Poštnina plačana v gotovini
MENTOR
DIJAŠKI LIST XXI.
ŠT. 3
V	tem zvezku sodelujejo: Janko Mlakar • Dr. I. P. • Sftnks • Mojmir Gorjanski • Ivan Čampa • Janez Vesen • Umen • Joža Lovrenčič • Dr. V. B. • Crassus
Mentor - dijaški list - XXI. leto - 1933-34
Vsebina 3. številke.
Stran
Janko Mlakar / Spomini..........................................................................49
Dr. I. P. / Osnovne črte iz šolske književne teorije............................................56
Sfinks / V šumu vetra.........................................................................  58
Mojmir Gorjanski / Večerni	ognji.........................................................58
Ivan Čampa / Ivanu Preglju	za	petdesetletnico . .	 59
Janez Vesen / Jesen.............................................................................59
Umen / Raztreseni profesor......................................................................60
Joža Lovrenčič / Sveti Nikolaj...........................................................   .	63
Obzornik /
Nove knjige............................................................................  69
Naši zapiski.............................................................................70
Pomenki..................................................................................71
Popravek.................................................................................71
Zanke in uganke..........................................................................72
Uredništvo Usta: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7. - Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. -Rokopisi se ne vračajo. • Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. - Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije.
Vsak naročnik, naj dobiva list naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več šeste številke.
Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. - Izdaja ga konzorcij (odg. prof. Janko Mlakar, Ljubljana, Ilirska ulica 25). — Urednik prof. dr. Jožu Lovrenčič. — Tiska tiskarna Veit in drug, družba z o. z.. Vir, p. Domžale (P. Veit, Vir). - Celojetna naročnina za dijake Din 30'—, za druge in zavode Din 40’—. Posamezna številka Din 4‘—^ Plačuje se naprej. — Štev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit. 10'— za dijake. Lit. 15’— za druge; za Avstrijo: S 4'— za dijake, S 6'— za druge. — Plačuje se po itulijauskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov" v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. Irunkov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika.
SPOMINI
JANKO MLAKAR 3. HIŠNI RED	TRETJI DEL
Kakor vsak urejen zavod, ima tudi semenišče svoj ,.hišni red“. Spiritual nas je večkrat nanj opomnil. „Serva ordinem, et ordo te serva bit“,10 je dejal sladko in nekoliko prestal v govoru, da bi mogli prav premisliti važnost teh besedi. Posamezne točke hišnega reda nam je naznanjal zvon. Prvi dan seveda nisem nikdar vedel, čemu zvoni. Šel sem kar za „tropom“. Samo opoldne sem jo nekako nagonsko ucvrl v pritličje proti obednici. K sreči me je med potjo ujel brat, ki je bil takrat že četrtoletnik, in me gnal skozi Gosposko ulico v kapelo. Tekom tedna sem se pa že za silo navadil zvonca in hišnega reda.
Zvonila sta izmenoma dva bogoslovca, ki sta bila „mežnarja“. Kapelo smo namreč sami oskrbovali. Vsak teden sta prišla dva na vrsto. „Zvonar“ je moral marsikatero preslišati, če je prezgodaj zvonil k vstajenju". V kapeli smo se pa včasih skrivaj muzali novincem, kadar so razkazovali pri prižiganju sveč svojo neizkušenost, zlasti še, če je bil kak kratkoviden na vrsti. Bilo je prav zabavno gledati, kako je pritiskal kajfež na spodnji konec sveče, da mu je raztopljeni vosek kapljal na nos.
Poseben „mojster“ v prižiganju je bil dobrodušni Vičeraj, ki se je tega tudi zavedal. Zato je šel, preden je imel nastopiti mežnarsko službo, ob uri duhov v kapelo in se tam vadil v prižiganju sveč. Slučaj je hotel, da je moral njegov tovariš prav takrat iz sobe po nekem važnem opravilu. Komaj zagleda kapelo vso razsvetljeno, že leti k zvoncu in jame na vso moč zvoniti. Revež še ni bil popolnoma zbrihtan in je mislil, da je Vičeraj prižgal za mašo. Bilo je pa okrog polnoči. Ker je še le prvič zvonilo, jih ni veliko vstalo. Samo nekaj najbolj gorečih je hitelo v ka-
Pelo v težki slutnji, da so prespali jutranjo molitev in premišljevanje, rišli so še ravno prav, da so videli nesrečnega mežnarja vsega skrušenega s kajfežem v rokah stati pred Ato, ki je priletel iz svoje sobe kar v spalni suknji in nočni čepici. Po kratkem pa krepkem „nagovoru“ mu je ravnatelj iztrgal iz rok kajfež, zapodil vse navzoče spat in pogasil sveče.
\ mrzlih mesecih smo vstajali ob pol šestih, v toplih pa o petih. Morda se bo komu zdelo to pretirano zgodaj, pa ni. Duhovnikova služba se navadno začenja, ko so ljudje večinoma še v Morfejevem1 objemu (pri pravih ponočnjakih se seveda takrat objemanje še le prične), zato se mora že v semenišču navaditi zgodaj vstajati.
Mene zgodnje vstajanje ni težilo. Ker sem v gimnazijskih letih sedel skoraj vsako jutro že ob šestih pri knjigah, sem v semenišču pred sončnim vzhodom vstajal. Ravnal sem se vedno in se ravnam po znanem pregovoru: „Rana ura, zlata ura“. Kdor dvomi o njegovi resničnosti, naj ga preskusi, pa mu bo pritrdil. Užil bo v življenju veliko lepih in prijetnih ur v svežih mladih jutrih.
Tudi med nami so bili taki, o katerih je rekel modri Salomon: „Kakor se vrte vrata na svojih tečajih, tako se vrti lenuh v svoji po-
" ..Drži se reda in red te bo varoval".
11 Bog spanja.
MENTOR, 1933-34, št. 2.
49
stelji11. Tem je bila seveda ločitev od postelje grenka. Navadno so se od nje odtrgali še le zadnji trenotek, ko je neusmiljeni zvon klical že v kapelo k jutranji molitvi. Oblekli so se pa jako hitro, ako jim le kak nagajivec ni zavozlal hlačnic ali pa pri talarju rokavov zašil. Poseben talent za oviranje pri naglem oblačenju je imel Bavži. Nekoč je svojega zaspanega tovariša dobesedno v posteljo zašil, in sicer tako temeljito, da mu je celo srajco k žimnici pritrdil. Fant sam niti vstati ni mogel. Mislim pa. da mu je bilo to prav všeč. Ko je namreč prišel „krojač“ iz kapele, je zopet mirno in globoko spal spanje pravičnega.
Po jutranji molitvi smo pol ure v svojih sobah premišljevali. Prejšnji večer nam je dal špiritual takozvana „puncta“ ali „pike“, kakor je rekel Rokec, kadar je nadomestoval Erkerja. Te „pike“ smo naslednje jutro po sv. maši premišljevali, in sicer na podlagi Lohmannove knjige „Betrachtungen11.12
Meni se ne zdi prav modro, da so od nas pričakovali, da bomo takoj prvi dan svojega semeniščnega življenja „premišljevali11. Za tako molitev je treba pač vaje in pravega duha, ki ga pa večinoma nismo prinesli s seboj. Zato smo se zadovoljili s tem, da smo prebrali dano premišljevanje v knjigi, kar je bilo seveda hitro narejeno. Nato smo pa čakali, da nas je zopet zvon poklical v kapelo. Nekateri so se po končanem »premišljevanju11 tudi umivali, brili in druge domače posle opravljali. To se pa ni godilo samo prve dni, marveč še dolgo. Premišljevanje je pač težka stvar, ki se je človek ne nauči tako hitro.
Po sv. maši smo imeli do osmih prosto. Ta ura je bila namenjena zajtrku in ponavljanju učne tvarine. Ob osmih se je pričel pouk, ki je trajal navaano do desetih. Potem smo imeli pol ure oddiha od „napor-nega11 dela, nato pa študium do obeda. Kakor sem že omenil, je bila pred kosilom še kratka pobožnost v kapeli.
V	prostorni obednici smo sedeli v dveh dolgih vrstah. Na gornjem koncu je stala posebna manjša miza, ki je nosila še staro ime „Katzen-tisch11. Pri nji pa niso obedovale mačke, ampak naša slavna „vlada“. Navadno je bil Rokec prvi v obednici, sedel je pa k mizi zadnji, ker ie prej vestno pregledal, če je vse v redu. Sredi sobe pri oknu je stala nekaka prižnica za bravca („lektorja“). Brali smo po vrsti, najprej nekoliko iz sv. pisma, nato pa kakšno poučno čtivo. Med tretjo jedjo je bila konverzacija. Pri večerji nismo brali.
Nekateri vzgojitelji zelo povdarjajo važnost branja med jedjo. Spominjam se še dobro, da je gospod Tomaž prišel od nekih duhovnih vaj tako navdušen, da je celo doma vpeljal med kosilom pobožno branje. To navdušenje je pa z branjem vred trajalo komaj teden dni. Jaz imam glede takega dušnega dela med jedjo „odvojeno“ mnenje, ki pa seveda ne trdim o njem, da je edinozveličavno.
Pregovor pravi, da ima še pes rad pri jedi mir, skušeni ljudje pa trdijo, da branje med tako važnim opravilom ni zdravo. Zato bi jaz, če bi bil semeniški ravnatelj (kar pa hvala Bogu. nisem), to branje odpravil in pustil fantom, naj se pogovarjajo. Če pa že neizprosni hišni red zahteva kot pridatek k telesni hrani dušno, bi odredil humoristično čtivo, ker smeh dobro prebavo zelo pospešuje. Seveda, to je moje zasebno in niti najmanj merodajno mnenje.
18 Premišljevanja.
Po kosilu je bil oddih, kar se mi je zdelo jako pametno v vsakem oziru. Obed je namreč zadeva, ki se ne konča s tem, da vstaneš od mize. Prejeto tvarino je namreč treba temeljito predelati in zato ni posebno priporočljivo, da bi se človek takoj po kosilu zagnal v učenje. Čas o adiha smo pa večkrat porabili tudi za licitacijo knjig, ki so jih postavili dediči kakega duhovnika „na trg“. Tako si je vsak tekom svo-
iega bivanja v semenišču lahko nabavil za majhen denar celo knjižnico. Cer smo segali bolj po znanstvenih knjigah, so imele leposlovne včasih naravnost smešno nizke cene. Vselej je pa ostalo še nekaj knjig, ki niso šle v denar. Te so pobrali tisti, ki so radi peč kurili.
Od pol dveh do dveh je bil čas za obiske. Takrat so se vsuli v semenišče snažilci črevljev. Večinoma smo jih plačevali s kruhom, katerega so potem večkrat prodali branjevkam, ki so ga rade zamenjale za sadje. Semeniški kruh je bil namreč jako znan po svojem dobrem okusu. Dečki, ki so nam snažili črevlje, so bili večinoma dijaki iz nižje gimnazije. Pred nekaj leti sem prišel z nekim nadsvetnikom skupaj, ki je trdil, da sva si stara znanca, čeprav ga nisem poznal. Gospod je imel prav. Snažil mi je namreč v semenišču črevlje.
Kar se tiče obiskov, smo sprejemali moški spol v sobi, ženski je pa moral ostati v pritličju v govorilnici ali pa kar „javno“ na hodniku. Ravnateljstvo ni videlo rado pogostili ženskih obiskov. Zoper matere in sestre ni imelo nič, napram sestričnam je bilo pa bolj sovražno razpoloženo. „Sestrična“ se mu je zdela pač nekoliko raztegljiv pojem, kakor na primer harmonika. Zdi se mi, da je Ata imel v tem oziru prav. Zgodilo se je včasih, da je kakega bogoslovca „sestrična“ tako dolgo in učinkovito obiskovala, dokler ga ni „ven“ izvabila.
Ob mojem času je bil v drugem letniku jako simpatičen fant, ki se je ravnatelju posebno priljubil, tako da ga je jemal celo na izlete s seboj. Bil je precej reden gojenec, samo to se nam je zdelo nekoliko sumljivo, da je hodil pogosto v govorilnico. Včasih ga je tudi Cerber prišel klicat, češ, da ga spodaj čaka „sestrična iz Zagreba“.
Nekega dne pa zvemo, da je pobegnil iz semenišča. Ravnatelj mu je sicer prigovarjal, naj ostane, pa ni nič pomagalo.
