Taležsa it MeodvlMn poftfUten Hst zm slovensko ljudstvo« L številka. Maribor, du© 2. januarja 1920. letnik XII; — Katoliško ljudstvo 1 ; j ' 5 f dneh družabnih preosnov in preobratov, ki posegajo globoko v srca posameznikov in v življenje j »rodov, v dneh. ko se snuje usodna zgodovina in poraja nov vek, pozivamo in kličemo na j manifestacijo krščanskega prepričanja. igosfovaaska katoliška telovadno-kulturna mladinska organizacija „Orel“ napravlja polet v Maribor j in sklicuje za dneve od 29. julija do 3. avgusta 1920 I irvi slovanski orlovski tabor. )b tem svečanostnera prazniku katoliške mladine naj slavi zmago socialna misel krščanske vzajemnosti; zato naj se bero vsi: delavec, kmet, obrtnik, uradnik, razumnik. Vsi stanovi naj se zavedo, da tvorijo v krščanstvu eno družino., prepričajo naj se, da je njih mladina nastopila pot prave svobode, da se je uvrstila med bojevnike za uveljavljenje atoliških nažel, za izenačenje pravic, za spoštovanje poštenega dela, za dosego stanovskega in mednarodnega bratstva, latoliška mladina je seme nove, zdrave družbe. Posejano je v zemljo, ki jo je razorala strašna svetovna vojna. Sistem iži in krivic je strt. Drevo večnih resnic pa zeleni inob tem drevesu se zbira zdrava, čila, vzorna in značajna mladina, kihočeob avzočnosti kulturnih narodov slaviti svoj dan. Ob idealni mladini pa naj črpajo vsi, ki se zbero k skupnemu prazniku, navdušenja za vzvišene vzore. la ta slavnostni praznik vabimo torej vsè bratske orlovske odseke iz Jugoslavije, vsa bratska orlovska društva iz iehoslovaške republike, iz Združenih in drugih ameriških držav, ter katoliška telovadno-kulturna združenja iz Poljske epublike. S srčnim veseljem bi radi pozdravili tudi vse dobromisleče brate iz Rusije in drugih slovanskih držav kakor tudi iz Francije, Anglije, Belgije, Švice, Španske itd. ’ fse vabimo in prosimo, naj se pravočasno pripravijo ter nam sporoče, v kolikem številu se nameravajo udeležiti slo-wuskega orlovskega slavja. Vabimo končno katoličane vseh navedenih narodov in držav iz vseh stanov in organizacij. Prihitite k nam in dajte s tem izraza katoliško-kulturni vzajemnosti! >cr Ki wi S z zaledjem, dober del Kranjske, poleg tega še železnice, ki po državi SHS peljejo k morju in ne vem še kaj, je to seveda velik diplomatičen poraz. Za nas bo pa ta mir vseeno vzbujal ogorčenje, kajti izgubimo večino Istre, Tržaško in Goriško, kar je bilo vedno naše in mora zopet postati naše. Op.fiCukoiievo liožično pre-mi Sijevanje e ebčieiskih volitvah* Skoraj vsi slovenski liberalni listi so prinesli za Božič uvodnike z naslovom: „Mir ljudem na zemlji!“ Spomnili smo se na dotični rek v svetem pismu: „Ljudje so govorili: mir, mir, pa vendar ni bilo miru.“ Zelo nemiren je menda ravno dr. Kukovec, vodja demokratske stranke na Slovenskem, in njegova nemirna duša je prekipela, v izvajanjih, ki so priobčena v zadnji številki „Nove dobe.