ISSN 0023-2424
41,2/3 Lju6[jana 1997
1 Knjižnica
Izdajatelj (published by): Zveza bibliotekarskih društev Slovenije
Uredniški svet (editorial board): Tatjana Cmok, Lučka Čehovin, Majda Kotnik-Verčko, Franc Kuzmič, Tina Lušina, Mirko Nidorfer, Andreja Pleničar, Rajko Slokar (predsednik-chairman), Nataša Žnideršič
Glavna in odgovorna urednica (editor): Jelka Gazvoda
Uredniški odbor (assistant editors): Jelka Kastelic, Silva Novljan, Nataša Petrov, Lidija VVagner
Naslov uredništva (address of administration): ZBDS, Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, Ljubljana, Slovenija
Tisk (printed by): biro m, Ljubljana
Naklada 1400 izvodov (printed in 1400 copies)
Naročnina (subscription rates) 1300 SIT za člane ZBDS (for members of SLA) in 4500 SIT oz, 30 USD za nečlane (for non-members)
Revijo subvencionirajo Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za znanost in tehnologijo in Ministrstvo za šolstvo in šport
ISSN 0023-2424
Po mnenju Urada vlade za informiranje je KNJIŽNICA proizvod informativnega značaja.
KNJIŽNICA
Glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije
letnik 41 številka 2/3
Ljubljana oktober 1997
UDK 01 /02(497.12)(05)
KNJIŽNICA. Glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije 41 (1997)2/3 LIBRARY. Journal of the Slovene Library Association 41(1997)2/3
KNJIŽNICA je začela izhajati leta 1957 kot glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije. Po preimenovanju Društva v Zvezo bibliotekarskih društev Slovenije je leta 1984 postala glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije.
Uredniki KNJIŽNICE so bili doslej:
Maks Veselko dr. Branko Berčič
od 1958 do 1962 od 1963 do 1964 od 1965 do 1969 od 1970 do 1971 od 1972 do 1973 od 1974 do 1979 od 1980 do 1985
1957
Maks Veselko Jože Munda Maks Veselko
Vlasta Pacheiner dr. Bruno Hartman Jože Šifrer
Zveza bibliotekarskih društev Slovenije
Strokovno posvetovanje in
12. skupščina
Knjižničarji pred novimi izzivi
Portorož, Avditorij, 27. - 29. oktober 1997
Slovene Library Association
Annual Conference and
the 12th General Assembly Meeting
Librarians facing new challenges
Portorož
Auditorium, October 27 - 29, 1997
REFERATI
PAPERS
KNJIŽNIČARSKA STROKA IN KNJIŽNIČARJI
LIBRARV PROFESSION AND LIBRARIANS
IZZIVI, BOJAZNI IN PRIČAKOVANJA
dr. Jože Urbanija, Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, Ljubljana in Mirko Nidorfer, Univerzitetna knjižnica Maribor
UDK 023-057"313"
Povzetek
Avtor obravnava razvojna predvidevanja v prihodnosti. Glede na dosedanji vedno hitrejši razvoj civilizacijskih obdobij smemo govoriti o postinformacijski dobi in vsaj o tistih njenih značilnostih, ki neposredno zadevajo bibliotekarsko in informacijsko stroko. V okviru globalizacije in individualizacije se bodo uporabniki od količinskega sprejemanja informacij usmerjali vse bolj v selektivne in kakovostne informacije. Vsebinsko bodo te informacije vključevale temeljna življenjska in družbena vprašanja ter probleme preživetja na eni strani (globalizacija), na drugi strani pa bodo ciljno usmerjene, zožene in čim bolj kakovostne informacije, potrebne za individualno uspešnost in preživetje (individualizacija). V ozadju teh dogajanj se bodo še bolj kot danes pojavljale bojazni: izguba zaposlitve, izguba profesionalne identitete, izguba smisla, izguba ekonomskega in družbenega standarda. Iz dejanske situacije in tudi iz omenjenih bojazni se bodo porajala pričakovanja. Človekbo z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo količinsko obvladal informacije in zagotovil do njih maksimalno dostopnost. Ozko grlo pri sprejemanju informacij bodo tako kot doslej tudi v bodoče človekove kognitivne zmožnosti. Pomembno področje svojega dela v prihodnosti bodo knjižničarji našli prav v interdisciplinarni povezavi s kognitivno znanostjo.
UDC 023-057"313"
Summary
The author deals with developmental projections in the future. In the light of the accelerated development of civilization periods, we can talk about postinforma-tion era or at least about its characteristics which are directly related to basic questions of life and society and problems of survival concerning library and information sciences. In the frames of globalization and individualization, the users will turn from quantity of information to selective and quality ones.
URBANIJA, Jože; Mirko Nidorfer: Challenges, fears and expectations. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3, 9-16
Knjižnica 41(1997)2/3
As to the contents, these information will be related to the basic facts of life and society and the problems of survival (globalization) on one hand, vvhile on the other, they will be more focused, more confined as to their contents and of higher quality necessary for individual performance and survival (individualization). In the background of these events, even more fears than today will be rising, related to loss of work, loss of professional identity, loss of the sense of meaning, loss of economical and social standard. From the actual situation and from the above mentioned fears expectations will arise. It will be possible to master the quantity of information with information and communication technologies and to enable access to them vvhile human cognitive abilities will represent a bottleneck to their flow also in the future. An important field of the work of librarians in the future will be in the area of interdisciplinary connections with cognitive sciences.
Kaj pomeni začetek novega tisočletja za vesolje, za planet Zemljo? Nič. Obesili smo se na to naše štetje in menimo, da se morajo zaradi tega zgoditi nenavadne stvari. Tudi takrat, ko seje bližalo leto 1000, so ljudje pričakovali nenavadne dogodke, morda že kar konec sveta. In zgodilo se ni nič posebnega. Razen verjetno bolj hrupnega silvestrovanja kot običajno in vsega tistega, kar spada zraven. Zdi se mi, da se podoben scenarij pripravlja tudi za leto 2000. Veliko hrupa in temu primerno manj vsebine. Človek se ni bistveno spremenil od takrat, ko je pričakoval leto 1000.
Napovedovanje prihodnjih dogajanj je pri ljudeh vedno naletelo na posebno zanimanje in privlačnost. Poleg tega da je prihodnost vedno obdana z rahlo skrivnostnostjo, ima poznavanje prihodnosti tudi poslovni pomen. Človek, ki ve, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, lahko temu prihodnjemu dogajanju prilagodi svoje ravnanje, poznavanje prihodnosti mu omogoča relativno najboljše odločitve.
Pomislimo, kaj bi za generacijo letos vpisanih študentov na bibliotekarstvu pomenilo vedenje, da bodo nevirtualne knjižnice v 21. stoletju postale nepotrebne, ker jih bodo v celoti nadomestile virtualne knjižnice. Ali si lahko zamislimo, kaj bi za to generacijo pomenilo vedeti, da bodo prav zaradi virtualnih knjižnic še bolj potrebni, da se bo njihov ugled v družbi strmo dvigal in da bodo zaradi nuje po vseživljenjskem izobraževanju iz dneva v dan bolj iskani, da bo bibliotekarski informacijski oziroma informacijski bibliotekarski poklic po družbenem položaju v 21. stoletju delil prvo mesto s pravniki?
Nič na tem svetu ni trajnega. Vse ima svoj začetek in konec. Človeštvo je doslej doživelo začetke, viške in zatone imperijev. Sprejemalo je ideologije, katerih nosilci so za seboj pustili piramide, arene, spomenike, a tudi pogorišča in grobišča.. Tudi obdobja, ki jih je zaznamoval določen način dela, organizacije ali prestižni vpliv tehnologije, dobivajo svoje mesto v zgodovini. Iz njih pa nastajajo nova obdobja, kijih bo prej ali slej doletela enaka usoda.
Urbanija, J.; M. Nidorfer. Izzivi, bojazni in pričakovanja
Vendar je za ta "prej ali slej" značilno, da je vsako novo obdobje krajše. Če primerjamo samo obdobja, ki so nam še relativno blizu, bomo presenečeni ob spoznanju, daje npr. industrijsko obdobje občutno krajše od obrtniškega in daje postindustrijsko obdobje precej krajše od industrijskega obdobja.
Po tej notranji logiki razvoja bi smeli pričakovati, da bo tudi informacijska doba krajša od predhodne. Zato skušamo že sedaj radovedno pogledovati preko "virtualne" ločnice, ki bo razmejila informacijsko od postinformacijske dobe. "Postinformacijska" jo poimenujem zgolj iz zadrege in nevednosti, ker ne morem dovolj zanesljivo logično sklepati, kaj bo sledilo sedanji informacijski dobi, ki jo zaznamujejo podatki in informacije ter tehnologija, za katero se zdi, da uspešno obvladuje rast podatkov in informacij. Živimo v dobi, v kateri računalniška logika prodira v vse pore javnega in tudi zasebnega življenja. Ta logika pa je v bistvu silno preprosta, nekako osiromašena. Temelji na "plusu in minusu", na "on in off". Vendar pa je tako preprosta videti le prvi hip. V svojih niti ne tako daljnosežnih posledicah pomeni "imeti ali ne-imeti" in včasih tudi "biti ali ne-biti". Na videz enostavna računalniška logika vključenosti in nevključenosti simbolno na ekonomskem in še bolj na sociološkem polju človekovega utripanja pomeni biti vključen v sodobno družbo ali pa biti iz nje izključen. To pa pomeni imeti tudi ustrezen, človeka vreden položaj, ali ga ne imeti. In če gremo v tem razmišljanju še naprej, potem to pomeni biti, stati in obstati v današnjem svetu delničarjev in "mobitelov" ali pa ne-biti v pomenu izključenosti iz sodobnih dogajanj.
Toda računalniška logika "biti in ne-biti" se je kot povodenj razlila po vsem svetu. Morda tudi na račun tistega dela človekovega doživljanja, ki se ne odvija v ravnini dvodimenzionalnosti, ampak v kozmosu neštetih razsežnosti človekovega srca, ki bo vedno hotelo preseči meje dvodimenzionalnosti.
Kakšni so možni scenariji za postinformacijsko obdobje, ki se nahajajo znotraj okvira bibliotekarske in informacijske stroke?
Prvi scenarij
Informacijska in komunikacijska spletnost bo prepletla vsa področja življenja. Globalizacija bo zahtevala še nadaljnje standardiziranje v svetovnem merilu. Prilagajanje svoje dosedanje individualnosti standardom večine bo pogoj za vstop oziroma za priključitev v informacijski globalni splet. Sprejetje standardov in mimogrede s tem povezana odpoved lastnim normam bo poplačano z veletokom podatkov in informacij, tudi multimedijskih, ki bodo na razpolago vaščanom globalne svetovne vasi. Klasična knjižnica bo ob teh možnostih videti prav nebogljena, negibna. Borges je zapisal, da pa bo še naprej "razsvetljena, osamljena, neskončna, popolna, negibna, oborožena z
Knjižnica 41(1997)2/3
dragocenimi knjigami, odvečna, nestrohljiva, skrivnostna."1 In v takšni knjižnici bodo knjižničarji samevali. Nekateri si bodo iskali in našli nove, drugačne službe, drugi pa bodo v knjižnici dočakali upokojitev.
Drugi scenarij
Globalizacijo bo sicer res spremljala vse večja standardizacija. Toda stan-dardiziranje ima veliko več pozitivnih kot pa negativnih učinkov. Omogoča racionalizacijo dela, optimiranje izrabe časa in denarja, vključitev v pretok podatkov in informacij. Knjižničar bo v tem postinformacijskem obdobju končno enkrat rešen vseh ali pa skoraj vseh tehničnih in administrativnih opravil, ki so še do nedavna predstavljala velik del njegove zaposlitve. Lahko se bo mnogo bolj posvečal uporabnikom in jim nudil bolj kakovostne storitve. Hkrati bo imel več časa za intelektualno delo in s tem možnost, da v družbi ponovno pridobi mesto nekdaj uglednega bibliotekarja - znanstvenika. Ker bodo uporabniki iz množice informacij skušali izbirati najbolj kakovostne, bo takšen temeljito izobražen in splošno razgledan bibliotekar zelo iskan.
V zadnjih desetletjih zelo poudarjana splošna dostopnost do informacij bo v začetku 21. stoletja uresničena. Ozko grlo pri sprejemanju informacij bodo ostale človekove kognitivne zmožnosti. Njihov razvoj bo kljub prizadevanju psihologov in pedagogov močno zaostajal za tempom razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije. Novo področje dela za knjižničarje se že nakazuje tudi v študijskih programih bibliotekarstva in informacijskih znanosti, kjer postajajo predmeti, ki svojo vsebino zajemajo iz kognitivnih znanosti, vse bolj pomembni. Knjižničarji bodo s tem pravzaprav le nadaljevali uresničevanje načel s konca 20 stoletja. Skušali bodo namreč zagotoviti splošno dostopnost do znanja. Le težišče njihovega dela se bo preneslo z zagotavljanja dostopa do dokumentov in informacij na mnogo bolj zahtevno področje - na sam prag sprejemanja in umevanja znanja. To pa jim bo dalo nov polet in še bolj osmislilo njihovo delo. Med knjižničarji in uporabniki bo ustvarilo pristne, človeške vezi.
Osebni izbor informacij in osebno sprejemanje informacij bosta zagotavljala individualnost in s tem vzpostavljala ravnotežje z rastočim poenotenjem kot enim od pomembnih elementov globalizacije. Knjižničar bo dejavno sodeloval pri tem in v tem tudi sam doživljal protiutež do standardizacije, kije bo v knjižničarski stroki vedno več.
Da gre razvoj resnično v nakazano smer, je vidno še iz nekega pojava, ki se ga običajno sploh ne zavedamo. Ljudje, ki so se doslej ukvarjali s knjižnicami,
l Borges, Jorge L. Die Bibliothek von Babe]. Erziihlungen. Stuttgart: Reclam 1974 (RUB 9497)
Urbanija, J.; M. Nidorfer. Izzivi, bojazni in pričakovanja
so se v zgodovini precej vztrajno držali poimenovanj svojega poklica. Toda kljub temu lahko zasledimo določen razvoj. Ob nazivih armarius, bibliotekar, knjižničar, informatik se kar sama od sebe ponuja zanimava logika. Iz poimenovanja pripadnikov določenega poklica moremo sklepati na poudarke v določenem poklicu oziroma na njegovo težišče v posameznih obdobjih.
Beseda armarius izvira iz besede armarium in pomeni omaro, v kateri so armariji hranili zvitke in kodekse. Poudarek je torej na opremi oziroma pohištvu.
Izraz bibliotekar (to biblion, he biblos - knjiga) in knjižničar imata svoj izvor v knjigi. Poudarek seje s pohištva prenesel na sam nosilec znanja, na knjigo.
Informatik, naziv, ki se danes širi, zlasti ponekod na Zahodu, včasih skupaj s še kakšnim bolj ali manj eksotičnim pridevnikom, ali kakšna druga izpeljanka iz izraza informacija, predstavlja sporočilni element knjige. Prihajamo do zelo zanime ugotovitve. Poudarek, ki ga vsebuje poimenovanje tistih, ki se ukvarjajo s knjigo, nas od zunanjih, takorekoč vidnih elementov, od "omar" vodi k notranjim, na nek način nevidnim elementom, k vsebini, k in-formi. Vodi nas od "forme" - oblike k "in-formi", k tistemu, kar je v "formi" kot vidnem, oblikovno zaznavnem pojavu, nevidno. Vodi nas k misli, k ideji, k vsebini, k sporočilu, k infomaciji. Ta razvoj doživljamo kot potovanje od zunanjega k notranjemu, od nebistvenega k bistvenemu, pa tudi od lažjega k težjemu in zato od manj popolnega k bolj popolnemu. To pa predstavlja osnovni logični in ontološki model razvoja sveta.
Če upoštevamo navedene trende, smemo biti upravičeno optimisti glede vloge in položaja knjižničarjev v tretjem tisočletju.
Tretji scenarij
UNESCO, razne mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, ter tudi ministri za šolstvo so razglasili potrebo po vseživljenjskem izobraževanju. To izobraževanje je postalo pogoj za zaposlitev in za ohranitev zaposlitve. Država bo morala zaradi naraščanja zaposlovanja v državni upravi, zaradi socialnih transferjev, zaradi zagotavljanja vedno večjega deleža denarja za pokojnine in še zaradi česa drugega zmanjševati sredstva tudi za izobraževanje. Učitelji bodo ob primerjavi svojih plač s plačami državnih uradnikov vedno bolj glasno in radikalno zahtevali višje plače. Da bi jih pomiril, jim bo minister postopno zviševal plače. Denarja za brezplačno šolstvo bo vsako leto manj. Vse to se bo dogajalo ob vedno bolj glasni zahtevi po neprestanem izobraževanju. Globalni in nacionalni informacijski spleti se
Knjižnica 41(1997)2/3
bodo postopno komercializirali. Njihova uporaba bo za širše sloje državljanov postala predraga.
V	tej krizi bo 80% državljanov, ki danes ne hodijo v knjižnice, začelo odkrivati te sorazmerno najcenejše ustanove za pridobivanje znanja. Knjižničarji bodo seveda morali zaradi skromnega državnega financiranja tudi zaračunavati svoje storitve, vendar bodo mnogo cenejši kot drugi ponudniki informacij. Dotok sredstev v knjižnice bo zaradi vse večje množice uporabnikov v veselje direktorjev knjižnic lepo naraščal. S tem bo tudi ekonomski položaj knjižničarjev postajal vse bolj primerljiv s položajem višjih državnih uradnikov. Sprva uporabniki, zatem pa celotna družba bo knjižničarje zaradi njihovega znanja ter zaradi zares kakovostnih storitev cenila in upoštevala. Knjižničarji bodo radi prihajali na delo, domov pa se bodo vračali zadovoljni in nihče ne bo niti pomislil na upokojitev.
Kateri od teh treh scenarijev se bo uresničil v 21. stoletju? Počakajmo, naj nam o tem spregovorijo knjižničarji 3. tisočletja.
V	nekaj fragmetarnih mislih nanizati prihodnost knjižničarjev je podobno astrološkemu napovedovanju ali begu v nirvano, še posebej, če si tudi sam v tej karavani knjižničarjev.
Ali ob koncu drugega tisočletja smemo razmišljati o koncu knjižničarjev, enega najstarejših poklicev v zgodovini človeštva? Ali virtualni svet knjižnic še potrebuje knjižničarja? Ali bo robotizacija knjižnic izničila knjižničarja? Ali pa se bomo po kafkovsko preobrazili v informacijske brokerje (mešetarje)?
Pozitivna ali negativna usmeritev knjižničarske dejavnosti je odvisna od naše kreativnosti, moči, energije, upanja. Strah, da nas bo virtualni svet izničil, je neupravičen, kajti človekova temeljna želja je usidranost v trdnih temeljih: ne nenehno se izmuzljiva virtualnost, ampak konkretna knjiga, ki mu jo poda v roko knjižničar.
V	tej informacijski džungli vidim vlogo knjižničarja kot vodnika, usmerjevalca, animatorja na poti bralca, ki išče od-rešitev (odgovor) na svoje temeljne potrebe v branju knjige. Zakaj sploh govorim o branju? Hipertekstualno branje (kombinacija teksta, videa, zvoka itd.) je prej gledanje kot branje, ki raztresa miselni proces, ki obremenjuje naenkrat preveč čutov in s tem utruja in ne sprošča ustvarjalne domišljije, ker ponuja preveč izdelanih obrazcev. Glede tega je zanimiva misel Draga Jančarja, ki pravi: "Ne nove računalniške iznajdbe, ki nam ponujajo kompendije znanja v sliki in besedi, ne dialog, ki naj bi se vzpostavljal prek neskončnih možnosti računalniških mrež, sposobnih povezati posamičnega bralca s knjižnicami tega sveta, celo iz osebnega računalnika, kaj šele množičnemu okusu prilagojena televizija, ničesar ni,
Urbanija, J.; M. Nidorfer. Izzivi, bojazni in pričakovanja
kar bi moglo nadomestiti samotno branje, potopljeno v notranji dialog. Podoba osamljenega bralca s knjigo, pa če je še tako osladno romantična, je v tej civilizaciji nenadomestljiva. Ne vemo, kaj se tam, kjer je nekdo sam in bere, dogaja in ni tehnologije, ne računalniške in ne televizijske, ki bi si lahko ta proces ogledala. Podoba, ki govori o neizrekljivi skrivnosti človekovega uma in doživljanja. Skratka, svet bo razdeljen na manjšino, ki bo brala in večino, ki tega ne bo počela."2
Dejstvo je, da imamo ob vedno večji računalniški pismenosti vedno več analfabetov. Zato vidim veliko odgovornost knjižničarjev, da postajamo animatorji kulture, da so knjižnice centri kulture in humanizacije (zbliževanje ljudi ob branju), ne pa zabaviščni informacijski lunaparki.
Današnje svetovne gospodarsko-politične usmeritve gredo v smer globali-zacije oz. uniformiranosti družbe. Tudi knjižničarji smo v tem svetovnem mrežnem spletu knjižnic, ki teži v poenotenje. To je lahko pozitivno in racionalno, seveda pa se postavlja vprašanje, kako ob tem poenotenju ohranjati svojo izvirnost, enkratnost.
Kako knjižničarji postavljamo svoj svet vrednot, se običajno vidi, ko komu predstavimo knjižnico: najprej se pohvalimo s sodobno tehnologijo, ki jo imamo v knjižnici in šele na koncu omenjamo bogastvo knjižničnega fonda. Kaj pa koga zanimajo zaprašene knjige, pa saj ni prišel gledat knjižnih hrbtov, ampak razvoj knjižnice. V to zanko se morda nevede ujamemo in tako postavljamo na glavo bistvo svojega dela.
Vsi sodobni tehnični pripomočki so samo pomagalo knjižničarju in bralcu, ne pa bistvo knjižnice.
Zanimivo je tudi, da se ob razpisih za delovno mesto knjižničarjev za pogoj navaja poznavanje in delo z računalnikom, še nikoli pa nisem videl, da bi se navajalo kot pogoj eros do branja.
Knjižničar sam mora biti najprej bralec, ustvarjalni iskalec po knjižničnem gradivu, šele tako je lahko usmerjevalec bralca oz. most med knjigo in bralcem.
Na letošnjem svetovnem srečanju knjižničarjev (IFLA v Copenhagnu) je bilo v odmorih med predavanji težko srečati knjižničarja, ki bi počival s knjigo v roki ob kavici, velika gneča pa je bila pri surfanju po IFLA-netu. Zal nas je tudi knjižničarje oplazil ta virus drvenja po informacijski cesti.
2 Drago Jančar: O knjigah in drugih demonih. V: Nedelo, 17.9.1995
Knjižnica 41(1997)2/3
Morda je prav zato toliko bolj prijetno slišati Jančarja, ko pravi: dokler bo obstajal samoten bralec s knjigo v roki, bodo obstajale tudi knjižnice, s tem pa tudi pomen in vrednost knjižničarja.
Ne glede na sedaj še nesluteni razvoj razvoj tehnike, zlasti komunikacijske in ne glede na razvoj družbe v smeri humane civilizacije, ostanejo za tretje tisočletje trije imperativi za knjižničarje, ki so jih v starem in srednjem veku imenovali armariuse, v novem veku bibliotekaije in knjižničarje, v informacijski dobi informatike raznih sort in specialnosti, v postinformacijski dobi pa še ne vemo, kako jih bodo imenovali, morda... Trije imperativi ostanejo torej za tretje tisočletje:
1.	Spoštovati človeka.
2.	Spoštovati besedo. "Tudi najintimnejši razgovor človeka s samim seboj poteka v besedah in s temi besedami je tudi v najčistejši osami neločljivo povezan z vso preteklo in sedanjo pa tudi prihodnjo človeško vrsto."
3.	Spoštovati resnico, kije sinonim za znanost, za znanje, za vedenje.
(Zupančič, B.M. Od blaznosti do blagoslova. Ljubljana : Društvo 2000, 1992)
MATIJA ČOP IN NJEGOV PRISPEVEK K SLOVENSKEMU BIBLIOTEKARSTVU
Eva Kodrič - Dačič, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
UDK 017 + 022.4 : 027.5(497.4)(091)
Povzetek
20. marca 1831 je Matija Čop, bibliotekar in predstojnik ljubljanske Licejske knjižnice dokončal koncept reorganizacije knjižnice in ga predložil ljubljanskemu guberniju. Čop je izčrpno opisal stanje fonda in analiziral pomankljivosti obstoječega kataloga. Njegov koncept preureditve knjižnice, ki ga je potrdila visoka študijska komisija na Dunaju, je osnovan na spoznanjih sodobne bibliotekarske znanosti in je eno prvih besedil, ki uvršča slovensko knjižničarstvo v znanstveni kontekst.
Kataloge, ki so nastali na osnovi Čopovega projekta, je knjižnica uporabljala in dopolnjevala vse do leta 1947.
UDC 017 + 022.4 : 027.5(497.4)(091)
Summary
In 1831, on March 20^, Matija Čop, librarian and head of the Lyceal Library in Ljubljana, finished his concept of library reorganization, sending it to the auth-orities of the gubernium of Ljubljana. Čop described the state of the art of library stock and analyzed the deficiencies of the existing catalogue. His concept of library reorganization, which was approved by the High Study Commission in Vienna, had been based on librarianship theories of that time and was one of the first texts that introduced Slovene librarianship into the scientific context.
The catalogues made on the basis of Čop's project had been used and updated by the National Library up to 1947.
KODRIČ-DAČIČ, Eva. Matija Čop and his contribution to the Slovenian librarianship. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,17-31
Knjižnica 41(1997)2/3
Uvod
23.septembra leta 1830 je pri bogu in cesarju prisegel slovenski predstojnik-bibliotekar licejske knjižnice v Ljubljani. Zavezal se je, da bo licejsko knjižnico upravljal natanko po veljavnih predpisih, da bo skrbel za postavitev, hrambo in vzdrževanje reda med knjigami, pravilno izdeloval in vzdrževal kataloge, pazil da bo knjižna zaloga evidentirana ter dajal bralcem na razpolago knjige, ki si jih želijo. Prisegel je, da bo za knjižnico kupoval le knjige, ki jih le-ta resnično potrebuje, da ne bo favoriziral posamičnih strok in da bo vedno delal v splošno dobro ustanove1.
Človek, kije v nemščini izgovarjal to zaprisego, je bil Matija Čop. Naziv vodje knjižnice in licejskega bibliotekarja bo spremljal njegov podpis na uradnih dokumentih le slabih pet let do prezgodnje smrti v Savi leta 1835.
Piedestal najbolj izobraženega Slovenca svoje dobe, na katerega so ga takoj po smrti postavili že njegovi sodobniki in Čopova vpetost v proces izgradnje slovenske nacionalne identitete, so usmerjali raziskovalce proč od njegovega poklicnega dela. Številni avtorji so se lotevali raziskav Čopovega duhovnega obzorja, njegovega vpliva na Prešerna, njegovih literarno zgodovinskih raziskav, vloge v črkarski pravdi, sodelovanja pri izdajanju Kranjske Čbelice, nasprotno pa je Čopovo bibliotekarsko delo, ki ga je po mnenju nekaterih avtorjev opravljal po sili razmer2, le slabo raziskano. Kljub temu da se po
1	Omenjena prisega je bila predpisana z dekretom Visoke študijske komisije na Dunaju, ki je imela v pristojnosti javne knjižnice. Dekret je bil izdan julija 1807 in vključuje tudi besedilo prisege, ki jo je ob nastopu službe mora! dati kustos knjižnice (Glej: Grassauer, Ferdinand: Handbuch fiir Universitats- und Studien-Bibliotheken. Wien, 1899,185-186). Do leta 1830 nisem zasledila novih predpisov, ki bi tekst omenjenih priseg spreminjali.
2	Janku Kosu se v njegovi monografiji o Čopu ob zaposlitvi v knjižnici zapiše za našo stroko tako značilno mnenje: To pač ni bil poklic, ki bi si ga želel. Toda bil je olajšanje v primerjavi s šolskim delom. (Glej: Kos, Janko: Matija Čop. Ljubljana, 1979,118)
Kodrič-Dačič, E. Matija Čop in njegov prispevek k slovenskemu bibliotekarstvu
Čopu danes imenuje naša najbolj prestižna bibliotekarska nagrada, so raziskave njegovega bibliotekarskega dela šele na začetku. Praviloma ne segajo dlje od splošnih orisov dela, ki ga je opravil v Licejski knjižnici3. Še vedno nam je neznano, kakšnim navodilom je sledil, ko je upravljal licejsko knjižnico in v kolikšni meri jih je upošteval. Ne vemo, kako globoko je bilo njegovo poznavanje stroke in v kolikšni meri so njegove operativne odločitve iz tega tudi izhajale. Namen članka je zato raziskati ta del Čopove dejavnosti in osvetliti njegov dejanski prispevek k razvoju slovenskega bibliotekarstva.
Čop seveda rezultatov svojih študij in razmišljanj v tej smeri ni objavil. Razberemo jih lahko le iz ostankov njegovega dela v današnji Narodni in univerzitetni knjižnici ter iz zapuščine njegovih zasebnih dokumentov in uradnih spisov, ki so danes večinoma shranjeni v Arhivu Slovenije. Kot predstojnik knjižnice je bil namreč Čop dolžan redno poročati guberniju o delu knjižnice ter izpolnjevati njegove zahteve. Ena izmed njih je bila tudi reorganizacija Licejske knjižnice. Gubernij je namreč 9. julija 1830 zahteval, naj Čop v roku šestih tednov poroča kako, v kolikšnem času in s kakšnimi sredstvi je mogoče knjižnico preurediti po pravilih strokovnih navodil, kijih je leta 1825 v obliki začasne inštrukcije za univerzitetne in študijske knjižnice predpisala visoka študijska komisija4. Čop je svoj poskus reforme predložil šele 20. marca 18315, Visoka študijska komisija pa ga je z manjšimi pripombami potrdila 3.marca leta 18326.
Poskus reorganizacije, ki ga je Čop predložil guberniju in Visoki študijski komisiji, dokumentira njegovo poznavanje bibliotekarske stroke, izjemno razgledanost in željo po spoznavanju fonda knjižnice ter racionalen pristop k praktičnemu knjižničarskemu delu. Čop se v bededilu sicer sklicuje na sodobno bibliotekarsko literaturo, vendar pri rešitvah daje prednost lastnemu znanju in racionalnim praktičnim rešitvam. Način predstavljanja zapletene problematike, kompleksno podajanje rešitev, ki je utemeljeno z aktualnimi strokovnimi referencami, uvršča Čopov poskus reorganizacije
3	Podobno brezbrižno je slovensko bibliotekarstvo tudi do dela Jerneja Kopitarja. Čopa in njegovega sodobnika Kopitarja je namreč družil tudi isti poklic. Kopitar je kot bibliotekar delal v Dvorni knjižnici na Dunaju od leta 1810 do svoje smrti avgusta leta 1844. V svoji bibliotekarski karieri se je povzpel od četrtega skriptorja do prvega kustosa in dvornega svetnika (predstojnika knjižnice) in pri tem pokazal podjetnost in ambicioznost, ki ju Čop ni imel. Odlično raziskavo dela Jerneja Kopitarja kot bibliotekarja je objavila Eva Maria Huttl-Hubert v člankih: Bartholomus Kopitar und die VViener Hojbibliothek (Osterreichische Osthefte, Wien, 36(1994)3, 521-587) in Kopitar als Bibliothekar (Kopitarjev zbornik. Ljubljana, 1996, 57-69). Žal ni noben od člankov preveden v slovenščino.
4	Instruction fiir die k.k. Universitdts- und Studienbibliotheken, provisorisch erlassen mit Stud. Hof.-Commm.-Decrete vom 23.Juli 1825. Glej: Grassauer, Ferdinand: Handbuchfr Universitdts-und Studien-Bibliotheken. Wien, 1899,191-224
5	Arhiv Slovenije, Konvolut no.5 90, Dokument 4699/1832 - bivši gubernij, fascikel 54/3
6	Arhiv Slovenije, Konvolut no. 590, Dokument 4699/1832 - bivši gubernij, fascikel 54/3 in NUK, Rokopisna zbirka, Ms 496
Knjižnica 41(1997)2/3
knjižnice v območje znanstvenega besedila. Zato ga lahko štejemo za enega prvih besedil slovenskega bibliotekarstva in kot tako si zasluži natančno predstavitev in obravnavo.
Bibliotekar - knjižnica - stroka
Z ljubljansko Licejsko knjižnico se je Matija Čop spoznal že v dijaških letih. Vanjo seje vrnil kot pomočnik bibliotekarja leta 1828, potem ko seje poskusil kot učitelj na Reki, v Lvovu in v Ljubljani. Službo v knjižnici je nastopil zaradi prenapornega in premalo cenjenega učiteljskega poklica, ki mu ni puščal dovolj prostega časa za njegove zasebne študije. Ne Ljubljana ne Licejska knjižnica ne zadovoljita njegovih osebnih in znanstvenih interesov, saj v času svojega službovanja v knjižnici kar dvakrat zaprosi za mesto skriptorja oziroma kustosa v dunajski univerzitetni knjižnici (1831 in 1834). Prošnja je obakrat odbita. Čopovo ljubljansko obdobje, čas od leta 1828 do leta 1835, ki se pokriva tudi z njegovim službovanjem v knjižnici, je obenem tudi obdobje intenzivnih znanstvenih raziskovanj, saj v tem času nastaneta njegovi glavni deli : prispevek za Safarikovo Zgodovino slovanskih jezikov in literature (1831) in Nuovo Discacciamento di Lettere inutili, das ist, Slovvenischer ABC Krieg (1834), s katerim poseže v polemiko okrog pisave slovenskega jezika.
Sledeč opombam in mnenjem raziskovalcev Čopovega življenja bibliote-kartsvo ni bilo njegov poklic, temveč le izhod v sili, služba pač., ki mu je zagotavljala materialno eksistenco. Kljub temu (ali pa prav zaradi tega) je bil Čop, gledano z današnjimi očmi, idealen bibliotekar. Franc Hladnik , predstojnik ljubljanskega liceja, gaje v priporočilu za bibliotekarsko mesto takole opisal:" Čop zagotavlja, da v detajlih pozna vse pomembne biblioteke v monarhiji, njihovo ureditev in upravljanje ter da razume knjige, izdane v večini slovanskih dialektov, v portugalskem in v provansalskem jeziku; govori in piše v uradnem jeziku kranjsko, poljsko, italijansko, francosko, angleško in tudi špansko; poseduje široko znanje v literaturi razvitih narodov; pozna vsa pomembna literarnozgodovinska dela, ureditev pomembnih bibliotek avstrijske države in posebej tukajšnjo licejsko biblioteko; izpričuje gorečo ljubezen do bibliotekarske stroke in se kaže pri svojem preizkušenem
7 Franc Hladnik (1773-1844), botanik, od leta 1807 do 1837 je bil z izjemo obdobja Ilirskih provinc prefekt gimnazije, torej Čopov predstojnik v času, ko je le-ta poučeval na gimanaziji.(Slovenski biografski leksikon, 323)
Kodrič-Dačič, E. Matija Čop in njegov prispevek k slovenskemu bibliotekarstvu
moralnem značaju kot sposoben človek za to mukotrpno delo, ki glede na nove naloge bibliotekarjev potrebuje tudi primerno upravljanje knjižnice."8
Licejska knjižnica je ob prihodu Matije Čopa že prekoračila pol stoletja svojega obstoja v razmerah, ki so ji bile vse prej kot naklonjene. Za javnost je bila odprta že vse od leta 1794. Pionirsko delo urejanja knjižnice in izdelavo prvega kataloga je opravil njen prvi bibliotekar Franz Wilde9. Njegov katalog knjižnice, ki je bil izgotovljen leta 1803 , je vključeval vsa dela, ki so bila do leta 1800 vključena v fond knjižnice.
Ker katalog ni imel prostih strani za vpisovanje novih del, je Wilde začel pisati dodatek h katalogu (Supplement), kije bil grajen na podoben način kot katalog. Vanj so bila vključena vsa dela, ki jih je knjižnica vključila v svoj fond od leta 1801 naprej.
Leta 1807 dobi knjižnica pravico do obveznega izvoda, ki naj bi knjižnici zagotovil stalen dotok gradiva in omogočil oblikovanje domoznanske zbirke. Slabo leto za tem, ko Ljubljano zasedejo Francozi, VVilde zapusti knjižnico. Iz knjižnice, ki že tako ni bila docela urejena, se začno izločati duplikati, ki naj bi bili odpremljeni v zadrsko knjižnico ter inkunabule in druga dragocena dela, ki naj bi bila poslana v Pariz. Knjižnica je kljub temu dočakala ponovno avstrijsko zasedbo brez izgube knjig, vendar z neurejenim fondom. Se med francosko zasedbo se je vrnil v knjižnico M. Kalister, ki je bil leta 1813 imenovan za začasnega predstojnika, leta 1816 pa to mesto tudi za stalno zasede. Do leta 1819, ko je v knjižnici zaposlen sluga, je vse delo opravljal sam, leta 1820 pa dobi v pomoč še skriptorja. Leta 1823 je bila odkupljena Zoisova knjižnica in skupaj z zbirko mineralov prenesena v Licejsko knjižnico. Knjižnica naj bi se razdelila po strokovnih skupinah, katalogizirala in priključila licejski knjižnici, zbirka mineralov pa je bila dodeljena kranjskemu muzeju. Ker muzej za tako obsežno zbirko ni imel urejenega prostora, so bile mineralije še leta 1828, ko je službo v knjižnici nastopil Čop, shranjene v licejki.
Ko je leta 1825 izšla knjižnična inštrukcija, Kalister zaradi preobilice tekočega dela in bolezni knjižnice ni mogel več urediti po novih predpisih.10 Za delo avstrijskih javnih knjižnic je namreč že od 18. stoletja dalje skrbela visoka študijska komisija na Dunaju. Strokovna navodila je izdajala v obliki dekretov, ki so bili za knjižnice obvezni. Najbolj kompleksna navodila, ki so
8	Štefan, Konrad: Geschichte der Entstehung nnd Vertualtungderk.k. Studien Bibliotliekin Laibach. Laibach, 1907, 71-72, prevod po Šifrer, France: Matija Čop-bibliotekar. Matija Čop 1797-1835, katalog razstave, Jesenice, 1997,39-40
9	Franz Xaver Wilde (1752-1828), bibliotekar. V Licejski knjižnici v Ljubljani je bibliotekar od leta 1789 do leta 1809. (SBL, 696 697)
10	Knjižnica je bila ob njegovi smrti tako zanemarjena, da so oblasti zahtevale od Kalistrovih dedičev povrnitev stroškov za dokončanje zaostalega dela. Višino odškodnine naj bi oceni! Čop.
Knjižnica 41(1997)2/3
zajemala celotno organizacijo knjižnic od ureditve katalogov do zaščite gradiva in dela z bralci, so bila izdana v obliki knjižničnih inštrukcij. Prva je izšla že leta 1778, druga pa leta 1825. V njej je Čop dobil ne le natančno navodilo, kako organizirati knjižnico, temveč tudi pravila, kako in pod kakšnimi pogoji je mogoče izpeljati spremembe. Poleg uradnih navodil je bila Čopu na voljo tudi strokovna bibliotekarska literatura. Najpomembnejši je bil gotovo priročnik, ki ga je leta 1829 izdal Martin Schrettinger. Gre za poskus učbenika bibliotekarstva: Versuch einen vollstndigen Lehrbuchs der Bibliothek-VVissenschaft, ki po svoji kompetentnosti in kompleksnosti daleč presega svoj skromni naslov.
Poleg navedenih referenc je Čop pri svojem delu kot pripomoček za določanje avtorskih značnic uporabljal še biografski leksikon dresdenskega bibliotekarja Eberta11.
Čopov koncept reorganizacije Licejske knjižnice
Čop se je ob nastopu službe v Licejski knjižnici znašel pred relativno bogatim, vendar neurejenim fondom, pred neustreznimi in premajhnimi prostori zanj, pomanjkanju polic za knjige, pred obsežno Zoisovo knjižnico, ki še ni bila integrirana v fonde licejke ter neustreznimi in zastarelimi katalogi.
Knjižnica je bila potrebna temeljite preureditve, vendar Čop, kljub temu da je bil njen predstojnik, ni smel samostojno začeti reorganizacije. Knjižnična inštrukcija je namreč strogo prepovedovala vsako spremembo obstoječih katalogov brez poprejšnjega temeljitega načrta, ki mora dobiti odobritev visoke študijske komisije. Ko je torej gubernij leta 1830 pozval Čopa, naj obrazloži, v kolikšnem času in s kolikšnimi sredstvi je moč urediti knjižnico, je Čop izdelal koncept reforme po metodologiji, ki jo je predpisovala knjižnična inštrukcija1 . Podal je natančen popis ureditve knjižnice s primeri iz katalogov, ki jih bo potrebno spremeniti, načrt reforme ter oceno, koliko časa, dodatnih sredstev in osebja bi za to reformo potreboval.
Besedilo ki ga je Čop predložil guberniju 31.marca 1831, je z enakomerno pisavo napisano na polovičnih straneh 18 listov. Priloženi so sinopsis Wil-dejevega znanstvenega kataloga, prepis strani iz kataloga, iz katerih so razvidne napake, stran iz stvarnega kazala, kije spremljal katalog, ter primeri kataložnih listkov, ki bodo izdelani za nov matični katalog. Poskus totalne reforme, kakor ga imenuje Čop sam, je razdeljen na več delov:
11	Ebert, Friedrich Adolf: Allgemeines bibliographisches Lexicon. Leipzig, 1821-1830
12	Instructionfiir die k.k. Universilats- und Studienbibliotheken, provisorisch erlassen mit Stud.Hof-Comm.-Decrete vom 23.Juli 1825. Glej: Grassauer, Ferdinand: Handbuchfuer Universitaels- und Studien-Bibliotheken. - Wien, 1899,205
Kodrič-Dačič, E. Matija Čop in njegov prispevek k slovenskemu bibliotekarstvu
V prvem delu je izčrpno opisal nastanek in razvoj knjižnice. V drugem delu je podal natančno poročilo o prvotni organizaciji knjižnice in kritiko VVilde-jevega kataloga, v tretjem delu pa je Čop predstavil pravila, po katerih bo gradil matični listek ter vrstni red, po katerem je imel namen speljati reorganizacijo. V zadnjem delu poda finančno oceno stroškov ter navede, na kakšennačinbo potekala organizacija z obstoječim osebjem v okviru rednega delovnega časa.
S strokovnega stališča sta seveda najbolj zanimiva drugi in tretji del. A še preden začnem z njuno predstavitvijo, je, znanstveni objektivnosti na ljubo, potrebno nekaj dodatnih pojasnil o razmerah, v katerih je delal Čopov predhodnik bibliotekar VVilde:
Ostanki jezuitske knjižnice, ki jih danes štejemo za jedro, okrog katerega je začela rasti Licejska knjižnica, knjižnica Kranjske kmetijske družbe, obsežna volila, predvsem pa knjižnice razpuščenih samostanov, ki so se začele stekati v licejko z začetkom osemdesetih let osemnajstega stoletja, so bili gradivo, iz katerega je moral VVilde oblikovati knjižnico, ki naj bi služila potrebam liceja. Izločiti je moral duplikate in nepotrebna dela, izpeljati dražbo, sistematično razporediti gradivo, predvsem pa pohiteti z izdelavo abecednega imenskega kataloga, kije bil pogoj, daje lahko knjižnica odprla svoja vrata javnosti. Prav kakor kasneje Čop se je tudi VVilde boril s pomanjkanjem prostora ter se obenem umikal vojaščini, kije bila nastanjena v prostorih knjižnice leta 1801, 1805-1806 in 1809.
Čop v svoji neusmiljeni kritiki teh okoliščin ne izpostavlja, saj je moral, če je hotel preoblikovati knjižnico po svojih zamislih, prej dokazati, daje knjižnica tako slabo urejena, da bi bili manjši popravki obstoječega stanja nekoristni.
Prvotna organizacija knjižnice je bila sledeč Čopovemu opisu naslednja: Bibliotekar VVilde je celotno knjižno zalogo razdelil na štiri glavne skupine, ki jih je razdelil na več oddelkov (razdelitev je natančno popisal v priloženem sinopsisu). Knjige vsakega oddelka je najprej razdelil po formatih, znotraj formatov pa po abecedi avtorjev oziroma značnic.
Katalog je bil zasnovan tako, da so bile knjige popisane v njem v enakem vrstnem redu, kot so bile nameščene v knjižnici. Razvrščene so bile po strokovnih skupinah, po formatih, znotraj njih pa po značnici, tako da je znanstveni katalog opravljal tudi funkcijo abecednega imenskega in lokacijskega kataloga. Na ta način je bilo dokaj preprosto najti mesto knjige v knjižnici. Pač pa je bilo treba vsakič, preden so knjigo vrnili na polico, posebej pogledati v katalog, saj na samih knjigah signatura ni bila označena.
Žal pa so bile knjige v dodatek kataloga (Supplement) vključene le na osnovi strokovne skupine, v katero so spadale, ne oziraje se na format in značnico,
Knjižnica 41(1997)2/3
zato se njihovo mesto v katalogu (Supplementu) ne ujema z dejansko lokacijo knjige v knjižnici.
Čop je dokazoval, da se bo z dotokom novih knjig ta sistem povezave med katalogom in lokacijo knjige porušil. Posebej problematično bi bilo pri tej ureditvi v knjižnico vključevati še gradivo iz Zoisove zbirke, posebej še, ker je v knjižnici že začelo primanjkovati prostora. Wildejev koncept, ki je bil že v osnovi neustrezen, saj ni rešil problema prirasta gradiva, je bil porušen še z neuspešnimi Kalistrovimi poskusi, da bi uredil knjižnico. Iz nje je odstranil več tisoč na pogled nepomembnih zvezkov in jih shranil v vlažni pritlični sobi šole. Izločenih del ni posebej označil v katalogu.
Prav tako je bil zaradi prostorske stiske porušen abecedni red, po katerem so bile knjige zložene v police, saj so manj uporabne knjige postavili v drugo vrsto. V teh razmerah je bilo težko najti celo posamezna večkrat uporabljana dela, če uslužbenec ni imel daljše prakse v knjižnici.
Čop zato ugotavlja, da v knjižnici ni več mogoče uveljaviti prvotne zasnove, oziroma uskladiti fonda s katalogi. Povsem nemogoče pa se mu zdi, da bi vanjo smiselno vključili Zoisovo knjižnico.
Še bolj kritičen je Čop do katalogov, ki jih premore knjižnica. Po njegovem mnenju je Wildejev znanstveni in abecedni katalog nezadosten in tega imena sploh ne zasluži. Knjižna zaloga je namreč v katalogu razdeljena le po glavnih skupinah in ne upošteva nadaljnje delitve strok na družine in vrste. Navaja primer ene od glavnih skupin: Lexica, Vocabularia, Dictionaria (Part.III. Sect IV.), v kateri so zbrana zelo heterogena dela : slovarji, leksikoni in enciklopedije, pa tudi literarno zgodovinske študije, bibliografije, časopisi itd. Hude vsebinske napake je najti pri sami klasifikaciji gradiva, saj je med življenjepisi v zgodovinskem oddelku mogoče najti tudi znamenite romane Leben des Simplicins Simplicissimus in Leben des D.Qnixot, torej beletristiko.V dokaz, daje v katalogu dovolj vsemogočih napak, je priložil tudi prepis 47. strani kataloga.
Poleg vsebinskih nepravilnosti očita VVildeju tudi napačne značnice. Navaja primere, kjer je avtor napačno uvrščen pod krstno ime ali pod priimek (navaja primera Sarbieoiusa Lyricora, ki je uvrščen pod krstno ime Casimirus in Epistome Prosodia avtorja Georga Fabricinsa, rojenega v Chemnitzu, ki je v katalog uvrščen pod Chemnicensis).
Tudi o kazalih, ki spremljata katalog, nima nič boljšega mnenja. VVilde je katalogu namreč priključil abecedno imensko (Index generalis auctorum et operum) in stvarno kazalo (Index realis). Predvsem zadnjega zavrže zaradi njegove "nepremišljenosti in neuporabnosti", saj po Čopovem mnenju ni mogoče ugotoviti, čemu sploh služi. V dokaz priloži prvo stran kazala.
Kodrič-Dačič, E. Matija Čop in njegov prispevek k slovenskemu bibliotekarstvu
Abecedno imenskemu kazalu očita, da ne izpolnjuje znanstvenih zahtev : alfabetiran je le po prvih dveh črkah besede (Absolon, Abramus, Abdias..). Razlog za to je nepravilna gradnja kataloga, saj ni bil delan s pomočjo kataložnih listkov. Ugotavlja, da so bila dela, ki spadajo v posamezni oddelek, postavljena po abecedi in po vrsti prepisana v katalog, ne pa na posamezne kataložne liste, kakor je bilo predpisano že s knjižnično inštrukcijo leta 177813. Pomakljivosti, ki veljajo za glavni katalog, je najti tudi v dodatku. Poleg že omenjenih pomanjkljivosti manjkajo v dodatku še vsa dela, ki jih je knjižnica pridobila po letu 1821 in ki pod Kalistrovo upravo niso bila kata-logizirana. Prav tako Kalister v katalog ni vključeval del, ki so se mu zdela manj pomembna. Čop zato ugotavlja, da na obstoječa kataloga ni mogoče gledati kot na inventar gradiva, ki ga knjižnica hrani. Manjkajo tudi vpisi duplikatov, kijih ima knjižnica precej in oznake, daje delo v več zvezkih.
Poleg že opisanih katalogov je imela knjižnica še popis Zoisove knjižnice, ki je razdeljen po jezikih, znotraj njih pa deloma znanstveno razvrščene brez posebnih oznak oddelkov. Čop ugotavlja, da je bilo glede katalogiziranja Zoisove zbirke opravljeno tako malo, kot glede njihove postavitve, saj gradivo ni vključeno v dodatek kataloga.
Na osnovi predstavljenih napak zaključuje Čop, da je v knjižnici potrebna popolna reorganizacija. V prid tej odločitvi govori tudi dejstvo, da bo tako reformo laže izvesti, ker ne gre za spremembe že obstoječega sistema, temveč za stvari, ki jih je treba napraviti povsem na novo. V knjižnici namreč ni bilo osnovnih evidenc: ni bilo kataložnih listov, ki bi olajšali delo, knjige so bile brez signatur in sploh brez kakršnekoli številke; celo brez žiga, ki bi označeval pripadnost knjižnici. Police so bile brez etiket ali številk; knjige pa so bile tako postavljene, da so jih zaposleni v knjižnici brez daljše prakse le težko našli.
Čop zato predlaga naslednji vrstni red reform: najprej je treba vse knjige smiselno razporediti, popisati, uvesti signaturo skupaj s knjižnično številko, pri tem izločiti duplikate in nepotrebne knjige ter jih prodati, preostale pa označiti s knjižničnim žigom. Sele ko bo to izvršeno, se lahko začne delati abecedni imenski in znanstveni katalog, ki morata biti urejena po navodilih knjižnične inštrukcije.
Knjige bi bilo torej treba najprej smiselno razvrstiti, saj so zdaj zaradi pomanjkanja prostora preveč natlačene. Dokler se to ne zgodi, po Čopovem mnenju nima smisla začeti z reformo knjižnice. Prostorske zadrege bodo odpravljene, ko bo Zoisova zbirka mineralov prenešena v Narodni muzej in ko bo
13 Instruction vorgeschrieben fiir alle Universitiits- und Lycealbibliotheken mit Hofdecrete vom 30.April 1778. Grassauer, Ferdinand: Handbuch ftier Universitaets- und Studien-Bibliotheken. men, 1899, str. 171-175
Knjižnica 41(1997)2/3
izpraznjena dvorana opremljena s knjižnimi policami. Ko bo na razpolago primeren prostor, se lahko začne s preureditvijo knjig po pomembnejših oddelkih znanstvenih strok, pri čemer bo v knjižnico vključen tudi večji del ločeno stoječih knjig Zoisove zapuščine. Na koliko ter na katere znanstvene skupine se bo delila knjižna zaloga, pa je odvisno od samega fonda knjižnice.
Rokopisi, ki jih je po Čopovi oceni razmeroma malo, saj ne napolnjujejo niti ene omare, bodo seveda posebej postavljeni. Glede postavitve inkunabul pa naj se odloči gubernij. Pri tem dodaja, da inkunabule, ki jih ima licejka in ki so zdaj raztresene po vseh strokah, lahko napolnijo eno omaro, posebej še, če se časovno obdobje ne raztegne preko leta 1500 in če se izdaje grških in rimskih klasikov pred letom 1500 ohranijo v njihovih omarah.
Da bi knjižnica tudi med preurejanjem čimbolje opravljala svojo nalogo, predlaga, daje treba najprej preurediti stroke, ki se najmanj in nazadnje tiste, ki se največ berejo: pri popisu pa naj bi bil vrstni red obraten. Na ta način bodo dela, ki se največ uporabljajo, le kratek čas teže najdljiva. Medtem bi bilo mogoče pri najbolj branih knjigah, to je pri starih in novih klasikih, te težave odpraviti, če bi avtorje v posamičnih oddelkih postavili po abecedi. Za druge stroke pa predlaga, da je treba dela, ki so večkrat uporabljena, postaviti tako, da bodo hitro opazna, kar bo uslužbencem knjižnice, ki knjigo poznajo že na zunaj, olajšalo iskanje.
Po končani prerazporeditvi knjig naj bi se začela izdelava kataložnih listkov oziroma matičnega kataloga, pri čemer se bo takoj začelo z vpisovanjem signature.
Pri tem bo treba izločiti dublete in neuporabne knjige ter jih prodati. Ostale knjige bo treba označiti z žigom. Glede uvajanja knjižnične številke, bi bilo po Čopovem mnenju smiselno počakati do konca popisa fonda in izločitve nepotrebnih knjig, da ne bi bil številčni vrstni red prekinjen.
Kataložni listi14 bodo izdelani po navodilih knjižne inštrukcije. Čop zapiše, da se bo pri tem v celoti držal pravil, ki jih je postavil Schrettinger v svojem učbeniku bibliotekarstva, z izjemo nekaj primerov, kijih natančno predstavi:
14 Čop uporablja izraz Titelcopie. V slovenski terminologiji ni identičnega izraza. Po podatkih, kijih listek vsebuje in po svoji vsebini je najustreznejši prevod matični listek. Izdelava matičnega listka, na osnovi katerega so izdelani vsi ostali glavni katalogi knjižnice, združuje formalno in vsebinsko obdelavo. Ker so kataložni listki matičnega kataloga v velikosti zvezka, jih v tekstu raje imenujem listi. Z izdelavo matičnih listkov je Čop dejansko ustvaril temelj, na katerem so bili izoblikovani javni katalogi knjižnice, ki so ji služili do leta 1947, torej več kot sto let.
Kodrič-Dačič, E. Matija Čop in njegov prispevek k slovenskemu bibliotekarstvu
Pri določanju avtorske značnice ne upošteva Schrettingerjevega pravila, da se vse ortografske oblike imena vodijo pod enotno značnico (Primer: različne pisave priimka Majer, Meyer, Meier... uvršča v katalogu pod enotno značnico Maier. Prav tako zavrne pravilo, ki upošteva predlog, ki povezuje osebno ime z imenom, ki označuje rod ali izvor. Schrettinger namreč uvršča dela J. le Rond d'Alemberta pod značnico D'Alembert16. Čop se preprosto odloči za Alembert, kot ga je našel v Ebertovem bibliografskem leksikonu. Prav tega si vzame za normativ pri določanju avtorske značnice.
Prav tako poenostavi Schrettingerjeva pravila za stvarno značnico. V zapletenih primerih, ko prvi stavek naslova nima samostalnika, le-ta za značnico vzame besedo v samostalniški rabi17. Tak način, ki ga ponazori s primerom naslova:" Was ist besser, Krieg oder Frieden" (značnica je "Besser")18 Čop zavrne. Verjetno se mu je pravilo zdelo preveč zapleteno.
Prav tako se odloči, da ni smiselno na kataložnih listih del v več zvezkih zapisovati podatkov o vsakem zvezku posebej, kot to določa knjižnična inštrukcija. Čop je bil sicer mnenja, da so ti podatki potrebni, ponekod celo bistvenega pomena, da pa nalagajo veliko v bistvu nepotrebnega dela. Zato prosi Čop za navodilo v tej zadevi in prilaga primere kataložnega listka VVielandovih del s podatki o zvezkih in kataložni listek brez teh podatkov.
Zadnji del besedila je namenjen konkretnim ocenam sredstev in časa, v katerem bi bila knjižnica lahko reorganizirana. Knjižno zalogo ocenjuje na 13.000 del v 25.000 zvezkih. Sklepa, da bo torej potrebno izdelati 13.000 kataložnih listov, k čemur bo treba dodati še približno 2.000 kazalk. Kata-ložne liste naj bi izdelal Čop sam, saj bo ob tej priložnosti najbolje spoznal gradivo. Za to delo, povezano s postavitvijo knjig, (posebej veliko dela je pričakoval pri manj urejenih, a obširnih področjih, kot sta teologija in pravo, kjer bo treba najprej zbrati posamezne zvezke nekega dela), bo zato potrebno najmanj tri leta, tudi če se izdelajo kataložni listki brez zbirnih podatkov. Pomoč skriptorja pri tem delu bi bila po Čopovem mnenju odveč, saj bi izgubil preveč časa s preverjanjem njegovih zapisov. Pač pa bo potrebna pomoč skriptorja in sluge pri postavitvi knjig in tudi pri popisu, saj bo zadnji
15	Schrettinger, Martin: Versuch eines vollstndigen Lehrbuchs der Bibliothek-VJissenschaft. Miin-chen, 1829, Heft 11,41-42
16	Schrettinger, Martin: Versuch eines vollstndigen Lehrbuchs der Bibliothek-Wissenschaft. Miin-chen, 1829, Heft 11,44-46
17	Gre za izpeljavo pravila, ki nam je bolj znano iz kasnejših pruskih pravil, ko prevzame mesto značnice prvi samostalnik iz naslova.
18	Schrettinger, Martin: Versuch eines vollstndigen Lehrbuchs der Bibliothek-Wissenschaft. MUn-clten, 1829, Heft 11,29-31
Knjižnica 41(1997)2/3
prinašal in odnašal knjige, medtem ko se bo prvi posvečal strežbi in nadzoru bralcev.
Delo za skriptorja je tudi vpisovanje knjig, ki so bile od leta 1816 prepovedane, v natisnjene sezname19. To delo se do sedaj ni opravljalo in Čop se sprašuje, če je še smiselno.
Stroški preureditve knjižnice naj ne bi bili visoki. Reformo knjižnice, kot jo je načrtoval Čop, bi lahko izvedlo osebje knjižnice večinoma v okviru uradnega delovnega časa. Razen pisarniških potrebščin (predvsem papirja) naj ne bi zahtevala večjih finančnih izdatkov.
Epilog
3. marca 1832 dobi Čop dovoljenje, da lahko začne z načrtovano reorganizacijo. Visoka študijska komisija pohvali njegovo izvedenost ter zavzetost za delo in načeloma sprejme njegove predloge o postavitvi, ureditvi in katalogizaciji knjig. Sprejetje tudi Čopov predlog, da bo matične listke za monografije v več delih izdeloval brez podatkov za posamične zvezke. Glede inkuna-bul, dragocenih knjig in rokopisov je odločitev prepuščena Čopu: če so dela dragocena, naj stojijo posebej, sicer so lahko uvrščena med dela strokovne skupine, v katero sodijo. Čopov predlog, naj bi skriptor dopisoval prepovedane knjige v tiskane sezname prepovedane literature iz let 1815 in 1816, ostane neopažen. Seznami, ki jih knjižnica še vedno hrani, so ostali prazni, kar kaže, da se je skriptor Kastelic lahko posvetil pomembnejšemu delu.
Navodilo komisije le enkrat bistveno poseže v predlagan potek reforme. Čopu predlagajo, naj takoj začne izdelovati matični katalog, knjige pa opremi s tekočimi (knjižničnimi) številkami.
Reorganizacija knjižnice seje zdaj tudi formalno lahko začela.
Kljub obsežnemu delu, ki ga je čakalo, je imel Čop v resnici vse možnosti, da reorganizacijo uspešno izpelje:
V strokovnem pogledu reorganizacija ni bila vprašljiva. Čop je imel na voljo ustrezno strokovno literaturo, oprl pa seje lahko tudi na pozitivno strokovno mnenje dunajske študijske komisije.
19 Gre za tri tiskane sezname knjig, ki jih je izdata cenzura leta 1815 in 1816: Catalogo delibri italiani o tradotti in italiano: proibiti negli stati di sua Maesta 1'imperatore d'Austria. Venezia, 1815; Catalogue revu et corrige des livres prohibes,frangais, anglois et latins. (S.I.), 1816
Kodrič-Dačič, E. Matija Čop in njegov prispevek k slovenskemu bibliotekarstvu
Knjižnica jebila deležna podpore ljubljanskih oblasti. Priskrbeli soji ustrezno pohištvo in poskrbeli, da je bila Zoisova zbirka mineralov končno umaknjena v deželni muzej.
Prav tako je imel Čop podporo v svojih sodelavcih. Knjižnični sluga Kosmač in skriplor Kastelic sta se izkazala za sposobna pomočnika in obenem za človeka, katerih ambicije so se stikale s Čopovimi znanstvenimi interesi.
Ključnega pomena pa je bila seveda Čopova enciklopedična razgledanost in poznavanje jezikov, združena z natančnostjo in pripravljenostjo opravljati dolgotrajno marljivo delo.
Že v svojem prvem poročilu o poteku reorganizacije 31. oktobra 1833 je Čop zapisal, daje dokončal glavno delo - sistematsko postavitev celotnega fonda. Zopisova zbirka mineralov je bila prenešena v deželni muzej, zato je knjižnica lahko zasedla več prostora, posebej še, ker so bile v letu 1832 dobavljene nove omare. Knjige iz Zoisove knjižnice so bile vključene v fond knjižnice. Celotna knjižna zalogaje bila postavljena v 70 omar. V posamičnih omarah, v katere so bile postavljene knjige določene stroke, je bil v okviru formatov uveden abecedni vrstni red. Inkunabule so bile razvrščene po strokovnih skupinah.
Duplikati in druga dela, ki jih je Kalister zaradi pomanjkanja prostora hranil v vlažni pritlični sobi liceja, so bila očiščena in primerno shranjena. Delo na matičnem katalogu je dobro napredovalo. Oddelki knjižnice, ki so bili bolje urejeni (bibliografija, literarna zgodovina, matematika, fizika), so bili že popisani.
V poročilu za leto 1834 poroča Čop, da je popisal še staro in novo klasično literaturo, naravoslovje, ekonomijo in tehnologijo.
6. julija 1835 Čop utone v Savi. Njegov namestnik postane Kastelic, ki opravlja to zadolžitev do leta 1836, ko zasede mesto predstojnika Josef Calesanz Likawetz20.
Reforme, ki jih je začel Čop, z njegovo smrtjo niso zastale. Kastelic je leta 1836 uvedel evidence, ki so bile predpisane z inštrukcijo, a jih knjižnica do tedaj še ni uvedla: seznam nepopolnih del (Opera incompleta), seznam del v več delih (Opera continuanda), seznam poškodovanih del (Opera defecta) ter akcesijski protokol, kije popisoval letni dotok gradiva po načinu nabave,
20 Josef Calesanz Lika wec (1777-1850) duhovnik, profesor filozofije, bibliotekar. Delo bibliotekarja v licejski knjižnici je nastopi! leta 1836 in ostal tu do svoje smrti 13.januarja 1850. (Štefan Konrad,
str. 78, 88	29
Knjižnica 41(1997)2/3
Leta 1838 dokončata Kastelic in Kosmač glavno Čopovo delo: listkovni matični katalog. Razvrščen je bil po abecedi in shranjen v 78 zaščitnih kartonov. Namenjen je bil le interni uporabi. V knjižnici seje dopolnjeval vse do leta 1947, uporaben pa je še danes. Prvotna knjižnična številka v levem zgornjem kotu je danes spremenjena v signaturo in kaže lokacijo gradiva v knjižnici. Prav letos, ob 200 obletnici Čopovega rojstva, je bil prenesen na elektronski medij in je preko interneta prvič postal dostopen javnosti.
V letih 1838 do 1840 je bil na osnovi matičnega kataloga napisan abecedno imenski katalog v osmih folio zvezkih. Namenjen je bil uporabnikom in je pogorel v požaru leta 1944. Od leta 1840-1844 je bil dokončan sistematski katalog v devetih folio zvezkih, prav tako namenjen bralcem, in ohranjen vse do danes.
Leta 1849 je bila dokončana signaturna knjiga, leta 1853 pa je Kosmač izgotovil še zadnji manjkajoči katalog, inventarni katalog (popis gradiva po zaporedju knjižničnih številk), ki je pogorel leta 1944.
Tako je bila leta 1853 knjižnica končno opremljena po predpisih knjižnične inštrukcije in delo, ki gaje začel Čop, je bilo končano21.
Viri in literatura
Odgovor gubernija na predlagano reformo knjižnice z dne 3.marca 1832. Zapuščina Matije Čopa, NUK, rokopisni oddelek, Ms 496
Čopov poskus reorganizacije Licejske knjižnice z dne 20.3.1831, Arhiv Slovenije, Konvolut no.590, Dokument 4699/1832 bivši gubernij, fascikel 54/3
Grassauer, Ferdinand. Handbuch fiier Universitaets- und Studien-Bibliotheken, Wien, 1899
Kos, Janko. Matija Čop, Ljubljana, 1979. (Znameniti Slovenci)
Kosmač, Jurij. Die Lijceal-Bibliothek in Laibach, MHK, 1857 : 61-66
Reisp, Branko. Bedeutende sloivenische Bibliotheknre. Das sloiuenische Biblio-theksivesen. VVien, 1976 : 45-58. ( Biblios-Schriften ; Bd. 84)
21 Z eno samo za nas pomembno izjemo: Knjižnična inštrukcija je predpisovala tudi domoznansko zbirko oziroma "Biblioteco patrio", Le za nekaj let so jo začeli izdelovati leta 1858 in je imela tri dele:
a)	dela, ki so jih napisali avtorji iz Kranjske, ki pa niso bila tiskana na Kranjskem;
b)	dela, ki se nanašajo na Kranjsko, katerih avtorji pa ne izhajajo iz Kranjske;
c)	dela, ki so na Kranjskem tiskana.
Čop v svojem poskusu reforme takega kataloga niti z besedo ne omeni.
Kodrič-Dačič, E. Matija Čop in njegov prispevek k slovenskemu bibliotekarstvu
Schrettinger, Martin. Versuch eines vollstaendigen Lehrbuchs der Bibliothek- Wis-senschaft, Miinchen, 1829
Šifrer, Jože. Matija Čop bibliotekar. Matija Čop. 1797-1835. Jesenice, 1997 : 37-43
Štefan, Konrad. Geschischte der Entstehung und Verzvaltung der k.k. Studien-Bib-liothek in Laibach. Laibach, 1907
31
BITI BIBLIOTEKAR : JUČER, DANAS, SUTRA BITI BIBLIOTEKAR : VČERAJ, DANES, JUTRI
dr, Tatjana Aparac, Filozofski fakultet Odsjek za informacijske znanosti, Zagreb
UDK023-057"311/313"
Povzetek
Članek predstavlja stališča znanih teoretikov knjižničarstva o poslanstvu bibliotekarja, njegovih nalogah ter znanjih in spretnostih, ki so potrebne za udejanjanje teh nalog. Posebna pozornost je namenjena znanemu govoru španskega filozofa in politologa Joseja Ortege y Gaseta iz leta 1934, h kateremu se danes, v času močnega vpliva računalniške in telekomunikacijske tehnologije na knjigo, knjižničarske dejavnosti in storitve, vračajo naši sodobniki in razlagajo njegove teze o poslanstvu bibliotekarjev in o knjigi kot družbeni potrebi.
Sažetak
U članku su predstavljena stajališta poznatih teoretičara knjižničarstva o poslanstvu bibliotekara, njegovim zadačama i potrebnim znanjima i vještinama u ost-varivanju tih zadača. Posebno se upučuje na poznato izlaganje španjolskoga filozofa i politologa Jose Ortege y Gaseta iz 1934. godine kojemu se danas, u doba snažna utjecaja računalnih i telekomunikacijskih tehnika na knjigu, knjižnične službe i usluge, vračaju naši suvremenici tumačeči njegove teze vezane uz poslanstvo bibliotekara i knjigu kao društvenu potrebu.
UDC 023-057"311/313"
Summary
This article presents the vievvs of famous theoreticians of the library science about the librarian's professional mission, his tasks and the knovvledge and skills necessary for accomplishing these tasks. Special attention is paid to the celebrated speech of the welI-known Spanish philosopher and political scientist Jose Ortega y Gasset from 1934 vvhich today, at a time in which computer and telecommuni-cation techniques are having a powerful influence on the world of the book and library services, is again being referred to by our contemporaries who are reinter-preting his thesis related to the librarians' mission and to the book as a social need.
APARAC, Tatjana: Being a librarian: Past, Present and Future. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3, 33-44
Knjižnica 41(1997)2/3
Uvod
Naslov ovoga rada mogao bi odmah u čitatelja izazvati podozrenje ili ga uputiti na zaključak o pretencioznosti samoga autora. Potrebno je zato odmah se ograditi. Tema koja nas zanima, naime, puna je kontroverzi i zasigurno ju nije moguče obraditi u jednome radu ograničena opsega. Nam-jera nam je stoga naglasak staviti na teorijske rasprave o zadacama i filozofiji profesije i profesionalaca te uputiti na dominantne teorije o bibliotekam, odnosno o njegovim zadačama, znanjima i vještinama potrebnim da bi se te zadače uspješno ostvarivale. Drugim riječima, zanimalo bi nas što je u srži poslanstva knjižničarstva kao društveno korisne djelatnosti i što to čini profesionalcem bibliotekara koji je knjižničarstvo odabrao za svoje životno zanimanje.
Poslanstvo bibliotekara, valja odmah kazati, nije lako odrediti. Pokušavali su to mnogi, pa čak i veliki mislioci, medu kojima Jose Ortega y Gasset na samome početku svojega čuvenog izlaganja.1 s uvjerenjem konstatira da je ono "enormous and frightening". Karijera je, prema Jose Ortega y Gassetu, "(...)poslanstvo odredeno društvenom potrebom koje je pojedinac slobodno izabraoiprihvatio, asamojeposlanstvobitnasastavnicaljudskogpostojanja. Bez "(...jčovjekanema poslanstva (...)", kaže Ortega y Gasset i dodaje "(,..)bez poslanstva nema ni čovjeka". Da je u profesionalnome smislu poslanstvo rezulat pojave društvene potrebe za odredenim djelovanjem, opče je prihvačeno gledište. U slučaju knjižničarstva, ta se potreba pojavila tek onda kad je knjiga prihvačena kao "društveno potrebna Premda Ortega y Gasset ovu tezu potanko razraduje, ona nije bila nova niti u njegovo doba. Povjes-ničari i sociolozi knjižničarstva temeljito su se pozabavili razvojem i ulogom knjige u društvu. Nedvojbenim se danas čini stajalište da je knjižničarstvo duboko ukorijenjeno u kulturu i da odražava potrebe društva za komuniciranjem kroz vrijeme i prostor. Svaka veča promjena društvenog ideala rezul-tirala je odredenom mogučnošču u knjižnici, rekao bi Jesse Shera,3 a dužnost se bibliotekara uskladivala prema značenju knjige kao društvene potrebe.4
1	Jose Ortega y Gasset (1883-1955), poznati filozof i politolog, jedan od onih autora čije su knjige izazvale pozornost u svjetskim razmjerima (napose njegove knjige Revolt of the tuasses i Mission ofthe universitij). Njegovo pozvano izlaganje na Medunarodnome kongresu bibliografa i bibliotekara u Parizu 1934. naišlo je odmah na veliko zanimanje ali i razliCite interpretacije. Zanimljivo je da se u našim krajevima gotovo i ne spominje. Objavljeno je u drugom broju časopisa Archives et Bibliotheques za 1935. godinu na francuskom jeziku i u časopisu Revista de Occidente (broj 47/48, 1935). Prva engleska verzija pojavila se u prijevodu Jamesa Leivisa i Raya Carpentera u časopisu Antioch Revieiu, 1961. godine (str. 133-154). U članku se koristimo engleskim prijevodom.
2	C/. Ortega y Gasset, Jose. The mission of the librarian. //The Antioch revieiu 21(1961), 135-137.
3	Shera, Jesse H. Introduction to libranj science : basic elements of libranj service. Littleton, Co. : Libraries Unlimited, 1976. Str. 13
4	Ortega y Gasset, Jose., op. cit., str. 139.
Aparac, T. Biti bibliotekar : jučer, darias, sutra
Za našu raspravu važnim nam se čine stajališta onih teoretičara koji su nastojali proniknuti upravo u tu vezu, ističuči društvenu odgovornost bib-liotekara koju je on prihvatio svojom slobodnom voljom.
Pokušaji da se opiše i objasni poslanstvo knjižničarstva, prema Ortega y Gassetu, neprimjereno su se vezivali uz osobu koja obavlja knjižničarsku djelatnost ili uz apstraktne ideje kojima se nastoji jednom i zauvijek odrediti što je to knjižnica. Mnogovrsnost i raznovrsnost bibliotekarovih zadača uglavnom su se tumačili prirodom poslova koji se obavljaju unutar knjižničnih ustanova. Ali, nedostajalo je, ono što uočava i izdvaja Ortega y Gasset - tumačenje društvene potrebe zadovoljenju koje profesija teži. Tu potrebu on razumijeva kao stanje u kojemu je knjiga postala društveno neophodna. Medutim, kako se ta potreba zadovoljava, tko ju usmjeruje i zašto, pitanja su koja su duboko srasla sa samom prirodom knjižničarskoga poziva: da li je bibliotekar izvršitelj politike koju mu nameče šira ili neposredna zajednica korisnika, ili se njegov profesionalni rad zasniva na opčoj dobrobiti društva, s kojom se pojedina zajednica korisnika može ali i ne mora slagati. Prisjetimo se nekih ranijih gledišta.
Zadače bibliotekara
U poznatoj raspravi o ulozi bibliotekara u procesima širenja univerzalnog znanja, J. Dury je smatrao da bibliotekar mora obavljati tri osnovne dužnosti: da mora sudjelovati i pomagati u procesima učenja, da mora čuvati znanje i da mora omoguačvati njegovo korištenje.5 Takva su Duryeva stajališta zainteresirala njegove suvremenike (primjerice, S. Hartliba, W. Pettya) okupljene u tzv. Hartlibovu kružoku. Zanimljivo je da je u raspravama koje su se vodile u Hartlibovu kružoku značajno mjesto pripadalo zadačama onih osoba koje su trebale posredovati u prenošenju znanja i informacija.6 Jedna od bitnih sastavnica takve mreže prema njegovoj su zamisli bili glavni bibliotekari (chief library-keepers), koji bi upravitelja obavještavali o postojanju knjiga i rukopisa i o mogučoj opskrbi novim knjigama.7 Slično je predlagao i G. W.
5	Dur\j, j. prema Mohrlmrdt, F. E. A librarian looks at documentation. //Special Ubraries 47(1956), November, str. 413.
6	Hartlib je medu suvremenicima bio poznat kao 'agent for the advancement of universal learning . U Dunjvu Uredu (Office of Addresse) dva su zamišljena odjela: odjel za obavijesti opčeg tipa (Adresse of Accommodation), potrebnih u svakodnevnim poslovima, te odjel za obavijesti u području intelektualnoga i duhovnog života (Adresse of Commumcation). O tome detaljnije u Aparac-Gazivoda. Teorijske osnove knjižnične znanosti. Zagreb : Filozofski fakultet. Zavod za informacijske študije Odsjeka za informacijske znanosti, 1993. Str. 121.
7	C/. Rayward, B. W. Restructuring and mobilising information in documents : a historical perspective. / Conceptions on Libranjand information science. London• TayIor Grahan, 1992, str.
52-55	35
Knjižnica 41(1997)2/3
Leibniz koji je kao bibliotekar bio zaokupljen sredivanjem i kodificiranjem postoječega znanja zabilježenog u knjigama, ali i načinima djelotvorna obavještavanja o zabilježenim i nezabilježenim korisnim istinama. Leibniza su napose zanimali posebni postupci za pohranu i pretraživanje informacija stvorenih na osnovi dostupna zabilježenog znanja, ali i ustanovljivanje po-lazišta za otkrivanje znanja koje nije zabilježeno.
U svojoj poznatoj knjiži The reformed librariy-keeper (1950) J. Dury tvrdi da su knjižnice i bibliotekari zaposleni u njima vrlo važni u velikom pokretu preobrazbe i unapredivanja znanja. Takvo je gledište prevladavalo sve do sredine 19. stolječa. Tada je več mnoštvo knjiga u knjižnicama, velik broj zaposlenih u knjižnicama, ali zanimanje još nije društveno prihvačeno. Načelo korisnosti knjižničnih ustanova za društvo i načelo otvorenosti njihovih fondova širokim slojevima gradanstva utjecat če na jačanje svijesti
0	potrebi za knjižničarstvom kao društveno korisnoj djelatnosti. Djelatnost bibliotekara kao promicatelja znanja i savjetnika u procesima izobrazbe i samoizobrazbe korisnika, postaje sve značajnijom. To je doba u kojemu, primjerice, M. Dewey 1876. ističe da idealan bibliotekar mora težiti za tirn da fond svoje knjižnice popuni najboljim knjigama o najboljim predmetima, brižljivo pazeči na želje svojih posebnih korisnika, te da uz pomoč tako probranog fonda mora promicati knjigu i buditi želju za čitanjem.9 Ali, time se ujedno otvara i pitanje koje su to knjige najbolje i kako izbječi zamku doziranja ili čak ugrožavanja korisnikove slobode izbora.
Svako je društvo i svako doba tijekom razvoja pisane civilizacije zrcalilo odredeni odnos prema knjiži kao društvenoj pojavi i prema njezinu korištenju. Stoga je i pitanje njezine vrijednosti nailazilo na različita tumačenja, a dužnosti su se bibliotekara, kako kaže Ortega y Gasset, mijen-jale izravno oviseči o značenju knjige kao društvene potrebe: demokratsko je društvo kčer knjige, trijumf knjige koju je napisao čovjek nad knjigom Božjom i nad zakonima autokrata. 0 U takvu ozračju otkrivamo dva pristupa tumačenju zadača bibliotekara. Prema prvome, bibliotekar ne mora biti profesionalac, več "aktivist" koji znade kako treba komunicirati s korisnicima
1	kako ih treba poticatina čitanje, najčešče u skladu s vladajučom ideologijom. Pod utjecajem teorije i prakse zapadnog knjižničarstva sve više, ali postupno, prevladavalo drugo gledište prema kojemu bibliotekar treba biti školovan stručnjak čije su zadače mnogobrojne i ne odnose se jedino na odgojno-ob-razovnu funkciju knjižnice i knjižničarstva uopče, več i na njihove informacijske i opčekulturološke funkcije. U razdoblju jakih društvenih promjena od bibliotekara se, izmedu ostaloga, očekuje da dadu doprinos u procesima
8	C/. Rayvmrd, op. cit., str. 5558.
9	C/. Dewey,prema Schrader,A. M. Toiuard a theonj of library and information science. Bloomiugton : Indiana Universihj, 1983, (UMI Dissertation series). Str. 59.
10	C/. Ortega y Gasset, ]ose„ op. cit., str. 139,143-144.
Aparac, T. Biti bibliotekar : jučer, darias, sutra
demokratizacije i to ponajprije na osnovi kvalitetne i djelotvorne organizacije dostupnosti i korisnosti knjižničnih fondova i informacija. Pritom, posebna se pozornost obrača na utjecaj koji bibliotekar može imati na tijek komunikacije koja se ostvaruje izmedu zabilježenog znanja i (krajnjeg) korisnika.
Da bi knjižnična djelatnost mogla odgovoriti na potrebe i zahtjeve društva, potrebno je da se u njezinu okrilju organiziraju odgovarajuče službe i usluge. Djelatnost se knjižnica može, prema Sherai, sagledati preko triju sfera iz kojih on izvodi teoriju o njezinoj trostrukoj odredenosti: atomističkoj, sadržajnoj i kontekstualnoj. Atomistička je sfera predstavljena knjižničnim tehnikama, sadržajna ili konceptualna intelektualnim sadržajem fonda, a kontekstualna društvenim i kulturnim okruženjem u kojemu se obavlja knjižnična djelatnost. Ako su promjene u okruženju znatne i pritom izravno mijenjaju navike ljudi i odnose medu njima, kao što je to zabilježeno primjerice u vrijeme pojave tiskarstva ili pak u vrijeme rastuče primjene računalniki i telekomunikacijskih tehnika, kontekstualna če sfera snažno djelovati na druge dvije. U takvom kontekstu, suvremeni teoretičari prihvačaju, bez značajnijih odstu-panja, stajalište prema kojemu bibliotekar mora posjedovati odredena opča i stručna znanja i sposobnosti za svrhovito sredivanje podataka i korištenje informacijskih izvora, ali i vještinu prilagodbe novonastalnim uvjetima, da bi mogao odgovoriti na mnoga i raznolika pitanja svojih korisnika. Bibliotekar današnjice, dakle, mora biti upoznat sa svim mogučnostima koje knjižnicama nudi suvremena telekomunikacijska tehnologija, odnosno treba razumjeti koje je mjesto knjižnice u mrežnome okruženju danas i sutra, da bi mogao pravodobno uspostaviti odgovarajuči sustav usluga prema potraživanjima korisnika izravno (osobno ili uz pomoč vlastita računalna priključka) ili neizravno (uz pomoč drugih informacijskih posrednika). Bibliotekar, mora posjedovati znanja i vještine koje če omoguičiti plodonosan spoj djelatnosti u svim navedenim sferama.
Raspravljajuči o mogučim teorijskim osnovama informacijske znanosti, J. E. L. Farradane je isticao nužnost posredovanja komunikacijskih medija u ostvarivanju neizravne komunikacije. Medutim, buduči da je prenošenje misli i doživljaja na bilo koji komunikacijski medij podložno neredu i greškama, mora se računati s tim da če se u procesima u koje su uključeni posrednici, nered i greške povečavah. Farradane pritom navodi moguče greške u pripremi odredenog teksta, njegovu tiskanju, indeksiranju, kodiranju, pohrani i rukovanju. Bibliotekar kao posrednik u komuniciranju u tom je smislujedan od primalaca poruke i jedan od mogučih unositelja 'nereda'.11
Za C. H. Rawskog, knjižničarstvo je sustav djelatnosti u koji su uključeni zapisi o znanju i usluge ljudima, ali i intelektualni i materijalni aparat te znanje koje je potrebno da bi se stvorili uvjeti za podržavanje i stvaranje što
11 C/. Farradane, J. E. L. Toivards a true informalion science. Information scientist 10(1976), str. 99. 37
Knjižnica 41(1997)2/3
djelotvornijeg pristupa zabilježenom znanju. Buduči da, prema njegovu mišljenju, knjižničarstvo podrazumijeva složenu situaciju u kojoj se zbiva svakodnevni rad bibliotekara (odgovaranje na upite korisnika, rješavanje problema, razvijanje djelotvornijih postupaka za kvalititetne odgovore), djelatnosti vezane uz otkrivanje i razumijevanje epistemoloških disciplinarnih aspekata i svojstava, te djelatnosti vezane uz znanstvena istraživanja unutar samog knjižničarstva radi jačanja njegove teorijske osnove, očigledno pred bibliotekara postavljaju složene zadatke. Nastoječi obogatiti korisniko-vo znanje pomoču zapisa o znanju i znanja zasnovanih na zapisima o znanju, bibliotekar poduzima odgovarajuče mjere u odabiru i nabavi grade, njezinoj zaštiti i sredivanju. Pritom se, s jedne strane susreče sa strukturalnim i funkcionalnim svojstvima objekata na kojima je zabilježeno znanje i znanje
0	znanju, te potrebom da te objekte nadgleda, a s druge strane mora poznavati osobitosti komunikacijskih procesa u kojima se pojavljuje čovjek.12
Belkinovo stajalište o važnosti kognitivna pristupa za razumijevanje komunikacijskih procesa, koji se zasniva na ideji o čovjekovoj percepciji, razumijevanju (cognition) i strukturi znanja, čini se prihvatljivim i za tumačenje uloge bibliotekara u tim procesima. Cilj je svakog pretraživanja ili potraživanja informacija, naglašava Belkin, u tome da se usuglase kognitivne strukture autora s kognitivnim strukturama informacijskih djelatnika
1	korisnika. Bitan su element u tom smislu različiti vidovi bibliotekarove predodžbe o svijetu koji ga okružuje, o dokumentima i o korisnicima,13 dakle sve ono što se saznaje na osnovi vlastita iskustva ali i na osnovi znanja i vještina stečenih kroz obrazovni sustav. U tom su smislu, i uloga bibliotekarskih školi i njihov pristup budučim stručnjacima vrlo važni.
Na tu činjenicu upozorava i Hans-Peter Geh kada kaže da bibliotekarske škole ne smiju više podučavati o činjenicama, več o tome kako steči odredene sposobnosti (npr., samosvijest i odgovornost, sposobnost za doživotno učenje, otvorenost duha, društvenu angažiranost, apsolutnu sposobnost upravljanja računalno pohranjenim podacima) i kako usvojiti i pridržavati se načela profesionalne etike. Bibiliotekar budučnosti, prema njegovu mišljenju, neče biti nužno elektronički bibliotekar, niti če se njegovo poslanstvo zasnivati samo na brizi oko očuvanja zabilježenoga znanja. Bibliotekar budučnosti če generirati, čuvati i unapredivati intelektualni i fizički pristup zabilježenu znanju. Kvaliteta budučih knjižnica ovisit če ne samo o kvaliteti fonda več i o mogučnostima elektroničkih službi da optimalno koriste svjet-
12	C/. Rauiski, C. H. The interdisciplinarity oflibrarianship. Toioard a Iheonj of librarianship: papers in honour ofjesse Hauk Shera. Metuchen, N.j.: The Scarescroio Press, 1973. Str. 127-129.
13	C/ Belkin, N. The cognitive vieivpoint in infortnation science. journnl of Information Science 16(1990), str. 13.
Aparac, T. Biti bibliotekar : jučer, darias, sutra
ske kulturne resurse.14 Ili, da dodamo, ovisit če o maksimalnom uskladivanju službi zasnovanih na vlastitome fondu (kako god široko postavljen bio) i osiguravanju pristupa svim relevantnim izvorima.
Rasprave o poslanstvu bibliotekara
0	tome kako bi se bibliotekar trebao ponašati, ostvarujuči svoje poslanstvo
-	osiguranje pristupa znanju i obavijestima koje zanimaju njegova korisnika
-	u stručnoj je literaturi dosta napisano. Dva su motrišta posebno prisutna: jedno prema kojemu je bibliotekar neutralan posrednik, i drugo prema kojemu bibliotekar treba neutralnost zamijeniti akcijom s odredenom svrhom. Biliotekar koji je indiferentan prema prirodi korištenja znanja i informacija, odnosno prema njihovom korištenju u svrhu koju humanizam ne može prihvatiti, nije čovjek, več stvar, tvrdi R. Benge.15 Svaki profesiona-lac, pa tako i bibliotekar, djeluje unutar odredenog političkog, ekonomskog, društvenog i kulturnog okruženja. Postiči, stoga, profesionalnu objektivnost
1	suzdržanost, znači steči umiječe balansiranja izmedu efekata tih djelovanja unutar društva. U mnogim slučajevima, knjižnice nisu imale problema u sagledavanju važnosti konteksta svojega djelovanja, niti su bibliotekari pro-pustili prepoznati različite društvene i kulturne skupine i iziči u susret njihovim potrebama. Pojava narodnoga knjižničarstva možda je najbolji primjer za tu tvrdnju, premda je upravo u području selekcije grade u narodnim knjžnicama i uspostavljanju službi za različite kategorije korisnika koje one opslužuju, uočeno mnoštvo tumačenja vezanih uz ulogu bibliotekara, njegovu neutralnost ili, u opreci s time, njegovu akciju.
O toj je dvojbi jasno i bez ustezanja progovorio i Ortega y Gasset, tumačeči da se uz pojam i pojavu knjige vezuje rastuča i nekontrolirana proizvodnja knjiga (postoji več previše knjiga), da je uočljiva nekorisnost mnogih medu njima (mnoge su medu knjigama nekorisne i glupe, a mnogih knjiga nedos-taje) te izvodeči iz toga zadaču bibliotekara: da vodi nestručna čitatelja kroz tu selvu selvaggiu. Pritom, on nije neutralan posrednik, več "gospodar bijesne knjige". Takva gledišta Ortege y Gasseta naišla su na burne reakcije, napose u Americi, i intenzivirala rasprave o poslanstvu bibliotekara. Pa ipak, ističu J. F. Sosa i M. Harris,16 nikad dotada nije nitko, tako poznat i priznat u
14	C/. Geh, Hans-Peter, Trmds in Librarianship: toivard a united Europe. Research libraries iti the twenty-first centunj. Str. 73.
15	Benge, R. C. Libraries and cultural changes. London : Bitigleij, 1981.
16	Sosa, forge F; Michael Harris. Jose Ortega y Gasset and the role of the librarian in post-industria! America. Libri 41(1991), 1,321.
Knjižnica 41(1997)2/3
medunarodnoj znanosti i kulturi, ukazao na to da zadacama bibliotekara treba pridružitrjoš jednu: da djeluje kao "(,..)filter postavljen izmedu čovjeka i bujice knjiga."
Na ovome mjestu valja nam uputiti na Lestera Asheima, čiji je rad imao znatan uljecaj na profesionalce u Americi u razdoblju nakon Bellovih teza o postindustrijskome društvu. U članku Not censorship, but selection iz 1953. Godine18 Asheim se odupire tezi o nužnosti da bibliotekar utječe na korisni-kov izvor nudeči mu i sugerirajuči mu samo najbolje: bibliotekari mogu izabrati najbolje, ali ne smiju propisati najbolje, zaključuje.
Interpretacije i misinterpretacije teorije o poslanstvu bibliotekara koju je postavio Ortega y Gasset, intenzivirale su se ponovo osamdesetih godina s povečanom brigom za poljuljani ugled bibliotekara u eri snažne dominacije informacijskih koncepata, i s pojavom novih profila informacijskih stručnjaka.
Tako se i Asheim, u članku iz 1982. Ortega revisited, vrača osnovnim postavkama Orteginim da bi uputio američke bibliotekare na ozbiljno sagleda-vanje implikacija "informacijske paradigme". On bilježi širinu i dubinu do koje ide novi tehnološki razvoj i činjenicu pretrpanosti informacijama, da bi uputio na to da bibliotekari trebaju još jednom u razvoju svoje profesije promotriti ulogu koju imaju u društvu - kriterij je za bibliotekara u svakome slučaju potreba pojedinačnog korisnika.19
No, več i prije toga, sredinom pedesetih i početkom šezdesetih Shera takoder ukazuje na to da je knjižnica kao repozitorij zabilježenog znanja snažan instrument stalne moči pri diseminaciji kako Dobra tako i Zla, te da tako knjižnica može biti štetna i krivo usmjerena kao što može biti korisna. Prema njegovu tada izrečenu uvjerenju, koje če u nešto izmijenjenom, ali ne potpu-no drukčijem iskazu, ponoviti početkom osamdesetih godina, ukazujuči na slične probleme, toga puta povezano s primjenom računalnih tehnika u knjižnicama, proizlazi da bi knjižnice mogle,"(...) ako su u rukama onih koji su napustili bibliotekarski sveti čredo, odnosno predanost svojemu poslanstvu, uništiti osnove demokracije i postati instrumentom u službi rasta diktature." Ili bi, da tome pridodamo i najnovije rasprave, mogle voditi još večem i bržem produbljevanju jaza izmedu bogatih i siromašnih.
17	Ortega ij Gasset, Jose., op. cit., str. 154.
18	C/. Asheim, Lester. Not censorship, but selection. Wilson Libranj Bulletin 28(1953), 6367.
19	C/. Asheim, Lester. Ortega revisited. Library Quarterhj 52(1982), str 216.
20	Shera, Jesse H. The puhlic libranj in perspective. The public Ubran/ in verspective. Cambrid?e, 1972. Str. 120.
Aparac, T. Biti bibliotekar : jučer, darias, sutra
Teza prema kojoj je dužnost bibliotekara da omoguči pristup znanju i oba-vijestima svima pod istim uvjetima, nalazi danas dosta zagovornika. Proizvodnja, upravljanjanje i prodaja informacija, tumači se, sasvim je nešto drugo od osiguravanja pristupa. "(...)Približavajuči se 21. stoljecu, telekomunikacijska je revolucija u središtu zbivanja. Elektonička tehnologija može Vam pomoči da nadete posao u nekoj drugoj zemlji ili da čitate kongresne spise on line. Može povezati študenta s mjesnom knjižnicom ili s Kongresnom knjižnicom. Ali, što se zbiva kad djetetovi roditelji ili njegova škola ne mogu nabaviti računalo? Što ako ni Vi nemate računalo u svojemu domu. Informacijska autostrada obečaje bogatstvo obavijesti, ali takoder prijeti da produbi jaz izmedu "informacijski bogatih" i "informacijski siromašnih". Naši preči su mudro ulagali u knjižnice kao zajedničko izvorište knjiga. Danas se čini još logičnijim pomagati knjižnice da nabavljau močnu i skupu tehnologiju koja je potrebna za dobivanje elektroničkih obavijesti. Ništa nije važnije za budučnostnaše demokracije od osiguravanja javnosti pristupa obavijestima. Zato trebamo naše narodne, školske i visokoškolske knjižnice on line. Tehnološka se revolucija odvija SADA, I sada je vrijeme da se pomogne Vašoj knjižnici i svim knjižnicama u njihovu nastajanju da osiguraju jednakoprav-nost na informacijskim superautocestama". 1
Ovo su samo neke od naznaka bogatstva misli i teza, suprotstavljanja i prihvačanja, koja nedvojbeno upučuju na to da je poslanstvo bibliotekara vrlo teško jednoznačno odrediti. S druge strane, čini se da bi i u nas takve rasprave bile, ako ne nužne, a ono bar potrebne.
Biti bibliotekar danas, misleči na sutra
Prihvatimo li stajalište o nužnosti zasnivanja poslanstva bibliotekara na potrebu da se društvu predstave svi zapisi koje je čovjek tijekom razvoja civilizacije stvarao, prikupljao i čuvao, odnosno da se osigura dostup do zabilježenoga znanja kad god se za to ukaže potreba, valja se poput P. VVilsona,22 zapitati da li je bibliotekar katalogizator, bibliograf, priredivač kazala, on line tragač, osoba koja odgovara na pitanja, osoba koja priča djeci priče, koja planira, ili rukovodi? Da li je bibliotekar osoba koja objedinjuje u sebi gomilu vještina ili je pak nešto drugo? Njegov je odgovor - bibliotekar je specijalist - knjižnični ekspert, osoba koja znade kako postaviti, organizirati i održavati djelatnost u knjižnici. Bibliotekar poznaje instituciju knjižnice, znade njezino mjesto u društvu, i znade je organizirati na način da odgovara na zahtjeve društva.
21	Turock, Betty. Riječi otisnute na propagandnom letku Američkog bibliotekarskog društva. ALA, 199596.
22	Wilson, Patric. Bibliographical R&D. Study of information: interdisciplinary messages. ed. by Fritz Machlup and Una Mansfield. Neiv York: Wiley, 1983.
Knjižnica 41(1997)2/3
Koja su mu znanja i vještine za to potrebni? Da li je informacijski stručnjak, koji se usmjeruje prema tržištu prijetnja profesiji bibliotekara ili samo ukazuje na to da suvremeno društvo, koje svoj razvoj i svoju budučnost zasniva na organiziranom posredovanju i dobavljanju obavijesti, treba cijelu lepezu stručnjaka, medu kojima su i nadalje bibliotekari nezaobilazni profesionalci u tzv. javnom informacijskom sektoru. Trebaju li mu pritom nužno i tehnička i društveno-humanistička znanja, ili takva znanja valja mudro nadopunjava-ti jedna s drugima?
Vezano uz pojavu računalne tehnologije i telekomunikacija u raspravama o potrebnim znanjima i vještinama bibliotekara potrebno je uputiti i na gledište prema kojemu profesionalci trebaju ima t i prirodoslovno i tehničko, a ne humanističko- društveno obrazovanje. Takvo je gledište vrlo često u raspravama s početka sedamdesetih i osamdesetih godina (npr. Faithorne, Sla-mecka, Urquart i dr.), kada je nedovoljna snalažljivost, a pokatkad i odbijanje bibliotekara da prihvate nove tehnike i metode rada, naprosto izazivala na usporedbu koncepta o profesionalcima koji u jednoj tako uslužno orijentir-anoj djelatnosti kao što je knjižničarstvo, pa i informacijske djelatnosti opčenito, ne uspijevaju odgovoriti na zahtjeve koje pred njih postavljaju njihovi korisnici jer su zaokupljeni ulogom čuvara humanističke tradicije. Tome je suprotstavljen koncept o profesionalcima koji posjeduju tehnička znanja koja su im dovoljna da usluže svoje korisnike. Medutim, pritom se često zanemarivao jedan važan preduvjet za uspješno funkcioniranje tog koncepta u praksi: nužnost da takav pojedinac pronikne u svrhu svojega djelovanja, da razumije širi kontekst, unutar kojega je posebno važno mjesto nasljeda u odnosu na potrebe danas i u budučnosti. Dakako, razumna če osoba svakako biti sposobna da umješno koristi svoje humanističko obrazovanje i novostečene vještine, ili če kao osoba tehničke vokacije željeti pro-dubiti svoja saznanja o prirodi posla kojime se bavi. U programima europ-skih bibliotekarskih škola ovaj pristup, premda nedvojbeno ugrožen na-metanjem ideje o informaciji kao robi i o knjižnici kao ustanovi koja treba odgovoriti na zahtjeve tržiš ta, još je uvijek zastupljen. Primjetno je, medutim, posljednjih godina da se primjerice u američkom obrazovanju, koje je bilo zaokupljeno dominantnem ulogom tržišne orijentacije i tehnicizma, ukazuje na potrebu vračanja humanističkoj tradiciji. Tako je npr. Gerhard Caspar, predsjednik Sveučilišta Stanford, u svojemu programu znatno veču pažnju i sredstva posvetio predmetima iz humanistike negoli njegov prethodnik za čijeg je razdoblja uprave karakteristično bilo silno odvajanje sredstava za istraživanja o prirodoslovlju i tehnici, a znatno zanemarena istraživanja u društveno-humanističkim znanostima. Shera je, uostalom, takav trend na-javio još 1982. kada je ukazao na to da "(...jračunala na mogu ovladati područjem čovjekove glavne zaokupljenosti, a to je vlastita humanizacija,
Aparac, T. Biti bibliotekar : jučer, darias, sutra
ono što je bit vlastita postajanja: osječajnost, ekspresivna inteligencija, ljudska srčanost i kreativnost.2 Ili, kažimo, nisu još ovladala.
Ovako široko postavljene, navedene teze potiču na tumačenje ideoloških i konceptualnih promjena koje utječu na profesionalni identitet. Da bismo, medutim, ukratko prikazali o kojim se zadačama bibliotekara najčešče ras-pravlja u stručnoj literaturi, i koje sve vidove njegovog djelovanja treba uzeti u obzir, poslužit čemo se Schraderovom sistematizacijom. Naime, on primječuje da se u stručnoj literaturi koju je proučio funkcije bibliotekara mogu svesti na sedam generičkih nizova. Prvi niz obuhvača definicije koje polaze od obrazovnih funkcija knjižnične djelatnosti i zadataka bibliotekara s tim u vezi. Drugi se niz odnosi na funkcije i zadače informiranja, treči je povezan s ciljem da se u korisnika razvija čitateljski ukus, a četvrti uključuje nastajanja na tome da se korisnici potaknu na čitanje. Zadacibibliotekara koji proizlaze iz rekreacijske funkcije knjižničnih ustanova u osnovi su definicija iz petoga niza. Pojedini su autori (šesti niz) isticali da je dužnost bibliotekara da rade na znanstvenim projektima i time pridonose unapredivanju znanja, a u sedmoj su skupini definicije onih autora koji su naglasak stavljali na zadatke bibliotekara u procesima upravljanja znanjem.24
Nedvojbeno je da je pred bibliotekarom danas niz zadača, ali je njegovo posredničko djelovanje, od najranijeg doba vezano uz instituciju knjižnice, a danas i u budučnosti sve više uz kompjutorizirane mreže i mogučnosti koje nudi telekomunikacijska tehnika, i dalje jedno od temeljnih uporišta njegova profesionalnoga identiteta. U ranijim teorijskim radovima u kojima se nas-tojao opisati lik bibliotekara i objasniti priroda njegovih poslova i zadataka, nailazilo se na mnogo više misli i stavova o odnosu knjižničara prema knjižničnoj gradi negoli prema korisnicima. I odnos prema gradi najčešče se tumačio kao odgovornost bibliotekara za njezino prikupljanje i čuvanje. Poslije se, posebno nakon šezdesetih godina 20. stolječa, sve više ističe upravo korištenje i odnos bibliotekara prema potrebama i zahtjevima korisnika, pri čemu se kakvoča knjižničnih usluga prosuduje s obzirom na umiječe bibliotekara da odabere i sredi knjižničnu gradu te pruži obavijesti o ukupnoj dostupnoj gradi i informacijama. Glavni cilj struke u tom se razdoblju iskazuje kao osiguravanje raznolikih usluga članovima društvene zajednice uz potpuno uvažavanje ljudskih sloboda i prava na informiranost i školo-vanje s jedne strane, ali i uz svijest o profesionalnoj odgovornosti u uspostavi odgovarajučih službi i usluga, s druge strane.
Upravo o stupnju bibliotekarovih opčih i stručnih znanja i vještina uvelike ovisi kvaliteta procesa u knjižničnomu sustavu i njegova odnosa s okruženjem, ali i budučnost stručnjaka koji mora odgovoriti na mnogobrojne
23	Shera, Jesse H., op. cit., str. 76.
24	C/. Schrader, A. M., op. cit., str. 5051.
43
Knjižnica 41(1997)2/3
izazove, intelektualne i tehničke prirode, koji nastaju kao posljedica pojačanih promjena u društvu. Ne zagovaramo staro Fossovo stajalište prema kojemu bi bibliotekar "(,..)mogao ponižno i skromno preuzeti intelektualno vodstvo u svojoj sredini (...) jer je "(...)zasigurno logična osoba za intelektualnog vodu (...) čuvar intelektualnog bogatstva svojega grada; sav-jetnik svojim učenjacima, učitelj svojim učenicima i čuvar ključeva od trezo-ra znanja,25 ali svakako držimo da svojim znanjima i vještinama bibliotekar može značajno pridonijeti razvoju svakog pojedinog korisnika koji mu se obrača. Još važnijim čini nam se zaključiti da je propitkivanje o poslanstvu profesije, premda uvijek nužno i izazovno, danas posebno važno - koja je svrha njegova djelovanja danas s mislima na sutra, zasnovana na znanjima koje mu je dalo jučer.
25 Foss, S. W. Some cardinal principtes of a librarimi's work. Public libraries 14(1909), Marali, str. 38. (Reprinted iti American Library Philosophy: an anthologij. ed. by B. McCrimmon. Hamden : Shue String, 1975.)
PROFESIONALIZACIJA, POGOJ ZA USPEH
dr. Silva Novljan, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
UDK 023-057:027.8(497.4)
Povzetek
V knjižnice se še vedno namešča delavce brez znanja knjižničarstva, iz česar sklepamo, da ustanovitelj znanja o organizaciji in upravljanju knjižnične zbirke ne upošteva kot osnovo za njeno učinkovitost pri zadovoljevanju različnih potreb in želja posameznikov in skupin.
Nepomembnost profesionalne knjižničarske izobrazbe smo analizirali s primerjanjem bralnih dosežkov učencev v osnovnih šolah, kjer dela v šolski knjižnici delavec z znanjem knjižničarstva, z dosežki učencev, kjer je v knjižnici zaposlen delavec brez tega znanja. Prednosti, ki jih v razvoju bralne pismenosti učencev uveljavlja knjižničar s strokovnim znanjem knjižničarstva pred v knjižnici zapo-selnimi delavci brez tega znanja, so opazne tudi na primarni stopnji, kjer je poudarek na motivaciji in izboru knjig.
UDC 023-057:027.8(497.4)
Summary
In libraries, workers vvithout any knovvledge of librarianship are stili being employed; this fact is conductive to the conclusion that the knovvledge in organ-ization and management of library collections does not appear to the founder as the basis for the performance of libraries in fulfilling different needs and vvishes of individuals and groups.
The relative unimportance of professional education in libraries was analysed on the basis of comparison of reading achievements of elementary school pupils in schools where librarians with or vvithout education in librarianship are vvorking. The advantages offered by a librarian with professional knovvledge over those offered by a librarian vvithout this knovvledge on the development of reading literacy are evident already on the primary level vvhere the stress is on motivation and choice of books.
NOVLJAN, Silva: Professionalization, a condition of success. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,45-56
Knjižnica 41(1997)2/3
1. Vloga profesionalnega delovanja
Knjižnica sodi v tisti krog pomembnih materialnih pogojev dela in življenja vsakega okolja, ki lahko spremenijo položaj in vlogo posameznika ali skupine, med drugim tudi tako, da se ta, če želi on sam ali okolje, spremeni iz pasivnega opazovalca sredine v njenega aktivnega člana. Knjižnica pa hkrati povečuje učinkovitost, racionalnost in ekonomičnost njegovega delovanja pri doseganju ciljev. To ji uspeva tako, da v skladu s svojim namenom motivira posamezike in skupine, da uporabljajo njene vire in usluge, jih oskrbuje s knjižničnim gradivom in informacijami in ugodnostmi za njihovo rabo v skladu s potrebo ali željo, jim svetuje in asistira pri iskanju, izboru in vrednotenju knjižničnega gradiva in informacij, pri aktivni uporabi in predstavitvi le-tega in se aktivno vključuje v njihovo informacijsko opismenjevanje (Fjallbrant, 1990, From, 1994, Gardner, 1995, Henry, Hay, 1994, Her-ring, 1981, McCrank, 1992, Malley, 1984) za razvijanje kognitivnih strategij za definiranje potrebe po informaciji, za selekcijo, pridobitev, analizo, sintezo, vrednotenje in ustvarjalno rabo informacij na vseh ravneh in področjih.
Sodobni razvojni cilji knjižničnega informacijskega in komunikacijskega delovanja so novi uporabniki, nova in večja ter kvalitetnejša uporaba informacijskih virov in knjižničnega gradiva. Zato knjižnica uresničuje svojo vlogo pri spreminjanju predstavniške demokracije v udeležensko in posameznikom, ki stojijo vsak dan pred problemi in vse večjo izbiro možnosti, omogoča pridobiti kvalitetne informacije za rešitev njihovih problemov, ter prispeva k razvoju njihovih sposobnosti in spretnosti na različnih področjih za vseživljenjsko in samostojno izobraževanje.
Kdo bolje kot knjižničar pozna možnosti izbire v današnjem času, ki ga hkrati opredeljujejo tudi pojmi demokratičnost, odgovornost, etičnost, in kdo najlaže usklajuje vse elemente? Tudi knjižničar. Mora pa biti profesionalec, strokovnjak, ki zna spremljati potrebe okolja in možnosti, zna omogočati in razširjati oboje ter vrednotiti svoje delovanje preko uporabnikov.
Ta strokovnjak mora biti najprej knjižničar, tj. strokovnjak, ki obvlada pridobivanje, obdelavo, organizacijo in predstavitev informacij in knjižničnega gradiva, ne pa slavist, kemik, zgodovinar ipd. Ta strokovnjak mora svojo profesijo, poleg tega da jo obvlada, tudi ceniti, da jo bo znal primerno predstaviti okolju in jo ovrednotiti z očmi okolja: kaj je on oz. knjižnica naredila za okolje in ne samo, kaj je naredila boljše, več ali drugače od sosednje ali druge knjižnice.
Za doseganje profesionalnega učinka pa je potrebno izpolniti še eno nalogo, dejansko je potrebno uresničiti javnost delovanja. Knjižnica, ki je javna ustanova, in v našem knjižničnem informacijskem sistemu so to vse vrste knjižnic, mora imeti organizacijo in predstavitev informacij razvidno, prav
Novljan S. Profesionalizacija, pogoj za uspeh
tako pa tudi postopke njihovega pridobivanja in uporabe, ki morajo biti hkrati še učljivi, prenosljivi, ponovljivi in nezamenljivi. S tem se knjižnica bistveno razlikuje od privatnega sektorja, ki postopke skriva in da naročniku le gotovo, nepreverljivo informacijo, ki jo naročnik plača, prodajalec pa je za njeno kvaliteto in resničnost pravno odgovoren. Javnost delovanja pa se hkrati tesno povezuje z informacijskim opismenjevanjem, ki omogoča uresničevati še en element demokratičnosti, tj. pravico uporabnika, da potrebno informacijo pridobi sam, brez neposredne pomoči knjižničarja.
V zagovor zgornjim mislim in za potrditev vrednosti znanja, ki ga obvlada knjižničar, bi lahko zapisali različne utemeljitve. Jaz sem se odločila za prikaz rezultatov raziskave o pomembnosti knjižničarja pri razvoju bralne pismenosti (Novljan, 1996, str. 171-178), te temeljne komponente informacijske pismenosti.
2. Pomembnost profesionalnega znanja
Pomembnost knjižničarjevega prispevka pri razvoju bralne pismenosti smo za potrebe te študije opredelili z boljšimi rezultati na testih bralne pismenosti, ki naj bi jih učenci tretjih razredov osnovne šole (v reprezentativni vzorec je bilo izbranih 140 razredov oz. šol: iz vsake šole en razred) dosegli, če je v šolski knjižnici zaposlen knjižničarsko izobražen knjižničarski delavec, v primerjavi z rezultati učencev, kjer je v šolski knjižnici zaposlen knjižničarski delavec brez znanja knjižničarstva.
Za potrebe te raziskave smo mednarodnemu vprašalniku za mednarodno raziskavo o bralni pismenosti (Elley, Gradišar, Lapajne, 1995) za vodstva šol v Sloveniji dodali vprašanje, kdo opravlja dela in naloge v šolski knjižnici. Ravnatelji so lahko izbirali med odgovori: knjižničar, učitelj, nekdo drugi. Pri tem je knjižničar pomenil knjižničarskega delavca s strokovnim znanjem knjižničarstva, pridobljenim z rednim ali dopolnilnim študijem knjižničarstva, učitelj pa knjižničarskega delavca brez tega znanja, a z opravljenim pedagoškim strokovnim izpitom za razrednega oz. predmetnega učitelja; v rubriko nekdo drugi so uvrščali delavce, ki niso ustrezali nobenemu zgornjih pogojev. Odgovore smo povezali z rezultati učencev na testih bralne pismenosti. Izračunali smo aritmetične sredine rezultatov, ki so jih učenci določene šole dosegli na testu bralne pismenosti in standardno napako aritmetične sredine. Z odmiki povprečnih vrednosti od skupne pa prikazali, ali so razlike na testih večje ali manjše.
Knjižnica 41(1997)2/3
Tabela 1: Povprečni dosežki šol in delavec v šolski knjižnici
Delavec	Povprečni dosežek			
	Arit. sr.	Stand. n.	Št. šol	%
Knjižničar	502,97	3,02	86	61,4
Učitelj	490,84	3,88	50	5,7
Drugi	500,25	29,29	3	2,1
Ni odgovora	-	-	1	0,7
Na vprašanje, kdo dela v šolski knjižnici, so ravnatelji 61% šol našega vzorca navedli strokovno usposobljenega šolskega knjižničarja, 36% šol učitelja. 2% ravnateljev je odgovor označilo z drugi, 0,7% ravnateljev pa ni odgovorilo.
Učenci tretjih razredov 86 šol z zaposlenim knjižničarjem v šolski knjižnici imajo za 12 točk višji povprečni rezultat na testih bralne pismenosti od učencev 50 šol z zaposlenim učiteljem v šolski knjižnici. Izračunali smo statistično značilnost razlike s t testom, potem ko smo zaradi majhnega števila zanemarili skupini "drugi" in "ni odgovora". Razlika med uspehom razredov, kjer je zaposlen knjižničar v šolski knjižnici in uspehom razredov, kjer je v šolski knjižnici zaposlen učitelj, je statistično značilna s 5% stopnjo tveganja (t = 2,46 df = 134 P < 0,05).
Na primarni stopnji zaposleni delavec z znanjem knjižničarstva uspešneje uveljavlja knjižnico in njeno gradivo na vseh področjih življenja in dela šole, tudi pri učenju branja. Spretnejši je lahko v predstavljanju vloge in pomena knjižnice, pri organizaciji in izvedbi motivacijskih oblik, s pomočjo katerih učenci in učitelji doživijo knjižnico in njeno gradivo v vsej raznoliki povezanosti, kot to zmore predstaviti učitelj, ki knjižnice in njene vpetosti v knjižnični informacijski sistem ne pozna. Knjižničar je lahko spretnejši tudi pri svetovanju, izbiri in predstavitvi knjižničnega gradiva, ki ga potrebujejo učenci in učitelji. Pozna dostop do sekundarnih in terciarnih informacijskih virov, ki posredujejo informacijo o gradivu in o njegovi dostopnosti. Pozna elemente bibliografske in vsebinske predstavitve gradiva, zna jih interpretirati in se tako hitreje in ustrezneje opredeliti za izbor gradiva, s čimer z večjo verjetnostjo kot učitelj poskrbi, da bo pravo gradivo, ob pravem času, pravemu uporabniku na voljo na pravem mestu; tudi z medknjižnično izposojo, če gradiva v šolski knjižnici ni.
