ftosatttezul avod 30 grošev, mesečna .naročnina S Šiita« | i GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE »Ml smo se borili In se bomo borili /a pravično stvar, za pravico naroda, da sam odloča o svoji usodi — za pravico slovenskega naroda na Koroškem, ki fe več kot 1000 let živi in nudi junaški od« por germanskemu pritisku.« Dr. Ale5 Bebler iLetnl* IV. Celovec, v soboto 12. II'« 1949 Štev. 21 (20 f) OR. ALEŠ BEBLER Nikoli se ne bomo odrekli naši sveti pravici po narodnem zedinjenju London, 10. tnarca 1949. — Na današnji seji namestnikov zunanjih ministrov štirih velesil je jugoslovanski predstavnik dr. Aleš Bebler podal mišljenje vlade Federativne ljudske republike Jugoslavije o stališču zapadnih si! do jugoslovanskih predlogov. Ko je Izjavil, da ga je predstavnik Sovjetske zveze veleposlanik Za-rubin obvesti!, da so delegati Združenih držav, Velike Britanije in Francije odklonili tri prve točke jugoslovanskega predloga, to je sprememba meja, avtonomija za slovensko prebivalstvo, ki bi ostalo v Avstriji in reparacije za škodo, ki jo je Avstrija prizadejala Jugoslaviji za časa vojne, je tov. dr. Bebler izjavil: »Imel sem že priložnost, da vam izjavim, da so pravice koroških Slovencev za priključitev svoje dežele k matični zemlji in pravica Jugoslavije, ki iz tega Izhaja — za priključitev Slovenske Koroške — nesporno dejstvo. Z druge strani pa sem prav tako imel priložnost, da izjavim — upoštevajoč nesporni značaj teh pravic — da je vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije, ko ie predložila štiri iočke kot temelj za kompromisni predlog, šla do skrajnih meja. Iz tega sledi, da je odbijanje te osnove s strani treh zapadnih sil izzvalo nevarnost, da konferenca doživi popoln neuspeh. Očitno je — in današnji londonski tisk to jasno kaže — da bo prišlo do poskusov, da bi se na nas prevalila odgovornost za morebitni neuspeh. Kljub vsemu temu pa je naša vest popolnoma mirna. Mi smo se borili in se bomo borili — je nadaljeval dn Bebler — za pravično stvar, za pravico naroda, da sam odloča o svoji usodi — pravica, ki je proglašena v Atlantski karti in karti Združenih narodov — za pravico slovenskega naroda na Nasa rešitev matičnim V številnih telegramih Svetu namestnikov zunanjih ministrov v Londonu slovensko ljudstvo na Koroškem vedno spet poudarja svojo zahtevo po združitvi z matičnim narodom. Hkrati odobrava predloge jugoslovanske delegacije in zahteva, da jih namestniki sprejmejo, ker le na ta način je mogoče doseči sporazum, ustvariti pravičen In trajen mir in koroške Slovence obvarovati pred nadaljnjim zatiranjem in potujčevanjem ter jim zagotoviti svobodo in enakopravnost. Bivši partizani beljaškega okraja pravijo v svojem telegramu med drugim: »Naša borba proti nemškemu fašizmu na strani demokratičnih sil nam daje pravico, da živimo svobodno in da smo popolnoma enakopravni. To nam jamči tudi novi predlog FLR Jugoslavije. Zato zahtevamo, da ga zastopniki zunanjih ministrov Štirih velesil sprejmejo in s tem napravijo konec nadaljnji germanizaciji in trpljenju koroških Slovencev.« Prebivalstvo iz Št. Jakoba v Rožu je poslalo londonski konferenci telegram, v katerem poudarja: »Uresničitev novega predloga FLR Jugoslavije pomeni za nas koroške Slovence konec poniževanja in trpljenja, obenem pa je tudi doprinos k mednarodnemu sodelovanju in miru. Prepričani smo, da bodo zastopniki zunanjih ministrov predlog FLRJ sprejeli in ravnali v interesu slovenskega naroda na Koroškem, nad katerim sc zaradi zavla- Koroškem, ki že več kot 1000 let živi in nudi junaški odpor germanskemu pritisku. Če so nekateri zavezniki pripravljeni, da pozabijo na načela, ki so bila proglašena v času vojne, da pozabijo na mali narod, ki se je v času vojne boril na njihovi strani, potem je to njihova stvar. Mi tega ne moremo storiti, ker jo ta narod del našega telesa. Mi, Jugoslovani, imamo za seboj preteklost polno borbe za svoj nacionalni obstoj in za svojo združitev. Stoletja smo bili plen turškega, avstro-nemškega in italijansko-venezianskega ekspanzionizma. Vendar smo ostali pri življenju in ustvarili nacionalno državo. Nikdar v svoji zgodovini nismo zatirali drugega naroda, nikdar nismo bili nepravični niti delali težlkoče svojim sosedom. Tudi v bodoče bomo šli po tej poti. Vendar pa sis nikoli ne bomo odrekli naši sveti pravici po nacionalnem zedinjenju, nikdar ne bomo prenehati, da se no bi iuteresirall za usodo svojih bratov, ki so takrat, ko je bila ustvarjena naša država, ostali izven meja naše nacionalne države. Tega ml ne moremo in nihče »lina pravice, da bi to od nas zahteval. Če pa se bo kljub naši pomirili vosti, ki Izhaja iz naše globoke Hubc/ni do miru, pokazalo, da je sporazum v vprašanju Koroške nemogoč, potem pade polna odgovornost za to na tiste, ki so odklonili osnovo možnega sporazuma, ki smo ga ponudili« — je končal tov. dr. Bebler. Po govoru jugoslovanskega delegata dr. Beblerja je spregovoril avstrijski minister za zunanje zadeve dr. Gruber, ki ni samo cinično odbil vse jugoslovanske zahteve, ampak v imenu avstrijske vlade namestnike zunanjih ministrov tudi odkrito pozval, da izgotove načrt mirovne pogodbe z Avstrijo, ne upoštevajoč jugoslovanskih zahtev. - združitev z narodom Sevanja mirovne pogodbe še vedno izvaja nasilje in se mu odrekajo najosnovnejše demokratične pravice.« Koroški Slovenci in antifašisti iz Škofič ugotavljajo v svojem telegramu, da so trditve avstrijskega zunanjega ministra gola laž In popolnoma nasprotujejo dejanskemu stanju na Slovenskem Koroškem. »Zahtevamo, — je ob koncu telegrama rečeno — »da se nam zagotovi svobodni razvoj, kar pa je mogoče le s priključitvijo Sloveuske Koroške k Jugoslaviji.« Kmečko prebivalstvo je na svojem zbo- rovanju v Šmihelu pri Pliberku sprejeta telegram, v katerem ugotavlja, da je pod današnjimi razmerami za slovensko ljudstvo na Koroškem nemogoč sleherni gospodarski in kulturni razvoj in poudarja da je edina pravična rešitev našega vprašanja priključitev celotnega ozemlja Slovenske Koroške k FLR Jugoslaviji. Prav tako je londonski konferenci poslalo telegrame slovensko prebivalstvo iz Hodiš, Dobrle vesi, Slovenjega Plaj-berka in iz številnih krajev in vasi naše Slovenske Koroške. V vseh telegramih naše ljudstvo izraža in poudarja le eno: Našo rešitev vidimo edinole v priključitvi k matični zemlji — Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Pravico bo nam prinesla šele priključitev k FLR Jugoslaviji Na sestankih, prireditvah in zborovanjih pošilja prebivalstvo Slovenske Koroške številne telegrame tudi jugoslovanskemu delegatu dr. Alešu Beblerju. V telegramih izraža zaupanje jugoslovanski vladi s prošnjo, naj bo dr. Bebler kot zastopnik jugoslovanske vlade odločen in dosleden v borbi za osvoboditev Slovenske Koroške in naj nikakor ne naseda izjavam dr. Gruberja, ker so docela izmišljene in zlagane. Prebivalstvo občine Bilčovs pravi v svojem telegramu med drugim: »Za nas... ni druge rešitve kot priključitev k matični državi, Ugotavljamo, da je baš naša občina ob plebiscitu 1920. leta glasovala z 82 odstotki za Jugoslavijo... Tudi danes zahtevamo priključitev k Titovi Jugoslaviji!« Občinski in okrajni sekretarji Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško so na svojem sestanku sprejeli telegram, v katerem protestirajo proti izjavam dr. Gruberja in pravijo: »Prosimo, da sporočite namestnikom zunanjih ministrov, da so Gruberjeve tr- ditve laž. Koroški Slovenci smo še nadalje zatirani In izkoriščani na vseh področjih. Protestiramo tudi proti temu, da prisostvujeta sejam Wedetiig In Karisch. najhujša nasprotnika koroških Slovencev. Obveščamo vas, da nam Je varnostna direkcija za Koroško odklonila priznanje Osvobodilne fronte.« Zveza slovenskih izseljencev je poslala dr. Beblerju naslednji telegram: »Zveza slovenskih izseljencev v Celovcu, ki zajema nad 400 nasilno izseljenih slovenskih družin ugotavlja, da avstrijske oblasti nikakor niso. popravile škode izseljencev. Izplačale so smešno vsoto razvrednotenih šilingov nekaj dni pred denarno reformo. Tudi niso še kaznovani krivci masovne izselitve koroških Slovencev. Pravico nam bo prinesla šele priključitev k Jugoslaviji!