„Gospod Rebec,“ mu je dejal, „to so samo skušnjave, zato vam še ne izročim dokumentov. Morda se še premislite. Molite in prosite Boga za razsvetljenje, da bodete storili, kar je vaši duši v prid. Semenišče vam je vedno odprto. Ako bi se tudi še le čez več tednov vrnili, vas bom z veseljem nazaj sprejel. Seveda, če ostanete pri sedanjem sklepu, pridete lahko čez teden dni po spričevala. Siliti vas nočem.“
Naslednje popoldne je Kulavic prilival cveticam in se takole mimogrede ozrl doli v Šolski drevored, to pa ravno prav, da je videl Rebca, kako je v senci košatih kostanjev spremljal „sestrično iz Zagreba". Fant je pa „poznal kulturo14 in ni pustil gospodične same hoditi, marveč jo je lepo in vljudno vodil pod pazduho. Ata pa ni imel smisla za tako »kulturo11. Oddal je še isti dan vse Rebčeve dokumente na pošto, kar je pomenilo, da se je semenišče za njihovega posestnika zaprlo.
To pa ni bil edini slučaj te vrste. Vsako leto je šel kdo iz semenišča, tiho in skoraj neopaženo. Pogrešili smo ga še le v obednici in potem ugibali, zakaj je izstopil. Uganko nam je vselej drage volje raz-
vozlal stari semeniški lilapec* Vav. Svoj učeni priimek13 je dobil, ker se je jako zanimal za hebrejščino. Hodil jo je tudi poslušat, pa ne v učilnico med druge slušatelje, ampak je v svoji skromnosti zlezel kar v peč. Ako smo ga vprašali, zakaj je ta ali oni „šel ven“, je odgovoril vedno enako: „ Vedo, eno ljubezen imajo na Poljanah." Mož je bil še stare vere in nas je onikal. Imel je pa v toliko prav, da je marsikatera „ljubezen“ trajala še preko semeniškega praga in ni nehala, dokler ni fanta izvabila v ,.zlato prostost41.
Tudi mojega prijatelja Nandeta je spravila ven. Doma pa ni bila na Poljanah, ampak na Sv. Jakoba trgu.
V	neki Offenbaehovi operi „Hoffmannove pripovesti" prepeva glavni junak Hoffman o treh svojin bivših prijateljicah. Prva je bila 01ympija, druga Julietta, tretja Antonija.
Jaz sem pa imel tri prijatelje. Prvi je bil Fric, drugi Kermavner, tretji Nande. Ta mi je bil najljubši. Jaz sem bil v sedmi, on pa v peti, ko je prišel gospoda Tomaža obiskovat. Takoj sem ga vzljubil. Svojo ljubezen sem mu kazal s tem, da sem ga vlačil po gorah in dolinah.v Peljal sem ga na Stol, na Bled in v Bohinj. Ko sva se vračala skozi Štenge, sem ga zagnal tja v Savo. Pa njegove neprostovoljne kopeli nisem bil jaz kriv, marveč kamen, nad katerim sem se spotaknil. Ko sva iskala bližnjic, sva pošteno zašla. Naenkrat se je zarila med naju in cesto Sava. Po Nandetovem mnenju sem bil tega jaz kriv. Da bi svojo krivdo popravil, se mu ponudim, da ga neseni čez vodo, čeprav nisem bil sv. Krištof, ne po velikosti, še manj pa po pobožnosti. Ker se fantu ni ljubilo, da bi se sezul, je bil z mojim predlogom zadovoljen. Naložim ga torej „štuporamo“ in stopim v vodo. Do srede je šlo nekam dobro. Tu se pa spotaknem in — Nande je ležal v Savi, kakor je bil dolg in širok. Se danes ne vem, kako se mi je moglo kaj takega pripetiti. Tega se pa še dobro spominjam, da sem moral poslušati temeljito predavanje o svoji „gorostasni“ nerodnosti in njegovi mokri obleki.
Mislim, da ni nihče v mojem življenju name tako močno vplival, kakor Nande. To se je poznalo zlasti na moji zunanjosti. Za lepe obleke se nikdar nisem dosti menil, najmanj pa v dijaških letih. Nande je bil pa prijatelj lepih sukenj. Celo dr. Muhovec je to opazil in je nekoč gospodu Tomažu omenil, da je včasih „zglajštan, kakor bi bil iz škatlice vzet“. Dosegel ga seveda nisem. Nosil sem pa, odkar sem se bil z njim seznanil, svetle kravate, trd klobuk in manšete, kar sem imel za višek elegance in noblese.
Med šolskim letom nisva bila mnogo skupaj, ker je bil v Alojze-višču. Njegova mati, jako pobožna gospa, je srčno želela, svojega ljubega Nandeta videti v mašniški obleki pri oltarju. Da bi ga obvarovala zank, ki so jih nastavljale dijakom zastopnice nežnega spola, ga je izročila skrbnemu varstvu gospoda Novaka in dr. Muhovca. Pa vse strogo nadzorstvo ni nič pomagalo. Revež se je ujel na črne oči lepe Alme, ki je zanko dobro zadrgnila. Sel jev semenišče, a ušel ji ni. Zasledovala ga je na skupnih sprehodih in se ni strašila niti svetosti stolnice, kamor ga je hodila ob nedeljah in praznikih med deseto mašo s svojimi lepimi očmi, o katerih je tako rad sanjal, motit in vabit.
" Vuv se imenuje v hebrejščini črka v.
lil res ga je izvabila. Nekega dne ga je kar na lepem zmanjkalo. To me je tako pobilo, da se mi nekaj dni niti študirati ni ljubilo. Semenišče se mi je zdelo brez Nandeta kar pusto in prazno. Bolelo me je tudi. da mi je tako malo zaupal, kajti o naklepu, ki ga gotovo ni bil čez noč naredil, mi niti besedice ni črhnil.
Ko je Nandetova mati zvedela, da je stopil iz bogoslovja, ie od same žalosti nevarno zbolela. Povedali so Nandetu, da je njeno življenje v njegovih rokah. Edino on jo laliko reši, ako se vrne v semenišče. In fant se je vdal. Zmagala je ljubezen do matere.
In čudno! Ko sem zvedel, da se je vrnil, nisem bil vesel. Spoznal sem namreč, da nima poklica. Duhovnik brez poklica, to je pa težka, jako težka zadeva. Tudi Nande je tako mislil in se pozneje zopet v rnil v svet, to pot pa za vedno. Storil je prav. Bolje pred posvečenjem, kakor po posvečenju.
Isti dan, ko je zapustil iznova semenišče, sem vedel, da sem izgubil tretjega prijatelja. Njegova itak hladna prijateljska ljubezen do mene je kmalu do cela zmrznila.
Šli so od mene vsi trije, Fric, Kermavner in Nande. Ne vrnejo se nikdar več, kakor tudi mladost ne. . .
»Kamen, še ta kamen v vodi se obrne, le mladost se moja več nikdar ne vrne. . .“14
Ostali so mi samo še spomini, lepi in prijetni, čeprav tudi nekoliko žalostni.
Zadnja leta se rad sprehajam po starem pokopališču pri Sv. Krištofu, zlasti ob mračnih jesenskih dnevih. Ko ogledujem zapuščene grobove in prebiram obledele napise, mi vstane polagoma vsa stara Ljubljana prejšnjega stoletja iz pozabljenosti. Vselej se ozrem tudi skozi okno v mrtvašnico, ki je navadno prazna in zapuščena, pa zame ne. Jaz vidim v nji na mrzlem kamenu belo krsto polno cvetja, med njim pa Frica s smrtno rano na sencu. Mimogrede se ozrem tudi na tisto zeleno rušo, ki pod njo počivajo od vsega sveta pozabljeni samomorilci. Droben, bosopet otrok leži v travi in se krčevito joka. Tudi to vidim samo jaz in vselej mi postane tesno pri srcu.
Tivolski gozd mi je še vedno ljub in drag. Včasih zapustim belo gozdno pot in stopim na stezo. Komaj se potopim v goščo, že se mi pridruži Kermavner. V rokah drživa prače, pripravljene na strel, oči pa upirava v tla, da bi zasledila stopinje sovražnih Indijancev.
In kadar se peljem čez Borovniški most, se vselej ozrem doli v globel, da vidim streho Nandetove hiše, kjer sem preživel toliko prijetnih ur.
Zares lepo, prav lepo je bilo, čeprav včasih tudi malo hudo. ko smo hodili dijaki krog mesta, ko . . .
Toda, kam sem zašel! Saj to ne spada k »hišnemu redu" —!
Ker smo imeli ob dveh šolo, so morali dečki in obiski do takrat zapustiti semenišče. Pouk je trajal zopet dve uri. Nato smo šli na skupni sprehod, vsak letnik zase pod nadzorstvom „duktorja“, ki je bil vedno četrtoletnik-prezbiter.16 Iz vseh letnikov se je sestavila tudi četa bolehnih,
14 Moravska narodna.
15 Bogoslovec, ki je bil že posvečen.
ki so hodili bolj počasi, kakor se spodobi bolnikom. To je bil zloglasni „Krepirzug“.16 Priznam, da to ime ni ne lepo ne dostojno, vendar je pa bistvo stvari precej dobro izražalo. Od tistih, ki so bili v mojem času stalno prideljeni bolniški četi, ni nikogar več na svetu, vsi so že pomrli, eden celo v semenišču. Bil je jako pobožen in marljiv fant, doma iz Bohinja, pisal se je pa Preželj. Pri neki priliki ga je profesor Gorenc celo pokaral zaradi njegove pridnosti: „Gospod, jaz vam povem, da se nikar preveč ne učite. Boljši je živ osel, kakor mrtev doktor.41
Čeprav niso bile te besede meni namenjene, sem si jih vendar le dobro zapomnil in se tudi po njih ravnal, Preželj pa ne. Zato smo ga nekega mračnega popoldneva spremili na pokopališče k Sv. Krištofu. Obžalovali ga nismo. Hrepenel je po Resnici, Dobroti in Lepoti. Vse to je dosegel po kratki, nekoliko s trnjem posuti poti svojega življenja.
V	tretjem letniku sem tudi jaz hodil z bolniško četo od velike noči do konca šolskega leta. Ko sem nekega dne hitel v učilnico, sem skočil čez pet stopnic, to pa tako nerodno, da sem padel in si nategnil kito. Zdravnik mi je naročil, naj nogo ovijam in varujem. Čeprav sem se točno ravnal po tem naročilu, me ni nehala boleti. Ozdravile so me počitnice. Ko sem šel na Stol, sem še čutil bolečine. Tura na Triglav me je pa popolnoma ozdravila.
Cilj obligatnega sprehoda smo po vrsti določali. Najraje smo hodili proti Ježici ali pa čez Kožnik. Bili so pa med nami tudi nagajivci, ki so nas tja vodili, kamor nam je bilo najmanj všeč. Nekoč vem, da smo se
Eri taki priliki uprli in nas je nekaj šlo kar na svojo roko. Iz tega bi ila kmalu nastala cela „afera"‘, ker so nas dolžili, da smo jo potegnili v gostilno.
Kulavic je skrbno pazil, da smo šli vsi na sprehod, in je včasih pregledal vse sobe, če ni morda kdo ostal doma. Samo takrat nas ni gonil ven, če je bilo prav slabo vreme. Sploh je jako lepo skrbel za naše zdravje in je vsakega bolnika prijazno sprejel ter mu pomagal, če ne z zdravili, pa vsaj z dobrimi sveti. Jaz vem to iz lastne skušnje.
Mene je o petkih rada zgaga drla, ker je bil fižol na zelju z maslom zabeljen. Ko me neko veliko noč ni hotel pustiti na počitnice, sem mu v maščevalnih željah to zgago „v obraz vrgel“. Tedaj je kar naenkrat postal prijazen.
„Torej postna jed vam povzročuje zgago? Temu se prav lahko od-pomore. O petkih nikar nič ne jejte, pa vas bo zgaga pustila v miru. Sv. Miklavž je samo trikrat na teaen jedel, pa je dosegel visoko starost. Pa še vi tako delajte!“
To je bilo prvikrat in zadnjikrat, da sem prosil Ato za „recept“.
Od šestih naprej smo imeli studium do večerje, ki je bila ob osmih. Kfir nismo med jedjo brali, je bilo v obednici živahnejše kakor opoldne. Po večerji je bila „prosta zabava“. Nekateri so se porazgubili po sobah, večina se jih je pa zbrala v „kapiteljih“, kakor smo nazivali sklepe hodnikov pod svetiljkami. Kočevarji so imeli svojega, tam na koncu Solzne doline. Bili so veliki »separatisti", čeprav v tistih časih še nismo rabili tega izraza. Kdor ni bil iz „Kočevske vojvodine", ni imel pristopa v njihovo družbo. Sicer pa tudi ni nihče od nas vanjo silil, ker so govorili med seboj v kočevskem narečju, ki ga nismo razumeli.
16	Četa takih, ki so zapisani smrti. Nemški izraz se ne more točno prevesti.
Najglasneje je bilo v kapitelju pred št. 15. Tam so pretresali razna važna vprašanja, pravili so dovtipe, dražili se, peli in kadili, dasi kadivci niso uživali posebnega slovesa pri „vladi“, Kulavic je bil posebno gorak nanje, to pa iz zdravstvenih in estetičnih ozirov. Pa res ni bilo lepo, da so večkrat pustili čike na oknu v lončku, kamor so jih metali, namesto da bi jih vrgli med smeti ali pa v peč in tako ravnatelju odvzeli ta ne posebno prijetno dišeči posel.
