Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . . L 1.500 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . ... L 3.000 PODUREDNIŠTVO : Letna inozemstvo . . ... L 4.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 i Leto XXIII. - Štev. 6 (1137) Gorica - četrtek, 11. februarja 1971 - Trst Posamezna številka L 70 Odprtost in Država v borbi z nasiljem Da je današnji svet v krizi, da je v krizi tudi veren človek, ki v tem svetu živi in da je često v krizi njegova vera sama, je splošno priznano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. Tega se je najbolj zavedal drugi vatikanski koncil, ki je sprožil zdravilen proces z »aggiomamen-tom«, z iskanjem novih poti za utrjevanje, razlaganje in približevanje verskih resnic, za izpričevanje vere. Verske resnice dobivajo novo sodobno obliko hi razlago, nekdanjega miru in samozadovoljstva pa ni več in to često vzbuja nemir, negotovost in neugodje. Glavno pri tem je, da vse to poraja poglabljanje v temeljne resnice, kar bi lahko označili za zdravilno krizo krščanske rasti. Pravijo, da je vera danes nekaj težkega. A to ni nič slabega. V časih, ko se je vera zdela nekaj lahkega po svoji vsebini in po svojem zunanjem izražanju, je postala stvar navade in ljudje je niso cenili kot nekaj, do česar se je treba osebno dokopati, za kar se je treba skoro vsak dan boriti. RAZLIČNOST ZNAČAJEV Ljudje smo po značaju različni. Ta je počasen, navezan na staro, obstoječe, gleda z nezaupanjem na nove nepreizkušene pojave, se boji sprememb; drugi je razmišljajoč, se čuti povezanega s svetom in njegovim razvojem, gleda daleč naprej in je zato često neučakan in prehiteva svoj čas. Kakor je prvi premalo odprt za zdrave in potrebne spremembe, tako je drugi pogosto preveč odprt ali bolje rečeno preveč nestrpen nad počasnim razvojem. Kakor prvega malokdo opazi, ker je preveč nepremičen, tako drugega okolica težko razume, ker je preveč razgiban. Tako so besede o odprtosti in zaprtosti precej relativnega značaja, kar pa ne pomeni, da bi večkrat ne bile upravičene. Tragika mnogih je, da ne morejo sprejeti današnjega časa in zato objokujejo preteklost ali pa se zatekajo v prihodnost. Nepotrpežljivi v imenu nečesa novega, ki zanje pomeni vse dobro, odklanjajo vse ali mnogo tistega, tudi dobrega, kar smo sprejeli od prejšnjih stoletij. Tisti, ki so navezani samo na staro, nenehno hvalijo preteklost in nočejo priznati, da se je marsikaj spremenilo, pa tudi zastarelo in je potrebno ponovnega razmišljanja ter obnove. Tudi med verniki so ljudje, ki se zadovoljujejo z obstoječim stanjem, ki bolj po črki kot po duhu izpolnjujejo morda celo po svojem kopitu nategnjene zapovedi. Nič jih ne žene k razmišljanju in poglabljanju, ne zanima jih, kaj se godi okrog njih. Takšnim ne bomo naredili krivice, če bomo rekli, da so zaprti. Kdor gleda v globino in daljino, kdor ima posluh za znamenja časov, kontur je pri srcu, da tudi krščanstvo pravilno ujame sodobne utripe in prekvasi svet z resnico tako, da ga bo razumel, temu lahko rečemo, da je odprt in o takšnem krščanstvu, da je odprto. Nekaterim pa to še ni dovolj. V neki traumatični zanesenosti in v trajno bolestnem stanju občutka manjvrednosti vernega pred nevernim jim krščanstvo nikdar ni dovolj napredno. Cerkev kot ustanovo in njeno organizirano delovanje kot zgodovinski pojav kar naprej napadajo in mrcvarijo (kar so v zgodovini delali vsi sovražniki, ki so hoteli uničiti vero in kar pomeni, da ni bilo kar tjavdan rečeno: udaril bom pastirja...); očitajo ji, da ne opravlja nalog, ki v resnici sploh ne spadajo v njeno področje, sejejo dvom, črnogledost, napovedujejo polom. Ce Cerkev ne popusti tam, kjer ne more nikdar popustiti, ker čuva le izročeno resnico, katere ni postavila in je zato tudi spreminjati ne sme, ali če ne organizira poli-tično-socialne revolucije — ki kot akcija spada na svetno, ne na versko področje — jo imajo za nazadnjaško in zaprto. Kar ti zahtevajo, bi ne bila več odprtost, ampak predaja, ne več rešitev, ampak samomor, ne napredek, ampak konec. POTREBA SOŽITJA IN STRPNOSTI Nekdo je napisal, da za čas, v katerem živimo, ni značilen boj med razredi ali narodi, med demokracijo in totalitarizmom, med vzhodom in zahodom in ne med krščanstvom ter marksizmom, pač pa dve različni pojmovanji človeka, ki sta nezdružljivi: versko in pragmatično. Pragmatično pojmovanje zanika zgodovinsko stanje, v katerem človek živi po padcu prvega človeka, to je po izvirnem grehu. Zato ni potrebno, da se mora kar naprej truditi in dvigati iz nagnjenosti k slabemu. Potreben je tehnični napredek. V duhu tehnične miselnosti razlaga vse oblike človekove misli in dejanja. In v tem duhu ima dejanje prednost pred mislijo; nad človekom ni ničesar več. V tem je bistvo nezdružljivosti med krščanstvom in pragmatično-tehnično civilizacijo in tu vprašanje o odprtosti in zaprtosti sploh težko pride v poštev. Ce med enim in drugim gledanjem ni možna nikakšna združitev, se je treba truditi vsaj za sožitje in strpnost, čemur naj bi v prvi vrsti služil dialog, ki pa vprašanja samega kot takšnega ne more rešiti, pa naj je Cerkev »odprta« ali »zaprta«. Dialog med obojimi je težaven, ker eni in drugi nočejo popustiti in sprejeti nekaj skupnega. Skupno stališče je mogoče doseči. Potrebno je le, da sprejmejo stvarnost kot je in ne takšno, kot si želijo, da bi bila. BITI JE TREBA STVAREN Obojim je potreben zdrav realizem in prva posledica tega realizma je, sprejeti sedanji čas, danes. Po naši veri moramo živeti danes, dasi je obrnjena in odprta v bodočnost. Božja beseda sega v našo vest danes, danes se moramo odločiti proti njej ali zanjo in po njej živeti. To ne pomeni odklanjanja ali zanikanja iskanja, poglabljanja v resnico. Iskati namreč ne pomeni preskočiti sedanjost in iti v neki oddaljeni jutri. Kakor danes, bomo tudi jutri morali poslušati božjo besedo in uravnavati svoje mišljenje po njej. Romanje vere ne pomeni cenenih in lahkotnih skokov, ampak počasno, logično in nenehno zvesto pot. Druga posledica gori omenjenega realizma je, da pripadamo današnji Cerkvi in da jo prekvašamo od znotraj. Nekateri katoličani danes govorijo, kakor da bi bila Cerkev neka stvarnost izven njih, kakor da bi ne bili njeni udje in kot da njena usoda ne bi zanimala tudi njih. Cerkev gotovo ni popolna, v njej ni vse tako, kot bi želeli, marsikaj bo treba izboljšati, prenoviti, toda takšna Cerkev smo mi. Popolna in dovršena je samo v Kristusu, v nas pa je romarica in v nas se mora dopolnjevati. Z njo moramo živeti, z njo in v njej napredovati. Hoditi ob robu, streljati v hrbet, kritizirati od zunaj, je komodno izmikanje, ni pa odgovorno dejanje. V drugih časih, ki niso bili manj burni od današnjih, so živeli sveti in modri ljudje, ki so s svojim delom in življenjem oživljali Cerkev, tako da se je njihova svetost počasi razlila po vsem njenem telesu. Oni so manj govorili, manj kritizirali, a bolj intenzivno živeli po veri. Učili so se bolj iz Besede kot iz raznovrstnih knjig. In morda je tu jedro vsega vprašanja. V težkih časih je treba še bolj znati črpati iz božje besede in ji dati vsebino v življenju. Važno je, te besede upoštevati, zakaj danes slišimo vse preveč besed ravno zato, ker manjkajo dejanja. Besede same pa niso prepričljive. Verjetnost in vsebino jim daje življenje. Krščanski realizem torej danes pomeni dati pravo vsebino tolikim besedam, ki jih izgovarjamo; vsebino pa jim damo, če živimo po njih na današnji zgodovinski dan brez domotožja po včerajšnjem dnevu, pa tudi brez bega v jutrišnji dan. Jutrišnji dan bo sad današnjega, oba pa sta čas prisotnosti modrega, zvestega, pa tudi zahtevnega Boga. M. P. Italija postaja dežela nasilja in pouličnega obračunavanja. Ni skoro dneva, da ne bi časopisi poročali o kakem atentatu ali protestni povorki, ki se konča v razbijanju izložb