MOHORJEV KOLEDAR 2O16

MOHORJEV KOLEDAR

2O16

Vsebina

Tanja Repič Slavič O NEMIH KRIKIH SPOLNE ZLORABE 130
Štefanija L. Zlobec SPOMINČICA — SLOVENSKO ZDRUŽENJE ZA POMOČ PRI DEMENCI 134

Kalendarij 2016 6
Prazniki v letu 2016 18
Astronomski dogodki v letu 2016 20
PREGLEDNI Koledarček za leto 2017 24

NAŠI SODELAVCI – JUBILANTI
Kajetan Gantar AKAD. DR. PRIMOŽ SIMONITI 138
Mihaela Koletnik, Marko Jesenšek AKAD. RED. PROF. DR. ZINKA ZORKO 141
Božo Rustja MSGR. METOD PIRIH 145
Jožef Smej DR. FRANC KRAMBERGER 148
Andreja Valič Zver DR. MILKO MIKOLA 151

ČLOVEK IN NARAVA
Janez Bizjak SLEDI PRVIH RUDARJEV V VISOKOGORJU SLOVENSKIH ALP 25
Peter Skoberne TRIGLAVSKI NARODNI PARK 30
Ernest Margon PIVKA Z OKOLICO VABI 35
Dušan Štepec TRŠKA GORA PRI NOVEM MESTU IN NJENA VINOGRADNIŠKA TRADICIJA 40
PO DOMOVINI IN SVETU
Tone Gorjup POL STOLETJA SVOBODNIH MIKROFONOV DRAGE 45
Januška Gostenčnik KRAJEVNI GOVORI IZVEN MEJA SLOVENIJE 49
Metka Dijkstra Murko Z MANJ STVARI JE MANJ SKRBI — PREVERJENO! 52
Marko Smole PALČAVA ŠIŠA IZ VASI PLEŠCE V GORSKEM KOTARJU NA HRVAŠKEM 56
ZGODOVINA
Igor Grdina NENAVADNO LETO 1816 61
Igor Grdina Slovo Franca Jožefa 66
Renato Podbersič ml. VREDNO SPOMINA NA ČAS PREIZKUŠENJ 71
Tomaž Ivešić KAKO SE JE ZA SVOBODO PRELILA MADŽARSKA KRI 75
Ignacij Voje O USODI KATARINE (KANTAKUZINE) GROFICE CELJSKE 80
NAŠA DEDIŠČINA
Primož Gašperič, Matija Zorn SEDEM DESETLETIJ ZEMLJEPISNEGA MUZEJA 83
Božidar Premrl PO SLEDEH PONARODELE BALADE 86
Sabina Stambulić Pugelj GRADIŠČA IN DRUGI ZAKLADI V DOLINI REKE REKE 91
† Andrej Vovko POTOPIS DR. IVANA KNIFICA O KAVKAZU IN TAMKAJŠNJIH MOHORJANIH 95
MED NAMI
Melisa Baranja »TEŽKO JE BITI ROMINJA, ŠE TEŽJE CIGANKA« 100
Jože Bartolj CIVILNODRUŽBENA POBUDA RESNICA IN SOČUTJE 106
Tomaž Erzar ODPUŠČANJE: ŠE ZADNJI KORAK DO POLNEGA ŽIVLJENJA 111
Stane Granda RUSKA KAPELICA — NAŠ OSREDNJI SIMBOL PRVE SVETOVNE VOJNE? 114
Sebastjan Kristovič VZGOJA ZA ŽIVLJENJE 120
Marjana Lavrič »POČAKAJTE, KO BOM VELIKA, VAM ŽE POKAŽEM!« 125

SPOMINJAMO SE
Damir Globočnik TRŽAŠKI FOTOREPORTER MARIO MAGAJNA (1916–2007) 154
Tone Gorjup OB STOLETNICI ROJSTVA VILJEMA SAVELLIJA IN ROMANA PAVLOVČIČA 157
Tomaž Ivešić VEDEL JE VSE, A HKRATI NIČ: 50 LET OD PADCA ALEKSANDRA RANKOVIĆA 161
Jože Maček DR. FRANC KSAVER CUKALA (1878–1964) 164
Alenka Puhar TROJE CANKARJEV, NJIHOVI PAPIRJI IN PRAVICA 167
Nada Praprotnik HENRIK FREYER (1802–1866) 172
Jelka Pšajd JULIJ (GYULA) SCHÖNAUER 176
Marko Terseglav ZDRAVKO VUKČEVIČ (1926–2014) 180
Jožica Škofic AKAD. PROF. DR. TINE LOGAR 182
LEPOSLOVJE
Marjan Bradeško VEČER PREHAJA V SVETLO NOČ 187
Pavel Peter Bratina ISKANJE IZGUBLJENEGA RAJA 191
Berta Golob KRIŽEK 195
Borut Peršolja ZGODBA JE MATI GORA 197
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
Tone Gorjup IZ ŽIVLJENJA KRAJEVNE CERKVE 202
Edvard Kovač SV. MARTIN TOURSKI – OB EVROPSKI OSEBNOSTI LETA 210
Jože Maček GMOTNE RAZMERE CERKVE IN SLOVENSKE KATOLIŠKE DUHOVŠČINE SKOZI STOLETJA 213
Janez Poljanšek ZGODBA DVEH ZVONIKOV 226
Miran Špelič GREGOR NAREŠKI 230
Ivan Janez Štuhec NADALJEVANJE IN REŠEVANJE SLOMŠKOVE VZGOJNE DEDIŠČINE 232
iz življenja treh mohorjevih družb
Alenka Veber Celjska Mohorjeva družba 234
Karli Hren in Franc Kelih Celovška Mohorjeva družba 241
Marko Tavčar Goriška Mohorjeva družba 244

JANUAR
FEBRUAR
– PROSINEC
– SVEČAN

JANUAR – PROSINEC
1. Petek
2. Sobota
3. Nedelja
		
4. Ponedeljek
5. Torek
6. Sreda
7. Četrtek
8. Petek
9. Sobota
10. Nedelja
		

Angela, red.; Gregor Langreski, šk.
Simeon, puš.; Milena, dev.
GOSPODOVO RAZGLAŠENJE – Gašper, Miha, Boltežar
Rajmund, duh.; Lucijan, muč.
Severin, op.; Erhard, šk.
Julijan, muč.; Hadrijan, op.
JEZUSOV KRST – Gregor Niški, šk. 		
Iz 40,1-5.9-11; Tit 2,11-14; 3,4-7; Oče pričuje o Sinu (Lk 3,15-16.21-22)

11. Ponedeljek
12. Torek
13. Sreda
14. Četrtek
15. Petek
16. Sobota
17. Nedelja
		

Pavlin Oglejski, šk.; Teodozij, men.		
Tatjana (Tanja), muč.; Alfred, op.
Hilarij, šk.; Veronika, dev.
Oton (Odon), red.; Malahija, pr.; Feliks, duh.
Absalom, šk.; Pavel, puš.; Mihej, pr.
Marcel, pp.; Berard, muč.
ob 0h 26m
2. NEDELJA MED LETOM – Anton (Zvonko), puš. 		
Iz 62,1-5; 1 Kor 12,4-11; Jezusov prvi čudež (Jn 2,1-11)

18. Ponedeljek
19. Torek
20. Sreda
21. Četrtek
22. Petek
23. Sobota
24. Nedelja
		

Marjeta Ogrska, red.; Priscila, muč.
Makarij, op.; Suzana, muč.
Fabijan in Boštjan, muč.; Ciprijan, red.
Neža (Agnes Janja), muč.
Vincencij (Vinko, Zmago), muč.; Lavra, dev.
Henrik, duh.; Pavel Korejski, muč.
ob 2h 46m
3. NEDELJA MED LETOM, svetopisemska – Frančišek Saleški, šk.		
Neh 8,2-4a.5-6.8-10; 1 Kor 12,12-30; Pismo se izpolnjuje na Jezusu (Lk 1,1-4; 4,14-21)

25. Ponedeljek
26. Torek
27. Sreda
28. Četrtek
29. Petek
30. Sobota
31. Nedelja
		

Spreobrnjenje ap. Pavla; Ananija, sp. mož
Timotej in Tit, šk.; Robert, ust. cistercijanov
Angela Merici, ust. uršulink; Henrik, duh.
Tomaž Akvinski, šk., c. uč.; Karel Veliki, kr.
Valerij, šk.; Julijan, spk.
Martina, muč.; Hijacinta, dev.
4. NEDELJA MED LETOM – Janez Bosko, ust. salezijancev
Jer 1,4-5.17-19; 1 Kor 12,31 – 13,13; Jezus ni prerok samo za Jude (Lk 4,21-30)

MARIJA, BOŽJA MATI – Novo leto d. p. d.		
ob 6h 30m
Bazilij in Gregor, šk. 		
2. BOŽIČNA NEDELJA – Ime Jezusovo
Sir 24,1-4.8-12; Ef 1,3-6.15-18; Beseda je meso postala in se naselila med nami (Jn 1,1-18)

ob 2h 30m

Sonce stopi v znamenje Vodnarja 18. 1. ob 15 . uri. Do konca meseca se dan podaljša za 56 minut.

1. Ponedeljek
2. Torek
3. Sreda
4. Četrtek
5. Petek
6. Sobota
7. Nedelja
		

Brigita Irska, op.; Katarina de’ Ricci, red.
JEZUSOVO DAROVANJE – SVEČNICA
Blaž, šk., muč.; Oskar, šk.
Gilbert, red. ust.; Leon, muč.
Agata, muč.; Albuin, šk.
Pavel Miki, muč.; Doroteja, muč.
5. NEDELJA MED LETOM – Koleta (Nika), red.
Iz 6,1-2a.3-8; 1 Kor 15,1-11; Apostoli pustijo vse in gredo za Jezusom (Lk 5,1-11)

ob 4h 28m

8. Ponedeljek
9. Torek
10. Sreda
11. Četrtek
12. Petek
13. Sobota
14. Nedelja
		

Hieronim, red.; Jožefina, dev. – Slovenski kulturni dan d. p.
Apolonija (Polona), muč.; Sabin, muč. – pust
++ PEPELNICA – Sholastika, red.; Alojzij Stepinac, šk.
Lurška Mati Božja; Benedikt, men.
+ Evlalija, muč.; Erna; Aleksij, šk.
Jordan, red.; Kristina, vd.
1. POSTNA NEDELJA – Valentin (Zdravko), muč.
5 Mz 26,4-10; Rim 10,8-13; Jezus Zavrne skušnjavca (Lk 4,1-13)

ob 15h 39m

15. Ponedeljek
16. Torek
17. Sreda
18. Četrtek
19. Petek
20. Sobota
21. Nedelja
		

Klavdij, red.; Georgija, dev.
Julijana, muč.; Onezim, šk.
Sedem ustanoviteljev servitov; Aleš, spk.
Flavijan, šk.; Frančišek Clet, muč.
+ Bonifacij, šk.; Konrad, red.
Leon Sicilski, šk.; Sadot, muč. – kvatre
2. POSTNA NEDELJA – Peter Damiani, šk.
1 Mz 15,5-12.17-18; Flp 3,17 – 4,1; Jezus se med molitvijo spremeni (Lk 9,28-36)

ob 8h 46m

22. Ponedeljek
23. Torek
24. Sreda
25. Četrtek
26. Petek
27. Sobota
28. Nedelja
		

Sedež apostola Petra
Polikarp, šk., muč.; Montan Toledski, šk.
Matija, ap.; Sergij, muč.
Alojzij in Kalist, muč.; Valburga, op.
+ Aleksander (Branko), šk.; Nestor, muč.
Gabrijel Žalostne M. B., red.; Baldomir, spk.
3. POSTNA NEDELJA – Ožbolt, šk.
2 Mz 3,1-8.13-15; 1 Kor 10,1-6.10-12; Pokora odvzame Božjo kazen (Lk 13,1-9)

ob 19h 20m

29. Ponedeljek

Prestopni dan

Legenda: ap. (apostol), ces. (cesar, cesarica), c. uč. (cerkveni učitelj), diak. (diakon), dev. (devica), d. p. (državni praznik), d. p. d. (dela prost dan),
duh. (duhovnik), ev. (evangelist), km. (kmet), kn. (knez, kneginja), kr. (kralj, kraljica), l. (laik, laikinja), men. (menih), mis. (misijonar), mlad. (mladenič), muč. (mučenec, mučenka), n. (navadna), op. (opat, opatinja), pp. (papež), pr. (prerok), puš. (puščavnik), red. (redovnik, redovnica), red. ust.
(redovni ustanovitelj, redovna ustanoviteljica), slov. (slovanska), soust. (soustanovitelj, soustanoviteljica), sp. (svetopisemski-a, mož - žena), spok.
(spokornik, spokornica), šk. (škof), ust. (ustanovitelj, ustanoviteljica), vd. (vdova).

Sonce stopi v znamenje Rib 18. 2. ob 0. uri. Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 25 minut.

APRIL
JANUAR
– MALI
– PROSINEC
TRAVEN

JANUAR––SUŠEC
MAREC
PROSINEC
1. Torek
2. Sreda
3. Četrtek
4. Petek
5. Sobota
6. Nedelja
		

Albin (Zorko), šk.; Feliks, pp.
Neža Praška, dev.; Angela od Križa, red. ust.		
Kunigunda, ces.; Marin, muč.
+ Kazimir, kr.; Lucij, pp.
Hadrijan, muč.; Olivija (Livija), muč.
4. POSTNA NEDELJA – Fridolin (Miroslav), op.
Joz 5,9-12; 2 Kor 5,17-21; Izgubljeni sin se vrne k očetu (Lk 15,1-3.11-32)

7. Ponedeljek
8. Torek
9. Sreda
10. Četrtek
11. Petek
12. Sobota
13. Nedelja
		

Perpetua in Felicita, muč.
Janez od Boga, red.; Štefan, op.
Frančiška Rimska, red.; Vital, op.		
40 mučencev; Makarij, šk.
+ Benedikt, šk.; Marko in Aleš, muč.
Justina, red.; Doroteja, muč. – gregorjevo
5. POSTNA NEDELJA, tiha – Kristina, muč.
Iz 43,16-21; Flp 3,8-14; Grešnik ne sme obsojati grešnika (Jn 8,1-11)

14. Ponedeljek
15. Torek
16. Sreda
17. Četrtek
18. Petek
19. Sobota
20. Nedelja
		

Matilda, kr.; Lazar Milanski, šk.
Ludovika, red.; Klemen, red. 		
Hilarij Oglejski, šk.; Herbert, šk.
Patrik (Patricij), šk.; Jedrt (Jerica), dev.
+ Ciril Jeruzalemski, šk.; Anzelm, šk.
JOŽEF, JEZUSOV REDNIK
6. POSTNA NEDELJA, cvetna – Klavdija, muč.
Iz 50,4-7; Flp 2,6-11; Trpljenje našega Gospod Jezusa Kristusa (Lk 22,14 – 23,56)

21. Ponedeljek
22. Torek
23. Sreda
24. Četrtek
25. Petek
26. Sobota
27. Nedelja
		

Nikolaj iz Flüe; Serapion, muč.
Lea, spk.; Bazilij, muč.
Rebeka, red.; Alfonz, šk.		
Veliki četrtek – Dionizij, muč.; Katarina, red.
++ Veliki petek – Rebeka, sp. žena
Velika sobota – Larisa (Lara), muč.; Ludgar, šk.
VELIKA NOČ – Rupert, šk. – letni čas
Apd 10,34a.37-43; Kol 3,1-4; Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih (Jn 20,1-9)

28.
29.
30.
31.

VELIKONOČNI PONEDELJEK – Bojan, kn. – d. p. d.
Vel. osmina; Bertold, red.; Jona, muč.
Vel. osmina; Amadej (Bogoljub); Janez Klimak, men.
Vel. osmina; Kornelija, muč.; Benjamin, muč.; Amos, pr. 		

Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek

ob 0h 11m

ob 2h 54 m

ob 18h 03m

ob 13h 01m

1. Petek
2. Sobota
3. Nedelja
		

Vel. osmina; Irena in Agapa, muč.
Vel. osmina; Frančišek Paolski, red. ust.
BELA NEDELJA, Božjega usmiljenja – Sikst I., pp., muč.
Apd 5,12-16; Raz 1,9-13.17-19; Čez osem dni je prišel Jezus (Jn 20,19-31)

4. Ponedeljek
5. Torek
6. Sreda
7. Četrtek
8. Petek
9. Sobota
10. Nedelja
		
11. Ponedeljek
12. Torek
13. Sreda
14. Četrtek
15. Petek
16. Sobota
17. Nedelja
		

GOSPODOVO OZNANJENJE, liturgično obhajanje – Izidor, šk.
Vincencij Ferrer, duh.
Viljem, op.; Irenej, šk., muč.
Janez de la Salle, duh.; Herman, red.
Julija, red.; Valter, op.
Hugo, šk.; Heliodor, muč.
3. VELIKONOČNA NEDELJA – Ezekiel, pr.
Apd 5,27-32.40-41; Raz 5,11-14; Jezus da apostolom jesti (Jn 21,1-19)
Stanislav, šk., muč.; Biserka (Gema), dev.
Viktor, muč.; Zenon, šk.
Martin I., pp., muč.; Ida, red.
Lidvina, dev.; Valerijan, muč.
Helena, kn.; Damijan, duh.
Bernardka Lurška, red.; Benedikt, spk.
4. VELIKONOČNA NEDELJA, duhovni poklici – Rudolf, muč.
Apd 13,14.43-52; Raz 7,9.14b-17; Dobri pastir daje večno življenje (Jn 10,27-30)

18. Ponedeljek
19. Torek
20. Sreda
21. Četrtek
22. Petek
23. Sobota
24. Nedelja
		

Evzebij, šk.; Galdin, šk.
Leon IX., pp.; Ekspedit, muč.
Teotim, šk.; Bernika, muč.
Anzelm, šk.
ob 7h 24m
Aleksandra, muč.; Hugo, op.
Jurij, muč.; Adalbert (Vojteh), šk.
5. VELIKONOČNA NEDELJA
Apd 14,21b-27; Raz 21,1-5a; Nova zapoved medsebojne ljubezni (Jn 13,31-33a.34-35)

25.
26.
27.
28.
29.
30.

Marko, ap., ev.; Makedonij, šk.
Marija Mati dobrega sveta; Klet in Marcelin, pp.
Hozana, dev. – Dan upora d. p. d.
Peter Chanel, duh., muč.; Ludvik Montfortski, duh.
Katarina Sienska, dev.; Hugo, op.
Pij V., pp.; Jožef Cottolengo, red. ust.

Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek
Petek
Sobota

ob 13h 24m

ob 5h 59m

ob 5h 29m

ob 17h 17m

Sonce stopi v znamenje Ovna 20. 3. ob 7. uri. Začetek pomladi. Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 37 minut.

Sonce stopi v znamenje Bika 22. 4. ob 0. uri. Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 30 minut.

JANUAR
JUNIJ
– PROSINEC
– ROŽNIK

JANUAR
MAJ
– VELIKI
– PROSINEC
TRAVEN
1. Nedelja
		

6. VELIKONOČNA NEDELJA – Jožef – Praznik dela
Apd 15,1-2.22-29; Raz 21,10-14.22-23; Sveti Duh nas uči evangelij (Jn 14,23-29)

2. Ponedeljek
3. Torek
4. Sreda
5. Četrtek
6. Petek
7. Sobota
8. Nedelja
		

Atanazij, šk. d. p. d. – prošnji dan
Filip in Jakob, ap.; Teodozij, men. – prošnji dan
Florijan (Cvetko), muč.; Silvan, muč. – prošnji dan
GOSPODOV VNEBOHOD – Angel, muč.
Dominik Savio, mladenič – binkoštna devetdnevnica		
Gizela, op.; Stanislav, šk.
7. VELIKONOČNA NEDELJA – Bonifacij, pp.
Apd 7,55-60; Raz 22,12-14.16-17.20; Jezusovi učenci naj bodo vsi eno (Jn 17,20-26)

9. Ponedeljek
10. Torek
11. Sreda
12. Četrtek
13. Petek
14. Sobota
15. Nedelja
		

Pahomij, puš.; Izaija, pr.
Job, sp. mož; Antonin, šk.
Estela (Zvezdana), muč.; Odo, op.
Leopold, red.; Nerej Ahilej in Pankracij, muč.
Fatimska Mati Božja; M. Mazzarello soust. HMP 		
Bonifacij, muč.; Justina, muč.
BINKOŠTI – Zofija (Sonja), muč.
Apd 2,1-11; Rim 8,8-17; Sveti Duh vas bo učil vsega (Jn 14,15-16.23b-26)

16. Ponedeljek
17. Torek
18. Sreda
19. Četrtek
20. Petek
21. Sobota
22. Nedelja
		

Marija, Mati Cerkve – binkoštni pon., Janez Nepomuk, duh., muč.
Jošt, puš.; Paskal, red.
Janez I., pp., muč.; Erik, kr.
Urban I., pp.; Peter Celestin, pp.
Bernardin, duh.; Teodor, šk.
Krištof, muč. – kvatre – Slovenski katoliški shod		
SVETA TROJICA – Marjeta, red.
Prg 8,22-31; Rim 5,1-5; Duh oznanja, kar ima Sin od Očeta (Jn 16,12-15)

23. Ponedeljek
24. Torek
25. Sreda
26. Četrtek
27. Petek
28. Sobota
29. Nedelja
		

Socerb, muč.; Renata, spk.
Marija Pomočnica
Gregor VII., pp.; Urban I., pp.; Beda, duh.
Sv. reŠnje telo in kri – Filip Neri, duh.
Alojzij Grozde, muč.; Avguštin Canterburyjski, šk.
Anton Julijan, muč.; Ignacij, šk.
ob 14h 12m
9. NEDELJA MED LETOM – Maksim Emonski, šk.		
1 Kr 8,41-43; Gal 1,1-2.6-10; Jezus hvali stotnikovo vero (Lk 7,1-10)

30. Ponedeljek
31. Torek

Kancijan in oglejski mučenci
Obiskanje Device Marije

ob 21h 29m

ob 19h 02m

ob 23h 14m

Sonce stopi v znamenje Dvojčkov 23. 5. ob 0. uri. Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 8 minut.

1. Sreda
2. Četrtek
3. Petek
4. Sobota
5. Nedelja
		

Justin, muč.; Simeon, men.
Marcelin in Peter, muč.
SRCE JEZUSOVO – Karel Lwanga, muč.
Srce Marijino; Frančišek Caracciolo, red. ust.; Krista, muč.
10. NEDELJA MED LETOM – Bonifacij, šk.
1 Kr 17,17-24; Gal 1,11-19; Jezus oživi mladeniča iz Naima (Lk 7,11-17)

6. Ponedeljek
7. Torek
8. Sreda
9. Četrtek
10. Petek
11. Sobota
12. Nedelja
		

Norbert, šk.; Bertrand Oglejski, šk.
Robert, op.; Bogumil, op.
Medard, šk.; Viljem, šk. – Dan Primoža Trubarja d. p.
Primož in Felicijan, muč.; Efrem, diak.
Bogumil, šk.; Edvard, duh.
Barnaba, ap.
11. NEDELJA MED LETOM – Eskil, muč.
2 Sam 12,7-10.13; Gal 2,16.19-21; Jezus odpusti spokorjeni grešnici (Lk 7,36 – 8,3)

13. Ponedeljek
14. Torek
15. Sreda
16. Četrtek
17. Petek
18. Sobota
19. Nedelja
		

Anton Padovanski, red.
Valerij in Rufin, muč.
Vid, muč.; Germana (Mana), dev.
Beno šk.; Gvido, red.
Albert, duh.; Sancija, dev.
Marko in Marcelijan, muč.
12. NEDELJA MED LETOM – Romuald, op.; Nazarij, šk.
Zah 12,10-11; 13,1; Gal 3,26-29; Jezus napove svojo smrt (Lk 9,18-24)

20. Ponedeljek
21. Torek
22. Sreda
23. Četrtek
24. Petek
25. Sobota
26. Nedelja
		

Silverij, pp.; Adalbert, šk.
Alojzij, red.; Julijan, muč.
Tomaž More in Janez Fisher, muč.; Pavlin, šk.
Jožef Cafasso, duh.
ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA – kres
Viljem (Vilko), op. – Dan državnosti d. p. d.
13. NEDELJA MED LETOM – Jožefmarija Escriva, ust. Opus Dei
1 Kr 19,16b.19-21; Gal 5,1.13-18; Jezusove zahteve do učencev (Lk 9,51-52)

ob 13h 02m

27.
28.
29.
30.

Ema Krška, kn.; Ciril, šk.
Irenej (Hotimir), šk., muč.
PETER in PAVEL, ap.
Prvi rimski mučenci; Ladislav Ogrski, kr.

ob 20h 19m

Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek

ob 4h 59m

ob 10h 10m

Sonce stopi v znamenje Raka 21. 6. ob 1. uri. Začetek poletja. Do 23. 6. se dan podaljša za 14 minut, do 30. 6. skrajša za 3 minute.

AVGUST
JANUAR
– VELIKI
– PROSINEC
SRPAN

JANUAR
JULIJ
– MALI
– PROSINEC
SRPAN
1. Petek
2. Sobota
3. Nedelja
		

Estera, sp. žena; Oliver, muč.
Frančišek Regis, red.; Ptujskogorska M.B.
14. NEDELJA MED LETOM – izseljenska –; Tomaž, ap.
Iz 66,10-14c; Gal 6,14-18; Kristusovi učenci prinašajo mir (Lk 10,1-12.17-20)

4. Ponedeljek
5. Torek
6. Sreda
7. Četrtek
8. Petek
9. Sobota
10. Nedelja
		

Urh (Uroš), šk.; Elizabeta (Špela) Portugalska, vd.		
CIRIL in METOD slov. ap.; Anton M. Zaharija, duh.
Marija Goretti, muč.; Artezij, šk., muč.
Vilibald, šk.; Edilburga, op.
Gregor Grassi, šk.; Prokopij, muč.
Avguštin, muč.; Hadrijan III., pp.
15. NEDELJA MED LETOM – Amalija, red.; Veronika, op.
5 Mz 30,10-14; Kol 1,15-20; Kdo je moj bližnji? (Lk 10,25-37)

11. Ponedeljek
12. Torek
13. Sreda
14. Četrtek
15. Petek
16. Sobota
17. Nedelja
		

Benedikt, op.; Olga Kijevska, kn.
Mohor in Fortunat, muč.		
Henrik (Hinko), kr.; Joel, pr.
Kamil de Lellis, duh.; Božidar, šk.
Bonaventura, šk.; Vladimir, kn.
Karmelska M. B. (Karmen); Evstahij, šk.
16. NEDELJA MED LETOM – Aleksij (Aleš), spk.
1 Mz 18,1-10a; Kol 1,24-28; Marta sprejme Jezusa (Lk 10,38-42)

18. Ponedeljek
19. Torek
20. Sreda
21. Četrtek
22. Petek
23. Sobota
24. Nedelja
		

Elij, muč.; Friderik (Miroslav), šk.
Arsenij, puš.; Ambrozij, op.
Marjeta Antiohijska, muč.; Apolinarij, šk., muč.		
Lovrenc, duh.; Danijel (Danilo), pr.; Jeremija, pr.
Marija Magdalena, sp. žena; Valter
Brigita Švedska, red.; Peter, muč.
17. NEDELJA MED LETOM, Krištofova – Krištof, muč.
1 Mz 18,20-32; Kol 2,12-14; Jezus obljublja uslišanje vztrajne molitve (Lk 11,1-13)

25. Ponedeljek
26. Torek
27. Sreda
28. Četrtek
29. Petek
30. Sobota
31. Nedelja
		

Jakob St., ap.; Teja, muč.
Joahim in Ana, starši Device Marije
Gorazd in Kliment, duh.		
Viktor I., pp.; Samson (Samo), šk.
Marta, Lazarjeva sestra; Olaf, kr.
Peter Krizolog, šk.; Rufin, muč.
18. NEDELJA MED LETOM – Ignacij Lojolski, ust. jezuitov
Prd 1,2; 2,21-23; Kol 3,1-5.9-11; Jezus svari pred lakomnostjo (Lk 12,13-21)

Sonce stopi v znamenje Leva 20. 7. ob 6. uri. Do konca meseca se dan skrajša za 52 minut.

ob 13h 01m

ob 2h 52m

ob 0h 56m

ob 1h 00m

1. Ponedeljek
2. Torek
3. Sreda
4. Četrtek
5. Petek
6. Sobota
7. Nedelja
		

Alfonz Ligvorij, šk.; Tomaž, šk.
Porcijunkula; Evzebij, šk.; Peter Eymard, duh.
Lidija, sp. žena; Gamaliel, sp. mož
Janez Vianney, duh.; Tertulin, muč.
Marija Snežna (Nives); Ožbolt, muč.
JEZUSOVA SPREMENITEV NA GORI – Just Španski, muč.
19. NEDELJA MED LETOM – Kajetan, duh.
Mdr 18,6-9; Heb 11,1-2.8-19; Vedno moramo biti pripravljeni (Lk 12,32-48)

8. Ponedeljek
9. Torek
10. Sreda
11. Četrtek
12. Petek
13. Sobota
14. Nedelja
		

Dominik, ust. dominikancev
Terezija (Edith Stein), red., muč.
Lovrenc (Lovro), diak., muč.
Klara (Jasna), dev.; Suzana, muč.
Ivana Šantalska, red.; Lelija, dev.
Hipolit in Poncijan, muč.; Gertruda, op.
20. NEDELJA MED LETOM – Maksimilijan Kolbe, duh., muč.
Jer 38,4-6.8-10; Heb 12,1-4; Za Jezusa se je treba odločiti (Lk 12,49-53)

15. Ponedeljek
16. Torek
17. Sreda
18. Četrtek
19. Petek
20. Sobota
21. Nedelja
		

MARIJINO vnebovzetje (Veliki šmaren) d. p. d.
Rok, spok.; Štefan Ogrski, kr.
Hijacint, red. – Združitev prekmurskih Slovencev d. p.
Helena (Alenka), ces.; Manes, red.
Janez Eudes, duh.; Timotej, muč.
Bernard, op.; Samuel, pr.
21. NEDELJA MED LETOM – Pij X., pp.
Iz 66,18-21; Heb 12,5-7.11-13; Jezus je odrešenik vseh ljudi (Lk 13,22-30)

22. Ponedeljek
23. Torek
24. Sreda
25. Četrtek
26. Petek
27. Sobota
28. Nedelja
		
29. Ponedeljek
30. Torek
31. Sreda

Devica Marija Kraljica; Sigfrid (Zmago), šk.
Roza iz Lime, dev.; Asterij, muč.
Jernej (Natanael), ap.; Emilija, red.
ob 5h 41m
Ludvik, kr.; Jožef, duh.; Patricija, dev.
Tarzicij, muč.; Hadrijan, muč.
Monika, mati sv. Avguština; Amadej, šk.
22. NEDELJA MED LETOM – Avguštin, šk.
Sir 3,17-18.20.28-29; Heb 12,18-19.22-24; Kdor se ponižuje, bo povišan (Lk 14,1.7-14)

ob 22h 44m

ob 20h 21m

ob 11h 26m

Mučeništvo Janeza Krstnika; Sabina, muč.
Feliks (Srečko), muč.; Agil, op.
Pavlin, šk.; Jožef in Nikodem, sp. moža

Sonce stopi v znamenje Device 20. 8. ob 13. uri. Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 27 minut.

OKTOBER
JANUAR ––PROSINEC
VINOTOK

JANUAR – PROSINEC
SEPTEMBER
– KIMAVEC
1. Četrtek
2. Petek
3. Sobota
4. Nedelja
		

Egidij (Tilen), op.; Verena, dev.; Brezjanska M. B.		
Marjeta, dev.; Ingrid, red.
Gregor Veliki, pp.; Raisa, muč.
23. NEDELJA MED LETOM, angelska – Rozalija (Zalka), dev.
Mdr 9,13-18b; Flm 9b-10.12-17; Odpoved prinaša svobodo (Lk 14,25-33)

5. Ponedeljek
6. Torek
7. Sreda
8. Četrtek
9. Petek
10. Sobota
11. Nedelja
		

Mati Terezija, red.; Viktorin, muč.
Zaharija, pr.; Magnus, op.
Regina, muč.; Marko Križevčan, muč.
Rojstvo D. Marije (Mali šmaren) – Serafina, red.
ob 13h 49m
Peter Klaver, red.; Friderik Ozanam, duh. 		
Nikolaj Tolentinski, spk.; Ines, muč.
24. NEDELJA MED LETOM – Bonaventura, red.
2 Mz 32,7-11.13-14; 1 Tim 1,12-17; Veselje v nebesih zaradi spreobrnjenja grešnikov (Lk 15,1-32)

12. Ponedeljek
13. Torek
14. Sreda
15. Četrtek
16. Petek
17. Sobota
18. Nedelja
		

Marijino ime; Tacijan, muč.
Janez Zlatousti, šk.; Elidija, muč.
POVIŠANJE SV. KRIŽA
Žalostna M. B. (Dolores); Melita, muč. – Vrnitev Primorske d. p.
Kornelij, pp., in Ciprijan, šk., muč.; Ljudmila, kn. 		
Robert Bellarmino, šk.; Lambert, muč.
25. NEDELJA MED LETOM – Jožef, duh.
Am 8,4-7; 1 Tim 2,1-8; Izbira med Bogom in bogastvom (Lk 16,1-13)

19. Ponedeljek
20. Torek
21. Sreda
22. Četrtek
23. Petek
24. Sobota
25. Nedelja
		

Januarij, šk., muč.; Teodor Angleški, šk.
Andrej Kim, muč.; Evstahij, šk.
Matej, ap., ev.; Jona, pr.
Mavricij, muč.; Tomaž Vilanovski, šk.
Pij iz Pietrelcine, duh.; Krištof, muč.		
Anton Martin Slomšek, šk.; Rupert, šk. – kvatre
26. NEDELJA MED LETOM, Slomškova – Sergij, men.
Am 6,1a.4-7; 1 Tim 6,11-16; V večnosti ima vse drugačno vrednost (Lk 16,19-31)

26.
27.
28.
29.
30.

Kozma in Damijan, muč.; Terezija, red.
Vincencij, ust. lazaristov
Venčeslav, muč.; Lovrenc Ruiz, muč.
Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli
Hieronim, duh.; Gregorij, šk.

Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek
Petek

ob 11h 03m

ob 21h 05m

ob 11h 56m

Sonce stopi v znamenje Tehtnice 22. 9. ob 17. uri. Začetek jeseni. Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut.

1. Sobota
2. Nedelja
		

Terezija D. J., dev.; Emanuel, šk. – rožnovenska pobožnost
27. NEDELJA MED LETOM, rožnovenska – Angeli varuhi
Hab 1,2-3; 2,2-4; 2 Tim 1,6-8.13-14; Prosimo za močno vero (Lk 17,5-10)

3. Ponedeljek
4. Torek
5. Sreda
6. Četrtek
7. Petek
8. Sobota
9. Nedelja
		

Gerard, op.; Evald, muč.
Frančišek Asiški, red. ust. ; Kalistena, muč.
Marija Favstina, red.; Apolinarij, šk.
Bruno, ust. kartuzijanov; Renato, šk.
Rožnovenska Mati Božja; Sergij, muč.
Pelagija, spk.; Benedikta, muč.
28. NEDELJA MED LETOM – Abraham in Sara
2 Kr 5,14,17; 2 Tim 2,8-13; Pohvala hvaležnega ozdravljenca (Lk 17,11-19)

10. Ponedeljek
11. Torek
12. Sreda
13. Četrtek
14. Petek
15. Sobota
16. Nedelja
		

Florencij, muč.; Danilo (Danijel), muč.; Janez XXIII., pp.
Filip, diak.; Kanik, op.
Maksimiljan Celjski, muč.; Serafin, red.
Koloman, muč.; Edvard, kr.
Kalist I., pp., muč.; Silvan, muč.
Terezija Avilska, red.; Evtimij, men.
29. NEDELJA MED LETOM – Marjeta, red.
2 Mz 17,8-13; 2 Tim 3,14 – 4,2; Bog pomaga do pravice (Lk 18,1-8)

17. Ponedeljek
18. Torek
19. Sreda
20. Četrtek
21. Petek
22. Sobota
23. Nedelja
		

Ignacij Antiohijski, šk., muč.; Florencij, šk.
Luka, ev.; Just, muč.
Pavel od Križa, duh.; Izak, muč.
Irena (Mira), muč.; Vendelin, op.
Uršula, muč.; Celina, mati
ob 21h 14m
Janez Pavel II., pp.; Marija Saloma, sp. žena
30. NEDELJA MED LETOM, misijonska – Janez Kapistran, duh.
Sir 35,12-14.16-18; 2 Tim 4,6-8.16-18; Bog odpušča skesanemu grešniku (Lk 18,9-14)

24. Ponedeljek
25. Torek
26. Sreda
27. Četrtek
28. Petek
29. Sobota
30. Nedelja
		

Anton M. Claret, šk.; Senoh, men.
Darinka, muč.; Krišpin, muč. – Dan suverenosti d. p.
Lucijan, muč.; Demetrij, muč.
Sabina Avilska, muč.; Frumencij, šk.
Simon in Juda Tadej, ap.
Mihael Rua, red.; Ermelinda, dev.
31. NEDELJA MED LETOM, žegnanjska – Marcel, muč. – zimski čas
Mdr 11,22 – 12,2; 2 Tes 1,11 – 2,2; Jezus vabi grešnike k pokori (Lk 19,1-10)

31. Ponedeljek

Volbenk (Bolfenk), šk. – Dan reformacije d. p. d.

ob 2h 11m

ob 6h 33m

ob 6h 23m

ob 18h 38m

Sonce stopi v znamenje Škorpijona 25. 10. ob 7. uri. Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 34 minut.

DECEMBER
JANUAR – –
PROSINEC
GRUDEN

JANUAR – PROSINEC
NOVEMBER
– LISTOPAD
1. Torek
2. Sreda
3. Četrtek
4. Petek
5. Sobota
6. Nedelja
		

VSI SVETI d. p. d.
SPOMIN VERNIH RAJNIH
Viktorin Ptujski, šk.; Just Tržaški, muč.; Martin, red.
Karel Boromejski, šk.; Emerik, kr.
Zaharija in Elizabeta starši J. Krstnika
32. NED. MED LETOM, zahvalna – Lenart (Narte), op.
2 Mkb 7,1-2.9-14; 2 Tes 2,16 – 3,5; Bog daje večno življenje (Lk 20,27-38)

7. Ponedeljek
8. Torek
9. Sreda
10. Četrtek
11. Petek
12. Sobota
13. Nedelja
		

Ernest, op.; Engelbert, šk.		
Bogomir, šk.; Kebij, op.
Posvetitev lateranske bazilike; Teodor (Darko), muč.
Leon Veliki, pp.; Andrej Avellino, duh.
Martin, šk.; Bartolomej, op.
Jozafat, šk., muč.; Emilijan (Milan), spk.
33. NEDELJA MED LETOM – Stanislav Kostka, red.
Mal 3,19-20a; 2 Tes 3,7-12; Stanovitno čakajmo Kristusov prihod (Lk 21,5-19)

ob 20h 51m

14. Ponedeljek
15. Torek
16. Sreda
17. Četrtek
18. Petek
19. Sobota
20. Nedelja
		

Nikolaj Tavelić, muč.; Lovrenc Irski, šk. – teden zaporov		
Albert Vel., šk.; Leopold, kn.
Marjeta Škotska, kr.; Jedrt, dev.
Elizabeta Ogrska, red.; Hilda, op.
Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla; Karolina, muč.
Matilda, red.; Abdija, pr.
KRISTUS KRALJ – Edmund, kr.
2 Sam 5,1-3; Kol 1,12-20; Desni razbojnik prosi (Lk 23,35-43)

ob 14h 52m

21. Ponedeljek
22. Torek
23. Sreda
24. Četrtek
25. Petek
26. Sobota
27. Nedelja
		

Darovanje D. M.; Maver Poreški, šk. – teden karitas		
Cecilija, muč.; Kristijan, šk.
Klemen I., pp., muč.; Kolumban, op. – Dan Rudolfa Maistra d. p.
Andrej Dung, muč.
Katarina Sinajska, muč.; Mojzes, muč.
Valerijan Oglejski, šk.; Silvo, op.
1. ADVENTNA NEDELJA – Virgil in Modest, šk.
Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Bodite budni, da boste pripravljeni (Mt 24,37-44)

ob 9h 33m

28. Ponedeljek
29. Torek
30. Sreda

Katarina Labouré, red.; Berta
Saturnin, muč.; Filomen, muč.		
Andrej, ap.; Mirokles, šk.

ob 13h 18m

Sonce stopi v znamenje Strelca 24. 11. ob 1. uri. Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 10 minut.

1. Četrtek
2. Petek
3. Sobota
4. Nedelja
		

Eligij, šk.; Marija Klementina, muč.; Nahum, pr.
Natalija, muč.; Bibijana (Vivijana), muč.
Frančišek Ksaver, red.; Sofonija, pr.
2. ADVENTNA NEDELJA – Janez, duh.; Barbara, muč.
Iz 11,1-10; Rim 15,4-9; Spreobrnite se, približalo se je nebeško kraljestvo (Mt 3,1-12)

5. Ponedeljek
6. Torek
7. Sreda
8. Četrtek
9. Petek
10. Sobota
11. Nedelja
		

Saba (Savo), op.; Krispina, muč.
Nikolaj (Miklavž), šk.
Ambrož, šk.; Boetij, mis. 		
BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE
Bernard Jezusov, red.; Valerija, muč.
Judita, sp. žena; Loretska M. B.
3. ADVENTNA NEDELJA – Damaz I., pp.
Iz 35,1-6a.10; Jak 5,7-10; Janez Krstnik sprašuje o Kristusu (Mt 11,2-11)

12. Ponedeljek
13. Torek
14. Sreda
15. Četrtek
16. Petek
17. Sobota
18. Nedelja
		

Devica Marija iz Guadalupe; Amalija (Malka), muč.
Lucija, muč.; Otilija, red.
Janez od Križa, duh.; Apolonij, muč.		
Krizina in Antonija, muč.; Kristina (Tinca), dev.
Albina, muč.; David, kr. – božična devetdnevnica
Lazar iz Betanije, sp. mož; Hijacint, red.
4. ADVENTNA NEDELJA – Gacijan, šk.
Iz 7,10-14; Rim 1,1-17; Jezus se bo rodil Mariji, Jožefovi zaročenki (Mt 1,18-24)

19. Ponedeljek
20. Torek
21. Sreda
22. Četrtek
23. Petek
24. Sobota
25. Nedelja
		

Urban III., pp.; Anastazij, pp.
Evgen, muč.
Peter Kanizij, duh.; Temistokles, šk., muč.		
Frančiška Cabrini, red. ust.; Izrael, duh.
Janez Kancij, duh.; Ivo, šk.
Sveti večer – Adam in Eva – kvatre
Božič – GOSPODOVO ROJSTVO
Iz 52,7-10; Heb 1,1-6; Beseda je meso postala in se naselila med nami (Jn 1,1-18)

26.
27.
28.
29.
30.
31.

Štefan, diak. – Dan samostojnosti in enotnosti d. p. d.
Janez, ap., ev.
Božična osmina; – Nedolžni otroci
Božična osmina; – Tomaž Becket, šk.; David, kr. 		
SVETA DRUŽINA – Vincencija, red. ust.
Bož. osmina, Silvester I. (Silvo), pp.; Melanija, op.

Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek
Petek
Sobota

ob 10h 03m

ob 1h 05m

ob 2h 56m

ob 7h 53m

Sonce stopi v znamenje Kozoroga 21. 12. ob 13. uri. Začetek zime. Do 25. 12. se dan skrajša za 16 minut, do 31. 12. podaljša za 3 minute.

PRAZNIKI V
PRAZNIKI
VLETU
LETU2009
2016
Državni prazniki
novo leto – 1. januar
Prešernov dan – kulturni praznik – 8. februar
dan upora proti okupatorju – 27. april
praznik dela – 1. maj (dva prosta dneva)
dan državnosti – 25. junij
dan spomina na mrtve – 1. november
dan samostojnosti – 26. december
Državni prazniki, ki niso dela prosti:
17. 8. združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom; 15. 9. vrnitev Primorske k matični
domovini; 25. 10. dan suverenosti; 23. 11. dan Rudolfa Maistra.

Verski prazniki

18

Zapovedani katoliški prazniki (poleg nedelj):
telovo (sv. Rešnje telo) – 26. maj
veliki šmaren (Marijino vnebovzetje) – 15. avgust
vsi sveti – 1. november
božič – 25. december
Slovesni katoliški prazniki:
1. 1. novo leto; 6. 1. sv. Trije kralji; 2. 2. svečnica; 19. 3. sv. Jožef; 28. 3. velikonočni ponedeljek; 4. 4.
Gospodovo oznanjenje (liturgično obhajanje); 5. 5. vnebohod; 29. 6. sv. Peter in Pavel; 8. 9. mali
šmaren; 8. 12. Brezmadežna; 26. 12. sv. Štefan.
Premakljivi katoliški prazniki:
10. 2. pepelnica; 27. 3. velika noč; 5. 5. vnebohod; 15. 5. binkošti; 22. 5. Sveta Trojica; 26. 5. te­lo­vo;
23. 10. misijonska nedelja; 30. 10. žegnanjska nede­lja; 6. 11. zahvalna nedelja; 20. 11. nedelja Kristusa Kralja; 27. 11 – 1. adventna nedelja.
Verski prazniki, ki so (poleg nedelj) dela prosti:
28. marec – velikonočni ponedeljek; 15. avgust – Marijino vnebo­vze­t­je; 31. oktober – dan reformacije; 25. december – božič.
Prazniki po pravoslavnem koledarju:
7. 1. božič; 14. 1. novo leto 2016; 1. 5. velika noč; 21. 5. vnebohod; 19. 6. binkošti; 28. 8. Marijino vnebovzetje.

Ivan Mohar
Prazniki po judovskem koledarju:
23. 4. do 30. 4. pasha; 12. 6. praz­nik tednov; 3. 10. novo leto (5777); 12. 10. praznik sprave; 17. 10. šotorski
praznik; 25. 12. praznik luči.
Prazniki po muslimanskem koledarju:
3. 10. novo leto, 1. moharam 1438; 7. 6. do 30. 6. postni mesec ramadan; 7. 7. id-ul-fitr (bajram), prvi šaval;
14. 8. gor­ban, 10. zul-ka-da.

Prazniki v sosednjih državah
AVSTRIJA: novo leto (1. 1.), sv. Trije kralji (6. 1.), velikonočni ponedeljek (28. 3.), 1. maj, vnebohod (5. 5.),
binkoštni ponedeljek (16. 5.), sv. Rešnje telo (26. 5.), Marijino vnebovzetje (15. 8.), dan zastave (26. 10.), vsi
sveti (1. 11), Brezmadežna (8. 12.), božič in štefanovo (25. in 26. 12.).
Deželni patroni v Avstriji: sv. Klemen (15. 3. – Dunaj), sv. Jožef ­(19. ­3. – Koroška, Štajerska, Tirolska), sv.
Gebhard (27. 8. – Predarlska), sv. Rupert (24. 9. – Salzburška), sv. Martin (11. 11. – Gradiščanska), sv. Leopold (15. 11. – Nižja in Gornja Avstrija); v nekaterih deželah so ti dnevi tudi dela prosti.
ITALIJA: novo leto (1. 1.), sv. Trije kralji (6. 1.), velikonočni ponedeljek (28. 3.), državni praznik Italije (25. 4.), 1.
maj, dan republike (2. 6.), Mariji­no vnebovzetje (15. 8.), vsi sveti (1. 11.), Brezma­dežna (8. 12.), božič in štefanovo
(25. in 26. 12.). – V Trstu dela prost praznik mučenca Justa (3. 11.), praznik sv. Andreja v Gorici (30. 11.) je delavnik.
MADŽARSKA: novo leto (1. 1.), državni praznik (15. 3.), velikonočni ponedeljek (28. 3.), 1. maj, binkošti (15. 5.),
binkoštni ponedeljek (16. 5.), sveti Štefan (20. 8.), državni praznik (23. 10.), vsi sveti (1. 11.), božič in štefanovo
(25. in 26. 12.).
HRVAŠKA: novo leto (1. 1.), sv. Trije kralji (6. 1.), velikonočni ponedeljek (28. 3.), 1. maj, dan anti­fašističnega boja
(22. 6.), dan državnosti (25. 6.), dan domovinske zahvale (5. 8.), Marijino vnebo­vzetje (15. 8.), dan neodvisnosti
(8. 10.), vsi sveti (1. 11.), božič, štefanovo (25., 26. 12.).

19

Astronomski dogodki v letu 2016
Astronomski dogodki v letu 2016
Mrki
V letu 2016 sta dva Sončeva in dva Lunina mrka.
9. marec 2016 – popolni Sončev mrk
Popolni Sončev mrk 9. marca je viden v ozki črti, ki
teče čez Sumatro, Borneo, Sulawesi in naprej čez Tihi
ocean. Kot delni mrk je viden iz vzhodne Azije, Avstralije in tihomorskih otokov. Pri nas mrk ni viden.
23. marec 2016 – polsenčni Lunin mrk
Polsenčni Lunin mrk 23. marca je viden iz Azije, Avstralije, Tihega oceana ter zahodnega dela Severne in
Južne Amerike. Pri nas mrk ni viden.

20

1. september 2016 – kolobarjast Sončev mrk
Kolobarjast Sončev mrk 1. septembra je viden v ozki
črti, ki teče čez južni del Atlantika, osrednjo Afriko, Madagaskar in naprej čez Indijski ocean. Kot delni mrk je
viden iz Afrike in Indijskega oceana. Pri nas mrk ni viden.
16. september 2016 – polsenčni Lunin mrk
Polsenčni Lunin mrk 16. septembra je viden iz Evrope,
Afrike, Azije, Avstralije in zahodnega dela Tihega ocea­na.
Pri nas je mrk viden, a ker bo Luna zaplula le v Zemljino
polsenco, ga bodo lahko opazili le izurjeni opazovalci z
optično pomočjo.
Letni časi
Začetek pomladi – spomladansko enakonočje (ekvinokcij): 20. marca ob 5. uri in 30 minut.
Začetek poletja – poletni Sončev obrat (solsticij): 21. junija ob 0. uri in 34 minut.
Začetek jeseni – jesensko enakonočje (ekvinokcij): 22.
septembra ob 16. uri in 21 minut.
Začetek zime – zimski Sončev obrat (solsticij): 21. decembra ob 11. uri in 44 minut.

Meteorski roji v letu 2016
Vsako jasno noč lahko občasno na nebu vidimo utrinke
ali meteorje. To so drobcena prašna zrnca, ki med letom
po Osončju zaidejo v Zemljino atmosfero. Ob trenju z
zrakom se segrejejo in izparijo. Tej svetli sledi, ki jo puščajo za seboj, pravimo meteor. Ponavadi lahko vidimo
od 5 do 10 meteorjev na uro. Ob določenih datumih v
letu pa Zemlja prečka gostejše predele prašnih delcev,
ki so jih za sabo pustili kometi. Takrat se število meteorjev močno poveča. Pravimo, da je aktiven meteorski
roj. Vsi meteorji istega roja priletijo iz določenega predela neba, ki mu rečemo radiant.
4. januarja je maksimum aktivnosti meteorskega roja
Kvadrantidov z radiantom v ozvezdju Volar. Ob mak­
simumu je v povprečju od 60 do 120 utrinkov na uro.
12. avgusta je maksimum aktivnosti meteorskega
roja Perzeidov z radiantom v ozvezdju Perzej. Ob mak­
simumu je v povprečju 100 utrinkov na uro.
21. oktobra je maksimum aktivnosti meteorskega
roja Orionidov z radiantom v ozvezdju Orion. Ob mak­
simumu je v povprečju 20 utrinkov na uro.
17. novembra je maksimum aktivnosti meteorskega
roja Leonidov z radiantom v ozvezdju Lev. Ob maksimumu je v povprečju 15 utrinkov na uro.
13. decembra je maksimum aktivnosti meteorskega
roja Geminidov z radiantom v ozvezdju Dvojčka. Ob
maksimumu je v povprečju 120 utrinkov na uro.
Vidnost planetov
MERKUR
Merkur je Soncu najbližji planet in je v povprečju od
njega oddaljen le 57,9 milijona kilometrov. Obhod okoli

Bojan Kambič
Sonca zaključi v 88 dneh. Okoli svoje osi se zavrti v 58,7
dneva, kar pomeni, da je dan na Merkurju dolg kar dve
tretjini njegovega leta. Po svoji velikosti in masi je Merkur bolj podoben Luni kot Zemlji. Njegov premer je le
4880 kilometrov. Ubežna hitrost z njegovega površja je
4,3 kilometra na sekundo in je torej premajhen, da bi
mogel obdržati omembe vredno atmosfero. Okoli Merkurja ne kroži nobena luna.
Opazovanje: Ker je Merkur bližje Soncu kot Zemlja,
je na našem nebu vedno navidezno zelo blizu Sonca.
Občasno ga lahko vidimo s prostimi očmi, vendar ga
veliko težje opazimo kot ostale planete. Največji navidezni odmik od Sonca, ki ga lahko doseže, je 27,7 stopinje, zato planeta nikoli ne moremo videti sredi noči.
Opazujemo ga lahko zjutraj nad vzhodnim obzorjem,
ko vzhaja pred Soncem, ali zvečer nad zahodnim obzorjem, ko zahaja za njim.
Vidnost Merkurja v letu 2016: V letu 2016 bomo
lahko Merkur opazovali zjutraj (pred vzhodom Sonca)
nad vzhodnim obzorjem v dneh okoli 7. februarja (26
stopinj od Sonca), 5. junija (24 stopinj od Sonca) in 28.
septembra (18 stopinj od Sonca).
Zvečer (po zahodu Sonca) bomo lahko planet opazovali nad zahodnim obzorjem v dneh okoli 18. aprila
(20 stopinj od Sonca), 16. avgusta (27 stopinj od Sonca)
in 11. decembra (21 stopinj od Sonca).
VENERA
Venera je drugi planet v našem Osončju. Od Sonca je
povprečno oddaljena 108,2 milijona kilometrov, za pot
okoli njega pa potrebuje 224,7 dneva. Planet se zelo počasi vrti okoli svoje osi. Za en obrat potrebuje kar 243
dni, kar pomeni, da je Venerin dan celo nekoliko daljši
od njenega leta. Venera je po masi in velikosti na moč
podobna Zemlji. Njena masa znaša približno štiri petine
mase Zemlje, njen premer pa je le malo manjši od Zemljinega – 12.100 kilometrov. Planet obdaja gosta in nepredirna atmosfera. Venera nima svojega naravnega satelita.
Opazovanje: Tudi Venera je bližje Soncu kot Zemlja,
zato jo lahko opazujemo le zjutraj ali zvečer. Ko vzhaja
pred Soncem, jo najdemo nad vzhodnim obzorjem jutranjega neba. Takrat jo imenujemo Danica. Kadar pa

zahaja za Soncem, jo lahko vidimo nad zahodnim večernim obzorjem in ji rečemo Večernica. Venera nam
podobno kot Luna kaže mene od krajca do polne Venere. Na nebu je prav gotovo ne moremo zgrešiti, saj je
za Luno in Soncem najsvetlejše nebesno telo.
Vidnost Venere v letu 2016: Venera je prvo polovico
leta Danica in je vidna na jutranjem nebu pred vzhodom
Sonca. Vse od začetka leta se Soncu navidezno približuje
in pride 6. junija v zgornjo konjunkcijo, ko je za Soncem
in z Zemlje nekaj časa ni vidna. Za tem se pojavi na večernem nebu kot Večernica, kjer jo lahko opazujemo
vse do konca leta.
MARS
Mars je četrti planet po vrsti. Njegova povprečna oddaljenost od Sonca je 228 milijonov kilometrov, obkroži pa
ga v 687 dneh, kar je le malo manj od dveh zemeljskih let.
Mars se okoli svoje osi zavrti v približno enakem času
kot Zemlja – njegov dan traja 24 ur in 37 minut. Skoraj
za polovico je manjši od Zemlje, njegov premer je 6790
kilometrov. Ubežna hitrost na njem je nizka in zaradi
tega ima planet redko atmosfero, sestavljeno v glavnem
iz ogljikovega dioksida. Mars obkrožata dva majhna satelita, Fobos in Deimos.
Opazovanje: Mars je v ugodni legi za opazovanje
približno vsaki dve leti. Na nebu sveti s svojo značilno
rdečeoranžno barvo, ki so jo že stari narodi povezovali
s krvjo, planet sam pa z bogom vojne. S srednjevelikim
amaterskim teleskopom lahko na Marsu vidimo nekaj
značilnih površinskih tvorb: severno in južno polarno
kapico ter velika temnejša in svetlejša oranžna področja,
ki se z Marsovimi letnimi časi spreminjajo.
Vidnost Marsa v letu 2016: Mars je v začetku leta viden
drugo polovico noči, a se z vsakim dnem navidez­no vse
bolj oddaljuje od Sonca. 22. maja je v opoziciji s Soncem,
najbliže Zemlji in v najbolj ugodni legi za opazovanje.
Po tem datumu se začne Soncu navidezno približevati,
a ostane na večernem nebu viden vse do konca leta. V
začetku januarja ga najdemo v ozvezdju Device. Sredi
meseca se preseli v Tehtnico, ki jo prepotuje do začetka
marca, ko vstopi v ozvezdje Škorpijon. Sredi maja, ko je
v opoziciji, je ponovno v Tehtnici, kjer vztraja do začetka

21

Astronomski dogodki v letu 2016
avgusta, ko ponovno prečka ozvezdje Škorpijon in vstopi
v Kačenosca. Konec septembra vstopi v ozvezdje Strelca,
v začetku novembra v Kozoroga. Čisto ob koncu leta pa
se iz Kozoroga preseli v ozvezdje Vodnar.

22

JUPITER
Jupiter je peti po vrsti in največji planet v našem Osonč­ju.
Njegova masa je večja kot masa vseh ostalih planetov
skupaj. Je velikanska krogla, v katero bi stlačili kar 1330
Zemelj! Od Sonca je povprečno oddaljen 778,3 milijona
kilometrov, za en obhod okoli njega pa potrebuje 11,86
leta. Dan na Jupitru traja le 9,8 ure. Ker se planet izredno
hitro vrti okoli svoje osi in ker ima majhno povprečno
gostoto, je močno sploščen. Premer Jupitra vzdolž ekvatorja je 143.000 kilometrov, premer čez pola pa le 134.000
kilometrov. Danes poznamo že 67 Jupitrovih satelitov,
od katerih so štirje (Jo, Evropa, Ganimed in Kalisto) vidni že z manjšimi amaterskimi teleskopi.
Opazovanje: Jupiter je več mesecev v letu v ugodni legi
za opazovanje. Na nočnem nebu je zelo svetlo nebes­no
telo; po siju ga prekaša le Venera in občasno Mars. Z amaterskimi teleskopi vidimo Jupitra kot rumeno ploščico,
ki jo prepredajo temnejši pasovi. V manjših teleskopih
opazimo dva izrazita pasova, po enega na vsaki strani
planetovega ekvatorja. Z boljšimi teleskopi vidimo več
pasov, opazimo pa lahko tudi druge atmosferske tvorbe,
ki se stalno spreminjajo, saj ima planet zelo razgibano
in nemirno atmosfero.
Vidnost Jupitra v letu 2016: Jupiter je v začetku leta
že v ugodni legi za opazovanje, saj je 8. marca v opoziciji s Soncem. Okoli tega datuma nam je najbliže in je
viden vso noč. Najdemo ga v ozvezdju Lev. V ugodni
legi za opazovanje je vse do junija in začetka julija, ko je
viden le še prvo polovico noči. Avgusta in septembra je
le še večerni panet in zahaja kmalu za Soncem. 26. septembra pride v konjunkcijo s Soncem in nekaj časa ni
viden, saj je daleč za Soncem in skrit v njegovi svetlobi.
Na jutranjem nebu se pojavi konec oktobra. Novembra
je jutranji planet, decembra pa je viden drugo polovico
noči in je ponovno v vse ugodnejši legi za opazovanje.
Jupiter je januarja v ozvezdju Device, čisto na meji z Levom. V začetku februarja se preseli v Leva, kjer vztraja

vse do začetka avgusta, ko se preseli nazaj v Devico, kjer
ostane vse do konca leta.
SATURN
Saturn je šesti po vrsti in drugi največji planet v našem
Osončju. Vanj bi lahko stlačili 744 Zemelj. Od Sonca je
povprečno oddaljen 1,427 milijarde kilometrov, obkroži
pa ga v 29,46 leta. Tudi Saturn je plinasti velikan, ki se
hitro vrti okoli svoje osi. Za en zasuk potrebuje le 10 ur
in 12 minut. Zaradi tega in zaradi majhne povprečne
gostote je močno sploščen. Njegov ekvatorski premer je
120.700 kilometrov, premer čez pola pa je znatno manjši
– 108.000 kilometrov. Saturn je najbolj znan po čudovitih
kolobarjih, ki ga obdajajo. Trenutno je znanih 62 satelitov, ki krožijo okoli njega. Največji med njimi je Titan.
Opazovanje: Saturn je vsako leto nekaj mesecev v
ugodni legi za opazovanje. Že manjši teleskop pokaže
enega najlepših prizorov, kar jih ponuja nebo – planet
je obdan z velikim in svetlim kolobarjem. Saturna vidimo kot rumenkasto ploščico, ki je prepredena z vzporednimi temnejšimi pasovi. Le redko lahko opazimo še
druge atmosferske tvorbe, saj je planet manjši in mnogo
bolj oddaljen od nas kot Jupiter.
Vidnost Saturna v letu 2016: Saturn je v začetku
leta jutranji planet. Najdemo ga v ozvezdju Kačenosec.
Z vsakim dnem vzhaja vse prej in je od sredine marca
viden vso drugo polovico noči. V najugodnejši legi za
opazovanje je od maja do julija, saj je 3. junija v opoziciji s Soncem, ko nam je najbliže. Od konca julija je viden prvo polovico noči, od avgusta do novembra pa je
le še večerni planet, ki zahaja kmalu za Soncem. V konjunkciji s Soncem je 10. decembra, ko nekaj časa ni viden. Konec leta se ponovno pojavi na jutranjem nebu.
Saturn se vse leto sprehaja po južnem delu Kačenosca
tik nad mejo s Škorpijonom.
URAN
Uran je sedmi planet po vrsti in prvi, ki smo ga odkrili
v modernih časih. Je na meji vidljivosti s prostimi očmi,
zato ga stari narodi niso poznali. Leta 1781 ga je s teleskopom povsem po naključju odkril William Herschel,
ko je risal zvezdno karto. Tudi Uran sodi med plinaste

planete velikane, čeprav je mnogo manjši od Jupitra in
Saturna. Njegov ekvatorski premer je 51.800 kilometrov,
premer čez pola pa 49.000 kilometrov. Od Sonca je povprečno oddaljen 2,87 milijarde kilometrov, za pot okoli
njega pa potrebuje kar 84 let. Dan na Uranu traja 18 ur.
Danes je znanih 27 Uranovih lun.
Opazovanje: Uran je na meji vidnosti s prostimi očmi,
lahko pa ga vidimo že v manjših teleskopih. Vendar pa
je zaradi velike oddaljenosti njegov navidezni premer
zelo majhen. Zato je v amaterskih teleskopih videti kot
majhna zelenkasta ploščica, na njem pa ne moremo videti nobenih atmosferskih podrobnosti.
Vidnost Urana v letu 2016: Uran je v začetku leta
viden prvo polovico noči na zahodnem delu neba. Februarja in marca je le še večerni planet, ki zahaja kmalu
za Soncem. 10. aprila je v konjunkciji s Soncem in nekaj časa ni viden. Maja se pojavi na jutranjem nebu in
je jutranji planet vse do julija. Avgusta je viden drugo
polovico noči nad vzhodnim obzorjem, septembra pa že
praktično vso noč, saj prihaja v opozicijo s Soncem, ki jo
doseže 15. oktobra. V tednih okoli opozicije je v najugod­
nejši legi za opazovanje. Vse do konca leta je viden vso
prvo polovico noči. Uran se vse leto zadržuje v ozvezdju
Ribi nad mejo z ozvezdjem Kit.

NEPTUN
Neptun je osmi planet po vrsti. Astronomi so ga odkrili leta 1846. Na moč je podoben Uranu in tudi njega
uvrščamo med plinaste planete velikane. Njegov ekvatorski premer je 49.500 kilometrov, premer čez pola pa
je 47.400 kilometrov. Od Sonca je povprečno oddaljen
kar 4,5 milijarde kilometrov, za en obhod pa potrebuje
kar 164,8 leta. Okoli svoje osi se zavrti v 19,2 ure. Danes
je znanih 14 Neptunovih satelitov. Največji med njimi
je Triton, ki je večji od naše Lune.
Opazovanje: Neptun je tudi v največjih amaterskih
teleskopih komaj kaj večji od zvezd. Vidimo ga kot
majhno, enakomerno modrikasto ploščico, na njegovi
površini pa ne moremo videti prav nobenih podrobnosti.
Vidnost Neptuna v letu 2016: Neptun je 29. februarja
v konjunkciji s Soncem, zato v začetku leta ni v ugod­ni
legi za opazovanje. Na jutranjem nebu se pojavi šele
sredi maja. 3. septembra je v opoziciji s Soncem in je v
tednih okoli tega datuma viden vso noč. Na večernem
nebu ostane viden vse do konca leta. Neptun se vse leto
zadržuje v ozvezdju Vodnarja. Če hočemo planet najti
med zvezdami, potrebujemo dobro zvezdno karto in
koordinate planeta.

23

PREGLEDNI KOLEDARČEK ZA LETO 2017
JANUAR

24

FEBRUAR

MAREC

MA J

JUNIJ

AVG U S T

SEPTEMBER

6
7
8
9
10
11
12

P
2 9 16
T
3 10 17
S
4 11 18
Č 1 5 12 19
P
6 13 20
S
7 14 21
N 1 8 15 22

23

25
26
27
28
29

1
2
3
4
5

P
3
T
4
S
5
Č
6
P
7
S 1 8
N 2 9

1
2
3
4
5
6
7

8
9
10
11
12
13
14

1
2
3
4
5
6

7
8
9
10
11
12
13

P
3
T
4
S
5
Č
6
P
7
S 1 8
N 2 9
P
T
S
Č
P
S
N 1

/30
/31

24

APRIL

10
11
12
13
14
15
16

17
18
19
20
21
22
23

24
25
26
27
28
29
30

10
11
12
13
14
15
16

17
18
19
20
21
22
23

24

9
10
11
12
13
14
15

16
17
18
19
20
21
22

23

JULIJ

/31

25
26
27
28
29
30

O K TO B E R

2
3
4
5
6
7
8

dela prosti dnevi

/30
/31

24

25
26
27
28
29

1
2
3
4
5

13
14
15
16
17
18
19

20 27
6 13 20
21 28
7 14 21
22
1 8 15 22
23
2 9 16 23
24
3 10 17 24
25
4 11 18 25
26
5 12 19 26

27
28
29
30
31

15
16
17
18
19
20
21

5 12 19
22 29
6 13 20
23 30
7 14 21
24 31
1 8 15 22
25
2 9 16 23
26
3 10 17 24
27
4 11 18 25
28

26
27
28
29
30

14
15
16
17
18
19
20

21
22
23
24
25
26
27

4
5
6
7
1 8
2 9
3 10

11
12
13
14
15
16
17

18
19
20
21
22
23
24

25
26
27
28
29
30

4
5
6
7
1 8
2 9
3 10

11
12
13
14
15
16
17

18
19
20
21
22
23
24

25
26
27
28
29
30
31

28
29
30
31

NOVEMBER

6
7
8
9
10
11
12

13
14
15
16
17
18
19

20
21
22
23
24
25
26

27
28
29
30

DECEMBER

slovesni prazniki in pomembni liturgični dnevi

ČLOVEK IN NARAVA
Janez Bizjak

SLEDI PRVIH RUDARJEV
V VISOKOGORJU SLOVENSKIH ALP
Prezrti in pozabljeni Gorjanci
Pred 20 leti, 23. maja 1996, so se na opuščeni planini Na stanu pod Jermanovimi vrati
(staro ime za Kamniško sedlo) zbrali arheolog dr. Ivan Turk, etnolog dr. Tone Cevc,
Miran Bremšak, France Stele in Janez Bizjak. S testnim sondiranjem so odkrili številne kose
antične lončenine in evidentirali komaj opazne temelje 1800 let stare pastirske stavbe.
Junija so Na stanu pod strokovnim vodstvom dr. Jane Horvat nadaljevali poskusno izkopavanje. Leto 1996 zato štejemo za začetek sistematičnega raziskovanja arheoloških
ostalin v našem visokogorju.

Vhod v rudarski rov v strminah gore Srednjica visoko nad Trento

Na ozemlju današnje Slovenije so se že v starejši že­
lezni dobi (halštat, 8. stoletje pr. Kr.), antiki in sred­
njem veku razvijala pomembna železarska središča.
Tista pod gorami so se oskrbovala z železovo rudo,
nabrano in nakopano visoko v gorah. O visokogorskih
rudarjih ali gorjanih, tudi gorjancih, kot jih imenujejo
v nemškem jeziku, vemo zelo malo, čeprav so pustili
številne vidne ostaline na površju slovenskih Alp. Ko
smo pred 20 leti začeli sistematično iskati sledi prvih
pastirjev, smo nepričakovano našli tudi sledi prvih
rudarjev. Pred tem smo kot hribovci že 30 let hodili
čez starodavne rudokope in mimo pod travno rušo
skritih rudarskih bivališč, a nismo ničesar opazili.
Tudi nismo opazili, da so visoko nad Lipanco ali nad
Dednim poljem planinske markacije narisane na ši­
rokih, položno speljanih tlakovanih poteh, ki jih niso
gradili planinci niti pastirji. Danes vemo, da so jih
gradili rudarji za tovorjenje železove rude v dolino.
Zgodovina rudarstva v Vzhodnih Alpah se je za­
čela v bakreni in bronasti dobi ter dosegla prvi vrhu­
nec v zlati dobi solnih rudnikov na Salzburškem in
Tirolskem. Zatem se je strateški pomen soli postop­no
umikal železu. Železovo rudo je bilo treba znati iskati

25

26

in najti, zatem pa znati staliti v železo. Rudosledci ali
iskalci rude, nabiralci in kopači na površju ter ru­
darji pod zemljo, predvsem pa talilci in železarski
mojstri so pripadali privilegirani družbeni plasti, ki
so ji srednjeveški vladarji podelili posebne pravice,
svoj rudarski red in samostojno upravno strukturo.
Železarstvo so v srednjem veku imenovali črna magija, talilci pa so uživali posebno spoštovanje, saj so
kot čarodeji znali iz črnega in rjavega kamenja, taka
je videti železova ruda za nepoznavalce, in ognja
pričarati čudežno žarečo kroglo, iz katere so kovali
orodje in orožje. Prvo knjigo (De re metallica) z na­
vodili za iskanje rude in s podobami življenja v ru­
dnikih je leta 1556 v Baslu natisnil Georg Agricola.
Kdo so bili prvi obiskovalci in prebivalci visoko­
gorja slovenskih Alp, prvi resnični gorjanci? Najprej
kamenodobni lovci, za njimi prvi pastirji, popolnoma
prezrti in pozabljeni pa so ostali prvi rudarji, ki so
od bronaste in železne dobe do antike, v srednjem in
novem veku prekopavali površje nad gozdno mejo in
pustili še danes prepoznavne sledi svojih bivališč. V
Julijskih, Kamniško-Savinjskih Alpah in v zahodnih
Karavankah so nabirali in kopali v glavnem železovo
rudo in jo tovorili v dolino. Iz mnogih prvotno ru­
darskih selišč v bohinjskih in blejskih gorah so se
pozneje razvile pašne planine, današnje planšarije.
Železo je že 3000 let strateška surovina v evrop­
ski zgodovini. Posvetni vladarji, ki so gospodarili na
območjih z železovo rudo, so krojili usodo evropskih
dežel in spreminjali njihove politične meje. Zaradi
rudnega bogastva so imele tudi slovenske Alpe po­
seben pomen. Nabiranje in kopanje železove rude,
gorsko pašništvo in oglarstvo so bile gospodarske
dejavnosti, ki so zadnja tri tisočletja spreminjale po­
dobo našega visokogorja, prebivalcem pod gorami
pa so omogočile preživetje.
Železova ruda je različnih oblik, velikosti in kako­
vosti. Najbolj kakovosten je bobovec, rjave in črnorjave
barve, zaobljene oblike, svetleč se, velik kot fižol ali
bob, tudi večji. Nekateri bobovci so magnetni, drugi
ne. Najdemo jih na stezah in planinskih poteh. Druga

oblika je limonitni lomljenec, ruda rjave in rdečkasto
rjave barve, nesvetleča se, grobe nezaobljene oblike.
Nekateri limonitni kosi so zelo veliki in težki, ven­
dar je takšne že težko najti. Tretjo vrsto, imenovano
tudi primarna ruda, najdemo v skalnih plasteh, kjer
je videti kot prilepljena na skalo. Tako rudo še danes
lahko vidimo nad Lipanco, v Karavankah ali pod
Matajurjem. Kopali so na različne načine. Kjer je
ruda ležala na površju, so jo preprosto pobirali. Naj­
večkrat je bobovec ležal pod travno rušo (tako rudo
so imenovali podrušnica) v gruščnati plasti globine
od 10 do 150 cm, zato so za nabiralci in kopači ostale
značilne površinske okrogle jame oziroma kotanje z
nasipi odpadnega materiala. Pokrajina s takimi po­
vršinskimi izkopi je značilna za Jelovico, Pokljuko,
za planine Klek, Zadnji Vogel, Dedno polje, Ovčarija,
za območje Dolgih njiv in Dleskovške planote v Ka­
mniško-Savinjskih Alpah idr. Rudno polje je dobilo
ime po množici takih površinskih jam.
Na nekaterih predelih Mežakle, Pokljuke in Gorjuš
je bil bobovec skrit v debelih plasteh rdečkaste gline
na dnu globokih kraških brezen. Na takih krajih so
kopali navpične jaške, ki so se spodaj razvejali v vo­
doravne rove. V stoletjih je te jaške zasulo z odpad­
lim listjem, drevjem in vejami, na vrhu pa zaraslo z
varljivo tenko plastjo gozdne ruše. Zemeljski udori
so pred leti na nekaterih mestih razgalili nevarne
globine srednjeveških jaškov in gnile lesene opor­
nike spodnjih rovov. Številne krave, ki so se pasle
po pokljuških gozdovih in na Kleku, so izginile v
teh jaških. Na območjih, kjer je bila ruda v skalnih
plasteh, so rudarji sledili tem plastem v notranjost
gora. S takim kopanjem so nastajali rudarski rovi,
značilni za rudarjenje nad Trento in v Karavankah.
Nabrano ali nakopano rudo so najprej prebrali,
nato pa izločili neuporabno jalovino in blato. Sledilo
je pranje rude. Kjer ni bilo vode, so si s suhim zidom
ogradili posebne okrogle pralne ograde, širine do
10 m, kjer so skladiščili rudo in čakali na dež, pozimi
pa so jih napolnili z dodatnim snegom. Taki »izpiral­
nici« sta še ohranjeni v gozdu pod Spodnjimi Gorju­

Prekopano površje in rudne kotanje nad Planino Vodotočnik (Vodotoče)

šami in v Medvedovcu nad planino Javornik. Posebej
zanimiva je pralna ograda z visokim nasipom, ure­
jena ob studencu pod vrhom Krasa ali Šavnice. Za
spravilo rude do talilnih peči v dolini so bile potrebne
utrjene tlakovane poti. Visoko nad planino Lipanca,
nad Ded­nim poljem, na Kleku, na Lepi Komni in po
gozdnih brezpotjih Vodičnega vrha so še vidni deli
teh poti, širokih za konjsko vleko v preprostih vozič­
kih ali za tovorjenje na velikih okovanih saneh, kakor
je prikazano v že omenjeni Agricolovi knjigi. Kako
se je svetolucijsko železnodobno središče oskrbovalo
z železom iz Bohinja, pričajo ostanki tlakovanih to­
vornih poti, ki so vodile od Soče čez Julijce do Save
in so bile del starodobnih trgovskih povezav med Ja­
dranom, Alpami, Donavo in Baltikom. Najpomemb­
nejši in najvišji prehod je bil speljan čez Škrbino, čez
1910 m visoko sedelce vzhodno od Podrte gore. Ome­
njen je v kroniki oglejskega patriarhata kot transalpinski
prehod. Antična lončenina, najdena leta 1999 v Snežni
konti pod Škrbino, in zgornji del te transalpinske to­
vorne poti, ohranjen na robu planine za Migovcem,
potrjujejo navedbe iz oglejskih zgodovinskih virov.
Podobe slovenskih Alp niso spreminjali le ru­
darji in železarji, največ trajnih sprememb je pov­
zročilo oglarstvo. Drvarji in oglarji ali kopiščarji so
bili poleg pastirjev in rudarjev glavni poklici v sre­
dogorju. Za taljenje železove rude in za obdelova­

27

Ostaline rudarskega bivališča pod Rjavino

nje železa so bile potrebne neizmerne količine drv
in oglja. Zaradi oglarstva je bilo izsekavanje gozdov
neusmiljeno; od železne dobe do konca 19. stoletja
so bili naši gorski gozdovi večkrat posekani do tal.
Goloseki so spreminjali površje v opustele kamnite
površine. Trajalo je vsaj 100 let in več, da so zrasli
novi gozdovi. Ne povsod: Lepa Komna, zgornji del
Doline Triglavskih jezer ter planote na območju
Dleskovca in Korošice se niso več opomogli. Spre­
menili so se v svet kamnitega morja, vedno bolj za­
raščen s težko prehodnim rušjem. Ponavljajoča se
opustošenja gozdov in spreminjanje ekosistemov so

28

dokumentirana v številnih pisnih virih. Neodgo­
vorno uničevanje je spodbudilo cesarje in deželne
kneze, da so sprejeli gozdne in rudarske rede. Prvi
znan je že iz 14. stoletja.
Naše Alpe ležijo v širokem pasu med Jadranom
in Donavo, kjer je bila železova ruda najbolj kakovo­
stna in kjer so že v prazgodovini znali kovati skriv­
nostno nerjaveče noriško jeklo — ferrum noricum.
Meči iz tega jekla so bili strah in trepet rimskih legij,
uporabljali pa so ga tudi za kirurške instrumente,
kot je zapisal Galen, filozof in dvorni zdravnik ce­
sarja Marka Avrelija. So noriško jeklo izdelovali tudi
v Bohinju, kot sklepajo nekateri zgodovinarji? Do­
mneva je zelo verjetna, toda za njeno potrditev bo
potrebno še veliko trdega dela v arhivih in na terenu.
Rudarjenje v slovenskih gorah je leta 1778 prvi
opisal bretonski polihistor, naravoslovec in zdrav­
nik Belsazar (Balthasar) Hacquet v obsežnem delu
Oryctographia Carniolica, temeljno gradivo o sred­
njeveškem in novoveškem rudarjenju in železarstvu
na Kranjskem pa je v knjigi Geschichte des Eisens in
Krain, Görz und Istrien (1909) zbral kustos Kranjskega
deželnega muzeja Alfons Müllner. Prve raziskave in
prve snovne najdbe o železodobnih rudarjih in o do­
mnevni prazgodovinski poselitvi našega visokogorja
so objavljene v Šlibarjevem poročilu (1954) o sondi­
ranju nad Lipanco. Našo domišljijo je razvnel članek
Stanka Dimnika Gorsko ime Kuk odkriva zgodovino
(Planinski vestnik, 1960), v katerem je zapisano, da so
Kelti pred 3000 leti na Komni talili železo. Starove­
ško rudarstvo v bohinjskih gorah so proučevali tudi
strokovnjaki Tehniškega muzeja Železarne Jesenice
pod vodstvom Aleksandra Rjazanceva. Leta 1962 jim
je uspelo taljenje v poskusni vetrni peči nad vasjo
Studor. Zatem je zanimanje za raziskave rudarjenja
v visokogorju zamrlo. Do leta 1996.
Najstarejša rudarska območja ležijo v pasu nad
gozdno mejo in rušjem, to je na višini med 1600 in
2000 m, kjer je površje prekopano z različno širo­
kimi in različno globokimi okroglimi kotanjami,
na videz podobnimi plitvim kraškim vrtačam. Ti­

Površinske rudne jame ali kotanje nad gozdno mejo v Blejski konti

ste iz mlajših obdobij imajo na zgornjem robu še pas
kam­nite zložbe za preprečevanje posipanja, starejše
pa teh utrjenih robov nimajo več, saj so jih stoletja
dolgi erozijski procesi lepo zaoblili.
Izhodišče za določanje starosti rudarskih obmo­
čij so arheološke najdbe: črepinje lončenih in kera­
mičnih posod, bronasti in železni predmeti, brusilni
kamni in predvsem oglje. Pri iskanju še neznanih
lokacij je v veliko pomoč tudi ljudsko izročilo o za­
kladih, zakopanih visoko v gorah, in pripovedke o
bergmandlcih. Ti gorski škratje so povsod v Vzho­
dnih Alpah prvi indic davnega rudarjenja. V pra­
vljicah se pojavljajo samo na območjih, znanih po
rudnikih železa, bakra, srebra in zlata. Dobrim ru­
darjem so kazali, kje je skrita ruda, hudobnim pa
kradli in uničevali, kar so že nakopali. V slovenskih
Alpah je izročilo o bergmandlcih ali pekmandlcih
najbolj znano za bohinjske planine in za planino
Klek. Tudi naša pripovedka o zlatorogu in gori Bo­
gatin, kjer naj bi bili skriti zlati zakladi, ima zrno
resnice. Arheološke raziskave so pokazale, da so na
Bogatinu in v njegovi okolici (Lepa Komna) kopali
železovo rudo že v prazgodovini in antiki.
Rudarji so za svoja bivališča znali izbrati kraje,
kjer so bili varni pred snežnimi plazovi in pred po­
plavami ob močnih nalivih. Vsa bivališča, katerih
ostanke smo našli, so ležala blizu stalne vode (stu­

denec ali naravni kal) in na razglednih mestih, od
koder so imeli pregled nad svojimi rudokopi in kon­
trolo nad dostopno potjo iz doline. Sodeč po ostali­
nah, so bila njihova bivališča zelo skromna: obod iz
suho zloženega zidu, nad njim štirikapna streha iz
vej, na tleh pa zbita ilovica in ognjišče. Kjer so živeli
blizu gozda, so bila bivališča lesena, pod na kamniti
podlagi pa izravnan in izdelan iz lesenih okroglic.
Kje in iz katerih zgodovinskih obdobij je bilo do­
slej odkritih največ sledi prvih rudarjev? Pri tem so
mišljene ostaline bivališč in ognjišč, črepinje lončenih
posod, bronaste igle, zaponke in sulične osti, različno
železno orodje in oprema ter votivni darovi. Najbolj
preprečljive sledi iz prazgodovinskega obdobja so bile
odkrite v krnicah pod Bogatinom, na planini Polja­
nica na Lepi Komni ter na Veliki planini, na planini
Koren in Dolgih njivah v Kamniško-Savinjskih Al­
pah. Najbogatejše in najštevilnejše pa so sledi iz an­
tičnega in poznoantičnega obdobja: Velika planina
(kontinuiteta do srednjega veka), planine Dolga njiva,
Koren, Čohavnica, Vodotočnik ter Ravne, Sedelce in
Vrtača pod Dleskovcem, v Julijcih pa Orlove glave
nad Voglom, planina za Migovcem, planina Govnač
in krnice visoko nad njo, Mišeljski preval, planine
Klek, Pečana, Lipanca in Zgornja Krma na gorenjski
strani, na soški strani pa Šmohor nad Krnskim jeze­
rom, konta pod Tolminskim Kukom, območje nad
Planino Za Skalo in Planina v Plazih. Obsežna rudar­
ska dejavnost v zgodnjem srednjem veku je bila na
novo evidentirana na planinah Pečana in Krstenica.
Posebno poglavje je rudarjenje v gorah nad Trento,
dokumentirano od 16. do konca 18. stoletja. Talilne
peči in fužine pri cerkvi v Zgornji Trenti so oskrbovali
z rudo, ki so jo kopali visoko pod vrhovi Mojstrovke,
Srednjice in Pelcev. Predvsem Srednjica je simbol ne­
predstavljivega trpljenja in najtrših pogojev preživetja.
Gora je prevrtana z labirintom stopničasto razvejanih
rudarskih rovov, širokih komaj 50–60 cm in visokih
največ do 140 cm, vhodna luknja v strmem pobočju
pa je visoka le 70 cm. Kopanje rude v takih utesnje­
nih rovih in vleka nakopanega materiala na površje

Antična bronasta zaponka (fibula), najdena Na stanu pod
Jermanovimi vrati

sta bila skrajno težaško delo, nevarno, nezdravo in za
današnje predstave skoraj nemogoče. Na najbolj str­
mih delih gore so rudo spravljali v dolino po lesenih
žlebovih, na položnejših tleh pa so jo nosili na hrbtu
ali vlačili na okovanih saneh.
Ali so bili dragoceni predmeti izgubljeni
ali darovani
Najbolj so presenetili dragoceni predmeti (bronaste
zaponke in igle, železno orodje in oprema), najdeni
na robu ostankov bivališč ali na posebnih, nekoliko
vzvišenih mestih. Očitno je bilo, da so bili prineseni
iz doline s posebnim namenom. Dolga leta je v stroki
prevladovalo prepričanje, da so bili ti predmeti na­
ključno izgubljeni. V sosednjih alpskih državah pa
že dolgo velja, da ni tako in da gre v visokogorju za
t. i. votivne darove. Rudarji (in pastirji) so jih name­
noma polagali in skrili pod rušo ali pod velike skale,
nekateri so bili celo obloženi s pokončnimi ploščatimi
kamni, ter najvrednejše, kar so imeli, darovali v pri­
prošnjo za srečo in blagoslov ter v zahvalo. Ti votivni
predmeti odpirajo neraziskano poglavje o duhovnem
življenju prvih rudarjev.
(Janez Bizjak, arhitekt, oblikovalec,
naravovarstvenik in publicist, Bled)
Fotografije Arhiv Janez Bizjak

29

Peter Skoberne

TRIGLAVSKI NARODNI PARK
Natančno ob enajsti uri so se odprla vrata in skoznje je v brezhibno urejeni uniformi
vstopil general avstro-ogrske vojske. Elegantno je salutiral in se v pozoru predstavil:
»Gospod direktor Triglavskega narodnega parka, general Svetozar Borojević von Bojna,
5. armada. Ne bom tratil vašega dragocenega časa, in kar boste slišali, naj ostane za
temi stenami. Je strogo zaupno. Rad bi vas namreč seznanil s posegi, ki jih nameravamo
izvesti ob utrjevanju nove fronte na območju Julijskih Alp. Ob južni obali Bohinjskega
jezera bomo zgradili železniško progo, žičnico do Komne ter na planini na Kraju postavili
objekte, potrebne za zaledje fronte. Na območju Krna in Batognice, kakor tudi Rombona
bomo zgradili dostopne poti, linijski sistem rovov in utrdb …«

30

»Toda gospod general, tu je vendar Triglavski narod­ni
park, takšni posegi niso dovoljeni, so v nasprotju s
cilji parka in varstvenimi režimi!« sem ves osupel
prekinil generala. Vendar se on ni pustil zmesti,
jekleno miren pogled me je prebadal, generalske
zvezde na visokem ovratniku so se lesketale v sonč­
nih žarkih, ki so se pritihotapili v pisarno: »Gospod
direktor, se oproščam, podobno so besedičili tudi na
spomeniškem varstvu in kranjski naravovarstveni
enoti. Opozarjam vas, smo v vojni, in sedaj velja
10. člen Zakona o ohranjanju narave, ki dovoljuje iz­
jeme za vojne operacije. Vaš zakon ne velja zdaj prav

Tudi po sto letih še vedno naletimo na ostanke iz prve svetovne vojne.

nič! Sicer pa pomislite, kako bo videti to območje
čez sto let? Narava bo gotovo obstala, od naših od­
ločitev pa je v tem trenutku odvisno, ali bo tedaj na
tem območju parco nacionale ali narodni park …«
Obšla me je slabost, nekaj se ni ujemalo: kako lahko
govori general o Zakonu o ohranjanju narave in o
Triglavskem narodnem parku tik pred vzpostavit­
vijo soške fronte, torej leta 1915? Saj takrat še sploh
ni bilo teh predpisov, kaj šele narodnega parka! Pred
očmi se mi je začela pisarna vrteti, vse je postajalo
megleno, generalov glas je bil vedno bolj zamolkel,
odmevajoč, prostor je zakrožil okoli njegovih jekle­
nih oči, brkov in generalskih zvezdic …
Prepoten sem se zbudil in si oddahnil, uf, le ene
od morečih sanj sanjske službe! A sanje so me še ves
dan spremljale. Najprej so se moje misli pognale v
leto 2014, ko smo se spominjali 90-letnice podpisa
zakupne pogodbe, s katero je bilo v Dolini Triglav­
skih jezer leta 1924 vzpostavljeno zavarovano ob­
močje, zametek Triglavskega narodnega parka. To
je bilo že v času po prvi svetovni vojni, vendar so se
zamisli o zavarovanju tega območja rojevale že pred
tem dogodkom v avstro-ogrski monarhiji.
Druga polovica 19. stoletja je bila namreč v zna­
menju povečanega zanimanja za naravo: razsvetljen­
stvo, romanticizem, razcvet planinskih, olepševal­

nih in turističnih društev je le nekaj znamenj tega
obdobja. Logična posledica pozornosti do narave
ter občutka možnosti njene ogroženosti je bil pojav
naravovarstvene zavesti. Območje Slovenije ni bilo
nobena izjema in je bilo zaradi prehodne lege in ne
nazadnje idrijskega rudnika, ki je postal zaradi po­
membne gospodarske vloge tudi zibelka naravoslovja,
razmeroma dobro raziskano. Tako je po zaslugi na­
ravoslovcev in obiskovalcev gora postala pojem pre­
stižnega naravnega bisera tudi Dolina Triglavskih
jezer. Ko se je tej zavesti o odličnosti pridružila še
zavest o dolžnosti ohraniti lepote narave ter jih pre­
dati naslednjim generacijam, je bilo samo še vpraša­
nje časa, kdaj bo dozorela zamisel o zavarovanju po
podobnih zgledih v drugih državah. Še vedno je bila
v zavesti živa ustanovitev prvega narodnega parka na
svetu na območju Yellowstone v Združenih državah
Amerike (1872), v Evropi je prvih devet narodnih par­
kov razglasil švedski kralj leta 1909, sledila je Švica,
ki je kot nevtralna država uspela ustanoviti narodni
park med prvo svetovno vojno, leta 1914.
V avstro-ogrski monarhiji se je prav tako obliko­
valo gibanje za varstvo narave. Na pobudo češkega
in državnega poslanca Gustava Nowaka leta 1901
za pripravo zakona o varstvu in ohranitvi naravnih
spomenikov, zlasti pa zaradi njegovega vztrajanja v
naslednjih letih je Ministrstvo za uk in bogočastje
leta 1903 izdalo odredbo, s katero naj bi zbrali po­
datke o naravnih spomenikih avstrijskega cesarstva.
Gorenjsko okrožno glavarstvo je za pomoč za pri­
pravo odgovora na okrožnico zaprosilo seizmologa
Albina Belarja (1864–1939); ta je odgovor na lastno
pobudo razširil na pripravo kataloga naravnih spo­
menikov Kranjske. V objavljenem povzetku (1907)
kataloga je tudi prva utemeljitev za zavarovanje Do­
line Triglavskih jezer: »Območje je geotektonsko iz­
redno znamenito (veličastne gube, prepoke, škraplje
in vrtače kot zlepa ne drugod v avstrijskih Alpah),
nič manj pa v geološkem in paleontološkem oziru.
Območje Sedmerih jezer je geološko in paleontolo­
ško zelo malo raziskano. Dobro pa ga poznajo kra­

31

Ostanek strelskega rova, ki ga postopoma prerašča življenje.

jinski slikarji, ki se jim v divjem naravnem parku
veličastni motivi ponujajo na vsakem koraku (troh­
neča drevesa, krnice, bujno cvetje). Najprimernejše
varovano območje bi bila okolica Dvojnega jezera
pri Alpenvereinovi koči, Koči pri Triglavskih jezerih
(nekdanja koča nadvojvode Ferdinanda). Tam bi se
zlahka zavarovalo nekaj sto hektarov zemljišča, ker je
območje nerodovitno in je last Cesarsko-kraljevega
verskega zaklada. Priporočiti je vsekakor treba, da
se pri Sedmerih jezerih ustanovi varovano območ­je,
kjer bo izključen vsak poseg, da bi tako poslednje
ostanke izjemnega visokogorskega pragozda, rasti­
šča pradavnih macesnov, rešili za potomce.«

32

Že naslednje leto, torej leta 1908, je Albin Belar
spodbudil, da je Državno gozdno oskrbništvo v Ra­
dovljici razpisalo obravnavo za pregled pogojev, pod
katerimi bi se mogel ustanoviti »naravni varstveni
park nad Komarčo«. Že prva srečanja so pokazala
bistveno različna stališča domačinov, ki so zagovar­
jali pašo na predvidenem zavarovanem območju, in
predlagatelji, ki so ji ostro nasprotovali. Vzplamtel je
spor, povezan z rastočim nezaupanjem obeh strani.
Iz te kali razvito nasprotovanje se ni poleglo niti v
današnjih dneh in ob razpravah bodisi glede spre­
membe zakona, upravljavskega načrta ali kakšne
konkretne izvedbe pogosto ponovno bruhne na dan.
Pri prvih predlogih za zavarovanje je sodelovala
tudi podružnica nemško-avstrijskega planinskega
društva v Ljubljani, zato so v tedaj narodnostno
razdvojeni deželi pripadniki slovenskega kulturnega
kroga sumničavo spremljali pobudo. Bali so se, da
bi prinesla prevlado nemškega tabora na področju
planinstva. Leto 1908 je bilo torej prelomno v zgo­
dovini nastanka zavarovanega območja v Dolini
Triglavskih jezer.
Nadaljnja usklajevanja je prekinila prva sve­
tovna vojna.
Po vojni so člani Muzejskega društva za Slove­
nijo, polni zanosa po ustanovitvi slovanske države,
na občnem zboru leta 1919 sprejeli pobudo Ferdi­
nanda Seidla, da se imenuje posebna skupina, ki
bo pripravila program varstva narave v novi dr­
žavi. Ustanovljen je bil Odsek za varstvo prirode,
ki je leta 1920 posredoval pokrajinski Vladi za Slo­
venijo spomenico, v kateri so bile prvič opredeljene
in utemeljene ključne zahteve za varstvo narave v
Sloveniji. Med njimi je bil tudi predlog za ustanovi­
tev zavarovanih območij, med katerimi je navedena
tudi »Dolina Sedmih jezer pod Triglavom«. V obra­
zložitvi je omenjen tudi Belarjev predlog.
Ker v novi državi ni bilo ne ustrezne zakono­
daje ne pristojne službe za področje varstva na­
rave, so bile možnosti za izvedbo zahtev spome­
nice zelo omejene. Za zavarovanje območja je bila

na razpolago pravzaprav ena sama možnost: do­
govor med lastnikom zemljišča in društvom, ki je
želelo na tem območju vzpostaviti varstveni režim.
Po vrsti formalnih postopkov, katerih pomembno
gonilo je bil banovinski uradnik gozdar Anton Ši­
vic, je bila 1. julija 1924 končno podpisana zaku­
pna pogodba za dobo 20 let. V imenu Direkcije za
varstvo šum, ki je upravljala zemljišče Kranjskega
verskega sklada, jo je podpisal dvorni svetnik Jo­
sip Rustia, za Muzejsko društvo predsednik Josip
Mantuani, za Odsek za varstvo prirode dr. Fran
Kos ter za Slovensko planinsko društvo predse­
dnik Josip Tominšek.
Iz določil pogodbe sledi, da je bil s tem vzpostav­
ljen režim ravnanja na območju Doline Triglavskih
jezer: prepovedane so bile vse dejavnosti, razen lova
in turističnega obiska. Prepovedana je bila torej tudi
paša, s tem pa je ostal nerešen tudi osnovni spor med
domačini in predlagatelji zavarovanega območja.
Med drugo svetovno vojno (1944) je potekla ve­
ljavnost zakupne pogodbe, tudi po koncu vojne je ni
bilo mogoče podaljšati, saj so se spremenila lastni­
ška razmerja. Niso pa zamrla prizadevanja za ob­
novitev zavarovanja, še več, zamisli so vključevale
širitev zavarovanja, pripravo osnovnega zakonskega
okvira, ki bi omogočil razglasitev narodnega parka.
Podrobnosti nadaljnjega, dokaj bogatega in zaplete­
nega zgodovinskega razvoja so podrobno predsta­
vljene v številnih virih, mi pa se bomo osredotočili
le na najbolj bistvene mejnike. Leta 1961 je bilo ob­
močje Triglavskih jezer zavarovano z imenom Tri­
glavski narodni park, čeprav je bil Triglav vključen
v zavarovano območje šele leta 1981, ko je bil spre­
jet nov zakon, ki je zavaroval večji del Julijskih Alp
v Sloveniji. Ustanovljen je bil tudi javni zavod, ka­
terega naloga je bila upravljanje zavarovanega ob­
močja. Sedaj veljavni predpis pa je iz leta 2010, ki je
prostorsko le nekoliko razširil narodni park (vklju­
čene so bile Knežke Ravne), več novosti pa je bilo
glede razmejitve in opredelitve varstvenih območij,
razvojnih možnosti ter pooblastil upravljalca.

Triglav povezuje tri različne podobe Triglavskega narodnega parka: soško, savsko in bohinjsko (na sliki).

Ponovno so se iz sanj vsilile v moje misli besede
generala Borojevića: »… pomislite, kako bo videti to
območje čez sto let?« Kaj se je zgodilo torej v sto letih?
Izvedba načrtov avstro-ogrskih oficirjev na ob­
močju soške fronte je presegla vsa pričakovanja. Raz­
dejanje na območju fronte je bilo zelo veliko. Koliko
železja, eksploziva, topovskih izstrelkov, granat, to­
vorov, živali, ljudi se je znašlo na tem območju od
pomladi 1915 do preboja pri Kobaridu jeseni 1917!
Spremembe v naravi so bile zelo velike. Pomislimo
samo na vrh Batognice, ki se je zaradi minske vojne
znižal za nekaj metrov, pa številne jarke, kaverne,
utrdbe, žične ograje, minska polja … Po sto letih se
vidi moč narave, ki z neusahljivim življenjem počasi,
a vztrajno izpira rane človekove neumnosti. Železje
izginja, kar ga niso odnesli zbiralci, postopoma raz­
pada, jarki se podirajo, kaverne sesedajo. Bolečina
človeških usod usiha z menjavo generacij. Ostajata
spomin in opomin, kdor ga je zmožen razumeti in

živeti. Bridka izkušnja o zmožnosti samoohrani­
tve narave, sporočilo, ki je bilo že jasno zapisano v
pravljici o Zlatorogu: iz vsake kapljice njegove krvi,
pa če je padla na led, skalo ali zemljo, je zrasla roža
mogota, triglavska roža, ki je ranjeni živali povrnila
moči. A kaj, ko nam modrost izročila ne zadostuje,
želimo vse preizkusiti na svojih plečih, s svojo krvjo.
V sto letih je naravovarstvena misel zrasla iz
idealističnih plenic ter se ukleščila v tog pravni sis­
tem, ki je sicer omogočil, da se interes varstva na­
rave lahko uveljavlja v postopkih, hkrati pa ne more
upoštevati bistvene lastnosti narave: neulovljive di­
namike in raznovrstnosti. To je tudi velik izziv za
strokovne službe. Ker pri izvajanju zakonodaje pre­
vladuje tolmačenje po črki in ne po cilju predpisa, se
srečujemo z zapleti, ki so lahko groteskni, za vple­
tene celo tragični.
V sto letih se niso bistveno spremenila razmerja
med domačini in zagovorniki narodnega parka. Do­

33

Ernest Margon

PIVKA Z OKOLICO VABI
Nekaj geografskih in kulturnozgodovinskih utrinkov

34

Označevalna tabla ob vstopu v Triglavski narodni park.

Informacijsko središče Triglavskega narodnega parka v Trenti.

mačini se zavedajo, da so z nadaljevanjem ravnanja
prednikov prispevali k vrednotam, zaradi katerih
je narodni park ustanovljen, hkrati pa sprejemajo
okolico kot nekaj običajnega, vsakdanjega. Poleg tega
so nove družbene in gospodarske okoliščine, kakor
tudi tehnične možnosti izziv, s katerim se morajo
spoprijeti. Nasprotno je isti prostor za obiskovalce
običajno nekaj izjemnega in bi ga želeli glede na
svoja doživljanja ohraniti v nespremenjeni podobi.
A eno je občasno obiskovanje, drugo je vsakdanje
življenje in preživetje. Zamisel o zavarovanem ob­
močju, ki prihaja »od zunaj«, praviloma privede do
soočenja različnih pogledov, vira možnih nasproto­
vanj ter medsebojnega nerazumevanja in nezaupa­
nja. Možnost domačinov, da sodelujejo pri obliko­
vanju zavarovanega območja, se je v tem času sicer
bistveno povečala, a je ključen rezultat sodelovanja:
ne le biti slišan, ampak biti tudi upoštevan! Zato je
pomembno pri upravljanju zavarovanega območja
zagotoviti dejansko možnost soodločanja domači­
nov. Na lokalni ravni je primer takšne prakse Na
Logu v Trenti, kjer je informacijsko središče Triglav­
skega narodnega parka vpleteno v življenje lokalne

skupnosti. V Bohinju, kjer je največ prebivalcev, pa
takšne možnosti doslej še ni bilo. Dobra priložnost
v tej smeri je leta 2015 zgrajeno središče Bohinjka.
Imamo en sam narodni park, in nanj smo lahko
upravičeno ponosni, saj v svojih mejah objema enega
najbolj svetih delov domovine. »Park« je tisto, kar
pomeni vrednote, neomejeno divjinskost narave,
ki je je v Sloveniji tako malo, pa tudi kulturno kra­
jino z modrostnim izročilom umetnosti preživetja
na območjih, kjer je moč le s prilagoditvijo narav­
nim danostim spodobno preživeti. »Narodni« pa je
tisto, kar pritiče ljudem: domačinom in obiskoval­
cem, domovini. Pomeni obzirno živeti, spoštljivo
obiskovati — v to ne more nikogar prisiliti predpis,
je odločitev, ki zahteva zrelost. Z narodnim parkom
se s ponosom upravičeno ponašamo, vložek, ki smo
ga kot skupnost pripravljeni vanj vlagati in se ne­
usmiljeno kaže v deležu proračuna, pa še daleč ni
sorazmeren s tem ponosom.
(Dr. Peter Skoberne,
Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana)
Fotografije Peter Skoberne

Pivka pokrajina
Pivka je ime kraške pokrajine, reke in kraja ob njej.
Pivka — pokrajina ob reki Pivki — je obdana z viso­
kimi kraškimi planotami. Delimo jo na Spodnjo, ki
sega od Nanosa in Hrušice do Prestranka, in Zgor­
njo Pivko, ki sega od Prestranka do Šembij. Spodnja
Pivka je sestavljena iz flišnih kamnin, Zgornja pa iz
apnenca in ima lastnosti kraškega sveta. Po njej po­
časi vijuga reka Pivka, ki le 11 kilometrov od svojih
26 teče po površju. Zgornjo Pivko na vzhodni strani
obdajajo Javorniki (Veliki Javornik 1268 m), v nada­
ljevanju teh je Snežnik (1796 m) s svojim večinoma
zasneženim vrhom. Izvor in pomen imena Pivka je
najbolje označil geograf Anton Melik, ki pravi, da
ime »/…/ gotovo prihaja od tega, ker votlikava tla
ob vsakem sušnem obdobju popijejo vodo, da osta­
nejo struge suhe še tja do Matenje vasi«. Tudi reka
Pivka izvira pri Zagorju iz vlažnih, zamočvirjenih
senožeti, ki jim domačini pravijo pivke.

sprehodiš po jezerskih travnikih in občuduješ pe­
strost rastlinstva, jeseni in spomladi ogleduješ vo­
dno gladino in odsev gozdov v njej, pozimi pa drsaš
po ledenih ploskvah. Kar neupravičeno so ta jezera
v senci Cerkniškega jezera, o katerem je veliko pi­
sal že Valvasor. Ko Valvasor omenja Pivko, piše o
krajih, kjer so kamni privezani, psi pa odvezani, pri
čemer namiguje na hude zime in primrznjene ka­
mne, s katerimi ne moreš odgnati potepuških psov.
No, časi so se od takrat spremenili.
Pivka ima zasluge tudi za nastanek svetovno
znane in ene najlepših jam na svetu — Postojnske
jame. Skoznjo teče večji del voda reke Pivke, njihov
manjši del pa po podzemnih vodnih tokovih odteka
v reki Reko in Vipavo. Lepo izhodišče za ogled jezer­
skih travnikov je Slovenska vas, nekoč imenovana
tudi Nemška vas. Po Valvasorju je Nemška vas do­
bila ime v spomin na zmago nemško-kranjske voj­
ske nad Benečani. Slabo uro hoda od Eko muzeja

Reka pivka
Reka Pivka, klasična presihajoča ponikovalnica, ima
svoj glavni izvir pri vasi Zagorje, kjer je najmočnejši
vir vode bruhalnik v Pivšcah, ima pa več manjših
izvirov. Zaradi majhnega padca, saj se od izvira do
Postojne spusti le za 31 m, teče počasi in v številnih
zavojih. Ob višji vodi lahko sledimo reki vse od iz­
vira pri Zagorju, ob suši pa reka izgubi vodo in ji
sledimo le od Prestranka dalje. Ob močnejšem de­
ževju prestopi bregove in poplavlja travnike in po­
lja. Takrat napolni vrtače in kotanje in tako nastane
sedemnajst znamenitih pivških presihajočih jezer.
Zanimiva so v vsakem letnem času. Poleti se lahko

Petelinjsko jezero

35

36

Mlake z Radohovo vasjo, Primožem in Kerinom, v ozadju cerkev Svete Trojice na Sveti Trojici

Pivških presihajočih jezer v Slovenski vasi je Pete­
linjsko jezero, z roba nad jezerom pa je vidno tudi
Palško jezero, največje pivško presihajoče jezero.
V Eko muzeju Pivških presihajočih jezer v Sloven­
ski vasi pri Pivki je obiskovalcem na ogled sodobna
predstavitev pojava presihajočih jezer. V prvem delu
so v pritličju predstavljene geološke, krasoslovne in
hidrološke značilnosti doline Pivke in vseh sedem­
najstih jezer. V zgornjih prostorih pa je predstavljena
pestrost živega sveta v dolini Pivke. Etnološke vse­
bine se prepletajo z naravoslovnimi, prikazane so z
opisi, fotografijami, skicami, risbami in kartnimi
prikazi ter scenskimi postavitvami, kot na primer
kraška jama ali medvedov brlog. Nazornost in pri­
vlačnost razstave je dosežena z uporabo interaktiv­

nih elementov, ki obiskovalce pritegnejo k aktivnemu
učenju, odkrivanju in raziskovanju vsebin.
Petelinjsko in Palško presihajoče jezero
Posamezna kraška polja se ob močnejšem deževju
spremenijo v presihajoča jezera. Na Pivškem pa ob
obilnejših padavinah nastane kar sedemnajst jezer.
Nekatera se napolnijo prej, druga pozneje, nekatera
vsako leto, druga redkeje, vsa pa se spomladi osušijo
in spremenijo v pisane cvetoče travnike.
V sušnem obdobju je podtalnica globoko pod
tlemi, ob močnejšem deževju pa skozi kraške iz­
vire in razpoke privre na površje. Voda najprej na­
polni strugo Pivke in potem še okoliške kotanje.
Tako nastanejo presihajoča jezera, ki se večinoma

imenujejo po bližnjih vaseh. Izletniki, ki poleti vi­
dijo visoko travo, si tu ne predstavljajo jezera. Po­
zno jeseni ali zgodaj spomladi pa se čudijo, kam je
odtekla vsa voda.
Najbolj severno pri vasi Žeje leži jezero Jeredovce,
najbolj južno pa je Šembijsko jezero. Največje med
pivškimi presihajočimi jezeri je Palško jezero, drugo
največje pa je Petelinjsko jezero blizu Slovenske vasi.
Petelinjsko jezero leži ob vznožju Okrogleka v
ovalni globeli z dnom na 532 m nadmorske višine.
Ker je najnižje ležeče jezero, se v njem voda zadrži
najdlje, tudi do šest mesecev. Na površje privre v
južnem delu, ponikne pa na južnem in severnem
koncu. Od tam gre voda pod zemljo v Žejske izvire
in dalje v reko Pivko. Ko se posuši jezero, presah­
nejo tudi izviri. Globina jezera doseže povprečno
12 metrov, površine pa zajema 0,74 km2, kar jezero
uvršča na drugo mesto po velikosti med pivškimi
presihajočimi jezeri.
Petelinjsko jezero po svojem imenu spada k vasi
Petelinje, čeprav je bližje vasi Trnje. O tem priča ljud­
ska pripoved o sporu med vaščani Petelinj in Trnja o
lastništvu jezera. Spor se je končal pred sodnikom,
ki je moral razsoditi o lastništvu. Za odločitev je bila
ključna prisega. Ko je bil predstavnik vasi Petelinje
vprašan: »Ali prisežeš, da stojiš na petelinjski ze­
mlji?«, je kot iz topa odgovoril: »Prisežem.« Da bi si
olajšal vest, si je doma nasul v čevlje petelinjske ze­
mlje, na vrh položil petelinovo pero in se obul. Tako
je ob prisegi res stal na petelinjski zemlji. Zgodba
pa pripoveduje, da si s prevaro ni olajšal vesti in je
po smrti še dolgo strašil tam okrog.
Zanimiva je še ena zgodba o Petelinjskem jezeru.
Pod Sv. Trojico je na Vlačnem, na delu, imenovanem
Vasišče, stala vasica. Od tod so na sveti večer z ba­
klami odšli k polnočnici v Slavino. Doma so ostali
le otroci in starejši. Ker je bilo Petelinjsko jezero
zamrznjeno, so si z bližnjico po ledeni skorji hoteli
skrajšati pot. Sredi jezera se jim je led udrl in vsi so
utonili. Otroci in starejši so se z Vasišča naselili po
okoliških vaseh na Pivki. Vasišče pod Sveto Trojico

37

Cerkev Svete Trojice

na Vlačnem je del zgodbe, ki je osnova za uporabo
lika Martina Krpana v občinskem grbu in zastavi
Občine Pivka.
Palško jezero, oddaljeno 2 kilometra od struge
Pivke, leži severno od vasi Palčje in je največje iz­
med vseh Pivških presihajočih jezer. Ravno nasuto
dno globeli jezera je 1,5 km dolgo in 0,5 km široko.
Jezero je tri četrt leta suho, le dobro četrtino leta pa
je v globeli jezerska voda. Jezero se napolni ob moč­
nejšem deževju. Takrat je najmočnejši izvir Matijeva
jama, tipična kraška estavela, v katero ob upadanju
jezero tudi odteka. V jami so našli človeške ribice,
potapljači pa so se tu že večkrat potapljali v sifonski
vodni rov, ki vodi v javorniško podzemlje. Gladina

kraške vode niha tudi za več kot 45 m, po dolgole­
tnih podatkih pa je bilo jezero najbolj polno v letu
2000. Vodo dobiva v glavnem iz podzemnega krasa
ob vznožju Javornikov, ob upadanju pa oskrbuje z
vodo nekoliko nižje Petelinjsko jezero.

38

Sveta trojica
Sveta Trojica se vzpenja tik nad dolino Pivke in iz­
stopa s posebno podobo in lepim razgledom. Vzpon
nanjo je mogoč iz Slovenske vasi ali iz Trnja, po ne­
koliko daljši poti je dostopna tudi s postojnske strani.
Iz Slovenske vasi nas pot vodi ob obronkih Petelinj­
skega jezera skozi listnate gozdove in traja dobri dve
uri. Z vrha nam pogled seže po Pivški kotlini do
Nanosa, Snežnika, proti Brkinom in Vremščici, ob
dobri vidljivosti pa celo do slovenskega očaka Tri­
glava, Dolomitov in Karavank. Sveta Trojica ima
sicer dva vrhova — Lonico (1124 m) in Sveto Tro­
jico (1106 m), a se je zaradi romarske cerkvice Svete
Trojice na nižjem vrhu udomačilo ime Sveta Tro­
jica. Vrh Lonica je dobil ime zaradi svoje oblike, ki
spominja na lonico — v obliki polkrogle naloženo
seno, ki je značilna oblika spravila sena na senože­
tih po košnji na Pivškem.
Cerkev je bila na tem mestu zgrajena leta 1672, o če­
mer pričata najdena kamnita kosa z letnico. Zidana
je bila iz domačega kamna z Osojnice blizu Pivke.
Na Sveto Trojico so kamnite bloke vozili z volovjo
vprego. Cerkev je bila majhna in nizka. Oltar je bil
en sam, posvečen Sveti Trojici, stoji pa v cerkvi v Sla­
vini v stranski ladji. Oltarna skulptura Marijinega
kronanja je po sodbi umetnostnih strokovnjakov
delo ljubljanskega kiparja Francesca Robbe in naj­
večji umetnostni zaklad slavinske cerkve. Sv. Tro­
jica je bila znana božja pot, kamor so romali iz vse
Pivške kotline. Avstrijski vladar Jožef II., najstarejši
sin cesarice Marije Terezije, je z znanimi jožefin­
skimi reformami ukinil božje poti in tako obsodil
na propad tudi priljubljeno božjepotno cerkev, od
katere so se ohranile le ruševine. Slavinski župnik
Janez Zabukovec navaja v knjigi Slavina (1910), da

je cerkvena oblast ukinila shode zaradi mladostni­
škega razvrata na božji poti. Trnjski cerkovnik je
bil zadolžen, da je vsak konec tedna hodil v cerkev
prižigat sveče. Ker se je tega dela naveličal, je cerkev
po nasvetu domačega župnika s pomočnikom za­
žgal. Ljudska zgodba pripoveduje, da sta požigalca
kasneje zgorela v požaru v Kleniku, župnik pa da
je bil premeščen v Istro in je menda tam znorel. Iz
razpadajoče podružnične cerkve Svete Trojice na
Lonici so oltarno skulpturo prenesli fantje, ki so se
skrivali pred vojaško suknjo v času Napoleonovih
Ilirskih provinc. Del kamenja cerkve na Sveti Trojici
pa so porabili za gradnjo nove trnjske cerkve, ki je
tudi posvečena Sveti Trojici. O romarski cerkvi so
donedavna pričale le ruševine.
Leta 1993 je postojnski kaplan Bogdan Vidmar v
ruševinah cerkve daroval mašo in odtlej se pri Sveti
Trojici vsako pomlad zbere množica romarjev in
planincev. Pridni domačini so očistili ruševine in z
večletnim delom zgradili obnovljeno cerkev, ki krasi
goro ter nudi gostoljubje vernikom in planincem.
Pivka — št. peter na pivki (krasu)
Prvo ime našega kraja je bilo Sv. Peter na Pivki in je
zapisano v zemljiški darovnici oglejskih patriarhov
goriških grofov iz leta 1300. V zborniku Prispevki
historičnega društva za Kranjsko (december 1855)
najdemo v izvlečku listin oglejskega patriarhata
naslednje besedilo: »Manjše fevde na Postojnskem
so leta 1300 za časa patriarha Petra Gere dobili ra­
zni vitezi. Med temi sta goriška vojna veterana He­
nrik in Girald dobila v fevd zemlje v vasi Št. Peter
na Pivki.« (Prevod besedila dr. Anton Požar, ma­
rec 1996.) Pozneje so ime kraja večkrat spreminjali,
tako zasledimo Št. Peter na Kranjskem in Št. Pe­
ter na Notranjskem. Janez Zabukovec nam v svoji
knjigi Slavina iz leta 1910 poroča, da »/…/ v novej­
šem času pišejo Št. Peter na Krasu /…/«. Po drugi
svetovni vojni so leta 1952 tedanje oblasti za naselje
uvedle novo krajevno ime Pivka. V revolucionar­
nem zanosu je bilo predvideno celo preimenovanje

v Kardeljevo. Po ustanovitvi nove občine Pivka se
krajani za vrnitev prvotnega imena niso odločili.
Naselje leži na nadmorski višini okoli 554 m na ve­
liki evropski razvodnici, ki deli povodji Črnega in
Jadranskega morja. Na sami razvodnici je železniška
postaja (579 m). Od tod se razvodnica povzpne čez
Orlek (623 m) na Osojnico (820 m), po drugi strani
pa poteka čez Kerin (655 m) in Sv. Primož (718 m)
na Tabor (Šilentabor 715 m) in naprej proti Javor­
nikom. Na obrobju Pivke je dobro ohranjena utrd­
bena zapuščina Alpskega zidu, ki ga je z namenom
utrjevanja meje v tridesetih letih prejšnjega stoletja
zgradila Kraljevina Italija. Dva največja utrdbena
sistema na Primožu nad Pivko ter na Habjanovem
hribu v sami Pivki sta imela za tiste čase sodobne
prezračevalne naprave s filtrskim sistemom, vodne
rezervoarje, električni agregat in razsvetljavo, skla­
dišče za hrano ter bivalne prostore za vojake. Osred­
nje utrdbe, ki stojijo na Primožu nad Pivko, imajo
481 m utrjenih rovov, ki povezujejo funkcionalne
prostore v podzemlju. Nemci so v strahu pred par­
tizani leta 1944 poskušali razstreliti utrdbeni sistem
na Primožu, a jim to k sreči ni uspelo.
Župnijska cerkev sv. petra v pivki
Med kulturnozgodovinskimi spomeniki v Pivki ima
osrednje mesto župnijska cerkev sv. Petra. Prvotna
cerkev sv. Petra je stala prav na istem mestu na hribu
nad vasjo čisto blizu proge južne železnice. Bila je
majhna, sezidana leta 1652, gotovo kmalu premajhna.
Naši predniki so jo zato v letih 1853 in 1854 razširili
na prošnjo domačinov, ki so se zaobljubili, da bodo
sami pripravili material in jo sezidali. Zahtevno grad­
beno delo so opravili v enem samem letu, kar je bilo
za tiste čase pravi podvig. Zabukovec cerkev omenja
kot klasičen primer »pivškega« sloga z zvonikom in
klonico v pročelju cerkve. V cerkvi je dobrih sto let

star marmornat oltar iz leta 1907, delo kamnoseka
Feliksa Tomana iz Ljubljane. Posebna zanimivost
oltarja je skulptura sv. Petra na tronu, kar je redka
upodobitev tega svetnika. Na evangelijski strani je
kip sv. Pavla, na listni strani pa sv. Andreja. Najpo­
membnejše spremembe in sedanjo podobo je cerkev
dobila v letih 1949—1958, ko je bil župnijski upra­
vitelj dr. Anton Požar, domačin iz bližnjih Petelinj.
Župnijsko cerkev je temeljito prenovil v sodelovanju
z arhitektoma Jožetom Plečnikom in njegovim asi­
stentom Antonom Bitencem ter slikarjem Stanetom
Kregarjem. Stranska oltarja je po nasvetu Plečnika
uredil z restavriranima kipoma in angeli s cerkve­
nega podstrešja. Za Marijin kip z detetom je arhitekt
Plečnik rekel, da »česa lepšega ni potrebno izdelo­
vati«. Stenske poslikave prezbiterija — deset fresk
iz življenja sv. Petra, štirje vitraji — slikana okna in
nekaj liturgičnih oblačil — paramentov in bander
so Kregarjeva umetniška zapuščina v Pivki. S temi
deli je začel svoj sakralni opus, ki ga dr. Emilijan
Cevc šteje »za prvo resnično umetniško kreacijo pri
nas po obdobju baroka«. Na novem delu pokopali­
šča nad železnico stoji novo znamenje — značilen
pivški kamniti križ —, na starem pokopališču pa
lepo kamnoseško delo — nagrobnik v slogu piv­
ških kamnitih križev, ki ga je po načrtih arhitekta
dr. Leona Debevca izdelal kamnosek Evgen Avsec s
Kala. Sicer ima Pivka nekaj kamnitih pivških križev,
tradicionalnih pomnikov vernosti naših prednikov.
Eden stoji pri poti na Osojnico ob železniški progi,
drugi je v Hrastju in tretji v Radohovi vasi pri odcepu
lokalne ceste za Klenik. Veliko kamnitih križev je
še po vaseh, na poljih in križpotjih v okolici Pivke.
(Ernest Margon, Pivka)
Fotografije Ernest Margon

39

Dušan Štepec

TRŠKA GORA PRI NOVEM MESTU
IN NJENA VINOGRADNIŠKA TRADICIJA
Že od Valvasorjevih časov velja, da na Trški gori pri Novem mestu pridelujejo dobro vino.
Janez Vajkard Valvasor je v svoji Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 o njej zapisal, da
»prav velika vinska gorica, ki leži blizu Vajnofa, osrečuje svoje posestnike z dobrim, odličnim sladkim in močnim vinom«. Tudi danes, ko govorimo o vinogradništvu na Dolenjs­
kem, ne moremo mimo Trške gore. S svojo dolgo vinogradniško tradicijo, izpostavljeno
lego in slikovito podobo z Marijino romarsko cerkvijo na vrhu velja za eno od najbolj
prepoznavnih vinogradniških goric na Dolenjskem.
Bakrorezna upodobitev Trške gore z Bajnofom iz Valvasorjeve Topografije sodobne Vojvodine Kranjske iz leta 1679.

