59
Politične stvari.
Poslanca Barenfeinda govor v državnem
zboru.
V zadnjem listu smo omenili govora poslanca Barenfeinda v 20. seji državnega zbora pri glasovanji za dovolitev novincev (rekrutno postavo), in obljubili svojim bralcem priobčiti ga po stenografičnih zapisnikih. To obljubo s slovenskim sprevodom „Slovenčevim" spol-nimo danes.   Poslanec Barenfeind je govoril takole:
„Ce sem prosil besede, zgodilo se je to iz tega namena, da utemeljim svoje glasovanje, ker bom glasoval za postavo, kajti teža te postave sloni na ramah kme-tiškega stanu, o katerem se govori, daje najtrdnejša in najzvestejša podpora državi.
Predno pa oddam svoj glas, mislim, da imam dolžnost in pravico preiskavati, kako država povrača dolg, kako se vede proti kmetiškemu stanu. Ta preiskava pelje, žalibog! k spoznanju, da država kmetiški stan ne le v nemar pušča, timveč še marsikaj počenja ž njim, kar njegovo dobro voljo, zvestobo in udanost njegovo v hudo skušnjavo zapeljava.
Kmetiški stan se po večini bliža propadu, kakor je tudi obrtnija že na kant prišla. Na tej strani sistema vladanja, na oni materijalno pomanjkanje sta vzrok in nasledek, ki se neločljivo skup držita.
Trdi se, da se je zapazilo, da splošna revščina in nadloge kmetiškega stanu v vladinih krogih ne narejajo dosti vtiska, da se tam za zadovoljnost ali nezadovoljnost ljudstva malo zmenijo, da jim je za godrnjanje milijonov zvestih podložnikov malo mar in da se dežele le kot predmeti za davke in zaloge novincev (rekrutov) v ozir jemlj6. Zapazilo se je, da se je delovanje vlado skazovalo le s tem, da so se po umetno pridobljenih večinah državnega zbora Dunajskega kovale postave, ki so pogosto v nasprotji s potrebami in pravicami dežel. Tako daleč je že prišlo, da se narodi že pred vsakim sklicanim državnim zborom tresejo, ker morajo vselej se pripraviti na novo razžaljenje. Posebno kmetiški stan se po nemogočih javnih bremenih (davkih) in po napačno uredjenem organizmu močno stiska. Posameznim deželam pri tem vsled centralističnih postav ni mogoče vrediti se po različnih lastnih potrebah in me-rodajnih svojih razmerah.
Kmetiški stan trpi dalje zavoljo splošne javne nevarnosti, ki je dospela že do neprenesljive mere in ki je pravo zasmehovanje države s postavami. Jaz moram obžalovati, da se vladi nič ne mudi odgovoriti na mojo, to stvar zadevajočo interpelacijo.
Dalje kmetiški stan po pravici toži, da se ni le mir med cerkvijo in šolo skalil, temveč da se ravno zdaj po splošnem glasu ljudstva tudi dela na to, da se razkolstvo, ki se na posvetnem polju že povsod šopiri, presadi tudi na polje cerkveno, — toži se, da njegova mladina v ljudski šoli divja postaja, da se njegovi sinovi  v vojaški  službi  zapeljujejo k zaničevanji svojih
60
verskih načel in domu prišedši popolnoma neubogljivi postanejo, — toži se, da vlada popolnoma nevarne, pri-proste molitvene družbe prepoveduje in razpušča, društva pa s popolnoma čudnimi nazori, kakor tudi socijalno-demokratična društva pa se jej čisto nenevarna zd6. Kmetiški stan toži, da ga bogatin8tvo prav brez vse brambe sme odirati, da industrijstvo, ki mu odteguje delalne moči in pri kakem zastanku svoje dru-hali, spustivši jih brez kruha, pošlje beračijoče in ode-rajoče v hišo, se enostransko pospešuje, — toži zarad odtegnjenih mu pravic v državnem in deželnem zboru, tako da ni zastopan po meri svojih davkov. Kmetiški stan toži, da so se mu prošnje do cesarja raztrgane in razrezane nazaj dajale in da se je moral zavoljo njih še odgovarjati pred sodnijami.
Tako pa trpi celo telo, če je tudi le en ud bolan.
Res se ne more razumeti, kako da država, ki vendar še za svoje sovražnike ima velikodušnost in usmiljenje, more biti v stanu s svojimi lastnimi narodi biti v vednem boju. Vladi manjka vsakake dobro volj-nosti in vsakega ozira, to je! Na ta način se razume, da vlada pri ljudstvu nima nikakoršnega zaupanja, pač pa pri vseh   pravih domoljubih zbuja najresnejše skrbi.
Vendarle bom glasoval za predlog postave; al nihče naj v tem glasovanji ne vidi zaupnice sedanji vladni sistemi, ker za zaupnico po vsem, kar sem rekel, nimam pač nikakoršnega vzroka." —
Tako odkritosrčno je govoril kmet. Ustavoverski časnikarji so napadali ta govor s tem, da so rekli, da ga ni sam naredil, da se ga je iz glave naučil, kakor mu je bil napisan. To pa je le jalovo odbijanje tega, kar drugač pobiti niso mogli. Kar je Barenfeind govoril, je gotovo glas milijonov druzih kmetov. Naj bi vlada ne bila gluha pri tacih tožbah, dokler ni — prepozno!