“ o občinskih volitvah na Slovenskem. Temeljna točka njegovih izvajanj je: Naš glavni sovražnik je Slovenska ljudska stranka in; naša glavna naloga pri občinskih volitvah bo, da ji kolikor mogoče izpodbijemo tla v občinskih za-stopih.1' Seveda je treba temu) primerno prikrojiti tudi volilno pravico in volilni red. Kak načrt kuhajo, je zaenkrat še velika državna skrivnost, ki zelo beli glave dr. Kukovcu in njegovi stranki. Stvar je namreč zelo težavna, ker ni lahko iznajti načina, ki bi bil neugoden demokratski stranki, kakor je naša, ki ima svoje korenine ravno v najnižjih plasteh ljudstva, ter ugoden demokratski stranki, katere jedro je predvsem 1---- Hubi] Mir z Italiju se hlmm ! Izgleda, da gredo pogajanja z Italijo proti koncu. ; iidni so tudi že glavni obrisi rešitve „jadranskega | fmašanja.“ Zmagal bo Wilsonov predlog, po katerem l oi tvorila mejo med Italijo in SHS v Istri reka Raša M gora Učka, naš je Šempeter na Krasu, Leže te pa ~o že italijanske, potem bi šla meja čez Razdrto (Pogojna naša, Vipava laška) čez gorovje Hrušica na Vi novsko planoto. Dobili bi Idrijo in Cerkno na Goriškem. Od Istre dobimo samo majhen del, Kranjska je skoraj cela naša (izvzemši Vipavo in ozek '-ob od krasa), od Goriške samo Cerkniško dolino, od Tržaškega seveda nič. Imamo železnico v Reko in pristanišče Mesto samo dobi samoupravo, a pod našo nad- viaao. naimacija je naša v ceion, samo ziauer uuui samoupravo. Otoki so skoraj vsi naši, Lahi dobe Lošinj v Kvarneru in Vis, a poslednjega še ne gotovo, te* par čisto malih. Tako zahteva Wilson, ki nikakor ne mara od -jenjati od tega predloga. Sedaj je tudi Francija in Anglija- potegnila z Ameriko, torej tudi Italiji m preostalo drugega, kakor da se ukloni. Laški ministrski predsednik Nitti je v državnem zboru že v popolno -ma jasnih besedah napovedal, cla .se bo Italija moralu ukloniti tej odločbi in odpoklicati čete iz nekaterih zasedenih krajev. Francoski ministrski predsednik Clemenceau se je pa v zelo ostrih izrazih obrab proti pustolovcu D’Ànnunziju. —- Za Italijo, ki je zahtevala celo Dalmacijo, Reko da pridejo po deželi tudi liberalne manjšine v občinske zastepe. Torej ne iz načelnega stališča pravičnosti, ampak samo 'iz skrbi zaj svoje pristaše po deželi naj obvlada proporec! Vprašanje je samo, če te manjšine zaslužijo ta ozir in če je,za upravo malih občin po deželi koristno, da dobe v njih svojo besedo in vpliv tudi krčmarji in od njih odvisni ljudje, ter tem podobni element! O tajnosti volitev bi radi izvedeli nekoliko več, zlasti bi nas zanimalo slišat, kako bo zajamčena volilna tajnost? O volilnem redu ni izbleknil dr. Kukovec ničesar, zlasti ni omenil, kako imajo biti sestavljene volilne listine, kakšno bo reklamacijsko postopanje in kako bodo sestavljene volilne komisije. Ta molčečnost sicer tako gostobesednega gospoda nam vzbuja sum, da bodo tukaj imeli glavno besedo 4LISTEK« „Dunajska pisma13. Da ne mislite, da vam slikam le v temnih bojah, naj pride tudi kaj tolažilnega. Res je, da je zavladala velika demoralizacija, res je, da je dunajska Äovtipnost večinoma odstopila svoje mesto resni skrbi, pa vendarle je marsikaj dobrega. Na primer: Možki element se vrača k religiji. Cerkve so bolj o-biskane nego pred vojsko, in sicer prihajajo možje v serke v. Čuden, toda resničen je le ta dogodek: pred par meseci so imeli komunisti demonstracijo, pri kateri. jih jo bilo kakih 15 težko ranjenih. Vsi so, svojevoljno zahtevali duhovnika! Za