Strokovno znanje mu omogoča uspešneje uveljavljati Ranganathanova načela: knjige so za uporabo, vsakemu bralcu njegovo knjigo, vsaki knjigi njenega bralca, spoštuj uporabnikov čas, knjižnica je rastoči organizem (ALA, 1986, str. 691). Knjižničar se zaveda, da mora znati identificirati uporabnikove potrebe ter obvladati znanje o informacijski pismenosti, o uporabi tehnologije in knjižnic v knjižničnem sistemu. Z znanjem lažje uveljavlja svojo profesionalnost in povečuje povpraševanje po knjižničnih
Novljan S. Profesionalizacija, pogoj za uspeh
storitvah in gradivu, to pa spet povratno vpliva na njegovo večjo profesionalizacijo. S tem se ne izboljšuje le knjižničarjevo delo v posamezni šolski knjižnici, ampak ima učinek tudi v knjižničnem informacijskem sistemu in širši družbeni skupnosti.
2.1. Delavec v šolski knjižnici in šolsko okolje
Zanimalo nas je, ali se pozitivni učinek knjižničarjevega dela odraža v vseh okoljih. Izračunali smo aritmetične sredine rezultatov, ki so jih učenci dosegli na testih bralne pismenosti v različnih okoljih in so imeli v šolski knjižnici knjižničarja, in jih primerjali z uspehi učencev v enakem okolju, a z zaposlenim učiteljem v šolski knjižnici.
Tabela 2: Delavec v šolski knjižnici in povprečni dosežki šol v različnem okolju
Okolje	Delavec			Povprečni dosežek	
		Št. šol	%	Arit. sr.	Stan n.
Vas	Knjižničar	20	43	490,00	6,76
	Učitelj	27	57	487,05	5,88
Majhno m.	Knjižničar	28	72	498,59	4,99
	Učitelj	11	28	495,46	5,80
Večje m.	Knjižničar	18	72	506,71	5,04
	Učitelj	7	28	499,44	9,50
Veliko m.	Knjižničar	20	80	518,71	5,94
	Učitelj	5	20	489,05	13,99
Op. Zaradi majhnega števila odgovorov rubrike Drugi nismo upoštevali pri izračunu, iz izračuna pa smo opustili tudi vprašanja brez odgovora.
V našem reprezentativnem vzorcu ima večina šol zaposlenega knjižničarja. Takšna večina je dosežena v vseh okoljih, razen na podeželju. Ta večina je lahko povezana tudi s preprostim dejstvom, da so zbirke knjižničnega gradiva v šolskih knjižnicah urbanega okolja večje kot na podeželju in jih je moč obvladati le, če so urejene. Aritmetične sredine bralnih rezultatov, ki so jih učenci dosegli v šolah z zaposlenim knjižničarjem, so višje od aritmetičnih sredin rezultatov, ki so jih dosegli učenci šol z zaposlenim učiteljem v šolski knjižnici. Za boljšo ponazoritev razlik v posameznih okoljih smo izračunali odmike teh aritmetičnih sredin od skupnega povprečnega dosežka, 498 točk, ki so jih učenci naše dežele dosegli na testih bralne pismenosti.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Tabela 1: Odmiki aritmetičnih sredin od skupne aritmetične sredine (498 točk) in delavec v šolski knjižnici v različnem okolju
Okolje	Odmik arit. sr.	
	Knjižničar	Učitelj
Vas	-8	- 11
Majhno mesto	1	-3
Večje mesto	9	1
Veliko mesto	21	-9
Razlike kažejo na knjižničarjevo pozitivno vlogo pri razvoju bralne pismenosti. Tabelarni prikaz nas opozori, da knjižničar ni izrazito učinkovit korek-tivni dejavnik na podeželju. Bralni uspehi učencev na podeželju so slabši od bralnih uspehov njihovih vrstnikov v mestnem okolju. Elley navaja, da so naši učenci dosegli na podeželju povprečni rezultat 488 točk po Raschevi skali, v majhnem mestu 497 točk, v srednje velikem mestu 504 točke in v velikem mestu 513 točk (Elley, 1992, str 115).
Knjižničar na podeželju ne more učinkovito uveljaviti svojega znanja zaradi neustrezno razvitih ostalih pogojev dela. Rast razlike med bralnimi uspehi učencev različnih okolij izraziteje predstavi grafična ponazoritev.
Slika 1: Povprečni dosežki šol, delavec v šolski knjižnici in šolsko okolje
[olsko okolje
50
Novljan S. Profesionalizacija, pogoj za uspeh
V grafičnem prikazu je dobro vidno, kako je učenje branja oz. bralni uspeh učencev odvisen od dejavnikov. Učinkovitost posameznega dejavnika se povečuje s primerno razvitostjo nanj navezujočih dejavnikov, pomembnih za razvoj bralne pismenosti. V našem primeru urbano okolje, kjer je tudi drugih motivacijskih dejavnikov branja dovolj (ali vsaj več kot na podeželju) in kjer so hkrati pogoji za njihovo učinkovanje boljši, poraja več in večja zahtevnost uporabnikovih potreb. Temu primerno se povečuje število zaposlenih knjižničarjev v šolskih knjižnicah, ki zmorejo s strokovnim knjižničarskim znanjem, z njegovim permanentnim dopolnjevanjem, zadovoljevati vedno zahtevnejše potrebe svojih uporabnikov in učinkovito vplivati na rast bralne pismenosti.
2.2. Delavec v šolski knjižnici in razredna knjižnica
Razredna knjižnica je za razvoj bralne pismenosti pomemben dejavnik, eden najpomembnejših razlikovalnih faktorjev med državami z dobrimi in slabimi rezultati v mednarodni raziskavi o bralni pismenosti (Elley, 1992, str, 43). V naši raziskavi se je njen vpliv potrdil kot statistično značilen, ko smo za izračun uporabili neposredno merjene točke bralnih rezultatov učencev. Nas je zanimalo, ali razredna knjižnica kot pomemben dejavnik bralnega razvoja uspešneje deluje v naših šolah, kjer je v šolski knjižnici zaposlen knjižničar, kot tam, kjer je v šolski knjižnici zaposlen učitelj. Izračunali smo aritmetične sredine bralnih uspehov učencev obeh skupin, tiste z razredno in tiste brez razredne knjižnice, po vrstah zaposlenih delavcev.
Tabela 4: Delavec v šolski knjižnici in povprečni dosežki šol z razredno knjižnico in brez nje
Delavec	Razredna knjižnica	Št. šol	%	Povprečni dosežek	
				Arit. sr.	Stan.n.
Knjižničar	Da	57	69	504,91	3,83
	Ne	26	31	497,97	5,32
Učitelj	Da	37	74	495,11	4,47
	Ne	13	26	478,68	6,95
Drugi	Da	1	33	487,72	-
	Ne	2	67	506,52	49,56
Izračunali smo statistično značilnost razlike med aritmetičnima sredinama bralnih uspehov, ki so jih dosegli učenci brez razredne knjižnice, a imajo zaposlenega knjižničarja v šolski knjižnici in tistimi, kjer je v šolski knjižnici zaposlen učitelj. Naredili smo preizkus t. Razlika med uspehoma razredov brez razredne knjižnice, kjer je v šolski knjižnici zaposlen knjižničar in kjer
Knjižnica 41(1997)2/3
je zaposlen učitelj, je statistično značilna s 5% stopnjo tveganja (t = 2,20 df = 37 P < 0,05).
Podoben preizkus smo naredili tudi za skupini učencev z zaposlenim učiteljem in zaposlenim knjižničarjem v šolski knjižnici, ki ima razredno knjižnico. V tem primeru se razlika med povprečnima uspehoma teh skupin ni izkazala za statistično značilno (t = 1,66 df = 92 P > 0,05).
Razlika med rezultatoma učencev z zaposlenim knjižničarjem in učencev z zaposlenim učiteljem v šolski knjižnici znaša 10 točk v primeru, koje na šoli razredna knjižnica. Ta razlika je manjša od razlike, ki znaša 19 točk, med istima kategorijama zaposlenih, ko na šoli ni razredne knjižnice. Domnevamo, da tudi v tem primeru pomanjkljivost nekega dejavnika, v našem primeru je to učitelj, lahko delno korigira drug dejavnik, v našem primeru je to razredna knjižnica, in mu izboljša učinkovitost. Razredna knjižnica dobro dopolnjuje pomanjkljivo organizacijo in delo učitelja v šolski knjižnici in je v pomoč tudi kvalificiranemu knjižničarju.
Pri teh rezultatih bi veljalo opozoriti, da so to tretješolci, ki jim bližina knjig v razredu povečuje možnosti za boljši bralni uspeh. Ne bi pa bilo priporočljivo namesto kvalificiranega knjižničarja zaposlovati učitelje v šolskih knjižnicah, kadar je učencem dostopna tudi razredna knjižnica. Omenili smo že priporočila stroke za zaposlovanje kvalificiranega knjižničarja, ki zmore s svojim znanjem pripraviti ustrezen izbor knjižničnega gradiva za učence v razredni knjižnici, ga primerno menjavati, hkrati pa spodbujati učence tudi za obiskovanje osrednje šolske knjižnice, ki jo bodo kmalu potrebovali bolj kot svojo razredno in brez katere ne bodo mogli usvojiti znanja o rabi knjižnic in njihovih informacijskih virov. Razredni učitelj je v tem primeru knjižničarjev pomočnik.
2.3. Delavec v šolski knjižnici in splošnoizobraževalna knjižnica
Če je šolska knjižnica v osnovni šoli zagotovilo, da se bo vsak prebivalec naše dežele srečal s knjižnico, ker je osnovna šola obvezna, je splošnoizobraževalna knjižnica možnost, da se bo vanjo vračal vse življenje. Dostopnost te knjižnice pomeni za učence tudi več možnosti za prebujanje interesov in za zadovoljevanje potreb, t.j. več možnosti za branje. Ta možnost je učencem v našem vzorcu z 88% zagotovljena v domačem kraju. V kakšni povezavi je bližina splošnoizobraževalne knjižnice z bralnim uspehom učencev, če je v šolski knjižnici zaposlen knjižničarski delavec z znanjem knjižničarstva ali delavec brez tega znanja, pa ponazarja naslednja tabela.
Novljan S. Profesionalizacija, pogoj za uspeh
Tabela 5:Delavec v šolski knjižnici in povprečni dosežki šol s splošnoizo-braževalno knjižnico v domačem kraju in brez nje
Delavec	SIK	Št. šol	%	Povprečni dosežek	
				Arit. sr.	Stan.n.
Knjižničar	Da	80	94	502,37	3,14
	Ne	5	6	505,41	11,89
Učitelj	Da	41	82	493,19	3,92
	Ne	9	18	480,12	11,99
Drugi	Da	2	67	472,34	15,38
	Ne	1	33	556,08	-
Podobno kot pri razredni knjižnici dosegajo tudi tu učenci, ki hodijo v šolo, kjer je zaposlen knjižničar v šolski knjižnici, v povprečju boljše rezultate kot učenci, kjer je zaposlen v šolski knjižnici učitelj. Razlika med skupinama (skupino Drugi tudi tu kot v Tabeli 4 zaradi majhnega števila pri analizi opuščamo) učencev, kjer je v šolski knjižnici zaposlen knjižničar in kjer je zaposlen učitelj, v doseženem povprečnem rezultatu na testih bralne pismenosti je 25 točk v šolah brez splošnoizobraževalne knjižnice v domačem kraju. Teh šol pa je v našem vzorcu malo in njihovi rezultati so zelo razpršeni, zato ni bilo smiselno ugotavljati razlik.
Dejstvo je, daje učencem s splošnoizobraževalno knjižnico v domačem kraju ponujena dodatna možnost dostopa do knjižničnega gradiva, predvsem do tistega, ki ga ni v šolski knjižnici ali ga je premalo, izposodijo si ga lahko domov tudi v času, ko ni pouka; več možnosti jim splošnoizobraževalna knjižnica nudi tudi z uporabo gradiva v sami knjižnici, njene prireditve niso vezane na vsebino predmetnika in so zato za učence morda zanimivejše in radi sežejo po knjigah, na katere jih knjižničarji opozarjajo; skratka, splošnoizobraževalna knjižnica daje več možnosti za prebujanje potrebe po branju in za samo branje.
Bližina splošnoizobraževalne knjižnice pa daje tudi učitelju, kije zaposlen v šolski knjižnici, več možnosti, kot jih ima učitelj v šolski knjižnici s splošnoizobraževalno knjižnico v sosednjem kraju, za tesnejše in pogostejše stike s knjižničarjem splošnoizobraževalne knjižnice. Razlika v doseženem bralnem rezultatu med skupinama z zaposlenim učiteljem v šolski knjižnici in z zaposlenim kvalificiranim knjižničarjem je bila v krajih, kjer je bila učencem dostopna splošnoizobraževalna knjižnica, manjša (9 točk). Šolski knjižničar-učitelj dobi v splošnoizobraževalni knjižnici zgled za ureditev knjižnice, njenega gradiva, katalogov knjižničnega gradiva in podobna osnovna napotila za organizacijo in delovanje svoje knjižnice, tako lahko izboljša svoj učinek, ne zmore pa se popolneje knjižničarsko izobraziti.
Knjižnica 41(1997)2/3
Opravili smo preizkus za ugotavljanje statistične značilnosti razlike med zgoraj omenjenima skupinama. Statistično značilno razliko dobimo, če se zadovoljimo s stopnjo tveganja 0,1 ( t= 1,83, df = 119, P 0,10). Razlika ni zanemarljiva in opozarja, da bi morali obe knjižnici, šolska in splošnoizo-braževalna, izboljšati svoje delovanje in se pri opravljanju svojih nalog dogovarjati in dopolnjevati, kar je v 16. členu Zakona o knjižničarstvu (1982) tudi opredeljeno, in sicer:" Knjižnice vseh vrst v občini ali na širšem območju sodelujejo med seboj, usklajujejo svoje delovanje in razvoj, skupaj zagotavljajo dostopnost knjižničarskih storitev in si pomagajo pri opravljanju nalog." Veljalo pa bi splošnoizobraževalne knjižnične storitve razširiti v vse kraje in poskrbeti, da bi v obeh vrstah knjižnic deloval strokovno izobražen kader, saj je s tem možno izboljšati tudi kvaliteto dogovarjanja pri opravljanju nalog in tako tudi dejavnost posamezne knjižnice.
3. Zaključek
Upam si ga zapisati kot pobudo za razmislek o pomembnosti knjižničarskega znanja, čeprav smo jo utemeljevali z rezultati na testih bralne pismenosti devetletnikov. To pa tudi zato, ker je pri tej starosti, ko je motivacijska dejavnost knjižnice za branje med najpomembnejšimi, možnost vplivanja obeh delavcev, strokovno usposobljenega knjižničarja in učitelja, najbolj izenačena; naloge naj bi v skladu z našim pričakovanjem enako dobro kot knjižničar opravljal v knjižnici zaposlen učitelj.
Pred razmišljanjem pa velja opozoriti še na en element. V naši študiji se potrjuje vrednost knjižničarskega znanja s kvaliteto opravljenih nalog, ki nepoznavalcu knjižnice ostajajo skrite (predvsem z izborom knjižničnega gradiva v skladu z namenom oz. programom ustanove, obdelavo in ureditvijo knjižničnega gradiva ter dostopnostjo knjižničnih informacijskih virov, s strukturo njihovih podatkov in orodij za iskanje), so pa nesporno povezane s samo izposojo in svetovanjem. Zato tudi velja priporočilo v knjižničarstvu, da naj bi izposojevalci, informatorji obvladali tudi obdelavo knjižničnega gradiva in da naj bi svoje znanje s tega področja permanentno dopolnjevali, kadar so v večjih knjižnicah dela deljena. Nepoznavalec pogosto enači uspešnost z vidnim učinkom, kvantiteto, ki je pri knjižničarskem delavcu brez strokovnega knjižničarskega znanja pogosto zelo podobna kvantiteti delavca z znanjem knjižničarstva. Morda tudi zato formalni ustanovitelji knjižnic (ki so pogosto nepoznavalci knjižnic) še zmeraj zaposlujejo knjižničarsko neizobražene delavce v svojih knjižnicah oz. jim ne omogočijo ali ne zahtevajo pridobitve dopolnilnega znanja.
Študija opozarja na pomen profesionalega dela v knjižnici, hkrati pa tudi na to, da profesionalni delavec dosega boljši učinek, če ima ustrezno razvite
Novljan S. Profesionalizacija, pogoj za uspeh
delovne pogoje. Te pa spet laže načrtuje in njihovo potrebnost primerno utemeljuje, če obvlada stroko.
Rezultate ponujam v razmislek pri načrtovanju formalnega izobraževanja knjižničarskih delavcev (npr. eno ali dvopredmetni študij !?), dopolnilnega (katere vsebine bomo /najprej/ uvrstili v program !?), pri zaposlovanju delavcev (npr. kdo ima prednost pri specialni knjižnici s področja kemije, knjižničar ali kemik!?), pri pripravljanju strokovnih smernic razvoja knjižnic (čemu bomo dali poudarek, prioriteto?), pri uveljavljanju profesionalnosti oz. samopodobe knjižničarja ipd.
Pripis: In kako razmišljam sama? Sem knjižničarka, ki ceni knjižničarstvo zaradi nikoli dokončno pridobljenega znanja. Rada sem to, kar sem, ker kot uporabnik knjižnic cenim knjižničarsko znanje. Z veseljem povem profesionalcem drugih strok, kaj lahko naredim namesto njih ali zanje ter bolje od njih in se hkrati izogibam opravljati njihove naloge, poleg tega pa sprejemam njihova znanja, kadar so v pomoč mojemu in izboljšujejo moje knjižničarsko znanje.
Literatura
1.	ALA ivorld encyclopedia oflibrary and information services- 2. ed,- Chicago & London: American Library Association, 1986.
2.	Fjallbrant, N. "Why user education and how can information technology help?"- 56th IFLA general conference. Stockholm, 18.-24. avgust 1990. Booklet 2, str.15-22.
3.	From Ubran/ skills to information literaci/. Colorado: California Media and Li-brary Educators Association, 1994.
4.	Elley, W. B. "How in the vvorld do students read?" Hamburg: IEA, 1992.
5.	Elley, W. B.; A. Gradišar; Z. Lapajne: Kako berejo otroci po svetu in pri nas? Nova Gorica: Educa, 1995.
6.	Gardner, H. Razsežnost uma. Ljubljana, 1995.
7.	Henri, J.; L. Hay. "Beyond the bibliographic paradigm: User education in the information age". 60th IFLA general conference. Havana, 21.-27. avgust 1994. Booklet 7, str. 63-71.
8.	Herring, J. E. School libraria?iship. London: Clive Bingley, 1982.
9.	McCrank, L. J. "Academic programs for information literacy: theory and structure". RQ 31 (1992)4 : 485-497.
10.	Malley, I. The basics of information skills teaching. London: Bingley, 1984.
11.	Novljan, S. Sodobne naloge šolske knjižnice s posebnim ozirom na njene bibliope-dagoške naloge pri izvajanju izobraževalnega programa učenja branja v osnovni
Knjižnica 41 (1997)2/3
šoli. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1996. (Doktorska disertacija. Tip-kopis).
12. "Zakon o knjižničarstvu". Uradni list SR SLovenije, 1982, št.27.
56
UPRAVLJANJE ČLOVEŠKIH VIROV IN RAZVOJ KARIER V VEČJI KNJIŽNICI
Jelka Gazvoda, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
UDK 025.1 : 331.108.4
Povzetek
Prispevek predstavlja upravljanje človeških virov kot tisti del menedžmenta, ki vzpodbuja razvoj potencialnih zmožnosti zaposlenih za doseganje ciljev organizacije. Pri tem je bistvena drugačna percepcija zaposlenih - človek, ki dela v organizaciji, je pojmovan kot kapital in ne kot strošek. Zato je pri upravljanju človeških virov v ospredju vidik potencialne rasti in profesionalnega razvoja zaposlenih, njihovega usposabljanja za prevzemanje novih nalog in spodbujanja inovativnosti. Vodenje knjižnic postaja z uvajanjem novih tehnologij vse bolj kompleksno, zato bodo potrebovale dovolj usposobljene ljudi, ki bodo znali modernizirati njihovo poslovanje in preseči konflikt med tradicionalno organizacijsko kulturo in zahtevami sodobnega tehnološko razvitega okolja. Avtorica predstavi različne načine aktivnega upravljanja človeških virov, ki jih lahko uporabimo tudi v večji knjižnici, kjer obstaja dovolj velik krog zaposlenih, s katerimi lahko realiziramo različne programe izobraževanja, kadrovanja, načrtovanja karier, vzpodbud in nagrad, redefiniranja in obogatitve delovnih mest in drugih oblik notranjega segmentiranja.
UDC 025.1 : 331.108.4
Summary
Human resource management is presented as a managerial function vvhich is used to develop potential abilities of the employees to achieve organizational goals. Different perception of the employees is essential - people working in the organ-ization are treated as capital and not as an expenditure. In human resource management the most important view of the employees is their potential grovvth and professional development, training for acquiring new responsibilities and encouragement for innovation. Library management is becoming more and more complex as the result of introducing new technologies. For this reason libraries need well trained people with potentials to modernize library performance and to overcome the conflict betvveen the traditional organizational culture and the requirements of the modem technologically developed environment. The author presents different techniques of active human resource management, which can be used in larger libraries where an appropriate number of employees exists to realize different programmes with. These are programmes for education, staffing, career planning, stimmulation and revvard systems, job redefinition and enrich-ment, and other forms of internal segmentation.
GAZVODA, Jelka: Human resource management and career planning in a larger library. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,57-74
Knjižnica 41(1997)2/3
1. Upravljanje človeških virov
Upravljanje človeških virov je tisti segment menedžmenta, za katerega je odgovorno najvišje vodstvo v organizaciji. Organizacije so čedalje bolj odvisne od okolja, ki jim postavlja vedno nove zahteve, na katere se morajo odzivati z ustreznim delovanjem, in od trga delovne sile, ki jim ne nudi vedno dovolj primernih ljudi, ki bi bili sposobni uresničevati zastavljene cilje. Zato se morajo intenzivno usmerjati na že zaposlene v organizaciji (interni trg delovne sile) in z različnimi instrumenti omogočati ohranjanje in razvoj jedra elitnih delavcev, ki bodo pripomogli k uspešnemu poslovanju organizacije v prihodnje (Svetlik). Poleg tega morajo na trgu delovne sile iskati najprimernejše ljudi, pri katerih prav tako z različnimi postopki iščejo tista znanja in osebnostne značilnosti, ki so najprimernejši za potencialno uspešno vključitev v organizacijo.
Bistvena sestavina med principi upravljanja človeških virov je drugačna percepcija delovne sile oz. zaposlenih - človek, ki dela v organizaciji, zanjo ni pojmovan le kot strošek, ampak kot kapital, ki ga je z ustreznimi sredstvi mogoče povečevati in uporabiti za doseganje boljših rezultatov organizacije. Torej je pri upravljanju človeških virov močno v ospredju vidik potencialne rasti iii razvoja zaposlenih, kot njegova uresničitev pa se kaže pomoč organizacije zaposlenim, da razvijajo in sproščajo svoje potenciale (Ažman, 1993). Pri tem seveda s strani organizacij ne gre le za altruizem, ampak se z uresničevanjem razvoja človeških virov zadovoljujejo predvsem interesi organizacije in rešujejo njeni problemi.
Upravljanje človeških virov moramo razumeti tudi kot bistveno sestavino strateškega menedžmenta, poleg oblikovanja poslanstva in strategije organizacije ter njene organizacijske strukture (Devanna, Fombrun, Tichy, 1984). Večina avtorjev oblikuje zahteve upravljanja človeških virov v nekaj bistvenih sklopov, od katerih so najvažnejši:
-	izbor primernih kadrov
-	sistemi ocenjevanja in nagrajevanja
-	motiviranje in promocija
-	usposabljanje, izobraževanje in razvoj karier
Če je organizacija pri upravljanju človeških virov uspešna, se to kaže v njeni povečani prilagodljivosti zahtevam okolja, kar je dolgoročno nujen pogoj za njen obstanek. "Vzgojila" si bo zaposlene z visoko stopnjo pripadnosti, motivacije in sprejemljivosti za spremembe, povečala bo zaupanje zaposlenih v vodstvo in njegovo filozofijo. Visoko usposobljeni in v izpopolnjevanje usmerjeni zaposleni bodo laže prevzemali nove vloge in naloge (Beer et al.). Inovativna sposobnost organizacij je namreč odvisna od organizacijske klime, ki spodbuja inovativost. Uspeh pri doseganju strateških ciljev
Gazvoda, J. Upravljanje človeških virov in razvoj karier v večji knjižnici
pa je odvisen od tega, ali imamo prave ljudi na pravih mestih, ali smo oblikovali primerne načine dela in obnašanja (organizacijsko kulturo), ali znamo nagraditi ustrezno doseganje ciljev in ali smo razvili vse potrebne dejavnike v tej meri, da bomo strateško zastavljene cilje organizacije res dosegli (glej Devanna et al.).
2. Organizacijska klima in človeški viri v knjižnicah
Velike knjižnice so večinoma stare organizacije, ki so v svojem razvoju že presegle stopnjo zrelosti in se nagibajo k fazam "aristokracije" in celo "birokracije" (po Adizesu, glej Gazvoda, 1995). Razvile so določeno organizacijsko klimo oz. kulturo, ki se osredotoča na klasično in zelo tradicionalno videnje njihovih funkcij, čemur ustrezata tudi odnos in obnašanje zaposlenih. Zelo malo knjižničarjev vidi funkcijo knjižnice v čem drugem kot v odgovornosti za izbor, obdelovanje, hranjenje, varovanje in posredovanje gradiv uporabnikom (Deekle, Klerk, 1992). Celo direktorji knjižnic dostikrat ne znajo prav opredeliti poslanstva svojih organizacij v spreminjajočem se okolju, čeprav so npr. prišli do spoznanja, da so nove tehnologije prinesle sicer drugačen način poslovanja, ne pa tudi novih vizij.
Postavlja se vprašanje, kako oblikovati organizacijsko kulturo v knjižnicah, ali naj le-ta temelji na tradicionalnih vrednotah, posvečenih "knjigi" in "uporabniku" ali pa naj vzpodbuja inovativno obnašanje v smeri npr. informatizacije, izobraževanja uporabnikov za efektivno uporabo informacij, oz. v inovativne načine "produkcije" informacij. Odzivi okolja kažejo, daje slejko-prej potrebno oboje - knjižnice brez knjig in katalogov oz. informacijskih virov namreč niso mogoče in tudi vsi uporabniki se niso pripravljeni izobraževati za samostojno uporabo vedno težje dosegljivih informacij iz številnih sodobnih informacijskih virov ali pa takih sploh ne potrebujejo.
Zato je upravljanje človeških virov v knjižnici zahteven problem, saj mora na eni strani zagotavljati določen "output" v klasičnem smislu, na drugi pa omogočati razvoj novih konceptov za doseganje eventualnih na novo postavljenih ciljev. Tu se srečujemo z več problemi:
-	Ker so knjižnice večinoma precej birokratske organizacije, ki poudarjajo upoštevanje določenih proceduralnih pravil pri izvajanju svojih funkcij, se zaposleni temu prilagodijo in sčasoma izgubijo vnemo in zagnanost za inovativno razmišljanje, ker le-to ni vzpodbujano ali je celo nezaželjeno.
-	Stili vodenja knjižnic so večinoma usmerjeni navzven, to je v pridobivanje sredstev za poslovanje, ne pa navznoter, v uvajanje novih konceptov, utrjevanje zaupanja med vodstvom in zaposlenimi, ugotavljanje sposobnosti zaposlenih in potencialnih koristi, ki bi jih lahko knjižnica imela od njih. Vodje organizacijskih enot niso usposobljeni v veščinah vodenja,
Knjižnica 41(1997)2/3
zato se bolj posvečajo strokovnemu delu, za katero odgovarjajo, kot pa svojemu lastnemu razvoju in razvoju svojih podrejenih. Dostikrat celo ne vedo, kako naj koristno uporabijo njihove morda nadpovprečne sposobnosti oz. kako naj jim zagotovijo delo, ki bo zanje predstavljalo dovoljšen izziv in jih ne bo vodilo v malodušje in nezadovoljstvo (Srinath, 1993).
- Čeprav pojmujemo knjižničarstvo oz. bibliotekarstvo kot profesijo (ima vse stopnje izobraževanja s svojo posebno teorijo, profesionalno združevanje, poklicno etiko ipd.), pa vendrale moramo priznati, da se še ne uspeva izenačiti z drugimi profesijami (npr. z zdravniško, pravniško, inženirsko ipd.), kar povzroča relativno nizek družbeni status knjižničarjev. Morda je temu vzrok tudi majhno število velikih knjižnic, katere bi lahko razvile številne različno profilirane poklice znotraj bib-liotekarstva, ki bi se med seboj razlikovali po natančno razmejenih opravilih na različnih hierarhičnih ravneh in tudi z različno visokimi dohodki. Možen vzrok za nizek status je tudi ta, da se uporabniki srečujejo le z nekaterimi poklici v knjižnici, zlasti z izposojevalci, medtem ko druge dejavnosti slabo poznajo, zato je po nihovi percepciji zahtevnost teh opravil relativno nizka ("knjige noter in ven",, "prestavljanje s police na polico" ipd.)
2.1. Potreba po spremembi
Iz doslej povedanega je razvidno, da organizacijska klima v knjižnicah načeloma ni vzpodbudna in dajo je treba spremeniti. Prav tako je razvidno, da knjižnice še niso uvedle učinkovitih sistemov upravljanja človeških virov, čeprav lahko v nakaterih posameznih primerih opazimo nekaj prizadevanj v tej smeri, ki pa še nimajo oblike celovitega pristopa.
Ne glede na še vedno slabo definirane nove cilje knjižnic (poleg starih) je jasno, da postaja vodenje večjih knjižnic čedalje bolj kompleksno. Ker se morajo odzivati tako na kulturne kot na tehnološke spremembe, bodo knjižnice potrebovale ljudi s širokim obsegom znanj. Ne le profesionalne bibliotekarje, ampak tudi (ali predvsem, ker bibliotekarje že imajo) menedžerje, informacijske specialiste, računalniške strokovnjake, pravnike, ekonomiste, specialiste za kadrovske zadeve in izobraževanje, poznavalce stikov z javnostjo, urednike publikacij, konzervatorje itd.
Nekatere dejavnosti iz zgornjega spektra knjižnice že opravljajo, druge se bodo še razvile. Ljudje, kijih opravljajo, niso vedno dovolj usposobljeni, zato potreba po učinkovitem upravljanju človeških virov v knjižnicah postaja vse bolj očitna. Katere dejavnosti lahko razvijemo s pomočjo že zaposlenih in kako, katere od njih naj motiviramo za novosti, za katere dejavnosti moramo iskati nove delavce in kako izberemo prave? Če si postavljamo taka vprašanja, se že bližamo upravljanju človeških virov.
Gazvoda, J. Upravljanje človeških virov in razvoj karier v večji knjižnici
3. Doseženo stanje pri upravljanju človeških virov v knjižnicah
3.1. Organizacija usposabljanja v knjižnicah
Usposabljanje in izobraževanje v knjižnicah ima kar dolgo zgodovino, saj so večje knjižnice uvedle različne vrste te dejavnosti za lastne zaposlene in zaposlene iz manjših knjižnic, ker popolnega izobraževanja v okviru šolskega sistema dolgo ni bilo. Usposabljanje in permanentno izobraževanje zato za zaposlene v knjižnicah nikakor nista nova pojma, vprašanje je le, ali so teh dejavnosti deležni vsi zaposleni in kolikokrat v delovni dobi potrebujejo dodatno pridobivanje novih znanj. V zadnjih nekaj letih je pospešeno izobraževanje večine knjižničnih katalogizatorjev zahtevala uvedba nove tehnologije, toda katalogizatorji so le en segment zaposlenih v knjižnicah. Vprašanje je, ali so se tudi drugi profili zaposlenih primerno usposobili za uporabo informacijske tehnologije, ki jo prinašajo tako novi načini avtomatizirane obdelave kot tudi novi mediji sami.
3.2. Izobraževanje po napotitvi knjižnice
Aktivno upravljanje človeških virov je bilo doslej v knjižnicah le malokrat opaženo v smislu, da bi knjižnica sposobnega delavca že vnaprej predvidela za določeno (zlasti vodilno) mesto in ga v ta namen izobraževala. Poznam le en primer takega izobraževanja, ko je bil delavec napoten na študij v tujino, da bi kasneje prevzel vodenje velike knjižnice in da bi z doseženim doktorskim nazivom s področja knjižnično-informacijskih ved prispeval k dvigu statusa profesije v okolju. Večina drugih, zlasti magistrskih izobraževanj, poteka sicer s pristankom in finančno podporo knjižnic, vendar brez izdelanega programa napredovanja zaposlenega, ko bo dosegel višjo stopnjo izobrazbe. Enako velja za doseganje specialističnih nazivov, ki jih knjižnice za določena vodilna mesta niti ne zahtevajo niti ne spodbujajo, ampak je to zgolj v domeni posameznika. Zakon o določanju plač v javni upravi sicer nagradi doseženi naziv z določenim povečanjem dohodkov delavca, vendar to nikakor ni povezano tudi z njegovim napredovanjem. Videti je, kot da imajo knjižnice na določenih mestih preveč izobražene ljudi. Če pogledamo iz drugega zornega kota, pa lahko rečemo, da nekatera zahtevna mesta zasedajo premalo usposobljeni delavci in da zato doseganje ciljev organizacij ni optimalno.
Knjižnica 41 (1997)2/3
3.3. Samoizobraževanje
Obstajajo tudi primeri, ko se zaposleni v knjižnicah odločijo za izobraževanje v smeri, ki ni v neposredni povezavi z interesi in cilji organizacije. Takih izobraževanj knjižnice ne podpirajo, ker gre za individualne ambicije po razvoju kariere verjetno v drugi smeri izven knjižnice. V mnogih od teh primerov bi moralo vodstvo razmisliti, ali lahko od takega izobraževanja institucija vendarle profitira in v kateri smeri. Ali je zaposleni, ki ga bomo po končanem študiju najverjetneje izgubili, take vrste, da je za knjižnico v primarnem interesnem krogu, in če je, kje bi ga lahko koristno uporabili.
3.4. Izobraževanje za menedžment
Niti izobraževanje za bibliotekarje v okviru šolskega sistema niti organizirano permanentno bibliotekarsko izobraževanje ne dajeta udeležencem potrebnih osnovnih znanj s področja menedžmenta. Knjižnice te vrste izobraževanja ne spodbujajo in je, vkolikor sploh obstaja, odvisno od interesa posameznika. Zavest o tem, da vodilni na vseh nivojih tudi v knjižnicah potrebujejo mnoga znanja s tega področja, v knjižnice še ni prav prodrla.
4. Novi vzorec vodenja - aktivno upravljanje človeških virov
Dosedanje izkušnje pri delu v knjižnici in nekatera nova spoznanja s področja upravljanja človeških virov so me prepričali, da je vsaj v večjih knjižnicah (manjše s samo nekaj zaposlenimi žal nimajo toliko možnosti) potrebno kaj storiti za vključitev zaposlenih v postopke upravljanja človeških virov ter tako doseči njihovo splošno (re)aktiviranje, ki se bo na koncu odrazilo v boljšem poslovanju knjižnic. V ta namen je potrebno razviti nov stil vodenja, ki se bo čimbolj približal vzorcu "izobraževanje-napredo-vanje-kariera". Podoben vzorec sem našla v članku Maureen Sullivan (vzorec "acknowledge-create-empower" kot nasprotje "control-order-prescript"), za katerega mislim, da bi njegovo upoštevanje in implementacija lahko veliko prispevala k spremembi organizacijske klime v knjižnicah (glej Sullivan, 1991). Avtorica, ki se profesionalno ukvarja z razvojem človeških virov v knjižnicah, predstavlja svoj vzorec vodenja kot skupek več nivojev, ki vsi zadevajo odnos med managerjem in zaposlenimi.
62
Gazvoda, J. Upravljanje človeških virov in razvoj karier v večji knjižnici
4.1. Menedžer kot "trener"
Relacija med vodjo in zaposlenimi naj bo partnerska, tako kot med trenerjem in športnikom, kjer trener spodbuja športnika ali ekipo k doseganju čim-boljših rezultatov. Bistvo te relacije nakazuje nekaj naslednjih lastnosti: vzajemnost, predanost, nagnjenost k viziji in rezultatom, sočutje, prijaznost, razumevanje brez predsodkov, skrb, sposobnost poslušanja, pa tudi sprejemljivost za trenerjeve poglede; enkratnost oz. posebnost vsake osebe, vaja in trening, pripravljenost trenirati in biti podvržen treningu, volja za preseganje že doseženega itd.
Bistvo tega vzorca povezav je zavedanje, da organizacija lahko uspešno izpolnjuje svoje cilje le z odličnim delom zaposlenih. Le-ti za svoje delo prevzamejo odgovornost, če so dejansko vključeni v reševanje problemov in v procese odločanja. Na današnji stopnji tehnološkega razvoja v knjižnicah imajo vodje dostikrat manj potrebnega znanja o specifičnih problemih kot zaposleni, ki se z njimi dnevno ukvarjajo. Zato je obrat od vodenja h koordinaciji in od podrejenosti k partnerstvu več kot nujen.
4.2. Menedžerski pogled na zaposlene
Vodje na vseh nivojih je potrebno spodbujati, da bodo uporabljali sodoben pristop do zaposlenih (tudi s pomočjo dodatnega izobraževanja), ki zajema predvsem tri nivoje:
a)	odnose med ljudmi
-	z ljudmi je treba ravnati pošteno in spoštljivo
-	ljudje želijo sodelovati
-	če ljudje sodelujejo, so tudi pripravljeni sprejeti spremembe
-	če ljudje sodelujejo, so zadovoljnejši in bolj predani organizaciji
b)	človeške vire
-	ljudje so dragoceni, ker imajo ideje in znanje
-	če sodelujejo pri reševanju problemov, so rezultati boljši
-	organizacije se morajo dolgoročno posvečati razvoju ljudi
c)	visoko stopnjo angažiranosti
-	ljudem je treba zaupati, da bodo sprejemali prave odločitve pri svojem delu
-	ljudje se lahko naučijo sprejemati prave odločitve pri svojem delu
-	če ljudje sami odločajo o svojem delu, se poveča učinkovitost celotne organizacije.
Bistvo takega menedžerskega pogleda na zaposlene je v razvoju zaposlenih, ki sčasoma pridobijo večji občutek odgovornosti. Rešitev določenega problema postane v enaki meri izziv tako za vodjo kot za ostale delavce, s čimer se
Knjižnica 41(1997)2/3
odgovornost za uspeh ali neuspeh porazdeli. Vodja delegira dolžnosti in posebne naloge na zaposlene, kadarkoli je to mogoče, pri čemer so kriteriji za dobro opravljeno delo vsem poznani. To pa ne izključuje pripravljenosti vodje, da tudi sam, če je potrebno, privede rešitev problema v končno fazo. Pri tem načinu vodenja je pomembno tudi, da si vodja ustvari neformalno mrežo povezav v knjižnici, kar mu omogoča tako sprejemanje kot posredovanje informacij.
4.3. Strategija za uveljavitev novega vzorca vodenja
4.3.1.	Izobraževanje in usposabljanje
Delo v knjižnicah se danes v vseh segmentih precej razlikuje od tistega pred npr. desetimi leti in očitno je, da se bodo spremembe še nadaljevale. Zato potreba po stalnem usposabljanju in izobraževanju postaja vse pogostejša in zaposleni se bodo morali dodatno izobraževati ne le na začetku, ob vstopu v knjižnico, temveč tudi kasneje, in to večkrat. Ne le vodje, tudi srednje in nižje ravni zaposlenih se srečujejo z vedno novimi zahtevami.
Če želimo uveljaviti novi vzorec vodenja, se bo moralo vedno več zaposlenih usposabljati ne le v strokovnem pogledu, ampak tudi v nekaterih menedžer-skih pogledih, npr. metodah reševanja problemov, oblikah timskega dela, kritičnem razmišljanju, reševanju konfliktov. S pomočjo takih znanj bodo uspešno sprejemali odločitve pri svojem delu.
4.3.2.	Analiziranje obstoječih načinov dela in preoblikovanje delovnih mest
Organizacija oddelkov v knjižnicah in opravila na različnih delovnih mestih so v knjižnicah večinoma trdno določeni in se le težko spreminjajo. So posledica dolge življenjske dobe knjižnic, njihove tradicije in rutine. Zaposleni sicer marsikdaj vidijo probleme in tudi rešitve zanje, vendar večinoma ne morejo realizirati svojih idej, ker bi to morda lahko vplivalo tudi na delo drugih oddelkov. Tako njihovo delo ostaja dostikrat po nepotrebnem rutinsko in dolgočasno, po vsej verjetnosti pa tudi premalo učinkovito.
Zato je potrebno pred uvedbo novih načinov upravljanja človeških virov napraviti revizijo delovnih mest. Zaposlene je treba konzultirati glede stvari, kijih radi opravljajo in tistih, ki jim niso všeč. Povedo naj, če mislijo, da kako opravilo ni več potrebno, ali če imajo kako idejo za izboljšanje poteka dela. Vsako delovno mesto je potrebno oblikovati tako, da bo za zaposlenega predstavljalo določen izziv in da bo hkrati umeščeno v okvir tistega, čemur pravimo načrtovanje in strategija. Oblikovanje delovnih mest mora biti stalna naloga, saj se zahteve dela spreminjajo tako z novo tehnologijo kot tudi z novimi pristopi k "proizvodnji" informacijskih virov.
Gazvoda, J. Upravljanje človeških virov in razvoj karier v večji knjižnici
4.3.3.	Kariersko razmišljanje
Pojem kariera je na splošno definiran kot gibanje posameznika skozi organizacijo. Razvoj kariere pa je proces pripravljanja zaposlenih na to, da bodo sposobni sprejeti zaposlitveno priložnost, če se le-ta ponudi (Palmer; September, 1991). Zaposleni morajo biti seznanjeni s pogoji, ki so potrebni za napredovanje v karieri. Pravikio načrtovanje razvoja karier združuje cilje posameznika s cilji organizacije.
Ker so knjižnice nagnjene k tradicionalnim stilom vodenja, zahteva novi stil upravljanja človeških virov t.i. "kariersko razmišljanje", ki naj postane njegov integralni del. V načrtovanju karier se namreč skriva "mnogo potencialnih koristi, zlasti tistih, ki zadevajo motivacijo, moralo, izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti" (September, 1991). Knjižnica, ki razmišlja kariersko, bo načrtovanje karier gradila na notranjem trgu delovne sile, ki je v veliki meri predvidljiv, in bo razvijala tiste kariere, ki jih bo v prihodnosti potrebovala. Važno je, da bo imela ob določenem času dovoljšnje število pravih ljudi na pravih mestih.
Osnovna pogoja za uspešno načrtovanje karier sta na eni strani identifikacija poklicnih skupin, ki jih knjižnica potrebuje, in analiza sedanjih in prihodnjih zahtev posameznih delovnih mest, na drugi strani pa analiza dejanskega stanja glede izobrazbe, sposobnosti in učinkovitosti trenutno zaposlenih. S takimi analizami dobi knjižnica načrt zaposlovanja in nameščanja, ki se lahko ujema ali ne z dejanskim stanjem glede kvalifikacij zaposlenih. Vkoli-kor se ne ujema, je potrebno za vsakega posameznika načrtovati ustrezno usposabljanje, da bo lahko opravljal delo oz. sploh zasedel določeno delovno mesto.
4.3.4.	Zaposlovanje čimboljših kandidatov
Če knjižnica uveljavlja princip notranje mobilnosti zaposlenih, bo na zahtevna delovna mesta nameščala lastne zaposlene, ki jih je vzgojila tako, da jim je omogočila dodatno usposabljanje oz. jim že vnaprej nakazala možnosti napredovanja. Tako bo navzven odpirala le tista delovna mesta, kjer daljše izkušnje niso potrebne, pomembna pa je pripravljenost kandidata za permanentno izobraževanje. Na trgu delovne sile bo iskala tudi kandidate za morebitna tako specializirana mesta, za katera sama nima usposobljenih ljudi. Ob tem je pomembno, da so za določeno delovno mesto postavljene realne zahteve, tako da ne iščemo kandidata s previsoko izobrazbo, ki bi se na takem delovnem mestu začel kmalu dolgočasiti (VVerther, Daviš). Prav tako ni smiselno, da zahtevamo predolge delovne izkušnje, ker bomo delavca tako ali drugače nadalje usposabljali.
Knjižnica 41(1997)2/3
Kanali, po katerih iščemo nove delavce, so lahko različni, vsekakor pa je boljši način, pri katerem knjižnica povabi že znanega kandidata, npr. uspešnega diplomanta fakultete, kot pa razpisi v časnikih, ki nam lahko prinesejo veliko neuporabnih kandidatov. Razumljivo je, da mora knjižnica tudi pri tem upoštevati zakonodajo.
Najbolj znana sredstva za izbor najboljših kandidatov so razni testi, npr. psihološki, testi znanja ali spretnosti, in intervjuji. V knjižnicah je uveljavljena metoda predvsem intervju, za katerega pa ni nujno, da je strukturiran v taki meri, da omogoči čimboljšo informacijo o kandidatu. Intervjuji se opravljajo bolj po občutku in sprejeti so tisti kandidati, ki napravijo najboljši vtis predvsem na vodjo, ki potrebuje novega delavca, in ne toliko na izpraševalca. Ob tem ni nujno, da dobimo vedno slabe kandidate, odvisno je pač od tega, če imamo srečo ali ne.
V (naših) knjižnicah se bolj poredko pojavi kako prosto delovno mesto, ker se ljudje v njih praviloma zaposlujejo za daljše obdobje, če že ne do upokojitve. To sicer ne pomeni, da ni potrebe po novih delavcih, le dejavniki okolja (financerjii) jim pri tem ne puščajo prostih rok. Omejevanje sredstev za knjižnice, pri čemer so v prvi vrsti na udaru "stroški delovne sile", je splošen pojav povsod po svetu. Zato je treba redka delovna mesta, ki se vendarle izpraznijo ali jih knjižnica uspe izsiliti od financerja, zapolniti s čimboljšimi kandidati. Izbrati je treba ljudi, ki imajo potencial, da kaj prispevajo k poslovanju knjižnice in ki se bodo ob svojem delu tudi razvijali.
Da bi bil izbor uspešen, je potrebno opravljati primerne selekcijske postopke, ki imajo za osnovo tako analizo delovnega mesta kot tudi vnaprej predvidene postopke primerjave med kandidati. Novim ljudem v knjižnici je potrebno razložiti vse bistvene stvari o njihovem delu in celotni organizaciji ter jih tudi postopno z uvodnim usposabljanjem uvesti v delo. Vsaj do neke mere jih je potrebno tudi opozoriti na težave, s katerimi se bodo srečali ob nastopu dela, bodisi zaradi dela samega ali zaradi drugih zaposlenih, ki morda v določenem trenutku niso najbolj pripravljeni sprejeti novega sodelavca (Kingsley, 1992). Sicer pa naj bi na nove zaposlene gledali kot na nov, svež člen v knjižničnem informacijskem sistemu, ne le kot na nujno mašilo za izpraznjena mesta (Jago, 1993).
4.3.5. Vzpodbude in nagrade
Oblikovanje in upravljanje sistema vzpodbud in nagrad je za menedžment precej težavna zadeva, zlasti na področju neprofitnih dejavnosti, kjer so sredstva s strani financerjev precej omejena. Lahko se pojavi dokajšnja razlika med obljubami, ki jih ponuja oblikovani sistem in realnostjo implementacije (Beer et al.). Doseči je potrebno ustrezno razmerje med materialnimi in nematerialnimi nagradami, ker različne skupine zaposlenih bolj
Gazvoda, J. Upravljanje človeških virov in razvoj karier v večji knjižnici
cenijo ene ali druge. Znano je, da so sistemi nagrajevanja v organizacijah večinoma med najmanj izkoriščenimi sredstvi upravljanja človeških virov (Devanna et al., 1984), zaradi česar morajo organizacije razviti čimboljše sisteme ocenjevanja uspešnosti, ki nagrajevanje sploh omogočajo. Razlike med nagradami, ki jih lahko prejmejo vodilni in tistimi za druge zaposlene, ne smejo biti prevelike, ker sicer to vodi v nezadovoljstvo, nezaupanje in konflikt. Cilj nagrajevanja pa je seveda usmerjen prav v nasprotno smer, v zadovoljstvo zaposlenih, ki povečuje učinkovitost poslovanja.
Zadovoljstvo je kategorija, ki je (po Beeru in sodelavcih) odvisna od več dejavnikov:
-	Stopnja zadovoljstva je v sorazmerju med tistim, kar zaposleni pričakuje in kar v resnici dobi. Količino vloženega truda mora oceniti kot enakovredno dobljeni nagradi.
-	Stopnja zadovoljstva je odvisna tudi od primerjave s sodelavci na podobnih mestih. Ljudje radi precenjujemo svoj prispevek v primerjavi s prispevkom drugih. Vodja mora biti sposoben prepričati podrejenega v realistično samoocenjevanje in mu mora v ta namen predočiti ustrezne primerjave.
-	Stopnja zadovoljstva je lahko manjša zaradi napačnega razumevanja nagrad, ki so jih prejeli drugi zaposleni. Ta pojav je posebej prisoten pri sistemih tajnih plač, kjer delavcem ni jasno, na katero stopnjo v razponu plač so razporejeni v primerjavi z delavci, ki opravljajo podobna dela.
-	Nazadnje je stopnja zadovoljstva odvisna od skupka vseh nagrad, ki jih zaposleni (lahko) prejme. Tako materialne kot nematerialne nagrade so pomembne, vendar niso zamenljive.
Kakorkoli, zadovoljstvo povečuje motivacijo posredno, ker dodeljena nagrada za uspešno delo utijuje zaupanje zaposlenih, da bodo za dobro delo nagrajeni. Toda pričakovanja zaposlenih v tej smeri je potrebno razumno omejiti, ker bi sicer lahko neutemeljeno pričakovali npr. vedno nova napredovanja ali vedno višje denarne nagrade. To bi dolgoročno učinkovalo kontraproduktivno in se manifestiralo v upadu motivacije.
4.3.6. Skrb za razvoj vodij
Vodje so odgovorni za to, da se bodo zaposleni učili, razvijali in prilagajali novim ciljem organizacije in novim vzorcem vodenja. Toda kdo bo skrbel za razvoj vodij? To bodo v knjižnicah v največji meri morali storiti sami, saj le-te posebnih služb za upravljanje človeških virov v večini ne bodo imele. Vodje so navsezadnje postali zato, ker so v preteklosti za ta posel pokazali določene sposobnosti. Tudi vodje se morajo razvijati vzporedno s svojimi podrejenimi, predvsem naj bi določili in po potrebi izboljšali svoj stil vodenja. Poleg tega morajo vzdrževati in izboljševati svoja strokovna znanja, spoznavati trende
Knjižnica 41(1997)2/3
v knjižničarstvu, organizacijske prijeme, pa tudi zahteve okolja, v katerem delujejo. Tudi ali predvsem sami morajo načrtovati svoje kariere in spoznavati različne priložnosti raje kot da si vnaprej začrtajo in do konca definirajo svojo poklicno pot. Z menedžerskim izobraževanjem si bodo pridobili znanja in spretnosti za uvedbo npr. takega partnerskega odnosa s podrejenimi, kot ga predvideva M. Sullivan v svojem konceptu.
5. Kako uresničiti novi vzorec vodenja in
upravljanja človeških virov v večji knjižnici
5.1. Sprememba organizacijskih shem
V večini večjih knjižnic so notranje organizacijske sheme slabo strukturirane. Oddelki so preko vodij podrejeni vodstvu knjižnice neposredno, manjkajo pa vmesni členi, ki bi dejavnosti povezovali horizontalno. Informacijski kanali so v glavnem vertikalni, zato so lahko dejavnosti knjižnice nepovezane, zaposleni ne vedo, kaj se dogaja v sosednjem oddelku. Nekateri oddelki se dobro prilagajajo spremembam in so usmerjeni v razvoj, drugi še vedno tavajo v "srednjem veku". Obstaja tudi nevarnost odtujitve vodje oddelka bodisi od menedžmenta bodisi od oddelka. Če ima vodja vsaj nekaj sposobnosti vodenja, ga bo vodstvo hiše kmalu uporabilo za pomoč pri reševanju povsem drugih vprašanj (dogaja se, da se vsi ukvarjajo z vsem), če pa je usmerjen le v svoje strokovno področje, se bo sam čimbolj oddaljil od vodstva in se nekako "izenačil" s podrejenimi (ob tem pa bo sebi in njim odvzel pomembne vire informacij).
Zato je potrebno razmisliti, katere segmente dejavnosti bi lahko združili v "sektorje", ki bi jih vodili menedžersko usmerjeni oz. usposobljeni knjižničarji. S tem bi knjižnica pridobila nekaj ljudi, ki bi bili razrešeni vsakdanjih strokovnih opravil in bi se lahko skupaj z vodstvom in drugimi vodji posvetili reševanju organizacijskih, razvojnih pa tudi širših strokovnih problemov. Povezovali bi več oddelkov, tako da bi razvoj le-teh postal enakomernejši. Tako bi razbremenili tako vodstvo institucije kot neposredne vodje oddelkov in porazdelili glavnino odgovornosti na vsaj tri (lahko pa tudi več) ravni.
Ob tem se postavi vprašanje, ali imamo dovolj primernih ljudi, s katerimi bi zapolnili novo nastala delovna mesta, to je takih, ki primerna znanja že imajo ali pa so se pripravljeni v to smer razvijati. Kaj storiti z neprimernimi vodji, ki ne kažejo interesa po napredovanju? O obojem bomo govorili v naslednji točki.
Gazvoda, J. Upravljanje človeških virov in razvoj karier v večji knjižnici
5.2. Notranje segmentiranje
Da bi določila ključne delavce, brez katerih bo težko dosegla svoje cilje, lahko organizacija opravi segmentiranje zaposlenih, katerega rezultat je njihova razporeditev v več prioritetnih krogov. Po Loveridgu in Mocku (Svetlik, 1987) so zaposleni lahko razdeljeni na štiri segmente delovne sile: primarni in sekundarni interni ter primarni in sekundarni eksterni segment. V vsakega od teh krogov razvrstimo zaposlene po stopnji njihove potrebnosti za organizacijo.
Za vsako organizacijo, tudi knjižnico, je najpomembnejši primarni interni segment, v katerega razvrstimo najpotrebnejše in najuspešnejše zaposlene, tako imenovane ključne domače delavce. Knjižnice bodo v ta krog gotovo uvrstile vodje oddelkov in to predvsem tiste, ki imajo vsaj nekatere mene-džerske sposobnosti (organizacijsko, integrativno, razvojno ipd.) ter tiste, ki kažejo pripravljenost za svoj nadaljnji razvoj. Vodje, ki nimajo vodstvenih aspiracij in ne kažejo tendence k razvoju ter so na teh mestih bolj naključno, bodo verjetno zaradi svojega strokovnega znanja, ki ga knjižnica tudi potrebuje, uvrščeni v sekundarni interni segment oz. bodo posledično slejkoprej zamenjani na nevodilna delovna mesta, ki zahtevajo le določeno strokovno ekspertnost. V primarni notranji krog bodo uvrščeni tudi tisti zaposleni, ki imajo znanja, katera je na trgu delovne sile težko najti, npr. informatorji, poznavalci posebnih zbirk in gradiv, restavratorji, nekateri računalniški strokovnjaki, inštruktorji in drugi, ki so sposobni izobraževati.
Knjižnica naj bi ob uvedbi upravljanja človeških virov in novega vzorca vodenja najprej upoštevala zaposlene v primarnem internem segmentu in jim oblikovala taka delovna mesta, ki bodo spodbujala njihov razvoj in jim predstavljala izziv. Zaposleni na primarnem internem segmentu bodo v drugi fazi prevzeli (so)odgovornost za napredovanje zaposlenih na sekundarnem internem segmentu in za njihov razvoj v smeri izboljšanja delovanja institucije nasploh in njihovih osebnih karier.
Za večjo knjižnico je zanimiv tudi primarni eksterni segment delovne sile, to je tisti, od koder lahko kadrujemo nove že usposobljene delavce za potrebe organizacije. Knjižnica se bo za zapolnitev delovnih mest na določenih nivojih (ne da bi onemogočala notranje napredovanje) ozirala po uspešnih posameznikih iz drugih knjižnic in sorodnih institucij. Če jim bo ponudila ugodne delovne in razvojne možnosti, bo uspešno zapolnila manjkajoče člene v notranjih segmentih delovne sile.
Knjižnica 41(1997)2/3
5.3. Revizija in redefinirarije delovnih mest
Po določitvi vsaj srednjeročne strategije knjižnice je treba pregledati, ali obstoječa organizacija poslovanja še ustreza za doseganje strateških ciljev. Ker vemo, da je uvedba avtomatizacije prinesla precejšnje možnosti za tovrstne spremembe, organizacija dela pa se v večini knjižnic temu ni prilagodila, so tu možnosti velike in še ne izkoriščene. Zgoraj omenjena uvedba "vmesnih" vodilnih delovnih mest je le ena od možnosti za bolj koordinirano poslovanje, obstaja pa še mnogo drugih, kijih je treba uvesti ob podrobnem konzultiranju zaposlenih in upoštevanju njihovih sugestij, pri čemer moramo imeti v vidu tudi delovanje knjižnice kot celote.
Posebej je potrebno upoštevati mnenja številnih visoko izobraženih bibliotekarjev, ki kot profesionalci prevladujejo v večjih knjižnicah. Nekateri od njih si lahko (po zakonih monopola nad izvajanjem dejavnosti profesije) sami oblikujejo delovna mesta (glej Šporer, 1990), kjer bodo opravljali delo, kijih zanima, kar bo pripomoglo k izboljšanju učinkovitosti. Knjižnica ne bi smela dovoliti morebitnega oviranja preoblikovanja delovnih mest s strani finan-cerjev, ki bi to morda želeli preprečiti z vidika morebitnega povečanja sredstev za plače za novo oblikovana mesta. Tako kot se spodbuja prestrukturiranje v gospodarstvu, je tudi knjižnično informacijska dejavnost prešla v fazo, ko se mora prilagoditi spremembam okolja, sicer bo postala nepotrebna. Ta argument naj bi razumeli tudi financerji.
5.4. Razvoj karier
Ob pripravljenosti knjižnice, da zaposlenim omogoči usposabljanje in jih k temu spodbuja ter ob skrbnem načrtovanju delovnih mest se sama po sebi ponuja možnost za pritegnitev zaposlenih k načrtovanju njihovih karier -postopnega premikanja navzgor po hierarhiji delovnih mest v knjižnici. Potrebno je določiti možne okvire napredovanja (tudi glede na obstoječo zakonodajo) in možne smeri razvoja posameznih karier.
Možna so vertikalna gibanja, ki temeljijo največkrat na izobraževanju, pa tudi horizontalna, pri katerih si posameznik pridobi pahljačo različnih znanj, na podlagi česar lahko dolgoročno napreduje tudi navzgor. Načrtovanje karier naj bi po možnosti zajelo vse zaposlene. Svetovanje posamezniku glede razvoja kariere je naloga vodilnega tima, ker knjižnice verjetno posebnih strokovnjakov za to ne bodo imele. Vodilni naj bi zaposlene prepričali, da je učenje normalen segment njihovega poklicnega življenja, posledica učenja pa je tudi možnost napredovanja.
Pomembni metodi za uspešno načrtovanje karier sta ocenjevanje in sa-moocenjevanje, pri čemer pri prvem vodja ocenjuje sposobnost in uspešnost
Gazvoda, J. Upravljanje človeških virov in razvoj karier v večji knjižnici
podrejenih in jim predlaga izpopolnjevanje, na podlagi katerega bodo lahko napredovali. Pri drugem pa zaposleni sam oceni, daje sposoben še za kako zahtevnejše delo od tistega, ki ga trenutno opravlja, in predlaga (v soglasju z vodjo, ki mora njegovo samooceno potrditi), da ga knjižnica napoti na izpopolnjevanje.
Če v večjih knjižnicah trenutno že obstajajo zametki načrtovanja karier, je to v glavnem omejeno le na vodilne delavce, predvsem pa na tiste posameznike, ki so sami ocenili koristnost svojega lastneganadaljnjega izobraževanja. To pa se žal, po meni znanih podatkih, koncentrira le na ozka strokovna področja (magisteriji iz knjižnično informacijskih ved). Zato je ta vidik upravljanja človeških virov potrebno razvijati s ciljem, da se poveča strokovna usposobljenost celotnih kolektivov, omogoči pretok znotraj knjižnice, poveča kreativnost in kooperativnost, pa tudi zadovoljstvo posameznika s svojim delom.
5.5. Nagrajevanje dosežkov, priznavanje uspehov
Prispevek vsakega zaposlenega k uspešnemu poslovanju knjižnice mora biti viden. Rezultati njegovega dela morajo biti pomembni za knjižnico, za uporabnika ali celo za celoten knjižnični informacijski sistem. Če poslovanje knjižnice ni odvisno niti od dobrega niti od slabega dela posameznika, bo ta slejkoprej začel delati slabo. Zato so pomembni informacijski kanali, ki jih menedžment ustvari, da pridobiva povratne informacije o uspešnem izpolnjevanju danih nalog, pa tudi merila, katerih se zaposleni lahko držijo, da bo njihovo delo ocenjeno kot uspešno in bo privedlo k eventualni nagradi.
Vse to mora rezultirati v priznavanju doseženega s strani menedžmenta in tudi v utečenih sistemih nagrajevanja. Zaposleni morajo vedeti, da je njihovo delo ocenjevano ali merjeno in da bodo prejeli določeno nagrado, če bodo zelo uspešni.
Sedanji sistem financiranja knjižnic žal ne zagotavlja kaj več kot izraziti minimum sredstev za nagrajevanje (3% mase za plače), zato si morajo knjižnice v ta namen pomagati tudi z lastnimi sredstvi, če jih imajo. Kljub temu se ne bi smeli odreči sistemu nagrajevanja, tako denarnega kot nedenarnega. Še posebej bi se morali posvetiti razvoju slednjega. Kot nagrade v najširšem smislu bi morali šteti tudi druge elemente upravljanja človeških virov - napredovanje, vertikalno in horizontalno mobilnost, priložnosti za razvoj kariere, pa tudi oblikovanje delovnega mesta (vsebinsko in fizično) v zadovoljstvo zaposlenega, nagrade v obliki prostih dni ali omogočanje udeležbe na posvetovanjih, štipendije za izobraževanje (npr. v tujini), sigurnost zaposlitve, odgovornost, spoštovanje s strani sodelavcev. Dobri delavci si pogosto ustvarijo tudi "notranji" sistem nagrad - zadovoljstvo ob dobro
Knjižnica 41 (1997)2/3
opravljenem delu ali ob pohvali uporabnika. Tudi ta občutja bi moral vodja deliti z zaposlenimi in na njihovi podlagi izrekati "javna" priznanja.
Ni nujno, da so nagrade vedno samo materialne, čeprav imata dodatek k plači ali napredovanje na višji nivo najvišji "rang" med možnimi nagradami. Zaposleni vedo, da ne morejo vedno dobivati denarnih stimulacij in da ne morejo vnedogled napredovati. Zato naj bi se vodje čim pogosteje posluževali nematerialnih nagrad in priznanj (pohvale, pismena priznanja, zahvale ipd.), ki pa morajo občasno prihajati tudi s strani vodstva knjižnice, ne le od neposrednega vodje. Knjižnice niso tako velike institucije, da npr. direktor ne bi mogel poznati vsakega zaposlenega in vedeti o njem, kako je pri delu uspešen.
6. Zaključek
V prispevku sem poskušala pokazati, kako so lahko teoretična načela upravljanja človeških virov uporabljena tudi v večjih knjižnicah, ki pa morajo, da bi jih lahko realizirale, vsaj deloma spremeniti utečene vzorce upravljanja. Knjižnice se večinoma že zavedajo potrebe po strateškem vodenju z antici-piranjem zahtev okolja in tehnologije, manj pa se zavedajo pomena človeških potencialov, ki so središčna preokupacija upravljanja človeških virov. Odnos vodstev do zaposlenih v knjižnicah in le medli obrisi poskusov "upravljanja" človeških virov, zlasti v obliki dopuščanja, ne pa tudi spodbujanja izobraževanja, kažejo na to, daje potrebno vodje na visokih in srednjih nivojih izobraževati predvsem za menedžment. Le tako sebodo lahko uveljavili novi vzorci vodenja - od katerih smo enega predstavili v tem besedilu - ki bodo omogočili vključitev zaposlenih v procese odločanja, povečali njihovo samo-zaupanje ter pospešili razvoj njihovih karier.
Po moji oceni bodo v knjižnicah pred uvedbo sistemov upravljanja človeških virov potrebne precejšnje spremembe, zlasti kar zadeva organizacijsko kulturo in klimo, strukturo delovnih mest, določitev primarnega notranjega segmenta zaposlenih in definiranje karierskih potencialov tistih zaposlenih, ki kažejo interes za svoj osebni razvoj.
Uvedba sistema upravljanja človeških virov pomeni, da je potrebno mnoge stvari najprej analizirati, nato oblikovati vsa tista področja, kijih nameravamo v sistemu upoštevati in nazadnje zagotoviti tudi njegovo izvajanje.
72
Gazvoda, J. Upravljanje človeških virov in razvoj karier v večji knjižnici
7. Literatura
1.	Ažman, Milena. Izobraževanje v izbranem slovenskem podjetju. Magistrska naloga, Ljubljana : FDV, 1993
2.	Beer, Michael et al. Managing Human Assets, New York : The Free Press ; London : Collier Macmillan Publishers, 198?
3.	Deekle, Peter V., Ann de Klerk. "Perceptions of Library Leadership in a Time of Change". Journal ofLibranj Administration, 17(1992)1:55-75
4.	Devanna, Mary Anne; Charles J. Fombrun; Noel M. Tichy. "A Framework for Strategic Human Resource Management". V: Environment, Strateg]/ and Organization. Chapter 3, /S.l. : s.n./, 1984
5.	Gazvoda, Jelka. Analiza ravni medorganizacijskih konfliktov med NUK in IZUM. Izpitna naloga. Ljubljana : FDV, 1995. Nepublicirano
6.	Jago, Alison. "Join the team! Recruiting for Information Professionals". Li-brary Management, 14(1993)1:31-34
7.	Kingsley, Marcie. "Honest Hiring. VVhat Should We Teli Job Candidates About Personnel Problems?". Journal ofLibrary Administration, 17(1993)3:55-63
8.	Srinath, Manorama. "The Organizational Climate of University Libraries". Libranj Management, 14(1993)1:28-30
9.	Sullivan, Maureen. "A New Leadership Paradigm. Empovvering Library Staff and Improving Performance", Journal ofLibranj Administration, 14(1991)2:73-85
10.	Svetlik, Ivan. "Človeški viri (Human Resources) - osrednji problem menedžmenta", V: Svetlik, Ivan (ur.). Okoliščine kadrovskega menedžmenta. Študijsko gradivo, Ljubljana : FDV, 1995
11 Svetlik. Ivan. "Segmentacija tržišta radne snage u Sloveniji". Sociologija, 29(1987)3:439-451
12. Šporer, Željka. Sociologija profesija. Ogled o društvenoj uvjetovanosti profesionalizacije. Zagreb : Sociološko društvo Hrvatske, 1990
13 VVerther, VVilliam B.; Keith Daviš. Personnel Management and Human Resources. Second ed. New York etc.: McGraw-Hill, 198?
8. Druga konzultirana literatura
1.	Bailey, Martha. "Leadership Characteristics of Assistant-Associate Direc-tors". Journal ofLibrary Administration, 17(1992)3:43-53
2.	Fietzer, VVilliam. "World Enough and Time. Using Search and Screen Com-mittees to Select Personnel in Academic Libraries". Journal of Academic Librarianship, 19(1993)3: 149-153
Knjižnica 41 (1997)2/3
3.	Jacobs, Carol S. "The Use of the Exit Intervievv as a Personnel Tool and Its Applicability to Libraries". Journal ofLibran/ Ad min is trat ion, 14(1991)4:69-81
4.	Jurow, Susan. "Preparing Academic and Research Library Staff for the 1990s and Beyond". Journal ofLibran/ Administration, 17(1992)1: 5-17
5.	Rubin, Richard. "Ethical Issues in Library Personnel Management". Journal ofLibrary Administration, 14(1991)4:1-15
6.	Sullivan, Maureen. "The Changing Role of the Middle Manager in Research Libraries". Library Trends, 41(1992)2: 269-281
74
KAJ MOTIVIRA KNJIŽNIČARJE ZAPOSLENE V JAVNIH ZAVODIH
Vera Gradišar in mag. Nada Češnovar, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani
UDK 023-057:331.108.5
Povzetek
Področje, ki ga imenujemo motivacija, je v neprofitnih organizacijah, med katere sodijo tudi javni zavodi, dokaj zapostavljeno. Največkrat se o tem razmišlja na način, da ob predpisanih plačah in sistemu napredovanja ni drugih sredstev, s katerimi bi zaposlene lahko motivirali. Namen tega prispevka je prikazati, da dobro in uspešno delo zaposlenih, s katerim dosegamo tudi cilje delovanja organizacij, ni odvisno samo od denarja. Že z dokaj enostavnimi vprašalniki je mogoče opredeliti faktorje, ki motivirajo.
V prispevku je na kratko opredeljen pomen javnih zavodov, upravljanje in poslovodenje zavodov, področja, ki so v delovanju le-teh predpisana od zunaj in najbolj pogosto kontrolirana. Opredeljena je motivacija, dejavniki, ki vplivajo nanjo, Maslovvova motivacijska teorija in Herzbergova dvofaktorska teorija. V četrtem poglavju pa je podano nekaj več o kadrih v knjižnicah, o rezultatih ankete izpeljane na osnovi Herzbergove dvofatorske teorije in nekaj usmeritev, kako za motivacijo uporabiti vse različne možnosti, ki jih imamo na voljo.
UDC 023-057:331.108.5
Summary
The area called motivation in not-for-profit organizations - including public enterprises - has been rather neglected. Most often the opinion prevails that apart from fixed salaries and system of promotion, there are no other ways of motiva ting staff. The aim of this article is to point out that this is not the čase, and that successful and efficient work of the staff which is necessary for the attainment of the goals of the organization, does not depend only on money. Motivating factors can be assessed by means of simple questionnaires.
The articlebriefly defines the siginficance of public enterprises, their management and operation, areas which are mainly defined and controlled from outside. Motivation, factors affecting it, Maslow's theory of motivation and Herzberg's bifactorial theory are described. The fourth chapter brings some more on human resources in libraries and on the inquiry carried out on the basis of Herzberg's bifactorial theory; some directions on how we can use ali the different factors at our disposal are added as well.
GRADIŠAR, Vera; Nada Češnovar: VVhat motivates librarians vvorking in not for profit organizations? Knjižnica, Ljubljana 41(1997)2/3, 75-88
Knjižnica 41(1997)2/3
1. Uvod
Mnogi menijo, da je odgovor na vprašanje, kako motivirati ljudi, sila preprost in naj bi se glasil približno takole: človek dela zato, da bi si pridobil denar. Če bi ta trditev držala, potem bi človek delal le toliko več, kolikor več možnosti bi imel za pridobitev denarja. Sprejemljivejša je trditev, ki pravi, da človek dela zato, da bi zadovoljil svoje potrebe.
Motivacijski faktorji ali sredstva za zadovoljitev potreb zaposlenih so dokaj različni: vrednote, navade, kultura, vzdušje, medsebojni odnosi, statusna razmerja, itn.. Pri motiviranju pa je najpomembnejše, da imajo ljudje potrebe. Če teh nimajo, potem niso aktivni pri doseganju svojih in organizacijskih ciljev.
2. Nekaj besed o javnih zavodih
Delovanje javnih zavodov posredno ali neposredno zadeva vsakega člana družbe, kajti človekove potrebe po javnih dobrinah so večje, kot pa so njegove možnosti, da jih zadovolji s svojimi lastnimi sredstvi. Da bi lahko posamezniki zadovoljili tudi tiste potrebe, kijih s svojimi sredstvi ne morejo zadovoljiti, se v družbi oblikujejo javne ekonomske politike. Z njimi družba prerazdeljuje sredstva in omogoča boljše zadovoljevanje posameznikovih potreb po zdravstvenih storitvah, izobraževanju, kulturnih in drugih javnih dobrinah.
Za delovanje javnega sektorja, katerega področje je širše od tistega, ki ga pokrivajo javni zavodi, države porabijo veliko sredstev, v Združenih državah Amerike letno tretjino, v naši državi pa skoraj polovico bruto domačega proizvoda. V javni sektor države praviloma vključijo tiste dejavnosti, ki jih na tržni način ni mogoče opravljati ali pa ne v zadovoljivi meri (problem socialno šibkejših slojev), so pa za obstoj družbe nujno potrebne.
Javni zavodi so zadolženi za realizacijo določenega dela posameznega nacionalnega programa (kultura, visoko šolstvo, itn.), ki ga določi parlament in z njim postavi temeljni cilji delovanja javnih zavodov. Parlament z državnim proračunom določi tudi sredstva potrebna za realizacijo nacionalnega programa. Nekateri javni zavodi, med katere sodijo tudi osnovne šole in splošnoizobraževalne knjižnice, so financirani iz dveh virov, in sicer iz državnega proračuna (plače) in proračuna lokalne skupnosti (materialni stroški).
Gradišar, V.; N. Češnovar. Kaj motivira knjižničarje zaposlene v javnih zavodih
2.1. Opredelitev zavodov v slovenski zakonodaji.
Delovanje zavodov je urejeno z Zakonom o zavodih in z zakonom dejavnosti, v katero spadajo (npr. Zakon o knjižničarstvu). V zakonu so zavodi opredeljeni (Zakon o zavodih, 1991, str. 442) na naslednji način: "Zavodi so organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja in drugih dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnostim pridobivanje dobička". Ustanovijo jih lahko domače in tuje fizične in pravne osebe (država, mesto, občine ali druge z zakonom pooblaščene javne pravne osebe) v kolikor ni z zakonom drugače določeno.
Zavod se lahko ustanovi le, če so zagotovljena sredstva za ustanovitev in začetek dela in drugi z zakonom določeni pogoji. Pravice, obveznosti in odgovornosti zavodov so določene z zakonom in aktom o ustanovitvi.
Javni zavodi so torej pri nas opredeljeni kot del neprofitnega sektorja in so pretežno financirani iz javnih sredstev. Del sredstev pa si pridobijo s profitno dejavnostjo, torej s prodajo svojih proizvodov in storitev na trgu. V skladu z Zakonom o zavodih (18. člen), sme zavod opravljati "gospodarsko" dejavnost le, če je ta namenjena opravljanju dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen.
2.2. Upravljanje javnih zavodov
Pretežni lastnik naših javnih zavodov je država. Glede na lastništvo bi ji pripadala tudi funkcija upravljanja javnih zavodov, vendar pa je v Zakonu o zavodih (1991, 29. člen) določeno, da zavod upravlja svet zavoda ali drug kolegijski organ. Svet zavoda je organ, ki združuje državne (ustanoviteljeve) interese, interese zaposlenih in interese okolja (uporabnikov), v katerem zavod deluje.
Čeprav je upravljanje zavoda z zakonom prenešeno na svet, pa se s tem država ni v celoti odpovedala svojim upravljalskim pravicam. Tudi v javnih zavodih, podobno kot je to v javnih podjetjih, katerih večinski ali pretežni lastnik je država, sije ta obdržala določen vpliv. Država vpliva na delovanje javnih zavodov že s tem, da je vsak javni zavod na področju, na katerem deluje, zadolžen za realizacijo dela nacionalnega programa. Ustanovitelj kot lastnik pa posredno ali neposredno vpliva tudi na poslovno politiko javnih zavodov, kar je prikazano v točki 2.2.1.
Knjižnica 41(1997)2/3
2.2.1. Področja predpisana od zunaj in najbolj pogosto kontrolirana
Tuji strokovnjaki navajajo spodaj našteta področja, ki so v delovanju javnih zavodov (neprofitnih organizacij) največkrat predpisana od zunaj in tudi najbolj pogosto kontrolirana (Freemen, Shoulders, 1993, str. 6): 1. organizacijska struktura, 2. kadrovska politika, 3. viri finančnih sredstev, 4. namen uporabe finančnih sredstev, 5. računovodstvo, 6. finančna poročila, 7. nadzor.
Tudi v našem Zakonu o zavodih so opredeljena področja, ki jih predpisuje država ali pa ima nanje odločujoč vpliv. V javnih zavodih poslovodje ali ravnatelje imenuje svet kot organ upravljanja, vendar ravnatelj ne more biti imenovan brez soglasja ustanovitelja. Nekoliko drugače je pri imenovanju rektorja univerze, saj le-tega izvoli senat univerze in k izvolitvi ustanovitelj (Zakon o visokem šolstvu, 1993, str. 3303) ne daje soglasja. Država oziroma ustanovitelj sije obdržala tudi druge upravljalske pravice: nadzira uspešnost poslovanja zavodov glede uresničevanja njihovih strateških ciljev (nacionalnih programov), določa obseg finančnih sredstev za dejavnost zavoda (parlament preko državnega proračuna in vlada ali pristojno ministrstvo), nadzira finančno poslovanje zavoda, odloča o strateških investicijah zavoda in odloča o povezovanju in razdruževanju zavodov (parlament). Ustanovitelj daje soglasje k statutu zavoda, posredno preko njega pa tudi k notranji orgaizacijski strukturi in določitvi, katere enote zavoda bodo imele pooblastila v pravnem prometu, daje soglasje k številu in vrsti delovnih mest, z zakonom določa plače in druge osebne prejemke, daje soglasje k pravilniku o napredovanju zaposlenih ali ga sam sprejme, odloča o presežku prihodkov nad odhodki in celo o razdelitvi dobička iz zavodove pridobitne dejavnosti.
2.3. Poslovodstvo oziroma menedžment v javnih zavodih
V teoriji in praksi se večkrat srečamo z razmišljanjem, da je menedžment v javnih organizacijah povsem nekaj drugega kot menedžment v privatnih -profitnih organizacijah. Dejstvo pa je, da so naloge, ki jih poslovodstvo opravlja v katerikoli organizaciji, podobne. Med najpomembnejše naloge sodita načrtovanje in nadzor. Z načrtovanjem predvidimo aktivnosti, s katerimi bodo doseženi cilji organizacije. Z nadzorom pa ocenjujemo, kako se te aktivnosti realizirajo. Menedžerji opravljajo poleg teh dveh nalog še naslednje: organiziranje, ukazovanje in koordiniranje. Ker med naloge sodi tudi naloga organiziranja, ki pomeni zagotavljanje vsega, kar je v oranizaciji potrebno za njeno delovanje (material, oprema, kapital, delavna sila), je ena izmed zelo pomembnih nalog, s katerimi se mora ukvarjati poslovodstvo (na vseh ravneh), motivacija zaposlenih.
Gradišar, V.; N. Češnovar. Kaj motivira knjižničarje zaposlene v javnih zavodih
2.4. Knjižnice v Sloveniji
Knjižničarstvo v naši državi je normativno urejeno z Zakonom o zavodih in z Zakonom o knjižničarstvu. Zakon o knjižničarstvu je že nekoliko zastarel saj je bil spejet leta 1982, predvsem pa ni usklajen niti z ustavo, niti z Zakonom o zavodih. Določa pa naslednje tipe knjižnic: splošnoizobraževalne, šolske, visokošolske, specialne knjižnice in narodno knjižnico.
Knjižnice so zavodi, ki so prav tako financirani z javnimi sredstvi in zanje veljajo vsa pravila kot za ostale zavode.
3. Motivacija
Cilj delovanja javnih zavodov je torej zadovoljevanje potreb pojavnih dobrinah. Da bodo javni zavodi in med njimi knjižnice, dosegli svoje cilje, mora poslovodstvo poleg tega, da organizira delo, poiskati tudi ustrezne faktorje za motiviranje ljudi. S temi pa se zagotovi tudi uresničevanje ciljev zaposlenih.
Če bi poznali vse vzgibe, ki posameznika privedejo do tega, da dela, bi si tudi znali razložiti, zakaj človek dela prav tisto, kar dela in ne česa drugega. Zeljeno reakcijo pri posamezniku bi lahko sprožili umetno, če bi ustvarili vse okoliščine, ki takšno reakcijo povzročajo.
Odgovore na vprašanja, kako z umetno sproženo reakcijo doseči ustrezno delovanje, si postavljajo tudi ravnatelji oziroma poslovodje, ko ugotavljajo (Lipičnik, 1997, str. 2):
-	da nekateri delavci raje delajo po svoje, kakor po navodilih,
-	da imajo nekateri delavci vrsto idej za izboljšanje organizacije in vodenja,
-	da nekatere delavce dolgočasi ponavljajoče delo,
-	da posamezni delavci nenadoma postanejo neproduktivni, ker jih nihče ali nič ne spodbuja k delu,
-	da nekateri ne želijo delati za svoje "neorganizirane" vodje,
-	da nekateri delavci niso zadovoljni, ker ne vidijo končnih rezultatov dela,
-	da nekateri zamujajo s prihodom na delo in z njega odhajajo predčasno,
-	da delavci zahtevajo, da jih kdo posluša, če imajo probleme ali predloge za izboljšanje procesa,
-	da so nekateri delavci nezadovoljni s slabim orodjem ali opremo,
-	da si delavci želijo raznoliko delo.
Knjižnica 41(1997)2/3
Vkolikor bi v organizacijah našli odgovore na vse naštete probleme in še druge, bi seveda lahko pričakovali, da se bo uspešnost posameznikov in organizacije močno povečala.
Posameznik pri svojem delu ne dosega vedno istih rezultatov, čeprav vedno uporablja vse svoje sposobnosti in opravlja enako delo. Tudi njegovo vedenje se spreminja iz ene situacije v drugo. Takšne in podobne ugotovitve nas silijo, da iščemo odgovore na vprašanja: zakaj ravna oseba danes tako, jutri drugače ali kaj se skriva za tem raznovrstnim vedenjem. Do odgovora lahko pridemo z razumevanjem bistvenih pojavov in teorij v zvezi s človekovim vedenjem, ki ga povzroča motivacija.
3.1. Dejavniki, ki vplivajo na motivacijo
Na motivacijo vplivajo številni dejavniki. Med najpomembnejše spadajo: razlike med posamezniki, značilnosti, ki jih imata delo in organizacijska praksa. Menedžment mora pri motiviranju zaposlenih misliti na vse tri dejavnike. Motivacijo morajo pojmovati dinamično in ne samo po načelu, da bo zaposleni, če mu bomo dali nekoliko več denarja, delal bolje. Človek v resnici lahko z denarjem zadovolji nekatere svoje potrebe, ima pa še druge, ki se jih z denarjem ne da zadovoljiti. Tudi vztrajanje pri miselnosti, da se pričakuje aktivnost od pridnosti in ubogljivosti delavcev, je nesprejemljivo in neustrezno.
Za tiste zaposlene, ki vodijo ljudi (to so vsi tisti, ki svoje delo lahko prenašajo na nižje ravni) velja, da se morajo ukvarjati z vprašanji: kako bodo zvišali uspešnost poslovanja, zmanjšali neizkoriščeni čas, povečali zadovoljstvo delavcev, znižali stroške, itn..
3.1.1.	Razlike med posamezniki
Vsak posameznik je svet zase in človek s seboj na delo prinese različne osebne potrebe, vrednote, stališča. Glede na različne lastnosti, potrebe in interese vsakega posameznika so tudi dejavniki, ki ljudi motivirajo, različni. Nekateri, ki jih motivira denar, zavlačujejo z delom, da bi tako prišli do višje plače, druge motivira varnost zaposlitve in zato sprejemajo tudi manj plačano delo, spet tretji sprejemajo izzive, ki od njih terjajo vse njihove zmogljivosti.
3.1.2.	Lastnosti dela
Lastnosti dela vključujejo tudi zahteve po različnih zmožnostih posameznikov in določajo, kateri delavec lahko nalogo opravi od začetka do konca, pogojujejo avtonomijo pri delu in določajo vrsto in širino povratnih informacij, kijih dobi delavec o svoji uspešnosti.
Gradišar, V.; N. Češnovar. Kaj motivira knjižničarje zaposlene v javnih zavodih
3.1.3. Organizacijska praksa
Pravila, splošna politika, managerska praksa in sistem nagrajevanja so tisti dejavniki, ki sestavljajo organizacijsko prakso. Politika določa nekatere ugodnosti (plačilo počitnic, zavarovanje), nagrade pa so razne bonitete in provizije. Z nagradami lahko motiviramo zaposlene, če temeljijo na uspešnosti, lahko pa delujejo tudi kot demotivator.
3.2. Motiviranje za delo
Motivirati pomeni z določenimi sredstvi zagotoviti, da bodo ljudje učinkovito in z lastnim pristankom opravili dodeljene naloge. Motivacija pa je posledica številnih vzročno povezanih individualnih in socialnih dejavnikov. V življenju ni niti ene človeške aktivnosti, kije ne bi vzpodbudili z enim ali več motivacijskimi faktorji hkrati. Pri bolj zahtevnem ali sestavljenem delu je navzočih več motivacijskih faktorjev.
3.2.1. Človeške potrebe in motivacijski faktorji
Najpomembnejše pri motivaciji je, da imajo ljudje nezadovoljene potrebe. Če teh nimajo, potem tudi nimajo ciljev in niso aktivni pri doseganju rezultata. Potreba nastane zaradi pomanjkanja nečesa, kot naprimer potreba po dobrinah, uveljavitvi, osebnem razvoju, samostojnosti pri delu.
Ljudje seveda nimajo enakih potreb in njihovi interesi se razlikujejo zaradi različnih potreb ali različne stopnje njihove zadovoljitve. Nezadovoljene potrebe povzročajo nelagodno stanje. Tiste nezadovojene potrebe, ki so povezane z delom, se kažejo v spremenjenem vedenju ali v upadanju storilnosti, kvalitete dela, izostajanju ali opravičevanju.
Pri različnih skupinah ljudi prevladujejo različne potrebe z različno inteziv-nostjo in po prevladujočih potrebah skupine ljudi tudi razvrščamo.
3.2.1.1. Definicije potreb
Poznamo različne definicije potreb. Najpreprostejša definicija razvršča potrebe na primarne, temeljne oziroma fiziološke potrebe in na sekundarne. Slednje so močno pod vplivom posameznikove osebnosti, njegove psihe, družbenega okolja, navad in kulture. Različni avtorji: Haire, Likert, Mair, različno razvrščajo človeške potrebe. Ker pa so vse te razvrstitve zajete v Maslowovi motivacijski teoriji, tukaj podrobneje niso razdelane.
Knjižnica 41(1997)2/3
3.2.2. Motivacijske teorije
V strokovni literaturi je največkrat omenjeno naslednjih šest motivacijskih teorij: Maslovvova in Vroomova motivacijska teorija, Herzbergova dvofak-torska teorija, Hackman-Oldhamov model obogatitve dela, problemsko motivacijska teorija in Frommova motivacijska teorija. V nadaljevanju sta podrobneje prikazani Maslovvova motivacijska teorija in Herzbergova dvofak-torska teorija.
3.2.2.1.	Maslowova motivacijska teorija
Znana je tako imenova Maslovvova lestvica potreb. Maslovv namreč meni, da je posameznikova aktivnost vedno usmerjena navzgor k bolj privlačnim ciljem. Potrebe je razvrstil v šeststopenjsko lestvico: na prvi stopnji so biološke oziroma fiziološke potrebe, ki posamezniku omogočajo preživetje, sledijo jim varnostne potrebe, zatem so potrebe po pripadnosti združbi. Na četrti stopnji so potrebe po zaupanju vase in spoštovanu samega sebe. Na peti so potrebe pojavnem priznanju, po ugledu med znanci in v družbi. Na najvišji, torej šesti stopnji, pa potrebe po uresničevanju in popolnem razvoju vseh njegovih sposobnosti, kot je potreba, da v celoti izrazi svojo osebnot.
Uporabnost Maslowove motivacijske teorije je v tem, da lahko poslovodstvo na osnovi navadnih vprašalnikov ugotovi, kaj motivira ljudi v določenem času in na kaj so ljudje tisti trenutek najbolj občutljivi. To ugotovitev se lahko uporabi pri določitvi instumentov za vplivanje na motivacijo zaposlenih. Ker lahko v različnem času v isti organizaciji dobimo različne rezultate, ne smemo ugotovitev na osnovi obdelave vprašalnika jemati za dokončne.
3.2.2.2.	Herzbergova dvofaktorska teorija
Herzberg seje pri svojem preučevanju oprl na motivacijske faktorje in ne na potrebe. Pri tem razlikuje dve skupini motivacijskih faktorjev. V prvo skupino razvršča tiste, s katerimi je mogoče vplivati na zadovoljstvo: to so faktorji, ki izvirajo iz delovnega okolja, organizacije podjetja, medsebojnih odnosov, delovnih razmer, plač, varnosti, položaja, itn.. Ta skupina se imenuje satis-faktorji ali faktorji higiene. V drugo pa uvršča tiste, ki izvirajo iz samega dela in temelje na višjih zvrsteh potreb, ki so lastne človekovi osebnosti in spodbujajo njen razvoj in rast. To so: uspeh pri delu, priznanje za uspešno delo, delo samo po sebi, odgovornost, ustvarjalnost, napredovanje in podobno. Te faktorje imenuje motivatorji. K produktivnosti in ustvarjalnosti pri delu spodbujajo samo motivatorji in to pod pogojem, da so zadovoljene "higie-nične" potrebe. Če pa so potrebe, kijih predstavljajo satisfaktorji nezadovol-jene, so delavci nezadovoljni.
Gradišar, V.; N. Češnovar. Kaj motivira knjižničarje zaposlene v javnih zavodih
Motivacijski faktoiji po Herzbergu pravzaprav niso neposredno cilji zaposlenih, temveč tisto, kar organizacija daje, da bi dosegla ustrezno delovanje zaposlenih. To pa običajno imenujemo nagrada. Predpostavlja pa se, da postane ta nagrada tudi cilj zaposlenih, ki ga poskušajo z ustreznim delovanjem doseči, kar pomeni dobiti nagrado, s katero bodo zadovoljili svojo potrebo. Higieniki ustvarjajo samo ustrezno podlago za delovanje motiva-torjev. Pomembni so šele takrat, kadar niso zadovljene potrebe, ki jih satis-faktorji predstavljajo. Ni pa nikjer rečeno, da bo delavec, ki je zadovoljen s plačo, delovnimi pogoji, s predpostavljenimi in sodelavci, bolje in več delal. Čeprav so motivatorji potrebe, ki so notranje povezane z delom samim, pa so higieniki prav tako pomembni.
Herzberg je pomembno dopolnil Maslowovo teorijo hierarhičnih potreb. Ta teorija je (Lipičnik, 1997) za poslovodstvo uporabna zato, ker ima na voljo dve vrsti orodij za vpliv na ljudi: motivatoije, s katerimi je mogoče izzvati aktivnosti pri posameznikih in satisfaktorje, s katerimi je mogoče povzročiti zadovoljstvo med ljudmi in odstraniti razne napetosti, tako da bodo človekove aktivnosti lahko usmerjene v delo in doseganje ciljev orgnizacije.
4. Kadri in motiviranje v knjižnicah
Veliko se govori, manj pa piše o tem, da kadri v knjižnicah niso motivirani. Poskušalibomo razčleniti in ugotoviti, kje so vzroki premajhne motiviranosti kadrov. Ugotavljamo, da bi lahko bil eden od vzrokov premajhne motiviranosti kadrov med drugim tudi to, da se menedžment nasploh premalo ukvarja z motivacijo ljudi.
V knjižnicah so večinoma zaposlene ženske, vendar o pomembnih stvareh odločajo moški. Ker je poklic v glavnem feminiziran, je tudi manj cenjen in slabše plačan.
Večina kadrov, ki prihaja v knjižnice, se običajno ni izobraževala za delo v knjižnicah in jih je življenjska pot slučajno pripeljala vanje. Zato so ti delavci mogoče še manj motivirani za delo v knjižnici, kot tisti, ki so se na takšno delo pripravljali sistematično. Opažamo, da se je večina kadrov iz drugih poklicev vživela v novo zaposlitev, ostaja pa precej tistih, ki opravljajo delo v knjižnici brez večjega veselja in volje. Opravljajo ga morda le zato, ker nimajo druge izbire.
Knjižnica 41(1997)2/3
4.1. Vpliv motivacije na uspešnost knjižnice
Uspešnost knjižnice je odvisna od načina motiviranja, komuniciranja in vodenja kadrov. Ni uspešne knjižnice brez uspešnih ljudi. Ko najdemo uspešne ljudi, moramo njihovo uspešnost vzdrževati in razvijati. Vlagati moramo v ljudi, če želimo da bodo oni svoje znanje in sposobnosti vlagali v knjižnico. Osebnost posameznika se mora nenehno vzdrževati in razvijati. Knjižnice skrbijo predvsem za vzdrževanje svoje programske in strojne opreme, pozabljajo pa na vzdrževanje svojih kadrov. Zelo pomembno je, kakšne možnosti imajo zaposleni v knjižnici in kako se počutijo.
Kadri v knjižnici si morajo zaupati in se morajo medsebojno spoštovati, le tako bodo dosegli takšne rezultate, kot si želijo. Tisti, ki imajo radi svoje delo, dosegajo tudi ustrezne rezultate. Ljubezen in spoštovanje sta pomembna elementa v medsebojni komunikaciji, ki pa na žalost v knjižničarstvu nimata ustrezne cene. V vsaki ustanovi, tako tudi v knjižnici, je pomembna ljubezen do sodelavcev in komunikacija z njimi.
Da bodo knjižnice kot uspešne ustanove lahko preživele v naslednjih desetletjih, bodo njihovi kadri morali veliko več kot do sedaj vložiti v svoj menedžment. Sodobne menedžerje presojamo po tem, kako se obnašajo do okolice, kako zaznavajo posamezne stvari in kako gledajo na življenje.
Uspešen menedžer:
-	se pogovarja na svoj, ne pa na prevzeti način
-	sobesednika ne ustavlja,
-	pri sobesedniku ne išče samo napak,
-	radovedno posluša in razmišlja,
-	pogovor prilagaja sobesedniku,
-	priznava avtorstvo sobesednikovim idejam,
-	sobesednika spoštuje. (P. Brajša, 1996, str,132)
V naših knjižnicah je še vedno premalo motiviranja med sodelavci. Če je motiviranje spreminjanje smeri našega vedenja, je tega premalo ali pa je povsem neopazno.Če z motiviranjem druge sodelavce samo silimo v določeno obliko vedenja, potem z njimi manipuliramo. Takega motiviranja je v knjižničarstvu več, kajti to obliko je lažje doseči, če ne drugače pa s prisilo.
Med kadri v knjižnici se med drugim pojavljajo tudi potrebe po vrednotenju, spoštovanju, ugledu, priznavanju, statusu in vplivu. Vendar koliko delavcev v knjižnicah lahko vsaj delno uresniči te potrebe? Le redkim se je posrečilo, da so katero od potreb uresničili tudi v praksi.
Gradišar, V.; N. Češnovar. Kaj motivira knjižničarje zaposlene v javnih zavodih
Ljudje poskušajo v knjižnici uresničevati svoje osnovne potrebe, kot so dohodek, medsebojni odnosi, delovne razmere in osebna varnost. Za doseganje večine drugih potreb nimajo delavci v knjižnicah niti dovolj volje niti energije. Če se ljudem ne uresničijo niti osnovne potrebe, postanejo nemoti-virani za delo in frustrirani. Na žalost opažamo med kadri v slovenskih knjižnicah veliko nemotiviranosti in frustriranosti. Ko priznamo delavcem uspešnost njihovega dela, odgovornost, možnost razvoja in napredovanja, zadovoljujemo njihove dolgoročne potrebe. Teh potreb pa v knjižničarstvu še ne znamo zadovoljevati, zato večina kadrov še vedno ni zadovoljna s svojim delom. Potrebe po uspehu in zadovoljstvu pri delu prevečkrat izražamo s tekmovalnostjo in nasilnostjo.
Pomemben motivacijski faktor postaja smisel dela. Ljudje želijo osebnostno rasti in se razvijati. Ali jim knjižnice, v katerih delajo, to omogočajo? Neza-dovoljeni v svojih potrebah bodo delavci knjižnico prej ali kasneje zapustili. Za iskrenost in zvedavost bi morali sodelavce nagrajevati, povečini pa jih kaznujemo. Najslabše je, če želimo motivirati ljudi v knjižnicah tako, da jih ustrahujemo, veliko boljše je, da jim omogočimo lastni razvoj.
4.2. Rezultati ankete
Za izvedbo ankete smo izbrali Herzbergovo definicijo potreb. Z anketo smo poskušali ugotoviti, katerim motivacijskim faktoijem pripisujejo knjižničarji največji pomen: ali je to plača ali samostojno delo ali kaj drugega.
Vzorec knjižničarjev, ki smo ga obdelali, ni reprezentativen. Od 80 vprašalnikov, ki smo jih razdelili med knjižničarje, jih je odgovorilo 30, od teh pa je bilo "pravilno" izpolnjenih le 18 vprašalnikov. Posamezniki so dobili vprašalnike z desetimi motivacijskimi faktorji in vsak jih je lahko razporedil od 1 do 10.
Za kadre v knjižnicah so se na prvih petih mestih kot najpomembnejši uvrstili: zanimivo delo (72%), dobri sodelavci (61%), samostojnost pri delu (56%), možnost izobraževanja (50%), priznanje za dobro opravljeno delo in visoka plača (50%). Na mestih od 6 do 10 pa so bili: možnost napredovanja (67%), dobri delovni pogoji (61%), varnost zaposlitve (55%), možnost osebnega razvoja (56%) in visoka plača (50%). Razvrstitev odgovorov po rangu je razvidna iz priložene tabele in grafa.
Na vprašalnik so odgovarjale v glavnem ženske stare od 40 do 50 let. Odgovori bi bili najverjetneje drugačni, če bi bila struktura anketiranih drugačna. Ugotovitve v anketi kažejo, kaj je za delavce v knjižnicah pomembno. Očitno se jim zdi delo, ki ga opravljajo, premalo zanimivo oziroma si ga ne znajo narediti zanimivega. Morda nimajo možnosti, da bi vplivali na
Knjižnica 41 (1997)2/3
povečanje zanimivosti svojega dela. Dobri sodelavci so tisto, kar si želi večina kadrov v knjižnicah. Iz tega lahko samo sklepamo, da odnosi v naših knjižnicah povečini niso najboljši. Dobre odnose ustvarjajo dobri sodelavci. Večina bi bila rada samostojna pri delu, vendar je tega v knjižničarstvu še premalo, ker imamo še vedno preveč hierarhično obliko vodenja. Večina knjižničarjev še vedno nima možnosti napredovanja na svojem delovnem mestu. Zaradi precej zahtevnega pravilnika o napredovanju jih večina ne more doseči ustreznega napredovanja ali pa ostanejo na nivoju, kjer ni več nobenih možnosti za to, da bi lahko s svojim izpopolnjevanjem še karkoli tudi finančno pridobili. Priznanje za delo in ustrezna plača sta prav tako pomembna elementa za zaposlene v knjižnicah. To so področja, ki se zdijo delavcem v knjižnicah najpomembnejša in za katera upajo, da se bodo lahko sčasoma spremenila.
Drugi del odgovorov obsega področja, ki se zdijo delavcem v knjižnicah manj pomembna in mislijo, da nanja ne morejo vplivati. Možnost napredovanja je v knjižničarstvu zaradi pravilnika dokaj skromna v primerjavi z drugimi poklici. Dobri delovni pogoji so v knjižničarstvu redkost in se zato delavci s tem problemom ne ukvarjajo. Zanimivo pa je, da delavce v knjižnicah ne skrbi varnost zaposlitve. Se vedno se najdejo prosta delovna mesta, če imajo ljudje ustrezno kvalifikacijo. Osebni razvoj in kariera se našim knjižničarjem še vedno ne zdita pomembna. Marsikdo, ki mu je uspel sicer osebni razvoj, ne more narediti kariere zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Drugi, ki pa ni nikoli naredil posebnega osebnostnega razvoja, je morda naredil kariero in to brez večjih težav. V knjižničarstvu marsikdaj dopuščamo tisto, kar morda na drugih strokovnih področjih ne bi nikoli dopustili. Visoka plača ni pomembna, kar je povsem razumljivo, ker se delavci v knjižnicah zavedajo, da si z delom v knjižnici ne morejo pridobiti bogastva.
5. Zaključek
Z anketo smo ugotovili, da knjižničarje motivirajo (tiste, ki smo jih anketirali) dokaj različni faktorji in da so kot najpomembnejši motivacijski faktor anketiranci opredelili zanimivo delo (33%). Čeprav odgovorov ni mogoče posploševati in uporabiti za konkretne aktivnosti v drugih knjižnicah, pa smo z raziskavo in dobljeno razvrstitvijo faktorjev potrdili izhodišče, da za zaposlene in njihovo motiviranost ni pomemben samo denar (plača).
86
Gradišar, V.; N. Češnovar. Kaj motivira knjižničarje zaposlene v javnih zavodih
	1 1 1												
	Tabela 1 : Rezultati ankete												
													
	rang	1	2	3	4	S	6	7	S	9	10	rang 1-5	rang 6-7
		%	%	%	%	%	%	%	%	%	%	%	%
1	Zanimivo delo	33	6	17	11	6	6	6	11	0	6	72	28
2	Samostojnost pri delu	6	22	11	0	17	0	11	28	6	0	56	44
3	Možnost osebnega razvoja	6	17	0	17	6	0	6	28	6	17	44	56
4	Možnost izobraževanja in us	0	G	28	6	11	22	6	0	17	6	50	50
5	Priznanje za dobro opr delo	11	11	11	6	11	11	6	6	17	11	50	50
6	Mo?nost napredovanja	0	6	11	17	0	17	22	17	6	6	33	67
7	Visoka plača	11	11	0	22	6	11	6	6	11	17	50	50
8	Dobri delovni pogon	22	6	0	6	6	22	11	0	17	11	39	61
9	D bri sodelavci	11	11	11	6	22	6	22	0	6	6	61	39
10	Vam st zaposlitve	0	6	11	11	17	6	6	6	17	22	44	56
													
T
Pogostost rsingo\ 1 (lo 5
Literatura
Brajša Pavao. Sedem skrivnosti uspešnega managementa. Ljubljana : Gospodarski vestnik, 1996,195 str.
Božič Marta. Sodelovanje in organiziranje. Maribor : Via d.o.o., 1996, 163 str.
Ferfila Bogomil. Teme iz vladne ekonomike in vladnih politik. Ljubljana : ČZP Enotnost, 1994.102 str.
Freeman J. Robert; Shoulders D. Craig. Govemmental and Nonprofit Accounting. New Jersey : Prentice Hali, 1993. 811 str.
Hrovatin Nevenka. "Upravljanje javnih podjetij". Slovenska ekonomska revija, 46(1995)1/2:127- 138.
Kavčič Bogdan. Sodobna teorija organizacije. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1991, 329 str.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Kidrič Dušan. "Upravljanje javnih zavodov". Slovenska ekonomska revija, 46(1995)1/2:116- 126.
Lipičnik Bogdan. Vloga vodje pri motiviranju zaposlenih. Ljubljana : CISEF, 1997, str. 1-20
Lipovec Filip. Razvita teorija organizacije. Maribor : Založba obzorja, 1987,365 str.
Rus Veljko. "Management v neprofitnih organizacijah". V: Možina Stane /et. al ./Management, Radovljica : Didakta, 1995. str. 938 - 974.
Stankovic Tanja. "Ni slabih delavcev, so le na napačnih delovnih mestih : emocionalna inteligenca", Delo 15.julija 1997: 11
Svetlik Ivan. "Avtonomija in integracija univerze". Vestnik. Univerze v Ljubljani, 1995, 8/9 :10 - 16.
"Zakon o visokem šolstvu". Uradni list RS, 1993, 67 : 3301 - 3311.
"Zakon o zavodih". Uradni list RS, 1991,12 :442 - 448.
88
ALI SMO KNJIŽNIČARJI SAMI NAJVEČJA OVIRA RAZVOJU KNJIŽNIČARSTVA
dr. Matjaž Žaucer, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani
UDK 025. l(497.4Lj.): 174.8
Povzetek
Selitev knjižnice je dogodek, ki knjižničarjem za nekaj časa spremeni delo in ritem življenja ter jih izpostavi posebnim preizkušnjam in izzivom. V referatu so opisani odzivi knjižničarjev ob selitvi Centralne tehniške knjižnice pred tremi leti. Analizirani so razlogi za odzive, ki so pritegnili precejšnjo medijsko pozornost in posledice odmevov v javnosti.
UDC 025. l(497.4Lj.): 174.8
Summary
Moving of a library is an event vvhich changes librarians' rhythm of vvork for a while and confronts them vvith special trials and challenges. The article presents the responses of the librarians on the occasion of moving of the Central Technical Library three years ago. The reasons for specific responses which attracted big attention of the media and the effects they had on the public are analysed.
ŽAUCER, Matjaž: Are librarians the biggest impediment to the development of librarianship. Knjižnica, Ljubljana 41(1997)2/3, 89-102
Knjižnica 41(1997)2/3
0. Uvod
Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani (CTK) bo po sklepu vlade iz leta 19901 in po Zakonu o izgradnji univerzitetne knjižnice v Ljubljani2 dobila nove prostore v zgradbi Univerzitetne knjižnice v Ljubljani (UKL), ko bo ta zgrajena. Kljub načrtovani novogradnji se je Centralna tehniška knjižnica zaradi zelo kritičnih prostorskih razmer pred leti odločila, da reši svoj problem - prehodno do dograditve nove zgradbe - s preselitvijo v začasne prostore. Če je knjižnica želela izkoristiti enkratno priložnost za preselitev, ki se ji je ponudila leta 1994, je morala izvesti priprave na selitev in samo selitev v izredno kratkem času. Zaradi lažjega razumevanja odzivov knjižničarjev na dogajanja, so v prvem delu članka podrobno opisane raz mere pred selitvijo.
Spremembe so gibalo napredka in začimbe življenja - to pa, kot je videti, za knjižničarje ne velja. Knjižničarji smo večinoma že zaradi narave dela tradi-cionalisti in vse prej kot z lahkim srcem sprejemamo spremembe. Odzivi knjižničarjev na dogodke ob selitvi so podani v drugem delu.
Časovna oddaljenost treh let je ravno primerna, da se dogodkov še spomnimo, da pa jih ne ocenjujemo več čustveno. Na koncu članka je podana subjektivna ocena in analiza odzivov knjižničarjev na selitev.
1. Razmere in aktivnosti v Centralni tehniški knjižnici pred selitvijo
1,1. Neprimerni prostori
Prosti pristop do knjižničnih gradiv je potreben element sodobne knjižnice, saj so brez njega storitve knjižnice tako osiromašene, da težko upravičimo nabavo gradiv in obstoj knjižnice. Centralna tehniška knjižnica je bila ob NUK ena zadnjih knjižnic v Sloveniji, ki do leta 1994 ni mogla ponuditi v prostem pristopu niti najnovejše literature in je v tem elementu zaostajala za večino visokošolskih in splošnoizobraževalnih knjižnic.
Prostor je predstavljal Centralni tehniški knjižnici največjo razvojno oviro. Knjižnica je 43 let domovala v za knjižnico neprimerni sto let stari večstano-vanjski vili na Tomšičevi 7. Več kot 30 let so si ravnateljice in ravnatelji knjižnice prizadevali poiskati primernejše prostore oziroma zgraditi novo zgradbo. Izbranih je bilo več lokacij za novogradnjo, izdelanih več projektov, do začetka gradnje pa zaradi najrazličnejših razlogov ni nikoli prišlo3 in knjižnica je lahko reševala prostorsko stisko le tako, da je v nefunkcionalni
Žaucer, M. Ali smo knjižničarji sami največja ovira razvoju knjižničarstva
zgradbi postopoma pridobivala v izpraznjenih stanovanjih nove prostore. Zadnja adaptacija podstrešja in obnova fasade je bila končana leta 1991. Vendar majhni prostori stanovanjske vile ob zagotovitvi potrebne nosilnosti in potresne varnosti niso omogočali nadaljnje racionalne adaptacije in dovolj prostora za prosti pristop.
1.2. Opustitev načrta za samostojno gradnjo knjižnice
Novi ravnatelj je prevzel vodenje knjižnice leto dni po sklepu vlade, da se gradnja NUK in CTK izvede skupaj1 in po neuspeli pritožbi Občine Ljubljana Vič-Rudnik na ta sklep vlade. Odločitev vlade se mu je zdela smiselna, ker je tudi sam menil, da je bil zadnji projekt CTK4 z načrtovanimi 8400 m2 koristne površine, ki je temeljil na Programskih osnovah nove CTK5, sprejetih leta 1989, preambiciozen za osrednjo tehniško in naravoslovno knjižnico ter da bi problemi okrog pridobitve zemljišča predvsem zaradi razglasitve Kunstlerjeve kovačnice za kulturno tehniški spomenik nesprejemljivo zavlekli samostojno gradnjo. Zaradi vseh naštetih razlogov ni nadaljeval aktivnosti za samostojno gradnjo.
1.3. Načrt skupne gradnje NUK in CTK
Po odločitvi vlade, da se gradnja NUK in CTK izvede skupaj, je bil stari koncept projekta NUK II za samostojno Narodno in univerzitetno knjižnico spremenjen in dopolnjen tako, da bo v tej zgradbi, sedaj imenovani UKL, dobila tehniška knjižnica prvo etažo in potrebna skladišča. Ker seje Centralna tehniška knjižnica priključila projektu kasneje, ni sodelovala pri izborih lokacije, zasnove in projektanta. Aktivno pa se je vključila v oblikovanje bibliotečnih programov in funkcijskega ustroja za CTK predvidene etaže.
Skupna zgradba za NUK in CTK ni bila idealna rešitev, izgledala pa je izvedljiva in bi omogočala obema knjižnicama bistveno boljše pogoje za delo, kot ju imata knjižnici danes. Enotna zgradba bi omogočala tudi lažjo reorganizacijo obeh obstoječih knjižnic v nacionalno in univerzitetno, če bi se Univerza v Ljubljani odločila za organiziranje svoje univerzitetne knjižnice.
CTK upa, da bo z zgraditvijo te zgradbe knjižnica končno dobila dovolj velike in funkcionalne prostore.
Knjižnica 41(1997)2/3
1.4. Iskanje alternativnih rešitev in priložnost za zamenjavo prostorov
Vodstvo CTK je v začetku devetdesetih let ocenjevalo, da je zaradi finančne zahtevnosti projekta in več nerešenih zadev pri pridobivanju zemljišča, denacionalizaciji in arheoloških izkopavanjih, zelo majhna možnost, da bi bila nova zgradba dograjena do konca tisočletja.
Ker je bil prostorski problem za Centralno tehniško knjižnico zelo pereč in je povzročal njeno stagnacijo, se knjižnica ni sprijaznila s čakanjem na novo zgradbo, ampak je iskala alternativne rešitve.
Enkratna priložnost se je ponudila po osamosvojitvi Slovenije, ko je bilo potrebno v Ljubljani v kratkem času poiskati nekaj deset primernih zgradb za tuja veleposlaništva in ko je odgovorni projektant zadnje variante CTK prof. dr. Jože Koželj opozoril vodstvo CTK, da bi bila stara vila na odlični lokaciji zelo primerna za kakšno večjo ambasado.
To je bila izredna kratkotrajna priložnost za CTK, da zamenja svojo staro vilo na odlični lokaciji za primernejše prostore. Odločiti se je bilo potrebno, ali knjižnica čaka na novo zgradbo UKL ali izkoristi priložnost. Occasionem rapere prudentis est. Kljub majhni nevarnosti dvakratne selitve v enem desetletju v primeru uspešne izgradnje UKL, se je ravnatelj odločil za začasno preselitev, ker je presodil, da bo delo dvojne selitve poplačano z izkušnjami s prostim pristopom in novo opremo v začasnih prostorih.
Namig o ambasadi je bil prenesen Ministrstvu za znanost in tehnologijo (MZT). Tedanji minister dr. Peter Tancig in vodja projekta UKL g.Stane Mikuž sta se za stvar zavzela in začela pripravljati preselitev. G. Mikuž je našel možne prostore za preselitev v zgradbi TR3 na odlični lokaciji na Trgu republike 3. MZT je predlagal Vladi Republike Slovenije, da proda stavbo CTK, kije bila last države, zato da bi zagotovili knjižnici boljše pogoje za delo in da bi preskusili že načrtovane novosti delovanja in opreme bodoče UKL. Prav zaradi preskušanja novosti delovanja knjižnice in opreme je MZT izbral za projektanta adaptacije in opremljanja začasnih prostorov CTK arhitekta Marka Mušiča, projektanta UKL.
Upravljalec prostorov v zgradbi TR3 LB HIPO je ponudil tri variante prostorov, ki pa niso bile primerne. Prošnji ravnatelja CTK za prostore v prvem nadstropju prizidka stolpnice TR3 tedaj še ni bilo možno ustreči. Ravnatelj CTK je izdelal analizo preselitve glede na prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti (analiza SVVOT), ki je pokazala, da prednosti preselitve pretehtajo slabe strani, da je smiselno izkoristiti priložnosti nove lokacije in da se je potrebno nekaterim nevarnostim izogniti z zahtevami oziroma pogoji za
Žaucer, M. Ali smo knjižničarji sami največja ovira razvoju knjižničarstva
preselitev. Februarja 1993 je Svet CTK sprejel sklep, pod kakšnimi pogoji se je CTK pripravljena preseliti na začasno lokacijo.
