ZDRAVNIŠKI
VESTNIK
STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI
m
REJMIRA D. D. ZAGREB 3

Za resnično učinkovito in neškodljivo terapijo z vitamini predpisujte preizkušeni
Oleosan
9 9
6 t
Znana emulzija najfinejšega norveškega ribjega olja, ki vsebuje vitamine v nespremenjeni in učinkoviti obliki, a razen tega kalcij in fosfor v vezani obliki.
Ima jako dober okus ter ga otroci kakor odrasli radi jemljejo,
Radi individualizirajoče in kar najuspešnejše terapije proizvajamo OLEOSAN v sledečih kombinacijah s potenciranim delovanjem.
OLEOSAN CUM LECITHINO vsebuje tudi organični fosfor v obliki lecitina.
OLEOSAN CUM KREOSOTO vsebuje kreozot v učinkoviti obliki s potenciranim učinkom.
OLEOSAN CUM JODO vsebuje organični jod.
OLEOSAN CUM JODLECITHINO vsebuje organični fosfor in jod. Razvija intenzivno delovanje joda brez vsakih neugodnih pojavov.
OLEOSAN CUM GUAJACOLO vsebuje guajacol v učinkoviti obliki.
OLEOSAN CUM ARSENO vsebuje arsen v učinkoviti obliki.
OLEOSAN in njegove kombinacije ostanejo vodilni preparati na področju ribjega olja.
Predpisujte domače preparatel
Naslov uredništva in administracije:
Dr. R. Neubauer - Golnik.
1
M
Vsebina:
Dr. Alojz Zalokar: O naših bolnicah....................... 101
Dr. Tomaž Furlan: Kultura Kochovega bacila......................109
Dr. Guzelj - dr. Bajc: Resekcija želodca in gastroenterastomija (G. E.) . . .	112
Dr. Franjo Radšel: Tuberkulozni čiri v grlu in njih zdravljenje.114
Dr. M. Karlin: Prilog k zdravljenju kostne tuberkuloze; z ,,Abjinin“-mazilom
(Poljšak) . . . . . . . . . ..... .................. . .	119
Društvene vesti....................................................121
Dr. Franjo Radšel: Kritičen pregled kirurške terapije pri pljučni jetiki.
(Pripombe k avtoreferentu dr. Fr. Debevca) . . ... . . . ... . 123
Iz književnosti.............. • • • • 5 • • • ... • •  .........120
Vprašanja in odgovori.......................................... 127
Dnevne beležke	.	... . . .V,. . ................................. 128
Iz uredništva..................................................... 129
Priporoča se
g SISAČKA MINERALNA VODA
in novo celo leto odprto
I SISAČKO JODOVO KOPALIŠČE
Zahtevajte	brezplačne	cenike	in H
prospekte	-	Lastnik	podjetja: »
P. TESLIĆ, SISAK
Fizikalno zdravilišče in kopališče OUZD v Ljubljani
Miklošičeva c. 20
splošno dostopno.
Hidro- in balneoterapija: ovitki, otiranja, polkopeli, škotske prhe, Tyrnauer-aparati, svetlobne kopeli, žveplene, smrečne, ogljenokisle, solne kopeli itd.
Elektroterapija: diatermija, jontoforeza, galvanizacija, faradi-zacije, elektrokoagulacije, celotne in četverostanične kopeli itd-
Fototerapija:	Višinsko soince, Bach, Jessionek, Sollux.
Mehanoterapija: Zander aparati in ročna masaža.
Zdravilišče je pod vodstvom zdravnika.
Sprejemanje pacijentov: privatniki od 8. do 10., člani od 1 O. do 1 2.
Ob pondeljkih zaprto.
Čistilno kopališče: kadne in parne kopeli, prhe.
MALA PANTO RH O S
operacijska svetiljka s premerom ogledala 50 cm. Zgrajena je po istih konstruktivnih načelih kakor velika Pantophos s premerom 80 cm, ki se je obnesla po več kot dveh tisočih kirurgičnih in gineloških oddelkov celega sveta. Ima pa tudi iste prednosti:
Jakost razsvetljave 5000 ozir. 10.000 Lux-ov na polju s premerom 30 ozir. 12 cm v razdalji 1 m. Je prosta sence in daje enakomerno svetlobo na površini in v globini rane; ne blešči, ne izžareva toplote, daje dnevni podobno svetlobo, ne ogroža asepse, se enostavno montira in z lahkoto prestavlja ter ju-stira: je vedno pripravljena za obrat. Obratni stroški minimalni.
Prospekte in podrobne informacije brezplačno od Carl Zeiss, Jena ali
Generalno zastopstvo za Jugoslavijo
M. PAVLOVI«. Beograd
Mil. Draškoviča (Sremska) ul. 9, telefon 23-500.
Radenska mineralna voda
kot zdraviliško preizkušeno zdravilo
Priporoča se sledeči način uporabe pri
1.	protinu, ledvičnih kamenčkih in pesku trikrat dnevno po eno do tri čaše ugrete Radenske vode zdravilnega vrelca.
2.	kroničnem vnetju ledvic, hipertrofiji prostate, želodčnem in črevesnem katarju, Urethritis, Cystitis, Pyelitis in Fluor albus dnevno 3—6 kupic ugrete Radenske vode Kraljevega vrelca,
3.	katarju krhlja in bronhijalnem katarju večkrat dnevno po eno čašo Radenske vode zdravilnega^. vrelca z vročim mlekom.
4.	Ikterus, zastajanju v jetrih in pri žolčnih kamenčkih dnevno 3 do 6 čaš Radenske vode s Karlsbadsko soljo.
5.	Diabetes mellitus, zavapnenju arterij, golši in Basedovu pije se najbolje redno namesto druge Radenska voda. najmanj pa trikrat dnevno po eno čašo.
6.	želodčnih in črevesnih ranah dnevno tri čaše prekuhane in zopet ohla jene Radenske vode zdravilnega vrelca.
Gospodje zdravniki dobijo za poskusne namene potrebne množine brezplačno na razpolago. Obrnite se z dopisnico na Upravo Zdravilišča Slatina Radenci.
Rentgen filme
lliii
vse znamke
vse velikosti
(tudi male 3x4 in 4x5 cm)
vse kemikalije potem vse kar spada k fotografiji v
Drogeriji Gregorič, Ljubljana, Prešernova ul. 5
Raveplast
edini domači Collemplastrum adhaesi-vum album in radi tega za
30% ceneJSi
od inozemskih, pogostoma manjvrednih preparatov.
S predpisovanjem in redno rabo Raveplasta in Brzoplasta pomagate domači delavnosti in prispevate k ublaženju krize. Bolnikom pa olajšate uporabo radi nizke nabavne cene. Vzorce pošiljamo interesentom brezplačno.
RA VE kemiisko - farmacevtska d. d., Zagreb.
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIN
Brzoplast
je obliž za prvo pomoč ter obstoja iz Raveplasta z vložkom impregnirane gaze. Je ravnotako za
30 % ceneiši
od inozemskih znamk.
puHLmnnn chj
D y JI MAHOB-MAJ PUH IMAN N-ČAJ PUH IMAN N-TEE
znamke „Ripon“
več kot 20 let priznan pri
akutni in kronični bronhiti
ker izvanredno omiljuje draženje h kašlju, zlasti pri
asthma bronchiale
ker lahko razsluzi.
Doziranje: Pri odraslih 10—15 g = 2 navadni žlici na 1 1 vode, vkuhati na pribl. 2/3. Prvo polovico je izpiti zjutraj gorko, ostalo 2—3 ure predno ležemo spat, pravtako segreto.
Odobreno od Ministarstva Socijalne Politike i Narodnog Zdravlja, Sanitetsko odelenje S. br. 4274 11. 3. 1932.
Originalni omot ca 125 g za 6 dni . . Din 30 — Originalni omot ca 500 g za 3 tedne . Din 100-—
Literaturo in poskusne količine pošilja:
PUHLMANN&CO., Berlin 0.171
Miiggel - Strasse 25—25 a
ZDRAVNIŠKI VESTNIK
STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI
UREDNIŠTVO IN ADMINISTRACIJA: DR. R. NEUBAUER - GOLNIK
Štev. 6-7.	15. novembra 1932.	Leto IV.
Dr. Alojz Zalokar:
O naših bolnicah.
Naše bolniško vprašanje postaja od dne do dne važnejše. Tudi v današnjih časih, ko ne moremo računati na to, da bi bolnice bog-vekako razširili in modernizirali, zasluži, da se z njim inicijativno bavimo vsi oni, ki nam je izročena njihova usoda v roke. Da se bolniški zdravniki začnemo s tem vprašanjem intenzivneje pečati, je samo ob sebi razumljivo, z ozirom na dejstvo, da imamo mi najglobji pogled v notranje snovanje in delovanje bolnic. Razpravi janje o tem je potrebno tudi zaradi tega, da se izognemo očitkom, kakor da nam prospeh bolnic ne bi bil na srcu. Taki očitki so morda bili do gotove mere utemeljeni. Ni popolnoma brez podlage trditev Sv. Stefanoviča, ki pravi, da „bolniški zdravniki, upravniki in šefi ureditvi bolnic niso poklanjali niti toliko pažnje, kolikor bi bili morali tudi z naj-skromnejšimi sredstvi1'. Na drugi strani je pa tudi resnično, da razprave o našem bolniškem vprašanju niso posebno hvaležne in da so včasih celo nekoliko opasne. Kdor pri nas o bolnicah govori, si mora biti v svesti, da bo na vseh straneh zadel na odpor in na ugovore, zavedati se mora, da se dotika različnih interesov, interesov zdravniškega stanu, interesov državne uprave in njene birokracije. Kljub vsemu temu pa je vendarle treba o stvari razpravljati in v debati skušati uveljaviti za organizacijo naših bolnic one principe, ki so utemeljeni v historičnem razvoju naših bolnic in v momentanem stanju medicinske znanosti. „Quieta non movere“ bi bil sicer jako ugoden princip, toda bil bi princip, ki ne bi bil vreden velike stvari, kateri služijo bolnice.
Da se razprava o bolnicah olajša in da se ustvari platforma, na kateri bi bilo mogoče priti do več ali manj enotnih nazorov, je potrebno ugotoviti nekatere principe, po katerih so bile bolnice doslej urejevane in po katerih so se razvijale do sedanje svoje stopnje. O namenu bolnic skoro da ne bi bilo treba mnogo govoriti, ker so ti nameni vsakomur znani. Vendarle se slišijo različna mnenja, n. pr. o tem, ali imajo bolnice kak pomen s čisto znanstvenega stališča, dalje, ali in kako naj one služijo za izpopolnjevanje znanja zdravnikov in ostalega bolniškega osobja.
Znanstveno raziskovanje ne more biti prvi in glavni namen bolnic. Temu namenu so posvečeni klinični zavodi, ki so v zvezi z našimi medicinskimi fakultetami. Vendar pa tudi za ostale bolnice znanstvena plat ne more biti popolnoma postranska zadeva, ker si ne moremo predstavljati praktičnega bolniškega dela brez znanstvenega presojanja in premotrivanja medicinskih problemov v posameznem
slučaju. Praktični bolniški zdravnik mora biti vedno tudi znanstveni raziskovalec, ker le tako mu bo mogoče, da nudi svojim bolnikom ono pomoč, ki je po napredku znanosti potrebna. Zastoj v znanstvenih zadevah pomeni za praktičnega bolniškega zdravnika obenem zastoj njegovega praktičnega dela. Razven tega je mnogo naših bolnic določenih za nadaljno izobrazbo mlajše zdravniške generacije. Tudi ta izobrazba ne bi mogla biti na višku, ako se ne bi na dotičnih bolnicah gojila medicinska veda tudi s teoretičnega vidika. Brez znanstvenega gledanje na vsakdanje medicinske probleme, bi postala bolniška služba služba rokodelca.
Ali je potreba mlademu zdravniku po promociji še nadaljne zdravniške izobrazbe ali ne, o tem so mnenja delje.na. Večina zdravnikov sodi, da izobrazba na fakulteti in izobrazba tekom tako imenovanega staža ni zadostna. Večina zdravnikov zahteva zaradi tega, da naj se vsak zdravnik še nekaj let po promociji posveti delu v bolnicah in si tam izpopolni, ustali in fiksira svoje medicinsko znanje. V skladu s tem nazorom bi bilo torej treba, da se vsak zdravnik po promociji zaposli še nekaj let v naših večjih bolnicah. Ta princip je zlasti pri nas v Dravski banovini že jako star. Še pred vojno so zahtevale oblasti od vsakega kompetenta za mesto okrožnega ali občinskega zdravnika dveletno službo v bolnici. Ta pogoj je bil v bivši Kranjski obvezen. Po vojni se je v tem oziru marsikaj poslabšalo in dogodilo se je, da so dobili javna mesta zdravniki takoj po promociji in po odslužitvi predpisanega staža. To se je dogajalo največ zaradi tega, ker je bila potreba po zdravnikih velika, pa tudi zaradi tega, ker se je začel uveljavljati princip, da je zdravnik takoj po promociji in odslužitvi staža sposoben za vsako medicinsko delo. Tale drugi princip ima svoje zagovornike zlasti v vrstah mlajših zdravnikov. To je razumljivo, kajti medicinski študij je sam na sebi že jako dolgotrajen in drag in službovanje v bolnicah jako slabo plačano ali pa pogosto celo nehonorirano. Zahteva po nekajletnem službovanju v bolnicah v mnogih primerih ne pomeni nič drugega, kakor podaljšanje že itak dolgega študija. Med tema dvema principoma je treba izbirati, ako hočemo doseči zadovoljivo rešitev za zdravniško delovanje izven bolnic. Princip obveznega službovanja v bolnicah je z ozirom na bodočo popolnoma samostojno in brezinstančno ter nujnih odločitev zahtevajočo zdravniško vedo uvaževanja vreden. Če moremo nuditi narodu zdravniško pomoč v tako popolni obliki, da bo odgovarjala sodobni medicinski znanosti, je to gotovo ideal, katerega moramo skušati doseči. Koliko pa se bo dalo v tem pravcu doseči, ni odvisno samo od te teoretične zahteve, ampak je odvisno tudi od ekonomskega položaja, v katerem se nahaja mlada zdravniška generacija.
Če se izjavljam za nekajletno službovanje mladih zdravnikov po bolnicah in če se ta princip tudi še v naprej uveljavi na isti način, kakor se je uveljavijal doslej, potem je na vsak način potrebno, da se zdravniška služba po bolnicah uredi tako, da bo vsakemu mlademu zdravniku omogočeno služiti po nekaj let v bolnici. Kdor pa stoji na stališču, da tega ni potreba, ta bo seveda lahko glede ureditve zdravniške službe v bolnicah zahteval, da se ustvari v bolnicah poseben kader tako imenovanih bolniških zdravnikov.
