Prispevek k poznavanju flore okolice Ormoža (vzhodna Slovenija) Nejc Jogan1, Tinka Bačič2 & Branko Vreš3 1 Oddelek za biologijo BF, Večna pot 111, SI-1000 Ljubljana, Slovenia, E-mail: nejc.jogan@uni-lj.si 2 Novakova 1, SI-1000 Ljubljana, Slovenia, E-mail: martina.bacic@uni-lj.si 3 Biološki inštitut ZRC SAZU, Novi trg 5, SI-1000 Ljubljana, E-mail: branevr@alpha.zrc-sazu.si Izvleček. Na Raziskovalnem taboru študentov biologije (RTŠB) Središče ob Dravi '97 je floristična skupina kartirala floro v 5 kvadrantih MTB (240-450 vrst v vsakem). Nekatere zanimivejše najdbe so predstavljene v tem prispevku: Oenothera pycnocarpa in Callitriche cophocarpa sta novi vrsti za floro Slovenije. Poleg tega smo odkrili številne potencialno naturalizirane vrste (Acer negundo, Calendula officinalis, Epilobium adenocaulon in Pinus strobus), nove vrste za subpanonsko območje Slovenije in vrste z nejasno razširjenostjo v Sloveniji. Potrdili smo pojavljanje nekaterih redkih ali ogroženih vrst in nekatere od obravnavanih vrst predlagali za vključitev v Rdeči seznam (Apium repens - E, Carex strigosa - R, Centunculus minimus - R, Lythrum hyssopifolia - E, Potentilla supina - R, Rumex aquaticus - V). Ključne besede: flora, Goričko, Slovenija Abstract. A CONTRIBUTION TO THE KNOWLEDGE OF FLORA IN THE VICINITY OF ORMOŽ (EASTERN SLOVENIA) - During the Student research camp Središče ob Dravi '97, the floristical group was mapping vascular plants in 5 quadrants of the MTB grid (240-450 species recorded per quadrant). Some of the most interesting records of plants are presented in the paper: Oenothera pycnocarpa and Callitriche cophocarpa have not been recorded in Slovenia before. In addition, we found several potentially naturalized plant species (Acer negundo, Calendula officinalis, Epilobium adenocaulon and Pinus strobus), new species for the subpannonian part of Slovenia and species with imperfectly known area of distribution. We have also confirmed occurence of several rare or endangered plant species and some of the discussed species are proposed for inclusion in the red data list (Apium repens - E, Carex strigosa - R, Centunculus minimus - E, Lythrum hyssopifolia - E, Potentilla supina - R, Rumex aquaticus - V). Keywords: flora, Goričko, Slovenia Nomenklaturni vir: Trpin D. & Vreš B. (1995): Register flore Slovenije. ZRC SAZU, Ljubljana. Uvod Območje med Ormožem in Središčem ob Dravi sodi zaradi vpliva podnebja bližnje Panonske nižine v subpanonsko fitogeografsko območje Slovenije. Osrednji nižinski svet (med 180 in 200 m n.v.) sestavljajo naplavine reke Drave, ki se v tem delu Slovenije še vedno večinoma prosto razliva in tvori številne okljuke, meandre in mrtvice. Pretežni del nižine je kultiviran (njive in travniki), le ožji pas ob reki (loke in logi) še vedno poraščajo predvsem nižinski poplavni gozd doba in belega gabra, vrbovja ter nekatere močvirske (šašja) in vodne združbe. Na jugu Drava meji Slovenijo in Hrvaško, v severnem delu raziskovanega območja pa se svet dvigne (od 200 do 330 m n.v.) v skrajni jugovzhodni del gričevnatih Slovenskih goric proti Prlekiji. V tem delu na pretežno zakisanih do nevtralnih tleh na lapornato-ilovnati podlagi (tudi peščenjakih) prevladuje zmerno kisloljubni gozd bukve in belkaste bekice, ki ga mozaično drobijo obdelane kmetijske površine posamičnih raztresenih kmetij. Med rastlinami prevladujejo srednjeevropske vrste, ki se jim pridružijo redkejše panonske in dinarske vrstnice. Gričevnati svet proti severu je vrstno revnejši, nižinske predele pa vrstno popestrijo številne vodne in močvirske ter mnoge adventivne vrste, ki spremljajo urbani in kultivirani del pokrajine. To območje je bilo v preteklosti botanično šibkeje raziskano. Nekaj podatkov sta v prvi polovici stoletja prispevala Hayek (1908-56) v Flori Štajerske in Fritsch (1929), posamezne navedbe pa po drugi vojni tudi Mayer, Wraber in Martinčič. V času tabora je potekalo sistematično popisovanje flore po standardni metodi srednjeevropskega florističnega kartiranja v petih kvadrantih treh osnovnih polj: v samem Središču in bližnji okolici (9663/2) smo popisali več kot 450 vrst, na posameznih nahajališčih okoli Obreža v kvadrantu 9663/1 več kot 350 vrst, v Ormožu in Veliki Nedelji (9562/4) 450 vrst, v kvadrantu 9563/3 350 vrst in v 9563/4 240 vrst. O uspehu raziskovalnega dela priča podatek, da smo našli kar 35 vrst, ki jih Mala flora Slovenije ne navaja, od tega 21 neofitov, ki se širijo v zadnjih desetletjih in 14 vrst, ki so bile prezrte verjetno zaradi podobnosti s sorodnimi vrstami. Rezultati Na podlagi terenskih opažanj s tega tabora lahko za nekaj tujih vrst ugotovimo, da so se pri nas zelo verjetno že naturalizirale in se že same širijo. Take so npr. Acer negundo Epilobium adenocaulon in Pinus strobus, pozorni pa moramo biti tudi na vrtni ognjič (Calendula officinalis), katerega pojavljanje v nižinah toplejšega dela Slovenije bi prav tako utegnilo biti že ustaljeno. Odkritih je bilo še nekaj novih ruderalnih in adventivnih vrst, katerih uspevanje ali pojavljanje v subpanonskem fitogeografskem območju še ni bilo znano: Agropyron athericum, Amaranthus hypochondriacus, Bidens frondosa, Bromus japonicus, Bomus madritensis, Cuscuta campestris, Euphorbia maculata, Euphorbia nutans, Parthenocissus inserta, Sisymbrium loeselii. Nadalje so bila odkrita nova nahajališča vrst, katerih razširjenost v Sloveniji je iz različnih razlogov slabo poznana: Agrostis gigantea, Brachypodium pinnatum, Chenopodium ficifolium, Consolida ajacis, Dactylis polygama, Euphorbia marginata, Eleusine indica, Epipactis pontica, Erechtites