LETO I.
Izhaja dvakrat na mesec.
Naročnina četrtletno 12 dinarjev.
Uredništvo in npravništvo:
Ljubljana,
Karla Blarksa trg 2 (prej Turjaški trg)
kamor naj_ se tudi pošiljajo rokopisi.
Štev. 16.
Protest proti redukciji.
V enem zadnjih časopisov smo priobčili odlok generalne direkcije Beograd, ki predvideva največje štedenje in pomeni prvo etapo dejanja redukcije.
Podaljšal se je na podlagi tega odloka delavni časturnus-osobju, ukinili so se prosti dnevi, ukinili so se dopusti, oziroma se je za izrabo dopustov podaljšal delavni čas na 24/24, ukinile oziroma zelo reducirale so se premijedelavstvu, ukinilo seje delo ob nedeljah in državnih praznikih za delavce, pač pa se vse obvezno sili delati ob navadnih praznikih ...
Zavzeli smo energične korake na sarajevski konferenci, protestirali na merodajnih mestih, zainteresirali za našo akcijo URSS, delavske zbornice in centralni sekretarijat . . .
Pričakovali smo, da bodo nacionalne in kategorijske organizacije tudi pokazale resen nastop. Varali smo se.
In prišel je drugi udarec.
Generalna direkcija je izdala drugi odlok, s katerim u-kinja vsemu delavskemu osebju, ki že leta in leta vrši stalno eksekutivno službo, zakonito določen 20% dodatek naplače z izgovorom, da ni kredita.
Pred par meseci so vzeli istemu osobju službeno obleko, odvzeli so mu povišanje urnih plač, nabili so mu 10—12urni delavnik brez vseh odškodnin in danes, ko vidijo, da ta delavska okostja še lazijo na delo, v službo, mu odvzamejo še 20% doklado.
Pogini, saj vas je odveč!
Padli so na nas udarec za u-darcem v bolniški blagajni, v katerega centralnem odboru vlada in gospoduje „Udruženje jugoslovanskih nacionalnih železničarjev“.
In še ni grenka čaša izpraznjena do dna.
Jugoslovanski kapitalist je pred pol letom poteptal rudarje, vrgel jih na tla v blato, mesto kruha jim dal kamen in tisoče rudarjev je romalo iz osvobojene domovine v tujino v Francijo in Vestfalsko iskat — domovine, iskat kruha.
Danes je zmanjkalo kreditov za železničarje, grozi obširna redukcija. VBosnijeTOO delavcev na cesti, naši progovni delavci so že na brezplačnem dopustu.
In dvignil se je naš glas širom države, čid se je v Nišu, Indjiji, Sarajevu, Brodu, Zagrebu, Ljubljani, Mariboru, v nešteto krajih, čul se je protest, krik ranjene in preganjane zveri, čula se je naša energična zahteva po kruhu, po pravicah.
In ta protest ti pride in moti v interesu kapitalista zopet „Udruženje jugoslovanskih nacionalnih železničarjev“ vpijoč: redukcije ni, Vistedemagogi, Vasjetreba razpustiti.
In dva dni potem prinese celo meščanski dnevnik „Jutro“ naslednjo vest:
Naše zahteve.
Železničarji, brez razlike kategorij, nastavljenci kot delavstvo zbrani na javnih železničarskih shodih po obširni razpravi o položaju celokupnega železničarskega osobja, postopanju uprave ter posebno vprašanja obečane
redukciie	konštatirajo:
1.	da se položaj celokupnega železničarskega osobja stalno poslabša, se ukinjajo z zakoni zagarantirane pravice ter da so prejemki daleč pod eksistenčnim minimum;
2.	'da se kljub svečanim obljubam tako ministerstvo kot generalne in oblasnih direkcij, do danes še ni uveljavil nov delavski pravilnik in pravilnik o sporednih prinadležnostih, službeni obleki, voznih ugodnostih ter se ni izvedla nastavitev osobja in da do danes še niso izvoljeni delavski zaupniki;
3.	da do danes še ni rešeno vprašanje miloščinarjev, starovpokojencev in rentnarjev ter vprašanje starostnega zavarovanja sploh;
4.	da pa se grozi z redukcijo, ukinjenjem in zniževanjem plač in dopustov;
5.	da so razmere v bolniški blagajni neurejene in da se povsod postopa proti interesom zavarovanega osobja;
6.	da se na vseh krajih krši. osemurni delavnik ter uvaja čezurno delo brez vsakih odškodnin.
Konštatirajoč gornje sprejmejo železničarji soglasno naslednje zahteve:
1.	da se takoj izplača razlika tako nastavljenemu osobju v smislu jasnih določb žakona, kot tudi delavstvu za čas od 1. oktobra 1923 do dneva prevedbe na urne plače;
2.	da se takoj skliče enketa delavskih zaupnikov v Beograd, ki naj predela osnutek za delavski pravilnik in se ta pravilnik uveljavi s 1. junijem 1926)
3.	da se čimpreje pristopi k redakciji novega zakona o državnem prometnem osobju in sicet sporazumno z zaupniki prizadetega osobja na podlagi osnutka predloženega od USŽJ)
4.	da se naknadno s 1. junijem 1926 uveljavi:
a)	nov pravilnik o sporednih prinadležnostih,
b)	nov pravilnik o voznih olajšavah, s katerim naj se povrne delavstvu odvzete pravice in provizionistom vozne ugodnosti,
c)	nov pravilnik o službeni obleki.
Na podlagi predlogov predloženih od USŽJ. Dokler se pa ti pravilniki ne uveljavijo, naj se striktno izvajajo določbe obstoječih zakonov, pravilnikov in naredbe in spoštuje vsa pridobljena in zagarantirana prava ter izvede:
ai stalnost vsega nastavljenega osobja s 1. oktobrom 1926,
b)	volitev z zakonom o zaščiti delavcev zagarantiranih delavskih zaupnikov,
c)	podelitev službene in delovne obleke,
č) povišanje urnih plač, ki se imajo v smislu ministerske naredbe izvršiti dvakrat letno, pa se v teku zadnjih dveh let sploh ni izvršilo,
d)	nastavitev vseh delavcev, ki vrše na sistemiziranih mestih službo.
5.	da se reši vprašanje miloščinarjev, rentnikov in starovpokojencev ter vsem tem nakaže miloščine, rente in pokojnine v dinarski veljavi; ter čimpreje izvede in uredi starostno zavarovanje v splošnem;
6.	da se pristane z grožnjami o redukciji in odpuščanju nižjega nastavljenega osobja in delavstva ter se začne razširjati in povečati vse obstoječe delavnice ter graditi nove, v katerih naj se vrše vsa dela in popravila.
V to svrho naj se takoj prekliče odlok generalne direkcije F. O. br. 5956-26, ker krši zakonito zagarantirana prava in odlok generalne direkcije F. O. br. 2056-26 od 10. maja 1926, s katerim se je protizakonito ugrabilo 20% doklado delavcem, ki vrše eksekutivno službo.
7.	da se v smislu soglasnega sklepa glavne skupščine boln. blagajne, održane 12. junija 1926 v Beogradu, takoj razpošlje vsem oblasnim upravam projekt novega pravilnika o bolniškem in nezgodnem zavarovanju ter skliče izredna skupščina, ki je edino kompetentna o tem pravilniku reševati. Do uvedbe novega pravilnika pa mora uprava spoštovati obstoječo naredbo ter osobju redno izplačevati boleznine ter ostale podpore in ukiniti odlok centralnega upravnega odbora Br. 422 od 12. maja 1926, s katerim so se omejile dajatve za zdravljenje v toplicah.
Oblasnim upravnim odborom naj se zasigura samouprava ter naj ministerstvo točno vrši svoje zakonite obveze ter redno vplača nanj odpadajoče prispevke v fond;
8.	da se spoštuje in izvaja osemurni delavnik v vseh panogah železniške službe ter čimpreje ratificira vse konvencije mednarodnega biroja dela;
9.	da se dosedanji okoreli in birokratski način upravljanja naših železnic zamenja s komercijelno trgovskim in se prestane z dosedanjim načinom budžetiranja, s katerim se stalno ogrožava obstoj in pravice osobja, a s tem tudi same železniške službe in prometa sploh.
Na shodu zbrani železničarji smatrajo te zahteve kot zadnji resen opomin upravi in da naj izvršuje tudi ona zakone in naredbe uzakonjene potom parlamenta in ministerskega sveta, kakor se to zahteva od delavstva, ker je izvrševanje zakonov od strani delodajalca v prvi vrsti predpogoj za konsolidacijo države in narodnega gospodarstva.
Te zahteve pa so tudi minimum zahtev, svoječasno že uzakonjenih in zagarantiranih, a pozneje zopet ugrabljenih, za katerih izvedbo pa se in se bodo borili železničarji.
Ljubljanska železniška direk-Ufi cija ogrožena.