« Telegram dr. Beblerju so poslali tudi delegati na občnem zboru Zveze koroških zadrug, prav tako jih dnevno pošilja prebivalstvo širom vse Slovenske Koroške z enotno zahtevo po svobodnem življenju V svobodni domovini. V marshalliziranih državah brezposelnost sta? no narašča Ženeva, 4. marca (Tanjug). Kakor poroča Associated Press, je Mednarodni urad dela v Ženevi objavil podatke o znatnem povečanju brezposelnosti v državah zapadne Evrope. Čeprav ti podatki še daleč niso verna slika stvarnega stanja brezposelnosti v marshaliziranih državah, vendar ne morejo prikriti dejstva, da brezposelnost neprestano narašča. Po teh podatkih je največja brezposelnost v Italiji, kjer so zabeležili v primeri s 1947. letom dvig za 400.000 brezposelnih. Tako Manifestacija za mir v deželah Zapadne ivrope znaša skupno število brezposelnih 2 milijona 161.271. V sporočilu so nato naštete Belgija, Danska, Franclja in Švica kot države, \ katerih se je brezposelnost najbolj dvignila. Po teh podatkih se je dvignilo na Danskem n. pr. od novembra do decembra 1948. leta število brezposelnih od 25.512 na 70767,, medtem ko je imeia Belgija konec leta 13.4 odstotkov brezposelnih od skupnega števila zavarovanih oseb. V Britaniji se Je dvignilo število popolnoma ali deloma brezposelnih za okoli 52.000 ljudi, medtem ko se je v britanski coni Nemčije število brezposelnih v Istem razdobju povečalo za 176.000 ljudi. Pariz, 4. marca (Tanjug). Glavni odbor francoske Generalne konfederacije dela je sprejel predlog mednarodne Federacije demokratičnih žena in koordinacijskega komiteja intelektualcev o sklicanju mednarodnega kongresa pristašev miru.. Na velikem zborovanju za ohranitev miru, ki ga je sklicala Federacija Komunistične partije okraja Selne, je manifestiralo za mir več kot 40 000 Parižanov. Voditelji KP Francije so na tem zborovanju ožigosali široko kampanjo ameriških imperialistov in njihovih pomagačev v Franciji in ideološko pripravo vojne proti Sovjetski zvezi, ki jo veže s Francijo prijateljska pogodba. Na zborovanju so soglasno sprejeli resolucijo, v kateri pozdravljajo mirovne predloge generalisima Stalina. Udeleženci konference se v resoluciji zavezujejo, da bodo z vsemi svojimi silami zbirali vse pristaše miru in tako preprečili zločinske načrte vojnih hujskačev. Na velikem delavskem zborovanju za obrambo miru v Berlinu je predsednik enotne socialistične stranke Nemčije Otto Grottewohl — kakor poroča TASS — ostro obsodil netilce nove vojne ter poudaril, da ti vojni hujskači nameravajo s sklepanjem vojaških paktov Izpremeniti ljudstvo Zapadne Nemčije v hrano za topove. Grottewohl je dejal: »V primeru, da bi v Nemčiji kdaj Izbruhnila vojna, naj se imeprialistični napadalci zavedajo, da bomo miroljubni Nemci storili vse, da ne bo noben Nemec sodeloval pri izvajanju zločinskih načrtov.« Na Danskem se čedalje širi gibanje proti pritegnitvi Danske v napadalni atlantski pakt. Te dni je bila v Kodatiju konferenca 1246 delegatov, ki zastopajo več kot 100.000 delavcev v 300 mestnih podjetjih. Na konferenci so sprejeli resolucijo, v kateri ostro grajajo poskus danske vlade, da bi priključila Dansko v atlantski ali katerikoli drugi napadalni blok. JUGOSLAVIJA JE PODPISALA TRGO. VINSKO POGODBO S ČSR Beograd, 4. marca (Tanjug). V torek, dne 1. marca so bili v Beogradu podpisani sporazumi o redni blagovni Izmenjavi in ureditvi plačil med FLR Jugoslavijo in češkoslovaško republiko. Sporazumi določajo pogodbeno dobo od 1. marca 1949 do 1. januarja 1951. Blagovna izmenjava med obema državama bo po obsegu in po strukturi približno enaka redni blagovni izmenjavi iz leta 1948. Jugoslavija bo izvažala na Češkoslovaško svinec, baker, železno rudo in druge rude in kovine, nato kotuzo, konopljo, vino, sadje in drugo. Češkoslovaška bo izvažata v Jugoslavijo valjani material, koks, motorna vozila In dele, razno kovinsko btago, stroje, kemične izdelke in kemične surovine, iz-dfdnno ootrošno in druao b.ajp. v . 'i 2 ' ki vsstnik«,12., JII. J949 Avstrija noče prekiniti s poiitiko raznarodovanja ke roških Slovencev Zahtevamo takojšnje priznanje Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško Kakor smo poročali v eni izmed zadnjih Številk »Slovenskega vestnika, je varnostna direkcija za Koroško odklonila priznanje Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško. V tej zvezi je Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško poslal Svetu namestnikov zunanjih ministrov v Londonu naslednjo brzojavko: »Koroška deželna vlada je dne 19. februarja t. 1. sporazumno z avstrijskim notranjim ministrstvom odklonila priznanje cdirie politične predstavnice koroških Slovencev — Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško —, ker se v okviru svojega demokratičnega nacionalnega in socialnega programa bori tudi »proti vsem poskusom nadaljnje germanizacije Slovenske Koroške in proti vsem oblikam porajajočega se neofašizma. To je ponoven dokaz, da Avstrija ne namerava prekiniti s politiko raznarodovanja koroških Slovencev in da ima namen favorizirati pora-jaioči se neofašizem. Koroški Slovenci vidimo v tem argument več v našem prepričanju, da jc združitev Slovenske Koroške z matično Ljudsko republiko Slovenijo nuhia in edino možna rešitev. Zato znova zahtevamo priključitev k Federativni ljudski -republiki Jugoslaviji.« To vest ie vse slovensko ljudstvo spie-je’o z veliUm ogorčenjem. Iz vseh krajev Slovenske Koroške, s prireditev in sestankov, pošilja naše ljudstvo proteste varnostni direkciji za Koroško in avstrijskemu notranjemu ministrstvu, v katerih odločno zahteva takoišnje priznanje Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško. Antifašistično prebivalstvo Kaple ob Dravi in okolice je poslalo varnostni direkciji pismo, v katerem opozarja bivšega Hitlerjevega podpolkovnika Stos-sierja, da so nacifašizeni strli zavezniki, na strani katerih so se borili tudi koroški Slovenci, dočim je on sam do zadnjega nosil hitlerjevsko uniformo. Ob koncu poudarjajo: Preteklo nedeljo so bile v Jugoslaviji volitve za vodstva osnovnih organizacij Ljudske fronte (v Sloveniji ža vodstva Osvobodilne fronte) in delegate za rajonske konference. Po dosedanjili nepopolnih podatkih je rezultat volitev naslednji: Slovenija: V okraju Celje mesto se jc od celokupnega članstva OF udeležilo volitev 98.33 odstotkov, v okraju Dravograd 84.9 odstotkov, Idrija 99.2, Ilirska Bistrica 99.41, Jesenice 92.3, Kamnik 93.7, Kočevje 96.81. Krško 98. 9, Ljubljana — mesto 99.54, Ljutorem 98, Maribor — mesta 99.4, Maribor--okolica 95.8, Mozirje 94.4, Murska Sobota 97.5, Poljčane 97.92, Postojna 98.1, Ptuj 93.7, Sežana 99.84, Tolmin 99.1, Trebnje 98.4 odstotka, V Beogradu so potekle volitve v prazničnem razpoloženju. Že v zgodnjih jutranjih urah so volili v svojih osnovnih organizacijah: maršal Pito, člani Politbiroja CK KPJ Milovan Djiias, Moša Pljade, Franc Leskošek, Pe-tar Stambolič, Dabrivoje Radosavljevič in Svetozar Vukmanovič. Po nepopolnih podatkih jc do 13. ure glasovalo v Beogradu v vseh osnovnih organizacijah 139.589 članov Fronte in 31-595 članov Ljudske mladine; skupaj 171.384 volivcev. V mnogih osnovnih organizacijah je volilo dopoldne nad 90 odstotkov volivnih upravičencev. V UR Bosni In Hercegovini so v mnogih krajevnih področjih in posameznih okrajih volili dopoldne vsi volivci. Ponekod so bile volitve končane že prej. Tako je n. pr. v vasi Šidu v tuzlanskem okraju volilo do 10. ure 100 odstotkov volivcev. V Zenici so do 15. ure glasovali vsi volivci. V LR Makedoniji so se frontovcl udeležili volitev 100 odstotno. Na mnogih voliščih so bile volitve končane v nekaj urah. Ponekod je volilo do 9. ure 80 do 90 odstotkov volivcev. V tekmovanju med bloki in rajoni v Skoplju je pokazal najboljše rezultate prvi rajon, kjer je do 13. ure glasovalo 75.6 odstotkov volivcev. Do 11. ure sla pokazali najboljše rezultate mesti Strumica in Stip, kjer je bila udeježba na volitvah 100 odstotna. >Naš odgovor na to bo, da se bomo še bolj vztrajno in nepopustljivo borili proti vsem nadaljnjim poskusom germanizacije Slovenske Koroške in proti vsem pojavom porajajočega se neofašizma.« Slovensko in antifašistično prebivalstvo občine Bilčovs pravi v svojem pismu med drugim: '-Zahtevamo takojšnje priznanje naš* demokratične politične organizacije Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, ki je nastala v letili 1942 do 1945 iz krvi koroških Slovencev, ki so se borili proti fašistični Nemčiji za osvoboditev svojega naroda ter tudi za splošno stvar vseh svobodoljubnih narodov sveta.« Slovensko ljudstvo iz Št. Jakoba v Rožu poudarja v svojem pismu, da vzroki, ki jih navaja varnostna direkcija, nikakor niso v skladu z demokratičnimi načeli. Takemu ravnanju se sicer ni čuditi — nadaljujejo v pismu — ko varnostni direkciji načeluje bivši hitlerjevski oficir Stos-sier, ki je svoje sovražno razpoloženje do koroških Slovencev že neštetokrat dokazal. Ob koncu poudarjajo: »Najodločneje zahtevamo, da varnostna direkcija brez vsake spremembe vzame na znanje statut, ki ga je vložila Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško.« Pokrajinski odbor Zveze mladine za Slovensko Koroško pravi v svojem pismu Kakor smo zvedeli, je bivši predsednik Srednjega britanskega vojaškega sodišča na Koroškem Lt. Col. N. L. Cohen dne 4. t. m. zapustil Koroško in se podal v Italijo na okrevanje. Nato bo odpotoval v Britansko Malajo, kjer bo prevzel nove naloge. Gospoda polkovnika Cohena koroški Slovenci predobro poznamo. Ostal nam bo v spominu še mnoga leta. O njem bodo govorili naši potomci, o njem bo pisala naša zgodovina. Ne pa, kakor bi mogoče kdo mislil, ker je bil polkovnik Po nepopolnih podatkih so bili doseženi na volitvah za Ljudsko fronto Makedonije do 16. ure tile uspehi: v Skoplju je volilo 97 odstotkov, v Kumanovem 99 odstotkov, v Sv. Nikoli 95 odstotkov, v Debru 98 odstotkov, v Titovem Velesu 98 odstotkov, v Ohridu in Bitolju pa 98 odstotkov volivnih upravičencev. V LR Črni gori je glasovalo veliko število frontovcev že v zgodnjih jutranjih urah. V Titogradu, glavnem mestu republike, so prvi volili člani frontnih delovnih brigad, ki sodelujejo pri graditvi mesta. Do 13. ure je glasovalo v Titogradu, 99.30 odstotkov volivcev. Na petih voliščih so bile volitve končane že ob deseti uri. Na Cetinju je glasovalo do 9. ure nad 30 odstotkov volivcev, v Hercegovnein pa 72 odstotkov vseli volivnih upravičencev. Visoko zavest so pokazali člani Ljudske fronte iz Plevelj. Mladina I* * * * v. rajona je nosila skozi mesto transparent z napisom: »S stoodstotno udeležbo na volitvah bomo odgovorili na vsa obrekovanja proti naši državi.