socialno delo
letnik 38-april 1999-št. 2
visoka šola za socialno delo
liubljona
Uredniški svet
Vika Bevc
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni In odgovorni urednik
Bogdan Lešnik
Uredniki
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel.(061) 13-77-615, faks 13-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
www.uni-lj.si/vssd/sd
Uredniški svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisnna, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1998).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28.1.1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Optima, Ljubljana
Iz urednikove beležke
Infekcija z virusom HIV in sam aids pri nas (še?) nima razsežnosti, kakršneje opaziti
v najbolj ogroženih deželah, vendar tudi itista povsem odsotna, zato lahko temeljni
napotki za svetovanje, ki jih podaja prispevek Mirana Šolinca, opravijo kar dvojno
funkcijo:poleg neposredne koristi za delo z uporabniki - kajti nekaj ljudi z virusom
ali aidsom vendarle je — je tudi informacija, s katero je treba biti na tekočem - pa ne le
o tem, kako se v deželah z več izkušnjami lotevajo tega dela, temveč tudi za razmislek
o alternativnih oblikah svetovanja, kijih spodbujajo specifične rabe, se pravi, rabe v
specifičnih primerih, kjer je problematično uporabljati neke »splošne« tehnike.
Nadvse zanimivo se starega problema dvojne vloge socialnih delavcev loteva v
drugem prispevku J^snd. Cajnko. Med drugim opozori, da je ta problem, ki ga sicer po-
znajo tudi v drugih državah, pri nas okrepljen deloma morda z zgodovinsko dediščino,
deloma pa tudi s še vedno nedomišljenimi mejami tega področja, kar rezultira v proti-
slovni praksi.
Miran Soline
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV
IN O BOLEZNI AIDS
Velika tragedija znanosti —
pobijanje lepe hipoteze z grdim dejstvom.
Thomas H. Huxley
UVOD
Bolj kot se epidemija virusa HIV in aidsa
širi, vse več ljudi bo spoznavalo, da so oni
sami ali kdo, ki jim je blizu — pozitivni. Tako
spoznanje lahko povzroči resne psihološke
težave, sproži reakcije strahu, krivde, depre-
sije, zanikanja, jeze in celo samomorilnosti.
Da bi se ljudje znaU spoprijeti s temi reak-
cijami, potrebujejo praktično in psiho-
socialno pomoč ter razumevanje, skupaj z
najnovejšimi informacijami o implikaciji
okužbe z virusom HIV in še posebno o
stvarnih načinih preprečevanja nadaljnjega
prenosa virusa HIV Vse to lahko zagotovi-
mo s svetovanjem.
Namen pričujočega članka je oblikovati
napotke socialnim delavcem, zdravstvenim
delavcem, svetovalcem in ostalim za sveto-
vanje ljudem, posredno aH neposredno pri-
zadetih z virusom HIV.
TRI EPIDEMIJE,
POVEZANE Z AIDSOM
Aids ni povzročil le ene, ampak tri epidemi-
je širom po svetu, pred katerimi se moramo
zavarovati ali jih nadzorovati:
1. okužbo z virusom HIV,
2. aids in ostale klinične manifestacije
okužbe,
3. socialne, kulturne in politične odzive
na prvi dve epidemiji.
Okužba z virusom HIV se je verjetno
začela širiti v 70-tih letih. Do konca leta
1996 je bilo po predvidevanjih UNAIDS-a
po vsem svetu okuženih z virusom HIV
znatnih 22,6 milijona ljudi in nadaljnje
širjenje je neizogibno.
1. Prvi primeri bolezni aidsa so bili pri-
javljeni v ZDA leta 1981. Vendar se ve, da se
je že pred tem aids pojavil na kar nekaj dru-
gih področjih sveta. Po podatkih UNAIDS-
a je bilo na svetu do konca leta 1997 oku-
ženih z virusom HIV ali obolelih za aidsom
30,6 milijona ljudi. Število obolelih za aid-
som je očiten pokazatelj resnosti položaja,
ker se aids razvije šele po nekaj letih po oku-
žbi z virusom HIV. Današnji primeri aidsa
odražajo stopnjo okužbe izpred 3-5 let ali
še več. Možno je, da je za vsakim primerom
aidsa od 25 do 100 oseb okuženih z viru-
som HIV — to razmerje se bo v naslednjih
letih verjetno znižalo.
2. Opaža se strmo naraščanje primerov
obolelosti za aidsom. Vsako leto se na novo
okuži 5,8 milijona ljudi. Leta 2000 bo po
pričakovanjih UNAIDS-a skupno število
okuženih moških, žensk in otrok več kot 40
milijonov, od katerih bo več kot 90% v
deželah v razvoju.
3. Tretja epidemija — intenzivna splošna
reakcija na aids in virus HIV — se je začela.
Strah in malodušje močno vplivata na oseb-
ni, družinski in družbeni ravni. Seropozi-
tivne, vključujoč obolele za aidsom, družina
in skupnost pogosto zavračata v času, ko
najbolj potrebujejo pomoč in nego.
V nasprotju z večino ostalih zdravstvenih
problemov, ki prizadenejo zelo mlade ali
73
MIRAN ŠOLINC
ostarele, aids prizadene večinoma tiste v
starostni skupini 20-49 let. Z deprivacijo
skupnosti ljudi v njenih najbolj produk-
tivnih letih je aids resna grožnja družbe-
nemu in gospodarskemu razvoju in celo
politični stabilnosti. S strmim naraščanjem
primerov aidsa v naslednjih letih bo prišlo
tudi do dramatičnih socialnih, gospodar-
skih, kulturnih in političnih posledic. V
industrializiranih državah je strošek ne-
posredne nege osebe z aidsom nekje med
25.000 in 100.000 ameriških dolarjev V
državah v razvoju bo breme aidsa na že tako
nizke zdravstvene resurse zastrašujoče, še
posebno v državah, kjer je letni znesek za
zdravstvo na osebo le nekaj dolarjev.
Socialni in gospodarski pretresi, pove-
zani z virusom HIV in aidsom, so v neka-
terih državah postali osrednja politična in
kulturna tema. Strah pred aidsom grozi z
omejitvami meddržavnih potovanj in ko-
munikacij. V mnogih državah in družbah
še vedno obstaja tendenca k stigmatizaciji
določenih skupin, ras in narodnosti. HIV
in aids lahko ogrozita temeljne družbene
vrednote in vsak, ki se namerava spoprijeti
z njimi, se bo znašel pred velikim izzivom
(WHO, podatki iz poročila s svetovne
konference o aidsu leta 1994 v Berlinu.)
KLINIČNE MANIFESTACIJE
PATOGENEZA
HIV, povzročitelj aidsa, selektivno okuži
posebne bele krvne celice (CD4), ki so
bistvene za imunski obrambni sistem or-
ganizma. Ko pride do uničenja teh celic,
postane okužena oseba dovzetna za vrsto
oportunističnih infekcij in rakov. Aids je
ime za skupek vseh teh stanj, za pojav, ki
kaže težke poškodbe imunskega sistema.
HIV lahko neposredno okuži živčne celice
in povzroči nevrološke motnje. HIV okužba
se smatra za doživljenjsko in tako bo oku-
žena oseba ostala kužna do konca življenja.
STOPNJA NAPREDOVANJA V AIDS
Prvotno so mislili, da bo le manjši del (5-
10%) okuženih oseb razvil aids. Danes pa
že vemo, da bo približno 20% okuženih
oseb razvilo aids v petih letih od okužbe in
približno 50% v desetih letih. Del oseb, ki
razvijejo aids po desetih letih, pa bo še nara-
ščal, saj do napredovanja poškodb imun-
skega sistema pride vse pozneje.
MANIFESTACIJE
Khnični znaki in simptomi okužbe s HIV
so razdeljeni v štiri razUčne stopnje, čeprav
se ne pojavljajo vse štiri pri vseh okuženih
posameznikih. Pri prvi stopnji je oseba ali
asimptomatična ali pa ima stalno prisotno
splošno limfadenopatijo, medtem ko lahko
drugo, tretjo in četrto stopnjo imenujemo
»zgodnjo«, »srednjo« in »pozno« stopnjo
bolezni.
PRENOS OKUŽBE
Virus HIV so odkrili v telesnih tekočinah
okužene osebe, vključujoč slino in solze,
vendar so se samo kri, sperma, vaginalni
sokovi in mleko doječe matere pokazali kot
implikativni prenosniki. Natančne epide-
miološke študije po celem svetu so poka-
zale tri poti prenosa: spolno, parenteralno
in perinatalno.
SPOLNI PRENOS
Na svetovni ravni je spolni prenos naj-
pogostejši pojav okužbe. Virus se lahko
prenese z okužene osebe na spolnega part-
nerja (z moškega na žensko, z ženske na
moškega in z moškega na moškega). Osebe,
ki so spolno vzdržne, in osebe, ki niso
okužene in imajo spolne odnose samo z ne-
okuženim partnerjem v monogamni zvezi,
ne tvegajo okužbe z virusom HIV.
Da bi zmanjšali tveganje pridobitve vi-
rusa HIV s spolnostjo, so potrebni naslednji
koraki:
• zmanjšanje števila spolnih partnerjev
74
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
(več partnerjev, večje je potencialno tve-
ganje),
• izogibanje spolnim stikom z osebami,
ki imajo veliko spolnih partnerjev (npr.
prostituti/tke),
• uporaba kondoma od začetka do kon-
ca vsake spolne penetracije (vaginalne, oral-
ne in analne).
Navodila za uporabnike kondomov so
navedena v dodatku 1 in napotki o varnej-
ših spolnih tehnikah so navedeni v dodatku
2.
PARENTERALNI PRENOS
Parenteralni prenos se pojavlja pri trans-
fuziji okužene krvi in krvnih produktov ali
pri uporabi s krvjo kontaminiranih igel,
injekcij ter drugih instrumentov za pre-
badanje kože. Tveganje okužbe je povezano
z velikostjo vnosa: prejemniki ene same
enote okužene krvi z virusom HIV imajo
navidezno 100% verjetnost okužbe.
Prenašanje s krvnimi transfuzijami je
velik problem v državah, kjer je okužba
pogost pojav in kjer še ni vsesplošno orga-
niziranega preverjanja darovane krvi na
prisotnost HIV protiteles. Prenašanje virusa
s kontaminiranimi iglami in injekcijami je
še posebno velik problem med uporabniki
intravenoznih drog oziroma povsod, kjer
igle in brizgalke niso sterilizirane pred
ponovno uporabo.
PERINATALNI PRENOS
Prenos okužbe z virusom HIV z ženske na
fetus ali otroka se lahko pojavi pred poro-
dom, med njim ali kmalu po njem. Tveganje
z okužbo z virusom HIV »in utero« ali med
porodom je 20-40%. Poporodna okužba
(verjetno z dojenjem) je bila opisana pri
majhnem številu dojenčkov, katerih matere
so se okužile po porodu.
Indikatorji, ki bi pokazali, da se lahko
virus HIV prenaša prek dihalnih in prebav-
nih poti ali prek vsakdanjih medosebnih
stikov doma ali kjer koli drugje, ne ob-
stajajo.
Indikatorji, ki bi govorili, da se virus HIV
lahko prenaša z insekti, hrano, vodo, prek
stranišč, bazenov, s potom, solzami, z upo-
rabo istega jedilnega pribora ali drugih
predmetov, kot je telefon aH nošena obleka,
ne obstajajo.
GLOBALNI EPIDEMIOLOŠKI VZORCI
Epidemiološki podatki, ki so na razpolago
o širjenju aidsa v svetu, kažejo nekaj raz-
ličnih vzorcev, od katerih je vsak značilen
za neko obdobje pojava bolezni in prevla-
dujočega načina prenosa okužbe. Epide-
miološki vzorec nam pove, kakšen način
prevencije in oskrbe bo potreben in kateri
izmed različnih aspektov teh dejavnosti
bodo imeli prednost.
VZOREC I
Na področjih vzorca I so se vsi primeri HIV
okužbe in aidsa pojavili pri homoseksual-
nih in biseksualnih moških ter pri intrave-
noznih uporabnikih mamil. Ekstenzivno
prenašanje virusa HIV se je verjetno začelo
v poznih 70-tih letih. Heteroseksualno
prenašanje narašča, vendar je to le nekaj
odstotkov vseh primerov. Prijavljeni so bili
primeri prenosa prek krvi in krvnih
pripravkov, ki so sedaj v veliki meri pod
nadzorom s prostovoljno izključitvijo
krvodajalcev s tveganim obnašanjem in/ali
rutinskim testiranjem krvi krvodajalcev. V
razmerju moški spol proti ženskemu je
število primerov aidsa 10:1 do 15:1. Med
splošno populacijo je običajno stopnja
prevalence HIV dosti pod 1%, vendar je
lahko tudi nad 50% v skupinah z visokim
tveganjem. Ta vzorec je značilen za severno
Ameriko, Zahodno Evropo, Avstralijo in
Novo Zelandijo.
Epidemiološki vzorec se v mnogih drža-
vah, ki so bile prvotno klasificirane kot
vzorec I, še vedno razvija. Na primer, v drža-
vah Latinske Amerike se od srednjih 80-tih
kaže naraščanje prenosa med heterose-
ksualci z več spolnimi partnerji do te mere,
da je ta način prenosa postal prevladujoč.
Kot rezultat tega preobrata je bila Latinska
Amerika prekvalificirana v vzorec I/II.
75
VZOREC II
MIRAN ŠOLINC
Vzorec II je značilen za večino subsaharske
Afrike in dele Karibskega otočja. Večina
primerov v tej regiji se je pojavila pri
spolnih prenosih med heteroseksualci in
razmerje primerov glede na moški in ženski
spol je približno 1:1. Kot rezultat tega je
pogost pojav tudi prenos z okužene ženske
na plod ali dojenčka. Širše prenašanje
virusa se je verjetno začelo v srednjih ali
poznih 70-tih letih in v številnih državah je
lahko med splošno populacijo seropreva-
lenca HIV sedaj že več kot 1%. Prenašanje
se pojavlja tudi pri krvnih transfuzijah, pri
uporabi nesterilnih igel in injekcij ter pri
drugih načinih prebadanja kože. Glavni
način prenosa pa vendar še vedno ostaja
spolni prenos. Prenosa okužbe pri injici-
ranju mamil in pri homoseksualcih ni ali
pa se pojavi v zelo redkih primerih. V neka-
terih urbanih okoljih je okuženih do 25%
ali več pripadnikov starostne skupine spol-
no aktivnega prebivalstva.
VZOREC III
Na področjih vzorca III naj bi se virus HIV
pojavil v zgodnjih in srednjih 80-tih letih
in do leta 1989 je bilo prijavljeno samo
majhno število primerov aidsa. Šele v zad-
njih letih ustrezne službe prijavljajo in
poročajo o obeh spolnih načinih prenosa,
homoseksualnem in heteroseksualnem.
Večina zgodnjih primerov je bila »uvo-
ženih« kot rezultat potovanja v endemična
območja ali stikov s posamezniki od tam,
ali pa so bili povzročeni z uvoženimi
krvnimi pripravki. Na nekaterih področjih
z vzorcem III se je začel položaj hitro spre-
minjati. Na Tajvanu, na primer, spremljanje
podatkov kaže na prvotno hitro širjenje
virusa HIV, ki je povezano z intravenoznim
jemanjem mamil. Vzorec III najdemo v
severni Afriki, Vzhodni Evropi, vzhodnem
Sredozemlju, v Aziji in v večini območja
Pacifika.
V vseh regijah in državah je potreba po
preventivi in kontrolnih dejavnostih v zvezi
s HIV in aidsoma postala prednostna skrb
za pristojne zdravstvene organe. Značil-
nosti in vsebina preventivnih in kontrolnih
programov pa so odvisne od lokalne narav-
nanosti, dolgoročnega pomena in širjenja
epidemije. Taki programi naj bi ustrezali
epidemiološki lastnosti problema in pro-
filom populacijskih skupin, ki so najbolj
prizadete. Kot pri vsaki dobro pripravljeni
strategiji za zaščito zdravja bi tudi tu morah
upoštevati socialne in kulturne značilnosti
teh skupin, njihove prevladujoče vzorce
tveganega obnašanja, njihovo dostopnost in
morebitno pripravljenost za sodelovanje
pri dejavnostih za zmanjšanje tveganja.
Kakršna koli že sta celostna preventiva
in strategija nadzora v zvezi s HIV in aidsom,
bo moral biti glavni vezni člen svetovanje.
Specifične svetovalne dejavnosti bodo
odvisne od posameznikov in skupin, na
katere se bodo nanašale; vsebine bodo pri-
lagojene in način svetovanja bo primeren
in dodelan. Treba je upoštevati tudi tehnič-
ne zmogljivosti, vire financiranja in infra-
strukture, kjer se bo lahko svetovanje
zagotavljalo in izvajalo.
Ne glede na to določeni temeljni prin-
cipi veljajo za vse situacije:
1. Svetovanje mora biti del vseh strategij
preventive pred okužbo z virusom HIV.
Večina seropozitivnih ljudi ne ve, da so
okuženi. Do sedaj je imel samo majhen
odstotek tistih z znano okužbo s HIV ali bo-
leznijo priložnost za zanesljivo svetovalno
uslugo in s tem pomoč pri potrebnih spre-
membah vedenja. Zato je stalen razvoj
svetovalnih služb pomemben za preventivo
v zvezi s HIV.
2. Svetovanje naj bi bilo vezni člen med
vsemi HIV testiranji, pregledi krvi krvo-
dajalcev in programi za zaščito zdravja. Mar-
sikje bi lahko bilo svetovanje zagotovljeno
v sestavi že vzpostavljenih zdravstvenih
služb, ki delajo na terenu, splošnem zdrav-
stvu, kliničnih programih, kot so klinika za
spolno prenosljive bolezni, predporodne in
poporodne klinike ter centri za načrtovanje
družine.
76
PREVENTIVA IN KONTROLNE DEJAVNOSTI'
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
3. Da bi zdravstvene delavce primerno
usposobili za svetovanje o infekciji s HIV,
je treba organizirati programe usposab-
ljanja. Vsi programi zdravstvene nege, ki
imajo opraviti z osebami, okuženimi z
virusom HIV, bi morali vsebovati svetovanje
in primeren trening svetovanja za vso
osebje.
Znotraj posameznih ranljivejših skupin
bi morale biti nevladne in samoiniciativne
organizacije, ki se ukvarjajo z aidsom,
aktivno in tesno vključene pri svetovanju.
KAJ JE SVETOVANJE?
Svetovanje o HlV/aidsu je dialog, ki teče, je
zveza med klientom ali uporabnikom in
svetovalcem s ciljema, (1) preprečiti prenos
okužbe s HIV in (2) zagotoviti psihosocial-
no pomoč-suport tistim, ki so že prizadeti.
Svetovanje v te namene pomaga okuženim
osebam odločati o svojem življenju, jim
dvigati samozaupanje in izboljšati njihovo
družinsko in skupnostno življenje ter
kakovost življenja. Svetovanje o HlV/aidsu
zagotavlja pomoč tudi družinam in drugim
bližnjim, ki jih imajo okuženi radi, zato da
lahko potem ti spodbujajo okužene osebe
in skrbijo zanje.
Preventiva in pomoč sta komplementar-
na procesa. Pri svetovanju o HIV so napori,
da bi preprečili prenašanje, ki jih ne spre-
mlja kakšna vrsta pomoči, bolj ali manj
neučinkoviti. Sporočila, ki se nanašajo na
preventivo, so vedno bolj sprejemljiva, če
so izrečena osebno in relevantno za posa-
meznikove potrebe in življenjski slog. Na-
čin podaje sporočil v procesu svetovanja naj
bi tudi spodbujal občutke zaupanja in razu-
mevanja, ki pomagajo posamezniku nare-
diti in vzdrževati določene spremembe v
obnašanju.
Da bi se bili ljudje pripravljeni odzvati
in spremeniti življenjski slog zaradi infor-
macij, ki so jih prejeli, bodo potrebovali
močan občutek osebne odgovornosti. Sve-
tovanje ima namen pomagati ljudem defini-
rati naravo problema, s katerim se soočajo,
in sprejemati stvarne odločitve o tem, kaj
naj naredijo, da bi zmanjšali vpliv teh težav
na sebe in svoje družine ter prijatelje.
Tehnike, uporabljene pri svetovanju, so
različne od države do države in mogoče
celo znotraj držav, pač glede na ljudi, ki jim
je svetovano, in na vrsto zdravstvene ali
socialne službe, ki je v določenem kraju na
razpolago. Učinkovitemu svetovanju ni
treba slediti nobenemu ustaljenemu vzorcu
ali pristopu. Vsekakor pa mora biti osvobo-
jeno kliničnega ali strukturiranega razmer-
ja »zdravnik-pacient«. Najbolj uspešno sve-
tovanje se pogosto odvija zunaj konteksta
formalnih zvez.
Svetovanje pravzaprav vključuje veliko
več kot samo eno ali naključno neformalno
diskusijo. Večina ljudi, prizadetih z virusom
HIV, potrebuje stalno pomoč in suport pri
reševanju problemov, kar naj bo ključni
vidik vseh svetovalnih razmerij.
KOMU JE NAMENJENO SVETOVANJE
O INFEKCIJI S HIV
V kontekstu HIV okužbe in aidsa je sveto-
vanje primerno za:
• ljudi, ki jih skrbi, da so mogoče oku-
ženi z virusom HIV (»zaskrbljeni zdravi«),
• ljudi, ki razmišljajo, da bi se testirali za
HIV,
• ljudi, ki so se že testirah za HIV (s po-
zitivnim ali negativnim izvidom),
• ljudi, ki so se odločili, da se ne bodo
testirali, ne glede na svoje preteklo ali seda-
nje tvegano obnašanje,
• ljudi, ki se ne zavedajo tveganja oku-
žbe, ki je prisotno pri specifičnem vedenju,
ki so ga prakticirali aÜ ga še prakticirajo,
• ljudi z aidsom ali drugo boleznijo, po-
vezano z okužbo s HIV,
• ljudi, ki se soočajo s težavami z zapo-
slitvijo, nastanitvijo, financami, družino
ipd. kot posledico dejstva, da so seropozi-
tivni,
• družine in prijatelje ljudi, ki so okuženi
z virusom HIV,
• zdravstvene delavce in ostale, ki pri-
hajajo v redne stike s seropozitivnimi ose-
bami.
77
MIRAN ŠOLINC
KJE SE LAHKO ZAGOTOVI SVETOVANJE
O INFEKCIJI S HIV
Oboje, svetovanje, povezano s preventivo,
in svetovanje, ki daje pomoč in suport, se
lahko odvija povsod, kjer je ali bi lahko bila
diskusija o virusu HIV in aidsu. To vključuje
zdravstvene klinike, centre za spolno pre-
nosljive bolezni, porodnišnice, centre za
načrtovanje družin, zdravstvene ambu-
lante, šole, cerkve, centre za socialno delo
in druge svetovalnice, klube in interesna
društva ali združenja. Verjetno pa so še dru-
ge možnosti, ki bi jih bilo vredno poskusiti
in uporabiti.
Poleg zdravnikov, medicinskih sester,
psihologov in socialnih delavcev bi morali
spodbuditi in usposobiti za svetovalno po-
moč tudi druge ljudi. Svetovalci, ki izvajajo
preventivno in svetovalno pomoč, so lahko
tudi šolski učitelji, učitelji zdravstvene
vzgoje, verski in skupnostni vodje, strokov-
njaki, ki delajo z mladinskimi skupinami,
člani samopomočnih skupin — torej ne
samo formalni zdravstveni delavci.
ZAKAJ JE SVETOVANJE O VIRUSU HIV
POTREBNO
Diagnoza okužbe s HIV ali aidsa, sum ali
spoznanje možnosti okužbe povzročajo
globoke čustvene, socialne, vedenjske in
zdravstvene posledice. Poznejše potrebno
posameznikovo in družbeno prilagajanje
ima pogosto vpliv na družinsko življenje,
spolna in družabna razmerja, delo, izobra-
ževanje, duhovne potrebe, pravni status in
državljanske pravice. Prilagajanje okužbi s
HIV vključuje konstantno premagovanje
stresov in adaptacije. To je dinamičen,
razvojni in doživljenski proces, ki ustvarja
nove in spreminjajoče zahteve za okužene
posameznike, njihove družine in skupnost,
v kateri živijo.
Večina ljudi je omejena v tem, kaj lahko
počnejo ali čutijo, da lahko počnejo, in
kakšne spremembe lahko storijo v svojem
življenju. Ne glede na to, ali so te omejitve
stvarne aH izmišljene, jih je treba upoštevati
in se z njimi ukvarjati, če hočemo, da bo
spreminjanje obnašanja uspešno in stalno.
V poteku okužbe s HIV se bo treba ver-
jetno soočiti s široko paleto osebnih potreb
in težav. Te niso stalne, ampak bodo sča-
soma vedno resnejše in težje obvladljive.
Spreminjajoča se narava teh potreb povzro-
ča razne psihološke in čustvene napetosti
pri seropozitivnih in njihovih bližnjih. Te
napetosti lahko pri okuženi osebi povzro-
čijo občutek izgubljanja identitete, samo-
stojnosti, zasebnosti in družbenega statusa.
Prav tako lahko izzovejo občutke krivde,
jeze, strahu pred osamljenostjo, umiranjem
in smrtjo. Okužba s HIV povzroči tudi
neposredne in posredne finančne stroške,
ki so lahko še posebno stresni, če je z
boleznijo prizadeta tudi posameznikova
ekonomska produktivnost — velik del
stresa, ki ga doživljajo seropozitivni, zrcali
potlačene strahove glede ekonomske samo-
stojnosti in družinskih obveznosti.
Zaradi tega mora svetovanje vzeti v obzir
ne samo uporabnikove trenutne socialne
in zdravstvene okoliščine, ampak tudi njena
ali njegova socialna razmerja, stališča in
odnos do virusa HIV in aidsa. Svetovanje
mora zagotavljati vzgojo in informacije na
način, ki ustreza vsakdanjemu življenju
osebe. Upoštevati mora tudi uporabnikove
spolne potrebe in preteklost, poklic, vzgojo
in izobrazbo, želje in upanja; vse skupaj pa
bo pomagalo pri ustvarjanju novega pristo-
pa k varnejši spolnosti in odgovornim
socialnim razmerjem.
Svetovanje svojcev, ljubimcev, partner-
jev, delodajalcev ali kolegov okuženih oseb
mora dajati najnovejše in tehnično kore-
ktne informacije. Oziralo naj bi se tudi na
življenjski slog okuženega posameznika ter
vključevalo vse napore za doseganje spre-
memb obnašanja in konstruktivno prila-
goditev okužbi s HIV.
Če hočemo, da bo svetovanje učinkovito,
ga mora uporabnik vzeti za sprejemljivega.
Sprejemljivost se bo še izboljšala, če bo
svetovanje jasno upoštevalo vsa socialna
razmerja, prepričanja in obveznosti, ki jih
ima posameznik. Vsako od teh razmerij je
lahko potencialna motivacija in v pomoč.
Povzemimo. Svetovanje ljudi o okužbi s
HIV je pomembno, ker:
• je okužba doživljenjska,
• se lahko oseba s spremembo vedenja
78
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
izogne okužbi s HIV ali prenašanju na
druge,
• lahko zavedanje o okužbi s HIV po-
vzroči velikanske psihične pritiske in
strahove, ki lahko zavrejo konstruktivne
spremembe ali poslabšajo bolezen, še zlasti
strah, nerazumevanje in diskriminacija, ki
jih povzroča epidemija HIV.
GLAVNE FUNKCIJE SVETOVANJA
PREVENTIVA
Svetovanje se ukvarja s prevencijo okužbe
z virusom HIV in njenega prenašanja na
druge ljudi. Preventivno svetovanje ima pet
glavnih stopenj:
• določa, ali obnašanje posameznika ali
skupine posameznikov vključuje tudi veliko
tveganje okužbe z virusom HIV,
• dela z zaskrbljenimi ljudmi, jim po-
maga razumeti tveganji, ki so povezana z
njihovim obnašanjem, in jih seznanja z
njimi,
• skupaj z uporabniki definira način,
kako sta njihov življenjski slog in samo-
podoba povezana s tem obnašanjem,
• pomaga posameznikom definirati nji-
hove možnosti za spremembo obnašanja in
• dela s posamezniki, tako da jim pred-
stavi prilagojeno vedenje, ki naj bi ga potem
tudi obdržali.
Na vedenje z velikim tveganjem v kateri
koli kulturi ali družbeni skupini pogosto
vplivajo različni faktorji. Pritisk skupine
vrstnikov, da se vedeš na poseben način,
finančni pritisk, kulturne vrednote, pred-
stave o tem, kaj je sprejemljivo in priča-
kovano, ter pomanjkljivo znanje o prisot-
nem tveganju — vsi ti dejavniki so lahko
odločilni, glede na posameznika in glede
na situacijo.
Preventivno svetovanje mora vključevati
pomemben del vzgoje o zdravju. Vzgojna
sporočila o zdravju naj bi bila podana po-
samezniku na relevanten način, vodijo naj
k dosegljivim ciljem in morajo biti predstav-
ljena v sestavi natančne in empatične dis-
kusije. Bolj kot vse drugo želi preventivno
svetovanje spodbuditi posameznike in
skupine k sprejemanju odločitev o lastnem
življenjskem slogu in odgovornostih. Da bi
bilo tako svetovanje učinkovito, mora imeti
posameznik ali skupina na voljo nenehno
pomoč. Kjer ni občutka menjave med sve-
tovalcem in uporabnikom in ne občutka
iskrene pomoči, lahko pogosto izgubimo ali
zgrešimo bistvo preventivnega sporočila.
