F. Bezlai
NEKAJ PROBLEMOV IZ RIBJIH IMEN
Slovenska imena rib niso niti zadovoljivo zbrana, niti lingvistično preiskana. Ako beremo na primer v eni izmed zadnjih knjig Miška Kranjca ime ruca (Imel sem jih rad, str. 6), je to beseda, ki jo bomo zaman iskali v kateremkoli slovarju ali prirodoslovnem delu, zato niti približno ni mogoče ugotoviti, na katero ribjo sipecies se nanaša to ime. Mišljen je morda menek, za katerega poznamo vzhodnoštajerski sinonim rukelj. Vendar je to samo ugibanje. Takšen nepopoln podatek je brez koristi tako za prirodopisca kakor za jezikoslovca. Nevarno je operirati z osamljeno besedo brez točno ugotovljenega pomena. Pri Bernekerju (Slavisches etymologisches Wörterbuch I 516) je slovensko ribje ime klej (m.) ali kleja (f.) »ein Fisch« razloženo kot dubleta h klen »Squa-lius cephalus«. Berneker je našel svoje podatke pri Pleteršniku, ki navaja po Jarniku klej »der grosse Haberfisch« in po Erjavčevem zapisu iz Kostanjevice kleja »neka riba v Krki«. Šele pri A. Mundi, Ribe v slovenskih vodah (Ljub. 1926, str. 23), najdemo imena kleja, klija, klejca med sinonimi za »Albur-nus lucidus«, ki se imenuje rusko ukleja, poljsko ukleja, češko ouklej, bolgarsko oklej, srbohrvaško uklija, klija itd., kar nam nedvomno pokaže, da tudi slovenskih imen ne smemo ločiti od splošnoslovanskega sikupnega naziva ukleja, sorodno z litavskim aukšle (Trautmann, BSW 18; Vasmer, REW III 179). Od Slovanov so si Nemci izposodili svoje ime Ukelei, dialektično tudi Uckelei, Uckelein, Auklege itd. in Madžari okle »Alburnus lucidus« (Kluge, DEW 803; Machek, ESC 549). Berneker gotovo ne bi pogrešil, če bi razpolagal z natančnejšimi podatki.
Pri pregledovanju Pleteršnika bomo našli še vrsto takšnih imen, ki pomensko niso točneje opredeljena; naj omenim ime jurijevščica »neka potočna riba« s pripombo »ker se ob Jurjevem drsti«. Res se v posameznih slovenskih govorih meseci večkrat imenujejo po svetnikih, tako jurijevščak »april«, andrejščak »november«, gregorščak »marec«, vendar s tem še daleč ni rečeno, da bi moralo biti ribje ime izvedeno od Jurij. Za ptiča jurica »Fringilla spinus« poleg jurščica, jurijščica »Flachsfink« nam češka imena jifice, jifička poleg štifik, štifička itd. pokažejo, da mora biti osnova teh imen nefca onomatopoja za posnemanje ptičjega glasu, a so se imena ljudsko etimološko že zgodaj začela naslanjati na antroponim Jurij (Machek, ESC 180). V srbohrvaščini je izpričano ime jurjevčan med sinonimi za ribo »Blicca bjoerkna« (Kišpatič, Ribe 299). Zveza z antroponimom Jurij je prav tako malo verjetna kakor pri gregorek, gregorec »Gastheroterus aculeatus« z Gregor ali pri nežica »Cobitis taenia« z Neža!
