PR. EMILUAN CEVC 
SPIS EDVARDA STRAHLA O UMETNOSTNIH RAZMERAH 
NA KRANJSKEM 
Uvod 
Starejši Ločani se še spominjajo nekdanjih lastnikov starološkega gradu, pred 
vsem njegovega zadnjega gospodarja Karla viteza Strahla — ali kot so mu Ločani 
rekli Strol. Z mnogimi preizkušnjami je prepleteno življenje te družine, z žalostjo 
in odpovedjo, pa tudi z možato odločnostjo in poštenostjo, ki jo izpoveduje tudi 
njihovo geslo »Ostani zvest sam sebi«. Svojemu imenu so dodali okrasek »plemeniti«, 
toda več kot ta naslov je veljalo njihovo res plemenito srce, ki je znalo biti do 
bolečine zvesto družini, deželi in prijateljskim ljudem. Njihov rod je bil nemški. Prvi 
Strahl, ki se je naselil v starološkem gradu, je izhajal iz thiirinške patricijske me 
ščanske družine: stotnik 10. lovskega bataljona Friderik Anselm Strahl, ki se je 
poročil s Terezijo Justino Demšar ter se leta 1817 po upokojitvi preselil v Skofjo 
Loko, kjer je že štiri leta pozneje (1821) umrl. Zapustil je hčerko Henrieto in sina 
Antona Edvarda Jožefa, rojenega 28. aprila 1817 v Novem mestu, kjer je oče služ 
boval. Ko je bilo Edvardu — tako se je sam podpisoval — 12 let, je izgubil še mater. 
Te mladostne izgube so vtisnile resnost vsemu njegovemu življenju. 
Po šolanju na ljubljanski normalki je obiskoval v Ljubljani gimnazijo do leta 
1833, nato se je vpisal na pravno fakulteto na Dunaju. Leta 1839 je že vstopil v 
službo pri deželnem sodišču v Ljubljani, napravil leto pozneje v Celovcu avskul-
tantski izpit in 1844 sodni izpit. Ker pa se je 1844 v Ljubljani poročil s Cecilijo, 
hčerko Karla pl. Pettenegga, takratnega predsednika deželnega sodišča, je moral 
zamenjati službeno okrožje ter je 1845 nastopil službo pri deželnem sodišču v Gorici, 
toda še naprej je ostal neplačan avskultant, dokler ni postal 1850 predstojnik okraj 
nega sodišča v Trebnjem. Leta 1854 je bil premeščen v Ljubljano za svetnika dežel 
nega sodišča. V juridičnih krogih je užival velik ugled in tudi politično je bil zelo 
aktiven. Vendar ga je leta 1868 bolezen prisilila, da je stopil v stalni pokoj. 
Tudi pri Edvardu Strahlu je posegla smrt zgodaj v družinsko srečo. Žena Ceci 
lija je umrla že 1855 in zapustila komaj pet let starega sina edinca, Karla. Ta se je 
kot zadnji svojega rodu rodil 12. septembra 1850 med očetovim službovanjem v Treb 
njem. Leta 1849 je odkupil Edvard od sestre Henriete, poročene z Jožefom Schi-
vitezem pl. Schivvitzhofnom, njen delež starološkega posestva ter postal tako njegov 
edini lastnik. Umrl je v Stari Loki 26. septembra 1884, star 67 let, ter bil pokopan 
poleg svoje soproge v Ljubljani pri Sv. Krištofu. 
Po vsem tem bi lahko rekli, da je bil Edvard Strahl le eden v množici c. kr. 
uradnikov, vzoren jurist in v službi prizadeven, toda posebne hvale bi najbrž ne 
bil deležen, tembolj, ker je pripadal politično nemški ustavni stranki. Od 1861 do 
1866 je bil tudi deželni poslanec iz veleposestniške kurije ter je v deželnem zboru 
nastopal proti slovenskim nacionalno političnim interesom. Vendar je sam zapisal 
tudi tole: »Tako zelo nadarjenemu slovenskemu ljudstvu, prav tako razumljivi kot 
upravičeni simpatiji do dežele, ki krije grobove naših očetov in varuje dom, kjer je 
stala naša zibelka, jeziku ljudstva, ki nam je bil od mladih nog drag in nam je 
s čudovitimi Prešernovimi pesnitvami postal skoraj svetinja — vsemu temu naš boj 
ni veljal in ne velja ...« Zaradi njegove kulturne dejavnosti pa se ga moramo tudi 
Slovenci spominjati z dolžnim priznanjem. Kot pesniško nadarjen je odlično preve 
del več Prešernovih pesmi in že s tem pokazal, da nam v jedru ni bil nenaklonjen. 
Po stricu Francu Ksav. Demšarju je podedoval v starološkem gradu lepo vrsto slik, 
80 
ki so bile že od nekdaj v gradu ali jih je stric še dokupil. Razen tega je bila 
soproga Cecilija nadarjena amaterska slikarica, kar je podedovala že od svojih 
staršev. Vse to je Edvarda Strahla približalo likovni umetnosti ter ga spodbudilo, 
da je začel starolosko zbirko umetnin in starin množiti z novimi nakupi. Pri tem 
mu je — seveda dovolj sebično — pomagal znani italijanski prekupčevalec z umet 
ninami Alessandro Volpi, od katerega je kupil okoli 30 slik, predvsem del tujih 
mojstrov, ki niso vedno zanesljivo atribuirani. Posebne zasluge za zbirko pa ima 
zvesta Strahlova gospodinja Nepomucena Strupi, doma iz Kranja in sorodnica sli 
karjev Goetzlov, ki je po svojih zvezah pridobila lepo število starin in umetnin, 
nabranih po Gorenjskem pri zasebnikih, na cerkvenih podstrešjih, v zakristijah 
in župniščih. Pri tem nabiranju je pomagal tudi že Edvardov sin Karel, ki je po 
očetovi smrti s starolosko posestjo vred prevzel v gradu zbrane umetnostne zaklade 
ter jih skrbno varoval do svoje smrti 24. decembra 1929, plemenito zavzet, da bi se 
te dragotine ohranile deželi; zato je poskrbel tudi z modrim testamentom. Ta zbirka 
je bila očetu in sinu edino resnično razvedrilo in tolažba, z njo pa sta se oba zapisala 
med zaslužne može dežele in Loke posebej. Nista namreč zbirala iz dobičkaželjnosti, 
ampak v resnični skrbi, da bi umetnine rešila razpada ter jih ohranila kranjski 
deželi. Tako sta prenekatero umetnino obvarovala uničenja ali jo rešila pred pohlep 
nimi prekupčevalci, s katerimi je toliko naših dragotin za vedno odšlo neznano kam 
v tujino. In ta zbirka je še zdaj eden temeljnih kamnov Narodnega muzeja in 
Edvard vitez pl. Strahl 
(1817—1S84) 
6 Loški razgledi 81 
Narodne galerije, čeprav je škoda, da se ni ohranila na prvotnem mestu in v nek 
danji postavitvi v starološkem gradu. 
Edvard Strahl sam najbrž ni hodil po deželi in, kakor vse kaže, tudi naših 
umetnostnih spomenikov ni poznal z lastnimi očmi. Svojo umetnostno razgledanost 
je zajemal predvsem iz literature, to pa je zasledoval dokaj skrbno ter si izpisoval 
podatke o kranjski kulturni in umetnostni preteklosti in kranjski umetnostni posesti. 
Intenzivno sožitje z umetninami, ki jih je hranil, mu je izbistrilo okus, sililo pa 
mu je v roke tudi pero, da bi zajel svojo vednost in spoznanja o naši umetnostni 
preteklosti tudi literarno. 
Leta 1884, malo pred Edvardovo smrtjo, so izšli v Laibacher Zeitung (št. 178 
z dne 5. jan., št. 179 dne 12. jan., št. 180 dne 19. jan., št. 182 dne 2. febr., št. 183 
dne 9. febr., št. 186 dne 1 marca, št. 187 dne 8. marca, št. 188 dne 15. marca, št. 189 
dne 22. marca) kot podlistki znani »Kunstzustande Krains in den vorigen Jahr-
hunderten«, še isto leto pa jih je izdal z dopolnilnim naslovom »Eine kulturhistori-
sche Studie von Eduard Ritt. v. Strahl« kot posebno brošuro v lastni založbi v Gradcu. 
Ta študija je v naši umetnostnozgodovinski literaturi dovolj pomembna, ker 
je eden prvih poskusov pregleda naše umetnostne preteklosti, čeprav se omejuje 
le na kranjsko deželo. Delce je nastalo ob študijskem delu, povezanem s starološko 
zbirko ter seveda ni plod zgolj Strahlovega truda; pisatelj se je oprl na precej 
revno do tedaj dostopno zgodovinsko literaturo ter v njej raztresene podatke 
mozaično povezal. Kot vire navaja Dimitzevo »Geschichte Krains«, »Mittheilungen 
des historischen Vereins fiir Krain« (kjer so bili glavni avtorji Dimitz, Hitzinger, 
Radics, Jellouschek, Costa), Erbergovo arhivsko zapuščino v Deželnem muzeju, 
Mijllerjev »Kunstlerlexikon« in Dzimskijev spis ^Laibach und seine Umgebungen« 
(1860). K temu moramo dodati še Pohlinovo »Bibliotheca Carnioliae« (poznal jo je 
najbrž v Dimitzevi izdaji iz leta 1862), »Mittheilungen des Musealvereins fiir Krain« 
ter Hoffove >>Gemalde von Krain«. 
Vse kaže, da je začel Strahl z zbiranjem gradiva in s prvimi koncepti že okoli 
1864 in da je delo v glavnem zaključil že pred 1880; pred objavo ga je najbrž samo 
še primemo redigiral, ni pa ga bistveno dopolnjeval. Leta 1880 je namreč objavil 
v »Letopisu Matice slovenske za leto 1880« P. Radič (Radics) svoj precej obsežen 
sestavek ^>Umeteljnost in umeteljna obrtnost Slovencev«, ki je zajel precej več 
gradiva in podatkov o slovenski • umetnosti. Ce bi Strahl, ki je slovenščino 
dobro obvladal, pisal svojo »Kunstzustande« res šele v prvih osemdesetih letih, 
bi Radičev spis gotovo temeljiteje upošteval, saj sta si obe deli po konceptu zelo 
podobni, le da je Radič bolj poudaril nacionalni moment. 
V Strahlovi rokopisni zapuščini je našel prof. J. Polec del rokopisa, obsegajoč 
25 strani velike osmerke, ki se ujema z graško izdajo, sega pa do drugega odstavka 
na 16. strani. Naslov je ^>Zur Kunstgeschichte Krains, Eine culturhistorische Studie 
mit besonderer Riicksichtnahme auf die im Schlosse zu Altenlack befindlichen 
Sammlungen von Eduard Ritter von Strahl . 1884«. V rokopisu je spis razdeljen v 
odstavke in paragrafe. Prvi odstavek ima naslov »All^emeiner Uberlick auf die 
Kunstzustande Krains in den friiheren Jahrhunderten« in paragraf 1. sega do 
drugega odstavka na 7. strani, paragraf 2. pa do predzadnjega odstavka na 12. strani 
odtisa. — Dopolnilo naslova pove, da je pisal Strahl to delo res v osvetlitev svoje 
zbirke, na katero se v besedilu tudi večkrat sklicuje. 
Strahlov pregled razpada v dva večja dela. V prvem podaja razdrobljeno gra 
divo, ki ga je napaberkoval po literaturi, v drugem pa ocenjuje najvidnejše kranjske 
slikarje 18. in 19. stoletja. V jedru je Strahl otrok svojega časa: pri srcu mu je čast 
dežele, kakor že dve stoletji poprej Valvasorju, in celo v naslovu je poudaril ne 
samo umetnostni, ampak kulturnozgodovinski značaj svojega delca. Prav tako je 
storil tudi njegov znanec Radič ob naslovu svoje »Umeteljnosti«. Ob spomenike 
likovne umetnosti in imena likovnih umetnikov druži podatke o umetni obrti in 
celo o glasbi. Pri tem naštevanju ni estetsko kritičen in slogovne pojme porablja 
dokaj svobodno, dobro pa je zaslutil kulturnozgodovinski prelom med Severom in 
Italijo, ki je dozorel z barokom v 18. stoletju, medtem ko je starejši in zlasti 
srednjeveški čas prenaglo obsodil, češ da ni rodil mnogo in pomembnejših umetnin. 
Kot zbiralca ga seveda mika tudi tehnična stran slikarstva, študij tehnike pa mu 
je odprl oči tudi za kompozicijske in izrazne kvalitete mojstrov, katerih slike je 
hranil. Zato so Strahlove karakteristike slikarjev 18. in posebno še 19. stoletja kar 
srečne in večkrat še danes.aktualne. Po tej strani je celo presegel Radičevo študijo. 
Strahlov spis spada danes med inkunabule naše umetnostnozgodovinske litera 
ture in kljub nekaterim spodrsljajem ohranja vrednost zgodovinskega vira. Toda 
82 
originalni ponatis je danes že zelo težko dobiti in zato se mi je zdelo prav, da v 
Loških razgledih objavimo njegov slovenski prevod ter se tako oddolžimo možu, 
ki je prav ob vznožju Lubnika zbral lepo umetnostno galerijo ter tukaj snoval svoj 
zgodovinski pregled — tudi Loki v čast. Prof. Janko Polec je pred leti zapisal: 
^>Nova izdaja StrahloVih »Kunstzustande« pomnožena s še ohranjenimi sestavki 
o umetnostni obrti, bi bilo morda enkrat še vedno aktualno delo pietete.« Naj tej 
pieteti ustrežejo Loški razgledi. 
Odličen pregled življenja in dela Edvarda ter Karla Strahla je objavil J. Polec 
v Zborniku za umetnostno zgodovino (X, Ljubljana 1930), ki je bil posvečen »^Spo-
ninu Edvarda in Karla Strahla^'. Tu je objavil tudi Karlove spomine in izredno 
dragocen katalog starološke zbirke, ki ga je sestavil v nemščini Karel Strahl. — 
Strahlove »Kunstzustande« je na kratko karakteriziral Rajko Ložar (Slovenska 
umetnostna zgodovina, ZUZ XIV, 1939, str. 24 ss). 
Prevod spisa Edvarda viteza pl. Strahla 
Umetnostne razmere na Kranjskem v preteklih stoletjih 
(Kulturnozgodovinska študija) 
Kdor hoče spoznati zgodovinski razvoj umetnostnega življenja na Kranj 
skem in opisati stopnje njegovega poteka, bo kaj kmalu spoznal, kako skopo 
pritekajo izvirki, iz katerih naj bi zajemal, in kako široke so vrzeli, ki se ob 
tej nalogi odpirajo pred njim. Cela stoletja so zagrnjena z nepredirno tančico 
preteklosti ali — kar je še huje — leže v sesutinah razpada. 
To velja celo za 15. in 16. stoletje, torej za tisti čas, ko se je drugod 
zamrlo umetnostno občutje spet prebudilo in je jutranja zarja renesanse že 
razlila sijaj svojih žarkov nad vsemi stvaritvami poplemenitene umetnostne 
smeri. 
Kranjski deželi pa je bila takrat usojena drugačna naloga. Rešila jo je 
častno, ko je darovala kri svojih najplemenitejših sinov v nenehnem boju 
z dednim sovražnikom krščanstva, ki je vedno znova vdiral čez mejo in brez 
počitka uničeval vse, kar je mogla ustvariti kultura.(3)* 
Ničemur ni bilo prizanešeno: niti svetosti cerkva in njihovemu okrasju 
niti miru samostanov, za katerih zidovi so sicer ob takih časovnih stisikah 
iskale muze pribežališča. 
Temu so se pridružili še boji s celjskimi grofi in z njihovimi zavezniki, 
s koroškimi knezi, s soldatesko bavarskega vodja Vitovca,'** nato bojni pohodi 
v Furlanijo in upori kmetov, ki so rušili gradove svojih zemljiških gospodov. 
In kakor bi se vsem tem razdiralnim elementom pridružila še narava, 
so znova in znova divjali po mestih in podeželju požari, so pustošile po deželi 
kuga in druge uničujoče bolezni in pogosti potresi so marsikje spremenili 
dedne gradove deželnega plemstva v prah in razvaline. 
Versko gibanje, ki se je v 16. stoletju prebudilo' najprej na Nemškem, 
je pognalo svoje valovje tudi na Kranjsko in sprožilo verske boje, v katerih 
sta se pogosto obe strani na najbolj zoprn način zatekali v surovo nasilje. 
Da je čas, ki so ga spremljale take strahote, moral zadušiti umetnostno 
življenje vseh vrst, da je porušil redke obstoječe umetnostne spomenike in da 
se je izgubil celo spomin na taka dela, bo lahko razumel sleherni, ki je izkusil, 
kako naglo in lahko v takih razmerah podivjajo nravi, ugasne dober okus in 
kako težko in zamudno je potem vse te sesutine (4) spet odstraniti in pripraviti 
tla za ploden sprejem novih klic kulturnega življenja. 
* Stran v nemškem originalu — ** Pojasnilo v komentarju zadaj. 
6* 83 
Zato se nam ne zdi prav nič čudno, da je škofovski vizitator fra Sixtus 
Carcanus, ki ga je- poslal oglejski patriarh na Kranjsko, še leta 1621 mislil, 
da mora v svojem poročilu nujno priporočiti, »da naj se zlasti v podružnih 
cerkvah odstranijo neprimerne slikarije in stari, ničemur podobni sedeži, ki 
za cerkev niso dostojni«.^ 
Za najstarejši spomenik grafične umetnosti na Kranjskem velja pač zdaj 
v C. kr. študijski knjižnici v Ljubljani shranjeni rokopis, ki ga je leta 1347 
napisal kartuzijanski menih Nikolaj, pozneje prior kartuzije Bistra »Augu-
stinus de civitate Dei«; njegov natančnejši popis je najti v Mittheilungen des 
historischen Vereines von Krain« za leto 1862.^ Z arabeskami in figuralnimi 
ornamenti, delno z zlatom in rdečo barvo malce preobloženo okrašeni naslovni 
list in posebno lično opremljene inicialke posameznih poglavij ter gotske 
majuskule jasno razkrivajo, da so znali marljivi samostanski bratje tudi že 
v 14. stoletju gojiti umetnost na Kranjskem. 
Temu rokopisu se pridružuje v župmišču v Kranju shranjeni rokopis ho-
milij sv. Gregorija iz leta 1410 na pergamentu s prekrasnimi inicialkami in z 
mnogimi lepimi naslikanimi vinjetami. Ta umetnostni spomenik (5), ki izvira 
iz odpravljenega kapucinskega samostana v Kranju, omenja v opombi, dodani 
na koncu, da je pisec tega kodeksa Jakob Catzipeck; tudi na pergamentu 
velike kvartne oblike pisani, v tam^kajšnjem župnijskem arhivu shranjeni 
Misale mora biti delo iste roke.* 
Kronika samostana Rein iz 15. stoletja poroča, da je opat Wolfgang 
Schrotl, Kranjec s Kočevskega, kleče pisal in risarsko krasU neki misale, ki 
je še dandanes kras samostanske knjižnice.' 
