VTISI IN RAZMIŠLJANJA OB ŠTUDIJU V GAI.LOVEM INSTITUTU V RIMU ALFONZ Škoda, ki jo je zadnja, gotovo najbrezobzirnejša vojna v človeški zgodovini prizadejala ne samo gmotnim, ampak tudi duhovnim dobrinam malone po vsem svetu, je neizmerna in nepopravljiva. Množica sijajnih kulturnih stvaritev, nastalih ob tisočletnih naborih človeštva, se je v nekaj letih, torej le v drobcu dolgih vekov, spremenila v gore nerazpoznavnih ruševin, razbitin, prahu in pepela. Barbarski uničevalni bes je hotel biti v zanikovanju sleherne etike pač tudi na svoj način dosleden: če ni prizanesel niti človeškemu zarodu, čemu bi se potem menil za njegovo kulturno izročilo, katerega smisel je in bo — prenašanje bakle diiha iz roda v rod. ohranjevanje prometejskega ognja v korist človeškega napredka. Prav ta žalostna bilanca ob končani drugi svetovni vojni je primorala ljudi k intenzivnejšemu premišljevanju, kako ohraniti pred naravnim propadanjem, pred naključnim ali namernim uničevanjem vsaj to, kar je po tem svetovnem uničevanju sploh še ostalo. X drugo besedo: vse države v zadnjem poldrugem desetletju hitreje razvijajo že obstoječe inštitute, laboratorije in delavnice za konserviranje im restavriranje vseh vrst kulturnih spomenikov ali pa jih na novo ustanavljajo. Med take z daljšo tradicijo v obravnavanju knjižničnega gradiva, ki nas tu posebej zanima, sodijo zlasti Italija, Francija in Anglija, med tiste, ki si tako tradicijo šele ustvarjajo, pa n. pr. Sovjetska zveza, Združene države Amerike, Poljska, Češkoslovaška, Avstrija, obe Nemčiji, Španija, Portugalska, Mehika in ne nazadnje tudi Jugoslavija. rs Konscrviraiije, rep uri rail j e in restavriranje' kakor koli že prizadetih rokopisov in tiskov, nikakor ni stvar šele naše dobe. Ne: že na antičnih papirusih in rotulih je tu pa tani videti sledove zlepljanja in obnavljanja pisave in risb. Posebno renesančni človek si je veliko prizadejal, da bi ohranil stare rokopise, zlasti tiste s posvetno vsebino, toda le redkokdaj sc mu je to posrečilo. Šele s hitrejšim razvojem prirodoslovnih ved se je reševanje knjižnih dragocenosti otreslo gole empirije in se preselilo iz rokodelskih delavnic v specializirane laboratorije. Tam so se postopoma izoblikovale delovne metode, temelječe na izsledkih kemije, biologije, fizike in tehnologije, ki bolj in bolj izključujejo diletantske poskuse in nevarna tveganja, a podaljšujejo skoraj v nedogled življenjsko dobo sicer tako krhkemu gradivu, iz kakršnega je sestavljena knjiga. Tudi jugoslovanske knjižničarje so šele zadnja vojna in zgledi spomeniškega skrbstva drugod navedli k načrtnemu reševanju našega najdragocenejšega knjižničnega patrimonija. Predlog V.veze bibliotekarskih društev, naj se omogoči specializacija v konservira.nju in restavriranju bibliotečnega gradiva, je ugodno sprejel Unesco in tako sva bila dva bibliotekarja2 pred dvema letoma poslana za štiri mesece v Rim, da se seznaniva z delom in organizacijo tamkajšnjega Gallovega inštituta za patologijo knjige. Za časa najinega študija v Rimu sta v istem inštitutu po nekaj tednov prakticirala tudi dva naša knjigoveška mojstra — eden iz Ljubljane, drugi ,iz Novega Sada. Ce omenim še, da so 1 V teoriji in praksi razločujemo pravzaprav tri vrste tega udejstvovanja: ohranjevanje — konserviranje, popravl janje — repariranje in obnavljam je — restavriram je. Te tiri različne ipojme je lepo razločit Mehi,kanec Juain A line la Meliiä v knjigi Manual de repaiaciön y coniser-vacion de liilbros, estaanpas y mamuiseritos (Mexico, D. F. 1<>49, 17 sl.) ter jih panaizoril nelkalko talko]e: Ce 3» n. ipr. izkopali a,mičen kip, pa hi bil ta nepoškodovani. bi ga konserviiratli, se pravi: olluramili, kafer sein je. Če bi najdenemu kipu, recimo, manjkal nos im hi se poisrečilo, najti ga. 