Vendar so v ribjih imenih za jezikoslovca zanimivi problemi. Pleteršnik navaja za morsko ribo »Clupea alosa«, vrsto slanika, ki se prihaja iz Jadrana drstit v spodnji tok Soče, ime jeles (m.). Prirodopisna literatura navaja za to Speeles samo ime čepa, ki ga pri Pleteršniku ne najdemo in je izposojeno preko srbohrvaškega čepo iz lat. clupea kot dalmatinsko kohla, kubla. Nemško ime Alse, Alose je izposojeno iz francoskega alose (provansalsko alauza, špansko alosa), kar izvajajo iz keltsko-romanskega imena alausa (Meyer-Lübke, REW št. 314). Presenetljivo je, da najdemo v slovenskem jeles refleks za to keltsko ime, ki se v Italiji ni nikjer ohranilo. Prav tako presenetljivo pa je tudi, da je
170
dosedanje slavo-romansko raziskovanje popolnoma prezrlo to staro, fonetično zanimivo izposojenko, ki je obenem edino slovensko ime morske ribe, za katero smo glasoslovno upravičeni sklepati, da izvira iz zgodnjih stikov Slovencev z Romani (ali celo s Kami). To ime bi zaslužilo temeljito in vsestransko jezikovno študijo.^
Imena morskih rib v slovenščini so povečini mlad import, največkrat prevzet iz srbohrvaščine, kakor n. pr. luhen »Labrax lupus« iz latinskega lupinus (Skok, Naša pomorska i ribarska terminologija 45) ali sipa, sbh. sipa iz romanskega seppia, grš. sšpia (Miklošič, EW 296). Deloma so si naši prirodoslovci pomagali tudi z ruščino, n. pr. skat »Raja battis«; rusko skat je iz nordijskega skata (Vasmer, REW II 634) ali sled, rusko sel^dt iz nord. sild. Pri imenih sladkovodnih rib, ki ne žive pri nas, so si za potrebe prirodopisne terminologije redno pomagali s sevemoslovanskimi izposojenkami. Iz ruščine si je Erjavec izposodil n. pr. ime snetec »Osmerus eperlanus«, rusko snitok, snjatok iz švedskega stint ali morda iz finskega sinthi (Miklošič, EW 312); iz ruščine, poljščine ali češčine minoga »Petromyzon fluviatilis«, kar je zašlo tudi v srbohrvaščino in bolgarščino in izvira iz srednjevisokonemškega niu-nauge, današnje Neunauge (Machek, ESC 296), iz poljščine lupdč »Ga-dus aegle-finus« itd. Le malo je imen, ki bi zašla v jezik po drugačni poti. Ako si ogledamo slovenska imena za polenovko »Gadus morrhua«, vidimo, da najdemo najprej imena oslek, oslic, oslič, kar je srbohrvaško oslič »Gadus merlucius« kalk po italijanskem asinello, nato pomuhelj, sprejeto iz severnonemškega der Pomuchel, kar so si Nemci, najprej samo v Liibeoku v XVI. stoletju izposodili iz kašubskega pomuchel (Kluge, DEW 559). Prirodoslovci so poskušali uvesti tudi trska po ruskem treska, neki prastari besedi neznanega porekla, sorodni z nemškim Dorsch in lotiškim tirza (Vasmer, REW III 137). Zmagal je končno novoknjižni kalk polenovka po nemškem Stockfisch. Zavedati se moramo, da je tudi v takšnih drobnih dejstvih kos naše kulturne zgodovine in našega jezikovnega razvoja.
