Mate Šimundić UDK 808.63-3:808.62-087
Pedagoška fakulteta v Mariboru
SLOVENSKO-ČAKAVSKO-KAJKAVSKI SAMOSTALNIK SAJA, SAJE TUDI NA ŠTOKAVSKEM PODROČJU
v slovenskem jeziku ter čakavskem in kajkavskem narečju od nekdaj obstaja samostalnik saja, saje, oboje ženskega spola. Na južnočakavskih otokih je redno sojo, torej v skladu z izgovorom a> o. Besedo saja, saje najdemo v slovarju F. Vrančića (prvem hrvatskem slovarju, objavljenem 1595), potem v slovarju 1. Belostenca, J. Habdelića, F. Sušnika in P. Rittera Vitezoviča. V obliki čađe in sade nastopa v slovarju J. Mikalja. V Šulekov Hr-vatsko-njemačko-talijanski rječnik znanstvenog nazivlja (1874) je prišla v različicah sade, čađe, gar. Velja torej, da je zastopana skoraj v vsej starejši hrvatski leksikografiji, tj. od XVI. do XIX. stoletja.
Samostalnik saja, saje imajo v svojih delih üle stari hrvatski pisci: M. Vetranović, D. Ra-njina in F. Lastrić. Vetranović piše sadje (sade), Ranjina sade, Lastrić saje. Filip Lastrič je bil rojen 1. 1700 v vasi Oćevija v pokrajini med Olovom in Varešem, torej v Bosni. Za obravnavano besedo je ta podatek precej pomemben.
Za izvor samostalnika saja, saje se predpostavlja psi. sadia, kar je po jotaciji v štokavskem narečju dalo sada, sade, v slovenskem jeziku ter čakavskem in kajkavskem narečju pa saja, saje. Mimogrede naj omenimo, da je v stcsl. sažda, bolg. sažda, saždi, mak. saga, be-lorus., rus. in ukr. saža, gornjeluž. sazy, dolnjeluž. dial, saze, slovaško sadza, češ. saze, polj. sadze in lit. suodžiai. Sorodne besede so tudi v nekaterih germanskih jezikih, kar potrjuje praindoevropski izvor.
V hrvatskem ah srbskem standardnem jeziku obstaja samo samostalnik čada, ž., in čad, ž. Prva oblika se uporablja v hrvatski književnosti, druga v črnogorski in srbski, v bosen-skohercegovski se obe prepletata.
Septembra 1981 sem proučeval govore okrog rudarskega mesta Kaknja, v Bosni, za potrebe bodočega dialektološkega atlasa bosensko-hercegovskih govorov. En vprašalnik sem izpolnil v vasi Sopotnica, drugega v Vukanovičih. Sopotnica leži okrog 8 km zahod-
274
no od Kaknja, Vukanovići več kot 20 km severovzhodno, nedaleč od frančiškanskega samostana v Kraljevi Sutjeski. Sopotnica je skoraj v središču kakanjskega področja, Vukanovići na njegovem robu. Med seboj sta oddaljena več kot 30 km. Z dialektološkega gledišča taka razdalja gotovo ni majhna. Vsekakor je tudi odveč omenjati, da leži ta prostor tako rekoč v osrčju štokavskega narečja in zanj se ne bi moglo trditi, da je kadarkoli v preteklosti pripadal čakavskemu narečju (možnost pripadanja h kajkavskemu narečju pa niti teoretično ne prihaja v poštev). Iz literature je znano, da ni bilo v ta prostor nobenih znatnejših doseljevanj niti s čakavskega niti s kajkavskega področja. Bila pa so izseljevanja v severne pokrajine, posebno v Slavonijo, po umiku avstrijske vojske pod vodstvom Evgena Savojskega iz Sarajeva v začetku XVIII. stoletja. Torej žive na kakanjskem področju štokavci praprebivalci. V govoru vasi Sopotnica (muslimanske) in Vukanovići (katoliške) oz. v govoru celotnega kakanjskega okraja in sosednjega področja se sploh ne sliši besede čada ali čad, ampak samo saja, ž., in saje, s. Kolikor sem mogel ugotoviti, se zdi, da se pogosteje sliši saja kot saje. Oboje pa ima enak pomen Zanimivo je nadalje, da je oblika saje srednjega spola, sklanja se npr. gen. saja, dat. lok. saju, ak. in vok. saje, instr. sajem. Samostalnik saja pa se sklanja kot voda, pripada torej a osnovam.
O slovničnem spolu teh samostalnikov pravi Petar Skok: »Razhka med baltskimi vzporednicami in slovanskimi refleksi je samo v spolu. Slovanske so brez izjeme ženskega spola. To zadnje govori za pridevniški izvor« (Etimol. rječnik, 111., 185). Seveda Skoku ni bilo znano stanje v tem delu Bosne, zato je bil popolnoma kategoričen v trditvi, da je ta samostalnik v vseh slovanskih jezikih ženskega spola. Vendar pa bi za vsak primer moral preveriti stanje v delu F. Lastrica. To tem bolj, ker Lastrić piše saje. Samostalniki na -e pa so v hrvatskem ali srbskem jeziku srednjega spola. Torej tudi v njegovem maternem jeziku ni povsod ženski spoli
Še nadalje ostaja odprto vprašanje, odkod čakavsko-kajkavsko-slovenski obliki sa/a, saje v globini štokavskega prostora? Misel, da je to morda nanos, adstrat, odpade, ker rabi domači književnik F. Lastric samostalnik saje že v začetku XVIII. stoletja. Iz tega izhaja sklep, da so obhke saja, saje v govorih tega dela Bosne prvotne, kot so prvotne v slovenščini ter čakavskem in kajkavskem narečju. Gotovo je, da se bodo dialektologi v bodoče ukvarjali s tem in, naravno, na to vprašanje različno odgovarjali.
Rekel bi, da spadajo sem tudi ekonimi: Sajiči blizu Visokega, Sajina pri Prozom in morda Sajkovići v okolici Livna, pa tudi priimki: Sajić, Sajina, Sajka, Sajko, Sajković, Sajkunović, Sajovac, Sajovec, Sajovic, Sajo\ić.
Prevedel Marko Kranjec
Summary
THE SLOVENE-ČAKAVSKO-KAJKAVSKO NOUN SAJA, SAJE FOUND ALSO IN THE ŠTOKAVSKO AREA
In standard Slovene as well as in the »čakavsko« and »kajkavsko« dialects, the feminine noun saja, saje is found whereas only the noun čađa, čad exists in standard Croato-Ser-bian and Serbo-Croatian. This Slovene-kajkavsko-čakavsko form occurs in the area of Kakanj, Bosnia, which is in the heart of the »štokavsko« dialect. It is probably not an ad-stratum, but has been in use in this area from the very beginning.
275