Ža [vzdrževanje rednega prometa neob-hodno osobje bo za celo tretjino reduci-rano. --- 2000 železniških delavcev na ulici.
Beograd, 12. julija, p. Na merodajnem mestu se sicer demantirajo govorice o ukinitvi železniških direkcij s pripombo, da gre v najskrajnejšem slučaju le za ukinjenje njihovih ekonomskih oddelkov vsled centralizacije dobav pri generalni direkciji. Ta demanti odgovarja dejanskemu položaju. Zato pa je železniški obrat ogrožen na drug način. Izkazalo se je namreč, da so krediti za materijalne in osebne izdatke pri železniških direkcijah povsem nezadostni. Ministrstvo saobraćaja je že danes, ko se je proračunsko leto komaj pričelo, v največjih težkočah. Najhujše prizadeta je ljubljanska direkcija. Njen budžet za pomožno osobje strojne, prometne in gradbene stroke je reduciran tako, da je po mnenju strokovnjakov predvsem redno vzdrževanje prog v največji meri ogroženo. Ministrstvo je te dni dobilo predstavko ljubljanske direkcije, v kateri je rečeno, da bo postalo redno vzdrževanje sigurnega prometa v območju te direkcije nemogoče, ako se ne napravi remedura. Ljubljanska direkcija bo že te dni morala odpustiti eno celo tretjino delavstva, v celem 2000 ljudi, a pozneje morda še več.
V	ministrstvu izjavljajo, da ne morejo pomagati. Skupščinska večina je budžet saobraćaja tako reducirala, da na vseh koncih manjka sredstev. Pripravljeni so bili baje predlogi za naknadne kredite, toda ker je vlada odgodila Narodno skupščino, je tudi ta nada sla' po vodi.
V	gospodarskih krogih se opaža vse večje razburjenje nad brezbrižnostjo vlade glede najvažnejših gospodarskih vprašanj. Kar se tiče ljubljanske direkcije pada še posebna odgovornost na slovenske radičevce in zlasti na ministra Puclja, ki so morali dobro vedeti, kako katastrofalne posledice bo imela redukcija kreditov za ljubljansko železniško direkcijo, a niso ničesar storili, da to redukcijo preprečijo. Famozni predlog g. Puclja, naj začne država štediti pri svojih nameščencih s tem, da jim od najvišjega do najnižjega reducira plače, bo kakor izgleda doživel svoje prvo in še groznejso uresničenje v Sloveniji, kjer bo vrženo nad 2000 delavcev s 1000 familijarni na cesto, istočasno pa bo ves promet v naših krajih izložen največji opasnosti.
Sodrugi! Tega ni vedela stanovska organizacija zveza, da bi dvignila svoj glas, sklicala shode. Težko je, zameriti se upravi, zameriti se svojemu predsedniku direktorju rečne plovitbe inž. Milivoj e-viču, težko se je zameriti gg. Gjorgjeviču, Bakiču, težko se je zameriti ministrom.
Pač pa je dobro vedela, da obstoja obznana, zakon o zaščiti države, za katerega je glasoval g. Brandtner in Deržič, kot narodni poslanec, a istočasno vnet član in pokrovitelj zveze in to obznano kliče na nas, češ, razpustite Ujedinjeni savezi!
S o drugi! Zadnja naša barikada, zadnja naša trdnjava je naš „Ujedinjeni savez“, tu se bomo borili
za naše pravice,
za naš obstoj,
za naše družine in lačne otroke proti redukciji, ker izstradani, raztrgani v cestnem blatu poginiti nočemo.
Čemu smo vedno tepeni.
V eni zadnjih številk smo prinesli odgovor ljubljanske direkcije, da se nadkretnikov in blokovnikov ne more uvrstiti v I. kategorijo zvaničnikov, ker nimajo predpisane šolske izobrazbe, to je dva razreda srednjih šol, ter ne v III. kategorijo činovnikov vlakovodij, ki imajo samostojne skupine, a ne šolske izobrazbe.
Neštetokrat smo že izpodbijali pragmatike in dokazovali, da bo nje uporaba napravila razmere na naših železnicah neznosne in da bomo šli v vsem rakovo pot. Gospodov v Beogradu se vsi opomini nič ne primejo, saj oni od leta 1921, ko se jim je posrečilo razbiti enotnost razredne organizacije, ko se jim je posrečilo ustanoviti in ojačiti svojo obrambeno gardo — nacionalno organizacijo — delajo v vsem na to, da porušijo in zbijejo še ono, kar je celega ostalo še izza prevrata.
Vpeljali so urne plače za delavce v času, ko je nastopala največja reakcija, zavladala brezposelnost ter so tako zasužnili delavstvo in ga še danes nemoteno izrabljajo, pošiljajo na brezplačen dopust, kljub obstoju neke organizacije, ki se hvali, da šteje 30.000' članov in da je povsod upoštevana.
Ob prevedbi so se delale največje orgije pri višjem osobju, ki je bilo prevedeno v I. in II. status brezvsake predpisane izobrazbe, pri nižjem osobju pa so prevedbene komisije zgubile glavo in prevajale vsak dan drugače. Na tisoče pritožb je šlo na državni svet in posamezne direkcije mesto, da bi šle osobju na roko in popravile pomote, so dajale v Beograd take odgovore, da je Beograd pritožbe odbil. In ni malo slučajev, ko je direkcija dala napačen odgovor, ker ni službenih pol spisala pravilno, uslužbenec je plačal 2X 100 Din in še danes kljub vsem dokumentom ne ve, kako bi prišel do svojih pravic, ker „direkcija je nezmotljiva“!?
Ali res misli uprava, da bo z določbo o dveh razredih srednje šole prišla do izobraženega osobja? Mislimo, da ni tako neumna, ker se pač mora zavedati, da bo nato prišel k železnici ves oni plevel, ki ga bodo gimnazije in meščanske šole vrgle ven ter ne bo mogel iti nikamor drugam.
Pa pustimo to, saj upravo vodi pri vsem tem čisto drugi namen. — To je: izkoriščanje osobja.
Zvaničnik I. kat. dobi še brezplačno službeno obleko. Da ga naredi odgovornega in lahko kaznuje, pač napiše uprava, da je nadpremikač, nadkretnik itd. na položaju zvaničnika I. kat., vendar pa nima šolske izobrazbe in ga zato ne more imenovati ter ga drži v II. kat., da se tako oškoduje za obleko. Turnusi so taki, da noben ne more iti delati izpitov in se na nje pripraviti, poleg tega pa tudi nima denarja za takso. Uprava si tako lepo prihrani na plači petkrat to, kar mu da na o-bleki. — Popolnoma isto je pri vla-kospremnem osobju, vlakovodja vozi, nosi odgovornost, je kaznovan, preveden pa ni v III. kategorijo. Pa saj dobi kot zvaničnik službeno obleko!? (Na papirju seveda. Op. ur.)
Fakt pa je, da se te določbe n. pr. v beograjski direkciji ne izvajajo tako kot pri nas. Upravi ne zadostuje to, da nam polagoma ugrablja pravico za pravico na zelo zvit način {vlakovodjem je pri prevedbi dala n. pr. „čast uradnikov“, a vzela je zato službeno obleko, drugih pa sedaj ne prevede, op. ur.) ona hoče osobje sploh narediti nestalno, da bo lahko z njim svobodno razmetavala. Novi projekt zakona je enako slab kot dosedanji, delavski pravilnik ne garantira niti onih pravic, kot jih dovoljuje zakon o zaščiti delavcev, starostnega zavarovanja do danes še nimamo in sedaj pripravlja u-prava še obširne redukcije, ko je delavcem že itak odvzela 20% doklado,
nastavljencem ne da obleke, dopustov, pač pa 10 in več urni delavnik.
In vse to se danes vrši ob kumo-vanju in v prisotnosti železničarske organizacije, ki šteje, kakor se hvali 30.000 železničarjev. Od dne, ko je ta organizacija v Jugoslaviji se razširila, zgubljamo stalno na naših pravicah in nas uprava vedno huje tepe z bičem. Organizacija 30.000 članov ni v moči zabraniti najmanjši napad in ga tudi ne bo mogla, ker se jasno zaveda, ako nastopi proti upravi za pravice železničarjev, bo uprava ukinila uradno odtegovanje članarine potom direkcije (za kar so plačali koleke po 5 Din) in od 7000 članov v zagrebški direkciji jih ne bo ostalo niti 700, še slabše pa bo izgledalo v sarajevski, beograjski in drugod ter tudi ne bodo mogli več vedriti razni visoki gospodje v mini-sterstvu in generalni direkciji.
Vsled te zavesti pa je navaden suženj uprave, ki moleduje in prosi, stavi ponižne predloge, ko pa uprava vse odbije, klečeplazi naprej in poljublja upravi bič na svojih kongresih.