in s preobračanjem vozil na cestah in trgih. Dinamit je zopet v modi, prav tako s čeladami opremljeni in z železnimi drogovi oboroženi pobalini, ki se spopadajo med seboj ali pa nadlegujejo mirno prebivalstvo. Javnost se s strahom sprašuje, kam to vodi. Razni državni udari najdejo v takem ozračju nasilja najboljše opravičilo. V KALABRIJI VRE Novo ustanovljena dežela Kalabrija, ki obsega pokrajine Reggio, Catanzaro in Cosenza, že mesece nazaj ne pozna več miru in urejenega sožitja. Prebivalci mesta Reggio zahtevajo, da bo bodoči sedež dežele prav v Reggiu. Temu se upirajo ljudje mesta Catanzaro, ker je bil sedež dežele prvotno določen za to mesto. Cosenza naj bi dobila univerzo, da se ne bo čutila zapostavljena. V Reggiu vodijo vso akcijo za uveljavitev mesta zelo uspešno skrajni desničarji, tj. pristaši no-vofašistične stranke, MIS (Movi-mento Sociale Italiano) imenovane. Nenadoma se je znašla komunistična partija Italije, tista partija, ki je še nedavno proslavljala vsako poulično razgrajanje, na isti črti kot Krščanska demokracija ali italijanski socialisti. Desničarski razgrajači so enako gorki vsem trem strankam in zato nenadoma partija obsoja nasilje, policija zanjo ni več brutalna v svojih nastopih in vlada bi morala po njenem mnenju pokazati več odločnosti v svojih ukrepih. Tako je komunistična partija Italije ne več nosilka neredov, temveč njihova žrtev. Skoro bi se nam smilila, če bi imeli kratek spomin. Toda sočutje ni prav nič na mestu, kajti ministrski predsednik Colombo je imel čisto prav, če je 31. januarja v Genovi dejal, da »se danes PCI predstavlja ljudem kot pobudnik reda, potem ko je ista partija dolga leta zaradi dvoumne politične igre krila vse, ki so se predajali najrazličnejšim oblikam otročjega ekstremizma. Prav ta ekstremizem je dal ognja novemu fašizmu, ki išče Uspešno oprauljeno poslanstvo na Luni Severnoameri kanca Alan Shepard in Edgar Mitchell sta bila peti in šesti človek, ■ki sta do sedaj v zgodovini človeštva stopila na Mesec. Lunami modul Lem z imenom »Antares« (Škorpijon) je v petek 5. februarja ob 10,18 po srednjeevropskem času z izredno natančnostjo pristal na lunini površini. Po prvih nerodnih korakih sta vesoljca postavila znanstveno avtomatsko postajo. Gre za razne instrumente, ki merijo »sončni veter«, lunino atmosfero, jakost potresov in podobno. V petek sta ostala vesoljca izven lunine ladjice Antares od 15.54 do 20.45. Nato sta se predala potrebnemu počitku. V soboto 6. februarja sta se Shepard in Mitchell ponovno izkrcala iz svojega lunarnega modula ter preživela na mesečevi površini štiri ure in 44 minut. Pri tem sta nabrala 44 kg luninih kamenin in prahu. Glavna točka programa je bil »izlet« na rob meteoritskega kraterja Fra Mauro. To je pomenilo dva kilometra tja in dva zopet nazaj. Prvi del pota, ki je bil zložen, vesolj- cema ni povzročal težav; ko sta se pa začela vzpenjati proti robu kraterja, ju je prevzela huda utrujenost. Shepardu je srce utripnilo kar 150 na minuto, zaradi česar sta dobila oba astronavta iz Houstona ukaz, naj se vrneta na kraj, kjer je stal »Antares«, ne da bi dosegla svoj cilj, to je kraterjev rob. Ob 19. uri sta vesoljca zapustila Mesec ter se ob 21.35 združila z matično ladjo, ki je ves čas njunega bivanja na Luni krožila okrog našega zemeljskega satelita. To pot je spojitev potekla brez težav, ki so se pojavile ob poletu proti Mesecu. Povratek na Zemljo je normalno potekel. Vesoljci so se spustili na vode Tihega oceana v torek 9. februarja ob 22.04 v bližini otočja Samoa, ki ga je lani v decembru obiskal tudi sv. oče Pavel VI. na svojem poletu s Filipinov proti Avstraliji. Severnoamerikanci nameravajo no- vi polet na Luno izvesti v prihodnjem letu. Med tem časom pa bodo znanstveniki skrbno preučili kamenine in podatke, ki jih bo znanstvena avtomatska postaja odslej pošiljala na Zemljo. Ob Suezu premirje še naprej Egiptovska vlada je sprejela poziv glavnega tajnika Organizacije Združenih narodov U Tanta, naj bi premirje ob Sueškem prekopu trajalo še naprej in naj bi se nadaljevalo s pogajanji med Kairom in Tel Avivom. Egiptovski predsednik El Sadat pa je podaljšanje premirja sprejel le za en mesec; trajalo naj bi do 7. marca. V tem času naj bi se Izraelci umaknili z vzhodnega brega prekopa, kar naj bi Egipčanom omogočilo odprtje prekopa za mednarodni pomorski promet. Seveda Izraelcem prav nič ne diši, da bi se kar tako brez kakih protiu&lug ali mednarodnih jamstev umaknili od te tako važne pomorske poti. Za Izraelce je jasno, da si hoče Egipt s svojo zahtevo po odprtju prekopa zagotoviti podporo in simpatije držav, ki so najbolj prizadete zaradi zapore prekopa, obenem pa si hoče Egipt pridobiti občutno strateško in vojaško prednost. Tudi Sadatove besede: »Poznamo našega sovražnika; umaknil se bo le s silo in pritiskom«, v izraelski prestolnici niso bile prijazno sprejete. Ministrska predsednica Golda Meir je Sadatovo izjavo zavr- nila z besedami: »Predsednik Sadat bi se moral naučiti od svojih predhodnikov, da se izraelski narod groženj ne boji Mi nočemo vojne ne novih zmag. Mimo želimo razpravljati o miru brez ultimatumov.« Seveda Sovjetska zveza budno bdi nad razvojem na Bližnjem vzhodu, saj je vložila že toliko milijard v egiptovsko oborožitev. Moskovska »Pravda« piše, da bi vsako zavlačevanje ali poskušanje z živčno vojno s strani Izraela samo zaostrilo položaj in stopnjevalo nevarnost resnih mednarodnih zapletov. Sovjetska zveza da je pokazala najvišjo mero potrpežljivosti, a če ne bo prišlo v kratkem prihodnjem obdobju do zaznavnih popuščanj z druge strani, potem tudi Sovjetska zveza ne bi mogla očuvati miru. Dve duhovniški žrtvi državnega udara Pri nedavnem državnem udaru v Ugandi sta zgubila življenje dva kanadska misijonarja, člana Družbe belih očetov, in sicer pater Demers, ekonom nadškofije v Kampali in pater Perreault, profesor na učiteljišču. Ranjen pa je bil pater Farmer. na ulicah svoje uveljavljenje, ker vidi prav v zaostritvi medsebojnih odnosov v družbi svojo bodočnost.« Popolnoma drži, da ima ta val poulične gverile, zasedanja šol in tovarn, spopadov s silami reda in uničevanja skupne ter zasebne lastnine svoj izvor v levici in to skrajni levici, ki je tudi italijanski komunistični partiji že postala skrajno nevšečna in nadležna. Mladi vročekrvneži sanjajo o »italijanskem maju«, ki naj bi bil podoben francoskemu iz leta 1968, ki je skoraj odpihnil tako uglednega državnika kot je bil general De Gaulle; njih cilj je odstraniti sedanji družbeni sistem, ki se po njih mnenju opira na nasilju sedanjih družbenih oblik in na izkoriščanju nižjih ljudskih slojev. Pri tem pa ne uvidijo, da je večina ljudi z današnjim načinom življenja zadovoljna in da si ne želi socialnih prevratov. Zato ostajajo osamljeni. Da ne bi izginili v brezimnosti, opozarjajo nase z nasiljem vseh vrst. BOMBE V CATANZARU V noči med 3. in 4. februarjem je eksplodirala bomba pred vhodom pokrajinske palače v Catan-zaru, kjer je začasno tudi sedež deželne uprave. Stranke leve sredine, katerim so se pridružili še komunisti, ki so sicer antifašistično nastrojeni, ne pa demokratično usmerjeni, so za četrtek 4. februarja v odgovor na bombni atentat sklicale protestno zborovanje. Do zborovanja pa ni prišlo, ker ga je kvestor prepovedal, kakor je tudi prepovedal zborovanje misovcev. Ko se je množica začela razhajati in je šla mimo sedeža MIS-a, je prišlo do medsebojnega zmerjanja in obmetavanja s kamenjem. Tedaj so počile tri bombe, ki so povzročile hudo krvoprelitje, saj je bilo ranjenih 13 oseb, 36-letni zidar Malacaria, oče štirih otrok, socialist po prepričanju, pa je celo izgubil življenje. Ta strahotni zločin je imel seveda že naslednji dan odjek v poslanski zbornici in senatu. Notranji minister Restivo je dejal, da v Italiji brez dvoma obstajajo organizirane skupine, ki hočejo pre-vreči obstoječi družbeni red ter se borijo proti svobodi in miru. »Mi obsojamo — je nadaljeval Restivo — fašizem kot zanikanje idealov svobode, kot napad na našo svobodo, kot izraz čistega nasilja. Fašizem je tudi izraz praznine oblasti, strahu in nezaupanja v oblast, da bo lahko zagotovila pravice vsem državljanom.