med dob j e XIV 3 FRANCE PAPEŽ (ARGENTINA), ELLOS (161) PROZA IN POEZIJA: VINKO BELIČIČ (TRST) DROBNA PROZA (163) * BRANKO REBOZOV (ARGENTINA), ŽALOVANJE (168) * KAREL RAKOVEC (ARGENTINA), SONETA O VONJU (169) * LEV DETELA (AVSTRIJA), VISOKA POLITIKA (171) * LEV DETELA, KRALJ IZ SENC (177) * VLADIMIR KOS (JAPONSKA), TRI KANTATE ZA VELIKI TEDEN (184) DRAMATIKA: T. S. ELIOT, KOKTAJL (2. dejanje) (slovenil FRANCE PAPEŽ) (187) ESEJI: ALFONZ ČUK (ZDRUŽENE DRŽAVE), O ČLOVEŠKI NAPADALNOSTI (222) PREVODI: LUIS DE CAMOENS - TINE DEBELJAK, LUZITANCI (Uvod) (231) ZAPISI: TINE DEBELJAK (ARGENTINA), K UVODU V CAMOENSOV EP LUZITANCI (235)) OBLETNICE: FRANCE PAPEŽ, ŠE EN PRISPEVEK V SPOMIN NA TOMAŽA AKVINSKEGA IN TOMIZEM (237) UMETNIŠKA PRILOGA: IZ RAZSTAVE OB 20-LETNICI SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE - slikarja MILAN VOLOVŠEK in METKA ŽIROVNIK entresig lo MEDDOBJE Splošnokulturna revija Leto XIV 1 9 7 4 5t. 3 IZDAJA SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA. UREDNIK FRANCE PAPE2. ZUNANJA OPREMA FRANCE PAPEŽ. DIAGRAMACIJE ARH. MARJAN EILETZ. -NASLOV UREDNIŠTVA IN UPRAVE, RAMON L. FALCON 4158, BUENOS AIRES, ARGENTINA Revija Izhaja Štirikrat na leto. Za podpisane prispevke odgovarja avtor. Spisi s psevdonimom se objavijo le, £e je uredniku znano tudi pravo avtorjevo ime. Rokopisi se ne vračajo. Ta zvezek je 91. publikacija Slovenske kulturne akcije Tisk tiskarne Editorial Baraga SRL., Pedernera 3253, Buenos Aires Editor responsable: dr. Valentin Debeljak Registro Nacional de Propiedad Intelectual No. 1209422 Esta publicacion se terminč de imprimir en el mes de mayo de 1975, en los Talleres Graficos Editorial Baraga SRL, Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina CORREO ARGENTINO SUC. 7 B 8 z ? JO ?> i" (A O z a o o> 50 m o C n o >. ELLOS FRANCE PAPEŽ No volveršn - con la decision de furor y fuego de la libertad dej ar on su viejo mundo y empezaron a explotar las arenas, ciudades y campos, largos caminos en estas tierras americanas. Ellos trasfigurados vencieron las viejas escenas de la muerte, en su condicion de emigrantes, pero el tormento quedo bajo el corazon de los viajeros, pues el tiempo no es destructor sino preservador. Ahora todo esta determinado como en un buen poema: ellos encontraron un nuevo sentido de vida, no sienten mas nostalgia de los primeros anos - ahora calculan y aceptan el dictamen del tiempo, de dia trabajan, escriben y esperan, de noche piensan y observan, Alto es el cielo de verano en su soledad sonora. Por los caminos estan las piedras llenas de dioses y no es posible encararlos sino con la firmeza, no huyendo del pasado, no olvidar la tradicion. La historia puede ser esclavitud, pero puede ser tambien liberacion - t ellos dejaron su viejo mundo por un exilio constructivo y asi el amor hacia un pais empieza como apego a nuestra area de accion. Ellos est&n de viaje mientras las circunstancias cambien, y esta es una nota de su condicion, de nuestra condicion por la que dejamos la patria y todo lo que podemos dar es un simbolo perfeccionado por el tiempo y estas tierras. 16.1 DROBNA PROZA VINKO BEL/C/C SNEG VES DAN je po žlebu pozvanjala mrzla deževnica in ni utihnila niti zvečer. Ko je Janko, rojen v znamenju strelca, prebral svoj horoskop za tekoči teden (»V tvoji ulici spi srce, ki preveč misli nate in Čaka«) in ga razumel v svojim letom primernem smislu (»To je sosedov Bubi; zmeraj me čaka pri ograji, da mu kaj prinesem. In kako ostre zobe ima že!«), je izrezal majhen štirikotnik iz lepenke in na eno stran napisal DEŽ; na drugo pa SNEG. Glasoval bo, kaj mu bo prinesla noč, in sicer v treh turnusih s po devet meti. Navdih so mu dala radijska poročila o voljenju državnega predsednika v parlamentu (ki kar ni prineslo zmagovalca). Vrgel je štirikotnik skoraj do stropa - in ko je padel na tla, je prebral napis: SNEG. šel je in veselo zapisal. Potem je kretnjo ponovil, spet pogledal - in malce poparjeno zapisal': DEŽ. Po prvem turnusu je zmagoval dež s pet proti štiri. Po drugem turnusu je zmagoval dež z enajst proti sedem. Toda po tretjem, zadnjem glasovanju je imel dež trinajst, sneg pa štirinajst glasov. »Trinajst je nesrečna številka. To se pravi: verjetno dežja ne bo, ampak bo v moje veliko veselje prevladal sneg,« je upal. V tej veri je šel spat. Nič ni naročal ko ponavadi: »Mama, zbudi me malo bolj zgodaj, da bom lahko še malce potučkal!« Tudi ni čul, kako je po polnoči žleb utihnil. Drugo jutro je iz postelje pogledal skozi okno. Vse belo. »Sneg! Mama, sneg!« Zbudil je vso hišo - in še nikdar ni tako urno vstal in se oblekel. .. . Malo pred zatonom je bilo z roba planote videti na morju neznansko velik, temnozlato bleščeč se, slepeč narobe klicaj. Malo kasneje je na rozasto oranžnem, od zatona presvetljenem nebu zasijal skrajno izbrušen prvi krajec - in nad njim prva zvezda. Ceste so se pokrivale s tenko skorjo in sneg, zažrt v tla, je postajal temnosinji. Ob tisti uri je Janko videl, da je nov čudovit dan pri kraju. Zadihan od sreče je vlekel sani po hrustljavih tleh proti domu. Osupnil je ob veličastnem blišču med hišami. Vse luči so gorele v novi in stari šoli; javno kopališče, obe banki, občinska hiša -vse je bilo razsvetljeno in v trobojnicah. Kaj se je zgodilo? »Ti si dočakal sneg in si srečen, država pa novega poglavarja in je tudi srečna,« mu je povedal oče in se skozi nenavaden smehljaj zagledal nekam daleč. SUPLENTOV »NEGATIVO« t »čE mi hočeš dobro, mi želi, da bi bil še dolgo zdrav suplent!« Odhajajoči ti vedro odvrne: »Ti si tako čvrst, da boš lahko suplent do zadnjega!« Pomahaš mu. Avto je že vžgan, rdeča zvezdica med LJ in številkami na beli tablici je nenavadno zgovorna, cesta ima do ovinka dvesto metrov, do meje dva kilometra. Tvoja pot se začne na občinskem zdravstvenem uradu v Starem mestu. V 1. nadstropju: čakaj in plačaj; na drugi številki spet čakaj in poslušaj godrnjanje čakajočih. V 2. nadstropju: čakaj na koncu tesnega hodnika, beri časopis, če ti ga kdo posodi, pogleduj na uro in začudeno odkima vaj. Ne naslanjaj pa se na nobena vrata, da ne omahneš v praznino, če bo hotel kdo iz stranišča! Za krajši čas se smej deklici v zelenem, ki se hrupno drsa po parketih, nato dvema, trem - ko njih mame, sicer vdano čakajoče kakor ti, sikajo nanje in bliskajočih se oči žugajo... Nadaljeval boš tešč naslednje jutro na drugem koncu mesta, nekje pod hribom. Pridi, ko je še decembrski somrak in so vrata v poslopje zaklenjena, če hočeš biti med prvimi. Sicer pa še kar gre: stisneš desno pest, v modrozeleno žilo vrh podlahta ti zdravnik zabode iglo, ki izsrka približno dva kubična centimetra krvi. Gledaš jo, temnordečo, svojo, medtem ko ti sestra z vato drgne po ranici in duhaš alkohol. Kot oropan si za nekaj dragocenega, sam sebi se zasmiliš. Koliko je zberejo tam vsako jutro? Vsako 164 leto mora dati suplent približno dva kubična centimetra krvi. In še tretje jutro, s tretjim tramvajem: fotografiranje pljuč. Sliši se, da prepogost rentgen škoduje zdravju. No, suplent ga bo enkrat na leto že prenesel. Dokler bo po vseh pregledih prišlo rjavo uradno pismo in bo v njem zapisano »negativo« - in te bo najprej zazeblo, potem pa se boš zavedel, da ta beseda edino tu pomeni nekaj razveseljivega - se boš vzravnal in se za trenutek začutil više od kolegov in kolegic »di ruolo«, ki jih zakon uspava v veri, da je z njihovimi organi vse prav. (Molimo za ljubo zdravje!) Kakšno olajšanje za povrh, ako prav takrat zašumi iz oblakov in deževnica že naslednji trenutek odplakuje nafto z izmučenih tal in črna belopenasta hiti proti zamreženim požiralnikom! NA BALKONU »TAKO gre torej pri vas takšenle dan h koncu,« zamišljeno ugotovi Blaž Dobodnik. »Takšnale junijska nedelja.« »Pri nas življenje kak dan kar prekipeva. Na šest krajev me je danes vabilo in vleklo od kosila dalje. Pa se nisem mogel odločiti. Ni mi žal. Prišli ste vi. - Le kje jemljete svoj mir?« »Kar na šest krajev?« se spokojno začudi Lobodnik. »Da. Prvič: Ivan Mrak iz Ljubljane predava drevi o svoji dramatiki; kar vidim: poslušalci se bodo pripeljali z avti, predavatelj bo s postaje primahal peš.« »Kdor hodi, več vidi in sliši.« »Drugič: gledališče uprizori v Katoliškem domu igro ,Moje dete', ki jo označuje pripomba .Prepovedan vstop mladini pod 18. letom'. Tretjič: naš vaški kino ima končno na sporedu slovenski celovečerni film ,Vesno', star več ko poldrugo desetletje.« »Tukaj ste pa zares daleč!