih potočkov. Primož, najin prvi vnuk, je že diplomiral in dela magisterij. Izredno marljiv študent, pravi modrijan, pri tem pa tudi spreten gospodinjec. Četudi je do mene ganljivo pozoren in ljubezniv, mi je njegovo življenje skrivnost, ker ga zelo malokrat vidim. Peter se je razvil v dobrega, uslužnega človeka, živi v tujini, vendar z ljubeznijo obiskuje kraj svojega nežnega otroštva. Ciril je srednješolec in si je izbral poklic, o katerem je sanjal že kot triletni otrok. Rad bi postal strojevodja. Marljivo se uči, izobražuje pa se tudi v letalstvu, za kar porabi sleherno prosto uro. Nadka, malce zadržana, tiha deklica, vestna pri učenju in še vedno očetov cartlček. Jerica pridna, samozavestna. Alenka živahna, izredno nadarjena in podjetna. Andrej razposajen, vedoželjen in odličen učenec. Brigita, nežna deklica, predvsem ljubiteljica in vzgojiteljica rož. Rok, izreden otrok. Sama usluž-nost ga je. Predvsem ljubi glasbo in nas z njo osrečuje. Aleš, brihten, sposoben, a nor na televizijo. Včasih preveč nagajiv, sicer pa vnet za šport in mehanizacijo. Mateja razumna in marljiva, pri srcu so ji planine. Mojca samozavestna, očetova pomoč. Tudi ona se navdušuje za planinstvo in preostale športe. Sabina ljubka, zadržana deklica. Mihaela živahna, izredna prijateljica živali, dobrosrčna. Veronika brihtna, samozavestna, sicer pa redoljubna in pozorna. Izredno živahna in dobra pevka. Postala bi rada zdravnica. Ksaver, prijazen in delaven fantek, vseeno ga imajo v šoli za poredneža, ker se nikomur ne vda. Damijan, velikih, vprašujočih oči, delovnih ma-nir, skrben in vesten šolar, že od malega navdušen kolesar in smučar, ljubitelj žoge. Jernej, izredno vesten učenec, redoljuben in nadarjen fantek. Breda, pametna, pogumna punčka. Do-rašča med bratci, ognjevitimi in taka postaja tudi sama. Največje veselje ima z risanjem, sicer pa kaže delovno vnemo. Matija, mali razposajenec, izredno brihten in prisrčen dečko. Barbara, bistra, samozavestna punčka pa tudi pravi cartlček. Majdka, ljubezniv in nežen otroček. Mali vseved, dobrosrčna, male mucke so ji najljubša igrača. Pa četudi še tako mala, ve od vseh najlepše moliti in pri tem ji očke sijejo tako zaupljivo, da jo Bogec mora uslišati. Žal, vsi najini vnuki niso tako srečni, da bi bili deležni popolne verske vzgoje. Četudi jim nič ne manjka, so prikrajšani za tisto - kot mnogi mnogi otroci današnjega modernega sveta, kar je bilo v času najinega otroštva najlepše in najsvetejše. Res so bili težki časi in veliko revščine, a to, kar nas je osrečevalo, smo prejeli brez denarja iz zakladnice pobožnega in ljubečega srca naših staršev, ki so ostali zvesti načelom svojih prednikov. O tem raje ne razmišljam, ker je preboleče. Ali res mora priti nekaj hudega, da se človek oklepa Boga ali se obrne k Njemu? Bojim se, da se bo naš mladi rod moral o tem sam prepričati in to sam okusiti. In kdo je kriv, da je prišlo tako daleč? Pohujšanje sicer mora priti, a gorje tiste- mu, po katerem pride... Tudi mi nosimo del te krivde, ker nismo bili odgovorni vzgojitelji. Zakaj si me pustil samo, ki mi je bilo edino orožje ljubezen in molitev, ni pa bilo Tebe, da bi Ti sledili iz spoštovanja in občudovanja. Vendar krivična ne smem biti. Saj se mi dostikrat zdi, da nisem vredna tolike ljubezni, s katero me obsipavajo, in te sreče, ko spoznavam, da so vsi dobri, delavni in pošteni. Tako se tolažim z božjo obljubo: »Blagor njim, ki so usmiljenega srca, ker bodo usmiljenje dosegli!« Vem, da v božji bližini bdiš nad njimi in ljubeče prosiš zanje. Mnogo tega se je zgodilo, o čemer bi ti morala pripovedovati kot nekoč, ko sva po truda in razočaranja polnem dnevu posedela in se medsebojno tolažila. Upam pa, da Ti za vse to veš, saj čutim, da živiš med nami neviden, a prisoten s svojo modrostjo in dobroto. Le kako bi zmogla sicer živeti in vztrajati? Ko sem pred desetimi leti govorila kot kmetica v slovenski Skupščini in je potem bil objavljen v Naših razgledih pogovor z menoj, ki ga je vodil novinar Štefan Kališnik, ter je naletel na izreden odziv širom sveta, tedaj mi je pisal Tvoj in naš dobri planinski prijatelj, prof. Orel: »Čestitam Vam, joj, kako bi bil zaradi tega srečen in vesel Vaš mož, ko bi še živel!« Jaz pa vem, da tedaj ne bi prišlo do tega, ker sem imela Tebe. - Potem je še dodal: »Prosim Vas, pišite, saj enako dobro sučete pero kot Vaš mož.« In tako se je zgodilo, da sem se gosteje oglašala na straneh slovenskega tiska in da me je Mohorjeva družba povabila k sodelovanju. Izšla je moja knjiga »Rada bi vam povedala«, ki je vsebovala del mojih spisov, ilustriral pa jo je najin sin Zvonko. Izšla je v Redni zbirki MD, skromna po videzu, a natrpana po vsebini. Napisano s srcem jo je svet s srcem sprejel in upam, ko je prišla v 38.000 slovenskih domov, pa tudi tja čez naše meje in ocean, da bo dosegla svoj cilj, ki je svet vsem ljudem dobre volje. Še in še bi Ti imela v zvezi z literaturo pripovedovati, a komu bi to koristilo! Boljše bo, da se vrnem v najin dom, na najino kmečko domačijo in Ti povem, da je lepo tukaj, rada sem doma in vsak dan znova hvalim Boga za čudovito lepoto okolja, za ljubezen, ki mi jo je položil v srce, do zemlje in vsega, kar živi na njej in iz nje. Za vso radost pa tudi trpljenje, ki bogatita sleherno življenje. Hvaležna sem za lepo sožitje z mojimi dragimi domačimi. Za njihovo izredno marljivost in skrb, da bi ohranili dom, kamor se z radostjo vračajo vsi, ki so iz njega izšli. Triintrideset let sva skupno gospodarila in postala oba lastnika Meškovine. Ko si umrl, je prevzel Tvojo polovico sin Ciril, vsi ostali pa smo se dedovanju po Tebi odpovedali, da bi dom ostal tudi vnaprej ljubeči dom. Z ženo Zinko sta vložila ogromno truda, da sta gospodarstvo dvignila in mehanizirala, zato sem se odločila, da jima podarim tudi svojo polovico. Na Miklavževo 1985 sva šli s snaho Zinko na sodišče in tam podpisali darilno pogodbo. Naša kmetija je zaščitena in tako ni mogoče posestva deliti. Dobila ga je Zinka, ki je s svojim delom in požrtvovalnostjo dokazala, da je sposobna in vredna moja naslednica, ki bo ogrevala dom s tisto ljubeznijo, kot je bil ogrevan doslej, da bosta z možem Cirilom lahko uresničevala najino skupno željo, da bi se vanj lahko z veseljem vračali ti, ki sva jim darovala življenje in učila ljubiti Boga, zemljo, domovino, da bi postali dobri ljudje. Pozno je že, ko pišem to pismo. Napisala sem samo delček tega, kar sem želela, a naj bo dovolj. Saj ne bo dolgo in vse si bova povedala. Dostojevski je zapisal: »Ni strašno, ker zahaja sonce, strašno je, ker nastaja mrak.« Da, mrak in nastala bo noč, a za njo zopet novi dan z jutranjo zoro v nebeške zarje ... Zbogom, dragi, pripravi nam prijetno bivališče, da se zberemo ob Tebi, ker smo Tvoji. V Lahoncih, na sedemnajsto obletnico smrti 14. 3. 1986. Vedno samo Tvoja Erna Meško Suzana Za Veliko noč nisem tokrat nikogar obiskala. Vreme je bilo kislo in vsakič, ko sem se namenila ven, sem se premislila. Tudi voščilnice nisem nobene napisala. Mi bodo že oprostili. Za voščilnice pravzaprav nisem imela izgovora. Sploh pa sem nameravala pisati, toda nisem pravočasno nabavila razglednic. Niso se mi zdele dovolj lepe; čakala sem, da bom v kakšnem kiosku ali v papirnici ali morebiti v cerkvi našla kaj bolj primernega, medtem pa je teden minil in takrat sem imela res veliko drugega dela. Povrhu pa še zdravje. Včasih je, včasih ni. Navsezadnje zmeraj lahko potožim v opravičilo, da se ne počutim preveč dobro. Saj nočem, da bi me pomilova-li, ne! Toda naj ne pričakujejo od mene več ne vem kakšnih uslug. Po praznikih je bilo še vedno deževno. Hladen, neprijazen dež je lil, ko sem ustavila ob pločniku Suzaninega bloka in odhitela po stopni- cah navzgor. Nikoli nima zaklenjeno, zato nisem pozvonila, samo rahlo potrkala in vstopila, da ji ne bi bilo treba vstati. Ležala je na svojem trdem kavču v kuhinji. Po navadi zmeraj obstanem kakor v nekem spoštovanju pred bolečino, ki je v tem prostoru navzoča, odkar se spominjam, in nad junaštvom, s katerim se Suzanin obraz smehlja kljub tisti veliki bolečini. Tokrat pa ni bilo smehljaja na njenem obrazu. Velike otožne oči in ozki ličnici in tanek nos z lepo oblikovanimi ustnicami vred, vse je tako kričalo o njenem trpljenju, da sem osupnila,. »Spet nisi spala ponoči, kajne?« sem izustila. Pod očmi je imela temne kolobarje. »Do enih sem nekako spala, potem pa res nič več,« je priznala. »Joj, kako so take noči dolge,« ji je ušlo, potem pa se je začela nekako pobirati. Bolečino je spravila zase, za druge pa je zmeraj od nekod izvrtala nasmeh, ne vem odkod. Nasmeh je bil sicer še vedno poln bolečine, toda bil je nasmeh. Joj, Suzana, kako daleč narazen bova medve imeli prostor v nebeškem kraljestvu. Te bom mogla videti vsaj od daleč? »Zdaj nimaš ničesar proti bolečinam?« sem brez potrebe vprašala, ker sem vedela, da je že vse poizkusila. Tudi akupunkturo. Tablet ne sme jemati več zaradi želodca. »Zdajle enkrat bo prišla sestra iz zdravstvenega doma, da mi bo dala injekcijo. Tako je prijazna z menoj,« je odgovorila Suzana. Z rokami je tipala po odeji. Prste je imela skoraj prosojne, tako je imela tanke. Le v prstnih členkih in v zapestju je imela roke odebeljene, ker je bila tam zateklina. »Nekoliko je krivo vreme,« se je tolažila. »Kadar je sonce, laže prenašam.« Izpod oblakov je še kar naprej lilo. Mimo okna je veter zanašal dežne kaplje. Suzana je čakala na injekcijo, ki ji bo pomagala za nekaj ur. To upanje je bila edina svetloba v mračnem dnevu. In pogovor z nekom, vseeno s kom, samo da ni bila sama. Znala je živo pripovedovati, s prefinjeno ten-kočutnostjo in z nenavadno toplino, da bi jo lahko ure in ure poslušal. O voščilnicah, ki jih je bilo nekaj še na mizi, in je povedala, da jih je sama napravila. Morala je. Toliko je osamljenih in nesrečnih ljudi, zakaj jih ne bi vsaj s tako malenkostjo razveselila! Pomislila sem, da tudi Suzana ni mogla nikjer kupiti lepih voščilnic. Poleg tega nima denarja, ker ima zelo majhno pokojnino. In zelo zelo težko hodi. »Na Veliko nedeljo sem bila v bolnišnici,« pravi Suzana. »O, ne zares. Na obisk sem šla.« Skozi bolečino se je smehljala in me gledala. Grebla sem po spominu, koga od bližnjih naj bi imela tam, da je morala iti. Pa tudi če ga ima: vsi vedo, kako je s Suzano, nihče ne more pričakovati, da bo Suzana še komu kaj pomagala. Se sebi ne more. »Tja me je peljal z avtom, nazaj sem šla pa peš. Joj, bala sem se, da ne bom nikoli prišla do doma.« »Zakaj si pa šla!« sem ji očitala. »Morala sem iti.« Suzana je pomolčala. S pogledom je tipala po mojem obrazu, po obleki in po nogah in pri tem sem vseskozi vedela, da mi vidi v dušo. »Neko medicinsko sestro sem obiskala, strežnico pravzaprav, ki je nekoč meni pomagala, ko sem ležala na kliniki. Zdaj pa je sama zbolela. Nikogar svojih nima. Morala sem ji nesti nekoliko velikonočnega žegna. Morala sem. Ne veš, kako je bila vesela!« Vem, kaj se to pravi, takole nepremično ležati, ko se čas ne premakne nikamor, vem, še dobro se spominjam. In če ob dnevih, ko so obiski, zaman gleda k vratom, da bi zagledala znan obraz, je dvakrat hudo. Prihodnjič ji moram nesti kakšno knjigo.« Molčala sem. Samo veter je metal v okno deževne kaplje in Suzanin obraz, ožarjen s trpljenjem, se je smehljal. »Na Veliki petek sem bila pa v domu onemoglih. Božičeva mama, saj veš. Saj sem ti že pravila. Naša soseda.« Vedela sem. Božičeva mama je imela dvainosemdeset let in sama ni mogla več vstati. Samo, če ji je kdo pomagal. Preden so jo dali v dom, jo je Suzana večkrat obiskala. Poklepetala je z njo, nesla ji je mimograde kaj toplega za v usta, ker si starka ni mogla sama več skuhati. Dolgo se je branila, da ne gre od doma, saj Suzana skrbi zame, je zatrjevala svojim odraslim otrokom, ki so hoteli, da bi bila njihova mati na starost dobro oskrbovana. Zato so jo dali v dom. »Ne veš, kako je ta uboga mati tam nesrečna!« je vzdihnila Suzana. »Ves čas je govorila samo to, kako rada bi šla domov, četudi bi jedla samo enkrat na dan. Dneve in noči razmišlja samo o tem. Ne razumem, ne razumem njenih otrok! Tako so učeni in radi, pravijo, imajo svojo mater, pa so popolnoma gluhi za njene želje. Tako se mi zdi, kakor da bi staro drevo, ki mu že usihajo korenine, presadili v drugo zemljo. To vendar ne gre. Presajajo se lahko samo mlada drevesca. Staro drevo nima več te sposobnosti. To je potem tako, kot da smo pospešili njegovo smrt. Zakaj ne pustijo Božičevi materi, da bi umrla doma, če to želi?