Naročnina za pol leta za Ameriko $1.50. Naročnina za celo leto za Ameriko $2.50. Za Evropo $3.00. List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenca. NOVEMBER 15th, 1922. LETO (VOL.) XIV, Zopet se svita za gorami, zarja žari, kmalu bo vstalo Solnce izza njih, tisto Solnce, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na ta svet — Jezus Kristus. Kdor hoče biti deležen njegovih blagodejnih žarkov, kdor hoče, da ga ogrejejo, ne sme zapirati in zaklepati svojega srca pred njimi. Kaj pomaga zlato jutranje solnce tistemu zaspancu, ki zabarikadiran za kakimi neprodirnimi zavesami. prespi njegove najgorkejše jutranje poljube? Kaj pomaga najžarnejše Solnce tistemu, ki zapira svoje duhovne oči pred njegovimi oživljajočimi žarki, da mu ne morejo prodreti v srce in je ogreti. Od takrat, ko je zasvi-tala prva zarja tega Solnca, s takozvanim protoevange-lijem : "Sovraštvo bom naredil mej teboj in mej ženo" . . . pa do takrat, ko so se oblaki pretrgali in je sredi prve svete noči pogledalo to Solnce skozi nje, je bila dolga doba štirih tisoč let. A tisti, ki so to dobo prespali in pre-sanjali, so še po tisočletjih imeli zastrte in zaprte oči, da niso videli tega Solnca. "Mej svoje je prišel," pravi sv. pismo "in njegovi ga niso sprejeli." (Jan. i. 11). Če nočemo, da bi te besede tudi o nas veljale, če hočemo, da bo sveto noč tudi v naša srca zadonelo sladko poročilo: "Oznanjam vam veliko veselje . . . ker danes se vam je rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod," potem se moramo na to primero pripraviti. Premisliti moramo, kdo je tisti, ki je najglobljo zimsko noč spremenil v najlepši dan, ker le potem bomo kopernečih src s pastirci pohiteli k jaslicam, padli pred Mesijo na kolena in se mu s tistim spoštovanjem poklonili, ki se večnemu kralju spodobi. 1) V ZAČETKU JE BILA BESEDA. Jezus Kristus je najznamenitejši pojav v svetovni zgodovini. Z naravnega stališča ga ne moremo razumeti. Da bi se pa zanj sploh ne brigali, nikakor ne gre. To bi ne bilo samo proti veri, ampak tudi vedi in znanosti, bilo bi to proti zdravemu človeškemu razumu, dasi je Jezus Kristus samo zanj prevelik. 11 vala Bogu, da nam tu pomaga Razodenje. Učenec, ki je bil ljubljenec Gospodov, piše o njem, razsvetljen od sv. Duha, ob pričetku svojega evangelija: "V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila beseda" (Jan. T. 1.) To so besede, ki ko mogočen majak (svetilni stolp) osvetljujejo mogočno Kristusovo osebo in nam ko Roentgenovi žarki kažejo njegovo notranjost. V začetku je bila Beseda. V pričetku sv. Pisma beremo v prvi Mojzesovi knjigi: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo." Na ta začetek, na prazačetek vseh stvari, nas opozarja Janezova beseda. V tem začetku, v začetku časa, je bila Beseda. In ker je bila že ob pričetku letoštetja, morala je biti že pred tem časom, morala je Jezus Kristus. Rev. John C. Smoley. biti večna. Kajti pred pričetkom časa je bila le večnost. In kdo je ta "Beseda", ali po grško "Logos?" Vedlo bi nas predaleč in bi ne—bogoslovcev tudi ne zanimalo, če bi hoteli zasledovati daleko razširjeni nauk o "Logos, o Besedi" v sv. Pismu. Da pa hoče sv. Janez s tem "Logos" označiti Jezusa Kristusa, pove takoj sam: "In Beseda je meso postala . . . Janez je prišel v pričevanje" itd. Izraz 'Beseda," je prikladen, primeren za Božjega Sina; izšel je namreč iz Očeta kot oseba istega bistva, kakor je beseda netvaren izraz, našega duha. Vsaka človeška beseda nam podaja le nekaj od našega duha, zato pa potrebujemo mi več besed. Bog Oče pa se je popolnoma izrazil z eno samo besedo, zato se oseba, izšla iz Očeta, imenuje S polnim pravom "Beseda." Mi slabi ljudje pač ne bomo nikoli razumeli, kako je mogoče podati celo bistvo kake stvari z eno samo besedo. To bo ostalo vedno velika skrivnost. Ta Beseda--Jezus Kristus--je bila torej v začetku, je torej večna. To je nekolikokrat sam jasno učil, posebno v svojem razgovoru z Judi (Jan. 8. pog.), ko so ga proglasili, da je obseden, ker je rekel, da ne bo umrl, kdor bo izpolnjeval njegove besede. "Kako moreš to reči? Abraham je umrl in proroki, in ti praviš: Ako kdo izpolnuje mojo besedo, ne bo okusil smrti vekomaj. Si-li ti večji, ko naš Oče Abraham?" In Jezus jim je odgovoril: "Abraham, vaš oče, se je razveselil, da bi videl moj dan." Judje na to: "Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?" In sedaj pazite na Kristusov odgovor: "Resnično, resnično vam povem, predno je bil Abraham, sem jaz." Kako pomenljive besede! "Resnično, resnično vam povem"--slovesna prisega: Jaz vam gotovo resnico govorim. "Predno je bil Abraham"--predno se je rodil iz koga drugega---"sem jaz." On ne pravi: "Sem bil jaz," ne, On pravi: "Sem jaz." Za njega, pri njem ni nikakih časov, On je na veke in od vekov! 2. IN BESEDA JE BILA. PRI BOGU. O nikomur drugem ne pravi sv. Pismo kaj takega. Kdor biva vedno pri nekom, kdor je vedno pri kom, ima soudeležbo pri njegovem delovanju in življenju. Ponovno si je Kristus to sodelovanje prilastoval. Jaz in Oče sva eno; kar dela Oče, to delam i jaz. Sodeloval je pri stvar-jenju. "Vse je po njej (Besedi) ustvarjeno in brez' nje ni nič ustvarjenega, kar je ustvarjenega" (Jan. i, 3). Deležen je Očetove slave in časti, ki mu jo skazujemo. Jasno nam to pove sv. Janez: "Karkoli namreč on dela to dela tudi Sin tako. Oče namreč ljubi Sina in mu kaže vse, kar on dela in še večja dela kakor ta mu bo pokazal, da se boste vi čudili. Kajti kakor Oče mrtve obuja in oživlja, tako oživlja tudi Sin, katere hoče. Oče namreč tudi ne sodi nikogar, temveč je vso sodbo dal Sinu, da vsi častijo Sina, kakor častijo Očeta" (V, 19—23). 3. IN BOG JE BILA BESEDA. To je jasno videti iz omenjenega božanstva Besede, razun tega se pa slovesno in izrecno potrjuje. Omenim naj samo nekoliko mest. Največji in najvažnejši dnevi Gospodovi pred njegovim trpljenjem so bili ti, ko je obljubil največji čudež svoje ljubezni, ko je postavil Presveto Rešnje Telo in postavil Petra za temelj svoje cerkve, ki bo nepremagljiva. V obeh slučajih se jasno in določno potrjuje njegovo božanstvo. Ko so ga množice radi besed: "Kako nam more ta svoje meso dati jesti?" začele zapuščati, obrnil se je Jezus k svojim apostolom in jih vprašal: "Ali hočete tudi vi oditi?" I11 Peter je hitro odgovoril: "Gospod, h komu pojdemo? Mi smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin Božji". (Jan. 6, 69.) Sprejeli so njegove besede, ki so tako čudne, tako tuje, ker so bili prepričani, da je 011 Bog in da lahko vse stori. In Gospod ---ki je tako gorel za Očetovo čast--niti z eno besedo ni oporekal, češ, da je njihovo mnenje napačno. On je to izjavo apostolovo naravnost izzval. Rajše, kakor da bi se odrekel temu pripoznanju, bi se bil ločil od svojih apostolov. Še jasneje pa je dal Kristus spoznati svoje božanstvo pri drugi priložnosti. "Za koga imajo ljudje Sinu Človekovega?" In apostoli so mu odgovorili: "Nekateri za Janeza Krstnika, drugi za Elijo ali Jere'mijo, ali sploh za kakega velikega proroka." Imenovali so mu najvišje osebe, katere so Judje častili. Gospod pa s to izjavo ni bil zadovoljen. Od svojih apostolov je zahteval globlje 11a-ziranje, zato jih je vprašal: "Za koga me imate pa vi?" Navdušeno je Peter imenom ostalih apostolov odgovoril ; "Ti si Kristus, Sin živega Boga." In da bi Kristus pokazal, da sprejema to izjavo v polnem pomenu in obsegu, da je On resnično Bog, je rekel Petru slovesno: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti tega nista razodela, marveč moj Oče, ki je v nebesih." In obljubil mu je prvaštvo v svoji Cerkvi. In kar jc Kristus izrecno povdarjal v svojem življenju, tega lil tajil ob svoji smrti. Jasneje, kakor kedaj poprej, je rekel zroč smrti v oči velikemu duhovnu, ki ga je zaklinjal v imenu Boga, "da naj pove, "če je res Kristus, Sin Božji": "Ti si rekel!" In da bi nikakor ne mogli dvomiti, jeli veliki duhoven v resnici hotel vedeti, če je Kristus v pravem pomenu besede Bog, treba le čitati, kar pripoveduje evangelist nadalje: "Tedaj je veliki duhoven raztrgal svoja oblačila, rekoč: Proklel je Boga," to je r. sam se je proglasil za Boga, dasi vemo mi Judje, da je en sam Bog. To verujemo tudi mi, da je en sam Bog v treh osebah. Zato nas ne žali Kristusova slovesna izjava o svojem božanstvu, marveč z evangelistom pravimo i mi: "In smo videli njeno slavo, slavo kot edinorojenega od Očet^, polna milosti in resnice" (Jan. t, 14.) (Dalje sledi.) Po njegovi, in še kakega drugega podobnega pasjeglavca, zaslugi, je Trunk postal nekak beelcebub vseh koroških izdajalskih vragov. Vse, civilisti in vojaške straže, je vedelo praviti, da je videlo znamenja v cerkvenem stolpu: luči, žarke, signale, dim. Slišalo ropotanje podzemeljskih telefonov, brezžičnega br-zojavljanja, pokanja topičev itd. Samo to jih je jezilo, da me nikoli niso mogli in flagranti, pri delu samem, zasačiti. No, če bi take goro-■stasnosti o meni trosile samo kake klepetave "hajlarce," naj bi še bilo. Tudi kakim senzacijo ljubečim klepetuljam v hlačah bi še tako ne zameril. A, da so tem marnjam nasedle celo višje vojaške oblasti, bi ne verjel, ko bi ne bila gola resnica, ki se ne da utajiti. V glavnem stanu je bil neki major. ime sem žalibog pozabil, ki si je hotel na ta način signum laudis (vojno odlikovanje) zaslužiti, da bi vse slovenske duhovnike