40

Trška gora 428 m

Trška gora skozi čas
Trška gora je vinogradniška gorica, ki se dviguje nad le­
vim bregom Krke približno tri kilometre severovzhod­no
od Novega mesta. Zanjo je značilno zelo razgibano
povr­šje z nizkimi, vendar strmimi griči, z vinogradi na
njihovih prisojnih legah in gozdovi na severnih stra­
neh. Med njimi pa so manjše in ozke zakrasele doline.
Začetki vinogradništva na Trški gori segajo v
sred­nji vek in so povezani s stiškimi menihi. Ti so na
Bajnofu po vsej verjetnosti že v 12. stoletju postavili

vinski dvorec kot močno gospodarsko postojanko, ki
je bila v njihovi lasti do konca 18. stoletja. Območ­je
današnje Trške gore se v najstarejših arhivskih do­
kumentih omenja kot Weinperg, kot Trška gora pa
od leta 1461. O izvoru imena Trška gora obstajata
dve razlagi. Po prvi je ta vinogradniška gorica do­
bila ime po prvotno trških prebivalcih Novega me­
sta, saj je Novo mesto dobilo mestne pravice šele
v 16. stoletju. Po drugi razlagi pa izhaja njeno ime
enostavno iz trsja. Na podlagi pregleda arhivskih
virov ugotavljamo, da so vinogradniške površine
na Trški gori od sredine 18. stoletja do danes ostale
skoraj enako velike. To je redkost, saj so se drugod
na Dolenjskem vinogradniške površine po trtni uši
konec 19. stoletja, predvsem pa po industrializaciji
po letu 1960, močno skrčile.
Trška gora je po gradnji romarske cerkve Mari­
jinega rojstva leta 1620 na njenem vrhu kmalu po­
stala tudi znana dolenjska božja pot. Po legendi,
ki jo je zapisal duhovnik in pisec trškogorske kro­
nike Ivan Šašelj in jo je po njem povzela etnolo­
ginja Helena Ložar - Podlogar, naj bi bila Trška
gora »v davnih časih poraščena z grmičevjem in

gostim gozdom. V njem so našli svoja varna skri­
vališča in zavetišča fantje, ki so se hoteli izogniti
vojaški suknji, orožju in bojem. Turki so večkrat
oblegali (Novo, op. a.) mesto in zelo prizadeli nje­
govo okolico, samega mesta pa niso mogli nikdar
zajeti. Iz zaobljube in v zahvalo za srečno rešitev
so ljudje na vrhu griča postavili Marijino zname­
nje, pozneje pa na tem mestu sezidali cerkvico, ki
jo je 1620 nadomestila nova.« Zaradi svoje izjemne
in slikovite lege je bila od druge polovice 19. sto­
letja do začetka druge svetovne vojne znana tudi
kot izletniška točka, o čemer je pisal Janez Trdina,
med drugim pa o tem pričajo številne stare razgle­
dnice. Novomeščani so imeli navado, da so se ob
nedeljah po kosilu odpeljali z vozom ali taksijem
na izlet na Trško goro. V poletnih mesecih pa so
ob koncu tedna ali za več dni na izlet ali počitnice
prihajali tudi Ljubljančani.
Po drugi svetovni vojni se je začela spreminjati
socialna podoba lastnikov vinogradov na Trški gori.
Mnogi nekmečki lastniki so bili razlaščeni, njihovi
vinogradi pa nacionalizirani ter dani v upravlja­
nje Kmetijski zadrugi Krka. Zaradi velikih stroš­

kov obnove ter pomanjkanja delovne sile, ki je raje
iskala delo v takrat razvijajoči se industriji v Novem
mestu, se je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja
Kmetijska zadruga Krka odločila za razparceliranje
in razprodajo vinogradov. To je bil povod za razši­
ritev vikendaštva, ki je precej spremenilo podobo
Trške gore. Postopoma je bila pozidana z vikendi,
od katerih so bili mnogi spremenjeni tudi v stano­
vanjske hiše.
Spremenjena socialna struktura, drugačen način
življenja in uveljavljanje novih vrednot so se takrat
začeli odražati v pretiranem in pogosto nepotreb­
nem podiranju, prezidavanju ali dograjevanju starih
zidanic in hramov ter spreminjanju nekdanje go­
spodarske namembnosti vinogradniških objektov
v namembnosti za potrebe oddiha, prostega časa
in turizma ter v opuščanju obdelovanja vinograd­
niških površin.
Preobrazba Trške gore se je dogajala kljub vars­
t­venim prizadevanjem službe za varstvo kulturne
dediščine, da bi ohranili Trško goro kot značilno
tradicionalno vinogradniško kulturno krajino; od
leta 1969 je bila namreč zavarovana kot kulturni

41

Zaradi teh okoliščin je Trška gora, podobno kot
to velja za druga večja vinogradniška območja na
Dolenjskem, postala družbeni fenomen, ki je zani­
miv tudi kot turistična atrakcija, saj takšne arhi­
tekturne raznolikosti ne vidimo drugod po svetu.

Razgled po Trški gori

42

spomenik. Zaradi razvrednotene vinogradniške kul­
turne krajine varstvena služba na Trški gori po letu
2000 varuje samo še posamezne hrame in zidanice.
Spreminjanje Trške gore po drugi svetovni vojni
iz tradicionalne vinogradniške krajine v primestno
spalno naselje ter prostor za oddih in prosti čas so
pogojevali različni družbenopolitični, socialni in
ekonomski razlogi, ki so tudi sicer na splošno zna­
čilni za sedanjo podobo vinogradniških goric na
Dolenjskem. Nosilci sprememb na Trški gori so bili
predvsem s podeželja priseljeni meščani, ki so se v
mesto priselili zaradi razvijajoče se industrije. Zida­
nice na Trški gori so jim sprva pomenile predvsem
nostalgijo po nekdanjem kmečkem življenju, gospo­
darsko neodvisnost in svobodo ter pomemben druž­
beni statusni simbol. Z novim družbenim redom po
letu 1991 pa so v ospredje prišli še socialni razlogi.
Zidanice so zaradi ohlapne prostorske in gradbene
zakonodaje postale priložnost, kako na enostaven
in cenovno ugoden način priti do stanovanja. Tak­
š­ne neurejene razmere so bile ugodne predvsem za
socialno ogrožene skupine prebivalstva iz Novega
mesta in okolice, pa tudi iz bolj oddaljenih krajev. V
zidanicah so si stanovanja uredili predvsem mlade
družine in pa upokojenci, ki so v mestih pustili svoja
stanovanja in hiše otrokom, sami pa so se preselili
v zidanico. Omenjeni sistem pa so izkoriščali tudi
nepremičninski špekulanti.

Trškogorske zidanice, hrami in vinogradi
Posebna prepoznavnost Trške gore v širšem pro­
storu so tradicionalne vinogradniške stavbe, za­
radi katerih se razlikuje od ostalih goric. Za Trško
goro so značilne tri vrste vinogradniških objektov:
kmečke zidanice in hrami, ki so jih gradili kmetje
s Trške gore in iz okolice Novega mesta, ter tako
imenovane »meščanske« zidanice, katerih lastniki
so bili do začetka druge svetovne vojne predvsem
meščani iz Novega mesta in Ljubljane, plemstvo z
okoliških gradov in Cerkev. Zanimive so zlasti me­
ščanske zidanice, ki jih v tolikšnem številu ne za­
sledimo nikjer drugje na Dolenjskem. Najstarejše
med njimi sodijo še v 18. stoletje. Zasnovane so kot
vrhkletne stavbe s prostorno kletjo v pritličju ter
bivalnimi prostori nad njo. Bivalni del navadno se­
stavljajo veža s črno kuhinjo, soba s krušno pečjo,
pivska soba in prešnica.1 Takšne zidanice so njihovi
lastniki občasno uporabljali za oddih in preživlja­
nje prostega časa ali pa so služile stalnemu biva­
nju najetega viničarja z družino, ki je za lastnika
obdeloval vinograd, ta pa mu je dal na voljo svojo
zidanico, nekaj zemlje in kravo, če viničar ni imel
svoje, poleg tega mu je nekatera dela v vinogradu
plačeval v denarju ali v naturalijah. Viničarji na
Trški gori so skrbeli za organizacijo dela v vino­
gradu, priskrbeli so delovno silo ter nadzorovali
potek dela. Nekmečki lastniki vinogradov na Tr­
ški gori večjih del v vinogradu niso opravljali sami,
temveč so najemali bajtarje (»tabrharje«) brez ze­
mlje iz vrst nižjega kmečkega sloja, ki so se preživ­
ljali z delom na tuji zemlji.
1 Prešnica – prostor, v katerem se stiska grozdje.

Redka obnova stare zidanice

Obnova vinograda pri Grmski zidanici na Trški gori

Kmečke vinogradniške stavbe so bile manjše od
meščanskih in različnih tipov: eno- in dvopro­
storni leseni hrami; pritlične zidanice s prešnico in
vinsko kletjo; vrhkletne z delno vkopano zidano
vinsko kletjo in lesenim bivalnim delom nad njo,
v katerem sta bili prešnica in soba s krušno pečjo.
Do sredine 19. stoletja so na Trški gori prevladovali
leseni hrami, nato pa so se postopoma vse bolj za­
čele uveljavljati zidanice.
Za vinograde ob trškogorskih zidanicah in hra­
mih je bilo pred drugo svetovno vojno značilno, da
so bile trte v njih zasajene ob kostanjevih in akaci­
jevih kolih in stebrih v vertikalnih vrstah z razmi­
kom enega metra. Pravih teras v tem obdobju še ni
bilo, obstajale pa so večje nagnjene površine (»ta­
ble«), ki so bile s spodnje strani utrjene z opornim
kamnitim zidom. Danes jih je mogoče videti le še v
redkih vinogradih. Po drugi svetovni vojni je Kme­
tijska zadruga Krka med obnovo svojih vinogradov
zaradi sodobnejše traktorske tehnologije obdelave
in oskrbovanja trte uvedla nov tip vinogradov v te­
rasah s trtami v horizontalnih vrstah z večjim raz­
mikom med vrstami (3 do 4 metre) in trtami, ki pa
razen redkih izjem ni v večji meri vplival na obliko
ostalih vinogradov na Trški gori. Od petdesetih let
20. stoletja so trškogorski vinogradniki lesene steb­re
in kole vse bolj nadomeščali z betonskimi stebri.

Danes na Trški gori prevladujejo vinogradi z verti­
kalnimi vrstami in betonskimi stebri.
Grmska zidanica in deželna kmetijska
šola za kranjsko
Med najzanimivejšimi zidanicami na Trški gori je
Grmska zidanica, ki stoji na osrednjem delu Trške
gore. Domačini jo poznajo tudi pod imenom Šol­
ska zidanica, saj je njen lastnik Srednja kmetijska
šola Grm, ki ima svoje prostore na Sevnem pod Tr­
ško goro. Grmska zidanica je značilna trškogorska
»meščanska« zidanica višjega družbenega sloja. Ima
vrhkletno zasnovo z lesenim gankom ob daljši glavni
fasadi. Zidanica, zgrajena na prelomu iz 18. v 19. sto­
letje, je bila med letoma 1853 in 1887 v lasti znanega
novomeškega advokata in političnega aktivista Jo­
žefa Rosine (1810–1889) z novomeškega gradu Ka­
men. Njena posebnost je povezava z delovanjem de­
želne kmetijske šole Grm, ki je bila s Slapa pri Vipavi
pred 130 leti preseljena v grad Grm v Novem mestu.
Deželna kmetijska šola je leta 1887 za praktično po­
učevanje vinogradništva dokupila Rozinovo zida­
nico z vinogradom na Trški gori. Šolska vinograda
na Trški gori in sosednjem Cerovcu sta bila osnova,
da je Bohuslav Skalicky, predstojnik za vinarstvo na
grmski šoli v grajski kleti leta 1887 uredil vzorno in
poskusno klet, prvo in edino v vsej tedanji Avstriji,

43

PO DOMOVINI IN SVETU

Marijina romarska cerkev na Trški gori

44

v kateri je donegoval tudi znameniti cviček, ki ga
je leta 1909 predstavil na vinarski razstavi v Pragi.
Tradicijo praktičnega poučevanja vinogradništva
ohranja tudi Srednja kmetijska šola Grm, ki nada­
ljuje prvotno poslanstvo nekdanje deželne kmetijske
šole na Dolenjskem. V vinogradu ob Grmski zida­
nici izvaja praktični del izobraževalnega programa
za svoje dijake. Propadajočo Grmsko zidanico želi
šola obnoviti, v njej urediti dodatne učne prostore
in postaviti razstavo o vinogradniški dediš­čini na
Trški gori.
Marijina romarska cerkev na trški gori
Na najlepši razgledni točki na Trški gori stoji ro­
marska cerkev Marijinega rojstva, ki je podružnična
cerkev Župnije Otočec. Cerkev je okoli leta 1621 po
naročilu stiškega opata Jakoba Reinprechta zgradila
lokalna stavbarska delavnica. Od zahoda proti vzhodu
jo sestavljajo visok zvonik z neogotsko fasado in ba­
ročno streho, banjasto obokana dvoranska ladja in
triosminsko zaključen prezbiterij, ki mu je z južne
strani prizidana zakristija. K severni steni ladje je
prislonjena stranska kapela, posvečena kmečkemu
zavetniku sv. Izidorju, ki je po času nastanka mlajša
od cerkve. Prizidali so jo leta 1756 šmarješki, pre­
čenski in otoški farani, kot zaobljubo, da bi z njo v
prihodnje odvrnili nevarnost živinske kuge, ki je v

tistem času morila v Novem mestu in okolici. Kape­
lica je bogato poslikana s prizori iz življenja sv. Izi­
dorja. Na svoje stroške jo je dal poslikati posestnik
hmeljniškega gradu Filip pl. Grebin.
Cerkev so kmalu potem, ko je bila zgrajena, začeli
obiskovati prvi romarji. Kot romarska cerkev pa je
zaslovela leta 1634, ko je tu ozdravela hroma ženska
iz Karlovca, o čemer je pisal Valvasor. Trškogorska
cerkev je ostala priljubljena pri dolenjskih, belo­
kranjskih, kočevarskih in hrvaških romarjih vse do
jožefinskih reform konec 18. stoletja, ki so romanja
prepovedala. Romanja k trškogorski Materi božji
kljub prepovedi niso nikoli povsem zamrla. Zelo
priljub­ljena so bila zlasti v drugi polovici 19. stoletja,
ko so se romarske procesije vile na Trško goro skoraj
čez vse leto. Posebej množično romanje pa je bilo
vsako leto na mali šmaren (8. septembra), ko je bilo
pri cerkvi blagoslavljanje. Po drugi svetovni vojni so
romanja nekoliko zamrla, ponovno pa so oživela po
letu 1991. Cerkev na Trški gori je danes eno od de­
vetih večjih romarskih svetišč v novomeški škofiji.
(Mag. Dušan Štepec, konservator, Zavod za varstvo
kulturne dediščine Slovenije, Območna enota
Novo mesto)
Fotografije Dušan Štepec

Izbrana literatura

Anžič, Ivica. »Vinogradništvo in vikendarstvo na Trški
gori.« Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Lju­
bljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in
kulturno antropologijo, 1980.
Ložar - Podlogar, Helena. »Na Trški gorici že dan
zvoni …«. Traditiones 28/II (1999): 175–185.
Mlinarič, Jože. »Stiški Bajnof do konca XVI. stoletja.«
Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino
27 (1979): 8–17.
Šašelj, Ivan. Trška gora. Novo mesto: Tiskarna J. Kra­
jec, 1932.
Štepec - Dobernik, Dušan, in Mitja Simič. »Razvredno­
tena Trška gora. Nekoč v ponos, danes razvrednotena
vinogradniška krajina.« Rast. Revija za literaturo,
kulturo in družbena vprašanja XV, št. 1 (2004): 47–52.

Tone Gorjup

POL STOLETJA SVOBODNIH
MIKROFONOV DRAGE
Odločitev papeža Janeza XXIII., da bo odprl »vrata in okna« Cerkve in vanjo spustil svež
veter, ni bila le pogumna, ampak tudi spodbudna, nalezljiva. Drugi vatikanski koncil, ki
je dodobra razpihal cerkvene strukture, ovrednotil pozabljeno izročilo, poudaril vlogo
laikov, stopil v dialog z drugimi kristjani in svetom, je bil zgled številnim pobudam, ki so
na različnih področjih skušale vzpostaviti nekaj novega.
V takem ozračju so nastajali tudi študijski dnevi
Draga, ki so prvo kal pognali že med koncilom,
dozoreli pa septembra 1966 v istoimenski vasici pri
Bazovici, tik ob meji s takratno Jugoslavijo. Zamisel
se je oblikovala in dozorela v Društvu slovenskih iz­
obražencev v Trstu. V naslednjih letih in desetletjih
so študijski dnevi, ki so se iz Drage preselili na Op­
čine, postali prostor odprtega pogovora Slovencev
v zamejstvu, zdomstvu in v matični domovini, ki
so verjeli v dialog, demokracijo in sprejemali krš­
čanske vrednote kot del skupne evropske dediščine.
Z zatrtjem demokratičnih pobud, umetniškega
duha in preganjanjem javnega izpovedovanja vere
v povojni diktaturi je slovenstvo v matični domo­
vini ostalo brez pomembnih temeljev. Med vojno, ob
njenem koncu in po njej je odšla prek meja množica
tistih, ki se s tem ni mogla sprijazniti. Nekateri so
se ustavili pri rojakih takoj za železno zaveso, drugi
poiskali svoj prostor v drugih državah stare celine
in tretji odšli čez ocean. Slovenci na Tržaškem, utru­
jeni od fašizma, so z veseljem sprejeli del te množice
in skupaj zaživeli tržaško pomlad. Med njenimi sa­
dovi je tudi Slovenska prosveta, ki je izšla iz Sloven­
ske krščanske socialne zveze. Ta je povezala razna
društva in krožke v Trstu in njegovem zaledju ter
dajala pobude, kako še močneje povezati dejavnosti,
ki krepijo slovenstvo v tem prostoru. Nastalo je več
kulturnih ustanov, zaživela sta revija Mladika s svojo

45

P. dr. Roman Tominec predava o vlogi krščanstva pri oblikovanju
slovenske narodne zavesti in kulture na Dragi 1967.

založbo in tudi Društvo slovenskih izobražencev.
Pomembno vlogo pri ohranjanju in utrjevanju tega
duha so imele slovenske oziroma dvojezične župnije
s svojimi duhovniki. Tržaška škofijska sinoda v letu
1959, pri kateri je pomembno vlogo odigral Jakob
Ukmar, je manjšinam namenila posebno pozornost.
Jakob Ukmar je že takrat napovedoval, da bo sinoda
veliko pripomogla k pravičnemu in mirnemu sožitju
obeh narodov v tržaški škofiji. Več členov sinode je
na primer posvečenih enakopravnosti obeh jezikov
v škofiji. Slovenski duhovniki se lahko srečujejo na
svojih dušnopastirskih konferencah in dekanijskih
srečanjih. Sinoda tudi za druga področja življenja
— od politike do sociale — predlaga, naj med po­
samezniki in narodi vladata krščanska pravičnost

46

in ljubezen. To ozračje je ugodno vplivalo tudi na
druga področja življenja slovenske skupnosti.
Jedro Društva slovenskih izobražencev so sestav­
ljali intelektualci iz Trsta in okolice. Njihov duhovni
asistent je bil duhovnik Stanko Janežič, ki se je po
študiju v Rimu vrnil med Slovence na Tržaškem,
neformalni voditelj pa prof. Jože Peterlin. V tem
krogu se je konec leta 1964 rodila zamisel o neka­
kšnem počitniškem tečaju oziroma študijskih dne­
vih, ki bi bili namenjeni akademikom, izobražen­
cem in zamejskim laikom. Svoje so dale tudi Svete
Višarje, ki so v tistih letih znova zaživele kot božja
pot in postale prostor srečanja slovenskih katoliča­
nov iz zamejstva, zdomstva in, kolikor so razmere
dopuščale, tudi iz matične Slovenije. Ehrlichova vi­
zionarska napoved zedinjene Slovenije sredi tride­
setih let na tem svetem kraju še ni bila pozabljena.
Pred koncem julija 1965 so se tam srečali slovenski
romarji iz ZDA in Kanade ter skupina goriških Slo­
vencev. Nekaj tednov zatem je bilo pri višarski Mariji
vseslovensko romanje, na katerem so se s pobudo
Društva slovenskih izobražencev seznanili Goričani,
Korošci pa tudi rojaki od drugod in podprli zamisel
o počitniškem tečaju. Začele so se priprave na prvo
študijsko srečanje. Predavatelji morajo biti odlični:
trije duhovniki in trije laiki. Iskali so tudi kraj sreča­
nja in našli vas Drago, ki leži na robu Krasa nedaleč
od takratne jugoslovansko-italijanske meje. Nekateri
so se zavzemali, da bi bil to tečaj za zamejske kato­
liške laike, drugi so želeli pritegniti čim širši krog
ljudi različnih pogledov in prepričanj. Prevladali so
slednji, in tako so organizatorji prve študijske dneve
namenili »slovenskim izobražencem v zamejstvu«.
V soboto, 3. septembra 1966, se je v nekdanji vo­
jašnici finančne straže v Dragi zbrala pisana dru­
ščina rojakov iz zamejstva, iz drugih dežel Evrope,
pa tudi iz matične Slovenije. Na dvodnevnem sre­
čanju so predavatelji odprli vprašanje slovenstva,
položaja manjšin in dialoga. Moderator Jože Peter­
lin je najprej predstavil razloge in namen srečanja.
O razmerah na Koroškem, Goriškem, Tržaškem in

Alojz Rebula leta 1972 predava o spremenljivosti in nespremenljivosti
vrednot namesto odpovedanega Josipa Vidmarja, ob njem prof. Jože
Peterlin.

v širšem slovenskem prostoru so spregovorili Va­
lentin Inzko, Anton Kacin, Matej Poštovan, Drago
Štoka in Reginald Vospernik. Janez Janžekovič je
predaval o znanosti, svetovnih nazorih in religiji,
Aleš Lokar o umetnosti sožitja in sodelovanja med
ljudmi različnih prepričanj, Poštovan pa še o dia­
logu v svetu. Sestavni del srečanja je bila izmenjava
mnenj, in odprl se je prostor dialoga. Tudi nedeljska
sveta maša je spadala zraven. V svojih dnevnikih sta
prvi Dragi nekaj vrstic namenila Vinko Beličič in
Alojz Rebula. Oba sta bila presenečena ob odkritju
majhne kotlinice, obdane z zelenjem in samoto. Beli­
čič je bil precej nedorečen, začutil pa je, da bi morali
imeti takšna srečanja pogosteje. Rebulo so pritegnili
novi ljudje, ki jih je spoznaval med predavanji, zla­
sti Korošci. Prevzel ga je Janžekovič, »ta edinstvena
koncentracija intelekta in srca med nami«. Po oceni
kronista se je na prvih študijskih dnevih zbralo sto
petdeset ljudi. Strinjali so se, da to ne sme biti en­
kratni dogodek. Razmišljali so tudi, da bi se nasle­
dnje leto dobili na Koroškem in da bi predavanja iz
Drage natisnili v zborniku.
Študijski dnevi so ostali v Dragi in v svojih te­
meljih utrdili krščanstvo, dialog in slovenstvo. Prvi

organizatorji, med katerimi so bili Peterlin, Jevni­
kar, Abramijeva in drugi, so se poleg povezovanja
Slovencev v zamejstvu in po svetu od vsega začetka
trudili vzpostaviti stik z matično Slovenijo. Prvi pre­
davatelji od tam so bili duhovniki. Pozneje so prišli
tudi drugi: nekateri z blagoslovom in včasih tudi z
navodili oblasti, drugi na lastno pest, čeprav so se
zavedali posledic, tretjim so »prijazno« odsvetovali
nastop na Dragi. Peterlin si je sicer prizadeval zbrati
tudi ostanke predvojnih demokratičnih političnih
struktur. Tudi iz oddaljenih dežel so začeli priha­
jati. Poslušalci so se vračali leto za letom, da bi se na
tem »slovenskem duhovnem parlamentu«, kot ga je
poimenoval Rebula, po Beličičevih besedah »preve­
drili, opogumili in izčistili«. Organizatorji so imeli
pri izbiri predavateljev večinoma srečno roko, saj so
v Drago privabili številna znana imena iz vseh treh
Slovenij. Odpirali so zanimive teme o krščanstvu
in narodni zavesti, o problematiki manjšinstva in
izseljenstva, o povezovanju evropskih narodov, o
prihodnosti slovenstva, o mednarodni uveljavit­vi
Slovenije … Dotaknili so se vprašanj, o katerih v
matični Sloveniji ni bilo mogoče odprto govoriti,
od medvojnega in povojnega dogajanja s poboji, do
sprave, medijske svobode in delovanja kristjanov v
javnosti. Nakazali so poti do oblikovanja skupnega
slovenskega kulturnega prostora. V Dragi si lahko
spoznal, kako diha slovenska skupnost v Benečiji,
Kanadi, Avstraliji, zahodni Evropi … sproti si se
seznanjal s slovenskim tiskom v Argentini, na Ko­
roškem in v domovini. Tisti, ki so prihajali iz Slo­
venije, so odkrivali bogato zakladnico prepovedane
literature, ki ni smela prek meje.
»Svobodni mikrofoni« Drage so šli najbolj v nos
jugoslovanski oblasti, zato je bil obisk študijskih
dnevov pogumno oziroma tvegano dejanje. Tomaž
Pavšič, ki je v Drago zahajal od samih začetkov, je
pred leti v Mladiki zapisal: »Bilo je nekaj drzne ro­
mantičnosti, nekaj očarljivega tihotapskega tova­
rištva in hkrati je bil ponos, da pripadamo vsi tisti
velikanski, nepriznani množici, ki sta ji slovenstvo

in demokracija vrednosti, za kateri se splača tvegati
in morda tudi pretrpeti. Posledic se enostavno ni­
smo marali zavedati in o tem nismo hoteli niti pre­
mišljevati. Pa so bile hude! Na marsikaj pa se danes
spominjamo s posebno nostalgijo. Nekoč sem se na
Drago vozil skupaj z znamenitim tigrovcem, Tolmin­
cem Albertom Rejcem. ›Ali se zavedate,‹ mi je dejal
ta, po zaporih in skozi zasliševanja preskušeni na­
rodnjak, ›da naju bo gotovo posnel skriti udbovski
fotograf, ko bova recimo ploskala kakemu ognjevi­
temu predstavniku naše emigracije?‹ Pogledal me je,
se nasmehnil in me, pričakujoč pritrdilnega odgo­
vora, prijateljsko zaupno pobaral: ›Pa bova vseeno
ploskala, ali ne?‹ Koliko napora je vložila oblast za
postavljanje senc tistim, ki so bili povezani z Drago,
in komu vse se je posvečala, razkriva Omerzova
knjiga Karla. Tudi organizatorji so doživljali blate­
nja po časopisih, lažne obtožbe in podobno.«
Društvo slovenskih izobražencev oziroma orga­
nizatorji Drage so doživljali kritike tudi iz zamej­
stva in izseljenstva. Dogajalo se je, da so bili udele­
ženci razočarani nad izbiro predavateljev. Kritični
so bili do tistih, ki so bili preveč povezani z obla­
stjo; tudi Kocbeka, ki je prišel v Drago leta 1970, so
nekateri odklonili. Nekateri so po objavi seznama
gostov ostali doma. Tudi del politične emigracije je
bil kritičen do tega, kar se je dogajalo na študijskih
dnevih. Poskuse dialoga so poimenovali paktiranje
z režimom, zahtevali so bolj odločno nasprotova­
nje komunistični oblasti … Dolgoletni predsednik
Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor je po
osamosvojitvi Slovenije povedal: »Ljubljana je hotela,
da bi zaprli usta emigrantom, ti pa so nam očitali
kompromisarstvo in pripravljenost na paktiranje.«
Smrt Jožeta Peterlina 4. marca 1976 je študijskim
dnevom prinesla nekaj sprememb, ni pa bistveno
posegla v njihovo strukturo. Pred začetkom enajste
Drage je Alojz Rebula v svoj dnevnik zapisal: »Ko
je po smrti profesorja Peterlina padla organizacija
Drage na nas, njegove prijatelje, smo se brez težav
sporazumeli o trojem: o preselitvi prireditve na Op­

47

Draga 2015 — med mašo ljubljanskega nadškofa in metropolita
Stanislava Zoreta.

48

čine, o poenostavitvi programa in o izdaji priložnost­
nega Biltena. Prav tako nam je po izkušnjah, ki jih
je doživel z Ljubljano profesor Peterlin, splavalo v
sporazumno zavest prepričanje, da mora imeti tudi
diplomatska razpoložljivost svoje meje. Do matičnih
predavateljev bomo skušali priti mimo izigravajočih
institucionalnih posredovalnic.« Prav enajsta Draga
je bila med najbolj odmevnimi. K temu so pripomo­
gli predavatelji Franček Križnik z razmišljanjem o
marksizmu in svobodi, Kazimir Humar z dilemami
svobodnega tiska in Boris Pahor s sporočili Ketteja,
Cankarja in Kosovela.
Srebrni jubilej Drage se je odvijal v senci demokra­
tičnih sprememb v Sloveniji. Nekateri so bili prepričani,
da Draga ne bo več potrebna, drugi so opozarjali, da
je njen kritični duh nujen tudi v prihodnje. Dolgolet­ni

obiskovalec in tudi predavatelj na Dragi Andrej
Capuder, ki je leta 1990 prišel na študijske dneve kot
minister prve demokratično izvoljene vlade, je med
drugim dejal: »Draga je pokazala svojo vitalnost in
mislim, da ni nobene potrebe, da bi njeno petindvaj­
setletno delovanje ukinili. Nasprotno se pojavljajo
nova vprašanja, novi problemi glede politične pri­
hodnosti. Slovenci nismo nič manj razcepljeni kot
prej, ko nam je v domovini vladala totalitarna ide­
ologija.« Minilo je še četrt stoletja in zdaj so mnogi
še bolj prepričani o nujnosti Drage kot pred petin­
dvajsetimi leti. Sergij Pahor je v pogovoru za Novi
glas med drugim povedal: »Pred padcem berlinskega
zidu je Draga skušala obdržati med Slovenci zavest o
svobodi, slovenstvu, demokraciji in krščanstvu kot
vrednotah, za katere si je treba prizadevati in jih va­
rovati za nove čase, ko bodo dozorele spremembe.
Čakali smo in dočakali, toda vrednote, ki smo jih
čuvali, niso še prišle v skupno narodovo zavest.
Od tod duhovna kriza, ki razdvaja narod. Zato bo
Draga še naprej priložnost za skupno razmišljanje.«
Poleg tega nam prihaja vedno bolj v zavest, da tako
zamejci kot izseljenci brez močnih vezi in podpore
matične domovine ne bodo obstali. Svobodni mi­
krofoni Drage ostajajo odprti, saj medijska megla,
ki vlada v matični Sloveniji, še vedno duši glasove.
(Tone Gorjup, novinar, Jarše)
Fotografije Arhiv Mladika, Trst

Januška Gostenčnik

KRAJEVNI GOVORI IZVEN MEJA SLOVENIJE
Govorci slovenskih narečij,1 ki živijo izven državnih meja Slovenije, so bili zaradi različnih družbenopolitičnih okoliščin pogosto primorani bolj izrazito razviti zavest o svojem
domačem govoru. Vsem tem narečnim govorcem bi na tem mestu želela predstaviti
tiste kraje izven Slovenije v Avstriji, na Madžarskem, na Hrvaškem in v Italiji, ki so zajeti
v mrežo krajev Slovenskega lingvističnega atlasa (dalje SLA), ki nastaja v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra
Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani že vse od njene ustanovitve.

SLA je leta 1934 zasnoval jezikoslovec Fran Ramovš;
zgledoval se je pri drugih evropskih narodih, ki so v
desetletju pred tem izdali svoje prve jezikovne atlase.
Ramovš je bil prepričan, da je ena izmed potreb slo­
venskega jezikoslovja lingvistični atlas, tj. besedni
atlas, ki bi obsegal ves dialektično razgiban in razno­
vrsten prostor slovenskega jezika. Ta ideja se je dalje
razvila v temeljni projekt slovenske dialektologije.
Pripravljena je bila mreža krajev, v katerih je bilo
predvideno zbiranje narečnega gradiva z anketno
metodo po vnaprej pripravljeni vprašalnici SLA.2
Mreža krajev in vprašalnica sta bili tekom let nekaj­
krat preurejeni. Prva mreža krajev je po Ramovše­
vem predlogu predvidela 200 oz. 235 krajev iz vsega
slovenskega jezikovnega prostora, torej tudi izven
državnih meja Slovenije. Leta 1945 je bilo v mreži
že 287 krajev, kasneje — najverjetneje na predlog
Ivana Grafenauerja, ki je pozneje postal del Odbora
za lingvistični atlas —, pa je obveljalo število 312.

1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta L6–4042
Materialna kulturna dediščina v slovenskih narečjih: geolingvi­
stična predstavitev, ki ga financirata ARRS in SAZU; vodja pro­
jekta je izr. prof. dr. Jožica Škofic.
2 Danes vprašalnica za SLA obsega 870 oštevilčenih vprašanj, sku­
paj s podvprašanji pa jih je skoraj 3000. Vprašanja so razdeljena
na petnajst pomenskih polj (Telo, Obleka, Hiša, Vas, Prazniki,
Orodje, Živina, Rastline, Planina, Bolezni, Čas, Pokrajina, Dru­
žina, Štetje, Razno) ter na gramatična vprašanja.

Grafenauer je med drugim precej razširil mrežo v
Avstriji.3 Prvi narečni zapisi so nastali šele po drugi
svetovni vojni izpod peresa dialektologa Tineta Lo­
garja in njegovih študentov s Filozofske fakultete v
Ljubljani. Mrežo krajev sta še dodatno preuredila
Tine Logar in Jakob Rigler v letih 1982–1984. Ves čas
pa se je narečno gradivo sistematično, sicer z nekaj
vmesnimi prekinitvami, vztrajno zbiralo in zapiso­
valo. Kljub temu je ostalo še kar nekaj nezapisanih
krajev, zlasti izven meja Slovenije.
V zadnjih letih so sodelavci Dialektološke sek­
cije prispevali zlasti narečne zapise za do tedaj še
nezapisane kraje na robu slovenskega jezikovnega
prostora oz. na drugi strani državne meje. V neka­
terih krajih iz predvidene mreže v Italiji (T060) in
Avstriji (T020, T022, T025, T035) danes iz različnih
razlogov ni več mogoče najti ustreznega informa­
torja, tj. slovenskega narečnega govorca, zato je bil
v obravnavo zajet drug bližnji kraj, kjer se je našlo
informatorja, ki je še govoril v slovenskem narečju.
Na podlagi novejših dialektoloških raziskav pa se
je pokazala potreba po razširitvi prvotno predvi­
dene mreže krajev. Na novo se je v mrežo dodalo
7 točk na Hrvaškem — v Istri, dolini Kolpe,

3 Dodal je kraje, ki so v SLA oštevilčeni s T004, T005, T010, T011,
T012, T013, T014, T021 in T027.

49

50

Gorskem kotarju, Posotelju in Medžimurju — in
dve točki v Avstriji (T414 in T415).
Rezultat večdesetletnega vztrajnega dela mno­
gih dialektologov in njihovih študentov je bil izid
prvega zvezka SLA4 leta 2011 pri Inštitutu za sloven­
ski jezik Frana Ramovša. Izšel je v dveh delih, prva
knjiga (atlas) obsega kartografsko gradivo, tj. 142
jezikovnih kart, in narečno gradivo, zapisano v na­
cionalni fonetični transkripciji, druga knjiga pa ob
uvodnih poglavjih prinaša predvsem jezikoslovne
komentarje. SLA 1 obsega narečno gradivo iz po­
menskega polja »človek — človeško telo, sorodstvo
in bolezni« iz 413 krajev. Odgovarja na 151 vprašanj
iz vprašalnice SLA in prinaša več kot 2000 različ­
nih narečnih besed oz. besednih zvez.
Drugi zvezek SLA (t. i. SLA 2), ki je izšel letos,
je nastal v okviru projekta Materialna kulturna de­
diščina v slovenskih narečjih — geolingvistična
predstavitev. Leksično-besedotvorni zvezek tokrat
prinaša jezikoslovno obravnavano in kartirano na­
rečno besedje iz pomenskega polja »kmečka hiša,
kmetija, izbrana kmečka opravila« iz 4175 različnih
krajev. Tudi to gradivo je neprecenljiv vir za nadalj­
nje jezikoslovne, npr. sociolingvistične in etimolo­
ške, ali etnološke raziskave.
V mrežo krajev SLA je danes tako vključenih 417
točk oz. krajevnih govorov, od tega jih je 78 izven
državnih meja Slovenije (41 točk v Avstriji, 2 na Ma­
džarskem, 7 na Hrvaškem in 28 v Italiji). Te točke so:
Točke SLA v Avstriji: ziljsko narečje: T001 Brdo
pri Šmohorju — Egg bei Hermagor, T002 Borlje —
Förolach, T003 Blače — Vorderberg, T004 Bistrica
na Zilji — Feistritz an der Gail, T006 Podklošter —
Arnoldstein, T007 Rikarja vas — Riegersdorf; rožan­
sko narečje: T010 Marija na Zilji — Maria Gail, T011
Loče — Latschach, T012 Podravlje — Föderlach, T013
4 Prosto dostopen na portalu www.fran.si.
5 V SLA 2 so bile dodane tri točke, in sicer T414 Žetinci – Sichel­
dorf, T415 Radvanje – Rothwein (oba kraja sta v Avstriji) in T417
Novi Kot v Sloveniji. Zadnja razlika je nastala zaradi spremembe
številčenja T282 Delač, Vas. V SLA 2 je T282 Delač in T416 Vas.

Kostanje — Köstenberg, T014 Teholica — Techels­
berg, T015 Breznica — Frießnitz, T016 Sveče — Su­
etschach, T017 Hodiše — Keutschach, T018 Čahorče
—Tschachoritsch, T019 Slovenji Plajberk — Windisch
Bleiberg, T020 Zabrda — Saberda (nam. Žihpolje —
Maria Rain), T021 Žrelec — Ebenthal, T022 Pokrče
— Poggersdorf (nam. Timenica — Timeniz), T023
Radiše — Radsberg, T024 Sele — Zell Pfarre, T025
Kamen — Stein im Jauntal (nam. Mohliče — Möc­
hling), T026 Tinje — Tainach, T027 Škocijan — St.
Kanzian am Klopeiner See, T028 Žitara vas — Sit­
tersdorf; obirsko narečje: T029 Obirsko — Ebriach,
T030 Bela — Vellach, T031 Lepena — Leppen; pod­
junsko narečje: T032 Djekše — Diex, T033 Kneža —
Grafenbach, T034 Grebinj — Griffen, T035 Podgora —
Unternberg (nam. Ruda), T035 Ruda — Ruden, T036
Rinkole — Rinkolach, T037 Globasnica — Globasnitz,
T038 Vidra vas — Wiederndorf, T039 Belšak — We­
ißenstein; južnopohorsko narečje (kozjaško podna­
rečje): T360 Lučane — Leutschach; severnopohor­
sko-remšniško narečje: T415 Radvanje — Rothwein;
prekmursko narečje: (T406 Ženavci — Jennersdorf),6
T414 Žetinci — Sicheldorf.
Točke SLA na Madžarskem: prekmursko nareč­je:
T404 Gornji Senik — Felsőszölnök, T405 Slovenska
vas — Rábatótfalu.
Točke SLA na Hrvaškem: prleško narečje: T407
Banfi; srednještajersko narečje: T408 Hum na Sutli;
kozjansko-bizeljsko narečje: T409 Dubravica; kostelsko
narečje: T410 Čabar, T411 Ravnice; T412 Ravna Gora;
istrsko narečje (šavrinsko podnareč­je): T413 Brest.
Točke SLA v Italiji: ziljsko narečje: T005 Ukve
— Ugovizza; rezijansko narečje: T056 Bila — San
Giorgio di Resia, T057 Njiva — Gniva, T058 Oso­
jani — Oseacco, T059 Solbica — Stolvizza; tersko
nareč­je: T060 Breg — Pers (nam. Fejplan — Flai­
pano), T061 Bardo — Lusevera, T062 Viškorša —
Monteaperta, T063 Černjeja — Cergneu di Sopra;
6 Danes tam ni več govorcev slovenskega jezika, a T406 Ženavci
kljub temu ostaja del mreže SLA.

51

Karta slovenskih narečij
Vir © Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in
Inštitut za antropološke in prostorske študije, 2011.

nadiško narečje: T074 Marsin — Mersino, T075
Matajur — Montemaggiore, T077 Dreka — Dren­
chia, T078 Podbonesec — Pulfero, T079 Jeronišče
— Jeronizza, T080 Špeter [Špeter Slovenov] — San
Pietro al Natisone, T081 Ošnije — Osgnetto; bri­
ško narečje: T082 Mirnik — Mernico, T087 Šte­
verjan — San Floriano del Collio, T088 Oslavje —
Oslavia; kraško narečje: T101 Sovodnje — Savogna
d’Isonzo, T105 Doberdob — Doberdò del Lago, T111
Mavhinje — Malchina, T112 Križ — Santa Croce,
T113 Prosek — Prosecco; notranjsko narečje: T136
Opčine — Opicina, T137 Kolonkovec (Trst) — Co­
loncovez (Trieste), T138 Draga — Draga Sant’Elia;

istrsko narečje (rižansko podnarečje): T114 Bolju­
nec — Bagnoli della Rosandra.
S temi 78 krajevnimi govori na robu slovenskega
jezikovnega prostora se je SLA trudil vzpostaviti kar
se da uravnoteženo mrežo krajev in zajeti vso bo­
gato raznobarvnost slovenskih narečij, v upanju, da
se bo zapisalo ponekod še zadnje živeče narečne go­
vorce in tako ohranilo, kako domačini po domače
»žebrajo«, »gučijo« ali pa »parlajo«.
(Asist. dr. Januška Gostenčnik, Inštitut za slovenski
jezik Frana Ramovša ZRC SAZU,
Dialektološka sekcija, Ljubljana)

Metka Dijkstra Murko

Z MANJ STVARI JE MANJ SKRBI —
PREVERJENO!
Koliko vsega potrebuje človek, da bo srečen? Nekdo veliko hišo, dva avtomobila in
počitnice petkrat na leto, kdo drug je zadovoljen s skromnim stanovanjem, starim kolesom in članstvom v bližnji knjižnici. Še in še bi lahko naštevali o materialnih razlikah ter
predvsem o občutkih, ki jih vzbujajo. Ti so še kako odvisni od podobe »idealnega življenja«, ki jo neguje neposredna okolica, ta pa se spet napaja iz podobe, ki jo mediji širijo
po nareku komerciale. Če je kriza na Nizozemskem prinesla kaj dobrega, je to gotovo
spodbuda trendu, da se posameznik zamisli nad svojimi resničnimi potrebami. In se, kot
zapoveduje duh časa, lažje osvobodi vsega nepotrebnega.

52

Priseljencem, ki na Nizozemskem iščejo boljše živ­
ljenje in se pogosto tu prvič srečajo z zahodnjaškim
blagostanjem, v oči bode dejstvo, kako skromni znajo
biti Nizozemci. Čeprav bi si lahko privoščili mar­
sikaj, se večina še kar vozi s kolesi in večerja zmeč­
kan krompir z zelenjavo — ki si ju v prikolici pripe­
ljejo tudi na dopust v Slovenijo! Varčni so tudi pri
stvareh: stanovanja, hiše, shrambe, garaže so polne
vsakovrstnih, bolj ali manj »priročnih« aparatov in
stvari, »ki bodo mogoče kdaj še prišle prav«. In glede
na to, da pospravljanje in čiščenje na Nizozemskem
nima nobenega »statusa« in je omejeno na skrajno
nujnost, se povprečna družina dobesedno duši pod
težo take »lastnine«.
Kam z robo
Ko je Nizozemcem zmanjkalo prostora za vse raču­
nalnike, hobije in za posebne sobe za domače živali,
so se v preteklosti preprosto preselili v večjo hišo.
Prav v zadnjem času, ko je čedalje več brezposelnih
in je res treba varčevati, pa vedno več ljudi spoznava,
da bo treba nekaj spremeniti. Da stanovanje prepro­
sto potrebujejo za življenje, ne za hrambo popol­

noma nepotrebnih stvari, ki »poleg prostora žrejo
pozornost, čas in denar«. Nova mantra je: Zbirati
dogodke, ne stvari!
Potem pa panika: Kje začeti? Kaj je navlaka, kaj
ni? Kaj je vseeno pametno obdržati, česa ne? Vse­
kakor je pametno začeti izločati stvari, ki jih res ne
uporabljamo oziroma ne uporabljamo dovolj. Pred
nekaj leti so Nizozemci na veliko kupovali aparate
za peko kruha. Ti se sedaj — spet na veliko — pra­
šijo po omaricah, delajo napoto in lastnike strogo
opominjajo na premalo premišljen nakup.
Kaj narediti s stvarmi, ki morajo stran? Jih pro­
dati, podariti, posoditi, zamenjati za kaj drugega?
Enostavno »vreči proč« na Nizozemskem ne pride
v poštev. Tudi ni potrebno: na vsakem koncu je že
kakšna trgovina z rabljenim blagom, splet pa poln
forumov in posvetovalnih strani, kjer je mogoče
najti polno pametnih nasvetov za ponovno uporabo
odsluženih stvari.
Najbolj resni primeri potrebujejo za »veliko
čistko« pomoč profesionalcev, povprečneži pa že z
malo zdrave pameti in s kakšnim priročnim nasve­
tom pridejo daleč. Tukaj navajamo nekaj nasvetov,

izposojenih iz različnih spletnih forumov, nekaj so­
sedskih pobud ter dodatno nekaj svojih dobrih in
slabih izkušenj. Primere navajamo predvsem kot
zanimivost, kako se takega pospravljanja lotevajo v
tujini, komu pa mogoče tudi kot navdih in v spod­
budo pri »inventuri« njegovih stvari!
Zaslužek s pospravljanjem
Okoli pospravljanja se razvija prava industrija. Za­
čelo se je z deljenjem preprostih pravil, kot so »za­
vreči je treba vsako oblačilo, ki ni bilo nošeno eno
leto«, »ena knjiga v hišo, ena knjiga iz hiše« ali »vsak
dan mora vsaj ena nepotrebna stvar iz hiše«. Pame­
tno je zbrati vse, kar je po hiši podobnega; ko bodo
namreč vse šivalne potrebščine, barvice in kemični
svinčniki, brisače in papirnati robci, glavniki, kreme
za roke in skodelice za kavo na enem kupu, bo šele
vidno, koliko vsega imamo. Če za hranjenje neke
stvari določimo stalno mesto, je nikoli ne bo treba
iskati, kar nekaj časa pa verjetno tudi ne bo treba
kupiti nove zaloge.
Posamezniki na spletu navdušujejo s svojimi
zgodbami o pospravljanju ter fotografijami pospra­
vljenih kuhinj in delovnih kotičkov. O tem redno
pišejo »resni« časniki, pojavljajo se za to temo speci­
alizirane revije, zelo gledane so televizijske oddaje,
namenjene pospravljanju. Najbolj prodajane knjige?
Priročniki o pospravljanju in urejanju stanovanja!
Če za tako delo ni časa in volje, denar pa je pri hiši,
se da najeti profesionalno osebje, ki presortira celo­
tno gospodinjstvo, lahko enkrat samkrat ali enkrat
na sezono. Za tiste pa, ki se tega želijo naučiti sami,
ne manjka vsakovrstnih delavnic za »osmišljanje
življenja s pomočjo pospravljanja«, sledeč načelu
»pospravljena hiša, pospravljena glava«.
Z malimi koraki ali s polno denarnico se da ve­
liko doseči, trajni učinek pa ima vendarle le spre­
menjeno razmišljanje o tem, da ohranimo le tisto,
kar res potrebujemo. K sreči se tega zaveda čedalje
več ljudi, katerih statusni simbol nista polno sta­
novanje in velik avtomobil, ampak preprosto ČAS.

Oblekoteka

Delimo, torej smo
Tudi tu velja: V slugi je moč! Somišljenike združujejo
ne samo isto prepričanje, izkušnje in ideje, ampak tudi
stvari, ki jih ne potrebujejo ves čas in jih zato drug z
drugim delijo. Tako imajo sosedi skupno kosilnico
za travo, v soseski si delijo tudi vrtalni stroj, čoln ali
žar in tako naprej. Svoje kolo Nizozemci resda težko
dajo iz rok, brez težav pa posodijo avto. Poleg komer­
cialnih ponudnikov obstajajo že najmanj štiri spletna
mesta, prek katerih lahko v svoji neposredni okolici
po ugodni ceni najameš avto. »In še sosede spoznaš!«
slišim od sodelavca, ki je enako kot jaz prepričan, da
poleg družabnosti ta nova večja socialna povezanost
prispeva k boljšemu življenjskemu okolju. Kaj pa bi
rekli na »oblekoteko« — izposojevalnico oblek?
Oblekoteka
Iz vsake ideje se rodi nekaj novih! Pametno zveni že
tista o pomoči pri pospravljanju garderobne omare:
dobra prijateljica najbolj pomaga z iskrenim mne­
njem o kakšnem »dvomljivem« krilu, od katerega
se je tako težko ločiti … Naslednja stopnja je orga­
niziranje srečanja s prijateljicami, na katero vsaka
prinese kakšnih pet kosov oblačil, potem pa jih med
seboj zamenjajo. Vsaka udeleženka srečanja zastonj
dobi nekaj »novega«, to »zastonjsko nakupovanje«
pa je zabeljeno še z veliko mero družabnosti!
Za tiste s prijateljicami različnih velikosti ter za
tiste, ki prijateljstva ne upajo »tvegati zaradi cunj«, je

53

54

dobra rešitev obisk v eni od tako imenovanih »oble­
kotek«. Na Nizozemskem od nekdaj obstajajo izpo­
sojevalnice svečane garderobe, kjer se da poceni iz­
posoditi »oblačila za enkratne priložnosti«. Od lani
pa je tukajšnja javnost bogatejša tudi za izposojeval­
nico bolj vsakdanjih oblek – hlač, kril, jopic in tako
naprej. Podobno kot v knjižnici si člani po plačilu
članarine lahko za določen čas izposodijo različna
oblačila. Osnovni abonma lahko razširijo z večjim
številom izposojenih kosov ali daljšim časom izpo­
soje. Za »dvomljivce« imajo poskusno dobo, za tiste
pa, ki jim je kakšno oblačilo posebno všeč, obstaja
možnost odkupa z znatnim popustom.
Tako si sedaj v Utrechtu takšno »veliko garderobno
omaro« deli že nekaj sto strank. Doma imajo osnovno
garderobo, to pa dopolnjujejo z »oblekoteko«. Z nara­
ščanjem števila članov se veča tudi ponudba in obenem
izboljšuje kvaliteta. Poleg klasičnih oblačil poštenih
(faire-trade) znamk je na policah in na obešalnikih
mogoče najti tudi izdelke mladih oblikovalcev, ki se
tu prvič predstavljajo potencialnim kupcem.
Pri takih pobudah se sreča veliko sodobnih tren­
dov: skrb za okolje, skrb za ohranjanje in pravično
porazdeljenost naravnih virov, skrb za zdravo pre­
hrano, nastopanje proti potrati hrane in tako naprej.
Če se ustavimo samo pri hrani: nizozemska gospo­
dinjstva letno zavržejo za 2,5 milijarde evrov hrane,
od tega 50 kg še zapakirane, neoporečne hrane —
na osebo! Kogar to moti, se najprej sam potrudi, da
kupi le potrebno hrano in da vse nakupljeno tudi
res porabi. Pri tem pomaga na primer »Klikipedia«,
spletno mesto, na katerem najdemo recepte za po­
rabo »klikjes, ostankov« — kakšna enostavna juha,
polnjena omleta ali mešana solata se da vedno nare­
diti! Še bolj uporabni so seveda nasveti o tem, kako
ravnati, da do ostankov sploh ne bi prišlo: o »pame­
tnem« nakupu, o pravilni hrambi živil, o tem, ka­
tera živila so sezonska in katera lokalno pridelana.
Na kratko, najprej je treba čim prej porabiti zaloge
iz lastne shrambe, potem pa poskrbeti, da do preo­
bilnih zalog sploh ne pride.

Kaj pa, če smo skuhali preveč? V takem primeru
je najbolj preprosto, pa tudi družabno povabiti pri­
jatelje na kosilo. Kakšna zamrznjena porcija bo pri­
šla prav kdaj kasneje. V nizozemskih mestih je tudi
vedno več možnosti prek spletne strani ponuditi pri­
pravljene jedi »v pokušino« v soseščini. Za simbolično
ceno, v katero pa je — spet — vključeno spoznavanje
s sosedi in dober občutek tako pri ponudniku kot pri
porabniku. Če je jed okusna, sledi namreč ugodna
recenzija, če pa je cena previsoka, preprosto ni več
povpraševanja. Vsaka izkušnja pač tudi nekaj stane.
S pretirano rastjo se neha začetni
idealizem
Tudi »deljenje« je postalo prava »industrija« — »eko­
nomija delitve« je dobila slabšalni prizvok zaradi ko­
mercializacije nekaterih izredno razširjenih ponudb.
S preseganjem lokalnih meja se zmanjša za tovrstno
»deljenje« zelo potrebno osnovno zaupanje. Zato
tukaj opisanih, strogo lokalno omejenih pobud ne
gre zamenjevati z razvpitimi »uberji« in »airbnbji«.
V osnovi pametne iniciative se zaradi svoje ek­
splozivne rasti in pomanjkanja možnosti kontrole kot
posledice te rasti izrojevajo v nepošteno konkurenco
obstoječi ekonomiji. Dobički nevidnih lastnikov na­
raščajo na račun brezpravnih »izvajalcev« uslug, ki so
tudi neposredna tarča nasprotnikov teh uslug. Zaradi
tega Nizozemska pripravlja bolj dosledno zakonsko
ureditev teh dejavnosti. Dejansko stanje pa je odvisno
predvsem od povpraševanja: dokler bo naraščalo za­
nimanje, bo naraščala ponudba, z njo pa bodo žal na­
stajale tudi anomalije, ki jih dovoljuje. Pa se bo treba
vprašati, ali oziroma koliko je pošteno izkoriščati te
možnosti, da s tem ne izkoriščamo koga drugega.
Dragoceni ostanki
Pa smo spet pred domačim pragom, pred katerim se
je nabral kup stvari: takih, ki jih res ne potrebujemo,
pa tudi nekaj takih, iz katerih bi se še dalo kaj nare­
diti. Prve bo mogoče prodati ali podariti, še toliko
lažje, če bo druge mogoče vseeno koristno uporabiti.

Staro mizo se vedno da še polepšati s kakšnim
originalnim prtom. Preden se odpravimo kupiti
blago za novega, poglejmo, ali se bo mogoče kje po
hiši našel kakšen kos blaga, rjuhe, kuhinjskih krp
ali podobnega materiala za originalno pokrivalo
mize, ki smo se je že naveličali. Nimamo šivalnega
stroja? Mogoče ga ima pa soseda, ki bi prt verjetno
raje kar sama zarobila. Mogoče v zameno za veliko
skledo lazanje?
Podobno velja za oblačila, od katerih se zaradi
lepih spominov ne moremo ločiti. Babičinih rut
menda ne bomo več nosile, lahko pa iz njih priča­
ramo originalno preobleko za okrasno blazino. Te
se dajo narediti tudi iz lastnoročno spletenih, sedaj
premajhnih ali ponošenih puloverjev. In še in še.
Zveni idealistično, izkušnje in pričevanja z različ­
nih spletnih forumov dokazujejo uspešnost teh no­
vodobnih idej. Pravzaprav so to že stare ideje, ki jih
v novi dobi le na novo odkrivamo.
Iz malega raste veliko, iz starega novo
Da ne bomo samo »teoretizirali«: tudi v našem go­
spodinjstvu se je z leti nabralo kar nekaj navlake, še
posebno po selitvi v hišo z velikim podstrešjem. Tam
imamo vrsto škatel, ki jih po selitvi še nismo odprli
in bi jih morali po vseh teorijah pospravljanja« ta­
koj zavreči. Ampak ali ni boljši občutek, če ima kdo
(drug) še korist od shranjenih reči? Tudi če gre za
odvečne, nikoli uporabljene kapuce dežnih jaken?
Toliko bolj, če gre za odvečne kapuce dežnih jaken!
»Kar meni jih daj!« si je kapuce odločno prisvojila
prijateljica Špela, ki jo tukajšnji rojaki poznamo kot
voditeljico igralnih uric in sploh »superkreativko«.
Rezultat? Naramna vreča, ki jo je mogoče zložiti
na minimum, da je primerna za v torbico, in z njo
nadomestiti tisto obvezno plastično nakupovalno
vrečko. Taka vreča ni samo uporabna, ampak se,
ker je res dobro zašita, lepo prilega k vsem jaknam,
iz katerih kapuc je sestavljena. Največja vrednost pa
je seveda prijetno presenečenje, ki ga je povzročilo
to nepozabno Špelino darilo.

Kaj sploh zares potrebujemo
Na Nizozemskem počasi prihajamo do spoznanja,
da se z redom povrne pregled nad stvarmi, ki jih
imamo v lasti, nad tem, katere moramo obdržati
in katere si res želimo obdržati. To nam bo poma­
galo naslednjič, ko se bomo spet znašli v skušnjavi,
da bi kaj kupili. Res želimo kaj novega ali nas zgolj
»muči« potreba po spremembi? Še eden izmed pre­
izkušenih in zelo učinkovitih tikov: če samo prema­
knemo pohištvo, knjige presortiramo po barvi pla­
tnic in prestavimo kakšno lončnico, dobimo (skoraj)
novo dnevno sobo. In imamo dober občutek, ker
smo dobesedno iz nič naredili veliko spremembo!
Za tako »potešitev kreativnosti«, zavest, da smo
nekaj dosegli, gre tudi pri pospravljanju, o katerem
smo govorili v uvodu. To vedno bolj razširjeno spo­
znanje združuje čedalje številnejšo skupnost, katere
člani namesto stvari raje zbirajo »dogodke«. Zato
se ni čuditi uspehu, ki ga s svojimi nasveti dose­
gajo razni »ideologi pospravljanja«. Med njimi je
najbolj priljubljena mlada Japonka Marie Kondo.
S svojim, zdaj tudi že v slovenščino prevedenim
knjižnim hitom Umetnost pospravljanja: urejeno
stanovanje bo spremenilo vaše življenje je, kot pri­
znava, nagrajena trojno: s pospravljenim lastnim
stanovanjem, z zadovoljstvom, da svojo izkušnjo
deli z milijoni bralcev, in z zadoščenjem, da je po­
spravljanje sedaj njen poklic. Nizozemci takoj do­
dajo še četrto nagrado: milijone, ki jih je s tem za­
služila! Tu se pač vse začne in konča, pri lastnem
žepu. Torej — res potrebujem to knjigo? Mogoče
pa si jo lahko kje izposodim …
P. S.: Hvala Špeli Božnar za navdih, ideje in de­
javno pomoč pri nastajanju tega razmišljanja. Pa
še naprej za prijateljstvo in že vnaprej za nove do­
bre ideje.
(Metka Dijkstra - Murko, Haag)
Fotografija Keimpe Dijkstra

55

Marko Smole

PALČAVA ŠIŠA IZ VASI PLEŠCE
V GORSKEM KOTARJU NA HRVAŠKEM
Večina nas le malo ve o tem, da so v preteklosti meje zgodovinskih dežel, na katerih je
nastala sedanja država Slovenija, tekle drugače, kot jih vidimo sedaj. Ena od takih meja
je bila tudi južna meja Kranjske, ki se je v srednjem veku raztezala daleč do Kvarnerja.

56

Prav med nogami sedanje slovenske kokoške leži ob­
močje graščinske posesti Čabar, ki je bilo nekdaj del
Kranjske in je še v 16. stoletju pripadalo kočevskemu
gospostvu. Kasneje je bil ta del zaradi gospodarske
dejavnosti hrvaških plemičev Zrinjskih, ki so leta
1651 v Čabru odprli za tiste čase relativno velik žele­
zarski obrat — fužino —, počasi priključen hrvaški
deželi. Verjetno tudi zaradi interesov samega cesarja,
ki je, po kaznovanju Zrinjskih zaradi zarote proti
Habsburžanom, zaplenil njihove posesti.
Zaradi železarstva so se sem priseljevali mnogi
delavci iz soseščine: največ z območja Kočevske, iz
Loške doline in iz drugih delov Kranjske, manj in
kasneje iz drugih delov Hrvaške, nekaj pa tudi iz
oddaljenejših krajev, kjer so bili vešči železarstva ali
drugih obrti, povezanih s proizvodnjo in obdelavo
železa, to so bili rudarji, drvarji, oglarji, tesarji, to­
vorniki, sodarji. V sodčkih so tovorili izdelke in še
bi lahko naštevali. Železarjenje je trajalo pod različ­
nimi gospodarji nekaj več kot sto let, a uspešneje le
prvih petdeset. Leta 1711 je fužina doživela naravno
katastrofo. Ob velikem neurju z nalivom so nekaj­
metrski nanosi peska z bregov, erodiranih zaradi
izkrčenega gozda in kopanja rude, zasuli vse po­
membnejše obrate. Fužino so obnovili šele čez de­
setletje, a je kmalu pričelo primanjkovati kvalitetne
rude. Zadnji železarski obrat je bil zaprt v osemde­
setih letih 18. stoletja, in ljudje so se spet morali pre­

usmeriti v druge dejavnosti. Mnogo jih je tudi od­
šlo v bolj razvite dele Gorskega kotarja in Hrvaške,
kjer so lahko uporabili svoje železarsko ali rudar­
sko znanje pri gradnji tedaj novih cest Karoline in
Louisiane. Precej pa jih je tu ostalo in marsikatera
družina je prisotna na tem območju že več stoletij.
Eni od najstarejših priimkov v teh krajih so Malnar,
Kvaternik, Čop …
Celotno Čebransko, kot območje ponekod po­
imenujejo v slovenski literaturi, sestavljajo štiri
zgodovinske celote. Čabar kot središče od 17. sto­
letja in Tršće — v lokalnem govoru Trstje —, sta

Trški izgled središča vasi Plešce s Palčavo šišo in župnijsko cerkvijo
Sv. Trojice.

nastala v 17. stoletju oziroma se od tedaj razvijala
zaradi železarjenja. Čabar je prevzel vlogo sredi­
šča območja od starejšega Gerova, v Trstju so bili
površinski kopi železa in tam čez so se tovorili
izdelki železarne proti pristanišču v Bakru. Pre­
zid je staro naselje na južnem delu Babnega polja,
kraškega polja, na katerem stoji tudi slovenska vas
Babno Polje. Stoji na stari poti iz Loške doline proti
Kvarnerju, ki jo je obrambni zid pregrajeval že v
rimskih časih, a tudi pred njim so bila tu japodska
naselja in so vodile stare poti. Gerovo, ki je najsta­
rejši center območja, nekaj časa je bilo tudi središče
celotnega območja Gorskega kotarja, je bilo vedno
močno povezano s potjo proti Kvarnerskemu za­
livu, saj je od tu do morja le nekaj več kot šest ur
hoda. Plešce je najnižje ležeče naselje na območju
in je povezano s srednjeveško upravno župo Osil­
nica in starimi trgovskimi potmi po dolini Kolpe,
po katerih je stoletja prehajalo različno trgovsko
blago iz osrednje Hrvaške in Bele krajine. Največ
je bilo žita, koruze, vina, živine, poti pa so se okoli
Sv. Gore nad Plešci z romarsko cerkvijo Svete Ma­
tere Božje priključevale na smeri proti morju ali
Loški dolini. Pri tovorjenju in kmečki trgovini so
stoletja družno sodelovali Gerovci, Osilničani, Ko­
čevci in Kostelci, že iz 15. stoletja so znani podatki
o njihovi prodaji žita beneškim trgovcem. In prav o
tem predelu v dolini rečice Čabranke, prej poime­
novane Osivnica, bo v nadaljevanju tekla beseda.
Dolina Čabranke in zgornje Kolpe je ena iz­
med tistih, ki jih je zgodovinska usoda porinila na
obrob­ja novih držav, v katerih niso imele dovolj
moči, da bi si izborile položaj, ki jim je nekoč dajal
možnosti razvoja. Še pred drugo svetovno vojno je
po dolini vrvelo od življenja in načrtov, a območje
zaradi tragične usode med vojno okupacijo, ko so
Italijani požgali večino naselij nad dolino, pa tudi
zaradi režima na novonastali meji med Slovenijo in
Hrvaško, ki je za prebivalce močno omejujoč, šele
zadnja leta ponovno odkriva svoje vredno naravno
bogastvo in kulturno izročilo.

Dolina nima več veliko prebivalcev, a vendar je
med njimi ostalo mnogo družin s priimki, ki so tu
že več kot pet stoletij. Tudi Čopovi so v krajih okoli
romarske Svete Gore nad dolino že stoletja. Njihov
priimek je zabeležen v prvem urbarju teh krajev iz
leta 1498, ko je tudi območje na desnem bregu doline
pripadalo kočevskemu gospostvu. Na Kranjskem se
priimek omenja že mnogo prej. Nosilci priimka so
bili kmetje, župani, duhovniki, kovači v železarni v
Čabru, kmetje, vsaj od 18. stoletja tudi trgovci z le­
som in lesenimi izdelki iz domačih krajev, z vinom,
koruzo in pšenico iz osrednje Hrvaške, industrij­
skim blagom in prehrambnimi izdelki iz Kranjske.
Za trgovske karavane je bilo območje okoli Svete
Gore mnoga stoletja prehodno proti Kranjski, Kvar­
nerju, Kočevski in osrednji Hrvaški. V okolici Svete
Gore, kamor posebno ob prazniku Marijinega roj­
stva, malega šmarna, že stoletja romajo poleg do­
mačinov s čabranskega in kočevskega konca tudi
številni Primorci od Klane do Bakra, so se križale
poti in menjavali tovori. In prav iz Gerova in Ma­
lega Luga, vasi nad dolino izza Svete Gore, so bili
predniki Čopovih, lastnikov Palčave šiše — hiše v
Plešcih v dolini Čabranke, ki je dobila ime po Pal­
čavih — prišlekih iz Babnega Polja (v domačem go­
voru so ti Palci, Polci).
V drugi polovici 18. stoletja so začeli po dolini
Kolpe povezovati ceste. Od takrat obstajajo tudi prvi
ohranjeni dokumenti o nakupih posesti Čopovih v
dolini, o poroki z najbogatejšo nevesto v dolini —
Lenko Kvaternik iz Mandlov. Tudi njeni predniki
so svoje bogastvo verjetno pridobili z udeležbo pri
trgovini in tovorjenju žita, koruze in živine preko
doline. V dokumentih iz prve polovice 19. stoletja
lahko izvemo o funkciji vaškega sodnika, ki jo je
opravljal Ivan Čop v Plešcih, kamor so se Čopovi
preselili.
Gradnja južne železnice od Ljubljane do Trsta je
bila velik izziv tudi za tukajšnje trgovce, med njimi
za Ivana, ki se je z družino preselil na Kranjsko. Tam
je trgoval z blagom, ki sta mu ga dobavljala brata tr­

57

Notranja oprema Palčave trgovine – štacuna iz sredine 19. stoletja
z originalno opremo.

58

govca — eden se je preselil v Jastrebarsko, mestece
pri Karlovcu, ki je bilo z velikimi posestmi plemi­
čev Erdödyjev središče trgovine z žitom, koruzo in
vinom, drugi je ostal v Gerovem in se je ukvarjal z
lesno trgovino ter dobavljal blago iz Reke. Gradnja
na južni železnici se je zaključevala, ko je na gradbi­
šču zaradi slabih higienskih razmer izbruhnila ve­
lika epidemija kolere, ki je odnesla mnogo življenj
po Kranjskem in Hrvaškem. In družina se je vrnila
v dolino, kjer ni manjkalo čiste vode, ter si leta 1856
pričela v naselju z večinoma lesenimi in malošte­
vilnimi polzidanimi stavbami graditi veliko in bo­
gato Palčavo šišo. Skupaj s kamnitim skednjem so jo
zgradili najboljši mojstri iz Primorja. Njihov vodja
Pietro Cividini je prihajal iz okolice Vidma in je v
tistem času s svojo ekipo gradil cerkve v razvijajoči
se dolini in nad njo. Verjetno tudi zaradi strahu pred
kolero je Palčava zgradba dobila gosposko nadstro­
pje, kjer je družina lahko živela ločeno od ostalih, s
kamnitim straniščem in spalnicami otrok na pod­
strehi. A vendar so graditelji obdržali izročilo kra­
jevne arhitekture tistega obdobja — razmerja zlatega
reza, lokalne materiale, tj. kamen in jelov les, tradici­
onalni razpored prostorov z vežo, prečno na stavbo,
in dvotraktno razporeditvijo prostorov levo in de­

sno, z gankom. Hiša je bila krita s cepljeno krovno
desko in je že od začetka imela dimnike, kar je bila
v dolini takrat redkost. Imela je celo dve kuhinji z
odprtim ognjiščem, v pritličju za obiskovalce go­
stilne in vse ostale, v nadstropju posebej za družino.
Leta so minevala, Čopovi so obdržali pomembno
mesto v okolju, ki se je vso drugo polovico 19. stole­
tja intenzivno razvijalo in ni kaj prida čutilo meje
dveh delov monarhije. Anton Čop je bil župan in
poslanec v županijski skupščini, v tem obdobju se
je Plešce celo borilo za prevlado s Čabrom. Z drugo
generacijo gospodarja sta prišli nevesti iz Postojne
in Kočevja, obe iz trgovskih družin. Prva, Slovenka,
Fani, rojena Ditrich, je brez otrok umrla po dvanaj­
stih letih skupnega življenja, v katerih sta s sopro­
gom gosposko opremila hišo. Po njeni smrti se je
Anton drugič poročil s kočevsko Nemko in dobil
težko pričakovane naslednike. Razvijali so se trgo­
vina, gostilna in turizem. Dogradili so hišo z novim
salonom, od salona ločili jedilnico in živeli za do­
lino gosposko življenje. Obiskovali so tuje kraje, od
Benetk do Lurda, Trsta, Ljubljane, Zagreba in Du­
naja. Anton in žena Julija, rojena Petsche, sta veliko
vlagala v izobrazbo otrok. Šolali so se v Kočevju,
Tržiču/Monfalconeju, Senju, Zagrebu, Gradcu — v
hrvaških, slovenskih in nemških šolah.
Konec 19. stoletja so se pričele krize, ljudje so od­
hajali na delo v tujino, marsikdo je tam tudi ostal.
Gospodar je v časih najhujše krize in izseljevanja
v knjigo zapisal: »Sem Čop, trgovec po poklicu in
Plešce so moja domovina …«
Verjetno tudi zaradi krize so se pričeli že v de­
vetdesetih letih 19. stoletja načrtneje ukvarjati s tu­
rizmom, ki je postal pomembna gospodarska de­
javnost med obema svetovnima vojnama. Skoraj 50
let so bili Palčavi gibalo turističnega razvoja v tem
delu doline. K Palčavim, ki so imeli dve hiši, so po­
leti prihajali turisti na nekajtedenske počitnice iz
velikih mest Hrvaške, celo iz Srbije. Zahtevnejšim
in bogatejšim družinam tovarnarjev, zdravnikov,
advokatov iz Zagreba, Novega Sada in Beograda

so Palčavi za nekaj mesecev prepustili svoje bogato
opremljene sobe v nadstropju in se preselili v pod­
strešne prostore. Ostali so spali v sosednji Palčavi
stavbi, več se jih je nastanilo tudi po drugih hišah v
vasi, kjer so jim prepustili najboljše sobe. Vsako leto
je pri Palčavih letovalo po petdeset turistov. Hiša je
bila znana po nedeljskih plesih. Turisti so hodili na
izlete, planinarili, lovili ribe in brali knjige iz ob­
širne knjižnice.
Tudi naslednja generacija med vojnama je veliko
vlagala v turistični razvoj, sadili so sadna drevesa
in celo prodajali vozove najboljših jabolk hotelom
v Primorju. Promovirali so dolino ter gosposko in
intelektualno okolje, ki ga je hiša z bogato notranjo
opremo, veliko knjižnico, razgledanima gospodar­
jema, dobro kuhinjo in lepotami okolice ponujala
tudi petičnim gostom. Turizem je pomagal premo­
stiti gospodarsko krizo in omogočal dober zaslužek,
pa tudi zaposlenost drugim ljudem po vasi.
Nesreča gospodarja Zvonimirja pred vojno —
med prevozom blaga iz Sušaka s kolegom trgovcem
iz Rakeka se je smrtno ponesrečil na tovornjaku v
bližnjem Ribjeku — in svetovna vojna pa sta prekinili
razvoj, ne samo družine, temveč prebivalcev krajev
na obeh straneh meje. Večina vasi nad dolino je bila
leta 1942 požgana in marsikateri od njihovih inter­
niranih prebivalcev je izgubil življenje v taboriščih
na Rabu, v Trevisu in drugje po Italiji. Interniranci
so po povratku za silo obnovili požgane objekte in
v vlažnih zidanih kleteh preživeli hudo prvo zimo.
Tudi v Palčavi šiši jih je prve mesece prebilo skoraj
štirideset.
Po vojni so hiše nad dolino večinoma obnovili,
a nikoli več v velikosti, kot so bile pred vojno. Nove
hiše po bregovih so bile manjše, težko je bilo z de­
lom in zaslužkom. Zato se bile mnoge domačije v
desetletjih po vojni zapuščene, njive in travniki pa
so se zarasli.
Tudi iz Palčave šiše sta se odselili zadnji potomki,
starejša v Kanado in mlajša v Ljubljano, a ljubezni
do domovine nista izgubili.

Palčava kanclija v prvem nadstropju, soba za posebne goste in
poslovne razgovore.

Novo perspektivo je Palčava šiša pričela dobivati
s peto generacijo naslednikov, ki so v njej odkrili
skrite zaklade prednikov. Družina Smole iz Ljubljane
je hišo korak za korakom obnovila, s posluhom za
pod plastmi beleža in prahu odkrite ostanke drob­
nih dragocenosti iz življenja njenih prebivalcev, in
jo leta 2006 kot kulturni spomenik, vpisan v regi­
ster Republike Hrvaške, in kot prvo zasebno etno­
loško zbirko na Hrvaškem odprla javnosti. V njej ni
predstavljeno le življenjsko okolje prebivalcev hiše
in doline v zadnjih stoletjih — večina opreme je iz
19. stoletja —, temveč tudi njena kulturna dediščina,
ki je stoletja povezovala ljudi na obeh straneh meje.
Med to dediščino imajo posebno mesto domači go­
vori in glasba diatonične harmonike, pa tudi tradi­
cionalne obrti v dolini.
Zgodba Palčave šiše se nadaljuje z organizacijo
narečnih prireditev in pohodov, na katerih Smole­
tovi skupaj z domačini z obeh strani meje promovi­
rajo skupno kulturno dediščino doline. Vsako leto
snemajo material za etnografske filme v lokalnih
govorih. Organizirajo etnološke raziskovalne tabore
in delavnice za mlade, s pomočjo študentov in stro­
kovnjakov z obeh strani meje strokovno raziskujejo
snovno in nesnovno dediščino obeh strani doline.

59

zgodovina

Po modi iz 1880-ih let poslikan Palčav salon — zajdni cimr z bogatim
pohištvom in knjižnico, pripravljen na slavnostni obed.

60

Posebno področje njihovega raziskovanja je že veliko
let stavbna dediščina, kjer med na videz skromnimi
ostanki večkrat predelovanih hiš na terenu odkri­
vajo gradbene osnove stanovanjskih hiš in način bi­
vanja tukajšnjih prebivalcev izpred dveh stoletij in
več. Tudi govori ob Čabranki in zgornji Kolpi so bili
po njihovi prijavi leta 2010 kot prva narečna enota
uvrščeni v katalog žive dediščine Republike Slove­
nije, leta 2015 pa so bili s pomočjo Matice hrvatske,
ogranak Čabar za hrvaško stran, uradno uvrščeni
v register Republike Hrvaške. Želijo si, da bi ohra­
njena skupna kulturna dediščina Slovencev in Hr­
vatov postala ena od perspektiv bodočega razvoja
doline Petra Klepca, in verjamejo, da je to mogoče.
V hiši, ki jo krasijo trije bogati kamniti portali,
je na štirih etažah predstavljen življenjski prostor
bogate trgovske in gostilničarske družine iz 19. sto­
letja. Nad velikimi križno obokanimi kletmi, ki so

služile vinski trgovini in v katerih spoznate zgodo­
vino vasi ter njeno stavbno dediščino, sta v pritlič­ju
predstavljeni trgovina in gostilna. Trgovina ima
daleč naokoli najstarejšo ohranjeno opremo, izvira
iz leta 1856. V nadstropju si lahko ogledate bivalne
prostore družine, opremljene z bidermajerskim in
visokonemškim pohištvom, bogat salon, ki je bil že
leta 1892 omenjen v slovenskih časopisih, ter pisarno
in spalnice, ki se nadaljujejo na podstrehi. Tam je
tudi zbirka kuhinjske opreme iz ognjiščne kuhinje.
Hiša ima ohranjena stara zidana suha stranišča, ki
so redkost. Sosednji veliki skedenj s kamnitimi ste­
nami je bil zgrajen istočasno s hišo in sedaj v nad­
stropju gosti razstavni prostor z najbolj razširjenimi
starimi obrtmi v dolini: mizarstvom, kolarstvom,
kovaštvom, žagarstvom, mlinarstvom … V sosed­
njem prostoru potekajo predavanja in projekcije
etnografskih filmov, pa tudi plesne in druge delav­
nice, nad njim pa na lesenih ležiščih prespijo ude­
leženci delavnic. Poleti tako postane Palčava šiša
za en teden kulturni in intelektualni center doline
in širše okolice.
Projekti Etnološke zbirke Palčava šiša se vsa leta
organizirajo s sodelovanjem in dobro voljo domači­
nov in društev z obeh strani meje od Babnega Polja
navzdol ter s pomočjo Urada Vlade Republike Slo­
venije za Slovence v zamejstvu in po svetu, lokalnih
občin in drugih donatorjev. Veseli bomo, če se bo
tako nadaljevalo tudi v bodoče, predvsem pa bomo
veseli vsakega obiska vedoželjnih ljudi — do sedaj
se jih je v Palčavi šiši zvrstilo že več kot pet tisoč.
(Mag. Marko Smole, Etnološka Palčava šiša, Plešce)
Fotografije Sonja Smole

Igor Grdina

NENAVADNO LETO 1816
Ljudje so pričakovali, da bo prestopno leto 1816 po dolgi vrsti vojn, ki sta jih povzročila
francoska revolucija in njen imperialni dedič Napoleon, prineslo vrnitev v normalnost.
Strašna bitka pri Waterlooju je namreč sredi junija 1815 sklenila epoho negotovosti, ki je
zaznamovala življenje ene velike generacije Evropejcev. Države, ki so proti republikanski in cesarski Franciji oblikovale kar sedem različnih koalicij, so pod vodstvom britanskega »železnega vojvode« Wellingtonskega in pruskega generalfeldmaršala Blücherja
dosegle končno zmago.
Na dunajskem kongresu zamišljeni kontinentalni
red, ki je temeljil na solidarnosti monarhov in ravno­
težju sil, je šele z vzpostavitvijo miru lahko pokazal
svoje prednosti pred koncepcijo Evrope kot velikan­
ske province okoli Pariza. Toda ker ga je Napoleon
uspel postaviti pod vprašaj s komaj 600 vojaki, s
katerimi se je marca 1815 vrnil z Elbe, so države, ki
so nasprotovale podjetnemu cesarju, po njegovem
drugem in dokončnem padcu v Parizu oblikovale še
Sveto zvezo kot nekakšno stalno koalicijo krščan­
skih držav. Zunaj njenih okvirov so v Evropi ostali
zgolj Velika Britanija, ki je že vodila svetovno poli­
tiko in ne zgolj kontinentalne, osmanska Turčija in
Sveti sedež. Papež se tedaj pač ni bil voljan zavezati
k naporom za ohranjanje oblasti nekatoliških držav­
nih poglavarjev. Prihodnost je pokazala, da strah
vladarjev hkrati je in ni bil utemeljen: revolucio­
narni pohodi Rafaela del Riega, Guglielma Peppeja,
Alexandra Ypsilantisa in Sergeja Ivanoviča Murav­
jeva - Apostola od Španije na zahodu do Rusije na
vzhodu so demonstrirali vabljivost Napoleonovega
zgleda, toda po drugi strani je kongresni red v glav­
nem brez prehudih prask prestal preizkus prakse.
Na Slovenskem se je leto 1816 začelo z dogajanjem,
ki bi utegnilo imeti daljnosežne posledice, vendar je
poznejša zgodovina odločila, da je ostalo samo mi­
mobežni pripetljaj. Avstrijske oblasti so namreč na
večjem delu ozemlja nekdanjih Napoleonovih po­

61

Napoleon Bonaparte (1769–1821), politik, vojaški vodja, general,
cesar. Vir https://sl.wikipedia.org/wiki/Napoleon_Bonaparte

Gravura Klokner, 1782, Belsazar Hacquet
Vir https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Großglockner_Hacquet.jpg

62

sesti ob Jadranskem morju ustanavljale Kraljevino
Ilirijo. Patent — tako se je nekoč reklo vladarskim
listinam z zakonsko močjo — o njenem oblikova­
nju je bil po dolgotrajnih pripravah izdan 3. avgusta
1816. S tem se je naziv monarhov iz habsburško-lo­
tarinške cesarske hiše nekoliko podaljšal. Šlo je za
zadnjo krono, ki so si jo nadeli — a bila je le sim­
bolna, medtem ko v materialni obliki sploh ni ob­
stajala. Posebej je treba poudariti, da novi vladarski
naslov ni tudi prostorsko razširjal njihove oblasti.
Avstrijska Ilirija je bila manjša od francoske, saj ni
segala v Dalmacijo in Vojno krajino, za Slovence pa
bi lahko postala pomembnejša, ker jih je združevala
v večji meri kot Napoleonove province ob Jadranu:
zunaj njenih okvirov so ostajali le Štajerci, Prek­
murci in Porabci na vzhodu ter Rezijani na zahodu.
Za povrh je obstoj nove kraljevine posredno vplival
tudi na preoblikovanje cerkvene organizacije, ki jo
je nalagala papeška bula z dne 27. julija 1830. Gorica
je tedaj postala sedež nadškofije, katere nadpastir je
dobil tudi naslov ilirskega metropolita.
Toda nova kraljevina pozneje ni zapustila vid­
nejših sledov v zavesti ljudi. K temu je največ pri­
pomoglo ilirsko gibanje, ki se ni opiralo nanjo in
na njen ozemeljski obseg, temveč je bilo v temelju
vse(južno)slovansko. Svoj »glavni štab« je imelo v

Zagrebu. Oblasti so ilirsko gibanje sprva tolerirale,
saj je pomenilo močno protiutež madžarskim na­
cionalnim težnjam, ki so jih na Dunaju šteli za naj­
nevarnejše obstoju cesarstva Habsburžanov, potem
pa so se obrnile proti njemu, ker so Ljudevit Gaj in
njegovi privrženci poskušali posegati tudi v tedaj še
turško Bosno. Institucije, ki so jih ustanovili pristaši
ilirskega gibanja — npr. Matica v Zagrebu —, so po­
tem postale žarišče hrvaškega preroda. To je leta 1816
oblikovani kraljevini izpodmikalo tla po nogami.
Prav tako ne gre spregledovati, da avstrijska Ilirija
ni imela svojega središča — razen po letu 1830 v cer­
kveni organizaciji, ki pa se niti ni povsem ujemala s
posvetno. Bila je razdeljena v dva gubernija, ki sta se
upravljala iz Ljubljane (Kranjska, Koroška) oziroma
Trsta (Primorje od Trente na severu do Pulja na jugu).
Tako se zavest o njej kot življenjsko pomembni poli­
tični enoti ni mogla stabilizirati niti toliko kot tista o
francoski Iliriji, ki je bila del Napoleonovega Velikega
cesarstva, njeni prebivalci pa so imeli celo posebno
državljanstvo. Čeprav je obstajala le pičla štiri leta
in se množicam preprostih Slovencev zaradi novih
davčnih bremen, prekinitve tradicionalnih trgovskih
poti in tokov, splošnega zaostrovanja gospodarskih
razmer, ki ga je zakrivila kontinentalna blokada Ve­
like Britanije, novačenja vojakov ter neizvedene uki­
nitve fevdalnih razmerij ni prikupila, so spomini
nanjo vsaj nekaj časa ostali živi. Ljubljana je v letih
1809–1813 le bila skorajda čisto prava prestolnica in
nemara brez tega dejstva v njej pozimi in na pomlad
1821 ne bi zasedal kongres evropskih kronanih glav
in diplomatov (iz kroga sil Svete zveze in Velike Bri­
tanije). Generalni guverner Ilirskih provinc, ki je imel
svoj sedež v njej, naj bi bil nekaj podobnega kot mejni
grof v časih karolinškega imperija v zgodnjem sred­
njem veku. Maršal Auguste de Marmont, ki je prvi
opravljal to funkcijo, je zaradi pompoznega nastopa
v Parizu veljal za pravcatega kralja samouka. Uradni
Dunaj avgusta 1816 razglašeni kraljevini, o katere obli­
kovanju so diplomati kneza von Metternicha dobili
nalogo poročati tujim vladam in časopisju, tolikšne

samostojnosti ni bil voljan dopustiti, čeprav je šlo za
nov dragulj v kroni Habsburžanov. Toda problem
je bil v tem, da drugje kot v njej in v nekaj uradnih
nazivih (metropolija, Avstrijsko-Ilirsko Primorje, tj.
skupno ime za Goriško, Istro in Trst) nova državno­
pravna tvorba praktično ni zapustila nobenih sledov.
P(olp)o­skus oživitve Kraljevine Ilirije — kajpak v
nekoliko spremenjenem obsegu — med prvo sve­
tovno vojno ni mogel voditi k uspehu. A trud Šušter­
šičevega krila slovenskega katoliškega tabora, da bi
vnovič uveljavil njeno ime, je gotovo bil vsaj deloma
izraz dvoma o uresničljivosti načrtov za širše južno­
slovansko povezovanje. Njegov edini rezultat je bila
ustanovitev Ilirske banke leta 1916.
Toda medtem ko so si v dunajskih pisarnah raz­
bijali glave, kakšen grb bi izdelali za novo — dejan­
sko le papirnato — kraljevino, se je na njenem oze­
mlju napovedovala prava drama. Prejšnja vojna leta
so namreč zapustila negativno dediščino: armade
so se v napoleonskem času v veliki meri preskrbo­
vale z rekvizicijami in s pomočjo kontribucij, zato
so bile pokrajine, skozi katere so korakale čete pod
vodstvom proslavljenih generalov in maršalov, go­
spodarsko precej prizadete. Za nadaljnje težave je
poskrbelo izdatno francosko novačenje, ki smo ga
že omenili. Napoleon je v Rusijo poslal tudi svoje
ilirske enote, ki so ob polomu Velike armade utr­
pele strahovite izgube. Posamezni polki so dobese­
dno izginili; pod poveljstvom svojih častnikov se je
s pohoda proti Moskvi leta 1812 vrnil v povprečju
komaj vsak stoti vojak. Andrej Pajk, ki je napisal
spomine na služenje v napoleonski armadi — slo­
venski rekrutiranci so za razliko od velike večine
francoskih po zaslugi terezijanskih reform v neza­
nemarljivem številu že premagali analfabetizem —,
je v njih prihodnje rojenim ohranil vesti o žalostni
usodi svojih nesrečnih tovarišev, pa tudi o lastnem
ujetništvu. Posledica megalomanskih podvigov Ve­
likega cesarstva na vseh ozemljih, ki so mu nekoč
pripadala, je bilo pomanjkanje delovnih rok: izgube
precejšnjega števila mladih moških, ki so bili bodisi

mrtvi, bodisi invalidni, bodisi kronično oboleli, se
ni dalo takoj nadomestiti.
Namesto da bi si ljudje po letu 1813, ko so se Fran­
cozi pod pritiskom avstrijske armade iz Ilirije uma­
knili, oddahnili, so jih zaradi posledic vojn, pa tudi
zaradi poljedelstvu nenaklonjenih vremenskih raz­
mer pestile čedalje hujše skrbi. Na pomlad 1816 je
prišlo do prave vremenske katastrofe: meseca april
in maj sta bila nenavadno mrzla in deževna, tako da
marsikje ni bilo mogoče ne orati in ne sejati. Poko­
šeno seno se ni sušilo, temveč je zgnilo. Cene živil in
krmil so zato naglo poskočile. Jeseni se je na več ob­
močjih, zlasti na slovenskem zahodu, že širila lakota
in dosegla vrhunec v prvih mesecih naslednjega leta.
Siromaki so po sočasnih poročilih jedli celo otrobe
in si skušali napolniti želodec s kuhanjem hranlji­
vih bilk, ki so jih natrgali v naravi. Ob koncu maja
1817 sta frančiškanski in uršulinski samostan tudi
v Ljubljani začela deliti hrano stradajočim ljudem.
Razmere so se potem le počasi popravljale, ponekod
pa se je lakota zavlekla še v leto 1818.
Nemočnim ljudem so v času stiske pomagali
predvsem dobrodelni posestniki graščin in duhov­
niki. Kot edini izobraženi ter z višjimi oblastmi po­
vezani ljudje so v mnogih manjših krajih po svojih
najboljših močeh skušali lajšati tegobe. Marsikje so
za reveže dali kuhati ovseno-koruzni močnik. Po­
znejši goriški kanonik Valentin Stanič, ki ga zgo­
dovina pomni kot prerodnega pesnika in organiza­
torja šolstva ter kot enega od začetnikov modernega
turističnega alpinizma v Evropi — 29. julija 1800 je
prvenstveno priplezal na vrh Velikega Kleka (Gross­
glockner) — in ustanovitelja najstarejšega društva
proti mučenju živali v habsburški monarhiji, je še
med kaplanovanjem v Ročinju pisal kar cesarju
Francu ter mu brez olepševanja orisal nevesele raz­
mere na stradajočem podeželju. Svojo poslanico je
sklenil z verzi, v katerih je vladarja pozval, naj da
ljudem kruha, saj jim drugače grozi poguba. Veliko­
potezni Stanič je rojakom v časih povojne draginje
skušal pomagati z najrazličnejšimi pobudami, ki bi

63

64

Sir Benjamin Thompson (1753–1814)
Vir https://commons.wikimedia.org/wiki/Benjamin_Thompson#/media/File:Benjamin_
Thompson.jpg

jim omogočile dodaten zaslužek in olajšale življenje;
tako je imel med letoma 1815 in 1817 odločilno vlogo
pri vnovični gradnji kamnitega mostu v Kanalu ob
Soči, katerega starodavni prednik je leta 1805 postal
žrtev napoleonskega bojnega groma.
Oblasti si niso mogle zatiskati ušes pred klici na
pomoč, saj so bile iz časov francoske revolucije po­
učene, da nezadovoljstvo v časih stiske hitro prerase
v upornost. Zato so za siromake tam, kjer je bilo
pomanjkanje najhujše, organizirale kuho rumford­
ske juhe. Nenavadno ime je izdatna jed dolgovala
znamenitemu fiziku in izumitelju siru Benjaminu
Thompsonu, ki se je v ameriški revolucionarni vojni
postavil na britansko stran ter se potem preselil v
stari svet. Na Bavarskem, kjer je postal pribočnik
tamkajšnjega vojvode in volilnega kneza Karla Teo­
dorja, se je zelo izkazal na različnih področjih in je
zato leta 1791 postal državni grof Svetega rimskega

cesarstva s pridevkom von Rumford (po kraju, kjer
se je še kot Američan poročil).
Thompson, ki se je kot vsestranski fizikalni prak­
tik lotil tudi izboljševanja kurišč in štedilnikov, je s
svojo ceneno, a nasitno enolončnico poskušal izkore­
niniti lakoto med ljudmi z najnižjimi dohodki. Njen
prvotni recept je slonel na kuhanju ječmena in graha
v osoljeni vodi ter vinskem oziroma pivov­skem kisu.
Pozneje je bila juha »okrepljena« še s krompirjem in po
možnosti z začimbami. Obstajajo tudi njeni s čebulo,
korenjem, porom, kolerabo, repo, zéleno ter (kislim)
zeljem »podaljšani« oziroma kombinirani recepti.
Z dodanim mesom se je rumfordska juha ponekod
uveljavila celo v meščanski kuhinji — čeprav je od
okoli leta 1800 v prvi vrsti prehranjevala siromake,
vojake, jetnike in delavce. Kot jedilo za množice jo
je v prvi izdaji Kapitala leta 1867 ostro kritiziral Karl
Marx in jo označil za ponaredek, medtem ko je bil za
izboljševanje sveta vneti grof Rumford zanj le ame­
riški tepec. Vendar se je bojeviti ideolog razrednega
sovraštva s svojim robantenjem čez poplemenitenega
fizika vpisal tudi v zgodovino kulinarike, saj je zabe­
ležil, da tedaj že najširše znana enolončnica lahko vse­
buje tudi koruzo in koščke atlantskega sleda. Zdi se,
da je bil v londonskem begunstvu, preden ga je začel
velikodušno podpirati imoviti Friedrich Engels, sam
večkrat deležen dobrodelnosti v podobi ene od vari­
ant rumfordske juhe — kar je bilo zanj ponižujoče,
saj je sodil, da revolucionarji ne smejo biti obreme­
njeni s problemi golega preživetja. Seveda pa možu,
ki je celotno zgodovino razlagal kot zdaj bolj surov,
zdaj bolj zahrbten boj med nepomirljivo nasprotujo­
čimi si skupinami ljudi, lajšanje bede množic ni šlo
v račun tudi zato, ker je rušilo njegovo neusmiljeno
teorijo. Rumfordsko juho je zato razumel kot nekak
malovreden opij za želodce tistih, ki jim je odkazal
mesto v vsestransko izkoriščanem in zato domnevno
nujno revolucionarnem delavskem razredu.
Toda ljudje, ki so ostali živi po zaslugi Thompso­
nove enolončnice, se niso menili za Marxovo hujska­
štvo. Marsikdo je bil v Ameriki rojenemu državnemu

Nemški in slovenski napis na tabli
in zajemalka, s katero so revežem
delili rumfordsko juho.
Foto Arhiv Gorenjski muzej

grofu Svetega rimskega cesarstva neizmerno hvaležen.
V starodavni šempetrski kapeli pod Šmarjetno goro
pri Kranju niso ohranili le nemškega in slovenskega
zapisa na tabli, ki je spominjala na stisk polni leti 1816
in 1817, temveč tudi zajemalko, s katero so revežem
tedaj delili rumfordsko juho (danes se oboje hrani v
Gorenjskem muzeju). Življenje pač noče pozabljati
in tako zapravljati mukoma pridob­ljenih izkušenj.
Še v predrevolucionarnem letu 1847, ko je vno­
vič izbruhnila lakota, so Bleiweisove Novice, da bi
olajšale položaj stradajočih, objavile recept za rum­
fordsko juho in močno hvalile njenega grofovskega
»očeta«. Recept je tedaj moral na Slovenskem po­
stati splošno znan, saj je Karel Robida v svoji knjigi
Naravoslovje ali fizika, ki je zagledala luč sveta leta
1849, dogajanje v Papinovem loncu razložil prav s
pomočjo omenjene enolončnice. Zapisal je, da se v
njem »kuha Rumfordska juha per vročini, ktera iz
kosti vse zvleče, kar more človeka rediti«. Robida
nam je na tem mestu mimogrede — kakor Marx
v Kapitalu — izdal še eno varianto priprave slovite
juhe. Enolončnico so ob pomanjkanju mesa pone­
kod očitno naredili močnejšo s kuhanjem kosti.

Nasploh pa je treba ugotoviti, da sta državni in­
tervencionizem in delovanje številnih človekolju­
bov v 19. stoletju le še v posameznih kritičnih letih
morala dopolnjevati modernizacijo pridelovalnih
tehnik, napredek živinoreje in vpeljavo sodobnega
sadjarstva ter optimizacijo kolobarjenja, ki so imeli
levji delež pri preprečevanju lakot. Tista, ki je slo­
venski prostor prizadela v letih 1816 in 1817, je bila
ena od najtežjih. Čeprav se ni mogla primerjati
s svojimi prednicami v srednjem veku — denimo
s pomanjkanjem hrane, ki so jo povzročile velike
poletne poplave leta 1342 in njim sledeča pandemija
kuge v času vlade cesarja Karla IV. Luksemburškega
—, je močno zaznamovala človeško izkušnjo. Po­
znejše lakote, zlasti stiska med prvo svetovno vojno,
niso imele vremenskih vzrokov. Zanje je bila veči­
noma kriva neodgovornost tistih brezvestnežev in
zaslep­ljencev, ki so z bolestno samozavestno močjo
ter oholo neustrašnostjo popeljali svoje sodobnike
v huda brezna medsebojnega sovraštva spopadov.
(Prof. ddr. Igor Grdina, slovenski zgodovinar
in literarni zgodovinar, Ljubljana)

65

Igor Grdina

Slovo Franca Jožefa
Franc Jožef, ki se je za zmerom poslovil 21. novembra 1916, je bil svojim podanikom
mnogo več kot le eden iz vrste vladarjev: številne generacije so njegov lik povezovale
s samim položajem cesarja. Na prestolu je vztrajal skoraj 68 let, kar je pomenilo, da je
preživel mnoge, ki so bili rojeni že potem, ko je decembra 1848 prijel za žezlo. Bil je tudi
poslednji maziljenec, ki je vladal večini Slovencev: njegov naslednik Karel, ki mu je zgodovina pritaknila nelaskavi vzdevek Zadnji, je bil kronan samo še za apostolskega kralja
Ogrske, medtem ko v vlogi monarha zahodne polovice habsburške monarhije ni več
uspel priseči. Franc Jožef pa se je od poznejših šefov držav razlikoval tudi po tem, da
je svojo avtoriteto izpeljeval samo iz Božje milosti. Karađorđevići, ki so na večjem delu
slovenskega ozemlja sledili Habsburžanom, so lasten položaj utemeljevali tako na njej
kot na narodni volji.

66

Sto let po smrti je Franc Jožef več kot zgolj napol
legendaren lik: njegove upodobitve v književnosti
in likovni umetnosti — zlasti karikaturi — so zelo
različne. Ene poudarjajo ravnovesje med tradicijo in
inovacijo v času dolgoletne vlade monarha, ki sam ni
bil ne pobuden reformator ne zakrknjen nasprotnik
sprememb, druge pa mu pripisujejo dobršno mero
soodgovornosti za izbruh prve svetovne vojne. De­
jansko je bil Franc Jožef tako simbol kot garant sta­
bilnosti zapletenega reda podonavske monarhije, ki je
počasi, a v svojih zahodnih predelih vsaj med letoma
1860 in 1907 kar uspešno sledila modernizacijskim
premikom v Evropi. Zato pa se je v začetku in ob
koncu svoje vlade oklepal absolutističnih ukrepov.
Slednji so v vodilnih krogih podonavskega (pol)im­
perija ustvarjali utvaro enotnosti in moči, vendar so
po drugi strani spodkopali temelje državne zgradbe
ter tako prispevali k njenemu sesutju.
Franc Jožef, ki se je rodil v zakonu nadvojvode
Franca Karla in bavarske princese Zofije 18. avgu­
sta 1830, je na prestolu sledil duševno prizadetemu
stricu, cesarju Ferdinandu. Vladanja nezmožni mo­
narh, ki je marca 1848, ko je izvedel, da študentje pro­

testirajo, začudeno vprašal, ali sploh smejo početi
kaj takega, je dejansko bil le maskota, za katero se
je skrivala čvrsta roka spretnega diplomata, vendar
pa mnogo manj daljnovidnega politika kneza von
Metternicha. Ko je ta zaradi izbruha revolucije po­
begnil iz Avstrijskega cesarstva, ki se je tedaj še raz­
tezalo od Milana na zahodu in Krakova na severu
do Černovic na vzhodu in Dubrovnika na jugu, je
postalo jasno, da bo kmalu nujna tudi sprememba
na najvišjem mestu. V novih časih, v katerih je pr­
vič lahko prišla do izraza volja nepreglednih množic
ljudi brez posebnosti, vladar ni mogel biti več zgolj
emblem. Cesar Ferdinand, ki mu je državna propa­
ganda zaradi nezmožnosti škodovanja komur koli
nadela vzdevek Dobrotljivi — bil je tako nemočen,
da se je celo pri določanju jedilnika moral sklicevati
na avtoriteto krone, če je hotel dobiti svoje prilju­
bljene rezance —, je zato 2. decembra 1848 odstopil,
žezlo pa je predal nečaku.
Policijska država, ki ji je dirigiral knez von Met­
ternich, je bila ob začetku Francjožefove vlade v
razvalinah. Toda leta 1848 izvoljeni državni zbor
Avstrijskemu cesarstvu zaradi neizkušenosti in raz­

Slovenski podpis Franca Jožefa iz knjige Jožefa Apiha Naš cesar:
spomenica ob petdesetletnici njegove vlade (Celovec: Družba
sv. Mohorja).

Grb Franca Jožefa z geslom Viribus Unitis – »Z združenimi močmi«
Vir https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Jožef_I._Habsburško-Lotarinški

cepljenosti ni bil zmožen dati niti temeljnih zakonov;
tako se je v zgodovino zapisal le z odpravo fevda­
lizma. Vodilni dvorni politični arhitekt, notranji in
prosvetni minister Franz grof von Stadion-Warthau­
sen, ki je na Goriškem, v Istri in Trstu poprej veliko
storil za slovensko šolstvo in učbenike, v Galiciji pa
je kar na svojo roko odpravil tlako, je zato pripra­
vil ustavo, katere uveljavitev je sledila razpustu ne­
ugnano razpravljajočega parlamenta marca 1849.
A potem ko se je ta daljnovidni državnik potopil v
mrak duševne bolezni, se je mladi Franc Jožef vdal
iluziji, da je za uspešno vladanje dovolj kar najbolj
razvejan in učinkovit aparat prisile. Na zadnji dan
leta 1851 se je Avstrijsko cesarstvo povrnilo k abso­
lutizmu. A nezadovoljstvo je bilo kljub začasnemu
gospodarskemu razcvetu vse večje, na kar je opozoril
tudi poskus atentata na vladarja 18. februarja 1853.
Uradni Dunaj je po letu 1850 v zunanji politiki
zavrgel dediščino kneza von Metternicha, ki je sta­
vila na monarhično solidarnost. V krimski vojni
Francjožefovo cesarstvo ni podprlo Rusije, ki je leta
1849 Habsburžanom pomagala onemogočiti poskus
odcepitve Ogrske. Tako je bila zasejana klica raz­
dora s carjem in njegovo vlado v Sankt Peterburgu,
ki se je poleti 1914 izkazala za usodno. Je pa Franc
Jožef že v merjenju moči s Piemontom in Francijo
leta 1859 v veliki meri prav zaradi ohladitve odno­

sov z Rusijo ostal sam. Poraz v vojni, ki se je začela
z arogantnim avstrijskim ultimatom vladi v Torinu,
je potem zapečatil usodo absolutizma. Cesarstvo,
ki je izgubilo Lombardijo, se je moralo reformirati
in modernizirati, če ni hotelo propasti. Država se
je vnovič začela bližati moderni ustavni ureditvi in
parlamentarizmu.
Leta 1866 je Avstrija doživela nov poraz — to pot
v spopadu s prusko-italijansko zvezo. Spet je prve
korake k začetku sovražnosti naredil uradni Dunaj.
Napadalni Francjožefovi ministri, ki so leta 1859 na­
pravili veliko uslugo združevalcem Italije na čelu z
grofom Cavourjem, so sedaj ponovili svojo napako.
Polom Avstrijskega cesarstva na severnem bojišču je
bil kljub zmagam na jugu — pri Custozi na kopnem
in pri Visu na morju — tako hud, da je država po­
stala odvisna od dobre volje glavnega nasprotnika.
A daljnovidni pruski kancler Bismarck, ki si je v
osrčju Evrope prizadeval oblikovati združeno Nem­
čijo, poražencem ni odtrgal niti kvadratnega cen­
timetra ozemlja, pa čeprav so ga k aneksijam silili
tako kralj Viljem kot njegovi generali. Krmar vlade
v Berlinu, ki je svojo voljo uveljavil celo z grožnjo,
da bo odstopil, si je s popustljivostjo do Franca Jo­
žefa v prihodnosti zagotovil najprej naklonjeno av­
strijsko nevtralnost v spopadu s Francijo, nato pa še
večdesetletno zavezništvo.
Po vojni leta 1866, ko je Italija dobila Benečijo —
vključno s tamkajšnjimi Slovenci —, je bil cesarjev
ugled na najnižji točki. Monarh je pravzaprav imel
srečo, da se je njegov priljubljeni mlajši brat nad­
vojvoda Ferdinand Maksimilijan malo prej oprijel
preperelega mehiškega žezla in se podal v novi svet,

67

68

saj bi se kot velik podpornik v bitki pri Visu zma­
govite mornarice v kriznih časih zlahka uveljavil
v vlogi kandidata za zasedbo dunajskega prestola.
Avstrija, ki je pod vlado Franca Jožefa zmagala le v
vojni Nemške zveze proti mali Danski leta 1864 —
kar pa ji ni prineslo nobene koristi, temveč je samo
potrdilo njen sloves agresivne države —, se je obr­
nila vase. Njeni voditelji so jo potem preobrazili v
realno unijo Ogrske ter kraljestev in dežel, zasto­
panih v državnem zboru. Skupne so ostale zunanja
in monetarna politika ter armada z mornarico, vsa
druga področja pa so postala domena ločenih vlad
na Dunaju in v Budimpešti. Takšna ureditev je bila
uperjena predvsem proti Slovanom, ki naj bi jih na
zahodu obvladovali Nemci, na vzhodu pa dotlej ostro
opozicionalni Madžari. Pod njihovo oblastjo so se
leta 1867 znašli prekmurski in porabski Slovenci.
Novi ustroj je podonavski monarhiji prinesel pre­
dah, ne pa tudi preporoda. Nemški in madžarski li­
beralci, ki so zavladali na Dunaju in v Budimpešti,
so se šteli za elito in svojega vodilnega položaja niso
bili pripravljeni ogroziti z uveljavljanjem korenite mo­
dernizacije, katere del bi bila tudi demokratizacija.
Oblastniki v zahodni polovici avstro-ogrske monar­
hije so velikega nasprotnika videli v Katoliški cerkvi,
ki pa je vsemu navkljub niso mogli spraviti ob ugled
in vplivnost med množicami. S takimi potezami so
liberalci, katerih politiko sta najbolj energično zasto­
pali vladi dveh Turjačanov — knezov Karla in Adolfa
Auersperga —, izgubljali pobudo: vse bolj so samo še
nasprotovali tistim, ki se niso strinjali z njimi. Ko se je
leta 1878 pokazala priložnost, da Avstrija okupira po­
prej turško Bosno in Hercegovino, so se zapletli tudi
v huda nesoglasja s cesarjem. Slednji je želel s prido­
bitvijo novih ozemelj simbolno nadomestiti izgubo
Lombardije in Benečije, vladajoči liberalci pa so na­
sprotovali zasedbi slovanskih pokrajin, saj bi tako še
težje obvladovali nezadovoljne državljane, od katerih
so nespametno pričakovali, da bodo kljub leta 1867
zajamčeni narodni enakopravnosti v okviru posame­
znih dežel sprejeli dejansko podrejenost.

Julija 1878 je Franc Jožef svojo armado končno le
poslal v Bosno in Hercegovino, k oblastnemu krmilu
pa je avgusta 1879 poklical svojega mladostnega za­
upnika, državnega grofa Eduarda von Taaffeja, ki se
je v parlamentu naslonil na nemške konservativce
in Slovane. Novi vladni šef je polagoma uveljavljal
politiko narodne enakopravnosti, po Bismarckovem
zgledu pa je začel izvajati tudi socialne reforme (vpe­
ljava novih tipov zavarovanja, omejitev delovnega
časa ipd.), katerih navdihovalec je bil nekdanji av­
strijski poljedelski minister Albert von Schäffle. Vo­
dilna konservativna državnika v Nemčiji in Avstriji
sta s tem jemala veter iz jader marksističnim radi­
kalcem in liberalnim zagovornikom vsemogočno­
sti trga. Vlada, ki je na Slovenskem in drugod ostro
nastopila proti podpihovalcem socialistično-anarhi­
stičnega prevrata (»krvavški proces« v Celovcu leta
1884), se je množicam približala tudi z vključeva­
njem revnejših glasovalcev v volilno telo. Grof Ta­
affe, ki se je za krmilom državne barke obdržal kar
14 let, je tako na temelju Stadionove dediščine sku­
paj z Bismarckom ustvaril nov tip konservativnega
državnika — politika, ki se ne boji ne spreminjanja
sveta ne množic. Resda so nasprotniki oba šteli za
fanatika oportunizma, toda njun recept je deloval.
Taaffe je s posameznimi »napitninami« na svojo
stran pridobil posamezne politične prvake ter tako
skušal preseči poprej naglo zaostrujoča se naspro­
tja. Čeprav se je Franc Jožef sam štel za nemškega
kneza, je postal tedaj zelo priljubljen tudi v posame­
znih slovanskih deželah. Na Kranjskem so julija 1883
dekleta in žene celo še poklekale pred njegov voz.
Le malo manj zanesenosti je bilo mogoče srečati na
Štajerskem in leto prej na Primorskem.
Konec Taaffejeve dobe je v zahodni polovici
dvojne monarhije prinesel naglo zaostritev razmer.
Ministrski predsednik Kazimierz Feliks grof Ba­
deni, ki je skušal uveljaviti nadaljnje ukrepe v smeri
narodne enakopravnosti, je moral novembra 1897,
po velikem pretepu v državnem zboru — v središču
političnega tornada se je znašel slovenski poslanec

Fran Šuklje — in nemškošovinističnih izgredih na
dunajskih ulicah, odstopiti, saj mu je Franc Jožef
kljub jasni parlamentarni večini odrekel podporo.
Konservativni prvak Karl grof von Hohenwart je te­
daj dejal: »Nesreča Avstrije je, da je njen cesar človek
brez značaja.« Leta 1900 je nova vlada Ernesta von
Koerberja poskušala nasprotja med deželami in
narodi premagati z orjaškim investicijskim ciklu­
som, katerega rezultat je bila tudi gradnja proge po
Soški dolini, toda denarja je bilo za zadovoljitev vseh
potreb in želja odločno premalo. Nov recept za pre­
magovanje težav so krmarji monarhije potem iskali
v uvedbi splošne, enake, neposredne in tajne volilne
pravice za polnoletne prebivalce zahodne polovice
Avstro-Ogrske. Vlada Maxa Vladimirja barona von
Becka je leta 1907 na državni ravni — ne pa tudi na
deželni in občinski — uspela uveljaviti veliko re­
formo. A do bistvenega olajšanja položaja ni prišlo:
nasprotja so se kmalu spet začela stopnjevati.
Najrazličnejši uradniki, svetniki in drugi visoki
funkcionarji, ki so ob političnih blokadah dobivali
čedalje več besede, so za vse težave habsburške mo­
narhije krivili parlamentarizem. Menili so, da mora
cesar kljub ostarelosti končno »zajahati konja« in
pokazati moč države. A leta 1913 je Franc Jožef, či­
gar duh še ni povsem opešal, kar 25-krat zavrnil
predlog načelnika generalštaba Franza Conrada
von Hötzedorfa, da monarhija Avstrija napade Sr­
bijo. Po sarajevskem atentatu, ki so ga izpeljali av­
stro-ogrski podaniki, pa vojnim hujskačem ni več
nasprotoval. Očitno je tudi sam začel misliti, da bi
lahko hrum orožja preglasil erozijo avtoritete sta­
rosvetne monarhije. Pri tem pa je povsem pozabil
na prenekatero lekcijo, ki se jo je mukoma naučil
v dolgih desetletjih cesarjevanja. Ultimat, ki ga je
uradni Dunaj julija 1914 poslal v Beograd, je bil še
bolj izzivalen in iz trte izvit kot tisti leta 1859 … Av­
stro-Ogrska značilno ni niti poskušala začeti vojne,
ko je zaradi posledic atentata leta 1898 v Švici umrla
cesarica Elizabeta. Franc Jožef je soprogo kljub od­
tujitvi v poznejših letih zares imel rad, medtem ko

69

Cesarjevič Rudolf (1858–1889)

mu je odločni nečak Franc Ferdinand, ki je postal
prestolonaslednik po samomoru cesarjeviča Ru­
dolfa januarja 1889, v mnogočem ostal tuj. Para­
doks je, da je prav v Sarajevu umorjeni nesojeni
dedič habsburškega prestola nasprotoval spopadu
s Srbijo in politiki zaostrovanja odnosov z Rusijo,
saj je slutil, da veliki evropski spopad lahko kori­
sti le revolucionarnemu razkroju.

