----- 135 ----- Narodopisne stvari. Zgodovinske in pravljičine črtice o starodavnih Indijanih in o njihovej omiki. Iz zgodovinskih virov posnel Matija Torkar. Indijani veljajo navadno za najstarejše zgodovinsko ljudstvo. O njihovej omiki imamo najprva sporočila. Vzhodnja Indija, prav za prav sedanja prednja Indija, je bila, po kterej je zaradi njene rodovitnosti rajskolepe lege hlepelo slehernega borilca poželjivo oko in nenasitljivo srce. Razdeljena v dva silna trivogel-nika bil je severni del še trikrat tolike velikosti, kakor vse avstrijsko cesarstvo, južni del pa trikrat tako velik kakor sedanje francosko. Tako je merila stara Indija okoli 60 tisoč kvadratnih milj. Indija je bila dom strašanskih kač. Pridelovalo se je ondi obilno drevesne volne; dobivalo se največ in najdražih morskih biserov. Sosebno so bili indijski sloni, nad kterimi so ljudstva sihdob strmela, in ki so bili tedaj v vojskah strah sovražnikom. Dežela in prebivalci so dobili ime od ondotne poglavitne reke, Indus zvane. Naselniki so živeli kot potujoči pastirji brezi stanovitnih prebivališč, brezi mest in svetišč. Oblačili so se s kožami od živali, živili pa od sadežev in surovega mesa pobite divjačine. Povedka pravi, da je malik Bak, klateč se po svetu, obiskal to deželo, prebivalce učil lepega vedenja, poljedelstva in stavb. On je bil tudi njih prvi kralj, ter odsihdob so je vedno le kralji vladali, mej njimi siloviti štempihar Herkul. Tudi on je kot klatež prišel v Indijo. Obhodil je vso deželo, jo oprostil škodljivih zveri in poslednjič se jim vsilil za kralja. Vendar sanja povedka tudi o srečnih, svobodnih časih. Trikrat namreč se je bojda povrnila doba svobode, trajoča drugič tristo, tretjič pa sto in petdeset let. Verozakonstvo Indijanov. Indijo imenujejo zibel omike. Omika pa je pri vsakem ljudstvu v naj-tesnejšej zvezi z verozakonstvom. Zato omenjam najprej nekoliko o njihovem verozakonstvu. Podlaga mu je knjiga „Nedam" ali „Vedas", sestavljena iz čveterih zbirk. Ta obsega ne le sanjarije o stvarjenji sveta in prvih ljudi, ampak tudi njihove nravne ali zadržanske, in pa ceremonijelske ali obredne postave. Ta skrivnostna knjiga jim je to, kar je nam sv. pismo, in njene postave, akoravno v teku časov sem ter tje spremenjene in podaljšane, so še dandanes v veljavi. Iz te knjige pozvedamo, da so Indijani verovali v enega samega „velikega boga". Ta bog, da je razodel svojo mogočnost, je iz nič vstvaril svet, in ga namnožil z umnimi bitji. V ta namen je vstvaril najprej čvetere življe ali elemente: zemljo, zrak, ogenj in vodo, ki so pomešani mej seboj plivkali. Da jih je ločil saksebi, vzel je velikansko cev, in ž njo v vodo pihal, dokler se je naredil velik, okrogel in preziren mehur. Ta mehur je bil nebes ali firmament. Ostalo prvotno zmes je pognjetel v podobo krogle, in to je naša zemlja; trdovina bila je suha gruča, tekočina pa morje. Tako vpodobljeno kroglo zemlje je zadrevil s šumečim glasom mej nebes, je vstvaril solnce, mesec in zvezde, ter zapovedal življem delovati in stvariti. Zrak se razpro-stre in napolni vse prazne prostore, ogenj s svojo toploto začne naravo oživljati, in voda in zemlja roditi