'bi ga čim mamj opai/.ljivo namestili ma prvotno mesto; tafco bi kip popravili ali reparirali. Ce pa bi se odbiti nos izgubil, bi kazalo zaradi estetskega učinka izklesati novega in ga pritrditi, kamor sodi. V tem primeru bi tki p obnoviti, restaivrorali, vrmiili mu kolikor moči prvotni videz, vendar po soddbnili načeOliih talko, da bi Ibdl reistaivracijski ■poseg od blizu viden, sicer bi šlo za pomairedbo aili failsiiifiikat. 2 Gl. tudii poročilo višjega bibliotekarja N. Justilnijainoviiča, iz Beograda: O Institutu zai patologijiu knjige jAlifonso Gaillo« m Kirnu. Biblio-telkair 1958, St. 2—3, '1 ßß—1!3Q (eir.); isti, O 'konzervaciji i restaiuiracdiji lknjii:ško-arhiv Skog materiala, paseibno o Institutu za patologiji! (knjige u Rimu i o nekim aktluelmim pisarn jima iz ove oblasti, Bilten Društva biibliotcfeaira Bosne i Hercegovine i Narodne biblioteke lO'xS, «it. 9>—ID, 115—37. tudi arhivarji in konservatorji poskrbeli in poslali nekaj kemikov in 'tehnologov na specializacijo še v Pariz in London, potem lahko inirno rečem, da je načrt, izgraditi čim smotrnejše omrežje konservacijsko-restavracijske službe za potrebe naših knjižnic in arhivov, vsaj kar zadeva morebiti najkočljivejše vprašanje, namreč vprašanje kadrov, takoj uresničljiv. Dobiti moramo le še zadosti ustreznih prostorov pa sredstev za njih opremo in nabavo potrebnega materiala. Namen od vidikom, kako bi mogli tudi pri nas glede na dejanske potrebe in možnosti čimprej razviti moderno, vsem strokovnim zahtevam ustrezajočo restavracijsko službo za bibfliotečno gradivo. * * * Rimski Inštitut za patologijo knjige >Alfonso Gallo« je danes edina ustanova nasvetu, ki si je zadala izključno tele naloge: 1. raziskovati izvor in lastnosti snovi, iz katerih so sestavljeni rokopisi in knjige v najširšem pomenu besede, 2. ugotavljati vse vrste povzročiteljev bolezenskih sprememb na tem gradivu in njih delovanje, 3. iskati in preskušati ustrezna preventivna in kurativna sredstva in metode zoper ugotovljene bolezenske pojave in 4. posredovati dobljena spoznanja svetu. Kako in čemu je prišlo prav v Italiji do ustanovitve takega inštituta, ki se je komaj v dvajsetih letih razvil v ustanovo gotovo mednarodnega pomena? Prvič je k temu Itailijane navedel živi smisel za kulturno izročilo, drugič velikansko bogastvo dragocenih rokopisov in tiskov, nakopičenih v različnih pogojih v skoraj nepreglednem številu starih javnih, cerkvenih in zasebnih knjižnic, tretjič geografski položaj dežele, mislim njene posebne geofizikalne in klimatske razmere (vulkanska tla, različno topli in vlažni oziroma hladni in suhi predeli, ki omogočaj O' razvoj vseh vrst knjižnih parazitov) ter pač tudi na moč pisana zgodovina. Ti činitelji so na raznih krajih in pri različnih ustanovah sčasoma izzvali nastanek več restavratorskih delavnic, ki nikakor niso znale ne hotele koordinirati svojega delovanja. Unitaristični režim je želel napraviti tej anarhiji konec, zato je 1937 podprl pobudo o ustanovitvi centralnega državnega zavoda, ki bi v prvi vrsti opravljal restavracijsko servisno službo za vse pomembne javne knjižnice. Iz primeroma skromnih začetkov in z izkušnjami, pridobljenimi v delavnici samostanu v Grotta-ferrati, je prof. A. Gallu, ustanovitelju in prvemu ravnatelju inštituta, uspelo talkoj ob začetku, leta 1938, zastaviti