PRIMARNA PREVENTIVA
Primarno preventivno svetovanje je name-
njeno ljudem, pri katerih je veliko tveganje
okužbe z virusom HIV, vendar se ve, da niso
okuženi. Nekateri od njih so morda že
spoznali, da tvegajo, drugi pa se svojega
tveganega vedenja ne zavedajo. Primarno
preventivno svetovanje se osredotoča na
izstopajoče vedenje, ki je tvegano za okuž-
bo s HIV, in išče poti za možnost spremem-
be, glede na naštete stopnje. V vsaki družbi
so lahko v tveganem položaju razne sku-
pine in posamezniki. Prostitutke, prostituti
(komercialni seksualni delavci/ke) in nji-
hovi klienti, drugi moški in ženske z veliko
spolnih partnerjev, moški, ki imajo homo-
seksualna razmerja, ljudje s hemofilijo in
intravenozni narkomani so vredni vse po-
zornosti. Vojaško osebje, vozniki tovor-
njakov, emigranti, ki so dolgo časa zdoma,
in adolescenti lahko prav tako čutijo dolo-
čen pritisk, da so bili vpleteni v tvegano
vedenje v vsakdanjih okoliščinah. Vsaka
skupina predstavlja drugačen izziv glede na
to, kako in kje je dosegljiva. Bari, klubi,
bolnišnice, centri za odvisnike od drog,
vojaške baze, šole, mladinski in športni
klubi — vsi dajejo priložnost za svetovanje
ali vsaj za informiranje ljudi o možnosti
svetovanja.
SEKUNDARNA PREVENTIVA
Za osebe, o katerih se ve oz. ki veljajo za
seropozitivne, bi moralo svetovanje pou-
dariti posledice okužbe s HIV in načine, s
katerimi se lahko izognemo prenašanju. To
naj bo storjeno v vzdušju popdpore in razu-
mevanja ter osredotočeno na to, da seropo-
zitivna oseba spozna svojo odgovornost za
zdravje in blaginjo oseb, s katerimi bi lahko
79
MIRAN ŠOLINC
imela spolni stik.
Še zlasti pomembno je, da ambulante,
bolnišnice, službe, ki opravljajo testiranje,
in druge ustanove ali organizacije pripo-
ročijo okuženi osebi, da obišče svetovalca.
Osebje teh služb in ustanov mora vedeti,
kje se izvaja svetovanje. Prav tako morajo
biti sposobni pomagati klientu najti sveto-
valno službo, ki je lokacijsko in socialno
najbolj primerna ter sprejemljiva.
Svetovanje na terenu je za sekundarno
preventivo morda prav tako inovativno kot
programi primarne preventive. Nekateri
ljudje z diagnozo okužbe s HIV se bodo
verjetno selili sem in tja, iščoč prijatelje,
pomoč in podporo, da se bodo lahko čust-
veno spoprijeli s strahom pred aidsom.
Morda sploh ne bodo pripravljeni sodelo-
vati pri svetovanju ali kakšni drugi aktiv-
nosti, dokler se ne odločimo za kreativne
korake, da bi jih dosegli in jim pomagali
spoznati koristnost svetovanja.
Pri sekundarnem preventivnem sveto-
vanju je treba poudariti vprašanje prena-
šanja virusa HIV. Privzemanje tehnik, ki
izničijo ali minimizirajo možnost okužbe
spolnih partnerjev, je zelo pomembno.
Treba je prediskutirati uporabo kondomov,
spolnih tehnik z majhnim tveganjem,
alternativne načine iskanja užitka in vzdr-
žnost. Podobno je treba informirati sedanje
in pretekle partnerje o možnosti, da so bili
morda okuženi, in poiskati možne poti ob-
veščanja.
Svetovanje mora tudi poudarjati, da oku-
žena oseba ne bi smela darovati krvi ali z
drugimi deliti brizgalk, igel in drugega pri-
bora za prebadanje kože. Uporabniki intra-
venoznih drog pogosto imajo ali izberejo
prijatelje, ki se obnašajo na enak način.
Pritisk ali vpliv prijateljev, da nadaljujejo z
tveganimi dejanji, je zelo verjeten, in na to
se je treba pripraviti. Podobno kot zgoraj
moramo tudi tu upoštevati težave pri do-
seganju intravenoznih uporabnikov mamil
in ukvarjanju z njimi, ker se ti morda bojijo
obsojanja ali zavrnitve svojcev in znancev,
ki ne vedo za njihovo uživanje mamil.
Perinatalni prenos je tudi lahko pomem-
bna skrb. V primeru že noseče ženske se
bo morda treba pogovarjati o morebitni
prekinitvi nosečnosti in pri tem upoštevati
veliko kulturnih, družinskih in zdravst-
venih dejavnikov, ki lahko vplivajo na
odločitev. Prav tako je treba spregovoriti o
prevenciji nadaljnjih nosečnosti.
PSIHOSOCIALNA POMOČ
Ljudje z diagnozo okužbe s HIV oz. s njo
povezano boleznijo, vključujoč aids, in
njihovi najbližji se morajo soočiti z različ-
nimi težavami, zato pogosto potrebujejo
čustveno in/ali praktično pomoč. Strah, da
je oseba širila okužbo, fizična osamitev,
hospitalizacija, diskriminacija v družini ali
lokalni skupnosti, izguba stanovanja,
prekinitev izobraževanja, finančne težave,
fizični učinki bolezni, napredovanje bolez-
ni, prekinitev razmerja, žalovanje, jeza,
osamljenost in potrtost — vse to so sprem-
ljajoče skrbi, s katerimi se bomo morda
srečali.
Te težave lahko nastopijo v intervalih
tako pri okuženi osebi kot tudi pri tistih, ki
zanjo skrbijo. Dejstvo, da niso stalne in jih
ni mogoče vedno napovedati, povzroča
dodatni fizični in čustveni stres. Suportivno
svetovanje je lahko še posebej koristno pri
prepoznavanju okoliščin, v katerih se te
skrbi pojavljajo, in v pomoči posamezniku
pri načrtovanju, kako se z njimi spoprijeti.
Kjer to ni mogoče, pa suportivno sveto-
vanje lahko pomaga uporabniku, da se po-
zitivno odzove na težave.
Pomembno si je zapomniti, da je supor-
tivno svetovanje proces krepitve osebe z
virusom HIV. »Živeti s HIV okužbo ali bo-
leznijo« ne pomeni »živeti ne glede na virus
HIV«; s svetovanjem se lahko mobilizirajo
posameznikove moči in zmogljivosti, da se
sooči s takimi skrbmi in jih obvlada. Neka-
teri ljudje so morda sposobni premagati
težave brez svetovanja, vendar lahko tistim,
ki tega ne zmorejo, svetovanje pomaga
poiskati nove življenjske vidike, ki bi jih
drugače prezrli ali pozabili.
Suportivno svetovanje naj bi pomagalo
tudi tistim, ki jim je HIV omejil polno in
produktivno življenje, s tem da jih usposobi
za prevzemanje (ali soprevzemanje) odgo-
vornosti nad svojim življenjem in pri spre-
jemanju odločitev. Pogosto lahko postavi
80
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
problem v novo luč, ki omogoča kreativen
pristop k reševanju problema in spre-
jemanju odločitev. Svetovalci se bodo po-
gosto videli v vlogi uporabnikovega zago-
vornika, ko bodo podpirali posameznika,
svojce ali skupnost pri pridobivanju moči.
Če omogočimo ljudem, da ostanejo
aktivni pri delu, izobraževanju, v družinah
in med prijatelji, bo to pomagalo zmanjšati
odvisnost od zdravstvenih in socialnih
služb in lahko prav tako zmanjša morebitne
psihične težave.
POGOJI ZA SVETOVANJE
BISTVENE LASTNOSTI SVETOVANJA
Svetovalni pristopi se verjetno razlikujejo
od države do države in znotraj družbenih
skupin. Razpoložljiva sredstva, konvencio-
nalno ali tradicionalno razumevanje bo-
lezni in načini, na katere so podani in zago-
tovljeni nasveti in pomoč, bodo vplivali na
vzorce in tehnike svetovanja. Značilnosti
svetovanega posameznika in njegova ali
njena socialna in družinska mreža bodo
prav tako postavljale meje, do koder je
svetovanje potrebno. Ne glede na to so
številne lastnosti značilne za vse svetovalne
situacije.
ČAS\
Od vsega začetka je pomembno dati upo-
rabniku dovolj časa. Pri veliko svetovalnih
vsebinah, kot je pomoč pri absorbciji
novosti glede diagnoze aids, ne smemo
hiteti. Skrbi, ki bodo prišle na dan, na bo
uporabnik okužen aH ne, so kompleksne in
občutljive, zato za njihovo obravnavanje in
premagovanje potrebujemo čas. Čas je
treba pustiti tudi za razvoj dobrega stika in
zaupanja, ki sta nepogrešljiva. Nekateri
ljudje bodo potrebovali številna svetovalna
srečanja, preden bodo spoznali nujnost
spremembe svojega vedenja in sprejeli
težke odločitve o svojem načinu življenja.
SPREJEMLJIVOST
Ljudje z okužbo s HIV ali/in z boleznijo,
vključujoč aids, morajo začutiti, da jih je
svetovalec sprejel take, kot so, ne glede na
njihov način življenja, spolne preference in
socioekonomsko, etnično ali versko ozadje.
Odzivi na njihove potrebe naj bi bili
tehnično usklajeni in občutljivi na njihove
osebne okoliščine in ne bi smeli biti
zaznamovani s svetovalčevimi osebnimi
občutki.
DOSTOPNOST
Svetovanje naj bo zlahka dostopno. Ljudje,
ki potrebujejo svetovanje, bi morali imeti
možnost za srečanje ali telefonski klic ob
vsakem času. To lahko pomeni dovolj raz-
položljivih svetovalcev na regularni osnovi.
Lahko pa tudi pomeni, da moramo poklicati
druge, ki bi lahko z malo osnovnega us-
posabljanja zagotavljali dodatno svetovalno
pomoč. Svetovalna služba mora biti tudi
dostopna, kar pomeni, da je na razpolago v
prostorih zdravstvenih ali socialnih služb,
da je javno dostopna — da tja enostavno
pridemo in jo enostavno uporabimo.
ZANESLJIVOST IN TOČNOST
Vsaka informacija, podana pri svetovanju,
na primer o okužbi z virusom HIV, tveganju
okužbe in zmanjšanju tveganja, naj bi bila
zanesljiva. Zaradi tega mora svetovalec
jasno razumeti dejstva o okužbi z virusom
HIV in bolezni ter vzdrževati tesne in
zaupne vezi z drugimi zdravstvenimi
delavci, ki dajejo pomoč. Vsi, ki izvajajo
svetovanje, bi morali imeti možnost dosto-
pa do najnovejših informacij o HIV okužbi
in njenem premagovanju, tako da lahko na
uporabnikova vprašanja odgovorijo kar se
da natančno. Uporabnika naj seznanijo z
morebitno negotovostjo glede natančnosti
informacije, tako da bo nova informacija
podana v okviru zanesljivosti.
81
MIRAN ŠOLINC
ZAUPNOST
Zaupanje je eden najpomembnejših de-
javnikov v razmerju med svetovalcem in
osebo, ki ji je svetovano. Zaupanje izboljšuje
delovno razmerje in zvišuje verjetnost, da
bodo posameznik ali skupina ravnali v
skladu z danimi informacijami. Ne pu-
ščajmo prostora za diskriminacijo in ljudske
sodbe, saj je zagotovljena zaupnost za
nekoga z diagnozo okužbe s HIV izjemno
pomembna. Svetovalni odnos mora biti
zgrajen na dogovoru, da bo vse, kar se bosta
pogovarjala, ostalo osebna zadeva, dokler
se uporabnik ne odloči drugače.
Morda bo prišlo do primerov, ko bo sve-
tovalec ali kakšen drug zdravstveni delavec
začutil, da je treba prekiniti zaupnost, na
primer seznaniti spolne partnerje okužene
osebe, če uporabnik to zavrača. Napotki
pristojnega organa Svetovne zdravstvene
organizacije so v takih primerih sledeči:
»Zdravstveni ali svetovalni delavec bo moral
odločati in ravnati v skladu s strokovno eti-
ko in ustrezno pravno podlago« (Preven-
tion of sexual transmission of HIV virus
1990: Annex 2, The Consensus Statement
from the WHO Consultation on Partner
Notification for Preventing HIV Trans-
mission). Kjer načelo zaupnosti preprečuje
sprejetje primernih ukrepov za preprečitev
nadaljnjega prenosa okužbe z virusom HIV,
bo treba situacijo v takem posebnem pri-
meru ponovno pretehtati in se z njo
poglobljeno ukvarjati.
SVETOVALNE DEJAVNOSTI
Celotno trajanje svetovanja mora biti od-
visno od potreb posameznika. Medtem ko
se bo vsebina svetovanja razlikovala glede
na okoliščine, bodo spodaj opisane last-
nosti vedno pomembne.
SVETOVANJE NAJ POMAGA OPREDELITI
IN RAZJASNITI PROBLEME
Pomembno je presoditi, ali se bo in kako
se bo uporabnik sposoben sprijazniti z
novimi informacijami v času fizičnega in
emocionalnega stresa — treba je opravljati
periodično in pretanjeno ovrednotenje
posameznikovih sposobnosti za spreje-
manje novih diagnoz in napovedi. Enako
pomembno je regularno spremljanje vpli-
vov, ki jih ima napredovanje fizične bolezni
na posameznikove sposobnosti za čustveno
in intelektualno obvladovanje vsakodnev-
nih odločitev in dejanj.
Zgodnje in natančno prepoznavanje
problemov lahko pomaga uporabniku pri
soočanju s strahovi in skrbmi, ki se nanašajo
na družinske zadeve. Načrtovanje je v pri-
meru kronične bolezni ali smrti odločilno,
še posebej, če so vpleteni otroci.
SVETOVANJE NAJ ZAGOTAVLJA INFORMACIJE
O VSEH SREDSTVIH, KI SO NA RAZPOLAGO
Z napredovanjem HIV okužbe se pojavijo
različne zdravstvene, psihosocialne in
skrbstvene potrebe. Na razpolago naj bodo
informacije o službah, skupinah za samo-
pomoč, združenjih, zdravstveni pomoči, ki
je na voljo, kot tudi o spremembah načina
življenja, s katerimi se lahko zadovoljijo
nastale potrebe. Promocija varnejše spol-
nosti in preprečevanje nosečnosti, na pri-
mer, naj vsebuje tudi informacije o tem, kje
se dobijo kondomi in druga kontracepcija.
SVETOVANJE NAJ POMAGA UPORABNIKU
ZAVZETI REALNO STALIŠČE
DO SPREMEMBE ŽIVLJENJSKEGA SLOGA
Svetovalci naj pomagajo uporabnikom
spremeniti način življenja, potem ko so
temeljito pretehtali njihovo družinsko
ozadje, upoštevajoč karakteristike, kot sta
izobrazba in finančno stanje. Svetovanje naj
pomaga ljudem izbrati načine, ki so izved-
ljivi in ki bodo zagotavljali zadovoljstvo in
pomoč, potrebno pri določenem novem
obnašanju. To lahko vključuje seznanitev
osebe s skupinami ljudi, ki že imajo podob-
ne izkušnje, še posebno, če so pripravljeni
pomagati, na primer združenja okuženih,
združenja homoseksualcev, združenja od-
visnikov od drog, združenja partnerjev oku-
ženih oseb itn.
82
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
SVETOVANJE NAJ MOTIVIRA IN PRIPOMORE
K SPREJEMANJU ODLOČITEV
Ljudje so bolj motivirani za spremembe, ko
čutijo, da imajo nadzor nad svojim življe-
njem in svojimi odločitvami ter ko se
krepijo njihove sposobnosti, samospošto-
vanje in zaupanje. Pomembno je spodbujati
pozitivne korake in namere ter ponuditi
empatično in reahstično oceno, zakaj ne
delujejo v skladu s pričakovanji. Vir moti-
vacije je lahko želja, obdržati status znotraj
skupnosti. Odločilni vir motivacije pa je
lahko tudi, da vse to pojasnimo bližnjim, kar
bo tudi njim v pomoč.
ŠTUDIJSKI PRIMER: NAZADOVANJE ZDRAVJA
Jureta, 32-letnega, z virusom HIV okuže-
nega moškega, je k svetovalcu napotil nje-
gov splošni zdravnik. Zdravnik je bil za-
skrbljen glede uporabnikovega trenutnega
zdravstvenega stanja in je menil, da obstaja
možnost, da se pri Juretu razvije aids. Zdrav-
nik je želel imeti vpogled v situacijo, če se
bo njegovo zdravje začelo slabšati, kako bo
uporabnik to sprejemal. V preteklosti je
bilo z uporabnikom vedno težko delati, saj
se je vedno norčeval iz vprašanj, kako
obvladuje situacijo. Intervju se je začel
takole:
Svetovalec: Dr. X je zaskrbljen zate, zato me
je zaprosil, da se srečam s tabo; kaj misliš,
zakaj je zaskrbljen glede tebe?
Vzelo zaposlenem centru je čas omejen,
zato mora biti svetovanje fokusirano na
glavni problem že od vsega začetka, vendar
bo uporabnik vseeno dobil dovolj časa.
Uporabnik: Visoka temperatura, ki nika-
kor ne popusti.
Svetovalec: Kaj pa po tvojem ta visoka
temperatura, ki ne popusti, pomeni?
Uporaba uporabnikovih besed pri formi-
ranju naslednjega vprašanja vzbuja empa-
tijo.
Uporabnik: Morda bi to lahko pomenilo
začetek aidsa...
Nato svetovalec-socialni delavec pred-
stavi hipotetično vprašanje, s katerim od-
pre »delikatno temo«. Do sedaj svetovalec
ni imel možnosti govoriti o tem, kaj se lahko
zgodi, če bi se Juretu stanje nenadoma po-
slabšalo. Naslednja vprašanja iščejo odgo-
vore na to, kdo bi Juretu lahko pomagal in
kaj jim bo morebiti povedal o svojem stanju.
Svetovalec: Če se bodo vročine nadaljevale
in ne bodo pojenjale, kako bi videl nastalo
situacijo in kako bi se s tem spoprijel?
Uporabnik: Najverjetneje bi želel to
povedati svojim staršem. Če bom v bolnici
in če bom preveč bolan, da bi delal, bom
pustil službo. Do takrat pa bom normalno
nadaljeval, saj še vse izgleda dobro.
Svetovalec: Če boš v svoji bolezni prišel
do stopnje, ko boš menil, da ne zmoreš več
vsega sam, kaj bi hotel takrat narediti in za
koga bi želel, da ti pomaga?
Odgovori na ta vprašanja bodo dali sve-
tovalci določen vpogled v socialno podpo-
ro in pomembna razmerja v uporabni-
kovem življenju. Tu bo morda svetovalec
imel možnost, da gre v širino, do katere bo
Jure pripravljen zaupati pomembne in-
formacije. Svetovalec se nato obrne k bolj
hipotetičnim delikatnim temam.
Svetovalec^utc, mislim, da se o tem še nisva
pogovarjala, vendar bi me zelo zanimalo, ali
si že razmišljal o tem, kaj se lahko zgodi, če
prideš enkrat v prihodnosti do stopnje, ko
bo treba sprejeti usodne odločitve o tvoji
negi in zdravljenju. Jaz uporabnike vedno
vprašam, če imajo morda posebne poglede
o tem, kako bi želeli biti obravnavani, če bi
recimo bilo potrebno, da jih priključijo na
aparate, da bi ostali pri življenju.
Uporabnik: To odločitev bo moral spre-
jeti Marko (njegov partner). Z njim sva se o
tem že enkrat pogovarjala. Oba sva bila
mnenja, da ne bi imelo nobenega smisla
vztrajati ali da bi bila priključena na apara-
ture, če bi kdo od naju imel nevrološke
težave.
Svetovalec: Ali bi ti kar koli dalo upanje v
težki zdravstveni situaciji?
Uporabnik: Da bi imel ob sebi Marka, ki
bo skrbel zame in me negoval ter odločal
83
MIRAN SOLINC
namesto mene. Dokler ima človek ob sebi
odprte in poštene ljudi, jim lahko zaupa.
Kadar ljudem zaupam, se počutim bolj
varnega in sem do določenih stvari bolj
zaupljiv.
SVETOVANJE PRED HIV TESTIRANJEM
Odločitev za testiranje na HIV okužbo je
vsekakor pomemben korak v posamez-
nikovem življenju in bi moralo vedno biti
spremljano s predtestnim in potestnim
svetovanjem.
NAMEN PREDTESTNEGA SVETOVANJA
Predtestno svetovanje naj bi posamezni-
kom, ki se nameravajo testirati, posredovalo
informacije o tehničnem poteku testa in o
morebitnih osebnih, zdravstvenih, social-
nih, psihosocialnih in pravnih posledicah
obeh diagnoz: HlV-pozitivne in HlV-ne-
gativne. Informacije naj bodo podane na
enostavno razumljiv način in naj bodo
najnovejše. O testiranju je treba govoriti kot
o pozitivnem dejanju, ki je povezano s
spremembami v tveganem vedenju.
Odločitev za testiranje naj bo jasno izra-
žena. Izražen pristanek pomeni zavedanje
posameznika o možnih posledicah testnih
rezultatov. V nekaterih državah zakon
zahteva eksplicitno izraženo strinjanje,
preden se lahko testiranje opravi: v drugih
velja za implicitno strinjanje, ko kdo poišče
zdravstveno pomoč. Tukaj je treba jasno
razumeti politiko o strinjanju v vsakem
primeru, in vsakdo, ki se namerava testirati,
bi moral razumeti omejitve in potencialne
posledice testa.
Testiranje na HIV okužbo naj bo orga-
nizirano tako, da bodo možnosti razodetja
informacij ali diskriminacije kar najmanjše.
Tudi pri pregledu morajo biti spoštovane
in upoštevane pravice posameznika. Sveto-
vanje naj bi aktivno poudarjalo in spodbu-
jalo te pravice, tako pri tistih, ki se testirajo,
kot pri tistih, ki imajo dostop do zapisov in
rezultatov. Zaupnost mora biti zagotovljena
v vseh primerih.
VSEBINA PREDTESTNEGA SVETOVANJA
Predtestno svetovanje se naj osredotoči na
dve glavni temi: prvič, na uporabnikovo
osebno preteklost in tveganje izpostav-
ljenosti okužbi z virusom HIV v preteklosti
ali sedanjosti: drugič, preverjanje posamez-
nikovega razumevanja HlV/aidsa in more-
bitne izkušnje premagovanja kriznih
situacij, ki jih uporabnik že ima.
PREVERJANJE TVEGANJA
Pri preverjanju je treba računati na mož-
nost, da je bila oseba izpostavljena virusu
HIV, zato se osredotočimo na naslednje
vidike:
• Pogostost in tip spolnega vedenja:
specifične spolne tehnike, še zlasti tiste z
visokim tveganjem, kot so vaginalni in
analni odnos brez uporabe kondoma ali
spolni odnosi s prostitutkami in prostituti
brez zaščite.
• Pripadnost skupini z znano visoko
stopnjo okuženosti ali z življenjskim
slogom, ki je znan kot tvegan, na primer
intravenozni narkomani, prostituti in pro-
stitutke in njihovi klienti, zaporniki in
homoseksualni ter biseksualni moški.
• Ali je oseba prejela krvno transfuzijo,
imela presaditev telesnih organov aH dobila
druge krvne pripravke.
• Ali je bÜa izpostavljena morebitnim
invazivnim nesterilnim postopkom, kot sta
tetoviranje in rezanje kože.
PREVERJANJE PSIHOSOCIALNIH DEJAVNIKOV
IN ZNANJA
Pripreverjanju potrebe po HIV testiranju
naj se postavijo naslednja vprašanja:
• Zakaj je zaprošeno za test?
• Kateri simptomi ali vedenje uporab-
nika/co še posebno skrbijo?
• Ali je uporabnik/ca razmišljal, kaj bo
storil/a ali kako bo reagiral/a, če bo rezultat
pozitiven oziroma negativen?
• Kakšna so uporabnikova prepričanja
in znanje o HIV prenosu in njegova zveza s
tveganim vedenjem?
84
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
• Kdo bi mu/ji dajal (in trenutno daje)
emocionalno in socialno podporo (svojci,
prijatelji, ostali)?
• Ali je uporabnik opravil test že kdaj
prej, in če ga je, kdaj, kje, s kakšnim razlo-
gom in kakšen je bil rezultat?
Tako svetovanje naj vključuje tudi dis-
kusijo in preverjanje uporabnikovega razu-
mevanja:
a) pomena in potencialnih posledic po-
zitivnega ali negativnega rezultata in
b) kako lahko spremembe v vedenju
zmanjšajo morebitno okužbo ali prenos na
druge.
Predtestno svetovanje naj vključuje tudi
pazljivo upoštevanje posameznikove zmož-
nosti sprejemanja diagnoze in sprememb,
ki jih bo morda treba narediti kot odziv na
dejstva. Prav tako naj osebo spodbuja k sve-
tovanju, da razmisli, zakaj želi biti testirana
in s kakšnim namenom. Ko sprašujemo o
osebni preteklosti, je pomembno, da si za-
pomnimo, da je uporabnik/ca:
• morda preveč zaskrbljen/a, da bi po-
polnoma absorbiral/a, kar pravi svetovalec,
• da ima morda nerealna pričakovanja
o testiranju in
• da morda ne dojema, zakaj se ga spra-
šuje o zasebnem vedenju, in je pri odgo-
vorih zadržan.
Prav tako je pomembno, da med sveto-
vanjem uporabniku povemo, da trenutno
razpoložljivi testni postopki niso nezmot-
ljivi. Občasno se lahko pojavijo oboji, tako
napačni pozitivni kot napačni negativni
rezultati, čeprav so v primeru pozitivnega
testa dodatni (potrdilni) testi zelo zane-
sljivi. Ta dejstva je treba jasno pojasniti,
skupaj z informacijami o »oknu« (window
period), tj., o obdobju, v katerem test ne
more pokazati posameznikove infekcije.
ČE TESTIRANJE ŠE NI NA RAZPOLAGO
Verjetno so lokacije, kjer še ni na razpolago
zanesljivih zmogljivosti za testiranje. Na
takih mestih je treba začeti s preventivnim
svetovanjem, še zlasti je treba poudariti
potrebo po spremembah v vedenju pri
ljudeh z visokim tveganjem in zbrati vse sile
za ustrezne vedenjske spremembe. Sveto-
vanje, vzgoja, informiranje in podpora so
vitalnega pomena za vedenjske spre-
membe.
Ko se oseba odloči za testiranje na pri-
sotnost protiteles virusa HIV, je že treba
načrtovati potestno svetovanje.
SVETOVANJE PO TESTIRANJU
Svetovanje po testiranju bo odvisno od re-
zultata testa, ki je lahko negativen, pozitiven
ali enakopomenski (ne eno ne drugo).
SVETOVANJE PO NEGATIVNEM TESTU
Zelo je pomembno, da pazljivo predisku-
tiramo pomen negativnega rezultata (ne
glede na to, ali je bil pričakovan ali ne).
Novica, da je oseba neokužena, bo pri njej
verjetno povzročila občutek olajšanja ali
evforije, vendar je treba poudariti naslednje
vidike:
• Glede na možno izpostavljenost oku-
žbi je tu »obdobje okna« (windowperiod),
v katerem negativen rezultat ne velja za
zanesljivega. To pomeni, da mora v večini
primerov preteči najmanj tri mesece od
morebitne izpostavljenosti, preden lahko
negativen rezultat pomeni, da se okužba še
ni pojavila. Negativni testni rezultat je še
bolj zanesljiv, če je od zadnje možne
izpostavljenosti minilo vsaj šest mesecev.
• Nadaljno izpostavljenost okužbi z
virusom HIV lahko preprečimo samo z
izogibanjem tveganemu vedenju. Varnejša
spolnost in izogibanje sposojenim iglam
morata biti uporabniku razložena tako, da
bo razumel in zmogel razumeti sprejeti
določene odločitve.
• Prav tako morajo biti dostopne druge
informacije o tem, kako lahko nadziramo
in se izogibamo okužbi, vključno z razvi-
janjem pozitivnega zdravstvenega vedenja.
Morda bo treba razlage ponavljati in se
pogajati, vse z namenom, da bi pomagali
uporabniku pri spoznavanju in vzdrževanju
novih načinov vedenja.
85
MIRAN SOLINC
SVETOVANJE PO POZITIVNEM REZULTATU    ^■
Ljudem, ki so dobili diagnozo, da so
okuženi z virusom HIV ali bolni, je treba to
čimprej povedati. Prvi razgovor naj bo
zaseben in zaupen, uporabniku pa je treba
dati dovolj časa, da novico absorbira. Po
obdobju pripravljalnega prilagajanja je
treba podati uporabniku jasno razlago
dejstva, kaj ta novica pomeni. To NI čas za
špekulacije z napovedmi ali ocenami,
koliko časa bo še živel.
To je čas, ko uporabnik premaguje šok
ob spoznavanju diagnoze, mi pa mu ponu-
dimo in zagotovimo pomoč. Je tudi čas, ko
spodbudimo upanje — upanje za dosegljive
rešitve osebnih in praktičnih problemov, ki
se lahko pojavijo. Kjer so na razpolago, bo
morda tudi primerno govoriti o možnih
tretmajih nekaterih simptomov HIV okužbe
in o učinkovitosti antivirusnih tretmajev.
Pomembne praktične informacije za sero-
pozitivne ljudi so predstavljene v dodatku
3.