svojej natori lastne golazni in živali; bog pa jim vdihne plodilno zmožnost, da jamo rasti in se množiti. Naposled je hotel včliki bog tudi umna bitja vstvariti. Kar ukazal je, in prišel je človek iz zemlje, najprej glava, potem drugi deli života. Na to mu je dal življenje, ter vstvaril mu tovaršico na enaki način. Prvi človek se je imenoval Pourous, prva žena pa Parkouti. Tudi njima je dodelil seme množenja. Njihovi čveteri sinovi: Brammon, Kutteri, Shudderi pa Wise, razšli so se na vse štiri kraje svetd, kjer so vsak svojo ženo našli, in ti so obljudili vso zemljo. A njihovi potomci so kmalu potem postali brezbožni in mej seboj nesložni. Bogu služiti ni jim bilo mar. Vstali so trinogi, zatirajoči bližnjega s silo. Pri kupčiji je bila goljufija in zvijača. Zaradi tega vname se nad človeštvom srd božji, ki sklene ugonobiti in razdeti svoje delo. Nebo se stemni, grozeče grom bobni in strele švigajo na zemljo. Morje jame naraščati, dokler razlije svoje valove čez zemeljske pokrajine, ki zakopajo pod-se vesoljni človeški rod. Tako je po vodi nehala prva doba sveta, Kurlaju imenovana. Nad tem razdjanjem vendar veliki bog ni imel veselja. Zato sopet drugič sklene vstvariti človeka. Da bi bilo pa drugo stvarjenje bolj popolnoma, vstvari poprej troje bitij, mu podobnih na mogočnosti, ki bi mu pri stvarjenji človekovem pomogli. Z nebes prišed stopi vrhu visoke gore, rekši: „Vstani, Brama, ti prvi mej živimi stvarmi v drugej dobi!" Na to zemlja porodi Bramo, in na enaki način Wišnu-a in Rudderi-ja. Brama dobi moč in povelje, ljudi stvariti, Wišnu službo, je ohraniti, Rudderi pa moč, je pogubiti, ako bi se tudi te nove stvari predrznile postati brezbožne. Brama, premišljajoč, kako da bi izpolnil mu dano povelje, čuti nakrat po udih grozno bol. Prihajavši čedalje tolstejši po velicih bolečinah porodi moža in ženo, Manov in Seterupa zvana, enega ob desnej , enega ob levej strani. Seterupa porodi tri sinove pa tri hčere. Na božje povelje se morajo razkropiti na tri kraje svetd, prejemši od Brame zapovedi življenja. Te zapovedi je veliki bog sam dal Brami na temno oblačnej gori v svetej knjigi, ki se zove Vedam. A novi ljud kmalu ni bil nič boljši od prvega. Neusmiljenost, trinoštvo, goljufnost, zvijačnost in razuzdanost skličejo srd božji čez-nje. Kljub Bramovih in Wišnuovovih prošinj dojde Rudderiju povelje pogubiti je. Ta, izpustivši vetrove, jih zažene v strašen gon, da se ziblje in klepeče v potresu vsa zemlja. Dan postane temen, kakor noč, gore se vzdignejo iz stališč in zgromijo na kup. Ta strašni burjolom pokončd do malega ves ljud, razun nekoliko izvoljenih, ki je Wišnu z božjim dovoljenjem otme. Tako se je izšla druga d6ba po razburjenem zraku, Duaper imenovana. Po malo v drugej dobi ohranjenih množil se je človeški rod z novega. Ni bil pa nič boljši memo prvih dveh, in sopet ga veliki bog sklene pokončati. Na Rud-derijevo povelje se razpoči zemlja po vseh krajih, in razpokline požrejo hudobneže, dokler samo nekoliko izbranih še ostane. Tako zemlja stori konec tretjej dobi, Tetraju zvanej. V četrtej dobi, ki še traja in se zove Koli, je bil ljud pobožniši. Ako bo pa veliki bog (tako uči