Katoli*;* cerkven list.
Da c i'izhaja vsak j r tek n» c<-15 poli. !it vdj-i po p..;ti 7;i celo leto 4 pld. 60 kr., za p«l leta 2 pld. 40 kr., za eetert leta 1 gld. 30 kr. V tisk* r .i. i.-preH mam za let«. 4 e-ld„ rn p.-l leta 1 jrld.. za «ctert leta 1 gl; aiu. zadri. <a «i;u* praznik, izidi« Danic« dan popiej.
Tečaj XXIX.	V Ljubljani 11. svečana 1876.	List fiT
M9 o y o r o r #.
V.
Edina Cerkev. Kdo je pravoslaven, o r t h o d ox'' ?
Vprašan je. Zares je veseio in dobro, kar si mi zadnjič omenil, da ima prava Jezusova Cerkev tako jasne in zanesljive znamnja, da jo vsak lahko spozna in od nepravih c« rkev razloči. san><» če ima dobro voljo. Rad bi zdaj zvedil o tem bolj natanko razlago.
Od govor. Te znamnja so pravi Cerkvi bistveno lastne, ker vtctneljene so v vravnavi Cerkve same. Nobena razkolniška ali krivoverska cerkev ni zmožna teh znamenj posnemati, ne more si jih nobena prilastovati.
V. Ktere tedaj so te znamnja, ti bistveni in razločni znaki Cerkve Jezusa Kristusa?
O. Katoličani po nauku sv. Cerkve verujemo v: edino, sveto, katoliško, apostoljsko Cerkev. Že carigrajski cerkveni zbor, ki je bil le bo«j natanko izpeljanje nicejskega zbora, uči, da prav.» Cerkev Jezusova mora biti edina, sveta, katoliška in apost«>ljska. Nekteri cerkveni očetje stavijo š" več znamenj prave Cerkve, \se pa se dajo v teh štirih z-dinit:.
V. Ali mi moreš dokazati, da le sama naša rimsko katoliška Cerkev ima te znamn ja, in nobena druga ne V
O. Ravno to je moj namen, in ne dvomim, da bodeš to brez truda razumel in zapopadel. Greva pa po versti in na;pred mi je govoriti o edinosti Kristusove Cerkve.
V. Kaj prav za prav hočeš s tim reči, da je prava Cerkev e dina V
O. To se pravi pervič, da je Kristus postavil le eno samo Cerkev, in ne dveh, treh, štirih ali celo brez števila cerkev: in zatj je drugič ravno ta edinost znamnje prave Jezusove Cerkve. Če kdo terdi, da je Sin Božji več cerkev postavil, je že znamnje, da terdi nekaj nepravega, da ni na pravem stališu.
V. Kako mi boš to spričal, da je Sin Božji le eno samo Cerkev postavil, in ne njih več?
O. Cisto lahko. Kristus je rekel: „Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo Cerkev". Ni pa rekel nikjer: „Na to skalo bom zidal svoje cerkve, kakor bi jih več bilo. Tedaj govori Je od ene Cerkve. Judom je pa rekel Zveličar: „lmam še druge ovce, ki niso iz tega ovčnjaka. Pripeljal jih bom, in slišale bodo moj glas. In bo en pa«tir in ena čeda". (Jan. 10, 10.) Sv. apostelj Pavel uči, da vsi smo keršeni v enem Duhu, bodi si da kdo iz judovstva ali paganstva pristopi v Cerkev njegovo, ter smo vsi le eno telo v Kristusu. (1. Kor. 12, 13. 14, 20.) Jezus Kristus ima tedaj na
zemlji le eno če d o, enega pastirja, en ovčnja'«, eno Cerkev.
To tudi že pamet poterjuje. Zakaj ko bi več cerkev Jezus l»il i;«-stav |, iij ti; 1 s:,m s« boj v nasprotji. Ako se gleda na sedanje tako imenovane cerkve, n. pr. razkolniško-gerško, protestanško itd., bi bil v eni učil, <ia ona mora imeti vesoljnega poglavarja, druga pa, da ne. V eni bi bil učil, da je sedem ss. zakramentov, v drugi, da sta dva ali trije. V eni bi bil rekel, da je pod podobo kruha in vina v zakramentu on sam pričujoč, v drugi pa da to ni res. V eni bi bil rekel, da zakon je velik zakrament v Kristusu in Cerkvi, v drugi pa, da je le neka »posvetna reč" (ein \velt'ich Diog), kakor terdi Luter Martin. V eni, da se mora svojih grehov mašniku skesano spovedati, kdor heče edpušenje zado-biti; v drugi, da tega treba ni, ker raašnikov še nimajo, namreč luterani! Kdo vender bi se prederznil pripisovati take zmešnjave Sinu Božjemu, večni Resnici!
V. To mi je čist> jasno, in le čudno se mi po tem takem zdi, da ne spoznajo krivoverci in razkolniki, da nikakor ni mogoče, da bi njih cerkev prava bila. — Toda ena reč mi ni prav razumljiva. Večkrat slišim govoriti od raznih cerkev, postavim, oi latinske cerkve, greške cerkve, armenske cerkve, od jutrovske in večerne cerkve; tu je govor od več cerkev in vender veljajo vse za katoliške. Kako je pa to?
O. Govori se od več cerkev, pa v resnici so vse le ena. ker imajo ravno tistega naj visega poglavarja rimskega papeža, ravno tiste nauke, ene in ravno tiste zakramente itd. Te cerkve so le deli prave sv. katoliške Cerkve. Katoličani na Jutrovem na primer imajo sv. mašo in delitev ss. zakramentov v druzih jezikih, ne v latinskem, in imenujejo se ,,jutrova Cerkev", ka-tiličani na zahodu imajo obrede v latinski besedi in imenujejo se .,latinska" ali ,,večerna, zahodnja Cerkev".
V. Pa sem vidil, da tudi nekoliko drugač raasu-jejo in druge cerkvene obrede različno opravljajo?
O. To nič ne kazi, ker vse glavne ali bistvene reči imajo ravno tiste, vse nauke ravno tiste, vse nravne postave enake, Voi so pod Kristusovim namestnikom rimskim papežem, tedaj zedinjeni s sv. katoliško Cerkvijo, oni so v občestvu svetnikov. Sv. Irenej pravi: „Cerkve na Nemškem ne verujejo in ne uče drugač kakor Cerkve na Spanjskem, Galskem (Francoskem), na Jutrovem, po Egiptu in Afriki. Kakor je solnce eno in ravno tisto, tako tudi oznanovanje resnice". (Iren. adv. haeres. lib. 1. c. 3.)
V. To je prav in razumljivo. Kako je pa s tako imenovanimi „staroverci", greki, armeni, kopti in ena-cimi na Jutrovem, ali so ti katoličani?
O. Kteri izmed njih so zedinjeni s katoliško Cerkvijo pod njenim poglavarjem z ravno tistimi nauki in
zakramenti, tisti so katoličani; kteri pa se nočejo podvreči Kristusovemu vesoljnemu namestniku na zemlji, taki so ločeuci ali „razkolniki'*, ali pa ob enem tudi „krivoverci", če se namreč se v naukih ločijo od prave Cerkve. Zato so eni „zedinjeni", eni pa „nezedinjeni greki, arraeni" itd.
V. Berem pa večkrat, da se tisti, ki nočejo papeža spoznati za svojega poglavarja, vender imenujejo „pravoslavne", kak<r da bi bili .,pr*voverci", — kako pa je to?
O. ..Pravoslavne" (ortbodox) imenujejo sami sebe, mi jih tako imenovati ne moremo, ker vemo, da .,pravo-verci, pravoslavni" smo samo katoličani, ker imamo in verujemo vse, kar je potrebno k pravi, nespremenljivi, od Boga razodeti veri in k Cerkvi Kristusovi na zemlji. Kar uara je verovati in spoznavati z vero, kaj so prave čeduosti, prava i.rava, to ie dar in razodenje Božje, v čimur človeška samovoljnost nikoli nične more spremeniti, ne pritikati in ne odjemati, in katoliška Cerkev je k temu poklicana ter z nezmotljivostjo obdarovana, da vladana od sv. Duha to naj visi dobroto či6to in neka-ženo ohrani. Zato mora Cerkev iz sebe ločiti vse tiste, ki se temu ne podveržejo.