« »četrtič: vabljen sem na večerno duhovno obnovo, ker je danes prva nedelja v mescu. Petič: ob 16. uri se je v Mačkovljah - to je onkraj Trsta, že na meji z Istro - začel vsakoletni ,praznik češenj', ki bo trajal do polnoči.« »Prikrajšal sem vas zanj.« »Dajte no! In šestič: vinska razstava v Zgoniku, na prisojnem vznožju obmejnih gričev. Že od sinoči, in z brezplačnim plesom.« »Ne boste mi rekli, da je tolikšna nakopičenost poezije pri vas vsakdanji dogodek.« Daleč nad Karnijo se na sivem nebu živahno pobliskuje, tudi cikcaki strel se kažejo - ali groma ni čuti iz tiste daljave. 165 Lobodnik reče po premolku: »Vi s tega roba Krasa nad morjem, kjer se skušate upirati vsem sovražnim vetrovom, gledate na marsikaj drugače. Bojujete se za obstanek.« »Prizadevno gojimo drevo, skrbimo zanj, a njegovi najlepši, najboljši sadeži padajo na sosedov vrt. In vendar ne smemo obupati. Obup je prvi med grehi - v isti vrsti z napuhom, človek je preošaben, da bi sprejel trpljenje - in plane v nič.« Na prostrani železniški postaji, ki njene visoke sinjkaste ob-ločnice od onkraj streh sijejo do naju, je spet nekdo sporočil nekomu nekaj po zvočniku. (»Assistente Fiume, rientra in uffi-cio!«) Lobodnik vnovič prekine molk. »Pri nas pa se je ustalil družbeni sistem, ki mu nekateri prerokujejo, da bo trajal dvesto let.« »In da se bo razširil še čez ostalo polovico sveta. Bral sem, vem tudi, kdo je to dejal'... Kot človeka me je zmrazilo." »Ker je to napovedal nekdanji blesteči svobodnjak Josip Vidmar? - Ta in ona ostrina se bo sčasoma le izbrusila,« tolaži mene in sebe, »čeprav naš rod tega ne bo dočakal.« Stemnilo se je, a na balkonu ne potrebujeva luči. Ottavio Brussa v gornjem nadstropju ko ponavadi hrupno razglasi konec dneva: drugega za drugim spusti vseh šest rolojev, ki jih bo zajtra ob naznanitvi, da je noč minila, z enako stvariteljsko močjo potegnil gor. Z bližnjih in daljnih cest slišiva vračajoče se nedeljske avte. »Berem, kako se zgražate nad socialnimi razlikami, ki vpijejo do neba. Grozite novim bogatašem - nekdaj siromakom in revolucionarjem. Besede, besede, besede... poplava besed! Nič se ne bo zgodilo! še noben sistem ni sam sebe obglavljal. Oblast mora biti čudovit nektar! Zobje se zasadijo v strd in ne spustijo več. Prepričanje, da se ustvarja popolni svet, svet samih srečnih ljudi, se druži z osebnimi koristmi od sodelovanja - torej oblast obdržati za vsako ceno. Tako nastane železobeton.« Kratek molk. »Tisti z največ masla na glavi se pravočasno izmuznejo čez mejo, kamor naša zakonodaja ne more za njimi,« nekam ranjeno prizna Lobodnik. »Tujina jih sprejme odprtih rok, saj bodo živeli od lastnega masla - in še drugim bo kaj padlo.« V dnevni sobi nekdo prižge luč, da sine na balkon, ali ko ne najde nikogar, jo spet ugasne... in je tišina ob koncu dneva. »čez vas pihajo vsi vetrovi, to je velika prednost. Primorani ste ostati čuječi in bojeviti. Svoboda vam nalaga velike in posebne dolžnosti.« To so prave besede! Nekakšna rodovitna žalost me stisne za srce in mi potiša glas. »Naš rod ima višek dneva že za sabo; zato bomo ostali vsak v svojem kraju, če pa smo že na tem robu in takšni, potem je očitno božja volja, da gremo v globino in da pokončno ubiramo korake v čas, ki nam je še usojen. To smo dolžni tudi zavoljo tistih, ki prihajajo za nami: da nas ne bodo obsojali kot pokorjenci za naše grehe, češ prejšnje pokolenje se je samo paslo, suvalo je v vime ko tele, ki msu seski nikdar ne dajo dovolj mleka... Biti kos pohujšanju! Vedeti, da mnoštvo želja samo kali našo srečo! In vpiti, da svet ne ogluši za stvarnost, da zakupniki ne popačijo zgodovine. Zakaj če bomo mi molčali, bodo kamni vpili!« »Ko bomo mi molčali, bodo mladi vpili. Takšna je moja vera.« Vnovič zasveti luč v dnevni sobi in osvetli balkon. Ozrem se. Končno je prišla žena! Z Blažem Lobodnikom stopiva noter. ŽALOVANJE BRANKO REBOZOV Po zelenem polju žalujem, r ki so ga na občinski seji zaznamovali za likvidacijo, mu včeraj posekali drevje in grme, vzravnali vzpetine, zabrisali steze, razkosali v parcele in razdelili med tujce, mu ugasnili živo travnato luč in mu v srce zabodli stolpnice. Žalujem po travah, pticah in drevju( s katerimi sem preplašeno strmel, kako se je pogrezalo ozemlje sanj, kajti v moreči praznoti teh krajev zdaj žvenkajo žage in sikajo sekire, strašijo traktorji in tulijo sirene, zdaj so se tu naselili tujci, ki govore naš jezik nerazumljivo, gledajo srepo in brezdušno, se pogovarjajo sami s seboj in se ljubkujejo s svojimi avtomobili. In jaz( domačin in živa priča kako so ugrabili tisočletno last, jaz se vračam iz preteklosti z dedi in trepečem pred rajnim očetom, ki iz groba zahteva, da ga peljem domov, samo do vrat hočem, šepeče. Kaj naj mu rečem, kaj pokažem? Vsi strmimo v sedanjost vrtoglavi, kot sta Adam in Eva strmela v keruba, ki je na meji raja grozil z ognjenim mečem. V prihodnost si želim zbežati, kjer ljudje ne bodo več tujci in se povrnejo ptice in sanje iz mrtvih, se na vasi začuje spet fantovski vrisk in se v silnem zvonjenju iz gorskih strani dvigne spet sonce iz brezna, kamor ga je pahnila zahrbtna noč. žalujem, ker se je v meni ugreznil svet sanj 168 in sem ostal sam sredi resničnosti. SONETA O VONJU KAREL RAKOVEC BASEN O DEZERTERJU IN PSU Goodness is something chosen. (A. Burgess, A clockwork orange.) Zleknil se je, iztegnil vrat, med prednje noge položil glavo, dvignil eno oko, naperil ga z nenarejeno brezbrižnostjo v tvoje medene tedne svobode. Ha, kako malo so vredne samozavestne zadnjice! Pošteno je obesiti ovratnik, kot kdor ženo za oglom pusti, in curniti v zavedne? žalim te? Smeh mi bo zrahljal verigo! Kaj veš ti, duhosledec, naj te bes, o časti? In če v park pod senčno figo privede sled duhov in vonjev? Pes zehne do pljuč, ko ti krtači dlako. Zvest skledi in Pavlovu ima rajši tlako. VINJETA ŽELEZNIH VRAT ... nisem vedel, Smrt, da si najskrivnostnejša Ljubezen. (A. Gradnik) Stilizirane vitice ženo iz trdnih tečajev, vase se zapirajo železne( križajo vonj in ne vedo, da je ljubezen, razvežejo se v angela, ki je namrdnil usta v vstajenjsko trobento v desnici, v središču nepovratnih vrat nared (skoz očesa ribiške mreže ciprese žare), da iztisne zreli plod okroglih lic. V obupnem upanju, da bo zveličan, slabič, dokler ga ni obsijala Smrt, sebičen, izvil je bič samogoltnim zrcalom labirinta, spoznal njenih cipresnih stegen vrt, ker noče zaprta trta priti k trgatvi nerodovitna. Zakaj Ljubezni ni nič nemogoče. VISOKA POLITIKA LEV DETELA Vroče so južnoameriške noči Anonimus PREZIDENT je sovražil vsakršnega tekmeca. Prezident je bil častni doktor portoriške univerze, član Oxfordskega medicinskega društva, diplomirani medicinec. Težka leta boja za prakso, družino in ugled so bila za njim. Sedaj je vodil državo. Vlak, s katerim sem se skušal pripeljati do njegove prestolnice, je iztiril pet kilometrov pred ciljem. Sicer pa država ni imela železniških prog in je zato gornji stavek o železniški nesreči neresničen; taka nesreča se je zgodila drugje, v drugi državi, na resničnem vlaku, s katerim pa jaz nisem potoval. Torej ni tako jasno, ali so gornji stavki resnični. A kaj je sploh resnica? Zagotovo pa bi se naša zgodba mogla zgoditi. Morda se je celo zgodila, ali pa se ta trenutek godi. Iz hotela Prežidentovega glavnega mesta je bilo kaj težko prodreti do samotne vile ob morju, v kateri je stanoval doktor Viso. Rekli so mi, da se je zgodila nesreča. Toda kakšna nesreča? Doktor Viso ni bil človek, ki bi silil v nevarnosti. Političnih nevarnosti pa se je še posebno izogibal. Kaj se je torej zgodilo? Iz viharne teme je vstala črna Prezidentova glava z velikimi frankenštanjskimi naočniki. Prezident je odprl usta, videl sem Drakuliov translunarni zob. Tu je šlo za nekakšno čarovnijo, za zaklinjanje duhov. V svetlobi žarometa se je svetila velika Pre- zidentova glava. V lobanji je utripala zloveščost možganov in se črnila iz ogromnih, za naočniki biodečih oči. Končno govore, da v tej državi tudi mrtvi živijo naprej, da se vsako noč ob zakli-njanju duhov, ob mračnih pesmih duhovnikov-čarovnikov odpro grobovi in da iz njih vstajajo pravkar umrli v novo življenje. Nekateri govore, da je Prezident že tisoč let star. Morda sploh ni več živ, a še vedno živi. Ali bi kljub pozni uri mogel še govoriti z doktorjem Visom? S katerim Visom? Tega imena še nismo slišali. No, s tukajšnjim praktičnim zdravnikom. žaromet na policijskem avtomobilu se uperi naravnost v moje oči. Doktor Viso je vendar živel v tej hiši, ob morju. Pokažite dokumente! Tujec! Mi ustvarjamo socialno revolucijo. Mi