« Do 11. ure jc volilo 71 odstotkov volivcev. Na desetih voliščih je bilo glasovanje končano že ob 1J. uri. V Nišu je volilo do 12. ure 67 odstotkov vseli vpisanih volivcev. V šesti osnovni organizaciji so volili do 12. ure vsi volivci. Do 16. ure je glasovalo 99 odstotkov volivnih upravičencev. V Vojvodini je že do 9. ure volilo veliko število frontovcev. V Ostojičevu, v okraju Novi Kneževac, je glasovalo do 9. uro 90 odstotkov volivcev. V Majdanu, v Novokneževskem okraju, kjer žive po večini Madžari, je glasovalo do 9. ure 90 odstotkov kmetov, v mestu Scnti pa do 10. ure 52 odstotkov. V 24. osnovni enoti, kjer živijo izključno Madžari, so glasovali do 9. ure vsi volivci. V Apatinu, kjer živijo Madžari, Srbi in kolonisti, je do 11.30 ure volilo 94 odstotkov volivcev, v 17. volivni enoti pa so bile volitve končane ob 9. uri zjutraj. V Novem Sadu se je do 12.30 udeležilo volitev 70.2 odstotkov frontovcev. notranjemu ministrstvu na Dunaju med drugim; -S tem, da avstrijske oblasti nočejo priznati Osvobodilne fronte za Slov. Koroško, ponovno dokazujejo svoje sovražno razpoloženje do koroških Slovencev in že v naprej pobijajo vse trditve avstrijskega zunanjega ministra dr. Gruberja v Londonu, ki govori o enakopravnosti in demokratičnih svoboščinah, ki jih po njegovem mnenju uživajo koroški Slovenci.« Protestna pisma notranjemu ministrstvu sta poslali tudi Kmečka zveza in Antifašistična fronta žena za Slovensko Koroško ter prebivalstvo iz Dobrle vesi, Škofič in mnogih drugih krajev Slovenske Koroške. Vse slovensko ljudstvo smatra to nedemokratično ravnanje varnostne direkcije za Koroško kot nezaslišano provokacijo. V odgovor na to bo naša borba proti nadaljnjim poskusom germanizacije koroških Slovencev, proti vsem pojavom porajajočega se neofašizma, proti nasilju, zatiranju in izkoriščanju, za demokratične svoboščine, za svobodo in enakopravnost slovenskega ljudstva na Koroškem še ostrejša in še odločnejša. Naša zahteva je in ostane, da varnostna direkcija nemudoma prizna našo vseljudsko napredno politično predstavnico Osvobodilno fronto za Slovensko Koroško. Cohen naš prijatelj. O ne. V spominu nam bo ostal zaradi tega, ker je bil prav polkovnik Cohen tisti britanski sodnik, ki je obsodil največ koroškili Slovencev in antifašistov, bivših partizanov, ki so se za časa narodnoosvobodilne borbe ramo ob rami z britanskimi in ostalimi zavezniškimi vojaki borili proti zločinskemu fašizmu, številne funkcionarje Osvobodilne fronte in ostalih slovenskih množičnih in narodnih organizacij in največ naših mladincev ter mladink. In zakaj jih je obsodil? — Gospod Cohen je smatral za največji zločin, če so bivši partizani nosili slovensko zastavo, pod katero so se prej borili in padali za svobodo in enakopravnost svojega in vseh narodov sveta, če so naši mladinci žirom Slovenske Koroške nabijali na kažipotih in javnih poslopjih slovenske napise, če so naši predstavniki na sestankih, zborovanjih in prireditvah govorili resnico. Sodil jim jc samo zato, ker so ostali zvesti tradicijam narodnoosvobodilne borbe, ker niso klonili nasilju in zatiranju, ker so se vztrajno borili in se še borijo za dokončno nacionalno in socialno osvoboditev delovnega ljudstva Slovenske Koroške. Med najbolj značilnimi procesi, ki jili je polkovnik Cohen vodil proti koroškim Slovencem in antifašistom, je vsekakor proces proti organizatorju osvobodilne borbe na Koroškem in tedanjemu sekretarju Osvobodilne fronte za Slovensko Celovec, 11. marca 1949. Ker je bilo predvsem v zadnjem času premeščenih več slovenskih poštnih uslužbencev s področja Slovenske Koroške v nemške kraje, je Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško danes poslal poštni direkciji v Celovcu protestno pismo, v katerem med drugim pravi: •Osvobodilna fronta že dalj časa opaža, da poštna direkcija sistematično odstranjuje vse koroške Slovence iz slovenskih predelov. Že leta 1946 je morala Marija Košat zapustiti službo, ker se kot Slovenka svoji premestitvi iz domačega kraja, kjer je delala v največje zadovoljstvo domačega prebivalstva, v Milistatt ni hotela pokoriti. V zadnjem času prihajajo vedno spet resolucije iz Globasnice, v katerih prebivalstvo poziva Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, naj protestira proti premestitvi Neže Dumpel-nik in zahteva, da se spet nastavi na pošti v Globasnici. Proti Slovencem naperjeno personalno poiitiko poštne direkcije pa najbolj značilno osvetljuje premestitev koroškega Slovenca Friderika Oraže iz Loč v Weis-briacb. Spričo dejstva, tki prihajajo iz raznih 5lev, 21 (206) Sprememba »'Mie SZ Moskva, 5. marca. (TASS). PrezidiJ Vrhovnega sovjeta ZSSR je namestnika predsednika ministrskega sveta ZSSR Molotova razrešil dolžnosti zunanjega ministra ZSSR in postavil za zunanjega ministra'ZSSR Andreja Višinskega. Prav tako je Prezidij Vrhovnega sovjeta ZSSR razrešil namestnika predsednika ministrskega sveta ZSSR Mikojana dolžnosti ministra za zunanjo trgovino in postavil za ministra za zunanjo trgovino Menjšikova. Ministrski svet ZSSR je imenoval Andreja Gromika za prvega namestnika ministra za zunanje zadeve ZSSR. Koroško tovarišu Karlu Prusniku — Gašperju 14. novembra 1947 v Velikovcu, ki je bil obsojen na 12 mesecev zapora samo zaradi tega, ker je v svojem govoru ob odkritja spomenika padlim partizanom v Št. Rupertu pri Velikovcu povedal resnico in kritiziral Marshallov plan. Značilna je tildi obravnava 1947. leta v Velikovcu, na kateri je polkovnik Cohen ob- sodil na 5 mesecev zapora sekretarja ob- činskega odbora OF Blato tovariša Franca Kropivnika, ki so ga napadli Wurfko-mandovci in se je pred naoadalci branil, napadalce pa je obsodil le na 2 do 3 mesece, deloma pa jih sploh oprostil. Dočim so tovariša Kropivnika zadržali v zaporu do zadnjega dne, so naoadalce čez nekaj tednov spustili spet na svobodo. Takih primerov in obsodb, ki jih je nad slovenskimi antifašisti na Koroškem izrekel polkovnik Cohen, pa smo zabeležili mnogo. Po nepopolnih podatkih, ki so nam na razpolago, je sodnik Cohen v času, ko je deloval kot britanski vojaški sodnik na Koroškem obsodil nad 60 koroških Slovencev in antifašistov na skupno nad 8 let ječe in okoli 4.090 šilingov denarne kazni. S temi obsodbami, ki jih bo vse slovensko ljudstvo vedno smatralo kot krivične, je polkovnik Cohen jasno izrazil svoje strupeno sovraštvo do koroških Slovencev in njihovega naprednega gibanja v Osvobodilni fronti za Slovensko Koroško. Nedvomno je bil to poskus ustrahovanja, ki naj bi če že ne zatrl, vsaj oslabil borbo koroških Slovencev ?a njihovo nacionalno in socialno osvoboditev. Toda v borbi prekaljeno delovno ljudstvo Slovenske Koroške ni nasedlo tem mahinacijam. Še bolj se je utrdilo in spoznalo, da bo svojo svobodo doseglo le z vztrajno in brezkompromisno borbo na strani vseh naprednih in svobodoljubnih sil sveta. Dejanj, zaradi katerih so bili obsojeni številni koroški Slovenci in antifašisti, slovensko ljudstvo nikoli ne bo in tudi ne inore smatrati kot zločin. Po kakšnih načelih so bili sojeni, nam ni znano, vendar smo mnenja, da je pravica le ena in zaradi tega bo nekoč v zgodovini koroških Slovencev zapisano: Pred mnogimi leti je bil na Koroškem britanski vojaški sodnik polkovnik N. L. Cohen, ki jc sodil koroškim Slovencem in antifašistom samo zaradi tega, ker so se borili proti nasilju in tlačanstvu za mir, svobodo in pravico.« ■ krajev vedno spet pritožbe zaradi ne-všečuih izjav in osornega zadržanja poštnih uslužbencev, če se kdo poslužuje slovenskega maternega jezika, nadalje ker se vedno spet dogaja ,da slovenske časopise zakasnelo ali sploh ne dostavljajo, je Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško prisiljen, da od poštne direkcije zahteva, da odločno nastopi proti takim prestopkom svojih uslužbencev, predvsem pa da premesti vse slovenske uslužbence spet nazaj v slovenske kraje. Poskrbeli bomo, da bo o tej tako na-glašeni -enakopravnosti« koroških Slovencev, kakor jo pojmuje poštna direkcija v Celovcu, zvedela tudi konferenca namestnikov zunanjih ministrov v Londonu.« Budimpešta, (Tanjug). Pretekli teden je bila izrečena v Budimpešti sodba nad 14 Mindsizentijevimi pomagači. Mindszentijev blagajnik Imrfl Boka je obsojen na 4 leta zapora in 1000 forintov globe. Estcrhaszy-jev upravnik Gabor Horvat je obsojeu na 6 let zapora. Jezuita Jožef Vid in Vandi pa sta obsojena na pet let zauora. Drugi obtoženci so obsojeni na manjše zaporne in denarne kazni. Ogromna udeležba na volitvah v FISIJ Polkovnik Cohen je zapusti Koroško Kako poštna direkcija pojmuje enakopravnost koroških Slovencev n (206) Hladen Jesenski popoldan zunaj, v tesni tebi večeren somrak. Mlad človek leži na zofi, roke pod glavo. Vzduh je zatohel, težak, stene so vlažne. Bog vedi, po kakšnem naključju in iz katerih krajev je bila prišla v to izbo velika zofa, ki se je razprostirala od okna do postelje in je segala z visoko naslonico skoro do stra« pa. Kakor da bi se bil nastanil obubožan kavalir v podstrešni luknji. »Pozno je že; boljše bi bilo, da bi stopil tnalo na cesto.« Človek na zofi se je ozri z zaspanimi očmi proti oknu. Na nasprotni strani ulice se je dvigalo visoko, sivo zidovje, podobno ječi iz davnih stoletij; okna so bila omrežena, mrtva. »Čas bi bil, da bi podrli to razvalino!« Bilo mu je, kakor da gledajo vsa tista omrežena okna z mrtvimi očmi naravnost nanj: kakor da se bliža tisto visoko, sivo poslopje, bliža, nagiba, pada počasi na njegovo prša ... Vzdignil se je na zofi, uprl je roke ob kolena in je skloni! glavo. Obraz je bi! neobrit, dolgi lasje so mu padali globoko na čelo. Oblečen je bil v oguljeno črno obleko, ki se je svetila na hrbtu in na komolcih kakor z mastjo namazana; noge so tičale v rumenih opankah. »Boliše bi bilo, da bi stopil malo na cesto!