V. Nasprotniki pa pravijo, da katoliška Cerkev je že polno novih verskih reči pritaknila in še pritika, postavlja nove verske nauke o neomadežanem spočetji, papeževi nezmotljivosti, nove praznike, prišteva svoje ude med svetnike itd.
O. To čenčajo ravno tisti, ki so se na ušesa usedli in sami sebi pesek v oči trosijo, da ne vidijo. Sto- in stokrat 6e jim jc pravilo in razlagalo, da sv. katoliška Cerkev nikoli novih naukov ne postavlja, ampak le bolj natanko določuje in verovati zapoveduje, kar je bilo že od začetka in neprenehoma nauk sv. Cerkve, kar je torej božje razodenje. Komur ni dopovedati, takemu ni pomagati. Da se pa Cerkev vedno olepšuje, razcvčta z novo svitlostjo, s prazniki, s povzdigovanjem neštevilnih udov med svetnike, s cerkvenimi opravili, s pomočki češenja Božjega, Maiije Device in svetnikov itd., to se ne šteje k verskim resnicam, kakor vsak r*zumui vč. »Sv. Cerkev v svoji lepoti napreduje, in sicer bolj kot vsaka druga čl« veška naprava, in le po n*j veči krivici in lažnjivosti ji sovražn<ki in neved-neži očitajo oazadnjaštvo, mračnjaštvo itd. Tedaj v bistvenih rečeh, v veri, je Cerkev nespremenljiva, v svoji •ijajn«<sti in lepoti, v natančnišem razlaganji in doio čevanji od Boga danih uaukov napreduje.
Ali ni nekaj podobnega tudi celo v naravi? Zemljo in bistvene s nov i ne vse to je Bog v začetku stvaril iu človeku v oblast dal; na teh temeljnih snovinah pa zemljo obdelovali, lepšati, si višej pomagati, njene moči zasledovati in v prid porabiti, to je prepustil človeku samemu. Wi učeni na zemlji z vsim trudom in študi-ranjem ne ene nove podstavne snovine na dan ne spravijo (zastonj zlorabijo besedo „stvariti<l), — in vsi ker pači, kakor n. pr. Luter, prcierzno in zastonj kerpajo, da bi_bolji vero napravili kot jo je Bog razodel.
Se dalje o edinosti sv. Cerkve bodeva govorila drugi pot.
Zumorska deklica.
Izgled imenitne b ogo 1 j u bn os t i.
(Dalje.)
Nekegn večera je bi!a ušla ubogi deklici majhna laž. „Jutri ne boš sla k sv. Obhajilu", se ji je reklo, „če ne spoznaš materi svojega pregreška in ne prosiš
dovoljenja za spoved." — To je bila, se ve da, za njen značaj huda poskušnja. Toda Jozefina se je vdala brez ugovora. Drugi dan pa — ne vem že zakai — ni mogla iti ne k spovedi ne k sv. Obhajilu; — terpljenje uboge deklice je bilo grozno veliko, brez hitre pomoči bi bila zbolela. Ni mogla druzega, kakor ječaje in jokaje je klicala: „0, Jezusa ne prejeti, Jezusa ne prejeti, koliko terpljenje!" To je bila pa tudi perva in zadnja laž. Njena vest v tej zadevi je bila tako mehka, da je večkrat zvečer rekla: „Ne morem zaspati; to in to sem govorila, ali je bila to laž?" ,,Ne, ljubo dete, le mirno zaspi!" In potem je mirno zaspala. To goreče hrepenenje po sv. Obhajilu je nastalo pri pobožni deklici iz njene preserčne ljubezni do Jezusa, iz žive vere in terd-nega zaupanja na prečudno moč tega božjega zakramenta. „Tako sem potrebna Jezusa prejeti, da mi bo pomagal v terpljenji", je večkrat deklica govorila. Ko-likrat me je za to prosila, iz strahu, da bi ne zgubila serčnosti v svojem terj»ljenj:. Rekla je: „Jezua mi pomaga iz ljubezni do njega terpeti, on mi daje moč". Spoved njenemu k prevzetnosti nagnjenemu značaju ni bila tako lahka. Kljub temu je hodila k spovedi z veliko ponižnostjo in kesanjem, in le po sili se je solz zderžala.
Nič je ni bolj veselilo, kakor od Boga govoriti in poslušati. Njena želja je bila, da bi ne bila nobene pridige zamudila, in vse si je za to prizadela. Neki večer, ko jc bila pridiga o ljubezni Božji, ni mogla nehati jokati. Potem je zaklicala: ,0 da bi bila ta pridiga vendar celo noč terpela!" — ,,Kaj", sem ji jest rekla, „ali bi se ti ne bili nič smilili ubogi pridigar?" „0, malo bi bili počili, med tem bi bili spovednik govorili, in potem bi bili zopet nadaljevali. To je, kar imam jest tako rada, da elisim o ljubezni Božji govoriti." Drug večer, ko je bila pridiga o nebesih, je zapazila Jozefina, da je Marija iz zgoli veselja jokala. Pozneje jc vprašala eno izmed sester: „Ali si ti tudi vidila, kako je Marija pri pridigi jokala?" „Zakaj pa jokati", pravi sestra, f.če se aliAi od nebes govoriti?" „0h, ali še ne ves? Sej ni treba jokati iz strahu, da bi nebes ne zgubiii, temuč ker je serce tako srei no! Če je serce srečno, potem se joka od veselja!"
Ravno tako se je bilo čuditi njenemu zaupanju na Boga. Ko se je začelo politično gibanje, se nismo mogle znebiti britkega strahu, da bi zriabiti ne bile prisiljene svoje mirno stanovanje zapustiti. Mala Jozefina je pa nas zmiraj tolažila. „Ne, ne," je rekla, „ne bomo šle proč. Bodite le mirne, sv. D«?vica nas varuje! Sestre so majhne zamorke k sebi vzele , in ljubi Bog bi jih iz njih samostana poslal! Ne, moj Jezus mi vedno pravi znotraj, da ne bote zapustile hiše" ,.Ljubo dete", ji jc rekla nekega dne sestra, ki je bila bolj boječa kakor vse druge, „moli moli obilno in daruj Bogu svoje terpljenje, da bomo vendar tukaj ostale." „Nič ne skerbi", je rekla mala, „povera ti, da ne bomo pregnane." „Pa Če bi Bog pripustil, bi se vendar mogle pripraviti iti." Ali kaj ji odgovori? „No, tako pa ohrani svoj strah, jest ostanem pri svojem upanji", ji reče resno in odločno. In njeuo zaupanje v resnici ni bilo zastonj.
Jozefina je svojo bližnjo smert že naprej živo in gotovo čutila. Zato si je veliko prizadevala, da bi skerbno porabila kratki čas, kar ga je še imela. Nobene priložnosti ni opustila si kaj za nebesa zaslužiti. Vrednost terpljenja je vedila tako ceniti, da se njena poterpežljivost ni nikoli zmanjšala. Le enkrat v prevelikih bolečinah je klicala: ,.Ne morem več!" Ce so ji tudi bolečine pripravile solze v oči, ljubezen do terpljenja se zato v njeni duši vendar ni zmanjšala. — K malo po njenem pervem sv. Obhajilu se je bila njena bolezen zelo shujšala. Njena strežnica se je bala, da bo
mčgla zopet dolgo časa v postelji ležati ter jo je nagovarjala, naj Boga prosi, da jo saj za kratek čas se ohrani.
Drugi dan je šla Jozefina k sv. Obhajilu. Rekla je: „To jutro sem Jezusu govorila: če je njegova volja, da zmiraj terpim, potem naj mi d& poterpežljivost in toliko moči, da bom ostala pokonci in ne bom sester nadlegovala". Njena molitev je bila za nekoliko časa uslišana.