hieraciifolia, Linum usitatissimum, Luzula pallescens, Oxalis dillenii, Panicum dichotomiflorum, Peplis portula, Plantago intermedia, Populus x canescens, Rumex angiocarpus, Veronica catenata. Potrjena so bila tudi nahajališča nekaterih vrst z Rdečega seznama: Hippophaë rhamnoides, Myricaria germanica, Schoenoplectus triqueter. V predstavitvi rezultatov so avtorstva obdelave posameznih taksonov označena z začetnicami posameznih avtorjev (NJ, TB ali BV). Med terenskim delom in predvsem med določanjem nabranega materiala smo se spopadli tudi s številnimi težavnimi skupinami. Nekaterim smo bili kos, ob drugih pa smo se predvsem zavedli zapletenosti problematike. Tako naj bo nadaljnjih nekaj nerazjasnjenih primerov nam in tudi drugim botanikom spodbuda za podrobnejše preučevanje. Callitriche palustris agg. - Žabjim lasom v zadnjih letih posvečamo nekoliko več pozornosti in kot vse kaže, je najpogostejša vrsta v nižinah toporobi žabji las (C. cophocarpa Sendtn.), ki se od ostalih vrst razlikuje po neizrazito gredljatih plodičih, plod pa je približno tako dolg kot širok. To je bila tudi edina vrsta te skupine, ki smo jo našli na RTŠB, njeno nahajališče pa je tudi eno prvih (verjetno prvo objavljeno) te vrste v Sloveniji. Če kritično ocenimo še verjetnost uspevanja ostalih vrst žabjih lasov v Sloveniji, lahko predvsem rečemo, da so vsi (!) stari podatki, ki temeljijo predvsem na nezanesljivih razlikah v vegetativnih znakih (oblika listov) neuporabni in da je celoten rod potreben podrobne revizije. Problem pri tem je, da je za zanesljivo določitev vedno potreben plodeč material, tako da je uporabnega herbariziranega gradiva razmeroma malo. Sodeč po ekoloških zahtevah in razširjenosti v soseščini (predvsem v Avstriji, cf. Fischer 1994) bi torej pri nas lahko pričakovali naslednje vrste: C. cophocarpa: razširjena v nižinah in montanskem pasu po vsej Sloveniji, C. palustris L. em. Schotsman: raztresena v montanskem in subalpinskem pasu na silikatni podlagi, C. stagnalis Scop.: raztresena v nižinah in montanskem pasu na silikatni podlagi, C. obtusangula Le Gall: redka v toplejših predelih v evtrofnih vodah, C. hamulata Kuetz. ex Koch: redka v nižinah in montanskem pasu na silikatu. Na Primorskem bi utegnili najti tudi C. platycarpa Kuetz. in C. brutia Petagna, ki imata bolj oceansko razširjenost. (NJ) Senecio nemorensis agg. - Skupina podlesnega grinta naj bi bila, sodeč po Mali flori Slovenije, pri nas zastopana z 2 vrstama (S. fuchsii C. C. Gmelin in tipično vrsto). V zadnjem času pa so ta oblikovni krog v Srednji Evropi razdelili na tri vrste: poleg Senecio ovatus (Gaertn., Mey. & Schreb.) Willd. (kar je veljavni sinonim za fuksov grint) sta to še S.hercynicus Herborg (= S. nemorensis s. str.) in S. germanicus Wallr. (= S. nemorensis p. p.), zadnja od teh je deljena na dve podvrsti (poleg tipske še S. germanicus ssp. glabratus Herborg). Tako brez natančne obdelave slovenskega materiala določenega kot S. nemorensis sploh ni več jasno, kateri od preostalih treh taksonov rase tudi pri nas in kakšna je njegova (njuna ali celo njihova) razširjenost. Po podatkih o razširjenosti v sosednji Avstriji pa lahko sklepamo, da je S. hercynicus splošno razširjen, S. germanicus pa je pri nas verjetno zastopan le s tipsko podvrsto. Prav S. hercynicus pa v Registru (Trpin & Vreš 1995) manjka. Na RTŠB smo nabrali S. germanicus v kvadrantu 9562/4, v kvadrantu 9663/2 pa S. ovatus. (NJ) Utricularia vulgaris agg. - Južna mešinka (U. australis R. Br.) je vrsta iz oblikovnega kroga navadne mešinke (U. vulgaris), od katere se loči po oblikovanosti cvetov, žlezavosti ostroge, razvitosti plodov itd., a vsaj znakov na cvetovih pri herbariziranem materialu skorajda ni mogoče prepoznati, zato je najbolj zanesljivo določevanje svežega materiala. Pri nas je bila južna mešinka prvič opažena pri Radomljah pred nekaj leti (N. Jogan, neobjavljeno), na podlagi te najdbe pa je bila tudi vključena v Register (Trpin & Vreš 1995), kjer je prišlo do napačnega navedka. Kot avtor prve navedbe je namreč naveden Mayer (1952), četudi je njegova vključitev te vrste v "Seznam" temeljila le na najdbah zunaj meja današnje Slovenije. Sodeč po navedbah v Avstrijski flori (Fischer 1994) je možno, da je U. australis v resnici tudi pri nas precej pogostejša od tipične navadne mešinke. Na RTŠB smo jo našli v zaliti gramoznici na prodišču Drave pri Frankovcih (9663/1). (NJ) Pregled nekaterih zanimivejših najdb z diskusijo 1. Abutilon theophrasti Med. – baržunasti oslez Baržunasti oslez je pogosto podivjana in v ruderalnih združbah ponekod tudi ustaljena okrasna vrsta, ki je pobegnila z vrtov, poznana pa je tudi kot stara tekstilna vrsta z daljnega vzhoda (Seljak 1990). V Evropi in tudi v Sloveniji se pojavlja kot plevel v toplejših predelih; doslej je bilo objavljeno le njeno pojavljanje na Primorskem in v okolici Ljubljane (Seljak 1990, Kaligarič & Jogan 1990). Vrsta se zadnja leta razširja tudi po vzhodni Sloveniji (Frankovci - 9663/1: leg. D. Trpin & B. Vreš 1992; med Bakovci in Dokležovjem - 9363/1: leg. A. Seliškar 1994; Muriša - 9565/1: leg. V. Babij & B. Vreš 1996) (Sl. 1). Na RTŠB smo našli še novo nahajališče na njivah v bližini Središča ob Dravi (9663/2). (NJ & BV) SLIKA 1: Razširjenost baržunastega osleza v Sloveniji FIGURE 1: The distribution of Abutilon theophrasti in Slovenia 2. Ailanthus altissima (Mill.) Swingle (Ailanthus glandulosa Desf.) – visoki pajesen Visoki pajesen, visoki ajlant ali božje drevo, kot ga imenuje Piskernikova (1951), je udomačena okrasna drevesna vrsta, katere naturaliziranost pri nas doslej še ni bila jasno