10. LETNIK ŠTEVILKA 7 ,,7/Hilek iz Doteka" NA FRANCOSKEM KNJIŽNEM TRGU Nedavno se je oglasil v našem uredništvu č. g. Kolednik, slavni prevajalec slovenskih del na razne jezike, in nas presenetil s svojo novo knjigo v francoščini. Preko založbe „Apostolat de presse” je odprl vrata v svet povestni knjigi p. Bazilija Valentina „Tonček iz Potoka”. S presenečenjem smo jo vzeli v roke. Ima 252 strani in jo krasi krasen ovitek, na katerem je narisan v več barvah fantiček v slovenski narodni noši, kako se vzpenja po bregu med gorami. Knjigi je naslov „Le petit TONČEK du POTOK”. Krasi jo kar 33 fotografij, ki vsakemu, ki vzame knjigo v roke, na hitro povedo nekaj o Sloveniji. To je res knjiga, ki jo bodo rojaki po Franciji, južni Belgiji in v Kanadi z veseljem spravili v svojo knjižnico. Saj jo bodo lahko dali čitati drugorodcem in jim na ta način pokazali, kako se pri nas živi in kakšna je naša domovina. Knjiga je izšla v Kanadi in stane 2.50 dol. Jo toplo priporočamo in radi posredujemo vsem, ki se zanbnajo zanjo. Čestitamo prireditelju k lepemu uspehu. POIZVEDBA Kdor ve za naslov rojaka Ernesta Šuler, ki je bil pred 10 leti v Derby v Angliji, ga prosim za dobroto, da mi ga sporoči z dopisnico na naslov: Willy Terbutz, 19 Uppingham Crescent, West Bridgford, Nottingham, England. Najlepša hvala! Slovenski otroci v Parizu so sc preoblekli za ples. REŠITEV UGANK iz jubilejne številke: Križanka. — Vodoravno: 1 top, 4 mat, 7 ovo, 8 kot, 9 Ana, 10 jat, 11 ris, 14 boj, 17 iti, 18 mir, 19 oko, 20 roj. — Navpično: 1 tok, 2 ovo, 3 pot, 4 maj, 5 Ana, 6 tat, 11 Rim, 12 iti, 13 sir, 14 bor, 15 oko, 16 joj. Posetnice. — Cvetličarka, prodajalka, natakarica, zobozdravnica. Tajno diplomatsko sporočilo. — Al-žir ni Tunis. Dopolnilnica. — Slovenija (Slomšek, Ljubelj, Oselica.s* vrtnica, England, natakar, Italija, jastreb, alkohol). Ati veste? Ali veste, da je vsak peti človek na svetu Kitajec? In od njih ni niti štiri milijone katoličanov. In še ta mala čreda umira v grozi katakomb. Ali veste, da se je Japonska odprla misijonskemu delu? In misijonarjev je vseh skupaj za eno škofijo, Japoncev pa je 80 milijonov. Ali veste, da v Indijo ne morejo misijonarji duhovniki, lahko pa laiki: profesorji, inženirji, zdravniki? In teh ni. Ali veste, da mi katoličani zberemo za misijone v enem letu komaj toliko, kolikor stane ena atomska bomba? Ali veste, da nas Japonci, Kitajci, muslimani obsojajo, ker nimamo požrtvovalnosti za širjenje evangelija? Ali veste, da se nam drugoverci posmehujejo, ker obstanemo pri centih in znamkah in pobožnih vzdihih, ko oni žrtvujejo milijone in milijarde za najmodernejše naprave in ustanove v misijonih? Današnji čas terja od nas katoličanov apostolov, ljudi osebnih žrtev. Dokler teh ne damo za širjenje krščanskega življenja, ne moremo mirno spati. Župnija, ki ne vzgaja misijonarjev, boleha za »katoliško« sebičnostjo. Družina, ki ne čuti z misijonskim poslanstvom Cerkve, ni zavedna katoliška družina. Katoličan, ki gre mimo teh vprašanj, ne da bi z očesom trenil, je »katoliški« materialist. Žgoče besede so to, a so resnica. September 1961 Zgodovinsko ozadje luteranstva 31. dktober 1517 bo ostal vedno zapisan kot eden najusodnejših datumov v zgodovini krščanstva. Tega dne je avguštinski menih Martin Luther pribil svojih proslulih „95 točk“ na vrata cerkve v Wit-tenbergu v Nemčiji ter s tem postavil datum ustanovitve luteranstva in protestantizma sploh. Toda luteranstvo se ni kar na lepem začelo s tem Lutrovim dejanjem. Kajti že davno, preden je bil rojen Luther, začetnik protestantske reformacije oziroma verske revolucije, so se pričeli pojavljati nevarni znaki bodočega viharja. Naštejmo nekatere glavne vzroke protestantizma! Pojavili so se na vseh področjih življenja: na verskem, gospodarskem, družabnem, kulturnem, političnem i. t. d. Nekateri so bolj splošni, drugi pa bolj neposredni. Bolj oddaljeni vzroki protestantizma so: 1. Slabost po izvirnem grehu ranjene človeške narave ter naveličanje starega, združeno z željo po novotarijah in po neodvisnosti. — 2. Oslabljenje moralne avtoritete Cerkve v, svetnih in duhovnih zadevah. — 3. Tako zvano „avinjonsko pregnanstvo“ (leta 1305—1378). Papeži so zaradi političnih razmer tedanjega ča- Košček domovine v tujini »Naša luč« redno poroča o živahni družabni in prosvetni delavnosti slovenskih izseljencev. Če pomislimo, da je te vrste delovanje slovenskega človeka na tujem MERILO NASE ŽIVLJENJSKE MOČI v narodnem, prosvetnem in idejnem smislu, bomo razumeli izredno važnost naših prireditev. Potrebno jim je posvetiti več pozornosti. + v ivimo na tujem. Nekateri že dolga desetletja. Pri-yr vadili smo se na novi svet in njegove razmere. Toda vendar nam nekaj manjka. Nečesa pogrešamo. Vse se nam zdi tako pusto, hladno in enolično. Nehote nam misli uhajajo domov, kjer smo v trdem delu in izredno skromnih razmerah preživljali mladost. Ako pa stvar dobro premislimo, spoznamo, da smo tedaj kljub revščini bili bogati, bogatejši kot bogataši narodov, med katerimi sedaj živimo. Trdoto naše mladosti so lajšali slikoviti letni časi, krasna narava, topla domačnost, narodni in cerkveni običaji, ki jih je vedno spremljala naša pesem. Bilo je lepo, pravimo. Poslanstvo naših prireditev, naših slovenskih večerov je: to poezijo slovenske vasi prenesti v tuji svet in z njo tolažiti ter razveseljevati slovenske izseljence. Slovenska prireditev na tujem bi ne zaslužila imena »slovenska«, ako nam ne bi PRIČARALA VSAJ KOŠČKA DOMOVINE. Cilj naših družabnih večerov pa ne sme biti samo razvedritev in utešitev domotožja, marveč moramo prijetno združiti s koristnim. Naše prireditve imajo namreč tudi VZGOJNO POSLANSTVO. Vzgajati nas morajo kulturno, narodno, nravno in versko. Ob slovenskih prireditvah moramo rasti, rasti kot Slovenci, rasti kot kristjani in kot ljudje. Na žalost moramo priznati, da je mnogo naših prireditev v tej točki na zelo nizki stopnji. Preradi se zadovoljujemo s plehkimi burkami in mislimo, da smo že izpolnili svoje poslanstvo, če se nam je posrečilo v občinstvu zbuditi nekaj dobre volje. Ostajamo pri zastarelih burkah, ker so pač najlaže uprizorljive in ker domnevamo, da naši ljudje za kaj resnejšega nimajo več smisla. A se motimo. V nekem kraju v zapadni Evropi naši izseljenci niso nobeni burki prisluhnili s takim zanimanjem kot resni Finžgarjevi drami »Razvalina življenja«. Upoštevati moramo, da samo v narodno, kulturno in idejno zdravih delih odseva duhovno bogastvo naše resnične domovine; tiste domovine, ki jo še vedno zvesto nosimo v svojem srcu. Ako naša kulturna društva hočejo ostati res kulturna, se morajo z vsemi silami prizadevati za to, da se zboljša kakovost naših prireditev. + I asno pa je, da je o tej zadevi laže govoriti kot pa nekaj uresničiti. Tu se torej skriva vrsta težav. Da je kulturna in idejna vrednost mnogih naših prireditev tako nizka, niso toliko krivi naši društveni delavci kot okoliščine, v katerih živimo. Naši vrli društveniki bi potrebovali pomoč, a so osamljeni. V tujem okolju se počutijo kot osamel vojak na bojišču. Naj se vojak bori še s tako vnemo, bodo vsi njegovi napori obsojeni na neuspeh, ako je zgubil stike z zaledjem, od koder naj bi prišla pomoč. Tako tudi moči naših društvenikov niso zadostne. Nimajo namreč dovolj časa ne leposlovnega materiala (snovi) in često tudi ne sposobnosti, da bi sami snovali tvarino za svoje prireditve. Potrebujejo torej zaledja. Naravno zaledje za naše borce v izseljeni Sloveniji je Slovenija. Od tam bi morale prihajati igre, pesmi, deklamacije in drugi pripomočki za naše nastope. Toda Slovenija nam v današnjih razmerah žal ne more pomagati. Slovenija ni svobodna. Slovenija, ki je najdražja misel našega srca, mora molčati in nam zato ne more nuditi tega, kar bi v rednih razmerah od nje pričakovali. Kot naravno zaledje naše delavnosti v tujini nam Slovenija danes nič ne pomeni. 