Od slik na fresko se je iz tistega časa ohranilo le zelo malo omenjanja 
vrednih spomenikov, ker so medtem namesto starih sezidali od temeljev nove 
cerkve, spet druge pa so doživele največkrat popolnoma neprimerne in 
neokusne predelave, ki so oškodovale prvotno podobo, pri tem pa so stene 
navadno brezobzirno prebelili. Se zdaj opazimo pri podiranju starih cerkvenih 
zidov pogosto pod večkratnimi apnenimi plastmi tu in tam ostanke starih fresk, 
toda nihče se ne zmeni, da bi jih ohranil ali da bi jih strokovno sneli. 
Najdlje vztrajajo še na zunanjščini nekaterih podeželskih cerkva v veli 
kanskih dimenzijah naslikane podobe sv. Krištofa, na katerih lahko razberemo 
nasprotje med nenavadno telesno močjo tega svetnika in med malim otrokom 
Kristusom, iki sedi na njegovem levem ramenu kot ganljiv simbol duhovne 
premoči. (6) 
Med slikami sv. Krištofa, ki sicer nekaj desetletij sem že tudi zelo po 
krivici zapadajo v smrt, je za kranjsko umetnostno zgodovino kot sploh naj 
starejši spomenik fresko slikarstva na Kranjskem vreden največje pozornosti 
tisti, ki ga vidimo na zunanjščini cerkve sv. Jurija pri Starem Gutenbergu 
(pri Tržiču) in na katerem sta gotski napis »Ego sum lux mundi« in še letnica 
1421 ter potemtakem izvira še iz 15. stoletja; le dve leti je starejši kot prvi 
v umetnostni zgodovini sploh znani lesorez, ki kaže tega svetnika upodobljenega 
na enak način. Da bi vsaj ta spomenik, ki je bil leta 1860 še dokaj dobro ohra 
njen, medtem ne padel kot žrtev apnenega beleža kakšnega zidarja!*" 
Pri cerkvenih stavbah 15. in 16. stoletja je prevladoval na Kranjskem 
gotski slog. Na visokih stebrih in nošeni od kamnitih reber se bočijo v šila-
stih lokih cerkvene ladje. Tudi vrata in okna posnemajo ozko, v dolžino 
potegnjeno gotsko obliko. 
84 
To daje cerkvam resen in častitljiv videz, kajti oko in srce dviga navzgor 
v prostornine, ki jih zavijajo šilasti loki v mističen polmrak in se zde zato 
očesu še višje. 
Gotika je, v naši klimi še posebno, porabljala kot gradivo brezpogojno 
kamen in je zato terjala veliko spretnost kamnosekov za časovno trajnost 
(7) stavbe pa tudi materialnih sredstev za poravnavo večjih stroškov. 
Na žalost se je ohranilo do današnjih dni v prvotni podobi le malo 
kranjskih cerkva, sezidanih v gotskem slogu. Večino od njih so pozneje do 
neapoznavnosti Skazili z nestilnimi dozidki delno zaradi pomanjkanja pravega 
stilnega občutja, delno ker ni bilo pri roki razpoložljivih stavbnih sredstev. 
Med redkimi cerkvami, ki so ob prenovitvah tej usodi srečno ušle in še dan 
danes lahko veljajo za spomenike 15. in 16. stoletja, naj opozorim na župno 
cerkev v Kranju, na leta 1497 sezidano župno cerkev v Št. Rupertu v mokrono-
škem okraju, na podružno cerkev sv. Luka v Praprečah v brdski župniji, na 
I>odružno cerkev Marijinega oznanjenja v Cmgrobu v župniji Stara Loka' in 
še prav posebno na dvorno cerkev sv. Petra v Dvoru pri Polhovem Gradcu. 
Zadnjo so začeli graditi leta 1525, dela pa so trajala 36 let. S skulpturami 
in z grbi okrašeni portal ima napis: Gregorius Rukenstain Magister operis 
anno Domini 1544«. Deset kamnitnih stopnic drži od glavnih vrat navzdol v 
notranjost iz glavne in dveh stranskih ladij sestavljene cerkve. Stranski 
ladji se končujeta z obokanima lopama, v katerih stojita dva majhna gotska 
oltarja. Ti lopi sta poslikani s starimi, nekoliko zabrisanimi fresko slikarijami. 
Prezbiterij z okroglim kupolastim obokom in dva oltarja se zde poznejšega 
nastanka.^ (8) 
Za umetnostno zgodovino tistega časa je posebno zaradi starih, na žalost 
nekoliko okrnjenih fresk interesantna tudi leta 1472 zgrajena, leta 1840 ne 
preveč srečno restavrirana podružna romarska cerkev sv. Primoža in Felicijana 
pri Kamniku. Na levi strani ladje so upodobljeni sv. trije kralji s 36 skoraj 
naravno velikimi figurami, druga freska pa kaže Devico Marijo, ki s sv. Primo 
žem in Felicijanom ob straneh prosi pri Jezusu pomoči pred nesrečami, upo 
dobljenimi v ozadju: pred kugo, laikoto, ognjem in povodnijo. Da je njena in 
Sinova priprošnja pri Bogu Očetu uslišana, je slikEirsko nakazano tako, da 
vtika Oče izdrti meč v nožnico. Ali predstavljajo pod Marijinim modrim, 
razprostrtim plaščem moleče osebe res papeža Siksta IV., cesarja Friderika 
IV. in mladostnega nadvojvodo, poznejšega cesarja Maksimilijana I. ali pa jih 
moramo razlagati le alegorično, pustimo lahko ob strani, vsekakor pa so te 
in na drugi, desni steni al fresco naslikane podobe iz življenja svete Device 
že zaradi velike starosti vsega upoštevanja vredni umetnostni spo^meniki 15. 
stoletja na Kranjskem.^ 
Med spomenike cerkvene umetnosti spadajo tudi zvonovi. Teh se je iz 
omenjenega časa več ohranilo. Od zvonov poznejših dni se ločijo po masiv-
nejšem livu in po ožji, hruški podobni, zapotegnjeni zunanji obliki. (9) 
Na tem mestu omenimo zvon v lokaliji Sv. Jošta pri Polhovem Gradcu 
z napisom »+anno Domini MCCCLIII (1354) Magister Viisenius me fecit«,!" 
drugega v pokopališki kapeli v Orehku z napisom >• +Viisenius q. Nicolai me 
fecit« brez letnice,'^ tretjega, popolnoma enakega brez posebnega okrasja in 
z napisom »MCCCLXXXIII (1383) Mihael me f(ecit)«i2 in tistega v cerkvi sv. 
Jurija pri Starem Gutenbergu pri Tržiču z napisom: »Hilf Gott und seine 
Muer (sic) Mari« ter z letnico 1436.^^ 
Ali je bil prej omenjeni »Magister Viisenius<< Kranjec in ali je imel livarno 
v tej deželi, dosedaj ni bilo mogoče ugotoviti, toda okoliščina, da navaja 
85 
očeta »q« (quQndam) Nicolai, bi lahko kazala, da izvira ta družina iz sosednje 
Furlanije, kjer za zaznamovanje posameznih imenovancev radi dodajajo tudi 
krstno ime očeta, pogosto tudi ime starega očeta ter očetovo ime opremljeno 
z besedico »quondam« ali »fu<<, na primer »Lorenzo di quondam Tomaso del 
fu Nicolo Visentini«. 
Valvasor, zvesti kronist dežele v drugi polovici 17. stoletja, se dotakne 
področja umetnostnega življenja prejšnjih stoletij le mimogrede, ko tu in tam 
navaja, da so se v tem ali onem gradu še ohranUi portreti prednikov njegovih 
lastnikov.!* Iz tega vsekakor lahko marsikaj sklepamo tudi o stanju umetnosti 
tedanjih časov. Toda ne glede na to, da taki (10) portreti javnosti niso bili 
dostopni ali pa le stežka, ker so bili v zasebni lasti, se nam vzbuja tudi 
upravičen dvom, če so nastali na Kranjskem, in vprašanje, kdo jih je izdelal. 
Po neki, čeprav le negativni Valvasorjevi pripombi, lahko sklepamo, da na 
Kranjskem do druge polovice 17. stoletja sploh niso gojili bakrorezne umet 
nosti in bakrotiska, kajti Valvasor pripominja, da je bil on prvi, ki je le-to 
umetnost presadil na Kranjsko in jo porabil v leta 1678 v svojem gradu Bo-
genšperku ustanovljeni tiskarni, pri čemer so mu pomagali iz Nemčije pripe 
ljani bakrorezci Andrej Trost, Math. Grieser, Appelt in Peter Muggendorf.^^ 
Za Kranjsko zelo zaslužni baron Jožef pl. Erberg, ki jelš prav izredno prid 
nostjo in razumnostjo zbral na svojem posestvu v Dolu vse, kar se je le 
nanašalo na kranjsko literarno in kulturnozgodovinsko življenje, je med dru 
gim zbral tudi »zbirko v baker vrezanih portretov pomembnih Kranjcev iz 
raztresenih virov«.i* Toda nobeden teh portretov ne sega nazaj do 16. stoletja, 
kar prav tako dokazuje, da do tedaj na Kranjskem bakrorezne umetnosti niso 
porabljali. S področja plastične umetnosti nam je ostala kot spomenik iz tistih 
dni monštranca, ki jo hranijo v kočevskih Gotenicah in ima na hrbtni strani 
napis »Jar 1514«. Ta spomenik, ki meri v višino nič manj kot dva (11) čevlja, 
rase iz oglate, z listovjem okrašene noge in pripada po konstrukciji in raz 
členjenosti še gotskemu času.^'' 
Tudi nekatere tistodobne pečate bi bilo omeniti: med temi je posebno 
mikaven srebrni pečat mesta Kočevje iz leta 1471, na katerem je globoko in 
ostro vrisan mestni grb: »trden grad, pred njim sv. Jernej z nožem«, okoli 
pa napis: Sigilum civitatis in Kotschev.'* 
Potem ko smo se spomnili teh iz 14. in 15. stoletja izvirajočih in na 
Kranjskem še ohranjenih umetnostnih spomenikov, pa nikakor ne velja, da 
bi bilo s tem njihovo število tudi že izčrpano. Slučaj in nadaljnja raziskovanja 
lahko razkrijejo še druge zaželene najdbe. Toda naj bo njihov dosežek še tolik 
šen, po dosedanjih opažanjih vendarle lahko rečemo, da ne more biti preveč 
bogat, ker časovne razmere tistih dni umetnostnemu razvoju niso bile na-
klonjene.'' 
Na pragu 16. stoletja naletimo na neko dosedaj le malo znano zgodbo, 
katere vsebina bi bila za kranjsko umetnostno zgodovino prav posebno po 
membna, če bi jo lahko tudi zgodovinsko potrdili. Največji nemš'ki mojster 
Albreht Diirer naj bi se bil namreč ob vračanju iz Benetk v Augsburg zaradi 
slabega počutja zadržal nekaj dni v Kamniku ali v njegovi okolici, čas svojega 
okrevanja pa porabil tako (12), da je na vratno desko svoje izbe naslikal 
Madono v vencu žarkov. 
Zgodba sama po sebi nikakor ni nemogoča. Zgodovinsko je dokazano, da 
se je Diirer v pozni jeseni 1506 po daljšem bivanju v Benetkah vrnil v domo 
vino, prav tako pa vemo, da so tujci, ki so tiste dni potovali z Nemškega v 
ItaUjo, radi ubirali pot čez kranjske gorske doline. Prav tako vemo, da Diirer 
86 
ni bil ravno najboljšega zdravja in se zato ne zdi neverjetno, da je slikarja, ki 
je že tedaj bolehal za sušečo mrzlico, mrzlo alpsko ozračje prisililo, da si je 
privoščil krajši počitek. Nazadnje je znano, da se je Diirer bojeval včasih s 
finančnimi težavami in mu je prišlo zato morda kar prav, da je po načinu 
»potujočih slikarjev« svojega časa stroške tega pripetljaja poplačal z delom 
svoje umetnosti. 
Po drugi strani pa ne smemo zamolčati, da ponovni, na vse strani segajoči 
poskusi, da bi te podatke dokazali, in vse iskanje, kje bi slika utegnila biti, 
niso rodili niti najmanjšega sadu.^" 
Versko gibanje 16. stoletja je prižgalo tudi na Kranjskem baklo duhovnega 
življenja. Del kranjskih stanov, večina deželnega plemstva, prebivalci mest in 
trgov so sprejeli Lutrov nauk. Njegovi predikanti so hodili po deželi, doživljali 
v gradovih gostoljuben sprejem (13) in množili število pripadnikov reformira 
nega nauka. 
Kranjci so obiskovali visoko šolo v Tubingenu, na kateri je ustanovil ma 
gister Tiffernus, učen Kranjec, leta 1559 štipendijo za dva kranjska teologa.^ 
Kranjci so postali profesorji na Nemškem in iz današnje Nemčije so prihajali 
na Kranjsko šolniki, med temi tudi po učenosti zelo sloveči Nicodemus Frisch-
linus (Frischiein)," prav tako pa tudi različni pridigarji in superintendenti. 
Duhovni in duševni vodja tega gibanja je bil tedanji kanonik in pridigar 
Primož Trubar, ki je prvi prestavil Novi testament v slovenski jezik. Prav 
on je leta 1560 spravil v Ljubljano prvo tiskarno Johannesa Manlina in s tem 
največ in najhitreje pripomogel deželi do duhovnega napredka. 
S tiskarno so prišli tudi rezibarji, ki so prispevali lesoreze za naslovne 
in zaključne vinjete, čelne in obrobne okraske in druge slike v knjigah Man-
linove tiskarne in tako tudi močno vplivali na okus in umetnost tedanjega 
časa.^^ 
Na žalost pa so le zelo redke od teh knjig in slik ušle tisti grmadi, na 
kateri je dal pet desetletij pozneje versko vneti škaf Tomaž Hren večkrat 
javno zažgati cele vozove tiskovin, ki so veljale za krivoverske. 
Pri tem protireformacijskem delu je škof Hren iskal in našel največjo 
pomoč pri (14) očetih Družbe Jezusove, ki so se leta 1597 naselili pri nekdanji 
avguštinski špitalski cerkvi, sedanji cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. 
Čeprav z zrelišča humanizma in kulture ne moremo odobravati sredstev 
duhovnega nasilja, duhovnega pritiska in nestrpnosti, s katerimi so protirefor-
matorji poskušali in tudi dosegli svoj namen, moramo le priznati, da so tako 
škof Hren kot tudi jezuiti popolnom-a pravilno spoznali, da je treba namesto 
duhovne puščave in razsula odpreti duhovnemu prizadevanju novo polje. In 
tako se je zgodilo, da so tako prvi kot drugi z vsako novo versko zmago 
odpirali duhovnemu življenju nove poti tudi v vseh drugih vejah znanosti 
in umetnosti ter se trudili, da bi zlasti umetnosti z vsemi pripomočki pospe 
ševali. 
Jezuiti so se takoj polastili šole. Javne deklamacije, poetične himne, po 
membni oratorijski dosežki in teatrske uprizoritve so budile mladini duha. 
Upodabljajoče umetnosti, slikarstvo in kiparstvo, so našle radevoljno podporo. 
Ze leta 1613 so položili temeljni kamen za še danes stoječo cerkev sv. Jakoba, 
pred katero stoji še zdaj lepa, leta 1679 od tedanjega zvonolivarja Krištofa 
Schiaga v kovini vlita, nadnaravno velika statua sv. Device Marije,^ ki je, 
mimogrede, razen Radetzkyjevega poprsja v Zvezdi,-^ edini bronasti umet 
nostni spomenik, kar jih Kranjska premore. (15) 
87 
Umetnostni čut so posebno pospeševali jezuiti s tako imenovanimi teznimi 
slikami, ki so nastajale tako, da so bolj nadarjeni učenci njihovega kolegija 
postavljali neko število tez iz različnih disciplin, jih javno branili in v ta namen 
dali vrezati ustrezne slike, največkrat velikega stila in formata in pri dobrih 
mojstrih. Take slike so bile sicer povezane z velikim stroškom, spodbujale 
pa niso samo vneme študirajoče mladine, marveč so tudi na splošno pospeševale 
dober okus, budile veselje do risanja in slikarstva in pogosto rabile poznejšim 
kranjskim slikarjem kot predloge za njihove slike. Baron Jožef Erberg popi 
suje v svojem rokopisu »Versuch eines Entwurfes zu einer Literaturgeschichte 
fiir Krain« (Pogkus osnutka za literarno zgodovino Kranjske) 28 takih teznih 
slik iz časa od 1693 do 1768 in našteva imena tistih študirajočih Kranjcev, ki so 
dali te slike vrezati skoraj izključno v Augsburgu pri znanih bakrorezcih 
Klauberju, Kilianu, Rugendasu, Winklerju, Heissu in Georgu Andreju Wolf-
gangu.26 Tudi drugod najdemo v mapah kranjskih zbirateljev še več takih slik, 
kar vse kaže na živahne umetnostne stike tedanje kranjske dežele z Augs-
burgom in Miinchnom (Jungvvirth).^'' 
Prav tako kot jezuiti je postopal tudi škof Hren. Iz njegovih koledarskih 
zapiskov, shranjenih v muzejskem arhivu, razberemo, kako se je ta neutrudni 
cerkveni knez trudil, da bi na vse strani pospeševal umetnost z naročili (16) 
pri umetnikih, ki so živeli in delovali v deželi.^* 
Tako zvemo, da je leta 1600 Abel Degen, »pečatorezec v kamnu in zlatar 
v Ljubljani« za 40 goldinarjev »mojstrsko« vrezal škofovski cerikveni pečat.-" 
Maks Hobtner (Eppner) je leta 1611 pojlikal kapelo sv. Martina in Mari 
jinega oznanjenja »-pred našo grobnico« v Gornjem gradu za 190 goldinarjev^" 
in rezbar Joh. Bapt. Costa je istega leta izrezljal po Hrenovem naročilu za 
stolnico oltar sv. križa »cum duobus latronibus« za 40 goldinarjev.^^ 
Leta 1613 spoznamo »mojstra Petra Hofferja, podobarja v Ljubljani«,*^ 
nato kiparja Kherna, ki je prejel naročilo za izdelavo nekega velikega oltarja.^' 
Istega leta je izdelal Georg Blaschik iz Kamnika komo ograjo v stolnici za 
100 goldinarjev'^ in je Kranjec Matevž Plauz v desetih tednih poslikal dvanajst 
sosvodnic in oken s (podobami) 12 apostolov v Gornjem gradu za hrano in 
6 zlatnikov »po kosu«, prav tako pa je naslikal tudi veliko podobo z mnogimi 
figurami »Kristusa dvigajo na križ« za kapucinski samostan v Celju za 100 
goldinarjev.'5' 
Nadalje najdemo zvonolivarja Elija Somraka, ki je leta 1616 priskrbel 
zvon za cerkev sv. Jakoba.'^ 
Leta 1626 je »Elias Wolf, meščan in slikar v Ljubljani« »mojstrsko« na 
slikal oltar sv. Marije Magdalene v stolnici.*'' (17) 
Prihodnje leto 1627 je prejel »Mojster Gerhard Kron, slikar v Ljubljani« 
za tri »quadre<< (quadro = slika) za veliki oltar cerkve sv. Jakoba »razen tega, 
kar je že poprej dobil, še trideset goldinarjev«'* in je rezljal Georg Skarnos 
»podobar in meščan v Ljubljani« oltar sv. Mihaela za cerkev sv. Petra.** 
Neki »ljubljanski slikar«, Elias Baeck,^ je vrezal v baker portret tedaj 
slovečega zdravnika Maksa Werbetza (Gerbitz), rojenega v Št. Vidu pri Vipavi^' 
anno 1658, in okoli leta 1660 je živel menih bosonogih avguštincev frater 
Constantinus a s. Cruce, »Labaci alumnus, professione calcografus«.""^ 
Škof Hren je umrl leta 1630. Enajst let pozneje, 28. maja 1641, se je rodil 
Janez Vajkard baron Valvasor. Njegovo nesmrtno zgodovinsko in bakrorezno 
delo >^Die Ehre des Herzogthums Krain« je preveč znano, da bi ga bilo po 
trebno pobliže opisovati. Po umetnostnozgodovinski strani bi rad opomnil le na 
okolnost, da Andrej Trost, ki je razen pogleda na mesto Ljubljano vrezal za 
88 
to delo v baker 126 topografskih vedut, ni bil tujec, ka'kor se je mislilo doslej, 
ampak mnogo verjetneje Kranjec. Njegovega rojstnega kraja dosedaj še ni bilo 
mogoče z gotovostjo ugotoviti. Fussli*^ in za njim Nagler*^ omenjata kot 
takega »Wagensberg«, kar pa je očitno samo zamenjava z (18) Valvasorjevim 
gradom, kjer je Trost deloval. Dokazano pa je, da je bil Trost, ki je umrl 
3. junija 1708 v Gradcu, gojenec šole v Rušah na Štajerskem, kjer je že za 
poprej izdano Vischerjevo Štajersko topografijo vrezal 159 plošč in do leta 
1699 do svoje smrti še številne umetniške liste, karte in načrte ter zato ni 
prav razumljivo, da bi bil in kdaj naj bi bil ta umetnik v Augsburgu ter 
da bi ga bili šele od tam poklicali na Kranjsko. Tega zelo plodnega slikarja 
reklamiramo še z večjo prepričljivostjo za kranjsko deželo, ker družinsko' ime 
»Trost«, dasi zveni nemšiko, tudi na Kranjskem, posebno pa v vipavskem okraju, 
ni nobena redkost."i^ 
Zadnje desetletje 17. stoletja nam nudi že neko organizirano družbo pleane-
nitih in graduiranih osebnosti, ki se je ustanovila z imenom Academici uniti 
Labacenses kot sv. Dizmu posvečena bratovščina.*^ Sleherni njen ud je moral 
po sprejemu dati vrisati svoj grb ali simbol v skupno spominsko knjigo. Te 
na pergament slikane miniature, od katerih bi zlasti tiste iz poznejšega časa 
lahko imenovali prave umetnine miniaturnega slikarstva, so povečini delo 
v Tržiču rojenega Simona Wolfganga Grahoverja*'' in njegove hčere, klarise 
Marije Nikolaje Alojzije Grahover,*^ druge pa sta delala Franc Anton Hoger*^ 
in Jožef Leopold Wieser,^'' oba spoštovana ljubljanska slikarja miniatur. (19) 
Na začetku 18. stoletja smo. Umetnostno življenje na Kranjskem vedno 
močneje utripa. Berthold pl. Hoffern ustanovi 1702 v Ljubljani Filharmonično 
družbo. Pod njegovim vodstvom so izvajali društveni udje že leta 1706 ob 
posvetitvi stolnice različne glasbene in pevske točke.^' 
Franc Anton pl. Steinberg, risar, slikar in geometer, je 1716 vrezal danes 
že zelo redko karto dežele Kranjske.^^ Tej je sledil 1744 velik zemljevid, ki 
ga je obdelal Janez Dizima Floriančič pl. Griinfeld,^ župnik v Št. Vidu ter ga 
je na stroške kranjskih stanov vrezal v baker Abraham Kaltschmied v Ljub 
ljani.^ Ta karta meri v višino 5 čevljev in 4 cole, v širino tpa 6 čevljev ter je 
okrašena z deželnim grbom, s sedmerimi drugimi grbi in s simboličnimi fi 
gurami. 