Kako je novica HIV okužbe sprejeta ali
vključena, je pogosto odvisno od nasled-
njega:
1. Od posameznikovega trenutnega fi-
zičnega zdravja. Osebe, ki so bolne, lahko
imajo zapoznele reakcije. Resnični odziv se
bo morda pojavil šele po fizičnem okre-
vanju.
2. Od predhodne pripravljenosti osebe
na novico. Ljudje, ki so popolnoma nepri-
pravljeni, lahko reagirajo zelo drugače od
tistih, ki so pripravljeni in morda že pri-
čakujejo rezultat. Kakor koli že, celo tisti,
ki so zelo dobro pripravljeni, lahko doživ-
ljajo reakcije, ki so opisane na naslednjih
straneh.
3. Od podpore in pomoči, ki ju ima
oseba v okolju, kjer živi, in od tega, kako
hitro ji bodo prijatelji priskočili na pomoč.
Dejavniki, kot so zadovoljiva služba, pove-
zanost v družini, možnosti rekreacije in
spolnih kontaktov, lahko vplivajo na reak-
cijo osebe. Reakcija na novico o okuženosti
z virusom HIV je lahko mnogo slabša pri
osebah, ki so socialno izolirane, z malo
denarja, s slabimi delovnimi možnostmi, z
malo pomoči družine in z neustreznim
stanovanjem.
4. Od posameznikove osebnosti in
psihičnega stanja pred testom. Pri osebah,
za katere se ve, da so že prej imele psihične
težave, bo reakcija bolj ali manj težavna in
bo zahtevala drugačen pristop in strategijo
kot pri osebah, ki prej niso imele takih
težav. Obravnava po testu mora upoštevati
posameznikovo psihološko in/ali psihia-
trično preteklost, še posebno, če stresnost
življenja z virusom HIV postaja pokazatelj
ponovnega javljanja prejšnjih motenj. V
nekaterih primerih lahko okužba prinese
na površje nerešene strahove in probleme.
To pogosto oteži proces sprejemanja, zato
bo treba ravnati z občutkom, previdno in
kolikor mogoče zgodaj.
5. Kulturne in duhovne vrednote, ki se
tičejo aidsa, bolezni in smrti. V nekaterih
skupnostih z močnimi prepričanji o po-
smrtnem življenju aU s fatalističnimi stališči
do življenja je lahko posameznik seznanjen
o HIV okužbi bolj strogo kot v drugih. Po
drugi strani pa so skupnosti, ki razumejo
aids kot rezultat antisocialnega ali blasfemi-
čnega vedenja, in tu je povezava z občutki
krivde in zavrnitve.
Svetovanje in pomoč sta najbolj po-
trebna tam, kjer se pojavijo reakcije na HIV
okužbo ali bolezen. Nekatere reakcije bodo
predvidoma zelo intenzivne. Pomembno si
je zapomniti, da so taki odzivi normalna
reakcija na življenjsko ogrožujoče novice,
in kot take jih moramo tudi jemati.
PSIHIČNE TEŽAVE
Psihične težave, s katerimi se srečuje večina
ljudi z okužbo s HIV ali z boleznijo, se
pojavijo v zvezi z negotovostjo in prila-
gajanjem.
S seropozitivnostjo se pojavi negotovost
glede želja in pričakovanj v življenju na-
sploh, lahko pa se nanaša samo na družino
in službo. Lahko se pojavi celo negotovost
še bolj temeljnega pomena, kot so razmiš-
ljanja o kakovosti in dolžini življenja, učinku
zdravljenja in odzivu družbe. Vse te stvari
so dolgoročno nepredvidljive. O njih se je
treba pogovarjati odkrito in iskreno, toda
ves čas skrbeti tudi za spodbujanje upanja
ter upoštevati pozitivno usmeritev.
86
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
Kot odziv na negotovost mora sero-
pozitivna oseba opraviti vrsto prilagajanj.
Celo navidezna odsotnost odziva je lahko v
bistvu prilagajanje skoz zanikanje. Ljudje se
začno prilagajati novici o svoji okužbi ali
bolezni od trenutka, ko se jim to pove.
Njihovo vsakodnevno življenje bo odražalo
napetost med negotovostjo in prilagaja-
njem. To je napetost, ki občasno povzroča
druge psihične težave, in bolj ali manj
izrazite in intenzivne.
STRAH
Ljudje s HIV okužbo ali boleznijo imajo
veliko strahov. Strah pred umiranjem in še
zlasti strah, da bodo umirali sami in v bo-
lečinah, sta zelo pogosta. Strah lahko temelji
na izkušnjah tistih, ki so jih imeli radi,
prijateljev ali kolegov, ki so bili bolni ali so
umrli za aidsom. Lahko se pojavi tudi zaradi
tega, ker ne vedo dovolj o tem, kaj vse se
lahko zgodi in kako v takih težavah ravnati.
Kot pri večini psihičnih zaskrbljenosti,
strah in pritiske, ki strah povzročajo, po-
gosto obvladamo tako, da jih jasno in z
občutkom odkrijemo — pridemo z njimi na
dan. O njih se moramo pogovarjati v
kontekstu obvladovanja težav, vključujoč
pomoč prijateljev in svojcev ali s pomočjo
svetovalca.
IZGUBA
Ljudje z boleznijo, povezano z virusom HFV,
doživljajo občutke izgube življenja in am-
bicij, fizične privlačnosti in potence,
spolnega razmerja, družbenega statusa,
finančne stabilnosti in neodvisnosti. Z
naraščanjem potrebe po negi doživlja oseba
tudi občutke izgube zasebnosti in kontrole
nad svojim življenjem. Morda je najpogo-
stejša izguba občutek izgube zaupanja.
Zaupanje se lahko v življenju z virusom HIV
razume večplastno — strah pred prihod-
nostjo, tesnoba glede ljubljenih in tistih, ki
pomagajo, in njihove zmožnosti premago-
vanja položaja, tesnoba glede negativnih in/
ali stigmatizirajočih dejanj drugih. Za dosti
ljudi bo prepoznanje HIV okužbe prvi
dogodek, ki jih bo prisilil, da spoznajo svojo
umrljivost in fizično ranljivost.
ŽALOST
Ljudje s HIV okužbo imajo zaradi izgub, ki
so jih doživeli ali jih pričakujejo, pogosto
globoke občutke žalosti. Morda trpijo za-
radi žalosti, ki se prenaša nanje z bližnjih
članov družine, ljubimcev in prijateljev.
Pogosto jim prav ti ljudje pomagajo in
skrbijo zanje dan za dnem in gledajo, kako
jih zapušča zdravje.
KRIVDA
Diagnoza okužbe s HIV pogosto povzroči
občutek krivde zaradi pomislekov, da sem
morda okužil druge, ali zaradi obnašanja,
ki je verjetno pripeljalo do okužbe. Prav
tako pride do občutkov krivde zaradi
žalosti, ki jo bo bolezen povzročila pri
bližnjih in pri družini, še posebno pri
otrocih. V taki situaciji bodo pogosto
prihajali na površje dogodki iz preteklosti,
ki so morda drugim povzročili bolečino ali
žalost in ostali nerešeni, in bodo morda še
poglobili občutke krivde.
DEPRESIJA
Depresija se lahko pojavi iz več razlogov.
Dejstvo, da še vedno ni pravega zdravila, in
zaradi tega občutek nemoči, izguba oseb-
nega nadzora, ki je lahko povezana še s
pogostimi zdravniškimi raziskavami, ter
zavedanje, da je virus prevzel njegovo ali
njeno telo, so pomembni dejavniki za na-
stanek depresije. Podobno je pri osebah, ki
poznajo ali vedo za ljudi, ki so umrli za bo-
leznijo ali so še vedno bolni zaradi okužbe
z virusom HIV, zraven pa doživljajo izgubo
potencialov za ustvarjalnost in za dolgo-
ročno načrtovanje; to bo še povečalo mo-
žnost depresije.
87
MIRAN ŠOLINC
ZANIKANJE
Nekateri ljudje se bodo odzvali na novico
o okuženosti ali obolelosti tako, dajo bodo
zanikali. Za nekatere ljudi je lahko tako
zanikanje konstruktiven način prenašanja
šoka ali diagnoze. Vendar, če je to zanikanje
dolgotrajno, lahko postane kontrapro-
duktivno, saj osebe zavračajo sprejemanje
socialnih odgovornosti, ki so potrebne pri
seropozitivnosti.
ZASKRBLJENOST
Zaskrbljenost lahko hitro postane sestavni
del življenja osebe z virusom HIV, ki kaže
kronično negotovost, povezano z okužbo.
Vehko razlogov za zaskrbljenost je posle-
dica težav, ki sem jih naštel pred tem in se
nanašajo na naslednje:
• kratkoročne in dolgoročne napovedi
• tveganje okužbe z drugimi boleznimi
• tveganje prenosa okužbe na druge
• sovražnost in zavračanje v družbi,
službi, doma in pri spolnosti
• zapuščenost, izolacija in fizična bole-
čina
• strah pred umiranjem v bolečinah in
brez dostojanstva
• nezmožnost spremeniti okoliščine in
posledice okužbe s HIV
• zagotavljanje čim boljšega zdravja v
prihodnosti
• sposobnost obvladovanja pri bližnjih
in pri svojcih
• možnost primerne zdravstvene in
zobozdravstvene obravnave
• izguba zasebnosti in pomisleki glede
zaupnosti
• družbena in seksualna nesprejemlji-
vost v prihodnosti
• upadajoča sposobnost učinkovitega
funkcioniranja
• izguba fizične in finančne neodvis-
nosti.
JEZA
Nekateri ljudje postanejo navzven jezni, ker
imajo občutek, da niso imeli sreče in so se
okužili. Pogosto imajo občutek, da se z
njimi samimi ali z informacijami o njih
ravna slabo ali brezčutno. Jeza je lahko
včasih usmerjena navznoter v obliki samo-
obtoževanja za okužbo s HIV ali v obliki
samodestruktivnega (samomorilskega)
vedenja.
SUICIDNE DEJ A VNOSTI IN MISELNOST
Pri seropozitivnih ljudeh je opazno pove-
čano tveganje samomora. Samomor vidijo
kot način, da se izognejo bolečinam in
nevšečnostim ali da zmanjšajo sramoto in
žalovanje pri tistih, ki jih imajo radi. Samo-
mor je lahko aktiven (na primer namerne
samopoškodbe, ki se končajo s smrtjo) ali
pasiven (na primer zamolčanje ali neupo-
števanje nastopa usodnih komphkacij pri
okužbi s HIV ali pri bolezni).
SAMOPODOBA
Samopodoba je pogosto ogrožena na sa-
mem začetku življenja z virusom HIV.
Zavračanje kolegov, znancev in bližnjih
lahko hitro pripelje k izgubi zaupanja in
socialne identitete in tako zmanjša občutke
osebne vrednosti, veljavnosti. To je lahko
okrepljeno še s fizičnimi posledicami s HIV-
om povezane bolezni, kot so na primer
iznakaženost obraza, izguba teže, izguba
kontrole nad telesom.
HIPOHONDRIJA IN OBSESIVNA STANJA
Preokupacija z zdravjem in celo najmanjše
fizične spremembe ali samo občutki
sprememb so lahko vzroki za hipohondrijo.
To je sicer lahko prehodno ali omejeno na
čas takoj po sprejetju diagnoze, traja pa dlje
pri ljudeh, ki imajo težave pri prilagajanju
na bolezen.
88
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
DUHOVNA ZASKRBLJENOST
Zaskrbljenost zaradi preteče smrti, osam-
ljenosti in izgube kontrole lahko poveča
zanimanje za duhovne zadeve in iskanje
verske pomoči in podpore. Izražanje greha,
krivde, odpuščanja, sprave in sprejemanja
se lahko pojavijo v kontekstu verskih in
duhovnih razgovorov.
Veliko teh in drugih skrbi bo prišlo na
dan ali bodo izgovorjene ob sprejemanju
diagnoze aids. Pojav novih infekcij, rakov
in obdobij resnih izčrpanosti ima pomem-
bne emocionalne in psihične posledice.
Verjetno bo učinek še hujši, če je bila oseba
z aidsom pred tem zavrnjena od svojcev in
prijateljev ter se je umaknila iz normalnega
družabnega življenja.
DR UGE IZTOČNICE SVETO VANJA
HIV infekcija pogosto izpostavi še druga
kritična vprašanja za kakovost življenja.
Socialna vprašanja
Pritiski okolja in družbe, kot so izguba
dohodkov, diskriminacija, socialna stigma
(kadar postane diagnoza splošno znana),
spremembe v razmerju in spreminjanje
sposobnosti spolnega izražanja lahko
prispevajo k post-diagnoznim psihosocial-
nim težavam. Uporabnikovo sprejemanje
stopnje in primernosti družbene pomoči
je vitalnega pomena in lahko postane izvor
pritiska ali frustracij.
Zdravstvena oskrba
Na to, kateri tip svetovalne pomoči je
potreben ali zaželen, imajo pogosto vpliv
posameznikove izkušnje z drugimi obli-
kami zdravstvene oskrbe, povezane z infek-
cijo. Kadar uporabniki ali njihovi bližnji
menijo, da je bila zdravstvena obravnava
neprimerna ali vodena brez potrebnega
upoštevanja zasebnosti, bo svetovanje še
bolj potrebno, saj bo moralo prepričati
uporabnika, da bo privoHl v priporočene
programe zdravljenja.
Sestavni del svetovanja je lahko tudi
pomoč osebi, da najde dostop do ustrezne
zdravstvene nege in popolnejše sodelo-
vanje pri odločitvah glede zdravljenja. Če
obstajajo kakršni koli znaki nevrološke
bolezni, bo oteženo vsakodnevno nego-
vanje uporabnika in bodo potrebni poseb-
ni napori pri svetovanju svojcem, bližnjim
in tistim, ki uporabnika negujejo.
Na tej stopnji bodo morda morali sveto-
valci koordinirati vrsto zdravstvenih in
socialnih uslug. Veliko ljudi s HlV-om bo
iskalo pomoč pri tradicionalnih in dopol-
nilnih zdravnikih; to bo morda prvič izra-
ženo pri suportivnem svetovanju. Kadar je
tako, lahko svetovanje pomaga uporabniku
govoriti o zaznavanih potrebah in njihovi
zadovoljitvi pri teh zdravnikih.
SVETOVANJE PO NEZANESLJIVEM
TESTNEM REZULTATU
Če je rezultat testa dvoumen, ima svetovalec
še posebne odgovornosti, da zagotovi
informacije. Tu sta še posebej pomembni
dve zadevi, ki ju je treba zajeti:
1. Osebi je treba dati jasno razlago, kaj
tak rezultat pomeni. Prvi test, ki se najbolj
razširjeno uporablja na vseh vzorcih, je z
encimi povezani imunosorbentni preskus
(ELISA). Test ELISA ima stopnje občutlji-
vosti in natančnosti, ki dosegajo 99,5%, kar
pomeni, da lahko razumemo nereaktivni
rezultat kot definitiven indikator, da oseba
ni okužena, razen za teste v obdobju okna.
Takrat reaktivni rezultat predlaga možnost
HIV okužbe. Običajni postopek je, da se v
takem primeru preskus ELISA ponovi — če
je tudi drugi ELISA test pozitiven, je po-
treben še dodaten test, na primer »Western
blot test«. Rezultat takega dodatnega testa
je lahko pozitiven (kaže HIV infekcijo),
negativen (ne kaže infekcije) ali neodločen
(daje dvomljiv rezultat). Kadar je rezultat
dodatnega testa neodločen (kar je lahko do
10% primerov vzorcev na nekaterih pod-
ročjih v svetu), je lahko vzrok ena od na-
slednjih stvari:
• test navzkrižno reagira s proteinom,
ki ni HIV (običajno proteinska reakcija
simulira reakcijo, povezano s p24, »core
protein«).
89
MIRAN ŠOLINC
• ni bilo dovolj časa za popolno sero-
konverzijo od trenutka izpostavitve virusu
HIV.
Če se pokaže neodločen rezultat, sta
opciji naslednji:
• Uporaba drugih metod za dosego za-
nesljivega rezultata. Morda bodo potrebne
kombinacije več laboratorijskih tehnik, da
bi izključili možnost napačnega pozitiv-
nega rezultata.
• Za nekaj časa prekinemo nadaljnje te-
stiranje. Če je rezultat nedoločljiv in nadalj-
nje testiranje ni mogoče, osebe ne moremo
zanesljivo imeti za okuženo z virusom HIV.
Svetovalec naj svetuje osebi ponovno
testiranje čez tri mesece. Pomembno si je
zapomniti, da je tveganje, da bomo odkrili
napačen pozitiven rezultat s testom ELISA,
večje na področjih z majhno stopnjo
okužbe kot pa tam, kjer so bile v preteklih
letih visoke stopnje okuženosti. Potem-
takem bo reaktiven ali pozitiven rezultat s
testom ELISA bolj točen v krajih, kjer je v
skupnosti veliko ljudi z aidsom.
2. Preventiva in pomoč, medtem ko
oseba čaka po dvomljivem rezultatu. Ob-
dobje negotovosti, ki sledi po dvomljivem
rezultatu, lahko traja tri mesece ali več.
Pomembno je, da svetovalec poudari bist-
vene napotke, povezane s prevencijo pred
okužbo pri spolnih aktivnostih, uporabi
drog, darovanju telesnih tekočin ali tkiv in
pri dojenju. Prav tako pomembne pa so tudi
negotovosti, povezane s tem obdobjem, ki
lahko vodijo k akutnim in resnim psiho-
socialnim težavam, zato mora biti svetova-
lec pripravljen, da bo take zaplete obvladal
ali pa, kadar je to mogoče, napotil osebo k
drugim ustreznim strokovnjakom.
SKUPINE ZA SAMOPOMOČ
V nekaterih mestih se lahko svetovalec
obrne za pomoč na podporo vrstnikov aH
na skupine za samopomoč, ki so del raz-
vijajoče se mreže nevladnih organizacij za
aids. Te lahko izvajajo pomoč, osebno nego
in psihosocialno podporo vrstnikov na na-
čin, ki ga druge službe ne morejo ponuditi.
Če take skupine ne obstajajo, bo moral
svetovalec spodbuditi njihovo formiranje.
Kjer pa to ni mogoče, pa bi moral svetovalec
vsaj uporabnike medsebojno seznaniti na
osebni ravni, upoštevajoč seveda načelo
zaupnosti in izraženo privolitev vsakega
posameznika. Stvari, ki jih lahko najbolje
opravi delo v skupini za samopomoč in ki
jih prej poudari svetovalec na vsakem
srečanju, so naslednje:
1. Naučiti se živeti z infekcijo. Skupine
za samopomoč so za to dobra priložnost,
saj je verjetno veliko vključenih že šlo skoz
ta proces. Sami lahko najbolje opišejo
zdravstvene in psihične težave, s katerimi
so se srečali, in načine intervencij, ki so bili
najbolj uspešni.
2. Pomagati negovalcem in bližnjim pri
premagovanju pritiskov vsakodnevnega
življenja z bolno osebo ali osebo v stiski, še
zlasti, če imajo pri negi opravka s krvavit-
vami, bruhanjem, inkontinenco, preobla-
čenjem bolnika in podobno, ter svetovati
glede spolnega življenja.
3. Zmanjšati stresnost, izogibati se kon-
fliktom. Potreba, da premagajo prestraše-
nost, potrtost in morebitne druge odzive,
da bi ostali zdravi, mora biti izpeljana na
praktični osnovi.
4. Odločanje o načinu, kako govoriti o
HIV-u in aidsu. Strahovi pred odkrivanjem
svoje diagnoze bližnjim, svojcem, prijate-
ljem in kolegom so stvari, o kateri se je treba
pogovarjati in poiskati ustrezne rešitve —
kaj povedati, komu, kdaj in kako.
5. Premagovanje občutkov osamljenosti,
depresije in nemoči. Skupina za samopo-
moč ali skupina vrstnikov lahko zagotovita
pomoč in vzajemno podporo. Nasvet od
ljudi, ki so sami doživljali enake občutke,
bo bolj zalegel kot nasvet iz druge roke ali
nasvet, ki temelji na teoriji.
6. Težave pri konsolidaciji varnejšega
spolnega vedenja. Skupine vrstnikov lahko
organizirajo pogovore in trening, kar je
lahko mnogo bolj relevantno kot nasvet, ki
ga bo dobil po drugi poti prek formalnih
zdravstveno vzgojnih programov. Prisega-
nje vrstnikov na varnejšo spolnost bo prav
tako pomagalo, da bodo te tehnike postale
družbeno sprejemljive, atraktivne in po-
temtakem tudi stalne.
Bistvo pomoči in aktivnosti vrstniške
skupine je v občutku skupinske kohezije.
90
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
podelitvi izkušenj z drugimi in vzajemni
podpori. Včasih take skupine potrebujejo
pomoč, da se utečejo in obdržijo regularne
aktivnosti. Na svetovalca pa se bodo obrnili,
da jim bo pomagal najti ustrezno zdravstve-
no pomoč in nego. Taka skupina se lahko
ustanovi tudi zaradi zagotavljanja pravnih
nasvetov, zagovorništva in v nekaterih pri-
merih finančne pomoči. Zato pa je treba
potrditi njihovo veljavo.
SVETOVANJE ZASKRBLJENIM ZDRAVIM
Vpliv okužbe z virusom HIV na populacijo
v najširšem smislu je bilo zmeraj težko
meriti. Ob tem pa težave »zaskrbljenih
zdravih« ustvarjajo nepopisno zaskrbljenost
zaradi okužbe z virusom HIV, ki lahko
postane nerešljiva za uporabnika in frustra-
cija za svetovalca. Veliko svetovalcev govori
o brezizhodni situaciji pri obravnavi teh
uporabnikov. Spoznali so, da je svetovanje
tako imenovanim zaskrbljenim zdravim
uporabnikom problematiziralo njihovo
prakso, še zlasti njihovo razumevanje odzi-
va, z odporom do svetovanja in psihote-
rapije. Predstavil bom podskupine uporab-
nikov in nekaj idej ter načinov terapevt-
skega delovanja v brezizhodni situaciji, ko
odpor do spremembe postane glavna te-
žava pri svetovanju.
KDO SO ZASKRBLJENI ZDRAVI?
V angleškem jeziku so jih poimenovali
»worried weih. Jezikovno in pomensko se
mi zdi najbližji slovenski prevod »zaskrb-
ljeni zdravi«.
»Zaskrbljeni zdravi« so tisti, ki menijo, da
so tvegali okužbo z virusom HIV. Lahko da
jih je strah potencialne okuženosti, ali pa
že imajo znake in simptome bolezni,
medtem ko v bistvu sploh niso bili okuženi.
Zaskrbljene zdrave lahko razdelimo v več
podskupin.
OSEBE, KI SO IMELE V PRETEKLOSTI
NEZAŠČITENE SPOLNE ODNOSE, IN OSEBE,
KI SO PRAKTICIRALE UPORABO MAMIL
Osebe, ki so imele spolne odnose brez za-
ščite, ali tisti, ki so si izmenjavali igle pri
injiciranju mamil, so se s tem spustili v
določeno tveganje okužbe z virusom HIV
in lahko postanejo tako imenovani zaskrb-
ljeni zdravi. Naraščajoče zavedanje o glav-
nih poteh prenosa virusa, o katerih so se
ljudje seznanili prek sporočil v javnih
medijih, je sprožilo skrbi glede tveganja
okužbe.
OSEBE, KI IMAJO TEŽA VE S PARTNERSKIMI ZVEZAMI
Strah zaradi okužbe lahko sproži težave pri
osebi, ki ima težave stopiti v partnersko
zvezo, ostati v njej ali jo končati. Neznosna
skrb zaradi okužbe v problematični part-
nerski zvezi lahko sproži potrebo po stro-
kovni pomoči. V takem primeru je skrb
simptom, ki pomaga regulirati socialno in
emocionalno distanco v partnerskem od-
nosu. Strah pred okužbo je lahko prikladen
izgovor, da oseba ne gre med ljudi.
PARTNERJI IN ZAKONCI TISTIH V TVEGANJU
Naslednja skupina so partnerji tistih, ki so
tvegali okužbo z virusom HIV. Včasih bo
zakonec ali partner iskal pomoč pri sveto-
valcu. Največkrat bo razlog strah za part-
nerja, za katerega sumijo oziroma predvi-
devajo, da je imel razmerje zunaj partnerske
zveze. Strah zaradi virusa zmeraj vpliva na
partnersko zvezo.
PARI IN POSAMEZNIKI, KI DOŽIVLJAJO SPREMEMBE
V CIKL USU DR UŽINSKEGA ŽIVLJENJA
Pari, ki doživljajo krizo v zakonu ali zvezi,
in ljudje, ki doživljajo spremembe v življe-
nju družine, lahko imajo strahove, po-
vezane z virusom HIV, ali strahove zaradi
testa prisotnosti protiteles virusa HIV.
Elementi preobratov v posameznikovem
življenju oziroma v življenju družine lahko
91
MIRAN ŠOLINC
Še poslabšajo že obstoječe strese in proble-
me v zvezi in še kopičijo strahove glede
virusa HIV. Ta skupina vključuje zlasti starše
adolescentov, pare, ki se soočajo s »praznim
gnezdom« ali doživljajo krizo srednjih let,
ljudje, ki žalujejo in za katere so teme o
smrti in izgubi bUžnjega na prvem mestu
razgovorov in razmišljanj, in posamezniki,
ki so se nedavno ločili ali razšli.
PSIHIČNI PROBLEMI V PRETEKLOSTI
Uporabniki, ki so že imeli psihične pro-
bleme, kot sta anksioznost in depresija,
lahko postanejo »zaskrbljeni zdravi«. Skrb
zaradi HlV-a lahko postane naslednja mani-
festacija psihičnih problemov ali pripraven
simptom, kajti teme, povezane s seksom,
partnersko zvezo in umiranjem bodo ver-
jetno izražene v času svetovanja. Nekdanji
uporabniki psihiatrije, ki so se vrnili v
skupnost, se lahko znajdejo v tej skupini.
Nekateri od teh uporabnikov bi lahko upo-
rabili možnost HIV svetovanja kot način za
dosego svetovanja in nege v sistemu zdrav-
stenega skrbstva. Nekateri od uporabnikov
so mogoče tvegali okužbo prek spolnosti
ali uživanja mamil.
NERAZUMEVANJE ZDRA VSTVENO VZGOJNIH
MATERIALOV
Obstaja majhna, a pomembna podskupina
ljudi, ki potrebujejo svetovanje, ker mogoče
niso razumeli dejstev o varni spolnosti ali
drugih načinih preprečevanja okužbe z
virusom HIV. Javna zdravstvena vzgoja v
obliki televizijskih in ostalih medijskih
kampanj lahko poda le omejene infor-
macije. Ljudje nato potrebujejo še osebni
intervju z nekom, ki ima izkušnje na tem
področju, za njihova specifična vprašanja
in reševanje anksioznosti. Za nekatere pa
ostane napačno razumljena informacija
tisto, kar so si zapomnili.
PSEUDO IN DEJANSKI AIDS
Na koncu je tu še skupina z nepravim aid-
som. To je razmeroma neobičajna, vendar
zanimiva skupina zaskrbljenih zdravih.
Uporabnik verjame, da ima aids v polnem
razmahu. Številni simptomi, kot so diareja,
izguba teže in nočno potenje, lahko to
potrdijo. Lahko se pojavijo na bolnišničnem
oddelku, rekoč, da so biU testirani, da je bil
rezultat pozitiven in da bi želeli zdravstveno
in socialno oskrbo. Uporabnik s pseudo
aidsom se boji okužbe z virusom HIV in
bolezni — strah pelje v izražanje somatskih
simptomov, ki si jih uporabnik lahko
interpretira kot znake aidsa, kar pa že sodi
v spiralo strahu. Uporabniki vidijo korist,
da se jih obravnava kot bolnike, da so
klinično pregledani in obravnavani. Da bi
zbudili pozornost, se bodo nekateri tudi
pretvarjali, da imajo simptome aidsa.
DELO Z ZASKRBLJENIMI ZDRAVIMI
REDEFINICIJA
Izraz »zaskrbljeni zdravi« za mnoge od
naštetih uporabnikov ni natančna ali
uporabna definicija. Nihče ne more biti
definiran kot »zdrav«, dokler ga zdravnik ne
pregleda in preuči. Le izjemoma je lahko
imenovan »zaskrbljen in zdrav«. Iz tega
razloga lahko za nekoga, ki se s skrbmi,
povezanimi z virusom HIV, oglasi pri
zdravniku ali svetovalcu za HIV, velja samo,
da je tvegal okužbo, dokler se ne dokaže
drugače. Le s pregledom preteklih dogod-
kov, preiskavami in testiranjem se lahko
potencialno osebo, ki bi bila okužena,
odločno izključi. Težave pri klasifikaciji teh
pogojev lahko povzročijo zdravniku ali
svetovalcu za HIV veliko dilem.
DILEME
Svetovalec se srečuje pri svetovanju zaskrb-
ljenim zdravim s številnimi dilemami. Te so
lahko naslednje:
a) ali uporabniku priporočiti testiranje
za HIV;
92
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
b) ali uporabnika napotiti k psihiatru ali
psihologu;
c) ali naj bo uporabnikov osebni zdrav-
nik vključen ali ne, zato da bo lahko poma-
gal in bo udeležen pri zagotavljanju nege;
d) ali svetovati uporabniku brez testi-
ranja;
e) kako interpretirati simptome, ki so
lahko rezultat virusa HIV, lahko pa tudi
samo manifestacija anksioznosti;
O kako spodbuditi uporabnika, da bo
pripeljal na svetovanje tudi partnerja, ne da
bi s tem prelomil načela zaupnosti.