pregnal z župnij, prepovedal slovenske molitve in sploh odstranil vsako slovensko sled iz koroških cerkva. Ta junak je proštu H. Atzlhuberju z vso resnostjo pripovedoval, da je nalašč za to postavljena straža opazovala, kako je Trunk signale dajal. Da ga prepriča, je razgrnil pred njim velik papir, z natančnimi rizbami, fotografijami in sploh z vsem inženirskim aparatom izdelan načrt signaliziranja, ter pristavil: "Glejte, gospod prošt, tukaj le iz zvonika j e Trunk dajal znamenja. Takoj za njimi je na Strmcu (Krainberg), proti laški fronti počil možnar in na Do-braču, kjer je drevje nalašč za to izsekano, se je prikazal dim." — "Toda, toda, gospod major," je prošt, ki me dobro pozna, ugovarjal. "Trunk bi moral biti inženir in ne najslabši, ko bi hotel kaj takega izvrševati." Toda major se ni dal omajati v svojem prepričanju. "O, er ist intelligent genug — O, je zadosti in- S p o m i it i Rev. G. M. Trunk. (Dalje-) teligenten za kaj takega," je trobil svojo budalost naprej. Ker mu je prošt očitno kazal, da ne verjame, mu je navedel še drug dokaz. "Glejte," mu pravi, "tu vodi cesta mimo cerkve sv. Križa, tukaj je stal en vojak, drugi je stal tu ob zvoniku, oba sta videla, kako je Trunk dajal signale." — Če sta ga pa videla, zakaj ga nista takoj aretirala?" ugovarja prošt. "Aretirala? Gospod prošt, li ne veste, da vojak ne sme svojega prostora zapustiti, naj se zgodi kar hoče?" — "O, ta vojska," je nato vzdihnil prošt, "vse je zmešala!" V resnici, vse je zmešala, a višjo vojaško gospodo menda najbolj. V Beljaku je bilo na stotine vojakov, ki jjiso imeli drugega dela, kakor lakoto pasti, kar po notah. Vendar glavni stan ni imel niti enega, ki bi me bil aretiral, če se že ona dva "svetnika" ob moji cerkvi, ki sta me videla dajati signale, nista smela z mesta ganiti. Kaj, to so bili poveljniki, ki so v varnem zaledju vboge "fajmoštre" preganjali, mej tem ko moštvo, ki je na frontah krvavelo, takih gospodov še poznalo ni, ker ni nikoli nobenega videlo. "Kak podzemeljski telefon, ali kakšno tele si pa vendar imel ?", me ob priliki vpraša prošt. "Ves Beljak je o tem govoril in veroval, bolj kot v sv. Trojico." Stvar je bila ta-le.: Ko so začeli italijanski petelinčki na naši meji kikirikati — Beljak je bil komaj 30 km. od nje oddaljen — so mislili, da bo to samo kratek "passegio," sprehodek na Dunaj, kjer bodo Franca Jožefa ujeli in ga v triumfu peljali Benetke gledat. Tega mnenja so morali biti tudi naši "ta višji" gospodje, ne izvzemši cesarske. Kajti prvi, ki so iz Trbiža bežali, so bili ti. Na čelu njim sta "marširala" dva starikava generala, za njima pa druga gospoda, ki se je vsa cedila patriotizma, pri tem pa cele noči ni mogla spati, če se je le kak puškin strel odkod slišal. Tudi cerkvena oblast je za vsak slučaj ukazala, naj spravimo dragocenejše cerkvene stvari pravočasno na varno, kar je bilo pametno. Pod cerkvijo sv. Križa je grobnica, pravzaprav klet, ker je bila svoj čas na mestu sedanje cerkve pristava. Pozneje so bivšo klet spremenili v grobnico za svetokriške dušne pastirje. Kakih deset jih je našlo v njej zadnji počitek. Vsi so bili že do-malega strohneli. Tja notri1 sem spravil nekaj reči, da izpolnim ukaz svojih višjih. Pomagal mi je pri tem cerkovnik Grafenauer in njegov pomočnik Brandstaetter, p. d. Drau-bauer, kateremu nikoli nisem veliko zaupal. Dasi sem jima po višjem ukazu naročil, da ne smeta o tem nikomur črhniti niti besedice, je moral Draubauerja vendar preveč jezik srbeti, da bi bil molčal. Morebiti je samo tako postrani malo namignil, da nekaj ve. Zadosti je bilo. Iz komarja je do vojaških ušes že slon prilomastil. Prefrigani "far" Trunk ni imel pod cerkvijo samo telefona, ki je bil dan in noč v obratu, ampak menda tudi podzemeljski rov, tja do Žile k svojemu vrednemu tovarišu izdajalcu, Rev. Mešku, ki ga je podaljšal tja do laške meje. Kakor čudno vse to zveni, je morala vojna uprava le verjeti, ker se je lepega dne, bilo je 11. marca 1916. naenkrat pojavil pred mojo cerkvijo vojaški oddelek in jo z dvojnim kordonom obdal. Da bi jim tiček, če slučajno ni pri telefonu, ne ušel, so ga štirje o-rožniki v zupnišče prišli stražit. O-stali- c. kr. junaki so najprej skrbno zaprli vse izhode, da bi kakšen morebitni njegov "štelfertretar" pri telefoniranju, kot lisjak ne ušel skozi kako skrivno luknjo. Ko so se na ta način vsestransko "zažihrali," so začeli prodirati mej mrtve župnike. Hlačice so se jim tresle, ko so morali mej lobanjami in kostmi , mojih blagopokojnih prednikov brskati za telefoničnim aparatom ter iskati rova dalje proti Žili, po katerem je Trunk s svojimi dolgimi nogami o-pravljal službo kurirja v dobro po-lentarskih "junakov." Seveda so zastonj iskali. Gotovo bi bili radi kaj drugega našli kot kosti in lobanje, a če ni bilo pa ni bilo. Potepeni kakor pes, ki je zastonj luknjo kopal za mišjo, so prišli zopet na beli dan. kjer jih je najvišji nestrpno čakal, prepričan, da ga bodo razveselili s telefonskim aparatom najnovejšega tipa. "No ste kaj našli?", se zadere nad njimi, še predno so prilezli iz grobnice. • "Ponižno javljamo, gospod komandant, nič drugega, kot mrtvaške glave in .kosti." Rrrrrr ... ga spreleti mraz, ker taki gospodje se upravičeno smrti boje. A hitro hoče pokriti blamažo: "Najbrže je aparat prenesel kam drugam, ko je slutil, da 11111 slaba prede. Morda v tabernakelj, ali v orgije." Hajdi gledat v tabernakelj! Tudi na to so se že naprej pripravili, ker so cerkovnika Grafenauerja izročili orožniku, da ga v zakristiji straži. Seve, tisti čas, ko so bili oni v grobnici, bi bil 011 nevaren aparat že lahko drugam prenesel, kakor mačka mlade. Ako bi ga ne bil orožnik stražil, bi ga bili najbrž tudi tega obsodili. Tako je pa tudi taberna-keljska preiskava dognala: "Niclits gefunden! Nič sumljivega nismo našli." Se eno upanje jim je ostalo — orgije. Tisti, ki jih je s tem potegnil, jim je dejal, da je videl cerkovnika z .lučjo okrog orgelj hoditi. Seve kjer je cerkovnik tam mora .biti tudi župnik. Vse orgije so pretipali in preiskali, da, kakor čujem, še danes niso v pravem redu. Vse zastonj, njega ni, telefonskega aparata nikjer. Z dolgimi nosovi so odšli. Kako so o vspehu na višje mesto poročali mi ni znano. Le to vem. da se je general Rojhr nasproti višji cerkveni oblasti glede mojega zapora opravičil in zahtevo, naj se me na novo ograniči (konfinira), takole utemeljeval: "Sicer se ni pri Trunku ničesar sumljivega našlo, toda 011 je z vsemi "žavbami" namazan in inteligenten zadosti, da je pravočasno vse poskril, kar bi ga znalo količkaj kompromitirati." Na tu imaš! Neki moj sotrpin in soniu-čenec je pisal, da sem en Revček Andrejček, c. kr. gospoda je imela pa tak strah pred mojo inteligant-nostjo. Komu naj potem verjamem. Pa ne samo radi tega, ker so su- ! Rev. P. Evstahij, O. F. M. j Prošnja k svetnikom. j j Mili svetniki, vsi ste veliki, I v milosti zlati, j v Bogu bogati! j Prošnje sprejmite, jj mir podelite j našemu rodu j v slavo Gospodu! i j Raja ste svatje, j j sestre in bratje, j ljuba v goreča j j vaša je sreča. i j Prošnje sprejmite, i ) v slavo Gospodu! i j našemu rodu i j vero sprosite i j _______ _________i ponirali, da imam nekaj več kot drugi v glavi, ampak tudi radi tega, ker so mislili, da imam nekaj več v žepu, kakor drugi, sem bil pri njih v črnih bukvah.. Pa kaj to njim mar, kje sem jaz dobil denar! In vendar jim je bilo mar. Poslušajte, kako duhovito so so znali poiskati moje denarne vire. Trunk, je petičen — tako so kalkuli-rali ne samo vojaški gospodje, ampak tudi ljubljanski "Slovenski narod" — kje naj pride en župnik iz kmetske hiše po pošteni poti do toliko denarja, da si more privoščiti sprehode na Laško, v Egipet, Alžir. Ameriko, in to še ponovno? Njegov cerkvenik Grafenauer ima veliko družino, malo plačo, a kljub temu ima ta cerkvena miš lično hišico, zemljišče in še kaj pod palcem. Odkod? In kako "nobel" živi Dr. Ghon. Njegova milostna se poleti dvo-vprežno. pozimi pa na saneh vozi okrog, kakor kaka baronica. In kar še tudi ni pozabljeno, čeravno se je že pred vojsko zgodilo, nadporočnik N., ki je imel afero radi izdajstva, je bil iz njene prijateljske družbe. Da je ta bogata trojica v ožji zvezi mej seboj, vemo. Grafenauer je Trunkov cerkovnik. Dr. Ghon je pod njegovo cerkvijo "šac" kopal. Kaj velja če niso bili tega "šaca" vsi ti trije tički deležni in je italijanskega izvora, veleizdajski Judeževi srebrniki. Tako so v svoji bujni domišljiji sklepali, sklepali toliko časa. dokler niso bili do živega prepričani, da je vse to gola, čista resnica. Da to ni samo moje neutemeljeno sumničenje, se vidi iz tega, ker so se pri poznejši preiskavi mojega doma, ki so jo napravili v moji odsotnosti, posebno zanimali za mojo "verthaj-marco" in jo tudi odprli, tnjsleč, da bodo dobili v njej kak laški "šac". Kajpada so se temeljito opekli, kakor vedno. Da še vas ne bo začelo preveč srbeti, odkod smo mi trije koroški "Rotšildi" prišli vsak do svojega "bogastva", naj vam odkritosrčno povem. Dr, Ghon je po svojem bratu prevzel posestvo z opekarno. Ker je J-mel srečo, je opekarno neki dunajski stavbinski družbi prodal. Kakor mi je njegova gospa pravila, je dobil zanjo okoli 100,000 K., kar je pred vojno nekaj pomenilo. Lahko je svoji lepi milostni "špogal" par konj itf kočijo in še sam "živel". To je pa pri tistih