Nastajajo monumentalne stavbe. Deželni komtur Guidobald grof Starhem-
berg je dal leta 1714 zgraditi beneškemu stavbnemu mojstru Domenicu Rosisiju 
sedanjo cerkev nemškega viteškega reda v obliki križa, ki se navzgor izteka 
v kupolo.^^ 
Od leta 1701 do 1706 so po načrtih jezuita Andrea de Puteis (Pozzo)^® 
gradili v Ljubljani novo stolnico Benečan Franc Bombassius,*'' milanski kam 
nosek Petrus Jani, kranjska zidarja P. Jugovič in Janez Mače'k.^* Giulio Qua-
glia iz Luina ob Comskem jezeru, iz Tintorettove šole, je okrasil strop glavne 
ladje s'krasnimi freskami iz (20) zgodovine Neronovega preganjanja kristjanov, 
s podobami 12 apostolov, čudežev sv. Nikolaja ter s prizori iz življenja cesarja 
Maksimilijana in Friderika IV. Tudi lepa oltarna slika sv. Dizma je delo 
njegove roke.*^ 
Benečan Francesco Robba (Robbia) je izklesal z veliko umetelnostjo iz 
kararskega marmorja prekrasna angela, za 'kar so mu izplačali vsoto 3250 
goldinarjev v srebru, tabernakelj na glavnem oltarju in druge kipe.^ 
Leta 1708 je nastalo duhovsko semenišče, čigar dvorane so prav tako 
okrašene z lepimi fresko slikami od Quaglijeve roke. Veličastni kamniti jx)rtal 
89 
z velikanskima moškima figurama, ki ga nosita, je izdelal 1714 kipar Luka 
Mislej za 300 florintov.^i 
Kakor stolna cerkev je v tem času nastala po nekem potresu, ki jo je 
močno poškodoval, tudi nova jezuitska cerkev sv. Jakoba s prizidkom Fran-
čiškove kapele^^ in z mojstrskimi, prekrasnimi marmornatimi skulpturami, 
ki so delno deilo pravkar omenjenega Francesca Robba, delno pa Jakoba 
Contierusa iz Padove.^^ 
Leta 1700 sta dala baron Konrad von Russenstein in njegova soproga 
na pogorišču poprejšnje zgraditi sedanjo frančiškansko cerkev v jonsko-ko-
rintskem slogu. Tu je izklesal kipar Filip de Giorgio veličasten glavni ol-
tar M (21) 
26. julija 1718 so položili temeljni kamen za uršulinsko cerkev, ki sta jo 
s pomembnimi denarnimi sredstvi ustanovila ljubljanski trgovec Jakob Sche-
leinburg in njegova žena, in od leta 1726 do 1730 so zidali novo predmestno 
župno cerkev sv. Petra —• eno najlepših kranjskih cerkva. 
V vseh teh cerkvah se še dandanašnji blešče lepe oltarne slike, ki so jih 
povečini ustvarile roke kranjskih slikarjev Valentina Menzingerja, Janeza Po 
točnika, Franca Jelovška (Francesco),^ Andreja Herrleina in drugih; med temi 
veljata za bisera Menzingerjeva, po Rubensu naslikana podoba Pokol nedolžnih 
otrok v šentpetrski cerkvi in sv. Elizabeta istega slikarja v cerkvi nemškega 
viteškega reda.^ 
Skulpture v teh cerkvah, delno v marmorju, delno v lesu — rezljani 
reliefi na prižnicah, kornih sedežih in klopeh, posebno tiste prekrasne kome 
klopi v cerkvi v Crngrobu — intarzirane omare v zakristijah, štukature n& 
stropih in stenah — vse to zgovorno pričuje o napredku umetnosti in dobrega 
okusa, tako da lahko trdimo: 18. stoletje je bilo na Kranjskem obdobje umet 
nostnega razcveta. 
Iz štirih surovih sten stanovske jahalnice se je dvignilo leta 1765 pod 
vodstvom stavbnega nadzornika Leopolda Wieserja von Berg gledališko po 
slopje.^ Prebudila se je potreba tudi po gojenju gledališke umetnosti. Naj 
je bil prvi začetek še tako skromen (22) — zadovoljevali so se le z osmerimi 
dekoracijami in nekaj spremembami — vidimo na ljubljanskem odru kot 
ravnatelja že leta 1780 slavnega libretista Mozartove »Čarobne piščali« Ema-
nuela Schikanederja™ in na tem odru so uprizorili opero ^^Belin«, ki jo je 
skomponiral Jakob Zupan, učitelj in organist v Kamniku.^' Večkrat so porab 
ljali ta oder ob slovesnih priložnostih tudi diletanti iz najbolj uglednih družin 
v deželi, da so tamkaj uprizarjali slavnostne igre. 
Pod županom Jakobom Herendlerjem so zgradili leta 1717 mestno hišo 
v sedanji obliki in leta 1733 je dokončal že ponovno omenjeni Francesco Robba 
mojstrsko izdelani 30 čevljev visoki spomeniški vodnjak, ki sta ga ta umetnik 
in njegov pomočnik Rottman klesala 10 let.'"' Robba je izdelal tudi v veži 
rotovža stoječe poprsje cesarja Karla VI. Za ta dela je prejel 5267 goldinarjev 
in meščanstvo. 
Na plemiških gradovih, posebno tistih, ki so bili v lasti grofov Lambergov, 
Auerspergov, Cobenzlov in drugih, je poživljal stene dvoran in soban vsako 
vrsten slikarski okras, M so ga ustvarili delno domači, delno tuji, nalašč za to 
v deželo poklicani umetniki. Kar zadeva zadnje, opazimo, da so s posebno 
ljubeznijo izbirali določene upodobitve, kot na primer tisto z imenom »carita 
romana« znano hčerko, ki je svojega (23) na smrt od lakote obsojenega očeta 
(Cimon Atenski) v ječi skrivaj dojila; na to podobo naletimo v večini gradov.''^ 
90 
Od umetnikov, ki so tedaj živeli na Kranjskem, omenimo poleg pravkar 
naštetih še tele: 
N. Almanacha kot portretista, ki je našel mecena v družini Erberg;''^ — 
Filipa Werganta kot historičnega* slikarja, ki se je na'slikah podpisoval z gla-
golskimi črkami;''^^ — Lovrenca Janša iz Zabreznice, odličnega in tudi v širših 
krogih znanega krajinarja;'* — Petra Bezlaja;''* — Janeza Sigismunda pl. 
Breckerfelda, slikarja živali in zlasti ptic;''^ — Karla Ermela, župnika na Raki;" 
— baronico Terezijo pl. Flachenfeld kot miniaturistko;''^ — p. Franca, kartu-
zijana iz Bistre, ki je študiral slikarstvo v Rimu;''^ — N. Frohmillerja"' in grofa 
Sigismunda Gallenberga,^^ oba dobra slikarja s pastelom; — Georga Adama pl. 
Grimschitza, historičnega slikarja;^^ — Jožefa Kastelica iz Višnje gore, ki je 
naslikal oltarno podobo za novomeške frančiškane;'* — Janeza Kocha, mest 
nega sodnika v Novem mestu, ki je naslikal oltarno podobo za tam^kajšnjo 
cerkev in za podružnico v Bajnofu;^^ — brata Leopolda in Valentina Layerja 
iz Kranja, od katerih najdemo po gorenjskih cerkvah še številne oltarne po-
dobe;^^ — Franca Serafina Schona, frančiškanskega laičnega brata;^^ — Ni 
kolaja Solona, čigar je oltarna podoba sv. Janeza v podružnici v Mačkovcu;*'' — 
Jožefa Cebeja, ki je v kapeli na Trški gori upodobil v slikah življenjsko zgodbo 
(24) sv. Izidorja;^^ — končno Antona Zeita, strica in nečaka.^^ 
Toda razen slikarstva so tedaj na Kranjskem živo cvetele tudi druge umet 
nosti. Tako kažejo številni, iz 17. in 18. stoletja izvirajoči, lepo in ostro rezani 
pečati, da tudi umetnost graviranja v kamnu in kovini v tej deželi ni zaostajala. 
Kranjski stanovi so vzdrževali lastnega pečatorezca in posebej se omenja 
Cyriacus Schiitter, ki se je kot tak izkazal pred drugimi.'" Dela v Novem mestu 
rojenega tamkajšnjega puskarja, Franca Andreja Schega, so žela odlično slavo 
tudi onkraj avstrijskih meja, tako da je postal ta umetnik bavarski dvomi 
medaljer; preselil se je v Miinchen, kjer je leta 1787 umrl, še prej pa oslepel.^^ 
Njeg-ov naslednik Rotter si je pridobil prav tako posebno dobro ime,'^ 
Šegov brat pa je bil puškar, ki je slovel daleč naokoli. 
Kranjski umetniki so dobivali večkrat častna naročila tudi iz sosednjih 
dežel. Tako je naslikal Menzinger več oltarnih podob za Hrvaško in Štajersko, 
Leopold Layer leta 1716 sliko Marijinega oznanjenja za župno cerkev v Bra-
slovčah na Štajerskem, Andrej Herrlein oltarno sliko — smrt sv. Jožefa — 
1764 za cerkev v Brežicah na Štajerskem in Filip Wergant 1764 oltarno sliko 
sv. Nikolaja za župno cerkev v Žalcu pri Celju in druge.^* (25) 
Umetni mizarji so našli plodno delovno torišče na skrinjah, pisatoikih in 
omarah, katerih se je v deželi še mnogo ohranilo, kakor tudi na stropnih in 
stenskih opažih. Od teh se je eden še do pred nekaj leti v vsej prvinski lepoti 
ohranil v neki zasebni hiši v Kranju.'^ 
Tako je 18. stoletje pospeševalo ter bilo naklonjeno umetnosti na vseh 
mnogoterih področjih. 
Doslej smo lahko v kranjski umetnosti razločevali dva tokova: italijanskega 
in nemškega. Kranjiska kot sosednja dežela Italije, cerkveno mnogokrat odvisna 
od oglejskega patriarhata, trgovsko v stalnih zvezah z Italijo, je tudi v umetno 
sti sledila na eni strani vplivom in vtisom italijanskih vzorov, na drugi strani 
pa je še živel spomin na tiste umetnostne zveze z Nemčijo in s tamkajšnjimi 
bakrorezci in lesorezci, s katerimi je bila Kranj sika povezana med epizodo 
reformacije. Jezuiti so poskušali oba tokova združiti. Na resno askezo nem-
* Pod oznako »historični slikar« razume Strahl slikarja, ki je upodabljal figu ralne — ne samo zgodovinske, ampak tudi nabožne ali celo žanrske — kompozicije. 
Zato sem nekajkrat prevedel ta izraz tudi kot »figuralni slikar«. 
91 
ške umetnosti (26) so nadeli vesele cvetne in sadne vence večno vedre Italije. 
Iz tega 5e je rodil jezuitski slog. Šele v 18. stoletju in zlasti, odkar so pokli 
cali Quaglia, je zmagal bujni, barviti, življenjsko topli italijanski slog — 
resnično, ne umetnosti v škodo, in ta šola na Kranjskem še danes prevladuje.'^ 
Tako smo prišli do praga našega stoletja in prepustili bomo besedo posa 
meznim slikam; ko si jih bomo ogledovali in jih nadrobneje opisovali, se nam 
bo osvetlila še prenekatera stran osebnega šolanja, usmerjenosti in dosežkov 
posameznih slikarjev, ki so se od 16. stoletja do danes na Kranjskem rodili 
ali vsaj tod delovali. 
Med kranjskimi slikarji, ki smo jih omenili v prejšnjem poglavju starejših 
stoletij, gre nedvomno naj odličnejše mesto Valentinu Menzingerju ali Mezin-
gerju.*^ 
Rodil se je ob koncu 17. stoletja; nekateri mislijo, da v Bohinju, drugi, 
da v Ljubljani," bil pa je najbolj cenjeni in iskani historični in portretni 
slikar 18. stoletja na Kranjskem. V licejski študijski knjižnici shranjeni rokopis 
p. Marci a Paduano (Pohlin)^' ga imenuje »excellens pictor, civis Labacensis, 
qui pinxit plurimas imagines, quae in Camiolia per ecclesias praecipuas Reli-
giosorum conspiciuntur et laudantur ab arte peritis<< (odličnega slikarja, ljub 
ljanskega meščana, ki je naslikal številne slike (27), ki jih je videti na Kranj 
skem zlasti v samostanskih cerkvah, in jih umetnostni poznavalci hvalijo), 
dodaja pa še, da je bil njegov čopič krepek in je obljubljal trajnost, zaradi 
česar njegove slike s starostjo umetnika še pridobivajo na o3ličnosti. 
Kje in pri katerem mojstru se je Menzinger izučil, ni bilo mogoče ugoto 
viti. Nedvomno pa se zdi, da je bil v Italiji v Benetkah, morda tudi v Rimu, 
in da se je tamkaj izoblikoval ob vzorih velikih mojstrov. Vse njegove slike 
odlikujeta topel, pravilno ubran barvni ton pa tudi ekzaktna, prav v detajle 
segajoča umetniška obdelava. Prav tako se njegovo pojmovanje sliikanega 
predmeta ugodno razločuje od navadne šablone in nam razkriva, da je Men 
zinger zaključena umetniška osebnost, ki se zelo srečno trudi, da bi dosegel 
samostojnost in originalnost. 
Med najboljše izmed njegovih številnih oltarnih slik spada osmero oltarnih 
tabel, ki jih je naslikal v letih 1735 do 1743 za šentpetrsko cerkev v Ljubljani 
in na njih upodobil sv. Andreja, sv. Janeza Nepomuka, Križanje, sv. Trojico, 
sv. Florijana, sv. Uršulo, Mater božjo in Pokol betlehemskih otrok. Zadnja 
slika, ki jo je posnel po Rubensu z vso lepoto in barvitostjo tega mojstra, 
zasluži največjo pozornost vseh prijateljev umetnosti ter je biser med kranj 
skimi umetnostnimi zakladi."' Prav tako posrečeni sta sliki v stranskih oltarjih 
cerkve nemškega viteškega reda,^** tri glavne slike sv. Avguština (28), sv. 
Frančiška Pavelskega in sv. Uršule v uršulinski cerkvi, sv. Valentina v prvi 
kapeli desno od vhoda v frančiškanski cerkvi in več drugih v ljubljanskih 
svetiščih ter na podeželju, posebno pa oltarna slika Marijinega spočetja na 
Otočcu ter sliki v grajskih kapelah v Mali Loki in v Dolu. 
Zadnja slika, ki kaže Nasičenje Izraelcev z mano, je figuralno zelo bogata, 
18 čevljev dolga in 6 čevljev visoka; naslikana je bila za obednico jezuitskega 
kolegija in ob požaru, ki je leta 1774 uničil kolegij, je menda kar čudežno 
ostala nepoškodovana. Na njej je napis: »Opus Valentini Metzinger anno 
MDCCXLVII« (1747). Slikar je na neki figuri upodobil sam sebe, kakor je tudi 
sicer imel večkrat navado.^"^ 
Prav tako imenitni kot te kompozicije so tudi portreti, ki jih je naslikala 
Menzinger jeva roka. Teh se je na posestvih kranjskih plemiških družin še 
mnogo ohranilo. Jasni, prosojni kolorit, kara'kteristično podajanje in mode-
92 
liranje glav, plemenita drža in skrbna obdelava dobro kažejo, s kakšno zvestobo 
in resničnostjo je znal Menzinger vdihniti svojim portretom življenje in izraz. 