« Suzana je utihnila. Na predalniku je drobceno in obzirno tiktakala ura. Vsak hip mora priti sestra z injekcijo. Za nekaj ur. Gledala sem Suzano in molčala. Kako se bo prebijala potem? Jutri? Pojutrišnjem? Si bo vedno klicala v spomin tiste, ki po njenem še bolj trpijo? One po bolnišnicah in po domovih za ostarele in morda še kod, veliko ljudi je poznala. »Veliko je dobrih ljudi na svetu,« je imela navado reči. »Boš še zmogla potrpeti?« sem jo vprašala, ko sem se odpravljala v dež. »O, bom,« je odgovorila. »Saj mi pravzaprav ni hudega. Lepo doma na toplem sem. Ni mi treba biti v bolnišnici ali v domu za onemogle. In vsi so tako dobri do mene.« Ko sem odhajala, na Suzani nisem več opazila sledu bolečine. Samo smehljaj. Marta Kmet V neravnovesju i Neznosna sopara jih pritiska k razbeljenim tlom. Počasi stopajo iz vasi proti gozdu. Nenavadno molče zapuščajo zadnje hiše. »Mama, zakaj gremo k reki?« se oglasi sloki razkuštranec. »Ali ne moreš biti tiho kot Milan?« mu odvrne mati. Vendar deček v svoji radovednosti vztraja, kakor da čuti nekaj težkega in strašnega pred seboj. Nemo opazuje košate vrbe in predirno ustavlja svoje poglede na materi. Lahno, skoraj preveč poletno je oblečena. Še zmeraj je bujna v odcvetu mladih let, ki so se prehitro prevesila v zrelo obdobje. Mati! Vedno mu je tako lepa in skrivnostna. Pred njim je kot čudovit kip v svojem togem ravnovesju. »Le zakaj opoldne k reki?« mu odmeva v ušesih. Mlajši Milan ne čuti ničesar. Zadovoljno se naslanja v materini roki. Radostno otipava njeno toplo dlan. Prešinja ga neka neznana svežina, da bi najrajši preskočil vsako oviro. »Igor, stopi hitreje!« opozori mati starejšega. Deček pohiti in se ji lepljivo zagleda v obraz. Svetle, zelene oči ga ošinejo z grozo. V njih se je za vedno ustalila neverjetna strast. Dolga slast konca se razrašča čez zreli, ožgani obraz. Skrbno negovani lasje izražajo okus nekdanje lepotice. Izgubila je dokončni smisel večnega. Življenje je postalo kakor ovenele sanje, nežen paradiž v šopku pomendranega cvetja, mož pijanec z nešte-vilnimi izbruhi nagle jeze. Vse se je sprevrglo v neskončen nič. Otroka ob njej sta hladni senci, ki ji slepo sledita. Nobenega jasnega izhoda ni več. Sedaj se pred njo širi goli, gladki zid, ki se dviga v nesluteno višino. Zaloputnila so se poslednja vrata in obtičala v varnih zapahih. V tem trenutku se približuje vabljiv konec kot prezrelo južno sadje. Spustili so se z nasipa in v mrzli tišini obstali pri reki. Blatna voda, narasla po včerajšnjem nalivu, zastrašujoče drvi pred presenečenimi pogledi. Na tem mestu struga že v začetku doseže globino nekaj metrov. »Tukaj ostanital« jima topo ukaže. »Ti, Igor, vzemi mojo uro, tebi, Milan, pa pripada tale verižica.« Nemo strmita. Kako naj razumeta to materino početje. Začudeno zijata v vitko postavo; vsa sta nemirna in materi nista nikoli postala tako oddaljena. Nanju se niti ozrla ni. Zatopljena z nenavadnimi darili ne spregledata namere. Že je skočila. Odrinila se je od obrežja in obvisela v hladnem objemu rečne gladine. Z nekaj zamahi je zaplavala na sredo. Globoko je zajela sapo in se pričela utapljati. Otroka sta onemela. Zdrznila sta se; ne razumeta. Še zmeraj veijameta v rešitev, vpijeta v solzah, nazadnje zdrvita v vas po očeta. Nasmehnila se je in tako popila precej umazane vode. Pod košato lipo je zacvetela vsa v belem, visoka in razrasla v svoji dozorelosti. Plaho se je ozirala v daljavo, kot da jo je strah lastne polnosti. Smejal se ji je. Prihajal ji je naproti. Tako božanski je bil. Topel, zveneč, poln izkr-vavljenih občutkov sreče. Zazdel se ji je tako svetal, da je za hip oslepela. V tej močni svetlobi je rastel v visok, mogočen hrast, ki se je bohotno razširjal naokrog. Približal se ji je in jo narahlo pozdravil. »Sezi mi v roko!« je zaprosil. Z oklevanjem mu jo je podala. Prestregel je njeno roko in se zamišljeno zazrl v dlan. Gledal je svežo kožo, nekaj nežnih zarez in že je strastno pritiskal dlan na svoj obraz. Ni je presenetil. Navadila se je njegovih izbruhov poželenja. Iztrgala je svojo roko in ga resno posvarila: »Ne!« Krepkeje je zgrabil roko in znova začel. Zagorela je v isti izliv kakor on. Čudno! Branil se je. Bila je povsem sproščena, toda premislila se je. »Še je čas!« si je oddahnila. »Danes ne greva do konca!« je izzivalno pristavil. Izzvenel je v star bron, ves počen in izmučen. n »Ne morem verjeti! Preveč sva se odtujila drug drugemu. Sedaj te gledam utopljeno, vso plavka-sto od prezgodnje smrti. Kako si mogla to storiti? Izgubljam se pred teboj. Ali sem jaz tisti, ki sem te pognal v zasilni izhod? Ne vem, kaj naj spregovorim. Skupaj sva zaorala zrele brazde življenja, zdaj sva se dokončno razšla. Odšla si tako nenavadno. Mar je voda tako vabljiva, da si se pokončala v neznani globini? Ne razumem. Preveč skrivnostna si bila v določenih trenutkih. Kakor da bi me varala v lastni zadovoljivosti. Kam naj grem? Uspel nisem. Po končani srednji šoli sem skušal zablesteti. Zaman! Padel sem. Spodrezan v lastnem temelju sem iskal nekaj neuresničljive-ga. Mnogokrat sem sanjal. Imel sem te v belem, celotno čisto in sijočo od neskončne ljubezni. V spremenjenih okoliščinah so moje sposobnosti na mah izginile. Sčasoma sva se oddaljila drug drugemu. Za naju ni bilo več nobene skupne poti. Lagala sva si. Jaz sem te varal, ti pa si našla podobne priložnosti. Priznam, veliko sem ti lagal. Slepo si mi verjela. Na lahek način sem te ujel v svoj vrtinec. Izkoriščal sem te. Zaprl sem te v začaran krog, v lastno neuravnovešenost. Že od začetka sva si prikrivala. Ničesar nama ni ostalo skupnega. Dozorela sva v izključno nasprotje. Zato postaja ta pošasten razplet tako neverjetno resničen.« Ostrmel je. Buljil je v kalno reko. Zdaj je jasno uvidel lastno zgrešenost, majavost svojih upov in zbledelih sanj. V hipu je postal prekleti izgubljenec, blodnik v tavajočem obupu in soustvarjalec samomora. Ni vedel, ali naj se joče ali smeje. Končno je odrevenel in trpko zaključil: »Vseeno mi je!« III Pogledal je skozi okno. Zmračilo se je sredi popoldneva. Bliski so švigali čez črno nebo, od daleč se je oglašal zamolkel grom. Bližala se je nevihta. Padle so prve deževne kaplje, tako slane in težke so se prilepile na okenske šipe. Nič ga ni vznemirjalo, niti prvinski strah pred nevihto niti sveža preteklost, ki ga je hotela na vsak način očarati s svojo temo. Umiijeno je zaustavljal poglede na bližnji akaciji. Tako tih je bil, kot da se je sprijaznil z razpletom lastne zgrešenosti. Pozabiti je ni mogel. Ob sebi jo je čutil kot slutnjo, kot krvavečo rano, ki ga vse bolj skeli. Uprl je pogled v stičišče dveh sten in stropa. »Le kako sem bil tako brezbrižen?« se je zarezalo vanj kot britev. Umolknil je. Zunaj se je razdivjala nevihta. Veter je lomil veje sadnega drevja, plodovi so nezreli popadali v cvetočo travo. »Oče, vse sva pospravila!« ga je zmotil deški glas. Sinova sta stala ob njem vsa premočena. Igor je začel živahno pripovedovati: »Kako lepo se je prepustiti širokemu občutku nežnih kapelj dežja. Tisto nalahno polzenje po očeh, po licih, po ustnicah. Skrajni napor, da se izgubim v nalivu, da utonem v vrtincih podivjane reke!« »Preveč govoriš, Igor,« ga je prekinil. Sin je utihnil in bil kot v kostanjevem prividu. Nenadoma se mu je odprlo na stežaj nešteto zapahnjenih vrat. Oče je sproščeno zrl vanju. Tako blizu jima je bil in brez vsake skrivnosti v jedru preprost. Pogledal ju je globoko v oči in se dobrohotno nasmehnil. Milan pa je s prikrito bolečino dodal: »Ko bi bila le mama zraven!« Stanislav Koštric Rožna dolina Prečudovita dolina... Zlepa te ne bom pozabil, rodna moja vas »Tam je hišica, kjer je tekla nekdaj moja zibelka...« Tako smo radi prepevali fantje na vasi, potem ko smo se zbirali ob sobotah zvečer pred cerkvijo ali na prostranem sosedovem dvorišču in objeti čez ramd1zavili skozi vas. V toplih poletnih nočeh so se odpirala okna in prenekateremu dekliču je zatrepetalo srce. Rodna vas, kdo bi te mogel kdaj pozabiti!... Kdo Zušmetovih fantov, odličnih pevcev, muzikantov, enkratnih pritrkovalcev. Šmartinčani se radi pohvalijo, dekleta pa se postavijo, da je Rožna dolina dobila svoje ime po cvetju - rožah, saj je posebno spomladi vsa dolina en sam mogočen cvet. Da, po rožah, ki so krasile nekdaj okna skromnih domov pod Kunigundo. Zgodovinar pa gre globlje v preteklost in pove, da je dolina dobila ime po rožju (odpadki pri rezanju trte), saj je po gričkih in okoli domov uspevala vinska trta. Dolina je zaprta od vseh strani s položnimi, pa tudi z dokaj strmimi vzpetinami. Na zahodu jo varuje Gora, na severu Res-nik, Strgarjev vrh, Lanšperk in Rupe, proti vzhodu pa prelaz Langer, Visoko in Črepjek. Na jugu se ponosno dviga šmartinski Triglav - Slačnik in zapira pot v dolino, da si cesta - okno v svet -komaj utira pot skozi Tesen proti starodavnemu mestu ob Savinji - Celju. Ljudje so se preživljali z živinorejo, s sadjem, hmeljem in z vinogradništvom. Vino z Visokega je slovelo daleč naokoli. Krhlič, najnaprednejši vinogradnik, se je že nekdaj uspešno boril s topom proti toči. Sloves Rožne doline pa je poneslo v svet sadje, posebno jabolka, ki so veljala za prvorazredno sadje, saj so ga izvažali v daljni Egipt in Ameriko. Kadar je bila sadna letina, se je dolina spremenila v eno samo živahno tržišče, v malem podobno onemu v Žalcu za časa hmelja. Od septembra do decembra so mnoga dekleta in fantje tu dobili zaslužek. Krnjovšek, kjer so trgovci sprejemali sadje, so dekleta vsako jabolko, zlasti kanadke, zavila v bel papir, fantje pa so zbijali zaboje in jih nalagali na težke kamione. Tudi hmelj je dobro uspeval v Rožni dolini, zlasti po ravninskem predelu, Ločah in Šmartnem. Ljudje so ga množično gojili, zasadili so z njim vse njive, tako da so živež morali kupovati. Pa je sledilo nekaj slabih letin, še svetovna kriza 1. 1929 povrhu in premnoge ugledne kmetije je »žlahtna roža« čez noč spravila na boben. Vzrok požarov, ki so sledili, moramo iskati prav v tem težkem položaju kmetov - hmeljarjev. V Rožni dolini je bilo nekdaj pet gostiln: Krnjovšek, Kvedar, Bla-žek, Poharc in Stožir in dve trgovini. Danes je ostala le še trgovina. Hudomušni prišleki radi podražijo domačine: »Pri vas je Bog s praznim žakljem zamahnil.