« je zamrmral vdrugič, njegove misli pa so bile daleč, na čisto drugih potih. Glava je klonila zmirom nižje, pesti so se Stisnil^ » ivz vzroka človek niti ne kihne! Ne-Icje je vzrok, samo da bi ga našel! Treba 'S>| bilo, da bi premeril pazJjivo In vestno vse svo e življenje od začetka pa do te rc... Kaj sem storil? Kedaj sem napravil tisti korak, da se mi je izpodrsnilo in sem strmoglavil po rebri navzdol v to brezno? Saj je bilo tako lepo, tako lepo to življenje! Tako lepe, tako lepe so bile tnoje sanje! Tako gladka in položna jo bila pot do prihodnosti! In nenadoma... Da, treba je samo, da bi vedel, zakaj... Morda je vzrok čisto blizu, popolnoma pred mojim nosom in ga le zategadelj ne Ugledam. Kakor človek, ki išče po izbi klobuk in ga trna na glavi... Miren bi moral biti, hladno bi moral misliti... Če bi imel cigareto, mislim, da bi našel tudi vzrok...« Vstal je; dolgo, suho telo se je vzravnajo in skoro se je dotikal stropa s kuštravo glavo. Oči so se svetile v Čudnem, brezizraznem, že polugaslem ognju, kakor za meglenim pajčolanom, ustnice so bile debele in razpokane, v kotih se je nabirala bela vlaga — kakor ob ustnicah človeka, ki že dolgo časa ni jedel. Iskal je pod zofo; našel Je ostanek cigarete in ga je poskušal prižigati, osmodil si ie brke in spalil ustnice, tabak pa je bil tako vlažen, da se ni prikazal niti najmanjši oblaček. Vrgel jc ostanek na tla, stal je nekaj časa brez misli sredi izbe, nato se Je vrnil na zofo. »Da bi vedela to moia mati!« ga je »preletelo nenadoma. In ob tej misli je skočil z zofe, v lica mu je šinila kri. Skoro bi bil zavriskal od radosti; paičolan je nadel raz oči, zableščale so v živem ogniu. »To je in drugega nič!... Da mi ni bilo prišlo prej na misel; vse bi bilo že dobro!« Pohitel je k mizi In je odprl predal. »Samo njen obraz, da ga vidim! Samo njen nasmeh! O mati, malčica, saj sem vedel, da gledaš še zmirom name, siromaka, da misliš še zmirom name!... In zdaj bo vse dobro! O mati, precej, še nocoj, bo sijalo sonce! Kako je spet upanja polno to moje srce!« S tresočimi, nemirnimi rokami je brska! po predalu, metal papirje na mizo. »O jaz grešnik! Tri leta so že. kar nisem pogledal tvojega obraza, o mati! Odpusti mi! ... Tri leta, in zato vse to strašno življenje, zato to beganje brez miru! Kaj sl bila res huda name, mati? Saj ni mogoče, da bi bil zlovoljen tvoj obraz, ki je bil blag in poln ljubezni, tudi kadar so tekle solze po njem... Odpustna si mi, zdaj si se spomnila name ...« Preda! je bil prazen, vsi papirji so ležali razmetani na mizi. Sedel je visoko vzravnan, strmel je v stene in grizel roko K zobmi. »Jaz norec! Saj je nisem bil spravil v predal, slike!« Nagubal je čelo, skušal je, da bi se do-Podoba je bila risana s svlneniMu na velik papir, na polovico pole. Mati je ležala na mrtvaškem odru, ustnice so se smehljale, oči so bile samo napol zatisnie-ne in so gledale v senci obrvi kakor nekoč. blago in ljubezni nolno. Nad odrom je bil velik venec, ob odru so gorele sveče: v koščenih, čisto belih rokah je držala rnati razne'o iti molek. In tedaj, ko je risal in jc žela železna roka kapHo za kapl>o iz njegovega srca, so’zo za soho iz niegov!h oč!, tedai se je bil namen!!; »Vsak večer ti oogledam v obraz in vsako iutro. mislil bom nate in t> boš mislila name in tako bo moje živFenje. kakor da bi me vodila roka tvoia lhibezni!.. .* Vstal je, še! ie počasi oreko Izbe; njegov obraz je bil ves spremenjen, sive poiti in trpal, ogenj je ugasnil v njegovih oceli. »v kovčegu je bila slika in kovčeg sem prodal; nič nisem pogleda! — mater sem proda!...« prFeI se je za glavo z obema rokama; počasi, enakomerno, kakor z drobnim kla-devcem so bile žile v sencih. »^aj ni mogoče! je zamrmral polglasno in je Stoni! k mizi. Natanko ie pogleda! vsak pao;r, jema' ie celo *>!stna iz ovitkov: par starih kmie. ki iih starinar ni maral, je ležalo na tleh: pokleknil ie >Takole, Puškinove »Pravljice«. Na, fvzemi!« Otrokove roko vzamejo knjigo. Malček stalno pogleduje v pesnikovo sliko. Potem začne čitati, čita počasi, šobi ustnice, s prstom drsi od verza do verza in s težavo vpada v ritem stiha. Antonija Petrovna pozorno gleda za njim. A malček je že pozabil nanjo in na otroke, ki sede v čitalnici. Puškin ga je povedel s seboj k pravljično sinjem morju, kjer veverica tare orehe in zre nanj z okroglimi očmi. Tako sta si postala znanca — Puškin in malček — prvošolec. Kolikokrat je Antonija Petrovna v teku dolgih let dela v knjižnici opazovala, kako se poraja prijateljstvo med otrokom in knjigo. Ali bo to prijateljstvo trdno? Kateri pisatelji bodo postali njegovi tovariši? Katerih knjih heroji ga bodo učili hrabrosti in plemenitosti? Antonija Petrovna vodi svoje čitalce od prvega srečanja s knjigo, od prvega miselnega prebujanja in od prvih preizkusnih življenjskih vprašanj pa do resnih dogodkov, do vzburkanja ob izbiri poklica in do nemirnih dni ob dovršitvi šole. Fantiče je treba pozorno premotriti, poznati je treba njihove nagibe, zamiranje in značaj, treba jih je naučiti čitania knjige, ljubezni do nje in jih vzgajati, da »e bodo ob knjigi učili. Pogosto, ko se otroci že razidejo, Antoni ia Petrovna prebira spise svojih čitateljev. Premnogo ji povedo kartotečni listi s kratkimi napisi. No ,tale uporen, zamišljen človek. Od etopnje do stopnje se dviguje počasi in osredotočeno. A tale drugi: preskakuje, nikdar ne prečita do kraja in raztresen je. A desetletna Ina bo verjetno postala astronom, kajti čita samo knjige o zvezdah. Pa ji je danes Antonija Petrovna dejala: »No, prečitaj karkoli drugega«, a Ina je spet trdila svoje: »Ne, prosim, samo takšne knjige o zvezdah.« In Antonija Petrovna je odšla v večjo dvorano iskat ljice, toda za svojo sestro. »Pravljice so za male,« ji je pojasnjevala. »No, dobro. A v nedeljo privedi s seboj v knjižnico svojo malo sestrico! Ana Konstantinovim bo tukaj spet pripovedovala pripovedke!« Nedeljska srečanja z Ano Konstantinovim so ena izmed najbolj zanimivih privlačnosti knjižnice. Ana Konstantinov-na pripoveduje pripovedke, otroci rišejo k njim risbe, ponavljajo pravljice, marsikdo pa se tudi sam izmisli nove. Knjižnica Dostojevskega kujbiševskega rajona zelo pogosto sklicuje svoje čitalce. >Sa-mo v zadnjih treh mesecih smo izvedli 38 takih srečanj, pri njih je sodelovalo poldrug tisoč,« pripoveduje direktorica in ustanoviteljica knjižnice. Srečanja so različna po vsebini. Otroci se ob njih seznanjajo s pisatelji-avtorji priljubljenih knjig. Poslušajo predavanja o postanku življenja na zemlji, o vsetnirju in novih znanstvenih odkritjih. Gledajo filme, ocenjujejo knjige, se o njih razgovarjajo in či-tajo verze. Knjižnica je tesno povezana s šolo in učitelji. — Vsak šolar rajona se lahko uči v knjižnici, v tihi sobi; in vse knjige, potrebne njegovemu znanju, so mu pri roki. Ob obletnici Lomonsova in ob petdesetletnici radia bo knjižnica s pomočjo otrok — čitalcev priredila zanimivo razsitavo tabel in zbirala bo knjige. Knjižnica hoče odgovarjati na vsa vprašanja otrok in ljudje, ki sodelujejo v njej, znajo pri šolarjih vzbuditi živo zanimanje za znanost, vztrajnost in ljubezen do znanja. Dobro in tesno prijateljstvo veže te ženske-knjižničarke z otroki. Poznajo življenje otrok, njih radosti in stiske, znane so s starši otrok. Skupno so preživeli težka leta 1941 in 1942. Takrat, ko so v nemirnih večernih urah ljudje postopali po ulicah in čakali žvižga siren, so v prostorih podzemeljske železnice »Rdeča vrata« otvarjali podružnice knjižnice kujbiševskega rajona Moskve. »Tja smo znosili najboljše knjige« pripominja Antonina Petrovna, »pravljice, zgodbe, dobre svetle knjige. Dajali srno jih otrokom v roke, čitaii naglas in, veste, otroci so pozabili na vse in se pomirili.« Antonina Petrovna dobro pozna silo knjige-tolažnice. Ko Vasja Ovsjanikov dolgo časa ni prišel v knjižnico, a se je potem pojavil resen in je otožno pripovedoval o smrti svoje matere, je Antonina Petrovna našla zanj takih knjig, ki so mu vsaj malo pripomogle, da se je znašel v svoji bolesti. Otroci dobro vedo, da jih Antonina Petrovna vedno razume in da najde zanje potrebno knjigo in toplo besedo. Še do- rasli se spominjajo majhne hišice, kjer so se prvič spoprijateljili s knjigo in s prijazno, preprosto žensko pozornih oči. Vse češče in češče prihajajo tjakaj dorasli ljudje v vojni uniformi. »Ali se spominjate?« z nasmehom sprašuje vojak, ki sc je pojavil na pragu knjižnice. »Avgust! Soboljevski! Jevgenija Bogdanova, Rajsa Grigorjevna! Pridita sem! Avgust je prišel!« »Kaj me nimate več v imeniku eital-cev? se smehlja vojak. »No, bomo pogledali,« •— In Antonina Petrovna stika po predalu starih formularjev. — »Da, je. Čudno, saj si bil vedno tako točen.« Soboljevskcga je spreletela očitna vznemirjenost. »Da, jaz. Veste, komaj sem končal šolo, pa kar naenkrat vojna... Ni mi uspelo vrniti izposojene knjige ... Pa sem jo se- daj prinesel... A vi mi, če jo mogoče, poiščite kako poljubno zgodbo. Jaz..., veste, ni me pokončala vojna.« Šele tedaj so ženske zapazile, kako je zrastel in s kakšno težavo sc opira na palico. A on — z ljubeznijo pogledule ,>o sobici, drsi s pogledom po slikah pisateljev in vdihuje trpek vonj po kleju in knjigah. »Pri vas je vsepovsod ...