Železničarji, odprite oči, vrzite suženjstvo raz sebe, organizirajte se v vrste razr edne bojevne organizacije, kjer se bomo borili, ramoobrami, vsipre-ganjani, tlačeni in izkoriščani, za našo osvoboditev, za naše pravice.
Cinikä.
To so tisti jastrebi, ki na skalo prikovanemu Prometeju — delavcu živemu trgajo pljuča in se posmehujejo njegovi nesreči in lakoti.
Te dni je oblastni odbor „Udruženja Jugoslovanskih Narodnih Železničarjev“ v Ljubljani (po domače „žuti“) izdal letak, v katerem se z gesto pravega, brezsrčnega cinika dela norca iz težkih nesreč in bede, ki zadevajo železničarje in ki so jih ravno te dni zadele najhujše.
Pred vsem kažejo fašistično nrav (kdor dosedaj ni verjel, da so ti ljudje embrijo bodočega jugoslovanskega fašizma, zna sedaj) v prvih vrstah. Mesto da bi, močni s 25.000 organizirano armado, kakor se sami hvalijo, povedali upravi, da se tako ne sme postopati z železničarji, očeti številnih družin in jih metati na cesto, zniževati plače, so kakor jastrebi se vrgli na „Ujedinjeni Savez Železničarjev" in glasno, brez sramu zapisali: „Razstreljevali so železnice, gnali železničarje pod bajonete, ustanavljali sovjete itd.“ In v točki 6 letaka zahtevajo zato razpust naše organizacije. Sodrugi železničarji, ki ste člani USŽJ, ali ste res, ali smo res razstreljavali železnice? Kje, kedaj? Ali vidite konjsko kopito, kaj hoče. Denuncirati in to še s sramotno za vsakega človeka lažjo. Pokazali so svoje rožičke, naša skrb bodi, da jim jih odbijemo. Dali jim bomo priliko, da to dokažejo.
Ti ljudje so vriskali od ganutja, da so na njihov kongres prišli gospodje direktorji, pomočniki ministra. Ker pa čutijo, da so se pred delavstvom razgalili tudi tu, pravijo, da smo m i pozdravljali ministra ha svojem kongresu. V naši organizaciji so na razpolago koncepti in ves elaborat našega kongresa. Prepričajte se, ako sumite, da je tudi to laž zamorčka, ki bi rad postal bel.
Naša organizacija je politična, denunciraj© dalje. Tudi ta laž je obsojena, da umre neslavno. Mi baš smo nestrankarski, samo strokovni.
Zanimiva je točka, ki pravi, da smo mi krivi, da se je vzela nenastavlje-nemu osobju 20% eksekutivna doklada. Da smo mi krivi vsem kaznim in druge take debele gnojne cvetke. Usojamo si vprašati, ali nimate gospodje „Udruženja J.N. Ž.“ baje 25.000 mož organiziranih? Ali so načelniki in razni referenti naši člani, na katere imamo vpliv, ali so pa vaši? Kdo je potemtakem kriv?
Zabavno bi bilo tudi čitati trditev, da nismo vršili kritike v časopisju in drugod. Ali prežalostno je, da bi se mogli sedaj, v težkem času železničarjev, zabavati s psihopatološkimi pojavi. V „Organiziranem Železničarju“ od 15. septembra 1925, št. 18, je priobčena okrožnica Dr. Borkota, ki je nekaka „obznana“ čez našo organizacijo. To je bilo tik pred volitvami v bolniško blagajno. Tam poziva Dr.
Borko vse njemu in upravi uslužne železničarje proti onim, ki se bore za svoje pravice v svojih nepolitičnih in samo strokovnih organizacijah. Dajte, prečitajte si jo, sodrugi, da si zopet obnovite vpogled v hlapčevsko in me-šetarsko ulogo gospodov, ki bi radi svoje grehe naprtili na naše rame.
Disciplinska preiskava proti našemu tajniku s. Stankotu (glej „Ujed. Žel.“ štev. 14 od 15. junija 1926), ker je kritiziral na shodu postopanje uprave proti železničarjem, in pa 38 naših shodov, to ni nič, kaj? Na teh shodih, seveda, hvalimo na vse pretege upravo, kako je izborna, da tako mlati po železničarski ubogi pari. Nikar, gospodje, ne sodite drugih po sebi.
Kaj in kakšne predloge smo predložili ministrom Sušniku, Popoviču in Miletiču in koliko jih je že bilo med tem, generalnemu direktorju Iliču, to vedo dobro vsi naši člani, smo tudi pisali v „Ujed. Želez.“ Vedo pa dobro to tudi gospodje okrog „Udruž. Jug. Nar. Žel.“ in njih člani — in to jim je neprijetno:
Naravnost cinično pa je trditev, da ni redukcije. Kaj pa članki v „Jutru“ in „Slov. Narodu“ o tistih 2000, ki bodo reducirani, če se ne dobi kredit, ki pa mora biti v višini 195 milijonov Din. za vse delavstvo? Kaj pa pošiljanje progovnih delavcev na dvadnevni nasilni brezplačni dopust? — Kaj pa ukinjenje prostih dni — turnus osobju? — Kaj pa reduciranje premij profesionistom in pomožnim delavcem? Alt to ni redukcija? O globoko ste padli v svoji pokvarjenosti. . .
A nestalnost? Ona ni podaljšana? Vprašajte no kakšnega narodnega poslanca, da vam to obrazloži, če ne verjamete poročilom iz Narodne skupščine.
Analizirali smo z boljo v srcu letak „Udruženja Jugoslovanskih Narodnih Železničarjev“. Sami nismo v začetku mogli verjeti, da so ti ljudje sposobni takšnega hudodelstva in derviškega veselja nad železničarsko bedo. Mislili smo na prvi hip, da si je nekdo dovolil kruto šalo z železničarji, ker takšne pokvarjenosti dosedaj nismo videli še nikjer. Ali žal, letak je podpisan od oblastnega odbora „Udruž. jug. nar. žel.“ in kolportiran; letak ni kruta šala, nego zlokobno režanje zveri.
Kaj še treba več govoriti. Naši člani veste, kdo so ti ljudje! Člani „Jug. nar. želez.“ pa sedaj sami vidijo, komu so se izročili.
Kak naj bo odgovor vseh železničarjev?
Tak, kakršen je v točki 6. svojega letaka zapisan proti „Ujedinjenemu Savezu železničarjev“. Samo s tem razločkom, da mi ne bomo pozivali oblasti in predlagali razpust, nego naj železničarji tako organizacijo, ki se jim roga v nesreči, sami razpuste.
Iz intervencij.
1. Bolniška blagajna. V bolniški blagajni doživljamo udarec za udarcem, tako, da se centralni upravni odbor, ki je v rokah zvezarjev, zelo lepo uveljavlja.
Proti zmanjšanju dajatev za zdravljenje v toplicah, ki jih je centralni upravni odbor protizakonito določil na 15 Din do 35 Din dnevno, smo vložili oster protest na ministra saobraćaja z zahtevo, da odlok centr. upravnega odbora takoj razveljavi in odredi, da dovoljuj zdravljenje v toplicah in denarne dajatve za to oblasni upravni odbor.
Na ta protest smo dobili odgovor: „Centralna uprava hum. fonda Beograd“ br. 16674 od 30. junija 1926.
G. Josipu Kovaču, Ljubljana.
Na pritožbo Vašo in Vaših tovarišev od 3. junija 1926 proti zaključku centralnega odbora br. 422 iz 1926 se obveščate, da je gospod minister saobraćaja s svojim odlokom br. 16674 od 23. junija 1926 odbil vašo pritožbo, ker nima zakonske podlage.
Po nalogu gospoda Min. Saobr.
Rad. N. Dudukovič.“
Tako je minister sankcioniral nezakonje centralne uprave.
Nadalje bi imela centralna uprava v smislu sklepa glavne skupščine sklicati izredno skupščino za sprejem novega pravilnika o bolniškem zavarovanju v juniju 1926, preje pa razposlati vsem oblastnim upravam projekt pravilnika.
1 Ker se to ni izvršilo, smo vložili pro-
test, na katerega smo dobili nasleden karakterističen odgovor od centralne uprave:
„Na dopis št. 2077 se obvešča, da g. Min. saobr. na podlagi § 34 naredbe ni odobril razpošiljatev nove uredbe oblasnim upravam in sklicanje izredne glavne skupščine za sprejem nove uredbe.
Radi tega izredna skupščina ni sklicana, ker ni materiala (dela) za skupščino.
Neupravičen je protest delegatov proti centralni upravi, ker je postopek te uprave bil povsem pravilen.
Glavna skupščina stane bolniški fond mnogo denarja, a železniški ustanovi od-vzemlje delavne moči ter bi radi tega delegati morali i kot člani boln. fonda i kot drž. prometni uslužbenci voditi o tem račun ter zahtevati sklicanje glavne skupščine samo tedaj, kadar je to neobhodno potrebno.“
Tako se glasi „podučen odgovor“ centralne uprave; pravilnik pa je lepo izdelal Nedeljkovič, uveljaviti pa ga hoče minister preko nas, proti čemur danes odločno protestiramo.