someščanih, ki bi bili tudi radi kaj takega privoščili sebi in svojim boljšim polovicam, zbudil« zavist in sumnjo, da ni vse po pošteni poti pridobljeno. Menim, da. je-iz povedanega zadosti jasno, kako neutemeljene so bile te sodbe in obsodbe. Niti enega laškega centezi-ma ni bilo mej njegovimi kronami. Za to zastavim glavo. In jaz? Ti vboge kronce! Na vsak način so jim hoteli vtisniti Judeževo "marko". Nemci in nemčurji so bili v dno svojih "patriotskih" duš prepričani, da sem jih za njihove glave od Italijanoy izkupil. Po mojem prepričanju bi jih bil za nje bore malo dobil, morebiti več za zelna-te. Mej "brati" je pa šlo, da rem jih iztržil za glave — in menda še krofe zraven — naših slovenskih Korošcev, katere, da sem po nesrečnem izidu plebiscita Nemcem izdal in prodal. Toraj na vsak način "pretium sanguinis — cena krvi." Jaz pa pravim, da če bi vsak podeželski župnik iz kmetske hiše tako gospodaril s svojimi kroncami, kakor sem jaz, bi jih lahko prav tako brez Judeževih grošev skupaj spravil, kakor sem jih jaz in si z menoj vred privoščil kak "sprehodek" v Ameriko in še kam drugam, kakor sem si ga jaz. Saj taka pota ne stanejo toliko, ako zna človek varčno živeti. V Egipet me je stalo tisoč kron, ki sem jih-kot-podporo dobil. Za potovanje v Alžir in na Laško sem potrošil par stota-kov. Amerika me je še največ stala. Da pa ne bo kdo mislil, češ, "Amerika in Amerikanci," ti so mu napolnili "verthajmarco," naj odkrito in po pravici povem, da sem moral poleg vsega dela za "boglonaj" še šest tisoč kron iz svojega žepa prideja-ti. Kljub temu sem si z božjim blagoslovom in svojimi rokami toliko prihranil, da sem mogel priti petič čez morje. A če komu drago, lahko še nadalje verjame, kar se je trosilo o-meni. Jaz se tolažim z angleškim pregovorom : "We judge of others by ourselves." Nemec pravi: Wie der Lump ist, so denkt er von den anderen. Slovenec pa: Kakoršen kdo je, tako sodi druge. Še par besedi v obrambo vzor — moža, Mihe Grafenauerja. Kako je on prišel do svojega doma? Jaz mislim, da mi ne bo zameril, če mu te vrstice slučajno kdaj v roke pridejo, ako kar naravnost povem: Pri-stradal ga je, on in njegova družina. In za to pristradano hišico je moral iti v ječo, v vednem strahu, da ga bodo lepega dne povišali na "gav-ge." V resnici se mora človek, v če-gar srcu vsaj zadnja iskrica poštenja še ni ugasnila, zgražati nad ban-ditstvom avstrijske soldateske, ki je na tak in podobne načine vlekla staro vlačugo Avstrijo iz blata. Trda je ta beseda, kajne, a ne pretrda za tistega, ki je na svoje oči gledal in na svoji koži čutil, kaka je bila njena ljubezen do Slovanov, ko je mej vojno prikipela do vrhunca. Od same ljubezni bi nas bila najraje pobe-sila in postrelila. Naj le počiva ta mačeha v nečastnem grobu, brez upanja na vstajenje. V sredi v zlati skledi? — Naka! TYOJ NEDELJSKI TOVARIŠ Piše Rev. J. C. Smoley. ZADNJA NEDELJA PO BINKO-ŠTIH. In bodo videli Sina človekovega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. Mat. 34, 30- Praznujemo zadnjo nedeljo po binkoštih in z njo končujemo cerkveno leto. Spominjamo se danes, ob koncu cerkvenega leta, vseh milosti, ki smo jih v minulem letu prejeli, spominjamo se vseh dobrih del, spominjamo se pa tudi naših grehov. In kakor je minulo cerkveno leto, tako bo minulo naše življenje. In tudi ob koncu našega življenja se bomo spominjali vseh milosti, katere nam je Bog podelil v naše zve-ličanje, spominjali se bomo pa tudi vseh grehov celega našega življenja. In kakor bo minulo naše življenje, tako bo preminula tudi naša zemlja, tako bo preminulo življenje vsega človeštva; in ta dan se bomo vsi spominjali vsega, kar smo storili — — kajti ta dan bo poslednja sodba. Ta poslednja sodba bo jako važna ; imenuje se dan strahu, dan groze, dan jeze, dan britkosti. Ne bo nam škodilo, če večkrat nanjo mislimo. Zato nam sv. cerkev današnjo nedeljo čita evangelij o poslednji sodbi. Premišljujmo kratko, kar je. Od-rešenik je učil o nji in vtisnimo si njegov nauk globoko v srce! -o- Uvažujmo najprej, kedaj je Kristus prorokoval o poslednji sodbi, o čemur nam pripoveduje današnji evangelij. Tri dni pred svojo smrtjo je učil v templju in izrekel vsled trdovrat-nosti in zakrknjenosti Judov slede- ča besede: "Jeruzalem . . ., kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbira svoja piščeta pod peruti, a nisi hotel." (Mat. 28, 37— 38). In nato je odšel iz svetišča v smeri čez Oljsko goro v Betanijo. Tu se je še enkrat ozrl nazaj na Jeruzalem. Ravno tako njegovi učenci. Zrli so krasno mesto, zrli krasni tempelj. In spominjali so se besed, ki jih je Gospod prerokoval o pogubi mesta. Bilo jih je strah; in eden je rekel: "Učenik poglej, kakšni kamni in kakšna stavba." Gospod pa je odgovoril: "Vidiš vse te velike zi-dine? Ne bo se pustil kamen na kamnu, ki bi se ne porušil." (Mark. 13, 2,). Žalosten se je Gospod vsedel, da bi se odpočil. Učence pa je še vedno mučila skrb, in zopet ga je e-den vprašal: "Povej nam, kdaj bo to? In kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?" (Mat. 24, 3)- In 11a to je Kristus prorokoval obširno o koncu Jeruzalema in o koncu sveta, kakor smo slišali v današnjem evangeliju. Ne bomo premišljali o koncu mesta Jeruzalema, ne o tem, kako se je to prerokovanje spolnilo. Obrnimo pa naše misli k poslednji sodbi. Kristus je označil najprej, kaka znamenja bo opaziti pred poslednjo sodbo. Rekel je, da bo opaziti razpuščenost na svetem mestu, gnusobo razdejanja. In bilo je tako. V jeruzalemskem templju so se vršile grozne reči: oskrunjen je bil celo s človeško krvjo. I11 ravno tako razpuščenost, ravno tako gnusobo razdejanja bomo videli pred poslednjo sodbo. Vstali bodo krivi proroki, ki bodo skušali zapeljati ljudi in jih odvrniti od Kristusa. Delali bodo velike čudeže, 111 bodo zapeljali mnoge, ki niso trdni v veri. Kristus pravi: "Vstali bodo krivi Kristusi in krivi preroki in bodo delali velika znamenja in čudesa, tako da bi v zmoto zapeljali tudi izvoljene, ko bi bilo mogoče." (Mat. 24, 24). Čudesa bodo delali krivi proroki, in na ta način jih mnogo zapeljali. Mnogim se bo vse to zdelo nerazumljivo, a Gospod je vse to naprej povedal. I11 nastala bodo znamenja poslednje sodbe v naravi sami. Odrešenik je rekel: "Takoj po stiski tistih dni pa bo otemnelo solnce, in luna ne bo dala svoje svetlobe, in zvezde bodo padale z neba, in moči nebeške se bodo majale." Red, ki vlada sedaj v vesoljstvu, bo izginil. Nato se bodo začela prikazovati neposredna znamenja poslednje sodbe. "Prikazalo se bo znamenje Sina človekovega 11a nebu," pravi Gospod. I11 kako bo to znamenje? Znamenje Odrešenika je križ, križ se bo prikazal 11a nebu. S križem je Odrešenik odrešil svet, križ bo znamenje njegovega prihoda k sodbi. Takrat se bodo tresli vsi, ki so bili sovražniki križa na svetu; križ jim bo znamenje groze. Pravičnim bo križ v tolažbo! Pozdravljen sv. križ, upanje naše! "In bodo videli Sina človekovega priti na oblakih neba z veliko močjo in veličastvom," pravi Gospod dalje. Prvi prihod Gospodov 11a svet, ko se je rodil v Betlehemu, je bil ponižen, rodil se je v hlevu in ležal v jaslih. Drugi njegov prihod bo slaven, veličasten. In bo poslal svoje angele s trobento in z močnim glasom bodo zbrali izvoljence od vseh štirih vetrov, od konca pa do konca neba. Pričela se bo sodba! To je nauk Gospodov o poslednji sodbi. In h koncu pravi: "Resnično vam povem: Nebo in zemlja bosta prešla; moje besede pa ne bodo prešle." Naj tedaj nikdo ne dvomi, da poslednje sodbe ne bo! Česa naj se, prijatelji moji, mi iz tega učimo? Mi vsi bomo stali pri tej poslednji sodbi. Sv. apostol Pavel piše: "Mi vsi se moramo prikazati pred sodnim stolom Kristusovim, da bo vsak prejel v svojem lastnem telesu, kar je storil, dobro ali luido." (u. Kor. 5, 10). Spominjajmo se vedno te resnice! Bodimo verni učenci Kristusovi v svojem življenju. Ko bo prišel dan poslednje sodbe, bomo z radostjo in upanjem zrli proti nebu. ker križ, znamenje prihoda Gospodovega,nam ne bo v strah, ampak v tolažbo. Amen. -o- PRVA ADVENTNA. NEDELJA. Noč je prešla, dan se je približal. Vrzimo torej cxi se'oe dela teme in oblecimo orožje svetlobe. — — Rim. 13, 12. Z današnjo nedeljo se pričenja sveta adventna doba. Pred devetnajst sto leti imelo je človeštvo tudi advent, in sicer aolg advent; štiri tisoče let je čakalo in se pripravljalo na prihod Odrešeni-kov. Odrešenik je prišel, adventna doba je minula; "noč je prešla, kakor pravi apostol Pavel, "dan se je približal." V spomin Gospodovega prihoda praznujemo vsako leto praznik Gospodovega rojstva; slavimo pa tuoi advent--to je doba priprave na Gospodov prihod, kajti na praznik rojstva Gospodovega prihaja Gospod zopet k nam: prihaja s svojimi milostmi, vstopa v naša srci in naše duše, da bi v njih prebival, kakoi je prebival v betlehemskem hlevu. Vprašanje je: kako naj slavimo to adventno dobo, kaj nam je storiti da bo Odrešenik res k nam prišel? Odgovoriti vam hočem na to vprašanje z današnjim premišljevanjem. -o- Troje je, kar moramo storiti v ad-ventni dobi kot pripravo na Gospodov prihod: 1. vreči moramo od sebe dela teme; 2. vzbuditi hrepenenje po Zveličarju; in 3. približati se Zveličarju. . .i. — Vreči moramo od sebe dela teme. Slišali ste, kaj piše apostol Pavel v današnjem listu: "Bratje, noč je prešla, dan se je približal. Vrzimo torej od sebe