knjiga Vedam) še enkrat prisiljen, pogubiti človeški rod, po- •t* ------ 136 ----- tem bo prišel konec vesoljnega sveta. A ta poslednja sodba bo strašnejša memo vseh poprejšnjih, in tedaj bo zemlja z ognjem končana* Tedaj se bodo vsi življi z divjim šumom sopet mej seboj pomešali, in konec sveta bo, kakor bil je začetek njegov. Poleg te indiške pravljice je svet neznansko star. Zakaj po preračunu indiskih popov je trajala prva doba 1,728.000; druga 1,296.000; tretja pa 8,064.000 let. Od četrte dobe je do sedaj okoli 5000 let preteklo; toraj je svet 11,093.000 let star; vrhu tega ima še poslednja doba 4,032.000 let trpeti! Komur je znana prigodba stvarjenja, kakor jo popisuje Mojzes v svojih I. bukvah, temu je dosti enega očesa, da sprevidi, kako so Indijani v svojej domišljiji v basni povili to dogodbo stvarjenja in človeka, njegov padec in vesoljni potop, kako so čedalje bolj zahajali od spoznanja pravega in živega Boga, zgrešili upanje po Odreseniku, čutili sicer svojo grešnost, a ne več spoznali, od kod da izvira. To se bo še bolj pokazalo iz naslednjega. (Dal. prih.) ------ 143 ------ Narodopisne stvari. Zgodovinske in pravljičine črtice o starodavnih Indijanih in o njihovej omiki. Iz zgodovinskih virov posnel Matija Torkar. (Dalje.) Da ne omenjam več druzih manjših božanstev, pravim, da je bilo češčenje teh treh glavnih malikov vzrok razcepljenja vsega ljudstva v tri razna krdela, kakor so vže nekteri Bramo, drugi Wišnu-a, tretji Siv na za najmogočnišega imeli. Pripadniki te ali one stranke so sprevračali svetostno knjigo po svojej glavi. Tako so od slehernega teh treh božanstev nastale prave klatovitežke smešniee. Te so shranjene v pesmih „puranas" zvanih. Tako, na priliko, se puranas govori o Brami, da je imel 5 glav; ob eno je prišel v boji s Sivnom; iz krvi pa, ki mu je tekla iz vrata, rodil se mu je sin s 500 glavami in 1000 rokami. Njegovo prebivališče je najbliže nebes; enkrat bo umrl, pa ob gotovem času sopet vstal. Drugi pravijo, da umira in se oživlja vsako leto. Wišnu je najčudapolniši med temi tremi božanstvi. Kot obravnovalec sveta napolnuje sleherni prostor; a njegovo stanovališče je prav za prav mlečno morje; njegova postelja je „Anatan", kača s 5 glavami. Žen ima nad tisoč. Vendar ste samo dve vedno pri njem, Lesi m i, ki po glavi praskaje brska, pa Siri Pagoda, ki mu riblje in drga noge, položene v njenem naročji. Najimenitniše je to božanstvo zaradi svojih deseterih sprememb, v kterih so založene glavne skrivnosti indiškega verozakonstva. Vprvič se je spremenil v morskega psa, da bi bil hudemu duhu vlovil knjigo ,,Vedas", s ktero mu je ubežal na dno morja, drugič v želvo, tretjič v preseta itd. Celo morje je izpil, in je sopet pljusknil iz sebe; od tod prihaja, da je morska voda slana. Kedar se bo pa desetič spremenil, tedaj bo konec sveta. V nebesih namreč stoji konj belič s peruti, Kallenkin imenovan, ki sprednjo nogo kvišku drži. Kedar se Wišnu v tega konja spremeni, bo s to nogo, izpustivši jo na tla, tako močno na zemljo cebnil, da je kača Signaga, ki je krog nje povita, ne bo mogla več skup zdržati. Tretje božestvo, Siv en, je strašna prikazen, tak grozovit