Neko nedeljo popoldne, kmalu potem ko smo prišli v semenišče, pride Ata v našo sobo (št. 15.) s polnim lončkom, iz katerega je neznansko smrdelo po čikih. V sobi smo bili vsi štirje stanovalci. Mene in Završnika je pustil v miru, ker je vedel, da ne kadiva. Lotil se je pa Klemena, ki je kot navdušen kaaivec moral vzeti lonček in ga izprazniti v smeti. Fant je bil zaradi tega tako razžaljen, da je za nekaj časa opustil kajenje, seveda le ob času, ko je bilo dovoljeno.
Čez kak teden se zopet prikaže Ata s čiki in povabi vljudno Klemena, naj jih nese, kamor spadajo. Ta mu je pa takoj z nekim škodoželjnim veseljem izjavil, da se je odpovedal nikotinu. (Hinavec! Vsak dan je šel kadit v podstrešje, pa celo med študijem.)
Nato se obrne Kulavic k našemu četrtemu tovarišu, Janovskemu.
„Ali vi koužite“?17 skušal se mu je po češko približati.
In ker je fant „koužil“, je moral izprazniti lonček, ki ga je bil lončar naredil za lepo dišeče cvetke, ne pa za smrdljive čike.
Po prosti zabavi je bila okrog devetih večerna molitev. Zanjo je zvonar pozvonil, kadar je šel Erker v kapelo. Ker je bilo v Gosposki ulici bolj temno, je moral dobro paziti, da ga ni zgrešil ah pa zamenjal s kakim bogoslovcem. Kratkovidnemu Vičeraju se je nekaj takega res pripetilo.
S tovarišem Nemaničem se je v odmoru po večerji vadil v „atletiki‘". (Takrat smo imenovali to panogo športa suvanje). Ko jo je pozneje mahnil proti kapeli, zagleda pred seboj precej širok talar. Ker je bilo v hodniku temno, je bil prepričan, da tiči v talarju Nemanič, kateremu je ostal dolžan nekaj sunkov. Zato porabi takoj to priliko, da poravna svoj dolg. Brez pomisleka zgrabi — špirituala za rame in ga jame suvati s kolenom tja, kamor je najlaže dosegel. Svojo zmoto je zapazil še le tik pred vrati, ko se je gospod ozrl in ga vprašal, če je že dosti. Revež ni mogel od presenečenja niti besedice spraviti iz ust, prav tako kakor takrat, ko se je vadil v prižiganju in je nekaj v spalni suknji in nočni čepici nanj pridivjalo.
Po večerni molitvi nam je Erker razložil še „pike“ za jutranje premišljevanje, nato smo pa polagoma zapustili kapelo in se odpravili k počitku. Kmalu so po soban ugasnile luči in povsod je zavladal strogo zapovedani „silentium“.18 Držali smo ga pa le tisti, ki nismo — smrčali.
-------------------------------------------------------------------------- (Dalje.)
17	kadite ?
>• Molk.
OSNOVNE ČRTE IZ ŠOLSKE KNJIŽEVNE TEORIJE
PIŠE Dr. I. P
6. Bajka ali mit (mvthos = beseda, pripovest) je zgodba, ki pripoveduje o bogovih ali božanskih junakih, herojih (Heraklej, Ahil, Tezej). Sestavno gledane bajke kot bogoslovje i. p. imenujemo bajeslovje ali mitologijo. To je fabulistično oblikovano verstvo poganskih narodov
—	poganski mit. Najbolj razvito, t. j. vsebinsko polno in dograjeno, pa tudi motivno bogato je splošno znano grško-rimsko bajeslovje. To bajeslovje že Grkom in Rimljanom ni bilo več samo verstvo, marveč — poezija. Tako in še bolj ga občutimo mi. To grško bajeslovje se je ohranilo še kot naivno verstvo v grški narodni epopeji pri Homerju. Umetni pesniki, kot so Vergil (Enejida), Ovid (Metamorfoze), dramatika Ajshylos in Sophokles ga oblikujejo pa že določno kot poetično gradivo. Kot tako živi še dalje v pesnitvah humanistov (Dante, Pekel), renesančnih dob (Palmotič), klasicizma (francoskega, nemškega i. dr.). — Kot simbolno besedje, tako imenovani mitologični aparat, pa ga srečujemo do naše romantike. (Mušicki, Prešeren: darov potrebnih Pluta i. p.) —
Poleg Grkov in Rimljanov pa še starejših narodov, Egipčanov, Asircev, lndov i. ar. imajo ohranjenega več ali manj bajeslovja tudi narodi, ki stopajo šele po Kristusovem rojstvu v zgodovino, n. pr. Germani. Tudi Slovani imamo medle sledove o svojem prvotnem verstvu. (Imena bogov Triglav, Daždbog, Svetovit i. dr.) Čistih bajk nimamo, ohranjeno je naše bajeslovje le motivno v pripovedkah, narodnih pesmih, narodnih običajih in vražah. Ostanki prvotnega našega bajeslovja so vesti o kresnikih, vilah, rusalkah, povodnem možu, sojenicah, zmajih in škratih, žalik-ženah, o Zlatorogu in Kurentu, ki se je, kot priča \ aljavee, celo imensko preodel v krščanskega svetca: Karanta.
Vsemu temu bajeslovju je skupna predstava dualističnega verskega nazora, svetlobe in teme, sončnega junaka, ki premaga temo, bogovi so
fioosebljene prirodne sile v kolikor so človeku koristne ali škod-jive.
(Ne zamenjuj z bajeslovnimi bitji alegoričnih personifikacij kot so n. pr. Germanija, Slava i. p. (Čitai zgodijo o Kurentu — Čit. I. št. 8 in jo primeri z metamorfozo pri Ovidu in z opisom vesoljnega potopa v svetem pismu! Poišči še druge sličnosti med slovanskimi bogovi in heroji pa grškimi ali germanskimi!)
Drugotna tvorba, nekak poganjek ob bajki je paramitija. Taka je zgodba o Herakleju na razpotju ali Herderjeva o pojočem labodu. Labod prosi Zevsa, naj da tudi njemu petje. Zevs 11111 ustreže, a svoj dar omeji. Labod mora umreti, čim je pel. Odtod izraz „labodji spev“. —
7. Pripovedka (srb. priča, nem. Sage) je bajki dvojnica. Lahko trdimo, da imamo tip bajke v označbi, ne da bi imeli zgledov zanjo. Ob tem, po grških bajkah odmišljenem vzorcu, določamo, kaj je pripovedka. Videli smo, da je že grška bajka nastala tako, da je vera ugasnila, a zgodba ostala. Verstvo starih Germanov ali Slovanov pa je kar nasilno umiralo. Preglasil ga je novi Kristov nauk. Prva lastnost pripovedke je torej, da je sicer tudi tu še ohranjen prvotni dualistični nazor o svetlem in temnem, a že tudi več in manj v smislu dobrega in zlega, prav tako
kakor v Danteju, čigar Peklo je krščanska predstava in čigar Haron je bajeslovni grški. Druga posebnost pripovedke je ta, da tu prvotni bogovi in heroji dobijo že čisto človeški izraz, da, celo zgodovinsko poznano ime, kakor priča n. pr. nemška pripovedka o Sigurdu, ki je poznejši Siegfried iz Dolnjih dežel, ali Brunhilda, ki je prvotna Valkira (bojna vila) in pozneje le izredna žena, soproga burgundskemu kralju Gunterju. Zgledi takih pripovedek so se ohranili tudi nam, n. pr. v pesmi o l egam u in Lambergarju. Prvotno bajeslovno jedro je bil dvoboj med svetlim in temnim božanstvom (prim. Tezej in zmaj, Siegfried in zmaj, Sigurd in škrat, apokrifni sv. Jurij in zmaj, Odisej in Polifem, Zevs in gigantje i. p.). Prvotni „Pegain“ je zmaj s tremi glavami. Potem je človek s tremi glavami, potem je hrust, ki ga ščitita na vsaki strani po en hudič in nazadnje je zgodovinski Pegam — Vitovee. Tako je tudi Trdoglav (v istoimenski pesmi) bajeslovno jedro, Musa Kesedžija s srcem, na katerem spi kača, i. p. Heroične zgodbe starejšega data se prenašajo na mlajše zgodovinske osebnosti: za kralja Ermanriha v nemški pripovedki stopi Etzel-Atila, na mesto nepoznanega heroja bajno zgodovinski M o ničilo (Ženidba kralja Vukašina) i. t. d. Pa tudi zgodovinski dogodki sami nudijo pripovedki nove snovi: trojanska vojska, Huni, Avari, Turki. Tako dozorijo v pripovedke o resničnih zgodovinskih narodnih junakih, v pesmih, ki se ciklično skupljajo ob ta osrednja lica. v pesmih poedi-nicali (o Odiseju, Kraljeviču Marku, Igoru, kralju Matjažu, Teodorihu,
—	Dietrich von Bern i. t. d.), iz katerih zrastejo ponekod narodni epi. —
(Premišljaj osredje, v katerem je narodni pesnik občutil Lambergarjev (Vombergar!) boj s Pegamom (viteški turnir!), srbski pevec boj kraljeviča Marka z Muso Kesedžijo! Primeri s tem osredje pripovedek o lliji Mu-roincu in Petru Klepcu! Presodi, koliko je nepristnega v Trstenjakovem zapisu o kralju Matjažu. Čitaj: Sam — Čit. 1. št. 10, Zora in Sonca, Kralj Matjaž in Alenčica v (novelski motiv), Kelemina, Bajke in pripovedke, Terdina, Netek — Čit. 11. št. 5, Srbske jun. pesmi predkosovske; Zidanje Skadra, Zenidba kralja Vukašina i. dr.)
Svojevrstne so ajtiologične pripovedke (aitia — vzrok), ki razlagajo razne zemeljske spremembe in elementarne dogodke: postanek jezer, udor gorovja i. p. (Etna — Zevs in giganti, Rabeljsko jezero i. p.). Z verstvom v zvezi je nastopanje živali v bajki in pripovedki. (Egipčansko verstvo o preseljevanju duše v živalsko telo, Apis, skarabej i. p. Zevs se preodene v laboda; Orion spremenjen v jelena; Arahne v pajka (Ovid), in kot taka še v Dantejevem Peklu, Kirka in Odisejevi tovariši i. p.) Kadar postanejo živali same po sebi v nekem svojem tipičnem značaju (lev — kralj, lisica — zvita, pes — požrešen i. t. d.) nositelji zgodbe, dobimo živalsko pripovedko. Primeri so: Valjavec, Boj med psom Belinom in volkom, nemška Ecbasis cujusdam captivi, francoski Roman de Renard in nemški Reinhart — Goethe: Reineke Fuchs —Lisica zvitorepka.
Z rastočo kulturo je naivno živalsko pripovedko preobrazil čas v poučno, — večinoma satirično zgodbo, ki biča pod krinko živalskih fiziognomij človeške slabosti. V tem oziru se je razvila kot izraz posebne umske izobrazbe tipično svojstvena basen.
Basen (fabula, Fabel, prim. etim. ba-iati, fa-ri, ba-jka in pe-sen!) je vsebinsko trpko enotna in strnjena zgodbica, v kateri delujejo živali
v tipični enostavnosti svojega značaja. Z zgodbo je vezan pouk ali nauk, ki sledi pripovesti kot prisloviea. Mnogo je takih prislovic, ki se jim je morda zgodba pozabila, n. pr. pregovoru, da gre osel le enkrat na led. Prvotni tip te vrste, ki je prastara in zlasti na vzhodu doma, (dokler in kjer je bil človek živo v zvezi s prirodo), nam nudi prvi Grk Ezop. Po Lzopu je pesnil rimski Phaedrus, ki že svojega uzornika uvaja v basen kot delujočo osebo. Basen je bila poslej v šolali ves srednji vek v časti. Luther priporoča za branjem svetega pisma berilo basni kot izredno koristno. Prvotni tip klasične basni je spremenil Francoz Lafontaine, čigar živali govorijo v duhu in izrazu baročnega okusa. Podobno delata še Nemec G el le rt in Rus Kr y lov. Nemec Lessing (p ros vetij en ec, kritičen, nepesniški) je vrnil basni njeno jedro obliko. Slovencem so pesnili in presajali basni Jurij Japelj. Val. Vodnik (Kos in sušeč), Slomšek, Stritar, Kette i. dr. Značilno obliko ima basen pri Dositeju Obradoviču. Kratko, ezopsko stisnjeno zgodbo prerašča kot izrazito poseben del bohotno zgovorni nauk z razlago.
(Čitaj : Čit. 1. J ež in lisica, Lisica in kozel, Slavec in orel; Čit. 11. Krokar in lisica; Lanx Satura. Phaedrus; Obradovič, Basne.)