1 aj tedaj? Ali naj še naprej životarimo osamljeni in delamo, kakor pač znamo, dokler ne bo naše društveno delo zaradi kulturne, narodne in idejne slabokrvnosti popolnoma zamrlo? To se ne sme zgoditi! Ako smo zgubili svoje naravno zaledje v domovini, moramo mi sami tu v tujini ostvariti NADOMESTNO ZALEDJE svoje delavnosti na omenjenih področjih. Osnovati moramo NEMUDOMA neko središče, ki bi zbiralo, odbiralo in ustvarjalo dela, ki bodo mogla med nami ponavzočiti, ustvariti košček domovine. sa takrat živeli v mestu Avignon na Francoskem in bili v veliki meri odvisni od milosti francoskih kraljev. Notranja moč papeštva je slabela in zunanji ugled trpel. — 4. „Veliki zapadni razkol“ (1378-1417), ki se je razvil iz „avinjonskega pregnanstva“. To je bila najbolj kritična doba v vsej zgodovini Cerkve: nevarnost ji je grozila od znotraj. Poleg pravega papeža je namreč vladal še proti-papež, nekaj časa celo dva. Ljudje niso vedeli, pri čem so. Ves krščanski svet je bil razklan na dva dela in včasih celo na tri. Kako je Cerkev in cerkvena edinost trpela, si lahko mislimo. A peklenska vrata je tudi to pot niso premagala. — 5. Kuga ali „črna smrt“, ki je zlasti v letih 1348-1350 pobrala po nekaterih deželah do polovice prebivalstva, razredčila vrste duhovščine in povečala splošno zmedo. Bolj neposredni vzroki protestantizma pa so sledeči: 1. Širjenje nacionalizma: posamezni narodi so zahtevali neodvisnost od papeštva in od drugih narodov. Zato se je enotnost krščanskega sveta vedno bolj rušila. — 2. Ve'liko število slabih duhovnikov. — 3. Duhovščina ni polagala dovolj pažnje na dejstvo, da je papeštvo temelj Cerkve. — 4. Zmeda zaradi zapletenosti duhovščine v svetne zadeve. — 5. Renesan-ca: t. j. ponovno odkritje in poveličevanje poganske znanosti in umetnosti starega veka, in poganjek renesance: humanizem. Ta je postavil človeka kot takega v središče zanimanja, to je na mesto, ki bi po pravilih zdrave pameti moralo pripadati Bogu. Istočasno s tem je počasi, pa gotovo rastlo tudi omalovaževanje in preziranje pridobitev in ustanov krščan- skega srednjega veka. — 6. „Pradedje“ protestantizma: na verskem področju angleški krivoverec Wiclif in češki krivoverec Hus (proti koncu 14. stoletja); na modroslovnem področju angleški frančiškan William Occam (14. stoletje); na političnem področju francoski kralj Filip IV. (s priimkom „Lepi"; kraljeval 1285-1314). Njihove rušilne ideje so se vedno bolj širile med učenimi in preprostimi, med mogočniki in podložniki. Pričela se je doba pretiranega vsak naj bi bil v vsem sebi najvišja avtoriteta. Na verskem področju to dejansko pomeni: vsak sam sebi papež. Zgodovina nas uči, kam pripeljejo take razkrajajoče zmote. Smodnik je bil torej pripravljen v več kot zadostnih količinah. Manjkalo je samo še Martina Luthra, da je končno prižgal vžigalico in kmalu je bila vsa Evropa v zraku. S pomočjo krajevnih oblastnikov, pohlepnih po moči in cerkvenem premoženju, je luteran-stvo v teku 16. stoletja prevladalo v mnogih evropskih deželah. Pojavile so se tudi ena za drugo slične protestantske sekte, več ali manj po vzorcu in pod vplivom luteranstva, se širile in nadalje drobile v teku stoletij v nove sekte. Katoliška Cerkev pa je kljub vsemu srečno izvedla pravo in potrebno reformacijo (prenovitev), ki se je bila pričela že pred protestantsko „revolucijo“ neodvisno od nje. V Cerkvi ni bilk) verskih zmot, a bilo je vse preveč zlorab v pogledu discipline, uprava je bila potrebna reorganizacije itd. Pri tej obnovi so pa igrali glavno vlogo: 1. Papeštvo. Posebno v drugi polovici 16. stoletja je Blejsko jezero, v ozadju Karavanke Oprte na to, iz naše moči ostvarjeno zaledje bodo naše prireditve mogle tudi v težkih okoliščinah doseči tisto višino, na kateri bomo mogli zadostiti tudi tretji nalogi, ki je: SLOVENSKO IME V ČASTNI LUCI PREDSTAVLJATI PRED TUJIM SVETOM. Po naših prireditvah naj svet spozna, da smo Slovenci visoko kulturen narod, narod, ki ve, kaj hoče, narod, ki ostaja zvest svojim idealom tudi v dneh bridkih preizkušenj in razočaranj, ko je v zasmeh postavljeno vse, kar je še včeraj bilo vsem drago in sveto. + v isto jasno pa je, da naše prireditve ne bodo mogle f postati to, kar morajo biti, ako ne bodo uživale splošne podpore in razumevanja slovenskih bratov in sester na tujem. S Tu moramo VSI sodelovati. Eni na odru s tem, da program vestno pripravijo ter ga skrbno in doživeto podajajo, drugi pa, da prireditev finančno in moralno pod-pro s svojo navzočnostjo v dvorani. Tu naj nihče ne stoji ob strani! Malo nas je in razkropljeni smo po vseh kotih tujine, toda če bomo znali v svojih vrstah poživiti zavest skupnosti in smisel za požrtvovalnost, bomo prav po naših prireditvah vršili veliko poslanstvo sebi v veselje in pobudo, našemu narodu pa v čast in ponos. V-ko. vladalo več izredno dobrih papežev, mod njimi sv. Pij V. (1566-1572). 2. Tridentinski vesoljni cerkveni zbor (s presledki trajal 1545-1563), katerega disciplinarni in upravni odloki so mnogo pomagali, da se je protestantska povodenj u-stavila in Cerkev zunaj in znotraj utrdila. 3. Jezuitski red (ust. 1. 1540), ki je posebno mnogo pripomogel k izobrazbi in vzgoji dobre duhovščine. rßi$nw iz ö no stran st im (Nadaljevanje) Čeprav sem jaz tavala daleč od Boga, je Bog taval za menoj in me iskal. Njegovi milosti sem kolikor toliko utirala pot s človekoljubnimi deli, ki sem jih po svojem naravnem nagnjenju neredko opravljala. Včasih me je Bog zvabil v kako cerkev. Tedaj sem občutila prav neke vrste domotožje. Ko sem skrbela za bolehno mater, ko sem se po obilnem delu v pisarni zvečer zanjo, lahko rečem, žrtvovala, so učinkovala ta božja vabila prav močno. Ko si me ti nekoč med opoldnevnim odmorom povabila v neko cerkev, me je tam notri nekaj tako prevzelo, da je le še korak manjkalo do mojega spreobrnjenja. Zajokala sem. Toda že v naslednjem trenutku je zopet duh posvetnosti poplavil te utripe milosti. Pšenica je bila zadušena med trnjem. Z izgovorom, da je vera le čustvena zadeva, kakor se je pri nas v uradu vedno govorilo, sem pahnila tudi to trkanje milosti od sebe. Ti si me nekoč grajala, ker sem, namesto da bi se pred tabernakljem pošteno priklonila s kolenom do tal, le nekoliko pocucnila. Smatrala si to za neki pojav lenöbe. Zdi se, da nisi slutila, da jaz že takrat nisem več verovala v pričujočnost Kristusa pod podobo kruha. Sedaj verujem v to, toda le z naravno vero, kakor človek veruje v nevihto, katere moč je občutil. st Medtem pa sem si bila sama sestavila neke vrste vero po svojem okusu. Sprejela sem mnenje, ki je bilo pri nas v uradu nekako v modi, da človeška duša po smrti preide v kako drugo bitje in tako potuje brez konca naprej. Ta- ko je bilo pereče vprašanje o posmrtnem življenju spravljeno pod streho in sicer tako, da mi ni moglo biti nevarno. Zakaj me ti nisi spomnila na priliko o bogatinu in ubogem Lazarju, katera je Kristus, pripovedovalec, poslal takoj po smrti enega v pekel, drugega v nebesa? Ja, — kaj pa bi bila dosegla? Prav nič, kakor nisi z vsemi drugimi nesmiselnimi čenčami te vrste. Sama sem si zamislila neke vrste Boga, dovolj opremljenega, da ga lahko imenujem Bog, a od mene dovolj oddaljenega, da mi ni bilo treba imeti nikakih obveznosti do njega; dovolj nezačrtanega, da sem ga lahko po potrebi panteistično izenačevala s svetom ali pa ga pojmovala kot deističnega samca, ne da bi zaradi tega morala svojo vero menjati. Tak „Bog“ ni imel nikakih nebes, da bi mi jih dal, in nikakega pekla, v katerega bi me pahnil. Moje češčenje do njega je obstajalo v tem, da sem ga pustila pri miru, on pa mene. „Kar človek želi, da bi bilo, to rad veruje, da je.