poudarjena, a je očitna po vsej Sloveniji (Jogan & Podobnik 1997, Dakskobler mscr.). Zelo pogosta je predvsem v zahodnem delu Slovenije (Posočje, Primorska), našli pa smo jo tudi v treh kvadrantih (9562/4, 9563/4 in 9663/2) na raziskovanem območju. Omeniti velja še nejasen zaplet v zvezi z uporabo znanstvenega imena tega taksona. Ta je nastal v Registru (Trpin & Vreš 1995), ki daje prednost imenu A. glandulosa. Pod tem imenom je bila vrsta res prvič opisana v okviru rodu (Desf. 1788), v katerega jo uvrščamo danes, kombinacija A. altissima pa je nastala šele več kot stoletje kasneje (Swingle 1916), a je temeljila na najstarejšem bazionimu Toxicodendron altissima Mill. 1768 in je potemtakem prednostna. (NJ & BV) 3. Apium repens (Jacq.) Lag. (Apium nodiflorum (L.) Lag. subsp. repens (Jacq.) Thell.) – plazeča zelena Material, ki smo ga nabrali na vlažnih peščenih tleh na prodiščih južno od Središča ob Dravi (9663/2) je oblikovno nekako med A. repens in A. nodiflorum. S prvim taksonom ga povezujejo razširjenost, razmeroma dolgi peclji kobulov in razvitost ogrinjala, z drugim pa steblo, ki se ne zakoreninja na vseh kolencih, kar pa je "dopustno" tudi za A. repens (cf. Stace 1994). A. nodifloum doslej na območju Slovenije ni bila najdena, Mayerjeve (1952) navedbe pa temeljijo na najdbah pri Ogleju v Furlanski nižini. Tudi starih podatkov o uspevanju A. repens pri nas je malo, tako se Mayerjeve navedbe Koroške nanašajo na Avstrijski del Koroške, kjer je vrsta danes že izumrla (Fischer 1994), navedbe za Štajersko pa temeljijo na več kot 100 let starih Murmannovih (1874) podatkih o uspevanju pri Borlu (Ankenstein, 9662/1), Sv. Barbari (St. Barbara, 9661/4) in Vidmu pri Ptuju (St. Veit, 9661/1). Vrsta si vsekakor zasluži mesto v Rdečem seznamu kot redka in prizadeta. (NJ) 4. Carex strigosa Huds. – ozkoklasi šaš Ozkoklasi šaš smo našli v ekološko precej posebnih razmerah v gozdu pri železniški postaji Ormož. Razmeroma strnjeno obroblja kotanje, v katerih leži le strohnelo listje in - kot kaže - vsaj občasno zastaja voda. Na prvi pogled je vrsta nekoliko podobna gozdnemu šašu, ki porašča gozdna tla nekoliko bolj sušnih predelov v okolici, od tega pa ga zlahka ločimo po nekoliko širših listih, po cvetenju poleglem steblu z neizrazito previsnimi ženskimi klaski ter oreških z neizrazitim kljuncem. Edina starejša navedba o uspevanju te vrste na območju Slovenije je stara kar 140 let (Tomaschek 1859 ga navaja za Miklavžev hrib pri Celju), a je kasneje kljub iskanju (Hayek 1956) niso uspeli potrditi. Zato je bil ozkoklasi šaš uvrščen med nezadostno poznane vrste v Rdečem seznamu slovenske flore (Wraber & Skoberne 1989). Tudi v sosednjih deželah je ta vrsta redka, tako je na avstrijskem Štajerskem znano le eno nahajališče pri Radgoni (Zimermann et al. 1989), na Koroškem, Gradiščanskem (Fischer 1994) in v Furlaniji-Julijski krajini (Poldini 1991) ne uspeva, za Hrvaško (Domac 1994) pa prav tako ni podatkov o uspevanju. Na splošno je ta subatlantsko-submediteranska vrsta po vsej Evropi redka in raztresena (K. Suessenguth v: Hegi 1939). Novoodkrito nahajališče tako pomeni prvo potrditev uspevanja te vrste v Sloveniji v tem stoletju in vrsta si vsekakor zasluži uvrstitev med redke vrste slovenske flore! (NJ) 5. Centunculus minimus L. – navadni malček Navadni malček je drobna enoletnica golih vlažnih peščenih tal, katere pojavljanje je po eni strani že zaradi neopaznosti pogosto prezrto, po drugi strani pa so tudi njena rastišča ogrožena. V Rdeči seznam slovenske flore (Wraber & Skoberne 1989) je zato vključen kot nezadostno poznana vrsta, v zadnjem času pa je bil najden na nekaj nahajališčih v predalpskem (Radomlje - 9853/2; opuščeni glinokop v smeri proti vasi Rova; N. Jogan 1991) in subpanonskem (Grabonoški vrh, Veržej, Lendava) fitogeografskem območju. Ob Dravi je malček nabiral že Hayek (1911) in sicer v Veliki Nedelji (9562/2). Našli smo ga na vlažni njivi v bližini Središča ob Dravi (9563/4). Vrsta je razmeroma redka. Ker poleg tega uspeva na ogroženih rastiščih, si nedvomno zasluži vključitev med redke in ranljive vrste slovenske flore. (TB) 6. Equisetum variegatum Schleicher ex Weber & Mohr – pisana preslica Pisana preslica je bila z vzhodne Štajerske doslej znana le s Ptuja in Poljčan (Hayek 1907), pa tudi drugod po Sloveniji je razmeroma redka in se pojavlja predvsem na prodiščih potokov in rek v predalpskem fitogeografskem območju (Sl. 2). Naša najdba z vlažnih mest na prodiščih Drave pri Ormožu (9663/1 in 9562/4) je tako najvzhodnejše doslej znano nahajališče v Sloveniji in obenem prva potrditev podatkov iz začetka stoletja o uspevanju te vrste ob Dravi. Podobno vrsto, razraslo preslico (Equisetum ramosissimum Desf.) smo nabirali na nasipih železnice pri Ormožu (9663/1). Z vzhodne Štajerske sta bili doslej znani le dve nahajališči te vrste (Bačič 1997), tako da novoodkrito nahajališče predstavlja šele tretjo navedbo za ta konec Slovenije. Po drugi strani pa pogostnost razrasle preslice na tem nahajališču kaže na veliko verjetnost, da je razširjena tudi na drugih podobnih rastiščih, ki so s svojo karbonatno podlago v pretežno nekarbonatni okolici floristično pomembna. (TB) SLIKA 2: Novi nahajališči pisane preslice v Sloveniji FIGURE 2: New localities of Equisetum variegatum in Slovenia 7. Geranium purpureum Vill. – škrlatnordeča krvomočnica Škrlatnordeča krvomočnica je diploidni sorodnik in eden od staršev alotetraploidne smrdljičke (Yeo 1988). Je primarno submediteranska vrsta, ki pa se je v zadnjih desetletjih povsod po Evropi predvsem vzdolž železnic razširila v notranjost. Ker na železniških