2. štev.
Februvar — 1893. Letnik XVI.
lili GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold.. za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in ui»raTiiištvo je v liiši Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
Sv. očeta Leona XIII. škofovski jubilej
so bili sv. oče Leon XIII. dne 20. februarija 1878 izvoljeni naslednikom sv. Petra, gotovo nihče ni slutil njihovega papeževanja veliki pomen za vero, vedo, umetnost in človeško družbo. Mnogo jih je bilo, kateri so se bali, da slabotnega starčka ne bode kmalu strla neizmerno težka butara naloženih mu dolžnosti. A previdnost božja ga je čudovito do danes ohranila in okrepčala, da v najvišji meri more izvrševati orjaško nalogo. Ge je Leon XIII. kot krmar ladje Petrove v viharnih naših časih vso svojo bistroumnost in moč obračal na razvozlanje najtežavniših usodepolnih vprašanj, vendar je našel še vedno zadosti prilik, tudi na cerkveno glasbo obračati svoje skrbno oko. Kajti v 151etni dobi njegovega papeževanja ni ga bilo leta, da ne bi se bila obravnavala; priporočala ali določevala glavna vprašanja o cerkveni glasbi, bodisi zasebno ali oficijelno. Sprejemali so sv. oče de-putacije in posameznike, kateri so smeli izražati svoja mnenja o cerkveni glasbi in katere so sv. oče navduševali za Ii-turgično petje ter njega izvrševanje po določbah sv. cerkve. Odlikovali so na razne načine za sv. glasbo zaslužne može ter po mnogih pismih in dekretih vsemu svetu pokazali, da so v svoje plemenito srce vklenili tudi cerkveno glasbo in njeno gojitev v duhu cerkvenem.
Namen teh vrstic ni ponavljati, kar je G. Gl. doslej prinašal leto za letom o skrbi sv. očeta za pravo cerkveno glasbo:; le toliko rečemo, da ona ni zadnja, ki jih navdaja
pospeševati s svetim petjem češčenje božje in večni blagor izročenih jim duš. O škofovskem jubileji Leona XIII. vzdigujejo se proti nebu hvalne in zahvalne pesmi po hramih božjih in pri slavnostnih shodih raznih narodov in dežel. In prav o takih prilikah razodeva se sijajna moč glasbe, zlasti svete glasbe; kajti nikjer je ni slovesnosti brez nje; ona navdušuje in ogreva nas k največji radosti, k hvaležnosti in prisrčni molitvi. — Kadar oče obhaja svoj god, prinašajo mu dobri otroci poleg častitk tudi primerna vezila. Tudi k sv. očetu Leonu XIII. prihaja povodom Njih jubileja od vsih vetrov neizmerno število vernih otrok s svojimi voščili in darili. Bodemo li mi, Cecili-janci, zaostali? Ne, in nikakor ne! In kaj naj Jim prinesemo v dar? — Poleg tega, da cerkveni pevci in pevovodje po navodilih svojih škofov s posebno marljivostjo gledajo na želje in zahtevanje 831etnega starčka, kateremu je mi-lostljivi Bog dodelil milost 50 let škofovske in 15 let papežke časti, ta slavnostni presveto daritev obhajati z vestnim, strogo liturgičnim predavanjem: — trdno sklenimo tudi v prihodnost držati se nepremakljive podpore, ki jo imamo udje „Cecilijinega društva" in vsi, kateri goje in izvajajo cerkveno glasbo po zahtevah sv. cerkve, v papežu Leonu XIII. Nikakor naj se damo omajati in premotiti, ako se moramo boriti z neprilikami in ljudmi, kateri z besedo ali z dejanji zanikujejo, da ima sv. cerkev edina določevati o kakovosti cerkvene glasbe. Papež vedo, kaj cerkev hoče; mi pa hočemo, kar papež in cerkev zahtevata: zatorej je in bode Bog z nami!
Kako naj bi si na deželi pomagali glede spremenljivih spevov pri
peti maši?
(Nasvetuje F. F—č.)
Precej let trudi se že vrlo Gecilijino društvo, da bi se tudi pri nas zboljšalo cerkveno petje. Hvala Bogu, trud ta ni ostal brez sadu, kajti v teh letih obrnilo se je marsikaj na bolje. Vsaj to mora priznati vsakdo, da veje dandanes po mnogih korih na Kranjskem ves drugačen duh, kakor nekdaj.