S tem smo prišli do druge sporne točke v organizaciji zdravniške službe v bolnicah. Po enem mnenju naj bi bili oni zdravniki, ki se
odločijo za to, da' stopijo v bolnico, v tej svoji službi od začetka naprej stalni. Po tem mnenju bi se torej ustvarila separirana in na vse strani ozko omejena kategori ja zdravnikov, ki bi nekako avtomatično cepila zdravniški stan. Stalnost bolniških zdravnikov ima mnogo zagovornikov. Proti njej pa govori v prvi vrsti nazor, da naj se vsakemu zdravniku omogoči nadaljna izobrazba v bolnici. Če bi namreč bili vsi bolniški zdravniki stalni, potem bi bilo iz finančnih razlogov nemogoče sprejemati v bolniško službo vse mlade zdravnike, katerim je nadaljna izobrazba potrebna. Mladi zdravniki bi bili primorani ali, da na svoje stroške kot volonterji poskrbijo za nadaljno svojo zdravniško izobrazbo, ali pa, da takoj po odslužitvi staža vzamejo kakršnokoli javno mesto aii gredo v privatno prakso. Po tem načelu bi bila zagrajena pot mladim zdravnikom.
Drugi argument, kateri se protivi stalnosti vseh bolniških zdravnikov, je psihološkega značaja. Stintzing je ta psihološki moment prav dobro označil s par besedami: „Starejši zdravnik izgubi mnogo svoje inicijativnosti in mnogo veselja do dela, obenem pa se težje podredi disciplini“. Stalnost bolniških zdravnikov bi privedla do tega,, da bi bolnice postale zelo neelastične in preveč konservativne. S tem bi na eni strani trpel napredek medicinske znanosti, na drugi strani pa bi tudi praktična služba v bolnicah pogrešala one požrtvovalnosti in onega mladeniškega vzgona, kakor je to potrebno. To stanje se je do gotove mere upravičeno označilo kot petrifikacija bolnic.
Proti ustvarjanju posebne kategorije ali kaste bolniških zdravnikov govori tudi argument, ki ga črpamo iz medicinske znanosti. V novejšem času so se zastopniki posameznih medicinskih panog tako omejili v ozke specijalistične skupine, da je pri tem nastala nevarnost, da se zoži pogled na medicino. Ozek, omejen Specijalist si lahko zastre razgled na vse strani, tako da ne vidi drugega kakor samo oni mali izrezek iz medicine, za katerega se je specijelno pripravljal in kateri tvori poslej ves horicont njegove medicinske izobrazbe. Pri nas v naši državi se je n. pr. v taki meri razvil en del medicine. S posebnimi zakoni, uredbami in s posebno predizobrazbo so se takozvani kigijeničarji dosledno ločili od ostalih zastopnikov medicinske vede, predvsem od takozvanih zastopnikov kurativne medicine. Ti higijeniki-specijalisti tvorijo zase kasto, ki je tako po svoji socijalni funkciji kakor tudi po svoji miselnosti mnogokrat v nasprotju z drugimi zdravniki. Naravno je, da se iz takega prisilnega razdeljevanja porajajo nesoglasja in često tudi spori. Prav tako bi se z ustanovitvijo posebne kaste bolniških zdravnikov stopilo še en korak naprej k raz-drobljenju in specijalizaciji medicinske stroke. Kakor je ta diferencijacija po posameznih strokah hvalevredna in koristna, tako pa postane lahko nevarna, ako se pretirava preko gotovih mej. Za ljudstvo, za zdravstveno službo in za napredek medicinske znanosti bi bilo veliko bolje, da pospešujemo vzgojo zdravnikov s širokimi pogledi^ na življenje in zdravje. — Sintezo medicine, za katero se v novejšem času oglaša vedno več in več glasov, bi bilo treba pospeševati tudi tako, da bi bila vzgoja vseh zdravnikov sintetična, to je, da bi vsi zdravniki po možnosti obvladali medicino v njenih najširših obrisih. Pri higijenikih samih se je že pokazalo, da jim ozko polje socijalne medicine in higi jene ne zadostuje več. Njihove publikacije so se jele pečati čimdalje bolj tudi s kliničnimi predmeti. Njihovi zavodi so se začeli raztegovati tudi v klinično stran in so si začeli priključevati
posebne klinične oddelke. Ti pojavi že dokazujejo, da preozko speci-jaliziranje in preozko gledanje na medicino ne zadostuje več niti stvarnim potrebam narodnega zdravja niti miselnemu razmahu medicine. Ko bi sedaj še vse bolniške zdravnike z zakoni in uredbami grupirali v specijelno kasto, bi se tudi tukaj kmalu morale pokazati slabe posledice. Prepotrebni kontakt med socijalno medicino in bolniško službo, med praktičnim zdravnikom in bolnico, bi se izgubil in bolnišnice bi izgubile pravi stik z resničnim narodnim življenjem ter bi postale samo ozkosrčni klinični zavodi. In vendar se danes bolj kot v prejšnjih časih čuje klic. da se naj bolniško delo razvije tudi v pravcu socijalne medicine. Bolniški zdravnik naj bi bil tudi socijalni higijenik in higijenik naj bi postal zopet tudi kliničar.
Beseda nestalnost je nesimpatična in lahko rečemo tudi nesoci-jalna. Danes, ko tudi zdravniški stan živi v izredno težkih prilikah, danes, ko se vedno večje in večje mase prebivalstva borijo za stalnost svojega obstoja in za preskrbo za stara leta, bi bilo v resnici nepra-vično, ako bi od zdravnika zahtevali, da posveti večje število svojih delovnih let splošnosti, pa si pri tem ne pridobi one stalnosti, katero ima vsak uradnik, katero si bo pridobil tudi organizirani delavec. Besedo nestalnost je treba torej spričo tega položaja pojmovati samo kot nestalnost v bolniški službi, ne pa kot nestalnost v zdravniški karijeri. Vsak mlad zdravnik si mora tekom nekaj let bolniškega dela pridobiti pravico, da se po izstopu iz bolnice sprejme v katerokoli državno ali samoupravno službo, in sicer na ta način, da se mu štejejo v napredovanje in v odmero dohodkov vsa leta. ki jih je do tedaj prebil v bolniški službi. To bi bila torej nekaka uradniška stalnost, katero se mora zagovarjati s stališča socijalne pravičnosti. Način, kako naj bi se taka uradniška stalnost zdravnika izvedla, pod kakšnimi modalitetami naj bi se izvršil prestop iz bolniške službe v drugo trajno službo, ne da bi pri tem imel zdravnik oni neprijetni razkrajajoči občutek nesigurnosti, to je seveda vprašanje, s katerim bi se morale baviti predvsem stanovske zdravniške organizacije, društva, zbornice, sindikati i. t. d. Prepričan sem, da bi se s skupnim delom vseh teh faktorjev in s podporo od strani državnih oblasti dalo izvesti kontinuiteto zdravniškega službovanja.
Bolniška služba zdravnikov trpi še na drugi bolezni. To je bolezen, ki cepi in slabi pravzaprav vsakega zdravnika. Javna služba namreč in privatna praksa se nista dali doslej še tako dobro zregu-lirati, da bi bila zadovoljno oskrbovana tako javna služba kakor tudi privatna praksa. Pri nas se je n. pr. pri higi jenikih skušalo onemogočiti življenje dvoživke na ta način, da so se uvedle posebne doklade na plače. Drugod, predvsem v Ameriki, so poskušali, da tudi zastopnikom klinične medicine omogočijo nemoteno delo v eni sami službi s tem, da se jim prizna razmeroma jako visoka plača kot ekvivalent za resignacijo na privatno prakso. O vrednosti naše in ame-rikanske ureditve so mnenja jako deljena. Zdi se, da niti ena niti druga rešitev ne zadovoljuje na vse strani.
Pri nas se je vprašanje prakse v preteklosti in sedanjosti reševalo na ta način, da se je starejšim bolniškim zdravnikom priznavala pravica na privatno prakso, mlajšim pa ne. Taka rešitev ni seveda idealna. Niti ni zadovoljiva za službo samo niti ne za zdravnika. Služba v bolnicah je tako naporna in obsežna, da zahteva celo delavno moč. Privatna praksa pa je tudi tako težka, da zahteva izredno veliko
truda. Tako so bolniški zdravniki razcepljeni. Zaenkrat si ni mogoče misliti, da bi se dala bolniška služba in privatna praksa v naših razmerah urediti na kak idealnejši način. Ta kompromis in ta razcepljenost bosta ostala še naprej. Edino, kar bi se dalo storiti, bi bilo to, da se to stanje omili. Sredstva v ta namen bi bila različna, ampak težko dosegljiva, ker naše ekonomsko stanje ne dovoljuje nobenih obremenitev javnih proračunov. Pri vsem tem je važno, kje potegnemo mejo med starimi in mladimi zdravniki, kedaj torej da se lahko dovoli izvrševanje privatne prakse. Po obstoječih zakonih je privatna praksa dovoljena asistentom, primarijem in šefom. Pri tej razdelitvi naj bi po možnosti ostalo tudi v bodoče, ako ne bi bilo mogoče doseči, da se okrepi ekonomsko stanje asistentov, primarijev in šefov na kakršenkoli način brez privatne prakse.
Eno možnost, da se starejši bolniški zdravniki vsaj nekoliko rešijo preobširne, pretežavne in za službo v bolnici kvarne prakse, a idim v tem, da bi se starejšim zdravnikom dovoljevalo pod posebnimi kavtelami, sprejemati honorar za zdravniške usluge, izkazane onim pacijentom, katerih gospodarsko stanje je dobro. Ta rešitev se je pri nas samo enkrat poizkusila izvesti, toda prvi osnutki pravilnika, ki naj bi bil uredil to vprašanje, so zaspali globoko v predalu pisalne mize. Zdi se mi, da to ni bilo dobro. Ako bi se bila tedaj ta reforma v resnici konsekventno in pravično izvedla, bi bili sedaj že tako daleč, da bi bili starejši zdravniki tesneje priklenjeni na delo v bolnicah. da bi se bilo njihovo gospodarsko stanje izboljšalo v korist njim samim in v korist bolnice in da ne bi prišlo do onega neodkrito-srčnega in škodljivega stanja, katero se mora pri nas včasih javno obravnavati celo pred sodiščem. To vprašanje v Dravski banovini ni bilo nikdar posebno akutno in tudi neprijetnih posledic ni rodilo. Pač pa je bilo drugače in je še drugače v južnih krajih naše države.
V svoji razpravi o stoletnici bolniške politike pravi dr. H. Joksi-movič sledeče: „Pri nas vlada princip, da zdravniki v državnih bolnicah nimajo pravice na posebne nagrade od strani bolnikov. Po svetovni vojni se to vprašanje ne rešuje z naredbami in razpisi, kateri so labilnejši in se morejo pogosteje izmenjavati, ampak se rešuje z zakonom. 21. novembra 1924 je bil donešen zakon o brezplačni zdravniški pomoči v bolnicah, s katerim se v dveh členih prepoveduje sprejemanje nagrad od strani zdravnikov, kolikor bi pa to ti vendar delali, da se kaznujejo po uradniškem zakonu in po kazenskem zakonu.
Zakon je zelo oster in strog. To je vprašanje take narave in mi živimo v taki sredini in v takem času, da se vendarle pogosto dela proti temu zakonu. Od tega zakona je bilo ravnotako malo koristi kakor od prejšnjih naredb in razpisov.
Vprašanje je brez dvoma zelo težko in delikatno. Toda rešiti bi se ga vendarle moralo. Tako kakor se sedaj dela, v mnogem pogledu ni dobro. To delo mnogo vpliva na ugled države in našega stanu in zato ga je treba urediti tako, da se zadovoljijo razni nasprotujoči si interesi.“
Gotovo ni idealno tolerirati tako stanje in delati proti zakonu. Zakon, po katerem se nihče ne ravna, je zakon, ki nima nobene vrednosti. Negativni uspeh tega zakona bi se mogel preobraziti v pozitivno korist za pacijente, bolnice in zdravnike le na ta način, da bi se obstoječe stanje (v južnih krajih) uzakonilo in s pravičnimi uredbami
v podrobnostih izvedlo. Tako bi se prenehal nemoralni abusus, tako bi se ugled bolniškega zdravnika dvignil, obenem pa bi se lahko sigurnejše in uspešnejše zavarovali interesi imovitega pacijenta. Protizakonito sprejemanje nagrade je za zdravnika poniževalno, obenem pa tudi sposobno, da ga zavede v pretiravanje. Istotako je pacijent nekako izročen na milost in nemilost onega, ki se ne ravna po zakonu. Na nagradah za zdravniške usluge naj bi bili udeleženi ne samo šefi in primariji, ampak tudi oni pomožni zdravniki, ki sode-jejo pri zdravljenju. Podrobnosti, kako naj bi se to uredilo, bi bilo seveda treba šele določiti.
Proti taki rešitvi tega vprašanja je seveda veliko ugovorov. Prvi ugovor je ta, da je zdravnik v državni ali samoupravni bolnici uradnik, kateri mora kakor vsi drugi uradniki vršiti vse delo v svojem zavodu samo brezplačno, oziroma proti stalni plači. Proti temu ugovoru je treba povdariti, da zdravniška služba nikdar ne more biti samo uradniška služba. Povdariti je treba, da zdravnik isto delo, ki ga izvrši v bolnici kot državni uradnik, lahko izvrši tudi izven bolnice kot privatni zdravnik, dočim noben uradnik ne more svojih aktov reševati kot privatna oseba. Drugi ugovor bi bil ta, da so bolnice humanitarni zavodi, v katerih lahko vsak državljan dobi brezplačna zdravniško pomoč. Res je v principu, da bi bilo idealno, ako bi mogli vsakemu bolniku z javnimi sredstvi pomagati. Toda dokler družba sama v drugih panogah ni akceptirala tega idealnega nazora, dokler držva sama v bolnicah za isto delo zahteva od premožnejših več nego od revnih, toliko časa bo tudi zdravnik vedno moralno in po sedanjem gospodarskem redu ekonomsko upravičen, da zahteva od premožnejših večji prinos za svoje delo kakor od nepremožnih. V Nemčiji si upajo celo trditi, da spada brezplačno zdravljenje premožnih bolnikov po bolnicah naravnost v pojem nelojalne konkurence.
Za nas je nova zahteva, ki se tupatam sliši, da bi se namreč dovolilo vsakemu zdravniku zdraviti v bolnici one pacijente, katere sam pošlje v bolnico. Tako bi se tudi v bolnicah uveljavil princip svobodne izbire. Ta zahteva je res nova, in doslej v tem pogledu nimamo nobenih izkušenj. Kako se je ta sistem obnesel drugod, n. pr. v Ameriki, tega ne vemo. Tradicija naših bolnic gre za tem, da ostane princip enotnega vodstva bolnice v zdravniškem, medicinskem oziru še vedno v veljavi. Ni seveda izključeno, da se v spremenjenih razmerah tudi ta tradicijonalna lastnost naših bolnic opusti, vendar zaenkrat praktično še ni mogoče govoriti o tem.
Da sem nekoliko obširnejše govoril o načinih, kako je urejena zdravniška služba v bolnicah, je utemeljeno v tem, da si ne moremo predstavljati dobre bolnice brez dobro urejene zdravniške službe. Bolniški zdravniki dajejo bolnicam značaj, dajejo jim veljavo, pridobivajo jim priznanje, širijo njih renome, zato bi bilo absurdno, kakor se žalibog pogosto dogaja, da bi se z omalovaževanjem in zapostavljanjem bolniških zdravnikov moglo kedaj doseči izboljšanje bolnic. Nasprotno bi lahko trdili: zdravniški personal naj bi se favoriziral in se ekonomsko podprl, s tem bi se obenem dvignil tudi nivo bolnic. Iz tega pa seveda izvira tudi za zdravnike same energičen postulat, da se v zdravniški službi vedno zavedajo svoje medicinske, socijalne in moralne misije.