Imeti opravka z zaskrbljenimi zdravimi
vsekakor ni delo, kjer je zmeraj jasno,
kakšne prijeme uporabiti in kakšno nalogo
je treba opraviti. Nekateri uporabniki lahko
implicitno ali eksplicitno rečejo svetovalcu:
»Povejte mi, da nimam aidsa, ampak ne
pošljite me na testiranje.« Obstajajo številni
postopki in orodja, ki naj bi jih svetovalec
uporabil pri uporabnikih, ki so zaskrbljeni
zaradi okužbe z virusom HIV, drugače pa
so zdravi.
PREPOZNAVANJE
Obstaja cela vrsta načinov obnašanja in
simptomov, ki kažejo na to, da bi kdo lahko
bil zaskrbljen zaradi virusa HIV Pogosto
uporabniki ne izrazijo svojih skrbi, ampak
pokažejo simptome, ki pa zadevajo tisto, v
čemer trenutno razmišljajo. Svetovalec
mora biti izkušen, da lahko interpretira
uporabnikove signale. Uporabnik bo opo-
zoril na svoje stanje in položaj z vztrajnimi
in pogostimi zdravniškimi pregledi, straho-
vi glede partnerske zveze, skrbmi zaradi
seksualnih težav, napadi panike in simpto-
mi, podobnimi simptomom aidsa. Drugi
uporabniki so bolj eksplicitni glede svojih
skrbi in prosijo za testiranje za HIV, za
svetovanje o virusu HIV ali za literaturo o
okužbi z virusom HIV. Skrb pa pogosto ni
prisotna samo pri osebi, ki se je oglasila pri
svetovalcu — simptome lahko prenese tudi
na kolege, prijatelje, sorodnike ali družin-
ske člane.
V taki situaciji bi se bilo primerno pogo-
voriti neposredno o skrbeh zaradi virusa
HIV in o vseh izraženih simptomih od
začetka, ko so se prvič pojavili dvomi in
skrbi. To prepriča uporabnika, da lahko
skrbi zaradi virusa HIV nastanejo tudi brez
nepotrebnih nejasnih namigov ali opisov
skrbi v odnosu med svetovalcem in uporab-
nikom. Ta pristop je lahko sam po sebi
zadosten za odpravo nekaterih uporabni-
kovih skrbi in bo pomagal razložiti simpto-
matično obnašanje.
Obstaja sekundarna skrb za nekatere
zaskrbljene, a zdrave uporabnike: s kom se
lahko pogovorijo o svojih dvomih in
strahovih? Zaradi posledic socialne stigme
in strahov pred zlorabo varovanja zaupnosti
nekateri uporabniki ne bodo želeli govoriti
o tem s svojim splošnim zdravnikom ali se
pogovarjati o skrbeh z družino ali partner-
jem. Veliko uporabnikov ima tesne in
dolgoletne odnose vse družine s splošnim
zdravnikom. Nekateri svojim zdravnikom
niso povedali, da so homoseksualni, med-
tem ko drugi ne bi hoteli, da partner izve o
njihovih preteklih seksualnih razmerjih.
Simptom anksioznosti se lahko še poslabša
kot rezultat te samovsiljene skrivnostnosti.
ZAČETEK SVETOVANJA
Obstajajo številne strategije za svetovanje
zaskrbljenih zdravih uporabnikov. Sledeči
napotki zagotavljajo uporaben okvir dela,
čeprav je lahko veliko variacij.
1. Vprašajte uporabnika, kaj ga je pripra-
vilo do tega, da vas je obiskal. Če virusa HIV
ni omenil, ampak nanj samo namignil, ga
vprašajte, ali je HIV ena od njegovih skrbi.
Preverite njegovo znanje o dejstvih o virusu
HIV in mu zagotovite informacije, če je
treba.
2. Treba je odkriti aktivnosti, za katere
posameznik misli, da so bile tvegane. Po-
govarjajte se z njim o nezaščitenih spolnih
odnosih, o uporabljanju istih igel pri intra-
venski rabi mamil in o morebitnih krvnih
transfuzijah v preteklosti, če je primerno.
Poskušajte razumeti, zakaj je uporabnik
prišel v svojih skrbeh do te točke. Posku-
šajte odkriti osebne, družinske ali delovne
strese ali spremembe v življenskem ciklu.
Vprašajte uporabnika, kaj sam misli, da bi
mu najbolje pomagalo premagati skrbi.
93
MIRAN ŠOLINC
Ponudite mu testiranje krvi o prisotnosti
HIV protiteles, če je primerno.
3. Vprašajte uporabnika, ali ga bo po-
miril negativni izvid testa o prisotnosti
protiteles. Če uporabnik pravi, da tudi to
ne bo pomirilo njegovih skrbi in strahov,
ga vprašajte, kaj bi mu pomagalo, da bi pre-
magal svoj strah in prepričanje o seropo-
zitivnosti. Napotite ga na testiranje, nadalj-
nje svetovanje ali v prostovoljno organi-
zacijo, ki se ukvarja s problematiko virusa
HIV. Ponudite mu ponovno srečanje, da
bosta ukrepala naprej, če bo to želel.
Pri svetovanju uporabnikom poskušajte
ugotoviti, kaj so do zdaj naredili glede
svojih skrbi. Morebiti so se testirali kje dru-
gje, mogoče so morali skrivati svoje skrbi
glede virusa HIV, kar je še povečalo njihovo
anksioznost. Mogoče bo pomagalo sveto-
valcu, da vpraša uporabnike, kako jim lahko
najbolje pomaga pri premagovanju njiho-
vih skrbi. Nekateri rečejo: »Razmišljal sem
o tem, da bi šel na testiranje.« Spet drugi
pravijo: »Mogoče potrebujem obisk pri psi-
hoterapevtu,« in podobno.
Kadar predvidevate, da ima uporabnik
probleme v partnerskem odnosu, se bo
lažje pogovoriti o teh problemih kot po-
glabljati v posameznikove specifične skrbi.
Vedno je koristno vprašati: »Kdo še ve za
vaše strahove?« Odgovor vam bo malce raz-
jasnil, kakšno mrežo pomoči si je uporab-
nik spletel, ali skriva svoje skrbi pred osta-
limi ter kako se je znašel s svojimi strahovi
pred virusom HIV od pojava skrbi pa do
trenutka, ko se je odločil za obisk pri sve-
tovalcu.
PREMAGOVANJE ODPORA IN ZASTOJA V SVETOVANJU
Na stopnji, ko se svetovalcu zazdi, da pri
pomoči uporabniku ne pride do nobenega
napredka več, da bi rešila njegov problem
strahu pred virusom HIV, si lahko poma-
gamo z inovativnimi terapevtskimi pristopi.
Zastoj je označen kot situacija »več istega«
(Watzlawick, Weakland, Fisch 1974), kjer
nobena svetovalčeva intervencija ne rezul-
tira v nobenih spremembah v uporabni-
kovem sistemu.
Pri svetovanju zaskrbljenih zdravih se
simetrični odnos med svetovalcem in upo-
rabnikom lahko opredeli kot naraščajoče
obupano ali avtoritativno svetovalčevo po-
skušanje prepričati enako rigidnega upo-
rabnika, da ni okužen z virusom HIV, ven-
dar ni rezultatov.
To lahko postane, kot prikazuje diagram,
igra brez konca. Možne so variacije te »igre«,
ko je uporabnika strah, da je seropozitiven,
vendar je preveč prestrašen, da bi se testi-
ral, in svetovalec ga prepričuje, naj se ven-
darle gre testirat, samo da bi dokazal, da bo
test negativen. Interakcija postane ponav-
ljajoča in rigidna. Sledi pet primerov takih
uporabnikovih trditev. «
Testirajte me za virus HIV; ampak ne povejte
mi, če bo rezultat pozitiven.
Če sem seropozitiven, se bom ubil.
Vem, da je to že moj peti obisk zaradi
strahu pred aidsom, vendar se ne grem
testirat.
To mora biti napaka. Ne verjamem, da je
rezultat negativen.
Za mojega moža gre. Ne bom spala z njim,
dokler ga ne boste testirali.
Tradicionalne teorije bi hotele zaradi
odpora v psihoterapiji za zastoj okriviti
uporabnika. V praksi lahko svetovalec
nakaže, da ima uporabnikovo ravnanje za
odpor; ali pa rahlo spreminja svoje vedenje
v interakciji, na primer, s povzdigovanjem
glasu ali pa s tonom večje avtoritete. Sta-
lišče, ki ga glede odpora sprejema Robert
Bor (1992), je vzeto iz Kellyjevega dela v
psihoterapiji. On pravi, da zastoj med sveto-
valcem in uporabnikom prej odraža, da je
»obtičal« svetovalec, kot pa uporabnikovo
nepripravljenost, da bi se spremenil. Posle-
dično mora svetovalec postati kreativnejši
pri reševanju problemov, ne pa za to kriviti
uporabnika.
94
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
Stopnja rigidnosti, ki je značilna za na-
vedene primere terapevtskega zastoja, bi
morala svetovalca seznaniti s tem, da so psi-
hični problemi za uporabnika pomembnej-
ši od medicinskih problemov. Hipotetično
gledano, veliko teh problemov odraža te-
žave v partnerskem odnosu. Nekateri upo-
rabniki so psihološko šibkejši — močna in
rigidna skrb jih lahko zaščiti pred »zlomom«
in akutnimi psihiatričnimi problemi. Kar
nekaj uporabnikov je osamljenih in sveto-
vanje jim predstavlja partnersko zvezo. Iz
tega razloga poudarjamo uporabo psiho-
terapevtskih tehnik, da zaobiđemo brez-
izhodnost, kajti v nasprotnem primeru
lahko psihični problemi resno posežejo v
nego in delo z uporabnikom. Na tej točki
je svetovalčeva naloga, da prekine cikel »Da,
sem... Ne, niste« že v prvem primeru. Za to
lahko uporabimo nekaj od naslednjih stra-
tegij:
1. Komentar vidnih zastojev
Mislim, da zmeraj, ko vas poskušam pre-
pričati, da ni verjetnosti, da ste seropozitivni,
še bolj trdno verjamete, da ste. Če bi bili
svetovalec v mojem položaju, kaj bi svetovali
uporabniku?
Avtor knjige predlaga tudi, da
2. izrazimo uporabniku pomanjkanje
idej, kako bi mu še lahko pomagali.
(Nekako teatralično, z roko na čelu:)
Hm, hm, hm, Štefan, zdi se mi, da ste me
zalotili; sploh se ne morem spomniti, kako
bi spremenil vaše mnenje. Kaže, da mi nič
primernega ne pade na pamet. Potrebujem
nekaj časa za premislek. Ali vas lahko prosim
za nekaj minut? Ali lahko počakate pred
pisarno, prosim, pa vas bom čez nekaj časa
poklical nazaj?
3. Vprašajte uporabnika za pomoč
Ali imate kakšno idejo, kaj bi vas pomagalo
prepričati, da niste seropozitivni? Kaj bi vas
pomirilo?
4. Pogovarjajta se o učinku njegove skrbi
na njegovo partnersko zvezo
Kako je vaša skrb vplivala na odnose z vašimi
otroki?
5. Vprašajte uporabnika, kaj se bo zgo-
dilo, če njegovih skrbi ne bo konec.
Ana, če ta skrb ne mine, kako si predstavljate,
da boste zmogli živeti z njo v prihodnosti?
6. Vprašajte, kaj bi lahko nadomestilo to
skrb.
Če bi, ne vem, iz kakšnega razloga, nehal
skrbeti, da ste seropozitivni, ali je tu kar koli
drugega, zaradi česar bi začeli skrbeti,
oziroma, česar bi se bali?
7. Pogovarjajta se hipotetično o življenju
z virusom HIV.
Še vedno me poskušate prepričati, da ste
seropozitivni. Ne verjamete mi, ko vam
zagotavljam, da je teh sedem testiranj, ki ste
jih opravili, natančnih in zanesljivih. Delajva
se nekaj minut, da ste seropozitivni. Pogo-
varjajva se o dnevu v življenju z virusom HIV.
Koliko časa v dnevu bi premišljevali o virusu?
S kom bi se pogovarjali o virusu? Kaj bi delali
drugače, kot delate zdaj? Kaj bi bilo po-
dobno?
8. Pogovarjajta se o prednostih zaskr-
bljenosti.
Ali vam je vaša zaskrbljenost prinesla kaj
dobrega? Dobro premislite, preden odgo-
vorite.
9. Prenesite idejo o psihičnem sim-
ptomu.
Po izkušnjah sodeč lahko zaskrbljenost
zaradi virusa HIV izraža nezadovoljstvo ali
težave na drugih področjih življenja. Ali se v
vašem življenju dogaja še kaj drugega, na kar
bi morala biti pozorna in upoštevati?
95
MIRAN ŠOLINC
POT DO POMOČI
Obstaja majhna skupina uporabnikov, ki
izražajo z virusom HIV povezano zaskrb-
ljenost, vendar jih ni mogoče pomiriti s
testiranjem, svetovanjem ali literaturo o
okužbi z virusom HIV. Ta skupina bo še
naprej vzdrževala zaskrbljenost zaradi
okuženosti, da bi si tako zagotovila dostop
in stik s svetovalcem. V takih primerih je
zaskrbljenost vstopnica do sistema psiho-
loške pomoči. Če svetovalec tega ne opazi,
se bo uporabnik na koncu vsakega sveto-
vanja spet vrnil k zaskrbljenosti zaradi
virusa HIV, z namenom, da bo svetovalec
ponovno vpleten. V takih okoliščinah
včasih pomaga, če uporabniku rečemo: »Še
naprej bova nadaljevala z najinim vide-
vanjem in svetovanjem, četudi ne boste več
zaskrbljeni zaradi virusa HIV« Glavni dvom,
skrit za uporabnikovim simptomom, je s
tem odpravljen in lahko se začneta ukvarjati
z drugimi težavami.
SKLEP
Svetovalec mora biti občutljiv za različne
skrbi uporabnikov in za zaznavanje posred-
nih poti, po katerih uporabniki včasih
izražajo zaskrbljenost. Psihoterapevtsko
delo z zaskrbljenimi zdravimi sodi med
najbolj kompleksne obravnave, s katerimi
se svetovalec srečuje pri delu v zvezi s HIV.
V nekaterih situacijah, ko je uporabnikov
poglavitni prikriti problem prej vedenjski
ali emocionalni kot medicinski, bo najbolj
primerno napotilo k psihoterapevtu.
Princip premagovanja odpora je prenosljiv
tudi na druge klinične situacije, ko odnos
med svetovalcem in porabnikom zaide v
slepo ulico.
POTREBE POMEMBNIH DRUGIH
Izraz »pomembni drugi«, kot je rabljen
tukaj, se nanaša na ljudi, ki so v tesnih stikih
z okuženim posameznikom. Pomembni
drugi so ključni zaradi vpliva, ki ga lahko
imajo na zdravje in blaginjo seropozitivne
osebe. Tudi sami tvegajo psihosocialni stres
zaradi svoje čustvene zapletenosti z oku-
ženo osebo.
ZDRAVSTVENI DELAVCI
Zdravstveni delavci, ki imajo vsakodnevno
opravka z okuženo osebo ali z boleznijo,
povezano s HIV, pogosto trpijo za posle-
dicami psihosocialnih težav. Čustvena
zapletenost z uporabnikom in frustracije
zaradi nezadostne učinkovitosti terapije
lahko pripeljejo zdravstvenega delavca do
depresije, umika in v ekstremnih primerih
celo do samomorilskih namer.
Kjer je velika razširjenost okuženosti s
HIV, bi moralo biti svetovanje zdravstvenih
delavcev integralni del vseh zdravstvenih
programov. Svetovanje bi moralo pomagati
zmanjšati stres in morda bo potrebna
pomoč pri oblikovanju delovnih urnikov,
ki upoštevajo tudi frekventne spremembe
delovnega okolja in nalog. Prav tako kot za
seropozitivne bi moralo biti svetovanje
dostopno, ustaljeno in zaupno tudi za
zdravstvene delavce.
SVOJCI
Za ljudi, ki so okuženi, vključujoč obolele
za s HlV-om povezanimi boleznimi, so
sorodniki glavni vir nege in pomoči. Vrsta
potrebne pomoči bo odvisna od stopnje
okužbe: ko se bolnikovo stanje poslabšuje,
zahteve do družinskih članov naraščajo.
Zahtevana energija in čustvena vpletenost
bosta naraščali in jemah vedno več časa ter
jih oddaljevali od drugih aktivnosti in
obveznosti.
Sorodniki lahko doživljajo enake občut-
ke strahu (na primer preganjanje in obtože-
vanje) kot bolnik. Svetovanje članov dru-
žine bo z napredovanjem okužbe zmeraj
bolj potrebno in se bo nanašalo na potrebe
družine kot enote in na potrebe posamez-
nih članov in članic. Še toliko bolj je to
pomembno v situacijah, kjer aids povzroča
strah in zavračanje.
Družine bodo verjetno potrebovale tudi
tehnično pomoč. Morda jim bo treba pre-
skrbeti zdravila, sredstva za dezinfekcijo in
96
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
informacije o tečajih glede infekcije in
razpoložljivih načinov zdravljenja. Regu-
larni obiski zdravstvenega delavca in sve-
tovalca so lahko pomembna oblika pomoči.
Prav tako moramo upoštevati finančne
potrebe družine — tu je treba premisliti
možnosti in ugodnosti, ki jih dajejo skup-
nostni in nacionalni sistemi socialne
varnosti.
Najpomembnejše pa je, da se koncept
družine razume fleksibilno in vključuje
tako družino po izbiri kot družino po
rojstvu ali s poroko. Nekateri ljudje imajo
nadomestne družine, ki jim zagotavljajo
čustveno in praktično podporo, pogosto
povezano s tistimi bolj običajnimi družin-
skimi nazori.
POSEBNOSTI
NOSEČNOST
Ženske v rodnih letih, za katere je znano,
da so okužene z virusom HIV, potrebujejo
čimprejšnje svetovanje, da bi lahko sprejele
jasno odločitev — ali bodo ostale noseče ali
se bodo temu odpovedale. Pomembno je,
da svetovalca pojasni, da se lahko HIV pre-
nese med nosečnostjo z okužene matere na
zarodek ali na otroka med rojevanjem ali
med dojenjem. Po izračunih je danes
tveganje prenosa med 20 in 40%. Napovedi
za nosečo žensko z okužbo s HIV so glede
na napredovanje bolezni nezanesljive, mor-
da velja razmišljati o tem vprašanju skupaj
z možnostjo posvojitve preživelega otroka.
Včasih lahko pritisk na žensko, naj rodi
otroka, ali njena želja, da rodi, zelo oteži
odločitev, da se bo nosečnosti izognila.
Odločitev ne sme biti vsiljena, vendar je
treba uporabnici jasno povedati o tveganju
in o pomoči pri njenem odločanju. Kadar
je zaželena kontracepcija, naj svetovalec
paru zagotovi dovolj informacij, nasvetov
in potrebščin za varno, učinkovito in spre-
jemljivo kontracepcijo. Prav tako naj jima
svetovalec zagotovi strokovne napotke in
spremlja dognanja glede na njuno izbiro in
uporabo kontracepcijskega sredstva.
Kadar pride do okužbe s HIV med noseč-
nostjo ali kadar postane okužena ženska
noseča, bo potrebovala posebno svetovanje
in zdravstveno oskrbo. Nasveti o možnih
tečajih za nosečnice so v glavnem omejeni
na občutljivo podporo in pazljivo diskusijo
o možnih izidih. V primeru, da namerava
uporabnica prekiniti nosečnost, bo to
odvisno tudi od lokalnih in osebnih religio-
znih in kulturnih dejavnikov, zakonov, ki
govore o abortusu, od višine nosečnosti in
od razpoložljivosti primernega servisa za
varno prekinitev nosečnosti. Noseča žen-
ska naj bo pripravljena na možnost, da bo
otrok rojen seropozitiven, vendar tudi se-
znanjena s tem, da ima 60% možnosti, da
se bo rodil neokužen.
Zakonski ali spolni partner okužene žen-
ske, ki namerava postati noseča ali to že je,
naj bo vključen v svetovanje. Sprejemanje
odločitev o izogibanju ali prekinitvi noseč-
nosti ali pri pripravah na rojstvo poten-
cialno okuženega otroka naj, kjer je le
mogoče, vključuje oba potencialna starša.
Verjetno bo imela ženska potrebno social-
no in psihološko pomoč najbolje zagotov-
ljeno prav s sodelovanjem partnerja.
DOJENČKI S SUMOM NA OKUŽENOST
Kot je že prej omenjeno, so možnosti oku-
žene ženske, da rodi okuženega otroka, 20-
40%. Otroci, rojeni okuženim materam, ne
glede na to, aH so sami okuženi aU ne, nosijo
s seboj materina protitelesa — zato bodo pri
HIV serološkem testiranju pozitivni. V
večini primerov bodo taka pasivna proti-
telesa izginila do devetega meseca otrokove
starosti, lahko pa se ohranijo celih 18 me-
secev. V tem času je kljub vsem serološkim
testom nemogoče reči, ali je otrok okužen
ali ne. Ne glede na to lahko otroci začnejo
kazati znake z okužbo povezanih bolezni
dosti prej, kot se lahko naredi zanesljiv test.
Dojenček naj bo pod zdravstvenim opa-
zovanjem, vendar ga je treba obravnavati
normalno in mu dajati kar največ pozor-
nosti in naklonjenosti. Zagotovljeno naj ima
psihosocialno podporo, čustveno stimu-
lacijo in primerno prehrano. Starši in ožji
sorodniki bodo morda potrebovali sveto-
vanje, in kadar je mogoče, naj jim svetovalec
pomaga priti v stik z lokalno skupino
97
MIRAN ŠOLINC
Staršev za samopoč.
Čeprav je morda virus prisoten v dojen-
čkovih telesnih izločkih, ni nikakršnega
tveganja prenosa na družinske člane, ki z
njim živijo. Vendar naj se ljudje z vrez-
ninami ali odrgninami izogibajo stikov s
temi izločki. Del svetovalčeve vloge bo tu
morda, da družinske člane uči običajnih
higienskih postopkov ali spodbuja k njim,
in se prepriča, ali imajo doma dovolj sred-
stev, kot sta milo in razkužilo.
DOJENJE
VeČina prenosov virusa HIV z matere na
potomce se pojavi med nosečnostjo in
morda med rojevanjem. Poznejše tveganje
prenosa virusa HIV na dojenčka prek do-
jenja je majhno. A če mati postane prvič
okužena med izločanjem mleka, na primer
prek okužene krvne transfuzije, obstaja tu
veliko tveganje, da bo z dojenjem prenesla
infekcijo na dojenčka. Podobno je pri
ženskah, ki že imajo simptome aidsa — te
bodo bolj verjetno okužile svoje dojenčke
prek dojenja.
Velja poudariti, da je materino mleko
odločilno za zdravje in dobro počutje ve-
čine dojenčkov. S prehranjevalnega, imuno-
loškega in psihosocialnega vidika je materi-
no mleko idealno za potrebe novorojenega
in mladega dojenčka. Znane so tudi psiho-
socialne in zdravstvene koristi dojenja za
matere. Otroci, ki niso dojeni, so bolj ob-
čutljivi za diarejne, respiratorne in druge
infekcijske bolezni, od katerih lahko vsaka
ogrozi življenje. Če je dojenček okužen, ga
lahko materino dojenje zavaruje pred okuž-
bami, ki lahko izzovejo očitno napredova-
nje s HlV-om povezane bolezni.
V veliko situacijah ni mogoče zagotoviti
varnega in učinkovitega nadomestka za
materino mleko zaradi pomanjkanja čiste
vode, težav pri sterilizaciji pripomočkov in
zaradi pomanjkanja denarja, da bi te
nadomestke kupili v zadostnih količinah.
V takih okoliščinah bo dojenje matere še
naprej edina izbira načina hranjenja, ne
glede na njen status, kar zadeva HIV.
ŠOLOOBVEZNI OTROCI
Virus HIV se ne prenaša z običajnimi social-
nimi stiki in s HlV-om okuženi šolski otroci
ne predstavljajo tveganja za ostale šolske
otroke. Kadar ima okuženi šolar hemofilijo,
naj bo to stanje znano šolskim zdravstvenim
službam in njegovim učiteljem. Ni jim treba
vedeti za njegovo seropozitivnost, in sveto-
valec naj tega tudi ne razglaša. V primeru,
da učitelji vedo za učenčevo okuženost, pa
bo imel svetovalec priložnost prediskutirati
z otrokovim zdravnikom ali (kjer je treba)
s šolskim osebjem potencialne težave, kot
je družbena stigma.
Če otroci vedo, da je sošolec okužen s
HIV, bodo morda potrebovali svetovanje.
Svetovalec mora pri tem posvetiti veliko
pozornosti primernim informacijam in
starosti ustreznemu jeziku. Treba jim je
povedati, da ne tvegajo okužbe in da naj
ravnajo z okuženim sošolcem kot z vsakim
drugim članom skupine. Še zlasti pa naj
svetovalec zadeve ne dramatizira in ji daje
pretirane pomembnosti, večje od tiste
posebne pozornosti, ki so jo otroci drugače
deležni.
SEROPOZITIVNI OTROCI S HEMOFILIJO
Za otroke s hemofilijo so bile razvite po-
sebne svetovalne tehnike in pristopi, od
katerih so nekateri prilagojeni za uporabo
pri svetovanju seropozitivnih otrok s he-
mofilijo. Svetovalec naj pojasni staršem, da
je njihova skrb povedati otroku, ki je dovolj
star, da bo lahko razumel, o nastalem po-
ložaju in kaj to pomeni (na primer, zakaj
gre otrok k svetovanju). Spošno pravilo je,
da naj bo otrok vključen v intervjuje skupaj
s starši, in kjer je primerno, tudi skupaj s
starimi starši in bližnjimi sorodniki. Sveto-
valec lahko tako opazuje reakcije otroka in
družinskih članov. Svetovalec naj ne bi
govoril o vprašanjih, kot je spolnost, brez
dovoljenja staršev. Starejši otroci naj pridejo
po lastni presoji sami ali skupaj s starši.
Morda bo družinskim članom lažje narediti
potrebne prilagoditve v podporo otroku in
istočasno zaščititi še sebe pred vsakim
tveganjem okužbe, če bodo slišali drug
98
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
drugega, kaj si mislijo in kakšne poglede
imajo na zadevo. Če je otrok resno bolan
ali umira, bodo morda starši začutili po-
trebo, da sami obiščejo svetovalca.
Svetovalne seanse naj praviloma ne bi
bile dolge. Svetovalec bo samo pomagal
staršem dajati pojasnila otroku ali adole-
scentu. Z informacijami in znanjem se bo
lahko otrok zaščitil pred diskriminacijo v
šoli. Uporabne so tehnike igre vlog, v
katerih bodo starši ali otrok lažje govorili o
vprašanjih, ki jih tarejo in se jim zdijo
pomembna. Na primer, oče ali mati lahko
igra vlogo učitelja, ki želi ali hoče vedeti kaj
več o okuženem učencu. Pomembno je tudi
spodbujanje otrokove samopodobe in
samovrednotenja ter poudarjanje njegove
vzdržljivosti v tem procesu.
NA DELOVNEM MESTU
Izključitev z delovnega mesta je lahko za
seropozitivno osebo zelo stresna. Lahko
povzroči strah zaradi finančne stabilnosti
in zaradi možnih prekinitev pomembnih
socialnih stikov in razmerij. Delodajalci in/
ali sodelavci, ki imajo redne stike s seropo-
zitivno osebo, potrebujejo svetovanje o
svojem lastnem položaju in zaščiti pred
okužbo, pa tudi o tem, kako lahko pripo-
morejo k integraciji okuženih.
AIDS IN HIV INFEKCIJA V SLOVENIJI
PRIJAVLJENI PRIMERI AIDSA
Inštitutu za varovanje zdravja Republike
Slovenije je bilo do 31- decembra 1997 na
osnovi zakonske obveze prijavljenih skup-
no 62 primerov aidsa, kar pomeni kumula-
tivno stopnjo 31 na milijon prebivalcev v
obdobju od 1986 do 31. decembra 1997.
Letna incidenčna stopnja aidsa se je v tem
obdobju gibala med 0,5 in 3,5 na milijon
prebivalcev, kar je še zelo malo v primerjavi
z mnogimi državami v zahodni Evropi.
Med prijavljenimi primeri aidsa je bilo
največ oseb s stalnim prebivališčem v Lju-
bljani. Največ odraslih bolnikov se je pred-
vidoma okužilo pri spolnih stikih z drugimi
moškimi. Dva med bolniki, ki sta izvirala iz
držav z epidemiološkim vzorcem 2 (pod-
saharska Afrika), kjer je pogost hetero-
seksualni prenos okužbe in je okuženih že
veliko spolno aktivnih ljudi, sta pri nas žive-
la več let. Tudi druga dva moška, okužena s
heteroseksualnimi stiki, sta bila predvi-
doma okužena v Afriki. Tako so vsi štirje
heteroseksualno pridobljeni primeri aidsa
med moškimi vezani na heteroseksualne
stike v Afriki. Oba bolnika, ki sta si injicirala
droge, nista nikoli injicirala v Sloveniji. Trije
bolniki, ki so uvrščeni v kategorijo »ostali/
neuvrščeni«, so se predvidoma okužili s
heteroseksualnimi stiki, vendar niso naved-
li, oziroma, ni bilo podatka o spolnih part-
nerjih iz skupin z večjim tveganjem (tisti,
ki injicirajo droge, biseksualni moški, osebe
z motnjami koagulacije in prejemniki krvi
ali pripravkov pred obveznim testiranjem
vse darovane krvi, osebe iz držav z epide-
miološkim vzorcem 2).