debeluh, da kača Batriga, ki sicer 7 svetov in 7 morjij obsega, mu je še za pas prekratka. Očesa ima tri, rok pa šestnajst itd. Nič manj zblojene, nego o božestvih, tudi o svetu niso misli Indijanov. Vesoljno stvarjenje si mislijo v podobi jajca. Namestu beljaka in rumenjaka je v njem več lazov ali nebes za razne bogove. Središče tega jajčnega prostranstva je zemlja. Ta zemlja pa obstaja sopet iz sedmerih svetov, ki so drug vrhu drugega na-kupičeni in po morji drug od druzega ločeni. Središču najbliži svet obdaja morje z najčistejšo vodo; drugega obdaja mlečno morje; tretjega surovomasleno morje; četrtega morje iz tolste mlečnate smetane, petega vinsko, šestega sirupno morje; sedmi pa, to je: naš svet, je obdan s slanim morjem. Vsi Indijani pa, akoravno v več strank razcepljeni, verujejo, da izvirajo od božestva. Le zaradi spačenosti so obsojeni, nekoliko časa v človeškem ali celo v ka-kovem živalskem životu prebiti, dokler očiščeni so vredni spoznani, sopet nazaj v božestvo se povrniti. Ta vera je podloga nauka o preseljevanji duš. Poleg te vere Indijanov, ki se poznejše tudi pri Egipčanih nahaja, gredo čiste duše, odloživši posvetno krilo, naravnost v nebesa; nečiste pa v truplo kake živali, kjer se morajo v kazen ali pokoriti, ali pa nekaj časa boljšati. Cem nečistejša in hudobniša je duša, tem veči trpin mora biti žival, v ktero je obsojena se spremeniti. Prav nečiste duše, postavimo, se vračajo v tovor-ske osle, ali pa v poštne — Kranjske pare. Te in enake zmešnjave in domišljije v prid pora-bivši se je leta 600. pred Kristom G-autama Buddha kot za obnovljevalca ali reformatorja teh braminskih naukov postavil, trde, da je iz Višunovega božanstvenega zaroda. Dobil je dokaj privržencev, ki so bili pa na Cej-lonski otok prepodeni. Poznejše se je vendar le njegov obnovljeni nauk jako razširil, tako, da se še dandanes vsa vzhodnja in južnovzhodnja Azija Budaizma drži. Ustav Indijanov. Po čveterih Parkoutinih sinovih se Indijani dele v čvetero plemen ali kast. Prva kasta so b rama ni ali bramini. Ti so najimenitniši mej vsemi stanovi, in imajo največ upliva na ljudstvo; sveti so in nihče se jih ne sme dotakniti. Braman se ne sme nikdar s smrtjo kaznovati, k večemu mu oči iztaknejo. Umor kakega bramana nasproti je ena peterih poglavitnih hudobij. Dvanajst let mora romati po božjih potih, kdor bramana ubije. Ves čas svojega življenja mora s čepino umorjenca v roci beračiti, in le iz te cepine sme jesti in piti. Opravila te kaste so verozakonstvo in vede. Njeni udje so večidel duhovniki, učeniki, sodniki, zdravniki, kraljevi svetniki ali visi uradniki. Le, če kdo oboža, sme se tudi s trgovino pečati. Poljedelstvo, obrtništvo, malarstvo, zlasti pa hlapčevska dela ali dninarstva so jim v ostrej prepovedi. Njihove poglavitne dolžnosti so: svetostno živeti, nad božjo službo čuti in študirati iz svetih knjig. Vsled tega so v največem spoštovanji, in vživajo posebne predpravice, postavim, da jim ni treba davkov dajati, in da le oni smejo iz knjige Vedas brati. Od drugih kast se ločijo po tem, da ne vživajo nikakorš-nega mesa. Žive se zgolj ob rastlinah in poljskih pridelkih, in razun vode pijo