P o statistiki dr. J o k s i m o v i ć a imamo v naši državi veliko večino takih bolnic, ki niso razdeljene na posamezne specijalne oddelke. Tako jih je bilo v nekdanji Srbiji 46, pod insprektoratom v Sarajevu jih je bilo 25, pod inspektoratom v Zagrebu 18 in pod inspektoratom v Ljubljani 17. Vse te bolnice so tako imenovane splošne bolnice, t. j., njihova naloga je, da sprejemajo in lečijo vse bolnike svojega okoliša, ki so potrebni bolniške nege, brez ozira na diagnozo njihove bolezni. Take male bolnice danes spričo tolikega napredka medicine in spričo velike specijalizacije zdravnikov ne morejo biti več na višku. Dobre so še za nekomplicirane slučaje in za prvo pomoč, toda večjih medicinskih nalog ne morejo vršiti. Te bolnice je treba preurediti. V teh bolnicah naj bi bilo omogočeno, da se izroči v zdravljenje specijalno izobraženim zdravnikom in da se mu nudi v svrho lečenja tudi zadostno moderno aparaturo. Če hočemo ta namen doseči, je na vsak način potrebno, da se te bolnice reorganizirajo v tem smislu, da se porazdele na dva, na tri ali na več oddelkov, ki bi bili namenjeni za specijalne skupine bolezni in ki bi stali pod vodstvom pecijalno izobraženih zdravnikov. Taka delitev bi bila seveda izvedljiva le v tem primeru, da razpolaga bolnica z dovoljnim številom postelj. Zdi se mi, da bi bila stvarno osnovana zahteva, da se vsaka taka bolnica, ki ima preko 120 do 150 postelj, razdeli v več oddelkov. Na ta način bi se prebivalstvu dotičnega okoliša v resnici lahko nudila izvrstna zdravniška pomoč. One izmed bolnic pa, ki ne dosegajo tega števila, naj bi ostale začasno take, kakor so, omejiti pa bi se morale na to, da oskrbujejo le one bolnike, katerim ni potrebna specijalistična pomoč ali specijalistična zdravilna sredstva. Razen tega bi bila seveda njihova naloga, da nudijo tako imenovano prvo pomoč. V onih krajih, kjer so prometna sredstva še nezadostno razvita, kjer torej bolniku ni mogoče iskati pomoči v velikih bolnicah, bi bile take bolnice resničen blagoslov. Razdelitev teh bolnic na posamezne oddelke bi bila tudi s stališča medicinskega dela nujno potrebna. T nekaterih strokah medicine je skoro nemogoče, da bi en sam šef resnično v vseh podrobnostih obvladal zdravljenje 150 bolnikov. Intenzivno proučevanje bolezni in intenzivno individualno lečenje se pa da pod enotnimi vidiki izvajati samo tedaj, kadar je tehnično šefu omogočeno, da pregleda ves svoj bolniški materijal. Prav isti vzrok pa lahko navajamo tudi v okrepitev trditve, da se morajo tudi specijalni oddelki po večjih bolnicah omejiti le na ono število postelj, ki ga en sam šef lahko obvlada. Tako n. pr. je kirur-gični oddelek velike bolnice, ki ima več kot 150 postelj, jako trd oreh za šefa. Tak oddelek bi se moral razdeliti v dva, tako, da bi na enega šefa prišlo primerno število bolnikov.
Če plediram za delitev oddelkov in za delitev malih bolnic na oddelke, plediram obenem za bolniške zdravnike. Z otvoritvijo novih oddelkov bi se namreč dalo številnim primarijem in asistentom možnost samostojnega dela, v katerem bi lahko dokazal svojo vodilno sposobnost, ki bi jih pozneje usposabljala tudi za večje naloge. Na ta način bi se za zdravnike ustvarila nova mesta, in sicer tako, da bi bilo to ustvarjanje novih mest v resnici tudi v korist medicinske znanosti in v korist pacijenta.
Zakon o bolnicah, ki je bil izdan leta 1950., in pravilniki, ki so temu zakonu sledili, so v marsičem priznali principe, o katerih sem zgoraj govoril. Vendarle se je izkazalo, da zakon ni popoln. Ena
glavnih njegovih napak tiči v tem, da se ne ozira na male bolnice, katerih je večina v naši državi, ampak postavlja svoje določbe samo z ozirom na velike bolnice, ki so razdeljene v specijalne oddelke. Predpise za zdravniško službo in za administracijo je ta zakon formiral tako, da so v resnici z malimi izjemami izvedljivi v velikih bolnicah, v malih bolnicah pa neizvršljivi.
Tej pomanjkljivosti se je v zakonu pridružila še druga. Zakon namerava namreč vse poslovanje v vseh bolnicah cele države prikrojiti na en način. Pri tem se ne ozira prav nič na to, kje leži kaka bolnica, kakšen je bil njen zgodovinski razvoj, kdo je lastnik dotične bolnice in kakšne specijalne naloge ima. Tako je prišlo do tega, da bi se morali porodniški oddelki voditi ravno tako, kakor dermatološki, da bi moralo biti poslovanje na umobolnicah na isti način urejeno kakor n. pr. na kirurgičnem oddelku. Tako unificiranje predpisov pa je nemogoče, ker je v posameznih strokah medicine delo zelo različno. Zakon bi bil moral računati s posebnostmi posameznih medicinskih panog in bi bil moral dopuščati možnost, da se nekatere bolnice ali nekateri oddelki uredijo in vodijo po onih principih, ki so za tisto bolnico ali tisti oddelek najbolj uspešni. Vsled okostenelosti zakona je tudi onemogočen smotren razvoj posameznih bolnic ali posameznih oddelkov v gotovem specijalnem pravcu.
Zakon o bolnicah ni dovolj računal s tem, da naj bolnice služijo kot šole za izobraževanje bolniškega in strežniškega personala in kot zavodi za specijaliziranje in izobraževanje zdravnikov. Že sedaj se tu pa tam vidijo posebno neprijetne posledice, ker je marsikateremu zdravniku onemogočeno napredovanje v njegovi stroki in specijalizacija. Zakon bi moral omogočiti, da se zdravniki v svobodni tekmi čim boljše izpopolnjujejo bodisi v splošni medicini, bodisi v specijalni stroki. Nadaljna škodljiva stran novega zakona o bolnicah tiči v tem, da zdravniško službo in zdravniški personal preveč birokratizira. Zdravniška služba v bolnicah je služba „sui generis“, ki se nikakor ne da regulirati in organizirati tako, kakor se dajo druge uradniške službe. Birokratizacija dela v bolnicah po novem zakonu in po novih pravilnikih je šla celo tako daleč, da mora zdravnik često več časa in truda posvetiti administrativnemu delu nego kliničnim nalogam. Zanimivo je n. pr. konstatirati, da je treba pri navadnem splavu upoštevati toliko administrativnih predpisov, da pri tem skoro ne preostaja časa, da bi se za dotično ženo kot pacijentko tudi klinično in zdravniško dovoljno pobrigali. Često nastane pri vizitah v bolnici situacija, ki bi bila smešna, če bi ne bila tako tragična in če ne bi bila tako nevarna za pacijenta. Zdravnik ima že po svoji izobrazbi nekak poseben strah pred besedo tiskanega zakona ali pravilnika. In tako se hočeš nočeš iz čisto psiholoških motivov dogaja, da mrtva beseda administrativnih predpisov slabi ali ubija klinično iniciativnost in preudarnost zdravnika. Razmerje med administrativnim delom in kliničnim delom bi moralo biti za bolniškega zdravnika nekako 1 : 100, dočim je sedaj pogosto 50 : 100. Taka birokratizacija zlasti mlajšim zdravnikom ne bo koristila. Poleg tega pa bo lahko vedno in vedno zdravnika spravljala v strah, da prestopi katerokoli določbo tega ali onega pravilnika in tako pride v disciplinsko preiskavo.
Take in enake misli so me vodile, ko sem se odločil, da spravim vprašanje naših bolnic in vprašanje zakonov o bolnicah v tek. Ini-
cijativa je izšla samo od mene, in sicer iz izkušenj, ki sem si jih sam pridobil in iz kritik, ki so v naši medicinski literaturi zabeležene. Če se nam zakon o bolnicah v praksi ni obnesel in če celo grozi, da postane sčasoma škodljiv smotrenemu razvoju bolnic, potem je gotovo upravičeno, da se bolniški zdravniki, pozvani ali nepozvani, kritično porazgovore o napakah, ki obstojijo, in o metodah, s katerimi bi se dale take napake odstraniti.
Na letošnjem kongresu Jugoslovenskega lekarskega društva v Vrnjački Banji sem hotel s svojim referatom o bolnicah doseči samo eno: Sprožiti debato o bolnicah in zainteresirati vse kroge zdravnikov na potrebo reforme bolniške organizacije. Razume se, da moj referat ni mogel imeti avtoritativnega značaja in razume se, da se bodo v marsikateri točki čula drugačna mnenja. Kajti pogledi na bolnice so v krogih naših zdravnikov že po svoji naravi jako različni. Ako se bodo kresale misli, bo to le v korist stvari, bo to le dokazovalo, da zdravniški stan ne dela samo za svoje stanovske interese, ampak tudi za interes javnega zdravstva.
Kongres v Vrnjački Banji je izrazil v svojih zaključkih mnenje, da je treba pristopiti k noveliranju zakona o bolnicah. Pri tem noveliranju naj bi sodelovali vsi oni zdravniški sloji, kateri imajo po svoji službi in po svoji vzgoji razumevanje za vse finoče in posebnosti bolniške službe.
Ali bo rodil shod jugoslovenskega lekarskega društva kak uspeh ali ne, to ni odvisno samo od zdravnikov. V vprašanjih bolniške politike bodo morali govoriti tudi drugi faktorji, ki so odgovorni za kulturni napredek našega naroda. Kakor smo bili do sedaj vajeni in kakor je utemeljeno tudi v stvari sami, je brezdvomno na izvedbi dobre bolniške organizacije važnejše delo izvenzdravniških faktorjev. Tega naj bi se zavedali vsi ti faktor ji in naj bi vedeli, da odgovornost za slabe razmere ne pada samo na zdravnike, ampak tudi na druge.
Iz zdravilišča Golnik (primarij-upravnik dr. R. Neubauer.)
Kultura Kochovega bacila.
Dr. Tomaž Furlan, sekundarij.
Kultura Kochovega bacila (K. b.) je počasi z izboljšanjem in poenostavljenjem gojišč napredovala iz svoje prvotne ožje domovine v bakterijoloških zavodih v široki svet kliničnih in sanatorijskih laboratorijev. Prvotno mnenje, da je K. b. le težko pripraviti do rasti izven živega organizma, se je moralo umakniti drugemu opazovan ju, da ta bacil izredno rad — dasi počasi — raste, da je precej malo izbirčen v hrani, da se akomodira tudi na različne temperature, da požene svo je kolonije — kar smo mi mnogokrat opazovali — kar na steklu gojišča, če je le bacil življenja sposoben, če ni oškodovan v svoji vitaliteti.
Drugi velik korak naprej je bil storjen, ko je Lowenstein (L.) ugotovil, da K. b. z lahkoto prenaša 10—15% žvepleno kislino skozi pol ure. Do tedaj je bilo mogoče porabljati le sterilen materijal za cepljenje gojišč, ker bi ga sicer drugi bakteriji, ki se nahajajo skoraj vedno v spremstvu K. b., prerastli in mu onemogočili rast. Od tedaj pa ni bilo nobene zapreke več, kajti enako lastnost kot acidoresistentni bacili imajo le še trosi. Tekom polurne obdelave z žvepleno kislino
je vsak materijal sterilen, živi ostanejo le K. b. in trosi, ki posebno pri kulturah iz sputuma kaj radi v par dneh pokrijejo celo gojišče s plesnobo.
Za gojitev Kochovega bacila obstojajo različna gojišča. Mi uporabljamo gojišče po Hohnu in gojišče po Lowensteinu. Bistvenih razlik med obema ni. Idohnovo gojišče vsebuje dušik v obliki peptona, L,- gojišče v obliki asparagina. L. se je odločil za asparagin, ker pep-ton ovira rast K. b., čemur pa po naših izkušnjah ne moremo pritrditi. Poleg tega vsebuje L.- gojišče še krompirjevo moko in večjo množino glicerina. Obe gojišči sta dobri in enostavni. Gojišča drugih avtorjev (Petrov, Petragnani) so slabša in zahtevajo več dela pri sestavi.
I. Preiskave eksudatov.
Naše preiskave datirajo od novembra 1930. Kot bakteriološki samouki smo začeli z močno pozitivnimi sputumi (metoda po Hohnu). Ko smo tako preizkusili vrednost naših gojišč, smo se lotili sistematičnih pregledov vseh eksudatov z bakteriološke strani.
Pri prvih poizkusih smo sediment obdelavali z 10% žvepleno kislino, kmalu pa smo prešli na direktno cepljenje, ki je manj zamudno in bacile manj oškoduje.
Mimogrede naj povdarim, da je etiologija in patogeneza eksudatov še vedno nejasna zadeva. Avtorji so se kaj radi zatekali v prostrano kraljestvo teorij in so navajali kot vzroke za nastanek eksudatov prehlajen ja, prevelike napore, banalne infekcije z oslabljenim virusom; pri dokazani lokalizirani tuberkulozi so si pomagali s teorijo o kolateralnem vnetju in toksinih. Vse to pa zato, ker je z mikroskopom v večini slučajev v resnici težko dokazati K. b. v eksudatih.
Čisto druge možnosti nam podaja kultura K. b. Ne samo, da nam pove mnogo natančneje in verjetneje o prisotnosti ali neprisotnosti K. b., ona nam tudi pove, je-li bacil živ in življenja sposoben. Ničesar pa ne pove o virulenci, o kateri ima prvo in zadnjo besedo poizkus na živalih.
V številkah izgleda jo naše preiskave kakor sledi: Vseh preiskav smo sedaj zaključili ravno 100. Pozitivnih je bilo 57, negativnih pa 43.
O pozitivnih preiskavah dodajam sledeči kritični pregled. Rast bacilov je bila v premem sorazmerju z akutnostjo eksudata. Čim težja je bila klinična slika ob nastopu eksudata, tem preje so nastopile kolonije, (najpreje v 6 dneh, običajno pa v 2—3 tednih) in tem bohotnejše so rastle. Akutno obolenje in močna rast bacilov so dejstva, ki bi kaj rada zapeljala k slabo premišljenemu sklepu, da za vse to odgovarja virulenca K. b., najdenega v eksudatu. Dejansko pa moremo govoriti le o močni vitaliteti teh bacilov, ki še niso bili oškodovani po organizmu in eksudatu. Na mestu bi bila samo misel, da se tak organizem ne more nahajati v ugodnem imunitetnem stanju. Vendar ta razmišljanja ne spadajo v okvir sedanje naloge.
Vsekakor je zanimivo, da so v 4 slučajih, v katerih kljub težkim izpremembam na pljučih v sputumu nismo mogli najti bacilov, rasle lepe kulture K. b. v eksudatu. ki je nastal po umetnem pneumotoraksu.
Bacilov po grupah (humanus, bovinus, avinus) nismo razlikovali. Vsi pozitivni eksudati so eksudati po pneumathoraxu z izjemo treh, ki so dobljeni pri primarni pleuritis exudativa.