Pogreb Franca Jožefa
Vir http://www.aspetos.at/de/traueranzeige/Kaiser_Franz_Joseph_I./galerie

70

V zahodni polovici Avstro-Ogrske je bil julija
1914 uveden vojaški (pol)absolutizem, ki se je pove­
zal z nemškonacionalno politiko. Vrstila so se pre­
ganjanja Slovencev, Čehov, Srbov in jugoslovansko
usmerjenih Hrvatov. Na Koroškem in Štajerskem
so žrtve nezaslišanega šikaniranja postali celo ro­
doljubni duhovniki, ki so bili osumljeni protidržav­
nega delovanja. Zastraševanje je bilo tolikšno, da si
noben narodnjaški odvetnik ni upal vložiti njihove
tožbe proti obrekovalcem. Nazadnje je zastopanje
slovenskih duhovnikov na čelu s knezoškofom Mi­
haelom Napotnikom prevzel njim naklonjeni ma­
riborski advokat Henrik Haas ter ob prizadevanjih
dunajskega kardinala Friedricha Gustava Piffla tudi
uspešno izpeljal poravnavo. A bridkih spominov na
krivice se ni dalo izbrisati.
Franc Jožef, čigar avtoriteta oblastnega aparata ni
več mogla naravnavati v smer pravičnosti do vseh
državljanov, je ugled izgubljal tudi zato, ker je bila
država, ki je začela sovražnosti, na vojno tako slabo
pripravljena, da je že leta 1915 prišlo do hudega po­
manjkanja živil. In medtem ko je parlament v Pešti —
pa tudi v drugih vojskujočih se državah — vseskozi
zasedal, na Dunaju niso bili pripravljeni prisluhniti
v vse večjih stiskah živečim ljudem. Armada, ki so
jo prvi trije tedni vojskovanja v Galiciji poleti 1914
praktično prepolovili in si od te katastrofe nikoli ni

povsem opomogla, se je hudo opotekala zaradi pora­
zov na srbski in ruski fronti. Franc Jožef, ki se je vse
do konca vestno posvečal rutinskim opravilom, se
ni zavedal, kako zelo njegova država potrebuje mir.
Menda je ob koncu življenja za leto 1917 pripravljal
pobudo, ki bi ustavila sovražnosti, toda namesto
molka orožja je bojevanje tedaj dobilo nove razsež­
nosti. Rusijo je ugonobila revolucionarna diktatura
— kakor je slutil Franc Ferdinand —, na zahodu pa
so v vojno vstopile ZDA, ki so s koncepcijo samoo­
dločbe narodov nazadnje prispevale nespregledljiv
delež k razpadu habsburške monarhije. Zlasti v juž­
noslovanskih deželah Avstro-Ogrske je bil ameriški
predsednik Wilson sprejeman kot prerok osvobo­
ditve. Zaupanje vanj je bilo med ljudmi neizmerno.
Doba cesarja Franca Jožefa je bila polna protislovij:
ob neobvladljivih nasprotjih so se odpirale tudi per­
spektive medsebojnega sodelovanja in oplajanja. Šte­
vilne omejitve je hudemu odporu navkljub že načela
emancipacija — tako poprej zapostavljenih narodov
kot kmečkega prebivalstva, delavcev in žensk. Slovenci
— tudi narodnjaki — so postajali deželni predsedniki
in glavarji ter cesarski in dvorni svetniki. Posamezni
ministri — kakor Felix Maria Pino baron von Frie­
denthal — so že obvladali naš jezik … Po drugi strani
je nezadostna gospodarska pobudnost stotisoče po­
gnala na pot izseljenstva. Med njimi so bili tako lju­
dje brez posebnosti kot geniji, katerih ideje so bile v
podonavski monarhiji še neuresničljive.
Ob tem pa tudi ne gre pozabljati, da je bil Franc
Jožef kljub poudarjanju svojega nemštva prvi vladar,
ki se je podpisal po slovensko. Prav tako leta 1915 itali­
janskim iredentistom ni bil pripravljen prepustiti Go­
riške, Trsta in Istre. Dejansko je bil v vsem monarh
stare šole, toda pod njegovim žezlom se je Srednja
Evropa začela soočati z modernim svetom — tako
prek velikih dosežkov, ki so širili blaginjo, kakor v
obliki grozot tehniziranih totalnih in absolutnih vojn.
(Prof. ddr. Igor Grdina, slovenski zgodovinar
in literarni zgodovinar, Ljubljana)

Renato Podbersič ml.

VREDNO SPOMINA NA ČAS PREIZKUŠENJ
Prva svetovna vojna (1914–1918) je bila prvi globalni spopad v človeški zgodovini in je
zaznamovala na milijone ljudi. Kmalu po začetku je vojna zajela več kot deset držav,
do njenega konca jeseni 1918 je v vojaških spopadih sodelovalo 28 držav.
Neposredno ali posredno je bila v boje vključena pol­
druga milijarda zemljanov ali tri četrtine skupnega
svetovnega prebivalstva. Sovražnosti so potekale na
treh kontinentih: v Evropi, Afriki in Aziji. Hkrati je
prva svetovna vojna pomenila konec nekega obdo­
bja in s svetovnega odra so izginili štirje veliki im­
periji: avstro-ogrski, nemški, ruski in osmanski. V
mirovnih pogajanjih, ki so sledila po koncu vojne,
se je ustvarila nova politična razdelitev Evrope in
dolgoročno so se spremenili mednarodni odnosi na
stari celini in drugje v svetu.
Osrednje slovenske dežele (Kranjska, Štajerska,
Koroška) niso bile neposredno vključene v vojaške
spopade, toda vseeno je vojna pomembno vplivala
na vse sloje prebivalstva ter pustila posledice, ki so
se čutile še dolgo po njenem koncu. Posebej je to za­
znamovalo vpoklicane može in fante, ki so bili po­
slani na številna bojišča tako v Evropi (Galicija, Bal­
kan, Francija) kot tudi na Bližnjem vzhodu. Tedaj se
je marsikateri med njimi prvič odpravil iz domačih
krajev v širni svet. Ko so se po dolgotrajni odsotno­
sti vračali na svoje domove, nič več ni bilo tako kot
prej. Nekateri sploh nikoli niso prišli, od tega tudi
okrog 35.000 vojakov z ozemlja današnje Slovenije.
Spomin na tragedijo pred stoletjem je še posebej
zaznamoval snežni plaz na Vršiču, ki se je 12. marca
1916 utrgal s strmin Mojstrovke. Pod seboj je pokopal
večje število ruskih vojnih ujetnikov, ki so tam gra­
dili strateško pomembno cesto čez prelaz Vršič (1611
m), namenjeno za oskrbo soške fronte. Bili so slabo
oblečeni in opremljeni, poleg tega pa tudi izčrpani
zaradi težkega dela v surovih razmerah. Cesta je bila

za silo prevozna že ob koncu leta 1915. Gradili so jo
tudi v hudi zimi 1915/16. Natančno število zasutih
ujetnikov še danes ni znano, ocene pa kažejo, da je
pod plazom tistega dne umrlo okrog tristo ruskih
vojnih ujetnikov, skupaj z njimi pa tudi okrog de­
set avstro-ogrskih stražarjev. S prostovoljnim delom
so ujetniki do 1. novembra 1916 v neposredni bližini
plazišča zgradili leseno Rusko kapelico v spomin na
umrle v tej naravni nesreči.
Posebej pa je vojna vplivala na življenje na zahod­
nem robu slovenskega narodnega ozemlja. Soška
fronta je v 29 mesecih vojskovanja temeljito zazna­
movala kraje ob Soči v tedanji Goriško-Gradiščanski
deželi. Zdi se, da še najbolj v letu 1916, ko so italijan­
ski napadalci sprožili kar pet ofenziv in tudi dosegli
edini pomembni cilj na soškem bojišču, zasedli so

Obvezovanje ranjencev v avstro-ogrski poljski bolnišnici v Baški grapi
Arhiv Društvo soška fronta

71

Frontni položaji na gričih zahodno od Gorice
Arhiv Društvo soška fronta

72

namreč Gorico. Pričakala jih je le dobra desetina
predvojnega prebivalstva, kajti velika večina civil­
nega prebivalstva se je že prej umaknila iz mesta.
Ob italijanskem vkorakanju je ostalo v Gorici le še
okrog 3500 meščanov, od tega je bilo po verski pripa­
dnosti 2612 katoličanov, 12 protestantov in 28 judov.
Razmere na Goriškem so se dramatično spreme­
nile po šesti soški ofenzivi in posledično po padcu
Gorice v italijanske roke, skupaj s civilnim prebi­
valstvom so bežali tudi številni duhovniki. Ti so
našli ustrezno biblično povezavo s starozaveznim
odhodom Judov v babilonsko izgnanstvo po padcu
Jeruzalema leta 586 pr. Kr. Iz dokumentov je raz­
vidno, da večina (slovenskih) duhovnikov dolgo ni
pričakovala italijanskega zavzetja Gorice in premika
fronte proti vzhodu. Ali kot je ob koncu avgusta 1916
poročal ljubljanski Slovenec: »Do nedelje, 6. avgusta
1916, bi nihče niti v sanjah ne prišel na to, kaj se bo z
Gorico in Šempetrom v naslednjih dnevih zgodilo.«
Marsikateri goriški duhovnik je do zadnjega
verjel v moč avstro-ogrske obrambe. Zato večina
duhovnikov ni poskrbela, da bi župnijske arhive,
cerkveno posodje in vrednejše predmete spravili
na varno. Vse je bilo odvisno od posameznikov in
njihovih lastnih občutkov. Do italijanske vojske je

marsikdo imel omalovaževalen odnos, tudi tedanji
črniški dekan Alojzij Novak, ki pa je sredi julija 1916
vendarle dopuščal italijanski uspeh pri Gorici: »Zdi
se, da bodo počasi Lahi vendarle prišli v Gorico. Pa
saj 2 kilometra bi še polž napravil v 14 mesecih.«
Tudi v goriški stolnici sv. Hilarija in Tacijana so
se leta 1916 kljub vojni vrstila cerkvena slavja. Zadnjo
večjo cerkveno slovesnost so tam obhajali 16. julija
1916, ko je imel zlato mašo nekdanji solkanski de­
kan in stolni kanonik Ivan E. Kolavčič (1842–1922).
Črniški dekan Novak je ob tem v svojo kroniko
zapisal: »16. julija sem bil v Gorici cel dan. Monsg.
Kolavčič je imel zlato sv. mašo — 50-letnico ma­
šništva. Lah je dal mir — bogve če bi bil spustil po
10h zjutraj v stolno cerkev par granat. Bila je tlačena
ljudstva goriškega, solkanskega in šentpeterskega.
V presbyteriju je bil divizijoner gen. Seiler s svojim
štabom in c. kr. okrajni glavar Baum z vso duhov­
ščino — izmed zunanjih smo se slovesnosti udele­
žili: dekan Št. Peterski dr. Knavs, župnik solkanski
Rejec in jaz. Bilo je zelo lepo in pozabili smo, da so
obrnjena žela laških kanonov na nas.« V resnici je
šlo za veliko slovesnost, ki so jo povzeli tedanji ča­
sopisi. Niso pozabili poudariti, da je bil ostareli ka­
nonik Kolavčič edini iz goriškega stolnega kapitlja,
ki ni zapustil mesta in je s svojo hrabrostjo skrbel
za dvig morale.
Ob koncu julija 1916 je prišel v Gorico deželni
glavar dr. Luigi Faidutti, ki je sicer bival na Dunaju.
Goriškim otrokom, ki še niso zapustili mesta, je v
nedeljo, 30. julija 1916, podelil zakrament prvega
svetega obhajila. Otroci so bili pripravljeni za pre­
jem zakramenta po papeževih navodilih, ki so ve­
ljala v vojnem času.
Tik pred začetkom šeste soške bitke je odšel ge­
neral Erwin Zeidler, poveljnik 58. pehotne divizije,
ki je branila Gorico, na dopust na Dunaj. Vrnil naj
bi se šele 17. avgusta. Očitno je bil velik optimist, saj
je pred odhodom na dopust naročil, naj obvestijo
goriškega nadškofa Frančiška B. Sedeja o mašnem
slavju za cesarjev 86. rojstni dan. General Zeidler

Padec Gorice in okolice je sprožil veliki begun­
ski val. Bežali so predvsem Slovenci. Med njimi so
bili praktično vsi goriški duhovniki, ki so dotlej še
vztrajali na svojih službenih mestih. Kakšno je bilo
stanje na ozemlju goriške nadškofije po šesti soški
ofenzivi, nam nazorno pove članek v časopisu Slovenec, objavljen 23. decembra 1916:

Goriški nadškof Sedej s spremstvom v kapucinskem samostanu
v Sv. Križu.
Arhiv Društvo soška fronta

je pričakoval, da bo nadškof Sedej, ki je tedaj bival
v begunstvu v Stični, ob tej priložnosti vodil slove­
sno mašo v goriški stolnici. General bi mu 17. avgu­
sta poslal avto v Vipavo, da bi ga pripeljal v Gorico
in nato odpeljal nazaj. Vojaškim oblastem bi očitno
veliko pomenila nadškofova prisotnost v mestu, ki
je doživljalo agonijo. Idejo je podpiral tudi general
Svetozar Borojević, poveljnik branilcev ob Soči, ki je
bil pripravljen posredovati pri oblasteh za nadškofov
potni list. Seveda iz nadškofovega obiska ni bilo nič.
Medtem se je v prvih avgustovskih dneh razbe­
snela šesta soška bitka (4.—16. avgust 1916). Šestega
avgusta je italijanski vojski uspelo zasesti Sabotin,
dotedanji steber avstro-ogrske obrambe goriškega
mostišča. Tudi največji optimisti so počasi začenjali
verjeti, da bodo Italijani le prodrli proti vzhodu. Ali
kot je zapisal dekan Novak: »Knjiga kronike se bliža
koncu — mislim, da se bliža h koncu tudi usoda
naše Vipavske.«
V jutranjih urah 9. avgusta 1916 so prve italijan­
ske enote vkorakale v Gorico. To mesto je bilo prvi
veliki cilj, ki ga je italijanska vojska uspela zasesti
od začetka spopadov z Avstro-Ogrsko. Posledice
zasedbe so bile bolj politične kot vojaške narave.

»Goriška nadškofija šteje 17 dekanatov; od teh
jih je 8 po Lahih popolnoma okupiranih: Kormin,
Visco, Oglej, Fiumicello, Tržič, Gradiška, Ločnik in
Kobarid. Šentpeterski dekanat je popolnoma razbit;
po večini je v laških rokah; kar ga je še ostalo na
naši strani, je vse evakuirano. Isto velja glede pro­
stranega goriškega dekanata; le Čepovan in Lokve
sta še ostala v njem.
Strašno izgleda v devinskem dekanatu; treba le
spomniti na Doberdob, Jamlje, Mavhinje, Opatje­
selo, Kostanjevico, Temnico, itd., pa vidimo v duhu
povsod le grobljo, razvaline, puščavo; ljudje so ostali
le še v Šempolaju in Zgoniku. Približno isto velja o
Kanalu, kjer je več ali manj tudi vse razpršeno: kdo
se ne spominja na boje pri Plaveh? Od 14 župnij so
na svojem mestu le še Kal, Lom, Banjšice in deloma
Bate in Levpa, ki so pa seveda tudi pod sovražnim
ognjem. Bovec je razdeljen; na naši strani so Soča,
Trenta in Log pod Mangartom. Komenski dekanat
je sicer še ves na naši strani, a polovica ga stoji pod
sovražnim ognjem; polovica župnij je torej evaku­
iranih, ljudje so razpršeni po vseh mogočih krajih.
Tudi Tolmin trpi; Volče in Kamno sta v laških ro­
kah; Tolmin in Sv. Lucija pa pod sovražnim ognjem,
zato sta torej popolnoma evakuirana. Tudi Črniče
niso več cele; Šempas, Osek, Ozeljan je raztresen
povsod. Le en edini dekanat je ostal intakten: cer­
kljanski. Od 17 dekanatov, iz katerih obstoji goriška
škofija, je en sam še doma.«
Spopadi v letu 1916 so bili najbolj krvavi tudi za
goriške duhovnike in redovnike. Sredi februarja
1916 je zaradi italijanskega obstreljevanja umrl Jo­

73

Pogled na trg Travnik v Gorici, julija 1916

74

Arhiv Društvo soška fronta

žef Fabjan, župnik pri Sveti Luciji (danes Most na
Soči). Sredi junija 1916 so italijanske granate ubile
upokojenega vikarja Antona Bratino, ki je umrl
med obstreljevanjem Šempetra pri Gorici. Svoj kr­
vavi davek so plačali tudi frančiškani iz province
Sv. Križa, ki so delovali na Goriškem. P. Frančišek
Ambrož je pred vojno deloval v samostanu na Sveti
Gori. Drugi njegovi sobratje so se od tam umaknili
že nekaj dni po začetku spopadov na soški fronti,
večina v Ljubljano. P. Frančišek pa je vztrajal v
napol podrti samostanski celici. Ko v cerkvi za­
radi obstreljevanja ni bilo več varno maševati, se
je umaknil na Kostanjevico, od koder je pomagal
grgarskemu župniku J. Godniču. Dokaj redno je o
stanju na Sv. Gori poročal v časopisu Slovenec, za­
dnjič pa jo je obiskal na praznik sv. Jožefa leta 1916.
P. Ambrož je umrl 13. aprila 1916 med italijanskim
obstreljevanjem bolnišnice usmiljenih bratov v Go­
rici, kjer je pomagal pri oskrbi in tolažbi ranjencev.
Z vojaškimi častmi so ga pokopali na Sveti Gori,
kajti avstro-ogrski vojaki so zelo občudovali nje­
gov pogum. Posmrtno je bil odlikovan s križcem
reda Franca Jožefa z vojno dekoracijo.

Manj poznana je tragična zgodba p. Aleksandra
Vavpotiča. Kot domnevnega vohuna so ga 9. avgusta
1916 ob zavzetju Gorice ustrelili italijanski vojaki. V
ljubljanskem Slovencu so skoraj mesec dni odlašali
z razglasitvijo njegove smrti, kajti mislili so, da se
je nekako rešil in se bo kmalu javil.
Tudi frančiškanski samostan na Kostanjevici
nad Gorico je večina redovnikov zapustila že kmalu
po začetku vojne z Italijo. Ostal je le p. Aleksander
Vavpotič, organist in profesor petja. Poverjena mu
je bila skrb za izpraznjeni samostan.
P. Vavpotič se je rodil 20. aprila 1873 v Ormožu,
kot fantič je vstopil k frančiškanom na Trsatu nad
Reko. Posvečen je bil leta 1898, od leta 1900 je delo­
val na Goriškem. Svoje talente je razdajal predvsem
na glasbenem področju, od leta 1914 je poučeval cer­
kveno glasbo v goriškem centralnem semenišču, ver­
niki pa so ga cenili tudi kot pridigarja in spovednika.
Med 6. soško ofenzivo so Kostanjevico 9. avgusta
1916 zasedli Italijani in pri tem našli tudi p. Vav­potiča.
Osumili so ga vohunstva in ga brez milosti takoj ustre­
lili kot vohuna. Samostanska kronika sicer omenja, da
naj bi ga dobili pred obednico, italijanski pisec Giuse­
ppe Del Bianco (La guerra e il Friuli, 2. knjiga) pa pravi,
da naj bi se p. Vavpotič skrival v tedaj že izpraznjeni
kripti Burbonov. Tudi mesto ustrelitve ni točno po­
znano, saj se omenja tako železniški predor pod Ko­
stanjevico kot prostor pod samostanom proti Gorici.
Frančiškana p. Ambrož in p. Vavpotič sta bila
poleg češkega usmiljenega brata p. Vita Krikave, ki
je 6. avgusta 1916 umrl v italijanskem obstreljevanju
Gorice, edini žrtvi spopadov na soški fronti med
goriškimi redovniki.
Do prodora pri Kobaridu jeseni 1917 je preteklo še
nekaj krvave Soče. Šele takrat se je življenje tudi na
Goriškem zelo počasi začelo vračati v ustaljene tirnice.
(Mag. Renato Podbersič ml., zgodovinar,
Nova Gorica)

Tomaž Ivešić

KAKO SE JE ZA SVOBODO
PRELILA MADŽARSKA KRI
»Upam, da bo Madžarski odpor vzdržal vsaj toliko časa, da se bodo protirevolucionarne
države vsepovsod na vzhodu zrušile pod težo svojih laži in kontradikcij. Osvojena Madžarska,
v verigah, je naredila za svobodo in pravičnost več kot kdorkoli drug v zadnjih dvajsetih
letih. A to je bilo potrebno, da je ta zgodba prodrla do zahoda in prepričala tiste, ki si
zatiskajo oči in ušesa. Ne smemo se sprijazniti s tem, da so prebivalci Madžarske prelili
toliko krvi; ta se že suši v naših spominih. V današnji evropski izolaciji je samo en način,
kako biti pravičen do Madžarske, in ta je, da ne smemo nikoli izdati tega, za kar so umrli
madžarski heroji, nikoli oprostiti, ne mi sami ne nihče drug, niti indirektno, tistim, ki so jih
ubili. Dejansko bi bilo to, da bi bili vredni takšne žrtve, zelo težko za nas, lahko pa se
potrudimo v končno združeni Evropi, da pozabimo na naše prepire, da popravimo svoje
lastne napake ter povečamo svojo ustvarjalnost in solidarnost.«
(Albert Camus, oktober 1957)

Marca 1953 je umrl Josif Visarionovič Stalin. Zelo
kmalu po njegovi smrti se je pričel proces destali­
nizacije. Njegov naslednik Nikita Hruščov se ni dr­
žal »pravila«, da se o mrtvih govori samo dobro –
čeprav je res, da bi slednjega pri Stalinu našli bore
malo. Na XX. kongresu Komunistične partije Sov­
jetske zveze (KPSZ), ki je potekal februarja 1956, je
s svojim »tajnim« referatom vso krivdo za zločine
in napake v preteklosti, v obdobju Stalinovega vla­
danja, prevalil zgolj in samo na Stalina, čeprav je
tudi sam v tridesetih letih sodeloval v njih. Referat
Hruščova je na zahodu kmalu prišel v javnost in je
zelo odmeval, predvsem pa je odmeval v državah
vzhodne Evrope. Šestnajstega aprila 1956 je prišlo še
do razpustitve kominforma (komunističnega infor­
macijskega biroja) in videti je bilo, da je napočil čas
velikih sprememb.
Odmev XX. kongresa KPSZ je na Madžarskem
med drugim dokazal upravičenost reform Imreja
Nagya, ki so potekale v letih 1953 in 1954. Režim se­
kretarja Madžarske delavske stranke (MDP, Magyar

Dolgozók Pártja) Mátyása Rákosija, ki je Nagya na­
domestil, je bil pri ljudeh vse manj priljubljen, pred­
vsem potem, ko je celo sam Rákosi priznal nekatere
nepravične sodne postopke in celo usmrtitve.
Dvaindvajsetega oktobra 1956 je v Budimpešto
prispela novica, da je postal prvi sekretar Poljske
združene delavske stranke (UPWP) Władysław
Gomułka, ki je bil v političnem pogledu podoben
Nagyu. Hruščov je nemudoma odletel v Varšavo,
in sovjetske čete so bile v stanju pripravljenosti.
Vojaška intervencija je bila preprečena, potem ko
sta se Gomułka in vse poljsko vodstvo izrekla za
lojalna Varšavskemu paktu. Istega dne zvečer so se
na Tehniški fakulteti v Budimpešti zbrali študentje
in za naslednji dan napovedali proteste v podporo
Gomułki. Naredili so seznam zahtev, med kate­
rimi je bil tudi umik sovjetskih čet iz Madžarske.
Nasled­nji dan so madžarske oblasti sprva prepove­
dale demonstracije, a so si nato premislile in jih do­
volile. Množica je zahtevala, naj jih pride nagovorit
Nagy. Ko je ta malo pred deveto uro zvečer stopil

75

Revolucionarna zastava iz leta 1956 plapola pred madžarskim
parlamentom.
Vir https://en.wikipedia.org/wiki/Hungarian_Revolution_of_1956]

76

pred zbrano množico, je v zraku začutil napetost.
Zavedal se je, da pripravljeni govor ne bo zadovoljil
množice, zato je improviziral. Začel je z neposreče­
nim nagovorom: »Tovariši …« Množica ga je zavr­
nila: »Nočemo več tovarišev!« Nadaljeval je: »Ob­
stajajo ljudje, ki se bodo postavili na čelo gibanja.«
Ni rekel, da se bo sam postavil na čelo. Ne eno ne
drugo ni ganilo zbranih. Odobravanje je požel šele
na koncu govora, ko je množico povabil, naj skupaj
zapojejo državno himno.
Nagy se je po končanem govoru zatekel v pisarno
podpredsednika vlade, kjer je izvedel, da so v mestu
odjeknili prvi streli. Člani politbiroja mu niso do­
volili, da bi odšel na kraj, kjer so se streljali, ampak
so se vsi zbrali v strankarskih pisarnah oziroma v
pisarni premiera Ernöja Geröja. Ko je Nagy vstopil
v pisarno, se je Gerö ravno po telefonu pogovarjal z
Moskvo. Hruščov mu je sporočal, da se bodo sovjet­
ske čete odpravile na pohod proti Budimpešti. Nihče
od prisotnih — niti Nagy — ni oporekal tej odloči­
tvi. Ob 23. uri je zasedal CK MDP, na katerem Na­
gya ni bilo. Gerö je CK obvestil o vsebini pogovora
s Hruščovom ter naznanil, da bodo o reorganiza­
ciji stranke in vlade govorili naslednji dan. Pozabil

je povedati, da je reorganizacija prestavljena zaradi
delegacije iz Moskve, ki je bila že na poti. Na predlog
Mártina Horvártha so nato izvolili komite, ki naj
bi nemudoma poskrbel za reorganizacijo. Komite je
delo končal ob peti uri zjutraj. Nagya so ponovno
hoteli za premiera in člana politbiroja, in to se je po
daljšem izmenjavanju mnenj tudi zgodilo. Malo po
osmi uri zjutraj so bili prebivalci po radiu obveščeni
o zamenjavi: Nagy je postal premier in član politbi­
roja. Le kakšno uro kasneje je novi premier razglasil
izredno stanje, zraven pa je Madžare še obvestil, da
je vlada sovjetske čete zaprosila za pomoč.
Štiriindvajsetega oktobra je Nagy po radiu raz­
glasil vojno stanje in pozval protestnike, naj do 14.
ure predajo vse orožje, ki ga imajo. Istega dne zgo­
daj zjutraj je Budimpešto ohromila spontana stavka
delavcev. Javni prevoz je zastal, časopisi niso izha­
jali. Ob jutranji uri so v mesto prispele prve sovjet­
ske čete. Enote na začetku niso bile posebej aktivne,
tako da lahko sklepamo, da sprva niso imele uka­
zov za intervencijo, ampak samo za ustrahovanje.
Nad tanki so se znesli primitivno oboroženi mladi
protestniki in jih z molotovkami nekaj celo onespo­
sobili. Že dan prej so porušili Stalinov kip, tako da
so od njega ostali samo škornji. Zgodaj popoldne
24. oktobra je v Budimpešto prispela sovjetska de­
legacija. Sodeč po njenih začetnih poročilih, je bila
precej optimistična, a v resnici je bila nesposobna,
saj na primer ni niti opazila trenj in nesoglasij med
Nagyem in Geröm.
Naslednji dan se je zgodila tragedija. Na Kos­
suthovem trgu so sovjetske enote in enote Madžar­
ske državne varnosti, ki so bile tam zaradi varno­
sti parlamenta, streljale na demonstrante. Ubitih je
bilo več kot sto ljudi, mnogo je bilo ranjenih. Zaradi
novice se niso zganili udeleženci sestanka, na kate­
rem je János Kádár na mestu prvega sekretarja MDP
zamenjal Geröja. Istega dne ob pol štirih popoldne
je Nagy imel govor, ki so ga prenašali po radiu. V
njem je obljubil reforme in novo vlado s široko ko­
alicijo ter napovedal nadaljnja pogajanja s Sovjetsko

zvezo, tudi glede umika sovjetskih čet. Istega dne se
je Nagy srečal tudi s predstavniki demonstrantov,
ki so zahtevali takojšen umik sovjetskih čet, izstop
iz Varšavskega pakta, razorožitev državnih varno­
stnih sil ter svobodne in demokratične volitve z več
strankami. V naslednjih dneh se je izkazalo, da dr­
žavno vodstvo ne deluje in da njegovo vlogo počasi
prevzemajo na novo nastali revolucionarni komiteji
in sveti, v tovarnah pa so delavci organizirali svoje
komiteje. Nagy se je sedaj moral odločiti: ali zatreti
vstajo s pomočjo sovjetskih sil ali pa nastalo situacijo
rešiti v sodelovanju z vstajniki. Medtem je časopisje
v Jugoslaviji poročalo o tem, kako je »reakcija« na
Madžarskem izkoristila miroljubne proteste ter jih
sprevrgla v nasilje.
Sedemindvajsetega oktobra zvečer je Nagy že imel
zelo jasno sliko o nastali situaciji. Tistega večera je
v svoje zapiske zapisal: »Ne moremo voditi države.
Ne moremo se izogniti oboroženemu spopadu. Nič
drugega nam ne preostane, kot da se zanesemo na
sovjetske enote. Izgubili bomo podporo ljudi. Vse
prebivalstvo se bo usmerilo proti nam.« Na drugem
mestu pa: »Če bomo vzpostavili red s pomočjo delav­
cev, se lahko znebimo sovjetskih čet /…/ Rákosijevo
vprašanje. Gerövo vprašanje. Sovjetske čete. Cen­
tralni komite. Ljudska fronta. Nova vlada. Politični
ukrepi. Situacija je kritična in se še slabša. Vzroki
so politični. Ključ: novi politični ukrepi in odločne
vojaške akcije. Zavlačevanje, stagnacija, mobilizacija
podeželja /podčrtano/. Potrebni so odločni politični
koraki. Prejšnje zahteve. Osamosvojitev.«
Osemindvajsetega oktobra so »stalinisti« še zad­
njič skušali zatreti vstajo, sovjetske in madžarske
čete so napadle center upora — Korvinovo četrt,
vendar je Nagy akcijo preprečil. Po dobljeni »bitki«
znotraj politbiroja je imel Nagy zopet govor po ra­
diu, vendar tokrat zelo drugačen in odločen. Ni več
govoril o kontrarevoluciji, ampak o nacionalnem in
demokratičnem gibanju, ki zajema ves narod in ga
združuje v enotnost itd. Nagy je pristal tudi na sko­
raj vse zahteve demonstrantov, pozdravil je nastale

Porušen Stalinov kip
Vir http://modkraft.dk/sites/default/files/1956stalinsstatuehode.jpg

revolucionarne komiteje in jih označil kot dobro­
došle, obljubil je večje plače in pokojnine, reforme
itd., edino zahtevanega političnega sistema (enoali večstrankarski sistem) in svobodnih volitev ne.
Bil je previden v svojih obljubah, čeprav tedaj še ni
vedel, da se je Hruščov istega dne odločil za umik
sovjetskih čet iz Budimpešte. Istega dne je Madžar­
sko vprašanje na pobudo Američanov, Britancev in
Francozov reševal tudi varnostni svet OZN, ki pa se
je končal s sine die (odloženo do nadaljnjega, brez
določenega dneva ponovnega zasedanja). Poudariti
je tudi treba, da je istočasno potekala sueška kriza,
ki je dodobra zaposlila zahodne države, predvsem
Veliko Britanijo in Francijo.
Devetindvajsetega oktobra je Nagy v govoru prvič
govoril o svobodni, demokratični in neodvisni Ma­
džarski. Naslednji dan so se sovjetske čete po odloku
z 28. oktobra začele umikati iz Budimpešte, a obo­
roženi vstajniki še vedno niso hoteli predati orožja,
kljub že zdavnaj pretečenemu roku in večkratnim
»zadnjim« pozivom. Namesto pomiritve strasti je na
Trgu republike prišlo do krvavega obračuna med obo­
roženo množico in nekaterimi visokimi funkcionarji
stranke, med katerimi je bil tudi sekretar za Budimpe­
što Imre Mezö. Nagy je 30. in 31. oktobra imel veliko
sestankov. Najprej je 30. oktobra skušal doseči soglasje

77

78

med revolucionarnimi odbori in vlado; hoteli so, da
se oboroženi možje združijo v Narodno gardo. Nato
se je pogajal s socialdemokrati o njihovem vstopu v
koalicijo. Enaintridesetega oktobra je sovjetska stran
dala pobudo za začetek pogajanj. Istega dne je pre­
zidij MDP odločal o ustanovitvi nove komunistične
stranke; to je bilo za Nagya pomembno, saj je hotel
tako prekiniti povezavo s prejšnjim režimom. V zgo­
dnjih jutranjih urah, ko je potekal sestanek, so prejeli
novice s sovjetsko-madžarske meje o novih četah, ki
prečkajo mejo in prodirajo v notranjost Madžarske.
Poklicali so sovjetskega ambasadorja v Budimpešti
Jurija Andropova, da bi potrdil novice. Andropov je
vse pojasnjeval z izgovorom, da gre za železniške za­
deve. Spet so prišle novice o novih premikih in zopet
je Andropov imel izgovor, da gre samo za premesti­
tev enot. Ko je prišla novica, da je obkoljeno letali­
šče, je Andropov zatrjeval, da samo prevažajo ra­
njence, itd. Proti koncu dneva je bilo vsem jasno, da se
Andropov laže.
Enaintridesetega oktobra je bilo ob treh popol­
dne sporočeno, da je Nagy prevzel mesto zunanjega
ministra; to je napovedovalo pomembno dogajanje
v zunanji politiki. In res je ob šestih popoldne Nagy
sporočil, da se Madžarska od tega trenutka odreka
Varšavskemu paktu in razglaša svojo nevtralnost.
Za pomoč in zaščito nevtralnosti se je obrnil na
OZN. O vseh odločitvah je bil Andropov že ob­
veščen. Ob desetih zvečer je János Kádár oznanil,
da so ustanovili Madžarsko socialistično delavsko
stranko (MSZMP), kmalu zatem pa je iz vladnega
poslopja izginil. Uro kasneje so delavski odbori
dobili sporočilo, da lahko nehajo stavkati in se vr­
nejo na delo. Vse je že kazalo na umiritev razmer.
Kaj se je zgodilo s Kádárjem, še vedno ni znano. Po
Nagyevem pričevanju naj bi odšel k notranjemu mi­
nistru Ferencu Münnichu, ki je kmalu po njegovem
prihodu prejel klic Andropova. Münnich in Kádár
sta skupaj odšla v sovjetsko ambasado in tam ča­
kala na veleposlanika. Pripeljal je avto in iz njega
sta izstopila dva Rusa in jima rekla, naj se usedeta

v avto. Ko so jima zagotovili, da ju bodo pripeljali
nazaj, sta svoj avto odposlala domov. Po tem dejanju
je Nagy sklepal, da sta bila ugrabljena, možno pa je
tudi, da je Münnich pomagal Sovjetom. Andropov
je seveda zanikal kakršnokoli vpletenost sovjetske
ambasade v to zadevo. Drugega novembra so bili
že vsi Nagyevi bližnji sodelavci prepričani, da sta
Kádár in Münnich zapustila vlado in prebegnila v
Moskvo. Samo Nagy je verjel, da lahko Kádár pre­
priča sovjetske voditelje, da bi dovolili Nagyu prihod
v Moskvo na pogovore. To se je na koncu izkazalo
kot velika naivnost.
Istega dne je imela nova široka koalicija prvi se­
stanek. V vladi so sodelovali tako imenovani mali
posestniki, Socialdemokratska stranka, Kmečka
stranka in seveda MSZMP. Opozicijo so sestavljali
mali posestniki in socialdemokrati, ki niso hoteli
sodelovati v vladi. Tretjega novembra je ljudi po ra­
diu nagovoril tudi kardinal József Mindszenty. Od
delavcev je zahteval takojšnje prenehanje stavke in
od oblasti pravične volitve. Istega dne opoldne so
prispeli na pogajanja tudi sovjetski delegati. Nji­
hov cilj je bilo zavlačevanje, saj so za napad potre­
bovali še 16 ur.
V zgodnjih jutranjih urah 4. novembra so Na­
gya prebudili v stavbi parlamenta z novico, da so
sovjetske enote pričele okupacijo mesta. Vsi so ga
klicali, naj ukaže, kako in kaj, in ker Nagy ni mo­
gel sprejeti vseh klicev, je naročil tistim, ki so klice
sprejemali, naj vsem odgovorijo, da do upora ne sme
priti, da se je provokacijam treba izogniti in da je
prepovedano streljati na sovjetske vojake. Ob 5.20
je po radiu nagovoril prebivalstvo: »Govori Imre
Nagy, predsednik sveta ministrov Ljudske republike
Madžarske. V zgodnjih jutranjih urah so sovjetske
enote napadle naše glavno mesto, z očitnim name­
nom vreči z oblasti zakonito demokratično madžar­
sko vlado. Naše čete se borijo. Vlada je na svojem
mestu. Obveščam prebivalstvo države in ljudi po
svetu o tej zadevi.« Nagy se je s to izjavo izločil iz
svetovnega komunističnega gibanja, kaj takšnega ni

še nikoli izrekel noben komunist. Njegova izjava še
danes buri duhove. Čeprav vemo, kaj je Nagy uka­
zal na začetku, je razglas zvenel dvoumno. Stavek
»Naše čete se borijo« so namreč mnogi uporniki z
orožjem v roki razumeli kot klic k boju, medtem ko
vojaške in policijske čete niso storile ničesar, saj so
bile navajene izpolnjevati ukaze, a tokrat nobeden
ni bil izdan. Mnogi izmed tistih, ki so 4. novembra
poprijeli za orožje, so to dejanje plačali z življenjem,
če ne tedaj, pa leta kasneje, ko je bila za upornike
razglašena smrtna kazen. Jugoslovanski ambasa­
dor v Budimpešti Dalibor Soldatić je že v zgodnjih
jutranjih urah stopil v stik z madžarskim vrhom in
povedal, da se lahko »madžarski tovariši« zatečejo
v jugoslovansko ambasado, kjer bodo zaščiteni. V
resnici je bil Hruščov že dan prej na Brionih na se­
stanku pri Titu; ta se je z intervencijo strinjal in je
Sovjetu obljubil pomoč pri odstranitvi Nagya z obla­
sti. Načrt je bil takšen, da naj bi Nagya prepričali,
da se odpove položaju premiera v korist Kádárja,
ki pa se je že dan prej v Moskvi strinjal s tem, da
bo ustanovil novo vlado, pod pogojem, da se Nagy
odpove položaju premiera. Ob 5.56 je sledilo novo
sporočilo javnosti, ki je naznanjalo, da se madžar­
ska vojaška delegacija vrača s pogajanj; to je v bistvu
kazalo, da je vlada nezmožna rešiti situacijo. Nagy je
hitro pripravil najnujnejšo prtljago in z nekaterimi
ožjimi sodelavci odšel v jugoslovansko ambasado,
kjer so se zbrali vsi, ki so jih Jugoslovani povabili.
Premier je hitro spoznal, kaj se je zgodilo. V amba­
sadi so se zbrali samo komunistični člani njegove
vlade, medtem ko so vse druge iz široke koalicije
Jugoslovani prepustili na milost in nemilost sovjet­

skim enotam. Nagy je spoznal, da je politično izdal
svoje koalicijske partnerje, a jih ni hotel še moralno,
zato ni privolil v svoj odstop. To ga je nazadnje pri­
peljalo v »mučeniško« smrt.
Kádár je s svojim kabinetom prispel v Budim­
pešto 7. novembra 1956. Nagy je tri tedne bival v
jugoslovanski ambasadi, ko pa je nova madžarska
oblast obljubila, da ga ne bo aretirala, je ambasado
zapustil. Izkazalo se je, da je bila obljuba dana s figo
v žepu, in Nagya so aretirali na poti iz ambasade
proti Jugoslaviji.
Po zatrtju vstaje je Madžarsko zapustilo pri­
bližno 200.000 ljudi. Na tajnem sodnem procesu
je bil Nagy spoznan za krivega kontrarevolucije
in obsojen na smrt. Za razliko od večine obto­
ženih pa ni hotel pristati na komunistični obred
posipanja s pepelom in svoje »krivde« ni priznal.
Po eksekuciji so njegove posmrtne ostanke za­
kopali v neoznačen grob. Po padcu komunizma
na Madžarskem leta 1989 so njegov grob odkrili
in pripravili svečan (ponoven) pokop njegovih
posmrtnih ostankov v isti grob, v katerem je že
do tedaj počival. Slovesnosti se je udeležilo okoli
100.000 ljudi. Usoda kardinala Mindszentya pa
je bila drugačna. Četrtega novembra 1956 se je
zatekel, kakor mu je svetoval Nagy, v ambasado
ZDA in tam nato živel kar 15 let, saj mu je bilo
prepovedano stopiti na madžarsko ozemlje. Po
posredovanju papeža se je leta 1971 lahko preselil
na Dunaj, kjer je nato leta 1975 umrl.
(Tomaž Ivešić, magister zgodovine, magistrski študent
na Central European University)

79

Ignacij Voje

O USODI KATARINE (KANTAKUZINE)
GROFICE CELJSKE
Kantakuzina Branković, hči srbskega despota Đurđa Brankovića in bizantinske princese
Eirene Kantakuzen, je bila žena celjskega kneza Ulrika II. Ker je Herman II. izgubil upanje,
da bi dobil krono v Bosni, je leta 1433 sklenil ženitno pogodbo s srbskim despotom
Đurđem Brankovićem. Zaročila sta se despotova hčerka Kantakuzina in Hermanov
vnuk Ulrik. Morda se je to zgodilo v času, ko je bila tudi Mara, njena sestra, obljubljena
sultanu Muratu II. Tako naj bi se despot povezal z dvema glavnima osebnostma, od
katerih je bila odvisna usoda Srbije — z mogočnim celjskim knezom Hermanom II. in
osmanskim sultanom Muratom II. Svatba med Kantakuzino in Ulrikom je bila z vsem bliščem
20. aprila 1434.
Bila je to prva svatba na despotovem dvoru v Beo­
gradu in obenem ločitev od otroka, ki je imel šele
15 let. Ulrik je bil star že skoraj 30 let. Po besedah
Eneja Silvija Piccolominija je bila Kantakuzina lepa
in poštena žena. Večina zahodnih virov jo imenuje
Katarina. To ime naj bi dobila po poroki z Ulrikom.
Nevesta Katarina je prišla med nepoznan latinski
svet. Kot je bil običaj v tistem času, je s seboj vzela
spremstvo. Poleg dvorjank so bili v spremstvu tudi
pravoslavni duhovniki; Katarina je namreč tudi po
poroki ohranila pravoslavno vero. Na celjskem dvoru
se je opravljala pravoslavna liturgija, kar kaže na ši­
roko versko toleranco celjskih grofov.

80

Upodobitev Katarine Branković na Esfigmenski spomenici iz leta
1429
Vir https://bs.wikipedia.org/wiki/Katarina_Branković

Eden od pravoslavnih duhovnikov je prepisal Praksapostol, bogoslužno knjigo, ki obsega 282 strani.
Praksapostol je prepis knjige apostolskih spisov, ki
jih je v Varaždinu od 1. septembra 1453 do 24. av­
gusta 1454 po naročilu Kantakuzine prepisal ano­
nimen pravoslavni menih. To je verjetno najstarejša
cirilična knjiga, pisana na hrvaškem ozemlju, in si­
cer v Varaždinu, ki je bil takrat v lasti mogočnega
kneza Ulrika II. Knjiga je pisana z rdečim in črnim
črnilom, v njej je več iluminacij geometrijskih oblik.

Da je kneginja Katarina dejansko naročnica prepisa,
izvemo iz zapisa na 258. strani: »/…/ pri blagočesti­
voj i hristoljubivoj gospođi i knjeginji Kantakuzini,
dšteri despota Gjurgja samodržca serpskoga.« Leta
1453, ko so knjigo začeli prepisovati, je Katarina že
izgubila oba sinova in glede na neko izročilo smemo
domnevati, da je kneginja naročila prepis knjige z
namenom, da bi služil vzgoji njene hčerke Elizabete.
Pobožna Katarina je sredi 15. stoletja izvezla dra­
goceno mitro in jo darovala beograjski metropoliji.
Mitra je ukrojena iz temnomodre svilene tkanine
po tradiciji pravoslavnih liturgičnih oblačil s kupo­
lasto obliko in okrašena z bogato vezenino, biseri in
dragimi kamni. Vezenje na mitri izpričuje potrpe­
žljivo in do popolnosti natančno delo. Mitro krasi
napis: »Sie mitro stvori gospoja Kantakuzina mitro­
poli beogradskom.«
Zakon Katarine in Ulrika ni bil srečen. Imela sta
tri otroke, vendar so vsi trije umrli v zgodnji mladosti.
Dokler je bil Ulrik živ, ga je Katarina zamenjevala v
različnih poslih, tudi gospodarskih, saj je bil on po­
gosto na pohodih in potovanjih. Pri tem se je opirala
na svoje kastelane. Največ podatkov se je ohranilo o
Bogavcu Milakoviću, za katerega se izrecno omenja,
da je bil Rašanin, tj. Srb, in da je opravljal svojo službo
obdan s svojimi Rašani (Srbi). Bil je kastelan Medved­
gada in hkrati knez »Zagrebškega polja«.
Po tragični smrti Ulrika II. v Beogradu 6. novembra
1456 — ubit je bil v zaroti, ki jo je pripravil ogrski veli­
kaš Ladislav Hunjadi — so prišle do izraza sposobnosti
njegove žene kneginje Katarine. V zanjo neugodnih
razmerah v boju za dediščino celjskih knezov ji je za
krajši čas uspelo prevzeti oblast v Celjski kneževini in
Zagorski grofiji. Za vrhovnega poveljnika celjskih čet
je postavila sposobnega Jana Vitovca, husitskega borca
iz Češke. Ob Vitovčevi vojaški pomoči se je Katarina
potegovala za obsežno celjsko dediščino, čeprav je bila
habsburško-celjska dedna pogodba iz leta 1443 skle­
njena v korist Habsburžanov, kajti Celjani so ostali brez
živih potomcev. Razmere pa so se leta 1457 z nenadno
smrtjo ogrskega kralja Ladislava Posmrtnega obrnile

proti Katarini in v korist Habsburžanov. Oslabljena
Katarina je s cesarjem Friderikom III. Habsburškim
v Varaždinu 7. marca 1458 sklenila spravo in podpi­
sala pogodbo, s katero je cesarju Frideriku prepustila
vse preostale gradove celjske dediščine. Friderik ji je
v dosmrtno uživanje odstopil Krško z vsemi pritikli­
nami in ji obljubil 2000 mark pezetov letne rente in
še nekatere druge dohodke.
V Krškem je Katarina živela le nekaj let; vse bolj
si je želela na jug k svojim ljudem. Konec leta 1460
je prek svojega poslanca, nekega meniha, prosila du­
brovniško vlado, ali ji dovoli priti v Dubrovnik. Že
4. decembra ji je vlada pozitivno odgovorila. Dne 8.
avgusta je dubrovniški senat razpravljal o njenem
prihodu ter sklenil, da ji gredo naproti trije plemiči.
Isti dan so tudi sklenili, da se »presvetli gospe grofici
Celja« poišče ustrezna hiša za bivanje in za prehrano
določi dnevno 8 perperjev. Ko se je izvedelo, da je
Katarina že na poti, je dubrovniška vlada 12. avgu­
sta za njeno bivanje vzela v najem hišo rodbine Ju­
nija Gradića. Toda lastniki so temu nasprotovali in
niso hoteli izročiti ključev, da bi hišo lahko ustrezno
uredili za bivanje. Šele z grožnjo prisilnih ukrepov je
dubrovniška vlada dosegla, da se je Katarina 23. av­
gusta lahko vselila vanjo. Senat je tudi sklenil, da se
Katarini dvakrat tedensko pošlje hrana v vrednosti
po pet perperjev in da se Gradićeva hiša najame do
konca septembra. Ker so medtem začeli pripravljati
palačo pokojnega bosenskega vojvode Radosava Pa­
vlovića, iz katere bi vlada morala izseliti nekega dr­
žavnega uradnika, je kazalo, da namerava Katarina
dalj časa ali celo za stalno ostati v Dubrovniku. Toda
že 4. septembra je dubrovniška vlada obravnavala
njeno prošnjo, da ji posodijo ladjo, s katero bi se od­
peljala na otok Krf. Knez in mali svet sta dobila na­
vodila, da Katarino odvrneta od te namere, češ da
bi se izpostavila veliki nevarnosti, če bi potovala z
dubrovniško galejo. Kljub temu je Katarina ostala
pri prvotni odločitvi, zato je dubrovniška vlada 15.
septembra sklenila, da se ladja pripravi za pot ter
oskrbi s hrano in drugimi potrebščinami. Iz Du­

81

NAŠA DEDIŠČINA

82

brovnika je ladja odplula šele 29. septembra, ko sta
dva plemiča posadki zagotovila, da ji bo grofica pla­
čala vozarino v celoti, čeprav jim jo je že izplačala za
prvih deset dni. Na Krfu Katarina ni ostala dolgo,
kajti leta 1463 je s slepim bratom Štefanom od grofa
Lenarta Goriškega kupila Beli grad, star in razpa­
dajoč grad v Furlaniji jugovzhodno od Vidma, na
levem bregu reke Timent, in se tja preselila.
Toda leta 1469 se je Katarina odločila, da za ve­
dno zapusti Zahod in se preseli v Turčijo k svoji se­
stri Mari. Za enkratno odpravnino se je odpovedala
Krškemu. Na poti v Turčijo se je še enkrat ustavila
v Dubrovniku. Tu se je zadrževala od druge polo­
vice avgusta do prvih dni oktobra. Dne 6. oktobra
je dubrovniška vlada določila štiri plemiče, da so jo
pospremili do dubrovniške meje, nato pa je na tur­
ško ozemlje potovala po kopnem. Na povabilo se­
stre Mare je odšla v Ježevo v Makedoniji.
Medtem je izbruhnila šestnajstletna turško-be­
neška vojna, ki je trajala od leta 1463 do leta 1479.
To je tudi čas drugega obdobja turških vpadov proti
zahodu, ki pomenijo del osvajalne politike sultana
Mehmeda II. Osvajalca. To je čas najobsežnejših,
najštevilnejših in hkrati najtežjih turških vpadov v
slovenske dežele, ki je trajal od leta 1469 do leta 1483.
V to dobo sodijo tudi pohodi in vdori prek Trža­
škega krasa do Soče in v Furlanijo, usmerjeni proti
Beneški republiki.
Kot posredovalca med turškim sultanom in Bene­
ško republiko sta se v času šestnajstletne vojne poja­
vili Mara in Katarina Branković. Vpliv carice Mare
na Porti, njena sposobnost in sodelovanje v turških
notranjepolitičnih dogajanjih so bili zelo vidni. Prve
vesti o Mari kot možni posrednici se omenjajo leta
1469. Benečani so izkoristili ponudbo Katarine Celj­
ske o nakupu nekih svetinj od Turkov, da bi prišli v
zvezo z njeno sestro Maro. Zato so Katarini sveto­
vali, naj k Mari pošlje nekega meniha. Mara je to­
rej prevzela vlogo posrednice. Prizadevala si je, da
bi prišlo do sklenitve miru, in sicer na eni strani na
pobudo sultana Mehmeda II., na drugi pa na zah­

tevo Beneške republike. Benečani so predvsem na
Katarino računali kot na dobro kristjanko, ona pa
je skušala to izkoristiti in pridobiti Benečane, da bi
pomagali njenemu bratu, slepemu Štefanu. Do po­
gajanj takrat ni prišlo, politična situacija je bila pač
preveč zapletena.
Sultanu Mehmedu II. se ni mudilo pri sklepanju
miru z Benečani. Nadaljeval je vojaške akcije. Sredi
leta 1470 je osvojil Negropont, eno najvažnejših in
najbogatejših posesti Benečanov v Levanti. Šele po
tem vojaškem uspehu je bil sultan Mehmed II. pri­
pravljen sesti za pogajalsko mizo. Pri teh pogajanjih
je znova angažiral carico Maro in njeno sestro Ka­
tarino, ki je tedaj že bivala pri njej. Že na začetku
oktobra sta prišla v Benetke njuna poslanca, ki sta
poročala o poskusih, da bi sultana pridobili za mir.
Sultan je beneškim poslancem ponudil prepustnice,
če bi se strinjali z njegovimi mirovnimi pogoji. Iz­
brani poslanci so šli najprej na Krf, dobili pa so tudi
nalogo, da obiščejo Maro in Katarino ter se jima za­
hvalijo za posredovanje. Prinesli so jima tudi dra­
gocena darila v vrednosti od 150 do 200 dukatov,
vendar sta jih sestri izročili sultanu. Ker beneški
poslanci do začetka februarja 1471 niso dobili pre­
pustnice, so jim ukazali, naj se vrnejo v Benetke,
čeprav sta jih Mara in Katarina nameravali poslati
v Carigrad na svoje stroške. Do sklenitve miru ni
prišlo, ker so bile sultanove zahteve pretirane. Če­
prav mirovna pogajanja niso uspela, so si Benečani
še naprej prizadevali, da bi prek Mare vzpostavili
dobre odnose s sultanom. Mara je še naprej posre­
dovala, da bi prišlo do sklenitve miru, vendar so bili
vsi njeni poskusi neuspešni. Vojna med Benečani in
Turki se je končala šele januarja 1479.
Katarina Kantakuzina Branković je umrla leta 1491
v osemdesetem letu starosti. Pokopana je v cerkvi
sv. Štefana v Konči pri Strumici. Njej v spomin je v
Zagrebu poimenovana Srbska pravoslavna splošna
gimnazija Kantakuzina Katarina Branković.
(Dr. Ignacij Voje, zgodovinar, Ljubljana)

Primož Gašperič, Matija Zorn

SEDEM DESETLETIJ ZEMLJEPISNEGA
MUZEJA
Leta 2016 mineva sedemdeset let od ustanovitve Zemljepisnega muzeja Geografskega
inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Muzej je 7. maja 1946, na pobudo akademika dr. Antona Melika pod nazivom Zemljepisni muzej Slovenije, ustanovila vlada Ljudske republike Slovenije. Do leta 1962 je deloval samostojno, potem je bil priključen novonastalemu Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani, septembra 2002 pa je prišel pod okrilje
Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
V svetovnem merilu so se posebni geografski ozi­
roma zemljepisni muzeji začeli pojavljati v prvi po­
lovici 20. stoletja. Med prvimi je bil ustanovljen leta
1919 v Sovjetski zvezi v takratnem Leningradu, pri­
bližno desetletje kasneje pa je bil ustanovljen še v
Nemčiji v Leipzigu. Pred tem so bile bogate karto­
grafske zbirke del večjih nacionalnih muzejev, kot so
še danes. Nekateri izmed teh (na primer Smithsonian
v Washingtonu ali British Museum v Londonu) so
že v drugi polovici 19. stoletja imeli tudi svoje zbirke
predstavljene po geografskih območjih.
Slovenski Zemljepisni muzej je danes posebna
enota Geografskega inštituta Antona Melika ZRC
SAZU, ki pridobiva, hrani in ureja kartografsko, sli­
kovno in arhivsko geografsko gradivo ter pripravlja
razstave. V tem se njegovo poslanstvo ni spremenilo
od ustanovitve in zavoljo tega sodi med pomembne
hranitelje geografske dediščine. Njegova kartograf­
ska zbirka obsega zemljevide različnih vsebin in me­
ril od 16. stoletja do sodobnosti. Največ je tematskih
in topografskih zemljevidov ter šolskih stenskih ze­
mljevidov in atlasov. Večina gradiva se nanaša na
slovensko ozemlje in sosednje dežele. Slikovna zbirka
obsega razglednice in fotografije slovenskih krajev
in pokrajin ter manjše število bakrotiskov. Zbirka
atlasov obsega številne redke primerke najbolj zna­
nih svetovnih avtorjev in odraža razvoj upodobitev

sveta. Zbirka statističnih podatkov za slovensko oze­
mlje obsega arhivsko pisno in statistično gradivo o
Sloveniji. Z zbranim gradivom se dopolnjuje s Kar­
tografsko in slikovno zbirko Narodne in univerzi­
tetne knjižnice v Ljubljani.
Med pomembnejšimi kartografskimi deli sloven­
skega ozemlja, ki jih hrani muzej, so:
— Münstrova izdaje Ptolomajeve Geografije iz
leta 1552. Gre za razsvetljensko različico dela Geografija (Geographike hyphegesis) grškega geografa Klav­
dija Ptolemaja iz 2. stoletja. Original je bil sestavljen
iz osmih knjig. Prvih sedem je obravnavalo splošne
principe kartografije in metode kartografske projek­
cije, navodila za sestavljanje zemljevidov ter podatke o
geografski legi krajev, rek in podobno. V osmi knjigi
so bili zbrani zemljevidi takrat znanega sveta. Nemški
kartograf Sebastian Münster je delo ponovno izdal in
mu dodal sodobnejše zemljevide iz srede 16. stoletja;
— Zemljevid vojvodine Štajerske (Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio) du­
hovnika in kartografa Georga Matthäusa Vischerja
iz leta 1678, v merilu med 1 : 160.000 in 1 : 174.000.
Zemljevid je sestavljen iz dvanajstih delov, skupaj
pa meri približno 124 x 136 centimetrov;
— Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre dess
Hertzog­thums Crain) polihistorja Janeza Vajkarda
Valvasorja iz leta 1689. Delo predstavlja eno najpo­

83

Notranjost Zemljepisnega muzeja GIAM ZRC SAZU
Foto Marko Zaplati

84

membnejših znanstvenih del o Kranjski, v katerem
so med drugim objavljeni zemljevidi in skice slo­
venskega ozemlja;
— Horografski zemljevid Vojvodine Kranjske (Ducatus Carnioliae tabula chorographica) cistercijana
Janeza Dizme Florjančiča iz leta 1744, v merilu pri­
bližno 1 : 100.000. Gre za najkakovostnejši in naj­
popolnejši zemljevid Kranjske te dobe. Sestavlja ga
dvanajst delov, ki se po velikosti nekoliko razliku­
jejo in merijo približno 45 x 62 centimetrov. Velikost
celotnega zemljevida je približno 180 x 188 centime­
trov, kar je že samo po sebi kartografska posebnost;
— Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin avtorja
Petra Kozlerja iz leta 1853, v merilu 1 : 576.000. Gre
za prvi slovenski zemljevid z dotlej najbolj natančno
vrisano etnično mejo in z navedenimi slovenskimi
zemljepisnimi imeni.
Poslanstvo muzeja pa ni le hramba geografske
dediščine, pač pa tudi njena popularizacija. Zato so
v okviru muzeja organizirane številne razstave, de­
lavnice, predavanja ali druge oblike izobraževanja
za različne stopnje in vrste izobraževanja. V zadnjih
letih je vse več tudi turističnih obiskov.
Muzej ima prostore na dveh lokacijah v Ljub­
ljani. Na Gosposki ulici 13 sta arhiv in pisarna,
na Gosposki ulici 16 pa prireditveni prostor (dvo­
rana) z razstaviščem. Vsi prostori so bili približno

ob šestdesetletnici povsem obnovljeni in sodobno
opremljeni ter tako omogočajo primerno hrambo
zgodovinskega kartografskega gradiva ter prijeten
prireditveni ambient.
Manjši pisarniško-arhivski del omogoča razi­
skovalcem in obiskovalcem neposredno delo z ar­
hivskim gradivom, omarne vitrine pa omogočajo
tudi postavitev manjših razstav. V letu 2015 so bili
v vitrinah predstavljeni:
— Kranjska na starih zemljevidih — razstavljeno
je bilo dvajset zemljevidov, ki prikazujejo ozemlje
Kranjske med 16. in 19. stoletjem kot samostojno
ozemeljsko enoto (Kranjska) ali kot del večjega ob­
močja (srednja in južna Evropa, Habsburške dežele);
— tipni zemljevidi — prikaz kartografskih pri­
pomočkov, ki jih uporabljajo slepi in slabovidni za
učenje geografije;
— Atlant — predstavitev prvega atlasa sveta v
slovenskem jeziku, ki ga je med letoma 1869 in 1877
izdelal Matej Cigale;
— geografska literatura — predstavitev sloven­
skih geografskih revij ter izbranih del Geografskega
inštituta Antona Melika ZRC SAZU in Zveze geo­
grafov Slovenije;
— učbeniki in atlasi Blaža Kocena — predstavi­
tev dela enega najpomembnejših geografov in kar­
tografov avstro-ogrske monarhije ter začetnika di­
daktike geografije Blaža Kocena;
— tehnična oprema in kartografski pripomočki
— pripomočki, ki so jih raziskovalci inštituta v pre­
teklosti uporabljali pri terenskem in kabinetnem delu.
Večji prireditveni prostor muzeja pa omogoča
prireditve z do petdeset udeleženci ter je zaradi lege
v centru Ljubljane in tehnične opremljenosti zelo
priljubljen med zunanjimi uporabniki ter je posle­
dično v uporabi skoraj vse leto. Tako gosti številne
okrogle mize, predstavitve knjižnih del, predstavitve
domačih in tujih projektov, doktoratov, predavanja
za ciljne skupine, mednarodne in domače simpozije,
srečanja društev ter potopisna in strokovna predava­
nja. Vsako leto se tako zvrsti blizu tristo prireditev.

Izrez iz zemljevida Kranjske
Janeza Dizme Florjančiča iz
leta 1744
Arhiv Zemljepisnega muzeja
GIAM ZRC SAZU

Muzej so od ustanovitve vodili oziroma v njem
delovali: Vladimir Leban (1946—1962), Mirko Bo­
gić (1962—1976), Milena Pak (1976—1981), Bibijana
Mihevc (1982—2002) in Primož Gašperič (2003— ).
Kljub razvejani dejavnosti, bogatemu ohranje­
nemu gradivu, dolgoletnemu delovanju in pomemb­
nemu poslanstvu pa je Zemljepisni muzej eden red­
kih muzejev nacionalnega pomena v Sloveniji, ki mu
država ne dodeljuje finančnih sredstev neposredno
prek Ministrstva za kulturo, pa čeprav je bilo tako
zapisano v uredbi ob njegovi ustanovitvi. S tem je
muzej finančno prepuščen samemu sebi oziroma
je odvisen od iznajdljivosti Geografskega inštituta
Antona Melika ZRC SAZU, kar hromi njegovo še
bolj poglobljeno delovanje na področju hrambe in
preučevanja geografske dediščine.
(Primož Gašperič, vodja Zemljepisnega muzeja
Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU,
dr. Matija Zorn, pomočnik predstojnika Geografskega
inštituta Antona Melika ZRC SAZU)

Literatura

Agnew, John A., in David Livingstone. The SAGE Handbook of
Geographical Knowledge. London: SAGE Publications, 2011.
Gašperič, Primož. »Kartografske upodobitve Slovenije skozi

čas.« Acta Geographica Slovenica 47, št. 2(2007): 245–273.
Orožen Adamič, Milan, in Mimi Urbanc. »Odzivi na Atlant
in njegovo mesto v slovenski geografski literaturi.« Atlant
(2015): 16–17.
Perko, Drago. »Uvodnik.« V: 50 let Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Geografija Slovenije 1. Ljubljana:
Založba ZRC, 1999.
Perko, Drago. »Obnovitev dvorane Zemljepisnega muzeja
Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.« Geografski vestnik 76, št. 2(2004): 107.
Perko, Drago. »Uvodna beseda.« V: Geografski inštitut in šestdesetletnica njegovega kartografskega oddelka. Zemljevid
Ilirskih provinc iz leta 1812. Ljubljana: Založba ZRC, 1999.
Reinhard, Rudolf. »The Museum of Regional Geography in
Leipzig.« Geographical Review 24, št. 2(1934): 219–231.
Rojc, Branko. »Predgovor.« V: Kocenov srednješolski atlas kot
didaktična prelomnica. Geografija Slovenije 22. Ljubljana:
Založba ZRC, 2011.
Semenov, Tian-Shansky. »The Geographical Museum.« Geographical Review 19, št. 4(1929).
»Uredba vlade Ljudske republike Slovenije o ustanovit­v i in
ustroju Zemljepisnega muzeja Slovenije.« Geografski vestnik 18, 1946.
Vrišer, Igor. »Leban Vladimir«. Enciklopedija Slovenije. Zv.
6. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992.

Elektronski viri

http://www.primorci.si/osebe/bogić-mirko/1360/ [pridobljeno
19. marec 2015]

85

PO SLEDEH PONARODELE BALADE

Že v gozdu so, v dolini,
Že klade naložé;
Oblači se v višini,
Vetrovi se podé.

Napnó poslednje sile,
Zdaj v tó zdaj v óno stran,
Moči viharja čile,
Jim branijo na plan.

Ko sem proti koncu drugega tisočletja obiskoval vasi Otošče, Lozice, Podgrič, Orehovica in Podnanos na začetku Vipavske doline, ki spadajo pod zvonove župnijskih cerkva na Lozicah in v Podnanosu, nekdanjem Šentvidu, in spraševal starejše krajane o nekaterih kamnitih znamenjih na Nanosu, ki se dviga nad dolino,
sem slišal tudi nesrečno zgodbo o petih domačinih …

Stemní se; iz oblakov
Se vsuje sodra, snég,
Ne straši to možakov
Z vozmí hitečih v brég.

Zastonj so vsi njih trudi,
Zastonj ves njih napor;
Glej! drug za drugim zgrudi,
Pod snežni se zastór.

Čuj! strašni pòk v goščavi,
Razlega lóm se hôj,
Vihár vozove ustavi;
Je-li to pekla roj?

Ostale tam so klade,
Ostali tam možjê,
Plen grozni smrtne vlade,
Družinam, ah, gorjé!

In burja tuli, piše,
Po tleh se strinja léd,
Zavetja zver si išče,
In splašena govéd.

Našli so pet mrličev
Na žalost máterno,
In žén, in otročičev, –
V nedeljo kvaterno.

Božidar Premrl

86

… ki so šli na jesensko kvatrno soboto pred mno­
gimi leti po »klade« v gozd na Nanosu in tam zmr­
znili, ker jih je na povratku zajelo neurje s snežnim
metežem. Skoraj vsi, ki so mi jo pripovedovali, so
mi znali povedati tudi nekaj prvih verzov, prvo
kitico ali celo več kitic dolge pesmi neznanega avtorja.
Daljna sorodnica enega izmed ponesrečenih Lozi­
čanov mi je zrecitirala kar sedem kitic iz nje. Šele

čez čas, ko sem se začel še posebej zanimati za to
zgodbo in pesem, sem zvedel, da jo je napisal vi­
pavski pesnik Radoslav Silvester1 in da je bila ob­
javljena v Koledarju Družbe sv. Mohorja v Celovcu
za leto 1899. Pod naslovom Kvaterna sobota, s pri­
pisom, da je upesnjena resnična zgodba, se zvr­
sti sedemnajst kitic, ki se navedene zvesto po črki
glasijo takole:2

»Ne hodi v gozd po klade
V soboto kvaterno,
Da zló te ne napade,
Čuj prošnjo mater’no!

»Vsi dnovi so enaki,
Kedó vas slušal bo?
Otroci in bedaki!
Je prazen govor tó.

Sem skušena, sem stara,
Ubogaj me moj sin!
Verúj, srcé ne vara,
Poslušaj opomin.«

Imam voliče mlade,
Strahú pa v srcu nič,
Doma mi bodo klade,
Naj brani sam hudič!«

»Kaj, mati, mi grozite?«
Dé mladi gospodar;
»Le tiho mi bodíte,
Zató vam nič ni mar!«

In šel je on, in štirje
Sosedje ž njim, rekóč:
»Nó, le če kak hudir je,
Naj skaže svojo moč!«

»V soboto v gozd ne hodi!
Povem ti, če ne veš:
Da ideš v past nezgodi,
Nesrečen boš, če greš.«

Pri oknu mati gleda,
Solzí se ji okó,
»Gotovo,« – vzdihne bleda –
»V nesrečo dnès gredó.«

Poganjajo voliče
Možje, kričé, roté,
Vihté nad njimi biče,
A z mesta ne hoté.
Živo ustno izročilo, ki ne presahne
Pri nadaljnjem poizvedovanju v naštetih vipavskih
vaseh, na Nanosu in v širši okolici se nisem mogel
načuditi, koliko domačinov še po toliko letih ve za
to krajevno tragedijo in koliko verzov znajo še da­
nes zrecitirati iz pesmi, ki je krožila od ust do ust.
V Podnanosu so mi celo vedeli povedati, da je vi­
pavskemu pesniku to zgodbo povedal Blažon z Na­
nosa,3 ki je živel »tri rodove nazaj«.
Zapisal sem blizu trideset pripovedi iz ust po­
tomcev ali sorodnikov ponesrečencev in številnih
drugih krajanov. Največ sem zvedel na Lozicah, od
koder je bilo največ žrtev. Nekatere pripovedi so
bolj podrobne in natančne, druge manj, kakor je na
sploh značilno za ustno izročilo. Iz vseh teh pripo­
vedovanj je mogoče povzeti kot najbolj zanimivo,
verodostojno in pomembno naslednje.

87

Nesrečni dan, o katerem poje pesem, je bila jesen­
ska ali bendimska kvatrna sobota konec septembra
davnega leta 1844.4 V tistem času je bila vera, da se
na kvatrno soboto ne sme vpreči živina.5 Kljub temu
se je nekaj domačinov z Lozic in Otošč tistega jutra
namenilo v gozd na Goro, kakor pravijo Nanosu.
Njihovo število v pripovedih variira od štiri do šest.
Točna je tista, ki pravi, da so šli v gozd štirje doma­
čini: Žagarjev z Otošč, dva Žorževa in en Lekcov z
Lozic. Z njimi je šel še sedemnajstletni pastir, ki je
služil pri Ponovíčarjevih na Otoščah, torej jih je bilo
vseh skupaj pet. Glavni je bil Žagar z Otošč, ki je
imel žago: on je vodil, drugi so mu pomagali. Žena,
ki je takrat pestovala njunega najmlajšega sina, mu
je branila, a je ni hotel poslušati. Tudi mati Lekcova
jih je skušala odvrniti od poti v gozd, a so bila vsa
svarila zaman.

88

Na Goro so šli z volovskimi vpregami po stari
loziški poti.6 S sabo niso vzeli celih vozov, ampak
samo preme,7 da bodo nanje naložili hlode in jih
pripeljali v dolino. Ponje so šli menda v gornji gozd,
kam točno, ni znano.
Ko so se z naloženimi premami vračali, jih je za­
jelo strašansko neurje z burjo in snegom. Vipavci že
od nekdaj vejo, da na Nanosu lahko v vsakem letnem
času pade sneg, sodra ali toča. Oni pa se niso ozirali
na to; čeprav je bilo tisto soboto že zjutraj slabo vreme,
so šli na pot samo lahko oblečeni in menda so nesli s
sabo premalo hrane. Narobe so naredili tudi to, da so
namesto vina nesli s sabo šnopc, ta pa človeka omrtvi.
Štirje so omagali že na Gori, na poti od Podraške
bajte8 proti Vratom oziroma Vrhu, zadnji, Lekcov
z Lozic, pa je omahnil v smrt v prvem ključu stare
loziške poti od Vrha navzdol.
Drugega za drugim so jih našli naslednji dan,
na kvatrno nedeljo, in jih odpeljali v dolino. Izro­
čilo še pomni, kako jih je ležalo pet v vrsti v mr­
tvašnici na pokopališču.9 Med ljudmi je šel glas,
da jih je zadela božja kazen, ker se na tak dan ne
sme v gozd.
O vprežni živini pripovedujejo, da so jo v nede­
ljo prignali domov iz gozda, kjer so naložili hlode,

Podraška bajta – zatočišče ob beli cesti na Nanosu, kilometer dalje
od Vrat. Na desno gre pot v gozd.

Prvi ključ na skupni loziški in šembijski poti od Vrha navzdol, kjer
je zmrznil zadnji izmed peterih nesrečnikov. Tam je nekdaj stal na
škarpi kamnit križ v njihov spomin.

druga različica pa pravi, da je sama prišla domov.
Vsekakor je verjetnejša prva različica.
Družine pokojnikov so strašno trpele zaradi te
nesreče in spomin nanjo je še danes zelo živ. Ne­
sreča je še posebno zadela Žorževe na Lozicah, ki
so izgubili kar dva člana družine, in Žagarjeve na
Otoščah, kjer je ostala vdova s štirimi mladoletnimi
otroki. Žagarjevi so potem opustili žagarsko obrt,
domačija je gospodarsko propadla in njena posest se
je postopoma razprodala. Potomci Lekcovih vejo še
danes povedati, da je oče nič kolikokrat dopovedoval,
kako nesrečna je bila njihova družina po tistih kva­
trah. »To živi v naših dušah – ta strašna katastrofa,
ki nam jo je vcepila v spomin naša mati,« je pov­
zela vso to nesrečo Ema Natlačen, Žorževa z Lozic.
Kaj povejo arhivski viri in časopisi
V nemško pisani mrliški knjigi vikariata Šentvid za
leta 1812–1873 so bile vpisane smrti in pogrebi vseh
petih pokojnikov, ki so umrli na dan 26. septembra
1843, in ne 1844, kakor pomotoma pravi ustno iz­
ročilo. Pokopani so bili dva dneva kasneje. Ta izje­
mni dogodek je takratni šentviški vikar Matija Ver­

tovec10 pojasnil z daljšo opombo v mrliški knjigi, ki
se v prevodu glasi:
S štirimi premami so šli z Johanom Koritnikom v
gozd po hlode za žago. Zvečer jih je na Nanosu premagala huda burja s snežnim metežem. Dan kasneje
so jih našli zmrznjene in mrtve: Andreja Žvanuta
pod robom Gore, druge štiri v bližini hišice, nedaleč
enega od drugega. Johana Koritnika in Franca Furlana je verjetno prevrnila in pahnila v smrt burja.
Ker jih je bilo pet, ni nihče mislil na to, da bi se bili
mogli ponesrečiti. Vseh pet sem po sodnem pregledu
blagoslovil jaz, Matija Vertovc, l. r., vikar.11

Is Zirknize piʃmo pravi, de je 26. kimovza na
Nanoʃu 5 Vipavzov smersnilo; tudi ʃe ʃliʃhi, de ʃta na
Javorniku ravno tiʃti dan 2 Pivzhana tako ob shivljenje priʃhla. V toplim vremenu namrezh ʃo ʃhli, ʃlabo
oblezheni, v goro po derva. Ko ʃo na goro priʃhli, je
ʃtraʃhna Burja, kakor je na Kraʃu navadna, vʃtala in
ʃneg je sazhel meʃti. Pomagati ʃi niʃo mogli in smersnili ʃo. – To ʃe je 3 dni pred ʃvetim Mihelam sgodilo!
Take prigodbe v sazhetku jeʃeni ʃe gotovo nar ʃtarejʃhi
ljudje ne bodo ʃpomnili – in reʃ zhudno je, de ʃe je to
v takim kraju sgodilo, v kteriga blishni dolini shlahtna vinʃka terta raʃte.13

V družinskih knjigah za Lozice in Vrabče naj­
demo kompletne osebne podatke o njih, kakor sledi:12
Johan Koritnik - Žagar z Otošč, družinski oče
in gospodar, je bil sin Tomaža in Katarine z dekli­
škim priimkom Škapin, rojen 20. junija 1809 in leta
1835 poročen z Marijo (Marjano) Furlan; umrl je 26.
septembra 1843, star 34 let.
Andrej Žvanut - Lekcov iz Dolnjih Žvanutov,
zaselka Lozic, je bil sin Andreja in Ane z dekliškim
priimkom Koritnik, rojen 5. oktobra 1808, samskega
stanu; umrl star 34 let.
Jožef Furlan - Žoržev, družinski oče in gospodar
na Lozicah, je bil sin Jožefa in Marine z dekliškim
priimkom Kopatin, rojen 25. septembra 1799 in leta
1828 poročen s sovaščanko Marjano Koritnik; umrl
v starosti 44 let.
Franc Furlan je bil prvorojeni sin Jožefa in Marjane,
rojen 4. novembra 1829; ob smrti je imel komaj 13 let.
Gregor Vovk je bil sin Luke Vovka in Neže z
dekliškim priimkom Pestel, po domače Guletovih
z Velikega Polja na Vrheh, rojen 11. marca 1827. Slu­
žil je kot pastir pri Jožefu Fabčiču - Ponovičarju na
Otoščah in umrl na Nanosu, star 17 let.

Kamniti pomnik v nanosu
V spomin peterim nesrečnikom je bilo postavljeno
skromno kamnito znamenje v obliki križa, ki ga
danes ni več.14 Stalo je na kamniti škarpi v prvem
ključu loziške poti od Vrha navzdol, kjer je zmrznil
zadnji izmed njih. Tam se je reklo Pri loziškem ključu
ali Pri loziškem križu. Na znamenju je menda bil
napis in letnica 1844.15 Po enem izročilu je stalo do
leta 1895, ko je Ljubljano porušil potres, po drugem
so ga leta 1925 podrli Italijani, ko so delali cesto na
Nanos,16 ker je bilo na njem nekaj slovenskih besed.
Nekateri Lozičani so se trudili, da bi našli vsaj nje­
gove razbitine, a doslej brez uspeha.

Nesrečna usoda te peterice je odmevala tudi širše.
Kmetijske in rokodelske novice, ki so začele izhajati
tistega leta, so 11. oktobra pod naslovom Shaloʃtna
prigodba objavile naslednjo vest.

Pripovedovalci
Angela Novak, Novakovi, zaselek Loka, Lozice 2G
Tone Mislej, Marinčni, Lozice 5
Stane Žvanut, Berákovi, Lozice 11

Ta »stara stara zgodovina« pa se je za zmeraj za­
pisala v spomin tamkajšnjih ljudi. Ohranjati ga po­
maga pesem Radoslava Silvestra z izrazitim moral­
nim naukom, ki se je prenašala in se še prenaša iz
roda v rod, od ust do ust. Njen pomen in vrednost
najlepše odseva pripoved potomcev Lekcovih, da je
njihov oče hranil tisti Mohorjev koledar s pesmijo
varno zaprt pred njimi v skrinji kot svetinjo, tako
strašno jo je šacal.

89

Kamniti križ s podobo Križanega ob cesti proti cerkvi sv. Hieronima
na Nanosu. Zakaj in komu je bil postavljen, ne ve nihče več.

90

Gvido Furlan, Žorževi, Lozice 12
Ema Natlačen, Žorževa z Lozic, Veliko Ubeljsko 4A
Tončka Nabergoj, Žorževa z Lozic, Cesta IX. kor­
pusa 1, Ajdovščina
Stane Nabergoj, Žerjalovi, Lozice 29
Mario Žvanut, Berákov, Lozice 35, Veronikovi
Marija in Ljubo Meden, Medenovi, Lozice 40
Alojzija Žgur, Renkcovi, Lozice 42
Ana Andlovec, Kovačijskini, Lozice 44
Marija Žgur, Lovrencovi, zaselek Žvanuti, Lozice 47
Majda Križaj, Ferjanščevi, Lozice 55
Ciril Pelicon, Pel(i)conov z Lozic, Koper, Prisojna
ulica 8
Milka Vovk, Berákova z Lozic, Podnanos 17, Vovkovi
Andrej Koritnik, Žagarjevi, Otošče 7
Mateja Koritnik, Lovréncova z Lozic, zaselek Žva­
nuti, Otošče 7, Žagarjevi
Tončka Fabčič, Ponovíčarjevi, Otošče 9
Marija Koritnik, Kuntova z Otošč, Lozice 19, Stajčarjevi
Francka Meden, Pirčkovi, Podgrič 4
Anton Štrancar, nekdanji župnik v Podnanosu
(Božidar Premrl, literarni komparativist, Ljubljana)
Fotografije Božidar Premrl

1 Radoslav Franc Silvester (Vrhnika, 1841–1923, Vipava), pek, trgovec, po­
sestnik in pesnik v Vipavi. Njegove pesmi so v veliki meri nabožnega in
vzgojnega značaja ali odsev takratnih političnih razmer. Objavljal jih
je v časopisih in revijah ter v knjigah: Mali šopek domoljubnih cvetličic
(1878), Šmarnice. Glasi moje mladosti (1905) in Kupleti in pesmi (1913).
Glej Primorski slovenski biografski leksikon, 14. snopič, Goriška Mohor­
jeva družba, Gorica 1988, str. 349: geslo Marija Češčut, Silvester Radoslav
(Franc); Magda Rodman, Pesniška beseda v našem kraju, Vipavski glas,
letnik IX, št. 23, marec 1993, str. 2–3; Magda Rodman s sodelovanjem Bo­
židarja Premrla, Radoslav Franc Silvester 1841–1923, pesnik, obrtnik in
trgovec, Vipavski glas, letnik XXIX, št. 107, december 2013, str. 14–17.
2 Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu za leto 1899, Celovec, str. 10.
3 Gospodar Blažonove domačije v vasi Nanos na Nanosu.
4 Bendimska ji pravijo, ker nastopi v času bendime, trgatve.
5 Kvatre so štirje kvatrni tedni v letu, ko je bil zapovedan post v sredo, pe­
tek in soboto. Prvi kvatrni teden je teden po pepelnici, drugi je teden po
binkoštni nedelji, tretjega obhajajo septembra po spominu povišanja sv.
Križa, četrti kvatrni teden leta pa je tretji teden v adventu. Po svojem bi­
stvu in namenu so bile kvatre posebni postni dnevi. Krščanske kvatre so
prekrile prvotna poganska obredja, namenjena božanstvom poljedelstva.
Sčasoma so dobile veliko vlogo v ljudskem verovanju in verskem življe­
nju ljudi nasploh, zato so jih posvečali kot sopraznike, kar je še posebno
veljalo za kvatrno soboto. Niko Kuret, Praznično leto Slovencev. Druga
knjiga, Ljubljana 1989, str. 168; Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana
2004, str. 275: geslo kvátre.
6 Nad kapelico sv. Hieronima visoko na pobočju Nanosa se loziška pot
združi s šembijsko, ki pride iz Šentvida, in se vzpenja dalje do Vrha. Vrh
se imenuje skalni rob Nanosa, useku v njem, skozi kateri se cesta prevali
na nanoško planoto, pa pravijo Vrata.
7 Prema je prednji del voza s kolesoma.
8 Podraška bajta je zatočišče za ljudi ob cesti, približno kilometer naprej
od Vrat. Letnica na njenem portalu priča, da je bila sezidana že leta 1822.
9 Pokopani so bili v Šentvidu; na Lozicah so namreč naredili pokopališče
šele leta 1890.
10 Matija Vertovec (Vrtovic, Vertovc, Vertouc, Vrtovec), Šmarje, 1784–1851,
Šentvid, šentviški »fajmošter«, »vinorejec«, kemik, zgodovinar. V Šentvidu
je služboval kar osemintrideset let, od leta 1813 do smrti. Glej Primorski
slovenski biografski leksikon, 17. snopič, Goriška Mohorjeva družba, Go­
rica 1991, str. 191: geslo Franc Kralj, Vertovec Matija.
11 Župnijski arhiv Podnanos, Mrliška knjiga Šentvid 1812–1873, s. p.
12 Župnijski arhiv Podnanos, Družinska knjiga Šentvid 1840–1853; Družinska
knjiga Lozice I; Župnijski arhiv Štjak, Družinska knjiga Vrabče III in IV.
13 Kmetijske in rokodelske novice. Pervi tečaj od Maliserpana do konca
Grudna 1843. V Ljubljani, No 15, V srédo 11. kosaperska, str. 60.
14 Večina pripovedovalcev je omenjala križ, nekaterim pa se je zdelo, da je
bilo spominsko znamenje bolj podobno obcestnemu kamnu ali ležečemu
kamnu, v katerega je bil vsekan križ.
15 Zdi se, da je prav ta letnica, ki je morda oznamovala čas postavitve zna­
menja, prešla v ljudski spomin kot leto smrti petih ponesrečenih.
16 Po pripovedovanju Staneta Žvanuta - Berakovega z Lozic so Italijani de­
lali to cesto sedem let in so jo dokončali leta 1927; Albin Kjuder pa piše,
da so dokončali novo položno vojaško cesto na Nanos leta 1929. Glej Žu­
pnijski arhiv Tomaj, Albin Kjuder, Kronika Tomaj A, str. 124. Takrat so
naredili tudi sedanji globlji cestni usek Vrata zraven starega.

Sabina Stambulić Pugelj

GRADIŠČA IN DRUGI ZAKLADI
V DOLINI REKE REKE
Arheologija je del dediščine, ki je očem običajno skrit. Nekateri kraji imajo te dediščine
manj, nekateri več. Dolina reke Reke in njena okolica spadata med slednje. Najbolj
tipična, množična in najlepša arheološka najdišča v teh krajih so nedvomno gradišča.
Kaj gradišče sploh je
Gradišče je vrsta naselbine, ki se je v slovenskem
prostoru začela pojavljati v bronasti dobi. Gradi­
šča najpogosteje najdemo na vrhovih gričev, ker so
bila grajena v nemirnih časih in je bil njihov namen
obvladovanje okolice. Njihovi graditelji so izbirali
takšno lego, da so kar najbolje poskušali izkoristiti
naravno obrambo, pomemben dejavnik pri izbiri
lokacije je bila tudi preglednost okolice oziroma
vizualna komunikacija s sosednjimi naselbinami.
Tako pogosto najdemo gradišča na vrhu vzpetin s
strmimi pobočji ali pa jih varuje prepadna stena.
Nekatera obstajajo tudi v nižini, vendar so redka
in zato toliko bolj posebna.
Drugi pomemben prepoznavni znak vsakega
gradišča je obrambno obzidje. Zato gradiščem z
drugo besedo lahko rečemo tudi utrjena naselja.
Zaradi tega je veliko območij, kjer ta tip najdišča
prevladuje, saj se ga z lahkoto odkrije — mogočna
obzidja je namreč kljub zobu časa še vedno lahko
prepoznati — tudi ljubiteljski raziskovalec. Gradišča
najdemo po vsej Sloveniji. Obstajajo pa predeli, kjer
jih je izjemno veliko, nekje celo več kot današnjih
vasi. Takšno arheološko bogato območje je okolica
Ilirske Bistrice, kjer pa so gradišča slabo raziskana.
Gradišča so različna, vsako je namreč edinstveno.
Njihov videz so vsekakor pogojevale naravne dano­
sti — kot je njihova lega ali geološka podlaga. Vsako
utrjeno naselbino torej obdaja obzidje. To se prila­
gaja terenu in se po navadi vije ter zaokroža naselje

v obliki venca, ima enega ali več vhodov, kjer pa je
slabša naravna zaščita, je obzidje lahko dvojno ali
celo trojno. Včasih so tudi vhodi dodatno utrjeni in
zaščiteni — poznamo primere utrditev s stolpi ali
način, da ena stranica obzidja presega drugo in na
ta način tvori nekakšen hodnik. Nekatera gradišča
imajo tudi akropolo — to je najvišji, dodatno utr­
jeni del. Za gradišča z akropolo se domneva, da so
bila sedež kakšnega poglavarja ali središče neke ro­
dovne skupnosti. Morda so jim bila sosednja, manjša
gradišča brez akropole, podrejena.
Obrambni zidovi so različni. Njihovo tehniko
gradnje namreč pogojujejo geološke danosti. Kjer
je bilo kamenja malo, so obzidja nasuta — takim
rečemo nasipi, ki so bili včasih dodatno ojačani z
lesenimi koli. Na kraških apnenčastih tleh pa naj­
demo tudi najlepša in najmogočnejša gradišča, ki jih
opazi tudi nestrokovno oko. Grajena so v tehniki su­
hozidne gradnje in so še vedno lahko prepoznavna,
ker se kažejo kot velikanske groblje kamenja, ki se
vlečejo več metrov v širino. Na Krasu in v Istri jim
rečejo tudi kaštelirji. Suhozidna gradnja pomeni, da
so gradili brez veziva — malte. Fronte zidu so se­
zidali iz večjih kamnov, vmesni del pa so zapolnili
z drobirjem. Včasih so uporabili tudi kombinacijo
vseh treh materialov: kamna, zemlje in lesa.
Gradišča so zgradili za bivalne, obrambne, ver­
jetno pa tudi gospodarske in obredne namene. Gra­
dili so jih v prazgodovini, poseljevali in dograjevali

91

pa tudi v kasnejših obdobjih. Čas nastajanja takšnih
naselbin je obenem čas prvih večjih človekovih
vplivov na pokrajino. Z gradišči se je prvič pojavila
mogočna bivalna arhitektura, ki je trajala tisočletja,
hkrati pa je to čas, ko se je naravna krajina za vedno
spremenila v kulturno. Gradišča niso bila edini tip
bivališč svojega časa, vendar jih zaradi dobre pre­
poznavnosti v prostoru arheologi najlaže odkrijejo,
poleg tega pa obstaja mnogo ledinskih imen — imen
vrhov in vasi, ki se imenujejo Gradišče, kar je neiz­
podbiten dokaz o obstoju utrjene prazgodovinske
naselbine v bližini.

92

Gradišče nad trnovim
Trnovsko Gradišče ali, kot ga domačini sami ime­
nujejo, Draga se dviguje severno od mesta Ilirska
Bistrica in je eno največjih gradišč na kraških tleh,
saj njegovo obzidje v obsegu meri okoli 1000 m. Po­
seljeno je bilo v železni dobi in antiki. Razdeljeno je
na dve terasi, od katerih je na zgornji opaziti kota­
nje — sledove tlorisov nekdanjih stavb. Na najviš­
jem, severnem delu je akropola, ki je bila dodatno
zavarovana z obzidjem v obliki prstana. Še posebej
mogočno je obzidje pod akropolo, na vzhodni strani
pod vrhom naselbine, kjer v višino meri približno
10 m. Naselbina, kot tudi večina ostalih gradišč na
Ilirskobistriškem, ni bila intenzivneje in načrtno
raziskana.
V bližini, vzhodno od naselbine, je bilo odkrito
tudi grobišče — žarno in žgano —, kar pomeni, da
so nekatere ostanke pokojnikov — nekdanjih pre­
bivalcev trnovskega Gradišča — našli v urnah, v
nekaterih primerih pa so bili le preprosto položeni
v grobno jamo. Ta dva tipa grobov se razlikujeta
tudi po predmetih, položenih v grob. Največ pri­
datkov je bilo kovinskih, in sicer bronastih, prevla­
dujejo pa zaponke raznih oblik. Po številčnosti za
njimi sledijo zapestnice in potem igle. Zanimivo, da
se slednje pojavljajo v žarah, za igle pa vemo, da so
bile v železni dobi del moške noše, kar pomeni, da
so v žarah pokopavali predvsem moške, ženske pa

so pokopane na ta način, da je bila žganina le polo­
žena na dno grobne jame. Grobovi so bili pokriti s
ploščami iz peščenjaka, ki je bil prinesen od drugod
(na mestu grobišča so kraška tla), zaradi tega je bila
lokacija grobišča lahko prepoznavna še v polprete­
kli dobi. Posebnost je, da so en skeletni grob našli
celo v sami naselbini.
V neposredni bližini trnovskega Gradišča ali
Drage je še več arheoloških najdišč. Jugovzhodno
od tega se nad vasico Jasen dviguje gradišče Solne,
manjša utrjena naselbina, ki je bila odkrita nedavno
in še ni bila raziskana. V njeni neposredni bližini
so gomile, za katere pa ni jasno, ali so arheološkega
značaja ali le posledica čiščenja obdelovalnih po­
vršin. Severovzhodno od Drage stoji vrh Stražica,
ki je — kot že samo ime pove — v nekem obdobju
imel strateško funkcijo. Na vrhu je mogoče opaziti
grobljo kamenja, za katero lahko domnevamo, da
ni naravnega nastanka, temveč predstavlja neko ru­
ševino. Ta se vleče od vrha po pobočju do vznožja
Stražice in jo lahko zasledimo samo še po odsekih v
predelih med vrhovi Ahec (tudi gradišče!) in Volčji
hrib. Stari raziskovalci so domnevali, da je antičnega
nastanka, in so znotraj zidu opazili ostanke stavb,
medtem ko je novejša teza, da je zid prazgodovin­
ski, saj je mogoče opaziti, da je grajen v tehniki su­
hozidne gradnje, kar je v nasprotju z domnevo, da
je antičen. Če slednja datacija oziroma domneva o
prazgodovinskem izvoru drži, gre v primeru Gra­
dišča nad Trnovim skupaj s Stražico in omenjenim
zidom za eno najbolj utrjenih območij iz prazgodo­
vinskega časa na slovenskih tleh.
Zgodba o metulumu
Trnovsko Gradišče so raziskovalci 19. stoletja po­
vezovali z Metulumom, glavnim mestom Japodov.
Sedaj se stroka s tem ne strinja več, saj Metulum
postavlja v Liko, kjer je bilo osrednje območje tega
prazgodovinskega ljudstva. Vseeno pa se lahko z
zgodbo seznanimo, ker je zanimiva, čeprav je le do­
mneva, ki ne velja več.

O obstoju Metuluma obstajajo zgodovinska pri­
čevanja, saj je o njem pisal rimski zgodovinar Api­
jan. Metulum je bil glavno mesto Japodov, ki je ne­
srečno končalo v boju z Rimljani konec 1. stoletja
pr. Kr. Napadal ga je Oktavijan, poznejši prvi cesar
Avgust. Nekatera japodska plemena so se mu predala
brez boja, dlje časa pa so oblegali ravno Metulum;
sprva neuspešno, dokler ni prišlo do preobrata, ki
v zgodovinopisju ni opisan. Konec je bil zelo krvav.
Možje, sposobni za boj, so padli do zadnjega, med­
tem ko so ženske in otroci zgoreli. V požaru je bilo
dokončno uničeno tudi mesto.
Ljubiteljski raziskovalci si pa še vedno želijo imeti
Metulum vsak v svojem kraju. Tako med Bistričani
velja za lokacijo Metuluma trnovsko Gradišče, saj se
v zgodovinskih virih omenja tudi njegova sosednja
naselbina Terpo, ki jo je že Simon Rutar postavil na
gradišče, ki je pri Dolnjem Zemonu, južno od Ilirske
Bistrice. Terpo je bilo torej sosednje gradišče Me­
tuluma, ki so ga Rimljani zavzeli malo pred tem. V
prid tej domnevi priča vasica Trpčane vzhodno od
Ilirske Bistrice, o kateri se tudi jezikoslovci strinjajo,
da njeno ime ni slovanskega izvora.
Dolnji zemon
Malo znana vasica, ki leži kakšen kilometer južno od
Ilirske Bistrice, skriva v okolici cel kup arheoloških
najdišč in verjetno še marsikateri neodkrit zaklad.
Najpomembnejše najdišče je vsekakor gradišče Ja­
vori, ki je posebno že zaradi tega, ker je nižinsko, za
razliko od večine drugih utrjenih naselbin, ki sto­
jijo na vrhovih gričev. Poseljeno je bilo skozi daljše
obdobje, mogoče z manjšimi prekinitvami, in sicer
od konca bronaste dobe, od 9. stoletja pr. Kr., skozi
železno dobo v rimsko — od 1. do 4. stoletja po Kr.
Gradišče Javori je razdeljeno na tri terase, ki jih z
zahoda, kjer je naravna zaščita najbolj šibka, varuje
trojni niz obzidij oziroma nasipov. Ti so bili najprej
zgrajeni v prazgodovini in v tehniki takratnega časa
(nasut nasip), medtem ko je najvišja terasa postala
dodatno utrjena v času pozne antike, ko so praz­

Rimski uhani z Dolnjega Zemona

Foto Sabina Pugelj

godovinski zemljeni nasip nadzidali z zidom, veza­
nim z malto. Naselbino z drugih strani — z juga in
vzhoda —, varujejo strma pobočja, pod severnim
vznožjem gradišča pa teče reka Reka.
Naselbino, ki ji pripada tudi več grobišč, je prvi
opisoval in se z njo ukvarjal prav domačin z Dolnjega
Zemona Josip Potepan Škrljev. Bil je dopisnik Rokodelskih novic, leta 1875 pa je objavil dolg prispevek v
reviji Arkiv za povjestnicu jugoslavensku, kjer je opisal
gradišče kot grad, saj je takšno poimenovanje slišal od
sovaščanov, in že takrat je omenil, da je bilo nasuto
obzidje nadgrajeno z zidom, zidanim z malto, kar so
dejansko potrdile šele geofizikalne raziskave leta 2012.
Potepan tudi pravi, da je bila naselbina uničena
v 12. stoletju, ko jo je zadela strela, še danes pa sta­
rejši domačini menijo, da so jo uničili Turki, in prav
tako pravijo, da je grad pogorel v požaru in da je
predhodnik novoveške graščine v vasi. Zanimivo,
da so ljudsko opažanje požara potrdile arheološke
raziskave pred nekaj leti.
Po najdbah so bila najbolj bogata grobišča, odkrita
v neposredni okolici naselbine, vendar so na žalost
skorajda vse najdbe izgubljene. Še posebej bogato je
grobišče, ki leži tik pred vhodom v naselbino — v
izročilu znano kot Grajski britof. Časovno ga posta­
vljamo v prazgodovino ter v 3. in 4. stoletje po Kr.
Znano je po bogatih najdbah: zlatem in srebrnem
nakitu, številnih novcih, stekleni oljenki (oljenke so
večinoma keramične), prstanu z napisom, nagrob­
nem kamnu z napisom, miniaturni bronasti zaponki
v velikosti 12 mm in še po marsičem drugem.

93

94

Sosednja nekropola leži malce stran od naselbine,
na travniku pod gradiščem, ki se imenuje Podjavori.
Tudi tu so še do nedavna ob kmetijski obdelavi tal
prihajale na dan bogate najdbe: novci, žare, nakit,
odlomek rimskega oltarja z napisom. Najbolj znana
najdba, skoraj edina, ki ni izgubljena in je tudi v
strokovni hrambi, so zlati uhani čolničastega tipa
iz približno 1. stoletja po Kr. Podobni so bili najdeni
tudi na grobišču, ki pripada gradišču Ajdovščina
nad Rodikom in na košanskem gradišču pri Pivki.
V okolici Zemona je dokazano vsaj še eno ar­
heološko najdišče, to je Sveti Jernej ali Mežnarija
pri Gornjem Zemonu, kjer so ravno tako odkrili
prazgodovinsko in rimsko nekropolo, na istem ob­
močju pa so tudi ruševine stare cerkvice sv. Jerneja
(sedanja cerkev je v vasi) in po izročilu pokopališče,
kamor so nosili pokopavat mrliče od zelo daleč …
Verjetno vasici Dolnji in Gornji Zemon skrivata še
marsikateri skrit zaklad, saj to nakazujejo ledinska
imena, ki so zelo značilna za arheološka najdišča,
kot je na primer Vajdišče, vendar vse še ni bilo na­
črtno raziskano.
Sveta katarina nad novokračinami
Gradišče Sveta Katarina leži na slovensko-hrvaški
meji, nad mejnim prehodom Jelšane - Rupa. Gre za
eno najlepših gradišč v tem delu Slovenije, ki je bilo
poseljeno v starejši in mlajši železni dobi. Naselbina
je prepoznavna po mogočnem obzidju, ki jo obdaja v
obliki nepravilnega venca v dolžini 670 m. Ima tudi
dva vhoda — na severu in jugu —, ki sta grajena v
obliki hodnika — ena stranica obzidja presega drugo,
južni vhod pa je bil verjetno ojačan tudi s stolpom.
Kjer danes stoji kapelica, je mesto nekdanje akropole.
Pripadajoče grobišče je bilo znano že konec 19.
stoletja, vendar je bilo na žalost že takrat skoraj po­
polnoma uničeno. Tržaški arheolog Carlo Marche­
setti je leta 1903 v knjigi o gradiščih Krasa in Istre
rekel, da je lastnik parcele, kjer je bila nekropola,
uničil celo najdišče, Marchesettiju pa je uspelo re­
šiti le en grob.

Zanimiva je tudi zgodba domačina Antona Is­
kre iz Novokračin, ki je na Sveti Katarini našel ne­
kaj bronastih najdb in jih je zaradi prepričanja, da
so zlate in da je v svoji vrtači našel zaklad, leta 1883
prinesel v Ljubljano. Razočaranje je bilo seveda ve­
liko, ko je ugotovil, da je tri dni v eno smer potoval
zastonj (verjetno večinoma kar peš).
Po ljudskem izročilu sta na Sveti Katarini stala
ženski samostan in cerkvica, pravijo pa tudi, da so
se na gradišče zatekali v času turških vpadov in ga
tudi dodatno utrjevali oziroma obnavljali obrambno
zidovje. Takšna je ljudska razlaga, zakaj se med
apnenčastimi kamni, ki tvorijo obzidje, najdejo tudi
posamični kamni peščenjaka, saj naj bi v času tur­
ških vpadov utrjevali zid s kamnitim materialom
iz doline pod Katarino, ki naj bi ga ženske na vrh
prinesle kar v predpasnikih.
Pomemben in zanimiv podatek je tudi to, da sta
bližini vsaj še dve gradišči, mogoče celo tri, nista pa
toliko raziskani, da bi vedeli, ali sta sočasni s Sveto
Katarino. To sta naselbini Gradišče in Sušnjak, mo­
goče pa je gradišče obstajalo tudi na tretjem vrhu v
bližini, na Božični vali.
Ljudje iz doline Vjlke vode, kot reki Reki rečemo
domačini, se vsekakor lahko pohvalimo z bogato
kulturno dediščino in tudi ponosni smo nanjo.
Domačine pa žalosti, da to območje vedno izpade
iz arheoloških ali kakšnih drugih raziskav, saj je
o vseh teh bogatih prazgodovinskih naselbinah le
malo znanega, pa še tiste najdbe, ki so bile odkrite,
so večinoma skoraj vse izgubljene ali pa so v mu­
zejih v tujini. Hkrati pa vsako arheološko bogato
območje privlači samooklicane raziskovalce, ki z
detektorji kovin ropajo zaklade in z njimi bogatijo
svoje zbirke, ki so dostopne samo njim. Ali pa —
kar je še slabše — predmete prodajo in se za njimi
izgubi vsaka sled.
(Sabina Pugelj, univ. dipl. arheologinja,
Koseze pri Ilirski Bistrici)

† Andrej Vovko

POTOPIS DR. IVANA KNIFICA
O KAVKAZU IN TAMKAJŠNJIH
MOHORJANIH
Potopis Ljudevita Stiasnyja o Kavkazu in zlasti o mohorjanih tam,
ki smo ga predstavili v Mohorjevem koledarju 2015, je pri dr. Ivanu
Knificu spodbudil potovanje v te za Slovence takrat in še danes
zelo eksotične kraje ter obisk tamkajšnjih slovenskih priseljencev. Za začetek naj na kratko povzamem, kar sem o dr. Knificu
zapisal v zaključku prispevka o Stiasnyjevem potovanju.
Dr. Ivan Knific, duhovnik in potopisec
Vir Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Dr. Ivan Knific je s Stiasnyjem delil tako pedago­
ški poklic kot tudi ljubezen do potovanja in pisanja
potopisov. Duhovnik dr. Knific se je rodil 8. julija
1875 v Hrašah pri Smledniku, umrl pa 8. junija 1950
v Ljubljani. Bogoslovje je leta 1898 končal v Lju­
bljani, bil je kaplan v Cerknici, nato je na Dunaju
leta 1904 končal študij matematike in fizike. V letih
1904 in 1905 je deloval kot duhovnik med sloven­
skimi rudarji v Porenju in Vestfaliji, od leta 1905 pa
je bil profesor na škofijski gimnaziji v Št. Vidu pri
Ljubljani. Kot bogoslovec je sodeloval s prevodi iz
hrvaškega in ruskega jezika pri Slovanski knjižnici,
Učiteljskem koledarju za Goriško in Slovencu. Od
leta 1900 pa se je posvetil predvsem potovanjem in
potopisom. Deloval je tudi pri občini kot odbornik
in krajevni šolski nadzornik ter pri zadružnih or­
ganizacijah in zavodih.
Svoje potovanje na Kavkaz je opisal v prispevku
Med slovenskimi izseljenci v Vladikavkazu, ki ga je
leta 1912 objavil v znani mesečni reviji Dom in svet.
Pri tem se je oblikovno zgledoval po potopisu Lju­
devita Stiasnyja, dopolnil pa ga je tudi z nekaterimi
novimi podatki. Tudi sam tako kot Stiasny ni zapi­

sal, katerega leta je obiskal slovenske naseljence na
Kavkazu, razrešil pa nam je neznanko, kdaj je tja
odšel Stiasny, namreč leta 1899.
Dr. Knific se je vso pot do Vladikavkaza peljal
z vlakom, slovensko naselbino in zlasti Matevža
Rutarja pa je poiskal preko tamkajšnje katoliške
župnije oziroma, kot so jo tam poznali, »poljske
cerkve«, saj so veliko večino katoličanov v Rusiji
takrat predstavljali prav Poljaki, v vzhodnem delu
svoje razkosane bivše države podložniki Rusije. Do
»župana« slovenskih priseljencev Matevža Rutarja
ga je pripeljal kar Matevžev sin, bogoslovec Franc.
Rutar je sicer, kot smo že videli, stanoval na svojem
posestvu zunaj mesta, ob sobotah in nedeljah pa je
bival v svoji hiši v mestu. Dr. Knific je prišel v Vla­
dikavkaz prav na praznik velikega šmarna, seveda
po starem julijanskem koledarju, zamaknjenem za
14 dni. Pripeljal se je z vlakom in je bil nad udobjem
ruskih železnic zelo navdušen.
V Vladikavkazu ga je izvošček pripeljal do »polj­
ske« katoliške župnije, kjer ga je sprejel star, neko­
liko zanemarjen župnik. Nadomeščal je prejšnjega,
ki je bil obsojen zaradi krsta pravoslavnega otroka
na pol leta zapora. Na pristavi ga je sprejel Matevž

95

96

Rutar in se po ruskem načinu v znak spoštovanja
z licem dotaknil Knifečeve rame, »to je starodavni
poljub miru, ki sem ga parkrat opazil med Rusi«.
Dr. Knific nam potem predstavi veliko podrob­
nosti iz Rutarjevega življenja.
»Mož je srednje velikosti, veselega, prijaznega
obraza, že postaren, ima sivkaste brke, redke lase,
je že malo plešast, po vsej zunanjosti pa pristen slo­
venski kmet. Svojo materinščino govori v goriškem
narečju, ne kaj gladko, razume pa vsako besedo. Ve­
dno vključuje italijanske in ruske izraze: ›Pasalo‹ je
že nad 30 let, da je na Ruskem, žetev so že ›finili‹,
›ma‹ koruza še stoji. Tudi izgovarja slovenske besede
po ruski ter vpleta italijanske in ruske izraze. ›Smo
mačno kantent, da so nas obiskal,‹ je ponavljal ve­
nomer; mlajšim otrokom je naročal, da morajo roko
poljubiti ›gospodu nuncu‹; starejši hčeri pa je ukazal
prinesti čaja: ›Ma subit!‹ (Toda hitro!) Ta čas se je
vnel med nama živahen razgovor: ›Kako ste pa vedeli,
da bivam v Vladikavkazu?‹ ›Bral sem o Vas in Vaši
družini v Koledarju.‹ To mu je zelo ugajalo. Začel je
hvaliti Družbo sv. Mohorja, da se mora ravno njej
zahvaliti, da ni pozabil materinega jezika. ›Že tride­
set let sem njen ud. Imam na pristavi celo knjižnico
slovenskih knjig. Ko dobimo nove Družbine knjige,
jih beremo celo zimo. Od družine zahtevam, da v
hiši govorimo vedno slovenski; ruski se tako nauče
na ulici in v šoli. Ko bi doma ne govorili slovenski,
bi se otroci svojega materinega jezika sploh ne na­
učili, saj še tako preveč radi govore ruščino.‹ Naro­
čen je bil tudi na Domoljuba in Bogoljuba, goriški
Novi čas ter Poročila Klaverjeve družbe. Bilo mu je
žal, ker ni živel med Slovenci, na vrnitev v domo­
vino pa ni razmišljal.
Zelo je bil navdušen za Slovensko ljudsko stranko.
›Povejte doma, da sem tudi jaz član tega občestva,
da popolnoma soglašam z njenimi načeli. Rad bi so­
deloval, pa ne morem, ko sem tako daleč od doma.‹
Glede številnih pisem o možnosti priseljevanja, ga
je odsvetoval, vsakemu pa ni odpisal. ›Ljubo doma,
kdor ga ima; boljši v domovini suh kruh, kot v tu­

jini pečenka … Ravno včeraj sem bil star 64 let, pa
sem že ves siv in tudi telesne moči me že zapuščajo.
Še te-le otročiče bi rad spravil h kruhu, potem pa
rad umrjem.‹
Pripovedoval mi je zgodbo svojega življenja. ›Doma
sem iz Beneške Slovenije. Zibelka mi
je tekla v Drenkiji pri Sv. Lenartu, blizu goriške
meje. Kakor mi pišejo sorodniki, hodijo sedaj na
kolodvor pri Sv. Luciji poleg Tolmina. Od tod je še
dve uri pešpoti do mojega rojstnega kraja, po ste­
zah čez hribe. V tako goratih krajih se nismo mo­
gli preživljati. Zato sem že v mladosti začel krošnja­
riti. Prehodil sem Goriško, Kranjsko in Štajersko …
Prodajal sem podobe, zrcala, glavnike, žveplenke in
drugo drobnjav. Ni bilo mnogo zaslužka, godilo se
mi je pa vendarle dobro; posebno podobe so mi do­
našale mnogo dobička.‹ Krošnjaril je tudi po Polj­
ski, kjer se je naučil jezika, končal pa v Rusiji pod
Kavkazom in se navadil tudi ruščine.
›Prihranil sem si nekaj denarja, krošnje sem se pa
naveličal. Zemlja je bila takrat prav poceni.
Od lahkoživca sem kupil veliko posestvo. Na­
redila sva pogodbo. Kupil sem prav ugodno, toda
kaj, ko so ljudje tako malo pošteni. Prejšnji gospo­
dar je isto posestvo malo prej prodal že drugemu.
Tožili smo se; od kupljenega posestva mi je ostala
samo polovica, 60 desjatin (= 65 hektarov), toda
vesel sem bil, da se mi je izteklo še tako posreči.
Šel sem domov v Benečijo, da sem se oženil. Ru­
sinje ne bi maral za nobeno ceno. Katoliške vere
hočem ostati sam, pa tudi moji otroci morajo biti
katoliški; po ruski postavi pa bi morali biti otroci
pravoslavni, če je mati pravoslavna. Privabil sem
za seboj še druge rojake. Delali smo noč in dan.
Zgradili smo sredi ravnine novo selo: hiše, hleve,
gospodarska poslopja; zasadili smo sadne vrtove;
zemljo, ki je bila dotlej pusta, smo skrbno obdelali;
sedaj smo, hvala Bogu, toliko premožni, da nam ni
hudega … Italijanski hutor, tako ji pravimo. Ruska
beseda hutor je toliko kot pristava, italijansko pa
imenujemo naselbino, ker smo laški podaniki. Jaz

sem bil sicer rojen, ko je bila Benečija še avstrijska;
pozneje pa sem postal laški državljan.
Naša kolonija je oddaljena odtod sedem verst,
poldrugo uro. Kroginkrog nas so same naselbine.
Ti kraji so bili namreč svojčas zelo slabo nase­
ljeni. Ruska vlada je dala naselnikom zemljo prav
poceni ter nas je povsod podpirala; oprostila nas je
večjih davkov … Sem drugič oženjen … z ženo in
vsemi otroki nas je šestnajst. Prva žena mi je umrla
pred 15 leti. Otroci prvega zakona so že vsi dorasli.
Najstarejša sinova sta že samostojna kamnoseka.
Sin Franc pa je bogoslovec. Če Bog da srečo, v treh
letih bo pel novo mašo. V Vladikavkazu še ni bilo
takega dogodka. Neizrečeno bom vesel, če bo moj
sin prvi tukajšnji novomašnik.‹«
Odšla sta do cerkve, kjer so govorili poljski in
ruski. Razen Rutarjeve družine je prišlo v cerkev še
nekaj Slovencev. Po maši sta se z Matevžem spreho­
dila po mestu, domačin pa mu je podobno kot prej
Stiasnyju na »živih primerkih« razložil različne na­
rodnosti, rase in njihove lastnosti ter tipične poklicne
usmeritve kot tudi predsodke do njih: Armence,
Gruzijce, Perzijce, Osete, Jude, Kozake, Nemce, In­
guše … Obširno je na primeru sina razložil tako
ruski šolski sistem kot tudi vojaški nabor. Sinovom
ni bilo treba na nabor, ne na ruskega kot tudi ne ita­
lijanskega, za slednjega so bili seveda preveč stran.
»Na ruski nabor jim ni bilo treba hoditi, ker niso
ruski podaniki; na laški nabor pa niso šli, ker so
vsi rojeni v naši naselbini in v Italiji nihče ne ve za­
nje. Ko bi bil moral najstarejši sin iti na nabor, sem
stopil na policijo vprašat, kaj mi je storiti. Kar tiho
bodite, so mi rekli. Vaš najbližji konzul stanuje v
Baku; ne ve za Vas in ne bo nikdar iztikal za Vami
in za Vašo familijo. Tako so se vsi starejši sinovi iz­
ognili vojaščini … Ko pa je Franc stopil v duhovsko
semenišče, je vložil prošnjo za rusko državljanstvo,
ker bi ga sicer nikoli ne mogli posvetiti v duhov­
nika; užival bi tudi to dobroto, da bi se v bogoslov­
nici vzgajal brezplačno. Ko je vlagal prošnjo, so mu
dejali na policiji: ›Ker ste laški podanik, Vas bomo

sprejeli; ko bi bili Poljak, bi Vas ne.‹ Pred kratkim
so mu prošnjo ugodno rešili, in sedaj je Franc edini
v Rutarjevi družini, ki je ruski državljan.«
Dr. Knific potem natančno popiše družinsko kosilo.
»Prinesli so nam močno rusko juho z zelenjavo
— ›šči‹ jo imenujejo Rusi —, razne mesne jedi, pe­
čenko, koncem obeda velike buče, kakršnih na Ru­
skem pojedo silno veliko in jih imenujejo ›arbuz‹
(vodna melona; odznotraj so rdeče; tiste, ki so zno­
traj zelene, se imenujejo ›dinje‹), slednjič pa so za­
kurili v velikem bakrenem kotlu: dobili smo čaja v
izobilju. Takoj v začetku obeda je prinesel gospodar
na mizo tudi nekaj buteljk vina, črnega, močnega:
›Kupil sem ga od prijatelja v Tiflisu, steklenico po
30 kopejk (= 75 h); je prav dobro in pitno.‹«
»Zmenili smo se, da gremo popoldan na pristavo,
Rutar ima seveda svoje konje in vozove; s temi se je
že opoldan odpeljala mati pa mlajši otroci. Zato je
za nas tri: sebe, bogoslovca in mene, najel mestnega
izvoščka, dvovprežno kočijo, ki ji ob Kavkazu pravijo
›faeton‹. Še nismo končali obeda, ko pridrdra izvo­
šček, pristen Rus, ves bradat, dolgih las, rdečkastega
nosu, po žganju smrdeč, malo zanemarjen, oblečen
v dolgo, do peta segajočo višnjevkasto suknjo, z vi­
sokimi škornji, širokim pasom in potlačenim trdim
klobukom.« Z gospodarjem sta se dalj časa prepi­
rala za plačilo, zedinila sta se za na dva rublja in pol
(dobrih 6 K). Med vožnjo na pristavo so dodobra
spoznali znake na »pretresljiv način prednosti« ru­
skih podeželskih poti, saj vlada plačuje samo vzdr­
ževanje državnih cest, za podeželske pa posestniki,
ki pa jim ni treba plačevati ›občinskih doklad‹, tj.
davkov. Zaradi tega občinam ni treba skrbeti zanje.
Beseda je nanesla tudi na kriminal. Rutarju so
tako ukradli dva vola, vredna več sto rubljev, zaradi
grobosti kriminalcev pa jih niti ni skušal dobiti na­
zaj. Bile so tudi ugrabitve za odkupnino, za katere pa
so sorodniki žrtev z označenimi bankovci dokazali,
da so zločinci vsaj v nekaterih primerih povezani z
oblastjo, celo do ranga pokrajinskega načelnika. Tega
so državne oblasti v St. Petersburgu celo odstavile.