« V Rožni dolini pa je kot povsod vladala tudi revščina. Mnogi fantje in možje so iskali kruh v bližnjem mestu. Zidarji in tesarji so bili tu doma. Odhajali so vsako jutro na ,šiht', žene in dekleta pa so s koši »celjški« nosile v Celje na trg, kar so pridelale doma na skopih njivicah in vrtovih. Tudi otroci revnih staršev smo se morali že dokaj zgodaj vključiti v težko preživljanje družin. Res-nik, bogat z gobami in borovnicami, nam je nudil kar čeden zaslužek za obleko in šolske potrebščine, pa tudi za dom je še kaj ostalo. Ko pa je dozorel hmelj, smo se množično odpravili v Savinjsko dolino. Zelo bogato je zgodovinsko izročilo Rožne doline. Težko boš našel kraj, ki bi na tako majhnem prostoru hranil toliko zgodovinskih in etnografskih znamenitosti. Lanšperk, Prešnik in Go-rečka z Rožnim vrhom so Rožni dolini vtisnili svojstven pečat. Številna znamenja: kapelice, križi, bogkovi koti, izrezljani kipci, oltarčki, okvirji, slike ... so živi dokazi bogate preteklosti. Najbolj bogat starožitnosti je zgornji predel Rožne doline. Mogočni grad Lanšperk je zapustil za sabo bogate sledi. Skoraj vsaka starejša stavba v tem kraju je spomenik zase. Grad Lanšperk se omenja v zgodovini že v 12. stoletju. Pred približno 600 leti ga je porušil celjski grof, po ljudskem izročilu zato, ker ga je motila svetloba, ki je baje prihajala iz Lanšperka naravnost v njegovo sobo. Grajski hlapci so dobili vsak svojo parcelo, kjer so si postavili domove. Od tod so danes domača hišna imena: Florjanek, Jurek, Cene, Anželak, Lopač, Andrejčak... Pa Žnidar (bil je grajski krojač). Apotekar (grajski padar, ki je sušil zdravilne rože in tri posušene žabe v zdravilni prah). Avženbergar (grajski hlapec, ki je odnašal na kup pepel iz peči in kaminov...). Krnjavšek (pri delitvi grajske zemlje je dobil krnaste njive oza-ri). Tudi ostala hišna imena so zanimiva: Rupan (vas Rupe - rupa), Razgoršek (raz-gorje), Kač-jek, Grmadjek, kjer so zakurili kres, ko so se bližali Turki, Bregovšek, Jezerčan (Jezerce -vas), Virt (grajsko jezero, kjer so morali tlačani loviti ribe za grajskega gospoda). V mladosti sem večkrat slišal od starih ljudi, da je bil grajski valpet Štamol. Ko je bila tlaka in desetina odpravljena, je mož na stara leta beračil, čeprav je dobil nekaj zemlje v last. Mnogo zanimivosti skriva ta tudi grad Prešnik in Gorečka z znanjenito vasjo Rožni vrh. Še to bodi zapisano, da je največ zgodovinskih podatkov zbral in zapisal eden najodličnejših šmartinskih župnikov, Jernej Voh, ki je s svojo delavnostjo vtisnil kraju neizbrisen pečat. Vse njegove izsledke je zapisal znani slovenski zgodovinar I. Orožen v knjigi »Dekanija Nova cerkev«. Rožna dolina pa nam je dala tudi nekaj mož, katerih sloves sega daleč preko ozkih šmartinskih meja. To so bili: profesor Brežnik z Rožnega vrha, znameniti stenograf, senator Smodej, neustrašni koroški borec, kmet Martin Tratnik (vul-go Korošec), kraljevo cesarski živinozdravnik. Na to mesto ga je imenoval cesar sam, ker je pravilno zdravil živinsko kugo v konjiškem okraju, pred tem ko je pred njim poklicni veterinar z Dunaja postavil napačno diagnozo in je mnogo govedi poginilo. Kako prosvetljen je bil kmet M. Tratnik, priča knjiga »Živinske bolezni«, ki jo je sam lastnoročno napisal. (Hrani jo avtor tega članka.) Pa tudi na bukovnika Pecla, ki je hudomušne rime zlagal, ne smemo pozabiti.. . Rod. ki živi v Rožni dolini, je sicer preprost, a delaven in pošten. Ostal je zvest veri svojih očetov in mater. Številne kapelice, križi pa lepo ohranjena cerkev so živi dokazi. Le do novih zvonov se še niso dokopali, obe vojni sta jim jih pobrali, pa jim manjka prave zavzetosti. Prepričan sem, da bo mladi rod s prav tako mladim in zavzetim župnikom pogumno stri še ta oreh. Rod, ki tod živi, je dovolj pogumen, saj je ostal zvest upornemu duhu grajskih hlapcev... To je najbolje izpričal v zadnji vojni. Majhna dolina je žrtvovala za svobodo kar okoli 30 fantov in mož. ^.Trpeli so po zaporih in v izgnanstvu, padali na fronti, umirali v Hitlerjevih taboriščih... Ko pa so se pojavili partizani, se je vsa dolina kot en mož uprla švabskemu škornju. Sodelovali so pri uporu v celjskem Starem piskru, Bobnarjev Tonček in Lopačev Dominik - kmet Žnidar pa sta s stotimi žrtvami za vedno obvisela na vejah v Frankolovem kot večen opomin gnusnega maščevanja Hitlerjeve soldateske za Dorfmeistra,.ki so ga ustrelili partizani. Po vojni je ZB vzidala spominski plošči pri Rokiču v Slatini bratoma Jožetu in Juriju Štokov-niku ter v Lanšperku v Slatini bratoma Jožetu in Juriju Štokovniku ter v Lanšperku Dominiku Hriberšku. Na plošči piše: Uporni duh grajskih tlačanov: Ludvika, Jureka, Florjana in Anžeta skozi stoletja ni umrl v ljudeh, ki tod žive. Pridružil se jim je Lopačev Dominik, ki je prvi nudil zavetje pred okupatorjem našim borcem v tej hiši in slednjič omahnil pod vejo jablane v Stranicah dne 12. februarja 1945. Ostal bo večno živ med nami! Tudi po vojni v Rožni dolini niso mirovali. Stisnili so zobe, zavihali rokave, da čim prej zabrišejo sledi vojne. Še več: napeljali so si vodovod in elektriko, asfaltirali cesto, povečali šolo, vzpostavili redno avtobusno zvezo s Celjem pa tudi na cerkev niso pozabili... Taki so ljudje, ki žive v dolini pod Kunigundo: delavni, pošteni, zvesti domovini in Bogu. France Lipičnik Enajsta šola knežne Gertrude von Bismarck Dan se je začel kot še pred kratkim doma. Le mrtvega miru tu ni. Sama drvenja po tlakovanih ulicah in tovarniški ropot bijeta na ušesa in dim iz kipečih dimnikov te omamlja, kamor se nameriš. Če spiš ali bediš, preganja te ... In še kantorji1 so potrpežljivi... Rane ure tja v same dopoldneve so polne ponavljanja vzvišenega, zanje smiselno prirejenega stavka. Proč od nenehnega šopanja: ,Pfes strehu preletelo trista tii a tricet holubu!' Ne menimo se, da imajo oni že 600 let univerzo, mi pa šele 25. Ta misel se te poloti vselej ob prisiljenem poslušanju tega za njih značilnega stavka. ,Preletelo trista...' Živčnost ga je s pov-darjenimi ostanki že zapustila. Kdaj že se je seznanil z besedilom! On da, ali fantje!... Ehe-ee!... Pomujal se je gor, pa ven v park. Svetlo dopoldne ga je prevzelo. On prost - fantje v učilnici. Samo s pogledom je ošvrknil hrib iznad Hlink, a ko je dojel krematorij in Špilberk na desno, ga ni več mikalo ven. Oni pa z morečim navdušenjem v zboru: ,... preletelo... holubu.' Brez kantorjev le ne gre! V senčnici je zapazil na stol zguzeno dekle, ki si je zavzeto dajalo opravka s šivanjem nečesa skromnega iz brez mila oprape cunjice. Zakaj ga je pritegnil vtis, si kasneje ni mogel odpustiti, da je pravzaprav kruto ravnal z njim; to pa dotlej, ko je dekletovo obnašanje do bistva prežvečil: Zna se izkazati: glavo veličastno, vpadljivo počasi giblje; podobno spogledljivo zateguje ustnice, dlan z dolgo iglo zgiblje preudarno, manipulira z mezincem kot ribniška nevesta na ohceti.. . Pozdraviti moram. Sika se, je prizadet mlel po možganih. Le kako? Po češko ali po nemško? ... so hiteli možgani. Po domače pa nikakor ne!... ,Mrzačelka'la ni; je vzgledno grajena, vse prav nasajeno, nobenih bergel ni, drži se kot vzgojevano razvita ženska ... Pa še kako gosposka, gospodovalnih kretenj je zaslediti na njej... odrezano ... zviška... nič pred njo. Vse šele za njo... Eej! Kot velja za jezuite - res!... Vščipnilo ga je: Nemka bo!... kot se mi je ta mah zasvetilo: Na odsun2 čaka . .. In je brž zinil: »Moje spoštovanje, gospodična!« »Knežna, dovolite!« ga je hote zašpilila. .. . Knežna? ... Kako naj sprejmem izziv? Pa odgovorim, a? . .. ga je vščipnilo v možganih. V nekaj nezaslišanega sem zdajle zdrknil kot Pilat v Apostolsko vero ... In že je slišal: »... Knežna Gertrude von Bismarck, prosim!« in gledaje zavzeto v šivanje, ponudila z zgibom desnice kot prava umetnica dlan v poljub... Docéla ga je zamajalo... Le priklonil se je. Drugače ni znal v korak s priučeno vljudnostjo: roko poljubiti!... ... Seveda bo Bismarckova sorodnica. Kaj izvem! Železnega, jezljivega, požrešnega debeluha, ki se ti gré bôsti s cesarjem po tem, ko ga je prav on sam predlagal in povzdignil v prvega nemškega cesarja združenih devetintridesetih žepnih državic - od kraljestev, velikih vojvod-stev, živečih na veliki nogi, vrag si ga védi še kakšnih državic: navadnih vojvodstev, kneževin, svobodnih mest... Ena taka je Hansa... mu je šinilo v misel... Gre iti ti v Versaillesu užene zakrknjenega Napoleona III., da ni vedel kam drugam, kot popihati jo v Anglijo ... Hja! Prej pa se je še Habsburžana znebil v Mehiko.. .3 Pa se je razjezil nad neposlušnim, svojeglavim cesarjem, mu dal slovo ... no, ji bom povedal, daje bil njegov naslednik človek slovenske krvi: grof Ca-privi, včasih Koprivnik iz Koprivnika na Kočevskem, a nemščino jim je itak uredil tudi naš Janez Žiga Popovič4 z graščine Arclin pri Celju. Bogvé, kako bo pogledala, kadar bo zagledala v časopisju dedov spomenik med košato stojo bahajoče oprtega na težko sabljo5 - sedeti utrujenega ameriškega vojaka - in še druge, dodobra izčrpane od dolgotrajnih bojev z Nemci pred letom dni minuli vojni. Spomnil se je, da nekje piše, kako je stari knez nekoč pičil Rusa Gorčakova, ,da so Slovani le še po jeziku Slovani, po kulturi in običajih pripadajo pa nemškemu cesarstvu6...' ... Ignorira poljub vljudnosti, vsaj priznavanja. Glej, glej zagamanca! Naša rodovina je stoletna. Stari prednik se je razočaral nad prvim nemškim cesarjem, ki ga je prav on izbral, a na koncu rekel: zapik!... in se 1890. odpovedal ter se šel kmeta kot ostareli Tolstoj z Jasnih Poljan, ki je prav tako šel v pustiv... Praded je venomer zatrjeval, da je ,moč pred pravico.' No, pa tega mu ne bom šla servirati.. . Resna mimika se je razprostrla prek njenega obraza... Ni poljubil roke . .. Samo meni ne? »Vi ste Avstrijec, mar ne?« je previdno, čeprav nenadno, tako kot jo je tudi v hipu obsedla radovedna misel, in nečimerno pohitela: »Prusi vendar ne izgovarjamo ,z', ampak ,s', kot ga napišemo, le Avstrijci venomer ,z',«... Da ni! Bo že kak Balkanec: Sêrb ali Montenegrer. Kot v tistem prostaško pošaranem narodnem oblačilu, kakršnega sem opazila in si ga zapomnila na njihovem knezu na zidni freski vladarjev v Karls-badu,7 le ni... ...»Dovolite mi, knežna, prosim!« Tedaj je poklon le nakazal ter zavestno povedal: »Slovenec sem,«... ,tako je mati djala'... pa je v mislih dokončal. Tvegal ji je izprašujoč pogled. ... »Kje pa ti živijo?« Po presledku je tiše nadaljevala narejeno začudena: »Saj niste edini predstavnik nekega iks naroda, kaj?« Toliko preračunljive popustljivosti je znala diplomatsko prikazati zraven spakljivo našobljenih čubk? ... Bo kaj malo zaleglo, če ji na dolgo in široko razlagam, kod Slovenci smo... Kaj, naj izve za Ljubljano, Gorico, Trst, ko bom Maribor zamolčal, da me ne bo z ,NJIM' futrala... Primorje in Kras ji pa morem predočiti, a tudi na Bohoriča ne smem pozabiti, pa Trubarja... ... »Das ist mir aber näher!« je planilo iz nje. »Natürlich! Das Küstenland und das Karstenland ... Jawohl! Wo die preussische Truppen im ersten Weltkriege das erstenmal in Historie Gass über Italiener eingenommen haben... Passen Sie noch an Namen den Platz, des Orten: In Flitsch ist es damals das geschehen geworden.«8 ... Nič novega, le za Flitsch ne vem, kateri kraj bi to na Krasu bil. Saj ni važno! Da le v6!... Saj če bi bil namesto nje dedec, bi vale hvalil naše vojake, slovenske vojake... in spet ponovil, da je bil njihov oficirski kader - avstrijski - figo vreden. Tudi so priznali; zakaj! Vojaki, Dalma-tinci, Primorci - vsi Slovenci - so se borili na svoji zemlji za svojo zemljo. Kaj so jih brigali Karpati! ... Pa ji je še Trojo, ki naj bi bila ob Neretvi, omenjal v zvezi z Jazonom, da je punca jela pametno razmišljati. Da bi ne zašla na stranpot, jo je previdno preusmerjal, dokler se ni iznebila: »Vi ste prvi Slovan, s katerim maram govoriti,« je po nenadnem vzhičenju navdušeno pola-skana brez sleherne ošabnosti priznala. Omajan se je med nasmehom odprl in razlagal, kaj je v vojnem ujetništvu tam na Lineburški pušči doživel ob obisku radovednega hauptmana, tudi ,oberlererja', ko mu je med obiskom zaradi istega poklica razgrnil prosvetljenost, kulturno raven svojega, slovenskega naroda, razgledanost v svetu znanosti in kulture, ji našteval največje slikarje, kiparje, pesnike, pisatelje, skladatelje, omenil Beethovena ter Paganinija pri Slovencih, letnico srbskega prevoda 100 let pred nemškim Svetim pismom, Hasanaginico ob Götheju, narodne pesmi, vzbujajoče vroče zanimanje na zahodu, velikane učenosti: Nikolo Teslo, avtorja elektrotehniških visokošolskih učbenikov, Mila- na Vidmarja, ki je obenem šahovski velemojster, barona Jurija Vego, mojstra trigonometrije in topničarja, oblegovalca nemških trdnjav in beograjske pred Turki, kot še slavnega, enkratnega matematika - didaktika viteza Močnika, čigar računice so uporabljali v 18. jezikih Evrope, celó grške in albanske šole so jih uporabljale. In tudi Nemci še med to, minulo vojno, kot se je videlo iz pripovedovanj omenjenega hauptmana, ki je sr-borito zaključil obisk s tem-le priznanjem: ,Gospoda častniki! Vidite, kako se majhen narod, h kateremu pripada ujetnik, s silo uma uveljavlja v svetu, s čimer brani svoj jezik in kulturo. To je boj ne samo za obstanek, marveč za vse večji pomen med narodi. Ta narod bo obstal.' Čez teden mi je vsa prizadeta kuharica poklicala in pred priprtim podajnim okencem s kazalcem na čubkah zaupala, da je bil za kazen premeščen na vzhodno fronto, a da je bilo letalo še doma namerno zrušeno... Da so ga kaznovali zaradi priznanja podljudi...« ... Da slovenski oktet - je pravil - doživlja vsepovsod dolgotrajajoča ploskanja v tujini zlasti po kratkih, tako silovitih vzklikih, da je nekje pisalo v jutranjiku, da ko je bil koncert že pri koncu, je eden tako silovito zapél, da so poslušalci pogóbili glave med ramena pričakujoč, kdaj se bo strop sesul nanje. Pa še to ga je slišala brati iz zvezka, da se je slavni srčni kirurg doktor De Bakey po poslušanju tega slovenskega okteta takole izrazil: »Nekaj nenavadnega, neki silno močan karakter slutim v vašem, čeprav tako majhnem narodu. Res ste se v zgodovini obdržali zgolj zaradi svoje kulture, ne zaradi sile, a mislim, da je tak narod nepremagljiv, kajti sleherni nasilnik vé, da si ga podrediti ne more. Morda bi ga mogel izbrisati, a potem nima več komu vladati.