Vlada Republike Slovenije je aprila 1993 sprejela sklep, da se zgradba CTK proda Vladi združenih držav Amerike za potrebe ameriškega veleposlaništva in da se za CTK najame prostore v zgradbi TR3. Ob tem je vlada sprejela najpomembnejše zahteve CTK za preselitev: da se CTK zagotovi plačevanje najemnine začasnih prostorov in da se knjižnici do končne selitve v UKL ne bo treba več seliti z začasne lokacije. Ni pa bilo ugodeno želji CTK, da dobi na novi lokaciji toliko skladišč, da bi lahko preselila tudi stare fonde iz dislociranega skladišča za Bežigradom. To tudi, roko na srce, ne bi bilo ekonomično.
Pogajanja o prodaji vile CTK so se vlekla leto dni. LB HIPO je v tem času ugotovil, da bi knjižnica v stolpnici s svojo dejavnostjo motila druge najemnike poslovnih prostorov. Hkrati se je pokazala možnost, da se prostori v prizidku izpraznijo in namenijo knjižnici.
1.5. Odločitev o selitvi
O možnosti selitve se je tako razpravljalo dobro leto, vendar je bila verjetnost selitve spočetka videti zelo majhna. Zato takojšnje temelj ite priprave na samo selitev še niso bile smiselne.
Ko pa so bile Združene države Amerike pripravljene kupiti zgradbo, so zahtevale zelo kratek rok za izpraznitev zgradbe. Pogodba je bila podpisana 7.7.1994, o tem je bila CTK obveščena 13.7., selitev bi se lahko začela glede na dokončanje adaptacije novih prostorov šele 15.8., rok za izpraznitev stare zgradbe pa je bil 31.8.1994.
Roki selitve so bili izredno napeti, skoraj nemogoči, zato je bilo potrebno ukrepati takoj. Ravnatelj je pripravil primerjavo nove variante začasnih prostorov z obstoječimi, ki je pokazala znatne pridobitve in prepričal Svet CTK, da je 29.7.1994 sprejel sklep o preselitvi. Univerza v Ljubljani je dala kot ustanoviteljica CTK soglasje za preselitev. Vladna služba je skrbela za najem in adaptacijo novih prostorov ter za nabavo nove opreme. Ker so bila vsa namenska finančna sredstva za preselitev v rokah vladne službe, knjižnica ni mogla sama vplivati na nobeno stvar, tudi ne npr. na prioritete pri dobavi opreme. Odločbe, da so v novih prostorih izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za začetek opravljanja knjižničarske dejavnosti, se zaradi počasnosti upravnih organov do začetka preselitve ni dalo dobiti. Tako se je ravnatelj odločil za začetek selitve na svojo odgovornost in je dobil odločbo šele po preselitvi.
Knjižnica 41(1997)2/3
1.6. Priprave na selitev
Selitev je lahko priložnost tudi za večje organizacijske spremembe. Sprva je ravnatelj načrtoval reorganizacijo oddelkov, tako da bi jih nekaj združil v večje oddelke. Organizacija CTK se namreč ni spreminjala že desetletja in je zato zastarela. Veliko število majhnih oddelkov (s povprečno 5 zaposlenimi) otežuje sodelovanje kolektiva kot celote in ovira timsko delo, nadomeščanje delavcev iz oddelka v oddelek je težje, ravnatelj se mora ukvarjati z večjim številom vodij itd. Vendar se je ravnatelj zaradi nekaterih drugih razlogov, pa tudi zaradi prekratkega roka za preselitev, odločil, da ob selitvi izvede le najnujnejšo reorganizacijo, tako da bi se zaposleni kar najbolj osredotočili na preselitev samo. Pri razporeditvi novih prostorov med oddelke pa se je upoštevala tudi možnost kasnejše reorganizacije.
Delavci CTK so prebrali nekaj literature o selitvah knjižnic in pridobili precej selitvenih nasvetov od kolegov v Univerzitetni knjižnici Maribor. Predvideti in premisliti je bilo potrebno precej novosti. Za ključne aktivnosti selitve je bil izdelan mrežni diagram. Delalo se je na več projektih, kot so merila za izločanje knjižničnega gradiva in samo izločanje gradiva, postavitev monografij v prosti pristop, postavitev periodike v prosti pristop, sistematika gradiv v prostem pristopu, obdelava in oprema gradiva za novo postavitev, selitev iz skladišča v skladišče itd.
Atelje Marka Mušiča je izdelal več variant notranje prostorske ureditve prostorov, načrt opreme in izvedbeni projekt z detajli 7,8 in sodeloval pri izboru stare opreme, ki jo je bilo potrebno preseliti.
1.7. Selitev
Selitev se je začela pet tednov po podpisu kupoprodajne pogodbe o prodaji zgradbe CTK. V grobem je bila končana v treh tednih, od 15.8. do 5.9. in med tem je bila CTK za uporabnike zaprta. V naslednjem mesecu se je urejalo območje prostega pristopa, iz stare zgradbe pa je bila razprodana neuporabna oprema. Uradna otvoritev novih prostorov je bila 6.10.1994. Urejanje raznih podrobnosti pa seje zavleklo še v celo naslednje leto.
2. Odzivi knjižničarjev na dogajanje pred in med selitvijo
Odlog pogajanj med vlado Slovenije in tujim kupcem vile za leto dni je slabo vplival na kolektiv CTK, ki je bil po desetletjih stalnega planiranja novo-
Žaucer, M. Ali smo knjižničarji sami največja ovira razvoju knjižničarstva
gradnje že močno skeptičen in je začel dvomiti v možnost preselitve. V vzdušju negotovosti pa je bilo obilo časa za ustvarjanje psihoze proti selitvi.
Na razmere pred selitvijo je predvsem močno vplivala razplamtela polemika v zvezi s skupno gradnjo NUK in CTK9"30,39~ , ki so jo s serijo časopisnih člankov v letih 1990-94 podpihovale predvsem tri nekdanje ravnateljice CTK ter s tem in z neposrednim vplivanjem na nekatere sodelavce oziroma bivše sodelavce netile odpor v kolektivu CTK proti odločitvi ravnatelja, da podpre skupno gradnjo obeh knjižnic. Nikakor se niso hotele sprijazniti z dejstvom, da so priložnost za izgradnjo nove samostojne CTK iz takih ali drugačnih razlogov žal zamudile.
Polemika proti skupni gradnji se še ni polegla, koje izbruhnila nova polemika proti selitvi CTK31" 54"63. Iniciatorji te polemike so bili dve bivši ravnateljici CTK in en uslužbenec knjižnice. Ta polemika, ki je vzpodbujala odpor proti selitvi v kolektivu knjižnice, je zamrla šele po končani selitvi knjižnice64.
Tretji vzrok odpora proti selitvi je bila nejevolja v kolektivu CTK zaradi reorganizacijskih ukrepov v letih pred selitvijo. Novi ravnatelj je v prvih letih mandata racionaliziral delo knjižnice, občutno zmanjšal število zaposlenih in več delavcev razporedil na druga delovna mesta, med drugim tudi dotedanjega svetovalca za gradnjo.
Četrti razlog so bili različni pogledi strokovnjakov CTK na izločanje zastarelega gradiva. Selitev knjižnice je bila priložnost, da se očisti fond vse navlake, ki se je z leti nabrala zaradi premajhnega sprotnega izločanja. Pri odločanju, kaj je potrebno iz starega gradiva izločiti, je bilo mnenje enega dokumentalista, sicer izredno vestnega, natančnega in poštenega delavca CTK, drugačno od večine ostalih. Na vse kriplje sije prizadeval ohraniti stare dokumentacijske kartice zastarelega in izredno redko uporabljanega knjižničnega gradiva in del prav tako zastarelega gradiva, ki je bil v stari zgradbi neprimerno skladiščen in zato poškodovan.
Nadaljnji razlogi so bili bolj ali manj osebni. Čustvena navezanost na staro zgradbo je bila neverjetna. Zelo močan je bil strah pred novim, pred spremembami in pred napori selitve. Zaposleni so s selitvijo zgubili ugodnost brezplačnega parkiranja na dvorišču stare vile. Močno jih je motil prehod v klimatizirane delovne prostore. Dve delavki v skladišču sta bili nejevoljni, ker v novem skladišču ni nobene naravne osvetlitve. V prostem pristopu in izposoji je le delna umetna osvetlitev, pa tudi nekaj uslužbencev v severnih sobah novih prostorov ne more delati brez dodatne umetne osvetlitve. Velika večina kolektiva se tudi zaradi naštetega ni bila pripravljena seliti, tudi ne v prid velikim pridobitvam za uporabnike.
Knjižnica 41(1997)2/3
Slaba volja je dosegla višek v prvih dneh selitve ob umazanem fizičnem delu. Ko pa so zaposleni spoznali, da je selitev neizogibno dejstvo, da so bile vse polemike le dim v veter, so se v selitev v približno tednu dni vživeli in bili pripravljeni podrediti večino osebnih interesov selitvi. Skoraj nobenih problemov ni bilo zaradi nemožnosti koriščenja dopustov v avgustu, le sindikalna zaupnica je napovedovala, da bo takrat dopustovala, potem pa je zbolela. Glavna težava pri selitvi je bila prepozna izdelava in montaža opreme, tako da je bila večina selitvenih načrtov neizvedljiva in se je selilo tisto, kar se je tisti dan že lahko postavilo na sproti zmontirane police. Sposobnost improvizacije je bila v teh dneh najboljša vrlina. Nekajkrat se je zgodilo, da zjutraj ob prihodu na delo še ni bilo postavljenih polic, tako da se je večina vrnila domov in prišla ponovno na delo popoldan. Mnogi zaposleni so si nabrali velik višek ur s podaljšanim delom.
Zaposleni so ob težjem delu izboljšali medsebojne odnose in kolektiv se je tako zbližal, da se je to poznalo še nekaj let, tudi v pogostejših in intenzivnejših sindikalnih praznovanjih. Kljub slabemu začetku selitve je bil konec izredno dober. Delavci CTK so z odprtjem izposoje po treh tednih dokazali, da so sposobni velikih naporov in dejanj.
3. Ocena in analiza odzivov knjižničarjev ob selitvi
Polemike okrog gradnje UKL so zaostrile nepotrebna nasprotja med knjižničarji in knjižnicami in vplivale na počasnejšo gradnjo UKL, s tem pa škodile predvsem uporabnikom knjižnic, ki so za mnogo let prikrajšani za boljše storitve. Res pa je, da bi Univerza v Ljubljani zdaj lažje prevzela aktivnejšo vlogo pri formiranju univerzitetne knjižnice in pri zahtevah po ustreznih prostorih v UKL.
Mnogo težje pa je ugotoviti racionalne razloge za nasprotovanje vseh treh bivših ravnateljic selitvi CTK na novo lokacijo. Morda je šlo za nepoznavanje razmer in slabo predvidevanje, morda za zavist, da se CTK po tridesetih letih končno le seli, vendar se mi zdi verjetnejša razlaga, daje bil vzrok še vedno neizpeta čustvena reakcija na skupno gradnjo. Zaradi spoštovanja do bivših ravnateljic sem bil preveč toleranten do njihovega vmešavanja v dogajanje v knjižnici in nisem umiril razprav, kar je imelo za posledico, da je skoraj ves kolektiv nasedel in nasprotoval selitvi knjižnice. Končna škoda vmešavanja sicer ni bila velika, ker mi je kljub vsemu uspelo prepričati Svet CTK o smiselnosti selitve, bilo pa je precej nepotrebne živčnosti in slabe volje, nezaupanja, anonimnih prijav raznim inšpektorjem, dodatnega dela itd., vse na račun temeljitejših priprav na selitev in izvedbe selitve. Močna polemika je gotovo vplivala na kupca vile, da je pogojeval izpraznjenje vile v zelo kratkem času, kljub temu, da je že takrat vedel, da je še nekaj časa ne bo mogel uporabljati.
Žaucer, M. Ali smo knjižničarji sami največja ovira razvoju knjižničarstva
Uslužbenec CTK, ki se ni strinjal z odločitvijo komisij o izločanju gradiv, se je obrnil na Svet CTK, osebno na nekatere podpornike knjižnice, na ministrstva in na medije. Pri tem je žal presojal zadeve, o katerih ni bil natančno seznanjen in ki so daleč presegale njegov delokrog. Posledice so bile v nepotrebnem vznemirjanju javnosti, v neproduktivnem pojasnjevanju, slabi volji in zgubljenem času. Na enem od ministrstev so se čudili, kako da ni s takim početjem že izgubil službe. Najbolj pa je bil po neuspehu razočaran uslužbenec sam in je dal odpoved. Odpoved smo vrgli v koš in uslužbenec je v CTK dočakal upokojitev.
Racionalizacije dela v knjižnicah niso priljubljene. V teoriji smo vsi knjižničarji naklonjeni dajanju prednosti uporabnikom pred svojimi interesi in racionalnejšemu delu, ko pa gre za kožo posameznikov, za prisedene ugodnosti, smo, tako kot večina ljudi, zadrti borci predvsem za lastne pravice. Nejevolja v kolektivu zaradi reorganizacije je bila voda na mlin zunanjih prišepetovalk.
Omembe vreden je tudi primer knjižničnih manipulantov v skladišču. Ko smo dobro leto vnaprej že računali na selitev, smo glede na prosti pristop do gradiv v novih prostorih načrtovali prepolovitev števila knjižničnih manipulantov. Zato delavke iz skladišča, ki se je upokojila, nismo nadomestili z manipulantom, ampak začasno s knjižničarjem, da nam po preselitvi ne bi bilo treba manipulantov odpuščati zaradi zmanjšanja potrebnih delovnih mest. To smo vsem delavkam in delavcem v skladišču tudi povedali. Kljub temu za to ni bilo razumevanja in je bilo dejstvo, da na istem delovnem mestu dobivata manipulant in knjižničar različno plačo tako moteče, da so sledile pritožbe na sindikat in tudi zunanje sindikalne institucije. Vodstvo CTK je moralo celo zunanjim sindikalnim zaupnikom pojasnjevati, da gre za začasno zasedbo z namenom, da čez leto dni ne bi imeli delavcev, katerih delo bi postalo trajno nepotrebno.
Osebno me je najbolj motilo to, da z analizo selitve glede na prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti ter z vsem pojasnjevanjem nisem mogel prepričati niti nekaterih moških sodelavcev s tehniško izobrazbo, ki naj ne bi bili čustveno zaslepljeni in nedojemljivi za argumente.
Moja velika izkušnja pri izpeljavi selitve je bila v tem, da sem pred selitvijo napačno ocenil sposobnost nekaterih vodij oddelkov za izredne razmere selitve. Nekateri dobri vodje v normalnih razmerah so pri izrednih nalogah selitve popolnoma odpovedali, nekateri slabši vodje v vsakdanjih razmerah pa so se pri selitvi izredno izkazali.
Nas knjižničarjev se drži slab imidž in deloma smo tega krivi tudi sami. Pogosto slišimo, da se v knjižničarstvu ni potrebno toliko naprezati kot v drugih poklicih, da se za knjižničarstvo odločajo manj ambiciozni kadri, da
Knjižnica 41(1997)2/3
so knjižničarji med slabše plačanimi poklici, da se za delo na tem področju raje odločajo ženske itd.
Zaradi pomanjkanja dobro izšolanih profesionalnih kadrov se je lahko lotil knjižničarstva skoraj vsak. Res je, da se da knjižničarstva lažje priučiti, kot npr. medicine ali kemije, zato je pretok kadra v knjižničarsvo lažji kot iz knjižničarstva v druge vede. Pogosto pa so bile pri tem prehajanju prezrte osebne lastnosti ljudi in se je pri izboru premalo pazilo predvsem na primernost oseb za delo v knjižničarstvu in na sposobnost oseb za delo z ljudmi. Menim, da je ravno kadrovanje ena glavnih možnosti za večjo uspešnost knjižničarstva.
Študij knjižničarstva mora biti zahteven študij, za diplomirance drugih smeri pa bo treba organizirati eno ali dvoletno specializacijo v knjižničarstvu. Za razliko od magistrskega študija bi morala biti specializacija usmerjena v praktična knjižnično informacijska znanja. Nivo znanja naj bi bil danes tak, da bi bila oseba po končani specializaciji med drugim npr. sposobna organizirati intranet v delovni organizaciji, instituciji ali zavodu.
Knjižnice morajo počasi popraviti kadrovsko strukturo iz časov polne zaposlenosti, ko je bilo zaradi nižje vrednotenega dela v knjižnice težje pritegniti primeren kader. Sprotno vseživljenjsko izobraževanje kadra zaradi pridobitve novih potrebnih znanj je težji problem, po eni strani zaradi velikih stroškov, po drugi strani pa zaradi vloženega časa in odsotnosti z dela. V letu 1996 so zaposleni v CTK v povprečju porabili za izobraževanja (tečaje, konference, študijske odsotnosti itd.) devet delovnih dni. Za večino izobraževanj ob delu prispevajo zaposleni v CTK tretjino vseh stroškov in svoj prosti čas.
Pri delu knjižničarjev pogosto opazujem vzvišen, profesorski odnos do uporabnikov. Uporabnike poučujemo o pomenu knjižničarstva, njih pa zanima le način, kako čim hitreje do prave knjige ali informacije. Informatiki dajo uporabnikom pogosto vedeti, da niso dobro definirali svojih potreb, premalo pa se vživijo v njihove probleme in jim pogosto ponudijo le informacije, namesto da bi jim po svojih močeh pomagali probleme rešiti. Pogosto nam je red v knjižnicah pomembnejši od potreb uporabnikov (gradivo postavljamo po knjižničarskih sistemih, ki so za uporabnike neprijazni, na dom težko izposojamo revije in zgoščenke), v čitalnicah ne dovolimo napitkov, zaradi inventur bi knjižnice najraje zaprli, težko nam je delati pred prazniki popoldan (naval razvajenih študentov pa je ravno tedaj največji) itd.
Zaradi pomanjkanja interdisciplinarnih znanj so naše predstave o lastnih sposobnostih pretirane, temeljijo na znanju izpred desetletij in predvsem knjižničarji, ki že dolgo delajo na enem področju, postanejo preveč tradicionalni, celo konservativni in premalo odprti do sprememb in iskanja novih
Žaucer, M. Ali smo knjižničarji sami največja ovira razvoju knjižničarstva
načinov dela, kar je bilo v literaturi že pogosto opisano. Piko na i predstavlja še ostanek samoupravljanja, ko smo vsi vse vedeli, bili za vse pristojni in sposobni presojanja ter o vsem odločali.
4. Zaključek
S selitvijo je knjižnica pridobila dve tretjini dodatnih prostorov glede na površino v stari zgradbi. Vsi prostori, tudi skladišča, so bistveno bolj funkcionalni kot prej. Največ pa so pridobili uporabniki: prijetne knjižnične prostore, prosti pristop do novejšega gradiva, primerne čitalnice in zadostno število računalniških terminalov za dostop do kataloga. Danes so zaposleni in uporabniki knjižnice z novimi prostori zelo zadovoljni in ni slišati niti glasu, da bi bila selitev zgrešen korak ali korak nazaj v razvoju CTK. Če bi danes prebirali polemične članke, bi videli nesmisel knjižničarskih odzivov in tratenja črnila.
Ravnatelji knjižnic se od časa do časa srečajo z izrednimi razmerami ali dogodki, ko morajo reševati nepričakovane probleme in ko pridejo še kako prav razna znanja in izkušnje. Tak dogodek je bil za ravnatelja CTK selitev knjižnice. Kot se je pokazalo, so bili največji problemi v ljudeh. Zaradi obsežne polemike in specifičnih razmer v knjižnici je bilo za ravnatelja prepričati kolektiv in Svet zavoda v smiselnost selitve težje delo, kot pa organizirati samo selitev.
Za boljši imidž knjižničarjev in za večjo uveljavitev stroke se bomo morali potruditi knjižničarji sami, korak za korakom.
5. Literatura:
1.	Sklep Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije z dne 26.7.1990, da se naložbi v NUK II in CTK izvedeta skupaj.
2.	"Zakon o izgradnji univerzitetne knjižnice v Ljubljani", Uradni list RS, (1994)70: 3917
3.	Slajpah M., Tovornik S. Prikaz dela Centralne tehniške knjižnice Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, Centralna tehniška knjižnica Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, CTK 1949-1989, 40 let dela za univerzo in gospodarstvo, Ljubljana : CTK, 1989
4.	Projekt: Nova stavba CTK m Tržaški cesti v Ljubljani, Sprememba in dopolnitev projekta CTK v Ljubljani, Idejni projekt "arhitektura". Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, FAGG, VTOZD Arhitektura, maj 1990
5.	Programske osnove nove CTK, sprejete na Svetu CTK 5.10.1989
Knjižnica 41(1997)2/3
6.	Začasna selitev CTK v prostore stavbe LB Trg revolucije 3. Ljubljana : marec 1993. Atelje Marka Mušiča
7.	Začasna selitev CTK v TR3. Varianta 2: Namestitev CTK v pritličju in mezzaninu TR3. Atelje Marko Mušič, julij 1993
8.	Projekt: CTK, Centralna tehniška knjižnica, Notranja prostorska ureditev v prostorih TR 3, Izvedbeni projekt z detajli, Ljubljana : junij 1994. Atelje Marka Mušiča
9.	Kovačič-Perc C. "Centralna tehniška knjižnica mora imeti svojo stavbo". Delo 32(7.02.1990)31 :13
10.	Martelanc T. "Centralna tehniška knjižnica mora imeti svojo stavbo". Delo, 32(24.02.1990)46 :30
11.	Šircelj M. "Stavba za dve knjižnici". Delo 32(2.03.1990)51 : 7
12.	Buila S. "Centralna tehniška knjižnica mora imeti svojo stavbo". Delo, 32(3.03.1990)52 :29-30
13.	Kovačič-Perc C. "Pogled skozi prizmo razvojnih projektov : CTK - bodoče informacijsko središče". Delo, 32(7.03.1990)55 : 9
14.	Čotar M., Badjura M. "CTK mora imeti svojo stavbo". Delo, 10.03.1990
15.	Badjura T. "CTK mora imeti svojo stavbo". Delo, 10.03.1990
16.	Tržan-Herman N., Repič A. "CTK mora imeti svojo stavbo". Delo, 10.03.1990
17.	Korže-Strajnar A. "CTK mora imeti svojo stavbo". Delo, 10.03.1990
18.	Kladnik D. "Brez prestižnih ambicij: reakcija na sklep o skupni gradnji "Moderne univerzitetne knjižnice" v Ljubljani". Dnevnik, 3.08.1990
19.	Kovačič-Perc C. "Dolgoročna strategija razvoja CTK". Nova proizvodnja 42(1991)3:165-166
20.	Vidmajer S. "Papirnata arhitektura". Delo, 23.08.1991
21.	Novak Kajzer M. "Obeta se Slovenska knjižnica". Delo, 19.10.1991
22.	Marinček L. "Izjava". Delo, 25.10.1991
23.	Šlajpah M. "Obeta se slovenska knjižnica". Delo, 16.11.1991
24.	Šlajpah M. "Uničevanje infrastrukture za gospodarstvo in tehniški univerzitetni študij (1)". Slovenec, 24.03.1992
25.	Šlajpah M. "Nujna podlaga za tehniški študij in gospodarstvo : zakaj Centralna tehniška knjižnica ne more v NUK?". Delo 34(25.03.1992)70 :15
26.	"Ministrstvo za znanost in tehnologijo. O pripravah za gradnjo univerzitetne knjižnice". Delo 34(8.04.1992)82 :16
27.	Cučnik-Majcen N. "Tudi korak v Evropo : CTK mora ostati samostojna knjižnica za gospodarstvo". Slovenec, 76(14.04.1992)87 : 24
28.	Cučnik-Majcen N. "CTK mora ostati samostojna knjižnica za gospodarstvo". Delo 34(15.04.1992)88 :16
29.	Šlajpah M. "Še o pripravah na gradnjo UKL". Delo 34(15.04.1992)88 :16
Žaucer, M. Ali smo knjižničarji sami največja ovira razvoju knjižničarstva
30.	Marinček L. "Izjava". Delo, 18.04.1992
31.	"Američani izrivajo knjižnico". Republika, 25.02.1993
32.	Kladnik D. "Bolje kot golob na strehi: se bo ameriška ambasada naselila v stavbi Centralne tehniške knjižnice?" Dnevnik, 26.02.1993
33.	Dvoršak A. "Striček Sam v naši knjižnici". Slovenske novice, 03.03.1993
34.	Zlobec M. "Bo ameriška ambasada zasedla vilo CTK? : Centralna tehniška knjižnica pred selitvijo?". Delo, 35(10.03.1993)56 : 6
35.	Kromar J. "CTK in varstvo kulturne dediščine". Delo, 11.03.1993
36.	Žaucer M. "Bo ameriška ambasada zasedla vilo CTK?". Delo, 13.03.1993
37.	Čučnik-Majcen N. "In še kaj o CTK ...". Slovenec, 25.03.1993
38.	Kladnik D. "Kdaj se bo Centralna tehniška knjižnica selila iz svoje stavbe? Začasno v prizidek". Dnevnik, 12.10.1993
39.	Zlobec M. "Univerzitetna knjižnica v Ljubljani do 1998?". Delo, 25.10.1993
40.	Marinček L. "Izjava o gradnji univerzitetne knjižnice v Ljubljani (UKL)". Slovenec, 11.11.1993
41.	Kladnik D. "Zavajanje ali nezaupnica NUK : izjava Kluba znanstvenikov -raziskovalcev pri SLS". Dnevnik, 6.12.1993
42.	"Univerza o raziskovalni politiki". Delo, 7.12.1993
43.	Bratož I. "Ali je minister že vrgel puško v koruzo? O usodi izgradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice govori v.d. direktorja Ivan Kanič". Delo, 8.12.1993
44.	Marinček L. "Nova univerzitetna knjižnica". Slovenec, 11.12.1993
45.	Gazvoda J. "Gradnja univerzitetne knjižnice v Ljubljani - pogled od znotraj". Delo, 18.12.1993
46.	Jakac-Bizjak V. "Ali bomo imeli enak pogum, kot so ga imeli pred šestdesetimi leti? Gradnja univerzitetne knjižnice v Ljubljani - ali ponavljanje zgodovine". Delo, 22.11.1993
47.	Slajpah M. "Nujno je ločevanje narodne in univerzitetne knjižnice : NUK naj se (končno) pridruži razvitim nacionalkam po svetu". Delo, 36(19.01.1994)15 : 14
48.	Osojnik B. "Na srečo so (še vedno) najbolj zgovorne številke : nekaj podatkov o gradnji nove univerzitetne knjižnice v Ljubljani". Delo, 26.01.1994
49.	Rajh B. "Gre za usodo celotnega slovenskega knjižničarstva". Delo, 26.01.1994
50.	Buila S. "Neupravičena in nestrokovna prisila". Delo, 2.02.1994
51.	Jakac-Bizjak V. Žaucer M., Tišler M. "Izjava". Delo, 2.02.1994
52.	Kanič I. "Kdo ne potrebuje slovenske znanstvene knjižnice?". Delo, 2.02.1994
53.	"Kdaj gradnja univerzitetne knjižnice v Ljubljani?". Delo, 23.03.1994
Knjižnica 41 (1997)2/3
54.	Šlajpah M. "Ustava mi zagotavlja svobodo izražanja misli". Delo 30.03.1994
55.	Zolnir N. "Selitev zaradi višjih državnih interesov". Delo, 30.06.1994
56.	Kogovšek V. "Vlada je ogoljufala Centralno tehniško knjižnico". Delo, 13.08.1994
57.	Cešnovar N.; Žaucer M. "Vlada je ogoljufala Centralno tehniško knjižnico". Delo, 27.08.1994
58.	Kogovšek V. "Vlada je ogoljufala Centralno tehniško knjižnico". Delo, 10.09.1994
59.	Šlajpah M. "Vlada je ogoljufala Centralno tehniško knjižnico". Delo, 10.09.1994
60.	Cučnik-Majcen N. "Vlada je ogoljufala Centralno tehniško knjižnico". Delo, 17.09.1994
61.	Žaucer M. "Vlada je ogoljufala Centralno tehniško knjižnico". Delo, 24.09.1994
62.	Šlajpah M. "Vlada je ogoljufala Centralno tehniško knjižnico". Delo, 01.10.1994
63.	Cučnik-Majcen N. "Vlada je ogoljufala Centralno tehniško knjižnico". Delo, 01.10.1994
64.	Zlobec M. "Odslej Centralna tehniška knjižnica na Trgu republike". Delo, 7.10.1994
102
SPECIFIČNOST KADROV V DOMOZNANSKI DEJAVNOSTI
Sandra Kurnik Zupanič, Varja Praznik, mag. Vlasta Stavbar, Univerzitetna knjižnica Maribor
UDK 023-057:027.7:908(497.4)
Povzetek
Izhodiščno tezo, da je specifičnost kadrov v domoznanski dejavnosti pogojena s specifičnostjo te dejavnosti v knjižnici, so rezultati raziskave potrdili. Med strokovnimi kadri v 61-ih knjižnicah, ki so bile zajete v raziskavo, se z domoznansko dejavnostjo ukvarja 53 ljudi oz. 8 %. Raznolika delovna opravila, s katerimi se srečujejo pri svojem delu, so oblikovala poseben lik ("realni tip") domoznanca, ki je v eni osebi zbiralec, obdelovalec in posredovalec domoznanskega gradiva in informacij, raziskovalec, publicist, avtor razstav, obiskovalec domoznanskih prireditev in še kaj. Z navedenimi lastnostmi se močno približuje teoretično zasnovanemu liku ("idealnemu tipu") domoznanca.
UDC 023-057:027.7:908(497.4)
Summary
Thebasic thesis of the research was confirmed, that typical characteristics of staff of the local documentation service depend on their specific activities in the library. The research has included 61 libraries and their specialists. It has been found that 53 employees or 8 % of the total are occupied vvith the local documentation activity. Different kinds of tasks have influenced the employees to become a "specific type" of local studies librarians. He or she is multiskilled in collecting, processing, delivering documents and information and besides also a researcher, a publicist, an exhibition organiser, an event visitor etc. The characteristics men-tioned give us a closer impression of a theoretically based image of an "ideal type" of the local studies librarian.
KURNIK ZUPANIČ, Sandra; Varja Praznik; Vlasta Stavbar. Typical characteristics of the staff in the local studies service. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3, 103-121
103
Knjižnica 41(1997)2/3
1.Uvod
Med leti 1990 in 1995 je število informacij, ki smojih posredovali v tedanjem Domoznanskem informacijskem dokumentacijskem centru Univerzitetne knjižnice Maribor (danes Enota za domoznanstvo) skokovito naraščalo. Leta 1990 smo dali 220 informacij, leta 1992 že 465 in leta 1995 kar 816 informacij. Večje število danili informacij je bilo pogojeno tudi z večjim številom uporabnikov v Domoznanskem centru. Konec leta 1995 se je tako pokazala potreba po sistematičnem spremljanju uporabnikov informacij o domoznanski tematiki.
Raziskavo o uporabnikih v tedanjem Domoznanskem informacijskem dokumentacijskem centru UKM smo pričeli izvajati januarja 1996. Zasnovali smo jo kot longitudinalno raziskavo, ki bo tekla daljše časovno obdobje. V strokovni literaturi nismo našli ustrezne metodologije raziskave, zato smo jo na podlagi izkušenj izdelali sami. Dane informacije in uporabnike le-teh smo sproti beležili v vprašalnik. Zaradi verifikacije tega vprašalnika in celotne metodologije raziskave smo se odločili, da najprej opravimo pilotno raziskavo. Po šestih mesecih (julija 1996) smo podatke obdelali predvsem z namenom, da ugotovimo ustreznost zastavljenega vprašalnika in z njim zbranih podatkov. Rezultate te začetne, pilotne raziskave ter zaključke oz. smernice za nadaljnje delo smo predstavili na Strokovnem posvetovanju ZBDS "Knjižnica in njeni uporabniki" leta 1996 v Termah Čatež.
Med zaključki lanske raziskave smo navedli, da bi bilo za prihodnost slovenskega domoznanstva smiselno izdelati enotno metodologijo za spremljanje naših uporabnikov, pravzaprav pa tudi celotnega načina dela. Nekateri poskusi dogovorov o poenotenju dela žal do sedaj niso prinesli vidnih rezultatov in domoznanska dejavnost se v slovenskih knjižnicah odvija v glavnem še naprej zelo stihijsko.
Za začetek reševanja te problematike je potrebno najprej ugotoviti realno stanje domoznanske dejavnosti v slovenskih knjižnicah. Zato smo se v Enoti za domoznanstvo UKM letos odločili, da lansko raziskavo o uporabnikih v nasi enoti, ki jo bomo izvajali do leta 1999, razširimo na celoten slovenski prostor ter v raziskavo vključimo še organiziranost, kadre in način dela v domoznanstvu slovenskih knjižnic. Za letošnje strokovno posvetovanje smo glede na zastavljeno tematiko, a tudi zaradi obsežnosti celotne raziskave, obdelali le en njen segment - kadre. Zanimali so nas torej domoznanci in seveda izzivi, s katerimi se srečujejo pri svojem delu. A ne samo novi izzivi, žal so mnogi stari, nerešeni problemi za nas večkrat še večji izziv.
Kurriik Zupanič, S.; V. Praznik; V. Stavbar. Specifičnost kadrov v domoznanski
dejavnosti	
2. Teoretična izhodišča
Domoznanska dejavnost v knjižnicah in njeni kadri
Domoznanska dejavnost je specifična dejavnost v knjižnici. Domoznanstvo je namreč "proučevanje določenega geografskega območja z najširšega, splošnega vidika (geografsko, arheološko, zgodovinsko, literarno, jezikovno, sociološko, kulturno, gospodarsko, etnološko itd.), ki se v praksi največkrat deli na posamezne specialne vede, v knjižnicah pa pomeni posebno dejavnost."1 Naloge te dejavnosti, torej domoznanstva, lahko strnemo v dva segmenta:
-	zbiranje domoznanskega gradiva, njegova analitična obdelava in ustvarjanje katalogov domoznanske dokumentacije ter hranjenje domoznanskega gradiva;
-	distribucija domoznanske dokumentacijske baze (pripravljanje informacij, sestavljanje in objavljanje bibliografij in člankov, razstavna dejavnost, znanstveno delo ipd.).
Domoznanska dejavnost torej posega v oba pola knjižnične organiziranosti, k obdelavi gradiva in k uporabniku.
Kadrovske zahteve domoznanske dejavnosti izhajajo prav iz navedene opredelitve te dejavnosti. Tako kot je specifična sama dejavnost, tako so specifični tudi kadri. Tematska širina kot bistvena značilnost domoznanstva narekuje širok strokovni spekter domoznanskih kadrov. Domoznanci morajo torej imeti formalno izobrazbo iz vsaj ene posamezne vede, pomembne za domoznansko dejavnost. Poleg splošnih potencialnih domoznanskih ved, kot so zgodovina, geografija, etnologija, sociologija ipd., so glede na posamezno domoznansko območje primerna še posebna potencialna znanja, npr. nemški, italijanski, madžarski in hrvaški jezik za narodnostno mešana območja ob državnih mejah, pomorstvo za obmorska območja,... Optimalno je, da so v domoznanskem oddelku strokovnjaki različnih strok, ki tako skupaj tvorijo kvalitetno celoto, usposobljeno za reševanje domoznanske problematike. Hkratna prisotnost različnih kadrov pomeni tudi različnost glede izobrazbene stopnje. Osnova domoznanske dejavnosti je namreč domoznanska dokumentacija, ki jo lahko zelo uspešno in dobro opravlja knjižničar (s V. stopnjo izobrazbe) z dodatno pridobljenim domoznanskim znanjem.
Ustrezna formalna izobrazba je le nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za domoz-nanca. Domoznanci morajo čim bolj celovito poznati domoznansko materijo,
1 Kurnik Zupanič, S., Praznik, V., Stavbar, V. "Uporabniki v Domoznanskem informacijskem dokumentacijskem centru Univerzitetne knjižnice Maribor." Knjižnica 40(1996)3/4, str. 238.
Knjižnica 41(1997)2/3
vezano na njihovo območje. To lahko poimenujemo "praktično domoznansko znanje oz. vedenje", ki si ga domoznanec pridobiva z delom v tej dejavnosti. Šele sposobnost povezave formalno pridobljenega znanja z neformalno (praktično) pridobljenim domoznanskim znanjem oblikuje primeren strokovni kader za domoznansko dejavnost.
Domoznanska dejavnost danes ni samo bibliografsko-dokumentacijsko delo, ki je seveda nesporna osnova te dejavnosti, ampak je vedno bolj usmerjena k svojemu neločljivemu segmentu - uporabniku. Uporabnik pa "zahteva" od domoznanca običajno več kot le golo informacijo. Velikokrat namreč ni dovolj, da uporabniku ponudimo ustrezno domoznansko dokumentacijo (listkovne, računalniške in druge kataloge), saj si povprečen uporabnik sam s tem ne zna pomagati oz. sam ne najde dovolj natančnega in poglobljenega odgovora na svoje vprašanje. Tukaj nastopi knjižničar-do-moznanec s svojim prej omenjenim praktičnim domoznanskim znanjem. Le na ta način postane domoznanska informacija popolna in ustrezna za vedno bolj zahtevnega uporabnika. Domoznanska dejavnost se loči od klasične informacijske dejavnosti v knjižnici prav po tem širšem obsegu dokumentov in globljem (analitičnem) zajemanju podatkov iz njih ter intenzivirani vlogi knjižničarja-domoznanca pri podajanju informacij uporabnikom.
Praktično domoznansko znanje si domoznanec nenehno pridobiva z različnimi oblikami dodatnega strokovnega izobraževanja. Ena od najpomembnejših je raziskovalno in študijsko delo. Bogastvo razpoložljivih domoznanskih virov zahteva od domoznanca raziskovalno delo. Vendar domoznanec ni proučevalec v strogem pomenu besede (kot ga je označil Glazer), pač pa opravlja zahtevno in večkrat zamudno delo predpriprave znanstvenega dela. Operira s pomembnimi podatki in informacijami ter mu je s tega vidika zaupano odgovorno delo.
Z raziskovalnim in študijskim delom domoznanec prispeva k strokovnemu vedenju o domoznanskem območju, hkrati pa nadgrajuje tudi svoje znanje. Podobno lahko doseže s samoizobraževanjem s pomočjo domače in tuje literature, bodisi glede domoznanstva kot stroke bodisi glede njegovega domoznanskega območja bodisi glede svoje osnovne stroke. Aktivna ali pasivna udeležba na različnih simpozijih in prireditvah, ki so vezani na to območje, sodelovanje in neformalna izmenjava mnenj s kolegi domoznanci iz drugih knjižnic in sorodnih institucij samo še dodatno dopolnjujejo njegovo domoznansko vedenje.
Zbrano, dokumentirano in obdelano domoznansko gradivo ter nakopičeno domoznansko znanje mora domoznanec nato na različne načine distribuirati med potencialne skupine uporabnikov. Sama akumulacija domoznanskega gradiva in znanj brez posredovanja le-tega uporabniku bi namreč bila mrtev kapital. Površni poznavalec dejavnosti lahko dobi napačen vtis, da gre le za
Kurriik Zupanič, S.; V. Praznik; V. Stavbar. Specifičnost kadrov v domoznanski
dejavnosti_
nenehno kroženje informacij in podatkov v zaključenem krogu (domozna-nec informacije črpa iz okolja, kamor se preko uporabnikov ponovno vračajo), vendar se s tem nenehnim kroženjem domoznanske informacije dopolnjujejo in razširjajo. Zato sta domoznanec in uporabnik oz. zbiranje in distribucija domoznanskega gradiva nujno povezana.
Načini distribuiranja in diseminiranja domoznanskega gradiva so zelo različni. Poleg posredovanja informacij uporabnikom kot enega od osnovnih načinov je zelo pomembno bibliografsko delo oddelka. Sestavljanje in objavljanje bibliografij, tako tematskih kot osebnih, je odgovorno in nujno delo dokumen talista. S tem prav tako prispeva k večjemu in popolnejšemu vedenju o domačem območju ter nudi večjo dostopnost gradiva širšemu krogu uporabnikov. Domoznanec mora sodelovati tudi pri sestavljanju nacionalne bibliografije, saj bi bilo napak, da obdelani dokumenti neke regije ne bi bili zabeleženi tudi v nacionalnem pogledu.
Uspešen način diseminacije domoznanskega znanja med širok krog uporabnikov predstavlja publicistična dejavnost. Z objavljanjem člankov o zanimivih dogodkih in osebnostih z domačega območja v lokalnem časopisju se domoznanska dejavnost lahko uspešno predstavi javnosti. Publicistična dejavnost pa je lahko z zahtevnejšimi deli, kot so že omenjene bibliografije, usmerjena k točno določenemu krogu uporabnikov.
Zelo pomemben način distribucije domoznanskega znanja je delo domoznanca na izobraževalnem področju. Razstavna dejavnost je ena izmed tistih oblik izobraževanja, kjer pridobijo tako avtorji razstave kot obiskovalci. Pomembno vlogo odigra domoznanec tudi s sodelovanjem in svetovanjem pri raziskovalnih nalogah učencev ter diplomskih in seminarskih nalogah študentov, kolikor so pač vezane na domoznansko gradivo in regijo.
Opisane naloge postavljajo pred domoznance visoke zahteve ter številne aktivnosti, kar daje delu tudi večjo vrednost in pestrost. Hkrati pa oblikujejo "idealni tip" domoznanca, ki naj bi služil za model pri oblikovanju njegovega "realnega tipa".2 Pri tem jim je danes v pomoč nova informacijska tehnologija, ki sicer zahteva od domoznancev nenehno učenje in prilagajanje, obenem pa omogoča knjižnično-informacijsko visoko kvalitetno celoto, prijazno do zahtevnega uporabnika
Kljub razvoju (knjižničarske) znanosti in tehnologije pa ostaja vsebina do-moznanstva enako bogata in vredna obdelave in pozornosti. V perspektivi poenotena slovenska domoznanska mreža (organizacijsko in tehnološko) bo
2 Termin "idealni tip" predstavlja metodološko kategorijo, kot jo je zasnoval meščanski sociolog Max Weber. Gre za hipotetični model družbene vloge, takšne, kot naj bi bila. Z njegovo pomočjo zaznavamo razlike med našim znanjem o družbeni stvarnosti in to stvarnostjo samo. Goričar, ]. Oris razvoja socioloških teorij. Maribor: Obzorja, 1969, str. 129.
Knjižnica 41(1997)2/3
še vedno potrebovala domoznanca kot specifičen kader, ki bo s svojim znanjem selektivno ustvarjal domoznansko bazo in ki bo v veliki količini podatkov znal pravilno usmerjati uporabnika.
3. Metodološka izhodišča
Določitev namena in vsebine raziskave
Z raziskavo smo želeli popisati stanje domoznanske dejavnosti v slovenskih knjižnicah in znotraj tega seveda popisati tudi kadre. Zanimalo nas je število ljudi, ki opravljajo domoznansko dejavnost, njihova formalna izobrazba, načini dodatnega strokovnega izobraževanja, delovna opravila, kijih opravljajo ipd. Zbrani in obdelani podatki bi lahko kasneje predstavljali osnovo za dogovor o poenotenju dela v slovenskem domoznanstvu.
Opredelitev opazovanega pojava (opredelitev populacije in enote raziskovanja)
Pojav, ki smo ga proučevali z našo raziskavo - domoznansko dejavnost -izvajajo v slovenskem knjižničnem prostoru splošnoizobraževalne knjižnice. Le-te so torej predstavljale populacijo našega raziskovanja. Pri zbiranju podatkov nismo zajeli samo vzorca, ampak celotno populacijo, saj obsega le 61 knjižnic (60 splošnoizobraževalnih knjižnic in 1 druga knjižnica). Vsaka knjižnica je predstavljala posamezno enoto proučevane populacije. Seveda nas ni zanimala posamezna knjižnica kot takšna, ampak njen način izvajanja domoznanske dejavnosti oz. za pričujočo raziskavo njen domoznanski kader.
Zbiranje podatkov o opazovanem pojavu
Zbiranje podatkov o opazovanem pojavu oz. populaciji je potekalo z metodo popolnega in posrednega opazovanja. Popolnega zato, ker smo s popisom stanja zbirali podatke o celotnem opazovanem pojavu v nekem danem trenutku (v našem primeru je bil ta kritični trenutek 30. 6.1997), posrednega pa zato, ker podatkov o populaciji nismo zbirali sami neposredno, temveč so nam jih posredovale osebe, ki jih poznajo. Anketirani so nam podatke posredovali s pomočjo vprašalnika, ki smo jim ga poslali sredi junija 1997.
Vprašalnik je bil na osnovi dosedanjega poznavanja situacije sestavljen strukturalno, in sicer glede na zunanjo in notranjo strukturo opravljanja
Kurriik Zupanič, S.; V. Praznik; V. Stavbar. Specifičnost kadrov v domoznanski
dejavnosti	
domoznanske dejavnosti. Glede na zunanjo strukturo so anketirani izpolnjevali vprašalnik v zvezi s splošnim načinom opravljanja domoznanske dejavnosti (ali pri njih deluje samostojni domoznanski oddelek ali domoznansko dejavnost opravljajo znotraj drugega oddelka ali pa domoznansko dejavnost za njih opravlja druga knjižnica). Glede na notranjo strukturo so anketirani odgovarjali na vprašanja v zvezi z organiziranostjo in kadri, načinom dela ter uporabniki. Obe smeri strukturiranosti vprašalnika sta kompatibilni.
Z odgovorom na 2. vprašanje v vprašalniku naj bi se anketirani opredelili v zvezi z zunanjo strukturo opravljanja domoznanske dejavnosti in glede na to selektivno nadaljevali izpolnjevanje vprašalnika. Anketirani v knjižnicah, ki domoznansko dejavnost opravljajo v samostojnih oddelkih, naj bi izbrali odgovor A) ter nadaljevali z vprašanji 4-10 (organiziranost in kadri), prešli na vprašanja 18 - 30 (način dela) ter končali z vprašanji 31 - 33 (uporabniki). Anketirani v knjižnicah, ki domoznansko dejavnost opravljajo znotraj drugega oddelka, naj bi v 2. vprašanju izbrali odgovor B) ter nadaljevali z vprašanji 11 - 17 (organiziranost in kadri), prešli na vprašanja 18 - 30 (način dela ter končali z vprašanji 31 - 33 (uporabniki). Anketirani v knjižnicah, za katere domoznansko dejavnost opravljajo druge knjižnice, bi izbrali odgovor C) ter prešli na 3. vprašanje, s katerim bi tudi zaključili izpolnjevanje vprašalnika.
Pri sestavljanju vprašalnika smo se držali nekaterih splošnih načel izvajanja opazovanja in popisovanja družbenih pojavov. Vprašalnik smo poskušali sestaviti kar se da enostavno in pregledno, hkrati pa upoštevati razlike med knjižnicami glede opravljanja domoznanske dejavnosti. Tretjina vprašanj je bila odprtega tipa, za katera so anketirani sami formirali odgovore. Tretjina vprašanj je bila zaprtega tipa, kjer so se anketirani odločili za enega ali več danih odgovorov. Zadnjo tretjino so predstavljala vprašanja kombiniranega tipa, kjer so se anketirani odločili za enega ali več danih odgovorov, pustila pa se jim je tudi možnost "drugo", ko so sami dopisali ustrezen oz. dodaten odgovor, ki ga mi nismo predvideli. Zbrani podatki žal niso bili popolni, saj nam anketirani niso odgovorili na vsa vprašanja.
4. Statistična analiza
Od celotne populacije 61-ih knjižnic, ki smo jih zajeli v raziskavo ter jim poslali vprašalnike, se je našemu vabilu odzvalo 56 knjižnic (91,8 %). Do prvotno predvidenega roka za vračilo vprašalnikov (dol. julija 1997) nam je odgovorila le manj kot polovica anketiranih (27 oz. 44,3 %). Po telefonskem posredovanju seje odzvalo še 29 knjižnic (47,5 %), 5 vprašalnikov (8,2 %) pa ni bilo vrnjenih niti do 1. avgusta 1997, ki je predstavljal zadnji rok za obdelavo podatkov. Vzroki za to, da nam osmina anketiranih ni odgovorila,
Knjižnica 41(1997)2/3
so se nam razkrili ob (večkratnem) telefonskem posredovanju. Kot enega od glavnih vzrokov so anketirani navajali poletni dopustniški čas, kot drugega pa, da se kljub navodilom v spremnem dopisu in kljub strukturiranosti vprašalnika in prilagojenosti različnim tipom knjižnic niso "našli" v vprašalniku. Vprašalnik smo sestavili na podlagi v preteklosti dogovorjene razdelitve opravljanja domoznanske dejavnosti v slovenskih knjižnicah, že ti prvi odzivi anketiranih pa so pokazali drugačno sliko stanja.
Z odgovorom na uvodno vprašanje (2. vprašanje v vprašalniku) so se anketirani opredelili glede formalnega (organizacijskega) vidika opravljanja domoznanske dejavnosti. V desetih knjižnicah (16,4 %) opravljajo domoznansko dejavnost samostojni oddelki (odgovor A). 23 knjižnic (37,7 %) je odgovorilo, da domoznansko dejavnost opravljajo znotraj drugega oddelka (odgovor B), za prav tako 23 knjižnic (37,7 %) pa domoznansko dejavnost opravljajo druge knjižnice (odgovor C). Za 5 enot proučevane populacije (8,2 %) nismo prejeli podatka. Pri nadaljnji obdelavi podatkov smo ugotovili, da sta se med knjižnicami, ki so se odločile za odgovor B, oblikovali dve skupini: prva, kjer domoznansko dejavnost opravljajo znotraj drugega oddelka, vendar vsaj polovico delovnega časa oz. vsaj 20 ur tedensko (5 knjižnic oz. 8,2 %) in druga skupina, kjer domoznansko dejavnost opravljajo manj kot 10 ur tedensko, kar pravzaprav pomeni občasno (18 knjižnic oz. 29,5 %). Glede na te odgovore smo anketirane tako razdelili v 4 skupine:
-	SKUPINA A: domoznansko dejavnost opravljajo samostojni oddelki;
-	SKUPINA B: domoznanska dejavnost se opravlja znotraj drugega oddelka, vendar vsaj 20 ur tedensko;
-	SKUPINA B/C: domoznanska dejavnost se opravlja znotraj drugega oddelka, vendar manj kot 10 ur tedensko in
-	SKUPINA C: ne opravljajo domoznanske dejavnosti.
Organizacijski vidik opravljanja domoznanske dejavnosti v knjižnicah
brez odgovora 8%
A - samostojni dorrcz. oddelki 16%
C - ne opravlpp domoz dejav.
38%
B/C - občasno opravljajo domoz. dejav.
30%
B - v drugih oddelkih
8%
Slika 1
Kurriik Zupanič, S.; V. Praznik; V. Stavbar. Specifičnost kadrov v domoznanski
dejavnosti_
Glede na navedeno umestitev knjižnic v posamezno skupino smo nato obdelali in analizirali nadaljnje podatke. Za pričujočo raziskavo navajamo samo podatke o kadrih, ki se ukvarjajo z domoznansko dejavnostjo, torej o domoznancih.
Skupina A
V	skupino knjižnic, kjer opravljajo domoznansko dejavnost samostojni oddelki, seje umestilo 10 oz. 16,4 % anketiranih knjižnic. Med temi knjižnicami je 9 splošnoizobraževalnih knjižnic in Univerzitetna knjižnica Maribor, ki na podlagi dolgoletne tradicije in v skladu z dogovorom z Mariborsko knjižnico prav tako opravlja domoznansko dejavnost. Med SIK-i so štiri II. tipa, štiri III. tipa ter ena celo IV. tipa. Na podlagi strokovnega razgovora o domoznanski dejavnosti, ki je bil 19.1.1993 v NUK-u3 smo pričakovali, da se bodo v to skupino anketiranih umestili predvsem SIK-i II. tipa.
V	polovici anketiranih knjižnic iz te skupine delujejo samostojni domoznanski oddelki pod preprostim in dovolj zgovornim nazivom "domoznanski oddelek". Tudi v drugi polovici knjižnic imajo domoznanski oddelki zelo podobne nazive: "oddelek domoznanstva", "oddelek za domoznanstvo", "domoznanstvo", "enota za domoznanstvo" in enkrat pod nazivom, ki bolj podrobno opredeljuje vsebino dela oddelka: "oddelek za posebne zbirke, dokumentacijo in raziskovalno delo".
Kot samostojne organizacijske enote znotraj knjižnic domoznanski oddelki delujejo od sredine 60. let naprej, ko sta bila ustanovljena prva dva oddelka (Maribor, Novo mesto). Polovica anketiranih knjižnic te skupine je domoznanske oddelke ustanovila v zadnjem desetletju. To so predvsem knjižnice III. in IV. tipa, ki so se za ta korak odločile verjetno na podlagi povpraševanja po domoznanskih informacijah.
V	desetih samostojnih domoznanskih oddelkih je zaposlenih 23 ljudi, kar pomeni 2,3 zaposlena na posamezni oddelek. Vendar so razlike med oddelki zelo velike. V polovici domoznanskih oddelkov je le eden zaposlen, v treh so po trije ter v dveh oddelkih štiri oz. pet ljudi. Vendar jih od teh 23-ih le 16 (69,6 %) opravlja delo domoznancev s polnim delovnim časom 40 ur tedensko, os talili 6 (26,1 %) pa s polovičnim delovnim časom oz. 20 ur tedensko. En zaposleni opravlja domoznansko dejavnost le z dvotretjinsko obvezo. Formalno opravlja domoznansko dejavnost v 10 knjižnicah tako le 19 polno zaposlenih.
3 Goropevšek, B. "Strokovni razgovor o domoznanski dejavnosti." Knjižničarske novice 3(1993)2, str. 6-7.
Knjižnica 41(1997)2/3
Izobrazba večine domoznancev (87 %) je višja oz. visoka, le 2 oz. 8,7 % imata srednješolsko izobrazbo in samo eden ima opravljen magisterij (iz zgodovine). Vsi domoznanci z dokončano višjo oz. visoko šolo imajo družboslovno izobrazbo, razen enega, ki je študiral pomorstvo, kar pa je glede na domoznansko območje, kjer deluje, pravzaprav ustrezno. V glavnem so doštudirali dvopredmetne družboslovne študije, med katerimi se po trikrat oz. dvakrat pojavljajo umetnostna zgodovina, primerjalna književnost, arheologija, geografija, italijanski in francoski jezik, po enkrat pa zgodovina, sociologija, slovenski, angleški, hrvaški jezik ter klasična filologija. Štirikrat se pojavi bibliotekarstvo.
Formalno pridobljeno izobrazbo domoznanci dopolnjujejo z dodatnim strokovnim izobraževanjem ter pridobivanjem praktičnih domoznanskih znanj. Vsi anketirani se udeležujejo organiziranih oblik izobraževanja znotraj stroke (predavanj, tečajev ipd.), kolikor so le-ta pač organizirana. Velika večina (90 %) se jih poslužuje neformalnih načinov izobraževanja, kot so izmenjave mnenj s kolegi-domoznanci iz drugih knjižnic, samoizo-braževanje s pomočjo domače in tuje literature ter obiskovanje prireditev na domoznanskem območju. Veliko (70 %) jih sodeluje s kolegi iz sorodnih institucij (galerije, muzeji ipd.). Le v manjši meri pa se domoznanci udeležujejo raznih jezikovnih in računalniških tečajev (30 %) oz. se odločajo za nadaljnjo pridobitev strokovnih nazivov (specializacije, magisteriji, doko-torati).
Pri analizi sistematiziranih domoznanskih delovnih mest v tej skupini knjižnic se kaže velika neenotnost. Kljub temu, daje 10 knjižnic odgovorilo, da ima samostojne domoznanske oddelke, jih ima mesto vodje sistematiziranih le polovica.S tem odgovorom se organizacijska samostojnost ostalih petih oddelkov dejansko poruši. 13 zaposlenih (56,6 %) zaseda delovno mesto bibliotekarja (oz. bibliotekarja-dokumentalista, bibliotekarja-informa-torja, bibliotekarja-kustosa posebnih zbirk in dokumentalista), 3 (13 %) zasedajo delovno mesto višjega knjižničarja ter 2 (8,7 %) delovno mesto knjižničarja.
Kako poteka delo teh domoznancev oz. katere so njihove naloge? Anketirani so ocenili (saj tega v praksi ne merijo), da največ delovnega časa (60 %) porabijo za ustvarjanje domoznanske baze. Za eno od osnovnih oblik distribucije te baze - za posredovanje informacij uporabnikom - porabijo v povprečju 20 % delovnega časa. Za razstavno dejavnost porabijo 6 % delovnega časa, za publicistično dejavnost ter dodatno izobraževanje po 4 %, za raziskovalno študijsko dejavnost in ostale dejavnosti pa po 3 %.
Kurriik Zupanič, S.; V. Praznik; V. Stavbar. Specifičnost kadrov v domoznanski
dejavnosti	
Skupina B
V okviru drugega oddelka opravlja domoznansko dejavnost 5 anketiranih knjižnic (8,2 %),
Štiri so knjižnice II. tipa, ena pa knjižnica III. tipa. Domoznansko dejavnost opravljajo v okviru študijskega oddelka (3 knjižnice) oz. v okviru splošne dejavnosti knjižnice (2 knjižnici). V eni knjižnici so to dejavnost pričeli opravljati v drugi polovici 50. let, ostale pa med leti 1975 in 1992.
Z domoznanstvom se v teh petih knjižnicah ukvarja 7 ljudi - v treh knjižnicah po eden ter v dveh po dva. Vendar le 4 (57,1 %) v polnim delovnim časom 40 ur tedensko, ostali trije pa z dvotretjinsko, polovično in enotretjinsko delovno obvezo. Formalno to pomeni 5 polno zaposlenih domoznancev. Izobrazba vseh je visokošolska, in sicer iz naslednjih (dvopredmetnih) področij: štirikrat slovenski jezik, dvakrat zgodovina ter po enkrat etnologija, sociologija in umetnostna zgodovina.
Dodatno strokovno izobrazbo si domoznanci v vseh anketiranih knjižnicah te skupine pridobivajo z organiziranim izobraževanjem znotraj stroke. Večina le-teh (4 knjižnice) sijih domoznansko obzorje razširja z neformalno izmenjavo mnenj s kolegi iz drugih knjižnic ter s kolegi iz sorodnih institucij (3 knjižnice). Prav toliko se jih udeležuje raznih prireditev na domoznanskem območju. Le v po eni knjižnici se samoizobražujejo s pomočjo domače in tuje literature ali pa obiskujejo jezikovne tečaje. V niti eni knjižnici se nadalje ne izobražujejo za pridobitev višje formalne izobrazbe (specializacije, magisteriji oz. doktorati).
Pet od sedmih domoznancev je sistematiziranih kot bibliotekarji (oz. bib-liotekar-dokumenatlist in bibliotekar-domoznanec), dva pa opravljata domoznansko dejavnost kot vodji te dejavnosti.
Največji del delovnega časa posvetijo v vseh petih knjižnicah ustvarjanju domoznanske baze (62 %). Precej manj (26 %) ga porabijo za posredovanje teh znanj uporabnikom, še manj (po 3 %) pa raziskovalni in študijski dejavnosti, razstavni dejavnosti ter strokovnemu izobraževanju. Še najmanj se ukvarjajo s publicistično dejavnostjo.
Skupina B/C
V to skupino smo ob analizi umestili tiste anketirane knjižnice, ki so se pri uvodnem (2. vprašanju) same sicer odločile za odgovor B (opravljajo domoznansko dejavnost v okviru drugega oddelka), vendar so njihovi odgovori na 16. vprašanje o tedenskem številu ur opravljanja domoznanske dejavnosti
Knjižnica 41(1997)2/3
pokazali, da se s to dejavnostjo ukvarjajo manj ko 1/3 delovnga časa, kar pomeni pravzaprav občasno. V to skupino smo tako umestili 18 knjižnic oz. 29,6 % vseh anketiranih. V skupini prevladujejo knjižnice III. in IV. tipa (vsakih po 38,8 %), med njimi pa so tudi tri knjižnice II. tipa in ena V. tipa.
Domoznansko dejavnost opravljajo torej v okviru drugega oddelka, vendar zelo raznoliko:
največkrat (v 38,8 % knjižnic) v oddelku za odrasle, v 16,6 % v oddelku obdelave gradiva, v 11,1 % v izposoji, v ostalih primerih pa v čitalnici, referenčni oz. informacijski službi. Z dejavnostjo so se v d veh primerih pričeli ukvarjati celo že sredi 60. let, 66,6 % anketiranih pa v zadnjem desetletju,
V teh 18-ih knjižnicah sicer opravlja domoznansko dejavnost 23 ljudi, vendar ob ostalih delovnih obveznostih. Kar 66,6 % jih namreč priznava, da domoznansko dejavnost opravljajo občasno in po potrebi, ostali pa so navedli, da to opravljajo od 1 do 10 ur tedensko, torej manj kot tretjino polne tedenske delovne obveze.
Izobrazbena struktura teh ljudi je v glavnem (91,3 %) visoka in višja, in sicer iz naslednjih strokovnih področij: po petkrat zgodovina in bibliotekarstvo, trikrat sociologija, ostalo etnologija, filozofija in geografija, en zaposleni pa je dosegel diplomo iz naravoslovnega področja. Dva domoznanca imata srednješolsko izobrazbo.
Dva od 23-ih občasnih domoznancev opravljata to delo poleg ravnateljevan-ja, 7 oz. 30,4 % jih opravlja to delo kot bibliotekarji ali informatorji, prav toliko kot višji knjižničarji ter eden kot knjižničar. Ostali (26,1 %) nam žal niso posredovali odgovora.
Kljub temu da domoznansko dejavnost opravljajo občasno, se le-ti domoz-nanci poskušajo še dodatno strokovno izobraževati ter pridobivati čim več praktičnih domoznanskih znanj. Najpogostejši način (83,3 %) je neformalna izmenjava mnenj s kolegi-domoznanci iz drugih knjižnic, 66,6 % jih obiskuje prireditve na domoznanskem območju. Organiziranega izobraževanja znotraj stroke se udeležuje 8 knjižnic iz te skupine (44,4 %), samoizobraževanja s pomočjo literature pa se poslužuje 7 knjižnic (oz. 38,8 %). S sorodnimi institucijami sodeluje le 5 knjižnic (27,7 %) in le v eni knjižnici se nadalje izobražujejo za pridobitev strokovnih nazivov. 16,6 % anketiranih nam na to vprašanje ni odgovorilo, kar je pojasnljivo s tem, da knjižnice v tej skupini domoznansko dejavnost opravljajo v glavnem občasno ter jim za dodatno strokovno izobraževanje verjetno ne ostaja časa. Z enakim argumentom lahko pojasnimo tudi majhen delež odgovorov na vprašanje o izrabi delovnega časa za posamezna domoznanska opravila. Na to vprašanje nam je namreč odgovorilo le 44 % anketiranih, zato teh podatkov nismo upoštevali.
Kurnik Zupanič, S.; V. Praznik; V. Stavbar. Specifičnost kadrov v domoznanski
dejavnosti	
Skupina C
Ob sestavljanju vprašalnika smo predvidevali, da se bo v to skupino uvrstila približno polovica anketiranih knjižnic. Proti našim pričakovanjem se je sem umestilo le 23 knjižnic oz. 37,7 % anketiranih, v glavnem knjižnic III. in IV. tipa (91,3 %). Med temi je sicer tudi Mariborska knjižnica, ki je knjižnica I. tipa, vendar za njo po dogovoru domoznansko dejavnost že vsa leta opravlja Enota za domoznanstvo UKM.
Že ob sestavljanju vprašalnika smo se zavedali, da tudi knjižnice, ki se bodo odločile za to skupino, domoznansko dejavnost sicer opravljajo, vendar ne celovito. Želeli smo ugotoviti, v kolikšni meri to dejavnost opravljajo, zato smo jim zastavili dodatno vprašanje. Ponujena sta jim bila dva odgovora in odločili so se lahko za oba. V 17-ih knjižnicah (73,9 %) jih napotijo v knjižnice, ki celovito opravljajo domoznansko dejavnost, kar v 20-ih (86,9 %) pa jim poskušajo odgovoriti (tudi) sami. Večina jih je celo rangirala odgovore -najprej poskušajo odgovoriti sami in šele nato napotijo uporabnike v druge knjižnice. Skoraj 40 % jih je k vrnjenim vprašalnikom priložilo spremne dopise, v katerih so pojasnili te odgovore. Navedli so, da zbirajo domoznansko gradivo, vendar ne sistematično ter ga v večini primerov tudi ne obdelujejo, k temu pa jih je prisililo povečano zanimanje učencev, dijakov in ljubiteljskih raziskovalcev za tovrstne informacije.
5, Vsebinska analiza in zaključki
Uvodno tezo, da že sama specifičnost domoznanske dejavnosti pogojuje tudi specifičnost njenih kadrov, so rezultati raziskave potrdili. Tematska širina domoznanstva se v praksi slovenskega knjižničarstva namreč realizira s pomočjo domoznancev-strokovnjakov različnih potencialnih domoznanskih ved, od najbolj splošnih, npr. zgodovine, do posebnih glede na domoznansko območje, npr. pomorstva.
stroka	rang
zgodovina	9
bibliotekarstvo	9
slovenski jezik	5
sociologija	5
umetnostna zgodovina	4
geografija	3
primerjalna književnost	3
arheologija	2
etnologija	2
115
Knjižnica 41(1997)2/3
stroka	rang
francoski jezik	2
italijanski jezik	2
angleški jezik	1
filozofija	1
hrvaški jezik	1
klasična filologija	1
pomorstvo	1
ostalo	5
št. domoznancev	53
Slika 2: Strokovna izobrazba domoznancev
Opomba: V glavnem gre za dvopredmetne študije, zato se seštevek v stolpcu "rang" ne ujema s številotn domoznancev.
Ugotovimo lahko, da je strokovna izobrazba domoznancev primerna glede na definicijo domoznanstva, morda je opaziti le primanjkljaj kadrov, ki bi domoznansko materijo proučevali še z vidika gospodarstva, torej ekonomistov. Vendar pa je razpršenost posameznih strokovnjakov po domoznanskih območjih zelo neenakomerna, kar pa je seveda pogojeno z organizacijsko strukturo opravljanja domoznanske dejavnosti v knjižnicah. Največja raznolikost kadrov je seveda v knjižnicah s samostojnimi domoznanskimi oddelki (po raziskavi knjižnice v skupini A), vendar pa je v teh knjižnicah že sicer zaposlenih več domoznancev (povprečno 2,3 na oddelek).
Raziskava je potrdila ugotovitve kolegov iz leta 19854 o nosilcih domoznanske dejavnosti v slovenskih knjižnicah. Breme te dejavnosti še vedno nosijo iste osrednje, nekoč študijske knjižnice, ki se jim je do danes pridružilo še šest knjižnic (v raziskavi knjižnice v skupini A in B). V teh knjižnicah je zaposlenih več kot polovica (57 %) vseh domoznanskih kadrov (slika 3).
Gre za knjižnice, ki domoznansko dejavnost (v okviru svojih možnosti) opravljajo bolj ali manj načrtno.
Krnel-Umek, D., Rajh, B. Domoznanska dejavnost v slovenskem knjižničnoinformacijskem sistemu." Maribor: Univerzitetna knjižnica, Koper: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 1985, str.ll.
Kurriik Zupanič, S.; V. Praznik; V. Stavbar. Specifičnost kadrov v domoznanski
dejavnosti_
Deleži domoznancev po skupinah knjižnic
B/C - občasno opravijo domoz. dejav. 43%
A - samostojni domoz, oddeki 44%
B - v drugih oddekih
13%
Slika 3
Raznolikost domoznanskih kadrov se je potrdila tudi glede izobrazbene stopnje (slika 4).
Več kot polovica domoznancev (62 %) ima visoko izobrazbo, kar je glede raziskovalnega imperativa domoznanske dejavnosti optimalen delež. Zal ima le en domoznanec opravljen magisterij, vendar pa sistematizacije delovnih mest v domoznanski dejavnosti do sedaj še niti v eni knjižnici niso predvidele takšnega kadra. Domoznancev s srednjo izobrazbo je le 6 %, vendar menimo, da bi teh kadrov lahko bilo več, predvsem za dokumenta-cijsko-bibliografsko delo. Organizacijski vidik opravljanja domoznanske dejavnosti pa na raznolikost izobrazbene stopnje bistveno ne vpliva. Morda je opazno le to, da je največ višje izobraženih domoznancev v knjižnicah, ki domoznansko dejavnost opravljajo občasno.
Rezultati raziskave so nadalje potrdili eno od izhodiščnih tez, daje formalna izobrazba domoznancev le nujni, ne pa zadostni pogoj za uspešno opravljanje domoznanske dejavnosti. Nepogrešljiva so praktična oz. funkcionalna domoznanska znanja, ki sijih domoznanci pridobivajo z različnimi oblikami dodatnega izobraževanja. Raziskava je pokazala, da so v ospredju nefor-
Izobrazbena struktura domoznancev
brez odg "^atsterij
srednja'1 70
Slika 4
Knjižnica 41(1997)2/3
malne oblike (slika 5), kot so sodelovanje in izmenjave mnenj s domoznanci iz drugih knjižnic (85 %), obiskovanje različnih prireditev na domoznanskem območju (73 %), samoizobraževanje s pomočjo literature (52 %) ter sodelovanje s domoznanci iz sorodnih institucij (46 %). Formalnih, organiziranih oblik izobraževanja, bodisi znotraj osnovne stroke bodisi znotraj knjižničarske stroke, se domoznanci udeležujejo manj. Sklepamo, da za nadaljnje pridobivanje znanj glede osnovne stroke v knjižnicah ni pravšnje stimulacije, kar kaže že prej omenjena sistematizacija delovnih mest. Za formalno izobraževanje znotraj knjižničarske stroke se sicer odloča skoraj 70 % anketiranih, vendar nam je znano, da le-to za domoznansko dejavnost skoraj ni organizirano. Knjižničarstvo kot stroka bo moralo za to vejo svoje dejavnosti v bodoče pokazati več zanimanja.
Slika 5
Domoznanci so pri pridobivanju praktičnih domoznanskih znanj, nepogrešljivih za svoje delo, prepuščeni sami sebi. Narava dela domoznanca je sicer takšna, da že pri osnovnem delu - ustvarjanju domoznanske dokumentacijske baze - sproti pridobiva velik del teh znanj, vendar le parcialno. Anketirani (v skupini A in B) so ocenili, da temu delu namenijo v povprečju kar 60 % delovnega časa, kar pomeni tudi količinsko kopičenje teh parcialnih znanj. Temeljitejše vedenje o domačem območju domoznanec pridobi s pripravo poizvedb oz. s posredovanjem informacij, temu pa namenijo v povprečju 25 % delovnega časa. Žal se je izkazalo, da so raziskovalni in študijski dejavnosti kot imanentni domoznanstvu odmerjeni le 3 % delovnega časa. Podobno velja za publicistično dejavnost (3 %), razstavni dejavnosti pa je namenjeno le malenkost več delovnega časa (4 %).
Kurriik Zupanič, S.; V. Praznik; V. Stavbar. Specifičnost kadrov v domoznanski
dejavnosti_
Če razdelitev delovnega časa domoznancev ocenimo z vidika distribuiranja domoznanskih znanj, se izkaže, da so domoznanske baze kar pogosto uporabljane in da torej niso mrtev kapital. Za različne načine distribuiranja domoznanskih znanj (posredovanje informacij, raziskovalna, razstavna in publicistična dejavnost) domoznanci namenjajo v povprečju 35 % delovnega časa. Podatek je zaenkrat obetaven, vendar je potrebno predvsem publicistični dejavnosti posvetiti več pozornosti. Z njo lahko domoznanci popularizirajo svojo dejavnost najširšemu krogu uporabnikov, med njimi tudi sorodnim institucijam.
Ob primerjavi podatkov o načinu zaposlitev domoznancev v slovenskih knjižnicah se razdelitev njihovega delovnega časa pokaže v popolnoma drugačni luči (slika 6). Le 38 % domoznancev opravlja to dejavnost s polnim delovnim časom (40 ur tedensko), skoraj polovica (45 %) pa manj kot tretjino oz., kot so v vprašalnike mnogi sami zapisali, občasno! Ti podatki pravzaprav pomenijo, da se le 20 ljudi v slovenskem knjižničnem prostoru lahko popolnoma posveti domoznanski tematiki.
Zaposlitev domoznancev v knjižnicah
Slika 6
In kaj lahko na podlagi navedenih sumarnih rezultatov raziskave rečemo o liku knjižničarja-domoznanca? Ali se pokaže velika razlika med "realnim tipom" domoznanca in njegovim "idealnim tipom" kot je zasnovan v teoretičnih izhodiščih? In v čem so končno specifičnosti domoznanca v primerjavi s kolegom knjižničarjem?
Vseh domoznancev, bodisi polno, polovično ali občasno zaposlenih, je med strokovnimi delavci v obravnavani populaciji knjižnic 8 %. Zelo razveseljiv je podatek, da ima visoko izobrazbo kar 62 % domoznancev, med ostalimi
Knjižnica 41(1997)2/3
strokovnimi knjižničarskimi kadri pa le 27 % zaposlenih (vseh strokovnih kadrov v zajeti populaciji knjižnic je 651).5
Druga specifična lastnost domoznancev, ki so jo potrdili rezultati raziskave, je velika raznolikost opravil, s katerimi se srečujejo pri svojem delu. Sklepamo lahko o določeni meri prožnosti, komunikativnosti in zavzetosti domoznancev, saj veliko domoznanskih dejavnosti, ki jim mora knjižničar-domoz-nanec slediti, poteka izven matične ustanove in celo izven rednega delovnega časa.
Dvojna vloga domoznanca kot zbiralca in obdelovalca gradiva na eni strani ter kot informatorja in posredovalca gradiva na drugi strani se je potrdila kot naslednja specifična lastnost domoznancev v primerjavi s kolegi-knjižničarji. Ta specifika je najbolj vidna (preko sistematizacije delovnih mest) v knjižnicah, ki imajo samostojne domoznanske oddelke (skupina A) in v knjižnicah, kjer domoznanstvo opravljajo v okviru drugih oddelkov (skupina B), manj pa tam, kjer domoznansko dejavnost opravljajo občasno (skupina B/C). Precej je ta specifika zabrisana v knjižnicah, ki te dejavnosti sicer ne opravljajo celovito (skupina C), vendar poskušajo zaradi povečanega zanimanja uporabnikov za domoznansko tematiko posredovati vsaj najosnovnejše podatke. Glede na to, da gre za manjše knjižnice z majhnim številom zaposlenih, ki hkrati opravljajo dela akcesije, obdelave, izposoje, informacijske službe in še česa, se postavlja vprašanje, koliko je njihovo posvečanje domoznanski dejavnosti, kljub trudu, strokovno nepristransko.
Vse navedeno kaže na dokaj specifičen lik knjižničarja-domoznanca, hkrati pa "realni tip" domoznanca zelo približuje njegovemu "idealnemu tipu", opisanemu v teoretičnih izhodiščih.
Pozitivna naravnanost domoznancev, da poskušajo na vsako vprašanje odgovoriti čim bolj celovito ter dejstvo, da so pri tem velikokrat prepuščeni lastni iznajdljivosti, zbuja upanje, da bo zaživela stalnejša oblika sodelovanja med domoznanci, s tem pa se bo okrepila tudi strokovno-kadrovska osnova domoznanske dejavnosti.
Literatura
1.	Dewe, M. Local Studies Collections: /l Manual Volume 1. Hampshire: Govver, 1991, str. 108-126.
2.	Hobbs, J. L. Local History and the Libranj. London: Deutsch, 1973, str. 238-245.
5 Novljan, S. " Splošnoizobraževalne knjižnice v letu 1995." Knjižničarske novice 6(1996)8-9, priloga str. 3.
Kurnik Zupanič, S.; V. Praznik; V. Stavbar. Specifičnost kadrov v domoznanski
dejavnosti_____
3.	Kurnik-Zupanič, S., Praznik, V., Stavbar, V. "Uporabniki v Domoznanskem informacijskem dokumentacijskem centru Univerzitetne knjižnice Maribor." Knjižnica 40(1996)3-4 : 237 - 259.
4.	Krnel-Umek, D., Rajh, B. Domoznanska dejavnost v slovenskem knjižničnoinfor-rnacijskem sistemu. Maribor: Univerzitetna knjižnica, Koper: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 1985, str. 11-24.
5.	Novljan, S. Splošnoizobraževalne knjižnice v letu 1990. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1991, str. 30-42.
6.	Novljan, S. "Splošnoizobraževalne knjižnice v letu 1995." Knjižničarske novice 6(1996)8-9, pril. str. 1-8.
7.	Poročilo o delu Univerzitetne knjižnice Maribor za leto 1995. Maribor: Univerzitetna knjižnica, 1996.
121
fl Minerva
VJ kVissemchaftliche Buchhandlung
A-1201 Wien, POB 88 Sachsenplatz 4-6 Tel. (+43-1)330 24 33 Fax (+43-1)330 24 39 E-mail:
minerva@minerva.at Internet:
http://www.minerva.at
Vam je na uslugo...
POMEN KADROV ZA USPEŠNO DELOVANJE ŠOLSKE KNJIŽNICE
Jadranka Matič-Zupančič, Knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto
UDK 023-057 : 027.7/.8
Povzetek
Članek daje vpogled v posnetek dejanskega stanja delovanja osnovnošolskih in srednješolskih knjižnic na območju občin Novo mesto, Šenternej in Škocjan.
Temelji na primerjavi dejanskega stanja šolskih knjižnic s standardi in normativi za šolske knjižnice.
V ta namen je bilo anketiranih 16 osnovnošolskih in 5 srednješolskih knjižnic.Jedro članka predstavlja analiza ankete in ugotavljanje doseganja standardov, s poudarkom na normativu za kadre, ker je od števila in strokovnosti kadrov v veliki meri odvisna tudi realizacija drugih standardov za šolske knjižnice.
UDC 023-057 : 027.7/.8
Summary
The article presents an insight into the survey of the performance of elementary and high school libraries on the territory of the municipalities of Novo mesto, Šentjernej and Škocjan, starting from the comparison betvveen the actual state of school libraries with standards and norms for school libraries.
For this purpose, questionnaires were applied to 16 elementary and 5 high-school libraries.
The central part of the article is the analysis of the questionnaires and the assessment of standards vvhereupon norms for human resources are stressed; the realization of other standards for school libraries largely depends upon the number and expertise of the employees.
MATIČ-ZUPANČIČ, Jadranka. The importance of human resources for school library performance. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,123-137
Knjižnica 41 (1997)2/3
Uvod
Naš čas je čas številnih izzivov. Predvsem za knjižničarsko stroko, ki se hitro odziva na številne družbene in tehnološke spremembe.
Eden od njenih segmentov je temu še bolj izpostavljen - šolsko knjižničarstvo. Pred njim so številne spremembe v vzgojno-izobraževalnem procesu, prenova osnovnih in srednjih šol, t.i. osrediščenje pouka, uveljavljanje učenca kot soustvarjalca pri vzgojno-izobraževalnem delu, nove tehnike učenja, poučevanja in samoučenja.
Tudi področje šolskega knjižničarstva je v zadnjih letih doživljalo številne spremembe in izboljšave. Na Zavodu za šolstvo so šolski knjižničarji dobili svojo svetovalko, ki organizira izobraževalno delo šolskih knjižničarjev v študijskih skupinah slovenskih osnovnih in srednjih šol, začela je izhajati prva slovenska revija namenjena šolskim knjižničarjem Šolska knjižnica, knjižnice na šolah so začele posodabljati svoje delo in poslovanje z uvedbo računalnikov in programske opreme Šolska knjižnica, ki ga je pripravilo podjetje SAOP iz Nove Gorice, vse bolj se poudarja pomen bibliopeda-goškega dela (v ta namen Zavod za šolstvo Republike Slovenije organizira številne izobraževalne seminarje in delavnice).
Na posvetovanjih ZDBS je vse več strokovnih prispevkov mlajših kolegic šolskih knjižničark, šolska knjižničarka je celo prejela Čopovo diplomo za pomembne dosežke na področju šolskega knjižničarstva.
Prihaja tudi do spremembe statusa, šolski knjižničarji postajajo enakopravni pedagoškim delavcem, Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje je potrdil Idejni koncept razvoja slovenskih šolskih knjižnic in podprojekt Vzorčne šolske knjižnice
Formirale so se vzorčne šolske knjižnice na treh srednjih šolah, šolske knjižnice in njihovo delo se predstavljajo na razstavah INFOS, vključujejo se v programe Ro/2, vse več šolskih knjižnic je vključenih v COBISS/OPAC, v knjižnice prihaja tudi Internet.
Na državnem nivoju smo dobili analizo delovanja šolskih knjižnic v letu 1992, avtorice Silve Novljan.
Šolska knjižnica vse bolj postaja informacijsko in učno središče šole in ne samo izposojevalnica knjig, od šolskega knjižničarja pa se pričakuje, da kvalitetno opravi številna dela in naloge pridobivanja, obdelave in posredovanja različnih gradiv in informacij, da v sodelovanju z učitelji izvaja bib-liopedagoško delo pri pouku, da uporabnike uči različnih strategij informa-
Matič-Zupančič, J. Pomen kadrov za uspešno delovanje šolske knjižnice
cijskih spretnosti na različnih medijih, da pomaga pri učenju in samoučenju učencev in mnogokaj drugega.
Torej je šolsko knjižničarstvo pri nas naredilo velik korak naprej in tudi na Dolenjskem je ta razvoj viden.
To hipotezo sem kot matičarka, zaposlena v Knjižnici Mirana Jarca, želela preveriti s pomočjo vprašalnika, ki sem ga naslovila na 16 osnovnih in 5 srednjih šol novomeške, šentjernejske in škocjanske občine.
Vprašalnik je vrnilo 15 osnovnih šol z osmimi podružnicami, ali 93,7% anketiranih osnovnih šol, ki so imele 6985 učencev in 3 srednje šole ali 60% anketiranih srednjih šol, ki so imele 3711 učencev.
Zahtevani podatki iz vprašalnika so se nanašali na šolsko leto 1995/1996, primerjali pa smo jih s standardi in normativi za šolske knjižnice(Standardi, 1990) ter z rezultati analize stanja šolskih knjižnic Silve Novljan iz publikacije Šolska knjižnica v izobraževanju (za 21.stoletje), katere podatki so veljeli za leto 1992 (Novljan, 1994).
Zanimali so nas predvsem določeni segmenti standardov, na primer kadrovska problematika, temeljna knjižna zaloga, prirast in urejenost gradiva (katalogi) v šolskih knjižnicah osnovnih in srednjih šol našega območja.
Cilji in naloge šolske knjižnice
Cilji in naloge šolskih knjižnic so natančno opredeljeni s standardi, ki pravijo, da je šolska knjižnica sestavni del vzgojno-izobraževalnega dela v osnovni oziroma srednji šoli in je namenjena vzgojno-izobraževalnem procesu, potrebam učencev in delavcev šole, ki jo potrebujejo za pridobivanje, utrjevanje in širjenje znanja, vedenja v okviru ciljev in vsebin učnega načrta za redni pouk in za vse druge oblike organiziranega šolskega dela.
V knjižnično-informacijski sistem se povezuje z enotno strokovno obdelavo knjižničnega gradiva; enotnim vodenjem katalogov, razvijanjem med-knjižnične izposoje in pretokom informacij.
Na ta način naloge šolske knjižnice segajo na področja:
-	motiviranja učencev in pedagoških delavcev za uporabo knjižnice in njenega gradiva ter informacijskih virov, s tem pa vpliva tudi na uvajanje sodobnih metod in oblik pouka in na njegovo fleksibilnejšo organizacijo,
-	svetovanja in asistiranja pri izboru gradiva in pri učenčevi aktivni uporabi knjižničnega gradiva, pri predstavitvah in uporabi osvojenih znanj,
Knjižnica 41 (1997)2/3
- učenja uporabe knjižnice in njenega gradiva za samostojno aktivno uporabo knjižničnega gradiva in informacijskih virov v vsakem tipu knjižnice knjižničnega in inforacijskega sistema.
Kadri
Vprašanje knjižničarskih kadrov je v najtesnejši povezavi z vključevanjem knjižnice v življenje in delo šole.
Šolski knjižničarji so v šolski in knjižničarski zakonodaji uvrščeni v okvir redne šolske dejavnosti in jim je priznana pomembna vloga pri doseganju pedagoških ciljev, ampak uspeh njihovega dela, kot navaja Novljanova3, je odvisen od ustreznega števila zaposlenih, predvsem od njihove strokovne usposobljenosti.Torej je odločilnega pomena obvladovanje del in nalog s področja knjižničarstva, s čimer se bo knjižničar tudi najlažje izognil tradicionalnemu pogledu nase, kot na "izposojevalca in varuha knjig".
Nekatere raziskave, kijih omenja Novljanova (Novljan, 1994) opozarjajo na to, da način poučevanja in prisotnost kvalificiranega knjižničarja najbolj vplivata na vlogo knjižnice. To se najbolj kaže pri pripravljenosti učiteljev, ki so kljub napornejšemu delu zanje, pripravljeni vključiti knjižnico v metode pridobivanja znanja, zlasti raziskovalnega, če je v šolski knjižnici stalno zaposlen kvalificirani knjižničar, ki poleg svojega strokovnega znanja dobro pozna še izobraževalni program.
A.Osnovna šola
Tabela 1A: Delavci v knjižnicah (zaposleni s polnim delovnim časom, delno zaposleni)
Stopnja izobr./ Zaposleni	Skupaj	Bibliotekar VII.	Višji knjižničar VI.	Knjižni čar V.	Mani-pulant	Drugi
Polno	9		2	1		5
Delno	9		3			7
Skupaj	18		5	1		12
Glede na normative in standarde je v osnovni šoli z do 20 oddelki potreben 1 knjižničarski delavec, če je oddelkov več, ali če ima šola podružnico, sta potrebna dva delavca.
Po tem določilu bi morali imeti v osnovnošolskih knjižnicah našega območja (15 osnovnih šol in 8 podružnic) 23 knjižničarjev, zaposlenih s polnim delovnim časom.
Matič-Zupančič, J. Pomen kadrov za uspešno delovanje šolske knjižnice
V	teh šolah je bilo 18 delavcev (78,26 % doseganje standarda), a od teh le cca 13 polno zaposlenih (k 8 zaposlenim s polnim delovnim časom smo prišteli še polovico delavcev, zaposlenih z delnim delovnim časom) in to pomeni le 56 % doseganja standarda.
Standard določa, da morajo imeti knjižnični delavci višjo ali visoko izobrazbo in strokovni izpit.To pomeni, da standardom ustrezne delavce zaposluje manjše število šol.
Višjih knjižničarjev (VI. stopnja izobrazbe in strokovni izpit), je bilo 5 (21% standarda, če izhajamo iz določila, da bi moralo biti takih delavcev 23).Če pa od teh odštejemo polovico delno zaposlenih, imamo le cca 3 strokovnih delavcev (13% doseganje standarda).
Standardom neustrezno zaposlovanje knjižničnih delavcev se odraža v celotnem delu knjižnice, zlasti pa v njeni strokovni urejenosti in njeni integrir-anosti v vzgojno-izobraževalno delo šole.
Tudi ostali delavci, knjižničarji s srednjo izobrazbo, in drugi, med katerimi je največ učiteljev, pripomorejo h kroženju knjižničnega gradiva.Nikakor pa se učinek njihovega dela ne more meriti z učinkom strokovnjaka -knjižničarja. Vpliv strokovno izobraženega knjižničnega delavca je tudi jasno viden v raziskavi o stopnji bralne pismenosti učencev in določenih faktorjev, ki so v povezavi z uspehi učencev pri testih branja. Novljanova navaja (Novljan, 1994), da so učenci osnovnih šol, kjer je v knjižnicah delal knjižničar, in to v vseh okoljih (podeželje, malo mesto, veliko mesto, Lj.-Mb.) dosegli boljše rezultate pri testih branja, kot učenci šol, kjer je bil v šolski knjižnici zaposlen učitelj.
Stanje med 18 knjižničnimi delavci naših osnovnih šol je sledeče:
-	2 polno zaposlena, z zahtevano izobrazbo in polnim delovnim časom,
-	3 z ustrezno izobrazbo, a delno zaposleni,
-	13 z neustrezno izobrazbo, od teh pa 6 polno zaposlenih in 7 delno zaposlenih.
V	šolah sta samo 2 strokovno ustrezno izobražena delavca polno zaposlena, zato bi morali še ostale 3 ustrezno izobražene delavce, a delno zaposlene, redno zaposliti za polni delovni čas.
Delavci z neustrezno izobrazbo pa bi se morali dodatno strokovno izobraziti za poklic, ki ga opravljajo.
Če primerjamo realizacijo normativa števila strokovnih delavcev v osnovnih šolah, ga slovenske knjižnice realizirajo 32%, knjižnice našega območja pa 13%, kar kaže na precej slabšo kadrovsko zasedenost naših knjižnic.
Knjižnica 41 (1997)2/3
B.Srednja šola
Tabela 1B: Delavci v knjižnicah (zaposleni s polnim delovnim časom, delno zaposleni)
Stopnja izobr./ Zaposleni	Skupaj	Bibliotekar VII.	Višji knjižničar VI.	Knjižni čar V.	Mani-pulant	Drugi
Polno	5	2	1	1		1
Delno						
Skupaj	5	2	1	1		1
V 3 knjižnicah srednjih šol imajo 5 knjižničnih delavcev (166% doseganja standarda), kar pomeni, da imajo v nekaterih knjižnicah že več kot enega zaposlenega delavca. Šole imajo več kot 20 oddelkov, ena šola ima celo 88 oddelkov, velike probleme pa ji tudi povzročajo študenti visoke in višje šole ob delu, ki imajo v šoli svoje učne prostore..Standarda zaposlitve knjižničnih delavcev po oddelkih pa ne dosegajo vse šole, saj bi moralo biti za vse srednješolce in pedagoške delavce 8 strokovnih knjižničnih delavcev.
Ustrezno strokovno izobraženi (bibliotekar,višji knjižničar) in zaposleni s polnim delovnim časom so le 3 delavci (ali 37% doseganja standarda).
Standardi za knjižnične delavce se za knjižnice srednjih šol ne razlikujejo od osnovnih šol, zato so tudi ugotovitve podobne.
Delavca drugega profila in knjižničarja bi bilo potrebno dodatno izobraziti, manjkajoče delavce pa stalno zaposliti. Povem pa naj, da knjižničar ob delu že študira bibliotekarstvo na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Če primerjamo realizacijo normativa števila strokovnih delavcev v srednjih šolah, ga slovenske knjižnice realizirajo 49%, knjižnice našega območja pa 37%, kar kaže na slabšo strokovno kadrovsko zasedenost naših srednješolskih knjižnic.
Poseben problem pri kadrih v šolskih knjižnicah je njihova pogosta fluktua-cija.
Tudi danes se dogaja, podobno kot omenja Stružnikova5, "daje veljalo za leta nazaj, da so na mnogih šolah delali v knjižnici učitelji, ki iz kakšnihkoli razlogov, niso zmogli dela v razredu. Vsakdanja praksa kaže, da se tudi ravnatelji strokovne zasedenosti delovnih mest niso lotevali s prave strani".
Matič-Zupančič, J. Pomen kadrov za uspešno delovanje šolske knjižnice
Knjižnično gradivo
Temeljna zaloga A.Osnovna šola
V vseh knjižnicah je bilo 124.513 naslovov knjig ali 16 naslovov na učenca in učitelja oziroma 126.301 izvodov knjig za učence ali 18,8 knjig na učenca in 45.804 izvodov (naša ocena) izvodov za učitelje ali 95 izvodov na enega strokovnega delavca.
Standard priporoča 8-10 knjig na učenca in 40 knjig za učitelja.
Torej je na področju temeljne zaloge knjig doseženo 188% pri učencih, pri učiteljih pa 142%, kar gre verjetno na račun zastarelega strokovnega gradiva za učitelje.
Knjižnično gradivo pa ni enakomerno porazdeljeno po šolah oziroma v šolskih knjižnicah. Standard določa, da mora biti v šolski knjižnici najmanj 3000 enot za učence in 1000 enot aktualne pedagoške literature za učitelje.
Vse šolske knjižnice imajo vsaj 3000 enot gradiva za učence, in sicer:
-	3 šolske knjižnice imajo za učence 3000-5000enot,
-	2 šolski knjižnici imata od 5000 do 8000 enot,
-	7 šolskih knjižnic ima od 8000 do 11000 enot,
-	2 knjižnici imata 11000-15000 enot,
-	1 knjižnica ima 15000 enot.
Vse šolske knjižnice imajo v svojih zbirkah za učitelje več kot 1000 enot aktualnega pedagoškega gradiva.
Tabela A: Temeljna zaloga knjižničnega gradiva
Gradivo	Štev.izv.	%
Knjige	172.105	(96,7%)
Periodika	502	(0,3%)
Neknjižno gradivo	6003	(3%)
Skupaj	178.610	(100%)
Na vprašanja o številu temeljne zaloge knjižnega gradiva mi je odgovorilo 15 knjižnic.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Za število naslovov in izvodov periodičnega tiska ter neknjižnega gradiva pa nisem dobila podatkov od 4 knjižnic.
Šolske knjižnice razpolagajo tudi s 493 naslovi periodike v 502 izvodih. Torej je posamezen izvod periodičnega tiska dostopen le v 1,01 izvodu kar je absolutno premalo.
Imajo tudi 6003 enot neknjižnega gradiva, čeprav v večini primerov še nimajo primernih prostorov, delno tudi ne opreme za njiegovo uporabo.
Med neknjižnim gradivom je največ video gradiva (filmi, diafilmi, video kasete-53%), avdio gradiva (28%) ter drugega neknjižnega gradiva (19%), pojavlja se že nekaj CD-romov in multimedije.
Razmerje med izvodi knjižnega in neknjižnega gradiva je 97% : 3%.
Rezultati analize slovenskih osnovnošolskih knjižnic pričajo tudi o skoraj enakem odnosu, 96% : 4% v korist knjižnega gradiva, torej lahko sklepamo, da so knjižnice našega območja še prav tako tradicionalne kot druge slovenske knjižnice, in da pojma medioteka zanje še ne moremo uporabljati.
Število knjig na učenca (gre za 18,8 knjige na učenca) kar odgovarja tudi rezultatu ankete drugih slovenskih knjižnic (17,6 knjige na učenca) je zadovoljivo in ima svoj učinek. Potrjuje ga mednarodna raziskava o branju, ki jo navaja Novljanova (Novljan, 1994), ko pravi da so velike knjižnice močno povezane s stopnjo bralne pismenosti, zato so tudi v Sloveniji učenci šol z večjo količino knjig dosegli boljše rezultate na testih branja.
Raziskava pa je tudi opozorila, da povezava med količino knjig in branjem ni eksponentna in da naše standardno določilo 8-10 knjig na učenca zagotavlja ustrezen bralni razvoj.
Knjižnice bi morale zato bolj pazljivo oblikovati knjižno zalogo in redno izločati neustrezno in zastarelo gradivo ter jo posodabljati z avdiovizualni-mi mediji, ki so nepogrešljivi del pri izvajanju sodobnih metod pouka in samostojnega učenja učencev.
B.Srednja šola
V treh knjižnicah srednjih šol je bilo 17.995 naslovov knjig, ali 4,5 naslova knjig na učenca in učitelja oz. 39.645 izvodov knjig ali 10 knjig na učenca in učitelja.
Matič-Zupančič, J. Pomen kadrov za uspešno delovanje šolske knjižnice
Standard priporoča v knjižnicah srednjih šol 10-15 knjig in sedanja količina z 10 knjigami je spodnja meja doseganja standarda (druge slovenske srednješolske knjižnice imajo 13 knjig na učenca in učitelja).
Od treh naših srednješolskih knjižnic, ima ena nekaj več kot 6000 enot, dve pa od 14000 do 19000 enot knjižnega gradiva.
Tabela B: Temeljna zaloga knjižničnega gradiva
Gradivo	Štev.izv.	%
Knjige	39.645	(96,7%)
Periodika	155	(0,3%)
Neknjižno gradivo	1195	(3%)
Skupaj	40.995	(100%)
Razmerje med različnimi vrstami gradiva je skoraj enako kot v osnovnošolski knjižnici na našem območju. Razlika je edino pri periodiki. V knjižnici srednjne šole je 1 naslov periodičnega tiska prisoten v 1,4 izvodih, v knjižnici osnovne šole pa je 1 naslov periodike prisoten le v enem izvodu.
Med neknjižnim gradivom je največ video gradiva (36%), avdio gradiva (21%), drugega gradiva pa je (43%). Pojavlja se pa tudi že multimedia kot vrsta neknjižnega gradiva.
Slovenske srednješolske knjižnice imajo v svoji temeljni zalogi knjižničnega gradiva 95% knjig, 1% periodike in 4% neknjižnega gradiva.
Prirast knjižničnega gradiva
A. Osnovna šola
Tabela 2A: Prirast knjižničnega gradiva
Gradivo Prirast	Knjige		Periodika		Neknjižno gradivo	Skupaj
	nasl.	izv.	nasl.	izv.	nasl.	izv.
Celoten prirast	8512	12.176	23	23	192	12.391
Za celotni letni prirast mi je le 7 knjižnic od 15 anketiranih posredovalo popolne podatke o naslovih in izvodih po posameznih zvrsteh knjižničnega gradiva.
Knjižnica 41(1997)2/3
8 anketiranih knjižnic mi ni posredovalo podatkov o številu naslovov in izvodov periodičnega tiska, 10 knjižnic pa mi ni posredovalo podatkov o številu izvodov neknjižnega gradiva, zato so podatki, ki sem jih navedla v tabeli, le delni.
Kot je iz tabele razvidno, so knjižnice osnovnih šol pridobile 12.391 enot knjižničnega gradiva in to večinoma z nakupom(večinoma gre za gradivo v slovenščini).
Med knjižničnim gradivom je bilo 98 % knjig in brošur, 0,1% periodičnega tiska in 1,5% neknjižnega gradiva. Če primerjamo razmerje z gradivom temeljne knjižnične zaloge, se odnos med vrstami gradiva ne izboljšuje, celo slabši je.
Če primerjamo prirast knjižničnega gradiva v drugih slovenskih knjižnicah, je odnos 81% knjižnega gradiva : 10% periodičnega tiska in 9% neknjižnega gradiva neprimerno bolj sodoben kot v naših knjižnicah in kaže na dejstvo, da knjižnice že postajajo sodobni mediotečni centri, na našem območju pa še opravljajo tradicionalno vlogo.
Knjižnice našega območja so pridobile 1,7 knjige na učenca (standard predvideva 1 knjigo na učenca za ohranjanje in obnavljanje živosti knjižne zaloge), v slovenskih knjižnicah pa je to 0,78 izvoda knjige na učenca. Če primerjamo naslove, pa gre za nakup 1,2 naslova knjige na učenca (v slovenskem merilu pa gre za nakup 0,6 naslova na učenca).
Posamezen naslov knjige je bil zastopan v 1,4 izvodih, naslov periodike pa v enem izvodu.
Tako razmerje učencem ponuja razmeroma pisano izbiro knjižnih novitet, slaba stran pa je v tem, da povzroča težave pri obveznem branju, ker se naslov pojavlja v premalo izvodih.Velike težave pa imamo v našem okolju zlasti splošnoizobraževalne knjižnice, kjer učenci iščejo manjkajoče izvode za obvezno branje, ki bi se praviloma morali nahajati v šolskih knjižnicah.
B.Srednja šola
Tabela 2B: Prirast knjižničnega gradiva
132
1 GradivoPrirast	Knjige		Periodika		Neknjižno gradivo	Skupaj
	nasl.	izv.	nasl.	izv.	nasl.	izv.
Celoten prirast	1416	2294	18	18	192	2504 |
Matič-Zupančič, J. Pomen kadrov za uspešno delovanje šolske knjižnice
Kot je iz tabele razvidno, so knjižnice srednjih šol pridobile 2504 izvode knjižničnega gradiva, od tega je bilo 91,8% izvodov knjig, 0,7% periodike in 7,5 neknjižnega gradiva.
Primerjava s pridobljenim knjižničnim gradivom slovenskih srednjih šol kaže, da so slovenske srednje šole med letnim prirastom imele 78,40% izvodov knjig, 15,22% periodičnega tiska in 6,38% neknjižnega gradiva.
Standard predpisuje, da morajo knjižnice srednjih šol, ki so dosegle standard temeljne knjižne zaloge, pridobiti vsako leto 1,5 knjige na uporabnika.
V šolskem letu 1995/96 so anketirane knjižnice našega območja pridobile le 0,4 knjige na uporabnika (standard je dosežen le 42%) kar je premalo, še zlasti če vemo, daje v temeljni zalogi le 10 knjig na uporabnika in da imajo knjižnice zaradi sprememb programov šol veliko neustreznega gradiva. Naslov knjige v prirastu je prisoten v 1,6 izvodih, naslov periodike je prisoten le v enem izvodu. S prirastom knjižnice se povečuje izbor knjižnega gradiva, manj pa dostopnost. Da sam izbor knjižničnega gradiva ni posebno dober, kažejo tudi podatki, da na uporabnika pride le 0,3 naslova. Večina knjižničnega gradiva je v slovenščini, pridobljeno pa je bilo večinoma z nakupi.
Rada bi poudarila, da bo samo knjižničar z adekvatno izobrazbo (VII.ali Vl.stopnja izobrazbe in strokovni izpit bibliotekarske stroke) lahko opravil kvalitetno izbiro letnega prirasta šolske knjižnice. Seveda morajo biti v njej enakovredno zastopana vsa predmetna področja, ki so podlaga vzgojno-izo-braževalnemu delu šole.
Pri tem bo knjižničarjevo sodelovanje z učitelji segalo na področja, kot pravi Breda Filo1 "bibliografskega znanja, s pomočjo katerega bo lahko ocenjeval knjigo po določenih vidikih: ugotavljal bo pomen avtorja, serije, založbe, nivo predstavitve, organizacijo snovi, ocenjeval registre in bibliografijo".
Ravno tako mora knjižničar poznati literaturo za otroke in mladostnike, deloval naj bi pri spodbujanju bralne in informacijske pismenosti, odločal naj bi se tudi za primerno literaturo za prosti čas, ki naj bi bila primerna starostni stopnji otroka in mladostnika, izbiral naj bi primerno literaturo za samoučenje in za razvijanje kreativnih potencialov učencev, dijakov in učiteljev.
133
Knjižnica 41 (1997)2/3
Strokovna ureditev
A.Osnovna šola
Standardi pravijo, da mora biti vse knjižnično gradivo v knjižnici prosto dostopno za uporabnike.
Katalogi (vrste, urejenost in dostopnost) pa največ govorijo o strokovni urejenosti knjižničnega gradiva, o njegovi dostopnosti ter o izobraževanju uporabnikov za samostojno uporabo knjižnice in njenih gradiv.
Vse osnovnošolske knjižnice našega območja imajo knjižnično gradivo postavljeno v prosti pristop. Osnovnošolske knjižnice, tako kot to predpisujejo standardi, imajo ureditev leposlovja po starostnih stopnjah (C,P,M). Leposlovje v tujih jezikih je ločeno postavljeno, prav tako tudi ljudsko slovstvo. Strokovna literatura pa je postavljena v okviru skupili UDK.
Ena od anketiranih šolskih knjižnična vprašanje o vrstah klasičnih katalogov odgovarja, da imajo v knjižnici samo inventarno knjigo.
Klasičnih katalogov (AIK,UDK, naslovni,tematski) nima 8 osnovnošolskih knjižnic ali 53% knjižnic. AIK klasičnega kataloga nimata dve knjižnici, 5 knjižnic nima UDK kataloga, torej uporabniku ne more izbrati gradiva v okviru določenega strokovnega področja, 5 knjižnic pa nima klasičnega naslovnega kataloga.
Situacija seje močno izboljšala že leta 1991, s prihodom strojne in programske računalniške opreme v knjižnice, zlasti pa s programom Šolska knjižnica, ki s pomočjo enkratnega računalniškega vnosa gradiva samodejno izpiše vse potrebne kataloge: AIK, UDK, naslovni, tematski, omogoča pa tudi retrospektivne poizvedbe po izdaji, kraju in letu izdaje, založbi, zbirki, postavitvi, vrsti gradiv oziroma po vsem, kar smo vnesli v vnosno masko.
Do zdaj je računalniško opremljenih 12 osnovnošolskih knjižnic, z drugimi besedami, 80% osnovnošolskih knjižnic ima zdaj računalniške AIK,UDK in naslovne kataloge.
Večina šol že ima avtomatizirano izposojo , to je 10 knjižnic ali 66%, od teh desetih knjižnic 4 že izposojajo s pomočjo črtne kode.
Nekatere knjižnice pa še opravljajo retrospektivni vnos knjižničnega gradiva v računalnike.
Matič-Zupančič, J. Pomen kadrov za uspešno delovanje šolske knjižnice
Do zdaj je v naših osnovnošolskih knjižnicah računalniško vnešenih cca 95.000 enot knjižničnega gradiva, kar je 55 % temeljne knjižnične zaloge vseh osnovnošolskih knjižnic.
Razveseljuje dejstvo, da se bodo zdaj šolski knjižničarji lažje posvečali informacijskemu delu z uporabniki, moti pa, da knjižnice do zdaj še nimajo zadostnega števila terminalov za poučevanje informacijskih spretnosti.
Šole imajo računalniški program Šolska knjižnica in to različne verzije, 3.11, 4.00,4.11,4.12.
Dve šoli sta poleg tega da imata zadnji verziji programa Šolska knjižnica, že vključeni v COBISS/OPAC kot pridruženi članici, dve knjižnici pa imata tudi že dostop do Interneta.
B.Srednja šola
V knjižnicah sredjne šole je vse gradivo glede na normative in standarde postavljeno v prostem pristopu po UDK skupinah.
Vse naše srednješolske knjižnice imajo gradivo v prostem pristopu, postavljeno po UDK skupinah.
Dve knjižnici od treh, ali 66% ima vse potrebne klasične kataloge (AIK,UDK,naslovni), ena knjižnica pa ima samo računalniške kataloge. Vse knjižnice imajo popolne računalniške kataloge. Dve knjižnici imata verzijo 4.12 Šolske knjižnice in sta tudi pridruženi članici COBISS/OPAC, ena knjižnica pa ima verzijo 3.11 programa Šolska knjižnica.
Dve knjižnici imata avtomatizirano izposojo, izposojata s pomočjo črtne kode, ena knjižnica pa še retrospektivno vnaša v računalnik knjižnično gradivo.
Vse tri knjižnice so do sedaj vnesle 32.682 enot knjižničnega gradiva, kar je 79.7% temeljne zaloge.
Dve knjižnici imata dostop do Interneta, v eni sta dva terminala za uporabnike, v drugi pa samo eden.
Zaključek
Kot so pokazali rezultati ankete, je na našem območju zelo velik kadrovski primanjkljaj v osnovnošolskih in srednješolskih knjižnicah.	I OO
Knjižnica 41 (1997)2/3
Knjižničarji so močno obremenjeni, v zadnjem času tudi z učbeniškimi skladi, ampak se zelo trudijo pri opravljanju številnih nalog.
Vse večje bibliopedagoškega in informacijskega dela z uporabniki, zelo lepe rezultate pa so knjižničarji našega območja dosegli pri uvajanju računalnikov v delo in poslovanje knjižnic. Odločitve za vključenost v COBISS in Internet povečujejo on-line dostopnost do številnih informacijskih baz.
Pri temeljni knjižnični zalogi bi bilo potrebno več izločanja zastarelega ali programom vzgojno-izobraževalnega dela šol neustreznega knjižničnega gradiva, med zalogo je premajhna prisotnost neknjižnega gradiva in periodike, tako da knjižnice še niso postale multimedijski centri za učenje, poučevanje in samoučenje in so bolj namenjene motiviranju na področju bralne pismenosti (čeprav s premajhnim številom izvodov).
Seveda jih pestijo tudi številni prostorski problemi, kijih tukaj nismo analizirali.
Delo šolskih knjižničarjev, pa je kot pravi Novljanova^, ko se sklicuje na De Silvo in Turriffa, "eno najtežjih in izziv knjižničarju.Za današnjo stopnjo razvoja šolskih knjižnic (pomanjkanje prostora, pomanjkanje kadra, pomanjkanje sredstev za pridobivanje knjižničnega gradiva, pomanjkanje tehnologije, predvsem računalniške in komunikacijske, pomanjkanje časa, sredstev in ustreznih programov za izobraževanje, pomanjkanje strokovnih priročnikov in navodil, nekooperativnost pedagoškega kadra, pomanjkanje znanja o uporabi knjižnice med pedagoškim kadrom ipd.) pa to velja še posebno izrazito.
Predvsem knjižničarstvo, ki dobro pozna slabe pogoje delovanja, ta hip preveč pričakuje od knjižničarja. Ta bi moral delati, vedeti in poznati: kako se vrsta novih medijev vključi v knjižnično gradivo in razširi za aktivno uporabo pri pouku; nove predmetnike in nove metode učenja; obvladovati računalnike in različne online dosegljive baze podatkov; izvajati program in pospeševati sodelovanje; reševati problem asistence učitelju in učencu; uporabo knjižnice v različnih učnih situacijah; poznati različnost učiteljev in učencev. Imeti bi moral smisel za razvoj, organizacijo,sprejemanje novosti. Biti bi moral učitelj, pomožna oseba, tehnik, administrator, pa tudi "deklica za vse". Zadnje pa za tiste, ki njegovih nalog ne poznajo in mu ne priznavajo profesionalne vloge".
Torej je pred vsemi šolskimi knjižničarji res velikanski izziv.
Matič-Zupančič, J. Pomen kadrov za uspešno delovanje šolske knjižnice
Literatura
1.	Filo, B. "Knjižnice in pedagoški sistem". Knjižnica 35(1991)2-3 : 28
2.	Novljan, S.; M. Steinbuch. Šolska knjižnica v izobraževanju (za 21. stoletje). Ljubljana : Narodna in univezitetna knjižnica, 1994, str. 3-30
3.	Novljan, S. "Velikost knjižne zbirke in njen vpliv na razvoj branja". Knjižnica 39(1995)3:58
4.	"Standardi in normativi za šolske knjižnice". - V': Vzgojno-izobraževalno delo v šolski knjižnici mediateki. Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1990, str. 9-13
5.	Stružnik, E. "Kako so šolski knjižničarji usposobljeni za svoje delo?". Šolska knjižnica 4(1994)8 :5
137
Progress in the libraryf
/VT
I /1 I arikind has been documenting knowledge for thousands of years. And we make sure you keep a clear view.
Lange & Springer is one of the leading serviee enterprises for scientific libraries. We vvill get you newspapers, serials, monographs and electronic media. We plače great emphasis on individual serviee, vvhich is why you are always served by your personal customer
adviser at Lange & Springer. We wi11 be glad to make you a personal offer vvithout obligation.
Call us, or write to us.
Lange & Springer
EMmm
rnM^mrn^,fi|:f 3 §/3;||p5f0M3Ql3 42 0 6 lil
POTREBE UPORABNIKOV -NOVI IZZIVI ZA KNJIŽNIČARJE
USER NEEDS -NEW CHALLENGES FOR LIBRARIANS
VLOGA MLADINSKIH KNJIŽNIČARJEV PRI RAZVIJANJU BRALNIH INTERESOV MLADIH
Blanka Bošnjak, Mariborska knjižnica, Enota Pionirska knjižnica, Maribor
UDK 028.5:372.3/.4
Povzetek
Prispevek skuša prikazati specifiko dela mladinskih knjižničarjev v mladinskih knjižnicah ali oddelkih za otroke do 15. leta starosti, kakor tudi v šolskih knjižnicah, kjer je poudarek predvsem na pedagoški usposobljenosti mladinskih knjižničarjev, ki je temelj za njihovo bibliopedagoško dejavnost.
Prispevek pojasnjuje tudi vlogo mladinskih knjižničarjev pri spodbujanju in razvijanju bralnih interesov otrok ter mladostnikov, v kateri z različnimi ciljno usmerjenimi dejavnostmi pridobivajo bralce.
UDC 028.5:372.3/.4
Summary
The article presents specific features of the work of librarians in libraries for young people or in the departments for children under 15 years, as well as in school libraries whereupon educational training of librarians vvhich is the basis for their bibliopedagogic activity is stressed.
The article also explains the importance of the role of librarians for young people using specially directed activities to attract readers in the process of enhancement and development of reading interests of children and young people.
BOŠNJAK, Blanka: Librarians' role in developing interest for reading with young people. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,141-154
Knjižnica 41 (1997)2/3
1.uvod
V okvir splošnoizobraževalnih knjižnic v Sloveniji sodijo tudi mladinske oz. pionirske knjižnice in oddelki, ki imajo določeno starostno omejitev za svoje člane - v takšno knjižnico se lahko včlanijo otroci in mladostniki do 15. leta starosti. Člani pionirskih knjižnic (Pionirske knjižnice Rotovž, Pionirske knjižnice Nova vas in Pionirske knjižnice Tabor) v Mariborski knjižnici postanejo bralci s pristopno izjavo, ki jo podpišejo starši. Članska izkaznica velja za vse enote Mariborske knjižnice in za vse obiskovalce so vpis ter storitve knjižnice brezplačne, npr. obisk razstav, prireditev, izposoja, informacije...
Članom je na voljo knjižno in neknjižno gradivo. H knjižnemu gradivu štejemo:
-	leposlovne knjige za mlade bralce do 15. leta starosti v slovenščini in nekaterih tujih jezikih (hrvaškem, angleškem, nemškem...),
-	poučne in strokovne knjige z vseh področij znanosti za mlade bralce do 15. leta starosti,
-	periodika v slovenščini in nekaterih tujih jezikih.
