pogledi umetnost kultura družba Črne maske Še vedno nerazrešena uganka OBLiKOVANJE Med estetiko in industrijo GLEDALiŠČE Brechtov Arturo Ui STENDAP..'- ' Kako smo udomačili odrske šaljivke Družinski zAKoNiK Smo lahko vsi geji? m www.poClEdi.si štirinajstdnevnik 25. januar 2012 letnik 3, št. 2 cena: 2,85 € 9771855874009 pogledius? = pnogledidE = pogledidmi li pnogledis" ^iii .KI ^ t za NEKO PmllSEL Prehudo za nežm žanr mehiške telenovele ^ Tomaž Lavrič v ljubl)anskl Moderni galeriji ^ VZTRAJNO IŠČE SMISSEL % F \ I-,i.. KUTi" 7 ( ŠE NE ALI NE VEČ? ^.rtlešIvlaver^Atnton Satres »-Ksenija H.V/idmar ^ Jo::e Vogrinc pnogledid pogledid pnogledid NAJVEČ POGLEDOV NA ENEM MESTU AKTUALNO analize, mnenja, kritike ODPRTA VPRAŠANJA I družbene teme, intervjuji WtBSTB^M do digitalnega arhiva www.pogledi.si Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana, 541734 pogledi 25. januarja 2012 4-5 EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE - MARIBOR 2012 Robert Perišic: Sovražnik nikoli ne spi? Nič več - danes dremucka! Thomas Hylland Eriksen: Zakaj so geji tako odvratni? 6-7 DOM IN SVET ZVON 8 ŠE VEDNO NERAZREŠENA UGANKA ČRNIH MASK Verjetno Josip Vidmar v dvajsetih letih preteklega stoletja sprva ni načrtoval, da bo njegov prevod že takrat obskurne ruske igre iz leta 1908 postal predloga za opero, ki že skoraj stoletje velja za vrhunec slovenske glasbe. Pa čeprav je bila uprizorjena le štirikrat in le ena izvedba velja za uspelo. 10 GANGSTERIADA v CANKARjEVEM DOMU Čeprav je Bertolt Brecht svojo zlahka prepoznavno zgodbo o Hitlerju Ustavljivi vzpon Artura Uia zapakiral v gangstersko preobleko, menda da bi jo tako približal ameriškemu občinstvu, je s tem hkrati - kot se je izkazalo - omogočil, da se njeno sporočilo zlahka prenese v kak drug čas. 11 Filmski glas gENERAcijE osemdesetih Generacija, rojena okrog leta 1980, se lahko režiserju Nejcu Gazvodi in njegovemu filmu Izlet zahvali za doslej najbolj učinkovito filmsko upodobitev svojega občutenja sveta. Končno se je našel nekdo, ki je glasu te generacije našel tudi filmski odmev in pokazal, kako je videti svet s te tesnobne perspektive. 12 Nisem kameleon, da bi pri sedeminsedemdesetih nehal biti avantgardist Z Vinkom Globokarjem smo se pogovarjali po njegovem predavanju Jezik in literatura v glasbeni kompoziciji, ki ga je imel ob koncu lanskega leta v Cankarjevem domu v ciklu predavanj Literatura in glasba. Spraševali smo predvsem o njegovih pogledih na sodobno umetnost. 13 NeusKLAjENost zvoKA iN sLIKE Čepki za ušesa, ki jih je občinstvo našlo na sedežih Unionske dvorane v Mariboru, kjer so uprizorili Placebo ali Komu potok solz ne lije Karmine Šilec, so se zdeli duhovita poteza. Uporabil jih seveda ni nihče, in v resnici bi bilo zvočnemu delu »scenskega koncerta v štirinajstih slikah« krivično očitati takšne spodrsljaje, da bi si pred njimi morali mašiti ušesa. 14 PRičevANjE očesa stoiETjA V Kunst Haus Wien, delujoči v Hundertwasserjevi zgradbi ob Donavskem kanalu, je na ogled soliden izbor iz dela Henrija Cartier-Bressona, morda najbolj cenjenega fotografa 20. stoletja. Razstava Kompas v očesu predstavlja čez dvesto njegovih fotografij in se osredotoča na prizore iz Amerike, Indije in Sovjetske zveze. 15 Dan v živijENju povprečnega geta Prazen pecljati kozarec, odložen na marmornat podstavek, je edino, kar je ostalo za obiskovalci odprtja fotografske razstave v preddverju NLB na Trgu republike v Ljubljani. Žvenketanje steklovine, potočki vina iz buteljk, prijateljsko pozdravljanje in ošvrki razstavljenih fotografij so nepogrešljive sestavine takšnih prireditev. Njihovi udeleženci praviloma živijo v svetu, ki s tistim, ki ga je v objektiv svojega fotoaparata lovila italijanska fotografinja Norma Rossetti, nima nič skupnega. 16 Vrnitev delavskega razreda Čeprav je sodeloval z nekaterimi velikimi imeni avtorskega filma, kot so Claude Chabrol, Patrice Laconte, Agnieszka Holland in Francois Ozon, pa francoski igralec Andre Wilms svojega poklica nima najbolj v čislih. Pravi celo, da v sodobnem filmu vztraja le zaradi enega samega cineasta - »finskega čudaka« Akija Kaurismäkija, čigar film Le Havre, v katerem Wilms igra protagonista, si je sedaj mogoče ogledati tudi pri nas. 18 Slikar na milanskem dvoru Slikarska zapuščina Leonarda da Vincija ni ravno obsežna, zanesljivo mu je pripisanih le 15 slik, ki so razpršene po številnih zbirkah na različnih koncih sveta, občasne nove atribucije ali restavratorski posegi na že znanih delih pa le še utrjujejo umetnikov mitski položaj. Zato je vsaka razstava, za katero prireditelji uspejo zbrati vsaj polovico mojstrovega slikarskega fonda, izjemen dogodek. To seveda velja tudi za sedanjo predstavitev Leonarda kot slikarja na milanskem dvoru, ki je na ogled v londonski Narodni galeriji. 20 STENDAp KoMEDijA NA SlovENsKEM Kultura javnega, odrskega pripovedovanja šaljivih zgodb in tračev je stara dobrih dvesto let in izhaja iz Velike Britanije. Velik razvoj je doživela predvsem s pohodom televizije v ZDA v drugi polovici 20. stoletja, njenemu globalnemu razmahu pa je botroval svetovni splet. Pri nas se je udomačila v zadnjem desetletju. 22 PROBLEMI ObLiKovANjE - MED EsTETIKo iN INDUstRijo Oblikovanje se zadnja leta uvršča med »kreativne industrije«, se pravi med dejavnosti, ki združujejo posel in navdih, funl Si I L -"A'- " V'4 .v ' i i i A ^ m Portret mladeniča (Glasbenik), okrog 1486-87, olje na orehovini, 44.7 x 32 cm. Veneranda Biblioteca Ambrosiana, Pinacoteca - Milan (99). © Veneranda Biblioteca Ambrosiana - Milano/De Agostini Picture Library simboliko - če omenimo le hermelina, simbol čistosti in plemenitosti ter hkrati prepoznavni znak rodbine Sforza. Portretiranka uteleša lepotni ideal, harmonična zgradba njene upodobitve je tedanjemu gledalcu hkrati sugerirala osebo umirjenega, milega značaja, njen nasmešek pa, podobno kot pri Moni Lizi, ostaja zagoneten, nekje med nedolžno spogledljivostjo in prikrito čutnostjo. Leonardov zadržani odnos do žensk pa med drugim ponazarja precej nenavadna, dolga in koščena upodobljenkina roka, ki boža hermelina - iz kataloga izvemo, da je povzeta po enem izmed apostolov na milanski Zadnji večerji. Sanktpeterburška Madonna Litta (ok. 1489-90) je bolj idealizirana, na težnjo k formalni popolnosti nedvomno kaže študijska risba ženskega lika v naravni velikosti, razstavljena ob sliki. Skrivnostno notranje življenje, ki ga je slikar vdihnil svojim posvetnim portretirancem, preveva tudi upodobitve religioznih likov. Mali Jezus, ki sesa materino dojko, s široko razprtimi očmi zre v gledalca, medtem ko Marija umirjeno in predano strmi v otroka, njen izraz je eteričen, kot da bi bila nadzemeljsko ona in ne božje dete s fiziognomijo mladeniča v puberteti. Sinjine, vidne skozi okenske odprtine v ozadju, pa v dialogu z modrino Marijinega plašča pripomorejo k vzpostavitvi posebnega vzdušja, ki motiv preseli iz zemeljskih v nebeške razsežnosti. Sorodna barvna zasnova je prisotna tudi v obeh različicah Madone v votlini, pariški in londonski, ob tem, da je prva »mehkejša«, bolj prefinjena, druga pa trdnejša, zgrajena tako rekoč kiparsko. V obeh pa izstopa odlično proporcionirana piramidalna kompozicija štirih figur, naslikanih z zabrisa-nimi potezami, v umetnikovem tipičnem sfumatu, s subtilnim koloritom, v popolnem ravnovesju idealiziranih evangelijskih likov in realističnega krajinskega ozadja, ki zaradi pridušene svetlobe iztekajočega se dne učinkuje izrazito dramatično. Toda ta predstavnost ima zanesljivo empirično izhodišče - Marijin obraz je pravzaprav sinteza različnih risarskih študij mladih deklet v profilu in tričetrtinskem zasuku, skale v ozadju slike so oblikovane po natančnem proučevanju geološke sestave toskanske pokrajine, po kateri se je Leonardo pogosto sprehajal in si skiciral njene zanimive strukturne značilnosti v okolici Firenc. Prav tak empirični oziroma že kar znanstveni pristop je uporabil tudi pri portretih, realiziranih šele po nizu pripravljalnih risb, v katerih je obdelal različne vidike anatomije (roke, nosovi, lasje ...) in dekorja (draperije ipd.). Metodičnost umetnikovega dela je še najbolj nazorna v upodobitvi Sv. Hieronima, v katero je vnesel prepričljive znake staranja na stikih ramen in vratu ter ohlapnost mišic in posledično vse vidnejše izstopanje kosti pod kožo. Da Vincija umetnika brez da Vincija znanstvenika si dejansko ni mogoče predstavljati, zato na tej ravni londonska razstava zdrsne na precej popu-listično raven, Leonarda prikaže kot brand, ki vedno pritegne množice, za katere vemo, da jim je celovitost renesančnega genija zgolj podatek iz enciklopedij in poljudnih umetnostnozgodovinskih pregledov. V službo rodbine Sforza je Leonardo prišel kot vojaški inženir, načrtovalec strojev in raziskovalec hidravlike. Bil je tudi svetovalec za arhitekturo, organizator in okraševalec parad ter drugih slavnostnih dogodkov, kar mu ni preprečevalo sočasnega dela tudi v Parmi in Firencah, dokler se po 1499 ni začel udinjati francoskemu dvoru. Reducirati skoraj tretjino njegove kariere zgolj na slikarsko produkcijo pomeni okrniti njegov raznoliki opus na enega sicer zelo pomembnih vidikov, ki pa iztrgan iz celotnega konteksta več prikrije kot razkrij e. Navsezadnj e j e temeljno vprašanj e, s katerim se je ukvarjal vse življenje, kako kaj narediti, in zato so njegove slike nastajale počasi, po skrbnih pripravah, kar je večkrat spravljalo v obup njegove naročnike, a tudi mojstra, ki je za Madono v votlini čakal na plačilo bratovščine Brezmadežnega spočetja celih petindvajset let „ ■ /I Madona v votlini, okrog 1491/2-99 in 1506-8, olje na posušeni in ojačeni topolovini 189,5 x 120 cm. © The National Gallery, London (NG 1093) Kultura javnega, odrskega pripovedovanja šaljivih zgodb in tračev je stara dobrih dvesto let in izhaja iz Velike Britanije. Velik razvoj je doživela predvsem s pohodom televizije v ZDA v drugi polovici 20. stoletja, njenemu globalnemu razmahu pa je botroval svetovni splet. Pri nas se je udomačila v zadnjem desetletju. ZiGA VALETiC V resnici niso tako oddaljeni časi, ko so se v večernih vikend družbah, po nekaj kozarcih vina in po venčku ljudskih pesmi, ki so jih nekoč znali peti vsi, začele vrstiti neskončne verige vicev. Eden čez drugega, v glavnem politični in seksualni, nekaj novih, nekaj še povsem svežih, ki so, ne glede na to, ali so bili dejansko smešni ali ne, za seboj pustili polno omizje razmiganih čeljusti. V skoraj vsaki družbi se je našel kdo, ki jih je znal povedati največ, ki je bil med tednom v službi in v lokalnem bifeju stalno na preži za novimi šalami, s katerimi bo ob naslednji priložnosti uro, dve ali več zabaval druščino znancev in prijateljev. Seveda je bilo pripovedovanje in poslušanje vicev lahko tudi nevarno, predvsem pa neplačano za ene in brezplačno za druge. Zamenjala se je generacija ali dve in tovrstni šaljivci so se kar nekako poskrili ter izgubili staro veljavo, zamenjali pa so jih komedijanti nove vrste. Ti se s šalami ukvarjajo poklicno, za honorar, za preživetje, pa tudi za slavo in čast. Govorimo o stand-up komikih in redkejših komičarkah, ki svet poznajo v glavnem skozi tisto, kar so v njem izkusili na lastni koži, nato pa iz bolečin, opeklin in ran snujejo samoironijo ter poslušalstvu omogočijo začasno pozabo vsakodnevnih tegob. Ker slovenščina ni pravočasno razvila nobene široko sprejete ustreznice za stand-up komedijo, se je prijel goli in bosi stendap. Pojem izvira iz Velike Britanije, kjer se je kultura javnega, odrskega pripovedovanja šaljivih zgodb in tračev začela razvijati v 18. stoletju, medtem ko gre Združenim državam Amerike in predvsem internetu zasluga za današnji, globalni razmah panoge. Vmes je bil stendap prisoten tako v socialističnih kot v kapitalističnih deželah: v Leninovi Rusiji, kjer si zaradi protirežimskega nastopa lahko končal za zapahi, ali v nacistični Nemčiji, kjer so komiki zabavali vojake na fronti. V podtonu je bil stendap neizogibno političen in tudi danes ni dosti drugače, le da mlajši komiki - tudi tisti, ki iz rokava stresajo do konca zbanalizirane šale na račun aktualnih političnih zdrah - tega (še) niso dodobra ozavestili. Do nedavna je bila prevladujoča stendap doktrina apolitičnost, ta pa je seveda bolj ideološka, kot se zdi na prvi pogled. Stendaperji so ponavadi veliko več kot odrski nastopači. Primarno jih ne povezujemo s humorističnimi spretnostmi vsakdana - vprašanje je, koliko bi jih znalo (ali želelo) dve uri spontano, nepripravljeno zabavati naključno omizje -, bolj jim pripisujemo veščino dramskega humorja in gledališke improvizacije. Slednja je pri nas že nekaj let v polnem razmahu, še posebej med srednješolci, ki se preizkušajo v tovrstnih retoričnih spretnostih, njeni začetki pa segajo v pozna osemdeseta, ko so bili Varieteji ljubljanskega Gledališča Ane Monroe polno obiskani in razprodani. Kljub navidezni sorodnosti med improvizacijo in stendapom med njima zeva pomembna razlika: stendap je do potankosti pripravlj en vnaprej, zato je vtis improvizacije zgolj posledica verbalnih trikov Zimski festival stendap komedije PANČ Cankarjev dom, Ljubljana, 8. in 9. februar 2012 Festival PAJVČ je svoje ime utemeljil na angleški frazi punch-line, ki pomeni zaključni del šale oziroma misel, stavek, gesto ali besedo, ki naj bi iz poslušalca naredila smejavca. Prvi festival se je odvil avgusta leta 2008 na Ljubljanskem gradu. Kmalu je poleg poletne različice dobil tudi zimsko in hrvaško ter tako postal največji popularizator stendapa v regiji. Poletni PAJVČ 2011 je trajal štiri dni in predstavil mednarodno zasedbo šaljivcev, podobno pabodo na slovenski kul turni praznik ter dan za njim nastopili komiki iz Velike Britanije, Hrvaške, Srbije in Slovenije - tokrat prvič v osrednjem hramu slovenske kulture. Vedno bolj politično nekorektna humoristična zvrst je v zadnjem letu začela vstopati v večje prostore, kjer nagovarja širšo publiko, predvsem starejšo, ki se je nekaj časa uspešno otepala te oblike komedije. ter privid, ki mu gledalec (prosto)voljno nasede. V resnici se polurni šov današnjega dne razlikuje od včerajšnjega samo v dovtipu ali dveh, pri nekaterih nastopačih pa se izbor humorja celo v dvanajstih mesecih praktično ne spremeni. Z razvojem scene se je povečala konkurenca, kar je vsekakor zdravo. Atraktivnejše komike so začeli prepoznavati ljudje iz medijev in organizatorji razvedrilnih prireditev, medtem ko se občinstvo šele uri v kakovostnem selekcioniranju stendapa. Napredek scene j e opazen na vsakoletnem festivalu Panč, ki v drugi polovici avgusta privabi na Ljubljanski grad nekaj sto obiskovalcev. Nekateri stendaperji so šolani igralci, ki se jim nekonvencionalne novosti zdijo večji izziv kot klasična odrska kariera, drugi prihajajo z ulice in v sebi nosijo zametke pristnih šaljivcev, tretji se v teh krogih znajdejo bolj naključno in se zadovoljijo s stotimi evri tukaj in stotimi tam, četrti si ves čas razbijajo glavo, da bi se dokopali do smešnosti, ki bo razorožila množice, petim je stendap hobi, vzporeden resnejšim medijskim in kulturnim angažmajem, medtem ko nekateri nastopajo kot komiki že tako dolgo, da bi bili ostalim šaljivcem lahko dedki. Lansko leto je na Panču denimo nastopil Vinko Ši-mek in demonstriral neprimerno bolj zajedljiv in politično nekorekten humor kakor »mladež«. Mimo priznanih televizijskih humoristov (Ježka, Jake Šraufcigerja in Košnikovega ata, pa pozneje radijskega genija Saša Hribarja in igralcev Iva Godniča, Jerneja Šugmana, Andreja Rozmana - Roze, Branka Djuriča, Bojana Emerši-ča in Janeza Škofa) se je novodobni stendap začel pri nas razvijati nekako od konca devetdesetih dalje z Jernejem Kuntnerjem ter njemu pridruženim komikom in komičar-kam v Mansion pub stand up comedy clubu v ljubljanskih Mostah. Mlajše generacije s Perico Jerkovičem na čelu so nekaj let pozneje vzpostavile sceno na Primorskem in tudi v Kranju je začelo nastopati nekaj vidnejših stendaperjev: Miki Bubulj, Ranko Babič, Klemen Bučan in Tin Vodopivec. V Ljubljani so meje zabavnega podirali še Jurij Zrnec, Janez Usenik in Boštjan Gorenc - Pižama (tudi Kranjčan), leta 2007 pa je bila ustanovljena stendap skupina Komikaze, ki je začela nastopati po Sloveniji. Kmalu je bilo jasno, da najboljši stendaperji ne bodo obtičali pri odrskih nastopih, temveč se bodo podali tudi v druge medije. Vid Valič je s plejbojskimi šalami na račun študentk fakultete za družbene vede med drugim osvajal občinstvo na filmskih premierah v kinocentrih, nato pa pogledi 25. januarja 2012 Velika uspešnica, predstava 5moških.com, ki je nastala v produkciji Špas teatra in v režiji Jurija Zrneca novembra 2006, je bila gotovo velika popularizatorka žanra stendap komedije pri nas, pa čeprav je najortodoksnejši častilci žanra nimajo za čisti primerek vrste. Pet let po premieri, ki je bila v razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, je doživela svojo izdajo celo na Prešernovem trgu v Ljubljani, od koder je tudi fotografija. Od prvotne ekipe na njej ni Borisa Cavazze. Sicer pa se publiki priklanjajo od leve Rado Mulej, Matjaž Tribušon, Matjaž Javšnik, Sebastijan Cavazza, Lado Bizovičar in Jurij Zrnec. Prvi liberalno, drugi iskreno in pogumno S predstavo Udar po moško! Vid Valič in Denis Avdič že nekaj časa polnita dvorane po vsej Sloveniji, kar ob cenah za predstavo, ki se gibljejo med petnajstimi in dvajsetimi evri, morda preseneča, lahko pa to razumemo tudi kot znak dokončnega sprejetja stendapa pri nas. postal voditelj oddaje Slovenija ima talent. Jurij Zrnec je z nebrzdano lucidnostjo ustvaril vrsto humorističnih podvigov ter tako rekoč sam artikuliral za slovenske razmere visokoproračunski, a strahovito zahtevni projekt As ti tud not padu, ki se je zgledoval po najbolj