resničnost vam jara-lim. Katoličani se zavedajo vedno bolj svojih dolž -jBpsti, zdaj ne morejo več upati, da bo eventualno pomagal cesar, marveč se postavljajo na svoje noge. Dežele s svojimi konservativnimi volilci so resno pokazale, da se ne pustijo terorizirati in tudi na Dunaju se socijalisti ne upajo nastopiti, kakor jim srce veleva, kajti ljudstvo, ki je bilo navajeno na red in bla-i>Očtanje, je sito sedanjega gospodarenja. V mnogem oziru vlada precej velika svoboda . .Cenzura je odpravljena, časopisi pišejo, kar hočejo , -Hada se ne upa nastopiti proti nikomur. Ako pomis-'imo, kako oblastno je znala prej nastopati vojaška Calca, so nam zdi sedanje stanje naravnost blagodejno, dopisovanje z inozemstvom je bilo dovoljeno tudi v lapriih pismih* še prej nego je bil sklenjen mir z en-ento. Časopise .dobimo v vseh jezikih, o kaki omejitvi f tem oziru ni govora. Sitno je le z potnicami, ker so posamezne deželo zaprle svoje meje in vsake 2 do 3 uri pride v voz žandar, da revidira potnice, ker po kratki vožnji jo človek že itak .v drugi deželi. Ta sime! pa ni izrodek politike, marveč strah, da bi ne prišel kdo v drugo deželo jest. Vsaka dežela se brani pred novimi došleci» kakor kuharica;, ki je skuhala premalo za kosilo. Boste vprašali: ali je res dunajsko ljudstvo republikansko? Na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Dunajčani; kakor vehkomeščani sploh, so nestalnega značaja; zgodovina kiščansko-socijalno stranko nam to jasno dokazuje. Kako slavo je užival Lueger, kak poraz je doživela njegova stranka takoj po njegovi smrti! Njih vleče bolj simpatija do kake osebe, kakor pravo načelo. S torn temperamentom je treba računati, ko presojamo Dunajčane, in s tega stališča je treba presoditi vprašanje, so li Dunajčani monarhisti ali republikanci. Habsburška dinastija je izgubila na Dunaju mnogo Simpatij; toda kc bi bil še pred lanskim Božičem Karel prišel s 500 vojaki zopet na Dunaj, bi ga bili sprejeli s zastavami; danes ne več, ker tekom enega leta #o se ljudje vživeli v republiko Vendarle so v srcu mnogi Dunajčani monarhičnega mišljenja; tega ne kažejo oni sami. marveč to, nam dokazujejo pristni republikanci, ki so grozno nervozni, če je kak shod proti Zidom, ker se vedno bojijo, da pride pri tem do kake monarhistične manifestacije. Je pač dokaz, da se vladajoča stranka zaveda, da je med ljudstvom še precej monarhistov; najdemo jih zlasti med bivšimi oficirji in med uradniki, In te vodi ne samo tradici-jonalno dinastično čuvstvo, marveč tudi nezadovoljstvo S sedanjim režimom. Neki višji uradnik,; s katerim sem znan šo iz staroavstrijskih časov, mi, je rekel: „Früher hatten wir Juden, jetzt haben; wir lauter Juden“. Saj sedijo na ministrskih klopeh štiri; Židje, ko jo vsaj 95% državljanov- krščanske vere ! P-ažite, da vam v Sloveniji ne zavladajo Judje; na Hrvaškem jih je že itak dosti, če smemo soditi po i-me.oih onih' trgovcev, kojim je vlada dovolila;... izvoznice ! i Se ena dunajska uredba vas bo zanimala: to je dunajska univerza, na kateri so študirali mnogi naši rojaki. Univerza je ohranila svoj stari značaj; letos ima več slušateljev nego v najboljših letih: pred vojno. Iz vseh