Kntolišk cerkven list«
Danica izhaja 1.. 10. in 20. dnč vsaciga mesca na celi poli, in velja po pošti za celo leto 3 gld.. za pol leta 1 gld. 00 kr . v tiskarnici eprejemana na ieto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr.. ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan popri j.
Tečaj XV.	V Ljubljani 10. grudna 1862.	t Asi 35.
O duhoven , hdo si ti F
Ti »i mašnik; i oljem te mazilil Bog je t>anj, ker On te je pomilil. De Melkizedeka smeš posnemal'. — Božje Jagnje v roke clo prijemat'.
Ti h mašnik: kadar ti mašuješ. Pri altarji Božjo moč ukazuješ. Kristanovih pet besed Ic praviti, Ze l*a živga na altar postaviš.
Ti si mašnik: z evangeljem v roki Kličeš k seb' derhal. ki po široki Cesti hodi. naj bi se vernila In na vozki poti se rešila.
Ti si mašnik: gobove ozdravljaš. Mertve clo med žive spet postavljaš, kadar grešniku besedo praviš : .Jest odvežem te* — niu frehe odpraviš
Ti si mašnik ; nosiš križ na ramah, (■rešna ceda stiska te : v težavah Stokaš s Kristusam, medlis in umaguješ, Mah pod težko butaro zJihujcš.
Ti si mašnik: hrib in pian prehodiš. Čedo Božjo paseš. vladaš, sodiš; Za njo moliš, za njo serce bije. Dokler ti na zemlji solnce sije.
Ti si mašnik; kadar bode bila Zadnja ura. žilica terpnila : Te ko Jagnje tud bo pot ob!ival. Preden v raju bodeš r. Njim počival.
Ti si mašnik; vstal tu J boš iz groba. Osivela tvoja bo truhnoba. S Kristusam boš s«*di' čedo svojo , Ko 6e tresla tud bo . iša tvoja.
Ti si mašnik; sliši slu/.nik Božji! Le vojskuj sc s satanam v orožji ! Oh. le trud' za vsako se tiušico . De aaslišiš : „Vsed se na desnico
Ti si mašnik; pa — zastonj se trudim
Razumeti to; v pepel se zgrudim ;
Večnimu jecljam le červic čast.
Ki je roaštvu toljko dal oblast!	Ant. Namre.
Vabilo
prečastitim gosp. duhovnom in sploh pisateljem slovenskim.
Bliža se Slovenom imeniten čas. V kratkem bo 1000 let, kar sta dospela k njim Solunska brala Konstantin ali Ciril in Metod, jim oznanovala sveto vero, vredila pisavo, slovenila sveto pismo in obhajala službo Božjo v njihovem jeziku. In radostni so bili Sloveni, slišati veličastva Božje v svojem jeziku. Radostni, veseli so tudi prihodnjega leta, in delajo razne priprave, spodobno obhajati to slovesnost, po
mnogih slovanskih krajih na severji in na jugu. lionio li mi Slovenci roke križem deržali ? —
Po spričbah veljavnih mož je ravno stara slovcn-šina tisti jezik, v kterem sta Ciril in Metod govorila in pisala ter nam zapustila naj starji slovstvene spominke, in nova slovenšina je prava hčerka nekdanje veličastne matere. Kaj hode pač prinesla sedanja slovenšina za vezilo svoji materi ? — Lepo vezilo zares bo cčlo vnovič primerno poslovenjeno sveto pismo, kterega natis je skorej dogotovljen. Lepo vezilo bo razširjanje bratovšine ss. Cirila in Metoda, ktera se bo svesto zlasti prihodnje leto močno pospeševala in — koliko premore stanovitna, združena molitev! Lepo vezilo bodo razne knjige, popisovanja življenja svetih aposteljnov slovanskih, ktere so že napovedane tudi v slovenskem. Kako lepo in spodobno hi bilo, ko bi slovenska duhovšina sploh posvetila kak spominek svetima dobrotnikoma Slovanov! Iz tega nagiba se je dogovorilo v Ljubljani nekaj duhovnov, dati na svetlo prihodnje leto ve rs t ven in slovstven spominek na čast ss. C* i r i I u in Metodu s katoliškega, zlasti tudi tluhovskega obzira.
Bila sta Ciril in Metod duhovna, pravoverna, pokorna sinova svetega Očeta rimskega papeža, zvesta in vdana družnika svete katoliške Cerkve.
V	to cerkev sta spravila Slovene, za to cerkev sta govorila in pisala, za njeno poveličanje dilals, in kakor sta sveto živela, tudi sveto iimerla. Torej ji je katoliška cerkev povzdignila v občino svojih svetnikov in zlasti Slovanom v češenje priporočila. Prav in spodobno je tedaj, da sc jima postavi katolišk verstven spominek. — Bila sta Ciril in Metod s sostavo azbuke ali abecede, s slovelijenjem svetega pisma in druzih cerkvenih knjig tudi začetnika domačega slovenskega slovstva; prav in spodobno je torej, da se jima postavi tudi slovstven spominek.
V ta namen torej vabimo in prosimo s tem pisanjem vse slovenske duhovnike, pa tudi druge gospode pisavce, kterim je mar slovstveno djanje, da naj bi blagovoljno kak spis v to spomenico poslali.
V	lični slovenšini bi naj bili spisi, bodisi v prosti besedi, bodisi v pesmih, različnega obsega, verstve-nega, nravnega, zgodovinskega, jezikoslovnega itd. Dobro bi bilo, ker smo si Slovani tako blizo — in vendar tako deleč med seboj — žali Bog! tndi skorej 1000 let ločeni v veri in cerkvi, da bi se popisalo, zakaj in kako je razkolnija nastala, koliko nas je vsih, koliko zahodnje, koliko (katoliške izhodnje, zedinjene in nezedinjene) greške cerkve, da bi se popisalo, kolikor že, obeh notranje in vnanje življenje; da bi se skazalo, v čem se ločimo, kako bi se mogli v veri približevati, kako se zediniti, koliko je katoliška Cerkev v dosego tega namena si
- Z1H
prizadela in s kacim vspehom; kako se razširja bratovšina ss. Cirila in Metoda; zgodbe, povesti, pri-slovice, iskre, sploh reči, ki služijo v pojasnjenje in porazumljenje. ki zadevajo verstvo ia slovenstvo, življenje in djanje v tem zaslužnih mož, reči, ki merijo na to. da bi bili Slovani v resnici in ljubezni prej < n hlev in en pa>tir itd.
Spise prosimo poslati vredništvu ,,Zgod. Danice*4 vsaj do 9. marca, do dneva, ko se pri nas skupej obhaja god ss. slovanskih aposteljnov Cirila in Metoda. Potlej sc bo razpisalo naročevanje ter razglasilo, kdaj »n kako pride spominek na svetlo. Želeti je, da bi se spominek spravil na dan vsaj do Duhovega (Bin-košt), kakor želimo gotovo vsi pravoverni Slovani, da bi sv. Duh razsvetlil zmotene brate, ogrel njih serca ter jih skorej pripeljal nazaj v naročje svete matere katoliške Cerkve, — in kakor sije svetlo solnce od izhoda do zahoda, da bi svetilo tudi solnce prave svete vere od jutra do večera, in povsod se daroval Bogu prijetin in dopadljiv dar. Bog daj na prošnjo ss. Cirila in Metoda! Teč ljubljanskih duhovnov.
Sr. Jtohor. pervi aposteif Storencor.
Naši bratje na Moravske m se pripravljajo ti-* učni co godino svojega pokristjanjenja po ssv. Cirilu in Metodu prihodnje leto slovesao praznovati in se v Bogu veseliti, da v letu 863 sta ta aposteljna Slovanov s telesom papeža in učenika sv. Klemena prišla iz Bulgarskega na Moravsko sv. keršansko vero ondašnimu slovanskemu narodu oznanovat. Tako je prav!