Posebno lepa sta portreta grofa Leopolda Lamberga — graditelja gradu 
Leopoldsruhe — ki sta shranjena v starološkem gradu; prvi je zajet doprsno, 
drugi v naravni velikosti (29) v imenitni noši tedanjih komomikov in s pod 
pisom: Valentin Menzinger piriKit 1746.i'^ 
Nekatere njegovih slik so vrezali tudi v baker, tako tisto za »Sodalitas teu-
tonica« v nekdanjem jezuitskem kolegiju naslikano Marijino vnebovzetje, ki ga 
je vrezal D. Gottlieb Rugendas v Augsburgu (bakrorezna plošča je v staro 
loškem gradu);'"* portret Maksa Leopolda Raspa, župnika v Kamniku, je vrezal 
Gustav Andreas Wolfgang v Augsburgu, sliko sv. Jožefa v dvanajsterki pa 
Schmutzer na Dunaju itd. 
Z naštetimi pa vrsta Menzingerjevih podob še zdaleč ni končana, kajti naj 
demo jih tudi zunaj kranjske dežele na Štajerskem in na Hrvaškem in zlasti 
še tiste, ki jih je naslikal za samostan diskalceatov v Ljubljani in so jih ob 
razpustu samostana za smešno ceno prodali, da so prišle v roke neznanih kuj>-
cev. Toda že kar smo dosedaj povedali, zadošča, da ocenimo veliko prizadevnost 
in umetelnost tega pomembnega slikarja, ki je imel razen tega še nesrečo, 
da so mu bili štirje prsti desnice zrasli čez palec, tako da je moral čopič s te 
žavo držati med kazalcem in sredincem. 
Menzinger menda ni dočakal visoke starosti, kajti iz druge polovice 18. 
stoletja ne poznamo nobene njegove slike. Umrl je v Ljubljani in pokopali 
so ga v grobnici tedanjega kapucinskega samostana.i"'' (30) 
Podoben pomen, kot si ga je znal pridobiti Menzinger za Ljubljano in za 
višje družbene plasti, sta imela ob istem času brata Leopold in Valentin Layer 
za Kranj in gorenjsko ravan. Leopold, rojen 21. novembra 1752, in Valentin 
Layer, rojen 6. februarja 1763, sta bila sinova nekega v začetku 18. stoletja baje 
s Tirolskega priseljenega slikarja, ki se je naselil v Kranju.i*^ Slikarstva sta se 
učila pri očetu ter mu, kakor vse kaže, pomagala pri njegovih številnih cer 
kvenih naročilih. Zeljd, da bi šla v Italijo in se tamkaj ob zibelki umetnosti 
nadalje izobrazila, sta se morala zaradi pomanjkanja sredstev odpovedati, pa 
sita se oba zadovoljila s tem, da sta slikala po bakrorezih iin po teznih slikah 
jezuitov, ki smo jih omenili v prvem poglavju, posebno pa so jima rabile za 
predloge grafike Filipa Andreja Kiliana iz Augsburga in miinchenskega Jung-
wirtha po slikah Piazzetta, Nikolaja Grassija, Tiepola in Amigonija.i^s To je 
zadoščalo sicer za korektno risbo, nikakor pa ne za kolorit. Medtem ko je prva 
na Layerjevih slikah popolnoma pravilna, ko je kompozicija jasna in razum 
ljiva in je karakteristika glav, draperije in drugih nadrobnosti vredna pohvale, 
je kolorit mnogokrat zelo pomanjkljiv. Barva je največkrat trda, omejuje se 
na nekaj tonov, pogreša krepkega senčenja, zato pa so slike hladne in plosko-
vite (31) ter delujejo šablonsko in rokodelsko površno. 
Vendar pa kažejo tudi te slike v kranjski umetnostni zgodovini neki na 
predek, ker se ogibajo pretiravanj in ne strašijo v njih tiste čudne vražje 
spake, ki jih pred tem pogosto srečujemo na podeželskih cerkvenih slikah. 
Zgodilo pa se je še nekaj, kar je na poznejše slike Leopolda Layerja (mlajši 
brat Valentin je umrl že 5, julija 1810) odločujoče in dobro vplivalo: v deželo 
so poklicali historičnega slikarja Martina Joachima Schmieda iz Kremsa, ki 
slovi v umetniškem svetu z imenom Kremser-Schmied; ta je proti koncu 
prejšnjega stoletja dobil naročilo za sedem oltarnih slik v Velesovem pri 
Kranju. Leopold Layer je bil eden njegovih najbolj vnetih častilcev.i*" Šele 
pri njem se je Layer naučil, koliko je vredna in kaj pomenijo barva, harmonija 
93 
njenih odtenkov, pravilno in krepko senčenje; spoznal je zdrav in življenjsko 
topel inkarnat in ga posnemal, zato so tudi Layerjeve poznejše slike neprimerno 
boljše od tistih iz zgodnejše dobe. Layerjeva posebnost so bili angeli, ki jim 
je znal vdihniti mnogo nežnosti in ljubkosti. 
Layerjeve cene so bile naravnost samozatajevalno skromne, zato pa so ga 
zasipali z naročili, pogosto umetnosti na škodo. Skoraj ni cerkve na Gorenjskem, 
v kateri bi ne našli kakšne njegove slike in še (32) zdaj so te vir in izhodišče 
za umetniško prizadevanje tako imenovanih gorenjskih »podeželskih slikarjev«, 
med katerimi omenimo kot boljša že umrlega Ehgartnerja in njegovo sliko za 
glavni oltar župne cerkve v Kranju'"^ ter Franca Gotzla z oltarno sliko za 
Naklo.iM 
Med najlepše slike iz boljšega časa Leopolda Layerja spadajo Zadnja ve 
čerja in Sv. Katarina, obe v oltarjih župne cerkve njegovega rodnega mesta 
Kranja, nadalje Križani v tamkajšnji pokopališki kapeli. Med 27 slikami 
bratov Layer v zbirki v Stari Loki sta dve banderski sliki: Mučeništvo sv. 
Lovrenca, Marija z Detetom in oltarna slika sv. Valentina, ki jih je zaradi 
lepote vredno omeniti. Slika Marije Pomagaj, ki jo je naslikal menda v neki 
hudi stiski za cerkev na Brezjah, po umetnostni strani nima vrednosti, velja 
pa kot čudodelna in privablja številne romarje.i"^" 
Leopold Layer je umrl 12. aprila 1828 v visoki starosti 76 let. 
Layerjev sodobnik je bil v drugi polovici 18. stoletja na Kranjskem delu 
joči figuralni in portretni slikar Andrej HerrleLn. Po rodu je izhajal iz švabske 
umetniške družine, že v zgodnji mladosti pa je prišel v Ljubljano, kjer je 
umrl 2. maja 1817 v starosti 84 let, še prej pa ga je doletela nesreča, da je 
nekaj pred smrtjo oslepel.^ (33) 
Herrlein velja kot utemeljitelj risarske šole v Ljubljani; na tej je bil spo 
četka na priporočilo kneza Auersperga nastavljen kot učitelj risanja; v dneh 
svojega življenja je naslikal nešteto podob. Kot vzorci so mu rabili največ 
stari bakrorezi ali pa je, zlasti svoje Madone, slikal po živih ženskih modelih, 
pri izbiri le-teh pa ni bil vedno preveč skrben. 
V vseh njegovih delih je risba boljša od kolorita. Navadno je slikal na 
rdečo podosnovo, ki tu in tam celo moteče preseva skozi tanko in lahno 
naneseno barvo. Njegove slike nas spominjajo na metodo veronskega Cigna-
rolija ali Benečana Piazzetta, čeprav ne vemo, da bi bil Herrlein kdaj študiral 
v Italiji. 
Med njegove boljše oltarne slike spadajo Sv. Trije kralji v frančiščanski 
cerkvi v Ljubljani, Umirajoči sv. Jožef v cerkvi v Brežicah na Štajerskem, ki 
ima podpis »Herrlein p. 1780«, nato Brezmadežna v cerkvi sv. Jakoba v Ljub 
ljani, naslikana po neki Kremserschmiedovi predlogi, pa tudi oltarne slike 
v cerkvi sv. Florijana, ki pa so utrpele občutno škodo pod roko nekega ne 
spretnega restavratorja. 
Herrlein je slikal tudi al fresco, kakor dokazujejo slike Kristusovega trp 
ljenja v župni cerkvi sv. Petra pri Otočcu. (34) 
Še več pa je dosegel Herrlein v portretnem slikarstvu. Njegovi so portreti 
udov strelskega društva, med katerimi je bil tudi sam; naslikal jih je za 
ljubljansko strelišče in pravijo, da je dobil zanje sijajen honorar (!) — za 
vsako sliko dukat. 
Tudi v gradovih kranjskega plemstva visi še mnogo portretov, ki jih je 
ustvarila njegova roka, tako na gradu Turjaku potreti več potomcev tega 
rodu v naravni velikosti; v Dolu portret nekega barona Erberga in nekega 
maroškega poslanika in več drugih. 
94 
v rokopisu, ki ga hrani Cesarska knjižnica in ki je naslovljen: Sammlung 
der grossten Theils in Kupfer gestochenen Portraten geborner Krainer«, je, 
kakor pišejo »Mittheilungen des historischen Vereines<< iz leta 1862, tudi 
Herrleinova risba s tušem, predstavljajoča 3. oktobra 1746 umrlega jezuit 
skega rektorja, patra Aptona Erberga. Tudi Deželni muzej v Ljubljani hrani 
osem slik, ki jih je Herrlein prvotno naslikal za prijatelja in podpornika H. 
Hohna leta 1808: Amor in Venus; Bog Stvarnik; Izgon iz raja; Abelova smrt; 
Vesoljni potop; Noetova zahvalna daritev in portret ljubljanskega kanonika in 
profesorja Jakoba Knauerja. 
V starološkem gradu je razen nekaterih Herrleinovih družinskih portretov 
tudi risba, izvršena z rdečim svinčnikom (35), ki predstavlja portret Herrlei-
novega dolgoletnega prijatelja Jožefa Hauptmanna. 
Prav tako je bil časovni in umetniški tovariš prejšnjega figuralni slikar 
Johann (s tem krstnim imenom je sam signiral svoje slike) Potočnik. Rodil 
se je gluhonem 20. junija 1752 v Kropi na Gorenjskem ter je umrl 9. februarja 
1834 v Ljubljani. Čeprav je preživel nekaj časa v dunajski gluhonemnici, se 
je menda komaj naučil zapisati svoje ime, pač pa je kazal nadarjenost in vese 
lje za risanje, tako da ga je vzel v nadaljnji pouk risanja in slikarstva Valen 
tin Menzinger. Prav tako je našel v baronu Jožefu Erbergu, za Kranjsko tako 
zaslužnemu lastniku Dola, vedno naklonjenega mecena, ki mu je dodelil celo 
mesečno podporo.i'^ 
Potočnik je slikal zelo pridno, toda pogosto kaj površno in je prevzemal 
brez razločka skoraj sleherno delo, včasih za zelo skromno ceno. Umetniške 
iniciative in lastne iznajdljivosti je imel le malo, pa se je raje zadovoljeval 
kar s posnemanjem starih bakrorezov, pri čemer je porabljal zlasti leta 1679 
v Augsburgu od Melchiorja Kysela izdano grafično delo: »Icones bibliae veteris 
et novi testamenti«. Pogosto je bakroreze tako varljivo Uuminiral, da bi jih 
imelo nevajeno oko za oljnate slike. Včasih je kopiral celo lastne slike. (36) 
Tako visita v Dolu in v Stari Loki po dve po Poussinu naslikani in z imenom 
Janeza Potočnika ter letnico 1806 podpisani popolnoma enaki podobi, ki kažeta 
Obilni ribolov.1^3 
Risba na njegovih slikah ni vedno korektna, kolorit je nekoliko trd in tog, 
kompozicija pa je v tistih redkih primerkih, ko se ni naslonil na kakšne gra 
fične predloge, marveč se je trudil, da bi sledil lastnim idealom, skoraj zoprno 
vsakdanja. 
Na fresko slikah je poraba barv nekoliko boljša. V ozki ulici za franči 
škansko cerkvijo ter v Slonovi ulici sta na zunanjščini dveh hiš Potočnikovi 
z letnico 1807 zaznamovani freski. Tista v Slonovi ulici kaže sv. Florijana, kot 
ga navadno upodabljamo, in pod njim napis: 
»O heiliger Florian! Du edler Heldt (sic) 
Dich hab' ich zum Feuerschiitzer erwahlt.« 
Zaupanje, izraženo v tem reku, pa menda le ni bilo preveč trdno, kajti 
sv. Florijan ima sredi svoje zastave znani ščitek tržaške požarne zavarovalnice. 
V frančiškanski cerkvi v Ljubljani, v kapeli za glavnim oltarjem, v samo 
stanu in v obednici je nekaj Potočnikovih slik, ob katerih opazimo, da njegove 
poznejše slike po izdelavi (37) in umetniškem pomenu zaostajajo za zgodnej 
šimi deli. 
V glavnem oltarju romarske cerkve na Šmarni gori je podoba Štirinajstih 
pomočnikov v sili in ta je edina, ki jo lahko v celoti pojmujemo kot originalno 
Potočnikovo kompozicij o.^i* 
95 
v dneh ljubljanskega kongresa je naročil ruski cesar Nikolaj pri Potočniku 
oltarno sdiko za svojo hišno kapelo. Ne vemo pa, ali in kako je Potočnik to 
naročilo izvršil. 
V širših krogih je zaslovel tisti čas kranjski slikar Lovrenc Janša (Jantscha), 
na Breznici rojeni brat znanega in zelo zaslužnega čebelarja Antona Janša. 
Bil je gojenec dunajske slikarske akademije, kjer je vzbudil pozornost že kot 
učenec Weiroterja in Cristiana Branda, tako da so ga kmalu imenovali za 
korektorja in pozneje za profesorja in svetnika ter se je uveljavil kot krajinar 
in kot grafik. 
Njegove krajane, največkrat idealno koncipirane, so bogato štafirane in 
delujejo prijetno, čeprav so tu in tam svetlobni toni manj prosojni in na 
nekaterih slikah močno potemneli. Zaradi velikosti in natančnosti je vzbudUa 
pozornost njegova velika panorama Dunaja, s katero se je umetnik uveljavil 
(38) tudi na tujem, tako da so njegove slike cenile in jih rade kupovale tudi 
tuje galerije. Zelo srečno je rezal in jedkal tudi v baker, tako leta 1788 neko 
pokrajino s čredo v ospredju po sliki J. de Roosa, ki je v zbirki c. kr. Akade 
mije na Dunaju, ki hrani v svoji galeriji slik še drugo podobo — skalnato 
pokrajino s štafažo. Slike tega umetnika, ki sicer ni bil posebno ploden in se, 
kakor vse kaže, pozneje ni več vrnil na Kranjsko, spadajo tu med redkosti. 
Umrl je 1812 na Dunaju."^ 
Epohalno pa je vplival na okus in umetnost ter na slikarstvo kranjskih 
slikarjev Martin Joachim Schmidt. Ni bil sicer rojen na Kranjskem, ampak 
leta 1718 v Graffenwerthu pri Kremsu ter ga je zato umetniški svet največkrat 
imenoval kar »Kremser-Schmidt«, prišel pa je sredi osemdesetih let na Kranj 
sko in tukaj s svojimi glikami tako odločilno vplival na umetnostni položaj, 
da z njegovim nastopom resnično lahko datiramo na Kranjskem nastanek 
nove slikarske šole. 
Njegov oče je bil kipar ter ga je vpeljal v umetnost; kmalu pa se je lotil 
študija velikih mojstrov, slikal in radiral je mnoge oltarne podobe, mitološke 
in druge prizore po okusu Rembrandta in Casteglionea. Njegove slike odlikujejo 
jasna, razumljiva in perspektivno pravilna grupacija, topla barva, krepek 
ohiaroscuro in dobra risba. (39) Inkarnat ženskih figur se rožnato rdeče blešči 
in se tako otopli in zaživi, posebno ker ga podpirajo tudi v isti barvi naznačene 
konture. Slikar se je navadno podpisovati z M. J. Schmidt, dodajal pa je tudi 
letnico. Njegove slike spadajo zlasti na Kranjskem med redke dragotine. 
Od oltarnih slik, ki jih je tu naslikal, je posebno lepih sedem oltarnih slik 
v cerkvi v Vedesovem. Na žalost se kažejo na dveh že sledovi preperevanja 
in barva se lušči, zato ne moremo dovolj poudariti želje, da bi ustrezni krogi, 
ki so na nevarnosti pravi čas opomnjeni, storili vse potrebno, da se ta odstrani, 
če je sploh še mogoče.'^'' 
Lepa Marijina slika, delo njegove roke, je v kapeli vojaške bolnišnice v 
Ljubljani. V starološkem gradu je pet Kremserschmidtovih Oljnih slik, dve 
peroriabi in devet radirank različnih oltarnih slik, ki jih je ustvaril delno za 
Dolnjo Avstrijo in delno za Ogrsko. Dve na baker slikani oljni sliki kažeta 
prizora iz znanih rimskih mitov: Akteonovo spremenjenje v jelena in Danaide, 
ki so obsojene, da v podzemlju polnijo preluknjan sod; le po srečnem naključju 
sta se ohranili umetnosti in kranjski deželi. Prej sta bili sliki v lasti nekega 
trgovca, čigar gospodinja (40) se je zgražala nad sicer golimi, pa prav nič 
nespodobnimi ženskimi postavami, pa je lepi sliki dala pokriti z malto. V trgov 
čevem zapuščinskem inventarju sta figurirali umetnini kot »dve bakreni plošči 
v zlatem okviru« ter sta bili ob razprodaji prodani kot baker po teži nekemu 
96 
znanemu mestnemu kramarju, ta pa ju je prodal nekemu krčmarju, da bi 
rabili kot — vratca za peč. Šele zadnji trenutek so opazili, da se izpod malte 
svetlika barva in nato se je posrečilo slikarju Pavlu Kunlu, da je sliki očistil 
vseh tujih dodatkov, ne da bi bila njuna prvinskost poškodovana. Kolikere 
druge slike so pač že na Kranjskem zaradi indolence ali nerazumevanja prav 
tako končale kot »vratca pri peči«! 
Ze poprej smo omenili, da je isredi 17. stoletja, ko se je tudi na Kranjskem 
prebudil umetnostni čut, in še bolj v 18. stoletju deželno plemstvo posebno 
skrbelo, da je okrasilo dvorane in hodnike svojih gradov in graščin z vsako 
vrstnimi slikami. V ta namen so klicali slikarje z Nemškega in iz Italije ter, 
jim zaupali te naloge. Namen ni bil vedno umetniški, večkrat je odločala tudi 
m^oda ali pa so vplivale druge lokalne razmere. (41) Tudi »potujoči slikarji« 
pri teh naročilih največkrat niso mislili toliko na uresničitev svojega umet 
nostnega entuziazma, ampak bolj na obljubljeni zaslužek in plačo. Pogosto 
so ostajali leta in leta na istem gradu ter slikali dobro in slabo vsevprek, kar 
je naročnik želel: zdaj zgodovinske prizore, zdaj portrete, tu krajine, tam tiho 
žitja, lovske scene, bambocciade, cvetje in sadje, največkrat v velikanskih 
dimenzijah, kajti navadno je bilo treba prekriti s temi slikami velike ploskve 
sten. Ko so končali delo v prvem gradu, so se preselili v drugega in slikali 
tamkaj navadno iste predmete, kvečjemu da so tu in tam vnesli kakšno manjšo, 
nepomembno spremembo. Nekatere upodobitve so veljale celo kot stereotipno 
neizogibne. 
