ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 15. januarja 2004
Leto XIV, št. 1
OCENILI SMO PETLETNO DELO STR. 3
ODER JE NJENA LÜBEZEN STR. 5
Slovenski knjižni dar 2004
ČAKA NAS: „BLAGOSLOV ALI PREKLETSTVO?"
„Blagoslov ali prekletstvo?” se sprašuje Marijana Sukič, urednica Slovenskega koledarja 2004, v uvodniku, v katerem razmišlja o pričakovanjih, kaj se bo zgodilo v Porabju po 1. maju, ko bo tudi Madžarska postala članica Evropske unije.
„Človeki na pamet pride pitanje, ali de članstvo v tej veliki skupnosti blagoslov za porabske Slovence ali prekletstvo.” Ob dobrih plateh članstva, avtorica ugotavlja, da si bodo ljudje iskali delo v sosednji Avstriji, kar jo skrbi, ker: „Porabski Slovenci smo se vsikdar znali prilagoditi (alkalmazkodni). Buma, buma se nam leko zgodi, ka mo za en čas baukše gučali nemški kak slovenski,” opozori urednica na možnost, ki izvira iz dosedanjih spoznanj, tudi v Monoštru.
Prvič se v Slovenskem koledarju Zveze Slovencev predstavlja novi generalni konzul v Monoštru, Marko Sotlar: „Skrb za Slovence ter njihovo uveljavljanje individualnih in kolektivnih pravic še naprej ostaja prednostna naloga Generalnega konzulata RS v Monoštru, pri čemer pa bo v prihodnosti potrebno delati še več na razvoju gospodarskega sodelovanja tako med obema obmejnima regijama kot tudi v širšem prostoru obeh držav. Ravno boljši ekonomski položaj vseh ljudi, ki živijo na tem območju, posebej pa Slovencev, je tisto, v čemer vidim pozitivno prihodnost.”
Prvemu razdelku, kjer je poudarek na narodnostno politični tematiki in v članstvu Madžarske in Slovenije v Evropski uniji, sledijo obsežnejša poglavja Porabje in Prekmurje inda in gnes (Porabje in Prekmurje
nekoč in danes), Langivanje po sveti (Potepanje po svetu), Za duge zimske večere (Za dolge zimske večere), Nika za smej (Nekaj za smeh) ter obsežna kronika dogodkov na fotografijah in v besedi. Privlačen je tudi koledarski del s fotografijami in risbami, iz katerih spoznamo, kako so bili nekoč oblečeni ljudje v Porabju. Pomembno je reči, da v Slovenskem koledarju 2004 sodeluje 36 avtorjev iz Madžarske in Slovenije, predvsem pa, da je več novih imen, z novimi vsebinami.
Med prispevki v prvem delu izstopa tekst O problemu enačenja Evropske unije z Evropo; o novostih, ki bodo po članstvu v Evropski uniji, beremo v zapisu Tu je bila nekoč ,,železna zavesa”; o jubileju Panonskega letopisa 2003, ki izhaja v Pinkovcu na Gradiščanskem in
je vsebinsko naravnan k sodelovanju mejnih območij Avstrije, Madžarske, Slovenije in Hrvaške. Tu sta zapisa Prvi koraki kulturnega sodelovanja med Slovenijo oziroma takratno Jugoslavijo in Madžarsko in Sanje so se uresničile, kjer Geza Bačič opisuje, kako se je Slovencem v Porabju uresničila ena največjih želja, izgradnja Slovenskega kulturnega in informativnega centra v Monoštru, ki sta ga leta 1998 odprla predsednik Slovenije Milan Kučan in predsednik Madžarske Árpád Göncz.
Razdelek Porabje in Prekmurje nekoč in danes uvaja zapis Jubilejni Košičevi dnevi, temu sledi niz prispevkov, ki so jih napisali avtorji z obeh strani meje. Naštevanje ne bi bilo umestno, kajti koledar je potrebno vzeti v roke in prebrati,
zgolj za pokušino omenjam toplo prijeten zapis Vere Gašpar Človek prek devet križev, v katerem opisuje obiske v Martinju pri gospodu Ivanu Camplinu, starosti katoliških duhovnikov na Slovenskem, ki je desetletja povezan z dogajanjem v Porabju: „Porabski Slovenci se nji radi spominjamo, najbole tisti, šteri smo radi hodili na njine lejpe slovenske svete meše na Gorenjom Seniki, se radi spominjamo na njine lejpe pridige... Dosti lejpi njini besed sam si zapomnila, škoda, ka je v tistom cajti naša deca nej hodila k slovenskim mešam...”
Naj ponovim: tudi ta Slovenski koledar - prvi je izšel leta 1986 na 119 straneh in v 1000 izvodih, z letnico 2004 pa na 341 straneh in v 1600 izvodih - moramo brati in prebrati. V kole-
darju je vsebinsko zanimivo in pestro branje; v njem so trenutno aktualni prispevki in teksti, ki bodo čez leta proučevalcem porabskih razmer povedali veliko tehtnega. Z naštevanjem posameznih poglavij sem nakazal, da so teksti v knjižnem jeziku in narečju.
V slovenskem knjižnem da- ru so izšle tudi Andovske zgodbe -Andovske prpovej- sti Karla Holeca z ilustraci- jami Antona Buzetija.
Karla Holeca - Karčija, poznamo kot župana Andovec, druge najmanjše občine na Madžarskem (manjša je le občina Nemesmedves, tudi v Železni županiji), pa fotografa in novinarja pri našem časopisu. Karči ni zgolj tenkočuten opazovalec, ko beleži s fotografskim aparatom, ampak še bolj „sliši” in zna napisati, kar se je zgodilo in kaj se dogaja okoli njega. Da je tako, so se doslej prepričali bralci v časopisu, zdaj pa tudi tisti, ki so že vzeli v roke njegove Andovske zgodbe - Andovske prpovejsti. Knjiga z desetimi zgodbami je izšla v Knjižni zbirki Med Rabo in Muro, ki jo od leta 1998 (začenši z romanom ERD) izdaja Podjetje za promocijo kulture Franc - Franc iz Murske Sobote v sodelovanju z Zvezo Slovencev. Prenos v knjižno slovenščino je delo urednika Milana Vincetiča, ki knjigo predstavlja tudi na zavihku, beležko o pripovednem svetu Karla Holeca pa je napisal Franci Just.
O Andovskih zgodbah zdaj le toliko, kajti vsebina knjige terja in zasluži posebno in podrobnejšo predstavitev tudi v našem časniku Porabje.
Ernest Ružič
2
Blajženo nouvo leto 2004
Vöra zvonika vsakše velke katedrale pa tüdi vsakše male cerkvice je 31. decembra 2003. leta že vdarila pounouč, zažvenketali so pehari i blajženo nouvo leto so želeli eden drügomi dobri prijatelje i sousidje, kolegi, bližanja ino dalešnja rodbina.
Z vnougimi veselimi ino tüdi dreselnimi pripet jami obremenjenim srcom, v düši pa z znouva občütenim faktom minejvanja, ali dönok z vüpajoučim ino trouštajoučim se optimizmom čakamo našo skrivnostno, nepoznano prišesnost. Ta prišesnost se nam zdaj obetavle vüpanja puna ino lepša, kak je bila do etiga mao, gda se nam zna biti spunijo tista želejnja, na štere smo desetine ino stotine lejt žmetno čakali, ino štere mogouče nišče nej znau tak lepou vöpovedati, kak teva dva najvekšiva pesmara, eden drü-gomi blüzi bodoučega slovenskoga ino vogrskoga naroda, kakti doktor France Prešeren ino Petőfi Sándor. Tou nouvo leto, štero korenito premejni tak žitek Slovencov ino Vougrov, kak i vsej narodov Evropske unije, pozdravimo najprvle z lejpimi rečami iz Zdravice doktora Franceta Prešerna v prejkmurskom prevodi:
»Žive naj vsi narodi, Žmetno čakajouči den,
Gda ednouk na cejloj Zemli
Mer oblada med lidmi.
Gda sloboudni bodemo I vsi prijatelsko Si v roke segnemo.«
(Prevod: S.G.)
Zdaj pa dajmo prejk rejč, rejč zdravice mlado preminoučemi poeti Petőfi Sándori, šteri si je želo prihod
nouve, vezdaj pred našim pragom stoječe epohe.
»Gda si iz košare obilnosti vsakši ednako lejko vzeme, gda si pri stouli pravičnosti vsakši lejko doli vsede, gda posvejt razuma presvejti duše naše, te lejko končno stanemo i se prijatelsko pozdravimo.«
(prevod: S.G.)
V Evropi se eden za drügim poderajo zidine, štere so desetine lejt loučile mater od deteta, loučile mladoga od svojega lüblenoga tovariša, loučile so usoude, pokopale vüpanja. Obprvim se je porüšo berlinski zid, šteroga je napajala krv tistih mladih lidi, šteri so žejali po sloboščini pa potom toga se je znouvič lejko zedinilo tisto, ka vküper sliši. Poudro se je zid, simbol velike bolečine milijonov, predmetno utelešenje tistoga vnougoga sovraštva, vnouge mržnje, žalosti, šteri je kak veliki oblak na nebi dvajsetoga stouletja pokriu bleščeče sunce.
Eden za drügim se poderajo tüdi zidine v naših srcaj, v
našem razumi, pa tüdi eden, za nas Slovence jako boleči zid, šteri nas je prejk desetine lejt loučo od naših slovenskih bratov, živoučih na drügoj strani nespametno potegnjene granice. Spraznimo zdaj PEHAR LÜBEZNI na zdravje Slovencov ino Vougrov, pa tüdi na zdravje drügih narodnosti, šteri živejo med Moro i Rabo.
Spraznimo PEHAR PRIJATELSTVA na zdravje vseh narodov Evropske unije, spraznimo PEHAR VÜPANJA na mirovno, blajženo prišesnost vsakšega naroda na Zemli.
Čuvajmo v naših srcaj tüdi boleče rane preminoučih cajtov, ne pozabimo matere, štera je v rani grob položila svojega mladoga, v bojni preminoučega sina, ne pozabimo ajto, šteroga zaman čaka domou s fronte osirotejlo dejte, ne pozabimo stare matere, štera prejk desetine lejt ešče itak čaka domou svojega, v bojni zgüblenoga lüblenoga tovariša, pa je po telki vnougi lejtaj ešče itak nej zgibila vüpanja. Ne pozabimo tüdi tiste milione, štere so v drügoj svetovnoj bojni bujli v plinskih celicaj Auschwitza ali v smrtnih logoraj Mauthausena, Sachsenhausena, Buchenwalda ali Dachaua... Ranč tak ne pozabimo tüdi tiste milijone, štere so več gezero kilometrov od svojega douma odgnali v vzhodne kaštigajouče logore. Spraznimo PEHAR BOLEČIN na njuv spoumenek, na zmago trejzne pameti, naj se ete grozovitosti nikdar več ne ponouvijo. Položimo v mislih edno roužico v naših srcaj na njuv spoumenek ino zozidajmo na rüševinaj
žalosti, na rüševinaj tužnosti eden nouvi svejt, v šterom vsi najdemo srečen doum, najdemo takšo domovino, vu šteroj se nišče nede tihinski počüto, gda se bomo vsi na etom zemelskom globusi trüdili za edini odičeni cil: za ČLOVEKA. »Tou de tista bougša epoha, za štero zveni molitev na vüstaj milionov, gda se z
nouvim nebom vred narodi tüdi tista nouva Zemla, na šteroj pravičnost oblada, gde nede niti kroune, niti meča, nede beraške palice, niti robskih okouv.« (Luthar Adam).