97

98

Rutar je razkazal živino: štiri konje, nekaj volov
in več krav. »Peljal me je k uljnjaku in mi odrezal
sat medu. Tod se mnogo pečajo s čebelorejo; medu
ne pridelajo veliko, ker ni dosti paše in ajde ne se­
jejo; Rutar ima 20 panjev, toda zelo velikih. In ve­
selje mu je žarelo z obraza.
Stopili smo med bližnje njive. ›Letos smo pridelali
prav malo žita; bila je huda zima, skoraj vse je poze­
blo; spomladi smo mesto žita zasadili samo turščico
… poizkušal sem mnogo; najbolje se je obnesla pše­
nica. Vendar ni zanesljiva: včasih obrodi, včasih pa
prav nič. Sejem jo še, pa ne veliko. Žito omlatimo
kar na polju s stroji, ali pa ga omanemo z živino.
Največ pridelamo turščice, ki vedno obrodi, in pa
krompirja. Lani sem pridelal turščice 4000 pudov (=
65.000 kg ali 650 metrskih stotov); vso zimo in spo­
mlad sem jo vozil v mesto. Za delo nas je premalo.
Komaj otroci malo dorastejo, že silijo z doma; nočejo
obdelovati polja, le mesto jih veseli; pomaga mi samo
žena in mlajši otroci! Zato najamem Osetine, da mi
pospravijo s polja, kar sami ne zmoremo. Poplačam
jih navadno s krompirjem, ker sami ne pridelajo to­
liko, da bi se preživljali.‹ … Pogledali smo še po vasi.
Italijanski hutor je prav majhno selo. Izprva je tod
bivalo sedem družin, in zato so zgradili — koloni­
sti pravijo ›ustrojili‹ — tudi sedem hiš. Dve familiji
sta se združili, ena se je preselila v mesto, zato so
dve hiši opustili; ena je že skoraj razpadla … Šteli
smo prebivalce, odrasle in otroke, pa nismo našteli
40 Slovencev, dasi Rutarjeva družina sama pomeni
16 glav. Šolarji so hodili v kar oddaljeni Vladikav­
kaz, v mestne šole, zato so lani čez zimo, ko ni del
na polju, najeli lastnega učitelja.
Izseljenci so prihajali iz hiš, možaki in ženske.
Zdeli so se mi nekako boječi. Skoraj sramovali so
se z menoj govoriti slovenski, le na ruščino jim je
uhajala govorica, da jih je moral Rutar izpodbujati:
›Govorite slovenski! Gospod je Slovenec, od Lju­
bljane.‹ Čudili so se, da kdo samo na obisk prihaja
tako daleč. Zahvaljevali so se mi, da sem jih ›poča­
stil‹, in mi pravili, da bi tudi oni radi še enkrat obi­

skali domovino, pa je predaleč in predraga vožnja.
›V tujini bo treba umreti,‹ je pristavila stara ženica
in videlo se je, da ji je hudo. Vsi so doma iz istega
kraja, od Sv. Lenarta in Drenkije, onstran goriške
meje. Slovenski sicer še govore, toda bolj slabo; vme­
šavajo mnogo laških in nemških, še več pa ruskih
besed.« Dr. Knific navaja samo enega od njih: Ter­
likarja, tudi uda Družbe sv. Mohorja. Sicer je bil to
eden od dveh navedenih v seznamih mohorjanov kot
J. in Iv. Od slovenskih obiskov je avtor seveda izpo­
stavil Stiasnyja. »Pred par leti je prišel v Vladikavkaz
ljubljanski župan Ivan Hribar; mudil se je menda v
kavkaških toplicah v Pjatigorsku. Izpraševal je po
meni; ker me pa ni našel in se mu je mudilo, mi je
izporočil pozdrave po znancih v Vladikavkazu. Vi
ste torej tretji, ali pravzaprav drugi, ki me je obiskal.«
Za konec naj omenim, da sem zavestno v nasprotju
z znanstveno prakso uporabil daljše citate, predvsem
zato, da bi ohranil »dišavo« uporabljenega dialekta.
Bralcem mojih obeh prispevkov se opravičujem, če
so kaj prebrali dvakrat. Vsekakor je tema mohorja­
nov na Kavkazu zelo dragocena, saj nas seznanja z
malo znanim delom tako o slovenskih izseljencih
v daljni deželi kot tudi z zgodovino »velezaslužne«
Družbe sv. Mohorja.
Uporabljeni viri in literatura
Imeniki članov Družbe sv. Mohorja za leta od 1897
do 1905 v Koledarju Družbe sv. Mohorja za leta
od 1898 do 1906.
Marušič, B., Smolik, M., Vovko, A.: Mohorjeva
družba, Enciklopedija Slovenije 7, Mladinska
knjiga Ljubljana 1993, str. 205–206.
Knific, Ivan, Med slovenskimi izseljenci v Vladi­
kavkazu, Dom in svet, Ljubljana, XXV/1912, str.
47–52, 95–102.
Knific, Ivan, Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Hin­
tner—Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Za­
družna gospodarska banka, 1928.
(† Izr. prof. dr. Andrej Vovko, znanstveni svetnik
ZRC SAZU, Sodražica)

Dr. Andrej Vovko je bil zgodovinar, profesor in mu­
zealec. Rodil se je 22. marca 1947 v Seebodnu v Av­
striji begunskim staršem Ladu in Vidi, rojeni Lo­
vrenčič, a se je z mamo kmalu vrnil v domovino.
Umrl je 5. septembra 2015.
Dr. Vovko je bil redni sodelavec Mohorjevega koledarja, med drugim je tudi soavtor gesla »Mohor­
jeva družba« v 7. zvezku Enciklopedije Slovenije. Še
posebej se je ukvarjal z »udi« Mohorjeve družbe.
Na koncu Mohorjevega koledarja so bili dolga de­
setletja objavljeni imenski seznami naročnikov po
farah. Seznami so pritegnili pozornost številne zgo­
dovinarje kulture. Med njimi je bil najvidnejši prav
dr. Andrej Vovko.
Bil je tudi znanstveni svetnik in dolgoletni pred­
stojnik Inštituta za kulturno zgodovino pri ZRC
SAZU ter nekdanji član Komisije Vlade Republike
Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Po
upokojitvi je poučeval kot izredni profesor na mari­
borski univerzi. Do nedavnega je bil tudi predsed­
nik Izseljenskega društva Slovenije.

Dr. Andrej Vovko

Foto p. Ivan Rampre

NE JOČI
Ne joči,
ker me
hladna gora,
ne ti,
je zaprla
v svoj objem,
ne joči,
ker v poletnem
soncu
skopnel sem
v prah,
ne joči,
ker namesto
hrupnega,
otrdelega človeka,
postal sem
tihi, mehki gorski mah.
(Andrej Vovko, Otočje okamenele tišine,
Ljubljana: samozlažba 2015)

99

MED NAMI
kršijo človekove pravice romskih otrok. Poročilo
pravi, kako so romski otroci v rednem izobraževanju
razvrščeni v segregirane razrede, stavbe ali šole ali
pa so celo napoteni v šole za učence z »lažjimi du­
ševnimi ovirami«. S podobnimi težavami se Romi
srečujejo tudi pri nas.

Melisa Baranja

»TEŽKO JE BITI ROMINJA,
ŠE TEŽJE CIGANKA«
Melisa Baranja v prispevku razmišlja, kam bi nas vodila napredek in izboljšanje položaja Romov v Sloveniji. Je pripadnica prekmurske romske skupnosti in sebe vedno poimenuje Rominja, redkokdaj uporabi besedo Cigan ali Ciganka, saj njen prizvok v njej
vzbudi neprijetne občutke, občutek drugosti, tujosti, nepripadnosti.

100

Ocenjujemo, da je v Evropi 10 do 15 milijonov Romov.
Zaradi nezanesljivosti uradnih podatkov o številu
Romov v posameznih državah, ki se izkazujejo ob
rednih popisih prebivalstva, se podatki dopolnju­
jejo z neuradnimi viri in ocenami. Tako na spletni
strani Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti
lahko preberemo, da po ocenah različnih institucij
(centri za socialno delo, upravne enote, nevladne or­
ganizacije) v Sloveniji živi približno 7000 do 12.000
Romov. Romi so v večjem številu naseljeni v Prek­
murju, na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju ter
v večjih mestih, kot so Maribor, Velenje, Ljubljana,
Celje, Jesenice, Radovljica (na Jesenicah in v Rado­
vljici živijo predvsem družine Sintov). Med seboj
se skupnosti in posamezniki razlikujejo po verski
pripadnosti, narečjih, sprejetosti med večinskim
prebivalstvom ter doseganju temeljnih človekovih
pravic. Vsem pa je skupno, da so del marginalizi­
rane družbene skupine, ki je najbolj izpostavljena
diskriminaciji na podlagi etnične pripadnosti. Ve­
čina Romov se srečuje s številnimi ovirami na po­
dročju izobraževanja, zaposlovanja, nastanitve in
pri dostopanju do socialnih in zdravstvenih storitev.
Občutek lastne vrednosti
Kdor me pozna, ve, da sem zelo zgovorno, energično
in ambiciozno dekle, ki zagrabi vsako novo prilo­
žnost za pridobivanje izkušenj, za nova poznan­
stva, iskanje neznanega, preseganje svojih meja in

za pogled onkraj njih. V veliki meri so k mojemu
kritičnemu razmišljanju pripomogli večletno izo­
braževanje, to, da sem bila med najboljšimi učenci,
v zadnjih letih pa me je izoblikoval študij na eni iz­
med fakultet Ljubljani.
Življenje je prečudovito, vendar ga moraš zajemati
z veliko mero potrpežljivosti, strpnosti, brez pred­
sodkov in z razbijanjem stereotipov. Zdi se mi, da
je moja naloga ravno to, da drugim razkažem, po­
kažem in dokažem drug svet, drugo skrajnost, kjer
niso le beda, revščina, kraja, laž, drugačna kultura,
čuden jezik, ampak je v ozadju še veliko več, ter jim
omogočim uvid vanj. V tem svetu so raznolikost,
spopadanje s predsodki, stereotipi, nezaposlenostjo,
delitvijo vlog ter zabava, humor, veselje, proslavlja­
nje — vse to je različnost.
Moj materni jezik je romščina. Spadam med za­
dnjo generacijo otrok iz naše vasi, ki govorimo rom­
ski jezik. Danes se romske otroke uči in se z njimi
pogovarja v slovenskem jeziku oziroma v prekmur­
skem jeziku. V javnosti nikoli ne uporabljam svo­
jega maternega jezika, ker Slovenci v glavnem žal ne
razumejo romščine. Naučena sem, da se v javnosti
pač ne smem na glas pogovarjati v svojem mater­
nem jeziku. Kaj je to pomenilo za mojo rast in ra­
zvoj, za faze socializacije? Dobila sem občutek, da
so naša kultura, naš jezik in predvsem naša etnična
pripadnost manjvredni in manj zaželeni v prostoru,
kjer bivamo.

Melisa Baranja

Foto Urša Valič

Včasih, ko se sprehajam, se počutim nelagodno, saj
se mi zdi, da me vsi gledajo in vedo, kdo in kaj sem.
Zdi se mi, da mi na čelu z velikimi tiskanimi čr­
kami piše CIGANKA. Mogoče je to zaradi občutka
manjvrednosti, občutka nepripadnosti. Ta občutek
se razblini v drugih državah, kjer je mavrica različ­
nih govoric, podob in ljudi različnih nacionalnosti.
V tujini se počutim svobodno kot ptica, za katero
ni mogoče na prvi pogled ugotoviti, v katero dru­
žino in rod spada.
Ne bi znala razložiti, zakaj je tako, ampak iz iz­
kušenj sem se naučila, da smo vsi Romi spravljeni
v en predal, kamor sodijo stvari, ki so enake ali pa
vsaj zelo podobne. Pa ni tako. Vsak je drugačen,
Romi smo narobe razumljeni in napačno predsta­
vljeni. Romske skupnosti se med seboj zelo razliku­
jejo. Vse nianse razlik, različnosti in raznolikosti je
najlažje prepoznati ob stiku ter z voljo in željo po
pomoči, podpori in občutljivosti za druge kulture.
Darja Zaviršek je zapisala, da se velikokrat pou­
darja »da so romski otroci drugačni«, vendar je težko
opredeliti, v čem so »drugačni«, v primerjavi s kom
in čim. Izjave so večkrat racionalizirane, da »romski
otroci ne znajo dobro jezika« ali »so pač drugačni«.
V enem izmed poročil Amnesty International je
dokumentirano, kako češke oblasti po vsej državi

Sama sem od 4. do 9. razreda obiskovala OŠ
Sveti Jurij. Od 1. do 3. razreda sem obiskovala po­
družnično šolo v Serdici s še drugimi osmimi vr­
stniki — romskimi otroki. Hodila sem v segregiran
razred, ki tako ni bil urejen namensko, ampak za­
radi spleta okoliščin. Z nami bi morali biti v prvo
triletje vpisani še dve slovenski deklici, ker pa se je
razvedelo, da je v razred vpisanih devet Romov, so
ju prepisali na matično šolo, kjer smo se jima tudi
mi kasneje pridružili.
Naša učiteljica se je zelo zavzemala za nas in nas
drugim poskušala prikazati v pozitivni luči, zato je
večkrat prišla s kom v konflikt. Tako se je enkrat
sporekla z ravnateljem šole, ki je izjavil: »Moj trile­
tni otrok je pametnejši kot tvoji osemletni učenci.«
Mislim, da tega danes ne bi mogel trditi, kajti ena
od tistih osemletnih učenk sem bila tudi jaz. Za
nas sta se takrat zavzemali le naša učiteljica in so­
cialna delavka.
Kakor niso verjeli v naše znanje in v našo celot­no
skupino pedagogi (učitelji, ravnatelj …), tako tudi
moji sorodniki, razen moje mame, niso verjeli v mojo
nadaljnjo uspešnost v matični šoli. Zato sem se spo­
padala tudi z njimi. V matični šoli so mojo mamo že
na samem začetku prepričevali, da ne bom več tako
uspešna, ko bom prišla v 4. razred, in da sem bila v
nižji osnovni šolo najboljša učenka pač zato, ker je
bila učiteljica preveč popustljiva. Sama mislim, da
nam je dala veliko več kot marsikateri drug učitelj —
dala nam je znanje za življenje. Učili smo se z igro,
saj je upoštevala to, da smo še otroci, da se tako naj­
lažje učimo in naučimo. Bila je naša učiteljica in naša
zdravnica. Znala nas je pohvaliti, spodbujati, učila
nas je izražati čustva, spodbujala tekmovalnost med

101

nami (če smo uspešno, hitro in, seveda, pravilno re­
šili matematično nalogo, smo si lahko izbrali darilo).

102

Tudi učitelj nemščine v 5. razredu ni preveril na­
šega znanja, ampak je vse Rome iz takratne genera­
cije takoj na začetku »vpisal« v dopolnilni pouk. No,
seveda je že prvo uro ugotovil, da smo dokaj pamet­ni
in da eni obvladamo nemščino skoraj odlično. Ti­
ste, ki smo jo obvladali, je izgnal iz razreda, name­
sto da bi nas pohvalil.
Po končani osnovni šoli sem nadaljevala šolanje
na srednji vzgojiteljski šoli v Mariboru, kjer sem se
počutila sproščeno in sprejeto, ker nihče ni vedel,
kdo sem, čeprav sem se predstavljala tudi s priim­
kom. Po srednji šoli sem se vpisala na fakulteto, kjer
sem dobila svoj glas, in zdaj ga lahko posodim še
»svojim«. Usvojila sem zagovorniško držo, se spo­
prijateljila z aktivizmom in spoznala razne metode
dela z ljudmi. Obzorje in znanja so se mi razširili
z raznimi aktivnostmi, v katere sem bila vključena
daljše obdobje in v katerih sem z veseljem sodelovala.
Sodelovala sem v različnih društvih in zavodih kot
prostovoljka in praktikantka ter med drugim postala
zakonita zastopnica mladoletnikov brez spremstva,
ki v Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito.
Sem ena izmed redkih romskih študentk. Poznam
pa kar nekaj neromskih študentov, ki so aktivisti ter
pobudniki razvoja in napredka pri Romih, tako da
se posvečajo mlajšim generacijam.
Razstava: izkušnje rominj
Nosilec projekta Dostopnost do kulturne dediščine
ranljivim skupinam, ki je trajal od leta 2013 do leta
2015, je bil Slovenski etnografski muzej (SEM), so­
financirala pa ga je Evropska unija iz Evropskega
socialnega sklada in Ministrstvo za kulturo. Širši
projekt je želel privabiti različne ranljive skupine,
kot so osebe s primanjkljajem na določenem podro­
čju (senzorno in gibalno ovirane osebe), priseljenci,
Romi, pripadniki madžarske in italijanske narodne
manjšine, mladi diplomanti iskalci prve zaposlitve

in brezposelni, starejši od 55 let. Cilj projekta je bil
usposabljanje pripadnikov ranljivih skupin, usposa­
bljanje novih pedagogov-andragogov in oblikovanje
programov za ranljive skupine. Med te programe je
spadala tudi razstava Rojstvo: Izkušnje Rominj.
V projektu, pri katerem smo sodelovali z ženskami
iz treh različnih romskih skupnosti — Serdica, Ke­
rinov Grm in Maribor —, sem bila ena izmed treh
koordinatork. Na začetku sodelovanja s SEM smo
koordinatorke poiskale ženske v svoji skupnosti, ki
bi bile pripravljene sodelovati z nami. K sodelova­
nju smo povabili osem žensk, kot soudeleženka in
soustvarjalka konteksta razstave pa sem sodelovala
tudi sama.
Projekt je trajal približno pol leta (srečanja v
Ljub­ljani, delavnice v skupnosti, priprave na odprt­je
razstave, metode dela gledališča Zatiranih), izbrana
tema je bila materinstvo, z njo pa so se povezale še
druge podteme: neenaka obravnava osebe na osnovi
več osebnih okoliščin hkrati, intersekcija etnične pri­
padnosti in spola, dvojna diskriminacija in manko
relevantnih informacij pri samih Rominjah. Odpr­
tje razstave je bilo 26. marca 2015 v SEM, razstava je
bila odprta do sredine junija, nato se je po predvi­
denem načrtu preselila v vse tri romske skupnosti,
kjer so si jo lahko ogledali tudi njihovi pripadniki
v domačem okolju.
Na razstavah so bili razstavljeni osebni predmeti,
ki so jim ženske same pripisale določen pomen. Doma
so pobrskale po omarah, predalih, podstrešjih in za
razstavo posodile zelo zanimive osebne predmete
(hčerin dnevnik, krstna oblačila, otrokovo popko­
vino, izpadle mlečne zobke …) in nam o njih pripo­
vedovale z nasmehom do ušes in iskro v očeh. Vse
so nam želele zaupati v enem dahu in hkrati pred­
staviti, kakšen pomen ima predmet zanje, za njihove
otroke in družine. Na stenah in poleg predmetov so
obiskovalci razstave lahko prebrali osebne zgodbe
žensk, ki so bile vključene v projekt.
Nekatere ženske in dekleta so se želele izpostaviti,
želele so biti slišane, videne, predstavljene in inter­

pretirane, druge so raje ostale v ozadju, kljub temu
pa je bilo njihovo sodelovanje pri projektu ključnega
pomena in zelo pomembno.
V razstavnem prostoru sta bili dve lutki, ki sta se
med seboj nekoliko razlikovali. Idejo zanju so dale
ženske, nastali pa sta na delavnicah v skupnosti.
Ženske v Prekmurju smo si zamislile žensko,
ki je oblečena v tipična romska oblačila, v naročju
drži otroka, ima dolge, razmršene lase, okoli vratu
in zapestij nosi nakit, v roki ima skodelico kave in
v ustih cigareto. S tem smo želele opozoriti na ste­
reotipno podobo.
Druga lutka nosi obleko, sešito iz slik žensk, s
katerimi smo sodelovali in so se bile pripravljene
nekoliko bolj izpostaviti. Predlagala jo je Jasmina
Ahmetaj (avtorica knjige Dekle z bomboni), ki je
svojo zamisel realizirala na podlagi legende. Na
obleki so manjša zrcalca, ki povezujejo celotno
konstrukcijo in so del izražanja legende o Romih.
Romi so po tej legendi prvotno živeli v Indiji in so
imeli poglavarja, ki je videl, da njegovemu narodu
preti huda vojna. Pred smrtjo jim je razodel svoja
videnja, podaril jim je ogledalo, v katerem bodo
lahko zagledali svojo usodo oziroma kismet, ka­
dar bodo naleteli na težave. Ko so nekoč naleteli
na oviro, so se spomnili poglavarjevih besed in se
odločili, da bojo v ogledalu pogledali svojo usodo.
Med njimi se je vnel prepir, saj se niso mogli zme­
niti, kateremu od njih bo pripadala ta čast. Ogle­
dalo je padlo na tla in se razbilo na tisoče koščkov.
Vsak je pobral svoj košček in odšel po svetu. Tako
Romi še dandanes živijo razpršeno po vsem svetu
in nimajo svoje države. Legenda pravi, da bodo
Romi ponovno dobili svoje kraljestvo, ko se bodo
zbrali vsi koščki razbitega ogledala. (To je moja
interpretacija legende.)
Hkrati pa zrcalca nosijo še skrit pomen in vpra­
šanje: Ali se jaz, ki se vidim v tem zrcalu, res tako
razlikujem od drugih žensk, ki prihajajo iz različ­
nih koncev Slovenije, vsaka s svojo zgodbo, vlogo.

Ženske se v življenju večkrat srečujejo z ovirami,
bodisi v svoji skupnosti bodisi v večinski družbi,
zaradi narodnostne pripadnosti. Povedale so, da se
najpogosteje srečujejo z odklonilnim odnosom v šol­
stvu, na področju socialne varnosti in v zdravstvu.
Zaupale so nam, da se počutijo nelagodno pri zdrav­
niku, da so nekateri zdravniki do njih zelo prijazni in
svoje delo opravljajo zelo dobro, medtem ko jih drugi
gledajo postrani in jih ne upoštevajo; tak odnos jim ni
všeč. Vsaka posameznica ima zelo različne izkušnje
s samim porodom kot tudi z zdravnikom in medi­
cinskimi sestrami, ki so skrbeli zanjo med porodom.
Včasih je ženskam nelagodno zaradi neprimernega
odnosa osebja, včasih so že izjave zdravnika ali se­
ster neprimerne, na primer: »S tabo pa ne bo večjih
težav.« (Češ, saj si ciganka, ve imate veliko otrok, ste
navajene rojevati.) Hkrati pa je bila večina žensk za­
dovoljna z oskrbo in nego zdravstvenega osebja, ki
ni delalo večjih razlik med porodnicami.
Zelo pomemben specialist pred nosečnostjo ter
med njo in po njej je torej ginekolog; nekatere Ro­
minje ga obiskujejo bolj pogosto, druge manj. Raz­
lika je tudi, ali gredo na pregled pred nosečnostjo,
med njo ali po njej. Pred nosečnostjo redkokatera
obišče ginekologa zgolj zaradi preventive ali pre­
prečevanja nosečnosti. Rominje nekoliko več po­
zornosti posvečajo svojemu telesu in zdravju med
samo nosečnostjo, po rojstvu otroka pa je vsa skrb
preusmerjena v otroka in družino.
Veliko žensk je imelo prvega otroka že zelo zgo­
daj, v rani mladosti, med 16. in 20. letom.
Ženske so povedale, da so občasno same krive za
nepoučenost in razna obolenja, ker se včasih ne dr­
žijo navodil zdravnika. Včasih pa jim navodila niso
dovolj jasno predstavljena ali so jim predstavljena
predvsem pomanjkljivo. Diskriminacija na podlagi
nepoznavanja ali slabega razumevanja slovenskega
jezika je močno prisotna, posledično pa je ženskam
otežen dostop do informacij. Velik problem pred­
stavlja tudi to, da nekatere ženske nimajo urejenega
zdravstvenega zavarovanja.

103

Da bi lažje razumeli problematiko, ki so jo žen­
ske izpostavile v povezavi z zdravstvenimi praksami,
predstavljam nekaj izjav različnih žensk. (Izjave na­
menoma niso lektorirane, saj bi zaradi popravkov
izgubile verodostojnost. Op. ur.)
»Ko je šla moja mama k zdravniku, ga ni razu­
mela, ker slabo govori slovenski jezik. Čisto drugače
ga je razumela. Predpisal ji je tablete, pa jih ni nikoli
jedla.« (Sogovornica iz Maribora, 24 let)

104

»Ko grem k zdravniku in nisem naročena, mi
rečejo po telefonu, takoj pridi. Grem. Do zadnjega
moram čakat. Pridem na vrsto, zdravila ne dobim.
Reče, drug teden se naroči. Se naročim drug teden,
šparam tisti listek pa vse, sem naročena ob pol šti­
rih, grem prej 10 minut, pridem tja, vsi drugi grejo
prej, jaz zmeraj čakam. Mi reče mož: kaj nisi na­
ročena, pojdi not! Kako bom šla, če mi ne pusti.
Potem grem not, povem, kaj mi je, še zdaj sem bo­
lana. Nisem dobila zdravil, samo za bolečine mi je
dala. Za grlo zdravila nisem dobila in pregledala
me ni. Takrat, če bi bila hudo bolana, bi umrla. Ali
pa z otrokom, če greš, ravno tako. Tista sestra, ki
je tam not, tako vpije. Če grem jaz, jaz ne znam
vozit, me mož zapelje. Če pa še dve prideta, joj,
sami Romi so not, vpije. Ko so drugi bolni, vsak
dan, ni težav. Mi, ki smo Romi, pa ne smemo. Ne
dobim tisto, kar bi mogla.« (Sogovornica iz Kerinovega Grma, 48 let)
»Jaz ko sem rodila, me je takoj sestra poslala
k umivalniku, da se naj umijem. Jaz sem komaj
noge vlekla za sabo, utrujena sem bila, ona pa me
je potisnila, da naj malo bolj stopim. Je rekla: ›Malo
bolj hitro stopite, se bo treba umit!‹ Pa sem ji rekla:
›Bom jaz sama, če sem lahko od postelje do sem
prišla, se bom tudi sama umila.‹ Je rekla: ›Dobro,
potem pa sami uredite, jaz grem ven.‹« (Milena,
50 let, Serdica)

Naši predlogi
– Ženske bi morale več vedeti o svojem zdravju.
Zagotovljeni bi jim morali biti informacije in izo­
braževanja v zvezi s skrbjo za zdravje.
– Za boljše sporazumevanje in sodelovanje med
pripadniki romske skupnosti in zdravstvenim ose­
bjem bi potrebovali kulturne mediatorje. Najbolje
bi bilo, da bi bili mediatorji iz romske skupnosti.
– Zdravstveno osebje bi bilo treba izobraževati
o navadah in potrebah Romov ter o njihovih per­
cepcijah zdravja in bolezni.
– Diskriminatorna obravnava je prisotna na vseh
področjih, v raznih javnih institucijah, kot sem prej
omenila se Romi z njo srečujejo v zdravstvu, šolstvu,
javnih storitvah in pri zaposlovanju.
»Meni pa moj mož pomaga; skupaj gremo na delo,
skupaj pridemo in oba prej nekaj narediva, potem
se pa usedemo za mizo, popijeva kavo; veliko sva
skupaj.« (Sandra, 40 let, Serdica)
Večini žensk zelo veliko pomenita izobrazba in
zaposlitev, vsaj tistim, ki imajo možnost izobraže­
vanja in so se zaposlile. Služba ni le vir rednega do­
hodka, ampak je tudi možnost, da ne živiš samo
med štirimi stenami, da nisi tipična gospodinja s
hišo, polno otrok, lahko se srečuješ z drugimi ljudmi
različne nacionalnosti. Služba pomeni tudi vzpon s
socialnega dna in izhod iz revščine.
Nekatere Rominje so zaposlene skupaj s svojim
partnerjem, z njim imajo dobre odnose, si delijo hi­
šna opravila in so zelo zadovoljne s svojim zakonskim
življenjem, medtem ko druge menijo, da morajo vse
postoriti namesto moža, zdi se jim, da je to njihova
dolžnost, in se vidijo samo v vlogi gospodinje. V ne­
katerih skupnostih se ženska in žena vidi kot last mo­
škega, in moški je glava družine, gospodar. Na drugi
strani pa so aktivistke, ki se ne podrejajo in imajo
enakopraven položaj in odnos s člani svoje družinske.
Nekatere Rominje so povedale, da zaradi etnične
pripadnosti in družinskega priimka pri zaposlova­

nju niso obravnavane enakopravno. Zdi se jim, da
je njihov priimek velika ovira, saj jih delodajalec za­
vrne takoj, ko sliši romski priimek.
Sogovornica iz Maribora, stara 37 let, nam je za­
upala: »So razlike med Slovenci in Romi. To je samo
zato, ker te ljudje sodijo po imenu in priimku. To je,
kot da imaš neko znamko, na čelu ti piše, da si dru­
gačen, težje prideš do nekih stvari. Slovenko vidim
kot neko blond punčko, lažje dosega stvari kot mi.
Jaz sem imela eno izkušnjo, slabo, bila sem stara 14,
v prvem letniku srednje šole. Dekline hočejo imet
svoj denar, pač hočeš nekaj več in med poletnimi
počitnicami sem hotla it delat preko študentskega
servisa. In sem si rekla, bom šla kelnarit. Sem prišla
na Lent, ki mi je pustil pečat, ko me je moški pogle­
dal tak /od glave do pete, op. avt./ in rekel, zate pa
dela nimamo. Takrat sem si jaz rekla: nikoli v go­
stilno. To se Slovenki verjetno ne bi zgodilo. To so
neke take stvari, ko — daj človeku priložnost, da se
nekaj nauči.«
Tudi Šarenka iz Kerinovega grma je izrazila svojo
stisko zaradi nezaposlenosti in težke zaposljivosti:
»Denar k hiši? Moški in ženska. Ker po navadi do­
bivajo socialno pomoč. Ali pa delajo skupaj. Na pri­
mer zdaj jih ima že večina kombije, pa gresta mož in
žena skupaj naokoli in prosita za železo in drugo in
to pospravita. Zdaj je že skupno. Se pa tudi zgodi, da
gre sam, če ženska ne more. Drugače pa eni se tudi
zaposlijo. Je pa težko dobit šiht. Sploh, če si Rom.
Če si Rom, si že zapečaten.«
Vseeno moramo poudariti, da se je tudi odnos
do Romov skozi zgodovino spreminjal, tudi izku­
šnje današnjih žensk se razlikujejo glede na izku­
šnje žensk nekoč, kljub vsemu pa še danes obstajajo
številne prepreke, ki Romom preprečujejo večjo do­
stopnost do šolanja, zaposlovanja, mobilnosti itd.
Veliko Romov — tudi sama jih nekaj osebno po­
znam, saj so nekateri del moje družine — se odloči
za spremembo priimka, svojim otrokom ne povedo,

od kod izvirajo — torej jim ne povedo, da so pri­
padniki romske skupnosti —, odselijo se, da imajo
čim manj stikov s svojo družino, izolirajo se in se
popolnoma asimilirajo.
Mateji se zdi stara vraža zelo neprimerna in žalo­
stna: »Jaz bom pa tako rekla: nekateri Slovenci tako
vzgajajo otroke: ›Če ne boš priden, pridejo cigani pa
te odnesejo!‹ In potem otrok odraste s prepričanji,
da so Romi umazani, ušivi, in potem to prepriča­
nje ostane do smrti. Prenaša se iz roda v rod. To je
vse zaradi vzgoje.«
Na delavnicah smo spregovorili tudi o šegah in
navadah naših babic, ki so se prenesle na mlajše ge­
neracije. Veliko šeg, navad, prepovedi in zapovedi je
že zamrlo zaradi spreminjajočega se načina življe­
nja in reorganizacije družin; včasih so v razširjenih
družinah skupaj bivali zakonca, stari starši, otroci
in po možnosti še kakšna teta ali stric, danes pa lju­
dje živijo v jedrnih družinah, v katerih živijo le za­
konca/zunajzakonska partnerja in otroci.
Kratko razmišljanje
Kultura človeka bogati, človek z njo odrašča, z njo
razvija svojo identiteto, si ustvari svoj prostor, kre­
ira svoje življenje in izraža svojo osebnost. Kultura
omogoča raznolikost, bogatost družbe, v njej naj­
demo primesi večinske družbe in hkrati upošte­
vamo prispevek manjšinske skupine ljudi, omogoča
dostopnost do različnih virov, bogati nas z razno­
likostjo in vsekakor je vsakodnevno prisotna v na­
ših življenjih. Čeprav je prisotna v našem življenju
in se večina stvari prenaša iz roda v rod, si nikoli
ne smemo privoščiti, da bi posameznika ali člana
neke skupine obravnavali na podlagi narodnostne
oziroma etnične pripadnosti. Prestopimo meje ste­
reotipov in predsodkov ter se podajmo na razbar­
vano pot multikulturnosti.
(Melisa Baranja, študentka na Fakulteti
za socialno delo, Serdica na Goričkem)

105

Jože Bartolj

CIVILNODRUŽBENA POBUDA
RESNICA IN SOČUTJE
Sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne, ki smo jo zaznamovali leta 2015, je s
svojim delovanjem počastila tudi civilnodružbena pobuda Resnica in sočutje. Gre za
pobudo posameznikov, delujočih na različnih področjih, ki so želeli to pomembno obletnico slaviti na primeren način, v duhu sprave, resnice in sočustvovanja z vsemi žrtvami
in njihovimi svojci v Sloveniji.

106

Pa pojdimo po vrsti. Delovanje pobude Resnica in
sočutje se je začelo že v začetku leta 2014, ko so se
februarja na prvem informativnem sestanku zbrali
člani ožjega odbora pobude: Tomaž in Katarina Er­
zar, Jože Dežman, Jožef Muhovič, Romana Bider in
Jože Bartolj. Skupina si je zadala pripravo seznama
nalog oziroma projektov, ki jih bo skušala izvesti v
letu 2015. Med načrtovani projekti je bila tudi vzpo­
stavitev internetne strani, ki naj bi postala vezni člen
samega projekta. Na spletni strani resnicainsocutje.
si so objavljeni vsi članki, poročila in galerije o delo­
vanju pobude, pa tudi posamezniki, ki so pristopili
k projektu. Odbor se je zavzel za delovanje na raz­
ličnih umetniških področjih ter za pripravo sklopa
javnih okroglih miz, ki bi jih skupaj pripravili v raz­
ličnih slovenskih mestih. Prav tako je bilo odločeno,
da se k sodelovanju povabijo še nekateri drugi posa­
mezniki, ki bi z zavzemanjem za vrednote sprave in
razumevanja lahko pripomogli k delovanju pobude.
Že konec marca 2014 se je pobuda sešla v novi
razširjeni sestavi in se med drugim odločila, da svoje
delovanje tudi formalno utemelji.
»… po sedemdesetih letih želimo vzpostaviti pro­
ces dokončnega slovesa od druge svetovne vojne ter
z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasi­
lja ter odpreti prostor svobodnega, varnega in iskre­

nega medosebnega življenja. K sodelovanju vabimo
vse, ki želijo prispevati k miroljubnemu, strpnemu,
na resnici in sočutju temelječem sožitju slovenske
družbe. Spraševanje vesti o dobrem in zlu ter do­
govor o tem, kaj je prav in kaj narobe, sta temeljna
gradnika vsake družbe in vir socialnega kapitala za
sedanje in prihodnje rodove, ki želijo živeti polno
življenje, ki se lahko sooči z zahtevnimi izzivi časa.
Rane, ki so jih druga svetovna vojna in povojne
travme pustile za seboj po vsem svetu in pri nas,
daleč presegajo samo žalovanje za umrlimi in ce­
ljenje ran ter zidanje porušenih domov. Za seboj so
pustile na tisoče ustrahovanih, razvrednotenih in
zlorabljenih preživelih in njihovih otrok ter zdaj
tudi že vnukov, ki svojega odraščanja v grozi in sti­
ski, strahu, pomanjkanju ter nevarnosti ne morejo
čez noč spremeniti. Še več, za žrtve vsaka nova kri­
vica pomeni tudi spomin in prebujenje vseh starih,
največkrat neizgovorjenih in nepotolaženih krivic.
Prav zaradi teh krivic nekdanje žrtve na svet okoli
sebe tudi v sedanjosti gledajo pretirano previdno
in nezaupljivo, s čimer nehote prispevajo k vzdušju
nezaupanja in jeze, kar lahko naposled vodi v nove
konflikte in krivice.
Sočuten spomin, iskreno ubesedenje travmatične
zgodovine ter drža odpuščanja so ključni koraki za
ozdravljenje bolečine vsake posamezne družine,

Sestanek organizacijskega odbora pobude: Jani Drnovšek, Janez
Juhant, Jože Dežman, Marko Fink, Tomaž Erzar in s. Meta Potočnik.
Sedijo Romana Bider, s. Mateja Koršič in Jože Bartolj.

vsake posamezne generacije in družbe. Žrtve vojnih
in povojnih krivic lahko pustijo preteklost v celoti
za seboj, samo če se odprejo novim izkušnjam in
novim, iskrenejšim in varnejšim medosebnim od­
nosom, v katerih sovraštvo in maščevalnost nimata
zadnje besede. Njihovo življenje takrat ne bo več re­
akcija na stare krivice, ampak bo raslo iz moči, ki
jo daje osmišljeno trpljenje.«
Še pred poletjem 2014 je delovanje civilnodruž­
bene pobude Resnica in sočutje podprlo več posa­
meznikov, začele pa so se tudi aktivne priprave na
dogodke v jubilejnem letu. Med drugim je bilo več
kot dvajsetim uveljavljenim slovenskim likovnim
umetnikom poslano povabilo k sodelovanju na li­
kovni razstavi, ki želi povedati, da so se s temami
naše nepredelane, travmatične zgodovine likovni
umetniki srečevali že v svojem minulem ustvarja­
nju. Odziv slikarjev in kiparjev je bil presenetljiv, še
posebej zato, ker so se za sodelovanje odločili umet­
niki različnih nazorskih opredelitev.
Oktobra 2014 je pobuda v prostorih Svetovnega
slovenskega kongresa pripravila prvo novinarsko
konferenco. Takrat je bila že znana večina projektov
in sodelujočih, sedemdesetletnico konca druge sve­
tovne vojne pa smo razširili še s stoletnico začetka

soške fronte in petindvajsetletnico začetka demo­
kratičnih procesov v Sloveniji.
»Resnica in sočutje 1945–2015 je civilno-družbena
pobuda, s katero sto let po začetku soške fronte, se­
demdeset let po koncu druge svetovne vojne in če­
trt stoletja od zmage parlamentarne demokracije v
Sloveniji spodbujamo proces odkrivanja zamolčanih
in prezrtih človeških plati druge vojne in povojnega
režima, spodbujamo proces zdravljenja travmatskih
bremen državljanske vojne in povojnega nasilja ter
proces odpuščanja.«
Javnosti je bilo takrat sporočeno, da se bodo že
jeseni začele okrogle mize v organizaciji spletnega
portala Časnik.si in Socialne akademije, ki sta se
prav tako pridružila pobudi.
V tem času je že delovala spletna pobuda Vse­
posvojitev.si — Varuhi spomina, ki si jo je zami­
slila Romana Bider. V njej lahko posvojimo žrtev
zla druge svetovne vojne in po njej na Slovenskem,
ne glede na ideološko pripadnost. Po imenskem se­
znamu, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodo­
vino, je vseh slovenskih žrtev skoraj sto tisoč. Gre
za rezultat znanstveno zasnovane zgodovinopisne
žrtvoslovne raziskave, ki poteka od leta 1997. Če žr­
tev »posvojimo«, postanemo varuhi spomina osebe
z imenom in priimkom. V ta namen si lahko tudi
natisnemo njen smrtni list in z osebnim odnosom
uničenemu življenju osebe spet damo človeško do­
stojanstvo. Varuhi spomina so se srečali tudi pri sve­
tem bogoslužju v Zavodu sv. Stanislava. Sveto mašo
za žrtve spomina je daroval biblicist dr. Maksimiljan
Matjaž. S pomočjo varuhov spomina, po njegovih
besedah, »te osebe zdaj vstajajo pred nas z imeni in
priimki, s svojimi usodami«. Po pridigi so varuhi
spomina na žrtve simbolno prižgali sveče v spomin
posvojenim žrtvam in javno izgovorili njihovo ime.
Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike
Slovenije je v januarju 2015 pripravil filmski ciklus
Odblesk druge velike vojne v slovenskem filmu. Ob
tem je vodja arhiva Loz Tršan zapisal: »Slovenski ce­

107

na vsakem koraku. In celo generacija tistih, ki nam
po neverjetni sreči ni bilo treba biti v totalni vojni,
je preko profesorjev in preko slik starejših avtorjev
bila vpeljana v neko temno modernistično vzdušje,
ki si ga ob zamolku povojnih pobojev kljub dirigi­
rani sreči zardelih otrok z rutkami nekateri v svoji
mladosti nismo znali niti razložiti.«

Celica, ki jo je s svojimi deli opremil Matej Metlikovič.

108

lovečerni filmi, ki so nastali zaradi zgodb, ki so jih
naplavile druga svetovna vojna in njene neposredne
posledice na naših tleh, so sila raznoliki. Roko na
srce, nobeden od približno štiriintridesetih ne slavi
vojne kot take, mnogi slave le odpor in pogumne
žrtve okupatorskega režima. Naši vojni filmi niso
veliki spektakli, ki so jih o raznih vojaških ofenzi­
vah slikali filmi v drugih delih tedanje Jugoslavije.
Močna nota v filmih je težka nujnost odločitve v
prelomnih dogodkih.«
Filmski cikel je potekal januarja v Slovenski kino­
teki in je na ogled ponudil več filmov ter tudi okro­
glo mizo o vojnem filmu na Slovenskem.
Od 21. do 27. januarja je bila v celicah nekdanje
politične policije UDBE na Beethovnovi ulici v Lju­
bljani nasproti Ustavnega sodišča na ogled likovna
razstava O čem razmišljaš, Antigona? Akademski
kipar Jiri Kočica je ob tem zapisal:
»Naslov Kregarjeve slike O čem razmišljaš, Anti­
gona?, od katere smo si izposodili naslov, daje osnovni
podton, na katerem smo umetniki brez kustosov
in brez običajne podpore ›sveta umetnosti‹ zasno­
vali to razstavo. V Sloveniji, kjer so žrtve dveh sve­
tovnih vojn tako odločilno zarezale v tkivo malega
naroda, da se je ta komaj pobiral ob vsakokratnem
smrtnem srhu, se tudi v likovni umetnosti to pozna

Na razstavi je sodelovalo devet umetnikov, ki so s
svojimi deli opremili jetniške celice. Umetniki sami
so teden dni dežurali in bili kustosi obiskovalcem,
ki so vsako popoldne med 17. in 19. uro kot romarji
prihajali na kraje mučeništva.
Razstava se je kasneje v razširjeni obliki preselila
v Zavod sv. Stanislava, kjer je bila na ogled od 12. fe­
bruarja do 10. aprila 2015. Sodelovali so Emerik Ber­
nard, Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar,
Marjan Drev, Črtomir Frelih, Herman Gvardjančič,
Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Jiri Kočica,
Stane Kregar, Mira Ličen Krmpotić, Matej Metliko­
vič, Jožef Muhovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Tone
Seifert, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko
Toman, Drago Tršar, Marijan Tršar, Milena Usenik,
Jana Vizjak in Jože Bartolj.
Dr. Jožef Muhovič se je ob odprtju razstave med
drugim vprašal: »V Sloveniji so take vsebine nedvo­
mno nepokopane in nepospravljene vsebine, ki do
današnjih dni resonirajo iz nasilnega in tragičnega
bratomornega časa med drugo svetovno vojno in po
njej. Preprosto zato, ker do danes še niso bile po­
tolažene, objete, izjokane, izkričane in prebolene,
kot bi bilo to prav — in odrešilno. V tem pogledu
se na nas še vedno z vso pezo naslavlja vprašanje,
ki odmeva iz naslova slike Staneta Kregarja iz leta
1971 in daje osnovni ton letošnji istoimenski dvo­
delni razstavi: O čem razmišljaš, Antigona? Pa tudi
njemu komplementarno vprašanje: O čem razmi­
šljaš, Kreon? In nobenega od njiju ne bomo mogli
odgnati, dokler ju ne bomo v povezavi priznali kot
nadvse resni in odločilni vprašanji naše sedanjosti
in vsakega od nas.«

Romana Bider, Marko Fink, Jože Bartolj in Katarina Kompan Erzar
na prvi novinarski konferenci 22. oktobra 2014.

Dejavnostim civilnodružbene pobude Resnica in
sočutje je sledil niz okroglih miz, ki so jih v marcu
skupaj pripravili Teološka fakulteta Univerze v Ljub­
ljani, pobuda Resnica in sočutje 1945–2015 in Radio
Ognjišče. Z različnimi sogovorniki so osvetliti slo­
vensko plat druge svetovne vojne in povojnih do­
godkov. Gostje so se dotaknili montiranih sodnih
procesov, množičnih grobišč, posledic, ki so jih za
seboj pustili komunizem, nacizem in fašizem, mno­
žičnega izseljevanja Slovencev ter možnosti očišče­
vanja travm osebnih in skupinske zavesti. Okrogle
mize so potekale v Celju v Domu sv. Jožefa, v Novem
mestu v dvorani Zavoda F. I. Barage, v Ljubljani v
Zavodu sv. Stanislava, v Novi Gorici v dvorani žu­
pnije Kristusa Odrešenika, v Veržeju v tamkajšnjem
Zavodu Marianum in v Mariboru v Škofijski avli.
Prispevki vseh gostov so izšli v zborniku z naslo­
vom Resnica in sočutje, ki je konec junija 2015 izšel
pri založbi Ognjišče.
Slavnostno odprtje umetniške instalacije 70 klekljanih golobov za 70 let miru v preddverju velike
dvorane Državnega zbora je bilo v petek, 8. maja
2015. Zbrane sta najprej nagovorila predsednik
Državnega zbora dr. Milan Brglez in avtorica ume­
tniške instalacije Tanja Oblak. V kulturnem pro­

gramu sta nastopila basbaritonist Marko Fink in
Komorni zbor Limbar iz Moravč.
Med ostalimi prireditvami velja omeniti tudi ve­
liki koncert v Slovenski filharmoniji:
»Ker umetniška govorica včasih pove več in seže
globlje v srce, ker je bolj iskrena kot vsa ideološka
posploševanja, je pobuda v sodelovanju s Sakral­
nim abonmajem 27. maja ob 19.30 v Slovenski fil­
harmoniji pripravila slavnostni koncert z naslo­
vom Rože sočutja, kjer sta bila izvedena Fauréjev
Requiem ter novo delo Slovenski vojni rekvijem
skladatelja Andreja Missona. Nastopil je zbor Con­
sortium Musicum z dirigentom Gregorjem Klan­
čičem ter Simfonični orkester RTV Slovenija, ki je
koncert tudi posnela. Med skladbami so poslušalci
spremljali recitacije med vojno pobitih slovenskih
pesnikov ter nagovor dr. Katarine Kompan Erzar.
Pred koncertom je bila ob 18.00 v uršulinski cerkvi
še druga vseposvojiteljska maša, namenjena moli­
tvi in duhovnemu spominu na tragično preminule
žrtve druge vojne.«
Člani pobude so se udeleževali tudi nekaterih
velikih spravnih slovesnostih, denimo 16. maja na
Brezjah in 30. maja na Zaplazu, ter sodelovali pri
njih. Na Brezjah je zbranim spregovorila Romana
Bider, na Zaplazu pa Katarina Kompan Erzar. Ob
tem so na Zaplazu blagoslovili spominsko obeležje:
betonski križ in kamnito posodo pod njim. Pred­
stavniki mladih so vanjo med posebnim obredom
vsuli prgišče zemlje iz 30 simbolnih krajev, kjer so
pred 70 leti trpeli naši ljudje na vseh straneh sveta.
Imena teh 30 simbolnih krajev trpljenja in smrti so
napisana na kamnitem obodu okoli posode. V ce­
loto jih povezuje napis Resnica in sočutje 1945–2015.
Eden od pomembnih gradnikov celoletnega pri­
zadevanja za spravo, resnico in sočutje je bila tudi
Pobuda spominskih dni v času od 15. do 24. junija,
ki obstoječi dan krivde, sprave in odpuščanja razširja
v načinu in obliki izvedbe. K sodelovanju so bili po­
vabljeni vsi, ki so pripravljeni s preprostim dejanjem

109

prispevati k povezovanju, zato predpostavlja obisk
kraja spomina dveh strani, ene in druge. K izvedbi
spominskega dneva v času med 15. in 24. junijem je
bil povabljen posameznik ali skupina, čas in kraj sta
bila prepuščena lastni izbiri, oblika je določena le s
tremi značilnostmi:
a) obišče se dva kraja spomina,
b) na vsakem se v zemljo zapiči ali razgrne slo­
venska zastava,
c) opravi se dejanje spomina (branje pesmi, mo­
litev, minuta molka).

110

Udeleženci so zatem dejanje spomina fotografirali
in delili na družbenih omrežjih s skupnim znakom
#slovenijaimasrce. Ob tem je nastal tudi kratki film
z naslovom Slovenija ima srce. Režiser tega igrano­
-dokumentarnega filma je David Sipoš. V njem na­
stopajo kot pričevalke tri redovnice. Očeta Pavle (s.
Lavrencija Kržišnik) in Mici (s. Marijana Fojkar) sta
bila domobranca, Minkin (s. Jakobina Arh) oče pa
je bil borec Gradnikove brigade.
V ta zapis bi sodil opis še nekaterih drugih dogod­
kov, denimo razstave Človek, glej, ki je bila s številnimi
spremnimi prireditvami na ogled v prostorih nekda­
njega nunskega samostana v Škofji Loki, ali kratkega

Tomaž Erzar

ODPUŠČANJE: ŠE ZADNJI KORAK
DO POLNEGA ŽIVLJENJA

Pogled na razstavo v atriju Zavoda sv. Stanislava

filma Teta Mara, ki ga je o Križajevi Mari posnel Da­
vid Sipoš, vendar za to žal ni dovolj prostora, saj gre
za celoletno dogajanje. Resnica in sočutje še vedno
nagovarjata, postanimo tudi zaradi teh dogodkov bolj
dojemljivi za našo tragično preteklost. Ne moremo
ji ubežati, lahko jo le sprejmemo, kakršnakoli je že
bila, se z njo spravimo in iz nje nekaj naučimo. To je
najboljši način, da je ne bi nikoli ponovili.
(Jože Bartolj, novinar, Ljubljana)
Fotografije Arhiv Jože Bartolj

Odpuščanje v običajnem pomenu je dejanje, s katerim žrtev oprosti storilcu krivično
dejanje in sicer ne glede na to, ali je storilec svoje dejanje priznal, se zanj opravičil in
poskusil popraviti posledice tega dejanja. Seveda je odpuščanje bistveno lažje, če se
storilec pokesa za svoje dejanje in poskuša žrtvi popraviti škodo. Še bolje je, če storilec
razume bolečino, ki jo je povzročil, in se žrtvi iskreno opraviči, s čimer ji odvzame del bolečine. Na take primere odpuščanja pogosto naletimo tam, kjer so ljudje tesno povezani med seboj in kjer se lahko zanesejo na to, da so drug do drugega dobronamerni
in da želijo, da tako tudi ostane, npr. v družinah.
Povsem drugače je seveda tam, kjer ne moremo raču­
nati na dobronamernost, ampak so odnosi med ljudmi
že od vsega začetka polni negotovosti, previdnosti in
nezaupanja, kakor se to zgodi ob velikih družbenih
krizah, revolucijah in vojnah. Tam je naloga odpu­
ščanja bistveno težja, če že ne kar najtežja. Žrtev se
tej nalogi upira, saj se ji zdi krivična in jo doživlja kot
dodatno, novo krivico: »Le zakaj bi naj odpustil in se
delal dobrega in močnega, če pa sem globoko priza­
det, jezen in ogorčen in še sam sebi težko pomagam?«
Razmišljanje o odpuščanju ima po sedemdesetih
letih od konca druge vojne za slovensko družbo po­
seben pomen. Opozarja nas, da smo še vedno obre­
menjeni s krivicami iz tega časa in da teh krivic še
nismo izžalovali niti odpustili. V tem pogledu se
danes celotna Evropa po padcu železne zavese po­
novno sprašuje o tem, kaj je pomenila druga vojna
za doživljanje navadnih ljudi, brž ko enkrat prene­
hamo gledati na vojno skozi ideološka črno-bela
posploševanja o zmagovalcih, izdajalcih, herojih,
domoljubih in podobno. Vojna, iz katere se ne nau­
čimo ničesar (in najbrž se strinjate, da se iz zgodbic
o herojskih nadljudeh in zločinskih sovražnikih ni
mogoče ničesar naučiti), je vojna, ki jo bo treba slej
ko prej ponoviti, če ne v resničnosti, pa vsaj v srcih.

Žrtve krivic, trpinčenja in preganjanja kljub druž­
benemu priznanju in rehabilitaciji pogosto ne morejo
v polnosti nadaljevati svojega življenja. Še dolgo let
za travmatičnimi dogodki se jim v zavest vsiljujejo
moreča občutja in negativne misli, pri delu so raz­
treseni in nemirni, doma večkrat izbruhnejo v jezi
in krivijo za svoja čustvena stanja svoje najbližje.
Upravičeno se torej sprašujemo, kaj nekaterim po­
sameznikom omogoča prebroditi hude čase in se
nato odpreti prihodnosti in kaj drugim onemogoča
živeti polno in ustvarjalno življenje. V zadnjem času
se čedalje bolj kaže, da vstop v novo življenje ni mo­
goč brez procesa odpuščanja, pri čemer moramo ta­
koj poudariti, da odpuščanje ne pomeni odpustitev
krivice storilcem niti sprave s storilci. Odpuščanje
v prvi vrsti pomeni, da žrtev ne krivi sebe za stor­
jene krivice, da sprejme grozo in bolečino, ki ju je
povzročila krivica, da izžaluje izgubljeno in da se ne
predaja maščevalnim mislim in tuhtanju.
V svoji knjigi Wolf in the Attic (Volk s podstrešja)
Sophia Richman opisuje, kako se je njen oče, poljski
Jud, ki je bil med drugo vojno zaprt v koncentracij­
skem taborišču, od tam pobegnil in se dve leti skrival
na podstrešju, še dolgo po vojni boril z občutki kri­
vice, besa in nemoči, potem ko je emigriral v ZDA.

111

Mrtve kosti bodo oživele.

112

Pa vendar njen oče nikakor ni bil samo pasivna žrtev,
saj je kmalu po vojni sodeloval kot priča na sodnem
procesu zoper vodjo taborišča, v sedemdesetih letih
pa je svoje spomine opisal v knjigi. Toda kljub tem
poskusom, da bi opravil s preteklostjo in dejavno pri­
speval k popravi krivic in vzpostavitvi pravičnejšega
sveta, Richmanova ugotavlja, da je oče svojim doma­
čim zapustil zelo težko čustveno dediščino. V njeno
doživljanje sebe, sveta in drugih so se vpisale vsebine,
ki so izšle naravnost iz življenja v getu in taborišču.
(Mimogrede, tudi naslov knjige izhaja iz časov med
drugo vojno, ko se je Sophijin oče po pobegu iz tabo­
rišča skrival na podstrešju hiše, v kateri sta začasno
pod drugim imenom živeli njegova žena in triletna
hčerka. Da bi mama odvrnila malo Sophio od brska­
nja po podstrehi, ji je govorila, da se tam skriva volk.)
V svojem odraslem življenju je Sophia ob bolezni svoje
edinke spoznala, da so njeno življenje pravzaprav vodila
spoznanja in vzorci, za katere ni bilo nobene podlage
v njenih izkušnjah, ampak v izkušnjah njenih staršev,
zlasti očeta. Ti vzorci vedenja, mišljenja in doživljanje
sebe, drugih in sveta so ji govorili: »Nikomur se smeš
zaupati, v nesreči ti nihče ne bo pomagal, v najbolj­
šem primeru bodo ljudje do tvoje stiske ravnodušni,
svet je nepredvidljiv in nevaren, ti sama pa boš v njem
preživela le, če se potuhneš, prilagodiš do skrajnosti
in poiščeš zavetje močnejših od sebe.«

Življenjska izkušnja Richmanove kaže, kako
težko žrtve pustijo za seboj krivico in začnejo novo
življenje, če ne morejo v okolju varnih in iskrenih
odnosov izgovoriti besa in izjokati bolečine. Pogoj
za to je, da žrtve sprejmejo čustveno bolečino in
materialne in drugačne izgube, celo smrti, pove­
zane s krivico. To pomeni, da se ne borijo več s kri­
vico in se ji ne izmikajo, se je ne branijo, se tudi ne
jezijo in ne poskušajo maščevati, ampak izpod jeze
in besnenja začutijo nemoč, bolečino, nevrednost,
osramočenost in osamljenost. Kdor je sposoben za­
čutiti in sprejeti v svoje doživljanje ta čustva, jih bo
kmalu lahko delil s svojimi najbližjimi in si tako
odprl pot v nov svet, v katerem huda krivica, ki se
mu je zgodila, nima več prvega mesta, ampak je na
prvem mestu moč iskrenih odnosov, moč tolažbe
in zaupanja. Ta moč premaga krivico in človek, ki
je to izkusil na lastni koži, bo odslej živel bolj polno
in bolj ustvarjalno življenje.
Ta proces lahko storijo samo žrtve same: k temu
jih ne more nihče prisiliti in tudi družbena pomoč
in priznanje jim ne moreta bistveno pomagati na
tej poti. Odpuščanje kot zadnji korak v polno in
ustvarjalno življenje, v katerem iskrena poveza­
nost med ljudmi premaga tudi najhujše krivice, je
največja zmaga nad storilci. Tak korak odpušča­
nja zahteva določeno vztrajnost in prizadevanje,
zato rečemo, da je odpuščanje odločitev in proces.
Proces odpuščanja ne pomeni izničenje zločinov
ali zmanjšanje njihove teže. Storjena krivica ali
zločin se za vedno vpišeta v notranjo strukturo
človeških možganov, čustvovanja in doživljanja,
četudi ljudje včasih nimamo pravih besed ali imen
ali dokazov za te krivice. Prav tako odpuščanje ne
pomeni, da mora žrtev pozabiti lastno trpljenje,
ali pa da to trpljenje nima več pomena, ker je od
tedaj minilo preveč let. Samo žrtev lahko išče in
najde ter doživi najgloblji pomen svojega trpljenja
in krivic, ki so se ji zgodile.
Proces odpuščanja se opira na dejstvo, da so v živ­
ljenju dobre stvari in dobri odnosi, ki niso odvis­ni

Osvobojeni taboriščniki januarja 1945
Vir https://hr.wikipedia.org/wiki/Sabirni_logor_Auschwitz#/media/File:Auschwitz_Liberated_January_1945.jpg

od volje in prizadevanja žrtev. Žrtve se odprejo tej
dobroti, če se povežejo z dobrimi ljudmi in z njimi
spregovorijo o svoji bolečini. Žrtev se vsak dan znova
znajde pred vprašanjem: Ali rajši počasi propadam in
vsem dokažem, da sem imel prav in kako sem trpel,
ali pustim dokazovanje ob strani in grem naproti
novim stvarem v življenju. Odgovor na to vprašanje
zahteva od žrtev polno čustveno angažiranje v svetu
in odnosih sedanjega trenutka. Nadalje, odpušča­
nje je proces, ki potrebuje tako notranje in zunanje
obrede, vaje ali znamenja. Odpuščanje zahteva po­
stopnost, podobno, kakor se starši postopoma na­
učijo ljubiti svoje otroke in kako se ne prepuščati
trenutnim občutkom jeze, užaljenosti in zamere.
Na poti odpuščanja in odpiranja dobrim odnosom
se žrtev nauči žalovanja. Ko ljudje spoznamo nove
ljudi in okušamo nove odnose, lahko ob njih do
konca doživimo stare odnose, stara pričakovanja

in hrepenenja in jih začnemo nadgrajevati oziroma
uresničevati tukaj in zdaj.
Današnja slovenska stvarnost zelo jasno kaže po­
trebo po procesu odpuščanja, saj v javnem govoru
prevladujejo čustva jeze, besa, zamere in maščeva­
nja, ki prekrivajo bolečino in onemogočajo sooče­
nje z njo. Proces sočutnega razumevanja bolečine
in krivice, čeprav se to morda sliši krivično, lahko
začnejo in dokončajo samo žrtve in njihovi najbližji
in tako dokončno premagajo svet sovraštva, ki ga
vsiljuje logika storilcev.
(Dr. Tomaž Erzar, izredni profesor na Teološki
fakulteti Univerze v Ljubljani; soustanovitelj Študijskoraziskovalnega centra za družino ŠRCD in član pobude
Resnica in sočutje 1945-2015, Ljubljana)
Fotografije Arhiv Tomaž Erzar

113

Stane Granda

RUSKA KAPELICA — NAŠ OSREDNJI
SIMBOL PRVE SVETOVNE VOJNE?
V letih 2014–2018 se posebno intenzivno spominjamo različnih stoletnic povezanih s prvo
svetovno vojno. Gre za začetek vojne, različne ofenzive oziroma bitke, Londonski pakt,
vstop Italije v vojno, smrt Franca Jožefa in nastop cesarja Karla, preboj pri Kobaridu,
Majniško deklaracijo, Krekovo smrt, nastanek narodnega sveta, državo SHS …

114

V primerjavi z obravnavami naslednje, druge sve­
tovne vojne so obravnave prve polne sočutja do nje­
nih udeležencev, ne glede na to, na kateri strani so
se nesrečniki borili. Ne govori se o zmagah, ampak
o trpljenju in smrti. To dvoje je tudi poglavitni re­
zultat vseh vojn. V ospredju so ljudje, manj pa poli­
tiki in države, ki so vse skupaj zakuhali. Seveda se
tega, predvsem živečim v opomin, ne sme pozabiti,
še manj pa sme to biti povod za netenje sovraštva
med narodi in državami.
Na prvo svetovno vojno nas danes spominjajo
ohranjena vojaška pokopališča, njihova posebna
oblika kostnice, spomeniki, spominske plošče s se­
znami padlih, muzejsko gradivo in objekti v naravi,
arhivi, obsežna spominska ter strokovna in znan­
stvena literatura. Slovenci smo še danes povezani z
vsemi zgoraj naštetimi spominskimi zvrstmi.
Spominjam se neke kolegice, ki ni iz partizanske
družine, pa vedno skuša biti »na liniji«. Čuti se za
katoličanko, pa ne zamudi prilike, zlasti pred nekri­
stjani, da kritizira dejavnost Cerkve in katoličanov.
Tako me je zajedljivo nadlegovala glede tako ime­
novanih »farnih plošč«. Ko sem ji pojasnil, naj malo
pomisli na spominske plošče na cerkvenih objektih
ali na cerkvenem prostoru, ki so namenjene spo­
minu na padle v prvi svetovni vojni, je umolknila.
Za pobitimi po drugi svetovni vojni so svojci silno
žalovali, niso pa se jih smeli uradno spominjati.

Tudi njihovi grobovi, kot za večino padlih v prvi
svetovni vojni, niso znani. Cerkev je bila v tem pri­
meru edina, ki je lahko presekala kvadraturo kroga.
To ni bila politika, čeprav so mnogi tako razumeli,
celo nekateri organizatorji, ampak dolžnost. Spomin­
ske plošče padlim vojakom imajo dejansko izjemen
pomen. Pred leti sem po Koroški, ki je bila v prvi
svetovni vojni v vrhu žrtev, sistematično primer­
jal spominska obeležja padlim med prvo in drugo
svetovno vojno. Bila so v nekakšnem ravnovesju.
Povsem drugače je na Kranjskem, kjer bodejo v oči
nesorazmerja med obeležji padlim ne le med prvo
in drugo vojno, ampak še posebej med tistimi pa­
dlim med drugo svetovno vojno in po njej. Kot je
znano, nekdanjega ameriškega veleposlanika v naši
državi Josepha A. Mussomelija ni nobena pripoved
o povojnih grozotah v Sloveniji tako pretresla kot
primerjava seznamov na Rovtah.
Ker so vojaki, padli v prvi svetovni vojni, ostali
brez domovine — Avstro-Ogrska ni samo propadla,
ampak so jo vsi označevali za stoletno ječo narodov
—, naenkrat niso bili od nikogar. Za uradno staroju­
goslovansko oblast so bili sovražni vojaki, »zavedni«
slovenski »Jugoslovenci« so se jih sramovali. Tako
župnijskim občestvom ni preostalo drugega, kot da
so se jih spomnili s skromnimi farnimi ploščami.
Ponekod so jim postavili tudi monumentalne spo­
menike. Tisti, ki je posvečen kranjskim Janezom na

Italijanska kostnica nad Kobaridom

Foto Alenka Veber

ljubljanskih Žalah, je zame eden najlepših dokazov
slovenske samozavesti. Prav bi bilo, da bi v teh le­
tih intenzivnega spominjanja obnovili vsaj obledele
črke spomenika, pa tudi kakšna spominska maša bi
se spodobila. Gre za naše dede in pradede. Ti ne po­
trebujejo bobnečih napisov, ampak samo eno, kar
piše tudi v cerkvi na vrhu kobariške kostnice: »Ora
pro nobis.« Spominjajte se nas, molite za nas. Vse
ostalo je balast.
Prva svetovna vojna je Slovence strahotno za­
znamovala. Propadla je naša več kot pol tisočletja
trajajoča skupna država, izgubili smo skoraj vso

Koroško, Goriško, Trst, Istro in del Kranjske, do­
bili pa Prekmurje. Postali smo del Jugoslavije, ki pa
nikoli ni izpolnila slovenskih pričakovanj. Veliko
so v obe državi vlagali, na njun račun nekateri tudi
dobro živeli, največja žrtev pa so bili kmetje, ki niso
mogli nikoli konkurirati slavonskemu in vojvodin­
skemu kmetijstvu. Nadomestila za severnoštajerske
in goriške kmete in zlasti za prodajanje na tržaškem
trgu in za tamkajšnje cene ni bilo nikoli. Tudi ko­
munistična revolucija in bratomorna vojna sta del
skupne jugoslovanske dediščine z močnimi sloven­
skimi specifičnostmi. Ne glede na vse je Slovenija
glede na novo jugoslovansko sredino družbeno in
gospodarsko napredovala, vendar vse bolj zaosta­
jala za svojimi severnimi in zahodnimi nejugoslo­
vanskimi sosedami, kar je edino možno merilo za
ocenjevanje resničnega napredka.
Velika žrtev prve svetovne vojne je bila tudi Cer­
kev. V večinsko pravoslavni državi ni imela nikoli
enakega položaja kot v katoliški Avstriji. To za samo
Cerkev in vero niti ni najslabše. Najhuje je bilo to,
da je zaradi vojnih posojil Avstro-Ogrski izgubila
ogromno kapitala in se je njen materialni položaj za­
čel izboljševati šele v komunistični Sloveniji v šest­
desetih letih. Ne zaradi popuščanja režima, ampak
zaradi izboljšanja gospodarskega položaja vernikov
in zaradi mednarodnih razmer.
Velike tragedije je prva svetovna vojna povzro­
čila na čisto osebni ravni. Ne mislim zgolj na ti­
ste, ki se z Jugoslavijo niso mogli sprijazniti in so
emigrirali v Avstrijo, na Madžarsko ali drugam,
mislim na vdove, sirote, vojne invalide in vse ti­
ste, ki so v naslednjih letih — med njimi tudi moj
stari oče po očetovi strani, ki se je boril na ruski
fronti, dobil rano, ki se ni nikoli zacelila, in konec
dvajsetih let zaradi nje umrl —. Kdo je preštel na
desetine ljudi, ki so se trajno poškodovali ali celo
izgubili življenje zaradi zbiranja orožja in streliva,
prodajanja starega železja? Najbolj pa me je pretre­
sla usoda tete Marije, rojene leta 1899, ki je svojemu
mobiliziranemu fantu obljubila, da ga bo čakala.

115

Ruski vojaki pri gradnji ceste na Vršič.
Foto Arhiv https://sl.wikipedia.org/wiki/Ruska_kapelica

116

Ruska kapelica na Vršiču

Obljubo je kljub številnim ženitnim ponudbam
držala in odšla k svojemu izbrancu v visoki staro­
sti preko 90 let.
Poleg ljudi in gospodarstva je posebno trpela na­
rava. Vsi smo desetletja opazovali posledice vojne
vihre na Krasu in Goriškem, kjer si narava desetle­
tja ne more opomoči, pozabili pa na ogromne izse­
kane gozdne površine na Notranjskem, Kočevskem,
ožjem Dolenjskem, zlasti na desnem bregu Save, na
Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem. Šele v luči teh
velikih izsekavanj lahko razumemo pravi smisel in
potrebo velikih pogozdovanj, ki so potekala tudi s
pomočjo šolske mladine v desetletjih med obema sve­
tovnima vojnama. Zaradi vsega zgoraj povedanega
se vsakoletno spominjanje na grozote prve svetovne
vojne ne more skrčiti zgolj na Rusko kapelico na Vr­

Arhiv https://sl.wikipedia.org/wiki/Ruska_kapelica

šiču. Tragično na eni strani, na drugi pa značilno
za Slovence je dejstvo, da namenjamo več spomina
in pozornosti tujcem kot pa lastnim ljudem. Nič ni
narobe, lepo je in Slovencem v čast, kar se dogaja
ob Ruski kapelici, ne nazadnje je tudi izjemna ma­
nifestacija verske strpnosti in ekumenizma, toda
prezirati in pozabljati sebe oziroma svoje nesrečne
prednike je očitno nepoprav­ljiva slovenska narodna
značajska napaka.
To se kaže tudi v nekritični terminologiji. Poime­
novanje prve svetovne vojne z oznako velika vojna,
ki jo mnogi nekritično prevzemajo predvsem od
sosednjih Italijanov, kaže na temeljno nerazumeva­
nje te vojne in posredno na soglašanje s čaščenjem
njenih rezultatov po njej, ki so bili za Slovence ena
največjih zgodovinskih tragedij.

Vojni ujetniki — prezrta tragedija
V zvezi s prvo svetovno vojno so v sodobni Slove­
niji posebno znamenite in mednarodno vse bolj od­
mevne vsakoletne prireditve pri Ruski kapelici, ki
so bile desetletja predvsem zasluga kranjske podje­
tniške družine Slavec. Ko je politika v tem začutila
tak in drugačen kapital, se jih je v zadnjih letih po­
lastila, za 180 stopinj obrnila njihov temeljni smisel
in v letu 2015 z govorom Milana Kučana iz prireditve
naredila vojnohuskaško in ideološko manifestacijo.
Tragedija ruskih vojnih ujetnikov pod Vršičem
— pri njihovi gradnji ceste gre za eklatantno kr­
šitev določil takratnega vojnega prava — je samo
vidni vrh tovrstne problematike. Nesreče vojakov,
zlorabljenih v življenju in pri delu, so bile pogoste:
24. maja 1918 je prišlo v Ajdovščini do eksplozije v
tamkajšnjih vojaških sodiščih. »Koliko ruskih vo­
jakov, imajočih svoje barake v bližini municijskih
skladišč, je prišlo takrat ob življenje, pa ni bilo nikoli
ugotovljeno.« Podobne eksplozije naj bi bile tudi v
Dutovljah in drugod v zaledju fronte. Zaradi slabih
delovnih in življenjskih pogojev so vojake kosile tudi
različne bolezni. Zlasti če imamo v mislih večinoma
kmečke može in fante, ki so bili vajeni ruskih pla­
njav in so ljubili zemljo, pri nas pa so jih zaposlovali
v težkih visokogorskih in gorskih razmerah, težko

prehodnih hribih in temnih soteskah, rudnikih ter
zakajenih in zasmrajenih tovarnah, kot je bila jese­
niška železarna s svojimi obrati. Ni slučaj, da smo
prve vesti o njih dobili s Koroškega, kjer mnogi niso
zdržali dela v gozdnatih in težko dostopnih strmi­
nah. Sodeč po nekaterih podatkih, je bilo posebno
težko v Bohinju, kjer so vojni ujetniki, predvsem
Rusi, delali v rudniku boksita, na Blejski Dobravi in
Jesenicah, kjer so dograjevali železarno, tudi zaradi
ogroženosti škedenjske, in v Kranjski Gori. Samo
spomnimo se cementarne pri Mojstrani! Pri Hrušici
naj bi bilo ogromno vojaško pokopališče za vojne
ujetnike, o katerem danes ni sledu.
Vprašanje vojnih ujetnikov vse do prve svetovne
vojne ni bilo tako aktualno kot med njo. Računajo,
da je v njej od okoli 70.000.000 mobiliziranih padlo
13 odstotkov, skoraj desetina ali 1, 2 odstotka pa jih je
umrlo v vojnem ujetništvu. Zaradi narave vojne, ki
ni bila pozicijska, ampak je slonela na velikih obko­
ljevalnih manevrih, je bilo žrtev več na vzhodu kot
na zahodu. In to na obeh straneh. Nemci so imeli
več kot 2.500.000 vojnih ujetnikov nasprotnih ar­
mad, pa tudi Rusi kar 2.320.000. Od skoraj 1.861.000
vojnih ujetnikov, ki so se predali takratni naši av­
stro-ogrski armadi, jih je bilo dobri dve tretjini iz
Rusije. Mišljena je takratna Rusija z Ukrajinci, Be­
lorusi, Poljaki … Skoraj 370.000 je bilo Italijanov in
154.700 Srbov. Tretjina ujetnikov je bila še Romunov
ter skoraj 15.000 je bilo Črnogorcev in Albancev …
Države so ujetnike najprej strpale v ogromna tabo­
rišča, tudi po nekaj 10.000 v enega. Kmalu so ugoto­
vili, da se v teh ljudeh skriva velika rezervna armada
delavstva, ki jo je na eni strani neposredno potre­
bovala armada za delo v zaledju, to so bili »vojaški«
ujetniki, na drugi pa jo je civilna sfera potrebovala
za delo v industriji, rudarstvu, gozdarstvu in polje­
delstvu, to so bili »civilni« vojni ujetniki. Posebno
iskani so bili kvalificirani industrijski delavci, ki jih
je pri nas uporabljala ljubljanska Samassova tovarna,
da o jeseniški železarni niti ne govorimo. Od voj­
nih ujetnikov avstro-ogrske armade so bili najbolj

117

118

urejeni in zaželeni Rusi, ki so bili najbolj zaželeni
tudi pri zaposlovanju v »civilni sferi«, manj pa Srbi
in Črnogorci. Italijani so bili nekje vmes. Zanimivo
je, da so bili ruski ujetniki tudi med najbolj odpor­
nimi, saj jih je umrlo v taboriščih 5 odstotkov, Srbov
pa skoraj dvakrat toliko. Govorjenje oziroma pisa­
nje o vojnih ujetnikih med prvo svetovno vojno pri
nas je povezano predvsem z Rusi.
Pri nas so bili vojni ujetniki praktično po vseh
slovenskih deželah. V očeh svojih nekdanjih obla­
stnikov, pa tudi tedanjih gospodarjev so nosili pečat
slabih vojakov. Temeljna naloga vojakov je bila na­
mreč boj oziroma žrtvovanje življenja za vojne cilje.
Vojno ujetništvo pa se je štelo za nekaj nečastnega,
za znak neuspešnega, če ne celo slabega vojaka, in
mnogi častniki so vojake v bojnih linijah že vnaprej
svarili, naj se ne vdajo, če nočejo, da jih ob vrnitvi
v domovino doleti ostra kazen. Prav zato naj bi v
ujetništvu nekateri fingirali pobege, saj je bilo zlasti
Rusom jasno, da pot domov praktično ni mogoča.
Največje taborišče vojnih ujetnikov na današnjem
slovenskem ozemlju je bilo v Šterntalu, današnjem
Kidričevem. Zaradi vojne z Italijo je kmalu postalo
vojaška bolnišnica, v kateri pa je bilo zaradi potreb
bolnišnice stalno več sto vojnih ujetnikov. Z velikim
številom vojnih ujetnikov na slovenskem ozemlju —
ocene o 30.000 ujetnikih se ne zdijo pretirane — je
odločilno povezana soška fronta. Ujetniki so morali
skrbeti za gradbeni les in za les za kurjavo, kuhali
so oglje, pomagali v raznovrstnih skladiščih v za­
ledju, tudi skladiščih eksploziva, pri transportu, v
človeških in konjskih bolnišnicah, gradili so različne
poti, barake, železniške proge, žičnice … Postali so
sestavni del vojnih sil, nekakšna armada delavcev v
zaledju. Dejansko so sovražni vojaki kot vojni ujet­
niki prispevali k obrambni sposobnosti nasprotne
države in s tem k trajanju vojne.
Slovensko ozemlje je zaradi mobilizacij nujno po­
trebovalo moško delovno moč v civilni sferi gospo­
darstva. Država, dežele in občine so videle v ujetni­
kih sprva poceni delovno silo za velike melioracije

močvirnatih zemljišč, čiščenje hudourniških voda,
pripravo dotlej slabo dostopnih planinskih pašnikov,
gradnjo gozdnih cest in drugih komunikacij. Neka
kmečka občina iz okolice Ptuja je videla v ujetnikih
vir za polnjenje vedno praznega občinskega prora­
čuna. Med največjimi deli, ki so jih ti ljudje opra­
vili pri nas, je bila povezava dolenjske in gorenjske
proge. Žal je bilo pomanjkanje delavcev preveliko
in za velike načrte ni bilo realnih možnosti. Stisko
so najprej čutili v obrti in industriji ter rudarstvu,
nato v gozdarstvu in zadnji dve leti še posebno v
poljedelstvu, saj ženske, starčki in tudi otroci, ki
so morali na hitro odrasti, vsega niso zmogli. Ker
je bilo v bližnjih štajerskih taboriščih premalo uje­
tnikov, so jih dovažali še iz nižje Avstrije in celo iz
sosednje Ogrske.
Razlika med vojnimi ujetniki, ki jih je zaposlo­
vala armada, in onimi v »civilni« sferi je bila ve­
lika. Načelno so morali oboji deliti usodo svojega
okolja. Imeli so zagotovljeno prenočišče in hrano
ter minimalno plačilo. Izven velikih taborišč so
živeli v manjših začasnih enotah; ta so bila v lju­
bljanskih predmestjih, kot so bili Vodmat in Šiška,
Brezovica, Šmarje - Sap, pa tudi nižje ob Savi, zla­
sti veliko jih je zaposlovalo Šmartno s svojimi ru­
dniki in usnjarno. Tako vojne kot civilne ujetnike
je v začetku varovala vojska, neposredno pri delu v
privatnem sektorju pa podjetniki. Zaradi reciproč­
nosti — tudi Avstro-Ogrska je imela svoje vojake v
ujetništvu — so skušali zanje, vsaj na papirju, skr­
beti v skladu z določili takratnega vojnega prava.
Načelno je veljalo, da morajo ujetniki živeti in delati
v enakih pogojih kot domači vojaki ali delavci, toda
realnost je bila seveda drugačna in gornje določilo
je ostalo nikoli doseženi cilj. Vsekakor pa se je te­
danjim ujetnikom godilo bistveno boljše kot tistim
med drugo svetovno vojno.
Kot smo že omenili, je bila reprociteta največje
varstvo vojnih ujetnikov. Zato so vsaj na načelni
ravni, na papirju, zanje skrbeli in o njih vodili tudi
dokaj natančno statistiko. Seveda poznamo pred­

vsem podatke o »civilnih« vojnih ujetnikih. V za­
četku leta 1916 jih je bilo na Kranjskem okoli 500,
ob koncu istega leta okoli 1500, naslednje leto okoli
2800. Število se je nato povzpelo tudi na več kot 4000
in oktobra 1918, ko Rusija zaradi Brest-litovskega
miru že pol leta ni bila v vojni, je bilo ujetnikov še
vedno 2500, po večini Rusov. O vrednosti statistike
govori podatek, da v začetku leta 1916 okraj Logatec
ni imel ruskih »civilnih« vojnih ujetnikov, dejansko
pa je bilo tam okoli 1900 »vojaških«.
Za avstrijske vojaške in civilne oblasti — ve se,
kdo ima v času vojne prvo besedo — je bil največji
problem, ker domači državljani v ujetnikih niso ho­
teli videti sovražnikov. Mogoče je k temu nemalo
prispevala večnarodna in večjezična, multikulturna
narava Avstro-Ogrske. Ne smemo idealizirati, do­
gajali so so kraje in ropi in marsikaj slabega, za­
nimivo, da ni poročil o namernem poškodovanju
orodja ali strojev, toda marsikdaj, zlasti pri »civil­
nih« ujetnikih pri kmetih, je prišlo tudi do ljube­
zenskih razmerij. Domače ženske in tuji moški so
bili enako osamljeni, takšne in drugačne stiske so
imele za posledice tudi nepričakovano potomstvo.
Duhovniki so razmere pozorno spremljali, skušali
ženske spodbujati k »čistosti«, toda narava je pogo­
sto močnejša od načel. Kljub lokalnemu zgražanju
pa številni primeri niso prišli v širšo javnost, da ne
bi slabo vplivali na bojno moralo domačih vojakov
na daljnih frontah. Seveda je bilo tudi tam po po­
ročanju vojnih kuratov vse prej kot vladavina mo­
rale, sploh pri oficirjih. Dejstvo je, da je v skoraj
vsaki fari ostal kakšen vojni ujetnik, zlasti če so se
odnosi tako razvili, da je bilo jasno, da bo slej ko

prej prišlo do poroke. Marsikje je bilo to povezano
tudi s prestopom ženina v Katoliško cerkev in vse
skupaj se je spremenilo v dogodek, pomemben za
vso faro. Znan je primer iz Slovenskih goric, kjer je
neki ruski vojni ujetnik pustil sina in se vrnil do­
mov k svoji številni družini. Kako je zmogel v ta­
kratnih razmerah v Sovjetski Rusiji materi svojega
otroka pošiljati vrečo moke letno, in to iz »jokajoče«
Ukrajine, je težko pojmljivo. In taki slučaji so bili ne
samo v slovenskih, ampak tudi v nemških deželah.
Zaradi razmeroma velikega priliva ruskih begun­
cev pred komunizmom se je število Rusov v naših
krajih povečalo in številni ljudje so kmalu pozabili,
kakšnega izvora je kateri Rus. Za podrobnejše raz­
iskave tega vprašanja bo treba v prihodnosti v večji
meri analizirati farne arhive.
Pomena soške fronte in tamkajšnjega dogajanja
ne more zmanjšati nobena Ruska kapelica, pa če se
tega zavedamo ali ne. Tudi sporočilnosti tega pra­
voslavnega svetišča, zlasti odmevov pravoslavne
liturgije pod vrhovi Julijcev, ki imajo svoj nenado­
mestljivi čar, ne more nič nadomestiti. Kljub vsemu
pa se velja vprašati, ali ne bi iz Šterntala, današnjega
Kidričevega, naredili vseslovenskega protivojnega
zbirališča. Še toliko bolj, ker povezuje tragičnost
prve svetovne vojne, prihod ruskih beguncev pred
boljševizmom, naselitev primorskih beguncev pred
fašizmom, tragične dogodke med drugo svetovno
vojno in zločine pred 70 leti v tamkajšnjem koncen­
tracijskem taborišču, za katere je odgovoren človek,
po katerem nosi kraj današnje slovensko ime.
(Prof. dr. Stane Granda, zgodovinar, esejist, Ljubljana)

119

Sebastjan Kristovič

VZGOJA ZA ŽIVLJENJE
Permisivni model vzgoje in družinske dinamike kljub številnim jasno razvidnim škodljivim
in negativnim posledicam še vedno prevladuje v vzgoji in izobraževanju. Izvor aktualne
problematike družine in vzgoje v sodobnem času je prav v tem okvirju.

120

Posledice permisivne paradigme na področju vzgoje
in izobraževanja se kažejo tako na eksistencialni,
osebni ravni kot tudi na odnosni in družbeni ravni.
Odziv na represivno paradigmo vzgojnega pristopa,
kjer je vzgoja potekala enosmerno — svet odraslih
kot absolutna avtoriteta —, kjer se je avtoriteta ve­
likokrat uveljavljala na prisilen ali nasilen način
(na psihični in fizični ravni), je permisivna paradi­
gma vzgojnega in izobraževalnega procesa, ki je s
svojimi »strokovnimi« utemeljitvami zašla v drug
ekstrem. V središče sveta odraslih (starši, vrtec,
šola …) postavlja otroka, ki se ga ne sme omejevati,
ne sme se mu postavljati mej, v nič se ga ne sme si­
liti, vse je osrediščeno okrog zadovoljevanja njego­
vih želja in potreb. Otroka se (redukcionistično)
dojema kot predvsem razumsko bitje in ne kot te­
lesno, duševno in duhovno bitje. Posledice so raz­
lične in večplastne. Zaradi »vse po meri otroka« in
poplave obšolskih in obvrtčnih dejavnosti se da­
nes srečujemo z generacijami zdolgočasenih, na­
veličanih in iztrošenih otrok in mladostnikov. Kot
kažejo številne raziskave, gre za generacije otrok z
zelo slabo samopodobo, v resni eksistencialni krizi
in krizi identitete, s številnimi duševnimi stiskami
in boleznimi, ki so neopremljeni ter nepripravljeni
za realno, zadovoljno in osmišljeno življenje. Vzrok
za tako stanje vidimo na področju stroke. Številni
permisivno usmerjeni »strokovnjaki« so zaradi po­
manjkanja vpetosti v prakso naredili usoden raz­
korak med temeljnimi naravnimi razvojnimi zna­
čilnostmi (življenjem) otroka in med »strokovnimi«
teoretičnimi predpostavkami. Gre za razmejitev, ko

teorija ni več izvirala iz prakse, ampak ravno obra­
tno. Pojavila se je težnja, da se teoretična dognanja
uveljavijo v praksi. V nasprotju s tem bi morala biti
teorija v organski povezavi s prakso. V osnovi gre
za strokovno antropološko zmoto. Predstavniki per­
misivne paradigme na področju vzgoje in izobra­
ževanja dojemajo otroka predvsem kot razumsko,
racionalno bitje in v ospredje postavljajo otrokove
želje in potrebe. Najvidnejši predstavnik in uteme­
ljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock,
ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti in
priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj.
Vse za otroka
Vzgojna ravnanja na podlagi tovrstnih »strokovnih«
(permisivnih) teoretičnih predpostavk gredo v smeri
»vse za otroka«, kar pomeni, da je otroku vedno
treba dati izbiro, da se ga ne sme v nič siliti (posle­
dično ima, trdijo tovrstni »strokovnjaki«, kasneje
zaradi tega svojevrstne travme in nepredelane fru­
stracije), otroku se ne sme postavljati meja, ampak
je treba slediti njegovim željam in težnjam, šola in
vrtec morata biti »po meri otroka« (šola prijazna
otroku …), o vsem se je treba z njim pogovoriti
in vse mu je treba razložiti, da bo razumel in do­
jel … Ob tem se še pojavlja izredna angažiranost,
da otroci obiskujejo čim večje število obšolskih in
obvrtčnih dejavnosti z utemeljitvijo, da so otroci
v zgodnjem obdobju najbolj dojemljivi in se lahko
največ naučijo. Ob tem pa se pozablja, da je otrok v
zgodnjem obdobju predvsem bitje domišljije, igre,
brezskrbnosti, sproščenosti in razigranosti. S tem

Otrok je bitje domišljije, igre, brezskrbnosti …

se pred otroka postavljajo prevelika pričakovanja,
tako na zavedni kot nezavedni ravni, kar predsta­
vlja zanj prevelik stres, ki se v kasnejšem obdobju
kaže kot naveličanost, iztrošenost in zdolgočasenost
ter pomanjkanje zanimanja in samoiniciativnosti.
Danes imamo ogromno število otrok, ki so prav
zaradi tega in ob tem še zaradi prevelike uporabe
zaslonov nervozni, nemirni, nespeči in razdražljivi
(hiperaktivnost). Številne raziskave tudi potrjujejo,
da zgodnje učenje dolgoročno naredi več škode kot
koristi (Peter Gray, David Whitebread, Sergio Pe­
llis, Jay Giedd, Manfred Spitzer idr.). Ne samo, da
so kasneje ti otroci čustveno in socialno manj zreli,
ampak so slabši tudi na področju intelektualnih in
kognitivnih sposobnostih. Posledice so zelo zaskr­
bljujoče, ker ne gre samo za površinske vedenjske
težave, ampak se zaradi tega v možganih vzposta­
vijo drugačne povezave in sama formacija oziroma
struktura živčnih povezav je drugačna kot pri spon­
tanosti, igri in domišljiji.
Pod pritiski permisivne paradigme in zaradi pre­
tirane birokratizacije, zaradi katere je prav vse treba
določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, sta
šola in vrtec izgubila strokovno funkcionalno avto­
nomijo in integriteto. V praksi se to kaže v tem, da
so velikokrat starši na enem bregu, šola ali vrtec pa
na drugem in da med njimi ni usklajenosti, usme­
ritve in poenotenja. Otroci to neusklajenost delova­

nja zelo dobro čutijo in jo premnogokrat tudi izko­
riščajo. Šola ali vrtec prelaga odgovornost na starše
in obratno. Kadar učenec dobi nezadostno oceno
(kar je v sodobnem času sicer izredno težko) ali se
neprimerno vede, imajo največjo težavo in odgo­
vornost učitelji in starši. Čeprav bi moral za slabo
oceno ali neprimerno vedenje odgovornost prevzeti
otrok. Učitelji in vzgojitelji se velikokrat pritožujejo,
da imajo občutek, kot da so v nekakšnem primežu
— z ene strani izvajajo pritisk na njih starši, z druge
strani pa ministrstvo z vsemi pripadajočimi ured­
bami, zahtevami in predpisi.
V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji sicer obstaja podpoglavje z naslovom
Temeljni cilj slovenskega šolskega sistema mora biti
celovito doseganje kakovostnega znanja in izobraženosti, vendar vsebina zajema zgolj deklarativno —
teoretično raven, ne pa konkretne, praktične in iz­
vedbene ravni. Logoterapija pa v svoji antropološki
naravnavi vidi otroka kot telesno, duševno in du­
hovno bitje. Kar pomeni, da bi tudi celoten vzgojno­
-izobraževalni sistem moral delovati v smeri, da bi
zajemal vse tri razsežnosti. Šele v tem primeru bi
lahko govorili o celostnem oziroma holističnem pri­
stopu na področju vzgoje in izobraževanja.
Samostojnost in odgovornost
Danes bi morali govoriti o vidiku pozitivnega stresa,
ki bi ga otroci, predvsem pa mladostniki, morali
doživljati. V praksi se to najbolj vidi v zelo visokih
pričakovanjih od otrok — strokovni lapsus, ki je
sledil tej logiki, je v ekstremnem iskanju posebno
nadarjenih in talentiranih otrok in razglašanju
množičnega števila takih otrok, ki seveda v resnici
to sploh niso (po uradnih podatkih jih je v Slove­
niji preko 25 odstotkov; kar bi pomenilo, če bi po­
datki resnično bili realni, da je Slovenija država z
največjim odstotkom nadarjenih otrok na svetu) in
teženju po tem — v nasprotju z visokimi pričakova­
nji pa so zahteve do otrok izredno nizke. Nekateri
»strokovnjaki« so šli celo tako daleč, da skušajo na

121

122

različne načine utemeljevati in širiti teorije o novih
generacijah otrok, ki so na antropološki in zavestni
ravni povsem drugačni kot otroci do sedaj — gre za
raznovrstne teorije o »indigo« (»otroci luči«, »otroci
tisočletja«, »modri«) in »bisernih« otrocih (Lee Car­
roll, Jan Tober, Nancy Ann Tappe). Tovrstne teorije
znanstveno, antropološko in življenjsko ne vzdržijo,
in kot kaže praksa, gre velikokrat zgolj za nesamo­
stojne, nevzgojene in neodgovorne otroke. Danda­
nes se srečujemo z otroki, ki si pri sedmih, osmih
letih še vedno ne znajo zavezati vezalk, ki pri petih
še vedno ne znajo samostojno jesti, ki se pri dveh
letih in več še dojijo, obdobje uporabe plenic, dude
in »flaške« se je močno podaljšalo ipd. Šola je po­
stala skupni projekt staršev in otroka — starši sku­
paj z otrokom delajo domačo nalogo, plakate, se
učijo … Po inštrukcijah se posega že v osnovni šoli
… Otrok na ta način ne more razviti zdrave samo­
podobe, samospoštovanja in samozavesti. Takšen
»sistem« proizvaja nesamostojne, neodgovorne in
notranje prazne otroke. Zaradi nenehnih intervencij
staršev se otroci tudi ne morejo odcepiti od staršev
in se osamosvojiti, ker se jim že od otroštva na ne­
zavedni ravni sporoča, da ne zmorejo, da niso spo­
sobni, da se ne verjame v njih, da morajo biti starši
povsod in pri vsem zraven … Nezavedno jih starši
preveč navežejo nase (včasih ta čustvena navezava
že meji na patologijo odnosov) in jih naredijo od­
visne od sebe — jih čustveno prisesajo nase in jih
posledično delajo čustveno in funkcionalno ne­
sposobne. Velika nevarnost tovrstnega ravnanja in
delovanja je, da se otrok posledično razvija v narci­
stično, individualistično in egoistično osebnost, ki
ima v ospredju predvsem svoje lastne želje in po­
trebe ter svoj »jaz« (ego).
Če želi družba imeti zadovoljne, zdrave, odgovorne,
opolnomočene, čustveno in socialno funkcionalne
ter etično ozaveščene posameznike, bi vzgojno­
-izobraževalni proces moral biti nujno utemeljen
na znanstvenih antropoloških dejstvih in razvoj­
nih značilnostih otroka. Kar pomeni, da bi moral

upoštevati specifičnosti posameznika, ki je tele­
sno, duševno in duhovno bitje. Samo v tem pri­
meru bi upravičeno lahko govorili o celostnem
oziroma holističnem pristopu na področju vzgoje
in izobraževanja.
Namesto pretiranega zaščitništva bi otrokom
morali pustiti in dovoliti, da naloge ki jih zmorejo
opraviti sami, opravijo sami. Namesto da se otroke
»zavija v vato«, bi jih morali učiti in vzgajati za odgo­
vorne in samostojne posameznike, ki morajo sprejeti
posledice svojih dejanj ali nedejanj. V luči vzgoje,
ki se dojema kot priprava otroka na življenje, se bo
treba znebiti notranje potrebe po nenehnem dogo­
varjanju, pogovarjanju in prepričevanju. Otroci so
postali kljubovalni ravno zaradi tega, ker čutijo, da
odrasli sami v sebi niso dovolj gotovi, da bi od njih
nekaj zahtevali preprosto zato, ker je tako prav. Na­
mesto tega, da je otrok postal epicenter družine, bi v
središče družinske dinamike morali postaviti par­
tnerski odnos oziroma partnerja. Namesto, da so
otroci postali prijatelji svojih staršev, bi si starši mo­
rali povrniti identiteto starševstva — oče identiteto
odgovornega moža in očeta, ki predstavlja steber
družine in zna poskrbeti zase in družino, mama
pa identiteto čuteče in razumevajoče osebe, ki je
v stiku s svojo ženstvenostjo. Namesto tega, da se
predšolske otroke vpisuje na raznovrstne dejavnosti
in da preživljajo čas pred različnimi zasloni, bi jih
morali pustiti, da so čim več doma v družbi očeta
in mame ter v svetu domišljije, pravljic, brezskrb­
nosti, sproščenosti in igre. Kajti le to jim bo dalo
notranjo umirjenost in bivanjsko zasidranost. Zdi
se, da današnji otroci prehitro odrastejo, da jih pre­
hitro povlečemo v svet odraslosti, svet tekmovanja,
dokazovanja in povzpetništva. V današnjem času
moramo postati varuhi otrokovega otroštva. Zava­
rovati je treba otrokovo otroštvo in otroku dovoliti,
da je lahko otrok in da živi svoje otroštvo. Šola in
vrtec, učitelji in vzgojitelji morajo spet postati zau­
panja vredne institucije z lastno avtonomijo in in­
tegriteto. Šele v tem »ozračju« in vzgojno-izobra­

Varuhi otrokovega otroštva.

ževalnem procesu bodo otroci postali zadovoljni,
odgovorni, etično in moralno osveščeni in opolno­
močeni posamezniki, ki bodo življenje in svet do­
življali kot nekaj lepega in vrednega. Takšni posa­
mezniki tudi ne bodo takoj obupali in se predajali
malodušju in brezvoljnosti, ko se bodo v življenju
srečevali z negativnimi izkušnjami in neuspehi.
Vse to jim bo dalo notranjo vztrajnost in duševno
trdnost, ki jo mladi danes potrebujejo bolj kot ka­
darkoli prej. Podobno razmišlja tudi italijanski fi­
lozof Galimberti:
»Predvsem danes potrebujejo mladi duševno
moč, saj jim tradicija ni več v pomoč in so se plošče,
v katere so bili vrezani moralni zakoni, zlomile,
izgubil se je smisel za eksistenco in njena smer je
postala negotova. Zgodovina ne pripoveduje več
o življenju njihovih očetov, besede, s katerimi se
očetje obračajo na otroke, pa so negotove in nejasne.
Njihove oči se srečujejo, vendar pogosto samo
zato, da bi se pogledu izmaknile. Pa vendar mladi
‒ čeprav tega nikoli ne bodo priznali ‒ pričakujejo
nekaj oz. nekoga, ki bi jih prepeljal, saj je morje,
čez katero plovejo, grozeče, tudi kadar je videti za­
spano.« (Galimberti 2009, 46.)

Vse je brez veze
Eksistencialna kriza in kriza smisla (bivanjski va­
kuum) je eden največjih problemov mladih in so­
dobnega človeka. Tovrstna kriza se pri mladih kaže
v zdolgočasenosti (»vse je brez veze«), brezciljnosti,
apatiji melanholiji, pomanjkanju samoiniciativnosti
in navdušenja ipd. Zaradi simptomatičnih področij,
v katera se kriza smisla razvija, je to še posebej za­
skrbljujoče: agresija (do sebe ali do drugih, na psi­
hični ali fizični ravni, samodestruktivno vedenje
— samopoškodovanje, bulimija nervoza, anoreksija
nervoza, …), zasvojenost (kemična in/ali nekemična
— računalnik, tablica, telefon, igrice, TV, socialna
omrežja …) in depresija (samomorilnost). Za izvor
bivanjske praznote ponuja Frankl kratko in jedr­
nato razlago: »V nasprotju z živaljo človeku noben
nagon ne ukazuje, kaj mora početi, in v nasprotju z
včerajšnjim človekom današnjemu človeku nobena
tradicija ne narekuje več, kaj naj bi počel. Ker ne ve
niti, kaj mora, niti, kaj naj bi počel, človek nekako
ne ve več, kaj hoče. In tako hoče početi le tisto, kar
počnejo drugi ‒ konformizem! Ali pa počne le tisto,
kar hočejo drugi ‒ kar ti drugi hočejo od njega ‒ tota­
litarizem.« (Frankl 2005a, 109.) Pravilno ugotavlja, da
se moramo »danes, v času bivanjske prikrajšanosti,
bati tega, da bi od človeka zahtevali premalo, ne pa
preveč. Saj ne poznamo samo patologije stresa, ampak
tudi patologijo razbremenitve.« (Frankl 1994b, 13.)
Najboljša preventiva eksistencialne krize in krize
smisla je dobra vzgoja. Zato Frankl opozarja, da
mora iti vzgoja v smeri vzgoje za odgovornost in
da je to njena temeljna naloga (Frankl 2005a, 120).
Še vedno smo v času vzgojne usmeritve (permisiv­
nost), ki se ravna po načelu vse za otroka. Ko na pri­
mer v šoli za starše vprašamo starše, kaj bi naredili
za svoje otroke, je odgovor vedno enak ‒ vse. Am­
pak ta »vse« ne izraža samo starševske ljubezni, ki
je brezpogojna in brezmejna, ampak izraža »vse« v
dobesednem pomenu. Starši in tudi vzgojno-izobra­
ževalni sistem počne tudi stvari, ki bi jih nujno mo­
ral otrok. S tem, da naredimo veliko stvari namesto

123

njega in ga obvarujemo vsakršne negativne izkušnje,
ga obenem tudi oropamo bistvenih izkušenj, veščin
in drž, ki so potrebne za življenje, na primer samo­
zavesti, samopodobe, samospoštovanja, vztrajnosti,
discipline, delovnih navad … Dolgčas in ravnodu­
šnost sta glavni pojavni obliki bivanjske prikrajša­
nosti (Frankl 1994a, 78), ki sta postali izziv tudi za
vzgojo. Po Franklu se »vzgoja ne sme omejevati na
prenašanje tradicij in znanja ter biti zadovoljna s
tem, ampak mora prečiščevati človekovo zmožnost,
da najdeva tiste edinstvene smisle, ki niso prizadeti
zaradi krušenja vsesplošnih vrednot« (78). Ključno
vlogo ima posameznikova vest, kar pomeni, da tudi
vzgoja oziroma oblikovanje vesti igrata pomembno
vlogo: »Ta človeška zmožnost, da najdemo smisel,
skrit v edinstvenih položajih, je vest. Tako mora
vzgoja priskrbeti človeku sredstva za najdevanje
smislov. Namesto tega pa vzgoja pogosto še prispeva
k bivanjski praznosti.« (78‒79.)
124

Pripraviti otroka na življenje
Končni cilj vzgoje je, da otroka pripravi na življenje
in ga opremi zanj. Ker se otroci in mladostniki težko
spoprimejo z realnostjo življenja ter zaradi občutka
notranje praznine, to velikokrat poskušajo zapolniti
z različnimi opojnimi substancami in obenem zbe­
žati v neki navidezen svet. Glavna naloga odraslih
je pripraviti otroke na življenje in jih vzgojiti v sa­
mostojne in odgovorne posameznike.
Cilj vzgoje in celotnega vzgojno-izobraževal­
nega procesa bi morala biti celovito delujoča in za­
dovoljna oseba, v skladu s trenutnimi razvojnimi
značilnostmi. Kar pomeni, da bi najkrajša defini­
cija bila, da je vzgoja priprava otroka na življenje.
Svet odraslih bi moral otroku zagotavljati brezpo­
gojno ljubezen, ki se kaže v brezpogojni sprejetosti,
skrbi in varnosti. Obenem pa svet odraslih (vsak

posameznik — starši, učitelji, vzgojitelji …) mora
otroku predstavljati vzor, avtoriteto in ideal. Nova
paradigma vzgojno-izobraževalnega procesa se bo
pričela takrat, ko bomo ugotovili, da so doslednost,
postavljanje meja in primerne zahteve (ne samo pri­
čakovanja) izraz ljubezni do otroka. Cilj nikoli ne
sme biti samo izobrazba ali znanje, ampak tudi ce­
lostno razvita in integrirana osebnost. Šele opolno­
močen, čustveno in socialno funkcionalen in etično
ozaveščen posameznik bo na eksistencialni ravni
zadovoljen s seboj in se bo zavedal odgovornosti za
svoje življenje in svet, v katerem živi. Takšen po­
sameznik bo svoje življenje doživljal osmišljeno in
izpolnjeno. Prav to pa bi moral biti končni cilj vseh
vzgojnih in izobraževalnih prizadevanj, kajti kot
pravi nekje Einstein: »Človek, ki ima svoje življenje
za nesmiselno, ni samo nesrečen, ampak je komaj
sposoben za življenje.«
(Doc. dr. Sebastjan Kristovič,
Svetovalno-terapevtski center za družine, pare
in posameznike)
Fotografije Alenka Veber

Literatura
Frankl, Viktor E. Človek pred vprašanjem o smislu.
Ljubljana: Pasadena, 2005a.
Frankl, Viktor E. Volja do smisla. Celje: Mohorjeva
družba, 1994a.
Frankl, Viktor E. Zdravnik in duša. Celje: Mohor­
jeva družba, 1994b.
Galimberti, Umberto. Grozljivi gost: nihilizem in
mladi. Ljubljana: Modrijan, 2009.
Krek, Janez, in Metljak, Mira, ur. Bela knjiga o vzgoji
in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana:
Zavod RS za šolstvo, 2011.
Spock, Benjamin. Baby and child care. New York:
Pocket books, 1964.

Marjana Lavrič

»POČAKAJTE, KO BOM VELIKA,
VAM ŽE POKAŽEM!«
Pogovor z Alenko Puhar
Ni ji bilo treba ne zrasti, še manj odrasti. Že takrat, ko je Alenka Puhar, prva dama
slovenskega novinarstva, izrekla ta stavek, je bila kot neomajna zagovornica človekovih
pravic in svoboščin dovolj opazna — celo za Službo državne varnosti.

Alenko Puhar poznamo iz osemdesetih let, iz časa
novih družbenih gibanj, porajajoče se civilne družbe,
številnih manifestacij, pozivov oziroma protestov,
peticij, katerih fokus se je vrtel okoli zlorabe člove­
kovih pravic, smrtne kazni, ugovora vesti, svobode
govora, političnih oporečnikov v nekdanji Jugosla­
viji itd., pa kasneje s procesa JBTZ in seveda iz časa
slovenske pomladi.
Ob njenem osebnem jubileju leta 2015, ko so me­
diji osvetlili njeno vlogo in poslanstvo skozi povojni
čas vse do danes, jo vidimo in doživljamo kot neo­
majno, pokončno, dostojanstveno zagovornico re­
snice — v zanjo tako značilno izborno pretanjenem,
kritično prizadetem ubesedovalnem slogu, najsibo
v govorjeni ali pisani besedi.
Tako kot je madame Curie kirurgom na bojiščih
prve svetovne vojne s pomočjo rentgena kazala pot
do drobcev granat v telesih ranjencev, tako podobno
verodostojne so rentgenske slike oseb, dogodkov,
razmer in duha časa Alenke Puhar. Brez njih ne bi
videli in ne bi vedeli. Kajti tisto, kar nam razkriva,
je pozabljeno, zamolčano, skrito, prikrito …
Z njo odkrivamo in postavljamo diagnozo poru­
šenega ravnovesja v družbenem tkivu: o tem, kako
so Slovenci v 19. stoletju in prej ravnali s svojimi
otroki (Prvotno besedilo življenja); katero prikrito,
tiho znanje je prispeval preboj tistih žensk, ki so se­
gle prek meja svojega časa in okolja (Pozabljena po-

lovica); in koliko jih je tako kot Angelo Vode (Skriti
spomin Angele Vode) totalitarni režim po orwello­
vsko konvertiral v status neosebe. Skupinski por­
tret represije v slovenskih povojnih zaporih — tudi
rešetke do tja nam odpira Alenka Puhar (Važno je
priti na grič; Ženska taborišča).
Z njo se spoznavamo v razvozlani molčečnosti,
moškem in ženskem principu, v vsej usodni samo­
destruktivnosti, in dokler ne izvemo vsega, ne vemo,
kdo smo. Zato ostaja podpisano z njenim imenom
veliko: kot spomin — opomin, da tega ne bi pozabili.
Tisti, ki še pomnimo revije, kot sta Tovariš in Teleks, vemo, da ste si kruh služili v novinarstvu. V
socializmu. V žurnalistični areni pa ostajate vse
do danes, bodisi z lastnimi teksti kot kritična opazovalka razmer, dogodkov idr. bodisi v fokusu samostojnih del, ki ste jih (so)podpisali. Kakšna je po
vašem mnenju razlika med takratnimi in danšnjimi
mediji? Saj veste, svoboda govora, vpliv partij(e) —
vpliv politike nanje, način financiranja idr.
Moj vstop v žurnalizem se je zgodil pri stranskih
vratih. Najprej sem prevajala in kompilirala iz tujega
tiska za revijo Tovariš. Šele čez čas me je urednik
vprašujoče pogledal: Bi ti kaj samostojnega napi­
sala? In sem poskusila. Hodila sem na predstave pa
na razstave, v kakšno vas bogu za hrbtom … in na­
pisala reportažo. Lani sem srečala gospo, celo moja

125

puščeno iti čez rob, a le v ne prav osrednjih temah …
A marsikdo je pri tem skrbel, da je bilo to izraženo
dobro, s posluhom. Trudili smo se za neke literarne
kvalitete. Zdaj je položaj popolnoma nasproten: bolj
direktno in robato ko se izraziš, več­ji »frajer« si.

Alenka Puhar ob sliki Zorana Mušiča

126

Foto Šimen Zupančič

soimenjakinja je, ki mi je črno na belem pokazala,
da sem bila v njihovi vasi, pred več desetletji — in
to ji je do danes ostalo v spominu, pa na papirju in
fotografiji! Lepo presenečenje mi je pripravila!
Potem sem šla na Delo, tam je bilo bolj duhamorno,
čeprav po svoje tudi bolj zanimivo, saj se je zmeraj
znova dotikalo kakšnih političnih zaostritev. Am­
pak ogromno časa sem prebila po raznih sestankih,
moji teksti so se redno začenjali s tem, da so na tej in
tej seji sklenili to in to … da žal ta in ta modri sklep
še ni zaživel … In podobno. Reciva takole: Če je pri
pisanju reportaž človek še imel nekaj avtonomije, se­
veda, če se je le izognil politično kočljivim zadevam,
pa bi bilo pri pisanju poročil s sej sindikatov, socia­
listične zveze itd. čisto vseeno, ali bi bil avtomat …
Razlika z današnjim časom je že tu očitna. No­
vinarji smejo načeti čisto vsako temo, biti zajedljivi
do politikov. Verjetno mi ne bi verjeli, ko bi začela
pripovedovati, zakaj vse je bil nekoč človek odsta­
vljen. Recimo zato, ker je napisal, da se bo podra­
žila nafta. To bi namreč povzročilo paniko, naval na
črpalke, skratka, javno demonstracijo, da je nekaj
narobe — tega pa s(m)o se zelo izogibali … Danes
na poročilih vnaprej izvemo, kdaj bo bencin dražji
ali cenejši in za koliko …
Reciva, da je bilo novinarstvo v prejšnjem režimu
študiozno vzdrževanje videza. Sem in tja je bilo do­

Na preizkusu so objektivnost poročanja, doziranje
te in one vesti ali obdelave neke teme v primerjavi
z drugimi, morda prezrtimi, ker ne sodijo v politično linijo medija, pa piarovske objave … vse manj
je raziskovalnega novinarstva; drastično pa se je
spremenil tudi kanal komuniciranja — klasičnim
medijem so se pridružili še digitalni.
Ja, vem, da se danes množično trdi, da je diktat ka­
pitala enak ali še hujši od diktature komunistične
partije … Dovolim si dvomiti o tem. Seveda mi je
jasno, da imajo mnogi novinarji težave z razkriva­
njem finančnih mahinacij svojih »lastnikov« in z
njimi povezanih »maherjev«. A vseeno: marsikaj
kritičnega se da povedati o demokratičnosti naše
postsocialistične družbe, a zanesljivo je to »publi­
city oriented society«. Tega za čas pred letom 1990
zanesljivo ne bi mogli trditi.
Kako je bilo z mediji in človekovimi pravicami v
vaših časih?
Ali mislite na človekove pravice kot temo? To je bila
strogo zamejena tema, kolikor je sploh eksistirala.
Če so bile kakšne mednarodne konference, recimo
helsinška, ali pa s tem povezane proslave, so bile
osnovne koordinate take: Kadar na zahodu govo­
rijo o človekovih pravicah, to počnejo z meščan­
skega stališča in z zoženim obzorjem. Mi, se pravi
naša socialistična družba, smo te ozko pojmovane
pravice že zdavnaj presegli in jim dodali veličastne
nove pravice, ki bistveno presegajo buržoazne. Re­
cimo: Komu mar pravica do svobodne besede, ko
pa ima pravico do samoupravljanja?
In k temu so včasih dodajali še prav zajedljive
besede na račun »dušebrižnikov«, ki jih baje skrbi,
kako je s kršitvami pravic pri nas. Ali želite, da vam

kaj citiram? Tovariš Mitja Gorjup, po katerem so se
celo imenovali novinarski študijski dnevi, je povedal
nekaj prav očarljivo grotesknih stavkov na to temo
… Amnesty International je bila pri nas ustanovljena
šele leta 1990, ker je bilo to šele tedaj dovoljeno, ne
pa zato, ker prej ne bi bila potrebna ali ker bi bili
taki bedaki, da problema ne bi videli.
Vzemiva konkretno temo: kako mediji v Sloveniji
reflektirajo 70. obletnico druge svetovne vojne?
Aprila in maja sem bila v tujini, nisem od blizu
sprem­ljala domačih spopadov, sem pa večkrat str­
mela v izložbe in kioske nekega evropskega mesta
zahodno od nas. In ko sem se vrnila, me je doma
čakal kupček člankov, ki so mi jih prijateljsko na­
brali in spravili, da ne bi bila prikrajšana. Razlika
je bila na prvi pogled očitna. Pri nas je 70. obletnico
konca vojne spremljala izrazito militantna »pleh mu­
zika«: o zmagi in porazu, o dosežkih in zaslugah,
na fotografijah prevladujejo moški v uniformah, s
kolajnami, zastavami, v vrste postrojeni korakajo
ali strumno stojijo … Vse besede so izrečene pole­
mično, v zadirčnih, ostrih tonih … Podobe v tistih
drugih krajih so bile čisto drugačne — komaj kje
kakšni vojaki ali uniforme … Univerza je izdala pu­
blikacijo, tematsko posvečeno miru in pogledom na
mir … Mnogo avtorjev novih knjig se je potrudilo
odkriti in razgrniti doslej prezrte vidike, se poba­
halo z novoodkritimi podatki. In vsi so poudarjali
kompleksnost dogajanja. Ko sem se pred poplavo
tiska odločala, kaj bi si kupila — saj veste, človek
mora biti restriktiven, papirji so tako težki in doma
jih je tako in tako preveč —, sem si izbrala Courrier
international. Na njem je bila fotografija ženske z
otrokom, ki me je ganila v dno duše …
S čim? Seveda, vojna, leto 1945, vas je zaznamovala
tudi osebno. Takrat ste se rodili na osvobojenem
ozemlju v Črnomlju.
To je resna, kar tragično resna mlada ženska, na
obrazu se ji vidi, da je marsikaj prestala, oblečena

v moški vojaški plašč, z nahrbtnikom, trdno drži
za roko otroka, punčko. Gleda nas naravnost v oči.
Skoz zasnežen gozd hodita, očitno bežita. Zlahka
sem se identificirala z njo, lahko bi bila moja mama.
In zlahka sem se videla v vlogi otroka … In sem si
revijo kupila, za spomin na leto 1945, année zéro …
Pa pustiva moj čustveni odziv. Mogoče je bolj
važno poudariti, da se je revija — ki prinaša izbor
člankov z vsega sveta — odločila za tako pomembno
številko poiskati neznano fotografijo, na kateri je ci­
vilna oseba nedoločljive narodnosti in ki z vsakim
atomom sporoča, da je vojna predvsem trpljenje.
Veste, pri nas je bilo od maja 1945 zelo tvegano
govoriti o tem, da je vojna predvsem trpljenje. Ume­
tnike je stalo veliko truda, da so si izborili to pravico,
pa naj gre za pesnike, slikarje ali avtorje spomenikov.
Zato se mi zdi toliko bolj klavrno, da se sedemdeset let
po tej vojni tako otročje, ali vsaj adolescentsko okle­
pamo večno podobnih polemik o rdečih in belih in
kdo ima bolj prav oziroma neprav … S tem kar naprej
ohranjamo nekakšno poenostavljeno, karikirano po­
dobo vojne, namesto da bi se trudili doumeti vse tiste
tonske nianse, tiste včasih prav drobne stvari, ki so
pretehtale pri kakšni odločitvi … Zelo težko prena­
šam to zariplo, samovšečno in bahavo nastopaštvo.
Meni sta se v spomin najbolj vtisnili dve knjigi.
Podivjana celina britanskega zgodovinarja Keitha Lowa ter Kontanimirane pokrajine Martina
Pollacka, vašega kolega, dolgoletnega urednika
nemškega Spiegla iz družine kočevskih Nemcev.
Oba avtorja nas pozivata, da se soočimo z vojnimi
grozodejstvi, Pollack pa gre še dlje, anonimnim
umorjencem išče celo »dušo«, podobno kot vi s pozabljenimi ženskami iz bolj pretekle ali polpretekle zgodovine. Odpriva Ženska taborišča.
Ja, knjiga o ženskih taboriščih je seveda v tesni zvezi
z mojim zanimanjem za represijo, varovanje člove­
kovih pravic in tako dalje. Z mojim globokim od­
porom do represije. Pred padcem komunizma sem
kot novinarka večkrat poskusila odpreti te teme, pa

127

128

se mi je zmeraj ponesrečilo oziroma sem za to pla­
čala precejšnjo ceno. Partijska občutljivost za to je
bila neizmerna. Česa vsega niso naredili, samo da to
ne bi prišlo na dan! Primer? No, leta 1982 ali 1983 je
bila odstavljena celotna ekipa tednika Teleks, z mano
vred, ker smo načeli vprašanje represije, konkretno
Nagodetovega procesa (s pomočjo ponatisa iz srbske
knjige), za dobro mero pa je bil tu še ponatis članka
o Djilasu (vzeli smo ga iz bosanskega tiska) …
Med mnogimi intervencijami s samega vrha obla­
sti je bil tudi glas vrhovne sodnice, ki je zahtevala,
naj se to neha. Sledilo je nekaj mučnih sestankov,
kjer smo se bolj ali manj nečastno branili … Tudi
z neumnostjo, ja, meni je urednik svetoval, naj pač
zaigram trapo … Ej, pa sem jo, ne prvič in ne za­
dnjič v življenju … No, po tihem sem si pa tudi re­
kla: Počakajte, ko bom velika, vam že še pokažem!
Ja, moje delo za Angelo Vode, za zaprte ženske, za
vso to neizmerno pokrajino zatiranja je gotovo v
tesni zvezi s ponižanji, ki sem jih morala požreti.
Z Majo Weiss, ki je soavtorica in režiserka dveh
filmov o Angeli Vode, igranega in dokumentarnega,
bi srčno radi naredili še kaj na podobno temo. Am­
pak zdi se mi, da kakšnega posebnega zanimanja pri
»merodajnih« za to ni.
»Končajmo že s tem,« mar ne? In če se vrnem k
Podivjani celini, knjiga veliko pozornosti posveča
obračunu med različnimi stranmi, ki so hotele svoj
»posel« opraviti do konca. Po koncu vojne, ko se je
zgodovina pisala kot mit o dobrih zmagovalcih in
zlih poražencih; kot priložnost za zgraditev novega
harmoničnega sveta. Brez travme. Konstruktivno.
»Podivjani« pa so bili torej vsi, ne le Slovenci, Hrvati, Srbi … Je to dovolj »olajševalna okoliščina«
za slovo od tega zgodovinskega obdobja?
Te knjige nisem brala, ne morem kaj določnega
reči. V glavnem pa, mislim, ustreza temu, kar sem
že omenjala — da se ljudje po svetu zelo trudijo
osvet­liti nove, doslej zanemarjene vidike in mračne
kote. Torej: Ne, gremo dalje, ker je samo prihodnost

važna. Raziskujemo dalje in gledamo tja, kamor nas
naša senzibilnost usmerja.
Druga svetovna vojna je mit, ki ohranja Evropsko unijo pri življenju. Grožnja, da se ne bi vse to
uničevalno nasilje ponovilo. Varovalka Evrope in
sveta pa nekakšen brevir — neobvezujoča Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948.
Kako je bila sprejeta pri nas?
Ko so pripravljali splošno deklaracijo o človeko­
vih pravicah in ko so v Parizu na zasedanju OZN o
tem glasovali, so vse vzhodnoevropske države igrale
grdo vlogo. Za deklaracijo niso hotele glasovati in
niso dvignile rok! Etablirana levica se je vzdržala.
Zakaj? Tedaj so trdili, da je vse skupaj samo buržuj­
ska fašistoidnost. No, potem jim je bilo malo nero­
dno in so o tem molčali. Tiho so še danes. Ne po­
znam nobene domače raziskave na to temo, samo
tuje, zahodne … Pri nas se nihče noče ukvarjati s
pojasnjevanjem, kako so se razvijali pogledi na svo­
bodo besede, gibanja. In to omogoča, med drugim,
mirno življenje hinavščine, ko tako imenovana le­
vica lahko mirno trdi, da je izumila vse, kar je zares
humanega in naprednega, medtem ko je tako ime­
novana desnica poosebljenje črne reakcionarnosti.
Kar zadeva svobodo gibanja, svobodo preproste od­
ločitve, da človek lahko premisli, kje bi živel, kam bi
se izselil, poskusil kje drugje — tu v zgodovini so­
dobne Evrope nihče ni bil tako krut kot komunisti.
Seveda ko so prišli na oblast. Dokler so bili prega­
njani ali v opoziciji, so vandrali po vsej Evropi …
Ko še ni bila trdnjava, ob katero butajo vali ilegalnih priseljencev … Se z njimi ne detabuizira še
en mit stare celine, povezan s kolonialistično preteklostjo Evrope? S svojo hipokrizijo ustvarjamo
nova množična grobišča s tisoči trupel brez imen.
Prva reakcija: grozno je, neznosno, nečloveško …
Ves ta strašni polom na Bližnjem vzhodu tudi bolj
osebno dojemam; ker sem nekaj časa živela tam,
poznam stari Damask.