«, pravi mehko — »Vsepovsod takšen red.« Potem oddide fantič, ki je hranil k tri go in ki je ni mogel vrniti, a sedaj je že do-rastel, trden človek, borec. Ženske-knjižničarke, ki so stopile do vrat, gledajo za njim. Zrastli so dobri ljudje ... Dobro knjigo so čitaii. In sodelavke se spet razidejo po sobi, kjer se je poleg pultov nabrala že dolga vrsta mladih in kjer za okroglimi, lahno višnjevo zelenimi mizami, sklonjeni nad knjigami, sede malčki. LEPA PESEM (Nadaljevanje s 3. strani) va je za hip obšla žalost, ker ne bo več videl nikogar izmed teh, h katerim je prirasel v borbalt. A zavrgel je to misel... Še nekaj deset sovražnikov mora podreti in notein umre, ne bo mu težko. Iznad koruze sc je nenadoma dvignil bajonet z belo cunjo... In nekdo je v slabi rirščhii zakrakal: »Ej, ne streljaj! Slušaj naš predlog!... Mi predlagamo dosti borbe,« je iz koruze krakal Romun, »za vaša hrabrost tni vam pustiti življenje.« Fmdorov se glasno zasmeje. »Predlog enoglasno zavračam, brez diskusije,« odgovori Romunu s svojo priljubljeno domislico... Bajonet s krpo se je sklonil k tlom. Fjo-dorov je med govorjenjem neoprezno pomoli! ven z roko in krogla mu je strgala rokav na jopiču in mu ponesla kožo od dlani do komolca. Sklonil se je k tlom. pogledal kri, ki mu je polzela po laktu, iri odgovoril s strelom. Znova sc je razlegal Sajenkov drhteči glas. Znova je zagrmela Fjodorovljeva puška. Vrsta pa le prišla tudi na preostalo inunicijo, ki je pohajala. Romuni so očividno to slutili po velikih presledkih med posameznimi streli... Še enkrat je Fjodorov v ledenem drgetu dvignil glavo. Sonce je prešlo zenit in lahno klonilo k zapadli. A pomoč nikakor ne pride in, gotovo, tudi prišla ne bo. Fjodorov je pomaknil patronovko na trebuh in iz nje izvlekel dve ročni bombi. To je bilo poslednje orožje. Sajenko-va pesem, peta že drugič, se je bližala svojemu koncu, tožna starinska pesem o kozaški boli... ... Rommii spel naskakujejo rov... Fjodorov vrže bombo. Po močnem grmenju eksplozije je zaslišal stok Romuna in končne besede Sa-jenkove pesmi, ki je bil pri kraju svojih moči. Sajenko je obsedel zaprtih oči lu z vsakim tonom mu je glas postajal šibkejši in zamolklejši.., Fjodorov je v roki držal zadnjo bombi in razmišljal, kaj je boljše: ali naj tudi to vrže na Romune, ali pa naj obiame Sa~ Jenka in postavi bombo med sebe in njega in izvleče bombno varovalo? V zadnjem trenutku mučnega razmišljanja ga osvetijo novi vzkliki. Bill so vzkliki in topot nog v teku. Prva ga is obšla misel, da so ga Romuni obkolili in da se bližajo rovu izza hrbta. Ffodorov je dvignil glavo in se stresel. Pred njegovimi očmi so se pojavile mornarske kape. Skakaje čez rov so se preko njega v koruzo zaganjali rdečearmejci. Tedaj jo Fjodorov zgrabil puško, se izvlekel iz rova in čuteč, kako mu radostno srce širi prsi in kako ga nosi kot na krilih iznad zemlje, je stekel, da dohiti tovariše. Ko se je omahujočih nog, ki so se mu zaipotekale, ves znojen in upehan vrnil. Jo Sajenko sedel še na istem mestu, z glavo sklonjeno na rame. Bij je v nezavesti, le usta je še vedno imel odnrta in ustnice so se mu premikale kakor bi se uporno (radii peti že nemo pesem. Fjodorov skoči v rov, poklekne k Sajen-ku in dvigne nagnjeno tovariševo glava Z dlanjo, hrapavo od prsti in smodnika, mu je nežno obrisal znojne kaplje z njegovega vlažnega Sela in, zroe v njegovo porumenelo lice, je zašepetal: >Dovolj je, Peter! Odpočij se... Hvala. Lepo pesem si odpel, a lepa pesem v borbi pomaga... Odpočij se, tovariš!- Boris Lavrenjev Ivan Cankar HLAPEC JERNEJ in njegova PRAVICA Oj, oče, dolga je pot do cesarskega mesta in stare so vaše noge; ne dospete pred tednom dni, če romate dan in noč!« »Dospeti moram, preden umrjem! ■ Kaj bi, oče, pri cesarju?« Da razsodi po pravici, da okara in pouči krivične sodnike, ki so se rogali starcu!« Popotnik je zmajal z glavo, žalosten je pogledal na Jerneja, ki je sedel na kantonu ves star in sključen. »Ne boste nič opravili, oče; težko je priti do cesarja!« Zakaj težko?« se je začudil Jernej. »Pri cesarju je pravica — kje drugod, če ne pri njem? Kaj bom hodil k beračem kruha prosit? Šel sem v svoji slepoti, pa so sc ml smejali in nič jim ne zamerim. K onemu pojdem, ki ga reže po pravici lačnim in ubogim!« Ne pridete do njega, oče! »Kaj je v izbo zaklenjen? Okoli in okoli obzidan, ograjen z ograjo do neba?« »Čuvarji stoje tam. nikogar ne puste do njega!« Kako? Cesarjevi cesarji, gospodarjevi gospodarji? Kaj bicbcčeš v svoji mladi nespameti? Po pravico sem se napotil •— kam bi »e napoti! nego skozi zaklenjene duri, skoizi ograjo in zidove? Napotim se, E-akaj Bog mi je da! zaupanje, da ne omagam pred koncem!* Hudo je bilo popotniku, ko je slišal Jerneja. »Dolga in težka je pot, oče! Čez visoke hribe drži, čez ravni brez mej in konca. Mesec dni hodim, veliko počivam, pa se ozrite na moje noge! Na kantonu že sedite sto klafter od doma; še sto klaf-ter, pa boste počivali v jarku, dolgo počivali, oče! Vzemite zadnji srebrnik, ki ga še imate, oče, pa stopite v železni voz. Kadar boste v cesarskem mestu in boste okusili veliko bridkosti, pa se spomnite name! Laže izkopljete v kresni noči zlat zaklad nego pravico ob belem dnevu!« Tako je rekel popotnik im je šel, Jernej pa ie gledal za njim ves žalosten. »Tako mlad je še in tako usmiljeno je njegovo srce, pa nosi že težko krivico na skrivljenem hrbtu! Kje mu je mati, kje sta mu oče im brat, popotniku? Kakor list ga je odneslo preko polja na cesto in nobeden sc ne zmeni zanj in nobeden ne pogleda, kadar stopi nanj s težko nogo. Na svojo mater je mislil morda, ki koprni po njem, pa je rekel: ni pravice ra svetu, tudi pri cesarju je ni!« Ko sc je Jernej vzdignil s kantona, se je prestrašil in hudo se mu je storilo; zakaj noge so bile kakor od kamna, niso se hotele upogniti v kolenu, niso mogle stopiti. 'Hodil sem dan hoda kakor iz hiše na polje!« se je spomnil Jernej. »Sto klafter zdaj, pa me sili k tlom!« Zakaj ne samo cule, tudi krivico dolgih dni je nosi! na rami in težka je bila kakor pol sveta. Noč je bila, ko je stopil v krčmo pred vasjo. Nezaupno ga je pogledal krčmar, neprijazno ga je pozdravila krčmarica. Jernej, ves oprašen in bolan, je bil podoben beraču, ki je prišel ob pozni uri prosit pest sena, da bi umri na njem. Nič me ne glejte, nič se mc ne bojte!« jc rekel in je položil na miso srebrn denar. »Popotnik sem, ki gre po pravico h gospodarju, ker je ni našel pri hlapcih!« Kam drži pot?« je vprašal krčmar. »V cesarsko mesto, v cesarski Dunaj, naravnost do cesarja!« je razložil Jernej. »Ljudje ml niso dali pravice, sodniki mi je niso prisodili, cesar jo bo dodelil v obilni meri!« Krčmar in krčmarica sta se spogledala, sta se nasmehnila. Jernej je sezuval škornje z razbolelih nog in, ko je sedel tam sivolas, sključen, in, ko so se mu tresli nerodni koščeni prsti, je bil kakor stoleten starec, sklonjen preko groba. »Kruha mi prinesite pa kozarec vina; kar tukaj bom malo na klopi počival; jutri pa naprezite rano, če imate koleselj, da se popeljem do železriega voza. Zakaj star sem že in ves truden, res bi morda ne dospel do cesarskega mesta, ne dospei čez tiste visoke hribe in čez ravni brez konca.« Hitro jc povečerjal in je legel in je takoj zaspal, kakor da bi telo omahnilo v cmrt ter ugasnile nenadoma vse misli. Takrat so se začele hude sanje Jernejeve. Tako je bilo: Ko se je zjutraj vzdramil, je krčmar napregel in peljala sta se z Jernejem v neznano mesto. Tam je čakal Jernej v veliki, odljudni krčmi, nato je pozvonilo In so ga poklicali in je stopil v železni voz. Črno je bilo v vozu in neprijetno, kakor po trohnobi jc dišalo. Tam je sedelo na klopeh mnogo tujih ljudi, glasno so se raz-govaijali in niso pozdravili Jerneja; pogledali so ga izpod obrvi, kakor da je bil stopil nepoklican v tujo izbo. Jernej je sedel na rob klopi, culo je položil na kolena; voz sc je stresel zabobnelo je in zaškripalo. Jernej pa se je odkril in je pokrižal. »Blagoslovi, Bog, to poslednjo pot; v tvoje roke polagam svojo pravico!« »Kam ste namenjeni?« ga je vprašal sosed. »Na Dunaj.« Vzdignili so glave, začudeni so g! dalfi Jerneja, njegovo ponošeno, zaprašeno obleko, culo na kolcnili in škornje na rami. »Počemu na Dunaj?« »Do cesarja« Tedaj niso več gledali začudeni, temveč zasmejali so se na glas. »Razloži, sosed, razloži svojo zgodbo!« In ko je pripovedoval zgodbo svoje pravice in svoje težke poti, so se smejmi tako veselo, kakor da bi poslušali pisano našemljenega komedijanta na semnju. »Saj ne plešem pred vami, saj vam ne pojem pustih kvant!« je rekel Jernej in jo bil osupel ob njih prcšernosti. Zasmejali so se še glasneje. (Dalje) Enakopravnost slov. jezika v šoli V šoli v Lepeni poučuje učitelj Herman Jelen, doma iz St. Petra na Vašinjah. O spoštovanju materinskega jezika njemu zaupane slovenske šolske mladine in o enakopravnosti slovenskega jezika ima točno take pojine, kakor jih imajo po veliki večini vsi učitelji na Slovenskem Koroškem. Jelen je tip učitelja, kakršne vzgaja celovško učiteljišče že dolga desetletja in jih pošilja kot germanizatorje slovenske mladine na slovensko ozemlje. Prepojen je s sovraštvom do vsega slovenskega in svojega šovinističnega razpoloženja ne more brzdati, kar je popolnoma v skladu s poueinčevalmmi nameni koroških šolskih oblasti. Ko so otroci med odmorom pri Igranju govorili slovenski in igrali okrog šole "kdo se boji divjega moža*', je učitelj Jelen zakričal ves jezen «,vorwarts« In jih nagnal v razred. V šoli jih je vprašal, če vejo, zakaj jim je skrajšal odmor. Ko so ga šolarji začudeno gledali in niso vedeli zakaj so za odmor prikrajšani, jim je zagrozil: »Če še enkrat slišim, da se boste slovensko igrali, vam vzamem veliki odmor, saj slovensko itak doma »pled-rate**. Tukaj pa se igrajte po nemško.