Kašljala je vsak dan huje. Tako je ostala v ved nem terpljenji do konca leta 1854. Potem se ji je na redila na životu oteklina, ktera ji je prizadevala grozovite bolečine. Zdravniki niso spoznali bolezni. Ukazali so ubogo deklico prepasati z železnim pasom, kteri ji je delal nepopisljive muke. Večkrat so jo zalile solze, pa nikoli je ni premagala nepoterpežljivost. Vse je darovala B"gu, srečna, da je mogla terpeti za svojega Jezusa, kteri je toliko za njo terpel. „Tako sem srečna, ker terpim, da zamorem z Jezusom križ nositi", je rekla junaška deklica. „Res imam veliko bolečin, pa zato pridem v lepi raj.
Ena sester ji je rekla pomilovaje: „Rada bi ti po-lajšala in en del tvojih bolečin prenašala". — ,,Ko bi ti en del mojega terpljenja prevzela", odgovori naglo Jozefina, ,,bi Jezus tudi tebi dal en del mojega raja! O ne, ne, zahvalim! za-me vse moje terpljenje, za-me tudi ves moj raj! Kolikor več terpim, toliko veči in lepši bo moj raj!" Spoznali so pa, da bo treba za njeno bolezen zdravniške operacije. Veliko se je bilo treba prizadeti, predenj se je dala k temu pregovoriti. Le pri pogledu orodja se je grozovito prestrašila in tresla. Toda ljubezen do Jezusa je kmalo premagala njen strah; serčna deklica se je podvergla boleči operaciji ter jo je prenašala z veliko poterpežljivostjo. Pri tem izrezovanji ji je bilo izteklo toliko kervi, da od slabosti ni mogla glavice vzdigniti. To jo je močno žalilo, ker se je bala, da bi ne prišla ob zavednost. Sestre so jo tolažile, rekoč, da je njena duša v stanu miloBti Božje in bo tedaj po ločitvi iz tega sveta gotovo prišla v nebesa. „Potem", je rekla Jozefina, „bi pa ne mogla ss. zakramentov prejeti!"
Sestre, ki so jo obiskovale, je vselej ijubeznjivo sprejemala in prijetno kratkočasila. Ko je nekega dne slišala z vsemi zvonovi zvoniti, je vprašaia: „Kaj je to? tako zvone, naša kraljica je umerla". Ta trenutek so prinesli Jozefini juhe. „Ubogi kralj!" je klicala, „ne bo maral jesti! Ko bi bila jest umerla in srečno v r.e-besa prišla, bi se kralj ne jokal zavoljo moje sraerti!"
(Dalje nasl.)
Iskrice Mgnaclfan*kt*
za mesec svečan.
4. Slabo se pravi svojo gorečnost obračati, kdor jo namesto na krotenje svojih strast obrača le na neprene-hano molitev. (S. Ignat. vitae I. III. §. 12.)
Mora se strastim njih moč in njih ogenj uzeti, da ne morejo škodovati. Kakor ni zadosti ternovo germi-čevje samo obrezati, temuč ga je treba s korenino iz-ruvati, da ne bo na tihem dalje rastlo: tako bodo tudi pregrehe, če jih močna roka čednosti s korenino ne za-tare, pripravljale vedne nove nevarnosti.
Ni zadosti, če si le en del poželjivosti odrezal; čisto se mora iztrebiti. Kakor je divja svčr, če je ranjena, le še toliko bolj razdražena; tako todi neredko-krat prikleščena strast le se toliko bnjsi silo dela. Če se ogenj samo z lahko roso pokropi, se le se v silnejših plamenih vzdigaje. Dobro je, kadar je reč cela.
Ne misli na mir, če si le eno strast ukrotil; se živč druge, ki te utegnejo žalostno končati. Kaj pomaga, če si eno ali drugo strast poterl, če jih je se več ostalo? Ena sama zadostuje za nesrečo. Znajti se med manj Bovražniki, to še ni nikakoršna varnost. Eden je zadosti, da te zmaga.
Kakor je moliti ložej, kakor samega sebe premagovati ; tako je zatajevanje samega sebe memo molitve hvale vrednejše; akoravno ne bo nihče mož velike molitve, če ne bo po ravno tako velikem zatajevanji postal premagovalec samega sebe.
5.	Daleč bodi od tebe, da bi (brez potrebe in kot tovariš) tudi le. eno noc pod tisto streho prebil z onim, ki se ve, da je njegova duša zadolzena z velikim grehom. (Sv. Ignat. vitae iib. IV. n. 35.)
V	tistem trenutku, ko duša v (smertoi) greh privoli, se loči od Boga, in naraznost med Bogom in grešnikom je veči, kakor daljava od nebes do zemlje. Kte-rega tedaj Bog sovraži in tak« zelo beži od njega, kako moreš tega ljubiti in se z njim pečati? (To se razumeva od tovaršije in pečanja s tacimi iz grešnih namenov, ker zarad poboljšanja je tudi Jezus prišel k Caheju itd.)
Kolikor bolj globoka ljubezen do Boga naše serce navdaja, toliko britkejše mora sovražiti njegovega sra-motivca, celo očetomorca (to je sovražiti njegovo pregreho). Prijatel Božji ne more biti prijatel njegovih sovražnikov.
Iz tovaršije se prilastuje obnašanje, in malopridni podelijo tudi nehotečim svoje pregreške. Veliko p^ej se zgodi, da hudobni dobrega, kakor da bi dobri hudobnega za svoje namene in navade pridobil.
Kakor nobeden previden s kužnim skup ne stanuje; tako se mora tudi vse prijateljstvo in tovaršija s tistim prenehati, kteri je po grehu Bogu in angelom in vsim dobrim postal gnjusoba.
6.	Tolikanj skerbiŠ za prihodnji mesec, celo it za prihodnje leto! Oh, ti revež, od kod pa imaš zagotovilo, da bos do takrat živeli (S. Ignat. vitae lib. IV. §. 30.)
Vsakdanje so spričevanja človeške minljivosti; in na tako kerhkih tleh si zidamo mi nespametni, ne vem, kake zlate gradove! Ker si nobeden za gotovo ne more tega obetati, kar bo jutri; tedaj živimo tako, kakor bi nam bilo še danes umreti.
V	delu našega zveličanja ne smemo nič odlašati; življenje uide in z njim se zaprejo vrata zasluženja.
Kar se hitro zgodi, zasluži dvojno hvalo, hvalo opravljenega dela in hvalo naglosti; obojega pogreša odlašanje. V nobeni reči ne bo zaslužil imena , Veliki" tisti, kteri ne govori z Aleksandrom: „Nič ne odlašati na jutri, kar ne dan»*s še lahko doverši".
Ne cvetlica ni bolj minljiva in ne steklo bolj kerhko, kakor upanje daljšega življenja; cvetlico otrese včter, steklo ubije terčljej; življenje pa utegne tisuč nezgod na en dan končati.
7.	Ce je kdo napadan, naj vedno ima na koga se opirati. (S. Ignat. apud Ribad. lib. V. cap. 10.)
Perva skerb vojskujočih strank je imeti zaveznike. Gorje mu, kdor se sam bojuje! Nikogar nima, ki bi ga vzdignil, če pade. Na svojo osnovo in na svoje lastne moči zanašati se je sicer gotov dokaz tvoje dersnosti; toda začetek je pa tudi tvoje nesreče, kar toliko žalostnih zgledov kaie.
Kolikor bolj močan in prekanjen je sovražnik, a kterim se ti je bojevati, toliko manj se smeš samo na svoje moči zanašati; treba je nabirati pomočnih kerdčl. Naš sovražnih je hudič, in sicer dokaj močan sovražnik; kdo bi tedaj se smel lotiti sam z njim se spopasti?
Tista čistost serca, ktera sebe in svoje tujemu poŠt
niževanju podverže, doseže s tem novo moč iz nebes, s ktero oboroženi se goljufije potuhnjenega in prekanjenega sovražnika ni treba bati.
Kralj teme sovraži luč; on zbeži berž, ko vidi, da so njegovi naklepi razodeti; njegove p< tuhe in vse »jegyVe koval stva zgubc svojo moč berž ko so očitne.