Pri mnogih slučajih smo ponavljali poizkuse v časovnih razmahih z namenom, zasledovati usodo bacilov v eksudatih. S tem pa že pre-
idemo na obravnavo negativnih slučajev, ki so ravno tako interesantni. Vseh negativnih slučajev je 45. Od teh so 4 slučaji traumatičnega eksudata po thorakokaustiki. Tak eksudat se običajno v 14 dneh re-sorbira. V enem slučaju je bil eksudat povzročen po enkratni intra-pleuralni injekciji „Alttuberkulin-a“, ki smo ga vbrizgali z namenom, dognati alergijo pleure. Tudi ta se je kmalu resorbiral. V enem slučaju so se vse 4 cevke pokvarile radi plesnobe, 8 slučajev je od primarne, akutne eksudativne pleuridite, 12 slučajev akutnega eksudata po pneumothoraxu, in 10 slučajev eksudata po pneumothoraxu, ki je obstojal že več mesecev in ni povzročil nobenih simptomov. Ravno tako je ostalo negativnih 7 starih empijemov, ki niso delali nobenih simptomov več.
Torej niti stari eksudati niti stari specifični empijemi niso v stanu pognati svežih kolonij. Pri tem razumemo pod „starimi“ eksudati oziroma empijemi one, ki so prihajali k nam že po prestanem akutnem stadiju, ko niso dajali nobenih posebnih simptomov več. V velikih serijah pa smo tudi opazovali začetkoma izredno močno pozitivne eksudate, ki so po tednih in mesecih prehajali v kronični, brezsimp-tomni stadij. Takrat pa kljub intenzivnemu iskanju nismo mogli več dobiti pozitivnih kultur.
Tako ostane čisto razmerje med pozitivnimi in negativnimi slučaji pri akutnem eksudatu po pneumothoraxu 57 : 12 in razmerje pri primarni akutni pleuritidi 3 : 8. Te številke se na splošno ujemajo s številkami drugih avtorjev, ki ravno tako dobijo neprimerno manjši odstotek pozitivnih rezultatov pri primarni pleuritidi. S temi dejstvi je za študij patogeneze pleuritid podan brezpogojen pravec. Pri eksudatih po pneumothoraksu smemo mirno vzeti 100% pozitivnih slučajev, že radi plesnobe in drugih klic, ki rezultat pokvarijo, in ker se nahajajo med temi negativnimi slučaji, o katerih po celem dosedanjem poteku tuberkuloze s sigurnostjo lahko trdimo, da bi morali K. b. zrasti.
V zadnjem času smo spoznali kot nedostatek, da smo obdelavah premalo množino eksudata (lOccm).
Dolžan sem bralcem „Zdravn. Vestnika“ poročila o bacilih v oleothoraxu. Danes lahko podamo zaključno sodbo, da oleothorax sicer vpliva na potek einpija v dobrem smislu, toda verjetno ne s svojo baktericidno močjo, ki ni izrazita niti napram K. b. niti proti drugim bakterijam. Večkrat smo že videli, kako so bacili namah prestali rasti po aplikaciji olja, toda sedaj opazujemo slučaj, ki ima vkljub olju že 2 leti žive bacile v masah, kakršnih še nismo nikoli videli. Pri tem pa je pacijent v sputumu negativen, ni dobil nobene nove lokalizacije in to kljub svojemu precej neurejenemu življenju. Vse to po ozdravljeni pneumoniji caseosi.
II. Poizkusi z mikroskopično negativnimi sputumi in tbc. gnojem.
Pri pacijentih s tkzv. zaprto tuberkulozo smo spoznali kulturo kot najtočnejše sredstvo za dokaz prisotnosti bacilov. Našli smo s pomočjo kulture tudi tam K. b.. kjer jih z antiforminom in ponovnimi preiskavami nismo mogli najti. Pripominjam, da je cepljenje kulture iz sputuma manj zamudno, kakor delo z antiforminom. Sputum je treba obdelavah z žvepleno kislino in nato spirati. Brez spiranja ne raste, ker se s sputumom, ki ga tudi s kislino ni mogoče čisto razbiti, prenese preveč kisline na gojišče, ki — po našem opa-
zovanju — prenese brez škode le male količine kisline. Kulture pa smo dobili tuđi iz punktata ognojene submentalne žleze, iz mrzlega abcesa na kolenu in iz gnoja tuberkulozne fistule. Gotovo je zanimivo, da smo dobili številne kolonije iz kapljice gnoja, ki je pritekla po fistuli 8 let stare tuberkuloze prsnice. To je epidemijološko važno dejstvo. Kajti niti vsem zdravnikom morda ne bo znano, da je gnoj, ki priteka iz tuberkuloznih kosti, iz mrzlih abcesov, iz gno-ječih se žlez itd., ravno tako ali pa še bolj nalezljiv s svojim velikim številom K. b. kot sputum. Seveda mikroskop tega velikega števila ne more pokazati. Tudi mene je to dejstvo močno začudilo, ki sem se še na kliniki učil o steriliteti mrzlih in drugih kroničnih abscesov.
Kultura K. b. iz gnoja od mrzlega abscesa 3 letnega otroka. Rastla po 3 tednih.
Stara 2 meseca.
Zaključek.
1.	Pri eksudatih, ki nastopijo po pneumothoraxu je skoro v vseh slučajih mogoče najti K. b. Mnogo težje pri primarni akutni pleuritidi.
2.	Pri starih eksudatih in empijemih bacili ne rastejo, če je bolezen že pomirjena. Ako kljub temu rastejo, tedaj je to dokaz, da prihajajo vedno sveži bacili v eksudat in empijem.
S. Oleothorax verjetno nima antiseptičnega delovanja.
4.	Čim akutnejši eksudat, tem jačja rast bacilov (vitaliteta bacilov neoškodovana po slabo imuniziranem organizmu).
5.	Praktične važnosti: opozori svoje bolnike na veliko infekcijsko opasnost, ki tiči v gnoju iz tuberkuloznih fistul i. sl.!
Nadaljevanje v prihodnji številki.
Resekcija želodca in gastroenterostomija (G. E.).
Ref. asist. Dr. Guzelj in Dr. Bajc.
Gastroenterostomija, objavljena prvič po Wolflerju 1. 1885. je pa-liativna operacija, ki je bila do sedanjega časa najbolj uporabljena metoda v kirurškem zdravljenju želodčnih bolezni. Z njo obidemo pilorus in pripravimo hrani drug izhod iz želodca v jejunum. V zadnjem desetletju pa jo je močno izpodrinila resekcija želodca. Vendar ostanejo še slučaji, pri katerih je resekcija ali vsled stanja bolnika (perforacija) ali pa vsled tehničnih vzrokov neizvedljiva. Tukaj pa nam služi gastroenterostomija.
Autoreferat k predavanju z demonstracijami v Slov. zdravniškem društvu na krg. oddelku dne 17. junija 1932.
indikacije, ki veljajo na našem oddelku za gastroenterostomijo so sledeče:
1.	Inoperabilni carcinom pilora in antra, kjer je gastroenterosto-mija še mogoča, če ni, napravimo še jejunostomijo.
2.	Kalozen ulcus ventriculi ali duodeni, pri katerem je resekcija vsled zarastlin tehnično neizvedljiva ali za bolnika nevarna (fistula pancreatis, laesio arteriae colicae mediae z njej sledečo gangreno prečnega kolona).
5. Pri globokem duodenalnem čiru, pri katerega resekciji šiv duodenalnega krna ni več siguren in vsled bližine papillae Vateri nevaren.
4. Pri popolni brazgotinasti obstrukciji pilora z njo združeno ka-lieksijo bolnika.
Delamo prednjo in zadnjo gastroenterostomijo. In sicer napravimo v slučajih, kjer mislimo, da pride v poštev eventualna poznejša resekcija prednjo, v ostalih pa zadnjo po Piackerju. Prednji dodamo vedno še Braunovo enteroenteroanostomoso.
V navedenih slučajih nam G. E. prav dobro služi in so tudi trajni uspehi neizpodbitna dejstva.
Kar se pa tiče poznejših komplikacij pri G. E. kot so ulcus pepti-cum jejuni in takozvana gastroenterostomijska bolezen, po novejšem gastritis operiranega želodca, bi na kratko omenil tole:
Ulcus pepticum jejuni je pri nas redka prikazen. (Vzrok najbrže stroga indikacija operacije in operativne metode). Poizkusimo vedno s konservativnim zdravljenjem. Če pa pride do operacije, potem skušamo doseči resekcijo, kar je po navadi zelo otežkočeno posebno pri zadnji G. E.
Neuspehom po gastroenterostomiji so krive po večini tehnične napake, (previsoko ležeč izhod), ali pa v zadnjem času močno v ospredje stoječa gastritis operiranega želodca, katere razmotrivanje bi nas pa zaneslo preveč v teorijo in ne spada v okvir današnjih demonstracij.
Pri nato sledečih demonstracijah se je odzvalo od 46 v zadnjih dveh letih operiranih povabljenih bolnikov 34. Gotovo nad vse pričakovanje velik odziv in znamenje zadovoljstva z operativnim posegom. Od teh jih je bilo 24 po resekciji želodca in 10 po gastroenterostomiji. Vsi z eno samo izjemo so bili zadovoljni in so nekateri pokazali naravnost neverjetne uspehe. Tako reseciran karcinom pilora, ki se je zredil v 6 mesecih za 30 kg. Ali drugi karcinom, ki se je zredil za 15 kg, in je že poldrugo leto po operaciji brez recidiva in brez vsakih težav opravljal svoj posel. Vsi po resekciji vsled ulcus ventriculi ali doudeni so prosti težav in pridobili na teži. Pa tudi bolniki po G. E. so zadovoljni. Le eden je sumljiv na ulcus pept. jejuni in se ga pridrži radi nadaljnega zdravljenja. Seveda je to prekratka doba opazovanja, da bi se moglo izreči končno sodbo. Jasno nam je tudi, da čaka karcinomatozne recidiv, vendar pa so nam ti uspehi v vzpodbudo, da vztrajamo pri sedanjih indikacijah.
Zdravniki, povsod na celo proti tuberkulozi!
Podpirajte PROTITUBERKULOZNO LIGO!
Tuberkulozni čiri v grlu in njih zdravljenje.
Dr. Radšel Franjo, asistent zdravilišča — Specijalist za ftizeologijo.
Tuberkuloza grla je do nedavnega veljala za absolutno infavstno komplikacijo pljučne tuberkuloze. Še na mednarodnem kongresu laringologov, ki se je vršil leta 1908. na Dunaju, je obveljalo mnenje, da so ozdravljenja redkosti. Zato se pa tudi ni čuditi, če se še do danes mnenje večine zdravnikov ni spremenilo, kljub temu, da je tok časa ravno tu v mnogočem spremenil naše naziranje. Tako do 1. 1918. nemška zdravilišča niso niti sprejemala bolnikov s tuberkulozo grla, medtem ko jim dajejo danes prednost pred drugimi. Seveda pa velja kot za pljučno tudi za tuberkulozo grla, da so izgledi za izboljšanje oziroma ozdravljenje tem boljši, čim prej se obolenje ugotovi in čim prej pride do zdravljenja.
Naše pojmovanje tuberkuloze kot obolenja celega organizma nas bo ravno tu obvarovalo marsikatere zmote! Usodo bolnika bo odločila vedno glavna lokalizacija — pljuča —, naša naloga pa je, da delamo z vsemi močmi na to, da ne prevzame vodilne vloge grlo, ki lahko vsled disfagije in tej sledeče inanicije v najkrajšem času zlomi odporno moč organizma. Tako se začne ominozni circulus vitiosus: disfagija — inanicija — poslabšanje — disfagija etc., kjer smo prisiljeni usmeriti našo zdravniško delo samo še na palijativno, kjer je pravi čas že zamujen. Lažje pa je disfagije preprečiti kot zdraviti, če jih pa hočemo preprečiti, moramo posvetiti vso našo skrb tuberkuloznim čirom, ki tvorijo začetek.
Manasse, ki se je intenzivno pečal s patološko anatomijo tuberkuloze grla, je razdelil patološko anatomsko tuberkulozo grla v infiltracijo, čir, perihondritis ter razven tega še v tumorozne forme.
Infiltracija je najpogostejši pojav, ki ga lahko opazimo pri veliki večini teh obolenj. Karakteristično za njo je prirastek na tkivu, ki se lahko na poedinih mestih različno manifestira. Mikroskopski substrat tega prirastka najdemo v subkutanem tkivu, tvorijo ga tipični tuberkli z edemom. Tuberkli lahko ležijo kot so-literni popolnoma osamljeni pod epitelom, vendar je pa ta slika bolj redka, pogosteje najdemo konglomerat tuberkle.
V teku nadatjnega razvoja pride iz teh infiltracij do tvorbe čirov. Postanek ulceracij si lahko predstavljamo na dva načina: ali je ona posledica razpada tuberklov direktno pod epitelom, ali pa nastane vsled pritiska rastočih in sirečih se tuberklov na epitel in temu sledeče nekroze epitela, ki vede do tipičnega tuberkuloznega čira s pod-miniranimi robovi, sivkastim nekrotičnim dnom, a okolica je navadno brez večje reakcije, če ni bila sekundarno inficirana. Oblika in velikost teh čirov je raznolična, najmanjši čiri so često okrogle ali jajčaste oblike, večji imajo še kako vijugo več proti periferiji, kar je odraz razpada več tuberklov. Ulceracije se širijo najraje po površini v okolico, tako, da se često vidijo veliki defekti, ki zavzemajo precejšen del sluznice. Širijo se pa lahko tudi v globino v obliki lijaka. Ti lijaki lahko segajo globoko v tkivo vse do perihondrija ali pa še dalje. Pri laringološki preiskavi teh lijakov v celoti ne vidimo, ker je dno pokrito z nekrotičnimi granulaci jami. So pa ti globoki
lijaki — čiri — vzrok klinično najtežje slike tuberkuloze grla pe-rihondritisa.
Vsi ti čiri so nastali iz produktivnih tuberklov, patološka anatomija (Fräenkel, Huebsohmann) pa loči tudi še eksudativne čire, ki so vedno produkt nekrotizirajočega vnetja. Mikroskopsko jih lahko ločimo od produktivnih po tem, da je cela okolica zelo vneta, medtem ko ležijo produktivni v zelo fibrozni, le kronično vneti okolici. Te vrste čirov se je dolgo smatralo za nespecifične kataralne čire. Tudi histološka slika teh ulceracij je povsem netipična, najdemo le elemente nekrotizirajočega vnetja, ki lahko zavzame in uniči velike površine sluznice.
Dijagnoza tuberkuloznih čirov dela težave le v kolikor leže le-ti na zadnji steni, kjer vidimo pri navadni preiskavi le tangencijalno zadnji rob čira, mogoče še tudi kak navzven štrleč rogelj stranskega ali spodnjega roba. Pri preiskavi v Killianovi poziciji pa vidimo tudi zamazano sivkasto dno čira, ki ga robovi deloma prekrivajo ali pa papilomatozno preraščajo. Male lentikularne čire na glasilkah nam pogosto odkrije šele povečava. Ker pa ni vedno in povsod na razpolago aparatura, ki nam bi kazala povečano sliko larinksa in ker je gledanje s konkavnim zrcalom, ki sliko poveča, tehnično precej težko, je cela vrsta avtorjev poskušala te čire dokazati ali potem barvanja z različnimi barvili, ali pa naj bi se ti čiri bolj ali manj odražali od okolice, če jih gledamo v drugi barvi. V to svrho so konstruirali zrcalca z rumenkasto in modro barvo. Mi delamo redno s povečavo (Wesselyjev relaskop), a za dokaz teh čirov, ki je včasih potreben, smo uporabljali znatno enostavnejšo in učinkovitejšo metodo.