2.	Delavski pravilnik in sporedne prinadležnosti. Ker kljub obljubam ministrov, gen. direktorjev do danes še ni uveljavljen ne en in ne drugi pravilnik, smo naslovili na generalno direkcijo posebno predstavko, obenem pa smo 10. julija pri generalnem direktorju izvršili še osebno intervencijo.
Na pismeno intervenoijo smo dobili sledeči odgovor:
•Št. 69.509/26.
Ujedinjeni savez železničara Jugoslavije Centrala Ljubljana.
Z ozirom na tamkajšnjo vlogo štev. 337 z dne 17. maja 't. 1. nam je došla sledeča rešitev g. generalnega direktorja:
„Izvestite ih da če pravilnik za radničke prinadležnosti biti usvojen, čim se dobiju traženi naknadni krediti za njihove nadnice.
Pravilnik sporednih prinadležnosti gotov je i na odobrenju je.“
Gornje v vednost. Za direktorja: Inž. Schneller.
Na osebno intervencijo pa je gen. dir. Ilič obrazložil težaven položaj, v katerem se ministarstvo saobraćaja nahaja radi pomanjkanja kreditov. — Za delavsko osobje primanjkuje 195,000.000 dinarjev. Za kar bo treba dobiti naknadne
kredite ali pa odpustiti večje število delavstva. Parlament je na počitnicah, radi tega bo predložil predlog za naknadne kredite ministerskemu svetu. Dokler ti krediti ne bodo odobreni, se ne more uveljaviti novi pravilnik.
3.	Glede pravilnika sporednih prinadležnosti je izjavil, da je definitivno redigiran, je povišana kilometraza pri tovornih vlakih, dovoljeno zaračunavanje premika, nočnih doklad itd.; nadalje da premogovne premije za strojevodje in kurjače ostanejo na dosedanjem sistemu, samo se bodo maksimirale, odpade pa zaračunavanje premogovnih premij administrativnemu osobju na direkcijah in kurilnicah. Tudi pri tem pravilniku igra odločilno vlogo denarno vprašanje, ker najbrže ne bo mogoče izplačati diferenc od 1. aprila 1926 dalje. (Radi tega smo stavili takoj ponovno zahtevo, da se imata oba pravilnika uveljaviti s 1. aprilom 1926.)
4.	Ukinjenje 20 °/o eksekutivne doklade za delavce, ki vrše službo na sistemiziranih mestih. Proti temu smo protestirali ustmeno ter poslali merodajnim mestom obrazloženo predstavko z zahtevo, da se ima upoštevati zakon in 20% doklado redno izplačati. Ako se to ne bo zgodilo, bomo s 1. avgustom v konkretnem slučaju nastopili sodnijsko pot.
5.	Ponovne intervencije so se izvršile radi pletja trave in čiščenja kretnic po kretnikih, izplačila telefonske in zaporniške doklade za prog. čuvarje, pošiljanja prog. delavcev na brezplačen dopust ter radi dodelitve in uporabe službenih voz v ljubljanski direkciji. Na te predstavke še nimamo odgovora.
Dopisi.
Novomesto. V torek dne 13. julija 1926 se je vršil pri nas javen železničarski shod, na katerem je v dveurnem govoru poročal o položaju železničarjev in delu organizacije s. Stanko. Zelo velika , je bila udeležba na shodu, saj je bilo prisotnih 84 železničarjev skoro vseh kategorij, ki so z glasnimi fujklici obsodili zadnji letak Zveze s sklepom, da taki ljudje, ki zahtevajo razpust razredno bojevne organizacije, nimajo več mesta med poštenimi železničarji.
G. Ljubič je jako neokretno reševal
svojo Zvezo, češ da o delu njih centrale ne more govoriti, ker se je vrgel popolnoma na lokalno delo v Novemmestu, da pa so oni vedno eno in isto (to pa je uganil! Saj poznamo njih nastope v raznih stavkah. Op. ured.) ter je očital, da gmo mi razcepljeni ne vem na koliko strank in grup. Njegov govor je bil spremljan z ironičnimi medklici ter je s. Stanko njegova izvajanja točko za točko ovrgel.
Da je naša rešitev le v enotni^ razredno bojevni organizaciji, je danes prepričanje slehernega novomeškega železničarja, z izjemo par zapeljancev, ki ne gledajo s svojimi očmi.
Ko so se železničarji razhajali, pa se je neki „gospod11 izrazil, zdaj bom pa moral zopet pisati eno pismo v Ljubljano. Ali bi rad našega s. Stankota dotični „gospod“ spravil še v eno disciplinsko preiskavo?
Trebnje. Odkrito povedano: Prišel Seni skozi Trebnje, srečal post. delavca in ga vprašal, kam gre. Odgovor je bil: po meso za g. načelnika. Ko prinese meso, gre po drva, potem po premog, nato pa po vodo. Ko pride v prometno pisarno po knjižico za popis vozov, ga pošlje po „Vardar“ in tako je tak delavec navadna dekla načelnika.
Pa se nekaj. Vidim delavce, ki od-metajo tovor iz vozov in jih vprašam, kaj in kako. Voz ima pretežo, pravijo, pa moramo mi odmetati, kar je preveč! Koliko vam pa da za to stranka ? Nič! Saj gospod načelnik rečejo, da moramo razmetati. Ker leži ta tovor na ležarinskem prostoru, sem res radoveden, koliko razkladarine in ležarine plača stranka? Bog ve, ali bi mogla na to odgovoriti direkcija?
Vprašam še ostale delavce, koliko ur dela imajo? G. prometnik je naredil službeni razpored, po katerem je predpisana za skladišče služba od 7. do 12'45 in od 13-45 do 19. ure, torej 11 ur dnevno. Če je pa treba, moramo pa potegniti tudi do 20. ure. Prostih dni sploh ne poznamo in plačila za čezurno delo tudi ne.
Ljubljanski železničar, ki je potoval v Trebnje.
Ljubljana. V nedeljo 11. julija 1926 se je vršil javen žel. shod z dnevnim redom : „železničarji in redukcija11 ter so ljubljanski sodrugi kljub skrajno slabemu vremenu napolnili dvorano pri Levu ter pazno sledili referatom ss. Stanko, Makuca, Mikeca in Trškana in soglasno sprejeli predlagano resolucijo.	.
Ko se je obravnaval letak Zveze, niso mogli verjeti, da je ta zmožna tako gorostasnih laži ter SO soglasno obsojali njeno razdiralno delo, kije seveda le v interesu uprave.
Iz naših shodov. Dobro obiskani protestni shodi so se vršili v nedeljo 11. julija 1926 v Ljubljani, Zalogu, Borovnici, Krškem, Dravogradu, Grobelnem, Jesenicah, Dubici in Ptuju. Sklican je bil tudi shod v Ozalju, ki pa se ni vršil, ker referent v Karlovcu vsled zamude brzovlaka ni dobil več zveze za Ozalj. To so hitro izkoristili zvezarji, hoteč premotiti naše sodruge, da se centrala za nje ne briga in slično. Sodruge v Bubnjarcih opozarjamo, da se vrši shod nepreklicno v nedeljo 18. julija v istih prostorih. Med tednom so se vršili in se bodo še vršili shodi v Novemmestu, Logatcu, Zidanem-mostu, Pragerskem, Brežicah, Mariboru, Breznem, Vuzenici, Celju, Sisku, Indjiji, Nisu, Bjelovaru, Sarajevu, Novi Gradiški in drugod.