« ... Saj! Tako je bral. Toka - toka - tok - tok - tok! je sekal vlak čez kretnice, na tleh sedečim in na stene naslonjenim je stresalo omršavela telesa, da so zanemarjeno viseča oblačila komaj še poudarjala ženskost ohlapnega oprsja, in ves videz teh iz Češkoslovaške države izgnanih Nemk je izdajal na hitro ločeno življenje iz navajene vsakodnevnosti. Sposojale bi si vsaj glavnik, če bi ga katera imela, da bi si lase uredile, iznenadene se niso znale odločiti, kaj bi v petih minutah odločile izbrati kot najvažnejše, najpotrebnejše, se kar najbolj mogoče počlovečile, ali - še umiti se niso utegnile, tako seje priganjalcem, ne vselej zmagovalcem, mudilo pokazati svojo nenadno nadmoč. Vagon je v iznenadene izobčenke butal, jih metal iz otopele zamišljenosti, da bi knežna tudi v tej nikdar nenadejani nesreči ne mogla ostajati brezbrižna. Ne gre negodovati kot včasih... To pa! Kako čudna so pota usode, kakor dojemam iz tarnanj v neznano - upam — v boljše razmere tam čez mejo... čez staro mejo, si je od trenutka do trenutka predstavljala bližnje željene razmere, poslušajoč neurejena brezvezna hlipanja... pripovedovanja, ki so jih nadaljevala kratka, hote, skraja sramežljiva, zatajevana vzdihanja ob nepovratni ločitvi... Himmelherrgott! Le kod so drugi naši? Jaz pa kot Til Eulenspiegel na rajži gori na baiju... Pa tistale pokrita posoda v vogalu? Po prvi uporabi je bila že prisebna: proti sredini vagona obrnjena, v obraz napeta ženska dvigne zadaj kiklo, sede ne!... pršenje, štrbunkanje, padanje iz nje... Je mar poslednjič, kaj? Bomo še kdaj sploh jesti dobile?... Hm, ali so sploh dolžni hrano dajati, ko pfeniga nimamo? S čim vsem mi ni prizanešeno!... To je življenje... Da, da! Ne bo mi odmaknjeno, ne! Hočejo mar, da bi mi odklenkalo? Obsedela je združena na hrapavem podu in kaj lahko ji je bilo prepričati se, da jo sunki - kot nalašč samo njo - sujejo v načeto, skumrano zadnjico... Česa vsega že ni doživela!... Fuj! Tista grda doživetja... Še Bog, da ne vselej prisebna... v nezavesti od samega brezvolja tuji pohotnosti. Nikoli sodelujoča. Še do tega sem se sama dokopala. Kaj vse je ,nedolžnost!'... Fuj! Proč od mene! Močno je zajela sapo, da je boleče razrogačila oči... Včasih sem si v sanjah želela ,to' z NJIM doživeti... Pa sem tja v tri dni ugibala, kako to gre... Saj mi je vsa ta nemarnost prizanesena, to blagrujem ... Ko bi se jih le mogla za vselej iznebiti!... Pa druge mojih, a? ... Seveda se bodo sprenevedale, kadar skup pademo, kajpada!... V misel se ji je zajela mati. Se je tudi njej kaj takega, nemarnega dogodilo? Pa menda ne kar vpričo moža, očeta? ... Ne, ne, ne! Saj bi jo ubil - nič krivo ne dolžno. Si bomo upale jasnega pogleda zazreti v poslednjega mojih? Oče, strici... So prizadeti, so... Skrivajo se naj za poraščene obraze. Očem dolgo ne bodo dovoljevali zamišljenosti. Kot da se ni nič pripetilo, se bodo znali vsaj ob prvem srečanju obnašati. Se jim bo posrečilo varati se? In nas vse? To rečem... Pa sem sama na vekomaj umazana. Bom kdaj s kom lepoto doživela? ... A... morda edino s takim?... Tudi te misli proč! Na vekomaj proč! Ko bi se jih le mogla za vselej otresti, raztrgati misel na tiste dneve... Prosim vas, misli! Prizanesite mi te umazanosti; prosim, naj mi bo omogočeno pozabiti... Toka - toka... tok-tok!... ... Tak moj ded!... Da so našli, odkrili dokumente, ki pričajo, da je nameraval kupiti in kolonizirati Kubo, jo razširiti v nemško cesarstvo na amerikansko celino? ... Da bi jo kar plačal. Če ni ta bosa, pa nič nočem!... Pretrgane misli so zašle v drugo rundo spominov. Zazrla se je v minevajoč film. Napela je obrazne črte hote v kamen, se prisiljeno zagledala v ta naš ponosni, prelepi Königsberg... Kdaj ga sploh bom? se ji je zažrlo v možgane, da je s privzeto resnostjo segla v svoje najgloblje zakopane spomine, jih namah zamenjala z umišljenim podoživetjem, kako bo pomagala izkopati rodbinski ,šac.' Prvič v življenju se bo lotila lopate, krampa, da bo utolila slo po ročni udeležbi v nastopajočem novem času... Prvič odraščena! Diamanti, obrušeni v bisere ... turška zlatnina, dokumenti, pogodbe, načrti, kronika. Pradedova odlikovanja, ho!... Česa vsega mi ni povedal o črnogorskem škofovem epu, o pesnikih, slikarjih... Dalmatinskega kiparja bronasti kip v New Yorku... Pa iz Goetheja poslej le poznam njihovo Hasanaginico, e!... Če je on občudoval to njihovo ljudsko umetnost, mu nespodbitno verjamem. In serbski prevod Biblije - sto let pred našim. Rekel je, daje bil najden v Mantovi. To je davno. Onemel pa je, ko vem za pruski prvi pojav vojskovanja s plinom, ve pa ne za Flitsch. Škoda!... In s kakim prepričanjem je omenjal oba sveta brata iz Soluna! Da je bil Methodus štiri leta skrivaj pred papežem zaprt pri frankovskih škofih ... Pa Turki ropali!... Še dečke za svojo okupatorsko vojsko, in dekleta in poročene žene kradli in prodajali kar na trgu za sužnje pa v hareme... Da so Turški imeli po mnogo žena, hm! Potožil pa je, da ni več cerkvenih zvonov kot pred prvo vojno, kajti edino oni znajo za praznike prirejati z njihovimi zvonjenji prave koncerte, ki da se ujemajo z vsemi iz bližnjih cerkva. In da fantje na vasi z donečimi glasovi... vriskajo, je rekel. Samo njihovi - drugod ne znajo ali ne zmorejo. Z zvonovi ubirajo prave koncerte. Poseben posluh... Ja, pa petje v ujetništvu! Da so na grobeh o vseh svetih peli v svojem jeziku... In da so naprošeni ponavljali svoje blagoglasne pesmi, kot da tako nikjer v durovskem sistemu ne znajo... pa še narodne zraven, češ da .gospod komandant pozna vaše edinstveno petje...' Mora pa res biti nekaj posebnega. Verjamem! Da jaz nič vedela nisem! Sram me je... Molčim rajši... Kdo bi si utegnil vse zapomniti v zaporedju, kakor je pripovedoval, mi predaval enostavno, učil!... To je pravo nadomestilo za univerzo. Toliko vsega bi nikoli ne izvedela na eni sami fakulteti... Gallus... Toka - tok! Poznajo Sibe-liusa. Ga jaz, a? Samo, daje Finec - pa amen!... ... V Pragi, pa doma Paganini, Beethoven . .. No, vsaj njim posvečeni simfoniji... Pa še milijon jih ni! A imajo zase Dramo in zase Opero. Dve stavbi, pomisli, Gertrude! Pa v nasprotni novi stavbi hranilnica, ki jo ob vstopu krasita dva kipa: noter kip z dvignjeno desnico, ki med palcem in kazalcem nakazuje spust kovanca v ,špa-rovec,' ven grede pa desnica s ponižno razprto dlanjo nudi: na, vzemi ,prišparani' denar z obrestmi vred .. . Taka umnost! Pa pri nas? ... Ampak! Nisem se utegnila od tega izrednega, enkratnega, učenega Slovana, Slovena, Slovenca ali Serba - ne do kraja pogovoriti in ne posloviti. Se listka, ki ga imela nisem, mu nisem mogla za slovo in zahvalo naškrabljati in vtakniti za kljuko... Za čigavo? Za svojo že ne... Za njegovo... On pa bogve, kje neki je! Mi bo že oprostil... Gertrude, Gertrude, kako nizko si padla, da že o moškem razmišljaš! Kaj si v tista nora leta spadla, a, knežna?... Kaj bi družina, rodbina rekla!... Spet sem se znašla iz obraza v obraze vseh Bismarckov, knezov in kneginj... Kako sem prešla sramoto? Že? Resnično? ... Ne! Kar: Aufsteigen! Los! Los! Sich auf die Abfahr eins-zwei bereiten!... Los! Los!... Do smrti bom pogrešala slovo od njega. Kaj vse mi je razlagal in razložil - prav: odkril! Miselnega filma si o njegovih odkritjih še predstavljati ne morem. Nisem sposobna za kaj takega v tem stanju. Sploh nemogoče... Življenje mi je s prstom živo poka-zoval. Česa vsega pred njim vedela nisem! Mi: pokloni na komando, nicht gut!... Noch einmal, bitte! Niste prijeli roba kikle prav, knežna! Oprostite! ... Vi, Vi, da, da!... To je premišljeno, preudarno izbran red besedi - le za izbiro moža -ne službe. Za sleherno priložnost napamet naučen sprejemni govor, pogovor, pogledovanje ,čez'... naj že zgine zoprnež!... Od sramu se je nakremžila. Tu brez udarcev... Prvih ... Prvič obrcana, osuvana, tepena knežna. Brez vzroka. Proč, proč! Taka zoprna obujanja preživetega. Odrekla sem se jih že nič kolikokrat, a vseeno se jih ne znam ali ne morem iznebiti. Drugače me bo po sili konec. Proč Čerkezi, proč Sibirci! Uh! Kakšna so ta doživetja bila v opreki z njegovim balzamom, morem zagvišno reči... Arhitekt Fabiani! Predelal njihovo mesto docela umetniško po potresu ... Štiri erkerje ... Od postaje do spomenika njihovega najbolj slavnega pesnika . . . Vsaj tako je rekel, če se še prav spominjam. Če me ni zapustil že - ta moj oblegovani spomin ... Pogo- vor o Zacherlovi palači in Hradčanih, da je njihov, slovenski arhitekt Joseph Pletschnigg projektiral ... In da je eden čez Kitajsko odrajžal v Severno Ameriko, daje načrtoval in gradil mesto Minneapolis, ki da je kot amaterski jezikoslovec odkrival tezo o etruščanskem izvoru svojega naroda, pa da sta vsaj dva slikarja, reveža končala v umobolnici, in da ima še kopijo znane slike o lovu... Ja, pa da je eden, njihov kajpak profesor grafične statike na univerzi v Helsinkih, ki da je tam zgradil prvi jekleni most v Deželi tisočih jezer8"... Pa slikar Aschbeee da je imel v Miinchnu lastno mojstrsko slikarsko šolo... Pa črnogorski škof - pesnik pesnitev o junaštvih v bojih s Turki. No, kar vidim ga opravljenega kot njihov knez na skupni freski vladarjev v zdravilišču Karlsbad... In matematik Georges Wecha, inženir barja, odvodnjavanja, potlej major topništva, vmes logaritme računal, ponujal cekin za najdeno napako v svojih izračunanjih, zboljšaval moč oblegovalnih možnarjev... Že on poskušal uvesti metrski sistem. Da se še ena zvezda po njem imenuje. Pa še tisti njihov matematik -metodik, po katerem ima kar osemnajst narodov njegove računice po šolah. Njegovega naroda da sta dva najbolj vredna učenjaka: eden njihov, da je kot državnik nasledil celo mojega pradeda kot nemški kancler, eden pa kot slovstvenik nam, Nemcem uredil nemški jezik. Ali je sploh mogoče, da tak žepni narod prednjači pred velikim nemškim narodom v znanosti, umetnost in ... kaj bi! Tesla, da je njihove krvi? Ali ni Amerika-nec?... Verjamem, pa basta! A še to! Andreas Gubo da je v svoji knjigi Geschichte der Stadt Cilli malo pred prvo svetovno vojno dal vedeti, da bi zmaga protestantov zagvišno ponemčila njegov narod. Ne bi imeli več trdega opravka z njimi, ne! Pa se vendarle niso dali. Toka-toka-tok-tok! ... O ,NJEM' se je jako, jako hudo, toda točno izrazila, namreč že prve dni okupacije njihove domovine je, prišedši v Marburg zahteval, naj mu ,ga v kratkem napravijo spet nemškega'... Vrtal je za ukinitev njihove države, a žongliral tja v tri dni - kot se pravi. Škoda, sram me je, da sem bila vate zaljubljena in ti verjela od malega do srečanja s tem Nenencem. Megaloman ni priznaval še kot avstroogrski kaprol nobene komande nad seboj; se že takrat spakljivo, odklanjajoče izražal o oficirjih... Saj že kot pobič samo: Jaz!... Jaz!... Se domišljav ponujal - se res kozlu v gobec poscal; slana voda kozlu prijala, šavsnil po izvoru... Sošolec v vojski to pravil -bil za kazen ustreljen9... Resnica je sirota, he! . . . Mlad, preizkušen narod je trden, neomajen. Prav! Le preveč popustljiv. Srca popuščajo možganom. To je največja napaka. Ni-li to napaka vseh Slovenov, Windov, Wendov?... Kaj se če! Ko pa jih ne bom predrugačila. Škoda! Pa tak značaj, karakter! Ni mu ga para na svetu! .. . Predno so v minulih stoletjih Turki zavladali Sérbom, da so ti obvladovali višjo kulturo kot ostala Evropa. Nočem pozabiti! ... Še v rimskih časih da je Evropa štela komaj dobrih trideset tisoč prebivalcev, a prav toliko da je padlo Rimljanov in barbarov pri Troja... Trojanah je menda rekel, ko so ti silili v Italijo -,Indijo Koromandijo' na lepše ... Menda je omenil .Landrijsko jamo'... vem pa ne natančno ... Izgnani Methodovi učenci da so rinili dól v Italijo zaradi mašnega vina in zapeljivega škrlata ... Da niso vsi čakali na kardinalsko povišanje, he! ... Dosti spominov! Dosti vzdihovanja! Njega ni. Od njega na silo odtrgana, da si še roki nisva mogla prožiti - magari čez bodečo žico. Še listka nisem zmogla, da bi se vsaj pokracljala mu za slovo, za spomin . .. Mu bodo menda le povedali, kaj se je zgodilo z menoj. Rotila sem ga v mislih, toda: Fünf Minuten! ... V meni bo živ do konca dni. Ponosna sem nad takó hitro šolo; če bom kdaj arhitekturo dokončala - ali ne - na od njega pridobljenem znanju bom živela. Toka-toka-tok-tok! Popolna sreča je redka stvar. Naj bo on previden ... Ne, sploh stran te misli! Marš!. .. Odvisno od tega, kaj imam ponuditi. To mi še ne odtehta tistega, kar sem z njim izgubila. Kako bi bila srečna, če bi bil on namesto Gruzincev, Tatarjev. Če bi mi on to storil, bi me ne pogubil. Na rokah bi ga vse življenje nosila. Rajši bi, da bi on naredil žensko iz mene. Hinko Wilfan 1 Kantor - po češko pomeni kot pri nas .