Ali, da se je tudi cerkveno petje v obče res zboljšalo, vendar nikakor nismo še tam, kjer bi morali biti. Gecilijino društvo si je postavilo prevažno nalogo, cerkveno glasbo zboljšati in preustrojiti na podlagi obstoječih cerkvenih določil. Sv. cerkev je izdala zastran cerkvenega petja posebna določila; po njih bi se moralo petje natanko uravnati.
Žalostna resnica pa je, da se ravno ta cerkvena določila pri nas vse preveč prezirajo in zanemarjajo. Zlasti še se zanemarjajo določila zastran spremenljivih spevov pri peti maši. Da, ko bi ne bilo teh »nesrečnih" spremenljivih spevov, koliko truda bi bilo prihranjenega cecilijancem, koliko hitreje bi se širila cecilijanska ideja! Ali spremenljivi spevi so tukaj, sv. cerkev jih hoče imeti, in ravno ti spevi so veliko krivi, da lezemo tako počasi naprej.
Toda, kateri pa so ti osedepolni spremenljivi spevi? — Štirje so: in-troitus, graduale, offertorium in co mmunio. Introitus se mora peti takoj v začetku pete maše, graduale po odbranem listu, offertorium pri darovanji in communio potem, ko je mašnik zaužil presveto
kri. Spremenljivi se imenujejo ti spevi zato, ker so po svojem tekstu spreminjajo ob različnih praznikih in nedeljah. Peti pa se morajo tako, kakor jih predpisuje masna knjiga. Da se ti spevi res ne smejo izpuščati pri peti maši, tega nočem tukaj dokazovati. To je dokazal „ Cerkveni Glasbenik" že pred več leti. Ako nisi še prepričan o tem, lahko vzameš v roko tudi malo knjižico z naslovom: „Najimenitnejše cerkvene določbe o katoliški cerkveni glasbi", sestavil J. Mitterer, poslovenil A. Dolinar-Lučinski, stran 41 in dalje. Sv. cerkev določuje, da se ti spevi ne smejo izpuščati pri peti maši, ker ravno ti spevi izražajo pomen in misel praznikovo.
Ali kako se izpolnujejo ta določila pri nas? •— Res, neka otožnost in obupnost se loti človeka, ako vidi, kako zelo se prezirajo te cerkvene določbe. Mnogi pevovodje niti ne poznajo teli cerkvenih določb; v premnogih cerkvah ni nikdar slišali spremenljivih spevov, kakeršni so introitus, gradu a le ali communio, in mesto pravilnega offertorium-a se tudi pri peti maši še vedno sliši kaka slovenska »Marijina".
Kaj pa je temu krivo, da se ravno ti spevi pri nas tako zelo prezirajo? — Uzroki so različni. Nekteri ne poznajo cerkvenih določil; in ni čuda, ker nikdar ne berejo ne „Cerkv. Glasbenika", ne kakega drugega lista te stroke. Drugi poznajo sicer cerkvena določila, a se zanje ravno tako malo zmenijo, kakor za druge še veliko imenitnejše zapovedi. Večina pa je premalo izobraženih v cerkveni glasbi, zlasti še v koralu. Spremenljive speve nahajamo sicer v knjigi „Graduale Romanum"; ali da jih more človek res pravilno peli, mora biti v koralu dobro podkovan. Tega pa pri večini naših pevcev in or-glavcev ne nahajamo. Tudi se je treba veliko vaditi in trudili, da se more pravilno peti; tega truda pa se zopet mnogi silno ustrašijo. Ako hoče kdo spremljati koralno petje, imamo tudi izvrstno Ilaberl-Hanisch-evo delo: „Organum comitans ad Graduale Romanum" ; ali na mnogih korih te knjige še nimajo, in če jo imajo, je vsaj ne rabijo stanovitno pri vseh petih mašah. Sicer pa koralno petje pravilno in gladko spremljati tudi ni lahka reč in presega moči marsikaterega orglavca na deželi. Dostikrat, tedaj ni dovolj izurjenih pevskih moči, dostikrat pa tudi ni časa, da bi se mogli pravilno naučiti koralnih spevov.