Nekatere teh slik nesporno dokazujejo umetniško nadarjenost svojih moj 
strov in zaslužijo še danes večjo pozornost, kot so je navadno deležne zdaj, 
ko jih najdemo večkrat na odprtih hodnikih izpostavljene vsem vremenskim 
vplivom. Pri večini pa gre za šablonska dela brez notranje umetnostne vred 
nosti. 
Le prav redko se posreči ugotoviti imena teh slikarjev. V lastni domovini 
so nanje pozabili, ker so bili pogosto tudi cela desetletja zdoma, — tu pa 
smo jih pozabili, ker so bili kakor ptice selivke, ki jih opazimo le, ko lete 
mimo; tako jih je doletela usoda efememosti (42), ki neverjetno hitro izpuhti. 
K temu moramo prišteta še okoliščino, da je večina teh slik zaradi nenavadno 
velikih dimenzij morala obviseti na prvotnem mestu ter so torej veljale kot 
neločljivi in trdni sestavni del zidu. Ce so gradovi menjali lastnika, kakor se 
je zlasti tisti čas pogosto godilo — se pač nihče ni posebno zmenil za te slike. 
Bile so sama po sebi razumljiva pritiklina in novi lastnik ni vedel, kdaj in kako 
so nastale ter se za to tudi ni menil. 
Vendar najdemo v Valvasorjevi kroniki kazalec, ki zelo zanesljivo opra 
vičuje sklep, da je bO slikar mnogih, in sicer najboljših med temi slikami, 
Nizozemec Almanach ali Almanak. Bil je Valvasorjev sodobnik in ta ga ozna 
čuje kot odličnega slikarja in pripominja, da je naslikal po kranjskih gradovih 
zelo mnogo lepih slik, tako imensko na gradu Bokalce po naročilu lastnika 
barona Wolfa Sigmunda pl. Strobelhof (roj. 1645, umrl 1707). Tudi baron 
Jožef Erberg se v svojem pogosto citiranem rokopisu spominja tega slikarja in 
dostavlja, da so ga gostoljubno sprejeli na posestvih družine barona Erberga 
v Sostrem, Dolu in Stari Loki in da je tamkaj naslikal družinske portrete in 
druge podobe.^i' 
Neka iz tistega časa izvirajoča slika v Stari Loki — Hieronim velikainskih 
dimenzij (43) — ki je pač delo neke druge roke, je signiran z imenom EVL-
HAUSER in s slabo vidno letnico, toda kaj več o tem slikarju ne vemc^^^ 
7 Loški razgledi 97 
Se dva umetnika iz tistega časa naj tule omenim, katerih življenje je za 
zdaj še vedno zavito v temo. Prvi je France Jelovšek, imenovan tudi France-
sco, ki je leta 1734 naslikal Sv. Družino za stranski oltar šentpetrske cerkve,^^^ 
drugi pa Filip Wergant (Bergant), o katerem pravi Erbergov rokopis, da je bil 
v deželi priljubljen slikar in da se je na eni svojih najboljših slik — Kristus 
na Oljski gori — ki je shranjena v Dolu, podpisal z glagolskimi črkami z bese 
dami: malana est ova figura po Ph. Bergantu 1750.i^" 
Toda tudi slikarskih umetniških diletantov ni manjkalo niti tedaj niti 
pozneje. Čeprav njihova dela niso bila namenjena širši javnosti, je njihov zgled 
vendarle spodbudno deloval v ožjem družinskem in prijateljskem krogu in 
njihovim podobam se niti strožje presoje ni treba bati. 
Med takimi umetniškimi diletanti, katerih slike so se še ohranile, naj 
omenim:'^! barona Georga Adama pl. Grimbschitza, ki je ljubil v svojih slikah 
snov iz rimske mitologije; Johanna Sigmunda pl. Brekerfelda, ki je slikal dobre 
podobe živali in so ga cenili zlasti kot slikarja ptičev; baronico Terezijo^ pl. 
Flachenfeld, rojeno bar. Wintershofen, ki se je izkazala kot dobra miniatu-
ristka; Franca (44) Antona pl. Steinberga (1684—1765), od čigar slik se je 
ohranilo še nekaj kosov v Polhovem Gradcu in Lesnem brdu; Sigismunda grofa 
Gallenberga, čigar študijo glave — morda portretno — smo videli v staroloskem 
gradu; naslikana je sproščeno in krepko s pastelnimi barvami na pergamentu 
in zaznamovana z imenom Sigismond Comte Gallenberg 1771; FrohmuUerja, 
ki je razen drugih slik v pastelu naslikal tudi lepo oltarno podobo: sv. devic 
Apolonije, Lucije in Agate v drugi kapeli od vhoda na desni strani franči 
škanske cerkve, in končno Jožefa barona Erberga. Ta pravi domoljub ni samo 
s svojim mecenstvom izčrpno podpiral upodabljajoče umetnosti na Kranjskem, 
marveč je znal tudi sam odlično poprijeti za risalo, paleto in čopič. Njegovemu 
že večkrat omenjenemu rokopisu »Versuch eines Entwurfes zu einer Literatur-
geschichte Krains« so priloženi trije seznami »Zeichnungen und Gemalden 
von mir<<, ki spadajo v leta 1810 do 1824; iz njih razberemo, kako vsestranska 
je bila umetniška izurjenost in umetnostna razgledanost tega kranjskega ple 
miča, kajti tu najdemo risbe s svinčnikom in tušem, miniature, pero risbe na 
papirju in pergamentu, da, celo umetelno napisan in poslikan molitvenik. 
Mnoge teh umetnin so prišle v roke presvetlega dvora, kateremu jih je Erberg 
namenil, druge spet v roke Erbergovih sorodnikov in prijateljev, kajti njegov 
rod je z njim po moški strani izumrl (45); vse pa so javnosti nedostopne, zato 
smo še bolj dolžni ugotoviti vsaj to, da eksistirajo, in hudo izgubo, ki jo je 
Kranjska utrpela, ker se s tako Ijubezmijo in znanjem zbrana dolska zbirka 
ni mogla ohraniti v deželi. 
Ostane nam še, da se spomnimo tistih slikarjev, ki so delovali sicer v na 
šem stoletju, pa so bili rojeni še v zadnjem desetletju preteklega stoletja, ali 
so umrli ter zato že pripadajo zgodovini preteklosti. 
Tu je portretni in figuralni slikar Matevž Langus.^^ Rodil se je 9. oktobra 
1795 v Kamni gorici pri Kropi kot kovačev sin, kaj kmalu pa se je v njem 
prebudila želja po risanju. Posrečilo se mu je tudi obiskati slikarsko akademijo 
na Dunaju in pozneje (1824) Rim, Neapel in Miinchen ter se tam nadalje izo 
braževati. Njegove knjige skic in študij kažejo mnogo pridnosti, toda nobenega 
sistematično urejenega napredka. Langus ni bil ustvarjalen talent, pač pa je 
zelo srečno in z največjo natančnostjo kopiral slike vseh mogočih mojstrov. 
Čeprav sovpada njegovo delovanje s časom, ko je bil on skoraj edini pomemb 
nejši figuralni slikar na Kranjskem (1825—1855), vendar s svojimi deli ni bil 
zelo ploden. O umetnostni vrednosti njegovih slik se mišljenja zelo razhajajo. 
98 
Ta bi mu rad prisodil odlično mesto v umetnosti, drugi pa ga zelo (46) zapo 
stavljajo. Resnica bo tudi tu v sredini. Slike kažejo dobro risbo, manjka pa jim 
poleta; v barvi so prijetne, toda brez moči. Nekam boječe, malenkostne in 
sladkobne so. Vse pričajo o veliki prizadevnosti in skrbni izdelavi, ne morejo 
pa nas ogreti. V njegovih Madonah lEihko razberemo več ali manj obraznih 
črt njegove žene, kar bi seveda slikam nikakor ne bilo v škodo, če bi jih 
Langus znal poduhoviti. 
Najbolj posrečene so fresko slikarije tega slikarja. Morda so ga velike 
ploskve prisilile, da je krepkeje in svobodneje porabljal čopič ali pa so perspek 
tiva in skrajšave terjale močnejše sence — kratko: Langusove freske so vsega 
upoštevanja vredne. To velja posebno za freske, ki jih je leta 1843 in 1844 na 
slikal v kupoli in laterni stolnice. Vsekakor je imel pri tem pred seboj odlične 
freske Giulia Quaglia iz leta 1704 kot vzorne predloge in posrečeno se je trudil, 
da bi jih dosegel, le žal, da preozko grlo laterne in preveč navzven segajoči 
venčni zid nekoliko omejujeta pogled na celoto in zmanjšujeta vtis. 
Tudi v ljubljanski frančiškanski cerkvi, v St. Vidu pri Ljubljani, v Smart-
nem pod Smamo goro, v Sv. Jakobu v Skofji Loki, v romarski cerkvi na 
Šmarni gori in drugod najdemo Langusove freske (47). Prav tako so delo 
njegove roke slike sv. Katarine Sienske in Alojzija Gonzaga na oltarnih mizah 
ter oltarna slika sv. Janeza Nepomuka v stranskih kapelah v stolnici ter slika 
Marijinega oznanjenja v glavnem oltarju frančiškanske cerkve. 
Vredno je tudi omeniti, da je Langus napravil za misijon kranjskega misijo 
narja Franca Pirca v Severni Ameriki in mu leta 1839 tudi odposlal tri oltarne 
slike: Kristus izroča sv. Petru ključe; Sv. Frančišek Ksaverij pridiga divjakom 
in Kristusov krst.^^ 
Langus je umrl, od vseh spoštovan, 20. oktobra 1855 v Ljubljani in je 
svojo ljubezen do umetnosti celo v svoji zadnji volji pokazal tako, da je odre 
dil kaj ugledno volilo za štipendijo slikarjem. 
Henrika Langus, njegova nečakinja in učenka, se je rodila 15. julija 1836 
ter je nadaljevala študije na dunajsiki akademiji pod vodstvom profesorja 
Blaasa. Po primerkih njene umetnosti, ki smo jih videli v Stari Loki, moramo 
iskreno obžalovati, da je prenagla smrt leta 1876 njeno delovanje prehitro 
končala.i^ 
Kar zadeva število in mnogoličnost stvaritev je bil Langusu pravo na 
sprotje figuralni slikar Franc vitez von Kurz zu Thurn und Goldenstein, ki 
je vodil o svojem delu natančen zapisnik ter je lahko izkazal 93 fresko slikarij 
različnih velikosti, 138 oltarnih slik, 124 postaj križevega pota, razen tega 
pa še dekoracije za ljubljansko in graško gledališče, naslikal pa je tudi 80 
krajinskih vedut (48). Rodil se je 20. januarja 1807 v St. Michaelu in Lungau, 
bil učenec risarske akademije v Gradcu ter prišel kot učitelj risanja na Mahro-
vo trgovsko šolo v Ljubljano, odkoder se je 1867 preselil v Gradec, kjer je 
1878 umrl. Njegove oltarne slike najdemo v frančiškanski cerkvi v Ljubljani, 
v cerkvah v Kamniku, Vavti vasi. Soteski, Planini, Sv. Duha pri Krškem, 
v Devici Mariji v Polju pri Ljubljani, v Mirni peči, Cerknici; pri teh slikah 
na splošno hvalijo živahen kolorit, ki pa se vendar tu in tam sprevrže v kričeč 
in maniriran izraz.^^ 
Mihael Stroy, rojen v drugem desetletju našega stoletja v Kranju, se je 
izoblikoval v Benetkah in Rimu v portretnega in figuralnega slikarja. Z umet 
nostjo se je ukvarjal manj zaradi zaslužka, pač pa bolj diletantsko. Zato so 
njegove slike tudi bolj redke in manj znane. Slika Srca Jezusovega na menzi 
stranskega oltarja sv. Nepomuka v šentpetrski cerkvi v Ljubljani je delo 
T 99 
njegove roke. Doprsni portret knezoškofa Antona Alojzija Wolfa, ki ga je 
napravil v šestdesetih letih, je že večkrat vzbudil pozornost. Prav tako tudi 
nekatere kopije po italijanskih mojstrih in nekatere žanrske slike. Na njegovih 
slikah hvalijo skrbno izdelavo, čeprav bi bilo tu in tam mogoče risbi kaj očitati. 
Umrl je v Ljubljani.^^^e 
P. Paul Kiinl, portretni in figuralni slikar, sin vojaškega uradnika v 
Ljubljani, je dobil prvo izobrazbo v vojaški vadnici, nato pa je bil potrjen 
k domačemu 17. pehotnemu (49) regimentu. Poznejšo umetniško izobrazbo je 
dobil na slikarski akademiji na Dunaju. Najprej se je posvetil portretnemu 
slikarstvu, tako miniaturnemu kot v oljnatih barvah, ter je žel hvalo' ob por 
tretih, ki so postajali na Kranjskem že zelo redki, zaradi zgovorne podobnosti 
in tople življenjske karakteristike. Pozneje se je predal izključno slikarstvu ter 
je slikal svetopisemske prizore in prizore iz svetovne zgodovine, oltarne in 
banderske podobe, križeve pote, mitološke in druge ateljejske slike. 
Njegov čopič ni širok; prav tako je zavračal ostre barvne kontraste in 
pastozne barvne nanose, s kakršnimi dosegajo efekte moderni realisti. Na 
sprotno, njegove slike so naslikane z drobnim, mehkim čopičem, skrbno izdelane 
in v barvah harmonične, da oko uživa nad njihovim mirom. Prav imenitno 
se mu je posrečil barvni ton inkamata ženskih teles, angelov, genijev in amo-
retov, ki jih je znal v najrazličnejših držah prežeti s tako ljubkostjo, da slike 
vedno z veseljem pogledamo ter se veselimo vedrine in ljubkosti figur. 
Kiinl je bil tako skromen, da si ni lastil slave ustvarjalne originalnosti, 
marveč se je rad naslonil na druge klasične predloge, ki jih je znal mojstrsko 
posnemati. Eden njegovih dosežkov, ki ga je veljal mnogo truda, je bila kopija 
znane bojne scene, izvršene v tolčeni bakreni pločevini, ki jo hrani kranjski 
Deželni muzej in ki predstavlja zmago nad Turki pri Sisku pod poveljstvom 
grofa Andreja Auersperga; to delo je napravil po naročilu kneza Auer-
sperga (50). 
Nihče pa ni na Kranjskem prekosil Kiinla v umetnosti restavriranja po 
škodovanih oljnih slik. Trud, s katerim se je poglabljal v tip slike, ki jo je 
bilo treba restavrirati, diskretnost, s katero je pomagal s svojim čopičem samo 
tam, kjer je bilo neogibno potrebno, pravi stilni čut in čisto reševanje različnih 
barvnih ugank, ki so se mu pri tem pogosto zastavljale, zaslužijo priznanje 
umetnostnih strokovnjakov tem bolj, ker je vedno manj slikarjev, ki bi se s 
temi nalogami ubadali ali jih znali tako spretno reševati. 
Med najpomembnejše Kiinlove cerkvene slike spadajo v Ljubljani oltarna 
slika sv. Vincenca v kapeli prisilne delavnice, oltarne slike sv. Mihaela, Fran 
čiška Ksaverija, Kristusa na križu v cerkvi trnovskega predmestja, Kristusa 
in Samarijanke ob vodnjaku v protestantski cerkvi. Tudi nekatere štajerske 
cerkve krase Kiinlove slike. 
Pošteni in odkriti značaj sta pridobila Kiinlu tudi v širših krogih številne 
prijatelje. Le do svojih strokovnih tovarišev je ostal zadržan. Zadnje je sploh 
karakteristično znamenje vseh na Kranjskem delujočih slikarjev; upira se jim, 
da bi se po zgledu starih mojstrov združili v družbo, da bi zbrali okoli sebe 
krog (51) učencev in tako na neki način ustanovili slikarske šole. v katerih bi 
lahko dozorel primeren podmladek. Vsak je tkal in pletel sam zase. Če je smrt 
napravila v njihovi vrsti vrzel, pogosto cela desetletja ni bilo nikogar, ki bi 
navezal nit tamkaj, kjer se je strgala predhodnikova. Žalostni nasledek tega je, 
da mora sleherni, ki pride na novo, začeti najprej spet od začetka, si ustvariti 
na novo klientelo in da celotno umetnostno življenje ostaja na istem mestu 
100 
in v istih ozkih mejah. Kiinl je umrl v Ljubljani še v najboljših moških letih 
in vsi, ki so ga pobliže poznali, so iskreno žalovali za njim.^^'' 
Med pomembnejšimi diletanti tega časa se moramo spomniti še krajin 
skega slikarja Antona Hayneja, rojenega 17. januarja 1787 v Kranju, ki je 
umrl kot ravnatelj c. kr. veterinarskega zavoda 17. avgusta 1853 na Dunaju. 
Zaradi svojih naravoslovnih študij in zjianja je bil pogosto v zvezah 
z renomiranimi avtoritetami svoje stroke, med drugim tudi z rajnim nadvoj 
vodom Johannom, ki mu je v svoji naklonjenosti podaril v častno priznanje 
dve lepi, na baker naslikani tako imenovani sliki za tobačno dozo. Haynejeva 
ljubezen do narave se kaže tudi v želji, da bi jo slikal. Njegove slike odlikuje 
jasna, lahkotna in prosojna obdelava svetlobe in zraka in resnično sijajno 
naslikano drevje; prav gotovo bi zaslužile, da bi jih prištevali med najboljše 
svoje vrste, če bi bil Hayne znal zajeti prostor med ospredjem (52) in sred 
njim planom slike ter s pravo ekonomijo štafaže slike bolj umiriti. Sicer pa 
ni umetnik nikoli izstopil iz kroga skromnega diletantizma, kar bi sicer v in 
teresu umetnosti želeli.'-* 
Smrt je umetnosti prekmalu iztrgala Antona Karingerja, prav tako avto-
didakta in krajinarskega slikarja, sina uglednega ljubljanskega trgovca. Na 
slikah je rad porabljal močne svetlobne efekte, s čimer so te pridobile sicer 
na učinkovitosti, ne pa na resničnosti. Med njegovimi najboljšimi krajinami 
so tiste, ki jih je zvesto po naravi naslikal med bivanjem v Dalmaciji na 
črnogorski meji ter jih poživil z bogato štafažo v pisane in v slikovite noše 
tamkajšnjih gorskih ljudstev oblečenih ljudi. Zaradi umetnosti je napravil 
Karinger več potovanj, s katerih je prinesel navadno bogato napolnjeno mapo 
skic, ki pričujejo o njegovi prizadevnosti in umetnostni vnemi. Tudi v por-
tretni stroki je pokazal posrečene poskuse. Nekrolog, ki je izšel pet let po nje 
govi smrti, vsebuje častne nadrobnosti o umetnostnem življenju tega zelo 
nadarjenega slikarja.'^' 
Neki umetnostno nadarjeni dami, Amaliji pl. Hermansthal, se moramo 
med diletanti tistega časa zahvaliti za portret zaslužnega gimnazijskega pre-
fekta Franca Hladnika in domorodnega jezikoslovca, bibliotekarja M. Čopa; 
oba hrani kranjski Deželni muzej. Ta umetnica je bila hči (53) ljubljanskega 
advokata dr. Johanna Oblaka, učila se je ob muzejih italijanske šole v Benet 
kah in Rimu ter je slikala prav tako spretno, vendar pa, z izjemo omenjenih 
oljnih podob, vedno le za ožji krog svoje družine, in sicer portrete in tudi 
druge figuralne sliike.^^ 
Končno se moramo spomniti še avtodidakta, duhovnika Franca Pustovrha. 