BOUG ŽIVI VSE LIDI NA ZEMLI!
Suzana Guoth
Ne pozabimo slovenske matere rejč
Naj štoj pripovejda kak ške, edna velka istina je, če Zveza Slovencev v Porabji ne bi podpirala telko kulturnih skupin, vödavala Porabje, če nej bi bilau radijske oddaje v slovenskom jeziki, buma v Porabji bi se slovenska rejč trnok trnok na rejdki čüla.
Maloštera krajina v Sloveniji se leko povali, ka ma telko kulturnih skupin kak Slovensko Porabje s svojimi sedmimi malimi vasnicami. Edni, šteri že preci lejt odimo po Porabji iz Slovenije, najbole znamo precejniti, kakšna je situacija na jezikovnom področji med Porabci, dosta bole kak tam živeči domanji. Leko povejmo, ka žmetno, z dosta trüda vsej nas, šteri se za tou trüdimo, je napredek. Slovenska rejč se či duže več i pogosteje raje. Mi, šteri odimo na Madžarsko, smo pred lejtami meh občütenje, ka smo med samimi Madžari (prouti šterim zagvüšno nika nemamo!), a nej med Porabci.
Ob konci leta 2003 z velkim zadovolstvom leko povejmo, ka se slovenska-porabska rejč či duže bole raje. Najbole se tou opazi, gda mamo kakšo prireditev. Pred lejti so nas gledali malo čüdno kak kakše tujince. Zdaj rejdko šteri ide mimo nas, ka ne bi lepou slovenski vouščo »dober den« ali pa cilou eške kaj več. Tüdi na samaj prireditvaj se čüje či duže več domanja porabska rejč - tü doma v Porabji. Menje pa med Porabci, šteri živejo v drugaj krajaj po Madžarskoj.
Kak najboukše orgule mi zaigra srce te, gda naše pevke na nastopaj spejvajo porabske pesmi pa čüjem, či duže več lüdi iz dvorane z nami popejvle. Po nastopaj kraj stoupijo k nastopajoučim pa vküper z njimi spejvlejo pesmi, štere so njim popejvale njüve babice, s takšim občütenjom, ka tüdi kakša skuza kak biser zabliska v očaj.
Naša najvekša želja je, ka bi na konci toga, zdaj mladoga leta leko ešče več Porabcov z gizdavostjov priznalo, ka so Slovenci pa materno rejč navčijo tüdi svoje mlajše.
Mojim Porabcom:
Marija Rituper
Porabje, 15. januarja 2004
3
Ocenili smo petletno delo
Slovensko društvo v Budimpešti je na začetki decembra melo občni zbor. Hitro je poteklo pet lejt. Ocenili smo petletno delo pa zbrali nauvo vodstvo. Predsednica Irena Pavlič je tak cenila te čas, da je biu uspešen, a težka lejta so bila. Dosti dela
je bilo, letno štiri-pet prireditev je nej malo. Zvün toga smo skorok vsakši mejsec vküp prišli, organizirali smo izlete tö.
Zakoj je biu te čas uspešen? Dosti takšnoga smo meli, ka prva lejta nej, pred letom 1998.
Iz Slovenije, od matične domovine tüdi dobimo pomoč. Potovali smo štirikrat v Slovenijo, vsakšo leto na Državno srečanje porabskih Slovencev na Vogrskom. Navezali smo stike s Koroškimi Slovenci v Avstriji. Organizirali smo slovenski den s slovensko mešo. Obiskali smo porabske Slovence, steri živejo v Somboteli in v Mosonmagyaróvári. Meli smo tri likovne razstave prekmurskih in ptujskih likovnikov. Tau pomeni, da smo sodelovanje nadaljevali s Prekmurjem, najbole pa z Društvom upokojencev v Murski Soboti. Navčili smo se rauže delati iz papirja, tau so nas navčile ženske iz Porabja.
Vsakšo leto tak začnemo, ka svetimo slovenski kulturni praznik. Na toga smo meli pozvane kulturne skupine iz Murske Sobote, Kranja. V tem obdobju smo povabili dva moška zbora iz Avstrije, nastopili so na božičnem koncerti in na slovenskem
kulturnem prazniki. Leta 2000 je praznovalo našo društvo 10. obletnico, takrat smo začeli sveto mešo v
slovenskem maternem jeziki. Trikrat nam jo je darovau dekan Lojze Kozar iz Odranec, sodelovau je pa pevski
zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika. Predstavili smo več knjig, stere je vodala Zveza Slovencev na Madžarskem, notra so se pokazale gledališke skupine iz Trdkove, Puconec pa naša porabska iz Števanovec. Vsakšo leto je pri nas
špilala gledališka skupina Nindrik-indrik iz Monoštra tö pa senički mlajši. Bile so pri nas na gostovanji števa-
novske in monoštrske ženske.
Najvekšo pa je bilau, gda smo začnili potovati v Slo-
venijo. Najprva smo bili v Prekmurji, leta 1999. Leta 2001 smo šli na romanje v Maribor, v škofijsko stolnico, gde je za nas sveto mešo darovau pomožni škof Jožef Smej. Obiskali smo Dravsko dolino. Leta 2002 smo bili na Gorenjskom. Romali smo na Brezje, potem smo obiskali rojstno ves in hišo najvekšoga slovenskega pesnika, Vrbo v Kranji pa Prešernov gaj. Bili smo na Voglu, pri slapu Savice. Lani smo prišli do morja. Kakšno doživetje, saj največ nas eštje nej bilau na morji. Ogledali smo si slovensko obalo, romali na Sveto Goro, ogledali si freske v Hrastovlju. Lepau je bilau v Lipici in občudovali smo lepoto Postojnske jame.
Ka leko potujemo, tau se leko zavalimo tüdi matični domovini, da od tistec tüdi dobimo pomoč. Tau pa od Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, potejm od Ministrstva za kulturo. Sto nas eštje pomaga? Državna slovenska samouprava nam da mesto tü v Budimpešti,
gde se leko srečamo, delamo, mamo prireditve. Če bi tau nej bilau, bi nej mogli delati, ka bi arendo težko
plačali. Zveza Slovencev na Madžarskem nas s pejnezi pomaga, potejm eštje Javni sklad za manjšine in Ministrstvo za kulturo v Budimpešti.
Na občnem zbori smo ugotovili, da dobro sodelujemo z drügimi slovenskimi organizacijami. Sam že napisala, da smo bili v Somboteli, v Mosonmagyaróvári, oni pa pri nas. Vsakšo leto pa potujemo na Državno srečanje porabskih Slovencev, stero organizira Zveza. Letos smo pa eštje potejm obiskali Gornji Senik in sedež Državne slovenske samouprave.
Od začetka smo vküper odli pa sodelovali s slovenskim veleposlaništvom. Tau je dobro šlau, gda je bila veleposlanica Ida Močivnik in se zdaj nadaljuje, ko je veleposlanik Andrej Gerenčer. Letos smo pa vküper svetili z veleposlaništvom slovenski kulturni praznik. Imeli smo vsigdar ugledne goste. Tak je naš gost biu veleposlanik Andrej Gerenčer kot podpredsednik državnega zbora R Slovenije, obiskale so nas delegacije. Tak so bili pri nas z delegacijo Mihaela Logar, Darja Bavdaž Kuret, Magdalena Tovornik, Črtomir Špacapan.
Po poročili predsednice smo zbrali nauvo devetčlansko vodstvo. Predsednica je ostala tadala Irena Pavlič, podpredsednika Feri Kranjec in Agika Merkli Kállay. Člani so: Jožef Karba, Jolanka Čuk, Agika Bajzek Szomor, Esterka Holec Tóth, Feri Nemet pa Laci Žunič.
Naša gosta sta bila na občnem zbori veleposlanik RS v Budimpešti Andrej Gerenčer in prva serketarka Mojca Hrovatič. Andrej Gerenčer nas je proso, da je sploj pomembno, da vküper držimo, da ostanemo Slovenci, da nam pri tejm dajo vse pomoč.
I.P.
Udeleženci občnoga zbora društva.
Novo vodstvo z veleposlanikom Andrejem Gerenčerjem.
Porabje, 15. januarja 2004
4
Pozdravili smo aktiviste
Slovenska zveza je 28. decembra držala tradicionalno Srečanje porabski kulturni skupin v počastitev Dneva manjšin na Vogrskom. Te den svetimo vse aktiviste, steri se cejlo leto
tröjdijo zatau, naj nam s svojimi programi olepšajo vse svetke. Srečanje je počastilo skur stau aktivistov, med njimi člani, vodje, mentorji domanji skupin pa člani predsedstva Zveze. Med gosti smo leko pozdavili generalnoga konzula R Slovenije gospauda Marka Sotlarja, gledališko skupino KUD Rožika iz Kuzme pa predsednico toga društva Ireno Kalamar. Na srečanji smo naj-prvin etak pozdravili aktiviste:
„Srečanje domanji kulturni skupin je že prejk deset lejt poseben svetek za vas, steri nam s svojimi kvalitetnimi programi cejlo leto olepšate vse svetke od najmenše vesi v Porabji do najvekšoga varaša na Vogrskom. S tejm, ka organiziramo dostafela programov, prireditev, želimo zadobiti, naj se Slovenci mamo gde pa zakoj srečati. Srečanja so pa najbaugše prilike za tau, ka se leko pogučavamo v domanjoj matemoj rejči, leko poslöjšamo lejpe porabske pesmi o lübezni, dela, radosti, žalosti, leko poslojšamo svete pesmi, slovensko li-
turgijo, pa se leko radüvamo našim indašnjim šegam, plesom. Tau poslanstvo ranč vi opravlate s tejm, ka kulturno pa s tejm vred jezikovno dediščino, erbijo Porabski Slovencov
gora držite pa širite z nastopi, kaseti, CD-ji tak na Vogrskom kak med drüdji rosagaj živečimi Slovenci pa med večinskim vogrskim narodom. Kamkoli dete, vi simbolično furt s seov nesete falaček zemle pa spominov iz rojstne krajine Porabski Slovencov. Dejstvo je, kasmoPorabski Slovenci najbola bogati na kulturnom področji. Sprogrami Porabski Slovencov se gdekoli pa gdakoli leko vöpostavimo, ka hvali vas, vašo pripravlenost. Redno se morate včiti, oditi na vaje, nastope pa tašnoga reda vse silno delo doma pistiti. Tau leko opravlate samo
tak, ka mate za seov tašno držino, stera vas poraz-mej, vas podpira, pomaga pri tejm.