Kako naj bi si v teh in enakih slučajih pomagali pevovodje, da bi vendarle zadostili cerkvenim določilom ?
Jako lahek pomoček, kateri mnogokrat reši pevovodjo iz zadrege, je reci t o vanje. Da, na ta izvrstni pomoček se po mojih mislih premalo ozirajo naši pevovodje. Ako se kje ne morejo naučiti pravilnega introitus ali offertorium ali communio, pa te speve raje popolnoma opustijo. Zakaj bi si tu ne pomagali z recitovanjem ? Saj se tudi recitovanje popolnoma ujema s cerkvenimi določili. Glede spevov offertorium in communio določuje dekret S. R. C. od dne 10. jan. 1852, da se ne smeta nikdar izpustiti, pač pa se smeta „submissa voce" (na pol glasno) recitovati, ako se pri peti maši orgla. Toliko bolj še velja to o drugih dveh spremenljivih pevskih molitvah.
Recituje se lahko na več načinov. Najbolje je, ako se recituje ves tekst na enem tonu, orgle pa spremljajo. Morda si kdo misli, da je tako recito-
vanje pusto in dolgočasno; ali to ni res. Ako pravilno recituje in z orglamj lepo spremlja, mora tako recitovanje gotovo vsakem u ugajati. Meni vsaj se je pravilno recitovanje vselej jako prikupilo. Seveda je treba pravilno spremljati z orglami. In v tem oziru bo gotovo vsakemu orglavcu dobro došel J. Schildknecbt-ov Opus 19. ,,178 Kadenzen fur die Orgel zum Gebrauche beim Recitieren komponiert" (stane 96 kr.). Tu nahajamo različne kadence, daljše in krajše, v vseh tonovskih načinih, iz katerih more orglavec izbirati po potrebi. Pisane so te kadence v različnih tonovskih načinih radi tega, da se tudi recitovanje lahko popolnoma ujema z drugimi spevi, s kterimi je v zvezi. Ako bi hotel kdo n. pr. gradu al e recitovati, alleluja pa peti, naj bi si izbral kadenco v onem tonovskem načinu in v onej višini, v kateri je pisan alleluja. Ako je tekst dolg, je radi razlike dobro, da nekaj recituje samo eden pevec, nekaj pa ves zbor. Poglavitna reč je se ve, da se besede pravilno in razločno izgovarjajo, ne prehitro, pa tudi ne prepočasi, najbolje z na pol močnim glasom. Zlasti ako recituje ves zbor, treba zelo gledati na to, da vsi enakomerno berejo tekst; in da je to mogoče, treba se pridno vaditi. Recituje pa naj se v srednji višini, katera je prikladna vsemu pevskemu zboru.
Scliildknecht ima v predgovoru še nekaj drugih opomb, katere zadevajo recitovanje.
Rekel sem, da se morajo spremenljive pevske molitve izvršiti ravno tako, kakor jih predpisuje rnašna knjiga. Kako pa naj si priprosti orglavec na deželi preskrbi pravilni tekst ?
No, to ni težko. Vzemi v roko prejšnje letnike „Gerkv. Glasbenika" (od 1. 1884. dalje); tamkaj imaš vse tekste spremenljivih pevskih molitev in zraven še slovensko prestavo, kar ti bode gotovo zelo koristilo. Ako pa nimaš „Cerkv. Glasbenika", imaš morda že omenjeni „Graduale Romanum". Ako pa tudi tega nimaš, prosi domačega g. duhovnika, da ti pokaže v masni knjigi one spremenljive molitve, ali pa da ti jih prepiše za posamezne slučaje. Ako ne znaš latinskega jezika, prosi tudi, da ti pokaže, kako se pravilno bere in naglasa. Mislim, da ne bo mogel odreči tvoji skromni prošnji. Ako si tako dobil pravi tekst, ne bo ti težko recitovati ga s pomočjo Schild-knecht-ovih kadenc.