(Dalje.)
\ SUMI) VETRA .. .
SFINKS
V	šumu vetra, v misli potopljen, stopam mimo kamnatih ograd — kot skitalec truden, izgubljen, ki ga mučita bolest in jjlad.
To je bedni Kras: uporen hrast sredi trdili, sivih kamenov se bori za svojo ubogo rast, kakor človek za življenje sred valov.
Kamen, kamen ... Ah. da bi bil kruli, svež in voljen, dober in sladak . . . Ali kamen mrtev je in gluh, kakor moje misli je težak.
V	šumu vetra razdvojen, mračan preko trdih stopam kraškili tal — in ne vidim, da je razkodran rožnato obzor in ves svetal . . .
VEČERNI OGNJI
MOJMIR GORJANSKI
Ob robu njive ognji plamene v večer teman in suha stebla trav in žit zgorevajo ob njih.
Prek jase od gozdov sem čez se razmotava dih jesenskih poznih sap in trudno lega sred poljan.
Tedaj, ko v gluho noč bo zadnji plamen onemel, bi rad na temnih njivah čisto sam ostal.
V	mrakovih črnili, sredi senc bi v sebi luč prižgal, da novi ogenj sredi njiv do svetle zore bi gorel.
IVANU PREGLJU ZA PETDESETLETNICO
GOVORIL V V. a RAZREDU DR?.. KL. G.MN. V LJUBLJANI - IVAN ČAMPA Veliki sejavec!
Gledal nioža sem, ki v naših je poljih
klena semena v kadeče se brazde sejal, ko je sonce zlatilo ozare.
Pet križev je nosil na plečih, posodo sejalno v levici, z desnico je zrnje pršil.
Sonce ga žgalo je v lice
in znoj mu raz čelo je curkoma lil —
a on je sejal
in čimbolj je z desnico zamahoval, v sejavnici zrnja bilo je temveč.
Ni gledal za sabo,
le predse, v razore prostrane.
še neposejane
je vpiral oko
in prosil Nebo,
da zrnje stoteren bi sad obrodilo.
To si Ti!
Dokaj vode po strugi soški je v morje izteklo, kajkrat Te srce od žalosti je peklo, odkar so rojenice se bile sklonile nad Tvojo zibelko in so pero Ti prisodile.
Tako si zatopil se v bitje in žitje slovenske nravi,
da ni Ti ostala prikrita najmanjša slabost in odlika in žalost in radost teh čudnih ljudi.
S peresom si spretnim
zdaj pel po dekliško.
zdaj rjovel ko lev si,
zdaj molil ko dete,
zdaj klel po tolminsko,
zdaj gladil in božal.
zdaj bičal in grajal
in zopet smejal se in zopet jezil.
Zdaj glej, sejavec, polje zorno, zdaj vrzi ponosno čezenj oči, saj tri desetletja si delal neumorno in tisoče štiri popisal si belih strani!
*
Slovo jemalo je poletje in umiralo njegovo cvetje, ko iz velikega kaosa motal se svet je in iskal si novih poti.
Rapallo, zgodovine naše črni dan!
Le molče smo ihteli, ko so nam vzeli sončno goriško stran.
Kako je Tebi, veliki sejavec, bilo tedaj ko so pripravili Te ob domovino in vzeli Ti radost edino?
Je Tvoje srce veselo še kdaj ?
Toda: čeprav je silen jarem tuj. ne obupuj!
Še bodo zarje Vidove žarele,
še bodo se v Primorju naše pesmi pele,
še se bo srce topilo Ti v akordih svetolucijskih zvonov,
še boš sanjal po Tolminskem o usodah daljnih dnov —
to verujemo Ti in jaz in vsi,
ki polje jim po žilah bratska kri.
Zato za petdeseti rojstni dan ne bomo Ti nosili cvetja,
le to Ti vsi srčno želimo,
da videl bi nekoč svobodno domovino
in bi zapel nam sveto himno Velikega razodetja!
JESEN
VESEN
JANEZ
Ob beli poti. ki v daljavo se gubi. vejevje v sivo se nebo je razklenilo in ko da se neskončni svod je nanj oprl, drevo osamljeno se je upognilo.
Čuj, ali vzdihnilo je v umirajoči čas? Utrujen romar je prisluhnil in leden obroč oklenil je tesno srce in težka slutnja udarila je vanj: Jesen
RAZTRESENI PROFESOR
UMEN
Na košenici pri cerkvi sv. Miklavža na Gorjancih sta stala dva zašita in zamazana šatora, taborišče osmih n—škili študentov: Ratajevega Lojzeta, Mačjakovega Toneta — — — pa kaj bi našteval! Saj niso imena važna. Sedeli so krog ognja, zakaj bil je večer. Plamen se je dvigal in pojemal, kakor bi segal po nečem nedosežnem in zopet utrujen padal. Ozračje je rahlo soplo in s svojim mehkim dihom vznemirjalo listje, da je šumelo, rahlo, pojoče, ko da bi bilo iz tankih, pretankih srebrnih ploščic. Rekel sem, aa so sedeli študentje okrog ognja. Bili so tihi, mirni, kakor splašeni. Nemo so zrli v rumeni plamen. Tedaj je rekel Ratajev Lojze svojemu sosedu Ivanu Ogorku:
„Ti, daj no, povej nam kaj!“
„Ko pa ne vem nič!“
„Veš, veš!“ so pritegnili drugi.
„Če pa ne znam! Res, da ne!“ se je otepal Ivan. „Pa naj pove Francelj kaj! Zakaj bi vedno govoril le jaz?!“
„Jaz ne vem nič,“ je priznal Francelj.
„Saj jaz tudi ne, pa vendarle moram pripovedovati!" seje zopet pritoževal Ivan.
„Kaj se boš delal ponižnega, ko vemo vsi, da znaš zanimivo pripovedovati!" je zadel Tone Ivanovo samoljubje.
Ko je Ivan videl, da se jih ne more ubraniti in ker mu je dobro delo Tonetovo laskanje, je dejal:
„Pa bom, no, če nihče drugi ne zna! Ste že slišali ono, kako sva z našim profesorjem Jožefom Sapo iskala neko pesem?“
Enoglasno: „Se ne!“
—	No, pa dobro! Veste, da s Sapo stanujeva v isti hiši. Pa me dobi nekoč na stopnicah in mi pravi: „Vi, bi šli danes z menoj? Obiskala bi nekatere gradove in graščine tu po okolici. Izgubil sem namreč prepis neke pesmi, ki sem jo hotel vplesti v svoje delo „Razvoj narodnih cerkvenih pesmi“, pa bi jo sedaj zopet rad poiskal.“
„Seveda bi šel, še prav rad, gospod profesor,“ sem mu svetohlinsko odgovoril, čeprav bi stokrat rajši šel z vami brcat žogo.
In res sva šla drugi dan ob osmili od doma. Dal mi je papirnat zavoj in pripomnU:
„Tukaj je pa malo kruha in salam, da med potjo ne bova stradala, zakaj v slabem slučaju se ne bova vrnila pred nočjo domov.“
Slaba tolažila zame, ki sem zavidljivo mislil na vas, kako že tekate za žogo.
Najprvo sva hotela na Tabor in zato sva morala preko mostu. Tu pa so barvali ograjo. Sapa pa ti je v svoji raztresenosti trepljal po še sveže pobarvani ograji. Jaz si ga seveda nisem upal opomniti, mislil sem si: „Gospod že vedo, kaj delajo. Bog ve, čemu je to dobro."
Pa to pot Sapa res ni vedel, čemu je tisto bilo dobro, zakaj, ko je bil opazil rdeče zamazano roko, se je sam nase razjezil:
»O jej-jej-jej! Jaz tepec perfektni!“
In — si je obrisal umazano roko v črne, še nove Idače.
Pa prideva na Tabor. Tam sva videla čedno oblečeno dekle, ki je sedelo na ograji in nekaj prepevalo. Gospod profesor se je pred njim galantno ustavil, se globoko odkril in začel:
„Čast mi je, velecenjena gospica, prositi vas---------------“
Tedaj pa je opazil, da se ,velecenjena gospica' nekam začudeno drži, in je pristavil:
 Saj ste vi oskrbnica, kaj ne ?"
„0 ne! Jaz tu le krave pasem,“ je povedala in je pokazala na pasoče se govedo — ..kar v grad stopite, pa boste dobili gospo.“
Sapa se je lepo zalivali! in stopila sva skozi velikanska vrata na dvorišče, s kamenjem tlakovano. Tu sva zagledala debelo žensko, ki je nekaj vreščala nad posli. Gospod profesorje pristopil k njej in dejal: „Ej mamica, bi mi povedali, kje naj dobim gospo oskrbnico?"
,Mamica4 pa je oprla debele roke ob svoje debele boke, zviška pogledala nanj s svojimi očmi, skoro popolnoma skritimi v gube zamaščenega obraza, in kar neprijazno odgovorila:
»Oskrbnice vam ni treba dolgo iskati, zakaj to sem kar jaz. Kaj bi pa radi?“
„Oprostite, oprostite! Veste, velespoštovana gospa —“
„Nič gospa, sem še gospodična!“
„No, pa velespoštovana gospodična oskrbnica, izgubil sem prepis neke zelo važne narodne pesmi, brez katere ne morem izdati svojega življenjskega dela „Razvoj narodnih cerkvenih pesmi“. Zato vas prosim, cenjena gospodična oskrbnica, da mi dovolite, pogledati v grajski arhiv, se li ne nahaja morda original te pesmi v njem!"
„E, pri nas nimamo nič pesmic, imamo same račune.	Vse seveda
plačane. Kdo pa pravzaprav ste, če smem vprašati ?“
„Jaz sem dr. Jožef Sapa. profesor iz N. — In ta — tedaj je pokazal name — je moj učenec, ki mi bo pomagal iskati pesem.“
»Kar malo počakajta, moram še iti gledat v hleve,	ali	so ldapci
dali živini krme.“
,.Pa bi ne smela iti midva takoj sedaj v knjižnico, da se ne bova preveč zamudila?" je prosil profesor.
„E, le pri vratih počakajta! Zadnjič mi je nekdo odnesel tri lonce in svinjsko gnjat iz kuhinje, ko ni bilo nikogar gori. Zato je treba biti previden."
In zato sva morala čakati, da je oskrbnica vse opravila, šele potem naju je spustila v knjižnico. Tam sva brskala do enajstih — zaman. Lepo sva se poslovila in dirjala na graščino Ajdenšperk, od tam zopet na Šentjošt, premetala vse knjige — pa pesmi ni bilo.
Sonce je že zahajalo, s profesorjem pa nisva bila še nič zaužila. Zakaj v svoji vnemi je pozabil na vse, samo na svojo preljubo pesem ne. „Moja pesem, moja pesem!" je venomer vzdihoval Jaz sem pa potihoma mrmral:
„Moj lačni želodec, moj lačni želodec!"
Glasno si pa nisem upal opozoriti gospoda profesorja, zakaj bil sem preolikan. Moj trebuh se pa ni nikdar učil olike in je neženirano opomnil Sapo.
„M-m-mrrr!“ mu je v svojem jeziku povedal, da je lačen »O jej-jej-jej! Vi še niste nič jedli! Oli jaz pozabljivec! In vi morate stradati!"
Ze sem začel odvijati papir, veselo pričakujoč, da bom dobil kaj pod zob, pa sem se zmotil.
„Moja pesem, moja pesem!“ je zopet zaječal gospod profesor in dirjal kot obseden naprej.
Udal sem se v svojo žalostno usodo in brez upa šel za njim.
„Moja pesem, moja pesem! Se na Visoki grad pojdiva, mogoče bom le še danes dobil pesem ! Bova že kje v kakem kozolcu prenočevala. vsaj je poletje."
Čisto omamljen od groznega, naravnost nečloveškega sklepa sem se brez moči naslonil na drevo. Toda. Jco je sila največja, je božja pomoč najbližja/ Gospod profesor se je udaril z desnico po čelu. da sem se kar čudil, da mu ni počilo:
„Čemu se pač goniva od gradu do gradu? Sedaj sem se spomnil: Te pesmi nisem dobil v nobenem gradu; to je bila neka druga; to pa mi je poslal nekdo od mojih prijateljev! Joj. pa kateri? Ze zopet sem pozabil in pisati bom moral vsem prijateljem in znancem, ni spak, da ne bom pravega dobil! To bo spet truda! Moja pesem, moja pesem, kdaj te bodo spet videle moje oči?“ je obupano dejal, nato pa pristavil: „Sedaj, ko ne greva na Visoki grad. lahko malo počineva: gotovo ste že trudni."
Ko da sem pričakoval teh besed, sem se zavalil na travo ob cesti. Gospod profesor je opazil zavitek.
„Ah, vi revež še niste jedli ? Pa zakaj me niste prej spomnili?“ in je začel odvijati papir.