Zalog. Protestni shod, kateri se je vršil dne 11. julija 1926 v Zalogu, je bil še precej dobro obiskan, akoravno bi bil lahko še bolj. Najbolj je manjkalo največjega trpina in reveža progovnega delavca, kateri se niti toliko ne zaveda, da bi prišel vsaj poslušat. Bilo jih je tudi nekaj od Zveze, kateri so tudi poslušali mirno izvajanje govornika. Po pojasnilu in pomenu protestnega shoda se je vzela resolucija enoglasno na znanje, za kar so S'asovali tudi navzoči zvezarji. Po krajši debati glede bolniške blagajne, v katero je poseglo več sodrugov, je zaključil so-drug Klemenc lepo uspeli shod. Po shodu seveda se je začelo od nasprotne’ strani govoriti, da se je blatilo samo g. Škrjanca, ker se je večkrat imenovalo njegovo ime. Ko bi bila ostala dva zvezarja do konca in ne prej ušla iz shoda, mislim, da bi potem tudi kaj tacega ne govorila. En g. tovariš je tudi govoril, da se blati gospoda Škrjanca, našega največjega dobrotnika, od barakarjev. Za kar najodločneje protestiramo in odklanjamo take dobrotnike. G. Škrjanc bi bil takrat barakarski dobrotnik, ko bi gledal, da se osnažijo pe-žiralne jame, ker bi lahko rekel g. Jugu,
ali pa interveniral na direkciji, da bi ne stala voda okrog barak, tako pa izgleda slika, kakor svoječasno, ko je bila še voda v ljubljanski kotlini. Ker ako bi se brigali g. tovariši res za barakarje, bi prišel tudi kdo pogledat, v kakšnem stanju so naše barake. Ako bi prišli tisti g. tovariši stanovat v naše barake, potem bi obrnili kmalu tovarištvu hrbet in postali ravno tako nezadovoljni, kakor smo mi. Naši otroci že čutijo posledice slabih stanovanj, ker moramo zmeram hodit k zdravnikom in jih dati v bolnice in vzrok temu je slabo stanovanje. Bila je enkrat neka zdravstvena komisija, katera je ugotovila, da so stanovanja suha in dobra, to je bilo pred povišanjem stanarine, ko je bilo v resnici vse suho; mislimo si, da ko bi prišla komisija v deževnem vremenu in jesenskem času ali pa po zimi, ko se leskečejo ledeni demanti po stenah, potem pa bi ne rekla komisija, da so stanovanja zdrava. Že večkrat so dejali zdravniki in tudi železniški g. zdravnik, da moramo biti bo-lani v takih stanovanjih. Toraj tu imate polja g. tovariši, da kaj delate za barakarje. Še nekaj, da se ne pozabi: Neki bivši naš sodrug in tudi odbornik, sedanji zvezar, je dne 11. julija 1926 prav pridno delil zvezarske letake in tudi agitiral za Zvezo. Toliko možakarju v spomin, da se ne pozabi.	Opazovalec.
Kurilnica Ljubljana. V kurilnici Ljubljana I imamo načelnika, ki je na eno stran slep in menda na obe strani pa gluh, če se gre v obče za koristi kuril-niškega delavstva. Dne 26. junija so delavci zahtevali, da bi delali na Vidov dan mesto v torek, ki je bil praznik, in to radi tega, ker se na državni praznik plača s 100%, da bi delavci nekaj zaslužili, medtem ko je na vsaki drugi praznik plača normalna. G. načelnik je vztrajal na tem, da na Vidov dan ni potreba delati, ker ni nujno, ali drugi dan v torek na praznik morajo pa delati vsi. Gotovo, da so delavci vztrajali na tem, da hočejo delati na Vidov dan, na kar se je g. načelnik nadaljnih zahtev pred delavci izognil in enostavno skril. Deputacija delavstva je šla na direkcijo h gosp. Fincu, ki ga pa tudi ni bilo. G. načelnik si predstavlja, da je absolutni gospodar, delavci pa ničla. Nekega dne je šel zaupnik delavcev h gospodu načelniku radi enega delavca, ki ni dobil boleznine. Ta ga je enostavno napodil iz pisarne. Ako g. načelnik misli tako postopati, bomo napravili korake v drugem smislu, da se bo v drugič premislil.
Gr. načelnika se titulira z inženirjem, vendar obstoji glavno njegovo delo v pav-šalnem kaznovanju brez zaslišanja. Take vrste inženirje imamo danes dovolj, ker bi to delo tudi napravil drugi delavec, če bi ga postavili za načelnika. Direkciji naj bo to v ponos, da ima take strokovnjake.
Podružnica Pragersko. Dne 29. junija 1926 se je vršil pri nas sestanek železničarjev, kateri je bil povoljno obiskan.
Na sestanku nam je poročal sodr. in referent iz Ljubljane Stanko. Orisal nam je v dvournem govoru položaj železničarjev in žalostne razmere, katere vladajo v centralnem odboru bolniške blagajne, katera je razun Slovenije popolnoma v zvezarskih rokah.
Nato se je izvolil sledeči odbor za krajevno skupino Pragersko:	Hladnik
Martin predsednik, Krištof .^Fr. namestnik, Paul Ferdo tajnik, Bračič Stef. namestnik, Krošel Vinko blagajnik, Lah Valentin namestnik, Goričan Fr. in Logošar Fr. pomožna blagajnika, Bele Juri bibliotekar, Strmšek Ivan in Plohl Ivan kontrolorja. S tem se obveščajo vsi člani, da pošiljajo vse dopise, kar se tiče podružnice Pragersko, na naslov: Hladnik Martin Pragersko 24. Kar se tiče članarine in drugih prispevkov pa na ime:	Krošel
Vinko Pragersko.
Nato se je vršila seja dne 7. julija, na kateri je že novo izvoljeni odbor sklenil, da se da iz podružničnega fonda podpora sodr. Šramel Stefanu, kateri je ne po lastni krivdi v veliki stiski, v znesku 150 Din.
Sodr. Antonu Marčič, kateri se je udeležil konference kretniškega osobja v Ljubljani, se je dalo tudi iz podružničnega fonda 40 Din za kritje osebnih stroškov. Obvešča se s tem vse člane podružnice Pragersko, da se vršijo za naprej redno vsak mesec dve seji, to je dne 15. in 1. v mesecu. Poživljamo vse železničarje postaje Pragersko, da kateri še niso organizirani pri naši razredno bojevni strokovni organizaciji, da čim prej pristopijo, ker le v slogi bo moč.
Pragersko. Kdo iz vrst tukajšnjih železničarjev se ne spominja še na čase,
ko so se valile podivjane množice vojaštva proti domu v letu 1918? V kakšni nevarnosti so se nahajali železničarji posebno pri nas, ko se je šlo za prehrano dnevno tisočim in tisočim izstradanih, in s kako požrtvovalnostjo so ravno železničarji v tukajšnji postaji posegli vmes, da so mogli krotiti in zadovoljiti te mase, dobro se zavedajoč, da je ravno od njih odvisno, da ne izropajo in ne uničijo bližnjih vasi in krajev. Z upanjem na boljše čase je vsak po svoji moči pripomogel, in res, preteča nesreča je bila preprečena. Veliko nacionalno gibanje je prineslo k nam druge ljudi in druge metode. Mesto bratstva in ljubezni, sloge in spoštovanja uvedle so se različne šikane, da bi človek sploh ne verjel, če bi ne imel prilike sam kaj takega doživeti. Mi se čisto dobro zavedamo, da je mlado gospodarstvo težko. Vemo pa tudi, da se železničarje tudi dostikrat po nepotrebnem šikanira, ter se jih sploh ne pusti, da se o službenih razmerah dogovorijo, češ, tukaj je tako zapisano in mora tako biti, ne glede na to, je li dovolj osobja ali ne in če je isto sploh v stanu to izvršiti. Kdor pozna tukajšnje razmere, se sploh ne more čuditi, če se oglašamo po časopisih, saj druzega nič veŠ ne zaleže ali pa se celo govoriti ne sme. Če hoče lojalnim potom stvar razodeti, dobi se odgovor: „Vi nočete, Vas bodemo kar naznanili ali pa Vas vržem ven.“ Tako olikano je namreč nastopil tukajšnji šolski uradnik gospod Črnač v šoli meseca ju-njja, ko mu je hotel kretnik dopovedati, da opravlja sedaj službo sam na bivših dveh postajankah, kjer so kretnice raztro-šene do 300 korakov, seveda se postav-Ijajo z roko ter je zato tudi potrebno precej časa. človek dobi utis, . da se ne nahaja pred gospodom, ki je imel priložnost se izobraziti za inteligenta, temveč daleč, daleč nekje v afriški puščavi. Ker ste tako vneti, da mečete ljudi ven, bi Vam svetovali, da se pustite samo za to nekje nastaviti. Sicer se pa nič več ne čudimo Vašemu nastopu, če je res, kar govore ljudje od zadnje orjunske veselice, da ste baje zaklicali pri uvozu vlaka štev. 832: „Orjuna auf, komunisti pridejo!“ če je to res, ste hujskali kot železničar privatne osebe proti svojim sotrpinom in ste s tem zaslužili diplomo in sicer tako, da niste vredni, da Vas še kdo spoštuje. Mislimo, da bo nekaj zaleglo.
Železničarji! Veliko dela nas še čaka. Zavedajmo se naših dolžnosti, zavedajmo se tudi naših pravic; zavihajmo'rokave, primimo v trezno glavo na pravem mestu. Ne stojmo ob strani. Nihče nam ne bo zboljšal naših razmer, če se jih ne zboljšamo sami. Ne samo strokovnega dela, tudi politične zrelosti bo treba in konec bo šikan, kakor lumparij posameznih in-trigantov. Pomnite, da je v zavednosti naša moč in rešitev proletariata le delo njega samega.
Iz Celja. Nimam navade, da bi se oglašal v časopisih, pa vendar se moram oglasiti sedaj, ko vidim, da nas že preveč odirajo, nas uboge progovne delavce, ki smo sužnji, trpini.