Vse bolnice so bile okužene s hetero-
seksualnimi stiki. V letu 1992 je bil prijav-
ljen prvi primer aidsa pri dečku, ki še ni
dopolnil prvega leta starosti. Okužba je bila
prenesena z matere, ki je imela spolne stike
z osebo iz države z epidemiološkim vzor-
cem 2. V letu 1995 je zaradi aidsa v starosti
5 let umrla prva deklica, ki se je tudi okužila
od matere, ki jo je okužil heteroseksualni
partner, sam okužen s hetroseksualnimi
stiki v državi z epidemiološkim vzorcem 2.
Ker je inkubacijska doba pri aidsu raz-
meroma dolga, saj polovica okuženih s HIV
zboli v desetih letih, nam ta slika kaže
značilnosti vzorca prenašanja okužb s HIV
med prebivalci Slovenije izpred mnogih let.
Nikakor pa nam ti podatki ne morejo po-
vedati, v katerih skupinah ljudi se okužbe s
HIV širijo najhitreje v sedanjosti. To se bo v
podatkih o prijavljenih primerih aidsa
odražalo šele čez več let.
PRIJAVLJENI PRIMERI INFEKCIJE S HIV
BREZ RAZVITEGA AIDSA
V Sloveniji je bilo do 31. decembra 1997
prijavljenih še dodatnih 65 primerov dia-
gnosticirane infekcije s HFV brez razvitega
aidsa.
99
MIRAN ŠOLINC
V nasprotju z razmeroma zanesljivo sliko
o epidemiji aidsa nam podatki o prijavljenih
primerih infekcije s HIV nikakor ne morejo
odražati prevalence ali incidence v posa-
meznih skupinah prebivalcev v določenih
obdobjih. Ob postavitvi laboratorijske dia-
gnoze infekcije s HIV običajno ne moremo
vedeti, ali gre za svežo ali leta staro okužbo.
Poleg tega podatki o prijavljenih primerih
infekcij s HIV v veliki meri odražajo aktiv-
nosti testiranja, v katere so zajete različne
skupine ljudi.
Zanesljivih ocen o porazdelitvi in šir-
jenju okužbe v različnih skupinah pre-
bivalcev glede na demografske in vedenjske
značilnosti nimamo, vendar je s HIV gotovo
okuženih precej več ljudi, kot je prijavljenih
primerov.
Epidemiji aidsa in infekcije s HIV sta v
Sloveniji še v zgodnji fazi. Kljub tveganim
vedenjskim vzorcem, npr. prenosa z neza-
ščitenimi spolnimi stiki in s souporabo
pribora za injiciranje drog, se po razpolož-
ljivih podatkih še v nobeni skupini ni začelo
res eksplozivno širjenje okužbe s HIV. Lah-
ko pa ga pričakujemo, ko bo virus vnesen v
skupine z vedenjskimi vzorci z velikim
tveganjem. Zato je nujno z intenzivnimi
intervencijami v smislu omejevanja tvega-
nega vedenja v vsem prebivalstvu, pred-
vsem pa pri mladih in v skupinah z višjim
tveganjem za okužbo s HIV, čim bolj omejiti
tvegano vedenje. Vložena sredstva se bodo
bogato obrestovala v nižji incidenci in pre-
valenci okužb s HIV v prihodnosti. (Vir:
Inštitut za varovanje zdravja Republike
Slovenije, Center za nalezljive bolezni, od-
delek za aids in spolno prenosljive bolezni)
DODATEK 1
NAPOTKI ZA UPORABNIKE KONDOMOV
Za maksimalno zaščito pred okužbo z viru-
som HIV morajo biti kondomi uporabljeni
pravilno. Prepričajte se, da razumete in
upoštevate naslednje napotke:
• Pri vsakem spolnem odnosu uporabite
nov kondom.
• Vedno dajte kondom na penis še pred
spolnim odnosom.
• Kondom nataknite, ko je penis v
erekciji.
• Pri nastavljanju kondoma stisnite bra-
davico ali prazen prostor na koncu kondo-
ma, da iztisnete zrak. Vedno pustite centi-
meter ali dva praznega prostora kondoma
na koncu penisa za semenski izliv.
• Kondom odvijte vse do začetka penisa.
• Če kondom med spolnim odnosom
poči, nemudoma umaknite penis in upora-
bite nov kondom.
• Po izlivu umaknite penis še, ko je v
erekciji. Pri tem držite obroč kondoma, da
ne zdrsne s penisa.
• Kondom odstranite previdno, tako da
se semenski izliv ne razlije. Potem ga od-
vrzite v pokrit koš za smeti.
• Kadar želite uporabiti lubrikant (pol-
zilo), uporabite tistega, ki je narejen na
vodni osnovi, saj lahko petrolejski žele
poškoduje kondom.
• Ne uporabljajte sline kot polzila — ker
je neučinkovita in lahko pripelje do tega,
da kondom poči.
• Ne hranite kondomov v bližini izvora
toplote, pod lučjo ali na vlagi, ker se tako
deformirajo in potem lahko počijo.
• Kondomi, ki se lepijo ali so lomljivi ali
kako drugače poškodovani, niso uporabni.
Take napisane napotke lahko s težavo
upoštevajo tudi dobro izobraženi ljudje.
Zaželeno je, da se svetovalci prilagodijo
jeziku uporabnikov in jim napotke razložijo
na preprostejši način. Priporoča se uporaba
preprostega grafičnega materiala. Morda
pridejo v poštev kulturno sprejemljivi gra-
fični pripomočki, ki jih že uporabljajo
centri za načrtovanje družine.
DODATEK 2
NAPOTKI ZA PREVENCIJO SPOLNEGA
PRENOSA VIRUSA HIV
(Povzeto po: Prevention of sexual trans-
mission of human immunodeficiency vi-
rus 1990.)
Naslednji splošni napotki so namenjeni
posameznikom in skupinam. Morda jih bo
treba prilagoditi različnim lokalnim situa-
cijam.
100
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
PRIPOROČILA VSEM POSAMEZNIKOM
ZA ZAŠČITO PRED SPOLNIM PRENOSOM
VIRUSA HIV
• Zavedajte se, da nikakor ne tvegate
spolno prenosljive HIV okužbe, kadar
imate vzajemno zvesto razmerje s svojim
spolnim partnerjem in sta oba seronega-
tivna ter nobeden od vaju ni bil izpostavljen
okuženi krvi, na primer z uporabo intrave-
noznih drog ali sposojanjem igel.
• Če nameravate imeti spolni odnos in
niste v vzajemno zvestem razmerju, se zave-
dajte, da so možnosti okužbe z virusom HIV
odvisne od naslednjih treh faktorjev:
1. Od izbire spolne/ga partnerke/ja
Tveganje okužbe je neposredno pove-
zano z možnostjo, daje vaš partner okužen.
Za heteroseksualne in homoseksualne
partnerje verjetnost varira glede na pod-
ročje v svetu. Zaradi tega:
• Ne imejte spolnih razmerij z naključ-
nimi ali nepoznanimi partnerji.
• Ne imejte spolnih razmerij z osebami,
ki so uporabljali ali morda še vedno upo-
rabljajo injekcije za vbrizgavanje drog.
• Ne imejte spolnih razmerij z osebami,
ki imajo mnogo različnih spolnih partner-
jev, kot so prostitutke in prostituti.
2. Od števila spolnih partnerjev
Večje ko je število partnerjev, s katerimi
stopate v spolne odnose, večja je verjetnost,
da boste naleteli na partnerja z okužbo s
HIV. Zato zmanjšajte število spolnih part-
nerjev na kar najmanj.
3. Od načina spolnega obnašanja
Če nameravate imeti spolno razmerje z
osebo, o kateri vam nista znani njena spolna
preteklost aH uporaba intravenoznih drog
v preteklosti, vam bo vzdržnost od spolnih
odnosov ali rigorozno zmanjšanje spolnih
stikov na aktivnosti, ki ne vključujejo
mešanja semena in vaginalnih izločkov ali
krvi (na primer na objemanje in božanje),
pomagala izključiti možnost okužbe z viru-
som HIV. V vseh ostalih primerih je močno
priporočljiva običajna pravilna uporaba
kondomov.
PRIPOROČILA Z VIRUSOM HIV OKUŽENIM
OSEBAM
• Obvestite nekdanje in sedanje spolne
partnerje o svoji okužbi in jim priporočite
obisk centra za testiranje ali zdravstvenega
svetovalca za svetovanje in evalvacijo (vklju-
čujoč, če je možno, serološko testiranje). Če
ne zmorete ali ne želite osebno seznaniti
svojih nekdanjih in sedanjih partnerjev,
prosite zdravstvene ali socialne delavce, da
vam pomagajo pri obveščanju oziroma to
storijo namesto vas.
• Obvestite potencialne spolne part-
nerje o svoji okužbi in se izognite spolnemu
odnosu ali pa rigorozno zmanjšajte spolne
stike na aktivnosti (npr. na objemanje,
božanje), ki ne omogočajo mešanja semena,
vaginalnih izločkov in krvi, ali pa se
pogovorite o previdnostnih ukrepih, s
katerimi bosta s partnerjem/ko zmanjšala
tveganje spolnega prenosa virusa HIV (npr.
z uporabo kondoma).
• Če se oba odločita za penetrativni spol-
ni odnos, uporabita kondom pravilno, saj
bo stalna pravilna uporaba kondoma zmanj-
šala tveganje prenosa virusa HIV.
• Dosledno se izogibajta spolnim odno-
som, ko imate vi ali vaš partner vnetje ali
rane v genitalnih, analnih ali oralnih pre-
delih, in med menstruacijo.
• Izogibajte se nosečnosti. Okužene
ženske, ki so noseče, bi se morale zavedati
tveganja svojega zdravja in zdravja neroje-
nega otroka in bi se morale posvetovati s
svetovalcem. Okuženi moški bi se morali
pogovoriti o tveganju nosečnosti s svojimi
partnerkami.
• Ne darujte krvi, krvne plazme, sperme,
mleka, telesnih organov ali drugih tkiv.
PRIPOROČILA SPOLNIM PARTNERJEM
OKUŽENIH OSEB
• Stopite v stik z zdravnikom zaradi sve-
tovanja in evalvacije (vključujoč testiranje,
če je na razpolago). Če je rezultat testiranja
negativen in ste klinično zdravi ter je bila
vaša zadnja izpostavljenost nezaščitenemu
spolnemu odnosu ali uporaba iste igle z
okuženim pred šestimi meseci ali več,
101
MIRAN ŠOLINC
praviloma lahko velja, da pri dosedanji
izpostavljenosti niste bili okuženi z virusom
HIV. Če ste bili v zadnjih šestih mesecih
izpostavljeni in nadaljujete s spolnimi od-
nosi z okuženim partnerjem, bo potreben
ponovni test za potrditev, ali se je okužba
pojavila ali ne. Če ste bili na zadnjem te-
stiranju negativni, si preberite spodnja
priporočila.
• Zavedajte se, da sta vzdržnost in izo-
gibanje tveganim spolnim aktivnostim, pri
katerih lahko pride do mešanja semena,
vaginalnih izločkov in krvi, edina pot za
zmanjšanje tveganja prenosa okužbe. Kadar
za osebo to ni sprejemljivo, je alternativa
uporaba kondomov, vendar tudi to ni brez
tveganja. Čeprav ni znana natančna učinko-
vitost kondomov za prevencijo HIV okužbe,
bo njihova pravilna in stalna uporaba
zmanjšala možnost tveganja prenosa.
• Izogibajte se vseh spolnih odnosov, ko
imate vi ali vaš partner vnetje ali rane v
genitalnih, analnih ali oralnih predelih in
med menstruacijo.
• Če ste noseči, se pozanimajte, kje je
na razpolago svetovanje o testiranju na
prisotnost protiteles. Če ste že bili testirani
in je bilo ugotovljeno, da ste seropozitivni,
se posvetujte o velikem zdravstvenem
tveganju za vašega nerojenega otroka in o
potencialnem tveganju za vas same.
• Ne darujte krvi, krvne plazme, sperme,
mleka, telesnih organov ali drugih tkiv.
PRIPOROČILA ZDRAVSTVENIM, SOCIALNIM
IN DRUGIM DELAVCEM IN DELAVKAM
• Bodite pozorni in z občutkom sprem-
ljajte uporabnikovo spolno vedenje, ki pelje
v tveganje z okužbo s HIV.
• Do podatkov o spolni preteklosti pri-
dite po običajni poti. Nikogar ne obsojajte.
• Uporabnike seznanjajte o okužbi s HIV
in o njeni prevenciji. Če je primerno, jim
priporočite izogibanje partnerjev z velikim
tveganjem okužbe (npr. z intravenoznimi
narkomani, prostituti/prostitutkami, moš-
kimi, ki imajo spolne stike s prostitutkami/
prostituti, z ljudmi, ki so vpleteni v spolne
aktivnosti z velikim tveganjem, ter jih se-
znanite s pravilno uporabo kondomov.
• HIV testiranje in svetovanje ponudite
osebam z velikim tveganjem okužbe s HIV.
• Pozanimajte se, kakšne usluge in
zmogljivosti so na razpolago v skupnosti,
da boste lahko ljudi ustrezno napotili.
• Kjer obstajajo ustrezne službe in
programi, bodite pripravljeni, da jim boste
pomagali s svetovanjem, skupinami vrstni-
kov za samopomoč in drugimi službami za
pomoč okuženim in njihovim spolnim
partnerjem, ali jih napotite vsaj v ustrezno
ambulanto ali drugo zdravstveno ustanovo,
kjer izvajajo tako pomoč.
• Nagovorite uporabnika, da vam po-
roča o svojih spolnih aktivnostih (te po-
datke boste potrebovali za izdelavo statistik
in poročil, ki jih boste posredovali javnim
službam, ki se ukvarjajo s spremljanjem
zdravja prebivalstva), in bodite pripravljeni,
da boste to vlogo dobro opravili.
• Pomagajte okuženim in neokuženim
uporabnikom intravenoznih drog pri iska-
nju primernega zdravljenja odvisnosti in
pri izogibanju souporabi igel in brizgalnega
pribora.
• Seznanite okužene ženske, ki so no-
seče, z velikim zdravstvenim tveganjem za
nerojenega otroka in potencialnim tvega-
njem zanje ter z možnostmi svetovanja. S
podobnimi informacijami seznanite tudi
vse okužene ženske, ki še lahko rodijo.
DODATEK 3
UPORABNE INFORMACIJE ZA LJUDI
Z VIRUSOM HIV ALI Z AIDSOM   .
V potestnem in podiagnoznem obdobju sta
potrebna tako pomoč kot informiranje o
prevenciji prenosa okužbe. Da bi znali
reševati psihosocialne težave, ki se pojavijo
v tem času, še posebno pri ljudeh, ki so
okuženi, naj svetovalec poudari informacije
o prevenciji, ki bodo predstavljale okvir za
življenje z virusom HIV. Enako naj bodo na
svetovalnih seansah za okužene in neoku-
žene pojasnjene naslednje zadeve:
1. Okužba z virusom HIV ni isto kot aids.
Osebe z aidsom so okužene z virusom HIV,
samo določeno število okuženih pa ima
tudi aids.
102
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
2. Spolni odnosi, heteroseksualni ali
homoseksualni, so glavna pot prenašanja
virusa HIV. Virus se lahko prenese z vsakim
penetrativnim spolnim odnosom, kjer se
izmenjajo s HlV-om okužena sperma,
vaginalni izločki ali kri. Spolnemu prenosu
okužbe se lahko izognemo, če med spolnim
odnosom moški vedno uporablja kondom,
vsakokrat od začetka do konca spolnega
akta. Ženske naj se prepričajo, da njihovi
partnerji uporabijo nov kondom pri vsa-
kem spolnem odnosu. Napotki za preven-
cijo spolnega prenosa so predstavljeni v
Dodatku 2 in napotki za pravilno uporabo
kondomov v Dodatku 1.
3. Kondomi omogočajo učinkovito zašči-
to pred prenosom virusa HIV, če jih upo-
rabljamo previdno in dosledno. Priporo-
čljivi so kondomi iz lateksa, premazani s
silikonom ali lubrikantom na vodni osnovi.
Ko je zaželena še dodatna lubrikacija za
zmanjšanje tveganja, da bi kondom počil,
naj se uporabi lubrikant na vodni in ne na
oljni osnovi. Kondomi iz živalske mem-
brane (npr. ovčja koža) so po vsej verjet-
nosti manj učinkoviti kot kondomi iz lateksa
in zato kot bariera pred virusom HIV niso
priporočljivi.
4. Kontracepcijska sredstva, ki ne po-
stavljajo bariere, kot je maternični vložek,
ne varujejo pred prenosom HIV. Ni še jasno,
ali imajo oralna in vbrizgalna kontra-
cepcijska sredstva kakšen vpliv na tveganje
prenosa virusa. Tukaj se kaže jasna potreba
po koordinaciji med programi kontrole
aidsa in centri za načrtovanje družine.
5. Določena zdravstvena stanja, še po-
sebno druge spolno prenosljive bolezni,
lahko povzročijo napredovanje okužbe s
HIV do aidsa. Napotki za preprečevanje
spolno prenosljivih bolezni naj bodo na-
menjeni tako okuženim kot neokuženim
(gl. Dodatek 2). Ta navodila morajo biti
jasno razložena uporabniku, in če se strinja,
tudi njegovemu ali njenemu spolnemu
partnerju/ki.
6. Ni še jasno, ali nosečnost pospeši
napredovanje iz stanja okuženosti do aidsa.
Nedorečenosti glede tega vprašanja je treba
pojasniti okuženim ženskam v rodnih letih.
Tveganje prenosa virusa HIV na fetus je 20-
40%. Če se okužena ženska in njen partner
želita izogniti nosečnosti, jima je treba
svetovati glede kontracepcije in omogočiti
dostop do varnih in zanesljivih kontra-
cepcijskih metod.
7. Imunizacija (cepljenje) je pomebno
pri zaščiti okuženega otroka, še zlasti proti
tuberkulozi in ošpicam ter tetanusu. O
vplivu ostalih cepljenj so raziskave še v
teku.
8. Okužene osebe in osebe, vpletene v
tvegano vedenje, naj ne bi nikoli darovale
telesnih tekočin kot kri, sperma, mleko in
telesnih organov.
9. Okužene osebe ne smejo souporab-
Ijati brizgalk, igel ali drugih pripomočkov
za prebadanje kože, na primer za vbrizga-
vanje drog. Izogibali naj bi se tetoviranju
in morebitnim drugim invazivnim postop-
kom, razen če je zagotovljena sterilizacija
instrumentov pred postopkom in po njem.
10. Okužene osebe naj ne bi souporab-
Ijale zobnih ščetk, britvic ali drugih instru-
menov, ki se lahko umažejo s krvjo, čeprav
je tveganje okužbe s temi pripomočki eks-
tremno nizko.
11. S HlV-om okužene ljudi je treba spod-
bujati k zdravim oblikam vedenja. Določe-
ne oblike takega vedenja se razlikujejo od
ene do druge družbene skupine in od ene
do druge države. Pomembno je poudariti,
da naj se okužene osebe:
• izogibajo uporabi poživil, kot so tobak,
alkohol in amilonitrati. Uporaba heroina in
kokaina prav tako ni priporočljiva in se ji
je treba izogibati. Ta mamila zmanjšajo spo-
sobnost presojanja o varnem in nevarnem
vedenju.
• Navadijo naj se na uravnoteženo
dietno prehrano, ki izboljšuje odpornost
organizma.
• Naj redno izvajajo telesne vaje in redno
ter dovolj spijo, ker bo pripomoglo k
dobremu počutju, zdravju in vitalnosti.
• Naj zmanjšajo stres in se poskusijo
sprostiti. Potrebno je odkriti in odpraviti
potencialni in dejanski stres.
• Naj vzdržujejo redne stike s sistemom
zdravstvene oskrbe, vključujoč svetovalne
in socialne službe.
12. Z virusom HIV okužene osebe ali
osebe z aidsom pogosto sprašujejo po
možnih načinih zdravljenja in zdravilih.
103
MIRAN ŠOLINC
Zaradi tega naj bo svetovalec na tekočem z
rezultati raziskav in novimi zdravili ter
terapijami za stanja, povezana z okužbo, da
jih bo lahko posredoval uporabnikom.
Čeprav za okužbo s HIV in aids ni zdravila,
pa so odkrili veliko terapij, ki učinkovito
pomagajo pri oportunističnih boleznih, ki
izhajajo iz imunske odpornosti. Vsaj za eno
zdravilo, zidovudine (znano tudi kot AZT),
je dokazano, da učinkovito podaljšuje čas
preživetja in lajša simptome pri nekaterih
uporabnikih. Trojna terapija kot najnovejši
dosežek v boju proti okužbi z virusom HIV
virusa ne uniči, temveč ga le zavre in za
določen čas zadrži njegovo ekspanzijo, jo
upočasni. Trenutno se testira več kot 40
zdravil (antivirusnih in imunomodulator-
jev) v več kot sto kliničnih raziskavah, veči-
noma v industrijskih državah.
13. Veliko ljudi verjame, da drago zdrav-
ljenje ali nega pomenita tudi dobro zdrav-
ljenje. Svetovalci morajo biti pozorni na to
in pomagati uporabniku sprejemati odlo-
čitve glede na prednosti in slabosti dolo-
čenih terapij in intervencij.
Svetovanje naj pomaga razvijati pri upo-
rabniku socialno konstruktivno vedenje in
aktivnosti, ki ne vključujejo tveganja za
prenašanje virusa. Naključni socialni stiki.
souporaba jedilnega pribora, prisotnost v
istem prostoru, uporaba plavalnih bazenov
in sanitarij niso nobeno tveganje za ostale,
ampak pomagajo pri ohranjanju občutka
socialne pripadnosti.
Uporabniki intravenoznih drog, ki so
odvisniki, naj bodo seznanjeni, kje lahko
dobijo sterilne brizgalke in igle (če je to na
razpolago) ter kako uporabiti razkužilo za
razkuževanje vbrizgalnih pripomočkov.
Nekatere države ali mesta imajo programe
menjave brizgalk in igel. Droge so bile
vedno drage in uporabniki se bodo morda
spustili v prostitucijo, da si bodo zagotovili
potreben denar. Kombinacija uporabe drog
in prostitucije je še posebej nevarna za oba,
za prostitutko/ta in za klienta. Posebno skrb
je treba posvetiti osebam, za katere meni-
mo, da živijo v takih okoliščinah, jih oskr-
beti s kondomi in spodbujati k dosledni
uporabi.
Spolni partnerji uporabnikov intrave-
noznih drog so v nevarnosti, da se okužijo
z virusom HIV ali s kako drugo boleznijo,
če pri spolnih odnosih ne uporabljajo kon-
domov. Tem je treba zagotoviti svetovanje
in informacije o preprečevanju možne
okužbe s HIV s prilagajanjem na varnejše
spolne tehnike.
104
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
105
Literatura
Adler, M. W. (1987), Care for Patients with HIV Infection and AIDS. British MedicalJournal, 295:
27-30.
Bateson, M., R. Goldsby (1988), Thinking AIDS. New York: Addison-Wesley Publishig Company.
BoR, R., Miller (1992), Theory and Practise of HIV Counselling. London: Cassell.
BuRRis, S., Dalton 099^), AIDS Law Today. New Haven & London: Yale University Press.
Gee, G., T. A. Moran (1988), AIDS: Concepts in Nursing Practise. Baltimore: Williams and Wilkins.
King, M. (1993), ATO^, HIV and Mental Health. Cambridge: Cambridge University Press.
Moss, A. (1992), HIV and AIDS: Management by the Primary Care Team. Oxford: Oxford University
Press.
Prevention of sexual transmission of HIV virus (1990). Geneva: WHO.
Ryan, C. (1991), Developing a Nursing Model for use with People with AIDS who have Neurological
Involvement. Publikacija z druge evropske konference za medicinske sestre, ki delajo z bolniki
z aidsom. Amsterdam.
Shernoff, m. (1991), Counseling Chemically Dependent People with HIV Illness. New York:
Harrington Park Press.
Watzlawick, P., J. H. Weakland, R. Fisch (1974), Change: Principles of Problem Formation and
Problem Resolution. New York: Norton.
WHO AIDS Series 8 (1990), Guidelines for counselling about HIV infection and disease. Ženeva:
WHO.
Jasna Cajnko
UKREPI CENTROV ZA SOCIALNO DELO
POD DROBNOGLEDOM
Temeljni zakon na področju socialnega
varstva, Zakon o socialnem varstvu (1993),
v 49. členu opredeljuje centre za socialno
delo kot javne zavode, ki izvajajo naloge s
področja javnih pooblastil in naloge, ki jih
centrom nalagajo drugi predpisi. Med temi
nalogami gre tudi za posege, ki jih ljudje
doživljajo kot grob poseg v njihovo intimo
in zasebnost, zato jih »uporabniki« in »ne-
vpletena javnost« pogosto kritizirajo in se
ne strinjanjo z njimi. Presojam, da je razlog
za dokaj razširjena vprašanja o strokovni
kompetentnosti odločitev organov social-
nega varstva mogoče iskati tudi v dejstvu,
da so v strokovnih odločitvah teh organov
dolgo sodelovali laiki. Pa poglejmo dobrih
dvajset let nazaj in primerjajmo takratno
organiziranost socialnih služb.
MED LAIČNOSTJO IN PROFESIONALNOSTJO
V 70-ih letih je socialno delo opravljala
občinska uprava. Z zakonom o socialnem
skrbstvu iz leta 1974 so bile ustanovljene
Skupnosti socialnega skrbstva, ki so za po-
dročje opravljanja stokovnih opravil usta-
navljale centre za socialno delo kot organi-
zacije združenega dela. Predpise o opravlja-
nju pripravništva in strokovnih izpitov
strokovnih delavcev s področja socialnega
varstva je po takratnem zakonu izdajal up-
ravni organ, zadolžen za socialno skrbstvo,
v soglasju z upravnim organom zaprosveto
in kulturo.
V 80-ih letih je bilo s spremenjenim in
dopolnjenim zakonom o socialnem skrb-
stvu tudi na področje socialnega dela vpe-
ljano »samoupravljanje«. Za odločanje o
izvrševanju javnih pooblastil so bili na cen-
trih za socialno delo imenovani in oblikova-
ni sveti skupnosti izvajalcev-strokovnjakov
in uporabnikov-laikov.
Sveti so odločali o zadevah varstva in
pomoči družini, o denarni pomoči, o na-
mestitvah otrok in starostnikov v zavode...
Odločali so na sejah, odločbe je podpisoval
predsednik sveta, ki je bil laik. Odločitve
svetov so bile za strokovnjake na centrih za
socialno delo zavezujoče in obvezujoče. Naj
še pojasnim, da so laične člane svetov kan-
didirale lokalne skupnosti izmed ugled-
nejših občanov, navadno iz vrst učiteljev,
patronažnih sester in vidnejših lokalnih
veljakov, ki so bili pogosto upokojenci.
Obdobje laičnega odločanja o strokov-
nih zadevah na področju socialnega varstva
se je končalo šele leta 1989 s spremembo
Zakona o socialnem skrbstvu. Prav ta zakon
je določal tudi, da si morajo centri za so-
cialno delo v upravnih zadevah, preden
odločajo o pravicah in koristih nedoletnih
otrok, pridobiti mnenje strokovne komisije
in razpisati javno obravnavo. Odločitve o
otrokovih pravicah so tako iz prejšnjega
»laičnega« polja prešle na polje strokovnja-
kov z različnih področij. Ta obveza je ostala
nespremenjena tudi v Zakonu o socialnem
varstvu (Ur. Ust RS, št. 54/92), ki je še danes
v veljavi.
SOCIALNO DELO V POLPRETEKLEM OBDOBJU
V zadnjih letih naletimo na vedno hujše
kritike klasičnega koncepta države blaginje
in njene socialne politike ter s tem tudi
107
JASNA CAJNKO
socialnega dela. V. Leskošek (1995) navaja,
da je padec socializma v socialnem delu
prinesel premik od koncepta »istosti« h
konceptu »različnosti«. Moralne dimenzije
tradicionalnega socialnega dela so bile
osredotočene v trditvi: vsi ljudje smo enaki,
vsi imamo enake potrebe in enake pravice.
Enakost, zagotovitev potreb in pravic naj
bi uresničevala takratna »država srečnih
ljudi«, socialno delo pa je bilo eno od njenih
ideoloških aparatov.
Sama zgodovinska distanca od polpre-
teklega obdobja in njegova taka ali drugač-
na vrednostna ocena pa sama po sebi še ne
prinaša novih rešitev za današnji čas. Kajti,
kot navaja B. Stritih:
... ena od slepih peg socializma je mišljenje,
da ekonomski razvoj in bogatenje avtoma-
tično pomeni že tudi rešitev socialnih pro-
blemov. Danes vemo, da ekonomski razvoj,
materialno bogastvo in razvitost proizvod-
nih, trgovskih, prometnih in turističnih
dejavnosti prinaša večjo nevarnost dezorien-
tacije. (Stritih 1995.)