gledanih ameriških komičnih oddajah, kot sta Tonight Show in Saturday Night Live - njiju pa ustvarja na desetine dobro plačanih scenaristov in komikov. Boštjan Gorenc - Pižama je prevajalec mladinske in fantazijske literature - med drugim tudi uspešne sage Pesem ledu in ognja Georgea R. R. Martina -, poleg tega pa redno nastopa kot stendap komik in povezovalec kulturnih in dobrodelnih dogodkov. Nadalje poznamo Janeza Usenika kot avtorja sproščenih novinarskih prispevkov pri novičarski oddaji 24 ur, pa glasovna imitatorja Jureta Godlerja in Tilna Artača, ki nastopata z glasbeno-humorističnim šovom, medtem ko je njun izjemni sodelavec z Radia Ga-Ga Marjan Šarec na zadnjih županskih volitvah postal nič manj kot kamniški župan. Od žensk je treba omeniti Ano Marijo Mitič, ki je postala arhetipsko nepogrešljiva spremljevalka televizijskih ekranov, in Lucijo Čirovič, ki stendap združuje z lutkarstvom, otroškim gledališčem in televizijo. Vsem omenjenim in prezrtim pa se v zadnjem času pridružujejo še nekoliko starejše zvezde razvedrila, kot sta Jonas Žnidaršič in Sašo Hribar. Tudi najbolj znani ameriški stendaperji, zdaj že veterani Robin Williams, Richard Pryor, Jerry Seinfeld, Bill Cosby in Roseanne Barr, so se s svojo karizmo hitro znašli v naročju televizije ter filma in se vzporedno vračali k primarnemu stiku z barsko in odrsko publiko. Celovečerni nastop enega samega komika je lahko izjemno doživetje (včasih tudi polomija!) in se od klasične monokomedije razlikuje po tem, da ne upoveduje dramaturško izpeljane zgodbe, temveč niza bolj ali manj inteligenten nabor opazk, dovtipov, šal, družbenopolitičnih komentarjev, osebne ironije in (vse) splošnega norčevanja. Slovenski publiki manjka izkušenj, res pa je, da ima redko kateri tukajšnji komik dovolj gradiva za povezan, poldrugo uro dolg avtorski nastop. Tudi zato je dobrodošlo, da najbolj aktivni stendap menedžerji, kakršen je denimo Andrej Težak - Tešky, privabljajo na naše odre vsako leto več komikov z vzhoda in zahoda, ob katerih si nekateri vprašljivo artikulirani lokalci obrusijo jezike in, kar je še pomembnejše, prevprašajo karizmatičnost lastnih nastopov. Zadnjih dvajset let je Slovenijo preplavljala raznovrstna odrska komedija. Vsak teden se na odrih odigra približno sto večjih, manjših, profesionalnih, komercialnih in amaterskih komadov, med katere se prišteva vedno več muzikalov in nastopov stendapa. Ti so dobili tudi nekaj rednih odrov, v Ljubljani sta to Cvetličarna (ki zdaj žal zapira vrata) in Siti Teater. Po dveh desetletjih nenehne rasti moramo od publike pričakovali nekaj več kritičnosti, od kritikov pa malo manj vzvišenosti in pogostejše reflektiranje kvalitete teh nastopov. Po vseh pravilih bi razmahu kvantitete namreč moralo slediti definiranje kakovosti. ■ v». V' Vid Valič ZiGA VALETiC V zadnjih mesecih se je na turneje podalo nekaj celovečernih predstav, med drugim sta moči združila Klemen Bručan in Klemen Mauhler pod naslovom Klemen na kvadrat, najbolj pogumen pa je bil vsekakor Tin Vodopivec, ki je dva večera zapored sam nastopil v Cankarjevem domu. Toda z Valičem in Avdičem se po priljubljenosti ta hip ne more kosati nihče. Prvi je nastopil Vid Valič z nekaj manj kot uro programa. Njegov repertoar je kompilacija šal, ki smo jih videli ob različnih priložnostih, bodisi na Panču, bodisi v duetu s Hrvatom Ivanom Šaričem, bodisi med televizijskim povezovanjem Talentov. Od stendaperjev ni mogoče pričakovati novega gradiva vsako leto, to se nalaga počasi, četudi Valič med nastopom pojasni, da najde nove gege sleherni dan in vsepovsod in da humor leži tako rekoč na cesti. Trdo jedro njegovega nastopa predstavljajo plebojske peripetije, poglavja iz spolne vzgoje, liberalnost v partnerskih odnosih in ne najbolj posrečeno iskanje razlogov za monogamijo, medtem ko je njegova osrednja odlika lahkotnost ter za komika tako pomembna prepričanost v lastno zabavnost. Vsej koketnosti navkljub (ali ravno zaradi nje) pa se mu zgodi, da zavije tudi v tematike zunaj njegove lastne osebne izkušnje, kjer pride na površje kar nekaj pretvarjanja (na primer v duhovičenju o tem, kako je imeti otroke). S svojim tematskim izborom spominja na mladega Jonasa Žnidaršiča, ko je najstnikom delil ljubezenske nasvete v oddaji Videošpon, in Valiču v tem trenutno pri nas ni para. V zadnjem letu je skozi glavna vrata slovenskega stendapa vstopila tudi politika; tako se Valičevi politični štosi vrtijo predvsem okrog nacionalnih posebnosti Slovencev, Hrvatov ali Bosancev, pri tem pa si rad »sposodi« prijatelje, s katerimi nastopa. Pojem narodnosti pri njem postane predmet cehovske samoironije, hkrati pa dvorezna kategorija, ki jo je treba nenehno presegati z norčevanjem, toda ob hkratnem zavedanju, da razlike, četudi umetne, ostajajo. Precizno in zaokroženo mu uspe prikazati še jezikovno in miselno raznolikost prebivalcev različnih slovenskih pokrajin. Biti brez mask ali pa na odru odpreti srce je ključna razlika med Valičevim in Avdičevim performansom. Slednji je skozi nastop posredoval zgodbo o tem, kako je kot deček leta 1992 prišel živet k očetu v Slovenijo, o tem, kako se je šolal, izučil in vrsto let opravljal poklic policista v Cerknici ter se na koncu znašel na radiu in v svetu stendapa. Avdičeva komedija je doslej sprožila kar nekaj političnih škandalčkov, recimo takrat, ko je z oponašanjem Janeza Janše po telefonu uspel priklicati nekdanjo hrvaško pre-mierko Jadranko Kosor, ali pa nedavno, ko je zmontiral in sinhroniziral odlomek iz risanega filma Levji kralj, v katerem sta nastopila Zoran Jankovič in sinček Jurček, ter v predvolilnih dneh v tej epizodi o (ne)zazidljivih parcelah dosegel okrog dvesto tisoč ogledov na YouTubu. Avdič ima svoj radijski jutranji šov, za katerega je lani dobil viktorja za radijsko osebnost, toda znanec vam bo hitro navrgel, da mu na prvi pogled ne deluje simpatično. To mnenje lahko delite samo dokler ne vidite njegovega več kot uro trajajočega nastopa, ki se konča z dodatkom, ob katerem je na stolih dovoljeno ostati samo »najbolj pokvarjenim«. Kompliment seinfeldovskega humorja (preprostost + iskrenost + provokativnost) je med slovenskimi komiki sicer dobil Tin Vodopivec, tokrat pa ga je treba podeliti tudi Avdiču, ki življenjsko zgodbo strese iz rokava na tehten način, s kontrasti, ki razorožijo kogarkoli. Poudariti pa je treba tudi to, da je Avdič morda najbolj pogumen komik ta hip. Njegovo obračunavanje z Janšo, Jankovičem, politiki, estradniki in celo protagonisti kriminalne združbe Balkanski bojevnik gre do točke, ko mora celo izjaviti: »Vi se smejite, mene pa bodo enkrat ubili.« Ali pa: »Svarim vas! Če boste ostali v dvorani, se boste od zdaj naprej vsakič, ko boste na televiziji videli Janeza Janšo, spomnili name.« Prav Avdičev odlično zaokroženi nastop je za sabo pustil občutek, da se najboljša stendap komedija lahko zgodi samo v intimi dvorane in da radijski ali televizijski prenos ali pa kratki odlomki tu in tam še zdaleč niso adekvatni. Edino, kar sem pogrešal na dogodku, pa tudi na različnih stendap nastopih v zadnjih dveh letih, je nekaj več vsebin iz življenja aktivne večine, nekaj več starševskega in delavskega humorja torej. Glede na to, da so najbolj vidni stendaperji stari okrog trideset let (generacijski val), se tega morda lahko nadejamo takrat, ko bo odraščala in se osamosvojila tudi njihova primarna publika. S tem pa bodo prišle na račun tudi generacije, ki se s stendapom zaenkrat še ne istovetijo. ■ vid valič, denis avdič Udar po moško! Špas Teater pogledi 25. januarja 2012 OBLIKOVANJE - MED ESTETIKO IN INDUSTRIJO Oblikovanje se zadnja leta uvršča med »kreativne industrije«, se pravi med dejavnosti, ki združujejo pose in navdih, funkcionalnost in estetiko, domišljijo in znanje. Ob 60-letnici Društva oblikovalcev Slovenije -katerega prvi častni predsednik je bil še Jože Plečnik - podpredsednik upravnega odbora Društva Jurij Dobrila piše o medsebojnem razvojnem nadgrajevanju industrije in oblikovanja, posledično pa o družbenem bogastvu v času od ustanovitve Društva leta 1951 O v ■ v izzivih današnjega časa pa se je Bojana Leskovar pogovarjala s predsednico strokovnega sveta Društva Majo Gspan ter z avtorjem knjige o oblikovalski etiki Odločitev za odgovornost Sašem Urukalom. Stol Rex, avtor Niko Kralj, 1951 (v različnih variantah 1951-61). »Rex je nastal na temeljih vrhunske slovenske lesarske tradicije in bil obenem popoln odgovor na zahteve časa: praktičen, udoben, lahkoten, enostaven, a ne pust, bil je poceni, a nikakor ne cenen.« Smo že na dnu, da bi se lahko odrinili navzgor? JURiJ DOBRiLA Izraza design ali oblikovanje označujeta dejavnost, ki ni nastala naključno in pred nekaj leti ali desetletji, odkar se o njej občasno govori in (pre)malo piše, prav tako pa tudi ne izvira le od tukaj, kjer živimo Slovenci. Označuje namreč dejavnost, ki je od nekdaj edini mogoč odgovor na temeljne potrebe človeštva. Začela se je nekje daleč nazaj v pradavnini in je človeku dala drugačno vlogo, kot jo imajo še zdaj vsa druga bitja v naravi. Ko je naš prednik prvič pobral kamen s tal, se je že v naslednjem trenutku počutil močnejšega in učinkovitejšega. Kmalu je ugotovil, da se drug kamen bolje prilega roki (in nastala je ergonomija), da z ostrejšim kamnom lažje premaga žival, da z njim lahko naredi črto na steni, naslika žival in morda celo strateški načrt lova (s tem pa so nastale tudi vizualne komunikacije). Ugotovitev, da lahko kamen priveže na palico, mu je povečala moč in podaljšala roko, z namestitvijo osti na konec daljše palice pa je že postal nepremagljiv, obvladal je svoj planet. Kmalu so ljudje začeli organizirano izdelovati predmete, nastajale so delavnice, prebivalci celotnih območij so se specializirali za izdelovanje posamezne vrste izdelkov. Slovenija, ali bolje rečeno, »naši kraji« v tej tisočletni pripovedi nastajanja izdelkov v nobenem obdobju niso prav nič zaostajali. Delovale so fužine in glažute, ustvarjali so pletarji, strojarji, glavnikarji, oglarji, Urban iz Ribnice pa je zobotrebce, brente, rešeta in še marsikaj ponesel tudi po svetu. Šestdeset let Društva oblikovalcev Slovenije (DOS) v tej dolgi in bogati razvojni pripovedi pomeni temeljno točko lastnega industrijskega in ustvarjalnega samozavedanja. UDARNiŠKO NA TRDNiH TEMELJiH Čas pred drugo svetovno vojno je pri nas zapustil izjemno globoke industrijske korenine, ki so izhajale iz različnih izu- mov in izdelkov: črpalka za vodo, »štirna«, iz Auerspergove železarne pri Žužemberku je bila verjetno med najslavnejšimi izdelki dežele Kranjske, tudi zunaj meja nekdanje monarhije, Naglasovo pohištvo je krasilo notranjost številnih rezidenc po vsej Evropi in številnih luksuznih ladij, v Podnartu so izdelovali prvo sodobno zobno pasto na svetu in Thonetova tovarna na Duplici pri Kamniku je izdelala več milijonov stolov iz krivljenega bukovega lesa. Po drugi svetovni vojni je bila vsa Evropa pogorišče, gozd brez krošenj in s poškodovanimi debli, a preživele so jo globoke in močne korenine. Tako je bilo v Italiji, Angliji, Nemčiji in tudi pri nas. Potrebe novega časa so bile precej drugačne od prejšnjih. Ljudje so se množično priseljevali v mesta, potrebovali so uporabno, kakovostno, poceni in hkrati estetsko opremo doma, praktične obleke in vrsto novih izdelkov, ki so hitro postajali temelj sodobnemu življenju. To je bil hkrati čas, v katerem se je našla skupina ustvarjalcev, večinoma diplomantov ljubljanske šole za arhitekturo in nekdanjih študentov arhitekta Plečnika. Plečnik je izkazoval izjemno pozornost vsakemu detajlu in je enakovredno obravnaval arhitekturo, opremo prostorov, obdelavo površin. Drobnih stvari ni omalovaževal kot nekateri njegovi kolegi tedaj in tudi danes. Njegovi študenti z Edvardom Ravnikarjem na čelu so hitro razumeli nove razmere in skušali nanje podati ustrezne odgovore. Ravnikar je na arhitekturni šoli ustanovil tedaj imenovano »smer B«, ki se je posvečala bolj izdelkom in opremi kot pa stavbni lupini. Niko Kralj, ki je prihajal iz mizarskega okolja, je postal razvojnik v oživljeni Thonetovi tovarni, ki so jo po novem imenovali Stol. Bila je še vrsta drugih, ki so prej študirali v tujini, predvsem pa jim je bil v pomoč in temeljno podporo tedanji župan Ljubljane, prav tako arhitekt Marjan Tepina. Razmere so terjale strokovno delo, strokovno delo pa je terjalo medsebojno izmenjavo informacij in izmenjavo s svetom, sistematično posredovanje novih zamisli ter izobraževanje celotne družbe. Nastala je slovenska nacionalna strokovna organizacija za design - Društvo oblikovalcev Slovenije (DOS). ZLATO OBDOBJE V ŠESTDESETiH Kar takoj je sprožila vrsto pobud, nastajali so novi izdelki, ki jim je organizacija pomagala doseči tudi mednarodno prepoznavnost. Sočasno z organizacijo je nastal tudi prvi stol Rex, simbol novega časa, ki je zrasel na temeljih vrhunske slovenske lesarske tradicije in bil obenem popoln odgovor na zahteve časa: praktičen, udoben, lahkoten, enostaven, a ne pust, bil je poceni, a nikakor ne cenen „ Sledila so desetletja rojevanja vrste izjemnih industrijskih izdelkov: pohištvo, mikrofoni, motorna kolesa, vrtalni stroji, likalniki, telefonski aparati, tekstil „ Vsi ti izdelki so še v današnji luči napredni in zato ni nobena uganka, kako jim je uspelo prodreti na tuje trge in v tuje kraje, celo tiste, ki so nam bili takrat politično vsaj napol sovražni. Izdelki so premagovali ovire človekovih predsodkov in širili našo prisotnost, z njo pa tudi našo gospodarsko moč. Vizualne komunikacije so bile v tistih povojnih letih bolj uveljavljene, vendar intenzivno vpletene, celo ukleščene v splet tedanje politične propagande. Sicer vrhunski grafični izdelki in njihova vsebina so bili večinoma povezani z dogodki, ki jih je narekovala oblast. Prav z ustanovitvijo strokovne oblikovalske organizacije pa se je tudi ta veja oblikovanja začela povezovati z industrijo, nastali sta Cockta in množica katalogov, revij, plakatov za različne poslovne prireditve in sejme, kmalu se je udejanjil tudi pojem sistemskih rešitev označevanja podjetij. Slovensko oblikovanje je tedaj sledilo svetovnim tokovom, s posameznimi deli pa je stopilo celo v svetovno elito. pogledi 25. januarja 2012 Samozavest, ki se je porodila iz uspehov prvega desetletja dela DOS in s podporo mesta Ljubljane pa tudi državnih organov, je oblikovalcem postopoma dala tisti občutek za umirjeno lebdenje rahlo nad stvarnostjo, ki ga vsak vizionar nujno potrebuje. Ideje novega desetletja so bile izjemno smelo, a tudi upravičeno usmerjene v odkrito in tekmovalno soočenje s svetovnimi oblikovalskimi in seveda tudi gospodarskimi velesilami. Pojavila se je ideja vrhunske mednarodne oblikovalske prireditve, ki so ji nadeli ime Bienale industrijskega oblikovanja (BIO). Sodelovanje Društva, ljubljanske mestne občine in Moderne galerije, ki je tedaj že zavzemala aktivno mednarodno vlogo na področju grafične umetnosti, je pripeljalo do mednarodne razstave, ki v precej manj pomembni obliki in s precej drugačno organizacijsko zasedbo še danes nadaljuje tedaj začeto tradicijo. Prvi razstavi BIO leta 1964 je pot tlakoval ustanovni kongres ICOGRADA (Mednarodnega sveta združenj grafičnih oblikovalcev) na Bledu leto poprej. Obe prireditvi sta pomenili izjemna dosežka, slovensko oblikovanje pa je bilo takrat z njima nedvoumno postavljeno v sam svetovni vrh. To je pomenilo odprto pot gospodarstvu in seveda tudi nadaljnjemu razvoju stroke. POJEMANJE SAPE Začetke tretjega desetletja slovenske oblikovalske organizacije je na osnovi zelo očitnih rezultatov zaznamoval politično podeljeni naziv »akcijski sekretariat za razvoj industrijskega oblikovanja SFRJ«. Torej nekaj precej podobnega, kot je bil tedaj Design Council (Svet za oblikovanje) v Veliki Britaniji. Začelo se je globoko prepleteno sodelovanje politike, industrije, znanosti in oblikovalske stroke. Rodil se je izjemno smelo naravnan projekt povezanih vsebin znotraj enega natečaja - AS design. Ta projekt je pod okriljem Društva v kratkem času v novo zgodbo oblikovalskega razvoja povezal vrsto podjetij, državne razvojne sklade, politično oblast in seveda posamezne ustvarjalce. Na stežaj je odprl vrata številnih podjetij in organizacij ter s tem začrtal pot prihodnjemu ustvarjalnemu razmišljanju oblikovalskih strokovnjakov. Naenkrat v tedanji državi skoraj ni bilo več podjetja, ki bi se temu tekmovanju za uspeh želelo izogniti. Več jih je bilo sicer v Sloveniji kot na drugih območjih tedanje države, kar pa se je kmalu krepko odrazilo tudi v gospodarskih rezultatih posameznih okolij. Počivalnik Gondola, avtor Oskar Kogoj, 1971. »Novih konceptov je počasi začelo primanjkovati in v začetku sedemdesetih nastali baročno bahati počivalnik Gondola' je bil ravno pravšnji za simbol novega položaja.