Z mimo dušo leko povejm, ka brezi vaši nastopov si že sploj ne moramo predstavlati kakšen program. Tau vala za vse slovenske organizacije od Porabja do Budimpešte, najbola pa za našo Zvezo, stera je letos priredila 19 različni programov.
Slovenska zveza se iskreno za(h)vali za letno delo vsejm aktivistom, vodjam, mentorjem, steri se tröjdite vse baugše slöjžiti slovenstvo. Posaba so velko (h)valo vrejdni vsi, steri so vogrske narodnosti ali so z matičnoga rosaga. Dopustite mi, ka se v imeni vsej
nas trno lepau zavalim, za tisto moralno pa finančno pomauč, stero dobimo od matične domovine, Slovenije. Brezi te pomauči bi nej bilau mogauče delati med takšnimi dobrimi pogoji kak ji mamo. Na Vogrskom nas prejk natečajov pomagata Javni sklad za narodne in etnične manjšine pa Ministrstvo za kulturno dediščino. Ranč tak se za(h)valimo Državnoj slovensko j samoupravi pa tistim lokalnim, manjšinskim samoupravam, stere pomagajo pa cenijo vašo delo. ”
Kak vsakšo leto, zdaj smo tu ocenili letno delo kulturni
skupin. Smo taprajli, stera skupina kelko nastopov je mejla, stere skupine so bile na kašnoj reviji ali kašnom tekmovanji (verseny), steri aktivisti so dobili letos kašno priznanje pa tau tu, ka Slovenska zveza kak vzdrževalka (fenntarto), ka vse je dala naprajti, ka vse je organizirala, naj skupine majo vse baugše pogoje (feltetel) za svojo delo.
Program nam je popestrila gledališka skupina KUD Rožika iz Kuzme, stera nam
je zašpilala dva skeča z naslovom Pri doktori pa Kupleraj. Avtorica pa režiserka je Irena Kalamar, stera ške sama špila tü. Igralci so bili enkratni, odlični. Mi smo se pa spozabili od vsega pa samo karažno ploskali. S tau dobro volov smo si vsedli za bejli sto v restavraciji Lipa, gde sta nas čakala muzikanta z Goričkoga, Stanko s harmoniko pa Feri s kitaro.
Klara Fodor, sekretarka
Člani in mentorji kulturnih skupin.
Gledališka skupina KUD Rožika iz Trdkove.
Praznični dnevi
Okoli svetoga dneva se vsaki človek, vsaka duša pripravla po svoje na božič. Hodimo k zornicam, če nam denarnica pisti, si pomali nakupujemo, da bi leko podarili naše najdražje. Mogoče vsakši človek nema bogati dar pa čigli je siromak, tu zna v duši biti bogati. Pred božičom, 22. decembra, so ljudske pevce z Gorenjoga Senika pozvali v Slovensko ves na predbožični koncert. Nastopili so šolska deca, betežniki Doma duševno prizadetih (Szocialis Otthon lakoi) in mi, ljudski pevci z Gorenjoga Senika. Lepo nas vse je pozdravila Ildiko Antal, program se je pa začno z deco, ki so recitirali in spejvali. Lejpi program so dali duševno prizadeti, betežni ljudje, ki so posebne pohvale vredni, ker se taksi lüdje bolj težko navčijo kak zdravi. Pohvaliti moram medicinske sestre to, ki je včijo. Znano je, da so duševno betežni ljudje bole občütlivi, duševno ranljivi, dapa oni se tü znajo veseliti. Lejpi program so nam dali in vse to so z lübeznijov naprej dah. Vsi so bili dobre volje, nasmejanega obraza in zelo srečni, gda njim je publika zaploskala. Pred nastopom so bili malo živčni, to je normalno, ker vsak, ki stopi na oder, ma tremo. Ali gda njim je voditelica povedala, ka bodo prvi nastopih, so se zelo veselili. Samo z eno rečjov jih je že v dobro volo spravila. Mi, ljudski pevci se tüdi lepo zahvalimo za vse. Pri puni dvorani, pred takšo publikov je veselje spejvati. Čutimo, da nas cenijo in to pokažejo, gda ploskajo. Hvala lepa Ildiki Antalovi in Eriki Koleš Kiss za njune besede, pa nenaslednje našim nekdanjim Seničarkam, stere so povedale, ka so te božične pesmi pred tridesetimi letami čüle, gda so ešče pokojna Drenina Trejza spejvali s Kodlino Djulo. Dobro je včasi kaj staroga naprej vzeti. 27. decembra sam pa bila povabljena v Kuzmo na Veseli večer. Dve pune vdre smeja, dobre volje pa puna dvorana nas je čakala. Kak je v takšom mesti dobro špilati! Člani Kulturnoga društva Rožika iz Trdkove so bili enkratni. Ravno tak skupina iz Rogašovec, pri šteroj so se ženske v moške naravnale, moški pa v ženski gvant. To je eške tavalalo ali gda so ženske mogle moške glasove spejvati pa moški glasove preobrniti na ženske, smo se mogli telko smejati, ka nas je že v prsaj bodalo. Skeč z naslovom Kupleraj je biu presenečenje za vse, celau napovedovalec g. Kalamar se je čüdivo, ka špila njegva žena Irena, stera je trno dobro zašpilala vlogo madam, tak kak vsi drugi svoje vloge.
Hvala za lejpi večer in še dosti takšni nastopov Vam iz srca želim!
Vera Gašpar
Porabje, 15. januarja 2004
5
Oder je njena lübezen
Železnožupanijska skupščina je decembra lani v Monoštri pripravila slovesnost ob dnevu manjšin. Med dobitniki priznanj je tau paut bila tüdi sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Klara Fodor. „Dosta mi pomeni, vej pa tau priznanje dobimo tisti, steri dosta delamo za Slovence pa nika več dejemo kak splošno lidje,” je po tom, gda je prizanje dobila, pravla Klara Fodor, stera za Slovence pa slovenstvo dela že dugo lejt.
„Na Slovenskoj zvezi delam ousmo leto, prvin pa sam začnila s slovenstvom se spravlati na seničkoj šauli, tam sam začnila 1982. leta delati pa na drügo leto sam včasi začnila z lutkovno skupino delati. Mislim, ka sam te najbole prišla skrak do slovenskoga djezika. Pred tistim pa, gda sam se šaulala, v osnauvnoj šauli smo meli folklorno skupino pa gledališko skupino, včili smo se slovenski djezik, pogučavali smo se v vsakdanejšnjom živlenji, doma v držini ranč tak. Mislim, ka so mi tista lejta vöostala, gda sam v srejdnjoj šauli bila.”
Na seničko šaulo ma Klara sploj dobre spomine, ške posebno na lutkovno skupino. „Ges s toplim srcom gledam na njih furt. Tak čütim, kak če bi moji mlajši bili pa je zdaj že rejsan osem lejt, ka so vcejlak drügi mlajši. Tiste generacije, s sterimi sam ges delala, so že gor zrasle, so že oženjeni, mlajše majo. Dapa v Človeki ostane tisto veselje, tista radost, tisto doživetje. Kavse sam dja dobila od tisti mlajšov, s kakšnim veseldjom smo se mi vküper trüdili, kak so baugali, kak so radi bili, če smo leko kam šli, smo leko pokazali, ka vejmo. Na tau se trno dobro spomnim furt,
pa z velko radostjo, ka sam furt leko računala na nji. Nikdar so mi nika nej tazapravili, mi v sramoti ostali. Takše mlajše, ne vem, če bi človek ešče leko daubo, gvüšna sam, ka kak odrasli ranč tak vodržijo z delom.”
- Ka si pa ti kaj brodiš o tej mlajšaj, ka zdaj nastopajo pri lutkarji, kak gledaš na njij?
„Nosim jih v srcej tüj, samo ka me malo bantiva, ka nemajo telko nastopov, kak smo leko mi meli. Kleti vcujstanemo pa mo jih redno davali za nastope, v Slovenijo, v Prekmurje, pa v domanji krajaj, ka zdaj takše mlajše majo, ka ne ostanejo vö s šaule, tak ka do jeseni z nauvo igro leko nastopali,” pravi sekretarka Slovenske zveze pa tak dale brodi: „Ovak je pri denešnoj deci, ka slovenski se več ne moreš tak naleki z njimi pogučavati, dapa ka se navčijo, špilajo, človek ne more nikaj prauti praviti. Pa so poštenje vrejdni, ka se ščejo včiti, tak domanji kak knjižni djezik.”
Velka lübezen Klare Fodor
je gledališče. Ona je bila tüdi med tistimi, steri so sredi devetdesetij lejt na nogej postavili gledališko držino Nindrik-indrik. Kaj je kaj nauvoga? „Pripravlamo nauvo špilo, povejm po pravici, če ne špilam - ednauk
sam ostala vö - nikak mi lagvo spadne, nikak ne uživam tisto delo tak, gda sama probam, vadim z njimi, kak gda sama leko igram. Važno je tau, ka furt najdemo lidi, ka delajo s tem. Dobro je v toj drüžbi biti, ka je nika drügo kak na delovnom mesti ali pa doma v držini. Po pravici, meni bi vsakša skupina gnaka mogla biti, dapa najbole pri srcej mi je naša gledališka skupina. Oni so najbole moji.”
Znamo ka večkrat pravimo, ka je v Porabji kulturno živlenje rejsan dobro organizirano pa puno vsega se godi, tak ka se toga tiče, so porabske kulturne skupine leko vzor marsikomi tüdi v Sloveniji. „Tau drži. Če zdaj tau poglednem, ka dela je bilou te na kulturnom področji, s skupina-
mi, prireditvami pred desetimi lejtami pa zdaj, te je tau neba pa zemla. Od tistoga mau smo ustanovili več skupin, programov pa dosta dosta več mamo kak pred tistim. Furt pravimo, ka se slovenski djezik vse menje
gunči. Na drügi strani pa dim pravimo, ka smo na kulturnom področji, s kulturnim delom trnok bogati. Tau je tü čüda. Tau je leko samo zatok, ka se najdejo furt taksi lidje, steri radi delajo tau, radi popejvajo, plešejo, so tomi radi, ka oni leko pokažejo tisto, ka je našo, pa s tem leko razveselijo drüge lidi. Tau tü istina, ka tau samo tak leko zadobijo te skupine, ka majo takše mentore, vodje skupin, ka redno pripravijo skupino.”