šomaštr'. Mrzačelka (po češko) - paraplegik. 1 Odsun (po češko) = izgon čez državno mejo. 3 Nadvojvoda Maksimilijan, brat cesarja Franca Jožefa I. 4 Grof Caprivi = Koprivnik; Popovič pa sin grajskega oskrbnika; 5 Glej Radar, 1985, marec / 39; 6 Miroslav Gorše\ Doktor Valentin Zamik. Slov. matica, 1940 / 78; 7 Karlovy Vary. 8 To mi je pa bliže . . . Saj res: Primorje in Kras . . . Da! Kjer so pruske vojske v prvi svetovni vojni prvič v zgodovini plin nad Lahe uporabili... Ne pozabite imena področnega kraja. V Bovcu se je bilo to dogodilo. 8a Tisočerih jezer: Mihael Štrukelj z Loga pod Man-grtom (1851-1923) hišno ime: pri Mostarju, kot profesor inženir grafične statike predaval na univerzi v Helsinkih (starejše ime: Helsingfors) v švedščini; konstruktor 1. jeklenega cestnega mostu na Finskem. (Obzornik, 1971/4 stran 282-284). 9 Delo, 29. 9. 1983. Valentin Polanšek SLOVENSKA TROJICA KRI-OGENJ-PEPEL Moj spomin je pekoča komemoracija na žrtve mojih rojakov. Moja duša je krik pobitih, ustreljenih, doma sežganih, v kacetih upepeljenih, padlih za svobodo! Januarja 1944 so na kraju, kjer je v Lepeni pod Hojnikovo kmetijo stala moja pankrtska rojstna bajta policijski nacistični krvniki pobili mojega 90 let starega pradeda Florijana Polanška, mojega starega strica Johana Polanška, mojo staro teto Angelo Polanškovo in jih sežgali! Aprila 1945 so tukaj pri Peršmanu pobili nacistični krvniki med starci in dojenčki mojega brata in mojo sestro, nedolžna otroka! V pretekli vojni so pokončali v kacetu Dachau mojega očeta! V pretekli vojni so v kacetu Ravensbruck pokončali Marijo Polanškovo! Teta Maijetka Tiste sobote sem se vračala domov peš, ker popoldne ni vozil noben avtobus. Prašna cesta se je vzpenjala med griče, o katerih sem v mestu neprestano sanjala. Če nisem mogla domov vsaj enkrat na mesec, sem skoraj zbolela. Po tistih vzpetinah je zmeraj sijalo sonce. Spomladi sem pod grmovjem našla vijolice, ko se je drugod še belil sneg. V zgodnjem poletju, ko še nikjer ni bilo sadja, so ob cesti po tleh ležale zrele hruške, in grozdje, ki je jeseni dozorelo po tistih vinogradih, je bilo slajše kakor drugod. Pritlične hiše ob cesti so imela okna polna rož. Teta Marjetka je živela v majhnem lesenem hramu tik ob cesti in ni moglo biti drugače, kot da stopim k njej. Mama bi me doma zagotovo vprašala: »Si kaj pogledala k teti Marjetki?« Teta Maijetka je bila že tedaj, ko sem hodila v šolo, zelo stara in ko je umrla, je imela šestindevetde-set let. Ni mi bila prava teta. Bila je sestrična od moje stare mame. Čez visok lesen prag sem stopila v majhno štirikotno vežo. Na tleh je bila steptana ilovica. Na kamnitem ognjišču je stal črn lonček iz železa, ki je imel pri strani ročko. V tem lončku je teta Marjetka vsak dan skuhala čaj iz zdravilnih rož. Nad kamnitim ognjiščem je bil iz protja spleten obok, črn od saj. Če ga ne bi bilo, bi iskre iz peči letele naravnost pod slamnato streho. »Dober dan, teta!« sem zaklicala. Vrata v izbo so bila samo priprta. »Bog daj,« sem zaslišala tetin umirjen glas, kakor bi prihajal z nekega drugega sveta. Odrinila sem vrata. Teta Marjetka je sedela na leseni klopi za mizo, ki je bila v kotu. S svetlim, koničastim nožem je lupila jabolko. Ko me je zagledala, je vse skupaj spustila na mizo in razširila roke: »Tak ti si,« se je razveselila. »Ne bi te mogla zgrešiti. Taka si kakor mama.« Ponudila mi je, naj sedem, da si bom odpočila. »Malo vode bi prosila, če jo imate,« sem rekla, ker sem mislila, da je to najbolj navadna stvar na svetu. Pokazala mi je v kot, kjer je na stolu stal lesen škaf. »Kar pij,« je rekla, »predvčerajšnjim sem jo prinesla.« V škafu je bilo vode malo manj kot do polovice. Predvčerajšnjim. To mora biti že spaijena! sem pomislila, in še na misel mi ni prišlo, da teta najbrž že težko nosi vodo iz studenca v dolini. Prijela sem rdeči ročaj pločevinastega korca, ki je visel na škafu, ter zajela vodo. Res je bila plehkega okusa. Toda teta Marjetka me je že spraševala o mojih domačih in za hip sem morala sesti, da sem ji odgovarjala na vprašanja. Samo za hip, sem si rekla. Pred menoj je bila še dolga pot. Potem sama nisem vedela, kako dolgo sem sedela. Teta Marjetka je pripovedovala o sebi. »Ravno tako mlada sem bila nekoč kakor ti,« so ji zažarele oči. »Imela sem fanta. Rupert mu je bilo ime.« Pomolčala je, kakor da se z mislimi mudi v preteklosti. Z izraza na obrazu sem lahko razbrala, kako je bila takrat srečna. Potem je pripovedovala, kaj sta se pogovarjala in kaj načrtovala. In potem o dnevu, ko je odšel v Ameriko. Z namenom, da obogati in se vrne. Potem naj bi se poročila. Nikoli več ga ni videla. Saj je že takrat slutila, da bo tako. Skušala ga je pregovoriti. Saj bi tudi doma nekako živela. Njej so doma dali nekaj zemlje in tisti hram, tudi njemu so izplačali doto, ko je njegov brat prevzel domačijo. Pa je doto porabil za vožnjo v Ameriko. Vse mogoče je razmišljala ves ta čas, različne novice so ji prinašali na ušesa. Mogoče se je ponesrečil. Morda ga je v rudniku zasulo. Ali morda, je teta Marjetka potihem priznala, je Rupert v resnici obogatel in pozabil nanjo. To zadnje je povedala najbrž zaradi svoje skromnosti, sama pa v kaj takega nikoli ni bila prepričana. Tudi jaz nisem bila. Ozrla sem se po temnikasti izbi: visoka postelja v kotu s puhastimi blazinami in s čipkastim pregrinjalom. Nizka črna skrinja, v kateri je imela platnene rjuhe in svojo obleko. Starinska lončena peč in v kotu nad mizo Križani s postrani nagnjeno glavo. Gladka tla iz ilovice. Skozi dve majhni okenci se je videlo v svet, pa še tam je pogled obstal na zvončastih belih cvetovih ankice, ki so kakor nevestin pajčolan prepredali prostor med modrimi, rdečimi in vijoličastimi cvetovi pokončne fuksije. Leseni hram tete Maijetke je še vedno čakal, da se vrne gospodar. Nevesta je čakala svojega ženina. »Vsak dan molim zanj,« se je spet oglasila teta Marjetka. »Če se ne bova srečala na tem, se bova pa na onem svetu.« Skrivnostno se je nasmehnila. Iz žepa je potegnila rožni venec in dvignila sem se, da bi odšla, čeprav sem slutila, da zapuščam nekaj nepozabnega. Z mamo sva se potem večkrat pogovarjali o teti Marjetki. Zvedela sem, da je svoje imetje zapustila nekemu daljnemu sorodniku, ki se ni kaj prida brigal zanjo, tako da so potem, ko je popolnoma obnemogla, skrbele zanjo usmiljene sestre. Toda teta Maijetka se ni na nikogar jezila. Tudi za tistega sorodnika je neprestano molila. In neke sobote, ko se je razcvetel maj, mi je mama povedala, da je teta Marjetka umrla. Mama jo je nekaj dni pred tem obiskala. Teta Marjetka je ležala na postelji, slabotna in mirna. »Včeraj so me prevideli,« je povedala mami. »Sedaj bom odšla. Oba sta prišla k meni,« se je nasmehnila, »gospod župnik in Jezus. Jezus je stal zadaj, za gospodom župnikom. Nagnil se mu je čez rame in rekel: ,Saj nima kaj povedati. Nobenega greha nima.' ,0,' sem se oglasila, ,imam! Pri molitvi nisem bila zmeraj dovolj zbrana.' ,To ni bilo nalašč,' se je nasmehnil Jezus. ,Ničesar ti nisem zameril.'« Molčala sem, ne da bi kaj drugega videla pred seboj kakor cvet pri cvetu, in vsi cvetovi so bili beli, le nekateri z drobnim rožnatim nadihom. Nisem vprašala, kje je grob tete Marjetke. Nisem si je predstavljala v grobu. Bila je navzoča v teh cvetovih po drevju, v beli ankici na njenem oknu, ki je menda zmeraj cvetela, potem pa v nekem brezčasnem in brezmadežnem prostoru, kjer je bila odeta z belim pajčolanom in je razprostrtih rok tekla nekomu v naročje. Tišta cesta, ki pelje mimo hrama tete Marjetke, ni več prašna, ker so jo asfaltirali, in po njej ljudje ne hodijo več peš. Avtomobili hitro drsijo mimo, zato nihče ne vidi drobcenega belega paj-čolana, ki je stkan iz cvetja. Marta Kmet Snežinka in Ledenko Starka Zima je sedela na ledeni gori. Žalostno je gledala zasneženo pokrajino pod seboj. Razmišljala je o tem, kako bi bilo lepo, ko bi ob njej sedela deklica, ki bi jo nekoč, ko bo sama že zelo stara, zamenjala pri delu. Ljudje na Zemlji, posebno še otroci, si želijo obilo snega. Sama ga pridno pošilja na Zemljo. Snežinke pa, zlasti če jih je za zvrhan koš, so včasih zelo, zelo težke. »Dokler sem še tako pri močeh, že še gre! Kaj pa bo potem, ko tega ne bom več zmogla? Naj otroci na Zemlji ostanejo brez zimskega veselja?« Globok vzdih se je izvil iz starkinih prsi. Sredi razmišljanja je naenkrat zaslišala otroški jok. »Kdo joče? Od kod otrok sredi ledu in mraza?« Starka Zima se je dvignila ter urno odšla v tisto smer, od koder se je slišal vse glasnejši otroški jok. Pospešila je korak. Za zasneženo smreko je zagledala pleteno košarico. Začudeno je obstala. V košarici je hlipal droben otročiček in stegoval proti njej premrle ročice. Previdno ga je vzela v naročje. Močno ga je stisnila k sebi. Prijetna toplota je prežela njeno telo. Otročiček se je umiril in se ji nasmehnil. »Čigav je ta otrok? Kdo je bil tako brezsrčen in krut, da ga je pustil pod smreko in odšel?« Tako se je spraševala starka Zima, ko se je ljubeče sklanjala in ljubkovala drobno, nebogljeno bitje. Ko je dvignila pogled, je na košarici opazila listek, ki ga je rahlo premikala mrzla sapica. Na njem je pisalo: Tega otroka ti pošilja mati Narava. Skrbi zanj, kot bi skrbela za lastnega otroka. Za dobro delo boš bogato poplačana. »Hvala ti, mati Narava!« je glasno zaklicala starka Zima in brž odhitela z dragocenim bremenom v naročju v svojo kristalno palačo. Otroka je izročila služabnici ter ji naročila: »Poskrbi za to dete! Previj ga in daj mu toplega mleka snežene koze! To mleko ga bo ogrelo. Pije naj ga vsak dan; zjutraj, opoldne in zvečer.« Zvesta služabnica je poskrbela za otroka. Pri previjanju pa je opazila, da je ta otrok deklica. Veselo novico je povedala starki Zimi, takoj ko se je ta vrnila z ledene gore, od koder je vsak dan pošiljala snežinke na Zemljo. »Snežinka naj bo!« je vzkliknila starka Zima in poljubila deklico na žareča lička. Vsak dan se je starka Zima igrala z deklico. Pela ji je pesmice ter zadovoljno odhajala na delo. Mala Snežinka pa je rasla ter bila iz dneva v dan lepša. Glas o njeni lepoti se je širil po vsej zasneženi pokrajini. O njeni lepoti so šepetali sneženi jerebi in kozorogi. Zanjo je slišal tudi hudobni škrat in iskal priložnosti, da jo ugrabi. Ko je bila Snežinka dovolj velika in dovolj močna, jo je starka Zima jemala s seboj na ledeno goro. Pridno sta spuščali snežinke na Zemljo. V dvoje je šlo delo lažje od rok in otroci na Zemlji so se hvaležno ozirali v nebo. Snežinke pa so padale in padale. Nekega dne je Snežinka sama stresala sneg na Zemljo. Starka Zima je tokrat ostala v kristalni palači, ker ji je gospodar Ledenega mesta napovedal obisk. Slišal je namreč o Snežinkini lepoti in želel je, da bi postala žena njegovega sina Ledenka. Medtem ko sta s starko Zimo dvigala čašo na zdravje njunih otrok, je hudobni škrat z neverjetno naglico pohitel na ledeno goro. Snežinka je pravkar obrnila zadnjo košaro snega, ko je zagledala škrata. Hotela je zbežati, a noge so ji obstale, kot da so ji primrznile k tlom. Hudobni škrat se je zakrohotal. »Ne boš mi zbežala, lepotička moja! Ha! Ha! Ha!