To je zares lahek pripomoček, katerega sv. cerkev dovoljuje, in na ta način si more spreten pevovodja pomagati v vseh slučajih. Mnogokrat ni časa, da bi utegnili pevci do dobrega naučiti se koralnega introitus ali gradu al e ali communio. Pomagajo naj si tu z recitovanjem, katero ima tudi še to prednost, da nič ne zavleče službe božje. Večkrat spravi pevovodjo v zadrego tudi offertorium. Pravilnega offertorium od dne njegovi pevci ne znajo, pač pa znajo kak latinski motet, ki se strinja z mislijo praznikovo. Kako lahko si tukaj pomaga pevovodja! Recituje naj najprvo pravilni tekst od dne, potem pa sme zbor zapeti motet v latinskem jeziku, da le ne nasprotuje praznikovi misli.
Vsakdo lahko vidi, da na ta način je tudi na deželi mogoče izpolnjevati cerkvena določila glede spremenljivih pevskih molitev, ako ima le pevovodja resno voljo. Se ve, najbolje je, ako se spremenljivi spevi pojo tako,
kakor jih nahajamo v „GraduaIe Romanum". In vsak pevovodja si mora tudi res prizadevati, da dospe kedaj do te stopinje. Ali v sedanjih okoliščinah je to marsikje zelo težavno in pač malo upanja je, da bi se v kratkem povzdignili na ono stopinjo. Zato pa je moja iskrena želja, da bi se tamkej, kjer še ne izpolnujejo cerkvenih določil glede spremenljivih spevov, resno poprijeli nasvetovanega pripomočka. Naj bi bilo reeitovanje nekak prehod; iz slabega na boljše. In ako bi se uresničila ta moja želja, bi bil to v sedanjih razmerah vsekako velik napredek v cerkveno-glasbeni reformi in za dober korak bi bili bliže cecilijanskemu idealu.
Kritične opazke spisu „Glasbena doba 16. stoletja in Jakob Gallus".
(Spisal J. Manl.uani). (Dalje.)
G. X. dospel bi bil do drugih rezultatov, da si je pogledal o tej t vajin i n. pr. Ambrosovo „Geschichte der Musik", ali Bainijeve „Memorie storico-critiche" (1828) za italijansko zgodovino neprecenljivo delo; tudi Valdri-ghijeve „Ricerche sulla liuteria" (JS78), Florimojevi „Genno storico" (1869— 1871), za naš slučaj zelo imenitna knjiga; kajti g. X. tudi neapolitanske šole ne pozna. Winterfeldov „Joannes Gabrieli und sein Zeitalter" (1834) še dandanes nepresežna. knjiga, Grove-jev „Dictionary of music" (za čas od 1. 1450—1880) osobito članka „Italian masters" in „schools of composition" to so dela, ki človeka ne puste na cedilu.
Kako negotovo, rekel bi skorej nervozno tava g. X. po razlikovitih oddelkih glasbene zgodovine, vidi se iz njegove izjave na str. 431. Tu beremo doslovno, (seve na podlagi Prosniza str. 136.): „ Kar se tiče Avstrije- in nemških dežela, tukaj ni moči govoriti o posebnem glasbenem zlogu, nego na glasbo avstrijsko in nemško so vplivali Nizozemci in Italijani, zlasti umetniki benečanske šole". Da je uplivala umetnost benečansko-italijanska res na nemško umetnijo,, tega nihče ne taji. A da ni moči govoriti o posebnem glasbenem zlogu — to ni res. Da bi si bil vender g. X. malo pozornejše prečital svojega Prosniza. Zadnja vrsta (str. 136.) in prve vrste (str. 137.) siovejo pri Prosnizi: „Das Grundvvesen der deutschen Tonkunst, jedoch, ihre Innerlichkeit und Empfindung bleiben von der fremden Einwirkuug un-beruhrt und der Zukunft erhalten". Čudno se mi le zdi, da g. X. po svoje-lastni refleksiji ni prišel do tega, če tudi tega stavka ni čital ; nekaj nemških skladeb onega časa menda vendar pozna; in če jih pozna, morale so mu ta utis napraviti — ako sodimo po tem, kar je izrekel tako dobro in korenito o Gallus-ovih skladbah. Tudi je pozabil g. X. na str. 108. in 109. svojega poroka, kjer leta pripoznava svojstvo nemške šole.