dela teme:" "Kakor po dnevu hodimo pošteno, ne v požreš-nosti in pijančevanju, ne v prepiru in zavisti, temveč oblecimo Gospoda Jezusa Kristusa." To je prvi pogoj Gospodovega prihoda k nam in to je prva priprava na njegov prihod : Vreči moramo od sebe dela teme! Kdor tega pogoja ne izpolni, 011 čaka zastonj na Gospodov prihod. Glejte, s temi besedami, s katerimi nas sv. Pavel opominja, da bi vrgli od sebe dela teme, je bil sv. Avguštin 'pripeljan 11a pot k Zveličarju. V svojih mladih letih je bil sv. Avguštin velik grešnik,- udan vsakovrstnim strastem in grehom. Bo li i njemu zasvetila luč zveličanja? Da, zasvetila mu je, kakor Bog vsakemu pošilja žarek milosti in ljubezni. Bil je na vrtu, in tu je naenkrat slišal petje, kakor da bi pel otrok v sosedovem domu, in vedno in vedno so se ponavljale besede: "Vzemi iii čitaj!" Avguštin je poslušal ta glas in hitel k prijatelju Alipiju. katerega je pred malo trenutki zapustil, in pri katerem je čital liste sv. Pavla. Vzel jih je zopet v roke, in prva stran, ki se 11111 je odprla, so bile gori omenjene besede, katere sem vam iz današnjega lista prebral, s katerimi apostol Pavel opominja Rimljane, da naj odvržejo od sebe dela teme. Sv. Avguštin je čital: "Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v po-žrešnosti in pijančevanju, ne v prepiru in zavisti, temveč oblecimo Gospoda Jezusa Kristusa." Pri teh besedah se je Avguštin zamislil. Sedaj mu je bilo jasno, da edino ta pot pelje k Zveličarju. Ker je imel dobro voljo, padle so te besede na rodovitno zemljo: iz grešnika Avgu- ština je postal svetnik Avguštin; božja milost je dokončala delo. Prijatelji moji! Postojmo tudi mi pri teh besedah sv. Pavla: "Vrzimo od sebe dela teme . . . Kakor p~« dnevi pošteno hodimo . . ." Ne tlačijo li morda i naših duš dela teme? Je li mogoče, da pridemo s takimi deli k Gospodu? Odgovor na to si dajte sami! Prosim vas: Vrzite od sebe dela teme, oblecite Gospoda Jezusa Kristusa! Le nočete poslušati mene, poslušajte apostola Pavla! Na ta način slavimo in preživimo advent, in to bo najlepša priprava na Gospodov prihod ! 2. — In drugo, kar moramo storiti v adventu, je: Vzbujajmo hrepenenje po Zveličarju! Hrepenenje bo pripravilo dušo. Kako pa vzbujajmo to hrepenenje? Navodilo nam daje krasen vsklik prorokov v Starem Zakonu, vsklik katerega slišimo v adventni dobi vsako jutro pri zornici: "Rorate coeli--ve nebesa sra rosite!" Nebesa naj rose Zveličarja! To naše srce je popolnoma suho vsled vsakdanjih skrbi, na-šo dušo zapeljuje svet: Pridi, Gospod, pridi in osveži naše srce, kakor osvežuje rosa suho zemljo, razsvetli in oživi, daj moč naši duši, da bomo po tvoji volji živeli in enkrat k tebi dospeli ! Tako molimo celi adventni čas, zjutraj in zvečer! 3. — T11 tretje, kar nam je storiti, je: Približajmo se Zveličarju! Približajmo se mu!--Kje bomo pa iskali, kje našli Zveličarja, da bomo blizu njega? Gospod sam nam to pove! Povedal je to že s svojimi otroškimi usti, ko je imel dvanajst let; povedal je to svoji materi Mariji in varuhu Jožefu. ko sta ga z žalostjo iskala, ko je po velikonočnih praznikih zaostal v Jeruzalemu. "Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega O-četa?" Kar je mojega Očeta, pravi Jezus; njegovega Očeta je sicer vse. a vendar posebno prebivališče njegovo je cerkev. Tu v cerkvi je Jezus Kristus pričujoč. Tu si je usta- novil svoje prebivališče med ljudmi, tu prebiva med nami v Presv. Režnjem Telesu. Tu se za nas daruje vsaki dan pri daritvi sv. maše. Tu sem prihajajmo .pogosto v tej advent-ni dobi. Še predno zasvita dan, o-pravlja sv. Cerkev sv. mašo-zornico, da bi tako označila, da je Kristus luč in da je z njegovim rojstvom prišla luč na svet. S krasnimi ad-ventnimi pesmimi hrepeni po Odre-šeniku! Prihajajmo v cerkev, približaj mci se Gospodu! Gospod bo prišel k nam, prišel poln ljubezni, poln milosti in resnice. In pripravil si bo v naši duši prebivališče, naša duša bo njegov tabernakelj, on ne bo pripustil, da bi se naša duša po-gubila. Na ta način praznujmo advent! Kakor po dnevi pošteno hodimo in oblecimo Gospoda Jezusa Kristus" 1 Amen. -o- DRUGA ADVENTNA NEDELJA Ali si ti, ki naj pride, ali naj čakamo drugega? --Mat. ii, 3. Sv. Janez je poslal iz ječe dva svojih učencev k Kristusu Gospodu, da bi ga vprašala: "Ali si ti, ki naj pride, ali naj čakamo drugega?" Kristus pa jima je odgovoril: "Pojdita in povejta Janezu, kar sta slišala in videla. Slepci spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi preslišujejo, mrtvi vstajajo, in ubogim se evangelij oznanja." Prijatelji moji! Ta čudežna dela ' Gospodova jasno pričajo, da je on obljubljeni Odrešenik in bodo pričala na veke. O tem ne bomo premišljevali. Pač pa obrnimo to Janezovo vprašanje na nas same in se vprašajmo: Smo li taki, kakoršni bi morali biti? Smo li pravi učenci Gospodovi. Smo li v resnici kristjani ? Ta vprašanja so važna, kajti e-dino le pravi učenec Gospodov sme upati, da bo zveličan. Zato premiš-Ijujmo danes o teh vprašanjih. Si li tak, kakoršen moraš biti? Si li v resnici pravi kristjan, pravi u-čenec Gospodov? Po kakih zname- njih pa poznamo pravega kristjana? Kake lastnosti pa mora imeti pravi kristjan ? V prvo mora biti krščen. Prejeti mora Kristusov krst. "Pojdite in u-čite vse narode in jih krščujte," napovedal je Gospod svojim apostolom. Kdor ni krščen, ta se ne more imenovati kristjan. Imamo krst vode, krst krvi in krst želja. Krst vode je krst, kakor ga običajno vidite, ko duhoven oblije kr-ščenca z vodo in zgovori besede: "Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in sv. Duha." Krst krvi je ta, kakor so ga prejeli mučenci, ki sicer niso bili krščeni z vodo, ampak so dali svoje življenje za Kristusa. On je sam rekel: "Kdor izgubi svojo dušo zaradi mene, jo bo našel" (Mat. 16, 26.) Tak krst so prejeli nedolžni o-tročiči betlehemski; niso prejeli krsta z vodo, pač pa so dali svoje življenje za Jezusa. Tak krst je prejela' sv. Emerencijana, ki se je pripravljala na sv. krst, pa so jo pogani na grobu sv. Neže zgrabili in jo usmrtili. Tak krst je prejel oni poganski vojak, ki je pazil na štirideset 11111-čencev na ledu--obsojeni so bili k smrti, da zmrznejo na ledu, e-den je odpadel; poganski vojak pa je vstopil na njegovo mesto, se priznal kristjana in umrl z ostalimi devet-intrideseterimi kot mučenik. Krst želja so prejeli ti, ki so želeli biti krščeni, pa radi tega ali onega zadržka niso mogli sv. krsta prejeti, in so v tem hrepenenju po krstu umrli Mej te spadajo vsi oni, ki so se in se bodo izven Cerkve zveličali. Dobra volja storiti vse, kar Rog zahteva za dosego zveličanja, jim je oz. jim bo odprla raj. Krst je torej prvi pogoj, da smo Kristusovi učenci. Toda krst sam ne zadošča. Da je kdo pravi kristjan, mora imeti Kristusovo vero. Krst brez vere še nikogar ni naredil pravega kristjana. Žalibog je mnogo takih ljudi. Koliko se jih da krstiti samo radi časnega dobička! Koliko se jih da krstiti le navidezno! S krstom tak člo- vek še ni postal kristjan. So tudi taki kristjani, ki sicer pravijo, da verujejo v Jezusa Kristusa, a v srcu te vere nimajo: ti niso Kristusovi u-čenci. Kristus sam pravi o takih ljudeh : "Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu hudiče izgnali?" In takrat jim bo izjavil: "Nikdar vas nisem poznal, poberite se od mene, ki cielate krivico" (Mat. 722—23). Pod krinko mojega imena ste delali krivice! Imeli ste vero na jeziku, a niste je imeli v srcu; na zunaj ste goljufali ljudi, a mene niste mogli ogoljufati: "Nikdar vas nisem poznal, poberite se od mene, ki delate krivico!" 3. Da je kdo pravi učenec Gospodov, mora imeti dela. Kristus je rekel Janezovim učencem : "Povejta Janezu, kar sta slišala in videla. Slepci spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi preslišujejo, mrtvi vstajajo, in ubogim se evangelij oznanja." Moja dela poglejta, jima je rekel! To velja tudi o nas: s svojimi deli moramo pokazati, da smo res kristjani. "Ne vsak, ki mi reče: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak ta, ki stori voljo mojega O-četa, ki je v nebesih, pojde v nebeško kraljestvo" (Mat. 7, 21.) S tem seveda, če kdo greši, še ne neha biti kristjan; še pravični pade, kakor pravi sv. Pismo, sedemkrat na dan ; vsaj se je še Peter težko pregrešil proti Gospodu. Toda pravi kristjan hitro vstane, če pade; on obžaluje svoje grehe in se očisti v sv. spovedi. Kdor pa kopiči greh na greh, kdor ne prejema zakramentov, kdor ne hodi k sv. maši, kdor ne praznuje Gospodovih dni--povejte mi sami, naj li takega imenujemo kristjana, pravega učenca Gospodovega ? I11 kdor sramoti cerkev, mesto da bi jo poslušal, kdor hujska proti cerkvi po zborovanjih in časnikih--- .ali naj takega imenujemo pravega kristjana, če je tudi krščen? Kristus sam nam odgovarja: "Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar" (Mat. 18, 17). To so torej pogoji, katere mora kristjan spolniti, če hoče biti v resnici kristjan, v resnici učenec Gospodov: mora biti krščen, mora imeti vero in mora živeti po veri. Vprašajte sedaj same sebe: Imate li vse te pogoje? Krščeni ste, i-niate pa li tudi trdno vero v Jezusa, živite li po Jezusovi veri? Toda ne vprašajte samo sebe o tem, glejte tudi na dru-Re. Kristus Gospod je svaril pred lažnjivimi preroki: "Varujte se laž-n j i vili prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi" (Mat. 