Tau ka majo zadnja lejta telko programov, pa je pomembno ške zaradi enoga vzroka: „Telko nastopov je ranč zatoga volo, ka se djezik menje gonči, nej samo pri mlajšaj. Pri odraslaj je malo čüdno, tak vidim, ka nisterni bole gončijo kak pred desetimi lejtami, ni-
sterni pa so se obrnauli, pa ne gončijo tak. Zdaj pa naj lüdstvo vse več taksi prilik ma, gde se v drüžbi leko sreča pa pogučava med seov, drügo pa tau, ka leko poslüšajo slovenski djezik, naj tau bau špila, pesem. Kakoli, ka je v slovenskom djeziki, je samo leko za hasek. Pa tak brodim, ka s tejmi programi leko pridobimo mladino tü.”
Za konec pa sve ške eno rejč o ške eni Klarini lübezni povedale, o novinarskom deli: „Trno fejst se mi vidi tau delo. Radio šče vejn bole, ka se tam pogučavaš, pri novinaj pa bole spišeš, o kom se pogučavaš z lidami. Najbole me je tau zgrabilo, ka se rada pogučavam, rada spoznavam lüstvo. Trno rada odim okaulek, s skupinami, kamkoli dem, škir furt s seuv vzemem, ka nikdar ne vem, gda dobro temo srečam.”
Za konec najinoga pogovora se je nagrajenka zahvalila kolegom, ka pravi, ka sam človek ne more vsega napraviti. Nej pa je pozabila tüdi na matični rosag. „Ne smejmo pozabiti, kamamo pogoje za delo, pejnaze, zatau pa se moram zahvaliti matičnomi rosagi, Sloveniji. Tü, na Vogrskom, tü leko vküper spravimo nika, dapa tau je že dosta menjši tau. Tau, ka nikdar enoj skupini je nej potrejbno povedati, ne bojte čemerni, ne morete titi, ka ne moremo ceringo stati, tau se nej zgodilo pa vüpamo, ka se ne zgodi. Pa tau samo tak leko, ka nas Slovenija redno pomaga s pejnazi.”
Sekretarki slovenske zveze Klari Fodor želejmo ške dosta uspehov pri njenom deli pa v njenom živlenji.
Silva Eöry
Klara Fodor v zaključni sceni igre »Krčma«.
Porabje, 15. januarja 2004
6
Odstopil Roberto Battelli
Poslanec italijanske narodne skupnosti Roberto Battelli je odstopil s položaja predsednika parlamentarne komisije za narodnosti. Povedal je, da slovenska ureditev vzpostavlja določene mehanizme za integracijo narodnih skupnosti, ki temeljijo na solidarnosti, »vendar se institucije, ki so za to poklicane, že dolgo vrtijo v prazno.” Podobno je tudi delovanje komisije državnega zbora za narodnosti, katere delo nima pravega učinka na položaj narodnih skupnosti. Komisija je med drugim tudi sklenila, da bo v sodelovanju z vlado pripravila resolucijo o narodnih skupnostih, vendar vlada v devetih mesecih po njihovi pobudi ni zmogla odgovora na ta predlog.
88 odstotkov
Materni jezik velike večine prebivalstva Slovenije (88 %) je slovenščina, kažejo podatki o jezikovni sestavi prebivalstva iz popisov prebivalstva v Sloveniji v letih 1991-2002. Med tistimi, ki za materni jezik niso navedli slovenščine, prevladujejo jeziki bivših jugoslovanskih republik. Tako je 2,8 odstotka prebivalcev Slovenije leta 2002 za materni jezik navedlo hrvaščino, 1,9 odstotka srbsko-hrvaški, po 1,6 odstotka prebivalcev pa bosanski in srbski jezik. Po 0,4 odstotka prebivalcev je za materni jezik navedlo madžarščino oziroma albanščino, tistih, katerih materni jezik so italijanščina, makedonščina oziroma romski jezik, pa po 0,1 odstotka, medtem ko je nemščino za materni jezik navedlo 0,1 odstotka prebivalcev Slovenije.
Pri najstarejšomi pari na Gorenjom Seniki
Lokalna samouprava Gorenji Senik se dosta več mora brigati za stare lüdi zatok, ka so pogoji tüj načeši kak povejmo na ednoj ravnini,
gde so hiše navekše poleg poštije. Na Gorenjom Seniki že tü nega dosta stari lüdi, ki bi po bregaj živeli, depa steri so tam, je buma njim nej leko. Samo si mislimo, kak so daleč od centra pa po kakši potaj leko do njij prideš. Letos se je zgodilo, ka je na bregaj sfalila voda. Etak jim vsakši den - Zdaj tü - samouprava vozi vodau tavö na bregé. Pa nej samo vodau, liki hrano, obed tü. Zatok se je pa samouprava pobrigala za tau, da majo dva autona, etak leko pridejo vsakši den do tisti, šteri si ne morejo sami djati.
Pa leko ge svedočim tau tü, ka tau nej istina, ka si na Gorenjom Seniki stari lüdje ne morejo vrastvo küpiti pa tak v srmastvi samo na smrt čakajo, kak je tau nekoč tam živeča ženska v Porabji pisala. Baug vari, ka bi ge s tejm tau stejla povedati, ka je vrkaj po bregaj sam biti veselo. Gvüšno, ka nej. Samota je vsepovsedik stra-
šni sploj pa te, če na človeka več dni nišče ne odpre dvera. Tau je pa zatok tüj nej tak.
21. decembra so se starejši
lüdje po meši zbirali pa so šli v kulturni daum. Lokalna samouprava je tam pripravila kulturni program. Dvorana je puna bila, starejši lüdje -
vidlo se je na njini obrazaj -so sploj čakali, ka de na programi. Najoprvin ji je župan Martin Ropoš s toplimi rečami pozdravo, po tistem je pa Eva Lazar, predsednica slovenske samouprave, tü predala svoje dobre želje. Kulturni program je dala
Števanovska gledališka skupina, stera je naprej dala komedijo „Več pa nigdar nej”. Smej pa ploskanje sta dugo nej enjala.
Po bogatom obedi so člani lokalne samouprave eške vsakšomi delili pejnaze tü na svetke. Po tistem so pa sploj lejpo gesto naprajli
župan pa člani samouprave. Na Grbenščeki žive najstarejši zakonski par v vesi. Oča Števan Škaper so 94 lejt stari, njigva žena Marca pa 87 lejt. Sedli smo si v kombi, naklali smo v kombi vse dobrote, püšeo rauž, pejnaze pa smo se pelali na
Grbenšček k Škaperovi. Sto je eške nigdar nej odo po Senički brgaj, po „ne vejm, kama pelajo” potaj, ne zna, gde vse lüdje živejo. Kakoli, ka sam gnauksvejta po tej potaj dosta ojdla, vej je pa tau moja slüžba bila, itak sam se bojala v kombini. Ovinki, lagva paut, dolina, brejg, tak smo te prišli k Škaperovi. Veški oskrbnik je vozo te auto, steri cejli den po tej potaj odi od iže do iže. Tak je pravo, ka te poti niške ne more vcejlak popraviti. Vsakšo leto je posipajo s kamlom, pa tau zemla vse požre.
Gda smo nut staupili k Škaperovi, oča so pri stauli sejdli. Ge sam je samo tak spoznala, ka eške sam nika najšla na njinom obrazi, kakši so bili tistoga ipa, gda sam eške na občini delala. Sploj čeden, miren, puno modrosti človek so bili. Zdaj sta ji pa že zatok starost, beteg strgala. Žena Marca so pa eške sploj friški. Čütila pa vidla sam, ka je v rami - šteri je takši, kak če bi iz kakše pravlice bio - toplo bilau, velka čistoča, lejpo družinsko razpoloženje je kralüvalo. Tau pa vali vertinjo Marco, no pa čerko pa zeta, ki v Slovenskoj vesi živeta, depa vsakši keden gnauk, dvakrat prideta starišom pomagat. Tau sta Karči Dončec pa njegva žena. Gda so župan pa člani samouprave doj sklali vse dobrote pa so vertinji prejk dali püšeo, te so Marca najoprvin v malo sobo leteli po vazo, ka oni te lejpi püšeo morajo v vodau djati, ka ovak Baug vari rauže povegnejo pa bi tau najvekši kvar bio na svejti. Tau sam tü vidla pa čüla od njij, ka so se radüvali veškomi skrbniki Pištaki Časari, vej je pa po mojem on tisti, ki je povezuje z vasjov, ki njim pomaga, če je potrejbno.
I.B.
Člani gorenjeseničke samouprave pri držini Škaper.
Gorenjesenički starci na svetašnjom obedi v šaulski jedilnici.
Porabje, 15. januarja 2004
7
Den za starejše lüdi na Dolenjom Seniki
Že dugo se drži navada, da po vasnicaj, po varašaj na leto gnauk vküppozovejo starejše lüdi. Tiste, šteri so se ranč tak brigali zase, za svojo držino, za preživetje,
kak se morajo brigati gnes tisti, ki so eške v aktivnom stanji. Depa na naše starejše lüdi vse leko povejmo, samo tau nej, ka oni Zdaj v svoji domovaj v foteli sedijo, se
znak naslonijo pa počivajo. Gnes tü - če so kauličkaj mogauči - delajo. Delajo zatok, ka oni brez dela ne morejo ostati. Etak pa leko povejmo, ka so ja vsakše hvale vrejdni.
14. decembra 2003. je lokalna samouprava na Dolenjom Seniki organizirala srečanje za starejše lüdi. Gda smo mi - Slovenska samouprava Dolenji Senik -tau zvedli, bi tü nika radi
»dali« tejm lüdam, sploj pa zatok, ka smo vedli, da bi murskosoboški upokojenski pevski zbor rad nastaupo, slikar Ernest Branšberger pa razstavo napravo pri
nas. Etak smo je pozvali, da bi polepšali te den, kakoli ka je tau za nji velki aldov pa trüd bio, vej so pa prvi den v Székesfehérvári bili, tam dali program. Program se je
začno te den po meši. Elizabeta Bartók, županja, je s toplimi rečami pozdravila starejše lüdi, goste. Po pozdravi je nastaupo domanji nemški ženski pevski zbor, po tistim pevski zbor upokojencev iz Murske Sobote. Sploj lejpe slovenske pesmi so spejvali pa so nas presenetili tü. Eno, da je zbor edno vogrsko božično pesem tü spopejvo, drügo pa, ka je naratorka Estera Pleša
program pa lejpe misli nej samo v slovenskem jeziki povejdla, liki v Vogrskom tü.
Po obedi smo pa lüdi pozvali v slovensko dvorano, gde so nji že čakale sploj lejpe slike Emesta Bransberger, slikara iz Murske Sobote. Tema razstave je bila Stara Murska Sobota.