Rodil se je 4. decembra 1827 pri Sv. Katarini nad Medvodami, prve pobude 
za slikarstvo pa je dobil na svojem dušnopastirskem mestu v Velesovem, kjer 
je poskusil večkrat in uspešno kopirati Marijino sliko v glavnem oltarju in 
nato naslikati še druge žanrske slike po bakrorezih in jeklorezih. Umrl je 
na Selih leta 1876.i3> 
Ko to skico zaključujemo, bomo hvaležni vsakemu, ki bi bil pripravljen 
strokovno dopolniti njene vrzeli ali popraviti njene napake. 
Komentar 
Z opombami ne želim podati strokovnega dopolnila Strahlovemu tekstu, ampak predvsem pokazati, kje In kako je zajemal svoje podatke in informacije, delno osvetliti avtorjevo razmerje 
do obra\'navane tvarine in popraviti nekatere spodrsljaje, ki pa so kajpak pogojeni predvsem v tedanji vednosti o našem spomeniškem gradivu In o umetnilcih, delujočih na slovenskih tleh. 
Zato sem posamezne podatke dopolnjeval le toliko, kolikor se mi je zdelo nujno potrebno ter sem novejšo literaturo navajal samo tam. kjer potrjuje ali korigira Strahlovo besedilo, ki je 
101 
predvsem zgodovinski dokument in — vsaj za 19. stoletje — zgodovinski vir, ne pa informativen priročnik. Nadrobnejša kritična izdaja bi morda terjala nekoliko obširnejši komentar, prepričan 
pa sem, da bo za prvo orientacijo zadoščal tak, kakršen je. 
1. »bavarski vojskovodja Vitovec« — pravUno bi bilo seveda »češki vojskovodja-". — 2. Podatek je bil povzet po (nepodpisani) objavi v MHVK 1862, str. 32. — V svojih vizitacijskih 
dekretih je škof Carcanus ukazal med drugim tudi; >-, . . praesortim Ecclestarum fUialium ineptae picturae deieantur . . . Sedilia antiqua et deformia, quaa decorem Ecclesiae non decent, 
toUantur et fient uniformia . . .« — 3. Popis bistrskega rokopisa je objavil p. Radič (Die Freu-denthaler Handschrilt, »Augustinus de civitate Dei« aus dem Jahre 1347, MHVK 1862, str 6 ss). 
— Rokopis seveda ni »najstarejši spomenik grafične umetnosti na Kranjskem«, saj imamo ohranjene iluminirane rokopise stlškega skriptorija že iz 12. stoletja; teh pa Strahl še ni mogel 
poznati. Prim.; F. Štele, Monumenta artis slovenicae I, Ljubljana 193S, str. 49. — 4. Informacijo o kranjskih rokopisih je mogel dobiti Strahl v MHVK 1858, str. 24. — Rokopis homllij sv. Gre-
gorija ne izhaja iz kapucinskega samostana v Kranju, marveč ga je naročil In podaril leta 1412 kranjski župnl cerkvi župnik Koloman de Manswerd. Pisar je bil Jakob Chaczpek (leta 1410). 
miniaturist pa Heinrich Aurhaym, ki je delal tudi na dvoru vojvoda Ernesta Železnega. Ta je okrasil tudi Iniciale kranjskega misala. Danes hrani rokopisa Nadškofijski arhiv v Ljubljani. 
— Prim.; F. stelž, slikarstvo v Sloveniji od 12, do 16. stoletja, Ljubljana 1969, str. 332 ss. — 5. Wal?gang Schrotl je bil reinski opat v letih 1490—^1515. Samostan je dal utrditi s stolpi in z 
obzidjem, tu pospeševal umetnost in znanost. Po samostanski tradiciji je dokončal leta 1493 z lepimi miniaturami okrašeni misale, ki ga je pisal baje na kolenih. Seveda ima ta podatek 
s kranjsko umetnostno situacijo le malo skupnega. — Prim. R. Kohlbach, Die Štifte Steier-marks, Graz 1953. str. 110. — 6. Freske sv. Krištofa pri sv Juriju nad Tržičem Strahl najbrž 
sam ni videl, zanjo je lahko zvedel iz članka Georga Križaja (Notizen iiber die Kirche S. Georgil nachst der Ruine Altgutenberg bel Neumarktl, MHVK 1860, str. 76). Na žalost se avtorjeva želja, 
da bi se vsaj ta freska ohranila, ni uresničila. Se preden je rokopis dokončal, so cerkvi 1867 prizidali novo zakristijo in tedaj sliko uničili. Njene ostanke vidimo zdaj na zakristijsk^m pod 
strešju. Namesto tega je 1931 naslikal slikar M. Bradaška novo fresko sv. Krištofa. — Prim.: V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržič 1936, str. 162 in 166. — 7. Podatke o gotskih 
cerkvah je lahko nabral avtor pri Dimitzu (Geschichte Krains I, Laibach 1874, str. 317) ali pri P. Hitzingerju (MHVK 1865, str. 96 ss). — Čudno pa je, da jo izpustil spomenik, ki ga je moral 
pač najbolj poznati — župno cerkev v Skolji Loki! Ali se mu je morda zdela ta s svojo baročno opremo že preveč skažena? Prav tako je diskretno zamolčal usodo Izredno dragocene stare župne 
cerkve v Stari Loki, ki jo jo dal leta 1863 župnik Franc Kramer dobesedno pred Strahlovlmi očmi barbarsko podreti in na njenem mestu sezidati nekvalitetno novo stavbo. Iz Kramerjevlh, 
kar zadeva prenavljanja cerkva zelo neslavnih spominov (Življenje in delovanje Franc-a Ks. Kramer-ja, poslednjič korarja v Ljubljani, popisano od njega samega. Drobtinice XXVI, Ljub 
ljana 1892, str 115 ss, 125) razberemo, kako se je »graščinski sosed in zagrizeni nasprotnik* trudil, da bi zlepa ali zgrda trmastega župnika spametoval in dragoceni spomenik, ki je segal 
Se v romanski čas, rešil, toda vse je bilo zaman. — 8. Podatki o dvorski cerkvi so bili dosegljivi v MHVK lfM8, str. 73 ter v Blatter aus Krain 1859, str. 119. — V resnici je prezbiterij dvorske 
cerkve najstarejši del stavbe, ni pa bil obokan mnogo pred letom 1544. »Oratorija« sta pač emport ob straneh prezbiterija, ki sta delo iste roke kot glavni portal. — prim.; M. Marolt, Dekanija 
Vrhnika, Ljubljana 1929, str.227 ss. — 9. Cerkev sv. Primoža nad Kamnikom je v začetku najbrž še predromanska. Drugo veliko predelavo je doživela leta 1459, medtem ko je bil prezbiterij 
dozidan šele 1507. Letnica 1472 je nasledek napačnega branja gotsko stiliziranih številk 59. (F. Stelč, Epigrafične drobtine, ZUZ V, Ljubljana 1925, str. 43 ss: Isti, Politični okraj Kamnik, 
Ljubljana 1928, str. 161.) Strahl je podatek prevzel iz članka J. Jellovschka Die Filial und •Wall-fahrtskirche St. Primi und Feliclani bei Stein, MHVK 1856, str. 12 ss. Kar zadeva freske, je 
zadnja restavracija na njih odkrila letnico 1504. S tem seveda odpadejo tudi predlagane iden-tllikaeije portretov. Vsaj za podobo cesarja bi lahko rekli, da kaže portretne črte Maksimilijana I. 
— 10. Podatke o zvonovih je povzel Strahl po P. Hitzingerju, Zur Geschichte der Glocken in Krain, MHVK 1862, str. 43 sS. — Pravilno se napis glasi + A. D. MCCCLIUI M. VIVENTIVS ME 
FECIT (Leta Gospodovega 1354 me ie napravil mojster Vivencius). — Prim.; M. Marolt, Dekanija Vrhnika, o. c. str. 198. — JI. Izvir podatka kot pri op. 10. — Napis se pravilno bere VIVENTIVS 
Q(ondam) NICOLAI ME FECIT. — Na Kranjskem, Štajerskem In celo v Veroni najdemo še več drugih Vivencljevih zvonov. Verjetno gre za nekega potujočega zvonarja ali pa je ta deloval 
nekje v zaledju Benetk, kot pravilno sklepa tudi Strahl. — Prim.: A. Gnirs, Alte und neue Klrchenglocken, Wien 1917, str. 223 ss in passim. — 12. Izvir podatka kot prt op. 10. Tam je tudi 
navedeno, da je zvon v cerkvi sv. Danlela v Zalogu pri Postojni, česar Strahl ne omenja. — Prim. tudi A. Gnirs, o. c str. 219. — 13. Podatek je povzet po Georgu Krtžaju v MHVK 1860, str 76 
(glej op. 6). — 14. V resnici navaja Valvasor precej več umetnostnih podatkov tako o zidavah cerkva in gradov, o freskah na Visokem, o Tintorettu v Novem mestu, o slikarjih Gladiču in 
Almanaehu. Mnogo skrbneje kot Strahl ga je po tej strani uporabil P. Radič (umeteljnost in umeteljna obrtnost Slovencev, Letopis Matice Slovenske, Ljubljana 1880, str. 26 ss. Prim. tudi: 
F. Stelč, Valvasorjevo grafično delo. spremni tekst v knjigi M. Rupel, Valvasorjevo berilo, Ljub ljana 1969', str. 517 ss. — 15, O Andreju Trostu gleg op. 46. Math. Grieser (pravilno Greyscher) 
misli V. steska (Slovenska umetnost I, Celje 1927, str. 19). da je bil po rodu Ljubljančan, živel pa je na Dunaju; sodeloval je tudi s štajerskim topografom Vischerjem ter bil med prvimi 
Valvasorjevimi grafičnimi sodelavci. Appelt — pravilno Atzelt — je bil v Valvasorjevem krogu manj viden, Peter Mungerstorf (ne; Muggendorf) je sodeloval zlasti pri Valvasorjevi Koroški 
topografiji. Seveda je imel Valvasor še več risarskih pomočnikov in bakrorezcev, ki pa jih Strahl ne omenja. Prim.: F. Stelč, Valvasorjevo grafično delo, o. c, str. 522 ss. — 16. Baron 
Jožef Kalasanc pl. Erberg (1771—1843). lastnik graščine v Dolu pri Ljubljani, je bil v službi kranjskih deželnih stanov in od 1809 dvomi vzgojitelj na Dunaju; vsaj od 1816 je bival stalno v 
Dolu, ker je živčno zbolel. Bil je zaslužen kulturni zgodovinar in mecen ter je zbral v Dolu tudi lepo zbirko slik. povezan je bil z domačimi, tudi slovenskimi kulturniki ter zbiral spomine 
kranjske preteklosti in sedanjosti, imel bogato knjižnico ter je podpiral tudi Deželni muzej. Pomembna je bila njegova galerija znamenitih Kranjcev, v kateri je bilo 64 v baker vrezanih 
portretov, ki jo je izročil dunajski zasebni cesarjevi knjižnici ter jo pospremil s spisom »Samm-lung von grosstentheils in Kupfer gestochenen Portraitee gebornen Krainer und soicher Perso-
nen. die in vorziiglichen Verhaltnissen im Lande standen. aus zerstreuten Quellen zusammen-
102 
getragen. in alphabetischer Ordnung gereiht und mit einigen Lebens-Notlzen als Beltrag zur Kenntnisg dar Landesgeschiciite bereichert.« Nič manj pomemben vir za kranjsko literarno in 
umetnostno zgodovino pa je rokopis »Versuch eines Entwurfes zu einer Literatur-Geschichte fur Krain, nach den Quellen der Lustthaler Blbliothek und Archiv' bearbeitet zu meinem blos 
eigenem Gebrauche, 1825 an Winterabenden«. Strahl je vsaj zadnji rokopis gotovo poznal ter je iz njega povzel več podatkov zlasti o umetnikih 18. stoletja. Sicer pa jo že Klun objavil trt 
poglavja iz Erbergovega »Versucha« v MHVK 1S52, str. 25, 65 in 73, P. Radics pa je poročal v MHVK 1862 (str. 37) o rokopisu o portretih (Ueber ein unser Krain betreffendes Manuskript 
In der Handblbliothek Sr. Majestat des Kaisers). — Prim.: F. Kidrič v SBL I. str. 162 ss. — 17. Po A. Dimitzu, Die Monstranze von Gottenitz, MHVK 1862, str. 85. — 18. Po A. 
Dimitzu, Das Siegel der Stadt Gotschee aus dem J. 1471, MHVK 1862, str. 85. — 19. Ta trditev je pač eden največjih Strahlovlh spodrsljajev. Srednjeveško spomeniško gradivo je poznal pred 
vsem v pomanjkljivih objavah, lo malo ga je videl na lastne oči. V resnici je prav srednji vek na Kranjskem zapustil izredno veliko števUo arhitekturnih, kiparskih in slikarskih spomenikov, 
vmes tudi nekaj nadpoprečno kvalitetnih. Celo Dimitzeva »Geschichte Krains«, ki jo je porabljal, bi mu lahko ponudUa nekaj več podatkov. — 20. Zgodba o Diirerjevi poti čez Kranjsko in o 
bivanju v Kamniku je seveda le romantična pripovedka, ki jo je v naši literaturi ovrgel že P. Radics (umeteljnost in umeteljna obrtnost, o. c, str. 11) ter se pri tem skliceval na delo 
M. Thausinga »Durer, Geschichte seines Lebens und seiner Kunst« (Leipzig 1876, str 258). Vse zmote je zakrivila znana risba »slovenske kmetice«« (Una vilana Windisch 1505 je napisano na 
njej), ki pa jo je Durer lahko narisal tudi nekje v Benečiji. Diirer je potoval v Italijo oz se vračal iz nje najbrž čez Tirolsko, mogoče pa ga je pot peljala tudi čez Kanalsko dolino na 
Koroško in nato na Nemško. Tako vsaj sklepa tudi K. Ginhart (Albrecht Durer vvar in Karnten, Carinthia I., 152, Klagenfurt 1962, str. 129 ss). — 21. Ign. Oroschen, Michael Tlffernus, MHVK 
1858, str. 21 ss. — Magister Mihael Tiffemus, po rodu iz Laškega pri Celju, je bil humanist in učitelj ter svetovalec vojvode Krištola 'VVurtenberSkega (t 1555), katerega je celo rešil, ko je ta 
zbežal iz spremstva v Španijo potujočega Karla V. Njegov nagrobnik v stuttgartski »Stiftskirche« je uničen. Umrl je v starosti 67 let leta 1553. — 22. Nicodemus Frischlinus, nemški šolnik in 
humanist (1547 Ezingen — 1590 Hohenrauch na VViirtenberškem), izredni profesor poezije In zgo dovine v Tiibingenu, kjer se je seznanil s slovenskima protestantoma Trubarjem in Dalmatinom 
In z Megiserjem; zadnja dva sta bUa njegova učenca. Ker je prišlo do napetosti med njim In tiibinškimi univerzitetnimi oblastmi, je sprejel povabilo kranjskih stanov, naj pride v Ljubljano, 
kjer je bil 1582-84 rektor stanovske šole, po odhodu iz Ljubljane pa; je živel po raznih krajih v Nemčiji. Njegovo delo v Ljubljani je bilo zelo pomembno za razvoj protestantskega šolstva. 
— Prim.: F. Kidrič v SBL I. str. 190 ss. — 23. Podatki so povzeti po Th. Elzeju, Die Anfange der Buchdruckerei in Krain, MHVK 1861. str. 90 in 1863. str. ll ss. — Manlin (Mandelc, Manlius) 
Janez, rojen neznano kdaj in kje, umrl najbrž na Ogrskem. 1575 je odprl v Ljubljani tiskamo, v kateri je tiskal protestantske tekste (poskusni list za Dalmatinov prevod Biblije 1580, Dalma 
tinov prevod Jezusa Siraha 1575, Tulščakove Kerszhanske leipe molitve 1597, Dalmatinov Ta celi Katechismus 1579: Mandelčevi tiskarni pripisujejo tudi — morda prenagljeno — Newe Zey-
tung . . . wie der TUrck ist den 28. tag Maecij fiir die Statt Medlinge gezogen 1578. Vsega je tiskal 26 del v slovenščini, nemščini in latinščini. Spomladi 1582 je moral Ljubljano na ukaz vojvoda 
Karla zapustiti. Da bi bili prišli z njim v Ljubljano tudi lesorezci, je mogoče, a težko dokazljivo. Sam je predlagal, da bi za Dalmatinovo Biblijo dobili tiibinške ilustracije, ki so bile tedaj 
shranjene v Ungnadovem gradu Waldenstein na Koroškem. — Prim.; J. Logar v SBL n, str. 39 ss; B. Reisp, Mandelčevi ljubljanski tiski v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani, Kronika 
XI, Ljubljana 1963, str 51 ss. — 24. Marijin spomenik pred cerkvijo sv. Jakoba so dali postaviti na svoje stroške deželni stanovi; postavljati so ga začeli 1680. Model zanj je napravil J. V. Val 
vasor. Marijin kip je zmodeliral salzburški kipar Wolfgang Weissenkirchner ml., vlil pa ga je po tehnični metodi, ki je bila prav tako Valvasorjev izum, ljubljanski zvonar Krištof Schlag 
v zvonolivami pri Karlovških vratih 16. decembra leta 1681. Na steber so ga dvignili 27. marca 1682. — J V. Valvasor, Ehre des Herzogthums Krain XI, str. 689. — 25. Doprsni kip maršala 
Radetzkyja so postavili po sklepu ljubljanskega občinskega sveta (iz leta 1858) 1860 v ljubljanski Zvezdi, zmodeliral pa ga je ugledni dunajski kipar Anton Dominik Femkorn, ki je tudi avtor 
Jelačičevega spomenika v Zagrebu. Kip je danes shranjen v ljubljanskem Mestnem muzeju. — H. Gosta, Zur Geschichte des Radecky-Denkmals in Laybach, MHVK 1860, str. 41 ss; prim. tudi: 
H. Aurenhammer, Anton Dominik Femkorn, Wien 1959; J Mal, recenzija Aurenhammerjeve knjige. Kronika Vin, Ljubljana 1960, str. 135. — 26. Josef Sebastian Klauber (1700—1768), ki se je 
podpisoval tudi »Klauber calholicus«; Philipp Andreas Kilian (1714—1759) in Georg Christian (Christoph?) K. (1709—1781); Jeremias Gottlob Rugendas (1710—1772) in Georg Phil. R (1701—1774); 
Chrlstoph 'VVinkler (ok. 1720—1797). — 27. Franz Xav. Jungwlrth (1720—1790). — 28. Škof Tomaž Hren, ki mu sicer zamerimo grmade, na katerih je sežigal protestantske knjige, se je po drugi 
strani zelo trudil, da bi svojo škofijo In Ljubljano kar najbolj povzdignil v likovni in glasbeni umetnosti. Ker je primanjkovalo domačih umetnikov, je večkrat klical na delo tudi tuje 
mojstre s Koroškega in Salzburškega ali pa angažiral tiste, ki so se mimogrede mudili v Ljub ljani kot npr. Leonard Kem. Teh umetnikov je bilo še precej več, kot jih je naštel Strahl, 
ki se je pri tem oprl na objavo Hrenovih dnevnikov — koledarjev v MHVK 1862 (Aug. Dimitz, Historische Notizen aus den im Museal-Archive aufbev^ahrten Kalendern des Bischofes Th. 