Neknjižno gradivo pa je zastopano z:
-	avdiokasetami,
-	videokasetami,
-	igračami v igroteki Pionirske knjižnice Nova vas.
Mladinski knjižničarji opravljajo v okviru splošnoizobraževalnih knjižnic in šolskih knjižnic "gigantsko delo" v korist otrok in mladine, saj so prve kulturni in informacijski centri, druge pa so s svojim gradivom ter dejavnostjo redni del vzgojno-izobraževalnega sistema.
S funkcijami in nalogami, ki jih opravljajo v svojih okoljih, tudi uresničujejo člena 17 in 31" Konvencije o otrokovih pravicah", ki se glasita takole:
"Države podpisnice priznavajo pomembno vlogo množičnih občil in otroku zagotavljajo dostop do informacij in gradiv iz najrazličnejših domačih in mednarodnih virov, zlasti tistih, katerih cilj je krepitev otrokove družbene, duhovne in nravstvene blaginje ter telesnega in duševnega zdravja. V ta namen naj države podpisnice:
a) spodbujajo javna občila k širjenju za otroka družbeno in kulturno koristnih informacij in gradiv v skladu z duhom 29. člena;
Bošnjak, B. Vloga mladinskih knjižničarjev pri razvijanju bralnih interesov mladih
b)	spodbujajo mednarodno sodelovanje pri ustvarjanju, izmenjavi in širjenju takšnih informacij in gradiv iz najrazličnejših domačih in mednarodnih kulturnih virov;
c)	spodbujajo ustvarjanje in razširjanje otroških knjig;
d)	spodbujajo javna občila, da posvečajo posebno pozornost jezikovnim potrebam otroka, kije pripadnik manjšinske skupine ali staroselec (indigen-ous);
e)	spodbujajo razvoj ustreznih smernic za zavarovanje otroka pred informacijami in gradivi, ki škodujejo njegovi blaginji, upoštevaje določbe 13. in 18. člena."1
"1. Države podpisnice priznavajo otrokovo pravico do počitka in prostega časa, do igre in razvedrila, primernega otrokovi starosti, in do prostega udeleževanja kulturnega življenja in umetnosti.
2. Države podpisnice naj spoštujejo in podpirajo otrokovo pravico polno se udeleževati kulturnega in umetniškega življenja in naj spodbujajo zagotavljanje ustreznih in enakih možnosti kulturnega, umetniškega, razvedrilnega in prostočasnega udejstvovanja.'"
2. Pomen in vloga mladinskih knjižničarjev
Za ilustracijo pomembnosti vloge mladinskih knjižničarjev pri razvijanju bralne kulture mladih naj navedem podatke (primerjalno od leta 1992 do leta 1996) o številu dejavnosti v vseh pionirskih enotah ter oddelkih za mladino v Mariborski knjižnici in obisku mladih bralcev pri teh dejavnostih, ki se izvajajo prav z namenom, da zadostimo ciljem knjižnične, knjižne in književne ali literarne vzgoje, o čemer bo govor pozneje.
Podatki so vzeti iz poročil Mariborske knjižnice za leta 1992,1993,1994,1995 in 1996.
1	Konvencija o otrokovih pravicah. Ljubljana: Slovenski odbor za UNICEF, 1977, 7
2	Konvencija o otrokovih pravicah. Ljubljana : Slovenski odbor za UNICEF, 1997,.
143
Knjižnica 41 (1997)2/3
Tabela 1: Tabela števila dejavnosti in obiska.
	1992	1993	1994	1995	1996
Število dejavnosti	383	433	462	493	500
Obisk mladih na dejavnostih	8952	9776	10691	11774	13623
Vsako leto opažamo porast števila mladih obiskovalcev pri dejavnostih, ki so v Mariborski knjižnici zastopane z razstavami (tematskimi z vodstvi in priložnostnimi), s srečanji z ustvarjalci (pisatelji, pesniki, ilustratorji), z delavnicami (literarnimi, likovnimi, glasbenimi...), z urami pravljic, s kvizi in ugankami, z organiziranimi obiski knjižnice, z igralnico za majhne in velike, s Klubom bralcev, s filatelističnim krožkom in z Veselimi počitnicami (med zimskimi in poletnimi počitnicami). To nas še dodatno spodbuja, da krog dejavnosti širimo - kolikor je le možno ob primarnem delu v knjižnici.
Mladinski knjižničarji v Mariborski knjižnici smo prepričani, da ti podatki kažejo tudi na naš prispevek v skupnem trudu vseh mladinskih in šolskih knjižničarjev na Slovenskem za razvoj bralne kulture mladih.
Mladinski knjižničarji oz. knjižničarji, ki delajo v mladinskih knjižnicah in oddelkih, sodijo med strokovne kvalificirane knjižničarske delavce, ki v splošnoizobraževalnih knjižnicah od I. do V. tipa opravljajo knjižničarska strokovna dela, kakor je zapisano v Normativih in standardih za splošnoizobraževalne knjižnice: "...Za posebne naloge mora imeti SIK specializiran strokovni kader. Specializacijo potrebujejo delavci, ki delajo z mladim bralcem, delavci v knjižnično informacijski in dokumentacijski dejavnosti, (...) v matični dejavnosti ter v drugih specialnih službah. "3
Glede "prostorskih standardov" izvemo nadalje, da: "Območje za izposojo na dom ima prostore za prosto dostopno postavitev in za izposojo knjižničnega gradiva za odrasle, za predšolske otroke in cicibane, za pionirje in mladino do 15 let starosti, prostor za tehnično manipulativna opravila pri izposoji, postavitev katalogov, informacij in manjše bralne površine.
Območje za izposojo gradiva mladim bralcem naj se razširi v klubsko urejene prostore za vzgojno-izobraževalno delo, namenjeno knjižni in kulturni vzgoji mladih."4
"Normativi in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice". Poročevalec Kulturne skupnosti Slovenije, 6(1987)28: 75.
"Normativi in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice". Poročevalec Kulturne skupnosti Slovenije, 6(1987)28:72.
3
144 4
Bošnjak, B. Vloga mladinskih knjižničarjev pri razvijanju bralnih interesov mladih
2.1. Bibliopedagoška funkcija mladinskih knjižničarjev
Kot je razvidno že samo iz različnih delov Standardov, lahko sklepamo, da imajo mladinski knjižničarji v odnosu do svojih uporabnikov, starih do 15 let, še neko specialno funkcijo, ki bi jo lahko imenovali kar vzgojno-izo-braževalna oz. pedagoška funkcija, ki je prisotna v vseh oblikah dela z mladimi bralci:
-	v izposoji, ki je primarna funkcija vsake knjižnice,
-	v bibliopedagoškem delu, ki osvešča mlade bralce o pomenu knjižnic, knjig in branja nasploh, o načinu "uporabe" knjižnic in njihovega fonda..., ali če definiramo to področje s tremi temeljnimi pojmi, ki so med seboj zelo prepleteni:
knjižnična vzgoja,
knjižna vzgoja,
književna ali literarna vzgoja.
Slika 1: Shematični prikaz bibliopedagoškega dela v mladinski knjižnici ali oddelku
Defininicije teh treh pojmov so lahko naslednje:
Knjižnična vzgoja je postopno, sistematično in starostni stopnji primerno usposabljanje otrok in mladostnikov za samostojne uporabnike knjižnice in knjižničnega gradiva s pomočjo ustreznih knjižničnih pomagal: leksikonov, enciklopedij, priročnikov, bibliografij, atlasov, slovarjev, katalogov (ročnih ali računalniških).
Knjižna vzgoja je prav tako postopna, sistematična in starostni stopnji primerna vzgoja ob knjigi za knjigo. Otroci in mladostniki se postopoma oblikujejo v bralce ter uporabnike knjižnega gradiva (strokovnih oz. poučnih
Knjižnica 41(1997)2/3
in literarnih del), pa tudi v uporabnike neknjižnega gradiva (npr. avdioviz-ualnega gradiva).
Knjižna in knjižnična vzgoja potekata že od predbralnega obdobja in sicer individualno z vsakim posameznim obiskovalcem mladinske knjižnice ali oddelka ob njegovem obisku v knjižnici (npr. med izposojo) ali skupinsko npr. pri organiziranih obiskih knjižnice, raznih dejavnostih).5
2.2. Književna vzgoja
Književna vzgoja kot del knjižne vzgoje, je tudi postopna, sistematična in starostni stopnji primerna vzgoja prav tako ob knjigi za knjigo, vendar se pri tem segmentu otroci in mladostniki oblikujejo predvsem v bralce literarnih del.
Književna vzgoja v knjižnici temelji, kakor tudi "poučevanje" mladinske književnosti v šoli, na treh temeljnih smotrih:
pridobivanje književnega znanja - izobraževalni smoter, razvijanje bralne (recepcijske) sposobnosti - funkcionalni smoter, razvijanje bralne kulture - vzgojni smoter.6
Vsekakor se knjižnična, knjižna in književna (literarna) vzgoja v knjižnici prepletajo, še posebej sta močno povezani knjižna in književna vzgoja.
V književno vzgojo so v pionirskih knjižnicah Mariborske knjižnice usmerjene predvsem naslednje dejavnosti za mlade bralce:
2.2.1. Ure pravljic
Ure pravljic - za otroke od 4. do 6. leta in - od 7. do 10. leta,
rt se redno vsakotedensko izvajajo za vsako starostno skupino otrok posebej i treh enotah Mariborske knjižnice:
- v Pionirski knjižnici Rotovž,
v Pionirski knjižnici Nova vas,
5	Pobe, M., Pahor, N. in Stružnik, E. Napotki za izvajanje bibliopedagoškega dela z razrednimi 4-upmami v šolski knjižnici. Vzgojno-izobraževalno delo v šolski knjižnici - medioteki. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1990,14.
6	Milane, V. Dečje jezička stvaralaštvo. Novi Sad, 1969, 14.
146
Bošnjak, B. Vloga mladinskih knjižničarjev pri razvijanju bralnih interesov mladih
- v Knjižnici Janka Glazerja Ruše.
O urah pravljic, pravljičarstvu, pripovedovanju zgodb je na voljo ogromno strokovne literature, zato sedaj teh pojmov ni potrebno podrobneje teoretično opredeljevati. Na tem mestu bi rada samo izpostavila tezo Metke Kordigel7, kije postavljena kot primerjava trivialne literature (kiča) in pravljice: " (...) da tudi pravljice (govorimo o klasičnih ljudskih pravljicah) zadovoljujejo otrokove (z njegovim osebnostnim razvojem pogojene) potrebe po močnih dražljajih, logični zgodbi, intenzivnih čustvenih doživetjih in predvsem: tudi pravljice imajo sposobnost zadovoljevanja otrokove potrebe po varnosti." Vendar pa: "Recepcija pravljice v zgodnji fazi otrokovega razvoja vendarle prinaša nekaj odločilnih prednosti, saj edina pospešuje razvoj domišljijske sposobnosti v okolju, ki tak razvoj blokira."
Naj izpostavim še eno izmed opredelitev pomembnosti pravljic v zgodnjem otrokovem razvoju Mete Grosman8, ki se glasi takole: "Danes vemo, da ves proces primarne socializacije otroka in še zlasti njegovo uvajanje v poznejše družbene vloge poteka prav s pomočjo pravljicam in leposlovni pripovedi podobne fiktivne rabe jezika, s katero ga mati uvaja v svet drugih. Zato je otrok, ki je izkustveno komaj kaj odmaknjen od te zgodnje razvojne stopnje, še posebej dojemljiv za fiktivno rabo jezika raznih oblik pripovedi."
2.2.2. Klub bralcev
Klub bralcev je v Pionirski knjižnici Rotovž redna vsakotedenska skupinska oblika dela z mladimi od 11. do 15. leta starosti. Mladi bralci tu na različne načine prihajajo v stik z mladinsko književnostjo, npr. s pogovori o knjigah, ki lahko zajemajo tudi branje, spoznavanje in interpretacijo, kar na neprisiljen način spodbuja k branju kvalitetnih literarnih del za mladino. Tematsko je Klub bralcev zasnovan v obliki projektnega dela na določeno temo, metodično pa se izvaja na interakcijsko - komunikacijski način9.
Da bo ta teoretična opredelitev dela v Klubu bralcev jasnejša, je najbolje, da opišem, kako je to praktično potekalo v šolskem letu 1996/97: v tem letu se je skupina otrok oz. mladostnikov Kluba bralcev v Pionirski knjižnici Mariborske knjižnice po enoletnem premoru ponovno osnovala, zato so bila prva srečanja v večji meri namenjena različnim oblikam spoznavanja. Prizadevali smo si namreč ustvariti vzdušje, v katerem bi s pomočjo homogenosti skupine, visoke stopnje poznavanja, sproščenosti med člani laže približali literarno besedilo in vzpostavili pozitiven odnos do branja ter izrabili
7	Kordigel, M- "Otroci potrebujejo kič: otroci potrebujejo pravljice". Otrok in knjiga, 21 (1994)37:51.
8	Grosman, M. Bralec in književnost. Ljubljana: DZS, 1989, 37.
9	Bošnjak, B. "Interakcijski modeI komunikacije z mladimi bralci." Knjižnica, 40(1996) 3/4:121-123.
Knjižnica 41 (1997)2/3
možnost aktivnega razširjanja novo pridobljenih informacij za estetsko, izkustveno in domišljijsko doživljanje članov kluba.
Ker smo že v začetku vedeli, da želimo druženje v Klubu bralcev zaključiti pogovorom z enim izmed slovenskih mladinskih avtorjev, smo se odločili, da "predelamo" literarni opus le-tega. Člani kluba so se odločili za Vitana Mala, to dejstvo pa je kar samo nakazalo, da lahko vedenje o literarnem besedilu prenesemo tudi v primerjavo s filmom in stripom - primer je literarno delo Poletje v školjki.
Po vsaki prebrani knjigi smo glede na vsebino in osebna doživetja pri branju pripravili likovno delavnico (slikanje na svilo, oblikovanje gline).
Celoletno druženje smo zaključili s pogovorom s pisateljem in filmskim ustvarjalcem Vitanom Malom. Pogovor z gostom so z mentorsko pomočjo pripravili in izvedli člani kluba sami, kakor tudi spremljevalni program z dramatizacijo odlomka iz knjige Poletje v školjki ter z vokalno-instrumental-no interpretacijo filmske glasbe enako naslovljenega filma za mladino. V prostoru, kjer seje odvijal pogovor, pa so člani kluba pripravili tudi razstavo knjig Vitana Mala in izdelkov likovnih delavnic, ki so se tematsko povezovali z literarnim opusom in so hkrati predstavljali scenografijo za dramatizacijo že omenjenega odlomka.
2.2.3. Pogovori z literarnimi in likovnimi ustvarjalci
Pogovori z literarnimi in likovnimi ustvarjalci, ki sodijo med priložnostne dejavnosti za mlade bralce (približno od 10. leta naprej), se izvajajo v mladinskih enotah in oddelkih Mariborske knjižnice. Ta dejavnost ima nalogo, da mlade bralce še nekoliko drugače motiviramo za branje, saj osebni stik z ustvarjalci - bodisi s pisatelji ali ilustratorji še dodatno "prizemlji" literaturo kot nekaj realnega, sodobnega. S pomočjo pogovora dobijo mladi bralci dodatne spodbude, da prično o prebranem bolj intenzivno razmišljati ali pa, da preberejo še kakšno delo avtorja, ki so ga imeli možnost spoznati.
Največji učinek v motivaciji za branje pa dosežejo te aktivnosti tedaj, če se skupina otrok sama pripravi za pogovor z ustvarjalcem, tako da preberejo čim več njegovih del, se o njih z vodjem skupine (knjižničarjem...) o svojih vtisih in morebitnih nejasnostih pogovorijo ter pripravijo vprašanja za avtorja. Tak pogovor bo prava nadgradnja in poglobljena senzibilizacija prebranega in zelo močna odskočna deska za nadaljnje branje, saj bo lok - knjiga-bralec - avtor s tem v celoti razvit in zaradi osebnih čustvenih doživetij ob pogovoru zelo močno zasidran v mladem bralcu.
Centralna oblika komunikacije je v tem primeru dialog, ki predstavlja dvosmerno empatično komuniciranje, pri čemer prihaja do medsebojnega vpliva
Bošnjak, B. Vloga mladinskih knjižničarjev pri razvijanju bralnih interesov mladih
udeležencev, (bralcev in avtorja). Dialog pa predstavlja tako in tako "ideal medčloveške komunikacije".10
Čemu pa naj bi si mladinski knjižničarji toliko prizadevali za razvijanje bralnih interesov mladih?
Zakaj si prizadevamo razvijati toliko različnih oblik dela z mladimi bralci? Vse to ima samo en skupni cilj: pridobiti čim več mladih za branje oziroma za branje kvalitetnih del iz mladinske književnosti.
3. Učinki branja
Učinke branja11 je zelo težko eksperimentalno opisati in predvidevati. Učinki besedila so namreč odvisni od:
-	bralčevega sodelovanja, kije pogojeno z njegovo osebnostjo, kar prispeva k določenemu oblikovanju pomena,
-	razvitosti njegove bralne sposobnosti, ki je sorazmerna z njegovim poznavanjem bralnih tehnik pri branju različnih besedil (pri otrocih je ta postavka zelo pomembna, saj so ti šele na začetku spoznavanja bralnih tehnik).
Učinki branja na mlade bralce so naslednji:
-	neposredni (zadovoljstvo, sprejemanje ali odklanjanje besedila),
-	trajni (oblikovanje otrokove osebnosti in njegovega odnosa do drugih ljudi in sveta).
Ker so učinki branja pri mladih bralcih osebnostno pogojeni, njihov vpliv pa zelo močan, je to področje toliko bolj težavno za proučevanje in opisovanje. Otroci zelo negotovo sodelujejo pri metodah neposrednega in posrednega izpraševanja ter zbiranja podatkov. So samovoljni in če so že pripravljeni govoriti o prebrani literaturi ter o svojem doživljanju o tem, odgovarjajo v glavnem glede na svoje interese, tok misli, in ne sledijo toliko danim vprašanjem.
Čemu mladi bralci sploh berejo literarna dela? Odgovorov je lahko več:
-	za zabavo,
-	zaradi iskanja rešitev za svoje težave (iskanje vzornikov, želja po tem, kaj drugi mislijo o takšnih in drugačnih problemih),
10	Bratanic,M. Mikropedagogija: iiiterakcijsko-komunikaci]skiaspcktodgoja. Zagreb: Školska knjiga, 1993,98.
11	Grosman, M. Bralec in književnost. Ljubljana: DZS, 1989,33-40.
Knjižnica 41 (1997)2/3
- zaradi spoznanja o možnosti svojih prihodnjih vlog v določenih življenjskih situacijah.
3.1. Literarni vzorniki
Literarni vzorniki in spoznanja o možnostih za svoje prihodnje vloge imajo zaradi predstavitvene dodelanosti in osebne čustvene nevpletenosti (v realnih okoliščinah zaradi čustvene prizadetosti slabše vidimo in razumemo izkušnjo) večji vpliv na otroka, kakor srečanja s stvarnimi ljudmi in situacijami.12
Ta vpliv je bil že od nekdaj zelo dobro poznan, še posebej vpliv literarnih vzornikov, saj so ga predvsem nekoč (danes to ni tako izrazito) mnoga literarna dela pisana za mladino izvrstno uporabljala v vzgojne namene (npr. v obliki moralnega nauka).
Vendar pa ne moremo govoriti o identifikaciji otrok in mladostnikov z literernimi vzorniki, saj bi to pomenilo, da si mladi bralec stvarno domišlja, da je neka druga osebnost. To pa bi že pomenilo skrajni primer izgube zveze z realnostjo oziroma patološki primer, kar pa ni značilno za otrokovo doživljanje leposlovnih junakov. Mlademu bralcu literarni vzorniki pomenijo le "prijatelje' iz literature, saj imajo otroci nasploh zelo dobro razvito sposobnost prehajanja iz realnosti v domišljijske svetove (npr. pri otroški igri) in spet nazaj v realnost. Oboje se pri njih večkrat celo prepleta, vendar z jasno postavljenimi mejami med realnostjo in fiktivnostjo.13
3.2. Pozitivni učinki branja
Naj izpostavim torej nekaj zelo pomembnih funkcij branja kvalitetne mladinske književnosti, ki imajo daljnosežne učinke na mladega bralca in njegov razvoj (socialni, osebnostni, jezikovni, razvoj domišljijske dejavnosti).
1 Brsrje kvalitetne literature mlademu bralcu omogoča uspešnejšo sociali-zg^.ja m lažji vstop v njegovo kulturno okolje, ki se pričenja že v zelo obdobju razvoja - predvsem z igro (socialni razvoj).
2. Hit področju osebnostnega razvoja omogoča branje otroku tudi izgradnjo v fc4f oi v vrednostni sistem, saj v literarnih junakih prepoznava sebe in svoje ■kž^vfc ir« med njimi išče vzornike. Branje tako pomembno vpliva na:
12 (/f',~mm, 'A lira ec m književnost. Ljubljana: DZS, 1989, 37. 1 S D 1 ^ C'n ,min' ^ ,'ra^ecknjiževnost. Ljubljana: DZS, 1989, 36.
Bošnjak, B. Vloga mladinskih knjižničarjev pri razvijanju bralnih interesov mladih
-	dojemanje samega sebe,
-	občutke in mnenje o drugih ljudeh.
3.	Branje literature krepi tudi sposobnost domišljijske dejavnosti, kar mlademu bralcu pripomore k razvoju domišljijskega razumevanja, ki mu pomaga reševati konfliktne situacije, v katerih se znajde v družbi. Razne situacije v literaturi v tem primeru pomenijo neke vrste simulacijo realnih življenjskih situacij, ki jih je mladi bralec v določenih literarnih delih že "uvidel" (razvoj domišljijske dejavnosti).
4.	Na podlagi jezikovnega razvoja mladega bralca pa branje zahtevnejših, umetniško oblikovanih besedil razvija njegovo zmožnost simboličnega izražanja. To mu omogoča, da bolj nadzorovano uporablja zahtevnejše jezikovne strukture in razvija asociativne ter druge oblike mišljenja, kar ga pripravlja na svet odraslih. (Slika 2)
Zato je še kako pomembno, da mladim bralcem ponudimo in jih navdušimo za branje kvalitetnih mladinskih del prav tedaj, ko osebnostno zorijo in se umeščajo v svoje okolje z določenimi kulturnimi in sociološkimi značilnostmi!
Slika 2: Shematični prikaz nekaterih pozitivnih učinkov branja na mladega bralca.
MLAD! BRALEC	VRSTA RAZVOJA	PO/.ITIVNI UČINKI VPLIVI BRANJA KVALITETNE MI AD KNJI/
V	/ SOCIALNI RAZVOJ ;_	_ -USPEŠNLJŠA SOCIALIZACIJA -LAŽJI VSTOP V DOLOČLNO KIJI TURNO OKOLJE
s— 01 ROK \ ali MLADOSTNIK 1	- OSLBNOSTNI RAZVOJ —	DOJEMANJE SAMEGA ■>• I7GRADNJA VREDNOSTNEGA^ SISTEMA ^-~-*kDOJI-MANJE DRUGIH LJUDI
	RAZVOJ DOMIŠLJIJSKE DEJAVNOSTI	RAZVOJ DOMIŠLJIJSKEGA REŠEVANJE REALNIM P" RAZUMEVANJA -K0NEL1KTN1II SITUACIJ
	S JEZIKOVNI RAZVOJ-	7 AH'I I- VNhJŠt* JEZIKOVNE RAZVOJ SIMBOLIČNEGA^""^ SIRUKU Rh — 17RA/.ANJI: ASOC1ATIVNO MIŠLJENJE
151
Knjižnica 41 (1997)2/3
4. Od slikanice do literarne teorije
Ken Watson14, priznan avstralski strokovnjak na področju mladinske književnosti in literarne teorije, je razvil model branja slikanic od otroštva pa do pozne adolescence - do 18. leta starosti, kar pozneje navezuje na literar-noteoretična znanja.
Njegovi argumenti za tovrstno navezavo so naslednji:
-	kombinacija besed in slik je najobičajnejša oblika komunikacije v današnjem svetu;
-	bralci bi morali razvijati spretnosti interpretacije vizualnih predstav ob določenem besedilu in analizo vpliva le-teh na proces branja;
-	bralci bi morali s pomočjo analize dojeti, da je pomen vizualnih predstav zelo močno povezan s kulturo, iz katere izhajajo, npr. v slikanici z naslovom "Dajmo psu ime" - Give a Dog a Name (Barrie Wade in David Parkins) - se pojavi v neki družini pes, za katerega ne vedo, kako mu je ime, in ga zatem želijo priklicati z raznimi imeni, pes pa se ne odzove vse do takrat, ko ga stari oče pokliče z imenom ženskega spola - pes je pravzaprav psička in zato ni reagirala na množico pasjih imen moškega spola.
Bralni proces je torej v povezavi z bralčevim doživljanjem sveta:
1)	sestavljanje grafičnih znakov ter sintaktičnih in semantičnih povezav - za to je potrebno bralčevo brezpogojno obvladovanje jezika in bralnih tehnik;
2)	napoved pomena na osnovi zbranih povezav;
3)	testiranje napovedi;
4)	potrditev napovedi in morebitne korekture, če je potrebno. In kako približati literaturo bralcem?
1.	prebrano je treba povezovati z bralčevim doživljanjem;
2.	pomembno je upoštevati bralčeve odzive;
3.	pomembno je upoštevati tudi nasprotne argumente pri bralčevem odzivu;
4.	pomembno je, da pretresemo ozive in komentarje v manjših skupinah;
5.	na koncu s pomočjo skupinskih ali individualnih aktivnosti omogočimo domišljijsko poustvarjanje.
14 Watson, K. Using picture books unth older children. (Prispevek s konference v Amsterdamu od 9.-11. julija 1997, ki se je imenovala IAIMTE Conferencc on the teachmg and learning of language and literature.).
Bošnjak, B. Vloga mladinskih knjižničarjev pri razvijanju bralnih interesov mladih
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je pomen posameznih literarnih del mnogoplasten in da se lahko izlušči samo v kontekstu socialnih, političnih in kulturnih okoliščin.
5. Zaključek
Nenazadnje pa ima lahko prizadevanje mladinskih knjžničarjev za popularizacijo branja med mladimi pozitivne učinke ne le za mlade bralce same, o čemer sem vseskozi govorila, temveč tudi za zviševanje družbenega položaja knjižničarjev na Slovenskem, saj po raziskavah priznanega slovenskega bibliotekarskega strokovnjaka Jožeta Urbanije knjižničarji, ki jih je zajel v svoji raziskavi o družbenem položaju oz. statusu knjižnjičarjev, med devetimi poklici knjižničarje uvrščajo na osmo mesto. Na prvem mestu je poklic pravnika, ki mu sledijo naslednji poklici: inženir, novinar, zavarovalni angent, stevardesa, trgovski potnik, učitelj v osemletki, knjižničar in kmet.15
In zakaj naj bi bila prizadevanja, o katerih že vseskozi teče beseda, mladinskih knjižničarjev v splošno izobraževalnih in šolskih knjižnicah tako pomembna?
Naj namesto odgovora citiram že omenjenega strokovnjaka Jožeta Urbanijo, ki je v svoji doktorski disertaciji ugotovil naslednje:
Med 17 domnevnimi vzroki za nizki družbeni položaj so anketirani knjižničarji izbrali naslednjih pet vzrokov, ki najbolj znižujejo njihov družbeni položaj:
-	Ljudje na splošno zelo malo vedo o knjižničarskem delu.
-	Uporabniki knjižnic enačijo knjižničarje z administrativnimi delavci.
-	Delo knjižničarja je slabo plačano.
-	Skromen obseg pristojnosti in odločanja knjižničarja ima za posledico nizki družbeni položaj.
-	Ljudje danes vse manj berejo. Zaradi tega je tudi ugled knjižničarja vse manjši."16
15	Urbanija, f. Strokovni in družbeni položaj knjižničarjev v razvoju knjižničarstva in v njegovi sodobni funkciji. Doktorska disertacija. Ljubljana, 1995.
16	Urbanija, /. Strokovni in družbeni položaj knjižničarjev v razvoju knjižničarstva in v njegovi sodobni funkciji. Doktorska disertacija. Ljubljana ,1995,258.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Literatura
1.	Bošnjak, B. "Interakcijski mode) komunikacije z mladimi bralci." Knjižnica, 40 (1996) 3/4:114-133.
2.	Bratanič, M. Mikropedagogija: interakcijsko-komunikacijski aspekt odgoja. Zagreb: Školska knjiga, 1993.
3.	Grosman, M. Bralec in književnost. Ljubljana: DZS, 1989.
4.	Jamnik, T. Knjižim vzgoja otrok od predbralnega obdobja do 9. leta starosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1994.
5.	Kobe, M., Pahor, N. in Stružnik, E. Napotki za izvajanje bibliopedagoškega dela z razrednimi sknpinami v šolski bijižnici. Vzgojno-izobraževalno delo v šolski knjižnici - medioteki. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1990.
6.	Kordigel, M. "Otroci potrebujejo kič: otroci potrbujejo pravljice". Otrok in knjiga, 21 (1994) 37:50-57.
7.	Kordigel, M. Mladinska literatura, otroci in učitelji: komunikacijski model poučevanja mladinske književnosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1994.
8.	Mariborska knjižnica, Maribor. Poročilo za leto 1992. Maribor: Mariborska knjižnica, 1993.
9.	Mariborska knjižnica, Maribor. Poročilo za leto 1993. Maribor: Mariborska knjižnica, 1994.
10.	Mariborska knjižnica, Maribor. Poročilo za leto 1994. Maribor: Mariborska knjižnica, 1995.
11.	Mariborska knjižnica, Maribor. Poročilo za leto 1995. Maribor: Mariborska knjižnica, 1996.
12.	Mariborska knjižnica, Maribor. Poročilo za leto 1996. Maribor: Mariborska knjižnica, 1997.
13.	Milarič, V. Dečje jezičko stvaralaštvo. Novi Sad, 1969.
14.	Konvencija o otrokovih pravicah. Ljubljana : Slovenski odbor za UNICEF, 1997
15.	Normativi in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice. Poročevalec Kulturne skupnosti Slovenije, 6(1987)28: 70-78.
16.	Urbanija, J. Strokovni in družbeni položaj knjižničarjev v razvoju knjižničarstva in v njegovi sodobni funkciji. Ljubljana, 1995. (Doktorska disertacija).
17.	Watson, K. "Using picture books with older children". (Prispevek s konference v Amsterdamu od 9.-11. julija 1997), IAIMTE Conference on the teaching and learning of language and literature.). Amsterdam, 1997
KNJIŽNICA JE TUDI OKOLJE ZA URESNIČEVANJE DRUGAČNIH DUHOVNIH IN INTELEKTUALNIH INTERESOV BRALCEV
Desanka Tavčar-Pernek, Mariborska knjižnica
UDK 027.022:028.8
Povzetek
V prispevku skušam opozoriti na pomembno kulturno vlogo knjižnice v svojem okolju, saj s svojimi sekundarnimi dejavnostmi ustvarja in poustvarja kulturne vrednote, posreduje kulturne vrednote in bogati kulturno življenje v svojem okolju.
Prispevek vsebuje teoretična izhodišča in oblikovne zasnove različnih oblik dejavnosti, stikov z javnostjo, povezavo med različnimi kulturnimi ustanovami, drugi del pa je praktičen prikaz kulturnih dejavnosti za odrasle bralce v Mariborski knjižnici od leta 1992 do 1996.
KLJUČNE BESEDE: splošne knjižnice, dejavnosti za odrasle, razstave, prireditve.
UDC 027.022:028.8
Summary
The article calls attention to the important cultural role of the library in its environment; the library with its secondary activities creates and recreates cultural values, thus acting as a mediator, enriching cultural life in its environment.
The article contains theoretical stand-points and formal schemes of different forms of activities, public relations, and contacts with different cultural institutions; the second part brings practical presentation of activities for adult readers in the Maribor Library from 1992 to 1996.
Key vvords: Public libraries, activities for adult users, exhibitions, performances
TAVČAR-PERNEK, Desanka: The library is also an environment for the realiz-ation of different cultural interests of readers. knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3, 155-169
155
Knjižnica 41 (1997)2/3
1. Uvod
Knjižnica je javna kulturna ustanova, v kateri se knjižničarji dnevno srečujemo z novimi, aktualnimi problemi, s tem seveda z novimi izzivi. Pred te izzive nas vsakodnevno vodijo bralci z enkratnimi ali redko ponovljivimi informacijskimi, strokovnimi, socio-psihološkimi problemi. Potreba po uporabi knjižnice in potreba po informaciji se jasno kaže v vseh družbenih sredinah, ne glede na starost, izobrazbo, etnično pripadnost in ostale družbene determinante človeštva. Posamezniki obiščejo knjižnico zaradi želje po strokovnem izobraževanju, hkrati pa lahko svoje pridobljeno znanje širijo v umevanju umetnosti, naravoslovnih in humanističnih ved in na ta način bogatijo svoje osebno življenje in znanje. Knjižnica je ustanova, ki s svojim knjižničnim fondom, strokovnim in leposlovnim, z informacijsko službo, računalniško podprtimi sistemi, uresničuje želje in potrebe po znanju.
Večina ljudi obiskuje knjižnico prav zaradi njene osnovne storitvene dejavnosti, del populacije bralcev pa zahaja vanjo tudi zaradi drugih motivov in interesov, kot so spremljanje novih idej, raziskovanje, želja po potešitvi umetniških interesov in podobno. Vsi ti začutijo knjižnico tudi kot ustanovo, ki poleg svoje osnovne dejavnosti opravlja tudi funkcijo kulturnega središča in posredovalca kulture v širšem pomenu besede. Kultura je širok pojem, saj "sodi v kulturo vse tisto, kar je človeški duh v preteklosti doživel in predal opredmeteno naslednjim pokolenjem vse do današnjega dne. Nadalje sodi v kulturo zmožnost sodobnega pokolenja, da s podoživljanjem vsega tega zaklada črpa svojo duhovno hrano za čim bolj človeško življenje. In končno dodaja vsako pokolenje v kulturni zaklad svoj ustvarjalni prispevek."1
Zato bi morali biti knjižničarji mnogo več kot čuvarji knjig, več kot zbiralci knjig v knjižnicah. Hraniti knjige, jih posredovati in približati bralcem je veliko in humano dejanje, ni pa dovolj, saj se mora knjižničar zavedati, da je neke vrste "kulturni poslanec". Spremljati mora novosti na področju bibliote-karstva, primerjati delo s svojimi kolegi v isti ustanovi in zunaj nje in iskati inovativne rešitve za svoje delo. Vse to je pogoj, da bo knjižničarstvo v svoji sredini zastopal strokovno in kvalitetno, kar pa je zopet pogoj za organizacijo dodatne ponudbe knjižnice.
_ _ , 1 Ramovš, joze: Temeljno človekovo duhovno dogajanje. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige,
I 56 1990,111
Tavčar-Pernek, D. Knjižnica je tudi okolje za uresničevanje drugačnih duhovnih in
intelektualnih interesov bralcev
2. Oblike dejavnosti v knjižnici
Podoba knjižnice je odvisna od mnogih dejavnikov, med drugim tudi od kulturnih in drugih organiziranih dejavnosti in prireditev. Sekundarna dejavnost knjižnice je lahko zelo razvejana in mnogovrstna, saj vključuje mnoge oblike afirmacije knjižnice navzven.
Oblike dejavnosti so lahko dvojne:
1.	Knjižnica se lahko vključi v različne programe za propagando in predstavljanje knjižnic. Ena od takih tradicionalnih manifestacij je "Mesec knjige", naslednja "Mednarodni dan knjige", in nenazadnje tudi vključevanje knjižnice in knjižničarjev v državno in mednarodna združenja knjižnic in knjižničarjev. Aktivno vključevanje in sodelovanje v teh oblikah omogoča izmenjavo raznovrstnih, tako strokovnih kot organizacijskih izkušenj.
Na tem področju iz izkušenj opažam premajhno povezanost knjižnic. Slovenski prostor je zaradi svoje velikosti obvladljiv, zato bi knjižnice ob takih priložnostih morale sodelovati.
2.	Najpogostejše oblike javnega delovanja knjižnice so:
a)	razstave:
-	knjižne;
-	tematske;
-	priložnostne;
-	likovne.
Ob tem moramo opozoriti na prenose razstav znotraj knjižnice (če je enot več) in iz knjižnice. Pomembna so tudi vodstva po razstavah, ki morajo biti strokovno organizirana.
b)	prireditve:
-	predstavitve knjig;
-	literarni večeri;
-	bralne ure;
-	pogovori z ustvarjalci;
-	strokovna predavanja;
-	potopisna predavanja.
c)	organizirani obiski knjižnic, vodstvo skupin po knjižnici.
d)	aktivni stiki z javnostjo:
-	članki v časopisju;
-	brušure knjižnic;
-	plakati ter druge oblike reklame in informiranja;
-	internet;
-	povezanost z mediji (radio, TV, časopisi).
Knjižnica 41 (1997)2/3
2.1. Razstave
Razstave so dokaj razširjena oblika knjižničnih dejavnosti. KNJIŽNE RAZSTAVE:
Med mnogimi vrstami knjižnih razstav, ki jih knjižnica lahko pripravlja, lahko izdvojimo dve osnovni, in sicer: razstavo dragocenosti in raritet, ki jih knjižnica hrani, in pa razstavo novitet, ki jih prejema. Obe obliki sta zelo privlačni in potrebni, saj izredno prispevata k popularizaciji knjižnice in knjige med bralci.
TEMATSKE RAZSTAVE:
Ta oblika predstavlja za oblikovalce razstave največji izziv in je hkrati najzanimivejša in najlepša. Oblikovalci tematske razstave zberejo v ta namen gradivo, knjižno in neknjižno, z njegovo vsebino pa opozarjajo na posamezna strokovna in znanstvena področja, umetnost, v povezavi s tem predstavljajo ljudi, območja, kraje, običaje, predstavijo pomembne dogodke v sedanjosti ali preteklosti...
Talfco kot vse ostale je treba tudi tematske razstave organizirati profesionalno, temo je treba precizno strokovno obdelati, skrbeti za oblikovno plat razstave (primeren prostor, jasnost in zračnost razstave), eksponati morajo biti opremljeni z legendami in pojasnili o gradivu...
PRILOŽNOSTNE RAZSTAVE:
Priložnostne razstave so po svoji vsebini bodisi podobne tematskim (obdelujejo določeno temo v sedanjosti ali preteklosti), lahko pa so dejansko rezultat določenih priložnosti, prav tako v sedanjosti ali preteklosti (aktualni krajevni dogodki, jubileji, obletnice...).
LIKOVNE RAZSTAVE:
Razstave likovnih del in ostalih del s področja likovne umetnosti so prav tako pogosta oblika razstav v knjižnicah. Tu gre predvsem za predstavitev zunanjih ustvarjalcev, ki jih knjižnica povabi, da razstavljajo, ali pa svojo razstavo ustvarjalci ponudijo knjižnici sami.
Pomembno vlogo pri likovnih razstavah predstavlja prostor, saj ima le malokatera knjižnica ustrezen prostor, ki bi ustrezal pogojem, ki jih za postavitev likovna razstava zahteva.
Tavčar-Pernek, D. Knjižnica je tudi okolje za uresničevanje drugačnih duhovnih in
intelektualnih interesov bralcev
2.2. Prireditve
Knjižnica mora pri organizaciji različnih prireditev skrbeti, da z njimi zaobseže vsa področja človekovega življenja. Najpogostejše so res prireditve, ki se dotikajo literature, njenega ustvarjanja in ustvarjalcev literarnih del, vendar se v sodobnem življenju človeka kažejo tudi želje in potrebe po seznanjanju z drugimi vedami, tako strokovnimi kot tudi popolnoma poljudnimi. Zato morajo oblikovalci prireditev dobro poznati ciljno skupino in vedeti, komu bodo posamezno vrsto prireditve ponudili.
PREDSTAVITVE KNJIG; POGOVORI Z USTVARJALCI
Ta dokaj razširjena dejavnost v knjižnicah se navezuje na njeno primarno dejavnost. Pomembno je, da v poplavi knjig, ki v slovenskem prostoru letno izidejo, izberemo tiste, ki zaradi svoje vsebine ali namena trenutno najbolj ustrezajo aktualnim družbenim in socio-psihološkim momentom.
Izbiramo lahko med aktualnimi strokovnimi in poljudnimi novitetami, med leposlovno literaturo, ki je prejela knjižno nagrado, med teksti, ki so pred izidom in podobno. V predstavitev knjige lahko vključimo tudi avtorja -ustvarjalca. Pogovor z ustvarjalcem mora potekati po določenih pravilih, upoštevaje mnoge življenjske norme. Povezovalec pogovora se lahko opira zgolj na predstavljeno knjižno delo, lahko pa svoj pogovor zastavi širše in se v njem dotakne tudi avtorjeve osebnosti, profesionalnosti, njegovih ambicij in podobno.
Predstavitev knjižnega dela lahko pripravimo ločeno, velikokrat pa se nam ponudi priložnost združiti oboje.
LITERARNI VEČERI; BRALNE URE
Literarni večeri so prav tako ustaljena oblika afirmacije knjižnice, s katero knjižnica omogoča predstavitev znanih in neznanih literatov. Velikokrat pripravljamo v knjižnicah literarne večere še neobjavljenih literarnih del, saj mnogi avtorji vidijo v knjižnici edino možnost za svojo javno predstavitev. Seveda pa knjižnica stremi za tem, da pripravlja literarne večere z uveljavljenimi in priznanimi literati.
Podobna oblika so bralne ure, za katere že samo ime razlaga o njihovem namenu. Nekoč tako zelo priljubljena oblika druženja ljudi sedaj ponovno pronica v knjižnice. Oblikovalcem in izvajalcem bralne ure omogočajo nešteto možnosti izbire literature, ne glede na zvrst in obliko, čas nastanka, namen. Izkušnje kažejo, da bralne ure v sodobnem, medijsko natrpanem življenju med obiskovalce prireditev prinašajo pozitivno presenečenje in spremembo, ki kar kliče po obujanju te stare čitalniške navade.
Knjižnica 41(1997)2/3
PREDAVANJA
Sodobno življenje nam ponuja nešteto možnosti in področij, iz katerih lahko organiziramo predavanje. V zadnejm času obiskovalce najbolj zanimajo ekološka problematika, psihologija vsakdanjega življenja, narkomanija, skratka problemi sodobnega človeka, ki kar kličejo po strokovnih odgovorih; na takšna predavanja se strokovnjaki radi odzovejo.
POTOPISNA PREDAVANJA
Potopisna predavanja so zelo privlačna oblika prireditve in za to vrsto predavanj vlada izredno zanimanje. Avtorji - popotniki - popestrijo predavanje z diapozitivi, filmi, velikokrat so predavatelji tudi avtorji knjig, in tako lahko potopisnemu predavanju pridružimo še predstavitev knjige.
Za vse oblike dejavnosti, ki jih organiziramo v knjižnici velja, da mora imeti knjižnica zanje ustrezne razstavne in druge prostore, v katerih lahko ustvarimo primerno vzdušje in ki ustrezajo določeni obliki prireditve. Oblikovalci prireditev se morajo nanje ustrezno strokovno pripraviti.
2.3. Organizirani obiski knjižnice, vodstvo skupin po knjižnici
Organizirani obiski knjižnice sodijo med tiste vrste prireditev oz. dejavnosti, s katerimi se knjižničarji trudimo knjigo in knjižnico približati bralcu, ga spoznati z namenom knjižnice in njeno dejavnostjo, mu približati delo strokovnih služb, ki delujejo v njej in ga naučiti, da se bo v knjižnici znal orientirati. Idealno bi bilo, da bi vsakega novovpisanega bralca knjižničarji uvedli v uporabo knjižnice, pomembno pa je tudi, da knjižnica sama povabi ciljne skupine (predšolske in šolske otroke, dijake, študente, pa tudi skupine odraslih) na ogled in vodstvo po knjižnici. Veliko je šol, ki v okviru bibliope-dagoških ur ali ur slovenskega jezika v šoli zaprosijo za organiziran obisk knjižnice, in prav je, da jim to ustanovo, kijih spremlja na vsakem koraku v življenju, dostojno predstavimo.
2.4. Aktivni stiki z javnostjo
Pri afirmaciji knjižnice imajo stiki z javnostjo izreden pomen. V nadaljevanju se bom omejila na nekaj osnovnih oblik stikov.
160
Tavčar-Pernek, D. Knjižnica je tudi okolje za uresničevanje drugačnih duhovnih in
intelektualnih interesov bralcev
ČLANKI V ČASOPISJU
V dnevnem tisku zasledimo zelo malo člankov o knjižnicah in njihovih dejavnostih, zato je nujno, da za predstavitev ustanove poskrbimo knjižničarji sami. Ne samo tisti, ki se ukvarjamo z dejavnostmi, temveč moramo tudi ostali skrbeti za kontinuirano poročanje o delu knjižnice, poslovanju, novostih v stroki in sploh o knjižničnem sistemu. Le tako bo javnost sprejela knjižnico kot del kuturnega vsakdanjika, z njo zaživela in s posebnim interesom spremljala vse oblike dejavnosti. Pa tudi obratno - tudi časopisje bo moralo prevzeti vlogo permanentnega poročevalca o tovrstni obliki kulture, za kar pa časopisja v tem trenutku ne moremo okarakterizirati. Za tovrstno afirmacijo so predvsem pomembni in primerni lokalni časopisi, kar pa ne pomeni, da o večjih dogodkih ne obvestimo ostalih, tudi strokovnih časopisov.
BROŠURE
Veliko slovenskih knjižnic že ima izdelano brošuro, v kateri lahko najdemo vse potrebne informacije o knjižnici: podatke o enotah, morebitnem biblio-busu, odpiralnem času, oblikah dejavnosti, o zgodovini knjižnice... To je pomembna oblika dejavnosti, s katero lahko knjižnica direktno vpliva na bralca. Pomembno je, da skrbimo za aktualnost brošure, sproti vnašamo vanjo spremembe in novosti.
PLAKATI TER DRUGE OBLIKE REKLAME IN INFORMIRANJA
To je stara, vendar prodorna oblika obveščanjabralcev o delovanju knjižnice. Knjižnice velikokrat same izdelujejo propagandni material, vabila, letake in podobno, s katerimi vabijo ljudi v knjižnico in na prireditve. Z uporabo osebnih računalnikov in primernih programov imamo nešteto možnosti za izdelavo različnih vabljivih in privlačnih oblik propagandnega materiala.
INTERNET
Za razliko od plakatov in ostalih pisnih oblik reklamnega materiala ponuja internet mnogo več oblikovnih in sporočilnih možnosti. Kar nekaj slovenskih knjižnic že ima izdelane domače strani na internetu, na katerih se predstavlja knjižnica kot ustanova v celoti, predstavlja svoje oblike dela, urnik, na teh straneh pa najdemo tudi ažurirane podatke o prireditvah v knjižnici. Ta moderna oblika stika z javnostjo je seveda vedno bolj uporabljena in primerna za čas, v katerem knjižnica v tem trenutku eksistira.
Knjižnica 41 (1997)2/3
3. Skupina za dejavnosti
Ko govorim o pojmu "skupina za dejavnosti", razmišljam o večjih knjižnicah, v katerih se skupina dejansko lahko formira. Seveda lahko v manjših knjižnicah predstavlja "skupino" en sam človek - knjižničar. Kakorkoli že, uspešno delovanje skupine je odvisno od mnogih vidkov.
3.1. Pogoji za uspešno delovanje skupine
STRUKTURA SKUPINE
Skupino mora sestavljati več ljudi z različno strokovno izobrazbo. Le tako se lahko problemov lotimo kompleksno in na zadovoljivem strokovnem nivoju; tudi končni učinek je zato po pričakovanju pozitiven.
KREATIVNOST SKUPINE
Delo skupine mora temeljiti na ustvarjalnosti in kreativnosti. Kreativnost je pogojno odvisna od strokovnosti. Član skupine je lahko kreativen in ustvarjalen le, če ga pri delu vodi znanje.
DELOVNA ETIKA
Skupina mora pri svojem delu upoštevati naslednje vidike:
1.	željo po izobraževanju;
2.	željo po raziskovanju;
3.pripravljenost	na spremembe;
4.	željo po aktivnem skupinskem delu, s katerim negira morebitno pasivnost posameznika;
5.	samodisciplino.
Za učinkovitost skupine so torej potrebni kreativni posamezniki, pri katerih bi poudarila predvsem:
1.	znanje iz različnih znanstvenih disciplin in strokovnih področij;
2.	sposobnost za skupinsko delo;
3.	spretnost;
4.	inovativnost;
5.	obvladovanje javnosti;
6.	sposobnost javnega nastopanja;
7.	motivacija za delo.
Tavčar-Pernek, D. Knjižnica je tudi okolje za uresničevanje drugačnih duhovnih in
intelektualnih interesov bralcev
4. Stiki z javnostjo
V skupini za dejavnosti je nujno potreben človek, ki skrbi za stike z javnostjo. Zelo težko je dovolj dobro poskrbeti za informiranje javnosti, saj strokovna in oblikovna plat razstave ali organizacija prireditve zahteva veliko vloženega napora. Zavedati se moramo, da so stiki z javnostjo "premišljena, načrtovana in trajna dejavnost, ki teži k vzpostavljanju in vzdrževanju vzajemnega razumevanja med neko organizacijo in (njeno javnostjo)."2 Ce povzamemo te besede: knjižnica lahko pripravi še tako dober "proizvod", vendar če ta ne bo pravilno in pravočasno predstavljen in ponujen javnosti, je vse delo zaman. Naše delo bo cenjeno šele, če bo sporočilo javnosti ustrezno in le z vztrajnim in permanentno strokovnim pristopom k delu v skupini za dejavnosti si lahko zagotovimo naklonjeno mnenje.
Delo, ki ga opravlja skupina za dejavnosti v knjižnici, je vsekakor specifično in se od ustanove do ustanove razlikuje. Oblikovalci razstav in prireditev usmerjamo ves svoj trud proti enemu samemu končnemu cilju, in sicer k posredovanju informacij na drugačen način. Če nam uspe svojo osnovno knjižnično dejavnost uresničiti na visokem strokovnem nivoju, poleg tega pa izpeljati še vrsto različnih aktivnosti, bo knjižnica uživala sloves ustanove, ki svojim obiskovalcem ponudi mnogo več kot knjigo ali informacij o. Podoba knjižnice je odvisna od mnogih socioloških, psiholoških in drugih vidikov, in prav v širitvi dejavnosti vidim tudi rešitev za izboljšanje statusa in podobe knjižnice v okolju, v katerem deluje. Član skupine, ki skrbi za stike z javnostjo, bi moral zato upoštevati tri vidike dela:
1.	sodelovanje z javnostjo;
2.	delovanje za javnost;
3.	delovanje v javnosti.
Le ob upoštevanju vseh treh vidikov bo ožja in širša javnost dobila pravo predstavo o ustanovi in njenih aktivnostih.
5. Povezanost kulturnih ustanov
V svoji nekajletni praksi v skupini, ki opravlja in pripravlja različne dejavnosti, sem opazila določen problem, in sicer zaprtost kulturnih ustanov v prostor. Redke so ustanove, ki želijo povezano pripravljati in opravljati svojo sekundarno dejavnost (razstave, prireditve, okrogle mize, predavanja...) še s kakšno drugo ustanovo. Mnogokrat se na majhnem prostoru znajde kar
2 Krniič, Ivan: Stiki z javnostjo. Pomen in oblikovanje identitete knjižnice, v Knjižnica, 33,3-4, Lj, 1989
Knjižnica 41 (1997)2/3
nekaj ustanov, ki ponujajo svoje dejavnosti hkrati, nepovezano in neafirmir-ano.
Takšemu stihijskemu delu kulturnih ustanov bi se lahko izognili:
1.s	formiranjem skupnega koordinacijskega telesa vseh teh ustanov;
2.	z izdelavo vsaj okvirnega skupnega programa;
3.	z izmenjavo izkušenj;
4.	z izmenjavo sodelavcev;
5.	s prenosi dejavnosti med ustanovami;
6.	s pravilnim in pravočasnim stikom z javnostjo.
Ob upoštevanju teh pogojev bi kulturno življenjev določenem okolju zaživelo in zadihalo popolnoma drugače, prireditve bi si sledile organizirano, tako strokovno kot časovno, izognili bi se terminskim prekrivanjem različnih prireditev in s tem zmanjšali zbeganost obiskovalcev.
6. Dejavnosti za odrasle bralce v mariborski knjižnici
V	Mariborski knjižnici že vrsto let skrbimo za dejavnosti, s katerimi tudi na drugačen način vabimo obiskovalce v knjižnico. V sklopu dejavnosti potekajo tri popolnoma različne veje za tri različne ciljne skupine obiskovalcev, in sicer:
-	dejavnosti za mlade bralce;
-	dejavnosti za odrasle bralce;
-	Univerza za tretje življenjsko obdobje.
Zamrla nam je oblika dejavnosti, za katero menim, daje povzročila kar veliko vrzel v delovanju, namreč dejavnost za mladostnike. Mladostniki so skupina, ki predstavljajo kar 21% vseh vpisanih bralcev v Mariborski knjižnici, zato bomo v bodoče o njih morali še posebej razmišljati.
V	nadaljevanju svojega referata se bom osredotočila na prikaz dejavnosti za odrasle bralce v Mariborski knjižnici, kije splošna knjižnica s 17 enotami, od katerih so trije oddelki za odrasle, Velika čitalnica, 10 kombiniranih oddelkov in trije oddelki za otroke in mladino. Ob tako široki mreži oddelkov nam je uspelo vzpostaviti stanje, v katerem potekajo različne oblike dejavnosti za odrasle bralce. Dejavnost je dokaj široko razvita, saj poteka v vseh enotah, kjer so zagotovljeni vsaj minimalni prostorski pogoji.
Tavčar-Pernek, D. Knjižnica je tudi okolje za uresničevanje drugačnih duhovnih in
intelektualnih interesov bralcev
6.1. Skupina za dejavnosti v Mariborski knjižnici
v Mariborski knjižnici smo formirali skupino, ki permanentno skrbi za organizacijo dejavnosti. Sestavljajo jo bibliotekar, dva višja knjižničarja in knjižničar.Ta skupina skrbi za večje tematske razstave in prireditve, hkrati pa opravlja tudi funkcijo koordinatorja dejavnosti v ostalih enotah. Prav zaradi razvejanosti oddelkov Mariborske knjižnice je nemogoče, da bi skupina s svojim delom pokrivala tudi ostale oddelke, zato v njih manjše tematske, priložnostne in likovne razstave in morebitne prireditve organizira knjižničar ali knjižničarji, ki so tam zaposleni. V skupino občasno vabimo tudi druge sodelavce, njihova pomoč pri organizaciji in strokovni pripravi je več kot dobrodošla, saj je skupina številčno premajhna, da bi zmogla tako obsežno delo priprave razstav in prireditev. Tako se mnogokrat zgodi, da strokovne priprave za prireditev ali razstavo potekajo izven delovnega časa ali pa celo doma. V skupini se zavedamo kadrovske problematike v knjižnici, vendar bomo morali razmisliti tudi o širitvi in morebitni drugačni organiziranosti skupine.
6.2. Organizacija dela skupine in koordinacija z drugimi enotami
1.	LETNI NAČRT
Skupina za dejavnosti za odrasle že v mesecu septembru izdela program razstav in prireditev za naslednje koledarsko leto. Ta program vključuje vrsto razstav in prireditev v vseh oddelkih Mariborske knjižnice, hkrati pa izdela tudi okvirni finančni načrt za posamezno obliko dejavnosti. Letnega načrta se skušamo čim bolj držati, saj nam je delo na ta način olajšano. Sprotnega načrtovanja dejavnosti na priporočam, saj lahko v tem primeru pride do nepredvidenih kadrovskih težav, težav pri iskanju fonda in podobno. Seveda pa dopuščamo odstopanja od zastavljenega programa, saj moramo pri izvajanju dejavnosti upoštevati tudi aktualne lokalne dogodke, morebitne ponudbe avtorjev in založb za predstavitve knjig in podobno.
Hkrati z izdelavo letnega načrta za dejavnosti za odrasle poteka tudi koordinacija s skupino za dejavnosti za mlade bralce, saj morajo biti dejavnosti usklajene strokovno in tematsko, prostorsko in časovno. Ob izdelavi načrta razmišljamo tudi o morebitnih prenosih že postavljenih razstav iz drugih enot.
2.	MESEČNI NAČRT
Skupina je zadolžena tudi za izdelavo mesečnega programa dejavnosti za odrasle bralce. Posredujemo ga sredstvom javnega obveščanja, mariborski
Knjižnica 41 (1997)2/3
turistični agenciji MATIC, kulturnim organizacijam, ustanovam ter šolam. Izdelamo tudi mesečni program za bralce in obiskovalce prireditev, seveda v primerni obliki (zgibanka) in s privlačno oblikovno vsebino. Te programe posredujemo vsem oddelkom Mariborske knjižnice.
3.	OBVEŠČANJE O DEJAVNOSTIH
Logično je, da izdelamo tudi vabila za posamezno prireditev oz. razstavo. Oblikovano imamo bazo oz. katalog obiskovalcev, in sicer po posameznih tematskih področjih, tako da obveščamo obiskovalce tudi individualno pisno na dom.
Ob večjih tematskih razstavah izdelamo tudi urnik vodstev po razstavi, o tem prav tako obvestimo javnost, predvsem šole.
Mariborska knjižnica ima izdelano tudi domačo stran na internetu, tako da lahko bralci in obiskovalci knjižnice in prireditev najdejo informacije o dejavnosti tudi tam.
4.	ARHIVIRANJE RAZSTAV
Pomembna naloga skupine za dejavnosti je vsekakor tudi, da vsako razstavo, ki jo pripravi, tudi primerno arhivira. V Mariborski knjižnici popišemo knjižno gradivo, ki smo ga razstavili, prav tako tudi neknjižno, pregledamo knjigo vtisov in ugotovimo število obiskovalcev in odmevnost razstave, vsako razstavo tudi fotografiramo in urejamo foto album razstav in prireditev. Neknjižno gradivo (tekst, fotografije, slike, napise...) primerno arhiviramo, tako da je gradivo zaščiteno in pripravljeno za morebiten prenos in podobno.
6.3. Dejavnosti za odrasle bralce v mariborski knjižnici v letih 1992 - 1996
1. RAZSTAVE
V letih 1992 -1996 smo v Mariborski knjižnici pripravili 337 razstav, in sicer:
-	36 večjih tematskih;
-	157 manjših tematskih;
-	73 priložnostnih in spominskih;
-	34 likovnih;
166 - 37 prenosov razstav.
Tavčar-Pernek, D. Knjižnica je tudi okolje za uresničevanje drugačnih duhovnih in
intelektualnih interesov bralcev
Tabela 1: Vsebinski in številčni prikaz razstav v Mariborski knjižnici v letih 1992- 1996
	OBLIKA RAZSTAV				
Vsebina razstav	Večje tematske	Manjše tematske	Priložnostne razstave	Likovne razstave	Prenosi razstav
Domoznanske	5	10		3	6
Etnografske	2	11	4		5
Spominske	4	3	11		1
Informativne	3	9	1	3	1
Strokovne	5	36	12	1	5
Priložnostne	6	23	11	3	7
Zgodovinske	1	1			6
Literarne	3	31	24		3
Jubilejne	1	19	5	2	1
Geografske	5	13	5	2	2
Retrospektivne				14	
Kiparske				3	
Fotografske		1		2	
Ilustracije	1			1	
Skupaj	36	157	73	34	37
					337
2. PRIREDITVE
V obdobju 1992 - 1996 smo v Mariborski knjižnici organizirali 96 različnih prireditev, in sicer:
-	17 literarnih večerov;
-	17 predstavitev knjig;
-	11 pogovorov z avtorjem;
-	7 strokovnih predavanj;
-	4 potopisna predavanja;
-	1 predstavitev filma;
-	2 predstavitvi raziskovalnih nalog;
-	1 spominski večer;
-	2 glasbena večera;
-	1 delavnico in
-	33 organiziranih obiskov knjižnice (oddelkov).
Knjižnica 41 (1997)2/3
6.4. Odmevnost razstav in prireditev
V Mariborski knjižnici se zavedamo, kolikšnega kulturnega pomena je prirejanje razstav in prireditev, zavedamo se, da je ta dejavnost pomembna in odgovorna naloga knjižnice, zato se knjižničarji, ki se z njo ukvarjamo, trudimo, da svoje delo opravimo strokovno in kvalitetno. Na naše delo so se obiskovalci, tako posamezniki kot tudi organizirane skupine, navadili, prav tako tudi mediji. Da je tako in da so z našim delom zadovoljni (kar nam je seveda v veselje in ponos), lahko razberemo iz poročil o prireditvah, iz katerih lahko izluščimo naraščajoče število obiskovalcev, saj so podatki naslednji:
-	leto 1992 -1723 obiskovalcev;
-	leto 1993 - 2854 obiskovalcev;
-	leto 1994 - 5.800 obiskovalcev;
-	leto 1995 - 4488 obiskovalcev;
-	leto 1996 - 7177 obiskovalcev.
Knjiga vtisov je prav tako pomemben vir informacij o odmevnosti prireditve, ne smemo pa zanemariti tudi mnogih osebnih izjav obiskovalcev.
Tudi v medijih (časopis, TV) so dejavnosti za odrasle bralce v Mariborski knjižnici našle svoj prostor, vendar menim, da lahko avtorji razstav in prireditev s svojimi objavami v medijih ter prikazom dela dajo razstavam in pomembnejšim prireditvam tisto noto in poudarek, ki si ga naše delo zasluži.
7. Zaključek
Z gotovostjo lahko trdimo, da je knjižnica s svojo osnovno dejavnostjo konec 20. stoletja še vedno tista kulturna ustanova, ki je vir in središče znanja in informacij, zakladnica knjig, ustanova, ki širi knjižno in bralno kulturo, je pa tudi ustanova, ki v določenem okolju predstavlja del kulturnega vsakdanjika vse večjega števila ljudi tudi s svojo sekundarno aktivnostjo: z različnimi oblikami dejavnosti in aktivnosti. Vsi, ki smo predani knjigi in knjižničarstvu, se zavedamo, da je knjižnica tudi okolje za uresničevanje drugačnih duhovnih in intelektualnih interesov bralcev, zavedamo se smisla kulturnega dela, o katerem je lepe misli zapisal tudi Srečko Kosovel, katerega ob zaključku povzemam:
"Roke in razum delavca-graditelja v zgradbi razvoja; roke in razum osvajalca življenjsko najneobhodnejše potrebnega, vojščaka samoobrambe in branilca samoohranjevalnega nagona.
Tavčar-Pernek, D. Knjižnica je tudi okolje za uresničevanje drugačnih duhovnih in
intelektualnih interesov bralcev
Človeška duša, koncentracija njena v duhu kot življenjski smisel človeka!
Delam z rokami, z razumom, zato da živim, zato da dobim hrano. In dokler ni tiste idealne uredbe države, ki bi človeku a priori nudila kulturno življenje, ne v povračilo za njegovo materialno delo (davki), marveč kot cilj človeka, kot država, osnovana na človečanskem principu...
A dokler tega ni, ima kulturno delo oni smisel: dvigati človeštvo, izpopolnjevati nikoli popolno razvojno stopnjo človeka v harmonijo duše.-
To je pravi smisel. In še nekaj: življenje duše. Iz duše pa, kije središče vseh etičnih čustev, prihaja vse ravnanje človeka. In zato je potrebno: kulturno delo. Ne civilizacija ne izobrazba, pravi smisel je kultura srca."3
Literatura in viri:
1.	Sečič, D. Informacijska služba u knjižnici. Rijeka: Naklada Benja, 1995.
2.	Ramovš, J. Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje. Ljubljana : Založništvo slovenske knjige, 1990.
3.	Eseji o kulturi. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981.
4.	Univerzitetna knjižnica Maribor: jubilejni zbornik. Maribor: Založba Obzorja, 1978.
5.	Kanič, L "Stiki z javnostjo. Pomen in oblikovanje identitete knjižnice". Knjižnica, 33(1989),3-4:
6.	Korže-Strajnar, A. "Javne knjižnice v Sloveniji in Jugoslaviji". Knjižnica, 22(1978)1/2:55-60.
7.	Češnovar, N.; Likar, M. "Knjižničarji moramo postati bolj kreativni in bolj prilagodljivi". Knjižnica, 34(1990)3 :169-173.
Eseji o kulturi. Ljubljana Cankarjeva založba, 1981, 5
169
SOŽITJE SPLOŠNE KNJIŽNICE Z UNIVERZO ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE
Darja Kramberger in Milena Perko, Mariborska knjižnica
UDK 027:374.7-053.9
Povzetek
Avtorici predstavljata model izobraževanja, ki ga organizira Mariborska knjižnica za svoje bralce v tretjem življenjskem obdobju skladno z usmeritvami Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Ciljno naravnan program, imenovan Knjižnični cikel, poteka v okviru dejavnosti za odrasle bralce. Knjižnica je spod-bujevalka in organizatorka razvejanih dejavnosti, ki jih povezuje bibliotekar, vodja Knjižničnega cikla. Slušatelji imajo različne možnosti udejstvovanja: poslušajo predavanja, samostojno se učijo v študijskih skupinah, organizirano obiskujejo kulturne ustanove ter pri svojih aktivnostih intenzivno uporabljajo knjižnično gradivo. Knjižnica z neformalnimi oblikami izobraževanja izboljšuje starejšim kvaliteto življenja in s tem prispeva pomemben delež h kulturni razvitosti svojega okolja.
UDC 027:374.7-053.9
Summary
The authors present the model of education organized by the Maribor Library for its readers in the third period of life which follovvs the orientation of the Slovenian University for the Third Period of Life. The program called Literary Cycle vvith a defined aim takes plače in the frames of the activities for adults readers. The Library acts as the initiator and organizer of multi-faceted activities, guided by a librarian in charge of the Literary Cycle. There are several forms of participation: participants attend lectures, study on their own or in of study groups, take part in organized visits of cultural institutions etc.; in pursuing their activities, they make use of library materials intensively. With informal forms of eductaion, the Library enhances the quality of life of the elderly and makes an important contribution to the cultural development of its environment.
KRAMBERGER, Darja; Milena Perko. Cooperation of a public library with the University for the Third Period of Life. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,171-183
Knjižnica 41 (1997)2/3
Pobude
Iz spoznanja, da starejši ljudje tudi v tako imenovanem tretjem življenjskem obdobju ohranjajo svojo vitalnost z izobraževanjem in si tako izboljšujejo kvaliteto svojega življenja, je nastala v začetku sedemdesetih let našega stoletja, stoletja velikih sprememb v populacijski sestavi, univerza za tretje življenjsko obdobje. Najprej v Franciji 1973, nato so tovrstne univerze ustanovili drugod po Evropi in tudi v Sloveniji. Zelo različno so organizirane. V nekaterih deželah, na primer v Nemčiji, je študij za upokojence organiziran na rednih univerzah, predavanja poslušajo skupaj z mladimi študenti, nekatere univerze ponujajo starejšim posebne visokošolske programe s seminarskimi nalogami in izpiti ter diplomami. Vendar gibanje za izobraževanje starejših spodbuja zunajšolske oblike izobraževanja, neformalne, prilagojene posameznim okoljem in potrebam prebivalstva. Začetki Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje segajo v leto 1984, uradno pa je dobila status leta 1986 na ustanovnem občnem zboru, ki sta ga organizirali katedra za andra-gogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Center za učenje tujih jezikov v Ljubljani. Izobraževanje za tretje življenjsko obdobje je postalo posebna sekcija Andragoškega društva Slovenije. Svet sekcije je tudi glavni upravni in izvršilni organ Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Sedež ima v Domu starejših občanov v Šiški. Univerza deluje samostojno, uspešno je uveljavila posebne oblike dela in si ustvarila velik ugled. Razvila je široko mrežo študijskih krožkov, katerih sestav, organiziranost in metode dela so vzorec za izobraževanje starejših tudi v podružnicah univerze, ki so nastale v nekaterih krajih po Sloveniji.
Univerza za tretje življenjsko obdobje ni institucionalizirana, temveč odprta za najrazličnejše, posameznim okoljem ustrezne oblike organiziranosti. V gibanje za izobraževanje starejših naj bi se vključevale različne ustanove, ki s svojim specifičnim ambientom pritegujejo vedno številčnejši del populacije. Pobudnica in raziskovalka izobraževanja odraslih dr.Ana Kranjc je že v prvih letih univerze za tretje življenjsko obdobje razmišljala o možnostih izobraževanja odraslih tudi v knjižnicah, ki naj bi bile po svoji izobraževalni in kulturni funkciji bile v vseh okoljih primerne nosilke take dejavnosti. V Mariborski knjižnici nas je osebno spodbudila, da smo začeli razmišljati o tem. V nekaterih knjižnicah so starejšim že ponudili nekaj možnosti udej-stvovanja. Vendar je kazalo razmisliti o globalnejšem pristopu, metodah in oblikah dela, kadrovskih in prostorskih možnostih, da bi knjižnica z visoko ravnjo svoje ponudbe razvijala v svojem okolju tudi kulturen odnos do starejših. Razgledati se je bilo treba po obstoječi strokovni literaturi. Iz zbranega gradiva in prvih razmislekov je leta 1991 nastal članek, ki je želel l -jO izzvati knjižnice, da bi se pridružile gibanju za izobraževanje starejših 172 (Kramberger, 1992)
Kramberger, D.; M. Perko. Sožitje splošne knjižnice z Univerzo za tretje življenjsko
obdobje___
V Mariborski knjižnici smo se po vsem tem odločili, da uvedemo izobraževanje starejših ter da si za zgled vzamemo oblike in metode dela Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, s tem da dejavnost prilagodimo našemu okolju ter jo uskladimo z drugimi dejavnostmi v knjižnici. Predvsem nas je vodila težnja, da bi v knjižničnem okolju potekalo izobraževanje s čimbolj intenzivno uporabo vsega knjižničnega gradiva.
Prvi program je dozorel leta 1992 in s študijskim letom 1992/93 je stekel Knjižnični cikel, tako smo poimenovali specifični program namenjen starejšim. Minilo je pet let, Knjižnični cikel ni več zgolj poskus, postal je redno utečena dejavnost, ki je ni več mogoče odmisliti, ker zanimanje za program vedno bolj narašča. Po petih letih je primerno, da se ozremo na doseženo in odgovorimo na nekaj vprašanj: Kaj smo v petih letih ponudili slušateljem univerze? Kako slušatelji doživljajo univerzo in kaj menijo o njej? Česa smo se knjižničarji v teh letih naučili od slušateljev? Namen tega prispevka je predstaviti pridobljene izkušnje in pokazati upravičenost povezave knjižnice z univerzo za tretje življenjsko obdobje. V priloženem seznamu literature je težišče na delih, ki so izšla po letu 1992 in ob pisanju prej navedenega članka še niso obstajala.
Začetni prijemi
Prvo študijsko leto 1992/93 je bilo za nas obdobje orientacije. Junija 1992 smo izdelali celoletni program in ga pisno ponudili svojim bralcem, priložili smo jim tudi anketni list. Pot do potencialnih slušateljev so utrli knjižničarji v vseh naših enotah, ki poznajo svoje bralce in vedo, koga zanima kaj več kot samo razvedrilno branje. Dali so nam naslove, da smo programe poslali, in osebno so ponujali ter pojasnjevali gradivo.
Za začetek smo pripravili cikel predavanj, da bi spoznali, koliko starejših se bo odzvalo, katere teme bodo pritegnile njihovo zanimanje, obetali smo si, da bomo med celoletnim izvajanjem programa navezali s slušatelji osebne stike ter dognali, kakšne so njihove želje in pričakovanja. Odgovori na anketnih listih so potrdili, da obstojita zanimanje in pripravljenost na sodelovanje.
Prejeli smo 71 izpolnjenih anketnih listov. 83 % anketirancev so bili člani Mariborske knjižnice, največ iz Knjižnice Tabor 27 %, Knjižnice Rotovž 22 %, Knjižnice Pobrežje 8,5 %, Knjižnice Nova vas 6,8 %, Knjižnice Kamnica 6,8 %, v drugih knjižnicah pa od 5 % navzdol. Največ odgovorov je prišlo iz večjih enot večinoma z mestnih območij. 17 % anketiranih je bilo nečlanov knjižnice in so verjetno dobili anketne liste od znancev. Anketiranci so izkazali največ zanimanja za leposlovje (72,9 %), od strokovnih področij pa so navajali zlasti zgodovino, medicino, potopise, potovanja, biografije, po-
Knjižnica 41 (1997)2/3
litiko, psihologijo in jezike. 42,4 % anketiranih je odgovorilo, da so pripravljeni aktivno sodelovati na srečanjih, na primer predstaviti knjigo, pokazati spominke ali diapozitive s potovanj in podobno. Na vprašanje, kje naj bi potekale prireditve, je 36,6 % anketirancev predlagalo Knjižnico Rotovž, 30 % pa Knjižnico Nova vas, podatek ni bil zanemarljiv, gre za dve središčni knjižnici, eno na levem, drugo na desnem bregu Drave, zato smo predavanja imeli izmenoma v eni in drugi knjižnici. Vendar ne za dolgo, prostora za predavanja v eni in drugi knjižnici sta postala pretesna in smo se morali preseliti v dvorano Lutkovnega gledališča, kije v isti stavbi kot knjižnica.
Na prvo srečanje je prišlo 29 obiskovalcev, med letom se je obisk povečeval in proti koncu smo imeli že 46 obiskovalcev. Ob predavanjih smo organizirali tudi prvi študijski krožek, obiske v kulturnih ustanovah, izlet. Ugodni odmevi so nas opogumili in delo smo nadaljevali.
Vsebina Knjižničnega cikla
V petih letih delovanja so se izkristalizirale naslednje programske stalnice:
-	redna mesečna srečanja
-	študijske skupine oziroma študijski krožki
-	organizirani obiski kulturnih ustanov
-	priložnostne aranžerske delavnice
-	razstave o našem delu
-	vsakoletni strokovni izlet
Redna mesečna srečanja
Mesečna srečanja potekajo od oktobra do maja, vsak mesec je na sporedu eno predavanje. S trdno določenimi termini za celo leto vnaprej in z rednim ponavljanjem srečanj enkrat mesečno ob torkih zagotavljamo stabilnost dejavnosti ter pri slušateljih spodbujamo naravnanost in pričakovanje dogodka.
Čeprav so slušatelji postopoma začeli delati v študijskih skupinah, so ostale skupne dejavnosti priljubljene zaradi druženja in širšega medsebojnega spoznavanja. Tako so mesečna srečanja stičišče Knjižničnega cikla. Predavanja so dobro obiskana, v študijskem letu 1996/97 je bil poprečen obisk 70 slušateljev. Predavanja z različnih strokovnih področij zbujajo zanimanje za razne teme, izzivajo radovednost in željo po nadaljnjem spoznavanju kakšnega področja v okviru študijske skupine. Po predavanju o prehrani (mr. ph. Štefan Predin: Zdravi in vitki) so slušatelji nadaljevali študij v
Kramberger, D.; M. Perko. Sožitje splošne knjižnice z Univerzo za tretje življenjsko
obdobje_
študijski skupini in spoznavali zdrave načine prehranjevanja. Marsikdaj po zanimivem predavanju pred knjižnico nastajajo spontane skupine in slušatelji se vneto pogovarjajo o temi predavanja.
V petih letih se je zvrstilo 40 predavanj z naslednjih področij: psihologija, astronomija, glasba, film, narava in zdravje, mladinska književnost, v seriji predavanj so predavatelji z raznih vidikov predstavili Maribor v daljni in bližnji preteklosti, ob diapozitivih smo spoznavali tuje dežele, vrsta srečanj je bila posvečena spoznavanju Slovenije, nekaj večerov smo obujali spomine na znane osebnosti iz preteklosti, pripravili smo pogovore s sodobniki o njihovem ustvarjalnem delu, med drugim smo vsestransko predstavili delo v knjižnici.
Pred vsakim srečanjem v našem miniaturnem glasilu (Sporočila) predavatelja oziroma gosta predstavimo in vnaprej vzpostavimo spoštljiv odnos med njim in njegovimi poslušalci. Tako zagotovimo večjo verodostojnost in komunikativnost, kar je obojestransko koristno. Avtor hitreje vzpostavi stik s poslušalci, ki so miselno naravnani na sprejemanje novih vsebin. Starejši so izjemno dojemljivi za vse tovrstne informacije. Navedemo tudi dela, ki jih je napisal predavatelj, ali naslove del, ki razširjajo vednost o določenem področju.
Študijske skupine oziroma študijski krožki
Vso dejavnost v Knjižničnem ciklu smo zastavili z namenom, da bi se slušatelji s podobnimi izobraževalnimi interesi postopoma začeli združevati v študijske skupine oziroma študijske krožke, v katerih bi se učili med seboj po lastnih zamislih, v katerih bi lahko ustvarjalno uporabili dosedanja znanja, izkušnje ter pridobivali nove. Študijski krožki so se v svetu uveljavili kot oblika medsebojnega sodelovanja in učenja odraslih, povezujejo spontanost, ustvarjalnost in sproščenost "učenja z veseljem" in hkrati načrtno, sistematično utirajo pot k postavljenemu cilju. Ob temeljnem smotru, to je pridobivanju novega znanja, se v študijskem krožku poglabljajo odnosi med člani, kar pomembno vpliva na zadovoljevanje potreb po varnosti, socialni pripadnosti skupini, čustvenem navezovanju, samopotrjevanju, po raziskovanju in odkrivanju neznanega. Take študijske skupine oziroma študijski krožki pospešujejo razvoj neformalnega izobraževanja, kije privlačno prav za učeče se v tretjem življenjskem obdobju.
Združevanje v krožke je potekalo postopoma, treba je bilo premagati sprva nekoliko nezaupljivo stališče in omahovanje udeležencev. Organizacija študija po skupinah je počasen proces. Samo po sebi je razumljivo, da se morajo v jezikovnih tečajih člani truditi in sami učiti, v drugih študijskih skupinah pa so slušatelji sprva pričakovali, da bodo le poslušali, šele počasi
Knjižnica 41 (1997)2/3
so dognali, daje celo bolj zanimivo, če sami brskajo, iščejo odgovore po virih, skratka, da z lastno aktivnostjo dosežejo boljše učinke.
V	prvem študijskem letu smo organizirali en sam krožek, a je bil premalo uspešen. V drugem študijskem letu sta nastala dva nova na predlog samih slušateljev, potem je bil led prebit in v tretjem študijskem letu je bil velik odziv na razpis za študijske krožke.
V	zadnjem študijskem letu je v knjižnici delovalo že dvanajst študijskih skupin, v petih se učijo tujih jezikov: angleščina - začetni tečaj, angleščina -konverzacija, italijanščina -nadaljevalni tečaj, italijanščina - konverzacija, nemščina - nadaljevalni tečaj, v sedmih skupinah pa pridobivajo razna znanja in spretnosti: bridge, krožek z naslovom Potujemo po Sloveniji, poslikava pisanic, pravilna prehrana, slovenska ornamentika, umetnostna zgodovina, zdravje z naravo.
Organizirani obiski kulturnih ustanov ter spoznavanje naravne in kulturne dediščine
Kot informacijsko središče slušatelje redno seznanjamo s pomembnejšimi kulturnimi dogodki v mestu, v kulturno dogajanje pa jih tudi neposredno vključujemo z obiski v drugih kulturnih ustanovah. Izbiramo izrazitejše razstave v Umetnostni galeriji, v Pokrajinskem arhivu (razstavišče Archi-vum), v Pokrajinskem muzeju in si jih ogledamo pod vodstvom kustosov. Vsako leto obiščemo po eno zunanjo enoto Mariborske knjižnice (na primer v Kamnici, v Rušah) in si obenem v kraju z razlago strokovnjakov ogledamo še umetnostno zgodovinske znamenitosti (cerkev, spomenike ipd.). Tako aktualiziramo odnos do kulturne in tudi naravne dediščine (na organiziranem sprehodu po mestu smo si ogledali drevesa, ki so pri nas redka in posebnost).
Priložnostne aranžerske delavnice
Za spretnostne dejavnosti je tudi veliko zanimanje in na željo slušateljev organiziramo delavnico, ki jo vodi cvetličarka. Slušatelji prinesejo s seboj potreben material v skladu z letnim časom (zima, pomlad) in v skupini nastajajo lični izdelki (venčki, šopki, okraski in podobno).
Razstave o delu Knjižničnega cikla
Slušatelji radi prikažejo svoje delo, tudi sodelujejo pri postavljanju teh razstav. Dvakrat smo taki razstavi postavili v osrednji knjižnici ob koncu
Kramberger, D.; M. Perko. Sožitje splošne knjižnice z Univerzo za tretje življenjsko
obdobje	
študijskega leta in razgrnili rezultate dela. V začetku študijskega leta 1994/95 smo tako razstavo postavili z namenom, da seznanimo javnost z našim delom. Čeprav se brez propagandnih akcij širi krog ljudi, ki se želijo vpisati v Knjižnični cikel, in skoraj ne premoremo več dovolj prostora za dejavnost, je včasih treba stopiti iz anonimnosti in poskrbeti za informiranost v okolju.
Strokovni izleti
Že prvo študijsko leto smo končali z izletom, počastili smo stoletnico Planinskega društva Slovenije in se podali v Robanov kot, da bi spoznali del Slovenije, uživali v naravi, preizkusili telesne zmogljivosti in se veselili v družbi novih znancev iz Knjižničnega cikla. Navdušeni izletniki so vse naslednje leto pričakovali nov izlet ob izteku študijskega programa. V skladu s celotno usmeritvijo Knjižničnega cikla so tudi izleti izobraževalno naravnani, med drugim jih povezujemo z vsebinami predavanj (na primer: imeli smo predavanje o gradovih, poseben poudarek je bil na Podsredi in smo se tja napotili ipd.). Že pred drugim izletom smo izbiro poti in organizacijo zaupali odboru, v katerem so bili knjižničarji in slušatelji univerze in tako tudi tretje leto. Vendar smo želeli še več. Zasnovali smo študijski krožek Potujemo po Sloveniji. Cilj študija v krožku je bil priprava in vodenje končnega izleta. In tako je tudi bilo. Izdelali so potovalni načrt, izbrali pomembne kraje za ogled in jih vsestransko predstavili glede na njihove značilnosti, znamenitosti, pomen in podobno. Vsak član krožka je prevzel del naloge in jo samostojno obdelal. Nabrano znanje so najprej predstavili na zadnjem mesečnem srečanju vsem slušateljem, tudi tistim, ki se niso prijavili za izlet, a jih je potovanje zanimalo. Med izletom so vse, kar so dognali, med vožnjo in na kraju samem razlagali svojim sopotnikom. Izdelali so tudi pisno gradivo - vodnik, ki gaje dobil vsak udeleženec izleta, vseboval je zemljevid z označeno potjo in kratek opis znamenitosti. Tudi zadnji izlet so pripravili člani študijskega krožka, le smer potovanja so izglasovali slušatelji z anketo, s katero so ugotavljali želje slušateljev. Pri organizciji izleta so pomagali knjižničarji (vplačila v knjižnici, rezervacije prenočišč, prevozi, vstopnine, dogovori za prehrano ipd.) Člani krožka poiščejo tudi sponzorje, ki popestrijo naš izlet z dobrotami, tako so popotniki vsestransko preskrbljeni.
Slušatelji univerze za tretje življenjsko obdobje
Vpisanih je 280 slušateljev, od tega jih več kot polovica redno deluje v študijskih skupinah, drugi pa so obiskovalci predavanj ali drugih prireditev po lastni izbiri in naravnanosti na posamezna področja človeškega znanja. Vseh 280 vpisanih dobiva vsak mesec Sporočila, ki poleg predstavitve predavateljev in gostov, kot sva že omenili, vsebujejo program za ves mesec, sporočila o dogajanju v Knjižničnem ciklu in redno tudi priporočila za branje.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Ta sporočila na dveh straneh imajo slušatelji zelo radi ter opravljajo povezovalno vlogo med slušatelji in knjižnico. Nekaj spontanih izjav: Komaj čakam, da pridejo Sporočila. - Vedno jih imam s seboj in vse preberem, kar priporočite. -Takoj ko prispe vabilo, si ga obesim na vidno mesto in se veselim dneva, ko imamo srečanje.
Obveščanje o delu Knjižničnega cikla poteka zgolj preko knjižnice, krog slušateljev pa se širi zlasti z osebnimi povezavami, slušatelji sami pripeljejo svoje prijatelje in znance. V petih letih smo na prireditvah Knjižničnega cikla našteli skupaj 8.659 obiskov, v prvem letu 462, v zadnjem 3.095.
Studijski krožki vodijo redno evidenco obiskov, obiske na predavanjih in drugih prireditvah sproti evidentiramo s podpisovanjem navzočih. To smo uvedli že na prvem srečanju. Mislili smo, da bodo mogoče odklonili. Toda prav vestno se vsakokrat vpišejo in tako imamo kartoteko, ki nam je v vsestransko pomoč. Med drugim smo ugotovili, kdo je najbolj vztrajen, pa smo po drugem študijskem letu najbolj zvestim podelili priznanja. Sprejeli so jih z velikim navdušenjem, bili so zelo počaščeni. Ena med njimi je radostno vzkliknila: "To je prvo priznanje v mojem življenju, zelo sem vesela." Razpoloženje v dvorani je bilo neponovljivo.
Med slušatelji je že od prvega leta nastala trdna skupina rednih obiskovalcev vseh prireditev, postali so jedro univerze, s svojimi zamislimi in predlogi bogatijo program ter so čvrsto povezani s knjižnico. Ob njih smo spoznali, da program in aktivnosti dobijo večjo kompetentnost, če pri njihovem nastajanju sodelujejo tudi slušatelji sami. Zato smo oblikovali usklajevalni odbor kot posvetovalni organ, v njem sodelujejo vsi mentorji in animatorji študijskih krožkov in slušatelji, ki kažejo posebno zanimanje za določena strokovna področja. Dodelili smo mu pomembno veljavo pri dopolnjevanju in sprejemanju programa. Lahko bi rekli, da deluje na principu študijskega krožka, člani pridobivajo od slušateljev predloge, pripombe, želje, na sestankih jih predebatirajo, mentorji med seboj izmenjajo izkušnje, z vodjem Knjižničnega cikla povezujejo dejavnosti in svetujejo, kako ustreči slušateljem.
Večina slušateljev se je prisrčno navezala na knjižnico. Poleg kvalitetnega programa je slušateljem zelo pomembno vzdušje, povezanost med udeleženci. Stopnjuje pa se tudi z osebnimi stiki s knjižničarji. Zato je zlasti vodenje knjižničnega cikla zahtevna zadeva. Slušatelji so hvaležni za sleherno, navide/no še tako drobno pozornost. Prijetno jim je, če jih nagovorimo z njihovim priimkom in s tem pokažemo, da smo si jih zapomnili, ali če jih pred predavanji pričakamo pred vhodom in z njimi spregovorimo nekaj besed, se pozanimamo za njihovo mnenje in podobno. To navezanost na Knjižn črn cikel opažajo tudi svojci slušateljev. Tako nam je povedala zavzeta obiskovalka od prvega dne do danes. Hčerka ji je rekla: "Mama, ti si pravo
Kramberger, D.; M. Perko. Sožitje splošne knjižnice z Univerzo za tretje življenjsko
obdobje	
nasprotje medvedov." Osupnila je in vprašala, kaj misli s tem. "Oh, ko pride jesen, se medvedi odpravijo na zimsko spanje, ti pa takrat oživiš, ker začneš hoditi na univerzo."
Starejši si iz različnih razlogov (slabše vidijo, slišijo) želijo zagotoviti ustrezen sedež v predavalnici. Ker je hitro polno, pridejo že zelo zgodaj in če prostor še ni odprt, so kar nemirni. "Smo se že bali, da bo odpadlo."
Pri delu s starejšimi je treba na marsikaj misliti, njihova občutljivost in potreba po ljubeznivosti se stopnjujeta. In čeprav gre za odnose, ki bi pravzaprav morali samoumevno funkcionirati v vsakdanjem življenju, je dobro poudariti, da take pozornosti spadajo v okvir dejavnosti, ker poglabljajo zaupanje in uspešno motivirajo. Mi pa želimo, da slušatelji v dejavnosti najdejo zadoščenje, moč in pripravljenost za nove izkušnje. To seje najbolje pokazalo pri delu v študijskih skupinah. Ko so se vpisovali v razne krožke, nekateri prihajajo celo v več krožkov, je večina pričakovala, da jim bo mentor predaval in niso bili dovolj pripravljeni, da bi sami poiskali gradivo, ga predelali, se v krožku pogovarjali in nastopali. Le postopoma so nekateri premagovali ovire v sebi, kar potrjuje naslednja izjava:" V krožku sem morala vskočiti namesto odsotne referentke. Bilo mi je neprijetno. Toda svojo nalogo sem opravila, sedaj pa samo brskam in iščem gradivo in v tem uživam." (Celo članek za revijo je napisala). Pri vživljanju v nove življenjske okoliščine, v iskanju nove identifikacije pri nekaterih nastopijo težave in potrebujejo koga, da jih spodbuja. Zato pravijo, kako krasno je, da knjižnica za njih pripravlja tako zanimive stvari, sami se jih ne bi lotili, v družbi z drugimi pa dobijo veselje in voljo.
V študijski skupini, v kateri je od pet do dvanajst udeležencev, vlada načelo enakopravnosti vseh članov. Krožek vodi mentor, za nekatere naloge pa si skupina izbere iz svojih vrst animatorja. Mentor je eden izmed članov študijske skupine, načrtuje študijske vsebine, metode in potek dela, ustvarja sproščene odnose med člani, spodbuja njihovo sodelovanje, skrbi, da so člani dobro poučeni o delu in napredovanju študijskega krožka ter opravlja še razne organizacijske zadeve. Animator opravlja ožje organizacijske naloge, povezuje člane v krožku in skrbi za prijetno vzdušje.
Pri snovanju študijskih skupin za starejše nam ni treba daleč iskati mentorje, saj so med slušatelji izkušeni strokovnjaki, ki lahko prevzamejo to nalogo. Slušatelji bodo imeli od njih korist, saj bodo uporabili svoje znanje, izkušnje v komuniciranju, znali bodo uravnavati odnose med člani skupine in ustvarjati prijateljsko sožitje, sami pa bodo zadovoljni, ker bodo prispevali k razvijanju dejavnosti.
Umestitev univerze za tretje življenjsko obdobje v knjižnico pripomore tudi kmedgeneracijskemu povezovanju, predvsem s knjižničarji. Za navezovanje
Knjižnica 41 (1997)2/3
stikov je več priložnosti: pri sestavljanju programov, pri iskanju literature, pri organizaciji izleta, čimbolj je dejavnost razvejena, tem bolj potrebujejo slušatelji knjižničarje. In tem bolj se zabrisujejo starostne pregrade, kar je koristno za obe strani. Slušatelji s svojimi izkušnjami, s svojimi znanstvi lahko koristijo knjižnici pri povezovanju z drugimi ustanovami, pri iskanju sponzorjev, ne nazadnje tudi z raznimi informacijami. Tudi knjižničarji se od svojih uporabnikov marsičesa naučijo.
Slušateljice naše univerze so pretežno ženske. To je splošen pojav. Tu pa tam pridejo njihovi možje, najprej bolj kot spremljevalci. Postopoma se jih pridruži več, ko jih začne zanimati program. Ko smo podeljevali priznanja, sta dobila mož in žena vsak svoje vabilo. Žena je vsa ponosna sporočila možu, da bo dobila priznanje. Nakar je mož presenečeni ženi povedal, da ga bo dobil tudi on. Res je prišel manjkrat kot žena, vendar v okviru kriterijev, ki smo jih postavili, ko smo se odločali, kdo si zasluži priznanje. In mu je kar ugajalo, da smo ga pohvalili.
Bistvo knjižničnega dela je torej spodbujanje lastne aktivnosti slušateljev in njihovo medsebojno povezovanje ter iskanje oblik dela, ki jih pri izobraževanju in samoizobraževanju najlažje uresničujejo z uporabo knjižničnega gradiva ter se pri tem srečajo s knjižničarjem. Tako skušamo doseči, da bo dejavnost vzpostavljala in utrjevala emocionabii odnos slušateljev do knjižnice, kakor je o tem imenitno govoril Jože Urbanija na lanskoletnem posvetovanju. Za naše slušatelje lahko rečemo, da v veliki meri občutijo našo knjižnico za svojo.
Organizacija knjižničnega cikla
Vse, kar sva opisali, dokazuje, daje organizacija univerze za tretje življenjsko obdobje zahtevna naloga. Knjižnica dejavnost podpira kadrovsko, prostorsko, s knjižničnim gradivom in informacijami ter finančno.
Knjižnični cikel v Mariborski knjižnici vodi bibliotekar, ki se specializira za delo s starejšimi. Odgovoren je za programe, ureja Sporočila, z dejavnostjo seznanja knjižnično osebje, vzdržuje stike s slušatelji, skrbi za stike z javnostjo. Podrobneje so razčlenjene naslednje naloge:
-	vodi projekt študijskih krožkov
-	načrtuje nove študijske krožke in usklajuje delo obstoječih
-	usmerja delo mentorjev in skupaj z njimi pripravlja okvirni letni program študijskih krožkov
-	pripravi letni program mesečnih srečanj
-	izdela predlog stroškov in pripravi načrt za njihovo poravnavo
Kramberger, D.; M. Perko. Sožitje splošne knjižnice z Univerzo za tretje življenjsko
obdobje_
-	skrbi za vsebinsko in organizacijsko izvedbo programa Knjižničnega cikla
-	vabi strokovnjake za predavanja in za obravnavo tem v študijskih krožkih
-	vodi seje usklajevalnega odbora
-	skrbi za obveščanje in informiranje mentorjev, animatorjev in slušateljev
-	usklajuje delo Knjižničnega cikla z drugimi dejavnostmi v knjižnici
-	poroča o delu Knjižničnega cikla strokovnemu kolegiju
-	napiše letno poročilo
-	ureja z upravo Mariborske knjižnice organizacijske zadeve (prostori, naprave, pošiljanje vabil, gradiv idr.).
Za to delo je potrebna skrbna priprava, strokovne literature je že dovolj na razpolago. Zelo pomembna je povezava s slušatelji, vodja mora biti pripravljen na to, da se bodo redno nanj obračali, pridobiti si mora njihovo zaupanje, biti mora odprt za njihove pobude in predloge. Z vsemi dejavnostmi seznanja svoje kolege, kajti tudi oni pridejo bolj ali manj v stik z uporabniki in moraj o biti obveščeni.
Univerza za tretje življenjsko obdobje prinaša nekaj več dela osebju v administraciji, vendar je tudi s tega vidika za univerzo prednost, če je v okrilju knjižnice, kjer se s smotrnim razporejanjem dela zmanjšajo stroški za poslovanje.
Naj ne bo odveč, da poudariva tudi skrb za arhiviranje vsega gradiva, od evidenčnih listov, fotografij do marsičesa dragocenega. Vsak študijski krožek ob koncu leta pripravi mapo, v kateri so zbrani vsi rezultati celoletnega dela: prispevki članov krožka, slikovni materiali in evidenca obiska. Podatki, shranjeni v mapi, služijo Mariborski knjižnici tudi pri njenem delu. Za gradivo z obeh strokovnih izletov, ki ju je pripravil krožek Potujemo po Sloveniji, prosijo zdaj drugi uporabniki, ki so izvedeli, kako uspela sta bila oba izleta, in bi radi potovali po isti poti. Tudi Mariborska knjižnica je uporabila to gradivo, ko seje njeno osebje odpeljalo na ekskurzijo. Arhivirano gradivo se s pridom uporablja na razstavah, ki so tudi pritegnile nekaj bralcev v Knjižnični cikel. Včasih smo v kulturnih ustanovah preveč brezbrižni do hranjenja in urejanja arhivskega gradiva, to govoriva iz lastne izkušnje. Za univerzo se nam je samo v petih letih nabralo toliko gradiva, da v referatu vsega niti zajeti ne moremo.
Glede prostorov je v knjižnicah večinoma velika stiska. Povedali sva že, da so naši lastni prostori za predavanja postali sčasoma premajhni. Za študijske krožke smo že tako rekoč zasedli vse možne kotičke. Vendar vztrajamo v knjižničnih prostorih, slušateljem je to študijsko naravnano okolje prijetno, pomeni jim varno zavetje, hkrati pa je knjižnično gradivo neposredno dostopno in ga temu primerno uporabljajo.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Finansiranje univerze za tretje življenjsko obdobje ni sistemsko urejeno na državni ravni. Za sedaj Mariborska knjižnica dobi nekaj namenskih sredstev od Mestne občine Maribor, delno prispeva iz svojih sredstev za dejavnosti za odrasle bralce, delno pa stroške pokrivamo z lastnim deležem slušateljev. Strokovni kolegij Mariborske knjižnice na predlog usklajevalnega odbora določi za vsako študijsko leto višino prispevkov za pedagoške ure ter način plačevanj a mentorjev, predavateljev in strokovnjakov, ki sodelujejo pri izvajanju programa Knjižničnega cikla.
Za konec
Se komu zdi to preveč dela za knjižničarje? Pretehtati je treba koristi, pa se izide v prid vsemu, kar sva povedali. Vse dejavnosti knjižnice (od nabave knjižničnega gradiva, njegove obdelave in dajanja v uporabo) so naravnane k uporabniku. Svojo kulturno in izobraževalno funkcijo sodobna knjižnica v polni meri uveljavi šele z neposrednim stikom z uporabniki, z oblikami dela, s katerimi jih ciljno nagovarja. Seveda morajo biti knjižničarji vrhunsko pripravljeni, da lahko komunicirajo z najzahtevnejšimi uporabniki in spretno prilagodljivi najraznovrstnejšim potrebam svojih bralcev. Zato se morajo sami nenehno učiti. Ne nazadnje se marsikaj naučijo tudi od svojih bralcev, v dialogu z njimi se jim odpirajo najrazličnejša vprašanja, spoznavajo, s čim vse se ljudje ukvarjajo, kaj vse jih zanima. Če jim pravilno prisluhnejo, če so odprti in zvedavi, nastane plodovit daj-dam znanja, to je tisti žlahtni daj-dam, ko se med knjižničarji in uporabniki stke nitka zaupanja, ki se ne more posrečiti niti najboljši sviloprejki. In to lahko prinaša obema stranema neprecenljivo zadoščenje. To je lahko za knjižničarje tudi največji izziv.
Pod črto še nekaj čisto osebnega:
Avtorici tega prispevka sva si po letih krepko narazen, a ustvarjalno blizu, kadar snujeva za univerzo za tretje življenjsko obdobje, najine misli in načrti se ujemajo ter naju navdajajo z zadovoljstvom. Tudi to je medgeneracijsko povezovanje.
Tista, ki sem starejša, dodajam še tole: Odkar obiskujem Univerzo v knjižnici, imam vedno več prijateljev, vsako srečanje z njimi me razveseli in obogati. Kot pravi pregovor: Kdor roko z darom proži, se mu roka polni. In tako je ta knjižnica še toliko bolj moja.
Kramberger, D.; M. Perko. Sožitje splošne knjižnice z Univerzo za tretje življenjsko
obdobje__
Literatura
1.	Izobraževanje starejših v Franciji. Poročilo za četrto mednarodno konferenco o izobraževanju odraslih. Unesco Pariš : 1985. Ljubljana : Andragoško društvo Slovenije, 1989
2.	Filo, Breda. "Knjižnice in pedagoški sistemi". Knjižnica, 35(1991)2-3 :17-30
3.	Kramberger, Darja. "Splošnoizobraževalna knjižnica in uporabniki v tretjem življenjskem obdobju". Knjižnica, 36(1992)1:19-28
4.	Kako smo snovali Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje. Ljubljana : Univerza za tretje življenjsko obdobje, 1992
5.	Mijoč, Nena. Študijski krožki. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije, 1993
6.	Klemenčič, Sonja. Mreža organizacij za izobraževanje starejših. Ljubljana, 1995
7.	Klemenčič, Sonja. Učimo se v študijskih krožkih. Ljubljana, 1995
8.	Kovar, Barbara. "Splošna knjižnica kot informacijsko središče". Knjižnica, 40(1996)3-4:193-210
9.	Urbanija, Jože. "Uporabniki in njihove knjižnice". Knjižnica, 40(1996)3-4 : 11-16
10.	Krajnc, Ana. "Kako živimo zadnjih trideset let življenja". Rast, 8(1997) 1-2(47-48): 90-97
11.	Poročila Mariborske knjižnice Maribor - za leta 1993,1994,1995, 1996
183
MLADINSKI KNJIŽNIČAR - DA!
Elizabeta Hriberšek Balkovec, Knjižnica Otona Župančiča, enota Pionirska knjižnica, Ljubljana
UDK 023-057:027.625:028.5
Povzetek
Razvoj informacijskih sredstev in opremljanje knjižnic z njimi postavlja pred mladinske knjižničarje številna nova vprašanja: Kakšna naj bo njihova vloga, ali naj bodo le inštruktorji za uporabo informacijskih sredstev, ali le posredniki informacij med virom informacij in uporabnikom? Ali naj v prvi vrsti ostanejo poznavalci in svetovalci ustrezne otroške in mladinske literature otrokom, staršem, vzgojiteljem, učiteljem in ostalim, ki delajo z mladimi? Kako najti in obdržati mesto v v bibliotekarski stroki? Ali so potrebne posebne oblike izobraževanja za knjižničarje, ki delajo z mladimi? Pri tem bi morali več pozornosti nameniti tudi izobraževanju za delo z novimi viri informacij.
UDC 023-057:027.625:028.5
Summary
The development of information sources and their presence in libraries has rosen some nevv questions for the librarians for young people. What should their role be, should they become only instructors for the use of information sources or should they become mediators betvveen information source and user? Or should they in the first plače remain experts and counsellors, specialized in children and youth literature, for children, their parents, educators, teachers and others vvork-ing vvith young people? How to find and keep one's plače in the frames of librarianship? Are special forms of training needed for librarians working vvith young people; in this context, more attention should be payed to the hands-on training vvith nevv information sources.
HRIBERŠEK-BALKOVEC, Elizabeta: Being a librarian for young people - yes! Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,185-191
Knjižnica 41 (1997)2/3
Referat temelji predvsem na izkušnjah ob delu v splošnoizobraževalni knjižnici (dalje SIK), v enoti, ki je namenjena otrokom do 15. leta starosti. Moj namen pa ni, da bi se spuščala v razpravo o različnih vidikih primernosti takšne starostne opredelitve.
Če bi vas vprašala, katera knjižničarka ali knjižničar (v nadaljevanju bom uporabljala le moško obliko) vam je ostal v najlepšem spominu, bi večina od vas najverjetneje odgovorila, daje to ali šolski knjižničar ali pa prijazna gospa z mladinskega oddelka knjižnice v vašem kraju, ki vam je napisala prvo člansko izkaznico in vam pomagala izbirati vaše prve knjige.
Kdo pravzaprav je mladinski knjižničar? Splošno mnenje je, da je to človek, ki ima rad otroke in knjige. Največkrat je to nekdo, ki si je zaradi te posebne ljubezni do otrok in knjige izbral službo v knjižnici. Tudi mene pogosto vprašajo, zakaj sem se odločila za to službo? Moj odgovor je podoben že zapisanemu: ljubezen do otrok in želja približati jim pisano besedo; da bi knjigo vzljubili tako, kot jo imam rada sama.
Ob pripravah na pisanje referata se je pokazalo, da o problemu literature skoraj ni. Prispevki o mladinskem knjižničarstvu so večinoma poročila o različnih akcijah ali pa o literaturi za mlade. Tuji avtorji pa se ukvarjajo s starejšimi bralci, t.i. 'young adults' in z raziskavami, kako naj v knjižnice pritegnejo čimveč pripadnikov te generacije in kako naj knjižnice postanejo zatočišče za tiste, ki ne vedo, kam.
Ko sem pričela s pisanjem referata, pa smo v knjižnico dobili doktorsko delo Silve Novljan (Novljan, 1996), ki temeljito secira delo šolskih knjižnic. Postavili smo si vprašanje: kaj pa mladinski oddelki splošnoizobraževalnih knjižnic? Kakšna je njihova vloga in položaj?
Novljanova piše: "šolska knjižnica naj bi funkcionalno opismenila učenca za samostojno in aktivno uporabo knjižnice, njenega gradiva in informacijskih virov v vseh vrstah knjižnic in drugih informacijskih centrih." (Novljan, 1996, str. 108). Kaj pa SIK? V aktualnih normativih in standardih so mladinski knjižničarji omenjeni v delu, ki govori o strokovnih delavcih v SIK. "Za posebne naloge mora imeti SIK specializiran strokovni kader. Specializacijo potrebujejo delavci, ki delajo z mladim bralcem, delavci v knjižnično informacijski in dokumentacijski dejavnosti in strokovni delavci ter raziskovalci v posebnih zbirkah". (Normativi, 1982, str. 7). V točki 8.2. pa piše: "V SIK se za zaposlovanje knjižničarskih delavcev upoštevajo naslednji standardi:...1 strokovni delavec za specifični program dela z mladimi, če je na območju knjižnice najmanj 3000 mladih do 15 leta starosti. (Normativi, 1982, str. 7). Nikjer pa ni določeno, kakšna naj bo ta specializacija. Naj bo iz psihologije, pedagogike, književnosti, likovne, glasbene ali plesne umetnosti?
Hriberšek-Balkovec, E. Mladinski knjižničar - da!
Dejstvo je, da se mora delo obeh vej mladinskega knjižničarstva, tako tistega v šolski knjižnici kot tistega v SIK, pokrivati. Njuna skupna želja bi morala biti, da čim bolje poskrbita za mladega bralca. V šolski knjižnici naj bi poskrbeli za osnovno knjižničarsko znanje in informacijsko izobraževanje, SIK pa naj bi znanje nadgrajeval in po potrebi dopolnjeval; v SIK naj bi mladi bralci našli predvsem knjige za dodatno izobraževanje in t.i. prostočasno branje. Vendar pa je v večini primerov (vsaj v večjih krajih) mladinski oddelek SIK prvi, kjer se otroci srečajo s knjižnico in mladinskim knjižničarjem. Poleg dela z otrokom je pomembno, da mladinski knjižničar dobro dela tudi s starši, starimi starši, tetami, strici, vzgojitelji. Ti lahko namreč veliko pripomorejo k temu, da vzgojimo dobre bralce in (ker knjižničarstvo ni samo sebi namen) obiskovalce naših knjižnic.
Vendar dobivam nehote občutek, da se je knjižničarstvo pričelo usmerjati v vode "kabinetnega dela". Glede na to, da primanjkuje temeljnih del za izobraževanje knjižničarjev, za nadaljnji razvoj stroke, je to do neke mere razumljivo. Kot praktik, kot knjižničar, ki delam z ljudmi, pa se ne morem sprijazniti z dejstvom, da je računalnik postal predmet občudovanja zaposlenih v knjižnicah. Postavlja se vprašanje, ali je pomembneje, da znaš najti knjigo v računalniku in povedati, katera knjižnica v Sloveniji ali v svetu jo ima ali to, o čem knjiga govori. V določenih vrstah knjižnic, kjer uporabniki določajo takšen način izposoje, da. Ne pa v mladinskih knjižnicah. Tu je važnejše, da ti poznaš knjigo, da poznaš njeno vsebino; ne le pri leposlovju, marveč tudi pri poučnih knjigah. Osnovno delo mladinskega knjižničarja naj bi vendarle bilo, da bi mlademu bralcu ponudil primerno knjigo. Ponuditi primernega pa ne moreš, če poznaš le zapis v računalniku. V knjigi Čudežno potovanje beremo: "Dragi knjižničarji, varuhi templja, lepo je, da so vse knjige na svetu našle svoj kotiček v popolni organiziranosti vaših spominov (kako bi se znašel brez vas, s spominom, ki še najbolj spominja na prazno parcelo?). Čudovito je, kako obvladate vse klasifikacije po tematiki v teh skladovnicah, ki vas obdajajo. Vendar bi bilo dobro slišati tudi, kako pripovedujete zgodbe svojih najljubših romanov tistim izposojevalcem, ki so se izgubili v goščavi knjig. Lepo bi bilo, če bi izkazali spoštovanje spominu na najboljše, kar ste prebrali! Postanite pripovedniki - čarovniki! - in knjige bodo skočile s polic v roke bralcev." (Pennac, 1996, str. 111). Menim, da bi morali vsi knjižničarji, ne le mladinski, dajati večji poudarek delu z uporabnikom knjižnice.
Ne trdim, da računalnik ni potreben; priznam, da nam je zelo olajšal delo pri izposoji. S prihodom računalnikov se je spremenilo tudi osnovno orodje našega bibliopedagoškega dela. Še sama sem uporabnike naše knjižnice učila uporabljati različne vrste katalogov, sedaj pa jih skušamo učiti iskanja knjig s pomočjo računalnika. Vendar je računalnik le orodje, ki ga uporabljamo pri delu, prvi pa (vsaj morali bi biti) so še vedno bralci! Zavedam se tudi, da je pogoj za dobro delo z bralcem dobro organizirana knjižnica. Težko je izvajati bibliopedagoško delo brez dobrih katalogov in če gradivo na policah ni
Knjižnica 41 (1997)2/3
urejeno. Mladi bralec te bo hitro postavil na hladno, če boš po zapisu trdil, ta knjiga stoji tam in tam, ko pa bosta prišla do polic, bo knjiga stala popolnoma drugje.
Opažamo pa tudi, daje z računalnikom postalo naše delo precej bolj manual-no. Redki so še bralci, ki pridejo v knjižnico in v njej ostanejo uro ali celo dve in ki pri izbiranju knjig poiščejo mladinskega knjižničarja, da bi jim svetoval "dobro knjigo". Hiter življenjski ritem seje pritihotapil tudi v knjižnico.
"Dober dan (ali pa še to ne), rabim to in to knjigo". Poiščemo želeno knjigo, poskeniramo bralčevo izkaznico, knjižno kodo, stiskamo potrdilo in nade-budnež z "Nasvidenje!" odbrzi iz knjižnice. Velikokrat prihajajo v knjižnico namesto otrok starši in stari starši. In izgublja se osnovno poslanstvo mladinskih knjižničarjev: naučiti otroka samostojne uporabe knjižničnega gradiva. Kajti na mladinskih oddelkih moramo pogosto dopolnjevati ali celo opravljati delo šolskih knjižnic, ki, predvsem zaradi pomanjkanja denarja pa tudi dobrih kadrov, ne zmorejo opraviti svoje osnovne naloge: knjižničnega opismenjevanja. Otroci dobijo referat (ali modernejše, narediti morajo plakat) v šoli. Doma naložijo staršem, kaj morajo narediti. To naredijo dobro ali slabo. Starši pridejo z listkom v knjižnico. Nekateri zelo dobro vedo, kaj mora otrok narediti, drugim se o tem niti ne sanja. Naloga dobrega mladinskega knjižničarja je, da z vsemi svojimi čutili skuša ugotoviti, kaj učiteljica pričakuje od otroka in kako mora biti zadana naloga opravljena. Staršem naložimo kup knjig, mimogrede jim še povemo, kje je najbližja fotokopirnica, ker bognedaj, da bi otrok kaj sam narisal; bolje je, če so stvari fotokopirane (če se le da barvno), še bolje pa je, če jih iz knjig kar izrežejo, ker v knjižnici to itak opazijo šele čez pol leta. Starši odhitijo domov, kjer največkrat eden od njiju tudi sam naredi plakat, ker je otrok preveč utrujen, da bi to opravil. Sanje vsakega mladinskega knjižničarja pa so, da bi otrok sam prišel v knjižnico, da bi povedal, kaj želi in bi skupaj s knjižničarjem poiskala knjige, članke, pobrskala po ustreznih CD-romih. Naslednjič bi knjižničar pomagal manj, naslednjič še manj.... in ob koncu osnovne šole bi učenci vedeli, kaj je enciklopedija, kaj je leksikon, kaj priročnik, kaj slovar... in kako jih uporabljamo. Ker bistvo znanja ni, da imaš stvari v glavi, ampak da veš, kje podatke poiskati.
Nova tehnologija pa potegne za seboj tudi izobraževanje zaposlenih v knjižnici. Se tako dober videorekorder ali računalnik sta ničvredna, če ju knjižničar ne zna uporabljati in naučiti uporabnika knjižnice, kako ju uporabljati. To pa prinaša novo past: neredko smo knjižničarji v knjižnicah tako zatopljeni v, in zaposleni z računalniki in vnosom gradiva, da komaj dvignemo glavo od zaslona in se posvetimo uporabniku. Le-ta pa bi moral ostati na prvem mestu, ne glede na razvoj tehnologije. Posebej se mi zdi to pomembno pri mlajših uporabnikih, ki so še posebej občutljivi in ki jim veliko pomeni, dajim zna knjižničar prisluhniti. Pogosto smo mladinski knjižničarji
Hriberšek-Balkovec, E. Mladinski knjižničar - da!
tudi "mame", ki zvedo za "cveke", uslišane in neuslišane ljubezni, pa za bratce in sestrice, ki bodo prišli.