O^led po ^lovrnMkoiii in dopisi.
Iz Ljubljane. Odpiistlki. zadnjič omenjene P. Saje v i c e v e nove bukve, moramo čast. bravcem nekoliko pojasniti, da vedo bolje ceniti posebno vrednost in koristnost tega leprga dela. Kdor na to posebuo skerb obrača, da si pridobiva prav velik" duhovnih dobrih del za-se in za duše v vicah, mu je taka knjiga skorej neogibljivo potrebi.a. Koliko je ljudi, ki doma in v cerkvi velik«> r asa obračajo v molitev. Molitev že sama na sebi ima nedosegljivo ceno, koliko pa se ta vrednost se poviša, ako se opravljajo molitve, molitvice, zdibljeji, pobožnosti, ki so oi sv. Cerkve z odpustki obdarovane! Rekel bi, da odpustki vse duhovne opravila spremene v duhovno zlate. In ravno v teh bukvah so odpustki tako obravnovani. da po kazalu", ki je na koncu, si sleherni zamore čaju ali sploh okolišinam primernih molitev in opravil poiskati in jih opravljati, po3tavim, v cerkvi, ko čaka na Božo službo, doma, ko je za varha, ali kadar koli čas ima, zjutraj, čez dan, zvečer, sam ali v združeni molitvi. Naznanjeno je v teh bukvah opravilo in pa odpustki, ki so z njim sklenjeni.
Imajo pa bukve tri dele na 364 straneh. V per-vem delu iinaš od odpustkov sploh do strani HO. Drugi del obsega prav za prav djan-ke opravila teh bukev v sedmerih oddelkih od str. *<> do 312 — Pervi oddelek obsega .*>•*> molitev, zdihljejev, pesem, psalmov, litanij, daro\anj itd., s kterimi »o odpustki sklenjeni. — Drugi oddelek razlaga odpustke, ki so sklenjeni s pobožnimi vajami sv. križa, premišljevanja in pogostega obhajila. — Tretji oddelek zadeva posebne pobožnosti: križev pot in britke martre, 4*hir00 molitev, obiskovanje božjih grobov, praznik sv. Kešnjega IVlesa, '.»dnevnico k Jezusovemu Si-rcu, fervi petok , mesec majnik, sušeč, (i nedelj sv. Alojzija, opravilo sv. Stanislava, duhovne vaje sv. lgi acija — Ceterti oddelek pojasnuie dela gorečnosti in njih odpustke: katekizem druge poduče-vati, družba sv. Detinstva, razširjanje dobrih bukev, dobro delo za vojake, soremljevanie sv. Popotnice k bolniku, obiskovanje letnikov, velikodušno djanje ljubezni. — Peti oddelek obravnava 17 raznih bratovšin in pobožnih d.užb. - Sesti oddelek razlaga blagoslov-Ijevania duhovskih reei, križev, rožnih vencev itd., — sedmi pa: rožni \euoc sv. Brigite, papežev blagoslov, rimske postaje, porci)uukulo, sveto l^to, privilegirani altar, odpustek o zadn ji uri. — Tretji del ima dostavek v latinskem jeziku za duhovne, namreč: I. blagoslove, II. sprejemanje v bratovšine, III. deljenje popolnoma odpustka umirajočim; ter jim ni treba nobenih druzih bukev iskati, kadar imajo kaj blagoslavljati itd.
Ako še omenimo, da ima knjiga tudi posebno lično zunanjo podobo, prijeten in razločen, velik uatis, lepo podobo na čelu: je vsakemu jasno, da je to delo prelep zaklad za vse vernike sploh in za gg. duhovne posebej. Dobiva se uri g. H. N>čmanu in velja v polusnji 90 kr., v usnji 1 gl. 10 kr., v zlati obrezi j gl. 40 kr.
Iz Železnikov, 14. januarija. (Nekoliko čertic o i o. Klemenu Jelenc u.) (Dalje.O novicijatu rajnega o. Kle-meua vem le prav malo povedati. Pregovor sicer pravi: ,,Vsaki začetek je težek"; ali te besede se nad rajnim
menda niso spolnovale. Ni še zdavnej tega, kar je sam pravil, da je bilo leto novicijata zanj naj b;>lj srečno in prijetno, in da bi ga prenavljal še enkrat rad v svojem življenji, ako bi se dalo. Verjamemo pa to toliko ložej in rajse, če premislimo, da so bili takrat v Nazaretu za gvardijana preblaga duša, častiti g. o. Sofron, učenik novincev pa nič manj blagi g. o. Atanarij. S takimi možmi živeti mora biti v resnici prijetno; kajti oba zaslužita imenovana biti biser svojega r da. (Naj mi pre-častita gospoda ne zamerita, ker se prederznem tako žaliti njihovo ponižnost; pa besede s» rai kar nekako šiloma ušle pod pero in na papir.) Iz u*t enega o. Klemenovih gg. sobratov so prišle o njeg"vem tedanjem (novinškem) življenji besede: „Bil je (Klt-meu n t m reč) posebno pobožen, tih, in v vseh rečeh zeio natančen. Kazal je že takrat, da hoče v svojem ttan i po izgledu sv. Frančiška zivvti."
L. 1863, konec poletja, preselil se je rajni iz Na-zareta k nadaljevanju šolskih študij v Gorico. Merogrede obiskal je domačijo, in se pomudii tu nekoliko dni. Ob odhodu zbrala ee nas je bila prijetna romarska družbica, in pospremili smo ga mera sv. Gore pri Gorici na kraj njegovega prihodnjega poklica. Ker smo bili trije zmed tovaršije namenjeni tudi se naprej na romanje v staro-slavni Oglej, smo tudi rajnemu prigovarjali in ga vabili na vso moč, naj gre z nami. Zamudil bi bil s tem le en dan, katerega bi bil prav lahko prištel še počitnicam; — vabilo, ali bolje, nekako siljenje k popotvanju po lepi furlanski planoti in zlasti gledanje Ogleja je bilo gotovo dovolj mikavno in zapeljivo; toda pokazal se je rajni že takrat junaka v zatajevanj?. ,,Brez vednosti in dovoljenja svojih višjih ne great mem Gorice", je djal, in odrekel se s tem prijetnemu daijuemu popotvanju. Tudi po neki drugi dog idbi sodim, da popolnoma prijetnostim življenja odmirati je bil jel še kot samostanski dijak. Obtožil s?e mi je bil enkrat sam, da je za kratek čas v prostih urah včasih zelo rad malo poigral. Nekega dne ga sr da po skončanem razvedrenju eden zmed starejših gg. sobratov na hodisču, ter mu nekako resno reče: Klemen! ali ste biii z.ipet pri igri V ,,Te besede", djal mi je sam, „prešini!e so mi bile tako mozeg in kosti, da sem strogo sam sebi djal: Klemen! odslej pa nikoli več!"