samo mleko. Zato se ločijo od drugih tudi po svojej lepej, belej koži in lepih, pravilnih obrazih. Vsled tega je imajo za naselnike iz bližnjih severnih dežel; oni sami pa se štulijo za bramove potomce. — Razun rojenih so še dovzeti bramani, ki se zovejo Soudras. Sprejemajo se v to kasto zaradi posebnih zaslug v pobožnosti in bogoslužnosti, da pomagajo v tempeljnu pri sv. opravilih, vendar pa ne vživajo pravic rojenih braminov. Po žiljah nekterih prenapetih naših aristokratov se mora po tem takem tudi bramova kri prelivati; kajti po njihovih domišljijah najmanj moraš biti baron, da se smeš človeka zvati, in posvečenemu biti v skrivnosti knjige Vedas. Naši Soudras pa so sedanji „Verwaltungs- und Sektions-Rathe" brez viših pravic in naslovov rojenih braminov. ------ 144 ------ Druga kasta med Indijani so Kutterijani ali Ksatrijani (po naše: bodalo), in ti so vojniki iz plemstva, rajaš ali rajah imenovani. Zmej njih so vzhajali kralji raznih indiških narodov. Bili so samooblastni. Njih dolžnost bila je le, svoje svetovalce in uradnike iz kaste bramanov voliti. Le-ti poslednji so kraljevo voljo nekoliko omejevali. Vse ljudstvo je bilo toraj od volje kralja in bramanov zavisno. — Evo absolutizem! Tretja kasta, Sudderijani ali So u dr as, je bramanom naj bliža. Njeni udje so kupci in trgovci. Njihove posebne lastnosti so: krotkost, dobrotljivost, poštenost in prenapeta varčnost. Prelivanje krvi jim je gnjusoba. Zato ne jedo mesa, temuč žive, kakor bra-mani, ob zeliščih. Posebno pazljivost in ljubeznjivost ti soudras skazujejo živalim. To izvira iz vere na preseljevanje duš; kajti po tej veri jim je sleherna žival kak sorodnik, kak prijatei ali znanec. Celo bolnice imajo za obolele živali. Se muham napravljajo vsako leto veliko gostijo, kjer jim na ploščekih z mlekom in sladkorjem strežejo. Enake ljubeznjivosti vživajo bolhe, stanice in uši. Zgodi se, da nalašč koga naj mejo, ki ga potem v posteljo mej obilno take mrgoleče golazni pri-vežejo, da se ta mrčes nad njim delektira. — Potomke teh soudras so menda naše „precartane" gospe in sta-rikaste gospojice s psički v naročji. Četrta kasta Wajši ali Wise (po naše: služabniki ali pomočniki) je najobilniša mej vsemi, in ta obstaja iz splošnega ljudstva. Njeni udje so: rokodelci, kmetovalci, posli, dninarji itd. Omenim naj še posebno vrsto ljudi, ki so se pa-rijas imenovali. Ti sami za-se nimajo nikake kaste, temuč so le kakor zavržek smeti in pomije ljudstva. Brezmerno zasramovanje od vseh štirih kast je njihova grenka, bridka osoda. Ostro je prepovedano, z nobenim teh se pečati; še vrata v tempeljne so jim zaprta. Paria celo iz vodnjaka, kjer druge kaste vodo zajemajo, ne sme piti. Temu zasramovanju primerna so tudi njihova dela. Najgrše, najbolj umazano in zanič-ljivo je njih vsakdanje opravilo. — Glej , taka paria, ali po Vodnikovem „pare" smo nemškutarjem — Slovenci!! A kaj si moremo zato, da nismo rojeni bra-mini tam kje v „rajhu"?! (Konec prihodnjič.) ----- 151 ----- Narodopisne stvari. Zgodovinske in pravljičine črtice o starodavnih Indijanih in o njihovej omiki. Iz zgodovinskih virov posnel Matija Torkar. (Konec.) Šege in obnaša Indijanov