« Smeh se je grozeče odbijal ob ledene skale. Zagrabil je Snežinko, jo posadil v vprežene sani in odbrzel z vso naglico do ledene gore pod visoko skalo, kjer je že dolgo prebival. Snežinko je zaprl v stekleno dvorano, do katere vodi troje vrat. Ključ od teh vrat je nosil hudobni škrat vedno pri sebi. Sam ji je prinašal hrano, sam ji je prepeval, plesal in igral na orglice. Snežinka se za zabavo ni menila. Jedla je malo in vsak dan je bila bolj žalostna. Edino sonce jo je razveselilo, ko ji je skozi majhno lino pošiljalo sončne žarke. Topli žarki so ji sušili solze na licih in ji delali družbo v tej samoti. »Oh, kako bi bila srečna, ko bi spet lahko z dobro starko Zimo stresala snežinke na Zemljo! Tako rada imam to dobro ženico! Kdaj jo bom spet lahko objela ter poslušala njen mili glas?« Njenim besedam je prisluhnil droben sončni žarek. Deklica, ki je dan za dnem imela solzne oči, se mu je zasmilila. Sklenil je, da ji bo pomagal. Urno je poiskal svoje bratce. Z njimi se je dolgo pogovarjal. Končno so se dogovorili, da bodo poiskali Ledenka, sina gospodarja Ledenega mesta. Poznali so ga, saj je bil daleč naokrog znan kot mladenič dobrega srca. Glas o njegovi dobroti je prišel celo do ušes hudobnega škrata. Zato je dobro zavaroval svoje bivališče, da bi vanj ne prišla dobrota pogumnega in dobrosrčnega Ledenka, ki ga je sovražil iz dna svojega hudobnega srca. V tem času pa se je Ledenko sprehajal po ledeni ploščadi. Prestregel ga je sončni žarek in spregovoril s človeškim glasom. »V ledeni jami pod visoko skalo je hudobni škrat zaprl tvojo nevesto, prelepo Snežinko!« »Slišal sem o tem. Povedal mi je oče, ko se je vrnil od starke Zime,« je dejal Ledenko. »Zato sem danes tu na tej ploščadi. Ves čas mislim samo na to, kako, le kako naj rešim svojo nevesto?« »Pomagal ti bom,« je rekel žarek in potegnil nekaj iz velikega žepa svojega rumenega suknjiča. »Prinesel sem ti tri ognjene krogle. Te krogle boš potreboval, ko boš prišel pod visoko skalo, kjer je vhod v ledeno jamo!« V dlani mu je položil krogle. Mladenič jih je ogledoval in obračal. Prva krogla je žarela v zlati, druga v srebrni in tretja v bakreni svetlobi. V vsaki od njih je bila skrita moč, ki bo koristila in pomagala Ledenku v boju s hudobnim škratom. Žarek se je trikrat zavrtel in nato dejal: »Čas je, da se odpraviva na pot.« Obrnil se je proti vzhodu in tako pokazal pot mladeniču. Ledenko mu je sledil tik za petami. Hodila sta ves dan in ko se je začelo mračiti, je žarek izginil. Ledenko se je utrujen od dolge hoje zavlekel pod vitko jelko in takoj zaspal. Zgodaj zjutraj ga je predramil žarek in mu rekel: »Vstani, Ledenko! Dolga pot je pred nama!« Ledenko je skočil na noge in sledil žarku. Danes sta šla proti zahodu. Hodila sta dolgo in pred nočjo je žarek spet izginil in Ledenko je ostal sam sredi planote. Bil je zelo utrujen. Legel je pod osamljeni macesen in trdno zaspal. Iz spanja ga je prebudil veseli glas žarka, ki je stal pod drevesom. »Zaspanec Ledenko! Zbudi se! Čas je, da nadaljujeva najino dolgo pot.« »Je še daleč do bivališča hudobnega škrata?« je zanimalo mladeniča. »Še nocoj boš pred vrati njegovega domovanja,« je dejal žarek in odhitel proti severu. Ledenko ga je komaj dohajal. V žepu je stiskal žareče krogle, da bi jih ne izgubil v tej naglici. Sonce je počasi izginjalo za obzorjem, ko je Ledenko zagledal visoko skalo. Na njej pa je sedel žarek in mu veselo mahal v slovo. »Tu nekje mora biti vhod v ledeno jamo,« je glasno razmišljal mladenič. »Kaj meniš ti?« seje obrnil k spremljevalcu. A žarek je v tem hipu izginil in Ledenko je ostal sam. Ležišče si je poiskal pod mogočno smreko. Zaspal je takoj in sanjal o lepi Snežinki. Videl jo je, kako žalostno sedi ob oknu in zamišljeno zre nekam v daljavo. V kotu dvorane pa se je hahljal hudobni škrat ter poskakoval zdaj po eni, zdaj po drugi nogi. »Moram jo rešiti,« je zamrmljal v spanju. Ta misel ga je tudi dokončno predramila. Pomencal si je zaspane oči in pogledal v nebo. Bilo je oblačno in temno. Sončni žarki, njegovi prijatelji, so bili zelo daleč. Pred njim pa je bila težka naloga. Rešiti mora Snežinko. Spomnil se je žare-čih krogel. Vzel jih je iz žepa ter jih ogledoval. Kar spregovori bakrena krogla: »Vrzi me v skalo!« Mladenič je zagnal kroglo z vso močjo v trdo skalo, pred katero je raslo nizko grmovje. Bakrena krogla je predrla steno in za njo vhodna vrata. Ledenku je tako odprla pot v ledeno jamo. Znašel se je v veliki dvorani. S stropa so viseli kapniki in žareli v bakreni svetlobi. Na koncu te dvorane so trije kapniški stebri zapirali dostop do okovanih vrat. Skozi ta vrata je vedno vstopal hudobni škrat. Za seboj jih je skrbno zaklepal in s čarobno palico premikal kapniške stebre, da so varovali vrata v njegovi odsotnosti. »Kako naj odstranim to oviro?« se je spraševal Ledenko. Poskušal je odmakniti kapnike. Ves njegov trud je bil zaman. Takrat se je spomnil, da ima v žepu še dve žareči krogli. »Srebrna krogla bo gotovo pomagala. Pa poskusimo!« Zagrabil je kroglo, pomeril in jo spretno zalučal v tri kapnike. Srebrna svetloba, ki jo je oddajala žareča krogla, je razdejala kapnike, stalila železna vrata in pot v drugo dvorano je bila tako prosta. Hudobni škrat se je prav tedaj vrnil s poti. Vhod v njegovo podzemno bivališče je bil odprt. Namesto vrat mu je zevala naproti velika odprtina. Pohitel je skozi njo. Z divjo jezo se je pognal do naslednjih vrat. Tudi teh ni bilo več. V zidu je bila le odprtina brez vrat. »Ledenko je vdrl v bivališče!« se mu je posvetilo v glavi. Ves togoten je zažvižgal na prste in rdel od silne jeze. Od vseh strani so pridrveli gorski škratje, ki so mu vdano služili. Oboroženi do zob so se ustavili in čakali navodil. Ukazal jim je: »Ujemite Ledenka! Gorje nam, če pride pred nami do Snežinke! Vsi bomo pogubljeni, zato naprej, naprej v napad!« Ledenko pa je negotovo obstal pred tretjimi vrati. Za seboj je slišal glasen trušč. Ozrl se je in prebledel. Hudobni škrat in njegovi pomočniki so se mu grozeče bližali. »Prehiteti jih moram!« Se predno so ga ti dosegli, je zagnal zlato kroglo v okovana vrata, ki so ga ločila od neveste. Zlata žareča krogla je razbila zadnja vrata, se obrnila in izžarevala tako svetlobo v smeri preganjalcev, da so ti v trenutku oslepeli. Z vso silo so se zaleteli v ledeno steno in se raztreščili v tisoče drobnih delcev. Ledenko pa je stopil v stekleno dvorano. Ob oknu je zagledal mili obraz svoje neveste - prelepe Snežinke. Njene oči so se ustavile na mladeniču, ki ji je prihajal naproti. Objela sta se in njuna srečna obraza so obsijali sončni žarki. Veselo so- poplesavali in si hudomušno mežikali. Ledenko in Snežinka sta se jim toplo zahvalila, posebej še žarku, ki je spremljal Ledenka na vsej poti do ledene jame. Žarki so jima pokazali najkrajšo pot do doma, kjer sta ju že nestrpno pričakovala starka Zima in Ledenkov oče, priljubljeni gospodar Ledenega mesta. Priredili so veliko slavje. Nanjo so povabili tudi sončne žarke. Po svatbi so žarki pohiteli na Zemljo, da ljudem pričarajo pomlad. Ledenko in Snežinka sta odšla na dolgo svatbeno potovanje. Spremljala ju je starka Zima. Vrnili se bodo takrat, ko bo na Zemlji spet začelo snežiti. Štefanija Cvitan Gospod, ohrani me ljubezni vrednega! Molitev nekega starostnika Gospod, Ti veš, bolje kakor jaz, da postajam iz dneva v dan starejši. Približuje se dan, ko bom star. Obvaruj me pred vnemo, da bi urejeval zadeve drugih. Pomagaj mi, da bom preudaren, vendar ne tuhtajoč - pripravljen pomagati, vendar ne ukazovati. Spričo obilice izkušenj mi je žal, da jih ne morem posredovati drugim, pa saj veš, Gospod, da bi si rad obdržal nekaj prijateljev. Pomagaj mi, da bom molčal o svojih boleznih in nadlogah. Vedno več jih je, in vse bolj me mika, da bi jih opisoval. Ne upam si prositi Te, da bi pripovedovanje drugih o svojih boleznih poslušal z veseljem, vendar mi pomagaj, da ga bom potrpežljivo prenašal Tudi si ne upam prositi Te za boljši spomin -samo za malo več skromnosti in več gotovosti, če moj spomin ne soglaša s spominom drugih. Podari mi čudovito spoznanje, da se lahko zmotim. Ohrani me ljubezni vrednega. Vem, da nisem svetnik, vem pa tudi, da je siten in čemeren starec hudičevo delo. Uči me odkrivati na drugih nepričakovane talente in mi pokloni lepo lastnost, da jih bom tudi omenjal. (Prevod iz nemščine - avtor neznan) Bodimo ustvarjalne! Ste se naveličale stalnega pospravljanja in kuhanja? Vam je odveč večno brisanje prahu? Vas je zažejalo po ustvarjalnem delu, po delu, katerega učinek bo trajen? Delo, ob katerem boste uživale leta in leta, s katerim se boste pohvalile pred prijateljicami in znankami? S katerim boste vzbudile v njih kanček zavisti ali pa toliko vzpodbude, da se bodo lotile dela tudi one? Ali želite razveseliti hči ali vnukinjo z lepim darilom? Če je tako in če poznate vsaj osnove kvačkanja, vam predlagam, da se lotite (one bolj velikopotezne) prta s prtiči (D ©, ali (tiste manj korajžne, z manj razpoložljivega časa) posteljnine Prt in prtiči Čipka za prtiče ® © Uporabljene petlje: zračna (ali verižna) petlja, visok stebriček (ali enkrat ovita, šibična petlja), dvakrat ovit stebriček (ali dvakrat ovita šibična petlja). Nasnujemo 15 zračnih petelj. Delo obrnemo in vkvačkamo v četrto zanko (štejemo od kvačke nazaj) 1 visok stebriček, 2 zračni, 1 visok stebriček v naslednjo 3. petljo, 2 zračni, po 1 visok stebriček v naslednjo 3., 4. in 5. petljo, 2 zračni, 1 visok stebriček v zadnjo petljo nasnutka. Delo obrnemo, 5 zračnih petelj, 1 visok stebriček v tretji stebriček prejšnje vrste, 2 zračni, 3 visoke stebričke pod dve zračni iz prejšnje vrste, 2 zračni in 2 visoka stebrička v zadnja stebrička prejšnje vrste. Delo obrnemo, 3 zračne petlje, 1 visok stebriček v stebriček iz prejšnje vrste, 2 zračni, '1 stebriček v prvi stebriček od skupine treh stebričkov iz prejšnje vrste, 2 zračni, 3 stebričke pod dve zračni iz prejšnje vrste, 2 zračni, 1 stebriček v 3. zračno od petih v prejšnji vrsti, 2 zračni, 1 dvakrat ovit stebriček v isto zračno, tj. tretjo od petih iz prejšnje vrste. Delo obrnemo, 4 zračne, 1 visok stebriček v zadnji stebriček iz prejšnje vrste, 2 zračni, 1 visok stebriček v prvi od treh stebričkov iz prejšnje vrste, 2 zračni, 3 stebričke pod 2 zračni iz prejšnje vrste, 2 zračni, 2 stebrička v zadnja dva stebrička iz prejšnje vrste. Ponavljamo od 1. do 4. vrste, dokler ne dobimo želene dolžine čipke. Nato jo sklenemo s šivom. Čipka naj bo za pribl. 8 cm daljša od obsega prtiča, dajo lahko v vogalih malo naberemo in jih tako lepo oblikujemo. Čipka za prt © © Uporabljene petlje: zračna (ali verižna petlja), visok stebriček (ali enkrat ovita šibična petlja). Kvačkamo po narisu vzorca. Ponavljamo od 1. do 16. vrste, dokler ne dobimo želene dolžine čipke. Sedaj jo sklenemo s šivom. Dolžina čipke naj bo za pribl. 