Kdaj bomo pa mi Slovenci osemnajststoletni spomin svojega pervega aposteljna in rojaka sv. Mohor a. po kterim je nam luč keršanstva došla, hvaležno obhajali? Ako pogledamo v imenik oglejskih škofov in patriarhov, kakor ga v šematizmu goriškem nahajamo, najdemo, sicer pod opazko negotovosti, leto 63 po Kr. za pervo leto njegovega vik-sega pastirstva v Oglejski cerkvi in slovenskih deželah zaznamnjauo. Po tem takem bi se mi Slovenci s svojimi brati na severji lahko tako-le strinjali, da bi svojo osemnajststoletni c o njih tisučletnimu spominu pokristjanjenja pridružili in prihodnje leto 1863 > posebno prazničnostjo po vsem slovanskem svetu obhajali. Takemu priporočilu svojo besedo dati, pristavim nektere čertice v razjasnjenje:
Sv. Peter, pervak aposteljnov, je leta 43 po ivr. pervikrat v Rim prišel, in je svojega tovarša in pa evangeljskega tolmača sv. Marka seboj pripeljal. (Glej apost. djanje pogl. 12. verst. 17 ad marginem.) Tačas je le devet let zaporedoma v Rimu ostal, <tndi učil in nevernike spreobračal; svojega tovarša pa pošlje v zgornjo Italijo keršanstvo oznanovat. Tako pripridiga sveti evangelist Marka v mesto Oglej in njegova božja beseda se mehkih sere Slovencov, ki so bili večina mestljanov v Ogleju, kaj veselo prime. Med drugimi je bil pošten in moder mestljan, po imenu Germohoras, okrajšano Mohor, in kakor okolišine tistih časov kažejo, bil je Slovenec, ne pa Nemec po rodu; saj ima beseda čisto slovensko korenito slovko in pomen, pisatelji so ga za Nemca šteli, ker Slovencov prav poznali niso, marveč so mislili, da vsi barbarski narodi na polnočni strani Italije so sploh le nemškega plemena. Ta razumni mož se je s posebno gorljivostjo svete vere poprijel in bil je sv. Marku nar zvestejši učenec, tako da sv. evangelist ga seboj v Rim vzame, in ondi sv. Petru skaže. Knez aposteljnov ga z veseljem sprejme, in kmalo spoznavši njegovo bistroumnost, ukaželjnost, serčnost, pobož-
nost, gorečnost v sveti veri in ljubezni do Jezusa, ga nameai sa mašoika ia Ogleju za aposiotjofcega škofa, ter ga za to važno aalogo pripravljati začne. Pa cesar Klavdi leta 58 po Kristusovem rojstvu vsim judam ukaže Rim zapustiti, in tudi sv. Peter, rojen jud, je mogel vsled tega povelja Rima slovo dati. (Glej apostoljsko djanje pogl. 18., verst. 2/) Tako so Petrovi blagi nameni, ki jih je imel s sv. Mohorom. nekoliko zaostali. Leta 54 po Kr., ko je Klavdi umeri in Neron cesariti pričel, se sv. Peter spet v Rim poverne. svoj apostoljski stol za vselej ondi postavi, in od tačas sv. Mohora za odločeni visoki poklic na dalje pripravlja; kajti vemo, k&ko skerbni so sveti aposteijni bili v pokladanji rok, da to se ni naglo godilo, in kdor je želel apostoljski škof biti, je mogel veliko let po stopinjah cerkveno službo opravljati. Zadnjič sv. Peter našega rojaka mašnika posveti in ga pošlje za apostoljskega škofa v Oglej, ter mu izroči vse okrajne dežele ob jadranskem morji po Slovenskem. Spoznamo, da ni mogoče za gotovo določiti leta, kdaj se je sv. Mohor v Oglej povernil: vender pa, če pomislimo, da leta 64 po Kristusu se je pod cesarjem Neronom veliko preganjanje in mor-jenje kristjanov v Rimu pričelo, ker v tem letu je imenovani okrutnik svojo desetletnico (Decenalia) obhajal; če nadalje presodimo, da že poprejšnje leto so kristjanje v Rimu znanje imeli od vsega, kar se jim je napravljalo, ter so v velikem številu iz mesta bežali; če zadnjič še prevdarimo, da na Božje navdajanje je sv. Peter ravno takrat, ko so hude stiske kristjanom protile, serčne može mašnike posvečeval ter jih priganjanim pravovernim dajal tolaž-nike, učenike in opominjevavce: mislim, da smo blizo resnice, ako z oglejskim že omenjenim imenikom I. 63 po Kr. za to važno dogodbo vzamemo. Vsled tega bi bil sv. Mohor 5 let v Ogleju sveto vero ozna-noval: kajti že leta 67 je po verjetnim mnenji dne 12. mal. serpana mučenstvo preterpel; pa svetnik je sodniku Sebastu prav govoril, ko mu brez tajbe pove, da že nad dvajset let pravemu Bogu služi, ker je bil že leta 46, na učilo sv. Marka slepoto malikovanja spoznavši, zmoto in hudobijo maiikov zavergel.
Se ve, da moje misli so le osebne, vender sem jih tukaj sprožil, nadjaje se, da kak učen mož bo to reč bolj na tanko pregledal in nam Slovencem v tej zadevi razjasnjenje dal. Ako nam pa nobeden za gotovo te verne dogodbe ne razloči, svetujem, vzemimo leto 63 po Kr., odkar se je Slovencem sveti evangelij oznanovati pričel, zakaj nedvomljivo je v tem letu sv. Mohor že v Ogleju pridigoval, in napravimo se, prihodnje leto z vso mogočno slovesnostjo praznovati: naj drugi narodi zvedo, kako Slovani svoje aposteljne časte, in kako hvaležni so nebesom za presveti zaklad Jezusovega edinozveličavnega nauka, da se nepremakljivo derže svete katoliške in apo-stoljske vere *).	F. J. Kaffol.
Mjaznjiri preroki.
(Dalje.)
Kakor volkovi le zato med čedo planejo, de ovce zgrabijo, jih podavijo in razmesarijo, tako se tudi lažnjivci in motivci le zato med zveste vernike priklatijo , de pravovernost, vestnost in bogoslnžnost
*) Ta dopis iu je silno raiveselil, slasti ker je „dobro došel* ravno v dobo. ko smo se namenili, as. Cirila in Metodu sporni-nico napraviti, kakor današnje vabilo kaie. Mislimo, de to dvoje se v spominici dobro da zediniti; vender pričakujemo ■adaljuih nasvetov veljavnih rodoljubov. De bi se pa tudi od cerkvene strani kej storilo. bi se mogli višji gospodje te reči poprijeti.	Vred.
napadajo, čisti Jezusov nauk kale in lepo keršansko zaderžanje kaze, de prave Jezusove ovčice ob vero, mir vesti, nedolžnost, prijaznost in gnado božjo, ob dušno življenje pripravijo, in jih v žrelo zmote in pogube pahnejo. Zato presladki Zveličar Jezus tako skerbno svari', rekoč: „V aru j te se laž nji vi h prerokov, ki k vam pridejo v ovčjih oblačilih, znotraj so pa zgrabijivi volkovi.**
Ali kako in na čem pa hočemo in zamoremo spoznati zgrabljive volkove, ki se kakor nedolžne ovce oblačijo in nosijo ?