7, 15). Takih lažnjivih prerokov prihaja le premnogo med nas--v knjigah in časnikih. Prihajajo v ovčjih oblačilih, pravijo: "Tudi mi smo kristjani, tudi mi smo katoličani," in vas hočejo zapeljati. Oglejte si dobro to ovčje oblačilo, s' katerim se oblačijo. Bodite previdni, predno jih pustite v svojo hišo! Smo katoliški list, pravijo! S svojim "katoličanstvom" so pa veri več škodovali, ko brezver- ci ! Bodite previdni, predno pustite lak list v svojo hišo! Na zunaj vas lahko goljufajo, zato se pa vprašajte, imajo li ti ljudje resnično, pravo trdno vero, poslušajo li cerkev, poslušajo li škofe? Le če boste videli, da se njihova dela vjemajo z njihovimi besedami, potem morete reči, da so res kristjani, da so res katoliški. Daj, Oče nebeški, da bi bili vi vedno pravi učenci Kristusovi, da bi se i o vas izpolnilo, kar je Gospod rekel : "Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik" (Jan. 12, 26.) Amen. KP11M Najkrajša pot v zakonski pekel. Kaj meniš katera je? Mešan zakon. Sledeči zgled naj ti to potrdi: Katoliško dekle ni imelo ušes, ko ji je župnik na vse mogoče načine od-svetaval, vzeti protestantovskega zdravnika. "Ah, ko me ima pa tako rad in je vse pripravljen storiti, kar hočem. Ne samo mene bo glede vere popolnoma pri miru pustil, tudi (|troke bom lahko vse katoliško vz- gojila!" S tem kopjem je odbijala vse župnikove nasprotne svete in ga vzela. A le prekmalu je spoznala, kako jo je goljufal. Na skrivaj je morala hoditi v cerkev, kadar je bil on okrog bolnikov. Gorje ji, če je to zvedel. Istotako je otroke le skrivaj smela poučevati v katoliški veri. Kolikokrat so ji otroci dejali: "Mama, skrij katekizem, papa gre!" Kako jo je to bolelo. In če jo je nena- doma zalotil pri tem delu, ji je ves razjarjen dejal: "Do štirinajstega leta jih le trapi s temi neumnostmi, potem jih bom pa jaz vzel v roke, da jim izb i jem to praznoverje." — Dekle, če hočeš tedaj na vsak način v zakonski pekel, potem le mešan zakon skleni. Samo jokat hodi potem kam drugam, ne k duhovniku, ki ga nočeš zdaj poslušati, ko je še čas. t / s t t t Konrad Bolanden: Šentjernejska noč Zgodovinski roman. Prosto preložil: 4 Rev. J. C. Smoley. "O, jaz vidim, kako bo vse prišlo!" prekinil je Autremont molk. "Kaj bo prišlo?" "Tvoj pogin,--tvoj krvav konec! Ko bi ne bila Katarina Medici zabranila, državni zbor bi te bil že davno proglasil za izdajalca domovine, .davno te že obsodil na smrt in razpisal darilo na tvojo glavo. In zgodilo se bo! Zgodilo se bo, če ne kreneš na drugo pot." "Ni nemogoče!" odvrnil je Colig-ny. "Vsaj so še največjega prijatelja človeštva, Odrešenika sveta, križali kot hujskača in vpornika.-- Bodočnost mi ne dela nikakih skrbi. Sedanjost je naša, in to moramo porabiti." Sluga je s srebrnim svečnikom stopil v sobano. "Se li grofica Blanka še ni vrnila?" vprašal je admiral. "Že pred dobro uro. Bila je v prednji sobi, da bi pozdravila grofa." "Za danes pustiva ta predmet," je rekel Autremont, ko je sluga odšel iz sobane. "Jutri bom poskusil še enkrat, da rešim svojega prijatelja." "Da, priznati moram, ti si res nevaren velikanskemu delu," dejal je smehljaje admiral. "V zadnjem trenutku bi se ti morda posrečilo, da bi me izneveril moji nalogi." Autremont se je podal k svoji vnukinji. "Misli dobro in je dobrosrčen," govoril je Coligny sam pri sebi. "Toda prekratkoviden je, da bi mogel razumeti moje stremljenje.-- Čast--hm! Krasna perjanica in blesteča se oprava za vsakega pravega viteza;--toda sovražnik in --čast! No, "—---nevoljno je zamahnil z roko. Potem je potegnil pismo iz žepa in ga pazljivo bral. "Jako lakomen in pohlepen gospod, vojvoda Zweibruecken-ški!" je dejal maja je z glavo. "Za svojo o-sebo zahteva kot svoj delež dvati-soč goldinarjev v zlatu, — — za svojo malo armadico prosto ropanje po papističnih pokrajinah, k temu še stoinpetdeset tisoč tolarjev, — — res lepe zahteve! Vojvoda in njegovo vojaštvo morajo dobiti, kar zahtevajo. Dobro, da pride, z njim pride pa tudi grof Wolfrand Mansfeld s svojimi konjeniki. Elizabeta Angleška bo pomagala, kakor vedno,-- Hugenoti so jako darežljivi, — — blagajnice so napolnjene, — — plemstvo hrepeni po boju.--pre- dikanti so ljudstvo nahujskali in navdušili, — — kmalu se bo krvavi ples zopet pričel!" Obmolknil je in se zamislil. BEZA. Naslednje jutro je čakal poročnik Riviere, kakor je imel navado vsaki dan, na admiralove ukaze. Slonil je na oknu prednje sobe in navidezno opazoval grb rodbine Chatillonske, ki je bil naslikan v srednjem, velikem oknu. Noben strokovnjak v tem bi ne bil proučaval živali ui polj na grbu tako dolgo, kakor je to delal ravno sedaj markez. Podoben je bil učenjaku, ki hoče proučiti vsako najmanjšo stvarico. Tudi v tem je bil Hugo podoben mnogoterim raziskovalcem. da je opazoval natanko predmet glede njegove zunanjosti, da se pa ni nikoli zamislil v njego- vo notranjost. Ne glede na izvor in pomen raznih znamenj v grbu, markez niti ni vedel, da je to grb, kar vidi naslikanega v oknu; tako je bil zatopljen v živo podobo, v primeri s katero so krasne zlate podobe v oknu popolnoma izginile. V samotni prednji sobi ni bilo za njega bolj zanimive zabave, kakor da je sanjaril v občutkih, ki so se nanašali na resnične in dozdevne vrline grofice Rlanke. Neizpodbitno je bila ona po sodbi Riviere-ovi največja krasoti-ca v Franciji. Ravno tako neizpodbitno je bilo njegovo vedno večje nagnjenje do nje. Jako ga je pa mučil dvom, če vrača grofica njegovo tiho ljubezen; kajti Blankine besede in njeno vedenje niso nikoli prekoračile mej dostojnosti, imenovala ga je trikratnega rešitelja njenega življenja. Toda zastonj je gledal, vrača li ona njegova čustva.--Sprva je bil radi tega žalosten, pozneje se je pa pričel bati, ko je spoznal vzn -ke, zakaj je Blanka proti njemu tako mlačna. Kako naj ona čisla človeka, --o ljubezni ne more bit' niti govora — —, kojega soverniki so proglasili katoličane za maliko-valce, katere treba pokončati in za-treti? Ni bilo li ravno to nespravlji' vo nasprotje verskega stališča njim in Blanko tisto brezdno, prepad, katerega ni mogoče premostiti? Ga li ni vedno 11a to opozarjala p1'1 vsaki besedi, ko je povdarjala p1'1 vsaki priložnosti svojo katoliško vero? Rešil jo je sicer iz krvavi'1 krempljev Ilugenotov, to je pa storil v protislovju z duhom stvari, za katero se je navidezno boril. Razun tega si je pa moral po za'b njih dogodkih in skušnjah priznat'- (la se je izneveril onemu evangeliju, kakor ga je učil Caleb in ostali člani sodišča starešin. Ali je evangelij krvoželjnih fanatikov res Kalvinov evangelij, tega sedaj še ni vedel. Do-sedaj se za versko vsebino celega revolucionarnega gibanja ni čisto nič brigal. Stopil je pod prapor Co-ligny-jev, kakor je to storilo tisoče drugih plemenitašev, ki so hoteli streti gospodoželjnost stranke Gi-zov, branil je edino le stanovske pravice plemenitašev. Več o pomenu vojne ni razmišljal. Sedaj ga je pa silila ljubezen do Blanke, da bi proučil bistvo kalvinizma. Pri tem se mu je porodila skrivna želja, da bi imeli fanatiki v St. Denis prav, ko so trdili, da bo radi Blanke zapustil vero, katera jih sedaj loči. V teh razmišljevanjih ga je prekinil vstop moža. Nosil je obleko predikantov, ki je bila na rokavih in robu lepo obrobljena. Bil je v naj-t lepših moških letih, duhovitega obraza in jako živahnega pogleda. Ta mož je bil Teodor Beza, po Kalvi-novi smrti duhovna glava protestantov v Franciji in Švici. Ker je imel dohodke dveh župnij, razun tega je pa še od brata podedoval precejšnje premoženje, živel je v prejšnih letih Jako razuzdano. Potem se je oženil in prestopil k Kalvinovim naukom, katere je skušal s znanstvenimi spisi razširjati. Ko ga je Kalvin pridobil za svoje zmote, je šel 1. 1559. v Ženevo, zadobil tam meščanske pravice, postal profesor, predikant in rektor akademije, koje ustanovitev je v prvi vrsti njegovo delo. Večkrat je potoval v raznih misijah na razne protestantovske dvore, in njegova diplomatična prebrisanost je vedno dosegla vspeh. Kraljico Ivano Navarsko je tako navdušil za prote-stantizem, da je ukazala podreti vse katoliške cerkve in samostane v Ne-rac-u in dala tam sezidati prvo pro-testantovsko molitvenico. Na politično in versko gibanje v Franciji je iniel velik vpliv. O11 je nahujskal, 1 da so se Hugenoti vprli, in da so kraljevi princi smrtno sovražili kraljevo vladarsko hišo. Celo zavratne-ga umora vojvode Franca Lotarin- škega ni samo odobraval, ampak -rekel celo, da je Pol trot storil to po božjem navdihnjen ju. Že prisotnost takega moža v Co-ligny-jevi hiši je kazala, da bo prej ali slej izbruhnil nov upor protestantov. Hugo je pozdravil Kalvinovega naslednika, ki se je hinavsko ljubez-njivo bližal admiralovemu ljubljencu. 