« PRED KRATKIM SMO BILI PRIČA TUDI VNOVIČNEMU ROjSTVU REXA, KI jE KOT FENIKS POLETEL IZ DVAjSETLETNEGA GROBA, SKORAj sočasno sE jE OdvijAlA napol uspešna prenova državnih simbolov, nastala jE razstava OBLIKOvANjE drŽave - 20 let OBLIKovANjA, PRI KATERI SO AvTORjI USPEŠNO SPREGLEDALI vrsto POMEMBNIH eksponatov, a prav s tem jE razstava RAZGALILA pravo STANjE - GLOBOKO REvŠČINO. Številni jugoslovanski izdelki iz tistega časa so bili konkurenčni tudi v globalnem okolju. A uspeh je seveda vedno bil in bo hkrati tudi nevarnost. Novih konceptov je počasi začelo primanjkovati in v začetku sedemdesetih nastali baročno bahati počivalnik Gondola je bil ravno pravšnji za simbol novega položaja. Sredi tega desetletja je bilo oblikovanje z uvrstitvijo na prestižno razstavo treh povojnih desetletij slovenske umetnosti postavljeno na najvišjo stopnico. Skupina oblikovalcev znotraj DOS je nekaj let pozneje pripravila temelje in pomagala udejanjiti program oblikovalskega izobraževanja na Akademiji za likovno umetnost - a to je sočasno tudi oslabilo stanovsko organizacijo in predvsem povzročilo medsebojno polarizacijo. DEKONSTRUKCiJA V DEVETDESETiH Z novo državo so se izpostavile nove okoliščine. Naenkrat so vse liberalne ideje postale nekaj vsakdanjega, torej vulgarnega. Po prav neverjetnem spletu okoliščin je bil ena prvih žrtev gospodarskega razkroja prav Rex, desetletni simbol razvoja in mednarodne prepoznavnosti. Z novo industrijsko revolucijo je velika tovarna Stol takrat ustavila velik del svoje proizvodnje - in skoraj ugonobila vse svoje stole. V vsevednem okolju, polnem lepih besed in še številnejših votlih idej, se je postopoma izgubljal potencial prejšnjih štirih desetletij. Kmalu skoraj ni bilo več izdelka, ki bi nadaljeval uspešno pot slovenske industrijske tradicije. Menda je bil razlog v odklonu od balkanskega trga, a v resnici ta nikoli ni veljal za najpomembnejši trg naših podjetij in dejanske odvisnosti od njega sploh ni bilo. Tovarne so se počasi razgradile ali pa so kar preprosto shirale. Sočasno se je ustavilo tudi prej ustaljeno financiranje strokovnega društva oblikovalcev, ukinjena pa je bila tudi njegova dolgoletna vloga temeljnega merilca vrednosti oblikovanja. V teh izjemno kontroverznih okoliščinah so leta 1992 za las in z izjemnimi organizacijskimi (beri: finančnimi) težavami nekako le še uspeli v Ljubljani izpeljati kongres ICSID (Mednarodnega sveta društev za industrijsko oblikovanje). Učinkov na našo industrijo pa ta kongres ni več imel. Pravi simbol temu ponovno nastajajočemu času bi lahko bil Lajt. Stol, ki je razgaljen do popolnosti, nima več ničesar na sebi in res popolnoma ničesar preveč, torej je resnično nag! Na prvi pogled sicer ne deluje prav prepričljivo ali varno, čeprav je seveda na njem mogoče povsem dobro sedeti, morda ne prav zelo udobno, torej tudi ne prav dolgo, vendar pa je stol res lep. Poseben je tudi v tem, da nikoli ni pripadal industriji. Verjetno zato, ker avtor ni našel razlogov, da bi vanjo sploh še verjel, preostala lesna industrija pa tudi ni imela vizije napredka, še manj pa za prodajo usposobljenih ljudi. Društvo je v novih časih, polnih navzven deklariranega optimizma, v okoliščinah, kjer se je venomer spreminjalo praktično in popolnoma vse, poskušalo najti sogovornike. Tudi BIO, ki sicer že več let ni bil več projekt društva, je v tem času prej večkrat skoraj propadel, kot pa kdaj zares znova nastal. Čeprav smo bili sočasno priča nekaj zanimivim in celo uspešnim izdelkom, je slovensko oblikovanje počasi izgubljalo svoj zagon in kljub množici strokovno usposobljenih in šolanih oblikovalcev je bilo dobrih rešitev postopno vedno manj. Izjema je bilo le še grafično oblikovanje, ki mu je kljub vedno večji komercializaciji uspelo, predvsem znotraj kulturnih in celo bolj ali manj samim sebi namenjenih projektov, še nekaj naslednjih let ohraniti prejšnji zagon. V tem obdobju razvoja se je čez Slovenijo začel obilno razraščati oblikovalski in tudi moralni plevel. Kaj lahko se nam celo primeri, da bo vrhunsko oblikovalsko strokovno znanje uporabljeno za promocijo sodobnejše in (komu že?) prijaznejše definicije besede janičar ali sintagme domači izdajalec. Društvo se je le počasi spreminjalo. Ponovno, morda še čvrsteje se je ukoreninilo in začelo ustvarjati nove poganjke, brez omembe vredne podpore okolja in včasih celo s prikritim nasprotovanjem tudi nekaterih stanovskih kolegov. Negotovost je postala temeljni element okoliščin, skupaj z indolenco kompetentnih sogovornikov pa je odprla prostor za razmislek in uveljavitev načel ter za močnejšo željo po napredku. Pojem dobrega oblikovanja se je sočasno preselil na najnižjo možno raven oziroma na nekaj lokacij v tujini, kjer je tako ali drugače celo preživetje nekaterih naših kolegov. Seveda so to večinoma veliki talenti, a vendar, kje pa je naše gospodarstvo, kje pa smo mi? Kaj je slovensko oblikovanje, kaj je v Sloveniji dober izdelek in kaj je vrhunska grafična rešitev? PONOVNO POSTAVLJANJE TEMELJEV Prav zato smo se pred dvema letoma v Društvu odločili obnoviti strokovni izbor resnično najboljših del, opozoriti javnost na najodličnejše ustvarjalce in predstaviti delo članov na vrsti razstav v Sloveniji in tujini. Nastala je že druga velika razstava v Cankarjevem domu, prisotni smo bili na razstavah 100% DESIGN v Londonu in na vrsti razstav v Franciji, Italiji, Nemčiji, Avstriji in drugod. Napisali smo dolge spise predlogov politikom, državi in gospodarstvu, organizirali delavnice, predavanja in natečaje, razmišljamo celo o organizaciji kongresa IDA - svetovne federacije vseh oblikovalskih področij - čez nekaj let. Delujemo v izjemno skromnih okoliščinah in z zelo grenkim priokusom, da država tako pomembnemu področju za razvoj in prihodnjo blaginjo namenja celo manj sredstev, kot jih nameni za varnost ježev v cestnem prometu. Pred kratkim smo bili priča tudi vnovičnemu rojstvu Rexa, ki je kot feniks poletel iz dvajsetletnega groba, skoraj sočasno se je odvijala napol uspešna prenova državnih simbolov, nastala je razstava Oblikovanje države - 20 let oblikovanja, pri kateri so avtorji uspešno spregledali vrsto pomembnih eksponatov, a prav s tem je razstava razgalila pravo stanje - globoko revščino. Ali so vse to znanilci novega obdobja, bodo pokazala prihajajoča leta. Bo to še vedno predvsem romantično razmišljanje in iskanje samopodobe ali bo to precej širša zgodba, ki se bo morda postopoma vrnila prav k tistemu na začetku s tal pobranemu kamnu? Ali bomo mi stopili v senco ali bo senca vstopila v nas? Dogajanje vsepovsod okoli nas, pa tudi znotraj Društva, kaže vedno bolj težavno sprejemanje odločitev o skupnih poteh. Razlike v osebnih pogledih so Slovenijo že pri- ^ Oblikovanje ni design Izraz »design« v različnih državah in v različnih jezikovnih okoljih poenoteno in brez lokalnih nasprotovanj pomeni razvojni proces, v katerem nastane nov izdelek. Slovenska beseda »oblikovanje« označuje le nastajanje nečesa, recimo nekega predmeta, ki pa sploh ni nujno nekaj novega in s tem tudi nikakor ni nujno element razvoja. Razlika v pomenu obeh izrazov kaže tudi na nerazumevanje vloge področja v našem okolju, kjer najdemo tudi zvezo »oblikovanje designa« ali zapis »dizajn«, ki pa ne pomenita popolnoma nič. V tem besedilu uporabljam izraz oblikovanje predvsem zaradi dejstva, ker je uradni naziv društva pač Društvo oblikovalcev Slovenije in ker je ta beseda kljub neustreznosti žal le precej »udomačena«. peljale do stanja, v katerem silnice, ki bi nas vzpostavljale kot učinkovito celoto, niso več jasne. Nejasnost smeri naše poti se je pokazala za temeljno lastnost našega časa in klavrno gospodarsko stanje je le realna slika vseh drugih dogajanj. O izhodih iz gospodarske krize je izrečenih veliko besed, dejanj pa pravzaprav ni. Za doseganje blaginje je najprej potreben uspešen proizvod, teh pa je vedno manj. Preostanek kapitala, če ta sploh še kje je, je skoncentriran na neproduktivnih področjih, gospodarstvo pa očitno ni dovolj učinkovito, da bi zmoglo nadaljnje financiranje bank in cele vrste drugih neproduktivnih dejavnosti. Zato ga je tudi vedno manj in brezposelnost je vsak dan večja. Za pravo oceno stanja bi bilo seveda dobro vedeti, koliko smo v tem trenutku še oddaljeni od dna. Toda, ali je sploh zares gotovo, da ima vsako brezno dno, od katerega bi se bilo mogoče odriniti nekam navzgor? Slovenija samo z izvozom svoje hlodovine, prodane popolnoma brez vsakršne dodane vrednosti, izgubi letno vsaj milijardo evrov. Ob tem je seveda treba tudi upoštevati, da vrsta izdelkov, celo iz naših surovin, prihaja na naš trg od drugod. Vsa dodana vrednost se OtrilC» m Stol Lajt, avtor Janez Suhadolc, 1991. »Stol, ki je razgaljen do popolnosti, nima več ničesar na sebi in res popolnoma ničesar preveč, torej je resnično nag! Poseben je tudi v tem, da nikoli ni pripadal industriji. Verjetno zato, ker avtor ni našel razlogov, da bi vanjo sploh še verjel, preostala lesna industrija pa tudi ni imela vizije napredka, še manj pa za prodajo usposobljenih ljudi.« ustvarja in ostaja nekje drugje, celo zaslužek številnih trgovin, ki so tukaj in katerih gradnjo smo financirali mi. Nič čudnega torej ni, da je naenkrat denarja za pokojnine premalo. Nekateri celo vidijo našo prihodnost v »uspešni« popolni in dokončni razprodaji vsega, kar še imamo. Morda res tujci znajo precej bolje gospodariti kot mi - toda zanesljivo je, da tujci ne bodo gospodarili za nas in nam v korist, ampak predvsem zase. Zanesljivo je tudi, da bodo zase ohranili vso poslovno smetano in najdonosnejši del vsake dejavnosti, to pa je razvoj - torej design, kjer vsak vložek prinaša največ. Nekateri bodo skušali svoje početje argumentirati z razlago, da pri nas ni ustreznih in dobrih rešitev. Morda bodo temu pritrjevali tudi naši poslovneži, ki žal nimajo ustreznega znanja ali vsaj samozavesti. Ali je torej design sploh še dejavnost, ki ima pri nas svojo perspektivo? Začetki Društva oblikovalcev Slovenije pred šestimi desetletji so sovpadali z nastajanjem novega gospodarstva, cele vrste tovarn, podjetij ter tudi javnih in kulturnih ustanov, ki so bile le del vsesplošne rasti. Takrat odigrana aktivna vloga slovenskih oblikovalcev je našo skupnost čez desetletje ali celo več pripeljala do izjemno pomembnih poslovnih rezultatov. To dejstvo je hkrati upanje, da se kljub hektičnemu vsakdanjiku lahko zgodi trenutek resničnega samozavedanja in nastane kolektivna in ponotranjena odločitev, ki pelje skupnost le navzgor. Morda smo že tik pred njo, morda pa je do nje še daleč in bo prej naše življenje moralo postati še bolj podobno tistemu v Vorančevem Boju na požiralniku. ■ Maja Gspan in Sašo Urukalo, grafična oblikovalca Oblikovanje je _ disciplina Oblikovalska stroka v Sloveniji je razpeta med neambicioznostjo naročnikov in neusklajenostjo v lastnih vrstah. In če se znotraj Društva za oblikovanje še da kaj dogovoriti, je pozitivni vpliv oblikovanja na razvo družbe predvsem velik izziv za prihodnost. bojana leskovar Je oblikovalec umetnik ali obrtnik? Je oboje? Je oblikovanje poklic kot vsak drug? Urukalo: Oblikovanje razumem kot način inovativnega razmišljanja za dosego ciljev, ki so povezani tako s komunikacijo kot s produkcijo. Oblikovalec s svojim talentom, analitičnimi sposobnostmi in intuitivnim odnosom do vsebin išče odgovore znotraj grafičnega oblikovanja in vizualnega komuniciranja pa tudi oblikovanja izdelkov ter postaja odločujoč dejavnik za doseganje celovitosti, tako po sporočilnosti kot tudi namenskosti. Proces združevanja, poimenovan snovanje, je intelektualna storitev. Zato se strinjam z Žižkom, da gre pri designu v resnici za to, da oblikovalci jasno izrazijo tisti pomen izdelka, ki presega njegovo golo funkcionalnost. Za dobro oblikovanje je potrebno strokovno znanje. Oblikovalsko znanje se na eni strani nadgrajuje in specializira, na drugi strani pa tehnologija omogoča, da v ta prostor vstopajo številni brez ustreznega specifičnega oblikovalskega znanja. Prav ta demokratičnost je radikalno spremenila razumevanje, kdo je lahko oblikovalec in kaj oblikovanje je. Tako se z oblikovanjem ukvarjajo že skoraj vsi. Logična posledica je, da umanjka zavedanje o poslanstvu in odgovornosti poklica. Gspan: Vtis imam, da je nelagodje ob predlagani alternativi umetnost ali obrtništvo neizbežno. Po petindvajsetih letih od uvedbe univerzitetnega študija oblikovanja vizualnih komunikacij ter industrijskega in unikatnega oblikovanja pri nas (v okviru Akademije za likovno umetnost in oblikovanje) je jasno, kdo in kaj je oblikovalec. Am-bivalenca je prisotna, ker je inženirska, torej eksaktna, merljiva komponenta oblikovanja pod vprašajem tudi zato, ker so se utemeljitelji visokošolskega programa odločili, da ga formirajo na umetniški akademiji in ne na politehnični, kar je bilo pogojeno s tedanjo družbenopolitično ureditvijo. Je že res, da oblikovalski izdelek praviloma ni potencialno smrtno nevaren a to ne pomeni, da je etično manj zavezujoč kot denimo medicina. Kot vsi poklici, pri katerih za opravljanje dela ne rabiš licence, ampak rezultate, ki delujejo, in povpraševanje, da lahko preživiš, se oblikovanje lahko obravnava glede na kontekst od prizanesljivo obrtniškega do prestižno umetniškega. Tako tržne kot ustvarjalne komponente oblikovalskega izdelka pa so z dodelanimi postopki tudi preverljive in (pri)merljive. Za strokovni preboj je izjemna samodisciplina pogoj oblikovalskega poklica, ki je sicer poklic kot vsi drugi sodobni poklici; sama ga še najraje poimenujem disciplina. Je oblikovanje ključno za to, da je tržna komunikacija izdelka ali storitve uspešna? Je v današnjem svetu, ko je vizualna plat vse bolj pomembna, to za oblikovalca prednost ali breme? Urukalo: Odgovornost oblikovalca je nesporna. Ni pa oblikovanje edino, ki bi kar samo po sebi zagotavljalo uspešnost oglasnega nagovora. Tak primer je denimo re-design časopisa, pri katerem naj bi zgolj spremenjena forma povečala prodajo ob nespremenjeni ali pa neustrezno spremenjeni uredniški politiki. Izogniti se ne moremo odgovornosti do naročnika, do uporabnika, do okolja, kulturnih identitet in posledično do družbe. Pri tem gre tako za pravno interpretacijo, ki določa odgovornost s stališča prava in zakonodaje, kot etično, ki se odraža tudi skozi uporabnikovo interpretacijo sporočenega. Pri tem neetična oglasna sporočila (pa tudi neetično oblikovanje) niso vedno tudi formalno-pravno sporna. Sklicevanje na Papanekove paradigme o družbeno in ekološko odgovornem oblikovanju bo aktualno vse dotlej, dokler jih ne bodo ponotranjili predvsem sami oblikovalci. Gspan: Oblikovanje je ključno za uspešno komunikacijo izdelka tam, kjer vsebina rabi posrednika. Komunikacija v oblikovanju pomeni ustrezno likovno sporočanje, ki izrazi katerokoli vsebino tako, da jo naredi vidno in - kar je pri komunikaciji bistveno - sproži odziv, sicer je sploh ne moremo imenovati komunikacija. Osebna odgovornost oblikovalca, čigar interpretacija je nepogrešljiva v današnjem svetu globalnega sporazumevanja, kjer je velika prednost, če slika ustrezno nadomesti besedo, se začne v fazi odločitve za sprejem naročila. Etično in pravno formalno je ta odločitev ne samo neoporečna, pač pa lahko pripelje celo do umetniško nesporno vrhunske likovne interpretacije vsebine - ki pa je lahko sporna sama na sebi. To je lahko pogosto tudi močno prikrito. V tej zvezi igra odločilno vlogo splošna razgledanost in informiranost oblikovalskega ustvarjalca: zgodovinska, umetnostna, sociološka, ekonomska, znanja trajnostnega razvoja in še marsikatera specialistična veščina, ki se jim šele v končni kombinaciji pridružujeta ustvarjalna disciplina in talent. Ko govorita o poslanstvu poklica, ali ni malo demode pri tem citirati Papaneka, ki je teoretik iz prejšnjega stoletja? Ni novih teoretikov? Urukalo: Po tej logiki bi lahko trdili tudi, da je tudi Kantov etični imperative demode. Seveda obstajajo poleg Papaneka še mnogi drugi teoretiki, vendar dosti dlje niso prišli. Etika je ena sama. Ali je ali je ni. Zagovornik družbeno in ekološko odgovornega oblikovanja je lahko danes razumljen kot neoromantični teoretik, vseeno pa njegovo utemeljevanje socialnega in ekološkega poslanstva oblikovanja predstavlja zgled in spodbudo. Ali mora biti oblikovalec, recimo vizualnih komunikacij, zmožen detektirati tudi sposobnost prejemnika, da razvozla njegovo sporočilo? Ali moram jaz kot prejemnik teh sporočil poskrbeti za svojo izobraženost, da sporočilo razumem? Gspan: Na to vprašanje bi poskušala odgovoriti s trditvij o, da mora biti vizualija eksplicitna, torej nedvoumno izražena tako, da jo je mogoče sprejeti in razumeti na en sam, točno določen način. Iz posebnih razlogov ali okoliščin implicirana sporočilna subver-zivnost pa mora biti - paradoksalno - prav tako natančno likovno formulirana. Urukalo: Oblikovanje za oglaševanje izdelkov, storitev, političnih opredelitev z namenom spremembe življenjskih navad in sprejemanja nekih odločitev ima vedno naročnika. Naročnik pripravi izhodišča oblikovalski ekipi in on je tisti, ki določi, dovoli, izbere način nagovora. Oblikovalci imajo lahko svoj slog, naročnik je tisti, ki sprejme odločitev, kako bo nagovarjal (s kakšnim slogom) svoje ciljne skupine. Naročnik izbere oblikovalca. Če je podcenil ali precenil interpretacijske sposobnosti prejemnika sporočila, je to njegova napaka, nikakor ne oblikovalčeva. Oblikovalci ne morejo sprejemati odgovornosti za vsebine in odločitve, ki niso v njihovi domeni. Se pa res pogosto dogaja, da je dežurni krivec »imaginarni« oblikovalec. To je najenostavneje, saj je njegov izdelek izpostavljen presoji. Naročniku pripisujete velik pomen. Koliko je oblikovalec dolžan sprejemati njihove zahteve (s katerimi se na primer ne strinja), saj so naročniki navsezadnje tudi plačniki? Urukalo: Oblikovanje potrebuje vstopne podatke, oblikovanje potrebuje cilje, najrazličnejše analize in tehnološko znanje. In naročnika. Na tej točki se dotaknemo pragmatičnosti preživetja in osebnih etičnih načel. Dejstvo je, da lahko oblikovalci zelo dobro živijo, tudi če s svojim znanjem počnejo neetične stvari. To ni zgolj Ora Ito za cigarete Davidoff, zavedati se moramo, kakšno škodo naredi atraktivna grafična podoba embalaže za pralne praške, kakšna je ekološka škoda izdelkov vrhunskega designinga in stylinga, kakšno škodo družbi in okolju lahko povzročijo neodgovorni naročniki skupaj z neodgovornim oblikovalci. Gspan: Pravica naročnika kot plačnika je, da v okviru zakonskih predpisov določa končne pogoje sodelovanja s svojimi zaposlenimi oblikovalci ali s potencialnimi specialisti na področjih, kjer jih potrebuje. Pameten naročnik presodi, katera so tista odločilna področja