strani prihajajo sem; lč en primer: Jugoslovanov je letos trikrat več kot lani inj naša a-kadeniska menza jih ne more sprejeti vseh. Ako vprašamo dijake, zakaj niso ostali v domovini, izvemo; takoj, da v Zagrebu ni stanovanj in v Ljubljani, da bo ravno ako. Ce se je moglo med, vojno nastaniti; cele regimente, če se je moglo pripraviti taborišča za tisoče beguncev, ali se res ni moglo prirediti nekoliko barak za 500 dijakov in par stanovanj za kakih 30 do 40 profesorjev ? Med vojno so cele bolnice kar vstajale iz zemlje in bile dobro opremljene, zdaj.da bi se ne moglo spraviti pod streho par sto dijakov, ki že itak nimajo preveliki); zahtev, saj so se naučili na fronti dosti potrpeti! Seveda ako se stranke borijo la za vlado, kakor čitamo v jugoslovanskih časopisih, ki nam precej redno prihajajo (če ni stavke), ako nobena oblast ne zna. kdo mora prav za prav podpisovati izvoznice na korist Judom, tedaj seveda ne ostane preveč časa, da bi vlada uredila vse predpriprave za prvo slovensko visoko šolo. In tako gredo naši dijaki na Dunaj, kjer bodo našli sicer krasno urejeno univerzo, pa tudi j razen želodec. Za te dijake je treba poskrbeti! Jugoslavija ne sme dovoliti, da bi ti mladi fantje umrli od lakote, marveč mora skrbeti, da. bo akademska menza obskrbljena. Vaš Slaviens Vienne asis. različni demokraški uradniki in komisarji, ter njihovi mešetar ji. • ; ? S takim; volilnim redom — upa dr. Kukovec 4-bi bilo mogoče ponekod dobiti demokratsko ;večino, 'drugod vsaj vriniti manjšino, ga vsak način .pa oslabiti klerikalno stranko. Klerikalce sovraži vse enako, pa bodisi stare Šuštereijnnce, ali pa novo reformirano stranko. Sicer pa obstojita ta dva tabora zopet samo v njegovih možganih, kajti v resnici ni me starih Šuštercijancev, ne nove reformirane stranke. Volino strategijo si predstavita dr. Kukovec zelo enostavno in naivno. Njegova stranka se bo družila z vsaaim, kdor bo proti klerikalcem. Seveda pridejo tu v prvi vrsti v poštev socijalni demokrati, ki imajo dobro razpredeno organizacijsko omrežje in izurjene agitatorje. Vprašanje je seveda, če bodo gospodje iz rdečega tabora. hoteli ta aparat kar kratkomalo dati na razpola-gs novopečenim demokratom, o katerih je pa njihov voditelj nekoč rekel,; da so stranka tistih, „ki imajo kaj pod palcem“. Da ne bi katerega izmed liberalcev pekla vest radi take nepoštene zveze, se trudi dr. Kukovec dati socijalnim demokratom kar najboljše nravstveno in patrijotično ispričevalo. Toda liberalci ponujajo svojo zvezo tudi vsem drugim brez izbire. Celo Nemcev in nemškutarjev po obmejnih krajih se ne boje. „Demokratična“ podlaga se mu zdi, zadostno jamstvo, da se ni treba bati njihove družbe. Kaks bo izgledala taka demokratična podlaga za zvezo z nemškimi predstavitelji kapitala in vojnimi dobičkarji, je navadnemu človeškemu razumu istotako nezapopadlji- vo. S Samostojno kmetsko stranko je sodelovanje seveda samoposebi razumljivo, toda dr. Kukovec prosi pomoči tudi Narodne soeijalce, ki so medtem vsak kompromis odločno odrekli. Nazadnje omeni še z grenkobo neko nevarnost, ki grozi iz Trsta. Ljudje, ki so iz onih krajev, bi namreč po njegovem mnenju zamo-gli biti gerodni