Nadalje začenja g. X. vrsto nemških mojstrov s Hasslerjem (1564 -1612). Temu slede: Gumpelzhaimer (1560—1625) Erbach, (1560. ^ pol. 1611) Meiland, (1542—1577) in Aichinger (1565 -1613?). Uže pred smo morali očitati, da g. X. ne pozna nemške šole; tu vidimo, da je vendarle pripoznava, pa si ne upa prav, ker Prosniz pravi (str. 138.) da so vsi ti umetniki v Italiji učili se, in da so pod uplivom rimske in benečanske šole
skladali. Vsaj lo je vse res; a zaradi tega zanikuvati svojstvo šole — to je nezgodovinsko. Dopolniti nam je še, da poznamo dokaj nemških mojstrov in nemških skladeb še v 15. in tudi v prvi polovici 16. veka. Razven Lo-chamske pesmarice (15. vek) imamo tudi Monakovsko in Berolinsko, obe v rokopisih 15. veka. In kedo bi hotel pesemske zbirke od Forsterja, Otta, Rhawa, s proizvodi Finckoviini, Senfinovimi, Isaakovimi in Rotenbaelierje-vimi prištevati brezsvojstveni šoli? In kaj naj porečemo sklepno še o pro-testantizmu in njegovih težnjah? Ce je bilo kaj na svetu, kar je povzdignilo ne le kulturne skupine, temveč tudi narodno zavest, bila je „reformacija". Ce govorimo pred „reformacijo" o nemški šoli, je to opravičeno; a tu moramo razumevati to bolj kot geografičen, ne kot naroden pojem. Po očitni pojavi protestantizma moramo pa tudi narodno stran, in sicer osobito to jemali v pošte v. Izključno narodna je nemško-protestantska glasba; nemško-katoliška ne. A nemški šoli pripadati obe. torej: nemška šola ima svoj obstanek od 15. veka sem in se loči vedno od inih po svojelastnih svojstvih. (Dalje prili.)
Dopisi.
Z Gorenjskega. (Konec.) Tudi glede cerkvenega petja naj pevovadja vedno župnika posluša.*) Mnogokrat porodijo se na tem polji zla, katerim je navadno mati nevednost, katera pa dostojnosti službe božje ter dobremu imenu doticnih oseb, župnika in pevovodje, škodujejo. Mlad, ognjevit cecilijanec bi rad vse kar precej preustvaril ali. kakor sv. pismo pravi, z ognjem in mečem udaril; a pomisli pa ne, da, ker je glasbeni „cof" toliko star in dolg, se je nekaterim prav zato k srci prirasel. „Pod prejšnjim organistom, kateri je tudi kaj o muziki razumel, bilo je vse popolnem dobro", pravijo. Take in enake mora slišati dobro-misleči sicer, a premalo previden „prekucuh", in vsa občina mu je nasprotna. Ako hočeš tako priljubljenemu „cofu" življenje podvezati, mora se to goditi previdno, polagoma, nati-boma. Nikar veliko govoriti, toda delati! Na ta praznik bode „cof" za nekoliko krajši, drugi praznik zopet nekoliko; in na zadnje, dasi tudi počasi, bode vsega konec. Toda glej, da se bodeš polagoma vpeljanih novosti vedno in strogo držal in nikdar ne odjenjal. In ako bodeš nove skladbe vzorno izvrševal in bodo ljudje videli, da zavoljo njih služba božja dalje časa ne traja, našli se bodo l.udi kmalu razumni občani, katerim se bodo nove stvari priljubile, in ti bodo skušali, dopadajenje svoje v širje kroge raznesti. — V vsih slučajih, torej tudi v tem, dela naj pevovodja sporazumljen s svojim župnikom.