Naš zveličar Jezus nam je gotovo znamnje dal, po kterim zamoremo preoblečene zgrabljive volkove od ovc ločiti, ki dalje ptavi '): „Po njih sadu jih bote spoznali. Ali se bere grojzdje s ternja, ali smokve z osata? Vsako dobro drevo rodi dober sad, malopridno drevo pa malopridin sad. Dobro drevo ne more malopridnima sadu roditi, in malopridno drevo ne more roditi dobriga sad ti. Torej po njih sadu jih bote spoznali.4* Jezus hoče s to trojno priliko od ternja, od osata in drevja reči: kakor se dobro in žlahtno drevo po dobrim in žlahtnim sadu spozna; tako se tudi dober in pravoverin človek po dobrim in lepim djanji, in življenji in hudobin, krivo-verin in neverin človek pa se po hudobnim in brezver-uim djanji in življenji spozna. Grojzdje ne raste na ternji, ampak na vinski terti, smokve ne rastejo na bodečim osatu, ampak na žlahtnim smokvenim drevesu: tako tudi v resnici dobre dela in prave čednosti so le v pravi veri in pri častivcih prave vere: pri rootiv-cih in krivih verah jih ni. Motivci in krivoverniki le lažejo, se z dobrimi deli šopirijo, čednosti v resnici pa nimajo, temveč če jim v obraz in roke gledamo, zapazimo zdaj to zdaj uno keršanskim čednostim nasprotno pregreho in gerdobijo, ter vidimo, de gonilo ali vreteno vse njih hinavske poštenosti in vsega tega, kar delajo ali počno, je lakomnost časti in blaga, pasenje vkoreninjenih priljubljenih misel, nasladnost življenja itd. Če se volk tako varno v ovčjo kozo zavija in z njo svoje volčje oči, zobe in kremplje prikriva, se vender le, če nanj pazimo, ne more popolnama prikriti, temuč se že po priložnosti izda, de je res volk. Ovce so krotke in pohlevne, volk pa je prešerin, zabavijiv »n zgrabljiv. Ce mu tudi ovce nič nočejo, vender le vzroka iše, jih zgrabiti in daviti; če on tudi zgorej iz potoka pije in ovce spodej, in potok od njega doli k ovcam teče, on, gerdi zo-bač, vender le ovce dolži, de mu vodo kale, in jih zategavoljo terga iu mori.
Kavno taki so in ravno tako delajo vsi dusomo-rivci, trosivci laži in zmot, krivoverci in neverei vsih časov in krajev. Ce jih krotke in pohlevne ovčice sv. katoliške Cerkve še tako pri miru puste, ž njimi še toliko polerpljenja imajo, in se jim povsod, kjer in kar je moč prijazno umikajo; jim vender le zmeraj zabavljajo, jih vender le vedno napadajo, neprenehama nad njimi jezik brusijo iu jih to iu to obdolzujejo, de jim dobri ljudje, sosebno katoliški duhovni, potoke njih vednosti kale, in solnce njih razjasnjenosti mra-če, in tako vzroka išejo, jih grabiti po časnikih, ob-rekovati, jim poštenje ropati, jih daviti, to je, jim krivico, pa tudi sploh mir podkopavati, razpertje, prepire, punte in vojske vkresovati in vžigali. Ali ne pričuje tega Lutrova zmota, ktera je naslednjič s silodelstvi na duši in na telesu milijone ljudi pomorila, kraljestva razperla, mesta pežigala, cerkve in samostane ropala. — Ne pričujejo tega krivi in laž-
') Mat. 7. 16-lb.
njivi nauki francoskih učenikov in modruhov osemnajstima stoletja: ne pričujejo mar tega sedanje preku-cije po Laškem? Kdo drug jih je pa podkuril, če ne lažnjivi nauki in krivi zapopadki? in kdo drug ima od njih kaj hasni kot lažnjivi preroki. krivi kri-slusi in zgrabijivi volkovi? Pri zgrabljivih volkovih ovce zgubijo volno in življenje, ako se z njimi pečajo. Zatega voljo nas dobrotijivi Jezus tako skerbno pred njimi opominja: ,,Varujte se lažnjivih prerokov, ki k vam pridejo v o v č j i h oblačilih, znotraj so pa zgrabijivi volkovi. Po njih sadu (po njih delih) jih bote spoznali.*4
(Dalje naeled )
Stotnik tristo zelenih
svojimu vernim u slugu Garibaldu.
Ne bilo bi priljudno, ljubček moj! ki imaš enako osodu z menoj, ako bi ti saj nekterih verstic ne pisal. Zraven dolžne pohvale moram te tudi posvariti in ti povedati, dc si mi skorej pregoreč v moji službi. Delaj počasi, in ne zdraži mi prezgodaj začetnika časov; kajti bilo bi mi jako škoda, ako te naglo umakne. Ne bom ti pripovedoval, kako se je moje kraljestvo za-te treslo, ko si bil dobil svinčenko v nogovico; nekaj zato, ker bi bil tako verliga delavca na zemlji zgubil, še bolj pa zato, ker me je bilo groza, de bi utegnil v zadnji britkosti od mene apostazirati, in h kerdelu Križaniga prestopiti. O ljubček, te sramote bi ne mogel jest prenesti; pa tudi ti pomisli, de te bodo vsi moji ljudje na svetu vekomaj v zvezde kovali. ako mi zvest ostaneš. Tudi moje plačilo ti ne h« odšlo. (Sam pri sebi tiho: ,,De te le v pest dobim, boš že vidil, kako tc bom grel, — vse drugač, kakor pri Aspromonte.")
Naj pa se na svoj „tema" povernem in ti dokažem, de si mi, ljubček, pregoreč: poslušaj me ! Pred 6000 leti sim si jest hotel v enaki prenagli vnemi pridobiti lastino njega, ki je začetnik časov, in dobil sim jo po škarnici, de še zmiraj šepam, kakor mi „ultramontanski*4 Krajnec zabavlja. In ti. nepre-cenjeni! si jo unkrat enako skupil, ko si se bil napotli v lastino njega, ki jc namestnik Križaniga. Torej: ,,Pozor!** ne prenagli se, moj serček. Sej si ze veliko storil: skorej dc svoje šantave noge več ne čutim, kadar pogledam na lepo žetev, ki si mi jo napravil: Cez 100 hlevov brez pastirjev; toliko niojiga djanja * j po tistih f sveto- )hramih: toliko preganjanja tistih nazareneov **); vsa de/.ela v k»-rvi plava; nezmerna stiska in britkost onega, ki sedi na rimskim stolu (tiho: čeravno me njegova zaupljiva mirnost kakor tisoč skerpjonov šipljc), — pa kdo bo štel, sej veš: tvoje delo je vse to!
Naj ti povčm pa, zakaj mi počasi delaj. Večni časov ve vse v svoj prid oberniti, iu njegova priza-našljivost ima svoje meje: če bolj zareče za moje kraljestvo delaš, hitreje boš na .,konfinu,*' in bolj se moji dušmani narašajo. Si mar pozabil osodo Kavur-jevo, Kaputovo in še marsikterih, kakoršne med drugimi tista ,,klerikalna Danica** tako rada pobira in moje „reakcionarjc** z njimi pita. Povem ti, de tiste sicer kanalčkove besede: ,,o Koma o morte." so na moje roge kakor toča bile, ker sim previdil, de iz tega ne bo dobre kaše.