,.Moja pesem, moja pesem,“ je zavzdihnil žalostno, da se mi je kar zasmilil, potem pa je debelo gledal na papir, v katerega so bile salame zavite, in mrmraje prečital:
PESSEM .NA SVETI VEZHER.
Lubi moi gregor, kuj menish, kaj je lo,
Kak ludje gredo od vsili krajo nizoi More bit kej noviga,
Nedo upije hopsasa.
Slishem da klizhe valentna muhouza.
Potem pa je skočil kakor obseden pokonci in vpil ko nor, vihteč zamaščeni list zmagoslavno po zraku:
,.Moja pesem, moja pesem! Hevreka. hevreka!1 Zivio-o!
Jaz sem mislil, da je od prevelike žalosti za pesmijo izgubil um. Potem sem pa le razumel položaj : na papirju je bila zapisana pesem, katero je imel Sapa za izgubljeno. Doma je bil v list zavil salamo, potem pa sva ves čas iskala pesem, ki sva jo — nosila s seboj. In zato sem moral dirjati iz gradu v grad in poslušati, kako mi je trebuh tožil svojo lakoto! O, ironija usode! —
..No. pa si dejal, da ne veš nič!“ mu je prijateljsko očital nekdo iz družbe.
„Sedaj pa poidimo spat,“ je ukazal Ratajev Lojze, ki je bil nekak glavar. ..jutri zgodaj gremo na Jero !‘‘2
„Le pojdimo, jaz sem že zaspan !“ je rekel Tone, ki je že lezel z glavo naprej v šator.
1 Hevreka našel sem.
1 Sv. Jera = glavni vrh v Gorjancih.
SVETI NIKOLAJ
Čudežna igra v 5 slikah
PO WILLRAMU PRIREDIL JOŽA LOVRENČIČ
TRETJA SLIKA
GOZD. - SV. NIKOLAJ
V	RAZGOVORU Z ANGELČKOM
SV. NIKOLAJ
Zdaj, bratec krilatec, pa se oddahniva in malo počijva!
Res, ti imaš prve noge. a moje so stare in truden sem že.
ANGELČEK
Dolgo, dolgo sva hodila, pot je tudi mene utrudila in upehan rad legel bi že spat.
SV.. NIKOLAJ
Glej, tu ob drevesu lezi v mah in zasanjaj, nič naj te ob meni ne bo strah!
(Sedeta in angelček se brž uleže.)
ANGELČEK O, kako lepo ptički pojo!
SV. NIKOLAJ To niso ptički — angeli so.
ANGELČEK In kako čebelica brenči, brenči!
SV. NIKOLAJ I iho, oči zapri in zaspi!
ANGELČEK (V polsnu, kakor bi oponašal čebele.)
Mmm . . . Mmmmm . . . Mmmm............
SV. NIKOLAJ
Zdaj, mali, le spančkaj in sladko sanjčkaj!
Tudi jaz, tudi jaz bom počival ta čas, da noge pozdravim, preden se odpravim zopet na pot v vse strani . . .
(Zaspi. Medtem se približajo hudobci.)
PRVI HUDOBEC (Zamahne z rokami, pridušeno, jezno sikajoče.) liho, peklenski brat, da se kdo njiju ne zbudi!
DRUGI HUDOBEC (Prileti oprezno po prstih, obstane, motri speča. Živahno.)
Oni, ki ima tako svet in pobožen obraz, znan se mi nekam zdi ...
Je, on je, ki leto za letom prav ta čas
vse hiše obiskuje,
da otroke obdaruje,
a poleg njega oni mali,
glej, kakor bi ga bili iz nebes poslali,
tako je ljubek in sladak,
da se kesam, da jaz nisem tak!
TRETJI HUDOBEC
Poslušajte, kako stari smrči, ko da v kotlu kipi, ko se kuha!
ČETRTI HUDOBEC
Gotovo ga tare naduha!
TRETJI HUDOBEC
Nikolaj so mu pri krstu dali ime, čudno ime. ki mi v glavo ne gre, in škof je bil svoje dni . . .
PETI HUDOBEC
Nehaj že premikati čeljusti in nič več se ne širokousti — mene poslušajte, ki mi mož ni tuj!
ŠESTI HUDOBEC
Pripoveduj, pripoveduj!
PETI HUDOBEC
Ta mož je plemenitega rodu.
že kot otrok bil poln je božjega strahu
in molil je, se postil in pokoril . . .
TRETJI HUDOBEC (Jokajoče.)
Prekleto, da jaz tega nisem storil,
dokler je čas bil one dni,
ne bil sedaj med vami bi, peklenski psi!
ČETRTI HUDOBEC
Le cmeri se in tuli zdaj, ko si za vedno si zapravil raj, a dragec, motiš se, veš, če bi menil, da z jokom vrata vanj si boš odklenil!
PETI HUDOBEC
No, 110,
kaj drli bi se zdaj tako!
Poslušajte, če hočete, da vam povem, kako je še bilo z možem le-tem!
Voljno je stradal in cerkve obiskoval in kar mu oče je zapustil, je prodal in izkupiček razdelil med uboge, postal je škof in čudeže je mnoge
v življenju že napravil:
miril valove je, bolne ozdravil,
a zdaj že kaj stoletij v Bariju počiva
na Laškem v zlati krsti in dehteče olje se izliva
iz trupla svetega .. .
(Četrti hudobec se zakrohota.)
Ne krohotaj, pesjan, se mi v obraz!
No, tega videl nisem jaz, a res je le, da iz telesa svetega balzam dehti, ki tako moč ima, da je ob njem premnog bolnik že ozdravel ubog!
Četrti hudobec (Bridko.)
O blagor vam, svetniki vi, vse čase vsepovsod vonj rajski širite, a mi na večne čase smod!
Sesti hudobec (Zagrenjeno.)
Kako ga sovražim ta srečni rod!
Svetnik tu in ta otrok zlati mirno moreta spati, a jaz moram goreti in moram trpeti in konca ni in ga ne bo — o . .. o . . . o!. . .
TRETJI HUDOBEC (Rogajoče.)
Ah, kaj bi s svetniki, naj so že majhni ali veliki!
Vsi so postili se, vsi so molili.
tiho, tiho po cerkvah hodili
in ljudi pred grehom svarili,
da so jih obnoreli,
in miru prej niso imeli,
dokler se z bičem, šibami
niso pretepli do krvi
in se tako baje rešili groznega gorja
slasti . . . liaha . . . halia! . . .
PETI HUDOBEC (Zbadljivo.)
Lepo govoriš
in Kar cel pesnik se mi zdiš, preučen si, bi rekel, da bi se z nami pekel!
DRUGI HUDOBEC
Pst. . . pst! ... Stari se giblje, budi, glejte, že si mane oči
s svojo belo, belo roko, polno brazd in gub — skoraj se mi sinili in mi je ljub!
PRVI HUDOBEC (Šegavo.)
He, kaj, če krošnjarja Nikolaja podražili bi vsi kar od kraja
za kratek čas — začel bi pa jaz!
DRUGI HUDOBEC (Dovtipno.)
bi malega — če bi zvezali in štuporamo ga pobrali tako... in hajdi z njim!... Pri moji veri, kako se dere in kako se cmeri, ko da bi šel v pekel! (Odleti z otrokom — angelčkom, ki ga je med govorom zgrabil.) (Ples hudobcev. Sveti Nikolaj se zbudi in zgrabi prvega hudobca za uho.)
PRVI HUDOBEC (Cmerikavo.)
O, pusti me, pusti me, prosim lepo, kaj te le briga moje uho!
SV. NIKOLAJ (Odločno.)
Nič prej, nič prej te ne izpustim, dokler otroka spet ne dobim.
Nebeščan je že in zaman se trudite, da ga dobite v svoj stan
PRVI HUDOBEC
Preneumno je to!
Kaj pa se klati in stika tod, če spada med nebeški rod!
SV. NIKOLAJ
To ste junaki, hudobci, ho, za to je treba poguma in moči, da odvedete otroka, ki spi!
PRVI HUDOBEC
Kakor nam pride pač kdo pod roko, tako svoje ljudi pobiramo in nikdar ne izbiramo in nikjer, zakaj vsega se držimo zvesto, kar nas je naučil lucifer . . .
TRETJI HUDOBEC
Ha, godrnjaški starec, nič ne besediči in pojdi po svoji poti in Dodi vesel, da se kdo nas te ne loti, saj veš, da ni se šaliti s hudiči!
SV. NIKOLAJ
O, videli bomo, kdo je močnejši, vi ali jaz! Počakal bom samo še kratek čas: ako otroka dobim,
bo dobro za vas, vas v miru pustim, sicer nadangela pokličem Mihaela! . . .
PRVI HUDOBEC
Glej, glej, kako se važnega dela!
Sicer se mi zdi, da luciferja se res ne boji in da vse naše početje nič ga ne splaši, ker svet je!
TRETJI HUDOBEC
Staviva, pobožni mož, da Mihaela zaman klical boš!
SV. NIKOLAJ
Mrkač iz pekla, prav, stava velja!
Se to se zmeniva, kaj
mi delal boš, če malega dobim nazaj!
PRVI HUDOBEC
S kožo in dlako tisoč let, bom tvoj hlapec in sluga vnet, a s čim mene nagradiš, če malega ne dobiš?
SV. NIKOLAJ
Povej, kaj bil bi tvoj predlog?
DRUGI HUDOBEC
No, ker si menda hitrih nog,
da bi te nihče ne prekosil,
pa bi tisoč let drva v pekel nam nosil.
Ha, to bo kres,
ko luciferju bo svetnik dobavljal les! (Peklenski krohot.)
SV. NIKOLAJ
Stava drži — a porog pekla
Pri tej priči neha! omagaj, Mihael, nebeški voj, a ti izpred oči, peklenski pozoj!
(Sv. Mihael se prikaže v čudoviti svetlobi z bleščečim mečem.)
SV. MIHAEL Kdo je kakor Bog!
Smeji se vašemu posmehu in kaznuje vašporog.
Njegovo je nebo, njegova zemlja in njegovo vse,
kar grešno ni in angelsko mu čisto je srce!
Vi pa — zavrženi — ki krivda vas
odtrgala za večni čas
je od Njegovega srca,
izginite mi tja, kjer vnanja je tema!
(Vsi hudobci razen tretjega izginejo. Nastopijo angeli. Rajanje angelov z angelčkom.)
PRVI ANGEL
Spaček rogaček, kaj prhaš ko maček ?
Reomir kaže in nič se ne laže trinajst stopinj — v taki toploti prijetno pač bo ti. ki pekla si sin!
DRUGI ANGEL
Spaček rogaček, le bodi junaček, pa kar nič ne toži.
ko svetec naloži na pleča tovore darov ti, da v dvore in v kočice nosil jih boš kakor osel!
TRETJI ANGEL
Malo potu nič ne dene, rdeča lica boš dobil in še željo ti prežene, da bi v peklu se smodil!
Četrti angel
Spaček rogaček. ti kopitlaček, če bi kopit ne imel in če bi tako ne smrdel, kaj bi tajil,
potem dečko res čeden bi bil!
PETI ANGEL
Zvija se, joče spet, ker je za tisoč let rešen iz jezera ognja peklenskega, mesto bi vriskal, pel. da je na hlad prišel!
Sesti angel
Bratje, le zmerno težo večerno
mu naložite, da ji bo kos!
Glejte, že kloni, da se nasloni kar na svoj nos!
VSI ANGELI
Ded tvoj je belcebub, belcebub, črni spak, ti pa si vnuk mu vrag, vendar, rogaček, boš tisoč let nosil koš, kakor si rekel, ker si opekel s stavo se svojo zdaj — zmagal je Nikolaj, s kožo in dlako delaj mu tlako!
ČETRTA SLIKA
V	OTROKOVI DOMOVINI MATI
(Ogleduje igrače umrlega otroka in obuja žalostne spomine.)
Tu vse stvari njegove so, s katerimi se je igral lepo: železnica, piščalka, žoga pisana, in sabla, boben in čaka operjena, ostroge, sedlo in konj vran,
ki ga je jahal dan na dan, ko se nad Turka je ravnal, da bi prek meje ga pognal . . .
(Ihti.)
Kako nocoj se deca veseli, a kdo naj mojega otroka obdari?
In, kdo za božič, god veselja in miru, naj zlatemu bo sinku mojemu drevesce okrasil in svečke mu prižgal, kot vsako leto sem mu jaz jih dosihmal?
O, božič — brez otroka — brez moža! — Srce mi poči, ne dočakam ga!
KROJAČEK (Potrka in vstopi sladek in gladek.)
Dober večer, ljuba gospa, vam želim, krojač sem in prosim lepo, če kaj dela dobim.
MATI
Pri meni zastonj ste potrkali, zastonj prišli, jaz vdova sem in žalujem, lepih oblek nič ne potrebujem.