Tudi ura najodločnejse dobe v življenji za katoliškega mašnika, posvečevanja za duhovski stan namreč, odbila je rajnemu v Gorici. 15. julija 1S66 je bil namreč od Njih ekscelenci je, našega slavnega rojaka milg. nadškofa čr. Andreja Golmajer-a porcaziljen in posvečen v duhovnika, 22. julija ('..*. nedeljo po Binkoštih) pa je v domači farni cerkvi pri med velikimi slovesnostmi svojo nov i maš >. Poleg obilne mn žice čč. gg. duhovnikov, bogoslovcev, sorodnikov in prijatl »v sta ga bila spremila k altarju tudi dva v.-ega spoštovanja vredna redovnika, namreč, bivši njegov magister gosp. frančiškan o. Atanaz;j, in pa gosp. kapucinski gvardijan o. Ambrož iz Škofje loke. kateri poslednji s> tudi pridi-govali. (Memgrede naj b » omenjeno, da bi bil rajni rad pel svojo novo mašo v podružnici sv. Frančiška Ksa-verija, poleg katere mu počiva v hladnem grobu njegov oče. Iz gotovih vzrokov se to vender ni bilo zgodilo.) Veliko prijetnih novih maš smo imeli že v Železnikih; prijetnejše se vender jest nobene ne opominjam. Bili smo vsi posebno žlahtne volje; po prelepem opravilu v cerkvi je nain mati preskerbela bila izveratno postrežbo ; obednica pa je bila tako zalo okinčana, kakor se kaj enacega zunaj mest komaj kje nameri. Poleg druzih olepšav bile so stene poobešene s slikami naj slavnejših mož našega stoletja. Vidili smo podobe sv. Očeta Pija IX, svitlega vladarja in vladarice, kardinala Svarcen-berga, knezoskofov A. M. Slomseka, A. A. Volfa, Fri-

derika Baraga, provikarja Ig. Knoblehar-ja; — celo slike slavnih mož iz daljnih dežčl: Gorres-a (katerega katoliški svet ravno zdaj kot o stoletnici njegovega rojstva obilo in po zasluženji preslavlja), Mobler-ja, Sailer-ja, in se nekaterih drugih služile so novomašni dvorani v kinč. Takrat pa smo tudi vnovič spoznati mogli nad blagim o. Klemenom eno naj lepših njegovih lastnost: zatajevanje samega sebe namreč. Prigovarjali smo mu na vso moč, naj osmino svoje nove maše obhaja še doma, kar smo želeli od pervega do zadnjega menda vsi, sorodniki in prijatelji. Toda njemu se je nakako le mudilo nazaj, in ni nam spolnil volje. Izgovarjal se je z bližnjim sklepom šolskega leta, ter s preskušnjami, katere bo moral kmali delati; ali pozneje smo zvedili, da je od čč. gg. prednikov imel dovoljenje, osminsko nedeljo še domd ostati, in da so se oni celo začudili, ker se je pred določenim časom zopet nazaj v Gorico povernil.
V letih 1868 in 1869 študiral je 3. in 4. tečaj bogoslovja v Ljubljani. Kako se je o taistem času obnašal, služijo kot naj izverstnejše spričalo besede, sicer le kratke, ali iz tacih ust zelo tehtne, katere mi je o njem v nekem pogovoru izrekel pač prezgodaj umerli profesor njegov, rajni gosp. dr. Leo Vončina. Djal je namreč: »Klemen je pravi istiniti Fraučiškan. L. 1869 prepričal sem se tudi sam, koliko skerb je imel že takrat za dušne zadeve svojega bližnjega, in osobito prijatiov. Ko sem se neko soboto odpravljal na daljno popotvanje, in poslovljal se pri njem, me kar s čeloma popraša: „Kje boš pa jutri pri maši V' in jel mi je skerbno prigovarjati, naj na vsaki način skerbim, da brez maše ne ostanem.	(Konec prih.)
Iz Adrijanopelna, razun verstic unkrat povedanih o ondotni potrebi, se nam piše, da č. g. Val. Lah je 15. grudna lanskega leta (v osmino neoraadežanega spočetja) pričel svoje novinstvo (novicijat) v redu vstajenja Jezusa Kristusa v Rimu, in priporoča „to dobro in gorečo dušo" v molitev. Pridjano je obširno zanimivo poročilo o ondotni odgoji mladine in sedanjih politifkih okoliši-nah, o tako imenovani bulgarski (razkolski) samostojni cerkvi itd., kar pride prihodnjič. Za danes hodi samo omenjeno, da misijonski red v Adrijanopelnu ima 15 redovnikov, 4 svetne učenike in 4 posle, svoje šole, marsiktere reveže oskerbovati, ter preživiti vsak dan 76 oseb. Sedanji čas je doba hude poskušnje za ondotni katoliški misijon, in *se si je prizadeti, da se ohrani s pomočjo gorečih katoličanov v prid vgodniši prihodnjosti, ker vpliv katoliških moči je po unih krajih dandanes silo oslabel. Misijon je dozdaj odgojil šest mašnikov iz bulgarskega naroda, ki so goreči delavci v vinogradu Gospodovem, zadnji le-tih je bil te dni v njih kapeli posvečen, trije študenti so v Propagandi v Rimu itd.
Iz Jeruzalema naravnost od 28. pros. 1876 imamo nasledu;e pomislika vredne naznanila. V Damasku in na Libanu je vstalo rogovilstvo, kakor naznanujejo ondotni frančiškani prečast. P. kustosu v Jeruzalem, in prašajo, kaj jim je storiti. Vravnano je, da trije očetje frančiškani morajo ostati zmeraj v Damasku za ondotne arabske kristjane, kar koli že pride, in po eden po vsib druzih misijoniših. Nevarnost se množi in nalaš plačani fanatikarji ljudstvo hujskajo zoper kristjane vsih verstev.
Omenili smo bili že v začetku vstaje v Ercegovini, da utegnejo vsled tega neznanske nevarnosti nastati za kristjane v Aziji, ter da naj bi evropejske vlade po-skerbele za njih varnost, in verjetno je, da ravno vsled tega turki fanatizirajo ondotne muselmane zoper kristjane. Strahote se utegnejo ondod goditi, kakor 1. 1860, ako vlade ne b<do z vso ostrostjo sultana odgovornega storile za naj manjši krivico, ki se zgodi kristjanom
kjer koli pod tarikim gospostvom, sultan pa mora ravno tako odgovorne storiti svoje pasate po vsih krajih. Ali pa bode nevredni Bismark k temu kaj storil, ki sam katoliške kristjane muči in preganja? K sreči naznanilo pravi nadalje:
„Sinoči je prišlo p-.ročilo iz Bejruta (v Jeruzalem) od francoskega in amerikanskega konzula (samo teh?), da so srečno prišli dvanajsteri brodovi s pomožnimi kar-deli, ki so stopile na suho in so na potu proti Damasku in na Liban: francosko in amerikansko vojaštvo gre — v brambo kristjanom.'4
Če so tudi še kake druge vlade zastopane, se bo kmalo zvedilo. Kako pa so prišli k temu Amerikanci? Ce je to res, se p jasnuje od tod, ker že nekaj let je, odkar si neki amerikanski krivoverci veliko trudijo vsta-noviti se v Sveti deželi. Pri Jafti imajo boje že precejšno naselbo, in kakor je bilo slišati, tudi po druzih krajih. Tedaj ima amerikanska vlada vzrok in dolžnost braniti svoje podložne. Kaj pa ruska, avstrijanska, italijanska? — Dalje pravi pismo:
,,Romarji (kteri?) .-o bili zajeti in prisiljeni kamenje nositi na homce, če ne, so žugali, da jih bodo poklali. Ub^žali pa so srečno klicaje na pomoč Marijo sv. Devic^. Tako s > včeraj sami pripovedovali množici ljudi." (Skoda, da ni pristavljeno, kje ravno se je to zgodilo.)
„Konzuli pravijo, do sedaj je še varno v Jeruzalemu — in skerbeli bodo, da bode tudi nadalje." (Če bodo le moč in pomoč imeli?)
Iz Bejruta je maroniško-katoliški škof 27. pros. dospel v Jeruzalem. Vsi latinci so mu šli naproti.
Ravno ta dan je došla francoska družba 42 oseb, največ duhovnov.
Zastran lnijonskih sporočil ranjc. P. J. Valjavca.
Oglasilo se je za te sporočila precej sprejamavcev, pa ne dosti, da bi se delo dalo natisniti. Da vsak vidi, kaj ima delo obsegati, podamo tukaj kazalo celo, in kdor želi bukve imeti, prosimo, naj bi se oglasil kmali, ker potlej bomo gosp. o. J. Saje vi cu to reč naznanili, da ve rokopis v natis dati ali ne.
Kazalo
misijonskih sporoči/ r. o. I aljnrtcn.
Misijon v Prihovi na Štajerskem.
Potva v Ober-Hollabrou na Avstrijanskem.
Misijon v Ribnici na Štajerskem.
Misijon v Gjurgjevici na vojaški granici.
Misijon v Borovnici nad Ljubljano.
„Materni jezik", ali pogovori v vagonu železniškem.
Poslanje v Slavini.
Misijon v Zatičini na Dolenjskem.