Simptomatologija teh čirov je kaj revna! Velik del teh čirov ne dela posebnih težav, le hrapav glas in pa pogost podražaj na kašelj, včasih tudi pritožba bolnika, da ga v grlu nekaj „grebe“, nas lahko šele opomni, da je potrebna laringološka preiskava. Vsi ti simptomi pa nimajo ničesar tipičnega za čir, ker lahko nastopajo tudi pri drugih obolenjih. Absolutno siguren znak čira pa je, če nam bolnik toži, da čuti bolečine pri požiranju; v teh slučajih pa navadno čir ni več sam, temveč imamo tudi že perihondritis. Pri požiranju potuje larinks navzgor in naprej, epiglotis pa ga odzgoraj zapre. Če je torej čir na laringealni strani epiglotisa ali pa na arigubah, lahko pride pri zapiranju do pritiska epiglotisa na čir in do bolečine. Zato se navadno ti čiri začno manifestirati s tem, da se bolniku tekočine pri požiranju „zaletijo“, medtem ko pri netekoči hrani, če le-ta nima v sebi preveč dražečih začimb ali če ni prekisla, nimajo bolniki nika-kih težav.
Ni pa lokalizacija vseh čirov enako opasna. Najopasnejši so oni čiri, kjer leži sluznica skoraj direktno na hrustancu, kajti tu pride najlažje in najpopreje do perihondritisa. Najtipičnejše mesto za te čire je processus vocalis, ki je tudi mehanično najbolj izpostavljen vsem poškodbam. Ravno ti čiri se potem jako radi širijo proti ari-hrustancem in so najpogostejši vzrok perihondritisa.
Čim pride kak čir do perihondrija, oboli tudi ta. Patološko anatomsko vidimo, da je perihondrij v celoti več ali manj spremenjen v tuberkulozno granulacijsko tkivo, a hrustanec sam kaže razpad (Verflüssigung). Če oboli perihondrij v večjem obsegu, tako da je popolnoma uničen in da leži hrustanec popolnoma prosto, nastopa nekroza hrustanca v še večjem obsegu. Klinično pa obvladujeta sliko
perihondritisa v prvi vrsti edem in disfagija; včasih pride tudi do opasnih stenoz. Edem sam pa navadno prekrije čire, od koder se je obolenje začelo, tako, da jih pri preiskavi le redko opazimo.
Če hočemo torej pravočasno zajeziti val bolezni, moramo posvetiti vso našo skrb tuberkuloznim čirom! Tu je nevarnost najveeja, tu' nam vsak dan grozijo neštete možnosti sekundarne infekcije, širjenja in perihondritide. Jasno je, da samo z odredbami splošnega značaja, ki so sicer v stanu, da podprejo organizem, ne bomo dosegli posebnih uspehov, potrebna bo lokalna terapija.
Nešteto je metod in zdravil, ki so se uporabljale lokalno. Najvažnejše med njimi in še danes med praktiki zelo priljubljene so insuflacije različnih praškov. Prav dobro je ocenil insuflacije Blu-menfeld, ki pravi, da je ta metoda po pravici najbolj sporna in da so uspehi zelo dvomljivi. Edina, tako znanstveno kot praktično pravilna metoda je lokalna terapija čirov.
Krause je priporočil in uvedel za lokalno zdravljenje tuberkuloznih čirov mlečno kislino, katere še do dpnes ni izpodrinilo nobeno drugo sredstvo. Blumenfeld pravi, da je tudi še danes najučinkovitejše sredstvo za zdravljenje tuberkuloznih čirov. Ni priljubljena samo radi dobrih uspehov, ki jih lahko z njo dosegamo, priljubljena je tudi radi razmeroma tehnično lahke aplikacije in pa, ker je sama po sebi za zdrav epitel neopasna. Tudi koncentrirana mlečna kislina ne napravi namreč na zdravem epitelu nikake škode, kot se lahko vsak sam prepriča. V ustih nam ostane samo okus kot po močni limonadi ali očetu, medtem ko koagulira vsa mesta, ki nimajo epitela, oziroma ki so ulcerirana.
Da nastopi koagulacija, je potrebno, da se kislina na bolno mesto dobro utare, nakar lahko vidimo, da se čiri prekrijejo z belo koaguli-rano hrasto. To dejstvo se da uporabiti tudi kot diagnostičen pripomoček v slučaju, kjer nam sam pregled pač poda sum na čire, a je njihov strikten dokaz težji. Na ta način pa zadostimo dvema zahtevama naenkrat: prvič nam sedež hraste pokaže sedež in razsežnost čira. a poleg tega smo s tem. da smo čir tuširali, tudi terapevtično ukrenili, kar je bilo potrebno.
Mlečna kislina pa ne deluje samo s tem, da koagulira površino čira, njen podražaj vpliva tudi na okolišno tkivo in povzroči tako močne in zdrave granulacije.
Uporabimo jo lahko pri vseh čirih, kjer je tehnično mogoče, da jo v dno dobro utaremo. Težave so le pri čirih, kjer imajo robovi močne granulacije in pa pri čirih, ki gredo lijakasto v globino.
Mi smo jo uporabljali v začetkti brez predhodne anestezije, toda vsled močnega laringospazma. ki je nastopil po vsakem tuširanju in ki je prestrašil še ostale bolnike kliub temo. da smo iih že naprej na to opozorili, smo začeli larinks predhodno anestezirati. Sedaj že dolgo časa uporabl jamo 2%ni Perkain Ciba. ki nima tako grenkega okusa kot Cocain in čegar dejstvo traja znatno dalje z najboljšim uspehom. V dolgem trajanju anestetičnega učinka vidimo znatno prednost pred ostalimi anestetici, kajti v onih slučajih, kjer ie čir prilično razsežen, nam je ta učinek zelo dobrodošel, drugače čutijo paciienti suho hrasto zelo neprijetno, ker jih draži na kašelj vse dotlej, dokler se ne omehča.
Acidum lacticum jemljemo navadno koncentrirano. Nekateri avtorji sicer priporočajo stopnjevati s koncentracijo, toda mi sledimo tu Blumenfeldu. ki priporoča koncentrirano kislino. Le parkrat smo
bili pri razsežnih čirih prisiljeni radi prevelike občutljivosti in premočne kruste, vzeti slabšo koncentracijo, pa še takrat je efekt le malo zaostajal za koncentrirano kislino.
Za tuširanje uporabljamo navadno sondo za grlo. Na njen ukrivljen konec zelo močno pritrdimo z navijanjem nekaj vate, ki mora biti zelo stisnjena. Nato pomočimo vse skupaj v kislino, otresemo kapljice in gremo s sondo pod. kontrolo zrcala v grlo, kjer kislino dobro utaremo v čir. Če je anestezija dobra, prenese bolnik cel poseg brez kakršnekoli težave. Dobro je par minut potem grlo še enkrat pogledati, da se vidi obseg in sedež hraste oziroma čirov.
Pri občutljivih bolnikih je dobro delati to na prazen želodec, večina bolnikov pa prenese cel poseg tudi po zajutreku brez posebnih težav. Hraste se držijo navadno 10—14 dni, zato je potrebna redna kontrola, kajti, čim odpadejo, je treba tuširanje ponoviti. Ako so čiri povzročali bolečine in disfagijo. potem navadno ta disfagija prestane takoj po tuširanju, čim se pa hrasta odlušči, se zopet povrne, tako, da to opazi tudi sam bolnik, ki pride prav rad na ponovno tuširanje. Lahko se pa tudi zgodi, da nastopi, kadar se hrasta odlušči, lahko krvavenje iz čira, katerega ponovno tuširanje z lahkoto ustavi.
Blumenfeld je mesto mlečne kisline priporočal Dianol, ki je ester mlečne kisline. Baje je njegov učinek popolnoma enak učinku mlečne kisline. Drugi avtorji pa jemljejo v iste svrhe kromovo in triklora-cetovo kislino. Dejstvo je slično, samo tehnika je v toliko težja, ker obe kislini nimata selektivnega učinka na čire ter je treba imeti že večjo izvežbanost v laringološkem delu, da se ne poškoduje zdravih delov sluznice. Galvanokavstika, ki zahteva dobro tehnično opremo, pa spada v roke poklicnega lar.igologa.
Za prakso pride v prvi vrsti v poštev mlečna kislina, ki glede učinkovitosti gotovo ne zastaja za ostalimi sredstvi, če jih celo ne prekaša. Njena uporaba ima še to prednost, da tuširanje — lege artis izvedeno — ne more narediti tudi v manj izvežbanih rokah nikake škode, kar se o drugih sredstvih ne more trditi.
Naslednji slučaji naj pokažejo njeno uporabnost in učinkovitost.
Slučaj 1. B. A., 29 let star, mornar. Stopil v zdravilišče 8. I. 1952. Na pljučih težka kavernozna tuberkuloza desne strani, radi katere je dobil tekom zdravljenja pneumathorax. Ob vstopu ima zelo hrapav glas, toži. da ne more požirati kisle hrane, ker ga takoj peče v grlu. Laringološko se vidita dva čira v velikosti leče na levem procesus vo-calis in na glasilki. Po trikratnem tuširanju z acidum lacticum so se čiri do 14. II. epitelizirali in pacijent ni imel nobenih težav več.
Slučaj 2. T. V., inženjer. 48 let star. V zdravilišu od 8. Vlil. radi težke obojestranske kavernozne tuberkuloze. Težko požira, medtem ko je glas sam malo hrapav. Laringoskopsko se vidi infiltrat desne ventrikularne gube, ki kaže v bližini sprednje komisure kot lečo velik čir. Močna disfagija. Po tuširanju z acidum lacticum disfagija preneha in se povrne čez 14 dni. ko odpade hrasta. Ponovno tuširanje ima isti uspeh. Ta potek se ponavlja redno dva do trikrat mesečno. Pri tem se pa čir sam manjša. Kljub absolutno infavstni prognozi nam vseeno relativno lahko uspeva pobijati disfagijo.
Kako pa lahko sistematično tuširanje pomaga tudi v svežih slučajih perihondritid, naj pokažeta naslednja dva slučaja.
Slučaj 3. G. B., 25 let stara, v oskrbi od 15. I. 1952 radi kavernozne pljučne tuberkuloze desno s seropneumothoraxom na desni. Bolnica
nima z grlom nobenih težav, le reden laringološki pregled pokaže infiltracijo leve ventrikularne gube. Na nadaljne kontrole noče več priti, ker nima nikakih težav. Naenkrat pa začne koncem maja težko požirati, toži čez močne bolečine, ki izžarevajo v levo uho. Pri pregledu sta epiglotis in ariepiglotična guba zelo rdeča in zatekla. Enako leva ventrikularna guba. Čira ni videti. Zelo močna disfagija. Navadne anestetične tablete ne prinesejo skoro nikake olajšave. Ker sem mislil, da izhajata edem in perihondritis iz kakega čira na ventrikularni gubi, kjer je bil poprej infiltrat, sem sklenil poskusiti zapreti in podražiti ta čir z mlečno kislino kljub temu, da ga nisem videl. Načrt je popolnom/a uspel. V enem tednu je disfagija prenehala, tekom enega meseca je edem skoraj izginil in pokazal se je velik čir na levi ventrikularni gubi. Nadaljno zdravljenje je potekalo normalno in ni imela bolnica s strani grla nobene težave več.
Več potrpljenja, tako od bolnika kot od zdravnika, je zahteval naslednji slučaj.
Slučaj 4. G. K., 27 let stara, učiteljica, v oskrbi od 4. II. 1932, obolela pred 5 meseci z „gripo“, pred tremi meseci z bolečinami v grlu. Šla na otorinolaringološki oddelek bližnje bolnice, kjer so ji — kot pravi — instilirali mentolovo olje. Disfagija pa ni hotela prenehati in ker je bil tudi pljučni izvid izrazit, je prišla v naše zdravilišče. Ob prihodu v zdravilišče je bolnica skoraj afonična, ima močne bolečine pri požiranju, tako, da je prehrana zelo težavna. Pri pregledu se nudi slika totalne perihondritide z močno stenozo in negibljivostjo leve glasilke. Na zadnji steni sumljivo sivkasto mesto. Čir? Bil sem v veliki zadregi! Bolnica je prišla iz bolnice, kaj naj ukrenem, kajti pomoč je bila nujno potrebna. Sivkasto dno na zadnji steni me je zvabilo, da sem ga začel tuširati z mlečno kislino. V začetku s precejšnjim uspehom, bolečine so prenehale vsakokrat za par dni, a so se vedno zopet ponovile. Vendar pa so bile razdalje vedno večje, disfagija vedno manjša, tako, da sem bil prepričan, da bomo uspeli. V teku pol leta je disfagija popolnoma prenehala, edem je skoraj izginil, ostali pa so residui perihondritisa in infiltrata zadnje stene. Tudi glas se je precej izboljšal.
Pripominjam pa, da so razven slučaja 2. dobivali vsi drugi bolniki poleg splošne terapije tudi še zlato (Lopion).
Odkar smo uvedli redni laringološki pregled vseh bolnikov in odkar zdravimo na opisan način z mlečno kislino vse tuberkulozne čire, čim jih diagnosticiramo, so izginile vse disfagije iz zdravilišča. Tudi v težkih slučajih absolutno infavstne prognoze radi progredi-jentne pljučne tuberkuloze se nam je dosedaj še vedno posrečilo obvarovati bolnika pred disfagičnimi komplikacijami. Le pri onih bolnikih, ki pridejo že v zdravilišče s težko disfagijo, more biti naše delo samo palijativno.
Literatura.
Rickman:	Pathologie und Therapie der Kehlkopftuberkulose. Stutt-
gart 1930.
Blumenfeld:	Obere Luftwege v Handbuch der Tuberkulose Brauer-
Schröder-Blumenfeld. Bd. III.
Ruedi: Über Kehlkopftuberkulose Zent. Bl. Tbc., Ed. 25, S. 861.
Ul rici:	Lungen- und Kehlkopftuberkulose, Berlin 1924.
Ma nasse : Tuberkulose der oberen Luftwege. Berlin 1927.
Wessely : Die Kehlkopftuberkulose. Wien. Klin,-Wochenschrift. 1929, Nr. 6.
Prilog k zdravljenju kostne tuberkuloze z „Abjinin“-mazilom (Poljšak).
Dr. M. Karlin.
Dne 21. oktobra t. 1. se je zglasil pri nas 23 letni kmetovalec H. F. iz G. na Gorenjskem. Bolnik je prvič obolel leta 1924. Takrat je opazil bolečine v levem zapestju, ki je obenem zateklo. Šel je k zdravniku, ki mu je dal mavčevo obvezo. Zdravil se je še s solnčanjem in ribjim oljem. Nastale so fistule, ki so se po ca. trimesečnem zdravljenju zaprle in odslej ostale zaprte. Ob istem času mu je začela otekati noga pod desnim kolenom. Tudi tam se je kmalu pokazala fistula, ki se je po enomesečnem konservativnem zdravljenju zaprla in brazgotinasto ozdravila.