vztrajamo na zgodovinskem izročilu naših rodov in na posebnih zamislih gospoda Frezidenta. Ljubite našega Prezidenta? Seveda ga ljubim, drugače ne bi živel na tem otoku! To ni otok, to je Država! Mi bomo pokazali, naša socialna revolucija je mer oda j na za ves svet. Prezidentove knjige poznajo danes povsod, v Parizu so eno glavnih branj, dnevni pogovor. Umaknil sem se s tega hudičevega otoka, policistov ni za menoj. Kaj se je zgodilo? Je Prezident ubil tega požrtvovalnega zdravnika, saj je znano, da ne trpi tekmecev, šolanih ljudi? Skoraj vse je že pregnal z otoka. Pravijo, da je prezident mnoge lastnoročno ubil. Ne trpi, da bi ga kdo preživel. Pred njim morajo vsi drugi umreti. Samo sin, njegova genetična kri, ga lahko preživi. Toda ta je še dojenček, a je že bil imenovan za generala in je častni doktor univerze. Prezident se boji umreti. Vse hoče preživeti. Gre mu za oblast in nadoblast. Le zakaj sem zašel na ta hudičev otok? Iz daljave slišim nabijanje valov. Pošastna noč. Gotovo so se odprli grobovi in vstajajo mrtvi v novo življenje! V daljavi zagledam svečavo glavnega mesta. Pred polnočjo bom bržkone že v hotelu. Premetavam se po ovinkih kačaste ceste. V gorah zamolklo bobni. Bližajo se nove nevihte. Za menoj zatulijo sirene. Policisti z brzostrelkami me ob-172 krožijo. Ste poznali gospoda Visa? Doktorja Visa? Seveda. Dva črna policista prisedeta. Premetava nas proti policijski prefekturi. Veste, doktor Viso ni bil dober človek. Debeli policist me srepo motri in skuša razbrati odziv mojega obraza. Veste, doktor Viso ni imel rad našega Psezidenta! Tega nisem vedel! Menil sem, da se Viso ne vmešava v notranje probleme države, temveč opravlja zgolj svojo zdravniško umetnost. Doktor Viso je govoril grde reči o našem velikem Prezidentu! Nič takega nisem vedel. Res ne? Potem pa povejte, kaj vas je danes pod večer gnalo v Visovo stanovanje? Da vam po pravici povem, zgolj prijateljsko čustvo. Nič nisem vedel za Visove politične nagibe. Prosim vas, gospodje, kaj si le mislite! Res cenim gospoda Prezidenta. čeprav nisem državljan vaše države, temveč le gost. Tako je prav. A vseeno vas moramo povabiti h gospodu načelniku. Kaj se je zgodilo? Veste, mi nismo krivi. Doktorju Visu je spodrsnilo na stopnicah. Padel je in se je ubil. Bom lahko videl njegovo truplo? žal ne, gospod. Zaradi nevarnosti epidemij zažigamo vse umrle takoj potem, ko so umrli. Tak je ukaz Prezidenta. Vedno neznosneje nas premetava preko ceste. V gorah vedno usodneje grmi. Nevihta je že čisto blizu. Stresa nas čez s kamni tlakovani glavni trg. V ozadju vidim s tanki zastraženo predsednikovo palačo. Z bližnjega griča se smehlja Grand Hotel, moje bivališče, edini mirni, zaščiteni kraj v državi. Pomikamo se proti prefekturi. Izstopimo. Poglejte, prijatelj doktorja Visa! Proti meni drvi velikanski portret gospoda Prezidenta. Orjaški naočniki me hočejo posiliti. Gospod Prezident je rekel: Medicina je mati učenosti! Torej ste ga poznali, doktorja Visa? Seveda. Saj sem že povedal. Obžalujemo. Tragična zadeva. Smrt na stopnicah, žal se je preveč vmešaval v notranje zadeve države, če ne bi umrl, bi ga morali izgnati. Bil je ameriški kapitalist, ruski komunistofašist. Takih ljudi tu ne rabimo! Ni imel rad gospoda Prezidenta! Vem. Kdaj pa ste ga spoznali? Pred tridesetimi leti! Zanimivo. Pa sta se kaj pogovarjala o gospodu Prezidentu? Ne. No, tu vas moram popraviti. Doktor Viso je kritiziral Prezi-dentovo socialno revolucijo, in to kljub številnim vidnim uspehom. Nisem vedel. Nevihta bobni po policijskih oknih. Bliski švigajo čez Pre-zidentovo sliko. To je noč, v kateri mrtvi vstajajo iz grobov, da bi ponovno živeli! Dobro. Lahko greste! V sosednji sobi vas bomo samo še za trenutek zadržali, da zabeležimo vaše osebne podatke! Nasvidenje! V sosednji sobi je odprt televizijski aparat. Prezident govori. Vsi upirajo oči v migotajočo sliko. Prezidentov glas grmi čez sobo. Socialna revolucija je na pohodu. Zemlja je odvzeta, nasprotniki poraženi. Zemljo začasno upravlja Prezident sam. Revščina bo izginila. Sicer pa nismo tako revni. To ni res! To govore nasprotniki! Z denarjem odvzete zemlje( ki jo osebno upravljam, bomo kupili novo orožje. Braniti se moramo. Ko bo ljudstvo manj neuko, bo lahko namesto mene upravljalo odvzeto zemljo. Naša socialna revolucija! Stari afriški bogovi pridejo nazaj! Stari čarovniki nas bodo popeljali v novo življenje. Mrtvi bodo vstali iz grobov! Mi smo jedro novega sveta, država z veliko preteklostjo, najstarejšo tradicijo in veliko bodočnostjo. Policisti ploskajo. Nihče se ne zmeni zame. Sedem na stol. Vsi so nas pustili na cedilu. Na nikogar se ne smemo več zanesti. Toda to se bo spremenilo. Spoznali bodo naše enkratno poslanstvo. Mi smo kvas sveta, jedro lepše bodočnosti! Pravijo, da nismo demokracija? Toda, kaj je sploh demokracija? Naš način najbolje odgovarja človekovemu življenju, ščiti in plemeniti ga, daje mu varnost in gotovost. Ljudje ne rabijo blebetajoče demokracije, temveč varno, trdno roko v upanja polno bodočnost. 174 Ta trdna pot v boljšo bodočnost je naša Demokracija. Zaigrajo državno himno. Vstanem tudi jaz. Kolena se mi šibi j o od utrujenosti in živčnosti. Zapišejo moje osebne podatke. Odvlečem se na cesto, čez pločnik šumi dež in izpira umazanijo. , Iz zvočnika hrešči komentatorjev spolzki glas. Odžene me v neznanski grozi med košata tropska drevesa, šumim skozi soparni zrak od palme do palme. Spodaj na glavnem trgu so ljudje majhni kot mravlje. Na televizijskem ekranu stojita gospodar in hlapec, razbojnik in njegov pomočnik, in podeljujeta odlikovanja. V opičjem letu me nosi od palme do palme. Končno se zavedem. Prebadajo me kot streli ostre policistove oči. Zdrznem se in krčevito zaploskam. čutim, kako se oči umaknejo v temo. še vedno ploskam, toda sedaj me policist ne opazuje več. Skozi oblake motno sveti luna in riše mračne sence na obzorje. Zmagali bomo! Potikam se po zavitih ulicah. Le zakaj je moral doktor Viso umreti? Zapustiti bom moral ta prekleti, hudičev otok in se umakniti v domovino. Tu me še obsodijo špijonaže, ki je nisem zagrešil. Spet se plazim proti razsvetljenim ulicam v centru mesta. Revščina preklinja iz teme in joka. Kot gromozanski vse pod-jarmljajoči pokrov pritiska tropska noč na ubogo deželo. Prezident pritiska iz oblakov na vse in uničuje vsakršno upanje. Spet sem v bleščavi električnih luči. črke s kričavega plakata me režejo na dvoje. Prezident na sliki dviga pest in grozi vsem na svetu. Kjerkoli stopam, povsod me iz drobovja mrzlih hiš zasleduje ostri, kot rafal odsekani Prezidentov glas. V tej deželi je Prezident nadvse pomembna oseba. Faraon, nezmotljivi mislec, sila, ki se ji ne moreš in ne smeš upreti, če nočeš plačati z življenjem. Grenak občutek mi prebada notranjost. Le zakaj je moral doktor Viso umreti? Le zakaj te smrti niso javili po radiu in televiziji? Le zakaj so jo zakrili, zamolčali? Le zakaj doktor Prezident tako silno sovraži vse zdravnike, ko mora vendar sam kot zdravnik vedeti, kako važna je medicinska umetnost za boljše in daljše človekovo življenje? Le zakaj je ubil ali pregnal skoraj vse zdravnike iz države? Samo trije so še ostali in nič dobrega jih verjetno ne čaka. Doktor Viso, moj dobri, ubogi prijatelj, ti si bil eden zadnjih idealistov na tem otoku! Drvim skozi noč. Koraki tolčejo po umazanih kamnitih tleh. V daljavi vstaja razsvetljena praznična podoba Grand Hotela, kot da bi bil grad iz pravljice, stavba iz neke druge dobe in nekega drugega sveta. Divje tečem in skušam uiti neverjetnemu prividu. Vrtoglavica me meče preko ceste proti hotelu, ki postaja vse večji in večji. V opičjem letu letim nad strehami tega prekletega mesta, nad trumami beračev in upirajočih se delavcev. Nenadoma začutim, da je z mojo roko nekaj narobe. Natančneje jo pogledam in vidim, da je vsa razcefrana. Kri mi curlja prekoi srajce. Zadelo me je, si mislim. Ne bom ušel iz te države. Z zadnjimi močmi pri tavam do hotelskih vrat. V sprejemnici stoje policisti. Policijski oficir pristopi k meni in mi reče: „Pazite. Doktor Viso je tragično umrl, padel je po stopnicah in se ubil. Pustite zadevo v miru. Ne stikajte za stvarmi, ki se vas ne tičejo. Razumete? Nesreče ne počivajo." Pomikam se do hotelskega bara in kažem natakarju okrvavljeno roko. »Malenkost, malenkost, krogla vam je samo obdrgnila kožo. Umili vas bomo in vse bo kmalu dobro." Končno sem spet v svoji sobi. Prižgem nočno svetilko in na mizi zagledam strašno stvar. Stresem se od groze. Na mizici leži