Na prireditvi je navzauči bio Jože Vild, prejšnji predsed-
nik, Janez Kovač, gnešnji predsednik Društva upokojencev Murska Sobota. Ernest Branšberger je lokalni samoupravi podaro edno sliko. Nastopajoči iz Murska Sobote so bili gostje dolnjeseniške slovenske samouprave.
Irena Barber članica dolnjeseniške slovenske samouprave
Likovno razstavo Ernesta Bransbergerja je odpro Jože Vild.
Dolenjeseničke starce je pred obedom čako kulturni program.
Vsakšo leto nas pozovejo
Gorenjisenički mešani pevski zbor na konci leta ma svoje nastope, koncerte po različni mestaj, vasnicaj. 13. decembra 2003. smo znauvič bili v Mosonmagyaróvari. Znano je, da v tau Varaši v lejpom števili živejo Porabski Slovenci, ki so se pred več deset lejtami ta skvarterali zatok, ka so tam dobili delo. Naše lüdi tam poštüjejo zatok, ka so pošteni lüdje pa sploj dobri, flajsni delavci. Etak se pa ne smemo čüdivati nad tejm, če oni majo kakše prireditve, njim poštenje dajo voditeli mesta, največkrat prvi človek mesta, župan tö.
V Mosonmagy aróvári dela slovenska samouprava, ki se pobriga za tau, da bi tam živeči Slovenci nej cejlak pozabili svoj materni jezik, svojo slovensko kulturo. Za toga volo majo različne programe. Vsakšo leto gnauk, pred božičom pozovejo iz Porabja gorenjeseniški mešani pevski zbor pa slovenskoga dühovnika in se tam slüži slovenska sveta meša, zbor pa ma kratek koncert tü.
Etak je bilau tau lani pred božičom. Z gorenjeseničkim župnikom smo se napautili v Mosonmagyaróvár, gde smo popejvali pri meši liturgijo in lejpe slovenske svete pesmi. Laci Brašič, predsednik slovenske samouprave, je takšo prošnjo emo, da bi sveta meša nej dvojezična, liki samo slovenska bila. Ferenc Merkli so tau prošnjo spunili, kakoli ka so svojo pridgo na kratki v Vogrskom jeziki tü ponovili.
Naš pevski zbor je v Mosonmagyaróvár sprevodo Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave. Svete meše se je z njim vred udeležiu Pál Stipkovits, župan mesta Mošonmagyaróvár.
Po svetoj meši so nas pogostili in med tejm je naš »kantor« Ciril Kozar na svoji nauvi frajtonerci zašpilo lejpe slovenske pesmi tak, ka smo že na tejm bili, ka mo splesavali tü. Samo ka je tau nej mogauče bilau zatok, ka je Mosonmagyaróvár daleč od nas in smo sé po obedi napautili domau.
Hvala vsem tistim, ki so nam te nastop omogočili.
Irena Barber predsednica zbora
Manj podpore za manjšine
V sredini decembra je zasedal kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Ob tekočih zadevah je razpravljal tudi o proračunskih načrtih sklada za leto 2004. Predvidevajo, da bo letošnji proračun za kar 160 milijonov forintov manjši, kot je bil lanski, ki je znašal 663 milijonov forintov. Letošnji proračun sklada bo 500 milijonov forintov, zato sklad namerava uvesti nekatere omejitve. Pri namenskih natečajih bodo določene namene združili pod isto geslo, nekatere pa celo zbrisali. Zožili bodo tudi krog upravičencev, ki lahko kandidirajo na natečajih sklada. Proračunska sredstva sklada v letu 2004 bodo razdeljena po naslednjih postavkah: sredstva v pristojnosti predsednika 5 milijonov, za delovanje sklada 35 milijonov, namenski natečaji 184 milijonov, manjšinski časopisi 240 milijonov, mladinska manjšinjska nagrada 10 milijonov, gledališko srečanje 6 milijonov, rezerve 20 milijonov.
Znatna je razlika pri namenskih natečajih, za katere je sklad lani imel 290 miljonov forintov, letos pa za več kot 100 milijonov manj. V manjši meri velja to tudi za manjšinske časopise. Lani je bilo namenjeno 13 manjšinskim časopisom 280 milijonov forintov, letošnji načrt je za 40 milijonov forintov nižji. Natečaj za podporo manjšinskim časopisom bo verjetno objavljen šele februarja, zato je kuratorij odločil, da bodo ča-sopisi v prvem tromesečju dobivali podporo na podlagi lanske podpore.
Kuratorij se je odločil o natečajih gledaliških skupin, ki so se prijavile na državno srečanje manjšinskih gledališč. Gledališki družini Nindrik -indrik je odobril 1.250 tisoč, gledališki skupini iz Števanovec pa 1.500 tisoč forintov. 30 odstotkov dobita skupini v predfinansiranju, ostalo vsoto pa le v primeru, če ju strokovna komisija po generalki izbere za nastop v Budimpešti.
Porabje, 15. januarja 2004
8
Pesem pa ples nas drüžita
V minaučom leti so Varaške pa števanovske ljudske pevke pa tüdi Števanovski mlajši dosta vaj pa nastopov meli tak doma na Madžarskom kak tüdi v Sloveniji.
Vse tri skupine, štere vodim, so ogromno svojoga časa aldüvau tak za vaje kak tüdi za nastope. Gda je prišla srejda,
gda smo meli edni pa drügi vaje, so ženske mogle doma delo tapistiti, se zriktati za pout na vaje. Tak je bilou v vročini, v lejpom pa slabom vrejmeni. Bilou je tüdi, ka so prišle na vaje v lejpom cajti, prouti doumi je pa sprvajala dostakrat grmlenca, dež pa kmica. Buma, dostakrat je trbelo tüdi rano gorik stanoti, gda so ešče drügi spali pa titi na pout na nastope. Dostakrat so domou prišle kesnou, vnoči. Preci časa pa švica je tüdi preteklo, ko so se mlajši
števanovske šoule navčili spejvati slovenske pesmi pa plesati lüdske plese. No, z dobro volauv pa z željov, ka za Porabje nekaj napravijo, se tou vse da.
Če samo zapišemo za zadnji mejsec v minoučom leti, kelko nastopov smo opravili, je že zadosta. I
Že 6. decembra so Števanovski mlajši, člani folklorne skupine, štero smo gorpostavili letos, šli na nastop v Szombathely, gde so plesali na Miklouževi prireditvi. Sprejela nas je gospa Marija Kozar, štera je, kak vsa lejta, tüdi zdaj pripravila vse posebno za prireditev. Letos je bilou ešče ekstra dosta lüdi pa mlajšov, šteri so komaj čakali, ka njim je Miklouž prineso. Prireditev je bila posrečena že zatou, ka je Miklouž vsem nika prineso. Za števanovske
mlajše je bilou tou ekstra lejpo doživetje. Prvič so nastoupili Zvün svoje vesi, zatou so dobre vole do doumi cejlo pout v avtobusi spejvali slovenske pesmi.
12. decembra so monoštrske pevke mele celovečerni koncert v Budimpešti, kama ji je povabila slovenska samoup-
rava. Po dobrom obödi smo se odpelali do dvorane, gde je bilou že preci lüdi. Tam nas je ešče ednouk pred nastopom prisrčno pozdravo gospaud Ferenc Kranjec. Po koncerti so mlajši dobili darila, vse prisautne pa je pred dvorano čakala bogato obložena miza z vsejmi dobrotami. Ženske so ešče ekstra bile Vesele, ka
so srečale mnouge poznane pa cilou rodbino. Meli so si telko povedati, ka smo je komaj narazno spraviti, gda je trbelo iti domou. S težkim srcom so se poslovili z željov, ka bi se ešče gda srečale pa malo tutkivale.
Že 13. decembra, se pravi na drügi den, smo meli dva nastope Ob dvej v Slovenskom domi v Monoštri naj bi nastoupili mali folkloristi iz Števanovec, ka se je pa zavleklo, tak ka je biu nastop Skoro cejlo vöro kesnej. Deca so se nej mogli včakali pa so pravli: »bačiji dosta gučijo.« No, mi smo pa dosta noreli pa bili živi kak živo srebro (higany). Kak si nej meo na njij pasko, je že vsakši na svoj kraj taleto pa migo. Deca pač - kaj si moremo! Ali ges sam že tü bila kak na iglaj. Vejpa ob trej bi mogla biti pri ženskaj v Slovenskoj vesi, gde so meli vse pripravleno za sprejem starejših vaščanov kak vsikšo leto. Moje ženske iz Monoštra si že gvüšno gučijo: »Marija, gde odite - sila van.« No, komaj sam z decov nastop opravila, sam harmo-
niko doj djala, že sam v avtoji tüdi sedela na pouti v Slovensko ves. Ta sam Skoro ešče prerano prišla, ka so se ešče vküper čakali. No, moje ženske so se me razveselile, kak če bi se cejlo leto nej vidle. Lejpi program so pripravili dečica z vrteca pa mažoretke pa tüdi me smo taspopejvale kak ponavadi - vmejs
kakši vic povedale - tak malo za boukšo volou. Na konci pa smo vküper spopejvali Sveto nouč.
S tem ešče naših nastopov nej konec. Že na drügi den, 14. decembra, je bila prireditev za starejše v Števanovcaj. Števanovski učiteli so se fejst ponüdili pa tüdi vrtec. Pripravili so rejsan lejpi program. Najbole se mi je vidlo, ka je pou programa bilou v slovenskom jeziki. Spejvali pa odplesali so tüdi „moji pa Anicini” mlajši. Tüdi müvi sva se nej dale doj poglednoti. Smo spejvali pa plesali tak, ka se je vse prašilo, zatou smo ešče za sebov oder pomeli. Tüdi števanovske ženske so lepou spopejvale pa ekstra bile šik, vej so pa mele nouve gvante. Kalman bači je pravo, ka so bile lejpe kak džundž. Pa tüdi dvorana je bila puna. Naj sam ešče tako kouli gledala pa iskala, gde bi zaglednola ravnatela šoule, ka bi prišo za oder pa pobaužau mlajše, jih povalo, ka so rejsan meli kaj pokazati pa tüdi učiteli so si zaslüžili par besed pohvale ali celou
čestitke. Pa ga je nej bilau. Zagvüšno je meo resne zadržke - ovak bi njemi zamerili, ka ga je nej bilou.
Tak, december je za nami, Zdaj pa že pišemo 2004. Dosta želj mamo, s pomočjov vsej, Vüpam, ka do se nam izpunile.
Pa srečno!
M.R.
Mlašeča folklorna skupina števanovske šaule.
Dvorana kulturnoga doma je bila nabita puna.
Betlehemski prizor na odri v Števanovcaj.