Najbolj preprost odgovor bi seveda bil, da žal
dvigajo glave desničarske skupine, ki so po defini­
ciji ksenofobne in rasistične. Pa so začele zidati tr­
dnjavo Evropa in najbolj nesramne med njimi celo
ograjo … Resnici na ljubo je treba povedati, da je to
daleč od kompleksne realnosti. V vzhodni Evropi,
kjer smo skoraj pol stoletja živeli v preddverju uto­
pije, ki so jo gojili komunisti, smo bili primorani
živeti v bistveno bolj ksenofobnem okolju. Država
sama je z vsem upravnim in represivnim aparatom
skrbela za to, da so tujci in »vse nam tuje« ostajali
v varni razdalji. Tudi kadar je bil pretok ljudi vsaj
delno dopuščen, je bil skrbno policijsko nadziran,
vsaka sumljiva poteza se je lahko grdo maščevala.
No, glede begunske teme je pomembno poudariti, da
nobena vzhodnoevropska država ni poznala pravice
do azila, kar hkrati pomeni, da ni imela nobenih iz­
kušenj z begunci oziroma, kakor danes rečemo (po
mojem napačno), s prebežniki. Ni bilo ne zakonov,
ne predpisov, ne izkušenj s sprejemi, integracijo, či­
sto vsakdanjim človeškim spoznavanjem, sodelova­
njem … nič. Vse to se je začelo urejati in dogajati
šele po padcu komunizma. Vse vzhodnoevropske
države so morale sprejeti ustrezne zakone in se za­
četi evropeizirati tudi v tem pogledu.
Pravica do svobode govora: bi si pripisali na plat­
nico svoje beležnice »Jaz sem Charlie Hebdo«?
Seveda, zgrožena sem bila nad pokolom v uredništvu
Charlie in v židovski trgovini. Mislim, da muslimani
nimajo pravice zahtevati od nas tistih standardov
strahospoštovanja, ki smo jih Evropejci že zdavnaj
presegli. Ker sem živela v Iranu, lahko še pristavim,
da vem, kaj govorim in za kaj gre. Ja, tudi jaz sem
Charlie, čeprav hkrati pošepnem, da je njihov tip
humorja precej robat in strupen pa da je treba po­
znati politično situacijo v Franciji, da ga razumeš.
S čim se zdaj ukvarjate?
Poleti je izšla knjiga Listi z roba, katere avtorji smo
štirje, a polovica besedila je mojega. Z Ireno Mislej

sva objavili korespondenco med Venom Pilonom
in Izidorjem Cankarjem, poleg spremne besede.
Po dveh letih raziskovanja sem izvedela toliko za­
nimivih stvari, da se s Cankarjem kar ne neham
ukvarjati. Kos tega prizadevanja je viden tudi v tem
koledarju. Toliko ljudi se je že ukvarjalo z Ivanom
Cankarjem, nihče pa ni povedal, da je bil po vojni
nacionaliziran. Da so njegovim sorodnikom, to je
bratu Karlu in bratrancu, odvzeli vso Ivanovo za­
puščino — rokopise, dokumente, fotografije, risbe,
korespondenco — z odločbo slovenske vlade.
Zakaj?
Verjetno predvsem zato, da se z Ivanom Cankar­
jem ne bi več ukvarjali »farji«, pač pa marksistično
izobraženi pisci partijci. Izidor je pred vojno vodil
projekt Zbranih spisov Ivana Cankarja. Poskrbel
je za izid 20 knjig v desetih letih! Po vojni so mu to
preprečili.
Prihodnje leto bosta dve okrogli obletnici — Ivan
se je rodil leta 1876, Izidor pa 1886 —, tako da bo pri­
ložnost za dodatno raziskovanje in predstavitev teh
dveh pomembnih, zanimivih mož, no, mogoče tudi
kakšne ženske … Vem, da je na novo osvetljena po­
doba Karoline Cankar, to je tiste nesrečne Ivanove
sestre, ki je skočila v Ljubljanico in se utopila.
Marsikaj novega se da povedati. Zavzela sem se
za to, da bi v zbirki Album Izidor Cankar dobil svojo
knjigo — se pravi pošten portret, bogato ilustriran. Bil
je tako vsestranski človek, da je prav osupljivo — du­
hovnik, ki je izstopil iz cerkve, literat, ki je nehal pisati
leposlovje, literarni urednik, ki je ustvarjal pisatelje,
ter univerzitetni profesor umetnostne zgodovine, di­
plomat, ki so ga odpustili. Poročil pa se je v družino
Hribar, ki zadnje čase vzbuja veliko pozornosti in nam
buri domišljijo … Torej? Torej nas čaka še veliko dela!
Avgust 2015
(Marjana Lavrič, profesorica slovenskega jezika
s književnostjo in diplomirana komparativistka,
Ljubljana)

129

Tanja Repič Slavič

O NEMIH KRIKIH SPOLNE ZLORABE
Spolna zloraba je še vedno tabu tema, o kateri se premalo piše in govori. Ljudje na terapijah pogosto rečejo, da niti ne vedo točno, ali je šlo za zlorabo ali »samo za dotike«.
Podobno marsikdaj tudi posledic, ki jih doživljajo takoj ali šele leta po dogodku, ne povezujejo s travmo, ampak se jim zdi, da so druge okoliščine glavni vzrok za njihovo počutje
ali trenutno stanje. V prispevku bo najprej opisano, kaj se šteje za spolno zlorabo, predstavljene bodo najpogostejše posledice in opisani trije primeri v obliki zgodb, v katerih
se kažejo vplivi in povezave trenutnega življenja s preteklim travmatičnim dogodkom.

130

Kaj je spolna zloraba
V splošnem pod spolno zlorabo spadajo neprosto­
voljni spolni kontakti, pri katerih zlorabljeni služi
kot spolni objekt za zadovoljevanje spolnih potreb
ali želja storilca. Za spolno zlorabo sploh ni nujen
fizični stik; dovolj je, da otroku nekdo razkazuje
pornografijo, mu govori opolzke komentarje ter mu
s tem vzbuja občutja gnusa, prezira, sramu, strahu
in krivde. Spolna zloraba so tudi dotiki, ki so lahko
zelo nežni, vendar nabiti z negativnim zlorabljajočim
vzdušjem. Enak dotik lahko v določenih okolišči­
nah pomeni zlorabo, v drugih pa ljubezen. Mati, ki
otroku da svečko proti vročini v analno odprtino, to
naredi s spoštljivo držo, z namenom, da bi mu po­
magala, nima notranje drže, da bo otroka izkoristila
— tu ne govorimo o zlorabi. Lahko pa gre za enako
ali podobno dejanje, pri katerem je prisotna spolna
vzburjenost odraslega, drža izkoriščanja, potešitve,
zadovoljevanja lastnih potreb. V tem primeru go­
vorimo o zlorabi. Ko definiramo spolno zlorabo, je
pomembnejše, kaj otrok čuti in kako to doživi, kot
pa zunanja merila in definicije.
Prisiljeni spolni odnos, kar v pogovornem jeziku
ljudje imenujejo posilstvo, je samo ena od oblik spolne
zlorabe. Žrtev vedno čuti, da je meja prekoračena in
da nekaj ni prav. Storilec se vedno zaveda, in to zelo
jasno, da je to, kar počne, vsekakor nesprejemljivo,

čeprav lahko celo reče: »Saj nisem nič takšnega po­
čel.« Če bi bilo to »nič takšnega«, zakaj potem zlo­
rablja na skrivnem in ne v javnosti?!
Posledice spolne zlorabe
Posledic spolne zlorabe je zelo veliko in ljudje naj­
pogosteje kar ne morejo verjeti, da ima »ena sama
zloraba« lahko tako močan vpliv. Znaki, ki morda
lahko opozarjajo na spolno zlorabo, so mnogi, ven­
dar pa ni vsak simptom nujno posledica omenjene
travme. Med najpogostejše neme krike pri otrocih
pa zagotovo spadajo strahovi (strah pred umivanjem,
občutek preteče zadušitve, strah pred dotikom …),
pogosta kronična somatska obolenja (glavoboli, pre­
hladi, želodčne težave, astma …), regresija v vedenju
(otrok začne ponovno močiti posteljo), čustvena raz­
dražljivost in preobčutljivost, moteno spanje, pove­
zano z mnogimi strahovi, agresivno vedenje in ne­
nadne težave v šoli, seksualizirano vedenje (otrok
se začne pogosto samozadovoljevati, lahko na dru­
gih otrocih ali na plišastih igračkah, njegove risbe
kažejo, kaj se mu je zgodilo), nizka samopodoba,
sram, krivda … Kasneje v puberteti pa so ti nemi
kriki lahko tudi vse vrste zasvojenosti, motnje hra­
njenja (anoreksija, bulimija, kompulzivno prenaje­
danje), promiskuitetno vedenje, poskusi samomora,
pobeg od doma, depresija, panični napadi itd. V od­

rasli dobi se temu največkrat pridružijo še težave z
zaupanjem partnerju, fizično nasilje, težave v spol­
nosti, nezvestoba, ločitev … Pri tem je pomembno
poudariti, da ni nujno, da se bodo posledice zlorabe
pokazale takoj po sami travmi. Lahko se pokažejo
čez nekaj mesecev, lahko celo let ali pa se nezave­
dno prenesejo naprej s staršev na otroke, vnuke, in
ti doživljajo enaka čutenja in telesne senzacije, kot bi
bili sami zlorabljeni, v resnici pa so živeli ob osebi,
ki je imela to izkušnjo, a je ni nikoli predelala, tem­
več samo potlačila in živela naprej.
Vsak zlorabljeni lahko doživlja drugačne občutke,
vsem pa je bolj ko ne skupno, da čutijo ogromno krivde,
sploh v primerih, ko se niso branili, ko niso pobegnili
ali ko so morda celo čutili, da se je njihovo telo od­
zvalo z neke vrste »ugodjem«. Dejstvo pa je, da žrtev
nikoli ni kriva, ne glede na to, kako se je obnašala in
kako je bila oblečena. Vedno je za to kaznivo dejanje
odgovoren storilec. Večina žrtev med zlorabljanjem
zamrzne, otopi in ne uspe pobegniti ali braniti se, to
pa zato, ker se takrat v telesu sprožajo stresni hormoni;
ti preplavijo del možganov (imenovan hipokampus),
ki osebo posledično zablokira in povzroči negibnost
(podobno kot lahko otrpne miš pred mačkom in ne
more več pobegniti). Takrat ni mogoče zbežati. Če
žrtev doživlja neke vrste »ugodje«, to ne pomeni, da
ji je lepo ali da sodeluje, ampak samo kaže na to, da
je njeno telo še toliko senzitivno, da se odziva na do­
ločene senzacije in dražljaje. Poleg krivde žrtve naj­
pogosteje doživljajo tudi sram, gnus, počutijo se grde,
nemočne in prestrašene. Zdi se jim, da jim nihče ne
bo verjel, da so bile zlorabljene, sploh če je storilec
nekdo, ki v javnosti deluje kot zelo ugledna oseba.
Pri manjših otrocih je pogosto prisoten tudi strah,
da jih bodo odrasli kaznovali, ker so bili nemoralni,
še zlasti, če je spolnost tabu in se o njej ne govori. Le
kako naj otrok spregovori o popolnoma neprimerni
spolni izkušnji, ki se ji reče zloraba, ko pa marsikje
niti mož in žena (odrasli), ki ju veže ljubezen, po več
letih zakona ne zmoreta govoriti o tem, kaj jima je/
ni všeč v spolnosti?!

Tri zgodbe o spolnih zlorabah in njihovih
posledicah na življenje žrtev
Zgodbe govorijo o posledicah travme spolne zlorabe
treh majhnih deklic, ki se kažejo kot različne stiske
v njihovi odraslosti. Prva je vedno znova razočarana
v ljubezni in obupuje nad moškimi, druga se bori z
anoreksijo in doživlja pravo tesnobo in napade pa­
nike ob fantu, s katerim ne more biti ne skupaj ne
narazen, tretja pa je svoje zamrznjene in potlačene
občutke nezavedno prenesla na svojo hčerko, ki
zdaj doživlja podobne stiske, kot bi bila sama žrtev
spolne zlorabe.
Spolno zlorabljena deklica, ki se prebuja
v odrasli ženski
Ne spomnim se, kdaj se je začelo. Spomnim pa se,
da je bilo pri nas doma popolnoma samoumevno in
normalno, da sem spala med očetom in mamo, vse
dokler ni mojega mesta zavzela mlajša sestra. Ko
sem ležala med njima, se je noč za nočjo dogajalo, da
me je oče božal in otipaval po vsem telesu. Občasno
je prijel tudi mojo roko in jo pritisnil na svoj otrdeli
spolni ud. Tako zelo me je navadil na te dotike in me
prepričal, da to pomeni imeti nekoga rad, da se zvečer nisem mogla umiriti in zaspati, vse dokler nisem
zlezla na njegov del postelje in se je tam spet vse ponovilo. In kje je bila moja mama? Delala se je, da spi.
Že od malega sem globoko v sebi čutila, da nekaj
ni v redu, vsako jutro me je bilo sram mami pogle-

131

dati v oči, ker se mi je zdelo, kot da ji kradem moža,
da o krivdi niti ne govorim, pa vendar je bila takrat
to moja »najmočnejša uspavanka za lahko noč« …
Poleg tega je oče redno prihajal v kopalnico ravno
takrat, kadar sem se jaz prhala. Zaklepanja in zapiranja vrat pri nas doma ni bilo … Sprašujem se, ali
je to počel tudi z mojima starejšo in mlajšo sestro, ali
pa sem bila samo jaz nekaj »posebnega«. Če bi mi
takrat kdo rekel, da je moj ati grd in pokvarjen, mu
ne bi verjela. Danes pa, ko je za menoj toliko solz,
trpljenja, neprespanih noči in razdrtih partnerskih
zvez, vem, da to niso bile nedolžne igrice za lahko
noč, ampak najbolj krute kriminalne zlorabe, ki nikoli ne bodo dovolj kaznovane!!!

132

Tina, Jana in Maja so »samo« tri izmed danes že
odraslih žensk, ki jih je v otroštvu spolno zlorabil
oče – tisti, ki bi mu morale zaupati ter ob katerem
bi se morale počutiti varne ter sprejete in ljubljene,
ne pa zlorabljene in razvrednotene v najglobljem
človeškem smislu.
Tina nezavedno privlači nezveste moške
Tina je danes uspešna mlada zdravnica, ki jo imajo
ljudje zelo radi. Bolniki o njej pogosto povedo, da
ji ni odveč poslušati človeka v stiski in da zanj ve­
dno najde tudi kako toplo besedo, tako da se počuti
boljše, ko odhaja iz njene ambulante. Cele dneve, pa
ne le dneve, tudi mesece in ne nazadnje ves svoj čas
posveča delu. Za seboj ima kar nekaj grenkih izku­
šenj v partnerskih odnosih, saj je bila vedno znova
prevarana in izdana. Prevaral jo je celo moški, za
katerega je bila prepričana, da je drugačen od vseh
drugih, moški, ki ji je govoril, da je ona ljubezen nje­
govega življenja, da si z njo želi imeti otroke in da
bi se z njo rad čim prej poročil. Tina se je odločila,
da se bo pred novimi razočaranji zavarovala tako,
da ne bo nikomur več zaupala in bo ostala sama …
četudi za ceno, da ne bo nikoli mama. Že ob sami
misli na starševstvo jo je namreč zelo strah, saj se
boji, da ob tem, ko sama nikoli ni imela izkušnje,

kako je imeti nežno, razumevajočo in ljubečo mamo,
ne bi zmogla biti dobra mama.
Jasno je, da Tina beži v delo. Vedno znova se
tudi zaljubi v moške, ki jo izdajo in prevarajo. Ob
tem čuti sram, gnus, jezo, nemoč in krivdo (vse, kar
je doživljala ob očetu in nezavedno potlačila, da je
lahko preživela, a se sedaj prebuja v njenih partnerskih odnosih). Zaradi vseh strahov in slabih izku­
šenj dvomi celo o sebi, o svoji ženskosti in ne ver­
jame, da bi lahko bila dobra mama, saj sama nikoli
ni okusila, kaj pomeni imeti varno zavetje mame.
Jana se bojuje z anoreksijo in zasvojenostjo
z odnosi
Jana že tretje leto bije bitke z anoreksijo, pred tem
pa je svoje telo mučila z ostrimi predmeti vse do
krvi in si zadajala boleče odprte rane. Ima fanta,
ob katerem se pogosto počuti krivo, nesposobno,
nevredno ljubezni, in kar jo najbolj boli, osamljeno
in prezrto. Četudi si je že nekajkrat obljubila, da
bo šla stran in prekinila ta nezdravi odnos, se vanj
vedno znova vrača, saj pravi, da doživlja prave na­
pade panike in tesnobe, kadar fanta ni ob njej, in
da se v njegovem objemu vsaj za trenutek umiri,
čeprav potem spet doživlja krivdo, nemoč, obup in
pravo grozo. Vrtenje v začaranem krogu jo vsakič
znova potre in ji vzbuja občutek, da ne bo nikoli
boljše. O otrocih raje ne razmišlja, saj se že ob misli
na nosečnost vsa trese in se ji zdi, da bi se ji zme­
šalo, ko bi se ji večal trebuh in bi v njem začutila
novo življenje.
Jana z motnjami hranjenja zelo močno sporoča,
da se ne zmore več »hraniti« s strahom, jezo, žalo­
stjo, gnusom, prezirom … in vsem, kar vedno znova
doživlja v partnerskem odnosu, primarno pa je to
čutila ob očetu, ki jo je kot majhno punčko spolno
zlorabljal. Telo ne zmore več nositi bremena, hrana
simbolično predstavlja čutenje. Preveč je vsega. Jana
obenem nehote, a kot v transu začaranega kroga na­
daljuje nasilje sama nad seboj, ki se je začelo v otro­
štvu. Svoje telo vidi kot grdo, umazano, nevredno

ljubezni. Z vsakim rezom ga želi čutiti, preusme­
riti psihično bolečino na telesno, se na neki način
»umiriti«, saj si kljub temu, da si želi, da bi se vse
to nehalo, ne predstavlja več, kakšno bi bilo videti
normalno, mirno življenje. Bolečina ji je že tako po­
znana in domača, da ne zna drugače funkcionirati,
pa tega niti noče več. Še več, sovraži se tako. Tista
mala punčka ni zmogla obvladati teže gnusa, pre­
zira in vseh težkih čutenj, ki jih je z zlorabo dobila
od očeta. Tista mala punčka je bila preplavljena z
napadi panike in tesnobe, saj ni nikoli vedela, kdaj
bo oče spet prišel k njej, in ni zmogla nikamor od­
iti, saj je zamrznila. Sploh pa, kam naj bi šla?! Tako
se danes ne zmore izviti iz odnosa, ker se v njej pre­
bujajo stiske iz otroštva. Mala punčka v njej kriči na
pomoč, saj ne zmore več živeti, kot odrasla ženska
pa ima vso moč, da bi šla naprej, a kaj ko je njeno
telo ujeto v preteklosti … Kot otrok je morala pred
vsem svetom skrivati, da ne bi nihče opazil, kaj se
ji dogaja, zato ob misli na nosečniški trebuh, ki ga
ljudje prej ali slej opazijo, nezavedno začuti potla­
čeno stisko. V glavi ji odmeva: »Vsi bodo vedeli, da
si imela spolne odnose. To pa je nekaj umazanega.
Kriva si.« Žrtev nikoli in nikdar ni kriva, vedno je
za zlorabo odgovoren storilec.
Maja je zamrznjena kot ženska, mama in
žena
Maja je edina izmed treh predstavljenih žrtev, ki
ima otroka, in to celo dva, sina in hčerko. Za svoji
dve sestri je prepričana, da se smilita sami sebi in
da bi bil že čas, da se poročita in se začneta ukvar­
jati s svojimi otroki. Majin mož ima zelo odgovorno
službo, zato za sprostitev pogosto obišče fitnes ali
gre v savno. Maja pravi, da je srečna kot žena, če­
prav možu o svojih občutkih le redko kaj pove, saj
ga ne želi še s tem obremenjevati. Zadovoljna je že,
če jo mož tu pa tam povpraša, kako je bilo v službi
ter ali sta sin in hčerka pridna v šoli in ali dobivata
dobre cene pa še o kakšnih tehničnih stvareh, kaj

več bi bilo po njenem mnenju že nerealno priča­
kovati. Verjame, da je recept za dober zakon to, da
sama kot žena poskrbi za gospodinjska opravila in
za otroka ter da je možu na voljo v spolnosti, kadar
si jo zaželi. Kot mama pa pravi, da je zelo razoča­
rana zlasti nad hčerko, ki kot najstnica veliko laže
in se že od trinajstega leta zapleta v čudne zveze s
starejšimi moškimi. Jezna je nanjo, ker so jo z zabav
domov že večkrat pripeljali vinjeno, pri šestnajstih
letih pa se je celo najedla tablet in so jo na urgenci
komaj rešili, da ni umrla. Za sina pravi, da je bolj tih
in zaprt ter da cele dneve presedi za računalnikom,
tako da ona z njim nima nobenega dela.
V tem primeru je viden zelo pogost prenos spolne
zlorabe na naslednjo generacijo. Maja je kot mama
nezavedno potlačila svojo stisko in jo prenesla na
svojo hčerko, tako da ta zdaj doživlja in odigrava
iste simptome, kot bi bila sama žrtev spolne zlorabe.
Mama sebe ne čuti kot ženske, v vsem se prilagaja
moškemu svetu, je zamrznjena kot bitje s svojimi že­
ljami in potrebami, hčerka pa je žrtev vsega tega in
je izpostavljena novim in novim zlorabam ter nosi
vsa mamina nerazrešena čutenja.
Zloraba pusti pečat, a ne zapečati
Opisani primeri so le kratki orisi, ki govorijo, da
spolna zloraba vedno pusti pečat, lahko celo v drugi
ali tretji generaciji. Razrešitev in predelava te boleče
izkušnje, ki se nikoli ne bi smela zgoditi, pa lahko
ljudem pomaga, da gredo bolj dostojanstveno naprej
in da niso vse življenje žrtve novih krivic, izdajstev
in stisk. Pot iz tega pekla je dolgotrajen proces, ki
pa daje posamezniku možnost, da prav zaradi vsega
tega postane bolj sočuten, razumevajoč in dober kot
ženska/moški, partner ali roditelj.
(Dr. Tanja Repič Slavič, zakonska in družinska
terapevtka, Ljubljana)
Fotografija Alenka Veber

133

SPOMINČICA — SLOVENSKO ZDRUŽENJE
ZA POMOČ PRI DEMENCI

domu in usposabljanje prostovoljcev; cilj je izbolj­
šati kakovost življenja oseb z demenco in njihovih
svojcev ter zmanjšati njihovo socialno izključenost;
— glasilo Spominčica in gradivo za ozaveščanje
javnosti o demenci.

SPOMINČICA — ALZHEIMER SLOVENIJA je neprofitna humanitarna organizacija.
Leta 1997 jo je ustanovil dr. Aleš Kogoj, dr. med., specialist psihiatrije.
Glavna naloga »Spominčice« je pomoč svojcem oseb z demenco, ki se pri skrbi za
obolelega znajdejo v velikih težavah in so pogosto izpostavljeni izgorevanju.

Petindvajseta konferenca Alzheimer Europe je
bila od 2.—4. septembra 2015 v Cankarjevem domu.
Več o aktivnostih Spominčice si lahko preberete
na njihovi spletni strani: www.spomincica.si.

Štefanija L. Zlobec

134

Priporočilo Alzheimer Europe je, naj osebe z de­
menco ostanejo čim dlje doma, saj je zanje to najbolj
humano, za družbo pa najceneje. Svojci so ob večle­
tni skrbi za bolnika izpostavljeni velikim psihičnim,
fizičnim in čustvenim obremenitvam ter izgoreva­
nju, zato potrebujejo ustrezno podporo socialnih
služb in servisov na domu. Takoj po diagnozi svojci
potrebujejo posebno obravnavo in usposabljanje za
samopomoč ter čim več informacij o poteku bolezni
in spremljajočih težavah. S tem lahko bolniku in sebi
zagotovijo čim bolj kvalitetno življenje, to pomeni,
da oseba z demenco lahko ostane čim dlje aktivna
in samostojna, da poskrbijo za njeno varnost in ji v
razviti fazi bolezni nudijo celostno oskrbo.
Demenca je v družbi premalo prepoznavna, o njej
se premalo ve in javno govori, ljudje se je sramujejo in
še vedno je močno stigmatizirana. Demenca je bole­
zen in ne normalni del staranja. Čim bolje so vsi člani
družbe seznanjeni z značilnostmi demence in čim bolje
poznajo njene znake, tem lažje je bolezen prepoznana
in osebe prej pridejo do diagnoze.
Spominčica izvaja program »Živeti z demenco v
demenci prijaznem okolju«. Aktivnosti programa po­
tekajo skladno s smernicami mednarodne organiza­
cije Alzheimer’s Disease International in Alzheimer
Europe. Namenjene so svetovanju in v oporo svojcem
in skrbnikom oseb z demenco, ozaveščanju javnosti o
demenci ter izobraževanju stroke o demenci in pra­
vilnem pristopu do bolnika. Aktivnosti programa so:

— svetovalni telefon za svojce 059 305 555 vsak de­
lovni ponedeljek med 12. in 18. uro ter ob sredah
in četrtkih med 12. in 15. uro;
— skupine za samopomoč svojcem, ki skrbijo za
osebe z demenco v domačem okolju in nudijo
svojcem pod vodstvom strokovnjaka čim prej
po diagnozi kar največ potrebnih informacij za
samopomoč: o poteku bolezni, težavah, ki bole­
zen spremljajo, in o negi ter ukvarjanju z osebo
z demenco. Skupine delujejo po vsej Sloveniji.
— posvetovalnica, ki obolelim za demenco in njiho­
vim svojcem nudi osebni pogovor in svetovanje;
— Alzheimer Cafe, strokovna predavanja in nefor­
malna srečanja oseb z demenco in njihovih svoj­
cev v sproščenem okolju (kavarne, knjižnice …),
z namenom informiranja in ozaveščanja svojcev
in javnosti o demenci, izmenjave izkušenj o sa­
mooskrbi ter pogovora s strokovnjakom. Skupine
delujejo po vsej Sloveniji.
— skupine Ne pozabi me, ki svojcem in drugim, ki
skrbijo za bolnike z demenco, nudijo strokovna
predavanja, da bi jih izobrazili o demenci in jih
usposobili za vsakodnevno življenje, komunika­
cijo in aktivno ukvarjanje s temi osebami
— izobraževanja Demenci prijazno okolje (program
Alzheimer Europe), ki so namenjena javnim delav­
cem in drugim, ki so v stiku z osebami z demenco;
— družabništvo osebam z demenco na domu: nude­
nje družabništva osebam z demenco na njihovem

Slovensko združenje za pomoč pri demenci
— Spominčica, Alzheimer Slovenija
Linhartova cesta 13, 1000 Ljubljana
Telefon 01 256 51 11
Uradne ure naše informativne pisarne so vsak
delovnik od 10. do 15. ure.
info@spomincica.si
www.spomincica.si
Demenca ni normalni del staranja,
je bolezen!
Demenca je kronična napredujoča bolezen, ki priza­
dene možganske celice, odgovorne za spomin, mi­
šljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne
sposobnosti, sposobnosti govornega izražanja ter pre­
soje. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva
bolezen, ki jo ima več kot 65 2/3 bolnikov z demenco.
Prvi znaki demence so:
1) postopna izguba spomina,
2) težave pri govoru (iskanje pravih besed),
3) osebnostne in vedenjske spremembe,
4) upad intelektualnih funkcij, nezmožnost
presoje in organizacije,
5) težave pri vsakodnevnih opravilih,
6) iskanje, izgubljanje in prestavljanje stvari,
7) težave pri krajevni in časovni orientaciji,
8) neskončno ponavljanje enih in istih vprašanj,
9) spremembe čustvovanja in vedenja,
10) zapiranje vase in izogibanje družbi.

Prostovoljci Spominčice - družabniki za osebe z demenco, so na
konferenci sodelovali kot pomočniki za osebe z demence, ki so se
udeležile konference.

Vsakdo lahko pri sebi občasno opazi katerega ali ka­
tere od naštetih znakov, kar pa ne pomeni, da ima
demenco! Pri osebah z demenco se zgornji znaki
pojavljajo zelo pogosto, po 10- in večkrat na dan.
Komunikacija z osebo z demenco
Potreba po komunikaciji je ena od osnovnih člove­
kovih potreb in ni pomembna le za kakovost življe­
nja, ampak tudi za ohranjanje identitete. Komuni­
kacija ni le govor, velik del sporazumevanja poteka
na nebesedni ravni, z govorico telesa.
Alzheimerjeva bolezen in druge oblike demence
sčasoma prizadenejo predvsem besedno komuni­
kacijo. Otežena komunikacija spravlja v stisko tako
osebo z demenco kot tiste, ki zanjo skrbijo. Komu­
nikacija z osebo z demenco zahteva potrpežljivega,
zavzetega in strpnega poslušalca in opazovalca.
Demenca in govor
Težave z govorom se kažejo pri večini oblikah de­
mence. Eden prvih znakov demence je pozabljanje
posameznih besed — v začetku najpogosteje imen
oseb in krajev, poimenovanj stvari in dogodkov —
ter ponavljanje enih in istih vprašanj in zgodb. Poka­

135

žejo se tudi težave pri sporočanju čustev in občutij,
nelagodja in tudi bolečine. V poznejših fazah bole­
zni besedna komunikacija pogosto ni več mogoča.
Kako govorimo z osebo z demenco
— Govorimo jasno in umirjeno.
— Govorimo nekoliko počasneje in glasneje kot
običajno, a ne pretiravajmo.
— Uporabljamo kratke, preproste stavke.
— Z bolnikom nikoli ne govorimo kot z majhnim
otrokom!
— Pomaga tudi humor — skupaj se nasmejmo ne­
sporazumom in napakam.
— Pogovarjamo se v okolju, kjer je čim manj mo­
tenj (TV, radio, telefon, hrup …).

136

O čem govorimo z osebo z demenco
— Bodimo pozitivni.
— Ne sprašujmo preveč stvari hkrati. Zastavljajmo
predvsem »zaprta« vprašanja, na katera je odgo­
vor »da« ali »ne«.
— Če nas oseba z demenco ne razume, ne bodimo
nestrpni in ne ponavljajmo vprašanja, ampak
poskusimo vzpostaviti stik kako drugače (napi­
šemo na list papirja, pokažemo s kretnjami …).
— Kadar oseba z demenco uporabi napačno besedo
ali pa se besede ne more spomniti, skušajmo uga­
niti, kaj misli, a ji svojih besed ne vsiljujmo in je
ne popravljajmo.
— Kadar nam oseba z demenco pripoveduje nekaj,
za kar vemo, da ni resnično, ji ne nasprotujmo,
ampak skušajmo pogovor speljati v drugo smer.
Kako poslušamo osebo z demenco
— Poslušamo zavzeto in pogovor spodbujamo.
— Kadar nismo prepričani, ali smo povedano pra­
vilno razumeli, vprašamo še enkrat in smo po­
zorni tudi na telesno govorico, še zlasti na obra­
zno mimiko.
— Če je oseba z demenco potrta, je ne odpravimo,
češ bo že bolje, ampak ji dopustimo, da nam po­

kaže, kaj občuti.
— Eden izmed izrazitih simptomov demence je iz­
guba kratkoročnega spomina, zato tudi na druge
načine preverimo, ali tisto, kar oseba pravi, tudi
res drži.
Nebesedna govorica osebe z demenco in telesni stik z njo
— Prepričajmo se, ali nas bolnik posluša in ali nas
tudi dobro vidi.
— Oseba z demenco vedno in do konca prepoznava
nebesedna sporočila. Hitri gibi in napet izraz na
obrazu jo lahko zbegajo in vznemirijo.
— Nebesedna govorica naj bo vedno skladna z na­
šimi besedami.
— Nikoli ne stojimo preblizu tistega, s katerim go­
vorimo, in se ne sklanjajmo nadenj. Spoštujmo
osebni prostor.
— Svojo skrb in čustva pokažimo tudi z dotiki. Stisk
roke ali objem prek ramen pogosto povesta več
kot besede.
Drugi nasveti
Veliko ljudi, starejših od 70 let, slabše sliši in vidi.
Če sumite, da je tudi to vzrok za težave pri komu­
nikaciji, se posvetujte z družinskim zdravnikom.
Nasveti za tiste, ki skrbijo za osebo z
demenco
Skrb za bližnjega izčrpa še tako močnega človeka. Če
skrbite za osebo z demenco, morate poskrbeti tudi za
svoje zdravje in blaginjo. Skrb za nekoga, ki ne zmore
skrbeti zase, človeka po eni strani bogati, po drugi
pa zanj pomeni hud stres. Pomoč nekoga, ki skrbi za
svojega bližnjega, se ne more meriti v denarju, dejan­
sko pa ima lahko visoko ceno, in stres pri skrbnikih
je zelo pogost. Telesni in duševni stres, ki ga doživ­
ljajo skrbniki, lahko pošteno okvari njihovo zdravje.
Veliko skrbnikov živi v prepričanju, da morajo prav
vse opraviti sami, kar pa je narobe. Izkoristite mo­

žnosti, ki so na voljo in vam bodo v oporo pri skrbi
za bližnjega. Zapomnite si: če ne boste poskrbeli zase,
prav kmalu ne boste zmogli več skrbeti za drugega.
Kako se spopadamo s stresom
Čustvena in telesna obremenjenost, povezani s skr­
bjo za drugega, načneta še tako odpornega človeka.
Zato je pomembno, da izkoristite oblike pomoči, ki
so na voljo. Strategije, ki so navedene spodaj, so po­
magale že mnogim.
— Sprejmite pomoč. Sestavite spisek opravil, pri
katerih vam lahko pomagajo drugi. Nekdo bo
lahko na primer nekajkrat odpeljal bolnega na
sprehod. Nekdo drug bo šel namesto vas naku­
povat ali pa bo kaj skuhal.
— Osredotočite se na tiste oblike pomoči, pri kate­
rih ste dejansko lahko koristni. Ne dovolite, da
vas preplavijo občutja krivde. Ta so povsem obi­
čajna, a razumeti morate, da »popolnega« skrb­
nika preprosto ni. V danem trenutku naredite
vse, kar zmorete. Ni treba, da je vaše stanovanje
popolno, in nikogar ne bo motilo, če več dni ne
boste pospravljali. In nikar se ne počutite krive,
če poprosite za pomoč.
— Povežite se s kom. Organizacije, kot je na primer
Spominčica — Alzheimer Slovenija, organizirajo
izobraževanja na temo demence; v Ljubljani ta­
kšno izobraževanje z naslovom Ne pozabi me
poteka vsako leto spomladi in jeseni.
— Pridružite se skupini za samopomoč. Taka sku­
pina je odličen vir pomoči in nasvetov, morda
boste tam tudi našli nove prijatelje ali znance.
Skupine za samopomoč v okviru lokalnih enot
Spominčice delujejo po vsej Sloveniji.
— Udeležujte se predavanj v okviru Alzhemier
Caffejev po vsej Sloveniji; tam boste ob neformal­
nem druženju v neformalnem okolju ob prisotno­

sti strokovnjaka zagotovo izvedeli kaj koristnega
ter izmenjali izkušnje z ljudmi, ki jih tarejo po­
dobne skrbi in problemi.
— Ob akutni stiski pokličite na SOS-telefon, kjer
svetujejo prostovoljci, ki imajo po večini tudi
sami izkušnje z osebo z demenco.
— Ohranjajte in vzdržujte svojo socialno mrežo.
Zaradi prezaposlenosti nikar ne prekinite stikov
s prijatelji in sorodniki. Vsak teden si nekaj časa
vzemite za druženje s prijatelji. Pojdite na spre­
hod. Če je le mogoče, preživljajte svoj čas tudi
zunaj doma. Potrdilo se je, da je prav trden pod­
porni sistem najučinkovitejše orožje v boju proti
stresu, povezanem s skrbjo za osebo z demenco.
— Postavite si osebne cilje »za lastno zdravje«. Od­
ločite se, da boste vsak dan nekaj časa posvetili
telesni aktivnosti. Poskrbite tudi za to, da se boste
od časa do časa zares dobro naspali. Tudi zdrava
prehrana je izredno pomembna.
— Obiščite zdravnika. Opravite osnovne preiskave
in se cepite, na primer proti gripi. Zdravniku
vsekakor povejte, da skrbite za obolelo osebo, ter
mu razkrijte svoje stiske in skrbi.
(Štefanija L. Zlobec, Slovensko združenje za pomoč
pri demenci — Spominčica, Alzheimer Slovenija)
Fotografije Arhiv Slovenskega združenja
za pomoč pri demenci

137

NAŠI SODELAVCI — JUBILANTI
Kajetan Gantar

AKAD. DR. PRIMOŽ SIMONITI
Ob osemdesetletnici
Ko je Sovrè v predgovoru k svojemu prvemu prevodu, k Sofoklovemu Kralju Ojdipu —
od tega bo že kmalu sto let —, slovenski javnosti predstavil lik Poslednjega humanista,
si najbrž ni predstavljal, da bo ta naziv nekoč upravičeno zaslužil eden zadnjih med
njegovimi učenci, Primož Simoniti, ki se je jeseni 1954 vpisal na študij klasične filologije.
Sovre je še lahko spremljal ves njegov študij in tudi še recenziral njegovo prvo objavo,
prevod Spinozove Etike, in ob nekem mestu, ki ni bil v skladu z njegovim jezikovnim
posluhom, z očetovsko dobrohotnostjo pripisal: Et tu, mi Brute!

138

Tudi si Sovrè ni predstavljal, da bo njegov učenec
besedi humanist, ki je v ušesih takrat prevladu­
jočih realcev imela pridih nečesa preživelega, dal
svež lesk in sijaj, drugačen od groteskne pojave
poslednjega humanista v omenjenem pregovoru.
In tudi ni slutil, da bo njegov učenec iztrgal iz po­
zabe vrsto humanistov slovenskega rodu, da bo iz­
brskal iz arhivov in drugih težko dostopnih virov
o njih kup dragocenih življenjepisnih podatkov,
se vživljal v usode vsakega od njih in v sebi po­
doživljal njihove duhovne podvige in iskanja, od
skepse in agnosticizma do poudarjanja in osmi­
šljanja pozitivnih vrednot. Iz tega humusa je nato
zrasla Simonitijeva doktorska disertacija, ki je po
uspešnem zagovoru že naslednje leto izšla pri Slo­
venski matici v knjigi z naslovom Humanizem na
Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI.
stoletja (1979). Knjigo lahko označimo kot mlado­
stno mojstrovino, zapolnila je bolečo vrzel in od­
prla novo, dotlej prezrto poglavje v periodizaciji
slovenske književnosti, prejela pa je tudi takratno
najvišjo nacionalno znanstveno nagrado in spod­
budila vrsto poglobljenih ocen, ne samo v domači
javnosti, ampak tudi v mednarodnih krogih. O
njeni nepogrešljivosti in še vedno živi aktualnosti

priča podatek, da je izšla po treh desetletjih tudi
v nemškem prevodu na Dunaju (2008), kot edicija
prestižne Avstrijske akademije znanosti.
Skrajna preciznost in trajna odmevnost Simoni­
tijeve monografije ni plod golega naključja, ampak
rezultat načrtne in vztrajne delovne discipline, ki je
črpala iz žilavosti njegovega rodu. Njegovega očeta,
zdravnika dr. Alojzija Simonitija, je usoda in naro­
dna zavednost pod nasiljem fašizma odtrgala od nje­
govih goriških korenin, tako da je leta 1931 zbežal
iz Gorice v Jugoslavijo, kjer ga je pot nazadnje za­
nesla v Slovenj Gradec. Tu ga je čez deset let čakalo
še hujše nasilje nacizma; zapustiti je moral družino
in iti na zdravniško delo v Breslau (dan. Wroclaw)
v Šleziji. Najbrž ni bil edini preganjani domoljub,
ki ga je »ljudska oblast« po vrnitvi iz izgnanstva ši­
kanirala in celo vtaknila v zapor, od koder pa je bil
na srečo kmalu izpuščen. Vso to družinsko odise­
jado je javnosti predstavil Primožev starejši brat,
nedavno umrli Jurij Simoniti, po poklicu (tako kot
oče) zdravnik, ki je v slovenjgraškem muzeju pred
leti priredil razstavo Na poti v neznano (s podna­
slovom Nemška okupacija Slovenj Gradca v luči korespondence družine Simoniti). Ob razstavnem gra­
divu podoživljamo aristokracijo duha Simonitijevega

Akad. prof. Primož Simoniti

Foto Tomi Lombar, Fotodokumentacija Dela

rodu, ki se kljub črnogledim izgledom ni pogrezal
in izgubljal na dnu cinizma in nihilizma, ampak
je ne glede na ceno in neodzivnost pridobit­niškega
okolja vztrajal pri obrambi pozitivnih kulturnih in
moralnih vrednot.
Ob vsej zvestobi do slovenstva in še posebej do
slovenjgraške polis, v kateri je jubilant odraščal, in
navezanosti nanjo, nad katero je dominirala zbira­
teljska vnema in markantna osebnost župnika Ja­
koba Sokliča, pa je čutil potrebo, da si po maturi
na mariborski klasični gimnaziji in po študiju na
ljubljanski univerzi razširi evropska obzorja, naj­
prej kot štipendist z enoletnim izpopolnjevanjem
na univerzi v Münchnu in nato s krajšimi študij­
skimi bivanji na dunajski univerzi in v vatikanski
biblioteki. Ob tem pa se mu je s prirojenim čutom
bibliofila najvišji znanstveni met vendarle posre­
čil na domačih tleh, ko je med zakladi naše Na­
rodne in univerzitetne knjižnice odkril dotlej še
neobjavljen latinski rokopis z naslovom Responsio
contra Apologiam Philippi Melanchthonis (Odgovor na Zagovor Filipa Melanhtona). Gre za obse­
žno polemično razpravo avguštinca Arnoldija da
Ussingena, ki se je pogosto omenjala v literaturi
o Melanhtonu, enem najvidnejših humanistov iz
časa reformacije, ki so mu dali vzdevek praeceptor Germaniae (učitelj Nemčije), a je veljala za iz­
gubljeno. Naš jubilant je rokopis s temeljito študijo

in z izčrpnimi opombami objavil v ugledni znan­
stveni seriji Cassiciacum v Würzburgu, v impo­
zantni knjigi, ki obsega 750 strani in jo je laskavo
ovrednotila vrsta najbolj kompetentnih domačih
in tujih raziskovalcev humanizma.
Kljub priznanjem, ki jih je bil deležen z nastopi
in objavami v tujini (med njimi bi lahko omenili še
vrsto gostujočih predavanj na tujih univerzah in re­
ferate na mednarodnih simpozijih), pa se jubilant
slovenstvu in slovenski kulturi ni izneveril, ampak
se v njej uveljavil kot požrtvovalen organizator, med
drugim kot predsednik univerzitetnega odbora za
študentske Prešernove nagrade, predsednik Dru­
štva za antične in humanistične študije Slovenije,
šest let (1988–1994) kot predsednik Slovenske ma­
tice. Junija 2001 je bil izvoljen za člana SAZU, kjer
je več let opravljal funkcijo tajnika razreda za filo­
loške in literarne vede.
Uveljavljal se je tudi kot zanesljiv in tenkočuten
prevajalec. Začel je s prevodi zahtevnih latinskih
filozofskih besedil, poleg že omenjene Spinozove
Etike posebej izstopajo Descartesove Meditacije in
Avguštinov mladostni polemični traktat Proti akademikom (Contra Academicos). Nadaljnje prilju­
bljeno področje njegove prevodne ustvarjalnosti je
antični roman, kjer je mojstrsko slovenil najimeni­
tnejše primere tega svojevrstnega literarnega žanra:
Petronijev Satirikon, Heliodorove Etiopske zgodbe,
Apulejeve Metamorfoze, in za te prevode kot najvišje
prevajalsko priznanje dvakrat prejel Sovretovo na­
grado (1973 in 1982).
Za najbolj inovativno smer njegovega prevajal­
stva pa veljajo dela, v katerih si je prizadeval preseči
tradicionalne okvire klasične antike in naši javno­
sti posredovati pomembna besedila srednjeveške,
humanistične in poznejše latinščine, npr. Carmina
Burana, Apes Operosorum, dnevnik Pavla Santonina.
Krono vseh teh prizadevanj pa pomeni Srednjeveški
cvetnik (2000), dvojezična antologija srednjeveške
latinske lirike, ki predstavlja v izvirniku in v pre­
vodu več kot sto pesmi različnih žanrov iz raznih

139

stoletij in različnih kulturnih okolij. Antologija je
z vidika nacionalne kulture še tem pomembnejša,
ker ne predstavlja samo srednjeveške lirike v šir­
šem evropskem okviru, ampak odkriva tudi doslej
neznane primere in odmeve latinske ustvarjalnosti
na Slovenskem. Poleg poetične vrednosti, ki prese­
neča z uglašenim slovenjenjem zahtevnih metričnih
obrazcev, pa ima delo tudi znanstveno težo, saj v
komentarju tenkočutno interpretira kulturnozgo­
dovinska ozadja, pa tudi strukturalne, stilistične
in ritmične finese srednjeveške lirike. Tako je ju­
bilant tudi s to antologijo v slovenski medievali­
stiki zaoral ledino.

140

In ne nazadnje naše predstavitve ne moremo
končati, ne da bi omenili jubilantovo dolgoletno
požrtvovalno pedagoško in mentorsko dejavnost.
S ciklusi svojih univerzitetnih predavanj in semi­
narjev je v času in okolju, ki je bilo temu vse prej
naklonjeno, spodbudil in oblikoval lepo število
mlajših perspektivnih, predanih in razgledanih
študentov. In ti nikakor ne bodo — kot se je bal
naš legendarni akademski učitelj Sovrè — poslednji,
ampak po Simonitiju rajši naši naslednji humanisti.
(Akad. dr. Kajetan Gantar, dr. literarnih znanosti,
klasični filolog in prevajalec, upokojeni redni profesor
na Filozofski fakulteti v Ljubljani)

Mihaela Koletnik in Marko Jesenšek

AKAD. RED. PROF. DR. ZINKA ZORKO
Ob osemdesetletnici
Akademikinja redna profesorica dr. Zinka Zorko sodi v generacijo slovenskih slavistov, ki
je po Ramovšu, Logarju in Riglerju utrdila temelje slovenske dialektologije. Znanstveni
nemir, zavezanost očetovi in materini misli so ji začrtali znanstvenoraziskovalno pot, na
kateri s posebno predanostjo, ki jo pogosto žene srce in ne le suhoparni znanstveni
razum, odkriva posebnosti domačih koroških govorov ter štajerskih in panonskih narečij
v primerjavi z normo in predpisi slovenskega knjižnega jezika.
Akademikinja Zinka Zorko sodi v generacijo slo­
venskih slavistov, ki je po Ramovšu, Logarju in Ri­
glerju utrdila temelje slovenske dialektologije. Rodila
se je 24. februarja 1936 na Spodnji Kapli na Kozjaku.
Maturirala je na Drugi gimnaziji v Mariboru, slavi­
stiko pa študirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani,
kjer sta jo v narečjeslovje uvajala profesorja dr. Tine
Logar in dr. Jakob Rigler. Leta 1961 je diplomirala iz
slovenščine in ruščine ter za diplomsko nalogo Govor Kaple na Kozjaku prejela študentsko Prešernovo
nagrado. Po diplomi je deset let poučevala sloven­
ščino v Šolskem centru na Ravnah na Koroškem in
ruščino na ravenski gimnaziji. Profesorska pot jo je
nato vodila v Maribor, na tedanjo Pedagoško aka­
demijo, kjer se je leta 1971 zaposlila kot asistentka
za slovenski jezik; na svoji nadaljnji poklicni poti je
odločilno prispevala k ustanavljanju visokošolskega
študija slovenistike v Mariboru. Ob napornem pe­
dagoškem delu (dopoldne je predavala knjižni jezik,
historično slovnico in dialektologijo rednim štu­
dentom, popoldne pa še študentom ob delu) je pod
mentorstvom akademika prof. dr. Tineta Logarja
leta 1977 magistrirala s temo Koroški govori na severnem Pohorju zahodno od Ruš do Vuzenice, leta
1986 pa si je z uspešnim zagovorom doktorske diser­
tacije z naslovom Koroški govori Dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu

pridobila naslov doktorice jezikoslovnih znanosti.
Leta 1986 je postala docentka za slovenski jezik, leta
1991 izredna, leta 1996 pa redna profesorica za dia­
lektologijo in zgodovino slovenskega jezika. Zaradi
njenih raziskovalnih dosežkov jo je Slovenska aka­
demija znanosti in umetnosti leta 2003 izvolila za
izredno, leta 2009 pa za redno članico Razreda za
filološke in literarne vede. Po upokojitvi leta 2003
ji je Univerza v Mariboru za izredno uspešno znan­
stveno in pedagoško delo podelila častni naslov za­
služne profesorice.
Najpomembnejše področje znanstvenorazisko­
valnega zanimanja profesorice dr. Zinke Zorko je
slovenska dialektologija, še posebej koroški, štajer­
ski in panonski prostor, v katerem je bilo na narečni
karti Slovenije pred njenim nastopom veliko belih
lis. Svoje raziskave zavestno in načrtno usmerja v
še nezapisane govore, izčrpno in podrobno anali­
zira njihove glasoslovne, oblikoslovne in skladenj­
ske posebnosti, zbira narečno besedje ter z novim
gradivom ohranja bogato slovensko narečno dedi­
ščino in ugotavlja posebnosti v njenem razvoju. Za­
stavljenih nalog se vedno loteva z veliko odgovor­
nostjo, s prirojenim občutkom za jezik, s temeljito
znanstvenoteoretično predpripravo, z natančno in
podrobno raziskavo na terenu ter zrelo, odgovorno
in poglobljeno analizo zbranega gradiva.

141

142

Dosedanje raziskovalno delo — njena bogata znan­
stvena bibliografija obsega 593 enot, med njimi več
kot 100 izvirnih znanstvenih člankov, prispevkov na
konferencah in samostojnih znanstvenih sestavkov
v monografijah ter tri znanstvene monografije Narečna podoba Dravske doline (Maribor, 1995), Haloško narečje in druge dialektološke študije (Maribor,
1998) ter Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih (Maribor, 2009) — doka­
zuje njeno široko in poglobljeno dialektološko raz­
gledanost, vsestransko dejaven odnos in zavzetost
do jezika pa odločilno prispevata k razvoju, popu­
larizaciji in uzaveščanju dialektološke stroke med
študenti, učitelji in znanstveniki doma in po svetu.
V obsežni znanstveni monografiji Narečna podoba Dravske doline (1995) je akademikinja prof.
dr. Zinka Zorko predstavila izsledke obsežnih dia­
lektoloških raziskav koroškega vokalizma, konzo­
nantizma in morfologije na severnem Pohorju od
Ruš do Vuzenice in v Dravskem obmejnem hribovju
od Ojstrice nad Dravogradom do Duha na Ostrem
vrhu. Z natančno monografsko obdelavo vseh raz­
iskanih govorov na glasoslovni, oblikoslovni, skla­
denjski in leksikalni ravnini je dokazala, da sega
temeljni vzhodnokoroški podjunski samoglasniški
sestav, ki se ohranja v severnopohorsko-remšniškem
narečju, na vzhodu v Dravsko dolino do Fale in Ruš.
Knjigo odlikujejo natančni znanstveni zapisi govo­
rov v Dravski dolini, nova dialektološka spoznanja
prostora, v katerem se stikata koroška in štajerska
narečna skupina, ter poglobljena analiza in sinteza
zbranega gradiva.
V drugi monografiji Haloško narečje in druge
dialektološke študije (1998) je na podlagi raziskav
fonološke, morfološke in skladenjske ravnine vzho­
dnih, srednjih in zahodnih haloških govorov potr­
dila Logar-Riglerjevo uvrstitev haloškega narečja v
panonsko narečno skupino. Poudariti je treba, da
gre za prvo celostno predstavitev haloškega nareč­ja
v zgodovini slovenske dialektologije. V monografiji

Akad. red. prof. dr. Zinka Zorko

Foto Alenka Veber

namenja pozornost tudi drugim panonskim nareč­
jem, in sicer vzhodnim in zahodnim prleškim govo­
rom (Radomerščak, Gomila pri Kogu, Biš), ter med­
narečnim prepletanjem v avstrijskem Radgonskem
kotu (Žetinci), osvetljuje pa tudi narečne prvine v
knjižnem jeziku 19. in 20. stoletja (Volkmer, Dajnko,
Ivanocy, Voranc). Monografija odpira novo poglavje
pri raziskovanju slovenskega narečnega prostora v
stiku z nemščino, madžarščino in hrvaško kajka­
vščino, saj je v slovensko dialektologijo uvedla pri­
merjavo posameznih ravnin narečnega jezikovnega
sestava v stiku s slovensko knjižno normo ali s tu­
jimi jeziki; raziskovalna metodologija primerjalnega
jezikoslovja se je v dialektologiji tako uveljavila na
področju glasoslovja, oblikoslovja in besedja.
Natančni analizi posameznih govorov v koro­
ški, štajerski in panonski narečni skupini na vseh
jezikovnih ravninah je posvečena tudi njena tretja
znanstvena monografija z naslovom Narečjeslovne
razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih.
Z raziskavo mislinjskega govora je prof. dr. Zorkova
dokazala, da ta spada k južnopohorskemu štajer­
skemu narečju in ne h koroškemu mežiškemu, kot
je to označeno na karti slovenskih narečij, z razi­

skavo govora Strojne na Koroškem pa je potrdila
pravilnost Logar-Riglerjeve uvrstitve tega govora v
koroško podjunsko narečje; dokazala je, da je gla­
soslovna podoba strojnskega govora enaka kot v
podjunskem narečju na avstrijski strani, le da so se
pod vplivom štajerske narečne skupine izgubila to­
nemska nasprotja. Upoštevajoč medjezikovne vplive
v slovenskih obmejnih narečjih je prva odkrila in
razložila močnejše slovenske vplive na obmejne
nemške štajerske govore, tovrstna raziskovanja pa je
usmerila še na obmejna slovensko-hrvaški prostor
(Bizeljsko, Rogatec, Hum na Sutli), za katerega ugo­
tavlja štajersko-panonsko zahodnohaloško-hrvaško
kajkav­ska narečna prepletanja, ter slovensko-ma­
džarski prostor (Porabje). Njene več kot dvajsetletne
obsežne, sistematične in poglobljene terenske razi­
skave arhaičnega prekmurskega goričkega podnare­
čja v Porabju na Madžarskem, ki je bilo v preteklosti
premalo raziskano, zapostavljeno in izpostavljeno
močni madžarizaciji, kažejo, da je slovensko narečje
danes ohranjeno v sedmih vaseh med slovensko dr­
žavno mejo in Monoštrom; osvetljuje zgodovinske,
politične, kulturne, jezikovne in literarne razmere v
slovenskem Porabju od naselitve do danes, še posebej
pa se posveča izvirnemu soočanju knjižne norme in
narečja v prvem porabskem narečnem romanu Garaboncijaš — Črnošolec avtorja Franceka Mukiča.
Monografija je pomemben prispevek v teoretično
zakladnico analiz slovenskih narečij, saj ugotavlja
razširjenost posameznih narečij in narečnih pre­
pletanj, nastajanje nadnarečij in vmesnih govorov
iz geografskih in socialnih vzrokov.
Bogato znanje in modrost izkušene učiteljice
odlikujeta tudi pedagoško delo akademikinje Zinke
Zorko. Več kot tri desetletja je študentom razlagala
temeljna znanja iz slovenskega knjižnega jezika,
zgodovine slovenskega glasoslovja, oblikoslovja in
slovenske dialektologije, ki je ves čas ostajala njena
največja ljubezen. Mnogim generacijam slavistov je
znala s svojim predavateljskim darom in žarom vliti
ljubezen do slovenščine, ki ji je, kot je nekoč sama

zapisala, darovala in ji še daruje svoje življenje. Di­
alektologijo je razen na mariborski univerzi deset
let predavala tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani
(od leta 1986), tedenska ciklična predavanja iz slo­
venskega jezika pa je imela še na Visoki učiteljski
šoli v Sombotelu na Madžarskem. Študente je znala
pritegniti z živahnimi in zanimivimi predavanji,
dopolnjenimi z zvočnimi zapisi slovenskih govo­
rov, zadnja leta tudi z dialektološkimi filmi, ki so
pomembna novost na področju dialektologije, ter
delom na terenu, s čimer je dialektologijo prenesla
iz »suhoparnih akademskih okvirov« med študente.
Pod njenim mentorstvom ali somentorstvom je do
danes nastalo sto petindvajset diplomskih nalog,
sedem magisterijev in pet doktoratov.
Akademikinja Zinka Zorko je zadnjih trideset
let odločilno sooblikovala mariborski univerzitetni
prostor, najprej kot predavateljica na Pedagoški aka­
demiji, nato pa kot vodilna profesorica slovenskega
jezika na Pedagoški fakulteti, nadalje kot predstoj­
nica Oddelka za slovanske jezike in književnosti,
ki ga je pomladila z več mladimi raziskovalci, asi­
stenti, docenti in profesorji, prodekanka fakultete
in prorektorica Univerze v Mariboru za področje
habilitacij in knjižnično-informacijskega sistema.
Sodelovala je pri preraščanju Pedagoške akademije
v Pedagoško fakulteto kot članica republiške komi­
sije za ocenjevanje kvalitete študijskih programov,
zelo zaslužna pa je tudi za ustanovitev Filozofske
fakultete — nenehno je poudarjala, da s Filozofsko
fakulteto prihaja v Maribor skozi glavna vrata hu­
manistični duh, ki ga mariborska univerza nujno
potrebuje. Za izredne uspehe, dosežke in zasluge pri
znanstvenoraziskovalnem ter vzgojno-izobraževal­
nem delu je prejela srebrno in zlato plaketo Univerze
v Mariboru, nagrado Ministrstva za šolstvo, znanost
in šport za življenjsko delo na področju visokega šol­
stva (1997), leta 2013 pa najvišjo slovensko nagrado
za dosežke na področju znanstvenoraziskovalnega
dela in razvojne dejavnosti — Zoisovo nagrado za
življenjsko delo.

143

Priložnostni zapis težko predstavi »navadne«
ljudi, nikakor pa ne more povedati dovolj o redkih
izbrancih — in mednje sodi akademikinja redna
profesorica doktorica Zinka Zorko. Iz spoštovanja
do njenega dela in odnosa do tistih, ki imamo pri­
ložnost in srečo, da z njo delamo, se družimo in jo
poznamo, pa je vendar treba vsaj poskušati pred­
staviti njeno človeško lastnost, po kateri je prepo­
znavna v krogu vseh, ki smo ji blizu: zavezanost iz­
ročilu, ki so ji ga zapustili njeni starši, ter temu, da
vse, kar dela in doseže, posveča svojemu pokojnemu
možu, ki jo je pri znanstvenem in raziskovalnem
delu ves čas spodbujal in podpiral, tudi ko je bila
še na začetku svoje akademske poti. Zinka Zorko
je humanistka v najžlahtnejšem pomenu te besede:
znanstvenica in raziskovalka, žena in mati, ki ji je
etične vrednote človekovih dejanj tako jasno določil
pisatelj v Beli krizantemi: »Dokler sem zvest resnici,
144

sem zvest sebi.« Akademikinja Zinka Zorko je člo­
vek, ki za najvišjo vrednoto prepoznava spoštovanje
človekovega dostojanstva, skrb za človeka, poštenost
in akademsko odličnost. Študentom vedno daje vse,
kar ima, uči jih vsega, kar zna, pri tem pa dodaja še
humanistični kanček več: spoznanje in zavedanje,
da znanje brez duha in smisla ni nič — misel, način
dela, obnašanja in raziskovanja, ki tako odločilno
loči ene znanstvenike od drugih, ene raziskovalce
od drugih, izbrance od povprečnežev: Znanje brez
kreposti ni vredno nič. Ali kot je zapisal pesnik: Znanje potrebuje dušo, dušo pa mu daje humanist, sicer
bosta zmagala denar in zavist.
(Red. prof. dr. Mihaela Koletnik,
Filozofska fakulteta v Mariboru)
(Red. prof. dr. Marko Jesenšek,
Filozofska fakulteta v Mariboru)

Božo Rustja

MSGR. METOD PIRIH
Ob osemdesetletnici
Škof Metod Pirih se je rodil 9. maja 1936 pri Kačarjevih v vasi Lokovec. Njegovi predniki
prihajajo iz Kačje Drage v župniji Kal nad Kanalom. Zato so domačijo, kamor so se priselili
njegovi predniki, imenovali pri Kačarjevih.
Oče Mirko je po drugi svetovni vojni opravljal službo
pismonoše in skromno preživljal številno družino.
Mati Štefanija je bila skrbna in delavna, bistrega spo­
mina in modra ženska, rada je brala in bila je zelo
razgledana. Doma so imeli tudi majhno kmetijo in
pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine
ter redili dve ali tri goveda. V družini je bilo osem
otrok: pet sestra in trije bratje. V dveh generacijah,
kot so se radi pošalili. Pet jih je bilo rojenih pred
drugo vojno, trije po njej. Starši med otroki niso de­
lali razlik. Postavili so jim temelje in jim dali usme­
ritve za življenje, brez vsake prisile, le z modro be­
sedo in svojim zgledom. O težavah, brez katerih kot
drugod ni šlo niti pri njih, z otroki niso govorili in
jih s tem niso obremenjevali.
Škof Metod je osnovno šolo obiskoval v doma­
čem Lokovcu v letih 1943–1949. Spominja se dneva,
ki ga je zaznamoval za vse življenje. Z očetom sta
kosila v senožeti, ko ga je oče vprašal, ali bi šel štu­
dirat. Trinajstletni fant, žejen znanja, ni okleval z
odgovorom. »Pri tistih letih nisem imel razčiščenega
duhovniškega poklica, bil sem sicer ministrant, tudi
bratranec je bil v semenišču, toda o duhovniškem
poklicu nisem razmišljal. Mislim, da me je oče po­
slal v malo semenišče v Pazin tudi zato, da bi me
obvaroval pred takratno politično evforijo. Odloči­
tev za poklic je prepustil meni. Za vpis je posredo­
val župnik Franc Širaj, pazinsko malo semenišče pa
je bilo takrat edino v Jugoslaviji. Za vstop so veljali
še drugačni pogoji: vsak od nas je moral s sabo pri­

nesti kaj za v lonec: fižol, krompir, kar je pač pre­
mogla njegova družina.« Od očeta je dobil namig,
pobudo, nikakor pa ne prisile. »Enako moram reči,
da nihče od sorodnikov ni silil vame, pustili so mi
svobodno odločitev. Po drugi strani pa nisem bil
ne kot bogoslovec ne kot duhovnik in tudi zdaj ne
kot škof deležen kakšnega sorodstvenega privile­
gija. Mama je ob mojem imenovanju za škofa celo
dejala, da nisem nič posebnega, da sem enak dru­
gim duhovnikom, in ni verjela imenovanju, dokler
ni o njem prebrala v Družini.«
V pazinskem malem semenišču je gimnazija ta­
krat obsegala štiri nižje in štiri višje razrede. Enkrat
je v enem letu opravil dva razreda; maturiral je leta
1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se
vpisal na ljubljansko Teološko fakulteto. Po prvem
letniku bogoslovja je odslužil dve leti vojaške službe
in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik
takratne goriške administrature. Sam meni, da mu
je poklic izprosil, poleg staršev seveda, zlasti njegov
stari oče, ki je cele dneve molil in vsak večer zmolil
tudi rožni venec. Dedu se za duhovni poklic zahva­
ljujeta tudi škofova sestra Sholastika, benediktinka
na Cresu, in bratranec Vladimir Pirih, dolgoletni
župnik in dekan v Postojni.
Pirihovo pot do duhovništva je spremljalo več
škofov. Subdiakonat mu je podelil škof Maksimiljan
Držečnik, diakonat nadškof, danes božji služabnik
Anton Volk, ki je umrl prav na dan Pirihove nove
maše 7. julija 1963, v duhovnika ga je posvetil lju­

145

146

bljanski pomožni škof Jože Pogačnik. Nova maša je
bila velik praznik za vaščane, bilo pa je tudi nevšeč­
nost: kljub lepemu vremenu je po kdo ve kakšnem
»naključju« zmanjkalo elektrike. Toda vaški fantje
so se znašli in ›okvaro‹ popravili kar sami.
Novi maši je sledila služba kaplana v Solkanu.
Po smrti apostolskega administratorja Mihaela To­
roša je Metoda Piriha novi škof Janez Jenko vzel k
sebi za tajnika. Očitno sta se »ujela«, saj je to delo
opravljal kar deset let (1964–1974). Po končani tajni­
ški službi je šel na podiplomski študij v Rim, kjer je
magistriral iz duhovne teologije (1974–1976). Osem
let je bil duhovni vodja bogoslovcev v Ljubljani, po­
tem ga je škof Jenko znova poklical k sebi v Koper
za generalnega vikarja (1984), leta 1985 je postal škof
pomočnik s pravico nasledstva in kot škof 27. maja
1987 od svojega predhodnika prevzel skrb za kopr­
sko škofijo; 23. junija 2012 pa jo je predal svojemu
nasledniku škofu Juriju Bizjaku, se upokojil in se
naselil v skromnem stanovanju v okviru dijaškega
doma Škofijske gimnazije v Vipavi.
Metod Pirih je službo škofa ordinarija (odgovor­
nega za škofijo) opravljal polnih 15 let. V času nje­
govega škofovanja se je spremenil družbeni sistem
in dobili smo samostojno državo. V teh prelomnih
dogodkih je bil škof Pirih previden in moder pastir
zaupanemu mu ljudstvu. Delo škofa je polno vsak­
danjih skrbi ter prinaša najrazličnejše in številne
redne naloge. Pirih je proti koncu službe škofa or­
dinarija nekatere pomembnejše dosežke sam takole
naštel: »Zgradili smo novo škofijsko gimnazijo, di­
jaški dom, zanimanje zanjo je veliko … Postavili
smo dom za ostarele duhovnike v Šempetru pri
Gorici … vendar se trudimo, da bi dobili v sklopu
kakšnega civilnega doma tudi dvajset mest za du­
hovnike. Ustanovljeni sta bili dve župniji (Koper-Sv.
Marko ter Kozina-Hrpelje), imeli smo dve zasedanji
za duhovno in pastoralno prenovo škofije, s svojimi
izkušnjami in izsledki smo pomagali pri pripravi
plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Leta 1990
smo dobili škofijsko Karitas, štiri leta kasneje studio

Msgr. Metod Pirih

Foto Arhiv Družina

radia Ognjišče v Kopru. Leta 2000 je škofija dobila
tudi pomožnega škofa dr. Jurija Bizjaka, s čimer se
je organizacija ter delovanje škofije izboljšalo na po­
dročju birm, vizitacij ter drugih opravil.«
O škofu Pirihu je šel vedno glas, da je človek
blagega značaja. Tako je označen celo v udbovskih
arhivih. Gotovo je škof Metod človek dialoga in
pogovora. Prizadeval si je za spoštovanje ljudi raz­
ličnih prepričanj. Nikoli ni izzival, ampak se je tru­
dil resnico umirjeno povedati, in se je izogibal, da
bi koga žalil ali prizadel. Žal ni doživljal samo po­
zitivnih odzivov na to svojo držo. Zelo ga je bolelo,
da smo bili prav na južnem področju njegove ško­
fije priča nekaterim grobim izpadom sovraštva do
vernih in Cerkve (zažig križa v Strunjanu, vezanje
zvonov v zvoniku stolne cerkve v Kopru) in drugih
oblik sovraštva in nestrpnosti. Prav tako ga je bo­

lelo, da škofija, ki jo ljubi, tako izumira. Hudo mu
je bilo, ko je gledal statistike župnij in celih območij
v škofiji, kjer so zabeležili več smrti kakor rojstev.
S skrbjo je opazoval, kako se je zmanjševalo število
duhovnikov in bogoslovcev.
Na dialoški način je tudi vodil škofijo. Posvetoval
se je s svetovalci, strokovnjaki, duhovniki, pa tudi
drugimi, če je bilo treba. Ni sprejemal naglih odlo­
čitev, ampak je stvari rad dobro premislil. Nekateri
so mu zato očitali, da je premalo odločen, a se je
znal potegniti za resnico, kadar je bilo treba. Tako
je nekajkrat odločno nastopil v obrambo slovenstva
na Primorskem, se jasno postavil proti igralništvu
in se uprl »diktatu kapitala« v Cerkvi in tako kopr­
sko škofijo obvaroval pred finančnimi malverzaci­
jami, v katere je bila vpletena kakšna druga škofija.
Gotovo pa ne smemo mimo še ene lastnosti
škofa Piriha. Ko je jeseni 1990 sodeloval na škofov­
ski sinodi v Rimu, ki je govorila o duhovnikih, je v
nastopu pred sinodalnimi očeti poudaril, da škof
lahko marsikaj prepusti svojim sodelavcem. Mnogo
stvari lahko zaupa drugim. Nekatere bodo lahko
usposobljeni ljudje opravili celo bolje od njega ali
pa bo njihova pomoč škofu izredno dobrodošla pri
vodenju škofije. Sinodalnim očetom pa je položil
na srce, naj ne prepuščajo drugim stika z duhov­
niki, ampak naj sami skrbijo za osebni stik z njimi,
saj so ti škofovi najožji sodelavci. To je v času svoje
službe tudi sam delal. Zlasti je obiskoval bolne du­
hovnike doma ali v bolnišnicah ter skrbel za redne
stike z drugimi duhovnik in bogoslovci. To svojo
navado je ohranil tudi v pokoju in redno obiskuje
ostarele duhovnike v domu starejših Pristan v Vi­
pavi. Vendar se pri obiskih ne posveča samo du­
hovnikom, ampak tudi drugim stanovalcem doma.
Najbrž je tako občutljiv za starejše in bolne prav
zaradi svoje bolezni, za katero je začel trpeti že v
času škofovanja.

Že kot tajnik škofa Jenka je večkrat obiskal vse
župnije koprske škofije in njihove župnike. Kot du­
hovni voditelj v bogoslovju je obiskal vse družine
bogoslovcev. Tako je osebno poznal vse duhovnike
v svoji škofiji, pa tudi številne v drugih škofijah. Pa
ne samo duhovnike, poznal je tudi njihove družine.
Ker je vedel, iz kakšnih razmer izhajajo, je tudi ra­
zumel kakšna njihova dejanja in odločitve, ki jih
morda drugi niso razumeli.
Posebno lastnost škofa Piriha pa je razkril apo­
stolski nuncij Juliusz Janusz. Ko je v prostorih ško­
fije Koper razglasil, da bo novi škof ordinarij Jurij
Bizjak, je še dodal, da že dolga leta opravlja službo
apostolskega nuncija, a še ni srečal škofa, ki bi tako
rad preložil težo škofovske službe na mlajša ramena,
kot je to rad naredil Metod Pirih.
Zdi se, da je škof Pirih v pokoju na novo zaživel.
Preselil se je v popolnoma novo okolje. Tudi zato,
ker ne želi v ničemer vplivati na odločitve svojega
nasled­nika. Preselil se je med mlade, saj stanuje
v stanovanju dijaškega doma Škofijske gimnazije.
Zelo rad pomaga po okoliških župnijah in še vedno
birmuje in vodi slovesnosti po župnijah v koprski
škofiji. V času, ko v Ljubljani in Mariboru ni bilo
nadškofa, je prevzel več obveznosti v okviru Slo­
venske škofovske konference in tudi večkrat vodil
slovesnosti v ljubljanski nadškofiji.
Kaj drugega bi mu ob jubileju lahko zaželeli kot
to, da bi lahko še dolgo — »kakor bo Bog hotel in
dokler bo Bog hotel,« če uporabim njegove besede —
pomagal v okoliških župnijah, priskočil na pomoč
škofu ordinariju pri birmah in drugih slovesnostih,
zlasti pa, da bi v molitvi priporočal Bogu svojo ško­
fijo, ki jo je vodil dobrih petnajst let in ji posvetil
toliko svojih moči in sposobnosti ter jo tako ljubil.
(Mag. Božo Rustja, urednik Ognjišča, Koper)

147

Jožef Smej

DR. FRANC KRAMBERGER
Ob osemdesetletnici zaslužnega nadškofa in metropolita
dr. Franca Krambergerja

148

Še naprej po geslu zgodi se tvoja volja
Ko je bl. Anton Martin Slomšek v 62. letu zemelj­
skega življenja umrl, so rekli, da je umrl v visoki
starosti. Dandanes niso več redki stoletniki; Moj­
zes je bil star 80 let, ko je začel reševati svoje ljud­
stvo izpod egiptovske sužnosti, potemtakem 80 let
nadškofa Krambergerja še ni »starost«.
Pisalo se je leto 1980. Po smrti škofa dr. Maksi­
milijana Držečnika je mariborska škofija dobri dve
leti in pol čakala na rednega škofa, škofa ordinarija.
Ko se je leto čakanja počasi iztekalo, so ljudje med
možnimi kandidati za škofa med prvimi izrekali ime
Kramberger. Povod za to je dala Krambergerjeva pri­
diga ob neki slovesnosti v baziliki sv. Petra v Rimu.
Njegova pridiga je navdušila tudi duhovnike in
vernike iz ljubljanske nadškofije. Ta je tudi prav
takrat čakala na škofa ordinarija. In šušljalo se je:
Kramberger je sposoben, da zasede škofovski se­
dež v Ljubljani. Njegove dobro pripravljene pridige
in vodene duhovne vaje za duhovnike mariborske
škofije so v srcih navzočih vzbudile slutnjo: kaj če
je prav ta naš voditelj duhovnih vaj v Božjih načrtih
določen za škofa? In tako se je zgodilo. V začetku
novembra 1980 je apostolski pronuncij v Jugoslaviji
Michael Cecchini poklical Krambergerja, takrat
ravnatelja Slomškovega dijaškega semenišča, naj se
osebno oglasi pri njem v Beogradu. »Iz Rima mi je
bilo sporočeno, naj vas vprašam, ali sprejmete službo
mariborskega škofa ordinarija?« Kramberger se je
branil; nazadnje je prosil, naj se zadeva odloži za dva
tedna, da bo premislil. Pronuncij: »Zakaj bi mučili
sebe? Privolite! Čemu bi ustrezni Rimski kongregaciji
naložili težko nalogo izbirati drugega? To se lahko

spet zavleče za kako leto dni!« In tako je Kramberger
končno privolil z besedo iz očenaša: »Zgodi se tvoja
volja.« To je tudi njegovo škofovsko geslo.
V Sporočilih 1980 — XII. piše Kramberger du­
hovnikom: »Sprejmite me kot svojega sobrata! Za
mnoge sem mlajši, za nekatere starejši. Molite zame
in mi pomagajte!« V istih Sporočilih se obrača k Bogu
s prošnjo iz 9. poglavja Knjige modrosti: »Gospod,
tvoj služabnik sem, slaboten človek, malo izveden.
Z menoj naj bo tvoja modrost!«
S Krambergerjem kot bogoslovcem sem se prvič
srečal julija 1958, in sicer v Bogojini na primiciji mo­
jega bratranca Pavla Pucka. Takrat sem kaplanoval v
Murski Soboti. Ko je Kramberger služil vojaški rok,
mi je neka oseba iz Maribora prinesla dar za sveto
mašo zanj. Občudoval sem njegovo pridnost. Poleg
latinščine na klasični gimnaziji v Mariboru se je učil
in izpopolnjeval v angleščini, francoščini, nemščini
in italijanščini. Od leta 1972 do leta 1980 je opravljal
službo vicepostulatorja v procesu za Slomškovo bea­
tifikacijo. Kot prvi so podpise za to zbrali prav v nje­
govi rojstni župniji Sv. Lenart v Slovenskih goricah.
Njegovo škofovanje je bilo zaznamovano z izre­
dno izostrenim čutom odgovornosti. Najprej v iz­
polnjevanju obljub, danih pri posvečenju za škofa:
oznanjevanje celotnega Kristusovega nauka, varo­
vanje vere apostolov, edinost s škofi pod vodstvom
rimskega škofa kot naslednika apostola Petra. Za­
dnji koncil je namreč preveč na široko odprl okna
v svet. V površni razlagi dokumentov zbora se je v
mariborski škofiji znašel tu in tam kak duhovnik,
še posebej teolog, s trditvijo, da je sholastična teolo­
gija zastarela. Na disciplinskem področju se je škof

Dr. Franc Kramberger

Foto Arhiv Družina

moral spoprijeti z zlorabo glede splošne spovedi in
skupne odveze. Na seji Jugoslovanske škofovske kon­
ference je bilo rečeno, da pri nas ne pride v poštev
splošna spoved in skupna odveza. Toda v nekaterih
župnijah se tega niso držali. Na seji iste konference
je bilo izdano območno pravo tudi glede duhovni­
ške obleke. V nekaterih skupinah duhovnikov prav
v mariborski škofiji so to omalovaževali.
V 30-letno škofovsko službo Franca Kramber­
gerja sodita revitalizacija celotnega teološkega štu­
dija in bogoslovja v Mariboru ter prvi in drugi obisk
papeža Janeza Pavla II. Ta drugi obisk je bil pove­
zan s Slomškovo beatifikacijo. Škof Kramberger je
predsedoval trem škofijskim pastoralnim zborom (o
mladini, družini in duhovništvu). V njegovem času
so bile ustanovljene mariborska metropolija, nad­
škofija ter dve novi škofiji (Celje, Murska Sobota) in
denacionalizirano je bilo pred drugo svetovno vojno

pozidano bogoslovno semenišče, poslopje na dana­
šnji Vrbanski cesti v Mariboru, kjer je sedaj Zavod
Antona Martina Slomška s škofijsko gimnazijo in
drugimi pedagoškimi ustanovami.
Cerkev pa živi in deluje na zemlji, zato potrebuje
tudi materialna sredstva. Škof je z veseljem podprl
pozidavo Andreanuma na Slovenski ulici v Mariboru
s prostori Teološke fakultete in Teološke knjižnice,
zgraditev Doma za onemogle in ostarele duhovnike,
poskrbel je za primerne prostore Pastoralne službe
in Cerkvenega sodišča.
Že septembra 2008 je v Rimu na Kongregaciji za
škofe zaprosil za razrešitev škofovske službe. Sveti
sedež mu je najprej 31. januarja 2009 dodelil koad­
jutorja dr. Antona Stresa, 28. novembra istega leta
pa dr. Marjana Turnška, ker je bil Stres imenovan
za ljubljanskega nadškofa metropolita. Oba sta bila
imenovana s popolno kompetenco glede gospodar­
skih in finančnih vprašanj. Drugega februarja 2011
je papež Benedikt XVI. ugodil ponovni prošnji nad­
škofa Krambergerja in ga razrešil službe ordinarija.
Z objavo članka v italijanskem tedniku l’Espresso
leta 2010 o finančnem zlomu mariborske (nad)ško­
fije, je ta novica dobila svetovno razsežnost. Za zgo­
dovinsko resnico je nujno, da se zadeva primerno
osvetli. Nadškof Kramberger je glede financ zaupal
gospodarski upravi in škofijskemu gospodarskemu
svetu. Člani tega so v prvi vrsti laiki in ne duhov­
niki. Med laiki je bil vrsto let tudi poseben strokov­
njak za gospodarska in finančna vprašanja. Kljub
temu je Kramberger vso odgovornost za finančno
polomijo vzel nase. V posebnem pismu se je febru­
arja 2011 obrnil k vernikom, duhovnikom in redov­
nikom ter jih prosil odpuščanja. Zgled ponižnosti.
Finančni zlom ne sme zasenčiti pastoralnega dela
60. škofa v vrsti lavantinsko-mariborskih škofov in
6. naslednika škofa Antona Martina Slomška.
Dvaindvajsetega junija 2012 se je nadškof Kram­
berger iz Maribora preselil v Dom sv. Lenarta v Slo­
venskih Goricah. Tam, se pravi v svojem rodnem
mestu, preživlja jesen svojega življenja. Na steni

149

križ, na pisalni mizi pa računalnik. Vse diha geslo
sv. Benedikta: Moli in delaj. Nima peščene ure, kot
so jo imeli nekateri svetniki srednjega veka. Kljub
temu pa v duhu vidi, kako droben pesek skozi ozko
grlo iz zgornjega dela ure drsi v spodnji del. Počasi,
a vztrajno: človek, odkupuj čas, dan ti je v zakup!
»Oj zlati čas! Minuta, ki minila je, se ne bo vrnila,
kar časa zamudiš, ga vekomaj zgubiš.« (Slomšek) V
nepokojnem pokoju se nadškof ravna po navodilu
iz Hoje za Kristusom: »Nikoli ne bodi popolnoma
brez dela; beri, piši, moli!« »Moli« je tudi v izvirniku

150

na tretjem mestu. Branje in pisanje lahko postane
molitev. Nadškofu je dovolj biološka ura. Zjutraj ga
zbudi brez budilke. Leta 2013 je izšla njegova knjiga
govorov, ki jih je imel o Slomšku ob raznih slove­
snostih: Slomšek med nami živí, govorí in raste. Iz
rokopisov pripravlja svoje pridige za natis itd.
Gospod nadškof, molite in delajte še naprej do
ure, ki nam je — hvala Bogu — prikrita, ko se nam
dokončno zgodi Božja volja …
(Dr. Jožef Smej, upokojeni mariborski pomožni škof)

Andreja Valič Zver

DR. MILKO MIKOLA
Ob sedemdesetletnici
Zgodovinar in arhivski svetnik dr. Milko Mikola se je rodil 15. aprila 1946 na Grobelnem.
Po opravljeni maturi se je leta 1966 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral
zgodovino in sociologijo. Leta 1972 je začel poučevati zgodovino in sociologijo v Šolskem
centru Borisa Kidriča v Celju. Leta 1982 se je zaposlil v Zgodovinskem arhivu Celje, kjer
je delal 22 let in leta 2003 tudi pridobil naziv arhivskega svetnika.
Kot arhivist se je srečal s številnimi dokumenti o raz­
ličnih oblikah medvojnega revolucionarnega nasilja ter
o razsežnostih nasilja komunistične oblasti po koncu
druge svetovne vojne. Takrat je začel tudi znanstve­
noraziskovalno delo. Njegovo pozornost so pritegnile
predvsem zaplembe premoženja in druge oblike nasil­
nih odvzemov premoženja po koncu druge svetovne
vojne na Celjskem in drugod v Sloveniji. Iz te teme je
leta 1989 najprej magistriral, leta 1999 pa še doktori­
ral. Njegovo raziskovalno pozornost so pritegnili tudi
povojni politični in montirani sodni procesi proti t.
i. razrednim sovražnikom ter izrekanje in izvajanje
kazni prisilnega, poboljševalnega in družbenokori­
stnega dela. Znanstvene razprave iz omenjenih tem
je dr. Milko Mikola objavljal v zbornikih (npr. Celjski
zbornik) in samostojnih monografijah. Zgodovinski
arhiv Celje je leta 1995 izdal njegovo prvo knjigo Sodni
procesi na Celjskem 1944–1951, leta 1999 monografijo
Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943–1952, leta 2002
pa še knjigo Delo kot kazen.
Dr. Milko Mikola je oral ledino pri objavljanju
arhivskih dokumentov in pričevanj žrtev ali njiho­
vih svojcev o nasilju komunističnega sistema v Slo­
veniji ter o kršenju temeljnih človekovih pravic in
svoboščin. Tako je leta 1998 kot prva izšla zbirka do­
kumentov Notranji sovražniki v dokumentih okrajnih partijskih komitejev z območja Zgodovinskega

arhiva v Celju, leto kasneje pa še publikacija z na­
slovom Dokumenti o kulaških procesih na Celjskem.
V samozaložbi je leta 2003 izdal knjigo Religija, cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev ZKS
Zgodovinskega arhiva Celje in zanjo leta 2004 prejel
Aškerčevo priznanje Arhivskega društva Slovenije.
Ukvarjal se je tudi z gospodarsko zgodovino. Re­
zultat tega zbirateljskega in raziskovalnega dela so
med drugimi monografija Zgodovina celjske industrije (2004), publikacija Stara industrijska podjetja
na Celjskem (1996) ter razstava in katalog Logotipi
celjskih industrijskih podjetij (2004). Z njimi je osve­
tlil manj znano zgodovino industrije v Celju in na
širšem celjskem območju.
Kot odličnega poznavalca arhivskega gradiva o na­
silju komunističnega totalitarizma v Sloveniji ter kot
strokovnjaka s področja zgodovine in arhivistike je
Vlada Republike Slovenije dr. Milka Mikolo imeno­
vala v več svojih komisij. Med letoma 2007 in 2012 je
bil član arhivske komisije Vlade Republike Slovenije.
Ob poskusih omejevanja dostopa do arhivskega gra­
diva nekdanje tajne politične policije sta skupaj s čla­
nico arhivske komisije dr. Andrejo Valič Zver javno
objavila svoje stališče do tega vprašanja. Ugotavljala
sta, da »/…/ v skladu s konvencijami, deklaracijami
in resolucijami Sveta Evrope, Evropskega parlamenta,
Evropskega sveta ter stališči Evropske komisije, v

151

152

skladu s stališči Ustavne komisije RS ter v skladu z
obstoječo slovensko zakonodajo, Slovenija v tem smi­
slu ni pravna naslednica totalitarnih institucij bivše
jugoslovanske države, še najmanj moralna, zato ni
razloga za ščitenje akterjev in represivnih institucij
prejšnjega režima. Pri dostopu do arhivov gre vedno
za vprašanje tehtanja med pravico do obveščenosti
javnosti/posameznika in varstvom osebnih podatkov.
Pravica javnosti do obveščenosti je v takšnih prime­
rih močnejša kot pravica do zaščite osebnih podat­
kov članov politične policije/obveščevalne službe to­
talitarnega režima. Še posebej pa imajo žrtve, ki so
trpele, interes za razkritje kršitev človekovih pravic
in zadoščenje.« (Mikola, Valič Zver, 2011.)
V času ministra za pravosodje dr. Lovra Šturma
v prvi vladi Janeza Janše (2004–2008) je dr. Mikola
leta 2005 prevzel vodenje Sektorja za popravo kri­
vic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravo­
sodje. Leta 2008 je postal prvi direktor novousta­
novljenega Študijskega centra za narodno spravo, ki
se znanstvenoraziskovalno ukvarja z vsemi tremi
totalitarizmi, ki so prizadeli Slovence v 20. stoletju.
Kot izjemen poznavalec komunističnega nasilja
in kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin
po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji je dr. Mi­
kola tudi med letoma 2006 in 2009 nadaljeval obja­
vljanje arhivskih dokumentov. Tako je objavil štiri
zbornike dokumentov in pričevanj o do tedaj manj
poznanih oblikah povojne komunistične represije
v Sloveniji, in sicer o povojnih delovnih in kon­
centracijskih taboriščih ter o izgonu prebivalcev iz
kraja bivanja: Dokumenti in pričevanja o povojnih
delovnih taboriščih v Sloveniji (2006); Dokumenti
in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih
v Sloveniji: koncentracijska taborišča Strnišče, Hrastovec, Brestrnica in Filovci (2007); Dokumenti in
pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v
Sloveniji, Koncentracijska taborišča Št. Vid nad Ljubljano, Škofja Loka in Teharje ter taborišče za otroke
Petriček (2008); Dokumenti in pričevanja o povojnih
izgonih prebivalstva v Sloveniji (2009).

Dr. Milko Mikola

Foto Alenka Veber

Zgodovinar in arhivski svetnik dr. Milko Mikola
je poznan predvsem kot izjemen poznavalec komu­
nističnega nasilja ter kršenja temeljnih človekovih
pravic in svoboščin v Sloveniji po koncu druge sve­
tovne vojne. Znanstveno proučevanje skoraj pol sto­
letja zamolčanih dogodkov in zgodb je nadgradil s
številnimi objavami arhivskih dokumentov in pri­
čevanj žrtev in njihovih svojcev. Zato lahko njegovo
delo v smislu odkrivanja zgodb o žrtvah in različ­
nih oblikah nasilja, ne samo komunističnega, am­
pak tudi fašističnega in nacističnega totalitarizma,
označimo kot pionirsko in kot njegovo življenjsko
delo. S svojim delom je nedvomno prispeval k razvoju
slovenske arhivistike, tako na področju varovanja in
ohranjanja arhivske dediščine kot na področju se­
znanjanja strokovne in širše javnosti z arhivskimi
dokumenti in novimi spoznanji. Njegov prispevek k
razvoju zgodovinopisja in arhivistike je izjemen, saj
je s svojim delovanjem odkrival številne zamolčane
dogodke in procese iz slovenske povojne zgodovine.
V tem pogledu je treba omeniti še njegovo zadnjo
znanstveno monografijo, pravzaprav življenjsko delo, z
naslovom Rdeče nasilje, Komunistična represija v Sloveniji. Knjiga je leta 2012 izšla pri Celjski Mohorjevi
družbi. Dr. Tamara Griesser Pečar je ob tem zapisala,
da je dr. Milko Mikola s tem prispeval prvi celovit,
sistematičen in pregleden prikaz komunističnega na­

silja po drugi svetovni vojni na slovenskih tleh. V mo­
nografiji »znanstveno natančno in objektivno ter na
podlagi arhivskega gradiva obravnava različne oblike
povojnega nasilja — izvensodne množične umore,
koncentracijska in delovna taborišča (za prisilno, po­
boljševalno in družbeno-koristno delo), izgone pre­
bivalstva, nasilne razlastitve premoženja (zaplembe,
agrarno reformo, nacionalizacijo), politične sodne
procese, zatiranje verske svobode pripadnikov Katoli­
ške cerkve ter drugih verskih skupnosti (baptistične,
evangeličanske skupnosti in Jehove priče). Navaja pa
tudi posledice komunističnega nasilja in nudi pregle­
dno bilanco revolucionarnega nasilja. Pri tem pride do
zaključka, da je bilo na slovenskih tleh 100.000 žrtev
revolucionarnega nasilja iz vrst prebivalcev Slovenije,
če pa se prištejejo tudi žrtve, ki so bile doma drugod,
se število dvigne na 200.000. Žrtve pa niso bili samo
posamezniki, temveč celotni družbeni sloji, tako no­
silci predvojnega gospodarskega življenja kot pripa­
dniki verskih skupnosti, predvsem Katoliške cerkve.
Uničeni so bili ostanki plemstva in meščanstvo, naj­
več žrtev pa je izšlo iz kmečkih vrst, ker je bil ta sloj
najštevilnejši. Presenetljivo je tudi, da se je nasilje v
prvih povojnih letih izvajalo tudi nad delavci in da je
bilo med žrtvami izredno veliko število žensk. Pred­
stavljena je tudi zakonodaja, ki ureja popravo krivic.
Knjiga se opira v glavnem na arhivsko gradivo, ki
je nastalo pri represivnih organih, spravljeno v Ar­
hivu Slovenije in v različnih pokrajinskih arhivih,
pa tudi na bogato in domala še nepredelano Gradivo
Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje za­
kona o popravi krivic in ›Akcije Sprave‹. Upoštevane
so seveda tudi edicije arhivskih dokumentov, Ura­
dni listi, časopisi in strokovna literatura. Poudarek
je na obdobju od konca vojne do začetka petdesetih
let, časa najhujših kršitev temeljnih človekovih pra­
vic in svoboščin, vendar je oblast izvajala različne
oblike nasilja še v osemdesetih letih. Tako je bilo npr.
med 1981–1985 še 440 političnih zapornikov, julija
1988 pa je potekal proces proti četverici.« Skupaj z
dr. Griesser-Pečarjevo lahko ugotavljamo, da je mo­

nografija dr. Milka Mikole »izredno dragoceno delo
tako za zgodovinarje, pravnike, sociologe, publiciste
kot tudi za vse, ki jih slovenska polpretekla zgodo­
vina zanima in so pripravljeni se z njo spoprijeti na
podlagi dokazljivih dejstev« (Griesser-Pečar, 2012).
Za pomembne znanstvene dosežke v zgodovini
je dr. Mikola novembra 2013 prejel Zoisovo prizna­
nje, ki sodi med najpomembnejša slovenska znan­
stvena priznanja.
Dr. Milko Mikola ostaja globoko etičen, natan­
čen in nepopustljiv raziskovalec nasilja komunistič­
nega totalitarizma ter kršenja človekovih pravic in
temeljnih svoboščin na slovenskih tleh. Leta 2014 je
izšlo njegovo delo z naslovom Revolucionarno nasilje
na Štajerskem 1941–1945, pripravil pa je tudi mono­
grafijo o nasilnih ukrepih komunističnega režima
na Celjskem z naslovom Celje v plamenih revolucionarnega nasilja: revolucionarno nasilje v Celju v
prvih povojnih letih (2015). Upati smemo na nove
znanstvene monografije izpod njegovega bogatega
peresa, ki bodo poglobljeno osvetlile neprizanesljiva
zgodovinska dejstva iz slovenske preteklosti. Ob ži­
vljenjskem jubileju se sodelavci Študijskega centra za
narodno spravo dr. Milku Mikoli zahvaljujemo za
neomajno podporo in ljubeznivo strokovno pomoč
pri našem delu ter mu kličemo še na mnoga leta!
Viri in literatura
Tamara Griesser Pečar, iz recenzije knjige dr. Milka
Mikole, Rdeče nasilje: represija v Sloveniji po letu 1945
(Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohor­
jeva družba, 2012). Tekst je v arhivu avtorice.
Mateja Čoh, iz nominacije dr. Milka Mikole za
Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene do­
sežke v zgodovini, 2013. Tekst je v arhivu avtorice.
Milko Mikola, Andreja Valič Zver, načelno stališče
do dopisa Arhiva Slovenije 012–1/2010 z dne 21.06.2010,
4.7.2011. Tekst je v arhivu avtorice.
(Dr. Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra
za narodno spravo)

153

SPOMINJAMO SE
Damir Globočnik

TRŽAŠKI FOTOREPORTER MARIO MAGAJNA
(1916–2007)
Ob stoletnici rojstva

154

Slike z leve: 1. Mario Magajna, Trst, 1947 (Narodna in študijska knjižnica v Trstu); 2. Mario Magajna, Kosec, 23. maj 1950, Beneška
Slovenija (Neg. 524/10, Narodna in študijska knjiž­nica v Trstu); Mario Magajna, Morski pes, maj 1947 (Neg. 130/9, Narodna in
študijska knjižnica v Trstu)

Mario Magajna (Maganja) se je rodil 12. oktobra 1916
Francu Magajni in Mariji Tence v Trstu. Otroška leta
je preživel pri stari mami v Križu, kjer je obiskoval
prva dva razreda slovenske osnovne šole. Po Genti­
lejevi šolski reformi leta 1923, ki je ukinila slovenske
šole, je šolanje nadaljeval v italijanščini. Družina
Magajna se je leta 1927 preselila v Trst, kjer je Mario
dokončal nižjo srednjo šolo. Najprej so stanovali na
Školjetu, nato pa pri Sv. Ivanu. Fotografirati je začel
pri štirinajstih letih s starim, lesenim fotoaparatom
znamke Kodak. Mario Magajna se je leta 1997 svo­
jih fotografskih začetkov spominjal takole: »V hiši, v
kateri smo stanovali, na Školjetu, pod novo tržaško
univerzo, je živela gospa, ki je od brata iz Amerike
dobila fotoaparat, neko ›škatlo‹ Kodak. Za nas vse je
bilo to nekaj res lepega, nenavadnega. Gospa nam je

prijazno posojala fotoaparat. Kupili smo film in fo­
tografirali. Slikali smo se doma, na dvorišču ali ob
kaki svečani priložnosti, vsi pražnje oblečeni.« (In­
tervju z M. Magajno, v: Živa Pahor, »Tržaški fotograf
Mario Magajna«, Etnolog 7, Ljubljana 1997, str. 34.)
Kasneje je največ uporabljal fotoaparat znamke
rolleicord. Med letoma 1930 in 1939 je bil zaposlen v
fotolaboratoriju tržaškega podjetja oziroma trgovine
s fotografskim materialom Fotoradiottica. V letih
1936 in 1937 je služil italijansko vojsko v Neaplju,
na Siciliji in v Libiji. V Afriki posneto fotografsko
gradivo ni več v celoti ohranjeno. Ob začetku vojne
se je družina Magajna preselila v stanovanje v ulici
Manzoni, v katerem je Mario Magajna prebival več
kot šest desetletij. V letih 1940 do 1945 je delal kot
fotograf v glavni tržaški bolnišnici. Fotografiral je

pomembnejše operacije in bolnike ter na rentgeno­
loškem oddelku razvijal radiografije in rentgenske
plošče. V bolnišnici je bil edini fotograf, kar ga je
rešilo pred vpoklicem v vojsko. Po kapitulaciji Italije
leta 1943 se je vključil v celico Osvobodilne fronte v
bolnišnici. Ilegalno je izdeloval različno dokumen­
tarno fotografsko gradivo za odporniško gibanje.
Leta 1944 je fotografiral zavezniško bombardiranje
tržaškega pristanišča, 1. maja 1945 pa prihod jugo­
slovanskih partizanov v Trst.
Prvega januarja 1946 je postal fotoreporter Primorskega dnevnika, pri katerem je bil zaposlen do upoko­
jitve leta 1977, nato je s Primorskim dnevnikom redno
sodeloval do leta 1993, kasneje pa občasno. Fotogra­
fije je objavljal tudi v drugih italijanskih, ameriških,
ruskih, francoskih, avstrijskih in hrvaških časopisih
in revijah. Mario Magajna je poudaril: »Poklic fotore­
porterja je lep. Omogoča ti, bolje, sili te, da si vedno
v ›areni življenja‹, da si osebno sredi dogajanja, saj ti
ne sme uiti noben dogodek, ki je vreden posnetka.
Če pri tem nisi tenkočuten ali če čakaš, da ti bo vse
›padlo z neba‹, je bolje, da se opredeliš za kak drug
poklic.« (Mario Magajna, »Iz beležnice«, Trst v črnobelem: Fotokronika 1945–1980, Trst 1983, brez pag.)
Fotografiral je tudi med številnimi potovanji po
svetu, barvne diapozitive s pejsažnimi in drugimi
motivi pa je predstavljal na predavanjih. Napisal je
tudi več sto potopisnih reportaž, kulturnih in naro­
dopisnih člankov in notic. Dejaven je bil v zamejskih
kulturnih organizacijah, v društvu Ivan Cankar pri
Sv. Jakobu in v Slovenskem klubu v Trstu.
Njegov osrednji medij predstavljanja fotografij
javnosti je bil Primorski dnevnik. Razstavljal zato
ni veliko, prvič samostojno leta 1951 v galeriji Scor­
pione v Trstu, kasneje v Dolini pri Trstu, Bazovici,
Križu, Repnu, Ljubljani, Novem mestu, Vidmu in
Melbournu. Leta 1983 je izšla knjigo Magajnovih re­
portažnih fotografij Trst v črnobelem: Fotokronika
1945–1980 (Založništvo tržaškega tiska). Leta 1996
je Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani
pripravil razstavo in katalog Mario Magajna: foto-

reporter / Dela 1944–1955. Leta 2000 je ob razstavi,
prirejeni v sodelovanju med Slovenskim etnograf­
skim muzejem ter Narodno in študijsko knjižnico
v Trstu, izšla monografija Obrazi življenja: fotograf
Mario Magajna in njegovi ljudje. V njej so objavljene
etnološke fotografije, ki jih je Mario Magajna po­
snel v Trstu in Benečiji v letih 1945 do 1957. Leta 2003
je Založništvo tržaškega tiska izdalo monografijo
Barve otroštva v črnobelem, I colori dell’infanzia in
bianco e nero. Gre za izbor fotografij otrok, ki jih je
Magajna posnel v obdobju 1945–1955. Tržaška naro­
dna in študijska knjižnica ter Inštitut za etnologijo
sta leta 2012 izdala mapo desetih fotografij Maria
Magajne, ki je natisnjena v 50 oštevilčenih izvodih.
Mario Magajna je prejel več nagrad, mdr. leta 1983
Tomšičevo nagrado Društva novinarjev Slovenije za
življenjsko delo, leta 1990 red viteza za zasluge itali­
janske republike, leta 1991 Bloudkovo plaketo, leta
1996 posebno priznanje Združenja fotoreporterjev
in Občine Trst kot dekan tržaških fotoreporterjev
in leta 2003 častni znak svobode Republike Slove­
nije. Tudi v visoki starosti je rad fotografiral. Umrl
je 22. oktobra 2007 v 92. letu življenja.
Mario Magajna spada med najpomembnejše
slovenske fotoreporterje. Njegov fotografski opus
lahko uvrstimo v sam vrh evropske reporterske in
dokumentarne fotografije. Po izvirnosti pristopov
in kakovosti je primerljiv z opusi svetovnih moj­
strov fotografije — sodelavcev velikih fotografskih
agencij. Po vsebinski plati se nekateri njegovi motivi
približujejo italijanskemu neorealizmu.
V fotografskem arhivu Maria Magajne je več
kot 300.000 fotografij, od katerih je bilo objavljenih
okrog 50.000. Fotoarhiv Primorskega dnevnika, ki je
izjemno pričevanje o slovenski narodnosti skupno­
sti v Italiji, hrani Odsek za zgodovino pri Narodni
in študijski knjižnici v Trstu.
Mario Magajna je postal pravcati fotografski kro­
nist Trsta. S svojim fotoaparatom je zabeležil vse po­
membnejše dogodke v Trstu in okolici: boje za Trst
maja 1945, burne demonstracije za priključitev Trsta

155

Levo: Mario Magajna, Trst, 10. september 1951 (Neg. 1167/11,
Narodna in študijska knjižnica v Trstu)
Desno: Mario Magajna, Otrok in dež, Trst, 29. januar 1948 (Neg.
16/12, Narodna in študijska knjižnica v Trstu)

156

Italiji ali Jugoslaviji, poulične spopade, stavke, vojaške
parade. Na povojnih manifestacijah in demonstraci­
jah je prišlo do streljanj in pretepov, zato se je Mario
Magajna zaradi reporterskega dela marsikdaj znašel v
nevarnosti. »Tudi jaz sem jo nekajkrat dobil po glavi.
Skupil je nisem, ker je bila moja glava trda. Večkrat
sem jo moral odkuriti, da sem ohranil kožo in foto­
aparat, posebno pa fotografske posnetke, ki so bili v
njem in so bili za nas zelo pomembni. Zgodilo se je
tudi, da mi je takratna civilna policija v enem izmed
tolikih spopadov pošteno zmečkala fotoaparat. Potem
so se seveda opravičili, toda popravilo sem moral pla­
čati sam. Spet drugič je neki policist zahteval, naj mu
izročim film, ker sem posnel, kako je civilna policija
napadla in pretepla naše demonstrante. Raje ko da
bi to storil, sem vrgel fotoaparat med množico. Naši
ljudje so ga prestregli in mi ga pozneje tudi izročili.
Podobnih dogodkov pa je bilo takoj po osvoboditvi
nešteto.« (Mario Magajna, »Iz beležnice«, Trst v črnobelem: Fotokronika 1945–1980, Trst 1983, brez pag.)
Fotografiral je v slovenskem in v italijanskem
delu Trsta. Sodeloval je s tržaškim dnevnikom Il
Piccolo. Zaradi protislovenskega ozračja v Trstu se
ni mogel širše uveljaviti, saj se je moral soočati s
predsodkom, da naj bi bil kot slovenski fotografski
žurnalist pristranski.

»V Trstu sem sicer veliko slikal, malo pa je v mojih
slikah življenja iz Trsta, ker se v mestu ni dogajalo
veliko slovenskega, jaz pa sem za Primorski dnevnik,
za Ljudski tednik, za Katoliški glas, za Demokracijo
večinoma sledil slovenskemu življenju. Slikal sem,
kar so mi naročili.
Večkrat pa sem za Delo slikal tudi kake tovarne
in sem ob tem slikal tudi delavce pri kosilu, ki so
jim ga prinašale žene, ko še ni bilo menz. Marsi­
kaj takega sem slikal tudi za potrebe Primorskega
dnevnika ali drugih časopisov in revij, tudi itali­
janskih. Ti so sicer bolj povpraševali po fotografi­
jah manifestacij, demonstracij za italijanski Trst.
Delavce pa sem slikal bolj za Primorski dnevnik,
to pomeni za naše ljudi, ki so bili takrat po večini
prav delavci, preprosti ljudje. Oni so se radi pustili
slikati. Dejali so, da se bodo tako lahko videli, ka­
kšni so.« (Intervju z M. Magajno, v: Živa Pahor,
»Tržaški fotograf Mario Magajna«, Etnolog 7, Ljub­
ljana 1997, str. 40.)
Mario Magajna je bil vedno prijazen in nasmejan.
Zato je bil med tržaškimi Slovenci izredno prilju­
bljen. Skorajda ni bilo prireditve, na kateri ne bi bil
s svojim fotoaparatom prisoten Mario Magajna. Fo­
tografiral je tudi žanrske motive iz Trsta in okolice,
z Goriškega in iz Beneške Slovenije, kmečko delo, ki
je že začelo izginjati, običaje, delo društev, kulturne
dogodke, športna tekmovanja in druge utrinke iz
življenja vsakdanjih ljudi ter tradicionalno kraško
arhitekturo.
Biografski podatki po: Zorko Harej, »Maganja
(Magajna), Mario«, Primorski slovenski biografski
leksikon, 9. snopič, Gorica 1983, str. 323–324; Mario
Magajna: fotoreporter / Dela 1944–1955, Arhitekturni
muzej v Ljubljani, 1996, str. 65; Živa Pahor, »Trža­
ški fotograf Mario Magajna«, Etnolog 7, Ljubljana
1997, str. 31–32.
(Ddr. Damir Globočnik, doktor umetnostne zgodovine
in zgodovine, muzejski svetnik, Radovljica)

Tone Gorjup

OB STOLETNICI ROJSTVA VILJEMA
SAVELLIJA IN ROMANA PAVLOVČIČA
Vojna poseže v življenje marsikoga in spremeni tok njegovega življenja; včasih ga tudi
zaustavi. To sta izkusila tudi skladatelj in duhovnik Viljem Savelli ter klasični filolog Roman
Pavlovčič. Rojena sta bila sredi prve svetovne vojne in drugo vojno dočakala prvi kot
mlad duhovnik, drugi kot arhivar. Polna načrtov za prihodnost sta doživela okupacijo,
strahote vojne ter begunstvo in izgnanstvo. Viljem Savelli je bil nekaj let po vojni obsojen
na smrt in ustreljen; lahko ga uvrstimo med slovenske pričevalce za vero. Roman Pavlovčič
pa je znan predvsem kot avtor prvega Zgodovinskega atlasa Slovenije.

Roman Pavlovčič 1916–1995
Od nekdaj se mi pogled ustavlja na knjižnih poli­
cah $in prebiram naslove in prepoznavam dela, ki
sem jih že srečal. Tako sem pred desetletji na tu­
jem odkril knjižnico s številnimi slovenskimi knji­
gami, ki jih nisem poznal. Izšle so v Trstu, Gorici,
Celovcu, Buenos Airesu in drugod. To je bil čas,
ko določenih avtorjev v Sloveniji sploh nismo po­
znali, ker niso smeli obstajati. Mojo pozornost je
pritegnila knjiga nenavadne oblike, kot nekakšen
risalni blok. Vzel sem jo s police in prebral naslov:
Zgodovinski atlas Slovenije. V šoli smo sicer imeli
različne atlase, v katerih je bilo le nekaj skoraj ne­
opaznih zgodovinskih sledi, ki so se izgubile med
nazornimi prikazi ofenziv med drugo svetovno
vojno in podobnim. Nisem pa si znal predstavljati,
da bi bil atlas lahko posvečen majhnemu koščku
na zemeljski obli, kjer živimo Slovenci. Množica
preprostih, a nazornih zemljevidov, ki prikazujejo
naše kraje od bronaste dobe. Na avtorja Romana
Pavlovčiča takrat nisem bil pozoren. Ko sem po­
zneje izvedel, da je atlas nastajal v povojnih letih
v begunskem taborišču na Koroškem, sem se začel
spraševati, kdo je njegov avtor.

Rojen je bil 23. septembra 1916 v osrčju Posavskega
hribovja, v Šentlambertu nad Zagorjem. Po ljudski
šoli v domačem kraju je odšel v Ljubljano, kjer je
obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi se je odločil
za študij klasične filologije. Med razlogi za to je bila
poškodba na roki, zaradi katere ni mogel opravljati
težjih del; tudi na vojaškem naboru so ga zavrnili.
Po diplomi je dobil službo v arhivu Jugoslovanske
tiskarne oziroma nekdanje Katoliške knjigarne. V
njej so med drugim tiskali Slovenca in se speciali­
zirali za tiskanje zemljevidov.
Roman Pavlovčič je bil aktiven član Katoliške ak­
cije, ki je bila trn v peti revolucionarjem. Zato je maja
1945 s hromim očetom odšel na Koroško; mama je
umrla že med vojno. Prek Ljubelja sta se umaknila
tudi brata domobranca, ki sta bila vrnjena v domo­
vino in ubita. Ko je v begunskem taborišču Pegezz
zaživela slovenska gimnazija, je ravnatelj Marko
Bajuk v profesorski zbor povabil tudi Romana Pa­
vlovčiča. Kot klasični filolog je najprej poučeval la­
tinščino. Akademik Kajetan Gantar se ga spominja
kot enega od prvih vodnikov v svet antike. V njego­
vih zapisih o begunski gimnaziji beremo, da je bil
Roman Pavlovčič, človek kristalnega značaja. »Ve­

157

liko je vedel, ni bil ravno privlačna osebnost, močno
pa smo občudovali njegovo neoporečno moralno
držo.« Tudi Anica Šparovec, ki se je pozneje s Pa­
vlovčičem poročila, ga je prvič srečala v taborišču:
»Spomnim se ga, kako je hodil mimo naše barake
— vedno s sklonjeno glavo in svinčnikom, čudno
zvitim v roki.« Ker je bilo v taborišču več profesor­
jev latinščine in grščine, je Pavlovčič prevzel zgo­
dovino in geografijo.

158

Begunska gimnazija je delovala v izrednih razme­
rah, brez pravih šolskih knjig in drugih pripomočkov.
Profesorji so si pomagali na različne načine. Roman
Pavlovčič, ki je v Jugoslovanski tiskarni spoznal pre­
cej gradiva, ki bi mu prišel prav pri poučevanju, si
je omislil nekakšen priročnik, s katerim bi učencem
čim bolj nazorno prikazal zgodovino Slovenije. Po
knjižnicah in knjigarnah na Koroškem in Tirolskem
je začel iskati vire, literaturo in zemljevide. Dobil je
študente, ki so po njegovih navodilih risali zemlje­
vide, in tako je konec leta 1947 nastal črno­-beli Zgodovinski atlas Slovenije; izšel je februarja naslednje
leto v Špitalu v petindevetdesetih izvodih.
Kot večina preostalih beguncev se je tudi Ro­
man Pavlovčič, ki je skrbel za invalidnega očeta,
odpravil v Argentino. Ladja, na katero se je vkrcal
v Genovi, je 4. februarja 1949 priplula v Buenos Ai­
res. Pavlovčič se je naselil v Cόrdobi v osrednjem
delu Argentine. S pomočjo slovenskega duhovnika
je dobil službo na tamkajšnji medicinski fakulteti.
Najprej je bil arhivar, pozneje pa je učil latinščino.
Leta 1952 se je poročil z Anico Šparovec. Uredila sta
si dom in vanj sprejela dva sinova.
Pavlovčičev Zgodovinski atlas Slovenije je bil dra­
gocen tudi za slovenske šole v Argentini, a ohranili
so se le redki izvodi. Zato so nekdanji dijaki sloven­
ske begunske gimnazije v Špitalu ob Dravi svojega
profesorja spodbudili k pripravi prenovljene izdaje.
Roman Pavlovčič se je lotil dela, zemljevide pa je na
novo narisal inženir Šalehar. Konec leta 1959 je bil
atlas pripravljen. Izšel je z letnico 1960 pri Slovenski

kulturni akciji. Pavlovčič je na prvih straneh name­
sto uvoda zapisal: »Ta prvi slovenski zgodovinski
atlas je zamislil avtor kot šolsko učno knjigo, brez
znanstvenih pretenzij; namen je bil ta, da seznanja
z nazornim poukom slovensko mladino z našo pre­
teklostjo ter ji tako vzbuja zanimanje za svoj narod
in domovino. — Ko prihaja zdaj v novi obliki med
naše ljudi, ga spremlja želja, da bi — kolikor pač
mogoče — izpolnil navedeni namen.« V opombi
je še zapisal: »Gradivo za vse tu objavljeno najdeš
v knjigah, ki govore o slovenski zgodovini. Izrecno
navajam avtorje: Milka Kosa, Josipa Grudna in Jo­
sipa Mala ter Melika. Nekateri zemljevidi in gra­
fikoni so povzeti po teh knjigah, za nekatere so na
razpolago skice v nemških ali italijanskih atlasih,
to in ono je najti po raznih publikacijah. Drugi iz­
daji je priložena enostranska barvna priloga z grbi
nekaterih slovenskih mest.«
Zgodovinski atlas Slovenije je ostal do danes
nepogrešljiv učni pripomoček za slovenske dijake
v Argentini. Daljši in krajši opisi ob posameznih
zem­ljevidih predstavljajo zgoščeno zgodovino na­
ših krajev. Atlas vsebuje tudi zemljevid slovenskih
narečij. Roman Pavlovčič je v zadnjem delu pred­
stavil še povojno urejanje meje z Italijo in razdelitev
Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Zapisal je tudi
podatke o izseljencih, ki jih je bilo ob drugi izdaji
atlasa približno 540.000. Navedel je še, da smo Slo­
venci v trinajstih stoletjih izgubili dve tretjini svo­
jega ozemlja. Poznavalci se strinjajo, da je Pavlovči­
čev Slovenski zgodovinski atlas pionirsko delo. Gre
za prvi prikaz slovenske zgodovine v samostojnem
delu. Če upoštevamo okoliščine, v katerih je nasta­
jal, ima delo še toliko večji pomen. Do leta 2011, ko
je pri Novi reviji izšel Slovenski zgodovinski atlas,
je bil tudi edini.
Roman Pavlovčič z drugo izdajo Zgodovinskega
atlasa ni opustil zanimanja za zgodovino in geogra­
fijo. Kot je povedala njegova žena Anica v pogovoru
za Družino, je še naprej raziskoval, zbiral gradivo,
veliko pisal … »Imel je gradivo za tretjo izdajo atlasa,

a ga je v ›slabem trenutku‹ zažgal. Oba sva jokala,
ko je gorelo.« Roman Pavlovčič je do konca ostal
ponosen Slovenec. Želel je obiskati domovino, a so
mu večkrat zavrnili izdajo vizuma. Žena Anica je
bila prvikrat v domovini leta 1974. Roman Pavlov­
čič je dobrih deset let pred smrtjo, okrog leta 1985,
zbolel in si ni nikoli več zares opomogel. Umrl je
20. aprila 1995.
Viljem Savelli 1916–1949
Anka Savelli Gaser je pred leti med obiskom v do­
movini pripovedovala, kako je vstopala v svet glasbe.
Začela je pri očetu Juliju Savelliju, ki je v Argentini
ustanovil in dolga leta vodil slovenski pevski zbor
Gallus, ob katerem se je oblikovala tudi sama. Med
sorodniki po očetovi in po materini strani je bilo
več talentiranih glasbenikov. Med drugim je ome­
nila strica Viljema Savellija, duhovnika, organista
in skladatelja, ki pa je žal prezgodaj umrl, da bi do
kraja razvil svoj glasbeni talent. Ko je povedala, da
ne vedo, kdaj je umrl in kje, sem postal pozoren in
kmalu odkril, da je omenjen v Palmah mučeništva,
sodni proces proti njemu pa v knjigi Cerkev na zatožni klopi.
Oče Viljema Savellija je bil nekaj časa v vojaški
službi, zato se je družina večkrat selila. Štiri leta
starejši brat Julij je bil rojen v Čelebiću v Bosni. Vi­
ljem, rojen 14. septembra 1916, je po nekaterih po­
datkih prišel na svet v Celju, v župniji sv. Danijela,
po drugih pa v Krnjeuši v Bosni. Osnovno šolo in
gimnazijo je obiskoval v Celju in po maturi vstopil
v mariborsko bogoslovje. Že v začetku študija se je
pridružil zboru bogoslovcev, v katerem je bilo šest­
intrideset pevcev. Dejstvo, da je bil Viljem Savelli leta
1937 in 1938 pomočnik zborovodja, v letu 1940 pa je
prevzel vodenje bogoslovskega zbora, dokazuje, da
je že takrat imel primerno glasbeno izobrazbo. V
duhovnika je bil posvečen v mariborski stolnici 7.
julija 1940. Po novi maši v domači župniji ga je škof
Tomažič poslal za kaplana na Ptuj.