“ V teku let se je precej utrdilo v meni prepričanje, da je ta moja vera prava. S tako vero se je dalo živeti. Le eno bi ji bilo lahko zlomilo vrat: dolgo in nepretrgano trpljenje. A tega trpljenja na mojo nesrečo ni hotelo biti od nikoder! Ali sedaj razumeš, kaj to pomeni: Kogar Bog ljubi, tega tepe! Bil je lep poletni dan, ko je Dekliška zveza priredila izlet v A. Izlet sam bi mi bil že ugajal. Toda to neprestano versko blebetanje in tekanje v vsako cerkev, ki bi jo ob poti videli! Ne podoba Matere milosti v cerkvi v A., marveč neka druga podoba je takrat že nekaj časa stala na oltarju mojega srca: podoba prijetnega Maksa N. iz sosedne trgovine. Do te- daj sva bila že parkrat skupno malo poklepetala. Prav tisto nedeljo me je bil tudi on povabil na izlet in še posebno zato se nisem udeležila onega Dekliške zveze. Ona, s katero je navadno hodil, je ležala v bolnici. Zavedel se je bil že, da ga imam rada. Na zakon z njim takrat še nisem mislila. Bil je premožen; le eno mi na njem ni ugajalo: to, da je bil preveč prijazen do vsakega dekleta. Jaz pa sem vendarle hotela moža, ki bi bil samo moj: ne le njegova žena, marveč njegova edina žena sem hotela biti. Ndka naravna dostojnost je bila kljub vsemu vedno moja lastnost. (To je pa res! Anica je imela kljub svoji verski brezbrižnosti vedno nekaj odličnega v vsem svojem vedenju. Mene je groza ob misli, da tudi ljudje odličnega vedenja lahko pridejo v pekel, če so le naproti Bogu toliko neotesani, da se zanj ne menijo.) Pri omenjenem nedeljskem izletu me je Maks kar obsipal z znaki ljubezni. Nobenih dolgočasnih farških pogovorov ni bilo med nama, kakor je vedno v vaši družbi. Naslednjega jutra si mi ti v pisarni očitala, zakaj nisem bila šla z vami v A. Jaz sem ti nato opisala najin izlet. Tvoje prvo vprašanje je bilo: „Ali si bila pri maši?“ — Prismoda, kako naj bi bila, ko pa sva se bila domenila, da odpotujeva že ob šestih zjutraj! Ali se spominjaš, kako sem bila jaz potem še nervozno dodala: „Ljubi Bog go^ tovo ni tako malenkosten in siten kakor tvoji farji!“ Sedaj pa moram izjaviti: Bog je pri vsej svoji neskončni dobroti bolj natančen kakor vsi duhovniki skupaj. Po tistem prvem izletu z Maksom sem bila prišla še enkrat v Zvezo: o Božiču k prireditvi. To in ono me je zopet nekoliko nagibalo tja. Toda znotraj sem vam bila že popolnoma odtujena. Kino, ples, izleti — drugo za drugim se je vrstilo. Z Maksom sva se bila sicer parkrat sprla; toda jaz sem ga znala vedno znova prikleniti nase. Nadvse nadležna mi je bila ona, ki jo je imel pred menoj, ki je bila medtem prišla iz bolnice in je bila vsa divja, ko je zvedela, da ima Maks sedaj drugo; prav to pa je bilo v mojo srečo, kajti moja dostojanstvena mirnost je Maksu toliko imponirala, da se je končno odločil rajši za mene kot za njo. Znala sem jo pri njem spretno očrniti. Govorila sem o njej hladno; na zunaj stvarno, od znotraj strupeno. Taki čuti in taka dejanja so izvrstna priprava za pekel, saj so satanska v najožjem pomenu besede. * Zakaj ti to pripovedujem? Da ti pojasnim, kako sem se končno popolnoma ločila od Boga. Ne kakor da bi bilo prišlo pogostoma do najintimnejših dejanj med nama. Jaz sem se zavedala, da se v njegovih očeh ponižam, če se pustim izčrpati pred časom. Zaradi tega se nisem hotela spozabiti. Sicer pa sem bila, kolikorkrat se mi je to zdelo koristno, pripravljena za vse. Maksa sem si morala osvojiti. Za to mi nič ni bilo predrago. Polagoma sva tudi vzljubila drug drugega, ker sva oba imela nekatere dragocene lastnosti, ki sva jih hotela drug na drugem občudovati. Jaz sem bila spretna, za marsikaj sposobna, dobra družabnica. Tako sem dobila Maksa dobro v roke, da je bil vsaj zadnje mesece pred poroko res izključno moj. Moj odpad od Boga je obstajal v tem, da sem človeško bitje postavila na njegovo mesto. Pri nobeni drugi stvari se to ne more zgoditi tako temeljito kakor pri ljubezni do osebe drugega spola, ako ta ljubezen obtiči le v zemeljskem. V tem je njen mik, njeno želo in njen strup. (Dalje prihodnjič) nDaleniska Pridi, Gorenj’c, z mrzle planine, vabi Dolenj‘c z gorke doline; mrzel je led, pridi se gret. Sonce gorko tukaj nam sije, trta ljubo gor se ovija, vince z gore greje srce. Brati nas rod, brati nas Sava, pridi na brod krški s Triglava: Bratec bod‘ moj, pij ga z menoj! Trta rodi, trud pozabimo, vince blešči, Slovencem napi j mo, bratom okrog: Živi jih Bog! r()ifij4izna hfseda •v e nekaj časa vidim vsako jutro priletno f žensko, ki se sprehaja po cesti poleg trgovine, v kateri delam. Vsako jutro me pozdravi prav prijazno. Saj poznam tu mnogo ljudi, pa tako prijazno me dozdaj še nihče ni pozdravil. Danes se ob povratku zglasi v trgovini. Vidim, da nima namena ničesar kupiti. Nekaj časa se pogovarja o navadnih zadevah. Potem pa me vpraša, kako sem se privadila v tem kraju in če nimam posebnega domotožja. Začudi me, kako da me tako pozna in se zanima zame. Pravi, da ne stanuje daleč od mene in da ji je nekdo iz družine njenega moža povedal, da sem Slovenka. Pove mi, da je Madžarka in da je v Franciji že dvaindvajset let. Vso družino ima še na Madžarskem, le ena od njenih sester je še po svetu, namreč v Maroku. Potoži mi, da bi zelo rada videla svoj domači kraj. Prosila je za dokumente, a ji dozdaj še niso dali odgovora. Tudi sestra ji je od doma odgovorila, da je življenje težko pri njih. Njen brat, zdravnik za zobe, je izgubil službo, ker je zahajal v cerkev. Pa kljub temu bi rada spet šla pogledat po toliko letih v domači kraj. Ob ločitvi si s to prijazno ženko stisneva roki kot stari prijateljici, čeprav ena Slovenka, druga Madžarka. V svojih srcih sva našli iste misli in iste želje. Nismo samo mi, ki trpimo, so tudi druga srca, ki čutijo z nami, razkropljenimi po svetu. M. M., Francija Na tujem preko dvajset let I"'udi jaz, doma s Štajerskega, bom napisal par vrstic. Pozdravljam vse Slovence po svetu. Vsi, ki si moramo služiti vsakdanji kruh v globoki nevarni jami ali v eni od tovarn, vemo, kako ni lahko služiti si ta kruh. Koliko nevarnosti in hudega moramo vzdržati! 