Porabje, 15. januarja 2004
9
Non omnis moriar
Pogovor z duhovnikom Gregersen-Labossa Györgyem (2)
- Zanimivo je vaše ime. V ednoj reviji sam čtejla, ka vaši predniki po materi izhajajo z Norveške, šteri so bili znameniti arhitekti. Zidali so zeleznice prejk cejloga Erdélya pa več palač v raznih vekših varašaj na Madžarskom. Za priznanje
so doubili tüdi plemiški naziv, Zdaj pa v Budimpešti pred nouvim Narodnim gle-
dališčem poimenüjejo eno promenado po njij. Jaz mi-
slim, ka iz toga pokolejnja
izhaja ta vaša velka energija. Teološka včenost je pa zagvüšno naslad vašega ajto, štenje biu blüzi petdeset lejt dühovnik v Tatabanyi.
- Lidge pravijo, ka imam Zanimivo ime. Mogouče je rejsan Zanimivo, ar ga sestavla edno norveško pa edno madžarsko ime. V devetnajstom stoletji, v dobi reformov, v lejtaj pred madžarsko narodnoosvobodilno borbo pride na Vogrsko Gregersen Gudbrand iz Norvegije, moj preddedek. On je biu zvönredno talentirani človek, šteri je shajao iz preprouste familije. Zapüsto je rojstno hižo, ar njemi je mati mrla, z mačijo sta se pa nej razmila. Najprvle je prišo k svojemi Strici, gde se je vönavčo za tesača. Po tistom pride v Kopenhago, gde se navči zidati mostove, te pa ide prouti zhodi, v Prago. Te del Habsburgškogavladarstva je biu za časa reformov prestor mogoučnosti. Iz Prage pride prejk Bratislave na Vogrsko z edno potovalno lado. Nika drügoga je nej meu, tak je začno eti svoj Žitek. Tou je klasični primer iz časa začetka kapitalizma. Njegvo premožejnje je bilou na-darjenost, marljivost ino poštenost. S tem pride tak daleč, ka ga na konci stouletja eti na Vogrskom spominajo kak ed-noga od nastavitelov industrije, ga spominajo kak ed-noga velkoga zidara vogrskih železnic. Rejsan je grato od vsej poštüvani velki industrijalec. Oženo se je s hčerko
mesara iz Estergoma. Točno ne vem, kelko dece sta mela, samo tou Znam, ka jih je dvanajst ostalo pri živlejnji. Najprvle je biu zaposleni pri nekšnom delodajalci, sledi pa se
je osamosvojiu. Delau je vsepovsedi po monarhiji, gde so zidali železnice ali mostouve. Med tem časom je dau zidati svojo fabriko, svoje sinouve je pa dau vönavčiti, pa tak je nastavo svojo velko firmo z imenom Gregersen & sinouvi, gde je včasih istočasno več gezero delavcov bilo zaposlenih, kak na priliko pri gradnji železniške proge v Galiciji, pri južnoj železnici ino pri železne prejk Erdélya. Zvün toga so meli žagarski obrat, proizvajali so tüdi pohištvo, v Bosni so meli v najemi loge ino firmo za predelavo lesa. Zanimivo je, ka je on ranč te prišo brezi vsega na Vogrsko, gda je eti vövdarila meščanska revolucija ino narodno-
osvobodilna bojna. On, kak Norvežan, sin takšoga naroda, šteri je tüdi dugši cajt biu zatirani, se je vživo v te prevrat vogrske zgodovina je stoupo v erdélysko vojsko i
slüžo kak pontonir (hidász). Za toga volo, ka je slüžo na vogrskoj strani, je mogo sledi pobegniti. Odide z Madžarske, ali hitroma so ga nazaj zvali, ar so njegovoga strokovnoga znanja potrebüvali. Tüdi v njegovoj prvejšoj domovini, kama je vsakšno drügo leto potüvau, so ga visiko cejnili. Večkrat je bil celou na sprejemi pri norveškom krali. Gradbeniška akademija Norveške kraljevske akademije znanosti ga je odebrala za častnoga predsednika ino njemi darüvala več odlikovanj. Na Vogrskom je v vilici Lónyai, v Ferencvároši stala družinska palača, štero je on sam dau zozidati, na plafon obednice je dal namalati
freske od znamenitoga Lotz Károlya. On je zidau na primer moust na Tiszi pri Szolnoki, šteri je biu teda najdugši leseni moust v Srejdnjoj Evropi. Sledi je ranč tak njegova firma zamejnjala leseno strukturo z železno. Oni so zozidali tüdi moust na Donavi pri Komaromi, več mostouv v Erdélyi, več palač v Budimpešti, leseno konštrukcijo tunela pred južno železniško postajo, rušt indašnjega Lüdskoga gledališča. Več zgradb v Budimpešti varje njegovo ime. Njegova zasluga je bila povečanje luke na Reki (Fiume), štera je bila tistoga časa edna najvekših pristanišč Evrope. Leta 2000 je bila v Budimpešti odprejta razstava, štero je organizejrala samouprava Ferencvaroša, štera je sledi bila predstavlena tüdi v Muzeji zgodovine. Tüdi naša družina je prejkdala ništerne predmete za razstavo. Te predmete so fotografirali, fotografijo pa istočasno eno leto predstavlali na Norveškom ino v Daniji. Gda je Tisza vövlijala, je dau Gregersen napraviti stou lesenih hiž za brezdomce. Tou je lejpi odraz njegvoga socialnoga občütejnja, njegvoga etičnoga, evangeličanskoga, lüteranskoga habitusa. Sledi je delau tüdi pri izgradnji kanalizacije Szegeda ino izgradnji obrambe prouti povoudni. Za te svoje zasluge je od Ferenc Jožefa doubo Vogrski plemiški naziv. Tak je norveški tesar ino velki industrijalec grato Vogrski plemič. Zanimiva je tüdi simbolika njuvoga grba. Odzgora je norveški lev, v rokaj s sekerico, odspoda pa eden moust, leseni moust, ino dvej včeli, štere simbolizirata njegovo gedrnost, okouli ščita se pa nahaja šest roužic ino šest zvejzd, šteri simbolizirajo njegovo deco, šest deklin ino šest pojbom Gregersen je bil preveč pobožen luteranski človek, šteri je podpero svojo cerkev.
Očina familija Labossa je
stara vogrska familija, štera izhaja iz Felvidéka, iz županije Gömör, na začetki iz Muránya ali pravzaprav je Rozsnyó bilou družinsko gnejzdo. Ajta ino dedek, oba sta bila evangeličanska dühovnika. Niti eden več ne žive. Od drüge polovice šestnajstoga stoulejtja mamo podatke za tou, ka so naši prejdniki slüžbovali v cerkvi kak predikatori. Labossa Péter je biu prvi Vogrski evangeličanski dühovnik v Rozsnyóji. Znamo ešče o večih Labossah, šteri so spunjavali cerkvene slüžbe. Tou mi je davalo orientacijo pri mojem poklici. Ne bi gučo resnico, či bi pravo, ka je tou bilou zadosta, ka sam samo za toga volo zbrau dühovniški poklic, ali gda sam že biu dühovnik, te mi je tou zaledje davalo držo, me je bogatilo s tistim, ka sam prvle mogouče nej držao za tak važno, za tak dragoceno. Moj dedek je bil na primer Profesor teologije, preveč včeni človek, naprejdnjega mišlejnja. Našo družino sam komaj te začno raziskavati, gda sam že biu študent teologije. Kak zanimivost povem, ka sam med študiranjom zgodovine seniorata županije Gömör najšo edno knigo z vpisom mojega dedeka Petra Labosse, profesorja teologije. Dedek je vpisal v knjigo s svinčnikom, gde ešče lejko najdemo podatke o družbo Labossa. Včasi sam spoznal njegov rokopis. Knjige so mi nej posoudili, ar je bila last Centralne evangeličanske knjižnice, zatou sam dal tou stran fotokopirati. Mene cerkvena zgodovina sploj preveč zanima, rad bi jo bole podroubno študirau, ali moje obveznosti v sombotelskoj cerkvi ino družinske mi toga vezdaj ne omogoučajo.
Gospoud dühovnik, hvala
vam za pogovor. Želim, ka tüdi v bodouče s takšnim en-
tuziazmom bogatite versko življenje vaših vernikov.
Suzana Guoth
Mlajši sogovornika pred družinskim nagrobnim spomenikom.
Porabje, 15. januarja 2004
10
Obed iz žepke
Vejn v Varaša nejga tašoga človeka, steri bi nej pozno Lacina Kovača iz Andovec ali kak ga doma zovemo, Djišarinoga Lacina. Gda se po Varaši prejkpela z biciklinom, eden za drügim za njim kričijo: »Prineso si kaj?« »Gnes nej, dapa zranja leko, ka baude kaj.« Gda z biciklinom stane, kaulek njega vsigdar lüstvo stodji. Ne vejm, kak je tau, dapa on je vsigdar korajžen, leko je zazranka ali večer, leko sonce sije ali dež de. Starejšo lüstvo ga tak čaka kak »penzijo«. Zdaj ste že gvüšno vönajšli, ka je on poštaš.
•	Kak si ti poštaš grato? Vejm, ka si se ti za drügo meštrijo vövčijo.
»Gda sam končo osnovno šaulo, te sam se v Varaša v poklicni šauli za strugara vönavčo. Tistoga časa je težko bilau slüžbo najti, zato ka so lüstvo bola tapušilali, kak bi goravzeli. Eden mejsec sam doma bijo brezi slüžbe, gda sam se glaso v Varaši na pošti. Tau je bilau 15. avgustuša 1990. leta. Sprvuga sam samo novine vönoso, za tri lejta, gda sam se že malo vönavčo, te pa že pisma, pejnaze pa vse drugo, ka eden reden poštaš leko nosi.«
•	Te si ti tak grato poštaš, ka je na pošti bilau delo. Ovak
bi ti nikdar nej grato poštaš. Kakši je bijo začetek? »Moram prajti, težki. Nikoga sam nej pozno, nej sam vedo, stera paut kak se zove. Na pleča so mi obejsili edno torbo puno novin, idi pa je raztalaj. Sprvuga sam dosta švico. Dosta sam mogo spitavati pa se včiti, sto kak se zove. Dapa če je človek prisiljen, se mora navčiti, ovak nede. Istino, Sprvuga sam samo edno paut daubo, kama je novine trbelo vöraztalati. Sletkar, gda sam se že malo navčo, potistim
sam daubo okrožje. Varaš je razdeljeni na več okrožij,
vsakši poštaš ma svojoga, kama vsakši den pošta vönosi.«
•	Zdaj že več kak deset lejt delaš kak poštaš, zdaj že tak
poznaš Varaš, ka bi te v stero koli okrožji leko djali?
»Trinajset lejt je zavole časa bilau, ka sam se leko navčo ime vsakše ceste. Če na ednoj pismi Vidim ime, te že vejm, v stero ulico pa na stero števili go moram nesti. Ranč mi nej trbej atrejsa Pogledniti.«
•	Ka je v tau maštrij najžmetnejše?