Pa tudi ona tista, ki mi je bila glavo poterla, dc me še zmiraj spomin zapuša, je že spet nekaj raz-pregla, kar bi se morebiti ne bilo zgodilo, ako bi bili moji ljudje bolj hladnokervni. Na hiljade ljudi sc
•) roparstva in tvetotikriintlv*. ••) duhovnov.
gnjete k zidiri špoletanski, si pridobit reči, ki meni niso všeč *). — Ako si pa ti kerc dobil, ko si hotel v Him pogledati, naj ti povem, de tudi nas kdo ne sme kej zoper njega, ki sedi na rimskim stolu. Pri Kaputu sim se bil v svetohlinski plajš zagernil. ko sim ga zoper Pija IX. suskal: nekoga v Neapeljnu sim bii (e dni nadražil, de je očitno zoper njega klel: ali povsod se mi je naključilo ravno nasprotno tega, kar >im želel in bil namenil. Enaka se godi mojim ljudem, ko se cerkveniga ali samostanskiga premoženja lotijo: če ni drugač, ga mula ugonobi, kdor jo ugrabi posvečenimi! ljudu. Jest ti sicer tega ne morem na tanko dopovedati, ker v mojim peklenskim jeziku ni besed za vse reči onih, ki se kličejo katoličani; poglej pa v časnike mojih preganjaveov, tam boš vse dobil. ((■!. današnje ,,Jabelka in lesn."J To ti pa povem, de jest šantava beštja in zraven tega še s tako slabim spominam skorej vselej slabo naletim, kadar kako veliko delo začnem. Omahovavna politika Napoleonova do cerkve je storila, de so vsi francoski stari (škofjej kakor močin zid ostopili na stolu sedečiga v Kimu; italske prekucije so gorečnike le toliko hujše združile zoper mene (nota bene: nekaka .,Armouia*' v Torinu mi žuga vse serca odvernitij, m de molčim od toliko druzih sploh, mi tisti černi s svojimi khci in spisi, pa ludi s svojim žebranjem močno v škodo hodijo. Prav imaš, de jih tako hudo preganjaš: zMnašam se na-te, de jim boš še marsiktero rano vcepil (tiho: jest jih bom pa tebi sto in sto, kadar v moje kraljestvo prideš; le čakaj tiček!). Hodi torej serčin, pa previdin, de boš delj časa delal v mojim ternovim vertu: plačilo ti ne bo odšlo. (San-tavec in stotnik 300 zelenih se zaničljivo smeja nad svojim sužnjem, ki to pesmo tolikanj pazljivo bere, m se stermoglavi v večnih tamnic kraljestvo.)
MMahomeJ*
(Dalje.)
Ko ne človek k temu ljudstvu nekoliko privadi, želi njegovo zgodovino zvediti. Tode pri jeziku, ki se nikoli ni pisal, v deželi, ki nima nikakoršnih izročil iu spominkov iz nekdanjih časov, pod kraljestvam, ki vse v sebi zediuva in zakriva, je nemogoče kaj zanesljivima na dau spraviti. Ako bo potreba, bi utegnili evropejski arhivi, u. p. ua Angleškim, Francoskim, posebno pa vLisaboui, imenitne zapiske dajati. Nar bolj zuamenita sta nam poslednja kralja, Gezo in njegov sin Grere, ki zdaj vlada. Uni je hil ravno tako sloveč vojskovod, kakor kralj; štirdeset let je vladal svoje ljudstvo in privojskoval je nar veči del se-danjiga kraljestva. INi svojih imenitnih zmožnostih, serč-nosti in vojaških lastnostih bi se bil mogel tudi z evropej-skimi vladarji častno meriti, ako bi bil iinel enako odrejo. Skoda pa, de ni mogel zmiraj vladati, kakor bi bil rad. Nasprotvali so mu malikovavski fetiški služabniki, pravi sužnji njega, ki je morivec od začetka. Le-ti so postavili neu-smiljene vravnave, dc se na sto in sto ljudi zakolje na žertveuikah, napolnjenih s prekletstvam. Gezo se je tem žertvam ustavljal, kolikor je premogel; celo nar lepši zmage je pridobil brez prelivanja kervi. De je take stermenja vredne namene dosegel, je spretuost Dahomejanov v svoj
•) Neka stara Marijna podoba "b razvalini nekdanje cerkve pri Spoleti se je jela pred nekimi mesci čudežno skazovati. Pre-cudnih ozdravljanj in zmiraj večih čudežev ne popisuje le samo „Armoniart v dolzih spisih, ampak tadi sami špoletanski škof „t*iov. Batt. Arnaldi- jih v posebni knjigi zbirajo. Ravno te dni smo dobili doticno molitev k Marii. pomoči kristjanov in litanije z odpustki od prijatla iz U., hvala mu ! Morebiti dobimo sčasama tudi bukvice in b->njo o ti dogoJbi drag:m bravcam veo poved iti	\ red.
prid obračal, kteri namen dosežejo, de še ne vedo kdaj. Njegova urnost je bila v tem . de je sovražnika počasi in skrivaj obdal in mu ni druge poti pustil, kakor se podati. Veliko mest, pravijo, je tako pridobil. Mirno so zvečer njih prebivavci pospali. in zjutraj pred zoram, še na svojih plevnicah, so bili že vojuiški jetniki. Namesti pa, de bi bili jetnike klali, so jih za sužnje prodajali, tako se saj kri ni prelivala. De bi peklensko kervi žejo fetiških služabnikov tolažil, je Gezo v smert obsojene hudodelnike pri-hranoval, ter jih je dajal skupaj ob glavo djati. Res je. de hudobni njegovi ministri so večkrat tudi take v smert zročili, kterih so se hotli iznebiti; vender se je takrat komej po sto ljudi v smert dajalo, dandanašnji pa se žertva s 1000 v vojski vjetimi premajhna zdi. Tukaj je slehern na to grozovitnost tako navajen, de se od tih klanj ravno tako govori, kakor bi v Evropi govorili od obsojenih, ki jih blagoserčiu vladar o kaki slovesnosti potnilostuje in izpusti.
Sploh se pa govori, de tako usmiljenje je kralja Gezota življenje stalo. C'e je to res ali ne, na tem ni kaj; gotovo je, de po svoji poslednji vojski, namesti de bi bil vjete dal posekati, kar so fetiški služabniki po sili tirjali, jih je rajši zastonj dal ljudem, ktere je hotel obogatiti, in nato. pravijo, ga je neki fetiški služabnik umoril. Ko se je po njegovi smerti I. 1858 zastran naslednika obravnovalo, so se poglavarji ločili v dve strani: eni so hotli obderžati staro navado, po kteri se vsako leto tavžente ljudi pokolje; drugi pa, de naj se opusti ta šega. Nočem razkrivati, kaj de je zauikarnišim k zmagi pomagalo. Tako je bil na prestol povzdignjen knez Badu, Gezov sin, in z njui so poprejšuje kervave postave zopet veljavo zadobile. Nihče naj pa ne misli, de se ljudje le o velikih slovesnostih koljejo; noben dan ne mine, de bi ne odletela kaka glava pod mečem nepreprosljiviga prenapetstva; ta kervožeja, je viditi, hoče tudi tiste požreti, kteri jo nasitujejo. Lansko leto je ster-mela Evropa v naznanilu, de je 3000 ljudi poklanih. Oh. de bi jih ne bilo vender saj več kot 3000, in naj bi bila pri tih preklicanih žertvah smert edino hudo! Dovolite, naj vas ne užalujem z nadaljnim dopovedovanjem; pero se mi ustavlja, vse popisovati, kar so mi pravili, kteri so vidili. Cez neke dni bom stopil pred tega kralja in pred te fetiške služabnike, kteri iz njega izsilujejo kri toliko nesrečnih. Ze je slovesno poslaustvo k nam odpravil in željo razodel, nas viditi; imenoval me je svojiga prijatla. Dal sim mu zalih daril izročiti, in zanesljivo nas bodona njegovim dvoru kraljevo sprejeli; rečem pa prosto in brez strahu, ko bom sam pred njim stal, ne bom zamoril v sebi vpitja in nejevolje svojiga serca ravno tako malo, kakor malo bom, ako mi Bog pomaga, Balu svoje kolena pripogoval, kar tukaj vsi drugi delajo. Drugač delati bi bila sramota; kdo pa bo svoj glas povzdignil za pravice človeške natore. ako bomo tudi mi molčali? (Dal. uasled.)
M*reeu(ine bukve.