Gospod župnik pa bi moral vedeti, da višja cerkvena oblast nujno želi in zahteva, naj bi se cerkveni pevski zbori trdno oklenili načel Cecilijinega društva, katero s svojimi pravili nič druzega ne namerava, kakor da se glede cerkvene glasbe strogo izpolnujejo cerkvene določbe. Ako pa merodajnim osebam celo z najprijaznejšim prigovarjanjem nikakor ni mogoče do živega priti, niti jim one trde glave omečiti; treba čakati boljših časov, a nikdar ne provzročevati škandalov v cerkvi,
Iz Maribora. (Glas iz občinstva.) 23. jan. 1893. „C. Glasb." je že poročal o prekrasnem ceciljanskem petju, ktero odmeva pri službi Božji po veličastni stolnici mariborski. Lani o Veliki noči so prvikrat nastopili. Taka gnječa je redko kdaj v tej cerkvi kakor je bila takrat. In ko so mil. knezoškof zapeli: .Kristus je vstal od smrti, aleluja!" zadonela je prekrasna velikonočna pesem s kora, da se mi je zdelo: tako pojo v nebesih večni aleluja in hozana! Še bolj je očarala nova Hudovemikova „Regina coeli, laetare", lepšega si niti misliti ne moreni; tega utiša ne bom nikdar pozabil. Majnika so peli vsak dan pri šmarnicah tako čarobnokrasno, zlasti o lepi Kraljici majnikovi, o ljubi Materi Božji, da je bil marsikdo
ganjen do solz in se čutit srečnega, da se njegova Mati tako časti in opeva njena slava Kakor je VVitt rekel o neki Greithovi Marijni pesmi, (ktero so tudi tukaj peli), da hi se je ne napel do smrti, tako bi se je mi do smrti ne naposlušali. Kako lepo še le morajo peti angel j ci v nebesih o svoji nebeški kraljici! To petje na koru mariborske stolnice, to je nekak odmev ali responzorij na rajske himne. Neskončno lepa je bila božična pesem „Sveta noč" . kakor nekdaj iz višave nad betlehemskimi livadami v tihi jasni noči. tako sladko in veselo, mirno in zopet mogočno zvenela je krasna pesem po širni katedrali, in če se ti je htelo ali ne, veselil si se tudi ti.
In zopet čudoviti zbor: „vriskaj Gospodu vsa zemlja!", psalm: jubilate Deo omnis terra in himna: Jesu, decus angelicum, to se ne da v besedah izraziti, kakšna čutila vzbuja v prsih katoliškega kristjana! Iz globočine njegovega srca vskipi goreči Deo gratias sto tisočkrat, da sem katolik! Kakor pri slovesni iiturgiji, tako se tudi tukaj čuti, da smo otroci Božji, da je katoliška cerkev sveta družba, v kateri nimajo deleža neverniki in grešniki, kakor pravi sv. Janez v .Skrivnem razodetju" o nebesih, da ostanejo zunaj psi in pa nečistniki. Kako veličastno je naše bogoslužje! rekel bi, da je vse tako „nobel", vzvišeno, pomenljivo.
Da pred pridigo pojejo otroci, to je spet vse hvale vredno; tako se že mlada srčeca navadijo in nagibajo k dobremu. Kako ljubeznivo je poslušati te nežne glasove; gotovo ima srce Jezusovo veliko veselje, quod ex ore infantiuin Iaudem perfecit si bi: otročiče je Gospod posebno povabil k Sebi: „Pustite male k meni, in ne branite jim". — Med mašo poje zbor pri-proste pesmi, kojim so kos otroci, poje psalme in himne kakor duhovniki, poje umetne skladbe; poslušaje te reči človek res pozabi, da je na svetu. Ko pa pojejo priprosto petje sv. Grego-rija, rimski koral tako srčno, živo in jasno, dozdeva se mu, da sliši prve kristjane, kako si pojoč dajo glavo sekati za sv. vero.
Nekaj pa si vendar upam opomniti. Na starega lela večer in še večkrat poje se Te Deum ; tu mi pa veliko bolj ugaja, ako po vsej cerkvi poje tudi ljudstvo; ne pa samo na koru, bodisi še tako lepo; vsa množica naj poje hvalo Večnemu za prejete dobrote, na koru pevci, v presbiteriju gg: bogoslovci, po cerkvi pa verniki; tako je bilo prej.
Veselo je tudi, kako prekrasno petje privabi veliko ljudi v hišo Gospodovo, Ne samo da se mnogobrojni pevci in pevke, ki so iz najboljših mestnih obitelji, udeležijo božje službe in večjih pobožnosti. ampak tudi taki ljudje, ki sicer cerkev redko znotraj vidijo; tako so pri sv. maši in slišijo pridigo ; nekaj pa vedno ostane, aliquid semper haeret, je načelo frama-sonov, pa velja tudi za dobro reč.	•
Sploh je vse mesto polno hvale o vrlem cecil. društvu in njegovem spretnem in ne-utrudljivem vodji č. g. Hudoverniku; spoznalo je občinstvo, kaj je res lepo. Zdaj uvida, da na cerkvenem koru nimata prostora taka godba in tako vriskanje, da bi človek mislil, da je v gledišči. Frak se tudi ne sme rabiti namesto masnega, plašča.