Ravnokar nam je bila razglašena okrožnica, ki zadene nas progovne delavce oz. pomožne čuvaje, ki že tako mora opravljati službo progovnega čuvaja, skoro bi lahko rekel, na polovico zastonj, ali osem ur pa čisto zastonj v štiriindvajsetih urah.
Tn sedaj so nam pa še priskočili neusmiljeni gospodje na pomoč z okrožnico, v kateri se glasi, da se nam ne sme več zaračunati tistih 20 odst. doklade, ki nam je pritikala za časa službe progovnega čuvaja. Zahtevajo pa razni gospodje, da bi se med službo plela trava in na progi navijali vijaki. Rad bi vedel, kako bi bilo všeč tem gospodom, da bi jih postavil na mesto pomožnega progovnega čuvaja za to sramotno nizko plačo, ki znaša 38 Din dnevno, in naj bi ti gospodje po dnevi pleli travo in navijali vijake lačni in izstradani. Radoveden sem, kako bi se držali v noči po koncu in pazili na promet vlakov. Mislim, da bi jim marsikateri vlak prifrčal mimo pri odprtih rampah, ki bi ga prespali. In ubogi pomožni čuvaj mora biti 24 ur na nogah in še ob teh 20 odst. in mora trgati svojo obleko. Ako bi se mogla vendar dobiti za službo službena obleka za vse pomožne uslužbence.
Zato zahtevamo, da nam podelijo službeno obleko ali pa odklanjamo čuvajniško službo. Vsi pomožni čuvaji pa zahtevamo, da se naj nam zaračuna urnina od vseh 24 ur, ki jih moramo prestati v težki in odgovorni službi.
Gospodje, zahtevate od nas vsako službo, mi pa zahtevamo plačo.
Pomožni čuvaji.
Celje. Progovni delavci celjske postaje vprašamo in zahtevamo odgovor od ravnateljstva državnih železnic v Ljubljani kako se nam delavcem deli dopust, ker pri nas je vse eno ali je delavec s tridesetimi ali z desetimi leti, vsak dobi 15 dni dopusta, kar imajo pri prometu, skladišču od 15 let naprej že po 20 dni, zakaj smo mi ubogi trpini že tukaj oškodovani. Radovedni smo, ali je to pomota naših celjskih gospodov ali od ravnateljstva.
Druga kazen je zopet nam prečitana iz okrožnice, da ako je delavec bolan, in v tem slučaju pride naše ubogo plačilo, in pošlje svojo ženo po plačilo, mora dati dotični mož svoji ženi pooblastilo, da lahko sprejme denar, in plačati kolek za 10 Din. Sedaj pa se pripeti, da komaj dobi uboga para po 30 do 45 Din izplačano in naj še kolek plača za 10 Din, tako da pride s praznimi rokami domov.
Novomesto. Čitali smo v našem glasilu št. 15, da se je v Mariboru ustanovila nova strokovna organizacija „Slovenska delavska zveza“ pod Radičevem okriljem. Ne morem si pa predstavljati, da imamo mi železničarji v naših vrstah ljudi, kateri so za Radičevo stranko, ki je vendar vsakemu železničarju, kateri ima zdrave možgane, dobro znano, da je ravno Radič največji sovražnik državnih uslužbencev. Ravno takrat, ko je Radič sedel v vladi, se je podaljšala doba za pokojnino za državne uslužbence od 10 na 15 let, redukcija delavcev je na dnevnem redu, se je odvzelo delavcem 20 odst. eksekutivne doklade itd. Sedaj je zopet Radič predlagal na svoji konferenci naj se vsem državnim uslužbencem odtegne plače in tudi najnižjim uslužbencem in delavcem 5%, ko vendar draginja zopet raste. In še več dobrot si lahko pričakujemo, pa še imamo takšne ljudi pri železnici, ki ni vredno, da bi se ga imenovalo po imenu, ker ti ljudje ne morejo biti pri zdravi pameti.
Ti delavec pa, ako bode kakšen tak agent k tebi prišel nagovarjat, daj mu brco, da ne bode nikogar več nadlegovali in mu odgovori, da ga obžaluješ, da ne ve, da spada on v razredno bojevno organizacijo ne pa v politično.
Iz mariborske kurilnice. Pri zadnjem napadu na našo železničarsko godbo se je odlikoval tudi pri nas dobro znani orjunaš Komel; o tem človeku bi mi lahko mnogokrat pisali, kar pa za enkrat še ne bomo storili! Sicer so mu pa že njegovi predstojniki prišli tudi na sled, kako je on državotvoren. Pri napadu na našo godbo je bil menda tako aktiven, da so siromaku še v torek, ko je prišel zopet v službo, kar padle oči skupaj, pa kaj zato, ako takšen patrijot v službi tudi malo zadremlje, saj se je vendar utrudil pri prenapornem udejstvovanju svojih pa-triotičnih čustev.
Nas posebno zanima to, da se je takoj drugi dan po omenjenem napadu hvalil, češ: „Sinoči pa smo vsa pihala od te proklete železničarske godbe potolkli itd.“ Za to hvalisanje bo imel priliko, kje drugje odgovarjati. Kljub vsem njegovim grožnjam, da bode od sedaj naprej on in njegovi tovariši rabili samo nož in bombe (pa ne morda proti kapitalistom) in če še tako hvali očeta fašizma Mussolinija, bi mu vendar mi svetovali, da naj s svojimi neumnostmi kmalu neha, sicer bode delavcem prešlo njih veliko potrpljenje in tudi njegova družina, zaradi katere so imeli dosedaj toliko obzira napram njemu, ne bo več pomagalo.
Naj vedo vsi sovražniki naše godbe, da je delavstvo molčalo takrat, ko jim je bila s pomočjo uprave odvzeta bivša de-lavniška godba, a sedanjo godbo so si ustanovili sami iz svojih lastnih bornih sredstev ter jo bodejo v slučaju, da jo oblasti ne bi mogle ali hotele ščititi, varovali sami in branili, če bo potrebno, tudi s svojimi trdimi pestmi, seveda pa v naprej odklanjajo odgovornost, ako bi v tem slučaju tudi kdo od te oborožene bande zacvilil.
Naš odgovor pa bodi ta, da strnemo svoje vrste še močnejše s tem, da stopimo vsi v našo strokovno organizacijo, katera jim je je tako trn v peti in ki boli janičarje najbolj.
Socialni pregled.
Mednarodna delavska zakonodaja.
Z napredovanjem gospodarstva napreduje tudi obrambni boj delavstva proti posledicam kapitalističnega gospodarskega izkoriščevalnega sistema. Srednjeveški tlačan je bil navadno orodje v rokah gospodarja. Prvi pomočniki so sklepali z mojstri delovne pogodbe vsak za svojo osebo
(= individualno). Ko so se ojačile delavske strokovne organizacije, so te prisilile posamezna podjetja, da so sklenila skupno (kolektivno) pogodbo za vse delavstvo dotičnega podjetja. Polagoma si je delavstvo pribprilo kolektivne pogodbe ne samo v eni tovarni enega kraja, ampak v celi industriji ene pokrajine ali države. V modernih državah skoraj ni več delavskih mezdnih bojev, ki bi bili omejeni na eno podjetje ali en kraj, temveč cela stroka ali vse delavstvo ene države stopa v boj za gospodarske zahteve.
Po svetovni vojni je delavska moč v vseh državah narastla. Grozilo je, da mednarodna delavska revolucija preobrne ta svet izkoriščanja in krivice. To so začutili tudi meščanski diplomati, ki so ne iz ljubezni do delavstva, temveč iz bojazni pred delavstvom sklenili, da naj se pri Društvu narodov ustanovi Mednarodni Tirad Dela (MUD), ki naj izboljša delavsko stanje potom zakonitih odredb, ki jih morajo sprejeti vse države. — Tako smo prišli od individualne in lokalne delovne pogodbe do mednarodne kolektivne zaščite delovne sile.
Za nas v Jugoslaviji so takozvane mednarodne konvencije silno važnega pomena. Moč našega delavstva ni tako silna, kakor n. pr. moč nemških, angleških i. dr. proletarcev. Gre za to, da se v Jugoslaviji izvedejo one zaščitne odredbe za delavstvo, katere je izvojeval proletariat velikih držav in katere priporoča MUD vsem državam, da jih sprejmejo in izvajajo.
Zakonita podlaga za mednarodne socialne konvencije je 13. poglavje znane versajske mirovne pogodbe. Po tem poglavju je namreč ustanovljen MUD, ki sklicuje vsako leto mednarodne konference, ki naj potom mednarodnih določb urede delovne pogoje v industriji.