KROJAČEK
Vidim, vidim, solzijo se vam oči,
in ne, ker me radovednost ima,
ne, le ker sem sočutnega srca,
bi rad za vzrok vaše žalosti znal,
da bi potem — če že ne pomagal, pa vsaj
svetoval.
MATI
O, od žalosti pulim si kar lase, ker smrt mi vzela naj ljubše je.
KROJAČEK
Zahvaljen Bog Oče na vekomaj!
Vaš otročiček je angelček zdaj.
In če dovolite, takoj, takoj (Izvleče mero) vzamem vam mero za žalni kroj.
MATI
In mož, oče že leto in dan je tako daleč, nihče ne ve zanj; umrl je, ponesrečil se kje, v kaki puščavi tuje zemlje so ga pogrebli, če ni v morje z ladjo pogreznil se, da ga ne bo nikdar več videlo moje oko. —
Dajte, mož, in povejte sami
kako naj žensko srce vse to preboli?
KROJAČEK
(Pobožno tolažeče, pa spet poslovno vsiljivo živo, nato šegavo.)
Pogum in proč jok!
Saj dober je Bog in po pravici slavi se Gospod, da vdov tolažnik je in oče sirot. — lil potem, ljuba gospa,
jaz do minute točno napravim, kar se mi da,
in moj svak —
rečem vam, poštenjak! —
v zalogi po ceni ima pravo svilo —
in kar bi stroškov bilo,
no, o tem bi se že domenili! . . .
Pred vsem pa glejte, da se boste potolažili -Otročiček — seve — več ne ozdravi, ker kar je mrtvo, je mrtvo —sveto pismo pravi. A kar se vašega gospoda soproga tiče, ga ni treba še šteti med mrliče, saj v povestih nenavadno ni in kajkrat se v življenju tudi pripeti, da dolgo, dolgo izgubljeni se nepričakovano vrne k ženi.
Mož naše sosede,
poslušajte moje besede,
ki je bil v Rusiji ujet
in ustreljen in mrtev sedem let
in so zanj že črno mašo brali
neke noči, na, pa so po odgonu domov ga
prignali.
in zdaj spet lepo živila v dveh. reči moram, v vzpodbudnem miru, ki se neredko umakne prepiru prav ko v predvojnih dneh! . . .
MATI
(Zase, a vendar tako glasno, dajo krojač sliši.)
Mož pa že take klati,
da se kljub žalosti moram smejati!
KROJAČEK
Saj to sem hotel, da bi vam mogel žalost
pregnati.
MATI
Kako, da ste tako veseli, ko revež ste in marsikaj, kot vem, do zdaj ste tudi pretrpeli!
krojaCek
Jaz ljubim svoj poklic kot božji dar in sem zato vesel vsekdar.
Kakor Bog, ki je ustvaril vse ljudi, tudi jaz ustvarjam vse dni in noči.
Saj veste, krojač obleko naredi, a obleka dela človeka — tako je že od pamtiveka in nič ne da se spremeniti, božje delo mora krojač spopolniti, da je popolno kot se spodobi v tej ali oni garderobi.
Kaj pa je človek? Košček ila, ki ga je božja roka traktirala pa ga še gladko polirala in čeprav tudi dušo je dobil, popoln človek le še ni bil!
S šivanko je moral priti krojač in ustvariti obliko hlač in, kjer so hlače, je nujno, kajpak, še telovnik umeriti in jopo in frak
in človek — tip top — kot iz škatlice vzet, ves, kakor gre, od glave do pet, pozdravil je božji svet!
MATI
Ah, ko bi le troho humorja imela kot vi ga imate, bi laže živela, tako pa otrokova smrt me boli in moža objokujem vse dni in noči! . . .
KROJAČEK
O	ljuba gospa, tako je na sveti, _ v svojo usodo se mora človek vživeti.^
Tudi jaz, glejte, si ne pomagam drugače!
Ko krpam na primer stare hlače in se mi utrga nit in se še zbodem in sem vsega sit ali naj vse kar pod mizo zaženem ?
Ne, novo nit si vdenem in lepo potrpim
in tako iz dneva v dan na božjem svetu živim. Tako nekako nam vsem se življenje vleče in ko se zdi, da se utrgala nam je nit sreče, ljubi Bog jo spet zavozla, da drži. in še Gospa s sedmimi meči nas uči, kako naj človek bridkost in težavo pretrpi!
MATI
Tako govorite, ko da nebesa so vas poslala, kar zdi se mi. da laže bom zdaj vse prestala!
KROJAČEK
(Zibajoč se, kakor bi plesal, odide s pesmijo.)
Ure veselja in ure trpljenja druga za drugo se bežno vrste, ko žalost preneha, spet sreča začenja, tak že od zdavnaj potek je življenja —
Bog ga je sklenil, zakaj, že on ve!
(Godba. Mati zaspi.)
SV. NIKOLAJ
(Z angelčkom, za njima lahko angeli z nemo igro med angelčkovim govorjenjem v ozadju.)
V	radost se žalost ji je spremenila,
dete, glej, zdaj se je spet nasmehnila
v spanju ti mati,
ko te vidi lepo se igrati
in te objeti, poljubiti sme v tvoji sreči —
daj. kaj lepega ji na uho ljubo zašepeči!
ANGELČEK
Mati, mati,
jaz se igram pred nebeškimi vrati
na cvetni poljani
in angeli, iz raja poslani,
prijazni in veseli,
so me za roke prijeli
in se lepo sprehajamo
in zraven ringarajamo
in pojemo in ukamo
in še na zemljo kukamo
in ko vidimo, da si žalostna,
prosimo ljubega Boga, da bi več ne jokala . . .
SVETI NIKOLAJ
In jutri — ko se moj god slavi,
mati, tvoje srce se spet vzveseli:
mož izgubljeni se ti povrne
in konec bo žalosti črne
in z vdanim zaupanjem v Boga
življenje novo začneta
in sreča nova, mati, te čaka zares! —
Ob letu ali kaj čez ri zibki zapoješ vesela, akor že včasih si pela! . . .
(Med govorom sv. Nikolaja angeli z otrokom rajajo tih simboličen ples.)
PETA SLIKA
PROSTOR PRED CERVIJO. ZIMSKI VE C ER.
ROGAČEK
Prekleta noč pod zimskimi zvezdami, saj mi od mraza zledeni kri!
Tam doma v peklenski daljavi
pa se grejejo in pečejo na lepi meljavi!
Ramena od tovorov so mi krvava
in roke in noge bole me in glava
in še pri ljudeh sem v posmeh,
ko hodim in dirjam — Nikolajev posel —
od hiše do hiše kot pravi osel.
Če za nesrečo
kako škatlo zgubim, zaboj ali vrečo,
pa še obrca me gospodar —
ne, služni vrag biti, ni prijetna stvar!
O, kako je bilo vse drugače v prostorih peklenske palače, ko moral paž sem luciferki slediti in ognjeno vlečko ji nositi, in ko se v gala vozu je peljala, peklenske žrebce smel sem jaz voditi — a zdaj — bridka resnica je, ni šala — z brezovo mastjo si roke mažem, ko poredni deci s šibo prava pota kažem...
(Zavzdihne.)
O, kje, le kje imel sem glavo, ko z Nikolajem sem začenjal stavo!
SV. NIKOLAJ
(Pride s škofovo palico in spremstvom. Ustavijo se pred stojnico, kjer čaka rogač.)
Potep peklenski, ti nepridiprav, pri priči te bom temeljito zlasal!
Kaj si mi izgubil stvari, ki jih je moral sv. Anton pobrati za teboj in naložiti jih na hrbet svoj, da se pod težo krivi!
Zapomni si, zdaj te poslednjikrat
opominjam, peklenski škrat, da po pogodbi mi služi in pameten bodi, sicer te operem v blagoslovljeni vodi! (Nikolaj uravnava darove.)
iabolka ta in te hruške maslenkice iodo za dečke in za mladenkice pridne, male, ljubke in srčkano zale!
In ti sladkorčki in fige, rožiči in čokolada vse to je tudi za usteča mlada.
Tu punčke so lepe in zraven voziči, to pa za vas bo, pridni dekliči!
Železnice, aeroplani in iskri konjički vsi so za vas, moji ljubi fantički!
Oni pa, ki nič ne slušajo, sladkosti breze naj okušajo.
Pojdi, rogač, in jin izsledi in ravnaj se po moji besedi!
(Rogaček odide. Tedaj zazvoni zdravomarijo.
V	cerkvi se oglasijo orgle. Na trgu se zberejo otroci, ki pozdravljajo sv. Nikolaja, kateri jih pelje k svoji stojnici.)
OTROCI POJO
O sladke reči, o lepe stvari, kako bo srečen, kdor jih dobi!
Kako je razvrščeno vse lepo, da se nagledati ne more oko !
Vsi bomo dobili, vsi bomo dobili in lepo med seboj si delili, potem pa se bomo lepo zahvalili, da je zapustil nebeški raj in k nam z darovi prišel sveti Nikolaj !
(Približa se gospa — mati. Obstane, joče in opazuje otroke. Nikolaj pristopi k njej.)
GOSPA
O,	kako bi srečna bila,
ko sinka svojega tu bi dobila
med dečki in deklicami,
ki hrepeneče za sladčicami
iztegajo roke in jim žare oči,
a sinka mojega med njimi ni in ni! . . .
SV. NIKOLAJ
O	ne joči več, mati, solze posuši, kar hrepenela si z žalostjo v duši, izpolni se zdaj zdaj, saj danes je sveti Nikolaj, ki vse, kar obljubi, izvrši!
(Proti kulisam.)
Glej, glej, kdo je neki, ki tam stoji in pozdravlja in ti že nasproti hiti?
GOSPA
O Bog, ali se zdi mi ali vidim prav, da si moža izgubljenega mi poslal?
Ne, ne, saj to ni njegov lepi obraz, ki sem ga nekoč vzljubila jaz, poln brazd je in gub in lasje mu sive, moj mož je nosil vse črne lase!
Ne norčuj se iz mene, tujec, nikar, moj mož je bil mlad, a ti si star!
In vendar, kako me gleda ljubo, tako je gledalo le mojega moža oko — res, isti blesk in isti topli sijaj — in njegovih usten ljubeznivi smehljaj rav tak kot mojega moža je smeh,
i	mu krog ustnic krožil je v presrečnih dneh
PRVI UJETNIK
Pozdravljena, pozdravljena iz dna srca ti moja žena ljubljena, ki bridko sem po tebi hrepenel, ko beden v tujem svetu sem živel!
(Objame jo in poljubi.)
Ne dvomi več, tvoj mož sem zares!
Sveti Nikolaj iz svetih nebes on sam mi je pomagal, da nisem omagal.
Pred letom je bilo, ko se je naša ladja razbila.
pa me je njegova roka rešila,
aa sem s čolnom na neko obal pristal,
a iz groze v drugo grozo sem pal -
ljudožrci so nas obkolili
in se že divje veselili,
kako jim bomo teknili —
pa smo tedaj pokleknili
in Boga in svetega Nikolaja prosili,
naj nam pomaga, naj se nas usmili.
Naša prošnja ni bila zaman.
dočakali smo rešitve dan —
zato, ko zdrava vidiva se spet in veseliva,
Bogu in svetemu se Nikolaju zahvaliva!
OBA
Po dolgih dneh bridke samote in boli spet sonce sreče se nama smeji.
(Prikaže se angelček:)
In angelček vajin iz nebes bo vajine sreče trdna vez!
Konec.
