Pogovor z Antonom Peternelom
Plamen v bakli
Pogovor z Antonom Peternelom pomesii spo/nali navidezno zakotnost predvojnega živ-ljenja ljudi Poljanske doline. Pomeni tudi jas-no začutiti zmedo, strah, obup in kmalu trdno upornost življenja škofjeloških hribov v naj-odločnejših časih posameznika in celotnega slovenskega ljudstva. Bakli upora je svoj pla-menček prispeval tudi sogovornik.
• Anton je pokukal v mrzli svet 13. janu-arja 1915 v Delnicah nad Škofjo Loko. Sedme-rica otrok na srednji kmetiji je morala kaj kmalu okusiti trdoto življenja. Delati so začeli navadno okoli osmega leta, tako tudi Anton. Fantič rahlega zdravja se je v svojem petnaj-stem letu ozrl po poklicu kleparja in kotlarja. Kriza 1930. leta je želje razblinila v nič. Tudi z delom spremljevalca na tovornjaku ni bilo nič, 1934 pa se je javil na podoficirski tečaj šole jugoslovanskega vojnega letalstva v Pe-trovaradinu:
•   »Prijavilo  se je 754  kandidatov,  sprejeli so jih le 52. Tako  sem se po  odsluženju vo-jaškega  roka  zaposlil  v  gostilni  na  Javorjah. Lastnica je posedovala še trgovino, mlekarno in izdelovala pravi malinovec. Razvažal sem maslo in sladkobo v Ljubljano in na Gorenjsko, stre-gel v gostilni.«
•  Mladi   hlapčič   je   hkrati   veliko   prebiral vsakovrstno   časopisje,   se   včlanil    v    Sokol, ognjevito agitiral na volitvah, lovil gade, stri-gel vaščane in skoraj vsak razgovor obrnil na politiko. Kmalu je veljal za mladega, a vpliv-nega  vaškega  aktivista,  naprednjaka,  prevrat-nika.
¦ • Vojna. 6. april 1941. Bunker nad Hotav-ljami. Italijani tolčejo po najbolj izpostavljeni utrdbi. Dvojica.mrtvih. V burno razpravo o gni-lobi Jugoslavije in maščevanju se uporno pri-glasi tudi Anton Peternel:
•   »Boril  se bom za Jugoslavijo,  ne za re-žim!«
•  Kmalu   se   dvajseterica  prostovoljcev  po zamrzlih tleh tiho plazi skozi minska in žična polja proti    italijanskim    položajem. V prvih bunkerjih  lahko   otipajo  še  topla  ležišča,  La-hov pa nikjer. Zajete listine dokazujejo, kako je  akcija  skupine  jurišnikov  povzročila  umik celotne   italijanske   divizije ...   Zatem  razsulo, skrivanje  orožja,  prihod  Nemcev,  v  gozdovih prvi partizani, povezovanje z OF, akcije, oku-palorjev teror in Antonov  odhod  v partizane 22.. decembra 1941:
•   »Zvezo   z   OF  sem   dobil   že  julija   1941. Nemci so tačas pripravljali prve izselitve, ne-kaj so tudi vohali. Konec julija so napadli So-vjetsko zvezo in naše upanje se je razplamtelo v požar.  Pokalo je  vsepovsod,  ljudje  so  tudi govorili  o  bataljonih na Jelovici in Mežaklji. Pripravljali so se na vstajo in izgon Nemcev.«
Pot pa je bila še dolga ih muke polna. Vstaja v škofjeloških hribih in Poljanski do-lini pa je vendarle zavrla načrtcrvano nemško izseljevanje slovenskih družin. Najhuje je bilo Antonu Peternelu-Igorju med blegoško ofen-zivo. 150 borcev je obkolila 8.000-glava mno-žica sovražnikov 5 ali 6 obročev. Krvave noge, plezanje po strmi steni:
•  »Nekaj se nas je izmuznilo tam, kjer so-vražnik še v sanjah ni pričakoval. Vendar ni-kdar prej  in nikoli poslej  ni bilo tako težko. Ni le pokalo, vrelo je kot v kotlu.« Antonov brat pa si je sam sprožil bombo pod telesom, ni hotel, da ga Nemci živega zajamejo. Julija 1942 je Anton sprejet v partijo. Poslej  oprav-Ija številne dolžnosti na Gorenjskem, ki segajo od sekretarja okrožnega komiteja Škofja Loka do   člana  Pokrajinskega  komiteja  za  Gorenj-sko. Mesec in pol je celo namestnik komisarja 31. divizije. Bil je tudi udeleženec Kočevskega zbora. Svobodo je dočakal na Gorenjskem:
•   »9. maja 1945 smo vkorakali v Kranj. Me-ni je še danes, kot da bi plavali v sreči. Vse-povsod zastave, srečni, navdušeni ljudje.
•  Z Ivanom Novakom-Očkom smo šli pre-vzemat oblast na magistrat. Tam nas je čakala delegacija v frakih, okinčana s cilindri in mest-nimi ključi na blazinici.«
•  Očka je preblisnil z dolgira pogledom po-lizane uradnike. Takrat še ni vedel, da so šte-vilni  med  njimi  veliko  sodelovali.  Nagovoril jih je:
•  »Ne živite s časom. Nam oblasti ne rao-.rete predajali, oblast OF že obstaja. Ljudje jo priznavajo.«
•  Obnova,  nove  delovne    naloge    Antona Peternela-Igorja. Kmečkega sina je partija do-ločila  na  mariborsko  področje.  Urejal  naj   bi kmečke  probleme,   izvajal    agrarno    reformo. 1952 se je Anton zvezal s kmetijstvom popol-noma, pristal je na Glavni zadružni zvezi Slo-venije.  1972 odide v zasluženi pokoj.
•  Pot je torej Antona. Peternela-Igorja vo-dila vsepovsod. Zastavlja se vprašanje, ali je
.bila to hkrati  srečna pot.  Ste  srečen človek, Anton?
•   »Hm.. .«   se   je   Anton   Peternel   zazrl   v preteklost.  Nenadoma je  dvignil  roke in raz-prl močne dlani: »Kolikor je bilo težko v živ-ljenju,  še  kar.  Preveč  sem  se pogosto  grizel, vedno pa sem bil nepoboljšljiv optimist.«
•  Anton Peternel-Igor piše tudi knjigo. Za-pis b Poljanski dolini in njenih ljudeh. Da bi mladi  videli,  v  kakšnih  težkih  pogojih  so  se uprli  ljudje   okupatorju.    Pokazati    voljo,  ju-naštvo:
•   »Mladi  seveda zdaj   živijo  bolje kot ne-kdaj  mi. Kritično gledajo današnje napake in prav je tako.  Izkoreniniti želijo napake. Ven-dar pa sem prepričan, da bi prav mladina bila ponovno   glavna  sila,  prežeta  s  socialističnim duhora.«
•  Svoja najtanjša občutja bo Anfon Peter-nel-Igor   prav   zane&ljivo   izpovedal   v   knjigi. Ta zapis je komaj obvestilo, obris nečesa, kar se je dogajalo v bogatem življenju Antona Pe-ternela ...
Bogomir Šefic Foto: Jaka Bregar