Chron). — 29. Aug. Dimitz, Historische Notizen . . ., o. c. str. 21 —' Na pečatu je bila v sredi Marija z Detetom v kraljevski dvorani, na straneh pa Hrenov in škofijski grb. — 30. Aug. 
Dimitz, Historische Notizen..., str. 87. — Vprašanje je. če je bil Marko (ne Maks!) Hobtner domačin ali le pri nas priložnostno delujoč slikar. — 31. Aug Dimitz, Historische Notizen . . ., 
o. C. str. 87 ss. — Rezbar Johann Baptist Costa je bil Goričan in verjetno furlanskega rodu. Za ljubljansko stolnico je naredil tudi nov oltar sv. Jurija, ki je bil posvečen 1625. Oltar sv. Križa 
je stal na empori. ob njem sta bila tudi .»dva razbojnika-. V resnici je stal 64 R. — Prim.: J. Veider, Stara ljubljanska stolnica, Ljubljana 1949, str. 71 in 78. — 32. Peter Holer je delal 
za Hrena v Gornjem gradu že leta 1606. Podobar je učakal visoko starost, saj se omenja v Ljub ljani še leta 1651. A. Dimitz, Historische Notizen . . ., o. c. str. 88. Prim. tudi: E. Cevc, Kiparstvo 
začetka 17. stoletja na Slovenskem, katalog: Umetnost XVII.stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 94. — 33. Aug. Dimitz, Historische Notizen .... o. c. str. 90. — Ta veliki oltar, ki ga je 
izdelal Leonard Kem, je bi namenjen za stolnico v Gornjem gradu ter je bil iz lesa, ne pa kamniten, kakor je mislila starejša literatura. Od njega sta se ohranila še reliefa Poklona sv. 
103 
treh kraljev in Marijinega kronanja (Maribor, Pokajinski muzej). Prim.: E. Cevc, Kiparstvo začetka 17. stoletja na Slovenskem, o c. str. 94. — Leonard Kern (Khem) je bil eden vidnejših 
nemških zgodnjebaročnih kiparjev', ki se je uveljavil zlasti v drobni plastiki. Rodil se je 1588 (ali 1SS3) v Forchtenbergu am Kochen, umrl je 1662 v Schwabisch Hallu. Gomjegrajski oltar je 
njegovo najstarejše in največje samostojno delo. V Ljubljani se je kipar mudil ob vrnitvi iz Benetk v domovino — 34. Aug. Dimitz, Historisehe Notizen . . ., o. c. str. 90. — Blaschlk, 
tudi Plashik. — 35. Aug. Dimitz, Historisehe Notizen . . ., o. c. str 88 in 90, —• Matevž Plauz — to je staro, napačno branje imena Matija Plainer. Gre za slikarja, ki se omenja 1592 v salz-
burškem Tamswegu, okoli 1603-22 pa je bil v Hrenovi službi. Torej ni bil »kranjski« slikar. 1605 je naslika! po Hrenovem naročilu oltar za Petrovče pri Celju, od katerega so se še 
ohranile 4 slike iz Marijinega življenja in predela s Poklonom sv, treh kraljev, 1613 je naročil Hren pri njem oltar za celjske kapucine: v sredi naj bi bilo Povišanje sv, križa, naokoli vrsta 
svetnikov, ob križu angeli z orodji trpljenja, na vrhu pa sv. Trojca in Marija. Na predeli naj bi bila podoba mrtve sv. Cecilije in na krilih predele še dvai svetnika. 1613 je poslikal tudi 
cerkev v Gornjem gradu, kakor omenja Strahl. Za kapelo sv. Petra v Stražišču pri Kranju je naslikal 1615 jeruzalemsko kapelo božjega groba, ki je zdaj v Gorenjskem muzeju v Kranju. 
Delal je tudi gledališke dekoracije. —• Prim. tudi: E. Cevc, Slikarstvo 17. stoletja, katalog: Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, 1968, str, 49, — 36. Elija Somrak (Sambrak, Sambrock, 
Somrokh), livar zvonov in topov v Ljubljani. Ne vemo, kje in kdaj se je rodil (okoli 1570) in ne kje je umrl. Okoli 1599 je prevzel zvonarno Martina Edlmanna in postal 1603 ljubljanski 
meščan. Njegovih zvonov je ohranjenih precej na Kranjskem, Štajerskem in na Hrvaškem. Tudi v grajski kapeli v Škof ji Loki je njegov zvon iz leta 1616. — Prim.: J. Sorn in Lj. A. 
Lisac v SBD HI, str, 406 — 37. Aug. Dimitz, Historisehe Notizen , , ,, str. 106. — Elias Wolf je bil sloveč ljubljanski slikar konca 16. in prve polovica 17. stoletja. 1626 je naslikal tudi Zadnjo 
sodbo na nagrobniku Hrenove matere Uršule na pokopališču pri Sv. Petru v Ljubljani. Leta 1645 je še živel, če ni to morda že njegov sin Elias Wolf mlajši. Oltar sv. Marije Magdalene 
je pozlatil in mu napravil novo sliko WoIf. prenovil pa ga je podobar Jurij Skamos —• Prim,: J, Veider, Stara ljubljanska stolnica, o, c. str. 79. -~ 38. Aug. Dimitz, Historisehe Notizen , , , 
o C. str. 106. — Gerhard Kron (Khraen, Khrann), slikar, se omenja 1625-7, 1625 je pozlatil oltar in napravil sliko ob oltarju sv. Andreja v ljubljanski stolnici. Oltarno sliko je napravil 
tudi za avguštince. — 39. Jurij Skamos (Scamos, Schomutz, Skamo.ssik, Skom) je bil ugleden ljubljanski rezbar med leti 1624-53. Omenjeni oltar sv. Mihaela za ljubljansko cerkev sv. Petra 
je napravil 1627-8, že 1625 pa je napravil za stolnico oltar sv Andreja, prenovil 1626 oltar sv, Marije Magdalene, napravil 1627 oltar sv. Rešnjega telesa za Gornji grad, 1628 oltar za ljubljan 
ske avguštince itd. Posebno pomemben in odličen je njegov glavni oltar v cerkvi v Cmgrobu iz leta 1652. — Aug. Dimitz, Historisehe Notizen , . ,, o. c. str. 109. Prim. tudi F. Stelfe v SBL 
III, str, 326. — 40. Elias Baeck pl. Heldenmuthi rojen ok. 1679, je bival več let na Kranjskem in umrl 1747 v Augsburgu, kjer je imel svojo založbo in torej ni bil -ljubljanski« slikar, Strahl 
ima podatek od Erberga, — 41. Strahlu se je pripetila pomota: zaslužni zdravnik Marko (ne Maks!) Grbec je bil rojen v St. Vidu prt Stični in ne v St. Vidu pri Vipavi. — 42. Kje je Strahl 
odkrU podatek o Constantinu a S. Croce, nisem mogel najti. Tudi V, Steska (Slov, umetnost, o, c. str. 103) se ob imenu tega slikarja sklicuje samo na Strahla. Radics ga ne omenja. — 43. 
FUssli Hans Rudolph, Kritisches Verzeichniss der besten, nach den beruhmtesten Mahlem aller Schulen vorhandenen Kupferstiche I.—IV, Ziirich 1798. — 44. Nagler G. K., Neues allge-
meines Kiinstler-Lexicon I,—xxn, Miinchen 1835-52, — 45. Andrej Trost, risar in bakrorezec, sodelavec pri vseh Valvasorjevih grafičnih delih, prav tako pa tudi Vischerjev bakrorezec pri 
Štajerski topografiji. Njegov rojstni kraj je še vedno zamegljen. Strahl ga išče na Vipavskem, Steska (Slov, umetnost, str, 20) na Gornjegrajskem, E. Andorfer (Thieme-Beckerjev »Allgemeines 
Lexikon der bildenden Kiinstler 33, Leipzig 1939, str, 434 ss) trdi, da se je rodil v Deggendorfu na Spodnjem Bavarskem, Toda kako je potem postal gojenec gimnazije v Rušah pri Mariboru? 
— Po letu 1699 se je osamosvojil in izdal mnogo grafičnih del (koledarjev, podobic in pod,). Umrl Je v Gradcu 1708, — 46. Bratovščina sv. Dizma je bila ustanovljena leta 1688, da bi povišali 
bogočastje s čaščenjem sv. Dizma, spokorjenega razbojnika. Njeni udje so morali biti plemeniti ali učeni možje ali odlični uradniki. Oltar so imeli v ljubljanski stolnici in umrlemu udu 
je moral vsak družabnik oskrbeti vsaj 4 maše. Ob sprejemu so se vpisovali v bratovščinsko knjigo -Theatrum Memoriae nobilis ac almae societatis unitorum«, ob imenu pa so dali naslikati 
svoj grb in devizl ustrezno alegorično kompozicijo. Iz članov bratovščine sv. Dizma je nastala po vzoru podobnih italijanskih akademij leta 1693 tudi ljubljanska Academia operosorum. — Aug. 
Dimitz, Matrikel-Buch der adeligen Dismas-Confoderation in Laibach, MHVK 1862, str. 4 ss, — 47, MMK 1852. str. 28. — Simon Tadej Volbenk (Wolfgang) Grahovar (Grahover, Grachower) je 
bil rojen v Tržiču 1709, umrl je v Ljubljani 1774 kot pristav deželnega reglstratorja, —• Prim,: V, Steska, Slov. umetnost, o. c str. 106 ss. — 48. Marija Nikolaja Alojzija Grahovar (1742 Ljub 
ljana — 1766 Gradec) je stopila v red klarisinj. — V. Steska v SBL I, str. 244 — 49. Hoger Janez Franc Anton, jezuit in miniaturni sikar, je naslikal okoli 1756 lista št, 179 in 180. — MHVK 
1864, str, 87; V, Steska, Slov, umetnost, o, c, str, 108, — 50. 'VViser (Wieser) Jožef Leopold v, Berg, stavbni nadzornik v LJubljani, je naslikal s sepijo list št, 194. — MHVK 1864. str. 87: V. Steska, 
Slov, umetnost, o, c, str, 130, — Verjetno je imel Strahl v rokah tudi originalno bratovščinsko knjigo, — SI, Hoffer Janez Bertold, član Akademije operosov, rojen v LJubljani 1667; po 
daljših potovanjih je postal v domovini pi^isednik kranjskega deželnega sodišča, zraven pa se je posvečal glasbi. Umrl je 1718, Academia Philharmonicorum, ki jo je ustanovil in umetniško 
vodu, je začela delovati že 1701 in ne šele 1702 — Prim.: D. Cvetko, Zgodovina glasbene umet nosti na Slovenskem I, Ljubljana 1958, str. 278 ss. — 52. Franc Anton Steinberg. rojen 1684 na 
Kalcu, umrl 1765. Zelo znana je zlasti njegova slika zimskega lova na Cerkniškem jezeru (Ljub ljana, Narodni muzej). — Prim,: V, Steska, Slov, umetnost, o, c. str. 127. — 53. Flonantschltsch 
de Grtenfeld Janez Dizma. rojen 1691 v Ljubljani, umrl neznano kje. Nazadnje je bil župnik v St, Vidu pri Stični do leta 1753, vendar je tu ostal še 1757, Posvečal se je matematiki, astrono 
miji in geografiji in nad 10 let pripravljal zemljevid Kranjske. — Prim.: J. Glonar v SBL I, str. Iff2 ss. — 54. Abraham Kaltschmied, inženirski poročnik in bakrorezec, — Prim,: V, Steska 
v SBL I, str. 425. — 55. Rossl Domenlco (1678 Marco prt Luganu — 1742 Benetke), Italijanski baročni stavbenik, ki je tudi v Benetkah zgradil več pomembnih stavb: S, Stae, jezuitsko 
cerkev, palačo Comer itd, — Prim,: V, Steska, Črtica o križanski cerkvi v Ljubljani, Drugo Izvestje Društva za krščansko umetnost v LJubljani, 1898, str, 15 ss. — 56. Andrea Pozzo (Trento 
104 
1642 — Dunaj 1709), jezuitski slikar in arhitekt, je iluzionistično poslikal strop cerkve sv. Ignacija v Rimu. 1700 je napravil načrt za ljubljansko stolnico. — 57. Francesco Bombasssi, Benečan, je 
postal ljubljanski meščan in je v Ljubljani umrl 1714. — 58. Maček se tu po pomoti imenuje Janez namesto pravilno Gregor. N. Sumi (Gregor Maček, ljubljanski baročni arhitekt, Ljubljana 
1958, str 8) je ugotovil, da je bil rojen na Studencu pri Ljubljani 1682; umrl je v Ljubljani 1745. Bil je najpomembnejši kranjski baročni stavbenik, ki je sezidal tudi cerkve na Dobrovi pri 
Ljubljani, na Smaml gori, v Poljanah pri Skofji Loki, na Limbarski gori itd. — 59. Giulio Quaglio, italijanski slikar (1668 Laino ob Lago di Como — 1751 Laino), je v letih 1703-6 in 1721-3 
poslikal stolnico z iluzlonističnimi freskami, slika sv. Dizroa pa je nastala 1704. Podatek, da bi izšel iz Tintorettove šole, je napačen, pač pa je dobil prvo Izobrazbo že pri očetu, ki je bil 
prav tako slikar. — Prim.: V. Steska, Slovenska umetnost, o. c. str. 26 ss — 60. Kje se je rodil naS najpomembnejši baročni kipar Francesco Robba, še vedno ne vemo. Tudi če se je sam 
podpisoval kot »Venetus«, še ne pomeni, da bi bil po rojstvu Benečan, ampak da se je šolal v Benetkah ali pa da je izviral iz širšega beneška zaledja, morda celo iz okolice Trsta. Rodil 
se je ok. 1698, umrl je 1757 v Zagrebu, v Ljubljano pa je prišel najbrž 1721 ter stopil v Mislejevo kiparsko delavnico. 1754 se je zagrenjen preselil v Zagreb. Strahlovl podatki so nekoliko ohlapni. 
Omenjena angela in tabernakelj nl.so na glavnem oltarju v stolnici, ampak na stranskem oltarju sv. Rešnjega telesa. Pač pa sta Kobbovo delo keruba na glavnem oltarju cerkve sv. Jakoba 
v Ljubljani ter oltarja angelov varuhov ter sv. Jožefa v isti cerkvi (kjer omenja Strahl malo niže Robbovo delo le sumarično) ter glavna oltarja v uršullnskl in frančiškanski cerkvi v Ljub 
ljani. Leta 1751 je napravil tudi vodnjak kranjskih rek pred ljubljanskim magistratom. — Prlm.: M. Stelč, Ljubljansko baročno kiparstvo v kamnu, ZUZ N. V. IV, 1957, str. 46 ss. — 61. V resnici 
je oba giganta izklesal v Mislejevl delavnici padovski kipar Angelo Pozzo. — M Stelč, Ljub ljansko baročno kiparstvo v kamnu, o. c. str. 43, 45. — 62. O prezidavah jezuitske cerkve in 
njeni opremi je pisal A. Jellouschek (Beitrage zur Geschichte der vormallgen Jesuiten-, dermal St. Jacobl-Stadtpfarrkirche in Lalbach, MHVK 1858, str. 69 ss). Vendar je Strahl podatke le 
površno povzel: cerkev ni nastala na novo, ampak je bila 1701 le popravljena in kapela sv. Frančiška Ksaverija je nastala že leta 1669. — 63. Jacopo Contierl iz Padove, ki je bil med 
leti 1720-22 zaposlen v Mislejevl delavnici, je izklesal samo marmorni oltar v Frančiškovi kapeli okoli 1720-21. Zato je napačen Jellouschkov podatek, da je oltar nastal že leta 1709. — 64. Strahl 
je zamenjal naročnika z izdelovalcem. Plemič Filip de Giorgio je namreč v oporoki 1722 zapustil 6000 fl. za kamniten veliki oltar v avguštmski cerkvi, izklesal pa ga je Francesco Robba po 
mnogih prepirih med samostanom in potomci barona Konrada Rusa pl. Rusensteina, ki je dal zidati nekdanjo avguštinsko. današnjo frančiškansko cerkev v Ljubljani. — Prim.: R. Ogrin. 
Robbov glavni oltar pri frančiškanih v Ljubljani. Kronika X, Ljubljana 1962, str. 125 ss. — 65. Interesantno je, da je Strahl poznal Franceta Jelovška. našega najpomembnejšega baročnega 
freskanta in Quaglijevega učenca samo po imenu. —• 66. Strahl napačno pripisuje sliko sv. Elizabete v ljubljanski križniški cerkvi Metzingerju. Ta je prišla v Ljubljano kot dar avstrijskega 
dvora ter je pripisana antwerpenskemu slikarju, ki pa je živel na Dunaju, Antonu Schoonjansu (1650—1726). Metzingerju jo je pripisal že Aug. Dimitz (Blatter aus Krain 1865, str. 43). — 67. Jakob 
•VVieser (glej tudi op. 50) je najbrž dela samo nadzoroval, kajti v konkurenčnih načrtih zanjo je zmagal nad stavbarjem Candidom Zullianijem arhitekt Lovrenc Prager. Tudi Aug. Dimitz 
(Geschichte Kralns. VIII, str. 192) pripisuje avtorstvo Pragerju, kar pa Je Strahl očividno prezrl. — Prim.: V Steska, NaSi stavbarji minule dobe, ZUZ III, 1932, str 8 in 9. — 6«. Avstrijski gledališki 
podjetnik in libretist Emanuel Schikaneder je v ljubljanskem gledališču s svojo igralsko skupino samo gostoval v letih 1779—1782. — Strahl je podatek nekoliko nerodno povzel po Aug. Dimitzu 
(Geschichte Krains vni. str. 192), kajti Dimitz pravi le, da je Schikaneder »obvladoval« ljub ljansko gledališče, ne pa da je bil njegov ravnatelj. — 69. Aug. Dimitz, ibid. — Jakob Zupan 
(rojen 1734 v Schrottenu pri Hengsbergu na Gornjem Štajerskem, umrl 1810 v Kamniku) Je uglasbll Belina med leti 1780-82. — Prim.: D. Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Sloven 
skem I, o. c. str. 274 ss. — 70. Glej op. 60. — Poprsje cesarja Karla VI. hrani ljubljanski Mestni muzej. — 71. Slikarsko grajsko opremo Je poznal Strahl že iz starološkega gradu, v katerem 
je vrsta slik pripadala »>k hiSi«. Med temi ni manjkal motiv »Caritas romana« oz. Clmon Atenski, ki ga omenja kot posebno priljubljenega. Starološka slika Cimona je zdaj v Narodni galeriji 
v Ljubljani. — J. Polec, Katalog Strahlove zbirke slik, ZUZ X, 1930, str. 142, št. 193. — 72. O Almanachu, še vedno nekoliko skrivnostnem slikarju poznega 17. stoletja, je dobil Strahl podatke 
lahko pri Valvasorju, še verjetneje pa pri Erbergu (Versuch), ki prišteva Almanaeha kar med kranjske slikarje. V dolski graščini sta bila dva njegova portreta, več gradov (Iški Tum. 