« Zaradi dogodkov v Catanzaru je prišlo v petek po vsej Italiji do več ali manj spontanih manifestacij. V Rimu se je na Trgu republike zbralo 20.000 levo usmerjenih mladincev, ki jim je dajala ton izvenparlamentarna levica. Prišlo je do spopadov s policijo; demonstranti so napadli sedež MSI v ulici Ottavilla, katerega so povsem uničili. In spet se je pokazalo, da v Italiji vlada ulica in da je nasilje doma tako pri desničarskih pre-napetežih kot pri levih. Ni dovolj, da se vlada ogrinja v slovesne deklarativne izjave in napoveduje ostro borbo zoper organizirano nasilje; ko pa ima možnost, da zoper njega nastopi, ga mirno dopusti ali celo policijsko zaščiti kot se je to zgodilo ob fašističnem nastopu 8. decembra lani v Trstu. Pismo misijonskega br. Rafaela Mrzela Bralci pišejo Skupno romanje na Sardinijo I. Mandaluyang pri Manili, 24. 2.1970 Pisal sem vam že, da imam velike težave s preskrbo materiala za razna krojaška dela. Tega so deloma krivi študentovski in delavski nemiri. Največ koristi imajo pri tem komunisti in drugi taki tiči. To je voda na njihov mlin, ko more "ljudstvo” končno dati izraza svoji "svobodni volji", z drugo besedo, vandalizmu. Gospodarsko življenje v deželi pri tem zelo trpi... Na naši šoli še nismo imeli nobenih neredov. Od tri tisoč učencev jih približno polovica hodi še v osnovno šolo. Prav tako učenci nižjih razredov strokovne in tehnične šole še niso "nevarni". Veliko bolj sprejemljivi za slabe zglede so pa učenci iz višjih razredov in iz collegea (univerze). Človek bi pričakoval, da bodo ti bolj zreli in resni, toda moda in modernost imata svoje muhe... Nekoč sem že pripovedoval, kako je tukaj nevarno, da te okradejo, oropajo in morda celo ubijejo. Sedaj sem sam doživel nekaj takega. Bilo je v avtobusu. Peljali smo se skozi najlepši del mesta. Nenadoma me obstopijo štirje elegantno oblečeni "hold upers", mi bi rekli rokovnjači. Eden na mojo levo, drugi na desno, ostala dva pa "držita v strahu” druge potnike. Verjetno so me videli, ko sem obiskal dve banki, kjer pa še ni bilo nič zame. Eden mi je začel prazniti žepe, pri čemer je še hlače razrezal. Drugi pa se je Z nožem spravil nad aktovko in začel vleči ven papirje. Denarja pa ni bilo ne v hlačnih žepih ne v aktovki. Nekaj malega sem Ugodnosti za obrtnike na Tržaškem in Goriškem Nedavno je deželna uprava odobrila, da se ugodnosti, ki so predvidene v 3. členu deželnega zakona št. 17 z dne 1.6.1970 za obrtnike v goratih predelih, raztegnejo tudi na sledeče občine v goriški pokrajini: krmin, Kapriva, Dolenje, Doberdob, Moša, št. Lovrenc ob Soči, Števerjan, Zagraj in Sovodnje; v tržaški pokrajini so te ugodnosti, ki so doslej veljale samo za občino Repentabor, razširjene tudi na sledeče kraje: Bane, Bazovica, Gropada, Lonjer, Opčine, Padriče, Trebče, Draga in Gro-čana. Obrtniki v teh občinah in krajih imajo možnost, da se obrnejo na Ustanovo za razvoj obrtništva ESA in se poslužijo enkratnega prispevka (do 30 odstotkov), ki je predviden za kritje stroškov pri nakupu in postavitvi novih strojev, naprav in opreme. Enake ugodnosti uživajo vsi obrtniki, stanujoči v goratih predelih tukajšnje dežele. Na vidiku nove socialne ugodnosti za kmečke matere in upokojence Deželna uprava pripravlja dva zakona, ki prinašata nove socialne ugodnosti za kmečke porodnice in upokojene kmete. Po prvem zakonu, ki naj bi veljal od 1. januarja 1971, bodo kmečke žene — dninarice, spolovinarke in neposredne obde-lovalke — prejele za primer poroda enkraten prispevek 80.000 lir. Drugi zakon pa predvideva brezplačna zdravila za upokojene kmete, obrtnike in trgovce, ki spadajo v tako imenovano skupino samostojnih delavcev. Za obe novi socialni pridobitvi je prvo leto predviden strošek 600 milijonov lir. Ugodnosti za ribiče Deželni zakon št. 45 iz leta 1970 predvideva prispevke za morske ribiče ter za rejce rib in mehkužcev. Prispevki za ribiče — posamezne ali združene — so namenjeni kot podpora za gradnjo motornih ribiških ladij, za nabavo novih motorjev na ribiških ladjah, za modernizacijo in popravilo ribiških čolnov, za nakup ladijske in ribiške opreme, za nakup in popravilo mrež, za nakup ali gradnjo ali povečanje skladišč za shrambo ribiške opreme. Za ribiške zadruge in konzorcije so še drugi prispevki in sicer za gradnjo, razširitev in nakup skladišč za shrambo in prodajo lova, za predelavo rib in odpadkov ter za hladilnice in prevozna sredstva. Prispevke za takšne naprave lahko prejme tudi občina pod pogojem, da izroči obrat v uporabo ribiški zadrugi ali konzorciju. Rejci rib in mehkužcev — posamezni ali združeni — lahko prejmejo prispevke za gradnjo plovil, za ustanovitev, obnovo ali zboljšanje zrejališč kakor tudi za gradnjo ribnikov za rejo in razmnoževanje rib in mehkužcev. imel, pa v naglici nista našla. Iz izkušnje vem, kako je treba ravnati z denarjem in ga skrivati. Torej razrezane hlače in razdejana aktovka, druge škode pa nisem utrpel. Slabše se je godilo šoferju avtobusa na istem kraju naslednji dan. Druga četvorica je bus ustavila in vpričo velikega prometa izvlekla šoferja na ulico in ga z noži obdelala. Najlepše pa je to, da je bil policaj prav blizu, samo na drugi strani ceste. Ko so ga klicali na pomoč, jim je kratko malo obrnil hrbet. Ljudje so takoj vedeli, koliko je ura. Vlada skuša pospeševati turizem. Toda takšni dogodki so najbolj uspešna propaganda zoper obisk tujcev. Potres je porušil Tuscanio Tuscania je častitljivo mesto v pokrajini Viterbo, polna zgodovinskih spomenikov, ki segajo v daljno etmščansko dobo. Sestoji iz starega mesta in novih naselij. Prebivalcev ima 7.500. V soboto 6. februarja je potres 7. stopnje ob 19.10 zelo prizadejal staro mesto. Pri tem je umrlo 22 oseb, nad 80 pa jih je bilo ranjenih. Ko so pokopavali žrtve potresa, ni bilo zvonjenja, ker so vsi zvoniki v Tuscaniji porušeni ali poškodovani. V torek 9. februarja pa je potres obiskal tudi veliko mesto Los Angeles (Kalifornija, ZDA). Po prvih poročilih je smrtnih žrtev 34. Ker je počil jez na severu mesta, so morale oblasti več tisoč ljudi izseliti z ogroženega področja. Potrebne tiskovine so na razpolago pri občinski ali pokrajinski upravi ter mnogih drugih ustanovah. Rok za prošnje poteče 28. februarja. Španija — dežela samostanov V Španiji je 943 ženskih samostanov s strogo klavzuro, v katerih živi 20.000 redovnic, ki pripadajo 29 redovniškim ustanovam. Iz tega sledi, da je v sami Španiji 40 % vseh žensikih samostanov s strogo klavzuro, ki so na svetu. Klarisinje imajo 216 samostanov in 4.400 redovnic, karmeličanke pa 157 samostanov in 2.800 redovnic. Katoličani na Švedskem Na švedskem je osem milijonov prebivalcev. Od teh je katoličanov komaj 60.000. Pa še ti so skoro vsi tujci, saj je domačinov katoličanov le deset odstotkov, škof je eden in živi v Stockholmu, duhovnikov pa je 80. Med njimi je en slovenski duhovnik, g. Jože Flis, ki skrbi za slovenske izseljence. Katoliška Cerkev na Švedskem je zelo uboga, ker ne uživa uradne materialne podpore. Vlada podpira le luteran-stvo, ki je državno priznana veroizpoved. V nedeljo 31. januarja 1971 je v Rimu zavod za slovenske duhovnike »Slovenik« postal stvarnost v pravem pomenu besede. Gojenci so prevzeli svojo novo hišo v ulici Appia Nuova, ki je tako postala njihov rimski dom. Slovesnosti sta se udeležila ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik in mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Prišli so skoraj vsi slovenski duhovniki, ki so v Rimu in okoli sto