2al, nekateri potem denar zapijejo ali zakartajo. Drugi gledajo na vsak denar in si ga prihranijo in potem kupijo dom za svoja stara leta. Bolj pametno je to, kot pa zapravljati. Denar tudi ni vse na svetu, čeprav se zlato in srebro svetita. Jaz sem delal v svoji domovini osem let v rudniku. V tej tujini pa sem delal preko dvajset let od 700 do 800 metrov globoko in v velikih nevarnostih. Zdaj sem obnemogel in ležim. V tej moji bolezni je večkrat prišel k meni naš izseljenski duhovnik. Nosil mi je tudi naše slovenske povesti, da sem težke dneve laže preživljal. Tudi mašo je imel zame. Sprejel sem zakramente od njega in povem, da sem se čutil potem v srcu lahak, kot da bi se odvalil človeku velik kamen. Tudi moja bolezen mi je postala lažja. Za te dobrote se moram Bogu zahvaliti; zahvaliti, da mi je poslal dobrega človeka na pot, čeprav ga vsi ne spoštujejo. Jaz sem izgubil svoje vse. Oče mi je umrl, ko sem bil star leto dni. Ena sester je umrla, ko ji je bilo osemnajst let. Druga, stara sedemnajst let, je umrla v Franciji. Pozneje mi je v enem letu poklical Bog mater in brata. Ostal sem sam v tujem svetu in bolan. Takšno je naše življenje! Mati mi je pravila, da je bil moj oče dober. Sestre so me ljubile, bratec me je ljubil. Moja mamica so nas vse imeli radi. Skrbeli so za nas, dali v šole. Učili smo se dobro. Vsak ponedeljek nas je prišel učit krščanskega nauka kaplan. Zapomnil sem si vse zapovedi krščanskega nauka. Moj brat in mamica sta me klicala še poslednji zdihljaj, ker smo se imeli v družini radi. Dobri, usmiljeni ljudje, ki so jima pomagali, so to slišali in mi pisali. Kako mi je bilo hudo, ko sem za vse to zvedel! V tej bolečini me je edini potolažil slovenski duhovnik, ki misli na nas razkropljene v tujini. Če bom še kdaj mogel iti v domači kraj, Ulite, oprala, kaj Smo mi . . . Mi smo Slovenci pod svetlim soncem v tujem kraju. Zlo smo spoznali, v svet se podali med tujce živet4. Kot rodni bratje se ljubimo, svetu vsemu dokažimo, kaj smo mi! Naj se množi slovenska kri! Naj nam pot predere do srečnih dni! Sestavila in uglasbila ter z notami vresebej počastili najstarejšo (85-letno) in najmlajšo (6-letno) čipkarico. * V Vrtojbi na Goriškem imajo sedaj novo javno pralnico. Znani slovenski šahovski mojster Milan Vidmar je izdal v Berlinu v nemščini knjigo svojih spominov na čase, ko se je boril s svetovnimi šahisti za prvenstvo. Naslov je dal svoji knjigi »Zlati šahovski časi«. V juliju sta bila pri nas dva letalska mitinga: v Postojni je bil miting civilnega letalstva, pri Ljubljani pa vojaškega. Železničarji so v Beli krajini otvorili no- vo postajno poslopje v Semiču in v Rosal-nicah pri Metliki. — V Zgornjem Hrastniku so asfaltirali cestne hodnike. — V novem Velenju so odprli hotel s 70 ležišči. _ V gorski vasi jezersko so postavili nov gasilski dom. — 80-letnico obstoja je praznovalo v Trbovljah Prostovoljno rudniško gasilsko društvo. Zadnji popis prebivalstva je pokazal, da se le tretjina Slovencev v Jugoslaviji na splošno preživlja s kmetijstvom. Seveda je to po raznih okrajih različno. V murskosoboškem okraju preživlja kmetijstvo 66 odst. ljudi, v novomeškem 48 odst., v go-riškem 35 odst., v celjskem 33 odst., v ljubljanskem 17 odst., v koprskem 31 odst., v kranjskem pa le 15 odstotkov. V zadnjih 8 letih se je povečalo število ljudi, ki živi od industrije in rudarstva, od 17 na 24 %. Iz zapadne Evrope je tudi letos obiskalo domače kraje lepo število rojakov. — Skozi 6 let so regulirali tok Savinje v Celju. Delo je zdaj dokončano. V Blagušu pri. Vidmu ob Ščavnici so dogradili dolinsko pregrado, ki bo pozimi in ob deževju zadrževala vodo, da ne bo poplavila «polja, ob suši pa bo zbrana voda služila za namakanje. V Vidmu pa so odprli gasilski dom. 1/. St. Jurja pri Celju so pretekle mesece pošiljali dnevno po več hladilnih vagonov z borovnicami in ribezlom v Švico, Angli jo ter Zahodno Nemčijo. Štajerske borovnice so namreč zelo cenjene po svetu. JLuj /> nove (j a med nami? cg,0!* V ANGUII Obiski: Moramo kar nazaj poseči, tja do praznovanja godu sv. bratov Cirila in Metoda, kar smo opravili 9. julija v jezuitski cerkvi na Farm Street sredi Londona. Sv. mažo v stari slovanščini je pel g. Bogdan Makovec, ki študira v slovenskem duhovniškem zavodu v Rimu ter se je tu pridno učil angleškega jezika. Do srede avgusta je nadomestoval našega župnika, potem pa šel v Derby, kjer nadomestuje v cerkvi St. Mary, 17 Bridge Gate. Tam bo nekako do oktobra, ko se spet vrne v Rim. Ako greste v Derby, ga le obiščite. Hvaležni smo mu za vse, kar je za nas storil tudi v Londonu, saj je že nekako privilegij slovenskih duhovnikov, da opravijo glagolsko mašo na praznik sv. bratov. — Na Škotskem se je mudil leto dni g. Zdravko Kravos iz reda maristov, ki je drugače profesor v Argentini. Tudi on se je tu posvetil učenju angleščine. LONDON. — Sv. maša bo v septembru 2. nedeljo, t. j. 10. sept., kot navadno ob 5. popoldne v naši kapeli. WORTHING. — Fo želji bomo imeli tudi v Worthingu. Sussex, redno sv. mašo in sicer prvo nedeljo vsakega drugega meseca, t. j. letos še 3. septembra in 5. novembra. Sv. maša bo v kapeli pri sestrah, ki se imenujejo »Our Lady of Sion«. Samostan se drži katoliške cerkve ter je vhod s Crescent Road. Sv. maša bo ob 4. popoldne z blagoslovom, potem pa v dvorani malo malice in zabave. Ne bo posebnih obvestil, zato so vabljeni tudi iz drugih krajev; iz Londona so dobre zveze po železnici, kraj je ob morju in izredno lep. Krsti: V Bargoedu so 28. maja krstili Lindo Križan. — 28. junija je v Shepton Ma-lettu, Somerset, oblila krstna voda Edvarda Mihaela Pavlin. — 1. julija so v Kingsbury-ju, London, prinesli h krstu Heleno Rut Kobal. — V Bradfordu so 2. julija krstili Briana Jenič. — Istega dne v Ramsbottomu Almo Hildo Marijo Barabas. — V Rochdale pri Sv. Janezu Krstniku pa 4. julija Ano Marijo Kos. — Vsem želimo, naj bi rastli »v starosti, modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.« Prvo obhajilo: Ernest Rozman je opravil prvo obhajilo 8. julija v Goldthorpe. Blagoslov domov: 2e zadnjič bi morali omeniti, da je bil blagoslovljen novi dom Lavričevih v Turnscoe. — Blagoslovljen pa je bil tudi dom Al. Zupančiča v Mans-fieldu. Nova znanstvena knjiga: »Evening Post« v Bristolu je 21. julija objavila naslednje poročilo: Z navdušenjem je bila sprejeta druga knjiga »Razprav« iz Stoke Park Ho-spitala o duševnih subnormalitetah. ki jo je izdal asistent psihiatrist dr. J. Jančar. Dr. J. R. Rees, ravnatelj Svetovne zveze za duševno zdravje, pravi, da bo s ponosom dodana publikacijam, ki bodo na razstavi na šestem mednarodnem kongresu za duševno zdravje v Parizu konec avgusta. Prva knjiga takih razprav je bila objavljena 1933. »Videli boste,« tako piše dr. W. A. Hea-ton Ward, primarij v Stoke Parku, »da se je razvila delavna terapija pri grupi Stoke Park bolnišnic po 1. 1957. tako, da sedaj morete zaposliti bolnike z duševnim razvojem, podobnim otrokom 3 ali 4 let starosti, za katere so svojčas mislili, da ni zdravila.