Nemci so zasedli Ptuj 8. aprila 1941 in v nasle­
dnjih dneh začeli izvajati aretacije. Viljema Savel­
lija so prijeli 19. aprila in ga po zaslišanju odpeljali
v Rajhenburg, kjer je bil zaprt nekaj tednov, nato pa
ga izselili v Srbijo. Tam ni ostal dolgo, saj se je želel
vrniti med svoje ljudi. Da bi se izognil Nemcem, je
prek Hrvaške odšel v Ljubljano in se ponudil škofu
Rožmanu za dušnopastirsko delo. Slednji ga je po­
slal za kaplana župniku Alfonzu Jarcu v Stari trg
ob Kolpi, ki si je želel dobrega pevca in organista.
Viljem Savelli se je takoj posvetil župnijskemu pev­
skemu zboru, ki je za božič 1941 poskrbel za zares
praznično bogoslužje. Po kapitulaciji Italije so se
župnijskemu zboru pri cerkvenih slovesnostih ne­
kajkrat pridružili tudi pevci partizanskega zbora,
ki je bil nekaj časa nastanjen v bližnjem Predgradu.
Viljem Savelli je ostal v Starem trgu tudi po osvobo­
ditvi, pred koncem leta 1945 pa ga je škof Rožman
poslal za župnijskega upravitelja v Koprivnik; od
tam je oskrboval še Nemško Loko in Spodnji Log.
Po vojni je neki partijski funkcionar začel načr­
tno zbirati podatke o medvojnem dogajanju v Sta­
rem trgu. Kot je navedeno v delu Cerkev na zatožni
klopi, so zatem vse, kar se je hudega dogajalo na tem
območju, naprtili župniku Alfonzu Jarcu in kaplanu
Viljemu Savelliju. Slednjega so aretirali in zaprli 30.
novembra 1948, Jarca pa po treh kraljih naslednje
leto. Pred procesom, ki je potekal v drugi polovici
februarja v Črnomlju, so propagandisti prepričevali
ljudi, da sta duhovnika kriva za vse gorje, ki je do­
letelo starotržane; pri tem naj bi jima stali ob strani
zlasti cerkveni pevci in člani Marijine družbe. S še
petimi domačini sta bila obtožena različnih vojnih
zločinov, drugih kaznivih dejanj in protidržavne
propagande. Savelli je med zaslišanji priznal, da je
kriv, a verjetno šele po dolgotrajnem mučenju, za­
radi katerega naj bi se mu omračil razum. Po na­
vedbah sojetnikov je bil telesno tako oslabel, da je
moral za nekaj časa v bolnišnico. Priče, ki so želele
na procesu spregovoriti v prid duhovnikoma, je so­
dišče zavrnilo. Njuna dejanska krivda je bila v tem,

159

da sta ljudi svarila pred brezbožnim komunizmom.
Oba sta bila obsojena na smrt z ustrelitvijo. Savelli
je po izreku sodbe ostal še nekaj časa v zaporu v Čr­
nomlju. Dosegel je, da so ga odpeljali na Koprivnik,
kjer je izročil župnijo svojemu nasledniku Antonu
Golobu. Takrat je uspel materi, ki mu je gospodi­
njila v župnišču, povedati, da je nedolžen. Pozneje
so ga prepeljali v Ljubljano, kjer je čakal na izvršitev
smrtne kazni. Uradno naj bi ga ustrelili 10. avgusta
1949; večkrat je navedeno, da je bila kazen izvršena
že 30 junija.

160

O skladateljskem delu Viljema Savellija niso
ohranjeni ne podatki ne njegove skladbe. Brat Ju­
lij Savelli je bil prepričan, da so vse njegove skladbe
uničene; zasegli so mu jih ob aretaciji skupaj z dru­
gimi stvarmi. Duhovnik Gregor Mali, avtor neka­
terih besedil, ki jih je Savelli uglasbil, pa navaja, da
se je ohranila le Marijina pesem Zgodnja Danica.
Po njegovih besedah je bil Viljem Savelli goreč du­
hovnik in izvrsten organist.
(Tone Gorjup, novinar, Jarše)

Tomaž Ivešić

VEDEL JE VSE, A HKRATI
NIČ: 50 LET OD PADCA
ALEKSANDRA RANKOVIĆA
Aleksander Ranković (Marko, Leka) se je v številni kmečki
družini rodil 28. novembra 1909 v vasi Draževac pri Obrenovcu v Srbiji. Že sredi dvajsetih let prejš­njega stoletja se
je aktivno zanimal za sindikalno živ­ljenje. Konec dvajsetih let in na prelomu iz dvajsetih v trideseta leta pa je
zaradi komunističnega delovanja že grel zaporniško
celico v beograjski Glavnjači.

Po zaporu in odsluženem vojaškem roku se je leta
1937 vrnil v Beograd in postal sekretar pokrajin­
skega komiteja Komunistične partije Jugoslavije za
Srbijo. Ob izbruhu druge svetovne vojne je postal
član politbiroja Centralnega komiteja KPJ in čez čas
še član vrhovnega štaba. Sredi leta 1941 ga je zajel
gestapo in ga med zaslišanjem tako hudo pretepel,
da je moral v bolnišnico; iz nje so ga njegovi tova­
riši z bliskovito akcijo rešili. Ranković je bil seveda
ves čas v tesnih stikih s Titom. Ko je leta 1944 na­
stala jugoslovanska tajna policija OZNA (Odeljenje
za zaštitu naroda), je njeno organizacijo in vodstvo
prevzel Ranković in ji poveljeval tudi po prestruk­
turiranju in preimenovanju v UDBO (Udeljenje za
državno bezbednost). Na tem položaju je ostal vse do
svojega padca z oblasti leta 1966. V vmesnem času je
bil zvezni notranji minister in tako rekoč drugi člo­
vek v državi, po poziciji seveda za Titom, izenačen
pa z Edvardom Kardeljem in Milovanom Đilasom.
Takoj po Titovem sporu s kominformom je Ran­
ković kot šef UDBE pričel na hitro loviti nove na­
sprotnike jugoslovanskega režima, še dovčerajšnje

Aleksander Ranković
Foto https://sr.wikipedia.org/wiki

tovariše. Kljub temu je bil na V. kongresu KPJ, ki
naj bi odgovoril na obtožbe kominforma, prav on
tisti, ki je vzkliknil: »Živel voditelj in učitelj medna­
rodnega proletariata — veliki Stalin, na čigar delih
smo se učili in po njih delali!« Že na naslednjem, VI.
kongresu leta 1952, ki je potekal v Zagrebu, se Ran­
ković ni strinjal s preimenovanjem partije v Zvezo
komunistov, vendar naj bi to sprejel zaradi partij­
ske discipline. Prav tako mu ni bilo preveč pogodu
samoupravljanje, saj je sam zagovarjal centralno
plansko gospodarstvo. Jugoslovanska četvorka (Tito,
Kardelj, Ranković, Đilas) je uspešno odbila vse Sta­
linove napade, ko pa je Stalin marca 1953 umrl, se je
četvorka razbila sama od sebe. Januarja 1954 je kot
žrtev padel z oblasti Milovan Đilas; tovariši so ga
politično likvidirali, zaradi njegovih liberalnejših
pogledov na razvoj države in Zveze komunistov.
Aktivno vlogo pri tem je imel tudi Ranković. Vse
to pa se mu je kot bumerang vrnilo 12 let kasneje.
V drugi polovici petdesetih in na začetku šest­
desetih let je Jugoslavija pričela pešati zaradi vrste
bolezni. Najpomembnejša je morda bila neskladnost

161

162

med partijo in državo. Medtem ko je ZKJ zagovarjal
državno decentralizacijo, pa je država ostajala strogo
centralizirana. To je vodilo v konflikte med repu­
bliškimi zvezami komunistov ter ZKJ oziroma tako
imenovanim »centrom« v Beogradu. Zaradi slabega
ekonomskega položaja pa tudi sicer so se pojavili na­
cionalni konflikti, ki so sprva bili bolj latentne na­
rave. Tako je Edvard Kocbek leta 1951 v svoj dnevnik
zapisal, da mu je prijatelj povedal »strašno resnico,
da je v Beogradu takšno besno sovraštvo do Hrva­
tov, v Zagrebu pa do Srbov, da bi se oboji v začetku
vojne ali v začetku državnega nereda tako streljali,
klali in mučili kakor še nikoli v zgodovini. /…/ Kdor
količkaj z lastno glavo misli, ve, da je pod plaščem
čemernega reda in nasilne, bogaboječe discipline
skrit strašen nered, ki se v njem polagoma kotijo
bacili najhujših človeških nadlog. Vsi spimo na vul­
kanu, ki lahko ob najmanjšem pretresu izbruhne.«
V petdesetih letih se je ZKJ namreč lotil drznega
propagiranja socialističnega jugoslovanstva, ki bi s
časom, torej z razvojem socializma, zamenjal nacio­
nalno zavest, to pa je zahtevalo celo vrsto sprememb
v kulturi, šolstvu, medijih itd. Takšnim načrtom se
je na primer vse bolj, tudi odkrito, upiralo slovensko
partijsko vodstvo. Vrhunec tega predstavlja razprava
med Dobrico Ćosićem in Dušanom Pirjevcem na
začetku šestdesetih let. Leta 1962 je v partijsko ne­
milost padel Edvard Kardelj in vse je že kazalo, da
bo konservativna partijska struja pod taktirko Ale­
ksandra Rankovića prevzela državne vajeti in s tem
partijsko linijo v svoje roke, še posebej potem, ko je
bil Kardelj »po nesreči« ustreljen na lovu in se je šel
za dlje časa zdravit v Veliko Britanijo.
Leta 1964 je sledil VIII. kongres ZKJ, na kate­
rem sta se spopadli reformatorska in centralistična
struja. Na kongresu so jugoslovanski narod razgla­
sili za umetno tvorbo, ne glede na to, da so ga leta
1958 tako rekoč uvrstili v partijski program. Ostri
razpravi navkljub in kljub nasprotovanju Dobrice
Ćosića so sprejeli predlog Staneta Kavčiča ter v skle­
pno resolucijo kongresa zapisali, da »mora nacija

razpolagati z viškom svojega dela«. Na kongresu je
bila napovedana tudi gospodarska reforma; ta je za­
živela poleti 1965, ko je zvezna skupščina izglasovala
več deset zakonov, ki so se nanašali na omenjeno
reformo. Po novem naj bi podjetja razpolagala s 70
odstotki svojega dohodka, kar naj bi pripeljalo do
večje produktivnosti, modernizacije itd. Partijci so
hoteli sanirati zunanji dolg do zahoda, hkrati pa so
še devalvirali dinar in povišali carine itd. Vse sku­
paj je imelo malo učinka na malega človeka. V bi­
stvu se je zgodilo ravno obratno, cene so skokovito
narastle, ni bilo več subvencij na elektriko, plin itd.,
veliko težav so imela tudi podjetja, saj niso imela
dovolj sredstev za posodobitev niti ne dovolj uspo­
sobljenih kadrov.
Ranković je v vmesnem času koval svoje načrte.
Na vodilna partijska, državna in gospodarska me­
sta je nameščal »svoje ljudi«. S podatki iz udbovskih
dosjejev naj bi tudi izsiljeval ljudi, s tem pa so se širile
govorice, da si pripravlja teren za prevzem oblasti,
bodisi že za časa Titovega življenja bodisi kasneje.
Svoje ljudi je infiltriral v zunanje ministrstvo, ko
pa je to hotel storiti še v vojski, so očitno zatulili
rdeči alarmi. Ranković je kot Srb predstavljal tudi
vse srbsko nezadovoljstvo nad takratnim stanjem
v državi: nad decentralizacijo, izgubljanjem kon­
trole nad avtonomnima pokrajinama Vojvodino ter
Kosovom in Metohijo, itd. Težave so se samo kopi­
čile, in ko so se skrhali še osebni odnosi, je postalo
jasno, da mora Ranković oditi. Paranoični Tito je
tako ali tako ves čas živel v prepričanju, da ga bodo
Srbi ubili, ko pa se je za daljši čas umaknil v Slove­
nijo in na Hrvaško, naj bi mu tamkajšnji komunisti
zmešali glavo – tako je vsaj govoril Ranković. Tudi
govorice o Rankovićevih govorih v Moskvi, češ da
gre za bodočega mladega predsednika Jugoslavije,
niso napeljale vode na Rankovićev mlin.
Kakorkoli že, pripraviti je bilo treba zaroto. Naj­
prej so hoteli organizirati puč znotraj UDBE, vendar
za to niso pridobili Jova Kapičića. Zato je bila junija
1966 sklicana seja izvršnega komiteja CK ZKJ z edino

točko dnevnega reda: problematika državne varnosti.
Ranković je bil na sejo povabljen zgolj dobro uro pred
začetkom in se mu ni prav nič sanjalo, kaj ga čaka. Na
seji je izvedel, da so bili Titovi osebni prostori in tudi
Jovankina spalnica ozvočeni, žice pa naj bi vodile v
klet Rankovićeve vile. Prisluškovali naj bi tudi Kar­
delju in drugim vodilnim funkcionarjem. Pri tem pa
ni bilo omenjeno, da je že več kot desetletje prej dal
Tito sam ozvočiti svoje prostore in da je enako storil
Kardelj. Ranković je sicer izjavil, da dvomi o teh pri­
sluškovanjih, vendar je hkrati ponudil svoj odstop z
vseh funkcij, da bi raziskovalna komisija lahko ne­
pristransko opravila svojo nalogo. Ta komisija je za­
sliševala ljudi, in ko so zaslišani ugotovili, v katero
smer gredo stvari, so pričeli vse priznavati in se ob­
dolževati, mnogi so kar sami prihajali dajat izjave, v
najboljši partijski maniri.
Da se je centralni komite Zveze komunistov
Jugoslavije zbral na Brionih 1. julija, ni nikakršno
naključje. Tam se je zbral že poleti 1953, ko je Tito
zaustavil proces demokratizacije. Kraj sestanka je
bil daleč stran od oči javnosti in tudi daleč stran
od kakršnekoli morebitne intervencije, če bi do
nje prišlo. Da bi lahko prišlo do državnega udara,
so v partijskem vrhu resno računali. Tako so iz
vojašnic poslali vojsko, Tito pa je iz Beograda na
Brione potoval z avtom, ne z letalom. Ker ni ve­
del, kako se bo vse skupaj končalo in kakšna bo
reakcija na dogodke, plenuma, za razliko od ti­
stega, na katerem je bil obsojen Đilas, niso pre­
našali v živo.
Na predvečer plenuma so zbrani prejeli dokumen­
tacijo z novimi obtožbami, na katere pa Ranković
ni bil pripravljen. Zaradi stresa mu je postalo slabo;
doživel je blažji srčni infarkt. Obtožen je bil ščite­
nja ilegalne skupine funkcionarjev znotraj UDBE,
ki naj bi se hoteli polastiti oblasti. Ranković je po­
dal svojo vnaprej pripravljeno izjavo, v kateri pa se­

veda ni odgovoril na nove očitke. Videti naj bi bil
kot živi mrlič, za svoja dejanja pa je prevzemal zgolj
moralno odgovornost. Kmalu zatem so po njem
»udarili« njegovi najbližji sodelavci. Na koncu se je
v komunističnem ritualu posipanja s pepelom ozi­
roma grajanja samega sebe deloma pokesal in pre­
vzel tudi politično odgovornost, vendar ni pristal na
obtožbe, da je sektašil ali da je hotel naslediti Tita.
Titu pa naj bi na koncu rekel: »Lahko se me rešiš,
Stari. Toda ko boš odšel, bo v Jugoslaviji potop.«
Z izidom plenuma so bili najbolj zadovoljni na
Hrvaškem, še posebej partijski šef Vladimir Bakarić,
ki je dejal, da so s tem rešili revolucijo. Pričele so se
čistke znotraj partije in tajne policije. Na Hrvaškem
so tako ugotovili, da naj bi imelo dosjeje kar milijon
in tristo tisoč oseb. Zaradi Rankovićeve politične
likvidacije se je s partijo razšel tudi Dobrica Ćosić,
ki je v tem videl napad na srbstvo. Ni se strinjal niti
z obsodbo delovanja tajne policije na Kosovu, ko je
ta po vojni ljudem na silo odvzemala skrito orožje
ter počenjala različna grozodejstva.
Ranković se je umaknil v zasebno življenje in se
nikoli več ni kazal v javnosti. Kljub neprestanemu
nadzoru so ga nekateri ljudje še vedno podpirali in
pozdravljali. Ko je leta 1983 umrl, se je njegovega po­
greba udeležilo okoli sto tisoč ljudi. Ves čas po ple­
numu je skrbno beležil svoje spomine ter v bistvu
pisal dnevnik. Zapisal je tudi paradoks, ki morda
še najbolj potrdi dejstvo, da je bila njegova obsodba
politični konstrukt in da je sam odigral glavno vlogo
na gledališkem odru, v igri, za katero ni poznal sce­
narija. »Jaz, ki prisluškujem Titu, nadziram ves dr­
žavni vrh, vem celo, kaj kdo misli, tudi v spalnici,
sem si dovolil luksuz, da nisem vedel nič o tem, kaj
se je poslednje tedne pletlo okoli mene.«
(Tomaž Ivešić, magister zgodovine, magistrski študent
na Central European University)

163

Jože Maček

DR. FRANC KSAVER CUKALA
(1878–1964)
Predsednik Mohorjeve družbe v težkih časih
po prvi in drugi svetovni vojni
Ob petdesetletnici njegove smrti

Dr. Franc Ksaver Cukala
Vir Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

164

Čeprav z majhno zamudo, se velja spomniti dr.
Franca Ksaverja Cukala, ki je bil od leta 1908 od­
bornik Celovške Mohorjeve družbe in nato od
leta 1921 do 1927 njen predsednik v pregnanstvu
na Prevaljah in nato do leta 1941 v Celju. Predse­
dnik Celjske Mohorjeve družbe je bil od leta 1945
do smrti leta 1964.
Dr. Franc Cukala je bil sila ugleden koroški in
štajerski duhovnik in velik Slovenec. Rodil se je 1.
decembra 1878 na Gomilskem v Savinjski dolini.
Starši so bili premožni kmetje, ki so zmogli stroške
za šolanje in študij dveh sinov. Francetov starejši brat
je umrl za jetiko, ko je bil še v mariborskem bogo­
slovju. Franc je obiskoval zelo nemško usmerjeno
gimnazijo v Celju in tam opravil tudi maturo. Leta
1899 je stopil v celovško bogoslovje. Za Celovec se je
kot zelo zaveden Slovenec odločil zato, ker je tedaj na
Koroškem primanjkovalo slovenskih duhovnikov.
Po isti poti so šli tudi številni drugi narodnozavedni
štajerski dijaki, zlasti s celjske gimnazije, tako pred
njim Franc Ksaver Meško, Jožef Dobrovc, Vinko
Poljanec in pozneje Franc Smodej, Ivan Dolinar in
drugi. V tretjem letniku bogoslovja je bil 20. julija
1902 v celovški stolnici posvečen za duhovnika. Po
enoletnem kaplanovanju v Železni Kapli je nada­

ljeval bogoslovne študije na teološki fakulteti uni­
verze v Gradcu, kjer je bil 27. julija 1907 promoviran
za doktorja teologije. V času študija je bil kolegiatni
kanonik pri Gospe Sveti. Po promociji je bil pet let
prefekt v celovškem dijaškem semenišču in stolni
pridigar. Nekaj časa je nadomeščal profesorja mo­
ralne teologije na celovškem bogoslovnem učilišču.
Od leta 1912 do leta 1920 je bil župnik v Podkloštru
v Ziljski dolini. Ko so ob koncu prve svetovne vojne
jugoslovanski vojaki za nekaj časa zasedli Podklošter,
je Cukala opravljal posle občinskega tajnika. Nato je
moral zaradi šovinistične nestrpnosti Nemcev in nem­
škutarjev zapustiti celovško škofijo. Mariborski škof
dr. Mihael Napotnik ga je oktobra 1920 imenoval za
župnika v Guštanju (zdaj Ravne na Koroškem), kjer
je ostal do leta 1926. V Guštanju je ustanovil Družbo
krščanskih mater in Družbo krščanske dobrodelno­
sti. V tem času je bil reden sodelavec katoliške revije
Mir. Objavljal je članke in drobtinice v časopisu Slovenec in tedniku Slovenski gospodar, socialne prispevke
v Uradnem listu Krške škofije, ocene o knjigah pa v
mariborski znanstveni reviji Voditelj v bogoslovnih vedah. Od leta 1923 je bil dekan župnij v Mežiški dolini.
Mariborski škof dr. Andrej Karlin ga je leta 1926
imenoval za mariborskega stolnega kanonika in

hkrati za ravnatelja tamkajšnjega bogoslovnega uči­
lišča. Dr. Cukala je imel pomembno vlogo pri uva­
janju Katoliške akcije v lavantinski škofiji. Leta 1934
je postal stolni dekan in leta 1946 stolni prošt. Ko je
bil leta 1936 razrešen dolžnosti ravnatelja bogoslov­
nega učilišča, je vse svoje moči namenil graditvi no­
vega bogoslovnega semenišča in Visoke bogoslovne
šole pod Kalvarijo v Mariboru. Leta 1938 ga je papež
imenoval za svojega hišnega prelata, leta 1959 pa za
apostolskega protonotarja; to je čast, ki se podeljuje
le zelo redkim duhovnikom. Okupatorske oblasti so
ga takoj po zasedbi, po krajšem zaporu, izselile na
Hrvaško. Ves čas do konca druge svetovne vojne je
preživel v Zagrebu, kjer je bil pri zagrebškem nad­
škofijskem ordinariatu nekakšen zastopnik izselje­
nih duhovnikov mariborske škofije, ki so delovali
na Hrvaškem. Po vrnitvi v Maribor leta 1945 je bil
do leta 1949 generalni vikar škofa dr. Ivana Jožefa
Tomažiča, odtlej do leta 1961 pa ravnatelj škofijske
pisarne. Zadnja leta življenja je počasi hiral, staro­
stne težave je prenašal potrpežljivo in s humorjem.
Pokopali so ga 9. oktobra 1964 na pokopališču na
Pobrežju. Poslednjo čast mu je izkazalo 110 duhov­
nikov, 30 bogoslovcev in veliko vernikov.
Pokojni apostolski protonotar dr. Franc Ksaver
Cukala je bil z vsem srcem duhovnik. Šestino du­
hovniških let je namenil vzgoji kandidatov za du­
hovniški poklic. Vsi njegovi gojenci so ga cenili in
spoštovali kot modrega, široko razgledanega moža,
ki je bil sicer nepopustljiv v bistvenih stvareh, a ši­
rok v postranskih. Z očetovskim razumevanjem jim
je pomagal v njihovih mladostnih težavah, spodbu­
jal jih je k resnemu in vztrajnemu študiju ter jim z
besedo in zgledom kazal pot do trdne duhovniške
osebnosti. Mlademu človeku se je znal približati, in
čeprav po ovinkih, je navadno dosegel, kar je štel
za bistveno.
Veliko let je opravljal pomembne službe v upravi
mariborske škofije. Več let je vodil tako imenovani
osebni referat, gotovo najbolj kočljivo področje v
vsaki škofijski upravi. Zelo mu je bila pri srcu di­

sciplina škofijske duhovščine. Imel je srečno roko.
Znal je biti mil in strog. Znal je poslušati, znal pa
je tudi odločiti. Če je moral grajati, je to storil tako,
da ni bolelo. Če je moral predlagati kazen, je to sto­
ril tako, da je bila voljno sprejeta in obenem zdra­
vilna. Bil je dober in z leti je rasla njegova dobrota
in zorela njegova urejena ljubezen. Zelo se je trudil
za zdravo pobožnost med škofijsko duhovščino. Bil
je voditelj Unios apostolicae, duhovniškega združe­
nja, ki je imelo za cilj samoposvečenje. Med obema
vojnama je mnogo delal na karitativnem področju.
Do leta 1941 je bil predsednik Karitativne zveze za
lavantinsko škofijo.
Dr. Franc Ksaver Cukala je bil veder človek, zdra­
vega duha je podedoval od svojih prednikov, dokaj
savinjske samozavesti je bilo v njem, a spet ne pre­
več, temveč ravno toliko, da ga je delala simpatič­
nega. Zdrav humor je imel v krvi. V okupatorskih
zaporih je v najhujših preizkušnjah in ponižanjih
ohranil ta humor in tako pomagal sebi in drugim
prebroditi hude stiske. Z materinim mlekom je pil
ljubezen do slovenstva. Kot mlad idealist se je od­
ločil za študij teologije v celovškem bogoslovju, da
bi mogel kot duhovnik biti voditelj in učitelj naj­
bolj ogroženega narodnega telesa na Koroškem. Z
vsemi bogatimi darovi je to delo opravljal, dokler
po koncu prve svetovne vojne ni bil prisiljen za­
pustiti Koroško.
Ko je bil leta 1908 izvoljen za odbornika Celovške
Mohorjeve družbe, je bil z njo oziroma njeno nasle­
dnico na Prevaljah in Celju povezan do smrti. Ko
se je morala družba leta 1921 preseliti iz Celovca na
Prevalje, so ga odborniki še enovite družbe izvolili
za njenega predsednika. Dotlejšnji predsednik J. Vi­
dovič je namreč ostal v Celovcu. Pomemben je bil
vpliv dr. Cukala ob veliki odločitvi — selitvi družbe
s Prevalj v Celje. Pomagal je prebroditi začetne te­
žave na novem mestu družbinega delovanja. Ko je
Mohorjeva družba zaradi čedalje večje dejavnosti
dobila upravnika, je postalo njegovo vodenje manj
zaznavno. Ni bil njen urednik in pisec prispevkov

165

166

ali knjig, kakor je bil Franc Saleški Finžgar, bil pa je
ves čas pameten vodnik in svetovalec. Domala vse,
kar se je pri Mohorjevi družbi tiskalo od leta 1908,
ko je postal odbornik, do zadnjih let pred smrtjo je
prebral v tipkopisu in ocenil. Kot predsednik zbora
ustanoviteljev Mohorjeve družbe je vsa leta spremljal
vse njeno delo, pomagal reševati njene težave, znal
svetovati in spodbujati. Posebej pomembno je bilo
njegovo vodenje Mohorjeve družbe kot bratovščine
oziroma založbe v Celju po letu 1945 do smrti leta
1964, zlasti v prvih letih, ko je oblast družbo raz­
klala na dve med seboj neodvisni enoti, na režim­
sko zadrugo s tiskarno in na naslednico prejšnje
družbe, ki naj bi ostala le skrajno okrnjena založba
knjig s cerkveno in duhovno tematiko, katere pred­
sednik je postal. Najbrž je bila posebej težavna od­
ločitev, da je prevzel podpredsedniško mesto v re­
žimsko vodeni zadrugi. Toda to je storil gotovo le
s stremljenjem, da bi se vezi med zadrugo tiskarno
(lastnico vsega mohorskega premoženja) in brato­
vščino založbo (ki ni imela nikakršne lastnine) ne
pretrgale popolnoma. Delal je pač vse, kar je mo­
gel, v prid Mohorjeve družbe — bratovščine. Sad
tega prizadevanja je bil dosežen nekaj let po njegovi
smrti, ko se je Mohorjeva družba — založba preo­
blikovala v društvo. Na občnem zboru 25. februarja

1970 je bilo njenemu upravnemu odboru naročeno,
da mora urediti odnose z Založniškim podjetjem
Mohorjeva družba — prejšnjo zadrugo, ki je bila
lastnik vsega družbinega premoženja. Prevzem so
opravili maja 1971. Med može, ki so pripomogli, da
se je Mohorjeva družba ohranila v novih razmerah,
Franca Saleškega Finžgarja, Prežihovega Voranca in
Borisa Kraigherja (pri njem seveda na način, ki se
ni ujemal z dotlejšnjo tradicijo Mohorjeve družbe),
bi morali po mojem mnenju na prvo mesto posta­
viti dr. Franca Ksaverja Cukala, ki je bil zaradi za­
slug za slovenstvo in Mohorjevo družbo ter zaradi
siceršnjega nedvomnega ugleda za nove oblasti vsaj
do neke mere sprejemljiv.
Bogato in vsestransko je bilo življenjsko delo apo­
stolskega protonotarja dr. Franca Cukala. Neime­
novani pisec nekrologa je ob njegovi smrti zapisal,
da je pokojnik imel dve področji delovanja, za vero
oziroma Cerkev in za slovenstvo, smeli pa bi upra­
vičeno dodati še delovanje za Mohorjevo družbo.
Zaradi velikih zaslug za Mohorjevo družbo si za­
služi časten spomin. (Delno povzeto po: ao. Koledar
Mohorjeve družbe 1965. Celje: Mohorjeva družba,
1964, 88–89.)
(Akad. prof. dddr. Jože Maček, Ljubljana)

Alenka Puhar

TROJE CANKARJEV,
NJIHOVI PAPIRJI IN PRAVICA
Spomladi 1958 je list Pavliha objavil z risbo opremljeni dovtip, v katerem dve ljubljanski gospe izmenjavata novice: »Sem slišala, da je Cankar umrl.« — »Katerega pa misliš:
tistega, ki ima založbo, ali tistega, ki ima nabrežje?«
Malo bolj izobraženim gospem (no, tudi možem …)
bi bilo jasno, da sta tisti z založbo in oni z nabrežjem
ista oseba. In že štirideset let mrtva! Gre, se razume,
za pisatelja Ivana Cankarja. Ampak kdo bi pa še pri­
šel v poštev? Mogoče njegov brat Karlo, a tudi ta je
bil že pet let pod rušo. Bratranec Izidor? Tako je, le
da sploh še ni bil mrtev. Šalo na njegov račun so si
privoščili, potem ko ga je zadela kap in je obležal v
bolnišnici … Mimogrede, ta tip šale daje slutiti, da
gre za političnega izobčenca, kajti na račun kakšnega
Kardelja je zanesljivo ne bi bilo mogoče natisniti …
Duhovičenje Pavlihe navajam za ponazoritev
zmede, ki je občasno nastajala ob priimku Cankar.
Kateri in kako so v sorodu? Seveda je Ivan Cankar
(1876–1918) bil in ostal daleč najbolj slaven, medtem
ko je njegov mlajši brat Karlo Cankar (1877–1953)
skoraj popolnoma neznan. Izidor Cankar (1986–
1958) pa je imel bolj pisano usodo; v času med prvo
in drugo svetovno vojno je bil zelo ugleden in znan
mož, zaradi nekaterih potez tudi »kontroverzen«
ali razvpit, po drugi vojni pa je njegova slava uga­
snila in se iztekla v revno marginalnost. Kar zadeva
počastitve, je le Ivan »dobil« založbo, nabrežje, pa
tudi ulice in šole, vojaške brigade in množico dvo­
ran (v Cankarjevem domu), pa seveda spomenike,
spominske sobe, obletnice s proslavami in posebni
publikacijami in plakati, znamkami in plaketami
… Izidor ni dobil čisto nič, z izjemo umetnostno­
zgodovinske nagrade, ki se je na prelomu iz 20. v 21.
stoletje začela imenovati po njem.

Da je slava drugih dveh Cankarjev tako neznat­na,
je delno kriv njun stan — oba sta bila duhovnika.
To v očeh režima, ki je obvladoval našo družbo
skoraj pol stoletja (v tem času pa marsikaj poči­
stil tudi za nazaj) ni bilo priporočilo za pozornost
in počastitve. Karlo je za nameček večino življenja
preživel v Bosni, kjer so bili katoliki v manjšini in
Slovencev niso pretirano zanimali. Z Izidorjem je
bilo malo drugače. Ko je bil star štirideset let, se je
zaljubil, izstopil iz duhovniškega stanu in se s tem
mnogim ljudem zelo zameril, najbolj pač svojim
kolegom. Cerkev ni bila vajena takih odkritih klju­
bovanj. Hkrati pa je v očeh komunistov, ki so leta
1945 prevzeli oblast, ostal »klerikalec« in kot pristaš
SLS (Slovenske ljudske stranke) tudi »ostanek« me­
ščanske reakcije.
Njihovi medsebojni odnosi? Kljub občasnim tur­
bulencam je bila zanje od fantovskih let značilna
velika sorodniška lojalnost in tudi medsebojno na­
klonjeno spoštovanje. Ivana sta oba občudovala, a
tudi Ivan je spoštoval Karla in Izidorja. Veliko so
pomagali drug drugemu, občasno so skupaj stano­
vali, se obiskovali, si marsikaj posodili, si dopisovali.
Izidor je bil Ivanov zaupnik in mu je občasno zgladil
odnose s kakšnim založnikom, upnikom, tudi s ka­
kšno žensko, denimo Mileno Rohrman. Med najbolj
ganljive primere lojalnosti verjetno lahko štejemo
Izidorjevo ponudbo, da bo dan ali dva presedel v
zaporu namesto Ivana, ki si je želel iti za očetovim
pogrebom. (Ne, gesta ni bila uslišana.)

167

168

Karlo Cankar in Fran Saleški Finžgar

Ivan Cankar

Vir Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Vir Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Za njihovo intelektualno življenje in za našo kul­
turno zgodovino pa je gotovo najvažnejše to, da so
bili v svojih dveh družinskih gnezdih edini intelek­
tualci in so znali izkazovati spoštovanje do literature
na vse mogoče načine, brez katerih bi težko obstala.
Najprej sta Ivanu kot časopisna urednika sem in tja
kaj objavila, Izidor v Dom in svetu, Karlo v Hrvatskem vestniku. Zraven so sodili tudi spori s cenzorji,
kritiki, zoprniki … Izidor se je lotil tudi obsežnega
študija njegovih del, pisanja o tem ter izdaje monu­
mentalnih zbranih del, ki so izšla v dvajsetih knji­
gah (pod naslovom Zbrani spisi). Oba sta vse življe­
nje zbirala, hranila in študijsko obdelovala Ivanova
literarna besedila, korespondenco, beležke, izpiske,
izrezke, kritike, risbe, fotografije, dokumente. Naj­
prej je to opravljal predvsem Karlo, potem je delo
prevzel Izidor. Obsežna korespondenca med Izidor­
jem in Karlom priča, da sta se največ in najbolj teh­
tno »pogovarjala« o Ivanu in o vsem, kar se ga tiče,
in to leta in leta, disciplinirano, tudi v obdobjih, ko

bi si smela privoščiti malo sebične skrbi predvsem
zase, ne za Ivanovo literarno slavo …
Na kratko: Ivanovo posmrtno življenje je bilo v
veliki meri »družinsko podjetje«, ki ga je poganjala
sorodstvena naveza. Tako Karlo kot Izidor sta bila
nekakšna Ivanova menedžerja, saj sta skrbela za
založnike, dolgove, avtorske pravice, za prevode in
za sorodnike, študijsko zagnane slaviste, kritike in
kritikastre in tako dalje. Žal je Karlo hitro intelek­
tualno omagal, tako da zadnjih dvajset let ni bil več
posebno produktiven. Izidor ga je vztrajno nagovar­
jal k pisanju spominov, da bi na papir prišli podatki,
skrivnosti, osvetlitve družine Cankar izpod peresa
kompetentne osebe, a se mu ni posrečilo.
Ambicije po »pravem« Ivanu Cankarju so se z
letom 1945 zelo povečale in ideološko zaostrile. V
desetletju pred drugo svetovno vojno so Ivana Can­
karja poskušali odvleči v čisto proletarske vode po­
samezni avtorji, po njej pa je to postala dominan­
tna, za nekaj časa tako rekoč edina dovoljena drža.

Geslo »Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je
ne bo in ne talar« iz drame Hlapci je obveljalo (vsaj
od zbora odposlancev v Kočevju tudi formalno) za
slikovito prispodobo razrednega boja in torej vodilo
nove dobe. Drame Hlapci, Kralj na Betajnovi, Za narodov blagor, z njimi tudi gledališka in celo operna
priredba Hlapca Jerneja in njegove pravice so postale
železni repertoar vseh vodilnih jugoslovanskih gle­
dališč. Z vrsto ukrepov je bilo poskrbljeno, da se s
Cankarjem ne bi več ukvarjali »farji«, med katere je
kljub vsemu še vedno spadal bratranec Izidor, avtor
ključne zbirke Zbrani spisi Ivana Cankarja.
Agitprop CK KPS je stalno opozarjal na potrebo
po tiskanju ključnih avtorjev, decembra 1947 je ob
pregledovanju založniških programov še dodatno
spomnil na »izvajanje direktiv posvetovanja v Beo­
gradu«, med katere je sodilo tudi »forsirati popularne
brošure« o naših kulturnih in političnih veličinah,
med katerimi sta imela prednost France Prešeren
in Ivan Cankar. Da bi bile stvari jasne, je Za narodov blagor izšel s spremno besedo Borisa Ziherla,
vodilnega partijskega ideologa. A potrebni so bili
novi avtorji — interpreti, uvodničarji, raziskovalci.
In tu je bilo nekaj zadrege.
Ker je šlo »ljudski oblasti« predvsem za prevzem
moralnega kapitala, imenovanega Ivan Cankar, in
za novo, marksistično interpretacijo — tako posa­
meznih avtorjev kot zgodovine, literarne zgodo­
vine, vseh družbenih ved pravzaprav —, je na vseh
koncih manjkalo prepričljivih avtorjev. Nekateri
antiklerikalno in marksistično zagreti so že dolgo
nasprotovali Izidorjevim interpretacijam, ki so spre­
mljale Zbrane spise Ivana Cankarja, vendar je bilo
še daleč do argumentiranega preoblikovanja. Po
vojni so se pritoževali, zakaj se nihče ne loti dela in
ljudstvu ne ponudi »prave« podobe Ivana Cankarja.
Med njimi je bil pisatelj Alojz Kraigher, ki tega ni
držal zase, ampak se je pritoževal kolegom in tudi
sinu, notranjemu ministru Borisu Kraigherju. Ko
je svoje nezadovoljstvo s »klerikalno interpretacijo«
omenil Ferdu Kozaku, uredniku Novega sveta in

visokemu funkcionarju, ga je Ferdo pomiril, da se
stvari spreminjajo:
»Ravno zadnje čase se javlja potreba po temeljiti
presoji vsega Cankarjevega dela in vse kaže, da se
bodo v prihodnjih letih zlasti ideološko zgrajeni pi­
sci partijci lotili te naloge.« Ker je Izidor Cankar baje
Ivana »čisto poklerikaril«, so se odločili, da ga izločijo
iz raziskovanja in prezentiranja slavnega bratranca.
Dovolili so mu še natis pisem, z zelo skopim, bolj
tehničnim kot vsebinskim uvodom, kar je izšlo kot
Zbrana pisma Ivana Cankarja, 1948, v treh knjigah.
Ko pa so slavili 30. obletnico Ivanove smrti, Izidor
ni več prišel do besede. Novi svet je decembrsko, 12.
številko v celoti posvetil Ivanu Cankarju, Izidor v
njej ne nastopa; kolikor se pojavlja, gre le za zafrkljive
namige. Tako je Ferdo Kozak zapisal: »Kakor pa je
ta znanost na idealističnih temeljih /…/ premnogo
tega izkrivila /…/ Ob spominu na neznansko šaro,
ki so jo na račun Ivana Cankarja napisali pred in
po njegovi smrti premnogi kritiki in pisarji.« In ko
so slavili 35. obletnico Ivanove smrti, je uredništvo
TT povprašalo pisatelje, kako gledajo nanj in kako
so ga doživljali; med 22 objavljenimi odgovori ni
Izidorja Cankarja.
Kmalu je bil narejen okvirni načrt za Zbrana dela,
ki so hotela dati poudarek pred revolucijo prezrtim
vidikom, nekaj elementov pa retuširati. Za urednika
je bil najprej predviden Anton Ocvirk, nato Marja
Boršnik; oba sta bila čez čas od tega odrinjena. A
projekt novih zbranih del se je hitro izkazal za pre­
težko nalogo, zato so najprej pripravili Izbrano delo,
ki ga je urejal Boris Merhar.
Vsi ti dramatični zasuki z živahnim dogajanjem
v zakulisju, saj so se ideološke direktive mešale z
osebnimi spori in rivalstvi, niso kaj prida raziskani.
Kako je bilo z Izidorjem Cankarjem, pa je mogoče
intonirati takole: začelo se je z ukrepi, ki so razode­
vali brezobzirnost nove dobe. Ministrstvo za kulturo
in prosveto je spomladi 1947 zahtevalo vpogled v za­
puščino Ivana Cankarja, takoj. Pozvali so Izidorja
Cankarja, naj vse rokopise izroči. Ker je bil tedaj v

169

170

Izidor Cankar
Vir Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Beogradu, saj je bil uslužbenec zunanjega ministrstva
(se pravi odpoklicani poslanik v Grčiji, ki čaka nov
položaj), so izvedli preiskavo stanovanja v Ljubljani.
Nato so nekje v vrhu nove oblasti sklenili, da Can­
karjeva zapuščina pripada »ljudstvu« ali »narodu«
in da je treba Izidorja in Karla Cankarja — formalna
in dejanska lastnika — razlastiti. Nekaj slikovitih, a
dokumentarnih stavkov o tem postopku:
Edvard Kocbek si je 9. aprila 1947 zapisal v dnev­
nik: »Včeraj proti večeru prišel Izidor Cankar na obisk
/…/ Cankar je kazal pismo, s katerim javlja ženska
iz prosvete, da mora izročiti vse Ivanove rokopise,
in novo pismo, ki ga je dobil potem, ko na prvo ni
odgovoril, da ministrstvo odreja popis rokopisov.«
Čez nekaj dni potrditev: »Gradišnik pripoveduje,
da so Cankarju res izvedli preiskavo doma zaradi
rokopisov in da sta to izvršila Janez Logar in Majla
Golobova. Celo Ciril Vidmar se zgraža nad tem.«
Položaj je bil tedaj hudo napet tudi zaradi številnih
preiskav po Ljubljani, med Cankarjevimi sorodniki

in prijatelji. Bilo je komaj verjetno, da preiskovalce
zanimajo samo stare pesmi in novele. Isti mesec je
bila, denimo, preiskava pri Francu Snoju. Kocbek
si je 24. aprila zapisal, da mu je Snoj javil, da so mu
preiskali stanovanje in iskali papirje, »odnesli štiri
številke poslednjega Tanjuga«. To potrdi 6. maja; na
enem Tanjugu je pisalo: »Vrni Kocbeku.«
Izidor je o tem na kratko in omiljeno poročal
bratrancu Karlu v Sarajevo, ki je zelo skromno živel
v »sirotištu Egipat«, natančneje, pri redu Služabnic
malega Jezusa; marsikaj je že vedel, ker mu je »go­
spod Golja, ko je bil tu, povedal, da so brez tvoje
vednosti preiskali tvoje stanovanje«. Ni bilo prvič
in tudi ne zadnjič.
Odločbo o razlastitvi »vseh predmetov, ki so v
zvezi z življenjem in delom Ivana Cankarja, in so
last oziroma jih imata Karel Cankar in dr. Izidor
Cankar«, je sprejela vlada LRS na predlog ministra
za prosveto LRS marca 1948. »Razlastijo se zlasti vsi
Cankarjevi rokopisi, Cankarjeva in Cankarju na­
menjena korespondenca, fotografije Ivana Cankarja,
Cankarjeve risbe in njegovi zapiski in vsi drugi pred­
meti, navedeni v prilogi, ki je sestavni del te odločbe,
pa tudi vsi drugi tem podobni predmeti, ki jih bo
kot kulturno-zgodovinsko važne pri izvedbi razla­
stitvenega postopka označil zastopnik ministrstva za
prosveto. Razlastitev je popolna.« Da bo zadeva čisto
jasna: zastopnik oblasti je imel državno pooblastilo,
da sme hoditi po sobah, da lahko brska, opozori na
to in ono, zahteva, da se odpre še ta predal … In še
tole: »Po 25. členu temeljnega zakona o razlastitvi se
dovoljuje, da izroči mestna razlastitvena komisija v
Ljubljani ministrstvu za prosveto razlaščene pred­
mete takoj v posest, še predno jih popiše in oceni.«
Očitno je gorela voda.
Izidor se je tedaj lotil poskusa, da bi dobil vsaj
nekaj odškodnine — predvsem za Karla Cankarja,
ki je bil zakoniti dedič bratove zapuščine; Izidorju jo
je pač prepustil v raziskovanje, seveda pa mu je bilo
tudi v olajšanje, da jo je dal v primerno varstvo, za
kar sam pri svojem skromnem življenju ni imel no­

bene možnosti. Seveda pa je tudi Izidor imel (v lasti
in posesti) marsikaj, saj je ob raziskovanju bratran­
čevega dela tudi pridobival — kupoval, zamenjeval,
reševal pred zanikrnimi lastniki …
Čez čas je bila res ustanovljena komisija, ki naj
bi odločila o odškodnini za Cankarjevo zapuščino,
a Karlo z grenkobo ugotavlja, da ni izrazila nobene
želje po sodelovanju. Karlo celo ni nikdar dobil —
»niti dekreta o razlastitvi, niti zapisnika o prevzemu
rokopisov, še najmanj pa odkupnine, v katero Ti še
zmerom verjameš, jaz pa prav nič več. Ker je progla­
šena razlastitev in ker imajo v rokah ves razlaščeni
material, čemu bi se še naprej ukvarjali z zadevo,
ki je končno veljavno urejena? Tenkočutnosti pa
menda ne boš pričakoval od ljudi, s katerimi imaš
tudi Ti dovolj izkušnje? Omenil si, da bi se moglo
zgoditi, da me obišče odposlanec tiste komisije in da
pogleda, če imam še kaj od Ivanove ostaline. Prav
zastonj bi se trudil v Sarajevo.«
Nato je le prišlo sporočilo, da bo nekaj plačila,
a Karel bi moral najprej predložiti potrdilo, da je
plačal vse davke! In glej, prav tedaj je v samostan
vkorakala komisija in ga razglasila za državno last:

»V četrtek na Vnebovhod se je oglasila pri naših
sestrah komisija in pokazala ›rešenje‹, s katerim
se naša hiša na temelju najnovejšega zakona o do­
polnitvah in spremembah zakona o nacionalizaciji
— nacionalizira. In ne samo poslopje, ampak tudi
ves inventar v vseh sobah, spalnicah, kleti itd. Tudi
pri meni so vse popisali, češ da bo šele ministrstvo
odločilo, ali ostanejo vse stvari moje ali ne. Glavno
pa je /…/« Zaukazana je bila izselitev v najkrajšem
času — v 15 dneh! Karlo je bil obupan, ker ni imel
kam iti. Star je bil osemdeset let, bolehen, betežen,
zadolžen, brez vsega … Čez čas je Izidor zaprosil
frančiškane, naj ga vzamejo k sebi v Ljubljano, kjer
je februarja 1953 umrl.
In tako je vse, kar je ostalo za Ivanom Cankarjem,
»za narodov blagor« postalo narodna last oziroma
»splošno ljudsko premoženje«. Tedaj in pozneje so
imeli predstavniki naroda navado zapisati, da je šlo
za darilo, a to je le ena od mnogih Potemkinovih
vasi, ki so jih razpostavili po naši krajini.
(Alenka Puhar, prevajalka, publicistka, aktivistka
na področju človekovih pravic, Ljubljana)

171

Nada Praprotnik

HENRIK FREYER (1802–1866)

Foto: Tomaž Lauko

Ob 150 -letnici smrti Henrika Freyerja
V letu 2016 mineva 150 let od smrti naravoslovca, farmacevta,
muzealca, preparatorja in kartografa Henrika Freyerja. Bil je
med prvimi raziskovalci rastlinstva in živalstva pri nas ter med
pionirji gorništva in jamarstva. Prizadeval si je za slovensko
poimenovanje rastlin, živali in krajev. Menil je, da se ne moremo
resno začeti ukvarjati s slovenskim znanstvenim naravoslovjem,
če nimamo domačih izrazov. Njegovo delo in življenje sta bili
tesno povezani s slovenskim (kranjskim) muzealstvom, saj je
bil prvi kustos Kranjskega deželnega muzeja.

Heinrich (Henrik) Freyer, Matevž Langus,
1837, o. pl., 64 x 49 cm,
Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 7515

172

Rojen je bil 7. julija 1802 v Idriji. Njegov ded Ernest
Freyer se je iz Češke priselil v Idrijo, kjer je leta 1754
ustanovil rudniško lekarno, ki jo je potem prevzel
njegov sin Karel, Henrikov oče. Oba sta se zanimala
za botaniko, zato se je tudi Henrik začel zanimati za
to znanost. Leta 1815 se je vpisal na gimnazijo v Ljub­
ljani, na kateri je ravnateljeval njegov idrijski rojak
Franc Hladnik. Ker je mladi Henrik večkrat prav za­
radi botanike ter zbiranja hroščev in metuljev zane­
marjal druge predmete, mu Hladnik ni dovolil, da bi
obiskoval njegova javna predavanja iz botanike. Leta
1819 je odšel na Reko, kjer je končal gimnazijo, in se
vrnil na licej v Ljubljano. Po triletni lekarniški praksi
je leta 1825 opravil pomočniški izpit. Do leta 1827 je
pomagal očetu v Idriji voditi lekarno, v letih od 1827
do 1829 je na Dunaju študiral farmacijo in diplomi­
ral. V naslednjih dveh letih je bil v lekarniški službi
v Zagrebu, Gradcu in Ljubljani. Leta 1832 je prevzel
službo kustosa v Kranjskem deželnem muzeju v Ljub­
ljani. Leta 1852 je zapustil Ljubljano in postal kustos
oziroma konservator v Trstu v Zoološko-anatomskem
muzeju. Zaradi multiple skleroze je zadnji dve leti
pred smrtjo hiral. Umrl je 21. avgusta 1866 v Ljubljani.

Leta 1821 so ustanovili Kranjski deželni muzej,
ki so ga slavnostno odprli v prostorih liceja leta 1831.
Kot kustosa so nastavili Freyerja. Zaradi prepara­
torskih nalog se je šel izpopolnjevat v naravoslovni
muzej na Dunaju k strokovnjaku J. J. Hecklu. Tako
je v letih od 1832 do 1835 prepariral 53 sesalcev, 202
ptiča, več dvoživk, rib in pajkov. Uredil je herbarija
Balthasarja Hacqueta in Karla Zoisa ter obsežno
zbirko žuželk, zbral svoj herbarij in sestavil kom­
pleten skelet jamskega medveda.
V letu 1839 so ustanovili Društvo kranjskega de­
želnega muzeja (Verein des krainischen Landesmu­
seums). Ena njegovih glavnih nalog je bila zbiranje
muzejskega gradiva. V letu 1849 so se v muzeju za­
čeli tedenski sestanki oziroma srečanja prijateljev
naravoslovja, tako imenovani naravoslovni večeri,
na katerih so predstavljali zanimive strokovne teme
in probleme. Zaradi premajhne udeležbe pa so ta
srečanja zamrla.
Leta 1852 se je Freyer preselil v Trst, kjer je dobil
mesto kustosa v tržaškem muzeju. Leta 1864 je mo­
ral zaradi bolezni pustiti službo. Vrnil se je v Ljub­
ljano, kjer je dve leti kasneje umrl.

Ko govorimo o Freyerjevem muzejskem delu,
moramo omeniti tudi njegove zasluge pri ureditvi
naravoslovnega muzeja v Celovcu. Ko so leta 1848
koroški deželni stanovi sklenili osnovati deželni
muzej, so postavitev in ureditev zaupali Freyerju.
Z botaniko se je Freyer ukvarjal že v Idriji, v gi­
mnaziji in liceju, po svojem lekarniškem šolanju in
v obdobju, ki ga je preživel v muzeju v Ljubljani. Ka­
sneje za svojo najljubšo vedo ni imel več dovolj časa.
Rastline je nabiral predvsem na ozemlju Kranjske.
Botaniziral je v okolici rojstne Idrije, bil je na Jelenku,
Čavnu in Nanosu. Kot prvi botanik se je povzpel na
Snežnik. V Julijskih Alpah je bil trikrat na Mangartu,
dvakrat na Triglavu, Črni prsti, v Dolini Triglavskih
jezer, na Vršacu, Velem polju, v Vratih, na Črni prsti,
Stenarju, na Krnu, na Poreznu … V Karavankah je
bil na Kepi, Rožci, Golici, na Zelenici in Vrtači (Nem­
škem vrhu) in na Peci. V Kamniško-Savinjskih Alpah
je bil na Krvavcu, na Storžiču in v predgorju Grintavca.
Botaniziral je še v Istri na Učki, na Krimu, Gorjan­
cih, Kumu, Sveti gori pri Zagorju, v okolici Kočevja,
v Trnovskem gozdu, na Ratitovcu, v Polhograjskem
hribovju, na Vremščici, na Lubniku …
O mnogih njegovih botaničnih ekskurzijah so
se v Arhivu Republike Slovenije ohranili rokopi­
sni zapiski, objavljal pa je tudi prispevke predvsem
v regensburški reviji Flora. Pisal je o ljubljanskem
botaničnem vrtu in o izletih na Krim, Črno prst,
na Gorjance in Nanos. Objavil je opis nove vrste
Blagajev volčin, pisal o obisku saškega kralja Fri­
derika Avgusta II., o vzponu na Triglav s popisom
rastlinskih vrst in o izletih na Gorjance (Uskoško
hribovje), na Sveto goro pri Zagorju in na Kum, bil
je na Krvavcu v Kamniških Alpah, botaniziral je v
okolici Idrije in na Nanosu. Opisal je vzpon na Man­
gart, objavil prispevek o herbarijih v ljubljanskem
muzeju in o spomeniku saškemu kralju, o drugem
vzponu na Mangart in o ekskurziji na Učko ter o
izletu na Krim in Nanos.
Pri florističnem raziskovanju slovenskega rast­
linstva je Freyer našel kar nekaj vrst, ki do tedaj za

naše ozemlje še niso bile znane. Na Snežniku je tako
našel travnolistno vrčico (Edraianthus graminifolius)
in lepničevolistni grintavec (Scabiosa silenifolia), na
Mangartu plazečo sreteno (Geum reptans), alpski
goltec (Tozzia alpina) in pisano ovsiko (Helictotrichon versicolor), na Gorjancih pa panonsko deteljo
(Trifolium pannonicum).
V Arhivu Republike Slovenije so se ohranili Anali
vrta v Dolu za leto 1840, ki jih je z botaničnim zna­
njem napisal Freyer. Rastline so označene s strokov­
nimi (latinskimi) in deloma tudi nemškimi imeni.
Tako nam je ohranil prikaz bogatih, urejenih in
skrbno vzdrževanih nasadov in zbirk gojenih rastlin,
ki so bile znane pod imenom Erbergov botanični vrt.
Freyer je z mnogimi slovenskimi botaniki delil
nesrečno oziroma vsaj neprijazno usodo zaradi pre­
majhne strokovne prodornosti. Nedokončan je ostal
njegov rokopis Kranjske in koroške flore (Flora excursoria Carniolae et Carinthiae). V Bleiweisovih Novicah
je objavil oglas, da za natis pripravlja »popis zeliš ali
rastljin kranjske in koroške dežele«. Kljub obširnemu
terenskemu in kabinetnemu delu in kljub številnim
spodbudam uglednih botanikov ni Freyer tega am­
biciozno zastavljenega dela na žalost nikoli napisal.
Na številnih ekskurzijah po Kranjskem je zbral
obširen herbarij, ki ga hrani Prirodoslovni muzej
Slovenije. Njegovi primerki so vključeni v Splošni
in Kranjski herbarij.
Sodeloval pa je tudi pri znameniti zbirki Flora
Germanica exsiccata (Nemška posušena flora), ki je
izhajala v letih od 1830 do 1845 v Leipzigu. Izšlo je 26
centurij (2600 primerkov). Izdajal jo je nemški botanik
H. G. L. Reichenbach. S prispevki je sodelovala večina
tedanjih kranjskih botanikov, ki so v svoji deželi na­
birali predvsem endemične in redke vrste; nekatere
pa so bile za botanično znanost tudi nove. Z našega
ozemlja je 256 vrst, kar pomeni kar 10 odstotkov cele
zbirke! Več kot polovico primerkov s Kranjskega je
prispeval Freyer. Nabral je več kot 150 vrst!
V botaničnem svetu je Freyer najbolj znan kot kr­
stni boter Blagajevemu volčinu (Daphne blagayana),

173

174

rastlini, o kateri so slovenski botaniki največ pisali in
ki je, kot je zapisal botanik Tone Wraber, »botanič­
nokulturni spomenik slovenske flore«. Knjiga Nade
Praprotnik Blagajev volčin — naša botanična znamenitost, izšla leta 2004, je edino samostojno delo v
slovenščini, ki je namenjeno eni sami rastlinski vrsti.
V letu 1837 je polhograjskemu grofu Rihardu
Blagayu kmet od Svetega Lovrenca oziroma z Gore
prinesel cvetočo vejico rumenih jožefic. Grof jo je
poslal v Ljubljano svojemu prijatelju Freyerju, ta pa
jo je spoznal za novo in jo imenoval po pošiljatelju.
Nova vrsta volčina je v zbirki Flora Germanica exsiccata skoraj dobesedno osvojila Evropo. V letu 1838 jo
je na njen rojstni kraj prišel gledat saški kralj Fride­
rik Avgust II., ki je bil znan kot navdušen ljubiteljski
botanik. V spomin na kraljevski obisk je Blagay še
istega leta (1838) postavil edinstven spomenik kralju,
njegovemu obisku in blagajki, ki so jo začeli ime­
novati tudi kraljeva roža in je postala prava kralje­
vska roža slovenske cvetane. Tone Wraber ga je leta
2002 na mariborskem simpoziju o Henriku Freyerju
opisal kot »star spomenik stari botanični kulturi na
Slovenskem«. O odkritju nove vrste se je v Arhivu
Republike Slovenije ohranilo veliko dokumentov.
Nekaj desetletij je bil Blagajev volčin prava bota­
nična redkost in znamenitost Kranjske. Šele kasneje
so ugotovili, da gre za ilirsko vrsto, ki je razširjena
tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, v Srbiji,
Črni gori, Makedoniji, Grčiji, Bolgariji in Romuniji.
Odkrili so tudi več nahajališč v Sloveniji, pred nekaj
leti pa najbolj zahodno nahajališče v Italiji v predgorju
Karnijskih Alp. Kranjski deželni zbor je Blagajev vol­
čin skupaj s planiko zavaroval že leta 1898 in tako je
postal tudi simbol naših naravovarstvenih prizadevanj.
Freyer si je prizadeval za slovensko poimenovanje
rastlin, živali in krajev. Njegovo najpomembnejše
delo na tem področju je, da je zbral mnogo gradiva
za slovenski slovar rastlinskih imen. V Arhivu Re­
publike Slovenije se je ohranilo precej rokopisov s
slovenskimi imeni rastlin. Nekatere je napisal ozi­
roma zbral imena Freyer, nekatere pa so mu poslali

Blagajev volčin (Daphne blagayana)
Foto Ciril Mlinar

drugi zbiralci. Obširno gradivo o slovenskem poi­
menovanju rastlin na Kranjskem je Freyer nesebično
poslal v Zagreb Bogoslavu Šuleku, da ga je uporabil
za delo Jugoslavenski imenik bilja (1879).
V letu 1836 je Freyer izdal tiskani Seznam slovanskih rastlinskih imen (Verzeichniβ ſlavischen Pflanzen-Namen). Seznam je izšel kot priloga časopisa
Laibacher Zeitung oziroma (po nekaterih virih) ča­
sopisa Illyrisches Blatt. Priloga je bila brezplačna,
izdal jo je namreč na lastne stroške. V seznamu je
2094 rastlinskih imen, od tega je 2021 slovenskih iz­
razov, 73 pa ilirskih (hrvaških). Manjkajo pa latin­
ska imena, tako da ni vedno enostavno ugotoviti, za
katero rastlino je dejansko šlo. Freyer je prosil izo­
bražence, da bi mu pomagali in zanj zbirali imena.
Odziv je bil zelo majhen.
Henrik Freyer se je že v idrijskih letih ukvarjal z
zbiranjem hroščev in metuljev. Njegove prve zbirke
so končale v ognju, ker so ga želeli prisiliti, da bi se
bolj posvetil šoli. Vendar je tudi kasneje zbiral žu­
želke, kar pa je bilo povezano z velikimi stroški.
Prav zato jih je v začetku tridesetih let 19. stoletja
nehal zbirati. V svoji rokopisni biografiji je zapisal:
»Želja po povečevanju zbirk je bila kakor pušča­
nje krvi, ki me je tedaj minila, in sklenil sem, da se
bom entomologiji odpovedal. Vsako ponavljanje to­
vrstnega zbiranja bom v bodoče preprečil, zato sem
svojo zbirko žuželk z dvojniki poklonil novonasta­
lemu muzeju v Ljubljani.«

Njegovo najpomembnejše delo na tem področju je
bil leta 1842 izdani pregled kranjskega živalstva (Fauna
der in Krain bekannten Säugethiere, Vögel, Reptilien und
Fische). Sam je dejal, da vsebuje popoln seznam latin­
skih, nemških in kranjskih ali slovenskih imen. Tudi
pri domačih imenih je dosledno uporabljal binarno ali
dvojno nomenklaturo oziroma poimenovanje, kar pa
so kasneje žal opuščali. V tem delu je bil objavljen tudi
prvi celostni seznam ptičev z 268 taksoni. Delo je dra­
gocen dokument časa, iz katerega še danes lahko stro­
kovnjaki črpajo favnistične in tudi ekološke podatke.
Kot muzejski kustos je lovil tudi kače, jih žive
razstavljal in opazoval njihovo vedenje.
Že v Favni je pisal o kranjski znamenitosti v ži­
valskem svetu, o človeški ribici (mozharila, zhlo­
veshka ribiza). O njej je večkrat poročal v različnih
prispevkih in na naravoslovnih večerih.
Ukvarjal se je tudi s tedaj mladima vedama, z ge­
ologijo in paleontologijo. Že leta 1819 je v Postojnski
jami odkopal odlomek lopatice in nadlahtnice jam­
skega medveda in spodnjo čeljustnico jamskega leva.
Po letu 1826 je še kopal v jami, našel 399 kosti in jih
brezplačno odstopil deželnemu muzeju. V Mokriški
jami je odkopal kosti jamskega medveda. Aragoni­
tno Ravensko jamo nad Cerknim je premeril, nari­
sal načrt in nabral vzorce aragonitnih kapnikov in
sige. V laporjih z različnih nahajališč na Kranjskem
je odkril foraminifere ali luknjičarke. Raziskoval je
tudi fosilne polže in korale. Geološko je preučeval
ozemlje med Savo in Krko od Sostrega do Bregane.
Po njem so imenovali nekaj fosilnih živali, med
njimi fosilno ribo Saurorhamphus freyeri.
Ker je Freyer pri terenskem delu pogrešal karto z
vsemi geografskimi podrobnostmi in značilnostmi
pokrajine, je na botaničnih popotovanjih zbiral tudi
kartografsko gradivo. Rezultat natančnega in kri­
tičnega dela je bil zemljevid Kranjske (Special-Karte
des Herzogthums Krain), ki je izhajal na Dunaju v
letih od 1844 do 1846 na 16 listih v merilu 1 : 113.5000.
Največja vrednost te karte je v velikem bogastvu naj­
različnejših imen. Topografska imena so dosledno

slovenska, nemška imena so le dodana. Vrisana so
tudi rudna nahajališča. Freyerjeva karta je eno naj­
boljših del kartografije tistega časa, dragocena pa
so tudi slovenska krajevna imena.
Po njem se imenuje Freyerjev osat (Cirsium x freyerianum = Cirsium acaule x Cirsium pannonicum),
ki je križanec med brezstebelnim osatom (Cirsium
acaule) in panonskim osatom (Cirsium pannonicum),
ki ga je Freyer našel pri Kočevju. Znana nahajališča
so še na Slivnici nad Cerkniškim jezerom, pri Otlici
in nad Krnico v Trnovskem gozdu.
Po Freyerju so imenovali tudi sredozemski rod
kobulnic Freyera. V letu 1849 so ta rod predstavili
tudi na naravoslovnih večerih v muzeju in Bleiwe­
isove Novice so zapisale:
»Šesti dan maliga serpana smo se pogovarjali od
posebno malo znanih zeliš /…/ Potem smo vpervič
vidili eno krebulico, podobno zelji, Biasoletova Fre­
yerca imenovana, ktero je teržaški lekar Biasoleto
1829 vpervič verh Velebiča v Dalmacii najdel, kjer
zdej cerkev sv. Frančiška stoji /…/«
Ime zaradi pravil pri imenovanju novih takso­
nov ni veljavno.
Leta 1839 je bil nemški botanik H. R. A. Grise­
bach na ekskurziji na Balkanu. V Ljubljani je obi­
skal Freyerja. Skupaj sta bila na Krimu in nabrala
krvomočnico, ki jo je Grisebach imenoval Freyer­
jeva krvomočnica (Geranium freyeri), vendar se je
to ime izkazalo kot sinonim za že prej opisano vr­
sto kolenčasto krvomočnico (Geranium nodosum).
Botanik H. D. Hoppe pa je po Freyerju imeno­
val Freyerjev jeglič (Primula freyeri), ki je le sino­
nim za idrijski jeglič (Primula x venusta), križanca
med kranjskim (Primula carniolica) in lepim jegli­
čem (Primula auricula).
V Idriji, slovenskih botaničnih Atenah, so že leta
1966 odkrili spominsko ploščo Henriku Freyerju,
prav tako je v njegovem rojstnem mestu Ulica He­
nrika Freyerja, v Ljubljani pa Freyerjeva ulica.
(Dr. Nada Praprotnik, upokojena muzejska svetnica,
Moste pri Žirovnici)

175

Jelka Pšajd

JULIJ (GYULA) SCHÖNAUER
Šalovski židovski fotograf
Šalovci so v začetku tridesetih let 20. stoletja spadali med največje prekmurske kraje.
Čeprav je v Šalovcih na 1 km² živelo okrog 50 ljudi, jih je zaradi težkih življenjskih pogojev in prenaseljenosti precej hodilo na sezonsko delo v tujino.

176

V kraju je bilo 30 trgovcev in obrtnikov, delovale so
tri gostilne. Razvito je bilo trgovanje z živino; v vasi
so bili moderna klavnica z mesnico, pekarna, dve
večji trgovini z mešanim blagom in dva delujoča
mlina. Prebivalstvo je bilo versko mešano: evange­
ličani, katoliki, židje in nekaj kalvincev. V Šalovcih
so bili tri pokopališča in lesen zvonik. Prostor sre­
čevanja je bila železniška postaja, zgrajena leta 1907.
Pošto s telefonom in telegrafom so odprli leta 1934.
V vasi je delovalo prostovoljno gasilsko društvo, leta
1930 so ustanovili Sokolsko društvo. Obe društvi sta
prirejali različne prireditve po Dravski banovini in
se jih udeleževali. Pozimi so se ukvarjali z ljubitelj­
sko gledališko dejavnostjo. Poleti so ob nedeljah pri­
rejali veselice, na katerih so igrale različne godbe.
Prve židovske družine so se začele v Prekmurje
naseljevati v drugi polovici 18. stoletja; večji del iz
Zalske županije. Takrat je židovska skupnost pred­
stavljala 7 odstotkov prebivalstva Madžarske. Židje
so se do druge polovice 19. stoletja v večjem številu
naselili v Dolnji Lendavi, Beltincih in Murski So­
boti. Leta 1853 jih je bilo v Prekmurju 383. Nov val
priseljevanja židov iz Avstrije je trajal celotno drugo
polovico 19. stoletja, po letu 1867 predvsem s Štajer­
skega in z Gradiščanskega. Preseljevanje je do neke
mere pospeševalo versko določilo, da si morajo pri­
zadevati za minjan. Po popisu prebivalstva leta 1880
najdemo žide v manjšem številu skoraj v vsaki večji
vasi Prekmurja, na primer v Križevcih, kjer jih je
bilo leta 1921 pet, v letih 1931 in 1941 pa nobenega; v

Šalovcih je bilo leta 1921 osem židov, po popisu pre­
bivalstva leta 1931 in 1941 pa enajst. Po letu 1900 je
začelo v Šalovcih njihovo število naraščati. Ugodna
lega naselja je vplivala na razvoj cestnih povezav, in
Šalovci so postali komunikacijsko vozlišče takra­
tnega SV Prekmurja. V vasi sta se začeli razvijati
obrt in trgovina. Leta 1907 so zgradili železniško
progo med Hodošem in Mursko Soboto; Šalovci so
dobili potniško in tovorno postajo. Ti dejavniki in
toleranca vaščanov do različnih verskih skupin (v
Šalovcih so že živeli katoliki, evangeličani, kalvinci)
so vplivali na naselitev židov.
Po prvi svetovni vojni je izraelitska verska ob­
čina v Murski Soboti, kamor so spadali tudi šalo­
vski židje, upravno pripadala k 8. okrajni izraelitski
občini v Szombathelyu; predsedstvo državne izrae­
litske občine je bilo v Budimpešti. Do leta 1921 je bil
v Murski Soboti rabin dr. Henrik Kiss, po njegovem
odhodu rabina do leta 1926 ni bilo. Verske zadeve je
urejal kantor Mavro Darvaš. Leta 1926 je v Mursko
Soboto prišel rabin dr. Lazar Roth in opravljal ver­
ske posle do leta 1941. Leta 1944 so ga z ostalimi židi
odpeljali v koncentracijsko taborišče v Auschwitz,
kjer je tudi umrl.
Židje so bili v začetku priseljevanja v Prekmurje
(druga polovica 18. stoletja) predvsem trgovci, go­
stilničarji in mesarji. Kasneje so bili v urbanih nase­
ljih odvetniki, zdravniki … in tudi fotografi. Večina
prekmurskih židov je bila neologov in so sinagogo
(v Beltincih, Murski Soboti in Lendavi) obiskovali

Avtoportret z družino na stekleni plošči 10 x 15 cm. Fotografirano na
domačem dvorišču pred zahodno steno. Žalujoči Julij s črnim trakom
in žena Elizabeta ter njuna otroka Ladislav in Helena.
Foto Julij Schönauer, Šalovci, okrog leta 1934. Hrani: Franc Just.

samo ob večjih verskih in življenjskih praznikih. V
Šalovcih so bile židovske trgovske družine v tride­
setih letih 20. stoletja premožnejši sloj prebivalstva.
Denar so posojale posameznikom in društvom.
Največ židov je v Šalovcih živelo med letoma 1931 in
1933, in to vsaj 16. Vse šalovske žide so, verjetno 26.
aprila 1944, madžarski orožniki odpeljali na vozo­
vih s konjsko vprego do Hodoša. Tam naj bi zbrali
vse žide iz okoliških vasi. Nato so jih odpeljali v Na­
gykanisz in od tam večino v železniških vagonih v
koncentracijsko taborišče Auschwitz.
Šalovski poklicni fotograf Julij (Gyula) Schönauer
je bil žid. Okrog leta 1925 se je poročil z Elizabeto
Leitner, ki se je rodila leta 1904 v Belici (na Hrva­
škem). Njun sin Ladislav se je rodil leta 1927 v Tur­
nišču, hči Helena pa leta 1929. Priimek Schönauer je
med najredkejšimi židovskimi priimki v Prekmurju.
Družina je živela od gostinske obrti, ki jo je imel Ju­
lijev oče Mavro. Mladi Julij se je izučil za brivca. V
Turnišču je opravljal brivsko dejavnost, mogoče pa
je tudi že fotografiral.
Družinsko življenje Schönauerjevih nam iz raz­
položljivih virov ni znano in ga je težko rekonstrui­
rati. Židovske družine v Šalovcih in okolici so bile po
dosegljivih podatkih dokaj dobro situirane. Lahko
domnevamo, da so Schönauerjevi vsaj v začetku po­
magali novim članom skupnosti. Julij Schönauer je

proti koncu tridesetih let 20. stoletja s svojim foto­
grafskim delom verjetno že dobro zaslužil. Indikati­
ven je podatek, ki govori o prehranjevalnih navadah
družine, saj je družina v tridesetih letih 20. stoletja v
Voglovi mesnici v skoraj 14 mesecih 158-krat kupila
svinjsko meso, v povprečju vsak tretji dan med 50
in 200 dag. V primerjavi z ostalimi kupci je bila to
nenavadno velika količina, kar kaže na njihov soci­
alni položaj. Schönauerjevi so kot večina prekmur­
skih židov pripadali neologom, ki niso bili strogo
ortodoksni; iz tega izhajajoč, pa tudi ni znakov, da
bi uživali hrano košer, ki se je pripravljala po poseb­
nem židovskem obredu in predpisih.
Elizabeta Schönauer je skrbela za gospodinjstvo,
dva otroka, občasno pa je pri fotografskem delu
pomagala tudi Juliju. Na nekaterih ohranjenih fo­
tografijah jo vidimo skupaj z ostalimi Šalovčani in
ženskami pri poljskih delih. Od družinskih članov
je največkrat fotografiran sin Ladislav, ki ga je Julij
pri svojem delu pogosto jemal s seboj. Julij in Eli­
zabeta sta verjetno govorila in razumela slovensko
in madžarsko (vsaj pogovorno).
Julijev vsakdan je bil najbrž podrejen fotograf­
skemu delu: fotografiranje v soboto in nedeljo, ko je
bilo največ prireditev, dogodkov, tudi porok (izvzeti
so pogrebi in izredni dogodki); ostali dnevi so bili
namenjeni tehničnemu fotografskemu delu. Pro­
daja fotografij je potekala na fotografovem domu v
Šalovcih 195, pri čemer je verjetno sodelovala tudi
žena Elizabeta. Znano je, da so fotografom pri delu
pomagali tudi sorodniki. Fotografije so prodajali
tudi na sejmih pri cerkvi (pred mašo oziroma božjo
službo ali po njej), kamor so prinašali naročene in
dokončane fotografije. Del prodaje fotografij je ver­
jetno potekal po posrednikih, tako da se je naročena
količina fotografij pustila na dogovorjenem mestu
(na primer v gostilni, trgovini, na pošti), kjer jih je
naročnik po plačilu prejel.
S svojim fotografskim delom je Schönauer po­
krival vsaj 18 vasi. O tem, katerega fotografa so pre­
bivalci poklicali ob posebnih priložnostih (ob po­

177

178

roki, smrti, drugih dogodkih …), so odločali vsaj
trije dejavniki: bližina fotografa in njegova odziv­
nost, ugodna cena in najpomembnejše — tehnična
usposobljenost. Močan oglaševalski dejavnik so bili
tudi kvalitetni posnetki. Na osnovi formata stekle­
nih plošč in izdelanih fotografij ugotavljamo, da je
Schönauer uporabljal vsaj dve fotografski kameri.
Iztezno — potovalno leseno kamero na usnjen meh
z merami steklenih negativov 15 x 10 cm je uporab­
ljal ves čas do smrti leta 1944. Ta kamera je v pri­
merjavi s studijsko oziroma ateljejsko kamero lažja,
zložljiva in tehnično manj zahtevna. Okrog leta 1928
je Schönauer začel uporabljati to kamero (mehovko),
okrog leta 1939 pa je začel uporabljati še drugo ka­
mero dimenzij 12 x 9,5 cm. Da gre za sodobnejšo
ročno kamero, ugotavljamo na osnovi dimenzij fo­
tografije, dimenzij steklenih negativov iz ohranjene
zapuščine in tehnične obdelave posnetka. Schönauer
je starejšo fotografsko kamero po letu 1940 upora­
bljal v glavnem za portretno fotografijo in za zah­
tevnejše posnetke lokalne arhitekture.
Najpomembnejše delo, ki ga je opravljal poklicni
fotograf, se je odvijalo v njegovi delavnici oziroma
temnici. Elektrike v Šalovcih še ni bilo. Za temnico
je fotograf potreboval vsaj 4 m² prostora in okno
zaradi dnevne svetlobe. Kvaliteta fotografije je bila
odvisna od fotografovega dela v temnici. Če foto­
graf temnice ni imel, je celoten proces razvijanja
zanj opravila večja fotografska delavnica. Osnovni
tehnični fotografski postopki v temnici so bili raz­
vijanje, fiksiranje oziroma utrjevanje in izpiranje
steklene plošče. Ko je fotograf opravil vse omenjene
postopke, se je na stekleni plošči — negativu izrisal
motiv. S pomočjo negativa je fotograf lahko na raz­
lične načine izdelal neomejeno število pozitivov in
kopij. Negativ se je kopiral na industrijsko obdelan
fotografski papir ali dopisnico, z ene strani prevle­
čeno z brom- ali klorsrebrovo želatino. Tudi pozitiv
je bilo treba fiksirati in izpirati, temu je sledilo su­
šenje, po potrebi retuširanje ali lepljenje kopije na
kartonski nosilec. Končni izdelek je bila fotografija.

Izdelava in sušenje opeke za gradnjo hiše.
Foto Julij Schönauer, Šalovci, leta 1943.

Po pregledu celotnega fonda znanih in dostopnih
Schönauerjevih fotografij in steklenih plošč ugotav­
ljamo, da motivično prevladuje (preko 50 odstotkov
celotnega materiala) portretna fotografija (portreti
posameznih oseb in skupin). Schönauer ateljeja ni
imel. V glavnem je portretiral pred domačo hišo ali
na domu stranke. Poznamo tudi ad hoc posnetke
portretirancev pred vaško gostilno ali javno zgradbo.
Na fotografijah vidimo portretirance stati na tlako­
vanih tleh pred grobo ometano steno s temnejšim
prepleskom. Velikokrat je na steno obesil (laneno)
tkanino močnejših tekstur temne barve, da je omeh­
čala močno dnevno svetlobo (kar je bilo odvisno od
letnega časa in moči sončne svetlobe). Za dekor je
Schönauer uporabljal tudi okroglo visokonemško
mizico s spiralnim nosilnim stebrom, na katero je
postavil žardinjero ali vazo s cvetjem. Obvezen je
bil tudi kvačkan prtiček, na katerega je stranka od­
ložila osebni predmet. Pri postavitvi opazimo kon­
trolirano oziroma šablonsko držo portretirancev:
stoje se z desno roko dotikajo mize. Fotografov »ro­
kopis« prepoznamo po takšnih detajlih. Schönauer­
jevi portreti so ob primerni dnevni svetlobi tehnično
korektni. Po natančnem pregledu steklenih plošč
ugotavljamo, da je pri večini portretov mogoče opa­
ziti poseg z retušnim svinčnikom, in to predvsem
pri obraznih partijah portretiranca. Ohranjeni so

portreti družin, otrok, šalovskih Romov, vojakov
in orožnikov ter posameznikov. Poleg posamične
portretne fotografije so posnetki skupin in društev
najpomembnejši objekt zanimanja poklicnega fo­
tografa, tudi Schönauerja. Gre za posnetke porok,
pogrebov, verskih in družabnih dogodkov, gledali­
ških skupin, šolskih razredov; nekoliko manj je po­
snetkov nabornikov in vojaštva. Zanesljive stranke
in plačniki so bila okoliška gasilska društva. Manj
je posnetkov Sokolskega društva. Pri postavitvi ve­
čjega števila ljudi v kader opazimo premišljeno pro­
storsko orientacijo posnetega prizora. Valovite kon­
ture skupin portretirancev ali diagonalna členitev
prizora z likovno prefinjenostjo pogosto nadgradijo
standardizirana izhodišča skupinske poklicne foto­
grafije. Prav na tej točki se Schönauer razlikuje od
drugih prekmurskih poklicnih fotografov. Schöna­
uer je namenjal pozornost tudi posnetkom z motivi
lokalne arhitekture in javnih dogodkov.
Nemci so 19. marca 1944 zasedli Madžarsko, ne­
koliko kasneje so odstavili regenta Horthyja in začeli
množično deportirati madžarske žide. Madžarska je
19. aprila 1944 izdala odlok, v katerem okraje, ki so
blizu delovanja partizanskih enot (Mursko Soboto,
Lendavo, Čakovec, Prelog, Nagyjaniszo ter južne dele
županij Somogy, Baranja in Bačka-Bodrog), razgla­
sila za »območje sovražnosti«, kar je pomenilo, da
je treba žide s teh območij aretirati in jim preprečiti,
da bi se zatekli k partizanom. Lendavske in soboške
žide so odpeljali med prvimi. Večino prekmurskih
židov so aretirali 26. aprila 1944 zgodaj zjutraj na
njihovih domovih. Aretirani židje so noč preživeli
v sinagogah v Murski Soboti in Lendavi. Izjema so
bili tisti, ki so ustrezali kateri od kategoriji izvzetih
ali jih niso našli doma. Naslednji dan, torej 27. aprila
1944, so jih odpeljali v Čakovec in od tam dan v Na­
gykaniszo. Predvsem za delo sposobne so še istega
dne s prvim transportom iz takratne Madžarke po­
slali v Auschwitz, kamor so prispeli 2. maja 1944. Iz
tega transporta je dr. Josef Mengele, ki je tistega dne
vodil selekcijo, za takojšnjo usmrtitev izbral okrog 18

odstotkov prispelih. Ostali, pretežno matere z otroki
in starejši, so ostali v Nagykaniszi do 18. maja 1944,
ko so jih z drugim transportom poslali v Auschwitz,
kamor so prispeli 21. maja 1944. Tudi takrat je selek­
cijo vodil Mengele, vendar je bilo ta dan za takojšnjo
usmrtitev izbranih okrog 75 odstotkov prispelih. Ša­
lovci so med drugo svetovno vojno sodili pod okraj
Monošter, kar je pomenilo, da je bila pot židov s tega
območja nekoliko drugačna. Madžarski orožniki so
odpeljali družino Schönauer 10. ali 11. maja 1944, ko
so bili aretirani židje z območja Šalovcev. Najprej so
jih odpeljali v majhen geto v Monošter, od tam pa 19.
ali 20. junija v večji geto v Szombathely. Iz geta sta v
Auschwitz odpeljala dva transporta s 3766 osebami;
prvi 4. in drugi 5. julija 1944, ki so ga priključil ži­
dom iz geta Sopron. Oba transporta sta prispela v
Auschwitz II-Birkenau: prvi 7., drugi pa 8. julija 1944.
Po spominu domačinke je Elizabeta na dan aretacije
nalagala posteljnino na lojtrnik. Spomni se tudi, kako
sta domačina, verjetno po nalogu oblasti, nekaj dni
po deportaciji sežigala fotografije v krušni peči foto­
grafove hiše. Fotografije so bile shranjene v pleteni
košari. Elizabeta, Helena in Ladislav so bili usmrčeni
7. ali 8. julija 1944 v Auschwitzu. Julij je bil usmrčen
28. februarja 1945 v Flossenburgu.
Razumevanje družbenih in socialnih procesov,
podobo stavbne dediščine in dinamiko razvoja v
tridesetih letih 20. stoletja SV Prekmurja si danes
težko predstavljamo brez fotografskega medija Ju­
lija Schönauerja, poklicnega fotografa iz Šalovcev.
Vizualni zgodovinski dokumenti, ki jih je Julij za­
pustil v obliki srebroželatinastih fotografij in ste­
klenih plošč (negativov), nam po nekajletnem raz­
iskovanju njegovega fotografskega dela pomagajo
pri rekonstrukciji socialnih topografskih elemen­
tov takratne družbe.
[Opomba: besedilo je povzeto iz knjige: Mark Krenn, Julij (Gyula)
Schönauer: Šalovski fotograf, Pomurski muzej Murska Sobota,
Murska Sobota 2014.]

(Jelka Pšajd, Pomurski muzej Murska Sobota)

179

Marko Terseglav

ZDRAVKO VUKČEVIČ (1926–2014)
Človek ekumenizma, tradicije in strpnosti
Z Zdravkom Vukčevičem iz belokranjskih Bojancev sva se spoznala pred štiridesetimi
leti, ko sem pričel folkloristične raziskave v Beli krajini. Vsi so se strinjali, da se moram
obrniti nanj, če hočem kaj izvedeti o belokranjski dediščini in zgodovini, saj je bil na
tem področju živi leksikon.

180

Bil je razgledan in preprost človek, duhovit komen­
tator in usmerjevalec, predvsem pa poln človeške
topline in razumevanja. Nikoli ni obsojal, poskušal
je vse razumeti. Bil je trdno zasidran v tradicijo, a
hkrati napreden in sodoben. Živel je za izročilo be­
lokranjskih pravoslavcev in se zanimal za njihovo
naselitev v Sloveniji pred petstotimi leti. Vse do svoje
smrti si je prizadeval, da bi belokranjska pravoslavna
in širša dediščina ostala živa in da bi jo poznale in
spoštovale tudi mlade generacije. Zdravko Vukče­
vič je bil neumoren in predan promotor lokalne
kulturne dediščine, bil je pevec in plesalec. Vodil je
bojanško folklorno skupino, ki je nastopala po slo­

Zdravko Vukčevič v pogovoru z etnologom Markom Terseglavom.

venskih in jugoslovanskih festivalih. Čar te »nje­
gove« folklorne skupine je bil v tem, da je rasla in
živela še iz živega izročila pravoslavnih vasi. Na na­
stopih in praznikih so peli in plesali le tisto, kar so
prejeli od svojih prednikov. Še danes mi odmevajo
njihove pesmi, ki sem jih posnel leta 1977 in kasneje.
Pred leti pa je izšel tudi CD, na katerem so za vedno
ohranjeni bojanško petje in glas ter pesmi Zdravka
Vukčeviča, ki me z njemu ljubimi pesmimi, kot sta
Pod onom gorom zelenom in Jovo Ružu kroz sviralo
zove, nagovarja in spremlja še danes.
Po skromni mladosti v rojstnih Miličih, ki so
takrat sodili še pod Hrvaško, se je kot domoljub,
ogrožen od ustašev in Italijanov, med drugo vojno
kot mladenič pridružil partizanom. Po vojni je delal
po različnih krajih, v belokranjskih Bojancih si je
ustvaril čudovito družino in postal neformalni vodja
tamkajšnje skupnosti in kulturnega življenja. Za kul­
turo ni le skrbel, ampak jo je tudi živel, skrbel je za
bojanško cerkvico, kjer je bil tudi zvonar. Nobena
propaganda ni omajala njegove globoke vernosti.
Kadar sem bil v Beli krajini, sem vedel, da bom
Zdravka Vukčeviča opoldne dobil pri bojanški cer­
kvici, kjer je zvonil. Navadno sva se potem podala
še v notranjost in pred ikonostasom zapela kakšno
nabožno pravoslavno pesem ter se nato odpravila
do groba njegovih prijateljev partizanov, za katerega
je tako lepo skrbel. In v takih trenutkih sva veliko

Foto Alenka Veber

govorila o človeštvu, o njegovi nezmožnosti pre­
magovanja ideoloških razlik. Pri tem sva se lotila
tudi verskih razlik in sva obžalovala, da današnji
ekumenizem ni bolj živ in konkreten, radostilo pa
naju je to, da se udejanja od spodaj navzgor, da iz­
haja iz ljudi in ne iz institucij. Kadar je bil Zdravko
Vukčevič v zdravilišču in ni mogel k liturgiji v svojo
bojanško ali miliško cerkev, se je udeleževal katoli­
škega bogoslužja. Vedno je rad poudarjal, kako sta
si katoliška maša in pravoslavna liturgija podobni,
zato je obžaloval, da taki nismo tudi ljudje, kristjani,
ki naj bi bili eno. Globoka in trdna je bila njegova
vera v ekumenizem, nista je omajala niti grozovito
nasilje »katoliških« ustašev med vojno niti povojna
protiverska propaganda.
Po osamosvojitvi Slovenije je pri Slovencih spet
zavladala nekakšna skepsa o srbski pravoslavni
skup­nosti v Beli krajini, a ne pri Belokranjcih, am­
pak pri ostalih »Kranjcih.« Po petstotih letih sku­
pnega bivanja se je izkazalo, da Slovenci še vedno
premalo poznamo to skupnost, ki je tudi slovenska

in katere pripadniki Slovenijo čutijo kot svojo edino
domovino. Zdravko Vukčevič si je prizadeval, da ta
skupnost v Beli krajini ne bi pozabila svojih korenin
in da bi ohranila svoj zgodovinski spomin. Hkrati
pa se je zavedal, da tudi čas dela svoje in da je zato
treba ohraniti vsaj spoštljiv spomin na preteklost.
Ko smo se septembra lani poslovili od Zdravka
Vukčeviča na bojanškem pokopališču, sem se mu
v tišini srca zahvalil za vse, kar mi je dal, kar je dal
Belokranjcem in Slovencem sploh. In tega ni bilo
malo. Tudi v petju opela sem čutil njegovo prijazno
vseprisotnost, prisotnost človeka dosledne premo­
črtnosti, a hkrati človeške širine in topline. Kljub
vsem bolezenskim in starostnim tegobam je ohra­
nil vedrino duha in neizmeren optimizem ter vero v
tisto še ne doseženo človečnost, za katero se je boril
s puško v roki in z molitvijo na ustih.
VEČNAJA PAMJAT, dragi gospod Vukčevič.
(Dr. Marko Terseglav, etnolog,
literarni zgodovinar, Ljubljana)

181

Jožica Škofic

AKAD. PROF. DR. TINE LOGAR
Ob 100 -letnici rojstva slovenskega dialektologa

182

Tine Valentin Logar se je rodil 11. februarja 1916 v
številni kmečki družini v Horjulu. Po končanem
petem razredu osnovne šole v domačem kraju je
obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je ma­
turiral leta 1935, nato pa se je vpisal na študij slavi­
stike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je po­
slušal predavanja pri profesorjih Franu Ramovšu,
Rajku Nahtigalu in Karlu Oštirju. Kot študent je
najprej objavljal članke, v katerih je poročal pred­
vsem o sodobnih izdajah del slovenskih pesnikov in
pisateljev (na primer Prešerna, Detele, Erjavca), pod
vplivom svojega učitelja in mentorja Frana Ramovša
pa se je nato začel intenzivneje posvečati preučeva­
nju slovenskega jezika, njegove zgodovine in nare­
čij. Po študiju, ki ga je končal leta 1940, je eno leto
honorarno poučeval na škofijski gimnaziji v Šent­
vidu pri Ljubljani, leta 1941 pa že pripravil in zago­
varjal svojo doktorsko disertacijo o glasoslovju do­
mačega horjulskega govora – disertacijo Horjuljski
govor je na podlagi poročil profesorjev dr. Franceta
Kidriča, dr. Rajka Nahtigala in dr. Franca Ramovša
sprejel fakultetni svet Filozofske fakultete Univerze
v Ljubljani na svoji seji desetega maja 1941 (separat
iz inavguralne disertacije z naslovom Akanje in nepoudarjeni vokalizem v horjuljskem govoru je bil ob­
javljen v Ljub­ljani istega leta).
Leta druge svetovne vojne je po aretaciji zaradi
sodelovanja z OF večinoma preživel v tujini: febru­
arja 1942 je bil interniran v taborišču v srednji Ita­
liji, kjer je nevarno zbolel — življenje mu je tedaj,
kot je desetletja kasneje pripovedoval svojim podi­
plomskim študentom, rešila mlada zdravnica, ki je
kasneje postala njegova žena. Po kapitulaciji Italije
je skupaj s sojetniki zbežal pred Nemci na jug Italije,

v Bari, in bil od sredine leta 1944 v partizanskem ta­
borišču Gravina pri Bariju, kjer je sodeloval pri or­
ganizaciji kulturno-prosvetnega dela, bil sourednik
lista Domovina in nato v Bariju vodja tehnike štaba
NOV in POJ, kjer so dnevno izdajali Vesti v sloven­
skem in hrvaškem jeziku. Spomladi 1945 je bil po­
klican v Beograd, kjer je kot urednik delal pri Drž­
avni založbi Jugoslavije, od junija 1945 do januarja
1947 pa je bil šef kabineta ministrstva za prosveto v
Ljubljani. V začetku leta 1947 se je na povabilo prof.
Ramovša ponovno vrnil k jezikoslovnemu delu kot
njegov aspirant in pod mentorjevim vodstvom začel
študirati in načrtno zbirati gradivo za Slovenski lingvistični atlas (SLA), eno od temeljnih del slovenskega
jezikoslovja, v katerega je danes zajetih 417 krajev­
nih govorov slovenskega jezika v Sloveniji in vseh
štirih zamejstvih. Gradivo se je zbiralo s pomočjo
vprašalnice, v katero je zajetih 870 vprašanj z mno­
gimi podvprašanji (skupaj v resnici 3065 vprašanj)
iz pomenskih polj človeško telo, bolezni, družina,
obleka, hiša, vas, prazniki, orodje, živali, rastline,
planina, čas, pokrajina, štetje in gramatika (glaso­
slovne in oblikoslovne značilnosti).
Dvanajstega januarja 1947 je prof. Ramovš svo­
jemu asistentu na Akademiji znanosti in umetnosti
pripravil polletni delovni in študijski načrt. V njem
je predvidel študij predvsem tuje jezikoslovne lite­
rature (Meillet, Hujer, Durnovo, Mladenov, Wein­
gart, Niederle …), zlasti zgodovinskih slovnic slo­
vanskih jezikov, in Tine Logar je v svojem poročilu
konec maja 1947 zapisal, da se je obnavljanja in šir­
jenja svojega znanja lotil »z vso resnostjo«. To je do­
kazal tudi na kolokviju pri prof. Ramovšu 1. julija
1947, ko sta med drugim obravnavala vprašanje o

indoevropskih migracijskih valovih čez Slovenijo
in njihovih lingvističnih reliktih ter o pogledu na
paleoevropska lingvistična vprašanja. Tudi v na­
slednjem semestru je še poglabljal svoje znanje iz
splošne lingvistike, indoevropeistike, slavistike in
etimologije, fonetike in fonologije, akcentologije
in dialektologije. Ramovšev delovni načrt je pred­
videval tudi pisanje razprav iz zgodovine sloven­
skega jezika (na primer kritiko Isačenkove izdaje
Brižinskih spomenikov) in študij starejših sloven­
skih tiskov iz 16. stoletja. Vse to je Tineta Logarja
pripravljalo »za bodočo docenturo slovenskega je­
zika na univerzi v Ljubljani« oziroma usposabljalo
za »akademskega učitelja s stroko slovenski jezik«.
Tudi zadnji polletni načrt dela v okviru znanstvene
aspirature, tj. pripravništva, od decembra 1948 je
predvideval študij zlasti slovanske dialektološke
in jezikovnozgodovinske literature ter pripravo
znanstvenih člankov o horjulskem narečju ter sa­
moglasniških in soglasniških sistemih za vse slo­
vensko jezikovno območje.
Ob vsem tem je sredi leta 1947 Logar svojemu men­
torju predložil še dialektološko gradivo, zbrano na
terenu po vprašalnici za SLA, za kraje Horjul, Buta­
njeva, Gorenja vas pri Poljanah in Žiri, do leta 1948 pa
je zapisal skupaj že 34 krajevnih govorov, večinoma na
območju gorenjskega in rovtarskih narečij ter nekaj
notranjskih, dolenjskih in obsoških govorov. Tudi v
svojem referatu Razvoj slovenistike po prvi svetovni
vojni na slavističnem kongresu v Moskvi leta 1948
je med temeljnimi nalogami slovenske lingvistike
navedel SLA: »Izdelava Slovenskega lingvističnega
atlasa. Tudi to delo je pod vodstvom prof. Ramov­ša
že v teku. Prevzel ga je Inštitut za slovenski jezik pri
Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Prof.
Ramovš je zanj že izdelal mrežo krajev, kjer se ima
gradivo po vnaprej določeni vprašalnici zbrati, pre­
nesti v lokalne kartoteke, ki naj za bodoči študij tvo­
rijo temeljno knjigo, nekako dialektično zemljiško
knjigo, in končno kartografirati v obsegu, ki se bo
izkazal za primeren in zadosten. Doslej je bilo po

Tine Logar (v sredini) pri zapisovanju na terenu (Robidišče).
Avtor: Milko Matičetov, datum slike 3. 7. 1951.
Arhiv Slovenski etnografski muzej

referentu kot kolektorju zbranih že kakih 20.000
besed v približno 20 slovenskih naseljih.«
Njegovo znanstveno (in pedagoško) pot je v za­
četku leta 1949 prekinila aretacija in nato internacija
(skupaj z njegovimi brati) na Golem otoku. Skoraj
dveletna ločitev od mlade družine, občutek krivice
in nemoči, ponižanja in trpljenje na Golem otoku,
ki se je nadaljevalo s prisilnim delom v rudnikih
v Tuzli v Bosni, kjer je skoraj izgubil življenje pod
kolesi rudniškega vozička — vse to je ob preživetih
vojnih letih pustilo v njem neizbrisen pečat, čeprav
o tem obdobju ni rad govoril. Zlasti v svojih zadnjih
letih pa se je v pogovorih s svojimi doktorandi ve­
dno pogosteje vračal v ta čas …
Po vrnitvi domov leta 1950 se je z Ramovševo po­
močjo ponovno zaposlil na Inštitutu za slovenski jezik
pri SAZU, kjer je ostal do leta 1958, saj kot nekdanji
zapornik ni mogel dobiti službe na univerzi. O svo­
jem takratnem delu je povedal: »Navadno sem delal
tako, da sem en teden zapisoval na terenu, naslednji
teden pa sem na inštitutu pisal poročilo in analizo

183

184

zapisanega govora. In nato sem spet odšel na teren,
malo peš, malo s kolesom. In beležil sem, seveda,
na papir; magnetofonov tedaj nismo imeli in ko so
se pojavili, so bili dosti pretežki.« Na eni od teh poti
ga je leta 1952 ujela tudi vest o Ramovševi smrti in
na pogreb svojega mentorja, ki se ga je vedno spo­
minjal z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo,
je malo z vlakom, večino poti pa s kolesom prihitel
zadnji trenutek. Po Ramovševi smrti je še naprej sa­
mostojno opravljal terenske raziskave za SLA; tako
je deloma v času pred zaposlitvijo na Filozofski fa­
kulteti v Ljubljani, deloma še kasneje sam zapisal
okrog 190 krajevnih govorov po vprašalnici za SLA.
Na Filozofski fakulteti (FF) v Ljubljani je od leta
1958 delal kot učitelj dialektologije in zgodovinske
slovnice slovenskega jezika. Leta 1959 je bil izvoljen
v docenta, leta 1962 v izrednega profesorja in leta
1967 v rednega profesorja. Dlje časa je bil predstoj­
nik Oddelka za slovanske jezike in književnosti FF,
v letih 1964 do 1966 tudi prodekan in v letih 1968
do 1970 dekan te fakultete. Upokojil se je leta 1978, a
še do leta 1986 (ko je njegovo delo na ljubljanski FF
nadaljevala njegova učenka dr. Zinka Zorko) pre­
daval dialektologijo slovenskega jezika. Leta 1984 je
postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Kot
gostujoči profesor je predaval tudi na mnogih tujih
univerzah — v Italiji, Avstriji, Rusiji in Belorusiji,
Nemčiji, na Nizozemskem, Norveškem, Poljskem
in v Jugoslaviji.
Eden od Logarjevih pomembnih strokovnih in
pedagoških dosežkov je bila tudi ustanovitev Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture (SSJLK)
za tuje slaviste leta 1965; bil je njegov prvi (in deseti)
predsednik in je na njem predvsem tujcem o sloven­
skih narečjih in zgodovini slovenskega jezika pre­
daval dve desetletji. Tudi zaradi tega seminarja se
je slovenščina začela uveljavljati na mnogih evrop­
skih in ameriških univerzah. V letih 1967 do 1969 je
urejal osrednjo slovensko jezikoslovno publikacijo
Slavistično revijo.
Ves čas, tudi po zaposlitvi na fakulteti, pa je so­

deloval z Inštitutom za slovenski jezik pri SAZU
(danes Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU — ISJ
FR ZRC SAZU), in sicer pri urejanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika (4. in 5. knjiga), zlasti pa
pri dialektoloških raziskavah na inštitutu. Še naprej
je sodeloval pri terenskem zbiranju gradiva za SLA
(večkrat skupaj z Jakobom Riglerjem, ki je delo di­
alektološke sekcije na inštitutu vodil v šestdesetih
letih, ter Rudolfom Kolaričem in Martino Orožen)
in vanj pritegnil tudi svoje študente slavistike — ti
so pod njegovim mentorstvom v treh desetletjih
po vprašalnici za SLA zapisali in opisali okrog 350
krajevnih govorov; ta bogata narečna zbirka je shra­
njena v Dialektološki sekciji ISJ FR ZRC SAZU, na
njeni osnovi pa sta izšla že dva dela SLA (SLA 1 —
Človek leta 2011 in SLA 2 — Kmetija leta 2015). Na­
rečno gradivo je v času »železne zavese« zbiral tudi
v zamejstvu in o tem je večkrat pripovedoval, kako
nezaupljivi so bili včasih domačini, zlasti ker mu je
večkrat (v »primerni« razdalji) sledil »opazovalec«.
Da je pridobil zaupanje in čas narečnih govorcev, je
na teh svojih terenskih raziskavah velikokrat moral
poprijeti tudi za kmečko delo, po celodnevni pomoči
pri spravilu sena pa so si nato zvečer ljudje vzeli čas
in mu odgovarjali na vprašanja iz vprašalnice za
zbiranje narečnega gradiva. Nova spoznanja o slo­
venskih narečjih sta z Jakobom Riglerjem leta 1983
strnila tudi na novi Karti slovenskih narečij, že leta
1975 pa so v zbirki Kondor izšla Slovenska narečja,
v katerih je nekoliko bolj poljudnostrokovno pred­
stavil glavne značilnosti slovenskih narečij — z iz­
branimi narečnimi besedili, ki jih je v dopolnjeni
izdaji leta 1993 opremil še z zvočnimi posnetki na
kasetah v zbirki Cicero. Bogata je tudi bera njegovih
znanstvenih in strokovnih člankov o slovenskih na­
rečjih in njihovih jezikoslovno zanimivih (tudi raz­
vojnih) posebnostih, ki jih je objavljal v Slavistični
reviji, Jeziku in slovstvu, zbornikih SSJLK pa tudi v
tujih jezikoslovnih publikacijah. Največ razprav je
posvetil primorskim narečjem, tudi tistim v Italiji,

in koroškim, zlasti v Avstriji, kar je zelo pomembno
tudi s sociolingvističnega stališča ohranjanja naro­
dne (samo)zavesti. Veliko je tudi prispevkov o šta­
jerskih in rovtarskih narečjih, več kot deset jih je
posvetil gorenjščini in dolenjščini z belokranjskima
narečjema, nekaj manj jih je s področja panonskih
narečij — pri čemer se je osredotočal zlasti na pri­
kaz prehodnih in mešanih govorov. Ukvarjal se je
predvsem z glasoslovno ravnino in naglasom, a so
ga zanimali tudi oblikoslovje in skladnja ter seveda
besedno bogastvo slovenskih narečij.
Od leta 1958 je Tine Logar sodeloval tudi pri pro­
jektu Mednarodnega slavističnega komiteja Slovanski lingvistični atlas (OLA), tj. pri njegovi pri­
pravi, organizaciji in zbiranju gradiva. Slovenski
jezik je v tem atlasu predstavljen s 25 krajevnimi
govori, vprašalnica zanj pa zajema 3454 vprašanj
s področja glasoslovja in naglasa, oblikoslovja, be­
sedotvorja, leksike, pomenoslovja in skladnje. Lo­
gar je zapisal in v Fonoloških opisih leta 1984 opisal
deset krajevnih govorov za ta atlas, pripravil pa je
tudi Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem z
inventarjem, distribucijo in izvorom fonemov slo­
venskega jezika ter kot urednik in avtor sodeloval
pri nastajanju več zvezkov tega mednarodnega ge­
olingvističnega projekta.
Tine Logar je razvoj slovenskega jezika raziskoval
tako s preučevanjem govorjenih narečij kot z analizo
pisnih zgodovinskih virov. Njegov glas pa je ohra­
njen tudi na spletni strani http://www.nuk.uni-lj.si/
bs.html, kjer kot soavtor kritične izdaje (1992, 1993)
Brižinskih spomenikov (nastalih med letoma 972 in
1039 na Zgornjem Koroškem) in njihovega fonetič­
nega prepisa, ki ga je pripravil skupaj s Francem
Jakopinom in Janezom Zorom, bere ta najstarejša
besedila, zapisana v slovenskem jeziku.
Med mnogimi priznanji, ki jih je profesor Tine
Logar dobil za uspešno znanstvenoraziskovalno in
pedagoško delo, je treba izpostaviti častno članstvo
v Slavističnem društvu Slovenije, predvsem pa član­
stvo v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti,

kamor je bil leta 1972 izvoljen za dopisnega, leta 1981
pa za rednega člana. V predlogu za njegovo izvoli­
tev, ki so ga napisali akademiki France Bezlaj, Bojan
Čop in Janko Jurančič, Logarja uvrščajo »/…/ med
najpomembnejše raziskovalce slovenskega jezika.
Zgradil je trdno in znanstveno neoporečno osnovo
sinhronične razčlenjenosti in tudi diahroničnega
razvoja slovenskih narečij. /…/ Z gostejšo, skrbno
izbrano mrežo opazovalnih lokacij in s stalnim do­
polnjevanjem narečnega gradiva se je V. Logar po­
večini sam, le deloma s sodelovanjem drugih razi­
skovalcev in svojih učencev, dokopal do natančnih,
celovitih in enotnih dognanj na vsem slovenskem
ozemlju, tudi onstran sedanjih državnih meja. Po
slovanskem svetu bi komaj še našli delavca, ki bi
narečno razvejanost svojega jezika tako temeljito
obvladal. /…/ Dokazal pa je z dosedanjim delom,
da je izkušen, dozorel, široko razgledan in strogo
kritičen jezikoslovec, ki bi moral biti naš redni član
že vrsto let.« Leta 1986 je postal tudi dopisni član
Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v
Zagrebu, leta 1994 ga je SAZU predlagal še za do­
delitev državne nagrade Republike Slovenije za živ­
ljenjsko znanstvenoraziskovalno delo na področju
slovenskega jezikoslovja.
Profesor Tine Logar je na dodiplomskem študiju
slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani pouče­
val do leta 1986, sama sem bila njegova študentka v
študijskih letih 1983/84 (Zgodovina slovenskega je­
zika – vokalizem) in 1984/85 (Dialektologija). Nje­
gova predavanja so bila izredno zanimiva, ne le za­
radi teme, ki me je osebno pač pritegovala, ampak
tudi zaradi profesorjevega raziskovalnega žara, pe­
dagoške sistematičnosti in nazornosti ter človeške
topline, s katerimi je prihajal v predavalnico in nas
spodbujal k aktivnemu sodelovanju in razmišljanju
o naši živi jezikovni dediščini. Ponovno sva se zbli­
žala, ko je leta 1993 prevzel mentorstvo pri mojem
doktorskem študiju slovenske zgodovinske slovnice
in dialektologije in me vodil do zagovora doktorske
disertacije v začetku leta 1997, najino sodelovanje pa

185

LEPOSLOVJE
lahko povzamem z besedami: odličen učitelj in velik
človek! Na svoje mlajše kolege je znal prenesti veliko
strokovnega znanja, metodološkega védenja in volje
do raziskovalnega dela, predvsem pa nam je razda­
jal svojo neprecenljivo energijo in skoraj očetovsko
toplino. Spremljal je naše delo tudi potem, ko smo
se strokovno postavili na lastne noge, nam pomagal
in svetoval, predvsem pa je verjel, da bomo nada­
ljevali njegovo dialektološko delo, ki mu je posvetil
svoje življenje.
(Izr. prof. dr. Jožica Škofic, Inštitut za slovenski jezik
Frana Ramovša, ZRC SAZU, Ljubljana)

186

Literatura
Jakopin, Franc. »Tine Logar — slovenski dialek­
tolog in jezikovni zgodovinar.« V: Zbornik razprav
iz slovanskega jezikoslovja, ur. Franc Jakopin. Ljub­
ljana: SAZU, 1989: 9–18.
»Dialektološke raziskave na Inštitutu za sloven­
ski jezik Frana Ramovša.« V: Slovensko jezikoslovje
danes in jutri, ur. Zoltan Jan. Zv. 10. Ljubljana: Za­
vod Republike Slovenije za šolstvo, 2000: 195–206.

Kenda-Jež, Karmen. »Tine Logar (1916–2002).«
Jezik in slovstvo 48, št. 1 (2003): 73–76.
Logar, Tine. »Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave.« V: Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, ur. K. Kenda-Jež. Ljubljana: ZRC
SAZU, 1996.
Orožen, Martina. »Jubilej slovenske dialektolo­
gije.« Slavistična revija 34, št. 2 (1986): 111–119.
Orožen, Martina. »Profesor dr. Tine Logar —
sedemdesetletnik.« Jezik in slovstvo 31, št. 6 (1986):
205–207.
Puhar, Alenka. »Med Adlešiči in Žitaro vasjo že
dolgo govorijo najbolj pisan slovanski jezik, krive
pa so prafare.« Delo 38, Znanost, št. 89 (1996): 9.
Smole, Vera in dr. »Osemdeset let akademika
prof. dr. Tineta Logarja.« Jezik in slovstvo 41, št 5
(1996): 277–278.
Zorko, Zinka. »Akademik prof. dr. Tine Logar
— osemdesetletnik.« V: Logarjev zbornik, Zinka
Zorko ur. Maribor: Slavistično društvo, 1999.
Zorko, Zinka. »Akademik prof. dr. Tine Logar
— osemdesetletnik.« Slavistična revija 44, št. 2
(1999): str. 9–13.

Marjan Bradeško

VEČER PREHAJA V SVETLO NOČ
Z mesečino na vrhu gore
Nekaj me je prebudilo, morda le skrivnostna tišina
samotne gorske vasi, da sem ob petih zjutraj, še v
polmraku, pogledal skozi podstrešno okno po do­
lini, na ono stran, kjer iz Karnijskih Alp štrli Po­
ludnik. Ugledal sem prizor, ki me je uročil. Tik ob
pomladno zasneženem vrhu, ki se je ostro risal na
obzorju, je bil v temnomodro nočno nebo kot pečat
vtisnjen orjaški mesec globoke rumene barve s sko­
raj oranžnimi lisami. Popolna podoba jutra, ki še
spi, temne vasi pred menoj, ki jo je pot meseca spre­
mljala vso noč. Gledal sem tisto nezemsko podobo,
navdušenje se je prelilo v spoštljivo hvaležnost, na
dan so privreli spomini. Na večere, ko sem v gorah
doživljal podobne slike, le da je mesec tedaj vzha­
jal … Dostikrat se je zgodilo, da me je pot odnesla
proti vrhu šele pod večer, celo že, ko se je stemnilo,
nekajkrat pa je bilo tako posebno, da je ostalo v
meni za vedno.
Gora
Temnilo se je že, ko sva krenila na Goro. Prvega avgu­
sta. Bil je večer, kot je lahko le poleti. Od prežganega
dneva razgret zrak, suh, topel in gost, poln vonjev in
pritajenih glasov. Popolnoma umirjen je zrak lebdel
nad pokrajino, brez ene same slutnje jeseni, prijeten
in prijazen. Ne spomnim se, da bi sploh prižgala sve­
tilko. Tudi v gozdu, pod košatimi krošnjami bukev,
se je dobro videlo, mesec je že visel nad Ljubljansko
kotlino. Ko sva se po grebenu med borovci hitro bli­
žala vrhu, se je med razkuštranimi vejami že prav ve­
selo motala mesečina. Tema se je zgostila, in ko sva
stopila pred ljubo cerkvico sv. Lovrenca, sva že lahko
rekla, da je zares noč. Bog ve kolikokrat sem bil gori,

sam, v družbi, z Mojco, z Urško, tudi skupaj smo bili
velikokrat. A je bil tisti večer nekaj posebnega. Večer
visokega poletja, ko tudi luna sije drugače. Bolj go­
sta, nekako razpršena je bila mesečina, izgubljala se
je v teži poletnega zraka, v preobilju življenja, v po­
polnem miru, ko se niti sapica ni uspela pritipati po
pobočju navzgor. Kako drugačen je bil ta večer od
mnogih jesenskih ali zimskih, ko v kristalno nočno
nebo jarko zareže lunin sij, ko je zrak tako čist, da ga
sploh ni videti, ko so luči Ljubljane tik pred nosom
in hladno veje nočni zrak, ki se čez Pretovče preliva
med Zaloško in Polhograjsko dolino. Bila je pole­
tna noč z vonji upanja, s čričkovimi glasovi veselja,
s prijetno toplino, ki je spominjala na pretekli dan.
V kratkih hlačah in majicah sva sedla na zahodno,
črnovrško stran cerkve, na kamniti stoletni prag, ki
je še vedno grel, saj ga je sonce žgalo še pred tremi
urami, tudi kovina vrat je bila prijetna opora hrbtu.
Z glavama, naslonjenima na vrata, sva zrla v globino
neba, ki ga ni motila nobena svetloba, saj raztresene
domačije Polhograjskega hribovja pač ne dajejo ka­
kšne posebne luči. Mesec pa se je še vedno motal na
drugi, polhograjski strani, na tej strani je bila senca.
Bila sva tiho. Poslušala sva poletno mesečno noč, ki
je govorila s svojo polnostjo, dišala po travah, z go­
stim zrakom kar zastala v času ter jo je iz prijetnega
niča dvigalo le oglašanje murnov in kobilic. Bila je
preprosto posebna mesečna noč očeta in hčerke na
najljubšem gričku sveta.
Debela peč
Konec maja, petek zvečer, osem je ura. Skrajno utrujen
od težkega tedna sedim v kuhinji, naslonjen na mizo.
Pokliče Dario. Greva na Debelo peč? Greva! Ob pol

187

segli do naju. Bila je le neizmerno svetla noč, bili so
odbleski ledu s Triglavovega kraljestva, bil je petek,
konec maja. Drugačen petek!