30 cm daljša od obsega prta zaradi izdelave vogalov kot pri prvi čipki. Vložek za prt © © Uporabljene petlje: zračna (ali verižna petlja), nizek stebriček (ali nizka petlja), visok stebriček (ali enkrat ovita šibična petlja). Kvačkamo po narisu vzorca. Ponavljamo od 2. do 19. vrste, da dobimo trak za širino prta. Zaključimo z vrsto nizkih stebričkov. Izdelamo 3 enake vložke. Za prt in prtiče izberemo bolj grobo domače platno, ki naj bo 40 cm daljše in širše od mize, tako da bo na vsaki strani 20 cm roba. Vložke všijemo v enaki razdalji s cik-cak (entel) šivom. Nato izrežemo blago. Z enakim šivom prišijemo čipko, ki jo v vogalih naberemo. Pred šivanjem ne pozabimo oprati blaga in kvačkanja v vroči vodi zaradi različnega krčenja. Dobro je oboje malo poš-krobiti. Rjuha in blazina Čipka za rjuho © © Uporabljene petlje: zračna (ali verižna petlja), visok stebriček (ali enkrat ovita šibična petlja), nizek stebriček (ali nizka petlja), pikot, tj. 3 zračne petlje, ovoj, 1 nizka petlja v 1. zračno petljo. Delamo po narisu čipke. Zobčke dobimo tako, da 5. vrsto podaljšamo s 6 zračnimi petljami, ki jih z nizkim stebričkom pritrdimo na 3. vrsto. Delo obrnemo. V lok, ki je nastal, vkvačkamo 14 visokih stebričkov in nadaljujemo s 6. vrsto. V 7. vrsti se zobček razširi, ker med vsak stebriček, ki ga vkvačkamo v stebriček iz prejšnje vrste, naredimo 1 zračno petljo. V 8. vrsti naredimo po 1 visok stebriček pod vsako zračno petljo iz 7. vrste, vmes pa po en pikot. Ponavljamo od 1. do 8. vrste, da dobimo širino rjuhe. Čipko prišijemo s cik-cak šivom na rjuho. Še prej pa čipko in rjuho operemo v vroči vodi zaradi krčenja. Vložek za blazino © © Uporabljene petlje: zračna petlja (ali verižna petlja), visok stebriček (ali enkrat ovita šibična petlja), nizek stebriček (ali nizka petlja), pikot: 3 zračne, ovoj, nizek stebriček v 1. zračno petljo, 3 nizki stebrički. Kvačkamo po narisu vzorca. Ponavljamo od 2. do 11. vrste, dokler ne dobimo želene dolžine. Vložek zaključimo z vrsto nizkih petelj, ga prepognemo po dolžini in na pregibu in na straneh skvačkamo pikote. Vložek všijemo v blazino ob strani. Prej pa blago in čipko operemo v vroči vodi, da se kasneje ne bosta krčila. Pa veliko uspeha pri delu! Mira Šile • • • « rr III " n * i- m • • j« • 1: •»• i • • i m II r m •« | * * i; i < • «•« • • »•« • « f»fcji z*.z*,r^ «CV »z 4 a : m • • III r r m ll i m • • III r* in • * i- 1: ill r m 1" i- i" hi •• II III r in r i" m «Il 1* * m r i" r i- m *• II III r m i" i" i- m • • i- 1: ill !" m m » t II 111 I" m I" V in • * li ill r hi r* i" r 1" r in II m r m ill r m r r r i" m II • • m r m r r in • ■ i- Ii r m r r r m • • II * * m r m i- m * • i- 1: i" m r r m • • II • * HI i•• m m r I'- I: <- * 1 y * ' .VÍVV v *•* >»V* • * II •• III III « • i; il "I • • ll! III llll m ll! • • 1" h II • ' III m hi r in im m ' * un III III * * i; •:i 1 ' r Ill m Mil m • • mi " Ml mi III Ill * " 1" H H * * m III m mini m III in III Is il * ' r* III r r m in r m III I'- III III J" III • * r II M m m m m m m III ll! III III III r- 1" r I" III 1: il I'- III m m i- in III 1" III III i" III ' ' r 1/ il • • ll) m m in im m III III 1" r r 1" r I'- I'- III • • b III m m in I- mi • • III III III r !" ll! ' ' I- h II * * m m m r* ill mi m • • III III 1" III 1: il I'- III » * m mi m l'- Ill • ' r II II ll! mi III * ® I" III III • • Ml II • « 111 III I'- il ' * I'- III III 1" ll II ll) III i; I'- III III 1" H 6 * }•>«»»»' * «»;;";;» » »»i " v* -î: * - .5:; * v»' *;««* * v» ' * v* * *■ iîîïri. mí n;r. :ï;:ï::ï;î:î.,ï s«ï? h>lt» fiISMBSEp Besedne uganke Premečite črke PRESLADKI stari časi brez živčnosti prekrute, Jco je peščena ura odštevala minute! Črke besede, ki je napisana z velikimi črkami, premečite tako, da boste dobili ime za peščeno uro. Premečite črke PRIMO KVARTA Črke premečite, našega skladatelja uganite! Iz črk glasbenega pojma PRIMO KVARTA sestavite ime in priimek slovenskega skladatelja, avtorja petih oper, med njimi sta »Urh, grof celjski« in »Ksenija«. Leta 1988 bo minilo 130 let od njegovega rojstva. Zemljepisna uganka Azijski prestolnici črko R dodaš, afriško metropolo pred seboj imaš! Preberite nazaj ACI REP ima ženičko pordelih lic. Vi pa hitro uganite njen poklic! Dva Slovenca MIHA MARINKO Če eno od črk A spremenite v črko Č in potem vse skupaj premešate, dobite ime in priimek vsestranskega slovenskega gledališčnika. Kdo je to? V pomoč: ime ima 5 črk, priimek pa 6. Dopolnjevanka Reka 1 2 3 4 5 teče skozi 3 4 5 6 7, 1 2 6 7 pa vleče voz, ki nas pelje vanj. Uganite vse tri besede, ki manjkajo. Ista številka pomeni isto črko! Zemljepisna slovnična uganka Središče zahodnega Krasa v drugi sklon postavi, pa se gorenjska planota pred tabo pojavi! Seštevanje s črkami VODA + APNO BELEŽ Res je, če zmešamo vodo z apnom, dobimo belež. Račun pa bo točen tudi, če zamenjate črke s številkami. Pri tem upoštevajte, da enaka črka pomeni enako številko (če je npr. črka A = 5, je tudi druga črka A = 5,) in da dve različni črki moreta imeti enake številke (Če je npr. A = 3, potem nobena druga črka ne more biti 5). Seštevanje ima več rešitev. Dopolnjevanka »Imeni« — T — Ž Na vsako črtico vpišite po eno črko nekega ženskega imena, tako da boste s črkama, ki sta že napisani, dobili moško ime! Nagrobni napis ta, ki počiva zdaj tu spod. Naj tudi v raju še prepeva, odpusti grehe mu, Gospod! EJ - JE - LE - PE - PEL - VE - VI - ŽE - ŽI Zgornjih devet zlogov razporedite na devet črtic prvega verza tako, da boste dobili stavek, ki se enako bere tudi z desne strani proti levi. Posetnica MIRO KASTELIC Dela v trgovski stroki. Uganite njegov poklic! vse uganke sestavil: Jože Petelin Rešitev ugank na strani 207. KNJIGE NA VOLJO KNJIGE IZ REDNIH ZBIRK ZADNJIH LET MED BRDI IN JADRANOM (izbor, spremna beseda in bibliografija Marijan Brecelj) vez. 370 din VZLJUBIMO KRIŽ (p. Silvin Kranjc) IZ MLADIH IN POZNIH LET (Ciril Jeglič) RAZGLED PO BIBLIČNI ZGODOVINI (Panorama d'Histoire Biblique) RAZGLED PO ZGODOVINI CERKVE (Panorama d'Historié de l'Église) POMOČ IZ DOMAČE LEKARNE (p. Simon Ašič) TISOČ IN EN VEČER (Anton Dermota) HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI (Matjaž Puc) RADA BI VAM POVEDALA (Erna Meško) ČRNI SVATJE (Stanko Lapuh) MOHORJEV KOLEDAR 1986 MOHORJEV KOLEDAR 1987 KUHARICA (Motoh, Šile, Šuštaršič) PESEM O BERNARDKI (Franz Werfel) KAMEN IN SRCE (Lojze Kožar) DRUŽINSKA KNJIŽNICA HOJA ZA ČLOVEKOM (Anton Trstenjak) vez. 550 din MLADI SEKS LJUBEZEN (Theodor Bovet) broš. 50 din SRENJA LETA (Janko Bohak) vez. 180 din ŠTIRIDESET LET BABICA (Lisboth Burger) vez. 600 din KO BI ŠE ENKRAT ŽIVEL (Anton Trstenjak) vez. 2500 din ČLOVEK IN SREČA (Anton Trstenjak) vez. 2000 din broš. 100 din vez. 160 din broš. 100 din broš. 150 din broš. 150 din vez. 1000 din vez. 400 din broš. 250 din vez. 350 din broš. 200 din broš. 250 din vez. 350 din broš. 350 din vez. 550 din broš. 700 din vez. 1100 din vez. 1500 din broš. 500 din vez. 700 din broš. 300 din vez. 500 din NOVA MOHORJEVA KNJIŽNICA SPOMINI 2 (Janko Mlakar) broš. 160 din ZNANSTVENA KNJIŽNICA IZBRANI SPISI - Krščanstvo in marksizem (Janez Janžekovič) broš. 500 din IZBRANI SPISI - Postružka (Janez Janžekovič) broš. 1300 din O TESNOBI NAŠEGA ČASA (Jurij Zalokar) vez. 500 din USTVARJAM. TOREJ SEM (več avtorjev) vez. 1250 din VERA JE SVOBODA (Franz König) vez. 1800 din TEOLOŠKI PRIROČNIKI BIBLIČNI LEKSIKON (Anton Grabner-Haider in Jože Krašovec s sodelavci) vez. 2500 din EKUMENSKI LEKSIKON (Stanko Janežič) vez. 3300 din IZBRANI SPISI CERKVENIH OČETOV KRISTUSOVI PRIČEVALCI (Lukman-Pojavnik) vez. 450 din IZPOVEDI (Avrelij Avguštin) vez. 600 din PASTORALNO VODILO (Gregorij Veliki) vez. 450 din RELIGIOZNA MISEL MISLI (Blaise Pascal) broš. 2900 din OSTALE KNJIGE CERKVENO STEN. SLIKARSTVO POZNEGA 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM (Andreja Žigon) DIALEKTIKA IN METAF. SLOV. (France Vodnik) BIBLIČNI CIKLUS (Ivan Mrak) ALKOHOLNO OMAMLJEN (Jože Ramovš) ŽIVLJENJE PRED ROJSTVOM (Lenart Nilsson, Axel Ingelman-Sundberg, Claes Wirson) SONČNI ŠOTORI (Stanko Janežič) ODPRTEGA SRCA (Michel Quoist) vez. 700 din vez. 750 din broš. 1100 din vez. 1600 din vez. 2300 din broš. 450 din broš. 2200 din Seznam naročnikov Mohorske redne zbirle po škofijah in dekanijah, 1985/86 SR SLOVENIJA ljubljanska nadškofija Dekanija I. Cerknica Begunje pri Cerknici 40 Bloke 51 Cerknica 90 Grahovo NI Sv. Trojica-N. vas 14 Planina pri Rakeku 60 Rakek 28 Stari trg pri Ložu 120 Sv. Vid Žilce, Cerknica 32 Unec 36 Skupaj 471 Dekanija II. Črnomelj Adlešiči 10 Črnomelj 120 Dragatuš 30 Metlika 45 Podzemelj 30 Preloka 10 Semič 50 Stari trg ob Kolpi 24 Vinica 50 Skupaj 369 DekanijaHI. Domžale-Moravče Blagovica Brdo in Lukovica Češnjice Dob Domžale Ihan Jarše Krašnja Mengeš Moravče Peče Radomlje Rova Šentožbalt Trzin Vrhpolje Zlatopolje 17 80 14 225 140 82 50 25 153 92 20 40 17 4 42 14 Skupaj 1023 Dekanija IV. Grosuplje Grosuplje Kopanj 50 42 Lipogav 20 Polica 30 Stična 110 Šentvid pri Stični 127 Škofljica 40 Šmarje-Sap 35 Šentjur-Podtabor 25 Žalna 55 Skupaj 534 Dekanija V. Kamnik Gozd 15 Homec 50 Kamnik 103 Kamnik-Franč. sam. 21 Komenda 240 Mekinje 50 Motnik 30 Nevlje 30 Sela pri Kamniku 40 Stranje 50 Šmartno v Tuhinju 45 Tunjice 35 Vranja peč 25 Zgornji Tuhinj 50 Šmarca-Duplica 25 Špitalič-Motnik 16 Skupaj 825 Dekanija VI. Kočevje Fara pri Kočevju 40 Kočevje 60 Osilnica 16 Stara cerkev 19 Skupaj 135 Dekanija VII. Kranj Besnica 105 Cerklje na Gor. 145 Duplje 40 Goriče 50 Hrastje 43 Jezersko 40 Kokra - Kokra-Sluga 19 Kokrica 50 Kovor 60 Kranj-Drulovka-Breg 74 Kranj, Tavčarjeva 250 Kranj, Primskovo 80 Kranj, Šmartin 155 Križe 90 Lom 30 Mavčiče 67 Naklo 130 Olševek 37 Podbrezje 43 Preddvor 128 Predoslje 80 Smlednik 75 Šenčur pri Kranju 118 Šenturška gora - Trboje 40 Trstenik 42 Tržič 110 Tržič-Bistra 35 Velesovo 35 Voglje 50 Zapoge 11 Pastoralni center Pirniče 72 Skupaj 2304 Dekanija VIII. Leskovec Bučka 30 Cerklje ob Krki 20 Čatež ob Savi 35 Kostanjevica na Krki 26 Krško 40 Leskovec 80 Raka 57 Studenec 15 Sv. Duh-Veliki Trn 24 Sv. Križ-Podbočje 30 Škocjan pri N. mestu 50 Šentjernej 50 Velika Dolina 35 Kartuzija Pleterje 10 Skupaj 502 Dekanija IX. Litija Dole pri Litiji 26 Hotič 20 Janče 8 Javorje 7 Kresnice 20 Litija 46 Polšnik 23 Prežganje 32 Primskovo na Dol. NI Sava 13 Šmartno pri Litiji 70 Štanga 14 Vače 43 Skupaj 322 Dekanija X. Ljubljana-mesto Sv. Nikolaj 310 Sv. Jakob 25 Sv. Peter 104 Marijino oznan. 200 Sv. Trojica 70 Bežigrad 160 Črnuče 100 Dravlje 125 Ježica 105 Kodeljevo 75 Koseze 83 Moste 80 Polje 130 Rakovnik 80 Rudnik 20 Sv. Križ 97 Stožice 59 Šentvid 240 Šiška ) 110 Štepanja vas 58 Trnovo 56 Vič 210 Sv. Martin 12 Valant Milan 6 Črba vas 20 Zalog-Kašelj 70 Zadobrova 40 Knjiž. Teol. fakultete. 500 Skupaj 3112 Dekanija XI. Ljubljana okolica Brezovica 105 Dobrova 80 Dol pri Ljubljani 50 Ig 60 Javor > - Polhov Gradec 25 Preska 80 Sora 110 Sostro 95 Sv. Helena-Dolsko 48 Sv. Jakob ob Savi 83 Sv. Katarina Topol 18 Šmartno pod Šmarno goro 107 Tomišelj 12 Vodice 139 Zelimlje 25 Notranje gorice 40 Skupaj 1077 Dekanija XII. Novo mesto Bela cerkev 6 Brusnice 15 Dolenjske Toplice NI Mirna peč 68 Novo mesto-Sv. Janez 30 Novo mesto-Kapitelj 115 Novo mesto-Sv. Lenart 150 Novo mesto-Šmihel 80 Podgrad 8 Prečna 31 Soteska 22 Stopiče 28 Šmarjeta 31 Št. Peter-Otočec 75 Vavta vas 160 Skupaj 819 Dekanija XIII. Radovljica Begunje 90 Bled 122 Bohinjska Bela 38 Bohinjska Bistrica 94 Breznica 160 Dovje 20 Gorje 102 Jesenice 100 Koroška Bela 60 Kamna Gorica 32 Koprivnik 20 Kranjska gora 35 Kropa 46 Lesce 60 Leše 13 Ljubno, Podnart 30 Mošnje 45 Ovsiše 23 Radovljica 120 Rateče-Planica 38 Ribno 31 Srednja vas v Bohinju NI Sv. Križ nad Jesenicami 7 Zasip 44 Dobrava pri Kropi 21 Frančiškanski samostan Brezj e 105 Skupaj 1456 Dekanija XIV. Ribnica Dobrepolje-Videm 70 Dolenja vas 32 Gora pri Sodražici - Loški potok 70 Ribnica 120 Rob 14 Sodražica 35 Nova Štifta-Sodražica 25 Struge 20 Sv. Gregor-Ortnek 33 Škocjan pri Turjaku 15 Velike Lašče 58 Velike Poljane 10 Skupaj 502 Dekanija XV. Škofja Loka Bukovščina 28 Črni vrh 28 Davča 25 Dražgoše 31 Javorje 45 Leskovica 10 Lučine 32 Nova Oselica 31 Poljane 62 Reteče 75 Selca 134 Sorica 24 Stara Loka 72 Stara Oselica 13 Sv. Lenart 30 Škofja Loka 191 Škofja Loka-Suha 30 Trata-Gor. vas 72 Zali log 25 Žabnica 75 Železniki 60 Žiri 150 Skupaj 1243 Dekanija XVI Trebnje Boštanj 31 Čatež-Zaplaz 20 Mirna 14 Mokronog 27 Sv. Križ-Gabrovka 16 Šentjanž 41 Šentlovrenc 15 Šentrupert 80 Trebelno 7 Trebnje 90 Tržišče 22 Veliki Gaber 9 Skupaj 372 Dekanija XVII. Vrhnika Bevke 25 Borovnica 101 Dolenji Logatec 85 Gorenji Logatec 50 Horjul 71 Hotedršica 25 Podlipa 15 Preserje 66 Rakitna 16 Rovte 53 Šentjošt-Horjul 32 Sv. Trije Kralji-Rovte NI Vrhnika 200 Zaplana 13 Skupaj 752 Dekanija XVIII. Zagorje ob Savi Čemšenik 70 Dobovec 5 Izlake 45 Kisovec 17 Kolovrat 26 Radeče 30 Svibno 17 Sentgotard 30 Šentjurij-Podkum 18 Zagorje ob Savi 120 Skupaj 378 Dekanija XIX. Žužemberk Ajdovec 32 Ambrus 60 Dobrnič 32 Krka 41 Sela pri Sumberku 108 Šmihel pri Žužemberku - Zagradec 41 Žužemberk 60 Skupaj 274 Vsega Ljubljanska škofija 16500 Mariborska škofija Dekanija I. Braslovče Sv. Andraž, Polzela 30 Braslovče 100 Gomilsko 50 Sv. Jurij-Tabor 50 Sv. Pavel-Prebold 40 Šmartno ob Paki 130 Vransko 94 Skupaj 494 Dekanija II. Celje Celje, sv. Daniel 250 Celje-sv. Jožef 25 Celje-sv. Cecilija 25 Teharje 55 Skupaj 355 Dekanija III. Dravograd Črneče 35 Dravograd 35 Libeliče 75 Skupaj 145 Dekanija IV. Dravsko polje Cirkovce 75 Fram 30 Hoče 80 St. Janž na Drav. Polju, Starše 80 Sv. Lovrenc na Drav. Polju 80 Sv. Miklavž ob Dravi 15 Ptujska gora 42 Rače 55 Slivnica 130 Skupaj 587 Dekanija V. Gornji grad Bočna 10 Gornji Grad 33 Ljubno ob Savinji 75 Luče ob Savinji 89 Sv. Mihael nad Mozirjem 30 Mozirje 111 Nazarje 60' Nova Štifta 18 Radmirje 50 Rečica ob Savinji 110 Solčava 45 Šmartno ob Dreti 35 Skupaj 666 Dekanija VI. Jarenina Šentilj v Slov. goricah 113 Sv. Jakob v Slov. goricah 60 