korporativne ali izdelčne komunikacije, ko jim notranji viri ne omogočajo doseči želene ločljivosti, prepoznavnosti in izvirnosti na visoko konkurenčnem trgu. Pameten oblikovalec pa pozna in se (samo) zaveda tako svojih kot strokovnih meja področja, ki je neodtujljivo njegovo in na katerem velja zakonita pravica do poštene igre. Ob poslanstvu in etiki, na katera se sklicujejo oblikovalci, pa ne poznam primera, da bi iz teh razlogov oblikovalci oziroma oblikovalska stroka zavrnili naročilo? Pa vidva? Gspan: O, ja, pri nas se to bolj dogaja ob reagiranju na razpisne pogoje nekaterih natečajev, denimo lanskega Mercatorjevega za ekološko embalažo za mlečne izdelke, kjer je bilo pravno-formalnih razpisnih pogojev za nekaj strani, razpisnih izhodišč pa skupaj s tehničnimi par stavkov. Tako paranoično zastavljenih pristopov k potencialnemu pridobivanju izvirnih in strokovno neoporečnih rešitev je dandanes ogromno. Iz njih se ne zazna resnične želje po pridobitvi vrhunske in dolgoročno ter trajnostno usmerjene kreative. Kot naročnik in razpisovalec moraš biti sposoben in pripravljen prepoznati in izpeljati to, kar si zahteval z razpisom. V tej točki lahko DOS ponudi strokovno pomoč oblikovalcem, tako članom kot nečlanom, pa tudi naročnikom, ki se včasih obračajo na Društvo za strokovno pomoč že pri oblikovanju razpisnih pogojev ali pri sestavi komisij, ki odločajo o rešitvah. Do odpora prihaja tudi na strani oblikovalcev, ki menijo, da so razpisni pogoji, pri katerih je oblikovanje znaka in logotipa le ena od zahtevanih rešitev, krivični in izključujoči. Pri tem se pogosto pozablja, da je strateško zastavljen marketinški načrt eden od bistvenih in najzahtevnejših segmentov poslovanja, znotraj katerega grafični iden-titetni elementi šele resnično zaživijo ali potonejo v pogojih dnevno spreminjajoče se rabe. Če je to dvoje že v izhodišču zastavljeno kot sestavljena in sestavljiva celota, ni boljše popotnice za samostojno življenje in uspeh vizualnih komunikacij ali industrijskega oblikovanja. Tovrsten primer je bil natečaj nove grafične podobe ljubljanske Opere, na katerega je prispelo le nekaj natečajnih projektov. Urukalo: Kar nekaj je takih primerov. Odzivajo se oblikovalci in Društvo. Pred letom dni je DOS z dopisom V posmeh prizadevanjem oblikovalske stroke pozvalo celjsko Slovensko ljudsko gledališče, naj popravi razpisne pogoje in izhodišča za oblikovalsko nalogo izrisa celostne grafične in komunikacijske podobe. In obenem pozvalo oblikovalce, naj pod danimi pogoji ne sodelujejo na natečaju. Sam sem opozoril organizatorje festivala Magdalena na neustrezen razpis za grafično podobo Umetnostne galerije Maribor. Tudi v tem primeru je šlo za neprepozna-nje erozije etičnih načel in za današnji čas tako značilnega nespoštovanja tujega dela. Razpisovalci pogosto iščejo izvajalca za veliko strokovnih nalog ob nikakršnem ali pa slabem plačilu v zameno za imaginarno slavo. Gre za logiko, ki ima težave s prepoznavanjem snovalskih procesov, avtorskega dela, odgovornosti in spoštovanja stanovskih načel. Logiko, ki postavi oblikovalca na rep kreativne ekipe, ker »samo oblikuje, kar so si pravi kreativci zamislili« (ti navsezadnje oblikovalsko delo tudi presojajo). Oboji so zapisali, da gre za »priložnost mladim«. Verjetno so mislili priložnost, da se mladi po vzoru Slovenija ima talent zavihtijo v svet navidezne oblikovalske medijske popularnosti in imajo v času festivala občutek, da so del velikega sveta, ki daje možnosti. Manipulacija in izkoriščanje tujega znanja in situacije, v kateri so se znašli mladi ustvarjalci, daje možnost in polet festivalom po vsem svetu. Od tega dobro živijo predvsem festivali sami. Kotizacije in želja po opaznosti so gonilo tovrstnih prireditev. Komunikacija med ljudmi je vse bolj zapisana interesu kapitala in zato, kot radi rečejo v opravičilo in utemeljitev, vse bolj »kreativna«. Gspan: Mene moti, da je na nekaterih festivalih celo zaželeno, da prijavljena dela nastajajo za festivalski namen, kar pomeni čisto drugačen komunikacijski kontekst, kot je tisti, za katerega nastajajo projekti iz dejanskega poslovnega odnosa med naročniki in oblikovalci. Urukalo: Iz oblikovalskih vrst je prišla tudi kritika iniciative tedanjega ministra za javno upravo Gregorja Viranta, da se kar v njegovem uradu odločijo za podobo vseh ministrstev. Upor iz vrst stroke je bil glasen. Rezultat tega aktivizma je današnja nova podoba ministrstev, ki upošteva vse parametre dobrega oblikovanja. Od ekonomske upravičenosti do sporočilnosti. Zelo poudarjate odgovornost drugih do oblikovanja in oblikovalcev. Se je že kdaj zgodilo, da bi Društvo razpravljalo o (ne)od-govornosti svojih članov? Ste kdaj koga kritizirali, ker ni dobro opravil svojega dela? Gspan: Odgovornost drugih do oblikovanja je zgolj v tem, da je treba, tako kot v vseh drugih strokovnih krogih, prepoznati in nagraditi znanje in delo. DOS je doživel tudi primer notranje neodgovornosti med svojimi člani ter o tem razpravljal, se opredelil ter ukrepal po društvenem pravilniku - interno, saj pranje perila v javnosti ne pripomore k ugledu stroke. Tistim, ki se niso držali internih pravil, smo izrekli ustrezne ukrepe. Posledice neodgovornih strokovnih dejanj v oblikovanju niso vprašanje ogrožanja življenja kot v medicini ali gradbeništvu oziroma arhitekturi, pa tudi ne morebitne osebne integritete kot v novinarstvu. Častno razsodišče, katerega člani smo, se sicer ukvarja z razsojanjem o etičnosti oblikovalskih del, denimo spornega ovitka plošče skupine Strelnikoff, ki je pred leti brezjanski Mariji v roke dala podgano. Urukalo: Stanovsko združenje izreka kritiko naročniku in le posredno oblikovalcu, ki je del ekipe, ki ustvari izdelek. Tako smo se opredelili tudi do oglaševalske akcije Mlada in izkušena; šlo je za samopromo-cijski oglas agencije, ki je pod tem geslom prikazal nosečo deklico. Presodili smo, da gre za direkten poziv k zlorabi otrok, saj je posledice tovrstnega nasilja promoviral kot vrednoto, dragoceno »izkušnjo«. Pozvali smo Slovensko oglaševalsko zbornico, da v skladu z oglaševalskim kodeksom ukrepa. Oglas po naši intervenciji ni bil več objavljen. Društvo je v začetku imelo značilnosti sindikata. To je bilo obenem tudi prvo strokovno društvo, razen morda društva arhitektov, ki je uveljavilo cenik storitev, ki so ga upoštevali vsi oblikovalci. In bili med najbolje plačanimi. Urukalo: V petdesetih letih preteklega stoletja je država prav s tovrstnimi združenji najlaže nadzirala samovoljo ustvarjalcev. Po drugi strani pa so ustvarjalci iz vrst slikarjev, arhitektov in pedagogov v Društvu našli mehanizme za svoje delovanje in tako dobili občutek pripadnosti. Društvo je pomagalo tudi pri izplačilu honorarjev in v sodelovanju z avtorsko agencijo pri zastopanju pravic iz avtorskega dela. Leta 1979 je po vzoru svetovnih oblikovalskih združenj prvič izdalo priporočila za vrednotenje oblikovalčevega dela, leto pozneje pa še predpise o honoriranju na področju arhitekture in interjerja. Prav tako je vzpostavilo standarde oblikovalskih nalog in izhodišča za vrednotenje poklica. Še danes priporočila Društva veljajo kot izhodišče za vrednotenje, nikakor pa to ni kartelni dogovor. So zgolj priporočila stroke, ki pa imajo moč v sporih, ki končajo na sodišču. Gspan: DOS je bil v začetku res predvsem sindikalna organizacija, a je danes ponovno močno aktualna njegova zaščitniška vloga, saj ima večina njegovih članov status samo-zaposlenih. Zelo zanimiv in zgovoren je sicer podatek, da praktično ni pomembnejšega slovenskega oblikovalca, ki ne bi bil vsaj nekaj časa član DOS. Po čem se ločijo generacije oblikovalcev? Urukalo: Ločijo se po dediščini in po viziji. Dediščini povezanosti, privilegijev in bonusov, izhajajočih iz njihovega dela in delovanja. Prav tako tudi po viziji, uporabi sodobnih medijev, mobilnosti in soočenju s Maja Gsfan je kreativna vodja oblikovanja v Cankarjevem domu, predavateljica na Univerzi v Ljubljani ter predsednica ekspertne komisije za arhitekturo, oblikovanje in fotografijo na ministrstvu za kulturo. Je prejemnica več mednarodnih nagrad za oblikovanje in avtorica monografije GSPN:I Mind (urednica Renata Šribar). Sašo Urukalo je oblikovalec vizualnih komunikacij, profesor likovne vzgoje z magisterijem znanosti s področja oblikovanja vizualnih komunikacij, sodni izvedenec za oblikovanje vizualnih komunikacij in oglaševanja. Za svoja dela je prejel več mednarodnih nagrad, njegova grafična mapa z vizualno poezijo Molk rib, ki je nastala v sodelovanju z Brino Svit, je v stalnih zbirkah berlinske Umetnostne knjižnice in newyorškega muzeja Smithsonian Cooper Hewitt. Je avtor knjige Odločitev za odgovornost: o oblikovalski etiki in oglaševanju. prekernostjo. Preteklo delo vsakega avtorja je treba presojati skozi parametre in kontekst časa, v katerem je nastalo. Prav tako tudi oblikovalsko poetiko, osebni slog. Je pa tako, da oblikovalec ne more drugače, kot da sledi potrebam časa. Gspan: Slediti potrebam časa da, modi ne. Za največji prelom med generacijami je poskrbel razvoj in dostop do osebne računalniške tehnologije, ki so jo starejše generacije sprejele z velikim zamikom ali sploh ne. Drug odločilen dejavnik je bila spremenjena tržno-politična situacija, ki je dopustila in nenazadnje zahtevala tudi drugačno poslovno organiziranost in ustvarjalno razmišljanje. Urukalo: Mislim, da je bil vrhunec desetletnega prizadevanja Društva ustanovitev Oddelka za oblikovanje v okviru Akademije za likovno umetnost leta 1985. In to, da je Društvo leta 1992 v Ljubljani organiziralo mednarodni kongres in generalno skupščino Mednarodnega sveta društev industrijskih oblikovalcev (ICSID). Kaj pa je danes smisel obstoja Društva? V čem je njegovo poslanstvo? Urukalo: Individualnost je svoboda, hkrati pa pomeni tudi razpršenost in neorganiziranost. V Sloveniji v zadnjih letih izjemno naraščajo atipične oblike dela. Oblikovalci večinoma niso redno zaposleni. Združujejo in preživljajo se s projektnim delom, plačani so preko avtorskih pogodb in pogodb za določen čas. Njihova socialna varnost je stalno pod vprašajem in s tem delijo usodo drugih ustvarjalcev v tako imenovanih kreativnih industrijah. Tako je poslanstvo DOS dvojno: predstavlja etični imperativ, torej kaj naj se z oblikovalskim znanjem počne, obenem pa se bori za zagotavljanje statusa poklica. Če oblikovalci sami ne bodo prepoznali priložnosti in pomena Društva, potem se bodo kot posamezniki izgubili v pritisku in mreži kapitalskih interesov in državne regulative. Kaj se bo zgodilo z oblikovalci in oblikovanjem v naslednjih desetletjih? In kaj z Društvom? Gspan: Vse, kar je aktualno, je dejansko že stvar preteklosti. Niti najdrznejši oznanje-valci prihodnosti pred (komaj) dvajsetimi leti niso slutili tretje, telekomunikacijske revolucije, tako da niti v enem desetletju preprosto ni eksponentnega razvoja. A ne glede na vse nepredvidljivosti si upam trditi, da poklic oblikovalca ne bo izumrl. Privzel bo le ustrezne nove oblike, se naselil v nove prostore in razvil potrebna znanja in orodja za nove, vedno bolj osebne oblike komunikacij; to je tako ali tako že vseskozi tudi njegov osnovni namen. Urukalo: Pred oblikovalci je velik izziv, uveljaviti morajo svoje znanje, predvsem kot gonilo industriji, gospodarstvu in v pomoč identiteti države. Seveda pa bo tudi politika morala odigrati svojo vlogo. Enako kot se je na državnem nivoju zasnovala strategija komuniciranja in ponudbe slovenskega turizma, naj se tudi za slovensko oblikovanje. Tako kot je Kardelj pred 50 leti postavil oddelek za oblikovanje v Iskri, bi lahko politika tudi danes umestila imperative oblikovanja tja, kjer bi bilo najbolj koristno za vse. Pa se te svoj e naloge bodisi ne zaveda bodisi je ne zna izpeljati - a to je ne odvezuje odgovornosti. Umestitev in prepoznavnost pomena oblikovanja za podjetje je odločitev vodstvenih struktur. Predvsem kadar gre za podjetja v državni lasti, kjer upravo nastavlja politika. Zlasti je to usodno in pomembno v tistih podjetjih, ki se ukvarjajo s proizvodnjo izdelkov, pri katerih oblikovanje predstavlja osrednjo vrednost. Vse to nam potrjujejo preminula podjetja, ki so se iz paradnih konjev spremenila v hirajoča kljuseta. V teh podjetjih so ekonomisti in bankirji namesto tržnikov in oblikovalcev odločali o obliki, trendih, identitetah, funkcionalnosti, modi, izkoristku tehnologije, ekologiji, ergonomiji in komunikativnosti izdelka. In tu se izrisuje prostor za delovanje Društva v prihodnosti. ■ pogledi 25. januarja 2012 Sociologija KRHANJE PREŽIVETVENIH MODELOV ANEJ KORSiKA Z ticnih e V programih sedemnajstih po strank, ki so nastopa na državnozborskih volitvah leta 2008, je bila socialna politika kot resen koncep uporabljena zgol trinajstkrat. ^ Neosocialna Slovenija. Več avtorjev. Uredil Urban Vehovar. Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, Koper 2010, 234 str., 18 € bornik Neosocialna Slovenija si že v podnaslovu zastavi svoje temeljno vprašanje, in sicer ali: »Smo lahko socialna, obenem pa gospodarsko uspešna družba?« V nadaljevanju nanj v šestih prispevkih poskuša odgovoriti sedem avtorjev (Srečo Dragoš, Aljaž Hribernik, Miroljub Ignjatovic, Marko Jaklič, Borut Likar, Miroslav StanojeviC in Urban Vehovar). Zbornik izhaja iz predpostavke, da živimo v turbulentnih časih, ki jim ni para vse od konca druge svetovne vojne naprej. Pred nami se rojeva nova doba ter nova ekonomska in politična razmerja, ki bodo v temelju zaznamovala prihajajočo družbo. Vendar pri vsem tem ne gre za proces, ki bi se odvijal po vnaprej določenem scenariju, in prav zato je potrebna teoretska refleksija, ki nam lahko služi kot orientir v času velikih sprememb. Skozi analizo temeljnih družbenih procesov, ki so se v preteklosti (s posebnim poudarkom na obdobju po osamosvojitvi) odvili v Sloveniji, avtorji zbornika podajajo svoje prognoze, kam nas bo v prihodnosti vse skupaj pripeljalo. Vsekakor je čas še kako primeren za tovrstne razmisleke. Za leto 2011 lahko z gotovostjo zapišemo, da je bilo naravnost revolucionarno: arabske revolucije, okupacija Wall Streeta, nenazadnje okupacija ljubljanske borze. Vse to naznanja, da se v svetu dogajajo tektonski premiki. Do nedavnega je veljalo pravilo, da je iracionalno, neproduktivno, celo nespodobno dvomiti v logiko delovanja kapitala. Prav ta naj bi bila namreč tista, ki lahko edina zagotavlja splošno blagostanje in prosperiteto. Po treh letih globalne krize se (predvsem zaradi množičnih uporov) prostor mišljenja naposled odpira. V javnem in medijskem prostoru kritična misel in beseda spet pridobivata na veljavi in upravičenosti. Mislim, da lahko projekt zbornika Neosocialna Slovenija v grobem umestimo v ta horizont, četudi je njegova notranja struktura izrazito heterogena. Avtorje druži gibanje po dveh problemskih oseh. Na prvi ravni je to proizvodni sistem globalnega kapitalizma, ta objektivna družbena danost, ki je ne more ignorirati nobena posamična država. V tem segmentu imajo pomembno vlogo tudi mednarodne organizacije (Mednarodni denarni sklad, Evropska unija, OECD ipd.), ki imajo vsaka svoj pogled na politično ekonomijo in socialo ter tovrstno razumevanje »spodbujajo« tudi pri svojih članicah. Na drugi ravni pa lahko vendarle govorimo o relativni avtonomiji, ki jo vsaka posamična država uživa znotraj teh okvirov. Takšna konstelacija je avtorjem res skupna, vendar so poti, ki jih uberejo iz tega izhodišča, nadvse raznolike. V resnici gre za zbir različnih svetovnonazorskih usmeritev, ki med seboj gojijo tudi nepomirljiva nasprotja. Vendar pri tem ne gre za hibo ali moteč element pri branju, nasprotno: namesto tega, da bi bili kot bralci postavljeni v lagodno pozicijo programskega teksta, ki od nas terja predvsem vero v črko, smo prisiljeni v to, da zavzamemo pozicijo. Marko Jaklič in Aljaž Hribernik v svojem prispevku Slovenski tradicionalni prežive-tveni model kot dejavnik razvojne blokade slovenske družbe izhajata iz teze, da slovenski poslovni model temelji na štirih stebrih: uradni ekonomiji, lokalni skupnosti, družini in državi. Vse našteto zaznamuje preživetvena orientiranost in porazdelitev tveganj na vse štiri instance. O tem, kako globoko je v Sloveniji zakoreninjen preživetveni model, skozi dosledno zgodovinsko izpeljavo v svojem prispevku pokaže tudi Urban Vehovar. Jaklič in Hribernik sicer opozarjata na rigidnost sistema, ki ima svoje prednosti, vendar v osnovi ne omogoča pravega gospodarskega razmaha. Tako kot Borut Likar, ki se v svojem prispevku osredotoča na problem (ne)inovativnosti slovenskega gospodarstva, tudi onadva opozarjata, da je naše okolje nadvse neugodno za razvoj in implementacijo inovacij. Kot posledico takšnega ne-razvoja avtorji navajajo tudi nemogoč eksistenčni položaj mladih. Slovenska mladina izrazito dolgo živi pri starših, saj si mladi enostavno ne morejo privoščiti plačevanja najemnin, kaj šele lastnih stanovanj. Zato tako v nepremičninskem kot kariernem smislu ožja in širša družina ostaja osnovna »socialna politika« za mlade. V tem pogledu je upravičena tudi kritika sindikatov, ki so usmerjeni v klasičen industrijski proletariat, za mlade, prekerno zaposlene, pa jim razen načelne solidarizacije ni uspelo izbojevati omembe vrednih rešitev. Tovrstna vprašanja v svojem prispevku Vzpon in dezorganizacija neokorporativizma v Republiki Sloveniji odpira tudi Miroslav StanojeviC. V svoji analizi pride do sklepa, da je obdobje tradicionalne neokorporativne regulacije v Sloveniji končano. Zgodovinsko gledano je ta sicer omogočala relativno prosperiteto in napredek, vendar je v resnici propadla prav skozi svojo uspešnost. Prav zato, ker je bila Slovenija zgodba o uspehu in se je lahko hitro včlanila v tako imenovane evroatlantske