na vidnem mestu prepovedana knjiga »Načini logičnega svobodnega mišljenja". Branje ali razširjanje te knjige se v Prezidentovi državi kaznuje s smrtjo. To je zaseda, me spreleti. Nastavili so mi knjigo, da bi me tem laže obsodili. V mrzlici prižgem vžigalico in knjigo v kopalnici zažgem. Ko je popolnoma zgorela, se pomirim. Nad mojo posteljo se črni velikanski napis »Prezidentova država je predhodnica poznejšega splošnega svetovnega ustroja". »Naša Demokracija ni vaša demokracija." Pod temi napisi padem v svinčeno spanje. KRALJ IZ SENC ciklus pesmi LEV DETELA KRALJ IZ SENC Predigra: ljubezen in nevarnost na pohodih, zasenčene oči požirajo temo, ptiči lete visoko nad pogorji, dež požira osovraženo nebo. na vrtu rastejo visoke sence, les sanja o spremembi bivanja, barve se plazijo iz aparatov, film riše zaroto sanjanja. kralj senc mi je pokazal grad. zelena roka mu plapola kot zastava, rdeči pesek pada na moj vrat, v teh zgodbah sem doma, tu biva moja glava. Igra: kralj iz senc, bivanje brez glave, ko noč polzi pod lunino svečavo, rdeči pesek me zasipa z ognjem, ptiči lete visoko nad pogorji, visoke teme mi rastejo iz oči, zenice sanjajo spremembo, ki je ni, barve noči se plazijo iz aparatov, tema kuje zaroto bivanja avtomatov, spet stopa kralj po šahovnici iz maha, že spet je dvignil roko, šteje ure, pesek polzi v noč, reka teče, 177 življenje gre, ne vrne se nikoli, tako šumijo sanje kot žalna zastava, tako zaspim v zgodbah, ki so moja glava. SANJE O NESREČI SVETA ponoči, ko spim, predro sanje pokrajino: ponoči, ko bedim, jadra po sadovnjaku bela ladja: drevesa se priklanjajo, veter kotali rdeča jabolka čez obzorje: ves vrt je silovito morje in ladja jadra in ladja jadra in drevesa se priklanjajo in kapitan kliče JUHEJ in jabolka so rdeča kot kri in srebrna ura na cerkvi doni in čas pada v rosno travo in kri teče pod lunino svečavo in ladja jadra in ladja jadra in kapitan kliče JUHEJ ALI BO ŠE VETRA ZA NAPREJ in rdeče žogice se kotale po vrtu in rdeče vino stoji na belem prtu in kapitan pije in je od žganja ves nor in ladja rase v silovit ustroj in rdeča muzika igra čez dobrave in nad vrtom v sobi sanjam strašne stave in kocka pade in ura utihne in ladja utone in petelin krikne in na vrtu udari jabolko v rosna tla in v temi sanjam o nesreči sveta. STROJ IN SLIKA televizor sem izklopil, iztaknil sem si oči, vse spi, po črnini trdoglava luna drvi, možgani so na delu, v srcu zagledam 178 VELIKI STROJ, mimo hiše brezglavo drvi, ko vse spi, ko luna bolšči, se v mojem srcu premika SLIKA, VELIKI STROJ drvi po črnini, drevesa žvižgajo v izgubljeni temini, vse spi, na postelji sedim in v temo strmim, v vetru se zavesa premika, v moji notranjosti doni BLAZNA SLIKA, STROJ drvi mimo hiše in strmih dreves, luna prižiga po temi vratolomni kres; moje oči je iztaknila tema, v črnini gledam do dna, v srcu se premika DIVJA SLIKA, v moji notranjosti se blazno pomika, vse spi, ura udarja tri, po črnini izgubljena luna drvi, televizor počiva, na stolu sedim in v temo strmim, čez glavo mi drvi POGUBNI STROJ, noč me poziva na smrtonosni boj, mesečina me reže v dve postavi, svarilni klici done po dobravi, sedim, v oči se mi luna pomika, na steni visi POGUBONOSNA SLIKA: stroj se vrti in se divje vrti, ura stoji, čez stopnice teče kri. PRED OGLEDALOM opolnoči sem se videl v ogledalu, brez maske, kot sem se rodil iz bilk in prsti, mesec mi je srepo zrl v oči, videl sem se torej tak kot sem, opičji lasje so mi šelesteli v nočnem vetru, oči so se prestrašeno vrtele, sive zenice so blazno gledale mesec, bila je strašna noč spoznanja, dvignil sem palico in jo zavihtel proti mesecu, bil sem velika preplašena gorila in bil sem prvi človek, ki uporablja orodje, in palica je treščila čez ogledalo in ga razbila na tisoč koscev, moj blazni obraz prve opice je sijal v nočni tišini. PRIHOD strah, ki je pri meni že stoletja, ta blaznež, ki navija uro v mojih možganih, to srce, ki je divje kot kvartopirec, oh, ta moja norišnica, pravkar odpiram vrata, sanje drvijo v temo, to sem jaz, zdaj prihajam iz noči, zdaj sem na cesti, blaznost me vrtinči čez pokrajino, srce mi utripa v brezglavi grozi, možgani se svareče lesketajo, nevarnost je vsepovsod, bojim se, in vendar grem, in vendar prihajam, čeprav se bo porcelan razletel na tisoč koscev. MOJA HIŠA - TVOJA HIŠA v sosednji hiši joče sreča, v sosednji hiši živi nekdo, ki ima drugačen obraz, v sosednji hiši je drugačno življenje: sosednja hiša je bela, moja hiša je rumena, v sosednji hiši so jasnega srca, v moji hiši je strah doma, groza se premika čez strop, globoko v kleti čaka name odprt grob: v sosednji hiši šumi belo življenje, v moji hiši usiha rumeno trpljenje. V NEDELJO v nedeljo zapustim to vas, v nedeljo grem tja, kjer me nihče ne pozna, v nedeljo sem tako srečen, v nedeljo me ni več, v nedeljo so vsi na deželi, v nedeljo pridejo, zato odidem, v nedeljo mine moje življenje, v nedeljo se začne nekaj drugega, zapleteno je to življenje, vedno gredo v nedeljo na deželo, v nedeljo občudujejo rastoče žito, lepe so nedelje, ki jih ni, moje nedelje so drugje, jaz torej grem, ker pridete, jaz torej odidem, ker je nedelja, nedelja me bo umorila, nedelje so zapletene, moje nedelje so rumene, v nedeljo odidem, v nedeljo zaidem. NOČNI ČAS ponoči zazveni zvon: ptič sfrfota z volčjega drevesa, po sobi doni blazni bron, onemim sredi temnega plesa. v sobi živi nočni strah, spanec je zašil otroku oči. lasje mu blestijo Kot zlat prah, v postelji pračloveško spi. pokrijem mu goli vrat, ujeda petkrat zakriči. globoko v temi sika gad, iz nevidne zasede na življenje preži. otrok pleše v rumenem gozdu, sanje ga butajo v neznane pasti, po sobi plešem v mrzličnem ognju, temačni zvon me rumeno svari. PRIVID polnoč je minila, v nadstropjih življenja počivajo pasti, v petem nadstropju je utihnil radio, iz drugega nadstropja zaslišim blazen smeh, SEDAJ PRIHAJA, SEDAJ PRIHAJA, vidim ga, črnega zmaja, črne sanje, črno leto 44, že spet je tu črni mož z ogromno torbo, nočna grožnja iz mladosti, volkodlak iz temnih kož, koraki done po hiši, vsak čas bo tu, vsak čas me zasliši, vsak čas me dohiti, vsak čas me umori: vse spi. noč je v hiši. nič se ne sliši. sanje me vozijo v nove pasti, črni mož me še vedno lovi. USPAVANKA opolnoči za doni votli rog, v grozi zajoka umorjeni otrok, privid zažvenketa v prazni hiši, čez obraz mi zdrvi opomin, zbudi me zeleni spomin: - sin, saj že spim. saj že spim... tema rožlja preko odsekane glave, pod repatico migljajo blazne daljave, beli lasje sijejo v ugasli svečavi, gospod Blaznež besni v strupeni goščavi: - sin, saj že spim. zagotovo že spim... kličem in se ne prikličem, tema mi grozi s črnim bičem, zaman je zajokal moj prvi otrok, danes je sklenjen čarovniški krog, 182 na violino igram praznih rok, nikoli ne bo stopil do mojih vasi, nikoli ne bo odkril moje obledele krvi: - sin, saj že spim. zagotovo že spim. doktor Umor divja čez stopnice, doktor Groza žaga knjižne police, pri pisalni mizi sedi gospodična Smrt, svinčnik ji regija kot strojnica, njegov odtis je grd, zbudim se, nad mano je zelena repatica. vidim jo, sestrico, usodno krivico: poženem se v noč in zadonim. slišim se ne. zagorim, ko zaspim. TRI KANTATE ZA VELIKI TEDEN VLADIMIR KOS 1 MED MRAKOM IN ZORO Kaj si mi hotel reči včeraj, dež, ko si tiho trkal na sobice okna, brez zvezd„ brez pisma o breskvi cvetoči ? Jaz sem bil čakal. Z mrtvim pajkom v mreži. Nikogar ni več bilo v bambusov šelestenje. Pes se je jokal nad morjem. Zdaj bo že skoraj zoro našel svit. Cez zaslon papirnat bo švignil ves zlat njegov krik. In meni bo krajše čakanje. 2 DREVO SUO Drevo suo, med zadnjimi razpadlimi stvarmi na vdove vrtu med težkimi aprilskimi oblaki, vijolično, premišljevaje, v zrak smehljaje se, drevo neplodno - kako si zvedela za plodne čase ? J e veter pel od ponedeljka tja do senc sobot, ves smrtni teden? Ker Božji Sin je zdaj Nesmrtni Človek. Suo, suo. je veter bral ti zvitek;, poln prerokb, kako sam Bog bo v resničnem raju ljubkoval rastline? Držeč navzgor, v vijoličnem kimono, z vzorci zvezd, živeče ceste, grajene z drobci vrta s strto vazo -drevo suo, kako si bolj resnično kakor jaz! Odkrij srce mi, ki slavčki mu pojo s srebrnim glasom. 