se popolnoma strinjajo s temi posebnostmi v kastah. Kastam samim je na tem ležeče, da se med seboj ločijo na zunanjem, ali po obleki, ali pa po ostriženej bradi, ali po barvi brade, ki je ali bela, ali črnovišnjeva, rudeča zatem-nelo zelena. Sploh Indijan jako ljubi snažnost in lepo-tičje, zlasti zlat6 in draga kamena. Srca je krotkega, usmiljenega in ljubeznjivega, posebno kasta soudranska. Razžaljen rad in lahko odpusti, da, za razžaljenje se še celo ne zmeni, kajti preveč je složen, da bi ga kaj zbodlo ali užgalo. Le eno razžaljenje je, ki ga iz naj-veče flegme spravi v najhujšo srditost, ako namreč na podplat čevlja bljuneš in ga ž njim udariš. Ta udarec mu je znamenje največega zasramovanja, in Indijan ga silno težko, ali celo nikdar ne pozabi. ----- 152 ----- Ta ločitev posamesnih kast pa je posebno pri zakonih v veliko napotje in marsiktero preglavico. Zakon jim je sicer jako važno djanje, in šteje se v veliko nesrečo, neoženjenemu ali neoddanej biti. Zato se uže otroci s sedmimi leti ženijo. Vendar šega moškim ostro prepoveduje, oženiti se z ženo više ali niže kaste. Wi-sijani cel6 morajo jemati žene od svojega rokodelstva: brivec brivčevo, kakor sedaj večidel konjederec konje-derčevo hčer. — Neoskrunjenost in zakonska zvestoba veljate indiškim ženam za največe čednosti. Blaga In-dijanka ne utrpi vklanjanja, si ne da nikdar sladkih in priliznjenih besed dopovedovati, ali kakor bi gosp. Zarnik rekel: dvorišča pometati; tudi ne sprejme nobenega druzega dani, razun slona. Slon jim je moj-sterska prirodina stvarba, takp, da se jej še zakonska zvestoba poklanja. Iz teh lastnosti indiških žen se razumevajo po šegah in navadah nastale zapovedi, da se vdove, zlasti iz prvih treh kast, ne smejo nič več mo-žiti, da so celo tako rekoč primorane, se s truplom svojega moža vred dati sežgati. Sicer nimajo za to postave, ki bi je vezala; a šega vendar je to sežiganje skoraj da v dolžnost povzdignila, tako da vstane vseskozi sploh zasramovana, ako z moževim truplom vred ne gre na grmado. Imajo namreč Indijani tudi to šego, da trupla rajnih na grmadah sežigajo, pepel pa v vodo mečejo. A ne le mrtva trupla, tudi neozdravljive bolnike tirajo na grmado, da je poprej silnih bolečin in trpljenja rešijo. — Morebiti naši humanitarji še tudi tako deleč zavozijo; zakaj „omne nimium..." Globoki verski čut v srcu Indijana in poleg tega misel, da je človek zato na svetu, da se njegova duša očiščuje, to je slednjič krivo, da se jako šibajo in pokore. Spokornik si večkrat brez kakovega upliva zgol iz prepričanja, daje grešnik, podvrže največim mukam. Gologlav stoji po cele dni in noči v največej plohi, ali se dd, žgati najbolj pekočemu solncu, ali stoji kolenčan po cele ure na enej samej nogi. Večkrat se celo primeri, da se marsikdo o zavesti svojega grešnega stanu sam sežge. Vede in umetnosti so pri Indijanih od nekdaj v povojih. Tega zla so uredbe ali ustav imenovanih kast največ krive. Niti bistra glava, niti nagnjenje in veselje do te ali one vede, do te ali one umetnosti, temuč uže po rodu je slehern odločen za svoj jarm. Tako je bilo prostrano polje ved in umetnosti od neke-daj privilegija bramanov. Oni