Država s svojim političnim sistemom
lahko preživi le, če ima v vseh pomembnih
družbenih segmentih izdelano strategijo
delovanja. Na ta način izvaja socialno kon-
trolo. To velja tudi za polje socialne politike,
in sicer po načelu »deli in vladaj«. V. Lesko-
šek v enem svojih prispevkov navaja:
V smislu problema razumevanja novih
konceptov socialne politike ne moremo več
iskati samo v pomanjkanju diskurza o njih v
preteklosti, temveč v zavestni politični
odločitvi tistih, ki socialno politiko določajo.
To pa so najpogosteje predstavniki strank na
oblasti. S tem nikakor nočem zanemariti
vloge in pomena stroke. Nasprotno, pouda-
riti želim dejstvo, da je socialna politika
področje, kjer imajo tudi različne politične
stranke močan interes, kar je razvidno iz
parlamentarnih razprav ob temah, kot so
splav, otroški dodatek in drugo. (Leskošek
1995:196.)
Dileme o nevtralnosti in znanstveni
distanci socialnega dela na vplive vsakda-
njega življenja po moji presoji ni. Socialno
delo oziroma praksa socialnega dela je po-
litična in zaradi tega tudi pogosto v nasprot-
ju z osnovnimi načeli stroke. Politična zato,
ker je praksa socialnega dela odvisna od
socialne politike, ki se kroji v vladajočih
političnih strankah; sočasno pa je mogoče
zaslediti nekongruentnost med sprejeto
socialno politiko in stroko, saj je temeljna
naloga socialnega dela zagovarjati potrebe
in interese uporabnikov storitev.
V. Rus (1990) pravi, da država blaginje
nastane takrat, ko socialna država pretirano
vstopi v družbo blaginje in s tem prevzame
tiste funkcije, ki bi jih morali opravljati ali
si jih zagotavljati sami ljudje. S tem povzroči,
da so ljudje pretirano odvisni od države.
Vendar pa bi lahko tudi pretirano vstopanje
družbe blaginje v socialno državo pomenilo
ogrožanje socialne varnosti ljudi, ki jo lahko
poleg pravne in ekonomske varnosti zago-
tovi sama država. Meje med njima niso na-
tančno določene in so predmet konsenza.
Država blaginje je torej država, ki pre-
vzame obveznost za zagotavljanje kvalitete
življenja ljudi. Skupaj z obveznostjo pre-
vzame država tudi odgovornost za zadovo-
ljevanje potreb svojih državljanov. Hkrati pa
je prav država tista, ki potrebe svojih držav-
ljanov opredeli za »potrebe«. Tako se država
hkrati znajde v vlogi tistega, ki definira, in
tistega, ki zagotavlja, pravice namreč. Ker
prevzame nase odgovornost za zagotav-
ljanje blaginje ljudi in si pridržuje pravico
definirati potrebe, povzroči odvisnost ljudi
od sistema.
Zdi se, da na ta način nad uporabniki
izvajamo neke vrste kontrolo, skrbništvo
»tistega, ki ve in zna«, nad »tistim, ki je ne-
močen in potrebuje«. V. Flaker navaja:
... matrica skrbniškega odnosa potrebuje
infantilizacijo varovanca, prvič, da bi skrbnik
upravičil svoj skrbniški odnos, in drugič, da
bi imel možnost, pedagogozirati svoj pred-
met. (Flaker 1998: 245.)
V državi sprejeta raven socialne varnosti
se z ustrezno socialno politiko implemen-
tira v vsakdanje življenje. Implementira se
prek sistema ustanov, ki so hkrati izvršite-
Ijice sprejetih ukrepov. To so tudi centri za
socialno delo, ki v kontekstu stare blaginj-
108
UKREPI CENTROV ZA SOCIALNO DELO POD DROBNOGLEDOM
ske paradigme sprejemajo »neposredno od-
govornost« za potrebe svojih uporabnikov.
Te od države prevzete odgovornosti se
zrcahjo v argumentih, ki jih v institucijah
uporabljamo, kadar nepovabljeno vstopa-
mo v življenja ljudi, še posebno pa takrat,
kadar interveniramo na podlagi avtoritete
zakonskih ukrepov. Smo brati tisti, ki da-
jemo, in tisti, ki odvzemamo.
SOCIALA DANES - MED SCILO IN KARIBDO
V času od nastanka samostojne Slovenije je
mogoče opaziti razmah nevladnih organi-
zacij, ki imajo intenzivno oporo tudi pri
državi sami. Na ta način se srečamo z zani-
mivim paradoksom. Država s svojim siste-
mom socialne politike, ki je zastavljena
tako, da opredeljuje in rešuje socialne stiske
svojih državljanov, povsem javno deklarira
in podpira nevladne organizacije kot dru-
gačen, bolj zaželen, cenejši in morda tudi
bolj »profesionalen« odgovor za reševanje
socialnih stisk svojih državljanov. Gre za
nerešljivi antagonizem, saj ta država skoz
javna pooblastila, ki jih smejo izvajati samo
državne institucije, potrebuje centre za
socialno delo, čeprav jim sama ne daje niti
mesta niti vloge, ki jim v sistemu socialnega
varstva gresta.
Tako se v praksi srečujemo z vznikom
društev, nevladnih organizacij in samo-
pomočnih skupin, ki so v širši javnosti bolje
sprejete in zaželene kot državne institucije
socialnega varstva. Odgovor sem že naka-
zala. Za udeležbo v njih se uporabniki sami
odločajo, sami izbirajo mesto, kjer bodo
poskušali rešiti svojo težavo, morebitno
reševanje njihove težave je vezano na njihov
vpogled v nastalo težavo oziroma na nji-
hovo odločitev, da se s težavo spoprimejo.
Ker pa država svojim prebivalcem ne
zaupa, da bodo težave, ki jih pestijo, od-
pravljali pravočasno in soljudem »prijazno«,
je vzpostavila pravni sistem ter izvedbo in
kontrolo realizacije poverila državnim or-
ganom. Sama te organe redno kontrolira in
preverja.
Tako se profesionalci na centrih za
socialno delo nujno znajdemo v nezavid-
ljivem položaju. Na eni strani uveljavljamo
svojo profesionalno avtonomijo, po drugi
strani pa smo nujno vpeti v sistem ustanov,
kjer smo zaposleni in ki nam dajejo zaslu-
žek in zahtevajo ustrezno sodelovanje in
pripadnost. Pa ne samo to. V sistemu držav-
ne blaginje je človek razglašen za najvišjo
vrednoto sistema. Človek in njegov »modus
vivendi«. Ta sistem mora biti dovolj prikrit,
da se državljani ne čutijo nadzorovane,
hkrati pa vendar dovolj razviden, da lahko
država poseže v tisti točki, ko je državljan
njej ali sodržavljanom »nevaren«. Sistem
nadzorovanja in kaznovanja teče namreč po
načelu zadostnega nadzorovanja, s čimer se
zagotavlja varnost. Sistem socialnega var-
stva ni pri tem nobena izjema.
Glede na to ni več presenetljivo, da
posegi strokovnih služb centrov za socialno
delo (to je države) v družine posameznih
državljanov naletijo na tako veliko zani-
manje širše in strokovne javnosti. Položaj
»sociale« je v vsakem primeru nezavidljiv.
Če organi ne posežejo v zasebnost nefun-
kcionalne družine, ki ogroža nekatere iz-
med svojih članov, so deležni velike kritike
javnosti, ker niso opravili svojega dela, npr.
zavarovali nebogljenega otroka pred njego-
vimi starši. V nasprotnem primeru pa, če
strokovne službe s področja sociale pose-
žejo v družino, ker so po dolgotrajnem
postopku dela z družino in ko so izrabili
razpoložljive metode, tehnike in vrste
pomoči, s katerimi so jo poskušale opremiti
za primerno ravnanje z otroki, izločile
otroke iz družine, prav tako naletijo na
veliko kritiko. Neredki so primeri, ko so
poslanske skupine v parlamentu zahtevale
strokovni nadzor v pristojnem centru za
socialno delo in zahtevale strokovno po-
ročilo o poteku reševanja določene »zade-
ve«. Politična in javnomnenjska »gonja«
zoper strokovno službo in njene zaposlene
je našim klientom pogosto bolj škodila kot
koristila.
Nadaljna specifika »sociale« je dejstvo, da
združuje v svojih vrstah profesionalce
različnih strok: socialne delavce, pedagoge,
psihologe, pravnike, sociologe. Ustaljena
metoda dela je namreč interdisciplinarnost.
Sama sem trdno prepričana, da ta način dvi-
guje kvaliteto strokovnih pristopov našega
dela.
109
JASNA CAJNKO
V svojih ukrepih, zlasti posegih v dru-
žine, smo v centrih za socialno delo vezani
še na druge strokovne službe: policijo,
sodišča, zdravstvene službe, svetovalnice.
Pogosto se dogaja, da strokovne metode in
prijeme našega dela presojajo in ocenjujejo
strokovnjaki z drugih področij in s svojimi
profesionalnimi pogledi, ki niso in ne
morejo biti enaki našim. Prav tu pa se mi
zdi, da je jedro težave. Profesionalnost
stroke je namreč mogoče meriti le z merili
te profesije, ne z merili druge, kot navaja
Dragoš (I996). Zaradi vpletenosti drugih
strok, zlasti pa pravosodnih organov, se
postopki naših služb ocenjujejo skozi eks-
pertna načela prava, s čimer se socialnemu
delu odvzema verodostojnost in profesio-
nalnost. Težava je najbrž še večja zaradi
tega, ker je zakonodajalec nekaj pristojnosti
na polju posegov države v družino poveril
centrom za socialno delo, nekaj pa sodi-
ščem. V drugem primeru določene stro-
kovne postopke opravijo centri za socialno
delo, saj pravosodni organi niso uspo-
sobljeni za postopke na ravni mečloveških
odnosov.
Pri tem je treba dodati, da strokovnjaki
na centrih za socialno delo v postopkih, ki
tako aU drugače omejujejo pravice klientov,
postopamo po načelih Zakona o upravnem
postopku, ki natančno določa postopek
obravnave po upravni poti. Za humanis-
tično usposobljene in izobražene eksperte
je to dokajšen odmik od njihove teoretske
paradigme. V postopkih, ki zahtevajo naj-
večji mogoči strokovni in človeški angažma,
je treba vso pozornost usmerjati še na pra-
vilen upravni postopek. To v praksi pomeni
pravilno pisanje zapisnikov, zbiranje po-
vratnic, pravilno vabljenje strank, pravilno
izdelane odločbe.
Neredko se namreč zgodi, da so strokov-
ne odločitve socialnih služb »odpravljene«,
»nadomeščene« prav zaradi postopkovnih
napak, le redko pa gre za napačne ali pre-
slabo pretehtane vsebinske, to je, strokovne
odločitve.
V vseh postopkih ukrepov in odločanja,
ki jih izvajamo na centrih za socialno delo,
gre za nasprotujoče si interese udeleženih,
sicer organi ne odločamo, ampak vodimo
svetovalne postopke. V svojih odločitvah
torej nujno prizadenemo nekatere svoje
kliente in ne zadovoljimo njihovih priča-
kovanj.
Ljudje ocenjujemo in vrednotimo skoz
svojo perspektivo, skoz svoj vrednostni
sistem in svoj referenčni okvir, zato bomo,
kadar naša pričakovanja niso uresničena,
govorili o nestrokovnosti pristojnih služb
in o nepopolnem ugotavljanju dejstev. Prav
težko pa je prepričati prizadete, da je bil
strokovni postopek socialne službe zavr-
njen zaradi formalnih napak v postopku, ne
zaradi nestrokovno ugotovljenega dejan-
skega stanja.
Ena, pa ne najboljša, morda le najeno-
stavnejša rešitev se ponuja sama po sebi:
na centrih za socialno delo je treba zago-
toviti poleg ekspertov s področja huma-
nističnih ved še strokovnjake s področja
upravnega in pravnega področja ter ločiti
»svetovalni« del od »upravnega«. Žal pa zara-
di omejitev zaposlovanja v državnih službah
in zaradi premajhne politične volje in
nepripravljenosti prisluhniti našim teža-
vam ta enostavna rešitev ni mogoča, čeprav
bi tudi sami državi, ki izvaja »kontrolo skozi
pomoč«, ta način najbolj ustrezal. Na
centrih za socialno delo pa se humanisti še
naprej ukvarjamo tudi s pravnimi in uprav-
nimi vprašanji, naše postopke pa ocenjujejo
eksperti za pravo.
Ker naša stroka nima ne posebne tradi-
cije ne statusa, saj se je sprva ukvarjala le s
»socialnimi« vprašanji in problemi, pa tudi
zato, ker je šele pred nekaj leti pridobila
visokošolski študij, si »sociala« kot korektiv
družbenega sistema šele ustvarja svoje me-
sto med cenjenimi in spoštovanimi huma-
nističnimi strokami, ki imajo tradicijo.
Sodim, da je prav spekter različnih stro-
kovnjakov in interdisciplinarni pristop k
reševanju kompleksnih človeških težav ena
od mogočih rešitev za vrednotenje stroke.
Najvišja vrednote našega sistema je: klient
v svoji težavi, tukaj in zdaj, v poziciji, ki jo
sam zaznava in lahko doseže. V primeru, ko
so vpleteni nedoletni otroci ali drugi seg-
menti družbe, ki ne morejo poskrbeti zase
in/ali zastopati svojih koristi in interesov,
je pozicija »sociale« v varovanju njihovih
interesov. V praksi to pogosto imenujemo
»iskanje najvišjega dobrega«, ki pa je po-
110
UKREPI CENTROV ZA SOCIALNO DELO POD DROBNOGLEDOM
gosto V nasprotju z interesi drugih vplete-
nih akterjev.
Iz pregleda organiziranosti socialnih
služb je mogoče skleniti, da smo si strokov-
njaki na področju socialnega dela šele pred
slabim desetletjem prislužili zaupanje dr-
žave za odločanje o strokovnih postopkih,
povezanih z našim delovnim poljem. Če so
torej še pred slabim desetletjem odločaU o
naših strokovnih izpitih upravni organi s
področja kulture in so o tem, komu zaupati
nedoletnega otroka ob razpadu izvenzakon-
ske skupnosti, v najvišjih organih odločanja
na centrih za socialno delo presojali laiki
po svojem občutku za sočloveka, je razum-
ljivo, da tako razmišljanje še odzvanja v širši
javnosti. Konec koncev se prav vsi čutimo
poklicane svetovati temu ali onemu znancu
ali sosedu, saj se bolj ali manj vsi srečujemo
s podobnimi težavami in torej že vemo, o
čem govorimo. Toda nikomur ne pade na
pamet dajati kirurgu napotke za operacijo
slepiča, tudi če ima v bhžini koga, ki je bil
podvržen temu posegu. Res pa je, da zdrav-
niki nikoli niso spustili laikov v svoje vrste,
vsaj ne dalje kot do čakalnice. Prav tako ne
dajemo nasvetov učitelju ali učiteljici, ki z
največjo težavo vbija mladim nadebudne-
žem poštevanko v glavo, čeprav smo prav
vsi kar nekaj let gulili šolske klopi. Prav
ponižno ga ali jo čakamo pred razredom
ali pred zbornico.
Laičnosti v vrstah socialnega dela ni več,
stroki se je celo posrečilo prepričati delo-
dajalce, da je predmet njenega dela dovolj
kompleksen, da je pridobila možnost viso-
košolskega izobraževanja tudi na področju
socialnega dela. Stroka, ki je pogosto pred-
met zanimanja te aH one javnosti, si počasi,
po sistemu majhnih korakov, ustvarja svojo
pozicijo v družbi. Sama imam opisan po-
ložaj za izziv vsem ekspertom, ki v tem času
in v tem prostoru združujemo svoje moči
na področju »sociale«, iščoč najboljše rešit-
ve za naše kliente in potrjujoč svojo, samo
nam lastno ekspertnost.
Literatura
S. Dragoš (1996), Profesionalne etike pri delu z ljudmi. Socialno delo 35, 1.
V. Flaker (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf.
V. Leskošek (1995), Socialno delo ni politično (ali pač?). Socialno delo 34, 3.
V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus.
B. Stritih (1995), Prostovoljno delo v prehodnem obdobju. Socialno delo 34, 2.
Zakon o socialnem varstvu (1992). Ur. list RS, št.56/92.
D. Zaviršek (1996), Socialne inovacije v socialnem delu: Vizija ali iluzija devetdesetih? Socialno
delo 35,1.
111
DISKUSIJA
DNEVI SOCIALNEGA DELA 1998:
SOCIALNO DELO OB PRELOMU TISOČLETJA - DILEME IN PERSPEKTIVE
OTVORITVENI NAGOVOR DEKANA VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
Drage kolegice in kolegi, spoštovani gostje
Zbrali smo se na prvih Dnevih socialnega
dela v Sloveniji, prvem, uradno prvem
strokovno-znanstvenem posvetovanju
socialnih delavk in delavcev Slovenije. V
štiridesetletnem obstoju naše šole in stroke
smo se zbirali na številnih konferencah,
posvetovanjih in seminarjih, v zadnjih letih
z velikim veseljem in pridom na Dnevih
Socialne zbornice Slovenije, ki so prerastli
v osrednjo vsakoletno tradicionalno prire-
ditev strokovnih delavcev vseh profilov na
področju socialnega varstva, kronano s po-
delitvijo nagrad in priznanj najzaslužnej-
šim. A doslej se nismo srečevali socialni
delavci sami v svojem krogu, tako kot se
redno srečujejo na svojih posvetovanjih
pripadniki vseh drugih strok, ki delujejo na
področju socialnega varstva.
Kako je prišlo do zamisli za tako posve-
tovanje in kako to, da je do nje prišlo tako
pozno?
Prvi razlog je pač bolj površne narave.
Videli smo, kako se skozi leto vrste »dnevi«
različnih strok, dnevi sociologov, psiho-
logov, pravnikov, dnevi zdravstvene nege,
dnevi upravnih delavcev, itd. In ugotoviti
smo morali: Samo še dnevi socialnega dela
manjkajo. Lahko bi se bili zganili že davno
prej, morda še v časih, ko so bile priljub-
ljene razne družabnosti. Pa se pač nismo
zganili, ker se nam očitno ni bilo treba.
Drugi razlog je prav v tem, da je tako
povezovanje, ki včasih pravzaprav ni bilo
zaželeno, saj se je oblast bala avtonomno
organiziranih strokovnih združenj kot od
voluntaristične politične moči neodvisnih
centrov trezne in kritične strokovne moči,
danes nujno, če hočemo uveljaviti strokov-
na merila dela, vzpostaviti mostove povezo-
vanja z drugimi strokami, zavarovati stroko
pred nestrokovnjaki in vzpostaviti jasna
pravila igre med pripadniki stroke. A to je
bolj namen jutrišnjega dela, ki je namenjen
društvenim zadevam.
Tretji razlog, ki je neposredno povezan
z današnjim dogajanjem, je globlji. Povezan
je z razvojem naše stroke, za katero lahko
šele v zadnjih letih zares upravičeno in
samozavestno rečemo, da se je tudi pri nas
razvila v vedo, v znanstveno disciplino.
Razmislek o razvoju in stanju te stroke v
svetu in pri nas pokaže, da je socialno delo
— poleg tega, da je praktična stroka — tudi
veda, ki izpolnjuje vsa merila, po katerih se
običajno presoja, ali je neka dejavnost
znanstvena disciplina ali ne.
• Ima svoj posebni predmet oziroma
vidik proučevanja. Veda o socialnem delu
proučuje univerzalni družbeni proces
pomoči ljudem v stiskah in težavah socialne
narave, proces medsebojne pomoči in
solidarnosti. Ta proces proučuje na različ-
nih ravneh in v različnih okvirih, od med-
sebojne pomoči v primarnih skupinah in
drugih neformalnih okoljih prek prosto-
voljske pomoči do strokovnega socialnega
dela, njegovih načel, pristopov, metod in
tehnik.
• Ima svoje teorije — ne ene same teorije,
ampak pestro paleto, tako kot druge vede
—, svoja empirično oblikovana načela, svoj
nauk. Lahko bi ji očitali paradigmatsko ne-
enotnost, a katera od uveljavljenih ved se
ravna po eni sami trdni paradigmi? Ima iz-
delano podrobno sistematiko raziskovalnih
področij, ki čaka na uvrstitev v slovensko
sistematiko znanosti.
• Pri proučevanju svojega predmeta se
poslužuje pristopov in metod empirične
znanosti, čeprav socialnega dela kot stroke
ne moremo reducirati samo na znanost, saj
je tudi umetnost občevanja z ljudmi, ki
113
DNEVI SOCIALNEGA DELA 1998
temelji na osebni občutljivosti in karakterni
oblikovanosti.
• Se povezuje v družino ved o različnih
vidikih človekovega smotrnega ravnanja,
kot so pedagogika, organizacijske vede,
upravne vede in druge.
• Ima svoje posebne raziskovalne in
izobraževalne ustanove, sistem izobra-
ževanja, ki mu samo pri nas in v podobno
ozkosrčnih, čeprav v splošnem ne ravno
revnih deželah, še manjka krona, tj., podi-
plomski študij do doktorata iz vede o social-
nem delu — to je ureditev, ki šele omogoča
kadrovsko samoobnavljanje stroke.
• Ima svojo notranjo strokovno komu-
nikacijo: strokovne časopise in druge
oblike posredovanja, razširjanja in javnega
preverjanja strokovnih spoznanj, svoje
strokovne organizacije na nacionalni in
internacionalni ravni.
• Ima svoje ime — veda o socialnem delu
— za latinsko ali grško ime pa konkurira več
nazivov, a kaj posebno si okrog tega ne
belimo glave, čeprav bi bilo poenotenje v
tem primeru koristno za uveljavitev vede.
• Oblikujemo svoj sistem nagrajevanja
odličnosti v stroki in znanosti, deloma
preko nagrad in priznanj Socialne zbornice,
deloma s Prešernovimi nagradami za štu-
dente, ki jih že nekaj let redno podeljujemo.
• Od danes naprej ima tudi pr nas svojo
osrednjo letno znanstveno-strokovno kon-
ferenco.
Četrti razlog. Pet let je že minilo, odkar
teče na tej šoli visokošolski program social-
nega dela, štiriletni program, osem seme-
strov teoretskega dela, kar je več kot v kateri
koli evropski dodiplomski šoli socialnega
dela. Vsi nismo zadovoljni s tem, saj sodimo,
da bi morah imeti vsaj semester prakse, a
dejstvo ostaja, da je osem semestrov zapol-
njenih s predavanji, vajami in seminarji —
večidel iz disciplin socialnega dela. V teh
petih letih se je v šolanje vključilo in ga
končalo pet generacij rednih in izrednih
študentov. Prav slednji, ki so se vključevali
v študij iz prakse, z bogatimi izkušnjami,
podrobnim poznavanjem ureditve in
običajev v stroki, so, oplojeni s teoretskim
znanjem, ki so ga dobih v šoH, prispevaU
odlične diplomske naloge, vse po vrsti
empirične raziskave strokovnih problemov.
Pri mnogih smo — tudi z vztrajnim mentor-
skim usmerjanjem — dosegli, da so refle-
ktirali svoje delo, njegove predpostavke,
metode in tehnike, in nastale so imenitne
metodične refleksije, iz katerih se lahko
učimo vsi: njihovi avtorji, mentorji in pri-
hodnje generacije strokovnjakov in študen-
tov. Ti kolegi so dozoreli, da lahko suvereno
z obvladanjem teoretskega jezika govorijo
o svojem delu. Naj torej spregovorijo oni
sami. Minil je čas, ko so bili kot zgolj praktiki
obsojeni na poslušanje. Pomenilo bi, da
zametujemo največ, kar nam more biti
dano, žlahtne sadove naše strokovne in
človeške zavzetosti in razmišljujočega duha,
če ne bi teh sadov svojega dela »obesili na
veliki zvon«. Bilo bi prav neodgovorno pred
zgodovino te stroke pri nas, če bi pustih vse
to obležati v knjižnici in po predalih. Te
raziskave, spoznanja in razmišljanja je treba
predstaviti čim širši strokovni in siceršnji
javnosti in jih javno preveriti in predstaviti
na način, ki je običajen v drugih vedah.
Kaj je namen današnjega posveta? Iz
doslej povedanega izhaja:
• Prvi namen je pokazati najširši slo-
venski strokovni socialnodelavski javnosti
in našim gostom — prek njih in medijev pa
tudi vsej slovenski javnosti — dosežke ra-
ziskovalnega dela in razmišljanja o social-
nem delu, njegovi vlogi, prijemih, metodah,
učinkih, problemih.
• Drugi namen je preveriti ta spoznanja
v razpravi, priti do idej za nove prijeme.
Posvet naj bo ustvarjalna delavnica. Naj ne
bo počezno jadikovanje zaradi hudih časov
in premalo denarja. Naj prispeva sto tolar-
jev v skupno blagajno vsakdo, ki bo izustil
stavek: Že že, ampak kaj, ko ni denarja. Časi
so vedno hudi in denarja je vedno premalo.
Zato se raje posvetimo ustvarjalnemu delu.
Oplemenitimo svoj čas, govorimo stvarno
in analitično, strokovno in znanstveno.
• Tretji namen je ustanovitev Društva
socialnih delavcev Slovenije, razprava o
njegovem poslanstvu in programu in o
etičnem kodeksu.
• In četrti namen je druženje. Bolj kot
kdaj prej je pomembno, da se med seboj
spoznamo in povežemo. Ne v obrambi pred
hudobnim svetom, ampak zato, da bi se
lažje povezovali z njim; da bi svet vedel, s
114
OTVORITVENI NAGOVOR DEKANA VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
kom se povezuje, kdo smo in kaj mu lahko
ponudimo, predvsem pa, da bi to vedeli mi
sami.
Naj mi bo dovoljenih še nekaj besed, da
bi začrtal nekaj koordinat, po katerih se bo
verjetno gibala naša razprava. Socialno delo
se kot celica nastajajočega organizma deli
in raste, notranje diferencira in razširja. V
stroki se je odprla vertikala, bolje, dve: stro-
kovna populacija se je že v preteklosti in se
bo v prihodnje še bolj razslojila glede na
upravno hierarhijo, od pripravnikov prek
»vojakov prve bojne črte« do vodstvenih
položajev in tja do visokih položajev v
državni hierahiji in hierarhiji nevladnih
organizacij in poslovnega sveta. Druga
vertikala je akademska: nekateri si bodo
pridobili akademske nazive, se habilitirali
in si odprli pot do najvišjih mest v akadem-
ski strukturi poučevanja in raziskovanja.
Diferenciacija poteka tudi horizontalno:
delili se bomo kot doslej po vsebinskih
področjih dela (socialno varstvo, šolstvo,
zdravstvo, pravosodje, gospodarstvo itn.),
po družbenih sektorjih (javni, zasebni,
neprofitno-volunterski), s tem da bo posto-
poma nujno prišlo do uravnoteženja glede
doslej izrazito prevladujočega zaposlovanja
v javnem sektorju. Diferencira se struktura
znanja, ki je potrebno za opravljanje stroke:
tradicionalnim strokovnim predmetom se
pridružuje znanje o menedžmentu in orga-
nizaciji, o socialnem marketingu, o socialni
ekonomiki, o političnih veščinah, o delu z
javnostmi in druga.
Stroka in veda bosta morali vzdržati ust-
varjalno napetost med na eni strani diferen-
ciacijo in širitvijo kot prilagoditvami na
zahteve časa in prostora in na drugi strani
ohranjanjem identitete stroke. Kar koli že
bomo novega vpeljali, kamor koli že se
bomo usmerili, nikoH ne smemo pozabiti,
da socialno delo streže reševanju stisk in
težav ljudi z imenom in priimkom. Kjer koli
bo kdo v družbenem prostoru — in mnogi
se bodo oddaljili od neposrednega dela z
uporabniki — naj ve, da njegovo delo streže
tistemu, ki dela neposredno z uporabniki.
Socialno delo se je in se bo vedno ukvarjalo
s tistimi, ki so padh skoz vse mreže splošnih
socialnopolitičnih in socialnovarstvenih
ukrepov, oziroma, ki kljub vsem tem
ukrepom ne morejo ali ne znajo živeti.
Tri nevarnosti vidim, ki pretijo pri
koreninah spodrezati socialno delo v
njegovi biti.
Prva je razvodenitev identitete social-
nega dela z drugimi strokami. Tu slišim glas,
da »je socialno delo isto kot socialna peda-
gogika«, tam, da je »v svojem bistvu prav-
zaprav organizacijsko delo«, potem ko je
nekoliko potihnil glas, da je »socialno delo
pravzaprav (psiho-socio-)terapija« in »ure-
sničevanje socialne politike«. In vsake toliko
se pojavijo klasične oblike nerazumevanja
socialnega dela: sociološko nerazumevanje
(da je socialno delo reševanje societalnih
problemov), psihološko (da je terapija),
ekonomsko (da je razdeljevanje socialnih
transferjev), politično (da je realizacija
socialne politike). Tem nerazumevanjem, ki
neprestano vznikajo, ker si vedno novi
ljudje, ki se ne spoznajo na socialno delo,
lastijo pravico, da nam razlagajo, kaj da je,
se lahko upremo le z vztrajnim izgrajeva-
njem socialnodelavske teorije v tesni zvezi
s prakso.