rimskih Slovencev. Udeležili so se sv. maše, ki so jo darovali oba slovenska škofa in rektor zavoda dr. Maksimilijan Jezernik. Ta nova hiša za Sloveni k je zadostna za petnajst duhovnikov študentov, ima primemo stanovanje za škofa, predstojnika in sestre, nadalje prostore za knjižnico in arhiv, dvorano, primemo veliko obednico ter malo kapelico. Je tako velika, da bodo lahko v njej sprejemali duhovnike, ki pridejo v Rim, v počitnicah pa do petdeset gostov. Vrta je malo. Od hiše je lahek dostop do središča mesta in tako tudi do učnih zavodov in knjižnic. V hiši so še prostori, ki se lahko oddajo v najem. Hiša torej zadošča vsem potrebam in nudi tudi možnost samovzdrže-vanja. Zavod Slovenik je za duhovnike, ki so že končali teološke študije, a želijo na višjih rimskih zavodih doseči doktorat ali se izpopolniti v določeni specializaciji. V Ljubljani npr. je res teološka fakulteta, O dobrem tisku na cerkvenih vratih G. urednik! Oprosti, da se znova oglašam. Toda zdi se mi potrebno, da od svoje strani kot »odrasel kristjan« povem svoje mnenje k članku, ki ga je časnikar Vladimir Vremec objavil v Novem listu dne 28. januarja 1971. Zdi se mi potrebno, ker sem zasledil v članku precejšnjo zmedo pojmov. Predvsem se g. Vremec huduje nad seznamom »dobrega tiska«, ki so ga slovenski duhovniki na Tržaškem in Goriškem dali nalepiti na posebnih lepakih po naših cerkvah in tudi po mestnih zidovih. »Takšen seznam "dobrega tiska” po svoji naravi opredeljuje tisk in s tem usmerja ali vpliva na vernikove odločitve«, piše g. Vremec. »Take poskuse va-ruštva odločno zavračam.« Naš namen z omenjenih seznamom nikakor ni bil komur koli vsiljevati kako »varuštvo«, temveč enostavno vernike opozoriti na tiste časopise, revije in knjige, ki po našem mnenju spadajo med "dober tisk”. S tem nismo hoteli reči, da je vse drugo, kar ni na tem seznamu, slabo. Saj na seznamu manjka marsikaka tudi verska revija, ki izhaja v domovini in v zdomstvu. Zato naj se g. Vremec ne vznemirja. Če revije in časopisi, pri katerih on sodeluje, niso bili na seznamu "dobrega tiska”, so še zmeraj v dobri družbi Z »Duhovnim življenjem«, »Ave Marijo«, »Družino in domom«, »Cerkvijo«, »Bogoslovnim vestnikom« in drugimi revijami. »Izkoriščanje cerkvenih vrat se mi zdi nelojalna konkurenca za ostali tisk, ki tudi po merilih krščanstva ni nič manj "dober" od tistega na seznamu«, modruje dalje g. Vremec. Naš sobesednik premalo upošteva, kaj je dolžnost nas duhovnikov. Naša dolžnost je namreč tudi ta, da vernike svarimo pred slabim in da jim priporočamo to, kar se nam zdi, da je dobro in da bo dobro ostalo. To upanje in garancijo nam daje pa tisti tisk, o katerem vemo, da hoče biti v službi Cerkve. Za tega lahko jamčimo, da bo ostal "dober”, za drugega pa ne. Zato je pač naravno, da na cerkvenih vratih propagiramo takšen tisk in ne drugega. Na drugi strani pa ne gre za kako konkurenco, kajti g. Vremec se lahko prepriča pri bralcih katoliškega tiska, da so bralci tudi drugega slovenskega tiska, tudi Novega lista. Zaradi tega odločno zavračam trditev, da gre za kak »primer manipuliranja vernika«. Končno se mi zdi, da člankar v Novem listu tudi nima pravega pojma o svobodi tiskane besede in prostem kroženju publikacij ter o cenzuri. Ko duhovniki namreč po svoji vesti priporočamo neki določen tisk, s tem nikakor ne kratimo pravic drugim, da tiskajo, kar se jim zdi, in da svoj tisk tudi širijo, kakor se jim zdi. Člankar pa zamenjuje »priporočanje« s »cenzuro«, kot je videti iz zadnjega dela njegovega članka. Reklama, propaganda, priporočanje vendar niso cenzura, vsaj tako razumem jaz te pojme. In upam, da je moja razlaga pravilna. Pa brez zamere. Miklavž Božič ni pa posebnih fakultet za razne druge znanosti, ki so v zvezi s teološkim študijem. Tako npr. za sv. pismo, cerkveno zgodovino, cerkveno pravo in filozofijo. Znano je, da so denarna sredstva za Slovenik prispevali Slovenci v izseljenstvu, zdomstvu in zamejstvu. Domovina sama »Slovenik« potrebuje, a ne more zanj skrbeti hi nič pomagati. Zakaj ne? Odgovor na to vprašanje je v tem trenutku zelo enostaven: ker potrebuje denarna sredstva za teološko fakulteto v Ljubljani. DR. LOJZE ŠKERL Sveto maziljenje je za žive bolnike Liturgična reforma zelo dobro napreduje, a do sedaj nismo še prejeli obrod-nika za sveto maziljenje. V Franciji se zelo zanimajo za podeljevanje svetega maziljenja večjim skupinam bolnikov, v določenih krajih in času. Na ta način je še posebno poudarjeno, da je sveto maziljenje za žive bolnike, ki naj jim pomaga v težavah in skrbeh bolezni, ne pa opozorilo, da se bliža smrt. Najbolj prevedeni pisatelji Največje število prevodov je doživelo sv. pismo in sicer 1875. Sledijo Lenin, Shakespeare, Jules Verne, Gorki, Manc, Tolstoj, Dostojevskij, Engels, Dickens, itd. V zadnji številki Katoliškega glasa smo objavili v glavnih Obrisih našo skupno pot m cene. Danes vas seznanjamo s sporedom romanja. Ponedeljek, 5. julija: Ob 5. uri odhod iz Trsta, kosilo v Tortoni, odhod iz Genove z ladjo ob 19. uri. Torek, 6. julija: Ob 8. uri prihod v Porto Torres na Sardiniji, kratek ogled mesta Sassari, v Algliero kosilo, nato mimo Ori-stana v Cagliari, kjer bo večerja in namestitev po hotelih. Skoro vse sobe imajo kopalnico (razen 20 sob v hotelu Italia). Sreda, 7. julija: Zjutraj pobožnost v Marijinem svetišču Bonaria, popoldne prosto. V Caglariju ostanemo do petka popoldne. četrtek, 8. julija: Na sporedu izlet po izbiri v zanimive kraje otoka. Drugače prosto. Petek, 9. julija: Zaključna služba božja, čez dan prosto. Po kosilu se vkrcamo na Skedenj V našem Domu smo imeli preteklo nedeljo 7. februarja Prešernovo proslavo. Pripravila jo je in nastopila združena mladina in mešani pevski zbor. V Domu ni bilo prostora za vse, toliko je bilo zanimanja za ta nastop. Predvsem nas je veselilo veliko število mladih in otrok ter udeležba s Kolonkovca. Rosana Tul, ki je povezovala ves spored, je še posebej pozdravila rojake s Kolonkovca, katere vedno radi vidimo med nami in si želimo, da bi redno prihajali in se družili z nami ob podobnih praznikih. Nastopili so šolarji osnovne šole, najprej Kristina Orel, Gracijela Metton in Pavla Fomasaro, ki so s svojim zvočnim in gotovim glasom recitirale nekaj odlomkov iz Prešernovega življenja. Registracija otroških in dijaških glasov je prikazala življenje in pomen Prešerna v naši literaturi. David in Mara s Kolonkovca sta s svojo vedrostjo in spontanostjo spravila vse v smeh. Le mali Maksim iz vrtca ni bil razpoložen in ni maral zapeti. Igor Pavletič in Anamarija Batič pa sta recitirala dve Prešernovi pesmi. Nastop sta zaključila dekliški pevski zbor ter mešani pevski zbor. Napovedovalka se je poslovila od nas s toplim: na svidenje. Katinara Na svečnico 2. februarja je v tržaški bolnišnici umrl Josip Biščak iz Katinare, mož velikih vrlin in blagega značaja. Njegovo življenje je bilo bogato na dobrih delih; spoštoval ga je delovni svet in cenila ga je domača skupnost. To se je videlo tudi na njegovem pogrebu, katerega se je udeležila velika množica ljudi in kar štirje duhovniki. Pogrebne obrede je opravil msgr. Salvadori. Napisali smo, da je bil pokojnik mož dejanj. Njegovo življenje je bilo res posvečeno delu in družini. V drugi svetovni vojni pa je z vsem pogumom zagrabil za puško in šel v boj proti fašizmu in nacizmu. Težko ga bomo pogrešaili in hudo nam bo, da ga ne bomo več srečevali na Ka-tinari, ob nedeljah pri sv. maši, med tednom pri delu na njegovem vrtu. Toda »dolgost življenja našega je kratka«, smo kot pomladni svet, ki ga je tako kmalu konec. In kot pripravlja cvet prostor novemu sadu, tako pripravljamo tudi mi prostor novim ljudem in se umikamo pred njimi v večnost. Vdovi in vsem v pokojnikovi družini izrekamo globoko sožalje. Problemi Ricmanj Naša vas ima še precej neurejenih problemov, ker