Nedavno seje vršila 8. in 9. konferenca tega urada, na kateri sta zastopala delavstvo Jugoslavije Topalovič (tajnik Delavskih zbornic v Beogradu) in Golmajer iz Ljubljane. Vse, kar taka konferenca sklene kot osnutek, morajo vse priključene države sprejeti. Praksa pa je pokazala sledeče: Jugoslovanska vlada n. pr. gotovih določb sploh ni sprejela v parlamentu, ali jih pa ne izvaja v praksi, čeprav bi bila obvezana po mednarodnem in Svojem lastnem zakonu. V Ženevo pa poroča Mednarodnemu Uradu, kako da obstoja v Jugoslaviji najmodernejša socialna zakonodaja. In na papirju res obstojajo lepi zakoni o zaščiti in zavarovanju delavcev. V praksi se bodo pa izvajali le v toliko, v kolikor bo v to prisilila vlado moč delavstva.
Ne smemo se torej slepo zanašati na mednarodne in druge zakonite določbe, temveč boriti se moramo za to, da se one sprejmejo in izvajajo tudi pri nas.
Ena najvažnejših mednarodnih konvencij je takozvana washingtonska konvencija o osemurniku. Naša država se vedno ni sprejela te konvencije, ki med drugim določa sledeče:
1.	Osemurni delavnik se mora izvajati v vseh obratih brez ozira na število zaposlenih delavcev. (Pri nas pa ni osem-urnika niti v trgovini, niti v obrtniških podjetjih in že celo na železnici in v rudnikih se ga hoče kršiti. Cezosemurno delo ustvarja pri nas predvsem brezposelnost.)
2.	Na soboto popoldan in ob nedeljah ter praznikih mora biti dela prost dan, izvzemši seveda promet. — Pri nas tudi ta važna določba ne drži.
Izkoristimo mednarodne pridobitve proletariata !
Delajmo na tem, da se v Jugoslaviji uveljavijo mednarodne določbe za zaščito delavcev!
Politični pregled.
V svetovnem obsegu teh štirinajst dni ni bilo važnih političnih dogodkov. V Angliji se nadaljuje že 10 tednov trajajoča rudarska stavka, v Franciji razpravlja parlament že ves teden o zboljšanju francoskega gospodarstva in franka, povsod ostaja državno življenje v kritičnem zastoju.
Pri nas so bili v ospredju orjunski izgredi. Orjunaši so sli v Trbovlje „odkrivat spominsko ploščo“ pred dvemi leti padlim „bratom“. V resnici so pa hoteli izzvati le nov pokolj nad rudarji. Kajti kako naj si drugače razlagamo to, da so šli v Trbovlje oboroženi z revolverji in vojaškimi jeklenimi čeladami! Rudarji so razumeli namene orjuncev in so zakrili okna svojih stanovanj ter zapustili Trbovlje. Orjunci so se že opoldan vrnili v Ljubljano
in so izzvali tu krvave izgrede, pri katerih so začeli streljati na policijo. Kaj bi storila vlada, če bi pripadniki ene delavske organizacije streljali na policijo? Zaprla bi na stotine ljudi in razgnala vse delavske organizacije. Orjunaši so se pa že drugi dan svobodno izprehajali po Ljubljani z bojnimi čeladami in v nedeljo so priredili cvetlični dan. 1920. 1. se je streljalo nedolžne železničarje, 1924. 1. so prišli Orjunci streljat trboveljske rudarje in vlada je iskala krivce — med rudarji, 1926. 1. streljajo orjunci na policijo, ki jim ni dala prostih rok za uprizarjanje izgredov — toda Orjuna še vedno obstoji kot oborožena organizacija. To je dovolj jasen dokaz, da so v Jugoslaviji državljani več vrst. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. — Toda delavstvo bo enkrat bridko maščevalo vse krivice.
V	Beogradu se nadaljuje večna kriza. Vlada je poslala parlament domov, da se med tem časom zopet sporazumejo med seboj razne radikalske struje, ki se danes bijejo med seboj. Za občinske volitve v Beogradu bosta menda vloženi že dve ra-dikalski listi.
V	tej krizi se je zopet zganil Radič, ki se je doslej po radikalskem povelju „zdravil“ v Dalmaciji. Sklical je v Zagrebu sejo svojega poslanskega kluba. Na seji so izključili iz stranke dosedanjega ministra Nikiča. Mesto njega hočejo poslati v vlado Pavla Radiča.
V	tej splošni državni krizi bi moglo edino-le delavstvo iztrebiti korupcijo, streti reakcijo in zboljšati življenje za delovno ljudstvo. To spoznava vedno več proletarcev. To prebujenje med delavstvom sklepamo iz manifesta, ki ga je izdala prejšnji teden neodvisna delavska skupina „Zedinjenje“, ki poziva vse delavske po-politične struje, naj prenehajo z medsebojnim bojem in naj se združijo v eni močni delavski stranki, ki naj pri bodočih parlamentarnih volitvah pribori delavstvu zastopstvo v parlamentu in v javnem političnem življenju. Čeprav smo mi kot strokovna organizacija strankarsko neodvisni, vendar vsi člani delavskih strokovnih organizacij želimo, da bi se delavstvo tudi na političnem polju združilo.
Internacionalni pregled.
Nemčija. Uprava nemških drž. železnic je bila obsojena, da mora izpolniti vse razsodbe razsodišč ter je vsled tega morala vsem železniškim delavcem izplačati za čas od 1. januarja 1926 do 1. maja 1926 razliko na jirne plače. Enako je obvezana z istim datumom na novo urediti draginjske krajevne doklade.
Volitev del. zaupnikov se je izvedla v Nemčiji ter je popolnoma zmagala naša sodružna organizacija, ki je dobila od skupno 345.786 volilnih upravičencev 214.249 glasov in tako 19 mest v glavnem zaupniškem svetu, ki šteje skupno 25 mest. Tako imajo absolutno večino.
Anglija. Organ angleške železniške industrije „The Railway Gazette“ prinaša 11. junija 1926 statistiko o zadnji železničarski stavki. Tu navajamo par interesantnih podatkov.
„Pozivu na stavko so se železničarji brez odlašanja odzvali. Stavke so se udeležile vse kategorije. Postajenačelniki, skladiščniki, prometni in deloma pisarniški uradniki, strojevodje, vlakovodje, kurjači, premikači itd. so kot en mož zapustili svoja mesta.“
Od 45.276 nastavljencev je takoj stopilo v stavko 18.633 oseb, od 232.162 delavcev pa 197.001. Skoro korporativno je stavkalo vse eksekutivno osobje,' dočim je bila pretežna večina stavkokazov med pisarniškim osobjem in sicer okrog 24.000 nastavljencev, ki pa niso mogli motiti stavke. Zelo dobro se je držalo strojno osobje, kjer je prišlo na 200 strojevodij le 3 stavkokazi. Stoprocentno pa so stavkali premikači.
Kongres društva pis. uradnikov se je vršil v Morecamle dne 6. in 7. junija v prisotnosti 700 delegatov, ki so soglasno osvojili poročilo o stavki ter sklenili še nadalje ostati sestaven del splošne žel. organizacije.
Nasproten predlog, da naj nastopajo samostojno, je bil odklonjen s 675 glasovi.
Denarno premoženje te organizacije znaša okoli 85 milijonov dinarjev.
Irska. Mezdni konflikt med železničarsko organizacijo in železniško družbo je,na podlagi izreka obveznega razsodišča
urejeno. Plače nastavljencev in strojnega osobja ostanejo iste. Plače ostalih železničarjev (delavstva in profesionistov) pa se znižajo za 50 do 70 Din na teden in to v treh terminih, tako da bo to znižanje izvedeno do 1. marca 1927.
Norveška. Ujedinjenje železničarskih organizacij napreduje, za enotnost sta se izrekli: splošna žel. organizacija in organizacija nastavljencev. Preostaja le še organizacija strojevodij, ki še ni podala svoje izjave. (Pač Kastengeist, kot pri nas! Op. ured.).
Ameriške združene države. Povprečne plače železničarjev v Združenih državah so znašale v decembru 1925: dolarjev letno dinarjev Strojevodje . . . 3200 ali 190.000
Kurjači........... 2300	„	138.000
Vlakovodje . . . 2800	„	168.000
Progovni delavci 877	„	53.000
Delavniški delavci 965	„	58.000
In pri nas?
Avstralija. Boj za 44 urni tedenski delavnik. Železničarji v Neu-Süd-Wales so si izvojevali 44urni delavnik; glavni sodni dvor avstralskih zveznih držav pa je vpeljavo tega delavnika prepovedal, češ, da nasprotuje državni zakonodaji, s katero je obvezno vpeljan 48 urni tedenski delavnik, ki se brez spremembe zakona ne sme ne povišati in ne znižati. (Kdaj bodo pi;i nas tako izvajali zakone ? Op. ured.)
Železniški štrajk na Kubi, ki je
izbruhnil 15. maja vsled neupoštevanja že podpisanih pogodb od strani uprave in vlade, traja še dalje. Uprava nastopa proti železničarjem z vso strogostjo, jih meče iz stanovanj in zapira ter hoče na vsak način razbiti železničarsko organizacijo, vedoč, da bo potem lahko delalo, kot se ji bo ljubilo.