« Št. Janž Od 7. februarja t. 1. vodi v Št. Janžu v Rožu tovarišica Krieglova slovenski kuharski tečaj. V tečaju je zares šivah-no življenje, ko se nas 14 brhkih, mladih deklet suče okoli štedilnika in se seznanjamo s kuharsko umetnostjo, da bomo znale pripraviti od najpriprostejše jedi pa do kosila za najbolj razvajeni želodec vse in za vsako priložnost. Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec, zato se zavedamo, da bodo naši zakonski možje tem bolj ljubeznivi, čim okusnejše jim bomo skuhale. Poleg kulianja se učimo tudi šivati in še marsikaj koristnega, kar nam bo kot bodočim gospodinjam in materam prav prišlo. , Na pustni torek smo imele prijeten dru-žabni večer, kjer smo gostom tudi postregle z dobrotami kuharskih izdelkov našega tečaja ter smo se prav dobro Imeli. Zaključek tečaja bo 20. t. m. z razstavo kuharskih in šiviljskih izdelkov in s popoldansko kulturno prireditvijo z igro »Svet brez sovraštva«, ki jo bomo pri nas igrali prviS na Koroškem. Prireditev bo pri I išlerju v Št. Janžiu. Že danes vabimo na prireditev, ki bo gotovo zanimiva. Otroci slovenskih staršev so bili nad tako prepovedjo svojega jezika užaljeni in so igranje raje opustili, kakor da bi sc igrali po nemško. V drugem primeru je učitel Jelen kričal nad učencem Mihejem Kuharjem, ker le svoj izostanek od pouka opravičil v slovenskem jeziku. Zahteval je od njega, da se ie moral opravičiti v nemškem jeziku. Tako torej učitelji na Slovenskem Koroškem prepovedujejo slovenskim otrokom materni jezik in jim vsiljujejo nemščino ter jih tako ponemčujejo. Slovenske matere v Lepeni pričajo, da govori avstrijski zunanji minister dr. Gruber v Londonu neresnico, ko pripoveduje pravljice o pravicah koroških Slovencev in o enakopravnosti slovenskega jezika. %--------------------------- Pravica mora zmagati V različnih pismih, ki jih Pokrajinskemu odboru OF in ostalim našim organizacijam pošiljajo naši bratje iz svobodne domovine, poudarjajo, da nas svobodna domovina ne bo nikoli pustila na cedilu, temveč se bo vztrajno borila, dokler ne bodo združeni vsi Slovenci, kakor pravi pesnik, rpod streho hiše ene«. Tako so člani Zveze borcev Narodnoosvobodilne vojske za mesto Jesenice na svoji redni letni skupščini poslali Pokrajinskemu. odboru OF za Slovensko Koro- ško pismo, v katerem med drugim pravijo: »Pošiljamo vam borbene pozdrave in vas pozivamo, da vztrajate do zadnjega v pravični borbi za priključitev slovenskega ozemlja Koroške k Jugoslaviji. Bolj kot kdaj koli prej morate v teh dneh ostati v strnjenih vrstah v trdnem prepričanju, da mora kljub mednarodnim spletkam končno le zmag.°.ti pravica. Naj živi slovenski del Koroške v okviru velike Jugoslavije!« Gozdni delavci morajo bil* pravično plačani Pokrajinski odbor Knitike zveze za SlovensKo Koroško se ja na svoji seji 24. 2. 1949 bavil tudi z vprašanjem gozdnih delavcev. Iz poročila, ki ga je na seji podal zastopnik gozdnih delavcev, je razvidno, da so gozdni delavci v okoliščinah, od katerih je odvisen zaslužek njihovega dela, izmed vsega delavstva najbolj izkoriščani. Pokrajinski odbor je ugotovil, da je zaslužek gozdnih delavcev nezadosten in da je s tem gozdnim veleposestnikom, lesnim industrialcem in -trgovcem dana možnost, da z več kot osemurnim delom na dan izkoriščajo gozdne delavce in si tako večajo svoje proti te. Takojšnjo zboljšanje socialnega položaja gozdnih delavcev s tem, da bodo za dnevno osemurno delo sprejeli zaslužek, ki bo tudi odgovarjal njihovemu težkemu in nevarnemu delu, je brezpogojno potrebno in tudi možno. Pokrajinski odbor Kmečke zveze za Slovensko Koroško je zato poslal deželnemu vodstvu avstrijske sindikalne zveze posebno resolucijo in zahteval, da mora avstrijska sindikalna zveza takoj stopiti v pogajanja in zastaviti vse sile, da bo gozdnim delavcem zvišan redni zaslužek, da bodo dobili za dnevno pot na In od delovnega mesta kakor tudi za čas, ko zaradi dežja ali snega ne morejo delati, primerno odškodnino ter da za delo v strminah dobijo zasigurano posebno nevarnostno doklado. Gozdnim delavcem morajo dodeliti tudi večje količine živil, predvsem mesa in masti. V resoluciji je ob koncu rečeno: »Čas je, da Sindikalna zveza enkrat pošteno potrese za denarno mošnjo gozdnih veleposestnikov, lesnih industrialcev in trgovcev ter zastavi vse svoje sile za pravice gozdnih delavcev/ Ledenice Malodušju ljudje vedno zagotavljajo, da pri nas ni mogoče razgibati ljudstva. Toda (iizkiiHnja govori drugače. Kjer se odgovorni činitelji za stvar zavzamejo iti potrudijo, uspeh ne izostane. Tako je bilo tudi pri nas na Ledenicah. Kar zadovoljiva je bila udeležba na kmečkem strokovnem tečaju, ki ga jc, 9, t, m., organizirala Kmečka zveza za Slovensko Koroško. Tečajniki, posebno mladinci, so z zanimanjem opazovali, kako spretno je znal inladi sadjarski veščak Mirko Nachbar iz Vidre vesi pri Pliberku zasukati drevesne škarje in cepilni nož. Vsi smo mnogo pridobili na praktičnem znanju razumnega sadjarstva. Ugotovili smo tudi vzroke, zakaj ne uspeva starejše sadno drevje v Spodnjih Borovljah. Naš stari znanec, kmetijski strokovnjak Vernik, je na pod- lagi preizkušnje zen.,je povedal, kako bilo^pri nas potrebno gnojiti z ozirom na splošno pomanjkanje fosforne kisline in z oziroma na srednjo množino kalija v količini 25 miligramov. Z našim še mladostno razgibanim sosedom Resmanom smo tudi ugotovili posledice avstrijske gospodarske politike. Do-čim vpijejo naše okopavinc na naši izprani zemlji po kaliju, drdra mimo Ledenic vagon za vagonom kalijevih umetnih gnojil v sosedno državo. Ali ne bi mogla tudi Avstrija skleniti s Poljsko ali Sovjetsko zvezo tako trgovinsko pogodbo, da bi naše kmečko gospodarstvo dobilo zadosti kalijevili gnojil, ki nam jih zapadne države ne morejo nuditi. Mnogo zanimivega in novega srno slišali na tečaju in bomo pridobljeno znanje izrabili v korist našega kmečkega gospodarstva. Škofiče Tudi lepe zimske dneve izrablja naS kinečko-delovni človek v težki današnji borbi za obstoj in delo v gozdu in na polju ter za svojo strokovno izobrazbo. Zato srno se zbrali dne 7. t. m., v kar lepem številu na tečaju Kmečke zveze. V naši sredi srno mogli spet pozdraviti našega^ nam že iz prejšnj:b let znanega tovariša sadjarja inž. Marka Polcerja. Tovariš Polccr nam jo dal koristne nasvete glede sadnih vrst z ozirom na potrebe letovišč ob Vrbskem jezeru. Tovariš Vernik pa je v zelo živahni diskusiji, ki sta io vodila tovariša Janše in Humnik, odgovarjal v domači besedi na različna aktualna vprašanja gospodarskega značaja. Pred zaključkom smo si na večer še ogledali Unickovo čebelarstvo in še nekatere kmetije ter odšli v Pinjo ves. SPZ naznanja: Slovensko prosvetno društvo »Edinost« v Pliberku bo v nedeljo, dne 13. februarja 1949, ob 14.30 uri, v telovadnici meščanske šole v Pliberku igralo igro JLe-pa Vida«. Nastopili bodo tudi domači pevci in »mihelski tamburaši. Dne 19. marca 1949, popoldne bodo igrali v Hodišah igralci iz Radiš Meškovo igro »Henrik«. Strokovni tečaji Kmečke zveze: V torek, dne 15. marca 1949, pri Lipušu v Prible vesi. V sredo, dne 16. marca 1949, pri Prašniku p. d. Wolflnu v Železni Kapli. V četrtek, dne 17. marca 1949, pri Burgerju v Šmartnem pri Važenberku. V .petek, dne 18. marca 1949, pri Šmonu v Št. Gandolfu pri Kotmari vesi. Začetek povsod ob 9. uri dopoldne. Kmečka zveza za Slovensko Koroško naznanja: Javna zborovanja: V nedeljo, due 13. marca 1949 ob 9. uri v Narodnem domu \ Št. Jakobu v Rožu. Ob 14. uri, v gostilni pri Maliju v Zgornjem Kotu. POVEST I I o BELEM FRANCE SLOKAN KRUHU Prav tako jasno pa je, da bi biii gozdovi prej ali slej uničeni, če bi sekali več lesa kakor bi ga priraslo. Površina gozdov bi se krčila od leta, odnosno gozdovi bi se čedalje bolj redčili. Ker bi pa prirast že v začetku prevelike sečnje zaostajala za količino posekanega lesa na leto. bi se vedno bolj krčila, zakaj na zmanjšani površini bi bila še tem manjša. To se pravi, da bi gozdovi čedalje hitreje propadali. Kaj kmalu bi nastala takšna škoda, da bi je ne mogli več popraviti desetletja, če tudi bi jo začeli resno popravljati. Gozd ne zrase v petih letih; tudi deset, dvajset let je premalo. Življenjska doba drevesa je mnogo 'daljša kakor človekova. Nekatera drevesa rasejo po več sto let, preden dozorijo. Najlmjše pa je, da včasih ni niti več mogoče pogozditi posek, ker je voda že odnesla prst. Pogozdovanje krasa je zelo (težavno in nehvaležno delo. I Kako naj torej preprečimo nevarnost, Uda bi se površina gozdov ne začela krčiti? Kako naj dosežemo ravnotežje med Posekanim lesom in prirastjo? človek, ki je res razumen, svoboden gospodar naravnih zakladov, ne bo dopu- stil, da bi bilo porušeno ravnotežje v naravi — med polji in gozdovi, med vodami in »suhimi« površinami. Še celo izboljševal bo to razmerje med zelenimi in vodnimi ter neporaščenimi površinami. Popravljal bo naravo, ne pa je kvaril/Zaveznik bo življenja, ne njegov sovražnik. Nikakor ne bo posnemal roparskega kapitalista, ki na lovu za profitom uniči kakor Huni cele pokrajine, nakar »investira** kapital drugje, kjer se obeta dober plen. Nedvomno si pa že večkrat slišal ali bral, da delajo dandanes iz lesa tudi vlaknu za tkanine ali »celulozno volno«. Snovi, ki jih je rastlina nakopičila v svojih stanicah, jih »izdelala« iz rudnin in zraka (ogljikovega dvokisa), uporablja kemik kot surovine za svoje čarovnije. Kemik je tudi ogljar, kajti kuhanje oglja je tudi kemija, čeprav še zelo preprosta. Iz lesa je pač mogoče pridobiti mnogo več kakor le oglje, če ga »prekuhavamo« nekoliko drugače kakor ogljar. Kemik zna pridobiti iz lesa umetno svilo, ocetno kislino, alkohol, saharin in nešteto reči. o katerih se marsikomu niti ne sanja, da se »skrivajo« v lesu. V lesu sc skrivajo: hrana, obleka, strelivo, kavčuk, razna olja in kar imenujemo kratkomalo »kemikalije«. Les bi pa bil dragocena surovina že, če bi nam dajal le celulozo za papir. Zato je mogoče koristno uporabiti vse lesne odpadke. Iz žagovine bomo izdelovali gradbene plošče. Lahko jo pa uporabljamo še za marsikaj bolj dragocenega. Kdo ve, kaj vse bo še mogoče pridobiti iz lesnih odpadkov! To je naloga kemikov! Strokovnjaki nas bodo morali še dobro poučiti, kaj je les, da ga bomo znali mnogo bolj ceniti in ne le gledati nanj kot na Jdrva«. 