« Slovenci na Angleškem zdravniku g. dr. Jančarju čestitamo k njegovemu delu, saj je tako v prvih vrstah znanstvenikov na svetu. V BELGIJI Charleroi-Mons V nedeljo, 2. julija, prav na praznik Marijinega obiskovanja, smo poromali k Lur-ški Materi božji v Quaregnon. Bil je res krasen dan, poln sonca. Zbralo se nas je čez 120 rojakov, največ iz okolice Monsa, nekaj jih je pa tudi prišlo iz Charlcroi z velikim avtobusom. Priložnostni govor je imel č. g. Anton Ilc iz Bruslja. Mariji v čast smo lepo prepevali pete litanije Matere božje. — Po končani cerkveni slovesnosti pred lur-ško votlino so požrtvovalni pevci našega zbora »Jadran« pripravili koncert slovenske pesmi v bližnji restavraciji. Zapeli so nam pod vodstvom g. Ivana Kodeba več iz- Na Angleškem raste mladi rod „Ne čudite se, da imamo avto!” pravijo Hra-Sevčevi na škotskem, „saj smo tako daleč na severu.” »Kako je čuden ta Sirni svet!” se sprašuje Klob-čarjeva Sonja v Uurn-leyu. Da bi bilo življenje vedno v cvetju, želimo Ediju Pavlinu v Shepton Mealettu. »Saj res, kaj pa je tam novega?” gledata Čajnš-kova dva v Rochdale. „Medve sva pa Pavlinovi,” Cvetka in Suzana, iz Mansfielda. „Tudi mi smo daleč, čeprav še nismo na škotskem,” pravijo Benedi-čičevi trije v Cleator, Cumberland. Kaj ne bi bili srečni Vinklerjevi štirje, saj sta sestrici pravkar prišli od obhajila! Magdičeva Gizcla, ko je bila pri prvem obhajilu v VVorthingu. branih slovenskih pesmi, ki so vsem zelo ugajale. . Bolniki: G. Stanko Klavžer se je po nesreči z motorjem dalje časa zdravil v bolnici Ste. Therese v Montignies-sur-Sambre. Sedaj je že doma v Waufercee-Baulet. - Roko si je zlomila ga. Fabčič iz Gilly in to v Monsu na poti na naše romanje v Qua-regnon. — Nevarno je zbolela tudi g. Ivanka Pisarič iz Fareiennes. Upajmo, da kmalu okreva. — Težko operacijo je prestal g. Silvi Testen iz Chätelineau. Je še vedno v bolnici v Chatelet. — Bolehajo pa še vedno doma naši upokojeni rudarji: Rafael Murovec iz Fareiennes, Oto Kola iz Chätelineau in Ernest Arčon iz Charleroi. — Spomnimo se v molitvah vseh teh bolnikov in tudi drugih, za katere ne vemo, da so bolni. Vsem želimo skorajšnjega okrevanja. Dne 15. julija sta se poročila v Roselies g. Miroslav Kirn, doma iz Št. Vida nad Ljubljano, in gdč. Anita Moschioni, po rodu iz Vidma (Udine) v Italiji. Obilo sreče in božjega blagoslova v novem življenju! Še vedno ima slovenski duhovnik v zalogi večje število lepih slik »Marije Pomagaj z Brezij« (42 cm X 30 cm) v barvah. Cena: 48 fr. Pohitite z naročili, ker bo zaloge kmalu zmanjkalo! Liege — Limburg Naši najmlajši so na pobudo Društva »Slomšek« iz Eisdena obiskali Bokrijk in se tam vse popoldne prav prisrčno zabavali. Društvo sv. Barbare iz Eisdena je organiziralo izlet v Dinant. Rojaki iz Eisdena in občine Genk so se v posebnih avtobusih udeležili vseslovenskega romanja k Brezjanski Mariji Pomagaj v Heerlenu na Nizozemskem. Nova ognjišča: V Winterslagu je gdč. Erna Kadivnik sklenila zakonsko zvezo z g. Dieudonne Lemens. Istotam sta si obljubila dosmrtno zvestobo gdč. Antonija Komac in g. Jeno Chondor. V Mechelenu aan Maas je gdč. Terezija Kotnik osnovala krščansko ognjišče z g. Jožefom Terwingen. V Zwart-bergu pa je g. Lucijan Zorč popeljal pred oltar svojo nevesto vdovo go. Stanislavo Filipič. — Vsem mladim parom toplo čestitamo ter jim želimo obilje božjega blagoslova. Naši bolniki: V kliniki Salvator v Has-seltu se je zdravil naš zakristan g. Franc Avsec iz Viemesmeera. ki boleha že dalj časa. Nenadoma je zbolel g. Anton Hoser iz Dilsena; v Genku je bil operiran na želodcu. V zdravilišču Lanaken se zdravijo: Miha Pucelj, Franc Papež in Anton Hočevar iz občine Eisden. Ga. Brunec je zaradi jeter in žolča v bolnici Genk. Tam je bil tudi operiran na želodcu član slov. kat. društva »Slomšek« Anton Hosner iz Dilsena. Gre na bolje. Srečno je prestal napad pljučnice A. Klavžar iz Eisdena. Franc Mojstrovič iz Houthalena, ki je bil prav tam, se je že vrnil domov. Že nekaj časa boleha ga. Mila Korelc iz Houthalena. G. Alojz Korelc še vedno ni okreval od poškodb v rudniku. Tudi Rotarjeva gospa iz Eisdena že dalj časa ni pri najboljšem zdravju. Njen sin g. Ivan je bil tudi nekaj časa na bolniškem dopustu. — Omenjenim in vsem, za katere še ne vemo, pošiljamo iskrene pozdrave z željo, da bi jim že skoro bilo bolje. Tretjo nedeljo v septembru bodo službe božje za Slovence v Waterscheju in Eis-denu kot običajno. Po letnem odmoru bomo z novim ognjem in zvestobo začeli delo za našo skupnost v tujini. A V FRANCIH Pas-de-Calais Dne 4. junija se je skupina nas izseljencev iz Pas-de-Calais podala z avtobusom na romanje In izlet v Pariz. V dobrih treh urah smo izstopili pred opatijo St. Denis, kjer je grobnica francoskih kraljev. Pod Tours Eiffel nas je čakal č. g. Jože Flis, ki nas je nato ves dan spremljal po mestu. Vse najlepše in najznamenitejše stvari smo si ogledali: Invalides, Montmartre, Sainte Chapelle, Notre Dame, kapelo prikazovanj čudodelne svetinje v Rue du Bac, grob sv. Vincencija. Pri maši in telovski procesiji smo bili skupno s pariškimi Slovenci v izseljenski cerkvi na Rue Sčvres. Po večerji nas je č. g. Nace Čretnik še spremljal na ogled razsvetljenega Pariza. Proti enajstim smo se komaj privlekli v hotel, kjer smo prenočili. Drugi dan smo se podali v Chartres, eno najslavnejših in najstarejših Marijinih bož-jepotnih svetišč s svojimi gotskimi zvoniki. Sem sta nas spremljala č. g. direktor Čretnik in č. g. Lavrič. Po maši sta nam razkazala stolnico, zlasti okna, ki slove kot najlepša v celi Franciji. Preko Versaillesa, kjer smo ob prehitri razlagi vodiča kar preleteli dvorane in sobe bivših francoskih kraljev, smo si ogledali še živalski vrt in pariško letališče. Šele okrog ene ponoči se je šofer u-stavil pred našimi domovi. Bili smo pošteno utrujeni, a veseli in zadovoljni, da smo toliko videli in spoznali. V dneh od 19. do 27. junija smo Slovenci ■z različnih delov Francije poromali v Lurd. Skupina iz Moselle, ki jo je vodil č. g. Anton Dejak, je prišla zaradi železniške nesreče z drugim vlakom. Izlet v Gavarnie nam je omogočil, da smo se kepali na sam kresni dan. Č. g. Dejak in Kavalar sta izmenoma skrbela za duhovne misli pri mašah *n ob postajah križevega pota. Prehitro je potekel teden velikih milosti ob Masabiellski votlini. Poslovili smo se z željo, da se zopet in zopet srečamo z Marijo v Lurdu. Služba božja bo v Mericourt-Mines 1. oktobra ob 11. uri, v Bruay ob 13. uri, v Ven-din-le-Vieil ob . . . uri. Od te nedelje naprej ho služba božja zopet redno vsako nedeljo. Slovenske starše opozarjamo, naj vpišejo svoje otroke v slovenski tečaj in slovenski katekizem. Katekizem bo vsak četrtek od 5. oktobra naprej. — Bruay: vsak četrtek ob 7.30 uri maša, od 8.30 do 10. ure katekizem. ■— Mericourt-Mines: katekizem vsak četrtek od 2. do 5. ure popoldne. Pariz Svela maša za Slovence je vsako nedeljo ob PETIH popoldne v kapeli MONTCHEUIL, 35 rue de Sćvrcs (številka petintrideset!), Paris VI., metro: SEVKES—BABYLONE. (Opozarjamo, da s septembrom začnemo mašo ob PETIH!) Telovska procesija: Prvo nedeljo v juniju smo imeli procesijo sv. Rešnjega Telesa s slovenskimi evangeliji, kar je bilo za vse pariške Slovence kakor za naše goste iz Pas-de-Calais in za vse tiste, ki so prišli iz bližnje in daljne okolice, res globoko doživetje. — Isto dopoldne sta v kapeli sester sv. Vincencija v L’HAY-LES-ROSES prejela prvo sv. obhajilo otroka iz družine Albin Požar, Dušan in Svetlana Požar pri zajtrku v spremstvu sester. Svetlana in Duško; Svetlana je bila 24. 