Imena sladkovodnih rib, ki žive v naših vodah, imajo seveda drugačno problematiko, vendar je tudi na tem področju še mnogo neznanega in neraziskanega. Opraviti imamo s splošnoslovansko dediščino, z izposojenkami in tudi z imeni, ki jih z ozirom na poreklo ne moremo opredeliti. Med zadnjimi so samostojne domače tvorbe tipa babica, »Cobitis barbatula«, ali etimološko nezadovoljivo pojasnjene tipa sulec. Etimologiziranje je pri ribjih imenih kočljiva in dokaj riskantna zadeva. V vsakem jeziku so izolirane besede, ki jih pomensko občutje ne more sproti regulirati po pomenski in glasoslovni pripadnosti, podvržene različnim iregularnim glasoslovnim izpremembam, ljudsko etimološki naslonitvi na neko drugo osnovo in besednim križanjem. V slovenščini je na primer dokaj razširjeno ribje ime androga »Blicca bjoerkna«
' Cigale navaja po Vodniku tudi jez »Alose«. Toda jez poleg jezevka je »Idus melanotus« kakor v drugih slovanskih jezikih, sbh. jaz, jez, jiz, jazavac, jazava, jazvenac, č. jazek, p. jaz, jazica, r. jaz, luž. srb. jazyca, jazk, jaz, ukr. jaž, jazyca. jazyk. Ker ima ta riba brke, spravljajo ime v zvezo z lit. oiys, lot. azis »kozel« (sin. kozel je »Abramis brama«). Ista riba se češko imenuje tudi jesen, kar je morda izposojeno iz nemščine, ali prasorodno z nem. Göse, Gaise, Giesen, Geese, Gase, Go-senitz, Jense, Jesen (Machek, ESC 178). Speeles »Leuciscus idus« pa se češko imenuje jelec, slš. jelec, jalec, jeVčak, pol. jelec, r. jelec, ukr. jalec, luž. srb. jelc, jalc, jalcyk, jalica. To je verjetno sorodno z nem. Alant in po Machku (ESC 175) paleo-evropsko. Ni verjetno, da bi bilo sin. jeles v kakšni zvezi s temi imeni, jez more biti samo slučajna zamenjava za jeles.

171
ali »Scardinius erythrophtalmus« poleg droga, drožica, pri Erjavcu tudi an-droga »Sygnanthus acus« ali »Squalius agassizii« in hadroga, handroga, man-droga, maridrohica »Leuciscus rutilus«. Pustimo ob strani sitarejše poskuse etimologije, kakor je Pintarjeva v štiridesetem letniku Jagičevega Archiva, ki je izolirano slovensko ime izvajal iz nemščine, in si oglejmo slovansko sorodstvo. Srbohrvaško je androga poleg jandroga, jendroga »Blicca bjoerkna« (Kišpatič, Ribe 299), rusko andruga »Leuciscus souffia = Squalius agassizzi«, v Podkarpatski Rusiji andružka (Ferianc, Pfirodovedny Sbornik 95 d.), staro-češko je druka »Scardinius«, novočeško dialektično zruka, poljsko wzdr^ga, wzdr^ka, zr^.ka »Scardinius«. Za vse te ribe je značilna rdeča barva oči ali plavuti, prim. nemška imena Rotauge, Rotfeder, litavsko rauda, rudakis »Scair-dinius«. Jasno je, da je treba izhajati iz slovanskega adjektiva rtdri- »rdeč« + sufiks -gga, kot je v ribjih imenih belgga, pi'Strgg'u (slovensko postrv). Primer je zelo instruktiven, ker nam pokaže, kako radikalno so lahko glaso-slovne spremembe pri imenu, tvorjenem iz slovanske osnove, obenem pa tudi, v kakšnem obsegu lahko prehaja ime od species ene vrste na drugo. Zanimivo je, da sta to ime etimološko razvozlala neodvisno drug od drugega naš Kele-mina (rokopisna ostalina pri SAZU) in Machek (ESC 588), oba pa šele na podlagi Feriäncovega prirodopisnega gradiva.