5, Najhujšj gozdni škodljivec Gozdove uničujejo številni škodljivci. Dobro je n. pj znano, da je eden najnevarnejših lubadar. Toda navadno je naj-hujši gozdni škodljivec človek. Takšnih škodljivcev je pri nas še zelo mnogo, zato je tudi nevarnost, ki preti gozdovom, resna. Najhujše je, da se niti ne zavedajo, ' kakšni škodljivci so. Včasih spada med gozdne škodljivce vsa vas. Vsak seka po mili volji. Odpadki segnijejo v gozdu. V lubju, ki jc tudi draga surovina, se vgnezdijo škodljivci. Na zanemarjenih posekah nastanejo v odpadkih cela legla gozdnih-škodljivcev. Vas ima svojo žago. Ponosna je na njo, tako da bi bili vaščani užaljeni, če bi kdo dejal, da so nekatere druge žage mnogo boljše. Takšnih malih žag jc pri nas na stotine. Nekateri jih goreče zagovarjajo, češ potrebne so in imajo velik pomen za našo lesno industrijo. Drugi pa dokazujejo, da so takšne male žage prave uničevalnice dobrega lesa. Izdelki teh žag so grobi. Zastarele irak žage ne režejo desk, ki bi Imele točno, enakomerno debelino. Pri debelini desk pa gre za milimetre. Pri malih žagah tudi ni mogoče dobro izkoriščati odpadkov. Poglavitna nesreča pa je v tem, da stotine malih žag onemogočajo ustanovitev velikih, dobro opremljenih in urejenih obratov. Ob veliki žagi bi bilo mogoče sezidati celo vrsto obratov, na primer tovarno pohištva, tovarno celuloze, papirnico, tovarno za predelavo lesenih odpadkov itd. — skratka cel lesni kombinat kakor imenujemo takšno skupino nied seboj povezanih tovarn. Potrebujemo lesne kombinate. Zakaj? Da bomo les uporabljali čim boij umno; da bomo izkoriščali čim bolj odpadke; da bodo žagarski Izdelki čim cenejši; da bomo lahko izdelovali poceni zložljive hiše in gradbene plošče Iz lesenih odpadkov; da se bo lahko razvila kemična industrija na podlagi izkoriščanja lesa; da bomo izdelovali več celuloze; da se bo razvila tekstilna industrija, ki uporablja lesna vlakna: da bomo Izdelovali več papirja. (Dalje) Izdajatelj, lastlnk In taloznik ilata: Dr. Franc Petok, Velikovec (»lavni urednik: Franjo Ojjrla, odgovorni uredniki Franco bosulnik, oba Celovec, Sai in.it itisač Oprave Celovec, VflikerninrUler Stralle * eviika 21. Oopial ,ial postiljalo na naslov: Celovec (Ktauenlurt), Poetamt 1,, I o t« schiett*aeh 27*2. rinita: .Kflrotno Voikaverkie C. in. b H** Celovec, 10,-OktOb«?rHStr«ii# 7. Tudi mi imamo vso pravko do subveiKii Prlnclplclno stalile k deželnim In državnim prispevkom za zboljšanje razmer na podeželju V koroškem deželnem proračunu za leto 1949 |e za pomoč In zboljšanje kmetijstva predvidenih 7.SOO.OOO Š. Ta denar, td ga hoče dežela staviti na razpolago kmetijstvu, je nau enjen za subvencije pri zagraditvl hudournikov, pri elektrifikaciji, napravi vodovodov, pri izgradnji in popravi gorskih in tovornili poti, pri osuševanju in kultiviranju močvirij ter za podrobne javne prispevke pri napravi gnoj-nionih jam, popravi hlevov itd. Poleg vsote, ki je za kmetijstvo določena v deželnem proračunu, pa so za pomoč kmetijstvu določene posebne postavke še v državnem proračunu. Poleg tega je že več let v teku posebna akcija za zboljšanje planinskih in gorskih pašnikov, za kar dodelujejo letno visoke Javne podpore, prvenstveno za očiščene pašnikov od kamenja gozdnega mladja, rtišja In drugega nadležnega plevela za zgrudnjo planinskih hlevov, za oskrbo živine z vodo ter popravo planinskih poti. Ves ta denar nabirata dežela in država iz davkov, ki jih plačuje vsak posestnik In vsak državljan. Iz tega je že samo po sebi umevno, da ima do državnih in deželnih prispevkov pravico vsakdo, brez razlike na narod ali strankino pripadnost; še veliko manj pa sme igrat! tukaj vlogo velikost posestva. Tukal moremo še no-sebe! poudariti, da morajo dob'tl takšne podporo v prvi vrsti pokrallne In kraji z velikim števPom malih, srednMh In gorskih kmetov, kraji, ki so slabo rodovitni, gospodarsko zaostal’ In Izčrpani z»radl naravnih neprlllk ali drugih okoliščin. Če vendar pogledamo posamezne doline. občine in vasi ter niUiovo gospodarsko stanje, moramo reči. da Slovenska Koroška do danes iz teh virov še ni dobila znatnejših podoor, kljub temu, da so vsa desetietia iztirjavaii tudi pri slovenskem kmečkem prebivalstvo iste davke kot pri kmečkem prebivalstvu v drugih predelih Koroške. Podpore so oblasti dodelile v nemške predele, v največji meri so jih dobili tamkajšnji veleposestniki in »•herrempavri«, Samo nekaj primerov nam bo to že potrdilo. Hudourniki v Rožu odnašajo leto za letom velike količine zemlje, se grizejo vedno bolj in boli v kmečko zemljo ter popravljan) tcmka’Šnje njive in travnike. V Podiuni so velikanska močvirja z več sto hektarjev površine neosu^ena, prav tako v okoMci Škofič in Hod:š. Celotne Gure od Velinje vesi pa do Sv. Lucije nimaio še elektrike, prav tako ne Blato, Radiše In vse številne gorske vasi in vasice. Nešteto je vasi, ki še niso oskrbljene s pitno vodo, kier morajo črpati vodo po več desetin metrov 'v. zemlje. Celotna občina Svetna ves ’še nima vodovoda in je prebivalstvo prisiljeno, da pije vodo iz nesnažnega potoka, k* teče po več km daleč na prostem. Nebroj gorskih vasi ni povezan s prometom, ker ni za obči promet uporabnih voznih in tovornih poti. Radiše, ki ležijo pet kilometrov od Celovca, še vedno nimajo ceste, prav tako že niso povezane s tovornim potom obdravske vasi Gur in druge gorske vasi. V vseh primerih morajo kmetje spravljati s trpinčenjem človeka in živali tovore od in do doma. Svojevrstno vprašanje na Koroškem je regulacija in kultivizaciia pašnikov in planin. Med tem ko beležijo nemški predeli s pomočjo javnih podpor velik napredek v pašništvu in ureditvi planin, medtem ko so tam že po vojni pričeli z zboljšanjem in oskrbovanjem 99 planin, so pianmski in gorski pašniki na Slovenskem Koroškem popolnoma zanemarjeni. O kakšnem organiziranem zboljšanju in načrtnem delu strokovnjakov pristojnih oblasti do danes na Slovenskem Koroškem ne more biti govora. Brezbrižno puščajo planine po Rožu in Podjuni v nemar, da zaraščajo in da se na njih nabira kamenje. Pota na te planine so taka. da si živina lahko polomi noge. Položaj pašnikov je najboljši dokaz, da germanizacijo koroških Slovencev pospešujejo z gospodarskim zapostavljanjem in zatiranjem, kajti hrbtenica našega kmetijstva je živina. Živinoreja brez pašnikov pa mora pri nas propasti. Na osnovi tega pregleda stoji danes vprašanje takole: Če smo že vsa leta dopuščali, da je oblast z denarjem iz naših davkov pomagala drugim, podpirala in pospeševala protislovenske in vojnohuj-skaške ukrepe, nas pa ugonabijala, danes tega nikakor ne moremo in ne smemo več dopuščati. Če nam ]e oblast za to leto naprtila poleg zemljiškega davka še 25 odstotno doklado, da spravi skupaj milijone, s katerimi potem razpolaga v našo škodo, potem jo treba podvzetl vse, da oblast od teh milijonov da za potrebe Slovenske Koroške toliko na razpolago, da bodo naše doline, občine, vasi in pfanine v istem stanju kot so pokrajine v drugih predelih države. . Vemo pa iz izkušenj, da je treba vsako stvar in vsako zboljšanje desetkrat zahtevati in se za to do zadnjega^boriti. Nobena stranka in ustanova nima za zboljšanje gospodarskih razmer na Slovenskem Koroškem resničnega interesa. Kolikor govorijo o tem, naše ljudstvo samo sleparijo. Zato je dosega javnih prispevkov za zgoraj navedene potrebe mogoča edino le v skupnosti in organiziranem delu vsega prebivalstva v Kmečki zvezi za Slovensko Koroško, ki je v borbi za pravice kmečko-delovnega ljudstva dosledna in nepopustljiva. Blaž Singer Gnojnica povzroča pozebo mladih sadnih drevesc Dobro je znano, da po naših dolinah In ravninah mlada sadna drevesca rada po-zebajo. Če se ne motim v svojih opazovanjih, pride jesenska pozeba posebno tedaj, če sledi suhemu poletju mokra jesen in že zgodaj pritisne mraz, čeprav samo za en dan. Suho poletje zadržuje drevesce v rasti, zato začne tembolj rasti v mokri jeseni. Če pritisne v tem času, ko je drevesce še v rasti, torej še v soku, mraz, voda zledeni, raztrga in razcefra kožo, ki se potem polagoma posuši. Mi seveda ne opazimo pogina takoj, ker se bo drevesce posušilo najbrže šele prihodnjo vigred nli celo šele do prihodnje jeseni. Pri močnejših drevescih bomo opazili pogin včasih šele v drugem poletju. Pozebi posebno podvrženo je sadno drevje v onih