je že dolgo let zanemarjena. Kakor da to ni še zadosti, pa nam nekateri povzročajo še druge težave. Ena takih zadev, ki že nekaj mesecev razburja vaščane ob cesti proti Koritom, je promet po tej cesti s težkimi tovornjaki podjetja, ki gradi plinsko postajo meta-novoda za Trst. Teža teh tovornjakov je očitno prevelika, da bi lahko podporni hišni in drugi zidovi ostali brez posledic. V začetku so skušali s protestom na ulici opozoriti odgovorne oblasti na to nevarnost ter so zaprosili občinskega svetovalca Bernarda Žuljana od Slovenske skupnosti, naj jim pomaga. Ta se je za stvar zelo zavzel. Na njegovo posredovanje je dolinska občina namestila prepovedni znak za vozila s težo več kot sedem ton. Nekaj časa je to opozorilo pomagalo, a zadnje čase spet vozijo tovornjaki s težo tudi do 20 ton in se tako požvižgajo na prepoved občine. Pred tedni so zato pri- ladjo in odpotujemo proti mestu Civita-vecchia. Sobota, 10. julija: Ob 7. uri prihod v Civitaveechio, nato mimo mest Orte, Vi-terbo v Firence, kjer bo kosilo. Po kosilu odhod proti Padovi, kjer bo zaključna služba božja v baziliki sv. Antona in večerja. Po večerji povratek proti domu. Kdor se vpiše, naj takoj pove, katero skupino si je izbral. To je važno. Kot smo že javili, naj se Goričani letos vpišejo pismeno pri g. Jakominu, ul. Servola 42, 34146 Trst-Trieste. Kdor se bo takoj vpisal, bo dobil zaželeno skupino, drugače se bo moral zadovoljiti s tem, kar bo ostalo. Prosimo predvsem Goričane, naj se takoj javijo, da jim bo ustreženo po njih želji. Ob vpisu naj vsak romar da na račun 10.000 lir. Denar pošiljati na naslov: Slovensko romanje, Cassa di Risparmio, agen-zia 12, 73/1, Trst. Vodstvo romanja zadeti vaščani s posebnim pdsmom ponovno opozorili občinsko upravo v Dolini, naj se za ta pereči problem odločno zavzame ter zahteva spoštovanje prepovedi, ki jo je dala. Ricmanj ski občani zato upravičeno pričakujejo, da bodo vse pristojne oblasti od občine do orožnikov poskrbele, da se napravi konec kršenju cestnih predpisov pred njihovim nosom in s tem ogrožanju mirnosti njihovih hiš. Tržaške počitniške kolonije V teh dneh se po slovenskih šolah vrši vpisovanje za počitniške kolonije. Otrokom do 14 let so dane tri možnosti: mesec počitnic v gorah (Rigolato), pri morju (Nabrežina) in na Krasu v Dragi, ki združuje značilnosti gorske in morske kolonije. Pri izbiri odločajo starši in zdravnik. Starši naj bi se ne obotavljali, ali naj dajo otroka v kolonijo ali ne. Ne bodo vprašali otroka, če hoče ali noče v kolonijo, kakor ga ne vprašajo, če bo jedel, zaužil zdravilo in podobno. Mesec počitnic v zdravem kraju in življenje v skupnosti, kjer se morajo trmice in razne muhe umakniti, to more otrokom samo koristiti na zdravju in vzgoji. Morda se nekaterim trenutno kolonije ne zdijo potrebne. Toda ko postajajo otroci trudni in živčni in začne vročina kvariti zrak, takrat se mnogi prebudijo in iščejo poti do kolonije. A takrat je pot težavna. Od Kajfeža do Herodeža morajo skakati za razne dokumente in preglede, medtem ko je sedaj vse to prihranjeno in je dovolj samo podpis staršev v šoli. Vodstva društev, ki kolonije prirejajo, so vsako leto v vedno večjih težavah z osebjem, delovnim in nadzornim. Težko je dobiti delavke, bolničarke, kuharice in tudi nadzornice. Društva bodo zelo hvaležna vsem osebam, ki jim bodo pomagale pri oskrbi osebja, in zlasti tistim, ki so same pripravljene darovati mesec dni dela za našo mladino. Naslov društev: Vincencijeva konferenca: ul. San Nicolo 31 - tel. 62972; Slovensko dobrodelno društvo, ul. Machiavelli 22 - tel. 36275; Slokad, Bazovica 90 - tel. 226117. Jubilej vatikanske radijske postaje V petek 12. februarja je poteklo 40 let, odkar je začela oddajati vatikanska radijska postaja. Ta postaja oddaja v raznih jezikih, med katerimi je tudi slovenski. Četrturna oddaja v slovenskem jeziku, na kratkem in dolgem valu, za katero skrbi s svojimi pomočniki prof. Rafko Vodeb, je vsak dan ob 19. uri. Protest dominikanskih škofov Škofje dominikanske republike so protestirali proti vladnemu načrtu za kontrolo rojstev. Zahtevali so tudi, naj se kontrola vsaj ne izvaja v tistih bolnišnicah, v katerih nudijo svojo pomoč katoliške redovnice. Ce vlada te zahteve ne bo upoštevala, bodo škofje odpoklicali redovnice iz bolnišnic. Tanzanija odklanja izbiranje lepotic V Tanzaniji oblasti ne dovoljujejo izbiranja »kraljic lepote«. Takole so utemeljile svoj ukrep; »Za prebivalce Tanzanije lepota ne sme biti v svetli koži ali elegantni pričeski ali v obleki po zadnji modi. Pri nas naj bo lepota v tem, da bodo ljudje imeli dovolj hrane, pitno vodo, šole, bolnišnice in stanovanja.« DEŽELNE POBUDE llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllflllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll „ Slovenik “ v lastni hiši S TRŽAŠKEGA Proračun goriške občine sprejet Pred dnevi je goriški občinski svet izglasoval proračun za leto 1971, za kar je porabil kar štiri intenzivne seje. V živahni in tehtni razpravi je bilo precej govora tudi o vseh vprašanjih slovenske manjšine in iz nje je možno razumeti, da bo goriška občinska uprava še nadalje delovala v smislu spoštovanja karakteristik slovenske skupnosti in njenih potreb. Svetovalec SDZ dr. Bratina je na zgoraj omenjenih sejah večkrat predočiil potrebe naše skupnosti, še posebej s področja šolstva, javnih del, toponomastike, odkupa zemljišč itd. V zadavi šolskih potreb je svetovalec SDZ ponovil zahtevo, ki jo je pred kratkim pismeno izrazil občinskemu odboru, naj čimprej napravi vse potrebne korake pri deželnih in državnih oblasteh, da se najde potrebni denar za gradnjo šolskega poslopja v ul. Čampi. Spomnil je tudi na potrebe šolskih poslopij v štandrežu, Podgori in Pevmi. V nadaljnjih izvajanjih je prof. Bratina opozoril na nujnost, da najde mestna uprava prostor za novo štandreško pokopališče. Kar zadeva gradnjo nameravane avtoceste pri Štandrežu in bodočih potrebnih naprav je zahteval pravično zadržanje mestne uprave pri odkupu zemlje. Predstavnik SDZ se je dotaknil tudi vprašanja dvojezičnih napisov v mestnih predelih, v katerih predstavljajo Slovenci precejšnjo večino ter izrazil željo, da bi se božična voščila mestne uprave v slovenščini postavila tudi sredi mesta, ne samo v okolici. Napovedal je tudi, da bo SDZ v komisiji za toponomastiko predlagala poimenovanje nekaterih ulic po zaslužnih slovenskih možeh. Občinski svet, ki je izglasoval proračun z glasovi vseh strank leve sredine, izvzem-ši republikance, je sprejel tudi več dnevnih redov, ki opozarjajo odbor na nujnost rešitve večjih problemov javne uprave in koristi. Med njimi je tudi resolucija, ki se zavzema za nujnost izboljšanja šolskih gradenj, specifično pa je v njej postavljena zahteva po zgraditvi poslopij za slovenske šole. Razprava o proračunu je tekla tudi v pokrajinskem svetu, kjer je svetovalka SDZ Marija Ferletič posvetila večji del svoje intervencije problemom slovenske manjšine. Zavzela se je med drugim za ustanovitev slovenskih počitniških kolonij, za gradnjo šolskega poslopja za slovenske šole, ustanovitev šolske menze, skrb za morebitne slovenske otroke v gluhonemnici. Z GORIŠKEGA mo, da z njimi sočustvujemo, ampak jim moramo tudi po svojih močeh pomagati, da se vključijo v družbo. Primeri, ki jih je predavatelj navedel, so prav zaradi trpke resničnosti vse navzoče močno prizadeli. Moremo reči, da je poslušalce, sicer maloštevilne, tudi to predavanje zadovoljilo, zato upamo, da bodo radi prišli še na ostala predavanja, ki jih bo v okviru omenjenega ciklusa SKAD pripravil v prihodnjih mesecih. Zopet smrt mladega fanta Pri cestni nesreči v Jenkovem pri Dolenjah se je v nedeljo 7. februarja zvečer smrtno ponesrečil s svojim avtomobilom mladi Goričan Jure Tomšič. Njegovega pogreba, ki je bil v ponedeljek popoldne, se je udeležilo