Egiptovski kralj 1'tolemej Filadelfi, ki je vladal 279 let pred Kristusam, je svojo kraljevo bukvarnico z nar boljšimi bukvami napolnil. Iz tega namena je poklical v Egipt iz Indije 72 nar modrejših in učenih mož, kteri so ves stari testament iz hebrejskiga v gerški jezik prestavili. Akoravno so eden od drugiga razloeeni pisali, so bile vender vse bukve tako pisaue, de se ene od drugih tudi v nar manjši pičici niso razločile, kakor de bi bile vse z eno dušo, z enimi ustmi in z enim peresain pisane. Ta prestava svetopisemskih bukev je imela v judovski in krist-
*) Naj ga ise. kdor si ga upa najti, posvetniga modrijana, kteri bi za svoje izmišljarije. s kterimi učeni svet moti. bil pripravljen tako neprestraseno svoje življenje v nevarnost postaviti kakor ta misijonar, kaj taciga premore le keršanska resnica, v t m jena na ski'« . 1» ji* pi. kVii«ks.' vrata ne ; milijo \ r.
janski cerkvi vselej nar veči veljavo. Število bukev imenovane kraljeve bukvarnice je narastlo nad 70 tavžent. Poznam pa drugo bukvarnico, v kteri so zakladi vseh učenost shranjeni. Na Pariškim vseučilišči sta bila sv. Tomaž Akvin-ski, angeljski, in pa sv. Bonaventura serafinski učenik. sveta moža. v vsih svetih učenostih izučena. Neki dan Angeljski Serafiti9kiga vpraša, iz kterih bukev li cn svoje visoke učenosti jemlje? Iu pokazal mu je, pa kaj? Ali bukve sv. Avguština? ali Krizostoma? ali Ambroža? Nič tega ae. Kaj tedaj? Pelja ga v svojo izbico, odpre pisavno omarico, in vzame iz nje, kaj? Neko borno podobo Jezusa z»a križu, od vednega kuševanja vso oglajeno in od brezštevilnih solz vso zamazano. To, je rekel Bonaventura Tomažu, to ko moje bukve, moja vsa bukvarnica. Ilazveseljen Me Tomaž Bonaventuratu zahvali, in od tinte dobe ni bral iu prebiral nobenih bukev s toliko gorečnostjo, kakor bukve «v. britke martre, tako de je zaslužil iz ust Križaniga slikati trikrat besede: ,,Tomaž, dobro si pisal od mene!" — Tako so nar svetejši možje te bukve spoštovali, kajti v njih, ravno v njih so hranjene vse učenosti in vsa modrost, pa tudi zapisane imena tistih, kteri so za vživanje Božjo časti saznamnjani. Kdor ne bo v teh bukvah zapisan najden, ;te pojde v nebeški Jeuzalem.
Te bukve niso samo znotraj, ampak tudi od zunaj vse popisane; znotraj z neskončno ljubeznijo Jezusa Kristusa, s ktero nas je ljubil do smerti; odzunaj pa s presvetimi kervavimi ranami, ker je bil od podplata nog do temena na glavi ves ranjen in razmesarjen. Te bukve zamore tudi slehern brati. So pa te prečudne bukve natisnjene blizo Jeruzalema v bukvarnici gore Kaivarije pri f. s čerkami hudobnih judov. Založil jih je Jezus Nazarenski, Kralj judov leta 33 svoje starosti in sicer z dovoljenjem nebeškega Očeta. Cena teh bukev je — brez cene, ker proda-javec sam pravi: ..Pridite in kupite si. brez srebra in brez kake menje." Tc bukve mora poznati, imeti iu prebirati vsak kristjan, zakaj:
Al Jezusa Križanga ljubi.
Al pa se na večno pogubi!	Ant. Narare.
Ogled po Slovenskim in dopisi*
Iz Ljubljane. 4. t. III. je dobilo 37 gg. bogoslovcov iz 1. leta lonsuro in iz 3. manjši blagoslove.
Il Ljubljane. 3. t. in. je bil po dolgi bolezni pokopan g. J a n. Zor in, pervi učenik na mestni glavni šoli pri sv. Jakopu.
Začasni vodja gosp. dr. Henrik Mitteis. je od sviti. >esarja izvoljen pravi vodja ljubljanske gimnazije.
Iz Ljubljane. Ker se spisuje življenje ranjciga našiga slavniga rojaka in misijonarja, dr Načeta Knobleherja, ad česar bomo prihodnjič več govorili, torej prosimo vse gospode, kteri imajo še kake nenaiisnjene pisma ali druge pomočke k večiniu pojasiijruju, naj jih blagovolijo v kratkim nam poslati, de se v ta blagi namen porabijo.
Iz Ljubljane. Govor prečast. gosp. Franc Kosarja, ki se je v mariborski, ljubljanski in celjski čitavnici s toliko pohvalo bral in s toliko zadovoljnostjo poslušal, je v josebni knjižici natisnjen in se dobiva po 10 kr. pri gosp. Gerberji in v ljubljanski, marburški iu celjski čitavnici. Ker ia govor, akoravno ima glavni ozir ua slovstvene zasluge pokojuiga škofa Slomšeka. veuder obsega kratek obris vsega :,jih življenja, upamo, de bo marsikomu z njim vstreženo, in kupovali ga bodo toliko rajši, ker čisti zuesek je od-znenjen za semeniško cerkcv v Marburgu.
Iz Ljubljane. Novi politiški časnik ..Naprej" gosp. Vilharja, pravi napoved, bo razun novic obravnaval znanje vsake verste, lepoznanske reči, nauke o vedah in umetnostih; oznanoval oglasila, denarne veljave, kaj važuišiga iz tergovinstva itd., posebno pa se hoče ozirati na svojo doveusko domovino. Njegov pervi pomočnik bo gosp. Fr.
Levstik. Izhajal bo po dvakrat na teden na srednji poli in veljal 6 gold. na leto. — Vošiino in serčno želimo, naj bi „Naprej" stopil v prijazno kolo slovenskih časnikov ter v lepi zložnost i delal z njimi vred za časni i o večni blagor slovenskiga ljudstva, tako mu tudi zanesljivo bode prijaznost vernih Slovencov in Božji blagoslov.
V Velikoveu je gosp. Andrej Kinšpieler izvoljen poslanec za deželni zbor.
Iz Liburnije. V predgod sv. Nikolaja. Prijazna I.i-burnija si je nekaj let sem v mnogih duhovnijah lepe kri-ževe pote omislila; lepi i/.gled koristne gorečnosti za sv. križev pot ene duhovnije jc navdušila drugo bližnjo k enakemu utemeljeiiju, zlasti v Kastavski dekanii. Omenim naj novega b^goslovljencga in postavljenega sv. križevega pota v Beršecu, posebno zato, ker samo 2 prosta selaka Ber-šečana sta sv. štacijoue oskerbela po neutrudljivem go«p. fajmoštru Crbanu Golmajeru. kterega slavno ime. de kratko rečem, je v vsakem oziru vredno, da naj se v zlate bukve zaznainnja. Izdelan je v Ljubljani, z 2 velikema križema vred, po izverstnem mojstru Marotu, Kastavcu, pravem poštenem bistroglavcu. Tako so vsi stroški stali 2 sclaka, ...Mateja Farožie-a in Ivana Skalainera." nad 500 gold. Bog blagoslovi velikoserčna ta dobrotnika! Blajroslovljevanje in cela uobožnost s sv. mašo in pridigo, od 10 do blizo 2 popoldne, sc jc prav v lepem redu opravljalo sv. rožen-krausko nedeljo tekočega leta. Pozvani so bili /.a blago-slovljenjc in pridigo v. č. O. Vilhclm, bi»ši PaziusLi gvar-djan, sadašnji vodnik red. novineov iu horvaški pridigar na Tersatu. V pridigi, ktera je blezo celo uro terpela. so prav prilično omenili, da bi bilo prav potrebno in dobro, da bi se farna Beršcčka cerkev saj nekoliko vzdignila in podaljšala, ker potreba časa to na vse strani zahteva, in uadjati ne smemo, da vljudna obnaša in vtdna skerb za lepoto hiše Božje gosp. fajmoštra bode h časom našla pripravne serca k temu potrebnemu delu, posebno ako Gospod Bog bolje letine da. Darcžljivnst omenjenih 2 poljodelcov pa kaže, kako še tudi pri nas bijejo pobožne serca za Božjo čast.