Na takšnih primerih vidimo, koliko previdnosti zahtevajo ribja imena. Jezikoslovcem povzročajo že sto let v vseh evropskih jezikih velike težave. Mislim, da ni niti enega ribjega imena v indoevropskih jezikih, ki bi ga bilo mogoče jasno in glasoslovno prepričljivo izvajati iz neke skupne osnove, ki bi se pomensko enako razvijala dalje v posameznih jezikih. Iz tega bi težko .sklepali, da Indoevropejci v svoji pradomovini niso poznali rib. Bolj verjetno je, da so pri svojih migracijah menjavali področja z različno ribjo favno in sprejemali imena, ki so bila tamkaj domača, ali pa ustvarjali nova. Za prazgodovino Evrope je važno dejstvo, da imajo Slovani v ribjih imenih mnogo skupnega z baltskimi in germanskimi jeziki. Nekatera izmed teh imen je mogoče etimološko še dokaj zadovoljivo opredeliti. Naj omenim splošno slovansko solos'^ »Salmo salar« (slovensko losos je samo novcknjižna izposojenka), ki mu odgovarja litavsko lašiša, lašaša, lašis, louško lesis, staroprusiko lasasso in nemško Lachs. V toharščini je laksi »riba« in manj verjetno bi spadalo zraven tudi staroindijsko laksa »stotisoč«. Indoevropska fonetika (kentum k, ch : satem š, s) bi pričala za indoevropsko poreklo, čeprav je vse, kar se ne nanaša na ribe in spravljajo v zvezo s to osnovo, dokaj problematične vrednosti. Podoben primer je tudi slovansko som'b poleg sumt »Siluruš glanis« (sin., sbh., big., rus. som. polj. sum, ukr. sim, č. sumeč) poleg lit. šamas in lot. sams, kar bi kazalo na k'omos, sorodno verjetno z grš. kamasen »neka riba«. Prav tako je slovansko linh (sin. linj, linjak, r. lin>>, č. lin itd.) obenem z lit. lynas, lot. linis, st. prus. linis in stvn. sHo, st. angl. sliw, povsod »Tinea vulgaris« verjetno indoevrapska osnova, čeprav se posamezni etimologi zelo razhajajo pri svojih razlagah.
Težja pa je problematika pri osnovah, ki nimajo izven germanskega in baltskega sorodstva nobene druge indoevropske opore. Takšno ime je slovansko jeseter (v slovenščini je jeseter (m.) in jesetra (f.) izposojeno), sbh. jesetra, rus. osetr, polj. jesiotr, big. eset'i>r »Acipenser Sturio«, sbh. »Acipenser schupa«, lit. ašetras poleg eršketras, eršketas, aršketas, gt. prus. esketres »Acipenser« in kljub temu, da nekateri razisikovalci o tem dvomijo, spada verjetno zraven tudi nemško Stör, stvn. sturio. Z nekaj rezerve je mogoče sklepati, da spada
172-      •
k tej osnovi tudi slovensko nesreča »Acipenser Gmelini«, manjša vrsta jesetra, ki zaide včasih v Savo na naših tleh. Ime je ljudsko etimološko dokaj izpre-menjeno, vendar naj za primer navedem tudi iz slovanščine izposojeno romunsko nisetru »Acipenrer Giildenstetii«, ki se slovensko in sbh. imenuje koster ali kašikar, kar odgovarja r. kosterä »jeseter« (Vasmer, REW I 642 izvaja iz kost).