ogromno ljudstva, zlasti mladine, med katero je bil mladi komaj 22-letni Jure Tomšič zelo priljubljen. Po pogrebnih svečanostih v cerkvi sv. Ignacija so ga pokopali na goriškem pokopališču. Jure Tomšič je obiskoval slovensko nižjo srednjo šolo v Gorici in trgovsko akademijo v Trstu. Zapušča mater vdovo in sestro. Obema izrekamo iskreno sožalje, pokojnemu pa ždimo večni mir. Ureditev in asfaltiranje ceste Bukovje - Jazbine - Plešivo 15. januarja so bila na sedežu pokrajine v Gorici oddana na dražbi dela za ureditev, razširitev in asfaltiranje ceste Bukovlje - Vailerišče - Jazbine - Plešivo. Za ta dela bodo potrošili 250.000.000 lir, ki jih bo v celoti dala država. Gradnjo ceste je prevzelo podjetje Tacchino, ki je ponudilo skoro 12 % popusta. Cesta, ki se bo začela na Bukovju v Števerjanu, bo mimo Valerišča in Jazbin povezovala Števerjan s furlanskimi vasmi Mošo, Kaprivo in Krminom. Sedanjo traso, ki je na nekaterih mestih zelo ozka in polna ovinkov, bodo razširili ter delno obnovili, da odstranijo nevarne zavoje. Ta pot bo izrednega pomena za prebivalce Valerišča in Jazbin. Ta dva zaselka postajata v kmetijskem in gospodarskem pomenu zelo pomembna, se hitro razvijata in zato nujno potrebujeta dobro cestno povezavo. /j Brzojavka ministrskemu predsedniku Colombu Gospod poslanec Emilio Colombo, predsednik ministrskega sveta - Rim Vljudno Vas prosimo, da bi potrdili prejem spomenice slovenske narodnostne skupnosti z dne 3. decembra 1970 in da bi čimprej sprejeli zastopnike podpisnikov, ki bi Vam podrobneje osvetlili vsebino spomenice. Trst, 3.2.1971 Podpisniki spomenice Seja SLG iz Trsta širši odbor Slovenskega ljudskega gibanja iz Trsta se je sestal 1. februarja 1971 na redni seji. Tajnik dr. Mljač je v svojem poročilu ocenil delo predstavnikov Slovenske skupnosti v raznih javno-upravnih organih, organizacijsko in politično dejavnost SLG in Slovenske skupnosti ter omenil oprijeme in pobude, ki so potrebni za okrepitev vloge in mesta Slovenske skupnosti med našimi ljudmi. Odborniki so sklenili, da se bodo zavzeli za še večje in plodnejše sodelovanje z ostalimi skupinami v okviru Slovenske skupnosti, kakor tudi za vzdrževanje stalnih stikov s sorodnimi organizacijami na Goriškem in Koroškem. Odborniki SLG so končno naglasili potrebo po ustanovitvi televizijskega sporeda RAI v slovenščini po zgledu koprske postaje, ki je že poskrbela za televizijski barvni spored v italijanščini. Marijin dom v ul. Risorta V januarju je umrla zvesta članica Marijine družbe Ana Kontič, ki je od 20. do 65. leta svojega življenja sodelovala pri družbenem pevskem zboru, pri Starem in potem Novem sv. Antonu. Nikdar ni manjkala pri pevskih vajah in pri nedeljski maši. Naj ji bo Bog plačnik, kateremu v čast je vse svoje življenje prepevala. 14. februarja in 14. marca pride v Trst iz Ljubljane jezuitski pater Edmund Bohm. Dopoldne bo imel duhovno obnovo za mladino, za skavte in skavtinje s sv. mašo ob 10. uri v kapeli Marijinega doma, Prešernova proslava v Trstu Predavanje o invalidih in njih problematiki V petek 5. februarja je bilo v mali dvorani Katoliškega doma četrto predavanje iz ciklusa »Vprašanja sodobnega človeka in naša stvarnost«, ki ga prireja Slovensko katoliško akademsko društvo iz Gorice. Tokrat je bil predavatelj dr. Herbert Havlina iz Ljubljane, ki je govoril o temi: Invalid v današnji družbi. Predavatelj je prisotne presenetil s prijetnim in razumljivim prikazom problema invalidov ter prizadevanj, da bi jih vrnili družbi kot koristne člane. Dr. Havlina je prikazal invalide popolnoma v drugačni luči kot smo jih bili doslej vajeni gledati. To so ljudje, ki hočejo kljub vsemu polno živeti in naša dolžnost ni sa- Kot lani tako sta tudi letos pripravili v nedeljo 7. februarja obe osrednji prosvetni organizaciji na Tržaškem Slovenska prosveta in Slovenska prosvetna zveza skupno Prešernovo proslavo, ki je bila v skoraj zasedenem Kulturnem domu v Trstu. Najprej je nastopil nekoliko razširjen cerkveni pevski zbor iz Rojana pod vodstvom prof. H. Mamola z Vrabčevo Zdravljico. Po tej pesmi sta v imenu prirediteljev pozdravila predsednika obeh organizacij. Marij Maver je predvsem poudaril narodno misel pri Prešernu, ki nas opozarja, da moramo ostati zvesti svoji narodni biti. Dejal je, da moramo k tej zvestobi nenehno klicati tiste, ki omahujejo. Le tako bomo ohranili lastno podobo naroda v družini evropskih narodov. Dr. Robert Hlavaty pa je svoj pozdrav navezal predvsem na spomenico, ki so jo politične in kulturne organizacije odposlale konec lanskega leta v Rim. Sledil je kulturni spored, pri katerem so sodelovali Slovensko gledališče z re- citalom Prešernovih pesmi Mire Sardočeve in Staneta Starešiniča; godalni orkester Glasbene Matice pod vodstvom Oskarja Kjudra in s solistom Žarkom Hrvatičem; Zveza cerkvenih pevskih zborov z že omenjenim zborom iz Rojana in moški zbor prosvetnega društva Tabor z Opčin. Spored je bil pester in zanimiv, čeprav tu pa tam nekoliko neenoten. Recital v prvem delu je bil morda predolg za tako prireditev, saj bi lahko že sam predstavljal celovečerno predstavo. Branje spomenice, ki so jo Slovenci v Italiji odposlali ministrskemu predsedniku Colombu (trije študentje z učiteljišča, trgovske akademije in gimnazije) je bilo na sporedu med nastopoma obeh zborov na koncu prireditve. Morda bi to branje bolj spadalo na začetek proslave same. Vsekakor pa nas je branje sedemindvajsetih (27) podpisnikov te spomenice žal spomnilo, da sta bila na prireditvi vsaj od Tržačanov prisotna le dva: dr. Robert Hlavaty in Marij Maver. popoldne ob 17.30 pa bo govoril Marijini družbi. Na duhovno obnovo dopoldne vabimo tudi druge fante in dekleta, popoldne pa vse žene in dekleta, ki želijo slišati dobro besedo. Za razpust fašističnih gibanj Bombni atentat v Catanzaru, ki je zahteval tudi eno smrtno žrtev, je imel v Trstu velik odmev. Predstavniki raznih strank in sindikatov so v svojih izjavah ostro obsodili atentat. Sindikalne organizacije so oklicale polurno stavko. Medtem pa se množijo zahteve po razpustu raznih polvojaških in drugih prevratnih fašističnih gibanj in organizacij. Tudi Slovenci se pridružujemo tej zahtevi, saj vemo, da predstavljajo omenjene organizacije tudi v naših krajih veliko oviro za razvoj boljših odnosov med tu živečima narodoma. Pokrajinski odbor za šolske gradnje Pred kratkim je bil imenovan tržaški pokrajinski odbor za šolske gradnje. Odboru predseduje tržaški šolski skrbnik dr. Fidenzi, sestavljajo pa ga pokrajinski odbornik za javno vzgojo dr. Pacor, tržaški župan inž. Spaccini, devinsko-nabrežinski župan dr. Legiša, repentabrski župan Guštin, miljski župan Millo, župan iz Doline Lovriha, šolski inšpektor dr. Petracca ter ravnatelj srednje šole »Brunner« dr. Zan-degiacomo. Nagrajeni zaslužni delavci in podjetniki Na posebni slovesnosti, ki je bila v nedeljo v glavni dvorani Trgovinske zbornice v Trstu, je bilo nagrajenih 110 zaslužnih delavcev in podjetnikov. Med nagrajenci so tudi hotel Pri pošti, bife Tomažič, Karel Čok ter čebelar Ferluga iz Rojana. Zasačeni razpečevalci mamil Kaže, da je v tržaškem mestu važno središče razpečevalcev mamil. Pred kratkim so agenti letečega oddelka kvesture izvedli lepo akcijo, ki sta jo vodila podko-misar Rea in major Morandini. Policijski agenti so v kovčku neke mlade ameriške državljanke našli 4 kg hašiša. Po časopisnih vesteh se je akcija pričela, ko je major Morandini opazil hipijevsko oblečenega moškega, ki se mu je zdel precej sumljiv. Policijski agenti so moškemu sledili, dokler se ni srečal z omenjeno Američanko. Ugotovili so, da je mladi moški izraelski državljan. Rojan V soboto 6. februarja smo spremili k zadnjemu počitku dobrega moža Lojzeta Ukmarja s Scale Sante. Dokler mu je zdravje dopuščalo, je zvesto prihajal vsako nedeljo k sv. maši. Udeležil se je