Morebiti bi kazalo razmisliti, da bi že ob študiju bibliotekarstva v višjih letnikih ponudili študentom možnost, da poslušajo različne seminarje. Morda bi tistim, ki jih vleče v mladinske knjižnice, ponudili kakšen seminar o mladinski književnosti, psihologiji mladostnika, pedagogiki. Zavedam se, da imamo ljudje različne interese in želje, kaj početi v življenju, a zavedati se moramo, da je delo z mladim bralcem enako pomembno kot delo z odraslim bralcem ali kot kreacija zapisa v računalniško bazo, izdelava bibliografije ali pisanje strokovnega članka. Prav tu se namreč mladinski knjižničarji čutimo prizadete. Velikokrat nam rečejo, "ah, to pa res ni nobeno delo, če delaš v otroški knjižnici, to je kot biti v Tivoliju na igrišču..." Mnogi se ne zavedajo, da je delo mladinskega knjižničarja hudičevo odgovorno. Ce zavoziš na začetku, pa vzemimo čisto banalen primer, da si neprijazen do mladega obiskovalca, lahko pri njem do konca življenja vzbudiš odpor do knjižnic in knjižničarjev! Za dobro delo pa se moramo tudi že zaposleni knjižničarji neprestano izobraževati. Poleg znanja iz knjižničarstva bi mladinski knjižničarji potrebovali tudi osnovna znanja iz drugih strok, npr. psihologije, literarne teorije, književnosti, še posebej mladinske. Kdor je dolga leta delal v mladinski knjižnici, pa čuti tudi pomanjkanje poznavanja literature za odrasle. Ob množici mladinskega leposlovja in poučne literature, kijih moraš poznati za svoje delo, ti ne preostane dovolj časa, da bi prebiral tudi dela za odrasle. Dobrodošel bi bil seminar na vsakih nekaj let, kjer bi mladinske knjižničarje seznanili z novostmi in smermi, vsaj v slovenski književnosti. Ne bi bilo pa tudi prav nič narobe, če bi knjižničarji, ki delajo z odraslimi bralci, poslušali kakšno predavanje o slovenski mladinski književnosti. Več bi potrebovali tudi znanj o novih nosilcih informacij; tudi čisto operativnih. Veliko mladinskih knjižničarjev ne zna vklopiti kasetofona, videorekorderja ali računalnika. Računalniki danes ne pomenijo le igric; na tržišču se pojavljajo številni (tudi slovenski) odlični CD-romi, s katerimi bi lahko odlično dopolnili informacije, ki jih prinašajo knjige. A kako se izobraževati? Iz izkušenj lahko zapišem, da odhod vsakega kolega na seminar za dan ali dva pomeni pravo revolucijo pri delu na izposoji. Kako je potem šele v manjših knjižnicah? Kako je tam, kjer je zaposlen le en knjižničar? Kazalo bi razmisliti o letnem študijskem dopustu za mladinske knjižničarje. Lepo bi bilo, če bi se udeležbe na takih seminarjih tudi upoštevale pri napredovanju, prošnjah za službo, ipd. Zelja in potreb je veliko. Pionirska knjižnica v Ljubljani enkrat mesečno organizira strokovno srečanje, kjer se srečajo strokovnjaki z določenega področja in žal le predstavniki knjižničarjev. Le-ti gotovo poslušano posredujejo naprej, a to ni isto, kot če stvar slišiš iz prve roke. Pogrešamo boljše koordiniranje dela mladinskih knjižničarjev na državni ravni, večje število seminarjev s temami, ki bi ustrezale potrebam mladinskih knjižničarjev.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Napaka, ki jo morda mladinski knjižničarji pri svojem delu delamo je, da dajemo absolutno prednost knjigi in zanemarjamo ostalo knjižnično gradivo. Mogoče je tega kriva finančna situacija, ko imamo malo denarja, pa ga raje damo za knjige in ne za kasete, CD-rome. Premalo poznamo tudi druge nosilce informacij in ker se bojimo to priznati, ne želimo delati z ostalim knjižničnim gradivom.
Pennac v svoji knjigi piše o pravicah bralcev. Trdi, da si odrasli lastimo vse pravice, ki pa jih odrekamo mladim, ker jim skušamo priljubiti branje. "Te pravice so: da ne beremo, da preskakujemo strani, da knjige ne končamo, da ponovno beremo, da beremo karkoli, da 'bovariziramo', da beremo kjerkoli, da listamo po knjigah, da beremo na glas, da molčimo." (Pennac, 1996, str. 124/125). Pri izposoji, pri prostem pristopu, ki ga ima večina mladinskih oddelkov, imajo naši bralci absolutno pravico, da pridejo do pulta in zahtevajo, da jim poiščemo želeno knjigo, lahko se sprehajajo od police do police z nami, ko jim pripovedujemo o skrivnostih knjižnice in gradiva v njej; če pa želijo, jih moramo pustiti pri miru, da delajo to, kar hočejo. In dober mladinski knjižničar mora začutiti, kakšnega obiskovalca in bralca ima pred seboj.
Postavlja se tudi vprašanje, ali imamo mladinski knjižničaiji pravico določati bralcu, katera knjiga je primerna zanj in katera ni. Lahko mu npr. svetujemo, katero gradivo je primerno za njegovo dojemanje; a prepovedani sad je najslajši. V želji, da bi naši bralci brali le najboljše, literarno, umetniško primerna besedila, jim ne "priporočamo" branja trivialne literature. Spet je tu Pennac: "Obstajajo torej 'dobri' in 'slabi' romani. In običajno so slabi tisti, ki nam prvi prekrižajo pot. In če sem odkrit, ko sem bil jaz na vrsti, da se podam na to pot, so se mi takšni romani zdeli 'fantastični'. Imel sem izjemno srečo: nihče se ni norčeval iz mene, nihče ni dvigal obrvi do neba ali ravnal z menoj, kot da sem kreten. Nekaj 'dobrih' romanov so mi zgolj pustili v bližini, nikakor pa mi niso prepovedali slabih. To je bilo modro dejanje." (Pennac, 1996, str. 140).
Če govorimo o mladinskem knjižničarju, največkrat mislimo na knjižničarja, ki dela s predšolskimi otroki in šolarji, ki obiskujejo nižje razrede osnovne šole. Manj se ukvarjamo z otroki na predmetni stopnji. Tudibibliopedagoške oblike so dobro razvite za mlajše; ko pa pridejo v knjižnico starejši, se navadno konča z ogledom knjižnice in pripovedjo o pravilih izposoje v knjižnici. Tu čaka mladinske knjižničarje še veliko dela. A najprej moramo doseči, da bo naše delo bolj poznano in spoštovano znotraj stroke same, kajti le preko tega bodo delo in pomen mladinskih knjižničarjev bolj spoštovali tisti, ki se z nami srečujejo pri našem delu.
Za zaključek naj zapišem tole: mislim, da ni nobena tragedija, če mladi bralci z mladinskih oddelkov odhajajo pred petnajstim letom, če jim to njihove bralne potrebe narekujejo, pomembno je, dabodo še vedno hodili v knjižnice, da bodo tja radi hodili, da bodo knjižnice prvo mesto, kjer bodo iskali
Hriberšek-Balkovec, E. Mladinski knjižničar - da!
relevantne informacije. In če se to zgodi, smo mladinski knjižničarji odlično opravili svoje delo. Najvažnejše pa je, da bodo naši mladi bralci kot starši pripeljali svoje otroke v svojo mladostno knjižnico, z željo, da bi tudi njihovim otrokom tako priljubili knjigo, kot smo jo nekoč njim.
Literatura
Novljan, Silva. Sodobne dejavnosti šolske knjižnice s posebnim ozirom na njene bib-liopedagoške naloge pri izvajanju izobraževalnega programa učenja branja v osnovni šoli. Ljubljana, 1996 (Dokt. disert.)
Normativi m standardi za splošno izobraževalne knjižnice, Ljubljana, 1982
Pennac, Daniel. Čudežno potovanje. Knjiga o branju. Ljubljana, 1996
191
ŠOLSKI KNJIŽNIČAR V PROCESU RAZISKOVALNE DEJAVNOSTI MLADIH
Jože Škorjanc, Gimnazija Celje-Center
UDK 023-057 : 027.7 : 028.5
Povzetek
Raziskava temelji na analizi raziskovalne dejavnosti mladih s posebnim poudarkom na gibanju Mladi za napredek Celja in raziskovalni dejavnosti dijakov Gimnazije Celje-Center in na analizi delovanja Knjižnice Celje in knjižnice Gimnazije Celje-Center v sistemu raziskovalne dejavnosti.
Vlogo knjižničarjev v procesu raziskovalne dejavnosti bo potrebno okrepiti in izhajati iz praktičnih izkušenj. V veliki meri bo to odvisno od njih, učiteljev mentorjev, knjižnic, šol in ne nazadnje od šolske in kulturne politike. V prid pomembnejši vlogi knjižničarjev v procesu šolskega raziskovalnega dela govorijo predvsem naslednja dejstva: 1. Raziskovalna dejavnost je v razmahu in se koncentrira na šolah, 2. Povečalo seje število šolskih knjižničarjev, šolskih knjižnic in njihova opremljenost (knjižničar na šoli je šolski normativ), 3. Izjemno je napredovala informacijska struktura in 4. Uveljavljajo se novi, sodobni pristopi k raziskovalnemu delu.
UDC 023-057:027.7:028.5
Summary
The research is based on the analysis of research work carried out by young people, with the special stress on the movement The Young for the Progress of Celje and the research work of the pupils of the Celje-Center High School and upon the analysis of the role of Celje Library and the Library of Celje-Center High School in the system of research activities.
The role of librarians in the process of research work will have to be strengthened on the basis of practical experience. This vvill largely depend upon themselves, teachers - mentors, libraries, schools and, last but not least, upon school and cultural policy. The role of librarians in the frame of school research work should be strengthened because of the following facts: 1. Research work is expanding and concentrating in schools, 2. The number of school librarians and school libraries has grown, as well as their equipment (having a librarian has become a school norm), 3. The development of information structure is remarkable, and 4. New, modern approaches tovvards research work are gaining importance.
ŠKORJANC, Jože: The school librarian in the process of research work performed by young people. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,193-199
Knjižnica 41 (1997)2/3
1. Uvodne misli
Osnovna zamisel prispevka je, da prikaže sedanje stanje in prihodnje možnosti, ki se bodo odpirale šolskim knjižničarjem v procesu raziskovalne dejavnosti mladih. Analiza temelji na raziskovalni dejavnosti mladih v Celju, še posebej na Gimnaziji Celje-Center in na dejavnosti Knjižnice Celje ter šolske knjižnice na Gimnaziji Celje-Center. Raziskave sem se lotil zato, ker mislim, da je vloga knjižničarja v procesu šolskega raziskovanja, ob vlogi mentorja in raziskovalca, ključna za uspešno izvedbo naloge. S svojim pristopom, usposobljenostjo in angažiranostjo bistveno vpliva na motivacijski proces dijakov pri raziskovanju ter oblikuje didaktične vidike, ki jih ima šolsko raziskovalno delo za dijake - učiti se iskanja virov, orientacije v medijskem prostoru, dela z računalnikom, opredeljevanja problemov.... Gre za specifične značilnosti, vendar sem prepričan, da je marsikaj od tega tudi značilnost slovenskega prostora. Izkušnje so lahko koristen prispevek k tematiki posvetovanja in še posebej h kvalitetnejšemu raziskovalnemu delu in dodatni uveljavitvi šolskih knjižničarjev v šolskem sistemu. Njih število se je močno povečalo. Knjižničar na šoli je normativ. Šolskih knjižnic je več, so bolje opremljene, v razmahu pa je tudi raziskovalna dejavnost.
2. Analiza raziskovalne dejavnosti v Celju in na Gimnaziji Celje-Center
Organizirano raziskovalno delo mladih seje v Celju začelo leta 1978 v okviru gibanja Mladi za napredek Celja. Sprva so se učenci prijavljali na razpise v okviru republiškega gibanja Znanost mladini in na razpise v okviru akcije Inovator Celja. Naslednje leto je bila ustanovljena komisija Mladi za napredek Celja. V raziskovalno dejavnost so se vključile najprej največje celjske šole: Gimnazija, Pedagoška gimnazija (Sedanja Gimnazija Celje - Center.) in Srednja tehniška šola, nato pa še ostale srednje šole in kot prve v Sloveniji osnovne šole. V prvih letih je bilo nalog malo, nato pa se je število povečevalo in leta 1.993 doseglo vrh s 184 nalogami. Mentorji mladim raziskovalcem so učitelji osnovnih in srednjih šol, pa tudi zunanji mentorji. Običajno so naloge najprej predstavljene na šolah in nato na občinski predstavitvi. Komisija, ki jo za posamezna področja sestavljajo učitelji in drugi strokovnjaki, poda pisno oceno naloge in oceni javni nastop. Delo mentorjev, komisij in materialni stroški za izdelavo nalog so financirani s strani šole in Mestne občine Celje (Dolenšek, 1993, str. 3,4 ).
Raziskovalno delo mladih zajema pomembno obdobje njihovega razvoja, saj se seznanjajo s temeljnimi načeli raziskovalnega dela, kot je npr. oblikovanje problemov, hipotez, statistična obdelava, interpretacija rezultatov, delo z viri in literaturo, oblikovanje zaključkov....
Škorjanc, J. Šolski knjižničar v procesu raziskovalne dejavnosti mladih
Na tehniških in strokovnih šolah se raziskovalne naloge lahko priznavajo kot del zaključnih izpitov. Zlasti po letu 1993 se opaža, da delež nalog s tehniških in poklicnih šol narašča v primerjavi z gimnazijami. Gre za večjo motivacijo kot pri gimnazijcih (Lončarič, 1995, str. 11).
Velika škoda je, da se naloge niti delno ne upoštevajo pri maturi. Za učitelja je to poglabljanje dela z mladimi, diferenciacija in individualizacija v pristopu k delu z učenci, njegova strokovna uveljavitev, mentorstvo pa je žal le delno vrednoteno v okviru pravilnikov o napredovanju.
Grafični prikaz št. 1
Število raziskovalnih nalog v obdobju 1979 -1997.
Viri: Mladi za napredek Celja, 1993, str.5, Mladi za napredek Celja, 1994, str. 7, Mladi za znanost, 1995, str. 8, Mladi za Celje, 1996, str.8 , Mladi za Celje, 1997, str.9.
Od leta 1993 program mladinskega raziskovalnega dela v Celju v okviru gibanja Mladi za napredek Celja sestavlja 7 projektov: sofinanciranje raziskovalnega dela po šolah, udeležba učencev osnovnih in srednjih šol na tekmovanjih iz znanja, raziskovalni tabori, strokovno izpopolnjevanje učiteljev - mentorjev raziskovalnega dela, krepitev vloge koordinatorja raziskovalne dejavnosti na šoli, odkrivanje in razvoj mladih talentov in opremljanje šol z ustrezno raziskovalno opremo ( Pešec, 1997, str. 5 - 8 ).
Knjižnica 41(1997)2/3
Podobna gibanja v številu, kvaliteti in raznovrstnosti raziskovalnih nalog zasledimo tudi na Gimnaziji Celje-Center. V obdobju 1979 - 1997 je bilo izdelanih 136 nalog z različnih področij. Na šoli imajo učenci status raziskovalca, ki prinaša večje možnosti načrtovanja šolskega dela. Delo usmerjata koordinator šolskega raziskovalnega dela in učitelj, kije mentor posamezni nalogi ( Škorjanc, 1995, str. 214 ).
Kljub določenemu upadu števila nalog v zadnjih letih pa se raziskovalno delo ohranja, nekoliko bolj se prenaša na nižje razrede, posledično pa to terja še večjo angažiranost mentorjev. Uspešni mladi raziskovalci bi morali biti dodatno nagrajeni tako, da bi se jim priznale dodatne točke pri uspehu na maturi (Utroša, 1997, str.27).
Grafični prikaz št. 2
Število raziskovalnih nalog na Gimnaziji Celje - Center (1980 -1997).
25
20 +
lišt.nalog
Viri: Mladi za napredek Celja, 1993, str.45 - 66, Mladi za napredek Celja, 1994, str.7, Mladi za znanost, 1995, str. 8, Mladi za Celje, 1996, str. 8, Mladi za Celje, 1997, str. 9).
196
Škorjanc, J. Šolski knjižničar v procesu raziskovalne dejavnosti mladih
3. Analiza delovanja Knjižnice Celje ter šolske knjižnice na Gimnaziji Celje-Center v šolskem raziskovalnem delu
Knjižnica Celje posveča temu področju svojega delovanja veliko pozornost.
Vsako leto prireja posebne oblike usposabljanja za iskanje literature, za delo z računalnikom, tako za raziskovalce kot tudi mentorje raziskovalcem in koordinatorje raziskovalne dejavnosti na šolah, ki pa jih šole različno uporabljajo. Mladi raziskovalci se tu često prvič srečajo z raznolikostjo in velikim obsegom strokovne literature, učijo se, kako se znotraj fonda orientirati in kako po njem iskati. Raziskovalci lahko dobijo izkaznico raziskovalca. Posebno pomembno vlogo ima raziskovalni oddelek, ki z njimi zelo pogosto kontaktira in jih usmerja. Za mladega človeka pa je tudi izjemno pomemben prvi stik z izposojevalci knjižničnega gradiva. Preko sistema povezav med knjižnicami ( npr. Cobiss) lahko razširijo svoj vpogled v razpoložljive fonde literature. Knjižnica po dogovoru z gibanjem Mladi za napredek Celja hrani vse raziskovalne naloge in ta trenutek je tudi na ogled razstava raziskovalnih nalog iz prejšnjih let. Pogosto je za mladega raziskovalca vstop v veliko knjižnico prvi kontakt z obsežno literaturo in to je lahko velika izkušnja za naprej. Potrebno bi bilo zlasti okrepiti stike med mentorji in raziskovalnim oddelkom v smislu koordinacije usmerjanja mladih in v smislu ponudbe raziskovalnih tem. Je pa vloga knjižničarjev tam izredno pomembna, saj sledijo novostim in pogosto celo bolje poznajo literaturo kot pa sami mentorji raziskovalcem na šolah. Knjižnica bi lahko preko gibanja ponudila v raziskavo določene teme, ki bi bile koristne tudi za knjižnico - računalniška obdelava periodike, tematika obdelave posameznega področja....
Do pred nekaj leti smo imeli pri nas sistem javnih knjižnic, osrednjih šolskih knjižnic je bilo več na osnovnih šolah, po srednjih šolah pa so bolj prevladovale strokovne knjižnice za posamezne predmete ali predmetna področja, ki niso bile centralizirane. Šole so knjižničarje pogosto fiktivno prikazovale, njihovo delo pa je bilo razdeljeno med učitelje. To še posebej velja za srednje šole.). V zadnjih petih letih pa je prišlo do velikega napredka. Šole so začele zaposlovati šolske knjižničarje, v okviru investicij v šolski prostor pa so se marsikje v Sloveniji zgradile lepe, funkcionalne knjižnice z bogatim fondom literature. Te sicer ne morejo konkurirati javnim knjižnicam, bilo bi tudi neracionalno.
V novembru 1994 je bila na Gimnaziji Celje-Center slovesno odprta nova knjižnica, ena najmodernejših v Sloveniji. Za knjižničarko je bila izbrana g. Milena Jontes, ki sije izkušnje dolga leta nabirala v Knjižnici Celje. Nekateri profesorji niso bili navdušeni nad prenosom knjižnega fonda v centralno knjižnico na šoli, vendar so kmalu spoznali velike prednosti nove organizir-anosti. Ne predstavlja le izposoje, ampak tudi kulturni utrip šole in regije. V 1 97
Knjižnica 41 (1997)2/3
njej potekajo učne ure, knjižničarka predstavlja številne teme za razredne skupnosti, organizirajo se predstavitve in razstave umetniških del. Odprta je tudi za druge šole. Po en izvod vsake raziskovalne naloge se nahaja tukaj.
Knjižnica je v tretjem letu obstoja postala ne samo izposojevalnica s prenapolnjeno čitalnico, ampak tudi učni kabinet, družabni prostor in prizorišče kulturnih prireditev širšega, izvenšolskega značaja. Sodobna programska orodja za obdelavo omogočajo tekočo obdelavo gradiv in obdelavo člankov iz časopisov in časnikov, ki jih dijaki in profesorji potrebujejo pri pouku. Aktivni knjižni fond je razporejen na 213 kv. metrih in obsega 15500 enot in je dosežen normativ za srednje šole, to je 40 enot na profesorja in 15 na dijaka. Dijaki imajo za lastno iskanje po lokalnem računalniškem katalogu na voljo 4 računalnike in enega za Cobiss in Internet z multimedijsko podporo. Zasedenost računalnika kaže, da potrebujejo dijaki za zadovoljevanje svojih interesov več delovnih postaj z možnostjo iskanja po različnih informacijskih poteh. V obdobju računalniško vodene izposoje so dijaki individualno obiskali knjižnico 24677 - krat (en dijak povprečno 40 krat) in si izposodili 26284 enot (Jontes, 1997, str. 10-11).
Šolsko raziskovalno delo lahko razdelimo na več faz:
1.Razpis	raziskovalnih tem in sprejem nalog s strani učencev in mentorjev.
V tej fazi bi lahko šolski knjižničarji posredovali najrazličnejše razpise, saj imajo zelo dober pregled nad gradivom. Lahko bi tudi predlagali teme, povezane z življenjem in delom šolske knjižnice.
2.	Izdelava načrta dela in podajanje osnovnih navodil raziskovalcem. Z vidika racionalnosti in strokovnosti bi lahko šolski knjižničar vodil kratek seminar, kjer bi raziskovalce seznanil s citiranjem, navajanjem virov in literature, strukturo naloge, osnovnimi načeli iskanja literature ipd.
3.	Izdelava naloge. V tej fazi se učenec zateka le po osnovne nasvete k mentorju.Glede na veliko znanja, ki ga imajo knjižničarji, je dobrodošel kontakt tudi z njim npr. pri iskanju dodatne literature, preverjanju določenih izhodišč, postavk, tehnični izdelavi in podobi naloge.
4.	Predstavitev naloge. Tu lahko knjižničar veliko svetuje: prostor, avdio-vizulana sredstva, retorika... Prav je tudi, da se vsaj en izvod raziskovalne naloge nahaja v šolski knjižnici.
4. Zaključek
Kot dolgoletni mentor mladim raziskovalcem ( od leta 1982) sem trdno prepričan, da bi se položaj in strokovni ugled šolskih knjižničarjev znotraj
Škorjanc, J. Šolski knjižničar v procesu raziskovalne dejavnosti mladih
kolektivov in tudi v širšem prostoru še dodatno povečal, če bi v večji meri sodelovali v posameznih fazah raziskovalnega dela, ali pa večkrat tudi kot mentorji mladim raziskovalcem. Vlogo šolskih knjižničarjev bo potrebno okrepiti in izhajati iz praktičnih izkušenj. Ob vseh problemih in težavah bo veliko odvisno od vodstev šol, kolektivov in samih knjižničarjev.
Pokazalo se je veliko odprtih možnosti, ki pa so le deloma izkoriščene. Poseben problem vidim v različnih vidikih koordinacije dela v okviru raziskovalne dejavnosti. V sodobni informacijski družbi bo vloga knjižnic vedno večja in prihajalo bo do novih izzivov.
Literatura
1.	Gimnazija Celje - Center. Letno poročilo 1993 - 1994, Celje, 1994.
2.	Gimnazija Celje - Center. Letno poročilo 1995 -1996, Celje, 1996.
3.	Gimnazija Celje - Center. Letno poročilo 1996 -1997, Celje, 1997.
4.	Lončarič V. "Raziskovalna dejavnost na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje". Gostinstvo in turizem, 1995 :9
5.	Mladi za napredek Celja. Celje: Občina Celje, 1993.
6.	Mladi za napredek Celja. Celje: Občina Celje, 1994.
7.	Mladi za znanost. Celje: Mestna občina Celje, 1995.
8.	Mladi za Celje 1996. Celje: Mestna občina Celje, 1996.
9.	Mladi za Celje 1997. Celje: Mestna občina Celje, 1997.
10.	Pešec A. "Poročilo o realizaciji programa mladinskega raziskovalnega dela". V: Mladi za Celje 1997. Celje: Mestna občina Celje, 1997.
11.	Škorjanc J. "Iz zgodovine Gimnazije Celje - Center". V: Zbornik za zgodovino šolstva, Ljubljana, 1995.
12.	Utroša M. "Raziskovalna dejavnost".V: Gimnazija Celje - Center. Letno poročilo. Celje, 1997.
199
PORTOROŽ
POMEN KNJIŽNIČARJEV ZA RAZVOJ IN POSPEŠEVANJE DELA MLADIH RAZISKOVALCEV
Lenka Perko, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani
UDK 023-057 : 027.7 : 028.5
Povzetek
Prispevek poudarja pomeri raziskovalnega dela za razvoj samostojnega, kreativnega in inovativnega dela mladih. V osrednjem delu je prikazana razširjenost mladih raziskovalcev v Sloveniji in njihovi problemi pri izdelavi raziskovalnih nalog. Ob tem je izpostavljen pomen pomoči šole in knjižnice oz. knjižničarjev za njihovo uspešno delo. Tovrstna dejavnost je lahko tudi eden od pomembnih faktorjev, ki vplivajo na povezovanje različnih tipov knjižnic in strukturo uporabnikov. V zaključku so predstavljeni nekateri možni načini za aktivno vključevanje knjižničarjev v raziskovalno delo mladih.
Ključne besede: mladi raziskovalci, knjižničarji, raziskovalne naloge
UDC 023-057 : 027.7 : 028.5
Summary
The paper emphasizes the importance of research work for the development of independence, creativity and inventiveness in adolescents. The central part pres-ents the spread of research activities carried out by young researchers in Slovenia and touches upon problems they encounter when preparing their research re-ports. The role of the school (teachers) and libraries (librarians) as promoters of successful research work of youth is pointed out. This type of activity can also be regarded as one of the important factors influencing linkage of different libraries and user structures. In the conclusion, certain possibilities for active engagement of librarians in the adolescenfs research are outlined.
Key words: young researchers, librarians, research reports
PERKO, Lenka: The role of the librarian in the development and acceleration of the young researchers' work. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,201-215
Knjižnica 41 (1997)2/3
1.Uvod
Razvoj raznovrstnih modernih tehnologij, omrežij, v zadnjem času pa tudi zelo hiter razvoj znanosti, raziskovalne dejavnosti ter ogromne količine informacij, nas silijo v vse hitrejši način življenja. Tako imamo vse manj časa za mirno branje in iskanje informacij o vsem, kar nas zanima. Za uspešno šolanje, razvoj gospodarstva, raziskovalne dejavnosti in dopolnilno izobraževanje naših strokovnjakov morajo svoj delež prispevati tudi knjižnice oz. knjižničarke in knjižničarji s hitrim posredovanjem ustrezne literature, informacij in zlasti možnostjo medsebojnih povezav, kar omogoča kvalitetno in hitro delo. Kvaliteta in ažurnost pa sta tudi možnosti, s katerima se bomo lahko enakopravno vključili v Evropo in svet, se prilagodili standardom in pravilom, ki veljajo za razvite in uveljavljene države.
Ko govorimo o znanju, največkrat pozabimo na to, da so načini, kako uporabljamo in merimo znanje, zelo različni. Skrajni čas je že, da začnemo ceniti in spoštovati napore mladih pri pridobivanju novih znanj, spoznanj, priznamo njihove ideje, ugotovitve, inovacije ter njihovo svežino pravočasno vključimo v delo in razvoj, podpremo strokovnost in prizadevnost njihovih mentorjev. V tem delu pa bi morali najti tudi del prispevka in deleža knjižnic, kakor tudi ustrezen status knjižničark oz. knjižničarjev uveljavljenih kot mentorjev.
Marsikdo bi imel ob tem pomisleke, ker meni, da za to ni zanimanja, da to nima smisla. V dokaz, daje to še kako potrebno, navajam nekaj mnenj mladih raziskovalcev, njihovih staršev, kakor tudi mentorjev, ki ugotavljajo, da je raziskovalno delo mladih:
-	možnost za uresničevanje lastnih idej, predlogov, ugotovitev, pomislekov, dvomov, veliko dodatnega znanja;
-	to je oblika drugačne vsebine dela kot je šolski program, študijski program, redno delo zaposlenih;
-	nudi možnost za seznanjanje z metodologijo znanstvenega in raziskovalnega dela, seznanjanje z eksperimentalnim in terenskim delom, poglabljanje v teorijo, različno terminologijo, seznanjanje z dosežki na določenem področju, kakor tudi njihovo preverjanje in vrednotenje;
-	tak način dela nudi samostojno, kreativno, inovativno, samoiniciativno... delo;
-	daje možnost za spoznavanje kvalitete, samokontrole, kritike, pohvale...;
-	nauči sprejemanja drugačnosti, posebnosti, različnosti, izmenjave izkušenj in ob tem utrjevanja znanja tujih jezikov;
-	pomaga najti prave cilje in smernice za nadaljnjo življenjsko pot oziroma odločitev za bodoči poklic;
Perko, L. Pomen knjižničarjev za razvoj in pospeševanje dela mladih raziskovalcev
-	omogoča razvoj idej za iskanje boljše, drugačne in uspešnejše rešitve problemov in nalog;
-	kotnajpomembnejše pa je druženje z enako mislečimi, drugače mislečimi, druženje s sovrstniki, navezovanje prijateljskih vezi, skupinsko delo, osebni stiki z najbližjo okolico in delovno sredino ter spoznavanje drugih krajev, navad in podobno;
Uresničevanje tovrstnih potreb poteka lahko najprej v krogu družine, šole, v različnih knjižnicah, podjetjih, inštitutih, laboratorijih, na deželi ali v mestu ali na drugih nevsakdanjih in neobičajnih mestih.
Vse navedeno zagotavlja napredek in je lahko vsakodnevni spremljevalec mladega, ambicioznega in naprednega človeka.
2. Razširjenost mladih raziskovalcev v Sloveniji
Da se bomo lažje odločili za podporo mladim v prihodnosti, moramo pregledati rezultate raziskovanja v preteklosti.
Običajno govorimo o mladih raziskovalcih v splošnem pomenu besede, zato ne pomislimo na delitev glede na različne starostne stopnje raziskovalcev.
Raziskovalna dejavnost mladih raziskovalcev se deli na:
1.	Mladinsko raziskovalno dejavnost, ki zajema osnovno in srednjo šolo ter se predstavlja v obliki raziskovalnih nalog ali projektov s spremljajočimi plakati.
Poleg tovrstne dejavnosti so še: Projekti za odkrivanje mladih talentov, mladinski raziskovalni tabori, poletne šole in delavnice ter podobne dejavnosti.
2.	Mlade raziskovalce, kamor sta vključena dodiplomski in podiplomski študij
Projekt Mladi raziskovalci je nastal konec leta 1985 na pobudo Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo. Namen tega projekta je bil v kratkem času pridobiti visoko izobražen kader za potrebe gospodarstva ter pomladitev in obnovitev raziskovalnega kadra v raziskovalnih organizacijah in visokošolskih zavodih. Kriteriji za pridobitev statusa mladega raziskovalca so bili starost do 28 let, slovensko državljanstvo ali status zamejca, povprečna študijska ocena najmanj 8 na II. stopnji.
Knjižnica 41(1997)2/3
Pogoji za raziskovalno skupino oz. mentorstvo pa so bili: uspešnost skupine pri predhodnem usposabljanju mladih raziskovalcev, mentor z doktoratom znanosti, ki sodeluje na mednarodnih konferencah, ter izpolnjuje pogoje za nosilca raziskovalnega projekta. Pri enem mentorju se lahko praviloma naenkrat usposabljajo največ trije mladi raziskovalci.
Značilnosti: mladi raziskovalec je zaposlen v organizaciji usposabljanja za določen čas, ob podiplomskem študiju dela na temeljnih in aplikativnih projektih, priporočena je možnost vsaj delnega usposabljanja v tujini. Čas financiranja je 2,5 leti do magisterija in 2,5 leti do doktorata.
Organiziranega, sistematskega zbiranja podatkov za področje raziskovalne dejavnosti osnovne šole, srednje šole, fakultete in nadalje podiplomskega študija za celotno Slovenijo ni.
Ob tem tudi ni kontinuirane evidence o tem, kdo je bil v predhodnem obdobju raziskovalec (npr.: v osnovni in srednji šoli, na fakulteti, pač pa se mora vsak ponovno dokazovati na vsaki stopnji izobraževanja). Nekoliko več povezav je med osnovno in srednjo šolo, zlasti v manjših krajih. To pa je tudi eden izmed razlogov za neenotno določanje področij raziskovalnega dela, poznavanja metodologije ter priprave in vrednotenja rezultatov tovrstnega dela.
Zaradi lažje predstavitve razširjenosti mladih raziskovalcev v Sloveniji sem zbrala podatke za osnovne šole, srednje šole ter podatke, ki so bili dosegljivi na Ministrstvu za znanost in tehnologijo za dodiplomske in podiplomske študente.
Pri zbiranju podatkov sem želela uporabiti najnovejše rezultate, zato nisem uspela zajeti celotne Slovenije. Razlog za to je bil, da so bili podatki nedosegljivi ali pa še niso bili obdelani. Za severno primorsko področje sem prejela le podatke posameznih mest (Nova Gorica in Idrija) in ugotovila, da v šolskem letu 1996/1997 ni bilo regijskega tekmovanja. Tako jih v grafični prikaz nisem vključila zaradi neprimerljivosti podatkov.
Vsi predstavljeni podatki so zbrani za šolsko leto 1996/1997.
204
Perko, L. Pomen knjižničarjev za razvoj in pospeševanje dela mladih raziskovalcev
OSNOVNA ŠOLA (šolsko leto 1996/97)
Tabela št. 1: Področja raziskovalnih nalog
Naravoslovne vede	fizika, kemija, matematika
Tehnične vede	računalništvo, tehnika, promet
Biotehnične vede	biologija, ekologija, veterina, zdravstvo, šport
Družboslovne vede	sociologija, psihologija, pedagogika, geografija, ekonomija, izobraževanje
Humanistične vede	zgodovina, umetnost, naravna in kulturna dediščina, etnologija, slovenski jezik, angleški jezik, turizem
Tabela št. 2: Pregled števila raziskovalnih nalog
	Lubljan- sko področje	Šaleška dolina	Mariborsko področje	Celjsko področje	Obalno- kraško področje
Naravoslovne vede	21	4 _	3	0	0
Tehnične vede	0	0	2	4	0
Biotehnične vede	44	3	12	10	3
Družboslovne vede	30	5	27	8	6
Humanistične vede	41	0	35	12	3
SREDNJA ŠOLA (šolsko leto 1996/97) Tabela št. 3: Področja raziskovalnih nalog
Naravoslovne vede	fizika, kemija, matematika, astronomija
Tehnične vede	računalništvo, informatika, elektronika, elektrotehnika, proizvodno tehnično področje, strojništvo, lesarstvo, promet, gradbeništvo, arhitektura
Biotehnične vede	biologija, biotehnologija, ekologija, zdravstvo, agrikultura, živilska tehnologija, medicina, biokemija
Družboslovne vede	sociologija, psihologija, pedagogika, geografija, ekonomija, pravo, turizem, geologija, izobraževanje, filozofija
Humanistične vede	zgodovina, umetnost, naravna in kulturna dediščina, etnologija, slovenski jezik, tuji jeziki
205
Knjižnica 41(1997)2/3
Tabela št. 4: Pregled števila raziskovalnih nalog
	Ljubljansko področje	Šaleška dolina	Gorenjsko področje	Celjsko področje	Mariborsko področje	Obalno-kraško področje	Dolenjsko področje
Naravoslovne vede	15	0	6	4	13	0	10
Biotehnične vede	31	5	14	12	46	3	4
Tehnične vede	134	12	40	24	43	1	0
Družboslovne vede	55	10	23	19	63	7	11
Humanistične vede	48	1	9	13	45	2	5
OSNOVNA ŠOLA (šolsko leto 1996/97)
Tabela št. 5: Pregled šol, raziskovalcev, mentorjev in št. nalog glede na področja
Področje	Število šol	Raziskovalci	Mentorji	Število nalog
Ljubljansko področje	33	472	131	145
Šaleška dolina	6	38	14	12
Mariborsko področje	31	283	75	84
Obalno-kraško področje	4	51	14	12
Celjsko področje	9	129	36	34
Graf št. 1:	Graf št. 2:
Raziskovalci	Mentorji
206
Perko, L. Pomen knjižničarjev za razvoj in pospeševanje dela mladih raziskovalcev
Graf št 3:
Graf št. 4:
Število nalog
Število šol
■	Ljubljansko področje ■ Šaleška dolina
□ Mariborsko področje O Obalno-kraško podr.
■	Celjsko področje
■	Ljubljansko področje ■ šaleška dolina
□ Mariborsko področje □ Obalno-kraško podr
■	Celjsko področje
SREDNJA ŠOLA (šolsko leto 1996/97)
Tabela št. 6: Pregled šol, raziskovalcev, mentorjev in št. nalog glede na področja
Področje	Število šol	Raziskovalci	Mentorji	Število nalog
Ljubljansko področje	21	479	198	283
Šaleška dolina	8	47	28	26
Mariborsko področje	19	442	168	211
Gorenjsko področje	11	154	57	92
Obalno-kraško področje	7	33	13	15
Dolenjsko področje	5	49	19	30
Celjsko področje	12	200	66	72
Graf št. 5:
__Raziskovalci
■	Ljubljansko področje ■ Šaleška dolina
□ Mariborsko področje □ Gorenjsko področje
■	Obalno-kraško podr. B Dolenjsko področje
■	Celjsko področje
Graf št. 6:
Mentorji_
■	Ljubljansko področje »Šaleška dolina
□ Mariborsko področje □ Gorenjsko področje
■	Obalno-kraško podr. B Dolenjsko področje
■	Celjsko področje_
Knjižnica 41(1997)2/3
Graf št. 7:
število nalog
■	Ljubljansko področje ■ Šaleška dolina
□ Mariborsko področje O Gorenjsko področje
■	Obalno-krasko podr. ■ Dolenjsko področje
■	Celjsko področje
26
Graf št. 8:
Število šol
Ljubljansko področje	■ Šaleška dolina
□ Mariborskopodročje	□ Gorenjsko področje
■	Obalno-krasko podr.	■ Dolenjsko področje
■	Celjsko področje
Tabela št. 7: Pregled števila mladih raziskovalcev sprejetih na usposabljanje in končanih nalog v obdobju 1985-1994 (stanje 31.12.1995)
Vede	Št. sprejetih v usposabljanje	Št. končanih	Od teh	
			št. mag	št. dr.
Na-ma	823	448	166	167
Tehniške	1316	698	386	137
Medicinske	255	92	36	33
Biotehnika	348	164	76	38
Družbene	258	87	22	44
Humanistične	177	58	12	38
Gospodarstvo	25	-	-	-
Skupaj	3202	1547	698	457
Graf št. 9:	ostali
št. doktoratov	(diplomanti)
14%	12%
Št.
magisterijev 22%
208
št.
nedokončanih 52%
Perko, L. Pomen knjižničarjev za razvoj in pospeševanje dela mladih raziskovalcev
Zelo pozitiven primer sodelovanja med mladimi raziskovalci in industrijo je Krka Novo mesto, ki v obliki Krkinih nagrad privabi k sodelovanju dijake srednjih šol iz Dolenjske in Bele Krajine ter študente dodiplomskega in podiplomskega študija iz Slovenije.
V 27. letih so podelili 1507 Krkinih nagrad mladim študentom in dijakom, ki so naredili 1084 raziskovalnih nalog. (Podatek je za obdobje od začetka podeljevanja do vključno zadnje podelitve leta 1996). Krkine nagrade pa se povezujejo tudi z mednarodnim znanstvenim simpozijem Krkini raziskovalni dnevi.
3. Problemi pri izdelavi raziskovalnih nalog
Gledano z vidika Slovenije kot celote, so problemi mladih raziskovalcev
naslednji:
-	vsi raziskovalci nimajo enakih možnosti za delo, razvoj lastnega znanja in za iskanje virov informacij (predvsem je velika razlika med podeželjem in mestom);
-	nekatere raziskovalne naloge so proizvod želja, idej in usmeritev mentorjev, ne pa lastnih želja;
-	seminarske naloge so postale raziskovalne naloge zaradi nevednosti oz. nepoznavanja razlik med seminarsko nalogo, referatom, raziskovalno nalogo, projektno nalogo...;
-	slabša kvaliteta naloge je lahko tudi posledica neaktivnosti mentorjev (zaradi njihove neustreznosti, nestrokovnosti, nestimuliranosti za delo oz. napačno izbranega področja ali teme);
-	za delo običajno ni enotnih navodil oz. ni ustreznega poenotenega -vzorčnega primera (citiranje literature, poznavanje ustrezne literature za pripravo in oblikovanje naloge, priprava spremnega gradiva, način predstavitve naloge);
-	premalo je poseganja po virih izven ustanov, v katerih se naloge pripravljajo;
-	premalo je zunanjih mentorjev (knjižničarjev, staršev, strokovnjakov...);
-	včasih je komisija, ki ocenjuje naloge, premalo strokovna;
-	iz določenih področij ni možno delati nalog, ker za to ni ustrezne komisije za ocenjevanje;
-	obseg in kvaliteta naloge sta včasih odvisna tudi od šole, pripravljenosti sodelovanja drugih ustanov, gospodarstva, sponzorjev...;
-	predhodno bi morali biti predstavljeni kriteriji za ocenjevanje raziskoval-
nih nalog (kaj predstavlja kvaliteto, in kako se vrednoti vsebina v celoti); ZUY
Knjižnica 41 (1997)2/3
-	po ocenitvi nalog bi ocenjevalna komisija morala imeti razgovor z avtorjem oz. avtorji raziskovalnih nalog ter jim z obrazložitvijo dobrih in slabih stvari pojasniti oceno (s tem bi raziskovalec veliko pridobil)
-	v vsaki šoli in knjižnici bi morala biti na razpolago ustrezna literatura in vzorec raziskovalne naloge, ki bi bila vodilo in pripomoček za delo tako raziskovalcem kot mentorjem;
-	knjižnice bi morale biti dostopne vsakomur, neglede na tip knjižnice, pa čeprav samo za ogled iz radovednosti;
Nekaj pozitivnih ugotovitev in izkušenj:
-	nekateri mentorji so prava gonilna sila pri pripravi nalog in poskrbijo za vse možnosti znotraj področja, ki ga poznajo, da bi lahko bila raziskava natančna, realna, ažurna in ustrezno predstavljena;
-	nekatere naloge se že lahko primerjajo s pravimi raziskavami oz. inovacijami ali pa po kvaliteti in obsegu spadajo za eno ali dve stopnji višje;
-	v nekatere naloge je vloženo zelo veliko truda, trdo delo, veliko strokovne pomoči...;
-	za pripravo nekaterih nalog je bilo uporabljenih veliko različnih virov, informacij, literature, pripomočkov, kakor tudi različnih tipov knjižnic;
-	rezultati so velik doprinos k šolskemu oz. študijskemu programu, ob izdelavi nalog se raziskovalci veliko naučijo;
-	priprava naloge je eden od možnih načinov lastne promocije znanja, izrabe intelektualne zmožnosti posameznikov, način za iskanje prave usmeritve za nadaljnji študij in zaposlitev;
-	pri zaključnem izpitu v srednji šoli je bila dana možnost z obliko raziskovalne naloge pokazati znanje na drugačen način.
4. Pomen šole in knjižnic - knjižničark in
knjižničarjev - za delo mladih raziskovalcev
Prevelika količina informacij, kakor tudi zelo hiter razvoj modernih tehnologij so nas pripeljali do tega, da se bodo morali različni tipi knjižnic in šol med seboj povezovati, si izmenjevati izkušnje, se pogosteje srečevati in skupno reševati probleme. Tak način pa bo možen le, če bodo zaposleni v šolah in knjižnicah poznali posebnosti vseh tipov knjižnic, poznali njihove ponudbe, potrebe in uporabnike. Naši uporabniki se namreč v določenem življenjskem obdobju srečujejo z različnimi tipi knjižnic, naj si bo to zaradi šolanja, zaposlitve, raziskovanja, lastnega interesa in podobno. Tudi šole, inštituti, kakor tudi naše gospodarstvo se bodo morali zavedati, da imajo knjižnice veliko bogastvo, ki ostane brez vrednosti, če ga ne uporabljamo. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na napako knjižnic, da se premalo reklami-
Perko, L. Pomen knjižničarjev za razvoj in pospeševanje dela mladih raziskovalcev
rajo, ostajajo preveč zaprte znotraj določenih krogov, premalo poudarjajo potrebo po enakopravnem vključevanju v izobraževalni proces.
5. Možni načini za aktivno vključevanje knjižnic v raziskovalno dejavnost mladih
Navajam le nekaj predlogov, ki bi jih lahko uporabili v vseh tipih knjižnic. Seveda se zavedam, da so še mnogi drugi in morda bolj potrebni in kvalitetni od navedenih. Omenjeni so le tisti, ki so jih navedli uporabniki ali so bili izraženi na sestankih svetov staršev, klubu zaboljšo šolo, na srečanjih mladih raziskovalcev, razgovorih s študenti:
-	knjižnica se mora začeti obnašati kot podjetje na trgu. Imeti mora lasten tržni pristop, po tržnih pravilih.( Zanimive knjige in izdelki, ki jih nihče ne kupi ali uporablja, nimajo vrednosti. S tem, ko jih nekdo kupi, pregleda, potrdi, da so potrebni, koristni in jih lahko tudi tržimo). Toda ob tem je potrebna tudi ustrezna reklama. Reklama knjižnice je lahko že to, da ima vsaka knjižnica vsaj prospekt o lastni dejavnosti, kakor tudi predstavljene posebnosti. Lahko pa ima veliko drugih oblik predstavitve, ki ustrezajo njeni dejavnosti (npr. domača stran na internetu, objava v sredstvih javnega obveščanja...). Vsaka knjižnica naj ima seznam tudi drugih knjižnic iz lastnega področja, kakor tudi seznam knjižnic iz drugih področij, zaradi dajanja informacij uporabnikom. Idealno bi bilo, če bi obstajal predstavitveni prospekt s kratko predstavitvijo vseh tipov knjižnic, zbranih po področjih ali pa po tipih knjižnic.To bi služilo tako za dajanje informacij, kakor tudi za pomoč pri lastnem delu v knjižnicah. (Dober trgovec ti pove, kje bi lahko našel ustrezen izdelek, če ga sam nima, pa čeprav je to pri konkurenci!);
-	v vsaki knjižnici naj bo tako seznam literature s področja raziskovalne dejavnosti (navodila za raziskovalno delo, priročniki...), kakor tudi literatura, ki jo lahko uporabljajo zaposleni v knjižnici, kot pripomoček pri svetovanju in dajanju navodil za delo tako uporabnikom - mladim raziskovalcem, kot njihovim mentorjem;
-	knjižničarke in knjižničarji se morajo dodatno izobraževati na tem področju, prav tako kot je to omogočeno učiteljem in si pridobiti možnost za mentorstvo ter biti temu ustrezno vrednoteni (to je eden od načinov, kako se lahko spremeni status knjižničarja in se enakovredno vključi v sistem izbraževanja);
-	ravno tako kot so organizirane ure pravljic, srečanja s pisatelji, pesniki, umetniki..., bi lahko organizirali srečanja s strokovnjaki iz industrije, inštitutov, raziskovalnih enot, kmetijstva... Srečanja bi potekala ob predstavitvah raziskovalnih nalog, razgovorih o željenih temah, možnostih spoznavanja bodočega poklica, oz. spoznavanja drugačnosti različnih
Knjižnica 41 (1997)2/3
poklicev. (Povabljeni so lahko starši, vsakodnevni obiskovalci knjižnice, profesorji na fakulteti, raziskovalci na inštitutih, predstavniki Zavoda za šolstvo, Ministrstva za šolstvo in šport, Ministrstva za znanost in tehnologijo, sponzorji...);
-	tako šole kot knjižnice lahko organizirajo srečanja osnovnošolcev s srednješolci, srednješolci s študenti, študenti s podiplomskimi študenti ali seveda po lastni izbiri srečanja z raziskovalci, ki so raziskovali na istem področju. Starši, profesorji na fakultetah, ki so tudi sami raziskovalci, lahko predstavijo lastne izkušnje ali pa pripravijo predavanja;
-	zlasti za visokošolske in specialne knjižnice bi bila zanimiva novost organiziranje predavanj s strokovnjaki oziroma raziskovalci iz inštitutov, industrije, predstavniki Ministrstva za znanost in tehnologijo,... za dodi-plomske in podiplomske mlade raziskovalce. Tako bi jih lahko seznanili s pogoji in možnostmi za raziskovalno delo, predstavili najnovejšo literaturo, možne vire za iskanje literature in informacij, jih seznanili s predpisanimi standardi za objavljanje in pisanje člankov, jim omogočili vzorce za pisanje določenih tekstov (diploma, magisterij, doktorat, raziskovalna naloga...), seznanili z možnostmi za uporabo drugih knjižnic oz. ustanov...;
-	v vsaki knjižnici bi lahko pripravili kotiček za mlade raziskovalce ter v njem razstavljati raziskovalne naloge, tako iz lastne šole ali področja, kot tudi iz drugih področij (zaradi primerjave in informiranja);
-	v osnovnih in srednjih šolali bi morali organizirati hranjenje tudi tovrstnih nalog ter jih nato uporabljati kot vire informacij za pripravo seminarskih nalog, referatov...;
-	preko medknjižnične izposoje naj bi bila možna izposoja raziskovalnih nalog (predvsem za osnovno in srednjo šolo), ki so primerne za razstave;
-	za mlade raziskovalce bi lahko pripravili posebno izkaznico ali to označili na rednih izkaznicah knjižnice (to naj bi omogočilo dostop do vseh tipov knjižnic, kakor tudi zaposlenim v knjižnici, da ustrezno ravnajo ali pa postanejo celo mentorji oz. somentorji raziskovalcem);
-	knjižnica je lahko kraj, kjer se srečujejo mentorji mladih raziskovalcev
-	velikokrat je že bila izražena želja, da bi tudi šolske knjižnice predvsem v manjših krajih razširile svojo dejavnost na okolico, v kateri so. To pomeni, da bi tudi šolske knjižnice lahko dobivale informacije o literaturi iz drugih področij, imele možnosti naročanja literature po medknjižnični izposoji, ali pa ponuditi enkrat tedensko določene storitve tudi za prebivalce iz okolice. (Študent bi si lahko izposodil literaturo iz oddaljenega kraja, zaposleni bi naročili strokovno literaturo ali literaturo za prosti čas, marsikomu pa bi medknjižnična izposoja olajšala način in poti iskanja literature, ...) Seveda pa je za to nujno potrebna računalniška povezava med knjižnicami.
Perko, L. Pomen knjižničarjev za razvoj in pospeševanje dela mladih raziskovalcev
- v vsaki knjižnici bi morali znati odgovoriti na nekaj tipičnih vprašanj, ki jih zastavljajo mladi raziskovalci (kako naj se lotim naloge, kje naj začnem, kako in kaj naj vprašam, kdo mi bo pomagal in kje naj iščem literaturo, kakšna naj bo vsebina, kakšno vrsto literature oz. pripomočkov naj iščem, kakšna mora biti pisna oblika naloge?).
Vse naštete možnosti so izvedljive le pod pogojem, da se najprej ustrezno ovrednoti delo v knjižnici, nudi možnosti za dodatno izobraževanje, zaposli ustrezno število knjižničark oz. knjižničarjev, omogoči ustrezno medsebojno povezavo (tako računalniško, kot tudi preko strokovnih srečanj) ter kvalitetno in ažurno matično službo, ki pripravlja ustrezno literaturo in informacije o novostih na tem področju.
Predstavljene možnosti ne pomenijo ogrožanja posameznih tipov knjižnic, marveč predstavljajo bogatenje obstoječih knjižnic z medsebojnim povezovanjem in sodelovanjem ter izmenjavo izkušenj in dviganjem kvalitete lastnih storitev.
6. Zaključek
Tiste, ki odločajo in določajo vrednote posameznih šolskih, obšolskih in drugih dejavnosti, moramo prepričati, da je raziskovanje mladih (od osnovne šole, srednje šole preko dodiplomskega in podiplomskega študija, kakor tudi študija ob delu), zelo potrebno, koristno in nujno za napredek in razvoj naše države.
Več povezav bi moralo biti med šolo, knjižnico in industrijo oz. gospodarstvom.
Centri, ki zbirajo podatke o mladih raziskovalcih, se morajo med seboj povezati, sodelovati, podatki morajo biti zbrani po enotnih kriterijih oz. pravilih. Vsi podatki morajo biti zbrani in dosegljivi za Slovenijo kot celoto, saj so šele tedaj primerljivi in realni.
V krog mladih raziskovalcev se moramo vključiti tudi knjižničarke oz. knjižničarji z ustreznim dodatnim izobraževanjem ter postaviti ustrezen status in vrednotenje mentorskega dela za mlade raziskovalce, tako v šolah kot v knjižnicah.
Različni tipi knjižnic se morajo med seboj povezati in sodelovati.
Tudi knjižničarke oz. knjižničarji moramo podpreti akcijo, da se raziskovalne naloge uvrstijo na ustrezno mesto, ki jim pripada. Pri prehodu iz osnovne na srednjo šolo je potrebno dodeliti ustrezno število dodatnih točk za razisko- Z. I O
Knjižnica 41 (1997)2/3
\ alno nalogo, tako kot je to za tekmovanja iz slovenskega jezika, matematike... V srednjih šolah je potrebno uvesti možnost, da postane raziskovalna naloga način za opravljanje enega izmed izbirnih predmetov na maturi ali zaključnem izpitu. Na fakulteti pa mora to postati dodatno priporočilo pri zaposlitvi.
Kot izziv: "Ali bomo omenjene predloge podprli in s tem v združeni Evropi tržili naše znanje in inovacije ali pa bomo le prodajali naše roke?".
7. Literatura
1.	Ovven, Tim. Success at the enquiry desk . London : Library Association, 1997
2.	Mladinska raziskovala dejavnost v Ljubljani. Ljubljana : Raziskovalna enota Gimnazije Bežigrad, 1996
3.	Matos, Silva. Spodbujanje ustvarjalnosti. Ljubljana : Gospodarski vestnik, 1994
4.	Teaching the ?iew Ubran/. New York; London : Neal-Schuman, 1996
5.	Učitelj - mentor mladih raziskovalcev. Ruše: Aram, 1993
6.	Koprivnikar, Vladimir. Mladinska raziskovalna dejavnost v Ljubljani. Ljubljana : Mestni sekretariat za izobraževanje, raziskovalno dejavnost, kulturo in šport, 1994
7.	Musek - Lešnik, Kristijan. Raziskovalna in maturitetna raziskovalna naloga pri psihologiji. Ljubljana: Educy, 1996
8.	George, David. Nadarjeni otrok kot izziv. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo, 1997
9.	Mladi raziskovalci za napredek Maribora - Katalog nalog osnovnošolcev. Maribor : Mestna občina Maribor, 1997
10.	Mladi raziskovalci za napredek Maribora - Katalog nalog srednješolcev. Maribor : Mestna občina Maribor, 1997
11.	Zaupajmo v lastno ustvarjalnost. Ljubljana: Gimnazija Šentvid, 1997
12.	Plukavec, Marjana. Napotki za izdelavo raziskovalne naloge. Ljubljana: Zavod za tehnično izobraževanje, 1997
13.	Zvvitter, Savina. Pisna naloga in viri zanjo. Ljubljana: Zavod za tehnično izobraževanje, 1997
14.	Sagadin, Janez. Poglavja iz metodologije pedagoškega raziskovanja. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo in šport, 1993
15.	Zbornik povzetkov raziskovalnih nalog 5.srečanja mladih raziskovalcev Bele krajine, Dolenjske in Posavja. Novo mesto: Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, 1997
16.	Mladi raziskovalci za razvoj Šaleške doline. Zbornik povzetkov raziskovalnih nalog. Velenje: Mestna občina Velenje, 1997
Perko, L. Pomen knjižničarjev za razvoj in pospeševanje dela mladih raziskovalcev
17.	VI. Regijsko srečanje mladih raziskovalcev gorenjskih srednjih šol. Kranj: Srednja elektro in strojna šola Kranj, 1997
18.	Mladi za Celje. Celje: Mestna občina Celje, 1997
19.	Poročilo in program ZOTKS 1996-1997. Ljubljana: Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, 1997
20.	Podatki oddelka za razvoj kadrov na Ministrstvu za znanost in tehnologijo. Ljubljana, 1997
21.	Podatki Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije. Ljubljana, 1997
22.	Lastni zapiski predlogov in mnenj uporabnikov
215
POMEN UPORABE KVALITATIVNEGA RAZISKOVANJA ZA DELO PRI REFERENČNEM PROCESU Lokalne posebnosti pri postavitvi knjižnega gradiva po sistemu prostega pristopa na Oddelku za odrasle Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu
Jože Gorenc, Knjižnica Mirana Jarca, Novo Mesto
UDK 027.022(497.4 N, mesto):022.4:303.8
Povzetek
Referat izhaja iz definicije izposoje kot posredovanja informacij v obliki nosilcev informacij. Najpomembnejše knjižnično gradivo so knjige zaradi urejenosti informacij v njih.
Osnovno vodilo pri delu z uporabniki na Oddelku za odrasle Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je bilo razvijati bralno kulturo. Pri tem je bila posebna pozornost namenjena postavitvi knjižnega gradiva po sistemu prostega pristopa. Knjižno gradivo je bilo postavljeno po strokovnih pravilih, pri čemer so bile upoštevane lokalne posebnosti. Te so bile uvedene v letih 1991-1995 na podlagi kvalitativnega raziskovanja dela z uporabniki. V osrednjem delu referata je opisano kvalitativno raziskovanje, nato so predstavljene lokalne posebnosti postavitve knjižnega gradiva.
Iz podatkov o izposoji je razvidna njena kvalitativna in kvantitativna rast.
Ključne besede: splošnoizobraževalne knjižnice, postavitev gradiva, kvalitativno raziskovanje, zbiranje podatkov, analiziranje podatkov, interpretacija podatkov
UDC 027.022(497.4 N. mesto):022.4:303.8
Summary
The article proceeds from the definition of library loan as information dissemina-tion in the form of information carriers. The most important library materials are books because of the order of information presented in them.
GORENC, Jože: The use of qualitative research for the work in the reference process. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3, 217-233
217
Knjižnica 41 (1997)2/3
The mam guidance in the work vvith users at the Adult Department of Miran Jarc Library in Novo mesto has been the development of reading culture. Special attention has been paid to the placement of materials in free access. Library materiais have been placed according to professional rules whereupon local specificities have been taken into account. These vvere ascertained in the period from 1991 to 1995 on the basis of qualitative research work vvith users. The central part of the article describes qualitative research work and local specificities of the placement of library materials.
From the data on lending, its qualitative and quantitative grovvth can be seen.
Key vvords: public libraries, free access, qualitative research, data collecting, data analysis, data interpretation
1.Uvod
Referat izhaja iz definicije1 izposoje kot posredovanja informacij v obliki nosilcev informacij. Najpomembnejše knjižnično gradivo so knjige zaradi urejenosti informacij v njih.
Pod izposojo na Oddelku za odrasle Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu razumem, v smislu definicije, zlasti posredovanje knjig in periodike, saj ti dve vrsti gradiva obsegata skoraj vse knjižnično gradivo. Torej pomeni izposoja knjige, posredovanje informacij v najširšem pomenu.
V	mojem primeru je raziskovanje zajelo sicer vse delo z uporabniki in oblikovanje temeljne knjižne zaloge, vendar bom v nadaljevanju prikazal le vpliv ugotovljenih rezultatov na postavitev knjižnega gradiva.
Pri svojem kvalitativnem raziskovanju sem izhajal iz osnov predmeta metodologija znanstvenega raziskovanja (in tudi metodika bibliotekarskega komuniciranja) pri študiju in druge literature. Podobnih raziskav v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah še ni bilo.
Namen referata je predvsem predstaviti pomen kvalitativnega empiričnega raziskovanja pri vsakodnevnem delu v knjižnici s poudarkom na postavitvi knjižnega gradiva v prostem pristopu na Oddelku za odrasle Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu.
V	osrednjem delu referata sem najprej predstavil kvalitativno empirično raziskovanje, zlasti model, ki sem ga uporabil pri svojem delu. Kot glavni vir sem uporabil prispevka Janeza Sagadina (6,7), predvsem članek Kvalitativno empirično pedagoško raziskovanje, zato ju v samem tekstu nisem posebej citiral. V nadaljevanju je prikazano samo raziskovanje na oddelku, v ka-
213 ' UNESCO-va definicija po predmetu primerjalno bibliotekarstvo 2.
Gorenc, J. Pomen uporabe kvalitativnega raziskovanja za delo pri referenčnem
procesu	
terega so vključeni tudi raziskovalni rezultati, saj sta raziskovalni proces in inovativnost neposredno povezana.
Vrednotenje raziskovalnih podatkov v diskurzu2 ni prikazano, ker, menim, presega okvir referata, predvsem zaradi obsežnosti; potrebna bi bila posebna študija. Podatki, ki se nanašajo na delo oddelka (preglednice), so iz arhiva Knjižnice Mirana Jarca.
Kvalitativno raziskovanje je bilo zame nov izziv, ki sem ga uvedel v delo. Sedaj ga predstavljam in dajem v presojo.
2. Predstavitev kvalitativnega empiričnega raziskovanja
2.1. Značilnosti kvalitativnega empiričnega raziskovanja
"Kvalitativno empirično raziskovanje v svetu v ontološkem, epistemo-loškem in metodološkem pogledu ni enoten pojav." Pri svojem raziskovalnem delu sem uporabil kvalitativno empirično raziskovanje, "ki seje razvilo v samostojno obliko (model, vrsto) raziskovanja kot antipod kvantitativnega raziskovanja". Glavne značilnosti tega raziskovanja "so zlasti tele:
1.	Kvalitativno raziskovanje raziskuje kvaliteto situacij, dejavnosti, procesov, produktov, odnosov med ljudmi, sredstev idr.
2.	Uporablja kvalitativne raziskovalne tehnike, predvsem take, ki opravljajo svojo vlogo neposredno v rokah samega raziskovalca. Po taki vlogi predn-jačita zlasti nestrukturirano opazovanje z udeležbo (to je z aktivno udeležbo raziskovalca v opazovani dejavnosti, situaciji itd.) in nestrukturirani intervju. Za zbiranje podatkov je značilna komunikacija med raziskovalci in osebami raziskovanih situacij.
3.	Raziskovalec je pojmovan kot ključni instrument raziskovanja, ki neposredno osebno (iz prve roke) na kraju samem spoznava socialni svet (v našem primeru »situacijo v knjižnici«3).
4.	Raziskovanje je usmerjeno bolj v induktivno analizo podatkov in induktivno pridobivanje hipotez kot pa v vnaprejšnje deduktivno postavljanje hipotez in njihovo kasnejše empirično preizkušanje (verificiranje). V tem
2	Diskurz je osrednji del kvalitativnih raziskav, v katerem se podatki analizirajo in vrednotijo.
3	Tekst v navednicah se razlikuje od originalnega teksta, oz. je prilagojen za bibliotekarsko dejavnost.
Knjižnica 41 (1997)2/3
smislu je odprto (odprt sistem, ne zaprt v vnaprejšnjo, bolj deduktivno zasnovo in načrt ter njegovo izvedbo). Na podlagi analize podatkov nastajajo nove zamisli (hipoteze, teorije), in to deloma že pri sprotni analizi med zbiranjem podatkov, ko torej zbiranje podatkov še traja in ko rezultati sprotne analize in nove ideje, ki jih rezultati analize sprožajo, pomagajo raziskovalcu tudi usmerjati nadaljnji potek zbiranja podatkov (vključno vzorčenje) in celotne raziskave. Z odprtostjo in induktivnostjo je povezana procesnost, a tudi kooperativnost in interaktivnost, kar smo deloma že nakazali, več o vsem tem pa bo na vrsti pozneje.
5.	Raziskovanje se osredotoča na probleme manjšega obsega oziroma na manjše izseke »knjižničarske dejavnosti«4, bolj v obliki študij primerov.
6.	Raziskovanje temelji na interpretativni paradigmi,5 s poudarkom na razumevanju raziskovanih situacij, procesov, odnosov itd. iz perspektive njihovih udeležencev (akterjev). V praksi kvalitativnega raziskovanja ne gre za tolikšno paradigmatsko ekskluzivnost kot na ravni teoretskih razprav."
2.2. Metodologija kvalitativnega empiričnega raziskovanja
Pri svojem raziskovalnem delu sem uporabil t.i. "naturalistični" model raziskave, ki je tudi zelo primeren "za namene dopolnjevanja tradicionalnega empirično-analitičnega raziskovanja s kvalitativno metodologijo".
Metodologija "naturalistične" raziskave in tudi samo raziskovanje ima tri sestavine, te so:
-	pogoji za začetek raziskave,
-	raziskovalni proces,
-	raziskovalni rezultati.
2.2.1. Pogoji za začetek raziskave
Za začetek raziskave morajo biti izpolnjeni štirje pogoji, ti so:
1. Raziskovanje mora potekati v naravnih okoliščinah in "v časovnokon-tekstnem kompleksu (poudaril J.G.), ki ga raziskovalec želi razumeti".
4	Tekst v navednicah se razlikuje od originalnega teksta, oz. je prilagojen za bibliotekarsko dejavnost.
5	lnterpretativna paradigma nastopa v več različicah in pod različnimi imeni ("naturalistična", fenomenološka, hermenevtična itd.).
Gorenc, J. Pomen uporabe kvalitativnega raziskovanja za delo pri referenčnem
procesu	
2.	Potreben je "visokoprilagodljiv instrument (poudaril J.G.), ki lahko vstopi v neko situacijo brez vnaprejšnjega načrtovanja, a zna že po kratkem času začeti opažati, kaj je pomembno, in se osredotočiti na to". Takšen instrument je človek.
3.	"Človek (kot instrument) najbolje in najlaže zbira informacije s kvalitativnimi tehnikami (kakršne podaljšujejo njegove čute) - z razgovorom z ljudmi, z opazovanjem njihovih dejavnosti, z branjem njihovih dokumentov, z ocenjevanjem nevsiljivih (diskretnih) znakov (signalov), ki jih dajejo, ipd." Uporabiti smemo tudi kvantitativne tehnike, "kadar je to primerno, npr. anketni vprašalnik - pod pogojem, da so vprašanja v njem zasnovana na lokalnih podatkih in sijih ne izmišljamo a priori".
4.	Uporabljati smemo tudi "tiho" (tacit) znanje. »Tiho« znanje je vse, kar znamo ali vemo, zmanjšano za del, ki ga znamo povedati, besedno izraziti. Pri uporabi tihega znanja "gre le za to, da smemo uporabiti tudi tisto znanje, ki ga imamo, a ga ne znamo besedno izraziti, ko npr. znamo nekaj hitro presoditi ali oceniti ipd., ne da bi znali povedati, kako smo prišli do sodbe oziroma ocene itd.".
Pri uporabi "tihega znanja" je potrebna velika previdnost. 2.2.2. Raziskovalni proces
Raziskovalni proces ima štiri elemente, ti so:
-	vzorčenje,
-	analiza podatkov,
-	razvijanje teorije,
-	razvijanje načrta raziskave.
Elementi so v "kontinuirani interakciji (nepretrganem medsebojnem vplivanju)".
Raziskovalni proces začnemo z zbiranjem podatkov. Podatke zbiramo sukcesivno in jih takoj analiziramo, vrednotimo. Prizadevamo si ugotoviti enote informacije, "ki so relevantne z vidika tega, na kar se bo raziskava osredotočila". Enote informacije tako kažejo pot za nadaljnje zbiranje podatkov in "pri tem še vedno ohranjamo odprt sistem zbiranja informacij, pri katerem se lahko neovirano uveljavljajo nove enote informacije". Nadaljujemo z analiziranjem in kmalu dobimo model, ki ga je mogoče uporabiti pri nadaljnjem zbiranju podatkov.
Ko smo z analizo prišli do enot informacije, enote grupiramo v kategorije podobnih enot in izoblikujemo pravila za razvrščanje naslednjih (novih) enot
Knjižnica 41 (1997)2/3
v kategorije. Ob tem "razvijamo tudi hipoteze o odnosih med kategorijami. Hipoteze razvrščamo v urejeno teorijo, kije razlaga lokalno opaženih doga-janj".
Teorija je primerna, kadar "ustreza štirim kriterijem:
-	prileganja (kategorije se morajo prilegati podatkom),
-	delovanja (teorija mora omogočati sprejemljivo razlago),
-	relevance (teorija mora omogočati izluščiti probleme in procese) in
-	prilagodljivosti (teorija mora biti odprta za kontinuirano spreminjanje -za prilagajanje novim podatkom, ki se pojavljajo)".
Ob vsem tem je potrebno "nepretrgoma razvijati in izboljševati načrt raziskave, načrt postaja bolj določen in osredotočen. Ko raziskovalec bolj spozna, kaj je glavno in kaj manj pomembno, lahko izbiranje enot v vzorec bolj uravnava, analiza podatkov postane bolj strukturirana in teorija bolj določena".
-	Shematično bi lahko prikazali kvalitativno raziskovanje takole:
-	zbiranje podatkov in
-	tako dobimo grobi material za diskurz,
-	diskurz, v katerem vrednotimo podatke,
-	usmeritve za naprej,
-	delovanje,
-	zbiranje podatkov in
-	tako dobimo grobi material za diskurz in postopek se ponovi.
Vidimo, da "gre za interaktivni krožni raziskovalni proces" oz. za t.i. krožno metodologijo.
Pri tem modelu raziskovanja je potrebno opozoriti, da ga kaže uporabljati "dopolnjenega z večjo vlogo teorije (in dedukcije iz teorije), kije raziskovalcu na voljo v razpoložljivi literaturi, kolikor je pač relevantna za raziskovani primer".
2.2.3. Raziskovalni rezultati
Raziskovalni rezultati so podani v raziskovalnem poročilu. Poročilo "opisuje lokalno situacijo in vsebuje dovolj informacij za razumevanje te situacije, t.j. za presojo lokalno pomembnih elementov in odnosov med njimi. Ugotovitve raziskave veljajo samo za čas in kraj raziskave".
Gorenc, J. Pomen uporabe kvalitativnega raziskovanja za delo pri referenčnem
procesu	
3. Predstavitev uporabe kvalitativnega
raziskovanja pri postavitvi knjižnega gradiva na oddelku za odrasle Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu
3.1. Predstavitev oddelka za odrasle Knjižnice Mirana Jarca
Oddelek za odrasle je notranja enota Knjižnice Mirana Jarca. Do leta 1993 se je oddelek imenoval Ljudska knjižnica, tega leta je dobil novo, sedanje ime. Od leta 1982 posluje dislocirano na Jenkovi ul. 1 v Novem mestu v pritličnih prostorih nekdanje gimnazije oz. sedanje glasbene šole v strogem središču mesta.
Ob koncu leta 1995 je bilo v temeljni knjižni zalogi 28.086 knjig, nekaj je bilo tudi glasbenih in govornih kaset in drugega neknjižnega gradiva in 35 naslovov tekoče periodike. Razmerje med leposlovnimi in strokovnimi knjigami v temeljni knjižni zalogi je bilo 60,9 %: 39,1 % v korist leposlovnih knjig. (Za boljšo predstavitev glej tabele v nadaljevanju!)
Na oddelku so bili trije katalogi: AIK, naslovni katalog, UDK katalog in urejeni listki centralne katalogizacije slovenskega tiska.
Izposoja je bila računalniško vodena s programom VIR 3.8 oz. 4.0, v letu 1995 je bil nameščen terminal za OPAC.
Gradivo je bilo postavljeno po sistemu prostega pristopa.
Oddelek je bil odprt za uporabnike takole:
-	od ponedeljka do petka: 9.00 -19.00 ure,
-	ob sobotah:	9.00 -13.00 ure,
-	ob nedeljah in praznikih: zaprto.
V juliju in avgustu je bila odprtost oddelka:
-	od ponedeljka do petka: 9.00 -17.00 ure,
-	ob sobotah:	zaprto,
-	ob nedeljah in praznikih: zaprto.
Na oddelku sta delala dva delavca, višji knjižničar in bibliotekarka, občasno je bila še pomoč.
Knjižnica 41(1997)2/3
Preglednica 1: Obisk, izposojene knjige, tem. knjiž. zaloga, obrnitev t.k.z., člani v letih 1991-1995
Leto	Obisk	Izp.k. |	T.k.z.	Obrn.	Člani
1991	35.773	57.592	23.461	2,455	2.809
1992	47.243	83.196	26.866	3,097	2.991
1993	42.995	73.599	28.282	2,602	3.345
1994	42.329	77.722	29.523	2,633	4.414
1995	39.777	74.212	28.086	2,642	4.425
	208.117	366.321	136.218	2,686	17.984
Preglednica 2: Izposojene knjige (na dom in v čitalnici) v letih 1991-1995
Leto	Na dom	V čitalnici		
	Obisk	Izp.k.	Obisk	Izp.k.
1991	24.559	50.029	11.214	7.563
1992	33.648	75.976	13.595	7.220
1993	29.367	66.833	13.628	6.766
1994	29.088	71.052	13.241	6.670
1995	26.593	66.724	13.184	7.488'
	143.255	330.614	64.862	35.707
Preglednica 3: Izposojene knjige po UDK v letih 1991-1995
UDK	Na dom	V%	Mesto	V čitalnici	Skupno
0	8.529	2,580	9.	33.990	
1	17.180	5,196	3.		
2	3.683	1,114	11.		
3	11.369	3,439	5.		
5	8.788	2,658	8.		
6	27.164	8,217	2.		
7	10.538	3,187	6.		
9	16.875	5,104	4.		
I	8.894	2,690	7.		
T	5.198	1,572	10.		
L	212.396	64,243	1.	1.717	
	330.614	100,000		35.707	366.321
224
Gorenc, J. Pomen uporabe kvalitativnega raziskovanja za delo pri referenčnem
procesu_
Preglednica 4: Temeljna knjižna zaloga po UDK in naslovih v letih 1991-1995
UDK	Knjige v t.k.z.					
	1991	1992	1993	1994	1995	Povp.v %
0	286	320	353	388	391	1,3
1	625	715	796	912	951	2,9
2	164	269	334	395	417	1,2
3	1.493	1.662	1.726	1.756	1.696	6,1
5	532	596	664	715	713	2,4
6	1.598	1.790	2.001	2.234	2.354	7,3
7	1.004	1.091	1.228	1.261	1.296	4,3
9	2.480	2.560	2.742	2.908	2.890	10,0
T	324	354	400	433	453	1/4
T	517	565	612	653	644	2,2
L	14.438	16.944	17.426	17.866	16.281	60,9
Naslovi	13.647	14.135	14.975	15.693	15.262	100,0
3.2. Namen raziskave
Namen raziskave je bil izboljšati vse delo z uporabniki in oblikovanje temeljne zaloge, vendar bom v nadaljevanju prikazal le vpliv ugotovljenih rezultatov na postavitev gradiva.
Pri postavitvi gradiva je bil glavni namen raziskave povečati dostopnost in preglednost gradiva in izboljšanje bralne kulture. Tako naj bi se izboljšala kvaliteta in tudi kvantiteta izposojenega gradiva.
Da se uporabniki dobro znajdejo pri iskanju gradiva, je pomembno, da je gradivo postavljeno strokovno neoporečno in da so upoštevane lokalne posebnosti.
3.3. Čas raziskave
Raziskava je bila opravljena v letih 1991-1995 na Oddelku za odrasle Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu kot del delovnega procesa, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.
Knjižnica 41 (1997)2/3
3.4. Metodologija raziskave
Raziskava je potekala po modelu, ki je bil predstavljen v posebnem delu. Nekoliko je bilo prisotno tudi akcijsko raziskovanje, ker so bile inovacije vključene v sam raziskovalni proces, kar je značilno za raziskovanje te vrste.
Naj še enkrat poudarim, da je raziskovanje zajemalo celotno socialno realnost, vse delo z uporabniki in oblikovanje temeljne zaloge, hkrati, rezultati so pa prikazani v tem primeru samo pri postavitvi knjižnega gradiva.
3.4.1.	Uporabljena literatura
Velik poudarek je bil na uporabljeni literaturi. Literature o postavitvi gradiva pri prostem pristopu ni ravno veliko. Tekoče je bila spremljana slovenska bibliotekarska literatura in tudi v veliki meri tuja in na tak način izbrano, kar je bilo relevantnega. Ohranjeni so seznami uporabljene literature.
3.4.2.Diskurz
Diskurz je središčni del raziskave. Poteka na različnih ravneh skozi vso raziskavo. V diskurzu zbrane podatke vrednotimo. Prikaz vrednotenja podatkov v diskurzu v konkretni (tej) raziskavi je izredno zahtevno delo in, menim, presega okvir načrtovanega prikaza raziskave.
3.5. Predhodna raziskava
V letu 1990 je bila opravljena podobna raziskava. Predstavljena je bila pri predmetu metodologija znanstvenega raziskovanja v obliki pisnega izdelka z naslovom Kvalitativne in akcijske raziskave.
Vrednost predhodne raziskave je predvsem v primernosti (relevantnosti) raziskovalne metodologije za njeno uporabo pri raziskovalnem delu v knjižnici.
3.6. Raziskovalni rezultati
Raziskovalni rezultati so neposredni in posredni. Neposredni raziskovalni rezultati se odražajo v lokalnih posebnostih pri postavitvi knjižnega gradiva, posredni raziskovalni rezultati se odražajo v celotni dejavnosti oddelka. Raziskava je namreč zajemala celotno delo že po svoji naravi. V prikazu posrednih raziskovalnih rezultatov sem se omejil samo na odziv knjižničnih delavcev in uporabnikov na takšno postavitev.
Gorenc, J. Pomen uporabe kvalitativnega raziskovanja za delo pri referenčnem
procesu	
3.6.1. Lokalne posebnosti pri postavitvi knjižnega gradiva
3.6.1.1.	Posebnosti pri leposlovju
Leposlovje je bilo postavljeno po zvrsteh in ne po jezikih. Uporabniki bolj sprašujejo po vsebini npr. povesti, kakor pa po književnosti, npr. angleški.
Del gradiva je bil postavljen ločeno, po knjižnih zbirkah ali določenih avtor-jih:
-	knjižna zbirka "Sto romanov",
-	knjižna zbirka "20. stoletje";
dela v veliko delih:
-	Prestol Matije Korvina / M.J.,
-	Čarovnica z Griča / M.J.,
-	Prekleti kralji / M.L.F.,
-	Angelika,
-	dela Karla May-a (zelene knjige).
Zelo majhne knjige so bile postavljene ločeno, blizu priročne knjižnice.
3.6.1.2.	Posebnosti pri strokovnem gradivu
Pri vsaki strokovni skupini so bile določene posebnosti. Bistvo posebnosti bom prikazal pri skupini 63, to je kmetijstvu. Shema postavitve je bila sledeča:
63 Kmetijstvo, splošno A/Z
-	Zdravilne rastline,
-	Okrasne rastline,
-	Čebelarstvo,
-	Obdelovanje vrta,
-	Poljedelstvo,
-	Sadjarstvo,
-	Vinogradništvo,
-	Knjižna zbirka "Nasveti".
Na primernih mestih je bila nameščena glavna shema postavitve, na kateri je bilo označeno samo 63 Kmetijstvo, kar je usmerjalo k mestu v knjižnici, kjer je bilo gradivo skupine 63. Na tem mestu je bila lokalna shema postavitve, kakor je prikazana. Skupine, na katere je razdeljena skupina 63, so
Knjižnica 41 (1997)2/3
majhne, so v vidnem polju oz. zornem kotu in jih je lahko pregledati, zato ni potrebno, daje gradivo urejeno po strogem abecednem redu.
Gradivo, ki ne sodi v nobeno skupino, je postavljeno na začetku in urejeno po abecednem redu (strogem), če je skupina le prevelika za hiter pregled; pred začetkom abecede so postavljena dela, ki govore o zgodovinskem ali tematskem pregledu kmetijstva, nekakšni priročniki.
Na glavni shemi postavitve je vedno oznaka 63 Kmetijstvo, lokalna shema postavitve se pa spreminja v skladu s spoznanji oz. rezultati raziskave.
3.6.1.2.1. Postavitev strokovnega gradiva po knjižnih zbirkah
Del gradiva je bil postavljen po knjižnih zbirkah v okviru različnih strok, kadar je bila knjižna zbirka pravzaprav skupen naslov, npr. Družinska psihološka knjižnica, Sprehodi v naravo; prva je bila postavljena pri skupini 177, druga pri skupini 5.
Preglednica 5: Pregled knjižne zbirke Sprehodi v naravo po naslovih in UDK vrstilcih
1.	ALPSKE rastline nad gozdno mejo / VVolfgang Lippert in Tone VVraber UDK 582(234.3)
2.	ALPSKE živali / Rudolf Hofer UDK 591.9(234.3)
3.	DOMAČE živali / Hans Allred Miiller UDK 636.1/.5
4.	DRAGI in okrasni kamni / Rupert Hochleitner UDK 553.8
5.	GOZDNE živali: kako prepoznamo sesalce, ptiče, dvoživke, plazilce in žuželke naših gozdov / Detlef Singer
UDK 591.9(253)
6.	HROŠČI: v gozdovih, vodah in na travnikih / Gerhard Scherer UDK 595.76
7.	IGLAVCI: spoznavanje in določanje iglavcev v naravi in nasadih / Georg Zauner
UDK 582.47
8.	JADRANSKE ribe: kako prepoznamo ribe, ki žive v Jadranskem morju/ Miroslav Zei
UDK 597(262.3)
9.	JAGODNICE / Dieter Podlech UDK 634.7
Gorenc, J. Pomen uporabe kvalitativnega raziskovanja za delo pri referenčnem
procesu_
10.	KAMNINE : zanesljivo prepoznane strukture posameznih kamnin / Rupert Hochleitner
UDK 552
11.	KRAŠKI svet: pojavi, značilnosti, življenje v podzemlju / Marko Aljančič
UDK 551.44(497.4)
12.	LISTAVCI: spoznavanje in določanje listavcev v naravi in nasadih / Georg Zauner
UDK 582.6/.7:581.526.425
13.	METULJI: kako spoznamo in določimo metulje in njihove gosenice / Wolfgang Dierl
UDK 595.78
14.	NENAVADNI izleti: v slovensko naravo / Iztok Geister U DK 502(497.4)
15.	OBLAKI in vreme / Ernst Neukamp UDK 551.51
16.	PTICE pevke : prepoznavajmo ptice pevke v gozdu, na polju in v vrtu / Jiirgen Nicolai
UDK 598.81/.84
17.	RASTLINE od Krasa do morja / Tone Wraber UDK 582(497.4-15)
18.	RUDNINE : kako jih določimo in kako kristalizirajo/Rupert Hochleitner UDK 549
19.	SLADKOVODNE ribe / Rudolf Hofer UDK 597(28)
20.	SLOVENSKE planinske koče / Kazimir Rapoša UDK 796.5(497.4)(036)(084.12)
21.	TRAVNIŠKE cvetice : prepoznavajmo cvetje na travnikih in pašnikih / VVolfgang Lippert
UDK 581.5:633.2.03
22.	TRIGLAVSKI narodni park / Peter Skoberne UDK 502.72(497.4 T.n.p.)(036)
23.	UJEDE in sove : slike ptic v naravnem okolju / Jurgen Nicolai UDK598.88/.9
24.	ZAČIMBNE rastline / Christine Recht UDK 635.7
25.	ZDRAVILNE rastline / Mannfried Pahlow UDK 633.88
26.	ZVEZDE : karte, risbe in fotografije zvezd / Joachim Ekrutt UDK 524.3(084)
Knjižnica 41(1997)2/3
27.	ŽITA in poljščine / Gerald Herrmann UDK 633
28.	ŽIVLJENJE v morju : živali in rastline, ki naseljujejo Jadransko morje / Miroslav Zei
UDK 58/59(262.3)
3.6.1.3. Drugo pri postavitvi
Kot lokalno posebnost štejem tudi to, da je bila priročna knjižnica majhna, obsegala je okoli 100 do 200 knjig - priročnikov, ki so bili skrbno izbrani. Knjige so bile postavljene v "postavitev" k strokovnim skupinam, ker so jih uporabniki tam bolj pregledovali.
Knjige v tujih jezikih so bile postavljene posebej. Nekatere posamezne strokovne knjige so bile postavljene v "redni" postavitvi, ker bi bile drugače manj izkoriščene.
Kot lokalno posebnost lahko štejem tudi razstavno dejavnost v pomenu tihe predstavitve posameznih pomembnejših knjig. Gre za postavitev zaprte ali odprte knjige na primerno mesto, lahko tudi na same knjižne police, kjer na nevsiljiv način pritegne pozornost uporabnikov.
Pri postavitvi gradiva je zlasti pomembno,
da so podskupine znotraj določene skupine, npr. kmetijstva, tako velike, da so pregledne na najbolj naraven način: da so v zornem kotu oz. vidnem polju, kjer pa to ni mogoče, morajo biti knjige postavljene po strogi abecedi. Nazorni morajo biti tudi vsi napisi in označbe.
3.6.2. Posredni raziskovalni rezultati
3.6.2.1. Odziv knjižničarjev na postavitev gradiva
Celotna shema postavitve gradiva je bila izdelana konsezualno z vsemi knjižničnimi delavci, ki so bili trenutno na oddelku. Vendar sem kmalu opazil določeno nezaupanje in strah, ki se je artikuliral skozi zmanjšano vzdrževanje reda na policah, še posebej pri tistih segmentih, kjer je bilo potrebno držati strogo abecedo.
230
Končno je bilo izraženo mnenje, da se pač ne držimo t.i. postavitvenih vrstilcev. Ugovor seveda v grobem drži, vendar je tudi že premagan predvsem s poznavanjem fonda in spremljanjem knjižnih novosti: na oddelku in na knjižnem trgu, kar je temeljno delo knjižničnega delavca, zlasti na izposoji.
Gorenc, J. Pomen uporabe kvalitativnega raziskovanja za delo pri referenčnem
procesu	
Z uvedbo računalniško vodene izposoje se ni prav nič zmanjšala svoboda, ki jo je knjižnični delavec imel pri izposoji oz. opominih (6), podobno se ne bi smela zmanjšati svoboda postavitve gradiva v prostem pristopu z uvedbo računalniške obdelave gradiva; v hiši je bilo namreč teženje k enotnosti nalepke - etikete za vse oddelke.
3.6.2.2. Odziv uporabnikov na postavitev gradiva
Uporabniki so postavitev gradiva lepo sprejeli. Do gradiva so imeli oseben odnos. Mnogi so se dalj časa zadrževali pri določenih strokovnih skupinah in knjige prelistavali. Sčasoma so bili na primernih mestih ob policah nameščeni stoli, da ni bilo uporabnikom treba stati. Pogosto je bilo slišati komentar: "Knjige ne bom vzel domov, saj jo lahko tukaj pregledam, kmalu bom spet prišel." Pri tem je potrebno poudariti, da je težko ločiti, kdaj gre za prezenčno izposojo in kdaj za prelistavanje oz. izbiranje za izposojo na dom.
Odnos uporabnikov do gradiva oz. postavitve gradiva je mogoče razbrati tudi iz urejenosti gradiva po njegovi uporabi. Tudi po daljši uporabi je gradivo ostalo v bistvu urejeno, knjige so bile pravilno vstavljene in ohranjen je bil estetski izgled. Kraje knjig, to je, da bi kdo knjigo namenoma vzel, oz. da je ne bi dal vpisati kot izposojeno, ni bilo opaziti. Bili so določeni poizkusi odtujitve, vendar, menim, je bilo opaženo in tudi urejeno.
Knjižničarji morajo biti ob tem vedno aktivni v pravem pomenu: neprestano so med knjižnimi policami, kjer vlagajo vrnjene knjige, urejujejo gradivo na policah, so vedno pripravljeni svetovati, evidentirajo izposojeno gradivo in s tem opravljajo diskreten nadzor nad dogajanjem.
Na tem mestu bi izpostavil problem t.i. "špic", to so določena dnevna obdobja, ko je bilo uporabnikov toliko, da je bilo strokovno delo (referenčni proces) nemogoče in tudi rezultati so bili slabi (kvantiteta). Z vztrajnim delom na tem področju, kamor štejem tudi postavitev gradiva, so bile "špice" odpravljene oziroma zmanjšane na minimum.
Zanimivo je, da uporabniki katalogov skoraj niso uporabljali, čeprav so bili nanje opozorjeni, kar kaže, da jim je postavitev ustrezala. Rajši so šli kar h gradivu na policah in vprašali za pojasnila. Knjižničarjem so bili katalogi nepogrešljiv pripomoček.
Skupna ugotovitev je:
Postavitev gradiva je uporabnikom ustrezala. Tudi po daljši uporabi je bilo gradivo na policah strokovno pravilno postavljeno in je imelo estetski izgled. Do knjig se je oblikoval osebnejši odnos. Strokovni pristop knjižničarjev se je odrazil v osebnejšem pristopu uporabnikov.
Knjižnica 41 (1997)2/3
3.7. Sklepi
3.7.1.	Kriteriji za postavitev gradiva na lokalni ravni
"Ustanove v bibliotekarstvu so del kompleksne celote in tudi same v sebi kompleksne. Z ekološkega stališča lahko rečemo, da je knjižnica sama v sebi nekakšen ekološki sistem, je pa tudi del obsežnejšega ekološkega sistema. Sistem je sestavljen iz enot, ki ustvarjajo vzorec razmerij" (Simsova, 1975).
Postavitev knjižnega gradiva na lokalni ravni mora zadoščati štirim kriterijem:
-	velikost temeljne knjižne zaloge,
-	notranja struktura temeljne knjižne zaloge,
-	okolje, v katerem knjižnica deluje,
-	konkretni uporabniki (člani) knjižnice.
Tudi pri sodobni, računalniški obdelavi gradiva, bi morali upoštevati lokalne posebnosti, celo mikrolokalne, predvsem pri opremi gradiva za prosti pristop.
3.7.2.	Kvalitativno raziskovanje in permanentno izobraževanje
Pri kvalitativnem raziskovanju sta "odkrivanje in verifikacija odkritega nepretrgana interaktivna procesa", raziskovanje in inoviranje sta združena v enoten proces, kar je povzročilo pri določenih knjižničnih delavcih strah in nezaupanje pred novostmi, ki seje artikuliralo na specifičen način (že opisan!).
Menim, da je mogoče to premagati z resničnim strokovnim delom in permanentnim izobraževanjem.
3.7.3.	Podoba (image) knjižničarja v luči kvalitativnega raziskovanja
Pri delu z uporabniki v najširšem pomenu lahko knjižničarja opazujemo s treh vidikov in pri tem nastanejo tri podobe (images): idealna podoba (ideal image), kakor se sam predstavlja (self image), kakor ga vidi javnost - uporabniki (public image). Zelo malo je "elementov", skupnega, vsem trem "podobam" (Rothwell, 1990, s.25). Knjižničar mora najti ravnovesje med stroko, uporabniki in lastnimi težnjami.
Menim, da je kvalitativno raziskovanje primeren način za doseganje tega ravnovesja.
Na koncu bi rad povedal:
Kvalitativno raziskovanje je uporabno za delo v knjižnici pri delu z uporabniki in oblikovanju temeljne knjižne zaloge. Uporabljati bi ga moral, vsaj v
Gorenc, J. Pomen uporabe kvalitativnega raziskovanja za delo pri referenčnem
procesu
določeni meri, vsak knjižničar kot svoj delovni pripomoček. Zato mora v resnici poznati bibliotekarsko stroko (tudi novosti na knjižnem trgu in novosti v svojem delovnem okolju), za kar je potrebno permanentno izobraževanje.
Menim, da je resnično strokovno delo z uporabniki že samo po sebi v veliki meri kvalitativno raziskovanje, čeprav se tega prav ne zavedamo, kar lahko trdim iz lastne izkušnje.
Iz navedenega je razviden pomen uporabe kvalitativnega raziskovanja za delo pri referenčnem procesu v najširšem pomenu (vse delo z uporabniki in oblikovanje temeljne zaloge).
Literatura in viri
1.	Guba, Egon G.; Lincoln Yvonna S. "Do inquiry paradigms implyinquiry methodologies?" V: Fetterman, David M. (ur.). Qualitative approaches to evaluation in education: the silent scientific revolution. New York: Praeger, 1988, s. 89-115.
2.	Korže-Strajnar, Ančka. "Ureditev prostega pristopa v ljudski knjižnici". Knjižnica, 13(1969)1/4:31-41.
3.	Patton, Michael Quinn. "Paradigms and pragmatism". V: Fetterman, David M. (ur.). Qualitative approaches to evaluation in education: the silent scientific revolution. New York : Praeger, 1988, s.116-137.
4.	Piano, Jože. "UDK in prosti pristop".Knjižnica, 33(1989)3/4 : 143-146.
5.	Rothvvell, Alison. "The image of librarians".Libranj Management, 11(1990)1: 25-56.
6.	Rugelj, Marina. "Ob prihodu računalnika na izposojevalni pult".Knjižnica, 35(1991)2/3 : 87-94.
7.	Sagadin, Janez. "Kvalitativno empirično pedagoško raziskovanj e".Sodobna pedagogika, 40(1991)7/8:343-355.
8.	Sagadin, Janez. Razprave iz pedagoške metodologije. Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991, s.39-89.
9.	Simsova, Sylva. "Primerjalno bibliotekarstvo kot visokošolski predmet". Knjižnica, 19(1975)1/4:48-59.
10.	Toš, Niko. Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1988, s. 199-202.
233
ABI/Inform Global
provides immediate access to articles in over 1,000 international business journals, complete with full text and images. Available on CD-ROM and via the Web.
For a demonstration visit the UMI stand at the Professional Conference of the Library Association of Slovenia, 27-29 October.
UMI
The Old Hospital, Ardingly Road, Cuckfield,
West Sussex RH17 5JR, UK.
Teh +44 1444 445000 • Fax: +44 1444 445050
Email: umi@ipiumi.demon.co.uk • http://wvAv.umi.com
IZOBRAŽEVANJE KNJIŽNIČARJEV IN UPORABNIKOV
PROFESSIONAL AND USER EDUCATION
NESTAJE LI KNJIŽNIČARSKA STRUKA? ALI KNJIŽNIČARSKA STROKA IZGINJA?
Dr, Sc. Jadranka Lasič-Lazič in Radovan Vrana, Filozofski fakultet, Odsjek za informacijske znanosti, Zagreb
UDK 023-057:374.7
Povzetek
Prispevek govori o knjižničarstvu v informacijski dobi.Postavlja se nam vprašanje, v kolikšni meri so spremembe v družbi, tehnologiji in znanosti "pretresle stroko", razširile njeno vsebino in namen, ter kako se knjižničarji v vsem tem znajdejo. Kako globoko je spoznanje, da je redno strokovno izobraževanje na vseh stopnjah ter neprestano strokovno izpopolnjevanje, temelj za obstanek stroke.
V drugem delu avtorica opazuje spremembe v vsebini izobraževanja. Spremembe so tako hitre, da prihaja generacija, kije končala izobraževalni proces v delovni proces z "zastarelimi" znanji, v svoji delovni dobi pa zamenja več tehnologij.
Zato je naloga vsakega strokovnjaka, pa tudi stroke kot celote, da se neprestano izpopolnjuje in tako zagotavlja obstoj in napredek stroke.
Avtorica opazuje tudi značilnosti knjižničarjev, ki so kot poklic - stroka v dvojni funkciji. Na eni strani so informacijski strokovnjaki - knjižničarji, na drugi pa izobraževalni delavci, bodisi prav v procesu izobraževanja (šolski knjižničarji) bodisi kot ustvarjalci ali posredovalci informacij in znanj v izobraževanju ali zanj.
Da bi se obdržala in sodelovala pri razvoju družbe kot skupnosti, pa tudi človeštva nasploh, je stroka neprestano na preizkušnji in v logičnem stapljanju nove informacijske tehnologije s tradicionalnim informacijskim knjižničarskim pristopom. Opazno je, da v knjižnicah razdelitev na oddelke vse bolj temelji na "psihičnem in fizičnem" dostopu do informacij. Taka struktura je primerna za elektronska, virtualna okolja, ki zahtevajo večjo prilagodljivost, neposredno komunikacijo in povečano izmenjavo informacij. S pojavom Interneta so knjižnice dobile priložnost, da postanejo pomembne za izobraževanje in za razvoj družbe in znanosti nasploh, vendar so hkrati s tem zaposleni dobili nove naloge, za katere se morajo usposabljati in pridobljene sposobnosti tudi ohranjati.
LASIČ-LAZIČ, Jadranka; Radovan Vrana: Is librarianship vanishing? Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,237-250
237
Knjižnica 41 (1997)2/3
Sažetak
U radu se govori o knjižničarskoj struci u informacijskom vremenu. Postavlja se pitanje koliko su promjene u društvu, tehnologiji i znanosti "uzdrmale struku" proširile sadržaj i svrhu i koliko se i kako knjižničari u tome snalaze. Koliko je spoznaja, da je postojanje redovnog stručnog obrazovanja, na svim stupnjevima, i stalno stručno usavršavanje, temelj opstanka struke.
U drugom dijelu promotrene su i promjene u obrazovanju. Promijenio se danas i cilj obrazovanja koji traži da uz to što mladoga čovjeka treba osposobiti za rad da ga prije svega treba osposobiti za stalno samostalno učenje, stručno usavršavanje i kreativno mišljenje, jer tehnološke promjene dogadaju se brže od promjena u obrazovnim sadržajima. Promjene su tako brze da generacija koja izlazi iz ob-razovnog procesa u radni proces dolazi sa "zastarjelim" znanjima, a u svom radnom vijeku promijeni i više tehnologija.
Zato je zadatak svakog stručnjaka i struke kao zajednice da radi na stalnom usavršavanju i tako osigura opstanak i napredak struke.
Promotrena je i karakteristika knjižničara koji su kao zvanje-struka u dvojakoj funkciji. S jedne strane oni su informacijski stručnjaci-knjižničari, a s druge strane oni su i obrazovni djelatnici; izravno u procesu (školski knjižničari) ili kao oni koji stvaraju i posreduju informacije i znanja u i za obrazovanje.
Da bi se održali i sudjelovali u razvoju društva kao zajednice i čovječanstva uopče, struka je stalno u preispitivanju i logičkom stapanju nove informacijske tehno-logijes tradicionalnim informacijsko-knjižničarskimpristupom.Uočljiv je primjer kako se u knjižnicama podjela na odjele u sve večoj mjeri temelji na "psihičkom i fizičkom" pristupu informacijama. Ta promjenjena struktura primjerena je za elektronička, virtualna okruženja koja zahtijevaju veču prilagodljivost, izravnu komunikaciju i povečanu razmijenu informacija. Pojavom Interneta knjižnice su dobile priliku da postanu značajni čimbenici u obrazovanju i uopče razvoju društva i znanosti, ali su tim i djelatnici dobili nove zadatke za koje se treba osposobiti i na tome stalno raditi.
UDC 023-057:374.7
Summary
The role of librarianship in the information age has been a subject of many research papers. This particular one raises several questions about the influence of changes in society, in use of technology, and in science of librarianship as a profession. The results of these changes have created room for the broadening of the content and the aim of librarianship as much as they have questioned librarian's ability to succeed in his new information specialisfs role. The last issue covered by this paper refers to the notion about the importance of continuous professional education in librarianship on ali levels which represents the foundation of the &OO very same profession.
Lasič-Lazič, J.; R. Vrana. Nestaje li knjižničarska struka?
The second part of the paper refers to the changes in the course of education itself. The goal of education has changed and today it demands from a young person the ability not only to qualify for the job but also to be able and prepared for independent learning, professional improvement and creative thinking imposed by the fast technological changes which are usually faster than those which occur in the process of education. The speed of these changes can be best illustrated by the example of current generations who are finishing their education lacking knovvledge of the use of new technologies.
Therefore, it is the task of every expert and our profession as a community to satisfy the need for the improvement in the profession and to ensure its survival and progress.
Another important issue is the vocation-profession distinction among librarians and their double role. On one side, they are information specialists and librarians and on the other side, they are also educationalists which are either directly involved in the course of education as school librarians or are those who make and mediate information and knovvledge necessary for other people's education.
In order to last and participate in the development of society as a community and mankind in general, librarianship needs to continuously query itself and logically merge new information technologies vvith the traditional approach to librarians as information mediators. The division of library sections is more and more based on physical and intellectual approach to information and it can be taken as an example of afore mentioned new concept. This change of Iibrary structure is adequate for electronic and virtual environments vvhich demand greater adapta-bility, direct communication and more informationexchange. VVith the occurrence of the Internet, libraries have got a nevv opportunity to become important factors in the course of education and in the development of society and science in general and librarians have got some nevv tasks to accomplish and some nevv roles to prepare themselves for.
Uvod
Živimo u vrlo neobičnom vremenu, vremenu u kojem se sijeku silnice najrazličitijeg porijekla. S jedne strane istrošenost kartezijanske paradigme -rascjepkanosti života i znanosti, prihvačanja samo linearne uzročnosti pojava, neracionahiog i nemilosrdnog trošenja prirodnih izvora. Živimo u vremenu koje je u nekim dijelovima svijeta več uvelike zakoračilo u informacijsko vrijeme.
Vremenu koje je u svim područjima znanosti i djelatnosti izvršilo velike promjene, tako da se može reči da su i promjene koje su se dogodile na području bivšeg istočnog bloka više posljedica brzog i globalnog prijenosa informacija, nego političkih aktivnosti. Rigidni sustavi koji su gradeni na manipuliranju istinom, naprosto su se srušili protokom informacija, teleko-munikacijskom i informacijskom infrastrukturam.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Današnje socijalne strukture u vladama, industrijama pa i u obrazovanju imaju velike poteškoče čak i u prepoznavanju sveukupnih promjena, dok o pračenju i adaptacijama na njih rijetko gdje možemo govoriti.
Zahvaljujuči informacijskoj tehnologiji i globalnoj povezanosti znanje se danas producira i distribuira brže nego ikad. Kvantitet informacija (a informacija nije isto što i znanje) proizvodit če nam sve veči kaos ako se kao pojedinci, struka i društvo ne pripremimo za njihovo optimalno korištenje. Mogučnosti komuniciranja nisu više ograničene vremenom ni mjestom, pa čak ni materijalnim statusom. Različiti oblici razmjene informacija i znanja sve su prisutniji u našem okruženju (Internet, elektronska pošta, on line baze podataka...). Zahvaljujuči tome, danas gotovo da i ne možemo reči da ima objektivnog razloga za zaostajanje. Hvatanje koraka s razvijenima ovisit če samo o ljudskom potencijalu, motivaciji za učenjem i stalnom stručnom usavršavanju.
Nova koncepcija obrazovanja čija je težnja proširiti obrazovanje na cijeli život, pojedinca i društva uopče, traži stalno učenje i stalno stručno usavršavanje.
Razvoj računala, posebice računalnih mreža i to onih obrazovno istraživačkih pod zajedničkim imenom Internet, svakodnevno mijenja život onih koji su u nj uključeni.
Kako se knjižničari u tome snalaze, može li se dogoditi da bitku koju su stolječima vodili i dobivali baš danas počnu gubiti ne uzimajuči ozbiljno sve što se dogada u elektroničkom okruženju. U tom okruženju promijenio se i korisnik. A knjižnica je zbog korisnika (Ranganathan) i knjižničar je zbog korisnika.
1. Novo vrijeme
Svaka je generacija uvijek vjerovala da sudjeluje u promjenama i stvaranju novog. Medutim nikada kao danas nisu te promjene bile tako brze i to na svim područjima ljudskog djelovanja.
Danas se često kaže da je ovo vrijeme informacije i danas gotovo da i ne treba reči da je informacija važna za ljudski život i napredak. Bez informacija i znanja nema napretka. A svaki napredak mjeri se kroz ekonomski status pojedinca i društva kao zajednice. Tako onda informacija koja je strateški izvor u informacijskom društvu ima svoju ekonomsku vrijednost. Ona je roba koju neko proizvodi, ima svoju cijenu i konkurentna je na tržištu ili to nije. Informacijama i znanjem kao proizvodači, posrednici i korisnicibave se razne profesije i konkurencija je velika. Naisbitt če u svojoj knjiži Megatrends
Lasič-Lazič, J.; R. Vrana. Nestaje li knjižničarska struka?
reči da danas "više od 65% ljudi radi s informacijama" i pri tome če navesti pet najvažnijih stvari koje odreduju prelazak iz industrijskog u informacijsko društvo:
1.	Informacijsko društvo je ekonomska stvarnost, ne intelektualna ap-strakcija.
2.	Inovacije u komunikacijama i računarskoj tehnologiji če ubrzati korak promjene rušenjem informacijskog toka (smanjenjem vremenskog razmaka izmedu odašiljaoca i primaoca u komunikacijskom toku).
3.	Nove informacijske tehnologije če se prvo primijeniti na stare industrijske poslove, zatim če postepeno izrastati nove aktivnosti, postupci i proizvodi.
4.	U ovom visoko opismenjenom društvu, kad osnovne vještine čitanja i pisanja trebamo više nego ikad, naše obrazovanje daje sve lošije rezultate.
5.	Tehnologija nove informacijske ere nije apsolutna. Ona če uspjeti ili propasti prema principu visoka tehnologija/visoka osjetljivost. /Naisbitt, 1984./
6.	Knjižničari su svjesni da se navedeno pod točkom dva i tri posebno odnosi i na njihovu djelatnost, te da je to osnovni zahtjev za opstanak struke.
Elektronička su računala ušla u doba informacija i informacijske revolucije koja nema kraja i čovjek i stručnjak da bi opstao ili napredovao mora u njoj sudjelovati. Ne postoji više ni jedna struka za koju možete reči daje dobivanjem diplome proces učenja završen te da s tim znanjem možete raditi do mirovine. Dakle opstanak struke uvjetovan je stalnim usavršavanjem.
A cijena je obrazovanje i stalno pračenje nove tehnologije i novih medija. Učenje bez granica (Learning without frontiers) koje nam se nudi kroz nove tehnologije i nove medije uključuje i podršku za adaptaciju uvažavajuči nacionalne i regionalne tradicije, te uvažavajuči programe informacijskog obrazovanja. Za knjižničare tu su dva puta. Jedno je put njihova obrazovanja, a drugo je put njihova sudjelovanja u obrazovanju korisnika. Tu je sada i posebna uloga školskih knjižničara*l Jadranka Lasič-Lazič. Informacijsko obrazovanje, mogučnosti i utjecaj online učenja na osobni, stručni i društveni napredak : Informacijsko obrazovanje kroz školsku knjižnicu. //Proljetna škola školskih knjižničara. Rijeka : Ministarstvo prosvjete i športa, 1997*
Prikupljanje, obrada i prijenos informacija kao dio komunikacijskog procesa koji se vrlo brzo mijenja a zahtijeva stalno učenje i pračenje tehnologije a time i stalnu adaptaciju na nove medije postavlja obrazovanje i knjižničare u zavisnost prema fenomenu informacija.
Odgojno-obrazovni sustav, koji je danas sve više sustav za prijenos informacija i znanja, postaje zainteresiran za informacijski aspekt obrazovanja i kroz
Knjižnica 41 (1997)2/3
prožimanje nove informacijske tehnologije i knjižničara kao informacijskog stručnjaka i knjižnicu kao temeljnu infrastrukturu obrazovanja. Koliko smo kao struka i stručnjaci spremni u tome sudjelovati? Ako nam je to pitanje onda zasigurno kao struka nečemo opstati. U novom okruženju korisnik nas onda neče trebati. Uzet če sam ono što mu se nudi i neče čekati.
Je li Internet opasnost za struku ukoliko se kao stručnjaci ne uključimo u proizvodnju, obradu i posredovanje na njemu?
Tijekom 1992. Internet je rastao 20% mjesečno. Iz svoje prvobitne baze koja je obuhvačala vojne i istraživačke institucije, proširio se na fakultete, osnovne i srednje škole i javne knjižnice. Kao Pentagonova mreža ARPANET projekt koji je trebao omogučiti federalnim vlastima komunikaciju nakon mogučeg nuklearnog rata, pretvorio se u projekt suradnje, učenja i druženja ljudi. Početkom 90tih počelo je intenzivno širenje izvan granica USA, tako da je danas Internet postao globalni fenomen.
Internet je pojam za slobodu i primjer moderne funkcionalne anarhije. Na njemu ne postoje "službeni cenzori". Svako u mreži može funkcionirati i komunicirati dok poštuje pravila protokola, a ona su uglavnom tehnička, a ne socijalna ili politička. Na njemu u principu nema socijalne, rasne, spolne ni bilo kakve druge diskriminacije medu krajnjim korisnicima, cijene se ideje i način na koji ih se prezentira.
Postoje različite ideje kako urediti Internet. Poslovni ljudi žele ga postaviti na financijske noge, političari žele veču kontrolu, akademici žele da služi samo u obrazovne svrhe, vojska ga želi za sebe da bi se zaštitila od špijunaže. I dobro je da svi žele to što žele jer tako mreža ostaje nezavisna.
Amerikanci zbog svoje pragmatičnosti imaju nekoliko godina prednosti pred Europom kako u broju korisnika tako i u broju raznovrsnih ustanova koje informacije nude, te kvaliteti informacija. Europa je u kasnim osam-desetim insistirala na OSI (Open System Interconnection) standardima, zat-varajuči oči pred činjenicama vrtoglavog rasta TCP/IP mreža, njihovoj žila-vosti i životnosti koju im je davala istraživačko-obrazovna zajednica koja se njome služila. Tekst s mreže prof. Davida Hartleya iz Cambridge-a kaže:
"Postoji fundamentalna, gotovo kulturološka razlika izmedu USA i Europe u pitanjima standarda. Obje strane vjeruju u standarde, ali njihovi pristupi u odredivanju standarda su radikalno različiti. U Europi se ide za potpu-nošču i ako je moguče za perfekcijom, razvijanje standarda je aktivnost za sebe, namijenjena postizanju savršenstva u tehničkom smislu, kao i u smislu političke prihvatljivosti. U USA standardizacija je nešto što se primjenjuje na nešto što je kroz dugi period razvoja i evolucije postalo opče prihvačeno".
Lasič-Lazič, J.; R. Vrana. Nestaje li knjižničarska struka?
Europski način je težak zbog vremenskog faktora i kompleksnosti, dok standard nije gotov nema realizacije. Krajnjem korisniku je svejedno da li koristi otvoreni ili zatvoreni sustav, ne vjerujem da ga puno zanima da li je standard razvijen u europskom ili američkom stilu. Njega samo zanima da neko ne dode i sve ne promijeni u tehničkom smislu, ali za krajnjeg korisnika ni u drugom smislu standardi ne znače više. Internet danas postaje bez posebnih standarda centralni katalog svijeta. To se sve dogodilo, bez obzira na dogovore i priče koje uvijek dugo traju, korisnici su usvojili najbolje što se našlo u njihovoj okolini. Danas korisnici pretražuju velike baze podataka raznih knjižnica koje su dostupne preko mreže i hoče informaciju u najsažeti-jem obliku, tako da je nesavršenost i dalje zapreka ali ne i smetnja a to je velika razlika. Nema koristi da imaju nešto savršeno ali kasnije. Vremenski faktor je vrlo važan, korisnik neče čekati da napravite nešto savršeno i onda mu to ponudite, uzet če informaciju, jer korisnik ne voli diktaturu. A čitava naša djelatnost usmjerena je korisniku i ako ih ne budemo slijedili ili išli brže od njih oni nas neče ni trebati.
2. Opčenito o obrazovanju
Obrazovanje se uglavnom tumači kao školovanje od nižih do viših stupnjeva obrazovnoga sustava.
No, obrazovanje uključuje i odgoj. Zbog toga kao predmet projekcije razvoja obrazovanja ne smije biti samo škola, nego cjelokupni odgojno-obrazovni okoliš i ukupan proces društvenih i znanstveno-tehnoloških zbivanja. Ta funkcija priprema za promjene postaje sve prisutnija i sve teža jer su suvremena društva u sve bržoj evoluciji, a promjene je sve teže slijediti i predvidati. I u tom smislu u svim preporukama i deklaracijama UNESCO-a i Savjeta za obrazovanje ističe se važnost i neformalnog izvan školskog obrazovanja u raznim oblicima kao nadopuna za školsko.
Danas več traju dvije društvene preobrazbe koje imaju snažan utjecaj na preobrazbu obrazovanja i ne uključimo li se (a te promjene potrebne su nam i za prikljuČenje Europi) ostat čemo po strani. To je pucanje vremenskih okvira i granica, a drugo je sveprisutnost informacija i brzi protok koji se premoščuje preko telekomunikacijskog sustava i Internet okruženja.
Razvoj obrazovanja determiniran je globalnim svjetskim tokovima koji čine, s jedne strane, znanstveno-tehnološka revolucija, a s druge strane, trend razvoja koje ona izaziva u svim područjima ljudskog života u elektroničkom okolišu.
Svjetski trendovi navode tri skupa ciljeva obrazovanja u globalnom svjet-skom toku razvoja.
Knjižnica 41 (1997)2/3
1.	Znanje za adaptaciju
2.	Znanje za moč
3.	Znanje za razvoj, znanje za budučnost, za inovativno društvo koje implicira stalno usavršavanje, u kojem je čovjek doveden u situaciju u kojoj može djelovati tek ako stalno uči i ako se stalno stručno usavršava koristeči blagodati suvremene tehnike.
Glavne tendencije razvoja obrazovanja u svijetu odredene su kroz filozofiju stalnog učenja i misao da obrazovanje ne prestaje dobivanjem diplome, te težnjom za demokratizacijom obrazovanja i prohodnošču u smislu socio-profesionalne pokretljivosti. U tom kontekstu obrazovanju svih stupnjeva i svih profila prilazi se i sa zahtjevom za permanentno obrazovanje s jedne strane zbog zahtjeva znanstveno-tehnološke revolucije i stalnih promjena i prilagodbe društvenim i ekonomskim potrebama, kroz samoučenje, institucionalno permanentno obrazovanje i svim oblicima alternativnih modela obrazovanja poslije srednjeg (U Hrvatskoj je to bilo obrazovanje uz rad, povezivanje obrazovanja i rada) i raznim oblicima izraslim pod pokroviteljstvom UNESCO-a, OECD-a i Viječa Europe i danas nezaobilazni oblici učenja u Internet okruženju.