Druga vrsta jesetra je sin. viza, vizena, sbh. viza, č. vyza, vyzina, polj. wyza, ukr. vyz, madž. viza-hal, nem. Harisen, stvn. hüso »Acipenser huso«. Čeprav bi bilo viza glasoslovno lahko izvajati iz hüso (tako Vasmer, REW I 199), je vendarle na podlagi splošne ocene ribjih imen bolj primerno smatrati oboje za prevzeto iz neznane starejše jezikovne sredine kakor jeseter in toliko drugih. Prav tako blizu sta si slovanski *korp'b »Cyprinus carpio«, sin. krap in karp, sbh. .^crap, big. krap, r., ukr. korop, češ. kapr. polj, kapr, slš. kapor in nemško Karpfen, stvn. carpho. Latinsko carpa je izposojeno iz germanščine kakor lit. karpa, karpe in celo estonsko karp. Slovanske oblike tipa kapr so verjetno izposojene iz nemščine, saj so imena rib vedno prehajala od naroda do naroda. Pri nemškem Ukelei imamo glasoslovno nedvomen dokaz, da je obratno to izposojeno iz slovanščine, kjer je u iz starejšega au-, prim. lit. aukšle. Tudi nemško Karautsche, Karutsche, Karatsche itd. »Cyprinus carassius« je bolj verjetno iz slovanskega karasb kakor obratno. Preko nemščine je to ime zašlo tudi v romanske jezike, n. pr. francosko carassin. Slovensko koreselj, koroselj, kreselj pa kaže spet, da je bilo nazaj izposojeno iz nemščine. A tudi za slovansko karas^ ni nobene sprejemljive etimološke razlage. Isto velja za slovansko *merna »Barbiis fluviatilis«, sin. mrena, sbh. mrena, ukr. merena, češ. mfenka, polj. hrzona, slš. mren. Najbliže je nemško Schmerle »Cobitis barbatula«. Tudi slovanskemu boJeni> »Aspius rapax« pomensko in glasoslovno še najbolj odgovarja nem. Rapfen »Aspius rapax«. Omenil sem že rusko treska »Gadus morrhua« poleg pomensko enakega nemškega Dorsch. Enak problem je pri poljskem jazgarz, jazgier, »Acerina« in lit. azegys, staro prusko assegis »Acerina« ali pri že prej omenjenih jelec, jesen. Slovansko menb »Lota vulgaris«, sin. menek, č. mnik, slš. mien, rusko menh, ukr. mentuz, polj. mientuz itd. ima poleg baltskega soro'dstva lit. menke, lot. menca tudi ugrofinsko, čeremiško men, finsko monni, madž. meny-hal. Slovensko čiga, keča, kečiga »Acipenser ruthenus«, sbh. kečiga, polj. czeczyga, ukr. čečuha je že Miklošič (EW 14) primerjal z madž. kocsege, kecsege. Tudi romunsko je caciuga, cega, ciga in novogrško keziga. Naj omenim še rusko kolba, polj. kielb, ukr. koubel' »Gobio fluviatilis«, kar primerjajo z albanskim kulp, -bi »vrsta sladkovodne ribe« in naj bi bilo po Oštirju, Archiv za arb. I 92 sorodno celo z latinskim clupea.
Tudi nekatera imena, M jih razen v slovanskih jezikih ne najdemo drugje, se trdovratno upirajo vsakemu poskusu razlage, tako n. pr. fcle7n> »Squalius cephalus«, »Leuciscus cephalus«. Romunsko cleanc je mlada izposojenka. Isto velja tudi za ime lipanb, lipenh »Thymallus vulgaris«. Tudi litavsko lipinis je izposojeno iz polj. lipien.
Vsiljuje S€ domneva, da je marsikatero izmed teh imen prastar jezikoven relikt nekdanjega predindoevropskega ali vsaj neindoevropskega prebivalstva v posameznih delih Evrope, kjer je ta ali druga riba doma ali vsaj večje gospodarske važnosti. To so teorije, ki jih jezikovno seveda ni mogoče dokazati, posebno ne za sever Evrope, kjer manjka kakršnih koli podatkov o starejših civilizacijah. V slavistiki je najbolj drzen Machek, ki pogosto operira pri svojih etimologijah z dostavkom »morda paleoevropsko«, čeprav izhaja iz drugačnih
173
podmen, kakor pri nas n. pr. Oštir. Zaradi strastnega odpora glasoslovnih piko- ' lovcev so takšne etimologije dokaj tvegane, saj bazirajo bolj na celotnih izkuš- : njah z neko besedno kategorijo kakor na neposrednih glasoslovnih dokazih. Številne fonetične iregularnosti celo pri imenih z jasno etimologijo seveda še bolj otežkočajo iskanje. ;