globlje in svojo zamisel vse do smrti (1952) harmonično razvijati. Novi inštitut naj bi ne služil le vsakdanji praksi, marveč naj bi obravnaval obolelo knjigo, podobno kakor delajo zdravniki na klinikah z obolelim človekom. Kakor živo bitje mu je bila knjiga organizem, podvržen vsem mogočim obolenjem, zato je treba za visak primer posebej ugotoviti diagnozo in šele, ko poznaš prave vzroke obolenj, začeti s primerno terapijo. Seveda je vojna izvedbo načrtov, če že ne prekrižala, pa vsaj močno zavrla: še bolj ko pomanjkanje ljudi in sredstev je omajalo obstanek inštituta leto 1944, ko so umikajoči se Nemci izropali ves inventar in ga na begu porazgubili oziroma uničili. 7 nedopovedljivo zagrizenostjo, ki so jo podžgale še vojne posledice, sc je začela obnova in oib vsestranski podpori nove oblasti, pa tudi zaveznikov je inštitutu uspelo približali sc idealu. Po nekaj letih so na zemljišču univerzitetnega botaničnega inštituta k že obstoječima dvema stavbama prizidali veliko dvonadstropno zgradbo in jo opremili z najmodernejšim laboratorijskim in tehničnim inventarjem. Tako je bilo mogoče sijajno razviti ustanovo in jo zasesti s kakimi 30 nameščenci, od tega poleg direktorja, njegovega namestnika •— zanimivo, da sta oba po stroki filologa — in administrativnega osebja s sedmimi znanstvenimi sodelavci (po dva kemika in biologa, zdravnik, tehnolog, bibliotekar) in dvanajstimi tehniki (specialisti za ročno in mehanično restavriranje, knjigovezi in fotografi). Delo sc odvija v kakih 50 prostornih sobah, med temi jih je pet za stalno razstavo, štiri za knjižnico, krasna predavalnica itd. Zaradi smotrne delitve dela je inštitut organiziran v pet oddelkov, katerih vsak razvija samostojno delavnost, vendar tako, da se delo med sabo podpira in dopolnjuje. Oddelki so naslednji: — bibliološki, vanj so vključeni muzej, knjižnica, fototeka, restavracijska delavnica in uredništvo glasila B o 1 1 e t -t i n o deiristiituto d i p a t o 1 o g i a del libro; biološki, ki mu pripadata enotomološki in mikrobiološki laboratorij; — kemijski z laboratorijem ter celicami za izolacijo in razkuževanje; — fizikalni z optičnim in fotografskim laboratorijem ter — tehnološki prav tako s posebnim laboratorijem in delavnico za ročno izdelani papir. Tu ne bi nadrobneje opisoval vsakega teli oddelkov,3 pomudim naj ,se le pri oznaki njihovih glavnih dejavnosti. Muzej kaže na več ko 1000 eksponatih vse vrste patolo-. škili sprememb na knjižničnem gradivu, njih povzročitelje, stare pisalne priprave, modele prvega tiskarskega in drugih strojev» snovi za izdelavo papirja in črnil, fotografije porušenih in požganih knjižnic itd. Posebno se ti vtisnejo v spomin po vojnih dogodkih prizadete knjige in nič manj grozne poškodbe, ki so. jih povzročili termiti. Strokovnjaku nudi ta razstava dokaj sistematičen pregled čez vso problematiko, s katero se inštitut ukvarja, laika pa zgovorno prepričuje, kako potrebna je ta ustanova. Škoda, da zaradi prostorne stiske ne morejo pokazati še vsaj nekaj zgledov, kaikšne uspehe so dosegli v restavracijskih metodah. Naj večji del kuj i ž n i c e , mi bi jo uvrstili med strokovne, sestavlja kakih 10.000 zvezkov literature večinoma za potrebe inštitutskega dela. Mnoge naj novejše knjige in revije iz njenega inventarja stojijo v priročnih knjižnicah posameznih oddelkov. Pri izpisovanju njenih katalogov opaziš, da so v njej zelo redki tiski v slovanskih jezikih, kar je razložljivo — bolj kakor s skromnostjo te vrste strokovne publicistike — z okolnostjo, da nameščencem zaradi