povezave, je bila spotoma primora-na vedno bolj opuščati stari neokorporativni model in ga nadomeščati z nadnacionalno monetarno regulacijo. Miroljub IgnjatoviC se v svojem prispevku posveti temu, kako so se vse te strukturne spremembe preslikavale na trg delovne sile: v izredno kratkem obdobju od 1988 do 1998 se je delovno aktivno prebivalstvo v Sloveniji zmanjšalo za več kot dvesto tisoč ljudi. Ta proces lahko beremo kot upokojevanje vseh tistih delavcev, ki so znotraj tržnega gospodarstva postali enostavno odvečni. Dvajset let pozneje pa je trg delovne sile že »moderniziran« in slovenska mladina je po podatkih iz leta 2008 v samem evropskem vrhu glede prekernosti oziroma zaposlitev za določen čas. Najbolj radikalno kritiko neoliberalizma v svojem prispevku razvije Srečo Dragoš, ki problem finančnega kapitalizma poskuša zapopasti skozi Baudrillardov koncept simu-lakra, torej podobe, ki nima več nikakršne zveze z realnostjo. Dragoš sicer ugotavlja, da četudi se zdi, da kompleksne finančne operacije in mahinacije nimajo več zveze z resničnostjo, njihovi učinki ostajajo še kako realni (brezposelnost, vedno večje raz-slojevanje). Dragošu uspe pokazati tudi na stične točke stare realsocialistične in nove neoliberalne vulgate, saj obe zagovarjata odmiranje države in posledično nesmiselnost socialne politike. Očitno so to tezo vzele zares tudi slovenske parlamentarne stranke, saj Dragoš pokaže, da je bila v programih sedemnajstih političnih strank, ki so nastopale na državnozborskih volitvah leta 2008, socialna politika kot resen koncept uporabljena zgolj trinajstkrat. Slovenske politične stranke o socialni politiki ne razmišljajo oziroma jo podrejajo gospodarskim interesom. Tri leta zatem pa lahko ugotovimo zgolj to, da je situacija praktično identična. ■ Pravo KAM z DRŽAVNIM SVETOM? ZVONKO BERGANT Dušan Štrus: Drugi dom parlamenta. Fakulteta za upravo (zbirka Upravna misel), Ljubljana 2011, 288 str., 26 € V slovenski politični in tudi širši javnosti v posameznih obdobjih, zlasti pa v predvolilnem času, pogosto zasledimo ideje o neučinkovitosti in s tem nepotrebnosti državnega sveta. Tako najdemo predloge bodisi za njegovo ukinitev bodisi za njegovo reformiranje, pri čemer so zamisli o tem, kakšni naj bosta njegova »drugačna« sestava in vloga, različne. Ker se na osnovi takšnih razprav zdi, da marsikdo ne pozna in ne razume pomena drugega doma parlamenta - in s tem tudi državnega sveta, če ga razumemo kot drugi dom -, marsikatera vprašanja lahko razjasni Štrusovo delo. Nekega skupnega imenovalca, kot ugotavlja avtor, glede drugih domov ne moremo najti. Ti so namreč zelo raznoliki glede sestave, načina oblikovanja oziroma volitev, mandatne dobe in pristojnosti, ki jih imajo v posamezni državi. Z vidika njihovih pristojnosti in tudi razmerja do prvega doma lahko druge domove razvrstimo na simetrične, zmerno nesimetrične in izredno nesimetrične. »Simetrična dvodomnost je tista, kjer imata oba domova enake pristojnosti,« kar na primer velja za italijanski senat v razmerju do poslanske zbornice. Vendar je takih primerov zelo malo. Tako je bolj uveljavljen sistem zmerno nesimetrične dvodomnosti, kjer ima drugi dom sicer močne pristojnosti, toda o vsebini zakonodajnega akta odloči prvi dom (takšen je na primer nemški zvezni zbor). V omenjeni razvrstitvi glede na simetrijo sodi državni svet, če mu priznavamo status drugega doma parlamenta, v kategorijo izredno nesimetrične dvodomnosti, kjer »drugi dom le sodeluje v zakonodajnem postopku, lahko odloži sprejem odločitve, vendar pa na sprejem zakonov ne vpliva odločilno«. Glede položaja državnega sveta avtor trdi, da je ta »drugi dom slovenskega zakonodajnega telesa, čeprav ustava tega neposredno ne določa«. Kot argument za takšno trditev navaja dejstvo, da je v ustavi državni svet naveden na mestu, ki je predviden za zakonodajno vejo oblasti, se pravi takoj za državnim zborom. Čeprav priznava, da so njegove pristojnosti v smislu predstavniškega telesa šibke, saj so v glavnem vezane na zakonodajni ^ nrorlct^x/ ^ postopek in državni zbor, ter da je zagotovo jredstaV a pravzaprav »tipično posvetovalno telo«, po avtorjevem mnenju to še ne pomeni, da ni del zakonodajne veje oblasti. Pri tem izhaja iz njegove primerjave s podobnimi drugimi domovi, ki imajo tudi le posvetovalno vlogo, pa vendarle predstavljajo drugi dom parlamenta. Avtor v delu natančno predstavi nastanek in razvoj dvodomnosti v zgodovinskem kontekstu, koncepte predstavništva drugih domov z vidika volilnega telesa oziroma njegovih posameznih delov. Drugih domov, ki bi zastopali celotno volilno telo, je v svetu malo. Večinoma so ti predstavniki federalnih oziroma teritorialnih enot. Kot ugotavlja, »dejansko je vsak drugi dom v zvezni državi predstavnik federalnih enot«, saj je kot tak potreben za njeno normalno delovanje. Preostali drugi domovi pa predstavljajo državljane, njihove posebne interese, so svetovalna telesa ali pa ostanki preteklosti oziroma izročila. Glede na razprave o smiselnosti drugega doma je zanimiv del, kjer Štrus predstavlja prednosti in slabosti dvodomnosti ter navaja primere ukinitve drugih domov v nekaterih državah (med drugimi hrvaškega županijskega doma). Štrus v drugem poglavju o dvodomnosti in drugem domu na splošno bralca seznani z vsemi vidiki delovanja in organizacije drugega doma ter položajem njegovih funkcionarjev, v tretjem poglavju pa še z njegovo sestavo in oblikovanjem. Pri tem se pokaže njegovo podrobno poznavanje drugih domov v parlamentih po svetu, saj jih predstavi temeljito in, kar je še posebej pomembno, primerja njihovo ureditev z ureditvijo državnega sveta. Četrto poglavje namenja zakonodajni, nadzorni in volilni pristojnosti drugega doma oziroma parlamenta sploh. Ugotavlja, da je za opravljanje teh funkcij v okviru dvodomnega parlamenta ključna vrsta simetrije med prvim in drugim domom. Pri tem posebej izpostavi instituta zakonodajne pobude in veta, s katerima razpolaga tudi državni svet, ki po drugi strani nima pristojnosti vlaganja amandmajev k predlogom zakonov v postopku. Z vidika razmerja med organi in institucijami je del poglavja namenjen tudi razmerju drugega doma do vlade in šefa države ter njegovi vključenosti v obravnavo zadev Evropske unije. V petem poglavju se avtor kratko dotakne vprašanja reformiranja drugega doma, predstavi možne razloge ter tudi konkretne primere izvedenih reform. Pri tem nekako pogrešamo, da v njem avtor ni razgrnil argumentov, ki jih najdemo v zvezi z ukinitvijo oziroma reformiranjem državnega zbora, ter jih hkrati soočil s konkretnimi primeri iz držav, ki jih navaja. K temu vprašanju se deloma vrne v sklepnem poglavju, kjer ugotavlja, da primerjava ureditev drugega doma lahko koristi iskanju najboljših rešitev za posamezno dvodomno ureditev, a: »Na svetu so uvedene zanimive različice dvodomnosti, vendar je potrebno ponovno poudariti, da prenos tuje ureditve dvodomnosti v domač pravni sistem ni priporočljiv. Pri tujih ureditvah je potrebno proučiti smisel ureditve določenih značilnosti dvodomnosti v posamezni državi, pri urejanju dvodomnosti pa je poleg tega potrebno upoštevati tudi domače družbene posebnosti.« V zvezi z reformo državnega sveta omenja zlasti pomen ustanovitve pokrajin, po uvedbi katerih bi ta lahko postal pozitivno plat Štrusovega dela tovo predstavlja podkrepitev teoretiCnih izhodišC s konkretnimi primeri funkcioniranja drugih domov v številnih državah po svetu in predstavitvijo stanja v državnem svetu. % njihovo zastopstvo. Čeprav se zdi reforma še tako nujna, je ta običajno dolgotrajna, saj zahteva najširše politično soglasje, še poudarja avtor. Pozitivno plat Štrusovega dela zagotovo predstavlja podkrepitev teoretičnih izhodišč s konkretnimi primeri funkcioniranja drugih domov v številnih državah po svetu in predstavitvijo stanja v državnem svetu. Ker sem prepričan, da se bo polemika glede vloge državnega sveta vedno znova pojavljala, zlasti seveda v času, ko mora politika javnosti predstaviti nove ideje, bo Štrusovo delo lahko - če zapišem malce hudomušno - vir za domislice o funkciji te institucije. Upam le, da bo večina bralcev k njemu pristopila z večjo resnostjo in nato ustrezneje razumela prednosti in slabosti, ki jih za delovanje države (lahko) pomeni drugi dom. Od avtorja pa seveda pričakujem, da bo z naslednjim delom šel korak dlje in morda predstavil konkretne predloge o morebitni prihodnji vlogi državnega sveta. Pri tem bo lahko uporabil svoje široko znanje in v predlaganih rešitvah povezal primere dobrih ureditev in reform drugje po svetu z »domačimi družbenimi posebnostmi«. ■ Pričevanje INŽENIRJI KATASTROF katja perat Boštjan Videmsek: Vojna terorja. Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, 292 str., 29,95 € Vojno dopisništvo izumira, v uvodu v Vojno terorja pove Boštjan Videmšek, trenutno najbolj dejaven med slovenskimi vojnimi dopisniki. Je še ena od tistih panog, za katere primanjkuje denarja in zanimanja. Resnica, že tako abstraktna stvar, postaja vse bolj oddaljena in vse težje jo je iztrgati njenim producentom. Kopičijo se mnenja, opilki dejstev, sodbe, načela, propaganda, medtem pa bistvo stvari bledi nekje v ozadju. Ne zgolj vojno dopisništvo, tudi klasično vojskovanje je z 20. stoletjem vred vzelo slovo in nastopilo je obdobje »pravičnih vojn«, »vojn za mir« in sorodnih paradoksov. Karakterji na paleti katastrofe so se spremenili in mnogi izmed njih še nimajo jasno določenega predznaka. Ko je 11. 9. 2001 treščilo v stebra ameriške moči, se je svet polariziral na način, ki deset let kasneje še vedno ne omogoča dokončne interpretacije. Zato je treba biti zraven in preveriti, kdo je česa kriv, ter si zastaviti nekaj pomembnih vprašanj. »Kaj je to terorizem? Kdo so teroristi? Ta pojem so ustvarile velike sile, da bi lahko v celoti nadzorovale že tako podrejene države po vsem svetu.« Videmšek si je svoj odgovor izbral. Vojna terorja se deset let po 11. septembru ukvarja z njegovimi posledicami. Afganistan, Pakistan, Irak, Demokratična republika Kongo, Somalija, Sudan; to je nabor držav, ki so jih v tem obdobju opustošili notranji konflikti, križani z zunanjimi interesi. Videmškov izbor tekstov želi biti pričevanje o tem, kako vojna proti ZUI se ^Ml, Ud e terorizmu prehaja v vojno terorja. X/irlomcQU moctr^m^ Iskanje odgovornosti za najbolj VIUemSeK mesioma krvave prizore komaj rojenega 21. stoletja. Splošen sentiment zahodnjaka, ki v svoje odnose z resničnostjo ne vlaga preveč, je, da je vojna stvar zgodovine, kar je neposredna posledica dejstva, da je Zahod vojno izselil, kot je izselil industrijo in nasploh vse, česar raje ne bi imeli pred očmi, a nam je hkrati nujno potrebno, ker gradi osnovo za vzdrževanje lastnega standarda. V splošnem se Videmšek ukvarja s hipokrizijo »Zahoda«, ki se pod krinko pomoči okorišča s »tretjim svetom« - predvsem s hipokrizijo Združenih držav Amerike, ki so z Monroejevo doktrino pripoznale kolonialistične tendence in vmešavanje »od zunaj« za nezaželeno obliko agresije in spodile Evropo s svojih tal, potem pa udomačile njen vedenjski vzorec in ga po zavezniški zmagi v drugi svetovni vojni začele pod krilom pravičnosti in upravičenosti širiti po svojih interesnih conah. Deli in vladaj - podpihuj državljanske vojne, medreligi-ozne konflikte, sektaške spore in se spotoma okoriščaj z naravnimi viri ter izvažaj iluzijo demokracije. Zahodnjaško pokroviteljstvo je neupravičeno, ker ni uperjeno v realno razreševanje konfliktov in stvari zgolj dodatno zapleta. Tako imenovana arabska pomlad, trdi Videmšek, je dokaz, da se lahko Bližnji vzhod osamosvaja in demokratizira samo »od znotraj«, da se lahko ljudje na lastne noge postavijo izključno sami. Če gledaš resničnosti naravnost v obraz, ne moreš zaobiti dejstva, da velik delež sveta krvavi in strada, in po Videmškovem mnenju je do tega treba zavzeti zelo jasno stališče. Objektivnost je laž in kronska oblika strahopetnosti, trdi Videmšek, ki si jo lahko privoščijo salonski intelektualci, vojnemu poročevalcu pa je po notranjih zakonitostih prepovedana. Kot priča zla si upravičen do kazanja s prstom, do tega, da poenostaviš svoj odnos do krivde in si v skrajni sili lahko dovoliš tudi moralizirati. Pozicija, s katere so vsi videti ne krivi ne dolžni, ne zdrži. Vedno je nekdo odgovoren. V Videmškovem primeru je odgovor dokaj jasen: zlo je v veliki večini primerov ključni ameriški izvozni artikel. Vojna terorja je spopad, v katerem ZDA v ovčji preobleki lomastijo po svetu, ki je sam po sebi dovolj slabo organiziran, da bi se lahko dostojno branil. To je ena raven Videmškove knjige - postaviti zadnjih deset let oboroženih spopadov v neko perspektivo, služiti družbi kot očividec in moralni razsodnik. Vendar se okrog Vojne terorja črta neki določen problem. Tekst je slabo napisan. Lahko se seveda vedno odločite, da je vprašanje stila v vojnem poročanju v drugem planu, vendar osebno mislim, da gre za malenkost več kot zgolj nianso. Videmškovega pomanjkanja rafiniranosti namreč ne doživljam kot zgolj stilistični problem, marveč tudi kot problem kompleksnosti doživljanja, ker ga vse preveč rado zanaša v poenostavljanje. obsodba objektivnosti se mi s stališča novinarstva zdi neupravičena, ker se sprašujem, če ni funkcija opazujočega ravno v tem, da ohranja distanco, ker je edini izmed »vpletenih«, ki je tega zmožen. Ne gre za to, da bi želela označiti potrebo po »biti zraven« kot plehek avanturizem in spustiti kritiko na vse preveč prisoten nivo onemogočanja in diskreditacije še tistih nekaj ljudi, ki so sploh motivirani, vendar pa bi bilo prav tako poceni vsepovprek nekritično hvaliti posameznika zgolj zato, ker edini ni apatičen. Zdi se mi, da je Videmšek mestoma svojo perspektivo po nepotrebnem zožil in da bi bilo treba z vojnim dopisništvom ravnati z manj moralizirajočimi prijemi. Zlo namreč nima izključno enega potnega lista. ■ se mi, Ud je emSeK mestoma svojo perspektivo po nepotrebnem zožil in Ud bi bilo irebd z vojnim UopisniSivom ravnati z manj mordlizirdJočimi prijemi. ^ Potnik in mesečina ni le roman za mladostnike, ki iščejo odgovore na vprašanje, kaj je življenje, temveč je tudi čtivo za odrasle, kI so že ugotovili, Kd" življenje ni. ^ Literatura »AKUTNO NOSTALGIJO IMAM ^ ALI OBSTAJA KAKŠNO ZDRAVILO ZA TO?« manca g. renko_ Antal Szerb: Potnik in mesečina. Prevod in spremna beseda Judita Trajber. Založba Modrijan (zbirka Nostalgija), Ljubljana 2011, 286 str., 27,40 € V vrtincu brezskrbnosti, ki se je tisto poletje sukal med maturo in vpisom na fakulteto, sem se zaletela v Londončana svojih let, ki je poslušal takšno glasbo kot jaz, bral meni najljubše knjige in, kot to zmore le osemnajstletnik, preziral vse stvarno, zemeljsko in malomeščansko. Med drugim je bilo poletno prijateljstvo kronano s knjigo, ki je iz Londona priletela v jesensko Ljubljano in je imela naslov Journey by Moonlight, napisal pa jo je madžarski klasik 20. stoletja Antal Szerb. Szerbu je uspelo, tako sva s prijateljem menila takrat, ubesediti (skoraj) vse, kar mora človek vedeti o življenju. Nekaj let pozneje, ko se zdi poletje osemnajstletnice le še spomin, tako sladek, da ne more biti resničen, se je Antal Szerb vrnil: roman Potnik in mesečina je v slovenščini izšel pri založbi Modrijan. Da pa je bil moj vzdih še globlji, je v sredino naslovnice vrezano ime zbirke: Nostalgija. Obstajata dve vrsti pomembnih romanov. V prvi, imenitnejši, so tisti, ki so odlični v vseh časih - ne glede na življenjsko obdobje bralca in zgodovinski čas. V drugi, morda manj ugledni, a nedvomno ne nepomembni, pa so romani, ki so bili za bralca v določenem življenjskem obdobju usodnega pomena, a so ob ponovnem branju v zrelejši dobi izgubili svojo moč. Bojazen, da bi Szerbov roman lahko zdrsnil v drugo skupino in s tem še poglobil prepad med današnjo zimo in poletjem osem-najstletnice, se je razblinila po petdesetih prebranih straneh. Ne, Potnik in mesečina ni le roman za mladostnike, ki iščejo odgovore na vprašanje, kaj je življenje, temveč je tudi čtivo za odrasle, ki so že ugotovili, kaj življenje ni. Roman, ki je na Madžarskem izšel leta 1937 in sodi med klasično čtivo madžarskih izobražencev, bralca prisili, da z zadržanim dihom sledi zgodbi do zadnje strani in se med tem hahlja ob prefinjeni, osemnajstletniku neopazni ironiji, uživa ob čudovitih opisih italijanske pokrajine ter kulture, se zamisli ob nepretenciozni eruditskosti, verjame neverjetni življenjskosti in se ne nazadnje tudi vrača v lastna leta neozdravljive mladosti. Rdečo nit romana vleče Mihaly, mlajši moški iz meščanske peštanske družine, ki je s svežo ločenko Erzsi, uglajeno fatalko višjega sloja, na poročnem potovanju po Italiji. Pripoved se odpre z Mihalyjevim nočnim tavanjem po beneškem blodnjaku uličic, ki se zaključi z veličastnim pogledom na pokopališčni otok ter na otočka San Francesco in Deserto, kamor so v srednjem veku naseljevali gobavce. Med tavanjem so se v njem ponovno prebudili spomini na mladost, ki jih je že davno zakopal tako globoko, da je mislil, da nikoli več ne bodo prišli na plan. Mihaly, ki je s svojim obiskom Italije odlašal tako dolgo, dokler ni bil prepričan, da je zanjo dovolj zrel (in kaj je lepši dokaz zrelosti kakor poroka), je pravzaprav italijanska gruda v človeški obliki - ne da bi pretirano drezali vanj, bruha relikte nekdanjega življenja, ki opominjajo, da je pred današnjim obstajal drug, močnejši in bolj mističen svet. Spominja se skrivnostne vile Ulpius, v kateri sta živela njegova gimnazijska prijatelja Tamas in Eva, brat in sestra neverjetne privlačnosti in skrivnostnosti, s katerima se je Mihaly zapletel. Pozneje sta se jim pridružila še dva sošolca: žepar Janos Szepetneki in goreč katolik Ervin. Skupaj so preizkušali meje ljubezni, alkohola, drog, vere in smrti ter se po tem, ko je Tamasu, najbolj karizmatičnemu, nezemeljskemu in najmočnejšemu, smrt tudi uspela (v Halštatu, najbolj preteklem vseh preteklih krajev), za vedno razšli, vsak s svojo rano. Mihaly je po nekajletnem obdobju zmedenosti in študiju zgodovine religije postal častivreden meščan in poslovnež v družinskem podjetju. Čutil je, da ne spada v meščanski kalup, a si je vendarle prizadeval biti navaden. In krona navadnosti je bila poroka z Erzsi, prav nič posebno žensko, ki pa je svojega bogatega moža zapustila prav zato, ker si je želela postati drugačna. Tako krčevito, kakor je Mihaly želel postati normalen, si je ona prizadevala, da bi prebila čarobno mejo in odkrila, kaj se skriva onkraj meščanske ustaljenosti. Napetost med mladoporočencema se je stopnjevala, dokler ni Mihaly ponesreči (ali pa načrtno, še sam si ni bil na jasnem) sedel na napačen vlak in se odpeljal v nasprotno smer od nevestine - po poti zakopane mladosti, na kateri so ga preganjali mrtvi in ga porušili v trenutku, ko se je želel le za hip ustaviti, globoko vdihniti in nehati begati (»Dokler človek hodi, ne opazi, kako utrujen je, temveč šele takrat, ko se usede.