OBZORNIK
Nove knjige
Frana Levstika Zbrano delo. Uredil dr. Anton Slodnjak. 1933. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Str. 477. Cena Din 85’—. Pod spretno roko in velikim umevanjem dr. Slodnjaka raste v vzorni ediciji Zbirke domačih pisateljev Jugoslovanske knjigarne veličina Levstikovega duha v naše čase in bo, upamo, zbudila v rodu, ki je ob tradicijo, smisel za resnično kulturo in odpor proti vsaki zlaganosti in narejenosti v naši književnosti. Peti zvezek obsega kritične spise do leta 1869, v katerih je Levstik z vso silo svojega temperamenta v sveti ogorčenosti vihtel bič nad sejmarji v svetišču naših modric. V preglednem Uvodu, v katerem nam urednik interpretira vse komponente Levstika kritika, vidimo, kako mu je Lil čut za pravičnost in poštenje kot kmetiškemu sinu prirojen, da je, čeprav je najbolj pekoče čutil poklic pesnika, njegov jasni in pravice željni duh vodil v vse panoge jiterarnega in javnega dela, zdaj zato, da bi izbojeval svojim pesniškim podobam nemoten razvoj in razumevajoč sprejem, zdaj zato, da bi si ugasil žejo po resnici. Pripravljen — ob \ uku in Lessingu — je udaril, ko so naše literarne razmere nujno potrebovale jasne in odločne kritike, ki naj bi položila trdne temelje naši književni zgradbi. Ta nastop nam dalje urednik razloži lepo po vrsti, govoreč o spisih, ki jih prinaša ta zvezek, in tako moreš potem z umevanjem slediti Levstiku samemu, kako v fragmentu o Valjavčevili pesmih razvija temeljne pojme iz estetike v zvezi s poezijo, kako referira o Ciglerjevi Sreči v nesreči, kako zdela Cegnarjevega regama in Lamber-garja, v katerem je „ogrnil našo pravljico v nekoliko srbščine, kraljedvorščine. pa morda tudi homerščine"; slediš mu, ko odgovarja sestavku ..Potrebe Slovencev glede prirodnih ved“ in sklepa. „da bi narodu za zdaj mnogo bolj koristile dobre povesti kratkočasnega in podučnega zapopadka, in druge take reči, pisane v domačem govoru in v domačem duhu.“ Ob ,,Nekoliko težjih rečeh v Prešernu" se nam pokaže Levstik kot prvi pre-šernoslovec, kar kaže tudi ..Prešernovo življenje", ki je zanimiv fragment. Temeljno delo. ki nuj bi pokazalo, kakšen mora biti domač govor v domačem duhu, so „Napake slovenskega pisanja**, ob katerih so se učile stare generacije in bi tudi danes ne škodovalo, ako hi jih do dobra poznali. „Napake“ izzvenijo v klic ,.Bog živi kritiko!“ in že beremo nato -Zgodovino kritike v Novicah-*, v katerih naj hi se bila javljala kot ..ljubezniva mati" po Bleiweisovo, a je ni bilo, nato sledi temeljit odgovor ..Gospodoma nasprotnikoma" (Hicin-gerju in Bleivveisu) in potem porazna ..Kritika
o Koseskem**, h kateremu se še povrača v ..Kritiki o Koseskega Mazepi** in v „Izpreho-du“. Levstikovo predavanje v tržaški čitalnici „Berilo o slovenski književnosti** je danes še posebno važno, ko se načenjajo razna jezikovna vprašanja. ..Dr. Janez Bleiweis in slovenstvo" kaže, kako je Levstik objektivno priznal velike zasluge možu, s katerim je bil sicer v hudi borbi. Poleg kratkega pisma „0 metriki srbskih narodnih pesmi" prinaša ta zvezek še — tudi v obliki pisma — obširno kritiko Pennove tragedije „Ilija Gregorič ali Kmetski kralj", v kateri kaže podrobno zgodovinsko znanje in kako je bil doma tudi v dramatiki, kar je praktično pokazal zlasti v Tugomeru, kot smo videli v četrtem zvezku. Z „Objektivno kritiko**, ki je bila že v razmahu in na pohodu ter razčistila književno ozračje, zaključuje urednik ta zvezek, v katerem pa imamo še dodane Levstikove osnutke in varijante, slovarček, dobre opombe in urednikovo poročilo.
Kdorkoli se zanima za našo književno preteklost in njene probleme in boje, mora seči po Levstikovem Zbranem delu, ki ga bo prebiral s pravim užitkom!
Pavel Kunaver: V prepadih. Mohorjeva knjižnica 56. 1932. Založila Družba sv. Mohorja v Celju. Natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju. Str. 163. Cena broš. Din 24.—, vez. Din 36—. Mislim, da ni dijaka, ki ne bi poznal častitljive književne ustanove Mohorjeve družbe, katera je že čez osemdeset let kulturna mati našega naroda. Ko je pred desetimi leti začela izdajati poleg letnih publikacij še „Mladiko", je nato sledila še Mohorjeva knjižnica . ki naj bi prinašala ponatise pomembnih del iz družbinega mesečnika, da ne bi ostala pozabljena v listu, temveč našla v lepi knjižni izdaji pot med širše občinstvo. Številka Mohorjeve knjižnice kaže, da je bila ta zamisel dobra in da se je obnesla. Tudi vemo, da seje prikupila in priljubila, ko nudi tako pisana, različna dela. O tem priča tudi Kunaverjeva knjiga, po kateri bo vsak rad segel, kdor hoče spoznati skrite lepote naše domovine. Po lepem uvodu, v katerem se seznanimo z našimi pionirji speleologije, napravimo s Kunaverjem deset ekskurzij po dolenjskih, notranjskih, istrskih in goriških jamah, kjer se nam odkriva bajen svet ob neprekinjeni napetosti, ki jo vzbujajo pogumnodrzni jamarji. Knjiga je vzorno nazorno pisana, a jo obenem pojasnjuje še mnogo risb in slik. Dijak, ki jo dobi v roko, je ne bo odložil, tako prijetno poučno branje mu nudi. In še to: ob njej se bo s pridom učil, kako je treba podajati v nalogah razne izlete in ekskurzije!
Tomo Zupan: Kako Lenka Prešernova svojega brata pesnika popisuje. Mohorjeva
knjižnica 57.1933. Založila Družba sv. Mohorja v Celju. Natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju. Str. 65. Cena broš. Din 16'—. vez. Din 24'—. Kljub veliki literaturi, ki jo imamo o Prešernu, nam je ostal Prešeren doslej kot človek v svojem vsakdanjem življenju in razmerju do svojih in do prijateljev in znancev le še zabrisan, neznan. Msg. Zupan, ki se je že s Prešernovim rodovnikom in drugimi spisi pokazal kot najboljšega poznavalca Prešernovega zasebnega življenja, nam je s to knjigo tako približal Prešerna, da ga kar vidiš pred seboj in ga moraš vzljubiti tudi kot človeka. Nič čudnega! Kar nam pisatelj podaja, ni nje-ova beseda, marveč beseda pesnikove sestre .enke, ki priprosto, a zato toliko zanimiveje in resnično stvarno predstavlja svojega velikega brata v vsem njegovem življenju. Ne samo prešernoslovei, tudi drugi in zlasti dijaki morajo biti te knjige veseli. Kolikokrat bi dijak rad izvedel kako podrobnost iz pesnikovega življenja, a šolske knjige mu z malimi izjemami (Trdinov Spomin na Prešerna in Spomini Lujize Pesjakove) nič ne nudijo. To vrzel zdaj zadela Zupanova knjiga, ki jo našemu dijaštvu kar najtopleje priporočamo!
Naši zapiski
Ciganom ocean? Angleški časopisi poročajo, da so stavile štiri države svetu Zveze narodov predlog, naj se reši cigansko vprašanje, s katerim se bavijo oblasti vseh dežel že več stoletij, na sledeči način. Vsi cigani, ki nimajo stalnega bivališča in se potepajo po skoraj vseh evropskih deželah kot priložnostni delavci, pa tudi kot tatovi in zločinci
—	okoli 500.000 jih je — naj bi dobili orodje, gradbeni material in živila, nakar bi jih naselili na kakem malo obljudenem, samotnem otoku v Atlantskem ali Tihem oceanu. Pravijo, da je Zveza narodov ta predlog odstopila posebni komisiji, ki se bavi že več let s ciganskim vprašanjem, in da jim bodo določili za bivališče neki redko naseljeni otok v Tihem oceanu.
Ali bo cigansko vprašanje s tem res spravljeno s sveta? Ali ne bodo cigani, če se sploh vživijo v novo okolico, postali mornarji in — kdo ve?! — vikingi najnovejšega veka?
Dr. V. B.
Največja morska globina. Pred kratkim je odprava pod vodstvom P. Bartscha našla severnovzhodno od otoka Portorika v Zahodni Indiji največjo morsko globino, in sicer pri 13.500 m. Doslej je veljala za najglobljo točko oceanskega dna ..Emdenska globina", ki jo je bila izmerila nemška križarka „Em-den“ vzhodno od Filipinov (10.430 m). Edina moderna metoda za merjenje velikih globin je merjenje s pomočjo odmeva. Na eni strani ekspedicijske ladje vžgejo na vodni površini pokalno patrono. na nasprotni strani pa merijo čas, ki preteče do trenotka, ko se vrne
od morskega dna odbiti odmev na morsko gladino. Seveda je za določitev te časovne razlike treba velike natančnosti, kajti hitrost zvoka znaša v vodi skoraj 1500 m v sekundi. Zato je fizik B e h m iznašel po njem imenovano „Behmovo grezilo“, pripravo, kije zelo zanesljiva in skoraj izključuje napake pri merjenju. Ob poku eksplozije požene mikrofon neko kolo. ki ga pa takoj zaustavi drugi mikrofon, čim dospe odmev na vodno gladino. Kot, ki ga je kolo preteklo, je mera za določitev časovne razlike.	Dr.	V. B.
Koliko ljudi biva na zemlji ? Š tevilo vseh ljudi na svetu znaša danes okoli dve milijardi. To je seveda samo približno število, ker se vršijo redna ljudska štetja le za kake tri petine vsega človeštva, oziroma v polovici vsega po človeku naseljenega ozemlja. Prvo ljudsko štetje je bilo 1. 1740. na Švedskem, drugo 1. 1790. v Združenih državah Severne Amerike. Neprešteti del človeštva moremo ceniti le približno z verjetnostnimi računi in cenitvami na podlagi štetja nekih delov prebivalstva po državnih oblastih dotičnih dežel, n. pr. štetja vojnih obvezancev, davkoplačevalcev, ali tudi na podlagi porabljenih živil, števila stanovanj in števila selišč. Človeštvo je zelo neenakomerno razdeljeno. Na zemljevidu gostote prebivalstva kažejo nekateri obsežni predeli zemlje ogromno gostoto, in sicer biva ponekod po 100, na manjših ozemljih tudi po 200 ljudi na 1 kin2; tako v zahodni in srednji Evropi, v manjših delih Pirinej-skega in Apeninskega polotoka, v Egiptu. Prednji Indiji, na Javi, na Kitajskem in laponskem, v vzhodnih delih Severne Amerike. Ostala Evropa, zahodna Azija, ostala južna in vzhodna Azija, severne tropske dežele, južna Afrika in vzhodni obrobni predeli Južne Amerike — da imenujemo le glavne pokrajine — imajo le srednjo ali majhno gostoto (do 100 ljudi na 1 km2). Nasprotno pa so severni deli Severne Amerike, notranja in južna Severna Amerika, južnozahodna Afrika, saharsko-arabski svet in večji del notranje Arabije, dalje severna Azija in velik del Avstralije skoraj brez ljudi, ker biva tu komaj 1 človek na 1 km2 Popolnoma brez ljudi sta Arktika in Antarktika pa tudi obsežni deli puščav in visokih pogorij. Vsekakor je mnenje, da na svetu ni dovolj prostora, zmotno: prostora je nič koliko, le ljudje niso prav razdeljeni. Znanstveniki računajo, da bi mogle na zemlji bivati vsaj še 3 milijarde ljudi, skupaj torej do 5 milijard. Dr. V. B.
Solze in organizem. Solze so koristne otrokom, da z njimi dosežejo svoje želje, in odraslim. da izražajo svoja čuvstva. Pridušene solze so nenaravne: pekoče padajo v srce, je dejal Gregorič. Našemu telesu je ta slana tekočina neobhodno potrebna. Nepretrgoma jo izdeluje v znatni količini žlezo nad očesom (glandula lacrvnialis). Pri nekaterih osebah je tekočine
seveda več ko poprečno. Spomnile se Dau-detovega „Brata Jakca**, ki se je venomer cmeril za dve mili jeri. Ob mežikanju se solze redno cedijo po prosojni površini, ki pokriva oko, ali po roženici (beloočnici). Del njih polagoma izhlapi, drugi del pa se v notrini po posebnem odtoku odvaja v nos. Solze branijo, da se ne posuši prosojni del, ki pokriva oko. Ako presahnejo, ako se ne odeejajo, n. pr. ob omrtvelosti trepalnic, se roženica vname in postane neprosojna, ovirajoč gledanje. Na drugi strani pa solze, ki prihajajo skozi nos v dihalu, varujejo, da se ta ne posušijo, kar bi se pri dihanju kaj naglo zgodilo. Živali, ki dihajo z vodo nasičen zrak, kot n. pr. kit, nimajo solz. C.