dovolj, da bi dvignili geslo, sloge ali kakšno drugo nadstrankarsko geslo. Menda bodo morali JDS-arji za vsakim beguncem poslati policijskega detektiva, ki bo pazil, da ne bo dal kje. od sebe „gesla sloge“. Torej so tudi begunci, zlasti oni iz Trsta, vsaj državi sumljiv element, sumljiv vsaj v toliko, ker bi utegnili hoteti živeti v slogi. Tako si predstavlja glavni vojskovodja starih liberalcev in mladih jugoslovanskih demokratov priprave občinske volitve. Njegova izvajagja izgledajo, kot družaben pogovor v majhnem krogu starih somišlje-, nikov v pozni večerni uri, ko se človek ležerno pogovarja, samo da nekaj govori. Začudili smo se torej, ko smo našli ta izvajanja v listu, ki hoče biti resen* Najbrže je vse skupaj skiciral kavarniški pikolo, v list pa vrinil hudomušni stavec. Drugače si ne moremo predstavljati, kaj bi objavljal take fantazije, ki I njegovi stranki gič ne,koristijo, nam pa nič ne škodujejo, Čitatelji imajo pa od njih samo prijetno zabavo. Radovedni smo, kako se pri čitanjlu članka v „Novt dobi“ muzajo socijalni demokratje. Najbrže žvižgajo pri tem tisto pesem: „Dass du mich liebst, das weiß ich, aufi deine Liebe pfeif ich ! “ italijanski vladi tako skrbno zavzel za mojo osvobe* d ite v. Ako pa ni dosegel zaželjenega uspeha, je to novi dokaz, kako intimni 'idnošaji vladajo med italijansko vlado in sveto Stodcrr, ki ge more izposlovati niti osvoboditve enega svojih škofov! Ali pa je mg greh v c čeli italijanske vlade tako težek, da zanj h» tem sveta ni odpuščen ja! Tako torej stoji naša stvar v Rimu. Smatral sem za svojo dolžnost, da izpričam resnico. Ne dajmo se zapeljati od onih, ki nas hočejo prepričati, da se je Vatikan zarotil proti nam! To so krivi, preroki, ki j delajo v korist naših sovražnikov, ker sejejo v naše i vrste neslogo in razdor. Ti ljudje izročajo ostvarite« ( našega političnega ideala pogibelji! Sveta in nedotaknjena nam bodi pieteta (spoštovanje) do svetega Očeta. Mi zavzemamo v njegovem srcu odlično mesto. On nas ljubi in moli za nas« Znami deli našo srečo in nesrečo, veselje in žalost, : kakor pravi v pismu, ki ga je pred nedavnim poslal jugoslovagskim škofom. Blagoslavlja nas in našo a-jedinjeno domovino. Sprejmimo s hvaležnim srcem Njegov blagoslov ; Blagoslov očeta, pravi sveto pismo, utrjuje sinovom hiše. Trdno upamo, da bo tudi blagoslov našega Očeta v Vatikanu pripomogel k temu, da se čim prej zgradi in za vse čase utrdi naša hiša: slavna in mogočna Jugoslavija! Ljubljanska vseučilišče« Naši ujetniki se vrnejo v domovino. Italijanska vlada je sklenila, da se odpošljejo vsi jugoslovanski ujetniki, ki so bili ujeti na italijanski fronti v domovino. Število ujetnikov znaša 50.000 mož. Italijanska vlada je zahtevala od naše države, naj imenuje komisijo, ki bo uredila transpore ujetnikov. Škof Mahnič o sv. Stolici in o Jugoslovanih. „Narodna Polnila“ št. 265 je objavila pismo krškega škofa dr. Aniona Mahnič, ki so ga pred mesci italijanske oblasti zaradi njegovega jugoslovanskega mišljenja odvedlo v Italijo. Visoki italijanski ujetnik je posebej izrazil željo, da se pismo objavi z njegovim imenom brez ozira na posledice, ki bi utegnile iz tega nastati zanj v