nasipih uspeva tudi smrdljička, ki je škrlatnordeči sorodnici močno podobna, je potekalo širjenje na celino zelo neopazno, kar velja celo za območja, ki so floristično sicer zelo dobro obdelana, kot npr. Nemčija (cf. Hügin et al. 1995). Tudi pri nas je bila ta submediteranska vrsta v zadnjem času opažena ob železnici v Ljubljani, Zalogu, Brezovici, Sevnici (N. Jogan, neobjavljeno), na RTŠB pa smo jo našli ob železnici v Ormožu (9562/4) in Središču ob Dravi (9663/2). Četudi sta vrsti ozko sorodni in na prvi pogled tudi zelo podobni, se zaradi prevladujoče avtogamije tudi na skupnih rastiščih navzkrižno večinoma niti ne oprašujeta, umetno vzgojeni križanci pa so popolnoma sterilni. Kljub ozki sorodnosti obstaja med vrstama kar precej razlikovalnih znakov: G. robertianum G. purpureum dlakavost čaše in pecljev socvetij različno dolge dlake 0,5-2 mm ±enako dolge dlake <1 mm pecelj cveta ob zrelosti plodov 3-5 (6) mm (7) 8-12 mm širina cvetov okoli 15 mm okoli 10 mm barva venca rožnata do škrlatna škrlatna čašni listi + resa 6-8 mm + 2 mm 5,5-6,5 mm + 1-1,5 mm venčni listi (dol. x šir.) 12-15 mm x 3,4-4,5 mm 10-11 mm x 2-2,5 mm venčni listi (dolžina ploščice) 7-9 mm 4,5-5 mm prašnice temnordeče ali rumene rumene kljunec plodu 0,1 mm dolgo žlezasto dlakav gol plodiči pri vrhu 0,1 mm dolgo dlakavi goli V bodoče kaže torej pojavljanju te skupine krvomočnic v notranjosti Slovenije posvetiti več pozornosti. (NJ) 8. Hordeum leporinum Link – zajčji ječmen Zajčji ječmen je še ena od vrst, ki so se iz mediteranskih in submediteranskih krajev, kjer so avtohtone, s posredno pomočjo človeka razširile v toplejše predele na celini. Tu jo lahko najdemo rastočo skupaj z najožjim sorodnikom mišjim ječmenom (H. murinum), pogosteje pa H. leporinum uspeva na bolj suhih ruderalnih rastiščih. V Mali flori Slovenije (Martinčič & Sušnik 1984) je razširjenost obeh vikarističnih vrst prikazana zelo poenostavljeno. Tako naj bi zajčji ječmen uspeval le v submediteranskem fitogeografskem območju, kjer naj bi v celoti nadomeščal v ostali Sloveniji razširjeno drugo vrsto. Pri tako pogostih rastlinah, ki so poleg tega vezane še na ruderalna rastišča, je tako jasna meja med areali skoraj nemogoča in zato ni nič čudnega, da je bil mišji ječmen v zadnjih letih odkrit tudi na Primorskem (N. Jogan, neobjavljeno), po drugi strani pa je bilo najdenih tudi več nahajališč zajčjega ječmena v notranjosti Slovenije (Ljubljana, Murska Sobota). K nejasni sliki poznane razširjenosti obeh ozkosorodnih vrst je poleg znane zanemarjenosti trav in ruderalnih vrst gotovo pripomogel tudi napačen ključ v Mali flori Slovenije. Ta namreč pomotoma navaja znake, ki so uporabni za razlikovanje neke druge ozkosorodne skupine dveh vrst ječmenov in sicer H. marinum agg. (z vrstama H. marinum in H. gussoneanum). Znaki, po katerih se ločita mišji in zajčji ječmen, pa so naslednji: H. murinum H. leporinum habitus nežnejša robustnejša pecelj srednjega od 3 klaskov < 1 mm > 1 mm razmerje dolžin stranskih in srednjega klaska približno 1 > 1 dolžine res stranskih klaskov glede na srednjo reso krajše daljše dlakavost roba ogrinjalnih plev stranskih klaskov gola resasto dlakava Več nahajališč zadnje vrste, ki smo jih odkrili v okolici Ormoža in Velike Nedelje (9562/4), torej sploh ne preseneča (Sl. 3). (NJ) SLIKA 3: Razširjenost zajčjega ječmena v Sloveniji FIGURE 3: The distribution of Hordeum leporinum in Slovenia 9. Lythrum hyssopifolia L. – ižopasta krvenka Ižopasta krvenka je drobna enoletnica vlažnih peščenih tal, na katero naletimo v Sloveniji precej redko. Po Mali flori Slovenije (Martinčič & Sušnik 1984) je razširjena v predalpskem, subpanonskem in submediteranskem fitogeografskem območju, ko poskusimo poiskati konkretna nahajališča, pa smo z delom kar hitro pri koncu. Tako je v starejših virih omenjeno nekaj raztresenih nahajališč na Štajerskem ter nekaj nahajališč v slovenski Istri. Po drugi svetovni vojni so bila najdena le 3 nahajališča na Štajerskem (N. Jogan, neobjavljeno), eno od teh (Lipje pri Središču ob Dravi: 9663/2) smo odkrili na tem taboru. Rastlina je rasla na vlažnih ilovnatih tleh na robu njive skupaj s prav tako vlagoljubnim močvirskim trpotcem (Plantagointermedia). Zaradi relativne redkosti in ogroženosti (njena rastišča so pogosto predmet izsuševanj oz. melioracij) predlagamo vključitev ižopaste krvenke kot prizadete vrste v Rdeči seznam. (NJ & BV) 10. Oenothera pycnocarpa Atkinson & Bartlett in Bartlett (O. chicagoënsis Renner ex Cleland & Blakestee) – debeloplodni svetlin in O. gazoviana M. Micheli in Martius (O. erythrosepala Borbas) – rdečečašni svetlin Svetlini prihajajo k nam iz Severne Amerike. Prve svetline so v Evropi pričeli gojiti v 17. stoletju kot okrasne rastline in številni od njih so na različnih koncih Evrope podivjali. Predstavniki agregatov (t.i. male vrste) so si med seboj precej podobni, k težavnosti določanja pa pripomorejo tudi križanci. Poleg dvoletnega svetlina (Oenothera biennis s. str.), ki ga kot edinega navaja Mala flora Slovenije, je bilo v Sloveniji najdenih še nekaj drugih vrst, ki prav tako sodijo v oblikovno skupino Oenothera biennis agg. To so rdečečašni svetlin, O. glazoviana, o katere pojavljanju je prvi poročal B. Turk (1990), Rennejev svetlin, O. canovirens Steele (O. renneri Scholz, O. velutinifolia Hudziok), ki smo jo odkrili na Kozjanskem (N. Jogan & T. Bačič, neobjavljeno) in novoodkriti debeloplodni svetlin, O. pycnocarpa. Po razkošju svetlinov, ki jih navaja Excursionsflora von Österreich (Fischer et al. 1994), in tudi nekatere druge evropske flore (večinoma navajajo čez 10 vrst) pa