Pomenki
Blagomir Potoški. To pot je bila Vaša pošiljka tako raznovrstna, da sem jo res z zanimanjem pregledal in prebral. — Vaš osnutek za naslovno „Mentorjevo“ stran je prišel prepozno, kar naj Vam ne bo žal, ker se mi zdi, da bi kljub dobri zamisli in izvedbi ne ugajal. Veseli me pa, da ste s toliko ljubeznijo mislili na list. — Zgodba ,,Pepe sanjari . je vsebinsko vsekako zanimiva slika tihih želj sodobnega dijaštva proicirana v prihodnje tisočletje. Nisem se še odločil, kaj . z nj0. Mika me, da bi jo nekoliko stilistično izgladil in priobčil. — Prevod Daude-tovega „Župnika iz Kukunjana** je kar dober in bi zaslužil najboljši red. Tudi jjriobčil bi ga, a je izšel pred nekaj leti že v „Slovencu“, česar Vi gotovo niste vedeli. No, prevajanje Vam je, menim, kljub temu koristilo. Priporočal bi Vam, da ga tudi v prihodnje ne opustite, ker bi bilo za Vas, če ne drugega vsaj dobra vaja v preizkušanju jezikovnih in stilističnih zmožnosti. — ..Paberki belokranjskih besed" kažejo, da se zanimate tudi za jezikoslovje in folkloro, kar je vse hvale vredno in Vam utegne priti še prav. Novega za Sašljem niste nič nabrali, tudi Pleteršnika najbrž še niste imeli v rokah, ker sicer bi videli, da bi od Vaše bire ostali le germanizmi, katere je zanesel v Belo Krajino novi čas z železnico, a jih niste znali zaradi neznanja nemščine raztolmačiti. — Zank in ugank, ki bi jih morali kliširati, Mentor ne more prinašati. Taka stvar stane. Poskrbite — mislim tudi druge dijake — da se dvigne število naročnikov vsaj na dva tisoč, potem bi tudi take zanke in uganke lahko prinašali!
Janez Vesen. Kar obljubim, držim. ..O priliki" ni nikak evfemizem za koš. Prilika se seveda lahko zavleče, ker gradiva, ki polni list. ne morem rezati in striči po mili volji, da bi pridobival prostor za vse, kar čaka. Da marsikaj tako zastari in se mora umakniti boljšemu, je pa tudi res. Prvo ,.Jesen“ pa boni skušal, če bo količkaj mogoče, spraviti v to
številko, da boste videli, kako sem vesel vsakega, ki se mi zdi, da kaj obeta!
Septanus. fz Vašega mesta — po žigu sklepam, kje živite — se že dolgo, dolgo ni nihče oglasil. Kolikor sem izvedel pri upravi, je „Mentor“ med Vami skoroda neznan. Ali je Vaša pošiljka prva lastovka, ki naznanja, da se je vzbudilo tudi med vami literarno gibanje in zanimanje za ..Mentor"? Želeli bi. da ne bi zaostajali za drugimi mesti! — „Jutru naproti** — slika, ki nima nikake vsebine in je plehka pa še oblikovno šibka, kar je tudi druga „Ko odpade listje**, dasi je ta s svojo poanto v koncu nekoliko boljša. „Smrt“ bi nekako bila. — Oglasite se še!
Ivan C. Hvala za poslano, pride vse na vrsto! Pripravite še kaj, kar veste, da zanima in „vleče“, a biti mora res tako, da bo bistrilo!
Marijan Marijanovič. Izmed poslanih pesmi je „Pismo iz mesta** še najboljša. Spravim jo in morda boni segel kdaj po njej — seve, prej pa jo bo treba nekoliko ugladiti. Druge tri kažejo, da bi radi nekaj lepega povedali v izbranem jeziku, a Vam še ne gre. Vidi se iskanost in prisiljenost primer, ki učinkujejo v nelogični zvezi vse prej kot resno. \ edite, da je tudi preprostost izraza lepa, samo prisrčna, doživeta mora biti. — Morda pa ste iz svoje bogate zaloge to pot nesrečno zajeli? Pošljite drugič kaj več ali pa kar osebno prinesite f
Stane Namen. „Misli“ — ali ste jih nabrali ali so Vaše? — so mi prav všeč. Priobčil bi jih že v tej številki, če ne bi prišle prepozno. Upam, dase še oglasite in da se tedaj tudi predstavite!
Ivan Kobljer. Vaša povestica „Sveta noč“ je nekaka domača naloga, kakršne pišejo v tretji po Erjavčevem sestavku „Božični večer na Kranjskem". Začetniško je, sicer pa še dobro pisano. Priobčiti ne bom mogel. Vadite se, pa mi pošljite drugič kaj drugega!
K. M. Aleš. Tudi „V drevoredu** in „Jasna noč“ sta potrdila lansko sodbo: sta prilično dobri. Prva bi spadala v to številko, a je že v glavnem dotiskana. ko Vam odgovarjam. Druga spominja nekoliko preveč na Zupančiča, zlasti v zadnji kitici, kjer poleg vsega še „drlitite za hrepenenji neznanimi**, ob čemer moram misliti, da bistva hrepenenja ne poznate. ali pa da se Vam je v ..ognju ustvarjanja** predstava izmaličila. Tak lapsus zadošča, da skvari še tako lepo pesem. Mislim, da se še oglasite.
Popravi! V št. 1—2 je v „Osnovnih črtah iz šolske književne teorije** pri naštevanju tipične snovne motivnosti izpadlo: 4. zgodovina (zgodovinski motivi).— V „Raz-noterosti sodobnega francoskega romana** črtaj vse strešice nad u-ji, popravi naslov „Dans la ioule horrible des nommes“, Mau-riac je seveda Fr. in „Volkovi“ so les Loups!
—	Tudi v drugih sestavkih je tiskarski škrat Kaj malega ponagajal. No. pa ga bomo že ugnali!
ZANKE IN UGANKE
RAČUNSKA?
102 + 15:' — 122 — 252 — 204 + 2H
(Castor & Pollux, Maribor.) 183 + 64 —
43 — ?
DOPOLNITEV.
— — at
— — av
 te
— — va
— — vo
— — za
— — st
ČRKOVNICA.
(Castor & PoIlux, Maribor.
Mesto črtic vstavi črke, da dobiš besede! Te črke ti dado tudi pregovor!
(Ivan Čampa, Ljubljana.)
n	e	r	e	s	e
o	k	O	r	t	r
m	e	v	j	o	P
s	e	N	a	a	e
1	s	v	e	t	v
i	š	i	s	1	a
IZ MATEMATIKE.	(Ivan Čampa, Ljubljana.)
III + VII
Prestavi v teh dveh številih po eno vžigalico tako, da bo njuna vsota večja od štiri pa manjša od pet!
SESTAVLJALNICA.	(Ivan Čampa, Ljubljana.)
Sestavi iz spodnjega lika pravokotnik; če si prav delal, boš dobil pameten nasvet za življenje.
		I	v	E		
		B		R		
V	E	S		0	K	A
N						I
I	A	L		B	O	D
		S		D		
		O	D	I		
Rešitev in imena rešilcev prihodnjič.
REŠITEV ZANK IN UGANK
1. Epigram:	Osel gre le enkrat na led — baš to je oslovstvo!
Modrec ve: danes sem pal, jutri bom plesal po njem.
2. Črkovnica:	Mesija, salama, pokora, oblast, melona,krmilo:
Sila kola lomi.
3. Črkovnica:	Kar si človek naprti, nosi do	smrti.
4. Pregovor:	Dobrota je sirota.
5. Kraljeva pot:	Kadar storiš obljubo človeku,	jo izpolni,	če	moreš;	kadar	pa	jo storiš
Bogu samemu, jo izpolni, če moreš ali	če	ne;	kajti	trda	je	Kazen.
6. Skrit pregovor:	Denar — sveta vladar.
7. Posetnica:	Mentorjeva knjižnica.
Prav so rešili: France iz Središča, Ivan Čampa, V. a ki. gimn. v Ljubljani, Viljem Jager, osmošolec, Ljubljana, in Jug Franjo, Studenci pri Mariboru.
1
V kar po za gospi lahko P	se trebuješ adarstvo kupiš ri
G0SP0DAF ULJU	ISKI ZVEZI BLJANI
ZA NAKUP	
ŠOLSKIH IN	
TEHNIČNIH m	■1
POTREBŠČIN	
SE PRIPOROČA	
TRGOVINA	
S PAPIRJEM M.	II ČAR
LJUBLJANA	
VSA TISKARSKA DELA IZVRŠUJE PO NIZKIH CENAH IN PRIZNANI KVALITETI
ISKARNA
VEIT IN DRUG
D R U Ž B A Z O. Z.
VIR - DOMŽALE
I
i
i
i
Vam nudi po najnižjih cenah
perilo čevlje, aktovke šolske mape, šolske torbice in druge potrebščine za dijake
Ant. Krisper
Ljubljana
Stritarjeva ul. 3	Mestni	trg	26
mer
Hli
m
<t\r.
UUDSKA POSOJILNICA
reg. zadr. z neomej. zavezo
v Ljubljani
obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka.
Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama
Svojo prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo, v lastni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premo/enie, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog.
Hranilne vloge znašajo nad 160 milijonov Din.
^ i i i • •;: ^; i ■ i M i i i ■ i;	W i n l i i i i;:;:: i i i i i I • I i i i;: ^: i i i i i 111 i i i i:;=i i i i 11 ti ii i H r i; i i i i n i i i i i;=::;! i i i i 1111 i; i::: i ii i i i 11 i i i;: f; i i n M i i i i i:: =:; i i i i > i i i i i;:;::; i u i i i i i i i i:: =:; i i i i i i i i i i;: i: :1 i i i i i i i i i i i i i <^v
NOVI
RADJONE
TRO-ELEKTRONSKI SUPER
ZAHTEVAJTE PONUDBO TUDI ZA DRUGE APARATE „R A D I O N E“ OD GLAVNEGA ZASTOPNIKA TVRDKE
„RADIO“, r. z. z o. z. V LJUBLJANI
MIKLOŠIČEVA C. 7 TEL. 3190
VALOVI 200-2000 m. - IZBOREN SPREJEM CELE EVROPE. - NAJVEČJA SELEKTIVNOST. - VISOKO Flt EK VEN (M- IIMOOE — POPOLNA STABILNOST. - TOČNA SKALA Z IMENI POSTAJ. - OPTIČNA KONTROLA POSTAJ. - BREZ BRNENJA. - MAJHNA PORABA TOKA.
IVOVA ZALOZBA
V LJUBLJANI
Kongresni trg 19.
Šolske potrebščine
za vse šole, učila, zvezki, barve, risalno in tehnično orodje.
Knjige:
šolske, leposlovne in znanstvene. Tuja literatura v vseh jezikih.
\
Po zelo nizki ceni odlični prevodi iz klasične literature: Sophokles-Sovre: Kralj Oidipus, Euripedes-Sovre: Bratski spor, Sliakespeare-Župančič: Julij Cezar, Beneški trgovec.
l^!!!!!!iil!!!^l!!IUIill!SI!l!!!!!!iy!!!!!l!!!!IHiyi!!!!!!!!!ii!ii!!!!I!S!!!ll!i!lii!Hll''!!!!ii!iii!!!'SI!!!li2l!i!!!!!iy!i!iilii!!l!!!S!!liii!li!i!"l!!!lllilli!!!“'!!!i!!ii!!!!!iS'!;n!Illi!!!!!S!!!!!iiiiilj!!!liiil
7
ALI POZNATE Q SLOVENSKO g ZAVAROVALSTVO
Zadnja desetletja prejšnjega stoletja so v slovenski gospodarski zgodovini zelo važna. V konzumnih društvih in blagovnih ter kreditnih zadrugah je našel slovenski človek rešitev iz spon tujih kapitalistov in se osamosvojil.
V	enem dolgo časa ni mogel stopiti na lastne noge — v zavarovalstvu. Naši ljudje so bili v tej važni gospodarski panogi često prepuščeni na milo voljo tujcev, ki so si iz nesreče našega človeka kovali zlate kapitale.
Pa je šinila tudi tu rešitev v letu 1900 z ustanovitvijo samostojne slovenske zavarovalnice
VZAJEMNE ZAVAROVALNICE V UUBUANI
Tekom 33 let se je Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani iz skromnih početkov razvila v mogočno gospodarsko podjetje, ki ima v elementarnem oddelku 21 milijonov, v življenjskem pa 29 milijonov kritnih sredstev. Letni premijski donos znaša v elementarnem oddelku približno 10 milijonov, v življenjskem pa nekaj nad 5 in pol milijona.
Za enkrat vodi Vzajemna zavarovalnica naslednje panoge:
a) ELEMENTARNI ODDELEK: požarno zavarovanje, steklo,
jamstvo, kasko, nezgode, vlom in zvonove.
b) ŽIVLJENJSKI ODDELEK: življenjsko in rentno zavaro-
vanje v vseh kombinacijah, dalje v posebnem oddelku
c) KARITAS:	posmrtninsko	zavarovanje.
Slovenski izobraženec mora poznati zgodovino in pomen slovenskih gospodarskih institucij, da ve prav svetovati in prav tolmačiti vsakemu slovenskemu gospodarju, ki se z zaupanjem obrne nanj za nasvet.
Kdor kupuje knjige gre v
JUGOSLOVANSKO
KNJIGARNO
v Ljubljani
Zbirke žepnih slovarjev in učbenikov / Leposlovne knjižnice / Ljudske knjižnice / Zbirke domačih pisateljev / Zbirke mladinskih spisov . Zbirke „Kosmos“ / Možnost meseinega odplačevanja
Naročniki knjižnih zbirk uživajo 25o/o popusta pri nakupu drugih knjig iz naše založbe izvz. šolskih