V jeseni leta 1931. mu je začela otekati leva noga v skočnem sklepu. Čutil je bolečine pri hoji, ki so se po dveh mesecih stopnjevale tako daleč, da ni mogel več stopiti na nogo. Zglasil se je pri domačem zdravniku, ki ga je poslal v bolnico, kjer so napravili rentgenogram ter nogo dali v mavec. Vsled hudih bolečin je po 14 dneh odvrgel mavčevo obvezo. Nato je ležal tri mesece neprenehoma v postelji. Takrat se mu je noga na treh mestih odprla.
Med boleznijo je čital stare časopise iz leta 1928. s prav posebnim zanimanjem še poročila o čudežnem Poljšakovem mazilu. Na njegovo zahtevo mu 'je poslala uprava lista takratni naslov P.-a na Dunaju. Takoj se je obrnil pismeno na njega in mu podrobno opisal
Ogromen kožni defekt (ca. 15 cm v premeru) na zunanjem gležnju.
Malo manjši defekt (ca. 7 cm v premeru) na notranjem gležnju.
svoje žalostno stanje. P. mu je v kratkem odpisal, naj se takoj poda na Dunaj, ker ga bo tam prav gotovo ozdravil. Prišel je dne 10. marca 1932 na Dunaj, kjer ga je P. že čakal na kolodvoru ter ga odvedel v ordinacijo dermatologa dr. K. Tam sta ga v navzočnosti P.-a pregledala dva zdravnika in dala drugi dan še napraviti rentgenogram. Bolnik se je nastanil v privatnem stanovanju, kjer ga je vsak večer prišel P. mazat s svojim mazilom. Po prvem mazanju bolnik ni čutil še nikake izpremelnbe. Šele po drugem mazanju je začutil precejšnjo bolečino. Noga mu je silno otekla in koža je postala na mestu aplikacije mazila črna ter se je napihnila. Ko je P. to videl, ga je potolažil, češ, da „to ni nič nevarnega; šele ko bosta koža in meso odpadla do kosti, se bo bolezen obrnila na bolje.“ Mazal ga je kar naprej izmenjaje z milejšim in ostrejšim mazilom. Močnejše je rabil samo vsak tretji dan. To zdravljenje je P. na njem ponavljal šest tednov. Takrat so bolniku pošla sredstva za nadaljno zdravljenje in bivanje na Dunaju. P. mu je dal s seboj še dve posodi mazila z naročilom, da naj to mazanje — ker drugače ne gre — še doma nadaljuje. Noga pa je bila od dneva do dneva slabša, bolečine vedno bolj neznosne. Koža je kmalu po začetku zdravljenja v velikem obsegu odstopila in nekrotizirala tako, da jo je bolnik kar sam s škarjami odstrigel. Kljub temu pa je zvesto sledil navodilom in je prejel še enkrat pošiljko mazila z Dunaja.
Končno pa je bolnik le začel obupavati. Oklevajočega pa je še enkrat pregovoril ljubljanski „laborant“ P-a., ki je tudi prevzel nadaljno zdravljenje z mazilom, od julija pa do konca septembra t. 1. Še-le tedaj je H. uvidel brezuspešnost, da celo kvarnost tega „čudežnega“ mazila ter se je odločil vprašati zdravnika za nasvet.
Pri preiskavi najdemo levo zapestje v omejeni meri gibljivo z brazgotinami po starih fistulah. Ravno tako brazgotino najdemo pod desnim kolenom kot dokaz, kako uspešno se je organizem sam boril proti tuberkulozni infekciji. Porazno sliko pa nudi leva noga, z ogromnimi defekti mehkih delov, ki so dobro razvidni iz slik. Sklep je praktično popolnoma neraben.
„Uspeh“ tega zdravljenja je vsakemu na prvi pogled jasen in ne rabi še kakega komentarja. Temu končnemu izidu se pa tudi ni čuditi, vsaj sloni celo zdravljenje s P. mazilom na napačnih premisah. Po Rollier-u se prognoza kostne tuberkuloze znatno poslabša čim pride do fistulacije. P. pa hoče to fistulacijo z nekrozo in hiperemijo ravno doseči. Kolega-ftizeolog si je ogledal bolnike, ki jih je P. zdravil v mariborski bolnici. Ta se je mogel na lastne oči prepričati, da je vse, kar so tam delali pri tuberkuloznih fungusih pravi zločin nad zdravjem dotičnih. Iz zaprtih fungusov so nastajali odprti ; če je pa sklep vsled hiperemije postal gibljiv, so govorili o ..kolo-salnem uspehu“, dasiravno je zahteva moderne terapije sklepne tube^ kuloze, rešiti v prvi vrsti celoto, ne pa funkcijo.
Morda bo pa mogel še kdo od naših zdravnikov objaviti slična objektivna opazovanja.
Gospod tovariš! Karkoli naročate od tvrdk, ki mserirajo v Zdravniškem Vestniku, tudi če zahtevate samo vzorce, vedno se sklicujte na Zdravniški Vestnik.
III":"li 1 DRUŠTVENE VESTI IjlflSillll
III.	znanstveni sestanek Slov. zdravniškega društva v Ljubljani dne
13. maja 1932. ob 18. uri v predavalnici internega oddelka obče drž. bolnice. Navzočih 32 zdravnikov.
1.	Najprej predava g. Dr. Fr. Debevec, vodja odseka za pljučne bolezni obče drž. bolnice v Ljubljani o temi: Kritičen pregled kirurške terapije pri pljučni jetiki. (Autoreferat.)
Jetiki je težje priti do živega ko večini drugih bolezni. En sam način lečenja malokdaj zadošča, večjidel smo prisiljeni spajati razne metode zdravljenja in tako združene rabiti jetičnemu bolniku v prid.
Tildi operativno zdravljenje je le en način terapije pljučne tuberkuloze; dobri presoji zdravnika je naloženo, kdaj in kako bo operiral uspešno.
Najčešća operacija pri pljučni jetiki je izvršba prsnjaka,* pneumo-t o r a x a. Pride v poštev za zdravljenje enostranskih pljučnih ran. Pod zračnim plaščem stisnjeno pljučno krilo miruje in se lažje celi. Obenem zdravimo bolnika tudi na druge načine: z ležanjem na zraku, dobro prehrano, rabo zdravil, tuber-kulinom, ev. z injekcijami soli, zlata, obsevanjem itd. Morebitni vmesni bolezenski zapletki (zbiranje exudata v plevralni votlini, obolenje druge pljučne polovice, krvavitev itd.) zahtevajo primerne terapevtične ukrepe ad hoc.
S prsnjakom ne pridemo vselej do cilja, katerega hočemo doseči: zaraščen je ran, n es tanek bacilov v izmečku. Potrebni so v takšnih negativnih slučajih novi operativni posežki: presek in odstranitev živca prepone (desno ali levo), prežganje nitkastih mre uskih zarast linic, polnjenje koša z oljem, polnitev pljučne plombe, izrezi reber (torakoplastika!) itd. Le izjemoma se pri obojestranskih procesih odločimo za pneumotoraks na obeh straneh koša, kar zahteva vso zdravniško previdnost.
Najpogostejše napake pri zdravljenje s prsnjakom so sledeče:
1.	Pravilna in pravočasna diagnoza in indikacija za preumotoraks se prezre in zakasni. Za presojo tbc-izvida je brezpogojno potreben strokoven pregled z rentgenom.
2.	Prekasno dospe bolnik z že dognano indikacijo za prsnjak v zavod.
3.	Bolniki s pneumotoraksom se večkrat prezgodaj puste iz zavoda v svobodno življenje, zato nastopajo včasih poslabšanja.
4.	Tudi strokovni zdravniki polagajo včasih premalo važnosti na kombinirano zdravljenje (pneumotoraks + razni drugi terap. načini).
5.	Ekonomsko zdravljenje eksudatov, nastalih v pneumotoraksu, ni vselej in povsod uvedeno..
Odstranitev živca prepone vpliva kot delen pneumotoraks v spodnjem delu koša. Samostojno prihaja v poštev pri procesih v dolnjem delu koša, vendar je treba prsnjaku pri prostih, neprirastlih preponah dajati prednost. Operacija preponskega živca ima namreč trajno, nepopravno posledico: ohromelost preponskega mišičja one strani, kar je gotovo nasilno poseganje v harmonijo lege in delovanja ondotnih telesnih udov.
Glede rabe besede „prsnjak“ za umetni pneumotoraks se je uredništvo obrnilo na različne naše znanstvenike. Dosedanji odgovori se strinjajo v tem, da beseda „prsnjak“ ne označi bistva. Najbolj posrečen bi se nam zdel izraz „nadu-vek koša“ (prof. dr. J. Plečnik). Poljaki rabijo slično „odwa piersowa“, Čehi pa „plinatost hrudni“ (doc. dr. Matko).
Kadar je pneumotoraks nemogoč ali nima — večinoma zaradi priraščenih mren ali trdolupinastih ran — popolnega uspeha (trajnega nestanka kužnih kali v izmečku), potem se seveda napotimo po pomoč k novim operacijam. Isto velja tudi v podobnih odprtih slučajih tuberkuloze b-rez pneumotoraksa (na pr. pri popolnem ziraščenju mren, kot uvod v torakoplastiko ali plombiranje).
Napačno je, da se v nekih zavodih za ekshajrezo tako brž odločijo, češ: ničesar ni s tem izgubiti! Da, marsikatera težava nastane po tej operaciji, tako v želodcu in črevesju, na srcu, posebno po ekshajrezi leve strani. Pri prizadetih bolnikih operacija preponskega živca navadno ne uživa dobrega glasu.
Obojestranska odstranitev frenika tirja še večjo previdnost. Slično zahtevajo kombinirane operacije na j več j o pozornost, kritičnost in strokovno izkušenost od zdravnika, preden se zanje odloči.
Lažje se odločimo za plastiko koša (torakoplastiko, izrezi koščkov reber). Leda pride v poštev kot ultimum refugium šele potem, ko smo ostale terapevtične možnosti izčrpali in so pljuča na eni strani vsled bolezenskih sprememb pljučne tkanine in mren vsa spremenjena, brazgotinasto otrdela, za izdatno delo dihanja nesposobna. Torakoplastiki je treba priključiti večmesečno podnebno zdravljenje.
Pljučna plomba naj s svojim mehanskim vplivom stisne samcate za koševo steno prirastle rane v pljučnem vrhu, ki se na druge načine (razen z event. plastiko) nikakor ne morejo zarasti. Operacija ima sama na sebi marsikaj zapeljivega, ker naj vpliva le na bolni del pljuč in prizadene le najbližjo okolico rane. Še mnogo češče bi prišla v poštev, če bi dajala tudi verjetno gotovost na uspeh. Parafinska kepa-plomba, se namreč rada premakne s svojega mesta in se vsled svoje teže spušča navzdol. Iz tega vzroka se v novejšem času mesto nje pri isti indikaciji raje odločimo za plastiko v gornjem delu koša, pri kateri se sicer več reže in odstranjuje, zato pa je gotovost uspeha mnogo večja.
Pred plombiranjem ali plastiko se odstrani živec prepone, da se možnost aspiracije kužnih klic v spodnje dele pljuč zmanjša.
Prežganje nitkastih plev ral n ih za rastlinic med zdravljenjem s pneumotoraksom bodi omejeno na res potrebne slučaje .in le, če je izmeček kar naprej kužen. Nepotrebno brskanje po košu je kvarno in neupravičeno igračkanje z človeškim zdravjem.
Uporaba ol j a (jodipinovega, gomenolovega) je dandanes že točno opredeljena. Olje s svojo večjo težino jačje stiska, delno razkužil joče vpliva na mrene; največkrat ga s pridom uporabljamo pri empiemih.
Operacija (presek ali odstranitev) rebronoscev (musc. scaleni) je pomožna operacija k drugim operativnim posežkom. Navadno se izvrši obenem z ekshajrezo. Vpliva naj tako, da se gornji del koša lažje krči.
Predpogoj za resno in vestno rabo operativnega zdravljenja jetike, zlasti pljuč so pirim er n o urejeni zavodi, ki jih dandanes tako pogrešamo, zlasti naš srednji stan. Marsikako življenje usahne, ker ni prilike za redno in dolgotrajno lečenje na razne načine v takšnih zavodih. Borimo se vsepovsod, da bodemo tudi mi mogli trpečemu človeštvu nuditi ono, kar mngokje že nudi in daje inozemstvo.
2.	Po predavanju predavatelj demonstrira več slučajev pljučne tuberkuloze, ki so bili deležni raznih metod kirurške terapije in pri katerih je ugotovljen večji ali manjši uspeh.
3.	Sledi kratko predavanje šefa antituberkuloznega dispanzerja v Ljubljani, g. Dr. J. Prodana: Delovanje antituberkuloznega dispanzerja in zdravniki, v
katerem podaja široko polje dela, ki ga ima vršiti dispanzer. Delovanje dispanzerja bo v mnogočem olajšano in mnogo uspešnejše, ako bodo z njim sodelovali vsi zdravniki.
Kritičen pregled kirurške terapije pri pljučni jetiki.
(Pripombe k avtoreferatu dr. Fr. Debevca.)
Inozemske znanstvene revije imajo navado, da prinesejo pro in contra članke v eni ter isti številki. Na ta način imajo čitatelji priliko, da čujejo oba tabora na enkrat, kar gotovo koristi spoznavanju aktualnih problemov.
Zavedam se, da je težko odgovarjati na predavanje, ki ga nisi čul, le na kratko objavo, pa naj ima ta tudi podnaslov „avtoreferat“. Toda pri naših prilikah je že tako preskrbljeno, da so namenjeni znanstveni sestanki Slov. zdravn. društva sicer vsem zdravnikom, zvedo pa menda pravočasno za nje le Ljubljančani. — Vem za par tem, ki so me izredno zanimale, pa sem zvedel zanje šele iz časopisja ali pripovedovanja, dasiravno bi bil žrtvoval marsikaj, da Ivi jih mogel čuti.
Tako sem zvedel o predavanju ga. dr. Debevca o zgornji temi šele iz do-poslanega avtoreferata. Ker pa smatram, da celoten tema za objektiven pregled ni dovolj obširno in kritično obdelan, se mi zdi potrebno pripomniti naslednje.
„K r i t i č e n“ pregled kirurške terapije pljučne tuberkuloze nam bi lahko podal na podlagi statistike vsak, ki se za to zdravljenje posebno zanima. Še bolj zanimiv pa bo ta kritičen pregled, če bo avtor lahko črpal iz svojega lastnega opazovanja in če bo svoje izkušnje in statistike primerjal s tujimi. Jasno je, da ne razpolagajo vsi zavodi z enakim materijalom, zato tudi ne bodo prišli vedno vsi do enakih zaključkov. Ne gre pa popolnoma subjektivne trditve posplošiti brez utemeljevanja in statistike.
K napakam pri zdravljenju s pneumotokaksom se mi zdi potrebno podčrtati mizerijo pri nadaljevanju tega zdravljenja izven sanatorija. Le par centrov je, kjer je možnost strokovne dopolnitve dana, pa še tu se večkrat hudo shematizira, v večini slučajev pa manjka tisto nadzorstvo, ki bi bilo za bolnika potrebno. Sedanja gospodarska kriza prisili marsikaterega, da ne ostane v zavodu toliko časa, kolikor bi bilo zanj potrebno.