'Li morem govoriti z admiralom?' vprašal je po kratkem odzdravu. "Ravno ta trenutek ne, gospod magister! Prijatelj izza mladih let, grof Artur Autremonstki, je sedaj pri admiralu." "Grof Autremont,--brez dvoma delaven, goreč, veren plemeni- Rev. P. Evstahij: "IN NATO — SODBA!" M a drugem svetu bom spregledal že bom pred Sodnikom stal! — Mi, kaj Gospod, mi bo povedal, kako bom jaz odgovor dal?! — "Glej milosti za dva svetnika dovolj —" poreče Stvarnik moj . O duša, — kakor trepetlika — sedaj se boj, sedaj se boj! taš," dejal je Beza z glasom, ki je kazal, da Beza ne ve, pri čem da je. "To ravno ne! Sin in vnuk Au-tremontov sta sicer padla na polju časti za dobro stvar,--stari grof se pa za celo gibanje popolnoma nič ne briga. Beza je zmajal z glavo, videti je bilo, da so ga te besede jako neljubo dirnile. "Da sem vas tu srečal, me veseli; je kakor nalašč, da morem z vami med štirimi očmi govoriti, gospod magister!" nadaljeval je Hugo "Ako vam drago, govoril bi z vami do avdijence o stvareh, ki se tičejo grofa Autremonta; vprašal bi vas rad nekatere stvari, o katerih bi me vi lahko poučili." "Z največjo radostjo bom to storil, gospod markez!" odgovoril je Beza, ki je takoj spoznal, da bo ta razgovor za njega velike koristi. "Hodiva po sobi gori in doli, — — torej, kaj je vaša želja?" Iiugo je pripovedoval na široko, kaj se je dogodilo pred Dubourgoin, opisal mu je tudi dogodke pri sodišču starešin. "Jako me je presenetilo," nadaljeval je Riviere, "ko sem slišal iz ust predikantov, da je božji ukaz, da se morajo zatreti vsi katoličani. Se bolj sem se pa zavzel, ko je predsednik izjavil, da je Kalvin sam ukazal se-žgati Ser veta, Grueta in druge kri-voverce pri živem telesu. Sedaj vprašam vas, gospod magister, kaj je resnica na vsem tem?" Beza je pogledal po strani mladega moža, kojega vprašanje ga je vidno iznenadilo. "Dovolite, da vas jaz nekaj vprašam, predno odgovorim, gospod poročnik ! Smatrate li vi za pravično in za obstoj države neobhodno potrebno, da se pomore morilci, cestni roparji in clrugi taki zločinci?" "Brez dvoma!" "Zakaj, gospod markez? Zakaj, — — brez dvoma?" "Ker so ti zločini nezdružljivi z nravnim redom v državi." "Čista in gola resnica, gospod markez! Kaj je torej višje, vzneše-nejše, svetejše, -— — državni red ljudi, ali verski red Boga? Ljudske postave, ali božje pravice? Jaz se ne bojim nikakega ugovora, če trdim, da je božja resnica, božje ra-zodevanje toliko vzvišenejše nad človeškimi postavami in odredbami, kolikor je Bog vzvišenejši nad človekom. Ako kaznuje postava zločine proti državi, proti lastnini s smrtjo, toliko bolj se morajo kaznovati zločini zoper Boga in njegovo razo-denje s smrtjo. Servet, Gruet in drugi so pa bili zločinci zoper Boga in njegovo razodenje. Servet je tajil in preklinjal Boga. Preroke je imenoval "sanjaške norce," — — Kristusa in apostole "sleparje in go- i ljufe." Si li moremo misliti večji zločin, kakor če postane kriva vera pravo bogokletstvo, to je: — če kdo zaničuje besedo božjo in cerkveno postavo v slepi, zlobni trdovratno-sti, če skuša še druge zapeljati in jih pogubiti? Umor, prešestvo, tatvina in drugi zločini so grehi proti družbi, toda le v toliko, kolikor se da ceniti njihova škoda ; kdor pa skuša uničiti, zatreti božjo službo, ta zapali ogenj, ki se da pogasiti edino le s smrtjo tisočerih in tisočerih. Ali naj zaostaja duhovni urad, ki ima čuvati čast živega Boga, za pOgani, na primer Atenci, ki so bo-gotajstvo kaznovali s smrtjo, in vendar je šlo tam le za malike in praznoverje? Ali, naj se tak, ki razžali božje veličanstvo, ne kaznuje s smrtjo, če že navadno žaljenje veličanstva tako kaznujemo?" Ta opravičba postopanja proti Servetu in njegovim tovarišem, katero je Riviere še pred nekoliko trenutki obsojal, ga je tako iznenadila, da v prvem hipu ni bil zmožen, da bi bil učenemu magistru na njegova izvajanja kaj odgovoril. Bil je kakor omoten. Vendar se je upiral njegov čut proti opravičenosti smrtne kazni. Ako je pomislil, da bi bili Hugenoti lahko s polnim pravom sežgali Blan-ko edino le iz vzroka, ker je bila stanovitna katoličanka, potem se je zgražal nad tako krvoločnostjo. Molče je stopal ob Bezovi strani in premišljeval, kar je slišal. Iskal je dokazov, s katerimi bi mogel braniti svoje čustvovanje pred magi-strovo trdosrčnostjo. "Potemtakem je ravnalo sodišče starešin v St. Denis popolnoma v soglasju s Kalvinom," nadaljeval je Beza po kratkem molku. "In Kalvi-novo postopanje proti krivovercem in brezvercem in bogotajcem je popolnoma v soglasju z božjimi ukazi Judom, da naj iztrebijo pogane. Vsi reformatorji hvalijo Kalvinovo povsem opravičeno, lahko rečem, svetopisemsko strogost. Celo mehki pohlevni in tihi Melanchthon je pisal Kalvinu glede sežiga Serveta: "Affirmo etiam, vestros magistra- tes juste fecisse, quod hominem blasphemum, re ordine judicata in- terfecissent,"--to se pravi, jaz soglašam v tem, da so vaše oblasti pravilno ravnale, kd so bogotajca in bogokletnika po rednem sodnem postopanju umorile." Še več! V cerkvi v Ženevi proglasili so Kalvino-ve verske nauke kot državni zakon, tako da se.vsak, ki nauka ne sprejme, s smrtjo kaznuje, kot veleizda-jalec. Zato je oče Kalvin s ponosom mogel reči: "Vsak naj pogine, kdor napada čast božjo." "Če je temu tako," dejal je Riviere s prikrito razgorečenostjo, "potem pa ravnajo francoski protestan-tje vseskozi hvalevredno in popolnoma v duhu Kalvina, če pobijajo katoličane, podirajo in sežigajo njihove cerkve in samostane in more redovnike in redovnice." "Brez dvoma, — — če delajo to iz čistega, svetega namena." "Iz svetega namena, gospod magister?" "Iz namena, da pokončajo kraje malikovalstva, da zaterejo zakrknjene in trdovratne krivoverce in sovražnike božje." "In če ravnajo katoličani ravno tako? S kako pravico se pa potem pritožujemo, če ravnajo na enak način s protestanti? Večkrat sem že slišal iz ust naših predikantov, kako so obsojali in preklinjali špansko inkvizicijo in slikali kralja Filipa kot največjega krvoločneža in divjaka. Zakaj? Španski kralj Filip in njegovi inkvizitorji so ravno tako pobožni in sveti možje, če preganjajo in koljejo protestante, kakor so protestantje? pobožni ljudje, ki ravnajo po ukazu in volji božji, če preganjajo in zatirajo katoličane. Enaka pravica za vse, gospod magister!" "Si duo faciunt idem, 11011 est idem,--če dva storita ravno isto, vendar ni ravno isto," odvrnil je Beza. "Je isto postopanje, a vendar je bistven razloček. Papisti preganjajo in more pravoverne otroke božje,--protestantje preganjajo in more krivoverce, malikovalce, sovražnike božje." "Po vaših nazorih, gospod magister! Katoličani so ravno tako prepričani o napačnosti naše krive vere, kakor smo mi prepričani o krivi veri katoličanov. Če jih je Kalvin sežigal kot krivoverce, jim mi tega ne smemo očitati; ravnali so edino le po Kalvinovih načelih. Jaz celo trdim, da so po ravno teh Kalvinovih načelih katoličani opravičeni, da more drugoverce. niso pa opravičeni protestantje. Zakaj? Katoličani verujejo, da sme edino le cerkev razlagati sv. Pismo, da je torej vsakdo krivoverec, ki razlaga sv. Pismo drugače, kakor je razlaga cerkev. Reformatorji pa uče, da ima vsak pravico razlagati sv. Pismo, kakor mu ljubo in drago. Iz tega sledi, da ne smejo protestantje nikogar smatrati za krivoverca, tudi katoličanov ne, ako si razlagajo sv. Pismo v protislovju z Lutrom ali pa Kalvinom." "V tem se nekoliko motite, gospod markez! Samo nemški prote-stantizem dovoljuje svobodno, poljubno razlaganje, nikakor pa mi. Vendar," nadaljeval je reformator, kakor da bi hotel končati to jako kočljivo stvar, "jaz ne bom obtoževal katoličanov, če sežigajo krivoverce bona fide. To je že tako navada. Že poganska država je smatrala krivoverce in bogotajce za zločince in sovražnike družabnega reda. Krščanska državna oblast ravna prav tako. Po prejšnjem in sedanjem pravu so kaznovali nasprotnike državne vere s smrtjo. Mislim torej, da sem zakonitost in potrebo takega postopanja poprej dovolj jasno dokazal." "Jaz pa s tako trdosrčnostjo in strogostjo ne bom nikoli soglašal," rekel je markez. "Ako bi bilo po zakonu in po stari navadi dovoljeno, d 1 koga radi vere preganjamo in usmrtimo, potem nimamo mi Huge no t' nikake pravice, da se bojujemo proti kralju, ako nam popolnoma odreče versko svobodo. Kralj bi imel celo dolžnost, da zatre vse krivoverce, --in mi protestantje bi bih uporniki proti zakonu in oblasti." -m glasnik ženskih društev, m- H. B. Kar je človeku vsakdanji kruh. to je ženski ogledalo. Prej sem s tem premalo, kot preveč povedal. Ko se ženska enkrat zave, da je drugim za ogledalo, ni več otrok, ki bi mamo vsako uro naganjala: Mama, lačna, kruha! Če ga dobi enkrat mej zajter-kom in kosilom in zopet mej kosilom in večerjo enkrat, ji je tako poprečno zadosti. Da bi se pa mlada ženska, zlasti dekle, samo enkrat na dan v ogledalo pogledala, ji pa jaz ne verjamem, naj se mi še "prezek-sa" zraven. Saj sama ne ve, kolikokrat to stori. Po cestah, po karali, povsod skačejo ogledalovi zajčki, ki pričajo, da je ena Adamova hči zopet pozabila, kaka je. Kos kruha bi jo bilo gotovo sram v cestni kari o-tepati, ogledalo vzeti v roko in slučajno izgubljeno lepoto znova nadomestiti, da bo vsaj do večera držala, jo pa ni sram. Sicer je pa ni treba biti. Če jo drugi lahko gledajo, zakaj bi se sama ne smela. Sama v se se menda ja ne bo preveč zagledala, če ima morebiti tudi podlago za to. A da se ženskam takoj v začetku mojega pisanja ne zamerim, moram takoj izjaviti, da mene njih ogledala prav nič ne "badrajo" in ne bodejo. Če bom kedaj dobil v Ameriki vo-livno pravico, pa bi mej tem prišel kak "prohibišen" zanje, bom glasoval proti njemu. Ženske ne smete misliti, da je vsak vaš sovražnik, kdor ne hodi s celo "kanglo" medu okrog vas. Več muh je v medu vto-nilo, kot na ledu zmrznilo. Saj me razumete, kajne? Veste meni jih je Ogledala za ženske. že par reklo, da imam nekaj Alban