bi lahko pri nas pričakovali še kaj več. Omenjene vrste svetlinov se ločijo po prisotnosti rdečih baz dlačic na steblu in poganjkih, nadalje se O. glazoviana razlikuje od O. canovirens in O. pycnocarpa po velikosti venca: ta je pri rdečečašnem svetlinu razločno večji kot pri Rennejevem in debeloplodnem svetlinu. Od debeloplodnega svetlina, ki je štrleče dlakav, se nadalje Rennejev svetlin loči predvsem po prilegli dlakavosti. Razlike med doslej znanimi svetlini slovenske flore lahko tako strnemo v ključ (v glavnem narejen na podlagi obdelave tega rodu v Češki flori: Jehlik 1997): 1 Hipantij vsaj 4 cm dolg, čašni listi 4-6 cm dolgi, rdeči ali vsaj rdečkasto nadahnjeni, venčni listi > 3,5 cm dolgi in vsaj 4 cm široki, brazda razločno presega prašnike..........................................................................................O. glazoviana 1* Hipantij 2-3,8 cm dolg, čašni listi 1-3,8 cm dolgi, zeleni, venčni listi 1-3 cm dolgi in 1-4 cm široki, brazda tako dolga kot prašniki..............................................................................................................................................................2 2 Vsa rastlina razmeroma gosto prileglo nežlezavo dlakava, do 1,2 m visoka...............................................O. canovirens 2* Vsa rastlina štrleče nežlezavo, v cvetni regiji tudi žlezavo dlakava, do 2,5 m visoka......................................................3 3 Vsa rastlina razločno rdeče pikčasta (rdeče obarvano dno večjih dlak), venčni listi približno tako dolgi kot široki, dolžina 7-18 mm............................................................................................................................................O. pycnocarpa 3* Rastlina ni rdeče pikčasta (kvečjemu posamezne pike pri dnu stebla), venčni listi razločno širši od svoje dolžine, dolžina 14-30 mm......................................................................................................................................O. biennis Naša najdba rdečečašnega svetlina v kvadrantu 9563/4 (Godeninci-Vodranci) je prva potrditev pojavljanja te vrste v subpanonskem fitogeografskem območju. Debeloplodni svetlin smo nabirali v dveh kvadrantih - 9663/2 na bregu Drave pri Središču in 9562/4 Ormož. Celoten rod vsekakor terja kritično obdelavo, kar za začetek pomeni predvsem zbiranje materiala na terenu. (NJ &TB) 11. Panicum miliaceum L. ssp. ruderale (Kitag.) Tzvel. – obpotno proso Navadno proso je žito, ki se vse redkeje goji, pogosto pa se pojavlja subspontano po ruderalnih mestih in kot plevel predvsem med koruzo. Pri nas je arheofit, ki so ga prinesli v 15. stoletju, šele v zadnjih letih pa se poleg tipske podvrste pojavljata v Evropi še dve, ki sta predvsem plevela: P. miliaceum ssp. ruderale (lat razprostrt, klaski in anteciji odpadljivi, anteciji temni, < 1,6 mm široki) in njivsko proso, P. miliaceum ssp. agricola Scholz & Mikolaš (lat strnjen, previsen, le anteciji odpadljivi, svetli do temni). Takson "ruderale" je bil v Sloveniji opažen že na nekaj mestih (Ljubljana, Gorenjska, gornja Dravska dolina; N. Jogan, neobjavljeno), v okolici Ptuja in Ormoža pa je kar pogost. Na RTŠB smo ga našli na več mestih v kvadrantu 9663/1. Pojavljanje taksona "agricola" je bilo v Sloveniji doslej zabeleženo na Štajerskem, verjetno pa se širi. (NJ) 12. Potamogeton berchtoldii Fieber – Berchtoldov dristavec Dristavci so plavajoče oz. večinoma potopljene vodne rastline, katerih poznavanje razširjenosti v Sloveniji je zelo skopo. Pri raziskavah močvirske flore v zadnjem desetletju smo pri pregledu skupine ozkolistnih vrst dristavcev prepoznali Berchtoldov dristavec (Jogan & Podobnik 1997, Babij et al., mscr.), ki je morda pri nas celo pogostejši od podobnega pritlikavega (Potamogeton pusillus L.) in verjetno se stare navedbe za slednjo vrsto v glavnem nanašajo prav na P. berchtoldii. Tako bi lahko sodili tudi po razširjenosti obeh vrst v Avstriji (Fischer 1994), kjer naj bi se P. pusillus pojavljal le redko na Koroškem in vprašljivo na skrajnem zahodu Avstrije, P. berchtoldii pa se pojavlja raztreseno po vseh deželah. Herbarijskega materiala ozkolistnih dristavcev je pri nas, tako kot velja tudi za večino drugih vodnih rastlin, razmeroma malo, tako da bo v prihodnje treba nameniti makrofitom več pozornosti na terenu. Pri našem delu smo nanj naleteli v mlakah in mrtvicah v okolici Središča ob Dravi (9663/2) ter v Ormoških lagunah (9663/1). (NJ & BV) 13. Potentilla supina L. – polegli petoprstnik Zaradi svoje redkosti in nepoznavanja recentnega uspevanja pri nas je bil polegli petoprstnik kot nezadostno poznana vrsta uvrščen v Rdeči seznam (Wraber & Skoberne 1989). Tedaj je bilo znano le eno nahajališče na Štajerskem (Središče ob Dravi), ki ga navajajo starejši viri (Hayek 1911), novejših potrditev uspevanja te vrste v Sloveniji pa ni bilo. V zadnjih letih pa smo polegli petoprstnik našli že v Dokležovju (9363/3, LJU, leg. A. Podobnik & N. Jogan) in na letošnjem RTŠB tudi v Središču ob Dravi (9663/2) in s tem potrdili kakih sto let star podatek o uspevanju. Na obeh nahajališčih je ta vrsta rasla na intenzivno košenih zelenicah, saj ji polegla rast očitno omogoča preživetje kljub pogosti košnji. Predlagamo uvrstitev te vrste kot "redke" na Rdeči seznam. (TB) 14. Quercus rubra L. – rdeči hrast Podobno kot gladki bor so tudi rdeči hrast tu in tam sadili v gozdove in ponekod se je že popolnoma udomačil (npr. v Panovcu, kjer ga je Zirnich (Mezzena 1986) nabiral že 1950. leta). Tudi tej vrsti v fazi naturalizacije bo potrebno posvetiti več pozornosti in predvsem