Ce si radoveden, ljubi bralec „G. G.-a", ali je res vse tako lepo, pridi enkrat na kteri velik praznik, kadar je pontifikalna maša, in nasrkaj se sladkih glasov, in štel boš ta dan med lepše svoje.	Mihael Duh.
Sv. Peter v Ljubljani 23. jan. 1803. Do sedaj smo peli tukaj o praznikih, nedeljah in raznih cerkvenih slovesnostih sledeče:
1. J. B. Molitor: Missa Tota pulchra es Maria. J. B. Molita*: Missa in hon. S. Fi-delis Sigm. 3. Singenberger: Missa in hon. SS. Ang. Custodum. 4 Singenberger: Missa Stabat Mater. 5. Schvveitzer: Missa solemnis in h. S. Josephi. (i. Schw.eit.zer:- Missa SS. An-gelorum Custodum. 7. Kempter: Missa solemnis v D Op. 9. 8. Kempter: Missa pastor, v C Op. 24. 9. Zangl: Missa in h. S. Ant. d. Padua. 10. Zangl: Missa in h. S. Josephi Op. 52. 11. A. Foerster: Missa S, Caeciliae. 12. A. Foerster: Missa solemnis Op. 25. 13. Preyer: Missa in hon. B. M. V. v D. 14. P. Ang. Hribar: Missa Tota pulchra es Maria. 15. P. Ang. Hribar: Missa in hon. S. Jflsephi. 10. Horak* Missa Nr. 4 v C. 17. Nedved: Missa Op: 20. 18. Schopf: Missa Op. 83 v G. 19. SchOpf: Missa Op. 11. 20. Schmid: Missa pastor, v Es. 21. C. Greith : v D. 22. M. Haller: Missa Secunda. 23. Schaller: Missa in hon. S. Antonij. 24. VVitt: Missa in hon. S. Fr. Xaverii. 25. VVitt: Missa in hon. S. Augustini. 26. Slehle: Missa Salve Regina (Preis-Messe). 27. Palestrina: 1. Missa Brevis. 28. Koralna maša iz Grad. Rom. in festis sol.
Dotične introit., coni., grad. peli smo iz „GraduaIe de teinpore et de sanctis". Za razne potrebščine, kakor Tant. Ergo, Ofert.. Grad., Ave M. itd. porabilo se je iz: „Fliegende Blatter
in Musica Sacra" od Witta. — Cerkveni glasbenik. — Musioa ecclesiastica. — Lauda Sion. — Liber Motettoruni. — Offertoria pro festis majoribus anni. — XVIII. Motelta in X. Mo-atett od M. Haller op. II in 15. — Koenen ..Antiphona Regina coeli". — XV. Offert., Korn-mitller. — Dalje: Hvmnus ,Te Deum" F. Witt op. X. — Foerster: „Te Deum". — Haller: .Tu es Petrus". - Keller: Hymn. in f. „SS. Petri et Pauli". — Witt: OfTert. „SS. Petri et Pauli" S glas.. „In oranem terram" 8 glas. — Schopf: „Te Deum" op. 68. — C. Greith: ,Ave Maria" op. XIX. — A. Foerster: „Ave Maria et Beata es" op. 38. — Nedved: III. „Ave Maria." — Burgarell: „Ave Maria." — Geist: „Ave Maria." in „0 sanctissirna".
Slovenske pesmi pojemo menda kakor drugodi, iz Cecilije, Angelikove, Sattnerjeve, Riharjeve, Hladnikove itd.
Truda je res mnogo, a naj bode vse v največjo čast božjo.	Adamič.
Razne reči.
O škofovskem jubileji sv. očeta Leona XIII. dne I!), t. m. darovali so v stolnici ljubljanski .prevzvišeni g. knezoškof dr. Jakob Missia slovesno sv. mašo, pri kateri se je pela dr. Fr. Witt-ova Sglasna „Missa in bon. h. Raphaelis Arch." in istega skladatelja ofertorij „Scapulis suis"; graduale .Angelis suis" in „Te Deum" konci maše bila sta A. Foersterja. Cesarske, deželne, mestne in vojaške oblasti so se udeležile slav-nosti v obilnem številu.