Deklaracije i Preporuke donijete na medunarodnim i Europskim skupovima o obrazovanju obvezne su za sve zemlje pogotovo u smislu težnje i uklapanja u europske integracije. Večina tih preporuka i zahtijeva može se sažeti u nekoliko točaka:
-	obrazovanje u perspektivi doživotnog obrazovanja
-	fleksibilnost, kontinuitet i medusobno nadopunjavanje medu institucijama koje čine elemente formalnog sustava opčeg i stručnog obrazovanja s institucijama vanškolskog obrazovanja, permanentno obrazovanje
-	osigurati onima koji nisu završili obrazovanje ili ga nisu započeli pa žele školovanje kasnije kada to mogu ili kada se to od njih traži.
-	odgovoriti na nove potrebe društva
-	mogučnost da iz jedne struke ili oblika obrazovanja predu u drugi
-	teži se s jedne strane uravnoteženim programima ali se zahtijeva i mogučnost da se kroz izborne predmete osigura sudjelovanje svakog u svom obrazovanju i razvoju osobnih sposobnosti.
Analizom prakse u mnogim europskim zemljama uočavamo da je obrazovanje odraslih integralno povezano s prethodnim obrazovanjem. U Hrvatskoj je to još uvijek kao nešto posebno ili pak osobno i bez udjela društva ili radne organizacije. U mnogim zemljama postoje programi koje djelatnik može pohadati besplatno a ima i onih programa koji su obvezni za bolji rad za koje je radna organizacija zainteresirana i osigurava sredstva (podizanje produktivnosti ili upoznavanje nove tehnologije).
Lasič-Lazič, J.; R. Vrana. Nestaje li knjižničarska struka?
Sagledat čemo obrazovanje knjižničara kroz redovno obrazovanje i posebno kroz moguče oblike učenja i stalnog stručnog usavršavanja kao model učenja na daljinu u knjižnici koja je priključena na Internet.
Dakle, regulirano školsko obrazovanje na raznim stupnjevima i različiti oblici permanentnog obrazovanja zbog zadovoljavanja zahtijeva koji proiz-laze iz brzog zastarijevanja znanja i umiječa u vremenu brzog razvoja znanosti i tehnike u elektroničkom okruženju.
3. Obrazovanje informacijskih stručnjaka u Hrvatskoj
Obrazovanje informacijskih stručnjaka u Hrvatskoj pratit čemo prema stupnjevima nakon osnovnog obrazovanja:
1.	Stupanj obrazovanja
-	IV - srednje obrazovanje
-	VI - više škole
-	VII-fakultet
-	poslijediplomski
-	doktorski
2.	Prema profilu informacijskih stručnjaka
3.	Obliku stručnog obrazovanja
-	redovno
-	specijalizacija
-	dopunsko
-	tečaj
-	pripravnički staž
U Hrvatskoj je postojalo srednje stručno obrazovanje u nekadašnjem INDOK centru. Danas redovno obrazovanje postoji samo na visokom stupn-ju (fakultet, poslijediplomski študij) na Filozofskom fakultetu u Zagrebu na Odsjeku za informacijske znanosti. Na tom odsjeku školuju se četiri profila informacijskih stručnjaka:
-	knjižničari
-	arhivisti
-	muzeolozi
-	opči informatolozi
-	smjer dokumentalistike iako postoji u obliku katedre nije upisivao posebno študente.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Sva četiri profila informacijskih stručnjaka imaju mogučnost nastavka svog stručnog obrazovanja na poslijediplomskom študiju koji je danas takoder na Filozofskom fakultetu u Zagrebu. Drugi pravac obrazovanja pojedinih informacijskih profila ide i kroz mogučnost polaganja stručnih ispita koji su još uvijek izjednačeni sa dopunskim študijem (knjižničari).
Obrazovanje poslije redovne školske spreme koje je u mnogim zemljama integralno povezano s prethodnim obrazovanjem u Hrvatskoj se ostvaruje prije svega kroz aktivnosti Hrvatskog bibliotekarskog društva, Nacionalne i sveučilišne knjižnice, Knjižnica grada Zagreba i njihove Matične službe te Proljetnu školu školskih knjižničara (koja se bavi stručnim usavršavanjem školskih knjižničara).
Modernizacija obrazovanja knjižničara kao temeljnih informacijskih stručnjaka (uz sve ostale) vrši se stalno (prema dozvoljenim promjenama ) uključivanjem u trendove treče znanstveno-tehnološke revolucije, otvaran-jem sustava prema svjetskim iskustvima i trendovima. Medutim to ne ovisi samo o školi, programu i obrazovnom sustavu, več o okruženju i cilju obrazovanja koje odreduje i društvo. Kvote koje su propisane na osnovu kojih se odobrava broj budučih studenata, informacijskih stručnjaka, na pragu informacijskog doba, vodi nas razmatranju pitanja koja u sklopu budučeg razvoja obrazovanja uopče razmatra sve sastavnice odgoja i obrazovanja u pravcu permanentnog obrazovanja i učenja za cijeli život, kako pojedinca tako i društva u cjelini. Stalno učenje, stalno stručno usavršavanje potreba je svakoga pojedinca, svake struke i institucije u kojoj je zaposlen.
4. Permanentno obrazovanje u Internet okruženju -učenje na daljinu
Kada se suočite s ogromnom količinom informacija i znanja dostupnog na mreži shvatite da je Internet postao svjetsko sveučilište. Sveučilište bez grartica s malim preprekama tehničke i materijalne prirode, dakle stroja i mogučnosti da se priključite na mrežu.
U literaturi je danas obradeno i niz projekta koji su usmjereni na učenje na daljinu (distance education), gdje se obraduju sva pitanja od potrebne tehničke opreme do psihosocijalnih aspekata o kojima treba voditi računa do primjera učenja na daljinu vezanih za knjižničarska znanja.
Sam termin učenje na daljinu (distance education) postoji več dugi niz godina. I nije to nista novo. Nova je tehnologija koja nam omogučuje brže veze, brže komuniciranje, brži prijenos i dostupnost informacijama i znanju. Te nove mogučnosti ogledaju se i u tome da možete pratiti predavanja, a da
Lasič-Lazič, J.; R. Vrana, Nestaje li knjižničarska struka?
niste na njima, možete učiti pomoču i s računalom onako kako vama odgo-vara i kada vam odgovara. Dostupnost novih i jeftinijih načina komuniciranja i interakcije može pretvoriti pristup obrazovanju na daljinu u adekvatnu alternativu tradicionalnim mehanizmima izvodenja obrazovanja. S ekonom-skog gledišta, što je veči broj ljudi uključen i što su manji troškovi tehnologije, to je formula konkurentnija u usporedbi s tradicionalnim obrazovanjem. Budučnost če sigurno biti na kušnji zbog mnogih novih alternativa. Nas sada zanima uporaba nove tehnologije koja bi nam mogla omogučiti efikasnost i produktivnost stalnog obrazovanja knjižničara.
Obrazovanje na daljinu je proces planskog posredovanja znanja, sposobnosti i vještina pri prostornoj distanci. Sudionicima obrazovanja na daljinu nastoji se u procesu učenja osigurati relativna autonomija, način i tempo učenja, izbor mjesta i vremena obrazovnog rada i napredovanje prema osobnim mogučnostima.
Postoje doslovno stotine študija koje se bave ispitivanjem različitih načina učenja na daljinu uz pomoč računala i računalnih mreža. Zaključak koji prevladava u gotovo svim študijama je da su takvi oblici učenja vrlo dobri i da su posebno prikladni za poslijediplomsko i permanentno obrazovanje. Mnoge študije vrlo detaljno prikazuju obradene ankete iz kojih se može vidjeti da na takvim tečajevima študenti i nastavnici više raspravljaju, da nastavnici detaljno slijede uspjeh svojih studenata. Na kraju računalne mreže omogučuju "autentičniju" okolinu za učenje u tom smislu što študenti, ako žele, mogu komunicirati s ostalim obrazovnim profesionalcima van grupe te što su im na raspolaganju podaci, tekstovi te katalozi knjižnica.
Medutim literatura identificira i glavne probleme kod takvog učenja. Oni se mogu iskazati kao: frustracije povezane s problemima hardware-a i soft-ware-a, dodatno vrijeme koje zahtijeva osoblje koje vodi tečajeve da bi mogli pripremiti i voditi tečajeve, dodatno vrijeme koje moraju utrošiti polaznici da bi svladali tehnologiju.
Pozitivan stav u istraživanjima dobili su online tečajevi i online učenje. Medutim i dalje ostaju još uvijek otvorena pitanja kao što su:
1.	kako individualni stilovi učenja i različiti tipovi sistema i sposobnosti računalne komunikacije djeluju jedni na druge
2.	koje vještine podučavanja koristiti za dani sadržaj
3.	koje su metode najbolje za grupnu suradnju
Uz ova postoje i ona čisto praktična pitanja kako što su:
1.	tko če i kako financirati tečaj
2.	kako ga uključiti u administrativnu struktura
247
Knjižnica 41(1997)2/3
Učenju koje je zasnovano i na online pretraživanju tehnologija danas daje pristup tekučim informacijama iz cijeloga svijeta. Kako i svaka promjena ta mogučnost rješava mnoge probleme, ali neke i stvara. Javlja se potreba za iskusnijim koristenjem baza podataka. Zatim, novi mediji stvaraju svoj okoliš i u njemu se treba znati snalaziti. Učenje procesa traženja informacije podjednako je važno kao i usvajanje traženih sadržaja. U informacijski bogatoj sredini povečana je potreba za točnijim definiranjem količine i kvalitete informacija dobivenih pretraživanjem. Želimo li sudjelovati u pripremi drugih za pretraživanje moramo se i sami stalno stručno usavršavati.
Sve češče povezivanje na mrežu u okviru obrazovnih institucija, omogučuje obrazovanje utemeljeno na online izvorima, a to onda znači i dodatne zahtjeve struci. Uočljiv je primjer kako se u knjižnicama podjela na odjele u sve večoj mjeri temelji na "psihičkom i fizičkom" pristupu informacijama. Ta promijenjena struktura primjerena je za elektronička, virtualna okruženja koja zahtijevaju veču prilagodljivost, izravnu komunikaciju i povecanu razmjenu informacija. Najčešči je slučaj integriranja Interneta u postojece odjele s ciljem da se poboljša usluga. Pojavom Interneta javne knjižnice dobile su priliku da postanu značajniji društveni čimbenici, ali su tim i djelatnici dobili nove zadatke za koje se treba osposobiti.
Ono što bi nama bilo interesantno je korištenje Interneta i VVorld Wide Web-a. U permanentnom obrazovanju. Iako Internet ne omogučuje onu vrstu kon-ferencijske strukture i sučelja s menu-ima koju imamo kod BBS-a, on omogučuje širi pristup večem broju izvora, što se smatra potrebnim u stručnom usavršavanju. Prednost Interneta pred televizijskim emitiranjem je u tome što se sudionik može uključiti iz gotovo svih dijelova svijeta. U tom slučaju predavači mogu biti s raznih strana svijeta. Naravno da bi takav program trebalo dobro osmisliti a sve ponude trebale bi zadovoljiti curricu-lum preduvjete.
5. Uloga poslodavca u obrazovanju
Svakoj instituciji u kojoj je knjižničar uposlen mora biti od interesa poticanje obrazovanja, financiranje raznih tečajeva na kojima če se osposobljavati za kvalitetniji rad, svladavanje nove tehnologije, a posebno bi se trebalo nagradivati one koji su spremni ulagati u sebe jer to zapravo znači ulagati i u razvoj.
248
Najčešče se ta uloga poslodavca završava prolaskom pripravničkog staža, nakon koga je mladi čovjek prepušten sam sebi "razumijevanju i prepoznavanju" vodečeg rukovodstva za promjene koje dolaze i potrebe djelatnosti koje treba poticati i financirati. Koliko če jedan kreativni mladi stručnjak u svojoj sredini uspjeti ovisi o razumijevanju rukovoditelja. Promjena radnog
Lasič-Lazič, J.; R. Vrana. Nestaje li knjižničarska struka?
mjesta unutar institucije još je jedan put otkrivanja i mogučnost da dodete na mjesto na kojem čete najviše dati. Koliko je to moguče i koliko se to ostvaruje govori praksa u knjižnicama. Večina knjižničara ostaje na mjestu na koje su došli jer dok se prirodno ne isprazni neko mjesto gotovo da i nije moguče dobiti ga zato što mislite da biste to bolje radili ili pak da imate veče kvalifikacije. Današnje vrijeme i struka zahtijevaju promjenu i u tom smislu. Napredovanje sposobnih po kojima če i struka napredovati. Ako proizvodi-mo i prodajemo, tržišno, proizvod i znanje, onda to neko može, i može bolje, zato što zna i zna proizvesti bolje.
Dobar poslodavac zna kojim fondom znanja vladaju djelatnici i mora znati dobro iskoristiti taj fond znanja, što zapravo znači svako na mjestu na kojem če najviše dati.
Zaključno razmatranje
Za strategiju budučeg razvoja neobično je važno kako se u društvu gleda na znanje i odredenu profesiju. Ukoliko se na njega (znanje) gleda kao na resurs razvoja i element novog kvaliteta života onda če biti i takav odnos prema profesiji koja takva znanja ima. Istina da obrazovaniji ljudi imaju pozitivniji odnos prema znanju knjižničara ali tu je i uloga knjižnice i knjižničara te stručnih udruženja da radi na promociji sebe i znanja koja posjeduju.
Dakle, svrha rada bila je: pokazati kako je organizirano obrazovanje, stanje u obrazovanju informacijskih stručnjaka i tendencije, te kako se s našim programima uklapamo i koliko pratimo znanstveno-tehnološku revoluciju. Svrha je posebice nakon analize, politikom obrazovanja kroz permanentno obrazovanje djelovati na kvalitetniji rad stručnjaka u novom vremenu i poboljšati stanje u obrazovanju u onim segmentima u kojima to možemo kao obrazovni djelatnici i informacijski stručnjaci-knjižničari.
Literatura
1.	Batt, Ch. "The Libraries of the Future: Public Libraries and the Internet". IFLA joumal 1(1996): 27-30.
2.	Bremley, G. World trends in libranj education. London : Clive Bingly, 1975 : 102-112.
3.	Bruce, H. "Internet and academic teaching in Australia2. Education for information. 13(1995): 177-191.
4.	Evans, G.E. "Harmonization trends in American and Nordic Library schools". Education for information 4(1986)1: 3-15.
Knjižnica 41(1997)2/3
5.	Cifric, I. Ogledi iz sociologije obrazovanja. Zagreb : Školske novine, 1990.
6.	Lesourne, J. Obrazovanje & Društvo. Zagreb : Educa, 1993.
7.	Nikolič. M. Glavne tendencije razvoja obrazovanja u svijetu. Zagreb : Školska knjiga 1984.
8.	Perspektive obrazovanja 3.Izbor iz časopisa PERCPECTIVES. Beograd : Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, 1987.
9.	Progres of Education in fhe United States of America 1989-1990. U.S. Department of Education
10.	Statistical Yearbook. Pariš : UNESCO, 1990.
11.	Soljan, N.N. "Novi razvoji u psihologiji i edukaciji". Kognitivna znanost. Zagreb : Školske novine, 1991. str. 5-21.
250
BIBLIOTEKARJI IN RAČUNALNIŠKA ZNANJA
mag. Primož Južnič, Informacijsko razvojna služba (RCU) Univerze v Ljubljani
UDK 023-057:377.5:007.5
Povzetek
Virtualna knjižnica je v bibliotekarstvu postala že dobro uveljavljen termin in se pogosto povezuje s hitrim razvojem Interneta. O sami virtualni knjižnici se veliko govori tudi kot o integraciji različnih medijskih oblik z Internetom, kar lahko približa ali da občutek (virtualne) realnosti. Veliko govorimo tudi o izobraževalnih učinkih in novih percepcijah znanja in učenja. Kakorkoli, Internet je predvsem dober primer servisa, ki je neposredno odvisen od števila oz. kritične mase uporabnikov. Ko je le-ta dosežena, postane rast hitra in navidez brez meja. Zato trenutno premalo govorimo o tem, kakšna znanja bi/bodo za virtualno knjižnico morali imeti sami bibliotekarji. Besedilo želi predvsem sistematizirati tudi praktične izkušnje, ki jih avtor ima s svojim delovanjem na obeh področjih - v bibliotekarstvu in računalništvu.
UDC 023-057:377.5:007.5
Summary
Virtual library had become a well established term in librarianship and is often related to the fast Internet development and its usage. It is often discussed of virtual library as an integration of different media with Internet vvhich may give the feeling of (virtual) reality. The educational impact and new perception of knovvledge and learning are also much discussed. However, Internet is a good example of service, that is directly related to number and critical mass of users. VVhen this is reached, the growth is fast and almost limitless, We do not discuss enough about the training librarians should /will have for virtual library. This text tries also to systemize the practical experiences the author has in his professional work in two domains - librarianship and computer science.
JUŽNIČ, Primož: Librarians and computer knovvledge. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,251-263
Knjižnica 41 (1997)2/3
1. Uvod - virtualna knjižnica in prihodnost knjižnic
Zadnjih nekaj let se je pojem virtualna knjižnica uveljavil in postal tudi pomembna paradigma v bibliotekarstvu in informacijski znanosti. Še bolj pa je postal modni pojem, pojem, ki za tiste, ki ga uporabljajo, pogosto vsebuje vse, kar povezuje knjižnico in sodoben razvoj računalništva in informatike. Vsak, ki "da kaj nase" mora poudariti, da on tudi razvija, vzdržuje ali uporablja virtualno knjižnico. Podobno velja tako za same knjižnice kot za vse njihove spremljajoče servisne dejavnosti, predvsem bibliografske servise. Toda v tem besedilu ni moja želja polemizirati s takšnimi stališči niti ponovno postavljati definicijo virtualne knjižnice, saj sem to storil že pred leti. (Južnič, 1993,1995)
Izhajam iz predpostavke, daje virtualna knjižnica ideal, ki se mu poskušajo približati ponudniki različnih informacijskih storitev. Internet, kljub vsem pomanjkljivostim in težavam, je še vedno najboljši primer delujoče virtualne knjižnice. Sicer je njegov razvoj omogočil razvoj računalniških mrež in predvsem ustreznih uporabniških vmestnikov (WWW), toda nikoli ne bi zaživel, če ne bi bilo tako velikega števila njegovih uporabnikov. Večina tistih, ki raziskujejo posledice in možnosti razširjanja in množične uporabe nove informacijske tehnologije (računalnikov, računalniških mrež, uporabniških vmestnikov in storitev), raziskuje predvsem vplive, ki jih ta ima na svoje uporabnike. Prav bibliotekarstvo in informacijska znanost s svojimi raziskovalnimi metodami pogosto raziskujeta to področje.
Vendar ima bibliotekarstvo še poseben interes za tovrstno raziskovanje. Kot praktična dejavnost je namreč stoletja imelo monopol na vrsto informacijskih dejavnosti, ki jih danes vse bolj prevzemajo drugi poklici in druge stroke. Zato je za samo stroko izredno pomembno znanje o tem, kaj pomeni sodobni razvoj informacijske tehnologije za knjižničarstvo in za poklic knjižničarja.
Virtualna knjižnica je takoreč odprta vsem, vendar pod pogojem, da uporabnik zna uporabljati tisto, kar je njena ponudba. Le-ta zahteva veliko več znanja kot uporaba običajne knjižnice in to zahtevano znanje se tudi hitro spreminja. Usposabljanje uporabnikov tako postane bistveni element virtualne knjižnice ter praktično enakovreden tehnološkim pogojem za njeno uporabo. To pa hkrati pomeni, da so zahteve po strokovnem knjižničarju veliko višje kot kdajkoli v preteklosti.
2. Možne smeri razvoja
Avtorji, ki razmišljajo o vplivu ali raziskujejo vpliv informacijske tehnologije na knjižničarstvo praviloma govorijo o izzivu. Vendar opozarjajo na različne
Južnič, P. Bibliotekarji in računalniška znanja
možne scenarije razvoja. Ekstremna primera sta optimistični in pesimistični scenarij.
Pesimistični scenarij
Večina nosilcev informacij so danes tiskane knjige in revije in tako bo po vsej verjetnosti ostalo tudi v bližji prihodnosti, kljub impresivni rasti strojno čitljivih informacijskih virov. Tiskano gradivo bodo še naprej zbirali in shranjevali v posameznih knjižnicah, kot prostorsko zaključenih celotah in ustanovah. Informacijsko tehnologijo bodo sicer vse bolj uporabljale, da bi podprle nabavo, obdelavo, izposojo in shranjevanje tega gradiva. Te delovne naloge in procese bodo opravljale in nadzorovale knjižnice. Bibliotekarji bodo še naprej potrebni, da bodo vzdrževali zbirke tega gradiva.
Do tu je še vse v redu. Toda po tem scenariju bo prišlo do odločnega premika v vlogi knjižnice in knjižničarjev. Namreč takrat, ko bo tiskano gradivo v večini zamenjalo gradivo v strojno čitljivi obliki. Seveda se bo to zgodilo takrat, ko bo velika večina uporabnikov uporabljala predvsem te medije. Njihova uporaba bo enostavna in vsakomur dostopna. Njihov razvoj in uporabo pa bodo vodili strokonjaki z drugih, predvsem računalniških področij. Knjižnice bodo sicer še obstale, vendar predvsem v funkciji arhiviranja ali iskanja ter uporabe starejših virov. Vse druge sodobnejše naloge knjižnice pa bodo prevzele druge ustanove. Knjižnice v celovitem smislu bodo dejansko odmrle. Te spremembe lahko realno pričakujemo v naslednjih dvajsetih letih.
Optimistični scenarij
Število elektronskih informacijskih virov bo še naprej raslo in tudi nadomeščalo tiskane vire. Knjižničarji in drugi profesionalci na področju informatike in informacijskih virov pa bodo imeli vodilno vlogo pri tem razvoju. Prav tako aktivno sodeljujejo pri pripravi, produkciji in evalvaciji informacijskih sistemov. Uporabniški vmestniki se sicer izboljšujejo, vendar so še vedno potrebni informacijski posredniki, ki svetujujejo pri izbiri podatkovnih zbirk in opravljajo iskanje za tiste, ki tega ne želijo ali ne utegnejo sami. Knjižnice so tako še vedno ena od pomembnih možnosti za zaposlovanje infomacijskih strokovnjakov - knjižničarjev. Obe obliki (tiskana in strojno čitljiva) se uporabljata tako za pridobivanje informacij nasploh, kot za koristno izrabo prostega časa. Knjižnice uporabljajo informacijsko tehnologijo predvsem zato, da lahko svoje lastne storitve bolje individualizirajo in prilagajajo potrebam uporabnikov. Sodobna informacijska tehnologija pomeni tudi komunikacijsko odprtost do uporabnikov, ki seveda ostajajo temeljna kategorija knjižničarske dejavnosti.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Seveda se bibliotekarski strokovnjaki razlikujejo v tem, kaj menijo, da bi lahko prispevalo k temu, da bi prevladal oz. se udejanil optimistični scenarij. Ena zanimivejših in zelo realnih ocen je, da se mora vzpostaviti simbiotičen (simbioza - sožitje) odnos med tistimi, ki izobražujejo za področje knjižničarstva in praktiki (Large, 1993). Po tem mnenju je takšno tesno sodelovanje tisto, ki lahko omogoči uspešno prilagoditev knjižničarjev sodobni informacijski tehnologiji in še nadaljnje kompetentno opravljanje njihovega dela v novih pogojih.
Vključitev znanj o uporabi informacijske tehnologije v formalno izobraževanje bibliotekarjev je sicer pomembno, vendar nezadostno. Namreč, če se ohrani dosedanja stopnja tehnoloških sprememb na tem področju (ki pa je dejansko celo večja), je realno gledano velika možnost, dabo tehnološko znanje, ki si ga pridobi bodoči bibliotekar med študijem, že zelo kmalu zastarelo. Seveda bi bilo možno anticipirati, v naprej predvideti, tehnološki razvoj in pripravljati študente za prihodnost. Toda ne samo da tega ni enostavno pripraviti (cena res sodobne strojne in programske opreme je še vedno zelo visoka), ampak tudi ni mogoče predvideti vseh smeri tega napredka. Zgodovina je polna napačnih predvidevanj o tehničnem razvoju v knjižnicah. Spomnimo se samo ocen o tem, kako pomembna bo tehnologija mikrofilmanja v knjižnicah.
Ker se informacijska tehnologija spreminja tako hitro, so tečaji za njeno uporabo bolj pomembni za nadaljnje izobraževanje kot za formalne stopnje izobraževanja. Seveda pa ni mogoče obojega v celoti ločiti, saj sta obe obliki med sabo lahko povezani. Tečaji in seminarji v okviru formalnega izobraževanja se v svojem namenu razlikujejo od tečajev za uporabo informacijske tehnologije kot dela permanentnega izobraževanja. Morajo predvsem dajati ne samo znanje, temveč tudi analizo, sintezo in vrednotenje ciljev znanja in seveda stalnega usposabljanja.
3. Uvajanje informacijske tehnologije v knjižnice
Da bi lažje razumeli potrebo knjižničarjev po stalnem usposabljanju za uporabo nove informacijske tehnologije, moramo na kratko obnoviti potek dosedanjega uvajanja informacijske tehnologije v knjižnice. Ta je v začetku potekala v sodelovanju z računalniškimi strokovnjaki. Tipični sta dve vrsti sodelovanja:
a.	z računalniškimi strokovnjaki znotraj iste ustanove (predvsem v specialnih in visokošolskih knjižnicah),
b.	z računalniškimi strokovnjaki, zaposlenimi izven knjižnice, običajno organiziranih v bibliografskih servisih.
Južnič, P. Bibliotekarji in računalniška znanja
Za sedemdeseta leta je za knjižničarstvo značilno oblikovanje bibliografskih servisov. Bibliografski servisi so tako organiziran računalniški servis za avtomatizacijo knjižnic. Takrat je bila potrebna tehnologija zelo draga in seveda veliko manj zmogljiva. Zato je bila povezava z bibliografskimi servisi neizogibna za večino knjižnic, ki so želele avtomatizirati svoje delovne procese. Toda že v osemdesetih letih je močnejša in veliko cenejša informacijska tehnologija postala dosegljiva tudi posameznim knjižnicam. Nastajalo je veliko več manjših, lokalnih mrež. Z devetdesetimi leti in Internetom so katalogi in seveda vse pomembnejše druge storitve različnih knjižnic postale še bolj enostavno in hitreje dosegljive. Tako kot so v osemdesetih letih bibliografski servisi izrinili vse svoje konkurente - predvsem različne informacijske servise (ki so se razvijali desetletje prej in se niso mogli vsi prilagoditi novim razmeram), v devetdesetih letih bibliografske servise (tiste, ki se ne morejo prilagoditi) izrivajo Internet in različne manjše, bolj avtonomne in fleksibilne mreže.
Stroški obdelave podatkov s pomočjo informacijske tehnologije se nenehno zmanjšujejo, število osebnih računalnikov/delovnih postaj narašča in prav tako njihova oz. zmogljivost strežnikov, ki jih uporabljajo. Računalniki in programi so vse enostavnejši za uporabo in shranjevanje ogromnih količin podatkov je enostavnejše in cenejše. Vse to pa je povezano z zmogljivimi računalniškimi komunikacijami, ki vsakemu uporabniku približajo knjižnično/ informacijsko storitev na delovno mizo ali domov.
Bibliografski servisi se pogosto vedejo tako, da svoj monopolni položaj zavarujejo in še vedno ponujajo argumente izpred dvajsetih let o tem, da izolacija knjižnic ogroža dosegljivost nacionalnih virov in uspešnih knjižničnih storitev (Lovvell, 1991), kar je danes zastarel argument, ki po mnenju bibliotekarskih strokovnjakov ne ustreza več dejanskem stanju, položaju in nalogam knjižnic. Informacijska povezanost vseh ponudnikov, nekdaj izključno knjižničnih storitev in veliko število ponudnikov in uporabnikov je danes popolnoma drugačna in problem dosegljivosti informacij je zamenjal veliko bolj zapleten problem preobilja in vrednotenja kvalitete oz. uporabnosti dosegljivih informacij.
Seveda ne smemo mešati tehničnih servisov s prednostmi sistemov vzajemne katalogizacije za zmanjševanje stroškov in bolj kvalitetno obdelavo gradiva v knjižnicah. Res je, da so sistemi vzajemne katalogizacije knjižničnega gradiva dobili glavni pospešek z razvojem bibliografskih servisov in mrež v sedemdesetih letih. Le-ti so omogočali posameznim knjižnicam, da avtomatizirajo svoje delovne procese in hkrati ustvarjajo ekonomske in drugačne prihranke. Vendar je sodelovanje knjižnic pri obdelavi gradiva veliko starejše in se je z novo informacijsko tehnologijo le avtomatiziralo.
Knjižnica 41 (1997)2/3
V zadnjih nekaj letih vrsta raziskav in bibliotekarskih besedil dvomi o dejanski smiselnosti in o neizpolnjenih obljubah takega početja (Grover, 1991). Velik problem je tudi v tem, da se katalogizatorji morajo držati pravil, ki jih postavlja bibliografski servis in ne dejanske potrebe ustanove oz. področja, za katero delajo. Rezultat je izguba avtonomije in dodatni nepotrebni stroški. Knjižnice, ki imajo oz. nabavljajo literaturo, ki je relativno redka, ugotavljajo, da ne pridobijo veliko s sodelovanjem v sistemih vzajemne katalogizacije. To pomeni vse manj zanje zanimivih zapisov za prevzem v te sisteme in seveda še manjši interes s strani knjižnic, ki morajo same obdelovati večino svojega gradiva. Sodelovanje v sistemih vzajemne katalogizacije jim postaja le breme. Zato so te, predvsem specialne knjižnice prve, ki se odločajo za umik iz sistemov vzajemne katalogizacije in ponujajo informacije o svojem ali za njihovo področje pomembnem gradivu in informacijskih virih na druge načine.
Za večino knjižnic je to še seveda stvar prihodnosti. Ko ponujajo svoje usluge velikemu številu knjižnic, jim bibliografski servisi omogočajo tudi veliko število zapisov za prevzemanje. Največji bibliografski servis na svetu, OCLC npr. zatrjuje, da se pri njih vsakih 15 sekund pojavi nov zapis (www.oclc.org). Sodelovanje z bibliografskim servisom ima namreč danes smisel le v primeru, če zmanjša obseg dela v knjižnicah. To pomeni, da knjižnica sama obdela le kakšnih 10% do 20% zapisov, vse druge pa prevzame iz vzajemnega kataloga.
Če določena knjižnica samo vnaša v vzajemni katalog, seji s tem obseg dela predvsem poveča (zahtevnejši vnos), zmanjša pa se njen čas, ki ga namenja delu z uporabniki. V Sloveniji se že nekaj let trudimo, da bi prevzemali zapise iz kakšnega mednarodnega servisa, seveda predvsem OCLC. Raziskava narejena v CTK, sicer na relativno majhnem vzorcu (50 enot) je ugotovila, da bi bilo možno prevzeti iz OCLC kar 74% kataložnih zapisov teh publikacij, ki jih mora drugače CTK obdelati sama (Petek, 1997), kar kaže ustreznost takšnega povezovanja. Predhodno pa bi bila potrebna še obsežnejša raziskava na večjem vzorcu raličnih specialnih knjižnic.
Obdelava gradiva je le eno od delovnih opravil v knjižnicah. Bibliotekarski strokovnjaki pa v zadnjih nekaj letih predvsem razmišljajo, kako s pomočjo informacijske tehnologije avtomatizirati celotno delovanje knjižnice. Skupina avtorjev je tako na konkretnem primeru Iowa State University ugotovila, da avtomatizacija nabave monografij v osnovi le mehanizira prejšnje ročne procese in naredi le malo, da bi spremenila principe delovnega procesa. Pri tem mislijo predvsem na inovativne, novi informacijski tehnologiji prilagojene procese. Edino, kar so na dosedanji način dosegli je, da so zmanjšali obseg enostavnih administrativnih del (Morris, 1996).
Južnič, P. Bibliotekarji in računalniška znanja
Klasično delo knjižnic - nabava gradiva, obdelava, hranjenje in izposoja se preoblikuje in predvsem avtomatizira. To je prva stopnja uvajanja informacijske tehnologije v knjižnice, pri kateri so sami knjižničarji bolj ali manj pasivni uporabniki. Nadaljnji razvoj avtomatizacije mora potekati v skladu s spreminjanjem dela knjižnice in mora podpirati stalno evalvacijo tistega, kar se v knjižnicah dela in ne le oblik dela. Za takšno uporabo informacijske tehnologije bi knjižničarji morali imeti tudi dovolj znanja o njeni uporabi. Nedvomno so to znanja, kijih za prvo stopnjo avtomatizacije ni bilo potrebno imeti.
4. Knjižničarji in računalniška znanja
V bibliotekarstvu bo vedno prevladovala kombinacija bolj teoretičnega izobraževanja in praktičnega usposabljanja. Samo tako bo možno hiter razvoj informacijske tehnologije dobro povezati s konkretnimi zahtevami uporabe informacijske tehnologije v knjižnicah, ki pa jo vse bolj določa uporabnik sam. Osnovna pa je želja knjižničarjev, da spoznavajo in uporabljajo informacijsko tehnologijo, sicer jih bodo nadomestili drugi strokovnjaki, saj čakanja ne bo. Primer Interneta, ko servisi kot so Yahoo, AltaVista ali Lycos, nastajajo mimo knjižnic kaže, kako lahko poteka razvoj po pesimističnem scenariju.
Po tradiciji prihajajo v knjižnice bibliotekarji z bolj humanistično izraženimi interesi in nič ne kaže, da bi se to kmalu spremenilo. To dejstvo samo po sebi ne pomeni nič slabega, vendar je z njim povezano manj interesa za tehnologijo in tehniko nasploh1. Tudi v Sloveniji je študij bibliotekarstva organiziran na Filozofski fakulteti. V vsaki generaciji študentov je sicer nekaj posameznikov z impresivnim znanjem računalništva, uporabe računalniških komunikacij in storitev. To pa pomeni samo več operativnih težav pri poučevanju, saj je potrebno delati s študenti z zelo različnimi sposobnostmi in znanji uporabe informacijske tehnologije. Podobna razlika pa se pojavlja tudi med knjižničarji, ki že delujejo v poklicu. Nekateri med njimi so si pridobili veliko znanja o uporabi informacijske tehnologije in tudi spremljajo novosti, pri večini pa je tega manj, običajno tudi zaradi pomanjkanja interesa. Upoštevati pa je treba tudi preobremenjenost z operativnim, vsakodnevnim delom v knjižnicah.
1 Na žalost, posebno pri starejših generacijah knjižničarjev, to prinaša lahko tudi tragikomične zaplete. Po eni strani nerazumevanje hitrega razvoja računalništva in informatike vodi v prepričanje, da je možno enkrat za vselej izbrati računalniško tehnologijo za delo v knjižnici! Po drugi strani pa so prepričani, da jim zato o računalnikih in informacijski tehnologiji ni potrebno prav nič vedeti. Seveda govorim iz osebnih izkušenj.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Če primerjamo tehnološka znanja knjižničarjev v ZDA s tistimi, kijih imajo knjižničarji v Sloveniji, smo seveda lahko presenečeni. V članku o uporabi računalnikov v splošnoizobraževalni knjižnici izvemo, da zaposleni knjižničarji obvladajo vse elemente računalništva, od operacijskih sistemov, mrež in mrežnih programov in seveda programov za upravljanje s podatkovnimi zbirkami . V Sloveniji takšnih knjižnic, vsaj kolikor vem, ni.
Zakaj takšna razlika? Predvsem je tehnološka opremljenost naših knjižnic praviloma slabša in seveda je tudi servisov, ki jih nudijo prek informacijske tehnologije, veliko manj. Izjema so nekatere specialne knjižnice, kjer se bolje prilagajajo svojim uporabnikom. Ti uporabniki zahtevajo od knjižničarjev določena znanja s področja informacijskih tehnologij, saj brez tega ne morejo opravljati svojega dela.
Posebnost dela v specialnih knjižnicah je namreč ožja ali širša specializacija na določena strokovna področja, visoko usposobljeni in zahtevni uporabniki, ter visoka stopnja avtomatizacije dela in uporabe informacijske tehnologije. Zato nekateri menijo, da je za delo v specialni knjižnici potrebno posebno izobraževanje, ki se razlikuje od "tradicionalnega" izobraževanja knjižničarjev. Drugi pa se zavzemajo za bibliotekarsko izobraževanje, ki bi moralo usposobiti knjižničarje za delo v vseh vrstah knjižnic. To pomeni širšo temeljno bibliotekarsko izobrazbo in poznavanje dela v vseh tipih knjižnic.
Obstaja namreč stalna dilema o tem, ali naj bo knjižničar v specialni knjižnici izobražen oz. pripravljen za delo v specialni knjižnici izključno ali v večji meri v stroki, ki ji je knjižnica namenjena ali naj ima v osnovi bibliotekarsko izobrazbo. Ni dvoma, da se bo knjižničar moral izobraževati predvsem na področju bibliotekarstva in informacijskih znanosti in ne toliko v svoji osnovni stroki, če bo želel še naprej uspešno delati v knjižnici. Na drugi strani nekateri predlagajo kombinacijo osnovne univerzitetne izobrazbe v določeni stroki in podiplomskega izobraževanja s področja bibliotekarstva in informacijskih znanosti.
Res se delo v specialnih knjižnicah razlikuje od dela v večini drugih knjižnic. Toda sodoben razvoj bibliotekarstva, ki z informacijsko znanostjo vse bolj deluje na istem področju, tudi zabrisuje stroge ločnice med specialnimi knjižnicami ter splošnoizobraževalnimi ter šolskimi knjižnicami različnih stopenj. V vsaki knjižnici je namreč že najti elemente specialnega knjižničarstva. To pomeni tudi zahteve po večjem poznavanju informacijske tehnologije in njene uporabe ter razvoja.
2 Zanimiv opis takšne splošno-izobraževalne knjižnice je v članku Schuyler M. Computers and the Laze Factor. Computers in libraries 1997;(2):26-28
Južnič, P. Bibliotekarji in računalniška znanja
Kakšne so lahko posledice pomanjkljivega ali šibkega poznavanja informacijske tehnologije Ln njene uporabe? Omenjali smo jih že, ko smo govorili o pesimističnem scenariju. Recimo jim torej dolgoročne posledice. Vendar lahko prepoznamo tudi druge težave. Pojavi se problem v komuniciranju s profesionalci na tem področju in zaradi lastnega neznanja seveda velika odvisnost od njih. Za ohranjanje svojega položaja in vloge morajo knjižničarji slediti razvoju informacijske tehnologije.
5. Nujnost nadaljnjega izobraževanja zaposlenih v knjižnicah
Verjetno danes ni poklica, kjer ni potrebno stalno (permanentno) izobraževanje, tudi po formalno zaključenem študiju. Prav tako je v vseh poklicih potrebno vse več znanj in zato tudi izobraževanja na področju računalništva in informatike. Bibliotekarstvo ni izjema. Nasprotno, prav knjžničarji so tisti, na katerih delo je nova informacijska tehnologija izjemno močno vplivala. Na žalost pa se tega niso vsi zavedali in je prestiž in status, povezan s suvereno in visoko strokovno uporabo te tehnologije v knjižnicah, šel drugim poklicem, predvsem računalničarjem in vse bolj tudi končnim uporabnikom.
Velik del krivde za to nosi pomanjkljivo dodatno izobraževanje bibliotekarjev na področju računalništva in informatike. Seveda bi bilo napačno, da bi zahtevali od knjižničarja, da bo pri svojem permanentnem izobraževanju usmerjen in omejen izključno le na ta tip izobraževanja. Nasprotno, enakovredno se morajo izobraževati na vseh drugih področjih bibliotekarskega dela in odpirati nova, kot so recimo spretnost komunikacije z uporabniki, marketing knjižničnih storitev in podobno.
Nujno je, da vsak knjižničar obvlada osnove uporabnega računalništva in računalniških komunikacij. Omenili smo, da je v bibliotekarsko razvitih deželah, predvsem v ZDA postalo običajno, da so v knjižnicah zaposleni tudi strokovnjaki, ki poznajo računalništvo in uporabo računalniških mrež. Pojavljajo se tudi novi poklici v knjižnicah, kot so npr. "VVebmaster". Slovenili bi lahko ta poklic s strokovnjakom za postavitev storitev v Internet-u in omogočanje dostopa do njih z pomočjo WWW. Vendar je to že naslednja stopnja permanentnega izobraževanja zaposlenih v knjižnicah.
Knjižnica 41(1997)2/3
Kakšne oblike permanentnega usposabljanja na tem področju pa poznamo:
1	Samo-usposabljanje
2	Organizirano usposabljanje
1.1	Pomoč kolegov in prijateljev
1.2	Strokovna literatura in samostojno delo
1.3	Internetove storitve kot virtualna knjižnica
1.1	Morda zveni nenavadno začeti s to zelo neformalno obliko. Vendar to nikakor ni zanemarljiv vir usposabljanja, že zaradi relativno velike razširjenosti. Iz lastnih izkušenj lahko tudi rečem, da je to lahko izjemno uspešna oblika usposabljanja, vendar pod enim pogojem. Knjižničar mora imeti dovolj znanja o osnovah računalništva in informatike, torej mora vsa nova znanja oz. informacije znati postaviti v okvir tistega, kar o področju že ve.
1.2	Veliko se da tudi naučiti iz strokovne literature, tako specializiranih revij s področja bibliotekarstva kot iz seveda bolj poljudno pisanih revij s področja računalništva.
1.3	O tem tipu izobraževanja mogoče sicer premalo vemo, vendar vsak, ki ima dostop do Interneta, lahko hitro ugotovi, da ga lahko uspešno uporablja kot dodatek ah celo zamenjavo za prva dva vira znanja.
2. Ker smo o institucionaliziranem poučevanju že govorili na prejšnjih straneh, bi tu omenili Strokovne seminarje in tečaje. Organizirano izobraževanje ima za knjižničarje še poseben pomen. Res je, da smo knjižničarji preobremenjeni, raste število uporabnikov in storitev, zahtevnejša in časovno zamudna je obdelava gradiva, izmensko delo in podobno, pa stagnacija ali celo zmanjševanje števila zaposlenih. Možnosti in časa za izobraževanje ni dovolj v samih knjižnicah. Če bi želeli imeti kvalitetno in stalno usposabljanje zaposlenih, bi morali najprej urediti in zagotoviti osnovne pogoje za to.
Sicer je v vseh dokumentih razvoja, standardih ali pravilnikih povezanih s knjižničarstvom običajno zapisana zahteva, da je pravica in dolžnost knjižničarjev, da si stalno izpopolnjujejo svoje strokoviie knjižničarske in druge sposobnosti za delo v stroki oz. na delovnem mestu. Toda običajno to ni povezano s pogoji za usposabljanje. Zato je pomembna dobra organizacija takega izpopolnjevanja.
260
Organizacija kvalitetnega stalnega usposabljanja za uporabo informacijske tehnologije je zahtevna in draga. Komercialne cene dobro izpeljanih tečajev so zato visoke in tudi prav je tako. Saj usposobljen delavec prinese ustanovi, kjer je zaposlen, s svojim kvalitetnejšim delom dodatno korist in seveda tudi zaslužek. Neprofitne organizacije žal običajno ne zmorejo plačila visokih
Južnič, P. Bibliotekarji in računalniška znanja
stroškov, pa tudi financer (država) jim zaradi pogostega nerazumevanja državnih uradnikov za pomen stalnega usposabljanja za kvalitetno delo teh stroškov posebej ne priznava3.
Nerealno je pričakovati, da bi se to v kratkem spremenilo. Vendar pa bi bilo smiselno, da se organizirajo take oblike usposabljanja, kjer bi bile cene nekomercialne, saj bi večji del stalnih stroškov pokril financer, v našem primeru knjižnične dejavnosti. Pomen tako organiziranega usposabljanja pa bo treba financerju utemeljiti s prvimi praktičnimi rezultati. Dobri rezultati in korist takšnega usposabljanja pa bi le lahko prinesli tudi ustrezne spremembe v razmišljanje financerjev.
Tako smo se v Informacijsko razvojni službi (RCU) Univerze v Ljubljani na pobudo Komisije Senata za razvoj knjižničarstva in informacijskega sistema in ob podpori vodstva Univerze ter Ekonomske fakultete lotili organizacije takšnega izobraževanja. Sami učilnice ne bi mogli opremiti, če nam ne bi na pomoč pristopili sponzorji4.
Organizirani bodo naslednji tečaji za zaposlene na Univerzi v Ljubljani (in s tem tudi za knjižničarje):
a.	Poznavanje osnov operacijskih sistemov je pomembno za vsako delo z računalnikom. Brez tega je uporabnik dejansko omejen v svoji uporabi računalnika, saj ne more razumeti njegovega delovanja. Predvidevamo usposabljanje za operacijske sisteme VMS in UNIX ter seveda za Win-dows okolja (Windows 95 in Windows NT).
b.	Programi Microsofta (predvsem MS Office) so najbolj razširjeni uporabniški programi in jih uporabljajo vsi, tako administracija kot knjižničaiji, študentje in profesorji. Word, Excel, Power Point in Access, so vsak na svojem področju pomembno orodje za boljše in hitrejše delo.
c.	Internet in njegove storitve so danes že tako razširjene, da ni posebno posebej predstavljati pomena njihovega poznavanja.
d.	Usposabljanje za posamezne aplikacije, ki jih vzdržuje IRS, ali za tiste, ki delujejo na Univerzi v Ljubljani.
e.	S tem še nismo našteli vsega. Poskušali bomo organizirati tudi usposabljanje za vse druge programe, kjer bi se pokazal interes ali potreba. Želeli bi tudi organizirati usmerjene tečaje, npr. za pomoč študentom pri izde-
3	V Evropski Komisiji, kjer sem delal tri leta kot ekspert za informatiko, so bili npr. Tečaji za uporabo vseh programov in storitev, povezanih z novo informacijsko tehnologijo (urejevalniki besedil, preglednice, sistemi za upravljanje s podatkovnimi zbirkami, ter seveda iskanje po vseh podatkovnih zbirkah, ki jih je Komisija omogočala), stalno odprti in to vsem, tudi za določen čas zaposlenim delavcem.
4	Tu moram posebej omeniti firmo ADD, zastopnika Digitala v Sloveniji, ki nam je s posebno donacijo, omogočil sodobno opremljenost učilnice s strežnikom AlphaServer 300 in 17 Pentium delovnimi postajami
Knjižnica 41 (1997)2/3
lavi diplomskih ali magistrskih rialog (iskanje informacij ter obdelava besedil in drugih podatkov).
Pomembno pri organiziranju tečajev je tudi poznavanje uporabnikov, njihovih potreb na delovnem mestu, interesov in njihovega predznanja. Zato bomo pri organiziranju tečajev skrbeli tudi za to, da bi jih organizirali za različne skupine uporabnikov, oz. že v razpisu tečajev pojasnili, komu so namenjeni. Uporabniške skupine pa bi določili po predhodno opravljenih analizah.
Zaključki
Upamo lahko, da bodo prav knjižničarji za take tečaje najbolj zainteresirani. Seveda ne samo kot udeleženci, ampak tudi kot njihovi nosilci. Ne bi želeli, da bi bili predavatelji ali nosilci tečajev le računalniški strokovnjaki. K izvajanju tečajev bi želeli pritegniti tudi tiste, ki imajo tako znanja z področja informacijske tehnologije, kot tiste, ki poznajo probleme njene konkretne uporabe. Vendar je znan problem dobiti ustrezne strokovnjake za vse vrste izobraževanja na področju bibliotekarstva.
Nikakor pa ne smemo pozabiti še na nekaj. Motiv za izobraževanje bi moral pri knjižničarjih izhajati iz notranjih potreb, izpolnjevanja zahteve, ki jo pred njih postavlja etika odnosa do knjižničarskega poklica. Znanja o uporabi informacijske tehnologije so pomemben del znanj, ki jih knjižničarji morajo imeti in predvsem sprejeti kot del znanj, tudi v bodoče potrebnih za dobro opravljanje tega poklica.
Literatura
Južnič P. "Izbor in vrednotenje informacijskih virov". Knjižnica ,37(1993)3 : 23-34
Južnič P. "Virtualna knjižnica (in knjižničarji)". Knjižnica, 39(1995)4 : 31-38
Large A. "Information technology and education for library and information studies: the challenge".77ze Canadian Journal of Information and Library Science,1993;18(l):23-33
LowelI GR. "Special section: report from OCLC/RLC Seminar Local sys-tems nad bibliographic Utilities. Citirano po :Grover ML Cooperative cataloguing of Latina American books. The unfullfed promise". Libranj re-sources and technical services ,1991. 35. 406-15
Grover ML "Cooperative cataloguing of Latina American books. The unful-filled promise". Library resources and technical services, 1991. 35. 406-15
1.
2.
3.
4.
262 5
Južnič, P. Bibliotekarji in računalniška znanja
6.	Domača stran OCLC - (http://www.oclc.org)
7.	Petek M. "OCLC kot vir za prevzemanje zapisov v Centralni tehniški knjižnici". Knjižnica, 41(1997)1:39-53,
8.	Morris DE. Rebarcak P- Rowley G. "Monographs Acquisitions: Staffing costs and the Impact of Automation". Library resources & Technical Services, 1996.40(4a): 301-18
9.	Milenkovič. M. "Profesionalizacija, specializacija in neideologizacija dela v (specialnih) knjižnicah". Knjižnica, 38(1994)3/4 :181-189
10.	Ambrožič M. "Izobraževanje knjižničnih delavcev v Sloveniji". Knjižnica, 38(1994)3/4 :55-73
11.	Zupanič S. "Pogled v knjižnično in informacijsko etiko". Knjižnica, 39(1995)1/2 :7-25
263
STROKOVNE KVALIFIKACIJE IN AKREDITACIJA IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV V KNJIŽNIČARSTVU
mag. Melita Ambrožič, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
UDK 02:378:35.082.1
Povzetek
Prispevek prikazuje razliko med sistemom pridobivanja strokovnih kvalifikacij v Sloveniji in prakso nekaterih anglo-ameriških dežel, kjer so strokovne izpite kot element kontrole vstopa v knjižničarsko stroko zamenjali z akreditacijo izobraževalnih programov in s posebnimi kriteriji za pridobitev začetne kvalifikacije. Opisan je postopek akreditacije ter vloga bibliotekarskih društev tako pri kontroli kakovosti rednega kot permanentnega izobraževanja knjižničarjev. Avtorica se sprašuje, če so v Sloveniji že ustvarjeni pogoji za spremembo sistema pridobivanja strokovnih kvalifikacij in za njegovo približevanje anglo-ameriškemu modelu.
Ključne besede: knjižničarstvo, strokovne kvalifikacije, strokovni izpiti, akredita-cija.
UDC 02:378:35.082.1
Summary
The contribution presents the difference between the system of attaining profes-sional qualifications in Slovenia and the existent praxis in some anglo-american countries, vvhere professional examinations - as an element of control of the entry into the librarian profession - have been superseded vvith accreditation of the educational programmes and special criteria for acquiring initial qualification. The accreditation procedure is described, as vvell as the role of library associa tions, both in the control of the quality of the regular and permanent education of librarians. The author asks herself if the conditions in Slovenia permit the change of professional qualification attaining system and its gradual approaching to the anglo-american model.
Key vvords: librarianship, professional qualifications, professional exams, accreditation.
AMBROŽIČ, Melita: Professional qualifications and accreditation of courses in librarianship. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3, 265-287
265
Knjižnica 41(1997)2/3
Uvod
Ob pripravljanju besedila novega pravilnika o pripravništvu, strokovnih izpitih in strokovnih kvalifikacijah v knjižničarstvu so se pojavljali različni predlogi tako glede samega sistema strokovnih izpitov in njihove vsebine, kot tudi načina in pogojev za napredovanje oz. pridobivanje višjih strokovnih nazivov. Izraženi so bili tudi dvomi o potrebnosti strokovnih izpitov (še zlasti za knjižničarske delavce z diplomo s področja bibliotekarstva), saj so jih v mnogih zahodnih državah že opustili ali jih nikoli niso izvajali. Pri iskanju novih rešitev pa seje pokazalo, da prakse drugih držav pravzaprav ne poznamo dobro in da nimamo izdelanih dolgoročnih smernic izobraževanja in usposabljanja slovenskih knjižničarjev2, ki bi bile osnova za pripravo drugačnega sistema pridobivanja strokovnih kvalifikacij.
V prispevku bodo prikazane razlike med našo prakso pridobivanja strokovnih nazivov in prakso anglo-ameriških držav (omejili se bomo na Združene države Amerike, Veliko Britanijo in Avstralijo), kjer so sistem priznavanja strokovnih kvalifikacij na osnovi strokovnih izpitov zamenjali s sistemom akreditacije knjižničarskih šol (izobraževalnih programov), ali pa obstajajo poleg tega še pogoji za vpis v register strokovnih knjižničarskih delavcev in tudi za članstvo v strokovnem društvu. Presoja o tem, če so pri nas že ustvarjeni pogoji za drugačno (in kakšno) prakso in o tem, v kakšni meri smo se na področju izobraževanja in usposabljanja knjižničarjev že približali razvitim državam ter kaj moramo še storiti, bo mogoče lažja, če bomo bolje poznali izkušnje drugih držav. Ker pa se izobraževalni sistemi omenjenih dežel močno razlikujejo od slovenskega3, ki je glede izobrazbenih stopenj veliko manj zapleten kot anglo-ameriški sistemi (in zaradi tega ponuja tudi manj oblik formalnega izobraževanja), je tudi izobrazbene pogoje za posamezne kvalifikacije nemogoče dobesedno prevesti. Poskušali bomo navesti čimbolj ustrezne termine, po potrebi pa dodali še angleško različico.
Predlog besedila je v času od 1994 do 1996 pripravljala delovna skupina, ki jo je imenovala Komisija za priznavanje kvalifikacij bibliotekarske stroke. Pripombe na tekst so posredovala tudi področna društva bibliotekarjev. Končni tekst predloga je pripravilo Ministrstvo za kulturo, vendar pa se je delovna skupina na osnovi pripomb Oddelka za bibliotekarstvo in Ministrstva za šolstvo in šport odločila, da nekatera izhodišča pravilnika spremeni.
Z izrazom knjižničarji bodo zajeti strokovni knjižničarski delavci nasploh in ne delavci s končano srednjo izobrazbo in s strokovnim izpitom pridobljeno strokovno kvalifikacijo "knjižničar". Kadar bodo v tekstu navedeni nazivi strokovnih kvalifikacij, bodo zapisani v navednicah.
Obvezno šolanje traja npr. v večini držav ZDA od 6-15 leta, prva stopnja (primary) traja do 12 leta in ji sledi druga (secondary), ki pa je lahko tudi daljša kot 3 leta, če namerava dijak kasneje študirati na univerzi. V Veliki Britaniji, natančneje v Angliji, traja obvezno šolanje od 5-16 leta, prva stopnja do 11 leta in na Škotskem do 12 leta. Nekatere države imajo več vrst izobraževalnih sistemov (npr. Velika Britanija). Še bolj se primerjave zapletejo pri oblikah visokošolskih študijev in nazivov, ki jih posamezne šole podeljujejo, tako po končanem dodiplomskem kot podiplomskem študiju.
1
2 3
266
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu	
1 Izobraževanje knjižničarjev in strokovne bibliotekarske kvalifikacije v Sloveniji
1.1 Pot do univerzitetnega študija bibliotekarstva
Strokovno knjižničarsko izobraževanje v Sloveniji nima posebej dolge tradicije, saj je knjižničarstvo v bivši Jugoslaviji veljavo samostojne stroke, v kateri delajo ustrezno strokovno usposobljeni kadri, začelo dobivati šele po drugi svetovni vojni. Dolgo časa so bili v knjižnicah zaposleni ugledni znanstveni in kulturni delavci, ki so poleg svojega osnovnega poklica in zaradi t.i. ljubezni do knjig knjižničarski poklic opravljali ljubiteljsko. Do uvedbe prvih organiziranih izobraževalnih oblik so se knjižničarski delavci v glavnem samoizobraževali, redki pa so obiskovali ustrezne šole ali vsaj tečaje na visokošolskih oz. znanstvenih ustanovah v tujini (npr. na Dunaju, v Pragi ali Firencah).
Prva organizirana oblika strokovnega izobraževanja poklicnih knjižničarskih delavcev v Sloveniji sta bila dva petmesečna tečaja za delavce s končano srednjo šolo, ki sta potekala leta 1947 in 1949. V šolskem letu 1957/58 je bila organizirana enoletna šola za knjižničarje in arhivske pomočnike in ponovljena leta 1963/64, kar je bil prvi poskus rednega strokovnega izobraževanja po končanem srednješolskem izobraževanju. Šola naj bi potekala vsako drugo leto. Žal pa zakon o javnih uslužbencih iz leta 1957 tovrstnega izobraževanja ni upošteval, zato so knjižničarji predlagali ustanovitev dvoletne šole, katere absolventi bi po omenjenem zakonu veljali za uslužbence z višjo izobrazbo.
V študijskem letu 1964/65 je po več predlogih v program Pedagoške akademije v Ljubljani le uspelo vključiti redni, dvopredmetni višješolski študij knjižničarstva, ki gaje vpisalo 22 generacij. V razpravah o reformi visokošolskega izobraževanja je bil konec leta 1983 sprejet sklep o preoblikovanju višješolskih študijev v visokošolske (šitriletne), kar pa za bibliotekarstvo ni bilo predvideno; še več, obstajala je nevarnost, da bo bibliotekarski študij izpadel iz rednega visokošolskega izobraževanja. Kljub temu je Katedri za bibliotekarstvo na Pedagoški akademiji uspelo uveljaviti predlog dvopred-metnega interdisciplinarnega študija bibliotekarstva, ki je bil potrjen leta 1985. Prvi vpis študentov v visokošolski program bibliotekarstvo pri Filozofski fakulteti v Ljubljani je potekal v študijskem letu 1987/88. Danes obstoja poleg dvopredmetnega tudi samostojni študij bibliotekarstva, v akademskem letu 1997/98 pa je možen vpis tudi v program podiplomskega študija bibliotekarstva.
Knjižnica 41 (1997)2/3
1.2 Pridobivanje kvalifikacij bibliotekarske stroke
V Sloveniji smo leta 1951 kot osnovo za presojo usposobljenosti za delo na strokovnih knjižničarskih delih uvedli strokovne izpite in jih izvajamo neprekinjeno do danes. Že od začetka so bili vezani na stopnjo šolske izobrazbe kandidata - tako glede vsebine strokovnega izpita kot pridobljene strokovne kvalifikacije4 Opravljen strokovni izpit je pomenil (oz. še pomeni) po eni strani dokaz o uspešno zaključeni pripravniški dobi oz. usposabljanju v knjižničarstvu in po drugi strani pridobitev izhodiščnega strokovnega naziva kot osnove za kasnejše napredovanje v "višje" strokovne nazive (sistem priznavanja kvalifikacij bibliotekarske stroke). V letih, ko nismo imeli organiziranega rednega šolanja, so bili strokovni izpiti edina oblika preverjanja strokovne usposobljenosti knjižničarjev in se jim je v javnosti pripisovala vloga nadomestila za redno šolanje, kar pa seveda ni ne smisel ne cilj strokovnih izpitov. Strokovni izpiti namreč spadajo na področje delovne zakonodaje in predstavljajo način preverjanja strokovne usposobljenosti in izkušenj, kijih kandidat pridobi po predpisani dobi dela v knjižnici. Na tak način so formalno tudi opredeljeni in niso zamenjava za redne oblike izobraževanja. Zaenkrat so edina predpisana oblika kontrole vstopa v stroko.
Podobno kot pri nas izvajajo tudi v hrvaškem knjižničarstvu strokovne izpite od leta 1951 dalje, trenutno za nazive: "knjižničar", "višji knjižničar" in "diplomirani bibliotekar",6 S pravilnikom o strokovnih izpitih iz leta 1981 so bili diplomirani bibliotekarji oproščeni opravljanja strokovnega izpita, zakonsko pa izenačeni z bibliotekarji, ki so strokovni naziv "diplomirani bibliotekar" pridobili z opravljenim strokovnim izpitom. Strokovnih izpitov so bili oproščeni tudi knjižničarji, ki so končali srednjo šolo s knjižničarsko usmeritvijo ali študij bibliotekarstva na višji stopnji. S takšnimi določili so hrvaški knjižničarji dali strokovnemu izpitu status izobraževalne oblike za stroko. Takšno rešitev je prevzel tudi danes veljavni pravilnik iz leta 1992. Nov pravilnik in program strokovnih izpitov, ki bo upošteval določila novega zakona o knjižnicah, naj bi takšno stanje odpravil. Strokovni izpiti naj ne bi bili več nadomestilo za redno izobraževanje, ampak bodo postali državni izpiti in oblika preverjanja usposobljenosti kandidatov za delo v knjižničarstvu.
4	Naziv "bibliotekarski tehnik" so kandidati lahko pridobili le leta 1951 in naziv "knjižničarski manipulant" med leti 1958 in 1978; strokovni izpiti za naziv "višji knjižničar" potekajo od leta 1974 dalje, za naziva "knjižničar" in "bibliotekar" pa neprekinjeno od leta 1951 dalje.
5	Gre za nazive "višji bibliotekar", "bibliotekar specialist", "višji bibliotekar specialist" in "bibliotekarski svetovalec".
6	Predlog zakona o knjižnicah iz leta 1996 pa navaja, da opravljajo strokovna dela v knjižnicah: "knjižničarski pomočnik" (srednja izobrazba), "knjižničar" (višja izobrazba), "diplomirani knjižničar" (visoka izobrazba), "višjiknjižničar" (magisterij) in "knjižničarskisvetnik" (doktorat).
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu	
Ker je strokovni izpit pri nas praviloma zaključek pripravniške dobe, veljavni sporazum o pridobivanju kvalifikacij bibliotekarske stroke7 podrobno ureja potek pripravništva (namen, program, potek, mentorstvo, pripravniški dnevnik, ocena uspešnosti pripravništva). Iz dokumentacije kandidatov, ki se prijavljajo na strokovne izpite, pa je žal možno razbrati, da marsikatera knjižnica določil omenjenega sporazuma ne upošteva. Pri dokumentaciji ponavadi pripravniški dnevnik manjka, poročila o poteku pripravništva pa so neustrezna ali pa jih ne napiše mentor. Zdi se, da omenjene knjižnice pomena pripravniške dobe ne razumejo pravilno in usposabljajo nove delavce le za konkretne naloge, kijih bodo v knjižnici opravljali, zanemarjajo pa uvajanje v druga opravila in zlasti v stroko.8 Takšno stanje kaže, da smo usposabljanju pripravnikov in programom usposabljanja nasploh posvetili premalo pozornosti. V ZDA npr. je uvajanje novincev v knjižničarsko delo zelo sistematično in traja od šestih mesecev pa tudi do dveh let.9 Obstoječi program strokovnih izpitov sicer lahko služi kot osnova za pripravo programov pripravništva za kandidate, ki nimajo bibliotekarske izobrazbe in morajo pridobiti tudi osnovna teoretična znanja, ne ponuja pa ustreznega okvira za delavce z diplomo s področja bibliotekarstva, pri katerih mora biti v času pripravništva poudarek na aplikaciji že pridobljenih znanj v praksi. V letih namreč, ko je pravilnik nastajal, visokošolskega študija bibliotekarstva v Sloveniji še ni bilo.
Omenjene pomanjkljivosti dosedanjega sistema strokovnih izpitov pa seveda ne morejo biti zadostni argument, da strokovne izpite enostavno odpravimo ter s tem tudi vsakršno obliko kontrole vstopa v stroko. Na primerih nekaj držav bomo videli, da kontroli vstopa v stroko dajejo izredno velik pomen in imajo za priznavanje/doseganje t.i. začetne kvalifikacije10 zelo podrobno izdelane kriterije. In ne nazadnje, pomembno vlogo imajo pri tem bibliotekarska društva, česar pa pri nas zaenkrat še ni mogoče zaslediti.
7	"Samoupravni sporazum o pridobivanju strokovnih kvalifikacij bibliotekarske stroke". Ur.l. SRS 1980/30.
8	Manjše knjižnice nimajo programov pripravništva in nimajo ustreznih mentorjev, ki bi spremljali delo pripravnika. Le redko kdaj pripravniku omogočijo izpopolnjevanje v drugi, večji knjižnici. Tudi delavci večjih knjižnic praviloma nimajo možnosti del prakse opravljati v drugih knjižnicah.
9	"Ne glede na količino formalne predizobrazbe pa so knjižničarji ob nastopu službe deležni sistematičnega uvajanja v delo, ki naj bi bilo podobno pripravniškemu programu oz. programu za novince v stroki pri nas in traja v večini ktijižnic od šest mesecev do enega leta, konkretno v Kongresni knjižnici pa celo dve leti... Delo vsakega novinca redno preverjajo in se na podlagi ocen odločajo, kdaj lahko začne delati samostojno."Z. Dimec, "Strokovna usposobljenost za katalogizacijo v COBISSu". Knjižnica 38(1994)3-4, str. 88.
10	Prevod izraza "first professional qualification" bi smiselno lahko bil tudi drugačen, mogoče "vstopna kvalifikacija", "prva strokovna kvalifikacija", "izkaz o usposobljenosti" itd.
Knjižnica 41(1997)2/3
2 Anglo-ameriški model strokovnih kvalifikacij v knjižničarstvu
V anglo-ameriških deželah oz. v deželah, kjer se je knjižničarsko izobraževanje razvijalo pod vplivom ZDA in Velike Britanije, vstopanja v stroko danes ne kontrolirajo več s "klasičnimi" strokovnimi izpiti, ampak uporabljajo druge mehanizme, med katerimi je najpomembnejši akreditacija izobraževalnih ustanov in izobraževalnih programov, ki jih morajo končati kandidati za delo v knjižničarstvu. Običajno je uvedeno tudi podeljevanje licenc za delo v knjižničarstvu oz. vpis v register kvalificiranih knjižničarskih kadrov.
Izobraževalni programi s področja knjižničarstva morajo imeti torej ustrezno akreditacijo, da so priznani kot osnova (prvi pogoj) za kvalificiranost kandidatov. Akreditacije podeljujejo komisije, ki niso vladna telesa, ampak delujejo pri strokovnih bibliotekarskih društvih11 in so sestavljene iz neodvisnih strokovnjakov. Študijski programi se tako nenehno preverjajo s strani profesionalnega okolja, kar naj bi zagotavljalo, da bodo v knjižnice prihajali kadri, katerih znanje ustreza ne le kratkoročnim, ampak tudi dolgoročnim potrebam stroke. Akreditacija naj bi bila "zaščita" družbe pred slabo pripravljenimi praktiki.12
2.1 Združene države Amerike
Ameriško bibliotekarsko društvo ALA (American Library Association) je bilo ustanovljeno leta 1876, že leta 1887pa je bil uveden formalni izobraževalni program s področja knjižničarstva na Kolumbijski univerzi, ki ga je organiziral Melvil Dewey. Dve leti kasneje so program prenesli v Državno knjižnico Nevv Yorka v Alburyu. Dvoletni program so lahko vpisali slušatelji s končano najmanj srednjo (eng. high) šolo na osnovnem (v ZDA trajajo te do 3 leta) ali višjem nivoju (4 letne). Zato ALA nikoli ni bila institucija za podeljevanje strokovnih kvalifikacij in nikoli ni izvajala svojih strokovnih izpitov. Do leta 1902 jebilo v ZDA 6 knjižničarskih šol, ki so delovale v okviru
Izraz "bibliotekarsko društvo" bo v tekstu uporabljan kot delovni izraz za različne oblike društev s področja knjižničarstva npr. društvo bibliotekarjev, društvo knjižnic, zveza takšnih društev ipd.
Standarde, ki naj bi jih izpolnjevale knjižničarske šole, je sprejela tudi IFLA ("IFLA Standards for Libranj Schools") leta 1976. Pripravila jih je sekcija za izobraževanje z željo, da dobijo mednarodno veljavo in zagotovijo kvaliteto knjižničnih kadrov. Zajemajo temeljne principe in pogoje, ki naj bi bili zajeti v vsakem izobraževalnem programu s področja knjižničarstva, v katerikoli deželi. Te želje so izhajale iz širokega mednarodnega konsenza, ki ga je IFLA dosegla v procesu sprejemanja standardov. Stalni odbor IFLA sekcije za izobraževanje je sklep o nujnosti posodobitve standardov sprejel na konferenci IFLA v Havani leta 1994.
11 12
270
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu	
izobraževalnih ustanov ali večjih knjižnic. Obstojale so tudi poletne šole in izobraževalni inštituti ter možnost izobraževanja na delu.
VVilliamsonovo poročilo13 iz leta 1923 je kritiziralo knjižničarske šole, ki naj bi se bolj osredotočile na strokovnost ter sprejemale le slušatelje s končanimi kolidži (popolne 4 letne srednje šole), kot so to že zahtevali v New York State Library School in na Univerzi Illinois. Newyorška družba Carneige Corporation je finančno podprla uvajanje teh predlogov. ALA je ustanovila Odbor za knjižničarsko izobraževanje, kije leta 1924 razvil standarde za knjižnične šole in jih tudi evalviral. Ustrezna knjižničarska začetna kvalifikacija je postala diploma iz knjižničarstva (Bachelor of Library Science), ki so jo študentje pridobili po končanem štiriletnem študiju na družboslovnih fakultetah in enoletnem študiju knjižničarstva. Leta 1940 je omenjeno diplomo zamenjala magistrska diploma, ki je bila še vedno enoletna kvalifikacija.14 Leta 1946 je bibliotekarsko društvo zavrnilo predlog, da bi knjižničarstvo poučevali tudi kot štiriletni visokošolski študij.
ALA ima danes dvanajstčlansko Komisijo za akreditacijo, ki podeljuje ak-reditacije ameriškim knjižničarskim šolam oz. njihovim magistrskim programom s področja knjižničnih in informacijskih ved. Trenutno veljajo akredi-tacijski standardi iz leta 1992.15 Zaradi obsežne aktivnosti na področju izobraževanja in zaradi vpliva, ki ga ima ALA ne le v knjižničarstvu, ampak v ameriški družbi naploh, izobraževalni program brez akreditacije nima prihodnosti.
V ZDA je akreditacija postopek, ki ga srečamo v različnih strokah in predstavlja poseben način prostovoljnega, nevladnega preverjanja izobraževalnih ustanov in strokovnih izobraževalnih programov. Postopki se razlikujejo od večine drugih držav, kjer je ocenjevanje kvalitete vladna (državna) funkcija. V ZDA je bil proces akreditacije že historično postopek, ki so ga izvajali strokovnjaki z določenega strokovnega področja sami. Poznajo pa dve vrsti akreditacij: institucionalno in specializirano. V visokem šolstvu izvajajo institucionalno akreditacijo regionalne ali državne komisije za akreditacijo, ki ocenjujejo celotne institucije kot npr. univerze ali kolidže. Specializirane akreditacije se podeljuje posameznim strokovnim programom, kijih izvajajo ali posamezne ustanove ali neodvisni (samostojni) strokovni inštituti, ki izvajajo izobraževanje na ožjih znanstvenih področjih. Medtem ko strokovne komisije ocenjujejo izobraževalne programe z vidika izpolnjevanja strokovnih standardov, je državnim agencijam pomemben formalni in finančni
13	M.K. Rochester, "Equivalency of Qualifications in Angto/American Countries", IFLA 60th
General Conference, Havana, Cuba, 21-27 August 1994, Booklet7, str. 5.
14	Kasneje se je študij podaljšal na tri semestre, v nekaterih šolah pa tudi na štiri.
15	ALA. Standarda for Accreditation of Masters Programs in Libranj and Information Studies.
Prejšnje verzije standardov so bile sprejete leta 1925,1933, 1951 oz. 1972.
Knjižnica 41 (1997)2/3
vidik delovanja izobraževalnih ustanov. Za nas je še posebej zanimiv postopek specializirane akreditacije izobraževalnih programov s področja knjižničarstva.
2.1.1 Specializirana akreditacija izobraževalnih programov
Gre za oceno kvalitete izobraževalnega programa na osnovi posebnih strokovnih standardov, kijih soglasno sprejmejo strokovnjaki na določenem strokovnem področju. Če program dobi akreditacijo, je to jamstvo za družbo, da ustreza kriterijem kvalitete. Tako je akt akreditacije pomemben hkrati za uporabnike programa (zagotovljena jim bo kvalitetna storitev) in za izvajalca, ki bo lažje pridobil slušatelje. Proces običajno vključuje samooceno ustanove in oceno strokovnjakov o tem, kako dobro program dosega strokovne standarde. Ocenjevanje izvajajo strokovnjaki16 potem, ko nosilec programa naredi "samooceno" programa (ugotavljanje uspešnosti pri doseganju zastavljenih ciljev). Izključni namen samoocenjevanja je, da bi izvajalec študijskega programa še izboljšal učinkovitost programa. Strokovnjaki pri presojanju primerjajo rezultate samoocene z zahtevami strokovnih standardov. Ker se izvajalec izobraževalnega programa za postopek odloči prostovoljno, naj bi bil to dokaz, da mu je izključni cilj odličnost programa. Prednosti in koristi tovrstne akreditacije so naslednje:
-	Pospešuje razvoj stroke oz. discipline in prispeva k povezovanju njenih pripadnikov, saj združuje praktike, učitelje in študente že pri najpomembnejši aktivnosti t.j. postavljanju standardov za usposabljanje in izobraževanje začetnikov ter kontinuirano strokovno usposabljanje na določenem strokovnem področju.
-	Zagotavlja nadzorovan vstop v določeno stroko, saj je program, ki usposablja kadre za delo v stroki, kvaliteten. Hkrati pa vzpodbuja stroko, da nenehno razvija in dopolnjuje standarde, ki morajo ustrezati njenim spreminjajočim se izobraževalnim potrebam.
-	Zagotavlja večjo mobilnost kadrov, ki določeni program končajo. Diploma akreditiranega programa delodajalcu pove, da je kandidat ustrezno strokovno usposobljen. Povpraševanje po takšnih kadrih je večje kot po tistih, ki so končali programe brez akreditacij.
-	Podpira postopke podeljevanja licenc oz. strokovnih certifikatov. Državna licenčna telesa in posamezne nacionalne agencije za podeljevanje certifikatov imajo zagotovilo, da akreditirani program nudi kvalitetno izobraževanje v procesu priprave za vstop v določeno stroko.
-	Zagotavlja zaščito "potrošnikov" določenega izobraževalnega programa. Tako bo npr. študent kot potrošnik programa vedel, da bodo v študijski
16 V skupini so ponavadi predavatelji iz drugih izobraževalnih programov, ki so sposobni presojati o tem, v kakšni meri program uresničuje zastavljene cilje. Vključeni so lahko tudi praktiki iz ustreznega strokovnega področja ali pa celo kvalificirani predstavniki zainteresirane javnosti.
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu	
program vključene tiste vsebine, ki so potrebne za začetek dela v stroki. Zavarovani pa bodo tudi uporabniki storitev, ki jih bodo izvajali diplomanti akreditiranih programov.
- Zagotavlja programu večje možnosti za pridobitev financiranja s strani različnih državnih ali privatnih ustanov, ki vedo, da bo vlaganje v akreditirani program prineslo ustrezne rezultate. Še posebej pomembna je specializirana akreditacija privatnim fundacijam, saj jim pomeni glavni kazalec kvalitete programa.
2.1.2 Akreditacija magistrskih programov s področja knjižničnih in informacijskih znanosti
Standarde za akreditacijo je sprejela skupščina ALA 28. januarja 1992 in veljajo od 1. januarja 1993 dalje. Za oblikovanje, izvajanje in razvoj standardov za podiplomske izobraževalne programe s področja knjižničnih in informacijskih znanosti je odgovoren odbor za akreditacijo. Kot akredita-cijsko ustanovo ga priznavata tudi ameriška komisija za visokošolske akredi-tacije (Council on Postsecondary Accreditation) in ministrstvo za šolstvo (Secretary of Education), pristojen pa je tudi za akreditacijo kanadskih programov. Odbor akreditira samo izobraževalne programe (specializirana akreditacija), zato ALA priporoča šolam17 oz. ustanovam, ki te programe izvajajo, da se akreditirajo še pri ustreznih telesih oz. agencijah za akreditacijo ustanov (institucionalna akreditacija). Trenutno je 49 akreditiranih programov v ZDA in 7 v Kanadi, največ jih je bilo leta 1982 in sicer skupaj 70 (po tem letu pa smo priča ukinjanju izobraževalnih programov s področja knjižničarstva).18
Šole lahko zaprosijo za akreditacijo enega ali več programov s področja knjižničnih in informacijskih znanosti, vendar pa morajo biti cilji in namen vsakega izmed njih in razmerje med njimi jasno opredeljeni. Z akreditacijo naj bi ALA varovala javni interes ter določala smernice za izvajalce izobraževanja. Društvo poudarja, da so tako študentje kot tisti, ki kadre zaposlujejo in seveda uporabniki, zainteresirani za kvaliteto knjižničnih in informacijskih storitev in imajo pravico vedeti, če je določen izobraževalni program kakovosten. Ker je akreditacija sredstvo za preverjanje kvalitete, so standardi zasnovani na kvalitativnih in ne kvantitativnih merah, merjenje pa temelji na opazovanju in presoji, ki jo izvajajo izkušeni in zahtevnosti postopka dorasli ocenjevalci. Pri ocenjevanju izobraževalnih programov se upošteva šest elementov:
17	Enota, ki to standardi nazimp "šola" (eng. school) je lahko organizirana kot samostojni Midi znotraj univerze, kot oddelek kolidža ali kot katera izmed drugih oblik znotraj določene visokosolske ustanove (npr. univerze).
18	P.IV. Dalnjmple, "The State of Schools". American Libraries, Januanj 1997, str. 31	273
Knjižnica 41 (1997)2/3
-	Namen in cilji oz. poslanstvo izobraževalnega programa. Osnova vsakega programa mora biti jasno izraženo poslanstvo v smislu tega, kakšni naj bi bili njegovi rezultati. Program se ocenjuje z vidika uspešnosti uresničevanja zastavljenih ciljev. Vsaka ustanova mora imeti zato za vsak izobraževalni program zapisane jasne cilje, namen in poti za njihovo doseganje, da bi bila možna evalvacija.
-	Kurikulum. Temeljiti mora na poslanstvu izobraževalnega programa in na sistematičnem načrtovanju izobraževalnega procesa. Zajemati mora teorijo, principe, prakso in vrednote, ki so potrebni za zagotavljanje storitev v knjižnicah in drugih informacijskih ustanovah ter za njihov management. Standardi navajajo zahteve, kijih mora izpolnjevati kurikulum in poudarjajo, da se mora le-ta nenehno spreminjati oz. dopolnjevati, potreben je tudi stalen proces evalvacije, v katerega so vključeni študenti, učno osebje, delodajalci in kadri, ki so program že končali.
-	Učno osebje. Standardi poudarjajo kvaliteto učiteljev (tako redno kot delno zaposlenih) in njihovo kvalificiranost za področje, ki ga predavajo in raziskujejo. Pri zaposlovanju naj bi šole upoštevale potrebo po multi-kulturalni, multietnični in večjezični strukturi učnega osebja. Za potrebe evalvacije osebja so oblikovani posebni postopki, v katere so vključeni tudi študentje.
-	Študentje. Pri vpisovanju naj bi šole upoštevale potrebo po multikultu-ralni, multietnični in večjezični strukturi študentov. Na voljo jim morajo biti ustrezno pripravljene informacije, ki naj vsebujejo: cilje izobraževalnega programa in njegov namen, opis kurikuluma, podatke o učnem osebju, vpisne pogoje, možnosti za finančno podporo (štipendije) in nastanitev, kriterije za ocenjevanje uspešnosti študentov ipd. Kandidati za vpis morajo imeti visokošolsko diplomo (Bachelor of Arts oz. Science) akreditirane ustanove, pri presoji prošenj pa se upoštevajo njihove akademske, intelektualne in druge kvalifikacije, relevantne za izbrani program in bodočo kariero. S pomočjo selekcije naj bi izbrali takšne študente, ki imajo zadosten interes, nadarjenost in sposobnosti, da bodo program zaključili uspešno ter kasneje v praksi dali ustrezen prispevek stroki. Od njih se pričakuje tudi polno angažiranje v zadevah, ki se kakorkoli nanašajo na njihov akademski status in študentsko življenje. Standardi zahtevajo tudi stalno ocenjevanje programa z vidika uspešnosti študentov.
-	Administrativna in finančna podpora programov. Poudarjena je avtonomnost šol oz. izobraževalnih programov znotraj matičnih institucij (visokošolskih ustanov ali univerz), ki naj bi zagotavljala samostojnost pri določanju vsebine programov, izboru in napredovanju učnega osebja ter študentov, pri čemer pa morajo upoštevati splošne smernice institucije. Navedeni so tudi kvalitativni kriteriji za vodilno in drugo administrativno osebje ter dejavniki, od katerih je odvisna višina financiranja izobraževalnih programov.
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu	
- Oprema in druga sredstva za podporo pri izvajanju programa. Predpisana infrastruktura zajema dostopnost knjižničnih ter multimedijskih virov in storitev, računalniško in ostalo informacijsko tehnologijo, študijske prostore in sredstva obveščanja.
Standardi vsebujejo tudi natančne definicije posameznih terminov kot so "library and information studies", "school", "faculty" ter "school of library and information studies", da bi lahko bili uporabni pri akreditaciji kateregakoli magistrskega programa, ki se nanaša na področje knjižničarstva, ne glede na naziv, ki ga daje.
Ameriškemu modelu je sledila Kanada, ki je sprejela kar ameriški akredita-cijski postopek. Kanadsko bibliotekarsko društvo je bilo ustanovljeno šele leta 1946 in sta tako dve kanadski knjižničarski šoli, ki sta nastali prej (McGill University in University of Toronto), dobili akreditacijo od ALA. Tudi ostale šole s področja knjižničnih in informacijskih znanosti, ki so nastale kasneje, so dobile akreditacijo od ameriškega društva. Da bi bila v procesih akreditacije zagotovljena prisotnost kanadskih predstavnikov, sodeluje v akredita-cijskem odboru ALA od leta 1978 dalje tudi član iz Kanade. Pri ogledih posameznih kanadskih šol pa v skupini sodelujeta dva kanadska predstavnika. V kanadskem bibliotekarskem društvu tečejo razprave o tem, da bi sami prevzeli odgovornost za akreditiranje knjižničarskih šol.
2.1.3 Razvrščanje zaposlenih in napredovanje na delovnem mestu
ALA v svoji izjavi o knjižničarskem izobraževanju21 priporoča knjižnicam (in drugim informacijskim ustanovam) kategorije in nazive delovnih mest, okvirne delovne naloge za vsako izmed njih, potrebno izobrazbo in dodatno usposobljenost ter pogoje napredovanja na višje nivoje znotraj posameznih kategorij. Društvo poudarja, da potrebujejo knjižnice za izvajanje kvalitetnih storitev tako strokovno (angl. professional) kot pomožno (angl. supportive) osebje. Ker je knjižničarski poklic zelo širok in ne zajema samo strokovnjakov s področja knjižničarstva, mora imeti knjižničarstvo jasno definirano politiko izobraževanja in usposabljanja za vse vrste zaposlenih, na vseh nivojih. V knjižnicah naj bi po priporočilu ALA ločevali knjižničarske in neknjižničarske kvalifikacije, tako znotraj kategorije strokovnega kot pomožnega osebja. Za knjižničarske nazive je potrebna formalna izobrazba
19	Ker se pri akreditacijskem postopku ocenjuje tudi knjižn ica,je zelo pomembno, da njeno osebje pozna postopek in v njem aktivno sodeluje. ALA je zato za t.i. akademske knjižnice izdelala priročnik za pripravo na akreditacijo (" Preparing for Accreditation").
20	Npr. Master of Information Science, Master of Librarianship, Master ofArts in Library Science, Master of Information Resource Management ipd.
21	"A Statement of Polict/ Adopted by the Council of the American Library Association, ]une 30, 1970". Izjavi so dali naslov "Libranj Education and Manpouier".
Knjižnica 41(1997)2/3
oz. ustrezno usposabljanje s področja knjižničarstva, za neknjižničarske nazive pa z drugih znanstvenih področij.
Tako sodita med strokovno osebje "starejši bibliotekar" (angl. senior libra-rian"), ki mora imeti izobrazbo (višjo od magistrske) s področja knjižničarstva ter "bibliotekar" (angl. librarian), ki mora imeti magistrsko diplomo s področja knjižničarstva. Vzporedno omenjenima obstajata dve neknjižničarski kvalifikaciji in sicer "starejši specialist" (angl. senior specialist) in "specialist" (angl. specialist) za delavce z drugih znanstvenih področij. Med pomožnim osebjem sta knjižničarski kvalifikaciji "bibliotekarski sodelavec (angl. library associate) za delavce s končano 4 letno visoko šolo in usposabljanjem v knjižničarstvu ter "bibliotekarski tehnični pomočnik" (angl. library technical assistant) za tiste s končanim najmanj dvoletnim kolidžem in ustrezno prakso ali končanim izobraževalnim programom za bibliotekarske tehnične pomočnike. Med neknjižnimi kvalifikacijami pomožnega osebja pa najdemo kvalifikacije "sodelavec specialist" (angl. associate specialist) za delavce z visokošolsko diplomo in "tehnični pomočnik" za tiste s končanimi najmanj dvoletnimi kolidži. Knjižnice zaposlujejo tudi administrativne kadre (angl. clerc), ki morajo imeti končano najmanj srednjo šolo (administrativno, ekonomsko ipd.).
Znotraj posameznih kategorij je več možnih nivojev za napredovanje na delovnem mestu, za katere se uporabljajo nazivi kot npr. katalogizator, referenčni knjižničar, otroški knjižničar ipd. Plače so odvisne od nivoja in naziva znotraj kategorije. Za najvišji nivo v kategoriji mora biti plača višja kot za začetni nivo iz naslednje kategorije, kajti delovne izkušnje naj bi bile primemo vrednotene. Omenili bi še navedbo ALA, da dokler ni uvedenih izpitov, ki predstavljajo veljaven in zanesljiv test usposobljenosti kandidatov, priporoča kot najboljše možno merilo za presojo sposobnosti kandidatov za uvrstitev v določeno kategorijo njihovo akademsko izobrazbo.
2.2 Velika Britanija
Britanske univerze 19. stoletja so nerade uvajale študijske programe na novih strokovnih področjih, zato so stroke kot npr. knjižničarstvo ustanavljale svoja društva (t.i. združenja praktikov), ki so začela izvajati pouk za pripravo kandidatov na kvalifikacijske (strokovne) izpite, ki jih je vodilo takšno društvo. Angleško bibliotekarsko društvo (Library Association) je bilo ustanovljeno leta 1877 in je kmalu postalo kvalifikacijsko telo. Prvi izpiti so bili izvedeni že leta 1885. Do leta 1904 so kandidati morali pripraviti šest različnih pisnih del in zaključno nalogo, na osnovi česar so pridobili kvalifi-
276
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu	
kacijo. Društvo že od leta 1898 dalje vodi register strokovno ustrezno usposobljenih (kvalificiranih) knjižničarjev in je torej licenčno telo na področju knjižničarstva in informacijske dejavnosti.22
Po drugi svetovni vojni so ustanavljali knjižničarske šole v okviru tehniških kolidžev ali gimnazij, ki so jih nadzorovale lokalne šolske oblasti. Te šole so pripravljale slušatelje za kvalifikacijske izpite v enoletnih programih, ki so jih izvajali po programu bibliotekarskega društva. Precej slušateljev je študiralo ob delu in se tako pripravljalo na omenjene izpite. Leta 1964 je bibliotekarsko društvo začelo pripravljati standarde za učno osebje in slušatelje, da bi izpite začele izvajati na osnovi že uveljavljenih izpitov društva šole same. Leta 1966 je društvo pripravilo poseben program za visokošolski študij knjižničarstva ter postalo akreditacijsko telo. Od leta 1980 so lahko člani društva le tisti, ki imajo končan dodiplomski ali podiplomski študij knjižničnih in informacijskih znanosti.
2.2.1 Register strokovno kvalificiranih (usposobljenih) članov
V skladu z Royal Charter vodi bibliotekarsko društvo register strokovno kvalificiranih (angl. chartered) delavcev na področju knjižnične in informacijske dejavnosti. Register ima dve kategoriji članov, ki imajo različen status. Prva stopnja članstva so izredni (angl. associates) člani, najvišja stopnja pa redni (angl. fellovvs). Fisher23 meni, da je pridobitev statusa registriranega člana najpomembnejša točka v karieri vsakega knjižničarja. Registrirani člani lahko postanejo samo tisti kandidati, ki izpolnjujejo naslednje kriterije:
a)	imajo ustrezno akademsko izobrazbo oz. zaprosijo za njeno priznanje,
b)	imajo opravljeno primerno strokovno prakso, ki ne more biti krajša od enega leta (o praksi morajo imeti ustrezno dokumentacijo - poročilo o pridobljenih izkušnjah in znanju),
c)	lahko dokažejo svoj profesionalni razvoj (na osnovi kriterijev bibliotekarskega društva),
d)	so člani bibliotekarskega društva vsaj eno leto.
Večina kandidatov za člane registra konča akreditirane izobraževalne programe s področja knjižničnih in informacijskih znanosti (tako na diplomskem kot podiplomskem nivoju), nekaj pa tudi z drugih znanstvenih
22	Društvu je bila priznana registracijska funkcija z listino "Royal Charter" iz leta 1898, ki je bila dopolnjena leta 1986 ("Supplemental Charter").
23	B. Fisher, "Professionalorganizations andprofessional development". British JournalofAcademic Librarianship 9(1994)3, str. 167.
Knjižnica 41 (1997)2/3
področij. Komisija za registracijo odloča o ustreznosti akademske izobrazbe kandidata in opravljene prakse. Pri presojanju o kvalificiranosti kandidata upošteva naslednje kriterije:
-	Kandidati, ki so končali po merilih bibliotekarskega društva ustrezno izobraževanje (akreditirane programe) in imajo opravljeno ustrezno prakso, lahko zaprosijo za članstvo v registru eno leto po zaključku študija. Člani lahko postanejo tudi kandidati, ki so zaprosili za priznanje ustreznosti svoje izobrazbe, s tem da so zbrali zadostno število kreditov (seveda s primernimi študijskimi programi) in svojo biografijo. V register se lahko vpišejo pod enakimi pogoji kot tisti, ki so končali akreditirane šole s področja knjižničnih in informacijskih znanosti. Kandidati, ki so končali študije, s pomočjo katerih niso pridobili ustrezne akademske izobrazbe za delo v knjižničarstvu oz. za vpis v register, morajo opraviti najmanj 5 let ustrezne prakse v knjižničarstvu, da jim komisija odobri vpis v register oz. prizna začetno strokovno kvalificiranost.
-	Večina kandidatov opravlja enoletno praktično usposabljanje, katerega program potrjuje omenjena komisija. Kandidat pripravi o usposabljanju pismeno poročilo24, ki ga komisija oceni. V svoji oceni ugotovi, če in v kolikšni meri je kandidat med praktičnim usposabljanjem pridobil dodatno strokovno znanje. Pri kriterijih za ocenjevanje je izpostavljena sposobnost kandidatove kritične presoje, analiziranja in evalviranja ter oblikovanja strokovnih odločitev.25 Kandidat mora dokazati, da ima te kvalitete, da je teoretično znanje nadgradil s praktičnimi izkušnjami, ki jih zna v praksi uporabiti tako, da opravi določeno storitev kvalitetneje. K poročilu lahko doda še razne zapise, predstavitve projektov, pa tudi publikacije oz. objave, ki jih je pripravil v času strokovne prakse.
24	Poročilo oz. "Professional Development Report" vsebuje podatke o tem, katera dela je kandidat med prakso opravljal, največji poudarek pa mora biti na analizi in evalvaciji pridobljenih izkušenj.
25	Kriterije za ocenjevanje je komisija za registracijo strnila v 11 zahtev, katerih izpolnjevanje mora biti razvidno iz poročila, in sicer: 1. Dokazilo o višji stopnji razumevanja razmerja med teorijo in prakso. 2. Sposobnost identifikacije in analiziranja problemov, na katere je naletel kandidat v praksi. 3. Ocena učinkovitosti posameznih storitev oz. celotne ustanove, v kateri je kandidat opravljal usposabljanje. 4. Dojemanje posameznih vidikov managementa ustanove (upravljanje s sredstvi in kadri), četudi to ni bilo v opisu delovnih nalog kandidata. 5. Zavest o konceptualnem okviru stroke in o tem, kakšna je vloga samega kandidata v stroki. 6. Kritična evalvacija opravljenega dela, vključno s prikazom zaznanih slabosti in s predlogi za izboljšanje. Analiza novopridobljenih znanj m izkušenj kandidata. 7. Razvoj strokovnih presoj kandidata, ki se morajo nenehno razvijati zaradi nompridobljenih izkušenj in znanj. 8. Dokazila o možnem kandidatovem nadaljnem strokovnem razvoju, ki je potreben za prehod na višjo stopnjo članstva v registru. 9. Dokazila o nenehnem kandidatovem izpopolnjevanju (prebiranje strokovnih prispevkov, sodelovanje pri raznih strokovnih akcijah, obiskovanje izobraževalnih oblik, udeležba na strokovnih posvetovanjih ipd.). 10. Sposobnost razumevanja izobraževanja oz. usposabljanja kot kontinuiranega procesa, temelječega na stalni analizi in evalvaciji izkušenj, ki prispeva k razvoju intelektualnih sposobnosti in izboljšuje kandidatovo strokovno delo. 11. Vidna mora biti višja stopnja znanja, kot je bila zahtevana za pridobitev akademskega spričevala.
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu	
Bibliotekarsko društvo je predlagalo še uvedbo registra mentorjev in oblikovalo priporočila za njihovo delo, kajti tako novinci kot tisti, ki se pripravljajo za posamezne strokovne kvalifikacije, potrebujejo kvalitetno strokovno pomoč.
2.2.2 Akreditacija izobraževalnih programov s področja knjižničnih in informacijskih znanosti
Britansko bibliotekarsko društvo poziva visokošolske ustanove in posameznike, da zaprosijo za akreditacijo svojih izobraževalnih programov. Namen akreditacije je identificirati tiste študijske programe, ki izvajajo ustrezno izobraževanje za kadre, ki želijo delati na področju knjižnične in informacijske dejavnosti. Odbor za akreditacijo pri bibliotekarskem društvu preverja programe, ki želijo biti akreditirani, pa tudi tiste, ki so akreditacijo že pridobili.25 Člani odbora so lahko starejši člani društva z bogatimi strokovnimi izkušnjami, ki dobro poznajo tudi sistem visokega šolstva.
Za akreditacijo lahko zaprosijo dodiplomski ali podiplomski programi s področja knjižničnih in informacijskih znanosti. Pri ocenjevanju se odbor osredotoči na njihovo relevantnost za sedanje in bodoče potrebe knjižničnega in informacijskega dela, manj pa ga zanimajo akademske značilnosti programov. Glede na širok obseg znanj in spretnosti, ki jih potrebujejo kadri za opravljanje knjižničnih in informacijskih storitev, bibliotekarsko društvo nima natančno oblikovanih zahtev glede vsebine izobraževalnih programov, morajo pa ti seveda dati študentom ustrezna znanja in izkušnje za vstop v stroko. Natančnega seznama tem, ki naj bi bile vključene v akreditirani program torej ni, je pa društvo identificiralo skupek znanj, ki jih morajo dobiti slušatelji takih programov.27 Ni pa nujno, da izobraževalni program izpolnjuje vse pogoje, da bi bil akreditiran - zadostuje, daje vsaj 40% kreditov/ur namenjenih pridobivanju definiranih znanj, upoštevajo pa se tudi znanja, pridobljena v okviru drugih predmetov. Odbor akreditira kot ustrezne tudi študijske programe kandidatov, ki so akademski
26	Sedanje zahteve društva so zapisane v dokumentu "Procedures for Accreditation of Courses", seznam akreditiranih programov za področje knjižničarstva in informacijskih znanosti pa objavljajo v publikaciji "Where to Studi/ in the UK."
27	Akreditacijski odbor preveri, če so slušatelji pridobili pet osnovnih skupkov znanj: 1. Analitična in tnanagerska znanja in sposobnosti. 2. Poznavanje informacijskih potreb okolja. 3. Znanje o vlogi, funkcijah in pomenu knjižničnih in informacijskih storitev. 4. Razumevanje procesov kot so pridobivanje, produkcija, organizacija in diseminacija informacij. 5. Ustrezne praktične izkušnje. 279
Knjižnica 41(1997)2/3
naziv pridobili z zbiranjem kreditov v okviru različnih programov, katerih vsebine zadostijo pogojem bibliotekarskega društva.28
Vsak izobraževalni program, ki prvič prosi za akreditacijo, obišče štiričlanska komisija odbora za akreditacijo skupaj s predstavnikom bibliotekarskega društva, zadolženim za izobraževanje. Običajno traja obisk cel dan, razgovori potekajo tako z vodilnim osebjem programa kot tudi s študenti, odbor pa zanima tudi to, če ima ustanova ustrezna sredstva za izvajanje programa.29 Po obisku akreditacijski odbor pripravi osnutek poročila in če se ustanova strinja z njegovimi ugotovitvami (tudi zahtevami za izboljšave), pripravi končno poročilo ter potrdilo o akreditaciji študijskega programa. Kopijo dokumentacije prejme tudi bibliotekarsko društvo. Običajno je akreditacija podeljena za pet let, lahko se pa akreditacijski odbor odloči tudi za krajše obdobje, po katerem ponovno preveri stanje.
2.2.3 Nacionalni sistem poklicnih kvalifikacij (NVQ)
Britanska vlada je uvedla NVQ (National Vocational Qualifications System) kot sredstvo za dvig usposobljenosti delovne sile. Z uvedbo mehanizma za ocenjevanje zaposlenih je tako vzpodbudila uvajanje učinkovitega usposabljanja, še zlasti na področjih, kjer ga pred uvedbo NVQ sploh ni bilo. NVQ omogoča ugotoviti, če določena oseba opravlja delo tako, kot to predpisujejo nacionalni standardi. V Veliki Britaniji je bilo poklicno izobraževanje in usposabljanje v primerjavi z akademskim tradicionalno na dokaj nizkem nivoju, sistem poklicnih standardov pa naj bi izboljšal usposobljenost delovne sile in predstavlja komponento upravljanja s človeškimi viri (angl. HRM, Human Resources Management).30 Izbor kandidatov na delovna mesta in razvoj njihovih karier bo namreč uspešnejši, če bodo opisi delovnih mest in pogojev napredovanja temeljili na nacionalnih standardih. Standardi so potem tudi osnova načrtovanja izobraževalnih potreb ustanov in posameznikov ter služijo za stalno ocenjevanje zaposlenih. Oblikovani so tudi za knjižničarstvo ("Information and Library Services NVQ"). Za razvoj in delo-
Britanski nacionalni svet za potrjevanje akademskih študijskih programov je bibliotekarskemu društvu leta 1991 priznal kreditno vrednost kvalifikacij, kijih priznava društvo kandidatom, ki po diplomi opravijo še ustrezno prakso, in sicer za status izrednega člana (associateship) 20 splošnih kreditov ter za status rednega člana (fellozvship) 50 splošnih kreditov na podiplomski stopnji. To velja samo za kandidate, ki so jim bile kvalifikacije priznane od julija leta 1991 dalje.
Infrastruktura, ki mora biti zagotovljena, vključuje knjižnico, računalniški/informacijski center in avdiovizualne pripomočke. Pri knjižnici se upošteva velikost in kvaliteta zbirke ter vključenost knjižničnega osebja v izobraževalni program, pa tudi sposobnost zadovoljevanja potreb učiteljev in študentov po knjižničnih storitvah. Izobraževalni program mora imeti na voljo tudi ustrezno računalniško (strojno in programsko) opremo in tehnično osebje za pomoč pri izvajanju programa.
Koncept poklicnih standardov so najprej uvedli v ZDA in Kanadi, vendar ga niso razvili do konca. Od tam je bil prenešen na Škotsko in potem na celotno Veliko Britanijo, Avstralija in Nova Zelandija pa sta za svoje potrebe dodali še lokalne posebnosti.
28
29
30
280
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu	
vanje sistema NVQ je zadolžen nacionalni svet za poklicne kvalifikacije. Poklicne standarde so v Veliki Britaniji začeli razvijati leta 1992. Na področju knjižničnega in informacijskega sektorja naj bi prispevali k oblikovanju kadrov za potrebe 21. stoletja in povečali njihovo uspešnost na vseh nivojih.3
V procesu priprave standardov so eksperti najprej identificirali okoli 160 poklicnih področij oz. sektorjev, med katerimi je tudi sektor knjižničnih in informacijskih storitev. Za vsak poklicni sektor je bilo imenovano vodilno telo, za področje knjižničarstva npr. je to nacionalni odbor, sestavljen iz najbolj kompetentnih predstavnikov stroke. Obstaja pet kvalifikacijskih nivojev, kjer je potrebno, se poklicni sektor deli še na podpodročja, ki imajo še posebne kvalifikacijske nivoje. Delo seje v vsakem poklicnem sektorju začelo s funkcionalno analizo in določitvijo temeljnega namena oz. poslanstva sektorja. V knjižničnem sektorju so najprej definirali širše delovne naloge, ki so jih potem cepili na ožje in ožje, dokler niso prišli do t.i. enot (npr. identifikacija in zagotavljanje gradiv/informacij, kijih potrebujejo uporabniki), z njihovo razčlenitvijo pa do najmanjših še pomembnih aktivnosti (npr. identifikacija potreb uporabnikov). Za skupine enot so nato definirali potrebne kvalifikacije zaposlenih. V knjižničnem in informacijskem sektorju je trajala priprava standardov več kot štiri leta. Najprej so bili oblikovani za najbolj zahteven kvalifikacijski nivo (nivo 5), nato za nivoje 2 do 4, za nivo 1 pa so ugotovili, da takšnih del na področju knjižničnih in informacijskih storitev ni.
Ocenjevanje zaposlenih oz. preverjanje kvalitete njihovega dela poteka v skladu s postopki, ki jih je predpisal nacionalni svet za poklicne kvalifikacije. Kandidat se za oceno svoje kvalificiranosti prijavi ustrezni ustanovi, ki je lahko njegova knjižnica ali knjižnica iste vrste v njeni okolici, pristojnost poklicnega ocenjevanja paimajo tudi nekateri izobraževalni centri. Kandidat predloži dokazila o rezultatih in uspešnosti svojega dela, ki morajo seveda ustrezati kriterijem standardov. Pridobitev višje stopnje izobrazbe sama po sebi še ni zadosten pogoj za napredovanje v višji poklicni nivo. Dokumentacijo najprej oceni poročevalec in jo preveri še t.i. notranji ocenjevalec. Poročilo v zadnji fazi oceni še zunanji ocenjevalec, ki ga imenuje organ za priznavanje kvalifikacij. Priznavanje kvalifikacij omogoča poklicno kariero knjižničarjev, ki od t.i. junior librarian oz. information assistant lahko dosežejo najvišji nivo t.i. senior librarian oz. information officer.
Velika Britanija mora kot članica Evropske skupnosti tudi na področju poklicnih kvalifikacij spoštovati evropske predpise. V skladu z direktivo Evropske skupnosti (89/48/EEC), ki velja od leta 1991 dalje, morajo vse
31 Na splošni konferenci IFLA v Pekingu (1996) je Hazel Dakers, svetovalka v konzultantski ustanovi na področju planiranja izobraževanja, britanski sistem poklicnih kvalifikacij za področje knjižnične in informacijske dejavnosti priporočila tudi drugim deželam. Avtorica je leta 1994 pri založbi Kogan Page v Londonu izdala knjigo o NVQ sistemu: "NVQs and How t o Cet Them."
Knjižnica 41 (1997)2/3
članice imeti zakonodajo o priznavanju strokovnih kvalifikacij priseljencev iz drugih članic skupnosti. Na področju knjižničarstva in informacijske dejavnosti je za priznavanje kvalifikacij tujcev v Veliki Britaniji pooblaščeno bibliotekarsko društvo.
2.3 Avstralija
V tridesetih letih tega stoletja je bila v Avstraliji na več strokovnih področjih, vključno s knjižničarstvom, britanska tradicija izredno močna, zato je praksa sledila mnogim njenim modelom.32 Leta 1937 je bil ustanovljen avstralski inštitut za knjižničarstvo AIL (Australian Institute of Libraries), kije imel za eno glavnih nalog izvajanje strokovnih tečajev in usposabljanje za delo na področju knjižničarstva. Inštitut je postal tudi kvalifikacijsko telo.
Leta 1938 je bil ustanovljen odbor za standarde in izobraževanje, ki naj bi skrbel za politiko izobraževanja in usposabljanja avstralskih knjižničarjev. Najprej seje lotil vprašanja reciprocitete v priznavanju kvalifikacij in sklenil, da avstralsko bibliotekarsko društvo priznava sistem kvalifikacij britanskega društva. Izpiti, ki jih je avstralski inštitut zasnoval, so temeljili na britanskih, prav tako zahtevana predhodna izobrazba. Izpitni program je sledil britanskemu, prvi strokovni izpiti pa so bili izvedeni leta 1944.
Avstralske knjižničarske šole so nastale najprej v večjih knjižnicah in kasneje na tehniških kolidžih ter pripravljale slušatelje na izpite. Prva šola na univerzitetnem nivoju je bila v Avstraliji ustanovljena leta 1961 na univerzi Novi Južni Wales. S preselitvijo pouka knjižničarstva v izobraževalne ustanove je tudi društvo (AIL se je leta 1949 preoblikoval v avstralsko bibliotekarsko društvo LAA - Library Association of Australia) "pretreslo" svojo kvalifikacijsko vlogo ter začelo izvajati še akreditacijo študijskih programov (imelo je torej obe funkciji). Leta 1971 seje dokončno odločilo, da bodo zadnji strokovni izpiti v okviru društva potekali leta 1980. Po tem letu avstralsko bibliotekarsko društvo postane le akreditacijska ustanova, tako za dodiplomske kot podiplomske programe. Standardi, ki jih morajo programi izpolnjevati, so podobni kot v ZDA in Veliki Britaniji. V Avstraliji obstaja poleg akreditacije programov za bibliotekarje (angl. professional librarian) tudi akreditacija
32 Britanski vpliv je bit prisoten tudi v južni Afriki in Novi Zelandiji. Južnoafriško bibliotekarsko društvo SALA (South Afričan Libranj Association) je začelo leta 1933 izvajati dopisne tečaje za svoje strokovne izpite. Po ustanovitvi prvih knjižničarskih šol je društvo leta 1962 preneslo svoje pristojnosti pri izobraževanju knjižničarjev na univerzo in začelo delovati kot akreditacijska telo. Novozelandsko bibliotekarsko društvo je začelo organizirati prve dopisne tečaje leta 1941 in sicer za pridobitev spričevala za naziv "otroški knjižničar" ter leta 1942 tečaje za splošno spričevalo na področju knjižničarstva. Tečaje so opustili leta 1946, ko je bila ustanovljena knjižničarska šola v osrednji deželni knjižnici. Kasneje se študij preseli na luellingtonsko Victona Universihj in poslane po ameriškem vzoru magistrski študij. Strokovno društvo je tudi v tej deželi prevzelo akreditacijsko 282	funkcijo.
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu_
programov za šolske bibliotekarje (angl. teacher librarian) in knjižničarske tehnike (library technician). Vlada podpira možnost prehajanja študentov iz ene ustanove na drugo oz. nadgrajevanje njihovih kvalifikacij (npr. od knjižničarskega tehnika do bibliotekarja preko visokošolskega študija, ne da bi ponavljali program, ki so ga že osvojili).
2.3.1	Smernice bibliotekarskega društva o politiki izobraževanja
Avstralsko bibliotekarsko društvo ALIA (Australian Library and Information Association) ima izdelano dolgoročno politiko izobraževanja na področju knjižničarstva. Poudarja, da so knjižnice kompleksne organizacije, ki potrebujejo strokovno kvalificirano in fleksibilno osebje. Učinkovito izvajanje knjižničnih in informacijskih storitev ne zagotavlja le strokovno osebje - bibliotekarji in šolski bibliotekarji, ampak tudi pomožno osebje, ki ga sestavljajo ustrezno usposobljeni knjižničarski tehniki.
Bibliotekarji morajo imeti za začetno kvalifikacijo najmanj visokošolsko izobrazbo, ki jo pridobijo na univerzah ali kolidžih (3 ali 4 letne visoke šole ali kolidži iz knjižničnih ali informacijskih znanosti ali magistrsko diplomo oz. doktorat, če so diplomirali iz drugih disciplin); šolski bibliotekarji morajo imeti tako pedagoško kot knjižničarsko izobrazbo, ki jo lahko pridobijo v dodiplomskih ali podiplomskih programih; pomožno osebje pa naj ima končane dvoletne programe (višješolski študij), ki jih izvajajo razni tehnološki inštituti, kolidži ali univerze. Šele tako kvalificirani kandidati se lahko včlanijo v ALIA. Poznajo dve kategoriji članstva, ki se ujemata s strokovno kvalifikacijo članov, in sicer profesionalno in tehnično.
Društvo ima izdelane standarde, na osnovi katerih ocenjuje izobraževalne programe (ne pa tudi izobraževalnih ustanov), ki naj bi dajali slušateljem ustrezno začetno kvalifikacijo. Ker pa je po mnenju društva teoretični in praktični razvoj na področju knjižničarstva zelo hiter, je lahko izhodiščna izobrazba le osnova za delo v stroki. Zato društvo podpira izobraževalne tečaje za pridobivanje nadaljnjih kvalifikacij in vse oblike permanentnega izobraževanja. Posebej še poudarja, da ni osebnega strokovnega razvoja brez prebiranja strokovnih publikacij. V posebnem zakonskem aktu pa je zapisana dolžnost delodajalcev, da omogočijo zaposlenim permanentno izobraževanje in izpopolnjevanje.
2.3.2	Akreditacija izobraževalnih programov s področja knjižničarstva
Za razvoj, izvajanje in spreminjanje izobraževalne politike je zadolžen Odbor ALIA za izobraževanje (Board of Education). Ena njegovih glavnih nalog je ocenjevanje formalnih izobraževalnih programov na področju knjižničnih in informacijskih znanosti. Ti so lahko:
Knjižnica 41 (1997)2/3
-	Programi za začetno kvalifikacijo. Gre za dodiplomske in podiplomske programe, ki potekajo v akreditiranih visokošolskih ustanovah, njihovi diplomanti pa pridobijo po kriterijih bibliotekarskega društva prvo (izhodiščno kvalifikacijo) za t.i. profesionalno osebje (bibliotekar ali šolski bibliotekar). Za pomožno osebje izvajajo izobraževalne programe tehnične in druge ustanove v okviru t.i. nadaljnjega (angl. further) izobraževanja. Kandidati, ki uspešno končajo omenjene programe, so brez dodatnih preverjanj "primerni" za članstvo v bibliotekarskem društvu.
-	Programi za višje kvalifikacije. Višje kvalifikacije lahko zaposleni pridobijo s končanjem formalnih - magistrskih oz. doktorskih programov in sicer s specialnih področij znotraj knjižničnih in informacijskih znanosti ali pa na sorodnih področjih kot so management, računalniške vede, ekonomija, sociologija ipd., lahko pa tudi z manj formalnimi izobraževalnimi oblikami v okviru permanentnega izobraževanja.
-	Krajši programi in programi permanentnega izobraževanja. Gre za programe, ki izpopolnjujejo znanje zaposlenih s prvo ali višjimi kvalifikacijami, izvajajo pa jih strokovna društva ali akreditirane visokošolske ustanove.
Ocenjevanje izobraževalnih programov poteka najmanj vsakih sedem let, akreditacija pa je lahko podeljena tudi za krajše obdobje. Komisija v postopku akreditacije obišče izobraževalno ustanovo in oceni naslednje komponente: obliko in vsebino izobraževalnega programa, učno osebje in potrebno infrastrukturo, vpisne pogoje, trajanje programa in posebne zahteve pri programih izrednega študija ter programih, ki so organizirani na več lokacijah. Obiski ustanov so vedno med študijskim letom, da je možno tudi srečanje s študenti in spremljanje učnega procesa. Opravljene so tudi konzultacije z diplomanti, potencialnimi delodajalci in člani ALIA iz okolja, kjer je šola. Po obisku izdela komisija ustrezno poročilo.
Poleg preverjanj z rednimi akreditacijskimi postopki pošilja ALIA izobraževalnim programom vsako leto poseben vprašalnik ("Annual Course Return Questionnaire"), na osnovi katerega ugotavlja njihov razvoj oz. odkriva slabosti. Če ustanova vprašalnika društvu ne vrne, postane akreditacija njenega izobraževalnega programa takoj vprašljiva. Na svojih konferencah ALIA pripravi neformalna srečanja s predstavniki šol, kjer lahko ti dobijo vse potrebne informacije o akreditacijskem postopku, da se nanj lahko pravočasno in primerno pripravijo.
33 Postopek je podrobno opisan v publikaciji ALIA "Procedures and guidelines for the recognition of First Azvard courses in libranj and information science". Canberra ; ALIA, 1994.
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu	
3 In kako dalje v Sloveniji?
Na primeru nekaj držav smo videli, da posvečajo strokovni usposobljenosti tako novincev, ki vstopajo v knjižničarstvo kot kadrom, ki so v njem že zaposleni, zelo veliko pozornost. Usposobljenosti za vstop v stroko ne preverjajo več s klasičnimi strokovnimi izpiti, ampak so razvili dokaj obsežne in zahtevne kriterije, ki zajemajo formalno izobrazbo kandidatov, nenehno ocenjevanje izobraževalnih programov s področja knjižničarstva ter primerno organizirano delovno prakso novincev in njihovo osebno angažiranje. Pogoje za vstop v stroko postavljajo bibliotekarska društva, ki so tudi državno priznana akreditacijska telesa. Na tak način naj bi v knjižničarstvo prihajali teoretično in praktično primerno usposobljeni kadri za delo v sektorju, katero jih zaradi hitrega razvoja tehnologije, komunikacij in novih možnosti dostopa do informacij postavlja nenehno pred nove izzive. In vstop v stroko je le prva stopnica v njihovi karieri, napredovanje pa zahteva nenehno izobraževanje in izpopolnjevanje.