188

desetih, ko se je ravno stemnilo, sva krenila s parki­
rišča pod Lipanco navzgor proti koči. Luna se je že
vzpela iznad obzorja in osvetljevala vrhove košatih
pokljuških smrek. Težko sem hodil, a zrak je bil tako
svež, da je pomagal. Pomlad je prav nekje na tisti višini
dokončno odganjala zimo. Na prvi čistini sva zaprto
temno kočo uzrla le kot silhueto v noči, macesni nad
njo pa so v lunini svetlobi že nekako prosojno žareli.
Mesečna noč je dobivala moč. Svetilke zagotovo ne
bova potrebovala, sva si rekla. Dobro nama je šlo, in
na sedlu pod Brdi, na uravnavi, ki je bila tistega ve­
čera še zimsko vlažna in se je sem in tja z nje še be­
lila kakšna lisa snega, se je svet kar razprl. Svetlobe je
bilo v izobilju, kajti noč je bila jasna in čista. Na vrhu
grebena nad Krmo se je pred nama odprlo Triglavsko
pogorje v prečisti nočni podobi, še v globokem snegu
se je kristalno bleščal Triglav, koča na Kredarici je
bila edina temna lisa na tisti strani. Belina najvišjega
pogorja se je ostro zarisovala v skrivnostne temine
nočnega neba. Nadaljevala sva po snegu in med ru­
ševjem proti vrhu Debele peči, najprej nekoliko nav­
zdol, potem pa še malo gor. Ni bila še polnoč, ko sva z
vrha, obsijanega z najčistejšo svečavo, zrla na svet. V
petkov svet doline, ki ene odnese skozi hrupno noč v
utrujeno sobotno jutro, spet druge po dolgem tednu
zgodaj zasanja v mirni spanec, tretje morda povabi v
gore. Tam gori na vrhu sva stala, brez besed, v tihoti
noči, le kamen pod čevljem je včasih malo zaškrtal, ko
sva se obračala okoli. Vrh je dovolj stran od doline, da
njeni glasovi, kolikor jih je ob tisti uri še ostalo, niso

Blegoš
Vlažen večer, ko komaj dihaš. S Kala sem se zapo­
dil navzgor po strmi poti na Blegoš. Dolinski mrč
se je zgoščal in nižjih gričev skoraj nisem več raz­
ločil. Poznopomladne bukve so bile že krepko ove­
šene z bujnim zelenjem in gozd je postajal mračen.
Nobene sapice od nikjer, težak, zadušljiv zrak, res
sem težko dihal. Sploh zatem, ko sem si v nahrbt­
nik naložil nekaj nenavadnih zelenih kamnov, ki
sem jih šel iskat za Urško, da jih bo naslednje jutro
nesla v šolo. A vendarle — mesec, ki se je dvignil
nad zgoščeni zrak Ljubljanske kotline, me je neusta­
vljivo vlekel na vrh. Tja, kjer razgleda ne zastira nič
več. Na oblo plešo Blegoša, prepoznavnega od vse­
povsod. Le da mu je zdaj noč počasi jemala obliko,
obrise, mogočnost. Počasi se je stapljal z nekakšno
mrakobo, prav neprijetno, ki je sedla med doline.
Še luni se nikakor ni uspelo dvigniti tako visoko na
nebo, da bi se osvobodila svoje nejasne podobe, ovite
v nekakšen razpršeni venec brleče svetlobe. Končno
vrh. Julijci so bili nazobčano obzorje, edini del, ki je
še spominjal na odhajajoči dan. Mesec, zdaj resda
že manjši, se je dvignil do jasnega dela neba. Ni bilo
značilnega vetra, ki sem ga vajen z vrha, ni bilo sve­
žine, ki jo dajejo trave Blegoša, bil je nekakšen težak
večer, še mesec mu ni mogel dati tistega čara, ki ga
po navadi na svet razlije mesečina … Morda je bil
večer zla slutnja, sporočilo, če lahko večer sploh kaj
napove. Tedaj nisem razumel ničesar.
Stol
Pet popoldne je pokazala ura, ko sem se iz Završnice
po cesti zapodil ob prijetni vodi navzgor. Pa brž na
stezico levo, pod Srednjim vrhom naravnost gor pod
Vrtačo. Saj šlo ni tako hitro, kot govore besede, a ven­
darle — za tisti dan prav odlično. Široka kotanjasta
pokrajina je bila že v senci, zahodni greben Vrtače

pa je še sijal v večernem soncu. Nikjer nikogar, ne
živali ne človeka, pa čeprav je bil avgust. Šele na za­
dnjem strmem melišču se je na levi skotalil kamen
in že sem zagledal dva gamsa, ki sta stala, prav po­
nosno nastavljena, z Begunjščico v ozadju. Nisem ju
fotografiral, samo gledal sem in poslušal ugašajoči
večer. Saj vem, nima zvoka, le tiho izgineva, le nesli­
šno leze mrak iz dolin, Šentanska je bila že vsa senčna,
ko sem pod Malim Stolom za trenutek počil. Sonce
je ugasnilo, noben vrh ni bil več obsijan in naglo je
pojemala svetloba. S sedla sem se z vso ihto zapodil
še na vrh, tako da bo že prvi dan nekaj narejenega.
Niti se nisem oziral nazaj, a z vrha sem zagledal ve­
liko rumeno kroglo, ki se je prismukala izza gmote
Kamniških in se usmerila čez Košuto sem čez. Nad
Julijci so se nabrali oblaki, povsem zadaj pa je krvavo
žarel del jasnega neba in neizpodbitno kazal, kam je
tistega večera sonce nadaljevalo svojo pot. Stemnilo se
je in kar zdrsnil sem nazaj v sedlo in šel po travnem
slemenu proti koči. A moral sem se ustaviti. Dišalo
je po ovcah, ki so očitno legle nekje za rob, nekatere
trave so bile že suhe, in ko sem se sklonil k tlom, sem
skoznje lovil zdaj že povsem bledo rdečilo zahoda. Fo­
tografija ni najbolje uspela. A uspel je tisti trenutek,
trenutek zgodnje noči, ko sem stal tam na slemenu,
visoko nad vsakdanjostjo, ko sem se ozrl na mesec in
mu rekel — lahko noč. V nekaj minutah me je poz­
dravil vonj dima, kmalu zatem pa me je sprejela koča,
topla, prijazna, s skledo dobre jote. Kar celo sobo sem
imel zase in utonil sem v tisti gorski spanec, ki ga niti
polna luna ne more zmotiti.
Prehodavci
Rad imam poznopopoldanske odhode v gore. Napo­
vedujejo nekaj lepega, skrivnostnega, vsekakor obljub­
ljajo čaroben večer, ko se umirja dan, ko se oddaljuješ
od doline in vstopaš v posvečeni svet tišine in miru.
Še več, velikokrat je pozni odhod znamenje ture, ki
višek doživi šele naslednji dan, je napoved pred tem
preživete noči visoko v gorah, v zavetju prijetne koče.
Tako je bilo tudi tistikrat, ko sva se z Metodom iz

Zadnjice odpravila na Prehodavce. Zadnjiški Ozebnik
je že metal veliko senco na dolino, ko pa sva krenila
na sedlo Čez Dol, je Vršačeva in Triglavova ostenja
oblizilo še nekaj plamenov zahajajočega sonca, ki so
se prebili skozi redke oblake, tako značilne za pole­
tne večere. Na sedlu sva že čutila prihajajoči mrak,
v skalo vklesana kapelica je izstopala le še z rdečimi
svečami. Lepo Špičje je objemal nekakšen puhast, ro­
žno nadahnjen oblak, ko pa sva vijugala po mulatjeri
navzgor, se je od nekod priplazila megla. Taka, ki te v
poznem večeru prav grdo ovije in zmede, da še sam
ne veš, kam. Posebej če gre za kamniti blodnjak, kot
je tisti pod Prehodavci. A je megla nihala sem in tja
in odstirala in zastirala poglede, kot bi se šla skrival­
nice. Pri tem pa je vsake toliko časa z zahoda sem ne­
zemsko zasijalo, saj je vse zahodno obzorje še vedno
žarelo v sončevih barvah, četudi je sonce že zdavnaj
oddrsalo na drugo stran zemeljske oble. Megle, ki so
ovijale vrhove, so se počasi razblinile, bolj ko je pri­
hajala noč, čistejša je bila pokrajina. Pred nama se je
visoko nad Poprovcem pokazal čudovit mesec, kmalu
zatem pa sva pred kočo uzrla še en »mali mesec«, lučko
pred vhodom. Dve silhueti sta stali pred kočo, vse je
že utihnilo, le spokojna mesečna noč je legala na po­
zabljeni svet gorskih prostranstev. Kar težko sva se
odpravila v kočo, pa čeprav je bilo zunaj malce vlažno
in hladno. Tudi v koči je bilo tiho, le nekaj planincev
se je pritajeno pogovarjalo, kot da ne bi hoteli motiti
gorskega miru, prelitega s srebrno mesečino.
Ojstrnik
Visoko v pobočju so se pasli konji, kar osemnajst sem
jih naštel. V Ziljski dolini so konji zelo pogosti. Veliki
noriški konji, ki ob diru zemljo dobesedno zatresejo.
Strmo sem se pognal v vzhodna pobočja Ojstrnika/
Oisternig. Mesec je že vzšel, četudi dan še ni ugasnil.
Debel in okrogel je lezel iznad koroških dolin, v ka­
terih se je senca že pošteno zgostila. Zanimiv je tisti
pogled na vzhod, kjer se kot ravna črta vlečejo Kara­
vanke, na obeh straneh pa se kot pahljača razgrinjata
Koroška in Gorenjska. Med ruševjem sem se počasi

189

190

približal vzhodnemu vrhu Ojstrnika. Dokaj hitro se
je temnilo in po vršni planoti proti zahodni točki sem
moral kar paziti na skale med bujno travo. Zahod
je bil še svetal in na obzorju se je zarisala imenit­na
čreda ovac, morda prav tistih, od katerih me je ne­
kaj mesecev pozneje eden od ovnov pošteno sunil
od zadaj. Tiho so stale ovce tam, nič niso blejale, vse
so bile obrnjene na južno stran gore. Prizor za foto­
grafe. Sam sem si ga vtisnil le v spomin. Spodaj na
Bistriški planini/Feistritzer Alm, ki sem jo zagledal
izza roba, so se v oknih prižgale prve luči. Ko sem se
pričel spuščati, je bil mesec na temnem vzhodnem
nebu vse izrazitejši, noč je neustavljivo legala na naš
del Zemlje. Kjer se je stezica na zgornjem robu pla­
nine izravnala, sem šel mimo nekaj velikih temnih
obrisov krav, ki so stoično stale in buljile v noč. Ja, v
takem času se le redki vračajo z gora. A tisti, ki se, si
tiho prepevajo, kot sem si sam, ko sem jo med smre­
kami po cesti ubiral navzdol v izhodišče. Lunina sve­
tloba me je vedno znova oblivala.
Poludnik
Zadnje sonce se je obešalo v vrhove macesnov, ko
sem z Brške planine/Egger Alm pričel svoj večerni
vzpon na Poludnik/Poludnig. Vse je bilo zeleno,
malce vlažno, a ne tako kot pred leti maja, ko so bile
planjave polne rumenih pogačic s kapljicami rose
po cvetovih. Na sedlu, kjer se pot vzpne v zahodno
pobočje vrha, je sončna luč ugasnila. Med košatimi,
nizkimi smrekami je bilo kar temno, a sem višje gori
na odprtem slemenu spet prišel v jasen, razgleden
večer. Številni venci gora, ki se vlečejo proti zahodu,
so vidni od tam: na jugu še zadnji del Zahodnih Ju­
lijcev, v osrednjem grebenu seveda Karnijske Alpe,
na severu Ziljske Alpe. Na strani Kanalske doline
in njenih strmih stranskih sotesk je ležal le večerni
somrak, saj tam ni naselij, ni niti samotnih zaselkov,
je le divjina. Na ziljsko stran, ki premore več življe­
nja, pa so dolino označevale luči raztresenih naselij.
Nadaljeval sem proti vrhu in mesec ugledal šele, ko
ni šlo več navzgor. Očitno sem se uštel, pravzaprav

sem bil prehiter. Rdečeoranžna luna je komaj vzšla
in spoznal sem, kako prav je, da tudi v mesečnih
nočeh vzamem na pot baterijo. Če bi se zanašal na
lunino svečavo, bi jo za povratek moral čakati na
vrhu vsaj še nekaj ur. Mesec potuje čez nebo pač s
svojo hitrostjo. Nič! Poslovil sem se od debelušne
krogle, ki je pričenjala svojo pot po nebeškem svodu,
in se spustil na senčno stran gore. Tema je bila kot v
rogu in brez svetilke med gostim smrečjem spodaj
nad planino ne bi imel kaj početi. Hitro je šlo dol,
in ko sem se vrnil med speče stanove, se je mesec
še vedno motal nekje za grebenom Poludnika. A v
duši je ostal samoten prizor z vrha, ostala je nadča­
sovna podoba posebnega večera, ko si sam z nočjo,
pravzaprav sta dva. Mesec in jaz. Sva res samo dva?
Grmada
Pol desetih je ura, ko se z Gont odpravimo v ve­
trovni zimski dan. Že nekaj ur je noč in že nekaj
ur se mesec pelje čez nebeški svod. Zaledenele za­
plate snega sijejo v mesečini. Veter divje buči v ko­
šatih borovcih, ko stopimo na sedlo pod Grmado.
Nič se ne menimo, le na moj »Gremo?« Dario brez
besed zavije ostro desno in navzgor. Nismo imeli
namena še na vrh. A takega zimskega dneva, prav­
zaprav noči, ne gre prehitro krajšati. Zebe do kosti,
brije, veter biča posušene trave v pobočju, in včasih
kar zmanjka zraka, toliko ga odpiha veter. Nedolgo
zatem stojimo na vrhu, na katerem ogolele bukve
ječijo pod sunki, pravzaprav brnijo kot strune, za­
hrumijo kot orgelske piščali. Svetlo je tako, kot že
dolgo ne, saj je prepihani zrak tako čist kot najči­
stejši kristal. Stojimo tam gori sredi biserne noči in
še redke luči raztresenih hribovskih kmetij in osve­
tljenih cerkvic, tudi zelo oddaljenih, kar bodejo v
oči. Ljubljana, morje luči, se zdi povsem blizu, tako
rekoč pod nami. Preprosto prečista noč!
(Mag. Marjan Bradeško, vsestranski pisec, knjižni
recenzent, amaterski fotograf in planinec)
Fotografije Marjan Bradeško

Pavel Peter Bratina

ISKANJE IZGUBLJENEGA RAJA
Odlomek iz daljšega romanesknega besedila
Topli žarki božajo mehkobo cerkniškega prisončja,
odetega v tiste vrste puhovino kipeče pomladi, v ka­
teri prevladuje rumena in ob kateri si človeška srca,
upehana od dolgih mesecev belo-črne, želijo, da bi
blaga moč mladega sonca ne podivjala in bi se od­
tenki svetlo zelene še malo pomudili, ne pa kar čez
noč umaknili temno zelenim in zamolklo modrim.
A čas jo maha po svoje. Narava se odeva pra­
znično kakor iznajdljiva nevesta, ki se ji po dolgem,
potrpežljivem čakanju končno obeta svatbeni dan.
Obhodi velikega kočijaža se daljšajo, zato današnji
ni enak včerajšnjemu. Z njimi pa se množijo tudi
žive barve in seveda slikarjevi navdihi.
Dolina se spreminja iz ure v uro. Tega ni zaznati
le na dnu, ob jezeru, kjer so si tople sape že na široko
postlale, marveč tudi višje. Od še vedno spodobno vi­
soke jezérnice, ki ji hudomušni vodni škratje še niso
do kraja odčepili vhodov v podzemna prostorja, do
bogatega in obsežnega valovanja hrastovine, buko­
vine, smrekovine in jelovine, občasno prekinjenega
z jasami in redkimi zaselki Begunj, Bezuljaka, Kož­
ljeka in Dobca na levi, pa Selščka, Dolenjih in Go­
renjih Otav, Beča in Križišča na desni ter seveda do
Slivnice, po kateri se skrivnostno vrtinčijo zgoščene
sape razícanih1 coprnic, so na delu na novo prebujene
sile, ki zimsko enoličje spreminjajo v praznični dan.
Pomladnik od Rožnega hriba2 dohiteva in prehi­
teva peket naših utrujenih konj in se, kakor je videti,
tudi sam žene k enemu od dveh notranjskih plebanov,3 ki po volji oglejske Cerkve in dekretu njenega
kneza, patriarha Bertolda, že leta dolgo pase zau­
pano mu čredo na Cerkniškem. Neučakane sape hité
proti vzhodu in se iz naših zasledovalk spreminjajo
v napovedovalke nenadejanih gostov.

Upehani in prašni vranci klepljejo zadnje stotine
korakov od Podskrajnika proti cerkniškemu vršaju,
nad katerim se ob vznožju Slivnice in ustju Cerkni­
ščice izza zidanih hiš dviga cerkev Marijinega rojstva.
Naš postanek, tako preudarjamo, naj bo čim bolj
vljudnosten, prijateljski in čim manj uraden. Naj
bo predvsem spoštljiva počastitev delavnega in iz­
kušenega služabnika v obsežnem Gospodovem vi­
nogradu. Saj ne bi bilo ne lepo ne prijazno, da bi se
inkognito, meni nič — tebi nič, potikali po župniji
in njenih izpostavah, ne da bi obiskali župnika, se
mu predstavili in ga obvestili o našem početju. Tudi
koristilo nam bo, saj plebanus Johannes s podeljeno
mu oblastjo oskrbuje skorajda vse, kar se nastavlja
soncu med Ljubljanico in Kolpo, Postojno in Rib­
nico. Za boglonaj nam bo prav gotovo navržen kak­
šen koristen nasvet, morda napotek, saj mož kakor
svoj lastni žep pozna pokrajino in njena pota, pa
tudi ljudi in njih navade. Mi pa smo v teh krajih
kljub številnim napotkom iz Vidma in Ljubljane le
tujci in popotniki.
Patriarhova poslanca in moja spremljevalca, ka­
nonika Peter in Pavel, sta, to moram povedati brez
natolcevanja, na tem potovanju z nekaj manj ognja v
srcu kakor jaz, zaupnik uglednega koroškega vojvode
Bernarda in pooblaščenec priorja velike kartuzije,
ki iščem človeškim pogledom odmaknjen prostor
za tretje kartuzijansko samotišče pod Karavankami.
Ko smo s primernim truščem in rezgetom prijezdili
na široko, obzidano dvorišče, so se iz župnišča usuli
glasovi in njih radovedni lastniki: hlapci in dekle pa
plebanova najožja pomočnika, obhodna kaplana. Za
vsemi se je med skrbno izklesanimi podboji, na ka­
tere so nasajena težka hrastova vrata, prikazal visok,

191

Cerkev Marijinega rojstva

192

Foto Alenka Veber

za spoznanje upognjen, skorajda do temena plešast in
osivel gospod z izstopajočim, na gosto, skorajda fili­
gransko razbrazdanim čelom, sivomodrih oči, ume­
ščenih pod bujnimi obrvmi in obakraj na prvi pogled
ravnega, pa vendar malce orlovsko ukrivljenega nosu.
Lica so mu gladka, ravno prav rdeča, prijazno razte­
gnjena v nasmeh, ustnice hudomušne, namuznjene,
brada poraščena, a urejena. Ko je s pogledom premeril
prašne konjenike, ki smo medtem na hitro poskakali
iz sedel, je dobrodušno razprl krepke roke, spoštljivo
sklonil glavo in se nam približal.
»Dobrodošli, gospodje, dragi poslanci gospoda
patriarha!«
»Hvala. Tudi vam prisrčen pozdrav, gospod ple­
banus!« v en glas odzdravimo in komajda skrivamo
presenečenje, da nas je pričakoval.
Župnik se z vsakim rokuje, nato se še malce bolj
namuzne, seže v desni žep in nam pomaha s pisanjem.
»Že pred dnevi so me obvestili o vašem prihodu
in prosili, naj vam po najboljših močeh pomagam
izpeljati zaupano nalogo. Zato vas s še toliko večjim
veseljem sprejemam. Najprej vas, gospod Krištof
Šentviški, pa vaju, gospoda Peter in Pavel, kanonika
našega cenjena gospoda patriarha.«
Po teh besedah nas povabi v župnišče, nam po­
nudi vodo in brisače ter pokaže h gosposko oblo­
ženi mizi.

Kaplana sta se spoštljivo umaknila, posli pa so,
kakor jim je bilo najbrž že prej naročeno, oskrbeli
utrujene in lačne konje. Zdrgnili so jih z raševino,
nakrmili, napojili in okrtačili, da so spet zasijali v
vsej svoji konjski lepoti in opremi.
Ko smo se okrepčali, odžejali in spočili, se pravi
dodobra potolažili svoja telesa, smo se zapletli v
pogovor.
Čeprav so se pred našimi očmi še kar vrstili pri­
zori, nabrani od Vidma sem, so živi predvsem da­
našnji, od Postojne do Cerknice. Na pot smo odri­
nili po maši in zajtrku. Seveda nismo mogli pozabiti
kamnite, bogato poraščene, vendar divje pokrajine
ob Raku, z obema naravnima mostovoma, pod kate­
rima šumi temna in neugnana vodna sila, izginja pa
spet prihaja na površje, si utira pot med skalovjem in
čez zdavnaj podrte kraške stropove. Spomini pa so
se, razumljivo, prepletali z nalogo, ki nas spremlja.
Utrujenost preštetih kosti in pregnetenih mišic
se je sčasoma tako unesla, da so postale naše misli
in besede spet prožne in poskočne.
»Naša poizvedovalna odprava,« sem povzel, »ka­
kor slišite, gospod župnik, nima pastoralnega zna­
čaja in ni namenjena tehtanju oglejskih plebanov
na Krasu in Notranjskem. Je več, veliko več, saj vse
to presega …«
»Vem. Gospod patriarh me v pismu prosi, naj vam
pomagam pri iskanju kar najbolj primernega kraja
za še eno kartuzijo, ki naj bi ob štajerskih Žičah in
Jurkloštru kmalu stala na Kranjskem in tudi k nam
širila kartuzijansko duhovnost s Francoskega.«
»Res je. In kaj si mislite o tem strogem, svetu od­
maknjenem redu?«
»Njegova duhovnost mi je, kolikor jo poznam,
pri srcu. In če bi bil malo mlajši, bi — post tot discrimina rerum4 — tudi sam utrujenemu telesu z
veseljem privoščil nekaj tistega balzama in tistega
počitka, iz katerega prejemamo najboljšo hrano, ki
je Bog sam.«
»Presenečate me, gospod župnik.«
»Kaj bi vas presenečal! Tako pač je, gospod Kri­

štof. Če mu skušaš predano slediti iz dneva v dan,
od jutra do večera, tudi ponoči, se prej ali slej zaveš,
kako medla je tvoja duhovnost. Če bi resno vzeli,
kar pišejo Pisma in pobožne knjige, če bi se hoteli
zares ravnati po tem, kar oznanjamo, bi si morali
zanj, za radovedno čakanje ob Njegovih nogah, vzeti
več časa, pravzaprav ves čas, ki nam je na voljo. Vse
drugo bolj malo zaleže.«
»Različni so Gospodovi darovi in različna naša
pota,« se je v pogovor vmešal kanonik Peter. »Eni
jih izkoriščajo tako, da po obsežnih in neprehodnih
župnijah garajo ko črna živina, drugi vztrajno in
skrbno iščejo zrna modrosti s postopki znanosti in
filozofije, tretji pa meni nič — tebi nič kakor Lazar­
jeva sestra Marija sedejo h Gospodovim nogam ter
jedo in pijejo Njegovo bližino.«
»Predvsem Ljubezen,« ga dopolni župnik. »Že
dolgo spremljam samotarje, ki po kartuzijanskem
pravilu živijo v skupnostih somišljenikov, a je njihov
vsakdanji svet v prvi vrsti samotna celica, njen edini
gospodar pa Bog, srčna tolažba pa Njegovi darovi.
Zlasti mir in počitek v Njem, ki vse ustvarja, vzdr­
žuje in odrešuje. Mir je dar, ki nam ga daje On. On
edini. Ni sad prizadevnih samotarjev ne osebnega
dela: molitve, premišljevanja, spokornosti in zata­
jevanja. Je čisti božji dar kakor evharistija.
Pogosto mislim na ustanovitelja, na tistega Bruna
iz Kölna, ki je postal Francoz, da bi bil vsem vse. Ni­
česar si ni bolj želel kakor Gospodove družbe. Pa je
moral biti najprej zavzet študent, skrben profesor,
tenkočuten vzgojitelj, predan papežev svetovalec,
da je mogel vstopiti v tisto območje samote, kjer je
smel svojo notranjo moč črpati iz istega vira kakor
Učenikovih besed lačna Marija.
›Na Kalabriji,‹ piše svojemu prijatelju Rudolfu, s
katerim sta v mladosti sanjala o prvi kartuziji, ›ži­
vim z brati, med katerimi so mnogi zelo izobraženi.
V božji čuječnosti vztrajno čakajo na Gospoda, da bi
mu, ko potrka, takoj odprli.‹ V Serri5 je končno lahko
užival v želeni samoti, ki je bila z vseh strani odmak­
njena od človeških bivališč. Njeno podnebje je bilo

Kartuzija Bistra

Foto Alenka Veber

milo in zdravo, samotišče urejeno sredi gora, ki so
se nad obširnim travnatim svetom mehko vzpenjale
kvišku. Pa tam, v tisti samoti, ni vztrajal zaradi njene
lepote in zdravega okolja, temveč zato, da bi se mu
duša spočila in napila moči za trdo iskanje božjih da­
rov v neprestani napetosti med napornim brezdeljem
in brezdeljnim naporom, ob katerem Nevidni svoje
atlete obdarja s tistim mirom, ki ga svet ne pozna, in
s tistim veseljem, ki je sad Svetega Duha.«
»Moje spoštovanje, gospod Janez! Polni ste Duha,
ki ga tudi sam iščem. Že dolgo. Vendar je morala
pri meni nastopiti bridka streznitev, nenadno do­
živetje groze, ki mu pravim horror mundi, groze
pred svetom, ki je ušel z vajeti zdrave pameti, re­
snične vere in pristne ljubezni in ki bi me kmalu
potegnila za seboj. Vi ste do svojega duhovnega
stanja najbrž prišli postopoma, z vero moža, ki
vztraja v Gospodovem vinogradu. V teh krajih, med
tem hribovjem, daleč stran od velikega sveta, od
bogatega Vidma in mogočne Gorice, tudi od voj­
vodskega Celovca in knežje Ljubljane, kjer se po
človeškem naprezanju pletejo usode cerkvenega in
posvetnega življenja in nehanja.

193

194

Po tistem, ko me je ob srečanju z Mongoli pocu­
kala za rokav Gospodova desnica, mi je koroški go­
spod Bernard podaril Zlato pismo Viljema Teodo­
riškega. Ob tej mojstrovini sem se skozi temo sveta
postopoma, včasih tudi mukoma, prebijal k Luči, k
tisti modrosti, ki obdaja srčiko meniškega življenja,
tudi kartuzijanskega …«
»Mene pa že nekaj let vznemirja knjiga Lotarja
dei Conti z naslovom De contemptu mundi, sive de
miseria humanae conditionis.6 Ta prinaša misli, ki
bi jih, če bi jih površno brali, nikoli ne pripisali člo­
veku naše mladosti, papežu Inocencu III., saj ni preziral le sebe, temveč tudi oblast cerkvenih in svet­
nih mogočnikov. Slednjih še posebej. Gotovo gre za
delo, ki ga ne bi napisala ne Frančišek ne Dominik,
pa najbrž tudi sv. Benedikt ne.«
»Lepa druščina, gospod Krištof: dobrih sto let stara
Epistula aurea7 in slabih petdeset znani Liber de contemptu mundi,8 kajne? Vendar bodiva previd­na, kajti
čudna so Gospodova pota, na katerih se skrajnosti
dotikajo, celo prepletajo in prekrivajo. Kar je krivo,
postaja ravno, in kar je ravno, vodi v neprehodna
brezpotja. Gotovo drži, kar pravi gospod kanonik:
Blagor jim, ki znajo po milosti Najvišjega brez za­
motanega ovinkarjenja sesti h Gospodovim nogam.«
Tako smo se pogovarjali do večera, ko nas je
blagi bron spomnil na minevanje in povabil k mo­
litvi za pokojne, zanje, ki jim naše besedovanje ni
več skrivnost, prej otročje igračkanje na pešče­
nem obrežju.

»Jutri gremo na pot,« je sklenil pogovor gospod
Janez. »Po moji sodbi v bližnji okolici Cerknice in
ob našem jezeru ne bomo našli primernega zavetja
za ustanovo, ki ne more dolgo zdržati ne na prepihu
ne sredi velikega vrveža. Zato se bomo najprej pov­
zpeli do Rakitne, tam, v Zakotku, bi utegnili najti
kaj primernega. A zimske razmere so v hribih trde
in vode ni v bližini. Če ne bomo imeli sreče, se bomo
spustili na osojno stran, v porečje Ljubljanice. V So­
bočje, o katerem bi dejal, da je nekakšna kalabrijska
Serra v malem. Če pa vam niti tam, v odmaknje­
nem, senčnem zavetju hribov ne bo všeč, pojezdimo
še malo dlje proti Vrhniki, kjer so, recimo v Bistri,
tako bogati izviri voda, da me vsakokrat, ko grem
tam mimo, prijetno iznenadijo.
Lahko noč pod našo skromno cerkniško streho
in v sveže postlanih plevnicah.«9
(Pavel P. Bratina, prevajalec in publicist, Kamnje)

1 Razícan, razbeljen, razvnet, vroč.
2 Vzpetina, na kateri danes stoji zelška cerkev sv. Bolfenka.
3 Plebanus, pleban, župnik; notranjska plebana: župnika v Cer­
knici in Ložu.
4 Po toliko nezgodah in neprilikah (Vergil).
5 Serra della Torre na Kalabriji. Tam, na ozemlju normanskega
plemiča Rogerja, je Bruno ustanovil drugo kartuzijo in v njej
preživel zadnja leta življenja.
6 O zaničevanju sveta oziroma o bedi človeškega življenja.
7 Zlato pismo.
8 Knjiga o zaničevanju sveta.
9 Plevnica, ležišče na plevah.

Berta Golob

KRIŽEK
Ni verjetno, da se ju sploh še kdo spominja. Tudi
edino Bog še ve, zakaj se ju je prijel vzdevek Rozin­
ček in Rozinčica. Bila sta pa prav prijazen par, zve­
sta zakonca. Hodila sta skupaj, a ne vedno drug ob
drugem. Navadno je žena drobencljala za možem. S
kratkimi korakci ga je komaj dohajala. Vštric njega
je morala skoraj teči.
Stanovala sta v kletnem stanovanju zelo velike
hiše. Ta je bila piramidne oblike; nobel, so rekli
vsi v tistem malem naselju. A tudi druge hiše niso
bile vegaste in stare. Nobena krita s slamo kot ti­
sta, edina še taka, v sosednji vasi. Okolje, kjer sta
živela Rozinček in Rozinčica, so s hišami pozidali
malce bolj premožni ljudje. Kletno stanovanje je
pa mogoče imela le ona na piramido. Hiša, po­
dobna ogromni kocki. Z velikimi okni brez žele­
znih mrež in okovja.
Kletna okna so bila manjša in samo polovica jih
je gledala iz tal. Vseeno stanovanje ni bilo vlažno;
táko kot so nam jih kasneje opisovali učitelji, pou­
darjajoč, da so v njih morali živeti in kmalu umreti
revni ljudje, celo pesniki. Enako kot stanovalci na
kakem podstrešnem mrazu.
V piramidni hiši so bila še tri stanovanja. Pro­
storna in svetla. Lastnik je z družino živel v svojem,
od stanovalcev je dobival stanarino. Ni jim šlo ravno
slabo, koliko sta za kuhinjo in sobo plačevala R +
R, ni znano. Pritoževala se nista, čeprav je Rozinček
pri nekaterih ljudeh veljal za socialista. Ti so pa radi
udrihali po premoženju. Pravili so, da bodo odpra­
vili izkoriščanje človeka po človeku. Stari Šimen tega
sploh ni razumel. Kaj pa je to: človeka po človeku?
Tudi to, od kod sta v ta kraj prišla R + R, ve zdaj
samo še ljubi Bog.
On velik in suh, ona drobna drobcena.

Zares oživela sta poleti, vzcvetela pa nekako z
majem, tako kakor razkošni kostanji v starem pri­
mestnem drevoredu. Pozimi ju ni bilo videti.
Borovnice in suhljad so bile njuna sezonska ra­
dost. Gotovo tudi edino razkošje. Smrekovi okleščki
in storži so dajali toploto in vonj, borovnice pa čaj
za zdravje.
Borovnice so posebno Rozinčka pripravile do
nenavadne zgovornosti. Sicer je bil videti bolj mrk
človek, in kadar je bil jezen na ves kapitalistični
svet, je grozil, da bo šel nož nabrusit. Res, tako je
rekel. Ob borovnicah so pa otroci odpirali usta
od začudenja; kajti ravno bal se Rozinčka ni no­
ben kratkohlačnik. Le redko kateri je podvomil o
tem, kar jim je pripovedoval z vsem žarom. Kar še
večji je postajal.
»Otroci, jaz sem bil v Rusiji! Tam rastejo tako
velike borovnice, da segajo človeku do pasu.« Njegova
mala ženička je medtem čepela v našem pritlehnem
borovničevju in otroci smo drobne sadeže nabirali v
obtolčene piskrce nabiravčke. V majhne, da smo jih
čim večkrat stresli v večjo kanglo in si tako pomno­
ževali občutek bogatije. Mame so znale narediti iz
borovnic slastne dobrote, in čim manj smo jih po­
jedli med nabiranjem, več smo jih prinesli domov.
Táko borovničevje, veliko do pasu? Ja, kaj pa li­
sičke? Ali jih je v Rusiji kaj? V naših gmajnah so
bile in redno smo stikali za njimi. Ne samo otroci,
tudi Rozinčica.
»V Rusiji je vsega! Vsega dovolj. To je velika dežela.
Tam so dolge in široke reke. Dnjeper pa Dnjester
pa Volga!«
»Volga je Šimnov konj,« je pripomnil Jožek.
»Kakšen konj!« se je razjezil Rozinček. »Volga je
ruska reka. Rusija pa velika bogata dežela; širaká

195

196

straná majá radnajá, mnogo v njej paléj, lesóv i rek,
ja takój drugój straní ne znáju, gde tak vóljno díšit
čelovjék!« In je zajel sapo v svoja šibka pljuča. In še
enkrat prav na globoko in je bil kar hitro vesel.
Nabiral pa borovnic ni. Rekel je, da se težko pri­
pogne. Kakšna sreča, da je bila Rozinčica majhna
ženička. Čisto blizu tal. Je bilo pa kdaj od koga sli­
šati, da je Rozinček velik lenuh.
Skoraj ni bilo dne, da ne bi zatulila sirena in na­
znanila alarma. Bilo je namreč sredi vojne. A Ro­
zinček se v gmajni ni dal zmesti.
»Tu ni treba nikamor bežat, sem ne bo nobeden
vrgel bombe.«
Že, tu. Kaj pa doma? Vojna nasuje v otroško srce
zelo tesnoben strah in skrbi! A sirena je kmalu na­
znanila konec preplaha in Rozinčica se je spet pokri­
žala. Rozinček nič. Mogoče zato, ker je bil socialist.
Hitro je spet prišla jesen in za njo zima in o R
+ R spet skoraj ni bilo sledu. In tako leto za letom
kaka tri leta. Blizu hiše, kjer sta stanovala, je imel
svoj dom čevljar. In malo naprej mizar. In še malo
naprej še en mizar. In tam za njim neki uradnik.
In tam malo dalje je bila hiša nekega gradbenika
in okoli velikega vrta ograja in za njo velik volčjak.
Strah in trepet vseh in vsakogar. Najbolj blizu hiše
na piramido je bila vrtnarjeva hiška, ob njej lepo
oblikovane gredice in nizek rastlinjak. Kakšno čudo;
v njem še pozimi vse raste in je topló.
V sosednji vasi tik ob cesti pa kapelica Žalostne
Matere božje. V to kapelico je nekega dne Rozinčica
prinesla križ, ne prav velikega, iz črnočrnega lesa.
Bil je na okroglo oblikovan, takega dotlej še nihče

Borut Peršolja

ZGODBA JE MATI GORA
»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo.
Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno. Lovil boš, kar ni nikoli ušlo.«
(Joža Vršnik - Robanov)

Foto Alenka Veber

ni videl. Je povedala, da je mož slab, da ne bo več
dolgo … Da tudi on zna moliti.
»Saj smo bili tako vzgojeni,« je rekla.
Že več kot pol stoletja je ta črni križek prislonjen
na oltar Božje mame Žalostne.
Rozinčku je odprl vrata v nebeški raj med sladke
nebeške borovnice.
(Berta Golob, slavistka, književnica,
pedagoginja, Struževo)

Izkušnja oproščene predrznosti
Zima 1988 je bila precej skopa z belim in hladnim
puhom. Gore so bile jesensko kopne, čudovito mo­
dro nebo pa je obetalo prenekateri sončni žarek. V
tem razpoloženju sem med januarskimi zimskimi
počitnicami za člane planinskega krožka pripravil
dve turi. Na prvi smo odkrivali ledeniška balvana
Sivnico in Lepi kamen v Koncu ter se povzpeli v Gam­
sov skret. Bilo je toplo, hodili smo v samih srajcah,
ob navihani razposajenosti pa so bile še te odveč.
Čez dva dneva smo spet sedeli na jutranjem av­
tobusu za Kamniško Bistrico. Naš cilj je bil Repov
kot, eden tišjih in za raziskovanje primernejših ko­
tičkov Grintovcev. Vsi trije smo hodili z odločnim
tempom, saj je bil to eden tistih dni, ko je hoja čisti
užitek. V Klinu smo jo namesto po lovski poti ubi­
rali kar po strugi Sedelščka navzgor. To je vzpon
nekoliko popestrilo in mu dalo raziskovalno plezal­
sko dušo. Zgodaj smo bili pod vrhnjimi macesni in
predlagal sem, da jo uberemo še na Srebrno sedlo.
Jernej in Saša sta mi z veseljem sledila, saj sta stopala
v čisto nov svet. V vrhnjem delu pobočja smo prvič
srečali ostanke zime. Pomrznjen in spihan sneg je
bil ob suhi travi idealna slika tobogana. Mi pa smo
predrzno rinili naprej …
Na vrhu Srebrnega sedla me je prvič spreletelo.
O spustu na Petkove njive ni bilo govora, saj je bilo
snega veliko, mi pa brez derez in cepinov, saj smo
sprva nameravali samo do prvih tolmunov v Re­
povem kotu. Nazaj tudi ni šlo, bilo je prestrmo, in
zdelo se mi je, da bi bilo najbolje, če jo mahnemo

čez Sukavnik in po zavarovani poti na Kamniško
sedlo. Pot sem dobro poznal, saj sem poleti že več­
krat hodil tam okoli, računal sem na pomoč žičnih
vrvi, upal pa sem tudi, da je popoldansko sonce vsaj
malo zmehčalo vrhnjo plast sicer zmrznjenega snega.
Obema vodenima sem zabičal veliko previdnost in
korak za korakom smo se začeli spuščati.
Spusta ne bom opisoval, saj ga niti nimam v spo­
minu. Strah in težke zimske razmere so naredili
svoje. V spominu pa mi je ostalo nenavadno sreča­
nje z gamsom na polici nad Wisiakovo grapo. Hodil
sem spredaj, in ko sem se pretipal okrog roba, sem
začudeno obstal. Meter, morda dva pred menoj, je
na poti stal star gams in me začudeno gledal. Uma­
kniti se ni imel kam, stal je kot primrznjen. Tudi na
prigovarjanje se ni ganil, in ni nam ostalo drugega,
kot da se počasi odplazimo mimo njega. Mirno in
dostojanstveno nas je opazoval in nas prav po oče­
tovsko prijazno spustil mimo. Verjetno smo se mu
z velikim strahom v očeh zdeli prav pomilovanja
vredni.
Kočo na Kamniškem sedlu smo dosegli že v
mraku. Po poti v dolino ni bilo slišati veliko besed.
Bili smo vsak s svojimi mislimi in z védenjem, da
smo naredili eno največjih neumnosti v življenju.
Šele čez nekaj let smo spregovorili o sreči, ki smo
je bili takrat deležni. Obogaten s spoznanji, da je za
varno in doživetij polno turo potrebna celovita pri­
prava in da gorá še zlasti pozimi ne gre podcenjevati,
sem se še isto poletje udeležil tečaja za mladinske
planinske vodnike na Zelenici.

197

Od takrat spoznavam, da je neumnost neumnih
vedno manjša od neumnosti pametnih.

Ali smemo vzeti s seboj v gore tudi otroke?
In takoj zatem:
Kdo bo šel s kom: mi z otroki ali otroci z nami?
Odgovor je jedrnat:
Na izlet bodo šli otroci, mi pa z njimi in vse
bomo naredili za to, da se bomo imeli lepo in se
bomo vsi skupaj varno vrnili domov.

Pozitivni ustroj gora
Pogled iz doline proti grebenom gora se vedno do­
takne tudi Neizrekljivega. Sonce obredno najprej
razžari vrhove, šele zatem tudi iz doline z mehko
svetlobo prežene trdo temô. Smo ljudje, ko sesto­
pimo z gore in nanjo spet zremo majhni do neraz­
poznavnosti, zato bolj plemeniti in srčnejši?

198

Gore so povsod po svetu zelo svojevrstne pokra­
jine. Celo tako posebne, da je znameniti slovenski
geograf dr. Anton Melik vzpeto površje imenoval
kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na vi­
šinsko razgibanost, velike naklone in intenzivne
procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov videz
ter obliko. Pozitivnost pa lahko iščemo tudi v člo­
veški plati teh gora, od odkrivanja, začetnega nase­
ljevanja in tisočletne starožitne rabe do sodobnega
turističnega in športnega obiskovanja.
V Sloveniji gore ne sežejo višje od 2864 m, kolikor
je visok najvišji vrh Triglav. Številni vrhovi drugod v
Alpah segajo nad tri tisoč in celo štiri tisoč metrov,
zato jih (še vedno) prekrivajo ledeniki. Zaradi pod­
nebnih sprememb in naraščajočih temperatur gor­
skega ozračja je v tem desetletju Slovenijo neopazno
zapustila nevidna — po dr. Ivanu Gamsu približno
2700 m visoka — snežna meja (ločnica, nad katero so
tla stalno zmrznjena). Spremembam navkljub pa je v
alpski soseščini Triglav že dolgo spoštovan in zaželen
vrh, ki ga radi obiščejo domači in tuji obiskovalci gora.
»Triglav ni le vrh, temveč mogočno kraljestvo,« je
o njem zapisal dr. Julius Kugy. V času, ko je živel in
raziskoval njemu tako ljube gore, je bil po dr. Fran­
cetu Avčinu »vsak vzpon v Julijcih dogodek. Raz­
dalje, pomanjkanje komunikacij in koč, vse to je
zahtevalo bivakov, neznana pokrajina brez poštenih
zemljevidov pa krajevnih poznavalcev — vodnikov.
Ti so dajali svoje krajevno znanje in plačano silo.«
Toda v 19. stoletju slovenske gore — čeprav so imele

Majhni koraki za velika doživetja

slovenska imena — še niso bile tudi domače gore.
Domače na način, da jih vsi čutimo kot del svoje
pokrajine, da iz njih véje dediščina, ki govori o na­
šem nacionalnem ponosu.
»Kako da je po vseh slovenskih hribih, kamorkoli
jih pelje pot, videti le tuje delo? Tuja roka zaznamuje
póta, postavlja koče in naprave in na naših slovenskih
tleh le nemške napise in kažipote.« To so bile besede, ki
so bile izgovorjene poleti 1892 na vrhu Stola (2236 m) in
so pripomogle, da je bilo 27. februarja 1893 v Ljubljani
ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. In gore so
začele postajati domače v vseh pogledih.
Zaradi na novo nadelanih in označenih planinskih
poti (teh je danes že več kot 10.000 km) ter zgrajenih
planinskih koč (skupaj z zavetišči in bivaki jih stoji
176) se je obisk gora močno povečal. Kako redki so
bili do takrat obiskovalci gora, zgovorno pove po­
datek, da je bilo leta 1895, ko je bila na Šmarni gori
(669 m, hišna gora slovenskega glavnega mesta Lju­
bljane) uvedena prva vpisna knjiga, vanjo v vsem
letu vpisanih 1425 obiskovalcev. Toliko obiskovalcev
lahko danes naštejemo v enem samem lepem dnevu!
Gore pa so v zavesti snobovskih meščanov še
naprej ostajale območje nedotaknjenosti, svobode
in brezmejne lepote. Ob tej prazni zaslepljenosti
so početja prvih organiziranih gornikov — zlasti
ob večanju števila gorskih nesreč — ostala slabo
razum­ljena. Zato je bilo treba znanje o gorah po­

Hoja in plezanje: gorniški dvojček.

sredovati vsem, ki jih je to zanimalo. Že leta 1921 je
Pavel Kunaver napisal prvi gorniški priročnik, ki je
dal nastavke za Slovensko šolo gorništva. Slednjo
danes zaznamuje celovit odnos do gora, ki vklju­
čuje gibanje s hojo, plezanjem in smučanjem, var­
nost ter doživljanje in varovanje gora.
Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob pre­
mišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani
s celotno pokrajinsko podobo gore. Poznavanje po­
krajinskih sestavin nam obogati védenje o pokrajini,
zlasti o njeni občutljivosti ter povezanosti z našim
ravnanjem. Gore nam s svojo višinsko razčlenjeno­
stjo, ki se kaže v rastlinskih pasovih ter gozdno mejo,
predstavljajo svojevrsten življenjski krog: v otroštvu
spoznavamo njihova vznožja, v mladosti pobočja, v
odraslosti vrhove ter v spoštljivi starosti z bogatimi
gorniškimi spomini počivamo na klopci v dolini.
Imeti dom pomeni varnost, toplino in mir. Dom
je prostor, kjer se pokaže naš značaj in kjer lahko
uresničujemo življenjsko poslanstvo. S tistimi, s ka­
terimi živimo, si lahko podelimo posebne trenutke
vsakega dneva. Imeti domače gore pa pomeni raz­
košje narave štirih letnih časov in neusahljiv vir do­
živetij in ustvarjalnosti.
Z roko v roki
Začnimo z vprašanjem, ki si ga je že davno zastavil
France Malešič:

Gore so nedvomno pokrajina mladosti — razgi­
banih sten, premočenih grap, širokih razgledov in
od vetra prebičanih obrazov. Že od nekdaj so navdih
in vir ustvarjalnosti, tudi strašljive skrivnostnosti,
ki jo razkriva ljudsko izročilo (v zadnjem obdobju
pa tudi stolpci črne kronike). Gore so danes največja
učilnica za življenje in najbolj razgibana telovadnica.
Gore so čudovite, ker …
… terjajo od vsakogar lasten napor in lastno znanje.
Gore so uporabne, ker …
… nas ob hoji učijo reševanja vzponskih in spu­
stnih problemov.
Gore so drzne, ker …
… nam izrisujejo (dovoljene) meje, ki jih spozna­
vamo tudi v sebi.
Gore so darežljive, ker …
… odrekanje in ponos nesebično nosijo v istem
nahrbtniku.
Gore so tovariške, ker …
… kolono hodečih oblikuje izkušnja sožitja
različnih.
A po drugi strani so gore tudi nevarne. Smrtno
nevarne.
Ne poznam nikogar, ki bi šel v gore umret. Po­
znam pa jih veliko, ki tam iščejo dober oprimek,
zgovorno tišino, širne razglede in prijazno besedo
(ne nujno v tem vrstnem redu). Gore so del divje in

199

v vseh pogledih odprte narave. Narave, ki je ne po­
znamo, čeprav nam jo — kakšen napuh! — v celoti
razloži že gimnazija. Zato so gore šola življenja. Brez
smrti pa življenja ni. Vse, ki se niso vrnili z gora,
zelo pogrešam. Pogrešam do te mere, da vem, da
so moje gorniške poti tudi njihove poti. Nosim jih
s seboj, a nahrbtnik ni zato nič težji.
Kako živeti z gorami
V največji možni meri sledimo vodilu, ki ga je na
vrhu Triglava opisal Ivan Dežman leta 1809: »Moje
največje veselje je na gorah!« Gorniška pismenost
zato vsebuje dvojno spodobnost: umeščanja knjig
v skupinsko knjižnico in umeščanja samega sebe v
posamezno knjigo.

200

Gibanje vsebuje občutek svobode. Bolj kot kar­
koli drugega nas iztrga iz objema gravitacijske sile in
zemeljskega površja. Otroci in mladostniki morajo
zato pridobiti uporabno gorniško znanje, veščine in
izkušnje, ki jim omogočajo:
— varnejše in doživetij polno gibanje v gorah,
— celovito doživljanje in soustvarjanje gorništva,
— kakovosten in postopen osebni gorniški razvoj,
— zavedanje o pomenu prostovoljnega delovanja ter
— odgovornost do ljudi in narave.
Kako jim je pri tem v pomoč njihova dolinska
bit in njihovo stvarno telo?
V predšolski starosti je volja bistveni princip v
otrokovem razvoju. Gre za sposobnost udejstvova­
nja, živahnosti in vitalnosti. Z voljo se otrok brezpo­
gojno poveže s svetom. To sposobnost povezovanja
imenujemo simpatija. Vodili za izvajanje gorništva
sta zato igra in motivacija za raziskovalno gibanje.
Za drugo sedemletno obdobje velja, da je otrok v
vmesni fazi med voljo in razmišljanjem. To obdobje
najbolj zaznamuje čustvovanje, ki neprestano niha
med simpatijo in antipatijo. Vodilo za izvajanje gor­
ništva je druženje v naravi s tistimi, ki jih ima otrok/
mladostnik rad.

Otrok raje pleza, kot hodi, nevarnosti se ne zaveda
in bi rad počel čisto druge stvari, kot bi želeli mi.
Če se mu premalo posvečamo, v njem počasi
usiha želja po hoji.
Tri vprašanja, ki se ponavljajo:
— Ali je še daleč?
— Ali je na vrhu planinska koča in ali bomo tam
lahko jedli/pili?
— Ali je res nujno, da gremo gor?
V tretjem obdobju postane razmišljanje samo­
stojno, kar pomeni, da mladostniki vse bolj razvijajo
lastno in neodvisno sposobnost za oceno položaja,
dejanj in drugih ljudi. Vodilo za ukvarjanje z gor­
ništvom je izziv vrha, pri čemer je ta vrh vrhunec,
najvišja točka tega dne, čez katero pelje pot v dolino
in zadovoljen vsakdan.
Nato se nekaj spremeni. Otrok ni več zatopljen
v zgodbo in slike na enak način kot doslej. Sedaj je
zunaj — in če povem biblijsko — izgnan. Postopoma
se s to razdaljo, ki jo ustvarja, razvija sposobnost,
da lahko zazna več.
Pri petnajstih letih postane mladostnik, pravno
gledano, odgovoren za svoja dejanja. Pravo izhaja
iz izkušnje, da pri tej starosti človek v bistveno ve­
čji meri kot dotlej lahko prevzame ODGOVOR­
NOST ZASE. Vodili za ukvarjanje z gorništvom
sta pestra izbira oblik dejavnosti (hoja, smučanje,
alpinizem, športno plezanje …) ter uvod v prosto­
voljnost delovanja.
Namesto da stojimo nasproti mladostniku, sto­
jimo zdaj z njim z ramo ob rami in zremo skupaj
v svet. K boju za samostojnost spada tudi postopna
rast sposobnosti za presojanje, izbiranje, razločeva­
nje in podobno.
Polnoletnost nasprotno pomeni, da lahko prevza­
memo ODGOVORNOST ZA DRUGE. Imeti volilno
pravico pomeni, da lahko človek zazna skupne po­
trebe in potrebe nekoga drugega. Ne le svojih. Biti
polnoleten pomeni, da smo do neke mere končali

iskanje in oblikovanje lastne identitete, da je raz­
mišljanje postalo samostojno, da smo v sebi umir­
jeni, da stojimo na lastnih nogah, da lahko mislimo
in skrbimo za druge. Vodilo za obiskovanje gora je
gorništvo kot način življenja.
Kdaj in kdo prvič v gore
Poznamo različna merila za presojo o tem, v kolikšni
meri je otrok zrel za šolo. Tak seznam je oblikovan
na podlagi starosti, telesnega razvoja, sposobnosti,
socialnega obnašanja in kognitivnega razvoja. Po­
skusimo oblikovati tak seznam oziroma merila za
presojo o tem, v kolikšni meri je otrok zrel za gore:
— Lahko vrže storž in z njim zadene deblo po­
konci stoječega drevesa.
— Pri hoji mu menjava korakov ne dela težav,
korake lahko naredi tudi miže.
— Samostojno premaga korenine na poti, in če
je treba, si zna pomagati z rokami.
— Lahko hodi tako, da ga starejši drži za roko,
vendar vso težo telesa nosi sam.
— Pleza kot pajek z vsemi okončinami ob roč­
nem varovanju odraslega izza hrbta za ublažitev
padca/zdrsa.
— Obrne se na zadnjico in plezaje sestopa čez
skalnat čok ali krajšo kamnito stopnjo.
— Zaveže vezalke, ve, kdaj je lačen, žejen.
— Sam stisne vzmetno sponko na zapiralni vr­
vici nahrbtnika.
— Ve, kdaj mu je vroče in kdaj ga zebe.
— Z daljšo vrvico zna narediti ambulantni vozel.
Ob tem ne smemo pozabiti sposobnosti za pomnje­
nje zgodb, jezikovno sporazumevanje in podobno.
Celotno gorniško delovanje mora upoštevati na­
slednjo dinamiko:
doživetje → izkušnja → pojem.
Za gorništvo velja, da vedeti ni pomembno pol
toliko kot čutiti. Zato je tudi zgled najpomembnejše
vzgojno sredstvo, izlet pa temeljna metoda in oblika
dela z mladimi v gorah.
Če otroka/mladostnika spodbujamo in vodimo v

njegovih razmislekih, lahko upamo, da bo njegovo
znanje bolj široko, globoko, odprto, povezovalno in
dostopno za nove informacije ter se ne bo omeje­
valo na dejstva. Ta je seveda tudi v gorništvu treba
poznati, vendar je kakovostno znanje širše; je tisto,
ki ga otrok/mladostnik pridobi sam. Otroci/mlado­
stniki naj vodeno počnejo tisto, kar jih zanima, in če
je vodenje tako naravnano, da je zanje bolj zanimivo,
se tudi bolj angažirajo. Potem gorništvo zanje ne bo
več samo nekaj, kar mora biti, ker starši tako želimo
in pričakujemo, pravo življenje pa je nekje drugje.
K doseganju tega cilja nedvomno koristno pri­
pomorejo tudi vaje:
— Vaje v spretnosti v vsaki starosti.
— Vaje v gibljivosti po osmem letu starosti. Pre­
tiravanje je škodljivo.
— Vaje v vzdržljivosti za otroke, ki so zdravi.
— Vaje za hitrost po desetem letu starosti, ven­
dar ne vaje z zadrževanjem diha (anaerobne vaje).
— Vaje za moč so primerne šele po puberteti, ko
je rast že v večji meri končana (te vaje so anaerobne).
Pot pod noge
Življenja si ni mogoče predstavljati kot goro. Bilo bi
prenaporno, saj živimo v času, ko se lahko brez težav
prijavimo na seminar z naslovom Osmislimo napor
… Obiskovalci gora smo tisti, ki imamo iluzijo, ki se
ne prepustimo obupu in ki ohranjamo svojo moč in
voljnost, da pri nadvse težavni nalogi vedno znova »zač­
nemo od začetka«. Vedno startamo v dolini, saj nasle­
dnjič ne moremo začeti tam, kjer smo zadnjič nehali. V
gorah se ne da odnehati, lahko pa se kadarkoli začne.
Če nam uspe skupaj z otroki in mladostniki prisluhniti
tišini slovenskih gora in iz njih odnesti zavest, da smo
neločljivi del človeške skupnosti, ki je zrasla v gorah in
ki jim gore z zalogami pitne vode, gozdovi in biotsko
raznovrstnostjo zagotavljajo preživetje, smo naredili
največ, kar je današ­njemu človeku dano.
(Mag. Borut Peršolja, geograf in gornik, Domžale)
Fotografije Borut Peršolja

201

IZ ŽIVLJENJA CERKVE
(po domače se pri hiši reče pri Zalipnikovih); pod
njima je na belem polju frančiškanski grb s Fran­
čiškovo in Kristusovo roko ter znamenjem križa.

Tone Gorjup

IZ ŽIVLJENJA KRAJEVNE CERKVE

202

September 2014
Nova osnovna šola Alojzija Šuštarja in vrtec
Dobrega pastirja
Z novim šolskim letom 2014/15 sta ob Zavodu sv.
Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano svoja vrata slo­
vesno odprla nova osnovna šola Alojzija Šuštarja in
vrtec Dobrega pastirja. Osnovna šola je kot prva ka­
toliška šola zaživela v šolskem letu 2008/09 in je go­
stovala v Zavodu sv. Stanislava, vrtec pa je šele začel
delati. Osnovna šola ima v novi zgradbi osemnajst
oddelkov in športno dvorano z dvema vadbenima
enotama. Poleg običajnih učilnic ima še likovno,
umetniško, plesno in glasbeno sobo. Vrtec pa ima
pet igralnic, ki so dobile imena po slovenskih lite­
rarnih junakih. Osnovna šola lahko sprejme pribli­
žno 450 učencev, vrtec pa 80 otrok; za ene in druge
skrbi 60 zaposlenih. Nove prostore je 1. septembra
2014, na prvi šolski dan, blagoslovil administrator
ljubljanske nadškofije škof Andrej Glavan.
Papež Frančišek na prizorišču soške fronte
Ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne je papež
Frančišek želel obiskati kraje, ki jih je ta vojna zazna­
movala s svojimi strahotami, da bi tam molil za žrtve
vseh vojn. Izbral si je prizorišče soške fronte, kjer se je
boril tudi njegov stari oče. To je storil 13. septembra
2014, ko je priletel z letalom v Ronke nad Trstom. Z
letališča se je najprej odpeljal na pokopališče avstro­
-ogrskih vojakov v Foljanu, nedaleč od Doberdoba,
kjer so pokopani tudi slovenski fantje. Po tihi moli­
tvi med tamkajšnjimi grobovi je nadaljeval pot do
Redipulje, do mogočne kostnice, kjer počiva več kot
sto tisoč italijanskih vojakov. Pri maši v tem mestu
mrtvih je z njim somaševalo več kot šestdeset ško­
fov in nekaj sto duhovnikov. Pri oltarju so bili tudi
kardinal Franc Rode, nadškof Alojz Uran ter škofje

Posvečenje nadškofa Stanislava Zoreta v ljubljanski stolnici

Papež Frančišek v Redipulji – mogočni kostnici

Andrej Glavan, Jurij Bizjak in Metod Pirih. Med pet­
najst tisoč navzočimi pri maši je bila petina Sloven­
cev. »Potem ko sem občudoval lepoto te krajine, kjer
možje in žene delajo v skrbi za svoje družine, kjer
se otroci igrajo in ostareli sanjajo …« je papež začel
svojo pridigo, nato pa se je potrt ozrl na kostnico in
dejal: »Vojna je norost!« Obsodil je morijo in opusto­
šenje, ki ju prinaša vojna. Nagovor je končal takole:
»S srcem sina, brata, očeta prosim vse vas in za vse
nas spreobrnjenje srca, da bi od ›Kaj mi mar?‹ (besed
Kajna, ki je ubil brata Abela) prešli v jok za vse padle
›nepotrebne morije‹, za vse žrtve norosti vojne vseh
časov. Jok. Bratje, človeštvu je potreben jok, in to je
ura joka.« Po besedah škofa Glavana se je slovesnost
pri italijanski kostnici spremenila v eno samo veliko
molitev, v spomin, ki naj bi očistil vso našo preteklost
in tudi naše medsebojne odnose. To je bil doslej pa­
pežev najbližji obisk naši domovini.
Oktober 2014
Stanislav Zore novi ljubljanski nadškof
Papež Frančišek je na god Frančiška Asiškega, 4.
oktobra 2014, za novega ljubljanskega nadškofa me­

tropolita imenoval p. Staneta Zoreta, provinciala
slovenskih frančiškanov. Nadškofija, ki je bila brez
rednega vodstva od konca julija 2013, je s tem dobila
novega ordinarija, šestintridesetega po vrsti od svoje
ustanovitve leta 1461. Novoimenovani nadškof Sta­
nislav Zore se je rodil 7. septembra 1958 v Ljubljani.
Otroštvo je preživljal v Znojilah, v župniji Sela pri
Kamniku. Po kamniški gimnaziji je vstopil v novi­
ciat pri frančiškanih in se po njem vpisal na teolo­
ško fakulteto. Večne zaobljube je naredil 4. okto­
bra 1984, v duhovnika pa je bil posvečen 29. junija
1985. Med drugim je bil rektor Marijinega svetišča
na Brezjah in na Sveti gori. Izdal je pesniško zbirko
Podest življenja in veliko prevajal zlasti iz franco­
ščine in italijanščine. Do imenovanja za nadškofa
je bil provincial Slovenske frančiškanske province
sv. Križa. V škofa ga je 23. novembra 2014 posvetil
apostolski nuncij v Sloveniji nadškof Juliusz Janusz,
soposvečevalca pa sta bila škofa Andrej Glavan, ki
je v času izpraznjenega sedeža upravljal nadškofijo,
in Stanislav Lipovšek. Nadškof Stanislav Zore si je
za geslo pastirske službe izbral besede: »Veselite se
v Gospodu!« V grbu ima poleg običajnih znamenj
nadškofa na levi rumeno zvezdo na modrem polju,
ki predstavlja Marijo, glasnico jutranje »zore«, na
desni pa zeleno lipovo vejico na rdečem polju, sim­
bol slovenstva in domačije, kjer je p. Stane odraščal

Teologija v dialogu
Ob štirideseti obletnici prvega medfakultetnega
ekumenskega simpozija v Mariboru, ki je povezoval
profesorje katoliških, pravoslavnih in evangeličan­
skih fakultet z območja nekdanje Jugoslavije, so v
Slomškovem mestu obudili duh ekumenizma. S tem
namenom so med 16. in 18. oktobrom 2014 pripravili
mednarodni ekumenski simpozij z naslovom Teolo­
gija v dialogu. Pobudo je dal leta 2013 ustanovljeni
Inštitut Stanka Janežiča za ekumensko teologijo
in medreligijski dialog, ki ima sedež v mariborski
enoti Teološke fakultete. Pri pripravi na simpozij so
po besedah prof. Maksimiljana Matjaža ugotovili,
»da klasičnega razumevanja ekumenizma ni več, da
pravzaprav živimo v širše globalnem svetu, da smo
posebej krščanske skupnosti v vseh Cerkvah prav­
zaprav zavezane k temu, da globalne krščanske vre­
dnote živimo in zanje pričujemo v Evropi, in da smo
vsi skupaj soočeni z drugo kulturo — islamom, pa
tudi z nekonfesionalno kulturo«. Zato je bil simpozij
zasnovan širše in razdeljen v pet sklopov. V prvem
so strokovnjaki razmišljali splošno o krščanskem
občestvu v dialogu z drugimi. V drugem sklopu so
osvetlili vprašanje liturgije, umetnosti in kulture s
pravoslavnega protestantskega in judovskega vidika.
V tretjem sklopu je bila v ospredju teološka in filo­
zofska refleksija današnjega časa. Govorili so še o
tem, pred kakšnimi izzivi stoji krščanstvo v Evropi
danes in kaj je temelj dialoga. Na simpoziju je sode­
lovalo več kot petdeset domačih in tujih strokovnja­
kov ter študentov, ki pripravljajo doktorat.
November 2014
Dvajset let Radia Ognjišče
Radio Ognjišče je 28. novembra 2014 praznoval 20.
rojstni dan. Oddajati je sicer začel že 5. junija 1994 iz
koprskega studia na Markovcu. Redni neprekinjeni

203

nega voditelja duhovnih vaj za duhovnike, redov­
nice, bogoslovce in različne druge ustanove.« Škof
Jožef Smej je imel že nekaj tednov pred tem železno
mašo v svoji domači fari Bogojini.«

204

Praznovanje 20. rojstnega dne Radia Ognjišče

Sedemdeset let duhovništva škofa Smeja

24-urni program pa je začel oddajati 28. novembra
istega leta v ljubljanskem studiu, ki ima svoje pro­
store v kleti Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad
Ljubljano. Katoliški Radio Ognjišče je ustanovilo
Tiskovno društvo Ognjišče pod vodstvom direktorja
Franca Boleta, urednik pa je postal Franci Trstenjak.
Uvod v jubilejno praznovanje je bil 20. gala koncert
23. novembra 2014 v Gallusovi dvorani Cankarje­
vega doma v Ljubljani. Vrh praznovanja pa je bila
zahvalna sveta maša, ki jo je na samo obletnico pri
Mariji Pomagaj na Brezjah daroval novi ljubljanski
nadškof Stanislav Zore. V pridigi se je zahvalil zače­
tnikom radia za pogum in vztrajnost ter sodelavce
radia spodbudil, naj bo temelj vsega njihovega de­
lovanja oznanjanje veselega oznanila. »Vsaka vaša
beseda naj bo odmev Jezusove besede, ki je beseda
Božje ljubezni, izgovorjene za ta svet. Potem bo vaše
oznanilo, dragi ustvarjalci Radia Ognjišče, prekva­
šalo ne samo slovenske kristjane, prekvašalo bo slo­
vensko družbo, prekvašalo bo slovenski narod.« O
tem je prepričan tudi glavni in odgovorni urednik
Radia Ognjišče Franci Trstenjak, ki je ob jubileju
dejal: »Vedno imam pred sabo besede svetega pa­
peža Janeza Pavla II., ki je rekel, da tudi s tem, ko
govori o lepem, dobrem, plemenitem med ljudmi,
oznanja evangelij. Mislim, da je tega v našem pro­
gramu res veliko. Ne samo neposrednega, ampak

tudi posrednega evangelija.« Trstenjak verjame, da
ljudje to poslanstvo Radia Ognjišče prepoznavajo
in sprejemajo.
December 2014
Sedemdeset let duhovništva škofa Smeja
Upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej, ro­
jen 15. februarja 1922 v Bogojini, je duhovniško po­
svečenje prejel na praznik Brezmadežne leta 1944 v
Sombotelu na Madžarskem. Dan pred visokim jubi­
lejem, 7. decembra 1914, je bila v mariborski stolnici
slovesnost, pri kateri se je železnomašnik Jožef Smej
Bogu zahvalil za dar duhovništva. Pridružili so se
mu upravitelj mariborske nadškofije škof Stanislav
Lipovšek, duhovniki, redovniki, redovnice in šte­
vilni verniki. Na slovesnost so prišli tudi apostolski
nuncij v Sloveniji nadškof Juliusz Janusz, ljubljanski
nadškof Stanislav Zore, beograjski nadškof Stanislav
Hočevar, upokojeni nadškof Alojz Uran ter škofje
Andrej Glavan, Jurij Bizjak, Peter Štumpf in Anton
Jamnik; tam so bili tudi predstavniki evangeličanov
in pravoslavnih. Pridigal je škof Lipovšek, ki je med
drugim dejal: »Jubilantu smo neizmerno hvaležni za
njegovo pričevanje in zvesto opravljanje duhovniške
in škofovske službe. Za službo birmovalca. Voditelja
raznih slovesnosti v naših župnijah. Za službo zve­
stega molivca in spovednika tukaj v stolnici in iska­

Januar 2015
Relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta na Brezjah
Na Brezjah so 1. januarja s slovesnim evharističnim
bogoslužjem vstopili v leto 2015, praznovali petnajsto
obletnico razglasitve bazilike za Marijino narodno
svetišče in posvetili daritveni oltar z relikvijami bla­
ženega Lojzeta Grozdeta. V svetišču Marije Pomagaj
so v zadnjem letu in pol prenavljali prezbiterij z da­
ritvenim oltarjem. Medtem so zaprosili za relikvije
mučenca revolucionarnega nasilja, ki je na pot mu­
čeništva stopil prav na novega leta dan 1943, in jih
dobili. Slovesnost ob trojnem praznovanju je vodil
ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je bil sam šest
let rektor tega svetišča; pri oltarju so se mu pridružili
številni duhovniki. Nadškof je pridigo začel z Marijo,
Božjo Materjo, in razmišljanje nadaljeval s simbo­
liko oltarja, ki v cerkvi predstavlja Jezusa Kristusa:
»Na ta oltar in na oltarje v vaših domačih cerkvah
polagajte svoje življenje. Naj na tem oltarju nikoli
ne bo samo mašna knjiga, patena s hostijo ter kelih
z vinom! Na tem oltarju moraš vedno biti tudi ti,
tvoje življenje, tvoji bližnji! … Posvečeni smo, da bi
tudi vsakdo izmed nas postal oltar. Da bi v nas ne­
nehno prebival božji Sin — v ljubezni do bratov in
sester, v izpolnjevanju božje volje, v premišljevanju
božje besede in tudi v prejemanju obhajila.« Pridigi
je sledil obred posvetitve novega oltarja, v katerega
so vložili relikvije blaženega Grozdeta.
Papež predsedniku Pahorju
Ko se je papež Frančišek z apostolskega potovanja
v Šrilanko in na Filipine 19. januarja 2014 vračal v
Rim, je bilo njegovo letalo približno petnajst minut
tudi v slovenskem zračnem prostoru. Kot je v na­
vadi, papež ob taki priložnosti pošlje telegram pred­
sedniku države, nad katero leti, in tako ga je poslal

tudi predsedniku Slovenije Borutu Pahorju. »Iz srca
vas pozdravljam, medtem ko letim nad vašo deželo
na svoji poti s Filipinov v Vatikan. Svojo molitev za­
gotavljam vam in vsem ljudem v Sloveniji. Nad vas
kličem Božji blagoslov, mir in blagostanje.«
Februar 2015
Franc Šuštar pomožni škof v Ljubljani
Papež Frančišek je 7. februarja 2015 za novega po­
možnega škofa v Ljubljani imenoval ravnatelja bo­
goslovja Franca Šuštarja. Nadškof Stanislav Zore, ki
je svetega očeta prosil za okrepitev, je vesel, da je ta
izbral prav Šuštarja. Kot je povedal, je to znamenje,
da Frančišek želi, da so pastirji Cerkve blizu lju­
dem. Novi pomožni škof ima namreč veliko izku­
šenj v ljubljanski nadškofiji, saj je bil med drugim
kaplan, župnik, rektor bogoslovnega semenišča in
arhidiakon. Šuštar je imenovanje sprejel kot izziv
za svojo vero, za zaupanje, za ponižnost, pa tudi za
ljubezen. Škofovsko posvečenje je prejel na papeško
nedeljo, 15. marca 2015, v ljubljanski stolnici in si za
svoje vodilo izbral drugi del svojega novomašnega
gesla: »Gospod je blizu!« Na novomašni podobici
je imel zapisan citat iz Svetega pisma: »Veselite se
vedno v Gospodu. Gospod je blizu!« Ker si je nad­
škof Zore za svoje geslo izbral prvi del tega citata,
je njemu ostal drugi. Ob tem je škof Franc spomnil,

Posvečenje pomožnega škofa Franca Šuštarja v ljubljanski stolnici

205

da tudi skupno geslo kaže na edinost v Gospodu.
Franc Šuštar je bil rojen 27. aprila 1959 v Ljubljani.
Otroštvo je preživljal v kmečki družini v Preserjah
v župniji Homec. Po osnovni šoli je bil v malem se­
menišču v Vipavi. Po maturi in vojaščini je vstopil
bogoslovje. Po dveh letih ga je nadškof Alojzij Šuš­tar
poslal v Rim, kjer je študij teologije končal z dokto­
ratom na Papeški univerzi Gregoriani. Med študi­
jem je 29. junija 1985, na isti dan kot nadškof Stane
Zore, prejel mašniško posvečenje v ljubljanski stol­
nici. Zatem je bil kaplan v župnijah Ljubljana Mo­
ste in Ljubljana Fužine. Od leta 1991 do leta 1997 je
bil ravnatelj v bogoslovnem semenišču. Od tam je
odšel za župnika v Grosuplje. Po osmih letih je po­
stal stolni župnik in arhidiakon. Od leta 2007 je bil
spet ravnatelj bogoslovnega semenišča. Ob tem je v
semenišču opravljal tudi službo ekonoma.

206

Marec 2015
Mariborska nadškofija v razdolževanje
Iz nadškofije Maribor so v začetku marca sporočili, da
so sklenili sporazum s svojimi upniki in za poplačilo
dolgov namenili vse svoje premoženje. Višina poplačila
bo odvisna od uspešnosti njegovega unovčenja. Nad­
škofija naj bi se razdolžila v petih letih. Sklenitev spo­
razuma, s katerim se strinja tudi Sveti sedež, v danih
razmerah po mnenju vodstva nadškofije predstavlja
dober kompromis. Sanacijo in preoblikovanje mari­
borske nadškofije od leta 2012 kot svetovalka spremlja
tudi graška škofija. Ta je potrdila, da so septembra
2014 škofije s sedeži v Salzburgu, Celovcu in Gradcu
ustanovile Slomškovo ustanovo in zagotovile zače­
tni kapital dveh milijonov evrov. Cilj te ustanove je,
da z nakupom osrednjih cerkvenih zgradb zagotovi
nadaljevanje pastoralnega dela v nadškofiji. Ustanova
je že konec leta 2014 podala ponudbo za nakup ško­
fijskega sedeža v Mariboru.
Nadškof Alojzij Cvikl, osmi Slomškov naslednik
Cerkev v Sloveniji je v nekaj mesecih dobila tri škofe.
Za ljubljanskim nadškofom Stanislavom Zoretom v

Posvečenja nadškofa Alojzija Cvikla v stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika

oktobru in škofom Francem Šuštarjem v februarju je
papež Frančišek 14. marca 2015 za mariborskega nad­
škofa metropolita imenoval jezuita p. Lojzeta Cvikla.
Slednji je bil začasni ravnatelj gospodarske uprave v
nadškofiji Maribor, ki je pred tem sklenila dogovor
z upniki. To omogoča bolj normalno delovanje nad­
škofije, ki je doživela finančni polom. Alojzij Cvikl
je ob imenovanju dejal: »Zavedam se, da naloga, ki
mi jo je zaupal papež Frančišek, ne bo lahka. Skle­
nili smo sporazum z upniki, a ga bo treba še uresni­
čiti. Čaka nas še veliko dela.« Že ob imenovanju si je
za škofovsko geslo izbral besede: »Iz teme bo zasve­
tila luč.« Pojasnil je, da se v še tako črnogledih situ­
acijah najde žarek upanja, in dodal, da je poslanstvo
Cerkve prav v prinašanju upanja. »Če rešimo Slom­
škovo škofijo, ta čudež lahko pripišemo samo Slom­
šku,« je dejal. Novi mariborski nadškof Alojzij Cvikl
je posvečenje prejel 26. aprila 2015 v stolni cerkvi sv.
Janeza Krstnika. Njegov posvečevalec je bil apostol­
ski nuncij Juliusz Janusz, soposvečevalca pa upravi­
telj nadškofije celjski škof Stanislav Lipovšek in škof
Jože Smej. Nadškof Cvikl se je rodil 19. junija 1955 v
Celju. Po maturi se pridružil jezuitom. Študij teolo­
gije je začel v Ljubljani in nadaljeval na Gregoriani
v Rimu. V duhovnika je bil posvečen 3. julija 1983 v
domači župniji Nova Cerkev. Zatem je bil nekaj let
kaplan v župniji Ljubljana Dravlje. Leta 1988 je odšel

na podiplomski študij v Bruselj in je magistriral iz
pedagogike in katehetike. Po vrnitvi v domovino je
bil župnik v Dravljah. Nadškof Šuštar ga je imenoval
za prvega ravnatelja Jegličevega dijaškega doma v Za­
vodu sv. Stanislava in profesorja verouka na škofijski
gimnaziji. Med letoma 1995 in 2001 je bil provincial
slovenskih jezuitov in nekaj časa predsednik Konfe­
rence redovnih skupnosti. Med drugim je sodeloval
pri pripravi sinode in obeh papeževih obiskov v Slo­
veniji. Leta 2001 je postal rektor papeškega kolegija
Russicum v Rimu in poskrbel za njegovo temeljito
prenovo. Iz Rima se je vrnil novembra 2010 in se kot
začasni ravnatelj gospodarske uprave mariborske
nadškofije posvetil reševanju njenega ekonomskega
položaja, v katerega je zašla po izbruhu finančno-go­
spodarske krize.
April 2015
Menihi in evropska kulturna identiteta
V cistercijanski opatiji v Stični je bil 14. aprila 2015
mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov
pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov.
Na srečanju, ki ga je pripravil Muzej krščanstva
na Slovenskem, je sodelovalo deset predavateljev iz
Nemčije, Nizozemske, Portugalske, Slovenije in Špa­
nije. Skušali so odgovoriti na vprašanje, kako je sa­
mostansko življenje benediktincev, kartuzijanov in
cistercijanov vplivalo na umetnost na stari celini in
ali bi slednjo lahko imenovali »evropska umetnost«,
če je ta pojem sploh mogoče uporabiti. Ena od zani­
mivih tem, ki so jo odprli, je tudi pomen Pravila sv.
Benedikta, besedila, ki prvotno ni bilo napisano za
umetnike, ampak za obrtnike. Simpozij v Stični sodi
v sklop dvoletnega evropskega projekta z naslovom
Religija pri oblikovanju evropske kulturne identitete.
Projekt temelji na ideji, da je za poznavanje Evrope
nujno treba poznati njeno versko dediščino. Obenem
je to priložnost za nov dialog v sodobni Evropi, v
katerega so vključene tako verske kot tudi neverske
tradicije. V projektu kot soorganizator sodeluje Mu­

Predsednik Pahor in nadškof Zore pri Lipi sprave

zej krščanstva na Slovenskem, vanj pa so vključene
še ustanove iz Španije, Švedske in Škotske.
Maj 2015
Predsednik Pahor in nadškof Zore pri Lipi sprave
Predsednik Slovenije Borut Pahor in ljubljanski nad­
škof Stanislav Zore sta se na praznik Gospodovega
vnebohoda, 14. maja 2015, odpravila k lipi sprave na
ljubljanskih Žalah. Nadškof Zore je ob spominskem
obeležju, kjer stoji tudi lesen kip trpečega Kristusa,
ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne pripo­
ročil žrtve vojne in povojnega nasilja Kristusovemu
usmiljenju. Predsednik Pahor pa je k lipi sprave po­
ložil venec. Kot je dejal ob tem, sta z nadškofom sto­
rila dva majhna koraka za velik skupen cilj, in sicer
za narodno pomiritev in spravo. Borut Pahor je še
dejal: »Preteklosti ne moremo spreminjati, lahko
pa spreminjamo prihodnost. Naj bo za prihodnost
navdih vse tisto iz naše slavne preteklosti, kar nas je
plemenitilo, tako ljudi kot naš narod. Za prihodnost
pa naj nam bo opomin vse tisto iz tragične prete­
klosti, kar nam je jemalo dostojanstvo kot ljudem
in kot narodu.« Nadškof Stanislav Zore pa dejal, da
je nastopil čas, ko se bomo morali Slovenci zave­
stno odločiti za dvoje. Za sožitje v našem narodu
se bomo morali naučiti spoštovati vsakega človeka,
neizogibno pa nas čaka tudi priznanje resnice.

207

208

Oče miru, nikoli več vojne
Slovenski škofje so ob sedemdeseti obletnici konca
druge svetovne vojne vernike povabili k Mariji Po­
magaj na Brezje. Povabilu k spravni maši 16. maja
dopoldne se je odzvalo blizu dva tisoč ljudi in več
kot šestdeset duhovnikov, ki so se pri oltarju pred
baziliko pridružili škofom Juriju Bizjaku, Andreju
Glavanu, Antonu Jamniku, Stanislavu Lipovšku, Jo­
žefu Smeju, Petru Štumpfu in stiškemu opatu Janezu
Novaku ter nadškofu Stanislavu Zoretu, ki je vodil
somaševanje. Škof Glavan je na začetku svete maše
v zahvalo za konec vojne ter za vse žrtve vojnega in
povojnega nasilja dejal: »Zbrali smo se pri Kraljici
Slovencev, da bi prosili za spravo v slovenskem na­
rodu, do katere kljub dolgotrajnemu in iskrenemu
prizadevanju mnogih še ni prišlo.« Nadškof Zore je
na začetku pridige spomnil, da so ljudje pred sedem­
desetimi leti s hrepenenjem čakali dan, ko bi utih­
nilo orožje, in čas, v katerem bi sosed spet bil sosedu
samo sosed, čas, v katerem ne bi bilo treba šepetati
in se ozirati naokrog. »Hvala Bogu, je bilo zlo, ki je
šest let pustošilo po Evropi in v vojno potegnilo ves
svet, premagano.« Opozoril je, da največkrat ni bila
odločitev posameznika, katera vojska ga bo vzela s
seboj, ko je prišla na dom, ampak so vsakemu od­
govorili, v nasprotnem bi trpeli domači. Zaradi tega
so naši fantje nosili uniforme različnih strani. »In
ko se danes Bogu zahvaljujemo za konec druge sve­
tovne vojne, lahko samo v spoštljivi grozi priznamo,
da mora naše bogoslužje ostajati zgolj na ravni za­
hvale za konec vojne in prošnje za mir. Takoj ko bi
zapadli skušnjavi, da bi začeli slaviti zmago, bi začeli
deliti ljudi, ki so bili ne po svoji krivdi in največkrat
tudi ne po svoji odločitvi na tako različnih straneh.«
Nadškof je omenil, da se je s podpisom nemške ka­
pitulacije pred sedemdesetimi leti res končala vojna,
a pri nas so se razmere bistveno spremenile: »Ko je
namreč en del Evrope proslavljal mir in svobodo, si
je drugi del Evrope nadel črne rute in potihoma, na
skrivaj ihtel za pomorjenimi. To so bili strašni časi:
eni so igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi

pa so padali v brezna in rudniške rove, za njimi pa
so ostajali žalujoči, ki niso smeli žalovati.« Tudi zato
se mnogi iskali tolažbo pri Mariji Pomagaj, ker niso
imeli groba, na katerem bi prižgali svečo in izjokali
solzo. Bolečino in žalost so prinesli k Mariji na Brezje.
Nadškof Stanislav Zore je spomnil še na izredno sveto
leto božjega usmiljenja in ob tem na pomen odpu­
ščanja in sprave. Obojega so potrebni tisti, ki so sla­
vili, in tisti, ki so ostali za pomorjenimi in žalovali.
Junij 2015
Postopek za Halasovo beatifikacijo se nadaljuje
Kongregacija za zadeve svetnikov je izdala dekret
o veljavnosti škofijskega postopka za beatifikacijo
leta 1945 umorjenega prekmurskega duhovnika Da­
nijela Halasa. Ta odpira vrata za nadaljevanje po­
stopka v Rimu. Zdaj je treba pripraviti tako ime­
novano zgodovinsko pozicijo o njegovem življenju,
delu in krepostih. Iz tega zgodovinsko kritičnega
življenjepisa, ki bo nastal na osnovi zbranega gra­
diva, mora biti razvidno, da je Daniel Halas umrl
mučeniške smrti. Pozicijo po navodilih relatorja, ki
ga je določila kongregacija, pripravlja Andreja Čer­
vek, ki je bila imenovana za postulatorko. Danijel
Halas je bil po njenih besedah »mlad duhovnik, ki
se je z veliko gorečnostjo podal na duhovniško pot
in se kot pravi pastir zavzemal za svoje vernike. Pri
tem ni delal razlik med Slovenci in Madžari, kar je
bila v tistem času zelo pogumna drža. Prepričan
je bil, da ima vsak človek pravico slišati evangelj­
sko oznanilo v maternem jeziku in da je narodnost
Božji dar. Pozival je k spreobrnjenju, k složnosti in
edinosti med katoličani, h konkretnemu življenju
krščanstva, ne samo v besedah, ampak predvsem
v dejanjih … Preroške so njegove besede: ›Priprav­
ljeni moramo biti na velike preizkušnje, na žrtve,
na mučeništva.‹ Zavedal se je, kaj pomeni biti zvest
Kristusu, Cerkvi in svoji poklicanosti. To je izpri­
čal s svojim lastnim življenjem.« Škofijski postopek
za Halasovo beatifikacijo se je končal aprila 2014,
ko so zbrano gradivo in listine uredili in poslali v

Rim na Kongregacijo za zadeve svetnikov. Pobudo
za začetek postopka so leta 1999 dali duhovniki len­
davske dekanije ter ob tem opozorili na Halasovo
svetniško življenje in mučeniško smrt zaradi vere.
Julij 2015
Nadškofa Stres in Turnšek znova v pastorali
Kongregacija za škofe je glede upokojenih nadško­
fov Antona Stresa in Marjana Turnška, ki sta se pred
dvema letoma odpovedala službi, nunciju v Sloveniji
nadškofu Juliuszu Januszu poslala sporočilo, da lahko
brez omejitve sodelujeta pri pastoralnem delu kra­
jevne Cerkve. Ob tem sta ljubljanski nadškof Stanislav
Zore in mariborski nadškof Alojzij Cvikl v skupni iz­
javi zapisala: »Vernikom Katoliške cerkve v Sloveniji
in slovenski javnosti sporočava, da naju je kardinal
Marc Ouellet, prefekt Kongregacije za škofe, v spo­
ročilu obvestil, da se oba upokojena nadškofa lahko
brez omejitev vključita v pastoralno in drugo življe­
nje Cerkve, kot to predvidevajo splošna in posebna
določila. Za obe nadškofiji je to vesela novica, saj bo­
sta nadškofa lahko po svojih močeh in sposobnostih
prispevala svoj delež pri pastoralnem poslanstvu in
rasti božjega kraljestva.« Upokojena nadškofa bosta
tako vodila različne slovesnosti, delila zakrament
svete birme in pomagala tudi pri delu škofovske kon­
ference. Nadškof Zore je nekaj dni zatem nadškofa
Antona Stresa, sicer zaslužnega profesorja Univerze v
Ljubljani, imenoval za rektorja Katoliškega inštituta.
Avgust 2015
Poskrbimo za brate in sestre
Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski
konferenci se je pred koncem avgusta 2015 s posebno
izjavo odzvala na ravnanje z begunci, ki so v pole­
tnih mesecih presenetili nekatere evropske države,
sredi septembra pa množično vstopili tudi v Slove­
nijo. V dokumentu z naslovom Poskrbimo za brate
in sestre med drugim beremo: »Vse države in vsi
državljani smo pred testom solidarnosti z vsemi, ki so
bili zaradi vojn in nasilja pregnani iz svoje domovine

Begunci trkajo tudi na naša vrata

in bodo v upanju, da bodo našli boljšo prihodnost,
potrkali na naša vrata.« V nadaljevanju je komisija
navedla, da sta gostoljubje in sprejemanje tujcev že od
davnih časov znamenje ljubezni in spoštovanja dosto­
janstva vsakega človeka. Pri tem je predstavila, kakšne
so dolžnosti posameznika in različnih ustanov. Ker
povsod tam, kjer je veliko število beguncev, prihaja
do nestrpnosti, sovražnega govora in sklicevanja na
lastno varnost, komisija meni, da je na vsa ta vprašanja
treba odgovarjati objektivno, odkrito in pošteno. Skli­
cuje se tudi na papeža Frančiška, ki je od začetka svoje
službe na čelu Cerkve občutljiv za usodo beguncev. V
zadnjem delu izjave se komisija osredotoči na vzroke
begunske krize in iskanje rešitve zanjo: »Sprejemanje
beguncev nujno kliče k premisleku o tem, kako lahko
Evropska unija in NATO pripomoreta k vzpostavitvi
miru in ureditvi razmer v tamkajšnjih državah ter s
tem k zmanjšanju begunskih migracij v Evropo, saj
možnosti niso neomejene. Begunska kriza je tudi za
našo državo priložnost, da premislimo tragične posle­
dice trgovine z orožjem, premalo premišljenih vojaških
posegov zahodnih držav, nepravičnih ekonomskih po­
litik, revščine in korupcije, ki v ozadju poganjajo voja­
ške spopade in državljanske vojne.«
(Tone Gorjup, novinar, Jarše)
Fotografije Arhiv Družina

209

Edvard Kovač

SV. MARTIN TOURSKI
– OB EVROPSKI OSEBNOSTI LETA
Sveti Martin Tourski ni samo svetniška podoba, ki je zaznamovala krščanski svet, ampak
je hkrati postal tudi simbol evropske civilizacije. Z njegovo osebnostjo je Cerkev najprej
priznala, da je Ljubezen znak svetništva. Sv. Martin je namreč prvi proglašeni in čaščeni
svetnik, ki ni bil krvavi mučenec. Z njegovo razglasitvijo za evropsko osebnost leta ob
1700-letnici njegovega rojstva pa vsa Evropa potrjuje, da njegovo življenje predstavlja
temelj evropskega kulturnega in socialnega življenja.

210

Njegovi življenjepisci radi povedo, da se je Martin
želel dati krstiti še kot mladenič, toda oče je vztra­
jal, da mora najprej odrasti. Krščanstvo namreč
ob njegovem rojstvu leta 316 še ni bilo kulturno
zasidrano v Evropi. Tako je Martin, kar bi pome­
nilo mali bog Mars, bog vojne, na očetovo željo
sprva postal rimski vojak. Oče je do smrti odkla­
njal sveti krst, in to je bila Martinova bolečina do
konca dni. Toda izročilo ve povedati, da je Martin
tudi kot vojak ohranil plemenito srce in je razumel
svoj poklic zgolj kot poslanstvo pravičnosti in ne
kot opravilo nasilja.
Od tod tudi njegov znameniti dogodek izpred
Amiensa, ko je kot rimski častnik razpolovil svoj
plašč in z njim ogrnil prezeblega berača. Po mnenju
zgodovinarjev je to resnični dogodek in ne samo lepa
legenda, saj o njem govori njegov prvi življenjepisec
Sulpicij, in to skoraj v času Martinovega življenja,
se pravi takrat, ko se še niso mogle razviti legende
o svetnikovem življenju. Tudi hladna in nič kaj pri­
jazna novembrska Pikardija se zelo dobro umešča v
to pripoved. Slednjič tudi dejstvo, da je Martin re­
vežu podaril samo polovico plašča, govori o njegovi
pravičnosti, saj je druga polovica pripadala cesarju,
in vojak je smel podariti drugim le to, kar je bilo
resnično njegovega. S tem znamenitim dejanjem
pa je Martin postal pojem vzajemne delitve in tudi

krščanske ljubezni in pravičnosti. Postal je simbol
ne samo krščansko vernih ljudi, ampak tudi pojem
krščanske civilizacije ter seveda temelj združene,
demokratične in socialne evropske družbe.
Sv. Martin je bil v Poitiersu učenec sv. Hilarija in
se je preko njega približal prav izvorom krščanstva
v Galiji. Po vzgledu svojega učitelja je tudi sam lju­
bil samostansko življenje in je ustanavljal skupno­
sti menihov. Vanje se je umikal, da je gojil globoko
molitveno življenje tudi potem, ko je postal škof.
Kasneje se je razvila legenda, katere izvor najdemo
že v predkrščanski antiki, da so ga goske izdale,
kam se je skril, ko so ga hoteli postaviti za škofa.
To seveda v primeru sv. Martina ni zgodovinska
resnica, toda kot vsaka legenda tudi ta izraža duha
nekega dogodka ali osebnosti, in v našem primeru
bi bila resničnost to, da je sv. Martin tudi kot škof
ostal zelo preprost in ponižen mož. K preprostosti in
ponižnosti je usmerjal tudi svoje sobrate duhovnike
in redovnike. Hkrati pa jih je navduševal za delo z
ubogimi ljudmi. Tako se je razvila duhovnost sv.
Martina, ki je vplivala na nastanek benediktincev,
in prav menihi sv. Benedikta so bili veliki častilci
sv. Martina in so z njegovim duhom, se pravi s kr­
ščansko ljubeznijo do vsakega človeka in z molitvijo
ter dejavnostmi (kasnejše pravilo ora et labora, moli
in delaj), evangelizirali vso Evropo.

211

Sveti Martin in berač

Vir https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Wilfred_Thompson_St_Martin_And_The_Beggar.jpg

V evropskih podobah svetega Martina vedno zma­
gujejo njegova dobrohotnost in dobrodelnost ter
ljubezen do ubogih. Zato se ne smemo čuditi, da
je njegov lik pogosto dobil poteze svetega Nikolaja.
Zelo zanimivo je tudi, da v Sloveniji, kjer imamo
prafare, ki so mu posvečene, prevladuje nad podo­
bami sv. Martina kot škofa njegova podoba vojaka,
ki deli plašč z revežem. Slovensko ljudstvo je razu­
melo, kaj je bistvo krščanstva, se pravi vzajemna
ljubezen in ne predstojniška služba. Res je, da je ob
»krščevanje« novega vina v naše navade vstopila tudi
tradicija grškega boga vina Dioniza in rimskega Ba­

kha. Toda ne smemo pozabiti, da je krščanska kul­
tura globoko prežela vso slovensko kulturno izročilo
in da je v ozadju bila najbrž tudi svetopisemska po­
doba nebeške gostije, ki jo prerok Izaija opisuje kot
pojedino, na kateri bodo pili »najboljše vino« in na
kateri bodo nasičeni z najboljšimi jedmi vsi reveži.
V skladu z zgodovinskimi viri pa naj bi sveti Mar­
tin skozi naše kraje potoval kar dvakrat. Zagotovo je
šel krstit svojo mater v Savarijo, se pravi v današnji
Sombotel. Ker vemo, kje je vodila rimska cesta, po­
znamo tudi njegovo romarsko pot. Čisto razumljivo
je, da je med potovanjem tudi evangeliziral ljudi, ki

212

jih je srečeval. Zgodbe vedo povedati, da je s svojo
dobroto spreobrnil tudi nasilneže in zlikovce.
Naš blaženi Anton Martin Slomšek ni bil samo
ponosen na svojega krstnega sozavetnika, ampak ga
je rad dajal v svojih pridigah za vzgled, ne samo kr­
ščanske vere, ampak je izpostavljal predvsem njegovo
ljubezen do staršev, do matere, saj se je Martin podal
na dolgo in nevarno pot prav iz ljubezni do nje, ki
ga je zaznamovala z njegovo že pregovorno dobroto.
Pot Via Santi Martini, ki vodi skozi naše kraje, je
namenjena romarjem, tistim, ki častijo sv. Martina
Tourskega, in seveda tudi drugim pohodnikom, ki
imajo radi naravno in kulturno dediščino. Pomen
poti je na podlagi kulturne dediščine, povezane s sv.
Martinom, predvsem v ustvarjanju vezi med ljudmi.
Pohodniki in romarji naj bi si na tej kulturni poti
prizadevali za bolj humano, demokratično in vza­
jemno Evropo. Ta velika evropska kulturna pot sve­
tega Martina Tourskega je bila ustanovljena leta 2003
na pobudo Evropskega kulturnega centra sv. Martin
Tourski iz Francije. Uvrščena je na seznam kulturnih
poti Sveta Evrope, ki je leta 2005 sv. Martina imeno­
val za evropsko osebnost za leto 2016. V Sloveniji po­
teka od slovensko-madžarske meje v kraju Hodoš do
mejnega prehoda z Italijo v kraju Opatje selo. Dolga je
približno 550 km in v skladu z zgodovinskimi dejstvi
sledi stari rimski cesti, ki je povezovala mesto Savaria

na Madžarskem, kjer se je sv. Martin rodil, z mestom
Pavia v Italiji, kjer je odraščal in kjer je tudi postal
rimski vojak. Celotna pot povezuje Madžarsko, Slo­
venijo, Italijo in Francijo ter se zaključi v mestu Can­
des, kraju, kjer je sv. Martin pokopan. V Sloveniji to
kulturno in romarsko pot usmerja in oskrbuje Evrop­
ski kulturni center sv. Martin Tourski — Slovenija.
Od slavnostnih prireditev v jubilejnem letu v
Sloveniji se nadejamo romanj v Sombotel in Tours,
pričakujemo tudi izvedbo novo skomponirane sv.
maše v vseh slovenskih škofijah, uvedbo nove ljud­
ske pesmi, katere besedilo je napisala Roža Gantar
in jo je uglasbil Jože Trošt, natečaj otroških risb, tudi
spisov mladih, in seveda oratorij, katerega podlaga
bi lahko bila tudi slikanica ali strip v izdaji Celjske
Mohorjeve družbe. Ta založba pripravlja tudi znan­
stveno izdajo prvega življenjepisa sv. Martina izpod
peresa njegovega učenca Sulpicija Severa, kar bo
lahko prilika za vnovični znanstveni posvet.
Zagotovo je jubilejno leto sv. Martina lepa prilika,
da tudi Slovenci zaživimo pristnost svojega kultur­
nega izročila, da kristjani poglobimo evangeljsko
ljubezen in da se vsi ljudje dobre volje na novo pre­
budimo v temeljni vrednoti evropske civilizacije, ki
je v vzajemni delitvi.
(Dr. Edvard Kovač, OFM, slovenski teolog in filozof)

Jože Maček

GMOTNE RAZMERE CERKVE IN SLOVENSKE
KATOLIŠKE DUHOVŠČINE SKOZI STOLETJA
Na malo katero vprašanje v slovenski zgodovini se pogledi tako razlikujejo kakor na
cerkveno premoženje, dohodke Cerkve in s tem v zvezi na socialni status oziroma gmotne
razmere katoliške duhovščine. Nasprotniki Cerkve ali njej vsaj nenaklonjeni menijo, da je
Cerkev bogata in da je njenim duhovnim služabnikom materialno dobro postlano. Drugi,
seveda zastopniki Cerkve in posebej zvesti verniki, pa menijo, da Cerkev ni bogata, niti
premožna, raje revna, in da duhovniki tudi v preteklosti za svoje pomembno delo niso
bili ustrezno nagrajevani.
Pokristjanjevanje naših krajev se je začelo že v času
rimske zasedbe, o čemer pričajo oglejski patriarhat in
škofiji v Ljubljani in na Ptuju. Vendar je krščanstvo
v teh krajih s propadom rimskega imperija leta 476,
razen v oglejskem patriarhatu, zamrlo. V kneževini
Karantaniji so v 8. stoletju misijonarji iz nadškofije
v Salzburgu na območjih nad Dravo in iz oglejskega
patriarhata na območjih pod Dravo do Jadranskega
morja začeli (ponovno) pokristjanjevati. Misijonarji
pa seveda niso širili samo vero, ampak so želeli vzpo­
staviti tudi cerkveno organizacijo. Z vzpostavitvijo
cerkvene organizacije pa je bila po judovskih predpi­
sih, izraženih v Svetem pismu Stare zaveze, povezana
obvezna letna dajatev vernikov — desetina. Tedanji
slovanski Karantanci seveda niso poznali ne Cerkve,
še manj pa kako redno obvezno dajatev zanjo, ki bi
jo zdaj morali dajati pod oznako desetina. Desetina
je pomenila letno dajatev desetega dela vseh kmetij­
skih pridelkov, tedaj predvsem žita in vina, prirasta
živine in ponekod tudi kakih obrtnih izdelkov, so­
dov, dog, škafov ipd. Nezadovoljni s svojimi knezi, ki
jih niso ubranili pred bavarsko nadoblastjo, nenaklo­
njeni pokristjanjevanju in še zlasti obveznemu daja­
nju desetine, so se tedanji Karantanci dvignili v nekaj
ostrih uporov (carmula), a so jih njihovi domači knezi
s pomočjo Bavarcev zatrli. Da bi bilo pokristjanjeva­

nje bolj uspešno, so misijonarji in snovalci cerkvene
organizacije popustili in se zadovoljili s »slovansko
desetino«, ki je znašala le dve tretjini prave desetine.
Ker so tedaj šele začeli uvajati tripoljni gospodarski
sistem na njivah (1. leto ozimina, 2. leto jarina, 3. leto
zelena praha) in tedanji kmetje in kmalu nato pod­
ložniki zemljiških gospodov niso imeli posejanih
vsako leto enakih površin njiv z žitom, bi se morala
desetina vsako leto odmerjati znova. Da bi se temu
izognili, so jo določili v pavšalni količini.
Tedaj so vladali v skoraj vsej srednji in zahodni
Evropi frankovski kralji. Ko je Karel Veliki (768—
814) podjarmil še Bavarsko, ki je bila tedaj veliko ve­
čja, kakor je sedaj, in z njo vred seveda Karantanijo,
je imel v svoji državi številna plemena, ki so si bila
popolnoma tuja. Vsaka uspešna in trdna država pa
mora imeti podanike, ki jih veže neka skupna iden­
titeta. In to naj bi bila v frankovski državi krščanska
vera. Zaradi tega je Karel Veliki intenzivno pospeševal
pokristjanjevanje. Tedaj obstoječim samostanom in
škofijam je s posebnimi cesarskimi listinami — da­
rovnicami — daroval velike zemljiške komplekse. Ni
pa bil soliden darovalec. Kakor je Cerkvi z lahkoto
daroval, ji je zaradi majhnih zamer ali nesporazumov
tudi jemal nazaj. Imel je seveda dobre odnose s pape­
žem. Tedaj je na vzhodu Evrope, v Carigradu, vladal

213

Vir https://en.wikipedia.org/wiki/Charlemagne#/media/File:Aachen_
Domschatz_Bueste1.jpg

Maska Karla Velikega, ki se nahaja v zakladnici v Aachnu.

214

vzhodni rimski cesar. Karel Veliki pa je želel postati
zahodni rimski cesar. To bi pa mogel postati le, če bi
ga za cesarja kronal papež. Ta je zaradi velikanskih
darov Cerkvi željo Karla Velikega kot frankovskega
kralja težko zavrnil, se je pa vendarle kujal. Naposled
naj bi Karel Veliki papeža prisilil, da ga je kronal za
zahodnorimskega cesarja.
Še bolj škodljiv glede jemanja cerkvenega premo­
ženja je bil bavarski vojvoda Arnulf v 10. stoletju Ta
ni Cerkvi nič daroval, ampak je samo jemal, kar so
ji pred njim darovali prejšnji cesarji, da je s tem ve­
čal svoje, vojvodsko premoženje.
Pokristjanjevanje je potekalo hkrati z uvajanjem
zahodnoevropskega fevdalnega reda. V 9. stoletju
so na slovenskem celinskem ozemlju nastale prve
misijonske postaje. Uvajanje fevdalnega reda in
pokristjanjevanje pa sta bili prekinjeni z napadom
Ogrov (sedaj jih imenujemo Madžari), ki so velik
del Evrope zasedli za približno 50 let. Prodrli so
do Leškega polja (ob reki Lech blizu Augsburga na
Bavarskem), kjer so jih Franki pod kraljem Ottom
Velikim leta 955 domala uničili in jih porinili nazaj
na izhodiščno območje; tam so še zdaj. Ta poraz

je bil za Ogre tako hud, da nikoli več niso dosegli
prejšnje moči. Zasedli so tudi nekaj naših območij
od Kozjanskega do Drave in nad njo in še bolj proti
vzhodu poleg Prekmurja, ki je bilo že tako njihovo.
Po zmagi nad Ogri ni bilo več nobenih resnih
ovir za pokristjanjevanje. Frankovski kralji Otoni
(iz rodu Liupoldingerjev) in cesar Henrik II. Sveti,
ki je bil leta 1146 razglašen za svetnika, so v 10. in 11.
stoletju samostanom in škofijam po vseh deželah, in
seveda tudi v poznejših slovenskih, darovali ogro­
mne zemljiške komplekse. Tirolska škofija Brixen je
na Gorenjskem dobila ozemlje z Bledom, Pokljuko in
Jelovico, bavarska škofija Freising (Brižinj) je dobila
območje Škofje Loke in nekaj manjših gospostev na
Dolenjskem v okolici Bele Cerkve, bavarska škofija
Bamberg je dobila velika ozemlja na zahodnem Ko­
roškem, največ vzhodneje v okolici Beljaka. Ti darovi
so se nanašali na njihove škofijske sedeže, ker te ško­
fije na pridobljenih ozemljih niso imele nikakršnih
cerkvenih pravic. Izjema je bila salzburška nadško­
fija, ki je dobila velike komplekse zemljišč v okolici
Ptuja, nad katerimi pa je imela tudi cerkveno oblast
in je tam tudi izvajala pokristjanjevanje.
Ker na našem ozemlju do tega velikega obdaro­
vanja ni bilo nobene škofije (razen seveda oglejskega
patriarhata, ki ima zaradi bližnje Italije in Sredoze­
mlja precej drugačno zgodovino, in pravkar ome­
njene salzburške nadškofije) in nobenega samostana,
nobena teh cerkvenih ustanov ni mogla biti deležna
teh velikih darov. Najstarejši samostani so bili pri
nas ustanovljeni šele v 12. in 13. stoletju. Nobenega
ni ustanovil kralj ali cesar, pač pa veliki in premožni
fevdalci (vojvode, deželni knezi in grofje). Cisterci­
janski samostan v Stični je leta 1135 formalno ustano­
vil oglejski patriarh, premoženje zanj pa so darovali
grofje Višnjegorski, leta 1140 je oglejski patriarh Pere­
grin s premoženjem priseljenega bavarskega visokega
svobodnjaka Chagerja v Gornjem Gradu ustanovil
edini moški benediktinski samostan pri nas, mejni
grof Otokar III. Traungauski je leta 1160 ustanovil
kartuzijanski samostan v Žičah, vojvoda Babenber­

ški ok. leta 1209 samostan istega reda v Jurkloštru,
v Kostanjevici na Krki je Bernard Spanheimski leta
1234 ustanovil cistercijanski samostan, v Velesovem
je oglejski patriarh v letih 1236—1238 postavil ženski
dominikanski samostan za plemkinje, enak samostan
je v tedanjem Marenbergu, zdaj Radlje ob Dravi, leta
1251 ustanovil Sigfrid Marenberški, kartuzijo v Bistri
je v letih 1255—1260 ustanovil Bernard Spanheimski,
plemkinja Zofija Rogaška je leta 1237 v Studenicah
dala ob studencu postaviti hospital s cerkvijo in po­
zneje pred letom 1277 ženski dominikanski samostan,
kranjski plemiči Gallenbergi so leta 1300 ustanovili
samostan klaris v Mekinjah, leta 1403 je celjski grof
Herman II. ustanovil kartuzijo v Pleterjih, ki je bila
leta 1773 ukinjena in v začetku 19. stoletja na novo
ustanovljena in obstaja še zdaj. Herman II. je ustano­
vil tudi pavlinski samostan v Lepoglavi v Hrvaškem
Zagorju. Pozneje so samostane ustanavljali beraški
redovi (frančiškani, kapucini in minoriti) ter jezuiti
in pavlini. V novem veku so nastali tudi številni sa­
mostani raznih ženskih redov.
Zdaj še na kratko o nastanku škofij. Salzburška
nadškofija je bila ustanovljena leta 696 na ruševinah
nekdanjega rimskega mesta Juvavum; njen prvi škof
je bil sv. Rupert, zato je tudi zavetnik številnih žu­
pnij pri nas. Ta nadškofija je na svojem misijonskem
območju v pokrajinah nad Dravo ustanovila svojo
pokrajinsko ali korno (nesamostojno) škofijo pri
Gospe Sveti na Koroškem, ki pa je bila pozneje opu­
ščena. Proti koncu 11. in v začetku 12. stoletja sta bila
dva salzburška nadškofa, ki sta imela naslov primas
Nemčije (primas Germaniae), Gebhard in Eberhard.
Da bi poudarila svojo samostojnost, sta na območju
svoje nadškofije, ki je zajemala vso ogromno Bavar­
sko, velik del poznejše Nemčije in velik del poznejše
Avstrije, v celinskem delu pretežno slovenskega oze­
mlja, ustanovila tri škofije in eno škofijo na bavarskem
ozemlju, vse štiri iz premoženja tamkajšnjih ukinjenih
samostanov. Prva je bila škofija v Krki (Gurk), usta­
novljena leta 1072 s premoženjem ukinjenega bene­
diktinskega ženskega samostana, ki ga je ustanovila

Vhod v staro gotsko cerkev v Pleterjah

Foto Alenka Veber

sv. Ema Pilštajnska in je v njem tudi umrla. Ta samo­
stan je imel obsežna ozemlja v sedanji Sloveniji, od
Zasavja prek Vitanja do Koroške. Sedež te škofije je
bil v 18. stoletju prenesen v Celovec in se sedaj ime­
nuje krško-celovška škofija. Ta škofija je bila najbolj
bogata. Druga škofija je bila lavantinska, ustanovljena
leta 1212 v Št. Andražu v Labotski (Lavantinski) dolini
(St. Andrä im Lavanttal) s premoženjem ukinjenega
ženskega benediktinskega samostana v istem kraju.
Ta škofija je bila leta 1859 prenesena v Maribor in se
zdaj imenuje mariborsko-lavantinska in je bila najbolj
revna. Imela je le nekaj pašnikov na Svinji planini in
manjšo graščino kot škofovo poletno rezidenco. Te
nepremičnine je leta 1859 prodala za kritje stroškov
selitve v Maribor, tako da ob prihodu na nov škofij­
ski sedež ni imela ničesar. Za stolnico so ji dodelili
mariborsko mestno farno cerkev, za škofijo pa tam­
kajšnje mestno župnišče. Tretjo škofijo so istega leta
ustanovili na Štajerskem, na gradu Seckau v bližini

215

216

Gradca s premoženjem tamkajšnjega ukinjenega sa­
mostana avguštinskih kanonikov (korarjev). Sedež
škofije so v 18. stoletju prenesli v Gradec in škofija se
zdaj imenuje graško-seckavska škofija. Tudi ta ško­
fija je spadala med revne. Četrto škofijo so ustanovili
na bavarskem otoku Chiemsee, tudi s premoženjem
tamkajšnjega ukinjenega moškega benediktinskega
samostana. Pozneje je bila ukinjena. V zvezi z usta­
novitvijo teh štirih škofij so nastali spori med Svetim
sedežem in salzburškimi nadškofi, česar tukaj ne kaže
obravnavati. Obveljalo je, da so te štiri škofije povsem
samostojne, da pa so podrejene salzburški nadškofiji
in da ima pravico imenovanja škofov zanje salzburški
nadškof, kar je bila posebnost v vsej Cerkvi, in zato so
rekli salzburškemu nadškofu črni papež. Škofe vseh
drugih škofij na svetu je namreč imenoval in jih še
imenuje papež, ki je vedno oblečen v bela oblačila in
so mu zato rekli beli papež.
Oglejski patriarh Bertold II. iz rodu grofov Ande­
ških, pozneje imenovan Kamniški, si je že leta 1237
prizadeval za ustanovitev škofije med Sočo in Dravo.
Postopno zasedanje slovenskih dežel po Habsbur­
žanih in Furlanije po Benečanih je izrivalo svetno
oblast oglejskih patriarhov, pa tudi oteževalo njihovo
cerkveno upravo. Tako mu ustanovitev ni uspela.
Na slovenskem ozemlju pod Dravo, ki je tedaj
spadalo pod oglejski patriarhat, so Habsburžani
kot deželni knezi tega ozemlja skušali doseči usta­
novitev vsaj ene škofije. Ker pa so bili neprestano v
sporih z Beneško republiko in seveda z oglejskim
patriarhatom, ki sta imela velik vpliv na Sveti se­
dež, jim to nikakor ni uspelo. Naposled je leta 1461
uspela ustanovitev ljubljanske škofije in to po spletu
srečnih okoliščin. Veliki italijanski humanist Enea
Silvio Piccolomini, ki je bil 18. oktobra 1405 rojen v
zelo stari ugledni plemiški družini v Corsignanu v
Italiji, je bil tajnik cesarja Svetega rimskega cesarstva
nemške narodnosti, sicer Habsburžana, Friderika III.
Z njegovo pomočjo je E. S. Piccolomini postal trža­
ški škof, nato pa škof v Sieni. Kot tamkajšnji škof je
bil leta 1458 izvoljen za papeža in si je privzel ime Pij

II. Umrl je 14. avgusta 1464. Ko je njegov nekdanji
tajnik postal papež, cesarju Frideriku III. seveda ni
bilo težko doseči ustanovitve nove škofije. Na pra­
znik sv. Miklavža, 6. decembra, 1461 je cesar podpisal
ustanovno listino o ustanovitvi škofije v Ljubljani. V
njej je navedel vse fare, ki naj odtlej spadajo v novo
škofijo, in seveda tudi zemljiška gospostva, ki ji jih
je daroval. Med njimi je bilo gospostvo Gornji Grad
z zelo obsežnimi gozdovi, ki je bilo prej v lasti gor­
njegrajskega moškega benediktinskega samostana,
ki so ga v prid novoustanovljene ljubljanske ško­
fije ukinili. Papež Pij II. je 6. septembra 1462 potr­
dil novo škofijo z bulo in ji določil obseg. Vse novi
škofiji dodeljene kraje je izločil iz uprave oglejskega
patriarhata, štiri dni nato pa je z novo bulo izvzel
tudi škofa in njegovo duhovščino izpod patriarhove
sodne oblasti. Ustanovitev ljubljanske škofije je bila
toliko lažja, ker je cesar z izumrtjem rodu celjskih
grofov leta 1456 po dedni pogodbi pridobil njihovo
ogromno premoženje. Ljubljanska škofija pa je bila
majhna, svoje župnije je imela zelo raztresene. Imela
jih je v okolici Ljubljane, na Gorenjskem, okoli Pli­
berka in Beljaka na Koroškem, v Braslovčah in v Lo­
garski in Zadrečki dolini ter na Kozjanskem. Nato
do najnovejšega časa, 7. aprila 2006, ni bila na slo­
venskem ozemlju ustanovljena nobena nova škofija.
Tega dne so bile ustanovljene nove škofije v Celju,
Murski Soboti in Novem mestu.
Škofije, ki so segale na slovensko ozemlje, razen
ljubljanske in zadnjih treh, so ustanavljali od zgoraj,
ko cerkvenih postojank na terenu — pražupnij, žu­
pnij, vikariatov, lokalnih kaplanij, lokalij ali kuracij
skorajda ni bilo ali jih je bilo skrajno malo. Nekaj
malega je bilo misijonskih postojank v krajih po­
znejših prafar.
Prve cerkve, tako imenovane lastniške cerkve, so
postavili zemljiški gospodje, da bi od obiska verni­
kov imeli stranske koristi, na primer od popivanja v
njihovih gostilnah. Duhovnik je bil uslužbenec la­
stnika cerkve. Ta način dušnega pastirstva pa se ni
obnesel, in so ga škofije kmalu odpravile. V 12. sto­

letju so začele ustanavljati lastno farno mrežo. V po­
membnejših krajih — poznejših sedežih prafar — so
začeli zidati prve cerkve. Pri tem so odločilno poma­
gali tedanji deželni knezi (deželni vladarji) in drugi
bogati zemljiški gospodje. V pomembnejših krajih so
tako nastale prve župnije, ki so jih pozneje imenovali
prafare. Te so navadno zajemale kar veliko območje.
Prafara v Kranju je imela v naslednjih stoletjih kar 31,
druge prafare pa v povprečju okoli 8 do 10 podružnic.
Najstarejše cerkvene enote — prafare — so usta­
novitelji sorazmerno dobro oskrbeli z imenji (Gül­
ten), ki so obsegala dominikalna zemljišča, zemljišča,
s katerimi je župnik samostojno gospodaril na t. i.
farovških posestvih. Zemljišča je obdeloval s hlapci,
deklami in dninarji, njegovi podložniki, ki so sicer
samostojno gospodarili, pa so mu morali služiti ročno
in vozno tlako. Farovška posestva so bila po veliko­
sti navadno največje kmetije v okolici. Ustanovnik
pa je prafari podelil tudi določeno število (7—8 pa
tudi do nekaj desetin) podložniških hub (kmetij),
na katerih so podložniki samostojno gospodarili,
vsako leto pa so bili dolžni prafari »odrajtovati« do­
ločene naturalne dajatve. V začetku predvsem žito,
pozneje po njuni uvedbi v naše kraje tudi krompir
in koruzo, mošt ali vino, surovo ali topljeno maslo
in sir, ob smrti podložnika gospodarja so morali
ponekod dati najboljšega vola iz hleva (Sterbochs),
dajati so morali tudi razne domače izdelke, doge za
sode, sode, škafe, razne vrste orodja, ponekod tudi
predivo, povsem enako ali podobno kakor podlož­
niki laičnih zemljiških gospodov. Na ozemlju, ki je
nekoč spadalo pod oglejski patriarhat (od Jadran­
skega morja do Drave) je patriarh imel pravico do
pobiranja vinske desetine. To pravico je odstopil ne­
katerim prafaram na svojem ozemlju, da so jo nato
te pobirale od svojih desetinskih obveznikov. Ker je
od srednjega veka do leta 1880, ko je vinograde uni­
čila trsna uš, bilo vinogradništvo s trtami žlahtnih
sort na lastnih koreninah v vseh za vinograde vsaj
približno ustreznih legah zelo razširjeno, je bila vin­
ska desetina pomemben dohodek prafar.

Kartuzija Pleterje

Foto Alenka Veber

Župniki teh prafar so bili do zemljiške odveze, do
leta 1848 torej, tudi (manjši) zemljiški gospodje pod­
ložnikov, ki so živeli na župnijskih hubah. Kot zani­
mivost naj omenim, da je bil tudi blaženi lavantinski
škof Anton Martin Slomšek kot župnik in dekan v
Vuzenici tak zemljiški gospod. Vuzeniška fara je imela
večjo zemljiško posest kakor njena lavantinska ško­
fija v Št. Andražu v Lavantinski dolini. Podložniki so
morali zemljiškega gospoda naslavljati z vaša gnada
(milost) in seveda v pisarni pred njim stati. To je ve­
ljalo seveda tudi za župnijske podlož­nike. Da bi pa
vsaj malo zmanjšal razliko med seboj in podložniki,
je Slomšek dal v svoji pisarni narediti posebno podlo­
žniško klop (Untertanenbank), da so lahko pred njim
vsaj sedeli. Upravnih, sodnih, nabornih in policijskih
pristojnosti pa (nad)župniki nad svojimi podložniki
niso imeli, temveč so bile prenesene na sosedna (ve­
lika) zemljiška gospostva (Herrschaften).
Vsa težaška dela in prevoze pri zidavi prvih cer­
kva so seveda opravili farani prafare, ni pa jasno, ali
so to morali storiti po volji zemljiškega gospoda ali
so delali prostovoljno. Neobhodne denarne izdatke,
na primer za zidarske mojstre, ki so bili v srednjem
veku zelo cenjeni in dobro plačani, za hišno okovje
in druge kupilne stvari, pa je pokril zemljiški go­

217

218

spod ustanovitelj cerkve. Večinoma je ustanovitelj
postal tudi patron cerkve. S tem si je seveda prido­
bil tudi nekaj pravic. V začetku je smel po svoji vo­
lji nastavljati župnike, pozneje je moral to pravico
deliti s krajevnim škofom. Imel je pravico, da so
njega in člane njegove družine pokopali v cerkvi,
ki jo je ustanovil. V cerkvi je imel svojo klop pred
oltarjem, oddeljeno od drugih vernikov, v procesiji
je imel odlično mesto ipd. Ta patronat nad cerkvijo,
kakor se je pravni institut imenoval, pa je zajemal
tudi veliko obveznost, da je moral patron prispevati
pomemben delež pri kritju stroškov za popravila
vsekakor cerkve, ponekod pa tudi drugih župnij­
skih (tudi gospodarskih) stavb. To patronstvo pa je
treba strogo razlikovati od cerkvenega zavetništva.
Cerkveni zavetniki so namreč različni svetniki, pri
najstarejših cerkvah pri nas na primer sv. Marija, sv.
Martin, sv. Lenart, sv. Rupert itd. Za dušnopastirsko
oskrbovanje obsežnega ozemlja prafare je bilo pri
njej nastavljenih več, tudi po pet ali še več kaplanov.
Pri prafarah so s številnimi prezidavami in do­
zidavami nastale mogočne cerkve, župnišča pa ve­
činoma manjši gradiči ali graščinice, kakor na pri­
mer v Laškem, Slovenskih Konjicah, Vuzenici in
drugod. Za te prafare bi lahko veljalo, da so bile kar
premožne in da so imeli njihovi (nad)župniki lepe
dohodke. V nekaterih (pra)farah so imeli (nad)žu­
pniki posebne laične upravitelje posestva, v drugih
so ga bolj ali manj uspešno upravljali sami. Znan je
primer zelo dinamičnega in sila uglednega lavan­
tinskega duhovnika Jožefa Rozmana, ki je po služ­
bovanju v raznih farah lavantinske škofije postal
kanonik in škofijski šolski nadzornik na sedežu ško­
fije v Št. Andražu v Lavantinski dolini. Nato pa se
je želel vrniti v dušno pastirstvo in je dobil bogato
(pra)faro Slovenske Konjice. Tam je z navdušenjem
gospodaril. Sam se je s parom konj s kolesljem ali
s kočijo vozil po okolici. Na eni takih voženj, ko je
nameraval obiskati prijatelja v Šentjurju ob Južni že­
leznici, sta se na sredi poti konja splašila in pri tem
se je Rozman smrtno ponesrečil.