ugotoviti, kje vse se že sama pomlajuje. Na letošnjem RTŠB smo rdeči hrast našli pri Veliki Nedelji (9562/4) in med Obrežem in Šalovci (9563/3) (Sl. 4). (NJ) SLIKA 4: Razširjenost rdečega hrasta v Sloveniji FIGURE 4: The distribution of Quercus rubra in Slovenia 15. Rhus typhina L. (Rhus hirta (L.) Sudw.) – octovec Tudi octovec je okrasna drevesna vrsta, katere naturalizacijo smo nekako prezrli. Stefani (1895) omenja njeno uspevanje v okolici Kopra, Mezzena (1986) pri Škabrijelu. V Mali flori Slovenije (Martinčič & Sušnik 1984) je tako le podatek o podivjanosti v submediteranskem fitogeografskem območju, dejstvo pa je, da se ta vrsta pojavlja podivjano že po vsej Sloveniji. Na taboru smo jo našli v dveh kvadrantih: 9663/2 pri Središču in 9563/3 pred Šalovci. Tako kot tej vrsti precej podobnemu in že popolnoma naturaliziranemu pajesenu (cf. 3.2) ji bo potrebno posvetiti več pozornosti (Sl. 5). (TB) SLIKA 5: Danes znana razširjenost octovca v Sloveniji FIGURE 5: Actually known distribution of Rhus typhina in Slovenia 16. Rumex aquaticus L. – vodna kislica Vodna kislica je vsekakor ena od kislic, ki s svojo redkostjo in ogroženostjo zaslužijo mesto v Rdečem seznamu, a so bile prezrte. V Mali flori (Martinčič & Sušnik 1984) so za njeno razširjenost sicer navedena kar tri fitogeografska območja: PA (Ljubljansko barje), PD (Kočevje) in SM (Postojna), vendar je tamkaj skoraj zagotovo več ne najdemo (je izumrla!?). Do nedavnega je iz novejšega časa za njeno območje pojavljanja v Sloveniji bila poznana le zgornja Dravska dolina (AL - po fitogeografski razdelitvi M. Wraberja) med mejo pri Viču (Dravograd) in Radljami (Vreš 1987, 1992a), kjer raste vodna kislica v močvirjih ob reki Dravi (Sl. 6). Tako nas je zelo razveselila najdba na RTŠB, ko smo nanjo naleteli v mrtvici Drave južno od Obreža tik ob meji s Hrvaško (9663/1). Zaradi relativne redkosti in ogroženosti njenih rastišč predlagam, da se jo uvrsti v Rdeči seznam kot ranljivo vrsto. (BV) SLIKA 6: Razširjenost vodne kislice v Sloveniji FIGURE 6: The distribution of Rumex aquaticus in Slovenia 17. Rumex hydrolapathum Huds. – konjska kislica Tudi konjska kislica je vezana na vodna rastišča, zato je pri nas vse redkejša. Kolikor toliko razširjena je le na širšem območju Ljubljanskega barja in v vzhodnih predelih Slovenije, kjer je razmeroma neokrnjenih bregov voda še nekaj. Tako bi bilo treba pri njeni razširjenosti v MFS izpustiti "(Petišovci)" kot domnevno edino nahajališče v subpanonski Sloveniji, saj je prav in edinole tu še razmeroma številčna. Na taboru smo jo našli skupaj z vodno kislico v mrtvici južno od Obreža (9663/1) ter v okolici Središča ob Dravi (9663/2) in Ormoža (9256/4). (NJ & BV) 18. Rumex × heterophyllus C. F. Schultz (Rumex aquaticus L. × hydrolapathum Huds.) – raznolistna kislica Raznolistna kislica je križanec med vodno in konjsko kislico in je običajno precej pogosta, kjer uspevata oba starša skupaj. Iz Slovenije je znana šele v zadnjem času, ko je bila najdena na Dravograjskem jezeru (9456/1, Vreš 1992a, b) in v močvirju v bližini Spodnje Vižinge pri Radljah ob Dravi (9357/4, Vreš 1997). Je nekoliko večja od konjske kislice, ki ji je bolj podobna kot vodni. Od obeh se loči po obliki stebelnih listov, ki so veliki (dolgi) kot pri konjski kislici, vendar imajo ravno (prisekano) dno. Tudi valve fertilnih cvetov (sterilni pogosto zgodaj odpadejo, zato je socvetje redko) so podobne oblike kot pri konjski kislici, le nekoliko večje, srčaste in nazobčane po robu (Sl. 7). Na RTŠB smo jo našli skupaj z obema starševskima vrstama v mrtvici reke Drave južno od Obreža tik ob meji s Hrvaško (9663/1). (BV) SLIKA 7: Oblika valve pri raznolistni kislici FIGURE 7: The shape of valva in Rumex x heterophyllus 19. Rumex kerneri Borbas – kernerjeva kislica Iz agregata R. patientia bi pri nas lahko uspevali kar štirje taksoni, katerih prisotnost in razširjenost v Sloveniji še ni bila podrobno preučena. V zadnjih letih se tako navaja R. patientia s. str. (Trpin & Vreš 1995), šele na predlanskem MRT v Beli Krajini pa je bila najdena tudi R. kerneri (Jogan & Podobnik 1997). Na letošnjem RTŠB smo nabrali R. kerneri v kvadrantu 9562/4, kar je prva potrditev uspevanja te vrste v subpanonskem delu Slovenije. (NJ) 20. Rumex palustris Sm. – močvirska kislica Močvirska kislica je bila v Sloveniji odkrita šele nedavno in je kot edina od vlagoljubnih vrst tega rodu z dvema znanima nahajališčema vključena tudi v Rdeči seznam (Wraber & Skoberne 1989). V zadnjih letih je bila najdena še na nekaj nahajališčih v vzhodni Sloveniji, na RTŠB pa smo jo našli v mlaki pri Ormoških Lagunah (9663/1). (NJ) 21. Schoenoplectus triqueter (L.) Palla – trirobi biček Trirobi biček naj bi po navedbah v Mali flori (1984) uspeval kar v 4 fitogeografskih območjih (SP, PD, DN, SM). Rdeči seznam (Wraber & Skoberne 1989) je pri navajanju realnejši, saj ga z le dvema znanima nahajališčema izpred druge svetovne vojne (Čatež: Dolšak 1936, Ormož: Fritsch 1929) uvršča med redke vrste. V zadnjih letih je bil najden tudi v močvirju pri Frankovcih (9663/1, Vreš 1992a) in med drugim tudi na prodiščih pri Središču ob Dravi (9663/2), kjer smo njegovo uspevanje potrdili tudi na tem RTŠB in ga našli še ob Ormoškem jezeru (9663/1). (BV) 22. Sedum sarmentosum Bunge – vretenastolistna homulica Vretenastolistna homulica je vzhodnoazijska vrsta, ki se jo v zmernih predelih goji po vsem svetu in tako je ponekod že tudi podivjala. V Severni Ameriki se že več desetletij pojavlja tudi zunaj vrtov, v Evropi pa o njenem subspontanem pojavljanju poročajo vsaj iz Švice (Lauber & Wagner 1996) in Italije (Poldini 1991). V naši soseščini so v zadnjem času podrobneje predstavili širjenje te vrste na Hrvaškem (Šegulja & Regula Brevilacqua 1994), kjer se je udomačila na ruderalnih rastiščih raztresenih po vsej državi. Pri nas je bila v zadnjih letih opažena podivjana že pri Novi Gorici (Panovec), v Ljubljani, na Gorenjskem pri Podbrezju (N. Jogan, neobjavljeno), v Kobaridu (B. Vreš, neobjavljeno), na RTŠB pa smo jo našli v kvadrantih 9562/4 in 9663/2, kjer se je očitno širila s pokopališč (Sl. 8). Od drugih vrst tega rodu je S. sarmentosum lahko ločiti po ploskih suličastih listih, ki so pogosto nameščeni po trije v vretencu. (NJ) SLIKA 8: Razširjenost vretenastolistne homulice v Sloveniji FIGURE 8: The distribution of Sedum sarmentosum in Slovenia 23. Sedum spurium MB. – kavkaška homulica Kavkaška vrsta, ki je iz gojitve že marsikje podivjala in se tako tudi pri nas pojavlja že po vsej Sloveniji (Sl. 9). Prvi objavljeni podatki o njenem subspontanem pojavljanju izvirajo iz tridesetih let tega stoletja, ko jo je Zirnich (Mezzena 1986) nabiral ob cesti pri Podnanosu, že leta 1903 pa jo je na Primorskem (Slope pri Rodiku) "podivjano na vaških zidovih" nabiral R. Justin (LJU 26983). Na RTŠB smo na nepravo homulico naleteli v bližini pokopališča v Središču ob Dravi (9663/2). Herbarijski material te vrste bi kazalo preučiti podrobneje, saj se poleg nje pri nas lahko pojavlja tudi nekoliko manjša vrsta S stoloniferum S. Gmel., ki ima venčne liste manj kot 8 mm dolge, cvetove sedeče, liste razločno pecljate in po robu nerazločno papilozne. (NJ) SLIKA 9: Razširjenost neprave homulice v Sloveniji FIGURE 9: The distribution of Sedum spurium in Slovenia 24. Sorghum halepense (L.) Pers. – divji sirek Podobno kot že omenjeni škrlatnordeča krvomočnica in zajčji ječmen se je tudi divji sirek s Primorske skoraj neopažen razširil v notranjost Slovenije. O njegovem pojavljanju v Krški kotlini je tako že poročal Strgar v šestdesetih letih, do devetdesetih let pa se je ta vrsta razširila tudi že v okolico Ljubljane in Maribora (Jogan 1990). Danes lahko rečemo, da je razširjena predvsem kot plevel po koruznih njivah po nižinah vse Slovenije (Sl. 10), pogosta pa ostaja še vedno le na Primorskem (število točk na zemljevidu je na Primorskem redkejše prav zaradi velike običajnosti pojavljanja). Na RTŠB smo jo našli v kvadrantih 9663/1, 9663/2 in 9562/4. (NJ) SLIKA 10: Razširjenost divjega sirka v Sloveniji FIGURE 10: The distribution of Sorghum halepense in Slovenia Zahvala Hvala vsem udeležencem, ki so se potili čez dan v zaraščenih močvirjih in pozno v noč ob mikroskopih, ter tako pripomogli k številnim zanimivim najdbam. Posebna zahvala gre g. B. Kočevarju in njegovemu sinu, ki sta nam odkrila marsikateri skriti kotiček ob Dravi, ter omogočila tudi dostop do skrivnosti dravskih mrtvic. Summary During the student research camp Središče ob Dravi '97, the floristic group was mapping vascular plants in 5 'quadrants' (approximately rectangular fields determined by a grid, 3' geogr. lat. × 5' geogr. long.) of the MTB grid (the official German grid with 6' geogr. lat. × 10' geogr. long. units used also in the rest of Central Europe for plant mapping purposes). The scores (number of recorded species) for particular 'quadrants' were: 9663/2 - 450 plant species, 9663/1 - over 350, 9562/4 - 450, 9563/3 - 350 and 9563/4 - 240. Some of the recorded species were particularly interesting and the reasons for their importance are dealt with in the paper. Callitriche is an interesting genus which has not been studied in Slovenia yet. Although as many as 5 species are expected to occur within Slovenia (C. cophocarpa in the lowlands, C. palustris L. em. Schotsman and C. stagnalis Scop. scattered on siliceous bedrock., C. obtusangula Le Gall in warmer areas in eutrophic waters, C. hamulata Kuetz. ex Koch rare in the lowland on the siliceous bedrock), only two species have been recorded in the past. We found C. cophocarpa, which has not been recorded in Slovenia previously. Similarly, the groups of Senecio nemorensis and Utricularia vulgaris require a critical revision. Some of the discussed species (Abutilon theophrasti, Agropyron athericum, Amaranthus hypochondriacus Bidens frondosa, Bromus japonicus, Bromus maditensis, Cuscuta campestris, Eleusine indica, Euphorbia maculata, Euphorbia nutansParthenocissus inserta, Sisymbrium loeselii) are ruderals or casuals which had not been found in the subpannonian part of Slovenia or in the investigated territory before the Camp. Some of them have been overlooked due to similarity with other widespread species (Amaranthus hypochondriacus, Parthenocissus inserta) and the others are expanding their area of distribution (Abutilon theophrasti, Agropyron athericum, Bidens frondosa, Bromus japonicus, Bromus maditensis, Cuscuta campestris, Eleusine indica, Epilobium adenocaulon, Euphobia maculata Euphorbia marginata, Euphorbia nutans, Oxalis dillenii, Panicum dichotomiflorum). Ailanthus altissima, Acer negundo, Pinus strobus and Rhus typhina are frequently planted and it seems that they have become naturalized. Furthermore, we found several species for which the distribution in Slovenia has not been perfectly known, mostly 'micro-species' that have been overlooked or misidentified in the past. Such species are: Agrostis gigantea, Brachypodium pinnatum, Chenopodium ficifolium, Consolida ajacis Dacylis polygama,Epipactis pontica, Luzula pallescens, Potamogeton berchtoldii, Rumex angiocarpus Rumex kerneri, Veronica catenata. We have also confirmed occurrence of several rare or endangered plant