3 MED MRAKOM Tema se z mesca leščerbo na roki v potok sklanja. V kristalni krsti spi za vedno češnjev cvet. Tema ga z mesca leščerbo vprašuje: Ali sanjaš? In ve, da veter s stekla briše zvok besed. Tema majavo gre čez most iz hribov, most iz kamna. A z mojih strun še zmeraj vriska češnjev cvet. Japonski slavčki igolijo od jutra do mraka, a ne ponoči. Ime drevesa su6 je treba izgovoriti v dveh zlogih s poudarkom na -61 je pravzaprav tanko, tanko drevesce in, verjemite mi, temno vijoličn« barve; listi se rode 3ele, ko cvet odpade. THOMAS STEARNS ELIOT KOKTAJL (THE COCTAIL PARTY) komedija Poslovenil FRANCE PAPEŽ DRUGO DEJANJE NEKAJ TEDNOV POZNEJE. ZJUTRAJ. SIR HENRY HARCOURT - REILLY PRI PISALNI MIZI V SVOJI POSVETOVALNICI V LONDONU. PRITISNE NA GUMB. VSTOPI BOLNIČARKA-TAJNICA S PAPIRJI. R E I L L Y Gospodična Barraway, še enkrat bi želel ponoviti navodila glede treh sestankov za danes popoldne. Razumeli boste, kako važno je preprečiti vsakršno srečanje. BOLNIČARKA Jasno ste nakazali, sir Henrik: sestanek s prvim pacientom bo ob enajstih. Počaka naj v sprejemnici, takoj nato ga boste sprejeli. R E I L L Y Takoj ga bom sprejel. In naslednji? BOLNIČARKA Počaka naj v sosednji sobi, kot ponavadi. Prišla bo četrt ure kasneje, morda jo boste pustili čakati. R E I L L Y Ali pa ona mene. A mislim, da bo točna. BOLNIČARKA Brž ko bo prišla, vas bom poklicala po telefonu. Nato naj počaka, dokler trikrat ne pozvonite. R E I L L Y Pa tretji pacient? BOLNIČARKA Počaka naj v manjši sprejemnici in ni treba, da vas obvestim, kadar pride. Ko nato pozvonite, pospremim prva dva in ko bosta že zunaj.. . R E I L L Y Prav, gospodična Barraway. To je za zdaj vse. BOLNIČARKA Gospod Gibbs je tukaj, sir Henrik. R E I L L Y Recite mu, naj vstopi. (BOLNIČARKA ODIDE. SKORAJ NATO VSTOPI ALEKS.) ALEKS Kdaj je sestanek s Chamberlaynom? R E I L L Y Ob enajstih - kot dogovorjeno. Ni veliko časa. Povejte, ste imeli kakšne težave ko ste ga prepričevali, da sem jaz pravi zdravnik zanj? Težave? Ne. Celo nestrpen je bil, ker je moral čakati štiri dni na sprejem. R F I L LY Potrebno je bilo počakati, da mu je uplahnil odpor. Zanima me, če zaupa vašemu mnenju. ALEKS Da. Slepo. Ne zato, ker bi me imel za zelo razumnega, marveč zato, ker misli, da sem dobro poučen človek, ki ve tako za dobrega zdravnika, kot za dobro trgovino. Poleg tega pa bi bil šel h kateremukoli zdravniku, da ga le ni priporočila žena. R E I L LY Njej sem že jaz izrecno naročil, da mu ne sme omeniti mojega imena. ALEKS Običajna previdnost. Zdaj je ves zmagoslaven, misleč, da jo je ukanil. Predstavlja si že, kako se bo kesala, kadar ga boste napotili v kakšno zdravilišče, kamor ona ne bo mogla z njim. Uživa v svoji bolezni. R E I L L Y Tako mu bolezen nudi dvojno ugodje: odmik od sebe in prepričanje, da je boljši od žene. ALEKS Ali ne tudi pobeg od nje? R E I L L Y Ne, pobegniti ne želi. ALEKS Zdaj živi v klubu. R E I L L Y Da. Od tam je tudi pisal. (ZAZVONI TELEFON. REILLV DVIGNE SLUŠALKO.) 189 Da.. . da, naj pride. Danes bo precej posla. Po stranskih stopnicah se umaknem. Vrnil se bom, ko bodo že vsi odšli. R E I L L Y Da, ko bodo odšli. Kgg®*. (ALEKS ODIDE PRI STRANSKIH VRATIH. -BOLNIČARKA PRIPELJE EDVARDA.) EDVARD Sin Henrik Harcourt - Reilly. . . (OBSTANE IN STRMI V REILLYJA.) R E I L L Y Dober dan, gospod Chamberlayne! Sedite, prosim. Ne bom vas zadrževal. - Torej, gospod Chamberlayne? EDVARD Preden sem vstopil, mi je prišlo na misel, da bi mogli biti vi isti, a sem zavrnil to kot nov znak bolestnosti. Da, moral bi vedeti in ne priti po priporočilu nekoga, ki vas ne pozna. A Aleks zna prepričati. Njegova priporočila trgovin so bila vedno zadovoljiva. Oprostite, a je res pravi bedak. Rad bi vedel. . . pa saj ni važno. Bolje, da že zdaj odidem. R E I L L Y Ne. Sedite, prosim, gospod Chamberlayne. Ne boste odšli, zato je bolje, da sedete. Hoteli ste nekaj vprašati. EDVARD Da. Ali vas je takrat, ko ste prišli k nam, moja žena povabila v goste - kakor sem domneval - ali pa je po vas poslala? R E I L L Y 190 Ne bi rekel, da bi me bila povabila; gospa Chamberlayne ni vedela, da bom prišel. Vedel pa sem, da bom našel fam vas in v kakšnem stanju vas bom našel. Vendar— ste že prej poznali mojo ženo? R E I L L Y Da, poznal sem jo. EDVARD Torej je vendarle past! R E I L L Y Ne imenujte tega past. A če je kje kakšna past, ne morete iz nje. Torej.. . je bolje, da sedete. Upam, da je stol udoben. EDVARD Ali ste vedeli, kaj se je zgodilo, preden sem vam povedal? R E I L L Y Da, tako je. A pojdiva k stvari; pustiva zaenkrat to vprašanje. Povejte mi najprej, glede katerih težav si želite moje poklicno mnenje. EDVARD Mislim, da vas ne smem grajati, ker ste mi vrnili ženo; kajti zdi se mi, da ste me skušali prav vi prepričati, da mi je bolje brez nje. Vendar, ali niste spoznali, da se jaz nisem mogel odločiti? R E I L L Y In če bi vam ne pripeljal žene, gospod Chamberlayne, ali menite, da bi bilo zdaj bolje? EDVARD Res ne vem, a težko, da bi bilo slabše. R E I L L Y Moglo bi biti mnogo slabše. S svojo odločitvijo bi mogli uničiti troje življenj. Zdaj jih je dvoje, a vi ju lahko še vedno rešite uničenja. 191 Govorite, kakor da bi bil jaz zmožen dejanj. Če bi bilo tako, mi ne bi bilo treba iti k vam, niti H komu drugemu. Prišel sem kot bolnik. Če vas moj slučaj ne zanima, grem lahko kamor koli drugam. R E I L LY Ali imate vzrok, da mislite, da ste bolni? EDVARD Zdi se mi, da bi moral zdravnik to sam vedeti, ali pa vsaj preiskati znake bolezni. Dvoje oseb mi je svetovalo zadnji čas skoraj z istimi besedami, naj bi šel k zdravniku. Rekli sta - skoraj spet z istimi besedami - da sem na robu živčnega zloma. Jaz nisem opazil, vendar če so drugi to videli, bi dejal, da je bolje iti k zdravniku. R EI L LY Izraza „živčni zlom" jaz ne uporabljam-, lahko pomeni skoraj vse. EDVARD Spoznal sem, da je moj primer precej neobičajen. R E I L L Y Vsak primer je edinstven in vendar sličen drugim. EDVARD Ali je kakšno zdravilišče, kamor pošiljate meni podobne bolnike in kjer jih sami opazujete? R E I L L Y Nagli ste, gospod Chamber!ayne. Za razne vrste bolnikov so različna zdravilišča. Za nekatere je zdravilišče šs najmanj primeren kraj. Preden pa se odločimo, kaj je storiti z vami, moramo najti, kaj vam je. EDVARD Dvomim, da bi imeli kdaj sličen primer. 192 Jaz sem opustil vsako vero v svojo osebnost. IZ UMETNIŠKE RAZSTAVE OB 20 - LETNICI SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE MILAN VOLOVŠEK - PAMPIONA V RDEČEM MILAN VOLOVŠEK - MATI R E I L L Y Bogmeda, to je resno. Zelo splošna bolezen, res, zelo pogosta. EDVARD Spominjam se: v otroških letih... R E I L L Y Jaz pričenjam pri sedanjem stanju in grem nazaj tako daleč, kakor se mi zdi potrebno. , Glejte, vaši spomini iz otroških let bi bili v sedanjem duševnem stanju pretirani in ponarejeni. Poskrbeli bi za čudovite sanje, samo da bi me prepričali. Pripravil bi vas lahko, da bi se predali kakršnemu koli salnjarjenju, a ta bi godilo vaši domišljavosti in vam vzbujalo začasni občutek, da ste zanimivi. EDVARD A mene kar muči občutje lastne nepomembnosti. R E I L L Y Točno. Mogel bi vam dati občutje važnosti in vi bi imeli to za čudežno ozdravljenje, a povzročali bi neprestano toliko zla, kolikor bi vam bilo le mogoče — dokler bi ne padli v nesrečo. Polovico gorja na svetu so krivi ljudje, ki hočejo biti važni. Nimajo namena škoditi in krivica jih ne zanima, ker je ali ne opazijo, ali pa jo opravičujejo', da se tako laže predajajo večnemu naporu, misliti dobro o sebi. EDVARD Če sem jaz tak, sem moral povzročiti že ogromno zla. R E I L L Y Ne toliko, kakor bi vam ugajalo misliti, ampak samo, vzemimo, v mejah vaših skromnih možnosti. Poskusite mi razložiti zdaj, kaj se je zgodilo, odkar sem bil pri vas. EDVARD Uvidel sem, da sem želel ženo nazaj 193 samo zato, ker me je ona pripravila v to. Komaj sva bila četrt ure skupaj, sem že začutil jasno in določno, morda prvikrat tako določno, vso nasilnost in nestvarnost vloge, ki mi jo je vedno nalagala s trmasto, podzavestno in nečloveško silo, ki jo imajo nekatere ženske. Brez nje je bila praznina. Ko sem spoznal, da me je zapustila, sem začel razpadati, neha! sem obstajati. To mi je ona povzročila. Ne morem živeti z njo - to je zdaj nevzdržno - in ne morem živeti brez nje, kajti onemogočila me je, da bi imel lasten obstoj. To je povzročila v petih letih skupnega življenja! Ne morem več živeti drugače, kot pod njenimi pogoji. Sam moram biti, a ne v istem svetu z njo. Zato vas prosim, napotite me v vaše zdravilišče. Ali bi lahko bil sam? (ZAZVONI TELEFON.) R E I L L Y (V SLUŠALKO.) Da. (EDVARDU) Da, tam bi mogli biti sami. EDVARD Dvomim, da ste razumeli, kar sem pravkar govoril. R E I L L Y Potrpite z menoj, gospod Chamberlayne. Mnogo se naučim, če vas samo opazujem in