Bokalce) je okrasil s freskami. Narodna galerija hrani sliko Veselega pivskega omizja, ki je izpričano njegovo delo. Rodil se je menda v Antwerpnu, pripada pa italijansko, zlasti car-
ravaggijevsko vplivani utrechtski šoli. — E Cevc. Slikarstvo 17. stoletja, o. c. str. 63 ss. — 73. Podatek o »Filipu« Bergantu je spet iz Erbergovega »Versucha«. Ze Erberg je kratico krstnega 
imena Ph(ortunat) napačno dopolnil v Philip. Bergant je naš največji poznobaročni slikar (1721 Mekinje pii Kamniku — Ljubljana 1769) in odličen portretist. — Katalogi Bergantove raz 
stave v Narodni galeriji v Ljubljani 1951, uvod A. Cevc. — 74. Lovrenc Janša, znani krajinar in profesor na dunajski umetnostni akademiji, je bil rojen 1749 na Breznici (ne v Zabrezniku, 
kot piSe Strahl), umrl Je 1812 na Dunaju. — Prim.: V. Steska, Slov. umetnost, o. c, str. 147 ss. 
— 75. Peter BezlaJ velja kot poznogotski ljubljanski stavbar, ki naj bi bil identičen z mojstrom Petrom iz Ljubljane. Zidal naj bi bil staro mestno hišo v Ljubljani. Strahl ga uvršča zmotno 
med slikarje. — 76. Breckerleld Janez Sigismund, graščak na Starem gradu pri Novem mestu, rojen 1689, umrl 1760. — v, Steska, Slov. umetnost, o. c. str. 102 in 198. — 77. Drugih podatkov 
o slikarju Ermelu ne poznamo. — 78. Baronica Marija Terezija Flachenfeld je slikarka miniatur iz konca 18. stoletja. (Po Erbergovem »Versuchu«). — 79. Kaj' več o slikarju p. Francu ni zna 
nega. — 80. N. Frohmiller bo pač koroški Jožef Ferdinand Fromiller (ok. 1693 — Celovec 1760). Čeprav je slikal tudi pastele, je bil v prvi vrsti slikar v olju in freskant. — Prtm,: V Steska. 
Slov. umetnost, o. c. str. 136 ss. — 81. Grof Sigismund Gallenberg je slikal ok. 1770 v pastelu tudi portrete. V. Steska, ibid. str. 105. — 82. Grimbschitz Jurij Adam, baron (Rečica pri Bledu 
1676). Slikarstva se je učil v Rimu pri Carlu Marattu. doma pa Je postal sodni prisednik in sodnik. 1712 je odprl v svoji hiši slikarsko šolo. Za ljubljanske avguštince je naslikal sv. Cecilijo. 
— V. Steska. ibid. str. 108. — 83. Vlšnjegorski slikar Jožef Kastelic je deloval okoli 1745. Za novo-meSke frančiškane je naslikal podobo sv. Regalata. — V. steska. Ibid. str. 111. — 84. Janez Koch 
NovcmeSčan in mestni sodnik, je umrl v Novem mestu menda 1715. Bil je zvest Valvasorjev 
105 
sodelavec, zlasti pri n. in m. delu knjige Thealrum mortis humanae tripartitum 1692. Za kapelo gradu Bajnof je napravil sliko sv. Tomaža, ki ja izgubljena. — E. Cevc, Ob Valvasor 
jevem Prizorišču človeške smrti (spremni tekst k izdaji 1969, Maribor). — 85. Valentin Layer (Kranj X763 — Kranj 1810), Leopold (Kranj 1752 — Kranj 1828). — 86. Franc Ser, Schdn je bil 
frančiškanski brat, rojen v Švici. Umrl je v Ljubljani 1693. Njegove slike hranijo v samostanu na Trsatu. — V, Steska, Slov. umetnost, o. c, str. 126. -^ 87. Nicolo Solon najbrž sploh ni bH 
slikar ali pa le amater, vse kaže, da je identičen z Nikolajem Satanom, župnikom v Trnovem pri Ilirski Bistrici (1686—1712), ki naj bi bil celo titulami makarski škof. — J. BUc, Nikolaj 
Salan, zgodovinski zbornik, priloga »Laibacher Dioecesanblattu« VL Ljubljana 1893, str. 345 ss. 
— 88. Janez Cebej —- pač pomota za slikarja Antona Cebeja, četrtega med našimi velikimi barokisti (Ajdovščina 1722 — kraj in datum smrti še neznana). — S9. Anton Zeit je bil duhovnik 
in beneficiat v Novem mestu. Tudi njegov nečak je slikal. — V. Steska, Slov umetnost,- o. c. str. 130. Ta dolgi seznam umetnikov je Strahl v glavnem nabral iz Erbergovega »Versucha«. — 
90. Po Erbergu. — Cirijak Schiltter je živel ob koncu 17. stoletja. — 91. Franc Andrej Sega (Novo mesto 1711 — Munchen 1787). Delal je tudi figure v vosku ter slikal. Strahl ima podatke od 
Erberga. — 92. To bo pač Kari Rotter (Roter), ki se omenja kot pečatorezec v Ljubljani 1781. — MMK 1903, str 88. — 93. Strahl nekatere podatke oz. umetnike ponavlja, kakor so se mu 
imena pač grupirala v izpiskih. Iste mojstre bomo ponovno srečali mak) pozneje. — 94. Ker je imel Strahl sam tudi lepo zbirko starega pohištva, je ta pripomba še posebej razumljiva. 
Sicer pa je o umetni obrti pisal še posebej; tako je v Laibacher Wochenblattu 1884 št. 217 In 219 objavil pod naslovom »Die Kunst am hauslichen Herde« poglavje o skrinjah (Die Truhe) 
in drugo »Dle Pultkasten und die Kabinette«. Tretje — »Sitzmobel« — je ostalo v rokopisu nedokončano. Stropni in stenski opaž, ki ga omenja v Kranju, se nanaša pač na znano dvorano 
s kasetiranim stropom in z intarziranimi vrati iz leta 1638 v mestni hiši (Gorenjski muzej). — 95. Ta odstavek je posebno vabljiv, ker je v njem Strahl pravilno zaslutil veliko kulturno 
zgodovinsko prelomnico — preusmeritev naše kulture in umetnosti od severa proti Italiji. Termin »jezuitski slog«, ki ga porablja za označitev stilnega prehoda, v tem primeru seveda 
ne ustreza; bolje bi bilo govoriti o zgodnjem baroku. — 96. Strahl piše »Menzinger« — zato sem tako tudi pustil v tekstu. Pravilno se slikarjevo ime glasi Metzinger; tako se je tudi sam 
podpisoval. — 97. Spor je razrešil V. Steska (Kje je bil rojen slikar Valentin Metzinger? ZUZ X, 1930, str. 1 ss): Metzinger je bU doma iz Lorene in rojen 19. aprila 1699 v mestecu St. Avold. — 
98. Bibliotheca Camloliae, izdano 1803 in 1862. Konec Pohlinovega zapisa se glasi: »Habuit is forte et durabile penicillum, quod opus, quo antiguius eo praestantius reddidit.« — 99. Ob našte 
vanju slik se nam v komentarju ni treba posebej zadrževati, kar velja tako za Metzingerjeva kot za dela drugih umetnikov. Podatke o posameznih delih je črpal Strahl pri Erbergu, Dimltzu, 
v MHVK, MMK in v lastni galeriji slik. Zato se bom pomudil ob naštevanih umetninah le tedaj, kadar je Strahlov podatek zgrešen. Za avtorjevo estetsko vrednotenje je zgovorno, da 
pohvali med Metzingerjevimi deli prav sliko, ki je najmanj originalna, saj se skoraj kot kopija naslanja na Rubensovo predlogo. — 100. Za sliko sv Elizabete smo že omenili, da jo je v resnici 
naslikal Schoonjans (op. 66). Druga, sv. Jurij, pa je delo na Dunaju udomačenega slikarja Martina Altomoteja. — 101. Latinski napis je dodal ob restavriranju po požaru slikar Janez 
Potočnik: Opus Valentini Metzinger. Camioli. Anno MDCCXLVII elaboratum in medio incendii CoUegii Soc. Jesu Labaci mire servatum. Anno MDCCCXXII a Joanne Pototschnig aegue Car-
niolo ex damno a fumo, calore et tempore illato ad vivum restitutum. — Sliko je pozneje odkupil ljubljanski frančiškanski samostan ter visi zdaj v obednici. Tradicija o slikarjevem avtopor 
tretu se še vedno ohranja, ni pa dokazljiva. — 202. J. Polec, Katalog strahlove galerije slik, o. c. str. 138 ss. št. 180. — 103. Prim.: V Steska, Metzingerjev bakrorez Marijinega vnebovzetja 
iz leta 1750, ZUZ X, 1930, str. 37 in slika. — 104. Kje so korenina sporočilu o Metzingerjevl pohabi j enosti, ne vemo, ohranjuje pa se do dandanes. — Po smrti 1759 so ga pokopali pri 
frančiškanih (na Vodnikovem trgu) in ne pri kapucinih, kakor piše Strahl (po Dimltzu, Ge-schichte Kralns rv. str. 153). — 105. Družina res izvira s Tirolskega in slikarja sta bila že ded 
Jožef (Kranj 1S88 — Kranj 1744), pa tudi oče Marko (Kranj 1727 — Kranj 1808). — 106. Nekaj grafičnih listov teh mojstrov, ki so služili v Layerjevi delavnici kot predloge, je imel Strahl 
tudi v svoji zbirki, — J. Polec, Katalog . . ., o. e. str. 198 ss. — 107. Schmidtove slike v Velesovem so res napravile na Leopolda Layerja velik vtis, tako da je z njihovo »kosmičasto« tehniko 
in svetlobno problematiko poskušal oplemenititi tudi po očetu in Metzlngerju prevzeto barvno (25) skalo svojih slik, posnemal pa je Schmldta tudi kompozicijsko — lOS. Jožef Egartner je bil 
Layerjev posinovljenec in nečak njegove žene. Rodil se je 1809 v GmUndu na Koroškem, umrl v Kranju 1849. — 109. Franc. Ser. Gbtzl (Kranj 1783 — Kranj 1855). — 110. V resnici je Layer 
naslikal podobo Marije pomagaj na Brezjah že 1. 1804 po naročilu mošenj^kega župnika Ažbeta; votivno pa je poslikal kapelo s freskami, ker se je rešil po aferi s ponarejenim denarjem iz 
francoske ječe — Prim. J. Dostal, O nastanku podobe Marije Pomagaj na Brezjah, Bogoljub 1944, str. 89. — 111. Andrej Herrlein (Wiirzburg ok. 1739 — Ljubljana 1817) je poučeval risanje 
na ljubljanski normalki. Njegovih slik se je ohranilo lepo število. Portreti udov ljubljanskega strelskega društva, ki jih omenja Strahl niže, vise zdaj na ljubljanskem magistratu, slike iz 
Deželnega muzeja pa hrani Narodna galerija. — 112. Strahl je prvi, ki nam sporoča Potočnikovo smrtno letnico. Toda mnogi drugI podatki o slikarju so napačni. Tako ni mogel biti Metzin 
gerjev učenec, ker mu je bilo ob Metzingerjevl smrti šele 7 let, prav tako nI bU nepismen In tudi Erberg njegovega šolanja verjetno ni podpiral. Bil je gluhonem, toda dunajske gluhonem-
nice ni mogel obiskovati, ker je bila ustanovljena šele 1779, ko je Potočnik že samostojno slikal na Kranjskem. Najbrž se je Potočnik učil risanja in slikanja kar doma. Prim.: V. Steska, 
Slikar Janez Potočnik, ZUZ IV, 1924, str, 74 ss; Iz. Cankar, Potočnikove risbe, ZUZ IV, 1924, str. 169 ss. — 113. Na zgodovinski razstavi slov. slikarstva v Ljubljani 1922 se je izkazalo, da 
starološka slika Ribjega lova ni koloriran bakrorez, ampak prava oljnata slika, pač pa posnema bakrorezno predlogo. —• J. Polec, Katalog . . ., o. c. str. 167, op 104. — 114. In vendar prav ta 
slika sploh ni Potočnikova —• signirana je namreč: Gašper Goetzl 1831. Najdemo jo v levem stranskem in ne v glavnem oltarju. — 115. Večji del Janševih pokrajinskih in vedutnUi risb 
so vrezall drugi bakrorezci: Johann Ziegler, A. 'VVohlfahrt, B. Piringer, Karel Posti, Kari Schutz. Oljna slika skalnate pokrajina s potokom in razvalino je zdaj v Narodni galeriji v LjubljanL 
Strahlova zbirka je imela eno Janšu pripisano oljno sliko: Italijansko krajino s štafažo, toda že Edvardov sin Karel ni vedel, zakaj je bila pripisana Janšu. —' J. Polec, Katalog . . ., o. c. 
str 134, št. 155; V. Steska, Slov umetnost, o. c. str. 147 ss. — 116. Razen v Velesovem so Schmid-
106 
tove slike tudi v cerkvi na Pungrtu v Kranju, v Gornjem gradu, v kapeli Gruberjeve palače v Ljubljani in drugod. (Prlm. Katalog razstave »Martin Joh. Schmidt«, Dela v Sloveniji, Na 
rodna galerija v Ljubljani 1957, uvod F. Štele). Za mitološki sliki iz Strahlove zbirke — danes sta v Narodni galeriji — pripominja Karel Strahl, da sta bili svoje dni menda v lasti eksjezulta 
Gruberja. Tankovestna gospodinja naj bi ju premazala s pasto za čevlje. Kupil ju je trgovec Goeck, da bi z njima popravil štedilnik, pa opazU barvo, nakar ju je dal restavrirati slikarju 
Pavlu Kiinlu. Končno ju je kupil Edvard Strahl. — J. Polec, Katalog . . ., o. c. str. 174, št. 399 in str. 176, št. 402. — 127. O Almanachu glej op. 72. — 118. Kaj več o tem slikarju ni bilo mogoče 
izdeveti. Letnica so težko bere: 1677 — ali pa je druga številka morda O?; J. Polec, Katalog , . ., o. c, str. 142, št. 191. Slika je zdaj v Narodni galeriji. — 119. France Jelovšek, rojen 1700 v 
Mengšu, umrl 1764 v Ljubljani, je danes eden najbolje osvetljenih baročnih slikarjev na Slo venskem, čigar najpomembnejše freske najdemo v ljubljanski cerkvi sv. Petra, na Žalah v 
Kamniku, v Grobljah, na Skanačini, v Lescah, na Sladki gori na Štajerskem, v hrvaškem Samoboru itd. — V. Steska, Slov. umetnost, o. c. str, 58 ss. — 120. Glej op. 73. — Slika Oljske 
gore v Erbergovi dolski galeriji je, žal, izgubljena. Verjetno pa je kopija po njej sličica istega motiva neznanega, najbrž amaterskega slikarja, ki je iz dolske okolice prišla v Narodno gale 
rijo. —• 121. Glej op. 76—82. — Strahl se tukaj ponavlja in našteva že znana imena, dopolnjuje jih le z nekaterimi, delno tudi v Stari Loki ohranjenimi deli. — 122. Prim.: V Steska, Slov. 
umetnost, o. c. str. 206 ss. —• 323. Od številnih slik, ki jih ja naslikal Langus za Baragove in Pirčeve misijonske cerkve v Ameriki, danes, na žalost, nobene ne poznamo. Ker so bile te 
cerkve največ lesene, so slike postale bržčas plen požarov. Prim.; T. Zmec, Po Baragovi deželi, Toronto 1969. — 324. Prim. V. Steska, Slov. umetnost, o. c. str. 231 ss. — 325. Od naštetih slik, 
zlasti fresk, jih je precej že uničenih. Največji Goldensteinov slikarski spomenik so pač freske v Marijini cerkvi v Logu pri Vipavi. — V. Steska, ibid. str. 256 ss. — 326. Mihael Stroj (Stroy) 
se je rodil v Ljubnem na Gorenjskem 1803, umrl je v Ljubljani 1871. Njegovih slik, zlasti por^ tretov, je ohranjenih več, kot je mislil Strahl. Pripomba, da se je Stroj ukvarjal z umetnostjo 
»bolj diletantsko«, še ne pomeni, da umetnostno ni bil šolan, saj je študiral na dunajski akade miji. — Prim. V. Steska, ibid. str. 241 ss. — 327. Pavel Kuni (Mlada Boleslava na Češkem 1817 
— Ljubljana 1871). Strahl ga je dobro poznal in cenil kot odličnega restavratorja. — Prim.: V. Steska, ibid. str. 248 ss. — 32S. V starološki zbirki je bilo kar 7 Haynejevih krajin. Po sli 
karski izobrazbi je bil Hayne talentiran samouk. — Prim.; V. Steska, ibid. str. 196. — 329. Anton Karlnger je bil rojen v Ljubljani 1828, umrl prav tam 1870. Bil je predvsem odličen, 
romantično razpoložen krajinar ter je rad porabljal tudi preračunane svetlobne učinke. Za Strahla je kopiral povečano tudi miniaturi njegovih staršev, po slikarjevi smrti pa je dobil 
Strahl od Karingerjeve vdove tudi veduto Kranja. — J. Polec, Katalog . . ., o. c. str. 126, št. 91 in 92, str. 153, št 282. — V. Steska, Slov. umetnost, o. c. str. 263 ss. — 130. Umetnico poznamo 
bolj po dekliškem priimku kot Oblakovo. Rodila se je v Ljubljani 1813, umrla je 1S60. Sprva je bila Langusova učenka. Čopov in Hladnikov portret še hrani Narodni muzej. — V. Steska, 
ibid. str. 231. — Njen oče je bil s Selevca v Lučinah. SBL n., str. 212. — 333. Po tradiciji je naslikal tudi Prešernov portret. S Strahlom je bil osebno znan in mu je podaril več svojih 
slik. Letnica smrti je napačna: pravilno je 1871. — V. Steska, ibid. str. 288. 
Zusammenfassung 
EINE SCHRIFT EDUARD VON STRAHLS tJBER DIE KUNSTZUSTANDE KRAINS 
Der Besitzer des Schlosses in Stara Loka Eduard Ritter von Strahl (1817—1884), 
ein begeisterter Antiquitaten- und Kunstsammler, veroffentlichte im Jahre 1884 
eine Broschiire mit dem Titel »Kunstzustande Krains in den vorigen Jahrhunderten-". 
Der Verfasser geht auf diese Schrift naher ein und berichtet eingangs iiber das 
Leben und ^Virken Strahls. Er iibersetzt dann den Inhalt der Broschiire, klart dar-
iiber auf, aus welchen Quellen Strahl geschopft und wie er sie beniitzt hat und 
erortert auch die Anschauungen, die ihn bei der Behandlung des Stoffes geleitet 
haben, Zugleich berichtigt er verschiedene Irrtiimer, die dem damaligen Stand der 
Kenntnis von den Kunstschatzen und den Kiinstlern, die im ehemaligen Krain 
tatig waren, zuzuschreiben sind. 
107