legah, ki so izpostavljene mrzlemu vetru od jugovzhoda. Sadno drevje rado pozeba tudi v kotlinah, kjer se pozimi zbira mrzel zrak. Da je odpornost proti pozebi odvisna od sadne vrste, je razumljivo. V splošnem lahko rečemo, čim žlahtnejši je sad, tem občutljivejši je za pozebo. So pa tudi izjeme, da je katera žlahtnejša vrsta precej odporna proti pozebi, navadna gospodarska vrsta pa zelo občutljiva za pozebo. Pri izbiri sort za pozebne lege moramo torej še posebno upoštevati odpornost proti pozebi. Odpornost sadnih drevesc proti pozebi je v veliki meri odvisna od vzgoje drevesca v drevesnici. Strokovnjaki stojijo še sedaj večinoma na stališču, da je za drevesnico potrebna najboljša zemlja, ker samo tedaj bodo drevesca bujno rastla, drevesce bo v par letih zrelo za oddajo, bo lepše rasti in ne bo toliko odpadka kot na slabši zemlji. Bujno rastoča drevesca pa nimajo toliko odporne sile proti pozebi, ker je les bolj gobast. Zato je to stališče le v korist drevesničarja. za čim boljšo rentabilnost drevesnice in čim boljši izkupiček. Takšna drevesca torej niso za pozeb-ne lege. Da bi bila drevesca odoornejša proti pozebi, bi smeli drevesničarji za deblo drevesc uporabljati vedno le proti pozebi odporne vrste. Na žalost se drc-vesničarji tega pravila še prav malo poslužujejo, ker ni tozadevnega predpisa, drugič pa bi trajala gojitev drevesc v drevesnici eno leto dalj. Če drevesničar drevesca noče gojiti tako, da bodo proti pozebi odporna, je rentabilnost drevesničarstva manjša, ob slabih cenah drevesc pa rentabilnost sploh ni dana. Sadjarji pa čestokrat tudi sami napravijo sadna drevesca za pozebo občutljiva, in sicer z uporabo gnojnice. Pred kratkim mi je Temeijnov sin na Preboju pripovedoval, da mu skoraj vsa drevesca poginejo. Na vprašanje, če drevesca po sajenju sploh ne ozelenijo več, al! poginejo šele pozneje, ko so že rasla, mi je povedal, da v začetku drevesca bujno rastejo in šele pozneje pozebejo. Ko ml je omenil prvotno bujno rast, sem takoj slutil, da jim dovaža gnojnico, kar je tudi sam priznal. Moj brat ima nasad od leta 1937. V teku prvih šestih let so ta drevesca imela vsako drugo leto zakopan hlevski gnoj, vmes je da’al fosfatna in kalijeva gnojila. Večina teh drevesc je minulo zimo pozebla in dobila na deblu takšne pozebe, da za njihovo obrast ni nobenega upanja. Za to pozebo nisem takoj našel vzroka, ker drevju ni gnojil z gnojnico. Končno sem se spomnil, da je redno vsako leto vozil gnojnico na travnik. Čeprav gnojnico ni dovažal neposredno drevju, je vendar dosegla njih korenine in so zato drevesa postala za pozebo občutljiva in končno pozebla. Z Hojnikom v Mokrijah v kmečkem g.&zdu (Nadaljevanje) Delo sajenja se razdeli tako, da ena ali dve osebi delata jamice, kakšno dekle pa sadi. V slabi zemlji se računa, da napravi moški kopač okoli 200 jam. Pri kopanju jam v strmi legi se mora ruša obrniti na spodnjo stran, ker ta zadržuje prst in pozneje zbira vlago. Jama mora biti široka, velikost se ravna po velikosti sadik. Glavno je, da je v njej dovolj drobne zemlje, da se sadike lažje primejo. Zato mora biti jama tudi globoka za one vrste, ki imajo dolge srčaste korenine. Kamenje in korenine prejšnjih dreves moramo odstraniti, da ne ovirajo sajenja. Na kamenitili tleh moramo večkrat donašati rodovitno prst, da potem moremo vsaditi drevesce. Mesto za drevesce izberemo v zavetni legi ln po možnosti v dobri zemlji. Razdalja vrst je okoli 2 m, v vrsti pa sadimo 1.5 do 2 m narazen. V slabi zemlji in pri gabili sadikah sadimo gosteje.. .V sploš- nem bi priporočali gosto sajenje, ker se že v mladosti posuši dosti drevesc. Na ha površine potrebujemo okoli 4.000 sadik. Sadijo navadno ženske, ki morajo pri tem delu biti silno pazljive. V loncu ali žehtar-ju nosijo seboj sadike, kajti v rokah bi se proste lasaste korenine posušile in bi se mnogo sadik zgubilo. Pri vsaki jami je treba preudariti, kakšno drevo bi z ozirom na zemljo in lego uspevalo. V široko jamo vsadimo močno smrekovo sadiko, na slabi zemlji in na hribih bor in mecesen. Kjer obstoja nevarnost gozdnega plevela, sadimo senčne rastline — smreko, jelko, ln bukev. Po tem preudarku pričnemo s sajenjem, Z rokami damo vso zemljo na stran nato postavimo sadiko v sredino jame, tako da se korenine raztegnejo na vse strani. Vse korenine dobro pokrijemo z zemljo do »vratu«, ki se vidi na vsaki sadiki na tistem mestu, kjer je prišla v drevesnici z zemljo v dotiko. Zemljo oko- li sadike dobro stlačimo, da drevesce trdno stoji. Poskus, aii je sadika dovolj močno vsajena, napravimo na ta način, da pri smreki s prsti zgrabimo nekaj iglic in potegnemo. Če sadike s tem ne vzdignemo, temveč samo izpulimo igle, je sajenje dobro izvršeno. Nazadnje zravnamo rušo in preostalo zemljo, da dobi površje okoli sadike obliko sklede, kjer se ob dežju lahko zbira voda. Če se v nasajeni gozdni parceli pase živina, moramo mlada drevesca zavarovati s količki, da jih živina ne pohodi in obje. Kakšne vrste dreves sadimo? Da izberemo pravo vrsto za sajenje, moramo natančno vedeti kakšne zahteve ima gozdno drevje do zemlje in svetlobe in kako raste. Gozd se bo dobro razvijal, dal najvišji letni prirastek ter zboljšal gozdna tla le tedaj, če bo prišla prava vrsta v pravo lego. Posebno moramo pa/ziti na to, da s sajenjem dobimo mešan gozd, ker ta najbolj izrabi gozdna tla in je najbolj odporen, proti vetru, snegu in raznim gozdnim škodljivcem. V goratih krajih ie najbolj sva pred letom ogledovala njegov sadovnjak, kjer so se drevesom sušile krošnje. Tudi on je dejal, da vod leto za letom gnojnico v sadovnjak. Jaz sicer nisem mnenja, da gnojnica napravi tudi stara drevesa za pozebo občutljiva, gotovo pa je, da tudi starim drevesom ne smemo dati gnojnice dve ali celo več let zaporedoma. Mirti v Lepeni ml je pred par leti kaz-i jablanove štore in mi je povedal, da je drevesa uničil s tem, da je napeljal gnojnico z gnojnične jame v sadovniak. Tudi V tem primeru so bila že stara drevesa. Zakaj gnojnica povzroča pozebo, sa bo vprašal vsak sadjar. Odgovor je povsem enostaven. Gnojnica je v prvi vrsti dušičnato gnojilo, ki sicer vsebuje tudi precej kaliia, toda zelo malo fosforove kisline. Dušik požene drevo v bujno rast, toda les ostane gobav, ker mu primanjkuje fosforne kisline. Zaradi obilice dušika raste drevesce poleg tega predolgo v zimo in prvi mraz dobi drevesce v ra:;tl, torej v soku, ki zledeni in led raztrga tkivo kože. Isto bi se nam najbrže zgodilo ,če bi gnojili s kupljenimi dušična-timi gnojili. Kakor pa^ opazujem, staremu sadnemu, drevju, ki že obilo rodi, gnojnica ni nevarna, če mu je ne navozimo dve ali še več let zaporedoma oziroma enkrat v preveliki množini. Hirtl iz Lepene je bil nepreviden, ker je spustil gnojnico petem naravnega iztoka iz gnojnične jame v sadovnjak in je mogoče pustil teči gnojnico dalje časa na isto mesto. Staro drevo, ki ne raste več, porabi dušik gnojnice za tvorbo sadu. Zato je razumljivo, da mu gnojnica ni tako nevarna kot mlademu drevesu, ki porabi dušik satno za rast. Vendar je pri uporabi gnojnice pri starejšemu sadnemu drevju in v sadovnjakih vedno priporočljivo, da jo mešamo z vodo. Dajmo sadnemu drevju namesto gnojnice predvsem fosfatnih in kalijevih umetnih gnojil! Inž. Marko Polcer DROBATIJtfASVETI Če dobijo pujski v času bukan’a svinje drisko. V tem primeru damo pujskom lesno oglje. Zdrobljeno oglje damo pujskom zaradi poljubnega uživanja v posebno posodo aii pa oglje zmešamo z vodo ln napravimo gosto kašo, katero namažemo živalim na jezik. Raizen tega lahko tud! seske svinje namažemo s kašo lesnega dglja. Po trikratni ponovitvi te metode zdravljenja driska predvidoma zgine, ako niso razen bukanja še kakšni drugi razlogi, da so postali pujski driskavi. * Kdaj molzemo kravo po oteftvl? Neposredno po oteiitvi molzemo kravo le, če je vime tako močno napeto, da iz n?e-ga že kaplja mleko ln kaže krava oči-vidne bolečine. V tem primeru vendar ne smemo nikdar do čistega Izmoizti (in sicer samo v tem prvem ln edinem primeru), ker s tem znatno preprečujemo nevarnost poporodne vročine pri kravi. Posebno v primeru težke otelitve ali kake druge oslabitve krave molzemo šele kakih štiri do šest ur po končani oteiitvi. Smotrnost tega ukrepa prikazuje narava že s tem, da je vime navadno še zelo ohlaono in vsied tega potrebno posebne oskrbe. V tem primeru pa je v nasprotju s prvim potrebno, da izmolzemo čim čistejše in temeljiteje. razširjena smreka, ki ima svoje korenine plitvo v zemlji in ki potrebuje vlažno zemljo z mineralno podlago. V mladosti počasi raste in prenese več let obsenče-nja. Vpliv na gozdna tla je vsied dobrega obsenčenega do starosti dober. Bor in mccesen v mladosti hitro rasteta in zahtevata vso dobro svetlobo od vseh strani. Uspevata tudi v slabi zemlji, poženeta korenine v globino. Gozdna tla tudi v starosti slabo obsenčita in jih zaradi tega imenujemo sončni ali svetlobni vrsti. Smreko, jelko in bukev pa tnzl-vamo senčno drevje. Jelka uspeva v mladosti samo v senci, zaradi tega se ne goji dosti v drevesnicah. Ona je odporna proti vetru in stavi do zemlje iste zahteve kot smreka. Listovci so odporni proti vetru. Bukev uspeva v senci drugega drevja, posebno dobro pod borom in niecesnom in »ado-mestuje njihovo pomanjkljivo obsušenia gozdnih tal. Zahteve do zernijc so skromne. Jesen, javor, hrast in lipa zahtevalo globoko zemljo. Vsi listovci z ob!'nim Ustjem dobro gnojijo gozdna tla in jih zboli« šujejo. (Dalje prihodnjič)