vsa-vega romanja. Zadnje poletje je bil ves zadovoljen še z nami na Dunaju. Kmalu potem pa ga je zadela delna paraliza, ki mu je vzela gibanje in besedo. Vdano je prenašal svojo bolezen. Odlikovala ga je velika srčna dobrota. Bil je vedno pripravljen pomagati, kjer je bilo potreba. Naj ga dobri Bog nagradi za njegovo dosledno krščansko življenje. Njegovim dragim izrekamo iskreno sožalje. S. Z. V nedeljo 14. februarja ob 17. uri bo v župnijski dvorani sv. Vincencija v Trstu, ulica Ananian 3 GLASBENI VEČER Nastopijo najboljši učenci glasbenih šol, ansambla Miramar junior in senior in odlični gost harmonikarski prvak GERVASIO MARCOSIGNORI Vstop z vabili, ki jih lahko dvignete na sedežih glasbenih šol in pol ure pred prireditvijo v veži župnijske cerkve. OPČINE: od 27.12.1970 do 6.2.1971: — za katoliški tisk: lir 72.155 (lansko leto pa lir 24.550); — za obnovitev cerkve: Škabar L. 10.000; Škerlavaj A. 5.000; Senčar H. 1.000; družina Malalan 10.000; Sosič Iv. 500; Škerlavaj T. 3.000; Vremec L. 2.000; N. N. 1.200; Škerlavaj L. 1.800; Hrovatin P. 2.500; družina Gorup 1.200; Kalc Dr. 2.000; Sosič Iv. 500; Sosič M., krstna botra v spomin Vesne Ključar 10.000; družina Štekar 1.000; družina Ključar v spomin hčerke Vesne 6.000; Sosič, D’Agnolo, Bertoni, ob poroki 2.000; Toroš-Pecorari 1.800; družina Berce L. 5.000; nečakinja v spomin tete Lozej L. 2.000; škerlavaj J. v spomin sina Karla 1.000; Jurič, Hrovatin, Kete 3.600; De Bernardi A. 2000; Križnič-Ciani, dr. Martelanc, ob krstu malega Edvarda 5.000; Cappuc-cio dr., ob krstu 5.000; Vremec L. 2.000; družina Biasin 1.000; Hrovatin P. 10.000; v cerkvi 18.140 lir. Za Slomškov dom: N. N. iz Gročane 2.000; Fiabane s Padrič 1.000; N. N. 1.000; v spomin pok. Silvestra Križmančič ob peti Obletnici smrti 2.000 lir. Za Marijanišče na Opčinah: hčerki Stopar 5.000 lir ob obletnici smrti staršev. SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 14. do 20. februarja 1971 Nedelja: 9.30 Po domače z Beneškimi fanti. 10.50 Otroška matineja. 14.00 Nogometni turnir »Velaža« - finale. 15.45 Nove melodije. 16.45 Košarka: Lokomotiva : Zadar. 16.55 Judo turnir. 18.30 Mestece Pey-ton - serijski film. Ponedeljek: 14.30 Predolimpijske igre v Sapporu na Japonskem. 18.30 Od zore do mraka: Nebesna straža. 20.35 Moška zvrst -angleška TV drama. Torek: 17.45 Tiktak: Pravljica o neprijetnem obisku. 18.30 Torkov večer: George London show. 19.30 Vzgoja za življenje v dvoje. 20.35 Velika ljubezen Elvire Madi-gan - švedski film. 22.05 Nokturno: Na oni strani srebrne črte (Ela Peroci). Sreda: 17.55 Čarobna piščalka - serijski film. 19.20 Po sledeh napredka. 20.35 C. Pugni: Esmeralda - balet. 22.00 Košarka Olimpija: Ignis. četrtek: 18.00 I. Petrič: Divji bik Ferdinand - glasbena pravljica. 18.30 Svet, v katerem živimo - film. 2035 Prihodnost v komuniciranju. 21.25 S. Maugham: Padec Edvarda Bamarda. 22.15 Karajan vam predstavlja: J. S. Bach: Brandenburški koncert. Petek: 17.45 Vijavaja-ringaraja. 19.00 Slovenska knjiga, slovenski pisatelj, slovenski bralec. 20.35 Cat Balou - ameriški film. Sobota: 16.25 Košarka: Olimpija : Crve-na zvezda. 18.20 Narodni običaji Cetinske krajine. 18.50 Holandski dragulji - serijski film. 19.20 S kamero po svetu. 20.35 Izbor pesmi za festival »Pesem Evrovizi-je«. 21.35 Rezervirano za smeh. 22.05 Nepremagljivi - serijski film. 23.20 Smučarsko Fis-a tekmovanje na Vitrancu pri Kranjski gori. ................................................................................................................................................................................................................................................................. umu....................................umu....umnimi t Msgr. Janez Hladnih U2 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI ) Nikakor nočem s tem v slabo luč postavljati rojakov Slovenske vasi, ki tega ne zaslužijo. Dobro vem, kateri so bili, ki so velikodušno vodno bili zraven, kadar sem jih kaj prosil. Najbolj izdatno je prispevala prav Slovenska vas za tlakovanje cerkvenih cest. Najbolje so se odrezali za vsako nabirko, ki sem jo začel za cerkev, dvorano ali šolo. Zato povem, da sem bil na dnu srca vedno globoko hvaležen rojakom, ki so mi dobro z dobrim vračali. V tistem neprijetnem ozračju se je zgodilo tudii, da so Slovenci iz cerkve sv. Jožefa prenesli v svojo vas slovensko službo božjo in so to tako na -tihem opravili, da sem mogel samo solzo otmiti ob misli, da je sedaj moje delo za Slovence na vsej črti končano. Ostal sem samo še župnik argon tinske fare San Josč de Pompeo. Pozneje se je vse seveda lepo poravnalo, pa le zato, ker jaz nisem več čakal, »da kdo pride oprat umazanega otroka«. Eden za drugim so se mi vsi ponižno približali na eden ali drug način in tako povedali, da jim je žal onega početja. CERKVENO PETJE Moj zvesti organist, dokler sem bil med Slovenci, je bil Ciril Jekše. Gotovo je prišel na svet pevajoč, kajti toliko ljubezen je kazal vedno do petja, da je bil res občudovanja vreden. Nikdar mi ni odpovedal svoje pomoči in ni je bilo ovire, ki bi ga zadržala. Pozneje je na Avellanedi bil moj organist »mali Ciril« (Ciril Kran, doma iz Gorice), ki je začel na Avellanedi in postal kasneje res zmožen pevovodja. Za nekaj mesecev je vodil petje na Avellanedi tudi moj brat Nace in nekaj časa Gabrijel Camernik. Potem pa je prišel Mirko Špacapan in sprejel petje on, saj je bil vešč organist, če bi imel jaz izbirati sestri Angelci ženina, bi brez dvoma izbral njega, kajti meni bi gotovo nihče ne bil tako koristen kot je bil on. V Pompeju je začel z zborom, ki ga je imel na Avellanedi, a ga je zelo pomnožil in tehnično dopolnil, tako da je naš slovenski moški in mešani zbor prišel do imenitnega slovesa. Nekajkrat so bili pevci povabljeni v škofijsko cerkev v Lomas de Zamora. Ko smo začeli z mašo na Ca-razi, je tudi tamkaj spravil petje na noge. V župniji je upeljal najprej ljudsko petje, pozneje je pa ustvaril tudi fantovski zbor, ki se je kasneje razšel zaradi nestalnosti tamkajšnjega ljudstva. Ko se je slovenska maša od Pompeja poslovila, je pa Mirko še vedno ostal z menoj. Vzel si je za nalogo, da sestavi tudi italijanski zbor za italijansko mašo, ki je po odhodu Slovencev nadomestila slovensko mašo. Dve leti se je prizadeval, toda na žalost so odšli najboljši pevci v Evropo in tako smo sploh opustili »italijansko mašo«. Ko je prišla sestra Odilija, ravnateljica farne šole, je cerkveno petje prevzela ona. Slovenci pa so ohranili stik s Sv. Jožefom tako, da so prihajali zapet za farno žegnanje pri večerni maši. Mirko je pa še vedno prišel in mi pomagal pri velikonočnih obredih. LAZARISTI PRIDEJO V SLOVENSKO VAS Urednik »Katoliških misijonov«, Lado Lenček, je že od začetka imel v načrtu, da bi se slovenski lazaristi naselili v Slovenski vasi in je to namero z njemu lastno vztrajnostjo tudi izpeljal. V septembru 1956 smo se dogovorili. Zal nismo imeli rezerviranega prostora za cerkev, ker sem ga moral odstopiti občini za fiskalno rezervo. Toda imeli smo duhovniki skupno dve parceli, kateri smo jim odstopili in je tako bilo mogoče začeti kar zares. Bridko me je zabolelo, da so se Slovenci od Sv. Jožefa brez besed poslovili. Kar bilo jih ni več. Na samo polnočnico leta 1956 niso več prišli. Menda je samo meni bilo hudo zaradi tega. Lazaristi so si najeli v vasi hišo, mašo so imeli v dvorani in nato so začeli graditi misijonski dom. Cerkev naj bi prišla na vrsto kasneje. Prav tedaj se je poslovil od Sv. Jožefa tudi moj kaplan Janez Malenšek, ki je odšel v Tucuman. Ganljivo je bilo slovo, ki so mu ga Slovenci priredili. Očetje lazaristi so pa prevzeli dolžnost mojega nedeljskega pomočnika z mašo v Carazi in spovedovanje v farni cerkvi. DOMOV POJDEM Dvaindvajset let je že minilo, odkar sem bil v Argentini. Naravno se mi je zato vzbudila želja, da obiščem svoj daljni, ljubi dom. V pokrajini Misiones sem dobil nekaj denarja, nekaj pa mi ga je preskrbel škaf dr. Rožman z dolarskimi mašami, tako da sem mogel začeti misliti na pot. Toda kje naj dobim namestnika? Že je kazalo, da bom moral misel opustiti. Pa mi reče dr. Nace Lenček, profesor v slovenskem semenišču: »To bi bilo pa res sramota, da bi ne bilo med tolikimi duhovniki, ki si jim ti pomagal v Argentino nikogar, ki bi ti storil to uslugo, če ni drugega, bom pa jaz prihajal tebe na-domestovat.