»Tü človek vsigdar pri pameti mora biti, zato ka cejli den s pejnazi dela. Človek malo tazadrejma, potistim pa v svojo žepko mora segniti. Na torbo tö skrb moram meti, zato ka gda penzijo nosim, te je dosta pejnaz pri meni. Kak pravijo, vrag nikdar ne spi. Drügo pa tau, ka sam dja cejli den med lüstvom. Lagvo volau pa brigo človek doma mora njati. Djesta tašo starejšo lüstvo, steri cejli den drügoga ne vidijo, samo namé. Na te par minutov si moram čas vzeti. Tašuga reda me spitavajo, ka kaj nauvoga, ka se je zgodilo v Varaši. Tau je tö žalostno, ka je dosta taši družbi, stere sploj srmačko živejo, stere že pet-šest dni prvin spitavajo, če ešče ne dobijo družinskoga dodatka. Stere več telko pejnez nejmajo, ka bi si kilo
krüja küpile.«
• Tebe te sploj čakajo? »Sterim pejneze nesem, tisti gvüšno.«
• Kelko kilomejtrov deš ti eden den?
»V Varaši je mojo okrožje najvekšo. Kaulek petnajset kilomejtrov dem na den. Pa te sam ešče ranč nej računo, ka v bloki gora pa dola Odim po stumbaj.«
•	Gda je najlagvejše?
»Te, gda je lagvo vrejmen. Gda dež de, gda je mrzlo ali pa gda velki snejg dolaspadne. Nam se ne šté, mi moramo titi.«
•	Pejški?
»Nej, z biciklinom. Dostakrat tak žmetno torbo mam, ka go ešče z biciklinom dojda vlejčti. Pejški bi tau nej mogo delati. Bilau je, ka je na Židova tak velki snejg bijo, ka sam biciklin na pleče mogo vzeti pa sam ga tak neso.«
•	V tvojom okrožji dosti Slovencov žive?
»Kauli trideset družin žive. Zato vejm, ka oni tö dobijo časopis Porabje, steroga jim tö dja vönosim.«
•	Oni vejo, ka si ti tö Slovenec?
»Vejo, zato ka se s tejmi zvekšoga slovenski pogučavlam. Djestejo med tejmi taši tö, steri Vogrski sploj slabo gučijo, tak ka baukše, če z njimi slovenski parpuvejdam.«
•	Tapuvej, kak eden den od zazranka do večera taparteče.
»V trifartala petaj zazranka dé bus, s sterim se notra v Varaš pelam. V frtau šestoj sam tam. Te si zajtrik küpim pa notra dem na pošta. Prejk se zravnem, potistim pa zajtrkujem. Kauli sedme vöre pride auto, steri pošta pripela, tauga te vöspakivamo pa pisma rancrazberemo. V pau devetoj na biciklin skaučim pa dem vönosit pošta. Do dvej vöre sam venej v Varaši pa razdelim novine, pisma, pejnaze pa vöplačano. Potistim nazaj dem na pošta, dolazračunam pa v trifartala štrtoj zgutauvim. V pau petaj dé
bus pa se pelam domau.«
•	Te si nej dosta doma.
»Nej, skur samo telko, ka domau odim spat. Problema je tau, ka ešče v soboto tö delamo. Ka sam rejsan doma, tau je samo nedela. Dapa te pa dem igrat nogomet, tak ka sam skur nika nej doma.«
•	Dja tak vidim, ka ti rad delaš tau, ka delaš. Ali nejmam istino?
»Istino maš. Ranč ne vejm, ka bi delo, če bi v drügo slüžbo mogo titi. Tak sam se že vcuj vzejo k tauma, ka bi težko živo brezi tauga. Dja rad mam mojo delo.«
•	Kak je kaj s psaumi?
»Jaj, te vradjé ranč naprej ne nosi. Tej nas, poštaše, najbole
mantrajo. Ne vejm, Zaka so tak čememi na nas. Srečo mam, name so ešče do tejga mau gnauk nej vgriznili.«
•	Zaka je dobro za poštaša biti?
»Zaka? Zato ka sam cejli den med lüstvom. Z biciklinom se tamta pelam, gdeta se škem. Gda sam vanej na pauti, tam mi več niške ne zapuvejde, dobre kolege mam. Ka ešče trbej? Cejli den sam venej na dobrom lufti pa se z biciklinom vozim gora pa dola.«
	Če si cejli den na biciklini, te kak maš obed?
»Pa kak, vö iz žepke,« se smeje pa gorskauči na svoj poštaški biciklin.
K. Holec
Glasbeni večer v Budimpešti
Slovenska samouprava 18. okrožja v Budimpešti je 12. decembra priredila že tradicionalni adventni program. Tokrat smo v goste povabili monoštrske ljudske pevke, ki jih vodi glasbena pedagoginja Marija Rituper. Naša gostja je bila tudi sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Klara Fodor, ki je veliko pomagala tudi pri organiziranju programa, za to se ji posebej zahvaljujemo.
Prireditev se je začela ob 17. uri. Bil je petek in tudi sobota je bila delavnik, zato smo se malo bali, kakšen bo odziv. Ob tej priliki smo mislili razdeliti tudi darila otrokom, ki sta jih jim namenili Državna slovenska in naša lokalna samouprava ob miklavžu. Kmalu se je pokazalo, da je bila naša skrb odveč, kajti dvorana kulturnega doma se je lepo napolnila. Po toplih pozdravnih besedah Marije Rituper smo pozorno poslušali lepo zveneče slovenske pesmi v izvedbi skupine iz Monoštra. Program je prevzel tudi tiste - celo otroke - ki gotovo niso razumeli besedila pesmi ali le delno. Tudi otroci so tiho poslušali petje žensk, kljub temu, da so bili vznemirjeni zaradi prihoda Miklavža in daril.
Darilo za nas odrasle so pa prinesle monoštrske ženske, ki so nam pripravile šopek ljudskih in seveda tudi adventnih pesmi, s katerimi so v dvorano prikradle predbožično razpoloženje.
Ko so jih nekateri obiskovalci hvalili zaradi lepih glasov, je voditeljica Marija Rituper, ki ji ne manjka žilica za humor, šaljivo dejala: če dvorana ima tako dobro akustiko kot vaša, potem se v njej lepo poje.
Nastopu je sledil sproščeni pogovor med nastopajočimi in gledalci, kajti večinoma se poznamo med sabo. Ali smo hodili skupaj v šolo ali delali na istem delovnem mestu, preden smo se nekateri pereselili v Budimpešto. Upamo, da nam je med tem kratkim druženjem uspelo pokazati tudi delček našega življenja oziroma prizadevanj, da bi ohranili identiteto tudi v velemestu.
Skupini iz Monoštra se zahvaljujemo za lep nastop, Javnemu skladu za narodne in etnične manjšine pa za finančno pomoč.
Ferenc Kranjec predsednik samouprave
Porabje, 15. januarja 2004
11
Iz lade moje stare mame
Duga lejtaje najviše na brgej Male vesi stau ram od moje stare mame. Že se je skur vküper začo sinjavati. Pri srcej meje stisnilo in pravo sam si, ka tou ne smem dopisiti. Zavolo nje pa zavolo sebe tö nej. Tak sam se kcuj k deli vzeu in si obečo, ka ga vred vzemem, te njeni ram. V tom deli samgori na podi najšo njeno lado, ranč takšo, v steroj so inda svejta lidge nut skladali vse fele stvari. Moja stara mama je bila ranč takša in v ladi sam najšo...
Žitek
Lada moje stare mame je pomalek ostanila vcejlak prazna. Vse tisto, ka je bilou nut, je šlou skouzi moje roke, se tam med prstami stavilo in me škrabalo po glavej. Dosta pitanj mi je vözoškrabala ta lada. Na, nej glij lada, liki tiste reči tam v njej. Dosta sam ji odneso s poda. Edne sam postavo v prejdnje ižo, edne dau na stenou v spalnici ali pa v künji, pa postavo na okne tö. Tak, lada je Zdaj prazna. Ram sam eške nej do kraja vred vzeu, dapa delo ne vujde, delo počaka. Zdaj, gda sam lado moje stare mame pregledno do slejdnjoga falata mi je tak nagnouk začalo nika faliti, kak če bi mi nikak vkraj vzeu eden falat mene. Gledo sam tou prazno lado. Čistak nika več nej bilou na njenom dnej. Čistak nika, samo tisto malo praja, ka se potegne eške za najbole zaprejte dveri. Vedo sam, ka lada nikak ne smej ostaniti na podi. Vedo pa sam tou tö, ka je ne morem sam po stubaj doj prinesti.
Šou sam po brgej doj do poštije in v krčmej pito poznanoga krepkoga možakara, ka pomouč nücam. Boug moj, pet možakarov nagnouk se je zglasilo, ka mi dé pomagat.
- Vej je pa samo edna bole velka pa malo bole žmetna lada, - sam njim tumačo, oni pa nika, šli so za meuv, kak male rece za svojo mamo. Kak se šika, smo v prejdnji iži najprlej spili posanco ali dvej. Te pa so se možakari spravili k velkomi deli. Na podi so najprva po moški brodili, kak tou Zdaj naredijo. Po tistom sta dva lado zdignila, trgé pa so komando držali.
- Lejvo, eške
malo lejvo,
tak zdaj
stoupi ta
na prvo stubo, vredi je, demo pomalek, na pravo jo süčita, dobro je gé, vredi, stoupila na drugo stubo, - so vsi trgé v eden glas komandirali, kak če bi pelali kakši velki mašin po najbole vouskoj pouti.
Na srejdi stub so se majstri stavili. Fudali so kak kakši cug na brgej. Nika so spili in lada moje stare mame je pomalek bila v prejdnjoj iži. Zdaj se je trbelo dol sesti pa si počinouti. Zgučavali smo se od toga pa tistoga, samo stari školnik Mirko je cejli čas gledo ta proti ladi moje stare mame.
- Čüj, kelko je stara ta lada? Dun mora meti dosta lejt, - je pito, gda je enjo broditi. - Takše lade so majstri že davnik delali.
- Vejn je bar telko stara, kak bi bila gnesden moje stara mama, - sam njemi povedo nazaj.
-	Nikak nej! Ta lada ma bar trikrat več lejt, kak bi gnesden bila stara tvoja stara baba, - je že biu na kolenaj pa nika isko, gledo skozi kuste oukole. - Na, ka sam pravo! Espojte, ka te vidli, - je s prstom kazo na edno mesto čistak spodaj, ta, gde je biu vövrejzani nikši vejnec. - Tou si poglente!
Zdaj smo bili vsi vküper na kolenaj. Gledali smo v tisti vejnec, ka sam ga ranč nej v pamet vzeu in tam srejdi vejnca je bilou vövrejzano: 1717.