Naš sistem pridobivanja kvalifikacij bibliotekarske stroke je bil zasnovan skoraj pred dvajsetimi leti, vendar pa moramo njegovim snovalcem priznati, da so za takratne razmere pripravili domišljen in sodoben dokument. Če bi vse knjižnice dosledno izpolnjevale njegova določila, ne bi slišali pripomb, da se v knjižnicah lahko zaposlujejo tudi tisti, ki niso primerni za nobeno drugo delo. Nobena komisija ali strokovno društvo ali nacionalna knjižnica namreč nima formalnih pristojnosti odločati o tem, kakšne kadre bo neka ustanova zaposlovala in če je npr. njena utemeljitev vloge za pridobitev višje kvalifikacije delavca strokovno odgovorno pripravljena. Nihče tudi ne izvaja sankcij, če knjižnice svojim delavcem ne omogočijo opravljanja strokovnega izpita, nenehnega izobraževanja in izpopolnjevanja, ali če delavcev ne vzpodbujajo k napredovanju v njihovi karieri. Stroka tudi ni uspela dokazati ministrstvom, pristojnim za posamezne vrste knjižnic, da morajo biti temeljni pogoji za vstop v stroko in napredovanje znotraj nje enotni ne glede na vrsto knjižnic. In nenazadnje, dokler še nimamo tako pestre izobraževalne ponudbe, da bi zadovoljevala vse (različne) kadrovske potrebe hitro se razvijajočega sektorja in dokler nimamo oblikovane dolgoročne politike izobraževanja in usposabljanja delavcev v knjižničarstvu, bomo težko vzpostavili popolnoma nov sistem preverjanja usposobljenosti in napredovanja knjižničnih delavcev.
Z novim pravilnikom o pripravništvu, strokovnih izpitih in napredovanju v stroki je seveda treba spremeniti kar nekaj določil pravilnika, sprejetega leta 1980 in pri tem se lahko zgledujemo tudi po anglo-ameriški praksi. Omenili bomo le nekaj možnih sprememb: doba usposabljanja za kadre, ki se zaposlujejo v knjižnicah in niso več pripravniki ali so bili zaposleni v drugih strokah, ne more trajati le tri mesece, ampak bi morala biti izenačena vsaj z dobo, predpisano za pripravnike v knjižničarstvu; program pripravništva ZOD
Knjižnica 41 (1997)2/3
oz. usposabljanja za delo v stroki se mora razlikovati za kadre z diplomo s področja knjižničnih in informacijskih žnanosti in tiste, ki so končali šolanje v drugih strokah; strokovni izpit naj bo državni izpit, ki sam po sebi še ne daje strokovnega naziva, je le pogoj za vstop v stroko; uvede se lahko register strokovno usposobljenih kadrov in mentorjev; pogoji za napredovanje v stroki morajo biti primerljivi s tistimi, ki veljajo v znanosti, na univerzi; uvesti je treba drugačne nazive za kvalifikacije, kajti dosedanji se prekrivajo z nazivi končane formalne izobrazbe itd.
Nedvomno je torej treba sistem pridobivanja kvalifikacij bibliotekarske stroke posodobiti, niso pa še ustvarjeni pogoji, da bi lahko sledili anglo-ameriškemu modelu, temelječem na akreditaciji izobraževalnih programov in odločilni vlogi bibliotekarskih društev pri oblikovanju in izvajanju izobraževalne politike na področju knjižničarstva. Razvoj visokošolskega ter permanentnega izobraževanja na področju knjižničnih in informacijskih znanosti ter krepitev vloge strokovnega društva34 se dolgoročno zdi prava usmeritev, kajti skrb za kvalificiranost kadrov v knjižničarstvu mora biti primarna skrb stroke. Potrebno pa bo takoj opredeliti cilje, ki jih želimo doseči in poti za njihovo uresničevanje.
Temeljno literaturo za pripravo prispevka so avtorici poslali: American Library Association, Chicago; Library Association, London; Australian Li-brary and Information Association, Canberra. Za pomoč se jim zahvaljuje!
Literatura:
Ambrožič, Melita: "Izobraževanje knjižničnih delavcev v Sloveniji". Knjižnica 38(1994)3-4, str. 55-73
American Library Association. Giddelines for quality in continuing education for information, library and media personnel. Chicago ALA, 1988.
American Library Association. Office for Accreditation. "The Library and Information Studies Directory of Institutions Offering Accredited Master's Programs". URL: http://www.ala.org/accreditation.html
American Library Association. Standards for Accreditation ofMaster's Programs in Library and Information Studies. Chicago : ALA, 1992. Electronic Edition: URL: http:sils.pratt.edU/alal992.html#quote (30.6.1997)
Australian Library and Information Association. Courses in Library and Information Science 1994/95. Canberra : ALIA, 1994,28 str.
34 Nujna je kadrovska profesionalizacija kajti pripravljenosti za volontersko delo je vedno manj s tem pa se manjša tudi aktivnost in vpliv.
Ambrožič, M. Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v
knjižničarstvu
Australian Library and Information Association. Procedures and guidelines for the recognition of First Award courses in Ubran/ and information science (profes-sional and technical level). Canberra : ALIA, 1994, loč.pag.
Dakers, Hazel. "The Library as a Key to Exploiting Economic Resources: glo-bal Competence in the Library Oils the Lock". IFLA Journal 23(1997)1: 30-35
Dalrymple, Prudence W. "The State of the Schools". American Libraries, January 1997 :31-34
Dimec, Zlata. "Strokovna usposobljenost za katalogizacijo v COBISSu : analiza problematike in možni ukrepi za izboljšanje." Knjižnica 38(1994)3-4 : 75-92
Fisher, Biddy. Mentoring. London : Library Association Publishing, 1994, 63 str.
Fisher, Biddy. "Professional organisations and professional development". Brit-ish Journal of Academic Librarianship 9(1994)3 :167-177
Hrvatsko bibliotekarsko društvo. Komisija za školovanje i stručno
usavršavanje. Plenum o školovanju knjižničarskog osoblja : polazista za raspra-vu. Zagreb, 20. Svibnja 1997, 16 str.
IFLA. "Standards for Library Schools 1976". V:. A Librarians Handbook. Volume Two. L.J. Taylor. London : Library Association, 1980, str. 705-718
Library Association. Procedures for the Accreditation of Courses. London : LA,
1992,	11 str.
Marcum, Deanna B. "Transforming the Curriculum; Transforming the Profession". American Libraries, January 1997 : 35-37
Rochester, Maxine K. "Equivalence of qualifications in Anglo/American coun-tries". IFLA 60th General Conference, Havana, Kuba, 21-27 August 1994, Booklet 7, str. 4-8
Sacks, Patricia Ann; VVhildin, Sara Lou. Preparingfor Accreditation : a Handbook for Academic Librarians. Chicago, London : American Library Association,
1993,	84 str.
"Samoupravni sporazum o pridobivanju kvalifikacij bibliotekarske stroke". Url S RS 1980, 30.
"A Statement of Policy Adopted by the Council of the American Library Association, June 30,1970". V: Libranj Management. 3th Edition. Littleton, Colo-rado : Libraries Unlemited, 1987 : 265-272.
URL: http://www.ala.org/accreditation.html (4.7.1997)
287
IZOBRAŽEVANJE KNJIŽNIČARJEV ZA JUTRI: DELOVNA PRAKSA - DRUOA POLOVICA ZNANJA
Sabina Fras, Maribor
UDK 378.602:378.147
Povzetek
V	času študija irnamo študentje bibliotekarstva možnost "preveriti" naše znanje v knjižnici: del študijskih obveznosti predstavlja obvezna študijska ali delovna praksa v obsegu 80 ur v 2. in 3. letniku. V drugem letniku "obiščemo" šolsko ali splošnoizobraževalno knjižnico, v tretjem letniku pa se seznanimo z delom v visokošolskih, specializiranih ali večjih znanstvenih knjižnicah.
V	referatu želim kot študentka bibliotekarstva opozoriti na pomen in namen študijske prakse pri študiju bibliotekarstva. Hkrati pa ob tem podam s projektom Delovna praksa - druga polovica znanja idejno rešitev organizacije študijske prakse. Projekt predstavljam na konkretnem primeru prakse v splošnoizo-braževalni knjižnici, v Mariborski knjižnici.
UDC 378.602:378.147
Summary
During their studies, the students of librarianship have the opportunity to "test" their knovvledge in a library: part of their studies is obligatory hands-on practice covering 80 hours during 2nd and 3rd year. In the 2nd year, we "visit" a school or public library, and during the 3rd year we get acquainted vvith the vvork in a university, special or larger scientific libraries.
In the article, the author vvants to point out the significance and purpose of study practice in the course of the study of librarianship. Parallel to this, a conceptual solution for the organization of study practice is presented in the form of the project Hands-on practice - the other half of the knovvledge. The project is presented on an actual čase of practice in a public library, the Maribor Library.
FRAS, Sabina: Education of librarians for tomorrov: practical experience - the second half of knovvledge. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3, 289-305
289
Knjižnica 41(1997)2/3
1 .Uvod
V prispevku želim predstaviti predmet, ki ga imenujemo študijska ali delovna praksa. Študijska praksa ne predstavlja obveznega pripravništva oz. programa strokovnega usposabljanja, ampak pomeni štirinajstdnevno oz. 80 urno študijsko obveznost. Le ta študentom bibliotekarstva predstavlja edini uradni "izlet" v svet knjižničarske prakse.
Ne poznam študijske smeri, ki bi v svojem programu vsebovala dovolj prakse. V večini primerov je praksa le občasen in bežen obisk realnosti. In nihče se ne razburja.
Študentje običajno veljamo za naivne entuziaste, zato skušam s tem prispevkom narediti še korak naprej od razmišljanja. S projektom, ki sem ga poimenovala Delovna praksa = druga polovica znanja, bom predstavila eno od možnosti za izvedbo in zasnovo delovne prakse. Na oboje, na organizacijo oz. izvedbo in zasnovo delovne prakse gledam skozi oči študentke bibliotekarstva.
Prispevek ni zgolj teoretično podajanje snovi. Osrednjo vlogo v njem ima razmišljanje o določenem problemu. Tako želim vsem Vam, ki pripravljate program študijske prakse, in tistim, ki jo izvajate, posredovati povratno informacijo. Predvsem pa želim opozoriti na problem in spodbuditi nadaljnje razprave.
2. Študijska praksa
Ob pregledovanju literature na temo študij bibliotekarstva sem odkrila, da se velika večina prispevkov ukvarja s pomenom študija za nadaljnji razvoj bibliotekarstva.
V svojih razpravah avtorji ugotavljajo, da je brez visokošolskega študija bibliotekarstva nadaljnji razvoj bibliotekarske stroke na Slovenskem vprašljiv. Ukvarjajo se s predmetnikom, natančnim opisom predmetov, njihovimi vsebinami in osnovnimi znanji, kijih mora študent pridobiti.
Nikjer v teh razpravah ni zajeta obvezna študijska praksa, ki je prav tako študijska obveznost in pogoj za napredovanje v višji letnik.
290
Fras, S. Izobraževanje knjižničarjev za jutri: Delovna praksa - druga polovica znanja
Mag. Melita Ambrožič je v svojem članku1 oz. v eni od svojih opomb (str.59) napisala naslednjo ugotovitev:" Vsekakor bi bilo potrebno obvezni praksi posvetiti več pozornosti, saj v nekaterih knjižnicah študente zaposlijo s prekladanjem gradiva in sortiranjem^ kataložnih kartic, namesto da bi jim omogočili spoznavati njihov bodoči poklic. Se huje je, da ponekod študentje naletijo na neustrezen odnos delavcev knjižnic do obiskovalcev ali do knjižničnega dela nasploh. Da do tega ne bi prihajalo, bi lahko Oddelek za bibliotekarstvo za knjižnice pripravil splošen program obvezne prakse ali vsaj navodila o namenu prakse in pričakovanjih - tako Oddelka kot študentov praktikantov."
Ugotovitev, navedena v članku mag. Melite Ambrožič, ima tudi drugo-po-zitivno stran. V času študijske prakse naletimo na ljudi, ki imajo radi svoj poklic in knjižnico, v kateri delajo. Ti nam ne glede na to, da jih ne vodi noben program, predstavijo knjižničarstvo kot stroko mnogih možnosti in izzivov. Ne gre več samo za strogo teorijo, ne gre več samo za pravilno postavljanje pripetih pik, vejic in dvopičij. Vse to nakopičeno znanje preraste v spoznanje, da knjižnica in zaposleni v njej niso sami sebi namen. Da vse to počnejo z določenim namenom: ljudem čimbolj približati knjigo in tiskano besedo na sto in en način.
Namen študijske prakse je povezati prakso in teorijo bibliotekarstva v integralno celoto. Ta integralna celota je osnova, na kateri naj bi študentje gradili svoj študij in pozitivni odnos do stroke.
Zal velikokrat ni tako.
Izhajam iz hipoteze, da večina študentov vpiše to smer, ker:
-	išče nek lažji predmet,
-	niso naredili sprejemnih izpitov na drugi smeri, ali
-	ker ta smer pač nima sprejemnih izpitov.
Zato dobi študijska praksa v (mojih) očeh študenta drugačen pomen.
S pomočjo ankete, ki bi jo opravila med prvimi letniki bibliotekarstva, bi lahko potrdila predvidevanja, da večina brucev študija bibliotekarstva knjižnice ne pozna drugače kot skozi oči uporabnika. Največkrat jih beseda "knjižničarka" spomni na njihovo šolsko knjižničarko. Prvi izlet v realnost se v večini primerov konča s pisanjem opominov (hvala Bogu za računalnike) in prelaganjem knjig, mogoče je vmes še zlaganje kataložnih listkov ali umivanje knjig. Vem, da vse to tudi sodi k delovnim nalogam knjižničarja, študijska praksa pa ima v tem trenutku drugačen pomen.
1 Ambrožič, Melita: Izobraževanje knjižničnih delavcev v Sloveniji. Knjižnica, Ljubljana, 38(1994)3/4, str.55-73
Knjižnica 41 (1997)2/3
Študijska praksa mora študentom bibliotekarstva predstaviti tisto plat knjižničarske stroke, ki je še tako dobro zastavljena predavanja ne morejo zajeti.
Z njeno pomočjo moramo spoznati:
-	kako knjižnica deluje,
-	kako je organizirana,
-	kako privabiti bralce v knjižnico,
-	ali pred uvajanjem nove dejavnosti knjižnica (skupina) naredi analizo lokalne skupnosti,
-	ali navezuje stike s svojimi konkurenti,
-	kakšen je referenčni pogovor v praksi,
-	zakaj je potrebno poznati psihologijo osebnosti.
Ne nazadnje je pomembno navezovanje stikov med bodočim in sedanjim kadrom in še bi lahko naštevali.
Poglavitni namen prakse je, da se študentom, ki se prvič srečajo z delom v knjižnici, predstavi le-to kot zanimivo in ustvarjalno dejavnost.
3. Projekt "Delovna praksa=druga polovica znanja"
Uradni dopis, ki ga Oddelek za bibliotekarstvo pošlje knjižnicam in naša obveza, da napišemo dnevnik prakse, sta premalo, da bibila študijska praksa pozitivno in ustvarjalno usmerjena.
Projekt delovne prakse bi moral nastati na osnovi sodelovanja Oddelka za bibliotekarstvo, ZBDS in Enote za razvoj knjižničarstva2, ki bi tvorili projektno skupino. Ta naj bi definirala vsebino projekta in opredelila ključne točke.
Projekt naj bi vseboval:
1.	izhodišča in cilje delovne prakse
2.program	delovne prakse s časovno razdelitvijo in navodili za konkretne naloge
3.	opis vloge in nalog Oddelka za bibliotekarstvo oz. projektne skupine
4.	opis vloge knjižnice kot izvajalke projekta oz.delovne prakse
5.	opis obveznosti študenta/praktikanta
2 Osnova sodelovanja teh ustanov izhaja iz njihovega sodelovanja v razpravah o organiziranju visokošolskega študija bibliotekarstva.
Fras, S. Izobraževanje knjižničarjev za jutri: Delovna praksa - druga polovica znanja
3.1. Izhodišča in cilji delovne prakse
Izhodišča študijskega programa bibliotekarstva so tudi izhodišča delovne prakse. Delovna praksa se s svojo specifiko razlikuje od preostalega predmetnika predvsem zaradi:
-	svojevrstnega podajanja znanja
-	možnosti preverjanja teorije v praksi in
-	predstavljanja konkretne situacije.
Izhodišča delovne prakse pri študiju bibliotekarstva lahko najdemo tudi v teh dejstvih:
-	za uspešen študij in kasnejše strokovno ali raziskovalno delo je nujna povezanost poznavanja praktičnega dela - praktično znanje in poznavanje bistvenih teoretičnih izhodišč bibliotekarske stroke - teoretično znanje
-	pomembno vlogo ima predstavitvena funkcija delovne prakse, saj predstavlja za večino študentov drugega letnika bibliotekarstva prvi stik z zakulisjem v knjižnici.
Tem objektivnim izhodiščem bi lahko dodali še subjektivna izhodišča, ki izhajajo iz različnih pričakovanj in radovednosti študentov.
Cilji delovne prakse so zajeti v ciljih študijskega programa, le da niso nikjer (!?) izrecno opisani. V programu študija bibliotekarstva je podan učni načrt posameznih predmetov, v katerem so opisani cilji oz. smotri za posamezni predmet, vsebina predmetov in obveznosti študentov. Dodan je še seznam obvezne študijske literature in posebnosti predmeta. Iz tega učnega načrta je "izpadla" obvezna študijska praksa. Zaradi svoje specifike študijska praksa res ne sodi v "isti koš", je pa vendar del predmetnika in ena ob obveznosti oz. pogojev za napredovanje iz letnika v letnik.
Po smernicah za izobraževanje knjižničarskih delavcev mora študij na visoki stopnji usposobiti diplomiranega bibliotekarja za naslednja dela in opravila:
1.	poznavanje teoretičnih osnov in razvoja bibliotekarske vede in njenih strokovnih področj in bibliotekarske dejavnosti
2.	opravljanje strokovnih del in vodenje strokovnih postopkov pri pridobivanju, obdelavi, uporabi in hranjenju knjižničnega gradiva, organiziranje in opravljanje informacijske in komunikacijske dejavnosti
3.	organiziranje knjižnične matične dejavnosti
4.	vodenje knjižnic oz. oddelkov večjih knjižnic
5.	načrtovanje in organiziranje dejavnosti knjižnic, knjižničnih mrež in sistema
Knjižnica 41 (1997)2/3
6.	strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje knjižničnih delavcev
7.	bibliopedagoško delo in pouk bibliotekarstva
8.	raziskovalno delo na področju bibliotekarstva
9.	dela v programski, organizacijski, prodajni in propagandi dejavnosti založništva.
Za samostojno in kvalitetno opravljanje teh nalog oz. za poznavanje teh nalog mora imeti tudi določeno znanje, ki si ga med študijem ne more pridobiti drugače kot s prakso. Tako je glavni cilj študijske prakse
-	dati študentu informacijo oz. znanje o praktičnem delu v knjižnici oz.
-	ga pripeljati do spoznanja, da za kvalitetno in strokovno dobro opravljeno delo v knjižnici potrebuje znanje teorije in poznavanje prakse.
3.2. Program delovne prakse
Z vnaprej zastavljenim programom mora delovna praksa:
-	pokrivati predmetnik študija
-	predstaviti posebnosti prakse
-	v praksi prikazati opravljanje ključnih nalog in opravil pri delu v knjižnici
Program delovne prakse lahko razdelimo na splošni in strokovni del. 3.2.1. Splošni del delovne prakse
Osnovo splošnega dela predstavljajo predmeti Razvoj bibliotekarstva, Osnove bibliotekarstva, Sodobna organiziranost bibliotekarstva 1,2 in tisti del predavanj pri drugih predmetih in seminarjih, ki se ukvarjajo s standardi in organizacijo posameznih tipov/vrst knjižnic.
Splošni del prakse pokriva področja, ki so v veliki večini dobila večjo veljavnost v zadnjih petdesetih letih oz. v času marketinške mrzlice in tiste osnove, ki predstavljajo temeljni kamen za delovanje knjižnice. V glavnem zajema:
-	organiziranost knjižnice
-	knjižnična mreža
-	službe knjižnice
-	organiziranost strokovnih služb
-	zgodovinski razvoj knjižnice
-	vire financiranja
Fras, S. Izobraževanje knjižničarjev za jutri: Delovna praksa - druga polovica znanja
-	pravilnike
-	statute
-	standarde in
-	zakonodajo.
3.2.2 Strokovni del delovne prakse
Pomembno je, da spoznamo, kako v praksi potekajo naslednje temeljne knjižnične dejavnosti, ki so vezane na:
-	dopolnjevanje in obdelavo knjižničnega gradiva
-	nabavo knjižničnega gradiva
-	naročanje knjižničnega gradiva:
-	monografije
-	serijske publikacije
-	neknjižno gradivo
-	vodenje evidenc serijskih publikacij
-	anotacije novosti
-	nabavno komisijo
-	inventarizacijo knjižničnega gradiva
-	klasifikacijo knjižničnega gradiva
-	katalogizacijo knjižničnega gradiva
-	knjigoveška opravila
-	delo z uporabniki
-	izposojo gradiva
-	ročno izposojo
-	avtomatizirano izposojo
-	medknjižnično izposojo
-	medoddelčno izposojo
-	informacijsko službo
-	dejavnosti za uporabnike
-	izobraževanje uporabnikov
-	prireditve za mlade uporabnike
-	prireditve za odrasle uporabnike
-	prireditve za uporabnike s posebnimi potrebami
-	oblikovanje posebne ponudbe za bralce (npr. Cyber caffee)
Strokovni del pokriva področje naslednjih predmetov iz predmetnika študija bibliotekarstva:
-	Bibliotekonomija
-	Metodika bibliotekarskega komuniciranja
-	Informatika
-	Računalništvo
-	Klasifikacija
Knjižnica 41 (1997)2/3
- Šolske knjižnice / Splošnoizobraževalne knjižnice / Specialne knjižnice / Visokošolske knjižnice
Hkrati pa strokovni del delovne prakse predstavi posebnosti knjižnice glede na vrsto in velikost knjižnice.
Spoznavanje vseh opravil, ki so vezana na te dejavnosti, je potrebno časovno opredeliti in opremiti z navodili. To bom poskušala prikazati v nadaljevanju prispevka - na konkretnem primeru delovne prakse v Mariborski knjižnici.
3.3. Opis vloge in nolog Oddelka za bibliotekarstvo oz. projektne skupine
Pri zasnovi programa delovne prakse imamo dve možnosti glede na vlogo in položaj Oddelka za bibliotekarstvo.
3.3.1 Varianta I
Oddelek za bibliotekarstvo je sam nosilec in organizator delovne prakse. V tem primeru:
ima vlogo posrednika med študentom in knjižnico
Knjižnici posreduje prošnjo za opravljanje delovne prakse, program in navodila za izvajanje delovne prakse. Glede na to, da se delovna praksa opravlja v času letnih ali zimskih semestrskih počitnic, poskuša urediti oz. omogočiti študentom opravljajnje delovne prakse v domačem kraju, seveda v primeru, da "lokalna" knjižnica ustreza zahtevanim pogojem.
sestavi program in navodila za opravljenje delovne prakse Oddelek za bibliotekarstvo v okviru programa določi poglavitne naloge in opravila, ki naj bi jih študent spoznal in opravljal v knjižnici v času delovne prakse. Programu doda navodila za izvajanje delovne prakse in predvsem časovno razdelitev delovne prakse in opredeli pomembnost določenih nalog. Navodila sestavi za izvajalce delovne prakse (knjižnico) in študente.3
ovrednoti opravljeno prakso
Študent mora dobiti povratno informacijo o opravljeni delovni praksi. V svoj predmetnik (ali v okviru kakšnega predmeta ali samostojno) mora uvrstiti predstavitev opravljene naloge. Poročilo ali dnevnik prakse je lahko podobno seminarski nalogi. Ta naj ob predstavitvi knjižnice in poteka študijske
2 96 ^	ie z^ruieno v programski knjižici ali kakšni drugi tiskovini
Fras, S. Izobraževanje knjižničarjev za jutri: Delovna praksa - druga polovica znanja
prakse vsebuje še lastno opredelitev do problema v obliki konstruktivne kritike ali pohvale.
uredi pravne in finančne zadeve
Oddelek za bibliotekarstvo ureja vsa pravna in finančna vprašanja v povezavi z mentorstvom4 izvajalke (knjižnice) delovne prakse, finančnimi nagradami za opravljanje obvezne delovne prakse in finančnim nadomestilom, ki ga študentje dobijo za malico v času opravljanja prakse.
3.3.2 Varianta II
Oddelek za bibliotekarstvo je del projektne skupine, v kateri sodelujeta še ZBDS in Enota za razvoj knjižničarstva. V tem primeru se naloge porazdelijo in celotna podoba se malce spremeni.
-	Oddelek za bibliotekarstvo:
-	je glavni nosilec tega projekta
-	določi glavna izhodišča, na katerih temelji program delovne prakse
-	določi glavne naloge delovne prakse - z izpolnitvij o teh nalog delovna praksa dopolnjuje študijski program oz. predmetnik
-	določi obveznosti študentov
-	skrbi za ovrednotenje opravljene delovne prakse s strani študentov
-	ureja pravno-finančne zadeve
-	ZBDS
-	ZBDS ima najpopolnejše podatke o svojih članicah. Tako je pravi naslov pri iskanju podatkov o knjižnicah v določenih regijah.
-	prevzame vlogo poskrednika med knjižnico in Oddelkom oz. študentko
-	skupaj z Enoto za razvoj knjižničarstva skrbi za ovrednotenje prakse s strani izvajalke (knjižnice)
-	Enota za razvoj knjižničarstva
-	ima dolgoletne izkušnje s strokovnim usposabljanjem in lahko s svojega stališča opozori na problem prakse in teorije
-	skupaj z Narodno in univerzitetno knjižnico je do šolskega leta 1996/1997 pripravila program študijske prakse za tiste študente, ki so to obveznost opravljali v tej knjižnici. Iz vsebine programa je razvidno, da so le-tega priredili potrebam prakse, saj so kar teden dni namenili COBISS in vzajemni katalogizaciji oz. računalniški obdelavi gradiva, s katero se pri predavanjih srečamo le teoretično.5
297
4	Tako kot povsod je morda tudi tukaj eden večjih problemov denar. Mislim, da se ta problem da urediti, saj imajo študijske smeri s pedagoško usmeritvijo že leta urejene zadeve okrog študijskih nastopov na osnovnih in srednijh šolah.
5	V šolske letu 1996/1997 praksa v NUK-u ni bila več organizirana na tak način. Tečaj so organizirali v okviru študija in je potekal dva dni na Filozofski fakulteti.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Ne poskušam natančno določiti funkcije ene ali druge ustanove. Na tak način le opozarjam na možnosti medsebojnega sodelovanja. To medsebojno sodelovanje bi bilo nujno, če bi želeli v okviru tega projekta:
-	določiti vzorčno knjižnico
-	pridobiti sredstva za njegovo uresničitev.
Vzorčna knjižnica lahko v procesu študija študentu nudi dovolj dobro informacijo o sodobni organiziranosti in opremljenosti knjižnic.
3.4 Opis vloge knjižnice kot izvajalke delovne prakse
Pomembno je, da je knjižnica pripravljena sprejeti študenta na prakso. Svojo pripravljenost pokaže (ne glede na honorar) s tem, da so študentu na voljo najrazličnejši viri o organiziranosti knjižnice in njenem razvoju. Osnovna naloga knjižnice je, da določi mentorja, ki po koncu prakse poda opisno oceno.
Mentor mora imeti vsaj višjo strokovno izobrazbo in več let delovnih izkušenj ter združevati poleg strokovnih znanj tudi določena andragoška, pedagoška in psihološka znanja.
3.5 Opis obveznosti študenta/praktikanta
Navodila študentom določajo:
-	da v dnevniku študijske prakse povežejo prakso in teorijo
-	predstavijo knjižnico, njen razvoj in organiziranost
-	opozorijo na posebnosti v knjižnici6
-	dodajo svoje mnenje
-	pripravijo predstavitev knjižnice in njene ponudbe pri predavanju s pomočjo knjižničnega propagandnega gradiva
Obveznosti študentov morajo biti jasno definirane. O njih morajo biti pravočasno in na primeren način informirani - le tako se bo (morda) spremenil odnos do študijske prakse. Ne le s strani študentov, ampak tudi tistih, ki jo pripravljajo in tistih, ki jo izvajajo.
6 npr. knjižnica je urejena tudi za uporabnike s posebnimi potrebami, ima gradivo in pripravlja dejavnosti za uporabnike s posebnimi potrebami, ima urejen CyberCaffee, ima Vzajemno knjižnico
Fras, S. Izobraževanje knjižničarjev za jutri: Delovna praksa - druga polovica znanja
4. Primer programa študijske prakse v Mariborski knjižnici
Primer konkretne izvedbe in organizacije študijske prakse bom predstavila na Mariborski knjižnici, ki s svojo knjižnično mrežo pokriva območje s 190.000 prebivalci in je edina splošnoizobraževalna knjižnica 1. tipa.
Ta projekt bom predstavila na primeru splošne knjižnice, ker izhajam iz prepričanja, da se bo največ diplomantov bibliotekarstva v prvi fazi zaposlilo v splošnih knjižnicah.
Mariborska knjižnica je s svojo organizacijsko strukturo, sodobno organizirano knjižnično mrežo in s svojim sklopom dejavnosti primer vzorčne knjižnice. Študentu lahko predstavi edinstven primer organiziranosti knjižnične mreže v Sloveniji. To sestavljajo knjižnične enote7, postajališča bibliobusa, izposojevališča vzajemne knjižnice in društvene knjižnice.
V primeru Mariborske knjižnice študent spozna v SPLOŠNEM DELU prakse:
organiziranost knjižnice
a.	knjižnična mreža
Mariborska knjižnica kot splošna knjižnica daje knjižnično gradivo v uporabo v široki knjižnični mreži: v 16 krajevnih knjižnicah v občinah Maribor, Ruše, Pesnica, Šentilj ter na 48 postajališčih bibliobusa v občinah Maribor, Ruše, Pesnica, Lenart, Slovenska Bistrica, Duplek, Kungota, Rače-Fram, Starše in Šentilj.
Poleg delovanja krajevnih knjižnic in bibliobusa oskrbujejo s knjižničnim gradivom tudi 5 izposojevališč Vzajemne knjižnice v podjetjih in ustanovah.
Iz fonda potujoče knjižnice kolekcijsko dopolnjujejo še društvene knjižnice v občinah Maribor, Kungota in Ruše.
b.	službe knjižnice
Za organiziranje, vzdrževanje in dopolnjevanje knjižnične mreže je v knjižnici redno zaposlenih več kot 70 delavcev in organiziranih pet služb:
-	upravno-tehnična služba
-	služba za dopolnjevanje in obdelavo knjižničnega gradiva
-	služba za delo z mladimi bralci
-	služba za delo z odraslimi bralci
-	služba za matično dejavnost in razvoj
Cas, določen za spoznavanje: 4 ure
7 V knjižnici se je ustalila sintagma knjižnične enota in označuje tiste dele knjižnice, ki neposredno opravljajo storitve za občane.
Knjižnica 41 (1997)2/3
organiziranost strokovnih služb
Strokovne službe pokrivajo posamezna specifična strokovna področja. Med seboj se ne izključujejo, ampak se njihove naloge in cilji prepletajo in dopolnjujejo.
Ob spoznavanju organiziranosti stokovne službe ali dejavnosti se prepletata splošni in strokovni del študijske prakse. Študent mora spoznati in razumeti, da je strokovna služba ali dejavnost glede na vsebino in specifiko organizirana na določen način. Cas, določen za spoznavanje: 4 ure
viri financiranja
Mariborska knjižnica je neprofitna ustanova, ki financira svojo dejavnost iz državnega in občinskega proračuna. S svojo knjižnično mrežo deluje na območju treh oz. v primeru bibliobusa desetih občin. Delež za gradivo prispevajo še članice Vzajemne knjižnice.
Cas, določen za spoznavanje: 1 ura pravilniki, statut, standardi, zakonodaja
Pravno-finančne zadeve spoznava študent nenehno in so povezane z vsako dejavnostjo na drugačen način. V uvodni predstavitvi se seznani s pomembnejšimi točkami, na katerih temeljijo določena izhodišča knjižnične dejavnosti.
V primeru Mariborske knjižnice je takšen dokument UNICEF-ov Maniferst o splošnih knjižnicah8.
Čas, določen za spoznavanje: 4 ure
Čas, namenjen spoznavanju organizacije knjižnice v prvi fazi, obsega 13 ur. Z organizacijo knjižnice študenta seznanijo zaposleni, ki so pristojni za posamezno področje in so strokovno usposobljeni. Najprimernejša oseba je ravnatelj oz. pomočnik ravnatelja oz. namestnik ravnatelja.
Splošnega in strokovnega dela prakse ne moremo in ne smemo popolnoma ločiti. Za kvalitetno opravljanje strokovnega dela moramo poznati splošni del in obratno. Podobno kot v primeru prakse in teorije pri študiju bibliotekarstva.
STROKOVNI DEL prakse obsega spoznavanje strokovnih služb in njihovega dela. Mariborska knjižnica ima organizirane štiri strokovne službe.
8 Priloga Knjižničarskih novic 5(1995)3, str.95-97 - v okviru priporočil Mariborska knjižnica deluje brezplačno, z oblikami dejavnosti za starejše odrasle in mladostnike podpira individualno, lastno in formalno izobraževanje na vseh stopnjah, organizira dejavnosti za uporabnike s posebnimi potrebami in se vse bolj preoblikuje v lokalni informacijski center.
Fras, S. Izobraževanje knjižničarjev za jutri: Delovna praksa - druga polovica znanja
A. SLUŽBA ZA DOPOLNJEVANJE IN OBDELAVO GRADIVA
Služba za dopolnjevanje in obdelavo gradiva se ukvarja s knjižničnim gradivom od nabave do izročitve v knjižnične enote. Dejavnosti službe, ki so v praksi organizirane v vsaki knjižnici drugače, so:
nabavna komisija
S prisotnostjo na nabavni komisiji študent spozna sestavo nabavne komisije, način predstavitve gradiva, osnove nabavne politike, kriterije pri odločanju za nakup oz. število izvodov gradiva, ter se seznani z možnostjo rabatov. Nabava gradiva je ena od posebnosti Mariborske knjižnice, saj nabavlja tudi več kot 20 izvodov določenega gradiva. Lektor študenta seznani še z naročanjem knjižničnega gradiva, vodenjem evidenc serijskih publikacij in anotacijami ali seznamom novosti.
Čas, določen za spoznavanje: 4 ure Izvajalec: lektor
knjigoveška opravila
V	službo za dopolnjevanje in obdelavo knjižničnega gradiva sodi tudi knjigoveznica, S svojimi nalogami knjigoveznica oz. knjigovezi pripomorejo k daljši življenjski dobi knjige - gre za spoznavanje postopkov pri razdiranju, vezavi in opremi gradiva.
Čas, določen za spoznavanje: 2 uri Izvajalec, knjigovez
V	naslednjem sklopu lahko predstavimo opravila, ki imajo enako funkcijo in namen ne glede na organizacijo knjižnice. Posebnosti se pokažejo glede na razvoj in velikost knjižnične mreže.
inventarizacija knjižnega gradiva
Do leta 1981 je imela vsaka enota Mariborske knjižnice svojo inventarno knjigo. Pri računalniški obdelavi gradiva je dobila vsaka inventarna knjiga svojo številko, saj bi se sicer inventarne številke podvajale. Zaradi tega se nekatere inventarne številke pričnejo npr. osrednja knjižnica 41, potujoča knjižnica 40 ...Po letu 1981 pa je pred številko zapisana enota (OK, Tp, KT).
čas, določen za spoznavanje:: 2 uri Izvajalec: inventarizator
klasifikacija knjižničnega gradiva
Študent spozna geslenje in s praktičnimi vajami poglobi svoje znanje iz študijskega predmeta Klasifikacije.
čas, določen za spoznavanje: 8 ur izvajalec: klasifikator
Knjižnica 41 (1997)2/3
katalogizacija
V okviru študijskega programa so organizirane vaje pri predmetu Bibliote-konomija, ki pokrivajo področje katalogizacije. V času študija se v glavnem učimo ustvarjati (peš) zapise na listke. Vzajemni katalogizaciji v okviru sistema COBISS je namenjen dvodnevni tečaj v tretjem letniku. To dopolnjevanje teoretičnega znanja (študijskega znanja) s konkretno situacijo9 je zgovorna demonstracija pomena študijske prakse. V tem okviru študent spozna vrste katalogov v knjižnici, način distribucije kataložnih listkov, odpis gradiva in utrdi znanje z vajami.
Čas, določen za spoznavatije: 8 ur Izvajalec: katalogizator
Delo z uporabniki v Mariborski knjižnici poteka v okviru dveh služb: službe za mlade bralce in službe za odrasle bralce. Dejavnosti služb se razlikujejo glede na specifiko področja.
B. SLUŽBA ZA DELO Z MLADIMI BRALCI
Služba pokriva specifično področje dela z otroki do 15. leta starosti. V svojem razvoju je Mariborska knjižnica namenila veliko pozornosti delu z otroki in mladino, "ki izstopa po pomembnosti, ker ustvarja humus za trajno čustveno in zavestno navezanost na knjižnico ter njeno pravilno in intenzivno uporabo."10
Vodja službe za delo z mladimi bralci predstavi v 8. urah praktikantu
-	organiziranost službe in znotraj nje skupino za dejavnosti
-	dejavnosti za mlade bralce (ure pravljic, knjižni kviz, klub bralcev, srečanja z ustvarjalci, prireditve, delavnice, razstave, vodstva po razstavah, igralnica za majhne in velike, vesele počitnice, filatelistični krožek, organizirani obiski knjižnice) in organizira prisotnost praktikanta na eni ali dveh prireditvah
-	študijsko zbirko Š, v kateri zbirajo primarno in sekundarno gradivo s področja mladinskega leposlovja, domačo in tujo strokovno literaturo o njem ter literaturo s področja metodike pouka na različnih stopnjah vzgojnoizobraževalnega dela.
-	izdajateljstvo revije Otrok in knjiga, ki je edina strokovna revija s področja mladinske književnosti, književne vzgoje in s knjigo povezanih medijev v Sloveniji.
9	V knjižnicah gradiva ne obdelujejo in ne vnašajo več v katalog v obliki kataložnih listkov (ročno pisano)
10	Darja Kramberger; Mariborska knjižnica :večobčinski sistem SIK - Organizacijski in kadrovski elaborat, Maribor, 1991
Fras, S. Izobraževanje knjižničarjev za jutri: Delovna praksa - druga polovica znanja
-	igroteko - ob tem mu predstavi kriterije nabave, način popisovanja in vzdrževanja igrač ter pravila izposoje igrač
Čas, določen za spoznavanje: 8 ur izvajalec: vodja službe za delo z mladimi bralci
C.	SLUŽBA ZA DELO Z ODRASLIMI BRALCI IN MLADOSTNIKI
V tem sklopu praktikant spozna:
-	izposojo gradiva (avtomatizirano in ročno)
-	organiziranost službe in znotraj nje skupine za dejavnosti
-	medknjižnično izposojo
-	izposojo na domu-oblika dejavnosti namenjena uporabnikom s posebnimi potrebami
-	dejavnosti za odrasle bralce (literarni večer, potopisna predavanja, razstave, predstavitve knjig)
-	dejavnosti za starejše odrasle - Knjižnični cikel, s katerim se Mariborska knjižnica že peto leto vključuje v Univerzo za tretje življenjsko obdobje. V okiviru cikla so organizirana redna mesečna srečanja, ogled razstav, delavnice, študijski krožki in ekskurzija.
-	koordinacijo med skupinama za dejavnost Cas, določen za spoznavanje: 8 ur
Izvajalec: vodja službe za delo z odraslimi bralci in mladostniki, vodja Knjižničnega cikla in vodja skupine za dejavnosti
D.	SLUŽBA ZA MATIČNO DEJAVNOST IN RAZVOJ
Vodja službe za matično dejavnost in razvoj predstavi praktikantu:
-	pomen enotne izkaznice za uporabnike v knjižnični mreži
-	COBISS s strani uporabnika in knjižnice
-	računalniško opremljenost knjižnice oz. avtomatizacijo poslovanja
-	nastajanje novih projektov (npr. Cyber Caffee)
-	pomen matične dejavnosti - Mariborska knjižnica je pogojno matična knjižnica. Strokovno nudi pomoč šolskim in društvenim knjižnicam na mariborskem področju.
-	uvajanje marketinga na področje knjižničarstva
-	potujočo knjižnico v mreži
- Vzajemno knjižnico in njene funkcije - Vzajemna knjižnica je bila ustanovljena leta 1978. Nabava, obdelava in oprema gradiva poteka v sklopu nabave za celotno knjižnično mrežo. V knjižnici oblikujejo kolekcije, ki jih po določenem času dopolnijo ali zamenjajo. Član OUO
Knjižnica 41 (1997)2/3
Vzajemne knjižnice je avtomatsko član knjižnične mreže Mariborske knjižnice in uporabnik vsega knjižničnega gradiva v mreži.
-	Bibliobus, postajališča in specifiko dela v potujoči knjižnici
—	društvene knjižnice in kolekcije knjig Čas, določen za spoznavanje: 8 ur
Izvajalec: Vodja službe za razvoj in matično dejavnost, vodja Vzajemne knjižnice, vodja Bibliobusa
V tem sklopu praktikant sodeluje pri pripravi kolekcije knjig in prenosu razstave (3 ure). Del njegove prakse je dan na bibliobusu (8 ur), ogled enot -knjižnic v mestnih predelih, v primestnih naseljih in v zunajmestnem naselju (8 ur).
Program pripravi mentor na osnovi programa, ki ga pošlje Oddelek za bibliotekarstvo ali projektna skupina in specifiki knjižnice in njene knjižnične mreže.
5. Zaključek
S prakso in knjižničarski delom sem se srečala prvič pri opravljanju obveznih izbirnih vsebin v tretjem letniku srednje šole. Sledilo je počitniško delo v knjižnici in vse večje zanimanje za ta poklic.
Ves čas se ob študiju srečujem s praktičnim delom v knjižnici. Tako iz izkušenj vem, kakšen delež ima praksa pri poznavanju stroke. Hkrati pa vem, da s pomočjo teorije prepoznaš določene probleme v praksi in lahko z nadaljnjim študijem poiščeš idejne rešitve.
Študentje bibliotekarstva na praksi so podobni novim uslužbencem, ki v knjižnico pridejo iz druge stroke in drugačno strokovno izobrazbo. Knjižnico poznajo le skozi oči uporabnika. O knjižničarstvu ne vedo skoraj ničesar. Tako kot v knjižnicah obstaja program ali načrt obveznega uvajanja novoza-poslenih, bi moral obstajati program za izvajanje študijske prakse študentov bibliotekarstva. Dokler pa programa ni, vsaj v pisni obliki, Vam lahko le priporočam, da uporabljate za osnovo delovne prakse načrt uvajanja novo-zaposlenih.
Ob kvalitetni delovni praksi imata korist oba: študent in knjižnica. Študent obogati in poglobi svoje znanje in poveže teorijo in prakso v integralno celoto. Knjižnice lahko študijsko prakso, ki jo omogočajo študentom bibliotekarstva, štejejo za obliko pridobivanja osebja. Pomemben del opravi tudi služba za stike z javnostjo (če je organizirana samostojno ali v okviru službe za uporabnike), ki v veliki meri odloča o podobi knjižnice med njenimi
Fras, S. Izobraževanje knjižničarjev za jutri: Delovna praksa - druga polovica znanja
uporabniki in neuporabniki. Ta dejavnost vpliva tudi na mnenje in vtis študenta o knjižnici in nenazadnje ima svoj delež pri oblikovanju pozitivnega odnosa do same stroke.
6. Literatura
1.	Vzgojnoizobraževalni program za študij bibliotekarstva: veljavnost od šolskega leta 1985/86. Ljubljana : Filozofska fakulteta, (1985)
2.	Ambrožič, Melita. "Izobraževanje knjižničnih delavcev v Sloveniji". Knjižnica, Ljubljana, 38(1994) 3/4 : 55-73
3.	Načrt obveznega uvajanja novih delavcev. Maribor : Mariborska knjižnica, 1995
4.	Kramberger, Darja: Mariborska knjižnica večobčinski sistem SIK : organizacijski in kadrovski elaborat. Maribor : (Mariborska knjižnica), 1991
5.	Poročilo za leto 1996. Maribor : Mariborska knjižnica, (1997)
6.	Fras, Sabina. Poročilo o opravljeni delovni praksi v splošnoizobraževalni knjižnici. Maribor, 1996. Nepublicirano.
305
ULOGA PERMANENTNOG OBRAZOVANJA U STVARANJU I SAČUVANJU KOMPETENTNOSTI
VLOGA PERMANENTNEGA IZOBRAŽEVANJA PRI PRIDOBIVANJU IN OHRANJANJU KOMPETENTNOSTI
mag. Dubravka Stančin-Rošič, Nacionalna i sveučilišna knjižnica, Zagreb
UDK 023-057:374.7
Povzetek
Živimo v času hitrega razvoja znanosti in tehnike, v času velikih političnih in ekonomskih sprememb.
Naše znanje zastareva hitreje kot kdajkoli prej. Raziskave so pokazale, da je zastarevanje znanja v bibliotekarstvu okrog 20 odstotkov letno. To spoznanje je izzvalo drastične in dinamične spremembe v strokovnem izobraževanju. Nekatere države so reagirale tako, da so uvedle velike spremembe in reforme sistemov izobraževanja, vendar se je tudi to izkazalo kot nezadostno, zato iščejo rešitve v raznih neformalnih in dodatnih oblikah izobraževanja in izpopolnjevanja.
Prispevek govori o pomenu in vlogi izobraževanja za kompetentnost na področju bibliotekarstva.
Sažetak
Živimo u vremenu brzog razvoja znanosti i tehnike, u vremenu velikih političkih i ekonomskih promjena.
Naše znanje zastarjeva brže nego ikada prije. Istraživanja su pokazala da su u okviru bibliotekarske struke zastarjevanja oko 20 % godišnje. To saznanje je izazvalo drastične i dinamične promjene u stručnom obrazovanju. Neke su zemlje reagirale, provodeči velike transformacije i reforme sistema stručnog obrazovanja. No, to se pokazalo nedostatnim i rješenja se pronalaze u različitim, neformalnim i dodatnim oblicima obrazovanja i usavršavanja.
STANČIN-ROŠIČ, Dubravka: The role of permanent education in gaining and retaining competency. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,307-314
307
Knjižnica 41 (1997)2/3
U radu se govori o značenju i ulozi permanentnog obrazovanja za kompetentnost na području bibliotekarstva.
UDC 023-057:374.7
Summary
We live in the time of quick developements in science and technology, in the time of great political and economic changes.
Our knovvledge becomes obsolete faster than ever before. Research has shovvn that in the field of library science the obsolescence is about 20 % per year . That fact has caused drastic and dynamic changes in the professional education. Some countries reacted to it with large transformations and reforms of professional education systems. Hovvever, even that proved insufficient, and solutions are being found in different, informal and additional forms of education and advance training.
The work describes the importance and role of continuing education in the field of library competence.
1 Uvod
Živimo u vremenu velikih i brzih promjena, vremenu kojim dominiraju dvije društvene preobrazbe - pucanje vremenskih okvira i sveprisutnost informacije. Sve se to odražava na naš način života i iziskuje nove vidove prilagodbe i drugačije načine osposobljavanja. Promjene su uzrokovale pojavu nove koncepcije obrazovanja koja proširuje obrazovanje i na druge životne dobi, zapravo na cijeli život pojedinca i društva uopče, iziskujuči stalno učenje i kontinuirano stručno usavršavanje.
Ovakovo stanje uveliko otežava stalni razvoj i promjene informacijske tehnologije koju kroz redovno školovanje nije moguče pratiti. Dok su ranije i po tri generacije stručnjaka radile gotovo na isti način, koristeči istu ili tek modificiranu tehnologiju, današnjoj generaciji predstoji promjena tri a najvjerojatnije i više tehnologija tokom njihova radnog vijeka.
Vjerojatno ni na jednom području društvenih djelatnosti sve ovo nije tako očito i nije izazvalo toliko promjena kao na području bibliotekarstva. Uvodenje kompjutora u biblioteke, odnosno automatizacija svih segmenata bibliotečne djelatnosti izazvala je i neprestalno izaziva pravu lavinu nepre-kidnih novina. Novi hardvvare logično ima za slijed novi softvvare, a ovaj pak nove načine i metode rada. I zbog toga nekad spokojno područje bibliotečne djelatnosti traži stalno nova znanja i vještine, jer znanje zastarjeva kao nikad
Stančin-Rošič, D. Uloga permanentnog obrazovanja u stvaranju i sačuvanju kompe-
tentnosti
ranije. Istraživanja koja su vršena na sveučilištu u Konstanzi pokazuju, da u okviru bibliotekarske struke godišnje zastarjeva čak oko 20 % znanja.
Informacija dominira bibliotekom i prepliče se kroz sve njene segmente, dok u bibliotečnoj tehnologiji prevladava OPAC, CD ROM, mreže i mrežni sustavi.
U takovom okruženju tradicionalna uloga bibliotekara se razvija i mijenja, postaje višeznačajna i zahtjevna, te iziskuje fleksibilnost, nova i dodatna znanja i vještine.
Bibliotekar postaje sve više posrednik izmedu izvora informacija, korisnika informacije i informacijske tehnologije. On je istovremeno i kreator online baza podataka, raznih servisa, stvara nove informacijske produkte, ekspertne sisteme i si. koristeči priton znanja iz drugih područja kao što su tehnike upravljanja, sistemske analize itd., sve u nastojanju da što bolje udovolji raznovrsnim potrebama nove i zahtjevne korisničke zajednice.
Promjena profesionalne uloge i imidža dovela je do toga da se o bibliotekam danas sve više misli i govori u okviru termina informacijski stručnjak.
2 Obrazovanje za struku
Razvoj znanosti i tehnologije s jedne strane i političke i ekonomske promjene sa druge strane, doveli su do povečane potrebe za zapošljavanjem informa-cijkih stručnjaka. Novim potrebama trebale su udovoljiti institucije redov-nog obrazovanja kako povečanim brojem upisanih studenata, tako i prila-godbom nastavnih programa. U večini razvijenih zemalja došlo je do velikih nacionalnih reforma sistema obrazovanja. Nastavni programi su se prvenstveno prilagodavali razvoju znanosti i tehnologije. Taj je proces tokom godina još ubrzan prvenstveno zbog pojave interneta kao globalne mreže i realizacijom ideje o virtualnoj biblioteci. S tvoren je novi pristup obrazovanju bibliotekara sa radikalnim zahvatima u okvirima postoječih kolegija i uvodenjem mnogih sasvirn novih. Nastojalo se stopiti različite aspekte informacijskih i kompjuterskih znanosti i komunikacija i uključiti različite vidove modernih tehnika upravljanja u sadržaj tradicionalnih kolegija na študiju bibliotekarstva. Intenzivno se radilo na povezivanju i interakciji fakulteta ili odsjeka za bibliotekarstvo sa visokoškolskim institucijama za područja kompjuterskih znanosti, upravljanja, komunikacije, poslovne informatike.
Internet je pomogao uspostavi brze i svestrane komunikacije stručnjaka čitavog svijeta. Rapidna razmjena informacija i ideja odstranila je izolaciju nastavnog osoblja, dovela do ujednačavanja nastavnih programa i stimulirala kreiranje novog pristupa predavanjima sa malim timovima studenata,
Knjižnica 41 (1997)2/3
omogučeno korištenjem suvremene tehnologije u obrazovnom procesu. Ove se promjene u velikom dijelu odnose na slobodno učenje na udaljenost (distance independent learning) kao putu razvoja novih auditorija i metoda predavanja. Učenje na udaljenost koristi tehnološki razvoj a za diseminaciju informacija studen tima putem no vili kanala iz informacijskog okruženja dominantna je biblioteka. Novonastala situacija dovodi do stalnog povečanje korištenja elektroničkih dokumenata i servisa.
3 Permanentno obrazovanje
Obrazovanje dobiveno samo kroz sustav školovanja nedostatno je za vrijeme u kojem živimo. Danas je to vidljivije nego ikad ranije, te nam je sasvim jasno želimo li kao stručnjaci raditi i djelovati da nam predstoji stalno učenje i usavršavanje.
Permanentno obrazovanje i nije neka novina. Ono počiva na inovacijskom obrazovanju i učenju učenja, uči čovjeka misliti i stvaralački djelovati. Njegov je cilj povečanje obrazovnog iskustva, a naročito : uvesti nove koncepcije i vještine, proširiti osnovna stručna znanja, osvježiti ili utvrditi neke aspekte profesionalnog znanja, omogučiti pojedincu pregled vlastite pro-fesije kao discipline koja je u stalnoj promjeni.
Dugo vremena na permanentno se obrazovanje gledalo u tijesnoj vezi sa poslom koji čovijek obavlja, u odnosu na želju za napredovanjem. Tokom vremena došlo je do promjena i područje i opseg permanentnog obrazovanja se u meduvremenu promijenio, a oblici obogatili upotrebom nove tehnologije, prvenstveno multimedije i različitih oblika interaktivne tehnologije kojom se mogu simulirati učionice, videokonferencije i slično. Permanentno obrazovanje postaje sve više učenje u smislu otvorenosti za nove ideje, novu okolinu, i pružanje mogučnosti svakoj osobi da ostvari svoj vlastiti prostor u učenju. Kao strategija preživljavanja i opstanka struke, kontinuirano kroz čitav naš profesionalni život, moramo mijenjati naš rad, naše izvore i nas same. U okviru permanentnog obrazovanja ustalila se praksa korištenja otvorenog učenja (open learning) i obrazovanja na udaljenost (distance education ) kao novih oblika stručnog obrazovanja i usavršavanja.
Tehnologija omogučava širok dostup svim oblicima permanentnog obrazovanja ne samo u okviru jedne institucije, jedne zemlje več i šire izmedu zemalja. Time su stvoreni preduvjeti za sveobuhvatnu i široku medunarod-nu suradnju.Razmjenjuju se ideje, programi, metodologije. Poslijednje je desetlječe obilježeno analizama i preispitivanjima postoječih programa, pa su se u središtu interesa stručnjaka širom svijeta našla sadržajno-koncep-cijska i metodološko-didaktička pitanja, te pitanja kvalitete postoječih programa.
Stančin-Rošič, D. Uloga permanentnog obrazovanja u stvaranju i sačuvanju kompe-
tentnosti
Obzirom na političke prilike u svijetu velika se pozornost pridaje pitanjima medunarodnih koordinacija, kooperacija i planiranja. U tom cilju organizir-aju se brojni medunarodni seminari i konferencije.
4 Kompetentnost
Kompetentnost je (prema rječniku stranih riječi) nadležnost, mjerodavnost, djelokrug ili područje u kome neka osoba posjeduje znanja i iskustva. Govoreči u našem kontekstu, u okvirima bibliotekarstva, kompetentan znači osposobljen za odredenu vrstu poslova, mjerodavan, upučen ili vrstan na užem stručnom području.
Posljednjih se godina u našoj struci (u svijetu, ne nažalost kod nas) mnogo istraživalo, raspravljalo i pisalo o kompetentnosti. Povod tome je njen značaj, dobiven porastom važnosti našeg posla. Svjesni smo toga da posljedica jedne krive informacije dobivene od nedovoljno upučenog bibliotekara može dovesti do niza krivih i štetnih odluka. Kompetentnost bibliotečnog osoblja važnija je od drugih zbog njihove uloge posrednika, tutora, skrbnika i distributera informacija.
Istraživanja kompetentnosti išla su u nekoliko smjerova:
1.	istraživalo se što danas zapravo znači biti kompetentan na području bibliotečno informacijskih znanosti
2.	koja su to znanja, vještine i osobine koje mora posjedovati kompetentan bibliotekar
3.	koja su to područja u okviru pojedinog tipa biblioteke koja možemo okarakterizirati kao kompetencije
4.	u čemu je značaj identifikacije kompetencija u nekoj biblioteci
U nizu študija kompetentnost se definira pomoču objedinjenosti triju kom-ponenata: znanja, vještina i stavova na odredenom stručnom području ( Buttlar, Du'Mont / 1 / ) ili kao znanost / sposobnost - u smislu razine poznavanja predmeta, shvačanja, primjene, analize, sinteze i procjene i stava / interesa kao razine koja uključuje iskustvo, reakciju, vrednovanje ( Mahmoodi )
Obzirom da su pod utjecajem tehnoloških inovacija promjene u našoj struci sve veče i sveobuhvatnije, vršena su ispitivanja o potrebama i vrstama bibliotečnog obrazovanja za 21.st. pa su uz tradicionalna znanja i vještine identificirani i novi uvjeti : fleksibilnost, doživotno učenje, tehnološke vještine, marketing, strateško planiranje, upravljanje (Robbins, Liconas )
Knjižnica 41 (1997)2/3
Druga su istraživanja (Woodsworth/ Lester) razvila set kompetencija temel-jenih na potrebama osobina stručnog osoblja u bibliotekama budučnosti. U samom vrhu kompetencija nalazimo vještine planiranja, oblikovanja, razvoja, inplementacije, meduljudskih odnosa.
Najopsežnija istraživanja o područjima kompetencija u bibliotekama različitih tipova izvršili su Buttler i Du'Mont./ 1 /
Prvo istraživanje sprovedeno je 1987. a drugo 1995.godine. Ispitivanjem su došli do ukupno pedeset i devet kompetencija u bibliotekama svih tipova. Vrste kompetencija su varirale izmedu tipova biblioteka, kao i od istraživanja do istraživanja. Naime, neke su se kompetencije tokom vremena ugasle, nove se pojavile.
Identifikacija i razvoj kompetencija od velikog su značaja za pojedince, institucije i čitavu profesiju i to za:
-	profesionalni imidž
-	organizaciju, planiranje i razvoj biblioteke
-	planiranje osoblja u biblioteci
-	osiguranje kvalitetnih služba i servisa
-	stručno obrazovanje na svim razinama
-	permanentno obrazovanje stručnog osoblja
CLENExchange 10 ( 1993 ),2 bilježi čitava izdanja različitih časopisa posvečena kompetentnosti. Kompetentnost i njen razvoj postali su važan elemenat statusa bibliotečne profesije.
5 Zaključak
Ma koliko se obrazovne institucije trudile da korigiraju svoje programe adekvatno razvoju znanosti i tehnologije, postizanjem diplome iz bibliotekarstva stiču se temeljna znanja i vještine, postiže se osnovna osposobljenost za rad. Ulaskom u bibliotečnu djelatnost, u neizbježni pripravnički staž, učinjen je več prvi korak u područje permanentnog obrazovanja.
Na često postavljeno pitanje koliko je bibliotekar na samom početku svoje karijere kompetentan za posao može se odgovoriti samo negativno. Završetkom študija dobivaju se uglavnom ujednačena znanja iz svih područja djelatnosti. Biti mjerodavan, vrstan, na nekom poslu iziskuje više znanja i iskustva, iziskuje mnogo godina pračenja stručne literature i obavl-janja prakse na jednom, odredenom uskom području rada.
Stančin-Rošič, D. Uloga permanentnog obrazovanja u stvaranju i sačuvanju kompe-
tentnosti
Tek završetkom postdiplomskog študija, koji proširuje znanja i iskustva svojom usmjerenošču na uže stručno područje, postaje se mjerodavniji i upučeniji za to područje od ostalih. Mada ni to po meni nije kompetentnost u pravom smislu. Kompetentan je tek onaj koji ima toliko znanja, iskustva i prakse da može imati svoj stav, svoje sagledavanje, svoja rješenja, da je u pravom smislu vrstan i mjerodavan stručnjak.
Iz toga proizlazi da permanentno obrazovanje, kojim se proširuju, produ-bljuju i osuvremenjuju naša znanja i vještine, koje daje temelj za izgradivanje osobnih shvačanja i zauzimanje vlastitih stavova, glavni je čimbenik u stvaranju i sačuvanju naše kompetent nosti.
6 Literatura:
1.	Buttlar, Lois; Du Mont, Rosemary. "Library and Information Science Com-petencies Revisited". Journal of Education for LIS 37(1996)VVinter : 44-62.
2.	Roberts, Judith. "The Story of Distance Education : A Practitioners Perspec-tive". J AS IS 47(1996)11 : 811-816.
3.	Jeapens, Ben. "Sheffild's Learning Centre: more than a library for the twenty first century". The Electronic Library 14(1996)5 : 417-418.
4.	"Libraries Present and Future : the future of library schools". The Electronic Library 14(1996)5 :419-423.
5.	VVeingand, Darlene."Continuing Education and Competencies: VVhose Re-sponsibility?" Journal of Education for LIS 36(1995)1:63-65.
6.	Webb, Renate. "Continuing Education : Mandate or Option"? Journal of Education for LIS 36(1995)3 : 261-264.
7.	Layzell Ward,Patrizia. "Education and Training". Librarianship and Information Work Worldwide. London, 1994 : 223-254.
8.	Haynes, K. J; Dillon,C. "Distance Education: Learning Outcomes, Interac-tion und Attitudes". Journal for Education for LIS 33(1992)1: 35-45.
9.	Ojala, Marydee. "Core Competencies for Special Library Managers of the Future". Special Libraries 84(1993)1:230- 233.
10.	Wood,Kate. "Education and Training". V: British Librarianship and Information mrk 1986-1990. Vol.l. London, 1992 : 208-219.
11.	Hohn, Thomas. "Bibliothekarische Fortbildung in VVandel". Bibliothek : For-schung und Praxis 15(1991)2 :189-233.
12.	Smith, Duncan ; Burgin, Robert. "The Motivation of Professional and Para-professional Librarians for Participating in Continuing Education Program". LISR 13(1991)4 :405-431
13.	Continuing professional education: an IFLA guidebook. Miinchen: K.G.Saur, 1991.
Knjižnica 41 (1997)2/3
14.	Stone, Elizabeth : "The growth of continuing education". Library Trends 35(1986)Winter: 489-513.
15.	VVeingand, Darlene. "Continuing education programs and activities". V: Education for professional librarians. New York : Knovvledge Industry Publi-cations, 1986 : 223-235.
314
POUČEVANJE UPORABE INFORMACIJSKIH SISTEMOV, TEMELJEČE NA POZNAVANJU MENTALNIH MODELOV UPORABNIKOV
Saša Zupanič, Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, Ljubljana
UDK 025.4.036:37
Povzetek
Ena izmed nalog referenčne službe je izobraževanje uporabnikov, torej njihovo uvajanje v uporabo knjižnice in njenih virov. Temelji, na katerih temelji sodobno pojmovanje procesa poučevanja/učenja, se z novimi psihološkimi in pedagoškimi teorijami in spoznanji spreminjajo. Vse bolj se vključujejo tudi v proces poučevanja/učenja uporabe informacijkih sistemov, pri čemer so za knjižnice pomembni zlasti online javno dostopni knjižnični katalogi (OPACi), sistemi za iskanje informacij (IR sistemi) in globalna omrežja.
Z vprašanjem, kako ljudje uporabljajo računalnike (torej z uporabnikovimi mentalnimi in vedenjskimi karakteristikami), se ukvarja posebno interdisciplinarno raziskovalno področje, imenovano 'interakcija človeka z računalnikom' (Human-Computer Interaction - HCI). Študij temelji na treh psiholoških teorijah: teoriji psiholoških (mentalnih, konceptualnih) modelov, teoriji individualnih razlik med uporabniki ter teoriji uporabnikovega vedenja v okolju napak (odkrivanje in popravljanje napak v interakciji z računalnikom).
Zanima nas prva teorija, kije močan pripomoček za razumevanje uporabnikovega načina interakcije z informacijskim sistemom ter posledično za ustrezno koncep-tualizacijo poučevanja uporabe informacijskih sistemov ter njihovega razvoja nasploh.
Ključne besede: mentalni modeli, konceptualni modeli, informacijski sistemi, OPAC, IR sistemi, poučevanje, učenje, izobraževanje uporabnikov, konceptualne inštrukcije, proceduralne inštrukcije
ZUPANIČ, Saša: Mental models and user training. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,315-333
315
Knjižnica 41 (1997)2/3
UDC 025.4.036:37
Summary
One of the functions of the reference service is user training which means teaching users how to use the library and it's information sorces (nowadays mainly computerized systems). While the scientific understanding of teaching/learning process is shifting, changes also affect the methods of user training in libraries.
Human-computer interaction (HCI) is an interdisciplinary and a very active research area vvhich studies how humans use computers - their mental and behavioral characteristics. The application of psychological theories to HCI are especially great on three areas: psychological (mental, conceptual) models, indi-vidual differences, and error behavior.
The mental models theory is povverful tool for understanding the ways in vvhich users interact with an information system. Claims, based on this theory can affect the methods (conceptualization) of user training and the overall design of information systems.
Keywords: mental models, conceptual models, OPAC (online public access cata-logues), information retrieval systems, education, learning, user training, conceptual instructions, procedural instructions
1.Uvod
S hitrim prodorom in razvojem informacijske tehnologije se veča tudi potreba po boljšem poznavanju uporabnikove interakcije z informacijskimi sistemi. Šele na podlagi poznavanja človeških faktorjev, ki vplivajo na interakcijo uporabnika z računalnikom, je namreč možno razvijati in graditi uporabniku prijazne uporabniške vmesnike in sisteme nasploh. Hkrati nam tovrstno znanje nudi tudi osnovo za ustrezno konceptualizacijo poučevanja uporabe informacijskih sistemov.
Z vprašanjem, kako ljudje uporabljajo računalnike (torej z uporabnikovimi mentalnimi in vedenjskimi karakteristikami pri interakciji z računalnikom) se ukvaija posebno, relativno mlado, a hitro razvijajoče se interdisciplinarno raziskovalno področje, ki se je uveljavilo pod različnimi imeni. Omenjamo le najbolj pogoste oznake z njihovimi angleškimi ustrezniki: študij človeških faktorjev (human factors in interactive human-computer dialog/in comput-ing systems), interakcija človeka z računalnikom (man-machine studies, computer-human interaction - CHI, human-computer interaction - HCI), vmesniki med človekom in računalnikom (human-computer interfaces -HCI) /1/. V nadaljevanju bomo uporabljali običajno kratico, HCI. Raziskovalni interes HCI je sicer širši od zgoraj omenjene psihološke perspektive (tako so aktivne raziskovalne teme še razvoj ukaznih/iskalnih jezikov, pro-
Zupanič, S. Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju
mentalnih modelov uporabnikov
gramiranje, grafične reprezentacije, uporaba metod umetne inteligence /2/), vendar nas v pričujočem prispevku zanima zgolj ta. V tovrstne raziskave je vključenih več disciplin: kognitivna psihologija, komunikologija, računalništvo, informatika, bibliotekarstvo, pa tudi lingvistika in pedagogika. V svetu obstajajo profesionalna združenja, ki so med drugimi ustanovila tudi posebne sekcije za HCI. Med najpomembnejšimi so ameriška Association for Computing Machinery Special Interest Group on Computer-Human Inter-action (ACM SIGCHI), angleška Human-Computer Interaction Specialist Group of the British Computer Society ter Human Factors Society /1/. Omenjene sekcije redno organizirajo specialne konference in izdajajo lastne publikacije. Konference SIGCHI se, kot nam bolj znane konference SIGIR, odvijajo enkrat letno izmenično v ZDA in v Evropi. Svoja letna srečanja ima od leta 1956 tudi Human Factors Society, dve leti kasneje so začeli izdajati istoimensko revijo. Nadalje so uveljavljene tudi evropske konference pod imenom HCI - INTERACT. Omenimo še nekaj osnovnih revij za področje HCI: International journal of man-machine studies ter Human factors sta starejši in zato bolj afirmirani, sredi 80. let je začela izhajati revija Human-computer interaction, relevantnih pa je tudi nekaj splošnih informacijskih (Information processing & management, Communications of the ACM) psiholoških (Cognitive psychology, Cognitive science), socioloških in pedagoških revij. Slovenske literature na to temo skorajda ni.
Študij uporabnikov interaktivnih informacijskih sistemov običajno temelji na psiholoških teorijah in metodah, zlasti na spoznanjih kognitivne psihologije in v okviru nje na dominantni informacijsko - procesni paradigmi. Emocionalne komponente uporabnikovega vedenja so zaenkrat redko upoštevane (v to smer se v zadnjem času nagibajo teoretske raziskave avtorice C. Kuhlthau /3/). Uporabljajo se predvsem tri psihološke teorije: teorija mentalnih modelov, teorija individualnih razlik (med uporabniki) in teorija vedenja v okolju napak (error behavior - prepoznavanje in odpravljanje napak v interakciji z računalnikom) /2/. Zanima nas zlasti prva teorija, ki je močan pripomoček za razumevanje uporabnikovega načina interakcije z informacijskim sistemom ter posledično za ustrezno konceptualizacijo poučevanja uporabe informacijskih sistemov ter njihovega razvoja nasploh.
Slovenskemu prostoru opisana tematika ni povsem nova. V okviru načrta raziskovanja uporabnikov COBISS, ki ga je v svojem prispevku na lanskoletnem posvetovanju ZBDS v Čatežu podala skupina raziskovalcev Pivec, Šercar, Flere /4/, je med predlogi naslovov raziskav zapisana tudi tema: 'Pričakovanja in zadovoljstvo uporabnikov ter mentalni model o sistemu COBISS'. Naslov je vsebinsko zelo širok, kar nenazadnje tudi sovpada z raziskovalnimi možnostmi, ki jih nudi poznavanje mentalnih modelov uporabnikov.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Da se v pričujočem prispevku posvečamo zgolj pedagoškim aplikacijam teorije mentalnih in konceptualnih modelov, ni naključje. Aplikativna vrednost takšnega prispevka ima vsaj eno prednost pred prikazom preostalih možnosti, namreč časovno. Zdi se precej verjetno, da slovenske knjižnice, ki kot del svojega delovnega plana izvajajo tudi t.i. bibliografske inštrukcije, v relativno kratkem času izboljšajo svoje poučevalne programe. Pravzaprav to ne pomeni prav nič drugega, kot z analizo preveriti doslej morda intuitivna prepričanja o uporabnikih ter rezultate nato seveda tudi vgraditi v program, mu dati konceptualni model, ki je blizu uporabnikovemu nivoju in njegovim potrebam.
Preostale aplikacije, zlasti tiste, ki so namenjene gradnji k uporabniku usmerjenih informacijskih sistemov (po Ingwersenu user-oriented IR approach ali še celovitejši cognitive IR approach /5/) zahtevajo več dela, zlasti interdisciplinarnega, torej tudi več časa, so pa zato njihovi učinki temeljni in globalni. V R&D sferi je prav mesto uporabnika v konceptualizaciji IR interakcije tisti ključni element, ki je IR raziskovalce razdelil na dva tabora (David Ellis /6/ govori celo o dveh (semi)paradigmah v informacijski znanosti). Oba tabora sta - kot v svetu - prisotna tudi pri nas.
Kognitivna analiza COBISS je že vključena v raziskovalni program IZUM. Ker gre za sistem, ki je v slovenskem prostoru široko uporabljan, upamo, da bo prikazana teoretska osnova prispevala k nadaljnjim prizadevanjem v smeri uporabniku prijaznega informacijskega sistema (zlasti podsistema COBISS/ OPAC).
2. Osnovni koncepti in teorija mentalnih in konceptualnih modelov
Ker bomo ves čas govorili o različnih vrstah in podvrstah modelov, je prav in koristno, da v uvodnih odstavkih najprej jasno definiramo generični izraz model. Po Burtovi in Kinnucanu /1/, ki sta se v ARISTu lotila pregleda informacijskih modelov in tehnik modeliranja za informacijske sisteme, je kakršenkoli model primarno reprezentacija določenega vidika realnosti. Ker pa je model reprezentacija, je le-ta hkrati enak in različen od realnosti, ki jo modelira. Prek lastne oblike in strukture mora model jasno predstaviti in izraziti tako skladnosti kot razhajanja med modelom in realnostjo. Omenjeni sta bili oblika in struktura modela. Z obliko modela pojmujemo kakršenkoli način predstavitve modela, pa naj bo le-ta grafična, proceduralna ali opisna. Struktura modela pa se navezuje na njegovo zgradbo. Model lahko sestoji iz komponent, njihovih medsebojnih povezav in relacij, ki reflektirajo odnose (učinkovanje, omejitve itd.) med posameznimi komponentami modela.
Zupanič, S. Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju
mentalnih modelov uporabnikov
Smisel ali namen gradnje modelov je lahko različen, vendar pa je model v prvi vrsti namenjen komunikaciji oziroma lažjemu razumevanju vidika realnosti ali fenomena, ki ga modelira. Za dosego tega cilja so pogosto potrebna posploševanja in poenostavljanja. Abstraktni ali zelo kompleksni fenomeni lahko za svojo analizo in razlago zahtevajo uporabo analogij ali metafor, ki povečujejo možnosti popolnega razumevanja, predvidevanja in nadzora nad usvojenim znanjem /7/.
Prikaz splošne razlage modela nam dovoljuje, da se počasi približamo modeliranju specifičnega fenomena - interakcije med uporabnikom in informacijskim sistemom. Bralce moramo ob tem ponovno odpeljati na kratko miselno stranpot, ki nam bo razkrila uvrstitev mentalnih in konceptualnih modelov v družini informacijskih modelov. Iz zgornjega stavka je razvidno, da je izraz informacijski model najširši (mimogrede: gre za izraz, ki ga v literaturi redko srečamo; uporabljamo ga torej zgolj kot generičen delovni izraz). Zajema vse vrste modelov kontinuuma uporabnik - informacijski sistem.
Tako se v točki:
-	informacijskega sistema srečamo s podatkovnimi modeli,
-	uporabnika s kognitivnimi modeli in
-	interakcije med njima s konceptualnimi modeli.
Omenjeno klasifikacijo povzemamo po Burtovi in Kinnucanu /1/.
Kognitivni modeli se nadalje delijo na:
-	mentalne modele in
-	modele strukture in organizacije znanja.
Ker je proces iskanja informacij interaktiven proces, med posameznimi vrstami modelov ni in ne sme biti strogih ločnic. Podatkovni modeli se tako bogatijo z izsledki o strukturi in organizaciji človeškega spomina, konceptualni modeli skušajo zmanjšati vrzel med podatkovnimi in kognitivnimi modeli.
Borgmanova, glavna raziskovalka mentalnih modelov v IR in OPAC sistemih, v /2/ uporablja drugačno klasifikacijo za nas zanimivih modelov. Osnovna perspektiva omenjenega preglednega članka je aplikacija psiholoških teorij v HCI, in ena izmed teorij, ki jo podrobneje obravnavale teorija psiholoških modelov. Komparacija z zgornjo klasifikacijo je možna le do določene mere, saj je vsebinski obseg modelov v /2/ ožji kot v /1/ (Borgmanova ne obravnava podatkovnih modelov, čeprav se velik del semantičnih podatkovnih modelov naslanja na izsledke kognitivnih ved, kamor seveda sodi tudi del psihologije). Vendar pa je prekrivajoči se del prav tisti,
Knjižnica 41 (1997)2/3
ki zajema tudi mentalne in konceptualne modele. Tako Borgmanova deli psihološke modele na informacijsko procesne in mentalne, slednjim pa ob bok postavlja še konceptualne modele.
Če bi primerjali uporabo in razumevanje istih izrazov pri več avtorjih, bi bila zmeda še večja. Zato ostajamo pri zgornjih paralelah in prehajamo na lastrto klasifikacijo in definicije tistih modelov, ki sodijo v vsebinski okvir našega izvajanja. Osredotočamo se zgolj na dvoje kategorij in njuni delitvi, in sicer:
-	mentalni modeli: strukturalni in
funkcionalni mentalni modeli
-	konceptualni modeli: abstraktni in
temelječi na metaforah / analogijah.
Na splošno lahko rečemo, da so mentalni modeli tiste vrste modeli, ki se vežejo na uporabnika z neko interno, osebno, verjetno izključno zanj značilno resničnostjo. Konceptualni modeli pa so modeli razvijalcev, raziskovalcev ali učiteljev uporabe informacijskih sistemov. So modeli, ki so implicitno ali eksplicitno posredovani in predstavljeni uporabnikom in vplivajo na gradnjo in razvoj njihovih mentalnih modelov. V naslednjih poglavjih bomo obe vrsti modelov natančneje predstavili.
2.1. Mentalni modeli
Izraz mentalni model je psihološki konstrukt, ki ima v literaturi svoj širši in ožji pomen /1/. V obeh primerih se nanaša na kognitivne strukture. Kognitivne strukture so strukture znanja, sestoječe iz konceptov in kategorij. Določajo dejansko stanje znanja, ki je odvisno od trenutne izobrazbe, izkušenj, ciljev, namenov, želja in pričakovanj posameznika /5/.
Mentalni model v širšem smislu pomeni globalno reprezentacijo oziroma naravo pojasnjevanja ali razumevanja pojavov, stvari, sebe - sveta okoli nas nasploh. Tako naj bi si posameznik za razumevanje vsakega fenomena v svojem mišljenju najprej zgradil 'delovni model' preučevanega fenomena. Podobni koncepti so v kognitivni psihologiji še model sveta, Bartlettova shema, podoba (image) ali znanje o svetu /5/.
Popolnost mentalnih modelov med ljudmi variira glede na trenutne potrebe posameznikov, vendar teoretično gledano mentalni modeli nikoli ne
320
Zupanič, S. Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju
mentalnih modelov uporabnikov
dosežejo dovršenosti. Kognitivne strukture, ki mentalne modele sestavljajo, se namreč v procesu predelave informacij nenehno razvijajo, spreminjajo .
Veliko mentalnih modelov zajema tako reprezentacijo osnov oziroma principov modeliranega fenomena kot tudi sUko ali simulacijo njegovega delovanja ali vedenja.
Mentalni model določa, katere informacije uporabiti in kako jih razumeti. Če določene, sicer relevantne informacije ne vsebuje, je le-ta tudi ob morebitnem dostopu do nje lahko spregledana. Mentalni modeli so torej pomembni za organizacijo in interpretacijo informacij /7/. Ljudje jih uporabljamo v procesu sklepanja oziroma ugibanja, predvidevanja o določenih stanjih, akcijah, ne da bi le-te morali preveriti v realnosti.
Mentalni modeli se razvijajo v procesu učenja. Govorimo o procesu shemati-zacije ali stereotipizacije /7/. Stereotipizacija (utrjevanje česa kot nekaj relativno stalnega) je naravni mentalni proces, ki se odvija pri učenju in sprejemanju odločitev, torej pri razvoju in uporabi hevristike . S pridobivanjem novih znanj in izkušenj se mentalni modeli prečiščujejo oziroma prilagajajo, usklajujejo z realnostjo.
Bolj restriktivna definicija mentalnega modela pa zajema zgolj mentalne reprezentacije fizičnih sistemov, s čimer so mišljene kakršnekoli naprave ah sistemi, kar med drugim zajema tudi informacijske sisteme /1/. Razumevanje mentalnega modela v ožjem smislu zadostuje našim potrebam.
Mentalni model informacijskega sistema je uporabnikova interna reprezen-tacija strukture in relacij med posameznimi funkcijami sistema. Je kvalitativna mentalna simulacija sistema, ki uporabniku omogoča postavljanje in preverjanje hipotez o delovanju sistema (npr. kakšen bo rezultat izvedbe določenega zaporedja akcij), odkrivanje in popravljanje lastnih napak pri krmiljenju sistema ter sledenje trenutni lokaciji oziroma stanju v sistemu. Iz mentalnega modela se razvijejo načini, kako upravljati z informacijskim sistemom /2,16,17/.
1	Predelava (procesiranje) informacij je subjektiven in nadvse dinamičen proces. V idealnem primeru se to kaže v nenehnem spreminjanju mentalnih modelov - dejanskih stanj znanja. Transformacija znanja, ki je posledica dostopa do novih informacij, pa ne prinaša nujno preproste akumulacije konceptov in kategorij, ampak jo lahko razumemo tudi kot rekonstrukcijo obstoječih struktur znanja /5/. Opisana teorija je osnova kognitivnega vidika informacijske in bibliotekarske vede, ki mu od zgodnjih 80. let sledijo teoretiki, kot so Brookes/8/, Belkin/9/, Eltis/6/, Ingwersen/5,10-12/, Wersig /13,14/, Kuhlthauova /3/in drugi.
2	Hevristika ali hevrislično znanje je neformalno empirično znanje, katerega veljavnost potrjujejo izkušnje, je pomemben del znanja eksperta, ki mupoznavanje narave in strukture problema prinaša praktične bližnjice do rešitve. Omogoča torej, da pridemo do zadovoljive, morda celo optimalne rešitve problema hitro in brez nepotrebnega preverjanja drugih možnih rešitev /15/.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Mentalni model informacijskega sistema je lahko abstrakten ali reprezentir-an s subjektivnimi prispodobami, kar uporabniku omogoča, da si na sebi lasten način predstavlja delovanje sistema, to pa mu nadalje olajšuje sprejemanje odločitev med uporabo sistema.
Mentalni modeli so dinamični, nestabilni, trajno nepopolni, pogosto nejasni ali nekonsistentni (pravimo, da so megleni). Lahko so celo neustrezni ali zmotni. Bolj kot na znanstvenih dejstvih pogosto temeljijo na splošnih prepričanjih in predpostavkah, izhajajočih iz neformalnih izkušenj. Temeljijo torej na intuitivnem razumevanju /18/. Dinamičnost mentalnih modelov je lepo vidna v razlikah med izkušenim in neizkušenim uporabnikom informacijskega sistema. Začetnik (neizkušen uporabnik) običajno najprej uporablja nek splošen model računalniškega sistema (stereotip). Z nadaljnjimi interakcijami in dedukcijo postaja ta model vse bolj natančen in prilagojen specifikam določenega informacijskega sistema. Prek mentalnega modela uporabnik odkriva značilnosti iskalnih metod. Ko je prepričan v pravilnost njihovega razumevanja, pravimo, da se jih nauči. Naučene metode iskanja postajajo vse bolj avtomatske, nezavedne, mentalni model uporabnik, ki mu sedaj že lahko rečemo izkušen, uporablja le še v situacijah reševanja novih, prej neznanih problemov ali pri odkrivanju vzrokov napak v iskanju /16/. Raziskavam razlik v obsegu in uporabi znanja med začetniki (novinci) in eksperti se z različnimi nameni veliko posvečajo kognitivni psihologi3.
Mentalne modele delimo na /18/:
-	strukturalne in
-	funkcionalne.
3 Ugotovitve raziskav ekspertnega in začetniškega znanja so pomembne tudi za razvoj ustreznih poučevalnih pristopov. Glavni izsledki so, da je ekspertno znanje specifično ter sestavljeno iz dejstev (deklarativno znanje) in elementarnih fragmentov znanja 'vedeti-kako' (proceduralno znanje). Ekspertno znanje se skozi čas (v procesu postopnega izpopolnjevanja in sestavljanja ekspertize) organizira v učinkovite spominske enote, nekoč naučena elementarna pravila pa lahko potonejo v pozabo. Uporaba znanja zato bolj kot na pravilih temelji na znanih vzorcih ali analogijah, ki pri priklicu iz spomina delujejo kot nekakšen indeks. To ekspertu omogoča hitre in zanesljive rešitve, saj je znanje, uporabljeno pri reševanju problema, omejeno na minimalno in zgolj relevantno zbirko /15/. Ekspertovo razumevanje in reprezentacija problemov torej sloni na prepoznavanju znanih vzorcev, novinec pa se bolj zanaša na površinske značilnosti problemov. Ekspert dojema probleme celovito in v širšem kontekstu lastnega znanja, načrtuje strategije reševanja, prepoznava omejitve, ki ožajo problemski prostor itd., novinec pa se osredotoča na reševanje drobnih podproblemov in izgublja pregled nad celoto. Ekspert je tudi boljši v metakognitivnih strategijah - bolje presoja svoj napredek pri reševanju problemov, evalvira poti reševanja in nadzoruje lasten uspeh oziroma neuspeh. V kapaciteti spomina se ekspert in novinec ne razlikujeta, vendar si ekspert zapomni več informacij s svoje domene kot novinec, kar je posledica bogatega in že zgrajenega specifičnega znanja eksperta /19/.
Zupanič, S. Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju
mentalnih modelov uporabnikov
Strukturalni mentalni model je model tega, kako nekaj deluje. Temelji na predpostavki, da ima uporabnik zgrajen model o strukturi in delovanju sistema. Njegova prednost je, da uporabniku omogoča predvidevanja o učinkih kateregakoli možnega zaporedja izvršenih akcij. Strukturalni mentalni model uporabniku torej omogoča, da razvije oziroma izpelje idejo ali načrt o tem, kako doseči izvršitev večine nalog, ki so v dometu delovanja sistema. Sposobnost predvidevanja je pomembna zlasti v situacijah, ko pride do okvare ali napak pri upravljanju s sistemom. Izgradnja strukturalnega mentalnega modela terja precejšnjo mero napora tako pri učenju modela kot tudi pri njegovi uporabi. Strukturalni mentalni model namreč zahteva organizirano in strukturirano znanje, sestoječe tako iz deklarativnega kot iz proceduralnega znanja4. Običajno temelji na konceptualnem modelu informacijskega sistema.
Funkcionalni mentalni model je model tega, kako nekaj uporabiti. Temelji na podmeni, da ima uporabnik proceduralno znanje o tem, kako sistem uporabljati. Model se razvije iz predhodnega znanja in izkušenj o podobni domeni oziroma sistemu. Funkcionalni mentalni model je kontekstno odvisen, zato se ga je lažje naučiti in uporabljati, vendar pa ni zmožen nuditi odgovorov na nepričakovana vprašanja. Sposobnost uporabnikovega predvidevanja je omejena. Kontekstna odvisnost tudi ne omogoča preprostega prenosa znanja na druge, podobne sisteme.
Mentalni modeli se glede na svojo razvojno stopnjo lahko nahajajo na različnih nivojih dovršenosti. Z razvojem mentalnega modela oziroma s kognitivnimi kontrolnimi strukturami (ali mentalnimi strategijami), ki določajo uporabnikovo interpretacijo informacij ter posledično napredek v razvoju mentalnega modela, seje na IR področju ukvarjal Rasmussen /20/. Podal in tudi praktično uporabil je teorijo trinivojskega mentalnega modela, pri čemer je prvi nivo poimenoval nivo spretnosti, drugi nivo pravil in tretji nivo znanja. (Gre za t.i. SRK (skill-rule-knovvledge) model.) Posamezni nivoji kognitivnih kontrolnih struktur temeljijo na različnih vrstah mentalnih re-prezentacij in dovoljujejo različno stopnjo interpretacije dostopnih informacij. V problemskih situacijah prihaja med nivoji do dinamične in kompleksne interakcije. Nivo spretnosti je nivo, pri katerem prihaja do priklica znanega vzorca iz spomina; je najvišji nivo, saj že samo poznavanje vzorca nudi rešitev problema. Na nivoju pravil je spretnost zavestno nadzirana s pravili, ki jih za svojo rešitev verjetno zahteva problemska situacija. Uporablja se proceduralno znanje (zgoraj smo za takšen model uporabili ime
4 V računalništvu se znanje deli na deklarativno in proceduralno. V filozofiji se za prvo uporablja izraz eksplicitno, za drugo pa prikrito znanje. Deklarativno znanje je znanje o dejstvih. ]e eksplicitno in ga zlahka izrazimo, saj odgovarja na vprašanja 'Kaj?', 'Kdo?', 'Kje?'. Proceduralno znanje pa je znanje o postopkih in odgovarja na vprašanje 'Kako?'. ]e bolj prikrito in ga težje izrazimo, čeprav ga zlahka uporabimo. Proceduralno znanje je osnova različnih psihomotoričnih in kognitivnih spretnosti. Pomembno je, ker je vmesni člen med kognicijo in akcijo /19/.
Knjižnica 41 (1997)2/3
funkcionalni model), medtem ko se na nivoju znanja uporablja deklarativno znanje, iz katerega se da izpeljati ustrezna pravila. Poznavanje nivoja mentalnega modela je osnova določanja uporabnikove sposobnosti interakcije z informacijskim sistemom.
2.2. Konceptualni modeli
Konceptualni model je model informacijskega sistema, ki ga uporabniku implicitno ali eksplicitno ponudi razvijalec, raziskovalec ali učitelj uporabe sistema. Njegov namen je predstaviti lastnosti delovanja sistema na način, ki je uporabniku razumljiv in blizu. Konceptualni model ni nujno natančen model sistema, mora pa biti konsistenten in čim bolj preprost /17/.
Konceptualni model je lahko osnova mentalnega modela, vendar ni nujno enak. Razlika med konceptualnim in mentalnim modelom je pomembna, čeprav v literaturi ni vedno jasno izražena. Uporabniku je lahko predstavljen nek konceptualni model, kaj bo izluščil iz tega modela in kaj vgradil v svoj mentalni model, pa je odvisno od uporabnikovega stanja znanja. Predvideva se, da je razvoj mentalnega modela naraven proces, do katerega pride ne glede na to, ali je uporabniku eksplicitno podan konceptualni model informacijskega sistema ali ne /2/.
Konceptualni modeli so lahko tudi osnova poučevalnih programov /17/. Lahko so abstraktni ali temelječi na analogijah oziroma metaforah. Velika raziskovalna pozornost je posvečena lastnostim dobrih konceptualnih modelov /1, 2, 18/. Se posebej je v tej zvezi poudarek na metaforah/analogijah, saj se ljudje novih stvari običajno učimo prek njih oziroma je učenje z njihovo pomočjo lažje in bolj učinkovito.
Izraza metafora in analogija sta, kot že več izrazov doslej, kočljive narave. Nekateri avtorji s področja HCI uporabljajo zgolj enega izmed njiju /18/, drugi ju obravnavajo sinonimno /2/, tretji poskušajo bolj ali manj uspešno definirati razlike med njima /1/. Najprej podajamo razlago obeh tujk grškega porekla.
Beseda metafora pomeni prenos, podoba; na primer: prenos besede z enega predmeta na drugega zaradi neke zunanje podobnosti. Analogija pa pomeni podobnost, naliko, skladnost, enakost, ujemanje, izenačevanje, istovrstnost /21/. Razlagi - vsaj nam - ne ponujata bistvenih razlik. Intuitivno povezujemo metaforo bolj z umetniškim izražanjem, analogijo pa z razumom, kar pa seveda še ne pomeni naše dokončne in kontekstu ustrezne opredelitve. Našo intuicijo potrjuje /1/, kjer se avtorja v kontekstu modeliranja informacijskih sistemov zavzemata za uporabo besede analogija s pojasnilom, da ljudje običajno razumejo metaforo kot književni ali literarni izrazni pripo-
Zupanič, S. Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju
mentalnih modelov uporabnikov
moček in ne kot učno (predstavitveno) metodo. Metafora naj bi opisovala koncept z referenco za neenake ali malo podobne koncepte, analogija pa z referenco za določene lastnosti, vidike podobnih konceptov. Kljub zavedanju opisanih razlik, se avtorja odločita za uporabo obeh terminov, pri čemer oba pomenita sklicevanje na katerikoli koncept z izjemo modeliranega koncepta.
Zanimiva je nadalje tudi ena izmed uporab v /2/, kjer je metafora za sistem enačena s konceptualnim modelom. Sicer običajno govorimo, da konceptualni model lahko temelji na metafori, ni pa to nujno. Sinonimija je torej la delno relevantna. Učbenik za HCI /18/ uporablja le izraz metafora, kar je po predpostavki, da naj bi učbeniki uporabljali utrjeno in standardizirano terminologijo, splošno privzet termin. Praksa večine mladih raziskovalnih domen pa kaže, da je terminološka zmeda inherenten pojav otroških raziskovalnih obdobij, zato je pri takšnih domenah terminološkim razlagam običajno posvečenega več prostora. Bralcem pač ne preostane drugega, kot da se z omenjenim dejstvom sprijaznijo, pa čeprav jim lahko zgornje izvajanje izzveni kot izgubljanje v podrobnostih. Ce hočemo - vsaj v terminološkem smislu - ostati blizu avtorjem, kijih citiramo, imamo sedaj na razpolago tri izraze: metafora, analogija, konceptualni model. Slednji iz že znanih razlogov odpade. Ker nam je najbolj blizu, in ker je tudi najmanj restriktivna, se tudi sami opredeljujemo za uporabo po viru /1/. Torej: metafora in analogija sta v sinonimnem odnosu, obe se sklicujeta na katerikoli koncept z izjemo modeliranega koncepta.
Metafore/analogije so v kontekstu modeliranja informacijskih sistemov lahko /18/:
-	verbalne,
-	virtualne ali
-	sestavljene.
Verbalne metafore so opisne in so koristen pripomoček za podporo uporabniku pri začetnem dojemanju in razumevanju sistema (npr. pomoč med delom).
Virtualne metafore so elektronski nadomestki fizičnih objektov oziroma njihove grafične reprezentacije. Dober primer so ikone, ki s prikazom določenih objektov intuitivno kažejo na izvajanje ustreznih akcij. Za razliko od verbalnih metafor so virtualne metafore del uporabniškega vmesnika. Uporabnik na osnovi metafore razvije mentalni model sistema, ki je bliže svetu metafore kot formalnemu znanju o tem, kako sistem deluje. Metafora je model, ki se ga uporabnik nauči in se ne uporablja kot osnova za izpeljavo in razvoj novega mentalnega modela drugega sistema. Virtualne metafore prispevajo zlasti k razvoju funkcionalnih in manj strukturalnih mentalnih modelov, saj se ne osredotočajo na strukturo in delovanje sistema.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Kot že ime pove, so sestavljene metafore namenjene reprezentaciji kompleksnejših objektov oziroma predvsem funkcij sistema. Gre za prikaz funkcij, ki običajno presegajo neelektronsko (ročno) izvedbo neke naloge. Primeri sestavljenih metafor so menuji, okna, roloji. Kognitivni vpliv sestavljenih metafor na uporabnika je razvoj multiplih mentalnih modelov.
Meja med dobro in slabo metaforo/analogijo ni vedno jasna, zato so potrebna številna testiranja njihovih kognitivnih učinkov na uporabnike. Dobre metafore naj bi se v osnovi držale naslednjih vodil /18, 2/:
-	upoštevati morajo uporabnikova pričakovanja o relacijah med različnimi objekti v sistemu,
-	biti morajo usklajene z načinom dejanskega delovanja sistema, nujno je torej popolno razumevanje funkcij sistema,
-	upoštevati morajo upravičene in najbolj verjetne domneve o določenih vidikih sistema, ki jih uporabnik zelo verjetno ne bo razumel,
-	upoštevati morajo različne subjektivne in emocionalne vplive (pomembno zlasti pri raznih grafičnih reprezentacijah),
-	ob prvi uvedbi metafore mora biti jasno povedano, da le-ta ni idealna reprezentacija sistema,
-	v času učenja uporabe sistema lahko metafora izgubi svoj pomen, česar se mora uporabnik zavedati.
Naštete smernice so domneve, ki zaenkrat v praksi še niso splošno potrjene /2/.
Raziskave /cf. 1/ so pokazale, da je učenje z metaforami ali analogijami uspešno še zlasti, če lahko učenec primerja poučevani sistem s sistemom, ki ga že pozna. S povečevanjem razumevanja se lahko dodajajo nove metafore, ki razlagajo nove lastnosti ali funkcije informacijskega sistema. Mentalni model se tako bogati in lahko sestoji iz več sestavljenih metafor in simula-cijskih analogij. Razumevanje snovi je iterativni proces, ki v postopnem prilagajanju in razvijanju zaporednih mentalnih modelov dosega vse globlji vpogled v snov in njeno razumevanje. Znanje in pomen se gradita postopno, začenši s trenutnim stanjem znanja posameznika.
Obstajajo tudi avtorji /cf. 1, 2/, ki svarijo pred uporabo metafor/analogij, češ da nobena neračunalniška metafora/analogija ni dovolj močna za re-prezentacijo vse bolj kompleksnih funkcij informacijskih sistemov. Obstaja namreč velika mera tveganja, da pri uporabniku pride do nepravilnega prenosa pomena, do neustrezne interpretacije (slabe) analogije. Če pa ima metafora/analogija dovolj velik pomenski razpon, da razloži razlike glede na modeliran sistem, pa nekako izgubi svojo vrednost in postane odvečna. Borgmanova /2/ je tako na primer za OPAC ugotovila, da analogija z listkovnim katalogom pri uporabnikih ne prispeva k večjemu razumevanju.
Zupanič, S. Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju
mentalnih modelov uporabnikov
Ti avtorji dajejo zato prednost abstraktnim konceptualnim modelom in grafičnim reprezentacijam - drevesnim ali mrežnim diagramom, ki posnemajo strukturo znanaja, značilno za uporabnika.
3. Kognitivni pristop v poučevanju
Preden preidemo na aplikacijo teorije mentalnih modelov na poučevanje/učenje uporabe informacijskih sistemov, podajamo osnovo kognitivnega pristopa v poučevanju. Pri tem se naslanjamo na vir /22/. Že ime pristopa nam pove, da išče nov pogled na poučevanje/učenje svojo bazo v kognitivni psihologiji.
Do tesnejšega sodelovanja med psihologijo in edukacijo je prišlo po drugi svetovni vojni. Vendar pa so bile raziskave sprva omejene predvsem na preučevanje učenja v laboratorijih, tako kompleksno dejavnost, kot je učenje in poučevanje v razredu, pa uspeva psihologiji pojasnjevati šele v zadnjih desetletjih. Velik del zaslug za razumevanje mehanizmov, ki prispevajo k usvajanju kakovostnega znanja ter k razvoju sposobnosti in spretnosti, imata zlasti kognitivna psihologija in kognitivna znanost v celoti. Upoštevanje spoznanj o človeški kogniciji lahko bistveno izboljša proces poučevanja/učenja (dejavnost učiteljev, načrtovanje učnih programov, didaktičnih pripomočkov itd.).
Prevladujoča teorija učenja je danes konstruktivistična teorija /22/. Ta za razliko od tradicionalnega pojmovanja učenja, ki zagovarja tezo o neposrednem prenosu informacij, pojmuje učenje kot proces konstruiranja novega znanja na osnovi obstoječega znanja. Konstruktivna mentalna aktivnost naj bi bila temeljni vidik človekovega delovanja, iz česar izhaja, da je učenje uspešno le, če v tem procesu učenec aktivno sodeluje. Učenje (učinkovito usvajanje znanja) pa ni le konstruktiven in kumulativen proces, ampak tudi samo-usmerjajoč, k cilju orientiran, umeščen v situacijo, sodelovalen in individualno različen proces gradnje znanja in pomena.
Kljub določenim različnim pogledom raziskovalcev procesa poučevanja/učenja, se med njimi pojavljajo principi, ki so široko sprejeti. Oglejmo si jih /22/:
-	Do učenja pride ob učenčevi aktivni udeležbi v lastni konstrukciji znanja, pri čemer je pomembna tudi interakcija s socialnim in fizičnim okoljem.
-	Tako učenec kot učitelj imata že lastne koncepte o pojavih in ne izhajata iz ničelne točke znanja. Ti koncepti (mentalni modeli) niso nujno pravilni.
-	Sposobnosti spoznavanja lastnega spoznavanja in usmerjanje tega spoznavnega procesa (imenujemo jih metakognitivne sposobnosti) so v procesu učenja zelo pomembne. Gre za višje izvršilne in kontrolne funkcije
Knjižnica 41 (1997)2/3
kognicije, ki vključujejo načrtovanje, spremljanje, vrednotenje in usmerjanje lastnega procesa učenja.
-	Učenje je socialna aktivnost; odvisno je od konteksta, v katerem poteka. Sodelovalno učenje lahko prispeva k učinkovitosti usvajanja znanja.
-	Narava kognitivnih, motivacijskih in čustvenih dejavnikov pri učenju je interaktivna, zato je potrebno celostno razumevanje procesa poučevanja/ učenja.
-	Učenje je individualno različen proces gradnje znanja in pomena. Posamezniki se razlikujejo v svojih kognitivnih (in učnih) stilih. Od tod ideja o personaliziranem poučevanju.
Naštete principe kaže upoštevati tudi pri načrtovanju učnih programov, ki
jih za svoje uporabnike pripravljajo in izvajajo knjižnice.
3.1. Učenje in poučevanje uporabe informacijskih sistemov
Teorija mentalnih in konceptualnih modelov je močan pripomoček za razumevanje uporabnikovega načina interakcije z informacijskim sistemom ter posledično za ustrezno konceptualizacijo poučevanja uporabe informacijskih sistemov ter njihovega razvoja nasploh.
Zanimajo nas zlasti odgovori na naslednja raziskovalna vprašanja /16/:
-	Kako in kdaj pride do izgradnje mentalnega modela?
-	Ali uporabnik razvije mentalni model informacijskega sistema ne glede na okoliščine (ga nekako izpelje iz lastnega znanja in izkušenj) ali le v primeru, da mu je konceptualni model sistema predstavljen v procesu poučevanja/učenja uporabe sistema?
-	Ali in kako se uporabnikova aktivnost spremeni pod vplivom mentalnega modela?
Ugotovitve tovrstnih raziskav so kontradiktorne. Nekateri rezultati govorijo v prid dejstvu, da uporabnik, ki mu ni posredovan nikakršen model sistema (običajno to tudi pomeni, da ni bil deležen nikakršnega formalnega poučevanja), le s težavo ali pa sploh ne izpelje lastnega mentalnega modela sistema /17/. Drugi kažejo na to, da uporabnik ob odsotnosti konceptualnega modela izpelje mentalni model sistema, in sicer prek opažanj o delovanju sistema pri interakciji z njim. Verjetnost, da je model nepravilen, je v tem primeru precejšnja. Do izgradnje neustreznega mentalnega modela pa lahko
O O O Pride tudi' če je uporabniku podan konceptualni model informacijskega OZO sistema.
Zupanič, S. Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju
mentalnih modelov uporabnikov
3.1.1. Konceptualne vs. proceduralne inštrukcije
Poučevanje uporabe informacijskih sistemov lahko temelji na /16/:
-	konceptualnih ali
-	proceduralnih inštrukcijah.
Za prvo metodo je značilno, da poučevanje temelji na konceptualnem modelu sistema (splošen opis sistema, metod, na katerih temeljijo posamezne funkcije sistema, njihovih medsebojnih relacij itd.), ki prispeva k izgradnji strukturalnega mentalnega modela.
Proceduralna učna metoda pa podpira izgradnjo funkcionalnega mentalnega modela. Metoda 'korak za korakom', kakor tudi imenujemo proceduralno poučevanje, je enciklopedične narave in zajema napotke v obliki:
Da dobiš X, izvedi akciji Y in Z!
Pri poučevanju, ki temelji na konceptualnem modelu, lahko učenec po potrebi razvija lastne metode krmiljenja sistema, sicer pa je njegova pozornost v glavnem usmerjena v memoriranje možnih primerov in zaporedij ukazov /2/. Predlog, da naj bi gradnja in razvoj informacijskih sistemov, kot tudi programi poučevanja njihove uporabe sloneli na konsistentnih, strukturalno preprostih in lahko razumljivih konceptualnih modelih, izhaja prav iz zgornjega argumenta. Verjetno bi se s tem povečala tudi uporaba interaktivnih informacijskih sistemov.
Empirično preverjanje kvalitete konceptualnih modelov je precej zapletena zadeva. Več raziskav se zato osredotoča na primerjalne analize učne uspešnosti skupin uporabnikov, ki so jih poučevali s konceptualnimi inštrukcijami in skupin, ki so se učile uporabljati sistem s proceduralnimi napotki. Rezultati v določenih pogledih govorijo v prid konceptualnemu poučevanju. Proceduralne inštrukcije za razliko od konceptualnih na primer ne prinašajo integracije usvojenega znanja; učenci so sposobni izvesti posamezne naloge, vendar pa le-teh ne znajo povezati s sorodnimi nalogami in tudi ne razložiti, kako je sistem prišel do določenega rezultata, zaključka /2/.
Raziskave so nadalje pokazale, da je uspeh posamezne učne metode močno odvisen predvsem od tipa nalog, ki jih uporabnik izvaja. Tako velja sledeče (glej Tabelo 1) /2,16/:
329
Knjižnica 41 (1997)2/3
tip naloge	tip inštrukcij	
rutinske in preproste naloge	KI +	PI +
nove in kompleksne naloge	KI +	PI-
odkrivanje napak	KI +	PI-
izogibanje napakam	KI +	PI-
legenda:
KI = konceptualne inštrukcije PI = proceduralne inštrukcije + = dobro
- = slabše
Tabela 1: Uspešnost konceptualnih vs. proceduralnih inštrukcij glede na tip naloge.
Uspešnost proceduralnih inštrukcij se po prikazanih izsledkih lahko kosa z uspešnostjo konceptualnih inštrukcij le pri preprostih in rutinskih nalogah, sicer pa ne. Vendar pa zaradi premajhnega števila testiranj zaenkrat še ni dovolj dokazov, ki bi dokončno potrdili superiornost konceptualnega poučevanja.
Zastaviti sije treba tudi vprašanje o razlikah med tipi uporabnikov. Verjetno mora poučevanje informacijskih posrednikov temeljiti na popolnejših konceptualnih modelih kot poučevanje končnih uporabnikov. Pri informacijskem posredniku pogosto prihaja do interferenčnega učinka zaradi dela z več informacijskimi sistemi, ki uporabljajo različne ukazne in iskalne jezike. Do zmede lahko pride tudi pri končnem uporabniku, pač glede na to, v kolikšni meri je njegov začetni mentalni model sistema usklajen s posredovanim konceptualnim modelom /2/. Pred začetkom poučevanja bibilo torej koristno preveriti trenutni mentalni model uporabnika in na njegovi osnovi zgraditi konceptualni model sistema. Praktično je to na individualnem nivoju precej neizvedljiva naloga, saj imamo opravka s toliko različnimi mentalnimi modeli, kolikor je v skupini učencev. Med slednjimi namreč prihaja do razlik v poznavanju informacijskih sistemov nasploh in v njihovih potrebah ter namenih /2,16/. Obstaja pa druga pot rešitve problema: zbrati relativno homogeno skupino uporabnikov glede na različne variable (glede informacijskega predznanja npr. čisti začetniki, začetniki - poznavalci drugih informacijskih sistemov, izkušeni uporabniki, eksperti - informacijski posredniki; glede potreb in namenov npr. občasno/redno iskanje ali avtorsko/vsebinsko iskanje itd.) ter prilagoditi konceptualni model poučevanja osnovnim prepoznanim konstantam.
Praktična izvedba opisane analize je stvar posamezne knjižnice, za primerjavo pa ob zaključku podajamo še nekaj tovrstnih poskusov iz tujine. Dimi-
Zupanič, S. Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju
mentalnih modelov uporabnikov
troffova /17/ je z intervjuji prišla do rezultatov o nivoju kompetence v analizo vključenih uporabnikov ter jih na tej podlagi kategorizirala v štiri skupine (4 nivoji dovršenosti mentalnega modela bibliografskega IR sistema). Namen analize je bil potrditi hipotezo o korekciji med dovršenostjo mentalnega modela in uporabnikovo iskalno uspešnostjo. Vnaprej pripravljene testne iskalne zahteve, beleženje poizvedb s transakcijskimi log datotekami ter njihova analiza so nadalje tudi pokazali korekcijo prej omenjenih elementov s številom in tipom napak uporabnika v interakciji s sistemom. Dimitroffova se žal ni osredotočila na pedagoške aplikacije teorije mentalnih modelov. Več avtorjev se je ukvarjalo z uporabo in poučevanjem uporabe OPACov ter po večini v svojih analizah uporabljalo kombinacijo raziskovalne metodologije transakcijskih log datotek in anket (ali popolnejših vplašalnikov, poročil o zadovoljstvu z iskalnimi rezultati) (glej članka /23, 24/).
Zaključek (apel)
Z razvojem uporabniških vmesnikov (kamor po široki definiciji sodi vse, s čimer se uporabnik sreča na fizičnem, zaznavnem ali konceptualnem nivoju uporabe informacijskega sistema /16/) in informacijskih sistemov nasploh se v osnovi (programski nivo) ukvarjajo računalniški mojstri. Isto velja za del informacijskih sistemov, apliciranih izključno ali delno na knjižnice (OPACi, podatkovne zbirke, omrežja). Že nekaj desetletij lahko v bibliotekarski in informacijski literaturi sledimo nenehnim poudarkom, kako pomembna je povezava teoretičnih in aplikativnih, vse pogosteje zelo interdisciplinarno usmerjenih raziskovalnih izsledkov s širšo prakso. Do te povezave do določene mere seveda tudi prihaja.
Slovenski bibliotekarski prostor (kamor prištevamo vse, ki se kakor koli ukvarjajo s knjižnicami in znanstvenim informiranjem) je majhen, o kritični masi - tako nujnem elementu nadzora in spodbude za raziskovalno delo -skorajda ne moremo govoriti. Žal še vedno ugotavljamo, da je konsenz o delitvi skupne poti knjižničarjev, informatikov, programerjev itd. bolj navidezen kot ne. Ze hiter vpogled v delitev dela nam razkrije pravo sliko. Ker vemo, kako poteka sodelovanje v svetu, žalujemo za izgubljenimi leti neplodne konfrontacije pri nas. In ker smo ljudje, ki jih po Trstenjaku od živali med drugim loči tudi upanje, še vedno upamo; upamo v dobrobit vseh, še zlasti naših uporabnikov.
331
Knjižnica 41 (1997)2/3
332
Literatura
1.	Burt, P.Vv Kinnucan, M.T. "Information models and modeling techniques for information systems". ARIST, 25(1990): 175-208
2.	Borgman, C.L. "Psychological research in human-eomputer interaction". ARIST, 19(1984): 33-63
3.	Kuhlthau, C.C. "A princip le of uncertainty for information seeking". Journal of documentation, 49(1993)4 : 339-355
4.	Pivec, F., Šercar, T., Flere, S. "Pristop k longitudinalnemu študiju uporabnikov COBISS". Knjižnica, 40(1996)3/4 : 65-78
5.	Ingvversen, P. Information retrieval interaction. London : Taylor Graham, 1992
6.	Ellis, D. "The physical and cognitive paradigms in information retrieval research". Journal of documentation, 48(1992)1 : 45-64
7.	URL: http://www.busn.ucok.edu/inf_int/paradigm.html, citirano julija 1997
8.	Brookes, B.C. "The foundations of information science : part I, philosophical aspects". Journal of information science. 6(1980)2 :125-133
9.	Belkin, N.J. "The cognitive viewpoint in information science". Journal of information science. 16(1990)1:11-15
10.	Ingvversen, P. "Cognitive analysis and the role of the intermediary in information retrieval". V: Daviš, R.: Intelligent infonnation systems. Chishester : Ellis Horvvood Limited, 1986 : 206-237
11.	Ingwersen, P. "Search procedures in the library - analysed from the cognitive point of vievv". Journal of documentation, 38(1982)3 :165-191
12.	Ingvversen, P, Willett, P. "An introduction to algorithmic and cognitive ap-proaches for information retrieval". Libri, 45(1995)3 :160-177
13.	Wersig, G., VVindel, G. "Information science needs a theory of information actions". Social science information studies, (1985)5 :11-23
14.	Wersig, G. "Information science : the study of postmodern knovvledge usage". Information processing & management, 29(1993)2: 229-239
15.	Zupanič, S. Sistemi, osnovani na znanju na področju shranjevanja in iskanja infor- macij. Diplomska naloga. Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1994
16.	Borgman, C.L. "Mental models : ways of looking at a system : training users with mental models can improve performance". ASIS bulletin, (1982)12: 38-39
17.	Dimitroff, A. "Mental models theory and search outcome in a bibliog-raphic retrieval system". Librarv and information science research, 14(1992)2 : 141-156
18.	URL: http://base.yonsei.ac.kr/(jinwoo/class/hci/note/lecture9.html, citirano julija 1997
Zupanič, S. Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju
mentalnih modelov uporabnikov
19.	Tancig, S. "Proceduralno znanje". V: Zbornik 2. slovenskega foruma o kog7iitiv-nih znanostih. Ljubljana : Slovenska znanstvena fondacija, v tisku
20.	Rasmussen, J. Cognitive engineering approaches to the design of information systems. Invited paper presented at ACM SIGIR '92,15th International conference on R&D in information retrieval. Kopenhagen : Royal school of librarianship, 1992
21.	Bunc, S. Slovar tujk. Maribor : Založba Obzorja, 1987
22.	Piciga, D. "Nekateri prispevki kognitivne psihologije k področju iskanja in uporabe informacij". V: Zbornik ob desetletnici visokošolskega študija bibliotekarstva. Ljubljana : Filozofska fakulteta, v tisku
23.	VVallace, P.M. "How do patrons search the online catalog when no one's looking? : transaction log analysis and implications for bibliographic in-struction and system design". RQ, 33(1993)2 : 239-252
24.	Thompson, D.M., Pask, J., Peterson, B. "Online public access catalogs and user instruction". RQ, 34(1994)2 :191-200
333
Občina piraN
COMUNE DI PIRANO
KNJIŽNIČARJI IN RAZVOJ INFORMACIJSKIH TEHNOLOGIJ
LIBRARIANS AND THE DEVELOPMENT OF INFORMATION TECHNOLOGV
PREDSTAVITEV MEDICINSKIH VIROV NA WWW
mag,, dr.med, Anamarija Rožič-Hristovski, Sonja Pogačnik, Boža Oberč, Centralna medicinska knjižnica MF, Ljubljana in Ljupčo Todorovski, Inštitut za biomedicinsko informatiko MF, Ljubljana
UDK 61:027.7:681.3.06
Povzetek
Knjižničarji se srečujejo z vedno novimi izzivi, ki jih ponuja razvoj informacijskih tehnologij. Tudi v medicini je vse več informacijskih virov, ki zajemajo bibliografske, tekstovne baze ter razne priročnike in učbenike.Ti so dostopni na različnih računalniških medijih. Naloga knjižničarja je, da raziskovalcem, zdravstvenim delavcem in študentom digitalno knjižnico čim bolje predstavi, tako da se bodo seznanili z razpoložljivimi viri in med njimi izbrali za svoj problem najustreznejšega. Tako se je Centralna medicinska knjižnica (CMK) odločila, da v okviru svoje domače strani poleg storitev nazorno predstavi vire dostopne preko lokalnega omrežja in lokalno ter tudi pomembnejše medicinske vire na Internetu.