vas pustim, da govorite, kolikor se vam zljubi. Zabeležim si, kar mi ne poveste. EDVARD Nekoč sem doživel višek telesne bolečine, a zdaj vem, da obstaja še hujše trpljenje. Presenetljivo je - če je nekdo lahko presenečen, -da me ni strah telesne smrti, a to duševno umiranje je strašno. Razumete, kaj trpim? R E I L L Y 194 Razumem, kaj hočete reči. Nimam več lastne dejavnosti. Prišel sem k vam in to je zadnja odločitev, ki sem jo bil zmožen storiti. Zdaj sem v vaših rokah. Nadaljnih odgovornosti ne morem prevzeti. R E I L L Y Mnogi bolniki mislijo tako. EDVARD Ali me boste napotili sedaj v zdravilišče? R E I L L V Nič drugega mi nimate več povedati? EDVARD Kaj naj bi vam še povedal? Niste hoteli poslušati mojih mladostnih zgodb. R E I L L Y Ne, nočem poslušati vaših mladostnih zgodb. EDVARD Torej, ali me boste poslali v zdravilišče? Domov se ne morem vrniti. V klubu nam ne dovolijo ostati več kot sedem dni. Nimam dovolj poguma, da bi šel v hotel, in razen tega potrebujem tudi nekaj srajc. Vi bi lahko sporočili ženi, naj mi pošlje moje stvari, vendar pa ji ne smete povedati, kje sem. Ali je zdravilišče daleč? R E I L L Y Seveda, dolga pot je. A preden zdravim bolnike, kot ste vi, moram vedeti mnogo več o njih, kakor pa >mi oni sami lahko povedo. Večkrat se zgodi, da je bolnik samo sestavni del celotnega položaja, ki ga moram preiskati. Redki so bolniki, ki bi bili bolni samo iz sebe. Pred kratkim sem imel bolnika, čigar položaj je precej sličen vašemu. (PRITISNE TRIKRAT NA GUMB NA PISALNI MIZI.) 195 Sprejeti morate nekoliko nenavaden postopek: seznaniti vas hočem s tem bolnikom. EDVARD Kaj nameravate? Kdo je ta bolnik? Vse to se mi zdi precej nestrokovno vedenje - o svojem slučaju ne bom razpravljal pned nikomur drugim. R E I L L Y Nasprotno. To je edini način, kako je mogoče razpravljati. Meni niste povedali nič. Imeli ste priliko govoriti in prepričali ste me, da ste si izmislili svoj primer, takorekoč med razgovorom. Preden vstopi odvetnik v sodno dvorano, mora poznati svojo zadevo. EDVARD Končno pa sem svoboden, da lahko odidem. In to nameravam. Odločil sem se, da bom odšel v hotel. R E I L L Y Prišli ste k meni, gospod Chamberlayne, prav zato, ker niste svobodni. Jaz vam morem dati tisto - vašo svobodo. To je moja zadeva. (BOLNIČARKA PRIVEDE LAVINIJO.) A tu je drugi bolnik. EDVARD Lavinija! LAVINIJA Sir Henrik! Rekla sem, do bom prišla, da bi se pogovorila o mojem možu, nisem pa rekla, da sem pripravljena, sestati se z njim. EDVARD Niti jaz nisem pričakoval, da te bom srečal, Lavinija. Temu se reče zelo nečastna zvijača. R E I L L Y Poštenost pred častjo, gospod Chamberlayne. 196 Sedita, prosim, oba. Gospa Chamberlayne, vaš mož želi iti v zdravilišče in to je stvar, ki se gotovo tiče tudi vas. EDVARD Ne bom šel v zdravilišče, ampak v hotel. Prosim te, Lavinija, bodi tako dobra in pošlji mi nekaj perila. LAVINIJA V kateri hotel? EDVARD Ne vem - hočem reči, to ni važno. LAVINIJA V tem primeru, Edvard, tudi perilo ni važno. (REILLYJU.) Upam, da ga boste poslali v isto zdravilišče, kot ste mene. Gotovo ga je bolj potreben kot jaz. R E I L L Y Veseli me, da gledate stvar v tej luči - vsaj za trenutek. Ampak, gospa Chamberlayne, saj vi nikoli niste bili v mojem zdravilšču. LAVINIJA Kako? Prosila sem vas, da me pošljete tja, in vzeli ste me s seboj. Če tisto ni zdravilišče, kaj je tedaj? R E I L L Y Nekakšen hotel. Zavetišče za ljudi, ki mislijo, da so potrebni oddiha po vsakdanjem trudu. Vrnejo se poživljeni, in če mislijo, da so bili v zdravilišču, je to že razlog, da jih res ni treba pošiljati tja. Ljudi, ki zares potrebujejo moje zdravilišče, ni lahko prevariti. LAVINIJA Ste mar zli duh, ali blazen burkež? Odločil bi se za drugo, brez pridevka „blazen". Zakaj naj bi t i šla v zdravilišče? Ne poznam človeka, ki bi bil duševno bolj zdrav, kot ti. Bolj si trdna, kakor. . . bojna ladja. To me je pritiralo do blaznosti. Da, jaz sem potreben zdravilišča, pa ne bom šel tja. R E I L L Y Imate prav, gospod Chamberlayne. Vaš primer ni za moje zdravilišče, preveč ste bolni. EDVARD Preveč bolan? Dobro, bom pa šel v kak predmestni penzion in bom tam bolan. LAVINIJA Ne boš se navadil, Edvard. Poznam hotel v New Forestu... EDVARD Čisto po tvoje, Lavinija: vedno veš za kaj boljšega. LAVINIJA Dobro veš, Edvard, da sem bolj praktična kot ti EDVARD Da, to si mi že ničkolikrat dejala. Rad bi te videl, kako bi izpolnila obrazec za davčno prijavo. LAVINIJA Ne bodi smešen, Edvard. Če pravim, da sem praktična, mislim na praktičnost v stvareh, ki so zares važne. R E I L L Y Smem prekiniti to zanimivo debato? 198 Oba sta zelo bolna. Da pa je bolnik primeren za moje zdravilišče, se morajo pojaviti razni skupni znaki, popolni do določene stopnje. Eden teh znakov je odkritosrčnost; ta je navadno tudi vzrok pacientove bolezni. LAVINIJA Nihče bi ne dejal, da je moj mož odkritosrčen. EDVARD In jaz bi tega ne mogel iskreno reči o tebi, Lavinija. R E I L L Y Čestitam vajini bistroumnosti. To naklonjeno medsebojno razumevanje vaju bo nagnilo, da bosta cenila, kar vama bom povedal. Nikdar se ne trudim z navadnimi hinavci, niti ne z neozdravljivimi, naivnimi nedolžneži. Moji bolniki varajo sami sebe, kakor vidva, a nikdar ne dosežejo uspeha. Vidva hlinita, da sta me prišla vprašat za svet; oba pa sta mi hotela vsiliti lastno diagnozo in predpisati svoje zdravljenje. A čim se izročita mojim rokam, se bosta vdala mnogo bolj, kot sta si mislila. To zato, ker sta mi poskušala lagati. LAVINIJA Nisem prišla sem, da bi me žalili. R E I L L Y Prišli ste sem, kjer je beseda žalitev brez pomena. Potrpeti morata. Vse, kar sta mi povedala, je bilo dovolj: opisala sta svoja čustva -vsaj nekatera od in jih, - opustila pa sta važna dejstva. Poglejmo najprej vašega soproga. (EDVARDU) Vi ste mi lagali, ko ste prikrivali svoje razmerje z gospodično Coplestonovo. EDVARD To je neznosno! Moja žena ni nič vedela o tem. LAVINIJA Oh, Edvard, da sem tudi slepa, dovolj je ljudi, ki bi mi lahko povedali. Dvomim, da je kdo, ki bi tega ne vedel. 199 Da, eden je bil. A vi, gospa Chamberlaynova, ste me skušali prepričati, da vas je to odkritje pahnilo v stanje, ki mu pravite živčni zlom. LAVINIJA Čista resnica! Čeprav sem delno že okrevala, sem bila docela izčrpana. R E I L L Y Res, bili ste docela izčrpani. In res je tudi, da ste že nekoliko okrevali. Pozabili pa ste povedati, da je bila vzrok vaše tesnobe nezvestoba vašega ljubimca, ki se je nenadno, prvič v življenju resno zaljubil v žensko, na katero ste bili vi upravičeno lahko ljubosumni. EDVARD Dobro, Lavinija. To je prav zanimivo. Kaže, da si ti prikrivala mnogo bolj uspešno kot jaz. Radoveden sem, kdo bi bil. LAVINIJA Kar povejte mu. R E I L L Y Mladenič, ki mu je ime Peter. EDVARD Peter? Kateri Peter? R E I L L Y Gospod Peter Quilpe je bil pogosten gost pri vaju. EDVARD Peter Ouilpel Peter! Sijajno, Lavinija! Čestitam. Nikogar nisi mogla izbrati, na katerega bi bil lahko manj ljubosumen. Pa ti potem še pride k meni in mi zaupa tisto o čelijil Kaj tako zabavnega še nisem slišal, 200 najboljša šala, kar sem jih kdaj ujel. LAVINI JA Nisem vedela, da imaš tak smisel za humor. R E I L L Y Prvo dobro obetajoče znamenje. LAVINIJ A Kako ste zvedeli vse to? R E I L L Y Ne morem povedati. Imam poseben način zbiranja podatkov o svojih bolnikih. Ne zahtevajte, prosim, da vam ga razkrijem stvar poklicne etike. L A V I N I J A V vašem današnjem ponašanju sem opazila kaj malo poklicne etike. R E I L LY Prav ste zadeli. A naj pripomnim, da se moja odkritja o vama prav nič ne oslanjajo na to, kar sta mi zaupala. Vsa poročila, ki sem vama jih navedel, sem prejel iz drugih virov. Gospa Chamberlaynova, ko ste bili pred dvema mescema tu, me ni zadovoljila vaša razlaga očitnih znakov vaše čustvene vznemirjenosti; zato sem začel poizvedovati. EDVARD Dva mesca že, kar živčno pešaš? Pa da nisem opazil? L AVI N I J A Kaj boš opazil! Mene nisi nikdar opazil. R E I L L Y Obema bom pokazal, koliko skupnega imata. Da, mislim, da sta izredno primerna drug za drugega. Ko ste mislili, gospod Chamberlayne, da vas je žena zapustila, ste presenečeni in osupli odkrili, da v resnici niste ljubili gospodične Coplestonove. LAVINIJA Moj mož ni nikdar nikogar ljubil. R E I L L Y In da se ne bi niti najmanj žrtvovali zanjo. To je ranilo vašo nečimrnost. Domišljali bi si radi, da ste strnstno za'jubljeni. Tedaj pa spoznanje, kot je dobro pripomnila vaša žena, da niste še nikdar nikogar ljubili; to je bil tudi povod za sumnjo, da niste