Proti takemu postopanju je energično protestiral amerikanski strokovni savez ter se solidarno postavil na stran stav-kujočih z moralno in materialno podporo.
Iz okrožnic.
Štednja pri izrabi kreditov. Vsem službenim edmicam saobračajnega odelenja!
Kot pojasnilo k okrožnici št. 12-V-26, razglašeni pod štev. 50.883-26 z dne 14. maja t. L, izdajamo naslednje direktive:
1.	Ponavljamo že izdan nalog, da ne smejo šefi edinic sprejemati nikogar v službo brez predhodnega dovoljenja direkcije (okrožnica štev. 44-111-26).
2.	K točki 8 okrožnice 12-V-26:
Z mesečnimi in letnimi odmori ter z dopusti ne sinejo biti zvezani od sedaj naprej nikaki stroški za nadomestovanja pri onih edinicah, kjer je zaposlenih več, kot dvoje isto službo vršečih uslužbencev. Sef postaje Šteje v tem oziru med prometnike le takrat, ako vrši ž njimi prometno službo v polnem turnusu. Ako torej ne vrši prometne službe, ali jo vrši dnevno nekaj ur, ali le gotove dni kot zamenik prometnikov šteje sam za sebe, prometniki pa zase.
V srednje močnih postajah, kjer vršijo prometno službo 3 prometniki v razporedu 12/24, šef postaje pa samo svoje posle, prevzame ob odmoru enega izmed prometnikov šef postaje tudi prometno službo in sicer dnevno od 7. do 13. ali 8. do 14. ure, ostala prometnika pa delata potem službo v razporedu 18/30 (od 13. do 7. oz. 14. do 8. ure). V katerih postajah se krijejo odmori prometnikov na ta način, določi pristojni šef saobr. službe; slednji sporoči take postaje direkciji 1II/2.
Če vršita v postajah, kjer ni nepretrgana služba, isto službo po 2 uslužbenca, se krije, če služba ne traja predolgo in ni prenaporna, odsotnost 1 uslužbenca s tem, da dela ostali sam službo dnefno (n. pr. savinjska, kočevska proga itd.)
Kot pri prometni službi, tako šteje tudi pri vseh ostalih službah — eksekutivnih in neeksekutivnih — vsaka postojanka zase.
Rezervno osobje ne šteje med isto službo vršeče uslužbence, ter je popolnoma na razpolago pristojnemu šefu saobraćajne službe.
Vzgledi: 1. V postaji Središče so 4 kretničarji z 2 postojankama, služba se vrši v razporedu 24/24 — nadomestnik se dostavlja.
2.	V Kresnicah je 5 kretničarjev in 2 po-stavljalnici, službeni razpored je 16/24 — nadomestnik se ne dostavlja.
3.	V Poljčanah so 3 prometni uradniki v razporedu 12/24 in 1 rezervni prometni uradnik za nadomestovanje, pri odmoru 1 prometnega uradnika vršita ostala 2 službo po razporedu 24/24 ali pa 18/30, ako sodeluje šef postaje.
Kadar je po zgornjem potreben nadomesi-nik, se mora pri prošnji zanj vselej izrecno navesti, da vršita službo, za katero je nadomestnik potreben, samo dva uslužbenca. Ko upoti šef saobraćajne službe v h) postajo nadomestnika, mora v pismenem rešenju ali v brzojavki to Okolnost istotako izrecno ponoviti. S tem prevzameta odgovornost za upravičenost substitucijskih stroškov šef postaje in šef saobr. službe. V navedenem pismenem rešenju, oz. brzojavki mora šef, saobr. službe istočasno zaprositi direkcijo za angažiranje kredita. Ako je ta na razpolago, direkcija ne bode odgovarjala, ako ni, bo nadomestovanje razveljavila. Primer brzojavke,
ki jo odda saobr. šef: „Postaja Čakovec, čitaj, postaja Središče in direkcija III. Postaja Ča,-kovec pošlje kretničarja nadomestovat v Središče, kjer nastopi kretničar N. zaprošeni 6 dnevni odmor. Akt štev. 33375/26. V Središču vršita službo v postavljalnici 1 in 2 samo po 2 kretničarja. Direkcija se naproša, da angažira potreben kredit. Arhar.“
To rešenje oz. overovljen prepis priloži postaja Čakovec troškovniku.
Na enak način zahteva šef saobr. službe angažiranje kredita tudi za nadomestnike obolelih, suspendiranih, na orožne vaje odšlihr kontumaciranih ali iz sličnih vzrokov odsotnih uslužbencev. V rešenju umevnoodpadeoznačba glede števila uslužbencev in službenih mest.
V splošnem naj ne traja nobeno nadomestovanje preko 1. meseca. Ako bi bilo iz kakoršnegakoli vzroka vendar le potrebno, sporoči to šef saobr. službe pravočasno direkciji 111/2.
Vse zgoraj navedeno velja tudi pri dirigiranju substitutov — delavcev s to izjemo, da angažiranje kredita odpade. Tozadeven kredit je namreč že angažiran v znesku, katerega so dobile edinice za izplačevanje delavskih prejemkov.	..gju
3.	Samo v računskem oziru podrejena postajališča revidirajo šefi matičnih postaj po določbah člena 26 dela III. „Pravilnika o staničnom računovodstvu“, dočim se računsko in administrativno podrejena postajališča revidirajo do nadaljnega enkrat na mesec.
4.	Zdravniški nadpregled se ne more smatrah kot potovanje po državnem poslu. U-službencem za taka potovanja torej ne pripadajo dnevnice.
5.	Prekladanje pokvarjenih voz na račun saobračajnega odelenja in pripravljanje vozovnih nakladov morajo postaje z večjim delavskim staležem oskrbeti z lastnimi delavci in so brzojavke za najetje pogodbenih delavcev v tem slučaju brezpredmetne.
6.	V postajah, kjer ima osobje poleg 12/24 urne službe še mesečne odmore, se ti ukinejo, če manjkajo nadomestniki za kritje bolnih, suspendiranih, kontumaciranih ali vseh podobnih vzrokov odsotnih uslužbencev.
7.	Na progah s šibkejšim prometom se mora število revizijskih sprevodnikov primerno znižati; pri majhnih garniturah (2—3 potniški vozovi 1) naj vrši revizijo vlakovodja sam. Tudi spremljanje gotovih potniških vlakov po prtljažnikih bode moralo odpasti.
Gospodje šefi saobr. službe in tranšp. kontrolorji naj zadevo proučijo in stavijo tekom meseca junija konkretne predloge.
Vodilne postaje morajo skrbeti, da so redni tovorni vlaki izrabljeni do polne teže; vsaka nepotrebna dodelitev vlakosprem-nega osobja k tovornim vlakom mora prenehati. Šefi saoor. službe vršijo nad izrabo stroja in uporabo vlakospremnega osobja stalno kontrolo ter poročajo takoj o nedo-statkih. ti	Za dire -torja:
756/26.	X . Inž. Schneller s. r.
Vsem podružnicam naročamo, da nam vsako ukinjenje odmorov, dopustov, podaljšanje delavnega časa nujno javijo, da zamoremo ukreniti potrebne korake. Osemurni delavnik je v nevarnosti in napeti bo treba vse sile, da napad odbijemo in si zagarantiramo osemurno delo.
Poziv.
Podružnica Maribor I.
Maribor II. in Maribor III.
„Ujedinjenega Saveza Železničarjev Jugoslavije“.
Podpisana centrala Vas vpraša, ali je res, da je v Mariboru izstopilo iz organizacije že okrog 900 članov? To novico govore okrog inž. Gustinčič, strojevodja v. p. Marcel Žorga in študent Kermavner, češ, da je to dokaz nazadovanja naše organizacije, ker ne stoji na pravem stališču ujedinjenja.
Vaši obračuni iz maja in junija kažejo pač prirastek 130 članov in izstop 15 članov. Ali so Vaši obračani lažnjivi in pripovedovanje zgoraj omenjenih pri-jateljev Ujedinjenja resnični, ali obratno.
Pričakujemo odgovor.
USŽJ. Centrala Ljubljana.
Izjava.
Podpisani izjavljam, da nisem nikoli pristal na to, da se me izvoli v odbor „Hrvatskega radničkega Saveza“, ki so ga ustanovili radičevci v Mariboru in je prišlo tedaj moje ime, ki sem ga čita/ šele v „Kmetskem listu“, proti moji volj i v zvezo s to organizacijo.
Ivanuša Franc, mizar.
Podružnicam, funkcionarjem.
V Hrvaškem „U. Ž.“ od 15. julija 1926 prinašamo par zanimivih odgovorov zagrebške direkcije in ministarstva saobraćaja ter članke o splošnem položaju. Opozarjamo vse, da si ta časopis pazno prečitajo. Dobe ga pri tajniku podružnice.
Uredništvo „U. Ž.“