Na Dunaji Slovenci so delavni; sliši se, de eden poslovenjuje Ligvorjevo „Salve Begi na"; — eden ..Sokrata". — Prihodnjič bomo obširniši povedali, kakošno drugo imenitno delu smo ravno prejeli od Slovenca na Dunaji.
Stivje letni easi.
(Iz zapuščine ranjc. učenca Kngelmaua. Nožarjevega *
I.	Pomlad.
Iz »panja zimskega budi sc nrava.
Pomladno solnce zdatno jo osreva.
Kol mcrzloti v nje berlog veleva .
Ua spet poganja nježna zelenjava.
Dreves razcveta že se pola glava.
Na veji šibki ptica glasno peva.
I»o logu. berdu, dolu se odmeva
Nje in škerjanca pcv. ki v zračji plava.
Z voliči keiet njiv brazde dolse orje .
Zvižgaje čednik s čedo vre v pogorje .
Za ktero mu priprosto serce bije.
Spet potok šumljajoči se pretaka.
Let doba mu otroških je enaka ,
ko proti reki se s hitrostjo vije!
II.	Poletje.
(•orkeji in gorkeji pa prihaja
Goreče solnce. skor navpik z višine.
Imamo še več ličnih poezij od tega verliga. nam le prezgodaj vzetiga slovenskiga mladenča. ki bo Danica sem ter tje ktero razglasila. Od njega naj -e uči na.-a mladina, kako se da prelepo, pa vselej pošteno in nedolžno spevati.	\ r.

Obsija gostih Mte temne globine, Med petjem ptiqjin vstaja, sije, vzhaja.
Blišijo ac nam sadja rndečine. Ki krai> jih nježnih zelenjad obdaja; Hlad nas krepča zaraščenega gaja, Kjer serce prosto bije. tožnost mine.
Pod serpom pada žito. ga ravnajo
Ženice v snope. cepci ropotajo, Zvenkljanje čede čaje se s pašnikov.
Valijo tamni pa se zad snežnikov Oblači. z bliskom strašijo up kmeta — Kot up mladenča hirijoče leta.
III.	Jesen.
Na polji ljudstvo delavno se giblje. Jesenski sad si s plodnjih njiv pospravlja, Kot jed za ostro zimo skerbna mravlja. Za vozom voz domu se težko ziblje.
Na kupe sadje zrelo se nasiplje.
V	dolu se pa megla gosta obotavlja.
Ki merzlo. mokro vreme nam napravlja. Da z drevja listje velo se usiplje.
Nastaae merzla noč, jc vse tihota. Na nebu čistem zvezdice migljajo, i.e mesec mirni razveseluje pota.
Pac hitro letni časi nam derdrajo. Prešine nas o teku njih strahota: Al časi vedno le naprej veslaja. —
IV.	Ziina.
Polja. i;\.»d. logov rast usahnila. Pokriva merzla jo snega odeja. Pod težo se sibi globoko veja. Kjer ptica se poleti je glasila.
Zar solncni redkih ur nas pičlo ogreja, Svit mirne lune. svitlih zvezd števila Bliščijo se skoz zračja merzle krila. Potoka tek počasi se odceja.
Pomlad podoba perve jc mladosti.
V	krasote cvet čas urno jo spreverne ki tudi v cvetju kratke je dolgosti.
Jesen je cvcrsta delavnost človeška Za njo se kmali zime zvezda vterne : Zja-oi pa spet se pomlad ji nebeška !
Razyte<t po kersanskim svetu.
V Bratislavi so umlan nekteri časniski vredni ki jezdili v bližnjo vas. Kden izmed njih pa, vidivši britko martro pred nekim mostam. začne preklinjati, rekoč: ..Kako de sc v devetnajstim stoletji še zamorejo terpeti enaki ostanki sn dnjevekovc neumnosti in katoliške tuinposti, ne morem zapopasti:- Kmal nato se splaši konj eniga izmed jezdicov, drugi konji so je/.dice otresli, širokoustnik pa je bil v mostov dcr/.aj tako trešen, dc se mu je čeljust sterla. K temu ga je konj s podkovo na persi telebil, de se je nesrečnimu kri iz ust uderla in jc na inestu mertev obležal. — l.ep Ickeijon tudi za marsiktere dunajske vrednike.
Zastran derzavnega zbora v Torinu piše „Ar-monia- pomenljive besede: ..Seje našima zbora, ki se ver-devajo ravno ob devetnici neomadežaniga spočetja, nam v spomin kličejo veliki in nezmerni razloček, ki se razodeva ninl deli človeške nečimernosti in med slovesnimi določki riniskiga papeštva. Osem let je, kar so Pij IX. versko določili iicomadcžano spočetje presv. Marije Device, in vesoljni svet se je podvergel njih besedi, iu jc veroval, in veruje, in bo veroval. Naš zbor pa ne vč nič določiti, nič dognati, in kadar kaj reši. poslanci sami storjene sklepe pridno grajajo in podirajo. In vender se ti častni gospodje dandanašnji z vojsko pertijo zoper papeža Neomadežane, ter hočejo v Rimu veliko dvorano katoličanstva namestiti s svojim (revnim) zboram.
Tode Neomadežana je atala zraven terpljenja iu bojev Pija IX., kakor je že ob znožji križa stala pri bolečinah Jezusa Kristusa; in kadar se ima nevredno delo dopolniti, se strese nebo iu zemlja, se preterga skrivnostno zagrinjalo, se razodenejo skritosti temnih družb, se spoznajo odpadniki svetiša, in Francija in Rusija iu Prusija, ki so se zdele mertve, se vzdigajo iz svojih grobov, govoriti za reč rimsk« in rimskiga papeža. To je delo Device, ki čuje in v pomoč stoji preljubljonimu Piju IX. Častimo veliko Gospo zedin-vaje se z Njo deliti pomoč našimu svetimu Očetu, in pod-pirajmo ga z molitvami, z upori (protesti zoper krivice), z hrambami, s svojo neprelomljivo zvestobo, iu svojimi blagoserčnimi darovi."
V god francoske cesarice Evgenije je tudi mladi cesarovič Napoleon jedel pri cesarski mizi. Poprosi pa Na-poleonček privoljenja za nektere napitnice, iu napije najpred mamici. Hvala mu vriši od vsih strani. Potem napije očetu. Navdušenje je še enkrat veči. Poslednjič napije svojima kerstuimu očetu ali botru, Piju IX. — in: vse odervene, čakajoči znamnja od gospodarja. Cesarica pa z rokami poklja in objame svojiga sinčka, ki jo je bil tako moško naredil-Ali dvoruištvo ni vedilo, če je storilo dobro ali hudo, ko se je ravnalo po zgledu cesaričinim, ter je tudi ob dlani luskalo, ker cesar se je s tem zadovolil, de si je med tem takim berke vihal.
Predsednik amerikanskih zveznih deržav, protestant, jc IG. kim. vojaštvu zastran praznovanja dneva Gospodoviga povelje dal, ki bi vsakimu katoliškimu generalu delalo poštenje in čast. Pravi namreč :
„Predsednik, višji poveljnik vojenstva in brodnaretva, tirja in rezno zapoveduje, de naj spodobno praznujejo dan Gospodov častniki in prostaki v vojaštvu iu mornarstvtL Imenituost zapovedaniga tedenskiga počitka za človeka in živinče, posvečene pravice keršanskih vojakov in mornarjev, spodobno spoštovanje nar boljših čutil keršanskiga ljudstva, in dolžin ozir na Božjo zapoved tirja, de se ob nedeljah v vojenstvu in mornarstvu le samo to dela, kar tirja naj terši sila. Ne čednost (disciplina) ne značaj naro-dovuiga vojaštva ne sme terpeti, ne reč, ki jo brani, v nevarnost se pripravljati z oskrunovanjem dneva ali imena Naj vik siga. V tem času očitnih stisk, naj govorim z Wašingtonam leta 1776. ..zamorejo vojaki dosti opraviti najti v službi Božji in svoje dežele, ne pa de bi se pogrczovali v pregreho in spačenost." Pervo splošno povelje, dano od očeta naše dežele po razglašeni samostojnosti, kaže duh, v kterim so bile naše uačelstva vstanov-Ijeuc in vedno varovane: — ,,General se nadja in zanaša, de vsak častnik (oficir) in prostak (gmajnar) si bo prizadeval živeti in delati, kakor se spodobi keršanskimu vojaku, ki nar drajši pravice in preduosti svoje dežele brani."