-	Skur tristo lejt, padaš moj mladi, - se je vözravno školnik Mirko.
Nejsam mogo vörvati. Pomalek mi je začalo v glavou ojdti, ka je tou bila že lada od mame moje stare mame pa od že njene mame, pa eške od ene mame, pa tak vse nazaj. Zato, ka je bila v naši krajini takša šega.
-	Tou lado leko zdaj za lejpe
pejneze odaš Za takšo vej kakši Nemec bous es do tebe pridti, samo ka bi jo emo, - je modrüvo Bautoš Glajzi.
- S tistimi pejnezami boš leko tri takše rame vöredo, nej samo toga, - je svoje kcuj djau eške foringaš Pali.
-Možakarge, vi samo senjajte, dapa nika nede od toga! Lada ostane v toum rami in nede šla iz njega, - sam ostro povedo in njim napuno posanco.
Na drugi den sam šou v veško cerkev. Plebanoš mi je dau vse tiste knige, v steri so nut spisane krstitke, smrti pa zdavanja tö. Tam v farofi sam začo iskati po nji od svoji žlati, iz stere sam vöprišo. Bilou je leta 1717 tö nut spisano. V tom leti se je gemala stara mama od babe od moje stare mame. Pa najšo sam nut spisano žlato eške za stou lejt nazaj.
Prišo sam domou. Sejdo sam v prejdnjoj iži in gledo skur tristo lejt staro lado. V njoj je cejli moj Žitek. Dapa ka bou z njou, gda mrgem. Vej jo rejsan kakši Nemec skur šenki dobi. Tou ja ne smejm dopistiti. Mujs trbej nika naprajti, sam si brodo, gda sam se šeto po našom brgej med starimi djablanami. Rejsan bi čas biu, ka si ženo najdem, nej samo zavolo lade, zavolo sebe tö. Vej pa ne morem cejli Žitek sam biti, té ram moje stare mame tö ne more biti prazen pa lado de trbelo nekomi zapistiti za erbijo. Tak sam se v tistoj kesnoj jeseni odloučo, ka se na sprtolejt gvüšno zalübim.
Tak je bilou tö. Trgé mlajši se že naganjajo po brgej. Žitek de tadale.
Miki Roš
Moja mama
V družini smo štirje: mama, oče, sestra in jaz. Moja mama je majhna, njena telesna teža je povprečna. Ima rjave lase in modre oči. Stara je 37 let in je voditeljica otroškega vrtca v Števanovcih. Zelo je pridna in natančna. V vrtcu vse naredi, da bi malčki dobili čim več znanja in se dobro počutili. Piše natečaje in dela zato, naj vrtec in otroci imajo lepe, nove igračke. Ko konča v vrtcu, pride domov. Poje kosilo in prelista časopise. Potem začne domače delo: pomiva posodo, pere, pospravlja, kuha in peče. Krmi tudi živali.
Ko s sestro prideva domov iz gimnazije ob treh, naju že čaka toplo kosilo. Zvečer naredi administracijo, pošteno vodi »papire« vrtca. Po večerji, ko že za naslednji dan skuha kosilo,
utrujeno sede pred televizijo in kmalu zaspi. V prostem času rada bere in šiva. Ob delu se še uči, hodi v šolo za vodje inštitucij. Večkrat je nestrpna, takrat je boljše, če jo pustimo pri miru. Ne glede na to, je zelo mirna in krepka ženska. Rada pomaga vsakemu človeku. Če jo prosimo, še pri domači nalogi nam pomaga. Ljudje so ji blizu, rada se pogovarja s starejšimi in z mladimi. Konfliktom se izmika. Če se jim ne more izogniti, poišče rešitev, to se ji največkrat posreči. Mnogo dela za svojo družino. Zelo sem ponosen, da imam tako mamico.
Gabor Holec Gimnazija Monošter
V šoli
Naša šola, Gimnazija Vordsmarty, stoji sredi mesta. Je velika in svetla. V šoli je 15 učilnic, telovadnica, knjižnica, zbornica za učitelje, pisarna za tajnico in za ravnatelja. Imamo tudi dobro opremljen računalniški kabinet. Imamo lepe laboratorije, tako tudi za slovenščino.
Hodimo v peti razred. Imamo novo razredničarko. Je mlada in zelo prijazna. Ime ji je Silvija. Uči nas matematiko. Naša učilnica je v drugem nadstropju. Skozi okna vidimo na cesto. Okna so na levi strani. Na policah so rože. V učilnici so šolske klopi in stoli za učence. Spredaj je tabla. Na desni strani je stena, na kateri visijo risbe učencev in zemljevidi. Učiteljica ima svojo mizo in stol. Pouk imamo do dveh. Vsaka šolska ura traja 45 minut. Odmori so dolgi 10 minut. Po tretji šolski uri je glavni odmor. Takrat imamo malico. V šoli se učimo brati, pisati in računati. Jaz zelo rada telovadim. Moj sošolec Krištof pa rad računa. Sošolke rade rišejo in berejo.
Rada hodim v šolo.
Žofia Goda Gimnazija Monošter
To sem jaz
Ime mi je Barbara. Pišem se Kovač. Stara sem 11 let. Hodim v 5. razred osemletne gimnazije v Monoštru. V naši družini smo štirje: mama Ester, oče Jože in brat Patrik. Mama je po poklicu prodajalka. Dela v trgovini na Rabafüzesu. Oče je prodajalec. Brat Patrik hodi v šolo Szechenyi v Monošter. Jaz sem pridna učenka. V šoli imam skoraj same petice. Sem srednje postave, imam dolge rjave lase in zelene oči.
Rada se lepo oblačim. Rada poslušam glasbo, berem zanimive knjige in gledam televizijo. Mnogokrat pomagam mami pri kuhanju in pospravljanju, včasih nahranim naše mačke in psa Benjija. Z njim tudi hodim na sprehode.
Barbara Kovač Gimnazija Monošter
Porabje, 15. januarja 2004
Andovske zgodbe
Andovčanom na božič
Lokalna in manjšinska samouprava Andovci je 20. decembra organizirala veški božič za Andovčane. Prireditev se je večer v šestoj vöri začnila v Hoteli Apat. Pišti Žökš je s kombijom cejlo ves prejkzvozo, tak ka gda je Laci Korpič na fudi tazašpilo Sveto nauč, blajženo nauč, je že vsakši pri stauli sejdo. Tau leto baude ranč deset lejt,
ka samouprava organizira veški božič pa deseto leto je tauma tö, ka Laci Korpič v Andovce odi igrat. Starejšo lüstvo že naprej čaka te den, zato ka gda Lacine fude slovenske naute igrajo, taše spomine naprej prinesejo, od steri jim oči skonznate gratajo. Po večerji smo njim prejkdau božični dar Zveze Slovencev, časopis Porabje, koledar pa knjige Andovske zgodbe. Gda so knjige Andovske zgodbe v roke vzeu, od Čüde so ešče vejn ranč sapo nej dobili. »Ti,« pravi eden drügoma, »v tej
knjigaj sam ešče dja tü notri. Gledaj, tau pišejo,« pa s prstom kaže. Eden drügi se naglas zasmeje pa pravi: »Gledajte, Rudaš-fudaš z hungazinom kromče škropi!« Knjige odpre pa vkumas je zdigne, naj drügi tü vidijo. Gda so knjige malo prejkpoglednili, te jim je Laci malo bole Vesele začno igrati, lüstvo je pa eden za drügim šlau plesat.
Kak vsakšo leto, Zdaj smo tö dali malo pejnez na božič. Istino, Sprvoga je lüstvo tak mislilo, ka zdaj ne dobijo, zato ka smo samo v edenajstoj vöri razdeli. Etak je vsakši počako te čas pa nej üšo prvin domau. Depa zato tak mislim, ka vseedno bi bilau, če dobijo pejneze ali nej, zato ka brezi tauga so se tö dobro počütili. Tisti večer sam samo veselo pa koražno lüstvo vido. Dapa kak Vaugri pravijo, brezi pejnez se je težko zabavati. Zato se pa lopau zahvalimo Zvezi Slovencev na Madžarskem pa Državni slovenski samoupravi za finančno podporo.	K.H.
SLOVENSKI PLES
Dragi bralci! Eške gnauk vam želimo na znanje dati, ka Slovenska zveza organizira tradicionalni Slovenski ples 14. februara 2004 od 20.00 do 03.00 vöre v avli Osnovne šaule Széchenyi v Varaši. Na bali de igro ansambel LIPOVŠEK iz Slovenije. Bal nam olepša s svojimi meščanskimi pa gorenjskimi plesi Folklorna skupina s Ptuja.
Vstopnice (belépőjegyek) se dajo küpiti pri Klari Fodor na Slovenskoj zvezi v Varaši od 26. januara 2004 od 8.00 do 16.00 vöre, dočas bau mesto.
Cejna vstopnice, karte za bal de 1000 forintov. Gda si
stoj küpi karte, si včasin leko vöodabare sto, gde ške sejdati s svojo drüžbov. Ranč tak, Sto ške, si leko küpi karto za večerdjo tü. Vsakši si leko odabare izmed dvejféle večerdje, stero pripravi restavracija Lipa. Ena večerdja de pripravlena iz svinjskoga drüga pa s piščančjoga mesa. Večerdja de koštala 1000 forintov. Karte za večerdje do se oddavale samo do 9. februara, zatau lepau prosimo, naj si vsakši pri cajti zmisli.
Za informacijo vam želimo ške dati, kak vsakšo leto, Zdaj se tü da pridti na bal z rednimi avtobusi iz vsakše
vesi. Za nazaj domau smo pa zapovedli dva avtobusa, naj pauleg čakanja niške nejma nevole. Obadva avtobusa te vkraj pelala zazranka rano v 03.15 vöri od šaule Széchenyi. Eden avtobus de pelo (če de potrejbno) v Traušče, Otkauvce, Števanovce, Andovce pa na Verico, drügi avtobus pa v Slovensko ves, Sakaluvce na Dolenji pa Gorenji Senik.
Vsejm vam, steri se vküper želite veselili, želimo lejpi večer pa dobro čütenje.
Klara Fodor Sekretarka
Sprejem ob državnem prazniku
Generalni konzul R Slovenije v Monoštru Marko Sotlar je ob Dnevu samostojnosti R Slovenije priredil sprejem. V svojem slavnostnem nagovoru je poudaril: »V prvi polovici prihodnjega leta se bo pričelo novo obdobje, obdobje skupnega ekonomskega prostora, obdobje, ko narodov ne bodo več ločevale meje, ki so jih ločevale desetletja nekdanjega in za vedno pozabljenega sistema. Vsi skupaj upamo, da bomo začetno obdobje polnopravnega članstva čim bolje izkoristili za to, da se med seboj povežemo tako kotje to običaj in praksa v Evropski uniji.«
ASOPIS
SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.