Misijon v Šentilnu v slovenskih goricah.
Misijon pri Novi Štifti na Štajerskem.
Izlet v Solčavo.
Misijon v Koprivniku.
Misijon v Starem tergu pri belih Kranjcih.
Bitka v Bovci.
Misijon v ČVrinošnjicah.
Misijon v Sentrupertu na Štajerskem.
Misijon na Toplici pod Novim mestom.
Misijon pri belih Kranjcih na Radovici.
Misijon v Pečah.
Misijon v Trebnjem na Dolenjskem. Misijon v Sembidu nad Ipavo. Misijon Ternovski v Ljubljani. Vernitev v Repnje.
Duhovne vaje v Sorici. Vaje na Zalem logu. Življenje naše v Repnjah. Misijon v Šentjur j i na Štajerskem. Drugi svečan v Repnjah.
Velika devetdnevnica na čast sv. Frančiška Ksa-
▼erja.
Misijon v Smariji. Misijon v Predosljih. Misijon v Svečini. Misijon na Prežganjem.
Misijon pri Mariji Snežnici na spodnjem Štajerskem.
Misijon v Lučah. Voda sv. Ignacija. Duhovne vaje v Horjulu. Misijon v Ljubnem na Gorenjskem. Misijon v Blagovici. Misijon pri sv. Petru v Ljubljani. Drugi obisk v Šentjurju nad Celjem. Misijon v Mavčičah. Pograjsko ponovljenje misijona. Pustovanje v Kranji. Ponovljenje na Verhniki. Na Dovjem pod Triglavom. Misijon v Žabnicah na Koroškem. Že tretjič na Zalem logu. Ponovljenje v Cerkljah na Gorenjskem. Ambruz na Dolenj-kem. Dramlje nad Celjem. V Lembachu pri Mariboru. Misijon v Smartnem pri Kranji. Štiridnevnica na čast presv. Serca Jezusovega v Repnjah.
Na Prežganjem ponovljenje. Misijon na Kerki. Ponovljenje v Presarji. Križe pri Teržiču. Perve duhovne vaje v Repnjah. Druge duhovne vaje v Repnjah. Duhovne vaje za može in mladenče v Repnjah. Tretje duhovne vaje za dekleta in žene v Repnjah. (Konec prih.)
Razgled po »vetu.
Avstlijansko Tako imenovana zakonska postava je bila v 1 <9. seji sprejeta. Tedaj zopet novi udarec na katoliško Cerkev. Poslanec Pfliigl je govoril zoper postavo in rekel, da ta osnova je napad na katoliško Cerkev, razdjanje hišnega miru in gre prav v versto „kon-fesijonelnih postav", po kterih naj bi deržava razločevala, ktere zadeve naj veljajo za cerkvene notranje in ktere za vnanje. Govornik pravi, da v poročilu za to postavo se vabi k prisegolomstvu, kar je hudobija, ktero kaznivna postava strahuje, pa ne le prisegolomstva, ampak tudi tiste, ki k prisegolomstvu zapeljujejo. Predlog je zoper nravne podlage slehernega posta voda j stva, ter vso vrednost in važnost prisege spodbija. Kaj bi se reklo k temu, ako bi kdo stavil predlog, da naj vojak prelomi svojo prisego, ki mu je morebiti dostikrat težej spolnovati jo, kakor pa mnihu, ki je radovoljno prisegel? Kaj bi rekli, ako bi se vojaku govorilo: ,,Ako ti bo pretežka tvoja prisega, pa uidi, potem si resen svoje prisege!" Govornik omenja še nasprotij tega predloga in z vso slovesnostjo protestira zoper njo ter prosi, naj ■e prestopi memo njč na dnevni red.
Angleško. Takrat, ko so bili papežu storili neopravičljivo nasilstvo, ker so bili v Rim vlomili, ko so papeževo vojno dopustili zasramovati, ko so mesto pravemu lastniku silovito uzeli, — takrat se je bila na Angleškem vstanovila ,,zveza sv. Boštijana", katoliška družba, kteri je predsednik sloveči Bowyer. Ta družba je 20. pros. imela svoj letni shod. Plemeneniti poslanec in družbin predsednik je imel o tej priliki imeniten govor v prid zadev sv. Cerkve, s kterim je močno ginil vse pričujoče. Skazoval je potrebo časnega posestva za papeštvo z neoveržljivimi dokazi, in pojasnoval je bistroumno, kako se bode sv. Očetu, v prid Evrope same, malo prej ali pozneje povernilo njih posestvo. Po tem govoru, ki je bil sprejet z obilnim dleskanjem in hvaljenjem, je jezuit P. Lambert družnikom z zanimivimi dogodbami pojasnoval sedanji stan mesta Rima. Sto in trinajs., samostanov je bilo zapertih , 23S2 osčb, v njih stanovališih, je bilo primoranih drugod iskati, kako bi se preživile. Grcf Denbigh pa je stavil resolucijo za protestovanje zoper zdaljševanje krivic, ki se godijo sv. Očetu s silovitim uzetjem po drugem vladarji; in bila je resolucija sprejeta z drugimi sklepi.
Opomnim naj tukaj, kaki reven suženj je Rim, odkar ca imajo v rokah „liberalci", to je, lažiprosto-mišljaki, ki se sicer tako radi košatijo s samosvojnostjo in svobodo!
„Unita" 4. svečana pravi: „Rim Kavurjev je bil francosk, ki je dajal dariia (Nico in Savojo) in po-klone Bonapartom. Rim Marko-Mingbettov se kliče in je nemšk. Nemec Arnim ga je za to storil 1. 1870, in nemec Bizmark ga zdaj podpira". Toda nemec Arnim je od svojega lastnega tovarša v stiskanji sv. Očeta, Bismarka, že tepen ter se mora celo po tujem potikati, ker se boji v ječo, v ktero je obsojen. Bismarka pa zraven druzih šib ravno begoči Arnim tepe — šiba ga s svojim ostrim peresom in jezikom, šiba ga z vso svojo stranko. Moža, ki sama preganjata Cerkev in katoličane, se sama preganjata in šibata med seboj, in ki tolikim prostost jemljeta, sta sama revna v naj hujši suž-njosti!
Sedanji stan po svetn je podoben ognjometni gori, ki znotraj bobni in žuga s silovitimi izbruhi. Po evro-pejski Turčiji nekaj divji, nekaj žuga vojsko. Na Li-banu, v Damasku fanatikarji hujskajo mohamedane zoper kristjane in bati se je hudih rogovilstev po Palestini, Siriji in koder kristjani med Turki prebivajo. Na Nemškem bismarkovstvo nekoliko cčnca, vendar ga še ni prav misel odjenjati od tlačenja katoličanov. Na Avstri-janskem vse gleda, kako se bo poravnal ali obernil raz-por med Cis- in Translajtanijo, časniki vsled tega vedno napovedujejo pa preklicujejo omah ministerstva; med tem pa liberalizem ne odjenja katoličanom ,,liberalnega sadu" vsilovati, kar je med vsim naj šjtodljivši poče-njanje zoper Cerkev in Avstrijo. Na Spanjskem se z naj veči razdraženostjo nadaljuje bratomorska vojska med alfonzisti in karlisti. Francija gleda, kako bi se zavarovala zoper poklepno Prusijo. Rusovsko razkol-ništvo med vsim tem le še preganja poljske katoličane. Obertni Anglež pa marljivo dela in si pripravlja nove koristi v Egiptu ter sploh na Jutrovem. Tako tudi daljni Amerikanec, ki se med zaganjanjem evropejskih laži-liberalcev v nedolžno Cerkev iše celo v daljni Palestini veljavo pridobiti. Italija pruskemu levu petč liže, odkar se po vjetnistvu Kristusovega namestnika baha, da je „svobodna".
Cret in sati zre ste tnoiitre.
Zahvale.