..Abraham Lincoln."
«Fabetka in lesnika.
Baron Waltcrskirchen v Kittsee je 28.000 gold. zapustil s tem naročilam, de naj se obresti (1410 gold.) vsako leto sv. Jurja dan razdelč med tiste, ki so brez lastniga za-dolženja v pomanjkanji, ki imajo obilno deržino, ali jih je siccr kaka nesreča zadela, ter pomoči potrebujejo. Domači fajmošter iu srenjsko spredništvo določi, kterim naj se pomoč deli. Letos jih je bilo sv. Jurja dan v pervo 23 ob-darovanih. nar manjši znesek je bilo 20, nar veči 200 gold. — Na Slovenskim bi se tudi kaj taciga dobro prileglo, in ne kazilo bi, vmes pridne mladenče vzeti, kteri sc ne potepajo in ne ponočujejo. S tem bi se gerdimu po-nočevanju z nar večim vspeham nasproti delalo. — V Genovi so mende našli spominek Krištofa Kolomba. Pomnijo pa naj Italijani, de ta mož je bil velik, ker bil je k atoli šk in prijatel mnihov. Kolomb je pisal na čelu svojih pisem: Jezus cum Maria — sit nobis in vi a: Je-
sns z Marijo bodi z nami na potu." (Arm.) — Nekteri amerikanski listi, ki jirn je bil dosihdob Garibaldi leskeča zvezda laške prostosti, ga začenjajo znamnjati „za repu-blikana, rudečkarja, za jakobinarja I. 1789, za kervi žej-niga človeka." — Današnji čas je slabiga sloveza zavoljo preganjanja cerkvenih oseb, kar je začetik preganjanja cerkve sploh. Torej čujte, kteri še vero imate, „antikristov je zdaj veliko !" Zlasti se je svet vzdignil zoper take, ki ubogim bolnikam brez lastniga prida, iz zgoli keršanskiga usmiljenja strežejo, namreč: zoper usmiljene sestre. In kakor je čutiti, posebno zato, ker usmiljenice zraven telesnih tudi duhovne dela usmiljenja skazujejo ubogimu človeštvu; one ne išejo le samo, de bi se revežu bolniku tukaj prilajšalo, ampak tudi de bi se po prestaniin časnim lerpljenji v večnosti opočil. Kdor jc temu nasproti, je nar veči človeški sovražnik, on je svojimu bližnjimu zavolj ..gtiade" nevošljiv in zoper sv. Duha greši. Sovražniki pa niso s tem zadovoljni, de preženejo in odpravijo take do-brotnice terpečiga človeštva, temveč udarec udarcu pride-vajo iu jih potem šc očitno po časnikih psujejo, sramotijo in obrekujejo. Tako n. pr., kakor Volkslrd. piše, so jim poslednji čas vzeli vodstvo kaznovavnice in pokorivnicc v l.copoldstadt-u, k temu pa jih še nekdo v „Wanderer-ji" obrekuje, de nihče zanje maral ni („allgemeine Unbeliebtheit") itd. Neko jutro sestre kar na celo dobijo naznanilo, de bodo mogle napravo zapustili, in dc jo neki jud prevzame. Kje, kako in kdaj? ni znano, ker očitna zmanjšavna dražba ni bila razpisana. (Rečeno je namreč, de jo je boljši kup prevzel, k čimur pa dopisnik „?" stavlja.) Zastran ,,allge-meine Cnbeliebthcit" pa dopisnik pripoveduje več reči, iz kterih se ravno nasprotno vidi, de so bile namreč sestre vse sploh ljubljeue in spoštovane in de ljudstvo vse na okrog žaluje zavolj njih odhoda. — Bog dopusti nad svojo Cerkev vsaktere viharje priti, de se v njih Božja moč in oblast katoliške Cerkve toliko jasuiši pokaže, de se razodene, kako res ui tako mogočniga sovražnika, de bi ga ona ue premagala, budi si domač ali tuj, očitiu ali potuhnjen. Pred stoletji so bile evropejske vlade tako verne, de so pošiljale vojske zoper turka, naj bi se svete mesta otele iz njegove roke. Dandanašnji so vlade, ki se keršauske imenujejo , pa vender skerbno mislijo, kako bi omahujočo Tur-iijo ohranile, naj starši in naj svetejši prestol pa pustijo •ropati in mirno gledajo, kako roparska derhal lepo Italijo razdeva in skruni. Povsod božjeropne ruke svete reči napadajo. V R>)|iatiausone na Napolitanskim so neki hudodelci misijonski križ p oder I i in ga v neko globino vergli. Pa tudi Božje sodbe se razodevajo, kakoršnih več smo že aaznanili. Kaputo v Ariani, edini izmed vsih škofov, ki je bil papeževi reči nezvest, je rekel 6. kimovca 18G1 pričujočim: „Pojutrišnjiui bom Devico Marijo prosil, de bi papežu njegove svojoglavnosti rešila, in upam, de prihodnje leto, ravno ta dan, se mu bom v Rimu s kraljem skupaj ca njegovo spreobernjenje zahvalil. Tode ,,ravno ta dan" 1862 je umeri nesrečni škof, iu kralj (Viktor Fmanvel) ni bil v Rimu! — Tovarš neke skrivne družbe v Neapeljnu se je veljal iz mesta v bližnjo kerčino, je pa na vprašanje, kam se pelje, odgovoril: ,,v Rim", in je gerdo preklinjal zoper sv. Očeta. Ko pa do kerčme pride, ga mertvud zadene in po njem je. — Mož v Force, tudi na Napolitanskim, je bil pri ropanji kloštrov obogatel in si tudi neko mulo pri-krstil. Ko je pa jezdil ogledovat posestva, ki jih je po krivici nagrabil, ga jc ravno tista mula vergla in vpletcniga vlekla ter vsmertila. — Preganjanje duhovstva v onesrečeui italii svoj pot terpi. V Neapeljnu je bil duhoveu Acciardi v ječo vtaknjen, in še postelja mu ni daua. V Akvili na Neapolitanskim so fajmoštra za 17 let na galejo obsodili, ker je kralju Frančišku II. zveste kmete prenočeval. V Rieti so semeniše zaklenili, ker so bili pri narodnim praz-aavanji papeževo bandero razpeli. To-ti je svoboda v tej Viktorjevi novi Italii, de je ui enake pod milim solncam.