«). Nato ga je kot hipni nadomestek zamotila Millicent, Američanka, tujka. Očarala ga je s svojo ameriško topoumnostjo (»V globoki neumnosti je nekaj omotičnega in prepadno privlačnega kot v propadanju. Privlačna moč praznine.«) ter tujostjo (»Zemljepis je najmočnejši ljubezenski napoj.«). In po nenadnem okusu mladosti je po preteklosti začel hrepeneti bolj kot kdaj koli - zahrepenel je po hrepenenju mladih dni, iskal Ervina in Evo, da bi z njima našel mladost, sebe ali smrt. Iskanje ga pripelje v Rim, kjer se začne ponovno bežno ukvarjati z zgodovino religije (»Vsak, ki ni slaboumen, bi se moral ukvarjati z znanostjo.«), preganjavicam iz mladosti pa se pridružijo še denarne težave, čeravno ga prijatelj Waldheim, znanstvenik, prepričuje, da je gospodarska nuja izmišljen pojem (»Življenje za vsakdanje potrebe je mit, blef, ki so ga v svojo potešitev našli tisti, ki se niso zmožni ukvarjati z duhovnimi rečmi.«). Roman je poln mističnih naključij in neverjetnih zasukov, ki po eni strani ironizirajo iskanje sebe mladega premožnega srednjeevropskega človeka, ki tako dolgo brska po preteklosti, dokler se ne znajde v večnem mestu, a po drugi strani je klasika, veličasten spomenik evropskemu romanu in prvovrsten preplet preteklosti, sedanjosti, spomina, omame, strahov, upov in ljubezni, ki se skrivajo v hrepenenju in nostalgiji. Vse to je v podtonu naivno otroške tožbe pacienta Mihalyja, ki zdravnika sam seznani z lastno diagnozo: »Vem, kaj mi je. ^ Akutno nostalgijo imam. Rad bi bil mlad. Ali obstaja kakšno zdravilo za to?« Potnik in mesečina je roman o človeku, ki je tako zaposlen z lastnim iskanjem, da mimo njega na videz neopazno tečejo ducejevi portreti, mladi fašisti in rasne teorije, češ, vse je minljivo, le človekovi intimni boji in kulturni vrhunci bodo ostali. A človek, humanist - pa naj gre še tako globoko vase - ne more ubežati silam resničnosti ter nehumanosti. Tudi pisatelj Antal Szerb ni: januarja 1945 so ga, triinštiridesetletnega, do smrti pretepli pazniki v koncentracijskem taborišču. ■ • • • KNJIGA Brskanje po družinskih kleteh Aleš Čar: O znosnosti. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2011, 257 str., 29 € Novi roman Aleša Čara O znosnosti se posveča razmerjem znotraj družine, ki zaobjema nekaj generacij vse od prababice do pravnuka. S temo intimnih medčloveških odnosov in z ritmom, ki ga ubira, sprva pravzaprav spominja na avtorjevo odlično kratko prozo. A v nasprotju z zgodbami in zlasti s po mojem mnenju še vedno najboljšim prvim romanom Igra angelov in netopirjev, kjer v zraku visi skrivnost, do katere nimamo dostopa, nam delo O znosnosti vse razkrije in poveže med seboj. Tako avtor razbije čar iracionalnega in prikaže družinsko kroniko v vsej njeni banalnosti: nič je ne presega, nič ne osmišlja, nič ne postavlja nad katerokoli družinsko zgodbo, hkrati pa njeni odnosi še zdaleč niso tako univerzalni, da bi se v njih vsakdo našel, čeprav se zdi, da Čar meri prav na to. Pomembnejši člani družine, vsi poimenovani generično, so stari Foter, ki je očim Nulte in oče Prve, Druge, Tretje ter Četrte; Prva, ki je mati Prvega, Drugega, Edine in Zadnjega; Zadnji, sin Fotra ali Moža, ki ljubimka z Mrho, hčerko Nulte. Ključen povezovalni člen je pripovedovalec, sin Tretje, ki se je (kdove zakaj) začel zanimati za družinsko preteklost ter zgodbe sorodnikov tudi zapisovati. Pripovedovalčev odnos do junakov, o katerih pripoveduje, je namreč definiran le s krvjo (je sin, vnuk, bratranec ali nečak), drugače pa je do njih neopredeljen, celo moteče brezobrazen. Njegova radovednost za družinske vezi se prebudi leta 1986, ko mu je štirinajst let in se družina po dolgem času zbere skupaj. Srečanje poteka pri njih doma v Mestu, kraju v zahodni Sloveniji, kje natanko, ni pomembno. Šlo naj bi pač za katerokoli mesto, in v njem za kateregakoli očeta, mater, sina, hčer, babico, dedka, strica ali teto. Retorika pripovedi nam prišepetava, da beremo univerzalno zgodbo o sleherni družini; a ta sugestija je veljavna le pod pogojem, da se vsaka družina ponaša vsaj z nekaj žgečkljivimi skrivnostmi in sprevrženimi škandali, kakršni so incestno razmerje med očetom in hčerjo, sado-mazohističen odnos mame do sina, krvavo sovraštvo med mamo in hčerjo (največkrat ima prste vmes Prva, nekakšna čarovnica), nasilje, alkoholizem, droga in samomor. Roman nima kake tehtne fabule, temveč se ukvarja predvsem z družinskimi odnosi samimi na sebi. Redko jih determinira z vzgojo ali z drugimi zunanjimi okoliščinami in preredko jih tako ali drugače motivira. Močnejše in prepričljivejše postanejo zgodbe junakov tedaj, ko je njihova usoda pripeta na zgodovinsko in krajevno ozadje. Sicer pa so družinske vezi med junaki brezupno zmali-čene; sporočajo, da ima vsaka družina svojo klet, kamor koga zaklene in muči ali kjer se kdo obesi. Vendar roman s tem ne kaže temnih plati življenja. Zadnji, heroinski odvisnik, denimo pravi, da so bili ob vsem poniževanju, mučenju in zanemarjanju srečna družina, in se sprašuje: »Zakaj sreča ne bi smela imeti navzven podobe nasilja, sovraštva, razpada družine? Zakaj to ne bi smela biti sreča?« Seveda, zakaj ne? Čaru bi uspelo bralca prepričati o čemerkoli, celo o tako nekonvencionalnem pojmovanju sreče, če bi, na primer, slogovno lovil nejasnost in večpomenskost prvenca. Vendar je ne. Tudi O znosnosti je sicer vseskozi dobro napisan in tehnično neoporečen roman, in avtorju ne gre odrekati obrtniške dovršenosti. A kam je romanu ušla globina, s katero bi razreševal bralčeve otroške travme, kam vznemirljivi estetski sijaj? Kje je duh časa? Kje dražljiva skrivnost? tina VRŠČAj • • • KNJIGA Pogled iz drevesne krošnje Nataša Kramberger, Jana Kocjan: Kaki vojaki. Založba Litera (zbirka Nova znamenja), Maribor 2011, 161. str., 19,90 € Nova knjiga Nataše Kramberger Kaki vojaki je žanr-sko neulovljiva. Če imamo na začetku občutek, da gre za alegorično satiro, se ob koncu izkaže, da je knjiga tudi ali predvsem elegično uravnana. Ravno njen elegičen ton, ki deluje kontrastno s prejšnjim delom knjige, kot da bi se avtorica šele v zadnjem trenutku spomnila, da mora zapolniti tudi metafizičen prostor, je torej tisto, kar lomi klasične žanrske konstelacije. Kake vojake sicer lahko beremo tudi kot angažirano pesem, ki se poraja iz »nemarnega molčanja«, ali pa predvsem kot sarkastično izpoved, prelito čez rob nekega specifičnega, glede na številne aluzije kar slovenskega kozarca. Ravno zaradi te prostorske umeščenosti, ki se sicer spričo alegorične narave teksta ves čas izmika, je Kake vojake smiselno brati tudi skozi zgolj humorno prizmo, ki svoje mestoma ostre robove briše z ljubko krhkimi ilustracijami Jane Kocjan. Kakršno koli že recepcijsko obzorje, Krambergerjevi se na vsak način pozna izstop iz slovenskega miljeja. Gre namreč za mlado pisateljico, ki živi v Berlinu in si očitno lahko privošči (to se med drugim vidi tudi njeni samozavestni pisavi) panoramski pogled oziroma pogled iz drevesne krošnje. Na samem začetku nam torej natančno oriše hierarhijo prebivalcev drevesa, od krtov in črvov, žoln in žab, pikapolonic in koloradskih hroščev do Rdečega, Modrega in Zelenega. Za zadnje tri sicer ni jasno, ali so živalske ali človeške figurice, toda glede na njihove redefinicije domovinskih čustev kmalu ugotovimo, da so mišljeni kot personifikacije. Zeleni je sicer med vsemi tremi najmilejši in verjetno je, da avtorica skozenj komentira slovenski (pesniški) sentiment, medtem ko so preko Modrega neposredno kritizirani zagovorniki retrogradnih čustev. Preostane torej Rdeči, ki še v tako neznatnem pojavu, kot je nočni prelet sov, vidi teorijo zarote. Nataša Kramberger se očitno na precej lahkoten način loteva resnih tem. S tem še ni rečeno, da je razkrinkavanje avtoritativnih samoumevnosti, od razporejanja pozicij moči do samovoljne interpretacije domovine in domovinskega, ves čas zavito v mehki, mili sarkazem; ravno nasprotno. Nataša Kramberger zna biti tudi neposredna. Ko namreč v drugi polovici knjige Modri izreče: »To drevo, to podrastje, ta naša kultura je bagatelna tranzicijska camera obscura!«, zaslutimo pisateljičino ostrino. Ta je večino časa utemeljena in funkcionira v okviru svojega lastnega (kon)teksta. Pa vendarle, kljub rimani in bralcu priljudni prozi Krambergerjeva v postopku ironizacije ne izbira posebno sublimnih metod. Ignorira kakršne koli metafikcijske postopke in je v pristopu do obravnavane teme, žanrski neopredeljivosti navkljub, literarno naivna. To se sicer pozna tudi izpeljavi konca. Tako kot že v sami sredici komaj lovimo zgodbeno strukturo, kar ne gre pripisati zgolj nenavadnosti rimane forme, temveč preveliki razdrobljenosti teksta, tako se tudi proti koncu sprašujemo, ali eksplozija ne deluje preveč didaktično? Za trenutek se namreč zdi, da je vrhovno počelo te knjige spregledanje napake, kar daje knjigi nekoliko zagrenjen, obžalujoč ton. Obstaja pa še drugi, verjetnejši uvid apokalipse, ki ga je v nekem drugem kontekstu definirala Mojca Kumerdej: »/.../ ne morem pa si predstavljati prehoda iz kapitalizma v človeku prijaznejši sistem, ne da bi bil vznik nove družbene oblike posledica praznine po kaki naravni ali jedrski katastrofi.« Nataša Kramberger namiguje podobno, iz požrešno-sti se lahko rešimo le v prostor beline. Kljub obteženemu koncu te knjige, ki noče biti zgolj in samo satira, Kaki vojaki puščajo veder in humoren vtis. Gabriela babnik KNJIGA »Sentimentalno meso« Nora Iuga: Deklica s tisoč gubami. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina). Prevedel Aleš Mustar; izbor Nora Iuga in Aleš Mustar. Ljubljana 2011, 215 str, 25 € Nora Iuga, romunska pisateljica in prevajalka, katere roman Šestdesetletnica in mladenič smo v slovenskem prevodu že brali, je pravzaprav v prvi vrsti pesnica, ki je svojo prvo pesniško zbirko izdala pomenljivega leta 1968. Njena dela so bila za železno zaveso najprej prepovedana, danes pa pobira sadove dolgoletnega delovanja tako doma kot tudi v tujini. Pesmi iz njenih enajstih zbirk so, razen manjše izjeme (na začetku se nahajajo pesmi iz njene predzadnje zbirke), razvrščene od časovno najzgodnejše do zadnje zbirke Deklica s tisoč gubami, ki je po obsegu najbolj zastopana in daje naslov tudi slovenskemu izboru. Ta je tako nekako zaokrožen s temeljnimi občutji, ki prevevajo Iugino poezijo v zadnjem desetletju: vitalnost, slikovitost in razposajenost, ki ponekod simpatično zamaje temelje spodobnosti. Kljub temu pa zna biti njena poezija bralcu s svojo bogato in samosvojo metaforiko mestoma tudi nekoliko nedostopna. Čeprav so Iugine začetne pesmi še malo temačne, se lirska subjektinja razgalja brez melanholije ali patetike, s skorajda otroško naivnostjo, ki je tu in tam humorno reflektirana: »jaz sem majhna sirota/ kot smrkelj/ tu naokoli ni nobenega angela/ da bi me obrisal s svojim večnim krilom«. In čeprav se včasih z zabavnimi metafo- rami obregne tudi ob zunanjo realnost (»v mojem mestu je stol/ s katerega nihče/ ne doseže tal«), leži fokus njene poezije v najbolj intimnih izpovedih, kar metodično zagovarja tudi v svojem eseju o poeziji na koncu izbora. Poezija je »dnevni obraz sanj«, pravi, in plod trenutka, ko informacije iz našega telesa z vso silo udarijo na plan. Zavestno se distancira od težnje, ki po njenem mnenju prevladuje v današnjem času, da bi poezija prestopala meje posameznikovega sveta in s tem odgovarjala na družbena vprašanja. Slednje je verjetno treba brati tudi v kontekstu umešče-nosti v vzhodnoevropski prostor, ki ga je za časa Iuginega življenja in delovanja zaznamovala kulturna politika Ceausescujevega komunističnega režima. Tematski stalnici zbirke sta prav gotovo erotika in poezija, preko katerih lirska subjektinja išče svoje mesto v svetu. V markantni zbirki Srce kot boksarska pest iz začetka osemdesetih, se dokončno izoblikuje njen odnos do poezije kot enega izmed stebrov identifikacije, v poznejših pesmih pa se začetna neobremenjenost včasih prelevi v zaskrbljeno samospraševanje o tem, ali je navdih prešel. Poezija za Noro Iugo resnično nastaja le s pomočjo navdiha, v trenutku torej, ko se telesne sile prelevijo v duha, in slednje je eksistencialnega pomena tudi za lirsko subjek-tinjo. Prav zato je verz »glej dobro sem a ne najdem/ ne najdem se več« v kopici hudomušnih metafor lahko tako zelo pomenljiv in učinkovit. Če je poezija odraz pesnikovega notranjega sveta, je papir mesto za neomejeno zlivanje »besednih izločkov« in ne mesto za »lažno sramežljivost«, pravi Nora Iuga v svojem eseju. Medtem ko je lirska subjektinja v starejših pesmih še nekoliko razklana in odtujena ter nezaupljiva tako do svojega telesa kot tudi do svojega ljubezenskega objekta, je erotika v pesmih iz leta 2000 vedra, sprijaznjena, včasih tudi humorna, predvsem pa demistificira telo kot tempelj udejanja ljubezni: »tukaj prekinem, lulat grem. vem, da me slišiš/ sam si to hotel, zdaj pa me prenašaj«. Pesnica se v zbirki Nebesna tržnica poigra tudi z vlogama ljubimke in matere in dekonstruira njuno tradicionalno razmejitev. Zbirko posveti svojemu sinu z namenom, da bi se mu popolnoma izpovedala in, kot pravi, tvegala prav vse. Čeprav lirska subjektinja v poznejših pesmih nekako pridobiva na trdnosti in konsistenci in postaja vse bolj doma v tem svetu ter pozdravlja življenje, začne tudi opažati spremembe, ki so plod minevanja. Telo, vir občutenj, ki botrujejo njenemu navdihu, začne izgubljati svoj sijaj (»mlaka v katero ne mečeš več kamnov/ ker je čisto nagubana«) in proces sprijaznjenja je boleč, a vendar ne nemogoč. Ta poezija nima strahu pred intimnim razgaljenjem, pa tudi pred srečanjem z vsakdanjim in profanim ne. In zdi se, da tudi takrat, ko izgublja, ni poražena. Mojca kirbiš • • • KINO Vrnitev izgubljenega sina Sneg na Kilimandžaru (Les neiges du Kilimandjaro). Režija Robert Guediguian. Francija, 2011, 107 min. Ljubljana, Kinodvor Potem ko se je že zazdelo, da se je Robert Guediguian, ta francoski trubadur proletariata, naveličal biti le »pripovedovalec zgodb iz delavskih četrti Marseilla«, saj je v zadnjih nekaj letih postregel z nizom del, ki so se močno oddaljila od njegovih običajnih časovno-prostorskih in estetsko-tematskih koordinat (medtem ko je svojo mili-tantnost vsaj v nekaterih izmed teh del celo ohranil), pa se s filmom Sneg na Kilimandžaru vrača v marsejsko četrt Estaque, kjer je ustvaril nekaj svojih najboljših del. Estaque, nekoč ribiška vasica poleg Marseilla, ki so jo v preteklosti za svoj dom in vir navdiha vzeli že številni impresionisti s Paulom Cezannom na čelu, pozneje pa tudi nekateri režiserji poetičnega realizma, je danes delavsko predmestje Marseilla in hkrati nekakšen zaščitni znak Guediguianovega opusa, pa čeprav mu je, kot smo že omenili, v zadnjih nekaj filmih poskušal uiti. Koncept angažmaja, najsi bo politični, družbeni ali nenazadnje čustveni, ki je v središču tega filma, je avtor »odkril« prav v tem delavskem okolju, kjer je ideja sindikalnega boja še kako živa. Zato ne preseneča, da ga nekako ne more zapustiti. Nenazadnje je to okolje, ki ga daleč najbolje pozna in v katerem se najbolj suvereno giblje, to pa mu s svojimi številnimi protislovji in ekstremnimi bivanjskimi situacijami nudi tudi nešteto pripovednih izhodišč. Tako se je Guediguian s Snegom na Kilimandžaru, za katerega je navdih našel v pesnitvi Victorja Hugoja z naslovom Lespauvre gens (Revni ljudje), znova vrnil vanj, da bi nam podal zgodbo o sindikalnem voditelju Michelu ter njegovi ženi in aktivistični tovarišici Marie-Claire. Michel je nedavno izgubil službo v marsejski ladjedelnici. In čeprav sta oba zelo ponosna na svoj pretekli sindikalni in politični aktivizem, pa se tokrat, čiste vesti in jasnega pogleda (vsaj tako se prepričujeta, saj menita, da Michel, ki je bil tik pred upokojitvijo, preprosto nima več možnosti za ponovno zaposlitev), odločita, da bosta Michelovo odpustitev sprejela in uživala preostanek življenja obkrožena z otroki in številnimi prijatelji, ki so jim zelo blizu. A njuna sreča se nekega dne, ko zamaskirani par nasilno vdre v njun dom, ju napade in oropa, nenadoma sesuje. Razočaranje in občutek prizadetosti pa nato dosežeta vrhunec, kot Michel in Marie-Claire odkrijeta, da sta ju napadla nekdanja Michelova sodelavca. Tako kot v večini njegovih filmov je torej tudi tu v ospredju družbeni boj, a Guediguian tokrat k temi pristopi na povsem svež način, ki ga v njegovih filmih še nismo videli. Michel in Marie-Claire (igrata ju stalna člana Gue-diguianove igralske zasedbe, Jean-Pierre Darroussin in Ariane Ascaride) ter njun tesni