zmožni ljubiti. Nekaterim ljudem vznemirja sum, da niso zmožni ljubiti, njihovo samoljubje, medtem ko vzbuja drugim, navadnejšim, strah prsd impotenco. LAVINIJA Trdo srce imaš, Edvard. R E I L L Y To vi pravite, gospa Chamberlaynova. Zdaj pa poglejmo vašo plat te zadeve: Ko ste odkrili, da se je vaš mladi prijatelj (čeprav ste pri sebi vedeli, da vas ne ljubi, in ste se vedno čutili ponižano ob zavesti, da ste ga v to stanje prisilili), ko ste, pravim, odkrili, da se je vaš prijatelj resnično zaljubil v gospodično Coplestonovo, je nedvomno minilo precej časa, preden ste si hoteli to priznati, čeprav ste morda vi prej vedeli kot on. Predstavljali ste si, sumim, toliko časa, kakor ste mogli, da stremi on za višjim družbenim položajem, kakor pa je bil ta, da bi bil vaš ljubimec. Ko ste se znašli ob dejstvu, da so bila njegova čustva do nje drugačna od teh, ki ste mu jih vzbudili vi - je prišel udarec; vi ste hoteli biti ljubljeni. Uvideli ste, da vas še nihče ni ljubil, in pričeli ste se bati, da vas nihče ne more ljubiti. EDVARD 202 Pričenjaš se mi smiliti, Lavinija. Veš, res težko te je ljubiti - ne vem, zakaj. Mislil sem, da sem jaz kriv. R E I L L Y Upam, da začenjata spoznavati, koliko imata skupnega. Pri obeh ista osamljenost. Mož, ki uvidi, da je nezmožen ljubiti, in žena, ki spozna, da je ne more nihče ljubiti. t A V I N I J A Zdi se mi, da bi bilo to, kar imava skupnega, ravno dovolj, da se zasovraživa. R E I L L Y Naj vama bo to rajši vez, ki vaju druži. Dokler sta še v stanju nejasnosti, lahko rečete vi: „on bi ne mogel druge ljubiti", in vi: „nje bi nihče ne mogel ljubiti". Lahko bi se tako obtoževala svojih napak in preprečila medsebojno sporazum I jen je. Zdaj morata oba stavka samo obrniti in ju združiti. IAVINIJ A Je to mogoče? R E I L L Y Povem vama: če bi koga od vaju poslal v zdravilišče takšna, kot sta prišla, bi bilo strašneje, kot pa si predstavljata; kajti prepuščena bi bila temu, kar bi prinesla s seboj: sencam hrepenenja po željah. Žrtvi bi bila vragov, ki se dokopljejo do polnosti moči takrat, ko vaju pridobe zase. LAVINIJA Kaj naj storiva, Edvard? Ne moreva ne naprej, ne nazaj. Kaj zdaj? R E I L L Y Na to vprašanje sta že odgovorila, čeprav ne razumeta pomena tega, kar sta rekla. V vsem slabem morava najti kaj dobrega, Lavinija. To hoče reči. R E I L L Y Kadar boste spoznali, gospod Chamberlayne, da prav to vsi iščemo, razen seveda svetniki - takšni, ki gredo v zdravilišče, - boste pozabili ta rek in s pozabo bo prišla tudi sprememba. LAVINIJA Če želiš v hotel, Edvard, v New Forestu je eden. Lastnik, ki ga je pravkar prevzel, je Aleksov prijatelj. Lahko bi šla s teboj, potem pa te pustim tam samega, če tako želiš.. . EDVARD Ne morem tako daleč. Prihodnji ponedeljek imam razpravo. LAVINIJA Boš ostal tedaj v klubu? EDVARD Ne, tam ne morem ostati. Jutri moram ven - a kako si vedela, da sem živel v klubu? LAVINI J A Se imam nekaj čuta odgovornosti, Edvard! Nest i sem ti hotela tja nekaj srajc. EDVARD Mislim, da bi šel lahko domov. LAVINIJA Varčujva tedaj in vzemiva taksi. Bi ga rad še kaj vprašal, Edvard? EDVARD Da, 204 a težko je reči. IAVINIJ A A jaz želim, da ga vprašaš. Tako te vsaj nekaj lahko prosim. EDVARD Gre za bodočnost.. . drugih. Nočem graditi na razvalinah drugih ljudi. LAVINIJA Točno. Tudi jaz bi nekaj vprašala. Sir Henrik, ste vi razposlali brzojavke? R E 1 L L Y Odgovorimo najprej vašemu možu. (EDVARDU) Ni vaša stvar, očistiti si vest, marveč naučiti se, kako jo prenašati oteženo. Z bodočnostjo drugih pa se ne ukvarjajte. LAVINIJA S tem ste odgovorili tudi meni. Onadva bi nama morala povedati, da sta se odločila. EDVARD Nama imate še kaj povedati, sir Henrik? R E I L L Y Ne. Kot zdravnik nič več. (EDVARD IZVLEČE LISTNICO. REILLY DVIGNE ROKO.) Moja tajnica vam bo poslala račun. Pojdita v miru in prizadevajta si za svojo rešitev. (EDVARD IN LAVINIJA ODIDETA.) (REILLY SE ZLEKNE V NASLONJAČ. KO ZAZVONI V TELEFONU VSTANE.) Tako?. . . Seveda. Pridi sem. (JULIJA VSTOPI SKOZI STRANSKA VRATA.) Spodaj čaka. JULIJA Vem, Henrik. Jaz sem jo pripeljala. R E I L L Y Tako? Pa ji menda nisi povedala, da si bila prej pri meni? 205 Seveda ne. Pustila sem jo pred vhodom, s taksijem pa sem se zapeljala okrog ogla; tam sem za trenutek počakala, nato pa neopazno vstopila pri zadnjih vratih. Samo povedat sem ti prišla, da je po mojem pripravljena na odločitev. R E I L L Y Se je pomišljala? Si zato prišla z njo? JULIJA Ni se pomišljala. Le nezaupna je bila; ne more verjeti, da jo boš res razumel. R E I L L Y Tako je navadno. JULIJA In misli, da ne zasluži, da bi jo razumel. R E I L L Y To je pa nenavadno. JULIJA Vstanij Henrik. Ne bodi tako utrujen. V sosednji sobi bom čakala; ko bo odšla, pridem spet. R E I L L Y Da, ko bo odšla. JULIJA Bo Aleks tu? R E I L L Y Da, tu bo. (JULIJA ODIDE SKOZI STRANSKA VRATA. REILLY PRITISNE NA GUMB; BOLNIČARKA PRIVEDE CELIJO.) R E I L L Y Gospodična Celija Coplestone?.. . Sedite, prosim. 206 Mislim, da ste prijateljica gospe Shuttlethwaitove. CELIJA Da, Julija... gospa Shuttlethvvaite mi je svetovala, naj grem k vam. - A zdi se mi, da sem vas nekoč že videla, mar ne?.. . Seveda. A nisem vedela .. . R E I L L Y Ničesar vam ni treba vedeti. Tam sem bil na prošnjo gospe Shuttlethv/aitove. CELIJA Zdaj je stvar še bolj zapletena. A vendar, nočem vas zadrževati. Bojim se, da si boste mislili, kako zapravljam vaš čas. Menim, da so ljudje, ki pridejo k vam, bolni, ali pa imajo, utemeljen razlog, da vas žele videti. Jaz ga nimam. Iz obupa sem prišla sem; ne bom užaljena, če mi kratko in malo rečete, naj spet odidem. R E I L L Y Večina mojih bolnikov, gospodična Coplestone, pričenja z nadrobno razlago, kaj jim je in kaj naj jaz storim. Docela so prepričani, da so živčno uničeni - kot pravijo -in navadno mislijo, da je tega kriv kdo drug. CELIJA Jaz drugih ne dolžim. Le sebe. R E I L L Y Jaz pa jim nato za uvod v zdravljenje pokažem, kako se motijo o naravi svoje bolezni, in jih prepričam, da ni tako zanimiva, kot so si jo predstavljali. Ko pa pridem do sem, je že mogoče kaj storiti. CELIJA Ne, ne bom začenjala, kot drugi. Ne morem zahtevati, da bi se vam moje težave zdele zanimive. Čutim se docela zdravo. Prizadevna bi lahko bila, če bi imela za kaj skrbeti. Ne domišljam si, da me zasledujejo, nobenih čudnih glasov ne čujern, prividov nimam — 207 rožen teh, da se mi zdi moj svet sama prevara. Toda, vam ne bi morala najprej pojasniti okoliščine? Pozabila sem, da nič ne veste o meni in o tem, kar sem prestala zadnje tedne. Nekako naravno se mi je zdelo, da ne potrebujete pojasnil o meni. R E I L L Y Za zdaj vem dovolj o vas. Poskusite najprej opisati svoje duševno stanje. CELIJA Prav. Dveh stvari, ki bi ju vi lahko imeli za bolezen, ne morem razumeti. A najprej vam moram povedati, kako rada bi mislila, da se nekaj godi z menoj, kajti če se ne, potem nekaj ni v redu v svetu samem, ali pa je vsaj zelo drugače, kot se zdi -to bi bilo še strašneje! Zato rajši mislim, da z menoj nekaj ni v redu in da bi se to lahko uredilo. Storila bom vse, kar boste veleli, da se le povrnem spet v urejeno življenje. R E I L L Y Preden določiva, kaj je vaša pravilna vsakdanjost, morava ugotoviti, kaj vam je. O dveh težavah govorite: katera je prva? CELIJA Zavesi osamelosti. A to je povedano preveč naravnost, preokorno. Ne trdim, da se je v meni nekaj podrlo - čeprav je bilo tako, - niti ne, da je konec kakega upanja, vsakdanjega, ki bi bilo pokopano. Res, to doživljajo vsi ljudje in vsi več ali manj pozabljajo, ali pa vsaj nekako prenašajo. Ne, ob tem, kar se je z menoj zgodilo, sem se zavedela, da sem bila vedno osamljena in da je človek vedno sam. To ni samo konec kakšnega prijateljstva, niti ni samo spoznanje, da ga nikdar ni bilo; je marveč odkritje o mojem odnosu do vseh ljudi. Glejte, 208 nič več se mi ne zdi vredno govoriti z ljudmi. MILAN VOLOV5EK - MAVRETANKI METKA ŽIROVNIK - ŽIVA OBLIKA ROŽ R E I L L Y Kaj pa vaši starši? CELI J A Na deželi žive - ne moreta si privoščiti stanovanja v mestu. Saj komaj vzdržujeta tisto hišico na kmetih; družinska last je, zato je nista prodala. R E I L L Y In vi stanujete v Londonu? C E Ll J A S sestrično si deliva stanovanje; a ona je zdaj odšla in moji starši žele, da se vrnem k njim; a prav tega ne morem. R E I L L Y Jih torej nočete več videti? CELI J A Ne. Ne ker bi želela biti sama, ampak ker so vsi ljudje sami. Tako vsaj se mi zdi. Kričijo v hrupu in mislijo, da govore med seboj; pačijo se in mislijo, da se razumejo. Pa sem