Koliko si ti svobodnjaki prizadevajo, laško dahovstvo zapeljati in zoper papeževe pravice nadražiti, kdo bo popisal? Tisti slaboglasni Passaglia je nabiral imena duhovnov zoper papeževo svetno oblast iu jih je bil res precejna bral; tode čez 200 jih je v ..Armonii" naznanilo, de so bile njih imena zoper njih vednost in voljo podpisane, in bilo bi jih še več, pa ta list ni hotel več dopisov sprejemati, in tudi so bile na pismu imena duhovnov, ki so že pred daljšim ali krajšim časam umerli; neki genveški list je spričal, de med podpisanimi je bilo sila tacih, ki so ..suspendirani", in še več tacih, ki več ne nosijo duhovskiga ali redovniga oblačila, 974 tacih, ki še duhovni niso, ^3'.» imen pa je čisto izmišljenih. Po takim potu je prav lahko napolniti ..regiment" papeževih sovražnikov. Pa ludi taki. ki so sv. Očetu nezvesti , nimajo pri ljudstvu uič veljave. V Modici na Sicilj-skim je 300 ženskih s palicami in samokresi iztiralo iz cerkve nekiga vsiljenca, ki je v Passagliatovim (sv. Occtu sovražnim) namenu hotel pridigati. — Blagor nove Italije: Njeu deficit ali primanjkljej v deržavnih prihodkih za leto 1862 j"3 čez štir sto milijonov in že je spet razprežeuo posojilo. Spodnje l.aško strahujejo briganti. Ministerstvo Ruta'//, i je šlo fuč! V deržavni zbor sc boj«*, dc bi Garibaldi ne prilomastil ali se nc dal prinesti. Se dobro jim je namreč v spominu, kako je bil neki dan razdražen poskočil, ter je svoje rojstno mesto Nico od Kavurja tirjal. tako de sc je Kavur tresel in trepetal, iu govori se. »le tisto pre-tresenje je bila klica njegove smerti. Čuda ui. ce se rovarji med seboj ujedajo. — Pravijo, de tudi londonska „Bibelgesellschaft" hoče na Dunaji posebin tednik napraviti. Pričakovati je, de sc ponudi tudi kak mufti iz Mekke vedoljub-niinu Dunaju koran „explicirati." — Mcsca kimovca ep imeli oo. rcdeuitoristi v Liverpoolu na Angleškim misijon. pri kterim je bilo 5300 ljudi obhajanih, in 21 spreobernjent ov v katoliško Cerkev sprejetih. — Angleški kraljevič iz \Vales-a je o svojim popotvanji v Rimu višjimu irskiga samostana podaril veliko denarja za zidanje podzemeljske cerkve sv. Klemena in ga je zagotovil, ko bo kralj, dc ne bo pozabil, de tretjina njegovih podložnih so katoličani. — Lee Kroft. v SchefTield-ski grofu, jc bil pred malo leti še kakor obljubljena dežela za nar veči kalvinskc prenapeteže: zdaj je ta oddelik skorej ves katolišk iu naincrjajo veliko cerkev zidati; katoliške deške iu dekliške šole pa že imajo
Drobtinici.
Bil je pred malo časom bolnik, in ker previdi v svojih težavah, de smert mu je pred durmi, svojo družino vpraša: „Kd o, menite, je naš velik zopernik. h konca pa vender ravno taisti naše nar vekši tolažilo za Bogam?'4 Pogovorijo se o tej reči družina, io ker umeli niso, ga vpiašajo: „Kaj si guvoril, ker nu tebe nismo „zastopiliu; al te znabiti glava zlo boli? ,,Ne boli me glava ne," reče bolnik; ,,ampak povem vam, kakor ste nad menoj iu veliko drugimi vidili, de duhovne smo radi za zlo imeli, in imeli smo jih kakor v zauičljiv pregovor, in tako. sim si mislil, to so ljudje odveč ua svetu, — pa grozno sim se motil; ker poglejte, ob vse sim prišel na svetu; tjudi znaucov mojih ni; — tedaj na pastirja mili ga se še zanašam, — o de bi le hotli k meni priti!"
k-v
Pri s ta ve k. Taka se pač rada godi, de duhoven dostikrat nitna nič druziga od sveta, kakor delo in nehva-ležnost. Koliko terpi z otroci, de jih malo poduči in jim pervo oliko da v pervim poduku; komej pa iz hlačnic pogledajo, že začnejo duhovnu kljubovati iu mu s svojimi razuzdanostmi nar veči britkosti delati; razuzdanost jih pahne v hudo revšino in spet so duhovnu na vratu, rekoč: ,,če pri duhovnu ne bom dobil, kje pa boin?" Pregreha razuz-dancu nakoplje smertno bolezen, in spet je duhoven na versti: o koliko ima z njim skerbi. de bi ga v dobri spovedi
očistil. Koliko je pa se druzih stisk: skorej vsak ima svoje kamne, ki meni, de jih more na duhovna metati, in svoj bič, s kterim ga bije. Torej je pa tudi znano, de ne bo imel pokoja, kdor Kristusa preganja v njegovih maziljeneih.
Vred.
Sv. Janez Klimak pripoveduje, de je poznal v nekiin samostanu kuharja, ki so ga prav velikrat vidili, de se je pri ognji britko jokal. Neki dan le vpraša nekdo, čimu se tolikrat pri ognji joka ? ,.Koiikorkrat pogledam ta ogenj, se spomnim večniga ognja, iu nikolj ue morem dosti objokan žalostniga stanu pogubljenih," — je bil odgovor.
soucencu
TOMAŽU RAVNIKARJU,
osmošolcu, ki se je undan v Polhovem gradcu preselil iz sadanjega življenja v večnost.
Na trati rožca milo se razcveta, ko v spomladanski rosi se leskeče; Le raj pozna življenja, ne nesreče. Prihodnost lepo opno si obeta :
Al glej! po cvetki ostra kosa mahne. In naglo vene, nje lepota gine ; Jo iiva barva, bliš peresic mine, V življenja pervi doki revca vsahne.
Tako verstnik naš znanstev in modrosti Živi med nami upne dni mladosti. Človeštvu v blagor bit', si glavo vbiva:
Al zgodej pokosi ga smertna sila, —
Že krije černe zemlje ga gomila;
V Gospoda mirno bratec naj počiva!	J. Trobec.
MMuhorske spremembe.
V ljubljanski škofii. G. Jož. Boncclj gre iz Teržica po prenaredbi v Ribnico (in ne v Vinico); g. Jož. Novak s Kerke v Vinico.
E9oyoeorl z gg• Uopisorarei.
G. B. J—v na P. g: Zdaj imate 2 gold. že za prihodnje leto prihranjena, tedaj je za naročilo toliko manj poslati. Upamo, dc list dobivate. — G. N.: Prejeli in bomo hvaležno porabili. — G. T. v B.: Pismo prejeli; od z—re s:. B. nam ni prav nič znano. Pozdrav mu. — G. K. v G.: Hvala! Kar smo zamudili, se bo namestilo. — G. U. v B.: Smo z veseljem prejeli in Vam tudi že odpisali; ravno tudi drugi odgovor prejeli. — G. M.: Smo dobili, in pride na ver-sto. — V. — lm— na —r— : Živela Vi in g. K.! Zastran rečeniga bodite brez skerbi. — G. V.: Konec imamo že v rokah.
# WMMm%
k naročevanju na ljubljansko
za leto 1863.
Ni nam treba praviti, kako tudi v našem narodu blaga iskra, čezdalje več znati in hitro napredovali, zmiraj svitlejši žari iu se vnema že v svitli plamen. V taki okolišini imajo tudi časniki zmiraj vec opraviti, v kterih se zedinva v jedru, kar se po svetu in zlasti v domači deželi godi. Cerkveni časniki imajo pa še posebno nalogo (ktere sicer tudi svetni prezreti ne smejo), na n ravno življenje svojega naroda se ozirati, napake razodevati in očitali, dobro hvaliti, marsikaj
VVPtrali ali nrl croturati dmirn l-olld mna«:« _________ ..„.*____!L .1____il ________. ..	j
gospode dopisovavce in drage naročnike, in prosimo, naj bi blagovolili tudi nadalje ta domači list
podpirati z obilnim pisanjem in neštevilnim naročevanjem; sej želimo, de naj	bo	vse v Božjo čast in prid preljubega naroda slovenskega.
Volja pa ..Zgodnja Danica-*:
Za celo leto po pošti ............3 gold.	—	kr. n. den.
Za pol leta po pošti.............l	60	„
Za celo leto v tiskarnici ...........2	60
" . • » . . . . . w ,,	1	, ,	,,
Za pol leta v tiskarnici ...........1	30	., „
Za pošiljanje na dom v Ljubljani se plača.....— „	20	„ „
Ako je treba napis skoz leto prenarejati......— „	15	,, „
Luka Jeran,	Jožef Blaznik,
vrednik.	založnik.