Št. 1. Ljuba Danica, daj mi malo prostora, da naznanim očitno, kar je obljubljenega, in slavo, hvalo in ljubezen dam naši ljubi Gospej presv. Serca in sv. Jožefu. Na moje revno pa vender s terdnim zaupanjem opravljeno klicanje in zdihovanje v njuno pomoč se je mojemu malemu sinčeku prečudno hitro ozdravila ro čica, ki se mu je bila lansko leto binkoštno saboto v rami izpahnila, ter mi je zdravnik rekel, da se bo morebiti komaj v 14 dneh ozdravila. K našemu velikemu veselju pa je mali otročiček že drugi dan, binkoštno nedeljo, pri angelovem češenji z obema ročicama „Bohka" in Marijo zahvalil, molil, in rokca je bila zdrava toliko, da je lahko z njo jedel in igral. — Enaka hvala za moje lastno ozdravljenje iz prehude, smertno nevarne bolezni pretečeni mesec dosegla sem ga po kratki devetdnevni molitvi in zopet s terdnim zaupanjem na njuno pomoč. Zato prosim bralce in vse, o imejte v velikih stiskah zaupanje v Božjo dobroto po Mariji in svetem Jožefu.
V	Ljubljani, 2. svečana 1876.
Barbara P.
St. 2. Pri Ljubljani. Najpred Bogu, potlej Naši ljubi Gospej in udom bratovšine prav serčna zahvala za pomoč, ker hude bolečine v glavi so me kmali popustile, ko sem se bila v molitev priporočila. Za prehudo bolezen v nogi, ktere že leto in 3 mesce ne morem premakniti, se nadalje v molitev živo priporoču-jem. Poskusila sem v tem času že toliko zdravil, da nimam druzega zaupanja kot na Marijne priprošnje pri Bogu.
Terezija Vidmar.
St. 3. Preserčna zahvala „Naši ljubi Gospej presv. Serca" za zadobljeno zdravje edinega Sletnega sina hvaležnih staršev, ki ga je nemila srnert pretila vzeti. Že so mu pričujoči dali mertvaško svečo v merzlo ročico, in žalostno pričakovali, kdaj bode dušo izdihnil. — Pa naše zaupanje v Marijno mogočno pomoč še ni opadlo, obernili smo se še s toliko večim zaupanjem k ,,Naši ljubi Gospej presvetega Serca" in začeli devetdnevnico opravljati Nji v čast, ter obljubili to v Zgodnii Danici razglasiti, če mu Ona sprosi ljubo zdravje. In res, o preserčna zahvala presvetima Jezusovemu in Marijnemu Sercu! začelo se mu je precej boljšati, in zdaj hodi že popolnoma zdrav in vesel okrog.
V	Loki, 31. pros. 1876.	A/. K.
St. 4. Iz Sežane. Čast Bogii, hvala naši ljubi Gospej za veliko zla)šanje hude bolezni v roki in nogi, doseženo to zimo po opravljeni devetdnevnici in storjeni obljubi, da hočem v „Danici" razglasiti. Za popolno ozdravljenje, če je Božja volja, se priporočam v bra-tovsko molitev. Serčna hvala najsv. Sercema Jezusa in Marije za rešenje še iz druge bolezni!
M. Z.
Prošnje.
Št. 1. Iz Ljubljane. Prav živo bodi v priprošojo priporočena že sedmi mesec kakor na križ pribita bolna gospa, ki je v zdravji neštevilnim terpečim bolečine in težave lajšala po vsih mnozih potih. Kakor kdo naj bolj priserčno vč in sn£, naj jo priporoči Naši usmiljeni Gospej presv. Serca za izdatno pomoč — po Božji sveti volji in dobroti.	J.
St. 2. V zvesto molitev priporočeni dvč hudo napačni osebi za spoznanje in spreobernjenje.
Št. 3. Posebna častivka „naše ljube Gospe presr. Serca", prav nevarno bolna, za smert že previdena, priserčno prosi pri družnikih za molitvico „Spomni se, o premila Gospa", ali za kako drugo prošnjo, da se ozdravi, če je sv. volja Božja, ali pa stanovitna v veri in zaupanji do Jezusa zadnjega trenutka pričakuje.
St. 4. Iz St ajerskega ponižno prosi dobra družina za ubogo zlo revno osebo, ktera je kar na na-gloma ob pamet prišla in imajo zdaj velik križ in žalost z njo. Nobene zdravila ne pomagajo nič; obračamo se torej do dobrotne družbe „Naše ljube Gospe presv. Serca", naj bi nam ona pomagala izprositi, če je Božja volja, tej ubogi osebi ljubo zdravje. In ker vemo, da je Mariji mogoče vse sprositi za naravne in čeznaravne potrebe, torej imamo toliko terdniše za lpanje do združenih bratovskih prošenj, in če bomo uslišani, bomo na čast in še zarad večega zaupanja do Marije Device to tudi v Danici naznanili.
Št. 5. I z Š ta j e r s k e ga lepo prosi neka družina za osebo, ktera je zlo v nevarnosti se večno pogubiti, da bi dobrotna družba naše ljube Gospe presv. Jezusovega Serca pri Mariji jo priserčno priporočila in spro-sila tej osebi resnično spreobernjenje. *)
St. 6. Katoličanje pod Turškim gospostvom, kakor kaže, prihajajo dan na dau v hujši nevarnosti za dušo in za telo. Naj bodo torej vsim udom bratovšine Naie ljube Gospč, še zlasti duhovnom v „Memento", živo priporočeni.
Listek za raznoterosti.
Koledar za naslednji teden.
Svečan. — Feliruarij.
13.	Nedelja I predpepelnična. Evangelij: „De-lavci v vinogradu". — Sv. Agab, prerok. — Sv. Poli-jevkt, stotnik v Militenah v Armeniji, sprič., se ni dal premakniti ne z grozovitimi mukami, ne s solzami svoje žene in otr6k, in ne s prošnjami svojega svaka, da bi bil zatajil sv. vero. t 250.
14.	Ponedeljek. Sv. Valentin, sprič. mašnik. t 270. — Sv. Avksencij, spozn., pušavnik. Gl. Danico lanskega leta. List 7. — Sv. Antonin, opat v kasinskem samostanu. Ko so bili divji Longobardi razdjali samostan, se je opat umaknil v pušavo, kjer je v H. stoletji v Gospodu zaspal. B >g ga je z mnr zimi čudeži poveličal.
15.	Torek. Sveta Favstin in Jovita, brata sprič., Tirolca. j 121. — Sv. Kratou, sprič. v Rimu, je bil z vso svojo deržino od sv. Valentina škofa kersen, po tem pa je bil kmalo mučen in z vso deržino umorjen.
16.	Sreda. Sv. Julijana, I81etna devica sprič. — Sv. Onezim, suženj, je bil svojemu gospodu Filemonu ubežal, in k sv. aposteljnu Pavlu v Rim pribežal. Sv. apostelj ga je bil prijazno sprejel, po tem pa ga zopet s priporočilnim listom Filemonu poslal. Po smerti sv. Timoteja, škofa v Efezu, ga je bil sv. Pavel njemu za naslednika izvolil in posvetil, f 95 I. po Kr.
17.	Cetertek. Blaženi Aleš Falkoneri, s poz. izm >d sedmerih vstanovnikov reda služabnikov Marije Device ali servitov, je 110 lčt star vpričo angeljev v Gospodu zaspal 1. 1310. — Blaženi Janez Brilo, sprič. iz Jezusove družbe, misijonar v Indiji, f 1691.
Danes je zadnji krajec ob 5. uri 53. m. zjutraj.
' *) Dopise s hvaležnostjo sprejemamo.	Vr.
18. Petek. Sv. Simeon, sorodnik Gospodov, škof v Jeruzalemu, je bil, 120 let star, križan 1. 107. — Sv. Flavijun, nadškof v Carigradu, se je serčno poganjal za sv. katoliško vero zoper krivo vero opata Evtiha, zato je bil od svojih nasprotnikov v roparskem zboru v Efezu z nogami teptan in v Lidijo pregnan, kjer je v treh dneh i 1. 449. Po smerti cesarja Teodozija II je dala cesarica Pulherija z vso častjo prenesti njegovo truplo v Carigrad.