— .Katoliška družba v Ljubljani" pa je zvečer istega dne v krasno ozaljšani dvorani „kat. društva rokod. pomočnikov" priredila slavnost po vsporedu: 1. Sonatina v 3 stavkih za 4 roke, zl. Fr. X. Chvatal op. 64. Igrala učenca orglarske šole Cec. društva ljubljanskega J. ČiiiO in J. Kamnikar. 2. Slavnostni govor g. drž. poslanca Fr. Povšela. 3. Leonova himna, zl. P. H. Tielen, pel zbor čč. gg. bogoslovcev. 4. Zagorska, fantazija na slovensko narodno pesem, zl. A. Foerster, op. 51. igral, slepi orglarski učenec J. Gostinčar. 5. Govor g. dr. Vinc. Gregoriča. 6. Tu es Petrus. zl. M. Haller, pel zbor čč. gg. bogoslovcev. 7. Konečni govor v. č. g. dr. J. Krek a. 8. Avstrijska himna. zl. J. Haydn, pel zbor čč. gg. bogoslovcev.
—	Letošnji (5.) zgodovinski duhovni koncert alla Capella, ki gaje 19. t. in. „Farni cy r i 1 s k a j e d n ot a taborska" priredila, veljal sv. očetu Leonu XIII. Vspo-red je bil ta-le : I. del (liturgični) 1. „Ave Maria". offertorium za alt, 2 tenora in bas, zl. G. Gorczycki (f 1734). 2. „Hodie apparuit", božični motet za 2 tenora in bas; zl. Orlando Lasso (t 1594). 3. „Crux fidelis", antifona velikega petja za mešani zbor, zl. Janez IV. kralj portugalski (r. 1604) 4. „Nativitas gloriosae Virginis Mariae" motet za 2 soprana, alt in bas, zl. Luka Marenzio (f 1599). - 11. del (narodno petje) 1. .Pesem k sv. Duhu" za mešan zbor z orglami upravil K. Holan, kapelnik na Višegradu (1593). 2 Starohrvatska božična pesem v Spletu 1. 1635. tiskana, za 2 sopiana in 2 alta upravljena. 3. Staropolska pesem na veliki petek za mešan zbor, okoli I. 160O. („Lament smierci Pana Zbawiciela"). 4. Staročeska pesem .Prekrasna jasnost slunce Božiho" za moški zbor iz 18. stoletja. — Na konci „Papežka himna" za mešan zbor s harmonijem in molitev za sv. očeta Leona XIII.
—	Čč. gg. bogoslovcev ljubljanskih proslavljanje škofovskega jubileja sv. očeta. Leona XIII. se je sijajno vršila v duhovskem semenišči dne 31. jan. t. 1. po nastopnem programu: I. Leonova himna, za moški zbor in tenor-solo uglasbil A. Foerster. Op. 46 b 2 Proslov, govoril g. Fr. Finžgar. 3. Slovenske pesmi, za dvoje navadne in ene elegiške citre priredil g. bogoslovec Iv. Regen. 4. Pravo modroslovje, dramatišk dialog. Na podlagi okrožnice .Aeterni Patris" spisal g. bogoslovec M. Prelesnik. 5. Balada v A-molu, Fr. Chopin, op. 23, igral g. bogoslovec Fr. Bernik. 6. Svečenistvo cerkve Kristove. Nabožna kantata, za tro-glasni moški zbor in klavir uglasbil B. Mettenleiter. Op. 39. 7. .Kdo bo razrešil delavsko vprašanje?" Dramatišk prizor v 1 dejanji, z ozirom na okrožnico Leona XIII. o .Delavskem vprašanji", spisal g. Finžgar. 8. .Oremus pro Pontifice nostro Leone!" Moški zbor, uglasbil H. VViltberger.
—	Preč. g. dr. Fr. X. Haberl je dokončal svoje orjaško delo, jzdanje glasbenih umotvorov G. P. L. Palestrine; zadnji (32.) zvezek se že nahaja v Vatikanu kot vezilo sv. očetu o Njihovem škofovskem jubileji.
Pridana je listu 2. štev. prilog.