sami so bili v posesti učenosti, in zaradi lastnega prida so jo mej ljudstvo predavali, kar so najmanj mogli. Zato ima slovstvo sploh malo izvrstnega. Kar ima kaj jedra veče vrednosti, to so svetostne knjige. A od ene plati so te knjige le za bramane, od druge strani pa so pisane v sedaj popolnoma zamrlem jeziku, ki se sanskritski jezik, ali prav za prav sam s ko rt am, to je, čist jezik imenuje. Ta sanskritski jezik je bil bojda kedaj ljudski jezik Indijanov, pa je v teku časa tako zamrl, da si pravi indiški jeziki ž njim ne le niso nič enaki, temuč si še čisto nič podobni. Prav bi bilo, ako bi se učenjaki tega jezika dobro poprijeli, in mu segli do korena. Pričakovati bi bilo marsičesa, kar bi nam pojasnilo zgodovino prvih časov. — Umetnih popolnosti pri Indijanih razun stavb ni najti. Se te umetnosti ni videti na njihovih poslopjih, ampak na tempeljnih, tako imenovanih pagodah. Te pagode razodevljejo neraz-rušljivost indiških stavbinih umotvorov. Mogoče, da ta stanovitnost njihovih stavb prihaja iz vladarstva bramanov , kajti so jim v verske namene na samo besedo delalne moči vsega ljudstva na poklon. Velikanski stav-bini umotvori sploh so vzraščali pod neodvisnimi samo-vladarstvi, kjer je na migljej enega samega za delo zgrabilo na tisoče tlačanskih rok. Med indiškimi stav- bami so najslavniše skalnate pagode na otocih Salsete in Elefante, čisto ves iz skal izsekani tempelj Elora, sedmero tempeljnov Mavalipuranskih in »Salambronski, pri kterih stoji strešje glavnega tempeljna na tisoč stebrih, kterih sleherni je 30 čevljev visok. V Šalambron-skem tempeljnu, prej kot ne največem med vsemi svetišči, je blezo 3000 bramanov v službi. V teh pagodah stoje podobe malikov, vse tako klatovitežke in smešne, kakor so bile uže zgoraj popisane. Kupčijstvo in obrtnost se je ]pri Indijanih enako malo razcvelo. Narava krasne de;žele daje jim za njihove potrebe in zložno življenje vseg;a v zadostilo. Tako manjka kupčijstvu pravega nagona, ito je: potreb. Zlato in srebro, ki se v prednjej Indiji ne nahaja, je bilo skoraj edino, kar so dobivali od druzih ljudstev. A tudi zlata in srebra sami niso hoteli dlrugod iskati; prinesli so jim ju tujci sami v deželo. Indijani toraj sami niso tržili, temuč so trgovstvo tujc©m prepustili. K večemu, ako so do mej svojih poknajin pritvorili svoje blago v zamenjo. — Ža obrtnijske izdjelke imajo Indijani veliko duha in posebno spretnost,. Še veča pa je njihova složnost, ki jih zadržuje, da svoje spretnosti v delih ne kažejo. Zlasti jim brihtnosti mi odreči, da vedo umetna kotlovinska dela in najtanjše* tkanine tujih ljudstev s posebno izvrstnostjo ponarejati. Da bi sami kaj izvirnega iznašli, ta lastnost jim vsaj na videz ni prirojena. Nasproti pa so k posebnej popodnosti dognali umetnosti v sleparijskih in v črnih ali časovnih igrah, ki so ljudstvu jako jako priljubljene. Indiiški čarovniki so bili od nekdaj na glasu, kakor imajo) Indijo sploh za domovje črnih iger. V primeri z drugimi narodi se vsa omika Indijanov z malo izjemki od starodavnih časov mi dokaj spremenila. Ne da bi bili ravno propadli, vcendar se tudi niso povzdignili, ne napredovali, kakor j