Ključne besede: domače strani, Internet, medicinski viri, medicinske knjižnice
UDC 61:027.7:681.3.06
Summary
Librarians are confronted vvith nevv challanges offered by currently developing information technologies. There are more and more information sources in medicine that comprise bibliographic and textual databases, various books and textbooks. These are available on different computer media. The task of librarians is to introduce scientists, health care professionals and students to digital library and present ali available sources, so that they can choose the proper solution for their information needs. CMK has decided to design a home page to present its services and even more medical information resources accessible locally, on the local netvvork and on the Internet.
Key vvords: homepages, Internet, medical resources, medical libraries
ROŽIČ-HRISTOVSKI, Anamarija /et. al./: Medical resources presentation on WWW. Knjižnica, Ljubljana 41(1997)2/3, 337-345
337
Knjižnica 41 (1997)2/3
Uvod
Prihod novih računalniških tehnologij je spremenil način delovanja knjižnic in vlogo knjižničarjev. Prodor elektronskih virov, ki nudijo večpredstavnost, interaktivni dostop in večjo ažurnost od tiskanih, vpliva na naloge tradicionalnih referenčnih služb. Tudi medicinske knjižnice sprejemajo novosti računalniške tehnologije in jih vključujejo v svoje dejavnosti. Pojav Interneta je močno razširil možnosti dostopa do informacijskih virov preko računalnika. Med orodji Interneta se najhitreje razvija VVorld Wide VVeb (WWW), ki je prijazen do uporabnika in podpira večpredstavnost, kar omogoča prikazovanje teksta, grafike, videa in poslušanje zvoka. S svojimi možnostmi omogoča knjižnicam, da od zagotavljanja informacij na zahtevo preidejo k aktivni diseminaciji informacij s pomočjo objavljanja na Internetu (Ban-dyopadhyay,1997:67, Clyde, 1996:549).
Medicinske knjižnice imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju točnih in ažurnih informacij za izvajanje zdravstvenega varstva in medicinsko raziskovanje. Pomemben del uporabnikov medicinskih knjižnic so zdravstveni delavci, ki za pravilno klinično odločanje potrebujejo hitre in natančne informacije. Nove možnosti nudijo različni računalniški viri npr. baze podatkov, dostopne online ali na zgoščenkah, v zadnjem času pa še posebej viri na Internetu. Ti vključujejo številne baze podatkov, elektronske revije in časopise, oglasne deske, podatkovne arhive, kataloge medicinskih knjižnic, sezname mednarodnih zdravstvenih organizacij in elektronske konference.Poleg tega Internet omogoča tudi zagotavljanje dokumentov in dis-eminacijo informacij po svetu (Bandyopadhyay,1997:67).
Internet in še posebej njegovi večpredstavni viri na WWW v svoji zasnovi ne podpirajo organizirane objave in iskanja informacij, kot ga knjižnice.To skladišče informacij ne vsebuje le knjig in člankov, ampak tudi številne neobdelane znanstvene podatke, menuje, oglase, video in zvočne posnetke in prepise pogovorov. Tako svetovno omrežje še ni digitalna knjižnica in bo ob taki rasti kmalu potrebovalo nekaj podobnega tradicionalnim knjižničnim službam za organizacijo, dostop in shranjevanje mrežnih informacij. Danes sicer obstajajo številni servisi, ki avtomatsko indeksirajo vire na Internetu in omogočajo iskanje po njih. Vendar tak pristop pri iskanju pogosto usmerja na številne neustrezne naslove in hkrati izpušča mesta s pomembnimi informacijami (Lynch,1997:44).
Medicinski strokovnjaki in raziskovalci vse bolj sledijo možnostim, ki jih prinašajo viri na Internetu. Vendar je iskanje ob vedno večji ponudbi informacij pogosto zamudno in le delno uspešno. Zato se z velikimi pričakovanji obračajo na medicinske knjižnice in druge strokovne službe. Le-te se zavedajo, da lahko s svojo predstavitvijo v okviru domače strani na WWW izboljšajo ponudbo storitev, kakovost informiranosti svojih uporabnikov in
Rožič-Hristovski, A. Predstavitev medicinskih virov na WWW
razširijo dostop do različnih informacijskih virov. Tako ima strokovnjak ali raziskovalec možnost, da velik del svojih informacijskih potreb uresniči za svojo delovno mizo.
Številne knjižnice so postavile svoje domače strani z različnimi nameni in cilji. Nekatere so se odločile le za kratko predstavitev, druge pa za obsežen prikaz storitev in dejavnosti z možnostjo dostopa do različnih baz podatkov in orodij za iskanje (Clyde,1996:549, Biddiscombe,1997:59).
Centralna medicinska knjižnica (CMK) je najpomembnejša knjižnica za področje biomedicine v Sloveniji. Med uporabniki so tudi številni zdravstveni delavci, ki za uspešno klinično delo potrebujejo hitre in natančne informacije. Zato smo se odločili, da v okviru domače strani poleg splošnih informacij in storitev izčrpno predstavimo informacijske vire dostopne v CMK, v Komunikacijsko informacijski mreži Medicinske fakultete (KIMMF) in na Internetu.
Postavitev domače strani
Cilj postavitve domače strani CMK je bil, da bi uporabniki lahko na enem mestu dobili čim več potrebnih informacij o delovanju in storitvah CMK ter dostopnih informacijskih virih. Želeli smo tudi, da bi bila predstavitev na oko privlačna in čim bolj funkcionalna.
Celotna domača stran ima enotno grafično podobo. Za boljšo nazornost in intuitivnejšo uporabo smo grafično oblikovali naslovno stran, prvi dve ravni menujev in ozadje. Večjo funkcionalnost smo dosegli z uvedbo menijev in hiperteksta ter uporabo dveh okvirjev, ki sta med seboj v posameznem meniju neodvisna: levi prikazuje možnosti izbire v določenem meniju, desni pa aktivni tekst. Vsak zase omogoča vrnitev na naslovno stran. Tekst smo pripravili v urejevalniku besedil Word in ga nato dalje oblikovali z jezikom HTML.
Domača stran CMK je zgrajena kot informacijska celota, ki z vgradnjo hiperteksta v informacijske strani omogoča krmarjenje med različnimi meniji-
Do domače strani CMK je mogoče dostopati z domače strani Medicinske fakultete (http://www.mf.uni-lj.si) ali direktno preko naslova http:/ / www.mf.uni-lj.si/cmk.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Zgradba
Za zgradbo so značilni menji, s katerimi so opremljene vse WWW strani, ki uporabniku pomagajo, da se ne izgubi v sistemu in mu hkrati ponujajo sorodne informacije. Prvi dve ravni menijev, ki vključujeta širša področja, se predstavljata v levih okvirjih. Desni okvirji vsebujejo aktivno besedilo, ki ga lahko preko hiperteksta v menijih poljubno menjamo. Tretja raven menijev, katerih vsebina je že bolj specifična, pa je vključena v besedilo. Vsaka stran omogoča interaktivno pošiljanje sporočil CMK.
Jfaal [toMneftDona	Jg	|	EjCSS-až
Slika 1: Glavni meni na domači strani CMK
Naslovna stran vsebuje v desnem okvirju glavni meni z gumbi, ki omogočajo dostop do posameznih podmenijev, kataloga CMK, domače strani Medicinske fakultete in Univerze v Ljubljani, interaktivne elektronske pošte in angleške verzije domače strani. V levem okvirju pa so le imena menijev (slika 1). Tako se uporabnik že na naslovni strani lahko s pomočjo glavnega menija odloči, kje bo iskal želeno informacijo. V okviru podmenija pa potem lahko
7 Af\ zahtevek še natančneje opredeli in izbere tisto možnost, ki mu ponudi 04U ustrezno besedilo.
Rožič-Hristovski, A. Predstavitev medicinskih virov na WWW
Glavni meni ponuja v izbiro naslednje možnosti: splošne informacije, storitve, informacijski viri, viri na Internetu, dejavnosti CMK, novosti, obrazci za zahtevke in sporočila za CMK. Večina hipertekstovnih povezav je že aktivna, nakatere pa so še v delu.
Meni Splošne informacije seznani uporabnika z nekaterimi podatki o delovanju CMK, ki mu bodo v pomoč pri učinkoviti uporabi knjižnice. Tako govori med drugim o ciljih in nalogah, zgodovini, ceniku storitev, knjižničnem redu in oddelkih knjižnice. Meni Storitve predstavi vse najpomembnejše storitve CMK in omogoča direktno naročanje gradiva za izposojo in medknjižnično izposojo preko elektronske pošte. Menija Informacijski viri in Viri na Internetu pa bomo predstavili posebej.
Informacijski viri
Tu so zajeti predvsem viri, kijih nabavlja CMK in so dostopni uporabnikom v knjižnici ali v KIMMF in na Internetu.
>f<N«t*cap* - [CMK . Informacijski wiri|
E« £dlt Y.ew 2P eo<*m«l« Sjajons Cjroctwy fc)fidcw tjejg
^jgggggg

		©			a		•
F »ud			m»ger	Optn	. Print	Sš-"	Stop
Netuts: |htlp /Awav ml Lni l| s /cmk/Wo vmAevne i hlrr. 12
■^''rjtajii vseh revij CMK <z zalogo)
d
A+
ZALOGA 1985-1987
AAMJ ALPE ADRIA MICROBIOLOGY JOURNAL ZALOGA 1992-
ABDOMINAL MAGING ZALOGA 1993-1994
ABSTRACTS OF THE.. GENERAL MEETING OF THE AMERICAN SOCIETV FOS.
MICROBIOLOGY
ZALOGA 1991-
ABSTRACTS OF THE ANNUAL MEETING OF THE AMERICAN SOCIETY FOR
MICROBIOLOGY
ZALOGA 1972-1986, 1988-1990
ACADEMIC MEDICINE ZALOGA 1989-
ACLS ALERT ZALOGA 1993
ACP
ZALOGA 1991-
IH
Slika 2: Seznam revij CMK z zalogo
Knjižnica 41 (1997)2/3
Najprej je podan kratek pregled ponudbe revij, knjig in računalniških baz v CMK. Sledi opis katalogov CMK, klasičnega in računalniškega, z možnostjo direktnega dostopa do kataloga CMK v okviru sistema COBISS na WWW. Poudarek je na razlagi principov vsebinske obdelave v računalniškem katalogu s tezavrom MESH, ki uporabniku omogoča iskanje gradiva v slovenščini in angleščini ter iskanje revij tudi po medicinskih področjih. Tezaver MESH je najpomembnejše orodje za indeksiranje biomedicinske literature v svetu, zato smo ga na kratko opisali in omogočili dostop do njega na domači strani ameriške Nacionalne knjižnice za medicino . Na Inštitutu za biomedicinsko informatiko (IBMI) poteka tudi prevajanje tezavra v slovenščino, kar bo uporabnikom olajšalo iskanje po zbirkah, ki tezaver uporabljajo.
Tuja periodika je v CMK najpomembnejši vir informacij za uporabnike. Ti imajo pogosto težave pri ugotavljanju, kateri naslovi so dostopni in za katero obdobje, saj se zaradi finančnih težav fond periodike že nekaj let krči. Poleg tega želijo imeti pregled nad revijami z njihovega strokovnega področja. V ta namen smo vse tekoče revije v katalogu opremili z deskriptorji področja, ustrezno razdelitvi v sekundarni reviji Index Medicus. Na WWW straneh smo že predstavili vse naslove revij, ki so vključeni v računalniški katalog in dodali podatke o zalogi. V levem okvirju se nahaja podmeni s črkami od A do Z, ki s klikom na izbrano črko omogoči v desnem okvirju prikaz vseh revij z določeno začetnico (slika 2). Razvrstitev po področjih pa je v delu.
Sledi predstavitev biomedicinskih baz, ki so dostopne v KIMMF ali preko Interneta na strežniku IBMI. Do najpomembnejše za medicino Medline je preko načina odjemalec strežnik mogoče direktno dostopati. Z nacionalno biomedicinsko bibliografijo Biomedicina Slovenica, ki jo gradi IBMI, je tudi na voljo neposredna povezava.
CMK ima v svojem fondu vse več učbenikov, priročnikov na zgoščenkah, ki lahko pomembno prispevajo k osvajanju učne snovi, nekaj pa je tudi splošnoizobraževalnega gradiva. Te baze smo na domači strani razvrstili po področjih in na kratko opisali njihovo vsebino in namen.
Viri na Internetu
Razpršenost informacij na svetovnem omrežju Internet dela iskanje težavno in zamudno. Poleg tega je virov vse več, nenehno se spreminjajo in dopolnjujejo, novi nastajajo, stari izginjajo, čemur je težko slediti. CMK je sklenila svojim uporabnikom na domači strani ponuditi pregled nekaterih pomembnejših virov, predvsem s področja biomedicine. Izbrali smo še posebej tiste,
342 * U-S- National Library of Medicine. http://www.nlm.nili.gOv/.1997
Rožič-Hristovski, A. Predstavitev medicinskih virov na WWW
ki so širše zastavljeni in tako lahko zadovoljijo večji krog uporabnikov. Razvrstili smo jih v skupine glede na tip informacij, ki jih ponujajo. V okviru nekaterih skupin smo zaradi boljše preglednosti uvedli tudi razdelitev po medicinskih disciplinah.
Pri bazah podatkov je ponudba zelo velika, zato smo izbrali predvsem take, ki medicino tematsko širše pokrivajo in so uporabne za klinike, raziskovalce, pogosto pa nekaj zase lahko najdejo tudi laiki. Ker je bilo število izbranih precejšnje, smo uvedli tudi razdelitev po področjih. Baze ponujajo različne univerze, knjižnice, strokovna društva in zdravstvene organizacije in v veliki meri omogočajo prost dostop, v zadnjem času še posebej do zbirke Medline . Ponudba je običajno kompleksna, saj lahko vključuje vrsto različnih elektronskih virov: bibliografske, faktografske baze, revije, časopise, oglasne deske, konference in novice. Vse pogosteje bibliografske baze omogočajo proti plačilu tudi dostop do polnega teksta tistih revij, kijih indeksirajo.
Med izobraževanje smo razvrstili vire, ki poglabljajo znanje študentov in jih z interaktivnim pristopom spodbujajo k samostojnemu učenju.
Na Internetu zasledimo tudi vse več elektronskih revij. Velike založniške hiše, strokovna združenja in raziskovalni inštituti se trudijo, da bi bile njihove publikacije dostopne tudi online. Pogosto omogočajo prost dostop do kazal revij in izvlečkov, do celotnega besedila pa proti plačilu ali pa kot komplementaren servis za naročnike tiskane verzije. Na domači strani CMK sta online dostopni dve slovenski biomedicinski reviji Isis in slovenska JAMA, nekaj revij in časopisov v s celotnim besedilom ter servisa LINK in IDEAL" z osnovnimi informacijami o revijah, kazali in pogosto tudi abstrak-ti. Omenjena servisa in še nekatere druge založbe ponujajo knjižnicam z naročenimi tiskanimi verzijami zaenkrat tudi brezplačen online dostop. Potrebna je prijava knjižnice in računalniške mreže oz. mrežnih naslovov in podpis licence. CMK se trudi pridobiti čimveč online naslovov, kar ji omogoča KIMMF, ki jo vzdržuje IBMI. Tako imajo zaenkrat uporabniki KIMMF preko domače strani CMK dostop do 21 online revij s celotnim besedilom (slika 3).
* U.S. National Libranj of Medicine, http://wwxv.nlm.nili.g0v/.1997 Healthgate homepage. http://www.healthgate.com/.1997
** Springer LINK. http://link.springer.de/ .1997
IDEAL homepage. http://wiuw.idealibranj.eom/.1997
Knjižnica 41 (1997)2/3
£.ite fcc*
N al tke: |http //www mf uru \ si/cmk/www-vm/ndex html 12
[Docurr.ert: Dono
iCilD k
Elektronske revije	H
•	Alzheimer's Disease Review
•	Biochemical Journal
•	HighWire Press
•	IDEAL homepage (Direct Logn)
•	ISIS Glassilo zdravniške zb mice
•	JAMA (slo)
•	MedWeb Electronic Newsletters and Joumals
•	Morbiditv & Mortalitv Weeklv Report
•	Nalure - International weeklv loumal of science
■ ScientiEc Amencan
•	SpnneerLMK
•	The Bnbsh Medical Journal
•	The Jounial oENeurosctence Online
•	Welcome to Science Online
Slika 3: Dostop do elektronskih revij
Pogosto so pomembne informacije zbrane na domačih straneh pomembnih knjižnic, med katerimi je za medicino najpomembnejša ameriška Nacionalna knjižnica . V posebni rubriki smo zbrali naslove pomembnejših medicinskih in tudi nemedicinskih knjižnic, domačih in tujih. Na WWW strani smo uvrstili tudi nekatere kataloge, dostopne preko WWW.
Naj omenimo še prisotnost naslovov nekaterih pomembnejših medicinskih organizacij in združenj na domači strani CMK, ki pogosto ponujajo pomembne vire informacij. Enako velja za vidnejše medicinske fakultete oz. univerze, ki smo jih tudi vključili. Pestra izbira naslovov založb in ponudnikov baz lahko uporabniku precej olajša nakup ustrezne literature in baz.
Na Internetu so na voljo številni programi za iskanje. Pri ponudbi smo se omejili na bolj medicinsko orientirane in na nekatere novejše in manj razširjene.
344 * U'S'National LibranJ Of Medicine, http://www.nlm.nili.g0v/.1997
Rožič-Hristovski, A. Predstavitev medicinskih virov na WWW
Zaključek in načrti
Postavitev domače strani CMK je rezultat sodelovanja osebja knjižnice, oblikovalca in računalniškega strokovnjaka. Namen je bil čim bolj nazorno in funkcionalno predstaviti knjižnico, storitve in še posebej razpoložljive informacijske vire. Ker vse več naših uporabnikov uporablja Internet, pričakujemo, da jih bomo tako že za njihovo delovno mizo izčrpno seznanili z možnostmi, ki jih nudi naša knjižnica pri uresničevanju njihovih informacijskih potreb.
Vodilo pri nadaljnji izgradnji WWW strani nam bo mnenje in potrebe uporabnikov. V kratkem načrtujemo tudi tekstovno verzijo, ki bo omogočila dostop tistim s počasnejšimi modemi, in indeks ključnih besed domače strani. Postopoma bomo izdelali tudi angleško verzijo in elektronske obrazce za naročanje različnih tipov gradiva.
Literatura
1.	Bandyopadhyay A. "Internet-based reference services in medical libraries: a
perspective." Internet reference service quaterly, 2(1997)1:67-73.
2.	Clyde LA. "The library as information provider: the home page." The elec-tronic \ibrary 14(1996)6:549-58.
3.	Lynch C. "Searching the Internet." Scientific American, 276(1997)3:44-8.
4.	Biddiscombe R, Knovvles K, Upton I, Wilson K. "Developing a vveb library guide for an academic library: problems, solutions and future possi-bilities." Program, 31(1997)1:59-73.
345
ELEKTRONSKE REVIJE
Lidija Vodopivec in Maja Vihar, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani
UDK 050:681.3.06
Povzetek
V Sloveniji se z elektronskimi revijami kot z naročili nanje šele srečujemo, zato obravnava sestavek naravo e-revij in poskuša odgovoriti na nekaj osnovnih vprašanj glede revij samih, dostopa, naročila in licenc. Oslanja se na nekaj izkušenj iz tujine, ker domačih pač še ni. Poskuša tudi predvideti želje oz. zahteve uporabnika.
Ključne besede: elektronske revije, naročanje, licence
UDC 050:681.3.06
Summary
In Slovenia electronic journals are quite new as to the subscription point of view. Therefore the article tries to give some information as to their nature, access and licencing policies. Since at present there is little practical experience in Slovenia it offers some foreign models. User aspect is also dealt with.
Keywords: electronic journals, subscriptions, licensing policies
VODOPIVEC, Lidija; Maja Vihar. Electronic journals. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,347-361
Knjižnica 41 (1997)2/3
1.Uvod
Prispevek se ukvarja z elektronskimi revijami (dalje: e-revije) v smislu abo-niranja knjižnice nanje in poskuša predvideti želje in potrebe uporabnikov. Predvsem gre tu za resne strokovne revije velikih uveljavljenih založnikov, ki v glavnem izhajajo tudi v tiskani obliki. V Sloveniji se s tem problemom šele srečujemo, zato je še mnogo stvari neznanih, tako da poskušamo izvedeti vsaj nekaj osnov. Morda nas je ta tehnologija malo prehitela - kar se tiče naročil na revije za naslednje leto, vedno premajhnih sredstev za nabavo gradiva ter nobenih dodatnih za nove medije (v VB se npr. bojijo, da bo tudi na elektronsko gradivo uveden davek, kar bi pomenilo 6 milijonov funtov manj samo za britansko akademsko sfero). Da ne bo pomote - prve knjižnice v Evropi1 so začele e-revije naročati šele lani, jeseni 1997 bodo določene stvari pri premnogih ponudnikih šele v fazi ponudbe! Če odmislimo britansko akademsko sfero, ki je sofinacirana od države dobila dostop do ogromnega števila akademskih e-revij, je situacija v Evropi precej podobna kot pri nas.11
2. Zgodovina
Prve definicije o e-revijah in poskusi uporabe e-revij na računalniških konferencah segajo v angleško govorečem svetu v konec 70-tih let kot alternativa "togi" tiskani obliki. Prva zares v celoti e-revija je bila Mental VVorkload -poskusno obdobje med oktobrom 1978 in marcem 1980. V Veliki Britaniji je v okviru projekta EIES v letih 80-84 v programu BLEND (Birmingham & Loughborough Electronic Network Development) nastala revija Computer Human Factors. Po anketi je bilo v začetku le 44% uporabnikov pripravljenih opustiti tiskano verzijo, 1. 1984 pa je bilo takih že 60%. Nastanek e-revij so ovirale predvsem slabe komunikacije, maloštevilni računalniki, ki so bili na voljo uporabnikom, skromna oblika in predstavnost dokumentov, neod-mevnost ter s tem nevrednotenje prispevkov avtorjev, ki so objavljali v e-revijah. Problem citiranja elektronskih virov še danes ni rešen, v pripravi pa je ISO DRAFT 690-2. Prva zares široko priznana akademska e-revija je bila New Horizons in Adult Education 1.1987.
Z razvojem svetovnega spleta WWW (1. 1989) kot univerzalnega informacijskega servisa za prenos elektronskih dokumentov in novih oblik elektronskih publikacij (jeziki, formati,....) seje število e-revij bistveno povečalo.
Tako lahko govorimo sedaj o drugi generaciji elektronskih publikacij, ki omogoča tudi multimedijsko predstavitev, možnost iskanja po dokumentih (od enostavnega do zahtevnega) ter različne možnosti uporabe dokumentov.
Vodopivec, L.; Vihar, M. Elektronske revije
Število naslovov e-revij na Internetu narašča izredno hitro. Po podatkih za leto 1996 je bilo 1695 naslovov, od tega 517 tudi strokovno recenziranih3, danes pa je število še veliko večje.
Resneje so se s problemom ponudbe velikega števila kvalitetnih strokovnih e-revij širokemu krogu začeli ukvarjati pred nekaj leti. Leto 1996 lahko označimo kot leto izredno intenzivnih predpriprav založnikov, agentov in drugih servisov, konec leta 1997 pa predstavlja v bistvu že prvo zelo resno, kvalitetno in obsežno ponudbo e-revij v svetu s strani nekaj največjih ponudnikov. Je pa leto 1997 leto testiranj, zato precej naslovov ponujajo v glavnem zastonj (če imamo naročeno tiskano verzijo), še največji problem predstavljajo dostop, licence in predvsem kontrola uporabe (dovvnload!). V naslednjem letu bo ponudba že mnogo večja, določene izkušnje pridobljene in testno brezplačno obdobje verjetno za nami.11
3. Kaj so elektronske / online /e-revije
Ker neke prave splošno priznane definicije še ni, se lahko vprašamo, kaj je za nas e-revija. Je to morda besedilo, ki ga lahko pregledujemo, prebiramo ter po možnosti tudi stiskamo iz računalnika s svoje delovne mize v službi ali doma, podatke pa dobimo s povezavo do nekega hosta?2 Prava e-revija pa morda revija, ki je v celoti v elektronski obliki in ima za razliko od tiskane oblike tudi svojo ISSN številko?
Še ne čisto prava e-revija bi tako obsegala predstavitev revije/časopisa, kazala revij, kazala s povzetki, del revije v elektronski obliki, npr. le nekaj člankov ter del izbranih člankov (kjer ni uredniških opomb, pisem bralcev, reklam, obvestil, navodil avtorjem,...)
Že prava e-revija:
-	obstoječa revija v tiskani in elektronski obliki (polni tekst) dve vzporedni izdaji, dve različni ISSN številki
-	(novi) naslov/i le v elektronski obliki
-	dodana vsebina elektronski obliki (članek in na koncu članka že komentar / odgovor / dodatek / odmev nekoga, ki je članek prebral
-	povezava na sorodne članke (tematika, avtor, citiranje)
-	"predčlanki"
-	revije tipa "obvestila"
-	polnemu tekstu in običajni grafiki tiskanega gradiva je lahko dodana obsežnejša grafika, zvok, 3D zemljevidi, barvne slike, avdio in video datoteke, softvvare, kemijski strukturni modeli, simulacije, obsežne razpredelnice, podatkovni nizi,...
Knjižnica 41 (1997)2/3
- spremljanje zgodovine nekega članka
Prednosti pred tiskano obliko so mnogoštevilne, med najpomembnejšimi pa so naslednje: e-revije so dosegljive tedne (mesece) pred tiskano obliko, dostopne so kadarkoli od koderkoli (s pravo licenco seveda); omogočajo različne možnosti iskanja kot je npr. iskanje po več bazah naenkrat; vsebujejo elemente multimedije oz. multimedijo; povratne informacije na članek so priključene k članku, ki ga prebiramo; omogočene so hiper povezave; elektronska oblika omogoča hitrejšo recenzijo člankov ter ogled predčlan-kov, kar do sedaj ni bilo mogoče; uporabnik ima različne možnosti down-loada, na enem mestu lahko sledimo zgodovini nekega članka, ipd. V končni fazi naj bi e-revije pocenile informacijo, ker so cenejše od tiskane oblike. Knjižničarjem pa rešujejo tudi problem skladiščenja, ki ga s temi revijami pač ne bo več.
Slabosti oz. pomanjkljivosti e-revij pa so med drugim tudi cena priključnega časa ter posebno čas tiskanja članka. Problem je ustrezna strojna in programska oprema, npr. prava verzija Netscapa, ali imamo naložene določene formate, brez katerih delo ni možno ipd. Velika pomankljivost (s knjižničarskega stališča) je, da e-revije ne smemo uporabiti za medknjižnično izposojo. Ta segment je celo izrecno prepovedan. Problem dostopa do arhiva e-revij je praktično odprt in se bo reševal v prihodnosti. Lokalna hramba (npr. na lokalnem strežniku v knjižnici) je zelo zahtevna (strojna in programska oprema, evidence, veliki operativni stroski). Velik problem predstavljajo že stalne spremembe URL naslovov, ki jih izdajatelji niti ne javljajo. S tem je pot do e-revije daljša, evidence in s tem ažuriranje "linkov" otežkočeno.
Naslovi e-revij
Izdajatelji pretvorijo iz obstoječe tiskane oblike v elektronsko najprej nekaj svojih najbolj udarnih naslovov. Tej osnovni ponudbi sledijo postopno ostali naslovi do končne faze, ko bo kompleten fond revij določenega založnika v eni/ali obeh oblikah. Novi naslovi revij pa bodo takoj v obeh oz. le v e-obliki. Po revijah pa bodo šli izdajatelji na e-obliko tudi z monografskimi in drugimi publikacijami.
Informacij o novih e-revijah je vedno več. Tu so običajna obvestila založnikov/agentov v tiskani obliki, po elektronskipošti ali pa z osebnimi obiski. Primer avtomatičnega obveščanja po e-pošti : "mail subscribe new-jour Ime Priimek". Skoraj dnevno dobivamo podatke o naslovu e-revije, njenem URL naslovu, sledi opis vsebine, ki jo revija pokriva, dodani so podatki za naročilo, ISSN elektronske verzije ter Email naslov za pomoč. Na ^Cft Intemetu Pa lahko po/iščemo domače strani ter direktorije elektronskih OOU revij, ki jih pripravljajo/zbirajo izdajatelji, agenti, servisi ali knjižnice same.
Vodopivec, L.; Vihar, M. Elektronske revije
Ponudniki e-revij so posamezni izdajatelji revij (večji založniki in društva), več izdajateljev skupaj, agenti ter založniki, povezujejo pa se tudi agenti med seboj. Razlog za povezovanje je težnja ponuditi čim več naslovov na enem mestu in s tem olajšati delo inštituciji ter končnemu uporabniku.
Mali založniki, lahko zelo specializirani, mala društva ter individualni izdajatelji revij še ne bodo tako hitro ali pa sploh ne na novem mediju. En sam ponudnik verjetno nikoli ne bo mogel zagotoviti čisto vseh revij, kijih želimo prejemati, tako hitro kot želimo in kolikor finančno zmoremo.
4. Obdelava e-revij
Z ISSN številko elektronske izdaje je olajšana bibliografska obdelava in kontrola. Problem je lahko njena lokacija (URL naslovi se stalno spreminjajo, lahko imamo celo različne URL naslove na različnih serverjih za različne knjižnice)1 ter verzija (kdaj je določen zvezek zaključen pri možnosti vključevanja komentarja direktno na članek) oz. ali imajo elektronske revije sploh posamezne zvezke?2
Kako je z vodenjem zaloge na lokalnem nivoju (holdingi) in kako na zbirnem? Kako slediti izhajanju, so reklamacije sploh možne? Kako dajati signalne informacije uporabniku?
Kako povezati revijo iz kataloga na URL naslov? V Cobissu je za povezavo trenutno le polje 337a s podatkom o URL naslovu revije v elektronski obliki (nobenega podatka o zalogi). Ta podatek bo treba stalno spremljati in ga ažurirati. Tudi v tujini s tem še nimajo veliko izkušenj, so pa že možne povezave tudi na lokalne kataloge knjižnic (npr. CSA links-to-holdings). Na domači strani CTKja je že kar nekaj naslovov elektronskih revij, vendar še vedno premalo in ne strokovnih5 ter nekaj naslovov katalogov velikih knjižnic .
Oblikovati je potrebno bazo s ponudbo naslovov, kijih ima knjižnica tudi v elektronski obliki ter omogočiti dostop uporabnikom do polnega teksta. Kako zbrati in ponuditi še druge naslove strokovnih revij na enem mestu oz. kako povezati premnoge že obstoječe direktorije strokovnih revij v neko smiselno celoto? Smo trenutno zmožni to narediti - z vsemi posledicami od dnevnega ažuriranja obstoječih podatkov do sledenja novosti, ko celo spremembam pri tiskani verziji težko sledimo, da o kadrih in finančni problematiki ne govorimo? No, dolgčas nam zagotovo ne bo!
Knjižnica 41 (1997)2/3
5. Dostop
Sistemske zahteve
Dostop naj bi bil možen 24 ur na dan 365 dni letno in deluje trenutno v glavnem preko kakega hosta. Zaradi občasnih težav s komunikacijami razmišljajo nekateri ponudniki tudi o dodatni brezplačni ponudbi gradiva na CDjih, varianta je tudi nalaganje podatkov na lokalni server.
Osnovna strojna oprema
Osnova naj bi bil dovolj močan PC, ustrezen (barvni) tiskalnik, povezava z Internetom (klic preko modema ali ISDNja oz. preko mreže v inštituciji) ter za uporabo multimedije zvočna in grafična kartica ter zvočniki oz. slušalke9
Osnovna programska oprema
-	Osnovno orodje6 za iskanje po svetovnem spletu je (ne prestara verzija!) Netscape Navigator(tm)ja ali
-	Microsoft Internet Explorer(tm)ja. Določeni formati so največkrat del brezplačne ponudbe kot npr. vmesniki / pregledovalniki
-	.gif in
-	.jpg za grafiko
-	.pdf Adobe Acrobat(tm) Reader za prikaz datotek v pdf formatu (grafikoni, zemljevidi, slike, razpredelnice)
-	.ps Ghostvievv za pregled PostScript(tm)a
-	.tex IBM Techexplorer(tm) za matematične formule
-	.qt Quicktime(tm) Player za pregled video datotek
-	InterVu(tm)Player pregledovalnik datotek formata MPEG (Movie Pic-ture Expert Group) (video)
-	.wrl VRML Player za tridimenzionalne datoteke
-	.pdb ali
-	.xzy RasMol za pregled kemičnih struktur9 Formati
Večina e-revij je dostopnih v različnih formatih, nekateri od teh so pogoj za dostopnost preko www-ja kot npr.:
-	- PDF Portable Document Format in PostScript nam pokažeta točno tako obliko članka, kot jo ima v tiskani reviji
-	- HTML in HTML/ formati omogočajo povezave v in med dokumenti ter uporabniško prijazno vodenje. V tem formatu so vsi bibliografski podatki, kazala, abstrakti ter vedno večje število revij v polnem tekstu.
Vodopivec, L.; Vihar, M. Elektronske revije
-	- SGML (Standard Generalized Markup Language) - standard, ki omogoča izmenjavo dokumentov med založniki ali uporabo pri elektronskem pošiljanju dokumentov, itd.
-	- TEX je uporabljen za pravilno predstavitev matematičnih formul9
Fizični dostop je eno poglavitnih vprašanj, ko se dogovarjamo o podpisu licenc. Odvisno od licence lahko dostopamo prek točno določenega PCja, kar je dokajšnja omejitev pri dostopu. Veliko boljša rešitev je dostop z vseh mest v okviru IP naslova do možnosti, da dostopamo od koderkoli.
Praktično gledano, lahko nastopi problem dostopa iz sosednje sobe v službi, od doma, iz drugega kraja, države (predavanja, udeležba na konferenci, dopust, študijsko potovanje,...). Uporabnik pa hoče stalen dostop od koderkoli, saj delajo znanstveniki tudi na dopustu, na vlaku in še kje. Primer iz prakse : knjižnica ETH ima 3 javna mesta za dostop, pa njihovi ljudje dostopajo v glavnem s svojih delovnih mest.1
Dostopnost gradiva glede plačevanja
Obstaja več možnosti, od zastonj za ves čas variante do plačevanja že za abstrakt. Naštete so najpogostejše variante, ki se trenutno pojavljajo.
Zastonj
Veliko informacij ni in ne bo potrebno plačevati. To je dostop do informacij o revijah (bibliografske, naročniške, uredniške), katalogov gradiva (založnikov, agentov, drugih servisov), kazal (sproti in za nazaj), abstraktov, navodil avtorjem ipd. Posebno v letu 1997bodo, določeni naslovi pa verjetno še naprej, e-revije dostopne brezplačno za določeno obdobje za testiranje uporabe.Nekateri naslovi so brezplačni, če imamo naročeno tiskano obliko, vendar pa moramo tudi za to zaprositi založnika oz. agenta (npr. Springer, CSA, Ebsco, Svvets).11 O teh naslovih nas bodo obvestili tako založniki oz. posrednik, preko katerega imamo naslov naročen, seveda pa se moramo za te možnosti pozanimati tudi sami, ker se pogoji pri nekaterih v nekaj mesecih precej spremenijo.Nekateri naslovi pa bodo dostopni vsem brezplačno brez naročene tiskane verzije.Do določenega števila naslovov polnega teksta lahko za določeno obdobje dostopamo kot gost. Izkušnje so od zelo dobrih do manj dobrih.
Kaj sploh naročiti
Pred naročanjem e-revije moramo v knjžnici razčistiti kar nekaj vprašanj, kot npr. Bomo tiskano obliko obdržali in naročili še e-obliko? Če naročimo le e-obliko, kako bo z dostopom do starejših letnikov gradiva, če revijo nekoč odpovemo? Imamo prost pristop in čitalniška mesta ter omogočeno kroženje
Knjižnica 41 (1997)2/3
revij svojim uporabnikom? Imamo medknjižnično izposojo v hiši - tu lahko uporabljamo le tiskano obliko!
Identificirati je potrebno naše potrebe oz. obstoječe možnosti glede na opremljenost oz. ugotoviti, kakšno programsko in strojno opremo potrebujemo za določen nivo usluge uporabnikom. Tu so vprašanja kot ali ima knjižnica vso potrebno opremo (strojno in programsko), komunikacije, omrežitev, dovolj usposobljenih ljudi za samoizobraževanje ter izobraževanje uporabnikov, spremljanje novih verzij softvvara, hardwara ter stalnega vzdrževanja omrežja.
Glede na licenco moramo točno vedeti, kdo so naši uporabniki e-revij (stroga ločitev akademske / neakademske sfere). Do sedaj so npr. lahko tudi ostali nevpisani člani ali gostje knjižnice pregledovali tiskane revije, e-revij sedaj ne bodo smeli.
Zanima nas, če bomo oz. bodo naši uporabniki imeli dostop do enega ali vsega dalje naštetega: dostop do abstraktov, predčlankov, celih člankov -bodo lahko dostopali do njih le v prostorih knjižnice, z določenega PCja, kjerkoli na univerzi, od doma, s službenega potovanja v drug kraj/državo.
Pomembne točke dogovora so, ali bo uporabnik smel članek stiskati (koliko člankov), bo smel gradivo presneti (na datoteko, na Email, na disketo,..).
Glede na pogodbo oz. kršitve pogodbe in s tem povezanimi posledicami pa nas zanima predvsem, kako lahko knjižnica izvaja kontrolo, kaj njeni uporabniki počno z elektronskim gradivom. Če obstoja softvvare za kontrolo, ni problemov. Če tega ni in pride do kršitve (knjižnica tega npr. niti ne zazna), nam lahko založnik /agent takoj prekine pogodbo v našo škodo.
Plačevanje / abonmaji / licence
Obstaja nešteto variant, kaže pa se težnja po poenotenju in standardih, ki bi stvar olajšali. Cena je odvisna npr. od verzije. Naročeni na tiskano verzijo dobimo elektronsko obliko v nekaterih primerih zastonj ali pa za obe plačamo nekaj več (npr. tiskana 100%, samo online 90%, obe skupaj 120% cene tiskane revije). Lahko plačamo sproti, lahko v okviru normalnega abonmaja dobimo tudi elektronsko verzijo, v glavnem pa govorimo o licencah. Licence sklenemo direktno z založnikom ali pa z agentom. Tu se odpira problem, s kolikimi skleniti pogodbe, problem monopola oz. dajanje razpisov vsako leto za "najboljšega ponudnika" (najnovejši slovenski zakon -razpis za vrednost nad 5.000.000 SIT). V VB se z dogovarjanjem in podpisovanjem pogodb ukvarjajo poklicni pravniki v vrhovih lastne univerze ali pa jih institucije najamejo.
Vodopivec, L.; Vihar, M. Elektronske revije
Licence
Licence so zelo različne od izdajatelja (agenta) do izdajatelja, še bolj pa je pomembno, kdo smo (ne/akademska sfera, velikost, razprostranjenost), kaj želimo in koliko zmoremo plačati. Navednih je nekaj osnovnih vzorcev, vsaka knjižnica pa bo sklepala pogodbe glede na svoj specifični položaj. V glavnem pa ločimo osebne, za institucije in licence za konzorcije.
Osebna licenca
-	uporabnik: točno določen/imenovan uporabnik
-	naslovi: dostop do njegovih naročenih naslovov
-	identifikacija: uporabniški IP in geslo
-	prostorski dostop: s kateregakoli PCja, od doma, iz službe, s potovanja avtorski del pravic:
-	dostop do tekočega letnika oz. lahko do starejših letnikov
-	za svoje raziskovalno delo
-	kopira lahko izbrani del podatkov (cele revije, posamezne članke, izvlečke) na svoj trdi disk
-	za osebno rabo lahko trajno shrani te podatke
-	sme kopirati (dovvnload in tiskane kopije)
-	število in obseg tega omeji izdajatelj
-	prenos podatkov, dostop, prodaja,.... komu drugemu je prepovedan
-	prepovedano je vsakršno spreminjanje, prevajanje, editiranje podatkov
Licence za institucijo
Licenc za institucije je več skupin, določene stvari so skupne, različen obseg
pa določa vrsto in višino plačila licence.
-	uporabnik: knjižnica / institucija / podjetje lahko dovoli dostop pooblaščenim uporabnikom (svojim: zaposleni, fakulteta, osebje, vpisani študenti). Lahko imajo vsi dostop do vsega. Institucija lahko uporabi piramidalen način dodeljevanja dostopa: profesorji imajo npr. dostop do vseh možnosti, študenti le do določenega števila dovvnloada celih člankov. Študent podpiše pri dekanu obrazec / pogodbo (specifikacija, kaj sme in česa ne).
-	avtorski del pravic: isto kot za osebno licenco
-	naslovi: dostop do vseh naročenih naslovov
-	identifikacija: uporabniški IP, geslo ter IP naslov PCjev
Knjižnica 41 (1997)2/3
-	prostorski dostop: določeno število določenih PCjev. Če je IP naslov identičen naslovu PCjev, katerih uporabniki imajo dostop do tiskanih izdaj naročenih revij, je identifikacija le IP naslov.
Licenca lahko določa točno definiran omejen krog hkratnih uporabnikov in/ali PCjev
-	na določen del naslovov / vse naslove
-	dostop preko IP naslova, skupnega gesla (npr. Springer - v 1998 zastonj pri naročilu na tiskano obliko)
ali neomejen dostop po aboniranem naslovu
-	cena je odvisna od narave institucije - ne/akademska sfera in od cenovne politike vsake založbe/agenta posebej (npr. Springer: e-revije za akademsko sfero stanejo 25% cene tiskane revije in 30% za neakademsko sfero)
Konzorcij
Konzorcij je dokaj nova stvar na knjižničarskem področju in v Sloveniji ne poznam primera združevanja v konzorcij. Beseda o tem je že bila, vendar očitno še nismo pripravljeni na tako sodelovanje. V svetu (npr. VB, Finska, Švedska) uporabljajo konzorcij za povezovanje v določene skupine (cela država, regija, akademska sfera, SIKi ali le določeno strokovno področje), katerih predstavniki "gredo v boj" in pogajanja za: boljše/večje/bolj ugodne storitve. Skupina pravnikov konzorcija npr. zbije ceno, si izbori večji obseg storitev za več uporabnikov ipd., posamezne knjižnice konzorcija pa s tem ne izgubijo svoje samostojnosti pri naročanju/plačevanju,., gradiva.
uporabniki konzorcija:
-	pooblaščeni uporabniki so fakultete, študenti ali osebje akademskih institucij ali uslužbenci v industrijskem konzorciju
konzorcij:
-	je npr. skupina lokacij (sites) oz. knjižnic v okviru ene institutcije ali firme, ali mreža več institucij ali korporacij
-	konzorcij skrbi za identifikacijo uporabnikov, kontrolo pooblaščenih uporabnikov, tehnično podporo končnemu uporabniku, pogajanja in podpis pogodb
-	konzorcij sklepa individualne dogovore (pogajanja)
Licence/ cene: odvisno od ne/akademske sfere, velikosti samega konzorcija, prostorske razprostranjenosti, števila naročil, števila uporabnikov (ena/več univerz, inštitucij, področij, cela država,..)
Vodopivec, L.; Vihar, M. Elektronske revije
Naslovi in prostorski dostop: v okviru konzorcija imajo vsi pooblaščeni uporabniki na vseh lokacijah dostop do vse kolekcije e-revij
Kolekcija: en ali več od vseh naslovov e-revij določenega založnika
Avtorski del pravic: pooblaščeni uporabniki smejo uporabljati vse za lastno rabo ali interne poslovne namene
Identifikacija: IP ali username ali oboje. Npr. AP in IDEALS: pokriva vso britansko akademsko sfero, 160 univerz s 160 lokacij, 1,7 milijona uporabnikov s 4,6 končnih uporabnikov (podatki dani na UKSG konferenci v Edin-burghu aprila 97)
6. Iskanje
Preden si ogledamo nekaj primerov iskanja, ni odveč, če definiramo, kaj pomeni pojem polni tekst: to pomeni, da je indeksiran (vsaka beseda, ne le ključna, je iskalna), pri pregledovanju pa pomeni polni tekst to, da vidimo članek tako, kot da je v tiskani obliki.
Način iskanja je različen od založnika do založnika, gre pa v smer ponuditi čimveč možnosti: po standardiziranih obrazcih, prosto, uporabnik si sam naredi lastno iskalno obliko, išče z Boolovimi operatorji in frazno:
-	enostavno iskanje po indeksih
-	napredno iskanje z logičnimi operatorji in uporabo iskalnih predpon
-	iskanje po polnem tekstu
-	iskanje s prepoznavanjem vzorcev s pomočjo fuzzy (mehke) logike (Adaptive Pattern Recognition Processing). Primer napačne pisave, (or-tografije), črkovanja ali za tipkanih besed - program vseeno poišče najustreznejše zadetke
-	konceptno iskanje, frazno iskanje: dovoljuje uporabo naravnega jezika in celih stavkov. Program ima vgrajene določene leksikološke oz. frazne povezave in ne išče samo ustreznega zaporedja črk. Npr. vpišeš vprašanje, na katerega bi rad odgovor: Zakaj ptice letajo?
Iščemo lahko po posameznih segmentih (kazalo je npr. posebna baza, ab-strakti druga) ali po veliko bolj uporabniško prijazni in že prevladujoči obliki skupne baze, kjer so katalog, seznami e-revij, kazala revij, abstrakti, predčlanki, celi članki (študente včasih zanimajo takoj le celi članki), strokovna področja ali več strokovnih področij v eni samcati bazi.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Povezave. Tendenca je po "klikih" na način: citat - klik - na abstrakt - klik -polni tekst - klik - tiskanje - klik - relevantno gradivo - klik - tiskanje - klik klik klik. Iščemo lahko po eni bazi oz. več bazah naenkrat, ne da bi to vedeli. Omogočene so povezave s citati, lahko sledimo zgodovini določenega članka ipd. Možna je povezava iz baze na drugo bazo z za nas relevantnim gradivom. Obstaja povezava iskanja in takoj prevzema. Pri nekaterih lahko takoj reagiramo na članek (napišemo pripombo, dopolnilo na članek, in vsak naslednji bralec bo že bral ta komentirani članek). Vsi založniki omogočajo del teh možnosti, nekateri pa že skoraj vse.
7. Spremljanje / statistika / kontrola uporabe
Ena največjih bojazni založnikov je velik obseg oz. sistematično nedovoljeno prevzemanje (dovvnload) gradiva. V glavnem naj bi institucije same skrbele (po pogodbah), da do goljufanja ne pride. Kjer bo priložen software to omogočal, bo založnik (ali knjižnica) lahko sam kontroliral uporabo. Ena možnost je, da se na vsakem stiskanem listu pojavijo vsi podatki "tiskalca": institucija, naslov, ime in priimek uporabnika.., Kjer pa softvvara ni, bo npr. knjižnica težko garantirala pošteno uporabo. Delna rešitev so pogodbe vsakega uporabnika s svojo institucijo oz. študenta z dekanom (točno navedeno, kaj je kdaj komu in od kod v kakšnem obsegu,... dovoljeno in kaj ne). Ta rešitev ter razne ankete so seveda odvisne od integritete vsakega posameznika.
S knjižničarskega (nabavnega) vidika mora knjižnica (oz. institucija, plačnik e-revij) dobiti povratno informacijo, kaj se z gradivom dogaja: katere e-revije / področja se največ (najmanj,....) uporabljajo, kakšne so povezave do drugih relevantnih podatkov, ipd. Trenutno lahko štejejo obisk domače strani, kaj se dogaja naprej, je neznanka. Primer iz ETH: takih podatkov jim založniki niso nič kaj pripravljeni dati!1 Agenti obljubljajo en sam vir e-revij, ki bo imel tudi program za vodenje vseh knjižničarskih opravil vključno s podatki o uporabljanosti gradiva. Zanimalo pa nas bo tudi, kako so naši uporabniki zadovoljni s softwarom, (hitrostjo) komunikacije do določenega hosta in še kaj!
8. Arhiviranje
Tiskano obliko je knjižnica kupila v trajno last. S CDji je stvar že drugačna (vračanje, uničevanje, uporabnina, nimamo več dostopa do podatkov na CDju). Zelo redki izdajatelji ponujajo kot rešitev CD ali magnetni trak. Elektronske revije spreminjajo URL naslove, naročimo se na en sam volumen, na nekaj letnikov - bomo lahko dostopali do npr. dveh plačanih
Vodopivec, L.; Vihar, M. Elektronske revije
volumnov iz leta....? In kje? Dokaj nejasno in nedorečeno vprašanje (najbolj smiselna varianta trenutno je papirna verzija, ki jo nekateri založniki pojmujejo kot "arhivski izvod"). Elektronsko arhiviranje zahteva ogromno prostora na strežniku. Gre pa še za vprašanja vzdrževanja, dostopa, kontrole: kdo lahko kdaj dostopa do česa? Software in hardware se stalno spreminjata -katera oblika naj se hrani - konvertira? Sami izdajatelji priznavajo, da tehnološke rešitve obstajajo, problem je predvsem cena. Trenutno arhivirajo založniki. In v bodoče? Založniki sami, knjižnice, agenti, nacionalna knjižnica, na lokalnem strežniku? Dokler stvari niso jasno definirane, je morda bolje, da še nekaj let naročamo obe verziji. Tudi medknjižnična izposoja ni možna, Če smo naročeni le na elektronsko verzijo revije.
Zahteve in želje
Da bi stvar delovala, naj bi bili do neke mere zadovoljni vsi v krogu ponudbe in povpraševanja po e-revijah. Vsaka skupina uporabnikov ima seveda svoj interes in potrebe, z dogovarjanjem in spoznavanjem drugih potreb pa počasi padajo pregrade med "nasprotniki", (knjižnice proti založnikom ali agentom).
Uporabnik
Njegove želje se niso preveč spremenile: tudi v bodoče naj dobi vse zastonj v oz. preko knjižnice (cena, lokacija/e gradiva ga ne zanimajo; "kot do sedaj" logika). Zahteva oz. pričakuje čim lažji dostop do čim več gradiva v vseh možnih oblikah - na papir, disketo, datoteko, email, različne formate,.. Uporabnik hoče vse nove možnosti prevzemanja, vendar se dodatni dobri
stari lahko prenosljivi, dišeči, šumeči, otipljivi, zmečkljivi, na/dočečkljivi.....
papirni verziji nikakor še ne misli odreči. Od knjižnice pričakuje tudi časovno in prostorsko neomejen dostop.
Založnik
Ta ima seveda drugačno logiko in potrebe. Ponuditi želi čim več naslovov pod svojimi pogoji in tržno pokriti stroške ter ustvariti dobiček. V njegovem poslovnem interesu je pridobivanje donosnih avtorjev - prvenstveno v finančnem smislu. Neznani avtorji ali avtorji nedonosnih, premajhnih strokovnih področij zanj niso zanimivi.
Agent
Tudi agent želi ponuditi čim več naslovov čim večih založnikov čim večjemu številu strank pod svojimi pogoji in tržno pokriti stroške ter ustvariti dobiček.
Avtor
Želi si čimvečjo cirkulacijo svojega gradiva zaradi svojega prestiža oz. prestiža svoje institucije, želi objavljati v pomembnih revijah (plačilo sploh ni tako pomembno), hoče biti citiran (habilitacije in še kaj). Boji se sicer plagiata
Knjižnica 41 (1997)2/3
ter piratstva, ki sta z e-revijami morda lažja, vendar tudi lažje najdljiva. Želja po citiranju oz. biti citiranje prevladujoča.
Knjižnica
Z danimi (vedno manjšimi) sredstvi v svetu čedalje večje ponudbe in možnosti dostopa skuša nuditi čimveč čimbolj kvalitetnega gradiva ter uslug vsem ali čim večjemu številu svojih uporabnikov
10. Svetovni trend
Je na strani uporabnika, vsi pomembni založniki in agenti so pripravljeni (v doglednem času) ponuditi čimveč naslovov na enem samem ali čim manj virih elektronskih revij in to z enega mesta dostopa. En sam vir bi bil sicer idealen za dostop (vendar nihče ne bo imel vsega, kot nimata vsega npr. LC ali BLDSC, da o manjših ne govorimo), en oz. nekaj virov pa lahko (spet) pripelje do odvisnosti (monopol - se spomnimo 35% in še večjih marž pri naročanju literature, da o kakih reklamacijah ne govorimo?) Iskanje naj bi bilo čimlažje, ravno tako dostop do podatkov, virov ter gradiva. Licence naj ne bi bile prekomplicirane, naj se standardizirajo, modeli zaračunavanja naj se poenotijo.
Zaključek
Knjižnicam po vsem svetu se sredstva za literaturo stalno zmanjšujejo, posebno cene revij pa rastejo tako hitro, da jim knjižnice sploh ne morejo več slediti. Število abonmajev se v svetu zmanjšuje zadnjih 25 let, Slovenija pa ni pri tem nobena izjema, saj bolj gledamo, kaj odpovedati kot kaj naročiti! Morda izvira od tod tudi določeno nezaupanje v skupne projekte! Knjižnice stalno zmanjšujejo število abonmajev - založnik poveča ceno, da lahko revijo izda - revija je spet dražja - tisti, ki sedaj naroči revijo, plača še ceno odpovedanih izvodov in začarani krog je sklenjen. Knjižničarji zmanjšujejo druge stroške, uporabljajo čedalje več medknjižnično izposojo, vedno bolj pa so se primorani ukvarjati z neknjižničarskimi administrativnimi stvarmi (avtorske pravice, pogoji, licence, odpovedi, pri kom ceneje naročiti oz. še bolj pomembno : kje dobiti najboljšo celotno kvalitetno storitev), da bi svojim uporabnikom le zagotovili kar največ materiala za njihovo osnovno strokovno znanstveno delo. In v končni fazi naj bi vendar elektronske revije pripomogle k vsesplošni hitrejši in obsežnejši dostopnosti gradiva s pocenitvijo informacije prvenstveno za znanstveno delo in znanstvenike, seveda pa za vso drugo populacijo tudi. Upajmo le, da bomo sposobni cenovno, kadrovsko, programsko in kar se tiče komunikacij ter stalno nove tehnološke opreme temu slediti. Praktične izkušnje pa si bomo nabirali letos in predv-
Vodopivec, L.; Vihar, M. Elektronske revije
sem v naslednjem letu, ko bodo v tej ogromni poplavi ponudnikov od
založnikov do agentov določene stvari okoli dostopov, licenc in kontrole
uporabe že malo bolj preizkušene.
Literatura
1.	Keller, Alice." Elektronische Zeitschriften in Bibliotheken : ein Erfahrungs-bericht aus der ETH-Bibliothek", Nfd, 48 (1997)3:131-136
2.	Edvvards, Judith. "Electronic journals : problem or panacea?" http://www.ariadne.ac.uk/issuelO/journals (avgust 1997)
3.	Norek, Sabine. "Die elektronische wissenschaftliche Fachzeitschrift: Ent-wicklung, Stand und Perspektiven einer nutzergerechten Gestaltung", Nfd, 48 (1997)3: 137-149
4.	Journals Priče List 98. Springer Verlag
5.	http://www.ctk.si/worldlib.html (avgust 1997)
6.	http://www.ctk.si/worldnews.html (avgust 1997)
7.	http://www.ethics.ethz.ch/ (avgust 1997)
8.	http://www.idealibrary.com http:..www.europe.idealibrary.com (avgust 1997)
9.	http://link.springer.de/ (avgust 1997)
10.	smtp%"listproc ccat.sas.upenn.edu"
11.	Gradivo, prospekti, pisni zapiski, pogovori, maili založnikov / agentov (april -avg 1997)
361
SPREMENJENI VLOGI KNJIŽNIČARJA IN UPORABNIKA V MEDKNJIŽNIČNI IZPOSOJI
Vida Močnik in Alenka Logar Skobir, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani
UDK 024.68+ 37: 347.78
Povzetek
Naraščajoče število elektronsko shranjenih in dostopnih informacij vpliva na spremenjeno organizacijo in metode dela v medknjižnični izposoji - zlasti univerzitetnih knjižnic, ki nudijo podporo študiju na univerzah - ter vedno bolj tudi samoučenju in študiju na daljavo.
Prispevek se osredotoča na modele naročanja in posredovanja dokumentov, pozornost je posvečena ponudbi in pridobivanju dokumentov ter s tem v zvezi opredeljuje nastali novi vlogi uporabnika in knjižničarja v medknjižnični izposoji. Zaradi sprejete zakonodaje - o avtorskih in sorodnih pravicah - je obravnavan nov odnos med knjižnicami, založniki in avtorji. Omejen je tudi pomen strokovnih združenj za delo knjižničarja v medknjižnični izposoji.
Ključne besede: medknjižnična izposoja, posredovanje dokumentov, študij na daljavo, samoučenje, avtorske in sorodne pravice, strokovna združenja
UDC 024.68 + 37:347.78
Summary
Increasing number of electronically stored and accessed information has its influence also on ILL-DD, on their organization and methods of vvork. Especially ILL departments at university libraries , which offer nowdays their support not only to study and teaching but also to selfdirected learning and distance education are confronted with many changes.
This paper describes the ordering and document delivery models, the attention is focused on new ways of document supply and the new roles of user and ILL librarian are introduced. The copyright law demands new relationship between libraries, publishers and authors. The importance of library associations for the vvork of the ILL librarian is also mentioned.
Key vvords: interlibrary loan, document delivery, distance education, selfdirected learning, copyright, professional associations
MOČNIK, Vida; Alenka Logar Skobir: Changing roles of the librarian and the interlibrary-loan user. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3,363-374
363
Knjižnica 41 (1997)2/3
Uvod
Medknjižničria izposoja pomeni medsebojno povezovanje knjižnic in ima v slovenskem prostoru bogato zgodovino, saj uspešno deluje že več kot 30 let.
Navodila o izposoji knjig med knjižnicami v Sloveniji je predvidel že prvi slovenski knjižničarski zakon in so bila izdana leta 1962 ter določajo pogoje in načine za izvajanje medknjižnične izposoje. V medknjižnični izposoji lahko sodeluje knjižnica, kije vpisana v nacionalni register in je pripravljena posojati gradivo iz svojih fondov. Imeti mora prostor (čitalnico) za bralce, za katere si je gradivo izposodila.
Osnovna naloga dejavnosti je preskrbeti svojim uporabnikom dokumente, članke, knjige in druge vrste gradiv, kijih potrebujejo za svoj študij in delo.
V zadnjem času se v izobraževanju pojavljajo pomembne spremembe, ko samoučenje postaja pomembnejše od poučevanja. Vedno večje izobraževalnih programov, ki nudijo svojim uporabnikom študij na daljavo, bodisi na fakultetni ravni ali različne oblike samoizobraževanja oz. permanentnega strokovnega izobraževanja, ki postaja danes celo pomembnejše od dodi-plomskega študija..
Možnosti, ki jih nudijo nove tehnologije in spremembe, ki nastajajo v izobraževanju, vse bolj zahtevajo spremembe v dejavnosti kot je medknjižnična izposoja in dobava ter posredovanje dokumentov. Tradicionalna medknjižnična izposoja ne izpolnjuje več vseh zahtev in želja svojih uporabnikov, predvsem se pojavlja potreba po dostopu do informacij zunaj knjižnice, da jih uporabnik dobi na svoj delovni prostor v čimkrajšem času. Tehnologija danes omogoča, da uporabniki sami posredujejo svoja naročila za med-knjižnično izposojo, od knjižnic pa je odvisno, ali jim bodo to možnost dale na razpolago. Vse skupaj ni preprosto, kajti po eni strani ne smemo spregledati finančnih in organizacijskih posledic, kakor tudi ne posledic, če jim novih možnosti ne omogočimo.
Ovir za prost in nemoten pretok gradiv in dokumentov v medknjižnični izposoji je veliko: od tehničnih do finančnih, političnih, v zadnjem času pa imajo velik vpliv zlasti pravne, ki se nanašajo na zaščito avtorskih pravic, s katerimi se ne ukvarjalo le knjižnice v tujini, ampak tudi pri nas.
Zaostrovanja, ki se pojavljajo pri uveljavljanju in zaščiti avtorskih pravic, povzroča tudi napredek online tehnologije, ki omogoča enostavne premike informacij od koderkoli, kamorkoli po svetu .
Pri načrtovanju in organiziranju dela in razreševanju problemov v med-364 knjižnični izposoji ne smemo prezreti pomembnosti povezave s krovnimi
Močnik, V.; A. Logar-Skobir. Spremenjeni vlogi knjižničarja in uporabnika v med-
knjižnični izposoji	
institucijami, tako na regionalni ravni, (pri nas v Sloveniji npr.spremljanje dela in aktivnosti ter sodelovanje v ZBDS, Sekciji za specialne knjižnice), kot na mednarodni npr. sodelovanje z organizacijo IFLA. Zlasti sodelovanje s to mednarodno institucijo nam je v veliko pomoč, saj se tu razpravlja o mednarodni knjižničarski dejavnosti, oblikujejo se mnoga praktična stališča za delo knjižnic, kot npr. standardi, smernice itd.
Medknjižnična izposoja, njena vloga in kritike obstoječih delovnih procesov
Danes se svet sooča s spremembami, ki imajo velik vpliv tudi na delo akademskih knjižnic. Vse več informacij je shranjenih in dostopnih elektronsko. Spremembe v izobraževanju, npr. preobrat iz poučevanja na samous-meijeno učenje in potrebe po zamenjavi formalnega izobraževanja z vseživ-ljenskim, imajo za posledico, da se morajo knjižnice prilagoditi zahtevam trga in v marsičem spremeniti svojo organizacijo ter načine in postopke dela.
Medknjižnična izposoja je enako kot referalni centri, oddelki za izposojo, itd. ena od ključnih dejavnosti vsake knjižnice. Njena naloga je zagotoviti svojim uporabnikom predvsem gradivo, ki ga knjižnica nima v svojih zbirkah, bodisi iz domovine ali tujine. Torej se njena vloga v knjižnici razume kot dopolnjevanje k nakupu knjižnega gradiva. Dostop do informacij in pridobitev dokumentov zlasti izven zbirke knjižnice postaja zlasti v zadnjih letih -v času globalizacije, široke uporabe Interneta, tako za delavce v med-knjižnični izposoji, kot za njihove uporabnike pomembneši kot kdajkoli prej. Še tako velike knjižnice, s še tako velikimi zbirkami ne zmorejo več ustreči vsem zahtevam svojih uporabnikov in tako tudi British Library že nekaj časa preusmerja svoje investicije in porablja več za tehnologijo kot za literaturo. Dostop do informacij je namreč danes enako pomemben kot posredovanje in dobava dokumentov.
Online dostopni katalogi knjižnic in vzajemni katalogi so nepogrešljivo orodje v medknjižnični izposoji za izmenjavo gradiv. Delovni procesi so v zadnjih letih doživeli veliko izboljšav, predstavljeni so različni online naročniški sistemi kot npr. DBILINK, OCLC, PIKA itd., znatno je povečana uporaba faksa, elektronske pošte ter uporabe ARIELa, sodobne programske opreme za elektronski prenos dokumentov. Skratka, napravljenih je bilo veliko opaznih sprememb, ki zelo pozitivno vplivajo na delo v medknjižnični izposoji in s pomočjo katerih imamo možnost, da uporabniku dobavimo članek v kratkem času, npr. dven urah, in dosegamo večje število pozitivno rešenih zahtevkov.
Kljub navedenim napredkom, doseženim v zadnjih letih, pa medknjižnična izposoja ne zadovoljuje več vseh potreb svojih uporabnikov, ki si predvsem OOO
Knjižnica 41 (1997)2/3
želijo dostopa do željenih informacij in podatkov po sodobnih poteh, se pravi preko svojega osebnega računalnika. Zato obstoječi sistem zahteva ponovno pretehtanje in preoblikovanje.
Veliko je novih možnosti za izpolnitev želja naših uporabnikov, kot npr. nudenje dostopa do komercialnih dobaviteljev ali pa dostop do elektronsko publiciranih znanstvenih revij.
Zlasti v komunikacijsko dobro razvitih državah kot npr. ZDA, Vel. Britanija so tovrstne poti do informacij že precej v rabi, saj različni servisi omogočajo dostop do besedil 7 dni v tednu in 24 ur dnevno. V tej zvezi se danes v svetu veliko govori o spremenjeni vlogi uporabika v medknjižnični izposoji, ko ima le ta možnost direktnega naročanja ali pa kar vpogleda v kazala znanstvenih revij in celotna besedila.
Nove naloge knjižnic so torej poiskati povezave z viri, kakor tudi izdelati sistem za vodenje uporabe, vključno s pregledom imen in naslovov uporabnikov, plačil za avtorske pravice, izdajo računov, merjenje uspešnosti itd.
Idealni sistem, sprememba vloge uporabnika, novi vzorci v uporabi medknjižnične izposoje
Idealni sistem je dandanašnji tisti, ki omogoča končnemu uporabniku, da sam izvede svoje naročilo za dokumente (knjige, članke, video kasete..). Naročila so usmerjena k cenovno sprejemljivim dobaviteljem, bodisi knjižnicam ali komercialnim centrom.
V	knjižnicah, ki so že vpeljale ta način dela, se je število zahtevkov celo povečalo.
Če uporabnik ne najde željenega dokumenta v lokalnem online katalogu, mu ta omogoči iskanje v drugih bazah in nato prenos naročila, bodisi v službo za medknjižnično izposojo njegove knjižnice ali pa komercialnemu dobavitelju.
Na 5.Mednarodni konferenci IFLA o medknjižnični izposoji v Aarhusu na Danskem konec avgusta letos so knjižničarji iz treh knjižnic CERN, Geneva, Švica; University Library Aalborg, Danska in University of Cincinnati, Ohio, ZDA predstavili svoje izkušnje in pričakovanja ter mnenja uporabnikov glede novosti, ki so jih že vpeljali v svoje delo.
V	Oddelku za medbibliotečno izposojo knjižnice CERN, Geneva, Švica so konec leta 1996 izvedli anketo med svojimi uporabniki fiziki, od katerih je
366 sicer večina (72%) vprašanih često uporabljala WWW ter na temo končni
Močnik, V.; A. Logar-Skobir. Spremenjeni vlogi knjižničarja in uporabnika v med-
knjižnični izposoji_
uporabnik in elektronska medknjižnična izposoja in dobava dokumentov dobili na spodaj navedena vprašanja naslednje odgovore:
-	Ali bi želeli sami pregledovati kataloge, locirati dokumente, ki jih potrebujete ter jih sami naročati, namesto knjižnične službe?
Odgovori so bili naslednji:
DA	52%
NE	48%
-	Si želite dobiti željene dokumente direktno od dobaviteljev in se ukvarjati z napačno poslanimi sami?
NE	53%
-	Bi želeli prejemati dokumente raje po elektronski pošti namesto fotokopij?
DA	43%
NE	43%
V	knjižnici v CERNu so se nato odločili, da bodo razvoj vodih v smeri zlasti tehničnega izobraževanja knjižničarjev in uporabe ter nabave novih tehnologij, kajti oboje zagotavlja uspešno medknjižnično izposojo in dobavo dokumentov.
V	Univerzitetni knjižnici v Aalborgu, ki služi cca.1,000 profesorjem in 10,000 študentom, kot tudi drugim uporabnikom, s proračunskimi sredstvi 33,4 mil. DKR od Česar 32% namenijo nakupu literature (cca $ l,5mil.), so se lani septembra odločili, da poskusijo bolje pokriti temeljna področja tako, da ponudijo svojim uporabnikom direkten dostop do komercialne baze UN-Cover. Njihove dosedanje izkušnje so naslednje:
Predstavitev projekta na kratko:
Namen: podpreti raziskovanje in poučevanje
-	ciljna skupina: profesorji univerze in doktoranti (ne študentje)
-	licenca za UNCover Reveal za cca. 200 uporabnikov, dostopna preko Univerzitetnega omrežja
-	signalne informacije - kazala revij posredovana po elektronski pošti uporabnikom
-	maksimalno 50 naslovov na uporabnika
-	tedenske poizvedbe obsegajo 25 individualno definiranih iskalnih strategij
Knjižnica 41 (1997)2/3
-	subvencionirano (brezplačno)naročanje člankov preko UNCoverja. Poslani so po faksu končnemu uporabniku običajno v 24urah.
-	Proračunska sredstva za jesen 1996: 150.000 DKr. Proračunska sredstva za 1997: 300.000 DKr
Motivacija za izvedbo projekta:
-	najti boljšo rešitev za kroženje revij
-	hitrejša dobava
-	prednost pred drugimi knjižnicami in komercialnimi dobavitelji
-	najti servis, ki bo ustrezal posamezniku in ne skupinam
Prišli so do naslednjih zaključkov:
-	izdaja signalnih informacij in kroženje revij nista bila primerljiva z UN-Coverjevo dobavo v 24 urah (kajti običajno so čakali kar nekaj tednov ali celo mesecev, daje bila revija izdana in poslana, dobavni čas iz knjižnice ali pa iz medbibliotečne izposoje je bil tudi daljši kot 24 ur)
-	poslanstvo knjižnic je zadovoljiti uporabnika in mu nuditi relevantno in pravočasno informacijo, če to dosegamo in so uporabniki zadovoljni je večja možnost za pridobitev sredstev za knjižnice
-	od cca. 1000 potencialnih uporabnikov je cca. 153 uporabljalo UNCover Reveal ( ki so prejemali elektronska kazala revij), 126 uporabnikov je naročalo članke v zadnjem polletnem obdobju. Ne glede na to, da uporaba ni bila omejena, govorijo o zelo majhnem številu uporabnikov. Sama uporaba servisa sicer ni zamudna, vendar ji kljub temu nekateri niso bili naklonjeni, ter so prosili za pomoč knjižničarja.
Stroški:
-	september-december 1996 proračunska sredstva 150.000 Dkr uporaba 92.000 Dkr
61% od proračunski sredstev
-	januar-junij 1997 proračunska sredstva 300.000 Dkr uporaba: 194.800 Dkr
65% od celoletne proračunske vsote.
Uporabniki za področje tehnike so porabili 68% namenskih sredstev, kar ni
presenetljivo, saj je tehnika zelo odvisna od informacije in znanj.
_ _ Drugi zanimiv rezultat pa je bil, daje bilo kar 50% naročenih člankov v zadnji 368 polovici leta iz revij, iz katerih so zahtevali vsaj po 3 članke.
Močnik, V.; A. Logar-Skobir. Spremenjeni vlogi knjižničarja in uporabnika v med-
knjižnični izposoji
Vpliv na medknjižnično izposojo
Mislili so, da bo projekt olajšal delo medknjižnični izposoji, toda število naročil za medknjižnično izposojo se je zvišalo.
Pred UNCoverjem:
Medknjižnična izposoja se z vpeljavo novega servisa ni zmanjšala, svojo ponudbo so le razširili in tako sedaj bolje kot prej pokrivajo potrebe fakultet.
Zanimiv je bil tudi referat dekana in univerzitetnega kjižničarja iz univerze v Cincinnatiju v ZDA. Predstavil je, kako je virtualna knjižnica spremenila medknjižnično izposojo.
Izposoja knjig izvedena s strani uporabnika:
-	uporabnik išče gradivo v vzajemnem katalogu
-	zaprosi za literaturo online
-	literaturo zadolži pri knjižnici, ki je knjigo izposodila in pri instituciji, kjer je član
-	vračanje knjige gre v obratni smeri Slike ( v prilogi na koncu članka)
Medknjižnična izposoja se je s tem preoblikovala v izposojo:
1.	uporabnik je sam opravil naročilo
2.	poznana literatura, poznana lokacija
3.	preprosta uporaba
4.	hitro in zanesljivo
5.	poceni
Tradicionalna medknjižnična izposoja za članke seje izkazala:
1995
1996
20.555
24.303 - 18 % povečan (celo leto)
Po UNCoverju (jan.-junij):
1996
1997
12.821
14.102 -10% povečan ( samo prva polovica leta)
1.	draga
2.	počasna
369
Knjižnica 41 (1997)2/3
3. razne ovire (različne tuje valute, jezik, avtorske pravice, mednarodne meje itd.)
Prešli so na konzorcijski način nakupa revij. Pilotski projekti:
-	pri Academic Press so sklenili naročnino:
175 naslovov predvsem s področja zdravstva in družbenih znanosti
za 3 leta, 3,4 mil. $
iz 1140 naročnin na 9100 naročnin
-	pri Elsevier so sklenili naročnino:
1150 naslovov s področja znanosti in tehnike
za 3 leta, 21 mil. $
iz 1600 naročnin na 9800 naročnin
Za knjižnice so z uvedbo elektronskih revij nastale naslednje spremembe:
-	znaten porast naslovov revij v vsaki knjižnici
-	elektronski dostop do vseh člankov
-	lahko jih berejo, prenašajo, tiskajo, toda vse le za legitimno akademsko rabo
-	še naprej prejemajo tiskane primerke
-	zagotovljen neprekinjen dostop
Ugotovili so, da so z uporabo elektronskih možnosti uspešno integrirali samostojne knjižnice in so tako postale sestavni del velikega sistema.
Konzorcijski nakup se je po njihovem mnenju izkazal kot cenovno učinkovit način za dostop do znanstvenih revij in člankov.
Medknjižnična izposoja in avtorske pravice
Medknjižnična izposoja, izmenjava virov in posredovanje dokumentov so dejavnosti, ki so se že zelo zgodaj seznanile z avtorskim pravom preko sodelovanja s knjižnicami v tujini.
V	tujini, zlasti v Ameriki, Angliji, Švedski, Nemčiji in Danski morajo knjižnice pri kopiranju in izposoji dokumentov upoštevati določila zakona o avtorskih pravicah.
V	Sloveniji smo dobili Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah leta 1995. Zakon v marsičem zavezuje tudi knjižnice.
Močnik, V.; A. Logar-Skobir. Spremenjeni vlogi knjižničarja in uporabnika v med-
knjižnični izposoji	
Glede na to da opredeljuje, da se nadomestila za privatno in drugo reprodu-ciranje (fotokopiranje knjig, člankov itd.) začnejo odvajati po dveh letih od uveljavitve tega zakona, je zakon stopil v polno veljavo konec aprila letošnjega leta, v mesecu juniju pa je bila sprejeta in izdana Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje, ki določa zneske nadomestil.
Nadomestila po tem zakonu bo sprejemala kolektivna organizacija, ki naj bi bila vezni člen med različnimi društvi in med varstvom pravic, ki pa zaenkrat še ni bila imenovana. Namen društva je kolektivno varovati in uveljavljati pravice avtorjev, posameznih del iz književnosti, umetnosti in znanosti. Cim se bodo oblikovale kolektivne organizacije, ki bodo neke vrste nadzorni organ, bodo knjižnice oz. javni zavodi odvajali posebno takso za fotokopiranje.
V	javnih knjižnicah je posojanje pisanega gradiva prosto in knjižnicam ni potrebno dovoljenje avtorja, prav tako zanje ni potrebno plačevati nadomestila.
Knjige, katere datum izdaje je mlajši od dveh let, knjižnica ne sme reprodu-cirati v celoti, ko pa knjige že dve leti ni na tržišču, pa se sme reproducirati v največ treh primerkih, v primeru, da so namenjene zasebni rabi. Pojavi se problem, kako to ugotoviti v praksi. V tem primeru naj uporabnik predloži pisno izjavo, da je naklada izčrpana, če želi, da mu knjižnica fotokopira celotno knjigo.
Za podatkovne baze in računalniške programe pa velja, da ni dovoljeno njihovo javno posojanje brez dovoljenja avtorja.
V	svetu je ocenjeno, da se fotokopira približno 300 milijard ilegalnih fotokopij, v zahodni Evropi pride tako okrog 200 kopij na prebivalca.
V	Angliji deluje od maja 1984 agencija, ki prejema pooblastila avtorskih in založniških združenj, da jih zastopa, izdaja licence uporabnikom za kopiranje avtorskopravno zaščitenih knjig in revij, zbira prispevke ter uvaja sistem evidenc, ki omogoča pravično razdelitev zbranega denarja. Ta sredstva niso zanemarljiva, zlasti ne na angloameriškem področju, saj so npr. v Veliki Britaniji v lanskem letu zbrali 50 bilj. funtov.
V	zadnjem času se vse bolj srečujemo z avtorskimi pravicami za elektronsko publicirane tekste. Problem je, da razvoj avtorskega prava ne more oziroma težko sledi tej novi tehnologiji. Pri elektronskih avtorskih pravicah so možnosti zlorabe velike, da se temu izognejo, so uporabniki postavljeni pred kompleksen sistem, ki zahteva prijavo in geslo.To pa pomeni, da je treba uporabo plačati.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Elektronski dostop do gradiv ima mnogo prednosti za uporabnike. Njegova uporaba je namreč enostavna, globalna in odpira nove možnosti na tržišču.
Pred nove naloge so postavljene tudi akademske institucije in knjižnice. Razviti morajo sisteme za beleženje dostopa in uporabe gradiv ter evidenco o nadomestilih za avtorske pravice. Poskrbeti morajo, da se odvrne neavtori-zirana distribucija kopij. Lastnikom avtorskih pravic in založnikom nudijo ugodnost, da zbirajo prispevke in dajejo dovoljenja za elektronsko uporabo njihovega materiala.
Okoli elektronskega publiciranja je še veliko neznank. Tudi velike knjižnice kot je naprimer British Library zaenkrat še ne nudijo svojim uporabnikom kopij iz teh medijev.
Zaključek
Tekma med dobavitelji dokumentov se bo nadaljevala in okrepila razvoj v smeri, da bo vedno več dokumentov nemudoma dostopnih. Knjižnice v tej tekmi ne bi smele zaostajati. Kajti če knjižnica ne bo zmogla nuditi uporabnikom informacije neposredno in v pravem času, se bodo le ti obrnili k drugim virom. Če pa se bodo, se jim kaj lahko začno postavljati vprašanja, zakaj subvencionirati knjižnico.
V CTK se novih zahtev tržišča zavedamo in se jim skušamo prilagajati. Tako smo na primer pred tremi leti uvedli za naše uporabnike kakor tudi osebje CTK dostop do 60 baz v okviru konzorcija OCLC. Uporabniki si sami prenašajo kazala revij, celotna besedila ali naročajo članke direktno od nekaterih komercialnih dobaviteljev, s tem da jih prejmejo po faksu v nekaj urah ali po pošti. Na domači strani imamo že dalj časa obrazec za direktno naročanje dokumentov v Oddelek za medknjižnično izposojo, kakor tudi možnost neposrednega naročanja za naše uporabnike v servisu UNCover.
Sedaj živimo knižničarji zanimive čase, polne izzivov, ki zahtevajo od nas nova znanja, spremenjen način in organizacijo dela. Danes v naši dejavnosti res ni jasno, katera pot je prava. Ampak z digitalizacijo nedvomno gradimo nov tip knjižnic in si zagotavljamo svoje mesto v moderni družbi.
372
Močnik, V.; A. Logar-Skobir. Spremenjeni vlogi knjižničarja in uporabnika v med-
knjižnični izposoji	
^ Netscape - [OhioLINK]
£i!e £dit View £o flookmaiks J2ptwn$ £)irectorj> Window Help
	oO				siss	S			
Baok	Forvvard	Hotne	Reload	Irngges	Opan	Pnnt	Fmd		
pl Locatiori: | htlp: //olcl. ohiolink. edu/search/a+mocnik/l ,1,2/request8(a+mocnik+raslko8t2„2 What'sNew? | What'sCool? | Deslinalions | NetSearch | People | Software
You searched for the AUTHOR: močnik
Requesting The Althusserian legacy / edited by E. Atm Kaplan and Michae
Please enter the following information' VIDA MOČNIK	YOUR NAME
F^	Social Secunty#
Pickup Location: |ubrary Circulation Desk jJ
Submitabov
• REGTJLAR RECORD DISPLAY
egcnmaag i "i i m—m—■— imim
Eile £dit	Qo fiookrncHks .Qptions P nocloi^ V/tndoiAi fcielp
1 ^	v 1 a 1	1		1 2S 1	1 <2, 1	1 1
B»ok 1	| h™. |	B-Io«d 1		| Op«n |	Print	
Location: jhttp //olcl.ohiolink edu/$ea(ch/a<-mocnik/1 ,1,2/foc|uoslSta*mocriik-*rastkoS<2,,2 What'* Now? j WViat'* Cool? j Dostination« j Not Soaroh j Pooplo | Softwaro I
You searched for the AUTHOR. močnik
Requesting The Althusserian legacy / edited by E. Ann Kaplan and Michae Whlch instituttoii are you afllllated wltli7
BelmontTech Ool
Bovvling Gre en CONSORT College CWRU Capital U Cedorville Ool Central Stote U Cinoinnoti Stote Clark Stote OO Cleveland State Col M t St Joseph Columbus St C C Ctr Reseorch Li b Cuyohogo OO Edison CC Hockmg College Jefferson CC Kent Stote U Lenke I on d CC Loroin County OO
T?T".> T^ISPT, A.y
Knjižnica 41 (1997)2/3
Netscape - (OhioLINKl
File £dit View Go Bookmarks flptions Sirectorv Window Help
Back
oO				iša VSUi	a		
Forward	Home	Relo&d	SraflF,-	Open	Piint	Find	
Location: Jhttp7/olc1 .ohiolink.edu/search/a?mocnik What's New? I What's Cool? I Destinations j Net Search | People | Software j
ANOTnER SEARCH
You searched for the AUTHOR: močnik Found 2 items: Močnik Rastko
1.	Ideolog? and Fantasv Rastko Mocmk Močnik. Rastko 139(1993)
2.	Ideologv and Fantasy Rastko Mocmk Mocmk, Rastko 139(1993)
EKTENDED DISPLAT
. E-MAIL ., RESULTS
Literatura;
1.	Klašnja, Monika; Vida Močnik. "Nabava dokumentov z omejenimi viri." Knjižnica, 37(1993)1/2: 85-100
2.	Line, Maurice B. "Chaos, strategy and planning: Can they be reconciled?", objava v kratkem v: Essen Symposium
3.	"Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah". Uradni list RS 21(1995)21
4.	"Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje". Uradni list RS 33(1997)33
5.	http://www.ncl-bnc.ca/i...source-sharing/illl.txt
6.	http://www.ariadne.ac.uk./issuelO/copyright
7.	Arkin Elizabeth. "User Initiated Interlibrary Loan". 5th International Con-ference Interlendingand Document Supply, Resource Sharing Possibilities and Barriers 24 - 29 August 1997 at the Radisson S AS Scandinavia Hotel Aarhus, Denmark
Eastvvood Elizabeth J. "Behaviour and Perceptions of the ILL-DD Service Users: High Energy Physicists at CERN - a Čase Study". 5lh International Conference Interlending and Document Supphj, Resource Sharing Possibilities and Barriers 24 - 29 August 1997 at the Radisson SAS Scandinavia Hotel Aarhus, Denmark
Kohl David, F. "Radical Cooperation and Virtual Reality - Its a Fact in Ohio". 5 ' International Conference Interlending and Document Supphj, Resource Sharing Possibilities and Barriers 24 - 29 August 1997 at the Radisson SAS Scandinavia Hotel Aarhus, Denmark
Lastni zapiski predavanj prof.Martina Žnideršiča
9.
374 io
INFONOMIKA DELA NA DOMU - ZA KNJIŽNIČARJA /.INFORMATIKA
Marko Nemec-Pečjak, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani
UDK 025.5:331.103
Povzetek
Napredek informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) omogoča nove oblike dela na domu - še posebno delo na daljavo. Za knjižničarja / informatika je pomembna celovita presoja dobrih in slabih strani takega načina dela - za delodajalca pa je odločujoča ekonomika nove oblike dela - še posebno ekonomika IKT, ki jo informacijska in organizacijska stroka pozna pod pojmom infonomika. V prispevku so osvetljeni odnosi - tako za presojo delodajalca kot za razmišljanje delojemalca. Za analizo vrednosti so upoštevana sorazmerja istovrstnih stroškov realne in navidezne oziroma domače pisarne.
Ključne besede: navidezna pisarna, delo na domu, delo na daljavo, infonomika, komunikacije, računalništvo, psihologija, domača pisarna, navidezno delovno okoljem,extranet
UDC 025.5:331.103
Summary
Progress in information-communication technology (IT) has made new ways of vvorking at home possible, above ali televvorking. It is very important for a (reference) librarian to consider (dis)advantages of such vvorking - but economics is of cruical importance to an employer, especially economics of IT vvhich is professionally called "infonomics". The paper deals with given relations between employers (to support decision making) and employees (to think about). The value analysis takes into consideration proportion of expences of the same kind for the real an virtual home office.
Key vvords: virtual office, vvorking at home, televvorking, communications, Computer science, psychology, office at home, virtual vvorking environment, extranet
NEMEC-PEČJAK,Marko: "Infonomics" of vvorking at home - for a (reference) librarian. Knjižnica, Ljubljana, 41(1997)2/3, 375-385
375
Knjižnica 41 (1997)2/3
1 Osnovni pogoji
V pričujočem razmišljanju se bom omejil na tiste vrste dela na domu, ki temeljijo na podlagi navidezne pisarne in dela na daljavo. Torej je opredelitev pogojena z informacijsko-komunikacijskim pomenom navideznega delovnega okolja. Zamisel navidezne (virtualne) knjižnice je že dolgo poznana. Za delo na daljavo se ponujajo z napredkom informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) iz dneva v dan boljše možnosti. Najnovejša razmišljanja v tej smeri temeljijo na zamisli Extraneta kot tretje razvojne stopnje Interneta. Tako za delojamalca (knjižničarja / informatika) kot za delodajalca ( npr. javni zavod ali drugo obliko organiziranosti knjižnice) in tudi za investitorja (na ravni države ali občine) je pomembna celovita presoja dobrih in slabih strani novih oblik dela - v tem primeru dela na domu. Če se torej odločimo za delo na domu, mora delodajalec organizirati delo na način navidezne pisarne in navidezne knjižnice. Prav tako pa mora imeti delojemalec poleg še tako skromne "stvarne" domače pisarne čimboljšo informacijsko-komuni-kacijsko opremo in ustrezna znanja za delovni proces v tako spremenjenih delovnih pogojih.
2 Psihološki in sociološki pogoji
Izkušnje kažejo, da tudi pri ljudeh, ki so se zavestno odločili za delo na domu, prej ali slej izbijejo na dan občutki osamljenosti in slabša plat tovrstnega dela. (Se bolj se to kaže pri tistih, ki so prisiljeni v to obliko dela, če niso dobili običajne zaposlitve.) V kolikor pri delu na domu ni (samo)discipliniranosti, se pridružijo še težave pri izpolnjevanju delovnih nalog - predvsem v rokih, kakovosti in inovativnosti (samo)organiziranja delovnih procesov. Dolgoletno delo na domu zahteva tudi posebno učinkovito (samo)izobraževanje, posebno še, če delodajalec nima posluha za načrtno izobraževanje zaposlenih in za načrtovanje kariere posameznikov - tudi tistih, ki delajo na domu.
Zato delo na domu v čisti obliki (razen za izrazito podjetniško navdahnjene posameznike - najbolje s statusom samostojnega podjetnika) zaradi psiholoških in socioloških razlogov ni vedno ustrezno. Zelo pa so priporočljive sestavljene oblike, kot so na primer:
-	4 dni v tednu delo na domu, 1 dan v knjižnici (s tem nadomeščamo predvsem pomanjkanje osebnih komunikacij s sodelavci);
-	3 dni v tednu delo na domu, 2 dni v knjižnici (s tem so poleg zgornjega lahko zagotovljeni pogoji za izobraževanje ob delu v knjižnici - ali pa delo za dva delodajalca);
Nemec-Pečjak, M. Infonomika dela na domu - za knjižničarja / informatika
-	2 dni v tednu delo na domu, 3 dni v knjižnici ( možno je že učinkovito združevati delo na "stvarnih" in "navideznih" procesih in s stvarnimi gradivi);
-	1 dan v tednu delo na domu, 4 dnevi v knjižnici (to omogoča kompenzacijo slabih strani dela v ustanovi in omogoča zmanjšanje takoimenovanih privatnih izhodov med rednim delom).
Če bi upoštevali še kombinacijo dela na domu z različnimi oblikami delovnega časa (polni, polovični, dvotretjinski) in delom za več delodajalcev, dobimo še zanimivejše rešitve. Žal obstoječa zakonodaja pri nas ne podpira atipičnih oblik zaposlovanja. Zato je največ tovrstnega zaposlovanja v ZDA (pogojeno je z visoko stopnjo konkurečnosti) in v Italiji (tu je pogojeno z udobnim izigravanjem predpisov in davčnimi utajami s strani delodajalcev!) ter Švici.
Psihološke in sociološke prvine so posebno pomembne pri odločitvi posameznika za delo na domu. Pri mladih je potrebno pred delom na domu spoznati in se v določenem času priučiti delovnim procesom v knjižnici -torej razrešiti problem delovnih izkušenj in utrditve delovnih navad. Pri starejših pa so ravno izkušnje in delovne navade ena od ovir za odločitev za samostojno delo na domu. Ne smemo pozabiti, da se v poslovanju in osebno vedno odločamo po občutkih - primeijave gospodarnosti in kakršne koli številčne analize so vedno le pomožno sredstvo za lažjo odločitev. Tudi pri tovrstem delu lahko pride do zlorab delitve na moškim in ženskam "primerno" delo.
3 Procesi, primerni za delo na domu
V povprečju ima knjižnica, ki opravlja knjižničarsko in informacijsko dejavnost, strateške enote, ki so prikazane v tabeli 1. Pod pojmom strateške enote razumemo zaokrožene procese, ki pa jih lahko opravlja posameznik v manjših knjižnicah ali ustrezno velika organizacijska enota v večjih knjižnicah. Za vsak proces v prikazani tabeli lahko razmejimo, kaj se mora odvijati v stvarni in kaj lahko v navidezni knjižnici.
Za vzorec razčlenimo le proces "izposoja gradiva na dom". Stvarno gradivo pogojuje delo v stvarni knjižnici. Z določeno mero avtomatizacije (naročanje uporabnika od doma, avtomatizirana priprava pošiljk, vračanje knjig preko nabiralnika-trezorja) je tudi pri tem procesu mogoče preiti na poslovanje, značilno za navidezno knjižnico. Če pa je gradivo v obliki računalniško podprte kopije, takoj zadostimo pogojem za poslovanje navidezne knjižnice. Zato bi težko našli procese, ki jih ne bi vsaj postopoma lahko izvajali v navidezni knjižnici in izkoristili prednosti dela na domu.
Knjižnica 41 (1997)2/3
Tabela 1
strateška enota
1 oskrba (nabava) gradiv
Funkcija in procesi
izposoja gradiv informacijski center
nabava monografij, serijskih publikacij, standardov in ostalih gradiv.... priprava bibliografskih podatkov, bibliografij...
priprava gradiv za knjižničarsko dejavnost
izposoja (čitalniška in na dom) medknjižnična izposoja
sprotna dostava kopij gradiv
(iz vseh vrst gradiv, izrazito članki,
standardi...)
storitve, povpraševanje po informacijah (INDOK, SIC, standardoteka...)
izobraževanje, seminarji, konference
organizacija in izvedba izobraževanj, posvetovanj...
5 skupne storitve
tajništvo in kadri, finance in računovodstvo, računalniška podpora, ostali skupni posli...
Knjižnice, ki bodo krepile informacijske storitve in temu namenjeno izobraževanje, bodo imele v prihodnosti seveda večji delež dela na domu. Vendar je možno isto napovedovati tudi zgolj za izposojo. Za razvoj v to smer je potrebna določena mera konkurenčnosti storitev in drugačnih oblik zaposlovanja. Za primerjavo navajam državno pošto in zasebna podjetja za hitro poštno dostavo. V veliko vzpodbudo bo (je) tudi podpora stanovske organiziranosti knjižničarjev in informatikov za nove oblike dela (npr. izobraževanje in izmenjava izkušenj knjižničarjev / informatikov, ki delajo na domu).
4 Gospodarnost dela na domu
Neposredne koristi dela na domu vsekakor niso tako številne, kot so posredne - pa naj jih merimo za zaposlenega, za delodajalca ali celo za lokalno skupnost (npr. doma zaposleni razbremenjujejo prometne konice v mestu!). Tako so izmerljivi prihranki v povprečju izkazani le pri naslednjih postavkah, prikazanih v tabeli 2.
Nemec-Pečjak, M. Infonomika dela na domu - za knjižničarja / informatika
Za delodajalca v povprečju veljajajo naslednji prihranki:
-	pisarniški prostor zmanjšan na tretjino sedanjega (namesto pisarniškega delovnega mesta, zadostuje le stol, del konferenčne mize in največ 1 m2 omare);
-	prevoz na delo in z dela,
-	prehrana na delu,
-	telefonski stroški (delno),
-	nekateri drugi materialni stroški
Pri sedanji stopnji razvoja IKT pa so lahko za delodajalca zaradi dela na domu višji komunikacijski stroški. Za računalniško opremo predpostavimo, da je doma in v ustanovi istovrstna, kar je tudi pogoj za transparentost delovnih procesov in zagotavljanje kakovosti poslovanja ustanove. Ocena prihranka stroškov je v skupnem iznosu okoli 12%.
Za delojemalca pa veljajajo še dodatni prihranki:
-	ni izgube časa zaradi prihoda na delo in odhoda z dela,
-	delo si organiziramo v dnevnem času, ko smo zanj najbolj razpoloženi (zgodaj zjutraj aH pozno zvečer, ob sobotah namesto ob sredah itd.)
-	vsaj delna racionalizacija materialnih stroškov (od učinkovitejše rabe pisarniškega materiala do prihrankov za delovno obleko).
Ker je delovni odnos v tem primeru običajno opredeljen s posamično pogodbo, lahko nevešč delojemalec nevede pristane na stroške, ki mu jih delodajalec ne pokriva:
-	nepokriti stroški občasnih prihodov / odhodov v ustanovo,
-	nepokrita odškodnina za uporabo domačih prostorov,
-	nepokriti dodatni komunikacijski stroški
-	nepokriti dodatni telefonski stroški.
Na koncu je izmerljiva ocena prihranka stroškov kljub temu - vsaj 18 %, kar gotovo ni zanemarljiva številka.
5 Gospodarnost uporabe
informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT)
Razmerje med ceno računalniške in komunikacijske opreme je pomembna prvina za drugačne oblike dela. Letni obratovalni stroški za računalniško opremo (z vključeno amortizacijo) so posebno za informacijsko dejavnost sorazmerno visoki in se gibljejo v povprečju v Sloveniji:
Knjižnica 41 (1997)2/3
-	od 100.000 SIT za podporo knjižničarske dejavnosti
-	do 500.000 SIT za knjižničarsko / informacijsko dejavnost.
Pri najbolj grobih ocenah moramo prišteti še komunikacijske stroške (telefonskih in računalniških omrežij) v približno enaki višini. Tako so skupni stroški delovnega mesta z visoko podporo IKT v povprečju že:
-	od 200.000 SIT za podporo knjižničarske dejavnosti
-	do 1.000.000 SIT za knjižničarsko / informacijsko dejavnost.
To pomeni kar 5 do 20 % celotnih letnih stroškov delovnega mesta in visoko presega povprečje podpore za delovna mesta tako v gospodarstvu kot negospodarstvu.
Načeloma so komunikacijski stroški za knjižnico s prehodom na delo na domu povečajo. Z globalizacijo omrežij (posebno še s pričakovano uvedbo množičnih satelitskih Extranet komunikacij) stroški komunikacijske opreme in komunikacij po delovnem mestu postajajo skoraj neodvisni od kraja izvajanja dela v krajevnem in svetovnem merilu. Če je tisk omogočil množicam enakopravnost dostopa do pisane besede, je Internet omogočil enakopravnost dostopa do sprotnih informacij. Satelitsko podprti Extraneti pa bodo omogočili enakopravnost komunikacij osebam, ki bodo v tak sistem vključene - neglede na njihov družbeni položaj in državo bivanja ali delovanja.
Infonomika, skovanka iz "ekonomika informatike" potrjuje stvarne vizije. Če že govorimo o informacijski dobi in o vedno bolj prevladujočih informacijskih procesih - bomo že kmalu bolj uporabljali oznako "komunikacijska doba", saj bo IKT omogočila vedno večji razmah medosebnih komunikacij. Informacijska doba je usmerjena v informacijske storitve (npr. ponuditi študijsko gradivo za ciljno skupino študentov določene smeri v specializirani knjižnici). Nove oblike dela "komunikacijske dobe" pa bodo pomenile nes-luten razmah komunikacijskih "personalističnih" storitev (npr. nuditi posamezniku (ne)študentu pri poljubno izbranem interdisciplinarnem študiju njegovemu predznanju in izkušnjam prilagojeno gradivo za izpopolnjevanje in doseganje načrtovane delovne kariere med daljšim popotovanjem ali med začasno preselitvijo zaradi zaposlitve).
6 Gospodarnost navidezne knjižnice
Če se od napovedi povrnemo v stvarnost sedanje stopnje razvoja IKT v slovenski informacijski in komunikacijski prostor ter v stvarno stanje in stroške slovenskih knjižnic, je za zaključke potrebno opredeliti vsaj 3
Nemec-Pečjak, M. Infonomika dela na domu - za knjižničarja / informatika
knjižnične vzorce. Zaradi neljubih primerjav z dejanskimi ustanovami sem izbral za vzorec poenostavljene primere:
-	majhno knjižnico (5 zaposlenih, 400 m uporabne površine)
T
-	knjižnico na ravni pokrajine (20 zaposlenih, 4.000 m uporabne površine)
-	knjižnico na ravni države (170 zaposlenih, 40.000 m uporabne površine).
V	tabeli 3 so prikazane primerjave med "klasično" in "navidezno" (virtualno) knjižnico. Z usmeritvijo dela zaposlenih na vsaj delno delo na domu in temu ustrezno zmanjšanje potrebnih pisarniških prostorov dosežemo naslednje prihranke pri letnih obratovalnih stroških:
o
-	mala knjižnica (od 5 zaposlenih 1 na domu, 390 m ) letni prihranek vsaj
2%;
2
-	srednja knjižnica (od 20 zaposlenih 6 na domu, 3940 m ) prihranek vsaj
3%;
2
-	velika knjižnica (od 170 zaposlenih 70 na domu, 39.000 m ) prihranek vsaj 4%.
V	tabeli 4 so prikazane primerjave med "klasično" in "navidezno" (virtualno)
knjižnico pri izgradnji - to je pri investicijskih stroških:
2
-	mala knjižnica (od 5 zaposlenih 1 na domu, 390 m ) prihranek vsaj 3%;
2
-	srednja knjižnica (od 20 zaposlenih 6 na domu, 3940 m ) prihranek vsaj
2%;
2
-	velika knjižnica (od 170 zaposlenih 70 na domu, 39.000 m ) prihranek vsaj 3%.
Seveda pa zgovornost številk tudi v pohlevni različici ne more preglasiti molka strokovnosti, ki danes običajno pokleka pred odločujočimi, ki krojijo naš razvoj - kljub slovenskemu sorazmerno dobremu poznavanju vseh možnosti novih oblik dela in temu primerne uporabe IKT. Zato je delo na domu še vedno predvsem nov izziv.
Literatura in viri
1.	Bredin, A. The virtual office survival handbook: zvhat telecommuters and entrepre-neurs need to succeed in today's nontraditional ivorkplace, New York: J.Wiley&Sons,Inc., 1996
2.	Shaw, L. Telecomunicate !: go to ivork ivithout leaving home, New York: J. Wiley & Sons, Inc., 1996
3.	Brabec, B. Homemade money: telecomunicate !: hoiv to select, start and multply , the profits of a business at home, Cincinnati(Oh): Betterway books, 1994	<
Knjižnica 41 (1997)2/3
4.	Attard, J. The home office and small business a book..., Nevv York: Henry Holt, 1993
5.	Zimmerman, N. Home office design: evenjthing you need to bioiv about plan-ning, organizing, and furnishing your ivork space. Nevv York: J.Wiley&Sons,Inc., 1996
6.	Dobrin, T. "Formalne in dejanske možnosti fleksibilnega zaposlovanja". Podjetje in delo = ISSN 0353-6521, 21(1995)2 :171-182
7.	Gričar, J. "Teledelo". Organizacija in kadri = ISSN 0350-1531 23(1990)3/4 : 202-212
8.	(Virtual Office) URL = http://www.dgl.com/tbm/tbm9602.html stanje: julij 1997
9.	(Extranet)URL = http://whatis.com/Extranet.htm stanje: julij 1997
10.	Voght S. "Knight-Ridder Information - Who are We ?". predavanje: Informacijski maraton, Trg poslovnih informacij v Sloveniji, Ljubljana, 18.junij 1997
11.	Nemec-Pečjak, M. "Delo na domu - za knjižničarja". Informatika, list 4, 20.09.97
382
Nemec-Pečjak, M. Infonomika dela na domu - za knjižničarja / informatika
AS* X >
B.!'
2.
■S <*> £ >
o TJ
S
tQ
m
S
c
TJ
m in
5
■S w
5
m o r-i
m t<
ro
S*
o
C -d o
S
>
n >
o a
CU
■a
N
i o "33
TI
T!
T) 'C
cM
o
Ih
a
E
cz
C ) >N <J O) n , u.
x e
rH +
O O
o
OJ tn
'S
r i >N U Qi n . v-.
* e
r. +
IU
3
S
^ E
OJ 0>
'S C" tfl "O
O v-.
cu 'c
v-
383
Knjižnica 41 (1997)2/3
384
prihra- I nek v % |		s? IN	m	S? IN	ž? o		5? ro	o*-cn	s? ro	vP C		C'	cS ro	s? in	I %0
struktura		C' O O	s? so	S? R	o*-1		o--O o	S? i—i ro	o^ CN SD	ts		S? O O	VO ro	sO \D	ss ro
letni stroški		S£> t—1 m 00 00 K (N	O O CN in CO	sd co 00 cS	o o C o o o co		s vo R as so CN i—i	O sO ro ro Cs m a< ro	os (N CN O 0O ts	O O o o o o ON		O m o i—i a\ rs CJ i—i	o o o sO T-H ts o\ ro	O in o ai SO K in SD	O O o o o p o m
ižnica/delo na domu		ro o ts K ro TP iri	M 6 o CT\ CO ra .5 xn	3 e o -a ra C +	12 >1/1 S Vi <u		O 00 IS. 00 s sb	ts E o rp 0\ ro ra .S X/}	■<f 3 ^ F.	12 »m o ul £ "ra C OJ		r—1 00 s	CN E o o o gj ro ra C >c/l	o ts + o o	S >cn O u. tri [ra 'C CD
I r			> O U ra »0	C aj o D. ra N	ra 6 S l/l o			> O a ra HJ	aj TJ i/i ra o C ra . N +	ra E "ra tn O			> O a ra •>c	C _aj In o a ra N	ra E "ra <r> O
■ 2 X m iu		S? o o	sO t—i	sS ro Iv	=?		O O	S ro	iN vO	S2 ts		sO O^ O o T-l	^ sD ro	cč rsi vO	^P ro
V)															
letni stroški		in s ts t^ K CN	O O o so	in IN CN K o ro C (N	o o o o o o ro		o o Os O O ro rH	o o o SO ts (—< O	O O Ov 00 IN (N 5	o o o o o o a<		o m •vD in o CN tN IN	O o p o SD ts T-H O	O in so in o Os SO	O O o o o p o ro
klasična knjižnica		m •tf <N in m iri	"E o o ^f ra C fc- > o D ra t/> >C	m C Ji! i/i o a ra N	12 >(/> s 1/5 C [ra 'C QJ ra s s l/l o	w 2 ti X o	m tM O IN in sb	CN E o o o ra C M/1 t- > O D. ra l/l ■>c	o IN 'c O a. ra N	>(/i O [ra 'C aj ra E O	W >	O CN T-H O VO so	n E o C o o ra C '•g > o a ra >0	O ts '5 _aj o a ra N	2 >(/1 O V- C ra 'C 0J ra E O
vrsta knjižnice	< U Ž >N 2" < 2 ^ < s	N 12 */) ra O M h o> W C Cm O-O 3 a ra in N	01 C ra -C TH a C o 0J u	as o Cs (N 0O in		U- 2 > < 2 < u 2 -N 2	N. 2 >c/) ra O bc J— cu 3 S C "ui a, o 3 a M ra 1/1 N	<v C (H Ui 'C & B "S U	a\ IN a< CN Tf ro		Q i < 2 < U 2 'N 2 M	N 12 Kn ra o bo i/i C . _ i/ C ELO 3 a. M ra N	Ol C S X 'u a £ O U	o o so IN O ro	
Nemec-Pečjak, M. Infonomika dela na domu - za knjižničarja / informatika
>
o M
O
O)
>
.s >
C c?
s 2
1
w
CQ Č
>
I
v
2*
js
•c
D.
•r
« 3
.a £ S .2
>N TJ
«•3 ■p-a
■st
.5
S
»S
T
>
o D.
E
o t
>
O d
> O
a
>
o a
vO co
>
o a
ON CO
>
o a
ra
o o o o
K
ci
J3 'C D.
£
o
«
0
P*
Z >
<
Z <
u 2
1
•c a
PJ >
<
ti o
2 <
z <
u
o o o
K 00 S
>N
t=J
X
■c &
£ _o
CD
U
385
VSEBINA - CONTENTS
REFERATI - PAPERS
KNJIŽNIČARSKA STROKA IN KNJIŽNIČARJI -LIBRARY PROFESSION AND LIBRARIANS
URBANIJA, Jože; Mirko Nidorfer: Izzivi, bojazni in pričakovanja
-	Challenges, fears and expectations..............................9
KODRIČ-DAČIČ, Eva. Matija Čop in njegov prispevek k slovenskemu bibliotekarstvu - Matija Čop and his contribution to the Slovenian librarianship ......................17
APARAC, Tatjana: Biti bibliotekar : jučer, danas, sutra
-	Biti bibliotekar: včeraj, danes, jutri
-	Being a librarian: Past, Present and Future......................33
NOVLJAN, Silva: Profesionalizacija, pogoj za uspeh
-	Professionalization, a condition for success.....................45
GAZVODA, Jelka: Upravljanje človeških virov in razvoj
karier v večji knjižnici - Human resource management and
career planning in a larger library ..............................57
GRADIŠAR, Vera; Nada Češnovar: Kaj motivira knjižničarje zaposlene v javnih zavodih - What motivates librarians vvorking in not for profit organizations?.........................75
ŽAUCER, Matjaž: Ali smo knjižničarji sami največja ovira razvoju knjižničarstva - Are librarians the biggest impediment to the development of librarianship .................89
KURNIK ZUPANIČ, Sandra; Varja Praznik; Vlasta Stavbar.
Specifičnost kadrov v domoznanski dejavnosti
-	Typical characteristics of the staff in the local studies service.....103
MATIČ-ZUPANČIČ, Jadranka. Pomen kadrov za uspešno delovanje šolske knjižnice - The importance of human resources for school library performance ............
123
POTREBE UPORABNIKOV - NOVI IZZIVI ZA KNJIŽNIČARJE - USER NEEDS - NEW CHALLENGES FOR LIBRARIANS
BOŠNJAK, Blanka: Vloga mladinskih knjižničarjev pri razvijanju bralnih interesov mladih - Librarians' role in developing interest for reading vvith young people ..............141
TAVČAR-PERNEK, Desanka: Knjižnica je tudi okolje za uresničevanje drugačnih duhovnih in intelektualnih interesov bralcev - The library is also an environment for the realization of different cultural interests
of readers...................................................155
KRAMBERGER, Darja; Milena Perko. Sožitje splošne knjižnice z Univerzo za tretje življenjsko obdobje - Cooperation of a public library vvith the University for the Third Period of Life.....171
HRIBERŠEK-B ALKOVEC, Elizabeta: Mladinski knjižničar - da!
-	Being a librarian for young people - yes! ......................185
ŠKORJANC, Jože: Šolski knjižničar v procesu raziskovalne dejavnosti mladih - The school librarian in the process of research work performed by young people .....................193
PERKO, Lenka: Pomen knjižničarjev za razvoj in pospeševanje dela mladih raziskovalcev - The role of the librarian in the development and acceleration of the young researchers' vvork.....201
GORENC, Jože: Pomen uporabe kvalitativnega raziskovanja za delo pri referenčnem procesu - The use of qualitative research for the vvork in the reference process...........................217
IZOBRAŽEVANJE KNJIŽNIČARJEV IN UPORABNIKOV -PROFESSIONAL AND USER EDUCATION
LASIČ-LAZIČ, Jadranka; Radovan Vrana: Nestaje li
knjižničarska struka? - Ali knjižničarska stroka izginja?
-	Is librarianship vanishing?...................................237
JUŽNIČ, Primož: Bibliotekarji in računalniška znanja
-	Librarians and computer knovvledge..........................251
AMBROŽIČ, Melita: Strokovne kvalifikacije in akreditacija izobraževalnih programov v knjižničarstvu - Professional qualifications and accreditation of courses in librarianship .......265
FRAS, Sabina: Izobraževanje knjižničarjev za jutri: delovna praksa - druga polovica znanja - Education of librarians for tomorrov:
practical experience - the second half of knovvledge..............289
STANČIN-ROŠIČ, Dubravka: Uloga permanentnog obrazovanja u stvaranju i sačuvanju kompetentnosti
-	Vloga permanentnega izobraževanja pri pridobivanju in ohranjanju kompetentnosti - The role of permanent
education in gaining and retaining competency .................307
ZUPANIČ, Saša: Poučevanje uporabe informacijskih sistemov, temelječe na poznavanju mentalnih modelov uporabnikov
-	Mental models and user training .............................315
KNJIŽNIČARJI IN RAZVOJ INFORMACIJSKIH TEHNOLOGIJ -LIBRARIANS AND THE DEVELOPMENT OF INFORMATION TECHNOLOGY
ROŽIČ-HRISTOVSKI, Anamarija/et. al./: Predstavitev medicinskih
virov na WWW - Medical resources presentation on WWW.......337
VODOPIVEC, Lidija; Maja Vihar. Elektronske revije
-	Electronic j ournals..........................................347
MOČNIK, Vida; Alenka Logar-Skobir: Spremenjeni vlogi knjižničarja in uporabnika v medknjižnični izposoji
-	Changing roles of the librarian and the interlibrary-loan user----363
NEMEC-PEČJAK, Marko: Infonomika dela na domu
-	za knjižničarja/informatika - "Infonomics" of vvorking
at home - for a (reference) librarian ............................375
NAVODILA AVTORJEM
Rokopise sprejema uredništvo revije oziroma glavni urednik na naslov ZBDS s pripisom "Za Knjižnico"
-	Avtorje prosimo, da svoje prispevke pošiljajo na računalniških disketah z oznako zapisa in navedbo uporabljenega urejevalnika besedil ter izpisom na papirju.
Članki naj ne bodo daljši od ene avtorske pole.
-	Naslovu rokopisa (na posebnem listu) sledita ime in priimek avtorja z naslednjimi podatki: avtorjev poklic, delovno mesto in popoln naslov. Dodati je potrebno številko žiro računa oziroma izjavo, da žiro račun ni potreben.
V primeru, da je prispevek napisalo več avtorjev, naj vsak od njih posreduje podatke iz tretje alineje, razen tega pa še svoj delež pri prispevku v odstotkih ali številu strani.
Rokopisu članka je potrebno priložiti povzetek, ki naj ne bo daljši od 100 besed; po želji lahko avtor sam poskrbi za prevod naslova in povzetka v angleščino.
-	Besedila, ki jih uvrščamo v Zapise ali druge rubrike, ne potrebujejo povzetka.
-	Rokopis članka naj bo opremljen z UDK vrstilcem, po želji pa tudi s ključnimi besedami.
-	Citirana dela naj bodo prav tako na posebnem listu, tipkana z enakim presledkom kot ostalo besedilo in označena z enakimi številkami kot v besedilu. Pri navajanju člankov iz revij je potrebno označiti ime in priimek avtorja, naslov članka, naslov revije, letnik, letnico, številko in strani, na katerih je članek izšel. Pri citiranju monografij je za popolnost podatkov treba upoštevati tudi kraj izdaje in izdajatelja oz. založbo.
Citati v besedilu članka naj bodo natančno označeni, naveden mora biti vir: priimek avtorja, leto izdaje, stran.
Uredništvo sprejema le taka besedila, ki še niso bila objavljena drugje in niso predložena v objavo v kakem drugem časopisu (za to odgovarja avtor).
Knjižnica. Glasilo Zveze bibliotekarskih društev Slovenije -Glasilo izdaja Zveza bibliotekarskih društev Slovenije -Letnik ima štiri številke - Glavna in odgovorna urednica J. Gazvoda - Uredniški odbor: M. Grum, S. Novljan - Naslov uredništva: ZBDS, Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 61000 Ljubljana, Slovenija - Žiro račun 50100-678-47436 - Tisk biro m, Ljubljana