prijatelj Raoul, pripadniki revolucionarne generacije, ki se je v poznih šestdesetih letih družbeno angažirala, se namreč zdaj, na »stara« leta, odpovedo boju za svoje revolucionarne ideale in se raje prepustijo lagodnemu življenju. Pri tem pa ne opazijo, ali pa nočejo opaziti, da družba iz dneva v dan drsi v večji kaos, ki je prav tako posledica družbenih razlik in krivic. Guediguian tako v tem čudovitem in iskrenem delu prevprašuje dosežke svoje generacije, pod vprašaj postavlja domnevne zmage, ki jih je na družbenem področju izborila, še posebej v luči dejstva, da ji svojih dosežkov očitno ni uspelo prenesti na mlajše generacije. In ob tem znova dokazuje svoje mojstrstvo v pripovedovanju, saj zgodbo, v kateri se prepletajo komični in dramatični elementi, mestoma pa celo elementi detektivke, ter v katero na ravni dialoga znova vdirajo zanj tako značilni didaktični toni, čudovito uravnoteži in pripelje do konca, ki znova ježi kožo in nam jemlje dih. Sneg na Kilimandžaru se na prvi pogled, tako kot Kaurismäkijev Le Havre, morda res zdi malce naivno delo, a na koncu si moramo vendarle priznati, da je le čudovito optimističen, utopičen proti-strup razraščajoči se družbeni depresiji. DENiS VALič • • • KINO Norec ali prerok? Zaklonišče. Režija Jeff Nichols. ZDA, 2011, 120 min. Ljubljana, Kinodvor Zaklonišče je v zelo kratkem času že drugi film v naših kinematografih, ki v nenavadno celoto združi dve tako različni temi, kot sta duševna stiska in konec sveta. Medtem ko je Melanholilja (2011) Larsa von Trierja opisala dimenzije depresije na ozadju bližajočega se konca sveta, Zaklonišče raziskuje še bolj simptomatično občutje sodob- nega sveta - tesnobo oziroma že kar paranojo, ki jo hranijo apokaliptične vizije bližajoče se katastrofalne nevihte. Curtis, odličen gradbeni delavec, ljubeč mož in skrben oče gluhoneme hčerke, živi čisto normalno, vsakdanje življenje, dokler ga ne začnejo preganjati sanje o prihajajoči nevihti, orkanu, ki bo njega in njegovo družino zradiral s planeta. Ponavljajoče se nočne more v kombinaciji z zavedanjem, da v genih nosi sled duševne bolezni, Curtisa priženejo na rob norosti in načnejo odnose v prej urejeni družini. Curtis mentalno razpada pred očmi gledalca, ki lahko natančno opazuje, kako se razkraja njegov notranji svet, kako se v njem vedno bolj briše meja med resničnim in namišljenim in kako poguben je razpad te meje za njegove odnose z bližnjimi in daljnimi. Režiser Jeff Nichols Curtisov problem opazuje z dveh strani: skozi upodobitve sanj nas postavi v glavo protagonista in kaže, kako je izguba kontrole nad lastno realnostjo videti od znotraj, drugi pogled pa nam s perspektive Curtisove žene, hčerke in sodelavca kaže, kako je razpad sistema videti od zunaj. Gledalcu sta torej ponujeni tako subjektivna kot objektivna perspektiva, Nichols pa se ob tem zelo potrudi, da ne dodaja nikakršnih navodil za uporabo. Kako boste videno interpretirali in kako globoko v film se boste spustili, je odvisno samo od vas. Tudi jekleni obraz Michaela Shannona v vlogi Curtisa pri identifikaciji ni v posebno pomoč, Nicholsova distanca pa se še poglobi v zaključnem poetičnem zasuku, ki je v takšni disonanci z realističnem preostankom filma, da se boste vprašali, če ne bi bilo morda treba revidirati vseh preteklih 120 minut. Je Curtis v resnici norec ali prerok? Odgovor na to vprašanje niti ni tako zelo pomemben. Pomembneje je razširiti pogled in Curtisovo intimno zgodbo umestiti v sodobno, s strahom in negotovostjo prežeto družbo, ki trepeta pred naravnimi katastrofami in boleznimi, pred gubami in zaobljenimi trebuščki, pred podivjanimi Norvežani in zlobnimi Arabci. Strah kot da se je odcepil od svojih virov in obvisel v atmosferi, mi pa ga vsak dan nevede vlečemo v pljuča. Zaklonišče lepo pokaže, kako poguben učinek ima podivjan, razsrediščen strah na intimni in družbeni ravni, moj edini resen ugovor filmu pa leti na dolžino - še vedno sem mnenja, da mora film, ki preseže klasično 90-minutno formo, imeti za to zelo dober razlog, Zaklonišče pa ima kar veliko prostega teka. ŠPELA BARLič • • • ODER Par, ki pripoveduje ples Mit. Avtorja in plesalca Nastja Bremec in Michal Rynia. Producenti M&N Dance Company, De Gouvernrstraat (Rotterdam, Nizozemska), Cankarjev dom. 12. 1. 2012, Cankarjev dom, Ljubljana, 55 min. Koliko je vreden plašen dotik, hrepeneč pogled, strasten objem in končno porušen zid, ki pusti par- tnerju vse do globin tvojega bistva? Paleto čustev, ki posegajo v različne plasti ljubezenskega odnosa, sta odlična plesalca in koreografa Nastja Bremec in Michal Rynia prikazala slikovito ter zrelo. Po prvem, prav tako celovečernem projektu Dust in the Wind, v katerem sta navdušila z izjemno inovativnostjo, zdaj še utrjujeta svoj domišljeni koncept. Ustvarjalnost, izvirne plesne izpeljave in izpiljena tehnika odlikujejo tudi tokratno predstavo. Izhodišče za najnovejši projekt sta umetnika našla v starogrškem mitu o Orfeju in Evridiki in ga prenesla v sodobni, kaotični svet. Moški predstavlja glavo, ženska srce. O tem pripoveduje tudi njun ples - on je bolj razumski, ona bolj čustvena. On jo vabi v svoj čustveni prostor, ona se mu izmika. Ko ona končno popusti in vstopi v neviden krog, ki ji ga ponudi, se veriga sklene. Čuten ples dveh ljubimcev z nenehnim stikanjem teles simbolično ponazarja duši dveh, ki postaneta eno. Predstava v prvem delu prikazuje romantično združitev nedolžnega dekleta in zaljubljenega fanta, v drugem pa se prevesi v zrelejšo fazo odnosa. Ona mu ves čas sledi kot senca. Začnejo se pojavljati dramatični trenutki in konflikti, ki porajajo vprašanja o odvisnosti, vklenjeno-sti, iskanju svobode in hrepenenju po nežnih čustvih povezanosti. Scenografija, ki jo je prispeval Staško Marinič - stena visečih verig -, hipoma zdrsi s stropa. Zid med njima je zrušen. Gibe sta so-avtorja in izvajalca nadgradila z izraznostjo glasbe dua Silence. Izvirno zlitje modernega plesa, klasičnega baleta in hip-hopa učinkovito upodablja ženska in moška čustva. Nežnejša ženska duša je izražena z več elementi sodobnih plesnih tehnik, moški čustveni svet pa je ponazorjen z več elementi hip-hopa (Rynia, petkratni svetovni prvak v hip-hopu, pokaže vse svoje akrobatske sposobnosti). Njuni izpiljeni gibi s spreminjajočo se dinamiko ustvarjajo različna ozračja. Plesalca presenečata s količino inovativnih plesnih izpeljav, s katerima podkrepita različna čustva ali ilustrirata pripoved. Dramaturgija Dava Schwaba je skozi predstavo napela lok, ki se na koncu vrne na začetek - ali pa tudi ne: on njej ponovno ponudi vstop v odnos, njena pa je odločitev: da ali ne? Petinpetdeset minut pomeni v plesu dolgo časovno enoto, saj je izjemno težko ohranjati predstavo ves čas zanimivo, a slovensko-poljskemu duetu je to že drugič izvrstno uspelo. Ker so v koreografiji zanimive tudi podrobnosti, smo mestoma pogrešali le močnejšo svetlobo, ki bi jih še bolj poudarila (osvetlitev je delo Dennisa Voorena). Novogoričanka Nastja Bremec in Poljak Michal Rynia sta diplomanta rotterdamske plesne akademije CO-DARTS. Nekaj časa sta bila člana nizozemske skupine Scapino Ballet Rotterdam, zdaj pa kot plesalca, koreogra-fa in pedagoga delujeta tako v Sloveniji kot drugod po svetu pod okriljem svojega društva M&N Dance Company. Njuno vodilo je profesionalnost in le želimo si lahko (poleg EnKnapGroup) še eno profesionalno sodobno plesno skupino. TiNA ŠROT ampak ŠOLA MORA BiTi PRiJAZNA iN ZAHTEVNA. NE LE ENO ALi DRUGO. Odgovor Založbe Rokus Klett (ZRK) na navedbe, ki jih je dr. Kristijan Musek Lešnik podal v intervjuju v Pogledih dne 11. januarja 2012. Založba, ki sem jo vodil skoraj 20 let, je bila tako v novinarskem vprašanju kot tudi v odgovoru dr. Muska Lešnika označena kot manipulantka, zato se na prispevek odzivam z naslednjimi pojasnili. ZRK je oktobra 2010 prejela nagrado za najboljši evropski učbenik, in sicer za učbenik za fiziko v 8. razredu z naslovom Zakaj se dogaja? Sile in energija. Navedba dr. Muska Lešnika, da založba v svojih sporočilih javnosti ni navedla resnične podlage za to izjavo, in terminologija o manipulaciji, ki jo dr. Musek Lešnik uporablja v opisu svojega pogleda na to, sta zavajajoči. Ob prejemu nagrade ZRK ni nikoli navajala, da je omenjeni učbenik za fiziko tekmoval med učbeniki za fiziko oz. da je to najboljši učbenik za fiziko v Evropi! Morda so to kje zapisali kakšni nespretni novinarji. V ZRK smo vedno uporabljali točen prevod imena nagrade - Najboljši evropski učbenik. Enako pravilo smo upoštevali tudi letos, ko je naša založba ponovno prejela zlato nagrado za učbenik za kemijo z naslovom Peti element. Nedopustno je, da je dr. Musek Lešnik podal svojo izjavo, ne da bi se dodobra pozanimal, kako tekmovanje sploh poteka in kakšni so kriteriji ocenjevanja. V nadaljevanju bom razložil, za kakšno nagrado gre, kdo jo podeljuje in kakšni so kriteriji. Pri pojasnjevanju bom uporabil nekaj neprevedenih angleških nazivov, da bo moja obrazložitev jasnejša in da bo obenem povsem razvidna napačna interpretacija dr. Muska Lešnika. Tekmovanje Best European Schoolbook Awards za istoimensko nagrado (v nadaljevanju BESA), v prevodu nagrado za najboljši evropski učbenik, v soorganizaciji podeljujejo kar tri priznane evropske ustanove: Frankfurtski knji- žni sejem, lARTEM - The International Association for Research on Textbooks and Educational Media in EEPG - European Educational Publishers' Group (Evropsko združenje šolskih založnikov). Komisija za ocenjevanje in podeljevanje BESA, ki jo sestavlja osem najuglednejših strokovnjakov in profesorjev s področja didaktike poučevanja v Evropi, ocenjuje učbenike v štirih kategorijah in na podlagi osmih osnovnih ter več dodatnih kriterijev, kot so na primer: primernost starostni skupini, preglednost, verodostojnost vsebine, stopnja atraktivnosti - zanimivosti podajanja snovi, prilagojenost starostni skupini, vključevanje učenca, socializacija itn. Organizatorji BESA vsako leto pošljejo razpis natečaja vsem šolskim založbam v območju EU. Vsako leto se nanj odzove približno 40 založb iz več kot 15 držav. Tako v posamezni kategoriji tekmuje približno 15 novih učbenikov iz različnih predmetnih področji. Natečaj ima tovrstno zasnovo že 3 leta. Še več: v preteklosti je Združenje evropskih šolskih založnikov (www.eepg.org) podeljevalo nagrade za najboljše učbenike na drug, še bolj učinkovit način. Vse članice združenja, torej več kot 20 vodilnih založb iz 20 evropskih držav (Slovenijo v združenju zastopa ZRK), so si - druga drugi - poslale svoje najboljše učbenike, ^ ki so izšli v zadnjem letu. Uredništvo vsake založbe je temeljito pregledalo vse prejete učbenike iz tujine in nato v uredniškem kolektivu glasovalo ter sestavilo svoj seznam najboljših treh učbenikov. Rezultati glasovanja vseh 20 uredništev so se sešteli na sedežu združenja EEPG, ki je vsako leto razglasilo zmagovalca. Torej 20 uredništev resnih izobraževalnih založb po vsej Evropi! Tudi ob takem načinu ocenjevanja je bila nekajkrat nagrajena ravno ZRK, denimo za najboljši učbenik Biologija 8 z zlato nagrado, torej 1. mestom med vsemi (!), kar verjetno ni naključje. Našim avtorskim in uredniškim ekipam je to pomenilo največje priznanje. Kot pa iz nobelovsko obarvanega intervjuja v Pogledih izhaja, mednarodna komisija, uredništva, strokovnjaki in avtorske ekipe iz več kot 20 držav dr. Musku Lešniku ne sežejo niti do kolen. Tako tudi ni težko ugotoviti, da iz tendencioznih vprašanj in odgovorov sledi, da je slovenska založba manipulantka in ima kot taka verjetno tako ali tako samo »zanič« učbenike. Kot zagovarjajo nekateri medijsko priljubljeni upokojenci - tako se namreč tem stvarem streže na Kubi in v Severni Koreji, v Evropi pa le v vse prej kot uspešni Grčiji. Nujno je tudi kratko pojasnilo o naši založbi. ZRK, ki je ena od vodilnih šolskih založb tako v Sloveniji kot na Balkanu, pripravlja učbenike ne samo v skladu z visokimi standardi svojega lastnika, založbe Klett iz Stuttgarta, ki je največja nemška založba in deluje že več kot 100 let. Še v večji meri kot mednarodne izkušnje in zahtevni standardi se pri kakovostni pripravi učbenikov upoštevajo mnenja domačih didaktikov in drugih strokovnjakov, ki ustvarjajo in soustvarjajo vrhunske slovenske učbenike že 20 let. Mnogi, zlasti laiki na učbeniškem področju, se s tem ne bi strinjali (v glavnem zaradi stereotipov, na podlagi floskul in čisto izmišljenih dolgoletnih dogem ter brez ustreznih podatkov), ampak pri izbiri učbenikov s strani učiteljev še vedno velja, da je kakovost učnega gradiva na prvem mestu. To jasno izhaja iz vseh raziskav, opravljenih med učitelji. Skoraj neverjetni deleži uporabe učbenikov ZRK v zadnjem triletju devetletke zgovorno kažejo, da so ti zelo kakovostni. Nekaj primerov: po učbenikih ZRK se uči angleščino vsak tretji učenec, matematiko vsak drugi, biologijo, naravoslovje in slovenščino pa kar dva od treh učencev v Sloveniji. Vse to so dosežki naših avtorjev, ki so jih učitelji prepoznali kot vrhunske v zadnjih petih letih. Da drugih naših učbenikov niti ne omenjamo. Verjetno tako ni zgolj naključje, da smo prejeli že vrsto evropskih nagrad, tako po izboru kolegov založnikov in njihovih uredništev kot tudi po oceni mednarodnih strokovnjakov (npr. tudi za berila na sejmu v Bologni let 2003). Z našim znanjem in metodami pri pripravi učbenikov smo tako - da navedem samo primer - v sedmih letih postali tudi največji založnik učbenikov v Srbiji. Seveda s srbskimi avtorji, strokovnjaki in učnimi načrti. V očitni strokovni avtizem dr. Muska Lešnika (kot ga pač opisuje sam) se ne mislim spuščati. Prepuščam stroki, da odgovori njemu in novinarki. Se pa čudim, da se glede bralne pismenosti, ki je padla ravno v letih uveljavljanja učbeniških skladov, strokovnjak tega kova nič ne zamisli. Ali o spornih raziskavah o kakovosti učbenikov, ki se pri najmanj 70-odstotnem odličnem uspehu učencev v devetletki izvajajo na zadostnih ali dobrih učencih. Itn. Hkrati tudi nima smisla zgubljati besed o delovnih zvezkih, ki so čisto umetno ustvarjen tabu. Posledica de-moniziranja delovnih zvezkov v zadnjem desetletju pa je dejstvo, da se več kot dve tretjini slovenskih otrok uči iz 6 let rabljenih učbenikov brez kakršnegakoli delovnega zvezka. Si predstavljate učbenik za kemijo ali fiziko, v katerega se ne sme pisati, in navaden zvezek? Tu smo! Ne spraševalke ne dr. Muska Lešnika nič ne bo motilo, ko se bodo njuni šoloobvezni otroci srečali s poljskimi ali avstrijskimi vrstniki, ki vsako leto dobijo nov učbenik in delovni zvezek (ravno izbran, najnovejši, s kakovostjo, v kateri vsako leto znova tekmujejo založbe). Da o turških učencih, ki bodo do leta 2013 dobili vsak svoj tablični računalnik, sploh ne govorim. Seveda, če slučajno ne obiskujejo Waldorfske šole. Namen izjav dr. Muska Lešnika je jasen in ga bralcem nima smisla še natančneje opisovati. Si pa upam trditi, da so Cankar, Grohar in Prešeren imeli isti standard učnih pripomočkov kot vsi otroci v Evropi tedanjega časa. Danes ga slovenski otroci pač nimajo. Daleč od tega. Taka so dejstva! Ob tem je potreben razmislek. Zatiskanje oči pred tem pa nas (ali pač dr. Muska Lešnika) potiska v laskanje neki ultra konservativni politiki table in krede, kar pa ni področje, ki bi ga želel ponovno komentirati. Ker nikjer nismo trdili, da je nagrajeni najboljši evropski učbenik (kot je prevod imena nagrade) za fiziko najboljši med vsemi učbeniki za fiziko v Evropi, zahtevamo od časopisa in od dr. Muska Lešnika javno opravičilo. Rok Kvaternik, ustanovitelj in nekdanji direktor Založbe Rokus Klett, d.o.o. Samote sploh ne poznam Spoštovana Metka Krašovec in Peter Rak, v vajinem pogovoru (Pogledi, št. 1, 11. januarja 2012) je prišlo do nejasne omembe oznake »ekspresivna figuralika«. Oznake, ki sem jo postavil ob zasnovi skupinske razstave najmlajše sloven- ske slikarske generacije leta 1968 v beograjski galeriji Kulturnega centra: na razstavi so sodelovali Srečo Dragan, Kostja Gatnik, Herman Gvard-jančič, Zmago Jeraj, Boris Jesih, Metka Krašovec, Lojze Logar in Ladislav Pengov. Odtlej ima svoje mesto v strokovnih pregledih polpretekle zgodovine moderne slovenske umetnosti; pod isto oznako so razstavili izbrani mladi slikarji leta 1970 v Ateljeju 70 Moderne galerije, nato še leta 1987, ko je tedanja kustosinja Zdenka Badovinac predstavila dela Zmaga Jeraja, Borisa Jesiha, Metke Krašovec, Lojzeta Logarja, Kostje Gatnika in Franca Novinca na razstavi Ekspresivna figuralika, prav tako v Moderni galeriji. Razstavo zadnje omenjenih štirih umetnikov leta 1970 v Mestni galeriji, ki je omenjena v vajinem pogovoru, pa sem sam pospremil v kataložnem uvodu. Aleksander Bassin Izjava AKADEMije za DemoKRACijo ob referendumu o DRUŽiNSKEM zAkoNiku Družinsko življenje v okviru neke skupnosti je temelj demokratičnega življenja. V življenju družin se zrcalijo vse vrednote in vsa problematika neke družbe. Bogastvo družinskih odnosov pripomore k rasti kooperativne izkušnje, ki je temeljni pogoj za neovirano rast in razvoj demokracije. V Akademiji za demokracijo menimo, da je v Sloveniji še vedno prisotnega premalo spoštovanja do temeljnih vrednot, iz katerih raste skupno življenje. Premalo se zavedamo pomembnosti enakopravnosti med spoloma in s tem povezanega spoštovanja drugega; v iskanju mej tolerance do nasilja - tako verbalnega kakor fizičnega - smo prepogosto še vedno premalo odločni; primeri nespoštovanja drugačne spolne usmerjenosti kažejo na nezmožnost soočenja posameznikov ali skupin javnosti z razvojem družbene etike spoštovanja različnosti. Prepogosto se tudi soočamo s primeri nespoštovanja življenja kot vrednote - ko gre za odnos do pietete žrtev iz enega najbolj težavnih obdobij naše skupne zgodovine. V Sloveniji se žal