neznanja slovanskih jezikov (a literatura ne bi bila dostopna, in s prerahlimi medsebojnimi zvezami.4 Tu hranijo tudi izbirko vzorcev raznih vrst papirja s filigrani, odtisov knjižnih okraskov, rokopisnih fragmentov, izluščenih iz starih vezav, ter razno dokumentacijo o pomembnih italijanskih papirnicah, tiskarnah in knjigoveznicah. V fototeki, ki šteje nad 15.000 negativov, so zbrane reprodukcije v italijanskih knjižnicah ohranjenih kodeksov do vključno X. stoletja, fotografije pomembnih knjižničnih poslopij z vsega sveta in razmih tipov njihove opreme, mikrofilmi laboratorijskih preparatov itd. Iz inštitutovega glasila, ki je pravkar zaključilo svoj 17. letnik, dobimo vse podatke o njegovem razvoju in delu, ocene strokovnih publikacij in specialno bibliografijo knjig in člankov s področja tudi dokaj oddaljenih disciplin glede na pro- 3 Več gl. v brošuri Istiiuto di patologiu del libro Roma s. u. in v mojem članku Bolezni tiskov in rokopisov in njih zdravljenje, Varstvo (kulturnih «punneuiifkov 1954, 84-9. 4 Še bolj si razočaram, ko pregleduješ katalog rimske Nacionalne eeintrailaie biibliotletke. V njiiih me najdeš ne Prešerno, ne Can'karju, pa, tudi ne tistih slovenskih tiskov, ki m izšli v Ituliji in bi morali biti tam kot dolžnostni primerki. blematiko, ki se .z njo inštitut ukvarja. Jedro časopisa so članki, ki prinašajo izsledke institutov.ih laboratorijev, člankii s področ-ja bibliotekonouiije, o novih metodah konserviranja in restavriranja, kdaj pa kdaj iz zgodovine knjige in knjižnic, od leta 1952 dalje pa redna poročila o ugovitvah termiitskih žarišč v Italiji in ukrepih izoper ji je.5 Kaj delajo v biološkem, kemijskem in tehnološkem oddelku, naj zadostuje, če povem, da gre tu za sistematično laboratorijsko raziskovalno delo s pomočjo mikroskopov, merilnih priprav, rentgenskih aparatov, infrardečih in ultravijoličnih svetilk, vseh vrst fotografskih kamer in kemikalij, pa tudi za praktično aplikacijo teh izsledkov vse od problemov zdravstvene zaščite knjižničnega osebja, desinfekcije in desinsek-cije posameznih objektov in celih knjižnic, pa do odpravljanja vsakršnih madežev, oživljanja pisav, razbiranja palimpsestov, preskušanja papirja, tint in barv. Posebna dejavnost se v zadnjih letih razs’ija v biološkem oddelku, ker je tam tudi sedež Centralne protitennitske komisije, katere dolžnost je zlasti boj s termiti v Ita-liiji in reševanje vseh vrst ,po njih napadenih kulturnih spomenikov. Kolikšno važnost polaga Italija na ta boj, najbolje ponazarja znesek milijarda iin četrt, potrošen v času od 1951 do 1957. Če omenim še, da imajo napetostni stabilizator, to je pripravo, ki izravnava nihanje napetosti električnega toka, «la nemoteno delujejo priključeni aparati, sem povedal dovolj o zares smotrni opremi laboratorijev. Restavratorska delavnica je srčika inštituta. Delovne prostore ima v 9 zračnih in svetlih sobah, da ne rečem — dvoranah, v visokem pritličju nove zgradbe. Njeno opremo sestavljajo poleg najmodernejši!] knjigoveških strojev in orodja — zlasti me je presenetila silo bogata zbirka starih knjigoveških žigov, ker sem videl mnogo manjšo tako zbirko v restavracijski delavnici pariške Nacionalne biblioteke in jo tam (menda kot. dar Rotschildov) razkazu jejo s posebnim ponosom — še posebne priprave, kakor odličen Ruggierov laminator, vzidane in prosto stoječe pralne kadunje, tudi take na električno ogrevanje, sušilnik i. dr. Kako poteka praktično v tej delavnici restavracijsko delo, ki je zelo zahtevno in odgovorno, natančno in potrpežljivo? Nikakor