Druga nevarnost je v pojmovanju, na
katerega tudi naletimo v zadnjem času: da
je za opravljanje socialnega dela dovolj
etično izostrena drža; da so vsakdanje dile-
me socialnega dela pravzaprav etične dile-
me, ki se jih rešuje »po vesti« in ob katerih
je strokovno znanje nepotrebno, če s svojo
racionalnostjo, tehnikami in modeli že ni
prav nezaželeno. V nekem tujem učbeniku
(da ne bo domače zamere) je opisan pri-
mer, ko se socialni delavci obotavljajo v
dilemi, ali naj materi vzamejo dva otroka
ali ne; ali je bolj etično spoštovati pravico
matere do otrok ali varnost in dobrobit
otroka. In pisec pravi, glejte, kako težke
etične dileme moramo reševati. Na srečo
je opis natančen in pošten. Kajti v nadalje-
vanju pravi: Ženska je vpila in bili smo
pritisnjeni ob zid; in v skrajnem obupu sem
rekel: Ampak zakaj, gospa, se obnašate tako,
da moramo biti take svinje. In gospa je
rekla: Zato, ker ste. Na naslednjem pogo-
voru je bila popolnoma mirna, pristala je
na nekatere pogoje, pustila, da so uredili
njeno stanovanjsko vprašanje, čemur se je
prej upirala. Etične dileme ni bilo več, ker
se je nehote (pa vendar v skladu z osnovnim
115
DNEVI SOCIALNEGA DELA 1998
načelom teorije, ne etike socialnega dela)
zgodila refleksija. Zanimivo pa je, da ni
prišlo do refleksije te refleksije; do prav
tistega, kar je naloga vede o socialnem delu
— pa čeprav je avtor iz dežele, kamor se
hodimo učit socialnega dela.
Tretja nevarnost je v pojmovanju, da je
socialno delo poHtični aktivizem, zavze-
manje za uresničevanje te ali one politične
ali tudi širše humanistične vrednote. Ko
sem bil še dijak, smo se nekoč pozno zvečer
vračali dobre volje z nekega sestanka, naj-
brž po krajšem vmesnem postanku. Mahali
smo jo po Miklošičevi proti kolodvoru. Ko
smo šli mimo sodišča, ugotovi sošolec
stvarno: Tam notri so pa zaprti. In drugi
doda sočutno: Ja, jetniki. Jetnikom svobodo,
dahne. Tretji pridušeno zavpije: Jetnikom
svobodo! Za njim vsi glasno skandiramo: Je-
tni-kom-svo-bo-do, je-tni-kom-svo-bo-do.
Nato se jadrno razbežimo, kajti v tistih časih
to ne bi bilo okvalificirano zgolj kot kaljenje
nočnega miru, čeprav je bila le nedolžna
samoironizacija in ironizacija velikih gesel.
Danes se mi zdi, da ponovno slišim take
klice, ne ironične, ampak popolnoma res-
ne, ne zavedajoče se svoje abstraktnosti in
skrajne naivnosti in — nestrokovnosti.
Ne bi želel nesporazuma. Zelo cenim
prizadevanja po oblikovanju etičnega kode-
ksa stroke. To, da smo dobili odličen etični
kodeks socialnega varstva, je eden največjih
dosežkov poosamosvojitvene dejavnosti na
tem področju. Oblikovanje in ohranjanje
etične občutljivosti slehernega med nami
in v stroki kot celoti je naša vsakdanja na-
loga. Poslušnost avtonomni strokovni etiki
namesto politični oblasti je ena največjih
tranzicijskih sprememb na našem podro-
čju. Prav tako ne podcenjujem političnega
angažiranja in socialnodelavskega aktiviz-
ma in se ne zavzemam za zapiranje oči pred
političnim, za odvračanje od politike. Želim
le, da bi razlikovali strokovno od etičnega
in političnega in da ne bi preplavljali stro-
kovnega z etičnim in političnim.
Strokovni forum socialnega dela ni par-
lament, v katerem so stranke in kjer se odlo-
ča z glasovanjem. Je kraj, kjer si zastavljamo
vprašanje, kako kaj deluje s temi in temi
pogoji, in prisluhnemo različnim odgovo-
rom in začasno sprejmemo, ne z glasova-
njem, ampak s tihim individualnim preudar-
kom — daleč od množice — tistega, ki je
natančnejši, bolj diferenciran, bolj kom-
pleksen.
Prav na koncu, vendar jasno in glasno —
v nasprotju z našo malce sramežljivo nava-
do — še beseda o denarju, da se izognemu
nesporazumu in zameri. Dneve socialnega
dela organizirata skupno Društvo socialnih
delavk in delavcev in Visoka šola za socialno
delo. So naša skupna prireditev v prid raz-
voja stroke in vede. Šola daje za izvedbo
posveta brezplačno na razpolago svoje
prostore, opremo in tehnične zmogljivosti.
Druge stroške nameravamo kriti iz kotiza-
cije. Posvetovanje ni izobraževalna ponud-
ba Visoke šole, ni seminar, za katerega bi ta
zaračunavala šolnino, ampak naše skupno
strokovno posvetovanje in skupščina Dru-
štva. Če ju hočemo imeti, ju moramo
omogočiti vsi skupaj, vsak s svojim deležem.
Zato bodo tudi vsi učitelji in sodelavci
Visoke šole plačali kotizacijo. Tudi vodje
omizij in referenti bodo tokrat plačali
kotizacijo. Nihče ne bo za sodelovanje ho-
noriran. Če bo ostalo kaj denarja, ga bomo
uporabili za organizacijo prihodnjega
srečanja. Kotizacije ne plačajo vabljeni gosti
in študentje. Kdor ni mogel plačati koti-
zacije do danes, se je obvezal, da jo bo plačal
do določenega roka. Polna kotizacija za
dvodnevni spored je trikrat nižja od cene
enodnevnega strokovnega seminarja, ki ga
prireja ta ali ona fakulteta ali inštitut. Res
je, da se moramo v prihodnje potruditi, da
bi več denarja zbraU od sponzorjev—prido-
bivanje sredstev ni naša močna točka, ne
naša ne vaša, če sem natančen, sicer ne bi
bilo toliko negodovanja. Potruditi se mora-
mo vsi. Testno vprašanje: Komu je kotiza-
cijo plačal sponzor? — Naj bo javna omemba
tega vprašanja in način, kako smo ga rešili,
naš prispevek k novi kulturi društvenega
samoorganiziranja pri nas.
Današnjemu zboru želim čimveč čimbolj
natančnih in diferenciranih, zanimivih,
stvarnih poročil o reševanju stisk in težav
ljudi, razmislekov o tem, kako delujejo taki
ali drugačni ukrepi in ureditve, taka ali
drugačna drža. Želim, da bi izrazili čimveč
ustvarjalnih idej. Za politiko, ki tudi mora
biti, bo nekaj časa jutri. Svojo politično
116
OTVORITVENI NAGOVOR DEKANA VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
117
občutljivost in visoko etično držo pa ste
dokazali s tem, da ste prišli. - Hvala vam.
Blaž Mesec
RECENZIJA
Srečo Dragoš (1998), Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge
svetovne vojne. Ljubljana: Krtina. 273 str.
Na začetku Krtovih in Kritininih knjig je
Brechtova misel: »Knjiga je orožje...«, ki je
seveda ne moremo vzeti neposredno. Bolj
kot akcijska naravnanost, prizadevnost ali
celo gorečnost bi bile za knjigo S. Dragoša
Katolicizem na Slovenskem značilne pre-
mišljenost, izvirnost, aktualnost in primer-
nost za sociološko preučevanje. Lahko bi
rekli, da knjiga celo presega pomembnost
sociološkega obravnavanja različnih kon-
ceptov in ima širši kulturni značaj. Gre torej
za analizo različnih socialnih konceptov, ki
so nastali znotraj katolicizma do druge
svetovne vojne, ki so imeli pomembno težo
v takratnem času in so še danes pomembni
— v tem Brechtovem smislu jo lahko vza-
memo v roke.
Tako nam Dragoš že na začetku ponudi
teoretsko izhodišče, ko zavrne na eni strani
kritike, ki so jih predvojni in poznejši
marksisti naslavljali na katoliške intele-
ktualce, na drugi pa še vedno aktualno
opredeljevanje katolicizma kot edinega
nosilca duhovnih vrednot v modernem
svetu. Problem je daleč od tega, da bi bil
enostaven — za ideološkimi spori in kon-
flikti, v katere so bili vpletene konkretne
zgodovinske osebnosti, se kaže travmatičen
začetek modernizacijskih procesov, ki so
izbruhnili v vsej brutalnosti in so cerkev in
druge družbene akterje prisilili reagirati.
Na podrobnejšo opredelitev osrednje
teme naletimo že v prvem poglavju, ki se
imenuje »Paradoksnost in konfesionalnost«.
Avtor pokaže na paradoksnost situacije, ki
je v globalnem smislu v tem, »kako reagirati
na modernizacijske izzive v tipično pred-
modernih družbenih razmerah.« Konkret-
no to za katolicizem pomeni, kako rešiti
delavsko vprašanje in pri tem ne zaiti v
marksizem.To vprašanje, ki ga je v literaturi
nakazal Cankar v podobi hlapca Jerneja, so
rešili krščanski socialisti in Andrej Gosar.
Oboji so poskušali zadostiti socialnim kri-
terijem v moderni družbi, pa tudi kriterijem
vere.
Sledi poglavje »Med gibanjem in institu-
cijo«, v katerem se začne analiza poudarkov,
pomembnih za razumevanje konfrontacij
znotraj katoliškega tabora. Z začetki indu-
strializacije se je položaj spremenil in
cerkev je bila prisiljena reagirati na nov
način. Začel se je proces diferenciacije, ki
ga je cerkev seveda zaznala, ni pa ga uvidela
kot sistemski problem. Šele ko je v procesu
pospešene diferenciacije cerkev poskušala
vpeljati integristični koncept družbe, so
dozoreli pogoji za nastanek klerikalizma. V
tem kontekstu bi lahko razumeli tudi
Grivčevo in Ušeničnikovo prizadevanje, ko
sta sicer priznavala strukturne razlike, ne
pa meja med njimi, kar je imelo za posle-
dico negacijo sistemskih diferenc. Tako je
za Grivca bistveno dokazovanje, da je
Cerkev mistično telo v dobesednem smislu,
in s tem brisanje razlik tako v cerkvenem
kot v zunanjem okolju. Podobno velja za
Ušeničnikovo sociološko razlago, kjer je
Cerkev edina sila, ki je zmožna opredeliti
pravi Smoter in Vrednote.
Težave v zvezi s prilagajanjem Cerkve
moderni dobi pa so bile tudi doktrinarne
narave. Tako Dragoš v podpoglavju »Doktri-
nami problem« pojasnjuje, da so komple-
ksen problem prilagajanja modernizacij-
skim procesom zaznali predvsem na social-
nem področju, ki so ga formulirali v kon-
frontaciji z liberalizmom in komunizmom.
Tipična v tem kontekstu je Kettelerjeva
kritika liberalnih zadrug in liberalizma, ki
jo je prevzel tudi Ušeničnik. Liberalizem je
zanju v nasprotju s katoliško doktrino
ideologija totalne svobode in torej nevere.
Edine primerne so katoliške zadruge, ki
119
RECENZIJA
nimajo v vidu samo izboljšanja material-
nega položaja, temveč tudi duhovno srečo.
Kritika marksistov pa je v tem, da so pre-
malo radikalni — zavzemajo se samo za
materialno in ne tudi duhovno svobodo.
S tem so zanikane razlike v samem
spektru socializma in povampirjena tudi
zmerna socialistična doktrina, ki jo je
predstavljal E. Kristan. Namesto radikalne
in revolucionarne spremembe družbe je po
Ušeničniku potrebna celovita družbena
reforma, v okviru katere je poglavitna
nravna reforma, saj je nenravnost temeljno
socialno zlo. Prav hierarhično predpostav-
ljanje nravne reforme celoviti družbeni
strukturi je osrednja točka krščanskega
solidarizma, ki je izzvala polemike in ne-
soglasja v katoliškem taboru in utrdila
osnove za prevlado konservativizma v
njem. Nasprotja, ki so se v zvezi z moderni-
zacijskimi vprašanji pokazala že v razhkah
med Krekovim in Mahničevim delovanjem,
so postala mobilizacijski dejavnik — na eni
strani krščanski socialisti, na drugi oficialna
cerkvena stališča. Odnos do modernizma
je še zaostril Pij IX s svojim seznamom 80
zmot, ki med drugim zavračajo vsakršni mo-
dernizem in liberalizem.
Reševanje socialnega vprašanja na ome-
njeni način je pomenilo krepitev katoli-
škega konservativizma, kot je poudarjeno
v podpoglavju z enakim naslovom. To, da
je v reševanju prisotna radikalnost, nas ne
sme zavesti, saj ta ni v nasprotju s konser-
vativizmom. Konservativizem je lahko ra-
dikalen v svoji težnji po »redefiniranju na
podlagi izkustva, ki je v preteklosti funkcio-
niralo na socialno integrativen način«. V
vsakem, tudi radikalnem smislu pa je proti-
liberalen. Konservativni karakter socialnih
doktrin so podpirale še nekatere papeške
enciklike kot Aeternipatris in Quodaposto-
lici muneris. Po prvem katoliškem shodu
iz leta 1892 pa je pridobil širšo politično
razsežnost. Na tej podlagi so se udejanjile
tudi različne poHtične usmeritve katohških
akterjev, ki so se v polemični obliki začele
kazati na naslednjih shodih. Na prvem
shodu se je oblikovalo vprašljivo temeljno
izhodišče — ekskluzivnost vere kot temelja
vsakega kulturnega delovanja in njeno ena-
čenje s slovenstvom.
Naslednje poglavje, »Ignoriranje in redu-
ciranje«, je namenjeno predvsem razjasnje-
vanju teoretske dediščine A. Gosarja, ki je
ostala v veliki meri zamolčana in simpto-
matično napačno interpretirana. Tako je
zaradi svoje katoliške vernosti ostal sporen
za marksiste, medtem ko so ga uradni
katoliki in krščanski socialisti kritizirali
zaradi zagovarjanja tržne ekonomije.
Sporen je bil tudi za zagovornike samo-
upravnega socializma, saj je že pred Karde-
ljem govoril o samoupravljanju. Ostal je
torej tipično nerazumljen avtor, ki so ga
različni avtorji kritizirali, ne da bi se zave-
dali njegove teoretske kompleksnosti. Tako
mu npr. J. Prunk očita neskladje med »zav-
zemanjem za pravičnost« in zagovarjanjem
tržne ekonomije, čeprav gre pri Gosarju za
dve avtonomni sferi. Gosar je razlikoval
med krščansko etiko in družbenim kon-
ceptom, poudarjal razmejitve med posa-
meznimi družbenimi ravnmi in presegel
bipolarno razumevanje družbe — podobno
kot Ogris na politični in Kocbek na osebni
ravni. Razlikovanje znotraj religije, ki vodi
v razmejevanje osebne vere, je danes ra-
zumljeno tudi v teoretskem smislu. V času,
ko je Gosar funkcioniral kot dober vernik
in hkrati prodoren družbeni teoretik, je
bilo to v veliki meri nerazumljeno.
Zanimiv je tudi njegov odnos do korpo-
rativizma — stanovska ideja in ureditev ne
more biti temelj družbenega organiziranja
in ne more nadomestiti tržne ekonomije in
parlamentarizma, ki pa je potreben kore-
kture v socialnem smislu. V tem okviru je
podrobneje razvil svoj koncept stanov, v
katerem je poudarjal njihovo povezovalno
kot tudi, kar zadeva razredni boj, dezinte-
gracijsko funkcijo. Zato je lahko korpora-
tivizem tudi družbeno nevaren, kar se je v
drugačni obliki pozneje tudi pokazalo.
Poglavje »Interpretacije interpretacij
Pij a IX« se nanaša na raznovrsten odmev
enciklike Quadragesimo anno v zvezi s
problemom korporacij in katoliške duhov-
ne prenove v pristojnosti Katoliške akcije.
Za ta dokument je značilno prenašanja
poudarka od duhovne prenove kot temelja
družbenega delovanja na družbeno organi-
ziranje in konfrontiranje. Tako je lahko
koncept Katoliške akcije razumljen v smislu
120
SREČO DRAGOŠ (1998), KATOLICIZEM NA SLOVENSKEM
duhovne prenove ah v smislu večje akcijske
organiziranosti. V praksi je imela večjo težo
druga interpretacija.
Podobno se je zgodilo z razumevanjem
korporacij. Krščanski socialisti so v nas-
protju s korporativizmom videli temelj
socialnih problemov v izkoriščanju delav-
cev in so v začetni fazi iskali rešitev v vzpo-
stavitvi pravičnosti, utemeljene na duhov-
nih oziroma božjih načelih. Avtor poudarja
pomembnost enciklike, ker daje možnost
za različne interpretacije in s tem poudarja
raznovrstnost katoliških konceptov in raz-
hajanj, ki ne izhajajo iz zunanjega sovraž-
nika, temveč so notranje narave.
V poglavju »Cerkvene enciklike — aplika-
cija in izsiljevanje« je poudarjeno troje —
treba je razlikovati med ravnijo enciklik, ki
ponujajo različne interpretacije, ravnijo
družbenih konceptov in socialno-politično
ravnijo. Vse te ravni so dovolj kompleksne,
da producirajo različnosti in priložnosti za
konflikte. Avtor v zvezi s konflikti znotraj
katoliškega tabora zavrača kavzalni pristop,
ki predpostavlja »strukturiranje ključnih
dilem in jih poenostavi v izključujoče alter-
native«. Namesto tega poudari razumevanje
konfliktov v okviru sistemske teorije, ki
temelji na možnosti komunikacije in
proizvaja nove razlike, pa tudi nove kon-
flikte. V tem smislu je različnost inter-
pretacij nujnost. Temu se je približal Gosar,
ki je vztrajal pri splošnejšem razumevanju
omenjene enciklike in zavračal njeno ne-
posredno povezovanje s korporativizmom.
Vprašanje različnosti interpretacij je še
danes aktualno, kar kažejo mnoge, tudi
najnovejše polemike.
V poglavju »Pravičnost — socialni ali
menjalni problem« je v ospredju polemika
med Ušeničnikom in Gosarjem. Prvi pou-
darja moralno prenovo, medtem ko Gosar
s krščanskimi socialisti zagovarja praktično
reševanje socialnih problemov. Ušeničnik
vidi rešitev znotraj sistema ekonomije, v
pravični plači, Gosar pa jo postavlja v so-
cialno sfero in s tem prvi definira koncept
socialne politike pri nas. Če pogledamo na
to dilemo z današnje perspektive, ni težko
ugotoviti povezanost Gosarjevega koncepta
z današnjim razumevanjem tržne ekono-
mije in njenih korektur, medtem ko je
Ušeničnikova logika bližje Kardeljevi de-
htvi po delu, povezani z idejo samouprav-
ljanja pod idejnim nadzorom.
V sklepnem poglavju avtor diferencira
različne katoliške in tudi druge poznejše
koncepte glede na stopnjo ekscentričnosti
oziroma razsrediščnosti glede reguhranja
družbe.V tem smislu so omenjeni: katoliški
integrizem, ki je izhajal iz podrejanja vseh
družbenih sfer vrhovni ideji katolicizma;
katoliški solidarizem z organicističnim
modelom družbe, krščanski socialni akti-
vizem A. Gosarja, ki je prvi povezal koncept
tržne ekonomije s postopnim prehodom v
socializem; koncept krščanskega socia-
lizma, ki se je približeval marksističnemu
razumevanju družbe; socialni kristjani s
Kocbekovim pojmovanjem različnih živ-
ljenjskih ravni in razmejitvijo med nazorom
in politiko; korporativistični koncept s
korporativno regulacijo, boljševiški kon-
cept, samoupravni koncept z majhno stop-
njo avtonomije posameznika in moderni
pluralistični koncept. Avtor sklene pregled
s trditvijo, da so predvojni koncepti — razen
Gosarjevega in Kocbekovega — centristično
orientirani, zato so za njih njihovi lastni
socialni koncepti le drugotnega pomena.
Poglobljenost in razdelanost posameznih
socialnih konceptov je zato povezana z
razumevanjem širše družbe in področij
znotraj nje. V tej bistveni zvezi se kaže tudi
zapletenost modernizacijskih procesov.
Že bežen vpogled v omenjeno knjigo
nam pove, da je vsebina vse prej kot eno-
stavna, vendar se splača potruditi. V veliki
meri gre za pionirsko delo, v katerega je
bilo vloženo veliko napora. Pri tem nimam
v mislih samo izbrane vsebine in njene
aktualnosti in v veliki meri nerazjasnjenosti,
ampak tudi večjo kompleksnost, ker se je
avtor zadevi približal s sociološke plati in s
pomočjo sistemske teorije odkril večplast-
nost predvojnih katoliških konceptov in
njihove notranje dinamike. Ti so večkrat
prerash svoj lastni okvir in bili uporabljeni
v te ali drugačne politične namene. V tem
je viden njihov današnji pomen in tudi
politična teža. Omenjeno delo je seveda
upravičeno kritično do nekaterih katoliških
konceptov in njihovega odnosa do social-
nega vprašanja. To velja predvsem za uradni
121
RECENZIJA
katolicizem, znotraj katerega so prav tako
obstajale razlike. Te so bile pogosto zakrite,
ali pa so se manifestirale kot rezultat zuna-
njih dejavnikov. Še večje razlike najdemo v
celotnem spektru katolicizma. Avtor raz-
kriva njegovo medsebojno raznolikost. Pri
tem prepoznava njegov tudi v slovenski
javnosti skoraj nepoznan dinamičen in
ustvarjalni vidik. Zato to delo pomeni poleg
kritike tudi rehabilitacijo tistega dela kato-
licizma, ki je v zvezi z razumevanjem mo-
dernizacijskih procesov še vedno aktualen,
vendar so ga različni politični akterji veli-
kokrat prezrli. V mislih imam predvsem Go-
sarjev koncept. V času naše kvazipolitične
razcepljenosti je tudi za mnoge izobra-
žence sprejetje takih konceptov globalen
problem.
Vida Kramžar Klemenčič
122
NEKROLOG
PROFESOR TEODOR STOJŠIN
1923-1999
V nedeljo, 28. februarja 1999, je po dolgi in
mučni bolezni, ki jo je prenašal potrpežljivo
in možato, preminil nekdanji profesor na
Višji šoli za socialne delavce Teodor Stojšin.
Profesor Teodor Stojšin se je rodil kmeč-
kim staršem 31. maja 1923 v Žablju, Vojvo-
dina. Še ne osemnajstletnemu sta mu šo-
lanje in življenjske načrte prekrižala druga
svetovna vojna in madžarska okupacija. Od
samega začetka vojne je aktivno deloval za
osvobodilno gibanje, zbiral je orožje za
partizane in sodeloval pri propagandnih
akcijah, zaradi česar je bil aretiran in v
začetku leta 1942 obsojen na štiri leta
zapora. Zaprt je bil najprej v Novem Sadu
in Budimpešti, nato pa so ga odpeljali na
prisilno delo na rusko fronto, kjer so ga
skupaj z drugimi kot vojnega ujetnika zajeli
Rusi. Aprila 1944 se je pridružil prvi jugo-
slovanski brigadi, ustanovljeni v Sovjetski
zvezi. Brigado so Rusi prepeljali v Bari in
od tam je jeseni istega leta prišel na Vis, kjer
je bil vključen v šolo za zveze Vrhovnega
štaba Narodnoosvobodilne vojske Jugo-
slavije. Ob koncu vojne je bil v sestavu
Jugoslovanske ljudske armade, usposobljen
za področje radiotelegrafije in radiogonio-
metrije. Odlikovan je bil z redom za hra-
brost in redom zaslug za narod.
V Sloveniji, kamor je bil premeščen iz
zdravstvenih razlogov, je prva povojna leta
služboval v oddelku za zveze in na drugih
delovnih mestih v okviru Državnega sekre-
tariata za notranje zadeve Slovenije. V
Ljubljani si je ustvaril družino, opravil
gimnazijsko maturo, nato še učiteljski
diplomski izpit na učiteljišču (1954) in se
oktobra 1958 vpisal kot redni študent na
Višjo šolo za socialne delavce, na kateri je
diplomiral spomladi 1961. V službi je nato
prešel v odsek za mladinsko kriminaliteto
v Tajništvu za notranje zadeve Okrajnega
ljudskega odbora Ljubljana, kjer je služboval
do konca leta 1963.
Takoj za tem se je zaposlil na Višji šoli za
socialne delavce kot vodja praktičnega dela.
Nato se je vpisal na Pravno fakulteto, kjer
je diplomiral leta 1967 na pravosodni usme-
ritvi. Kot diplomirani pravnik je bil leta
1967 izvoljen za predavatelja višje šole za
predmet Upravni postopek in administra-
cija. Predavanja je prevzel s šolskim letom
1968/69 in odtlej predaval to snov do
upokojitve. Leta 1978 je bil izvoljen v naziv
profesor višje šole za predmet Osnove
procesnega prava (kot se je preimenoval
Upravni postopek), poleg tega pa je nato
prevzel še predavanja iz predmeta Družin-
sko pravo. V začetku leta 1980 se je upokojil,
vendar je še nekaj časa sodeloval po po-
godbi.
V času svojega službovanja na Višji šoli
za socialne delavce je sodeloval na številnih
posvetovanjih in seminarjih o socialnem
delu, družinskem pravu, načrtovanju dru-
žine in drugih. Sodeloval je v organih uprav-
ljanja šole. Aktiven pa je bil tudi zunaj šole
v družbenih organizacijah občine Ljubljana
Center in Krajevne skupnosti Tabor. Mnogi
Ljubljančani, ki so sklenili zakonsko zvezo
na ljubljanskem magistratu, se ga bodo spo-
minjali kot matičarja. To vlogo je opravljal
s posebnim veseljem, predanostjo in ob-
čutkom poslanstva, dokler je imel dovolj
moči.
Teodor Stojšin je kot profesor višje šole
poleg pedagoškega dela opravljal tudi razi-
skovalno delo. Raziskovalno se je posvečal
predvsem področjem upravnega postopka,
družinskega prava, pa tudi drugim vpraša-
njem, ki zadevajo razmerje med socialnim
delom in pravom. Objavil je več samostoj-
nih publikacij in znanstvenih in strokovnih
sestavkov v strokovnih in drugih časopisih.
123
NEKROLOG
Bil je zvest sodelavec strokovnega časopisa
Vestnik delavcev na področju socialnega
dela, katerega naslednik je sedanje Social-
no delo. Med publikacijami so bila za štu-
dente pomembna skripta o pisarniškem po-
slovanju; priročnik o upravnem postopku
je bil dobrodošlo pomagalo socialnim de-
lavcem. V svojih člankih je obravnaval vpra-
šanje priznanja nezakonskega očetovstva,
posvojitev, pravne vidike prostovoljnega
dela na socialnem področju, načrtovanje
družine, gmotne razmere delavcev z najniž-
jimi dohodki in druga. Profesor Stojšin je
služboval na Višji šoli za socialne delavce v
času, ko so se temelji te stroke pri nas šele
oblikovali. Njegov prispevek še ni celovito
ovrednoten, nedvomno pa je s svojim pe-
dagoškim in raziskovalnim delom soobli-
koval številne generacije socialnih delavcev
in pomagal utemeljiti pri nas novo stroko
in vedo socialnega dela.
Kolegi in študentje se ga bomo spomi-
njali kot zadržanega, urejenega, strogega,
vendar pravičnega in človeško občutljivega
kolega in učitelja. Nikdar ni govoril o sebi
in tudi izzivalnim razpravam, ki so nače-
njale politična vprašanja, se je raje izognil.
Marsikdaj ga najbrž v tistih časih, ko so
študentske revolucije na Zahodu tudi k nam
zanesle nov veter, nismo razumeli, saj so se
njegove življenjske izkušnje zelo razlikovale
od izkušenj mlajše generacije kolegov, ki ni
neposredno in boleče doživela ne pred-
vojne socialne bede ne vojne ne razlike, ki
jo je prinesla nova družbena ureditev. Bili
smo mladi, vase zaverovani, kritični do
razmer, s pogledi uprtimi v prihodnost. Ves
čas pa smo kljub tem razlikam spoštovali
njegovo strokovnost, urejenost, vestnost in
odgovornost pri delu, predvsem pa preda-
no navezanost na družino.
Ko je danes njegova življenjska pot pred
nami kot celota, je jasno razvidno, da tedaj,
ko bi lahko, ni krenil po poti vzpenjanja v
hierarhiji Uprave državne varnosti, službe,
v katero ga je potisnilo vojno in povojno
dogajanje — čeprav je nedvomno imel mož-
nost, saj je imel tedaj ne tako pogosto (sicer
nedokončano) gimnazijsko predizobrabo
in funkcionalno usposobljenost —, ampak
si je vztrajno prizadeval, da bi se izvil iz
železnega primeža represivnega aparata,
katerega del je bil. To mu je navsezadnje
tudi uspelo. Občudujemo lahko njegovo
neumorno vzpenjanje po drugi lestvici —
po lestvici izobraževanja: dokončal je gim-
nazijo, maturiral, opravil še abiturientski
tečaj na učiteljišču (je že moral čutiti veselje
do pedagoškega poklica), dokončal Višjo
šolo za socialne delavce in nato še Pravno
fakulteto, pri tem pa tedaj ni bil več mlad.
Ko je diplomiral na pravu, je bil star 44 let.
Njegova bibliografija, presojana z današ-
njimi očmi, ni videti obsežna. Upoštevati pa
moramo, da se je strokovna publicistika na
področju socialnega dela tedaj šele začela
razvijati in da je v nazivu predavatelja ozi-
roma profesorja služboval le trinajst let.
Profesor Teodor Stojšin se je vse do zad-
njega zanimal za dogajanje na šoli in nam
sporočal svoje dobre želje. Ker ga lani ni
bilo na novoletno družabnost, smo mu po-
slali nekaj naših del, ki so izšla v preteklem
letu. Razveselil se je te skromne prijateljske
pozornosti. Uvideli smo, da smo bili v nje-
govem življenju pomembnejši, kot smo
sklepali spričo njegove zadržanosti, in da
je vse do zadnjega mislil na nas. Tudi mi,
njegovi kolegi ga bomo, tako kot generacije
njegovih študentov, ohranili v prijaznem in
hvaležnem spominu.