tudi še ne zavedamo dovolj pomena javne diskusije, v kateri se s strokovnimi argumenti ter v spoštovanju sogovornika poskuša priti do soglasja o temeljnih zadevah demokratičnega razvoja. Zaradi vsega omenjenega podaja Akademija za demokracijo naslednje stališče ob napovedanem referendumu o družinskem zakoniku: Zakonodajni referendum je del zakonodajnega postopka. Poleg tega, da gre za korektiv posredni demokraciji, se od parlamentarnega zakonodajnega postopka razlikuje v dveh pomembnih okoliščinah. Prva je, da volivci v postopku referendumskega odločanja zakonskega besedila ne morejo spreminjati (beri: ga izboljševati), kakor je to mogoče v parlamentarnem delu zakonodajnega postopka, marveč lahko celotno zakonsko besedilo le potrdijo ali zavrnejo. Druga pomembna okoliščina pa je, da odločitev, ki je na referendumu sprejeta, državnemu zboru za eno leto prepoveduje sprejem zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev (25. člen Zakona o referendumu in ljudski iniciativi). Če naj bo odločanje o referendumskem vprašanju racionalno, ga prav navedeni okoliščini odločilno soopre-deljujeta. Enako velja za javno razpravo. Nalagata nam namreč, da se ne vprašamo, ali je zakon idealen, in tako tudi ne, ali in kje bi ga bilo mogoče izboljšati, marveč da se vprašamo, ali je zakonodajna rešitev kot celota boljša, ustreznejša kot doslejšnja pravna ureditev. Če je odgovor pritrdilen in če je zakon na referendumu potrjen, to ni ovira, da zakona v prihodnje (tudi v okviru enoletnega roka) ne bi bilo mogoče z novelo na šibkih mestih izboljšati. Če pa je zakon zavrnjen, pa je to, nasprotno, ovira, da bi se v to zakonodajno področje eno leto kakorkoli bistveno posegalo. V Akademiji za demokracijo menimo, da je odgovor na prej zastavljeno odločilno vprašanje pritrdilen: menimo, da je predlagana zakonodajna rešitev boljša od dosedanje pravne ureditve in s tem primeren temelj za urejanje družinskih razmerij. Razlogi, ki utemeljujejo to stališče, so naslednji: Družinski zakonik na celovitejši način ureja področje družinskih razmerij. Zakon o zakonski zavezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je bil sprejet pred 36 leti (Ur. l. SRS, št. 15/1976 ). V tem času je bil večkrat spremenjen, v njegove določbe je nekajkrat poseglo tudi ustavno sodišče, družinskopravna materija pa je bila tudi predmet urejanja z drugimi zakoni (kot so Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, Zakon o preprečevanju nasilja v družini ter Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo). Družinski zakonik sedaj to med seboj povezano zakonsko materijo pretežno ureja na enem mestu. Prednost takšnega pristopa ni zgolj v večji zakonodajni preglednosti, marveč predvsem v tem, da je mogoče na tak način v znatnejši meri zagotoviti načelo notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda, kot podnačelu v okviru načela pravne države. Družinski zakonik upošteva družbene spremembe, ki so nastale v času trajanja ZZZDR, upošteva dognanja teorije družinskega prava, ustavnopravne smeri, ki so se pokazale ob nekaterih odločitvah ustavnega sodišča, kakor tudi razvoj prava prek sodne prakse. Obenem se v dinamiki sprejemanja sprememb družinske zakonodaje zrcalijo tudi širše družbene spremembe in vrednote, ki vplivajo na percepcijo družinskega življenja, odnosov med spoloma ter istospolnih razmerij. Te spremembe na boljše se odražajo npr. v konceptualno ustreznejšem pojmu starševske skrbi, ki nadomešča dosedanji institut roditeljske pravice. Z vidika pravice do sodnega varstva j e ustreznej ša tudi razmejitev pristojnosti med sodiščem in centri za socialno delo. Bolj (ali pa vsaj jasneje) kot doslej je izražena vloga otroka kot subjekta družinskopravnih postopkov. Zakonik tako med drugim predvideva tudi institut otrokovega zagovornika (186. člen), največji napredek pa je poglavje o ukrepih za varstvo koristi otroka (7. poglavje zakonika). Ureditev, ki je bila doslej razdrobljena in tudi v marsičem pomanjkljiva, je sedaj urejena celovito in pregledno. Pomembna je tudi sprememba na področju premoženjskih razmerij med zakoncema. Zakonik še vedno ohranja zakonit režim skupnega premoženja, ki ustreza tipskemu položaju, a hkrati v skladu z načelom avtonomije posameznikom dopušča tudi pogodbeni odstop od zakonitega premoženjskega režima. To so le nekatere - ne pa tudi edine - spremembe, zaradi katerih je po prepričanju Akademije za demokracijo ureditev po družinskem zakoniku ustreznejša od sedanje. Nazadnje pa se Akademija za demokracijo opredeljuje še do tistih sprememb, ki so se v javni razpravi razgrnile kot nosilni protiargumenti za sprejem družinskega zakonika. Menimo, da je tudi ureditev pojma družine, istospolne skupnosti in posvojitve tako pravno kot vrednotno simbolno boljša in ustreznejša kot doslejšnja pravna ureditev. Najprej menimo, da je pojem družine v zakoniku, ker gre za pravni akt, v prvi vrsti pravni pojem. Torej pojem, na katerega pravni red navezuje pravne posledice. Simbolni pomen, četudi ta velja za pomemben del državljanov, ne more prevladati nad pravnim pomenom zakonskega besedila. Pravne posledice (pravna ureditev razmerij) pa so ustavne le tedaj, če so v bistveno istovrstnih življenjskih primerih urejene na enak način. Življenjske skupnosti, ki so zajete v abstraktni določbi 2. člena Družinskega zakonika pod pojmom družine, so dejanska stvarnost. Različne tipe takšne dejanske stvarnosti lahko pravni red ureja različno le, če so zato podani stvarno utemeljeni razlogi. V Akademiji za demokracijo menimo, da družinski zakonik stvarno utemeljene razloge ustrezno upošteva. Tako npr. pri domnevi in priznanju očetovstva, kjer bi bila izenačitev pravne ureditve v istospolnih in heterospolnih skupnostih že evidentno v nasprotju z dejansko resnico, kakor pri ureditvi posvojitve, kjer velja splošno (načelno) pravilo, da sta posvojitelja lahko skupaj le raznospolna partnerja. Na drugih področjih (npr. na premoženjskem področju) takšnih stvarno utemeljenih razlogov ni. Ureditev življenjske skupnosti dveh odraslih oseb v Družinskem zakoniku je primer strpnosti do vseh. To, da sta istospolna in raznospolna skupnost poimenovani različno, a je - razen naziva in prej navedenih izjem - pravna ureditev za obe enaka, pomeni, da je na simbolni ravni priznana različnost (kar je dejstvo), na pravni ravni pa enakopravnost (ker različnost tu ni pravno relevantna). Ureditev posvojitve sicer ni idealna, je pa boljša kot doslej. Njena bistvena odlika je, da ne izhaja iz pravice posvojiti otroka (ker takšne pravice ni in je tudi ne more biti), marveč izhaja iz položaja otroka brez staršev in njegovega sedaj pravno zavarovanega položaja do družinskega življenja. V Akademiji za demokracijo soglašamo z ureditvijo, v skladu s katero otroka brez staršev načeloma posvoji raznospolen par, kakor tudi z obema izjemama, ki sta določeni v drugem in tretjem odstavku 217. člena Družinskega zakonika. Obe izjemi sta utemeljeni izključno na načelu otrokove koristi, za prvo (posvojitev s strani partnerja partnerske ali zunajpartnerske - se pravi isto-spolne - skupnosti) pa velja tudi to, da se v tem primeru otrokov v bistvenih lastnostih enak dejanski položaj (v primerjavi z otrokom v raznospolni skupnosti) zgolj pravno izenači. Akademija za demokracijo na podlagi predstavljenih strokovnih argumentov podpira družinski zakonik in se zavzema za strpno in argumentirano razpravo ter družbo, v kateri družbeno sobivanje med posamezniki in posameznicami, razdeljeno v številna področja javne in zasebne sfere, ne bo zamejeno z ideološkimi koordinatami, temveč bo izraz skupnega zaupanja v demokratično sobivanje vseh državljank in državljanov Republike Slovenije. Akademija za demokracijo zanjo dr. Lenart Škof predsednik SMO LAHKO VSI GEJI? andraž tersek ustavnopravnega vidika bi bilo bolje, če o usodi pravne ureditve družinskih vprašanj ne bi odločalo referendumsko glasovanje. Ustavnopravno pomembnih razlogov je več. Tematika zadeva pravni položaj družbene manjšine. Tudi pri tej referendumski zadevi spremljajoče dogajanje izhaja predvsem iz čustvenih, ideoloških in dnevnopolitičnih vzgibov, iz osebnih verovanj in institucionaliziranih dogem. Znatno manj pa temelji na strokovnih ali celo znanstvenih dognanjih in refleksijah. Ponovno se razvnemajo strasti volivcev in se jih poskuša polarizirati. Javne polemike so osredotočene le na nekaj vprašanj, ta pa zadevajo temeljne ustavne pravice in svoboščine določene skupine ljudi. USTAVNOSODNA PRESENEČENJA Tudi zato je še toliko bolj pomembno, da nadzorne institucije ustrezno opravljajo svoje delo. Svoj vpliv morajo utemeljiti s prepričljivim dokazovanjem strokovne suverenosti in vzornim etičnim samorazumevanjem svoje družbene vloge. To smemo in moramo pričakovati tudi od ustavnega sodišča. Značilnosti in rezultati njegovega dela ne bi smeli prepogosto povzročati zadrege, ki jo občuti ustavnik, ko mora ob dolžnem in nujnem spoštovanju do ustavnega sodišča kot nepogrešljivega varuha ustavnosti in človekovih pravic stopnjevati kritiko na račun dela tega sodišča. Verjamem, da družbena vloga ustavnika vključuje dolžnost, da v najboljši veri in javno naslavlja strokovno kritiko na račun odločanja ustavnega sodišča še toliko pogosteje in ostreje, kolikor odločnejše in vplivnejše je to sodišče. Ob nedavni odločitvi ustavnega sodišča o dopustitvi referenduma o družinskem zakoniku bistveni problem za ustavno pravo niti ni to, da je sodišče dovolilo izvedbo tega referenduma. Bistveno je, kako je sodišče prišlo do svoje odločitve in kako jo je utemeljilo. Problem so razlogi za oceno, da sodnice in sodniki nekatere najpomembnejše ustavnopravne koncepte razumejo drugače, kot bi pričakovali glede na dognanja ustavnopravne vede, glede nekaterih drugih pa njihovega razumevanja iz odločb in ločenih mnenj niti ni mogoče dovolj jasno razbrati. Mislim npr. na koncept sodobnega ustavništva, modela ustavne demokracije v Sloveniji in razlike med oblastjo in suverenostjo ljudstva. Problem so tudi dokazi o tem, da marsikaterega ustavnopravnega koncepta to sodišče ne razlaga in uporablja uravnoteženo in usklajeno v vseh podobnih primerih, o katerih odloča. Tudi ko gre za vprašanje, kdaj in zakaj naj se zaradi zaščite ustavnosti prepreči referendumsko glasovanje. Ali pa to, da v nekaterih primerih sodišče prav išče razloge, da bi lahko vsebinsko odločalo o postavljenem vprašanju (npr. javna raba imena Tito), v drugih pa enostavno ne želi vsebinsko presojati spornih vprašanj in za to navede neprepričljive procesne razloge (kot v primeru družinskega zakonika). Ali pa, da se v enem primeru odloči za izraziti aktivizem (npr. formalno ustanovitev občine Ankaran), v drugem pa za najbolj zadržano držo (spet primer družinskega zakonika). Če se v nekaterih primerih sodišče (povsem legitimno) odloči za stopnjevanje ustavnosodnega aktivizma in izrazito poseže v zakonodajno odločanje parlamenta (spet povsem legitimno), si v drugem primeru menda ja ne more postavljati vprašanja, če s pristojnostjo za odločanje o referendumskih pobudah in zahtevah »sploh sme posegati v načelo delitve oblasti«. Ustavne sodnice in sodniki nekatere najpomembnejše ustavnopravne koncepte razumejo drugače, kot bi pričakovali glede na dognanja ustavnopravne vede, glede nekaterih drugih pa njihovega razumevanja iz odločb in ločenih mnenj niti ni mogoče dovolj jasno razbrati. Zanemarljiv ni niti odnos ustavnega sodišča do nekaterih dognanj ustavnopravnega mišljenja. Prav tako odnos do nekaterih argumentov in celo doktrin, ki jih je to sodišče samo postavilo v preteklosti ali pa so jih v svojih ločenih mnenjih utemeljevali nekdanji ustavni sodniki. Npr. glede nujnosti presoje »dejanskega cilja« pri referendumskih glasovanjih. Ali pa (in še posebej) o »doktrini o votlosti referendumskega glasovanja«. Po tej doktrini se namreč lahko prepove referendum tudi zato, ker ne bo mogel imeti želenih pravnih učinkov. In prav to zatrjuje ustavno sodišče v odločbi o referendumu o družinskem zakoniku, hkrati pa v njej ni niti sledu o tej doktrini. Še kakšen očitek bi se našel. Ni dobro, če si ustavno sodišče, brez katerega si skorajda ni mogoče predstavljati razvoja ustavne kakovosti pravnega reda in političnega sistema pri nas, s takšnimi potezami samo znižuje ugled in avtoriteto. Mož iN ŽENA Dejstvo, da se tradicionalno evropsko razumevanje zakonske zveze omejuje na skupnost moža in žene (kar poudarjajo tudi nekatere odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice), ni odločilno, a tudi ni pravno nepomembno. Drugačno poimenovanje življenjskih skupnosti samo po sebi še ni nujno protiustavno. Mogoče ga je utemeljiti z razumnimi argumenti. Zakonska zveza je vendarle tista življenjska skupnost, kjer se osebi različnih spolov označujeta za moža in ženo. Prokreacija po naravni poti je mogoča samo med osebama različnega spola. Pravice, ki gredo zakoncema zaradi življenja v zakonski zvezi, pa se lahko zagotovijo (in se tudi morajo zagotoviti) istospolnim parom tudi, če se njihova partnerska skupnost poimenuje drugače. Zato je pravno definicijo zakonske zveze mogoče razumeti kot pretežno politično vprašanje. Otrok Ni PRAViCA Pri vprašanju o posvojitvi otroka je pomembna razlika med pravico in privilegijem. Posvojitev otroka pravno gledano ni pravica, ampak privilegij. Kdor se poteguje za posvojitev otroka, ima le pravno zagotovljeno možnost to storiti v predpisanem postopku. Otrok ni predmet pravice. Dobiti otroka ni pravica. Če je otrok dodeljen v posvojitev, je bil posvojitelj deležen privilegija, ker ga je pristojni organ v predpisanem postopku, v skladu z določenimi kriteriji in v najboljšo otrokovo korist, izbral za posvojitelja. Tudi ko se ženske odločajo o rojstvu otroka, to počnejo zaradi pravice do samoopredelitve, odločanja o svojem telesu, dostojanstva in osebne svobode, ne zaradi morebitne pravice do otroka kot predmeta pravice. Vprašanje o pravni možnosti, da bi se homoseksualna oseba lahko potegovala za posvojitev otroka, je (ustavno)pravno vprašanje. Takšni osebi tega ni dopustno onemogočiti zato, ker je pač istospolno usmerjena. Tudi odločitve strasbourškega sodišča in našega ustavnega sodišča poudarjajo, da sklicevanje na tradicionalno razumevanje zakonske zveze ne sme biti argument za neenakopravno pravno obravnavo isto-spolnih oseb pred zakonom in da je istospolna usmerjenost osebna okoliščina, ki ne dovoljuje diskriminacije pred zakonom. Tudi takrat ne, ko gre za pravice iz življenjske skupnosti. SPOLNA izBiRA učiNKuje Zatorej je z vidika ustavnega prava nekaj težav le še pri vprašanju, ali se mora istospol-nim parom dovoliti enakopravno možnost za posvojitev otroka v zakonsko predpisanem postopku. Evropska konvencija o človekovih pravicah in Evropsko sodišče za človekove pravice na to vprašanje, razumljivo, ne dajeta kategoričnega in pritrdilnega odgovora, pravo človekovih pravic pa na tej točki upravičeno išče pomoč tudi pri predstavnikih drugih strok, predvsem psihologije in psihiatrije. A tudi od tam ne prihajajo kategorični, soglasni in nedvoumni odgovori. Nekateri pripadniki freudovske psihoanalitske šole pojasnjujejo, da ni problem spolna usmerjenost staršev, pač pa njihov isti spol. Poudarjajo, da ne bi bil problem to, če bi starševski par tvorila gej in lezbijka, ampak to, če otrok ne bi mogel odraščati v psihičnem odnosu do dveh različnih konceptov genitalij pri starših. Ojdipovega kompleksa naj ne bi mogel razrešiti pri istospolnih starših, njegova razrešitev pa naj bi bila nujna za »normalen razvoj spolnih praks«. Ustavnopravno odločanje mora prisluhniti tudi dognanjem drugih znanosti. A ta dognanja morajo biti pri tako pomembni temi javno in jasno predstavljena kot utemeljena dognanja znanstvene vede, ki znatno presegajo individualna prepričanja. Sprašujem, zakaj predstavniki drugih strok v večjem obsegu in v odgovorni, zavzeti, konstruktivni strokovni razpravi, ki bi naslavljala splošno javnost, prepričljivo ne pojasnijo problema »normalnega razvoja spolnih praks« in drugih vprašanj, ki zadevajo osebni razvoj in družinsko zakonodajo? Morda bi ob tem spregovorili še o negativnih učinkih sproščanja spolnega nagona z uporabo internetne pornografije, ki že usodno vpliva predvsem (a ne izključno) na mlajšo generacijo? Zakaj se tudi o tovrstnih temah javno pogovarjajo predvsem preveč površni predstavniki družboslovnih poklicev, na-stopaški glasniki delov civilne družbe, poklicni zagovorniki splošno znanega dogmatičnega prepričanja, dnevnopolitični pragmatiki in tisti intelektualno neprepričljivi udeleženci televizijskih omizij, ki so jim mediji podarili status odzivnih in domala za vsako temo priročnih kvaziestradnikov? Michel Foucault pravi, da »si je treba prizadevati, da bi bili geji, se torej umestiti v razsežnost, v kateri so naše spolne izbire navzoče in imajo svoje učinke na naše celotno življenje „ Preiskovati naš odnos do homoseksualnosti pomeni, da si bolj želimo svet, v katerem so ti odnosi možni, kot preprosto spolni odnos z osebo istega spola.« Se bo katero od teh vprašanj mislilo skozi referendum? Dr. Andraž Teršek je ustavni pravnik, zaposlen na Univerzi na Primorskem. pogledi naslednja številka izide 7. februarja 2012 NAROČILA IN DODATNE i i- • i- • ^ i i iNFORMAcnE: www.pogledi.si ali narocnine@delo.si 080 11 99, 01 47 37 600, Naravno odlično! Dobrega ni nikoli preveč, zato smo družino izdelkov blagovne znamke Mercator Bio dopolnili z novimi izdelki, ki bodo zagotovo popestrili vaš jedilnik. Za vse izdelke naše blagovne znamke Mercator Bio vam dajemo trdna jamstva, da so pridelani in predelani po strogih ekoloških standardih. Razvajajte se z najboljšim, kar nam daje narava, ne da bi ji pomagali z umetnimi gnojili in pesticidi. ^ Mercator