Stolzovega na sebi. Gotovo ste že kaj slišale o tem možu. Malo čudaka je res bil. Pomislite, kadar ga je zob bolel, pravi, da je imel pri tem "ein feines Vergnuegen," nek izredno prijeten občutek. Enako takrat, če je mej gromom, t eskom in na!i vom po s-edi blatne ceste "marši-ral." V tem mu jaz gotovo nisem podoben. Nikoli tistih, ki inrijo zobe brez korenin, bolj ne zavidam, kakor takrat, ko me korenine brez zob bole. In nikoli se mi tako ne mudi proti domu, kakor takrat, ko se za nevihto pripravlja. V nečem drugem bi mu pa znal biti malo podoben. On je bil poleg tega pri ženskah nekam slabo zapisan. Dejale so, da ko bi mu kdo rebra p"eštel, bi jih našel še v prvotnem redu, kakor jih je imel Adam, predno je zaspal. Ko jih je včasih p"ecej hudomušno v roke vzel. je bil v nevarnosti, da mu jih same ne prc-štejejo. Ako bi mu jih bile, bi bile spoznale, da so se zmotile. Rokavic si res nikoli 111 nataknil, ali z medom ust namazal, kadar jim je imel kaj povedati, zato ni čuda, da se ie kak preobčutljiv in p-enežni nosek pobesil, a mislil je dobro, boljše, kakor tisti, katerih besede se cede parfuma in medu. One, ki so iz njegovih na videz strupenih rož znale srkati med, kakor 11. pr. Kordula Pe-regrina (Woehler), sestri Ringseis i. dr. so mu bile iz srca hvaležne 111 so 11111 bile lahko. Ko bi ne bilo njega, bi Kordula Peregrina, in še mar- sikaka druga, nikoli ne prišla v naročje prave matere Cerkve. Po pravici 11111 je Emilija Ringseis enkrat ko ji nekaj ni posebno gracijozno, a zato bolj pametno povedal, odpisala: Gott sei es gedankt, dass ich in so barbarisehe Haende gefallen bin — Bogu hvala, da sem v tako barbarske roke padla. Želim, da bi tudi moje besede, ki so včasih res malo s Stolzovimi v "žlahti," vsaj podoben odmev našle v ženskih srcih. Po tej opravičbi se vrnimo nazaj k ogledalom. Dovolite! Kaj prav za prav vidite v navadnem ogledalu? Kajne, kako visoko stoji termometer mladosti in lepote? A jaz pristavim še: Telesne mladosti in lepote. In še to: Če ju je, in dokler ju je kaj. Ako ju ni, ako jima jesen polagoma koplje grob, se lahko noč in dan gledate, nobeno ogledalo vam ne bo skrajšalo nosu ali zasulo brazd. O, kako hitro se spreminja tudi toplomer resnične lepote! Kakor v aprilu. Danes ti ogledalo še kaže majsko cvetje, jutri je zna že julijska vročina zveneti. H tlom se bo obrnilo, kakor bi hotelo videti, kje 11111 bo jesen skopala grob. Umetno se mu da nekoliko življenje podaljšati, a umetno vzdrževa no življenje je že na pol smrt. Gledati prihajajočo smrt ni prijetno, najmanj z zavestjo, da življenje, po katerem sega, ne bo več vsklilo. I11 tako je pomladno življenje na licih. Grob, v katerega se pogreza mladost in lepota, ne pozna pomladi, ne poz- na vsatjenja. Pa ko bi tudi iz grobov na ličili priklila nova pomlad, enkrat bo le prišla jesen, morivka zadnjega cvetja, za katero ne bo več pomladi. Vse telesno jo pozna in se trese pred njo, tudi cvetje na licih. Žaklji moke. in kadi paudra ji lahko zastavijo njene korake, ustaviti njenega prodiranja ne morejo. Morda ne bo niti čakala, da ji to cvetje od slane oparjeno samo pade v naročje. 1-i ne vidite, kako tudi nerazpihnjene ali komaj razpihujem: rože padajo v prezgodnje grobove? Ve, ki z ogledalom v roki zasledujete ta proces razkrajanja svojih telesnih p ednosti, ali vam ne pravi nekaj, da nespametno ravnate, ker toliko pozornosti obračate tistemu, kar je neizposno obsojeno v smrt, onemu pa, kar je nesmrtnega v vas, duši, pa malo ali nič? Na jb-razu vas draži najmanjši madež, na duši pa morda ne leži samo črn prah, ampak jo pustite dneve, tedne, mesece črno kakor niger? Grob, ki bo vaš zadnji zemeljski ženin in vas bo morebiti prej poročil, kakor si mislite, ne bo nič vprašat, ali mlada ali stara, ali lepa ali grda. On požira kakor človek, ki mu je okus odpovedal. Bogu pa ne bo vseeno, kako dušo mu daste nazaj, ali deviško ali oskrunjeno. In tudi vam ne sme biti vseeno, ker gre za to, ali bo njen zadnji ženin onkraj groba Bog ali vrag. Kajti boljšega, kot je Bog, si ne more želeti, a tudi slabšega kot je vrag ne. Tega zadnjega ženina, vraga, od katerega bo po smrti "divorce" nemogoč, bi jaz vašim dušam prav tako ne privoščil, kot svoji ne. Zato sem se namenil, vam od časa do časa dati v roke neko drugo, duhovno ogledalo, v katerem si boste lahko ogledovale svojo dušo, ter skušale njeno mladost in lepoto ne samo ohraniti, ampak celo povečati, tako, da jo bo ob ločitvi od telesa zvestejši ženin zasnubil in odpeljal v svoi rajski dvor. Sv. cerkev ima v zalogi krasno brušena duhovna ogledala, za moške in ženske. Samo malo popraševanja je po njih. To je slabo znamenje. In slabe posledice. To je vzrok današnje splošne, zato upravičene tožbe, da nimamo več velikih mož in velikih žena, vsaj veliko manj, kot prejš-ne dobe. Naša doba je v tem oziru res podobna dobi, ki jo doživlja marsikatera, prej slavna plemenita-ška družina. Od vseh velikih mož in žena, ki so nekdaj s krepko roko posegali v potek zgodovine in ji dajali sme", jim je ostalo par olmboža- Rev. P. Evstahij, O. F. M.: j KLICI K MARIJI. | O Marija, Pomočnica, j? o, Marija, src Kraljica, fi) IS prosi Jezusa za nas, ej li nas varuj slednji čas! Je () Marija, rajska Zarja. ž) čuvaj Cerkev sred viharja, & (a Satan naj ne zmoti nas, Sv ti nas vodi slednji čas! gji ps O Marija, vrt cvetoči. J S ko se duh od zemlje loči, 'P ti pokaži svoj obraz, 3 v Se o Marija* sprejmi nas! (s) nih, duševno omejenih in morda še moralno propadlih potomcev. A eno dobro lastnost imajo ti. V zavesti, da jim je od slavnih prednikov ostalo še samo ime, se tem raje solnčijo ob njih slavi, čem manj se morejo ob svoji. Družinsko zgodovino s slavnimi čini pradedov pre/skujejo in prebirajo. Ona je njih vsakdanji kruh. Z njenim branjem razpihavajo tiste iskrice, ki so jim od mogočnega duha prednikov še ostale. To jim še dviga ponos, da se jim vpira stopiti pred plebejca in mu podati bratsko roko. A nič ne pomaga. Tudi irviK) plemstvo ima svoje čase, ki sp zaenkrat minuli. Danes živi le življenje bolnika, ki se mu trenutki umtft'ii'o podaljšujejo. Duhovno plemstvrt, ki ne izhaja iz krvi, ampak iz duha, bi ne smelo poznati dobe propadanja, temveč le dobo procvita, dokler mu ne napoči Večna pomlad. Toda, kakor rečeno, tudi mi moramo tožiti: Nimamo več velikih mož in velikih žena, vse je tako pritlikavo in otročje, kakor bi bilo življenje otroška i-gra in ne skrajno resna drama. A če smo že sledili krvnemu plemstvu na poti propadanja, tako, da se danes ne moremo več ponašati z velikimi sodobniki in sodobnicami našega duhovnega plemstva, katero nam je priboril Jezus Kristus, po-snemajmo je vsaj v tem, da si bomo vzvišene podobe naših velikih mož in žena iz preteklosti znova klicali pred oči, ter jih skušali posnemati. Takih duhovnih plemičev in plem-kinj je naša doba bolj potrebna, kot katerakoli prej. Exempla trahunt. Zgledi vlečejo. Ta, stari latinski pregovor mi je prišel na misel, predno sem se odločil, vam staviti pred oči duhovna ogledala, plemkinje duha prejšnih dob. Ko bi vas samo z besedo vnemal za obnovo duhovnega plemstva, bi mi lahko rekle: Ne moremo, preveč zahtevate od nas! Da se temu izgovoru ognem, vam bom predstavljal žive vzore, ki so bili prav iz takega krhkega materiala, iz mesa in krvi, kakor ve. Katere še niste obupale same nad seboj, ampak imate vsaj š.e toliko volje, da se boste gledale v ta ogledala, upam, da ne bo bre? koristi. Jasni zgledi vaših plemenitih vzorov vam bodo zgovornejše pridigali, kakor bi vam mogel jaz, da ženske niso samo za to na svetu, da bi moške lovile na trnek z nizkotno živaljsko vabo, temveč predvsem, da bi jih duhovno dvigale in pleme' nile, kakor so to delale one, ki va"1 jih bom predstavljal. mmmm ■w* Iz katoliškega in nekatoliškega sveta. 'a* RIMSKE NOVICE. Papež in fašizem. Ko jc papež videl, da se fašizem kakor ogenj širi po celi Italiji in da ne bo dolgo, ko ho gospodar v deželi, je izdal 11a duhovščino poziv, naj se popolnoma odtegne političnemu življenju. Nekateri naših nasprotnih listov, so to po svoje za-(ito objavili. češ, da je papež načelno prepovedal duhovnikom politikovati. To ni res! Storil je to. kakor pravimo, iz oportunistič-( nega stališča, ker je v danih razmerah za najboljše spoznal. Italijanska ljudska stranka (Partito popolare), za katero jc zadnje čase duhovščina pod vodstvom Rev. Sturzo veliko delala, je sicer dan za dnem mogočnejša in močnejša postajala, a vojni otrok, fašizem, s katerim sta si bila v laseh, jo je pustil zadaj. Ko bi bili voditelji ljudske stranke še nadalje netili odpor proti fašizmu, ko ga zaustaviti več ni bilo mogoče, nad čemer je vlada sama obupala, bi bila fašistov-ska resolucija, ki so jo zdaj izvedli, krvava, krvava pred vsem od krvi kat. ljudske stranke.'T11 danes, ko imajo fašisti vladne vajeti v rokah, bi katoličanom s procenti plačali odpor proti njih zmagovitemu pohodu. Papež je tedaj v tem slučaju zopet pokazal svojo modrost in miroljubnost, ker jc zastopnikom cerkve 1 prepovedal politično nastopati in tako Preprečil prelivanje krvi. Kako stališče bodo fašisti zavzeli nasproti Cerkvi, se danes še ne more reči. V prvi proklama-ciji, ki so jo izdali na narod, sicer zagotavljajo, da bodo spoštovali in ščitilii njene pravice. Njih voditelj sam. Mussolini, se še nekaj baba s svojim katoli-canstvom