6. tudi pri sv. birmi, ki jo je delil prevzv. g. msgr. Rupp. Otroška misijonska prireditev: 11. jun. so nas slovenski otroci v Parizu razveselili z igro in prireditvijo, katere čisti dobiček je bil namenjen za misijone na Madagaskarju, kamor je pred kratkim odšla slovenska sestra Marjeta Mrhar. Naši otroci, katere je z veliko požrtvovalnostjo in s sodelovanjem naših deklet pripravila sestra Rozalija, so nam pripravili par prijetnih ur s plesi, s prizorom »Kadar mamica praznuje god« in z misijonsko igro »Naši mali misijonarji«. Vsi so se dobro odrezali: Irenka, Marija in Marko Blažiča, Marko in Štefan Bakan, Drenikov Peter, Božo, Tatjana in Ivan Kerč, Janko Krošelj, Dušan in Svetlana Požar ter seveda Agica Simčič. Otrokom čestitamo; vsem, ki so sodelovali, pa prisrčna hvala. Pa naj zopet kmalu kaj lepega pripravijo! Slike vam kažejo, da je res bilo prijetno. Poroke: V zakramentu sv. zakona so si obljubili zvestobo: Ferdinand BREMEG iz Sel pri Podmelcu in Marija ŠTUHEC iz Male Polane; Anton ŠULIGOJ iz Kolovca pri Gorici in Ondina ČERNAČ iz Popetra pri Kopru; Roman PRELOGAR iz Ljubljane in Franjoise MORISSET (poroka je bila v nevestini župniji Notre Dame de Lo-rette), Franc KLOBUČAR iz Verduna v stopiški župniji in Frančiška BRUDAR iz Malega Mraševega od Sv. Križa pri Krškem; nadalje Franc JAKŠETIČ iz Podgraj, ki si je za življenjsko družico izbral Carmen PEREZ FRANQUEZA iz Španije. — Vsem izrekamo najboljše želje! Krsti: Po krstu so postali člani sv. Cerkve: Matijček ŽAJDELA, četrti otrok slovenskega zdravnika dr. Antona Žajdela; Karmen PENKO, hčerka Franca Penko in Ivane Volk iz Cormeilles (botrovala sta Ivan in Marija Penko); Bruno ZADKOVIČ iz Corbeilla, sin Rudolfa Zadkovič in Marije Polovina (botroval je č. g. Ciril Lavrič); Darij Remigij BLAŽIČA iz Chelles, sin Vladimira in Karmele Blažiča (botrovala mu je njegova sestra Marija); Darij PERENIČ, sin Alojzija Perenič in Marte Žitko (botrovala sta Anton in Jožica Gombač); Rene SIMENČ1Č iz Vaujours, sin Ireneja Simenčič in Ruže Rikardo (botrovala sta mu sestra Renata in Mirko Morič). Emigracija: V Združene države (USA) so odšli: Matija GOLOBIČ, doma iz Lipovca pri Semiču, njegova žena Nežka, roj. Hočevar, doma iz Stranske vasi pri Semiču, ter hčerka Darinka; Ivan PETERLIN, doma iz Z otroške prireditve v Parizu: Otroške sanje. Gomile pri Krškem; Anton GOMBAČ iz Harij z ženo Jožefo, roj. Hočevar, iz Stranske vasi pri Semiču (v predzadnji številki je tiskarski škrat namesto Andreja Gombača poslal v Ameriko Antona, ki je pred svojim odhodom moral še nekaterim napraviti obleko in je tista vest med njimi povzročila pravi preplah!); družina Vladislava NOVAKA iz Sp. Kašlja pri Ljubljani, z ženo Marijo, roj. Ludovaj z Drenovega griča, in hčerkama Marijo in Helenco (Novakovi so v Franciji stanovali v Rive-de-Sier, Loire), Branko MACrAJNE iz Mazor pri Idriji. — V Kanado je pa odšel Just POČKAJ (od naše prve igre bolj poznan med nami kot CE-FIZELJ), doma iz Brezovice na Primorskem, z ženo Marijo, roj. Šturm, doma iz Hrušice, ter sinom Brankom. — Vsem vse lepo in dobro v novih deželah! RIS-ORANGIS (Seine-et-Oise). — 14. maja je umrla mati Karla Gederja, Ema GE-DER, roj. ŠINKO, 1. 1892 v Skakovcih v Prekmurju. V Franciji je bila od 1. 1937. Po- kopana je bila 17. 5. Na zadnji poti sta jo spremila slov. duhovnika č. gg. Flis in Lavrič ter lepo število rojakov. Naj počiva v miru, Gederjevi družini pa naše iskreno sožalje! STE. FLORINE (Haute-Loire). — Tudi v Ste. Florine živijo Slovenci. Da omenimo samo nekatere: Če človek sprašuje domačine, mu najprej omenijo čudno ime Kuden in, če človek pogleda naprej, odkrije, da sta to dva brata Franc in Ivan ČUDEN, ki sta si vsak postavila prav lepi hiši. Pri PODGORŠKOVIH se takoj že na zunaj opazi, da imajo v hiši pleskarja, kajtiTvan je prav okusno opremil svojo novo hišo; zadnji od Podgorškovih (bilo je šest otrok), Ignac, se je 3. junija poročil v Auzon s Suzanne CHANTELAUBE. Seveda so vsi otroci veseli, da imajo med sabo še svojo mamo, ki je doma iz Zreč in ki je vkljub mnogim skrbem, ki jih ji je življenje dalo, še čila in zdrava. Ko se človek oglasi pri Francu VOVKANU iz Radeč pri Zid. mostu, stopi pred njega prava slovenska korenina. Potem vam pa ljudje še povedo, da se ne pozabite oglasiti pri železniškem prehodu proti Ar-restu. kjer je čuvaj Slavko VODIŠEK iz Zidanega mosta. V novembru lanskega leta je zgubil ženo; kljub temu težkemu udarcu gleda v življenje s pogumom. V razgovoru pove, da so vsi njegovi v Sloveniji železničarji, le on jih je »izdal«, ko je šel delat v rudnik. Toda ko je stopil na rudniku v pokoj, je tudi njega železnica zvabila nazaj. CHARBONNIER (Puy-dc-Dbme): 3. 6. je Helena NOVAK povezala svojo življenjsko Odlazek iz C.harbonnier (Puy-de-Döme, Francija) jc še vedno korenjak kljub svojim 82 letom. pot z Jean Pierre BLANGENOIS. — Obema novima družinama želimo obilo sreče. LA MACHINE (Nievre). — Sv. maša za Slovence bo v nedeljo, 17. septembra, ob enajst in četrt v župnijski cerkvi. Vsi prijazno vabljeni! Trije rodovi Rebemikovih iz La Machine v Franciji: Pavel, Mirko in Lizika kar niso mogli verjeti, tla bodo „prišli” v časopis... Pavel Anzebni, rojak iz Trojan, je v La Machine v Franciji januarja praznoval 80-letnico. Rad prebira slovenski tisk. Njegova žena Marija je iz Vel. Sirja pri Zidanem mostu in ima 74 let. LA COMBELLE (Puy-de-D6me). — Gospa Štefanija KUKOVIČIČ, roj. KEPA, je od 15. marca v bolnici v Berck-Plage (Pas-de-Calais): Hopital Maritime, Pasteur 2, soba 9. — Z njeno materjo, možem in s tremi otroki vred želimo, da bi se kmalu mogla vrniti k svoji družini, ki jo težko pogreša. CHAZELET (Indre). — 15. 4. se je poročila Terezija MESARIČ iz Lipove v Prekmurju z Jeanom JOSSINET. TROIS' VEVRES (Nievre). — Družina Martina Jan in Marije Poje je v marcu dobila sina Erika. ARDENNES. — (Launois-sur-Vence): V družini Ivana Štruclja iz Jerneje vasi sta Slavko in Ivan 29. apr. dobila sestrico Ireno. MOUZON. — Janko, Metka, Jože in Helenca iz družine Janka Jerasa so 7. maja dobili bratca Viktorja. LOIRET. — V nedeljo, 24. septembra, bo ob ENAJSTIH sv. maša v TIVERNON-u. Pred mašo bo spovedovanje v župnišču. Pridimo v obilnem številu! LAUDUN (Gard). — 10. aprila je v bližini Roquemaure tragično končal Bernard Ilinčič, katerega je ponoči povozil vlak. Pokojni je bil doma iz Radeč pri Zidanem mostu in je bil že dobri dve leti v Franciji. Pokoj njegovi duši! ZALIVALA. — Ob težki ter prerani izgubi svojega dragega strica Matija Copot se iskreno zahvaljujem vsem prijateljem in znancem, ki so pokojnega v tako velikem številu pospremili k njegovemu zadnjemu počitku ter darovali cvetja na njegov grob; posebna hvala vsem, ki so sočustvovali z mano, ter č. gg. Čretniku in Lavriču, ki sta pokojnega spremila na pokopališče. — Žalujoča nečakinja Lizika Kociper, Loiret. Ob Luksemburgu Romanje k Mariji v Lurd: Letos smo se pridružili škofiji Arras iz Pas-de-Calais. Žal nam je romarski vlak ušel; naš vlak namreč je imel dan prej zaradi iztirjenja vlaka pri Vitry-le-Franfois skoraj dveurno zamudo. Kaj storiti? Dobro, da smo imeli g. Čretnika, ki nas je prišel čakat na postajo. A kljub njegovi prisotnosti in diplomatski sposobnosti po pariških pisarnah ni bilo v začetku dosti upanja, da bomo mogli z romarskimi voznimi listki potovati naprej do Lurda. Toda Lurška Marija je bila na naši strani in nam je pomagala. Vodja pisarne se je vrnil s posveta z višjim šefom in nam povedal, da lahko potujemo z romarskimi listki in od postajenačelnika smo dobili tudi vsa priporočila, tako da nam ni mogel nobeden nič. Nobene sitnosti nismo imeli več in skoraj smo dohiteli romarski vlak, ki je dospel v Lurd le kakih 10 minut pred nami. Bilo je lepo, saj v Lurdu ne more biti grdo, tudi če dež pada ali se zgodi kaka nevšečnost. Bila nas je kar lepa skupina vseh skupaj. Eni so poromali prvič, drugi smo drugič, zopet drugi tretjič, petič, šestič. Neko gospo sem vprašal: »Kolikokrat ste bila že v Lurdu?