Kar se kombiniranega zdravljenja tiče, pride v prvi vrsti v poštev kirurško zdravljenje in to bo ostalo domena sanatorija. Kvarna je misel, da bi mogli s kakimi injekcijami, pa naj si bo to tudi tuberkulin, zapreti kaverne, ki jim niti mehanično ne moremo do živega.
O ekonomskem zdravljenju eksudatov pri pneumotoraksu pa molči tako tuja kot domača literatura ter bomo morali ostati, dokler ne bo novih pobud, pač pri dosedanjem, splošno priznanem konservativnem načinu.
Huda obsodba phrenicoexaireze je v težkem nasprotju z Roloff-ovimi ugotovitvami, ki je objavil v „Brauers Beiträge Bel. 76/1931“ 1128 slučajev, katere so zdravili z različnimi načini kirurške (kolapsne) terapije. Tu se pa trajni uspehi (2 leti izmeček negativen) phrenicoexaireze kot samostojne operacije kosajo z onimi pri pneumotoraksu + dopolnilne operacije z 24-5% napram 29-4%. Še dalje pa je šel Marin-Leysin, ki postavlja odstranitev preponskoga živca celo pred pneumotoraks. (Bull, de Leysin, letnik 1930/31). Zakaj torej „ta operacija ne uživa dobrega glasu?“
Subjektivne težave tako s strani srca kot želodca in črevesja povzroča skoraj vsaka večja ciroza — in do te mora priti, če se bo bolnik pozdravil — posebno pa še ona na levi. Če mi torej podpremo možnost dobrega kolapsa in ciroze z frenicoexairezo, podpremo samo organizem v njegovem fiziološkem delovanju, ne posegamo pa „nasilno v harmonijo lege in delovanja ondotnih udov“. Zato se pa mi tudi lažje odločamo za phrenicoexairezo in so tudi naši uspehi temu primerni. Ločiti je namreč treba uspehe, ki se dajo doseči pri pravočasni indikaciji od onih, ki jih dosegamo pri ultima ratio (Denk - Domanig Brauers Beitr. 77/1931).
Plomba se danes čimdalje bolj opušča posebno vsled pogostega predora v pljuča in temu sledečega ognojenja, ki ga avtor ne omenja.
Tudi glede uporabe olja bo avtor referata danes našel le malo zdravnikov, ki bi sledili njegovim indicijam.
Indikacije za kavstično odstranitev zarastlin so danes splošno priznane. Diehl in Kleiner (Thorakoskopie und Thoraikokaustik, Berlin 1929) pravita, da je torakoskopija potrebna, če izmeček po dvomesečnem pneumotoraksu ne postane negativen ali če se kaverna vidoma ne zapre. Torej dovolj natančna in nedvomna indikacija.
O nitkastih zarastlinicah pa govore le avtorji, ki jih in vivo niso gledali, kajti rentgen ne more niti od daleč nadomestiti torakoskopske slike. Nitkaste zarastline so redkost, navadno pa najdemo močne trakove, da cele membrane, ki se same po sebi ne bi nikdar pretrgale.
Torakoskopija je po naših izkustvih (103 slučaji nedolžen poseg, katerega prenesejo bolniki enako dobro kot dopolnitev pneumotoraksa. Če pa pride do ■kavstike je poseg seve večji, a vedno tudi potreben. Trditev o „nepotrebnem brskanju po košu“ in „igračkanju s človeškim zdravjem“ je pa neosnovana in predstavlja nekvalificiran napad na zdravniško etiko.
Govorjenje, da še ne moremo nuditi tega, kar nudi inozemstvo, je pa, ali stvarno nepoznanje ogromnega dela, ki so ga dovršili naši zavodi pod najtežjimi prilikami, dela, ki ne zaostaja v ničemur za delom inozemskih zavodov. Ali pa je le osebno mnenje predavateljevo, ki ni z ničemur utemeljeno in dokazanoi Je nevarno omalovaževanje domačih dobrin, ki lahko škodi' vsem našim institucijam.
Dr. Franjo Radšel.
IV.	znanstveni sestanek Slov. zdravniškega društva v Ljubljani, dne
17. junija 1932 na kirurgičnem oddelku obče drž. bolnice v Ljubljani. Navzočih 29 zdravnikov.
1. Asistent kirurg, oddelka g. Dr. Vladimir Guzelj predava o temi: Indikacija za operativni poseg pri kroničnem želodčnem čiru. (Autoreferat.)
Novodobna kirurška znanost stoji slejkoprej na stališču, da je velik del kroničnih želodčnih čirov ozdravljiv potom interne terapije. V to skupino želodčnih čirov ne spadajo samo penetrirajoči in kalozni čiri. Treba se je od primera do primera odločiti, v kolikor ni podana absolutna indikacija za operacijo (perforacija čira, stenoza), za eno obeh zdravljenj. V splošnem najprej poizkusimo interno terapijo in če ta odpove, se odločimo za operativni poseg. Klinične statistike se v tem razlikujejo, a iz teli podatkov vendar lahko zaključimo, da privede do trajnega ozdravljenja notranja terapija več kot v 50% (izvzeti so penetrirajoči, kalozni in jako krvaveči čiri).
Operativni poseg pri želodčnem čiru je indiciran le tamkaj, kjer upamo operativnim potom doseči boljše in trajnejše uspehe kot z internim zdravljenjem. Dočim se notranje zdravljenje omejuje predvsem na dijeto poleg kur z alka-lijami, atropinom, oljem in v novejšem času s proteini (novoprotin), se moramo pri operativnem posegu zlasti odločiti za eno izmed dveh postopkov: gastro-enterostomijo ali resekcijo. Kjer ne poznamo vzroka bolezni, tudi ni mogoča popolnoma uspešna terapija. Z operativnim posegom pač lahko posiredno ali neposredno eliminiramo eden ali več želodčnih čirov, ne moremo pa še popolnoma uspešno operativno posredovati v tej bolezni, t. j. v dispoziciji pacijenta k tvorbi čirov. Vedno je treba namreč računati z reciddvo, še celo v onih primerih, kjer smo operativno reducirali želodčno površino za polovico in več, kar se še najbolj približuje kavzalni terapiji. Negotovost teh resekeijskih metod je še vedno velika. Bier povdairja v zadnji izdaji svojega operativnega dela (Bier, Braun. Kümmel),
da se je preje odločen pristaš radikalne resekcijske metode vendar zopet zatekel k gastroenterostomiji. Y splošnem je treba reči, da je treba operativno poseči v primerih penetrirajočega, kaloznega in krvavečega želodčnega čira kot tudi v primeru karcinomatozno degeneriranega čira, poleg primerov perforacije in ste-noze. Poleg teh indikacij naj se operirajo oni želodčni čiri, ki pri internem zdravljenju ne zacelijo, oziroma vedno recidiv-irajo in bolnika v njegovi dela-zmožnosti (socijalna indikacija) trajno obremenjujejo. Točnejše podatke o različnih operativnih metodah navedem v enem poznejših člankov.
2. Sledi predavanje sekundarija kirur. oddelka ga. dr. O. Bajca o „Indikacijah za gastroenterostomijo pri želodčnih obolenjih“ z demonstracijami mnogoštevilnih slučajev, pri katerih je bila izvršena operacija na želodcu. (Predavanje izide in extenso v „Zdrav. Vestniku“). Veliko število v relativno kratki dobi (preko 30) izvršenih operacij kakor tudi način njihovega izvedenja ponovno dokazujeta na eni strani ogromno delo, katero vrši ta kirurgični oddelek, na drugi strani pa vztrajno stremljenje kirurgov oddelka za čim večjim kvalitativnim napredkom.
5. Po predavanjih je g. primarij dr. Robert Blumaue r razkazal zunanjim zdravnikom moderne naprave novo urejenih operacijskih dvoran.
Ekskurzija članov Slov. zdravniškega društva v Ljubljani: Ogled sanatorija Trgov, bolniškega in podpornega društva (Šlajmerjev dom), dne 29. julija 1932, ob 18. uri. Udeležba 14 zdravnikov.
Pri vstopu je goste pozdravil agilni predsednik Trg. boln. in podporn. društva, e. P e t e r K 1 i n a r , ki je v kratkih besedah pojasnil, kako je prišlo do nakupa dr. Šlajmerjeve vile, katero je dalo društvo prezidati v sedanji sanatorij.
Nato sta g. Klinar in šef-zdravnik sanatorija g. Dr. Kramarič razkazala notranje prostore sanatorija. Sanatorij ima 50 prostorov. Deset jih je v kleti, 17 v pritličju, 15 v prvem nadstropju in 8 na podstrešju. V kleti je kuhinja, ki je najmodernejše urejena. Poleg tega se tu nahajajo pomivalnica, pralnica, naprava za centralno kurjavo in velika hladilna naprava. Kotel v centralni kurjavi se kuri z- nafto, kar je sicer malo dražje od drugih načinov kurjave, ima pa to prednost, da ne povzroča smradu in dima. Za bolnike je pripravljenih 10 sob s 30 posteljami. Največ bolniških sob je v prvem nadstropju. Vse bolniške sobe so izredno zračne, imajo okna po angleškem načinu, kar omogoča poljubno urejevanje zračenja na zelo racionalen način. V pritličju je sprejemna pisarna, dalje laboratorij, septična operacijska dvorana, soba za zdravnika, rentgen in aseptična operacijska dvorana. Obe operacijski dvorani sta prvovrstno urejeni in dokazujeta, da je društvo naredilo vse, da bi bil sanatorij najmodernejše opremljen. Pod streho se nahaja tudi dragocena Dr. Šlajmerjeva knjižnica, na strehi pa krasna terasa.
Sanatorij sicer še ni popoln (v doglednem času bo dozidan tudi ginekološki oddelek), vendar že v sedanjem stanju predstavlja velik napredek za Ljubljano, tako v zdravstvenem, kakor tudi socialnem oziru, in priča o vztrajnem in plemenitem delu merodajnih činiteljev Trg. boln. in podpornega društva, katerega članstvu je predvsem namenjen.
Kolegi! 70 letnica slovenskega zdravniškega društva se bliža. Vsi na delo, da bo slavnostna številka Zdr. V. čim lepša in zanimivejša.
Gg. avtorji dobijo na zahtevo 20 posebnih odtisov svojih člankov brezplačno. Večje število se zaračuna po režijski ceni.
|	| IZ KNJIŽEVNOSTI
■i
Naša lečilišta za tuberkulozne, oporavilišta in letovališta.
Spisala dr. Miloš Simović i dr. Miloš Sekulič. Beograd 1932.
Postavim vprašanje: kdo od naših zdravnikov — špecijalistov ali praktičnih zdravnikov — ve, kaj vse se v naši državi stori v boju proti tuberkulozi? Ni še dolgo, ko me je prosil kolega, ki se s tem vprašanjem posebno bavi, za poročilo, koliko zavodov za zdravljenje tuberkuloze imamo pravzaprav v Jugoslaviji.
Kljub temu neznanju, koliko kritike, koliko odkritih in prikritih napadov, češ, pri nas ni mogoče zdraviti tuberkuloznega z vsemi sodobnimi sredstvi.
Res je, da je borba proti tuberkulozi pri nas še v začetkih, ako se meri na pridobitvah velikih zapadnih držav. Toda prepričan sem, da bo vsak, ki vzame gornjo knjigo v roke in jo pazno prečita, presenečen. Ne bo mu žal, kajti priznati bo moral, da se je storilo na tihem in celo za zdravniške kroge skoraj neopazno, ogromno delo, katerega sadovi se kažejo že sedaj in se bodo kazali od leta do leta v vse večji meri.
Avtorja sta spomladi tega leta prepotovala v spremstvu enega najboljših poznavalcev naših protiituberkuloznih naprav, načelnika ministrstva socijalne politike in na rodnega zdravja Ljubomira Hofmanoviča, celo Jugoslavijo. Osebno sta stopila v stik z vsemi zavodi in si skrbno ogledala prav vsako napravo. In to kar sta videla in spoznala, sta podala čitatelju v strogo objektivni in vendar živi obliki, ki je enako daleč od suhoparnosti sličnih publikacij, kakor od reklamnega hvalisanja.
Po kratkem uvodu sledi referat, ki sta ga avtorja imela v srpskem teharskem društvu in bi vsebuje v strnjeni obliki vse, kar je treba vedeti o zdraviliščih za tuberkulozne. V tem poglavju je opažati nekoliko netočnosti, ki pa nikakor ne zmanjšajo vrednosti cele knjige. Tako n. pr. ne odgovarja dejstvu, da ze zdravilišče Golnik vzdržuje iz banovinskih sredstev i. sl. Vse drugo, kakor indikacije in kontraindikacije, trajanje zdravljenja, stroški zdravljenja, oskrba spremljevalcev in obiskov bo pa izredno dobro služila vsem, ki hočejo poslati koga v sanatorij za pljučne bolezni.
Tudi poglavje o dnevnem in hišnem redu bo gotovo koristno in ga bo lahko zdravnik rabil kot navodilo za splošno zdravljenje svojega bolnika tudi doma. V istem smislu se lahko tudi prizna vzorec zdravniškega spričevala s tabelo grafičnih znakov.
Sledijo opisi vsakega poeclinega zdravilišča z bogato vrsto nazornih in brezhibno reproduciranih slik, ki nam dovoljujejo več kot površen vpogled v ustroj teh zavodov.
Vrsto zdravilišč otvorijo državni zavodi, njim sledijo banovinski in tem zopet sanatorij ruskega rdečega križa v Vuiibergu. Bolj posrečeno bi se mi zdelo, ako bi se bila avtorja držala pri navedbi posameznih zavodov abecednega reda, kar bi bilo tembolj upravičeno, ker bi v tem slučaju otvorilo vrsto najstarejše jugoslovansko zdravilišče te vrste Brestovac (SUZOR).
Pazljiv čitatelj bo opazil nekaj pač povsod neizoigbnih tiskovnih napak, kakor na pir. pod sliko mogočnega Storžiča ime Tržič.
To poglavje zaključuje tabelarični pregled vseh zdravilišč z navedbo števila postelj, nadmorske' višine in oskrbnih cen. Tu sem opazil, da se pri drž. zdraviliščih Topolščica in Kraljevica ni ločilo število postelj za odrasle od’ tega za otroke, kair daje popolnoma napačno sliko. Vsekakor pa izhaja iz te tabele, da razpolagamo danes v Jugoslaviji z ca. 1250 posteljami v Specijalnih zavodih za
tuberkulozne odrasle in ca. 500 za otroke. To število je malo v primeru z izredno visoko mortaliteto za tuberkulozo, ki jo še vedno izkazuje naša statistika, vendar pa je zelo razveseljivo z ozirom na to, da so vsi ti zavodi z izjemo enega (Brestovac SUZOR) nastali šele po vojni in dostikrat kot plod najkujšili težkoč ter brez izdatnejše podpore od strani države, če so jo sploh uživali. Vsaj je notorično, da se je Rockfellerjev blagoslov — tako izredno plodonosan za vse mogoče higijenske ustanove — vedno skrbno izogibal protitubeirkuloznih naprav.
Zelo važno, nazorno in splošno razveseljivo je tudi zadnje poglavje: naša oporavilišta. Tu pride tudi preventivna medicina do besede in to v eni svojih najlepših oblik, kot skrb za ogroženo in bolno mladino.