ne po enem kopitu, marveč se vsak objekt v najmanjši na- 5 V zudnjii števiillki BoMettiinu n. >pr. poroča- diirebtar gotriSke Biiblio-thece governative e civice tir. Gv. Manzini, da so odkrili lanskega januarja v vasi Faira 'pri Gwrici ikölonije termita Retuoirliltennns lucifuigius. Knjižničarji iz Nove Gorice, pazite! drob n os ti obravnava povsem individualno. Ena oseba, za kar je ipač specializirana, dela vselej na enem objektu. Ko pride obo-lela knjiga od zunaj skozi upravno pisarno, kjer izdelajo za naročnika navadno tudi predračun »troskov, jo najprej natančno popišejo. Na popisno polo pridejo najprej nadrobni bibliografski podatki (avtor, naslov, impresuin, velikost v mm, število listov, prilog in slik, vezava), podatki o provenienci in lastništvu, nato se popišejo prva opazovanja o naravi bolezni brez laboratorijskih preiskav. Knjiga potuje poleni v fotografski laboratorij, kjer posnamejo vse njene karakteristike: zunanjost, rokopisne beležke, morebitne iniciale in — če gre za posebno redkost — ves tekst. Ko je to opravljeno, knjigo foliirajo in šele polteni razvežejo. Na vrsto pride nadrobna preiskava; glede na to, kakšna je poškodba, gre knjiga v biološki, (kemijski, fizikalni in tehnološki oddelek ali pa v več oiz. vsakega od teh. Šele po tej preiskavi se določi način zdravljenja. Vsak nenavadnejši primer se posebej obravnava v ustreznem laboratoriju, postopki in rezultati se popišejo in obdelajo za objavo v glasilu. Najčešče obsegajo tehnična dela razkužitev, pranje, beljetnje, utrjevanje, ročno krpanje, lami ni ran j e,, likanje, popravilo vezav in preveza-ve. Ta dela nekako posredno nadzirajo kemiki, k/i pripravljajo za delavnico (tako tudi za fotografski laboratorij) kemikalije. Tako laboratorijski izvidi, potek terapije in končni izvid se spet zapišejo na popisno polo. Ko je knjiga ozdravljena in preden zapusti to kliniko, gre še enkrat pred fotografsko kamero, slednjič pa dobi etiketo, iz katere je razvidno, pod katero številko in kdaj je bila na zdravljenju v inštitutu. Razen rokopisov in tiskov so med mojim prakticiranjem restavrirali še geografske kante, grafične liste in stilne vezave. V tej zvezi še nekaj! Jz Bolletti n a lahko razberemo, da so v inštitutu dolgo zelo skeptično gledali na laniinacijo, to je utrjevanje zlasti po plesnih in korozivnih črnilih razjedenega papirja s plastičnimi folijami. Toda kljub temu niso ostali trdovratni. Začeli so uporabljati zelo tanko, po eni strani nekoliko lepljivo acetatno celulozo, in to s pomočjo Ruggierovega stroja, kii deluje na principu hidravlične stiskalnice. Šli so dalje od iznajditelja, Amerikanca Barrowa, in opustili uporabo tako imenovanega »sandwicha«. Inštitut danes zelo često uporablja lainini-ranje, a brez zunanje obloge z japonskim papirjem ali crepeli-nora, ki občutno zmanjšuje čitljivost besedila. Pokazalo se je namreč, da je mogoče z omenjenim aparatom, kljub razmeroma nizki temperaturi (40°—60° C), a z zelo močnim pritiskom (200 kg na 1 em2) doseči, da se plastična folija popolnoma homogeno zve- že s papirjem ter ga zavaruje in utrdi. Tako laminiran ali pla-stiificiran liist je prožen, monokromatičen, dezinficiran, higrofo-hiran, nima leska in tudi čitljivost besedila nikakor ni zmanjšana. Škoda, da dotlej v inštitutu niso preiskušali ne ruskega načina6 utrjevanje oslabelega papirja s polimetilmetakrilatoni ne čeških metod utrjevanja zoglenelega, časopisnega papirja ali pa razcepljanja perforiranega papirja s poliamidom,7 ker bi bil tako človek za marsikatero skušnjo bogutejši! Gallov