711 Književnost ZADRAVČEVI ELEMENTI je pomudil ob tem vprašanju na koncu SLOVENSKE MODERNE v Pripisu, ko pove, da z izrazom oz- KNJIŽEVNOSTI načuje vsebinsko in oblikovno aktualno, trajnejše vrednosti, kar človeka Dosedanjemu plodnemu delu Franca subjektivno in objektivno osvobaja; Zadravca je treba prišteti »Elemente vendar pa v modernem zarisu nista slovenske moderne književnosti« kot navzoča le impresija in simbol, pač pa eno tistih studioznih slovenik, ki po tudi tisto, po F. Zadravcu pojmovano svojem posegu sežejo v bistvena vpra- literarno območje po novi romantiki, sanja novejše književnosti in izzivajo ki lahko ima podlago v določenem bralcev soodnos. Gre za zajetno delo predelu ekspresionizma ali pa social- z različnega literarnega območja, pa nega realizma, navajajoč, da o moder- prav tako za različno usmerjenost av- nosti in provincialnosti ne odločata torja v širino in globino raziskovanja, snov, dogajalni prostor, pač pa le kar bi spričo narave metodološkega način, kako je pisatelj spregovoril o pristopa, spoznavne vrednosti in idejne človeku in kaj je znal povedati. Z podlage zaslužilo precej več kot obri- zavestno odtegnitvijo od posebnih lite- sen prikaz: gotovo so »Elementi slo- rarnoteoretičnih razlag modernega je venske moderne književnosti« studiozni avtor tako z različnim namenom in iz- dosežek, ki ga ni mogoče obiti in terja vorom zaobjel tri širše komplekse še drugačen, analitičen prijem, ki lah- literature: nekatera bistvena vprašanja ko razgrne tiste podrobnosti, tudi po- slovenske moderne ali nove romantike, lemične prvine, ki jih vsaka obrisna simptomatična vprašanja nekaterih ek- podoba nehote zabriše. spresionistov od Kosovela (ki seveda ni Najprej se je treba vsaj orisno po- le to!), Jarca in do Gruma, tretji raz- muditi pri pojmu modernosti v knji- delek pa govori o vplivu oktobrske ževnosti oziroma o modernem, kot to revolucije na slovensko literaturo, na pojmuje avtor. Da avtor ni imel po- poglede slovenskih marksistov na bese- membne namere, da bi literarnoteore- dno umetnost, o teoriji in kritiki Jo- tično in aplikativno razložil pojmovni sipa Vidmarja ter o nekaterih vpra- zaris modernega, priča dejstvo, da se šanjih pri delih slovenskih socialnih 712 I. Gedrih realistov. K temu je treba pristaviti, da je F. Zadravčev pogled na literaturo izrazito marksističen in je klasičen primer tovrstnega odnosa do literature ter kaže živorodno težnjo avtorja po aktualizaciji nekaterih že obravnavanih vozlišč problemov ali še raje, doslej ne obravnavanih na ta način. Plod njegovega novejšega raziskovanja je sedaj v knjigi strnjen v razvidni podobi. Če omenimo nekaj najvidnejših razprav iz obsežnega opusa, ni naključno, da se je lotil razpravljanj širokega literarnega kompleksa s »Cankarjevimi pogledi na jezik«. Znotraj tega se je F. Zadravec usmeril v dvoje temeljnih žarišč, namreč v raziskavo o besedi in literaturi in pa o jeziku in narodu. Ugotavlja, da je Cankar priznaval le takšen jezik, ki je pomensko jasen in ne zatemni umetniške resnice, zavrača gostobesedje, ugotavlja Cankarjevo nasprotovanje Gottschallovi poetiki in neotomo-stičnemu odnosu do slovstvene besede. Cankar pojmuje umetniško besedo kot nujno, ali pa je ni, soglašal je z muzikalno prvino simbolistične poetike, a ne na rovaš pomenskega jedra besed. Hkrati se je Cankar dodobra zavedal, kaj pomeni pristni narodni jezik, a je do konca življenja vztrajal, da se umetnikova knjiga ne