prepričana, da se ne. Je to prevara? R EI L LY Prevara je nekaj, od česar se moramo odvračati. Za prevaro imamo druga duševna razpoloženja, vendar jih moramo sprejeti in na njih graditi. In drugi bolezenski znak? CELI J A Se bolj nenavaden! Smešno je - a edini izraz, ki ga najdem zanj, je občutje greha. R E I L L Y Vas muči zavest krivde, gospodična Coplestone? To je zelo nenavadno. CELI JA Dejala bi: abnormalno. Preden se posluživa izraza abnormalno, morava ugotoviti, kaj je za vas normalno. Povejte, kaj hočete reči z zavestjo krivde! CELIJA Mnogo laže mi je povedati, česa nočem reči. Greha in krivde ne pojmim v navadnem smislu. R E I L L Y In kakšen je po vaše navadni smisel? CELIJA Prav. . . mislim, nenravno življenje; a ne zavedam se, da bi živela nenravno. Kaj niso ljudje, ki jih imamo za nenravne, v resnici ti, o katerih pravimo, da nimajo smisla za nravnost? Nikdar nisem opazila, da bi nenravnost spremljalo kako razumevanje greha; vsaj jaz nisem na kaj sličnega naletela. Zdi se mi, da je grdo žaliti druge ljudi, če veste, da jih žalite. Jaz n j e nisem žalila. Ničesar ji nisem jemala - inič, kar bi ona ljubila. Morda sem bila bedasta, a mi prav nič mar ni, če sem bila. REI L LY In kako gledajo na to vaši starši? CELIJA Moja vzgoja je bila precej običajna - zmeraj so me učili, naj ne verjamem v greh. Seveda, o tem se nikoli ni razpravljalo. Vse slabo je bilo, po našem gledanju, ali vnanja nepopolnost, ali pa duševna nepravilnost. Vnanja nepopolnost je zmeraj vodila v nesrečo, ker jo je grajala večina ljudi, ki jih poznamo. Glede vnanje oblike si ne delam skrbi; kadar pa je vse nepravilno ali čudaško, ste tudi sami neurejeni in vam ni nič več mar, ali pa boste čudaški, če se še kaj ženete v to. R E I L L Y 210 In tako se vam zdi, da ste, kakor pravite, čudaški? Nekoč se mi je zdeio vse tako prav; o tem sem že večkrat premišjjala. Zdaj vem, da je bilo vse zgrešeno, a ne uvidim, zakaj naj bi se človek zato čutil krivega. Kljub temu ne najdem druge besede, kot krivda; saj mora biti le utvara, ■a hkrati se bojim, da je resničnejša, kot karkoli, v kar sem verovala. R E I L L Y Kaj je resničnejše od tega, v kar ste verovali? CELI J A Ni zavest nečesa, kar bi kdaj storila in čemur bi se morala zda j umikati; niti ni zavest nečesa, česar bi se hotela znebiti; ampak zavest praznine, neuspeha pri nekom ali pri nečem zunaj mene. Čutim, da moram... z a d o s t i t i - je to pravi izraz? Lahko vi zdravite človeka s takšnim dušnim stanjem? R E I L L Y Kakšno, mislite, je bilo vaše razmerje do tega človeka? CELI J A Uganili ste, kajne? Spretni ste. Morda sem vam sama nakazala. Saj menda ni treba, da kaj veste o njem? R E I L L Y Ne. CELI J A Morda sem samo značilen primer. R E I L L Y So različne značilnosti. Nekatere bolj redke od drugih. C E L I J A Ah, mislila sem, da sem mu toliko dajala! Tudi on meni. Dajanje in prejemanje se mi je zdelo tako naravno, ne preračunjeno za dobro najinih posameznih osebnosti, ampak za novo osebo - za naju . Če bi mogla čutiti tako 211 kakor takrat, bi se mi zdelo prav celo zdaj. Potem sem spoznala, da sva si bila samo tujca in da ni bilo niti dajanja, niti prejemanja, ampak da sva imela le korist drug od drugega, vsak v svoj namen. To je strašno! Mar lahko ljubimo le to, kar si ustvarimo v lastni domišljiji? Smo res vsi nezmožni ljubiti in biti ljubljeni? Torej smo sami; in če smo sami, je ljubiti in biti ljubljen enako nestvarno, in sanjač ni resničnejši od sanj. R E I L L Y In kakšen se vam zdi sedaj ta človek? CELI JA Kot otrok, ki je zašel v gozd, ko se je igral z namišljenim tovarišem. Nenadoma je spoznal, da je samo otrok, "(zgubljen v gozdu, pa bi se rad vrnil. R E I L L Y Usmiljenje bi tedaj bilo vodilo, da najdete svojo pot iz gozda. CELI J A A če jo tudi najdem, bom plen neutolažnih spominov na zaklad, ki sem ga šla iskat v gozd, pa ga nikoli nisem našla. Ni ga bilo tam in morda ga nikjer ni. Če pa ga ni nikjer, zakaj se čutim krivo, ker ga nisem našla? R E I L L Y Razočaranje se lahko spremeni v upanje, če vztrajamo v njem. C E LlJ A Ne rečem, da ne. Ne bojim se drugega udarca: nič me več ne more ne raniti, ne ozdraviti. Včasih sem mislila, da je zamaknjenost stvarna, čeprav morejo biti tisti, ki jo doživljajo, nestvarni. Kar se je zgodilo, nam ostane v spominu kot sen, 212 kjer smo prežeti z močjo ljubezni v duhu, s tresenjem radosti brez želj, kajti želje so se že izpolnile v radosti ljubljenja. Ko se prebudimo iz tega stanja, ne vemo nič o njem. Ne vem, kaj ali koga sem ljubila, niti ne, kaj je bilo v meni ljubljenje. Če je vse to nesmisel, bi rada ozdravela cd hrepenenja po tem, česar ne morem doseči, in od sramu, da nisem tega nikoli dosegla. Me morete ozdraviti? R E I L L Y Vaše stanje je ozdravljivo. Način zdravljenja pa si morate izbrati sami; jaz vam ga ne morem določiti. Če to želite, vas morem spraviti z naravnim, človeškim stanjem, ki so ga uspeli najti že mnogi drugi, ki so zašli, kot ste vi. Morda se še spominjajo nekdanjih prividov, a ne več z obžalovanjem. Utrjujejo in uveljavljajo se v vsakdanjosti, uče se izogibati se čezmernemu pričakovanju, strpni so z drugimi in s seboj, dajejo in prejemajo z navadno dejavnostjo, kar je treba dati in kar prejeti. Ne pritožujejo se; zadovoljni so z jutrom, ki loči, in z večerom, ki druži ob slučajnem pomenku pri ognju dvoje oseb, ki vesta, da se moreta med seboj razumeti, in ki vzgajata otroke, a jih ne razumeta; tudi otroci ju ne bodo nikoli razumeli. CELIJA Je to najboljše življenje? R E I L L Y To je dobro življenje, a ne boste vedeli, kako dobro, dokler ne pridete do kraja. Sicer pa ne boste želeli ničesar več in vsako drugačno življenje vam bo samo še knjiga, ki ste jo nekoč brali, pa izgubili. V tem bedastem svetu, sredi nasilja in pohlepa - je to življenje dobro. CELIJA Vem, da bi to življenje lahko sprejela, če bi si ga želela. Pa me ne zanima. Morda je prav to del moje bolezni; zdi se mi pa, da bi bila to nekakšna vdaja - ne, ne vdaja - rajši rečem izdaja. Mislim, da sem imela v resnici videnje nečesa, četudi ne vem, kaj je bilo. In tega nočem pozabiti: živeti hočem s tem. Vse bi lahko pogrešala, vse prenesla, da bi ohranila to doživetje. Zdi se mi, da bi bilo zdaj res nepošteno, če bi poskušala živeti s komer koli! nikogar ne bi mogla ljubiti tako - čeprav si želim, da bi ga, - kot je v takšnem življenju treba. Ah, bojim se, da so vse to prazne čenče, navadno sanjarjenje... vendar, če ni druge poti - je zame vse brezupno. R E I L L Y Je druga pot, če imate pogum. Prvo sem vam bil preprosto nakazal, ker ste jo videli in jo vsi vidimo v podobi povprečnega življenja okrog nas. Druga pot pa je nepoznana; zato zahteva vero, takšno vero, ki raste iz obupa. Cilja te poti pa ni mogoče opisati. zelo malo boste vedeli o njem, dokler ne pridete tja. Potovali boste na slepo, a pot pelje k posesti tega, kar ste iskali na nepravem kraju. CELIJA Zdi se mi, da je to, kar si želim. Kaj so> moje dolžnosti? R E I L L Y Pot sama, ki si jo boste izbrali, vam bo določila dolžnosti. CELIJA Katera pot je boljša? R E I L L Y Nobena ni boljša. Obe sta potrebni. Prav tako pa se je treba odločiti za eno ali za drugo. CELIJA 214 Potem se odločam za drugo. R E I L L Y Strahotno bo potovanje. CELIJA Nle bojim se ga, veselim se. Upam, da je ta pot samotna. R E I L L Y Nič bolj samotna kot je prva. A tisti, ki izberejo prvo, lahko pozabijo na samoto. Vi je ne smete zapustiti. Vsaka pot je samota - in združenje. Obe poti se izogneta končnemu obupu v samotnosti sveta prividov in domišljije, ki meša spomine in želje. CELIJA V takšnem peklu sem bila. R E I L L Y Dokler zmorete izbrati kaj drugega, ni pekel. Zdaj pa -ste se docela odločili? CELIJA Hočem na vašo drugo pot. Kaj naj storim? R E I L L Y V zdravilišče pojdete. CELIJA Kakšen padec nenadoma! Poznam ljudi, ki so bili v vašem zdravilišču in so se vrnili. Ne mislim reči, da se niso pozdravili - zato sem prišla k vam - a vrnili so se.. . prav... hočem reči... v prejšnje, vsakdanje življenje. R E I L L Y Res je. A prijatelji, o katerih govorite, niso bili v tem zdravilišču. Dobro pazim, koga pošljem tja. Kdor gre, se ne vrne več takšen, kot so se oni vrnili. 215 CELI J A Tedaj je ječa. Saj ne morejo ostati vsi tam! Hočem reči: kraj bi bil prenatrpan. R E I L L Y Ne gre jih veliko tja. Rekel sem, da se vrnejo takšni, kot so se vrnili vaši prijatelji. Nisem pa rekel, da so bili oni tam. CELI JA Kaj se zgodi z njimi? R E I L L Y Sami izberejo, gospodična Coplestone. Nič se jim