Zato ni nič čudnega, da je literatura o ribjih imenih dokaj skromna. < O nekaterih ribjih imenih ne vemo danes dosti več, kot je svoj čas povedal že [ Miklošič. Kar pa je slovenskih posebnosti, še čakajo jezikovne preiskave. '
Mnogo slovenskih ljudskih imen je izposojenih iz sosednjih jezikov. Slo- ; vensko činklja, čik »Cobitis fossilis«, je gotovo isto kot sbh. čikov, čik, čiga \ »Petromyzon fluviatilis«, madž. csik, kovicsik, romunsko szipar. Sinonima kre- \ šelj, krešek, krašorka odgovarjajo nemškim imenom Krese, Kressling, Gress- ¦ ling; gavec je morda v zvezi z italij. gohione, frc. gaujon, rom. give; glohoček ¦ je kalk po nem. Gründling; glavič pa je podedovano slovansko. Slovaško se \ »Cottus gobio« imenuje hldč (iz hlavdč), češ. dialektično hlavač, staro polj. \ hlowacz. Iste besede se uporabljajo tudi za žabjega pubica in za ribo, češko tudi j palohlavec, panohlavec, parohlavec, pachlavec, polj. paloglowec, palgowiec, : palosz, palos. Ta ribja imena nam pojasnijo slovensko besedo paglavec (Machek, ; ESC 406), medtem ko je puhič itd. rezultat prenosa pomena od »žabji mladič« ; za »deček« in nato križanje reduciranih oblik, kot je n. pr. češko pulec s poba ¦ »deček«. Tudi slovensko je glavač, glavaček, glavača »Cottiis gobio«; sinonim , čoha bo torej isto kot čoba, šoha »gobec«; kap, kapelj, kapic bo sprejeto iz ' nemškega Quappe. Ta ribica se češko imenuje tudi vranka, kar izvaja Machek ; (ESČ 573) iz osnove, ki je v sin. vran, sbh. vranj, big. vrana »zamašek, čep«. • V zvezi s to razlago je zanimiv tudi sbh. sinonim čep »Cottus gobio«, medtem i ko je slovensko čep »Aspro vulgaris«; ponovčica »Cottus gobio« (Frey) pa je ! verjetno kalk po nem. Grossfisch. ¦
Slovensko fril (m.) »Leuciscus aspius« je gotovo isto kot nemško dialek- j tično Pfrille »Phoxinus laevis«, medtem ko je frigelj in frigeljc »Leuciscus ¦ Phoxinus« skoraj verjetno iz italijanskega fregarolo »Phoxinus laevis«. Sino- j nima pisanec, pisanček »Phoxinus laevis« se nanaša na barvo; trija, trigla,; trilja, ki se v Vipavi tudi rabi za to ribo (Pleteršnik navaja samo trilja, trija \ »Mullus barbatus«), pa odgovarja beneškemu triglia. O problemu tega imena-morske ribe »Mullus barbatus« gl. Skok, Naša pomorska i ribarska term., 46.'
Riba »Cobitis barbatula« se slovensko imenuje šarin, babica, jelšnica, | kačela, grudelj (m.) in grudeija (f.). Zadnje je gotovo iz nemškega Bart- ] grundel. Kačela, kačelica odgovarja sbh. zmijavec, zmijavka »Cobitis taenia«. i Druga imena pa zahtevajo previdnosti. V drugih slovanskih jezikih se po jelši; imenuje vrsta »Phoxinus«, n. pr. češ. olšovka, polj. olszowka, olszanka, ukr. ' vilchivka. Tudi nemško Elritze je »Phoxinus«, zato gre pri našem imenu ver- ] jetno za zamenjavo. Tudi šarin gotovo ne bo od šar »pisan«, ampak prenosi imena šaran »Cyprinus carpio« (sbh., big., ukr., rus., staročeš.) turkotatar-; skega porekla. Turško je saran in sazan; šarenka za vrsto postrvi pa je samo ; novoknjižna umetna tvorba. i
Zanimivo ime je tudi ploščic »Abramis brama«. Slovaško se imenuje; pleskač, plieskač, češko dlešt\ dlešec, staročeš. dlešč, rusko lešč, ukrajinsko lišč,\ Ijašč, polj. leszcz, staropolj. kleszcz, dol.-lužiško klešč. To je prešlo celo v nem- ' ščino, kjer najdemo med sinonimi tudi Lesch, Klesch. Še najbolje je ta imena j razložU Machek (ESC 89) iz onomatopoj pleskati, ploskati, dleskati, leskati,l kleskati »ploskati«, ker se te ribe drste zelo šumno. Sinonim platnica spominja '
174 '
na nemško Plieten, Platteisel; petrovka, pečenica, gologlavka ne delajo težav. Nejasno je samo kocelj, kokelj, morda od kocati »štorkljati«?