« — »Zdaj sem šestič«, je rekla. Zopet druga: »Pred dvema letoma sem bila; sem mislila, da grem zadnjič, pa sem letos zopet in morda bom še kdaj.« Marija kliče. Kdor je bil enkrat v Lurdu, se težko loči od njega in se z zadovoljstvom spominja na lepe, prehitro minule dneve, ki jih je preživel v Lurdu. In če je mogoče, se rad vrne Marijo pozdravit, počastit in poprosit. Kako tudi ne, saj je Lurd milostni kraj, kraj, kjer hoče Marija delati več milosti kakor drugod V Brassac-les-Mines v Franciji bivata Franc Lorti iz Radeč pri Zidanem mostu in žena Neža iz Ito-štanja; hčerka Francka iz Ste. Florine. in večje. Seveda, potrebna je vera v njeno dobroto in pomoč, potem pa volja sprejeti nase njeno voljo, ki se prav nič ne razlikuje od božje. V blagoslovljeno zemljo na pokopališče v Moutiers smo položili 3. julija truplo Alojzija Šmuca, doma iz Dobrepolja. V Francijo si je prišel iskat boljšega življenja kot toliko drugih. Toda rudnik naj bi mu dal boljšega življenja, ko pa ne pozna usmiljenja in še prav posebno ga ni poznal pri njem! Skoraj bi mu bil vzel življenje, le za las je manjkalo, in je tako potem ostal 100°/o invalid do svoje smrti. Z vozičkom se je moral voziti, če je hotel iti od doma, v hiši pa se premikati po breglah. Trdo življenjsko preizkušnjo mu je Bog dopustil, pa vendar bi bil lahko še živel. Dočakal je le 55 let. Moral je v bolnico in po enem tednu se je poslovil s tega sveta. Bog mu daj večni pokoj! Mnogi Slovenci smo spremljali njegovo truplo na zadnji poti. Ženi, vdovi, otrokom in sorodnikom naše iskreno sožalje! Se eno smrt moramo javiti: Jake Šinkovca; za mnoge kar samo Jaka. Domov je šel s transportom v nedeljo 9. julija. Naslednji torek zvečer pa smo prejeli telegram o njegovi nenadni smrti: kap. Kdo bi si bil mislil, da bo šel namesto na počitnice domov umret. V 70. letu je bil sicer, vendar pa še vedno močan bolj kakor kdo pri petdesetih. Naj počiva v miru! Gotovo mu je Spodnja Idrija (od koder je bil) napravila lep pogreb. Ob nemški meji Za god in 60-letnico rojstva so mi so- bratje in verniki iz vseh kolonij napravili toliko veselja, da je vsaka moja zahvala Veseli smo .Slovenci v La Coni-ličile (Francija). veliko premajhna! Najprej so me razveselili moji sobratje s svojimi voščili ter lepim darilom. Tem so se pridružili naši rojaki. 4.maja je bil v Creutzvvaldu zame nepozaben dan. Prisrčno je voščila ga. Pavla •z kolonije Neuland. Kako krasno vse prirejeno, kako dragocena darila, ki so jih zbrale naše dobre matere! Svojega sina ne bi mogle lepše pozdraviti in ga razveseliti s svojo plemenito darežljivostjo! — 10. maja so se zbrali v Habsterdicku naši rojaki s pevskim zborom v mali dvorani pri kapeli. Sami starejši rojaki: skrbi, težave, bolečine, žuljave roke, pa blago srce. Vse to mi je bilo pred očmi, ko ste me zelo razveselili z raznimi darili in sebi pritrgali od svoje skromne pokojnine in darovali slovenskemu duhovniku! Kdo Vam more to poplačati? Marija, pri kateri se zbirate, kateri prepevate, katero ljubite — Ona, ki Vas dobro razume, naj Vam vse tisočkrat poplača in izprosi še trdnega zdravja in moči v trpljenju ter blagoslov Vašim sinovom in hčeram! — Istega dne zvečer me je presenetil v Merlebachu cerkveni zbor »Slomšek«. Hvaležen sem Vam že zato, ker tako lepo delate našo službo božjo privlačno vsako nedeljo in praznik, a sem bil vesel tokrat še posebno Vaših rožic, ki predstavlja vsaka Vaše dobro srce; kako sem bil vesel šele krasnega darila, ko ste mislili na utrujenega slovenskega duhovnika, ki pride domov z željo, da se malo odpočije, in ste mu to s svojim darilom omogočili. Hvaležen kličem božji blagoslov na Vas in Vaše družine, za vse Vaše prizadevanje. Utrujeni smo vsi — pa ne odnehati! Naprej! Duše vseh poslušalcev, še dalje čakajo, da po Vašem petju z Vašim odličnim dirigentom in zvestim organistom vlivate balzam v ranjena, večkrat obupana srca! — 9. maja so mi čestitali v koloniji Jeanne d‘Arc. Hvala za Vaše čestitke, cela vrsta Vas je klečala pri obhajilni mizi. Ta mala kolonija pošilja čez 40 rojakov k naši službi božji; kolonija se je dvignila, se vedno bolj zaveda, da mi, ki smo iste krvi, spadamo skupaj. Drugi narodi nas skoro zavidajo za našo skupnost in petje! Se nadalje: vedno bolj skupaj, še dalje z navdušenjem prepevajte in tudi v bodoče vodite otročiče s seboj v cerkev, da vidijo Vaše sklenjene roke in poslušajo Vaš glas v molitvi in petju! — Poleg tega vsem posameznim družinam in osebam za vsa prisrčna voščila iz okolice in od daleč, za vsa darila: tisočkratni Bog plačaj! Lepe voščilne razglednice in darila so pred menoj ter me opominjajo, naj molim za Vas, ki ste v Mer-lebachu in okolici, pa tudi drugi prijatelji po Aumetzu, Tucquegnieux, Algrange, Knu-tange, Florange, Nancy, Metz in drugod! Bog z Vami! Marija naj Vas varuje in naj čuva Vašo vero in Vam ohrani plemenito srce, katero Vam je dala naša dobra slovenska mati! — St. Grims, izs. duhovnik. Porurje Pravijo, da doma naš narod izumira in da se stara. Nekaj več rojstev je kot pa smrti. Pri nas se pa pomlajujemo, saj je bilo v zadnjih dveh mesecih spet precej rojstev in krstov: Zakonca Jožef in Antonija Šuštar sta 1. junija prinesla h krstu hčerkico Petro, v cerkev sv. Janeza v Altenessenu. — 14. junija pa je postala božji otrok Marija Straj-nar, hčerkica Jožeta in Tilke iz Altenessena. Krst je bil v cerkvi sv. Tomaža. — Zakonca Jakob in Ivanka Hren iz Oberhausena pa sta dobila prestolonaslednika, krepkega Jakca. Božji otrok je postal 18. junija. — Cirila in Ivanko Stropnik iz Oberhausena je razveselil mali Nikolaj Peter, ki je bil krščen 2. julija. — Moniko Frančiško sta 16. julija prinesla h krstu zakonca Jože in Uršula Burnik iz Oberhausena. — Gerold Marijan je postal božji otrok prav tako 16. julija. Starši so Viktor in Uršula Biiček iz Oberhausena. — Zadnji štirje otroci so bili krščeni v kapelici Josefshospitala, kjer imamo nedeljsko mašo. — 9. julija pa je bila v Altenessenu krščena Danijela, hčerkica Vinka in Marije Zupan. Trepetala sta za- radi nje, pa je Bog vse lepo uredil. Zdrava in močna je prišla na svet. Srečnim staršem, botricam in botrom iz srca čestitamo! Naj pazijo na svoje ljubljenčke in varovance, saj so njih najdražje! Tudi porok ni manjkalo. Anton Motaln iz Šmartnega na Pohorju je 15. junija popeljal pred oltar Marijo Mader iz Essena. Poroka je bila v cerkvi sv. Ludgera. — Jože Strajnar iz Trebnjega pa je obljubil zvestobo in ljubezen Tilki Kastelic, prav tako iz Trebnjega. Poročila sta se 17. junija v cerkvi sv. Janeza v Altenessenu. — Istega dne sta se vzela Viktor Biiček od Sv. Jurija v Prekmurju in pa Uršula Hadeler iz Diep-holza. Poroka je bila v Josefhospital v Sterk-rade. — Pristna Dolenjca, oba Šentjernej-čana, France Črtalič jn Marija Cvelbar, sta prišla pred poročni oltar 24. junija v cerkvi Herz Jesu v Sterkrade. — Franc Barbič iz Leskovca pri Krškem pa je vzel za ženo Pavlo Dagmar iz Blumroda. Poroka je bila v Josefhospital 22. junija. — 28. junija pa sta pred Bogom in pričami rekla svoj »da« Maks Cimperc iz Št. lija v Slov. goricah ter Milena Miklavec iz Maribora. Poroka je bila prav tako v Josefhospital. Novoporočencem želimo veliko božjega blagoslova na skupni poti skozi življenje! Naj si v medsebojni ljubezni in zvestobi pomagajo ter lepo in verno vzgoje otroke, ki jim jih bo Bog zaupal! Spet nas je zadela nesreča. 