Jarenina 31 Sv. Jurij ob Pesnici 10 Spodnja Sv. Kungota 35 Svečina 26 Skupaj 275 Dekanija VII. Kozje Dobje 20 Kozje in Buče 40 Olimlje - 15 Sv. Peter pod Sv. g. 30 Pilštajn 36 Planina pri Sevnici NI Podčetrtek 20 Podsreda - Polje ob Sotli 11 Prevorje 10 Sv. Vid na Planini, Sevnica 60 Zagorje-Lesično 10 Skupaj 252 Dekanija VIII. Laško Dol pri Hrastniku 35 Hrastnik 20 Sv. Jedrt-Sedraž 20 Sv. Jedrt-Rečica 20 Jurklošter - Laško 100 Sv. Lenart 17 Marija Širje 16 Loka pri Zid. mostu 30 Sv. Marjeta-Rim. Toplice NI Sv. Miklavž nad Laškim NI Trbovlje 98 Sv. Rupert Laško 10 Skupaj 366 Dekanija IX. Sv. Lenart v Slov. goricah Sv. Ana-Zg. Ščavnica 70 Sv. Anton-Cerkvenjak 30 Sv. Benedikt 45 Sv. Bolfenk-Trnovska vas 40 Sv. Jurij-Jurovski dol 115 Lenart v Slov. goricah 110 Marija Snežna 70 Negova 65 Sv. Rupert-Voličina 22 Sv. Trojica-Gradišče 51 Skupaj 618 Dekanija X. Lendava Beltinci 140 Bogojina 42 Črenšovci: od tega - Čurič Ivan 41 Vučko Štefan 28 Vučko Roman - Žerdin Štefan 13 Horvat Mirko 35 Špiclin Anton 18 Dobrovnik 22 Dokležovje 35 Hotiza 22 Kobilje 15 Lendava 41 Odranci 133 Turnišče 100 Velika Polana 85 Skupaj 770 Dekanija XI. Ljutomer Apače 40 Cezarjevci 22 Gor. Radgona 80 Kapela 30 Križevci 106 Ljutomer 130 Mala Nedelja 30 Radenci 30 Veržej 30 Videm ob Ščavnici 100 Skupaj 598 Dekanija XII. Maribor Sv. Barbara-Zg. Korena 25 Gornja Sv. Kungota 10 Kamnica 70 Sv. Križ, Maribor 50 Sv. Križ nad Mariborom 11 Limbuš 22 Sv. Lovrenc na Pohorju 84 Sv. Marija v Puščavi 80 Maribor-Stolriica 120 Sv. Marija, Maribor 220 Sv. Magdalena, Maribor 50 Sv. Jožef-Maribor 40 Sv. Rešnje telo, Maribor 70 Rad vanje 50 D. M. v Brezju 30 Sv. Ciril in Metod 50 Sv. Marjeta ob Pesnici 40 Pobrežje 41 Glaser F. 32 Sv. Peter pri Mariboru 40 Ruše 68 Selnica ob Dravi 64 Skupaj 1272 Dekanija XIII. Mežiška dolina Črna 120 Sv. Daniel-Prevalje 60 Kotlje 50 Mežica 120 Prevalje 115 Ravne 101 Skupaj 566 Dekanija XIV. Murska Sobota Cankova 43 Dolenci 13 Grad 20 Gor. Petrovci 40 Sv. Jurij-Rogaševci 50 Končevci - Kuzma 20 Markovci-Šalovci 10 Martjanci 34 Murska Sobota 150 Pečarovci 11 Pertoča 30 Tišina 92 Skupaj 513 Dekanija XV. Nova cerkev Črešnjice 85 Dobrna 40 Frankolovo 50 Ljubečna 45 Sv. Jošt na Kozjaku 14 Nova cerkev-Strmec 75 Šmartno v Rožni dolini 52 Vitanje 45 Vojnik 60 Skupaj 466 Dekanija XVI. Ptuj Sv. Andraž-Vitomarci 25 Sv. Doroteja-Dornava 10 Hajdina 60 Kidričevo 10 Sv. Lovrenc-Juršinci 72 Sv. Marjeta-Gorišnica 70 Sv. Marko-Makovci 97 Polenšak 25 Ptuj, Sv. Jurij 80 Ptuj, SV. Peter in Pavel 30 Ptuj, Sv. Ožbalt 75 Sv. Urban-Desternik 25 Vurberk 8 Skupaj 587 Dekanija XVII. Radlje ob Dravi Brezno ob Dravi 10 Kapla 10 Muta ob Dravi 40 Sv. Ožbolt 11 Radlje 40 Remšnik 27 Skupaj 138 Dekanija XVIII. Rogatec Sv. Ema-Pristava 20 Sv. Florijan ob Boču 3 Kostrivnica 41 Rog. Slatina 65 Sv. Peter na Medvedjem selu NI Rogatec NI Sv. Rok ob Sotli NI Stoperce 14 Žetale 20 Skupaj 163 Dekanija XIX. Slovenska Bistrica Črešnjevec 30 Laporje 37 Majšperk 30 Makole 40 Sv. Martina na Pohorju 50 Poljčane 50 Slov. Bistrica 66 Spodnja Polskava 41 Studenice 20 Tinje 19 Sv. Venčeslav, Zg. Ložnica 9 Zgor. Polskava 50 Skupaj 442 Dekanija XX. Slovenske Konjice Čadram 40 Sv. Jernej pri Ločah 15 Kebelj 60 Sv. Kunigunda 30 Loče 70 Prihova 40 Skomarje, Zreče - Slov. Konjice 230 Stranice 26 Špitalič 14 Zreče 70 Žiče 16 Skupaj 611 Dekanija XXI. Stari trg Šmiklavž/Slov. Gr. 10 Dolič 30 Št. Ilj pod Turjakom 76 Št. Janž-Dravograd 20 Pameče 30 Podgorje pri Slov. Gradcu 35 Razbori pri Slov. Gradcu 17 Sele 12 Slovenj Gradec 85 Stari trg "25 Šmartno pri Slov. Gradcu 32 Dolič-Sv. Vid-Valdek 10 Skupaj 382 Dekanija XXII. Šaleška dolina Bele vode 15 Gor. Ponikva 20 Št. Ilj pri Velenju 15 Št. Janž 30 Šmartno-Velenje 80 Sv. Marija-Velenje 41 Šoštanj 230 Zavodnje 20 Skupaj 451 Dekanija XXIII. Šmarje pri Jelšah Dramlje 45 Šentjur 200 Kalobje 26 Ponikva 55 Sladka gora 46 Slivnica 20 Šmarje pri Jelšah 90 Sv. Vid pri Grobelnem 15 Zibika 15 Žusem 20 Skupaj 532 Dekanija XXIV. Velika Nedelja Sv. Bolfenk na Kogu 30 Sv. Lenart-Podgorci 80 Sv. Miklavž pri Ormožu 34 Ormož 100 Središče ob Dravi 50 Svetinje-Ivanjkovci 10 Sv. Tomaž pri Ormožu 21 Velika Nedelja 60 Skupaj 385 Dekanija XXV. Videm ob Savi Artiče 45 Bizeljsko 102 Brestanica 80 Brežice 102 Dobova 85 Kapele NI Koprivnica 25 Pišece 33 Senovo 50 Sevnica 120 Sromlje 20 Videm ob Savi 98 Zabukovje 18 Zdole 18 Razbor nad Loko 27 Skupaj 823 Dekanija XXVI. Vuzenica Sv. Anton na Pohorju 20 Ribnica na Pohorju 50 Trbonje 20 Vuhred 45 Vuzenica 50 Skupaj 185 Dekanija XXVII. Zavrč Sv. Andraž-Leskovec 35 Sv. Barbara-Cirkulane 30 Sv. Trojica-Podlehnik 16 Sv. Vid pri Ptuju 50 Zavrč 26 Skupaj Galicija-Gotovlje Griže Sv. Peter v Sav. dol. Petrovče Polzela Žalec Skupaj Vsega Mariborska škofija Koprska škofija Dekanija I. Biijana 157 Dekanija XXVIII. Žalec 40 70 70 46 45" 50 361 13160 Biijana 25 Kojsko 27 Kozana 12 Medana 30 Slovrenc v Brdih 32 Šmartno v Brdih 20 Vipolže 10 Skupaj 156 Dekanija II. Cerkno Bukovo 22 Cerkno 70 Jagršče-Lapajne Marija 12 Novaki Otalež Šebrelje 22 20 13 Skupaj 159 Dekanija III. Čmiče Ajdovščina , 65 Batuje 21 Čmiče 35 Kamnje 20 Lokavec 30 Osek 22 Otlica 25 Šempas 44 Štomaž 20 Vel. Žablje 15 Vipavski Križ-Dobravlje 75 Skupaj 372 Dekanija IV. Dekani Ankaran 30 Dekani 10 Klanec 33 Osp 4 Predloka 5 Škofije 25 Skupaj 107 Dekanija V. Domberk Branik 70 Dornberk 80 Prvačina 12 Renče 44 Šmarje-Branik 4 Vogrsko 15 Skupaj 225 Dekanija VI. Idrija Črni vrh 35 Godovič 35 Gore nad Idrijo 25 Idrija 75 Ledine 30 Sp. Idrija 30 Vojsko 30 Zavratec 35 Skupaj 295 Dekanija VII. Ilirska Bistrica Hrušica 16 Ilirska Bistrica-Sv. Peter 41 Jelšane 30 Knežak 40 Podgrad 7 Podgraje 15 Prem 25 Slivje 55 Zagorje 25 Skupaj 260 Dekanija VIII. Kanal Avče 13 Deskle 35 Gorenje polje 47 Kal 10 Kanal 70 Levpa 13 Lig-Marijino Celje 15 Plave 20 Ročinj 40 Skupaj 263 Dekanija IX. Kobarid Bovec 30 Breginj 35 Drežnica 35 Kobarid 79 Kred 12 Libušnje 32 Livek 20 Log pod Mangartom 21 Soča 18 Srpenica 20 Skupaj 302 Dekanija X. Komen Gabrovica 6 Gorjansko 25 Kobjeglava 20 Komen 60 Pliskvica NI POSL. Temnica 35 Velki dol 15 Skupaj 161 Dekanija XI. Koper Bertoki 20 Dvori 15 Izola 23 Koper 80 Krkavče 30 Piran 15 Minoritski samostan Piran 5 Portorož-Lucija 30 Sečovlje 6 Strunjan - Šmarje - Skupaj 224 Dekanija XII. Nova Gorica Pregarje Banjšice Bilje Bukovica 10 15 20 Čepovan in Lokovec 30 Grgar 36 Kromberk 30 Miren 75 N. Gorica 75 Opatje selo 26 Ravnica 15 Solkan 35 Šempeter 45 Trnovo 15 Vrtojba 50 Franč. samost. N. Gor. 100 Skupaj Skupaj Dekanija XIV. Tolmin 577 Dekanija XIII. Postojna Hrenovice 60 Košana 23 Matenja vas 21 Pivka 35 Postojna 50 Slavina 55 Studeno 35 Suhorje - Šmihel-Dolane 8 Trnje 20 Ubejsko NI Dol. Trebuša Grahovo 31 Kamno NI Most na Soči 45 Podbrdo 15 Padmelec 10 Stržišče 8 Štentviška gora 34 Tolmin 213 Volče 30 Idrija pri Bači 12 Skupaj 408 Dekanija XV. Tomaj Avber 4 Dutovlje 70 Lokev 20 Povir 30 Rodik 25 Senožeče 30 Sežana 80 Tomaj 50 Vreme 30 Skupaj 339 Dekanija XVI. Vipava Budanje 35 Col 15 Goče 50 Planina 28 Podkraj 13 Podraga Podnanos Slap Šturje Štjak Ustje Vipava Skupaj Vsega Koprska škofija Skupaj 39 58 41 70 15 13 NI 377 4532 Zagrebška nadškofija Župnijski urad Razkrižje 3 Žabot Ivan Razkrižje 100 103 Razna druga poverjeništva Pilz Ana 4 Župnijski urad Sv. Cirila in Metoda, Beograd 10 Župnijski urad Krista Kralja, Beograd - Marinčič Alojzija, Zagreb 4 Ribnikar Štefka, Reka 15 Žagar Anica, Kamniška Bist. 10 Kotor Marija, Konjišca 8 Skupaj 51 154 Vseh naročnikov v letu 1985 34346 Celje, 15. 6.1985 Rešitve BESEDNIH UGANK PREMEClTE ČRKE: PRESLADKI = KLEPSIDRA PREMEČITE ČRKE: PRIMO KVARTA = VIKTOR PARMA ZEMLJIPISNA UGANKA: DAKA (glavno mesto Bangladeša) + R = DAKAR (glavno mesto Senegala) PREBERITE NAZAJ: ACI REP preberemo nazaj: PERICA DVA SLOVENCA: MIHA MARINKO (eno črko A spremenimo v črko Č in premešamo v: MIRKO MAHNIČ DOPOLNJEVANKA: KOKRA, KRANJ, KONJ ZEMLJEPISNA SLOVNIČNA UGANKA: KOMEN, drugi sklon: KOMNA SEŠTEVANJE S ČRKAMI: ena od rešitev - 9 2 8 5 +5 0 6 2 1 4 3 4 7 DOPOLNJEVANKA »IMENI«: MAJA - MATJAŽ NAGROBNI NAPIS: EJ, LEPE ŽIVE VIŽE PEL JE . . . POSETNICA: MIRO KASTELIC - KOMERCIALIST sestavil: Jože Petelin MOHORJEV KOLEDAR za leto 1987 • Z uredniškim odborom uredil Matija Remše ■ Opremil Marjan Paternoster • Izbor likovnega gradiva iz Plečnikove zapuščine Jože Kregar • Barvne fotografije Janez Kališnik, Damjan Gale in Marjan Paternoster ■ Lektorirala in korigirala Metka Zobec • Izdala in založila Mohorjeva družba v Celju v redni zbirki 1986 ■ Za založbo p. Hieronim Žveglič • Tiskala tiskarna Delo v Ljubljani, oktobra 1986. Naklada 38.000 izvodov Kalendarij 4 Fran Erjavec (1834-1887) (Štefan Barbaric) 128 Rimski večni koledar 28 Eno noč na Kumu (Fran Erjavec) 130 Navadno leto 1987 30 Fran Levstik (1821-1887) (Štefan Barbarič) 133 Mrki 30 Pesmim, Siničja tožba (Fran Levstik) 135 Vidnost planetov 30 Anton Novačan (Božena Orožen) 135 Koledar 1988 32 . Herman Celjski (odlomek) (Anton Novačan) 137 Modernizem, postmodernizem: etično vprašanje (F. Burkhardt) 33 Dragotin Ferdinand Ripšl (Vinko Rajšp) 139 Srečanje s Plečnikom (France Lipičnik) 38 Z obiska na Plečnikovi razstavi v Parizu (Tinca Stegovec) 40 Kje leži Slovenija, kje Cerkev v Sloveniji (Alojzij Šuštar) 43 Instrukcija o krščanski svobodi in osvoboditvi (Vekoslav Grmič) 46 Bolgarska in romunska Cerkev (Stanko Janežič) 48 Glagoljaštvo (Stanko Janežič) 49 Papež Janez Pavel II v Indiji (J. Dolenc) 50 Slovenska teološka akademija v Rimu (M. Jezernik) 53 Dom v Tinjah na Koroškem (Jože Kopeinig) 54 Odrešilno računalništvo? (Marko Krečič) 58 Travinje, krmna podlaga govedoreje na Slovenskem (J. Korošec) 61 Kaj prinaša biotehnologija kmetijstvu (Jože Maček) 64 Jedrska zima kot posledica jedrske vojne? (J. M.) 67 Trihineloza (Janez Brglez) 68 Nova bolezen - AIDS ali kuga osemdesetih (Eman Pertl) 69 Okvara genov - vzrok srčnega infarkta? (J. M.) 72 Premislek o redni športni vadbi za zdravje in dobro počutje (Drago Ulaga) 73 Kozmična sonda ob Uranu in velikih planetih (Fran Dominko) 75 Santoninov potopis po Štajerski do Drave pred 500 leti (Alojz Ličen) 79 Biti Slovenec danes (Alojz Rebula) 90 Vtisi z obiska med rojaki v Avstraliji (Jožef Kvas) 93 Nekaj bežnih skic s Kitajske (Marjan Lipovšek) 95 Društvo sv. Jožefa v Hamiltonu (Bogdan Kolar) 97 Kronana Marija (Hieronim Žveglič) 99 Župnija Marijinega oznanjenja v Ljubljani (F. M. Dolinar) 102 Besedje in izrazi iz imena Marija (Janez Keber) 106 Sto let esperanta, jezika upajočih (Vinko Ošlak) 110 Nekaj kronike (J. Dolenc) 113 Cerkev sv. Mihaela nad Laškim (Miloš Rybšr) 117 Šmihelska nedelja (Anton Boštele) 121 Trubarjevo leto (Jože Dolenc) 122 Bil je med nami mož (Jože Dolenc) 123 Opis Moskve pred 400 leti (Sigismund Herberstein) 126 rt Kdaj moramo piti, Majolka (D. F. Ripšl) 140 Ob 50 letnici smrti ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča (F. M. Dolinar) 141 Ob 200 letnici smrti ljubljanskega škofa Janeza Karla Herbersteina (F. M. Dolinar) 142 Spomin naših umrlih glasbenikov (Ivan Klemenčič, Tomaž Faganel) 144 Ob 150 letnici rojstva Antona Foersterja (Jože Trošt) 147 Nezadržno snuje duh iz stoletja v stoletje (Jože Zadravec) 149 80 let dr. Nika Kureta (Helena Ložar Podlogar) 152 Primarij dr. Eman Pertl - osemdesetletnik (Janko Držečnik) 154 Prof. Ciril Jeglič devetdesetletnik (Jože Strgar) 155 Francetu Vodniku v spomin (Jože Dolenc) 156 Matija Tome (1899-1986) (Edo Škulj) 160 Prof. Viktorju Korošcu v slovo (J. K.. M. R.) 161 Umrl je prof. Gorazd Kušej (Miloš Rybžr) 163 Zdravku Švikaršiču v spomin (Cvetko Budkovič) 164 Dr. France Škerl - Bregar (Stane Kovač) 167 Umrl je France Gorše (J. Dolenc) 169 Spominjamo se (J. D.) 172 Pesmi (Mila Kačič) 175 Stari ribič (Marta Kunaver) 176 Umrl je stari Mesec (Marjan Gamze) 177 Pismo v večnost (Erna Meško) 180 Suzana (Marta Kmet) 182 V neravnovesju (Stanko Koštric) 183 Rožna dolina (France Lipičnik) 185 Enajsta šola knežne Gertrude von Bismarck (Hinko Wilfan) 187 Slovenska trojica kri, ogenj, pepel (Valentin Polanšek) 191 Teta Marjetka (Marta Kmet) 192 Snežinka in Ledenko (Štefanija Cvitan) 193 Gospod, ohrani me ljubezni vrednega 195 Bodimo ustvarjalne (Mira Šile) 196 Knjige na voljo 201 Seznam naročnikov 203 Rešitve besednih ugank 207