inštitut je vsekakor velikopotezno zasnovana, odlično organizirana ustanova, katere pomen sc povečuje še s pedagoško dejavnostjo. Menda v Italijii ni resnega knjižničarja, ki bi ne bil prestopil njenega praga, še celo pa ni med vodilnim osebjem velikih knjižnic človeka, ki bi ne bil daljšo ali krajšo dobo ho-spitiral v njenih oddelkih. Nanjo se v vseh mogočih strokovnih vprašanjih obračajo ne le knjižnice in arhivi, marveč zahtevajo od nje tndi razne tovarne ekspertize. Pa ne le Italijane, tudi iiz vseh koncev sveta srečuješ tu specializante, saj prireja inštitut zanje od časa do časa predavanja. Tako sva bila, Unescova štipendista iz Jugoslavije, deležna predavanj, združenih z eksperimentiranjem, enega domačih kemikov ter ciklusa predavanj direktorja8 restavratorskega inštituta v opatiji Monte Oliveto Maggiore pri Seini, ki se je sam dve leti izobraževal v Galloveni inštitutu. Preko slednjega sva vsaj posredno spoznala ureditev in poslovanje ene izmed oddaljenih delavnic s področja najinega študija. Ena izmed odlik Gallovega inštituta so slednjič njegovi nameščenci: to so vseskozi resni, za stvar vneti delavci, kot ljudje pa na moč ljubeznivi, ustrežljivi, topli in odprti. Slika mojega konservatorskega-restavratorskega študija v Italiji bi bila pomanjkljiva, če ne bi omenil še ogledov sorodnih institucij: vatikanske dela/vrnice, delavnice v Grottaferrati in inštituta za restavriranje slikarskih umetnin. Dostop vanje je omogočilo priporočilo inštitutove direkcije. Obe delavnici imata to skupnost, da se posvečata izključno tehničnemu, ne pa tudi raziskovalnemu delu. Glede na to je njih oprema in število nameščencev seveda razmeroma skromnejše, vendar v skladu z njunimi nalogami. Značilnost vatikanske delavnice je v nekakšni 6 Gl. Soilimainiiositr kinižinyli fondov, Moskva 1954. 7 Gl. Josef Vyskoeil, O nekolika technickycb problemech a meto-5—&1. 8 V zadnji številki BoMettina pilše ta' isti direktor o novam načiumi konserviranja grafičnih listov; gl. D. Mario Pinzuti, Restauro delle ineisioni in bianco e nero, tanil 155-45. konservativnosti v uporabi delovnih metod, luko je presenetilo, da tam načelno odklanjajo lami nacijo in namesto nje uporabljajo izključno le drago francosko svileno tkanino — orepeline. Grottaferratiska 'delavnica pa sme biti ponosna na lepe uspehe v restavriranju pergamentnih kodeksov. Gre za poenostavitev postopka in za neverjetno ipreciznost v delu. Medtem ko so grot-taferratski restavratorji v metodičnem pogledu učenci in nasledniki prof. Gali a, se vatikanski naslanjajo na tradicijo, ki jo je tam osnoval nekdanji predstojnik vatikanske knjižnice kardinal Ehrle, znan iz zgodovine restavratorstva kot iniciator mednarodne konference v Sankt Gallenu (1898). Istituito centrale tli restauro pa je spet velika ustanova tako po obsegu kakor po pomenu. Po obsegu zlasti zato, kc.r se kakor inštitut za patologijo knjige posveča znanstvenoraziskovalnemu in hkrati tehničnemu delu, po pomenu pa, ker zavzema med ustanovami, ki se ukvarjajo z restavriranjem likovnih spomenikov, vodilno mesto. Delo \ tem inštitutu je morda še mnogovrstnejše kakor v Gallovem, saj se tam ukvarjajo s freskami, slikami na lesu, platnu in drugiih podlagali. V času mojega obiska so popravljali neke mozaike, snemali barvne plasti z lesene in jih prenašali na nove podlage, sestavljali skoraj v prali razsuto fresko velikanskih dimenzij, rentgensko ugotavljali barvne plasti na nekih oljnatih slikah itd. Pri ogledovanju teh del sem videl, da hi gotovo prišli korak dalje pri reševanju