in išče simpatij Vatikana. A človeku, ki je rojen revolucijonar. ki jc bil radi tega svojčas iz domovine in pozneje iz Švice izgnan, ki je bil nekdaj u-rednik socialističnega lista, pozneje na Požigavec njih domov, takemu človeku ,ie težko kaj verjeti. Nič novega ne bo. če bomo lepega dne zvedeli, da je svoie "črnosrajčnike" (fašisti imajo namreč črne srajce') mobiliziral proti Cerkvi. To in ono. Papež je sprejel v avdijen-ci 5000 italijanske katoliške mladine, ki ie avantgarda italijanske ljudske stranke. Po avdijenci s papeževim nagovorom so imeli kongres, na katerem so sklenili plameneč protest proti ameriški mejver-ski, v resnici pa protikatoliški mladinski organizaciji Y. M. C. A., ki jo inetodisti tudi po Evropi, zlasti po Italiji, širijo — Tudi organizirano katoliško ženstvo Italije je imelo v Rimu svoj kongres in bilo od sv. očeta sprejeto v avdijenco. Okrog .4000 jih je bilo. — Vse to porajajoče se katoliško življenje je s fašistovskim pu-čem dobilo cokljo, dasi ima katoliška ljudska stranka v Mussolinijevem kabinetu dva ministra in štiri državne tajnike. — Papež je daroval za krščanske žrtve novoturškega zmagovitega pohoda nazaj v Evropo 600,000 lir. Benedikt XV. res mirovni papež l!iv-ši nemški cesar Viljem piše v svojih spominih, da ga je mej 'ojno apostolski nuncij Pacelli v imenu sv. očeta prosil, naj dela 11a to, da se vojska skoraj konča. To poročilo je nuncij zdaj uradno potrdil kot resnično. Šel je s posebnim papeževim pismom h cesarju, v katerem mu je ta izrazil svoj interes na tem. da se vojska čimpreje konča, tudi če bi se imela Nemčija pri tem odpovedati svojim vojnim ciljem. Cesar je pa odgovoril, da ie Nemčija dolžna sama sebe braniti, ker ji Anglija streže po življenju. Ker je pa Viljemu takrat že predlo, je prosil nuncija, naj predlaga papežu. da 011 apelira na vso katoliško duhovščino sveta, naj z vsemi silami dela za mir. Ker nuncij ni imel nikakega posebnega pooblastila, je cesarju samo obljubil, da bo njegovo željo sporočil sv. očetu, kar je tudi storil. Ker pa papež škofom bojujočih se držav tega ni mogel naraiiost zapovedati in bi tudi nič ne pomagalo, ker je imela takrat solda-teska glavno besedo in škofov nihče niti poslušal ni. oziroma bi jih z 1 rrnimi vred kot izdajavce domovine še preganjali, je vsa ta mirovna akcija v vodo padla. -O- AMERIŠKE NOVICE. Umrl je. Rev. Jos. Tomšič ustanovitelj in dolgoletni slovenski župnik slovenske župnije v Forest City, Pa. V \-meriko je prišel 1. 1902. Nekaj časa je bil pri rajnem našem škofu Rt. Rev. Sta- rili i v Lead S. Dakota. Od tam je prišel v Forest City, kjer je ostal kljub velikim težavam, ki so mu jih razni zgagar-ji delali dotlej, ko ga je bolezen prisilila v pokoj. Iskal je zdravja najprej v bolnišnici Sacred Heart v Milwaukee, pozneje pa v bolnišnici sv. Rafaela v New Haven, Conn., kjer je bil obenem bolniški kurat. Odtod nam je večkrat pisal. Kadar je iz svojega priljubljenega Forest City-ja kaj žalostnega zvedel, kar se je zadnje čase pogosto zgodilo, vedno nam je pismeno razbremenil s' oje srce. Kakor mati čuti bol svoje nesrečno omožene hčerke, tako je 011 čutil vse gorje svoje drage hčerke, foresteitske župnije, ki ji je dal življenje in ji žrtvoval vse svoje najboljše moči. Včasih je iz-mej vrst njegovih pisem nekaj takega zvenelo, kakor bi hotel reči: Kar nazaj pojdeni. Mejtem jc pa prišla rešiteljica iz zemeljskih "trublov," smrt, prišla je na-liagloma in mu rekla: Dosti si se trudil, dosti trpel, pojdi z menoj, da ti Gospod obriše solze s tvojih oči. I11 je šel. V razredčeni fronti delavcev v Gospodovem vinogradu pa je nastala no'la vrzel. Toliko za zdaj blaga duša! V Koledarju ti bomo postavili trajnejši spomenik. Zaslužil si ga. Novi kardinali. V bližnji prihodnjosti se obetajo ameriški katoliški cerkvi trije novi kardinali. V decemberskem konzi-storiju dobi kardinaljski klobuk Most Rev. apostoljski delegat a Bonzano. V marčevem konzistoriju prihodnjega leta pa naš chicaški nadškof Most. Rev. Georg Mundelein in njujorški nadškof Most Rev. Hayes. To niso več samo u-gibanja, ampak gotova stvar. Osebne vesti. Sv. misijone so imeli: Rev. Kazimir Zakrajšek. O. F. M. v slovaški župniji v So. Chicago od 5.—12. nov. Rev. Benvenut Winkler. O. F. M. istočasno v slovenski župniji sv. Rožnega venca v Denver, Colo. Rev. Vencel Vukonič. O. F. M. pri Fathru Re ie pa izdal odredbo po kateri se ose-b-vn pod 18 letom strogo prepoveduje ■ sako sodelovanje, prostovoljno in pla-č-Mio pri raznih cerkvenih slovesnostih. Framasonstvo v Jugoslaviji. Že pred vojsko so bili v Jugoslaviji framasoni, a so morali javnosti molčati, ker jih Avstrija ni priznavala. A takoj po polomu Avstrije, so začeli tudi v javnosti dvigati glave. Zagrebška loža, ki je obstojala pod firmo: "Savezno Vijece Jugo-slavenske Matice Ljubav Bližnjemu," ter "Vrhovno vece Srbije," so otvorile akcijo za združenje vse jugoslovanske framasonerije v skupno "Veliko ložo Srba, Hrvata i Slovenaca Jugoslavija" s sedežem v Belgradu. Ujedinile so se 4 srbske, 3 hrvatske in po ena loža v Skop- mmmm&mmmmmmmmmmmmm lju, Vršcu in Somboru. Veliki mojster je postal bogataš G. Weifert, p-olnokrvni Jugoslovan seveda. Izdajejo tudi svoje glasilo "Neiniar." Število "bratov v hudiču" ni znano. Gotovo so vsi sloji zastopani. Celo brez duhovnikov ni. Glasilo pravi, da je pravoslavje zastopano po treh svečenikih. Ali je tudi katolicizem, se ne ve. O, se bo dobil kak odpadnik, če se že ni. Pač pa se iz preteklosti jugoslovanske framasonerije sporoča, da sta bila člana lože pesnik Aškerc ter "slavni" Davorin Trstenjak. Verska statistika Čehoslovakije. V tej hipermoderni hčerki stare matere Avstrije, je po najnovejšem štetju: 5,216.000 katoličanov, 246 000 protestantov, 437.000 pripadnikov narodne cerkve, 80,000 ju-dov, 33,000 drugo-'ercev, 658.000 brezvercev. Katoličanov je tedaj 78.20% vsega prebivavstva. L. 1010. jih je bilo še 95% jirezvercev, ki se pa rajši imenujejo svo-bodomisleci, je bilo takrat le 11.000. Tedaj 18%. Ti so torej v tem času najbolj napredovali. Čudno, kako se človek tudi mane resnice preobje. Izobraženci zunaj cerkve, ki imajo vsaj toliko v glavi, kot kričavi češki svobodomisleci, so na potu proti Rimu, ti pa beže od njega kakor iz Sodome. Sloviti angleški kon-vertit zadnjih dni, Chesterton, se je pred kratkim izrazil: "Konec devetnajstega stoletja se je od mislečega človeka, ki se je oklenil katol. cerkve pričakovalo, da pred javnostjo opraviči ta svoj korak. Danes se od takega, ki se ne oklene katoliške cerkve pričakuje, da se pred javnostjo opraviči." — Pleva raznaša veter iz naročja sv. Cerkve, kleno zrnje ji pada v -naročje. Zahvale In priporočila« Zahvaljujem se Materi Božji za uslišano prošnjo in darujem v ta namen za Ave Marijo $1.50. Mrs. Jakopič, Cleveland, O. Priporočam se presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, da bi zopet zadobila ljubo zdravje in še v neki drugi posebni zadevi. Prilagam $0.50 kot dar. Neimenovana, Gilbert, Minn. Bila sem bolna v vratu. Komaj sem že dihala, tako me je dušilo. Prosila sem Marijo naj mi pomaga in uslišala me je. Prisrčna ji hvala za to. Naj bi bila tudi nadalje moja materinska varhinja in pri-prošnjica. Prilagam v zahvalo majhen darček. Mrs. Ana Thomas, Calumet, Mich. Priporočam svojo bolno hčerkico Kar-linco v molite'-1, Smo jo že pošiljali o-krog zdravnikov in tudi v bolnišnici je že bila, pa ji ne morejo pomagati. Ker vem, da Marija tudi v takih slučajih pomaga, ko zdravniki ne morejo, se z zaupanjem k njej zatekam in prosim tudi druge matere, ki vedo, kaj se pravi imeti bolnega otroka, naj me podpirajo z mo- litvijo, da ji nebeške zdravnice sprosi-1110 zopetnega zdravja. Mrs. Agneza Paulin, Rich wood, W. Tisti nasvet, ki ste ga dobili iz starega kraja, je navadno praznoverje. Če se nočete Mariji bolj zameriti, kakor jo nagniti k uslišanju. ne zatekajte se k takim sredstvom, naj bodo na videz še tako pobožna. Urednik. V svoji bolezni sem obljubila Materi Božji, da bom dala za dve sv. maši v njeno čast, ako ozdravim. Bila sem uslišana, zato s tem spolnjujem svojo obljubo. Mrs. Ana Feclich, Cudy, Pa. Bolezen me tlači. Priporočam se v molitev za zopetno ozdravljenje, da bom mogel, ako je volja božja, še kaj storiti za razširjanje dobrega tiska. Mr. Jakob Zabukovec, zastopnik. Peoria, 111. Po obljubi se zahvaljujem " Mariji, Zdravju bolnikov in sv. Antonu Pad. za uslišane prošnje in prilagam $1.00 v podporo lista. Mars. Gerta Lindič, New York. S hvaležnim srcem do Boga, kateri mi je 11a priprošnjo Marije Pomočnice z Brezja, Praškega Jezusčka in bi. Male Terezije podelil toliko moči, da upam polagoma do popolnega okrevanja, izpolnjujem svojo obljubo, ko to objavljam in se istočasno zahvaljujem vsem, ki so molili zame. Ko je po ponovni, opasni operaciji nastopila kriza, so se zdravniki izjavili, da zame ni nobenega upanja več, in po prejemu sv. Zakramentov za umirajoče, obrnila sem se z vsem zaupanjem svoje duše in drugi dragi z menoj k O-menjenim, da, ako je božja volja, naj me ljubi Bog še ohrani pri življenju-Naše zaupanje ni bilo osramoteno. Kar ni premogla zdravniška vednost, zmogla ie Marija Pomočnica z Brezja, Praški Jezusček in bi. Mala Terezija, katerim se očitno zahvaljujem in to objavljam, da bi se še drugi v svojih potrebah zatekali k njim. S. M. Sabina, Kansas City, Kans.