Ker so bili patroni ali ustanovitelji teh far pri nas
večinoma deželni knezi in hkrati dolga stoletja ce­
sarji Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti,
Habsburžani, se je tem faram reklo cesarske fare.
Ustanovitelji pa so z njimi poljubno razpolagali in
so jih večkrat za daljši ali krajši čas dajali kot kako
nagrado v užitek raznim laičnim ali cerkvenim do­
stojanstvenikom. Ti so postali (nad)župniki ali pa
tudi ne in so za svoje namestnike imenovali slabo
plačane farne vikarje. Vse dohodke fare po odbitku
plače za vikarja in stroškov za preživetje kaplanov
je prejemal užitkar. Ti užitkarji so bili iz raznih od­
daljenih krajev, na primer kanoniki iz Passaua na
Bavarskem in od drugod. Užitkarji iz bližnjih kra­
jev so kdaj videli dodeljene prafare, katerih dohodke
so uživali, tisti iz oddaljenih krajev pa navadno ne.
Laško prafaro sta imela na primer od leta 1480 do
leta 1546 v užitku tržaška škofa Anton Goppo in
znameniti Peter Bonomo. Ker je bil ta sistem daja­
nja prafar v užitek za dušno pastirstvo zelo nega­
tiven, so ga sčasoma opustili. Nekatere prafare pa
so morale skrbeti za škofovo mizo (menzalne fare).
Take so bile v ljubljanski škofiji Kranj, Šmartin pri
Kranju in Svibno. Skoraj vse naturalne donose take
fare so morali odvajati škofiji. Formalni nadžupnik
take fare je bil škof, nadomestoval pa ga je farni vi­
kar. Nato so nekako od 16. stoletja prafaro upravljali
pravi (nad)župniki, ki so seveda tudi živeli v njej.
V 14. in 15. stoletju so se verniki, v velikem obsegu
sami, ponekod tudi brez nagovarjanja duhovnikov,
navdušili za graditev podružničnih cerkva. V teda­
njem času jih je nastalo največ. Pri podružnicah so
bile maše redko, po pet- do sedemkrat na leto. Pri
precejšnjem številu podružnic so bila tudi manjša
pokopališča. Ves (pra)farni okoliš so oskrbovali ka­
plani s sedeža prafare. Dušnopastirsko oskrbo sta
tedaj pri teh oddaljenih podružnicah predstavljali
pravzaprav le previdevanje in pokopavanje fara­
nov. K maši v večkrat zelo oddaljeno farno cerkev
so verniki le malo hodili. Pri nekaterih, zelo redkih
podružnicah, so v 16. in 17 stoletju ustanavljali nove

(manjše) fare, s tem da so farni okoliš pač odvzeli
starim prafaram. Z jožefinsko farno regulacijo po
letu 1782 pa so pri številnih podružnicah ustanovili
nove dušnopastirske postojanke, v začetku z nižjim
rangom kakor fare z oznakami vikariati, lokalne
kaplanije, lokalije in kuracije. V dekaniji Laško, ki
jo najbolj poznam, sta bili v 13. stoletju dve cerkvi,
prafarna v Laškem in kapela sv. Egidija v Zidanem
Mostu, postavljena za duhovno varstvo pešcev in
voznikov, ki so hodili in vozili po zidanem mostu
čez Savo na Dolenjsko in v nasprotno smer. Tedaj in
še dolgo pozneje je bila navada, da so ob mostovih
postavljali kapelice ali vsaj križe za duhovno var­
stvo potnikov. Pozneje so bile te kapelice posvečene
sv. Janezu Nepomuku. Ker je bil zidani most velika
izjema, sicer so tedaj postavljali le lesene mostove,
so ob njem postavili manjšo zidano cerkev z ran­
gom kaplanije, ki pa so ji za vzdrževanje stalnega
duhovnika dodelili kar precej podložnikov, tako da
je imela večje dohodke kakor navadne župnije. Nad
tedanjo cerkvijo so v skalah na pobočju hriba po­
stavili trdnjavski gradič Klausenstein. Tamkajšnji
stražarji naj bi skrbeli za fizično varstvo potnikov
in voznikov. Torej kapela za duhovno, trdnjavski
gradič pa za fizično varstvo potnikov. Ko so v 15.
stoletju v spopadih med celjskimi grofi in Habsbur­
žani zidani most porušili, so kapelo oziroma cerkev
opustili, jo desakrirali in uporabili za posvetne na­
mene, naposled pa porušili. V 14. stoletju so usta­
novili naslednjo faro v Loki (zdaj Loki pri Zidanem
Mostu). Naslednja dva vikariata so ustanovili leta
1755 na pobudo laškega nadžupnika Ignaca Marinca
in goriškega nadškofa grofa Karla Mihaela Attemsa
na Dolu (pozneje Dol pri Hrastniku) in pri Sv. Ru­
pertu nad Laškim. S cerkvenimi reformami je cesar
Jožef II. (1780—1790), ki se je kot apostolsko veličan­
stvo štel za pokrovitelja (protector ecclesiae) Cer­
kve v avstrijskem, češkem in ogrskem delu države,
nameraval Cerkev močno spremeniti in jo povsem
vpreči v državni voz. S tako imenovano jožefinsko
farno regulacijo je odredil, da se mora dušno pa­

stirstvo močno intenzivirati. Pri številnih obstoje­
čih podružnicah je odredil ustanovitev manjših far
s stalnim duhovnikom, in sicer tako na gosto, da bi
noben vernik do nove farne cerkve ne imel več kot
uro hoda ali kvečjemu poldrugo uro v eno smer za
pot k nedeljski maši. V okviru jožefinske farne re­
gulacije po letu 1782 so v laški dekaniji ustanovili
kar šest kuracij, ki zdaj obstajajo kot fare: Sv. Jedert
nad Laškim, Sv. Marjeta pri Rimskih Toplicah, Sv.
Lenart nad Laškim, Sv. Miklavž nad Laškim, Raz­
bor pod Lisco in nazadnje Jurklošter. Za krajše ob­
dobje so ustanovili še dve kuraciji, na Svetini in pri
Sv. Lenartu pri Trbovljah, ki pa sta bili že po nekaj
letih ukinjeni. Te nove jožefinske dušnopastirske
postojanke v začetku niso bile povsem samostojne,
skoraj vse pa so dobile pravico voditi matične knjige
(krstne, poročne in mrliške). Dobro plačan poročni
obred pa je lahko še naprej opravljal le župnik v pra­
fari. Postopoma, nekako do srede 19. stoletja pa so
te nižje dušnopastirske postojanke prevedli v samo­
stojne župnije. Obstajal je še rang nadžupnije, ki pa
so ga imele le stare in ugledne župnije v krajih, kjer
so po tradiciji bili župniki tudi dekani. Nadžupnik
pa je bil samo častni naziv.
Z ustanavljanjem teh novih »jožefinskih« far pa je
na farane padlo izjemno težko breme, ki jih je težilo
kar več desetletij. Podružnice niso imele nikakršnega
lastnega premoženja, pogosto tudi stavbno zemljišče,
na katerem so bile zgrajene, ni bilo njihovo. Večina
ni imela hiše za cerkovnika. Cerkve so bile že v za­
četku bolj slabo grajene, od njihovega nastanka je
minilo že 350 let ali več in so bile skoraj vse potrebne
temeljitega popravila. Za povečano število vernikov
so bile tudi premajhne, zato jih je bilo treba povečati
in jih opremiti, kakor je predpisano za farne cerkve
(na primer z zakristijami, krstnimi kamni, prižni­
cami in drugimi pritiklinami). Povsod je bilo treba
postaviti župnišče in hišo za cerkovnika, kjer jih še
ni bilo. Župniki na podeželju tedaj niso mogli sha­
jati brez vsaj majhnega posestva, na katerem je bilo
treba postaviti vsaj manjše gospodarske stavbe itd.

219

220

Farani so torej morali kupiti manjše ali srednje ve­
liko kmečko posestvo v bližini cerkve, treba je bilo
kupiti gozd ustrezne velikosti, da je župnik lahko v
njem pridobival drva. Zlasti nakup župnijskega po­
sestva in gozda je bil zelo težaven, ker je bilo zanj
treba zbrati denar. Zato so večinoma lahko kupili le
manjša posestva za rejo dveh ali treh govedi (krav)
in z nekaj njivami in travniki in v vinorodnih kra­
jih z manjšim vinogradom. Zato je imela večina
tako imenovanih jožefinskih župnij le sorazmerna
majhna župnijska posestva.
Vsem duhovnikom v dušnem pastirstvu so bili
od jožefinske farne regulacije odobreni normirani
dohodki; pogosto so jih napačno imenovali državne
plače, ki pa jih ni plačevala država, pač pa paradr­
žavni deželni verski sklad, ki je nastal iz premože­
nja ukinjenih samostanov. Duhovniki v farah so
bili plačani predvsem za vodenje matičnih knjig
in za izvedbo številnih popisov, ki jih je tedaj od­
rejala državna oblast. Normirani dohodki kaplana
so bili 150, podeželskega župnika 300, mestnega žu­
pnika 500, kanonika 700 goldinarjev. Vsi dohodki,
na primer od štolnin, mašnih intencij, naturalnih
donosov od farnega posestva itd., so se morali do
krajcarja natančno evidentirati, enako tudi davki.
Duhovniki so dobili le razliko med normirano plačo
in svojimi doseženimi dohodki. Tisti, ki so iz svo­
jih dohodkov dosegli normativ, niso dobili nič. Pač
pa so bile vsem duhovnikom v dušnem pastirstvu
odtlej odobrene invalidske in starostne pokojnine.
Davčne prijave so morali duhovniki podpisati dva­
krat, prvič kot državljani in davčni zavezanci, dru­
gič z duhovniško častjo, ki naj bi izpričala, da so
navedbe resnične. Škofom je bil odobren na videz
zelo visok normirani dohodek 12.000, nadškofom
pa 15.000 goldinarjev. Dobili so seveda le razliko od
doseženih drugih dohodkov. Vendar so morali s to
od verskega sklada dobljeno plačo iz svojega plače­
vati vse zaposlene v škofijskem ordinariatu (tajnika,
pisarje, kurirja, arhivarja, konjske hlapce, kočijaža,
dekle in kuharice v svojem velikem gospodinjstvu

itd.), tako da je bil na koncu tudi škofov čisti osebni
dohodek dokaj skromen. Ljubljanska škofija je ve­
ljala za prav revno, druge škofije na nekdanjem
slovenskem ozemlju prav tako, razen krško-celov­
ške, ki pa je imela veliko premoženje še od ukinje­
nega Eminega samostana v Krki iz 12. stoletja. Ko je
umrl ljubljanski škof, navdušen jožefinec grof Ka­
rel (Janez) Herberstein, je cesar Jožef II. v Ljubljani
ustanovil nadškofijo. V Ljubljano je povabil barona
Mihaela Brigida, rojenega Tržačana, ki je bil tedaj
škof v Spišu na Slovaškem v zelo donosni škofiji z
dohodki 30.000 goldinarjev. V ljubljanski škofiji pa
so bili dohodki le 12.000 goldinarjev. Cesar je nad­
škofijo tudi ustanovil, vendar je papež ni potrdil.
Ker je po naključju spiški škof tedaj umrl, se je ba­
ron Brigido, pač zaradi veliko večjih dohodkov vr­
nil na svojo prejšnjo, bogato dotirano škofijo v Spiš.
Omenili smo že, da je bila pri pokristjanjevanju
uvedena cerkvena desetina, pravica njenega pobiranja
pa je v teku stoletij spolzela iz cerkvenih rok. Tega
pojava tukaj ne moremo razlagati. Namesto nje je
bila pri faranih uvedena bera žita, vina, jabolčnika
in še kakšnih dobrin, ki je bila najprej prostovoljna,
nato pa jo je država predpisala in je postala državno
izterljiva. Bera je bila odobrena župnikom, kapla­
nom, cerkovnikom in organistom. Za ponazoritev
naj navedem bero župnika v manjši fari Sv. Miklavž
nad Laškim. Zanimivo je, da je v kroniki zapisano,
češ da je bera povsem prostovoljna. V letu 1855 je
župnik pri beri dobil 32 mernikov pšenice, leta 1856
14 mernikov ajde, na leto je dobil 25 do 30 metrskih
stotov sena. Okoli božiča, pri blagoslovu hiš, je kurat
oziroma župnik dobil nekaj soržice (mešanice pše­
nice in rži, poleg tega še nekaj prediva in jajc. Tudi
bera vinskega mošta je bila v tej fari prostovoljna.
Leta 1854 je dobil kurat 28 malih ali celjskih veder
po 20 mer, leta 1855 64 enakih veder, kar pa v nobe­
nem primeru ni zadostovalo za hišne potrebe, ker
so drvarji, ki so pripravljali drva, in vozniki, ki so
jih vozili, popili veliko pijače. Bera je bila pri ver­
nikih dokaj nepriljubljena ali celo osovražena. Če

sta bila župnik ali kaplan pri faranih priljubljena in
sta bero prišla z nosači pobirat sama osebno, je bila
vsaj taka, kakor je bila predpisana ali celo večja, če
so bero prišli pobirat najeti ljudje, so kazali farani
izrazito nejevoljo nad to dajatvijo in jo je marsika­
teri faran tudi odklonil. Bera se je ohranila do leta
1941, med drugo svetovno vojno je razen v ljubljanski
škofiji usahnila, po letu 1945 pa se v novem družbe­
nem redu ni več obnovila. Nekateri farani pa so še
tu in tam kaj prinašali v župnišče. Bere kaplanov,
cerkovnikov in organistov so bile manjše kakor žu­
pnikove. Župnik, kaplan in organist so bero lahko
pobirali le na območju fare, cerkovnik pa tudi na
območju drugih far, do koder so se slišali zvonovi,
s katerimi je zvonil.
Od ustanovitve prafar do nekako prve svetovne
vojne je pri faranih vladalo tiho ali tudi javno izra­
ženo prepričanje, da bi se župniki morali preživljati
predvsem z župnijskimi posestvi, seveda z majh­
nimi dodatnimi dohodki, ki so jih prejemali od
štolnin (v glavnem od plačila pogrebov in porok).
Krste in previdevanja bi morali duhovniki po cer­
kvenih in od jožefinskega časa tudi državnih pred­
pisih opravljati zastonj. Sprejeti bi smeli le darove,
ne pa plačila. Pri krstih je bil ta predpis uveljavljen,
pri previdevanjih pa duhovniki gotovo niso zahte­
vali plačila, sorodniki bolnika ali umirajočega pa
so se oddolžili pač po svojih močeh, zlasti v pri­
merih velike oddaljenosti bolnika od cerkve. Vse
premalo je znano, da dolga stoletja naročanje maš
z mašnimi intencijami ni bilo v navadi. V raznih
kronikah piše, da župniki in kaplani po več tednov
niso imeli nobenih mašnih intencij. Celo pogrebne
maše niso bile v navadi. Nedeljsko mašo so župniki
morali za farane brati zastonj, kar velja še zdaj. Pač
pa so bili zelo uveljavljeni pogrebni kondukti, spre­
mljanje rajnika z duhovnim spremstvom od doma,
prihod duhovnika z ministranti nasproti pogreb­
nemu sprevodu v daljši ali bližji oddaljenosti od
cerkve in seveda pogrebno spremstvo z enim ali več
duhovniki na pokopališče. Pogrebi so bili več kate­

gorij z bolj ali manj svečanimi kondukti, za katere
so bile predpisane tudi različno drage štolninske
tarife. Da se mašne intencije niso mogle uveljaviti,
je razlog zelo preprost: plačevale so se z gotovino,
denarja pa verniki niso imeli. Denarno gospodar­
stvo se je pri nas uveljavilo nekoliko pozneje kakor
v zahodni Evropi, toda v bistveno manjši intenziv­
nosti. Skratka denarja prebivalci niso imeli. Tudi so
bili na splošno zelo revni.
Nekoliko premožnejši farani pa so posebej v trgih
in mestih, manj pa na podeželju, pri svojih farah ali
tudi pri romarskih cerkvah ali samostanih ustanav­
ljali mašne ustanove (štiftunge), od nemške besede
Messenstiftungen. Mašna ustanova je pomenila,
da se bo za dušni blagor ustanovnika za vse večne
čase, navadno v farni cerkvi, bralo določeno število
maš. Ustanovniki so cerkvi, kjer so želeli, da se bi
se brale maše, odstopili vinograde z zidanicami ali
brez njih, gozdove, redkeje njive ali travnike. Naj­
pogosteje so darovali določeno vsoto denarja, ki so
ga župniki nato naložili v finančni oddelek dežel­
nih zborov v Ljubljani, Gradcu, Celovcu, Trstu ali
Gorici, pozneje tudi v banke in hranilnice ali kot
posojilo zemljiškim gospodom. Iz višine obresti in
donosov od darovanih zemljišč so določili število
maš. Obresti so tedaj znašale navadno 5 odstotkov.
Ker so imeli duhovniki z upravljanjem zemljišč na
primer zaradi oddaljenosti, slabih poti ipd. velike
težave, so v nekem obdobju po smrti ustanovnikov
ta zemljišča prodali in kupnino naložili v omenjene
denarne zavode in odvisno od obresti brali ustrezno
število maš. Ustanovne maše so bile precej velik fi­
nančni prispevek za župnike, posebej ker je bil do­
tok obresti stalen in tam, kjer farani mašnih intencij
skoraj niso darovali.
V trgih in mestih so bila tedaj okoli cerkva majhna
pokopališča. Ker so morali grobove zaradi pomanjka­
nja prostora hitro prekopavati, je ob novem prekopu
groba ostalo še precej kosti od prejšnjega rajnika. Za
shranjevanje teh kosti so na pokopališču postavili

221

222

večjo kapelo z oltarjem, kjer se je nekajkrat na leto
maševalo, pod kapelo pa je bil odprt prostor, kjer so
spravljali kosti od prekopa grobov. Prostor je bil za­
mrežen, da psi in druge živali niso mogli do kosti.
Takim kapelam so rekli kostnice (osariji). Ob njih so
ustanovili tržani, meščani ali tudi zemljiški gospodje
posebne ustanove — beneficije, tako da so darovali
vinograde, njive, gozdove ali denar, da se je iz natu­
ralnih donosov in obresti od denarja lahko preživljal
duhovnik beneficiat, ki je za dušni blagor ustanovni­
kov vsak dan bral maše, nekajkrat na leto v kostnici
na pokopališču, sicer pa pri določenem oltarju v bli­
žnji cerkvi. Zato se je takim beneficijem reklo oltarni
beneficiji. Tak beneficiat ni imel nobenih obveznosti
pri fari. Plačati je moral določen znesek za uporabo
cerkve za maševanje, za obrabo cerkvenega perila in
mašnih oblačil, za uporabo mašnega vina in za nujno
razsvetljavo pri maši ter še nekaj za vzdrževanje cer­
kve. Ti oltarni beneficiji so bili sila dobrodošli, ker so
jih navadno dobivali ostareli kaplani, ki težavne te­
renske dušnopastirske službe niso več zmogli.
Gmotni položaj duhovnikov je bil močno razli­
čen. Župniki ali nadžupniki v nekdanjih prafarah
so imeli ustrezne ali tudi nadpovprečne dohodke,
tudi župniki v trgih in mestih so bili gmotno dobro
preskrbljeni. Za vse župnike je bilo vendar kolikor
toliko preskrbljeno s tem, da so jim bile župnije do­
deljene dosmrtno. Škof jih brez njihovega soglasja ni
mogel premestiti ali jim fare celo odvzeti. Če na sta­
rost ali ob daljši bolezni niso mogli opravljati svoje
dušnopastirske službe, so morali na svoje stroške
najeti farne administratorje, da so jih nadomeščali.
Župniki so tako večinoma umirali v svojih farah.
Župniki v »jožefinskih župnijah« (najprej lokalisti,
kurati in vikarji, šele od srede 19. stoletja župniki) so
bili skoraj vsi, kljub državno predpisanim dohodkom
v nezavidljivem, toda za silo znosnem gmotnem po­
ložaju. Bero so jim farani, čeprav z nejevoljo sicer v
glavnem dajali, krstov in previdevanj praviloma niso
smeli zaračunavati, lahko so sprejemali le darove,
ki pa so večinoma bili neznatni, štolnine (plačila od

pogrebov in porok) so marsikje znašale le 10 odstot­
kov vseh župnikovih dohodkov, mašnih intencij je
bilo skrajno malo, tako da je večina župnikov dobi­
vala dopolnilo do normiranega osebnega dohodka
od verskega sklada. Ta normirani dohodek pa je bil
precej nižji, kakor so ga dobivali državni uradniki
istega ranga. Toda gmotni položaj župnikov jože­
finskih far bi smeli označiti vsaj za silo zadovoljiv.
Zelo klavrno, gmotno večinoma nezadovoljivo
življenje, pa so imeli kaplani od ustanovitve prvih
prafar do jožefinske farne regulacije po letu 1782.
Tedaj je bilo far malo in nekateri kaplani nikoli niso
mogli doseči stopnje župnikov in so umrli kot po­
možni duhovniki — kaplani. To stanje se je izbolj­
šalo šele z jožefinsko farno regulacijo po letu 1782.
Dotlej so bili kaplani veliki reveži. Kot pomožni
duhovniki (Hilfspriester) v Cerkvi niso imeli nika­
kršnega statusa. Status so imeli samo duhovniki od
župnika navzgor. To pa je vnaprej vedel vsak duhov­
niški kandidat. Predpisan je bil namreč mizni na­
slov (Tischtitel ali Titulus mensae). To je bil pravni
institut, s katerim se je Cerkev rešila skrbi za vzdr­
ževanje duhovnika, ki bi iz kakršnihkoli razlogov
ne mogel delovati v dušnem pastirstvu. Ta mizni na­
slov si je kandidat moral pridobiti pred mašniškim
posvečenjem od raznih dobrotnikov, na primer ze­
mljiških gospodov, premožnih tržanov ali mešča­
nov, tudi ženskih samostanov. Mizni naslov so za
svoje krajane izdajali tudi trški ali mestni magistrati,
tudi bolj premožni sorodniki ali tudi bogati starši.
V primeru, da je tak duhovnik v rangu kaplana za
dlje časa zbolel ali je za trajno postal nesposoben za
opravljanje težkega terenskega ali siceršnjega du­
šnopastirskega dela, je njegovo vzdrževanje moral
prevzeti izstavitelj miznega naslova. Previdevanja
in pogrebi so bila v prejšnjih časih domala glavna
opravila kaplanov. Če je kdo umrl nepreviden, je bil
to seveda hud udarec za farnega duhovnika in za vso
farno skupnost. Zato so tedanji duhovniki morali
previdevanja opravljati tudi v najbolj težavnih raz­

Franz Josef Felsner Ptuj z zaledenelo Dravo, 1766
Vir https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ice_on_the_River_Drava_-_Franz_Josef_
Felsner_-_Google_Cultural_Institute.jpg

merah, na primer gaziti globok sneg in v snežnih
zametih po tri ure v hrib in se nato le nekoliko lažje
vrniti nazaj v faro. Kaplani, ki so dolgo službovali v
hribih, so bili med 40. in 50. letom pogosto že tako
izčrpani, da tako naporne službe niso več zmogli.
Nekatere so nato premestili v lažje fare na ravnini,
vseh pa seveda niso mogli. Ti pa so morali nato uve­
ljaviti svoj mizni naslov, to pomeni, da jih je moral
kot invalide do smrti vzdrževati dobrotnik, ki jim je
z izstavljeno listino o miznem naslovu sploh omo­
gočil, da so postali duhovniki. Zgodilo pa se je, da
je na primer zemljiški gospod ali meščan v času iz­
stavitve miznega naslova bil sicer že zadolžen, ven­
dar še v znosni meri, čez nekaj časa pa so se dolgovi
tako nakopičili, da je šlo gospostvo ali obrt ali tr­
govina meščana na boben. Za izpolnjevanje obve­
znosti, sprejetih leta ali desetletja prej, seveda tudi
miznega naslova, ni ostalo nič premoženja. Ubogi
kaplan s praznim miznim naslovom je naposled
pristal v ubožni hiši (hiralnici) domovinske občine.
Kaplani so sicer med službovanjem v fari imeli pra­

vico do bere, ki pa je bila precej manjša kakor od
župnikov. To pa so seveda morali dati v župnikovo
gospodinjstvo za hrano. Glede drugih plačanih du­
hovniških opravil pa so bili popolnoma odvisni od
svojih predstojnikov — župnikov. Ti so jih kapla­
nom lahko dodelili ali pa tudi ne.
Dokler organiziranega duhovniškega izobraževa­
nja še ni bilo, so posvečenci bili na prostem trgu ka­
kor rokodelski pomočniki ali drugi vandrovci in so
si službo iskali pač po raznih pokrajinah. Za krajši
ali daljši čas so jih najemali župniki za nadomestitev
obolelih kaplanov ali vikarjev, pri romarskih cerkvah
so jih najemali za pomoč poleti, ko je prihajalo veliko
romarjev. Včasih so starejši župniki v dobro dotira­
nih farah mlade nezaposlene duhovnike iz usmiljenja
vzeli k sebi za nekaj časa, tudi če jih niso potrebovali.
Tem duhovnikom so rekli supernummerarii (nadšte­
vilni duhovniki). Sčasoma pa se jim je kje le posrečilo
dobili kaplansko mesto. Nekaterim pa se tudi ni. Ti
so postali tako imenovani potepuški duhovniki (clerici vagi), ki so beračili po raznih pokrajinah in so v
nemogočih razmerah privzeli navade, ki so bile po­
polnoma nezdružljive z duhovniškim stanom. Nato
so postali skrahirane eksistence.
Naj tukaj v zvezi z gmotnim stanjem nižje du­
hovščine navedem še zgodbo koroškega duhovnika
Antona Vogrinca in njegove knjige Nostra maxima
culpa (Naša največja krivda). Vogrinec je bil doma
iz okolice Ptuja in se je po veliki maturi kot zelo za­
veden Slovenec, podobno kot poznejši pisatelj Franc
Ksaver Meško in poznejši mariborski stolni prošt in
generalni vikar dr. Franc Ksaver Cukala in še nekaj
štajerskih maturantov, odločil za študij teologije v
celovškem bogoslovju, da bi kot duhovnik služboval
v krško-celovški škofiji, kjer je slovenskih duhovni­
kov zelo primanjkovalo, in da bi pomagal pri ohra­
nitvi slovenstva na Koroškem. Vogrinec je po služ­
bovanju kot kaplan in župnik tudi na narodnostno
in versko (katoliško-protestantsko) mešanih obmo­
čjih dobil župnijo Libeliče ob Dravi. Leta 1904 je v
nemškem jeziku izdal knjigo Nostra maxima culpa,

223

224

ki je izšla na Dunaju in v Leipzigu. V njej je dokaj
kritično opisal tedanje razmere v Cerkvi, med njimi
tudi gmotne razmere duhovnikov. Predlagal je tudi
razne preureditve in izboljšave. Knjigo so višje cer­
kvene oblasti ostro zavrnile in jo še isto leto posta­
vile na Indeks prepovedanih knjig (Index librorum
prohibitorum), ki jih katoliški verniki niso smeli
brati. Pisci takih knjig so se morali vsebini knjige s
posebno izjavo odreči, sicer so bili praviloma izob­
čeni iz Cerkve. Mimogrede rečeno, Anton Vogri­
nec je edini Slovenec, ki je s svojo knjigo prišel na
ta znameniti ali tudi zloglasni indeks. Ta indeks je
Cerkev sredi 20. stoletja sama ukinila.
V knjigi je posebno poglavje Gmotno stanje du­
hovnikov. V njem je samo en stavek o izredno hu­
dem gmotnem stanju kaplanov: »Današnjega položaja
kaplanov ni treba še naprej raziskovati in ocenjevati,
saj je tako znano, da je klavrn.« Sicer pa je predla­
gal, da bi imeli vsi duhovniki od kaplana navzgor
enake izhodiščne plače, za razne višje funkcije, ki
bi jih opravljali, bi dobili ustrezne dodatke, različne
težavnostne stopnje far (na primer nadpovprečno
število faranov, raztresenost domačij, hribovitost,
izhodiščna zapuščenost far ipd.), ki bi jih bilo treba
ugotoviti, pa bi se nagrajevale s posebnimi dodatki.
Libeliški župnik je seveda kot zvest katoliški du­
hovnik nezdrave razmere v Cerkvi opisal v dobri veri,
da bi se izboljšale, za kar je dal tudi nekaj ustreznih
predlogov. Kot piscu knjige na indeksu ubogemu li­
beliškemu župniku seveda ni preostalo drugega, ka­
kor da je v škofiji v Celovcu 22. junija 1904 podpisal
naslednjo izjavo: »Zelo ponižno spodaj podpisani
preklicujem vse skupaj in posamič, kar sem napisal
in izdal pod naslovom Nostra maxima culpa. Vse na­
pačne in zmotne misli, ki jih vsebuje ta knjiga, zavra­
čam in se v vseh podrobnostih podrejam sodbi Svete
kongregacije, sledeč dekretu, izdanemu 3. junija 1904.
Nadalje zelo obžalujem, kar sem zaradi te knjige za­
grešil in z njo pohujšal ljudi. Skesano obljubljam, da
ne bom nikoli več izdajal knjig ali spisov brez potrdi­
tve ali dovoljenja cerkvenih predstojnikov, ki so za to

odgovorni.« Nadaljnjo obravnavo gmotnega položaja
duhovnikov in njegovih predlogov za izboljšanje iz
začetka 20. stoletja moramo opustiti.
O teološki in siceršnji izobrazbi duhovnikov
do tridentinskega koncila (1545—563) vemo zelo
malo. Večinoma so dotlej bodoče svetne duhovni­
ške kandidate pošiljali za nekaj let v latinske šole,
da so za silo obvladali latinski jezik. Nato so jih
kot nekake vajence poslali h kakemu nadžupniku
ali dekanu, velikokrat sorodniku, ali v kak samo­
stan, kjer so se na pamet naučili vseh besedil, ki se
izgovarjajo pri različnih obredih, in seveda vseh
nastopov in kretenj pri obredih. Bolj zagreti in šo­
lani mentorji so jih tudi poučevali. Ko je kandi­
dat dosegel predpisano starost (zdaj 23 let, prej pa
manj), ga je na prošnjo mentorja sprejel krajevni
ali pa kak drug škof na skušnjo. Pogoji za posve­
titev so bili zakonsko rojstvo, zadostna starost,
približno ustrezna izobrazba in dobro ime. Škof
je kandidata izprašal o bistvenih stvareh katoliške
vere, verskih resnicah, verskih dogmah, nekaj o
pastoralni teologiji, veliko pa o cerkvenem pravu.
Če je kandidat izkazal ustrezno znanje, mu je škof
zapored podelil vse nižje in nato še višje redove,
nazadnje prezbirat — red duhovništva. Še pred
posvetitvijo v duhovnika, pa si je moral kandidat
pridobiti mizni naslov (Titulus mensae ali Tisch­
titel), kar je opisano zgoraj.
Nekoliko drugačna pot je bila pri plemiških si­
novih in sinovih bogatih meščanov ali tržanov. Ti
so se po obiskovanju latinskih šol, velike mature za
vpis na univerze tedaj še ni bilo, vpisali na artistično
ali pravno fakulteto kake avstrijske univerze, nava­
dno na Dunaju. Redki so se vpisali na teološko fa­
kulteto, kjer so tedaj študirali predvsem samostan­
ski duhovniki, ki so se usposabljali za poučevanje v
redovnih bogoslovjih. Zelo redki so se vpisali tudi
na fakultete za cerkveno pravo, ki so bile tedaj na
nekaterih italijanskih univerzah, na primer v Bo­
logni. Navadno na univerzi niso delali nobenih iz­
pitov ali dosegli kakega akademskega naslova. To

tedaj še ni bilo v navadi. Nato so pospešeno absol­
virali svoj vajeniški uk pri mentorju in po izkušnji
pri škofu dosegli red duhovništva.
Bogoslovna učilišča, ki so jim tedaj rekli duhov­
niški seminar ali alumnat, od tod beseda lemenat,
so začeli postopoma ustanavljati šele po tridentin­
skem koncilu. V začetku teh učilišč so od duhov­
niških kandidatov zahtevali končano latinsko šolo,
po ustanovitvi gimnazij pa po presoji škofa škofije,
kamor je kandidat želel vstopiti, dokončane vse gi­
mnazijske razrede brez velike mature, bolj zahtevni
škofje pa so zahtevali tudi opravljeno veliko maturo.
Toda v tem času so absolvente bogoslovnih učilišč
po končanem študiju njihovi škofje tudi posvetili
in jih kot pomožne duhovnike namestili po župni­
jah svoje škofije. Nekaj redkih zelo nadarjenih in
vzornih kaplanov so škofje po nekajletnem dušnem
pastirstvu nato poslali na višji študij na dunajsko
univerzo, kjer so nato po nekaj letnih dosegli dok­
torat teologije. Na Dunaju je cesar za te študente
ustanovil poseben zavod — avguštinej, kjer so ži­
veli. Hkrati so opravljali službo dvornih kaplanov.
Na dvoru na Dunaju so si spletli dobre zveze, ki so
pozneje pripomogle, da jih je cesar, ki je imel v Av­
striji in Ogrski privilegij imenovanja škofov ob iz­
praznitvi kake škofije, imenoval za škofa. Papež je
imel le pravico potrditve. Ti doktorji teologije so
nato kmalu potem, ko so se vrnili z Dunaja, v ško­
fijah zasedli pomembne položaje. Bili so kanoniki,
stolni proštje in generalni vikarji. Bolj redko so jih
imenovali tudi za pomožne škofe. Skoraj vsi škofje
slovenskih škofij v zadnjih dveh stoletjih avstro-ogr­
ske monarhije so bili gojenci avguštineja in dvorni
kaplani. Nekatere kaplane so pošiljali na višji študij
tudi v Rim ali Innsbruck na Tirolskem.
Duhovniki v slovenskih župnijah so v stoletjih
po tridentinskem koncilu večinoma izvirali iz svo­
jih domačih škofij. Pred tem pa je bil krajevni izbor
duhovnikov zelo pisan. Na območju oglejskega pa­
triarhata na slovenskem ozemlju je bilo precej du­
hovnikov Italijanov (v resnici večinoma Furlanov), ki

so seveda zasedli tudi boljša župniška mesta. Znanje
slovenskega jezika tedaj ni bilo pomembno, saj so
maše bile latinske, pridigal pa je po potrebi kak ka­
plan, ki je znal slovensko, uradni jezik v Cerkvi pa
je bil tedaj seveda nemški. V Laškem je na primer še
sredi 19. stoletja služboval duhovnik furlanske ško­
fije Ranieri, ki je ves svoj duhovniški vek preživel v
tem kraju in v dveh kuracijah v njegovi okolici in se
ni nikoli naučil slovenskega jezika. Če se je odločil
pridigati slovensko, ga nihče ni razumel. Verouka
seveda ni mogel poučevati. Podobne zgodbe so bile
gotovo tudi marsikje na Kranjskem. Na Koroško
pa so gotovo prihajali duhovniki iz Salzburga. Sča­
soma se je stanje izboljšalo in so duhovniška mesta
zasedali domačini iz ustrezne dežele. Za škofe, ki
jih je imenoval cesar in potrdil papež, seveda de­
želni izvor ni bil pomemben. Oglejski patriarhi so
seveda bili Italijani ali Furlani, razen nekaj let med
»nemško zasedbo« patriarhata, ko je bilo nekaj pa­
triarhov nemškega rodu, med njimi dva grofa, ki
sta bila doma iz Kamnika in Slovenj Gradca. V Lju­
bljani so bili precej let po ustanovitvi škofije škofje
iz kranjskih plemiških družin Lamberg, Rauber, Ka­
zianer, Glušič in drugi, nato Herberstein in Attems
iz Štajerske, Schrattenbach iz Savinjske doline, Pe­
tazzi in Brigido iz Trsta, Tomaž Hren je bil po rodu
Ljub­ljančan itd. V lavantinski škofiji, ki je bila v re­
snici bolj podružnica salzburške nadškofije kakor
samostojna škofija, so bili škofje vedno plemiči iz
bavarskih in salzburških družin, nato so sledili od
začetka 18. stoletja grofje Attems iz Štajerske, Thurn­
-Valsassina s Koroškega, dva grofa Schrattenbacha
iz Savinjske doline, od leta 1824 pa škofje meščan­
skega ali kmečkega rodu Zimmerman iz Slovenske
Bistrice, Kuttnar iz Šentvida pri Stični, Anton Mar­
tin Slomšek iz Sloma, nemško usmerjeni meščanski
sin Jakob Maksimilijan Stepischnegg iz Celja, bolj
slovensko usmerjeni kmečki sin Mihael Napotnik
iz okolice Slovenskih Konjic itd.
(Akad. prof. dddr. Jože Maček, Ljubljana)

225

Janez Poljanšek

ZGODBA DVEH ZVONIKOV

Cerkev sv. Jakoba v Ljubljani

226

Gotovo ste že bili na Ljubljanskem gradu, kajne? Kakšen
je bil razgled? Verjetno sta vam padla v oči dva visoka
zvonika ob vznožju gradu. Na južni strani štrli visoko v
nebo vitki, špičasti zvonik sv. Jakoba, na severni pa v
višino za njim nič ne zaostaja močnejši, kupolasti zvonik
sv. Jožefa. Zvoniki imajo svoje zgodbe. Visoki so in marsikaj
opazijo ter si zapomnijo. Kakšni sta zgodbi teh dveh
zvonikov? Vzemimo si nekaj minut in jima prisluhnimo,
rada nam bosta kaj zaupala. Njuni zgodbi sta tesno
povezani z življenjem in delovanjem jezuitov na Slovenskem.
Najprej prisluhnimo starejšemu, vitkemu.

Špičasti zvonik sv. jakoba
Želite slišati mojo zgodbo? Dobro, ne bom dolg. Bil
sem priča prvemu prihodu jezuitov v Ljubljano. To je
bilo leta 1597, v nemirnem času protireformacije. Jezuiti
so kmalu po prihodu pod mojim okriljem zgradili in
odprli kolegij z gimnazijo. S šolstvom so veliko prispe­
vali k verski in kulturni prenovi tistega časa. V kolegij
so sprejemali dijake iz različnih stanov, od premožnih
do najrevnejših (eden izmed njih je bil znani matema­
tik Jurij Vega). Po nekaj letih so v izobraževanje uvedli
tudi nekaj univerzitet­nih predmetov, tako da lahko
govorimo o zametkih univerze. V sklopu kolegija so
se jezuiti z dijaki posvečali tudi glasbi in gledališču.
Njihovo pastoralno delo je bilo raznoliko: pridigali so
(v slovenščini) in spovedovali, vodili duhovne vaje in
ljudske misijone, ustanavljali Marijine kongregacije,
odhajali tudi v misijone (na Kitajsko). Poskrbeli so za
prevod in izdajo nekaj knjig v slovenščini. Eden najbolj
znanih jezuitov iz tistega časa, pater Gabrijel Gruber,
je načrtoval in vodil gradnjo prekopa Ljubljanice in
tako rešil našo prestolnico pred pogostimi poplavami.
O, to so bili lepi časi! A vse lepo enkrat mine.
Leta 1773 me je hudo prizadelo tole: Nekdo je pri­
hitel iz bližnje škofije, zbral skupaj vse jezuite in jim
prebral odlok papeža Klemena XIV., s katerim je bil

jezuitski red ukinjen. Redovniki Družbe Jezusove
so morali oditi in njihovo cvetoče delo je v glavnem
usahnilo. A ne za vedno, saj se jezuiti ne dajo kar
tako, pa tudi delo Božje previdnosti ne. Štirideset
let po ukinitvi, leta 1814, je bil njihov red ponovno
vzpostavljen. Skupinico sinov svetega Ignacija sem
z veseljem spet zagledal leta 1887, ko so se naselili v
moji soseščini, pri sv. Florjanu. Kar zdelo se mi je, da
tam ne bodo ostali dolgo, kajti pogoji za življenje in
delo niso bili primerni. Pogosto so hodili na sprehod
na grad (zdrav duh v zdravem telesu!) in verjetno se
je kateremu od njih ob pogledu na polja severno od
gradu utrnila misel: Kaj pravite, sobrat­je, ali ne bi bilo
lepo, če bi se preselili tja dol na Poljane? Rečeno, stor­
jeno. Leta 1897 so se odselili od sv. Florjana in se vse­
lili v prostore nove hiše, ki so jo zgradili na Poljanah.
No, tu bi se moja zgodba o jezuitih lahko končala,
če se ne bi leta 1982 spet pojavili pri sv. Jakobu. Ta­
krat so v oskrbo prevzeli tukajšnjo župnijo, v župni­
šče pa se je preselilo njihovo provincialno vodstvo.
Svojo blagohotno navzočnost so tu ohranili vse do
danes. Vesel sem jih in bi imel še marsikaj povedati
o njih, a besedo predajam svojemu mlajšemu kolegu
na drugi strani gradu, zvoniku sv. Jožefa. Komaj
čaka, da vam zaupa svojo zgodbo.

Kupolasti zvonik sv. jožefa
Hvala za besedo, moja pripoved je zelo barvita. Po vse­
litvi v novo redovno hišo, v kateri so uredili začasno
kapelico, posvečeno sv. Jožefu, so jezuiti začeli pasto­
ralno delo: ljudski misijoni, pridige, vodenje kongre­
gacij in duhovnih vaj. Leta 1912 so začeli graditi novo
cerkve sv. Jožefa po načrtu benediktinca Anzelma
Wernerja iz Seckaua. Temeljni kamen je blagoslovil
škof Bonaventura Jeglič. Mojo »malenkost« (no, nika­
kor nisem med najmanjšimi v Ljubljani!) so dogradili
marca 1913, z zvonovi pa me obtežili v začetku nasle­
dnjega leta. Med vojno je v cerkvi gostovalo dvesto
vojakov, nato je cerkev do februarja 1921 uporabljala
mestna oblast za skladišče živil. Leto pozneje je bila
cerkev prepleskana in urejena, blagoslovljena pa 19.
marca 1922. Cerkev so postopoma opremljali vse do
začetka druge svetovne vojne, vmes pa so seveda jezuiti
nadaljevali vsestransko apostolsko delo. Med drugim
so leta 1925 začeli izdajati Glasnik Srca Jezusovega. Dve
leti pred tem so se namreč Slovenci na petem kato­
liškem shodu v Ljubljani posvetili Srcu Jezusovemu.
Na tem shodu je prišlo tudi do ideje, da bi v Sloveniji
odprli dom duhovnih vaj. Jezuiti so takoj začeli iskati
prostor, arhitekt Jožef Plečnik je za dom naredil na­
črt; postavili pa so ga na južni strani redovne hiše. Na
praznik sv. Ignacija, 31. julija 1925, je tako škof Jeglič
blagoslovil prvi dom duhovnih vaj v Sloveniji.
Z veseljem sem v tistih letih opazoval živahno
dogajanje pod seboj. Prihajali so dijaki, ki so se zbi­
rali v Marijinih kongregacijah. Nekateri med njimi
so še zdaj živeči jezuiti; radi pripovedujejo o izvrst­ni
vzgoji, ki so je bili deležni v tistih letih. Možje in
fantje različnih stanov so v tolažbi odhajali po opra­
vljenih duhovnih vajah. Med udeleženci vaj sem leta
1927 opazil tudi nekega Italijana, po vsem sodeč je bil
cerkveni dostojanstvenik. Danes, ko tole pripovedu­
jem, vam z veseljem zaupam, da je bil to nadškof in
apostolski nuncij za Bolgarijo msgr. Angelo Roncalli,
poznejši papež in svetnik Janez XXIII. Moji zvonovi
pa so slovesno naznanili prihod še enega svetnika.
Leta 1938 so iz Rima skozi Ljubljano na Poljsko pe­

ljali truplo sv. mučenca Andreja Bobole, in nekaj ur
so častili njegove relikvije tudi v naši cerkvi. V letih
pred drugo svetovno vojno sem ganjeno pospremil
nekaj jezuitov, patrov in bratov, ki so odhajali na mi­
sijonsko delo v Indijo, v Bengalijo. A brez težav tudi
v teh letih ni šlo. Jugoslovanska oblast je načrtovala
pregon jezuitov na otok Vis, zato so ti leta 1933 vse
nepremičnine prepisali na ljubljansko škofijo. Bližali
pa so se še težji časi druge svetovne vojne.
Z vojno se je ustavilo misijonsko delovanje, vode­
nje duhovnih vaj in Marijinih kongregacij. Maševa­
nje in pridiganje v cerkvi sv. Jožefa je bilo okrnjeno,
a se je nadaljevalo. V dom duhovnih vaj so se med
vojno zatekli mariborski bogoslovci in tam študi­
rali. Maja 1945 so nekateri jezuiti zaradi strahu pred
partizani zbežali iz mesta, drugi so se razkropili po
mestu in družinah, nekaj pa jih je ostalo in so skušali
nadaljevati pastoralno delo. Oblast je kazala vse večje
apetite po njihovih prostorih. Poleti 1948 je naredila
hišno preiskavo, zapečatila knjižnico in uredništvo
Glasnika Srca Jezusovega ter odpeljala mnogo listin.
Po ulicah je bilo slišati skupinice demonstrantov, ki
so kričale: »Jezuiti paraziti!« Domiselna rima, a ni
obetala nič dobrega. Sredi aprila 1949 je oblast zase­
gla vse premoženje, nekatere jezuite zaprla, druge pa
pregnala na grad Bogenšperk. Kako žalostno je bilo
videti, ko je pater Edi Böhm kot zadnji izgnanec iz
cerkve prenesel Najsvetejše v stolnico.
Moji zvonovi so žalostno utihnili, cerkev je bila
preurejena v filmski studio. Plečnikov oltar z mo­
gočnim kipom sv. Jožefa je bil zazidan, da ne bi mo­
til umetniškega ustvarjanja. Večkrat mi je na misel
prihajala Jezusova žalostinka: Moja hiša naj bo hiša
molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo. A
vendar, tudi iz razbojniške jame lahko pride kaj do­
brega. Še tako veliko zlo ne more preprečiti Bogu,
da ne bi deloval v srcih ljudi in ustvaril kaj lepega in
dobrega. V cerkvi so namreč nastali najlepši sloven­
ski filmi po vojni (Kekec, Vesna, Cvetje v jeseni …).
Koliko otrok in odraslih je odraščalo ob teh stvarit­
vah! Gotovo je tudi sv. Jožef, zavetnik cerkve, kaj pri­

227

228

pomogel k temu. V zidu, ki je zakrival njegov kip, je
bila namreč majhna odprtina, in včasih sem opazil
kakšnega filmskega delavca, ki je za hip pokukal k
Jožefu in tiho izrekel kratko prošnjo ali zahvalo. Duh
veje, kjer hoče!
Dom duhovnih vaj so po zaplembi preuredili v
otroško bolnišnico, nekaj let zatem v porodnišnico,
kasneje pa v Zavod za načrtovanje družine. Veselje in
žalost, rojevanje in umiranje, ljubezen in greh. Rahelin
jok. Poznam zgodbo neke ženske. Preden se je poro­
čila, je bila kot negovalka zaposlena v bolnišnici in je
sodelovala pri delu, ko so dom duhovnih vaj preure­
jali v otroško bolnico. S samokolnico je iz kleti vozila
odpadni material. Po poroki in prvih otrocih je ostala
doma. Štiri otroke je rodila doma, sredi pomanjkanja
in truda za preživetje. Petega otroka je prišla rodit prav
tja, kjer je nekaj let prej vozila samokolnico, v poro­
dnišnico na ulici Stare pravde. Nekateri zaposleni so
jo gledali postrani in ji očitali, češ kdaj bo že konec z
otroki. S podobnimi očitki in še večjim zgražanjem
se je morala soočati ob naslednjih treh porodih. Ni ji
bilo lahko, a se zdaj s hvaležnostjo spominja tistih let,
saj sta dva izmed tistih štirih novorojenčkov postala
jezuita. Nič čudnega, ko pa sta bila rojena v jezuitski
hiši. Delo Božje previdnosti!
Čas je tekel naprej in mojo zunanjost — pripove­
duje zvonik — je najedal njegov zob. Nič boljše se ni
godilo cerkvi in drugim zgradbam pri sv. Jožefu. A
zob časa je k sreči najedal tudi komunistično oblast.
Po demokratičnih spremembah (dandanes je slišati,
da niso bile takšne, kot so ljudje pričakovali) so se
jezuiti — zob časa njih ni najedel, nasprotno, še po­
množili so se — zavzeli za to, da bi jim bilo vse kri­
vično odvzeto premoženje vrnjeno. Leta 1996 je bila
najprej vrnjena cerkev. Obnovo je v glavnem finan­
cirala država, vodil pa jo je takratni jezuitski provin­
cial sedanji mariborski nadškof Alojzij Cvikl (kamor
pride, ga čaka obnova, kajne?). Nadškof Franc Rode
je cerkev posvetil leta 2000, navzoč je bil tudi pater
Peter-Hans Kolvenbach, vrhovni predstojnik Družbe
Jezusove. Kmalu je bila izdana odločba še za redovno

hišo, vendar jo je Viba film uporabljal vse do konca
leta 2002. Na predvečer božiča istega leta so jo jezuiti
znova naselili in takoj začeli dejavnosti, ki so se v na­
slednjih letih lepo razvijale. Omenil bom le nekatere.
V veliko veselje mi je njihovo sodelovanje z Dru­
štvom katoliških pedagogov Slovenije. Mnogi učitelji,
predvsem iz javnih šol, so v tem društvu prejeli dra­
goceno pomoč za svojo duhovno rast in vsestransko
poklicno usposabljanje. Društvo in jezuiti izdajajo
tudi revijo Vzgoja, ki je dragocen prispevek k večji
zavesti, kako pomembna je vzgoja v družinah, šo­
lah in drugod. Lepo je tudi videti, kako k sv. Jožefu
prihajajo mladi, dijaki in študenti. Njim se posveča
Mladinski informacijski center, ki organizira tečaje
glasbe in jezikov, pripravo na zakon, misijonsko de­
javnost v projektu POTA itd. V hiši deluje tudi Je­
zuitska služba za begunce, ki skrbi za begunce in
emigrante v centrih za tujce, se zavzema za njihove
pravice in javnost ozavešča, kako dragoceni so ubogi
v Božjih očeh. Tudi sveti Jožef je bil begunec. Za
potrebe izobraževanja je bil leta 2005 ustanovljen
Zavod sv. Ignacija. Cerkev znotraj še ni do konca
obnovljena in opremljena, saj zamisli o dokončni
podobi še zorijo (pa tudi evri še niso dozoreli). Se
pa v njej že marsikaj dogaja, tudi večje bogoslužne
slovesnosti, med katerimi želim omeniti vsakoletno
velikonočno protipotresno pobožnost in praznova­
nje godu sv. Ignacija Lojolskega.
Ignacijev dom duhovnosti
Naj končam svojo pripoved s tem, kar je najbolj sveže,
z domom duhovih vaj. Leta 2007 je postala pravno­
močna tudi odločba o vrnitvi Plečnikovega doma
duhovnih vaj. Kaj naj storijo z zgradbo, so se spraše­
vali jezuiti v tistem času. Naj jo dajo v najem, uredijo
študentski dom, jo uporabijo za duhovne vaje? Ali v
središču mesta ni preveč hrupno za takšno dejavnost?
Po nekajmesečnem iskanju najboljše rešitve so skle­
nili, da vrnjeno stavbo obnovijo in namenijo dejav­
nosti, za katero je bila prvotno zgrajena, le njeno ime
bo novo: Ignacijev dom duhovnosti. Leta 2010 je bil

dom obnovljen. Septembra ga je blagoslovil in uradno
odprl apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Santos Abril
y Castelló. Bil je čas novega začetka, polnega upanja.
Kako je bil dom preurejen? Zamenjane so bile vse
napeljave, v zgornjih dveh nadstropjih je bilo urejenih
16 sob s kopalnico, z eno posteljo in pomožnim lež­
iščem ter drugimi potrebnimi prostori za seminarje
in duhovno pomoč. Tam je tudi lepa kapela, name­
njena udeležencem duhovnih programov. Prostori
v prvem nadstropju in pritličju so bili preurejeni v
pisarne, predavalnice in sobe za osebne pogovore.
Prizidek doma so pri obnovi namenili kuhinji in je­
dilnici. V pritličju pri vhodu desno je bila v sodelo­
vanju z Združenjem Nazaret urejena kapela Božjega
usmiljenja, ki je namenjena celodnevnemu češčenju
evharistije in je odprta za javnost. Za kapelo in po­
božnost skrbi omenjeno združenje. Nameščeno je
bilo novo dvigalo, obnovljena sta bila pročelje doma
in bližnja okolica. Pred hišo je lep in miren park, v
neposredni bližini pa Ljubljanski grad, Golovec in
botanični vrt, ki nudijo veliko možnosti za sprehode,
premišljevanje, poglobitev in umiritev. Gotovo ste že
slišali za meditativne sprehode na grad, ki jih udele­
ženci programov obožujejo. Skratka, v domu je res
lepo in gostoljubno. Pridite kdaj pogledat, dobrodošli!
Toliko o prostorih. Kaj pa je poslanstvo doma?
Vidim, da so jezuiti veseli — v domu redno delu­
jejo vsaj štirje jezuiti —, ker skupaj s sodelavci laiki
in drugimi lahko načrtujejo, ustvarjajo in ponujajo
programe, s katerimi želijo odgovarjati na najglo­
blje duhovne potrebe sodobnikov. Njihovo glavno
sredstvo so ignacijanske duhovne vaje. To je prvo
in najpomembnejše delo jezuitov nasploh. Kaj so
duhovne vaje? To je čas, ko se človek ustavi, odide
v samoto, izstopi iz vsakdanjega utripa življenja, da
bi lahko vstopil v globlji osebni odnos z Bogom, s
samim seboj in z drugimi. Pri odkrivanju njegove
duhovne poti so mu v pomoč osebna molitev, refle­
ksija, molk, pogovori z voditeljem duhovnih vaj, ob­
hajanje evharistije in podobno. Praviloma so takšne
vaje večdnevne, štiri do osem dni, občasno tudi me­

sečne. Dom nudi tudi adventne in postne duhovne
vaje v vsakdanjem življenju. Te še posebej poma­
gajo tistim, ki se prvič srečajo s tišino, umirjanjem,
meditacijo in kontemplacijo, z molitvijo s Svetim
pismom ter z duhovnim spremljanjem. Bogate so
tudi romarske duhovne vaje (enkrat letno je osem­
dnevno romanje po Ignacijevih stopinjah v Španijo,
občasno tudi v Rim). V ponudbi doma najdemo še
duhovne vikende z naslovi: Kako slišati Boga, Pri­
sluhni svojim hrepenenjem, Koraki k umirjenosti,
Silvestrovanje nekoliko drugače. Vsebinsko bogati
so tudi duhovni vikendi ob literaturi in filmu (Do­
stojevski, Tarkovski). V zadnjih letih je postal pri­
vlačen Odmik za moške (ženskam vstop prepove­
dan!), to je čas poglabljanja in zavedanja procesa, v
katerem moški postaja bolj moški, očetovski. Lepo
uspevajo tudi Šola odpuščanja — enoletni program
za osebnostno in duhovno rast, potem duhovni vi­
kendi za zakonce, žalujoče, enodnevne duhovne
obnove in delavnice. Dom ponuja tudi tri celoletne
izobraževalne programe uvajanja v duhovno spre­
mljanje. V njem se sestajajo še naslednje skupine:
žalujoči, ovdoveli, razporočeni (skupina Srce) in
skupina mož sv. Jožefa. Posebnost doma je, da se
lahko tisti, ki to želi, za duhovne vaje osebno dogo­
vori in jih oprav­lja tudi izven razpisanih datumov.
V hiši je tudi knjižnica z duhovno literaturo. Precej
duhovnih dobrin, spodbud in informacij najdete na
spletni strani doma: http://ignacijevdom.si/. Sobe v
domu so na voljo tudi ljudem, ki iščejo prenočitev
ali nekajdnevno nastanitev v središču Ljubljane.
Ignacijev dom duhovnosti in vsa dejavnost pri sv.
Jožefu počasi dobivata svojo istovetnost. Raznovrstna
paleta duhovnih programov in izobraževanj prodira
med ljudi, ki ta kraj odkrivajo kot oazo miru sredi me­
sta. Tu se učijo iskati in prepoznati Boga v vseh stvareh,
da bi ga lahko v vsem ljubili in mu služili. Naj končam
s starozaveznim vzklikom in vabilom: Pojdite k Jožefu!
(P. Janez Poljanšek DJ, rojen v senci kupolastega
zvonika, Ljubljana)

229

Miran Špelič

GREGOR NAREŠKI
(ok. 950 — ok. 1010)
Papež nas je v letu 2015 res presenetil, ko je februarja napovedal in potem aprila razglasil
za cerkvenega učitelja armenskega meniha Gregorja Naréškega (ali iz Naréka), ki je
živel pred dobrimi tisoč leti. Zagotovo se to povezuje s stoletnico armenskega genocida,
vendar tega ne bi storil, ko Gregor ne bi bil resnično vreden tega naziva.

230

Gregor Nareški

Vir http://www.stedwardblog.org

Cerkvenih učiteljev in učiteljic je namreč le šestin­
trideset. Za razliko od cerkvenih očetov, s katerimi
zaključujemo v pozni antiki in jih je izbralo neka­
kšno soglasje Cerkve, pa so cerkveni učitelji razgla­
šeni od najvišje cerkvene avtoritete in jih najdemo
ne le med avtorji starega veka, saj je najmlajša, to je
sv. Terezija Deteta Jezusa, umrla na pragu 20. stole­
tja. Prvih je skoraj brez števila, slednji so zelo redki.
Večina jih je seveda z evropskega zahoda, Gregor pa
pričuje o bogastvu nauka Cerkve na vzhodu.
Njegova domovina Armenija je bila na prelomu
tisočletij nekakšna tamponska dežela med krščan­
skim bizantinskim cesarstvom na eni in musliman­

skim perzijskim na drugi strani. Seveda je dobro
izkoristila svoj strateški položaj in dosegla svoj naj­
večji obseg ravno v tistih časih. Dežela se je srečala s
krščanstvom že v prvih stoletjih in je bila prva, ki je
leta 301 sprejela krščanstvo kot svojo državno vero.
V času kristoloških sporov okrog kalcedonskega
koncila (451) — tudi zaradi jezikovnih pregrad in
nepoznavanja pomena pojmov — tega koncila ni
sprejela in je šla svojo pot.
Gregor se je rodil sredi 10. stoletja očetu Kosrovu,
ki je kmalu ovdovel in nato postal škof. To je ver­
jetno tudi razlog, da je mali Gregor šel z bratom v
samostan Narek blizu jezera Van (danes JV Turčija)
k stricu po materini strani Ananiju. Tam je bil dele­
žen odlične vzgoje in izobrazbe. Poleg materinščine
je odlično obvladal tudi grščino. Domači so mu bili
ne le cerkveni očetje, ki jih je bral tako v prevodih
kot v izvirniku, ampak tudi nekatere posvetne vede:
matematika, arhitektura, astronomija, pomorstvo in
medicina. V svojem samostanu je postal učitelj. Nje­
gov ugled je segal od preprostih do najvišjih po vsej
deželi in rad je ustregel prošnjam za pisanje razlag
Svetega pisma, molitev, govorov in pesmi.
Samostan v Nareku je bil v dobrih odnosih s Cari­
gradom, kar ni veljalo za celotno Cerkev v Armeniji,
in je zato tudi Gregor glede Kristusovih narav izpo­
vedoval isto vero kot mi; in ta temelji na omenjenem
kalcedonskem koncilu. Nič čudnega, da so ga zato
mnogi škofje in knezi imeli za krivoverca. S tem v

zvezi je v armenskem sinaksariju zapisana ljubka le­
genda. H Gregorju so poslali nekakšno teološko ko­
misijo, da bi preverila njegovo verovanje. A še preden
so ga začeli zasliševati, jih je gostoljubno povabil za
mizo ter dal speči dva goloba. Tisti dan pa je bil pe­
tek in člani komisije so se začeli spogledovati in bili
vedno bolj prepričani o Gregorjevi zablodi. Jed so
vljudno zavrnili, on pa se je opravičil, češ da je spre­
gledal postni dan, ter rekel goloboma: »Odletita nazaj
v golobnjak, saj je danes dan posta.« Goloba sta oži­
vela, vrnilo se jima je perje in sta odletela. Teološki
inšpektorji so skesano padli na kolena in ga prosili
odpuščanja zaradi nezaupanja, ki so ga imeli vanj.
Njegovo veličastno delo je ostajalo zaprto v meje
Armenije, dokler ga razseljeni Armenci v 19. in 20.
stoletju niso začeli ponosno predstavljati v prevodih
drugim narodom. Njegove Ode in himne, ki vse sle­
dijo verskemu navdihu, so verjetno mladostno delo.
Prav tako je verjetno že v mladosti napisal tudi Razlago Visoke pesmi, kjer ljubezen med nevesto in ženi­
nom klasično razlaga kot zvezo Jahveja z izvoljenim
ljudstvom in Kristusa s Cerkvijo. Opisal je Zgodbo o
relikviji svetega Križa v Aparanku in za njeno ume­
stitev sestavil posebni panegirik, slavilno pesem, ki
mu je pridružil še panegirik Božji Materi. Nadalje je
napisal tri govore v obliki litanijske molitve, v kate­
rih časti prihod Svetega Duha, Cerkev in sveti Križ.
V posebni pesnitvi počasti tudi apostole in dvainse­
demdesetere ter sv. Jakoba iz Nisibisa.
Njegov labodji spev in najveličastnejše delo pa je
Knjiga molitev. Gregor se v 95 molitvah pokaže kot
velik pesnik, predan molivec in pričevalec edinosti
in vztrajnosti ter duhovne globine. Iz molitev od­
meva zgodovina trpeče armenske Cerkve, osebna
skesanost nad grehi in opiranje na božje usmilje­
nje. Nekaj teh besedil je armenska Cerkev prite­
gnila celo v evharistično bogoslužje. Med Armenci
je ta knjiga uživala posebno mesto takoj za Svetim
pismom. Nekoč ni bilo armenske družine, ki ne bi
imela na častnem mestu izvoda te knjige, o kateri
so bili prepričani, da ima čudodelne moči. Šolarji so

Samostan v Nareku leta 1911
Vir https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/7/7b/Narekavank_1911.png

jo dobili kot nagrado za uspeh, brž ko so se naučili
črk (armenski jezik ima svojo pisavo!).
Gregorjeve molitve so vse prežete z osebnim in
skupnostnim kesanjem nad grehi, ki kar kliče božje
usmiljenje, saj Kristus ni brezčuten pred to človekovo
držo. Kot dobri pastir išče izgubljeno ovco in jo potem
vodi po mistični poti zedinjenja s seboj v odrešenje.
Vse to pa je povedano z vrhunsko lepoto pesniške be­
sede. Gregorjev izraz je zorel v tihoti meniške celice
in pod oboki samostanske cerkve (ki je bila v pogro­
mih pred sto leti porušena, zdaj pa obstajajo načrti o
ponovni izgradnji nareškega kompleksa; ker pa želi
turška oblast to postaviti zgolj kot muzej in ne kot sa­
mostan, Armenci nad tem niso navdušeni) ter seveda v
učilnici. Njegovo osebno izkustvo — od zavesti greha
do veselja nad usmiljenjem in odrešenjem — se tako
prek izbranih in umetniško zgrajenih besed predaja
ne le naslednjim rodovom preizkušanih Armencev,
ampak tudi nam, ki lahko v prevodu okušamo vsaj
drobec njegove duhovne globine.
Njegova svetost je priznana tudi v katoliški Cer­
kvi, njegov godovni dan je 27. februar.
(br. Miran Špelič OFM, Ljubljana)

Literatura
Grégoire de Narek, Le livre de prières, ed. Isaac Kéchi­
chian SJ, Paris: Cerf 1961, (Sources chrétiennes; 78).

231

Ivan Janez Štuhec

NADALJEVANJE IN REŠEVANJE
SLOMŠKOVE VZGOJNE DEDIŠČINE
Nadškofiji Maribor je bil v naravi vrnjen nekdanji objekt mariborskega bogoslovja s pripadajočimi zemljišči, ki leži na robu mesta pod Kalvarijo, na Vrbanski cesti 30. Stara stavba
je imela več kot 10.000 m2 površin. Z obnovo in dograditvijo telovadnice so se površine
povečale na 20.000 m2. Od tega je bila polovica obnovljena leta 2007.

232

Glede na prostorske možnosti stavbe in celotnega
kompleksa je Nadškofija Maribor na tej lokaciji v
okviru Zavoda Antona Martina Slomška ustano­
vila medgeneracijski vzgojno-izobraževalni center.
V letu 2008 se je z začasne lokacije preselila škofijska
gimnazija, ki deluje od leta 1997. Takoj po prevzemu
stavbe (2006) je pričel delovati vrtec, Hiša otrok, kjer
se program izvaja po načelih pedagogike montes­
sori. Leta 2008 sta bila ustanovljena glasbeno-bale­
tna šola in dijaški dom. Pod okriljem zavoda so do
leta 2012 delovali tudi študentski domovi, ki so imeli
prostore izven stavbe na Vrbanski cesti. Od leta 2012
deluje v okviru zavoda tudi Medgeneracijska aka­
demija, ki se projektno ukvarja z medgeneracijskim
sožitjem na praktični in teoretični ravni. V šolskem
letu 2015/16 je pričela delovati osnovna šola po na­
čelih pedagogike montessori. Tako se celotni pro­
jekt počasi zaključuje v medgeneracijskem smislu.
Vse sisteme dnevno uporablja že okrog 1000 oseb.
Celotni sistem naj bi bil v službi solidarnega so­
žitja med vsemi generacijami. Zaradi finančnih te­
žav ustanovitelja projekt ni bil v celoti uresničen, saj
ni bil ustanovljen dom za starejše osebe in je tudi
malo verjetno, da kdaj bo. Vendar to ne onemogoča
medgeneracijskega koncepta zavoda.
Vodilna ideja celotnega sistema je bila od samega
začetka, da se vzpostavi mreža medgeneracijskih
odnosov. To pomeni, da se programi med seboj
prepletajo in si po načelu solidarnosti nudijo po­

moč ter si izmenjavajo izkušnje. Srednji generaciji,
ki je najbolj aktivna in od katere se pričakuje ma­
ksimalna angažiranost v službi, bi tako omogočili,
da bi njihovi otroci in starejši člani družine varno
in aktivno ter vrednostno jasno definirano bivali v
centru na Vrbanski cesti, samim pripadnikom sre­
dnje generacije pa bi omogočili delovno mesto in
prostor vseživljenjskega izobraževanja. Povezava
teh sistemov med seboj daje tudi večje jamstvo za
ekonomsko stabilnost zavoda. Nadškofija Maribor
je v ta namen ustanovila tudi podjetje »Skalina« ki v
celoti služi delovanju vseh ustanov v Zavodu AMS.
Vsi vzgojno-izobraževalni sistemi so v zavodu
85 % financirani v skladu s slovensko zakonodajo.
Razliko doplačujejo uporabniki. Zavod sam s po­
močjo Skaline pridobi nekaj sredstev iz najemnin
in drugih, predvsem gostinskih storitev.
Zaradi finančnih težav ustanovitelja, Nadškofije
Maribor, je hiša na Vrbanski cesti postala sestavni
del celotnega premoženja, ki ga nadškofija prodaja
na podlagi dogovora z upniki. Upa se, da bodo pri
nakupu vzgojno-izobraževalnega centra priskočili
na pomoč tuji cerkveni donatorji. V tej smeri gredo
prizadevanja. Tako obstaja realno upanje, da se bo
zavod rešil, za kar si prizadeva tudi novi nadškof
mag. Alojz Cvikl.
Zavod Antona Martina Slomška je bil ustanovljen
septembra 1995 in je lani praznoval dvajset let delo­
vanja. Teh dvajset let je bilo burnih, zanimivih, pe­

Zavod Anton Martin Slomšek

Nadaljevanje Slomškove dediščine – vzgoja in izobraževanje mladih
Foto Arhiv Zavod Anton Martin Slomšek

Foto Arhiv Zavod Anton Martin Slomšek

strih, negotovih in milostnih. Prva velika težava je
bila pogojena z dolgotrajnimi in mučnimi pogajanji
z oblastmi, da se kompleks nekdanjega bogoslovja
vrne v naravi. Tako je gimnazija delovala deset let
v tujih prostorih. Ko se je v mandatu desnosredin­
ske vlade pod vodstvom Janeza Janše in ministra za
šolstvo dr. Milana Zvera denacionalizacija zaklju­
čila ter se je v dobrem letu dni izvedla delna obnova
stavbe na Vrbanski cesti, so nastopile nove težave.
Finančni zlom mariborske nadškofije je delovanje
zavoda potisnil v popolnoma negotovo prihodnost.
To negotovost pa je v upanje spreminjalo dejstvo, da
se je interes za vrtec, osnovno šolo in dijaški dom
ter glasbeno in baletno šolo kljub težavam poveče­
val. S pomočjo donatorjev se je v tem kriznem ob­
dobju obnavljal dijaški dom in pripravljalo se je vse
potrebno za začetek osnovne šole.
Čeprav ustanoviteljica, Nadškofija Maribor, zavodu
ni mogla več finančno pomagati, so vsi programi ne­
moteno tekli naprej. To daje tudi vodstvu zavoda za­

upanje in upanje za prihodnost. Nadaljevanje Slom­
škove dediščine na področju vzgoje in izobraževanja
ima poseben pomen za celotno vzhodno Slovenijo in
daje temu območju značaj. Kakor se je v dosedanjem
prizadevanju za zavod čutila Slomškova podpora in
priprošnja, tako verjamemo in upamo, da bo tudi
v prihodnje. Hvaležni smo za vsako pomoč in dar.
V času, ko so mladi izjemno izpostavljeni naj­
različnejšim vplivom, ki jim ne pomagajo živeti
njihovega mladega življenja, razumemo zaposleni
v zavodu svoje delo in poslanstvo kot privilegiran
kraj stika z vsemi generacijami in s tem možnost, da
tudi med generacijami pomagamo ustvarjati kulturo
dialoga, medsebojnega spoštovanja in solidarnosti.
Slomšek se je dobro zavedal, da je evangelizacija
možna samo s kulturo, vzgojo in izobrazbo. Tej de­
diščini želi ostati zvest zavod, katerega zavetnik in
priprošnjik je blaženi prvi škof Maribora.
(Dr. Ivan Janez Štuhec, direktor Zavoda
Anton Martin Slomšek)

233

IZ ŽIVLJENJA TREH MOHORJEVIH DRUŽB

CELJSKA MOHORJEVA DRUŽBA

234

Kronika Celjske Mohorjeve družbe prinaša pregled
dela založbe od zaključka redakcije Mohorjevega
koledarja 2015 do zaključka redakcije Mohorjevega
koledarja 2016.
Redakcijsko leto so zaznamovali številni dogodki,
kot so tiskovne konference, literarne matineje, mo­
horski večeri in druge prireditve v Ljubljani, Celju
in drugih krajih po Sloveniji.
V minulem letu smo se veselili tudi z našimi
zvestimi sodelavci ter počastili njihove življenjske
ali spominske jubileje.
Redakcijsko leto oktober 2014—september 2015
se tako zaključuje z 49 novimi izdajami, 13 izda­
jami v sozaložništvu z drugimi založniki, 8 pona­
tisi knjižnih izdaj ter 18 ponatisi veroučnih knjig. V
tem času je izšlo tudi pet številk revije Zvon in dve
številki Naše kateheze.
Oktober 2014
V sodelovanju z Inštitutom Karantanija smo iz­
dali knjigo Philipa Bootha Družbeni nauk Cerkve
in tržno gospodarstvo v prevodu Miriam Drev.
Knjigo sta na literarni matineji, poimenovali smo
jo Tržno gospodarstvo in revščina v svetu, predsta­
vila dr. Lovro Šturm in dr. Ivan Štuhec. Posebno
težo knjigi dajejo prispevki slovenskih avtorjev,
ki obravnavajo poslanstvo katoliškega šolstva in
prevzem družbenega nauka Cerkve na Slovenskem
v 20. stoletju.
Ob bok smo postavili knjigo misijonarja Pedra
Opeke Spodbudne besede. Poleg prevajalke Tadeje
Petrovčič Jerina je na predstavitvi sodelovala misi­
jonarka Poljakinja s. Grażyna Mech, FMM.
Desetega oktobra, na svetovni dan duševnega
zdravja — prvič so ga na pobudo Svetovne federa­

Renata Ažman

Z leve proti desni: Tadeja Petrovčič Jerina, s. Grażyna Mech,
dr. Lovro Šturm in dr. Ivan J. Štuhec na predstavitvi knjige Družbeni
nauk Cerkve in tržno gospodarstvo

cije za duševno zdravje praznovali leta 1992 —, smo
v prostorih knjigarne Celjske Mohorjeve družbe na
Nazorjevi ulici v Ljubljani razpravljali ob antologiji
Izpišimo bolečino, ki smo jo izdali skupaj z Ozaro,
nacionalnim združenjem za kakovost življenja.
Knjigo smo predstavili še v Mestni knjižnici Izola.
Sledila je literarna matineja Izvirni dokumenti I.
svetovne vojne, ki je bila posvečena izidu knjige Ja­
koba Prešerna Vojak 1915–1918.
V Domu sv. Jožefa v Celju se je s knjižnim pr­
vencem Reševanje krize smisla sodobnega človeka
predstavil doc. dr. Sebastjan Kristovič.
V Ljubljani smo literarno matinejo posvetili 90-le­
tnici Alojza Rebule ter predstavili Rebulovi knjigi
Kominform v Zabrinju in Divji Golob, spremno be­
sedo je prispeval p. Edvard Kovač. Predstavila se je
tudi založba Komen, ART z Rebulovo knjigo Devinski sholar s spremno besedo Miroslava Košute.

Zadnje dni oktobra smo posvetili najmlajšim bral­
cem. V knjigarni naše založbe v Ljubljani smo gostili
igralko animatorko in lutkovno tehnologinjo Matejo
Šušteršič, ki je ob pravljici Quentina Blaka Benjamin
obiskovalce naučila izdelovati pisane živalce iz blazi­
nic. Na literarni matineji smo zadnji ponedeljek v ok­
tobru predstavili knjižico pesmi Strašilnice za otroke.
Pesmi je napisal angleško-francoski pesnik Joseph
Hilaire Pierre René Belloc (1870–1953), prevod pa je
mojstrsko delo Sovretove nagrajenke Nade Grošelj.
November 2014
Z izdajo knjige Damirja Globočnika Janez Puhar
(1814–1864) se je Celjska Mohorjeva družba pridru­
žila številnim dogodkom, ki so zaznamovali Pu­
harjevo leto. Med drugim smo se spominu prvega
slovenskega fotografa in fotografskega izumitelja po­
klonili tudi v Kranju, Puharjevem rojstnem mestu.
Monografijo Janez Puhar (1814–1864) sta predstavila
urednica Alenka Veber in avtor Damir Globočnik.
Na literarni matineji v ljubljanski knjigarni smo
se pogovarjali ob izidu knjig Stanisława Lema Kiberiada v prevodu Nikolaja Ježa ter Beg v Egipt Otfri­
eda Preußlerja v prevodu Jožeta Stabeja. Sledila je
literarna matineja Dolge in kratke zgodbe o življenju
(od »nesposobneža« do »nobelovke«), naslov pa sta
navdihnili novi knjižni izdaji. Pod prvo, Življenje,

se je podpisal Italo Svevo, pod drugo, Ljubo življenje, pa Alice Munro.
V Mohorjevi dvorani v Celju je Srečko Maček iz
Osrednje knjižnice Celje s sogovorniki pripravil ve­
čer z naslovom Izvirni dokumenti 1. svetovne vojne,
ki je temeljil na knjižnih izdajah Na svidenje tam
zgoraj Goncourtovega nagrajenca Pierra Lemaitreja,
Vojna in vera zgodovinarke z Oxforda Pavline Bo­
bič ter Vojak 1915–1918 Jakoba Prešerna.
Zadnji teden v novembru smo predstavili redno
zbirko za leto 2015. Urednica Tadeja Petrovčič Je­
rina je v nizu kulturno-izobraževalnih slovenistič­
nih prireditev SloVeČeri predstavila antologijo Izpišimo bolečino.
Medse so nas povabili tudi župljani župnije Vu­
hred. Gost mohorskega večera je bil tamkajšnji žup­
nik in avtor knjige Pavel VI. dr. Ivan Rojnik.
Na 30. slovenskem knjižnem sejmu smo se od­
mevno predstavili s številnimi dogodki (od foru­
mov za obiskovalce do debatnih kavarn). Posebno
težo sta imeli prireditvi, posvečeni zdravju, in
1. svetovni vojni.

Nikolaj Jež

December 2014
Prvi decembrski dan je v knjigarni v Ljubljani
imel »zdravstveni predznak«. Pogovarjali smo se
ob novih knjigah Naš imunski sistem in Stevija —

235

236

čudežno sladilo ter ob knjigi slovenske zdravnice
prof. dr. Berte Jereb Moji časi, kraji in ljudje.
V prostorih knjigarne smo odprli prodajno raz­
stavo slik Dolores Peroše, soavtorice antologije Izpišimo bolečino.
Obiskali so nas še avtorji knjige Hudo preprosto,
ki so med platnice »skrili« domiselne nasvete, hitre
recepte in ljubke ideje.
Razveselili smo se izida obsežne knjige Angela
Scole Poročna skrivnost, ki je izšla v prevodu Stani­
slava Zoreta, ob prisotnosti francoskega profesorja
p. prof. dr. J. R. Armogatheja.
V domačem Celju smo na decembrskem ve­
čeru predstavili redno zbirko 2015 in gostili njene
soustvarjalce.
Na bližajoče se božične praznike je bila uglašena
tema matineje s Sebastjanom Kristovičem. Sprego­
vorili smo o Reševanju krize smisla sodobnega človeka ter predstavili vse številke revije Zvon. V po­
poldanskem delu dneva je tekel pogovor ob knjigi
Vilija Steguja Samotna pot.

dnik po krščanski teologiji I. in O trojici. Prvo je pre­
vedel dr. Aleš Maver, prevod druge je delo dr. Mi­
rana Špeliča, OFM.
Gost celjskega zadnjega januarskega mohorskega
večera v Mohorjevi dvorani je bil p. Metod Benedik,
OFM cap., ki je predstavil knjigo Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Cecilije.

Januar 2015
Knjigarna v Ljubljani je svoja vrata odprla že na prvi
ponedeljek v novem letu z literarno matinejo. Go­
stili smo avtorja Martina Mariona, ki je predstavil
knjigo sonetov S. O. N. E. T. I., Jože Faganel pa je
dodal še svoj pogled na Sonet pri Slovencih.
Skupaj z Domom sv. Jožefa v Celju smo pripravili
večer z naslovom Še umreti ne bomo utegnili. Pred­
stavili smo knjige onkologinje, snovalke Karitas in
ustanoviteljice Hospica dr. Metke Klevišar. Zbranim
je spregovorila tudi avtorica sama.
V ljubljanski knjigarni je sledila literarna matineja
Zgodovinski viri — ustni in pisni. Na njej sta svoji
novi knjigi Hude so res vojské in Mašne in svet­ne
ustanove ter legati v Lavantinski škofiji II/2 predsta­
vila Marija Cvetek in dddr. Jože Maček.
Zadnja januarska matineja z naslovom Prepričati
ali razložiti? — dileme sodobne teološke literature je
bila namenjena predstavitvi dveh novih knjig Vo-

Februar 2015
Na prvi februarski literarni matineji z naslovom Sobivanje besed in podob danes in nekdaj smo se pogo­
varjali o brezčasnosti lepote ob knjigah Janeza Povšeta
Pesmi ob poti, knjigo je izdala Goriška Mohorjeva
družba, ter Barok na Slovenskem, ki sta jo pri Cankar­
jevi založbi izdala Metoda Kemperl in Luka Vidmar.
V sodelovanju s Klubom Korošcev Ljubljana
smo pripravili srečanje s prof. dr. Berto Jereb v ka­
varni Kava-čaj — Slamič. Berta Jereb je v pogovoru
z ured­nico Alenko Veber predstavila knjigo Moji
časi, kraji in ljudje.
V knjigarni na Nazorjevi ulici 1 sta sledili otvo­
ritev prodajne razstave Pomladni zmenki Polone in
Davida Lična ter predstavitev knjige Krščanski (na)
govori Sørena Kierkegaarda v prevodu Sovretovega
nagrajenca Janeza Zupeta.
Na Celjskem Mohorskem večeru v Domu sv.
Jožefa smo gostili psihologinjo, pedagoginjo in

Martin Marion

Janez Povše

Ana Zlata Dragaš

literatko Alenko Rebula Tuta. Odmevni pogovor je
vodil direktor založbe Jože Faganel.
V prostorih knjigarne v Ljubljani se je predsta­
vil KUD Logos. Avtorji in prevajalci so predstavili
devet novih knjig iz redne zbirke ter zbirk Poezije
in Logofanije.
Voditelj srečanj Razmišljanja in pogovori v Mohorjevi knjigarni prof. dr. Bojan Žalec je gostil dr. Pri­
moža Reparja, filozofa, pesnika, urednika in pred­
sednika KUD Apokalipsa. Naslovna tema srečanja
je bila Kierkegaardovska refleksija: od dejanskega
posamičnika do eksistencialne revolucije.
Na rednih ponedeljkovih matinejah smo pred­
stavili še knjigi Senca Jalte Wojciecha Roszkowskega
in Ukrajina joka Aleksija Pelipenka. Februar smo
zaključili s predstavitvijo knjige Nataše Tominec
Sem zasvojen, nisem nor. O zasvojenih, ki bolujejo
tudi za eno od drugih duševnih motenj.

Teden dni kasneje smo se pogovarjali ob novih
knjigah Ane Zlate Dragaš Prim. dr. Bogo Dragaš —
Zdravstveno, socialno in prosvetno delo in Pierra De­
bergéja Ljubezen in spolnost v Svetem pismu; slednja
je izšla v sozaložništvu Zavoda Novi svet.
V Matični knjižnici Kamnik je Jože Urbanija,
avtor knjige Antonija, ostani v Komposteli, v po­
govoru z Bredo Podbrežnik Vukmir predstavil po­
vest o medčloveških odnosih, o nikoli dorečenem
odnosu med moškim in žensko. Knjiga je izšla kot
164. zvezek Slovenskih večernic.
V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska So­
bota se je predstavil doc. dr. Sebastjan Kristovič s
knjigo Reševanje krize smisla sodobnega človeka.
V marcu smo se razveselili izida knjige Mati je
ena sama. Pod izbor pesmi se je podpisala prof.
Jana Ozimek, ki je knjigi dodala spremno besedo.
Na dobro obiskani predstavitvi so z umetniško be­
sedo in glasbo sodelovali njeni dijaki z Gimnazije
Vič iz Ljubljane.
Gost mohorskega večera v Mohorjevi knjigarni
v Celju je bil dr. Miran Špelič, OFM. Spregovoril je
o živem izročilu cerkvenih očetov na Slovenskem.
Zadnji marčevski ponedeljek smo se veselili sku­
paj z dr. Anico Mikuš Kos. Ob njeni 80-letnici smo
izdali njeno knjigo Moje življenje, moje delovanje s
prologom Igorja M. Ravnika, ki jo je uredila Alenka
Veber.

Marec 2015
V sodelovanju z Mohorjevo založbo Celovec smo na
prvi marčevski matineji Sacra Carinthia in cerkvena
arhitektura predstavili knjigo Vincenca Gotthardta in
Gabriele Russwurm — Biró Sacra Carinthia / Farne
cerkve krške škofije v črti in črki. Med drugimi je o
cerkveni arhitekturi spregovoril znani preučevalec
in strokovnjak prof. dr. Peter Fister, tudi sodelavec
revije Zvon.

237

Dr. Anica Mikuš Kos

238

Foto Branko Čeak

April 2015
Prva matineja v aprilu je bila namenjena predstavitvi
ponatisa Basni in zgodbe Antona Martina Slomška in
šmarničnemu branju. Šmarnice za otroke Drobni koraki
velikih junakov je napisala Mateja Gomboc, za odrasle
pa Marija Krebelj, naslovila pa jih je Bogastvo uboštva.
Sledila je matineja z naslovom Poklicani k prijateljstvu. Predstavili smo novi knjigi Jeana Vanierja
Poklicani k prijateljstvu in bratstvu in Vsak človek
je sveta zgodba ter knjigo Stephanie Schneider Kako
naj se (ne) prepiramo.
Ob svetovnem dnevu knjige (23. april) smo pri­
pravili dva večerna dogodka Od poezije do teologije.
Najprej smo se pogovarjali z dr. Branetom Senegač­
nikom o njegovi pesniški zbirki Tišine. Sledil mu je
dr. Miran Špelič, ki nam je predstavil sv. Avguština.
Na knjigo smo se spomnili tudi v Slomškovi
knjigarni Maribor, kjer je tekel pogovor ob knjigah
Ukrajina joka in Senca Jalte. Dr. Aleš Maver se je
pogovarjal z zgodovinarjem in avtorjem prologa k
Senci Jalte in Maryno Perkun Kranjc, profesorico
angleščine, doma iz Ukrajine.
Obiskali smo tudi knežje mesto, kjer sta bila go­
sta mohorskega večera Andrej Arko, prevajalec, pi­
satelj in tudi dolgoletni glavni urednik Celjske Mo­
horjeve družbe, ter Matija Remše, urednik redne
zbirke Celjske Mohorjeve družbe.

Maj 2015
V sodelovanju s Kavarno Union in slovenskim
PEN-om smo gostili srečanje s pričevalcem ukrajin­
skega zgodovinskega trenutka Andrejem Kurkovim.
Pogovor s pisateljem je vodil p. dr. Edvard Kovač.
V domači knjigarni se je predstavil avtor knjige
Mračni odkloni John Ralston Saul, predsednik med­
narodnega PEN-a, pogovor z gostom je vodil Marjan
Strojan, dosedanji predsednik slovenskega PEN-a.
Prevod je delo Nikija Neubauerja.
V sodelovanju s Teološko fakulteto Univerze v
Ljubljani smo ob izidu knjige Razstrupiti eros go­
stili avtorja knjige Martina M. Lintnerja, redovnika
in tirolskega profesorja moralne teologije in berlin­
skega strokovnjaka. Pridružila sta se mu slovenska
profesorja moralne teologije dr. Roman Globokar
in dr. Ivan J. Štuhec. Knjigo je poslovenil Gregor
Lavrinec.
Gost filozofa prof. dr. Bojana Žalca je bil tokrat
dr. Borut Ošlaj, redni profesor za filozofijo na Filo­
zofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Majske prireditve smo zaključili z matinejo Vademecum na kratko. Kot enajsta knjiga je izšlo delo
domačega avtorja Klemena Jelinčiča Boeta Vzhodne cerkve s pregledom teh cerkva po svetu. Knjigi
je spremno besedo dodal prof. dr. Bogdan Dolenc.

Aleš Maver

Totalitarianism and Multiculturalism: Perspectives
in the Light of Solidary Personalism (Berlin 2015).
Prvo polovico leta smo sklenili z matinejo Z zgodovinsko prozo v poletni senci. Pogovor je stekel ob
predstavitvi treh prevodov: Moji preslavni bratje
Makabejci Howarda Fasta v prevodu Rudija Me­
dena, Pripovedi Heinricha von Kleista v prevodu
Jaroslava Novaka in Obljuba Jiřija Kratochvila v
prevodu Nives Vidrih.

Ivan J. Štuhec

Junij 2015
Na prvi junijski ponedeljek so knjigarno na Nazor­
jevi ulici 1 obiskali sodelavci Goriške Mohorjeve
družbe: predsednik GMD msgr. Renato Podbersič,
Marko Tavčar in Marija Češčut. Goričani so pred­
stavili spomine goriškega Slovenca diplomata Karla
Bonuttija, ki so izšli v knjigi Med izbiro in zgodovino.
S svojo interpretacijo besedil v ribniškem narečju
nas je veselo presenetil Medard Pucelj. Besedila je
našel v knjigi Le tülku vam povejm (Založba Narava)
Janeza Andoljška, po domače Jejžovega iz Hrovače.
Na matineji Ko bom velik, bom pisatelj … smo
predstavili roman Franceta Planteua Kukavice in
povest Romane Batič Ognjišče ljubezni. Roman
Kukavice smo predstavili tudi na Vidmu pri Ptuju.
V okviru projekta Noč knjigarn smo v ljubljan­
ski knjigarni gostili Alenko Rebula. Z gostjo se je
pogovarjal Jože Faganel, direktor Celjske Mohor­
jeve družbe.
O izidu novih knjig Martin deli resnico Bara
Brunorja in Dominigueja v prevodu Tadeje Petrov­
čič Jerina ter Ne bojte se sanjati velikih reči papeža
Frančiška v prevodu Deana Rajčića smo pripravili
matinejo Otroci spoznavajo velike osebnosti.
V Razmišljanjih in razgovorih v Mohorjevi je tekla
beseda ob novi knjigi prof. dr. Bojana Žalca Genocide,

Julij 2015
Na prvi julijski ponedeljek je bilo v prostorih knji­
garne na Nazorjevi ulici še posebej slovesno. Prav
na ta dan je svoj življenjski jubilej praznoval prof.
dr. Primož Kuret. Ob tej priložnosti je dr. Edo Škulj
pripravil znanstveno monografijo Evropski muzikolog: prof. dr. Primož Kuret, ob 80-letnici. V mono­
grafiji so svoje prispevke objavili različni domači in
tuji strokovnjaki ter osvetlili poklicno pot dr. Pri­
moža Kureta.
Monografijo Hansa Künga Jezus so v prostorih
Mohorjeve knjigarne v Ljubljani ob izidu prevoda
predstavili sodelavci založbe Znamenje, kar je že ob
njihovem vabilu vznemirilo marsikaterega pozna­
valca kontroverznega teologa Künga.

Primož Kuret

239

September 2015
Prvi septembrski ponedeljek smo tudi mi začeli po
»šolsko«. Na slovenski knjižni trg smo pospremili
knjigo Kitarski um, začetnica za mlade kitariste. Uč­
benik je delo dveh kitaristov — Uroša Usenika in
Mladena Bucića. Ta izdaja bo tako lahko služila še
mnogim mladim, pa tudi starejšim ljubiteljem tega
priljubljenega glasbila, ki že več kot 3500 let razve­
seljuje ljudstva tega sveta.

CELOVŠKA MOHORJEVA DRUŽBA

Predstavitev Jegličevega dnevnika 1899 do 1930

Pod prevod Chestertonove detektivske zgodbe
o očetu Brownu se je podpisal Branko Gradišnik,
sveženj kratkih zgodb nobelovke Alice Munro pa je
prevedla Tjaša Mohar. Jesenski knjižni ritem smo
zaključili s predstavitvijo knjige mojstrovin Janeza
Suhadolca Stoli/Chairs 4 in predstavitvijo monu­
mentalnega dokumenta Jegličev dnevnik 1899 do
1930. Znanstvenokritično izdajo, obseg 1132 str., sta
pripravila Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar, sode­
lavci Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, ki doku­
ment hrani.

240

Mladi kitarski um

Sledile so še predstavitve knjig Lili Novy Forgotten
Harvest/Pozabljena žetev. Poezijo Lili Novy je pre­
vedel Andrej Rijavec, spremno besedo pa je dodal
Miha Pintarič.

(Alenka Veber, urednica Mohorjevega koledarja 2016)

ČASTNI ČLANI CELJSKE MOHORJEVE DRUŽBE
akad. prof. dr. Kajetan Gantar
Metka Klevišar, dr. med
msgr. dr. Franc Kramberger
prof. Mirko Mahnič
prof. France Pibernik
akad. prof. Alojz Rebula
kardinal dr. Franc Rode
msgr. Oskar Simčič
Zorko Simčič
prof. dr. Marijan Smolik
prof. Janez Zupet

Fotografije Alenka Veber

Družba
Ob koncu leta 2014 je potekal v Tinjah redni občni
zbor Mohorjeve družbe v Celovcu, na katerem
sta podala svoji poročili tudi oba nova ravnatelja,
dr. Karl Hren in Franc Kelih. Na občnem zboru so
izvolili tudi nov upravni in nadzorni odbor družbe.
Po 22 letih Jože Kopeinig ni več kandidiral za mesto
predsednika družbe in za predsednika je bil izvo­
ljen pliberški dekan mag. Ivan Olip. Za podpredse­
dnika sta bila izvoljena dr. Zdravko Inzko in Ani
Reichmann, tajnik pa je postal Jože Kopeinig. Nad­
zorni odbor bo vodil dv. sv. ddr. Marian Wakounig.
Tako upravni odbor kakor tudi nadzorni odbor sta
bila izvoljena soglasno.
Mohorjeva družba se je v Celovcu spomnila dol­
goletnega ravnatelja družbe dr. Janka Hornböcka, ki
je umrl pred 25 leti. S sv. mašo in molitvijo na nje­
govem grobu v Podgorjah 16. februarja 2015.
Po koncu šolskega leta je bil poletni sprejem na
novi terasi Mohorjeve družbe, visoko nad strehami
Celovca. Med številnimi častnimi gosti sta ravnate­
lja družbe lahko pozdravila tudi protektorja družbe,
krškega škofa dr. Aloisa Schwarza.
Mohorjeva založba
V splošnem programu je založba izdala skupno 35
naslovov, od tega 18 slovenskih, štiri dvojezične in
13 nemških knjig. Med nemškimi je kar nekaj pre­
vodov s področja slovenske kulture, zgodovine in
literature. Nujno je treba omeniti nemški prevod
knjige slovenskega zdravnika Vasje Klavore o doga­
janju na odseku soške fronte, na Komenskem Krasu,
v letih 1916 in 1917. V nemški vojaški literaturi do­
bro poznani (zloglasni) Fajti hrib je dal tudi naslov
nemški knjigi. Ime te kraške vzpetine je sinonim
za najbolj krute in krvave boje med avstro-ogrsko
in italijansko vojsko. Na tem hribu so padli številni
mladi vojaki, med njimi tudi slovenski.

Izdali smo nemški roman Čarovnikov vajenec, ki
je v Sloveniji med najbolj branimi povojnimi sloven­
skimi romani in ga je napisal daleč prek slovenskih
meja znani pisatelj Evald Flisar. Naslov romana se
v nemščini glasi Der Zauberlehrling.
Med nemškimi knjižnimi novostmi omenimo
monografijo o svetovno znanem arhitektu Maksu
Fabianiju. Knjigo smo predstavili tudi na Dunaju,
kjer je Fabiani ustvaril več projektov.
V letu 2015 je bila eno od tematskih težišč na­
šega slovenskega knjižnega programa polpretekla
slovenska zgodovina. O dilemah slovenskega člo­
veka med drugo svetovno vojno in posebno po njej
govorita roman Božidarja Radoša V objemu zla in
večernice, ki jih je letos napisala Ivana Vatovec, z
naslovom Kjer šelestijo breze. Enkratna je doku­
mentacijska vrednost fotografij Marjana Kocmurja
v fotomonografiji Umik čez Ljubelj. Slike brez be­
sed pripovedujejo o nepojmljivi tragediji — umiku
več ko 17.000 Slovenk in Slovencev, ki so maja 1945
bežali pred komunističnim nasiljem na Vetrinjsko
polje na Koroškem. To, kar se je dogajalo in dogo­
dilo tistim, ki so ostali v Sloveniji, kjer so veljali za
dejanske ali domnevne nasprotnike režima, pa do­
kumentira knjiga zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana
s pomenljivim naslovom Ni bilo lahko, a smo obstali
in stojimo. Titoizem, poraz nasilja. Vsi, ki jih zanima,
kako je nastajala znamenita Nova revija in kako je to
nastajanje spremljal in poskušal nadzirati komuni­
stični režim v osemdesetih letih prejšnjega stoletja,
naj vzamejo v roke knjigo Igorja Omerze Veliki in
dolgi pohod Nove revije.
Marija Ahačič-Pollak, ki velja za pionirko sloven­
skih kantavtoric, je pri Mohorjevi založbi v Celovcu
objavila svojo avtobiografijo Tečejo, tečejo nitke.
Knjigi je priložena tudi zgoščenka njenih pesmi.
Med dvojezičnimi izdajami si zasluži omembo
odlična pesniška zbirka priznane slovenske pisate­

241

ljice in pesnice Mete Kušar Azur — Himmelblau.
Pesmi je prevedla Ivana Kampuš.

242

Šolske knjige
Mohorjeva založba Celovec je partner avstrijskega Med­
škofijskega združenja katoliških založb. Zato smo se
s tem združenjem pogajali glede nove ureditve distri­
bucije, tiska in založništva nemških veroučnih knjig
preko Medškofijskega katehetskega sklada (Interdiöze­
saner katechetischer Fonds; IKF). Po intenzivnih po­
gajanjih in s pomočjo naših škofij nam je uspelo najti
rešitev, ki je sprejemljiva za vse partnerje združenja.
V ponovno potrditev smo vložili naše že obsto­
ječe slovenske učbenike, saj jih je bilo treba zaradi
veljavnosti novih učnih načrtov na novo preveriti
glede njihove aktualnosti in vsebinske ustreznosti.
Na novo smo pripravili učbenik za katoliški ve­
rouk v slovenskem jeziku avtorja dr. Jožeta Tilla
Krščanska zgodovina Koroške in njenih sosed ter
pridobili potrditev za dva učbenika za uporabo v
avstrijski Šolski akciji. Gre za Ponsov slovensko­
-italijanski/italijansko-slovenski slovar in učbenik
Biologija 3. Za šole v Sloveniji smo na novo pripra­
vili dva učna pripomočka: Biologija (Laboratorijske
vaje) ter učbenik Biologija – Zgradba in delovanje
človeka. Oba učbenika sta namenjena gimnazijam
in srednjim strokovnim šolam.
Knjigarna
Dvojezična knjigarna v srcu Celovca vabi obisko­
valce, da si vzamejo čas in pobrskajo po njenih
knjigah. Ena od posebnosti knjigarne je velik izbor
verskih knjig.
Nadaljnja ponudba knjigarne so najrazličnejši
nabožni predmeti in velik izbor sveč, križev, rožnih
vencev, kipov, slik svetnikov in jaslic.
Knjigarna ima na voljo tudi vse pisarniške in šol­
ske potrebščine.
Mohorjeva knjigarna je članica slovenskega knjiž­
nega kluba Svet knjige in obratuje brez javnih podpor.
Knjigarna je s svojimi številnimi predstavitvami

Z leve: ravnatelj Mohorjeve dr. Karl Hren, predsednik Mohorjeve
Ivan Olip, škof dr. Alois Schwarz ter ravnatelj Mohorjeve Franc Kelih
na terasi Mohorjeve hiše v Celovcu
Foto Arhiv Celovška Mohorjeva družba

knjig in drugimi prireditvami v obeh deželnih jezi­
kih kulturno središče, kjer se že več desetletij sre­
čujeta oba naroda soseda.
Letos, v začetku šolskega leta, je Mohorjeva knji­
garna skupaj s koroško Caritas priskočila na pomoč
socialno ogroženim družinam ter jim podarila šol­
ske torbe in nahrbtnike ter kovčke za brkljanje.
Tiskarna
Mohorjeva tiskarna je bila ustanovljena leta 1871 in
je tako najstarejša še dejavna tiskarna na Koroškem.
Kljub vedno težjim razmeram na trgu tiskarskih sto­
ritev nam še vedno uspeva, da poskrbimo za zado­
stno število naročil in smo pri tem poslovno uspešni.
Tržne razmere nam kljub visokim tehničnim zah­
tevam narekujejo predvsem varčnost in hitro pri­
lagajanje. Vedno znova je treba vlagati v tehniko, s
pomočjo katere lahko svojim strankam zagotovimo
kakovostno in pravočasno dostavo naročil. Za ka­
kovost jamčijo vodja tiskarne Milan Blažej ter nje­
gove sodelavke in sodelavci.
Slomškov dom
Domska ponudba je pomembna in nepogrešljiva
infrastruktura za vpis dijakov na Slovensko gim­

nazijo in na Dvojezično trgovsko akademijo. Za­
nimanje za vpis v dom iz leta v leto narašča, zato
je tudi v šolskem letu 2015/2016 dom popolnoma
zaseden. Ponoven trend domske oskrbe nastaja
zaradi spremenjenih družinskih razmer in večje
potrebe po zunajdružinski oskrbi mladih. Zani­
manje za mesta v Slomškovem domu pa je veliko
še posebej zaradi dobrega dela naših vzgojiteljic
in vzgojiteljev!
Velik izziv je vsakoletno pridobivanje javnih pod­
por za vzdrževanje doma, saj brez njih dom ne bi
mogel delovati. Skupaj z drugimi ustanovami ko­
roških Slovencev se bomo trudili za sistematično
podpiranje dijaških domov jezikovnih manjšin.
Pripadniki jezikovnih manjšin, ki imajo le malo
izobraževalnih ustanov in so te deloma daleč proč
od doma, so namreč še bolj odvisni od domovske
oskrbe kot večinsko prebivalstvo.
Ljudska šola in varstvo
V šolskem letu 2014/15 smo imeli dva prva razreda
in tudi prijave za šolsko leto 2015/2016 so bile nad­

povprečne. Tudi na drugih šolskih stopnjah se je
prijavilo več dodatnih učencev. Tako se je skupno
število šolark in šolarjev na naši šoli povečalo na 78.
Skoraj vsi šolarji in šolarke koristijo ponudbo našega
varstva, ki skupaj s šolo ponuja celovito jezikovno
izobrazbo v obeh deželnih jezikih.
Za razvoj šole ima zelo velike zasluge Marica Hart­
mann, ki je kot ravnateljica vodila ljudsko šolo vse
od ustanovitve in se je jeseni 2015 upokojila. Nova
ravnateljica je postala Tatjana Tolmaier, ki tudi že
vrsto let uspešno poučuje na naši šoli.
Dunaj
Na Dunaju upravlja Mohorjeva družba iz Celovca
študentski dom Korotan v osmem dunajskem okraju
in Knafljevo ustanovo v prvem okraju. Po dolgole­
tnih sporih s Slovenskim znanstvenim inštitutom,
ki je imel svoj sedež v Knafljevi hiši, je sklenila
Knaf­ljeva ustanova poravnavo ter oddala prostore
novemu najemniku.
Dr. Karl Hren in Franc Kelih

243

GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA

… predvsem pa vztrajati v slutnji,
kajti naši konji so pridirjali od daleč
in so daleč namenjeni …
Edvard Kocbek

244

Navedeni Kocbekovi verzi se mi že vse od minu­
lega poletja pogosto vračajo v zavest. Prihajamo od
daleč. Res! Goriška Mohorjeva družba je pred 90
leti izdala prve knjige. Ni malo. Pri Zadrugi Go­
riški Mohorjevi pa se jasno zavedamo, da splošne
razmere in spremembe, ki jih doživlja založništvo
v sedanjem času, terjajo od nas veliko dela, podjet­
niške ustvarjalnosti in tudi vztrajnosti. Vztrajnosti
»v slutnji«, da povem s pesnikovimi besedami, da je
sad tega dela za slovenski živelj v Italiji dragocena
potrditev slovenske biti, poživitev njenega duhov­
nega — verskega čutenja in utrditev dragocenosti
demokratičnega in pluralističnega gledanja na svet.
Iskanje izhoda res ni lahko, ko — ob dejanskem
krčenju sredstev — določeni politični akterji in pri­
stojni deželni uradi vztrajno govorijo o potrebi uki­
njanja dvojnikov in združevanju, ne upoštevajo pa
vsebinskih in zgodovinskih razlik ter dejstva, da
smo že pred dvajsetimi leti (doslej edini v zamej­
stvu) izpeljali smiselno racionalizacijo z združitvijo
Katoliškega glasa in Novega lista v Novi glas. Pred­
sednik Zadruge Goriške Mohorjeve Peter Černic
je 6. avgusta 2015 v uvodniku, ki ga je objavil Novi
glas, ugotavljal razčlenjeno založniško dejavnost
naše hiše in poudaril, da »že skoraj poldrugo leto
išče (Zadruga) strukturne rešitve iz takega stanja«.
Poudaril pa je tudi, da zastavljeni »medijski projekt
strukturno ne bi bil mogoč, če ne bi v odboru lahko
računali na brezplačno pomoč številnih prostovolj­
cev. Brez njih bi že zdavnaj marsikatera dejavnost
zamrla«, in vsem tem se je javno zahvalil. Obenem

je še dodal, da je »model našega delovanja vezan
na logiko povezovanja neprofitnega dela z nujno
potrebno profesionalizacijo strukture, brez katere
medijski projekt ne bi bil mogoč in ki bi jo s težavo
lahko označil za hipertrofno«.
Projekt digitisk-digispomin
Navkljub omenjenim težavam, tudi s pomočjo na­
menskih javnih sredstev, ki jih je pridobila na dežel­
nem razpisu, je Zadruga uspešno izpeljala projekt
Digitisk-Digispomin, materialno pa ga je izvedlo
podjetje Mikrografija iz Novega mesta. Kot je pou­
daril predsednik Černic na krstni predstavitvi tega
podviga v ponedeljek, 8. junija 2015, v dvorani Tes­
sitori v Trstu, je bilo v digitalno obliko prenesenih
40 tisoč strani časopisov, ki so izhajali v povojnem
času v našem zamejskem prostoru in jih lahko ime­
nujemo s skupno oznako demokratični tisk.
Projekt smo uresničili v sodelovanju z Narod­no in
univerzitetno knjižnico v Ljubljani, točneje z njeno
sekcijo Digitalna knjižnica Slovenije (dLib. si), ki
ponuja digitalizacijo časopisnega, knjižnega in še
raznovrstnega pisnega materiala, ter s Knjižnico
Dušana Černeta iz Trsta, ki je dala na razpolago
kopije časopisa Demokracija. Od letošnje pomladi
so tako vsakomur in kar po spletu dostopni tedniki
Slovenski Primorec, ki je od leta 1945 do leta 1948
kot tednik katoliško usmerjenih Slovencev izhajal v
Gorici, njegov naslednik Katoliški glas (izhajal je od
leta 1949 do leta 1995), tržaški Novi List (1955–1995) in
Demokracija (glasilo Slovenske demokratske zveze).

Digitaliziran je bil tudi del arhiva Novega glasa. Do
iskanih virov pridemo po portalu http: //www.dlib.si.
Knjižne izdaje
V letnem »knjižnem daru«, zbirki, ki vsako leto izide
ob sv. Miklavžu in smo jo krstno predstavili v pro­
storih galerije ARS nad Katoliško knjigarno v Gorici
v ponedeljek, 24. novembra 2014, so izšle tri knjige.
Koledar za leto 2015 je uredil Marko Tavčar, sli­
kovne priloge, uglašene na temo sv. Frančiška Asi­
škega in njegove Hvalnice stvarstva, pa je prispeval
umetnik Edi Žerjal. Vsebinsko ostaja zbornik zvest
svoji vlogi kronista bogatega delovanja naših orga­
nizacij in ustanov, a tudi zapisovalca pomembnih
dogodkov, zgodovinskih esejev, jubilejev in različ­
nih člankov, ki nagovarjajo širok krog bralcev. Ne
nazadnje Koledar že nekaj let objavlja dva redna pri­
spevka, Izobraževanje v slovenskem jeziku v Italiji,
ki ga pripravlja raziskovalka pri Sloriju Norina Bo­
gatec, in Slovenska bibliografija v Italiji, ki ga pri­
pravlja knjižničarka Narodne in študijske knjižnice
v Trstu Ksenija Majovski.
Ob 100. obletnici prve svetovne vojne je kot 24. iz­
daja zbirke Naše korenine izšla Črniška kronika de­
kana msgr. Alojzija Novaka s podnaslovom Frontno
zaledje v Vipavski dolini med prvo svetovno vojno. Čr­
niče so bile prva vas, gledano iz Gorice proti vzhodu,
od koder avstro-ogrske oblasti niso evakuirale civil­
nega prebivalstva v begunstvo. Z ohranjenim roko­
pisom pa se Črniče uvrščajo med tiste redke župnije
na širšem goriškem območju, ki se lahko pohvalijo z
ohranjenimi zapisi iz časa prve svetovne vojne (Tol­
min, Volče, Batuje). Knjigo sta uredila, jo opremila
z opombami in ji napisala spremno besedo Renato
Podbersič ml. in Drago Sedmak. Tako kot druge
knjige iz zbirke Naše korenine je tudi to oblikoval
Pavel Medvešček.
Iztrgani spomini Draga Štoke pa razkrivajo ši­
roko dimenzijo avtorjevega notranjega sveta, spo­
minov, ki segajo od otroške dobe do današnjih dni
in jih avtor z veliko tankočutnostjo in preprostostjo

Predstavitev knjige dr. Karla Bonuttija

izpoveduje brez vsakršnih zadržkov. Drago Štoka,
po poklicu pravnik, je svoje življenjsko zanimanje
posvetil predvsem delovanju v okviru stranke Slo­
venske skupnosti in svoje sile usmerjal v samostojno
politično nastopanje Slovencev v Italiji. Knjigo je
oblikoval Franko Žerjal.
Zbirka za leto 2015 je doživela več odmevnih
predstavitev. Naj omenimo vsaj ljubljansko ob na­
stopu zamejskih založb na 30. slovenskem knjižnem
sejmu v Cankarjevem domu v sredo, 26. novembra
2014, in nato v Narodni in študijski knjižnici v Tr­
stu v sredo, 3. decembra 2014.
Posamezne knjige so nato doživele več samostoj­
nih in bolj poglobljenih predstavitev v raznih krajih
v širšem primorskem prostoru.
Zaradi uvedene varčevalne politike sta nato iz­
šli le dve knjigi.
Zgodovinar Peter Stres v knjigi Biljana — Oris
preteklosti župnije in občine Biljana ter naselij Bi­
ljana in Zali Breg-Šlomberk od prve omembe vasi
Biljana leta 1205 do priključitve k Jugoslaviji septem­
bra 1947 poda izčrpno sliko verskega, družbenega,
gospodarskega in političnega življenja v Biljani, Za­
lem Bregu in okoliških zaselkih. Ves ta prikaz do­
polnjuje bogato fotografsko gradivo. Kako dobro in
koristno je posvečati take temeljite raziskave posa­
meznim krajem, je potrdila predstavitev v soboto,

245

246

14. marca 2015, v Domu sv. Mihaela v Biljani. Odziv
ljudi je bil enkraten. Po pozdravnih besedah doma­
čega župnika Alojzija Kržišnika je številne prisotne
nagovoril avtor spremne besede v knjigi prof. Tomaž
Simčič, čigar družinske korenine izvirajo prav iz te
vasi, nato pa je Stres v pogovoru z zgodovinarko,
domačinko Martino Sirk predstavil delo samo, kar
je vzbudilo veliko zanimanje.

V uredništvu se vse bolj posvečajo tudi prisotno­
sti Novega glasa na svetovnem spletu. Čeprav vedo,
da je tiskana izdaja še vedno tista, ki je najbolj zvesta
naročnikom, z različnimi vsebinami na socialnih
omrežjih nagovarjajo predvsem vse tiste mlade, ki
ne sežejo več po tiskani besedi, ampak novice be­
rejo le še na računalniku, elektronskih tablicah in
tako imenovanih pametnih telefonih.

V prostorih Mohorjeve knjigarne na Nazorjevi ulici
1 v Ljubljani pa je 1. junija 2015 krstno predstavitev
doživela 25. knjiga zbirke Naše korenine, in sicer delo
dr. Karla Bonuttija, univerzitetnega profesorja in ve­
leposlanika Republike Slovenije, ki nosi naslov Med
izbiro in zgodovino ter podnaslov Spomini goriškega
Slovenca. Gre za prikaz avtorjeve življenjske poti, ki
ga je iz rodne Bukovice peljala najprej v Gorico, kjer
je dokončal gimnazijo. Sledili so univerzitetni študij
v Švici, poroka in nato odločitev za odhod v Zdru­
žene države Amerike. V Clevelandu je dr. Bonutti ob
napornem delu v tovarni ter skrbi za družino magi­
striral iz ekonomije in si tako odprl vrata v ameriški
akademski svet ter začel kot profesor svojo plodno
univerzitetno kariero na tamkajšnji državni univerzi.
Izredno zanimive strani v knjigi so posvečene razme­
ram med ameriškimi Slovenci. Avtorjeva clevelandska
leta so pomenila tudi zavzeto udejstvovanje v sloven­
ski clevelandski skupnosti in njenih organizacijah.
Z osamosvojitvijo Slovenije pa je dr. Bonutti leta
1992 postal njen prvi častni konzul v Clevelandu.
Leta 1998 je bil imenovan za veleposlanika Repu­
blike Slovenije pri Svetem sedežu v Vatikanu in je
nato na tem mestu ostal do leta 2002. V to obdobje
sodi beatifikacija škofa Antona Martina Slomška z
obiskom papeža Janeza Pavla II. v Mariboru in pod­
pis sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo v
času predsedovanja dr. Janeza Drnovška.
Goriška predstavitev 8. junija 2015 v sklopu Sre­
čanj pod lipami v sodelovanju s Kulturnim cen­
trom Lojze Bratuž in Krožkom Anton Gregorčič
v KC Lojze Bratuž pa je bila priložnost, da je avtor

Mesečnik za otroke pastirček
Z novim šolskim letom 2015/16 vstopa otroška revija
Pastirček v 70. leto izhajanja. Pobudo za to revijo je

leta 1946 dal duhovnik dr. Kazimir Humar v skrbi,
da bi otrokom, ki so komaj izšli iz vojne, ponudil
tudi izven šole zanimivo branje v slovenskem jeziku.
Tudi v minulem letniku je izšlo deset številk; po njih
otroci očitno radi segajo, saj v reviji najdejo veliko
zabavnega in zanimivega branja. Urednik Marijan
Markežič skrbi za to, da Pastirček redno objavlja
spise in risbe samih učencev, kar je tem očitno v
lepo osebno zadoščenje.
Marko Tavčar
Fotografije Arhiv Goriška Mohorjeva družba

Predstavitev knjižnega daru Goriške Mohorjeve družbe v
Narodni in študijski knjižnici v Trstu

ob ostalih poglavjih svojega življenja osvetlil tudi
vlogo, ki jo je imel pri gradnji Katoliškega doma v
Gorici in ki je bila ključnega pomena za to, da je pri­
šlo v petdesetih letih prejšnjega stoletja do nakupa
zemljišča in same gradnje. Bonuttijeva knjiga je v
naslednjih mesecih doživela kar nekaj predstavitev,
ne nazadnje v Bevkovi knjižnici v Novi Gorici, ko
se je z avtorjem pogovarjal diplomat Jože Šušmelj,
in v rojstni Bukovici, kjer mu je tamkajšnja občina
priredila res topel sprejem z bogatim programom,
ki ga je vsebinsko vodila Ingrid Kašca Bucik.
Tednik novi glas
Pri Novem glasu se zadnja leta ukvarjajo predvsem
s finančnimi rezi tako s strani Italije kot domovine
Slovenije, kar uredništvu onemogoča predvsem na­
črtovanje za prihodnost; ne morejo si namreč več pri­
voščiti, da bi vzgajali mlade kadre, kar je tudi ena od
nalog tednika. Sicer pa Novi glas nadaljuje delo, za ka­
tero je bil ustavljen – skuša predvsem poročati o naj­
bolj pomembnih dogodkih v Furlaniji Julijski krajini,
kjer živi slovenska narodna skupnost v Italiji, a ne za­
nemarja življenja vesoljne, krajevne in pa seveda slo­
venske Cerkve ter se tudi redno posveča poglobitvam
najbolj odmevnih dogodkov v domovini Sloveniji.

247

Mohorjev koledar 2016 — Uredila Alenka Veber — Lektorirali Alenka Kobler in Nuša Mastnak — Opremil Jurij
Jančič — Prelom Lidija Murenc — Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba (predsednik Jože Planinšek)
in Celjska Mohorjeva družba, d.o.o. (direktor Jože Faganel) — Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o., v 3200
izvodih — Celje 2015 — ISSN 1318-5462