miniranih rokopisov, tem na moč občutljivem stikaliišču knjižnega in slikarskega restavriranja, če bi prišlo do tesnejšega sodelovanja med obema inštitutoma. Menda ne bo odveč, če povem slednjič, kje si Gallov inštitut nabavlja opremo, priprave in različen pogrošni material. Knjižnično in muzejsko pohištvo (knjižna stojala, razstavne vitrine, omare za fototeko, kartoteke, kemikalije in entomološko zbirko) je izdelek znane milanske tvrdke »Lips-Vago«. Aparati (mikroskopi, menilni instrumenti, fotografske kamere, mikrofilmski snemalniki, bralne priprave, povečevalniki, preskusne svetilke, rentgen) in stroji (holandec, knjigoveške stiskalnice in škarje, sušilnik, lamimator) so po večini domači fabrikati, le nekateri so uvoženi. Fotografski material dobavlja tvrdka »Ferraniac. Kemikalije so italijanske, le nekatere angleške in nemške. Papir dobivajo deloma iz Fabriana, japonskega uvažajo preko Nemčije. Pergament v vseh barvnih odtenkih in debelinah izdeluje po stariih receptih neko majhno, samo na to specializirano rimsko podjetje. Knjigoveško usnje, odlično strojena kozina, je prav itako domača, crepeline gorn jeitalijanski, redkeje francoski, acetatna celuloza pa amerikajnska. Z nabavo vsega tega ni posebnih težav, saj se dan na dan oglašajo v institutu zastopniki vseh mogočih domačih in tujih tvrdk 'in ponujajo svoje blago. Ne le na strokovna, tudi na ta vprašanja dobiš v inštitutu vsak čas poštene in odkrite odgovore. Iz povedanega je torej razvidno, da imajo danes v Italiji centralni znanstveni zavod, v katerem se rešujejo najbolj zapleteni. vedno novi prablemii knjižničnega konserviranja in restavriranja, hkrati pa preskušajo uporabnost vseli mogočih postopkov. Poleg tega inštituta pa obstojijo večje ali manjše restavratorske delavmiee, ki se okoriščajo z izkušnjami in izsledki Gal-lovciga inštituta. Vse pomembne knjižnice s spomeniško funkcijo imajo vsaj po enega v konservatorsko-restavratorski stroki posebej podkovanega bibliotekarja, ki je odgovoren za pravilno hranjenje in vzdrževanje knjižničnega gradiva. In zdaj še praktičen zaključek iz gornjega prikaza! Na mnogih knjižničarskih zborovanjih smo si zastavljali vprašanja, kako pri nas organizirati konservaci jsko in restavracijsko službo za knjižnično gradivo. Da bi bili v teh vprašanjih brezbrižni spričo velikih množin ogroženega dragocenega gradiva, ki ga hranijo vse našo knjižnice z muzejsko funkcijo, tega sii ne smemo očitati. Saj menda ni republike, kjer ne bi pri strokovnih izpitih zahtevali od knjižničarskih tehnikov, knjižničarjev in bibliotekarjev določenega znanja, kako je treba knjigo hraniti in negovati, kaiko bodi zgrajeno knjižnično poslopje glede na higieno knjige in bralca, iz česa in kako je sestavljena knjiga, kakšne boleznijo utegnejo napasti, kako te bolezni zdravimo itd. Toda vs!> to je večinoma le lepa teorija. Glede praktičnega reševanja naših razpadajočih rokopisov, redkih knjig, starih časnikov in pomembnih vezav pa nismo prišli dlje od spoznanja, da so odločni in nagli ukrepi nujni, četudi jih ne gre z nepremišljeno naglico prehitevati. Ob premišljevanju, kako bi pri nas hitro in učinkovito organizirali to službo, so sc mi vsilila naslednja vprašanja in odgovori: I. Ali bi bilo umestno v Jugoslaviji ustanoviti po zgledu Gallovega inštituta centralni raziskovalni in operativni zavod, specializiran na koiuserviranje in restavriranje knjižničnega gradiva? l ak zavod bi bil edino potreben, če bi bile pri nas klimatske razmere tako, da bi se na našem knjižničnem gradivu pojavljale