« (Se bo nadaljevalo) Goriški nadškof se je vrnil iz Afrike PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ« DRAMSKI ODSEK uprizori v nedeljo 14. februarja ob 16. uri v Župnijskem domu v Doberdobu veseloigro v treh dejanjih N. V. Gogolja v* ŽENITEV Režija A. Pregare K obilni udeležbi vabi prosvetno društvo »Hrast« iz Doberdoba! V petek, 5. februarja se je vrnil v Gorico s svojega obiska v zahodnoafriški državi Slonokoščena obala goriški nadškof msgr. Cocolin. Obisk je trajal tri dni manj kot je bilo predvideno ob odhodu, ker je mogel msgr. Cocolin v krajšem času izvesti celoten program. V nedeljo 31. januarja je prisostvoval svečani otvoritvi gobavskega instituta v kraju Adzope, ki bo nosil ime po apostolu gobavcev Raouilu Follereauju. Ob tej priložnosti je prejel goriški nadškof državno odlikovanje. Naslednja dneva v ponedeljek in torek je imel msgr. Cocolin razgovore s škofom iz Bouake msgr. Duiratom, v sredo 3. februarja pa je obiskal gobavsko naselje v Manikroju, kjer je bilo preteklo leto zgrajenih z denarno pomočjo goriške nadškofije nad trideset hišic, četrtek je bil spet posvečen razgovorom s škofom v Bouake. Pri tem je bilo sklenjeno, naj bi verniki goriške nadškofije v letošnji postni akciji nabirali za misijonski center, ki bo zgrajen na področju omenjenega mesta. Višje srednje šole v Gorici bodo dobile svoje ime Profesorska zbora slovenskega učiteljišča in višje gimnazije-liceja v Gorici sta na predlog ravnatelja dr. Mihaela Rožiča sklenila, da se bosta omenjena slovenska učna zavoda v Gorici poimenovala po zaslužnih slovenskih možeh. Višja gimnazija in licej sta se soglasno izrekla za ime Primoža Trubarja, prvega tvorca silovemske pisane besede, ki je za še ta mesec je čas, da vrnemo trtam snovi, ki smo jih odnesli z grozdjem, mladci in listjem. Ne zamudimo tega važnega opravka in pognojimo vinograd. Le tako smemo pričakovati, da bodo trte dobro rasle, močno rodile in postale bolj odporne proti marsikateri bolezni in suši. Trta potrebuje za svojo rast dušik, fosfor, kalij, apno, magnezij in še več dru gih snovi. Vendar pri gnojenju računamo predvsem na dušik, fosfor, kalij in apno ali kvečjemu še na magnezij, ker jih trta rabi v večji meri. Ostale snovi kot so železo, baker, mangan itd. so tudi potrebne, toda v mnogo manjših količinah in trta jih dobi dovolj, če ji gnojimo s hlevskim gnojem. Za točno ugotovitev teh potreb, bi mo rali analizirati zemljo in ugotoviti snovi, ki v njej primanjkujejo. Podobno bi morali izvesti tudi analizo listov, ki jih naberemo v različnih dobah rasti. Za nas je vse to skoraj nedosegljivo, ker nima-mamo v naši bližini laboratorija, ki bi opravil te analize po nizki ceni. Zato se moramo ravnati po izkušnjah, ki so jih dosegli v krajih s podobnimi razmerami. Gnojenje naj se ravna po količini pridelka. Kot primer vzemimo vinograd s površino 1000 kv. m., v katerem smo pridelali okrog 1.500 kg. grozdja. V takem primeru moramo z gnojenjem vrniti zemlji 9-10 kg dušika, 4-6 kg fosforja, 12-14 kalija, 15-20 kg kalcija (apna) in 2-5 kg magnezija, če bi hoteli te snovi vrniti s hlevskim gnojem, bi ga morali vsako leto potrositi okrog 3.000 kg; s tem bi približno kratek čas bival tudi v Gorici. Profesorski zbor učiteljišča pa je z veliko večino izglasoval, naj se zavod imenuje po pesniku Simonu Gregorčiču in to iz dveh razlogov: ker je Simon Gregorčič naš goriški pesnik in ker je slovensko učiteljišče, ko se je preselilo iz Kopra v Gorico leta 1909, dobilo svoje prostore v tedanjem domu Simona Gregorčiča. Oba predloga bosta sedaj predložena pristojnemu ministrstvu v Rimu v odobritev. Vesela igra v Katoliškem domu čeprav so marljivi igralci dramskega odseka prosvetnega društva »Štandrež« že dvakrat nastopili pred polno dvorano v Štandrežu, so kljub temu. s svojo veselo igro »Ženitev« privabili v nedeljo 7. februarja tudi v Katoliški dom v Gorici toliko občinstva, da je le tu in tam ostalo nekaj praznih sedežev. Nikomur ni bilo žal, da je na igro prišel. Preživel je dve uri sproščenosti ob res dobrem podajanju Gogoljeve igre, ki je nudila vrsto veselih zapletljajev in se končala s svojevrstnim podvigom glavnega junaka. Vsi igralci so zelo dobro podali svoje vloge, zlasti pa sta blestela kot že v prejšnjih nastopih Majda Zavadlav in Damijan Paulin. Prihodnjo nedeljo 14. februarja bodo štandreški igralci z isto igro gostovali še v Doberdobu. Nastopili bodo v župnijski dvorani ob 16. uri. Gotovo bodo tudi tam zadovoljili občinstvo in imeli polno dvorano. zadostili gornji potrebi; primanjkovalo bi le kakih 10 kg apna. Navadno pa za vinograd ne ostane toliko gnoja in poleg tega ni potrebna tolikšna količina organskih snovi. Zato storimo pravilnejše, če omejimo porabo gnoja in rajši dodamo umetna mineralna gnojila. Oglejmo si nekaj takih primerov! V primeru, da potrosimo 1.000 kg gnoja, bo treba dodati še 50 kg kalcijevega (apnenega) nitrata, 20 kg superfosfata in 20 kg kalijevega sulfata; namesto apnenega nitrata lahko rabimo 30 kg amonsulfata. Vzemimo drug primer, v katerem potrosimo 2.000 kg gnoja; v tem primeru moramo dodati še 25 kg apnenega nitrata, 10 kg superfosfata in 10 kg kalijevega sulfata. Tako bi morali gnojiti vsako leto. Razvažanje gnoja po starem načinu je zamudno in naporno. Zato marsikje gnojijo vinograd s hlevskim gnojem vsako tretje leto in sicer s 3.000 kg na 1.000 k v. m. Vsako ostalo leto pa z mineralnimi gnojili in sicer s 70 kg apnenega nitrata (ali 50 kg amonsulfata), 30 kg superfosfata in 30 kg kalijevega sulfata. Gnojimo pozimi in sicer najkasneje do konca februarja. Gnoj in gnojila enakomerno raztresemo po vsej površini in jih vdelamo 15-20 cm globoko. Z globljo obdelavo lahko poškodujemo korenine, ki začno gniti. Straški za umetna gnojila so malenkostni v primeri s ceno vina; mogoče pet lir na liter. Učinek sc bo poznal že prvo leto, še bolj pa v naslednjih letih, če bomo redno gnojili vsako leto. Inž. Janko Ko&ir Deželni odbornik Stopper na Goriškem V petek 5. februarja je Nereo Stopper, deželni odbornik, obiskal v spremstvu deželnega svetovalca dr. Draga Štoke razne kulturne ustanove na Goriškem. Gosta so pri tem spremljali predsednik Zveze slovanske katoliške prosvete v Gorici dr. Kazimir Humar, podpredsednik iste Zveze dr. Damijan Paulin in njen tajnik Marijan Terpin. Stopper se je ustavil najprej v Doberdobu ter si ogledal tamkajšnji Župnijski dom. Od tam ga je pot vodila v štandrež, kjer si je prav tako ogledal farni dom. Sledil je ogled Katoliškega doma v Gorici, nakar se je za kratek čas ustavil v Zavodu sv. Družine in se porazgovoril s sestrami. Svoj obisk je Stopper zaključil v števerjanu, kjer se je dalj časa zadržal z župnikom Oskarjem Simčičem in štever-jansko mladino. S temi obiski je hotel Stopper osebno ugotoviti, kaj vse smo do sedaj katoliški Slovenci na Goriškem ustvarili na področju kulture in športa zlasti za našo mladino in kakšne so nadaljnje potrebe. Dežela je namreč zadnje čase pričela s podeljevanjem podpor tudi te vrste ustanovam. Zato moramo pozdraviti pobudo odgovornega deželnega odbornika, da se je želel na lastne oči prepričati o delovanju, sadovih, pa tudi potrebah slovenskih mladinskih ustanov. Srebrna poroka 16. februarja 1971 bosta praznovala gospod Ciril Koršič in gospa Maričica Koršič roj. Gorjup 25-