V Ljubljani, na dan pogreba, 5. marca
1999
Blaž Mesec
124
PISMO
ODVISNOST KOT PREMAGLJIVA OVIRA NA POTI ŽIVLJENJA
BOJ Z ODVISNOSTJO
JE TEK NA DOLGE PROGE...
Glede na sestavek, v katerem primerjam živ-
ljenje s tekom po poti z ovirami, in glede
na področje dela, ki ga opravljam, ne mo-
rem mimo tega, da ne bi tudi odvisnosti
videla kot ene izmed ovir na poti življenja,
vendar premagljivih ovir.
Pri delu z ljudmi, ki so odvisni od drog,
in njihovimi starši vse bolj opažam, da je
tista prva ovira, s katero se morata odvisnik
in njegov svojec soočiti, predvsem spreje-
manje. Sprejemanje, ki predstavlja odvis-
nost kot bolezen, ki je ni moč kar izkore-
niniti, temveč jo kot tako zdraviti.
Ljudje, odvisni od droge, se za zdrav-
ljenje odločajo iz različnih namenov in na
različnih stopnjah zlorabe drog. Odločitev
je povezana tudi z različnostjo vsakega
izmed njih. Nekateri potrebujejo inten-
zivnejše impulze kot drugi. Za nekoga lahko
pomeni impulz šele »propad osebnosti«, za
koga drugega se lahko ta impulz vzbudi že
kmalu po prvih poskusih jemanja droge,
spet tretji se zanj morda ne bo odločil nikoU.
Seveda pa obstajajo tudi vmesni koraki.
Nekje je pač treba začeti.
Kot pravi ena izmed misli: »Vsaka pot se
prične z prvim korakom.«
Pomembno je vedeti, da jih večina več-
krat poskuša zdravljenje. Ob odločitvi, ki
jo sprejmejo, pa večinoma ne računajo na
to, da bo ta boj z odvisnostjo trajal tako
dolgo, kot se pozneje izkaže za potrebno.
Prav zato se dogaja, da mnogi ob težavah, s
katerimi se je treba soočiti, ponovno
uberejo staro pot, pot uživanja droge. Tako
se krog znova zavrti.
Pot iz odvisnosti je pot drobnih, a
pomembnih korakov na poti do cilja.
KJE SE SKRIVA RAZLOG?
Iskati enega samega najbrž ne bi bilo pa-
metno. Eden bistvenih je ta, da zdraviti
odvisnost pomeni postaviti nove temelje
svojemu življenju in na teh temeljih tudi
ostati. Vsekakor pa ne pomeni prevzeti
starih navad, vsaj tistih ne, ki niso pozitivne.
Večina jih tega ne zdrži. Velikokrat tudi tisti,
ki niso odvisni od nedovoljene droge, ne.
Vsak izmed nas prinese z rojstvom na
svet določene kvalitete, lastnosti, ki ga do-
ločajo. V obdobju rasti in razvoja si prido-
bimo najrazličnejše vzorce in navade, po
katerih živimo. Navadno smo spodbujani v
razvijanju tistih lastnosti, ki se zdijo okolju
primerne in pozitivne, in manj spodbujeni
ali nezaželeni v tistih, ki okolju ne ustrezajo.
Želja biti ljubljen in sprejet pa živi v vsakem
izmed nas. Predstavlja osnovno gibalo, po
katerem se ravnamo. Zatorej razvijemo tiste
lastnosti, ki jih potrebujemo, da nas — nam
pomembni — ljudje opazijo, če nas že
morda ne sprejmejo. Kot z leti raste in se
razvija naš organizem, tako z njimi rastejo
in se krepijo tudi naše navade. Dlje kot se
premikamo po starostni lestvici, bolj se naši
vzorci ukoreninjajo.
Tako se kar naenkrat v življenju, zaradi
najrazličnejših vzrokov, kamor lahko šte-
jemo tudi zdravljenje odvisnosti, pojavi
potreba po spremembi teh vzorcev. Postav-
ljeni smo pred težko nalogo.
Samega sebe namreč ne doživljamo na
način, skoz katerega bi lahko razumeli, da
so to le privzgojeni vzorci in navade. Ravno
nasprotno, enačimo se z njimi — to smo MI.
Lastnosti, ki prav tako živijo v nas, vendar
jih iz določenih vzrokov nismo razvili, se
niti ne zavedamo. Tako nastane razkorak
med tem, kar v resnici mi kot celostna bitja
smo, in tem, kar si domišljamo, da smo.
125
PISMO
O katerih vzorcih in navadah govorimo?
Predvsem so to tisti vzorci, ki določajo
način našega bivanja. Način, kako dojema-
mo sami sebe, in kako se nam zdi, da nas
dojemajo drugi. To so vzorci, po katerih se
potrjujemo, iščemo zadovoljitev notranjih
potreb — po ljubezni, varnosti, pripadno-
sti... Vežejo nas na okolje, v katerem imamo
občutek, da lahko te potrebe zadovoljimo.
Pripadnost skupini je namreč ena izmed
naših notranjih teženj. Navsezadnje smo
ljudje le socialna bitja. Kadar pa to pripad-
nost čutimo do ljudi, od katerih se je treba
zaradi potrebe po spremembi umakniti, je
to precej težek korak.
In prav to mora storiti tisti, ki je odvisen
od droge. Zamenjati družbo, ki ji »pripada«,
kar pa je le ena izmed potrebnih spre-
memb.
Spremeniti je treba še vse ostale navade,
ki ga v življenju ne zadovoljujejo več.
Kako se sedaj lotiti teh sprememb, ki jih,
kot sem že dejala, občutimo kot spremem-
bo samega sebe? Tudi človek, odvisen od
droge, to doživlja na tak način. Kadar se loti
teh sprememb, pomeni to zanj zamenjati
svoje dnevne aktivnosti, ki so lahko bile prej
vezane le na pridobitev droge in z njo po-
vezano zadovoljitev, in se koncentrirati na
maksimum svojih zmožnosti. Težiti mora k
fizičnemu in umskemu razvoju tako rekoč
vsak trenutek vsakega dne. Tako lahko poča-
si, korak za korakom, ob manjših in morda
tudi kakšnem večjem uspehu gradi zaupa-
nje vase.
Ugotoviti mora, da so stari vzorci in na-
vade le korenine, ki sicer bivajo v nas, ven-
dar jih je z voljo, disciphno in kultiviranjem
sebe mogoče spremeniti. Neredko se nam-
reč dogaja, da vedno znova in znova pripla-
vajo na površje. Izrazito močni so in upirajo
se vsakim spremembam. Nenehno nas želi-
jo popeljati na staro, znano pot.
Iz navedenega se da razbrati, da je boj z
odvisnostjo vse prej kot lahek.
KAKO NAPREJ?
Kadar se lotimo sprememb pri samem sebi,
se lahko zgodi, da na mestu, kjer je v nas
domoval stari vzorec, nastopi praznina.
Praznina, ki smo jo morda čutili že prej in
jo na neki način poskušali zapolniti.
V mnogih stvareh lahko iščemo in tudi
najdemo to notranjo zadovoljitev. Eni z de-
lom, športno aktivnostjo, glasbo, sprehodi,
branjem, meditacijo, sprostitvenimi tehni-
kami..., drugi z najrazličnejšimi substan-
cami, kot so alkohol, kava, tobak, tablete...
Problem nastopi tedaj, kadar brez te navade
ne moremo več živeti, oziroma, kot bi rekli
drugače, kadar je naše zadovoljstvo popol-
noma odvisno od »zaužite« substance, ki je
postala ne le naša navada in vzorec, temveč
bolezen.
Seveda obstajajo razlike med temi načini
zadovoljevanja potreb. Lahko npr. postane-
mo odvisni od meditacije, ki nas je pope-
ljala v širino miru in tišine, vendar ta nikdar
ne more biti tako boleča in škodljiva, kot je
to lahko odvisnost od drog — dovoljenih ali
nedovoljenih.
KAJ JE TISTO, S ČIMER SE ČLOVEK,
ODVISEN OD DROGE, VELIKOKRAT SOOČA?
Pri mnogih je v ospredju potreba po so-
očanju s svojo identiteto. V tem primeru to
pomeni vprašanje, kdo sploh sem. Kaj si
želim? Kakšne so moje potrebe, vrednote
in kakšen je moj smisel — cilj življenja?
Ta problem je prisoten pri večini mladih,
odvisnih od drog. Z odvisnostjo so se srečali
tako rekoč še v času otroštva — pubertete —
in si še niso imeh priložnosti zgraditi lastne
identitete. Starostna meja teh mladostnikov
se zmeraj bolj niža. Nahaja se nekje med
dvanajstim in šestnajstim letom starosti. V
tem obdobju še zanje velikokrat razmišljajo
in delujejo drugi, skoz pretirano skrb zanje
— tudi takrat, ko jim tega morda ne bi bilo
treba — ali pa skoz odsotnost skrbi zanje.
Ob tem je treba poudariti, da se te stvari
navadno ne odvijajo na ravni našega zave-
danja. Omenjena misel v sebi torej ne nosi
prav nobene krivde za nastalo situacijo, gre
le za to, da se tudi iz najboljših želja in dejanj
včasih razvije nekaj, kar bi si najmanj želeli.
Več o tem sem zapisala v sestavku »Moje
doživljanje staršev otrok, odvisnih od ne-
dovoljenih drog«, objavljenem v reviji Otrok
in družina (november 1997).
126
ODVISNOST KOT PREMAGLJIVA OVIRA NA POTI ŽIVLJENJA
Če nadaljujem omenjeno tematiko, naj
zapišem, da pri ljudeh, odvisnih od drog,
velikokrat naletimo tudi na problem nezau-
panja vase, ki je prav tako posledica ne-
izgrajene identitete.
Predstavo o sebi si gradijo na podlagi
mnenj drugih, predvsem tistih, s katerimi
živijo in stopajo v kontakte. Ta predstava je
lahko izrazito pre- ali podcenjujoča, zmeraj
pa nerealna. Človek pogosto ne zna in ne
zmore prevzeti odgovornosti zase in za
svoje življenje, saj se tega v svojem razvoju
tudi ni imel priložnosti naučiti. Potrditve
tako večkrat išče zunaj sebe, na njemu znan
način — z drogo in posledičnimi dejanji, v
okolju, ki ga pozna — okolju, kjer vlada
odvisnost.
KAKO NAPREJ - KAJ JE TISTO, KAR ČAKA
NA POTI ZDRAVLJENJA?
Ob vseh omenjenih in še nekaterih ne-
omenjenih lastnostih, ki nakazujejo pro-
blem ljudi, odvisnih od drog, se tak človek
ob odločitvi za izstop iz kroga odvisnosti
znajde pred velikim vprašanjem. Kako žive-
ti brez droge?
Vsem, ki si skupaj z njim želijo čim-
prejšnjega ozdravljenja, se zdi, da bo dovolj
opustiti to, kar mu povzroča težave — torej
drogo. Tako je velikokrat prvi korak vsakega
izmed njih zaživeti brez droge.
Misleč, da bo zmogel, saj ima dovolj volje,
se poda na to pot. Njegovi svojci, starši ali
kdor koli drug, ki je z njim pripravljen
sodelovati, prav tako. Vsi so usmerjeni le v
en cilj — živeti brez droge — in vsi gojijo
upanje in željo, da bo tako.
V tako razmišljanje jih pelje nerazume-
vanje odvisnosti kot bolezni, ki pomeni
zdravljenje na daljši rok.
Večina ljudi, odvisnih od drog, ki stopi
na pot zdravljenja, kmalu uvidi, da je teža
te potrebe —bolezni odvisnosti — dosti
hujša, kot so si lahko predstavljali. Nenehni
izzivi, ki vabijo na staro pot, so velikokrat
močnejši od tistih novih, drugačnih navad,
ki jih še ne poznajo dovolj. Predvsem zato,
ker se jih je treba šele naučiti. Čez čas lahko
spoznajo, da le opustiti substanco (drogo)
ni dovolj. Treba je storiti še nekaj več. Toda
KAJ in KAKO?
Na tej točki lahko najdemo odgovor na
zastavljeno misel v naslovu — boj z odvis-
nostjo je tek na dolge proge. Na njej ne gre
iskati bližnjic, tudi ne teči »finiša«, saj hitrih
rešitev ni.
Tudi ob prvih korakih se je treba naučiti
čutiti zadovoljstvo, četudi to ni takojšnja
abstinenca.
Za lažje razumevanje se lahko vprašamo:
Kdo izmed nas zmore v kratkem času za-
objeti znanje in izkušnje prihodnosti, se
pravi, spremeniti vsaj eno izmed svojih
navad na hitri rok?
Prav hitre spremembe so namreč tiste,
ki jih velikokrat pričakujemo ali celo zahte-
vamo od ljudi, ki se odločijo za zdravljenje.
Kako jim lahko pomagamo?
Dobrodošlo je razumevanje situacije, ki
pa ne pomeni popuščanja. Bodimo jasni in
trdni v svojih zahtevah. Zavedajmo se, da
zna biti ljubezen kdaj pa kdaj tudi neizpros-
na. Učimo se ujeti njeno ravnovesje v svojih
dejanjih. Postavimo okvir, za katerega bodo
vedeli, kakšen je in kako ga je mogoče
izpeljati. Hkrati pa jim dajmo vedeti, da tudi
v njih biva ljubeče srce, ki ponuja smisel
ter tako prispeva pomemben del k celoti.
Zlasti pa vedimo, da moramo sami živeti
to, kar želimo, da živijo oni. Smo zgled, po
katerem se ravnajo.
V prvi vrsti smo vsi človeška bitja.
Mnogi bodo šele po nekaj ponesrečenih
poskusih, predvsem pa z mnogo vloženega
truda dosegU cilj, ki so si ga zastavili.
Vendar to ne pomeni, da tisti, ki se jim
tak ali drugačen poskus zdravljenja ne
posreči, ne vložijo vanj dovolj truda. Morda
jim manjka le še kanček notranje moči in
nekaj več zunanje spodbude, ki bi omogo-
čala sprejeto tudi izpeljati.
Spomnimo se lahko časa, ko smo se učili
hoditi. Šele po mnogih padcih nam je
uspelo. Tega nismo storili čez noč.
Veliko lažje nam bo, če bomo poskusili
razumeti, da krčevitih rešitev in rešitev na
silo ni, razen morda izjemoma. Toda ne
pozabimo, da te le potrjujejo pravilo.
Razumem starše, da si želijo otroka, ki
ni odvisen od droge, kot razumem njihovo
potrebo, da bi se odvisnosti, kadar do nje
pride, ozdravil kar se da hitro. Vendar jih v
127
PISMO
teh željah lahko le razumem, ne morem pa
jim zagotoviti, da bo tako.
Prej ali slej bo treba sprejeti dejstvo, da
živimo v svetu, kjer je ponudba drog večja
kot kdaj koli. Ne le ponudba — tudi povpra-
ševanje.
Če bomo želeli izstopiti iz kroga od-
visnosti, se bomo morali vprašati, KAJ je
tisto, kar žene človeka v odvisnost.
Je to problem družbe, ki premalo stori
za reševanje tega problema? Je v ozadju še
kaj več? Kdo pa je družba? Ali nismo to mi
vsi, ki živimo v njej in dovoljujemo, da se
naše življenje usmerja tja, kamor morda ne
želimo?
Dokler si bomo zatiskah oči in se trudiU
iz družbe izločiti vse tisto, kar nam ne
ustreza ali česar se bojimo, tako dolgo bomo
»nasilni« do sebe in drugih. Kot ne moremo
šiloma odstraniti trna iz pete, tako se tudi
»bolezni« družbe ne da kar izkoreniniti. S
prisilo ni mogoče doseči želenih spre-
memb in rešitev na poti do razumevanja in
medsebojnega sodelovanja.
Čutim se soodgovorno za bivanje tukaj,
kjer živim. Soodgovorno tudi za dejanja, ki
jih morda ne storim sama, pa vendar zanje
vem in ne storim ničesar. Zavedam se, da
ni dovolj le razmišljati in govoriti o pro-
blemu, čeprav je tudi to eden izmed kora-
kov. Treba je delovati. Delovanje pa se zme-
raj prične v nas samih.
Kadar si v srcu dovolim začutiti, kdo sem
in kaj si želim, lahko razumem, da občutenja
notranje praznine ali nezadovoljstva ni
mogoče zapolniti z ničimer izven sebe. Naj
bo to avto, hiša, partner, droga ali kar koli
drugega. Sreča se namreč ne nahaja izven
nas. To izkušnjo nam življenje velikokrat
ponudi skoz bridke in težke dogodke, tudi
skoz bolezen odvisnosti. Takrat se lahko
obrnemo v svoj notranji svet in prisluh-
nemo glasu srca, ki nam lahko ponudi
rešitev.
Kot ne moremo dobiti ljubezni drugega,
ne da bi sami ljubili, in ne dobiti prijatelja,
ne da bi bili prijatelj, tako ne moremo čutiti
svojega srca, ne da bi mu prisluhnili. V njem
živi razumevanje, ki ponuja nesebično lju-
bezen in sodelovanje. To je naše notranje
stremljenje, naš cilj, h katerem težimo. Do-
kler se ga ne zavemo, iščemo zadovoljitve v
vseh mogočih rečeh, tudi skozi odvisnost.
Čez čas se lahko, bogatejši za izkušnje
preskočenih ovir, obrnemo še navzven — k
družbi, v kateri bivamo, sočloveku, s kate-
rim živimo. Z zgledom in delovanjem lahko
prispevamo k bolj človeškemu načinu bi-
vanja.
Morda to zveni kot pravljica ali nekaj, kar
se nahaja daleč v prihodnosti. Toda to je pot
mnogih drobnih korakov vsakega izmed
nas — k skupnemu in veselja polnemu živ-
ljenju človeštva. Najbrž mi boste verjeli, da
ta pot ni lahka in tudi kratka ne. Spoznanja,
o katerih sem govorila, prihajajo posto-
poma.
Človek zmeraj najprej deluje v temi.
Skoznjo se uči videti in prepoznavati sebe
in druge v drugačni luči. Tako tudi svet
teme počasi dobiva svoj pomen, svojo
svetlobo.
Predlagam, da delujemo skupaj ter tako
prispevamo vsak svoj košček sreče in znanja
za nas vse, za boljši in prijetnejši jutri. Mi
sami smo skrbniki prostora, v katerem
bivamo.
Začutimo to, in odprimo svoja srca drug
drugemu...
Maribor, 20. 4.1998
Žanet Mithans,
socialna delavka
128
POVZETKA
Miran Soline
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS
Miran Soline je diplomirani socialni delavec, specializiran za delo z ljudmi z aidsom.
Članek zajema osnovne, a koristne podatke o epidemiji, epidemioloških vzorcih in o načinih
prenosa okužbe. Nato je predstavljeno svetovanje in pojasnjeno, komu je svetovanje o infekciji z
virusom HIV in o bolezni aids namenjeno ter komu je potrebno. Predstavljeni so načini svetovanja
pred testiranjem in po testiranju, svetovanje pri negativnem rezultatu, pri nedoločljivem rezultatu
ter pri pozitivnem rezultatu. Posebna pozornost je posvečena specifičnim ciljnim skupinam, kot
so dojenčki, šoloobvezni otroci, seropozitivni otroci s hemofilijo in nosečnice. Posebno poglavje
je posvečeno svetovanju »zaskrbljenih zdravih«. Na koncu so predstavljeni najnovejši podatki o
infekciji z virusom HIV in o bolezni aids v Sloveniji. V dodatkih so podani še napotki za uporabo
kondomov, priporočila posamenikom in različnim skupinam in uporabne informacije za
seropozitivne osebe.
KLJUČNE BESEDE: svetovanje, virus HIV, AIDS, testiranje, tvegano vedenje, »zaskrbljeni zdravi«,
prevencija
Jasna Cajnko
UKREPI CENTROV ZA SOCIALNO DELO POD DROBNOGLEDOM
Jasna Cajnko, prof. soc. ped., je strokovna delavka in direktorica Centra za socialno delo Ruše.
Avtorica predstavi svoje videnje socialne politike v okviru socialnega varstva, kot ga doživlja kot
strokovna delavka in sočasno direktorica na centru za socialno delo. V prispevku poskuša
predstaviti antagonizem med "stroki zavezanim in etičnim" ter "vpetostjo v sistem in socialno
kontrolo". Dotakne se še odzivov javnosti na ukrepe, ki so javnim zavodom poverjene z javnimi
pooblastili, ter prek kratkega skoka v preteklo obdobje organiziranosti socialnega dela išče
odgovore za današnjo večjo ali manjšo naklonjenost uporabnikov socialnemu delu. Opozori na
dvojnost vloge strokovnih delavcev na centrih za socialno delo, ki s svojo humanistično izobrazbo
in strokovno avtentičnostjo nujno opravljajo še opravila drugih, njim tujih strok, kot sta pravo in
upravna stroka. Opozarja, da je delo strokovnjakov na področju socialnega dela pogosto vrednoteno
s stališča drugih strok, zlasti tistih z daljšo profesionalno tradicijo.
KLJUČNE BESEDE: socialna politika, centri za socialno delo, socialna kontrola, avtonomija social-
nega dela
129
Editor's Notes
In Slovenia, HIV infection and aids do not (yet?) have the prevalence observed in
more threatened countries, but neither are they wholly absent. Thus, the basic instruc-
tions for counselling presented in Miran Soline'5 contribution can perform even two
functions at once: beside the immediate benefit for work with users - for some inci-
dence does exist - it is also a piece of information social workers must be acquainted
with — and not only about how it is done in countries with more experiences but also
for a reconsideration of alternativeforms of counselling enticed by its specific uses, i. e.,
its use in specific cases for which it does not suffice to simply apply some 'general' tech-
nique.
The old question of the double role of social workers is most interestingly dealt with
in the paper Jasna Cajnko. Even though it is known elsewhere as well, she points out
that in Slovenia, it is enhanced in part, perhaps, by our historical heritage, but in part
certainly also by still unsettled boundaries of the field, resulting in contradictory prac-
tice.
130
ABSTRACTS!
Miran Soline
COUNSELLING ABOUT HIV INFECTION AND AIDS
Miran Šoiinc is a social worker, specialised for work with the people with aids.
The paper gives basic but useful information on the epidemic, the epidemiological patterns and
the ways of transmission of HIV infection. This is followed by the presentation of counselling,
starting with the list of groups for whom counselling about HIV infection and AIDS is designed
and who need it. The paper describes the ways of counselling before and after taking a test and in
the cases when the result is either negative, equivocal or positive. Special attention is drawn to
specific target groups such as infants, school children, seropositive children with haemophilia,
and pregnant women. A separate section discusses the counselling of 'worried well'. Up-to-date
information about HIV infection and AIDS cases in Slovenia are shown in conclusion. In appendi-
ces, (1) guidelines for the use of condoms, (2) general recommendations for individuals, persons
with aids and their relatives, as well as professionals dealing with aids, and (3) further informa-
tion for seropositive people are given.
KEYWORDS: counselling, HIV virus, AIDS, testing, risk behaviour, 'worried well', prevention
Jasna Cajnko
THE PROVISIONS OF CENTRES OF SOCIAL WORK UNDER CLOSE SCRUTINY
Social pedagogue Jasna Cajnko is the director of the Centre of Social Work Ruše.
The author presents her view of social policy in the frame of social care, as she experiences it at
her work place. She scrutinizes the antagonism between what is 'professionally bound and ethi-
cal' versus 'involvement in the system and social control'. In this respect she observes the reac-
tions of the public to the provisions entrusted to public institutes by public authorization, and
looks for the reasons of the users' varying attitudes towards social work. She points out the dou-
ble role of professionals at centres of social work who are educated in the humanities but must
perform the tasks of other expertise, such as criminal and procedural law, and further, the fact
that the work of professional social workers is often evaluated from the point of view of other
professions, in particular those with longer traditions in this country.
KEYWORDS: social policy, centres of social work, social control, autonomy of social work
131
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih:
Srečo Dragoš (1998), Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do
druge svetovne vojne. Ljubljana: KRT.
Vito Flaker (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov.
Ljubljana: /*cf.
Nova knjiga, zanimiva za naše bralce:
Michel Foucault (1998), Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana:
/*cf.
Napovedi kongresov, simpozijev, konferenc.
lUCISD (Inter-University Consortium for International Social Development) prireja svoj
enajsti simpozij v Capetownu, Južna Afrika, od 4. do 9. julija 1999. Gostitelj je Šola za
socialno delo Capetownske univerze. Tema simpozija je »Družbeni razvoj za novo tisoč-
letje: Vizije in strategije za globalno transformacijo«. Dopis z nekaj več informacijami si
lahko ogledate v tajništvu Visoke šole za socialno delo, lahko pa pišete organizatorjem
na naslov: Dr. Gary R. Lowe, East Carolina University, School of Social Work & Criminal
Justice Studies, 134 Ragsdale Building, Greenville, Nort Carolina 27858, USA, email
loweg@mail.ecu.edu, ali pa: Dr. Lionel Louw, School of Social Work, University of Cape
Town, Private Bag, Rondenboscli 7700, South Africa, email louw@socsci.utc.ac.za.
Evropska lUCISD konferenca, ki jo organizirajo vsako drugo leto, bo od 23. do 26. sep-
tembra 1999 v Krakovu, Poljska, na temo »Civilna družba in družbeni razvoj«. Konferenca
bo v angleščini. Dopis z nekaj več informacijami si lahko ogledate v tajništvu Visoke šole
za socialno delo, lahko pa pišete organizatorjem na naslov: Prof. Dr. Piotr Salustowicz,
FH Bielefeld, FB: Sozialwissen, Kurt-Schumacher-Str. 6, 33615 Bielefeld, Germany, email
salust@sozialwesen.fh-bielefeld.de, ali pa: Dr. Nada Stropnik, Inštitut za ekonomske
raziskave, Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana, email stropnik@ier.si.
Izšlo pri VŠSD
Tanja Lamovec
PSIHOSOCIALNA POMOČ V DUŠEVNI STISKI
Cena 2100 SIT
Blaz Mesec
UVOD V KVALITATIVNO RAZISKOVANJE
V SOCIALNEM DELU
Cena 2100 SIT
Ellen Bass, Laura Davis
y ^ POGUM ZA OKREVANJE
Priročnik za ženske,
ki SO preživele spolno zlorabo v otroštvu
Cena 2900 SIT
Mojca Novak
RAZVOJ EVROPSKIH MODELOV DRŽAVE BLAGINJE
Cena 2100 SIT
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly,
Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker
Spolno nasilje
Feministične raziskave za socialno delo
Predgovor Darja Zaviršek
Zbirka Ženske in duševno zdravje
Cena 2100 SIT
Knjige lahko naročite pisno, po telefonu ali po emailu na uredništvu publikacij VŠSD
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
(nova, popravljena navodila!)
• Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
• Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v enem od standardnih
programov za MS DOS ali MS Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt (vendar brez preloma vrstic).
• Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte
avtomatičnega številjenj a odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
<   Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
• Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte satno za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
• Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deH besedila v samih vehkih
črkah, pripišete »<z velikimi črkami!>«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako.
• Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne
pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in
sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
• Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu a4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte internih grafičnih modulov (npr. MS Word)!
• Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniku pa v oklepaju): l
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), Tlie Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideaL New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./ Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60.
Didier-Weilef    (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision. !
A. Miller (1992), Drama Je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books (77-98).
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na
začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu
zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
• Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-
Weil etat. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran
v viru, npr. ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja aU urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr.
...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr ...po Millerjevi (ibid.) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina
opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »op. cil«, npr:... (op. cit.: 121)...
• Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr:... igra \play]...; s tem zaznamujte tudi
neizrečen ali izpuščen del citata, npr:»... [družina] ima funkcijo...«,»... vse tuje besede [...] in latinske...«.
• Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in ključne besede. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
• Posebna datoteka naj vsebu]e kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica
koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko!
• Če želite, da bi bili v prevodu povzetka aU informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med < >.
social work
Vol. 38, April 1999, Part 2
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Bevc
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Edltors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of the Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 61) 13-77-615. fax 13-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
www.uni-lj.si/vssd/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
selected contents
Miran Šoiinc
COUNSELLING ABOUT HIV INFECTION AND AIDS 73
Jasna Cajnl<o
THE PROVISIONS OF CENTRES OF SOCIAL WORK UNDER CLOSE SCRUTINY 107
EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS 130
Published in six parts per year
socialno delo 38 (1999), 2
Članka
Miran Šoiinc
SVETOVANJE O INFEKCIJI Z VIRUSOM HIV IN O BOLEZNI AIDS 73
Jasna Cajnko
UKREPI CENTROV ZA SOCIALNO DELO POD DROBNOGLEDOM 107
diskusija
DNEVI SOCIALNEGA DELA 1998: OTVORITVENI NAGOVOR DEKANA VISOKE ŠOLE ZA
SOCIALNO DELO • Blaž Mesec 113
recenzija
Srečo Dragoš (1998), Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne
• Vida Kramžar Klemenčič 119
nekrolog
PROFESOR TEODOR STOJŠIN (1923-1999) • Blaž Mesec 123
pismo
ODVISNOST KOT PREMAGLJIVA OVIRA NA POTI ŽIVLJENJA • Žanet Mithans 125
povzetki
SLOVENSKA 129
ANGLEŠKA 131
ISSN 0352-7956 UDK 304+36