bolezni, kakršnih nikjer drugod ne poznajo. Pa tudi če bi nale- teli im kak specifičen nov problem, ibi se vsak čas lahko obrnili za znanstveno pomoč na akademijske, univerzitetne ali katere druge raziskovalne inštitute. Da je to res, mi iz dozdajšnje prakse kaže lep uspeh raziskav o termitih v naši državi." Pač pa bi na vsak način mora/li vsaj v emi naših centralnih znanstvenih knjižnic sistematično zbirati im zasledovati literaturo s tega področja, hkrati pa nuditi vsaj tistim redkim knjižničarjem, ki jih to področje posebej zanima, možnost za stalno izpopolnjevanje. 2. Ali bi kazalo po zgledu vzhodnih držav organizirati en sam centralni zavod le za operativno restavracijsko službo? Tudi ta rešitev bi po mojih mislih ne bila dobra iz preprostega razloga, ker imamo, kolikor morem presoditi po položaju v Narodni in univerzitetni knjižnici in v spomeniško zaščitenih knjižnicah v naši republiki, take množine ogroženih in obolelih rokopisov, redkih knjig in starejših važnih časnikov, da en sam zavod nikakor ne bi mogel — ne pretiravam, če rečem — miti v sto letih opraviti vsega dela tako, kakor to zahtevajo sodobna konscrvacijsko-restavraeijska načela. 3. Kako bi torej v zdajšnji fazi našega razvoja in v okviru realnih možnosti mogli organizirati to službo, da bi bil učinek čim hitrejši in čim boljši? V 'tistih republikah, kjer je ogroženega in obolelega knjižničnega gradiva veliko, je treba nujno ustanoviti pri centralnih narodnih knjižnicah ali pri zavodih za spomeniško varstvo centralni republiški k o 11 s e r v a c i j s k o - r c s t a v r a -c i j s k i la b o r a tori j takšne zmogljivosti, da bo lahko opravljal to službo za ves teritorij republike, likrati bi le-ta pomagal dela v n ica 111, ki bi jih ustanovili pri tistih knjižnicah, kjer imajo za restavriranje v poštev prihajajočega gradiva zelo veliko. 4. Kje vzeti strokovne kadre za te laboratorije in delavnice? Vodstvo centralnega republiškega laboratorija bi moralo bili zaupano strokovno posebej usposobljenemu bibliotekarju. Kakor najboljši inženir ali arhitekt ne bo zgradil funkcionalno neoporečnega knjižničnega poslopja brez katr najtesnejšega sodelova- iv j a knjižničarja, ki pozna do vseh nadrobnosti organizacijo in poslovanje knjižnic, tako tudi recimo kemik ne bo znal vsestransko preceniti viseli elementov, ki jih je treba upoštevati pri re- 9 Gl. Jože Štirn. Prispevki k zoogeografiji in biologiji naših termi-to'v, L j. 119519 (rolkofpis). Studijo sta omogočila oddelek za tielhinoilioigijo lesa pri Fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo univerze v Ljubljani in biološki institut Slovenske akademije znanosti in umetnost i. sta vri ran j 11 dragocenega rokopisa in knjige. Za tehnično vodstvo laboratorija bi bil vsekakor potreben specializiran kemik ali biolog ali telinolog. To zahtevo postavljam, alternativno, ker vem, da bi bil za zdaj še greh odtezati naši produkciji strokovnjake, vendar mislim, da bi kateri koli od teh strokovnjakov, če bi bil vesten in prizadeven, brez posebnih težav toliko prodrl tudi v drugo stroko, da ne bi bil v ujej le diletant. Da pa ne bi prišlo zaradi tega do preenostranske usmeritve euega ali drugega centralnega republiškega laboratorija, naj bi bil—kakor srno rekli ■— odgovoren bibliotekar. Tesno medrepubliško sodelovanje zlasti v izmenjavi izkušenj pa bi dvigalo strokovno raven vseh laboratorijev in vsakega posebej. Praktično delo bi morali tako v delavnicah kakor v laboratorijih izvrševati zanj posebej usposobljeni restavratorska tehniki in knjigovezi. K<)