Italiji. Podamo njegovo vsebino. Pismo, pisano v Rimu 12., oktobra 1919, zavrača napade na Sini co, češ, da se je- bapež zvezal z italijanskim imperijalizmom v pogubo Jugoslavije. Sam piše uvodoma: „Iz domovine prihajajo k meni vesti, kako neki ljudje v Jugoslaviji smatrajo za najvažnejšo nalogo prepričevati svet, kako se je sveta Stolica udinjala v službo italijanskega imperijalizma proti Jugoslaviji. Iz vsega tega, kar ti ljudje pišejo in govore, se vidi očitni namen, da bi katoliškim Hrvatom in Slovencem cmrzili sveto Stolico in ljudstvo odtrgali od katoliške Cerkve. Ta akcija pomeni atentat na šest milijonov katoličanov7, da bi jim odvzeli to,-kar jim je najdražje.“ Katoliško časopisje v Italiji. (irobokopi države. Sveti Stolici se šteje v greh pisava izvestnili \ katoliških listov, ki nimajo za nas nobene prijazne ! besede, ki nas.in našo stvar psujejo, sumničijo, ter nas svetu kažejo kot barbare. Žalostno, gotovo! Ali pa. more sveti Oče kajj za to? Res čudna logika, delati papeža ali sveto Stolico odgovorne za grehe in j neumnosti, ki jih stori posamezni i katoličan, če je tu- j di duhovnik, škof ali celo kardinal! Ampak vprašanje j je, ali papež te grehe in neumnosti, odobrava! Sveti j Oče ob vsaki priložnosti spominja urednike in sotrud- j ruke političnih listov na evangeljski nauk krščanske ljubezni in pravice. Zal, da često govori gluhim ušesom! Zal,, da je mnogo katoličanov, ki mislijo in delajo po svoji glavi ter se niti najmanj ne; ozirajo na navodila in opomine svete Stolice, zlasti ne v politiki. Leon XIII. je zaman pozival francoske katolike, naj priznajo republiko ter porabeč ustavne svoboščine, složno in kompaktno nastopijo za svobodo Cerkve. Razuntega gre premnogokrat ža- čisto politična vprašanja, v katerih sveta Stolica katoličanom ne more naravnost narekovali^ kako jih naj rešijo. L’ Osservatore Romano. Tako počenjanje je naravnost državi nevarno, Italijani itak napenjajo vse sile, da bi nas razdvojili ter našo mlado državo uničili. Srbom kažejo veliko Srbijo, ker upajo, da bodo s tem Slovence in Hrvate odcepili od Srbov; Hrvatom se prilizujejo s tem, da povdarjajo hrvatsko državno pravo, ki ga baje Hrvatje izdajajo v korist srbskim imperijalistom; Slovencem pa se zopet dobrikajo, češ, česa iščejo Slovenci na vzhodu v polbarbarskem Beogradu* ko jih zgodovina veže na zapad; z nemško in italijansko kulturo da bodo stotero poplačani! Hujskači zoper sveto Stolico pa temu našemu političnemu sovražniku še lajšajo posel; V naše vrste prinašajo razdor in diskreditirajo jugoslovansko politiko; na drugi strani pa ubijajo v ljudstva zaupanje in ljubezen do nove države, ker ljudstvo, udano sv. Cerkvi kakor svoji materi, je vsled takih hujskarij vznemirjeno ter se po pravici vprašuje: Ali nam to prinaša Jugoslavija ? Zatorej: proč z neslogo! „Ne povdarjamo tega, kar državo deli in razdvaja, ampak kar nam je skupno, kar nas zedinja! Sedaj treba, da utrdimo temelje Jugoslavije!“ f Nato preide k predmetu samemu. A kaj je z znanim vatikanskim glasilom ,,L’ Osservatore Romano“? Zopet sem vprašal na najkom-peientnejšem mestu, v kakem odnošaju je „L’ Osservatore Romano“ do Vatikana. Pooblaščen sem,