sme ponižati do »narodne umetnosti«, saj se mora vzdigniti do pristne umetnosti. Po eni strani si je svest čarne moči umetniške besede, po drugi strani pa se zaveda, da je komaj za vsako deseto stvar mogoče najti besedo. Zelo važen je etos umetnikove besede; ritem v slogu mu je bitnejši od slovničnih pravil. Cankar je živo občutil ogroženost narodnega jezika, toda nastopil je zoper tisto javnost, ki dopušča razpad besedja na videz in resnico, na frazo in dejstvo. V boju za materinščino ga je vodila obramba za pravice ljudstva (v širšem pomenu), kjer pa je neod- tuljiva pravica jezik sam po sebi kot integralni del skupne biti. Ko avtor razpravlja o hrepenenju, ugotavlja ta pojav kot stalnico Cankarjevega pisateljevanja, toda F. Zadravec presežejo nekdanjo razlago Josipa Vidmarja, ko upošteva hrepnenje kot družbeno pogojeno moč in ne le pasivno stanje. Tako je Zadravec v tej luči sledil hrepenenjskemu motivu od Hiše Marije Pomočnice, Nine do Kurenta, Lepe Vide in Mojega življenja. Simbolizma v zvezi s Cankarjevo literaturo se je avtor lotil iz spoznanja, da slovenski simbolizem nasploh ne izvira iz opredeljene estetike simbolizma, ampak da gre za heterogen ustvarjalen pojav, Cankarjevi simboli pa zaok-rožajo tematske skupine: eksistencialne, socialne in narodno, pa o umetniku in umetništvu. Cankar se mu razodeva kot empiričen, mimetičen simbolist. Pri Murnovi impresionistični liriki se je avtor pomudil tudi pri biografskih in miselnih potezah Murna, trenutek in vtis pa sta jedro Murnovih različnih nians razpoloženj, a se v njih prikriva osamljenost, pa esksistenčna stiska. Ko govori o kritičnem in verz-nem ustroju Murnove pesmi, ugotavlja kratkost pesmi kot oblikovno načelo ter tektoniko kompozicije, različnost metrične oziroma ritmične osnove. Pri impresionizmu in simbolizmu v Župančičevi liriki in drami je avtor spoznal, da so Zupančičeve impresije odsev življenjskosti in estetske polnosti, zavrača sanje in hoče biti trdno spojen z življenjem; Župančičeva navezava na simbolizem pa nima prizvoka privzdignjene, eterične metafizike po zahodnem vzorcu, saj hoče služiti življenju, simboli so mimetični. Posebno razlago s primeri dobi razsežnost Svobode kot temeljni motiv Zupančičeve lirike. Slovenski verz med 1895 in 1920 se pri različnih poetih razodeva predvsem kot skupna poteza: zavesten odklon od klasicistične in toge formalistične metrike in usmeri- 713 Zadravčevl elementi slovenske moderne književnosti tev v svoboden verz in ritmično osnovo; kajpada je razkorak med novo romantiko in ekspresionizmom možno razlikovati zlasti po muzikalnem pojmovanju enih in drugih. Ko Zadravec razpravlja o »Kosovelovi umetniški zavesti in praksi«, si za izhodišče postavi Kosovelovo pojmovanje, ki hkrati svari pred ideo-logizirajočo estetiko in se odvrača od gole literarnosti, ki ni povezana z življenjem. Iz avtentičnega doživetja vodi Kosovela želja po lepoti kot izraz življenjske upravičenosti, pri tem pa avtor ugotavlja dvoje nasproti si stoječih pojmovanj iz tedanjega časa: lepota kot večna (Ocvirk), nasproti relativizmu lepote, ki je pogojena z razvojem civilizacije in kulture (Kosovel); Zadravec ugotavlja tudi navidezno nasprotje pri Kosovelovem pojmovanju in nadalje, da v novi umetnosti ne gre iskati oblike, ampak človeka. Tehnika ni bila pesniku sama sebi namen, kar najbolje pride do veljave pri prefin-jenem občutju barv kontrastov, tudi pri kakofoniji. Ko Zadravec govori o »ekspresionistični liriki«, sledi glavnim motivom in položajem lirskega subjekta, čim abstraktnejše je občutje pri posameznih pesnikih, tem bolj je avtorju oddaljena privzdignjenost od obteženega, konkretnega sveta, tuja mu je poduhovljenost, ki teži k abstraktnosti. Disharmonija, značilna ekspresionistič-na spremljevalka, je lahko različne valence. Tako motivi ljubezni kot smrti, »borivca z bogom«, na katastrofalne osamljenosti, orfičnega in socialnega preroštva imajo različne glasnike in odtenke, o vsem bi pri vsaki nadrobni kritiki veljalo precej širše spregovoriti. Avtor je posvetil stilu in jeziku, metaforiki, veljavna tipoloska dognanja. Pri raziskovanju ekspresionizma je avtorja bržčas vodila prej zavzeta akribija kot afiniteta, kot je nasploh značilna aktualistična tendenca. Zanimiva in bogatega gradiva je študiozna primerjava o raz- ličnem poetološkem pojmovanju pri Gradniku in pri Kosovelu. Zaokroženo je prikazal »Dramske pesnitve Mirana Jarca«, pri čemer je razumljivo, da je izpustil rokopisno, začetniško dramsko delo in se osredotočil na bistvo pri objavljenih besedilih ter osvetlil navzkrižja miselnih vprašanj in iskanj v vsej disharmoničnosti tedanjega dojemanja pisatelja. Osrednjega pomena je tudi prikaz Grumove dramatike, s posebnim in razumljivim poudarkom na »Dogodku v mestu Gogi«. Ko Zadravec prikaže vplive oktobrske revolucije na slovensko literaturo v vseh zvrsteh, loči predvsem dva časovna vala, in sicer do 1921 ter do 1929, prične s polarizacijo nazorov in pri Župančiču ter Cankarju ostane pri domnevi, medtem ko je pri drugih književnikih opredeljeno jasen. Avtor je pri periodiki dal priznanje tržaškemu Delu in Učiteljskemu listu, prof i -lirano je vključena B. Kreftova Književnost. Po prikazu izrazitih primerov iz pesništva, proze, dramatike, je osvetlil teoretične pobude in idejna nasprotja. Pri »pogledih slovenskih marksistov na besedno umetnost« do 1941. je upošteval VI. Martelanca, B. Krefta kot glavna predstavnika v dvajsetih letih, v tridesetih pa je kot glavne marksiste predstavil Dušana Kermaunerja, Edvarda Kardelja, Borisa Ziherla in Borisa Kidriča. Avtor ni zaobšel spora na knjižni levici. Širše je prikazal »Ziherlove poglede na literarno umetnost« ter »Literarnega teoretika in kritika Josipa Vidmarja.« »Razgledi po Kranjčevem romanopisju do 1940« so plod širokega, dolgoletnega spremljanja pisateljevanja Miška Kranjca, avtor se je osredotočil na analizo ženskih likov v romanih in na kompozicijo in pripovedne značilnosti, kamor sodijo Kranjčev lirizem, poročanje, epski prizori, razpoloženjske refleksije in ne nazadnje o naravi realizma. Študiozna obdelava del Cirila Kosmača, Prežihovega Voranca, Via- 714 dimira Kralja, Bena Župančiča sega v nekatera bistvena osredja pisateljevih sporočil, seveda pa ni imel namena celovito razpravljati o celotnem delu. Značilno je tudi avtorjevo razmišljanje o »Slovstvu v času NOB kot periodi-zacijsko vprašanje«, ob koncu pa ilustrativno spregovori o »Recepciji slovanskih, romanskih in germanskih li-Iteratur na Slovenskem od 1918 do 1941«. Zajetna knjiga Franca Zadrav-ca je gotovo namenjena zlasti slo-venistom, vendar je v svoji odprtosti, gladko berljivem in v razvejanem sporočilu dostopna prav vsakomur, ki so mu blizu slovstvena vprašanja naše moderne klasike. »Elementi slovenske moderne književnosti« so torej kot izziv pred nami. Za preprosto, estetsko opremo in ureditev je poskrbel Franc Mesaric. I. Gedrih