species from the Red data list of the Slovenian flora (Wraber & Skoberne 1989), namely Hippophaë rhamnoides, Myricaria germanica, Rumex palustris and Schoenoplectus triqueter. Some of the discussed species are proposed to be included in the red data list: Apium repens as endangered, Carex strigosa as rare (hitherto 'imperfectly known'), Centunculus minimus as endangered (hitherto 'imperfectly known'), Lythrum hyssopifolia as endangered, Potentilla supina as rare (hitherto 'imperfectly known') and Rumex aquaticus as rare and vulnerable. Geranium purpureum is a diploid relative of the allotetraploid G. robertianum. From the Mediterranean, it had spread almost unobserved along the railway in several Central European countries and also in Slovenia its occurrence outside the submediterranean region has been noticed only recently. It has been recorded on the railway stations Ormož and Središče. Hordeum leporinum is a close relative of H. murinum and as Geranium purpureum, it is spreading from the submediterranean region to the continental parts of Slovenia along the railway. We have recorded it in several localities around Ormož and Velika Nedelja (Fig. 3). Until recently only Oenothera biennis had been known to occur in Slovenia, although at least 10 other species of the genus can be expected to be naturalized in our country. Occurrence of three of them (O. canovirens, O. glazoviana and O. pycnocarpa) has been confirmed only recently, the last two were also recorded around Ormož. Proso millet (Panicum miliaceum) is an old cultivated cereal which is in decline in Europe. But in the last decade, two recently arisen subspecies have became noxious weeds especially in maize fields. One of them, P. miliaceum L. ssp. ruderale (Kitag.) Tzvel. was recorded also in several localities in the vicinity of Ormož. Sedum sarmentosum and Sedum spurium are ornamental succulents spreading from the graveyards and gardens and they have became naturalized at some ruderal or rocky localities in various parts of Slovenia. Their actually known distribution is presented in Figs. 8 and 9. Another immigrant from the submediterranean part of Slovenia is Sorghum halepense, which has become established in the continental Slovenia, mostly as a maize weed, but it can also be found in ruderal places. Around Ormož it has been recorded several times. Literatura Babij V. et al. (mscr.): Ogrožene rastlinske in živalske (hrošči, metulji) vrste ter združbe v celotnem mokrišču "V produ" pri Zgornjem Kašlju (Elaborat). Biološki inštitut ZRC SAZU. Ljubljana Bačič T. (1997): Prispevek k poznavanju flore Gorenjske. In: Kotarac M. (Ed.), Mladinska biološka raziskovalna tabora Podzemelj '95 in Duplje '96. ZOTKS GZM, Ljubljana, pp. 53-60 Dakskobler I. (mscr.): Razširjenost vrst Robinia pseudacacia L. in Ailanthus glandulosa Desf. v Sloveniji Dolšak F. (1936): Prof. Alfonza Paulina Flora Exsiccata Carniolica, Centuria XV-XVIII. Prirodoslovne razprave 3: 85-131 Domac R. (1994): Flora Hrvatske. Školska knjiga, Zagreb Fischer M. (Hrsg.) (1994): Exkursionsflora von Oesterreich. Ulmer Verlag, Wien Fritsch K. (1929): Siebenter Beitrag zur Flora von Steiermark. Mitt. Naturw. Ver. Steiem. 64-65: 29-78 Hayek A. von (1908-56): Flora von Steiermark I-II. Graz Hegi G. (begr.) (1939): Illustrierte Flora von Mittel-Europa II. Lehmanns Verl., München, Berlin Hügin G., Mazomeit J. & Wolff P. (1995): Geranium purpureum - ein weit verbreiteter Neophyt auf Eisenbahnschotter in Südwestdeutschland. Flor. Rundbr. 29(1): 37-41 Jehlik V. (1997): Oenothera. In: Slavik B. (Ed.), Kvetena Česke republiky 5. Academia. Praha, pp. 68-94 Jogan N. (1990): Prispevek k poznavanju razširjenosti trav v Sloveniji. Biol. vestn. 38(2): 27-38 Jogan N. & Podobnik A. (1997): Prispevek k poznavanju flore Bele krajine III. In: Kotarac M. (Ed.), Mladinska biološka raziskovalna tabora Podzemelj '95 in Duplje '96. ZOTKS GZM, Ljubljana, pp. 7-17 Lauber K. & Wagner G. (1996): Flora Helvetica. Verlag Paul Haupt, Bern Martinčič A. & Sušnik F. (1984): Mala flora Slovenije. DZS, Ljubljana Mezzena R. (1986): L'erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Atti Mus. Civ. Stor. Nat. Trieste 38(1) Murmann O.A. (1874): Beitraege zur Pflanzengeographie der Steiermark mit besonderer Beruecksichtigung der Glumaceen. Wien Piskernik A. (1951): Ključ za določanje cvetnic in praprotnic. Ljubljana Poldini L. (1991): Atlante corologico delle piante vascolari nel Friul-Venezia Giulia. Udine Seljak G. (1990): Prispevek k slovenski adventivni flori. Proteus 52(7): 259-260 Stephani A. (1895): La flora di Pirano Šegulja N. & Regula Brevilacqua L. (1994): Sedum sarmentosum Bunge a newcomer in Croatian flora. Nat. Croatica 3(1): 91-97 Tomaschek A. (1859): Nachtrag zur Phanerogamen-Flora Cylli's. Verh. zool.-bot. Ges. Wien 9: 35-42 Trpin D. & Vreš B. (1995): Register flore Slovenije. ZRC SAZU, Ljubljana Vreš B. (1987): Florističen pregled Košenjaka z okolico (severna Slovenija). Biološki vestnik 35(2): 135-150 Vreš B. (1992a): Zgodba o odkrivanju neznane močvirske rastline. Proteus 55(1): 14-17 Vreš B. (1992b): Dravograjsko jezero - ogrožen ekosistem redkih živalskih in rastlinskih vrst. Mednarodna konferenca o Davi (Maribor), pp. 41-43 Vreš B. (1997): Mimulus guttatus Fischer ex DC. v Sloveniji. Acta Biologica Slovenica 41(2-3): 97-101 Wraber T. & Skoberne P. (1989): Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. VarstNar. (Ljubljana), pp. 14-15 Yeo P.F. (1988): Geranium. Eugen Ulmer Verlag, Stuttgart Zimermann A. et al. (1989): Atlas gefährdeter Farn- und Blütenpflanzen der Steiermark. Graz