1 Saliota. Sv. Barbaty škof v Beneventu, spoz. •j" 6*2. — >-. (I tihi n . brat sv. Kaja papeža, mašnik v Rimu, sprič. t 2W. — Sv. Avksibij, s;n roalikova^skih starcev, je bil iz Rima zbežal na otok Ciper, kjer je bil keršen in škof posvečen. Petdeset let se je trudil s spreobračanjera roalikovavcev k sv. veri. f 1"2.
Okrajina SV. Križa. Ho lef šnjem imeniku hervaško kranjske okrajine reda >v. Frančiška je njen sedanji stan naslednji: V ljubljanski škotiji so trije kloštri, 37 duhovnov, * laikov, 7 t'reijarjev, skupaj 52 o-»eb frančiškanske družine. — V goriški I samostan z 12 du hovni, .*» iaiki, 2 tercijarja, skup 25 oseb. — V lavan-tinski 2 samnatana, 14 mašnikov, 3 kleriki, G laikov, 4 tercijarji, skup r»>ii» 27. — V zagrebški 4 saraostini, 22 mašnik<.v, h laikov, 7 tercijarjev, skup 37. — V teržaški 1 samostan, . mt>šnikov, 2 laika, 2 tercijarja, vsih 11. — V senjski 1 samostan, 12 mašnikov, 1 kle-rik novinec. 2 laika, vsih 17. — V Ameriki 1 mašnik. Tedaj skup: 12 samostanov, 105 mašnikov, 6 klerikov, 4 novinci, 31 laikov, 24 tercijarjev — vsih 170 oseb.
Preteklo leto so umerli štirje: P. Gothard Burež, P. Fakund Mazek, Br. Hubert Kramar in P. Klemen Jelenec. R. 1. P.
Iz Notranjskega, 1. sveč. Od več strani se je razodevata želja, naj se popiše življenje blage duše r. č. o. Jelenca. Prav je, da se je, mislim, gosp. Levičnik lotil tega dela. Prosim, omenite, naj bi prijatli in znanci ranj-cega g. Levičniku poročili, kar o njem lepega vedo, da bo njegovo življenje doveršeno, kolikor se da. Tudi jest utegnem kaj poslati. *)	V. K.
Iz Maribora, 4. svečana 1876. Milostljivi gospod knez in škof Lavantinski bodo v tem letu v Braslovški, Celjski, Smarski in Mariborski dekaniji (ob levem Dravskem bregui zakrament sv. birme delili, in sicer v mariborski dekaniji naslednje dni: 19. aprila v Zgornji Sentjungerti: 20. pri sv. Marjeti na Pesnici; 23. pri sv. Petru pri Mariboru; 24. pri sv. Martinu pri Vurm-bergu: 25. pri sv. Barbari pri Vurmbergu; 27. v Selnici in 29. aprila v Kanci. Za druge imenovane deka nije se bodo posamezni dnevi pozneje naznanili.
Iz Gorice naznanja „Eco", s koliko silo vsiiuje neki barantač luteranske „biblije ' — starim, mladim, celo šolskim otrokom? Pravi, da ima privoljenje k temu od mestne gosposke!? Pa še več. Dečko, ki ponuja „novo zavezo" luteranske biblije, je boje jud, ki pa toži, da se mu pri tem opravilu godi, kakor prerokom starega zaveta, ki so bili povsod preganjani in kamnjani.
Novi viksi škof dunajski g. Jan. K. Knčker, izvoljen od papeža, je bil rojen 1. 1^10 v Viezi na avstrijansko-Sleskem, in je bogoslovske nauke doveršil na Dunaju 1. 1833. Leto nato je dobil doktorat in naslednjič je 17 Ičt bil bogoslovski učenik v Olomovcu na vseučilišu. Po mnozih častnih stopnjah je postal 1. 1852 dvorni župnik in viši vodnik v avguštinišu na Dunaju, pa in-fuliran opat Pagranjski. Leta 1854 je bil miniBterijalni
*) Mož beseda! Tako tudi drugi.	Vred.
svetnik za bogočastje in nauke, in 1.18G2 škof Carhaeski, posvečeni škof, veliki namestnik, stolni prošt itd. — Ceško-moravski Slovani, kterih je veliko na Dunaju, bodo zaupljivo imeli dobrotnega očeta v svojem slavnem rojaku. Ravno te dni se je slišalo, da se jim je še v eni cerkvi dovolila Božja služba v češkem jeziku.
Nesrečen plesavec. v srenji Benno na gornjem Laškem so une dni pričenjali „pustovanje" ali ,,kuren-tovanje". Neki Ballerini se je tudi hotel nekoliko zasukati, in ker so se močno „okrogleu brundale, je poskusil po ,<er n če v o skop (far* »i-11 i da capriolo); toda revež Ballerini, zadet od mertuda, je padel mertev na tla.
Poslednje novice- Na Pruskem se je pričelo živo gibanje v prid kmetijstva, ktero se z davki nezmerno preobklada, malopridni ,,švindier)ik' pa si pri tem žepe napolnujejo. Že ta mesec bode v Berlinu shod, v kterem se bodo čudne reči slišale, ki utegnejo prckuc liberalne zisteme precej pospešiti. — Amerikanski predsednik Grant je v ,.novojorških Timesih" očitno naznanil, da ni ud tiste skrivne amerikanske zveze (united american order), kak<»r so ravnokar mnogi časniki nnznanovali. Zakaj pa kakor glavar ne zatira tacega rogovilstva ? V Pas*aic City — 12 milj od novega Jorka — so neki fanatikj-rji undan požgali katoliško cerkev.
Vhuhorshe s&remetntoe.
V	Ljubljanski Škofiji: Pri prosinodalnih eksamina-torjih smo bili zadnjič po pomoti izpustili naslednje tri preč. gg.: Častni kan. dr. Mat. Leben, čast. kan. dr. Leon. Klofutar, in čast. kan. dr. Andrej Cebašek. — C. gosp. Fr. Gorišek, duhovni pastir Javorski, je dobil Kresniško faro, in Javorska je razpisana 8. t. m.
V	Lavantinski 8kofiji: Umerli so čč. gg. v pokoji: Janez Trobaj 11. pros.; Rajmund Koceli 21. pros. in Valentin Tratnik 1. sveč. t. !. R. I. P.
Mšobrolni darovi*
Za napravo neozdravljivih v Ljubljani: Neimenovan s Fužin 10 gl. — G. R. Milic 2 gl. — G. Fr. Zbašnik
1	gld. — Neki bolnik v Železnikih 5 gl. — Prejel gosp. K. Heidrih: J. G. v Ljubljani 5 gl.; preč. g. J. Novak, dekan Kočevski 5 gl.
Za sv. Očeta: A. Javornik 1 gl. s prošnjo sv. blagoslova za zadnjo uro. — Gosp. Fr. Zbašnik 1 gld. — Neim. 75 kr. sr. — G. Gr. Jakelj v Z. 5 gld. — Po pn. g. kan. Urhu 2 gl. — Po g. Do!. 1 gl. — N. Iv-Č
2	gl. sr
Za afrikanski misijon: Fr. Lovšin 1 gl. Za misijon v Adrijanopilnu v Bulgariji: Dr. J. M. o gld. — G. J. G. 1 gld. (Op. Blage darove nekterih ljubljanskih dobrotnikov smo kar precej poslali, ker je sila. Vr.)
Za kteri koli misijon: Neimen. 40 kr. Za h begi n Ercegovince in Bošnjake,: S Fužin in Hru-šice 10 gld. — Preč. gosp. J. Novak, dekan Kočevski 5 gld.
Pogorori z gg. dopisovalci.
G. E. J. v Podsredi: Oddali tajništvu bratovšine „Naše ljube Gospe*'. — Gg. Drag. Č. v Križu in A. 6. na Bučki: Tajništvo brat. je prejelo in oskerb. brat. zadeve. — G. Prim. S. v K.: Izročili odpravništvu in se bode poravnalo. — Iz Ž. prejeli za ss. maše posl. 15 gl. za mis. v Adrijanopelnu.
Odgovorni vrednik: Lnka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Rlaznikovi dediči v Ljubljani.