Toda imen je na stotine in bi jih bilo mogoče izčrpati šele v obsežni razpravi. Čeprav se zdi slovenska ribja terminologija skromna, se vendarle tudi v njej skrivajo problemi, ki so važni za slavistiko in celo za druge panoge jezikoislovja.
Mnogo je imen, ki se jim še ne moremo približati. Največja naša riba je sulec, sulač, selač, solač »Salmo hucho«, nemško Hauch, Huch, Heuch, Donau-lachs, riba, ki živi samo v Podonavju. Sinonim rot je iz nem. Rotjisch; poleg tega glavatica, sbh. glavatica, češ. hlavatka, madž. galocza. Samo sbh. najdemo tudi sulač »Salmo lacustris«. Od skromnih dosedanjih poskusov razlage naj omenim Tumovo v Etnologu VIII, 48. Ime je izolirano in pri tako važni veliki ribi gotovo ne more biti mlado. Druga velika riba, ki jo najdemo tudi v naših vodah, je smuč, smo j, smug »Lucioperca Sandra«, sbh. smuč, smudj, šulj, rusko herš, herševik, kajkaiš, sudak, češ. candat, madž. jogas itd. Nerazloženo je tudi ime sim, sbh. sim »Acipenser glaber«, vrsta jesetra, ki zaide tudi v naše vode. Ne vemo kaj početi z imenom ozmica »Coregonus Wartmanni«, tipično ribo koroških jezer, in s številnimi drugimi.
Mimogrede bi omenil še tista slovanska imena rib, ki jih je mogoče razložiti iz slovanskega besednega fonda. Jasno je podust »Chondrostoma nasus«, rusko podusta »Barbus barbus«, češko podoustev »Vimba vimba«. Samo v ukra-jinščini označuje isto species kot v slovenščini. Prešlo je tudi v madž. paducz. Kljub še vedno razumljivi sestavi besede najdemo v narečjih vsa mogoča križanja, n. pr. podlask, podlest(ev), podlesk, enako tudi v drugih slovanskih jezikih. Okun »Acerina cernua« je izvedeno iz oko; sin. tudi okuk, okak. Sorazmerno stalno je ščuka, oblike kot polj. dialektične szczuhiel, luž. ščipjel, češ. ščuhla, ščihle bi govorile za *ščupla »vitka«. Piškur »Cobitis fossilis« je od piskati; ostriž »Perca fluviatilis« je izveden od oster; sinonim peršelj je nem. Bärschling. Številne ribje vrste z im.eni platica, platnica, platika, pla-čika so dobile svoje ime zaradi oblike telesa. Za staro ggor'h »Anguilla fluviatilis« (primarni pomen je »kača«) smo si Slovenci in Hrvatje že zgodaj izposodili romansko ime anguilla = jegulja; slovensko ogrica, vogrica je »Abramis vimba«. O številnih samo slovenskih nazivih, kakor so n. pr. grba, vrha, guba »Barbus plebeus«, pohra, poharka, pohavca »Barbus petenyi« in izoliranih lokalizmih, pa ne vem kaj povedati.
175