Knjiga te vsebine nam je bila nujno potrebna in je izpolnila veliko vrzel. Zato jo priporočamo najtopleje vsem kolegom, pa tudi nezdravnikom ter upamo, da kmalu ne bo več zdravniške čakalnice, ki je ne bi premogla.	Dr. R. N.
Sil VPRAŠANJA IN ODGOVORI
Vprašanje 7. Je-li barvanje las zdravju škodljivo in katere metode sme zdravnik pacijentu priporočati?
Barvanje las ni zdravju škodljivo, ako uporabimo primerna barvila.
Razlikujemo organična in anorganična barvila, izmed katerih so organična v splošnem bolj priporočljiva:
Najboljša sta izmed naravnih organičnih sredstev: henna in indigo (reng), ki sta obe popolnoma neškodljivi. Henna, ki se prideluje iz listja lawsonie inermis, barva lase oranžasto-rdeče, in ji je treba primešati indigo (reng), da dosežemo naravno svetlo, ali rjavo, ali črno barvo. Barvanje z henno in indigom je dosti težavno in zahteva precej izurjenosti, je pa, kakor že omernjeno, zdravju neškodljivo in se lahko priporoča.
Drugo, zelo priljubljeno barvilo je ekstrakt iz orehovih lupin, ki barva lase temnorjavo. Tudi to lahko smatramo kot neškodljivo.
Izmed sintetičnih organskih barvil je v rabi predvsem pirogalova kislina, ki povzroča temnosivo ali črno barvo, in šele kombinirana s srebrnimi in bakrenimi spojinami napravi lase lepo črne ali temnorjave. Pirogalova kislina ni priporočljiva za pogosto in izdatno rabo, ker lahko povzroči vnetje kože in škoduje organizmu.
Anorganična barvila so: kalijev perma.nganat, ki je neškodljiv, bizmut, argentum nitricum (posebno v spojini s pirogalovo kislino), bakrene in svinčene soli itd. Svinčene spojine so bile svojčas zelo priljubljene, ker lase lepo temno barvajo. Predvsem svinčene, pa tudi bakrene spojine so zdravju nevarne in je njihova poraba v kozmetične svrhe neprimerna.
Barvila, ki so sama na sebi neškodljiva, morejo radi idiosinkrazije povzročiti lahko lokalna vnetja kože. Ti pojavi pa izginejo, čim preneha poraba barvila.
Seveda krožijo v prometu še mnogovrstna več ali manj priporočljiva sintetična barvila, ki se pojavijo pod raznimi imeni in znamkami, vendar pa v glavnem vsebujejo zgoraj navedene snovi.
Omeniti moramo še limonin sok in predvsem zelo priljubljeni vodikov prekis, ki jih pa ne moremo več prištevati barvilom. Služijo za beljenje las, ker odvzamejo lasem pigment. Vodikov prekis ima neugodno lastnost, da pri večkratni uporabi napravi lase krhke ter jim odvzame naravni blesk.
Tudi kamilični čaj se porabi za beljenje las.
Dr. Zd. Tominškova — Ljubljana.
Vprašanje 8. Katera antikoncepcijonelna sredstva sme zdravnik pri dani indikaciji (n. pr. tuberkulozi) svojim bolnikom priporočati brez nevarnosti škodljivih posledic?
V zadnjih časih se posveča antikoncepcionelnim sredstvom večja pažnja, ker v teh sredstvih leži možnost, da se omeji vedno pogostejši kriminalni splav in se prepreči pogosta puerperalna sepsa, ki nastopa po splavih. Splošni nazori o indikacijah za preprečevanje koncepcije se bistveno v zadnjem času niso spremenili. Še vedno prevladuje mnenje, da za zdravnika obstojajo samo medicinske indikacije. Morda sč je stališče v toliko spremenilo, da igra pri medicinskih indikacijah večjo vlogo socialni moment.
Sigurnih sredstev proti koncepciji ni. Celo operativni posegi (pri ženah) često ne dosežejo cilja. Mehanična sredstva: pesarji, kondoni itd. so stopila nekoliko v ozadje, v vedno večji meri se uporabljajo mehanično-kemična sredstva v obliki globulov, supozitoi'jev, tablet in tekočin. Najpriprostejša je manipulacija s trdimi globuli ali supozitorji ali tabletami. Običajno so ta sredstva pripravljena tako, da se po vložitvi v vagino, sama spremene v pene in tako na eni strani mehanično izpolnijo prostor pred porcijo in na drugi strani na široko razširijo kemična telesa, ki so jim primešana. Škodljivih posledic takih primerno sestavljenih sredstev ni opažati, kar jim daje prednost pred različnimi samo mehaničnimi sredstvi. Kemična industrija izdeluje večje število takih tablet ali globulov ali supo zitorijev, ki jim ni mogoče pripisovati slabih lastnosti. Za zdravnika ne bo težko med njimi si izbrati tako, da bo njegovim namenom konveniralo.	Dr. Z.
Higijenski zavod kraljevine Jugoslavije v Ljubljani je začetkom oktobra t. L otvoril v Medvodah na Gorenjskem stalno okrevališče (preventorij) za otroke obeh spolov v dobi od 4 do 14 let. Okrevališče je namenjeno slabotnim otrokom, ki so zaostali v telesnem razvoju, rekonvalescentom, zlasti po pljučnih boleznih, oslovskem kašlju itd. itd. Dnevna oskrbnina Din 25.—. Podrobne informacije daje vodstvo okrevališča v Medvodah ozir. Higijenski zavod v Ljubljani. GG. zdravnike na to novo, gotovo izredno koristno institucijo prav posebno opozarjamo.
Začetkom oktobra t. 1. se je vršil po vzorcu inozemskih univerz prvi nadaljevalni tečaj za zdravnike, ki ga je priredila Beograjska medicinska fakulteta. Udeležba je bila baje izredno razveseljiva. Take tečaje je seve v manjši meri in s skromnejšimi sredstvi uvedlo kot redno institucijo zdravilišče Golnik že pred 5 leti.
V	Lodzu na Poljskem se je vršil od 50. do 51. okt. t. 1. vsepolski kankrološki kongres, h kateremu je bil povabljen tudi naš znani onkrolog prim. dr. Cholewa. Sploh se vodi borba proti raku na Poljskem z vso energijo. Njej služi že od leta 1925 naprej oficijelni organ „Biuletyn polskiega komitetu do zwalczania raka: Nowotwory“. Ravno sedaj se pa hoče realizirati na Poljskem drugi večji načrt. Izdali bodo „Aota Slavica Neoplástica“, pri kateri sodelujeta tudi Čehoslovaška in Bolgarija.
Tekom letošnjega leta sta bila ustanovljena instituta za preiskavo rakastih obolenj v Pragi in Brnu.
V	Parizu se bo. osnovala mednarodna visoka šola za higijeno, ki naj služi praktičnemu in teoretičnemu študiju higijenskih vprašanj pri vseh narodih. Namenjena je predvsem dokončni izobrazbi higijenikov ter upravnih in zdravstvenih uradnikov.
DNEVNE BELEŽKE
HlllllllllllllllllllllllfflIIIIIIIIIIIIIIIIIIM		IB
				milil			SANABO-CHINOIN Fabrik chemisch-pharm. Produkte, Ges. m. b. H. Wien, I., Johannesgasse 2 • Telefonska štev. R 22-4-37	¡J
	HOGIVAL zelo zmožen, v vodi topljiv seksualni hormon, vezan na spremljevalne snovi ovarija in zrelega folikla, biološko preizkušen in izmerjen v jednotah za miši. INJEKCIJE 100 mišjih jednot po Allen-Doisy-ju v vodeni raztopini TABLETE 100 ali 300 mišjih jednot Pod stalnim biološkim nadzorstvom prof. dr. Roberta Mayer-ja( Berlin Indikacije: Pri funkcionalnih motnjah in izpadu funkcije ženskega genitalnega aparata s spremljajočimi pojavi (amenoreja, oligo-opsomenoreja, poliprotomenoreja, metroragije, klimaks, menopavza po histerektomiji, težkoče po spontano na-stopivši menopavzi). Vzorci in literatura na zahtevo. Zaloga pri „KAŠTEL“ d. d. Zagreb, Cankarova 28.	
P^iiIlr!!iilIl!®«!!;i!«li!liil!!i|liil|i:|i|l!l!!lli!!«!!l«illiVjl«l!»fli!)i^ii|i ¡!l!l,^ ii' Ir i! i11:!1II111!1:)1 ¡1 i!:!ij (.M)!:! 1; 1 '1IIJ i!j I.IJl i: II'i 1 Klili iM ivlU1' 1! IliJlIJi		■

iiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiitiiiii
CNINOFERRIN
Vinum chinae ferraatum
cum et sine arseno
Pilulae CHIMOFERRIMI
cum arseno (OO'I pro dosi).
Preizkušeni domači preparati, cenejši od sličnih tu- in inozemskih proizvodov. Dobe se v vseh lekarnah. Gg zdravnikom so vzorci brezplačno in franko na razpolago.
Proizvaja: Nr. Mirko Klescič, ljekarnik
SAMOBOR kraj Zagreba
IIIIIIUIIIIIIIIIilllH(IIIMIIIIIIMIimilllllllllllliailillillillliHinnillll[IIIIIIIIIIIIIIIIMIIHIIMIIIttlllIUIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllIliniilllIllllllll/llliillljlllllllllllllllll|[ll(IIIIIIIIIIIII ITIIIIIIIlIlUilllllillllllllrillllllll
Po mednarodnem standard-prašku stalno kontrolirani in standardizirani preparat digitaiis-a brez nepotrebnih primesi
DIGICLARIN- KAŠTEL
ima vedno konstantno delovanje pri vseh srčnih boleznih. Ne draži želodca in ne povzroča prebavnih motenj.
Digiclarin-Kastel ima kumulativno delovanje
in to je dokaz, da je
pravi in sigurni preparat digitalis-a, Digiclarin je fizijološko titriran - 1 c cm Digiclarina - 0-10 fol. dig. titr. i. -1 tabl. Digiclarin-a
V PROMETU:
Digiclarin solutlo (steklenice po 15 ccm) Digiclarin tablete (tube po 20 tablet) Digiclarin-injekcije (škatljice po 3 in 6 ampul) Digiclarin supozitorija (škatljice po 10 svečic)
DOZIRANJE: 3—5 krat na dan po 1—2 tableti ali 1/2—1 ccm, ozitoma 1—4 svečice
Tonovin-Kastel. Odlični tonikum in nervinum za telesno ojačanje in duševno osveženje. Oboleli in slabi organizem se naglo popravlja, apetit se povrne in telesna teža raste. Orig. steklenice po 100 gr. Doziranje: 3 krat na dan po 1 malo žličko.
V	Leningradu deluje že šesto leto onkološki oddelek, ki je bil spočetka oddelek bolnice pod Miecznikovvim imenom. Institut ima kliniko, razdeljeno na tri oddelke (moški, ženski in giekološki), ki razpolaga s 150 posteljami ter rentge-nološki in radiološki oddelek (okoli 400 mgr. radia). Teoretičnemu delu so posvečeni anatomopatološki, eksperimentalni, citološki in fizikalno-kemični laboratorij. Ambulatorij pri institutu je imel 22.000 posvetovanj. Obenem s tem oddelkom deluje ambulanta po vzorcu francoskega „dispensaire“, ki ima pod stalnim opazovanjem 100 bolnikov. Direktor je profesor P i e t r o w.
Na Danskem se je v zadnjih letih pojavila epidemija akutne mvositis, ki je sicer malo nevarna, pa tembolj neprijetna za bolnike. Teh pa je baje bilo v samem Kopenhagen-u leta 1951 5300 slučajev.
V	Nemčiji je bilo tekom leta 1931 izdanih 941 medicinskih knjig, 247 brošur in 10 letakov. Med celotno produkcijo knjig zavzamejo medicinska dela skoraj 5%.
V	Zedinjenih državah se je število bolnic ogromno pomnožilo. Leta 1970 jih je bilo samo 178, medtem ko jih je bilo leta 1931 na istem ozemlju že 6613. Število postelj pa je narastlo od 35.604 na 974.117. Od tega silnega porasta odpade na zadnjih pet let 100.000.
Kake čudne sadove ima zastareli zdravstveni zakon v Nemčiji, kjer dovoljenje za zdravljenje bolnikov ni vezano na študij medicine, temveč se dopuščajo vsi mogoči mazači in „zdravilni umetniki“, pokažeta sledeča dva slučaja: V Freiburgu je sodišče mazača, ki je zakrivil hud prestopek pri zdravljenju nekega bolnika, izredno milo kaznovalo z motivacijo, da je „zakon kriv, da omogoči ljudem, kakor je obtoženec, zdravljenje bolnikov“. Neki drugi mazač, ki je zdravil bolnika z lues s pomočjo „modrih žarkov“, je bil celo oproščen, češ, da zakon o pobijanju spolnih bolezni onemogoči ne-zdravnikom, da se izvežbajo v spoznavanju bolezni in zato obtoženec ni kriv, ako nevarne bolezni ni pravočasno spoznal ter s tem preprečil pravočasno, to je v polni meri uspešno zdravljenje.
Umrli so: v Miinchen-u znani kirurg LI. K ii 11 n e r , v Graz-u prof. R. Matzenauer, v Parizu pa biolog prof. Maurice N i c o 11 e.
Denarne prispevke za „Zdravniški Vestnik“ so poslali: Dr. Fr. Puc, Dobrova Din 30'—. Dr. J. Rant, Šk. Loka Din 50'—. Dr. A. Ramšak, Črna pri Prevaljah Din 30’—. Dr. E. Geršelman, Ljubljana Din 20'—. Dr. V. Krasser, Kozje Din 30-— Dr. J. Cholevva, Brežice Din 100-—. Dr. Strnad,' Železniki Din 50‘— Dr. M. V. Novoselskij, Sv. Marjeta n. Ptuja Din 20’—. Dr. A. Hrovat. Ormož Din 30-—. Dr. B. Kiissel, Črnomelj Din 20-—■. Dr. J. Eržen, Kranj Din 100'—. Dr. A. Lavrič, Rog. Slatina Din 50'—. J. Bedenk, veterinar, Kranj Din 100'— Dr. Fr. Debeljak, Raka Din 50-—. Dr. Kallav, Ljubljana Din 20-—. Dr. Fr. Kogoj, Jesenice Din 30’—.
Prisrčna hvala tovarišem, ki so z dejanjem dokazali svoje zanimanje za „Zdravn. Vestnik.“
Ostalim v posnemanje!
Prihodnja — jubilejna — številka izide o Božiču.
Urednik in izdajatelj: Dr. R. Neubauer — Golnik.
Tiskajo: J. Blasoika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani.
Odgovoren L. Mikuš.
za bolne na pljučih
Sprejema odrasle bolnike (moške in ženske) s tuberkulozo pljuč in grla v še ozdravljivem štadiju.
3 oskrbni razredi.
Vsi moderni dijagnostični pripomočki na razpolago! — Higijenično-dijetetično zdravljenje, tuberkulin, avroterapija, pneumothorax artefi-cialis, phrenicoexairesis, thoracoplastica, Jakobausova operacija.
Vse informacije daje uprava zdravilišča Golnik.
Pošta - telefon - brzojav: Golnik.
Železniška postaja za brzovlake Kranj, za osebne vlake Križe
Golnik na progi Kranj - Tržič. Auto pri vseh vlakih