26. junija je v rudniku v Oberhausenu pobilo do smrti našega fanta rojaka Janeza Lovšin iz Jurjeviče pri Ribnici na Dolenjskem. Mlad je šel od doma, tujina mu je rezala kruh, poln načrtov je bil za življenje, pa ga je smrt tako nenadoma pobrala. Pokopan je bil 30. junija v Bottropu. Veliko njegovih znancev in prijateljev ga je spremljalo ne le na zadnji poti do groba v tuji zemlji, prišli so v velikem številu tudi k maši zadušnici in zanj molili. — Naj počiva v miru. Molimo EXPORT - IMPORT Vipave & Druzovič STUTTGART Marienstraße 38b Nudimo svojim rojakom: Električne in radijske naprave, vse vrste motornih vozil in raznovrstne stroje. za pokoj njegove duše! Vsem njegovim domačim v Sloveniji pa velja iskreno sožalje! Devetega avgusta se je odpeljalo 29 naših otrok na počitniško kolonijo. To pot niso šli v Avstrijo, temveč v bližnji Siegerland. Skrb zanje pa sta prevzeli slovenski sestri iz Koroške, ki jih naši otroci poznajo iz prejšnjih počitnic in so ju vzljubili že tam. — O tem pa prihodnjič kaj več! NIZOZEMSKI Drugo nedeljo v juliju so Slovenci iz nizozemskega in belgijskega Limburga v lepem številu romali k Brezjanski Mariji Po-magaj v Heerlenu. Na dnevnem redu je bil rožni venec, pridiga, pete litanije in sv. maša. Pridigal in maševal je č. g. Jože Preše- E. Sch., Francija: Narobe svet Ko zjutraj pozno spat gremo, zvečer pa zgodaj vstanemo, reči prečudne — zre uho, strmeč posluša nam oko! Po zraku pujski pojejo, in v hlevu ptički krulijo; najlepši vonj — puhti kopriva; poti piščeta se koklja skriva! Očetu čevlji so otekli, ker v votli — so se jim opekli; zdravilo brž po dečka gre, da čevelj v nogo spravi se! Možje so, čuj, v otroškem vrti, učenci so pa vsi zaprti; ker v šoli mirno so molčali, in vse naloge — preveč znali! Ženjica bo že skoraj zrela, pšenica jo bo kmalu žela; to bode snopje s cepci bilo, mlatičc urno omlatilo. l>a beli kruhek peka speče, ne more biti večje sreče; vzemt) zdaj mati kruhek v roke rekoč: „Na, snej mi te otroke!” Tako je bilo in bo spet povsod, kjer je „narobe svet”! ren iz Trsta. Iskrena hvala za prijaznost! Društvo sv. Barbare v Hoensbroeku je četrto nedeljo v juliju obiskalo zanimivosti Antwerpena v Belgiji. Nova zakonska ognjišča: Naša zvesta sodelavka pri Slovenski folklorni skupini gdč. Mici Konte je v Eygelshovenu sklenila zakonsko zvezo z g. Jožefom Degens. V Eijs je g. Slavko Romih, član društva »Zvon«, poročil gdč. Lucijo Schreuders. V Hoensbroeku pa je gdč. Roosje Železnik stopila pred oltar z g. Jo Gibbels. — Iskrenim čestitkam pridružujemo željo za obilje božjega blagoslova omenjenim mladim zakonskim parom. Novi člani naših družin in sv. Cerkve: V družini g. Franca Markon in ge. Pavle, roj. Strman, iz Hoensbroeka sta se rodila dvočka, ki sta pri sv. krstu dobila imeni: Freddy Edvard in Lucija Martina. Mlado ognjišče g. Franca Jančič in ge. Rezike, roj. Kozole, je osrečila hčerka prvorojenka, ki ji bodo rekali Marija. Njune sreče se posebno veselijo člani in članice Pevskega društva »Zvon« in Slovenske folklorne skupine, katerih zvesta člana sta oba. — Delimo radost obeh družin in bomo prosili božjega blagoslova za mladi naraščaj. Z redno službo božjo bomo začeli spet tretjo nedeljo v septembru v Heerlerheide, prvo nedeljo v oktobru pa v Lindenheuvelu in v Hoensbroeku. Vsi toplo vabljeni! U Q A N K E POSETNICA Ivan Grodnik Kaj je ta mož po poklicu? ČUDEN JEZIK Sredi ceste je nekdo našel listek, na katerem je bilo napisano: Čilušcna canilet setde. Latovščina ali kaj? Ko to uganko razvozljaš, boš vedel, kaj letos praznujemo, če še ne veš. UGANKA „Oj!” Ojlju ojbo ojdo ojma ojkdor ojga oji ojma. Pa povej, kaj sem hotel reči! Mnogo naših izseljencev še ne ve, da imamo na zalogi lepo število povestnih in drugih knjig Na ieljo vam pošljemo cenik. Ob 10-letnem jubileju »N a š e luči« nudimo do 15. septembra t. 1. posebno priložnost Pošljite nam vrednost 25.— šilingov (50 bfr, ali 4 DM, ali 5 NFr. ali Ö00 lir ali 12 angl. šilingov). Z obratno pošto boste prejeli kolekcijo treh povestnih knjig in sicer tisto, katero želite. 1. kolekcija K. Mauser, Velika rida, 128 strani; K. Srienc, Pastir Ciril, 112 strani; K. Mauser, Prekleta kri 124 strani; 2. kolekcija J. Jurčič, Deseti brat, ilustriran roman 35G strani; Fr. Bazilij, V kraljestvu lutk, 148 strani; B. Ambrožič, Domislice, 120 strani. 3. kolekcija Vieser, Hema Krška I., 208 strani; Vieser, Hema Krška II., 175 strani; Fr. Kotnik, Štorije II., 88 strani (ilustrirano). 4. kolekcija (za kratek čas) H. S., Stric Jaka, povest v slikah; Kolman, Kozamurnik, povest v slikah; Fr. Bazilij, Cmokec poskokec, 148 strani. 5. kolekcija L. Ilija, Domače zgodbe (ilustrirano), 104 strani; K. Mauser, Sin mrtvega, 112 strani; ena od knjig iz gornjih kolekcij. Pišite in naročajte na naslov: Družba sv. Mohorja v Celovcu - Klagenfurt, Viktringer Ring 26, Austria. ZLOGOVNICA Iz zlogov: ar, ben, cin, Ček, či, čri, čve, da, da, den, ei, ga, glav, hod, i, i, ka, ka, me, mer, mi, na, nek, ni, o, ov, sen, slu, smu, sta, telj, ti, tri, trn, uz, vi, zu — sestavi besede, ki pomenijo: 1. žuželka, ki se oglaša ob trgatvi, 2. zdravilna rastlina, 3. služabnik, 4. najvišja slovenska gora, 5. pogonsko sredstvo (za avtomobile), 6. iz ovsa, 7. danes zjutraj, 8. ima vsak človek, 9. kar ostane, 10. neumno govoriti, 11. vedro, vrč (nemški izraz), 12. utrujen, 13. del konjske opreme, 14. iznajditelj, 15. prehlad, 16. pozimi sc z njimi vozimo čez hrib in plan. 1. 9. 2. 10. 3. 11. 4. 12. 5................................ 13. 6. 14. 7. 15. 8. ............ 16. Če bereš prve in nato tretje črke teh najdenih besed od zgoraj navzdol, ti povedo del molitve, ki je posebno primerna za praznik Presvete Trojice. Škotski zobje. — Škot se je poročil in v zakonu kar srečno živel. Nekaj mesecev potem začno mlado ženko boleti zobje. Škot jo pospremi k zdravniku za zobe. Zdravnik pazljivo pregleda ženine zobe in pravi: »Tri zobe imate slabe. Že pred dvema letoma najmanj bi jih morali izdreti.« Mož pogleda zdravnika in pravi: »Tako? Potemtakem pa račun pošljite kar njenemu očetu!« NAŠA LUČ izide desetkrat v letu; vsak mesec razen junija in avgusta. — NAROČNINA: 28 šil., 50 bfr, 6 NF, 4 h. gld, 5 DM, 700 lir, 12 angl. šil., 1.50 dol. — Odg. urednik: dr. Janko Hornböck; založba: Družba sv. Mohorja; tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Vsi v Celovcu. — UREDNIŠTVO in UPRAVA: „Naša luč”, Viktringer Ring 26, Celovec — Klagenfurt, Austria. — Printed in Austria.